Jože Toporišič
STRUKTURIRANOST SLOVENSKIH GLASOV IN PREDVIDLJIVOST NJIHOVE RAZVRSTITVE*
Razvrstitev fonemov v najmanjših pomensko-oblikovnih enotaii — morfe-mih — je v slovenskem knjižnem jeziku načeloma nepredvidljiva. Tako je menda v vseh jezikih. O predvidljivosti je mogoče govoriti samo glede na tri osnovne skupine glasov, namreč samoglasnikov, zvočnikov in nezvočnikov v okviru zloga. V slovenskem knjižnem jeziku so samoglasniki iesaoouinaz inačicami (alofoni), zvočniki m n r i v in / z inačicami in nezvočniki p b f t d s z c č dž š ž k g h z inačicami.
Pravkar omenjeno delitev slovenskih knjižnih glasov na tri skupine' omogoča tipična razvrstitev slovenskih glasov v zlogu.^ Oglejmo si jo podrobneje.
Obrazec najbolj zapleteno sestavljenega slovenskega knjižnega zloga je naslednji: NZSZN". N ali Z v predjedrnem ali pojedrnem položaju sta lahko po dva, S je samo eden. Prim.: srajc, strah, tolst, Mjub, Krajne. — Krajšave tega modela so poljubne: ZSZN, NSZN, NZSN, NZSZ z eno okrajšano sestavino, zadnje možnosti, če okrajšamo na en sam člen, so za slovenski zlog S ali Z ali N, S seveda en sam, Z ali N pa predstavlja lahko tudi več enot: o, hm, pst. V enem morfemu ne poznam predjedrnega ali pojedrnega soglasniškega sklopa s po tremi nezvočniki ali zvočniki, čeprav so načeloma mogoči, kot pričajo primeri kot prst [parst], tolst {toust], kjer menda [ar] in [oy] tvorita jedro, tako da imamo fonološko opravka v takih primerih samo z dvočlenim pojedrnim sklopom so-glasnikov.
V zaporedju nezvočnikov v predjedrnem ali pojedrnem položaju so neke omejitve: ni mogoče zaporedje zobni zapornik + s z š ž. Ce je kdaj bilo, se je poenostavilo v c č dž. Glede zvočnikov je mogoče reči, da v predjedrnem položaju nastopajo samo mn ml mr (mj govorno v mjavkati ali v medmetu mja) m nj Ij ter kakršnakoli zveza w + zvočnik: mnog, mlad, mrak, nrav, nje, ljub — vrag, vlak, vnet, vmes, vješti. Zvočnik + soglasnik (torej tudi zvočnik) v slov. ni mogoč, tako tudi ne i ali r + soglasnik.
V pojedrnem položaju je število zvočniških sklopov nekaj večje kot v predjedrnem; od predjedrnih so tudi po jedru mogoči mn ml mr nr vr vi vn vm: himn, šiml, kamr, žanr, mavr, bovl, savn, revm, in še invertirani predjedrni ml mr nr nj Ij vr vi, tj. Im rm rn jn jI rv Iv ter jm: palm, birm, kavarn, Postojn, boji, barv, avl, ujm.^
Pravzaprav še ni čisto jasno, ali je vse te sklope res mogoče izgovarjati ob naslonitvi na predhodni samoglasnik nezlogotvorno. Skoraj gotovo je namreč, da se v takih sklopih nagiba k zlogotvornosti drugi zvočnik, če gre za r i ali u (šiml, kamr, barv). Še kar bi se dali sklopi z jezičnikom na drugem mestu izgovarjati enozložno, če je prvi zvočnik ;' (mojr, emajl), če pa je prvi zvočnik y, prihaja v govornem jeziku rado do njegove vokalizacije, tako da beremo {boul,
' Prva tretjina predavanja tujim slavistom leta 1965. ' * N = nezvočnik, Z = zvočnik, S = samogl'asnik.
92 i
maur] za bovi, mavr. Po pisni ali uradni tradiciji pa postaneta v takih primerih ' zložna i in r (Trbovelj, maver, in tako še Raven) s polglasnikom pred seboj. \
Kako je pojmovati zložnost takih primerov, spet ni jasno, ker slovenska ' usta zmorejo tako zaporedje polgasnik + zvočnik kakor tudi zlogotvorni zvoč- ; nik sam: Žemal', ieml'} \
Pravkar obravnavane zvočniške sklope imamo tudi v pojedrnem položaju \ pred naslednjim zlogom iste besede, če ta zlog uvaja soglasnik. Prim.: ujm — ; sejmski, Postojn — postojnski. Moji — mojrski, emajl — emajlni; revmi— revm- \ ski, savn — savnski, mavi — mavrski, avl — avlni; film — filmski, gostiln — ; gostilnski, alv — alvni; birm — birmski, kavarn — kavarnski. Bori — borlski, ' barv — barvni; kamr — kamrna; žanr — žanrski. Primerjaj še take skupine za ar: . grm — grmski, trn — Trnski, grl — grlni, drv — drvni. Problematika je ista kot v \ pojedrnem položaju na koncu besede, le da je tu težnja k zlogotvornosti še večja 1 (prim. mojrski, mavrski, avlni, birmski, kavarnski, borlski) sploh v zvezi z jezic- i nikom v sklopu, a tudi še tu in tam: ujmski, revmski, savnski, gostilnski. Zadnji j štirje-primeri so samo hipotetični, jezik se jim rad izogne z drugačno pripono: j revmatični, gostilniški.
Na tri velike glasovne skupine torej lahko sklepamo že iz značilne razvrstitve glasov v zlogptvornem sklopu, bodisi predjedrnem bodisi pojedrnem: | od jedra so najbolj oddaljeni nezvočniki, medtem ko so zvočniki v takih pri- I merih mogoči samo ob samoglasnikih. Samostojnost samoglasnikov dokazuje | zlogotvornost ne glede na soglasniško prisotnost (prim. stroj — troj — roj — oj \ — o), samostojnost zvočnikov dokazuje zlogotvornost ne glede na prisotnost \ nezvočnikov, (prim. hm, krst, m), samostojnost nezvočnikov pa dokazuje njiho- j va zanemarljivost v takih primerih. i
Imamo pa zanje še drug dokaz: nezvočniki so docela samostojna distribucijska enota po tem, da pred premorom na koncu besede nastopa vedno samo \ nezveneči člen minimalnega para (tj. npr. t tudi za d).° Te lastnosti v slovenščini j nimajo ne samoglasniki ne zvočniki. Nezveneči člen nezvočniškega najmanjšega i para se v slovenščini^uveljavlja tudi na meji dveh besed pred samoglasniškim ali i zvočniškim vzglasjem naslednje besede (če le prva beseda ni predlog ali pred- ; pona): [mlat oče, mlat mos] za mlad oče, mlad mož. j
V slovenščini se zvočniški fonemi samo izjemoma premenjujejo z nezvene-čimi (vsak, predvsem)^, vendar ravno ti primeri kažejo, da za zvočnike kot samostojno glasovno skupino ni odločevalna zvenečnost sama, temveč da je le-ta , zanemarljiva. Prim. slovensko narečno praf, ofca za prau, ouca. V drugih jezikih, \ npr. v ruščini ali francoščini, najdemo nezveneče zvočnike tudi na koncu besede 1 pred premorom (Petr, pupitre). Skupaj s samoglasniki pa se zvočniki ločijo od i nezvočnikov še po tem, da pred njimi lahko stoji tako zveneči kot nezveneči • najmanjši nezvočniški člen; prim. (voj — dvoj, ta — da. (Slov. narečno prat, j ofca, vendar tvoj, dvoj, frc. pupitre proti troi, droit- rus. Petr proti trap. drap.) ]
_,   Tako to skupino glasov nasproti nezvočnikom lahko definiramo tudi v tem ;
smislu, da ne vpliva na razvrstitev pred njo stoječih najmanjših nezvočniških -dvojic zveneči - nezveneči. —T'osebno mesto v slovenskem knjižnem jeziku ima- : ta samo predsoglasniški varianti fonema /v/: predvsem k vzoru, kjer si [tw] in i [gw] z Jakobsonom lahko razlagamo s prekozložno asimilacijo. (Pred fonemsko 1 inačico [v] pa sta seveda mogoča tako zveneči kot nezveneči najmanjši nezvoč-; niški par, kot smo zgoraj že videli.) \
93^
Za knjižni jezik je razliko med samoglasniki in zvočniki mogoče ugotoviti tudi na podlagi dejstva, da zvočniki razen v medmetnih besedah sploh niso jedro zloga. Dokazati se da njihova samostojnost tudi še s tem, da povzročajo obvezen razpad medsamoglasniškega soglasniškega sklopa na meji med nezvoč-nikom in zvočnikom: prim. pesmi, plesni, vetra, sedla, podkve, ladje — pesem, plesen, veter, sedel, podkev, ladij. Isto velja, če je nesonantov več: sestra, košnja — sester — košenj.''
Zlogotvornost sama na sebi torej ni dokaz za zvočniško ali samoglasniško naravo glasov, če pomislimo na medmete kot h, pst, s itd. Da nezvočniki v takih primerih niso morda zvočniki, dokazuje ravno dejstvo, da^zveneči zlo-gotvorni nezvočniki ne dopuščajo pred sabo nezvenečih in nezveneči ne zvenečih: ni torej mogoče ne šž ne bst.
V slovenskem: knjižnem jeziku imamo dva zvočnika z močno omejeno razvrstitvijo, tako da se zastavlja vprašanje, ali sta samostojna fonema. To sta. palatalizirana i in n ; polj, poljski — konj, konjski. Izgovarjamo ju nekateri — kot kažejo primeri — samo v položaju na koncu besede in pred soglasnikom, medtem ko ju v položaju pred vokalom zamenjujeta soglasniška sklopa li in ni (polja, konja). Slovenski pravopis podaja tako 1' n' kot li ni z dvočrkjema Ij nj, v glavnem opirajoč se na podoben zapis sicer palatalnih i in n v srbohrvaščini in glede na enotno glasovno naravo večine tako pisanih besed v praslovanščini. Skrabec in Breznik sta prav glede na praslovansko stanje zagovarjala tudi za slovenski knjižni izgovor palatalna i in n, in ravno zaradi tega je Breznik opozarjal na dvoglasni izgovor dvočrkij Ij in nj v nekaterih redkih kategorijah (soljo, stranjo npr.j. Izgovor dvočrkij Ij in nj kot enih glasov je pred kratkim zagovarjal tudi J. Solar^ in nekako kompromisarsko oz. nejasno stališče se je v zvezi s tem uveljavilo tudi v slovenskem pravopisu.'
Moja razlaga doslej'" je bila, da sem fonološko samostojnost priznaval samo palataliziranima i in n v nepredsamoglasniškem položaju, medtem ko sta mi bila [li] in [ni] sonatska sklopa. — Morda je res bolje, če palatalizirana J' in n' obravnavamo kot položajni inačici sklopov ij in ni, s čimer bi fonološki soglas-niški sestav knjižnega jezika imel dva fonema manj.'' Tako gledanje moti samo dejstvo, da imamo v slovenskem knjižnem jeziku položajno enoglasne inačice za sicer dvoglasne soglasniške sklope (prim. kmeiski) le na morfemski meji (šivu). Prim. še podobno oddati, kjer pa se uveljavlja dolga inačica že danega soglas-nika, medtem ko gre v primerih bolj, konj in kmetski bodisi za v knjižnem jeziku sicer nepoznani glas [d:] ali palatalizirana 1 ali n, oziroma za glas, ki nastane prav tako po prilikovanju obeh prvotnih sestavin, a je v jeziku že izkazan /c/.
Sicer se pa vsaj za palatalizirani J že lahko reče, da skoraj ne obstaja več, ker ljudje namesto njega govore kar 1: redko kdo še loči npr. polj in pol. Kljub pisavi polja — polj : kolar ja — kolar imamo potemtakem v navadnem knjižnem izgovoru v obeh primerih že morfemsko premeno na podlagi prisotnosti ;-ja pred samoglasnikom in njegove odsotnosti ne pred samoglasnikom. Zelo verjetno se bo v doglednem času zgodilo isto tudi z ni in n'.
Za slovenske dolge soglasnike na morfemski meji je mogoče ugotoviti, da so, kolikor ne gre za pomensko podprta nasprotja, silno neobstojni, saj izgovarjamo namesto takih dolgih soglasnikov kar navadne: knjižno pravopisno oddati se fonetično lahko obravnava kar kot odati. Res pa je, da pod vplivom pisave in pomenske zavesti ipredloga v knjižnem jeziku izgovarjamo tudi od-.ati. Pri-
94
merjaj nekaj ne prepogostih primerov za pomensko nasprotje: potakniti — podtakniti, očitati — odčitati, pocesten — podcesten, podelati — poddelati, pie-človeški — predčloveški, iztrgati — izstrgati. Kot rečeno, takih primerov na medmorfemski meji ni veliko, več jih je na medbesedni: sam misij, on noče, kar reci, saj jočeš, prav vzemi itd. Take primere bi lahko pojmovali tudi kot znamenje fonetične vezave.
Znano je, da je razvrstitev fonemskih inačic v posameznih jezikih načeloma natančno določljiva. (Tu seveda ne mislim na težave v zvezi z integracijo fonemskih inačic v fonemsko enoto, kakršne imamo v slovenskem knjižnem jeziku z r in n' ali kot jih imajo npr. v nemščini s c, x in h). Razvrstitev fonemskih inačic je določena položajno ali kako drugače. Največ težav povzroča v slovenskem knjižnem jeziku fonem (v) s svojimi številnimi fonemskimi in med-fonemskimi inačicami. Medfonemska premena inačic u w in nzv. w z u je odvisna od brzine govora, druge pa so položajne. V najnovejšem času je v knjižnem jeziku priznana tudi inačica y očeh^- poleg v očeh, velja pa samo za predlog v. Do te inačice je prišlo verjetno po zvezah kot bo v očeh oz. prav v očeh, torej po vplivu tipa bo vsak. Medfonemska premena /v/ in /u/ je v kakih primerih (prim. iavl) odvisna morda tudi od pretirano natančne izgovarjave.
Cisto drugače je z alternacijo fonema /1/ z /u/ prim. bela — bel, belkast, tri. Pri tem je zanimivo, da do premen prihaja natančno v tistih okvirih kot pri premeni fonema /v/, le da je premena 1 - y, gledano s sinhronega stališča, skoraj docela nepredvidljiva. Primeri so znani: vi = ii, sivka = bralka, siv = bral, črv = tri; primerov tipa vzeii, odvzeti in vsak, predvsem pri 1-u ni, prav tako ni predloga i. Vemo torej, kje se inačica lahko pojavi in kakšna je lahko, ne vemo pa, ali se bo pri dani besedi ali kategoriji res pojavila ali se ne bo. Ta zadeva tare slovenski knjižni jezik od 17. stoletja sem in še ji ni videti pravega konca.
Zmeraj govorimo namesto i glas u (ali u, le-tega pogosto tudi za nenagla-šeni -il, -el /glagolov na -im/ in -aiy^ le v edninski obliki moškega spola deležnika na -i; pil, dal, tri, nosil, videl, nesel. Povsod drugod je premena i in y ne-previdljiva oz. samo približno določljiva. Tako je mogoče reči, da imajo le nekatere osnove samostalnikov moškega in ženskega spola pridevnik moškega spola v edninskem imenovalniku (in tožilniku, kadar jim je enak), če se končujejo na -1, varianto y, : kol, vol, posel, del, kal; sol, žival, misel, drhal, kal; bel, kisel, vesel. Drugi primeri pa imajo 1 v vseh oblikah: spol, sokol, topol, zakol, pomol, okel; obal, svirel, ral, kal; mil, zal, ohol itd. Primere, kjer se i izgovarja kot SI je treba zapomniti.'"' Dobra slovnica bi jih morala kar našteti. To niti ni tako težko, kot se na prvi pogled zdi, ker jih v nasprotju z našim pričakovanjem ni veliko. Celo od zgoraj naštetih primerov z u poznajo tudi 1 kal (= klica), del, drhal, ral.
Sredi besede imamo namesto i varianto u načeloma le pri morfemih s sestavo tolt (volk, molčati, molk, poln, volna), a še tu imamo primere z 1: stolp, polk, kakor zgoraj z njihovimi izpeljankami vred. Na skupino volk se je naslonila še družina boln- (razen v bolnic-), sicer pa se tudi taki primeri z e-jevskim vo-kalizmom izgovarjajo tudi že kar z 1: belkast, jelša (oboj izgovor).
Prava zmešnjava je vsaj na prvi pogled pri izpeljankah osnov, npr. bralca, bralka, bralstvo, bralna, čitalnica, pepelnik, čitalniški, čitalništvo iid."
Zakaj je ta premena tako nestanovitna in se dajo neka določila dati samo v okviru oblikoslovnih kategorij? — Človek bi mislil, da je bil prvi razlog
za to nevtralizacija med fonemoma /1/ in /v/ v nepredsamoglasnišlcem položaju: \ pial = prav. To je bila edina nevtralizacija med zvočniškima fonemoma vsaj : do časa, ko je i' bil ločen od i. Vendar to ni posebno tehten razlog, saj takih ] primerov le ni bilo toliko. Važnejši je naslednji: ko je i' prešel v / so se primeril lahko mešali po analogiji, tj. se je po kral, krala začelo govoriti tudi spol-spola j za prvotno kralj, kralja oz. spol, spola, povsod tam, kjer sta le i' in i nevtralizirala \ v 1. To je bilo mogoče vedno takrat, kadar beseda ni bila posebno pogostna ' (spol — voy). Do odprave premene i — u je prišlo tudi, če sklon, v katerem bi ' moralo priti do premene, ni bil glavni, temveč stranski, in torej spet manj po- \ gosten (delo — del). Od tod nasprotje vou — del za pisno vol — del^Na. ta ! odnos kaže že sorazmerno večja ohranjenost premene / — m pri samostalnikih in \ pridevnikih v edninskem im. (ali enakemu tož.) kot v rodilniku mn. samostalni- j kov na -lo, — la, kjer je premena 1 — u skoraj docela izginila (ostanek je npr. ! tal). Isto potrjuje tudi nepremenjeni 1 v instr. plurala v primerih kot volmi, bolmi ] itd. Seveda je to lahko razlagati tudi z analogijo v oblikoslovni ali besedotvorni i paradigmi sami. Glas 1 se je uveljavil proti pričakovanemu u tudi v primerih, ko je nastopal v podstavi, saj je znano, da so tudi brezpriponske izpeljanke v slovenščini obdržale 1: zakol, delni, vokalni, hranilni, okrepčevalnica ipd. To bi se ] bilo zgodilo tudi pri današnjem -lec, ko v takih primerih ne bi bili imeli prvotno i večinskih primerov na -vec. — Zdi se, da je v vseh teh primerih vplival na odpravo premene 1 — u poleg analogije, ki je dala možnost za vrnitev na nepreme-njevanje ravno medfonemska premena i — y; seveda pa so svoje prispevale tudi j
tujke, ki so poznale 1 tudi v nepredsamoglasniškem položaju. j
i
OPOMBE S
' O razmejitvi zvočnikov in nezvočnikov na podlagi meril za njih razvrstitev glej moj prispevek ; Sistemske premene soglasnikov v knjižnem govoru, JiS 1957/58, 70—76. — ' O tem sem deloma razpravljal v razpravi Suglasnički skupovi u slovenskom književnom jeziku, Radovi Slavenskog instituta III/1959, ; 113—122. — ' Podrobneje v delu, nav. pri št. 2. — ' O tem podrobneje v JiS Vni/1962-63 v razpravljanju : Fonetika, ionologija in pravorečje v SP 1962 na str. 170—171. Pravopisovo stališče se je napovedovalo v ; članku J. Šolarja O izgovoru Ij in nj, JiS V/1959-6Ü, 60. Mojega ugovora (Da ne bo pomote) zoper to I tedanje uredništvo JiS ni natisnilo. — ^ O sporu glede zvenečnostl oz. nezvenečnosti glej delo, nav. pri j 1, str. 75 in Slovenski jezik, kakor so ga videli tisti, ki so o njem razmišljali, sestavek o Stanislavu ; Skrabcu, Jezikovni pogovori, CZ Ljubljana, 1967. — " O nezvenečem r gl. delo, nav. pri 1, str. 73. — i ' Gl. Alternativni soglasniški sklopi slovenskega knjižnega jezika, JiS 1958/59, 203—207. — " O izgovoru ' Ij in nj, JiS 1959/60, 126. — » SP 1962, 21 in 23. — Slovenski jezik. Izgovor i intonacija . . ., Zagreb 1961. ¦ — " Prim. Charles E. Bidwell, Slavic Histrorical Phonology in Tabular Form, Mouton CO. the Hague, 1963. ; 16, ki v sestavu slovenskih, soglasniških fonemov nima palataliziranih i in n. — " SP 1962, str. 25. Pobudo : za to je nekako dal F. Jakopin (JiS 1/1955-56, str. 183). — " Izgovor -u namesto -eu je dovolil že SP 1962. 21J -u za nenaglašeni -il in -el (glagolov na -im) je enako upravičen. — '* Da je bolje postaviti pravila ' za to, kje se namesto I govori u, ne pa i namesto u za pisani i, me je pri delu za akademijin slovar slo- i venskega knjižnega jezika opozoril A. Bajec. Tako so te stvari sedaj obravnavane v mojem Slovenskem ; knjižnem jeziku 1, Mb. 1965. — ¦''To je podrobneje obdelano v Slov. knj. jez. 1. O neupravičeni pisavi (inj izgovoru) bravec glej še Nekaj strani iz slovenske slovnice, poglavje O slovenskem pravorečju. Jezikovni^ pogovori. CZ Ljubljana. 1967 j