Stane Sever
In memoriam
Ta trenutek, ko se je trda in nepreklicna resnica o smrti velikega slovenskega umetnika polastila naše zavesti, ta trenutek, ko se ne misel ne čustvo ne moreta in tudi ne marata racionalizirati, je nepremostljivo eno samo spoznanje: o Stanetu Severju, gledališkem, filmskem,  radijskem in
televizijskem ustvarjalcu bomo poslej morali govoriti v perfektu.
Sam in zadnje čase tudi samoten kot viharnik se s svojo živo, sproščeno, temperamentno in bojevito navzočnostjo ne bo več udeleževal ne zmag ne porazov tiste umetnosti, ki se ji je bil zapisal z vsem svojim razsipnim talentom, znanjem, študijem, odpovedovanjem, z neod-jenljivo emotivno zavzetostjo in strastjo, z umetniškim ognjem in odgovornostjo, s človeško vzravnanostjo, z nazorsko in polemično nepopustlji-vostjo. Med Severjevim rojstvom in smrtjo je bil skozinskoz en sam enačaj: igralstvo. Igralstvo kot navdih, ljubezen in zvestoba, igralstvo kot resnica in smisel, igralstvo kot mit in usoda. Središčno razpoznavno znamenje tega navdiha, ljubezni, zvestobe, poslanstva, poklica, resnice, smisla, mita in usode pa je bilo gledališče. Sever ga je poistovetil z življenjem in s sabo, stopal je vanj kot v svetišče, podaril mu je ves svoj dar in ves svoj čar, zveličal ga je, z zemlje ga je povzdigoval in pripenjal k zvezdam, čeravno mu zavoljo tega ne čas ne zgodovina, ki sta zdaj in tukaj z močjo svojega vedoželjnega uma obrnjena k sebi, k racionalni logiki in zemlji, nista podarjala enakega za enako. V svojem ljubem in ljubljenem gledališču je Stane Sever zavoljo skorajda usodne ujetosti med zemljo in zvezde bil hkrati romantični junak in samosvoja žrtev. In prav iz te ujetosti in napetosti je v skoraj štiridesetih letih nenehnega igralskega snovanja in mojstrovanja vzklila in do najvišjih vrhov slovenske gledališke omike zrasla domala nepregledna galerija dramskih postav, ki jim je Sever vdihnil življenje, jih iz mrtvih črk prebudil in živo utelesil, jim najpogosteje izrisal voluminoznejšega duha in podobo, kot su ju imeli v literarnem zapisu, pa najsi so bile te postave po gledališkem
Vasja Predan
2
Vasja Predan
obsegu in prostornini nosilne ali epizodne. Jago, Bobčinski, Tybalt, Gilden-stern, Laert, Hamlet, Klavdij, Wurm, Edgar, Egmont, Oidip, Cyrano, Vol-pone, Rihard, Azdak, Švejk, Jourdain, Arnolphe, Prodor, Klobčič, Kruticki, Famusov, Pobedonosikov, Lenbach, Artej, Matiček, Naletel, Glažek, Peter Kobar, Gornik, Pravdač, Klepec, Jerman, Zois, Teiresias, Romulus, Lear, Goetz, Thomas Mor, Estragon, Samson, Patriarh in še in še vse do labodjega speva — monologa o Krotki — to je le nesistematično zapovrstje nekaterih poglavitnih imen in priimkov vlog, ki za njimi bivajo enkratne gledališke stvaritve Severjevega umetniškega genija. Kaj vse je vsebovano v teh stvaritvah, kakšna je kvintesenca čustvovanja, premišljevanja in ravnanja, sanjarjenja, smeha, krikov in joka v vsaki izmed njih ali v vseh skupaj, to je kajpada snov za zajetno knjigo o Severjevem igralstvu, o malone štirih desetletjih zgodovine ljubljanske Drame, ki ji je bil dominanta, o številnih slovenskih filmih, radijskih igrah in oddajah, televizijskih dramah in premnogih recitalih, ki je Sever z njimi preromal skoraj vso svojo slovensko domovino. V teh in še prenekaterem drugem imenu in vlogi je zaobseženo vse tisto, o čemer bomo nekoč lahko zbrano premišljali, ko bomo skušali ujeti v besede in stavke živo življenje igralskih umetnin Staneta Severja, ki bi mu morali z vso strokovno in artistično natančnostjo podeliti nemara prekmalu pozabljeni, a zanesljivo najbolj plemeniti naslov: ljudski umetnik. Ne kot čast in uradno priznanje, marveč kot spoznavni simbol edino resnične, vseobsegajoče vsebine Severjevega umetništva. Naj je oblikoval junaške vloge, komedijske like ali tako imenovane karakterne dramske postave, vselej jih je napolnjeval z radoživo, človeško zaupljivo in zares totalno ustvarjalno voljo, z optimizmom in skoraj ganljivim človekoljubjem, ki sta se hkrati kazala kot Severjev neutajljiv odnos do življenja in razmerja s svetom. Celo takrat, ko je kreiral figuro, ki sta ji tipologija ali karaktero-logija podelili negativne poteze, ni maral nikdar biti enorazsežen, svoje like je zmerom raje barval s toplimi, človeško razigranimi kot s trdimi ali oglatimi barvami. Filigraniral jih je kot precizni rezbar: čisto, svetlo in neposredno. Zato mu je bila komunikativnost ljubša od hermetizma, vedrina in prešernost naravnejši kot potrtost in obup, ljubeznivo zaokrožena ironija pristnejša od sarkazma, komedija pred grotesko, drama pred tragedijo, konkretnost pred abstrakcijo, polnost pred stilizacijo, ljudskost pred arti-ficialnostjo, realizem pred ostrorobim artizmom. Nemara je tudi zavoljo takega razmerja do sveta in svojega umetniškega poslanstva v njem dajal prednost izročilu pred eksperimentom, bolj je zaupal koreninam kot neizkušenim ali tvegano brstečim poganjkom v krošnjah, ki jih še klestijo viharni razsodniki časa, drsečega iz prihodnosti v preteklost. Iz takih spoznanj je rasla Sever jeva vizija nacionalnega gledališča, iz njih je črpal nepresahljive sokove za rast svojega talenta, iz njih in z njimi je nepopustljivo, odgovorno, disciplinirano, zvesto in visoko poklicno terjal od sebe in drugih vse, kar more in mora plemenititi in izpopolnjevati celotnost igralskih in igralčevih izrazil. Med temi je vsem — od mimike, pantomime, geste, gibanja, maske, dikcije in govorne perfekcije — razdajal enako profesionalno pazljivost, čeravno ni ne hotel ne znal zatajiti, da je njegov in igralčev poglavitni izrazni instrument jezik, govor. Kar je nekoč Oton Župančič s slovensko in hkrati evropeizirano gesto uzakonil, je Sever nemara med vsemi slovenskimi modernimi igralci najbolj izčiščeno in dosledno odrsko uresničil: jezik, govor, dikcija so pri njem postali virtuozni. In slednjič: iz tako opisanih spo-
3
Stane Sever
znanj je nemara laže razumeti Severjeve zadnje mesece, ko se je neizprosno zvest svoji viziji gledališča raje opredelil za pot samotnega viharnika in učitelja prihajajočih igralskih rodov. Ali je bil v tem svojevrstnem uporništvu edinosmiselni glasnik te svoje vere in vizije ali njena žrtev — to je seveda vprašanje, ki ga bo razmotal in mu pomen ovrednotil čas. Toda če si bo čas, ta hudi in bolj ko ljudje in še bolj ko sočasniki pravični razsodnik, izdelal tako ali tako sodbo o teh zadnjih, trpkih trenutkih Staneta Severja, ki se je poslovil kot mnogi veliki igralci tako rekoč sredi svoje predstave — tiho, nanagloma in še vse preveč poln zenitne stvariteljske moči, da bi že moral na večno pot — če bo torej čas sodil tako ali tako, nečesa zanesljivo ne bo mogel prezreti: v enega izmed stebrov slovenske gledališke omike, ki nosijo imena Borštnika, Verovška, Skrbinška, Levarja, Marije Vere, Lipaha, Nablocke, Cesarja, Stupice in drugih — bo vklesano tudi ime Staneta Severja.
Tako smo navzlic slovesu od velikega umetnika prišli iz perfekta, ki nam ga je vsilila resnica smrti, v futur. In tudi v prezent: tistim, ki smo imeli srečo in čast doživeti Severjeve igralske mojstrovine, so se zasidrale v živ, zmerom sedanji spomin. Sila tega spomina pa je neizbrisna.
V Ljubljani, 19. decembra 1970.