•oletariata sta ostro
Peričem, Mihevcemi itd. z
IZHAJA VS
Naročnina:
ITALIJA
INOZEMSTVO ................
Uredništvo in upravništvo: Trst, Via 1 za stranke ob pondeljkih in petkih od kolone v širokosti 63 mm: finančni oglasi cent., trgovski, obrtniški oglasi 60 cent ]
s
rjrreiHfc
pr.
ItEHRlK MA TU1« Bi«
GORI21A
Trst, 1. februarja 1923. — Leto IV. - Štev. 156.
Klic Sovjetske Rusije
Vsem narodom sveta!
Glasilo Komunistične stranke Italije
Vojakom I <T~
Leta 1914. se je proletariat pustil peljati v klavnico, izdan po socla* listih in zapeljan po narodnjakih. Danes zopet vstaja na obzorju prikazen vojne, ampak delavski razred ima svojo armado, ruske armado. Potrebno je, da se vsak vojak kapitalističnih armad - bodisi italijanski, jugoslovanski, nemški ali francoski -- smatra vojakom velike proletarske armade ter da zna ra-biti puško in top. Proč s kapitalističnimi vojnami! Živela protikapitalistična vojna oboroženega proletariata!
Spričo dogodkov na zapadu, je ruski osrednji izvrševalni odbor sovjetov izdal Sledeči vsebine polni proglas:
Vojska imperialistične Francije je vdrla v ruhrsko kotlino. Tuji zasužnjevalci so se polastili nemšjicga industrijskega središča. Nov had udarec je zadel nemški narod, in Evropa stoji ponovno pred nevarnostjo krutega mednarodnega klanja. V tem kočljivem hipu ne more Iiusija dc-lavcev in kmetov molčati. Zvesta nepre-hidnemu boju p\roti militarizmu, stalni obrambi pravice vsakega naroda do neodvisnosti, svojemu pozivu na razorožitev, dviga ponovno svoj ogorčen glas in svoj protest proti zločinu, ki ga pripravlja francoska vlada..
Pred petimi leti se je imperialistična vojna, ki je trajala štiri leta končala z nesmiselno in sramotno versaillesko pogodbo. Ta pogodba je povsem in pred lim svetom razkrila hinavščino antantnih državnikov. Tekom vse vojne so sc glašalt pred vsemi deželami in vsemi rodi,da se borijo samo za svobodo vico nasrodov do neodvisnoti, toda čim vjna končala, so pozabili na svoje obljube in svoje govore. Vsa njihova dejanja dokazujejo neovržno, da antantni državniki niso nikoli mislili na svobodo, temveč vedno le na tiranstvo, nikoli na neodvisnost narodov, temveč vedno le na njihovo kruto zasužnjenje.
Ko so odtrgali od Nemčije številne pokrajine, so ji odvzeli vsa obrambna sredstva, ji je versailleska pogodba odvzela tkoraj vse njeno trgovsko brodovje, tretjino njene premogovne industrije in tri četrtine njih rudnikov. Naložila je nemškemu narodu ogromno breme odškodnin v denarju, premogu in blagu za vse vojne škode v Franciji in Belgiji. Versailleska pogodba je skovala za nemški narod težke verige in ga izročila na milost in nemilost francoskim imperialistom. Ta pogodba je ustvarila miržnjo med evropskimi narodi in je vrgla Evropo v gospodarsko in politično zmešnjavo.
Rusija delavcev in kmetov je 'svoj čas odločno protestirala proti brutalni in nesmiselni versailleski pogodbi in je prerokovala strašne posledice, ki jih bo imelo njeno uveljavljenje za Evropo in ves
svet. Ta predvidevanja so se uresničila, in po podpisu versailleske pogodbe prisostvujemo rastočemu in neprestanemu so-vraštvu\ med narodi, neprestanemu oboroževanju in vedno večji nesreči in gospodarskemu polomu Evrope.
Sedanja vlada imperialistične Francije se ni še zadovoljila z versaillesko pogodbo. V svoji nenasitni željah po zalogah je prekršila versaillesko pogodbo, ki jo je sama izdelala, da bi z njo zadušila nemški narod. Francoski imperialisti so zopet s svojo vojsko zasedli najvažnejše industrijske kraje Nemčije. S tem svojim■ činom so francoski imperialisti prevzeli najtežjo odgovornost za vse posledice. Njeni zavezniki bi sc bili lahko uprli izvršitvi lega krutega zločina, a se niso. Oni se celo aktivno udeležujejo poplavlje-nja ruhrske kotline, ali si pa umivajo roke in se omejujejo na ustmene proteste in prazne demonstracije. Zaradi tega je njihov greh enak grehu Francije. Odgovornost za kar se vrši in se bo vršilo pade ne samo na vlado v Parizu, temveč na vlade v Londonu, Rimu, Bruxel-lesu in Tokiju. Pravica nemškega naroda do neodvisnosti je bila poteptana. Gospodarsko življenje Nemčije, že itak hudo o-majano, je dobilo nov smrtni udarec. Strašna beda in hud pritisk grozi delavskim množicam Nemčije, še večja gospodarska zmešnjava grozi vsej Evropi. Svet se nahaja zopet v mrzličnem stanju, ki nastopa pred vojno. Evropa je postala vsled versailleske pogodbe smodnišnica, v kateri se krešejo iskre.
V teh odločilnih dneh dviga Rusija delavcev in kmetov znova svoj ogorčeni protest proti nezmiselni politiki imperialistične Francije in njenih zaveznikov.. S posebno odločnosjo protestira vnovič proti kršitvi nemške pravice do neodvisnosti. S posebnim poudarkom svari vnovič narode vsega sveta pred prelivanjem krvi, ki grozi Evropi.
Narodi Evrope! Miru grozi smrtna nevarnost. Usoda miru je v nevarnosti. V-soda miru je v vaših rokah!
-■ Predsednik vseruskega osrednjega izvršilnega odbora: KALININ
C v Tajnik vseruskega osrednjega *" izvršilnega odbora: SAPRONOV
Tf
Reakcija in vojna
Notranji položaj posameznih ka* kapitalističnih držav in vsestranska vedno rastoča napetost v medna* rodni politiki so reči, ki jih ne moremo in jih ne smemo prezreti. Te reči nam povedo, da grozi svetu najstrašnejša vojna nevarnost in da preti proletariatu še druga nevar* nost namreč ta, da zavlada, nad njim najčmejša kapitalistična reak* cija. Stvar je povsem naravna. Voj* na in reakcija ste si nerazdružljivi sestri. Zgodovina nam ve povedati mnogo lepega o krvnem sorodstvu vojne in reakcije in je pametnemu Zgodovinarju dano tudi na razpok* go, da izve odkod to krvno sorod* stvo izvira.
Kapitalizem in militarizem' ne tr* pita nobene kontrole. Vajena sta vladati in ukazovati in ne marata, da jih kdo moti pri njihovih oprav* kih. Kadarkoli sta nameravala se podati na vojne pustolovščine, vsik* dar sta najprej poskrbela, da so se zavezali jeziki takim malopridne* žim, ki niso hoteli verjeti, da so vojni pustolovi potrebni in od sa= Uiega boga poslani blagodari. Sedaj se na vojno zopet pripravljata in ni nič čudnega ako se trudi buržoazi-;ja vseh držav, da bi odvzela prole* tariatu one pravice in svoboščine, ki mu jih je dala v mirnih časih in zlasti one, ki mu jih Je .izročila te* kom zadnje vojne, ko si je mislila, da se mu bo z njimi prikupila m ga pridobila za se. Tb pot pa nam preti reakcija s še večjo silo in v?.cj° brezobzirnostjo kot nekdaj. Tum to se nam zdi in je povsem naravno, povsem logično.
Kapitalistično gospodarstvo je v razsulu. S tem je prišla nevarnost tudi na politično nadvlado buržoa zije. Dokler se kapitalizem ni bal, da bi bil zadet od proletariata na gospodarskem polju, se ni bal niti za svojo politično nadvlado. Sedaj preti kapitalizmu nevarnost na o* beh poljih in se je na obeh poljih postavil v bran. Odtod izvira dej* stvo, da se kapitalizem trudi na eni strani v to, da bi naprtil proletaria* tu vse one žrtve, ki se mu zde po* trebne, da spravi svoje zrahljano go spodarstvo v nekdanji red, dočim dela na drugi strani na to, da odvza* me proletariatu vsako možnost pro* stega gibanja, da mu onemogoči se ptotiviti žrtvam, ki mu jih hoče nalomiti na hrbet. Vprašanje ali se bo kapitalizem na ta način rešil ali ne, ne pride v poštev. On skrbi in mora bo vseh naravnih zakonih skr* beti, 4 si ohrani življenje. Če mora radi tega ubivati, požigati in ropati, bo ubl/al, požigal in ropal doma in drugod Ako bo prejel proletariat
no stališče. Razredna misel je zma* gala nad idejo domovine.
Sodružica Klara Zetkin je pove* dala uredniku francoskega komuni* stičnega lista »Humanite« sledeče:
»Nemška komunistična stranka ne zanemarja boja proti reakciji. Ako bi nemški fašisti (narodni so* cialisti) hoteli stopiti na vlado, bo* do trčili ob proletariat, ki se bo bil proti njim na življenje in smrt. Da stopa v Nemčiji narodni šovenizem na površje, je kriva v prvi vrsti Francija s svojo Poincarejevo v!a* do. Versailleska mirovna pogodba je potisnila nemško malo buržoazi* jo na nivo proletariata. Nemško fa* šistovsko gibanje je posledica du* ševne in gospodarske bede, na ka* tero je pahnila vojna in mir nemško malomeščanstvo. Ker niso v stanu, da bi poj mili položaj v katerem se nahajajo in da bi spoznali pravega krivca, ki je mednarodni kapitali* zem, si to malomeščanstvo domi* šli uje, da je v stanu obnoviti in re* šiti svoj razred in svojo domovino z vojno proti Franciji in z bojem proti mednarodnemu proletariatu. Nemški komunisti predlagajo naj se ustanovi proletarska vlada. Oni slede v tem oziru naukom Mavxa in Engelsa, ki pravita v »Komuni* stičnem manifestu, da sc mora de* lavski razred konstituirati kor samo stojni narod in si osvojiti politično oblast. Nemški proletariat se ne bo združil nikdar z nemško buržoazijo marveč proti njej.«
Francozi pravijo: Kaje nemški im
perializem kot proletarsko republi* ko! Nemci odgovarjajo: Raje fran* coski imperializem kot Sovjetsko državo. Iz česa sledi, da je domo* ljubje za kapitaliste le sredstvo nad* vlade nad proletariatom.
S krvavimi plameni vojne nevar* nosti, se dvigajo povsod črni obla* ki kapitalistične reakcije. Ne daj* mo se od tega preplašiti in ne izgu* bimo vere v svojo bodočnost. Kdor sodi bivše in sedanje dogodke pod* prt z nauki gospodarskega deter* minizma, se ne bo umaknil pred nevarnostjo reakcije. Pač priznamo, da ima kapitalistična buržoazija pre cej volje in misli, da je to dovolj! Ali volja je premalo, ni nič, ako ni pogojev, da se z voljo kaj doseže. Teh pogojev ni. Kapitalizem je cb* sojen na pogin. Kapitalistični buržo* aziji se bo lahko še posrečilo pope* ljati ves svet v vojne strahote in ogrniti ga s plahto črne reakcije. Se ji bo posrečilo ubivati, požigati in ropati. Ali vse to zlo, vsi ti zloči* ni je ne bodo rešili. Ona ni več v stanu, da bi si trajno zagotovila nad vlado nad proletariatom.
Proletariat ima nalogo da pazi, da se duševno in organizatorično pri* pravi na veliki dan, na veliko uro, ki ga bo poklicala, da vzame dru* žabne vajeti v svoje rolke. Komuni* zein se radostno smeje brezmočni volji kapitalistične buržoazije in nje nih voditeljev. On je bodočnost, ne izbežna blagodejna bodočnost, v ka teri bo našel človek svoj mir in svo* je življenje. ....	.jj&Luus
Napačna pota slov. proletariata v Jugoslaviji
jfeear 1
O teh napačnih poteh se je v »Delu« že govorilo. Tudi danes se govori o tem na drugem mestu (glej podlistek!) In nismo le mi, ki opo* zarjamo na te napake; tudi v Jugo* slavij i, med srbskim in hrvatskim proletariatom je ta politika nalete* la na odpor. Beogradski »Radnik",
prostovoljno žrtve na svoje rame, mu bo kapitalizem hvaležen in ga bo pustil pri miru dokler se mu bo suženjsko življenje dopadalo. Drugače ga bo prisilil in bo rabil v ta* kem prisiljevanju vsa sredstva. Ne* izvzemši nobenega.
Proletariat pa ne kaže prevelike* ga veselja do tega, da bi prenašal prostovoljno žrtve za zlo, ki ga je povzročil kapitalizem s svojimi voj* nimi grozotami. Obratno je res, da se skuša proletariat v silnih, četudi še nezavestnih naporih otresti neo* pravičenega bremena in se oprostiti političnih verig kapitalizma. Zato pričenja operirati kapitalizem z na* gajko in pripravlja tla svoji reakci* ji. Začelo se je na Ogrskem takoj ko je bila premagana tamošnja pro* letarska revolucija. Sledila ji je Ju* goslavija s svojo »Obznano«, s ka* tero so bili postavljeni komunisti izven zakona. Nadaljevala je ta reakcija na Finskem, Poljskem in sko* ro v vseh ruskih obmejnih državah, ki jih je »ustvarila« antanta zato, da prepreči razširjanje boljševiških idej in metod. Zavladala je dodo* bra v Italiji in se poraja, tudi z ozi* rom na vojno nevarnost, na Fran* coskem in Nemškem’. Francoska vlada je aretirala že vse polno ko* munistov in je odredila, da se je vzelo poslansko imuniteto komuni* stičnemu poslancu Cachinu, ki so ga tudi zaprli. Prepovedala je pro* letariatu shode, na katerih je hotelo delavstvo protestirati proti vojni in Proti pohodu v ruhrsko kotlino. Na* zadnje se je francoska republikan* ska vlada izvezala celo s francoski* mi monarhističnimi fašisti, koje vodi monarhistični bajac Daudet, ki je bil proklamiran kot vzor rodo* Ijubja. Monarhistično gibanje je ka* pitalizmu manj nevarno od proletar skega. V monarhiji lahko uganjajo kapitalisti svoje orgije, kakor v meščanski republiki. V proletarski državi ne bi smeli tega. Na Nem* škem tvori Bavarska središče reak* cionarnega gibanja, ki ga vodijo na* rodni socialisti, ki nimajo na sebi nič narodnega in še manj sociali* stičnega. Pred par dnevi je bila re* akcionarna nevarnost na Nemškem zelo velika. Sedai se je omilila v ko* likor se je nemški proletariat ločil od »svete narodne zveze«, ki se je ustanovila pod pretvezo, da mora* jo vsi Nemci braniti ruhrsko kraji* no pred francosko grabežljivostjo. Proletariat je razumel še ob pravem času, da se ga je hotelo ukleniti v imenu domovine v jarem kapitalističnega razreda. Odrekel se je iskup nemu delovanju z meščanstvom in se je umaknil na svoje čisto razred*
nastopila proti skupini okrog »De^ lavskih navic^.iKIemenčič — Fab* jančič — Lemež —^StefanovTcT "pa tudi iz vrst slovenskega proletariata samega se čujejo klici, ki so izraz protesta proti tej politiki. Žal, mo* ramo se zopet vračati na to vpra* šanje ki postaja bolj in bolj pereče vsled zadnjih korakov, ki jih je ta skupina storila v vprašanju »e* notne fronte.«
Upali smo, da bodo ti ljudje (so* druge jih ne moremo več imenovati, ker so se sami izključili iz našega po kreta) po vseh kritikah in pojasni* lih vendarle spoznali svoje napake in krenili na pravo pot. A zgodilo se je drugače. Bratenje s klerikalci, socialpatrioti najhujše baže, v zad* njem času z narodnimi socialisti gre lepo dalje svojo pot, ki vede na* ravnost v smeri scheidemanovstva in menševizma. v smeri belogardi* stične kontrarevolucije. Korak za korakom vodi skupina okrog »De* lavskih novic« proletariat stran od komunizma, od komunistične stran* ke, od razrednega boja, poslužujoč se pri tem izrednega položaja, v ka* terem se nahaja jugoslovanski pro* letariat in izrablja zaupanje, ki ga njeni posamezni voditelji uživajo med proletariatom še od poprej. V sedanjem trenotku so široke delav* ske mase Slovenije, t. j. dežele, ki je središče jugoslovanske industrije in o kateri bi bilo pričakovati, da po* stane vir jugoslovanskega komu* nizma, že na poti v oportunizem, na poti v nova razočaranja, v nove po* raze.
V nedeljo, 28. januarja se je vrši* la konferenca »Enotne proletarske
fronte« v Ljubljani, ki je prinesla novo izdajstvo v zgodovino prole* tarskega gibanja v Jugoslaviji. Na* tančnejših podatkov še nimamo, z gotovostjo pa vemo, da je doprine* sla ustanovitev Delavske stranke, to je organicrio združitev komuni* 'tov z najbolj dsničarskimi elemen*
ljudmi, ki so bili izključeni iz oficial ne socialistične stranke, ker se ji niso zdeli dovolj vredni socialisti. Vse to pa skušajo gg. Klemenčič, Le mež, Fabjančič in Stefanovič zakriti s tem, češ, da vršijo le to, kar je sklenila Komunistična fntemaciona* la glede enotne fronte. Tega danes ne moremo več imenovati prestop* kov in pogreškov, to je čisto navad* no ribarenje v kalnem, ki ga vrši ta lepa družba.
Cilj njihovega počfetja so mandati in zasiguranje njihovih pozicij na račun delavskega razreda — to vsaj je pokazalo vse njihovo stremljenje in prizadevanje. V to svrho se'je po* dal tudi g. Fabjančič v Beograd k ministru policije, kjer je hitel na vse moči opravičevati se in mu dokazovati, da slovenski komunisti se ne dajo nikakor istovetiti s srbskimi in sploh da so oni že zdavnaj izsto* pili iz Komunistične stranke Jugo* slavij e, da jih torej ne more na isti način presojati kaikor druge. To je namreč zelo komoden varno* sten ukrep spričo preganjanj usta« noviteljev in voditeljev nove »Ne* zavisne proletarske stranke«, ki se je pred kratkim ustanovila v Beogra du, z namenom, da zopet zbere raz* tresene in desorganizirane komuni* stične vrste in jih združi v borbi proti kapitalistični ofenzivi, da u* dejstvi v resnici enotno fronto pro* letariata kakor jo predvideva v svojih sklepih Komunistična inter* nacionala in da pripravi vse pred* pogoje za zmago proletarske revolucije. To stranko, ki je edina legal* na predstaviteljica jugoslovanske* ga komunističnega proletariata, to*
rej skupina okrog »Delavskih no* vic« bojkotira in sabotira, da se za* to združuje v volilne bloke s kleri* kalci, narodnimi socialisti in social* patrioti v lovu na mandate, da za* vaja naš pokret na kriva pota, pri* pravljajoč slovenskemu proletaria* tu novih porazov.
Slovenski proletariat ima danes še zvezane oči, obdan je z visokim kitajskim zidom svoje svobodne do* movine, ki ne pripušča inozemskih glasov, ki zabranjuje proletariatu Slovenije stati v stiku s svojimi inozemskimi sodrugi in brati v trplje* nju in boju. Z druge stranice vodi avtonomistično gibanje, ki stremi za tem, da se odseka slovensko ljud* stvo od bratskega srbskega, kar tudi v ogromni meri pomaga k izoliranju slovenskega proletariata. Tako stoji danes slovenski proletariat popolno* ma odrezan od ostalega sveta in ni dvoma, da bo razčiščenje zahtevalo Ogromnih težkoč. Mi s tega mesta ponovno kličemo in bomo še klicali slovenskemu proletariatu, da krene na pravo pot in smo prepričani, da se z našim klicem strinjajo vsi ko* munisti. Ta klic bodo slišala le red* ka proletarska ušesa v Sloveniji in tem kličemo: Še je čas!
'"i Peter Razbojnik
Politični teden
V Porenju, kjer zaseda francoska vojska -vedno več ozemlja in se jaci odpor nemškega proletariata, je prišlo do večjih spopadov med zasedbenim vojaštvom in poslednjim. Tako v Mainzu, Trierju, Kreuznachu in nazadnje v Kolnu. Dose daj je bilo veliko število ranjenih in nekaj mrtvih. Zadnje vesti govorijo tudi o spopadih v mestu Boppart kjer se govo ri, da je bilo 20 mrtvih.
Kake namene ima pravzaprav Francija? Dve so možnosti:
Ali da proglasi zasedeno porensko o-zemlje za avtonomno republiko, ali da se posluži tega ozemlja kot oporne točke za pohod na Berlin.
»Po dovršeni zasedbi«, piše neki angleški meščanski list, »bi se Francija znašla v položaju ki, bi ji dovolil, da narekuje Nemcem pogoje, zmožne da zagotovijo plačevanje vojne odškodnine ter radikalno finančno reformo v Nemčiji. V tem slučaju bi se Nemčija tekom pol lota zopet opomogla* Nasprotno bi bilo sedaj mnogo lažje zadati Nemčiji udarec, kakor bi bila ravno zasedba Berlina, ker sedaj je z ene strani francoska armada na pohodu z drugo strani ni Nemčija v stanu, da se brani.«
Medtem ko vdirajo na nemško ozemlje francoske čete in je nemška republikanska vlada z vsemi silami proti proletariatu, zbirajo nemški fašisti svoje moči za udarec proti delavstvu. Z vseh strani prihajajo vesti o mrzličnih pripravah fašistov. Odredili so mobilizacijo in zahteva jo, da se njihovo vojsko sprejme brez dru gega med redno vojaštvo. Rekrutirani fašisti dobivajo že brezplačne vozne listke. Samo v enem mestu je nastanjenih deset-tisoč fašistovskih vojakov. Govori se, da nameravajo fašisti pohod na Berlin in Monakovo.
Kako se zadržuje nemški in svetovni proletariat napram nameram francoskih imperialistov in nemških fašistov?
V krajih, ki jih zaseda francoska vojska stopa nemški proletariat v stavko. Že v zadnji številki smo tudi poročali, da je Komunistična internacionala stavila 2. in 2% internacionali predlog za madna-rodno akcijo. Odgovor Amsterdamske internacionale je že znan. Njeni francoski, belgijski in angleški zastopniki so odgovorili, da ne morejo stopiti v stavko, ker je javno mnenje v njih deželah proti Nemčiji. 'Predlagali so nemškim zastopnikom, da naj proglasijo splošno stavko za Nemčijo samo.
Ta odgovor reformistične internacionale ne preseneča komunističnega proletariata, niti ni ideja mednarodne akcije
proletariata s tem padla. V Nemčiji se vršijo velikanske demonstracije komunističnega proletariata. Delavsko organizacije sklepajo o splošni stavki. Komunistična internacionala mimo zasleduje tek do godkov. Ko bo trenutek vrže tudi ona na tehtnico svoje sile, ki so sile močne Sovjetske Rusije in one .vesoljnega proletariata. y J	,	.j
m1 »	/	-	'	j	m
Kakor, da bi ne bilo dovolj uspehov modre antantne politike, še en njen uspeh je dozorel. Losaunska konferenca je pred svojim koncem. Vsa pogajanja s Turki so se izjalovila. Na vzhodu se \j ki’atkem začenja najbrž nova vojna. ,
L-J
IM
SSK
Medtem ko se reakcija v Nemčiji in Franciji bori za to, da se popolnoma popne na oblast in da popolnoma potlači delavsko gibanje, se reakcija v Italiji, kjer je poosebljena v faustovski .vladi, »konsolidira«.
V torek se je v Rimu sestala komisija, ki ima nalogo proučiti razmerje med fašisti in nacionalisti. Naznanja se, da je komisija na tej seji sklenila razpust nacionalističnih čet »Sempre pronti«, S tem bi bili torej obe vojaški formaciji ilegalne reakcije v Italiji razpuščeni. Vse naloge pobijanja delavstva vzame nase zakonita fašistovska vlada. Smo res radovedni, koliko časa bo trajala ta sloga med fašisti in nacionalisti in koliko časa se bodo skvadristi pokorili naredbam svojega velikega voditelja. .	J	‘j	f	J
s|#	'	(
Naštejmo tu nekaj naredb fašistovska' vlade drugega značaja.
Vlada ne bo vzdrževala več barak za one, katerim je vojna uničila domovja. Barake bodo morale vzdrževati občine, ka tere bodo pa imele pravico terjati od stanovalcev barak najemnino in poravnava vseh stroškov za poprave.
Letnik 1902 bo odpuščen v Času od februarja do oktobra. In sicer: prvo tromesečje v februarju drugo v aprilu, tretje in četrto tromesečje pozneje, najkasneje do oktobra meseca.
Poslanska zbornica in senat sta sklicana za torek 6. t. m. Bavila se bosta s »potrditvijo« raznoterih odgovorov in pogodb* ki jih je na lastno pest sklenila fašistovska vlada s tujimi državami,	\
Katoliški papež v Rimu je res dobra duša. Zavzel se je za ono pravoslavne Škofe v Rusiji, ki so se branili izročiti cerkveno zlato v svrho nakupa živeža za gladujoče ob Volgi in so bili raditega kaznovani od Sovjetov.	:	j; .
1  ................... i
Mimogrede
Blagor jim, ki niso ubogi na duhu. Res 'je, da ne bodo uživali božjega kraljestva; ali kaj zato? Njim je dano, da razumejo in spoznajo vse, bodisi tudi samo Sv. Trojico, dočim so revni na duhu prisiljeni,
, da se jim čudijo in da jih zavidajo. Reven na duhu ne more pri najboljši volji razumeti ničesar od vsega kar bere v listih, v revijah in v knjigah, ki jih pišejo inteligentni in naobraženi ljudje. Tudi jas sem reven na duhu. Mnogi so mi to povedali, Sedaj vem, da je to res. Prepričal sem se te dni, ko nisem mogel razumeti sledečih reči, o katerih so poročali učeni ljudje.
Rečeno je bilo, da, je francoski škof iz ne kega francoskega mesteca dal nalogo fran coskim katoliškim kristjanom■ naj v molitvi prosijo Boga, da zagotovi zmagd in srečo francoskemu roparstvu v ruhr-ski kotlini. In bilo je rečeno, da je nemški škof v nekem nemškem mestu nalo-iil svojim vernikom naj v molitvi prosi~ jo Boga, da zagotovi zmago nemškemu odporu proti Francozom. Ker sem ubog na duhu — in samo radi tega je bilo to mogoče — sem zmajal z glavo in se vprašal koga bo neki naš Vsemogočni poslušal. Kako bo neki zadovoljil oba škofa. Cu den položaj.
Nadalje sem čital: Nemška vlada je naložila Ruhrskim Nemcem, da ne smejo poslušati in izvrševati francoskih ukazov. Kdor bo ravnal drugače se ga bo smatralo kot izdajico domovine. Francoski vojaški poveljniki so dali vedeti Ruhrskim Ncmeem, da morajo poslušati samo ukaze francoske okupacijske oblasti. Kdor bo Ravnal drugače, pride pred sodnijo in celo na vislice. Ali se ne zdi vam, ki ste kakor jaz revni na duhu, da se nahajajo Ruhrski Nemci v enakih škripcih kakor katoliški Bog. Koga naj ti reveži poslušajoT
Nadalje sem čital v neki slovenski ženski reviji, ki jo pišejo inteligentne in naobražene ženske, sledeče: Vojna nastane kot neizogibna posledica plemenskega sovraštva. Kdo bi si bil kaj takega mislil/ Takoj sem se prepričal, da sta bila Mdjrx in Engels dva velika osla in sem takoj razumet zakaj inteligentni in naobraženi ljudje ne berejo njihovih knjig in n« poznajo njihovih naukov. Nadalje sem■ čital, da se bodo slovenske šene borile proti vojni in proti plemenskemu sovraštvu s tem, da ne bodo sodelovale pri »Rdečem kriiuu in da bodo ustanavljate dobrodelna ženska društva. Ali ni morda res da smo ubogi na duhu, ki teh reči ne razumemo? Hvala Bogu, da sem dobil u omenjenem listu ali reviji tudi nekaj zase. Jaz namreč nisem le ubog na duhu, marveč tudi na premoženju. Zato mi je prišel prav dobro pouk o tem, kako se zmesi rožičevo potico, ki ji je dovoljen vstop samo na mize revežev. Sedaj vem zakaj nisem mogel nikdar dobro razumeti kuhinjske knjige. Tam se govori samo u tem kako se kuhajo dobre reči. Te pa niso za nas ki smo ubogi na duhu. Za nas so rožičeve potice, dobrodelna drut-tva, miloščine, in Rdeči križi, ki nam bodo celili rane ko nas bo plemensko sovraštvo, s katerim smo prišli na svet, prisililo, da se med seboj koljemo.
Se kedaj naj se mi govori o Kapitalizmu, njegovi pohlepnosti ter o oslih, kakršna sta bila Marn in Engels.
Blagar jim, ki niso ubogi m duhu, četudi ne bodo videli božjega kraljestva.
<	•'	<; ; p r > < ■ - ’ > > ^.anfc
/ i!
88.
19.349.
M M rt Itlidi! in USMi !KM »Ut
Referat 8. Lenina na IV. kongresu Kominterne
goslaviji, kjer mora živeti in delovati ilegalno in tajno, z ljubljanskim knezoško-fom in njegovimi kanoniki ter s tistimi socialpatrioti, ki so bili še za oficielno socialistično stranko premalo socialistični?!
Kaj si zaslužijo efialti okrog »Delavskih Novic«, ki so zagrešili tako podlo izdajstvo nad proletariatom Jugoslavije in ga pehajo v tako sramoto pred ostalim proletariatom našega planeta?
%
Odrcaan od ostalega kulturnega sveta, sklenjen v najtežje verige, ponižan in vprežen v suženjsko delo kakor črno ži-vinče, brezstidno izdan po svojih dosedanjih voditeljih, je doživel proletariat v Sloveniji 3. decembra t. 1. eno največjih prevar, ki so ga kdaj doletele. Toda mi ne dvomimo, da ne bo v kratkem izpoz-nal svojih lakomnih in buržoazne slave pohlepnih zapeljivcev, ter našel zopet svojo pravo pot *- pot po kateri hodimo — ne pod lažnimi pogoji — mi in vsa ona ogromna družina ubogih in lačnih, ki se imenuje Komunistična internacionala.
In nujno je, da izpozna to čimprej: zakaj, kaj se ve, če se ne vname jutri plamen na Snežniku, ali pa na Kajmakča-lanu in če ga ne pošlje jugoslovanska kapitalistična buržoazija zopet reševati »neodrošene brate« ali pa preljubo »napadeno domovino.« Nikdo izmed nas ne
dvomi, da ne bi ljudje, ki »manifestirajo« danes za idejo dr. Kreka in dr. Drrao-te, tedaj pomagali goniti ubogo paro v Jugoslaviji v nova mesarska klanja za dobičke bank male in velike antante. Za tedaj, ko se bo godila v Jugoslaviji ta poslednja sramota, vas prosimo bratje po duhu, po trpljenju in po jeziku, da ne pozabite sledečega našega sporočila:
Mi v Julijski Benečiji smo popolnoma svobodni: od kruha, od dela, od delavskih pravic, od kulture in od ljubezni našega režima. Tudi nam je svobodno umreti kadarkoli hočemo — često tudi kar na ulici. Zato ne rabimo prav nič vaših komisarjev in vaSih žandarjev. Wrangljev-co v drugi obliki imamo tudi mi tukaj.
Vi, proletarci Jugoslavije, nimate ne tu, no za Kajmakčalanom ne v Besarabiji nobenega sovražnika. Vaši sovražniki so dom?.: obračunajte tam z njimi in prepustite skrb za nas nam samim in za dru ge drugim.
Osvobodite sebe in osvobodili boste nas!
Osovbodite sebe in osvobodili boste tudi druge!
Dokler pa imate zvezane roke in zvezano duše, mislite neprestano noč in dan, samo nase in na svojo svobodo!
V decembru 1922.
Anin
golsko ruskim belogardističnim tolpam barona Ungema in je stremila za tem, da se s pomočjo tega znova polasti Mongolije, da jo spremeni v bazo za vpade, v Sov. Rusijo. Ungernove tolpe, ki so prišle v številu nekoliko tisočev v Halha, so pobile tam nahajajoče se kitajske čete, so započele, potem ko so zasedle Urgo, pleniti in moriti miroljubno kitajsko, rusko in mongolsko prebivalstvo. Požgale so ec le naselbine in samostane, oropale so prebivalstvo ogromnih živinskih čred in izvedle prisilno mobilizacijo.
Mongolska ljudska vlada, ki je bila organizirana po Revolucionarni ljudski stranki marca 1921. v severnem delu Halhe, je stopila v boj proti Ungernovim tolpam in jih premagala. Ko je bila osvojena Halha, je likvidirala mongolska vojska Iše zadnje ostanke belih gardistov v ozemlju zapadne Mongolije in sedaj je ce lokupna zunanja Mongolska očiščena belih tolp.
Revolucionarna ljudska stranka si stavi ja sledeče naloge: popolno osvoboditev Mongolske od gospodarskega in političnega pritiska inozemskih nasilnikov, osvoboditev mas fevdalno-klerikalne suž-nosti, vspostavljenje podlage ljudskega gospostva, razvoj produkcijskih sil dežele in varstvo njenih gospodarskih bogastev pred ropom, razširjenje evropske izobrazbe.
Vlada je izpeljala reformo lokalne u-prave na podlagi volilnega principa, ju-ridifina neenakost slojev je dvignjena, telesne kazni so odpravljene, cela vrsta dajatev v naravi (davkov), ki so bile za ljudstvo skrajno težke, je odpravljena, razno koncesije so anulirane itd., izdana je cela vrsta odredb za razvoj zadružništva in končno je izdan zakon o državni upravi, ki odstranjuje vsak teokratični princip itd. itd.
Na polju mednarodnih stikov je sklenila vlada svobodne Mongolije novembra lanskega leta pogodbo s Sov. Rusijo, ki priznava obstoj Mongolije kot države. Sov. Rusija je tudi zadovoljna posredovati v vprašanju regulacije razmerja med Mongolsko in Kitajsko.
To so v glavnih potezah rezultati notranjega delovanja vlade v teku pol leta obstoja svobodne zunanje Mongolije.
Naša stranka ni po svojem programu ne komunistična, ne socialistična, a vse zgodovinsko-politične izkušnje našega ljudstva nas silijo z železno nujnostjo v tir mednarodnega proletarskega gibanja in nas silijo, delati v kontaktu s tem orjaškim gibanjem.
V boju ljudstev daljnega vzhoda je socialni moment, moment boja za boljšb bodočnost delovnih mas povsod združlen z nacionalnim momefitom. Na|ša stranka dela za upeljanje ozkega Skupnega delovanja vseh revolucionarnih in delovf nih sil ljudstev daljnega vzhoda v svrho varstva proti navalu imperializma na eni in na drugi strani za notranjim obnovljen jem vsake države.
Naj živi gibanje delovnih ljudstev daljnega vzhoda!
*
S tem bi bila prva serija člankov zaključena. Čitatelji so dobili vsaj majhen vpogled v celotno komunistično in revolucionarno gibanje. Kdor se zanima natančneje za to vprašanje mora seveda intenzivneje študirali večja dela različnih vidikov. Tudi niso bile podane vse dežele, ampak najvaignejSSe. Kljub temu mislim, da ni bilo delo odveč. V prihodnji številki zapnemo s strokovnim pregledom.
(Priredil PETER RAZBOJNIK.)
\ Delavski boji
Pohod reakcije proti delavstvu
Reakcija proti delavstvu jo v Julijski Benečiji kakor drugod v polnem teku. Kapitalizem hoče sediaj, ko so na politični oblasti njegovi naj izrazitejši predstavniki, iztrgati vse pridobitve zadnjih desetletij delavskih bojev in uspehov. Vrši se to, kar komunisti od svojega početka sem vedno govorijo in kar so opozorili proletariat pri prvih pojavih fašizma.
Kapitalistična ofenziva se ne omejuje sa mo na pravice delavstva pridobljene na e-konomskem polju- kakor je 8 umi delavnik in višina mezde. Kapitalisti hočejo razveljaviti in uničiti tudi vse one pridobitve delavstva, ki si jih je ono zasiguralo potom svojih bojev na polju socialnega zavarovanja in pravovarstva. Ofenziva kapitalizma je tu na svoji najvišji stopnji in ona se ne ozira na to, kaj je delavstvu dobro, potrebno in koristno, ampak ona hoče izrabiti svoje ugodno stanje v svoje dobro in korist
Bolniška blagajna, ta proletarska ustanova, ki predstavlja boljši način delavskega življenja, je bila v Julijski Benečiji ta-korekoč prva tarča fašistovskega pohoda na oblast, čitateljem bo znano, kako so fašisti zasedli vse večje bolniške blagajne v tej deželi in so prisilili vlado, da je imenovala za vsako tako ustanovo svojega komisarja, Od takrat vladajo na okraj nih bolniških blagajnah vladni komisarji in »pripravljajo nove volitve« v njih
upra^be svete. V Gorici pa so fašistovske vlada* oblasti kar razpustile stari uprav-ni s»ot bolniške blagajne. Iz bilance, ki jo je naSllil predložiti odstavljeni upravni svet Je razvidno, da je ta ustanova v delavski upravi stala na trdnih nogah, in da je postopanje vladnih oblast narekovano po samovoljnosti in sovraštvu proti proletarskim ustanovam. — Tudi za bolniško blagajno v Nalrežini, ki je bila do danes obvarovana vladnega komisar-stva, so fašistovske oblasti preskrbele za red na svoj način. —
Fašistovske oblasti postopajo proti bolniškim blagajnam brezdvomno zategadelj na tako samovoljen način, ker ne pričakujejo od oseb, ki stoje na vodstvu bolniških blaganj in ki so znane po svojih reformističnih naziranjih, nobenega odpora. —
V Trstu se tudi proletariat pripravlja na nove volitve v upravni svet bolniške blagajne in hoče na ta način pokazati svojo pravico do to ustanove. Zavedni proletariat na deželi mu bo brezdvomno sledil in pripravil fašistom, ki si hočejo potom volilnih manevrov zasigurati oblast nad delavskimi ustanovami, še huda razočaranja.
Povedali smo že v prejšnjih številkah našega lista, kako zadeva reakcija vse stroke delavstva in da naletava tudi žena odpor.
V ruaniku pri Labinju, v katerem je zaposlenih kakih 2000 delavcev, ee je vnela huda bitka med rudarji in rudniško družbo »»Arsa«.
Industrialci, ki so zaprosili vlado za podporo, niso pozabili istočasno na to, da bi znižali rudarjem plače — da bi jim povišali urnik. Kljub temu da so se zastopni ki rudarske organizacije pokazali zelo popustljivi, ni družba jenjala od svojih zahtev in znižala je delavstvu plače. Istočasno je podprefektura v Pazinu izgnala voditelja rudarske organizacije Pipana, Labinjski rudarji spričo tega vidnega sodelovanja kapitalistov in političnih oblasti — po katerem se slovenskim narodnjakom tako cedijo sline — ni klonilo tilnika in boj z družbo se nadaljuje. —
Vladni reakcionarni ukrepi glede železničarjev se tudi izvajajo. Tekom tega leta bo odpuščenih skupno 36.000 železničarjev. Toliko in toliko tisoč oseb bo letos prisiljenih, da menja stari in si najde nov poklic, da se izseli ali pa da umre lakote z vsemi onimi vred, katere so oni preživljali s svojim skromnim zaslužkom.
In medtem ko se uveljavljajo vladni ukrepi glede železničarjev, dirugi ukrepi fašistovske vlade so na vidiku. Ladjedelnica v Pulju stoji pred zapretjem in mesto da bi se zato povečalo delo v drugih primorskih ladjedelnicah, se še zmanjšuje. Tako dela pač kapitalizem ko je na oblasti in ima moč.
V času pohoda reakcije zavedni delavci in kmetje ne spijo niti si ne pustijo vsega dopasti. Oni odbijajo po svojih močeh napade grabežljivih delodajalcev in utrja-jo v teh težkih okoliščinah svoje moči za skrajni odpor, za zadnji napad — za končno zmago.
Stavbinsklm delavcem
prejšnje goriške pokrajine
Ljudje, ki imajo gotovo interes od tega, razširjajo na umeten način vest, da je naša skupna delovna pogodba stekla vsled nove upravne razdelitve. Opozarjamo vse delavce na to, da je skupna stav-binska delovna pogodba v veljavi, kakor je bila pred upravno razdelitvijo in sicer za oso prejšnjo goriško pokrajino.
Delovna pogodba ostane nespremenjena in ima veljavo do 31. julija 1924. leta, ako se med obema strankama pogodba ne podaljša.
Deželni stavbinski sindikat.
Budaijem Julijske Benečije
Po rudniških revirjih Julijske Benečije hodijo agentje, ki skušajo pridobiti rudarje za delo v ruhrski kotlini na mesto nemških rudarjev, ki so v boju proti francoskemu imperializmu.
Rudarji naj odbijejo vsalco tako ponudbo in naj sc zadržijo proti gori ime-vcvan.n agenUm, kot proti agentom francoskega imperializma.
Tajništvo rudarjev Gornje Italije
Talni sklad „Dela“
Dedščina po bivši »Mednarodni kmetsko - delavski zvezi« v Idriji Kraški kmet Matko Bejakovič F. Ž.
Stefan Pahor
Skupno Prej izkazanih »
Vsega skupaj; L 19.438.55
PODLISTEK ,.DELA“
naše bivše sodruge v Sloveniji, ki so se pri zadnjih občinskih volitvah v Ljubljani razvili v tipične malomeščane. Nedvomno so sklenili ti kratkovidneži pobratimstvo s cerkvenohieraghično stranko pod utiskom, da je proletarska revolucija v Jugoslaviji odgodena za pol debelega veka. Zakaj kako bi mogli ti ljudje danes voditi delavske množice v obskurno volilno kompanijo pod devizo, da manifestirajo za idejo, izraženo po dr. Kreku in Drmoti, po najplemcnitcj-ših mislecih slovenskega naroda!
Kdo ne ve, da sta bila dr. Krek in dr. Drmota dva prototipa slovenskega malomeščanstva in za njune ideje naj bi manifestiral komunistični proletariat na pragu evropske proletarske revolucije?
Pred nami leži tipkovno poročilo IV. kongresa Kamunistične internacionale, ki se stoprav vrši v Moskvi. Sodr. Zinovjev, predsednik naše Internacionale, je podal tam obširno poročilo o njenem delovanju in njenih smernicah in tu govori doslov-no tako-le:
»Toda enotna fronta r^c pomenja niti najmanj volilnega bloka, niti organične fuzije s socialno dcmokracijoM
In dalje:
»Enotng fronta brez pravice do svobodne agitacije pomeni za Komunistično stranko samomor.«
In kaj naj pomeni še-io zveza slovenskega komunističnega proletariata v Ju-
Pogovor pod lipo
Kedaj v zgodovini je bila Poljska še solidna država?
Poljski proletariat živi v neverjetni mi-zeriji. Narodnostno vprašanje z Ukrajinci postaja vsak dan bolj kočljivo. Finančni polom je kompleten. Poleg avstrijske, je poljska valuta najslabša na kapitalističnem zapadu. Medstrankarska gonja in korupcija šlahčičev sta na dnev nem redu. Agrarno vprašanje in delavska vprašanja so v zadnjem stadiju. Poljska komunistična stranka dela sicer tajno, a je danes že stranka mas. 7 Tudi s te strani je torej revolucija na pohodu in sicer z orjaškimi koraki. Težko je reči, kaj jo bo izprožilo.
V štirih letih povojnega gospodarstva se kapitalizem ni mogel oddahniti od svo jih velikih smrtnih težav. On so ni pričel zopet dvigati, kakor so je oznanjevalo z njegove strani, ampak pada skoro konstantno in hitro.
Poleg tega ga vodi versailleski mir v vedno nove komplikacije z narodi, katere je hotel brezsrčno zasužnjiti. Njegove krize porajajo vedno večja protislovja.
Sovjetska Rusija sc hitro Jači in postaja čimdalje izdatnejša opora zapadne-mu proletariatu in vzhodnim kolonialnim narodom.
Tako se neizogibno bližata dva sovražna si svetova, da trčita neusmiljeno drug on drugega. Stojimo pred novim stetov-
nim ognjem, v katerem bo proletariat odločeval o svoji usodi.
In v tem ognju se bo širila svetovna revolucija z vzhoda na zapad, morda prej čez Vislo, morda prej čez Balkan, skoro gotovo pa po obeh poteh istodobno.
In tu bomo definitivno zmagali ali pa podlegli za dolgo vrsto let...
To izpoznanje mora biti izhodišče za vsa nadaljna naša dejanja in nehanja. S tega vidika moramo presojati svoj nacionalni politični položaj in na tej osnovi zgraditi vsa naša pripravljalna dela.
Ta vidik morajo usvojiti zlasti še naši sodrugi v Jugoslaviji in potem bodo svoje notranje krize lažje reševali. Oni morajo vedeti, da bodo stali prej v morju revolucije, kakor mi v Italiji in zato jih sedanji njihov položaj ne sme delati ma-lodušne. Trhli režim bo začel razpadati kakor bivša stara Avstrija, čim bo izgu-bljena prva bitka kapitalističnih generalov Male Antante na romunski ali turški meji. O tem ne more biti dvoma vprašanje pa je, kdo bo zbral v onem trenutku kmetske in delavske bajonete, ki se bodo vračali izstradani in izmučeni v svoja mesta, da dvignejo sramotni jarem kapitalističnega suženjstva s svojih lastnih in bratov svojih tilnikov.
Velik del naših bivših sodrugov Komunistične stranke Jugoslavijo se ne zaveda tega svojega položaja. Velja to zlasti za
O tem vprašanju sicer ne more natančneje poročati ker ni mogel za časa svoje bolezni natančno zasledovati dogodkov. Govoriti hoče natančneje o novi ekonomski politiki (Nep). Že leta 1918 ko je deloval z vsemi sredstvi za takojšnjo izvedbo socializma, je izjavil, da pomenja državni kapitalizem za Rusijo korak naprej v primem s sedanjim položajem. Do tega prepričanja je prišel potom analize tedanjih odnošajev. V deželi je prevladoval malomeščanski element. Ze takrat je prišel do prepričanja, da je državni kapitalizem najboljša pot do socializma. Naziranje o gotovosti umika je bilo popolnoma pravilno. Ne le napadalna taktika, tudi taktika umika mora biti premišljena. To treba upoštevati tudi pri novem programu. Ni težko zmagati v momentih, ko nasprotnik izgubi glavo. Toda so tudi momenti, ko nasprotnik naravnost izziva k zmagi, da pripravi nato pozneje zmagovalcu poraz. V takih slučajih je dvakrat važno pripraviti umik. Ob zagotovitvi proletarske sile nudi državni kapitalizem dano možnost umika.
V letu 1921. se je v Rusiji končala državljanska vojna, sovražniki so bili premagani. A sedaj pa se je začela najtežja politična kriza. Velike kmetske mase so bile proti nam. Tudi pri delavcih se je pokazalo gotovo nezadovljstvo. Mase so čutile, da sipo na ekonomskem polju šli predaleč. Direkten prehod v socializem jo ravno nemogoč. Naša podlaga ni bila še utrjena. Marec 1921. je potem prinesel s seboj prehod v Nep. Rezultati poldrugega leta nam dokazujejo, da smo preizkušnjo prestali.
Mala industrija so nahaja v splošnem vzmahu. S tem je v zvezi poboljšan j e položaja delavcev. Poudarja, da se sovjetska vlada nikoli ne zmoti v vprašanju razpoloženja delavskih mas, ker je z njimi predobro zvezana. V težki industiji je zaznamovati le majhen napredek. Celo razvite države ne morejo izhajati brez posojil. Koncesije, ki smo jih dali, ne pomenijo veliko. Mi potom njih varčujemo na račun drugih pri naših stremljenjih za vzpostavitvijo težke industrije. Brez rešitve težke industrije ne moremo postati samostojna država. Ni važen le povzdig žetve in podvig lahke industrije, ampak predvsem vzpostavitev težke industrije. Za povzdigo poslednje treba več desetletij. Iz našega trgovinskega delovanja smo spravili skupaj kakih 220 milijonov zlatih rubljev za zopetno vzpostavitev težke industrije, ki se uporabljajo le v ta namen. S pomočjoJVep smo se naučili trgovati. Država je obdržala svojo trdno pozicijo v poljedelstvu in industriji in mi vidimo, da napredujemo. Na vsak način se moramo še veliko učiti. Pet let smo obdržati vlado v vojnih razmerah. Kmetje so nas podpirali iz strahu pred vrnitvijo veleposestnikov. Nam pa ne zadostuje le, da izženemo veleposestnike, treba da vzdržimo vlado delavcev in zagotovimo pot k socializmu. Pot k temu je v Rusiji mogoča le preko državnega kapitalizma.
Državni kapitalizem
Ruski državni kapitalizem ima svoj poseben značaj. Zemlja, veleindustrija in
Probujenfe vsfioda
Zbor delegatov sovjetskih republik Kavkaza razpravlja o potrebi svo« bode dardanelskih morskih ožin.
In kako stojimo na severni poti sve' lovne revolucije?
Nemčija je ekonomsko s svojimi močmi pri kraju. Antanta, na pritisk cinično pohlepnih francoskih velekapitalistov, ji izžema poslednje kaplje krvi. En ameri-kanski dolar je stal pred vojno 4.25 marke, danes se dobi za 1 dolar že 6800 mark. Nemški proletariat je podvržen nesramnemu odiranju. Glad in jetika ga kosita odkraja.
In Poljska?
Položaj Rusije
Lenin poda nato pregled razvoja ruskega položaja in preide pri tem na finančni sistem, ki je zavzel skoro že astro nomske številke. To pa ni važno. Glavno vprašanje je stabilizacija valute. To se pa posreči, ko je gospodarstvo popolnoma utrjeno. V 1. 1921 smo imeli tri mesece stabilizacije. Leto 1922 je pa prineslo že petmesčno stabilizacijo, kar dokazuje, da smo se naučili napredovati. Ako ne napravimo kakih specialnih neumnosti, se nam bo stabilizacija popolnoma posrečila. Pomisliti treba, da smo bili doslej v vojnem času. V takih okoliščinah pomenja doseženo že zelo mnogo, in tem več, čim se je doseglo z lastnimi močmi. Stabilizacija rublja je važna tudi za trgovino,
S.' .	Glad
' Prehajajoč na socialne plasti Rusije, konstatira Lenin, da je kmet sedaj zadovoljen. V, 1. 1921. je bilo v tern oziru vse drugače. .Vsled gladu je bilo vse v nevarnosti. To periodo so nasprotniki skušali pokazati kot posledico socialističnega gospodarstva, čeprav je šlo le za posledice meščanske vojne in intervencije drž. civiliziranega sveta. Glad je k sreči premagan. V tem letu je bilo že stotine pudov naturalnih davkov prostovoljno od danih od kmetov. Opaziti ni niti najmanjšega resnega nezadovoljstva s strani tatoetov. Kmet je pri nas odločujoč faktor. Proletariat je na vladi; on vodi zemljo, a ne proti kmetom. Brez pretiravanja moremo reči, da je danes vsak kmetski odpor proti nam sploh nemogoč. Še celo kaka resna nezadovoljnost proti nam je danes izključena. Mogle bi nagajati kvečjem manjše težkoče.
trgovina se nahaja v rokah proletarske države; le srednji obrati so oddani. Pri mešanih gospodar, trgovskih družbah se učimo trgovati. Ako te slabo delujejo, jih lahko razpustimo. Napravili smo celo vrsto neumnosti, a pomisliti moramo, da nismo imeli pomoči od zunaj.
Ruski državni aparat nikakor ni še dober. Ena plast uredništva, število par desettisoč je naša, medtem ko so drugi ve činoma stari caristični funkcionarji, ki deloma zavedno, deloma nezavedno delajo proti nam. Ustanovili smo mnogo šol da si zagotovimo dober naraščaj, četudi se nam to v najkrajšem času ne posreči, bomo imeli pa v par letih na razpolago moči, da državni aparat popolnoma lahko preuredimo. Nasprotnikom ugaja, ako Lenin sam priznava, da so se delale neumnosti. A naše neumnosti so nekoliko drugačne od onih kapitalistov in junakov II. internacionale. Kot dokaz navaja zvezo s Kolčakom in versailleski mir, ki so ga sklčnile najciviliziranejše vlade.
Izgledi svetovne revolucije
Perspektiva. svetovne revolucije je ugodna. Bila bi še ugolnejša, oko bi bila organizacijska zgradba naših strank boljša. Priporoča natančnejše študimnje organizacijskih tez s III. kongresa. Mi Rusi se zelo mnogo učimo, a učiti se morajo tudi naši sodrugi na zapadu. Ruski zgled organizacijske zgradbe ni nikaka sveta podoba. Važno je, razumeti zgradbo organizacije. Tudi smisel revolucionarnega dela treba razumeti. Ako to dosežemo, moramo reči, da perspektiva svetovne revolucije ni le dobra, ampak izvrstna. (Viharno odobravanje).
Tamnica proletariata
Jer, zaboga: turajte proletere u ali ne kažite im da su u tamnic,.
Ali ne čemo tako, gospodine državni odvjetniče!
Mi smo za to tu, da branimo proletarske interese, da žigosemo Vaše -nasilje, da proletariatu kažemo sve ono, što smatramo korisnim i istinitim.
To pravo nedamo si oduzeti.
A ovo stanje u kojem se proletariat nalazi jeste tamnica, tamnica, tamnica... Ali proletariat je snaga i on če znati otvoriti sebi vrata.
»Delo« je najbolji vodja na trnos vitom putu jugoslovenskog proleta= riata u Italiji.
Jedina luč u tamnoj noči za istars ske seljake i radnike jeste »Delo«, njihova proleterska novina.
Bez svoje revolucionarne štampe proletariat je bez očiju i bez oružja u borbi.
Čitajte, širite i pomažite »Delo«, radnici i seljaci, ono vam je jedmi putovodja i drug u pobedama i po= razima.
Mina slika Italija
Seja osrednjega odbora
Rusije, da stremijo reakcionarji, negle-de, kateremu narodu pripadajo, v enaki meri za nasiljem in tlačienjem.
Svetovna vojna in sledeča ji ruska revolucija je ustvarila japonskemu imperializmu ugodne pogoje za poskus, anektirati Mongolijo. Japonska je izrabljala v ta namen nacionalno gibanje vzhodne Mongolske, kjer so domovali agenti šovinistične kitajsko klike, ki se je pravkar polastila vlade v Pekingu. Mongolski narodi so poskušali organizirati gibanje s parolo osvoboditve in združitve mongolskih ljudstev in so upali na podporo iz Versaillesa.
Japonska je računala s tem, da bi izrabila idejo združitve Mongolije za povečanje svojega političnega vpliva na Mongolsko. V Čiti sklicana pogajanja niso pa dala nikakih zaključkov in mongolska delegacija ni mogla niti odpotovati v Versailles, ker so ji delala japonska ob-lastva in ataman Semenov velike zapreke.
Japonci so svojo taktiko spremenili in sklenila anektirati Mongolsko na hitrejši način, s tem, da izrabijo kitajske militariste, ki so se takrat polastili oblasti v' severni Kini. Novembra 1918. so zasedli militaristi Urgo (glavno mesto zunanje ruske Mongolije) in uvedli v zunanji Mongolski režim vojaške diktature.
Kitajska okupacija llajhe je dala še močnejši sunek za prebujenje patriotičnih in revolucionarnih elementov mongolskega ljudstva in ustvarila tla za post app k revolucioharne ljudske stranke v Mongoliji,
Revolucionarna ljudska stranka Mongolije. Sramotna uloga vladajočih knezov pri likvidaciji avtonomije, jih je v očeh ljudskih mas popolnoma diskreditirala. Mongolsko ljudstvo, neizobraženo, a tudi nezlomljivo, ne vidi več v knezih voditelje družabno-političnega življenja v deželi. Od tega časa nastopajo v ulogi duševnih voditeljev zastopniki mongolskih intelektualcev, ki so vzrastli iz ljudstva, in nekateri vladajoči knezi, ki so uvideli potrebo združenja z ljudstvom. Revolucionarna ljudska stranka, ki je nastala v začetku 1921., kmalu po Kolčakovom padcu in propadu sibirske intervencije, je razvila idejo nacionalnega osvobojenja na podlagi samostojnosti delovnih mas, v katerem smislu tudi dela svojo agitacijo po deželi. Revolucionarna ljudska stran ka se je bazirala v svojem delovanju na podporo Sov. Rusije.
Po padcu militaristov v Pekingu, sredi 1920. je odprla japonska vlada Mon-
Komunistična stranka so razvija v zadnjem času z rapidno brzino. Po so-cialno-demokratičnih zmotah razočarani nemški proletariat se živo reorganizira in orientira na levo. Pred kratkim je zasedal kongres nemških tvomiškili svetov in za ta kongres je volila nemška delavska masa od 850 delegatov nad 600 komunistov.
Vsak nov pritisk s strani Francije na Nemčijo za vojne odškodnine jo nov korak k nemški revoluciji.
Drugarski list »Rudniška štampa«, organ Ccntr. medjusavesnog sindikalnog odbora Jugoslavije donosi u svom poslednjem broju ovaj članak:
Stara Avstrija je bila priznata »tamnica naroda« i uza sve nasilje, sa ko-jim se nije štedilo, tuj se je naziv slo-bodno upotrebljavao. Toliko je shvata-nje za slobodu štampe u Austriji vladalo, u toliko se je jednu istinu moglo slobodno da odštampava i dokazuje.
Dru gači j e u Jugoslaviji. Tu ima sve-ga, samo slobode nema. Potomci Gun-dulida postali su ponižni lakeji reakcije. Nema slobode uopče, a nema je osobi-to za radničku klasu. Proletariat nije nikada bio tako bespravan, kao što je sada.
Več dvije godine legalizovano je i u-napred odobreno svako nasilje, koje se pune dvije godine radničku klasa osje-tila je svu grubost policijskog režima. Radničke organizacije rasturene su, njihova imovina opijačkama, desetine hiljada proletera pvošle su kroz mračne iskrvavljene, izmučene i izgladnjele ta-mnice demokratske Jugoslavije.
»Obznona« jo zamijenjena »Zakonom o zaštiti države«, isto tako drakonskim, nezakonitim i neustavnim. Neodgovorni činioci digli su glavu; mračne sile izašle su na pozornicu našeg političkog života: državne organe zamjenile su ban de fašista, koje su svoju volju istakle nad zakonima; nova država pošla je putem, koji razbija njene životne snage, dovodi u opasnot narodni opstanak.
Vladavina neodgovornih činioca stvo-rila je tren za pljačku i korupciju kako ves svijet još nije vidio; glas poštene javnosti ugušen je; na kostima radničke klase stvorena su ogromna bogastva.
Pod tim izuzetnim stanjem još danas živi radnička klasa u Jugoslaviji. Njen položaj otežan je pojačanom ofanzivom kapitalističke klase, koja se ustremlla protiv svih tekov ima radničke klase. Osamsatni radni dan, zagarantovan zakonom, potpuno je izigran; zakon o zaštiti i osiguranju radnika postoji samo na papiru. Radnička klasa isključena je iz učešča u instancama, gdje se odluči-vala njena sudbina,
Proleterska klasa sputana je ogav-nim lancima nasilja fizički i duševno.
Radničkoj se klasi brani svaka slo-boda kretanja, orgaazovanja, propagande i akcije.
Sindikati su još dan današnji dobrim dijelom zatvoreni.
Zabranjeno je ne samo širen j e organizacije, nego i ideja.
Pa zar ovakovo stanje ne znači ta-mnicu za proletariat i za vse slobodo-umne i istinski napredne elemente?!
Režim neograničene kapitalističke pljačke, režim gnjusne Obznane i pro-tuustavnog Zakona o zaštiti države, sa-zidali su jugoslovenskom proletariatu gorim i očajnu tamnicu. To je istina, to je fakat, koji je jasan kao dan. Ali baš za to se ta j fakat ne smije izustiti. U Jugoslaviji smo tako niško pali...
I baš zato zaplijenilo nam je državno odvjetništvo zadnji broj »R. Štampe«,
Na zadnji seji osrednjega odbora se je razpravljalo o obširnem poročilu, ki ga je predložil izvrševalni odbor v vprašani j h, tičočih se vsega strankinega delovanja: nadalje o poročilih večine in manjšine delegacije na IV. kongresu Kominter-ne;o poročilih italijanske delegacije na mednarodnem komunističnem sestanku v Essenu za protivojno akcijo.
Osr. odbor je enoglasno potrdil izjavo bi-ezpogojne strankine discipline napram sklepom in določbam Kominterne.
Osr. odbor je sprejel celo vrsto sklepov glede strankine taktike v sedanjem trenotku, glede notranje organizacije, tiska, sindikalnega vprašanja notranje in zunanje politike. Urejenih je bilo končno več različnih organizacijskih zadev.
Osr. odbor želi, da se v sedanjem teškem ,trenotku vzdržita pri komunistih zaupanje in disciplina, dva predpogoja za uspeh naše stvari.
Mongolska
Od srede 19. stoletja se opaža, kako raste interes ruskega trgovskega kapitala na Mongoliji. Ruski trgovci prodirajo v šestdesetih letih v zapadno Mongolijo in od tam dalje v druge dole dežele. Metoda ruskega kapitala je bila istotako primitivno roparska le še brezobzimejša in predrznejša. Interesirana na surovinah Mongolije je začela dobivati caristična Ru sija kmalu aneksionistična poželenja in se je hotela polastiti Uranhaja, enega najvažinejsih okrožij Mongolske, kjer je mogoč obsežen razvoj poljedelstva. Uran-haj je bil v resnici po rusko-japonski vojni, 1. 1908. anektiran po Rusiji.
Po vojni 1. 1905, za Japonsko zmagoviti, je pričel tudi paponski imperializem stavljati zahteve po deležu na surovinskih in rudinskih bogastvih Mongolije. Na Mongolsko so prišli japonski agenti. Po rusko-jap. vojni postaja aneksija Mongolije polagoma najbolj pereče politično vprašanje daljnega vzhoda za internaeio-nalili imperializem, medtem tudi za *a-merpki kapital.
V celi periodi, ko se nahajala Mongolska kot pastirska dežela pod oblastjo mandžurske dinastije, ni skoro popolnoma nič napredovala na polju kulturnega razvoja in njen ekonomski, socialni in u-pravno-politicni red je ostal do začetka 20 st, isti, kakršlen je bil v trenotku izgube samostojnosti.
V času, ko je bila mandžurska dinastija v Kini vržena (1912) se je vzbudilo v Mongolih upanje na nacionalno osvoboditev. Mandžurske agente so prepodili in oklicali Mongolijo za neodvisno.
Prostor Mandžurov je pa takoj zavzela caristična Rusija, na katero se je obrnila za pomoči duhovščina in mongolsko plemstvo in ki je izrabila stremljenja Mongolov po svobodi v izvedbo svojih aneksionističnih načrtov. Na podlagi pogajanj 1. 1911. s teokratsko vlado Mongo-dje (ta vlada je nastala s pomočjo Rusije) in pogajanj 1. 1912 in 1915 s Kino je bila Mongolska faktično razdeljena med Kino in Rusijo: notranja Mongolska je bila priznana kot sastavni del Kitajske, zunanja Mongolska (Halha, okraj Kob-de) pa je bila proglašena avtonomna, pripadla je pe v resnici ruski sili. Malo le', obstaja avtonomne Mongolske pod protektoratom caristične Rusije je dokazalo Mongolom, da ni obstajala nobena razlika med agenti mandžurskega despotizma in diplomatiiSnimi agenti caristične
»piraji iti mili gl* ustavim Oin ra Jelo" in ila se tangi v vsakem ksaju sanja
Glasovi z dežele
Trnovo
»Delo«, naše moralno bojno orož* je in ščit, je po dveh in pol mese« cih zopet oživelo. Sodrugi, zlasti oni najbolj izpostavljeni napadom naših sovražnikov — ker naj aktiv« nejši — vedo, kako je težko, nemo« goče izhajati brez lastnega glasila. Ze dvakrat je moralo »Delo« vtihni* ti vsled razsajanja belogardistične druhali. In vsakikrat je veselo za« vršalo v slovenskem taboru delav« skih sovražnikov. Po vseh kotih slovenske klerikalne ' in liberalne smrdljive mlakuže v J. B. je zavla« dala radost, češ: komunisti so proč; lista nimajo, stranke ni več, organi« zacij ni več, zdaj bomo svobodno vihteli bič in »žurili« delavstvo, ker je brez brambe. Njihovo veselje se je izpremenilo v začudenje nad samoprevaro. — »Delo« je zopet tu, naše organizacije stoje trdno slej« koprej in v nas živi bolj kot kdaj prej vera v našo zmago, v zmago dela in pravice nad lenobo in krivico. Razredna zavest, ki ustvarja v delavstvu nezadovoljnost in to vo« Ijo do boja, je eden izmed pogojev zmage. »Delo« vzbuja v delavcu raz redno zavest.
Buržoazija izda ogromne svote denarja, ki ga iztisne iz delavstva, za časopisje in knjige, s katefimi mami in slepi isto delavstvo. So« drugi, naša dolžnost je da skrbimo za svoje časopisje. »Delo« potrebu« je naše moralne in materialne po« moči. Prispevajmo v tiskovni sklad, širimo in izpopolnnujmo svoje »De« lo. *< Po nalogu ured. in upravn. se mora ustanoviti po objavljenih pra« vilih Odbor za »Delo«, ki mora biti vedno aktiven. Na deio za »Delo«, za svobodo, za pravico: za komuni« zem,
__________________ Volodja
Deskle
Mi delavci in kmetje, ki nas je u« soda narave določila, da živimo v vasi med gorami ob Soči, med vrho« vi, onimi vrhovi, o katerih bo zgo« dovina mnogo govorila in ki so čist in jasen spomenik pretekle svetov« pe vojne, ki so priča stotisočerih ne« dolžnih žrtev, proletarskih sinov, o« Setov, so spomin obupa naših mater in so dokaz prelite krvi.
Mi proletarci ob Soči, katere valovi spominjajo, da je tekla ona vo« da nekdaj premagana po človeški krvi in je zato zaslužila sveto ime: »Reka krvi.«
Mi delavci in kmetje vemo, da smo v svoji dobj použili marsikate* ro grenko južino, da smo marsikate« ro noč težko, spali in da je marši« kateri oster val šinil preko nas. Do« bro tudi vemo, da nam bo še mar« sikaj prestati, še marsikatero gren« ko južno povžiti. Toda mi hočemo ostati steber, hočemo nadaljevati svoje deio, kljub temu da smo danes prezirani, zaničevani, opljuvani na .polju svojih dolžnosti.
Da, proletarci, mi, ki smo iz krvi naših pradedov Gradnika, Kragu« lja in drugih obsoških puntarjev, ka teri so s svojo krvjo potrdili pra« vične zahteve delavca in kmeta: Da smo potomci omenjenih, moramo biti ponosni, zakaj sveto je bilo nji« hovo delo v zgodovini.
Tedaj moramo tudi vedeti, da je naša dolžnost boriti se v vrstah osta lega svetovnega proletariata in sta-,ti na straži s spoštovanjem do svo« jega razreda, se zavedati dolžnosti do svojega stanu. Zakaj le po tej poti pridemo kdaj do tega, da si stisnemu bratske roke z narodi ce« lega sveta.
Čujte, vi sužnji, trpini! Ali bi ne imeli mi na svoji vesti tega, da pu« stimo naše organizacije umirati, da se ne požurimo, da ne podpremo in utrdimo danes bolj ‘kot ikedaj poprej svojih ustanov, ki so ognjišče naših uspehov bodočnosti: mesto da se uničujemo po zatuhlih temnicah pri polnem kozarcu in dajamo nav« sezadnje več povoda alkoholu,
našemu morilcu in orožju buržoazi« je same?!
Pride čas, sodrugi, ko bomo slišali glas: »vstanite vi sužnji iz proklet« stva, prezirani od vseh gospod, zdaj stara pravda, pravda sveta, nas kli« če v boj od vsepovsod.«
Ta čas sodrugi ni več daleč. On trka že na vrata razpadajoče stavbe meščanstva.
Zato delavci in kmetje, gledati moramo, da nas bodočnost dobi pripravljene.
Naj živi svetovni proletariat!
Naj živi delo, kruh, svoboda!
Delavec med delavci
Solkan
Rabim izraz ljudstvo in kličem ljudstvu, ker mislim pri besedi ljud« stvo na široke plasti delavcev in kmetov, ki trpijo in spolnjujejo svo je stanje z vsakdanjimi družinski« mi težkočami, obupom, bedo itd.
Mar misliš ljudstvo, da se kapita« listični diplomatje, ki letajo iz ene« ga mesta v drugo še lepše, tki se po konferencah ravsajo in kavsajo, da se ti kapitalistični diplomatje pre« pirajo .za ljudstva dobrobit, za živ« ljenje delavca in kmeta? Ne!
Oni ruvajo, eden proti drugemu, za nadvlado, za izkoriščanje bogastva^ ustvarjenega po milijonih in milijonih žuljevih rok delavcev in kmetov. Ali da niti to jim ne, gre gladko, dokazujejo vesti, ki jih sli« Šimo dan na dan: ta konferenca ni uspela, ta se je izjalovila — vsaka še do danes, ki jih je bilo nad sto. Mi delavci jim tudi zasiguramo, da vsaka bodoča bo šla v zrak brez u«’ speha, ker danes ne gre več brez ljudstva. Dokazov je na vseh kon« cih in krajih kolikor jih kdo hoče.
Mi vemo, da bo svet v bližnji bo« dočnosti obstojal le na podlagi dela, produkcije in vlade proletariata. Drugače ne gre, naj si gospodje mi« slijo kakor že hočejo, nas to malo briga. Rečemo samo to, da proleta« riat je edini, ki ga zgodovina kliče na delo, da zasigura svetu mir, živ« ljenje in svobodo. Vemo tudi, da se bosta delavec in ikmet prej ali slej morala ukloniti, odzvati na klic zgo« dovine in že naravne sile same ter sprejeti vajeti sveta v svoje roke, sprejeti ogromno delo po vojni raz« palega in sedaj gpjilega gospodar« stva ter dvigniti ljudstvo dela v živ« ljenje pod bliščečim praporom člo« Večanstva.
V tem oziru nam! je vzhod jasen dokaz. To kar slišimo iz vzhoda naj bolj buržoazen časopis ne more več prikriti. T am k j er stoj e na čelu mili« jonskega naroda sovjeti, tam, kjer je tako močna sila, pred katero so tre« se ostali svet —Ikaj je tam novega? Tam vedno bolj naraščajoča indu« strija, vedno več obnove, stroji, e« elektrika, novi rudniki itd., vedno več temelja za bodočnost. To v isti državi, katero so hotele še včeraj združene armade uničiti. Jasno je, da tam stoji ognjišče bodočnosti, sve drugo je prazna ml at.
Nasprotno pa vidimo na zapadu razpadanje kapitalističnih držav. Vedno več gnjilobe in nazadovanja. Naj si pride na vlado še tako spre« ten Kolumb novih idej in načrtov, ne dvigne tega, kar je pokopala sve« tovna vojna, pač pa lahko vžge is« kro nove morije, novega gorja in smrti.
Tedaj ljudstvo, glej! Prepričani smo, da buržoazija, če misli na novo vojno, je lahko sigurna, da iz te mo« rije vstane proletariat svoboden, da vstane kot zmagovalec.
Glej ljudstvo, proletariat! Ti vi* diš, da se širijo rane, da vedno bolj krvavijo srca delavcev in kmetov. Ti trpiš in molčiš. Mi vemo, da to molčanje je olje na ogenj, iskra na smodnik, vemo tudi, da tiste, ki so danes proti nam, jih bo jutri beda, ogromno breme prisililo v naše vr* ste, v maso jludstva, ki hoče delati, ustvarjati in hoče od dela svojih žu*
Ijev živeti, živeti pravim, življenje svobodnega človeka.
Mi vas ne kličemo v naše vrste. Saj boste sami prišli, ker vas bo v to silila dolžnost.
V tem vam kličem ta*le pozdrav:
Naj živi proletariat! Naj živi pro letarska kultura!
Naj živi ognjišče svobode, Ru* sija!
GubecsGradnik
Bovec
Drago nam »Delo!« Po dva in pol mesečnem molčanju ši zopet vstalo, kljub vsem težkočam in oviram, od strani vseh svojih nasprotnikov, ka teri niso mogli zatreti in udušiti tvo« jega glasu.
Iz našega kraja tudi ni bilo pre* cej časa glasu, češ komunisti v Bovcu spijo spanje pravičnega; pa v resnici tli tako. Mi gremo naprej po naši začrtani poti, akoravno so ne« kateri sodrugi mislili, da bodo mora* le delavske organizacije v Bovcu vsled odstopa tehničnih moči priti v fašistovske roke ali pa da bo jih treba oddati čuku v kljun, da bi jih on vodil. Pri njem bi imeli pa tudi zaslombo, ker bi nam on pri vladi posredoval za brezposelno podporo, za katero se je treba toliko mučiti.
Sodrugi: Ne mislite, da bi vsled odstopa enega ali drugega izmed nas, morala organizacija propasti. Nasprotno! Pokazati moramo da ni organizacija ena oseba, ampak da organizacija ste vi sami!
Kmetje in delavci! Vi vsi, ki ču* tite za našo stvar in želite še nada* lje ostati v delavskih vrstah, podvo* jite svoje sile in zavedajte se svoje« ga stanu.
Živela kmetsko«deIavska solidar* nost!
Živel komunizem! < i;
*
Opozarjamo vse sodruge, ki mi« slijo ostati v naših vrstah, iz Bovca in okolice, da poravnajo mesečne prispevke.
Tajništvo zveze
Bovško
Po dolgem, dolgem času je proletariat naše okolice zopet sprejel z veselo zadovoljnostjo in zadošče* njem svoj ljubljeni list »Delo« in s tem je bil strt ponos in zavezan blebetavi jezik našim nasprotnikom, ki so že veselja poskakovali, da je ta branitelj in tolmač vseh zatiranih vržen za vselej na tla. Zopet si za* sijalo ljubo naše »Delo«, zopet nam potrjuješ vero, da naša ideja, ideja komunizma ni še propala, ampak se s še večjo močjo razvija, če ne po zakonitih, pa po nezakonitih poteh. Vstalo si, kljub vsem nasprotnim vestem v narodnjaških listih, ki so razrepenčili, da si za vedno umrlo. Vedeli smo, da zopet izideš in to smo tudi v naše veselje dočakali.
Z veseljem je bilo slišati prole* tarče, ki niti po povzetju vlade po fašistih niso zgubili poguma. Prole* tariat je trdno prepričan, da vlada fašistov ni drugega, kot predhodna doba svetovne revolucije. Naši de« lavci in kmetje napeto zasledujejo razvoj političnih dogodkov v vseh državah in bolj in bolj se prepričuje jo, da mora priti do poloma meščan ske — kapitalistične vlade in sicer v najkrajšem času. Naš proletariat si ne dela nobenih iluzij glede fašis* tov in od istih ne pričakuje ničesar dobrega. Samo naši narodnjaki so mogli verjeti Mussolinijevim izja* vam.
Proletariat je videti od enega kon ca do drugega konca naše kotline skrajno nezadovoljen: bodisi to na* rodnjak, socialist ali komunist. Vsi so trdp prepričani, da ta obroč ne* strpnosti ne more držati dolgo časa. In mislim, da se v sedanji svetovni kolobociji bode enkrat uresničila ta želi a vsega zatiranega proletariata. Želja po svobodi: Želja po od* stranitvi vseh meja!
Slišal sem mnenj a,da je konec ko* munistov po preustrojitvi vodstva Komunistične sekcije v Bovcu. Ka« kor pa vem, je prešlo isto zopet v
roke možem in fantom s polno ener gijo in se zato naši nasprotniki naj nič ne veselijo. Pri delavstvu ni po* treba, da vodi zmirom eden in isti; vloge se morajo menjati, tako da proletariat pokaže, da ni samo eden sposoben, pač da so vsi. Naši na* sprotniki sodijo po sebi: Pri njih, da, je treba, da jih popelje inteligen* ca v paradiž kapitalistične svobode. Brez inteligence si ne morejo poma* gati. Pri proletariatu je drugače. U* pam, da bodo sedanji vodje Komunistične sekcije naše delovno ljudstvo poučili o vseh točkah in da bo* do kmalu ustanovili Odbor za »De* lo«, v Tazmah in podporo našemu listu, ikot je bilo objavljeno v zad* nji številki ter skrbeli za poročanje iz naših hribov.
Naši narodni prijatelji nas hoče« jo naučiti »moderno plesati«. Treba je, da smo jim hvaležni, da bomo m0 gli tudi mi enkrat v frakih nastopi« ti kot pravi n a r o d.* Potem u« pam, da doseže narod višek svoje izobrazbe, ko bo znal kriviti hrbet na vse vetrove.
»Delu« želim lep razvoj in uspeh, ter da pride v vsako gorsko hišo. Ko se bode Internacionala raztezala od Urala do Oceana, bomo rešeni tudi narodnjaških skrbi za jezikovne in druge narodnostne pravice.
Živela svoboda kmeta in delavca! Naprej hodi proletariat po naši poti do končne zmage in svobode!
Opazovalec
Podgora
Po dolgem dvamesečnem molku je naš levi ekstremni bojevnik zo* pet pozval k sebi vse svoje zavedne proletarce, ki so ostali kljub legalni in ilegalni reakciji na postojanki svojih idealov. Ni treba detajlirane* ga komentarja zavednemu proletariatu o finančnem položaju sloven* sikega komunističnega glasila »De* la«. Usoda in življenje našega lista tiči v njegovem pogumu in v izdat* nem financiranju s strani zavedne* ga proletariata.
Nestrpno smo pričakovali vspod« bude, ki nam jo je dajal naš list, no* sitelj resnice in bojevnik za ele* mentarna prava vsega tlačenega na« roda.
Sodrugi! Naš dopis je kratek in jasen! Ponavljamo to, kar je zadnja številka »Dela« priobčila v uvod* nem članku. Absurdno, nesmiselno bi bilo pripovedovati o nestrpnem dnevnem povpraševanju po »Delu« tekom zadnjih dveh mesecev in pol. »Delo« potrebuje pomoči in žrtve s strani proletariata. S tem sodrugi bodi povedano vse.
Tukajšnje sodruge opominjamo, da oni ki so zaostali z naročnino, naj jo takoj poravnajo, ker drugače jim bo list s prihodnjo številko u* stavljen. Kdor je zaveden, naj pokaže svojo zavednost m proletarsko solidarnost v tem težkem in resnem času,
Odbor za »Delo«.
Glasnik mladine
Kapitalizem
in vzgoja proletarske mladine
Ako opazujemo vzgojo v sedanji družbi, vidimo takoj, da nima metoda, katero so kapitalizem poslužuje, nikake veljave v praktičnem življenju. Nasprotno, mladi proletarec, z vstopom v javno življenjo, začuti kontrast med onim, kar so mu pred časom vcepili v glavo in kar sedanji živi jenski boj zahteva: občuti to na duši in na telesu a ne ve si tolmačiti izvo ra tega, prej nego dobrega stanja in sčaso ma pozabi še vse to, kar se je dobrega naučil a ne-le pozabi, zanj ne obstoja drugo, kot egoizem brez vsakega čuta, egoizem, ki ga zahteva današnja socialna družba za obstoj posameznika. Ta egoizem se veča čim večja je potreba posameznika, in to stopnjevanje ga brezpogojno dovede do onih slučajev, katere časniki dnevno registrirajo in človeštvo občuti.
Ako si ogledamo te posledice v vseh njih znanih stopnjah, in izvor ali vzroke zločina, ne moremo obsojati direktno pro-vzročitelja tega zla ker rojstvo tega zla obstoja v revščini in nevednosti.
Danes lahko rečemo, da večina zločinov prihaja iz ravnokar navedenih vzrokov. Vsi časniki buržoaznega mišljenja jočejo ob večjih človeških tragedijah — kot volk, ki ima jagnje v svoji oblasti — a to ni resnično pomilovanje in sožalje, ampak ako opazujemo njih zadržanje v vprašanju reorganizacijo človeške družbe, se jim nikoli ne mudi zboljšati gmotnega stanja delavstvu. Tu sem hotel označiti današnji položaj in vir one slabosti, ki današnjo mladino tako globoko prizadeva.
Danes je na dnevnem redu: poseganje po tujem življenju, blagu in raznovrstne
nečistosti.
Kdor ne preklinja, nima nikakega greha, ni mladenič! Otroci osmih, devetih iet imajo že v rokah motilno orožje in pri njih gospoduje že tak čut sovraštva, da so posledice katastrofalne. Tako dovede buržoazija človeka tudi do najskrajnejše točke, samo, da niso ogroženi njeni interesi.
Mi opazujemo pri tej tako demoralizirani mladini ono dušno razpoloženje, ki tvori protirevolucionarno stanje. Mislim, da do te točke je niso privedla »de-tnagogična oznanjevanja komunistov«, ampak so direktni pojavi današnje družbe, v katerih še tako slepi človek dobi vzgon za novo socialno organizacijo, kjer »vsak človek lahko sodeluje in je deležen dobrot.« Govorim za one, ki pravijo, da ljubijo resnico in da jim je za boljši obstanek človeštva a ki v komunističnih »dejali vidijo - polom in demoraliziiranje človeštva. Ti So kakor človek, ki išče mirnega življenja a v svoji fantaziji si želi aventurističnega.
Kar uči buržoazija v ljudskih šolah — svoje se ve pošilja v višje in specialne šole — to je v globokem kontrastu z ži-
vljenjem. Njeni nauki o mirnem obstanku se v življenskem boju in v krutih borbah razblinijo. — Čemu torej učenje o ljubezni do drugega? čemu duševne hrano mladini, ako jo ta prisiljena nadomestiti ideal in složnost, z divjim, razuzdanim, sebičnim materializmom?
Mnogo se je pisalo in mnogo se piše, a kakor brez smisla. Nasprotno: vojna je vse podivjala, zrušila ideale, in danes se dobimo na stališču brezidealnosti. To je ono, kar bo, tvorilo podlago mirni človeški družbi. Sedaj nastopi vprašanje: ali je mogoč izhod iz tega žalostnega stanja? Mislim, da moro dati odgovor na lo le revolucionarno stremljenje komunistov po novi človeški družbi, v kateri bomo dali drugo vzgojo in drugo duševnost proletarski mladini.
Buržoazija dobro ve, da na mladino se opira steber bodočega življenja. Buržoazija dobro ve: dokler proletarske mase žive v tmini in nevednosti, jo zanjo gotovo lahko izkoriščanje in vsled tega nikakor noče dati večje izobrazbe, delavskemu sloju.
Večerne obrtne šole, na primer, ki jih kapitalizem otvarja za ukaželjne vajence, so indirektno v prid le njemu, kateremu stoji na srcu izboljšanje njegove tehnike, v konkurenčne svrhe med kapitalizmom ene in druge države.
Oglejmo si kapitalistično zvijače ali tako imenovane »apolitične ustanove«..
Šport je brezdvomno ena največjih opor kapitalizma, s katerim se mladina tako vneto peča, V večjih industrijskih mestih, kjer je kapitalistično izkoriščanje največ j e, kapitalizem podpira šport, in celo dovoli vadenje med delovnim urnikom, Posebej pa jači nacionalistični duh pri internacionalnih tekmah, kjer tekmuje mladina za prvenstvo. K takim tekmam prisostvuje mladina vneto. Te tekme lahko imenujemo manjše nacionalne borbe.
Druga omotica, ki jo buržoazija rabi je vsake vrste zabavanja. V prvi vrsti stoji moderna iznajdba ki bi morala služiti le v podučljivo in zdrave zabave m to je kinomatograf. Tega se buržoazija poslužuje, da slavi svoj sistem a tembolj svoje tako privlačno življenje. Ljudstvo, posebno pa mladina tako straštno obiskuje take predstave: ljubavne, senzacionalne, tatvinske, aventuristične, itd. Pri takih prilikah nikoli ne manjka stremljenja po enakem življenju.
Da zaključim:
Mladi proletarec z vstopom v borbo za svoj obstanek, izčrpa v življenskem boju vse kar se je dobrega naučil. Namesto zdrave besede stopi kletvina in sovraštvo do dnevnega napora. Dalje, življenjo mu nudi stotero zanjk in on pade v nje iz nevednosti in revščine. Človeštvo gotovo nima nič dobrega pričakovati od te mladine. Mislim, da tu, ni posameznik kriv svojega zločina ampak tu delujejo okoliščine.
Vsaka stvar, najmanjši pojavi ima svoj poseben vpliv na mladino. In radi
tega se morč in m or A dati ravno mladini nove nazore. To bo mogoče le v oni človeški družbi, v kateri bo imela pouk o dobrem in slabem, v kateri spozna zdravo življenje in vidi neogroženo bodočnost svojih starih let.
Sedaj se mladina nahaja na oni stopnji, v kateri radi nevednosti ne pozna prave poti a si brezdvomno želi nečesa novega in to je in ne more biti nič drugega nego — komunizem.
Gradnik
Mladini brez svoboda I
Ti, o mladina, ki tavaš v sonci suženjstva: Vzdrami se in dvigni sc proti svojim izkoriščevalcem. Dovolj jo čakanja, dovolj je odpuščanja. Tlačijo te vedno bolj. Tlačijo tvoje stariše, tlačili so tvoje prednike, tlačijo tebe. Mamijo te z ljubeznijo do domovine, kronajo te za hrabrost, ki jo pokažeš v boju proti svojim lastnim bratom. To so vcepavali v srca tvojih o-četav in isto hočejo vcepiti tebi.
Leto 1014 je biio začetno leto prelivanja krvi. Avstrijski imperializem je hotel kon čati takrat malo Srbijo. Takoj po napo* vedi vojne s strani avstrijskih krvoželj-nežev je stražni angel j zatrobil na vse kote Avstrije: »Domovina je v nevajmiati, domovini je treba vojakov!« Pridno so nar lepili na mestne kakor tudi na razdrapane vaške zidove milijone manifestov, poživljajočih na boj za dom in cesarja.
Ni trajalo dolgo in milijon vojakov se je zbralo pod strašnim terorjem. Kdo so bili? Ali niso bili to naši očetje, ki so morali zapustiti njivo in delavnico, s katere smo vsi uživali čeprav mali košček kruha. Tega smo izgubili z odhodom naših dragih. Mladi smo bili in tako smo mislili, da mora biti. Kaj ne? V cerkvi smo slišali opravičevat boj proti Srbom. Tisti-ki so leta 1914. kričali mesto božje besed®: »Proti Srbom« so danes njih vohuni. Tisti, ki so molili za zmago avstrijskega o-rožja, se danes ponašajo s tem, da so najboljši »patriot j e«. Nam se je pa ponašati, da jih dobro poznamo, častilce malika kapitala in lastnega želodca.
Ni bilo dovolj prve splošne mobilizacije. Začeli so z nabori in tako otrebtli vse kar je moglo hoditi. Tako je začel križev pot nizkih in srednjih slojev cele Evrope, na voljo buržoaznih mogotcev. Čakali smo eno, dve, tri leta in klanja ni bilo ne konca, no kraja. Slišali smo o beguncih iz Srbije, Galicije, Belgije, potem sjjno sami begupili tja v nam tuje kraje, ped največjim pomanjkanjem: brez strehe,brez obleke. A kar je bilo še največ, stradali smo kruha in stradali smo svobode. Mrzle lipniško barake in več drugih begunskih taborov po štajerskem, Nižjo Avstrijskem itd. nam so spomin na vsake vrste trpljenja. O tem pričajo porušeni domovi, razluknjane njive, razdejani vinogradi in gozdovi ter naši rodni očetje, bratje, znanci in neznanci, padli kot žrtve tiste strašne svetovne vojne. Ta vojna je šla mimo nas, a na naši mladi duši, teško preiskušeni po prestanem trpljenju, pustila je odsev obsodbe proti vsaki nadaljni kapitalistični vojni. Dovolj je pohabljencev, vdov in sirot za domovino kapitalizma! Mi se hočemo boriti za našo domovino, domovino proletariata. Za njo naša zadnja kaplja krvi!
Mladina, na vzhodu je rdeče nebo: Tja zaupaj in osvobojena bošl
M. Zgoncev
Delavske prireditve
Podružnica L. O. v Solkanu priredi v nedeljo dne 4. II. 1923. zabavni večer v dvorani M. Mozetiča s sledečim vspore-dom:
1. Fr. Govekar: »V Ljubljano jo dajmo«, veselo-igra v 3 dejanjih;
2. »Radi nagrade«, burka v 1 dejanju;
3. Ples.
Med posameznimi točkami poje pevski zbor in igra Tam. odsek »Zarja« iz Solkana;
Začetek točno ob 3 uri popoldfll. —* Vstopnina za moške L 5.—; ženske L 2.—.
Igre izvajajo diletanti, delavci žuljavih rok iz Dramatičnega odseka L. O. v Solkanu.
Frimernim maskam je k plesu vsjop dovoljen le z legitimacijo.
Ii obilni udeležbi kliče ODBOR
Opomba: Kdor si želi razvedrila in smeha, ki ga vzbuja hlapec. Pavle naj le prihiti.
OPOZARJAMO vse one Komunistične sekcije in podružnice Ljudskega odra, v katerih delokrogu ni še nobene Mladinske sekcije, da je izdal isvrševalni odbor detelne zveze Komunistične mladine o-krožnico ,ki s potrebno natančnosjo podaja delovni program Mladinskih sekcij, njih ustroj in delovni načrt.
Organizacije, ki ielijo imeti po en izvod te okrotnice z namenom, da pripravijo ustanovitev Mladinske sekcije v svojem delokrogu, naj pišejo ali bolje pošljejo ponjo na naslov upravnega tajnika deželne zveze Komunistične mladine.
O komunizmu
Pet godina stoji pitanje komunizma pred celim svetom kao životni problem o-\og v-'ka. Komunizam je naj več a sila, koja je izašla iz trzavica svetskog rata. Njemu je sudjeno da bude najtrajnija sila, jer je njegova misija na pozornici povesti, da očisti ruševine kapitalizma i da stvori viši oblik društvene organizacije, koja če omogučiti čovečanstvu, da sas ma napusti izrabljivanje čoveka po čo-veku i da napiše konac povesti ljudskog ropstva,
pogledamo 11 oko sebe, opazit čemd da se kapitalizam previja u mukama. Državnici najvočih imperialističkih vlada sveta čine očajne pokušajo da odstra-no zatorne sile, etvorene po istom siste-hu, koji oni brane. Svi oni izgledaju van-ridno maleni pred licem orijaških zada-t£>ka koje su si nehotico nametnuli; oni ktgaju da zaustavo plimu povesti.
žli povez čovečanska tvorevina, koja kontrolira čovečanstvo, hrli napred, ni m?Jc no mareči za heroje, što ih je ptvo-rila apitalistička mošta pedagoških uli-zica, mji dogadjaje tumače prema pred rasuama vladaj uče klase u društvu. No mogucjost današnjih državnika, da uve-du red,j lcapitalističkom svetu, no treba pripisi\ti manjkavostima njihovog dr-žavništ^ nego činjenici, što je društvo, koje on hoče da obrano, izvršilo svoju e k
misijti u napredku čovečanstva, tako da je njegovo daljnje opstojanje na očitu štetu ljudstva.
Zadatak kapitalizma je bio, da stvori viši oblik društvene organizacije, viši od sistema, koji je postojao pre toga. Njegov dolazak na vlast je bio postignut kroz reli niz revolucija, počan od sredine četr-naestog veka, pa sve do svog triumfa za vreme velike francoske revolucije koncem osamnaestog veka. Njegova misija bi jaše, da centralizira (osredotoči) srestva za proizvodnj u, da socializira rad — je-dan korak dalje piitem ljudskog napret-ka, koji nadmašuje stečevine svili pri-jašnjih drušvenih sistema.
Ali dan veselja kapitalizma jo prošao, i danas on može produljlti svoj opstanak jedino —. uništavanjem ljudske raso. Od konstruktivne (koja gradi) on je postao destruktivna (zatorna) sila, koja ne ostav lja za sobpm ništa drugo do li hodu, potla čivanje, ropstvo, glad, bolesti i sve druge oblike ljudskog poniženja. ,
Kadgod stanoviti društveni stupanj do-sižo razdoblje opadanja kadgod postane zapreka u proizvodnji, uvek ona klasa, koja strada usled njegovog dalnjeg opsto-janja, stvara revolucionarni pokret. Pod feudalnim (kmetskim) sistemom revolucionarna je bila dolazeča kapitalistička klasa; danas je radna klasa revolucionarna klasa. I upravo, kao što je kapitalizam došao mesto feudalizma, na. isti način čo komunizam revolucionarni pokret s.tvremeno rndne klase, srušiti kapi-
talizam i prokrčiti put ljudskom rodu, da ode napred prema dalnjim pobedama nad naravi.
Prem ima sličnih erta izmed ju revolucije ovog sto)ječa i revolucija prošlih stol ječa, u koliko su sve one dovele novu klasu na vlast, ipak je komunistička revolucija drukčija, različna od svih prijaš-njih revolucija, jer nema klase, nižo od radne klase, koju bi ova izrabi j ivala na-kon svoje pobede. Prema tome — pobeda komunizma znači u isto vreme konac svim klasnim borbama i potpunu podjre-djenost svih društvenih sila čovječjoj kon troli.
Prem druge revolucije znače korak napred revolucija radne klase če biti najda-lekosežniji pokret od svih revolucija, jer on znači — slobodti za celo čovečanstvo u potpunom smislu reči. Njegovi korisni učinci na društvo sc još ne mogu točno predvideti, ali mi znamo’ da če on uništi-ti svaku zapreku, koja čini^edno ljudsko biče ovisnim o drugam biču i to na os novu jednostaynog razloga, što če švi, u granicama društva, iinati jednake mogu čnostl.
Jedini ljudi, koji noče ništa dobiti Jero z uvedenej komunizma, jesu oni, koji sa-činjavaju kapltalističku klasu. Mesto da žive u obilju na račun bogastva, stvore-nog po radnoj klasi, oni če biti prisiljeni, da postanu korisni članovi društva i da 8tidjo!yjii u društvenom radii, kako da bi poizvadljali srestva za svoj opsta-
nak. Kapitalistička klasa ima više razloga, da bude protiv drušvenog sistema, koji če ju izvesti iz muktaškog i laganog života, ali nema valjanog razloga, zašto bi radna klasa bila protiv komunizma i proletarske revolucije.
Z rnje
Radnici se ne trebaju tužiti na kapitaliste, što ih pljačkaju. Tužakanje i plač im neče pomoči. Oni su danas podložni i nemarni, a to su ropska svoj stva, koja se najviše dopadaju gospodarimo. Borbeni duh i raspoloženje: to su svojstva, ko-jih so kapitalisti boje.
Bed — po mišljenju vladajuče klase — jeste takovo stanje, koje joj omogučuje da guta život drugih ljudi; nered pako nastaje, kad oni, koje se guta, izrazo zelju, da ih njihovi zatornici prestaju gu-tati. — Tolstoj.
CoveM jo bil rob svojih prilika i odno-šlaja kroz vekove i vekove. Mi tek sada počinjemo nalaziti put istinskog napret-ka, jer saznajemo, da čoveki može menjati prilike u svoju korist pomočil razuma i dobro organizovane zajednice. I to sada nijo više jednostavna misao i teorija, nego se več počinje provadjati u život. Danas to radi Rusija — u koliko može, u koliko joj stari odnoSaji i ostale zemlje dopuštaju — a sutra če počoti 1 druge države.
*
Koja korist od slobodne misli, ako to ne dovodi do slobode delovanja? — Swift.
#
Verski ljudi se hvale i ponose time, što su «božja deca». No ta «bož)a dcca» su-deluju u največim zločinima, što ih njo-že i zamisliti ljudska mašta, a isto tako u onim zlodelima, koja su gotovo svag-danja pojava u ovom društvu bogataške civilizacije! Ta «božja» deca uzdržaju sistem profita i pljačke, potpomažu nasilja svake vrsti, izrabljivanje, potlačivanje i ropstvo. Ona igraju aktivnu ulogu u sv,et-skim ratovima, gde pogilm na milijone ljudskih biča, koja bi — po njihovoj teoriji — isto tako imala biti «božja deca»...
❖
Milijoneri no dolaze ni do najmanjeg dola svog bogastva, a da isto ovo bogastvo ne izgube oni, koji su ga stvorili. Bogastvo ne pada s oblaka, nego nastaje. nakon Sto radnik primeni svoju radnu snagu na sirovinu, koju dobiva iz prirode. Puka Birovina ne sačinjava bogastvo, dok se ne promeni i ne preudesi tako, da udovoljava stanovitlm telesnim ili duševnim potrebama čoveka. A to udešavanje čine radnici, koji se radi toga s pravom i smatraju tvorci;, sveg društvenog bogastva.
»k
Sebičnost je dobra, ako nije prevlše
u.dra i nerazumna. Ne može se, na pri-n< r, ovaditi radnika zbog sebičnosti, ako on svoje interese shvača u zajednici sa intererima svoje radne brače i vodi borbu
za njihovu za&titu. Ovakova sebičnost bi se mogla izraziti lozinkom: «Nepravda jednomo jeste nopravda svima«.
U današnjoj civilizaciji ima bezbroj trulih stvari. Ne, ta se civilizacija osniva na samim zločinima, jer ona počiva na ropstvu. Ali unutar savremenog društva su se rodile i radjaju nove ideje, nove težnje, koje prodiru u dudu . potlačenih klasa. I dok te ideje ne postanu sastavni dio društvenog sistema, dok se na ostva-re, dok uajamno ropstvo ne bude pometeno sa lica zemlje, noče biti pravog mira i blagostanja ni medju narodima ni me-dju pojedincima.
*
Klasna borba izmodju proletariata ! kapitala ne možb biti obustavljena nikak,-vim sporazumom i kompromisom, jer se ne mogu izgladiti razlike izmsdju pošlo, davaca i radnika. Klasna borba če prestati, kad budo uniSten kapitalistički sistem proizvodnje i podjele dobara.
Engleska vlada troši 40.000.000 dolara za uzdržanje svoje kontrole u Mezopotamiji. U isto vrijeme mnogi radnici u En* gleskoj gladuju, a broj besposelnih još u-vijek iznaša na milijone.
*
čitajte, pomažite i širite »Delo«, štam-pa je odlučno oružje u klasno} borbi, »Delo« mora da udje u svaku, sirotinjsku kuču, jer samo ona nas uči uspešnoj proletarskoj borbi.
Ustanovitev Italijanske sekcije »Proletkulta"
Splošna načela nove ustanove
Z ustanovljeno sekcijo »Proletkulta« j c spojena tudi delavnost našega Ljud-skega odra. Smatramo zato za potrebno, da seznanimo z načeli nove ustanove vse sodruge. Ta načela osvetljujejo — sicer na obširen način — ozko zveznost kulturnega snovanja proletariata i njegovim gospodarsko-političnim bojem in podrejenost njegovih kulturnih organov in stremljenj najvišjemu cilju: osvoboditvi iz pod kapitalističnega jarma in stvoritvi proletarske komunistične družbe, ki e-tima more nuditi proletariatu oslona pri njegovih kulturnih težnjah.
i-- !	*	■	’’!	1
f. — Vso energijo in akcijsko zmožnost uporablja proletariat v sedanjem tragičnem položaju z največ jo vnemo in skrbnostjo za razredni boj in za iskanje poti in Bredstev, ki vodijo do zmage. Vsako početje, ki nima direktno ali indirektno tega smotra in ki zahteva in porabi le del delavskih moči, se javlja v takem položaju kot neumestno. In sicer zato ker zameta spoznanje, da noben problem, ki je v tesni zvezi z življenjem proletariata, ne pride do klasične rešitve, dokler se ni udejstvil neobhoden predpogoj za za voje-.vanje politične moči.
E. — Gotove oblike delovanja in gotove iniciative se nad delavstvom vendarle dobro držijo; one skušajo ustrezati gotovim njegovim potrebam in prostran-skim željam, ki niso ravno nujne. Sredstva, ki so za udejstvovanje in razvoj teh iniciativ na razpolago so zelo pičla in vsled tega nosijo te iniciative odznak improvizacije in desorganizacije na sebi. Zraven tega, ker nimajo nobenega vodstva in nadzorstva ter se večkjrat porajajo med onimi delavnimi sloji, ki nimajo razredne zavesti razvite in katerim so so tuje mučne epizode razrednega boja, Bledijo smernicam in programom buržo-aenih organizacij, in ni treba še posebej gmenjati, kako zna vladajoči razred izborno izkoristiti to sličnost in te odnoša-je za okrepitev in obrambo svojih načel in svoje oblasti.	,
Potreba po duhovnem življenju
3. — Stremljenje, zadostiti najelem-farnejši potrebi po duhovnem življenju poraja razne proletarske manifestacije kulturnega značaja: šole in društva za predavanja, pevski in glasbeni zbori, tečaji za znanstvena predavanja idistični in esperantistični krožki... niso nič drugega kot izraz hrepenenja proletariata po znanju in potreba nuditi intelektu o-bilnejše hrane. To hrepenenje y nasprotju s sistematično metodo poneumnjevanja
ki ga podpirajo vladajoči razredi, vzbuja in snuje prva središča njegove bodoče in neodvisne duhovne sile.
Sr Dva temeljna problema
4. — Komunistična stranka si stavi spričo teh proletarskih kulturnih pobud, dve temeljni vprašanji:
a). Morejo-li one dati v okoliščinah sedanjega režima podlago za osnovanje, če tudi v početni obliki, karakterističnih in originalnih temeljev proletarske kulture?
b. Se more-li proletariat v borbi za svoje samosvojitev posluževati takih organizmov?
5. — Na prvo vprašanje smo že odgovorili, ko smo prej rekli, da se proletariatu ne posreči praktično razrešiti ruhene-ga vprašanja, ki zadeva njegovo življenje, vse do takrat, dokler ne bo držal trdno v svojih rokah politično oblasti organizirane v ofcliki države. Kazni liki življenja gotovega socialnega sloja se tvorijo in oblikujejo po njegovem gospodarskem položaju; dvig gospodarskega položaja proletariata je odvisen od razgroma politične vlade buržoaznega razreda, ki je u-stanovljena za obrambo njegovih gospodarjih privilegijev. Kulturna prizadevanja proletariata odražajo dandanes njegovo zasužnjenost in njihov ponosen razmah jo odvisen od zmage revolucije.
Je lahko pjredvideti, da ustvari proletar ski razred, ko se osvobodi verig in mu bo povsem omogočeno popolnoma razviti svoje sposobnosti, novo kulturo na principih, nasprotnih onim iz katerih izvaja sedanja buržoazna kultura osnovne elemente svojih raznih pojavov. In tembolj ponosen bo ta razmah, čim bolj osnovni principi proletarskega režima pripustijo in bodo celo zahtevali najširše in najradikalnejše izkoriščanje sposobnosti in delovanja vsakega posameznika.
Kultura, to je oblikovanje splošne or-ganične duševnosti, ki obsega vse delovanje človeškega duha, zahteva kot svoj pogoj najširši razvoj pouka, ki vzbuja dremajočo in nepremične duhove ter jih oživlja s spoznavanjem sveta, njegovih pojavo in zakonov; jih spravlja v gibanje z radovednostjo in hrepenenjem po razumevanju vedno širjega kroga dejstev; jih izboljšujo in poplemenjuje v stremljenju in iskanju čim večje popolnosti konkretnega življenja.; umetnost in znanost stremi ravno po zadoščenju te potnebe po vedno lepšem in boljšem, ki izhaja iz popolne osvojitve elementarnih in občih spoznanj.
.Ampak delavske prosvete ne more želeti in doseči drugi, kakor delavska vlada; nevednost proletariata je predpogoj vlade buržoaznega razreda, ki si je ustva rila monopol in moč znanja. Vsled tega položaja kažejo, raztresena in naporna in brezštevilna kulturna prizadevanja pro letariata njegovo globoko hrepenenje za povzdigo njegove izobrazbe in lahko služijo v okrepitev njegove volje po boju za njegovo emancipacijo (samosvojitev) ko se v ugodnem položaju izkažejo kot očito nezadostna zadostiti čisto majhni potrebi po znanju in dati konkreten uspeh delovanja in to vsled pomanjkanja pravo organizacije sil, ki delujejo njim v podporo in prid.
6. — Če smo negativno odgovorili na prvo vprašanje, smo obenem odgovorili pritrdilno na drugo vprašanje; prizadevanja delavstva ustvariti si kulturno u stanove in organizme lahko poslužijo v o-k repi te v njegovega splošnega gibanja kot bojujočega razreda.
Iz teh razlogov ne more in ne sme Ko m »mistična stiranka prezreti obstoja teh središč duhovnega delovanja, ki nasta jajo v osrčju delavskega razreda; in ker se razvijojo v vsaki plasti proletarskega življa služijo izborno ustvarjanju novih komunikacijskih vezi med stranko in razredom, ker večajo krog onih, ki sledijo in poslušajo bojne klice in propagando ’ stranke/
Ker nosi vsako udejstvovanje človeškega življenja v sebi odsev svojih posebnih socialnih odnošajev, potom katerih se tvo ri in udejstvuje, nudi kulturno snovanje proletariata dobro podlago za kritiko principov, na kojih sloni sedanja duhovna organizacija in za propagando raznih komunističnih principov.
Zakaj se bavi Komunistična stranka s proletarsko kulturo?
Ponavljamo še enkrat: Komunistična stranka se zelo bavi s sedanjim kulturnim organizmi proletariata in se zanima zanje:
a) Ker se snujejo in obstojajo in nobeden element socialnega življenja ne uide strankini pozornosti in zanimanju;
b) Ker delujejo med delavskimi masami, do katerih nudijo nove poti odnošajev in vplivov;
c) Ker olehčavajo širjenje temeljnih principov razrednega boja;
d) Ker nudijo podporo in indirektno pomoč temeljni akciji za izboljšanje gospodarskega položaja proletariata in za zavojevanje politične oblasti.
7. — Sedanja naloga Komunistične stranke napram kulturnim organizmom se vsled tega omejuje in opredeljuje pred vsem načelno po razporejanju, nadzorovanju in vodstvu kulturnega dejstvova-nja, ki se poraja samo od sebe med delavskimi masami; v drugi vrsti po spodbujanju k sličnemu delovanju v onih krogih, ki nudijo za to najugodnejše pogoje.
S temi smotri in iz teh razlogov izjavlja in sklene Kom. stranka, da prevzema nase nalogo ustanoviti in organizirati »Proletkult«, ki se ima po njenih namerah razvijati v nacionalnem obsegu.
t'J'\ Proletkult v Rusiji I'1 1
7. — Proletkult je internacionalna kulturna organzacija, v svrho pospeševanja in podpiranja proletarske kulture.
Porodil se je v Rusiji, koj po boljševistični revoluciji oktobra meseca 1917. 1., v bujnem razcvetu delovanj«, ki je hotelo dati duška prekipevajoči in entuziastični ustvarjajoči moči delavcev; tu se je o-predil kot organizem za širjenje umetniškega in literarnega znanja, kot iska-telj in zaščitnik posebnega in karakterističnega udejstvovanja posameznikov, kot pomočnik in izpolnjevalec državnega delovanja na poprišču obče prosvete.
Pod zaščito države in z njeno najširšo pomočjo si je mojrel Proletkult v Rusiji dati obširne programe in stremeti za veličastnimi cilji saj je imel za svojo organizacijo bogatih sredstev na razpolago.
Proletkulf pod buržoaznimi vladami
Ustanavljanje drugih sektij Proletkulta med narodi, ki jih še danes vlada bur-žoazija se ne more ravnati po istih načelih; ravno tako, kakor je različna organizacija in delovanje Komunističnih strank samih v buržoaznih in sovjetskih državah, kljub temu da so te stranke centralno organizirane v Tretji internacionali in da imajo enoten program sloneč na istih principih.
Ko se snuje Italijanska sekcija Proletkulta ni treba da so točno drži tipa ruske sekcije, ampak si mora določiti oblike in delovanje po posameznih okoliščinah v katerih se je ustanovila in v katerih mora delovati, uvažujoč sredstva ki so jej na razpolago in živijenski položaj mase, med katero bo delovala in od katere bo dobivala podpore.
Kulturno delo v Italiji
8. — Proletkult mora v prvem početku delovati kot združujoč organizem neštetih in raztresenih kulturnih snovanj italijanskega proletariata uveljavljajoč tudi na tem posebnem polju principe in splošno taktiko Komunistične stranke.
Proletkult kot tak nadzira vse kulturne ustanove obstoječe med delavsko maso in določa, da, stopijo pod njegovo nadzorstvo one ustanove, ki so nastale po direktnem prizadevanju delavcev in ki uspevajo vsled njihove direktne udeležbe pri delovanju, ne da bi imeli, pa bodisi tudi v skriti in tihi obliki, pomoči, podpore, protekcije od strani buržoazije in posebnih stanov ali skupin tega razreda.
0. — Ob tej “priložnosti se zdi potrebno in koristno stopiti malo v stran, in oceniti potrebno kulturno institucijo, ki se ustanovila pred nekaj leti in ki deluje v Italiji: Proletarska univerza.
Nastala in razvila se je kot protiutež Ljudskim univsrzam, ki so se ustanovile v pretekli dobi z demokratičnim in delavskim duhom in stremljenjem a so ae ta koj degenerirale in ker so se prepustile oskrbi in vodstvu buržoaznih mož in strank, so se spremenile v brezplodne sestanke z akademičnimi pridigami.
Vendar Proletarska univerza ima od začetka velik pogrešek; Iz željo in dolžnosti biti razredna ustanova, se je mislilo, da se ji da utisniti ta odznak le, če se jo postavi na monopolistično oskrbstvo socialistične stranke. Na ta način je za-dobila sicer brezdvojbo politično barvo, nikakor pa ne kaže posebne razredne poteze. Res, da se ne sme istovetiti razred s stranko, Če tudi vsaka stranka nastaja in deluje kot organ posebnega socialnega razreda; a tudi Če prezremo to dejstvo, v danem slučaju lahko trdimo sledeče: Ker je socialistična stranka po svoji zvijači postala izrazito malo-buržoazna stranka, ne more Proletarska univerza zadobiti drugega značaja nego takega, pa če ji tudi pripadajo formalno sindikati in proletarske zadruge.
Zravon tega se je Prolotarska univerza organizirala na sholastični Šolski podlagi, ne stremeč za tem, da bi podpirala delavska prizadevanja na duševnem polju, ampak za tem, da bi povišala i»vprečno izobrazbo proletariata s širjenjem spoznanj v vseh panogah znanstva; končno bi jo lahko identificirali z nezvezno in pomanjkljivo enciklopedijo, ki hoče na polju prosvete nadomestiti univerze in seminarjo za nadučitoljice.
Kako stališče mora zavzeti Proletkult napram Proletarskim univerzam? Naj jih smatra kot tekmujoče organizme, upoštevajoč samo njemu skupen element, da so ustanovljene v nacionalnem obsegu? Naj jih pobija kot nepotrebne in škodljive? AH nai iih ne smM-	a	rsnovo, če
ravno slabo, delavske kulture, ter zavzame napram njim isto stališče kakor napram drugim organizmom delavske kulture, to je da jih skuša zavzeti, z namenom, da jih uvrsti v svoj njičrt za vspo-redno delo in nadzorstvo nad njimi?
Mi smo bolj za to poslednjo idejo; se ve da bi sprejeli brezmiselno domišljavost, po katerih se smatrajo Proletarske univerze — kot rešitelj ice grandioznega vprašanja intelektualne vzgoje proletariata, ampak smatrajoč jih kot središča možnih umetniških in znanstvenih osnovanj, in upoštevajoč vpliv, ki ga imajo nad gotovimi sloji proletariata, kakor tudi njih zaklad, ki obstoja is; tradicij, pravic, provoljenj, smo mnenja, da mora Proletkult delati na to, da se lokalne sekcije Proletarske univerze posamezno pridružijo njegovemu organizmu.
Združenje
10. — Prva naloga Proletkulta je torej' ta, da združi obstoječe kulturne institucije v enotno organizacijo. Vsled tega so dolžni vsi komunisti udeleževati se v najširši meri proletarskega kulturnega delovanja ki obstoja v kraju, kjer živijo.
To sodelovanje, ki se javlja z upisom in v direktnem delovanju v okrožju normalnega delovanja posameznih institutov, mora stremeti za tem, da se organizacija vedno bolj krepi in razcveta, kakor tudi, da se postopno podvrže komunističnim direktivam ki se konkretno udejstvi-jo s prtp|opom h Proletkultu.
Takojšnja statistika in razporedba proletarskih kulturnih institucij, ki delajo pod vodstvom in v krogu komunističnih organizacij, nam poda s priključitvijo mnogih drugih, prvo organizatorično ogrodje Proletkulta.
Ko izvrši Proletkult ta prvi del svoje naloge, prične sestavljati statute in stvarne in skupne programe za razne panoge njegovega delovanja; njegova skrb bo, da se sprejmejo in krajevno prilagodijo.
Ko bo to združujoče in sporejajoče delo dovršeno, takrat se Proletkult lahko loti ustanavljanja novih centrov kulturnega delovanja z namenom: razporediti izolirana prizadevanja in zmožnosti posameznikov.
Naloge proletariata
11- — Iz tega, kar smo do sedaj omenili, sledi, da Komunistična stranka ne pojmuje pod Proletkultom že gotov organizem, ki ima nalogo širiti med delavsko maso splošne pojme o umetnosti in znanosti, ampak pod njim pojmuje institut, ki naj podpira in vodi prostovoljno kulturno delovanje proletarcev ki bi bilo sicer obsojeno, da okrkne v ozkem krogu, brez odnošajev in zvez s podobnimi prizadevanji v istem kraju ali drugod; ki naj pospešuje medsebojno izmeno moči in nasvetov med organizmi različnih krajev; ki naj spravi v soglasje različne iniciative, ki so si do sedaj tuje med seboj; ki naj da čist, razreden odznak ‘tudi o-nemu proletarskemu snovanju, ki se poraja izven direktnega razrednega boja; ki naj izkoristi tudi te prostranske energije v prilog organizacije proletariata v enotno skupino za odpor in boj.
12.	— Proletkult se orgainzira na podlagi centralnega odbora in krajevnih sekcij, po možosti v glavnih mestih pokrajin. Ti krajevni odbori lahko ustanovijo podsekcije v glavnih mestih provin-cije, vendar naj se ne ustanavlja preveč malih centrov, ki bi ne pomenili drugega, nego brezpotrebno tratenje energije.
Centralni odbor ima svoj sedež v...
Obstoji iz 9 članov ki se volijo na kongresu Proletkulta izmed onih članov, u-druženih organizmov' ki stanujejo v mestu, kjer se nahaja Centralni odbor sam.
Centralni odbor imenuje iz svoje sre-, de izvrševalni odbor treh članov, ki ima vršiti tajniško delo.
Centralni odbor določi ona glavna me-' sta v pokrajini, kjer se imajo ustanoviti krajevne sekcije in da tudi po navodilu slednjih pooblastijo za ustnovitev pod-sekcij.
Krajevne sekcije si izvolijo tudi vodstveni odbor iz petih članov, ki se imenujejo ha zboru udTuženh organizmov; in ti si izvolijo iz svoje srede tajnika.
Vodstveni odbori imenujejo po nasvetu udruženih organizmov kulturne odbore, če mu naznanijo v to svrho tovariše, ki poznajo gotove umetnosti in znanosti, ki so vešči česa in so za kaj posebno nadarjeni ter so z nadpovprečnosjto vešči njih zakonov in metod.
Člani kulturnih odborov morajo skrbeti za tehnično nadzorstvo, za organizacijo, kontrolo, za spodbudo, za šolo, pouk. Oni so dolžni dajati vodstvenemu odboru od časa do časa delovna poročila, njego
razpredeliti sredstva in moči, organizirati skupne nastope, skrbeti za zvezo s proletarskimi organizmi, strokovnimi, in zadružnimi.
Vodstveni odbori skrbijo za organizacijo splošnih in raznovrstnih nastopov, ki ne spadajo v poseben delokrog posameznih članov (koncerti, predavanja itd.) in mora podpirati in pomagati slednjim pri nastopih v mejah njihovega delokroga.
13. — H Proletkultu lahko pristopijo vsi organizmi kulturnega‘značaj a, ki delujejo med proletarskim raziredom, na primer pevska, glasbena društva itd., re-citacijske družbe; mandolinistični orkestri, šole za vezenje in šivanje; idistični in esperantistični krožki; skupine gojiteljev umetnosti in znanosti; proletarske univerze itd.
Pristop h Proletkultu obvezuje sprejem kontrole nad lastnim kulturnim delovanjem in biti mora na popolno razpolaganje za nastope splošnega značaja, ki jih po na ročilu Centralnega odbora organizira vodstveni odbor.
Vsak udružen organizem imenuje za dobo enega leta po enega delegata za mesečne sestanke krajevne sekcije; na sestanku je treba izvoliti vodilni odbor.
Vsak udružen organizem mora skrbeti, da plača sekciji letni prispevek, ki ga določi poseben notranji statut vsake sekcije.
Vsak udružen organizem mora skrbeti, da naznani vodstvenemu odboru imena onih svojih članov, ki so pripravni za kulturni odbor in tem se lahko odkaže delovanje tudi izven kroga svoje organizacije.
14. — Enkrat v letu se skliče nacionalni kongres Proletkulta na katerem poda poročilo poslujoči centralni odbor in na katerem se razpravlja o predlaganem dnevnem redu, ki pa mora biti naznanjen vsaj dva meseca pred kongresom.
Nacionalni kongres tvorijo delegati kra jevnih sekcij in sicer po en delegat za
vsakih deset ali ulomek od desetih udruženih organizmov.
Nacionalni kongres imenuje nov centralni odbor.
15. — Proletkult izdaje mesečno poročilo urejeno po centralnem odboru, s poročili in uradnimi objavami organizacije, s članki in prispevki, ki jih dopošlje-jo člani udruženih organizacij.
Proletkult je tudi pooblaščen izdajati knjige in brošure, ki niso političnega značaja, marveč literarne in umetniške vsebine in ki ne nasprotujejo osnovnim predpogojem.
Komunistična stranka daje v to svrho Proletkultu leten kredit v znesku... pri lastnem založništvu knjig s pogojem, da se spisi dajo preventivni kontroli njegove direkcije.
16. — II Proletkultu pristopijo lahko posamezno tudi poedine osebe, ki so v razrednih organizacijah proletariata, s pogojem, da se izjavijo pripravljene delovati v smislu razvoja programa institucije.
17. — II Proletkultu lahko pristopijo strokovne in politične organizacije proletariata, ter plačajo poseben leten prispevek, ki se določi pri njih pristopu.
Posamezni člani, kakor tudi udružene politične in strokovne organizacije nimajo pravice poslati lastnih delegatov na zbo rovanja krajevnih sekcij.
18. — Centralni odbor Proletkulta stopi kakor hitro se sestavi, v zvezo s Proletkultom v Moskvi, ter mu prijavi svoj pristop h Internacionalnemu Proletkultu.
19. — Za početno organizacijo Italijanskega Proletkulta imenuje centralni odbor Komunistične stranke Italije provizoričen centralni odbor, ki bo posloval do prvega sklicanja Nacionalnega kongresa na katerem se izvoli stalen centralni odbor.
Sedež provizoričnega centralnega odbora se nahaja v Turinu.
Zdravniški nasveti
Dobra inslaba hrana
Človek ne more živeti niti malo časa brez vode. Mogel bi živeti ne* koliko dalje brez jedi, ali smatra se, da ob sami vodi, a brez jedi bi mo* gel živeti k večjemu 30 do 40 dni.
Hrana je potrebna telesu iz treh razlogov. Prvič, hrana preskrbuje vso energijo, ki jo telo potrebuje za izvrševanje vseh opravil. Drugič, hrana zalaga telo s potrebnim gradivom za rast in poprave telesa. Tretjič, hrana vsebuje snovi, ki re* gulirajo organe in dele telesa, tako da vsak del vrši svojo dolžnost.
Človeško telo se dostikrat pri* merja pamemiu stroju. Parni stroj in človeško telo potrebujeta ikurivo za svoj obrat. Hrana je za telo ono* kar je premog za stroj. Ravnotako kakor ne morete zahtevati dobro delo od stroja, ki ga zalagate s sla* bim premogom, ravnotako ne more* te pričakovati dobro delo od telesa, ki ga zalagate s slabo hrano. Nada* lje, strojni deli se neprestano ob* rabljajo, in obrabljene dele treba od časa do časa nadomestiti. Deli te* lesa tudi potrebujejo take nadome* stitve: hrana zalaga s potrebnim materialom, s katerimi se te popra* ve na telesu izvršujejo. Končno, vsak del stroja je reguliran; vsi deli so pravilno nanizani in urejeni, da more stroj gladko delovati. Ravno* tako morajo biti deli telesa regulirani, ako naj življenje gladko poteka in da uživamo dobro zdravje. Ako telo ne dobiva zadostne hrane ali ako zavživate neprimerne jedi, ovi* ra to pravilffo regulacijo telesa. Ako je tu ovira resna ali dolgotrajna, na* stanejo bolezni.
Vse bolezni seveda niso posledi* ca podhranjenja ali slabe prehrane. Vendarle podhranjeno ali neprimer* no hranjeno telo izgubi svojo narav no odporno silo pro,ti Škodljivim bakterijam. Radi tega lahko trdimo, da pravilna hrana v zadostni ko* ličini je potrebna in učinkovita, da se preprečijo bolezni.
Izmed najvažnejših odkritij zad* njih let smemo navajati one, ki so jih znanstveniki napravili glede hra* nilne vrednosti raznovrstnih jedi. ;Na podlagi znanstvenih preizkušenj in dokazov je mogoče dandanes po* vedati z večjo točnostjo, kot kdaj prej, kaj je dobra in kaj je slaba hrana.
Najprej treba znati, da ne sme* va dolžnost pa je vsporediti delovanje, mo zaupati svojemu instinktu gle*
Že na: Se znižali so ti plačo?
Mož: Da. Pa jo ne dobiš ti. Treba jo takoj nesti za fit, ker dnu r**?.e nas vržeio S** r MS*?!
de količine ali kakovosti hrane, ki naj bi jo uživali. Jedila, ki jih telo potrebuje v zalaganje gorkote in e* nergije so živalske masti, rastlinska olja in take skrobaste jedi kot so •krompir, kruh, riž ali fižol. Delo z možgani ne zahteva več hrane kot fizično delo. Kar se tiče mesnih jedi, človek bi moral kvečjemu zau* živati meso le enkrat na dan. Ribe in jajca imajo v glavnem isti vpliv na telo kakor meso. Vse te mesne jedi zapuščajo odpadke v telesu, ki jih mora telo izločiti. Preveč zav* žitega mesa preoblaga z delom te* lesne izločilne organe. Prenapevanje istih pa ni dobro za zdravje.
Večina ljudi ne j e d o zadosti ze* lenjav. Človek bi moral jesti vsaj trikrat na dan zelenjavo. Zelenjave dajejo telesu hrano, ki je bistveno potrebna; razun tega napolnjujejo želodec, kar je jako važno.
Zlasti pa bi moralo sadje tvoriti vedno važen del prehrane. Sadje pomaga proti zaprtju, ohranjuje zo be in daje tele'?-: potrebne mineral* ne soli.
Zdrava hrana bi morala vse* bovati eno porcijo mesa na dan, naj manj tri zelenjave, polno surovih jedi, kot sadje, salata radič itd. ni, dajejo dostikrat več hrane kot druge, ki so jako drage. Navadna domača hrana je najbolj zdrava. Krompir, meso in mleko so večje vrednosti kot pecivo, slaščice in luk suzne jedi.
Zlasti pri otrocih se veliko greši, kar se tiče prehrane. Otroci radi je* do slaščice in sladkarije. Ko so se jih najedli, ne marajo za krompir, meso in mleko ali katero drugo jed, ki jim daje moč in energijo. Zgub* Ijajo svoj tek, postajajo bledi, nervozni in bolehavi. To je prepisati v veliki meri napačni prehrani, nepra* vilnim jedilnim navadam, zavživa* .nju nepravilne hrane in napačnemu ravnotežju med poedinimi vrsti jedi Pravimo tedaj, da so otroci pod* hranjeni.
Preiskovanja tekom poslednjih let so jasno pokazala veliko števi* lo podhranjenih šolskih otrok. Manj se govori o podhranjen ju med od* raslimi, ker oni uhajajo kontroli. Ali ako pomislimo, kako napačno sestavljena je navadna prehrana po* edincev in kako enostranka, kako malo mleka in malo zelenjav ista vsebuje, potem se ni čuditi da pov* prečna prehrana ni taka kakor bi morala biti. Tej napačni prehrani je pripisati mnogo onih večnih pri* tožb med odraslimi, da se »nasploh ne počutijo dobro, da imajo nek čut Utrujenosti, da so nervozni, da ne Korejo spati, da imajo slabo pre* bavo, glavobol itd.«
Zdravilo je enostavno: več mle* ka m več zelenjav. ^ Vsak otrok bi moral spiti vsaj tri Četrt litra mle* ka na dan in tudi za odrasle bi bilo dobro, da bi dnevno zavživali pol litra tega neprecenljivega živeža v eni ali drugi obliki. Razun mleka, posebno pa ako ni zadosti tega, naj vsebuje hrana mnogo zelenjav razne vrste.
jaltem in mW
Sporočila o spremembah števila izvodov in sploh ona, katera se tičejo pošiljatve, naj nam se pravočasno pošljejo in sicer tako, da jih dobimo NAJKASNEJE do vsakega ponedeljka.
UPRAVNIŠTVO
*
NAROČNIKU Dolžnost naročnikov, hi jim Je potekla naročnina Je, da nem n* doma poravnajo zaostalo naročnino, sicer Jim list ustavimo.
*
VSEM DOPISNIKOM! Opo. zarjamo dopisnike in vse one, ki dopisujejo z uredništvom ali uprav* niStvom »Dela", da pravilno fran* klrajo svoje pisemske pošiljatve. Kdor premalo frankira svoja pisma ta koristi le fašistovski vladi in ne
Razno
LADJE NA ELEKTRIKO. Neka inozemska uvozna družba za uvažanje sadja je naročila izdelavo nove ladje, katere obratovanje se bo vršilo z elektriko. Nova iznajdba za obratovanje ladij je nekaj po sebnega. Ladji ne bo treba na dolgi poti prevažati velike množine premoga za kurjavo in stroji za proizvajanje gonilne sile bodo tehtali veliko manj. Na kak način bo družba obratovala, to je še tajnost.
NAJMANJŠA URA. — Najmanjša ura ki je bila kedaj dogotovljena je posebno precizno delo, ki ga je dovršil neki švicarski urar za nekega ameriškega milijonarja. Ogrodje male ure je v platinastem okviru, katerega premer meri samo 14 milimetrov. Okvir je okoli in okoli obdan z diamanti. Nekaj delov pri uri je talšfc> majhnih, da jih je komaj opaziti s prostim očesom. To razkošno delo za ameriškega bogataša je zahtevalo večletno delo enega najboljših urarjev v Evropi.
KAKO ŽIVALI SPIJO. — Naravna lega spečega človeka je po st,rani z malo skl ju čenimi koleni, človek je svojo lego pri spanju že pogosto spremenil, ker je pač prišlo od tega, da je spremenil kulturo. Pri živalih je drugače, kajti živali pri spanju zavzemajo še izvirno stališče kot nekdaj,, ki pa je pri različnih živalih (različno. Sloni kakor konji po navadi vedno spijo stoje. Ptiči z izjemo čuka, sove in indijske papige spijo na način, da zaobrnejo nekoliko glavo nazaj proti hrbtu in vtaknejo kljun med peroti in telo. Štorklja, galebi in drugi dolgonogi ptiči spijo na eni nogi. Morski golobi spijo na vodi in pri tem neprestano krožijo z eno nogo, s čemur zabranijo, da jih val ne odnese proti obrežju. Netopirji spijo viseči z zadnjimi nogami na drogu, glavo pa medtem stisnejo pod peruti. Volkovi in lisice spijo zviti v klopčič, tako, da prideta gobec in rep skupaj pri sprednjih nogah. Rep služi pri tem za pokritje golega gobca. Zajci, kače in ribe spijo z opdrtimi očmi. Sove imajo posebno mreno na očeh, ki jo spustijo čez zenice, ko se jim dremlje in zaspijo. S tem se u-branijo pred dnevno lučjo, ker spijo le po dnevi, po noči pa lovijo. Zanimivo je tudi videti nekatere opice, ko spijo. Posebne vrste opice se med spanjem obesijo za rep na kako vejo in tako visijo, dokler se ne naspe.
ŽRTVOVANJE OTROK V STAREM KARTAGU. — Oba francoska raziskovalca Pouissots in Lautier pravita, da se jima je posrečilo v razvalinah Kartagine odkriti tempelj, v katerem so Kartagin-ci darovali boginji Taniti (Astarti) svoje novorojene otroke. Žrtvovanje otrok v žgalnem daru je bilo po obredu paganske vere sedem sto let pred Kristusom in se je nadljevalo, dokler niso Rimljani razrušili mesta. Prav blizu altarja sta raziskovalca še našla mramomato veliko skrinjo, kamor so Kartaginci polagali ob-žgane kosti detet, kar je najboljši dokaz o groznem običaju starih Kartagincev.
VSAK ODBOR ZA »DELO«, VSAKA KOMUNISTIČNA SEKCIJA, MLADINSKA SEKCIJA, STROKOVNA ORGANIZACIJA MORA VEDNO SKRBETI, DA LIST IZVEN RAZPRODAJALNIC V CIM VEČ IZVODIH RAZPRODA. K RAZPRODAJANJU IN RAZŠIRJANJU LISTA NAJ SE PRITEGNE ZLASTI MLADINO!
Sedem za en teden
Točen odgovor
Učitelj izprašuje učence po poklicu njih očetov.
Učitelj: »Kaj je tvoj oče, Tonček?«
Tonček: »Mrtev.n
Učitelj: »To je žalostno. Toda kaj je bil
preje?«
Tonček: »Ziv.«
Predolge hlače
Krojaški mojster zmetrja vajenca:
»Hlače so zopet pol metra predolge! Takoj napravi krajše!«
Vajenec: »Koliko pa naj odrežem?«
Mojster: »Hm takole en centimeter!«
Iskrenost
Potoval je po Bosni Osman paša, da spozna mišljenje raje. Pri neki gostilni sreča starrega Bošnjaka, ki je mogel i-meti 80 let. Osman je hotel da spozna, kaj misli starec o pašah, pa ga vpraša:
— Ej, starina, koliko tebi let?
— Ravno osemdeset, častiti gospodar.
— Pa koliko si doživel carskih paš?
— pkoli trideset.
—• Pa bi znal povedati, kdo od njih je bil najboljši?
— Govoril bom. po resnici. Bil je to neki Šerif ki je umrl na poti proti nam.
Osman paša je odšel brez besed.
Angleška
Francoz: »Pardon, pepel od smodke Vam neprestano pada na ovratnico. Mogla bi se sežgati.«
Anglež (jezno): »Ne brigajte se za to! Vi stojite te pol ure pri peči in Vaš plašč že gori in vendar Vam nisem o tem ničesar povedal.«
Edini študent
Tone Mihač vpraša prijatelja Miho Tomača: «Kaj pa dela tvoj sin?«
»Moj sin študira,« odvrne Tomač.
»No«, pravi Mihač, »dandanes študira že vsak osel.«
»Ze mogoče,« reče Tomač, »a moj sin je edini v celi vasi.«
Lepe sanje
Antonu Petelinu se jc sanjalo to le: Zdelo se mu je, da je prišel v nebesa k svetemu Petru in ga vprafial:
»Koliko je pri tebi en milijon?«
— »En vinar«, odvrne svetnik.
— »Pa sto let?«
— »En trenutek.«
— »Posodi mi torej en vinar!«
— »Počakaj torej en trenutek!« odvrne sv. Peter.
Verjetno
Mali Janezek bi rad šel v hišo, toda na pragu stoji veliki pes. Janezek ga milo gleda, toda pes se za to ne zmeni. Janesjiu gre že na jok, ko se domisli rešilne muli in reče:
»Ti pes, vsaj tudi jaz ne bom nič stonl, če ne boš ti meni.«
Brez kraljev« glav«
Bovec, J. M.: Sem že povedal: Da! Toti« dopisi morajo biti kakor povsod jfegle dani od odbora za »Dolo« odnosno pfivno ga dopisnika.
Rukavac: Za buduči broj.
Izdajatelj: I. O. Komunistične strani Odgovorni urednik: PosL Anaelmo '‘»rabim
TM-t11 V-,-- ••r”