JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XVI-leto 1970/71-št. 5
Jezik in slovstvo
Letnik XVI. številka 5 Ljubljana, februar 1970/71
časopis izhaja od oktobra do maja (8 številk)
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik Franc Jakopin, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Milan Dolgan (metodika), Franc Jakopin (jezikoslovje), Matjaž Kmecl
(slovstvena zgodovina)
Tehnični urednik: Ivo Graul
Tiska Cetis, grafično podjetje Celje
Opremila inž. arh. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun pri SDK 501-8-4
Letna naročnina 20.— din, polletna 10.— din, posamezna številka 2,50 din Za dijake, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, 10.— din Za tujino celoletna naročnina 40.— din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Vsebina pete številke
Razprave in članki
129   Tatiana Slama-Cazacu O predmetu in metodologiji psiholingvistike,
o možnostih njene aplikacije 138   Vatroslav Kalenič Novejša srbskohrvatska leksikografija 144   Bralko Krelt Bruno Meriggi
Zapiski, ocene in poročila
147   Pavle Merku Staro in novo gradivo za terska krajevna imena
150   Stelan Barbarič Prijateljev pregled slovenske književnosti v madžarščini
153   Jože Seražin O nekaterih podobnostih Gradnikove poezije
z italijansko in latinsko 155   Jože Faganel, Marko Terseglav Knjižna poročila
Vprašali ste
157 P. J. Kje so začetki slovenskega knjižnega jezika?
158 Breda Pogorelec Odgovor
158 B. H. 60 Ciganov napadlo miličnika
159 Jože Toporišič Problemi tipa Cigan/cigan in dvojine
160 J. M. Ali nista bila toliko zaslužna? 160 F. Jakopin Odgovor
5/3 Minka Kuciar Poročilo o delu republiškega odbora SDS
5/4 Sodelavcem Jezika in slovstva
Tatiana Slama-Cazacu
Univerza Bukarešta
O PREDMETU  IN  METODOLOGIJI PSIHOLINGVISTIKE,   O   MOŽNOSTIH NJENE APLIKACIJE
.1 '
Odkar je De Saussure definiral kategorije govorni proces, jezik, govorjenje (lan- ; gage, langue, parole) in jih razmejil (Cours de linguistique générale, Paris 1922, s. 25 in dalje) je postalo jasno, da jezikoslovje raziskuje jezik in psihologija govorni ^ proces. V okviru teh meja se razvija aktivnost dveh znanosti, ki velikokrat zadevata druga ob drugo, se zapletata in ne najdeta pravega izhoda, ker ju i ločujejo stroge meje in različna metodologija, ki ustreza le tej ali drugi vedi. '
Stališče De Saussurea je ustvarilo že od vsega začetka dvoumen položaj: ni' potegnil samo strogih mejnih črt med omenjenimi kategorijami (ne da bi jih. bil jasno definiral) in med znanostmi o govornem procesu — njegov Cours je i tudi začetek nesporazuma glede govorjenja (parole), ki po njegovem ni predmet ; »prave lingvistike«, temveč predmet posebnega jezikoslovja (»jezikoslovje go-; vorjenja«). j
Takšna pomanjkljiva natančnost glede »predmeta« posameznih ved, na drugi ' strani pa njihovo strogo ločevanje, brezbrižen odnos do doseženih rezultatov ' na »drugem« področju, ipd. — vse to je vodilo k enostranskim razlagam in ; sklepanjem, pogosto nezadovoljivim za eno in drugo vedo. Ce se psihologija i govornega procesa ne ozira na dejstva v jeziku (langue) in se stalno ne opira * nanje, je v nevarnosti, da zaide v zmotne špekulacije, ali da na primer zreducira * govorni proces na mišljenje, s čimer pomeša besedne kategorije s pojmovnimi, ; itd. Na drugi strani pa so se tako tradicionalisti kakor strukturalisti pretirano zavzemali za to, da je treba jezik (langue) razumeti in raziskovati kot abstrak- ' ten pojav, kot »avtonomno enoto« zunaj individualnih in socialnih stikov (L. ; Hjelmslev, Linguistique structurale, 1948 — v Essais linguistiques, Kobenhavn ; 1959, ss. 21, 23). Ugotovitev pogosto velja tudi v primerih, ko je deklarativno ; poudarjena potreba po naslonitvi na socialni, zgodovinski ali kakšen drug kon- ! tekst. — Prešlo je tudi v navado, da najraje analizirajo jezik, ki je kristali- ¦ ziran v pismeni obliki (slovarji npr. skoraj brez izjeme temeljijo na izvlečkih iz '¦ pismenih besedil), in da obravnavajo le »fragmente«: tradicionalna eksperimen- i talna fonetika raziskuje glasove in izolirane besede, slovnice se ukvarjajo s : sintagmami in iz konteksta iztrganimi stavki, itd.; celo strukturalna lingvistika -, najraje pretresa paradigmatične odnose, izogiba se »nerodnih« sintagmatičnih « zaporedij in širokih kontekstov, drži se tako imenovanih »mikrokontekstov«.
Najpogosteje srečujemo težnjo, ki hoče obvarovati jezik (langue) »nečistoč«, kot ¦ so posebno, individualno, konkretno; dalje, odnosa do konteksta nasploh, do ; konotativnega konteksta in odnosa do vsega, kar je psihično — torej vsega, kar | je najtesneje povezano s tistim, ki jezik proizvaja: s človekom. |
129
Značilno je, da se navadno izogibajo (od De Saussurea do Hjelmsleva in drugih jezikoslovcev) tudi točnega določanja, kdo naj proučuje pojave, ki so v zvezi z govorjenjem (parole); teorija informacij danes to pogosto imenuje sporočanje (message), včasih tudi pogovor. Tako ustvarja večina kibernetikov, matematikov in inženirjev, ki delajo v telekomunikacijah, posebno metodologijo (fn to hočejo vsiliti tudi modernemu jezikoslovju), ki daje prednost deduktivno pridobljenim konstrukcijam; s tem pa jezik do kraja destilirajo — torej iz njega odstranijo vse, kar je v zvezi s »pomenom«, samo da bi dobili »čiste« oblike.
Kako naj torej vskladimo različne znanstvene podatke in metodologije, ki dajejo i tudi prav nasprotne izsledke o istem predmetu? :
Najprej bi bilo potrebno, da nobena od teh dveh znanosti (ali smeri v okviru j ene vede) svoje metodologije ne bi imela za edino koristno pri študiju pojava i komunikacije; nobena znanost namreč ne bi smela, kakor je to zahteval L. Hjelmslev, zanikati pravico proučevanja jezika tudi na drugačen način (cit. delo, s. 23). \
Na drugi strani pa je treba ugotoviti, da vsaj v današnji fazi obstajajo vidiki, ' ki jih nobena smer niti v psihologiji niti v jezikoslovju ne more proučevati ustrezno in zanesljivo, ne da bi bila v nevarnosti, da pride v nasprotje z metodologijo sleherne izmed njih. Za uspešno proučevanje teh vidikov je nujno, da se i utemelji mejna znanost (ali samo »meddisciplinarni prijem«) s specifično me- I todologijo, psiholingvislika. <
Po mojem mnenju tako utemeljene psiholingvistike ne bi smeli imeti za vejo ali smer ne jezikoslovja ne psihologije, temveč za znanost (ali meddisciplinarno i metodologijo), ki ima svojo upravičenost v današnji klasifikaciji znanosti in kij deluje v duhu nove metodologije mejnih disciplin. i
Znano je, da je bilo v zadnjih letih na različnih področjih čutiti potrebo po ; meddisciplinarnih znanostih, ki se pojavov lotevajo z dveh stališč, bolje, z mej- ; nega gledišča. Pravzaprav ne gre vselej za odkrivanje novega predmeta, ki bi j zahteval novo znanost, marveč za vznik novih, doslej neznanih pogledov na že obstoječi predmet, ki se z uporabo kombiniranih metod dveh znanosti in ustreznih interpretacij razkrije bolje in globlje. Nekaj podobnega se je dogajalo in ' se še dogaja v proučevanju govornega procesa (langage) ali, točneje, v ob- j močju komunikacije; ta splošni termin se nanaša na večje število stališč \ (ustrezni psihični procesi ali govorni proces, jezik ali »kod« in njegove posebne i konkretizacije ali »sporočila«, sporočanje v celoti, itd.), ki so enoten pojav, v ; metodološkem smislu predmet z različnimi vidiki, ki pa jih sploh ni treba | strogo razmejiti. i
V tem stoletju so začeli govorni proces (langage) jemati kot zelo kompleksen ! pojav, pri katerega proučevanju morajo sodelovati različne discipline. Vendar | ima to sodelovanje nekaj tradicije že iz 19. in začetka 20. stoletja, ko so skušali ; združiti prizadevanja psihologije govornega procesa in nervopsihiatrije, pa | tudi jezikoslovja in psihologije (naj omenimo le imena, kot so H. Steinthal, ¦ H, Paul, W. Wundt in posebno J, van Ginneken s knjigo Principes de psy- , cliologie linguistique, Leipzig-Amsterdam 1907). Vendar očitno še ni bil prišel
130 j
čas za učinkovito sodelovanje, kajti psihologija govornega procesa še ni imela trdne metodologije in zadostnih eksperimentalnih podatkov, a tudi jezikoslovje še ni zbralo dosti zadovoljivih ugotovitev, da bi lahko razložilo, kaj je pravzaprav ta sistem — jezik (langue), o katerem so začeli govoriti.
Pozneje, okoli leta 1930, so različne okoliščine znova pospeševala sodelovanje med jezikoslovjem in psihologijo. Ugodno ozračje je bilo ustvarjeno v krogu revije Journal de psychologie normale et pathologique, v kateri so jezikoslovci in psihologi objavljali razprave (tudi v posebnih zbornikih), ki imajo še danes znanstveno veljavo. Podobno je tudi praška fonološka šola (nekaj njenih pobudnikov se je zanimalo za psihologijo) v svojem konceptu in v objavljenih delih upoštevala tudi psihološki vidik. Tudi nemška tradicija, kjer ,so na eni fakulteti združene filozofija, psihologija in jezikoslovje, je v tridesetih letih ustvarila dela, v katerih se je psihologija (posebno še filozofija in spekulativna psihologija) dotikala jezikoslovja (E. Cassirer, K. Buhler, J Stenzel, F. Kainz, idr.). V Italiji je psihološki laboratorij A. Gemellija opravil analize, v katerih je fonetika povezana s psihologijo.
Vendar so bile take raziskave še razmeroma redke in ne bi mogli reči, da so bili raziskovalci jezikoslovno in psihološko enako izobraženi; razen tega raziskav niso izvajali načrtno in meddisciplinarno organizirano (mišljena so taka raziskovanja, v katerih ne sodelujeta jezikoslovec in psiholog, temveč jih opravlja jezikoslovec-psiholog, ki se problema loteva z dveh gledišč, toda meddisciplinarno spojeno). Da je zares potrebna taka dvojna izobrazba in organizirana izpeljava meddisciplinarnega raziskovanja, sem občutila že pred dobrimi- dvajsetimi leti, ko sem pripravljala delo, ki je pozneje izšlo pod naslovom Langage et contexte^, in podobno so najbrž čutili tudi drugi raziskovalci po zadnji vojni. Po razmahu informacijske teorije, po raziskavah sredstev mehaničnega prenosa sporočil in »komunikacije« sploh, lahko rečemo, da je bila okoli leta 1950 ta ideja »v zraku«. Potrebno pa je bilo tudi ime, ki bi izluščilo in strnilo vse" te tendence in naneslo je, da se je uveljavil prav termin psiholingvistika. To seveda še ne pomeni, da je ime ustvarilo novo znanost; odraža le stvarno pio-trebo v razvoju znanosti. Vendar bi bilo zmotno, če psiholingvistike ne bi imeli za to, kar je, namreč področje zase, ampak bi jo enačili s »smerjo« ali »šolo« samo zato, ker ji je dala ime skupina, ki se je združila, da bi razpravljala o teh vprašanjih.
Zdi se, da je termin psiholingvistika začel krožiti leta 1954, ko je bila v ZDA objavljena knjiga Psycholinguistics^, ki pomeni rojstvo te smeri v ameriški znanosti; leta 1961 je tej knjigi sledila dokaj raznorodna antologija zanimivih študij, ki niso bile zbrane z enotnim namenom, niti ta zbornik nima nikakršnega metodološkega uvoda^.
' T. Slama-Cazacu, Langage et context e. Haag 1961 (romunska izdaja, Bukarešta 1959i španska izdaja, Barcelona 1970); prve razprave, ki o njej govorijo (Le principe de 1'adaptation au C o n t e X t e) so izšle v Studii si cercetari lingvistice (Lingvistične študije in raziskave)- 1954, ss. 201—245, in v Revue de linguistique 1956, ss. 79—118.
' Ch. Osgood — T. Sebeok (ured.), Psycholinguistics. A survey of theorie and research problems. Baltimore 1954. Gl. tudi poročilo A. Taboureta—Kellerja v Word 20, 1964 ss. 89—98. Termin je verjetno prvič uporabil N. Pronko v Language andpsyc ho 1 i n g u is tics: a  review.   Psychol, bulletin 43, 1946, ss. 189—239.
• Sol Saporla (ured.), Psycholinguistics. A book of readings. New York 1961. Skoraj istočasno so bili sporadično objavljeni še drugi prispevki, npr. zelo koristna študija avtorjev J. Berko in R. Brown, Psycholinguistic research method,, v Py H. Messen (ured.), Handbook of  research- nfethods  in  child  development.   New York —¦ London 1960, ss. 517—557.
131
Leta 1962 je združenje »L'Association de psychologie de langue française» organiziralo simpozij; referate je objavilo leta 1963 z naslovom Problemes de psy-cholinguistique.
V istem obdobju je poudarila O. S. Ahmanova, ki je v brošuri izdala povzetek ameriške knjige iz leta 1954, da se jezikoslovje dandanes ne sme več bati stikov s psihologijo in da bo nova veda odigrala pomembno vlogo^. Res se je čedalje bolj širilo gibanje v zvezi s tem; veliko psihologov se je približalo jezikoslovju, marsikateri lingvist je začel upoštevati tudi psihologijo. Doživeli smo zanimiv pojav v zgodovini jezikoslovja in psihologije: psihologi postajajo »psiholingvisti« in pri tem izhajajo iz lingvistične teorije generativno-transformacijskih modelov (z morda ne najboljšimi rezultati za psiholingvistiko), in nekateri lingvisti jezikoslovje enačijo s psihologijo (gl. N. Chomsky, Language and mind. New York 1968, s. 1: »...posebna veja spoznavne psihologije, znana kot lingvistika...«). Kljub temu ne moremo trditi, da je nagel in spektakulären razmah psiholingvistike (ali tega imena, ki ga nosijo včasih zelo raznorodne študije) spremljala dovolj jasna zavest o tem, kaj naj to ime pomeni. Čeprav je izšlo precejšnje število pomembnih del^, na splošno ne bi mogli reči, da je bila psiholingvistična metodologija (ta termin nam pomeni koncepcijo predmeta, metode, probleme, itd.) v ospredju prizadevanj tistih, ki pišejo o psiholingvistiki.
Spričo tega bom skušala predstaviti metodologijo kar najprecizneje in najbolj strnjeno po svojih lastnih izkušnjah; seveda jo je tu mogoče razložiti le na kratko*. Ta metodologija je že veliko let osnova vseh mojih raziskav, ki so deloma nastajale v obdobju pred začetkom ameriške smeri in pred pojavom termina psiholingvistika.
Temeljna razlika med pojmovanjem, ki ga predstavljamo in med tistim, ki ga je sprva razglašala ameriška smer, je v odnosu med koncepcijo in metodologijo. Pobudniki ameriške psiholingvistike (S. S a p o r t a , cit. delo. s. V; Ch. Osgood in T. Sebeok (ured.), cit. delo, s. 20 in dalje) so nedvomno izjavili, da jo utemeljujejo na behavioristični psihologiji, torej na psihologiji, ki v večini svojih različic pri proučevanju psihičnih pojavov izključuje raziskovalno zavest, in zato ostaja mehanicistična: ne zajame kompleksnosti »govorečega« človeka. Toda govorni proces (langage) je globoko človeški fenomen in ga mora voditi zavest; proučevati in razlagati ga moramo skozi prizmo socialnega determinizma in odnosa do celotnega psihičnega bivanja, v katerem igrata važno vlogo mišljenje in aktivnost, izhajajoča iz anatomofiziološke osnove. Po tej koncepciji, ki upošteva človeka v vsej njegovi kompleksnosti, bom predstavila metodologijo, za katero mislim, da se dosledno ujema z njo.
' o. s. Ahmanova, O   psiholingvistike.   Moskva 1957, ss. 3—6.
' Npr. R. Tilone, La psicolingulstica oggi. Zürich 1964; S. Etvin-Tripp, D. Slobin, Psycholinguistics. Annual rev. of psychology, 1966, 17, s. 435 in daljei J. Lyons, R. Wales (ured.), Psycholinguistic Paper. Edinburgh 1966; R. Rommelveit, Words, meanigs and messages. New York 1968. Nekateri psiholingvisti brez pomisleka enačijo psiholingvistiko s psihologijo jezika (gl. npr. H. Hörmann, Psychologie der Sprache. Springer, 1968; angleška izdaja: Psycholinguistics.   Springer, 1970.)
' Prvič je bila razložena na Konferenci romunske lingvistike leta 1964 v Bukarešti in objavljena v Studii si cercetari lingvistice, 1965, št. 1, ss. 131—147; Revue roumaino de linguistique, 1965, št. 1—3, ss. 309—316; Linguistics 1966, št. 24, ss. 51—72. Bil je o njej govor v različnih predavanjih in na tečaju Mednarodnega seminarja za uporabno jezikoslovje (Grenoble 1966) kakor tudi v knjigi Introducere in psiholingvistica. Bukarešta 1968, (italijanski in angleški prevod je pred izidom); v zadnjem času: Gode levels, interdisciplinary approach, and the object of psych olingustics.   Rev. roum. des sciences sociales — Psychologie, 1970, 4, ss. 87—96.
132
Raziskovanje jezikovnih dejstev v povezavi s psihologijo danes ne pomeni več, da sprejemamo neobjektivno, impresionistično stališče, ki ne daje možnosti za natančno obdelavo dobljenih podatkov: današnja psihologija s svojimi eksperimentalnimi in kvantitativnimi metodami, s svojimi preciznimi napravami in znanstveno pridobljenimi rezultati, ni več psihologija, ki je v časih van Ginne-kena upravičeno zbujala nezaupanje za objektivnost zavzetih jezikoslovcev. Nadalje naslonitev na psihologijo nikakor ne pomeni, da se zatekamo k individualni razlagi teh dejstev; sicer pa ne smemo pozabiti, da je tudi posameznik predvsem socialno determiniran in da je to treba upoštevati. Ne opiramo se na psihiko posameznika, temveč iščemo razlage skozi prizmo splošnih zakonitosti človeške psihike; tu se lahko pojasni celo dejstvo, da v jeziku obstajajo sistemi in strukture, ki ustrezajo človeškim algoritmom. Nekateri vidiki lingvistične teorije pa dobijo objektivna potrdila v sami psihični stvarnosti.
Bistveno v prikazovanju sleherne metodologije je, da natančno določimo predmet spoznavanja. Najprej moramo predmet psiholingvistike ločiti od predmeta lingvistike. Izhajali bomo iz dejstva, ne da bi pretresali pravilnost tega postopka, da jezikoslovje obravnava le jezik (langue) t. j. slovnični, leksikalni in fonološki sistem, ki ga izluščimo kot skupni vzorec tega ali onega kolektiva. Obravnava psihologije govornega procesa (langage), ki je predmet psihologije, je usmerjena v »tehniko« govornega procesa (t. i. mehanizmi govora), v psihične faktorje in njihove fiziološke osnove, v psiho-socialne okoliščine, ki pomagajo pri oddajanju in sprejemanju sporočila, v govor in razumevanje govora. Psihični procesi so torej predmet psihologije, ki pa nič ne doseže, če ne upošteva tudi jezikovnih dejstev, če skuša obravnavati procese same na sebi in ne kot procese s konkretnimi jezikovnimi dejstvi in kot procese, katerih rezultat so taka dejstva. Konkretne realizacije jezika kolektiva. De Saussureove parole, so v jezikoslovju še danes bolj malo obravnavane; psiholingvistika pa obravnava prav te najbolj konkretne realizacije jezika, »individualna jezikovna dejstva« ali »sporočila«, odražajoča »individualne jezikovne sisteme« (gl. opombo 6, Code levels...). Sporočila obravnavamo v neposredni zvezi z oddajateljem in spreje-malcem, z odnosi, ki nastajajo med njima in z različnimi situacijami, v katerih se odvija to delovanje. Osrednji objektiv psiholingvistike bo torej usmerjen v sporočila in njihove odnose s človeškimi bitji, ki jih oddajajo; dalje v situacije, ki vselej modificirajo sporočila govorečih ljudi.
Metodologija psiholingvistike mora torej določiti metode za zbiranje podatkov v zvezi s konkretnimi situacijami in obenem tudi prispevati k interpretaciji — že s tem, kako jih zabeleži. Tu lahko prikažemo le nekaj splošnih metodoloških načel in njihovih aplikacij.
A. V nasprotju z nekaterimi ekstremističnimi tokovi strukturalnega jezikoslovja psiholingvistika — po mojem razumevanju — ne zapostavlja induktivne metode; meni namreč, da sta obe metodi, induktivna in deduktivna, enako koristni, ker dopolnjujeta druga drugo.
Pomembna naloga psiholingvistike, ki naj bi tako neposredno služila tudi jezikoslovju, je torej v tem, da zbira jezikovna dejstva kot živo stvarnost, da re-
133
gistrira jezikovno realnost v najrazličnejših sporočilih, v katerih se uresničijo potencialna dejstva jezika (langue), in da iz tega izlušči nekatera splošna načela. Pozornost, ki jo posvečamo konkretnim realizacijam jezika, ne pomeni, da smo se ustavili pri posebnem; registraciji dejstev sledi njih vrednotenje in interpretacija ter končno sinteza, ki naj oblikuje načela in zakonitosti psiholingvistike.-
B. Ko psiholingvistika proučuje jezik v njegovem funkcioniranju, torej kot kompleksen pojav komunikacije, zajame tako oddajatelja (govorečega) kot sprejemalca (poslušajočega); nadalje upošteva vse .spremembe, ki nastajajo v oddajatelju in sprejemalcu, pa tudi medsebojne vplive, ki jih sproža ta pdnos. — To vprašanje sem obravnavala v knjigi Langage et contexte (cit, v op. 1), Prav zato bo psiholingvistika prispevala predvsem h globljemu spoznavanju nekaterih vidikov, za katere jezikoslovje še nima dovolj podatkov; gre za sporočanje kot tako, obravnavano v vsej njegovi dinamiki, v njegovi govorni in dialogični obliki (gl. moje delo Dialogul la copii (Dialog pri otrokih), Bukarešta 1961; češki prevod Dialog u dëti, Praga 1966).
Predvsem zaradi tega, ker se jezikoslovje ne loteva konkretnega sporočanja in niti ne Saussureove »parole«, so številni vidiki jezika še neznani ali pa jih ne proučujejo; tako so mogoče špekulacije okrog abstraktnega »jezika«, preden smo dodobra spoznali vsa objektivna jezikovna dejstva. Obenem pa se jezikoslovje precej opira na to, kaj »mislijo« ali »čutijo« jezikoslovci-raziskovalci, in na njihovo introspekcijo — drugače povedano, temelji na treh osebah, ki so lahko vključene v komunikacijski akt^ na oddajatelju, sprejemalcu in zunanjem opazovalcu, od katerih sta bistvena samo prva dva. V jezikoslovju se veliko uporabljajo podatki, ki jih je introspektivno zbral zunanji opazovalec-jezikoslo-' vec; in pogosto se zanemarja vse tisto, kar se dogaja med oddajateljem in spre-jemalcem, torej realizacija komunikacije s sporočili.
Po psiholingvističnih metodah, ki pa nam ne smejo pomeniti posebnih »receptov«, ker so to le postopki, ki dobijo svojo psiholingvislično specifiko šele od našega stališča in zastavljenega cilja, lahko zbiramo zanimivo gradivo v zvezi z različnimi vidiki govorjenega jezika (intonacija, govorna tehnika, premori, hitrost ggvora, oblike »parazitskih« izrazov, pretežna izbira in raba nekaterih leksikalnih in slovničnih sredstev v govornem izražanju, spremljava ali nadomeščanje teh sredstev z mimiko in kretnjami, itd.).
C. Psiholingvistika raziskuje jezik v realnih situacijah — v njegovem delovanju in obenem v vseh enotah, sestavljajočih celoten izraz; metoda, ki jo priporočamo, je torej dinamično-kontekstualna. Izoblikovala sem jo v svoji knjigi Introducere in psiholingvistica, cit. v op. 6, z aplikacijo npr. v dialektologiji, sti-listiki, itd. ¦ ^Vr
Ta metoda nam omogoča, da komunikacijo spremljamo v njenem poteku, v replikah, v postopnem tvorjenju stavkov, v modifikacijah, ki nastajajo zaradi sprememb v situaciji ali sodelujočih partnerjih; z njo lahko zasledujemo dinamiko v iavesti, v dveh sistemih (pojav dvojezičja, narečne variante, itd,); opazujemo govorne pojave v samem delovanju ljudi, irt predvsem med njihovo glavno aktivnostjo, delom. Vse to nam približa jezikovna dejstva, ki so se je-' zikoslovju cesto izmaknila.
134
Razen tega navedena metodologija veča zanimanje za.štucKj jezika v njegovi genetični (evolutivni) dinamiki, ko se otroci učijo govoriti^., v pQstopnem osva» janju tujega jezika, ipd. Psiholingvistika rešuje ta vprašanja s proučevanjem dinamike učenja in rabe jezika.
Drugo načelo, ki ga poudarja dinamično-kontekstualna metoda, je nujnost raziskovanja raznih komunikacijskih pojavov v zvezi s kontekstom, in naj gre za splošni socialno-historični ambient ali za konkretno situacijo govorečega, za sintagmatične celote s trdno zasidranim slehernim sestavnim delom, a ne da bi prj tem zanemarili povezovanje jezikovnega dejstva z jezikovnim sistemom kot celoto. Načelo integracije v kontekstu se ne nanaša le na interpretacijo jezikovnih dejstev, kakor v glavnem to razumemo, marveč tudi na način zbiranja teh dejstev. Jezikovnih dejstev torej ne registriramo izolirano, umetno iztrganih iz konteksta, ampak v njihovi situaciji in s skupkom njihove situacije (prav4 in ambientna jezikovna situacija),-
D. Dinamično-kontekstualna metoda vsebuje tudi bolj specifične psiholingvi-stične implikacije, saj mora registrirati in razlagati jezikovna dejstva y zvezi 5 psihičnim stanjem osebe (oddajatelja in sprejemalca). Tudi ob tej perspeJitivj in obenem še v mejah splošnega se že približujemo tudi individualnemu ¦— neposredno s stilom povezanim dejstvom. Čustvenost, »motivacija« v modernem psihološkem pomenu (interesi, potrebe, tendence), temperament, miselnost, ipd.) igrajo važno vlogo pri izbiranju izraznih sredstev; in teh vidikov psiholingvi' stika ne more zanemarjati, nasprotno, kajti to je edina veda, ki jih lahko adekvatno raziskuje. Odnos do mišljenja sestavlja enega najpornembnejših vidikov te perspektive, ki je zato vprašanja pomena postavila v ospredje in jih tudj ustrezno obravnava.
E. Glavni metodični postopki ali metode v ožjem smislu, ki jih uporablja psihO' lingvistika, so: opazovanje z intervjuji — nekoliko drugače kot je navada y jezikoslovju — in eksperiment. Mislim, da je eksperimentalna metoda važen pri-spevek psiholingvistike k raziskovanju jezikovnih dejstev (vztrajno jo je že od leta 1954 priporočala tudi ameriška smer). Končno omogočajo tudi razna moderna tehnična sredstva, ki jih uporabljamo v psihologiji in fiziologiji, da objektivno in zelo natančno registriramo razne raziskovane vidike (čas reagi-ranja, pletismografija, EEG, EKG, itd.).
F. Psiholingvistična metodologija se ne omejuje samo na zbiranje dejstev (podatkov), marveč vključuje tudi njihovo interpretacijo: to je predvsem ekspli-kativna metodologija. Zbiranje in interpretacija podatkov sestavljata celoto, ki je ne smemo ločevati; oba vidika sta funkcionalno povezana med seboj.
V nasprotju z metodologijo nekaterih strukturalističnih šol psiholingvistika — v naši koncepciji — ne opisuje samo lingvističnih dejstev, marveč jih skuša tudi razložiti; objasniti skuša dejstva, ki zadevajo strukturo ali sistem, v njihovi vzročni povezanosti. S tem se obvaruje zmotnih interpretacij, izhajajočih iz notranjih zvez »avtonomnega« sistema. Ne gre za to, da bi se izogibali »abstrakcijam«; vendar mora biti docela jasno, ali imajo kakšen odnos s stvarnostjo ali ne, ali res zadenejo bistvo ali pa so zgolj konstrukcije čistega umovanja, od-
l v eni svojih psiholingvističnih študij sem primerjala dinamiko osvajanja odvisnih sklonov v razvoju otroka z oblikami, ki obstajajo v splošnem jeziku, v narečjih in v starem jeziku; The oblique cases in  the  evolution   of  child  language.   Revue roumaine de linguistique, 1962, 1, ss. 71—89.
135
maknjene jezikovni resničnosti. Dodati moram, da obdelava zbranega gradiva ne izključuje uporabe novejših postopkov, statističnih in tistih, ki so v rabi v teoriji informacije, prevzetih tako od sodobne lingvistike kakor od moderne psihologije. Stik s psihologijo, poudarjam, danes ne pomeni več izgube možnosti za natančno obdelavo v prizadevanju za objektivne izsledke.
Psiholingvislično metodo sem predvsem zadnjih petnajst let uporabljala v svojih objavljenih delih, od katerih jih tu omenjam le nekaj (v zvezi s to problematiko so nekatere razprave izšle tudi že veliko prej).
Načelo prikazane metodologije zahteva neposredno zbiranje jezikovnih dejstev, zato se moje aplikacije te metode nanašajo na meni najbližje jezikovno okolje, romunski jezik.
O otroškem jeziku sem zbirala podatke, ki so lingvistično najbolje analizirani ali se dajo analizirati. Zapisala sem jih kompleksno in precizno pri zelo velikem številu otrokj podatki, na katerih so zasnovana doslej objavljena dela, veljajo za skoraj 600 romunskih otrok, starih od dveh do sedem let*. V razpravah obravnavam pridobivanje leksike, preobrazbo pomenske vsebine besed in osvajanje slovnične strukture, začenši s »sintagmatičnimi bloki«, katerih vrednost se postopoma spreminja; precej sem se posvečala tudi prilagajanju otroka dialogični dinamiki, ipd.; v eni od svojih novejših študij sem preiskovala oblikovanje fonološkega sistema pri otroku v neposredni zvezi s spreminjanjem njegove starosti'. V vseh teh študijah je jasno izražen odnos med govorjeno romunščino odraslih in romunščino otroka, kakor to omogoča mehanizem »selektivnega odmeva«'", kakor to dovoljujejo možnosti mišljenja in percepcije, otrokova čustvenost in njegovi interesi.
Z raznimi drugimi aplikacijami psiholingvistične metodologije je bilo mogoče odkriti vrsto dejstev o govorjeni romunščini odraslih v zvezi z vlogo konteksta, ki ga proučujemo tudi z eksperimentalnimi sredstvi, z mehanizmom kontaminacije in razlago različnih kontaminacij v romunščini skozi prizmo odnosa med govornim procesom in mišljenjem" in z načinom, kako govoreči Romun v svoji
•Rezultati so bili objavljeni v delih: Relatiile dintre gindire si limbaj in onto-geneza (Odnosi med mišljenjem in jezikom v ontogenezi), Bukarešta 1957,- Dialogul la copii, cit.; Particularitati aie insusirii structurii gramaticale de catre copii intre 2 si 3 ani (Posebnosti osvajanja slovnične strukture pri otroku med 2. in 3. letom). V Cule-gere de studii de psihologie, Bukarešta, IV. zv., 1962, ss. 119—152; The oblique cases in the evolution of child language, cit.; La dynamique des relations entre la pensée et le langage. Revue roum. des se. sociales — Psychologie, 1965, 2. ss. 167—180, itd.
•Quelques remarques théoriques et méthodoligiques sur les problemes de la forme et de la substance dans la genese du systeme phonématique. Cahiers de linguistique théorique et apliquée III, 1966, ss. 171—179 (gl. tudi Langage et comportement, 1966, St. 4). Da bi po enotni metodi primerjali razvoj fonološkega sistema v različnih jezikih, je delala raziskovalna skupina z mednarodno udeležbo (K. Ohnesorg, L. Kaczmarek, R. Gsell, G. Francescato, itd.).
*• Pojem »selektivni odmev«, ki smo ga vpeljali v knjigi Odnos med mišljenjem in jezikom v ontogenezi, cit., str. 430, je iz psiholingvistike, in ga ne moremo tu podrobneje analizirati. "O podrobnostih gl. med drugim: Odnos med mišljenjem in jezikom v ontogenezi, cit., pogl. IV; Observatii si cercetari expérimentale eu privire la contaminari (Opažanja in eksperimentalne raziskave o kontaminacijah). St. si cercet. lingv., 1955. 3—4, ss. 207—233j  La  dynamique  des  relations,   cit.
136 .....  _
zavesti dojema diftonge'^; do posebnega izraza je prišla vloga osebne izkušnje v rabi jezika" in vloga homonimije v kontekstu**, ipd.
V novejšem času sem psiholingvistično metodologijo aplicirala pri obravnavi odnosov med govornim procesom (langage) in delom'^; pri tem sem osvetlila več vidikov, ki bi mogli biti razen za splošno jezikoslovje zanimivi tudi za romunščino. Z omenjenimi metodami sem zabeležila razne termine in pomene, ki jih ni bilo v zbirki gradiva za akademski slovar, pa tudi nekaj podatkov in pojavov, ki jih tradicionalna metodologija še ni obravnavala. Nakazana so bila tudi vprašanja, ki jih prinaša tehnika avtomatov, med njimi problemi, ki jih zastavlja ustvarjanje optimalnih besednih sporočil.
Obravnava konkretne komunikacije nam je odkrila tudi zelo važno vlogo v besedni povedi integriranih nebesednih sestavin: psiholingvistika (in v prihodnje tudi lingvistika) se mora spoprijeti z analizo te »mešane sintakse«'*, ko besedne prvine v isti povedi nadomeščajo nebesedne — razlog več za revizijo tradicionalnih sintaktičnih shem.
Med najnovejšimi raziskavami naj omenim obravnave o učenju tujih jezikov; skušala sem orisati psiholingvistično perspektivo tega vprašanja" in pred kratkim tudi teoretično in metodološko psiholingvistično utemeljitev kontrastivnega jezikoslovja''. Ta načela se veliko uporabljajo pri raziskavah v zvezi s kon-trastivno analizo romunsko-angleške slovnice (Romunski načrt).
Jasno je, da je psiholingvistična metodologija še v začetni fazi, vsaj kar zadeva njeno natančno definicijo. Vendar so se razložena načela oblikovala postopoma, ob praktični uporabi, in ne kot prazne teoretične domneve. Prav to po mojem mnenju govori prikazani metodologiji v prid in daje jamstvo za njeno nadaljnjo aplikacijo.
Prevedel F.  Jakopin
"The experimental reversed speaking with special view to diph-j tongs. Revue de linguistique, 1958, 1, ss. 19—31 in v Recherches sur les diphtongues! roumaines. Bukarešta-Kobenhavn, Acad R. P. R. — Munksgaard, 1959, ss. 123—135.
"Gl. statistika fonem i značenie opyta predskazanija. Revue de linguistique, 1959, ss. 147—152. '
^* The study of the resolution of homonymy by means of the experi-' raent of prediction. Revue roum. des sc. sociales — Psychologie, 1964, 2, ss. 225—241 (gl. tudi : Actes du Colloque International de Linguistique Appliquée, Nancy 1964). ¦
V knjigi Comunicarea in procesni muncii (Komunikacije v delovnem procesu). Bukarešta 1964Î gl. tudi: Remarques sur particularités du message verbal, déter-| minées par le travail. Linguistics, 1963, 2, ss. 60—84; Sprachliches über die Kom-] munikation im Arbeitsprozess. Revue de linguistique, 1962, 1, ss. 71-90; Problemes ' psycho-linguistiques posés par les messages verbaux employés dans' r a u t o m a t i o n. Revue roumaine de linguistique, 1964, 119—130; L'économie et la redon- i dance   dans   la   communication.   Cahier de linguistique théorique et appliquée 1,  1962, ss. '
"L'étude du roumain parlé: un aspect négligé — V »indicatio ad ocu-. 1 o s«. Actele celui de -al Xll-lea Congres international de lingvistica si filologie romanica, vol. I, Buka- . resta 1970, ss. 591—599.
"La linguistique appliquée et quelques problemes psycholingui-j stiques de 1'enseignement des langues. Cahiers de linguistique théorique et appliquée, ; V, 1968. ss. 221-246. i l-F 4     ¦
" (z W. Nemserjem), A   contribution   to   contrastive   linguistics.   (A   psycho-' linguistic    approach;    contact   analysis).   Revue roum. de linguistique, 1970, 2, ss. 101-128. J
137 i
Vatroslav Kalenič
Filozofska fakulteta Ljubljana
NOVEJŠA  SRBSKOHRVATSKA LEKSIKOGRAFIJA
1
Znano spoznanje, da v leksikografiji nikoli ni konca ne kraja dela, je tudi v srb-skohrvatskem jezikoslovju dobilo svoje potrdilo. Kljub skoraj nepreglednemu številu leksikografskih izdaj, zlasti dvojezičnih, ki iz leta v leto izhajajo v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, Novem Sadu, Cetinju, Titogradu, pa tudi zunaj Jugoslavije, kompletnega sodobnega slovarja današnjega srbskohrvatskega jezika še vedno — ni. Ta paradoks komajda zmanjšuje dejstvo, da so že izdani enciklopedični slovarji in leksikoni posameznih strok (npr. Enciklopedijski rječnik pedagogije, Jezik, Enciklopedijski rječnik lingvističkOi naziva, Srpski mitološki rečnik ...), ki po kvaliteti sodijo v sam vrh jugoslovanske teksikografske znanosti.
Ko je leta 1880 izšel v Zagrebu prvi zvezek Rječnika lirvatskoga ili srpskoga jezika Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, se je zdelo, da bosta hrvatska in srbska leksikografija dobili zelo zgodaj slovar celotnega jezika, preteklega in takratnega. Toda ob plemeniti ideji, naj bi to bil slovar »vseh srb-skohrvatskih besed«, so pomrle cele generacije leksikografov, slovar so spremljale tudi druge različne težave in nevšečnosti, tako da je danes, po devetdesetih letih napornega dela, slovar tiskan do črke T (»tustošija«), obsega pa zajetnih dvajset zvezkov. V tem časovnem presledku so seveda starejši zvezki (npr. gesla A, B, C ...) ostali nepopolni glede na sodobni jezik, ker posameznih besed takrat še ni bilo. Prav tako so zunaj slovarja ostale besedne novosti, ki jih srečujemo v literarnih delih tako rekoč od realizma naprej. Ideja o opisu vseh besed je na ta način že zelo zgodaj naletela na najbolj naravno oviro: na čas in možnost. Kajti bilo je očitno, da se besedne tvorbe in rabe pojavljajo in razvijajo veliko hitreje, kot jih je zmožna spremljati in zbirati peščica leksikografov. Toda ne glede na dejstvo, da je akademijin slovar postal žrtev lastnega načrta, lastnega optimizma in dobre volje, je to slovar, ki bo še cela desetletja brez primere v srbskohrvatski leksikografiji. Ne samo zato, ker bo za vedno ostal nepogrešljiv pripomoček za zgodovino srbskih in hrvatskih besed, marveč predvsem zato, ker so se avtorji v teku celega stoletja trudili, da ostanejo na visoki kvalitetni ravni, ker so načelo kvalitete vedno postavljali kot tisto zahtevo, mimo katere se ne sme. Akademijin slovar je danes ekskluzivno leksi-kografsko delo, namenjeno predvsem strokovnjakom. Širše množice zanj niti ne vedo. V knjigarnah se ne prodaja, starejših zvezkov ni mogoče kupiti niti antikvarno. Slovar tako sameva po različnih knjižnicah in ustanovah, za povprečnega jezikovnega radovedneža je predrag, preobsežen, arhaičen, pa tudi nerazumljiv v svojih kompliciranih zgodovinskih razlagah. Čeprav akademijin slovar ustvarja videz monumentalnosti, ne ustreza tisti osnovni potrebi jezikovnega in kulturnega ljubiteljstva: imeti slovar, imeti priročnik, ki bo stal pri roki vsakega izobraženca in na osnovi katerega bi si človek lahko vsak dan izpopolnjeval osnovna leksikalna spoznanja. Tak slovar ne sme imeti dvajset zvezkov, ne sme biti predrag in mora biti kompleten, tj. od A do 2.
138
Toda kljub izkušnjam in opozorilom, ki jih je prinesel zagrebški akademijin slovar, je beograjska Srpska akademija nauka začela leta 1959 izdajati Rečnik srpskohrvatskog književnog i narodnog jezika. Čeprav se sliši paradoksalno, je tudi to slovar »vseh besed«, razlikuje pa se od zagrebškega v tem, da seveda upošteva tudi novejši besedni fond, da citira tudi tiste pisatelje, ki so se rodili po zagrebškem slovarju, umrli pa so pred beograjskim. Skratka, vse tisto, česar v zagrebškem slovarju ni, ali zaradi objektivnih razlogov (npr. bogato besedišče posameznih pisateljev: Matoša, Krleže, Andriča, Gorana Kovačiča, Kolarja, Božiča, Laliča, Čopiča, Daviča in dr.) ali zaradi drugačne selekcije virov, bodo zbrali in natisnili v beograjskem slovarju. Oba slovarja naj bi tako predstavljala nekakšno komplementarno celoto, tokrat pa res »vseh besed«. Od leta 1959 do leta 1969 je izšlo šest (spet: zajetnih) zvezkov od A do Z, in sicer po azbuki: A, B, V, G, D, D, E, 2, Z (do »zemljen«), Ce se bo izdajanje nadaljevalo v takem tempu, lahko računamo, da bo celoten slovar izdan okrog leta 2000! Ali pa z drugimi besedami: današnji dvajsetletni jezikoslovni začetniki bodo stari petdeset let, ko bodo v celoti uporabljali Slovar Srbske akademije znanosti! Slovar se praktično piše za generacijo, ki bo rojena šele okrog 1980. leta. Kakšna usoda pa ga med tem časom lahko doleti, je razvidno iz primera zagrebškega slovarja. Problem slovarja, ki bi ga uporabljala tudi naša generacija, je še vedno odprt. Leta 1960 je v Zagrebu (v latinici) in v Novem Sadu (v cirilici) izšel Pravopis tiivatskosrpskoga (srpskohrvatskog) književnog jezika sa rječnikom. To je eno izmed redkih leksikografskih del, ki je predvsem upoštevalo že skrajnje kritično potrebo po vsakdanjem slovarskem priročniku za jezikoslovce in navadne jezikovne ljubitelje. Pravzaprav je to eno izmed redkih del, ki je ostalo zvesto hitremu ukrepanju zoper že grozljivo praznino ob vsej monumentalnosti idej, ki so se le delno in prepočasi uresničevale v hrvatski in srbski leksiko-grafiji. Čeprav ta pravopisni slovar niti po zamisli niti po kvantiteti ni mogel popolnoma nadomestiti potrebe po vsakdanjem sodobnem slovarju današnjega jezika, je vendarle preprečil drugo skrajnost, ki je ravno tako grozila s svojimi posledicami: krizo na pravopisnem področju in v pravopisnih normativih. Slovar je vsebinsko omejen: to je samo pravopisni slovar, v njem so samo besede, ki lahko pri povprečnem uporabniku izzovejo pravopisni dvom. Vseh drugih besed (in takih je veliko več) v slovarju ni. Omejeni obseg seveda ni dovolil niti drugih leksikoloških posegov: citiranja del, opisov pomena, sinonimike, ipd. Besede se vrstijo druga pod drugo, spremlja jih pa samo razmeroma natančen pravopisni, naglasni in oblikoslovni opis. V takem konceptu seveda tudi ta slovar ni mogel zadostiti kričeči potrebi po tistem vsakdanjem slovarju, ki ga pričakujejo današnji rodovi. Toda prav izkušnje pri izdelavi pravopisnega slovarja so obetale, da bo končno zagledal beli dan tisti tolikokrat imenovani vseljudski slovar sodobnega srbskohrvatskega jezika.
Novosadski dogovor (leta 1954), ki bo ostal v zgodovini po svojih dobrih, vendar tudi po slabih rezultatih, je bil predvsem dogovor o skupnem hrvatskem in srbskem pravopisu. Zbral je najvidnejše srbske in hrvatske jezikoslovce, književnike in javne delavce sploh. Bila je formirana delovna komisija, ki naj bi izdelala pravopis; med drugimi idejami tega dogovora pa je bila sprožena tudi misel o izdelavi skupnega priročnega slovarja.' Nalogo sta prevzeli hrvatska in srbska Matica. Kmalu po tem sta bili formirani tudi ekipi, ki sta se lotili težav-
^ Sklepi novosadskega dogovora, toč. 5, Pravopis srbskohrvatskega knjižnega jezika.
139
nega dela. Tokrat tudi »sredstev« ni primanjkovalo, kar je sicer kronična bolezen takih podjetij. Vse je kazalo, da bo zdaj zamisel res do kraja izpeljana, saj za izdelavo slovarja ni bilo nobenih ovir več. Tudi sam načrt je bil sprejemljiv. Slovar naj bi imel šest zvezkov, naj bi zajel ves novejši besedni zaklad in upošteval tudi druge leksikološke lastnosti: naglasne, oblikoslovne in sintaktične posebnosti, sinonimiko, osnovne in prenesene pomene. Pomen vsake besede naj bi bil natančno razložen, nato bi sledili citati iz del vidnih črnogorskih, hrvatskih in srbskih književnikov oziroma iz strokovne literature. Vse razlike v pomenu, premiki in odtenki pomena bi morali biti dokazani z resnično rabo. Slovar naj bi bil spet tako izdan kot Pravopis, v dveh izdajah: v latinici v Zagrebu in v cirilici v Novem Sadu, sicer pa naj bi bilo besedišče v obeh izdajah popolnoma identično.
Dokler sta ekipi pridno zbirali gradivo, posamezni uredniki pa obdelovali besedo za besedo (polovica črk je bila v obdelavi v Zagrebu, polovica pa v Novem Sadu ali Beogradu), je v javnosti tu pa tam izšel kak članek,- ki je optimistično obveščal o uspešnem in kvalitetnem napredovanju pri delu in ki je, ne tako redko, hvalil in spodbujal urednike k vztrajnemu nadaljevanju, javnosti pa obljubljal dokončno uresničenje velikega in zgodovinskega načrta.
Trinajst let po novosadski zamisli, jeseni leta 1967, je slovar res izšel: Rječnik brvatskosrpskoga književnog jezika, Zagreb 1967, oziroma: Rječnik srpskohrvat-skog književnog jezika, Novi Sad 1967. Izšla sta istočasno dva zvezka: v Zagrebu od A do K (abeceda, latinica), v Novem Sadu ravno tako od A do K (toda v azbuki in cirilici).
Prvi odmev ni bil ravno ugoden. Oglasil se je književnik Ivan Raos,^ ki je očital avtorjem, da so nekatera pojasnila napisana popolnoma nestrokovno, da nekaterih navadnih besed v slovarju sploh ni, da opis izvora posameznih besed ni logičen itd. Obenem je Matica hrvatska naročila strokovno ekspertizo pri Stje-panu Babiču, univ. profesorju za sodobni srbskohrvatski jezik, pri Radoslavu Katičiču, univ. profesorju za splošno jezikoslovje, pri Daliborju Brozoviču, univ. profesorju za zgodovino jezika in dialektologijo in pri Tomislavu Ladanu, književniku in enciklopedijskem leksikografu iz Zagreba. Vse štiri ocene so objavljene v reviji Kritika, št. 1, ki je prav takrat (1968. leta) začela izhajati pri Matici hrvatski. Rezultat poročila izvedencev je bil podoben eksploziji.'' Čeprav je vsak posamezni recenzent ocenjeval slovar s svojega gledišča, so si bili vsi edini, da je slovar — milo povedano — zanič. Ponovno je bilo dokazano, da so definicije in opisi posameznih besed oziroma pomenov skrajno naivni in nedopustno malomarni, nekateri pa naravnost smešni. Tako se je avtorjem maščevala prevelika samozavest glede znanja, saj je razumljivo, da peščica leksikografov ne more strokovno obvladati nepreglednih področij različnih terminologij: matematike, fizike, kemije, glasbe, filozofije, jezikoslovja, literature, filma, gledališča, zgodovine, geografije, gozdarstva, ekonomije, biologije, prava, medicine, tehnike, kmetijstva, religije, športa itd., itn. Prikazane so bile tudi druge pomanjkljivosti:
' Npr. Pavle Rogič, Rječnik suvremenog hrvatskosrpskog književnog jezika. Jezik, XI, Zagreb 1963. > Telegram, IX, Zagreb, 16. II. 1967, št. 407.
• Kompletno kritiko slovarja s hrvatske strani bo bralec našel v knjigah: Hrvatski književni jezik i pitanje varijanala, Zagreb 1969 (posebna izdaja revije Kritika, zv. 1) in v: Dalibor Brozovic, Rječnik jezika ili jezik rječnika, Zagreb 1969 (v isti seriji Kritike).
140
nekatere besede niso opisane v vseh pomenih, citati so izbrani brez pravega sistema, stilne posebnosti so naštete brez reda, itd.
Toda najvažnejši očitek se je nanašal na koncept slovarja glede odnosa med hrvaščino in srbščino. Vsi štirje recenzenti so na ta ali oni način očitali slovarju, da iz obeh jezikov (variant) skuša narediti nekakšno izumetničeno mešanico, ki v resnici ne obstaja nikjer, in da je splošna ideja in osnovni ustroj slovarja le leksikografska varianta centralizma in unitarizma. Naštevali so primere, kako so hrvatske jezikovne posebnosti pod plaščem nekakšne tehnične ureditve slovarja, tehnike citiranja, ipd. kratko in malo pahnjene v ozadje, kako je na ta način pri nestrokovnjaku ustvarjen videz »ugledne« in »primarne« besede (srbske) in tiste druge, sekundarne, sinonimične, lokalne, okrajne (hrvatske). Najbolj tipične hrvatske besede (npr. vlak) slovar dokazuje s citati iz del srbskih avtorjev (Sremac), čeprav je to pri Sremcu čista stilna ali specifična raba, tipične srbske besedne variante (npr. igranka) pa pojasnjuje tudi s citati iz hrvatskih književnih del (Vojnovič), čeprav je tudi to le stilna raba. Recenzenti so menili, da je to storjeno namenoma, in sicer s tezo: hrvatske jezikovne posebnosti so ali lokalne (in s tem eo ipso niso tako ugledne kot tiste, ki prihajajo iz centra) ali stilne, tj. z zoženo in specifično rabo (ta raba potem ni vsakdanja in ni za vsakogar!), ali jih uporabljajo tudi srbski književniki in je s tem anulirana njihova izključno hrvatska posebnost. Ce k temu prištejemo dejstvo, da tudi hrvatski književniki »prosto in svobodno« uporabljajo t. i. srbske besedne posebnosti, smo kaj hitro na tem, da imamo opravka le s srbskohrvatskim enotnim in nedeljivim jezikom, znotraj katerega so sicer opazne določene raznoterosti, ki so podedovane iz preteklosti, da pa naš današnji čas deluje vse bolj v prid popolne jezikovne enotnosti in prihodnosti, ki se vidi tudi iz naše perspektive: to je pa merilo ugleda, ki mora biti odvisno od središča in večine. Po mnenju recenzentov se je tako skozi slovar, čeprav smo že imeli zgodovinski brionski plenum, skušal pritihotapiti arzenal unitarističnih idej, ki se ne razlikujejo veliko od tistega iz časov stare Jugoslavije. Tako je hrvatski knjižni jezik, ki je živel in se gradil cela stoletja, anuliran na nekakšne sekundarne in okrajne posebnosti. Kot je bilo pričakovati, je s srbske strani odgovor hitro prišel. Odgovorila sta predvsem Mihailo Stevanovič in Mitar Pešikan, (oba sta sourednika slovarja), pozneje pa so se v polemiko vmešali tudi drugi.^ Ce so bili strokovni ugovori bolj ali manj sprejeti s spretnimi ali malo manj spretnimi izgovori, je bila odločno zavrnjena odgovornost za kakršnokoli nejezikovno tezo slovarja. S sklicevanjem na dunajski knjižni dogovor (iz leta 1850) in novosadski dogovor (iz leta 1954) se je ponovno poudarila potreba po jezikovnem zbližanju Srbov in Hrvatov, ker je to popolnoma naraven proces, enako koristen za oba naroda. Ce so to potrebo spoznali najboljši srbski in hrvatski književniki in jezikoslovci že leta 1850, če je to idejo podprla celotna starejša in novejša zgodovina obeh narodov, je tudi dolžnost današnjih jezikoslovcev, da tej ideji napravijo pot. Slovar ni napisan z nobeno drugo tezo razen znanstvene: podaja resnično stanje srbohrvaščine, tako kot je zapisano v najboljših delih najvidnejših književnikov, in leksikograf v slovarju ne more drugega, kot da ugotovi besedno resnico. Vse
^ M. stevanovič, Ko stavijo u procep Rečnik srpskohrvatskog književnog jezika MS i MH. Letopis Matice srpske, Novi Sad, 1, 1969; M. Pešikan, U kakvom je procepu rečnik dveju Matica. Delo, 1, Beograd 1969 (tudiv Borbi 16. XII. 1968); D. Kostič, »Kritika« o rečniku. Delo, 2, Beograd 1969; Z. Gluščevič, Jezik naš nasušni. Književne novine, Beograd, 4. I. 1969; S. Markovič, Oko rječnika dviju Matica. Odjek, Sarajevo, 1. I. 1969; polemika se je pozneje nadaljevala v Kolu, Jeziku (Zagreb), v Letopisu Matice srpske (Novi Sad), v Književnih novinah (Beograd), pa tudi drugod. Gl. Brozovičevo delo cit. v opombi 4.
141
drugo so namigovanja, ki izvirajo iz nacionalne preobčutljivosti, če že ne iz nacionalnega pretiravanja in nestrpnosti. Pri vsem tem da ne gre za hrvatsko-srbski sporazum. Gre tudi za Črnogorce in Muslimane, ki imajo ravno tako nedotakljivo pravico do srbohrvaščine kot Srbi in Hrvati, in gre tudi za Srbe na Hrvatskem in za Hrvate v Srbiji, ki se jim ne sme in ne more vzeti pravica, da svobodno uporabljajo tisto jezikovno varianto, ki jim je najbolj dostopna ali najbolj praktična ali najbolj prikladna.
V polemiki, ki se je potem razvnela, je prišlo do ostrih besed. Tisti, ki se jim je zdelo prav, so debato prenesli na politični prostor. S hrvatske strani so slovar napadli tudi metrologi, fiziki, kemiki in umetnostni zgodovinarji ter dokazali popolno nestrokovnost sestavljalcev slovarja. Avtorji so se branili, kakor so vedeli in znali. Drugi, ki so se prostovoljno vmešali v polemiko, čeprav niso sodelovali pri izdelavi slovarja, so si izbirali argumente iz centralističnega skladišča za to, kako je treba zatreti jezikovne poskuse »razsula« Jugoslavije.^
Voda je bila zelo kalna. Na koncu polemike je, kakor po navadi, vsaka stran vztrajala na svojih stališčih. In ko se je voda vsaj delno izčistila, smo dobili rezultat: Matica hrvatska ne bo več sodelovala pri izdajanju slovarja, ker Matica srbska ni hotela sprejeti njenih novih predlogov glede sprememb pri izdelavi slovarja; konstituirano je novo leksikografsko telo, ki bo v Zagrebu izdalo slovar hrvatskega jezika.'' Matica srbska je sporočila,*, da bo še naprej izdajala Slovar srbohrvatskega jezika, in je zato natisnila 3. zvezek (črke M—O) leta 1969; tudi Matica srbska je bila za spremembe pri izdelavi slovarja, vendar ne za takšne, kot jih je predlagala Matica hrvatska (tudi pri tej točki ni bilo sporazuma: šlo je za dokument, ki je v hrvatski verziji bil formuliran tako, v srbski pa drugače: dvomilo se je o avtentičnosti, o pravilnem zapisovanju z magnetofonskega traku itd.); Matica srbska vali vso odgovornost za morebitne negativne posledice na Matico hrvatsko. Matica hrvatska pa na srbsko. Pri vsem tem lahko postane kočljivo to, da so posamezne črke obdelane v Zagrebu in da brez njih Matica srbska, ki je pobrala naročnino, ne more v kratkem izdati slovarja.'
Končni položaj za hrvatsko-srbsko javnost je v najboljšem primeru lahko naslednji: Matica srbska bo izdala slovar v šestih zvezkih. Matica hrvatska pa bo izdala Slovar hrvatskega jezika. Toda iz perspektive današnjih generacij je skrajna potreba po priročnem slovarju spet — tako kot v preteklosti — podaljšana za nedoločen čas. Upajmo le, da bosta slovarja nekoč zares zagledala beli dan, in da bo, ne glede na to, kako se bosta imenovala, končno zamašena ta trdovratna in nesrečna leksikografska praznina.
Dokler teče prepir med obema Maticama o tem, kdo je kriv, da je prišlo do resnega zastoja pri izdaji slovarja, menim, da ne bo odveč, če slovenskemu bralcu poskušam na kratko razložiti vprašanje, ki je po nekaterih oblikah dobilo
' Književne novine, Beograd, 24. V. 1969; Jovan Vukovič, profesor srbskohrvatskega jezika na Filozofski fakulteti v Sarajevu, je npr. napisal:»niko nema pravo da mu (sc. hrvatskemu narodu) uskrati i poseban raziv hrvatski književni jezik, ma koliko da je to nenaučan postupak«. Kultura i razvitak našeg književnog jezika. Pitanja savremenog književnog jezika, VII, Sarajevo 1969. Torej: neznanstveno je, če neki narod hoče imeti svoj knjižM jezik in če ga hoče imenovati po svojem nacionalnem imenu. ' Sporočilo o tem je bilo objavljeno na letni skupščini Matice hrvatske, 22. XI. 1970. « NIN, Beograd, 6. XII. 1970i Vjesnik, Zagreb, 12. I. 1971.
• Politika, Beograd, 12. I. 1971; Vjesnik, Zagreb, 20. I. 1971; Delo, Ljubljana, 20. I. 1971.
142
sholastične razsežnosti: namreč vprašanje, ali sta srbščina in hrvaščina dva jezika ali pa je to samo en srbskohrvatski jezik.
Čeprav ni merodajnih razprav, ki bi z znastvenimi metodami dokazale, da sta hrvaščina in srbščina resnično en jezik, je tako pojmovanje vgrajeno kot aksiom v kakršnokoli lingvistično obravnavanje srbščine in hrvaščine. Do tega dejstva seveda ni prišlo naključno. Velika podobnost med enim in drugim jezikom, zgodovinski razvoj, jezikovnozemljepisna razporeditev, narečje, ki je postalo osnova današnjega knjižnega jezika, podobna usoda obeh jezikov pa tudi narodov, življenje v skupni državi in veliko drugih skupnih in podobnih kriterijev je vsem domačim in tujim jezikoslovcem narekovalo idejo, da je to en jezik, ki ga govorita dva ali več narodov. In to je res. Ce vzamemo običajne in splošno veljavne lingvistične vzorce o tem, kaj je en jezik in kaj sta dva jezika,'" bomo pri hrvaščini in srbščini kaj kmalu prišli do sklepa, da gre za enoten jezik, ki ima sicer dve različici, da pa ti dve različici nista dovolj, da bi lahko v praktični lingvistiki govorili o dveh jezikih. To očitno dejstvo je bilo verjetno vzrok, da se doslej skoraj nihče ni posebej potrudil, da bi skušal z obširnimi in totalnimi znanstvenimi metodami dokazovati, niti da je to en jezik niti da sta eventualno dva." Tako se je v srbohrvatsko (pa tudi tujo) jezikoslovno srbokroatistiko pravzaprav pritihotapil aksiom, ki ni potrjen. Toda kljub temu zaradi očitnosti in trmastega stanja osnovnih in vidljivih dejstev tak pritihotapi j en aksiom ne bi smel nikogar motiti. Ce gledamo na ta problem lingvistično, hrvaščina in srbščina nista (vsaj za sedaj) dva jezika, temveč eden, tj. srbohrvaščina.
Ampak — jezik ni samo lingvistika, jezik ni samo gradivo, ki naj bi ga lingvisti mešali v svojih kabinetih, snov, pri kateri so možne določene slovnične, pravopisne in stilistične klasifikacije, razporeditve, opisi, slovarsko popisovanje in citiranje, knjižni in pravopisni dogovori. Jezik torej ni samo lingvistična kategorija, temveč je tudi zgodovinska, jezik je literarna (umetnostna) kategorija, jezik je kulturološka kategorija, potem pa tudi sociološka, ekonomska, politična in seveda nacionalna, na koncu koncev tudi psihična in eksistenčna sploh. Pri vseh teh kategorijah pa se ne more govoriti o srbohrvaščini, ampak samo o srbščini in hrvaščini, ne glede na dejstvo, da je lingvistična vsebina v posameznih kategorijah popolnoma identična. Ce nihče ne dvomi o obstoju hrvatskega in srbskega naroda (in tega doslej noben pameten človek ni storil), ne more dvomiti niti o obstoju dveh jezikov (lingvistični termin: varianta), ker niti jezika nista od včeraj, ampak sta globoki zgodovinski dejstvi, ki sta se izpričali na neštetih področjih. Pred drugimi znanostmi ima lingvistika metodsko možnost: za sedaj lahko brez škode anulira določene razlike in hrvaščino in srbščino poveže v enoten lingvistični ustroj. Toda zgodovina, književnost in kulturo-logija tega ne morejo storiti, skratka nihče drug. Lingvistika pa, ki odhaja na tuja področja, na katerih skuša uveljaviti svoja merila, je lahko škodljiva, je lahko izvir neštetih nesporazumov. V srbskem in hrvatskem primeru je bilo to več kot očitno.
(Se bo nadaljevalo)
" Gl. v opombi 4 cit. Brozovičevo delo na str. 62 in naprej, pa tudi Dalibor Brozovič, Standardni jezik. MH, Zagreb 1970.
" Delni poskusi so sicer bili v obeh smereh, toda eno so poskusi, drugo pa v znanosti splošno sprejeta dognanja.
143
v SPOMIN
BRUNO MERIGGI
(1927—1970)
Z neptičakovano smrtjo univerzitetnega prolesorja dr. Bruna Meriggija, predstojnika slavistične stolice na milanski univerzi, ni izgubila le sodobna italijanska slavistika uglednega in pomembnega znanstvenika. Njegova smrt je tudi občuten udarec za jugoslovansko književnost, še posebej za slovensko. Ni ga danes tujega slavista, ki bi tako dobro poznal književnosti jugoslovanskih narodov in njihovih jezikov, kakor jih je poznal pokojni Me-riggi. Svoje poznavanje slovenske književnosti je dokazal že leta 1961, ko je izdal v milanski založbi Nuova Accademia Edi-trlce knjigo Storia della letteratura slove-na. V svojem obsežnem pregledu slovenske književnosti od njenih začetkov do konca petdesetih let našega stoletja je na 366 straneh predstavil italijanski javnosti našo književnost ne samo s potrebnim znanjem, marveč tudi z globokim razumevanjem duha naše nacionalne književnosti in nacionalno individualne biti med slovanskimi in jugoslovanskimi narodi, prav tako pa našega položaja v okviru svetovne književnosti in kulture.
V uvodu svoje slovenske literarne zgodovine daje kratek splošni zgodovinski pregled naše politične zgodovine od naselitve prvih slovanskih rodov na ozemlje, kjer bivajo danes Slovenci pa tudi kjer so nekoč že bili. Ta uvod bi bil mogel spustiti z ozirom na znan odnos, ki ga imajo nekateri italijanski politični krogi do nas in ki nam že dolgo niso naklonjeni. Njihovi goreči privrženci so pred kratkim spet po ulicah in cestah raznih mest huj-skali zoper nas ter znova stegovali svoje grabežljive imperialistične roke po slovenskem ozemlju in ljudstvu tostran državne meje, hkrati pa tudi posredno grozili našim ljudem, ki so ostali pod Italijo, čeprav jim država, katere lojalni državljani so, še zmeraj ni priznala vseh pravic, ki jim po mednarodnem pravu in mirovnih določilih pripadajo. Ko je Meriggijeva knjiga izšla leta 1961 so bile razmere še v marsičem slabše. Ce bi bil Meriggi oportunist, bi tega uvoda in še marsikaj v svoji knjigi sploh ne napisal, saj bi se pod pritiskom razmer lahko omejil na goli lilerarno-zgo-dovinski pregled naše književnosti, česar bi mu spričo razmer, v katerih je kot mlad slavist iskal svoj prostor na soncu in univerzi, niti ne mogli zameriti. Tudi v Ita-
liji se podeljujejo javne službe po političnem pretresu kandidata, kaj šele služba učitelja slovanskih jezikov in književnosti, zlasti še, če je kandidat zvest znanstveni resnici in objektivnosti pri raziskovanju in ugotavljanju dejstev, ki nasprotujejo tej ali drugi politični liniji. Ze pred petnajstimi leti smo nekateri vedeli, da mlademu Meriggiju ni bilo lahko prav zaradi tega, čeprav nam tega ni povedal sam, ker je bil v zasebnih zadevah silno molčeč in zadržan.
Prav zaradi odnosa nekaterih italijanskih političnih krogov do jugoslovanskih narodov in njihove kulture, še posebej do Slovencev, je bil izid Meriggijeve zgodovine slovenske književnosti leta 1961 za nas nepričakovano, lepo dejanje in veliko presenečenje v znanstvenem, nacionalnem in splošno kulturno-političnem smislu. Poudariti je pri tem potrebno še eno dejstvo: takšen pregled slovenske književnosti, kakor je Meriggijeva knjiga, še danes zaman iščemo celo pri slovanskih narodih, kakor so Rusi, Ukrajinci, Poljaki, Cehi in Slovaki, čeprav se je tako pri enih kakor pri drugih o posameznih osebnostih, poglavjih ali vprašanjih napisalo marsikaj lepega in koristnega za nas. Toda celotnega in obsežnega pregleda o zgodovini in razvoju naše književnosti, ki je neovrgljiva priča naše individualne nacionalne biti in naše že več stoletne ustvarjalne prisotnosti in kulture v tem delu Evrope, še ni napisal doslej niti noben slavist slovanskega rodu izven meja Jugoslavije, čeprav bi bilo to prav in potrebno že davno za obe strani.
V letu svoje prerane smrti pa je Meriggi na spomlad presenetil italijansko in jugoslovansko javnost z novo knjigo: pri založbi Šansoni/Accademia Firenze—Milano je izdal pod naslovom Le Letterature della Jugoslavia pregled zgodovine književnosti jugoslovanskih narodov (Slovencev, Makedoncev, Hrvatov in Srbov) od začetka do najnovejšega časa. Knjiga je izšla v zbirki »Le Letterature del mondo« (Svetovna književnost), ki je zasnovana zelo široko in razgledno. Po načrtu uredništva in založnikov bo obsegala petdeset knjig, kar je doslej največje podjetje te stroke in smeri v svetovnem merilu. Namenjena ni zgolj italijanski kulturni javnosti, tudi ne le neita-lijanskemu svetu, ki razume in bere knjige
144
v italijanskem jeziku. Njen namen je, da se v njej predstavijo tudi širokemu svetu itaiijafiski literarni zgodovinarji in jezikoslovci kot znalci tujih književnosti in jezikov (slavisti, germanisti, romanisti, orien-talisti itd.). Načrt zbirke, ki bo ob svojem zaključku zajetna in dovolj podrobna lile-rarno-zgodovinska enciklopedija velike večine nacionalnih književnosti od največjih do najmanjših, je razdeljen na naslednje dele: 1. književnosti Evrope, 2. književnost Azije in Afrike, 3. klasične književnosti, 4. književnosti obeh Amerik in 5. druge književnosti. V zadnjem delu je napovedan pregled moderne provansalske in katalonske književnosti. Delež, ki so ga že ali ga še bodo v zbirki prispevali italijanski slavisti, ni majhen. Svetovno znani ru-sicist Ettore Lo Gatto (rimska univerza), ki uživa tudi v Sovjetski zvezi velik ugled, je objavil v zbirki doslej dve svoji deli: pregled moderne ruske književnosti in pregled sovjetsko-ruske književnosti (20. in 21. knjiga). Riccardo Picchio (rimska univerza) pa pregled najstarejše ruske književnosti (19. knjiga). Izšla je tudi že zgodovina poljske književnosti (avtor Marino Bersano BegeY z univerze v Torinu (22. knjiga), Lavinia Picchio Borriero z univerzitetnega orientalskega inštituta v Na-poliju pa je napisala pregled bolgarske književnosti, kateri je dodala še proiil sla-roslovanske književnosti (18. knjiga). Med izišlimi 36 knjigami so med drugim pregledi portugalske, romunske, švicarske, belgijske, holandske, skandinavske (danske, norveške, švedske, islandske), madžarske, novogrške književnosti in pregled baltskih književnosti (linske, estonske, lat-vijske in litvanske). Nemška književnost je doslej zastopana s pregledom srednjeveške književnosti (13. knjiga), napovedan pa je tudi pregled moderne nemške književnosti. Znani italijanski anglicist Mario Praz (rimska univerza) je v 15. in 16. knjigi objavil zgodovino angleške književnosti od srednjega veka do razsvetljenstva in zgodovino angleške književnosti od romantike do dvajsetega stoletja. Izšel je tudi že pregled etiopske in arabske književnosti, kot 31. knjiga pa je npr. napovedana tudi zgodovina hebrejske književnosti. 2e izišle knjige in sam načrt dokazuje, da si uredništvo in založnica prizadevata ustvariti s svojo zbirko pregled vseh književnosti našega časa od največjih do najmanjših, za kar zaslužita oba priznanje in pozornost, saj je to doslej menda edini primer v svetu. Da si je zbirka utrla in utrdila pot tudi v široko znanstveno in kulturno javnost, priča že 36 Izdanih zvezkov.
Zato je tem pomembneje za jugoslovanske književnosti, da je Meriggijeva knjiga Književnosti Jugoslavije izšla ravno v tej zbirki, saj pozna tako širša italijanska kakor neitalijanska javnost še zmeraj premalo naše književnosti. Slovenski književnosti je Meriggi posvetil v tej knjigi 221 strani, kar je v primerjavi z okrog 300 skupnimi stranmi za hrvaško in srbsko književnost vsekakor veliko in častno. Prešernu je posvečeno celih šestnajst in pol strani. Število strani pa bi ne pomenilo veliko, če bi njih vsebina ne bila izpolnjena z dobrim Meriggijevim poznavanjem in označevanjem naših pesnikov in pisateljev, naše kulture sploh. In še nekaj: Meriggi se je pri pisanju svojega pregleda slovenske književnosti že v izdaji iz leta 1961 dobro zavedal dejstva, da nas zlasti široka italijanska javnost kljub prizadevanju nekaterih italijanskih slavistov pred njim še zmeraj premalo pozna, hkrati pa nas pod vplivom nam nenaklonjene šovinistične politične propagande, ki se je nad nami razbesnela v dobi Mussolinijevega tašizma in ki še žal do dandanes ni povsem utihnila, še zmeraj omalovažuje in tudi žali, ker gleda na nas zviška (ponajvečkrat kulturno praznih glav). V prvih letih po vojni, ko je šlo za Istro in Primorsko, je takratni ministrski klerikalni predsednik De Gasperi v nekem svojem javnem govoru bahato in prepotentno vzkliknil, češ kaj hočejo ti pastirji v Istri in Primorski od visoko kulturnega italijanskega naroda, ki je daleč nad temi barbari. Meriggi je s svojima dvema knjigama o naših književnostih naknadno kot pošten italijanski slavist odgovoril tako De Gašper i ju in njemu podobnim, fašistom in neofašistom, skratka vsem šovinistom, imperialistom in tiranom v preteklosti in sedanjosti. Čeprav so se razmere med nami in Italijo v zadnjih letih v marsičem spremenile na boljše, še zmeraj niso takšne, kakršne bi morale biti, kar so zadnji dogodki dovolj zgovorno spet dokazali.
Prav zaradi takšnih okoliščin, kakršne so, nista obe Meriggijevi knjigi le hvale vredno znanstveno dejanje, marveč tudi pogumno dejanje demokratičnega svobodo-misleca in humanista, ki je že za življenja zaslužil z naše strani več pozornosti, spoštovanja in priznanja. Kjer je mogel, nas je tudi branil pred nasprotniki. Na neki jezikoslovsko dialektološki konferenci v Julijski krajini, kjer je bilo govora o našem rezijanskem narečju, je znanstveno meritorno zavrnil nekega diskutanta, ki je ali zaradi napačnega pojmovanja znanih raziskovanj rezijanščine poljskega slavista Baudouina de CourtenaY ali hote in politič-
145
no tendenčno skušal »dokazovati«, da rezi-janščina nima nič skupnega s slovenščino, marveč le z ruščino, kar je bila neznan-stvena in absurdna trditev. Meriggijeva znanstveno utemeljena intervencija je v danih okoliščinah pomenila veliko več, kakor če bi bil odgovoril nasprotniku katerikoli izmed najuglednejših slovenskih jezikoslovcev, ker bi ga nasprotnik brž zavrnil, češ tako pač govori iz slovenskih nacionalnih interesov in ne znanstveno. Ker pa mu je odgovoril italijanski slavist, je obmolknil.
Bruno Meriggi je nadaljeval in poglabljal nam naklonjeno tradicijo italijanske slavi-stike, kateri so utirali pot že Antonio Cranio, ki je 1928. leta izdal v posebni knjigi študijo o Otonu Zupančiču (krivičen in enostranski je bil le v svojih ocenah hr-vaško-dalmatinske književnosti), nadalje B. Calvi, Umberto Urbani, G. Maver, itd., za njimi pa zlasti L. Salvini s svojimi prevodi iz slovenske lirike, ki jih je izdal v knjigi pod naslovom »Sempreverde e Rosmarino«. Meriggi večkrat navaja citate iz te knjige, zlasti pri poglavju o Prešernu, drugod pa je navedke iz proze (Tavčar, Cankar, itd.) in poezije (Kette, Murn, itd.) prevedel sam ter z njimi dokazal, kako dobro obvlada slovenščino. Prevodi iz lirike so sicer po romanski modernistični navadi pri Salvi-niju in Meriggiju brez rim, toda nekateri so kljub temu dovolj poetični tudi v tej obliki.
Ker se je Meriggi zavedal, da vidi žal velik del italijanske javnosti še zmeraj v nas »divjake«, se je v uvodu k svoji zgodovini slovenske književnosti naslonil za znane besede Primoža Trubarja, ko govori Trubar o značaju slovenskega ljudstva, Meriggi sam pa je še dostavil: »To dobro ljudstvo, skromno in gostoljubno, je znalo skozi dolga stoletja skupaj s svojim jezikom ohraniti podedovana izročila. V zatišju svojega podeželskega življenja, ki so ga samo od časa do časa pretrgali trušči vojn, se je pripravljalo k prebujenju, najprej kulturnemu, potem pa političnemu.« Čeprav se je Meriggi tu zmotil, ko pravi, da so nas vojne poredko vznemirjale, ker so bile v resnici precej pogoste, je vendarle značilno za njegov značaj in odnos do nas, da je k Trubarjevim besedam dostavil še svoje, ki niso le izraz simpatij italijanskega slavista, marveč tudi dokaz razumevanja naše politične zgodovine in literature, naših bojev in hudih težav v preteklosti. Na ohridski slavnosti ob 1050. letnici Kli-menta je iz vrst tujih slavistov bil njegov govor med znanstveno najglobljimi in naj-
toplejšimi, saj mu je bilo že dolgo jasno, znanstveno in politično, da so Makedonci samostojen narod z izvirno nacionalno individualnostjo.
Meriggijeva smrt je tragična tudi zaradi tega, ker ga je težka bolezen (levkemija), ki so jo zdravniki odkrili žal šele zadnji hip, ko je bilo že prepozno, iztrgala iz življenja in dela tako mladega, saj je bil star komaj triinštirideset let (rojen leta 1927 v Orvietu). Kot redni prolesor se je na univerzi v Milanu habilitiral sicer s svojim delom in znanjem poljskega jezika in književnosti, toda njegova nadarjenost, neutrudni študij, znanje in delo so ga naredili za enciklopedičnega slavista s presenetljivim obzorjem in zadostno razgledanostjo po vseh slovanskih književnostih in jezikih, za katere je imel tudi izreden posluh jezikoslovca.
Značilno zanj kot znanstvenika in človeka je tudi dejstvo, da je svoji zgodovini slovenske književnosti in zgodovini češke in slovaške književnosti priložil še kratek pregled lužiško-srbske književnosti. Bil je jezikoslovec (tudi dialektolog) in literarni zgodovinar. Napisal je med drugim študije o Slowackem, Mickiewiczu, 'WYspianskem, o Wolkeriu in Machi, o Držiču in Mažura-niču, o Pasternaku, čigar pesmi je tudi prevajal in jih izdal v posebni brošuri. Pisal je o veri poganskih Slovanov, o ruski in južnoslovanski ljudski epiki, sodeloval je pri zbiranju gradiva za študij slovenskih narečij v Italiji. Bil je član Mednarodnega slavističnega komiteja in podpredsednik italijanskega društva za študij jugovzhodne Evrope. Po značaju je bil skromen in tih človek, ki je ves živel v svojem delu, svetovljan in humanist plemenitega kova, ki je svoj poglobljeni znanstveni, politični in človeški odnos do vseh slovanskih narodov in njih kulture naslanjal tudi na tisto daljnjo tradicijo, ki jo je kljub nekaterim manjšim in opravičljivim spodrsljajem ustvaril s svojimi »Slovanskimi pismi« že meščansko-revolucio-narnl ideolog italijanskega demokratičnega preroda Giuseppe Mazzini.
Meriggijevemu slovenističnemu delu smo dolžni veliko hvalo, spoštovanje in hvaležnost. Z njim se je posredno in častno sam zapisal tudi v zgodovino naše slavi-stike in književnosti, prav tako pa v zgodovino plodnih znanstvenih in svetovljansko demokratičnih odnosov med jugoslovansko in italijansko slavistiko.
B r a t k o K r e I t SAZU Ljubljana
146
Zapiski, ocene in poročila
STARO IN NOVO GRADIVO ZA TERSKA KRAJEVNA IMENA
Lagodnost nas sili, da uporabljamo krajevna imena, kakor so jih pisali drugi pred nami, ludi če se zavedamo, da so zgrešena. Kar zadeva krajevna imena v Benečiji, je raba napačnih oblik v preteklosti do neke mere opravičljiva, saj ne razpolagamo z resno strokovno študijo o njih. Pomanjkljiva in napačna informacija, diletantsko etimologiziranje, nasilna in topa prilagoditev oblik kranjskim shemam, zgrešena rekonstrukcija in v skrajnem primeru uveljavitev izmišljenih oblik so tu pustošile med lepimi in živimi oblikami z izidom, ki je na dlani vsakomur, ki se je kdaj ukvarjal s tem vprašanjem.'
Vztrajati pri oblikah, ki so jih rabili Rutar in drugi pred njim in za njim vse do današnjih dni (Primorski dnevnik, Matajur), je toliko škodljivo kot nepotrebno. Ob samem doslej dostopnem gradivu je moč dokončno urediti mnogo problemov in oblik. Za samo območje terskega narečja imamo od 1. 1904 na razpolago terske dialektolo-ške zapise Baudouina de Courtenaya^: v tej knjigi so zapisana tudi številna krajevna imena. Ob tem bogatem gradivu lahko konzultiramo mlajši vir in sicer disertacijo Ermacora Vidonija o terski toponomastiki^ in barski rokopis iz 17. in 18. stol., ki ga Vidoni citira.'' Končno bom dodal še oblike po svojih zapisih od 1. 1966 naprej.^ Seznam terskih vasi s tem ni izčrpan in gradivo ni zadostno za vsak kraj.
Kraje bom obravnaval po abecednem redu ločeno po dolinah, ki sestavljajo območje terskega narečja: sama Terska dolina, Kar-najska dolina, dolina čemjejske Reke, dolina Maline, pogorje Joanac. Na koncu bom dodal slovenska imena za nekaj furlanskih krajev.
I. TERSKA DOLINA 1. Bardo (Lusevera)
BdC ni v samem Bardu zapisal nobene oblike tega imena (v naslovu poglavja, posvečenega temu kraju, beremo: Brdo, Bardo); pač ima dva akuz. um-Bardo (Ter, 506, 2krat'=) in skuzre-Bfdo (Viškorša, 376) ter lok. čeu-Barde (Viškorša, 256).
V: Bardo, Ta-na-Bardo (628); LS Tanabar-de 1755; V citira še 7 drugih toponimov Bórdo iz terske doline, ki se v celoti skladajo z imenom te osrednje terske vasi.
M: Bardo, od Barda, tou Bardo, tou Barde, Bar jeni, Barščice, barski (-\-y Barjani, yo u Bardo, um Bardo, ón Bardo (Njivica), taz Bardan (Brezja).
Razen edinega zapisa skuzre-Bfdo iz Viškorša, torej iz sosedne Karnajske doline in ne iz same Terske, vse ostale oblike v vseh virih soglašajo z a v osnovi. Imel sem že priložnost povedati, da se mi zdi spričo imen za prebivalce in zaradi pridevnika — vse s sekundarnim a v osnovi — nujno oliraniti a tudi v samem toponimu: zaradi enotnosti v pisavi, zaradi razumljivosti (brdo bi domačinom zvenelo tuje, nerazumljivo), zaradi lažjega razlikovanja specifično terskega Barda od sto slovenskih Brd, končno zato, ker poznajo zgod. viri obliko z a.
Knjižni jezik bi torej smel poznati le oblike: Bardo, od Barda, v Bardo, v Bardu, Barjani, Barščice, barski.
2. Breg (Pers)
BdC: Br;eiane (-1-, 527), Brjéiene ( + , 528); V: Brjek, Bréik (345), LS: Tanabriectie in še 4 drugi toponimi iz terske doline, ki se ujemajo s temi tremi oblikami;
M: nom. Brieti, gen. od Brija, akuz. cou Brieh, lok. tanaltou Briju, Brieieni, Brie-ščice, brieški (Bardo), or u Brieh, tana Briju, od Brija, Briežen, Brieščica, brieški (Njivica).
* Prof. Giovambattista Pellegrini s padovanske univerze mi je nedavno v zasebnem pogovoru priznal, da rabi v svojih razpravah imena, ki so se uveljavila v slov. publikacijah, čeprav mu je jasno, da so v veliki meri zgrešena. V bodoče pa da bo pisal imena tako, kakor jih sami Terjani izgovarjajo. ^ Jan Baudouin de Courtenay; MaferiaJy dlja južno-slavjanskoj dialektologii i elnograiii, li. OI>razcy jazyka na govorah Terskih Slavian v severovostoč-noj Itala. S.-Petersburg, 1904, Odslej krajšano BdC.
3 Ermacora Vidoni: Saggio sulla toponomastica slava dell'alta valle del Torre, territorio dell'ex comune di Ciseriis (Tarcento], Lusevera. R. Universita di Padova, anno accademico 1944-1945. Odslej kr.: V. ' Libro Copia degli Stromenti, 1634—1777, iz barskega župnijskega arhiva. Odslej kr.: IS. ^ Odslej kr.: M. — Opomba uredništva: Pri navajanju gradiva iz omenjenih virov ni bilo mogoče upoštevati vseh diakritičnih znamenj pod in nad samo-glasniškimi črkami.
" v oklepaju: ime vasi, v katerem je bila oblika zapisana, razpoznavna številka pri BdC oz. zap. št. toponima pri V.
' Križec v oklepaju pomeni, da je bila krajevna oblika zapisana v samem kraju, na katerega se nanaša.
147
Knj. j.: Breg, od Brega, v Breg, na(/v) Bregu, Brežani, Breščice, breški.
3. Fijplan (Flaiipano)
BdC: san-u-Fijpldn  ( + , 584),  tu-FijpIane ( + , 563, 566); nom. Filpan, lok. tdna-Fi-plane in čje-na-Fipldne (Breg, 527); V: nom. Filpan in Flaipan (263), Fiplana, ta-par-Fipldna (str. 77 in 58), Filpan (str.
130);
M: Fejpldn, ce na Fejpldn, ou na Fejplan, od Fejpldna, tana Fejpldne, Fejpldnjen, Fejpldjščica, iejpldjska (Njivica), Fejpldnje-ni, Fejpldjščice, iejpldjski (Bardo);
Najbolj živa je videti oblika Fi(j)pldn z varianto Fejpldn; medtem ko je oblika Flaipan furlanska, si ne razlagam oblike Filpan.
Knj. i.-.Fijpldn, od -a, na —, na -u, Fijpld-njani, Fijpldščice, lijpldski.
4. Kujija (Coja, Coja slava) BdC: 0.
V: Kuja (str. 76), Kuja 1393 (str. 101);
M: Kujia, dou Kujio, od Kujie, tu Kujie, dan Kujien, Kujiščica,- kujiski (Njivica); Kujia, dou Kujio, tou Kujie, Kujien, Kujiščica, kujiški = od kujie (Bardo).
Etimologija Koja < hoja, teoretično možna zaradi pojava hišo > kisa, je spričo novega gradiva neosnovana; pa tudi drevesno ime hoja je Terjanom neznano [ddna, brina); odkod torej Kujia?
Knj. j.: Kujija, od -e, v -o, v -i, Kujijan, Kujiščica, kujiški.
5. Mila Mazerja (Malamaseria) BdC: 0.
V: Malamaseria (206);
M: Mazerja, ou Mazerja, od Mazeraj, tu Mazerja, dan Mazerjen, Mazerščica, ma-zerska (Njivica), Mdle Mazerja, tou Male Mazerja, dol u Mažierjah, od (Malih) Mazeraj, tou Malih Mazerjah, Mdlemazerjen, Malemažerščica (Bardo);
Knj. j.: Mdla Mazerja, Mdlih Mazerij, v Malih Mazerjah, Malamazerjan, Malama-zerščica, malamazerski.
6. Montenara (Montenars)
Bde: čje-Montendra (Breg, 529), čjeu-Mon-tendra (Fijplan, 566), dn-z-Montanarej in sdn-z-Montendija (Fijplan, 584);
V: 0
M: Monlendra, cd Mon(endra, od Montenara,  to Montendra, dan od Monlendra
(Njivica); cou Montendrah, Montendrac, Montendrščica (Bardo);
Knjižna oblika Gorjani je očitno izmišljena. Knj. j.: Montendra neskl., (ali rajši: Moniendra, Moníenár, v Montendrah?), Montendrec, Montendrščica.
7. Múzac (Musi)
BdC: óre-u-Múzac (Bardo, 454), ór-u-Músci (Bardo, 445);
V: Müzac, Ta-par-Müzac je po V le ime gorske verige, vas je po njem le Tanata-viéle;
M: Múzac, od Musca, oré u Múzac, tou Múzcu, Muščani, Muščice, muški (Bardo);" Knj. j.: Múzac, od Múzca, v Múzac, v Múzcu, Muščani, Muščice, muški.
8. Njivica (Vedronza)
BdC: do-na-Njivici (Viškorša, 377);
V: Njivica, Ta-par-Njivica (512);
M: Njivica, Njivarji, Njivarice, njivarski (+), tana Njivici, lana!dou na Njivico, od Njivice, Njivarji, Njivarce (Bardo);
Knj. j.: Njivica, od -e, na -o, na -i, Njivarji, Njivarice, njivarski.
9. Ovše (Cretto)
BdC:  ÍÓ Dolenje Ouše, duše  ( + ),  túu-
Uuša,   tuu-Ouša   tí-orénje  nu   tí-dolénje
(Breg, 527), Uouša (Breg, 529), Uoušane
(Breg, 527), UMŠani (Fijplan, 590);
V: ta-par-Ouša (str. 58), Ouša, Tapar-Ouša
(313);
M: Ouša, CO Ouša, od Ous, tu Ousah, Óu-sen, Ousejščica, ouséjska (Njivica), Oušči-ce, óuski (Bardo);
Knj. j.: Ovše, od Ovš, v Ovšah, Ovšani, Ovsejščice ali Ovščice, ovški.
10. Podbardo (Cesariis)
BdC: nima zapisov v samem kraju, pač pa nom. Pod Borden in Pod-Bdrdo (Viškorša, 377), gen. tas-Pod-Bárda (Ter, 517);
V: Podbdrdo (str. 165 in 78) in Potbdrdo (str. 2), Potbdrdo (str. 78); M: od Pod Bdrdan, Podbardo, oré Pod Bardan  (Njivica), če Podbdrdo,  Podbarjeni,
Podbdrščice (Bardo).
Glede pisave z a v osnovi gl. Bardo; očitno živita ena ob drugi starejša oblika Pod Bardan in mlajša Podbdrdo; prva se je ohranila le v nekaterih krajih in v omejenem številu zvez; druga je splošna.
148
Knj. j.: Podbardo in Pod bardan, od Pod-barda, v Podbardo, v Podbardu, Podbarja-ni, Podbarščice, (podbarski?).
11. Sedila (Sedilis) BdC: 0.
V: nom. Sedila (Za Varhan in na Njivici, str. 77 in 103);
M: Sedila, dou Sedila, od Sedlu, ja živin dou Sedila, Sedijen, Sedijščica, sedijska (Njivica); tou Sedilah, tou Sedila, od Sedili, Sedijen, Sedijščica, sedijsko vino (Bardo);
Knj. j.: Sedila, od Sedil (-u), v Sedilah, Se-dijan, Sedijščica, sedijski.
12. Sedlišča (Micottis) BdC: 0.
V: Sedlišče, Ta-par-Sedlišča (727 bis)
M: od Sedhšč, cou SedUšča, tou Sedlišča, Sedliščani, Sedliščice, sedliški (Bardo); tou Mékota, tu Mékotah (Za varhan);
Knj. j.: Sedlišča, od Sedlišč, v -a, v -ih, Sedliščani, Sedliščice, sedliški.
13. Šmardeča (Sammardenchia) BdC: 0.
V: ta-par-Smardénka (str. 58), Smardenča, Smardeča, Smardenčani (Fijplan, Breg, str. 75), Samardenka 1395 (str. 76);
M: Smardeča, don Smardečo, od Smardeče, tou Smardeči, Smardečen, Smardejščica, šmardejski (Njivica); Smardeča, tou Smardečo, tou Smardeči, od Smardeče, Smardén-čen, Smardejščica, šmardejski (Bardo);
Knj. j.: Smardeča, od -e, v -i, v -o, Smardé-čan, Smardejščica, šmardejski.
14. Štela (Stella)
BdC: one-u-Stéla (Breg, 529, 2krat);
V: nom. Slela, Steani (str. 77);
M: Stéla, o na Stéla, od Stéu, tu Stéiah, une na Stéla(h), Stéen, Stejščica, stéjska (Njivica);
Knj. j.: Stéla, od Stel (-u), v Stélah, Stéjan, Stejščica, stéjski.
15. Ter (Pradielis)
BdC: akuz: tléu Ter (-f, 517);
V: nom. Ter (str. 211) in za reko: Ter, Dó-
letér (237);
M: Ter, od Téra (-|-) ; Ter, od Téra, od Te-ra, ore u Ter, dou Ter, tou Téru, Terjani, Terščice (Bardo, Njivica);
Knj. j.: Ter, od Téra in T era, v Ter, v Téru, Terjani, Terščice, terski.
16. Uzijunt (Useunt) BdC: 0.
V: Uziunt (166);
M: Uziunt, tou Uziunt, od Uziunta, tou Uzi-unte, Uziunéen, Uziunščica, (Bardo);
Knj. j.: Uzijunt, od -a, v -u, Uzijuncan, Uzi-junščica.
17. Vizont (Chialminis) BdC: Vizont {+);
V: 0.
M: Vizonf, tou Vizont, od Vizóunta, tou Vizónte, Vizóuncen, Vizujščica, vizuójsko vino (Bardo);
Knj. j.: Vizont, od -a v -u Vizóncan, Vizój-ščica, vizójski.
18. Zavarh (Villanova delle Grotte)
BdC: laza-Uaran (+, 418), po Zauarski (Vizont, 413);
V: Zavarh (str. 2), Za-Varh, Za-Vark (str. 78), Varsan, Taza-Vdršan, Varsani (620, prebivalci);
M: od Zavarha, un Zavarh, tou Zavarhu, Zavarsanl, Zavarščice, zavarski (Bardo).
Kakor v primeru Podbardo živita ena ob drugi starejša oblika Za-Varhan in mlajša Zavarh. Glede pisave a v osnovi gl. Bardo. Knj. j.: Zavarh in Za varhan, od Zavarha, v Zavarh, v -u, Zavaršani, Zavarščice, zavarski.
19. Zuinaja (Zomeais) BdC: 0;
V: Zumaja (str. 102), Zomeaja 1393 (str.
102);
M: Zumaja, dou Žumaja, tou Zumajah, od Žumaj, Zumajen, Zumajščica, žumajski (Bardo, Njivica),dan Zumajin (Njivica).
Knj. j.: Žumaja, od lumaj, v -a, v -ah. Zamajan, Zumajščica, žumajski.
(Se bo nadaljevalo)
Pavle Merku Trst
149
PRIJATELJEV PREGLED SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI V MADŽARŠČINI
(Ob jugoslovansko-madžarskem znanstvenem srečanju v Novem Sadu)
Jugoslovansko-madžarski »naučni skup« (modno učenjaškemu oziroma modno viso-kozvenečemu nazivu »simpozij« so se na srečo izognili) je organiziral Institut za hungarologiju (ustanovljen febr. 1969). — Tisti trije, za pozno jesen nenavadno sončni dnevi (19.—21. XI. 1970) so bili izbrani ko po srečnem naključju. In bolj ko kadarkoli nova in v mogočnem gradbenem zagonu v višino in tja v brezbrežno ravnino razširjajoča se vojvodinska metropola jim je dajala pokrajinski okvir: dežela preobi-lih zemeljskih in duhovnih darov, ki se je zapisala v jugoslovansko kulturno zgodovino z nešteto trajnimi vrednotami. In še topla domačnost gostoljubnih prirediteljev, ki se ni kazala samo v zunanjih znamenjih, marveč je izražala humanistično bližino in sproščujočo neposrednost misli (tako v dvorani kot zunaj nje).
Prav je, da pred drugim opozorimo na obsežno in bogato znanstveno dejavnost omenjenega hungarološkega inštituta, ki mu je kljub skromnim in težavnim začetkom nenavadno hitro uspelo, da se je uveljavil doma in onstran meje. Glavna področja, ki jih obsegajo študijski načrti inštituta, so naslednja: proučevanje narečij in književnosti Madžarov, živečih v jugoslovanski državi, raziskovanje jezikovnih odnosov med madžarščino in srbohrvaščino; primerjalna jugoslovansko-madžar-ska literarna zgodovina; narodopisje; posebej še študij skupnih oziroma vzajemnih kulturnih (književnih) pojavov od najstarejše zgodovine po priselitvi Madžarov dalje. Med pomembna podjetja, pri katerih pripada inštitutu vidna vloga, sodi še priprava velikega sbrskohrvatsko-madžarske-ga slovarja, katerega zajetni prvi del je izšel letos.
Inštitut izdaja dve redni periodični publikaciji: 1. A hungaiologiai intezet tudoma-nyos kozlemenjei (Znanstvene objave hungarološkega inštituta; prva številka sept. 1969, od letos dalje štirikrat letno) in 2. bibliografijo madžarske jezikoslovne, literar-nozgodovinske in kulturnopolitične publicistike, izšle v Jugoslaviji, V dosedanjih treh številkah Znanstvenih objav obravnava slovensko-madžarsko tematiko spis Vilka Novaka, posvečen Avgustu Pavlu kot utemeljitelju kulturnih stikov med našim in sosednim narodom (P. A., a szloven-
magyar kapcsolatok uttoroje, št. 3, jullij 1970, str. 78—87). Najpomembnejše v tem prispevku je, da je avtor objavil dele svoje korespondence s szombathelyskim profesorjem in prevajalcem, iz let 1930-41, tj. iz časa, ko je obojestranska posredniška dejavnost obeh dopisnikov rodila dragocene sadove. Iz bibliografije povzemam, da se slovenske (»matjaževske«) snovi dotika širši prikaz mladega razgledanega folklorista Andrása Davida A Mátyás király alakját idézo délszláv epikus énekhagyo-mányról (Lik Kralja Matjaža v jugoslovanski pripovedni ljudski pesmi, 1. št. Znanstvenih objav, str 97—124). Isti avtor, katerega delovanje je opazno tudi v vojvodinski madžarski šolskoprosvetni organizaciji, je pisal tudi v zvezi z našim znanim dvojezičnim vprašanjem v prekmurskih šolah (Magyar Szó, 30. dec. 1968). Za prouče-valce našega ljudskega pesništva še naslednji bibliografski podatek; Bertalan Ko-rompay, Szilágyi és Hajmási históriája a szlovéneknél és a magyar monda eredetkér-dése (Zgodba o Szilágyiju in Hajmásiju pri Slovencih in vprašanje izvora madžarske pripovedi), Irodalomtórténeti kózlemények 1953, str. 218—227. Očitno gre za motiv pobega iz jetništva, pri čemer ujetemu pomaga vladarjeva (sultanova) hči, torej tim. Ariadnin motiv (v našem primeru znana »matjaževska« pesem). O istem motivu pri južnih Slovanih je pisal nezsó Szegedy že 1. 1915 (v istem akademijskem glasilu).
(In še: Katera institucija se bo odločila, da bo prevzela in vodila (in po možnosti objavljala) spiske slovenskih hungaric in madžarskih slovenic? Studijska knjižnica v Murski Soboti?)
Moram reči, da takrat, ko sem slišal o začetkih delovanja inštituta, nisem pričakoval da se bo tako hitro utrdil in se tako kmalu uvrstil med znanstvene zavode dobrega imena. Tudi s to organizacijsko potezo, da je pripravil srečanje znanstvenikov dveh držav, je inštitut veliko pridobil. Saj ni malo, da so prevzeli pokroviteljstvo vodilni politični (in kulturnopolitični) forumi v Vojvodini, in prav tako ni majhna stvar, da bo poslej vsaki dve leti inštitut izmenjaval organizacijo znanstvenih srečanj z budim-peštanskim akademijskim inštitutom za literarne vede. In pristavim naj, da niti prvo niti drugo ni bilo in ni zgolj enodnevna
150
manifestacija ali propagandna gesta. Nič čudnega, če se opazovalec konec koncev vpraša (misleč hkrati na to, kako težavno in mukotrpno se porajajo, kaj šele uresničujejo kje drugje, recimo v hipermotori-zirani Sloveniji, podobne znanstvenoorga-nizacijske zamisli), kako je ta in tak razmah mogoč. Sicer pa skrivnosti uspeha niti ni težko razvideti: gre za premišljenost koncepta glede na potrebe in možnosti izvedbe, dalje, za dosledno izvajanje delovnih nalog in podrejanje osebne veljavnosti občim nalogam, in ne nazadnje za zavzetost, solidarnost in delovno sklenjenost študijske skupine.
Na novosadskem znanstvenem zborovanju se je zvrstilo preko 20 predavanj, ki so se lotevala analitično, manj teoretsko raznolikih tem s področja literature, likovne umetnosti, kulturne zgodovine, folklore ipd. Udeleženci, ki so prišli v polnem pomenu besede od vseh strani, so zastopali vse generacije in različne discipline, ki se kakorkoli povezujejo s proučevanjem skupne jugoslovansko-madžarske tematike. Nekaj predavanj zaradi odsotnosti avtorja ni bilo prebranih, tako Vilka Novaka obravnava madžarskih elementov v starem prekmurskem slovstvu. Vsa predavanja bodo objavljena v naslednji številki Znanstvenih objav in po tem bo lahko sledila širša presoja o znanstveni tehtnosti problematike itd.
Moja tema se je glasila Prvi madžarski (Prijateljev) pregled slovenske književnosti (Egyetemes Irodalomtortenet 1911). Izrabil sem priložnost, da sem uvodoma popravil in dopolnil skrajno pomankljivi prikaz slovensko-madžarskih kulturnih stikov, ki je bil objavljen v zagrebški Enciklopediji Jugoslavije (V; 1962). Opozorilo, da so bili ti stiki obsežnejši in pomembnejši, kot je to znano širši javnosti, sem podprl z najosnovnejšim dokaznim gradivom. Tako npr. članek v Enciklopediji predstavlja obsežno hungaristično publicistiko V. Novaka iz 30-ih let z borimi šU-rimi naslovi in niti ne najvažnejšimi, ne da bi bilo le z besedo omenjeno, kako široka (blizu 50 bibliografskih enot), ažurna in kompetentna je ta poročevalska dejavnost bila. Omenil sem, da je v naši kulturni javnosti premalo poznano in nezadovoljivo upoštevano prevajalsko posredništvo Pomurske založbe (doslej 12 knjig leposlovnih prevodov iz madžarščine, klasičnih in modernih, poleg tega 16 madžarskih prevodov iz slovenske književnosti) in da si je po vojni na področju madžarskega seznanjanja s slovensko literaturo pridobila posebnih zaslug skupina književ-
nikov okoli novosadske književne revije Hid.
Obravnavanje Prijateljevega pregleda slovenske književnosti, ki je bil pripravljen 1. 1903 na prošnjo prof. Asbotha in je bil objavljen šele kakih osem let po nastanku teksta, sem glede na tematski okvir znanstvenega srečanja omejil na dvoje; na hi-storiografski očrt nastajanja obeh verzij in na splošno oceno strokovne in metodične uspelosti madžarsko objavljene variante. Historiografski očrt je bil potreben že zavoljo raznih nejasnosti, ki so nastajale v naši znanstveni publicistiki ob navajanju madžarske objave; zunanji razlog za te nejasnosti je iskati že v tem, ker v Ljubljani madžarska objava ni bila dostopna, poleg tega jih je bilo zelo malo, ki bi se sploh lahko lotili tekstovnih primerjav. Obe varianti pregleda slovenske književnosti sta nastali v 1. 1903, prva, obsežnej.ša, v prvih mesecih, pred Prijateljevim odhodom na študij v Rusijo, druga, skrajšana (po Asbothovi želji glede na dani obseg enciklopedije) pa v drugi polovici istega leta. Prvo verzijo so prevedli in objavili najprej v ruščini (Slavjanskija Izvestija, 1904-06) in dvakrat v srbohrvaščini (prevedel M. Moskovljevič; prvič iz ruščine ter objavljeno brez 5. poglavja v Prosvetnem glasniku 1906, drugič prevedeno iz nemškega izvirnika in tiskano v knjigi Slove-načka književnost 1920, s predgovorom P. Popoviča). Druga verzija je objavljena v madžarščini (prev. O. Asböth, 1911) in z majhnimi razlikami v nemščini (österreichische Rundschau, 1905).
Zanimiva bi bila primerjalna analiza širše in skrajšane verzije pregleda, vendar bi taka analiza lahko bila prvenstveno namenjena samo dobrim poznavalcem slovenske literarne zgodovine.
V razpravi zastopam mnenje, da sta obe verziji nastali v prenagljenem tempu, kar je imel v mislih tudi Prijatelj, ko se je v polemičnem zapisu V zatišju (1915) kritično ozrl nanju. Ta prenagljeni tempo je očiten v koncepciji in v izdelavi. Pri morebitnem urejenem in mirnejšem pisanju pregleda bi se bilo možno izogniti lap-susom in nekaterim poenostavljenim sodbam. Vendar tak zaključek ne zanika veljavne sodbe, da je mladi doktorand (pri 28-ih letih) ponovno dokazal svoj literarno-znanstveni talent in da razen prof. M. Murka pri nas ni bilo človeka, ki bi bil ta čas sposoben, lotiti se tako zahtevnega koncepta.
Očitne so tudi metodične pomanjkljivosti: mladi Prijatelj je premalo poznal madžar-
151
skega bralca, tj. premalo je upošteval momente, ki pritegujejo pozornost v drugačni kulturni sferi. Pomanjkljivo je, da je v madžarski verziji opustil opozorila na mit Kralja Matjaža, ki v slovenskem ljudskem izročilu pa tudi v umetnem pesništvu zavzema znano važno vlogo. To preseneča tem bolj, ker se je »matjaževske« motivike dovolj široko dotaknil v prvem, neskrajša-nem tekstu; celo v kratki verziji, prirejeni za österreichische Rundschau 1905 pisec vpleta kratek stavek (ki bi mnogo zgovor-neje učinkoval v madžarskem tekstu). Škoda, da mladega pisca pregleda na to ni opozoril izkušenejši Asböth, ki mu je svetova! spremembe prve redakcije in se je nasplošno v korespondenci zelo laskavo izražal o prvem in o drugem tekstu.
Ko je opuščal zares preobširne zunanje podatke prve verzije, je mladi avtor zapadel v nasprotno skrajnost; opustil je namreč številne podatke, ki bi povsem nein-formiranemu madžarskemu interesentu nudili elemente splošne informacije. Tako npr. ni omenjena ne Bohoričeva ne Kopitarjeva slovnica, opuščen je o. Hipolit, ni naveden naslov Levstikovega kapitalnega dela Martin Krpan, dana je le splošna karakteristika dela ipd. Na drugi strani je Prijatelj, ki je skop v priznanjih do Vodnika in starejše književnosti, dal svojo besedo polnopravni afirmaciji modernističnih pesnikov, ki so šele prodrli v književnost, posebej še Cankarju in Zupančiču.
»Od srede 90-ih let datiramo slov. Moderno. Ta pomeni popolno zmago individualne osebnosti, poleg tega notranje osredotočenje in poglobitev. Dilentantizem, naslonjen na najboljše vzore, izginja. Predhodniki modernih so: Fran Govekar, Ksaver Me-ško, Rado Murnik. Prvi je s svojo mladostno naturalistično erotiko (kot Zolajev učenec) osvobodil družbeno zavest filistrske moralistike. Meško je udomačil psihološko smer, Mumik pa obogatil slovenski humor s svežim, osebnim dovtipom. V središču slovenske Moderne se pravzaprav nahaja Ivan Cankar s svojsko drznim pogumom in opajajočo razigranostjo, ki jo navdihujeta veristični potepuški naturalizem in revolucionarna duševna romantika.* Prava pesniška narava, ki se želi umetniško uveljaviti: njegov jezik je poln odtenkov, antitez in paradoksov. Z njim vred preganja filistrstvo (na Baudelairov način) njegov prijatelj Oton Zupančič. Cankar je novelist in dramatik, Zupančič zgolj lirik, ki dandanes piše najlepše slovenske ver-
ze. Poprej jih je zastiral v sanjavo simbolistično obleko, v zadnjem času pa jih pušča neodete, govori jasno in neredko v grenkem, plemenitem patosu. Še dva talenta sta dozorela v Moderni, a sta oba zmla-da umrla: Dragotin Kette in Aleksandrov. Oba sta bila učenca francoske razpoloženjske šole. Aleksandrov se je pomešal med ljudstvo in si je z otroškim veseljem prizadeval, da bi zajel krepko kmečko preprostost, Ketteja pa so se dotaknile Maeter-linckove mistične peroti. Njegovi soneti se lahko merijo s Prešernovimi. V pripovedništvu najdemo mnogokaj, kar je še v razvoju in še ni dozorelo za sodbo na tem mestu. Najopaznejši so: Ivo Sorti, ki spretno razvija psihologijo dejanja, in Zofka Kvedrova, razgibana in sposobna feljtonistka, ki pa v oblikovnem pogledu ni dovolj umetniška.«
•— Kot omenjeno, širša primerjalna vprašanja v zvezi z obema verzijama pregleda slovenske književnosti so v predavanju ostala odprta. Vendar je zaključek, ki ga je možno izpeljati iz razpravljanja, v svojem jedru jasen: Kljub pomanjkljivostim je Prijateljev prikaz prispeval bistven delež k najvažnejšemu, t. j. da je preko vrhunskega literarnozgodovinskega podjetja populariziral slovensko književnost v sosedni narodnokulturni sredini. Bibliogralska opomba: Prijateljev prispevek omenja novosadski profesor Imre Bori v priročniku za gimnazije Magyar delszlav irodalmi kapcsolatok (Madžarsko-jugoslo-vanske literarne zveze). Novi Sad 1970, str. 114.
Stefan B a t b a r i č Filozofska fakulteta Zadar
*Za nemško objavo je P. spremenil formulacijo: an revolutionierendem Seelenidealismus CAsböthov svobodni prevod: forra-dalmi lelki romantika/revolucionarna duševna romantika) v an sinnlich, träumerischer Schönheit. — V madž. objavi sta Kette in Murn »učenca francoske razpoloženjske šole«, za nemško objavo popravljeno: Anhänger der modernen Stimmung. — Nemški prikaz navaja med novimi novelisti že Zbašnika in Kostanjevca, ki da sta opazna po svojem podajanju nravi (»Sittenschilderung«), madž. objava in rokopis v NUK (Ms 973, mapa 10, št. 37) sta brez teh dveh imen.
152
o NEKATERIH PODOBNOSTIH GRADNIKOVE POEZIJE Z ITALIJANSKO IN LATINSKO
Na novogoriškem slavističnem zborovanju sta v okviru simpozija o Gradnikovi liriki F. Petre in M. Boršnikova navajala tudi tele Gradnikove lirske posebnosti: motiv eros tanatos (ljubezen smrt), v zvezi s tem besede iz groba ter sojie( kot obliko pripovedne in ne le lirske pesmi. Iz obeh predavanj je bilo razumeti, da gre v zvezi s tem za poudarjeno izvirne lastnosti Gradnikove poezije.
Vendar je treba že kar uvodoma ugotoviti, da moremo vse te posebnosti najti deloma že v latinski, predvsem pa v italijanski literaturi. Težko bi si bilo misliti, da jih Gradnik ni poznal, saj je bil v italijanski literaturi doma, o čemer pričajo njegovi prevodi iz Danteja, Michelangela, njegov Izbor italijanske lirike; slovstveni zgodovinar Giacomo Prampolini pa ga v svoji kratki  zgodovini  slovenske  književnosti
— v okviru Splošne literarne zgodovine
— imenuje »buon italianista». Latinske in starogrške književnosti se je Gradnik učil navsezadnje vsaj že na klasični gimnaziji v Gorici.
Oglejmo si torej te motive in oblike v italijanski in latinski književnosti.
Eros tanatos. — Italijanski pesnik, ki je z motivom ljubezni in smrti Gradniku po času najbliže, je Giovanni Pascoli (1855—1912). Pascoli je predvsem lirik, vendar je pri njem zelo malo erotičnih motivov, osebnih ljubezenskih doživetij sploh ne pozna; in če že govori o ljubezni, govori samo posredno, v tretji osebi. — Motiv ljubezni in smrti je najlepše upes-njen v njegovi pesmi Solon iz cikla Obed-ne molitve (Poemi conviviali); antičnemu mladeniču in starcu (Solonu) poje pevka z Lezbosa; »ona je znala obe pesmi, / prva je bila o ljubezni, druga o smrti« (tu in poslej navajam verze v dobesednem prevodu). — Prva od teh pesmi se začenja z opisom svetle mesečeve noči, z vetrom v gozdu, ki povzroča trepetanje dreves. Tudi v njej vse trepeče: to je ljubezen. Lepa kot sonce je ta ljubezen, toda kot sonce, ki umira. »Zgubiti se v nič! nič drugega nočem: hočem / postati svetloba, ki iz njega se širi. / Zadnja skala velike luči, skala/ ob veliki vodi, sladko je s tebe iti tja, kjer je mir: /sonce zahaja v neskončno morje; / trepeče in tone zarja večerna, ki mu sledi. / To je smrt!" je vzkliknil starec. Odgovorila / je: To, gost, je ljubezen'.« Motiv ljubezni in smrt ima Pascoli še v pesmi Etera iz cikla Poemi di Ale in dru-
god. Vendar Pascoli ni edini s tem motivom v italijanskem slovstvu; omeniti je treba vsaj še dva: to sta Giacomo Leopardi in Giambatista Basile.
Giacomo Leopardi (1797—1837) spada med vrhove italijanske poezije. Bil je zelo nadarjen pesnik, sposoben najglobljih čustev, vendar se ni mogel uveljaviti ne v družbi ne v ljubezni — zaradi svoje grde zunanjosti. To ga je večkrat privedlo na rob obupa. Zelo si je želel ljubezni, a je ni našel. Samo ena ženska, Fanny Targioni Toz-zetti, žena prijatelja iz Firenc, mu je pokazala nekaj naklonjenosti, ker ga je pač spoštovala kot pesnika. Ko je prišel k njim na obisk, je z njim spregovorila kakšno prijazno besedo. Z vso dušo se je zaljubil vanjo in začel si je na tihem domišljati, da ga tudi ona ljubi. Vsa stvar je trajala nekaj mesecev in tačas je Leopardi napisal več pesmi, iz katerih je razviden ves potek te njegove nesrečne ljubezni — vse do končnega razočaranja. Med njimi sta za nas sedajte najbolj zanimivi Ljubezen in smrt (Amore e morte) in Consalvo.
Prva se začenja takole: »Sestri Smrt in Ljubezen je istočasno / usoda porodila.« —• Obe — smrt in ljubezen — sta nekaj najlepšega, kar sploh premore svet: prva nam prinaša največjo radost, druga pa blaženost, ko nas reši vseh nadlog. — »Kadarkoli se nanovo / rodi na dnu srca / ljubezensko čustvo, / se v prsih občuti tudi otožna in trudna/ želja po smrti: / kako, ne vem, a tak / je velike in močne ljubezni prvi učinek.«
V pesmi Consalvo je motiv upesnjen pripovedno: Smrtno ranjenega španskega junaka Consalvo obišče lepa Elvira, žena njegovega gospoda; vedela je, da je v njo zaljubljen, čeprav ji ni tega nikoli povedal. Ko ostaneta sama, jo Consalvo prosi za poljub. Elvira se ga usmili in mu ga da. Consalvo umre srečen — izpolnila se mu je največja želja njegovega življenja. — Tudi tu sta oba pojma — ljubezen in smrt
— tesno medsebojno povezana: »Dvoje lepih stvari ima svet: / ljubezen in smrt.«
— Giambatista Basile (1575—1623) je med drugim napisal madrigal z naslovom Amore e morte. V njem govori o veliki bliž-njosti med ljubeznijo in smrtjo ter se končuje takole: »Tako sem od velikega začudenja v dvomu, / če je ljubezen smrt ali smrt ljubezen.« Podrobnejša razlaga najbrž ni potrebna.
153
— Tudi glede motiva bgsede izgfo4 b a , ki se pri Gradniku ponavlja, bodici v ciklu De proiundis, bodisi v pesmih Besede iz groba in Pismo od onstran, si je poučno ogledati Pascolija, njegovo pesem Prijatelju mojega očeta (A un amico di mio padre), v kateri mrtvi oče prosi nekega svojega prijatelja, naj skrbi za njegovo obubožano družino. — Zanimiva v tem smislu je tudi pesem Mati in dete (Mamma e bimba), v kateri se mati pogovarja s svojo mrtvo hčerko, zadnje vrstice pa so takele: »Na prsih, oh, ti ne veš,/ kakšno težo imam 17 In noge, tudi teh / nimam več. / Črvi, da bi ti videla, / kakšni črvi so tu.«' — Primerjaj De profundis Vil pri Gradniku: »...moje srce, prsa mala,/ bodo skoro grizli črvi.«
Seveda je odnos do motiva »besede iz groba« pri obeh pesnikih zelo različen. Kot sem že rekel. Pascoli ni erotik; če se že pogovarja -z mrtvimi, so to njegovi starši, bratje, sestre, prijatelji. Snovi za to je imel več kot dovolj. Očeta so mu ubili, ko mu je bilo komaj dvanajst let Kmalu nato je umrla še mati in -za njo v nekaj letih še šest bratov in sestra. — Gradnik pa Je izrazito erotičen pesnik. Da bi ljubezensko čustvo še bolj poudaril, je prenesel to čustvo na žensko, pri kateri naj bi bila pač ljubezenska strast močnejša kot pri moških; tudi ne dovoljuje, da bi ljubezen -zginila s smrtjo. Nasprotno, s smrtjo se lju« bezesnsko čustvo še okrepi. — Tega Pa^ sceli nima, pa tudi'Leopardi ne; morda nekoliko Petrarca, — predvsem v pesmih, ki so posvečene Lavrini smrti.
Pesnik, ki je po tem motivu zelo blizu Gradn-iku, pa je klasik Q. Aurelij Proper.c. Ta je živel v starem Rimu v času cesarja Avgusta. Bil je Mecenatov prijatelj in je zelo mlad umrl. Pisal je elegije, vendar zvečine ne kot žalostinke: večina jih je posvečenih neki lepi rimski gospe, ki jo imenuje Cynthia. — Med žalostinkami pa je najbolj znana elegija za Kornelijo, ženo konzula L. Emilija Paula, ki je umrla stara komaj 32 let. Pesem je približno takšnale: Umrla žena se v sanjah prikaže svojemu možu, ki jo stalno objokuje, in ga tolaži. Pove mu, kako je z njo, kakšno je bilo njeno življenje, in mu naroči, naj bo svojim otrokom oče in mati, naj skriva pred njimi svojo žalost in naj jih vzgaja tako, da bodo ponosni na njen spomin. — Ta žalo-stinka, ki so jo imenovali »kraljica elegij« (regina elegiarum), je sedajle za nas manj
važna; pomembnejša se nam zdi 7. elegija-IV. knjige, ki govori, kako se je pesniku ¦ prikazala njegova mrtva ljubica Cynthia in kaj da mu je pri tem rekla: »In končno, kdo te je videl upognjenega (od žalosti) -na našem pogrebu, / kdo, da si z vročimi solzami močil svojo črno obleko?« — Primerjaj Gradnikov De profundis VII: ». . . ni te bilo k moji krsti, / ne v pogrebcev kratki vrsti,y ne ko hladna je lopata / grob zasula . . .« — In še Properc; »Prisegam, da sem ti ohranila zvestobo; / če se lažem, naj gad sika v našem grobu . . .« »Zdaj naj te le imajo druge, kmalu boš samo moj, / z nienoj boš . . .« — In De profundis V: »Sle 50 sikale ko gadi. . .!« ali De profundis III: ».. . kakor val z obali druge, spet prihajaš v moje roke.« In končno v De profundis IX: »...in ko ni te, še te čakam / in sem samo tvoja, tvoja.«
Končno še sonet kot pripovedna p e s« m. Gradnik ga je v tej vlogi menda pri nas res prvi uvedel: mislimo predvsem na ciklus Podobe iz tolminskega punta (napisal pa je seveda tudi dolgo vrsto »pravih«, ilirskih sonetov). — Kljub temu omenimo, da je Giosue Carducci (1835—1905) leta 1883 izdal ciklus dvanajstih sonetov Qaira s podobami iz francoske revolucije. Oba cikla, Carduccijev in Gradnikov, premorete nekatere sorodne slogovne posebnosti: tako v sicer kratko pripovedovanje vnašata premi govOr, da bi okrepila dramatičnost zgodbe. — Vsega tega ne navajam z namenom, da bi zmanjševal vrednost Gradnikove lirike, tako kakor svojčas (1866) tudi Stritar s kazanjem nekaterih podobnosti med Petrar-com in Prešernom ni hotel kratiti Prešernove pesniške veličine. Rad bi pokazal le na to, da je težko z golo motiviko ali posebno zunanjo formo dokazovati kakršnokoli izvirnost: evropska kultura in literatura sta navznoter preveč povezani, enotni; redukcija originalnosti na takšne prvine pa daje navsezadnje tudi osnovo za tiste vrste polemične primerjave, ki so med italijanskimi slavisti močno v čislih in ki na temelju kakšne motivne primerjave proglašajo Prešerna za zakasnelega Pe-trarkinega epigona. — Ce nam je že dovoljeno primerjati majhne stvari z velikimi, »parva componere magnis«, kakor bi rekel Vergil, počnemo to pač iz neokrnjene prepričanosti o Gradnikovi pesniški veličini in enkratnosti.
Jože s e r a ž i n Trst
154
KNJIŽNA POROČILA
FRANOE BEVK: POT V NEZNANO
SLOVENSKA MATICA, LJUBLJANA 1976
Lep je običaj, da založbe priznanim pisateljem ob njihovih visokih jubilejih izdajajo knjige. Navadno se pisatelji odločajo za izbore svojih boljših del, kar je kajpada povezano z več ali manj napornimi in dvomnimi odločanji. Ce ob pisateljevem jubileju, ki je hkrati tudi spomin ob njegovi smrti, premišljujemo in tehtamo, kakšen da naj bi bil izbor tega količinsko najbolj eksplozivnega slovenskega pisatelja, se znajdemo pred nepremostljivo težavo: saj ni literarne vrste, s' katero bi se ne spoprijel: spočetka se je ukvarjal z impresivno liriko — ob Zupančičevih in Grad-nikovih vzpodbudah seveda (Pesmi 1921), potem % dramatiko (Kajn 1925), prozo kpt protestom proti nacionalnim krivicam (Življenje ,1927), meščansko povestjo (V za-blodah 1929); ne brez Pregljevega zgleda se je lotil zgodovinske povesti (trilogija Znamenja na nebu 1928/9), domačijske ali dpmače proze (Obračun 1931), socialne poi vesti (Gmajna 1933), mladinske povesti (Grivarjevi otroci 1939) in tako naprej.,; Ta skoraj izjemni žanrski register mu je gptovo narekoval njegov kulturni in politični položaj, saj je bil dolga leta nacionalnega zatiranja Prjmorske njen če ne skoraj edini, pa gotovo najglasnejši' in najvplivnejši kulturni ataše. Njegovo poslanstvo je zahtevalo, da ljudstvu, ne 1q izobražencu, nudi čimveč slovenske literature, ki bo budila v njem zavest o lepem narodnozavednem. In če pogledamo malo nadčasovno na Bevkova literarna prizadevanja in sadove, moramo ugotoviti, da Tdo njegova povest o Kaplanu Martinu Cedermacu, v kateri je naslikal »fašizem v. vsej njegovi idejni nasilnosti, politični neodjenljivosti in potuhnjenosti, pa tudi slabost Cerkve, kadar se veže na politiko« (Koblar), skupaj z nekaterimi otroškimi povestmi ostala v slovenski leposlovni zakladnici med klasičnimi teksti.
Bevk In založba pa ob jubileju nista predstavila javnosti izbora, temveč novost, za kar ob tako visokem jubileju ne moremo reči, da je običaj, prej častna izjema. Delo bi uvrstili lahko med spominsko literaturo prve svetovne vojne, seveda s silno časovno oddaljenostjo, ki jemlje pripovedi nekaj mika; preprosto zato, ker njena problematika ne more biti aktualna. Nočem precenjevati kriterija aktualnosti pri vrefl«
notenju umetnine, vendar se zdi, da od ponovne obdelave znane teme pričakujemo nejkaj več, recimo nov in objektivnejši pogled na problem. Tega v pisateljevi knjigi, ki' sicer nosi v tej smeri obetajoč naslov, he najdemo. Avtor skuša združiti repor-tažnost svoje pripovedi z življenjskim pogledom starca, pri tem pa žal trpita obe plasti pripovedi. V reportažni plasti je pre-splošen in pripoveduje o dogodkih, ki ne morejo več biti zanimivi (nabor in izmikanje, značilnosti vojaškega življenja, alkohol in vojaki ipd.) Sem in tja postreže s skoraj naturalističnimi podrobnostmi, kar učinkuje včasih kot nesorazmerje z načeloma splošnim načinom pisanja. V delii pogrešamo tudi kakšno vrstico več tedaj^ ko omenja književnost in književnike; škoda je recimo, da samo registrira dva obt^ ška pri Izidorju Cankarju. Obiska sta na njegovo pisanje močno vplivala, kot y tekstu sam nakaže. Pfipovedno kvalitativno izstopa zlasti epizoda o radgonskem uporu, kjer sicer pogrešamo le komentarja o vzrokih in ozadju. Tudi vsa jnesta knjige, kjer se pisatelj sreča z domačijskim okoljem, moremo šteti za boljša. Knjiga vsekakor izžarev^ avtorjevo izredno vitalnost in pogum, ki ga terja priprava izvirnega teksta, v celoti Bevkovega opusa pa nadaljevanje tiste avtobiografske proze^ ki se recimo začenja leta 1923 s Tatičem in nadaljuje 1969 z Mojo mladostjo.
Zidarjeva kvantitativna eksplozija, ki jo nekateri zlobno spravljajo v zvezo z zakonitostmi poklica svobodnega umetnika, se tokrat pozna tudi v naši rubriki.
PAVLE ZIDAR; DIM, ZALOŽBA OBZORJA, MARIBOR 1970
V romanu Dim (ki diši po sestri Juli) je segel pisatelj v svoje otroštvo. Iz otrokove perspektive je zajel življenje proletarske družine z Jesenic: številna Cebularjeva družina, zaprta v pzki prostor barak, ki se tolče skozi predvojne razmere, doživlja vojno in svobodo. — Za prepričevalno barakarsko vzdušje uporablja pisatelj izraze s proletarskih dvorišč in cest, s tern razgibava pripoved in ji daje prizvok avtentičnosti. Pri tem zna spregovoriti takp, da rau prisluhnemo in sledimo. Njegova moč je zlasti v dialogu. Skoda je le, da pisec romana tu in tam uniči kakšno skrbno postavljeno metaforo ali lepo izdelan dialog z vulgarnimi besedami. Ne gre nam za moralno sodbo, ampak človeka se loteva občutek, da postaja naturalistično izrazje de-
155
lavca večkrat tudi mašilo; pisatelj nas hoče namreč nenehno držati v napetosti z »drastičnimi barvami in učinki« (iz spremne besede na ovitku). Povrhu je kakšna beseda, ki jo srečamo enkrat, dvakrat, trikrat, lahko učinkovita, prisiljeno pa deluje, če jo preberemo stotič. Prav to se Zidarju dogaja s celimi stavčnimi zvezami, ki otežujejo slog (vsaj v prvem delu romana). Na peti strani beremo; »Oče Martin in mama Jerica sta nas natolkla v zamolklih nočeh toliko, da jih je moralo res nekaj pod zemeljsko skorjo, če smo hoteli napredovati.« Na devetinšestdeseti strani pa učinkuje podoben stavek prisiljeno: »Tale... je Cebularjev. Od tiste ta stare Jerce, ki jih je štirinajst nametala na svet.« — Zakrajškov Polde, sicer stranska oseba, je literarno narejen, skonstruiran, njegova grobost in mehkoba nista spontani. Prav v tem, se mi zdi, je Zidarjeva napaka. — Upam, da mašila in ponavljanja niso sad pisanja na »akord«. Ali pa so? To bi bilo škoda, ker je Zidar eden tistih naših pisateljev, ki zna sicer izvrstno prikazati življenjske nižine, hkrati pa intuitivno obsega metafizične dimenzije. Drugi del romana Dim (prepričljivejši del) je poln duhovitih dialogov, besednih iger, posrečenih metafor, pa tudi otroške ljubezenske zasanjanosti, liričnosti in otroške vizionar-nosti.
PAVLE ZIDAR: NOVA STANJA; 1970 NOVA DRU2BA, LJUBLJANA 1970
V svet otrokove neskončne domišljije, v svet želja in naivnih hotenj pa sega Zidar z delom Pišem knjigo. Pisati knjigo je želja malega Igorja. Njegova zgodba naj bi se dogajala v Indiji. Govorila bi o trgovcu z okli in srebrnino. Iz te nenapisane knjige bi Igor bral, ne samo svoji sestrici, ampak vsem, ki bi ga poslušali, vsem, ki imajo kot otroci dosti domišljije, da bi lahko sledili Igorju ne samo v Indijo, ampak tudi v prostranost kozmosa. Treba je biti misel in zaobjeti vse, cel svet. V sanjah je Igor delček kozmosa, je kot svetloba v Kremlju, drugič v Beli hiši, drugič spet v Havani. Ta sanjski svet je otroški svet odkritosti in pravičnosti. Pisatelj vpleta sanjske refleksije v Igorjev vsakdan, ki poteka v drobnih šolskih in domačih opravkih, v radosti petošolske ljubezni. Tudi ta vsakdan z vsem »tovorom« je zasanjan. Je pač otroški. Ljubka knjiga, pisana z Zidarjevo duhovitostjo.
PAVLE ZIDAR: NOVA STANJA; 1970.
Manj razveseljiva so Nova stanja, ki so režime pisateljeve ustvarjalnosti. Moti to.
da se Zidar ne zna premakniti od sheme, ki si jo je postavil najbrž že pri prvem romanu. Za bralca, ki se bo z Novimi stanji prvič srečal z Zidarjem, bodo le rahel tuš, ker v njih ni tistega Zidarja, ki smo ga vajeni od Sohe in Svetega Pavla sem do Novih stanj — stanj brez svežine. Mogoče zato, ker je že stanje samo po sebi dinamično?
Ze poznano dejavna založba Obzorja si je zastavila tudi zanimivo in koristno izdajateljsko nalogo. Priča smo cikličnemu pohodu sodobnih dramatskih tekstov v zbirki, ki »uradno« sploh ni zbirka, saj nikjer ne najdemo njenega naslova niti zaporednih števtilk ali česa podobnega.
DUŠAN JOVANOVIC: ZNAMKE NAKAR ŠE EMILIJ.A; OBZORJA 1970.
»Oseb je ravno dovolj«, nam skoraj »metodično« pojasni avtor, preden jih utegnemo prešteti in ugotoviti, da so štiri. Ti »štirje« pa so nosilci dejanj kaj nesorod-nih in pisanih odtenkov. Eden je npr.: FILATELIST, kriminalec in književnik, seksualni mitoman in brezmočnež obenem, med njimi sta kar dva (do trije) homoseksualci, od katerih je eden (ALBERT) agent državne varnosti, kot bi se lahko temu reklo, drugi (MOŽAKAR) pa najpomembnejši vodja prevratniške akcije, ki se odvija pod šifro, ki nam je znana že z naslovne strani. In edina ženska oseba (EMILIJA), ki jo vse moške soosebe nazivajo s »kraljico naslade« in »carico seksa«, ki pa ostane v tej zanimivi druščini »nedotaknjena, nedotaknjena!«, kakor sama ob koncu dramatično vzklika.
Ko bi hoteli iz teksta izluščiti vsebinski del, bi pri površinski akciji še nekako uspeli. Povedali bi lahko, da je prišel filatelist zamenjavat svojo najdragocenejšo (v Evropi) zbirko znamk za Emilijo, najlepšo žensko sveta (kar so teoretično izpričali prvovrstni seksologi, empirično pa člani žirij lepotnih tekmovanj). Na tako idejo je prišel filatelist po možakarjevem oglasu v časopisu. Kupčija bi že skoraj padla v vodo, ko bi tega ne preprečil prisiljeno vljudni in vljudno nasilni sluga Albert, ki pri poslu zaigra vlogo skrivnostnega po-speševalnika. Kupčijo hitro sklenejo in sicer po načelu »vse za vse«: zbirko znamk za Emilijo, stanovanje z inventarjem in Albertom. Slugi to kar ustreza, saj skuša igrati tajnega agenta in slediti akciji vohunske bande, ki je z zamenjavo znamk drugi bandi predala važno sporočilo. Filatelist je za svojo zbirko dobil vse, le Emilija mu je že vnaprej ušla, Filatelistova
156
glava je vedno bolj v nevarnosti, že ga je agent Albert pripravljen likvidirati, ko spozna, daje nedolžen in da je bila kupčija sad naključja. V zadnjem delu se dogajanje precej zaplete Na sceno privleče Emilija umorjenega možakarja. Ubila ga je, ker je od njega v tolikih letih zaman čakala ljubezni. Albert jo še brutalno zaslišuje. Končno Emilija postreli še »preostala« moška — nezmožna, da bi ji nudila ljubezni, in skrivnostno zaključi akcijo. Ce bi ugotavljali, ali je šlo res za vohunske bande, če bi določevali nedolžne in krive, če bi razvozlavali nasprotja in vzročne zveze, bi se znali še bolj zaplesti, kot se včasih namenoma zapleta tekst. Kajti spravili bi se iskat nekaj, česar ni in kar tudi noče biti. Tekst hoče biti igra in to v »sodobnem« pomenu besede. Nakazati hoče lestvico problemov, hoče jih celo zaplesti, ne trudi pa se, da bi jih rešila dosledno logično; vprašanja pušča na koncu odprta, da vsiljujejo nadaljnja razmišljanja, ki sicer ne smejo biti moreča, pač pa igriva, če skušajo ustrezati tekstu: »Igrajte se vsi, ki v igri sodelujete«, namreč pozove avtor na začetku. Tak tekst se skuša rešiti kompleksov tradicionalnega teatra ali pa vsakodnevne teatralnosti. Z nelogiko in smešenjem hoče oddramatizi-rati vse veliko, usodno, pomembno — torej vse dramatično na eni strani, na drugi strani pa zdramati-zirati kakšne vsakdanje, povsem neusodne pomembnosti. Edina ambicija besedila je igrivost, s številnimi asociacijami, ki si jih ob branju vedno znova potrjuješ ali odvračaš, brez zavesti o upravičenosti svojega početja.
Pa prav zaradi razpleta na koncu, ki postavi za gibalo vsega teksta, za razlago vse akcije problem nerazložljive ljubezenske nezadovoljenosti, bi se z veliko rezervo
odločil za oznako, ki jo ima Inkret na platnicah, namreč »totalna igra«. Igra že, vsekakor! Da bi pa bila »totalna«, pa je v tekstu še preveč nakazana usmerjenost, še preveč se poznajo sledovi logike in zgradbe, še preveč slutiš za igro še nekaj. Pa ne da bi hotel reči, da naj bi to bila hiba teksta. Ne, nikakor! Ravno ta odprtost v staro in novo gledališče daje tekstu vrednost, ki se mi zdi večja od samo aktualne!
JOVANOVlC: NORCI;
ZALOŽBA OBZORJA, MARIBOR 1970
Norci so gotovo mnogo bolj klasično delo kot Znamke. Ce smo zanje ugotavljali, da v vseh plasteh — literarni, kompozicijski, fabulativni itd. — uvajajo tehniko bolj ali manj čiste »i g r e«, se to uveljavi pri Norcih le na idejnem področju. Osnovni problem je namreč problem revolucije. Avtor se skuša gibati med obema skrajnostma, ki ju nakaže, ko komentira dve »dialektični« varianti pojma »prav«; pa tudi nad njima in mimo njih. »Za karkoli se odločimo, imamo možnost, da zmagamo in pre-živimo svoje nasprotnike«, je pravzaprav neetični triumfalistični princip. »Prav je samo eden. To je zgodovinski prav, vse drugo je ponarejeno. Polijemo se z bencinom . ..«, je princip antimilitaristične etike. Drama izzveni zelo ironično, izzveni namreč v stavek, ki ga poznamo iz malce drugačnega teksta in s čisto določeno idejo« »(Duks zakorači, zagleda Janezka, obstane, se obrne proti njemu) DUKS: Ta roka bo kovala svet. (.. . , Janezek stopi do sredine, se vrti v krogu, ozira, obstane, sede na tla, zajoka)«.
Jože Faganel, Marko  Terseglav.
Ljubljana
VPRAŠALI STE
KJE SO ZAČETKI SLOVENSKEGA KJIZNEGA JEZIKA?
Doslej smo se učili, da segajo začetki slovenskega knjižnega jezika v Trubarjeve čase, torej v sredino 16. stoletja. Tako sklepam tudi iz podrobne analize tega jezika v knjigi Jakoba Riglerja, Začetki slovenskega knjižnega jezika, SAZU, 1968. Tu in tam srečujemo tudi mnenja, da pravzaprav lahko govorimo o začetkih splošno-slovenskega knjižnega jezika šele od 19.. stoletja naprej. V zadnjem času pa me
je presenetil spis Rudolfa Kolariča v Prostoru in času, kjer avtor dokazuje, da z zanesljivostjo naš knjižni jezik s svojimi začetki sega kar v osmo stoletje. Prav je, da se v znanosti krešejo najrazličnejša mnenja in domneve, toda v šoli se moramo držati najnovejših splošno sprejetih dognanj. Uredništvo JiS prosim za javni odgovor.
p. J. Ljubljana
157
Vaše vprašanje je za pojmovanje slovenske zgodovine zelo pomembno. Ljudstva so si zmeraj prizadevala ohraniti spomin na lastno preteklost, na »očetov naših imenitne dela--«, zapisovali so jih v kronikah, pozneje tudi v čedalje bolj sodobnih zgodovinskih delih, danes skuša sodobno zgodovinsko družboslovje razkrivati preteklost z močno raznovrstnih gledišč; Napredek je seveda zajel tudi druge znanosti, med njimi tiste, ki sta jim raziskovalna predmeta jezik in književnost kakega ljudstva. Vedenje o preteklosti pa ni potrebno samo kot spoznanje, ampak je zmeraj tudi pomemben dejavnik pri oblikovanju narodr ne zavesti.
Različna pojmovanja začetkov slovenskega knjižnega jezika, kakor ste jih opisali v svojem vprašanju, je treba pripisati vsaj dvojemu: najpoprej pomanjkanju virov (spomenike so našli razmeroma pozno, tudi protestantske knjige iz XVI. stoletja so bile slabo dostopne), potem pa seveda različnim izhodiščem pri ocenjevanju pojma knjižnega jezika. Tisti, ki so bili mnenja, da lahko govorimo o knjižnem jeziku šele potem, ko se je njegova raba razširila od besedil za cerkev in prvih abecedarjev na posvetno umetnostno besedo, so seveda trdili, da pred XIX. stoletjem o slovenskem knjižnem jeziku ne moremo govoriti. Seveda bi to gledanje lahko kdo še zaostril in bi dejal, da lahko govorimo o enotnem slovenskem knjižnem jeziku šele od petdesetih let devetnajstega stoletja naprej (1852, ko so v Novicah začeli pisati nove oblike). Šele tedaj da je bila spremenjena dotlej pretežno kranjska norma osrednjega knjižnega jezika, razen tega pa so tudi zunaj središča prenehali pisati pokrajinske posebnosti. Tak skrajnež bi seveda moral ugotoviti, da tudi Prešeren ni pisal v knjižnem jeziku in podobno.
Nesmiselnost in seveda tudi neustreznost takega gledanja je na dlani. Knjižnega jezika ne ugotavljamo po obsegu slovstvenih zvrsti ali od trenutka, ko je stopil v novejšo fazo razvoja. Zato ste že sami v vprašanju podvomili v veljavnost teh pogledov, ko ste zapisali, da jih »srečujemo tu in tam«.
Drugo pojmovanje — namreč da lahko govorimo o začetkih slovenskega knjižnega
jezika v XVI. stoletju, ka je slovenska protestantska cerkev pod Primožem Trubarjem poskrbela za bogato knjižnico verskih priročnikov v slovenščini — bi lahko označili za standardno, to je rieovrgljivo in veljavno v šoli in v javnosti. Pomembna opora je navedena Riglerjeva študija, pač kot znanstven dokaz začetkov izročila, ki se nepretrgoma nadaljuje do danes. Dokaz nadaljevanja je v izjavah piscev po protestantski dobi in v njihovem jeziku. Seveda je potrebno, da na knjižni jezik gledamo brez kakih nazorskih predsodkov, češ da namenska cerkvena književnost ne more izpričevati razvitosti jezika. Besedila protestantov in kasneje baročnih piscev sama temljito pričajo zoper to tezo. — To pojmovanje je uveljavljeno v naši šoli od Breznika naprej.
Tretje pojmovanje, ki ga omenjate ob Ko-laričevem članku v Prostoru in času, razume knjižni jezik kot nadnarečno jezikovno tvorbo, ki se je izoblikovala najprej pri vladajoči plasti prve slovanske polfevdal-ne države Karantanije (tako predvsem Ivan in Bogo Grafenauer), ohranila pa predvsem v redkih in slučajno najdenih spomenikih, ki kažejo na oblikovanje slovenskih besedil po kapitularjih Karla Velikega v VlTf. in v začetku IX. stoletja, torej istočasna, kakor je nastal prvi zapis francoskega jezika. Ta smer se pri svojem poudarjanju zgodnjega izročila opira na večjo ali manjšo slogovno izdelanost prvih besedil, išče zvezo zlasti v zelo starem, že predprote-stantskem cerkvenem izrazju in deloma v ljudskem slovstvu. Čeravno marsikaj v teh glediščih ostaja le kot mikavna domneva, se zdi, da jim ni mogoče odrekati vrednosti, tako s strokovnega stališča kot pri oblikovanju narodove zavesti. Kaj naj potemtakem v šolah obvelja? Mislim, da bi bilo najbolj primemo, če bi bilo ustaljeno drugo stališče o začetkih s Trubarjem podprto z opozorilom na sledi kulturne besede iz predprotestantske dobe od osmega stoletja naprej. Seveda s potrebno zmernostjo in s pridržki zaradi domnevno-sti nekaterih trditev.
BIe d a  Pogorelec l^ilozofska fakulteta Ljubljana
60 Ciganov NAPADLO MILIČNIKA
Takšen naslov sem bral v Delu 15. novembra 1970. Kar dvakrat sem se ob njem razjezil. Zmotila me je velika začetnica
pri ciganih, čeprav vem, da so v SP 1962 v množini v pomenu ciganskega ljudstva Cigani zapisani z veliko začetnico. Nisem
158
si znal razložiti, zakaj je ertnična skupina Ciganov tudi v pravopisu nekaj posebnega, zakaj namreč tudi takrat, ko gre za enega pripadnika tega ljudstva, ne pišemo cigana z veliko začetnico; saj imamo vendar povsod: Slovenci — Slovenec, Makedonci — Makedonec, itd. Drugačna je seveda stvar v primerih, ko s ciganom označujemo človeka s takimi ali drugačnimi ciganskimi lastnostmi. Taki cigani se pišejo v ednini in množini z malo začetnico. Toda v prvem zvezku riovega slovarja SKJ (1970) sem se prepričal o nasprotnem; cigan —• pripadnik iz Indije priseljenega ljudstva, navadno brez stalnega bivališča — je pisan v ednini in množini z malo začetnico: pravili so, da cigani kradejo otro-
ke; ogrski cigani; tolpa ciganov. Kako je torej s tem vprašanjem? "Ce z veliko ali malo začetnico sporočilo rti bilo prizadeto, pa sera bil nekako ogoljufan z miličnikom. Predstavljal sem si, kako se sam samcat miličnik otepa šestdesetih razkačenih ciganov, in bil sem sila radoveden, kdo je koga ugnal. Pa sem bil razočaran, junaštvci sta si namreč delila dva miličnika!
Res je čudno, zakaj človek najprej misli na ednino; ali ne bi mogel enako upravičeno pomisliti tudi na dvojino? Prosim vas, razložite mi to zadevo.
J. H.
Maribof
PROBLEMI TIPA Cigan/cigan IN DVOJINE
Pripadnike narodov in narodnostnih skupin v slovenščini pišemo z veliko začetnico; edino pravilno je torej pisati z veliko začetnico tudi besede kof Cigan, Jud; Zid, Črnec, Musliman in če so še katere podobne. Tako pišemo poimenovanje posameznika v vseh številih, torej en Cigan, dva Cigana itd. pa tudi množinsko poimenovanje za narod(nost)no skupino, tj. Cigani. Enako je z Jud/Zid, Črnec, Musliman. To, da so se ta poimenovanja za narodnostne pripadnike pisala (in se, kot pravite, sklicujoč se na geslo cigan v novem slovarju slovenskega knjižnega jezika, pišejo deloma še danes), je do neke mere morda posledica podcenjevanja nosilcev teh poimenovanj, pretežno pa posledica pojmovanja določene dobe, da- ti ljudje še niso dosegli stopnje naroda v evropskem in modernem svetovnem smislu (kolikor toliko enoten jezik, primerna kulturna stopnja, politična in širša družbena organiziranost, morda tudi ozemeljska str-njenost in ustaljenost). Beseda cigan je potemtakem pomenila Slovencu predvsem oznako rasnih značilnosti (tako v precejšnji meri tudi židljud ali črnec) ali tudi posebnih življenjskih, stanovskih in moralnih lastnosti (cigan v bistvu nomad, jud/žid trgovec, barantač, črnec suženjski garač) in končno pripadnika nazorskega, v našem primeru verskega, sestava (judjžid, musliman) — vse to, tj. pripadnike ras, socialnih in proizvodnih slojev, ver, nazorov ipd., pa v slovenskem knjižnem jeziku pišemo z malo začetnico. V novejšem času pa si pripadniki teh etničnih skupin pridobivajo večino lastnosti, ki jih imamo za narod(nost)notvorne.
Zaradi tega so se ta pcnmenovanja začela pri nas pisati z veliko začetnico, tj. Cigan, Črnec (= Američan take polti ali izvora), Musliman (= Jugoslovan s posebnimi kul-tufno-zgodovinskimi prilastki) ali pa so se — kot pri besedah jud/žid spet začela tako pisati (ves čas se je z veliko pisalo ime za stari judovski narod in njegove člane). Ker pa so nekatera taka poimenovanja v mnogih jezikih dobila že pejorativne pomene (to ne velja npr. za besedo musliman), jih njihovi nosilci radi zamenjajo z vrednostno nevtralnimi (neobarvanimi): Cigani žele biti imenovani Romi, Judje/Zir dje pa se v svoji državi imenujejo Izraelci.
Na podlagi povedanega sledi sklep, da SSKJ ni na najboljši poti, ko mu je z malo pisani cigan »pripadnik iz Indije priseljenega ljudstva«. Bolje bi ga bilo definirati samo kot pripadnika svojevrstnih nomadov (SSKJ »navadno brez stalnega bivališča«), sicer pa kot človeka s takim in takim načinom življenja. Tako, nenarodnost-no, je v SP 1962 pojmovan /ud (po značaju), Žid (kot pripadnik določene vere in še v značajskem pomenu), črnec (zamorec). SSKJ bi bil torej govorjeno [c/gdn] moral pisati enkrat z veliko, drugič z malo začetnico. Najbolj prav bi bilo, če bi to besedo pisali z malo samo v primerih, ko pomeni oznako človeka po načinu življenja. In sedaj še o tem, nad koliko miličnikov so se spravili Cigani. V zadnjem času v naši javni besedi (pisani in govorjeni) opažam neko nezdravo prizadevanje, da se omeji raba števnikov, posebno dva/dve in zaimka ohajobe. To je morda posledica
159
»bistrega« spoznanja kakega našega besednega purista, ki v rabi števnika dva voha germanizem, lahko da je tudi posledica mehaničnega zgledovanja po srbohrvaškem jeziku, do neke mere pa tudi posledica tega, kar pri števniku eden/en beremo v SP 1962, namreč: »en ena -o /rabimo/ pridevno kot pravi števnik, če je poudarjen«, če pa »ni poudarjen, rabimo namesto njega nedoločne zaimke ali pa ga popolnoma izpustimo, ker že ednina pove število«. Torej je namesto nepravilnega »za en tisočak se že nekaj dobi« prav le »za tisočak...«. Na podlagi pravila, da števnik en »popolnoma opustimo, ker že ednina pove število«, je mogoče sklepati, da je število razvidno tudi iz dvojinske oblike, števnik dva pa torej tudi nepotreben. Morda je kdo našim novinarjem tudi odsvetoval rabo števnika dva.
V primeru, ki ga navajate, se je to maščevalo, saj naslov v tej obliki (»60 Ciganov napadlo miličnika«) res ne pove, ali gre za enega miličnika ali za dva. Novinar nama bo morda rekel, da naj prebereva ves odstavek, da bova videla, za kaj gre. To je res, toda zakaj ne bi bil jasen že naslov?! Prav je torej: »60 Ciganov napadlo dva miličnika.«
Zakaj človek v takih primerih misli najprej na ednino? Mislim, da zato, ker je ednina bolj pogostna od dvojine. V primeru, da bi biii enaki obliki za dvojino in množino, pa bi najprej mislili na množino (npr. v naslovu »sester niso našli«). Isto je z ednino in množino (npr. v naslovu   »Dekleta  našli«,   kolikor  je   seveda
edninski tožilnik dekleta ravno tako običajen kot množina dekleta).
Bolj učena slovnica nam take primere razlaga s tako imenovano slovnično nevtralnostjo ali zaznamovanostjo posameznih slovničnih ali sintaktičnih kategorij, v našem primeru števil: ednina je nezaznamo-vana nasproti dvojini in množini, množina pa nasproti dvojini. To je abstraktno povedano, pomeni pa, da ednino lahko uporabim tudi tedaj, ko mislim na dva ali več predmetov, množino pa tudi tedaj, ko sta mi na misli samo dva predmeta, oboje seveda le v posebnih okoliščinah. Npr.: Vidva pa knjigo v roke (klobuk na glavo) in se učita [pa lepo orat) ali Vsi puško na ramo. Knjigo pomeni vsak svojo, v bistvu skupaj dve, klobuka tudi dva, puške pa vsaj tri. Množina namesto dvojine pa se rabi takrat, ko je samo ob sebi umevno, da gre za par, kakor npr. pri besedah starši (tj. oče in mati, samo dva), oči, roke, rokavice, čevlji (in po tem zgledu tudi hlače, očala, rokavci, pljuča, morda tudi vrata). Prim. še: rodila je dvojčke, danes bom zapregel mlade konje ali vole (tj. par konj ali volov). Na nezaznamovanost množine nasproti dvojini kaže tudi pogovorna raba naši fantje ali naša dekleta, čeprav gre v resnici samo za dva fanta ali dve dekleti, tj. sinova ali hčerki oz. člana družine.
Vprašanje, kdaj se števnik sme opuščati in kdaj ne, je malo bolj težavno, kot se zdi SP, zahteva pa posebno daljšo obravnavo.
Jože Toporišič Filozofslta fakulteta Ljubljana
ALI NISTA BILA TOLIKO ZASLUŽNA?
Najbrž mi ne boste zamerili, če nisem prav obveščen. Gre namreč za tole:
Pred dobrim letom je ljubljanska univerza praznovala svojo petdesetletnico in s tem v zvezi se je tako ali drugače spomnila tudi ljudi, ici so se zavzemali za njeno ustanovitev in ji pozneje s svojim znanstvenim in pedagoškim delom utrdili sloves doma in zunaj. Med take može prav gotovo spadata Rajko Nahtigal in Fran Ramovš.
Čeprav je od Ramovševe smrti preteklo že skoraj devetnajst let, od Nahtigalove pa trinajst, še nisem slišal, da bi se po njiju imenovala kakšna ljubljanska ulica. Prav tako ne vem, ali je na njunih rojstnih hišah kakšno ustrezno znamenje. Ivan Prijatelj in France Kidrič menda to že imata.
Ker stvar verjetno zanima tudi druge slaviste in kulturne delavce, bi Vas prosil za odgovor v JiS.
J. M., Zagorje ob Savi
Vaše vprašanje je že pravi očitek slovenskim slavistom, da ne znajo ali nočejo dovolj ceniti znanstvenih in splošnokulturnih zaslug pokojnih profesorjev Nahtigala in Ramovša. Popolnoma soglašam z vami, da bi oba že zdavnaj morala imeti v Ljubljani svojo ulico in na rojstnih hišah (če zanje sploh vemo in če sta ohranjeni) ustrezno spominsko ploščo. To so res čisto zunanje stvari, vendar so za ožje in širše okolje
160
lahko zelo pomembne, zlasti če znajo učitelji in profesorji z vsebinske plati nanje opozoriti.
Večji praktični učinek bi bili s svojim vprašanjem najbrž dosegli, če bi ga bili poslali Delu za Pisma bralcev, vendar upam, da se bo odbor Slavističnega društva Slovenije na vašo pobudo odzval in ustrezno ukrepal.
S svojim vprašanjem ste posredno zadeli še ob drug problem, ki je načelne narave: gre namreč za razmerje med vrednotenjem umetniškega ustvarjanja in znanstvenega dela. Ali res ne bi smeli npr. Ramovša primerjati s katerim izmed večjih slovenskih besednih umetnikov? Razpravljanje o tem pa ne spada več v ta okvir.
F.   Jakopin Ljubljana
POROČILO O DELU REPUBLIŠKEGA ODBORA SDS
Na 2. (17. dec. 1970) in na 3. seji (plenum — 8. jan. 1971) je bilo na dnevnem redu naslednje: delovanje podružnic, organizacija letošnjega simpozija o sodobnem knjižnem jeziku (24., 25. in 26. sept. 1971 v Celju), VII. kongres Zveze slavističnih društev Jugoslavije (Beograd 1972), publikacija o delu jugoslovanskih lingvistov in liter, zgodovinarjev.
1. Predstavniki oz. zastopniki podružnic so na plenarnem sestanku poročali o delu podružnic v obdobju po občnem zboru v Novi Gorici. Odbor ljubljanske podružnice se je v preteklih mesecih pogosto sestajal in iskal pota, kako bi povezal slaviste na svojem področju ter jim pomagal. Načrtno se je lotil akcije, da pritegne v članstvo čimveč učiteljev slovenščine. Ugotavljamo namreč, da med njimi ne manjka stanovske zavesti, treba pa jih je na primeren način poiskati in pokazati dejavno skrb in zanimanje za probleme njihovega poklicnega dela. Tudi med študenti lil. fakultete in PA je naletela akcija na ugoden odziv. Odbor ljublj. podr. je pripravil svojim članom 3 strokovna predavanja, na posebnih sestankih pa je pretresal vprašanja v zvezi z zaposlitvijo slavistov po šolah (normativi za obračun delovnega časa učnega osebja). Odbor je poslal Temeljni izobraževalni skupnosti Ljubljana dopis z obrazložitvijo svojega stališča o teh vprašanjih.
Zelo aktivni sta tudi podružnici v Mariboru in Celju. Z rednimi predavanji skrbita za strokovno izpopolnjevanje članov. Mariborska podružnica se je posebej povezala s slavisti v koroškem kotu in na ptujskem področju. Celjska je prilagodila čas slavističnih srečanj s predavanji udeležencem iz odročnih občin. Obisk je prav zadovoljiv.
Jeseniška podružnica želi navezati stike s slovenisti na Koroškem. Odbor ima v načrtu strokovno ekskurzijo med Koroške Slovence. Delo podružnice pa je zelo otež-kočeno zaradi slabe povezave med posa-
meznimi področji ter zaradi šibkega finančnega stanja.
Podružnici v Novi Gorici in v Novem mestu v preteklem obdobju iz objektivnih razlogov nista bili posebno aktivni (preobremenjenost oziroma bolezen članov odbora). Na novo ustanovljena podružnica v Zasavju (sedež v Trbovljah) je pripravila načrt za delo na svojem področju (predavanja, razprava o zaposlitvi slavistov na šoli). Organizacija srečanj pa je težka zaradi celodnevne zaposlitve (pouk v dveh izmenah). Tudi finančni položaj je slab.
Pomurska podružnica je na občnem zboru decembra 1970 izvolila nov odbor. Program dela je obsežen: redna predavanja, hospi-tacije (na osn. in sr. šolah), ekskurzije (v načrtu ima obisk Porabja). Odbor je organiziran, tako da ni več pododborov po občinah.
Vse podružnice želijo, naj jim republ. odbor SDS oziroma ljubljanska podružnica pomagata pri organizaciji predavanj.
Predstavnika kranjske in koprske podružnice SD se plenarne seje nista udeležila niti nista poslala poročil.
J. Seražin je poročal o delu slovenistov na Tržaškem. Imeli so dvoje predavanji so v dobrih stikih s koprsko podružnico. (V načrtu je hospitacija in predavanje v Kopru.) Februarja bodo imeli v Trstu seminar; tedaj bodo tudi ustanovili svojo organizacijo v skladu z ital. drž. zakoni.
Predsednik F. Zadravec je obvestil člane odbora, da so študentje slavistike na fil. tak. ustanovili svojo podružnico SD. Poročilo o delovanju te podružnice republ. odboru ni bilo predloženo.
Po razpravi o poročilih je republ. odbor sklenil, da bo poskrbel za strokovnjake, ki bodo šli predavat v sedeže podružnic. Republiški odbor svetuje vsem podružnicam, naj na sestankih razpravljajo o položaju slavistov na šolah ter o pouku slov. in svet. književnosti v srednjih šolah.
2. Republiški odbor SDS je na 2. sestanku in na plenarni seji razpravljal o delovnem programu simpozija o sodobnem knjižnem jeziku. Odbor je sprejel predlog, ki sta ga na prošnjo republ. odbora (seja 16. okt. 1970) pripravila dr. J. Toporišič in F. Novak.
Tako bo potekalo delo simpozija po naslednjem redu:
1. dan: Slovenski jezik v naših šolah:
a) učni načrti (osnovna šola, poklicne šole, srednje šole);
b) o pouku sintakse.
2. dan: Kultura slovenskega knjižnega jezika:
a) slovensko jezikoslovje o kulturi slovenskega jezika;
b) konkretne oblike kultiviranosti posameznih zvrsti jezika (časopisne, poslovne, strokovne, televizijske, radijske, gledališke).
3. dan: Ekskurzija na Kozjansko.
3. Zveza SDJ je na seji 10. okt. 1970 sprejela okvirno tematiko za svoj Vil. kongres:
I. Sodobna znanost o jeziku in književnosti, metodika poučevanja slovanskih jezikov in književnosti (na visokih, srednjih in osnovnih šolah).
II. a) Književnosti jugoslovanskih narodov med vojnama;
b) Književnosti med vojnama pri drugih slovanskih narodih.
III. Problemi stilistike.
IV. Problemi fonološke in morfološke adaptacije tujega besedja v slovanskih jezikih.
Republiški odbor je s tem programom seznanil ustrezne zavode, podružnice in nekatere posameznike ter jih povabil k sodelovanju. Doslej je prijavilo svoje referate 10 predavateljev s področja SDS.
4. Zveza SDJ namerava izdati knjigo z monografskimi prikazi dela umrlih jugoslovanskih jezikoslovcev in literarnih zgodovinarjev. Republiški odbor SDS je poslal Zvezi SDJ seznam avtorjev, ki bi prišli v poštev za to publikacijo,
5. Na predlog J. Toporišiča je dal plenum SDS pobudo za pripravljalni sestanek (skliče in vodi naj ga J. Toporišič), na katerem naj bi jezikovni strokovnjaki in drugi kulturni delavci razpravljali o potrebi, primernosti in možnostih za izdajo novega slovenskega pravopisa.
6. J. Toporišič je poročal o težkem položaju, v katerem se je znašla SR predvsem zaradi izredno nizkega števila domačih naročnikov; prosil je predstavnike podružnic, naj med svojim članstvom skušajo pridobiti novih naročnikov.
7. F. Jakopin je opomnil člane odbora in podružnic, naj razpravljajo o pouku slovenske in svetovne književnosti v srednjih šolah in pošljejo ustrezne prispevke za objavo v JiS.
M i n k a  K u c I a t tajnica SDS, Ljubljana
SODELAVCEM JEZIKA IN SLOVSTVA
Ker nekaterim (novim) sodelavcem ni znan Statut revije, ki govori tudi o tem, kakšni naj bodo rokopisi, objavljamo v izvlečku glavne podatke: Rokopisi morajo biti tipkani samo na eni strani trdega belega papirja, imeti morajo širok rob in na eni strani ne sme biti več kot 30 vrstic. Rokopisi razprav in člankov lahko obsegajo do 15 tipkanih strani (v izjemnih primerih mora avtor razpravo vsebinsko tako izoblikovati, da je objav-Ijiva v dveh ali več nadaljevanjih), rokopisi ocen do 7 strani, zapiskov in poročil do 3 strani.
Prispevki morajo biti vsebinsko ustrezni, jezikovno in stilno dodelani, tehnično pregledni in čisti.
Neustrezni prispevki otežujejo in zamujajo uredniško delo, in kar je še huje, večajo tiskarske stroške; zato takih prispevkov uredništvo ne bo sprejemalo.
Po novem bo moral tudi JiS pred razpravami in članki objavljati sinopsis; uredništvo prosi sodelavce, da v nekaj vrsticah (do 7) označijo glavno misel svojega spisa.