Enver Gjerqeku
ZADREGA PESMI    Je to vrnitev ali beg praznote?
Me zdaj prebuja sonce? Ne. Dežuje.
Vrnitve ni za trave ne temote.
Kam s tabo, dan, ko vse že obmiruje?
830
831
Enver Gjerqeku
Sem buden, ali pa me luč zavaja? Svet v meni spi — čuj že korak jeseni. Vse kar sem ljubil v sanje zdaj prehaja — za mene niti mravlja se ne zmeni.
Spokorniško bi pesem dolgo pel, kako ta feniks je prišel na svet. Ta, ki še včeraj v krvi je živel — prostaški in vsakdanji in preklet.
Je sen samote, bližanje davnini? Me žalost zbuja? Ne. Prepad preži. Ne vrnem k travi se in ne k dolini, ki za menoj še zdaj morda kriči.
ELEGIJA ZELENJA    Kam s temi zelenimi rokami,
ki vsenaokrog širijo vonjajoče ljubkovanje? Kam s plamenečimi pozdravi pomladnih trepalnic, ki plešejo v očeh? Kam pred požarom zelenja, ki nehote žge zenice?
In hrib, ki se je vnel v zelenem ognju
razveša obrvi na okna koč.
In želja dekliška vzdihuje z elegijo zelenja,
ko ji ptica zastavi krila v bele roke.
O, kam, ves kot led, pred tem hrepenenjem,
pred očmi zelenja, deročega kot hudournik?
Polt želje izgoreva v zelenju
in ni ga, ki bi njen ogenj utešil.
Kam s temi zobmi pomladi,
ki nam grizejo v ustne brez trohe usmiljenja?
... Vrhovi, koničasti v zelenem hrepenenju
so mi ranili oči in nikomur ne smem tega povedati.
UTIŠANA PESEM    Tanke strune si napenja dež jeseni razigrane, veter s prsti kot liane poje pesmi pozabljenja.
Dež trepalnice povesi, veter jih kot s sabljo seka; čelo neba brez bolesti zdaj je, v duši pesem veka.
Dežne bilke — svile vroče, moje so oči zaspale .. . spet nekdo za mene joče, ali zastran ptice male.
832
Sodobna albanska lirika v Jugoslaviji