ALI VESTE, KAJ JE …




Ali veste, kaj pravzaprav pomeni beseda meditacija? Kakšen je ta proces in kaj se skriva za njim? Ste ga že kdaj izkusili?

Morda ste do zdaj ob takšnih mislih zgolj odmahnili z roko, toda zdaj vam je iz nekega neznanega razloga prišla v roke ta knjiga. Zanima vas, zakaj toliko ljudi govori o meditaciji, a se po drugi strani zdi, kot da se glede vsega tega ne strinjajo najbolj. Brez obsežnega proučevanja ugotavljate, da je to področje polno vsemogočega, in se bojite, da se boste izgubili v megli.

Resda je neobičajno, da kaj takega meni avtor knjige o meditaciji, a vaš strah je upravičen. Čeprav pogosto slišimo to besedo, večina ljudi ne ve, o čem govori, ko reče meditacija. Navadno jo mešajo z drugimi, na videz podobnimi, a dejansko popolnoma različnimi pojmi.

Morda ste izkušeni v različnih meditativnih praksah. Brali ste knjige o tem in preizkusili ste veliko vrst vodene meditacije. Osredotočali ste se na plamen sveče, si predstavljali belo svetlobo, ki vas povezuje s celotnim vesoljem, obračali čakre, pošiljali energijo znancem in vsak dan prepričevali sami sebe, da ste zdravi, mladi in lepi.

Iskreno upam, da ste bili pri tem uspešni in ste dosegli cilj, zaradi katerega ste se spuščali v takšna dejanja.

Toda vseeno vam moram povedati, da se vse to razlikuje od prave meditacije, približno tako kot se razlikuje naporno delo v vrtu od posedanja na terasi, ko se spušča večer.

Če mislite, da je delo v vrtu smiselno, se ne motite. Toda če ste pozabili na posedanje na terasi in ne veste, kakšen bi bil namen tega, potem verjetno tudi ne boste dojeli smisla meditacije.

Analogije so vedno nepopolne. Morda bi moral dodati, da kar se mene tiče, so tiste, prvo omenjene metode, ki se napačno imenujejo »meditacije«, bolj podobne nesmiselnemu kopanju kanala na dalmatinskem krasu in ne obdelovanju rodovitne zemlje. Prav tako pa je dobra meditacija resničnejša od posedanja na verandi – je nekakšna mitska vrnitev na mesto, kjer bi vedno morali biti. Toda besede so preskromne, še posebej, ko gre za nekaj tako spektakularno enostavnega, a umu nedoumljivega, kot je meditacija.

Torej, sprejel sem izziv, da vam na neposreden in, upam, na jasen način odkrijem enostavne skrivnosti pravilne meditacije. Ker menim, da potrebujete pravo meditacijo, je moj cilj prebuditi v vas željo, da jo preizkusite. Da bi to dosegel, pa vam bom skušal pokazati številne dobrobiti, ki lahko izvirajo iz vašega delovanja v tej smeri. Prakticiranje meditacije lahko spreobrne vaše življenje na bolje. Če bo bolje vam, z vami pa še vašemu sosedu, prijatelju ali sorodniku, ki bo tudi odkril skrivnosti dobre meditacije, bo bolje vsem nam.

Na žalost vas ta knjiga ne more naučiti meditirati. Iz izkušenj vem, da je to nemogoče. Zavedam se, da je to velika škoda, saj bi bilo lažje, če bi bilo mogoče, toda glejte na to takole: tudi plavati se ne morete naučiti iz knjige! Lahko imate dobro knjigo o plavanju, zares čudovito, s primeri in razlagami, toda če želite plavati, boste morali skočiti v vodo! In pri tem bi bilo zaželeno, vsaj na začetku, da je z vami izkušen inštruktor plavanja, ki bo poskrbel, da bo vse potekalo, kot je treba.

Če ostanemo pri tej analogiji, je sicer res, da obstajajo ljudje, ki se bodo naučili plavati sami, brez pojasnil in pomoči, toda kaj, če ne morejo najti bazena ali morja, kjer bi plavali? Kaj če jih vsi kažipoti usmerjajo proti puščavam, kjer sploh ni vode?

Napisal sem že, da so analogije nepopolne, toda upam, da razumete, kaj hočem povedati. Okrog pojma »meditacija« je danes enostavno toliko megle in različnih mišljenj, da je večja verjetnost, da se boste v tej množici izgubili, kot da boste našli mesto, do katerega bi vas meditacija lahko privedla.

Ta knjiga je kažipot in razlaga. Verjamem, da vam bo pomagala in se boste lažje znašli, potem pa ste na vrsti vi – poskusiti ali ne poskusiti. Upam, da se boste odločili za prvo možnost.


***

Poleg razlaganja in poudarjanja resnične narave meditacije vas želim tudi »prepričati«, da bo ta proces za vas dober. Že vnaprej se opravičujem, če bom pri tem malce suhoparen z navajanjem že znanih dejstev o stresu, težavah vsakodnevnega življenja, znanstvenih podatkih in vsem drugem, ki pravzaprav z meditacijo nima zveze, razen da lahko vsaj nekaterim služi kot motiv, da poskusijo.

Prav tako se bom moral posvetiti nekaterim predsodkom, ki jih mogoče niti nimate, na primer da meditacija pripada nekemu drugemu okolju in celo kulturi, da gre za vzhodnjaški misticizem in podobno. To enostavno, kot verjamem, da veste, ni res. Še več, če sodobni svet ne bi padel v krizo identitete in posamezniku vsilil brezosebno in podrejeno vlogo nasproti velikim poslovnim in državnim sistemom, morda ne bi nikoli odkrili meditacije, niti velikega števila drugih postopkov, ki so namenjeni izboljšanju kakovosti življenja. Niti vedeli ne bi, da lahko meditacija deluje tudi zunaj zgodb in mitov, ki očitno pripadajo nekemu drugemu času in drugačnemu načinu življenja.

A zopet: zmanjšanje stresa in izboljšanje življenja, ki sta sicer dobra motiva, vseeno ne predstavljata vsega, kar vam lahko nudi meditacija. Stvari niso tako enostavne. Bolje rečeno: niso tako enostranske.

Da bi razumeli, kaj prinaša meditacija, moramo pogledati njeno poreklo, prav tako pa tudi posebne vidike prakse, ki se navezujejo nanj. V tem smislu bomo vsekakor morali razpravljati o vprašanju svetovnega nazora in razlikah, ki glede na to delijo Vzhod in Zahod. No, to razglabljanje bo služilo zgolj boljšemu razumevanju. Konec koncev pa upam, da je že zdaj ob vsej obremenitvi zaradi nereda okrog pojmov jasno, da meditacija ni monopol Vzhoda, temveč pripada zapuščini človeške kulture na splošno, ne glede na zemljepisni položaj.

V knjigi boste našli zelo enostavno definicijo pojma meditacije, ki bo ta postopek jasno določila v primerjavi s številnimi drugimi postopki, kot so sugestija, koncentracija in kontemplacija. Potem ko boste ugotovili, kako se meditacija razlikuje od teh postopkov, boste torej spoznali, kaj meditacija ni, boste lažje razumeli, kaj meditacija je, pa čeprav bo to odstopalo od naše predstave o tehnikah sproščanja in drugih sorodnih metodah za zmanjšanje in odpravljanje stresa.

V procesu pojasnjevanja pojma meditacije se bom moral dotakniti tudi nekaterih psiholoških trenutkov pri njenem učenju in prakticiranju. Tu je na primer vprašanje motivacije in njenega vpliva na rezultate prakse, prav tako pa zagata, ali je meditacija kot metoda primerna za različne tipe ljudi.

Na koncu vam bom predlagal konkretno tehniko meditacije, ki zadovoljuje predhodno obrazložene kriterije. Nevarnost je, da pomislite, kako oglašujem samega sebe. Če vam bo zaradi tega lažje pristopiti k temu delu zgodbe, bom priznal, da to tudi počnem!

Tega mi ni težko priznati, saj sem v to vložil trideset let raziskovanja raznih tehnik meditacije in sproščanja! Mislim, da je razumljivo, da bi se počutil neuspešnega, če po vsem tem vloženem trudu, energiji in času ne bi mogel s prstom pokazati na eno mesto in reči: »Od vsega ponujenega je to najboljše!«

Kljub možnemu nasprotovanju in ob vsem spoštovanju drugačnih zaključkov bom storil prav to. Prakticiram in poučujem lastno metodo, ki jo imenujem Integralna meditacija. Zaradi enostavnosti uporabe, učinkovitosti, univerzalnosti in praktičnosti učenja, prav tako pa vaje je po moji presoji najboljša metoda upravljanja stresa.

Kdo bi lahko postavil vprašanje o objektivnosti presoje raznih tehnik meditacije. To je upravičen pomislek, zato bom nekaj prostora posvetil znanstvenim raziskavam. Te so potekale večinoma v sedemdesetih letih, potem ko je v zahodni svet skozi velika vrata, s pomočjo medijev in pop kulture, vstopila vzhodna filozofija. V osemdesetih letih je zanimanje za takšna raziskovanja zamrlo, ponovno pa se je prebudilo v zadnjih letih. Na žalost so večino teh raziskav izpeljale zainteresirane organizacije, ki zastopajo posamezno tehniko, in tako je njihova objektivnost vprašljiva. Še več, obstaja veliko razlogov, zakaj je treba biti pazljiv pri znanstvenem pristopu do meditacije. Popolnoma mogoče je, da bomo na koncu zaključili, da objektivni pristop niti ni mogoč oziroma bi se meditacija lahko izkazala za zelo učinkovito, toda vseeno subjektivno tehniko. Nanjo ne smemo gledati samo kot na sredstvo za odpravljanje stresa, ki je neodvisno od osebe, ki jo uporablja. Takšen pristop bi bil poenostavljen in napačen.

Sam zastopam stališče odprte praktičnosti. To, o čemer bom pisal, ima korenine v izkušnjah in ne v znanosti. Upam, da bodo podrobne informacije o postopku meditacije pomagale številnim pri razreševanju dvomov zaradi različnih pojmov in nejasnosti in jim omogočile, da se zbližajo z eno od zelo učinkovitih tehnik za obvladovanje stresa.

Začetni motiv za učenje tehnike meditacije je vsekakor lahko uspešnost in učinkovitost, toda verjamem, da bo veliko ljudi po določenem času dojelo, da jim je uporaba meditacije znatno dvignila splošno kakovost življenja, jim na primer izboljšala zdravje ali jih privedla do razvoja notranjih potencialov, ki so slabeli zaradi vpliva stresa.

Na koncu knjige pa se ne bom mogel upreti in vam bom povedal, vsaj na kratko, zakaj mislim, da je pravilna meditacija precej več od metode nevtralizacije stresa in izboljšanja kakovosti življenja. Na neki način lahko rečemo, da meditacija je življenje. Predstavlja oziroma lahko predstavlja vaša vrata proti svobodi, stanju življenja, v katerem ni več laži, niti prividov, v katerem obstaja samo resnica. Prav zaradi tega včasih poimenujem meditacijo, ki jo poučujem, tudi »meditacija globoke prisotnosti«.

Navkljub tej knjigi bodo besedo »meditacija« zlorabili številni. Še naprej bo zmeda, mešanje imen in njihova napačna uporaba. Veliko ljudi bo še naprej mislilo, da »meditirajo«, v resnici pa bodo kopali kanale po ledini.

Toda to me ne zanima.

Vi berete to knjigo. Ko jo boste prebrali, boste vedeli, kaj je meditacija in kaj ni. Upam, da boste potem doumeli, kako pomembno je dobesedno poslušati naslov tega dela. Hej, človek, spravi se meditirat!





ALI VESTE, KAJ NI …




Pojdimo torej v samo srž problema.

Če bi vam kdo rekel: »Hej, človek, spravi se meditirat!« in bi se odločili, da ga poslušate, kaj bi pravzaprav storili?

Ko kdo reče »meditiram«, to običajno pomeni, da izvaja neko mentalno vajo. Glede tega se v glavnem strinjamo vsi. Toda kaj natančno oseba, ki meditira, dela?

Na splošno lahko vse mentalne tehnike razdelimo v nekaj osnovnih skupin. To so:

• koncentracija,

• vizualizacija,

• kontemplacija,

• (avto)sugestija,

• meditacija.

Povprečni človek v glavnem ne prepozna podrobnih razlik med temi pojmi in najpogosteje misli, da označujejo enak ali vsaj podoben postopek.

Webstrov spletni slovar pravi naslednje1: »Koncentracija je usmerjanje pozornosti na en objekt ali aktivnost.« V smislu mentalne tehnike bi bila koncentracija torej nekakšno usmerjanje pozornosti na neki objekt (plamen sveče, riževo zrno), vendar je to lahko tudi neka misel ali predstava (barva, slika, prizor, stavek, beseda).

Webster pravi, da vizualizacija predstavlja »oblikovanje mentalnih vizualnih slik«. V smislu tehnike bi to pomenilo, da ko si nekaj zamišljamo v svojem umu (energijo, svetlobo, razne prizore), uporabljamo vizualizacijo.

Kontemplacija je definirana kot »dejanje pazljivega razmišljanja«. Res je, da ima ta od vseh izrazov, ki se zamenjujejo s pojmom meditacija, najbolj »duhoven« prizvok, toda v svojem bistvu je kontemplacija pazljivo in globoko razmišljanje o neki vsebini, ne glede na to, ali gre za duhovne, religiozne ali svetovne teme.

Sugestija je po Webstru »proces, v katerem na telesno ali mentalno stanje vplivamo z neko mislijo ali idejo«. Ponavljanje besed »Vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredujem« je ena najbolj poznanih avtosugestij na našem govornem področju.

Jasno je, da sodobne tehnike sproščanja, samorazvoja, duhovne tehnike in podobno uporabljajo vse navedene metode. Nekatere med njimi se tudi prekrivajo. S koncentracijo na sugestivno misel o lastnem zdravju in z vizualizacijo srečnih in neokrnjenih organov v lastnem telesu, skozi katere teče dobra energija, nekateri upajo, da si bodo zagotovili zdravje in dosegli ozdravitev.

Očitno je, da se moje sporočilo glasi: »Navkljub splošnemu javnemu mnenju postopki, ki jih opisujejo besede koncentracija, kontemplacija, vizualizacija in sugestija, NE predstavljajo postopka meditacije!« Toda kaj je meditacija?

Do zdaj nam je Webster pomagal, toda z meditacijo nimamo te sreče.

Prva definicija pravi, da je meditacija »izpostavljanje, da bi izrazili avtorjevo razmišljanje, ali nekakšno vodstvo drugih pri kontemplaciji«. Glede na to opredelitev se meditacija ne razlikuje od razmišljanja, tj. od kontemplacije.

Druga definicija očitno redundantno pove, da je »meditacija proces meditiranja«, pri čemer se meditiranje razume kot »razmišljanje ali kontemplacija« (ponovno torej ni razlike med meditacijo in kontemplacijo) in »duhovna vaja (na primer osredotočanje na dihanje ali ponavljanje mantre), da se doseže višje stanje duhovne zavesti«. Zdaj pa je videti, da je meditacija enaka koncentraciji.

Spletni slovar nas je torej povsem zmedel. Jasno odraža zbeganost večine ljudi, ki neprevidno in s popolnim neznanjem mešajo procese, ki so v svojem bistvu popolnoma različni.

Če ne bi bili različni, ne bi potrebovali posebnega pojma.

Meditacija.

Sploh kdo ve, kaj je to?

Samozavestno, a vseeno na osnovi izkušenj, pridobljenih v desetletjih, trdim, da vem in bom pojasnil tistim, ki o tem niso prepričani.

Evo, kako je torej s tem …

Za kontemplacijo, vizualizacijo in sugestijo je potrebna koncentracija, za meditacijo pa ne. Za sugestijo in vizualizacijo potrebujemo kontemplacijo, medtem ko za meditacijo ne. Kontemplacija, koncentracija, vizualizacija in sugestija so aktivnosti, pri katerih lahko opišemo tok in rezultate, pri meditaciji pa to ni mogoče.

Splošno vedenje je, da je to »mentalna vaja«, o čemer govori tudi Webster, s čimer se še najbolj približa resnici o meditaciji. Toda kakšna je ta »mentalna vaja« – to boste redko izvedeli na javno dostopnih mestih!

Edina povezava med kontemplacijo, koncentracijo, vizualizacijo in sugestijo na eni strani in meditacijo na drugi je dejstvo, da gre v vseh teh primerih za neko vrsto »vadbe«. Vse drugo je različno.

Potrpite še malo. Dajte mi čas za uvodno predavanje, opise in razlage. Ta knjiga je v celoti odgovor na vprašanje o tem, kaj pravzaprav je meditacija …


__________

1 Pobrskate lahko tudi v drugih slovarjih, a rezultat bo bolj ali manj enak.





Teorija meditacije





VZHOD IN ZAHOD: POREKLO TEHNIK MEDITACIJE


Če mislite, da je pojem meditacije uvožen z Vzhoda, še posebej iz Indije, potem se motite. Čeprav v današnjem času obstaja veliko praks, ki so prišle z Vzhoda, je bila meditacija že od nekdaj znana tudi na Zahodu. Še več, trdimo lahko, da se je meditacija prakticirala v tej ali oni obliki vsaj zadnjih 2500 let, verjetno pa še precej dlje. Prav tako se pojavlja v številnih kulturah. Zanimivo je opazovati podobnosti pa tudi razlike med različnimi, včasih zelo kompleksnimi pogoji, ki so se nanašali na meditacijo. Ameriški Indijanci so prakticirali obliko meditacije, ki je zelo podobna japonskemu zazenu. Veliko afriških plemen ob ritualnem plesu običajno izvaja meditacijo, za katero pravijo, da aktivira energijo na dnu hrbtenice in ustvarja ekstatično razpoloženje. Filozofija joge govori o podobnih postopkih in podobni energiji, ki jo imenuje kundalini.

Številni šamani in vrači starih tradicij po celem planetu so ohranili eno ali drugo obliko prakse, ki jo lahko imenujemo meditacija. Ti postopki so se skoraj vedno povezovali z religioznimi ali ritualnimi običaji teh narodov. Prav zato je pojem meditacije povezan z mističnimi izkušnjami in posebnim eksotičnim pogledom na svet.



Tehnike meditacije pa niso omejene samo na vzhodno kulturo in samo na stare narode in njihovo tradicijo. Meditacija je bila in je še dandanes razširjena tudi v krščanskem svetu. Že sv. Avguštin je napisal, kako s pomočjo meditacije »presega celo tisto moč v sebi, ki jo imenujemo spomin; se ji približa, tako da lahko pristopi k božanski svetlobi«.

Znani krščanski mistiki, na primer sv. Frančišek Asiški in Hildegard von Bingen, so toplo priporočali vernikom, da poleg molitve prakticirajo tudi potapljanje vase. Z drugimi besedami: priporočali so meditacijo.

Ena najbolj znanih krščanskih meditativnih tehnik izhaja iz štirinajstega stoletja. Gre za spis neznanega avtorja z naslovom Oblak nespoznanega.

Besedilo opisuje tehniko prihoda do »nespoznanega« stanja zavesti, ki ga avtor istoveti z neosebnim Bogom. Meditacijo pa so priporočali še prej. »Puščavski očetje«, eden najstarejših krščanskih redov, so meditacijo uporabljali, da bi dosegli stanje spočitosti, v katerem »ni obstajanja in ni misli in to prečiščuje dušo«. V petem stoletju je krščanski mislec Hesihius priporočal posebno »molitev srca«, za katero je trdil, da omogoča »zanesljivo vedenje o vseobsegajočem Bogu«.

V sodobnem krščanskem svetu je tovrstno meditacijo, imenovano »osredotočena molitev«, leta 1982 obnovil Basil Pennington. Danes tako obstaja veliko krščanskih cerkev, ki poleg molitvenih skupin organizirajo tudi skupine za meditacijo.

Če k vsemu temu dodamo splošno zanimanje za meditacijo in druge prakse osebnega razvoja, pridemo do situacije, ki si ne zasluži ostati na robu naše kulture. Meditacija je globoko ukoreninjena v življenju ljudi, novost je samo ta, da so jo v zadnjih desetletjih »ponovno« odkrili množični mediji.

V tem trenutku je meditacija vseprisotna. Istega dne, mogoče celo v istem mestu bo meditiral budistični duhovnik, da bi dosegel notranji mir, ki mu bo omogočil čistost senzornega in mentalnega spoznanja. Prav tako bo ob koncu napornega dneva meditiral menedžer uspešne banke, da bi našel notranji mir, ki ga tako potrebuje po vsem stresu. Meditirala bo tudi njegova soproga, uspešna umetnica, prav tako pa tudi njegov sin, študent prvega letnika prava.

Ali gre za enak pojav? Za enako prakso? Ali prakticirata budistični duhovnik oziroma njegov krščanski kolega isto meditacijo kot tudi poslovni človek in njegov mladi sin? Morda. Morda pa tudi ne. Čeprav vsi izvajajo enake postopke, ki jih imenujejo meditacija, so njihovi motivi popolnoma različni.

Če obstaja nekaj, po čemer se sodobni pojem meditacije razlikuje od tradicionalnega, potem je to prav motivacija za prakso. Očitno je, da so se tehnike meditacije razvile v duhovnem in religioznem okolju. S pomočjo meditacije so se ljudje najprej približali Bogu. To seveda delajo tudi danes. Toda sodobna družba in, priznati moramo, tudi znanstveni pogled na svet je meditacijo zagledal v povsem drugačni luči. Če je rezultat meditacije umirjen um, potem je ravno to tisto, kar potrebujemo! Ali ni naše življenje prepolno stresa in napetosti, skrbi in problemov? Kaj ni notranji mir zdravilo za takšno stanje? Gotovo je. Toda kako doseči notranji mir? Odgovor bi lahko bil: z meditacijo!

Od sredstva, ki je nekoč pripadalo izključno religioznemu vidiku življenja, je meditacija postala sodoben pripomoček oziroma tehnika za boj proti stresu. Ortodoksnim predstavnikom posameznih tradicij to ni bilo všeč. Številni učitelji meditacije, ki so prišli z Vzhoda, so imeli težave s predstavniki svojih tradicij. Obtoževali so jih, da »prodajajo« znanje, ki je čisto in vzvišeno. To velja denimo za Oshoja Rajaneesha, ki so se mu njegovi Indijci odrekli, zahodnjaki pa so ga slavili. Podobno se je zgodilo tudi Maheshu Yogiju, ki je na Zahod prinesel zelo znano transcendentalno meditacijo. Čeprav je tam ustvaril veliko organizacijo, ga tradicionalno usmerjeni predstavniki njegove lastne šole sprejemajo sumničavo.

Vprašanje, koliko takšnih učiteljev so podkupili, postavimo ob stran, dejstvo pa je, da je bil njihov »greh« v tem, ker so iz celovite tradicije izvlekli praktične metode, ki so jih lahko ponudili vsem, ne samo tistim, rojenim v njihovi kulturi. Morda je bila to izguba za tradicijo, vsekakor pa je bil to dobitek za človeštvo v celoti. Dejstvo namreč je, da so vzhodne kulture, lahko pa rečemo tudi stari narodi na splošno, precej več vedeli o človeškem duhu, kot to vemo danes. Tako kot je zahodna civilizacija usmerila svojo pozornost navzven, jo je vzhodna usmerila predvsem navznoter. Znanost je odkrila naravne zakonitosti in nam ponudila tehnologijo, ki jo enako uspešno uporabljajo verniki in ateisti. Duhovne tradicije pa so odkrile zakonitosti človeškega duha in zavesti, primerne tudi za nevernike.

Končno to tudi ni bilo prvič, da je bil običaj ene kulture sprejet v drugi, če je le bil koristen. V srednjem veku, ko je vladala kuga, so nekateri zdravniki, na primer Paracelzus in Nostradamus, priporočali ljudem osebno higieno. To je pomenilo, da si redno umivajo roke pred jedjo in se vsaj enkrat na teden okopajo. V tem času se takšnega pristopa k higieni ni dalo zamisliti. Zahodnemu svetu je bila čistoča skoraj nepoznana, kar pa ni veljalo za vzhodne kulture. Številni religiozni obredi na Vzhodu so namreč vključevali tudi religiozno kopanje oziroma umivanje. Paracelzusu, Nostradamusu in drugim pa ni niti na kraj pameti padlo, da bi spreminjali krščanske običaje in bi »uvažali« vzhodno religijo, toda prav tega so bili obtoženi. Cerkev jih je preganjala zaradi njihovih priporočil o telesni higieni in to razglasila za krivoverstvo.

Šlo je samo za napačno opažanje tistega, kar ustvarja bistvo neke religije. Kopanje in umivanje nista religiozna postopka, a se po drugi strani lahko uporabljata v okviru nekega obreda. Danes se nam zdi zavračanje telesne higiene zaradi njenega porekla v vzhodnih kulturah smešno in nepredstavljivo. Jasno nam je, da to nima zveze z religijo in svetovnim nazorom.

A vseeno, ko se dotaknemo meditacije, prav tako v glavnem razvite na Vzhodu oziroma znotraj nekega religioznega ali duhovnega okrožja, smo nenaklonjeni, saj menimo, da bomo hkrati z njo morali sprejeti tudi drugi svetovni nazor.

Desetletja, ki so za nami, so pokazala, da ni tako. Meditacija je postala univerzalno sredstvo sproščanja in osvobajanja stresa in danes ima zelo malo zveze z religijo. Seveda to ne pomeni, da je verniki ne morejo več uporabljati v okviru svoje religiozne prakse. In čeprav je tako, se verjetno zavedajo, da tudi njim, tako kot ateistom in agnostikom, stres predstavlja veliko nevarnost.





ŠESTDESETA IN GLOBALNA SITUACIJA


Za vsak nov pojav obstajajo določeni razlogi. Ni naključje, da se je beseda »meditacija« pričela širše uporabljati sredi šestdesetih let. Upor mlade generacije je spodbudil močno in strastno iskanje drugačnih rešitev. Preveč naglašen materializem zahodnega sveta je pus-til svoje posledice v korumpirani politiki, »umazani« industriji in neustavljivem teku za denarjem, in to ne glede na ceno. Več sto tisoč mladih, ki so bili globoko vznemirjeni zaradi takega stanja, svoje prihodnosti v takšnem svetu ni želelo. Nezadovoljni so obračali glave proti vzhajajočemu soncu. Obrnili so se k vzhodni filozofiji, poudarjanju duhovnih vrednot, jogi in meditaciji, toda vrata so bila odprta preširoko. Nekritičnost in pomanjkanje previdnosti zaradi obilne mladostniške strasti terja svoj davek. Šestdeseta leta so postala sopomenka za kulte, sekte in najhujše od vsega – drogo. Ker je vse to prišlo v istem času, v enem paketu, niti ni čudno, da ima veliko ljudi še danes negativno mnenje o meditaciji.

No, šestdeseta leta so se iztekla in prišel je nov čas. Nekdanji »otroci cvetja« so skrajšali lase, zaključili fakulteto in postali uspešni znanstveniki, poslovni ljudje in politiki. Problemi so ostali, toda postalo je jasno, da njihova rešitev ni v uničevanju zahodne civilizacije. Prav nasprotno, povečalo se je zanimanje za znanost in tehnologijo, razvoj pa je bil hitrejši kot kadarkoli. Zahodni svet je pokazal svoj sijaj in svojo moč. Udobnost, komunikacija in informacijska revolucija bi lahko naredili naš dom oziroma naš planet izredno udoben in srečen.

Toda ta isti pretirani materializem, pri katerem poponoma umanjka religija, je pokazal svojo temno stran. Negativni učinki so se pojavili na globalnem nivoju, dotaknili so se civilizacije, predvsem pa običajnega človeka. Konec sedemdesetih in v osemdesetih letih so svet zaznamovali burni politični nemiri, katerih končne posledice še zdaj niso popolnoma vidne. Najprej sta vladala velika napetost in strah pred atomsko vojno, sledilo je nepričakovano olajšanje po spremembah v politični karti sveta. Še naprej pa je prihajalo do vojn; izginjale in nastajale so nove države. Po celem svetu je bil nemir.

Devetdeseta leta so pokazala, da nova slika sveta sploh ni bleščeča, in porajalo se vprašanje, ali ni morda celo slabša od predhodne. Obstajala je samo ena svetovna velesila, katere obnašanje je bilo vprašljivo. Naraščati so začeli nacionalni spori, povečal se je terorizem, poglobile so se razlike med bogatimi in revnimi. Začetek novega tisočletja ni prinesel želenega preobrata ali olajšanja. Prav nasprotno, človek je vse manjši in manjši, medtem ko korporacije in države postajajo vse večje in večje.

Zloraba znanosti je vprežena v ekonomske interese in imperativ rasti počasi, toda zagotovo uničuje naravno ravnotežje. Veliko onesnaženje zraka, morja in zemlje je povod za obsežna ekološka gibanja, vendar je njihov uspeh vprašljiv. »Dober zaslužek« še naprej vleče niti, ne glede na tragično kratkoročnost svojega interesa.

Vse to pušča posledice na nas, običajnih ljudeh. Znašli smo se sredi prehitrega tempa. Svet se spreminja prehitro. Tehnologija napreduje in se tudi zlorablja. Zunanja udobnost raste, toda notri, globoko znotraj nas so občutki popolnoma drugačni. Namesto sreče in zadovoljstva vladata vznemirjenost in napetost. Zaupanje in občutek varnosti je zamenjal strah. Zdravo tekmovalnost sta nadomestila bolestna ambicija in sovraštvo. Namesto ustvarjalnega napredka šteje le preživetje. Namesto mirnega, zdravega in harmoničnega življenja pa nas obkroža STRES.

To je slika naše zahodne civilizacije. Želimo kontrolo, moč in znanje, toda posledice našega »napredka« so zaskrbljujoče. Pretimo sami sebi, svojemu lastnemu obstanku. Ali nismo v svoji, morda celo upravičeni predrznosti pozabili na nekaj? Na hitro nekaj izgubili?

Če na ta način pogledamo globalno situacijo, postanejo problemi stresa po eni strani vse manj pomembni, po drugi strani pa še pomembnejši! V katerikoli vlogi namreč smo – v vlogi žene, matere, starša, poslovnega direktorja, umetnika ali otroka – dobiva stres, ki smo mu sicer izpostavljeni, dodatno težo, saj je svet zabredel v splošno negotovost in brezup.

Lahko proces oziroma praksa meditacije zares predstavlja rešitev ali vsaj del rešitve za vse te probleme? Morda. In čeprav bi bil odgovor negativen, je očitno, da sodobni način življenja potrebuje protiutež.





IZKUŠNJA MEDITACIJE


O meditaciji bi lahko povedali veliko, podobno, kot je to zapisano v številnih knjigah, ki se ukvarjajo s filozofskim, religioznim in duhovnim, v zadnjem času pa tudi s psihološkim oziroma medicinskim vidikom tega postopka. V praksi pa se vse strne v izkušnjo v meditaciji in posledice, ki jih ta izkušnja pušča v življenju praktikanta. Kaj pravzaprav lahko pričakuje oseba, ko začne meditirati?

Očitno je, da mora biti sprostitev ena izmed pomembnih izkušenj, ki spremljajo meditacijo. Herbert Benson, eden prvih raziskovalcev meditativnih praks, je opredelil meditacijo kot »nespecifično reakcijo sproščanja« (Benson, 1975).

Medtem ko izkušnja stresa povzroča v duhu in telesu napetost, izkušnja meditacije ustvarja občutek sproščenosti, ugodja in brezskrbnosti. Vse reakcije, ki spremljajo stres, na primer zvišanje krvnega tlaka, zmanjšanje odpornosti kože, zvišanje koncentracije mlečne kisline in podobno (Goleman, 1976), bi se morale med meditacijo zmanjšati. Znanstvene raziskave, izvedene s posameznimi vrstami meditacije, so pokazale, da se to tudi večinoma zgodi (Gitiban, 1983). Z znanstvenimi raziskavami pa so, kot sem že omenil, povezani določeni problemi, ki jih ne smemo prezreti.

Zadnji in najzanesljivejši dejavnik pri oceni meditacije vedno ostaja osebna izkušnja. Kako se počuti oseba, ki meditira?

Odgovor na to vprašanje bom prepustil ljudem, ki sem jih v zadnjih dvajsetih letih učil veščino meditacije. Čeprav so izkušnje lahko različne, jih vseeno lahko združimo v nekaj splošnih kategorij.

N. P., tridesetletna ekonomistka, je svojo izkušnjo prve meditacije opisala takole: »Najprej sem se počutila nekoliko neobičajno. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, potem pa sem naenkrat opazila, da se mi je dihanje popolnoma umirilo. Pravzaprav sem se malce ustrašila, ker sem mislila, da ne diham! Morala sem globoko vdihniti, toda ko sem nadaljevala meditacijo, je bilo dihanje še naprej zelo počasno.«

Umiritev ritma dihanja je eden prvih učinkov pravilne meditacije. Oseba, ki je pod stresom, diha hitro, plitvo in neenakomerno, pri meditaciji pa je dihanje počasno, globoko in ritmično. Poudarjam, da meditacija sama po sebi ne predstavlja manipulacije dihanja. Tehnike dihanja so običajno priprava na meditacijo, medtem ko je med njo dihanje spontano.

Poleg umiritve dihanja je najpogostejša izkušnja globoka sprostitev telesa. H. M., petinštiridesetletni direktor računalniškega podjetja, je o svoji izkušnji povedal: »Ko smo začeli meditirati, sem še naprej živčno tresel z nogo, kot to tudi običajno delam. Nihče mi ni rekel, naj preneham, zato na to nisem bil pozoren. Po določenem času, po minuti ali dveh, pa sem opazil, da se mi je noga umirila! Počutil sem se zelo neobičajno, vendar tudi zelo prijetno. Zatem sem zaznal, da je moje telo težko, tako da sploh nisem vedel, kakšen je položaj mojih rok. Že samo po petih minutah meditacije sem bil popolnoma sproščen!«

Sprostitev telesa, ki ga spremlja občutek teže v rokah, nogah ali glavi, oziroma zelo prijetno breztežnostno stanje, v katerem izgubimo občutek za telo, je prav tako eden pogostejših pokazateljev pravilne meditacije.

Poudarjam, da takšne in podobne izkušnje pri meditaciji ne nastanejo zaradi neposrednega pristopanja k telesu ali dihanju, niti zaradi preusmerjanja misli na ti področji. So spontani rezultat meditacije oziroma postopne umiritve mentalne aktivnosti, ki jo bom podrobno opisal kasneje.

Najpomembnejša izkušnja v meditaciji pa se ne nanaša niti na telo niti na dihanje, ampak na zavest. Med meditacijo namreč včasih doživimo posebno izkušnjo, ki jo je zelo težko opisati, saj se izmika besedam in pridevnikom, ki jih uporabljamo sicer za opisovanje vsakdanjega doživljanja. Gre za notranjo budnost brez misli oziroma brez kakršnekoli mentalne aktivnosti (kar vključuje tudi občutke in slike). Budnost in zavedanje sta tu, ni pa nobene vsebine. Žarišče pozornosti niso misli, občutek ali slika. Ničesar ni, kar bi bilo otipljivo in opisljivo, vendar zavest ni izgubljena, ampak je celo zelo ostra in živahna.

Prav ta izkušnja je razlog, da so se tehnike meditacije razvile znotraj duhovnih in religioznih tradicij. Zaradi svoje moči in posebnosti lahko namreč rečemo, da predstavlja nekaj povsem drugačnega od našega običajnega stanja. Nekateri jo opisujejo kot »potapljanje vase«, prav tako pa bi jo lahko opisali tudi s »preseganjem sebe«, saj takrat ni »entitete«, ki jo imenujemo jaz. Po eni strani je meditacija postala sredstvo odkrivanja svojega »notranjega jaza« ali preseganja česarkoli, kar je povezano z osebnostjo. Ker gre za popolnoma posebno in neobičajno izkušnjo, je ljudi spominjala na nekaj božanskega.

Vzhodna filozofija je prepolna opisov izkušenj takšne »umirjene zavesti«. Poleg tega, da jim pripisuje vrednost samospoznanja, jim dodaja tudi božansko lastnost obvladovanja vsega, kar je smrtno in spremenljivo. Katha Upanishade na primer pravijo: »Kdor je v sebi opazil tisto, kar je brez zvoka, dotika, oblike, okusa in vonja, kar nikoli ne propade in je večno, neskončno, nespremenljivo, tega čeljusti smrti ne dosežejo.«

Kot sem že pripomnil, pa vzhodne tradicije nimajo monopola nad meditacijo, niti nad izkušnjo umirjene zavesti. Sveti spisi vsake religije vsebujejo bolj ali manj odprte napotke ali opise tehnike, kako doživeti notranjo tišino. V Svetem pismu je tako velikokrat prikazana potreba po obračanju pozornosti navznoter in doživetju »božjega kraljestva«.

Ko je Bog odgovarjal na vprašanja farizejev o tem, kje je »božje kraljestvo«, kdaj bo prišlo in kako ga bodo prepoznali, je pojasnil, da to nima senzorične, ampak transcendentalno naravo.

»Božje kraljestvo ne pride tako, da bi zbujalo pozornost, niti ne bodo ljudje govorili: Glej, tu je ali Glej, tam je, kajti božje kraljestvo je v vas.« (Luka, 17: 20–21) Izkušnja umirjene zavesti, ki jo dosežemo v meditaciji, ima nemanifestirano naravo. Ni pridevnikov ali besed, s pomočjo katerih bi jo lahko natančno opisali, zato se tudi trdi, da je takšna izkušnja neopisljiva. Vseeno pa so učinki takšne izkušnje daljnosežni.

Še en citat iz Svetega pisma:

»Z njim je (z božjim kraljestvom, op. avtorja) kot z gorčičnim zrnom, ki je takrat, ko ga vsejejo v zemljo, najmanjše od vseh semen na Zemlji, toda ko je vsejano, raste in postane večje od vse druge zelenjave in požene velike veje, tako da se lahko v njegovi senci naselijo ptice neba.« (Marko, 4: 31)

Za razliko od vidnih in otipljivih stvari in pojavov v našem življenju izkušnja – če lahko kaj takšnega sploh imenujemo izkušnja – »umirjene zavesti« ni takšna. Nebeško kraljestvo je manjše od gorčičnega semena. Skoraj nevidno je, toda njegovi učinki so večji od vsega drugega. Niti ena izkušnja, ki je na videz pomembnejša ali konkretnejša, ne more dati takšnih rezultatov. Vsa druga doživetja, izkušnje in aktivnosti se lahko postavijo v njegovo senco.

O učinkih meditacije bom še pisal na precej bolj enostaven in praktičen način. Zdaj sem le skušal dokazati dejstvo, da se omenjajo v vseh kulturah in tradicijah. Lahko bi uporabil tudi druge citate iz tradicionalnih knjig in spisov z vseh koncev sveta, toda menim, da tudi to zadošča.

»Umirjena zavest« ne pripada samo ljudem, ki se zanimajo za duhovnost in religijo. Pripada vsakemu, zato ni čudno, da so jo omenjali tudi veliki znanstveniki in umetniki.

O tem piše tudi hrvaški pesnik Franjo Alfirević v pesmi Poletna tišina:


»Tu sem, a me ni; dvignjen nad mislimi;

nad sabo sem in v vseh časih

izgubljen drget in del neznanskega miru,

človek in stvar z nešteto imeni.«

Tako bi lahko naštevali primere opisov notranje tišine, vse dokler nam ne bi zmanjkalo strani v tej knjigi (ali energije v vašem elektronskem bralniku). Četudi bi storili tako, bi ostal naš zaključek enak: izkušnja nevzbujene zavesti, umirjene ali čiste zavesti ni omejena samo na meditacijo. Spontano ga doživljajo številni ljudje, še posebej pa tisti, ki so uspešni. Meditacija je očitno samo sistematična pot, po kateri se takšna izkušnja doseže in ustvarja





PSIHOLOŠKE PERSPEKTIVE


Glede na pomembnost te izkušnje, ki jo opisujejo tudi pisatelji in pesniki, ni bilo mogoče, da o tem ne bi spregovorili tudi znanstveniki. Abraham Maslow, psiholog, ki je v svojem delu kar najvišje ocenil človeški potencial, je precej raziskoval prav naravo in posledice izkušnje umirjene zavesti. Njegov analitični duh je razlikoval med dvema vrstama izkušenj, ki ju je imenoval »vrhunsko doživetje« in »plato doživetje«. Tu sta njegova opisa:

Plato doživetje je »… tih in veder, toda ne močno čustven, avtomatski odgovor čudežnemu, strašnemu, svetemu, združujočemu … Gotovo se lahko naučimo živeti na tak način. Pretvarjamo se, da smo priča, občudovalci tistega, kar bi lahko poimenovali jasna blaženost, kar nosi v sebi spoznanje, včasih pa ima tudi mero ravnodušnosti in brezbrižnosti … Manj močno plato doživetje se pogosto doživlja kot popolno uživanje in sreča. Primer za to je mati, ki ure in ure opazuje otroka, ki se igra, čudi, občuduje, sprašuje, kot da ne more verjeti lastnim očem …«

Še posebej je treba poudariti izraza »jasna blaženost« ter »čisto uživanje in sreča«, prav tako pa je treba povedati, da smo zdaj izstopili iz okvira same meditacije in prešli na izkušnjo vsakdanjega življenja. To pa niti ni tako odločilno, kot se morda zdi, saj mora biti izkušnja v meditaciji povezana z življenjem.

Ključna beseda za razumevanje tistega, kar se dogaja, če ta izkušnja traja, je: pričevanje – neocenjevanje doživetega, nevključevanje v smislu čustev in misli. »Spreminjamo se v pričo,« pravi Maslow, a priča ne sodi. Njena naloga ni, da misli in raziskuje. Biti priča namreč pomeni izstopiti iz meja svojega mišljenja ali stališč.

»Vrhunsko doživetje« je nekoliko drugačno. To je »… epizoda, življenjski trenutek, v katerem so vse naše moči združene na zelo učinkovit in prijeten način; to je trenutek, v katerem smo bolj integrirani in manj razpršeni, bolj odprti izkušnji, bolj izrazni in spontani, bolj kreativni in duhoviti, bolj zvesti sami sebi, trenutek, v katerem v popolnosti funkcioniramo, transcendiramo ego in nismo toliko odvisni od ›nižjih‹ potreb … V teh trenutkih človek na popoln način uresničuje svoj potencial in je bliže svoji esenci.« (Maslow, 1979)

Ta opis je izredno pomemben za razumevanje izkušnje umirjene zavesti, prav tako pa tudi za razumevanje tistega, kar prinaša meditacija. Maslow je na podlagi raziskav ugotovil, da imajo uspešni ljudje pogosto podobne izkušnje. Ljudje, pri katerih so takšna doživljanja pogostejša, utelešajo najvišje ideale človeštva, kot so ustvarjalnost, resnicoljubnost, senzitivnost, samozadostnost. Po oceni okolice ti ljudje več pozornosti namenijo notranjim, manj pa zunanjim lastnostim. Vrhunska doživetja imajo tudi terapevtski učinek. Ustvarjajo boljšo koordinacijo duha in telesa ter izboljšujejo odnos med osebo in njeno okolico. Po Maslowu doživljajo vsi uspešni ljudje, znanstveniki, umetniki, poslovni ljudje ali drugi, na kakršenkoli način izjemni ljudje, tako imenovane »vrhunske trenutke«. Več je teh trenutkov, boljši so dosežki takšne osebe, še pomembneje pa je, da se oseba počuti bolj »doma sama s seboj«. Zadovoljnejša je, dosega več in je srečnejša. Istočasno pa je prisoten tudi neobičajni občutek nepripadanja ali celo neobstajanja, toda ni neugoden, celo nasprotno – gre za občutek, da je vse natanko tako, kot mora biti.

Ko beremo opise vrhunskih in plato doživetij po Maslowu, ne moremo mimo občutka, da gre za nekaj zelo lepega in izpolnjujočega. Izkusiti »vrhunsko doživetje«, je nekaj, k čemur bi morali stremeti vsi in vzdihujoče upati, da se bo zgodilo tudi nam. Če pa proučimo izkušnje ljudi, ki meditirajo, lahko zaključimo, da jih meditacija neposredno spodbuja in celo zagotavlja na sistematičen način.

M. M., petdesetletna voznica tramvaja, je po treh mesecih prakse Integralne meditacije napisala: »Že nekaj dni potem, ko sem se naučila meditirati, so me precej manj skrbeli problemi. Nisem postala ravnodušna, ampak sem enostavno manj razmišljala o tem. Ko se je pojavil problem, sem ga rešila, kolikor sem mogla, potem pa sem se prepustila trenutku. Pri vožnji sem pazljivejša in nihče me ne more več vreči iz tira. V zadnjem času čutim, kako v meni raste zadovoljstvo. Včasih sem srečna samo zato, ker obstajam. Razveseljujejo me malenkosti in čutim se izpolnjeno.«

»Vrhunska doživetja«, kot jih je poimenoval Maslow, torej niso omejena na posebne trenutke. Lahko jih doživimo tudi pri vsakodnevnem delu.

Michael M. Delmonte (1984) opisuje proces meditacije kot tudi njene posledice v sklopu modela obdelave informacij. Pot do »vrhunskega doživetja«, ki se je tradicionalno imenoval »višje stanje zavesti«, je polna preprek, kot so vzorci navad in avtomatskega obnašanja, s katerim upravljajo nagoni, želje in privid, da je jaz ločen od ostalega sveta. Na meditacijo se gleda kot na sredstvo osvobajanja teh preprek v smislu, da je svet potem videti takšen, kot tudi zares je. Nekateri avtorji so ta proces poimenovali »deavtomatizacija«. Deikman (1984) trdi, da obstaja tako imenovani aktivni vzorec, ki je definiran s stanjem težnje do nečesa ali z usmerjenostjo proti cilju. Ta vzorec delovanja zavesti je verbalen in motoričen in vključuje kostnomišični sistem. Vzorec dovzetnosti in rahločutnosti pa je ravno nasprotno temu usmerjen navznoter in vključuje opazovanje procesa brez vnaprej sprejetih zaključkov in pričakovanj. Videti torej je, da proces meditacije ustvarja prav takšno dovzetno in umirjeno stanje duha.

Običajni način življenja, ki ustvarja stres, poteka po aktivnem vzorcu, proces meditacije pa se odvija po vzorcu dovzetnosti oziroma rahločutnosti. Po določenem času prakticiranja začne delovati obrazec dovzetnosti v vsakodnevnih aktivnostih in tako ustvarja protiutež »usmerjenosti k cilju« in zmanjšuje negativno delovanje stresa.





ZAVEST


Iz predhodnih poglavij je zelo očitno, da obstaja precej razlogov, zaradi katerih želimo razumeti, nato pa tudi prakticirati meditacijo, kakršenkoli že je ta proces (še vedno pravzaprav ne vemo, za kaj gre, kajne?). Kakorkoli obrnemo, z njim nam bo v življenju nekoliko bolje. In to si vsekakor vsi želimo.

Da bi stopili še en korak v smeri meditacije, se moramo poglobiti v področje, ki se lahko na prvi pogled zazdi abstraktno ali vsaj filozofsko. Če želimo meditacijo razumeti, se moramo najprej približati razumevanju pojma – zavest.

Zavest je tisto, kar smo. Zaradi nje vemo, da obstajamo. Svoje občutke, intelekt, misli in opažanja lahko razumemo kot vzbujanje zavesti. Ko je zavest aktivna, nastane določena izkušnja, ki mora biti sestavljena iz treh elementov: subjekta, objekta in nekega procesa med njima. Vedno oziroma v vsakem trenutku doživljanja obstajajo prav te tri komponente. Dejstvo, da na primer »jaz vidim cvet«, je pogojeno z obstojem subjekta – torej mene, objekta – cveta in zaznavnega procesa – gledanja in videnja. Ali pa »jaz mislim o poslovnem sestanku«. »Ponovno je prisoten subjekt, isti jaz, objekt je situacija sestanka, proces pa je mišljenje, s katerim jaz, torej subjekt, vpliva na objekt. Zamislite si lahko katerokoli »običajno« izkušnjo in vedno bodo prisotni ti trije elementi. Njihova skupnost namreč ustvarja izkušnjo.

Koliko vemo o subjektu kot delu vsake izkušnje? Objekti so nam vsekakor jasni. Obkrožajo nas različni dražljaji, nahajamo se v različnih situacijah; vse to so objekti našega zaznavanja in doživljanja sveta. Enako lahko trdimo tudi za procese zaznavanja. Enostavno mislimo, občutimo ali opažamo. Toda kaj je s subjektom? Očitno je, da o njem vemo najmanj, čeprav bi moral biti po logiki v tej trojici najpomembnejši. Razlog za takšno situacijo moramo poiskati v dejstvu, da ne znamo ločiti subjekta od preostalih treh elementov. Kdo ali kaj je ta jaz?

Vsekakor imamo težave pri odgovoru na tako enostavno vprašanje. Zelo hitro bomo zdrsnili v pojasnjevanje, ki opravičuje naše neznanje. Rekli bomo na primer, da je to kompleksno, saj je vsak posameznik različen, da smo oblikovani glede na družinsko situacijo ali glede na družbeno-socialne razmere, da moramo vprašanje »jaza« videti v luči kulturne, nacionalne ali religiozne klime itd. Seveda so vse to opravičila, s katerimi prikrivamo pomanjkanje najenostavnejšega vedenja o sebi – čiste in nezamegljene izkušnje sebe! Šele ko bomo to dosegli, bomo lahko govorili o lastni identiteti. Šele ko zares vemo, kdo smo, lahko v popolnosti razumemo tudi vse druge pogoje, ki so privedli do tega, da imamo kot oseba točno določene značilnosti. V tem smislu je dobro citirati Ericha Froma (1989):

»Vse dokler ne vzpostavim lastne identitete, vse dokler se popolnoma ne dvignem iz naročja, iz družine, iz spon rase in naroda oziroma z drugimi besedami: vse dokler v popolnosti ne postanem posameznik, svoboden človek, ne morem odvreči tega posamičnega in doživeti, da nisem nič drugega kot kapljica vode na grebenu vala, ločeno bitje za delček sekunde.«

Postati posameznik pomeni, da presežemo omejitve, vsiljene od zunaj in znotraj. V tem procesu bo imela odločilno vlogo izkušnja čiste zavesti, ki jo dosežemo z meditacijo. Res je, da proces resničnega odraščanja privede tudi do nasprotnega stanja, v katerem dojamemo, da je tudi ta »posamičnost« samo privid in da je resnična samo medsebojna povezanost, ki bi jo tradicionalni nauki poimenovali »stanje enosti«. Paradoksalno pa je, da ima tudi v tem procesu odločilno vlogo meditacija.

Že nekajkrat sem poudaril, da je izkušnja, dosežena z meditacijo, skoraj neopisljiva. Ne glede na to pa poimenovanja, na primer »čista zavest« in »zavest sama po sebi«, omogočajo, da vsaj zaslutimo, za kaj gre. Tudi v tej posebni meditativni izkušnji tako kot v vsaki morajo obstajati vsi trije elementi doživljanja: subjekt, objekt in njun medsebojni odnos, ki pa so v trenutku same izkušnje čiste zavesti eno. Zavest se namreč takrat ne nanaša na ničesar od zunaj, ampak je sama po sebi svoj objekt. Ker pa ni ničesar zunaj nje, prav tako ne obstaja potreba po procesu. »Zavest« sama po sebi zadošča, da spozna samo sebe. Na osnovi tega bi lahko rekli, da to niti ni spoznanje, ne gre torej za izkušnjo, ki bi jo lahko pripisali nekemu ločenemu subjektu. Enostavno je.

Brez neposredne izkušnje je lahko ta opis videti nerazumljiv. Gre za izolacijo subjekta. Zavest sama po sebi ni nič drugega kot naš »jaz«. Pri tem ne mislim na ego in osebnost, ki sta spremenljiva, ampak na to, kar mi zares smo – brez lupine, brez slojev, brez iluzij. Nekateri utemeljeno pravijo, da je zavest sama po sebi tudi naš »ne-jaz«. Toda to je le vprašanje točke gledišča, ko smo izstopili iz tega stanja, a v tem stanju se takšna vprašanja ne postavljajo, ker takšnih vprašanj niti ni.

Iskreno upam, da vam ti opisi ne bodo vzeli poguma. Včasih besede ne zadoščajo, da bi prikazale resničnost, ki je zelo enostavna. Meditacija bi morala biti po svojem smislu in definiciji zelo enostaven proces, sama izkušnja čiste zavesti pa tako ali tako predstavlja najenostavnejše stanje, v katerem smo lahko. Ne glede na to pa opisi zvenijo zelo kompleksno.



Preden preidemo na konkretno analizo samega procesa meditacije, to je procesa umirjanja mentalne aktivnosti, moram še enkrat poudariti, da takšna »čista zavest« predstavlja temelj našega obstoja. Na neki način – čeprav to ni popolnoma res, ker je stanje, o katerem govorimo, ves čas prisotno in nespremenljivo – jo lahko prav tako označimo kot cilj celotnega človekovega razvoja. V knjigi Dišeči sadovi duše je znani pesnik Halil Džubran navedel: »Namen vsega, kar obstaja je, da stremi izza tistega, kar obstaja.«

Preko meja, z druge strani znanega, onkraj obstoja samega, vse do mesta, kjer meje prostora in časa ne pomenijo ničesar in kjer je večnost sedanjega trenutka edina resničnost vredna omembe … Prav to stanje predstavlja osnovo naše vsakodnevne sreče, izpolnjenosti in končno tudi uspeha.

V knjigi Stvaranje sreće (Kezele, 2000) sem poudaril pet najpomembnejših značilnosti te izkušnje kot tudi njenih posledic.

1.  Sreča ali blaženost

Izkušnja zavesti same po sebi je v meditaciji zelo ugodna. Nobeno drugo zadovoljstvo se ne more meriti s kakovostjo tega ugodja. Če je trajno prisotno, pomeni, da se pogosto pojavlja tudi zunaj meditacije, predvsem v izkušnjah čudenja, radosti in svežine vsakega doživetja.

2.  Obstoj sam, zaustavljanje aktivnosti

Ko je izkušnja zavesti same po sebi trenutna, se izraža z občutkom brezčasnosti ali večnosti trenutka, ko je trajnejša, pa je rezultat izkušnja pričevanja (nevpletanje, nepresojanje); kot da opazujemo sebe in aktivnosti, v katere smo vključeni. V takšnih trenutkih je aktivnost izredno uspešna in precizna, celo do te mere, da je ne doživljamo kot »svojo«.

3.  Ustvarjanje

Trenutna izkušnja zavesti same po sebi pomeni ustvarjanje neskončnosti (stanje brez meja). V aktivnosti se ta izkušnja kaže s povečano ustvarjalnostjo, aktiviranjem sposobnosti, ki jih prej nismo uporabljali, kar spremlja občutek, da zmoremo vse in da nič ni nemogoče.

4.  Enostavnost

Izkušnja zavesti same po sebi je najenostavnejša oblika zavesti. Ko traja dlje, se manifestira kot nepresojanje, nedolžnost in sprejemanje sebe in okolice takšne, kot je, brez predsodkov, konstrukcij in vnaprej določenih stališč.

5.  Spontanost, lahkotnost, nenapornost

V doseganje izkušnje zavesti same po sebi ni vključen napor! Vsako takšno izkušnjo spremlja občutek lahkotnosti, če pa traja dlje, se ista lahkotnost prenaša na aktivnost. Manj se torej izčrpavamo, manj »delamo« in bolj se »igramo«.

Te značilnosti kažejo, da je izkušnja zavesti same po sebi v vsakodnevnem življenju koristna. Ni namreč omejena samo na duhovne dobrobiti. Gre za izkušnjo, ki še kako lahko najde mesto v sodobnem življenju. Res je, da imamo težave, ko želimo izraziti, kaj se pravzaprav dogaja, ko proces meditacije pride do svojega konca, vendar te težave obstajajo že od nekdaj. Ni torej neobičajno, da so prastari misleci skušali izkušnjo zavesti same po sebi ogrniti v mistične nazive, saj jim ni preostalo nič drugega. Bistvo stvarnosti je na nivoju izkušnje zelo jasno in razumljivo. Ko pa ga želimo pojasniti in opisati, naletimo na težave. Vseeno ga lahko izrazimo, in to na dva načina. Prvi način je – tišina. Karkoli rečemo o osnovnem stanju zavesti, h kateremu težimo pri meditaciji, bomo storili napako. Besede so omejene in z njimi preneseno vedenje je predmet tolmačenja. To resnico je izrazil Lao Tzu, ko je rekel:


»Tisti, ki ve, ne govori,

tisti, ki govori, ne ve.«

To se nanaša tudi na izkušnjo zavesti same po sebi. Ni je mogoče opisati. Če to poskušamo, smo obsojeni na paradokse in mogoče tudi na mističnost. To pa ne pomeni, da ne moremo opisati procesa, s katerim se ta izkušnja doseže. V naslednjem poglavju bomo obravnavali prav ta problem. Ugotavljali bomo, kako doživeti popolnoma umirjeno zavest in kaj pravzaprav meditacija je.





IN KONČNO, KAJ JE TO MEDITACIJA?


V duhu prej zapisanega o izkušnji zavesti same po sebi bom najprej namesto odgovora na vprašanje »kaj je meditacija?« odgovoril na vprašanje »kaj meditacija NI?«!

Danes poznamo številne tehnike, ki imajo v svojem imenu izraz »meditacija«, toda ko jih nekoliko bolje proučimo, se pokaže, da gre za popolnoma drugačne stvari. Niso namreč usmerjene na ustvarjanje popolnoma umirjenega stanja zavesti, ampak na ustvarjanje nekega določenega stanja zavesti. Popolnoma umirjeno stanje zavesti, zavest sama po sebi ali čista zavest zahteva poseben pristop.

V poglavju Ali veste, kaj ni … sem omenil dejstvo, da večina tehnik, ki jih ljudje danes imenujejo meditacija, pravzaprav uporablja metode koncentracije, kontemplacije, vizualizacije ali sugestije. Razlike med temi metodami so jasne in definicije, ki jih najdete v literaturi in na spletu, jih precej dobro opisujejo.

Da se spomnimo:

• koncentracija je usmerjanje pozornosti na neki objekt ali aktivnost,

• kontemplacija je pazljivo razmišljanje,

• vizualizacija je oblikovanje mentalnih vizualnih slik,

• sugestija je vpliv na telesno ali mentalno stanje z mislimi ali koncepti.

Ko pa smo iskali izraz »meditacija«, smo naleteli na težave. Sodeč po splošnem prepričanju, se meditacija enostavno enači s kontemplacijo ali koncentracijo, včasih pa z vizualizacijo in sugestijo.

To očitno ne more biti res, saj končno niti ena od teh metod ni usmerjena na prenehanje aktivnosti, ampak gre zelo pogosto za intenzivno in zahtevno aktivnost (koncentracija in vizualizacija sta pogosto zelo naporni).

Očitno je, da prenehanja aktivnosti ne moremo doseči z njenim povečanjem!

Prav tako pa je očitno, da se lahko prenehanje aktivnosti doseže natanko tako – s prenehanjem aktivnosti!

In tako smo prišli do uvida, ki je tako očiten in jasen, da je s svojo enostavnostjo zmedel generacije iskalcev resnice in duhovnega miru.

Meditacija je proces postopnega umirjanja, nato pa prenehanje mentalne aktivnosti.

Lepo bi bilo, če bi avtorji Webstrovega in drugih slovarjev uvrstili to definicijo v skupni fond človeškega znanja. Brez nje nam ostane samo pojem in velika praznina zaradi neznanja o tem, kaj pomeni.

Meditacija je torej umirjanje mentalne aktivnosti. Umirjanje ali prenehanje pa ni aktivnost. Sledi še eno pomembno spoznanje o naravi meditacije: če se nekaj preneha, je napačno vprašati, kako se to dela! Meditacija se ne dela, saj je prenehanje delovanja!

Sliši se enostavno in v bistvu je prenehanje delovanja res najenostavnejša stvar na svetu. Ne potrebujete nobenih sposobnosti, znanja, okoliščin – enostavno prenehate delati, kar trenutno delate, in to je to.

Prav zares ne bi bilo treba povedati skoraj ničesar več! Če lahko sedete in postopno prenehate delati karkoli – to pa vključuje tudi vašo mentalno aktivnost – se bo proces umirjanja dejavnosti oziroma njeno prenehanje imenovalo meditacija. Tisto, kar ostane, ko je proces zaključen, lahko poimenujemo različno – od jazstva do ne-jazstva, od polnosti do praznine, od »stanja joge« do »božanske navzočnosti«. Poimenujte to, kakor želite, saj se s tem nič ne spremeni. Ni več pomembno, saj je meditacija izpolnila svoj smisel.

V tem trenutku smo odstranili vsaj eno tančico megle neznanja: dognali smo, da je meditacija umirjanje mentalne aktivnosti.

In zdaj bi vi lahko rekli: »Odlično! To pomeni, da se samo usedem in nič ne delam … In to bo meditacija?«

Poskusite.

Dajte, poskusite!

Sedite, zaprite oči in ne delajte ničesar.

Ali lahko?

Mirno sedite, toda ne morete umiriti misli, kajne?

Ali je videti, kot da norijo, prihajajo in odhajajo po svoji volji, kot da nikoli ne bodo prenehale?

Če tako občutite, vaša izkušnja potrjuje izkušnje milijonov tistih, ki so se skušali znajti v stanju ne-aktivnosti, a jim to zaradi nekaterih neobičajnih razlogov ni uspelo.

Toda morali bi. Prenehanje aktivnosti bi moralo biti enostavno. Kaj se tu lahko naredi? Samo preneha se delati.

A ponovno je videti, da ne gre.

Pa recimo to takole: meditacija je naraven proces, ki ga zna vaš um opraviti brez kakršnihkoli problemov, toda tako kot v primeru drugih naravnih procesov se morajo ti na neki način kultivirati. Povedano drugače: tudi naravne sposobnosti se morajo razviti, naučiti.

Hoja je naravna sposobnost, toda če bi odrasli z živalmi, ne bi nikoli videli, kako hodi odrasel človek, in vas nihče ne bi spodbujal, da bi hodili, tega ne bi počeli. Morali bi se rehabilitirati oziroma habilitirati – usposobiti za nekaj, kar je naravno, toda tega se niste naučili takrat, ko bi se morali.

Večina nas je odraščala v družinah, v katerih se ne ve, kaj je meditacija, in v katerih se meditacija ni nikoli prakticirala. Nihče nam ni govoril o tem, niti nam ni praktično pokazal, kako se to dela. Po drugi strani pa so nas poučevali o vrednotah mentalne aktivnosti, razmišljanja in koncentracije. Polnili so nam um z množico informacij in prikazovali potrebo po napornem učenju (torej po mentalni aktivnosti). Vse, ampak prav vse v našem otroštvu in kasneje kaže na potrebo in vrednost mentalne aktivnosti. O prenehanju te aktivnosti pa niti besedice.

A se zdaj čudite, da imate težave z burjo misli v svojem umu? Ne čudite se! Drugače ne more biti.

Dobra novica je, da ste naleteli na to knjigo in zdaj veste, kaj je meditacija (umirjanje mentalne aktivnosti). Tega še niste izkusili, toda druga dobra novica je, da se to lahko popravi na relativno enostaven način. To veščino se lahko naučimo, sicer ne s knjigo, kot sem vam pojasnil, vas bo pa knjiga vsaj pripravila in ko bo prišel čas za to, bo vaša izkušnja lahka in enostavna.

Raziskovanje narave dobre meditacije nas je pripeljalo do prepreke – um se na videz ne želi umiriti sam od sebe. Da bi se to zgodilo, se moramo nekaj naučiti.

Toda kaj?





OPICA ALI ČEBELA?


Kako umiriti svoj um? Kako odstraniti iz njega vse aktivnosti in najti notranji mir? Če bi zdaj to poskušali in bi si rekli, da ne boste razmišljali o ničemer, verjetno ne bi uspeli. Vaš um bi se napolnil z nepotrebnimi mislimi, ki bi vas motile. Občutili bi nemir in ne umirjenosti. Potrebujete tehniko, s pomočjo katere boste pri tem uspešni.

V prastari Indiji, izvoru številnih tehnik, katerih cilj je sproščanje, umiritev pa tudi razvoj zavesti, sta obstajali dve šoli, ki sta imeli različen pristop do problema, kako umiriti um. Ena je um primerjala z opico, druga pa s čebelo.

Izkušnja vsakega človeka je, da je um nemiren. Naša zavest se z lahkoto napolni z mentalnim hrupom. Pozornost skače z ene stvari na drugo kot nemirna opica.

Prva šola je menila, da se mora um umiriti s silo, disciplino. Če torej želimo umiriti opico, moramo skočiti za njo na drevo, jo ujeti, potem pa jo na silo držati na enem mestu. Za to aktivnost seveda potrebujemo napor in veščino. Četudi ujamemo opico, pa ta v tem položaju ne bo srečna, upirala se bo in ves čas bežala. Mi moramo biti vztrajni in jo zadrževati na istem mestu, čim dlje je mogoče. Predstavniki te šole so govorili, da se bo um enkrat discipliniral in postal miren. Treba se je samo oborožiti s potrpežljivostjo in vztrajnostjo in cilj bo dosežen.

Seveda je takšen pristop zelo zahteven. Iz njega so se rodile naporne, izčrpavajoče tehnike, ki so uporabljale koncentracijo. Pri koncentraciji gre za to, da svoj um prisilimo, da je miren. Prakticiranje koncentracije je težko, saj zahteva izjemen napor in močno voljo.

To so bile konkretno tehnike, ki so priporočale usmerjanje pozornosti na neki zunanji predmet, na primer na konico svinčnika, zrno riža ali plamen sveče. Včasih je lahko bil to tudi objekt znotraj nas. Osredotočenje na neko sliko ali določeno misel. Da pa bi vsaj malce ublažili napor, potreben za koncentracijo, so se iz tega načela razvile tudi tehnike vizualizacije oziroma predstavljanje nekega ugodnega prizora, ki nas sprošča in umirja. Ne glede na to pa se tudi v tem primeru uporablja tehnika koncentracije.

Druga šola je predlagala drugačna načela. Njeni predstavniki so se strinjali s prvimi, da um tava, toda so hkrati trdili, da je podoben čebeli in ne opici. Kakšna je razlika med tavanjem opice in tavanjem čebele? Opica je razigrana in nepredvidljiva, čebela pa leta sem in tja z določenim namenom. Glede na drugo šolo tavanje uma torej ni nesmiselno, ampak ima neki pomen. Če bi odkrili smisel, čemu um bega, bi ga lahko bolje razumeli, če bi mu pomagali doseči namen, pa bi ga lahko celo umirili.

Odgovor na ključno vprašanje o namenu beganja uma najdemo v širšem okviru smisla življenja. Smisel in namen življenja, če kaj takega sploh obstaja, je, kot so trdili predstavniki druge šole, širjenje sreče. Mi vedno težimo k tistemu, kar je za nas prijetnejše in lepše. Želimo biti srečnejši in zadovoljnejši. Ta naravna nagnjenost se kaže na vsakem nivoju življenja. Naš um na primer enostavno išče točko večjega ugodja. Ne bega brez razloga, ampak išče, kar ga bolj privlači.



In če res malce razmislimo o tem, kako se obnašamo, bomo videli, da je ta predpostavka resnična. Če moramo svojo pozornost usmeriti na nekaj, kar nas ne privlači, moramo za to vložiti napor. Po drugi strani pa usmerjanje pozornosti na privlačno področje sploh ni težko in se zgodi samo od sebe.

Prva značilnost izkušnje zavesti same po sebi, ki sem jo navedel v prejšnjem poglavju, je bila sreča ali blaženost. Izkušnja umirjene zavesti je zelo prijetna. To pomeni, da bi se morali v toku procesa umirjanja mentalne aktivnosti samo prepustiti naravnemu nagnjenju uma, da išče področje večje sreče in večjega ugodja, nič drugega!

Dobro, zdaj vemo, da je meditacija kot proces umirjanja mentalne aktivnosti pod vplivom naravne nagnjenosti uma, da išče točko večjega ugodja.

Preučimo ta proces še podrobneje.





SAMO EN NAČIN


Meditacija je edinstven proces. Če gre zares za meditacijo in ne za kakšno drugo tehniko, potem gre vedno za en in edini postopek: umirjanje mentalne aktivnosti. Na koliko načinov lahko prenehate nekaj delati? Samo na en in edini način! Enostavno prenehate delati.

Neko dejavnost lahko po drugi strani izvajate na milijon različnih načinov. Ko na primer tečete, lahko to izvajate počasi ali hitro, dvigujete kolena ali ne, tečete po prstih ali petah, dihate skozi nos ali skozi usta … Obstaja tisoč različic teka, toda ko prenehate teči, to storite samo na en način: prenehate!

Enako je tudi z mentalno aktivnostjo. Pravzaprav niti ne potrebujete neke posebne tehnike. Prenehajte in to je vse. To je zelo enostavno. Prav tako kot je teči težje kot stati, tako je tudi misliti težje kot meditirati! Prenehanje neke aktivnosti ne bi smel biti problem.

In znova: v tem primeru je problem ravno to! Kako to pravzaprav storiti?

Eden najstarejših virov znanja o meditaciji je spis, ki se imenuje Joga sutre in ga pripisujejo modrecu Patanjaliju. Na samem začetku govori o »stanju joge«, ki ga opisuje kot »ne-vzbujeno zavest« brez »vrtincev«, kot slikovito pravi. Zanj je joga pojem, ki se sklada s »čisto zavestjo« ali »zavestjo samo po sebi«, kot smo jo opisali mi.

Na vprašanje, kako priti do tega stanja, Patanjali odgovarja: »s prepuščanjem naravnemu ustvarjalnemu procesu« (1: 23). Čeprav se sliši abstraktno, gre pravzaprav za to, da ničesar ne delamo sami, ampak pustimo, da narava dela za nas. Ta del smo potrdili v prejšnjem poglavju, ko smo pojasnili »čebeljo« naravo uma, ki išče točko večjega ugodja.

Ali to pomeni, da moramo biti v meditaciji pasivni? Moramo samo sedeti in ničesar ne delati? Na neki način to drži, vendar pa ima meditacija, kjer ne delate nič, ampak samo na primer pustite duhu, da tava, svoje resne pomanjkljivosti.

Prvič: ljudje so nagnjeni k temu, da začnejo spontano opazovati svoje misli. Na ta način razcepijo svojo pozornost in namesto joge (mimogrede: prevod tega izraza je »povezovanje« ali »skupno delovanje«) dobijo ločevanje. Če vprašate mene, je opazovanje lastnih misli in notranjih doživetij precej shizofren postopek in ga ne bi priporočal. Vsaj ne, kar se tiče meditacije. V smislu introspekcije ima morda celo neki pomen (zaradi kontemplacije), kar pa se tiče meditacije, je brez pomena – ne bo privedel do umirjanja mentalnih procesov.

Drugič: naša zavest je zelo močan generator energije in ustvarjalnosti, še posebno v svoji globini. Njeno moč opisuje Patanjali v tretji knjigi Joga suter, kjer prikazuje sposobnosti v nas, in pojasnjuje, kako jih lahko prebudimo. Proces tega bujenja je prav tako tehnično mogoč (in zastopan v vrsti naprednih vaj v programu Integralne meditacije). Pravzaprav ves čas poteka v nas. Odgovoren je za naše ustvarjalne ideje, nove zamisli in intuicijo. V svojem bistvu je podoben programiranju računalnika. Odvisno od programske opreme, ki ste jo uporabili, bo računalnik izvajal določene operacije. Če veste, kaj delate, je to odlično!

Če pa tega ne veste in to delate naključno, kakor pač naleti, v svoj »računalnik« vnašate vrsto neznanih ukazov! V najboljšem primeru se razen belega šuma ne bo zgodilo ničesar, v najslabšem primeru pa se lahko zgodi karkoli.

Ljudje, ki prakticirajo pasivno opazovanje ali prepuščanje mislim, nezavedno sprožajo procese, ki so lahko zelo močni. Niti duh niti telo običajno nista pripravljena nanje, zato takšen postopek ni priporočljiv.

Namesto tega Patanjali (v sutri 1: 27) svetuje uporabo »trzaja misli« ali pranave. Prepuščanje naravnemu toku zavesti je samo del postopka, drugi del je pranava nekega določenega zvoka (besede ali misli).

Izraz pranava je na Zahodu relativno neznan. Običajno ga povezujejo z besedo OM ali AUM, a tudi z nekim neobičajnim, toda splošno sprejetim zaporedjem misli, z izrazom mantra.

Večina ljudi je že slišala, da se pri meditaciji in drugih mentalnih vajah uporablja mantra. V glavnem predpostavljajo, da gre za neznane besede v sanskrtu, hindujske molitve ali neko drugo mistično zaklinjanje.

Eden največjih predsodkov in zgrešenih pojmovanj o pravilni meditaciji pravi, da je meditacija »mantranje«.

»Mantranje« lahko opišemo kot neskončno ponavljanje mantre (ali gre za določeno število ponovitev). Se vam zdi, da je to videti kot recept za umirjanje mentalne aktivnosti? Se bo mentalna aktivnost umirila, če imate nalogo, da mantro ponavljate v neskončnost? Ne bo se, to je jasno. Mentalna aktivnost bo velika – sestavljala jo bo mantra, ki jo intenzivno ponavljate.



Prišli smo torej še do enega gotovega zaključka: mantranje ni meditacija!

Iz tega razloga, a tudi zaradi dejstva, da je izraz mantra dokaj zlorabljen in si vsak razlaga po svoje, kaj mantra predstavlja, kaj pomeni in čemu služi, se v svojem pristopu držim izvornega izraza – pranava. Omenja ga Patanjali in ga jasno definira. Popoln pa je tudi za razlago, kako in zakaj poteka proces meditacije.

Pranavi je posvečeno naslednje poglavje, to bomo pa sklenili z ugotovitvijo, da se v procesu umirjanja misli, torej pri pravilni meditaciji, uporablja sredstvo oziroma »vozilo« misli, in to na točno določen način, enostaven, toda delikaten. V meditaciji ima torej pranava pomembno vlogo, če le tehniko »prepuščanja naravnemu ustvarjalnemu impulzu« dodobra obvladamo.





PRANAVA – ENERGIJA ZVOKA


Razen če niste naravno nadarjeni, se boste morali naučiti pravilno meditirati v osebnem stiku, z osebo, ki ne samo ve, kako se to dela, ampak ima tudi določene veščine poučevanja. Drugi pogoj je pomemben zaradi lažjega in učinkovitejšega prenašanja znanja.

Eden od razlogov je sam postopek, ki ga je nesmiselno opisovati, prav tako kot je nesmiselno opisovati proces dihanja ali hoje. Ti postopki so enostavni, toda najbolje oziroma celo edino mogoče je, da se zgodijo sami od sebe. Sam postopek meditacije in uporabo sredstva zanjo se je torej najbolje naučiti v živo, osebno, z inštruktorjem.

Toda vrnimo se k pranavi, ki je za vse zelo zanimiv vidik prakse pravilne meditacije.

Izraz pranava, ki ga je uporabil Patanjali, da bi opisal sredstvo za pravilno meditacijo, je sestavljen iz dveh besed: pranava ›energija‹ in vak ali vač ›govor‹. Z drugimi besedami je pranava »energija govora«!

Pranava ne vsebuje pomena, ne služi komunikaciji neke lingvistične vsebine. Je čisti zvok, vibracija brez pomena, toda z določenim delovanjem. To pa mora biti očitno takšno, da ustreza procesu umirjanja mentalne aktivnosti in je istočasno prilagojeno posamezniku, ki je v tem procesu.

To pomeni, da se boste skupaj s pravilno meditacijo naučili tudi svojo pranavo. »Vibracija« vsakega človeka je posebna, edinstvena. Kot pranavo – obliko zvoka – je v meditaciji najbolje uporabljati zvok, ki je že v nas in je zato za nas naraven. Malce kasneje se bom vrnil na način izbire tega zvoka v Integralni meditaciji.

Različne šole in tehnike meditacije – četudi sledijo izvornemu napotku o doseganju stanja umirjene zavesti, to je joge – uporabljajo različna sredstva za meditacijo. Nekatera med njimi so univerzalna, druga pa imajo na žalost pomen (in s tem odstopajo od pomembnega Patanjalijevega napotka o »obliki brez vsebine«). Zanje lahko zato rečemo, da uporabljajo mantro in ne pranavo.

Tehnike, ki razumejo osnovno načelo gibanja duha v notranjost, ampak uporabljajo univerzalne mantre (na primer OM ali SO HAM), niso popolnoma prilagojene posamezniku. Nekatere sodobne variante (na primer Benstonova relaksacijska reakcija) omogočajo uporabo kateregakoli zvoka, torej besede po izbiri, od izmišljenih besed do besed z lepim pomenom, kot je »Ljubezen«, ali celo imena bogov (glede na pripadnost neki religiji). Enako velja tudi za tehnično pravilno zahodno metodo krščanskega porekla z imenom »oblak nespoznanega«. Tudi ta se spotakne ob vprašanju uporabe sredstva za meditacijo, ker dopušča, da ima to neki pomen.

Nekatere šole in učitelji meditacije, še posebej tisti, ki temeljijo na tradiciji, enostavno vzamejo iz tradicije »sveta imena«, običajno so to imena božanstev. Včasih nas tudi prepričujejo, da ni tako, čeprav na koncu izpade, da je. Zahodnjaki namreč teh besed ne poznajo in s tem se zadovolji kriterij pranave (vsaj za zahodnjake), toda zanemarjeno je vprašanje individualne prilagoditve, odpira pa se tudi problem kulturološke ali celo religiozne manipulacije.

Kaj torej storiti? O mantrah, še posebej pa o pravilnih sredstvih za meditacijo, o pranavah, ne vemo ničesar, toda očitno je, da obstajajo precejšnje razlike v poučevanju.

Celo Patanjali v svojem spisu ne nudi podatkov o pranavah, temveč poda zgolj splošno načelo (uporaba oblike oziroma energije besede, ne pa vsebine, ki jo nosi).

Očitno smo se znašli na neznanem področju in v nezavidljivi situaciji. Iz nje imamo nekaj možnih izhodov. Prvi je, da enostavno odmahnemo z roko in razglasimo celotno zgodbo o pranavi kot nepotrebno. Drugi je, da sprejmemo neko tradicionalno poučevanje kot pravilno, toda potem se moramo na osnovi svojega nepopolnega znanja odločiti, katero med več stotimi je to. Tretji je, da skušamo znanstveno potrditi ali zavreči idejo o potrebi pravilne pranave v meditaciji. In četrti je … skušati odkriti znanje o pranavah z lastnim uvidom, z odhodom na mesto, kjer je znanje prvotno nastalo.

Ni težko uganiti, po kateri poti sem se odločil iti pred več kot dvema desetletjema. Tega seveda ne bi mogel, če ne bi imel že predhodnih izkušenj. Podvig se je izkazal za lažjega, kot se je zdel na prvi pogled. Njegov rezultat je Integralna meditacija – moja osebna izbira »najboljšega« od vsega ponujenega.



Še enkrat mi ob vsem spoštovanju drugačnih izbir dovolite, da vam na kratko opišem osnovne ideje, ki stojijo za izbiro pravilne pranave, a tudi za samim postopkom poučevanja.





VPRAŠANJE POUČEVANJA


V želji, da analitičnemu umu nudimo svobodna sporočila in odprt pristop do vsega znanja, včasih pozabimo na zakone duha. Vprašanje načina poučevanja meditacije lahko postane kamen spotike pri znanstvenem razumevanju tega postopka. Navadili smo se na znanstveno metodologijo, kjer svobodno spreminjamo spremenljivke in preverjamo rezultate naših raziskav, vendar se zavedamo, da se takšen postopek težko uporablja v družbenih znanostih, v psihologiji ali medicini pa bi lahko bil poguben. Človeka ne moremo preiskovati tako, kot preiskujemo stroj, niti ne moremo k njemu tako pristopiti.

Pri psihološkem delovanju, kot je meditacija, so nadalje v igri razni dejavniki in ne samo mehanični proces uporabe določene tehnike. V takšnih primerih je lahko za uspeh ključen pristop osebe, ki se uči meditirati, še bolj pa pristop osebe, ki poučuje.

Omenil sem že, da obstajajo določeni problemi glede znanstvenih raziskav meditacije. Eden je tudi ta, da razne tehnike meditacije nimajo usklajenega pristopa. Še manj je raziskav, ki bi dognale, kako različni načini poučevanja vplivajo na uspeh meditacije. Eden redkih takšnih poskusov je raziskovanje dr. Patricie Carrington (1978). Ta psihologinja je poskušala določiti standardizirano obliko klinične meditacije, ki bi odpravila napake in redundanco, nastalo zaradi različnih pristopov psihologov oziroma inštruktorjev. Ugotovila je, da lahko na uspeh meditacije vplivajo različni dejavniki, kot so pričakovanje kandidata, vpliv skupine, ki se z njim uči meditirati, ritualiziran način poučevanja, karizmatični učitelj in celo plačana ali neplačana šolnina za tečaj.

Precejšnje vprašanje pa je, ali je v znanstvenem smislu mogoče izločiti spremenljivke, ki so kritične. Četudi bi pri tem uspeli, pa vseeno ne bi dobili prave slike, saj meditacija ni kot tableta ali kak drug materialni dejavnik. Spremembe v sistemu duh/telo so lahko obsežne, pri odpravljanju stresa pa lahko postopno spremenijo prepričanja, ki jih ima praktikant. Obstaja tudi verjetnost, da bo dolgotrajna praksa spodbudila drugačne navade in bolj zdrav način življenja. Znanstveniki bi se torej lahko upravičeno vprašali, koliko vsi ti dejavniki vplivajo na začetni uspeh meditacije. Bi bila meditacija uspešnejša, če bi jo na primer poučevali v sklopu nekega sistema prepričanja ali samo kot tehniko samopomoči? Je bolje za osebo, da ima podporo skupine, in kako ločiti delovanje te skupine od delovanja same meditacije? Takšna in podobna vprašanja še vedno čakajo na odgovore.

Patricia Carrington je svoje ugotovitve prelila v Priročnik za inštruktorje klinično standardizirane meditacije (1979). Ta podatek omenjam zaradi zanimivega dejstva, da so predstavniki številnih starih tradicij, ki so poučevale meditacijo, prav tako vztrajali pri standardnih in preverljivih postopkih poučevanja. Ker pa v tistem času ni bilo znanstvene misli v smislu, v katerem obstaja danes, so se standardni postopki izvajali v okviru strogih in celo ortodoksnih tradicij. Zaradi zaščite pravilnosti postopkov poučevanja je veliko šol znanje o meditaciji skrivalo. Čeprav je to na videz nasprotno znanstvenemu postopku, pa cilj in namen skrivanja in strogost pri upoštevanju določenih standardov poučevanja popolnoma ustrezajo zaključkom, ki jih je izpeljala Carringtonova! Če namreč preveč spremenljivk prepustimo naključju ali individualni veščini inštruktorja, se lahko učinkovitost same meditacije precej zmanjša.

Ne glede na to, ali nam je všeč malce mistična skrivnostnost učiteljev starega kova ali sledimo najnovejšim raziskavam, ki kažejo na potrebo standardiziranega postopka, da bi se zajamčil uspeh prakse, je rezultat isti: postopek poučevanja je prav tako pomemben kot postopek meditacije!

V tem sklepu se skriva odgovor na vprašanje, zakaj se meditirati ne moremo naučiti iz knjige. Ne smemo pa prezreti niti dejstva, da obstajajo individualne razlike, ki jih mora inštruktor upoštevati. Ena takšnih, ki je zelo pomembna tudi pri Integralni meditaciji, je izbira »sredstva« za meditacijo, torej pranave.

Precej pomemben dejavnik pri poučevanju meditacije je tudi interakcija med inštruktorjem in praktikantom. Ta odnos lahko spodbudi ali zatre delovanje meditacije. Inštruktorjev nastop, izkušnje, znanje in upoštevanje pravilnih postopkov ob pravem času so izjemno pomembni za učinkovitost meditacije.

Danes vemo, da ima človeški duh zelo veliko moč. Placebo in nocebo učinka sta pojava, ki ju ne smemo zanemariti. Ne želim reči, da je učinek meditacije odvisen izključno od sugestije ali zaupanja, ki ga ima kandidat do inštruktorja, toda določena karizma osebe, ki poučuje, ali vsaj »ujemanje karakterjev« med njo in kandidatom ima lahko zelo ugoden vpliv.

Eden od dejavnikov tega medsebojnega odnosa je tudi dejstvo, da inštruktor izbere pranavo za kandidata. Ta postopek je v nasprotju s tradicionalnim pristopom, ki daje možnost, da si kandidat pranavo izbere sam. Kolikor mi je znano, raziskava, ki bi potrdila ali ovrgla tradicionalni način, ne obstaja.

Enako bi lahko trdili tudi za izbiro pranave. Nekateri raziskovalci, na primer Benston (1975 in 1984), so skušali dokazati, da je samo sredstvo za meditacijo (mantra v njegovi terminologiji) nepomembno. S svojimi kandidati so izvajali meditacijo ob pomoči naključno izbranih, nesmiselnih zlogov (očitno so se tudi takrat pojavili ugodni učinki meditacije, vendar so bili kratkotrajni, saj kandidati po opravljeni raziskavi omenjene prakse niso nadaljevali). Vprašanje namreč je, ali bi uporaba katerekoli besede ali zvoka učinkovala na dolgi rok.

Znanje o zvokih in njihovem delovanju na ljudi je zahodni civilizaciji povsem nepoznano. Po drugi strani pa so vzhodne tradicije, kot je indijska, imele – ali so vsaj trdile, da imajo – obsežno in globoko znanje o zvokih človeškega glasu in povezanosti pomena in oblike v besedah človeškega jezika. Ker menim, da je vprašanje izbire pranave pomembno, mi dovolite, da na kratko opišem osnovne ideje, ki stojijo za takšno izbiro.

Prva ideja je zelo splošna, toda pomembna. Pravi, da se »vesolje odraža samo v sebi« oziroma vsak, tudi najmanjši delček vesolja vsebuje informacije o vsem. Sodobni znanstveniki bi to poimenovali hologramsko vesolje. Hologram je slika predmeta, dobljena z uporabo koherentne svetlobe. Njegova značilnost je, da vsak, tudi najmanjši delček te slike vsebuje celo sliko.

Čeprav se sliši neverjetno, bi to prevedeno v prakso pomenilo, da lahko iz predmetov ali pojavov, ki so vam najbližji, izveste vse, kar želite, o vsem, kar obstaja! Ko torej mistične in duhovne tradicije pravijo »znanje je v nas«, imajo prav, in to dobesedno.

Druga ideja se glasi, da obstaja en vir vsega, kar obstaja. To se lahko sliši filozofsko (če ta vir poimenujemo bistvo) ali religiozno (če ga poimenujemo Bog), toda popolnoma se sklada z usmeritvijo sodobne znanosti (ki bo ta vir vsega, kar obstaja, morda poimenovala polje enosti).

Če hitro povežemo prvo in drugo osnovno idejo, ugotovimo, da je ta vir povsod, torej tudi v nas. Toda pojdimo naprej.

Tretja ideja pravi, da so vse spremenljive oblike, ki so dostopne v vesolju okrog nas, neka vrsta vibracije tega edinega vira – kot žica, ki vibrira, ali morje, ki valovi. Pojavne oblike so vibracije ali valovi, kar vibrira, pa je izvor vsega, kar obstaja. Znanstveniki vam bodo danes večinoma potrdili, da je sodobna slika vesolja zelo blizu opisani – vse v vesolju je vibracija osnovnega polja, ne glede na to, kako ga poimenujemo.

Subatomarni »delci« niso delci, ampak polja energije – nihaji in frekvence. Atomi so prav tako nihanja, enako kot tudi molekule, ki nastajajo z njihovim povezovanjem. Vsi predmeti, ki jih vidimo okoli sebe, so v svoji osnovni obliki vibracije. To se nanaša tudi na živi svet, rastline, živali. In seveda – to se nanaša tudi na ljudi!

Ko se soočite s svetom, ki ni svet trdnih predmetov, temveč svet vibracij, lahko v tem vidite abstraktne matematične oblike (kar popolnoma ustreza opisu tistega, kar nas obkroža) ali glasbo, polno harmonije in kontrapunkta (tudi to ustreza opisu sveta okoli nas).

Vi in jaz smo torej samo vibracija v ogromni in nedojemljivi glasbi vesolja! Smo samo majhen niz števil in simbolov v nerazumljivi enačbi, ki se imenuje življenje!

Preden vas ta misel popelje predaleč, se moramo vrniti na našo temo, in to je meditacija. Se spomnite, da smo jo definirali kot »proces umirjanja mentalne aktivnosti«. Zdaj smo dognali, da smo vibracija. Umirjanje aktivnosti je umirjanje in prenehanje vibracij. Katerih vibracij? Vaših, kar vi ste.

Najboljši pristop k pravilni meditaciji je torej začeti vibracijo, ki vas predstavlja. To je sredstvo za umirjanje. Sredstvo za umirjanje aktivnosti namreč ne more biti nič drugega kot prav to.

Če se zdaj spomnimo vsega, kar smo povedali o pranavi, potem je zaključek jasen: pranava je zvok, vibracija, ki nas izraža – to smo mi, zato je v procesu meditacije najbolje uporabljati pranavo.

Zamislite si to takole: če bi vse vaše zvoke, nihanje vseh atomov in električnih impulzov, ki tečejo po vašem sistemu duh/telo, slišali kot en zvok, bi slišali svojo pranavo – obliko, zvok, besedo brez pomena, ki je najprimernejša za pravilen proces meditacije!

Večina ljudi, razen v izjemnih okoliščinah, pa ni sposobna slišati zvoka, ki ga proizvajajo. Da bi to zmogli, potrebujejo nekoga, ki to sliši ali zna z neko drugo metodo, morda matematično (to je namreč drugi način gledanja na vesolje, ki vibrira), priti do njega.

Vse od popolnoma psiholoških in praktičnih razlogov za obstoj »učitelja meditacije« oziroma sodobnemu svetu sprejemljivejšega »inštruktorja« do dejstva, da je izbira pranave subtilen in zahteven proces, kaže na potrebo po pravilnem poučevanju oziroma učenju na pravilen način.

Upam, da vam bo vse to pomagalo pri dojemanju ne samo procesa meditacije, temveč tudi razlogov, zakaj morate paziti, kadar sprejemate trditve nekaterih šol »meditacije« v zvezi z njihovimi mantrami ali drugimi »pomagali«, ki morda sploh nimajo nobene zveze s pravilno meditacijo, ampak skrivajo za sabo neke druge namere njihovih ustanoviteljev.

V naslednjem poglavju pojasnjujem, kako so vse tri ideje, o katerih smo govorili (vesolje se odraža samo v sebi, obstaja en izvor vsega, kar obstaja, in vse, kar obstaja, je vibracija tega izvora), uporabljene v Integralni meditaciji glede na izbiro pranave. Prav tako pa navajam vse praktične detajle učenja te tehnike.





INTEGRALNA MEDITACIJA


Prva ideja – vesolje se odraža samo v sebi – omogoča, da o nekem pojavu sklepamo iz kateregakoli drugega pojava. Sliši se mistično, ampak je pravzaprav zasnovano na matematiki. Ena od različic te ideje je star indijski rek: »Kakršen je makrokozmos, takšen je tudi mikrokozmos.« Če se vam zdi znano, je to zato, ker ste verjetno že velikokrat slišali krščanski rek: »Kakor na Nebu, tako tudi na Zemlji.«

V praksi to idejo realiziramo z izračunavanjem slike neba v trenutku nastanka nekega pojava. V smislu človeka je to trenutek in rojstni kraj neke osebe. Sliko neba lahko matematično izračunamo, veščina, ki se imenuje Džjotiš (Jyotish), pa nam omogoča, da jo izrazimo v obliki neke formule. Če je izražena s človeškim glasom, postane ta formula zvok ali pranava.

Do teh formul nisem prišel na prav enostaven način. Znanje o tem se je namreč v glavnem izgubilo ali je izkrivljeno do neprepoznavnosti. Vse, na kar sem se pri tem opiral, je bilo jasno razumevanje, da lahko do znanja pridemo znotraj sebe, na nivoju lastne zavesti (to je druga ideja iz prejšnjega poglavja – en izvor vsega, kar obstaja, in ta je povsod). Za spoznanje načina izračunavanja pranave ni druge razlage kot neposreden uvid. To pomeni, da sem zapustil področje, s katerim se znanost sploh želi ukvarjati.

Poleg matematičnega vzorca uporabljam tudi interakcijo z osebo, ki se uči meditirati. Tu se dogajajo določeni, imenujmo jih »intuitivni procesi«, kjer se »posluša« zvok, ki ga ustvarja oseba. Za nekaj takega je treba imeti precej izkušenj, znanja in prakse.

Vse to opravlja inštruktor ali učitelj meditacije. Ta postopek je precej bolj kompleksen in bolj odgovoren od najpogosteje popolnoma mehaničnih izbir sredstev za meditacijo, ki ne upoštevajo edinstvenosti vsakega človeka. Na ta način, ne samo z nepopolnimi razlagami, ampak tudi z neznanjem tistih, ki zagovarjajo takšne načine meditacije, se dela več škode kot koristi.

Ne vem, koliko je možnih kombinacij medsebojnih odnosov med nebesnimi telesi nad nami, vem pa, koliko kombinacij različnih zvokov uporabljamo v Integralni meditaciji: 8,1 x 1023! Ja, to je 81 in še dvaindvajset ničel! Danes na tem planetu živi okoli 7 x 109 ljudi. Milijon milijonov in še več je skupno število možnih zvokov, ki jih lahko uporabljamo v Integralni meditaciji. Vse to poudarjam, da bi dobili vsaj površen uvid v globino znanja o možnih vibracijah, ki se uporabljajo za meditacijo.

Udeleženec tečaja Integralne meditacije se nauči osnovno tehniko. Ta je popolnoma naravna in enostavna, kot sta dihanje ali hoja, prav tako pa dobi tudi svoj individualizirani zvok, s katerim to tehniko izvaja. Kasneje udeleženci s tehniko harmonične pospešitve (HAT – Harmonic Acceleration Techniques) še naprej prečiščujejo in prilagajajo svojo pranavo – popolnoma individualizirano obliko zvoka, s katero dosežejo stanje »zavesti brez vrtincev« ali stanje joge, kot ga imenuje Patanjali.

Mislim, da sodobna znanost, še posebno psihologija, ne ve zadosti o zakonitostih našega duha. Lahkotno zavračanje je opravičljivo, ko vstopajo v igro tradicionalni ali religiozni elementi, toda ostaja dejstvo, da moramo o sebi in lastnem obstoju odkriti še veliko. Sistem Integralne meditacije temelji na naravnih načelih umirjanja duha in je v tem smislu enak vsaki dobri meditaciji, prinaša pa številne podrobnosti, ki ustvarjajo razliko med uspehom in neuspehom takšne prakse.

Vsi predstavljeni argumenti potrjujejo sistematičen, standardiziran in zanesljiv način poučevanja, pri katerem izkušeni inštruktor v osebnem stiku poučuje meditacijo nekaj dni.

In to je, kar vam po branju te knjige preostane – priključiti se tečaju Integralne meditacije in jo preizkusiti v praksi. Tukaj so informacije o tečaju.

• Udeleženci najprej spoznajo smisel tehnik meditacije, njihov namen in dobrobiti, ki jih lahko pričakujejo, a tudi tehnične podrobnosti prakse, tako da vedo, kaj se bodo naučili in na kakšen način.

• Včasih je potreben krajši osebni pogovor, da se odgovori na individualna vprašanja in vzpostavi dober stik med inštruktorjem in kandidatom. Pogovor lahko traja samo nekaj minut oziroma toliko, kot je potrebno.

• Inštrukcija v Integralno meditacijo je osebna in individualna. Običajno traja približno eno uro. Kandidat se v tem času spozna s sredstvom za meditacijo – s pranavo – in s pomočjo inštruktorja izvede svojo prvo meditacijo.

• Po inštrukciji je oseba usposobljena, da lahko doma meditira sama.

• Sledita dva skupna sestanka, na katerih se analizirajo izkušnje samostojnih meditacij. Dobro je, da vsak sliši izkušnje drugih ljudi, ker na ta način lahko bolje razume svoje izkušnje.

• Po takšnem tečaju, ki je običajno konec tedna, oseba spozna Integralno meditacijo in jo lahko samostojno prakticira do konca življenja.

Poudariti moram, da je uporaba Integralne meditacije v vsakodnevnem življenju zelo lahka. Običajno jo izvajamo dvakrat na dan po deset do dvajset minut. Ni se treba umakniti v samoto, čeprav večini ljudi to ustreza. Meditiramo lahko v prostoru z drugimi ljudmi ali na vlaku, letalu ali avtobusu. Hrup ne predstavlja prepreke.

Za meditacijo zadošča udoben stol. Meditira se v udobnem sedečem položaju. Za to ne potrebujemo nobene posebne priprave. Oseba na službeni poti lahko na primer na vlaku enostavno zapre oči in meditira, nihče okoli nje pa ne bo vedel, kaj dela.

Integralna meditacija je prijetna in enostavna tehnika globokega počitka, ki jo lahko prakticira vsak in se lahko zaradi svoje enostavnosti izvaja kjerkoli.

Praktikantom ni treba izpolnjevati nobenih posebnih zahtev. To pomeni, da lahko Integralno meditacijo uporabljajo vsi, ne glede na starost, spol, intelektualni status, izobrazbo ali družbeno okolje, v katerem živijo.

Meditacijo lahko začnemo prakticirati že zelo zgodaj. Otroci se lahko naučijo meditirati že pri osmih ali devetih letih, nekateri pa še prej. Za otroke je seveda postopek inštrukcije poenostavljen in meditirati se naučijo skozi igro. Čas učenja je odvisen od otroka, njegovih potreb in zrelosti, a tudi od odnosa staršev do meditacije. Nikoli ni dobro, da otroka silimo, da meditira. To mora biti prijeten in radosten proces.

Niti starejša doba ni prepreka za meditacijo. Dokler je oseba budna in zavedajoča se in lahko spremlja inštrukcije, lahko tudi meditira. Ker meditacija ni naporna, ampak prijetna, jo imajo starejše osebe, ki potrebujejo več počitka, zelo rade.

Intelektualni status (inteligentnost, kreativnost in podobno) ne vpliva niti na proces meditacije niti na postopek poučevanja. Ne potrebujemo nobenega predznanja, še posebno ne filozofskega. Meditirati sem namreč naučil kar nekaj duševno zaostalih oseb, ki so zelo uspešno izvajale postopek meditacije.

Vseeno pa moram priznati, da se za meditacijo odločajo v glavnem bolj izobražene osebe, z globljim razumevanjem. Glavni razlog za to je povečana odgovornost v službi, ki povzroča več stresa. Ravno zato se pojavlja tudi večja potreba po sproščanju in odpravljanju mentalne in telesne napetosti.

Pri učenju in prakticiranju meditacije pravzaprav ni nobenih preprek. Meditirajo lahko vsi: izvršni direktor, prav tako voznik tovornjaka ali vzdrževalec strojev. Edina omejitev se nanaša na psihične bolnike. To ne pomeni, da je meditacija zanje škodljiva, nasprotno – meditacija se lahko uporablja kot pomoč pri terapiji psihičnih obolenj pod nadzorom zdravnika strokovnjaka. Gre enostavno za to, da imajo ljudje s psihičnimi obolenji posebne potrebe, zato se mora poučevanje izvesti v kontroliranih pogojih, ob sodelovanju njihovega zdravnika oziroma terapevta. V vseh drugih primerih ovir za učenje Integralne meditacije ni!


***

Upam, da ste do zdaj dobili vpogled v enostavne skrivnosti dobre meditacije in dojeli, v čem je razlika med meditacijo in »meditacijo«. Informacije o podrobnostih prakse, načinu izvajanja in pranavi kot sredstvu za meditacijo so potrebne, da bi vedeli, v kaj se spuščate, vendar vam same po sebi ne bodo pomagale pri pridobivanju izkušenj.

Če želite doživeti stanje brez vznemirjenja, stanje, v katerem ste mirni in budni, stanje, v katerem ste, a vas tudi ni, če želite končno preizkusiti pravilno meditacijo, potem nimate druge izbire, kot da se prijavite na tečaj. Vse informacije o tem poiščite na spletni strani www.adriankezele.com.

Preostali del knjige ne bo prinesel novih spoznanj o samem procesu meditacije, je pa posvečen dodatnim informacijam, ki bi vas lahko zanimale. To so znanstvene raziskave, najpogostejši predsodki, izkušnje ljudi med meditacijo in po njej, osvobajanje od stresa in, meni najljubša, vprašanja o razvoju zavesti ali legendarnem »razsvetljenju«.





Dobrobiti in možnosti





ZAKAJ MEDITIRATI


Ko sem pred tridesetimi leti prvič začel vadbo, ki je ustrezala načelom pravilne meditacije, me je presenetila enostavnost tehnike. Pred tem sem namreč leta iskal metodo, ki bi bila učinkovita, hkrati pa tudi uporabna v vsakodnevnem življenju. Večina dostopnih tehnik je bila zasnovana na težkih in zahtevnih vajah, ki so bile prevzete iz asketskih sistemov joge. V glavnem so to bile naporne tehnike koncentracije, ki so jih spremljale prav tako naporne in celo nevarne tehnike dihanja. Napor mi ni vzel poguma, uporno sem vadil in skušal najti pravo metodo.

Problem pa ni bil samo v naporu, ampak tudi v dejstvu, da so bile vaje dolgotrajne in so zahtevale manjši ali večji odmik od običajnega načina življenja. Videti je bilo, kot da moram postati napol puščavnik, da bi se lahko sploh začel ukvarjati s tehnikami razvoja zavesti.

Ko sem končno dojel, za kaj gre, se je ves ta vzorec razpršil v veter. Spomnim se, da sem takrat rekel svojim prijateljem, da »nisem postal nič pametnejši, da pa sem mirnejši in srečnejši«!

Kasneje, ko sem tudi sam začel poučevati meditacijo, sem to misel slišal od številnih. Proces meditiranja je tako enostaven in prijeten, da imate občutek, kot da ne delate nič. Prav tako ni pretiranega intelektualiziranja, niti kompliciranih idej, ki bi jih oseba morala sprejeti. Vedno ko pišem o meditaciji, kot to delam zdaj, pomislim, kako smo ljudje zanimiva bitja: potrebujemo toliko pojasnjevanja, sama praksa pa ne zahteva ničesar od tega. Samo pravilen začetek, blag pomik pozornosti in nekaj pomembnih postopkov, ki vam jih pojasni inštruktor. Nič velikega. Samo majhne stvari, ki delajo čudeže.

Pomembno je poudariti, da meditacija ne predstavlja bega pred resničnostjo, niti pred odgovornostjo. Njen cilj ni ustvarjanje pasivnosti, ampak prav nasprotno, ustvarjanje dinamične in energične aktivnosti. V tem smislu je meditacija pravzaprav priprava na aktivnost. Čeprav se oseba, ki meditira določen čas (dvajset minut), loči od vsakdanjika in se umakne vase, je razlog za takšno delovanje v povečanju sposobnosti znajti se v vsakdanjem življenju. Namen meditacije je torej uspešna aktivnost.

Postopek meditacije lahko primerjamo s kopanjem globokih temeljev za visoko in stabilno zgradbo. Če je naš cilj dvigniti se v nebo, bomo šli najprej na drugo stran – v zemljo. Višjo zgradbo želimo zgraditi, globlji morajo biti temelji. V smislu meditacije to pomeni: bolj dinamično aktivnost imamo, večja je potreba po počitku.

Če pa vas navdihujejo športne prispodobe: postopek meditacije je podoben napenjanju puščice na loku. Z njo streljamo v eno smer, napenjamo pa jo v drugi smeri. Bolj ko jo bomo napeli, dlje bo letela.

In končno, na meditacijo je mogoče gledati kot na učinkovito mentalno higieno. Če delate na vrtu, si boste umazali roke. Če delate v čistem uradu, vaše delo pa je sestavljeno iz organizacije in upravljanja z ljudmi in sredstvi, si ne boste umazali rok, ampak um! »Mental-no nesnago« sestavljajo nepotrebne misli, skrbi, izčrpanost in utrujenost, ki ju čutite po tem delu. Prav tako kot naše telo potrebuje čistočo, jo potrebuje tudi naš um. Za telesno higieno bo poskrbel topel tuš, za mentalno pa prijetna in učinkovita meditacija.

Še enkrat bi želel poudariti, da meditacija ne predstavlja umika iz vsakdanjega življenja ali bega pred obveznostmi. To je učinkovita tehnika, ki bo povečala našo sposobnost opravljanja dela, odpravila stres in nam omogočila brezskrbno uživanje v dragocenem prostem času.

V letih poučevanja Integralne meditacije sem zbral številne izjave ljudi, ki so se naučili meditirati. Morda je dobro prebrati nekatere, ki kažejo namen meditacije, pojasnjujejo razloge, zakaj se ljudje učijo meditirati, še bolj pa tiste, zakaj kasneje redno meditirajo.

»Meditiram, ker se po izvedeni meditaciji počutim mirnejši in čustveno bolj stabilen. Preden sem začel redno izvajati meditacijo, me je neprestano nekaj skrbelo. V službi sem bil obremenjen in probleme sem prinašal domov. Ne samo da sem delal pozno v noč, tudi moja družina je trpela. Bil sem nervozen in čutil sem stalni pritisk, da mi ne bo uspelo opraviti vsega, kar moram. Zdaj ko meditiram samo nekaj mesecev, so se stvari bistveno spremenile. Hitrejši sem in učinkovitejši pri delu in redko se zgodi, da ga odnesem domov. Meditiram v uradu po končanem delovnem dnevu in k družini se vračam osvežen in razpoložen.«

G. J. iz Zagreba, 42-letni lastnik in direktor podjetja, ki zaposluje petdeset ljudi.

»Meditacija mi je resnično spremenila življenje! Ničesar se ne vidi navzven, toda zdaj sem strpnejša do svojih sodelavcev. Vsak dan imam številne sestanke z ljudmi. Po nekajurnih razgovorih, prepričevanjih, reševanjih problemov sem bila popolnoma izčrpana in, kar je še huje, živčna in nemirna. Enako se je dogajalo tudi drugim. Opazila sem, da so prepiri najpogostejši prav takrat. Ko sem začela meditirati, sem postala vzdržljivejša. Problemi seveda še vedno ostajajo, toda zdaj jih lažje prenašam. Niti ne spomnim se več, kdaj me je kdo vrgel iz tira.«

M. M. iz Čakovca, 37-letna direktorica velikega trgovskega podjetja

»Opazil sem, da imam, odkar redno meditiram, več časa. Prej sem namreč potreboval tudi eno uro, da sem začel pisati neko poročilo ali program. Zdaj enostavno sedem in začnem delati. Ne razmišljam preveč, ampak delam!«

P. K. iz Celja, 30-letni pomočnik direktorja velike banke

»Meditiram, ker sem potem bolj ustvarjalna. Dizajn zahteva domišljijo. Prej se mi je pogosto dogajalo, da sem se usedla za računalnik in dobesedno ure iskala pravo idejo. Zdaj jih imam še preveč! Takoj ko slišim, kaj želijo stranke od mene, se mi v umu pojavijo slike, ki jih enostavno prenesem v računalnik. Mislim, da je to rezultat umirjenosti, ki mi jo daje meditacija.«

S. D. iz Maribora, 33-letni grafični oblikovalec

»Meditirati sem se naučil zaradi stalnih želodčnih težav in visokega krvnega tlaka. Te psihosomatske težave so se občutno zmanjšale oziroma so popolnoma izginile. Poleg tega sem opazil, da meditacija pozitivno vpliva na moj notranji občutek in pravilno odločanje. Zahvaljujoč meditaciji sem veliko bolj umirjen.«

V. L. iz Zagreba, 56-letni lastnik trgovinske verige z 800 zaposlenih

»Meditiram, ker se počutim veliko bolje. Življenje se mi zdi lažje in zdaj veliko bolj zaupam vase in v svoje sposobnosti!«

N. K. iz Osijeka, 35-letna inženirka gradbeništva





ZNANSTVENE RAZISKAVE


Poleg subjektivnih izkušenj, ki so zelo slikovite in kažejo, kako lahko meditacija resnično pozitivno vpliva na vsa področja našega življenja, pa na pomen meditacije kažejo tudi znanstvene raziskave.

Nekajkrat sem opozoril na probleme, ki se pojavljajo pri raziskovanju meditacije. Prvi problem je neusklajenost same prakse in dejstvo, da izraz »meditacija« ne prikazuje vedno iste oziroma niti podobne tehnike. Naslednji problem se nanaša na način poučevanja, ki lahko bistveno vpliva na uspeh pri vadbi. In na koncu ne smemo zanemariti niti vprašanja motivacije osebe, ki meditira, prav tako pa tudi ne ostalih subjektivnih dejavnikov, kot so zaupanje v inštruktorja, organizacija in okolje, kjer se vadba izvaja. Ker gre za subjektivno izkušnjo, bodo vedno obstajale težave pri objektivnem ocenjevanju njene narave in njenih posledic v vsakdanjem življenju.

Kljub temu sem izpostavil vrsto znanstvenih raziskav, za katere menim, da so zanesljive. Ne nanašajo se posebno na Integralno meditacijo, ki je relativno nova v tej skupini in predstavlja, če lahko tako rečem, »originalni produkt«, ampak na tiste vrste meditacije, ki uporabljajo naravni proces umirjanja mentalne aktivnosti, opisan v prejšnjih poglavjih.

Če ste zainteresirani, vam vsekakor priporočam knjigo Michaela Westa in sodelavcev z naslovom The Psychology of Meditation (1991), še bolj pa nekoliko novejšo knjigo The Physical and Psychological Effects of Meditation, Michaela Murphyja in Stevena Donovana (1999).2





DELOVANJE NA TELO: SPROŠČANJE IN UČINKI NA ZDRAVJE



Globlji nivo počitka

V obsežni statistični »meta-analizi«, ki je proučevala ugotovitve enaintridesetih raziskav o meditaciji v primerjavi s počitkom z zaprtimi očmi, so strokovnjaki ocenjevali tri ključne dejavnike počitka. Ugotovili so, da meditacija omogoča počitek na precej globljem nivoju, kot to omogoča enostaven počitek z zaprtimi očmi. Raziskava je pokazala, da se zmanjšuje hitrost dihanja in bitja srca, količina mlečne kisline, poveča pa se odpornost kože. Rezultati so pojasnili tudi, da učinek meditacije ni samo trenuten, ampak se kopiči, zato je večji pri tistih, ki prakticirajo meditacijo dlje časa. (American Psychologist, 1987, 42: 879–881)


Naravne spremembe v ritmu dihanja

Pri udeležencih raziskave so merili spremembe hitrosti dihanja med meditacijo. Meditacija ustvarja stanje spočitosti, kar prikazuje padec hitrosti ritma dihanja s štirinajstih vdihov na minuto na samo enajst. Sprememba v ritmu dihanja ni namerna, ampak spontana in naravna. (American Journal of Physiology,1971, 22: 795–799)


Zmanjšanje nivoja hormona stresa

Plazma kortizol je hormon stresa. Med meditacijo se njegov nivo zmanjšuje, kar pa se med običajnim počitkom ne zgodi. (Hormones and Behavior, 1978, 10: 54–60)


Holesterol

Longitudinalno raziskovanje je pokazalo, da se med meditacijo bistveno zmanjšuje nivo holesterola, in to v obdobju enajstih mesecev. (Journal of Human Stress, 1979, 5: 24–27)


Znižanje krvnega tlaka

Klinične raziskave na starejših Afroameričanih (povprečne starosti šestinšestdeset let), prebivalcih mestnih naselij, so pokazale na razliko med skupino, ki se je naučila meditirati, in tistimi, ki so vadili tako imenovano progresivno mišično sproščanje (PMS). Preiskovanci so imeli zmerno povišan krvni tlak. Z naključnim izborom so jim predpisali PMS, meditacijo oziroma običajni postopek. Po treh mesecih sta se sistolični in diastolični tlak zmanjšala za 10,6 oziroma 5,9 mm Hg pri skupini, ki je meditirala, in za 4,0 in 2,1 mm Hg pri skupini PMS. V kontrolni skupini sprememb ni bilo. (Journal of Personality and Social Psychology, 1989, 57: 950–964)


Obračanje procesa staranja

Biološko starost sestavlja vrsta dejavnikov, kot so krvni tlak, slušno razločevanje in točka najbližjega vidnega razpoznavanja. To je merilo, ki določa fiziološko dobo osebe. Osebe, ki meditirajo dalj časa (nad pet let), so kot skupina dvanajst let mlajše od svoje kronološke starosti. (International Journal of Neuroscience, 1982, 16: 53–58)


Zmanjšana potreba po medicinski negi

Rezultati raziskave o statistiki uporabe zdravstvenega zavarovanja pri skupini dva tisoč oseb, ki so vadile meditacijo v obdobju petih let, so pokazali, da ta skupina pol manj uporablja zdravstvene usluge kot skupina, ki ne meditira, a je z njo izenačena glede starosti, spola, poklica in pogojev zdravstvenega zavarovanja. Razlika med osebami, ki meditirajo, in kontrolno skupino se poveča pri starejših ljudeh. (Psychosomatic Medicine, 1987, 49: 493–507)


Zmanjšana uporaba cigaret, alkohola in droge

Opravljena je bila tudi statistična metaanaliza 198 neodvisnih raziskav, ki prikazujejo različna zdravljenja odvisnosti od tobaka, alkohola in nedovoljenih drog (osebno svetovanje, uporaba zdravil, programi »dvanajst korakov« in podobno), vključujoč tudi preventivne programe (na primer programe osebnega razvoja). Učinki običajnih programov so se po treh mesecih hitro manjšali, učinki meditacije pa so pokazali od 50- do 89-odstotno popolno abstinenco tobaka, alkohola in drog v obdobju od osemnajst do dvaindvajset mesecev. (Alcoholism Treatment Quarterly, 1991, 11: 13–87; International Journal of the Addictions, 1991, 26: 293–325)


Spremembe v delovanju genov

Spomladi leta 2017 je bila objavljena raziskava, izvedena na univerzi Coventry, ki je pokazala, da »vaje duh/telo« zmanjšujejo vpliv genov, ki delujejo vnetno, kar pa je ravno nasprotno dogajanju v času stresnih reakcij.3 Čeprav je učinek vadbe, kot je meditacija, na molekularnem nivoju še vedno neznanka, se predpostavlja, da spreminja in zmanjšuje delovanje genov pri vnetnih reakcijah, ki jih povzroča stres (na primer gen NF-kB in vnetni citokini). Njihova aktivacija je povezana s povečanim tveganjem vnetnih bolezni, pospešenim staranjem in zgodnjo smrtjo. Ker pa vadba, kot je meditacija, zmanjšuje takšne aktivacije, lahko upravičeno zaključimo, da preprečuje bolezen in upočasni proces staranja.





NEVROLOŠKI, PERCEPTIVNI IN PSIHOLOŠKI UČINKI



Povečana urejenost delovanja možganov

Med meditacijo se povečuje EEG-koherenca med dvema cerebralnima hemisferama. Gre za kvantitativni indeks stopnje dolgotrajne urejenosti možganskih valov. Pri osebi, ki se je šele naučila meditirati, se EEG-koherenca zveča med meditacijo. Pri osebah, ki meditirajo že dalj časa, pa se koherenca pojavlja tudi pred meditacijo in po njej, že pri odprtih očeh. (Psychosomatic Medicine, 1984, 46: 267–276)


Razširjena pozornost

Tako imenovano »neodvisnost polja« povezujemo z večjo sposobnostjo sprejemanja in obdelave izkušenj oziroma boljšo organizacijo uma in jasnostjo spoznanja, izboljšanim spominom, povečano ustvarjalnostjo in stabilnimi notranjimi opornimi točkami. Rezultati kažejo, da meditacija razvija neodvisnost polja. To odkritje je pomembno, saj so včasih menili, da se osnovne sposobnosti opazovanja po končanem otroštvu ne razvijajo več. (Perceptual Motor Skills, 1986, 39: 1031–1034, 1974; 62: 731–738)


Izboljšano opazovanje in spomin

Študenti, ki so se naučili meditirati, kažejo bistveno izboljšanje na testih opazovanja in kratkotrajnega spomina v obdobju dveh tednov. Gre za test, ki zahteva prepoznavanje znanih zaporedij črk, ki se hitro menjajo. Eksperimentalno skupino so primerjali z naključno izbrano kontrolno skupino, ki je dvakrat dnevno počivala z zaprtimi očmi, in s skupino, ki ni uvedla nobenih sprememb v dnevni rutini. (Memory and Cognition, 1982, 10: 207–215)


Razvoj inteligentnosti

Študenti, ki redno meditirajo, so v primerjavi s kontrolno skupino pokazali napredek na testih merjenja inteligentnosti v obdobju dveh let. Ta ugotovitev potrjuje dve drugi raziskavi o povečanju inteligenčnega količnika pri študentih, ki meditirajo. (Personality and Individual Differences, 1986, 12: 1105–1116, 1991; Perceptual and Motor Skills, 1986, 62: 731–738)


Povečana ustvarjalnost

V tej raziskavi je bil uporabljen Torranceov test ustvarjalnega mišljenja, ki meri oblikovno in verbalno ustvarjalnost. Test so uporabili na kontrolni skupini in skupini, ki se je po testu naučila meditirati. Pet mesecev kasneje je imela meditirajoča skupina bistveno boljše rezultate pri oblikovni izvirnosti, prilagodljivosti in verbalni gladkosti. (Journal of Creative Behavior, 1979, 13: 169–190)


Povečanje samoaktualizacije

Samoaktualizacija se nanaša na boljše sprejemanje lastnih sposobnosti in njihovo izražanje na vseh področjih življenja. Statistična metaanaliza dvainštiridesetih neodvisnih raziskav kaže na učinek samoaktualizacije pri osebah, ki vadijo meditacijo. (Journal of Social Behavior and Personality, 1991, 6: 189–248)





UČINKI V POSLOVNEM OKOLJU



Povečana produktivnost in izboljšani odnosi na delovnem mestu

Osebe, ki meditirajo, so izredno napredovale na delovnem mestu v primerjavi s kontrolno skupino. Povečalo se je tudi zadovoljstvo na delovnem mestu, zmanjšala pa se je želja po spremembi dela. Učinke so zaznali na vseh nivojih organizacije podjetja. Po enajstih mesecih meditiranja (v povprečju) je prišlo v primerjavi s kontrolno skupino do bistvenega izboljšanja odnosov med nadrejenimi in podrejenimi. Osebe, ki meditirajo, so manj napete, nimajo »negativnih ambicij«, sodelavci pa jih doživljajo kot učinkovite osebe. (Academy of Management Journal, 1974, 17: 362–368)


Večja spočitost in zmanjšanje stresa

Trimesečno opazovanje menedžerjev in zaposlenih, ki so redno meditirali, v enem od podjetij »Fortune 100« (Puritan Bennett Corporation) in manjšem trgovskem podjetju je pokazalo, da osebe, ki meditirajo, delujejo bolj sproščeno, prav tako pa se pri delu zmanjšuje napetost. (Anxiety, Stress and Coping International Journal, 1993, 6: 245–262)


Izboljšanje zdravja in bolj zdrave življenjske navade

V dveh podjetjih, kjer so uvedli meditacijo za svoje zaposlene, se je delavcem in menedžerjem precej izboljšalo splošno zdravje (mentalno in telesno) v primerjavi s kontrolno skupino. Manj je zdravstvenih težav, na primer glavobolov in bolečin v hrbtu, izboljšala se je tudi kakovost spanja, bistveno pa se je zmanjšala uporaba žganih pijač in cigaret. (Anxiety, Stress and Coping International Journal, 1993, 6: 245–262)





STRES IN MEDITACIJA


Očitno je, da je meditacija eden od učinkovitejših načinov, s pomočjo katerega odpravljamo stres. Kot smo videli, znanstvene raziskave in subjektivne izkušnje kažejo, da je meditacija v primerjavi z drugimi metodami uspešnejša. Zakaj je tako? Zakaj je meditacija tako učinkovito sredstvo za odpravljanje stresa? Kaj sploh je – »stres«?

Pri iskanju odgovora bomo še enkrat analizirali naš vsakdan in reakcije nanj, toda tokrat iz nekoliko drugačne perspektive.

Srečanje s stresom je neizbežno. V vsakdanjih pogovorih tolikokrat izgovorimo to besedo, da je nujno vedeti, za kaj sploh gre. Vsem je namreč jasno, da je stres negativen pojav. Da bi ga lahko odpravili, moramo vedeti, kaj to je. O stresu kot tudi o številnih drugih pojavih obstajajo neutemeljena, napačna stališča. Najpomembnejše pa je to, da razumemo stres kot zunanji dejavnik, nekakšno situacijo, v kateri smo se znašli, ali kot neki zunanji vpliv na naše telo ali duha, vendar te zunanje okoliščine niso stres! To so »stresorji«, dejavniki, ki stres sprožijo. Stres pa je notranja reakcija telesa na stresor. Pravilno razumevanje stresa nam pomaga pri izbiri pravega načina za njegovo odpravljanje.

Stres je problem današnjega časa. Henry E. Sigerest, zgodovinar medicine, je zapisal: »Videti je, kot da sile, ki določajo slog neke epohe in puščajo na njej svoje znamenje, delujejo celo na bolezni … Devetnajsto stoletje je s hitro rastjo industrije, velikih mest in povečanjem življenjskega ritma prineslo industrijske bolezni, splošno nervozo in nevroze različnih vrst.« Vse to, samo večkrat poudarjeno, lahko trdimo tudi za dvajseto stoletje. Kaj nam prinaša enaindvajseto, še ne vemo, toda stres se zagotovo ne bo umaknil. Pravzaprav je vse močnejši in vse bolj prisoten v našem življenju. Res je, da dobiva druge oblike, toda o njegovi prisotnosti ne dvomimo.

Še vedno smo v situaciji, ko je stres najtemeljiteje proučen vzrok kronične napetosti, slabega zdravja in nezadovoljstva modernega človeka. Vsako leto o stresu objavijo več tisoč člankov. Včasih slišimo trditve, da je večina bolezni (več kot 80 %) psihosomatskega izvora, torej je njihov vzrok večinoma stres.

Stres je prvi »odkril«, to pomeni raziskal in opisal, dr. Hans Selye, kasnejši nobelovec. Njegovo strokovno ime za stres je »splošni sindrom prilagoditve«. To nam pove, da stres ustvari reakcija ali prilagoditev organizma na neki zunanji dražljaj. »Splošni sindrom prilagoditve« ima tri faze: reakcijo alarma, upiranje in izčrpanost. V prvi fazi naš živčni sistem in fiziologija prilagajata svoje delovanje srečanju s stresorjem. Simpatični živčni sistem na primer stimulira nadledvično žlezo, ki izloča adrenalin. Hipotalamus deluje na hipofizo, ki začne izločati hormone, s katerimi se regulira telesna obramba. Če se srečamo z resnično nevarnostjo ali boleznijo, nam ti procesi rešujejo življenje. Nekatere od teh reakcij trajajo tudi v drugi fazi. Organizem se torej brani, vse dokler se situacija ne normalizira. V teh dveh fazah je poraba energije izredno velika in to pripelje do tretje faze – izčrpanosti. Utrujenost traja tako dolgo, dokler se telo ne spočije. Če počitka ni dovolj, telo ne more vzpostaviti ravnotežja in stres postane kronično stanje.

Kaj je slabega v »splošnem sindromu prilagoditve« ali stresu? Nič. To je normalen in naraven odziv telesa. Ob zadostnem počitku, da si v tretji fazi opomoremo, je ta reakcija koristna. Problem je v tem, da je stres nespecifična reakcija na dražljaj, stresorji, ki »sprožijo« stres, pa so lahko fizični ali mentalni.

Vzrok telesnega stresa so lahko velika vročina ali hud mraz, poškodbe, hrup, slaba ali napačna prehrana, neprespanost, telesna izčrpanost itd. Mentalni stresorji pa so na primer močna čustva, tragični dogodki, smrt ljubljene osebe, nesrečen zakon, izguba ugleda v družbi ali samospoštovanja, ranjen človekov »jaz« (ego), prenaporno ali premalo naporno delo, neujemanje osebnih in družbenih ciljev, neusklajenost med željami in možnostmi, politična situacija in še veliko drugih. Vse to torej povzroča stalne reakcije našega telesa, ki so pravzaprav precej »primitivne«. Evolucija telesa je namreč za razliko od evolucije znanja precej počasna. Živimo in mislimo z duhom dvajsetega stoletja v telesu, ki se ni spremenilo od kamene dobe. Eden največjih ostankov preteklosti je fiziološki mehanizem, imenovan »reakcija boj/beg«. Opazil ga je fiziolog Walter Cannon in ga opisal že leta 1914. Reakcija boj/beg pravzaprav predstavlja prvo fazo »splošnega sindroma prilagoditve«.

Si lahko zamislite, kaj se je dogajalo v telesu našega prednika, ko se je srečal z divjo živaljo? Njegovo življenje je bilo odvisno od hitrosti njegove reakcije. Hitro je moral pobegniti ali se močno upreti, torej boriti. Takoj ko je zapretila nevarnost, so možgani vplivali na delovanje žlez z notranjim izločanjem. V krvni sistem se je izločila velika količina določenih hormonov, ki spremenijo delovanje celotnega telesa. Srce je začelo biti hitreje, dvignil se je krvni tlak, pljuča so se napolnila s kisikom, mišice so se napele, v krvi pa se je povečala količina maščobe in sladkorja, da bi imel organizem dovolj energije. Istočasno so se zaustavili vsi nepotrebni procesi, na primer prebava ali spolna dejavnost. Organizem se je v trenutku postavil v stanje pripravljenosti. Brez tega naši predniki ne bi preživeli. Prav ta priprava telesa na akcijo jim je omogočila hiter pobeg ali uspešno borbo.



Si lahko predstavljate, kaj se dogaja v vašem telesu, ko na primer hodite po ulici in naenkrat poleg vas, zelo blizu, nepričakovano zdrvi avtomobil? V vašem telesu se dogaja enak proces, kot se je dogajal v telesu vašega prednika, ki je bil v življenjski nevarnosti. Ustrašite se, »skočite« pa v glavnem samo mentalno. Srce vam razbija in poveča se vaš krvni tlak. Nadledvična žleza črpa adrenalin v vaš krvni obtok, mišice se vam napnejo in ste pripravljeni. Pripravljeni na kaj? Pripravljeni, da se borite z avtomobilom ali pobegnete od njega vsaj nekaj blokov naprej! Seveda pa ničesar od tega ne storite. Greste naprej in čakate, da posledice minejo. Samo če je bila vaša reakcija zares močna, morda sodelavcu v službi poveste, kako ste danes na ulici doživeli velik stres.

Čeprav v nekaterih situacijah reakcija boj/beg še vedno služi namenu, je danes, v sodobnem svetu, bolj motnja kot prednost. Takšne reakcije namreč ne izzove samo telesna ogroženost. Kot vemo, obstajajo tudi mentalni stresorji. V službi imate na primer neprijeten pogovor s šefom. On ima že po definiciji prav in vse se konča z neizrečeno pretnjo vaši eksistenci. Vi sedete za delovno mizo in začnete izpolnjevati, kar je zahteval. Reakcija boj/beg je naredila svoje. Vaše telo je pripravljeno, da se borite s šefom (česar vseeno ne boste storili, toda priznajte, da to ni tako redka misel v vaši glavi!) ali pobegnete od njega.

Za razliko od vas je bil vaš prednik v prednosti. V begu ali boju je izkoristil napetost svojih mišic, porabil maščobo in sladkor v krvi, vam pa je to preprečeno. Fiziologija ostane nekaj časa v neravnotežju. Po petnajstih minutah se počutimo bolj normalno, toda prava normalizacija, torej prenehanje delovanja hormonskih sprememb, nastopi šele po eni uri. V takšnih primerih je res dobro iti ven in mogoče odteči dva, tri kroge okoli zgradbe. To skoraj dobesedno pomeni »pobegniti« od šefa, vsaj za določen čas. S tem bomo zmanjšali negativne posledice reakcije boj/beg. Seveda je to pogosto nepraktično, največkrat pa tudi neprimerno. Četudi bi včasih to lahko storili, ostaja dejstvo, da so takšne reakcije prepogoste, zlasti blažje oblike, znane pod imenom reakcija alarma. Vsakič ko v naši okolici pride do bistvene spremembe, se zgodi reakcija alarma. S trzajem bomo reagirali na nenaden hrup, obrnili bomo glavo proti izvoru zvoka in napeli bomo ušesa. Če je potrebno, smo pripravljeni za boj ali beg.

Če bi bile takšne reakcije občasne, verjetno ne bi bilo škode. Na žalost pa občasnost prerašča v stalnost. Za večino se skoraj vsak trenutek vključuje alarm in telo si ne uspe več opomoči. Smo v stanju kroničnega stresa – »napeti kot puška«.

Iz takšnega opisa stresa oziroma iz tega, kar stres predstavlja na fiziološkem nivoju, izhaja tudi razumevanje najpogostejših predsodkov o stresu. Napačna stališča laikov, včasih pa tudi strokovnjakov, imajo za posledico malomaren odnos do stresa in metod, s katerimi ga želimo odpraviti. Štirje najpogostejši nesporazumi v zvezi s stresom so:

1. stres povzročajo samo neprijetna, negativna doživetja,

2. izjava: »Jaz nimam veliko stresa. Morda sem doživel/-a dve, tri stresne situacije v življenju.«,

3. stres je okoliščina, ki se je moramo izogibati,

4. stres potrebujemo za aktivno in kreativno življenje.

Na žalost stresa ne povzročajo samo negativna doživetja. Pri opisovanju stresorjev sem namerno govoril o primerih, ki so znani in razumljivi vsem (prometna gneča, neprijetnosti v službi itd.). Malokdo pa verjetno razmišlja, da lahko stres povzroči tudi intenzivno ugodje. »Pozitivni« dražljaj je prav tako lahko stresor. Že veliko prej, preden se je o stresu lahko govorilo, natančneje leta 1623 je zdravnik William Harvey zapisal: »Vsak vpliv na dušo, ki ga spremlja bolečina ali užitek, upanje ali strah, je vzrok vznemirjenosti, katere vpliv se širi tudi na telo!« Že takrat je pronicljivi zdravnik opazil, da je vsako preveliko vznemirjenje na neki način škodljivo.

Zamislite si situacijo nedeljskega večera. Sedite pred televizorjem in gledate žrebanje igre Loto. Pred sabo imate vplačani listek in čakate. Prva številka je vaša, druga številka, glej!, tudi tretja, četrta, peta … Imate dobitno kombinacijo! Skačete od veselja in zelo ste vznemirjeni! V vašem telesu se dogaja reakcija, ki je zelo podobna tistim iz »negativnih« primerov. Srce bije hitreje, dvigne se tlak, v krvni sistem prehajajo hormoni in razne snovi, ki spreminjajo delovanje telesa. To je prav tako stres. Seveda bi bil vsak vesel takšnega »loterijskega stresa«! Pomembno pa je razumeti, da je stres NESPECIFIČNA REAKCIJA in je posledica VSAKE pretirane obremenitve telesa z neko izkušnjo.

Včasih ljudje trdijo, da nimajo problemov s stresom. Menijo, da so jim bila v življenju prihranjena velika vznemirjenja in stres nima velikega vpliva nanje. Toda nimajo prav. Iz opisa reakcije boj/beg in predvsem reakcije alarma vidimo, da v sodobnem tempu življenja stres ni prihranjen nikomur. Vznemirjenje morda ni močno ali ga kot takšnega ne doživljamo, toda vpliva naravne in v dani situaciji neustrezne reakcije telesa ne moremo zanemariti.

Četudi ne sprejmemo stresa za vzrok vseh problemov, moramo sprejeti stres kot prepreko pri iskanju rešitve za vsak problem. Glede na vse pokazatelje stres zmanjšuje prilagodljivost živčnega sistema in možnost uporabe notranjih ustvarjalnih sposobnosti, onesposobi celotno fiziologijo z vrsto psihosomatskih težav in bolezni, je vzrok za probleme in nesporazume v človeških odnosih in vodi do neprimernega in agresivnega obnašanja. Kako se bomo uspešno spoprijeli s katerimkoli problemom, če je večji del našega sistema »vržen iz tira«?

Naslednje napačno mišljenje o stresu je, da nanj gledamo kot na situacijo, okoliščino ali dogodek, saj je v resnici reakcija našega telesa. Dobro vemo, da dva človeka v isti situaciji ne bosta reagirala enako. Nekomu bo ob neki opazki narastel krvni tlak, medtem ko se bo drugi le nasmehnil. Kar je za nekoga velik problem, je za drugega samo manjša neprijetnost, lahko pa celo izziv ali navdih. V prvem delu knjige ste lahko prebrali, da nekateri psihologi razvrščajo ljudi v skupine glede na način reagiranja na potencialni stresor. V medicini je znan termin »vroči reaktor«, s katerim označujejo ljudi, ki na stresor reagirajo s pretirano kardiovaskularno reakcijo. Enostavno povedano: različni smo.

Pomembno je še enkrat poudariti, da stres NI zunanji dejavnik. Zunanji dejavniki se imenujejo stresorji. Ali bodo povzročili stres, pa je odvisno od nas! Na to ne vpliva samo stanje telesa, ampak še vrsta drugih, pogosto psiholoških dejavnikov. Stališča, življenjska filozofija, tradicija, kultura, individualne razlike – vse to določa našo reakcijo na neko situacijo ali dražljaj.

To dejstvo je izredno pomembno. Če stres ni situacija, ampak naša reakcija nanjo, bomo lažje našli način boja z njim. Istočasno pa tudi vsi nasveti o tem, kako se moramo izogibati stresnim situacijam, padejo v vodo. Kdo bo določil, katera situacija za vas predstavlja stres in kako se ji boste izognili? To lahko storite samo vi sami in to potem, ko ste že leta izpostavljeni stresu in že trpite posledice. Ni takrat že prepozno?

Vprašanje stresa je vprašanje prilagodljivosti našega sistema duh/telo. Če na primer gumijasto palico obremenimo, bo spremenila obliko ali se upognila. Če se palica vrne v prvotni položaj, ko pritiska ni več, pravimo, da je elastična. Če pa s pritiskom prestopimo neko določeno mejo, bo ostala trajno deformirana ali bo počila. Naše telo je izpostavljeno stalnim pritiskom. Če so pritiski manjši, se telo vrača v stanje ravnotežja. Če so preveliki ali prepogosti, pa ostane neka »brazgotina«. To je pravzaprav stres. Čeprav je beseda »stres« prvotno označevala našo reakcijo na dražljaj, je v vsakdanji rabi dobila drug pomen. Velika večina strokovnjakov in laikov jo uporablja v širšem, svobodnejšem smislu. Dražljaj je torej eno, naša reakcija drugo, možni škodljivi učinki takšne reakcije pa so tretje. Te škodljive učinke, »brazgotino«, ki ostane po pretirani obremenitvi, razumemo kot stres.

Še zadnji nesporazum v zvezi s stresom je mišljenje, da ga potrebujemo za življenje. To se nanaša predvsem na ustvarjalno aktivnost. Včasih slišimo trditve, da so številni umetniki ustvarjali, ko so jih »spodbudile« stresne situacije. Prav tako nekateri mislijo, da stres predstavlja spodbudo za obvladovanje preprek. »Stres je pravzaprav način življenja,« bo kdo rekel. »Ljudje, ki doživljajo neprestane spodbude v obliki novih izzivov, novih odgovornosti, novih pritiskov, ne morejo in ne želijo živeti brez stresa!«

Res je, da ustvarjalna, dinamična oseba potrebuje nove izzive, toda kreativnost in sposobnost reševanja problemov nista odvisni od tega. To je samo spodbuda za delovanje. Ustvarjalnost je odvisna od ostrine pozornosti, jasnosti duha, odprtosti in sposobnosti ustvarjalnega sintetiziranja dražljajev iz okolice. Odstranjevanje stresa iz življenja ne pomeni odpravljanja izzivov. Bolje je reči, da to pomeni odpravljanje negativnih učinkov teh izzivov, odpravljanje fiziološkega neravnotežja, ki je posledica stalne preobremenitve. Utrujenost, napetost, glavoboli, slaba prebava, nespečnost … vse to so posledice stresa. To zagotovo ne bo pomagalo našim aktivnostim. Prav nasprotno, to zmanjšuje našo sposobnost, da se svobodno in ustvarjalno izrazimo in učinkovito delujemo. Stres torej ni nujno potreben, da bi živeli in ustvarjali. Ključna je spodbuda, medsebojno delovanje posameznika in okolice. Stres je negativen učinek prevelikih obremenitev in kot tak predstavlja motnjo, ki jo je treba odstraniti.

Omeniti moramo še kumulativni učinek stresa. Kopičenje stresa zmanjšuje sposobnost opazovanja, ljudje postanejo namreč vse manj občutljivi in težje opazijo učinke nadaljnjega stresa. Tako se človek, poln stresa, odloča za dejanja, ki bi se jim oseba, v telesu katere se je nabralo manj stresa, izognila brez razmišljanja. Nabiranje stresa slabi telo in to se vse težje upira nadaljnjim obremenitvam. Človek je ujet v začarano spiralo, ki jo navija, vse dokler ne poči, prav tako kot preveč napeta guma.

Stres je zelo težko objektivizirati. Pravzaprav niti ni objektivnega merila o tem, kateri stresor, kateri dražljaj, v katerem človeku bo izzval stres. Podobno je tudi s fiziološkim učinkom. Stres občutimo po njegovih posledicah. Za zdaj je nemogoče pokazati, kje v telesu se nahaja. Takšno stanje v zvezi s stresom, njegova velika subjektivnost, je razlog, da je znanost relativno pozno opazila stres kot samostojni dejavnik. Iz istega razloga so znanstveniki dolgo oklevali z raziskovanjem nekaj tako »neulovljivega«. Še danes navkljub vsem pokazateljem, raziskavam in mnenjem veliko praktikov, na primer zdravnikov, noče enako obravnavati bolezni, ki so posledica stresa, in drugih, za katere lahko ugotovijo neki biološki, kemični ali fizikalni vzrok.

Če bi lahko stres otipali nekje v telesu, bi bila situacija gotovo drugačna. Ali se lahko stres vseeno locira? Morda. Za zdaj obstajajo le teorije. Ena med njimi pravi, da se stres kopiči v prostorih med dvema živčnima celicama. To so tako imenovane sinapse. Biokemijske ali celo elektromagnetne blokade, ki jih predstavlja stres, preprečujejo svoboden pretok informacij od enega nevrona do drugega. To pušča najrazličnejše posledice: od nekaterih telesnih simptomov stresa, kot so glavoboli, vrtoglavice in podobno, preko splošnega nerazpoloženja in pomanjkanja energije, vse do precej resnejših posledic, kot je neuporaba polnega potenciala našega živčnega sistema zaradi izločitve njegovih delov iz mreže komunikacije s celoto.

To so za zdaj sicer le predpostavke, zato je na stres bolje gledati kot na splošno stanje. Recimo, da ste utrujeni. Kje se lahko otipa vaša utrujenost? Če vam izmerijo krvni sladkor, mlečno kislino itd., bodo verjetno našli določene spremembe. Toda ali bi neki strokovnjak na osnovi tega lahko rekel, da ste utrujeni? Ne bi mogel oziroma bi moral poznati vaše normalno stanje, da bi ga primerjal s trenutnim. Poleg tega bi moral izvesti še vrsto različnih testov in vprašanje je, ali bi lahko z gotovostjo trdil, da se počutite utrujeni ali ne. Toda utrujenost je resničnost in stres je prav tako. Ne morete ga otipati, toda čutite ga v vrsti drugih procesov, v vašem telesu, mentalnih aktivnostih in obnašanju.

Na osnovi vsega, kar je napisano, lahko gradimo razumevanje, kako meditacija deluje na odpravljanje stresa. Tako učinkovita je zato, ker so njeni učinki ravno nasprotni reakciji boj/beg in na ta način, ne glede na tip osebnosti, vrsto stresorja, psihološke, kulturne in družbene dejavnike, bo vsak človek s pomočjo meditacije odpravil negativne posledice stresa. To nas na neki način osvobaja kompliciranih postopkov identifikacije stresorja, analize lastnega obnašanja in kontrole nad telesnimi reakcijami. Takšne komplicirane metode odpravljanja stresa in zaščite pred njim pogosto mejijo s psihoterapijo. Po drugi strani pa je meditacija enostaven postopek, med katerim se res dobro spočijemo in na ta način odpravljamo negativne posledice lastnih reakcij na zunanje dražljaje. Eden prvih znanstvenikov, ki so raziskovali meditacijo, Herbert Benson, je reakcijo telesa na postopek naravnega umirjanja mentalne aktivnosti med meditacijo poimenoval »reakcija sproščanja« (Benson, 1986).

Znanstvene raziskave in subjektivne izkušnje velikega števila ljudi so pokazale učinkovitost pristopa k odpravljanju stresa na način, da posledice reakcije boj/ beg odpravimo z reakcijo sproščanja.

Reakcija boj/beg

Reakcija sproščanja



Povečanje koncentracije hormonov, ki pripravljajo organizem na aktivnost (adrenalin, kortizol in podobno …)

Zmanjšanje kortizola v krvi



Zvišanje maščobe in sladkorja v krvi

Znižanje maščobe in sladkorja v krvi



Pospešeno bitje srca

Umiritev srčnega utripa



Pljuča se polnijo s kisikom

Manjša poraba kisika



Napete mišice

Sproščanje mišične napetosti



Intenzivna beta možganska aktivnost

Enakomerna aktivnost vseh delov možganov (koherenca)



Obračanje pozornosti navzven

Obračanje pozornosti navznoter



Pripomniti moram, da je reakcija sproščanja prav tako naravna kot reakcija boj/beg. V našem telesu so naravni mehanizmi za ustvarjanje ravnotežja. Med drugim smo stres opisali kot fiziološko neravnotežje. Telo se želi samo od sebe osvoboditi nakopičenega stresa in se vrniti v ravnotežno stanje. Dati mu moramo samo priložnost za to. Proces je precej enostaven. Gre za počitek. Vsak odmor (spanje, branje, relaksacija, ali rekreacija) sproži reakcijo sproščanja in osvobaja stres iz telesa. Razlog, zakaj se počutimo bolje po počivanju, je prav ta – osvobodili smo se določene količine stresa, vendar je današnji tempo veliko prehiter, da bi ga lahko kvalitativno in kvantitativno spremljali z običajnimi oblikami počitka (spanje in dnevni počitek, branje, TV, rekreacija). Količina dražljajev je izjemno velika. Sprejemamo tisočkrat več dražljajev kot naši pradedje. Vsak tak dražljaj pa je potencialni stresor.

Ravno zato so se razvile tehnike relaksacije, vključno z današnjimi metodami meditacije. Ne glede na metodologijo je cilj vseh z globokim počitkom nevtralizirati posledice stresa in narediti sistem duh/telo bolj prilagodljiv.

Stres torej definiramo kot škodljivo posledico naše reakcije na stresor. Odvisna pa je od številnih dejavnikov. Ali bo ta škodljiva posledica ostala ali ne, je odvisno od prilagodljivosti našega duha in telesa. Napet človek ni prilagodljiv, ni v ravnotežju. Zadostuje že majhen zunanji dražljaj, da sproži notranjo reakcijo. Po drugi strani pa sproščenost pomeni ravnotežje. Sproščenost pomeni tudi prilagodljivost. Tehnike sproščanja nevtralizirajo stres med samo vadbo, po njej pa omogočajo telesu in duhu, da postaneta bolj prilagodljiva.

Na koncu lahko zaključimo, da bo vsaka tehnika, ki sproži reakcijo sproščanja, učinkovita pri odpravljanju stresa. Kot smo videli, rezultati meditacije kažejo, da se prav to tudi dogaja. Reakcija boj/beg, ki je neizbežna, pušča svoje posledice, ki pa se odpravljajo z reakcijo sproščanja.


Ko možgani »zamrznejo«

V svetu sodobne psihologije je klasični reakciji boj/ beg dodana še reakcija zamrznitve. Kot da bi šlo za igro naključja, se vse tri reakcije v angleškem jeziku začenjajo s črko F (flight – ›beg‹, fight – ›boj‹, freeze – ›zamrznitev‹), zato se je udomačil izraz 3F.

Kot smo videli, je reakcija boj/beg primitivna reakcija telesa na stresor, torej na dražljaj, ki ga zaznavamo kot ogrožajočega. Včasih nam je ta reakcija pomagala, zdaj pa nam škodi, še posebno ko preide v kronično fazo.

Tudi reakcija zamrznitve ima svoje korenine globoko v primitivni fiziologiji, čeprav je bila v resničnih okoliščinah precej bolj redka, saj se je nanašala na ekstremno situacijo. Živali, ki so plen velikih zveri, včasih v brezizhodnih situacijah avtomatično reagirajo z »zamrznitvijo«. Možgani antilope, ki jo napade lev, lahko na primer po prvem ugrizu ali udarcu s kremplji enostavno »odpovejo«. Antilopa pade kot pokošena, brez kontrole nad telesom, kot mrtva. Istočasno pa se v kri izločajo velike količine endorfina, ki ji preprečujejo, da bi karkoli čutila. Zdi se, da je reakcija zamrznitve milostna do napadene živali, saj ji omogoča, da v zadnjih trenutkih pred neizbežno smrtjo ne občuti bolečine.

Včasih pa ima ta strategija nepričakovan učinek. Ko vidi, da je plen usmrčen (ni trzajev, niti vidnih znakov življenja), plenilec včasih preneha ali gre iskat mladiče za obrok. Tedaj obstaja verjetnost, da ranjena žival le nekako pobegne. To pomeni, da je tako kot pri reakciji boj/beg cilj reakcije zamrznitve preživetje, pa čeprav je ta verjetnost zelo majhna.

Lahko bi se vprašali, kakšno zvezo ima to z nami, ljudmi. Verjeli ali ne, je delna reakcija zamrznitve zelo pogosta. Gotovo ste doživeli trenutke, ko ste enostavno »zablokirali«, čeprav ste vedeli, da bi morali reagirati. To se vam je mogoče zgodilo na kakem izpitu. Učili ste se in obvladali snov, toda v trenutku, ko vam je profesor postavil vprašanje, so vaši možgani reagirali s popolno praznino! Ničesar ni bilo več, kot da je vse izginilo. Zamrznili ste.

Enako se vam lahko zgodi pred šefom v službi, v romantičnem trenutku ljubezenskega sestanka ali pri kateremkoli izzivu ali pritisku, ki ste mu izpostavljeni. Z drugimi besedami je reakcija zamrznitve (ali delna zamrznitev) praktičen problem številnih ljudi.

Ne poznam raziskav, ki bi merile neposredni učinek meditacije na reakcijo zamrznitve, toda očitno je, da je v praksi sodobnega sveta glavni problem naše doživljanje zunanjih okoliščin. Kaj je to, kar nas sili, da situacijo javnega nastopanja doživljamo tako pretečo, da se v nas sproži reakcija zamrznitve in v ključnem trenutku zastanemo kot paralizirani?

Mogoče je, da blokada niti nima korenin v resnični fiziologiji primitivne reakcije zamrznitve, ampak gre samo za tako močno reakcijo boj/beg, da se možgani in telo uprejo. Psihologi se ukvarjajo s proučevanjem razlogov, ki povzročijo, da en človeka zablokira, drugi se izzivu zoperstavi, tretji pa se umakne in zbeži pred pritiskom. Na tem nivoju, na nivoju obnašanja, lahko ljudje zares izberemo eno od teh treh poti, kar pa je odvisno od naših občutkov, značilnosti, ocen, stališč in množice drugih psiholoških dejavnikov.

Reakcija 3F je pravzaprav bihevioralna. Na fiziološkem nivoju sta prva dva F (boj ali beg) popolnoma enaka! Za uspešen beg potrebujete enako stanje telesa kot za uspešen boj (adrenalin, kortizol, veliko kisika, mišično napetost, izključitev drugih nepotrebnih fizioloških funkcij, ostro pozornost, močno beta možgansko aktivnost itd.). Glede tega smo videli, da ima reakcija sproščanja, ki jo spodbudi pravilna meditacija, popolnoma nasproten učinek in je zato tako učinkovita v primerih kroničnega stresa.

Vprašanje je, koliko je »reakcija zamrznitve« ali blokada v praksi res ostanek primitivne fiziološke reakcije na smrtno nevarnost in koliko samo posledica kombinacije močnega stresa in družbenih vzorcev obnašanja (ni vljudno pobegniti, ne smete se boriti in zato zamrznete).

Prepričani pa ste lahko, da bo uvajanje redne izkušnje reakcije sproščanja in odpravljanje posledic kroničnega stresa spremenilo vaše dojemanje »grožnje«. Vaša simpatija ne grize in ubija, zato ni nobenega vzroka, da »zamrznete« v njeni prisotnosti. Profesorji na izpitu prav tako niso smrtno nevarni, niti ne šef, ko ste v brezupni situaciji, in publika, ki bo poslušala vašo predstavitev. Vem, lahko je to napisati, medtem ko vi v praksi reagirate vedno enako, kajne? Konec koncev tudi sami veste, da niste niti blizu smrtni nevarnosti, pa vseeno zamrznete.

Blokade se dogajajo, saj čeprav vaš um ve, da ni prave nevarnosti, telo tega ne zazna! Vzorci njegovega obnašanja so na nivoju fiziologije. Da se ta situacija popravi, ne potrebujete toliko prepričevanja, razmišljanja in uvidov v strukturo vaše osebnosti, ampak spremembo fiziologije, spremembo načina, na katerega telo reagira. To pa lahko dosežete z dobro meditacijo, ki spodbudi temeljite in globoke spremembe v živčnem sistemu, možganih, sistemu žlez z notranjim izločanjem – pravzaprav v vašem celotnem telesu, ki končno globoko počiva.





ŽIVLJENJE, RESNIČNO IN STVARNO


Če pogledamo namen meditacije, ne moremo zanemariti njenih dolgotrajnih posledic. Odpravljanje stresa in splošno izboljšanje kakovosti življenja sta naravni posledici njenega prakticiranja, vendar se pozitivni učinki ne končajo samo pri tem. Ko je stres enkrat odstranjen iz sistema duh/telo, lahko govorimo o naravnem stanju življenja oziroma o uporabi svojega polnega potenciala. Prav tako lahko šele takrat začnemo razmišljati o razvoju svojih sposobnosti.

Tehnike meditacije so se primarno razvile iz potrebe, da bi prepoznali pravo naravo našega duha in človeškega obstoja nasploh. Pripomniti moram, da je na tem področju cela vrsta različnih pojmov, ki nas lahko zmedejo, saj so včasih isti in označujejo različne stvari, včasih pa so različni, ampak označujejo isto stvar. Izraz »razvoj zavesti« bo na primer za nekatere pomenil napredek in evolucijo, za druge pa vzdrževanje istega stanja zaspanosti, iz katerega se ne moremo zbuditi.

V tej situaciji mi preostane edino, da se odločim za pojme, kot jih uporabljam sam. Ko torej rečem »razvoj«, mislim na doseganje naravnega stanja duha in telesa, na stanje, kakršno je samo po sebi. Gledano z mojimi očmi, je meditacija sredstvo, ki odpravlja privid in odkriva resnico/resničnost takšno, kakršna je.

»Stanje zavesti« je izraz, ki označuje način, na katerega doživljamo stvarnost. Stvarnost je resnična, problem pa je v tem, da jo ljudje doživljajo na različne načine – in to ne samo zaradi različnega mišljenja in prepričanja, ampak tudi zaradi različnega načina funkcioniranja njihovega sistema duh/telo.

Če torej želimo doživeti resničnost takšno, kakršna je, moramo odstraniti, kar moti to doživljanje. V določenem smislu je to posamična zavest, opazovalec oziroma subjekt. Ker pa doživetje vedno poteka znotraj nekoga, lahko o tem istem stanju »neobstoja motnje« govorimo kot o »najbolj razvitem stanju subjekta«.

Tema te knjige ne zajema podrobne razprave o tem, kaj in kakšno je stanje, v katerem življenje teče svobodno, v katerem ni motenj, niti razcepa med nami in resničnostjo. Toda če hočemo ali nočemo, ko govorimo o meditaciji, se ta tema ponavlja na ta ali oni način.

Ali je dobra meditacija sredstvo, s katerim lahko izstopimo iz okovov iluzije in uresničimo cilj, ki so ga generacije duhovnih iskalcev imenovale razsvetljenje? Da, dobra meditacija je lahko izvrstno sredstvo prav za to. Konec koncev se tisto, kar se dogaja med meditacijo, sklada z načelom »odpravljanja motenj pred resnico«.

Na tem mestu ni smiselno iti pregloboko v to vrsto pojasnjevanja. Več informacij o tem lahko najdete v drugih mojih knjigah, ena takih je Izničenje faktorja karme. Trenutno pa nas zanima praktičnost meditacije, posebno njeni dolgoročni učinki.

Ugotovili smo, da meditacija ni bežanje pred vsakodnevnimi obveznostmi in da ne zahteva sprememb v načinu življenja, zdaj pa bomo videli, da dolgotrajne posledice meditacije prav tako niso v nasprotju z našimi sedanjimi ideali. Še več, uresničitev tega »višjega« namena prakticiranja meditacije istočasno predstavlja uresničitev naših želja in omogoča izpolnjeno, smiselno in srečno življenje.

Stanje zavesti ni samo način, kako razmišljamo, in niso samo občutki, ki jih imamo. Ta izraz zajema tudi telesne in mentalne funkcije. Gre za stanje celotnega sistema duh/telo. Stanje zavesti določa naše doživljanje oziroma spoznanje stvarnosti, a tudi našo reakcijo. Je pravzaprav stanje subjekta. Sprememba stanja zavesti, torej sprememba subjekta, pogojuje spoznanje. Čeprav je celotno znanje, ki ga imamo, odvisno od tega, je vedenje o stanjih zavesti danes skoraj popolnoma nepoznano.

Stanje zavesti je neločljivo povezano s stanjem telesa. Vsaka sprememba v telesu bo povzročila spremembo v opažanju, razumevanju in obnašanju. Vsi na primer vemo, kako vidimo svet, ko smo utrujeni in izčrpani. Razumljivo je, da v takšnem stanju ne moremo jasno misliti, niti se ne moremo pravilno odločati. Delovanje našega intelekta je »zasenčeno« z utrujenostjo. Razdražljivi smo in nagnjeni k pretiranim čustvenim reakcijam. Celo opažanje je drugačno. Ko smo dalj časa napeti, depresivni in utrujeni, pravimo, da »se nam zdi svet siv«. Ta fraza je simbolični izraz naše nezmožnosti, da v dani situaciji zagledamo neko boljšo perspektivo, a tudi opis tistega, kar nam prenašajo naša čutila. Utrujen človek, ki je pod stresom, dobesedno ne opazi pisanosti barv okoli sebe. Ne opazi lepote narave ali lepote umetniškega dela. Njegovo resničnost bo določilo utrujeno stanje zavesti.

Ta resničnost pa je popolnoma drugačna pri človeku, ki se počuti zdrav, je naspan, svež in pripravljen na delovanje. Njegov intelekt je oster, sposobnost razločevanja velika, čustva pa so stabilna in prilagodljiva. Spočito stanje zavesti ustvarja občutek gotovosti in zadovoljstva, opazovanje je celovito in precizno. Takšen človek lahko uživa v lepoti in harmoniji sveta, ki ga obkroža. V takšnem stanju zavesti je sposoben sprejeti vse negativno in slabo kot možnost potrjevanja svojih sposobnosti.

Dva človeka, ki živita v različnih stanjih zavesti, bosta enake situacije doživela različno, različno pa bosta tudi reagirala nanje. Celo isti človek bo v enaki ali podobni situaciji, a v različnih stanjih zavesti reagiral drugače.

Če razumemo stanje zavesti na ta način, potem je jasno, da obstaja neprekinjena vrsta različnih nivojev in nians, ki določajo naše doživljanje sveta. Obstajajo določene kategorije, ki jih lahko poimenujemo »glavna« stanja zavesti. Znotraj njih je lahko nešteto variant, vendar lahko vsako med njimi umestimo v točno določene meje takšnega »glavnega stanja zavesti«.

Današnji povprečni človek običajno doživlja tri glavna stanja zavesti. To so budno stanje, globok spanec in sanjanje. Opozarjam pa, da se izraz »budnost« v tem primeru nanaša na povprečno stanje povprečnega človeka, ki po številnih značilnostih sploh ni budno in pazljivo, ampak programirano in vezano. Precej bolj je podobno spanju kot pa resnični budnosti. Ne glede na to bomo uporabljali ta izraz, zato bomo morali kasneje za pravo budnost najti neko drugo ime.

Ta tri povprečna stanja zavesti se med seboj razlikujejo. Z opazovanjem rezultatov določenih testov bi lahko znanstvenik določil, ali oseba spi, sanja ali je budna.

Kot ste spoznali, so raziskave o rezultatih meditacije pokazale, da med meditacijo pride do sprememb v telesu (hitrost dihanja, nivo kortizola, EEG-vzorci), ki so drugačne kot v budnem stanju. Iz takšnih in podobnih raziskovanj lahko sklepamo, da bodo tudi druga stanja zavesti, če obstajajo, imela svoj telesni ekvivalent. V trem trenutku pa se je najbolje opreti na starodavno znanje, iz katerega izvirajo tehnike meditacije. V tem smislu lahko rečemo, da obstaja sedem glavnih stanj zavesti, ki se določajo na osnovi odnosa subjekta, torej zavesti, do zunanjega, objektivnega sveta. (Cambell, 1980)

Najpomembnejša razlikovalna značilnost različnih stanj zavesti je medsebojni odnos treh elementov, ki sestavljajo zavest. »Stanje zavesti« je pravzaprav kombinacija subjekta, objekta in procesa, s katerim subjekt spozna objekt. Ni treba veliko razmišljati, da dojamemo, kako so ti trije elementi prisotni v vsem, kar delamo. Subjekt smo mi, to je naš jaz, ki je navidezno vedno tu. Vedno se »nam« kaj dogaja. Objektov je nešteto, toda vsaj eden mora biti prisoten, da lahko govorimo o »zavesti o nečem«. Da pa bi se lahko nečesa zavedali, se mora subjekt na neki način povezati z objektom. Običajno je to neki opazovalni proces, na primer vid, sluh, dotik, vendar je lahko proces, s katerim subjekt spozna objekt, tudi miselni oziroma čustveni. Kakorkoli že, v vsakem stanju zavesti sodelujejo isti trije elementi – subjekt, objekt in proces, ki poteka med njima.

Ko govorimo o stanjih zavesti, pravzaprav mislimo na točno določene odnose med temi tremi elementi. V prvem stanju zavesti, spanju, na primer subjekt ni razvit. Ko spimo brez sanj, in to je prvo stanje zavesti, občutek identitete ne obstaja. Ne obstajajo niti izkušnje. Delno je razvit v drugem stanju zavesti, ko »mi« sanjamo. Prav tako je delno razvit v tretjem stanju zavesti, ko se nam zdi, da se stvari dogajajo »nam«, čeprav ne vemo točno, kdo smo »mi«.

Tudi spoznavni procesi so delno razviti v tako imenovanem »budnem« stanju zavesti. Niti čutila niti intelekt niso na svojem vrhuncu – vedno se lahko še razvijejo in izboljšajo. Šele v šestem stanju zavesti, ki je lahko zelo fascinantno, pride do njihovega razvoja. Kar pa se tiče objektov, njihovo stvarnost lahko zaznamo šele v sedmem stanju zavesti.

Prelomnica v tem procesu »razvoja zavesti« se pravzaprav zgodi z izkušnjo četrtega stanja – z doživetjem zavesti same po sebi oziroma zavesti »brez vznemirjenja«. Čeprav ga lahko doživimo tudi spontano, se najpogosteje na sistematičen doživlja ravno med dobro, naravno meditacijo, katere načela so opisana v tej knjigi. Čutila se obračajo proti notranjosti in se zapirajo za zunanji svet. Pozornost gre proti svojemu izvoru in postopoma odmetava vse druge objekte, razen same sebe. V končnem trenutku prekoračenja – v izkušnji joge, kot jo imenuje Patanjali – izginejo vse omejitve, vse konstrukcije uma, zavesti, osebnosti, vsega. Zaradi neobičajnosti takšne izkušnje nastanejo problemi pri opisovanju. Nekateri jo bodo poimenovali »jazstvo«, medtem ko bodo drugi rekli, da na tem mestu »jaz« izgine. Ne obstajamo več »mi«, vsaj ne kot omejen in samooklican subjekt nekega doživljanja.

Ostaja nekaj drugega – širina, neskončnost, sladkost, blaženost, neomejenost … Ni pravilno reči, da smo to »mi«, ker se ta izkušnja nahaja onkraj identitete.

Prav tako je očitno, da ta izkušnja, če se ponavlja, prinaša precejšnje dobrobiti na vsa področja našega življenja. Kaj se sčasoma zgodi? Kakšni so dolgoročni učinki ponavljanja te izkušnje?

Peto stanje zavesti: Potem ko je subjekt izginil v izkušnji joge, se ponovno pojavlja ob odpiranju čutil proti zunanjemu svetu, toda ni več dominanten. Na določen način je »razredčen«. Ne obstaja več izrazit in močan »jaz«, ampak samo občutek, ki zedinja različne izkušnje. O nastopu petega stanja zavesti govorimo, ko se četrto stanje zavesti ohranja istočasno z drugimi aktivnostmi oziroma s prvimi tremi stanji zavesti. Stanje zavesti same po sebi ne izgine niti, ko spimo, sanjamo ali smo budni, to pa pomeni, da smo odprti za opažanje zunanjega sveta.

Šesto stanje zavesti: V šestem stanju zavesti začnemo opažati bolj fine nivoje resničnosti. Kar je bilo do zdaj našim čutilom skrito, postaja očitno. Šesto stanje zavesti je v največji meri povezano z razvojem spoznavnega procesa oziroma z izpopolnjenjem naših čutil. Pri tem ne mislimo samo na vid, sluh, otip, okus in vonj, ampak tudi na miselne sposobnosti, še posebno pa na čustvene. Tam, kjer čutila obstanejo, je srce tisto, ki preskoči končno prepreko v spoznavanju sveta.

Sedmo stanje zavesti – zavest enosti: Zavest enosti je dobila ime glede na eno resničnost v primerjavi z mnogoterimi, ki jih doživljamo pred tem. Da bi bilo to mogoče, občutek »jaz« postane popolnoma neznaten oziroma je prisoten samo kot sredstvo »zbiranja« določenih izkušenj in aktivnosti. Občutka ločenosti ni več, saj niti ni nikogar, ki bi bil ločen. Delovanje je prisotno, vendar ne kot izraz težnje nekega predpostavljenega malega posameznika, ampak kot izraz življenja samega.

»Višja stanja zavesti« predstavljajo naravno, normal-no stanje človeškega živčnega sistema. Življenje s stresom omejuje naš polni potencial. Osvobajanje od njega bo naravno privedlo do normalizacije sistema duh/telo. Na določen način se šele ta stanja lahko poimenujejo budnost. Nekateri jih za razliko od običajne budnosti poimenujejo »globoka budnost«, medtem ko imam jaz raje izraz »globoka prisotnost«.

Kakorkoli že, zgodba o »višjih stanjih zavesti« vedno predstavlja občutljivo temo. Praktični ljudje namreč pogosto o teh stvareh sploh ne želijo razmišljati. Zdi se jim, da nekaj takega ne pripada resničnemu svetu in spodbuja ločenost od njega. In res, pogosto se vprašanja s tako imenovanega »duhovnega« področja istovetijo z osebami, ki niso zainteresirane za materialne dobrine, niti za probleme vsakdanjega življenja.



Res je, da ne obstaja neka izrazita povezanost med »globoko prisotnostjo« in določenimi aktivnostmi. Mogoče je, da boste v višjih stanjih zavesti delali, kar delate tudi zdaj, lahko pa zgodi, da boste popolnoma spremenili svoje življenje. Za karkoli že se boste takrat odločili, boste vedeli, da to delate s polnim potencialom, zares budni, osvobojeni iluzij.

To boste vi, to, kar ste, brez motenj in preprek, brez programov in pogojevanja. Takšno življenje je gotovo vredno živeti.





OSVOBODITEV


Pogosto obstaja mnenje, da človek, ki gre po tej poti, ni aktiven, niti praktičen. Čeprav obstaja manjše število ljudi, ki jim bolj ustreza umaknjen način življenja (meniški ali celo puščavniški), nas velika večina živi aktivno življenje. Duhovnost in razvoj zavesti ne pripadata tej manjšini, ampak sta pravici vsakega človeka. Zamisel o nepraktičnosti je povezana z odrekanjem in asketizmom, je pa popolnoma napačna.

Ne smete misliti, da bo osvobojen (ali »prebujen«) človek nežen in občutljiv in ne bo prenesel pritiska obveznosti v aktivnosti. Govorili smo že o stresu in znanstveno potrjenem dejstvu, da so ljudje, ki meditirajo, bolj odporni na stres.

Celo eden najbolj tradicionalnih spisov vzhodne kulture Bhagavad Gita ne priporoča umika iz aktivnosti. Še več, poda čudovit nauk o uspešnem in spretnem delovanju. Štiriinosemdeseti verz drugega poglavja se začne z besedami: »Jogastah kuru karmani.« Utrjen v jogi (enosti, zavesti sami po sebi), deluj! Ni govora o umiku iz aktivnosti, vendar je najprej treba utrditi to nevzbujeno stanje polja enosti. To pomeni najprej meditirati in nato delovati.

Sodobna psihologija ima svoj način opisovanja »višjih stanj zavesti«, a ni tako podroben, kot je to v primerih razdelanih sistemov vzhodnih filozofij. Psihologi, če o tem sploh govorijo, navajajo tako imenovano »samouresničitev«. Ta pojem je problematičen in bi ga lahko dojeli, kot da je usmerjen na jaz in ego. Če pa pogledate definicije teh izrazov, bo jasno, da gre za nekaj povsem drugega.

Psiholog Abraham Maslow je značilnosti globoke prisotnosti opisal na naslednji način: »Prvič: sprejemanje in izražanje notranje biti jaza pomeni aktualizacijo skritih sposobnosti in potencialov, njihovo ›polno delovanje‹. Drugič: minimalni pojav bolezni, nevroz in izgub je dolgotrajno vzdrževanje osnovnih in višjih sposobnosti uma. Pomembni značilnosti samouresničitve sta še nekakšna lahkotnost ali ›igra‹, s katero se opravljajo dejavnosti in ustvarjalnost.«

Spomnimo se, da današnji povprečni človek uporablja samo manjši odstotek svojega mentalnega potenciala. Za »samouresničenega« človeka, ki živi v polnem obsegu svojih možnosti, pa je samo vprašanje njegove svobodne odločitve, kako jih bo izkoristil. Bo takšen človek nepraktičen? Ne. Takšni ljudje so običajno zelo sposobni in uspešni. Oni tečejo s tokom. Živijo. Njihovo življenje je uspešno.

Druga značilnost »samouresničitve« po Maslowu je odsotnost ali minimalna prisotnost bolezni in dolgotrajno vzdrževanje funkcij, kot so inteligentnost, spomin in psihomotorične veščine. Znanstvene raziskave o učinkih meditacije so pokazale, da začne telo bolje delovati, se upočasni proces staranja in se zmanjša število bolezni celo že veliko prej, preden lahko govorimo o resnični »osvoboditvi«. Za stanje samouresničitve, ki naredi človeka zdravega in veščega, torej ne moremo reči, da bo ustvarilo nepraktičnost, ampak celo zelo veliko odpornost, »žilavost« in iznajdljivost.

Zelo pomembna značilnost »samouresničenega« stanja je tudi lahkotnost in opravljanje aktivnosti, ki se zdi kot igra. Občutek, da neka aktivnost poteka kar sama od sebe (na primer šport ali umetnost), je del življenja v tem stanju. Ni več motenj za samo izkušnjo ali aktivnost. Videti je kot »pričevanje«. Ker je zavest prisotna ves čas, se doživlja kot nepremična točka v svetlobi vrtenja. Zavest »opazuje« akcijo.

Veliko ljudi, ki meditirajo, poroča o neobičajnih sposobnostih, ki jih odkrijejo po določenem času, še posebno, ko subjektivne izkušnje kažejo prisotnost petega in celo še višjih stanj zavesti. Testi koordinacije, ki se izvajajo pred ogledalom, so dober primer za to. Za kompleksen test te vrste potrebujemo veliko pozornosti in napora. Človek, ki ima izkušnjo petega stanja zavesti, bo opravil zahtevane dejavnosti zlahka in ne da bi razmišljal, kako to dela. Stvari tečejo same po sebi, kot da jih opravlja narava sama.

Vse te sposobnosti izvirajo iz doživljanja resničnosti v petem stanju zavesti. Zavest je tisto, kar je stabilno, pojavi pa so »privid« ali »igra«. V tem stanju se človek igra in v tej igri neskončno uživa. Iz tega izvira tudi ustvarjalnost kot neločljiv in pomemben del življenja. Stvari in pojavi se doživljajo neposredno. Ni notranjih obremenitev, ni notranjih zavor. Takšen človek je v določenem smislu podoben otroku. Pogosto občudujemo nove in originalne otroške »izmišljotine«, domišljijo, način povezovanja znanega z neznanim. Otroci izražajo veliko ustvarjalno inteligenco prav zato, ker prvič doživljajo neko izkušnjo. Predhodnih izkušenj, ki bi omejile svobodo doživljanja, preprosto ni. Rezultat je igra in ustvarjanje.

Med najpomembnejšimi subjektivnimi izkušnjami v višjih stanjih zavesti pa je izkušnja »pričevanja«. Ta predstavlja glavno značilnost stanja »globoke prisotnosti«, ko se zdi, da smo ločeni od tistega, kar delamo, in »zgolj opazujemo«, kako dogodki potekajo sami od sebe. Lahko bi rekli, da na določen način ni več tistih delov osebnosti ali celotne osebnosti, ki bi se na kakršenkoli način vezala na te dogodke. Tu so izkušnje in tu je dogajanje, ni le tistega dela nas, ki si je prej te izkušnje lastil.

Težko je podrobneje opisati subjektivno izkušnjo takšnega stanja, toda »pričevanje« pojavov in doživetij (kot del izkušenj višjih stanj zavesti) bo neizbežno privedlo do osvežitve vsakega vtisa. Ta značilnost, ki bi jo lahko poimenovali tudi nedolžnost, je bila vedno prisotna pri izjemnih osebah. Veliki znanstveniki in umetniki, ljudje, ki so ustvarili velika dela, so živeli življenje neposrednosti in svežine.

V višjih stanjih zavesti torej namesto nepraktičnosti in nesposobnosti najdemo ustvarjalnost, lahkotnost in zdravje. Zadržimo pa se še malce pri vprašanju uspešne aktivnosti.

Samouresničeni človek je lahko v svojem delovanju uspešen, vseeno pa se ljudje pogosto sprašujejo, ali bo taka oseba želela delovati. To vprašanje nastane iz dveh razlogov. Stalna in neprekinjena izkušnja zavesti same po sebi predstavlja izkušnjo velikega ugodja, celo blaženosti. Ali ne bo popolno notranje zadovoljstvo privedlo do pomanjkanja želje po majhnih življenjskih ciljih, h katerim teži vsakdanji človek?

Odgovor na to vprašanje je lahko večplasten. Pričakovati je treba predvsem spremembo v interesih. Ko smo bili otroci, so nas zanimale igračke. Malce smo odrasli, pa smo se zanimali za šport, knjige, kasneje za potovanja. Nato se je interes spremenil in začeli smo služiti denar. Istočasno smo iskali slavo, na koncu pa moč in vpliv. Z odraščanjem se je interes spreminjal. Kaj ni naravno, da se področja interesov še vedno spreminjajo, ko napredujemo po stopnicah evolucije? Toda ena stvar se ne bo spremenila, in sicer potreba po delovanju. Življenje se izraža in raste na podlagi delovanja. To bo vedno potrebno. »Samouresničeni« človek ne bo pasiven, le njegova aktivnost bo drugačna kot prej. Names-to izrazito osebnih želja in potreb se bo pojavilo nekaj drugega. Včasih se to imenuje »kozmični impulz« – kot da aktivnosti sproži neka notranja potreba, »višja« sila oziroma impulz življenja samega.

Če bi vprašali, na kakšen način se bo njegovo delovanje razlikovalo od dosedanjega, bi lahko odgovorili le, da bo bolj univerzalno, bolj neobičajno. »Samouresničeni« človek doseže svoje cilje. Ničesar več ni, kar bi se moralo storiti. A znova delovanje obstaja. Ustvarjalna inteligenca, ki upravlja z vsemi procesi v vesolju, je edini sprožilec akcij takšnega človeka. Kakšne pa konkretno bodo, je odvisno od okoliščin. Razpon možnosti je neomejen.

In na koncu še zadnja napačna predpostavka o »samouresničenem« človeku – ravnodušnost do drugih. Ker je takšen človek uresničil vse, kar želi, vsaj znotraj, če ne tudi zunaj, ali obstaja možnost, da ne bo občutil in razumel problemov drugih ljudi?

»Samouresničeni« človek je pravo nasprotje takšnemu predpostavljenemu hladnemu mogočniku, ki vse zmore in mu je vseeno za običajne probleme običajnih ljudi. Vemo, da se lahko preliva le polna čaša. Samo kdor ima, lahko tudi daje. Srečen človek pravzaprav vidi nesrečo drugih veliko bolje od nesrečnega. Nesrečen človek je namreč tako zavzet z lastnim trpljenjem, da nima časa, da bi videl trpljenje drugih.

Vendar pa sočutje ni pravi izraz za tisto, kar se dogaja v »prebujenem« oziroma »osvobojenem« človeku. Ker ni prave razlike med tem, kar smo mi, in tistim, kar je nekdo drug, ne moremo govoriti o sočutju oziroma je podobno temu, kako sočustvujete s svojo roko, ko se poškodujete. Sočutje enostavno ni pravi izraz. Pripada plemenitim vrlinam nižjih stanj zavesti.

V primeru »prebujenja« ali »osvoboditve« celoten svet doživljamo kot tisto, kar je – celota. Za sočutje ni prostora. Celo ljubezen ni pravi izraz.

In znova: a si lahko zamislite, kakšno je delovanje v stanju, v katerem se vse, kar vas obkroža (vsi ljudje in pojavi), doživlja kot nedeljivi del celote, ki ji pripadate tudi vi?

Na žalost si to težko predstavljate! Niti ni potrebno. Najbolje bi bilo, da enostavno pustite, da vas pot odpelje do tega stanja in ga doživite.


__________

2 Opomba urednice: Več informacij o omenjenih knjigah dobite v zadnjem poglavju, pod vsebino Literatura.

3 Za več gl. I. Burić, M. Farias, J. Jong, C. Mee, I. Brasil (2017): What Is the Molecular Signature of Mind-Body Interventions? A Systematic Review of Gene Expression Changes Induced by Meditation snd Related Practices.





DODATEK A: UVAJANJE PROGRAMA INTEGRALNE MEDITACIJE V POSLOVNO OKOLJE





Ko so se tehnike meditacije pojavile na Zahodu, so najprej pritegnile ljudi, ki so bili nezadovoljni z dotedanjim načinom življenja in s stanjem družbe, v kateri so živeli. Potem se je v sedemdesetih in osemdesetih težišče premaknilo s filozofsko-alternativne na zdravstveno-praktične razloge. Danes se ponovno javlja prvotni motiv: razumevanje življenja, razvoj, celovito življenje.

Med najpomembnejšimi motivi za prakticiranje meditacije pa še naprej ostajajo osebni razlogi in praktične dobrobiti. Veliko število znanstvenih raziskav dokazuje, da ima meditacija pozitivne učinke, ki so neodvisni od pogleda na svet, filozofije in religije.

Zadnjih trideset let delodajalci vse bolj dojemajo, da je učinkovitost njihovih podjetij odvisna izključno od učinkovitosti ljudi, ki so v njih zaposleni. Celo najboljša organizacijska struktura ne daje popolnih rezultatov, če ljudje, ki jo tvorijo, ne morejo slediti zelo zahtevnemu tempu in delovnim pogojem.

Izkazalo se je, da stres, ki je zaradi hitrega tempa postal problem številka ena današnjega človeka, negativno vpliva tako na naše osebno kot poslovno življenje. Administrativno osebje je izpostavljeno stresu zaradi povečane odgovornosti, velikega števila odločitev, ki morajo biti sprejete v kratkem času, močne konkurence med podjetji in delavci. Psihosomatske bolezni, na primer povišani krvni tlak ali želodčne težave, so skoraj običajni spremljevalci menedžerskega življenja. Narašča pa tudi število ljudi, ki so doživeli srčno ali možgansko kap.

Po drugi strani pa stres ni prihranjen niti zaposlenim na nižjih nivojih poslovne strukture. Posledice so vidne v zmanjšanju produktivnosti zaradi števila poškodb in količine bolniških staležev.

Znanstvene raziskave o meditaciji, o katerih ste brali v prejšnjih poglavjih, so jasno pokazale številne dobrobiti, ki jih lahko ima takšna praksa na poslovnem področju. To so:

• povečana uporaba mentalnih in telesnih potencialov menedžerjev in zaposlenih (povečanje inteligentnosti, ustvarjalnosti, boljša koordinacija duha in telesa, povečan obseg pozornosti, boljše opazovanje, večja vzdržljivost itd.),

• boljše zdravje (upad števila psihosomatskih bolezni, manj poškodb na delu, manjše število bolniških staležev), ki se neposredno odraža v delovnih rezultatih podjetja,

• boljše timsko delo (strpnost, upoštevanje mišljenja drugih, sposobnost prenašanja in sprejemanja odgovornosti) in boljša komunikacija znotraj poslovne strukture,

• povečana občutljivost za potrebe strank in poslovnih partnerjev (povečanje empatije, razvoj intuitivnih sposobnosti, lahkotnost nastopanja v javnosti, razvoj komunikacijskih veščin).

Skupni rezultat uporabe meditacije v podjetju bo najverjetneje zvečanje produktivnosti oziroma boljši finančni rezultati, vsekakor pa se bo izboljšalo delovno okolje, ki bo prijetnejše in primernejše za človeka.

Dobra meditacija v poslovnem okolju zahteva določene posebnosti, ki jih je pokazala praksa in se morajo upoštevati. Prakse meditacije ne moremo primerjati z uvajanjem nekega novega organizacijskega sistema ali nove proizvodne tehnologije. Ne moremo je uvrstiti niti v izobraževalne programe. Gre za osebni pristop, ki vpliva na vse vidike proizvodnega ali storitvenega procesa. To pomeni, da mora biti vsak posameznik najprej zainteresiran za njeno vadbo.

Vsak delodajalec, ki želi v svojem podjetju uporabiti program Integralne meditacije, mora torej poskrbeti za primerno motivacijo svojih zaposlenih. Raziskave kažejo, da je meditacija koristnejša za tiste, ki želijo delati na sebi, kot za tiste, ki želijo biti pasivno »ozdravljeni«. Obstaja torej problem pravilne motivacije. Konkretno to pomeni, da zaposlenih ni smiselno siliti, naj meditirajo. Takšen pristop ne bo uspešen. Bolje je izvesti nekaj predavanj, jih motivirati in jim predstaviti koristi, ki jih bodo imeli kot ljudje. Šele nato bo imelo dobrobiti poslovno okolje oziroma podjetje. (Delmonte, 1980)

Če bo program Integralne meditacije ustrezno predstavljen, se bo na srečo pojavil interes tudi pri tistih posameznikih, ki o tem niso nikoli razmišljali.

Nadalje se postavlja tudi vprašanje izvajanja prakse. Meditiranje je osebno dejanje, ki poteka v tišini lastne sobe, prav tako se lahko meditira v skupini. Subjektivne izkušnje so celo pokazale, da je skupinska praksa precej bolj prijetna. To pomeni, da se lahko znotraj podjetja organizira prostor in določi čas za meditacijo. Tega ni težko izvesti, saj ni pretiranih zahtev. Meditira se lahko kjerkoli. Zadostuje udoben stol. Prostor za meditacijo je lahko dvorana za sestanke, pisarna ali celo katerokoli delovno mesto, seveda s primernimi pogoji (zaprt prostor, ugodna temperatura in možnost začasne zaustavitve proizvodnega procesa).

Čas za meditacijo predstavlja drug problem. Meditacija nam vzame petnajst do dvajset minut zjutraj in zvečer. Vsak delodajalec, ki uvaja program Integralne meditacije v svoje podjetje, se mora odločiti, ali bo program meditacije prepustil iznajdljivosti posameznika ali ga bo vključil v dnevno rutino zaposlenih. Morda se zdi, da »izgubljenih« štirideset minut delovnega časa negativno vpliva na produktivnost, vendar to sploh ni res. Raziskave učinkovitosti med delovnim časom namreč kažejo, da bi se ta lahko zmanjšal iz osmih celo na šest ur brez neposrednega vpliva na produktivnost. Krajši delovni čas bi se lahko celo izkazal kot dejavnik povečanja učinkovitosti in produktivnosti. V luči teh navedb uvajanje meditativne prakse v delovnem času sploh ne more zmanjšati učinkovitosti opravljanja dela. Ravno nasprotno: vse raziskave kažejo, da se bo storilnost zaradi tega povečala.

Pri uvajanju meditacije se morajo seveda upoštevati posebnosti podjetja in meditacijo je treba tem posebnostim prilagoditi. V nekaterih podjetjih bi se lahko na primer uvajanje skupnega časa jutranje meditacije, takoj ko zaposleni pridejo na delo, izkazalo kot dobro. Drugo meditacijo pa bi zaposleni izvedli po svoji izbiri, zunaj delovnega časa.


Postopek uvajanja meditacije v poslovno okolje

Ko gre za uporabo meditacije na poslovnem področju, postopek poučevanja obdrži svoj osnovni okvir, toda pozornost je treba usmeriti na številne posebnosti določenega podjetja. Pri velikih podjetjih je na primer bolje, da se najprej naučijo meditirati menedžerji, ki upravljajo podjetje, nato pa drugi zaposleni. Glede na želje delodajalca se prav tako lahko izberejo delovne sredine, kjer se bo uvedla meditacija. Pri manjših podjetjih (do trideset zaposlenih) se postopek uvajanja lahko izvede za vse zaposlene naenkrat.

Osnovni motiv uvajanja meditacije v podjetje je izboljšanje kakovosti delovnega okolja in možnost povečanja produktivnosti. Zagotavljanje takšnih rezultatov zahteva povečano spremljanje situacije v daljšem časovnem obdobju, zato postopek uvajanja meditacije v poslovno okolje poteka v vrsti sistematskih korakov.

Kasneje se lahko glede na želje zaposlenih in glede na možnosti delodajalca organizirajo še dodatni programi »pospešenega osvobajanja stresa«, ki se izvedejo zunaj delovnega okolja, med podaljšanim koncem tedna, kot neka vrsta »team buildinga«. Ta del programa se še posebno priporoča menedžerjem.





DODATEK B – NAJPOGOSTEJŠA VPRAŠANJA O MEDITACIJI





Meditacija za zdaj še vedno ni običajna praksa v našem okolju. Številni jo istovetijo z religijo ali molitvijo. Na splošno lahko rečemo, da obstaja odpor proti tehnikam, ki niso telesne, ampak potekajo znotraj našega duha. Kot da se bojimo tistega, kar se dogaja znotraj. Ne glede na to verjamem, da se ta strah pojavlja zaradi neznanja. Ko sta enkrat bistvo in pomen meditacije dobro pojasnjena, ne bi smelo biti več nobenega dvoma o njeni potrebi. Dobrobiti so potencialno zelo velike in v današnjem stresnem času ni človeka, ki ne bi bil izpostavljen najrazličnejšim napetostim, ki negativno vplivajo na njegovo zdravje, delo in osebno življenje.

Kot smo videli v prejšnjih poglavjih, v akademskih krogih ni jasno začrtane meje, ki bi delila koncentracijo, kontemplacijo in meditacijo. Takšna situacija povečuje zmedenost. In če k temu dodamo še masovne medije, željne senzacije, ki poudarjajo negativne strani duhovnih gibanj, ki so prišla z Vzhoda, je jasno, zakaj nekateri ljudje težko sprejemajo meditacijo, čeprav bi jim zelo koristila.

Sledi nekaj izbranih najpogostejših vprašanj (in seveda odgovorov), ki jih imajo ljudje o Integralni meditaciji.


***

V: Kaj se dogaja, ko prakticiramo Integralno meditacijo? Bom padel v trans?

O: Seveda da ne! Proces umirjanja mentalne aktivnosti je popolnoma buden in zavesten. Ni govora o transu. Doživeli boste stanje umirjene budnosti. Naš duh je običajno poln misli. Pozornost nam skače z ene teme na drugo. Ne bomo se zmotili, če to poimenujemo mentalni hrup. Med vadbo Integralne meditacije doživljamo bolj umirjena stanja našega duha. Sistematično, naravno in brez napora presegamo bolj grobe nivoje mentalne aktivnosti in doživljamo bolj fine. Takrat ni mentalne aktivnosti, toda obstaja zavestnost. To doživetje je izredno prijetno in v njem boste gotovo uživali.

V: Ali to pomeni, da kadar izvajamo Integralno meditacijo, si zamišljamo neka prijetna doživetja in situacije, sanjarimo in podobno?

O: Ne, na ta način bi nekako manipulirali z lastnim duhom. Obstajajo pa tehnike, ki zagovarjajo to načelo. Čeprav verjetno dajejo neke rezultate, gre pri Integralni meditaciji za popolnoma drugo načelo. V našem primeru je ključni pojem »NARAVNA nagnjenost duha«. Sanjarjenje je usmerjanje duha na želeno temo. Podobno je tudi z razmišljanjem, načrtovanjem itd. Vse to je neko delovanje. Izkušnje umirjene budnosti, stanja najmanjše vznemirjenosti zavesti ne moremo doseči z nekim delovanjem. Čim delujemo, torej mislimo o nečem ali imamo kakršnokoli mentalno aktivnost, je proces umirjanja preprečen.

V: Jaz sem prepričan kristjan. Ne želim delati nečesa, kar je v nasprotju z mojo religijo. Ali je Integralna meditacija religija? Ali prakticiranje meditacije pomeni, da sem sprejel neko religijo?

O: Redna vadba Integralne meditacije ni v nasprotju z vašim religioznim prepričanjem, ampak vam lahko pomaga, da mu bolje sledite in ste boljši kristjan.

Naredili bi napako, če bi zaključili, da je ta tehnika avtomatsko povezana s hinduizmom samo zato, ker lahko osnovnim načelom Integralne meditacije sledimo do njenih izvorov v stari Indiji. Galileo je na primer odkril, da je Zemlja okrogla. On je bil Italijan, Italija pa je katoliška dežela. Dejstvo, da je Zemlja okrogla, ni povezano s katoliško cerkvijo. Prav tako vadba Integralne meditacije in njena načela niso povezana s hinduizmom, čeprav njeno poreklo delno izhaja iz Indije. Integralna meditacija je naravna in univerzalna tehnika, ki uporablja osnovne naravne zakone, neodvisne od podnebja, rase, narodnosti ali religije. Integralna meditacija ne vključuje nobene verske ali religiozne prakse. Gre za univerzalno znanje, ki ni v nasprotju z religiozno prakso in ji niti ne pripada.

Današnji človek je izpostavljen stresu in pritisku. Ali umirjenost, strpnost, dobro razpoloženje in toplejši odnosi z okolico niso vitalnega pomena, da dosežemo krščanske in na splošno človeške ideale o miru, sreči in ljubezni med ljudmi? Tehnika, ki to omogoča, nikakor ne more biti v nasprotju s krščanstvom. Pogosto se dogaja ravno nasprotno: osebe, ki niso namenjale pozornosti religioznemu življenju, zdaj jasneje vidijo njegov pomen.

V: In kako je z molitvijo? Lahko Integralna meditacija zamenja molitev?

O: Ne. Prakticiranje Integralne meditacije ni molitev in je ne more zamenjati. Je priprava na aktivnost, zato je lahko priprava na molitev.

Posledica vadbe je bolj urejen duh, spočito telo in izboljšana koordinacija med njima. To pomeni, da se lahko z jasnejšimi mislimi veliko bolj budno in bolj zavestno usmerimo na aktivnost, jo učinkovito opravimo in smo zato uspešni. To velja za vsako aktivnost, od teka in športa do proučevanja fizike ali matematike, zato velja tudi za naše religiozno življenje.

V: Ali moramo meditirati v določenem delu dneva? O: Integralno meditacijo izvajamo dvakrat na dan. Prvič zjutraj, ko se zbudimo, drugič popoldne. Čas ni nujno vedno isti. Prilagodite ga svoji dnevni rutini. Na tečaju vam bo inštruktor svetoval, kako to storiti.

V: Živim v hrupnem okolišu. Mislim, da ne bom imel zadosti tišine za meditacijo.

O: Hrup vas ne bo motil. Ne preprečuje vam, da normal-no razmišljate, zato boste tudi v hrupu lahko meditirali. Pravzaprav bo meditacija v hrupnem okolju, ko enkrat postanete vešči prakse, zelo prijetna prav zaradi velikega kontrasta med notranjo tišino in vsemi zunanjimi dražljaji.

V: Ali bo meditacija v meni ustvarila željo, da zapustim življenje, ki ga živim zdaj? Ne bi želel postati podoben puščavnikom, ki živijo v jamah in samo meditirajo.

O: Takšno življenje ni najbolj privlačno, kajne? Ni čud-no, da takšno tolmačenje ni bilo sprejemljivo za zahodnjake. Gre za nesrečno napako in nerazumevanje pravilnega postopka meditacije. Zaradi tega so odgovorni ljudje v družbi tisočletja menili, da je meditacija za puščavnike in menihe, je nekaj nepraktičnega in neprimernega za aktivno življenje. Resnica je pravzaprav popolnoma nasprotna: razvoj zavesti je lahko izredno koristen in praktičen. Ne samo da se ni treba odreči aktivnemu življenju, ampak s prakticiranjem Integralne meditacije postajamo vse bolj aktivni in uspešni. Istočasno se osvobajamo stresa in začnemo uporabljati več svojih potencialov – začnemo bolj živeti in bolj uživati.

Če govorimo o aktivnem življenju zahodnjakov v primerjavi s puščavniškim življenjem menihov, ima pravzaprav aktivni človek celo več priložnosti za razvoj, da zares živi brez stresa, kot tisti, ki živi v jami. Ko smo namreč aktivni ves čas, lahko ves čas »testiramo« svojo elastičnost. Aktivnost ni vzrok trpljenja in problemov, pred njo nam ni treba bežati. Šele ko lahko sredi hrupa velemesta in hitrega poslovnega delovnega dne zadržimo notranjo umirjenost, smo zares napredovali. Človek, ki živi ločeno od drugih, nima možnosti, da tako »testira« svoj razvoj. Namesto da bežimo pred aktivnostjo, moramo torej takšno situacijo izkoristiti. Napredek je najhitrejši, ko redno izmenjujemo meditacijo in akcijo. Načina življenja torej ni treba spremeniti, treba je samo izkoristiti obstoječega.

V: Ali se pri poučevanju Integralne meditacije uporablja hipnoza?

O: Ne. Kot sama tehnika je tudi poučevanje popolnoma naravno. Ni nobenih manipulacij, niti vplivov učitelja. Učenec vadi sam na osnovi enostavnih napotkov, ki mu jih posreduje učitelj.

V: Kaj je s sugestijo? Ali dajete neke sugestije za sproščanje?

O: Ne. Sproščanje v tem primeru ni rezultat sugestije. Med prakticiranjem Integralne meditacije se umirja mentalna aktivnost, posledica česar je umiritev telesne aktivnosti. Relaksacija je samo spremljajoči pojav vadbe.

V: Ali je Integralna meditacija oblika avtogenega treninga?

O: Čeprav bi lahko rekli, da imata avtogeni trening in Integralna meditacija isti cilj glede sproščanja telesa, sta kot metodi popolnoma različni.

V: Ukvarjam se s športom. Ali mi bo Integralna meditacija vzela moč?

O: Veliko športnikov prakticira neko obliko meditacije. Izkušnje kažejo, da rezultat ni pasivnost, ampak krajši reakcijski čas. Integralna meditacija je tehnika globokega počitka, njen rezultat pa je več energije med aktivnostjo. Poleg tega bodo športniki dalj časa zadržali kondicijo, hitreje si bodo opomogli od intenzivnih naporov itd. Vemo, da profesionalni šport pogosto pušča posledice v kasnejšem življenju, te pa se lahko zmanjšajo z rednim odpravljanjem stresa s prakticiranjem Integralne meditacije.

V: Ali ima Integralna meditacija zvezo s telepatijo, bioenergijskimi in drugimi parapsihološkimi sposobnostmi?

O: V postopku je nima, vendar je težko reči, za kaj gre pri takšnih sposobnostih. Premalo so raziskane in o njih ne vemo veliko. Vemo, da zdaj uporabljamo manjši del svojega mentalnega potenciala. Možno je, da se bodo z nadaljnjim razvojem pojavile neke sposobnosti, ki jih zdaj ne poznamo ali zanje rečemo, da so »parapsihološke«.

V: Ali bom moral sprejeti stališče o ponovnem rojstvu, o reinkarnaciji, če začnem meditirati?

O: Seveda da ne. To je stvar osebnega stališča vsakega človeka. Prakticiranje Integralne meditacije ne vpliva na področje prepričanj.





O AVTORJU




Adrian Predrag Kezele je do danes napisal že več kot štirideset knjig in še naprej ustvarja nove. V svojih delih bralcem znanje predaja na izjemno praktičen način. Neodvisno od hrvaških izdaj so tuje založniške hiše njegove knjige izdajale v srbščini, slovenščini, madžarščini, ukrajinščini in angleščini. Njegove knjige so rezultat življenja, posvečenega raziskovanju in predajanju znanja s področja duhovnosti.

Je ustanovitelj Duhovne akademije, v okviru katere skupaj s sodelavci poučuje Integralno meditacijo, vodi triletni študij indijske astrologije – Džjotiš (Jyotish) ter vodi številne druge seminarje in delavnice s posebnim poudarkom na ustvarjanju osvobajajočih izkušenj, opisanih tudi v tej knjigi (Življenje – Smrt – Življenje, Skrivna sporočila, NeoDance, Vastu in druge).

Adrian je ustanovitelj globalne mreže intuitivne komunikacije Synchro.zone (www.synchro.zone) in Združenja Umetnost darovanja (www.umjetnostdavanja.hr), ki se ukvarja s promocijo kulture darovanja. Je tudi eden od ustanoviteljev in častni predsednik Združenja Delfinov sen (www.dupinovsan.org) in pobudnik zanimivega projekta Nebesni labirinti. Adrian svoja razmišljanja in doživetja pogosto objavlja na svoji spletni strani www.adriankezele.com, stik z njim pa lahko navežete tudi preko družbenih omrežij (www.facebook.com/adrianpkezele).





LITERATURA




Abdullah, S., and H. Schucman: »Cerebral Lateralization, Bimodal Consciousness, and Related Developments in Psychiatry.«; Research Communications in Psychology, Psychiatry and Behavior 1 (1976): 671–679.

Alexander, C.N., V. Barnes, R.H. Schneider, et al.: »A Randomized Controlled Trial of Stress Reduction on Cardiovascular and All-Cause Mortality: Results of 8-year and 15-year Follow-ups.«; Circulation 93, no. 3 (1996): 629.

Bahrke, M.S.: »Exercise, Meditation and Anxiety Reduction: A Review.«; American Corrective Therapy Journal 33, no. 2 (1979): 41–44.

Banquet, J.P., C. Haynes, H. Russel, et al.: »Analysis of Sleep in Altered States of Consciousness by Classical Electroencephalogram and Coherence Spectra.«; Electroencephalography and Clinical Neurophysiology 43 (1977): 503.

Barbieri, P.: »Using Meditation and RT/CT to Help Students with Cognitive Challenges Be ›Creative‹ in Reorganizing More Effective Behaviors.«; Journal of Reality Therapy 14, no. 1 (1994): 18–25.

Barr, Basil P, and H. Benson: »The Relaxation Response and Cardiovascular Disorders.« Behavioral Medicine Update 6, no. 4 (1984): 28–30.

Bartels, W.J.: »The Effects of a Western Meditation on a Measure of Self-actualization.« Dissertation Abstracts International 34, no. 9-A (1976): 5840.

Beary, J.F., and H. Benson.: »A Simple Physiologic Technique Which Elicits the Hypometabolic Changes of the Relaxation Response.«; Psychosomatic Medicine 36 (1974): 115–120.

Beauchamp-Turner, D.L., and D.M. Levinson: »Effects of Meditation on Stress, Health, and Affect.«; Medical Psychotherapy: An International Journal 5 (1992): 123–131.

Benson, H.: »Beyond the Relaxation Response«; New York: Times Books, 1984.

Benson, H.: »Body Temperature Changes during the Practice of gTum-mo Yoga (Matters Arising).«; Nature (1982b): 298–402.

Benson, H.: »Mind over Maladies: Can Yoga, Prayer and Meditation be Adapted for Managed Care? [interview by Jim Montague].« Hospital Health Network 70, no. 8 (Apr 20 1996): 26–7.

Benson, H.: »The Relaxation Response«; New York: William Morrow, 1975.

Benson, H.: »The Relaxation Response and the Treatment of Anxiety.«; In Psychiatric Update. The American Psychiatric Association Annual Review Vol. III, ed. L. Greenspoon. American Psychiatric Press, 1984.

Benson, H.: »The Relaxation Response. How to Lower Blood Pressure, Cope with Pain and Reduce Anxiety in 20 Minutes a Day.«; Harvard Medical Alumni Bulletin 60 (1986): 33–35.

Borelli, M.D.: »The Effect of the Practice of Meditation by Eight to Eleven Year Old Children on their Trait Anxiety and Self-esteem.«; Dissertation Abstracts International 43, no. 4-B (1982): 1040.

Bradley, B.W., and T.R. McCanne.: »Autonomic Responses to Stress: The Effects of Progressive Relaxation, the Relaxation Response, and Expectancy of Relief.«; Biofeedback and Self-Regulation 6, no. 2 (1981): 235–251.

Bridgewater, M.J.: »The Relative Efficacy of Meditation in Reducing an Induced Anxiety Reaction.«; Dissertation Abstracts International 40, no. 2-B (1979): 903–904.

Campbell, A.: »Seven States of Consciousness« Gollancz, London, 1980.

Carrington, P., G. Collings, H. Benson, et al.: »The Use of Meditation-relaxation Techniques for the Management of Stress in a Working Population.«; Journal of Occupational Medicine 22, no. 4 (1980): 221–231.

Carrington, P.: »Clinically standardized meditation (CSM) instructors kit«; Pace Educational Systems, Kendall Park, New York, 1978.

Carrington, P.: »Clinically standardized meditation (CSM) instructors manual«; Pace Educational Systems, Kendall Park, New York, 1979.

Caudill, M., R. Friedman, and H. Benson.: »Relaxation Therapy in the Control of Blood Pressure.«; Bibliotheca Cardiologica 41 (1987): 106–119.

Cerpa, H.: »The Effects of Clinically Standardized Meditation on Type II Diabetics.«; Dissertation Abstracts International 49, no. 8-B (1989): 3432.

Davidson, R.J., and G.E. Schwartz.: »Matching Relaxation Therapies to Types of Anxiety: A Patterning Approach.«; In Meditation: Classic and Contemporary Perspectives, . D.H. Shapiro and R.N. Walsh. New York: Aldine, 1984.

De Silva, P.: »Review of ›The Psychology of Meditation‹ by M.A. West.«; Behavior Research and Therapy 27, no. 4 (1989): 483.

Deikman, A.J.: »The State-of-the-Art of Meditation.«; In Meditation: Classic and Contemporary Perspectives, eds. D.H. Shapiro and R.N. Walsh. New York: Aldine, 1984.

Delmonte, M.M.: »Constructivist View of Meditation.«; American Journal of Psychotherapy 41, no. 2 (1987): 286–298.

Delmonte, M.M.: »Mantras and Meditation: A Literature Review.«; Perceptual and Motor Skills 57 (1983): 64–66.

Delmonte, M.M.: »Personality Characteristics and Regularity of Meditation.«; Psychological Reports 46, no. 3, pt. 1 (1980): 703–712.

Delmonte, M.M.: »Physiological Responses during Meditation and Rest.«; Biofeedback and Self-Regulation 9, no. 2 (1984f): 181– 200.

Delmonte, M. i Kenny, V.: »Models of Meditation«, British Journal of Psychotherapy, 1 (3), 197–214, 1985.

Dubin, W.: »The Use of Meditative Techniques in Psychotherapy Supervision.«; Journal of Transpersonal Psychology 45, no. 3 (1991): 65–80.

Fernhall, B., and F.S. Daniels.: »Electoencephalographic Changes after a Prolonged Running Period: Evidence for a Relaxation Response.«; Medicine and Science in Sports and Exercise 16, no. 2 (1984): 181.

Fromm, Erich: »S onu stranu okova iluzije«, Naprijed, Zagreb, 1989. str. 140.

Gitiban, K.: »Anxiety Reduction through Muscular Relaxation and Meditation.«; Dissertation Abstracts International 44, no. 2-B (1983): 607.

Goleman, D.J., and G.E. Schwartz.: »Meditation as an Intervention in Stress Reactivity.«; Journal of Consulting and Clinical Psychology 44, no. 3 (1976): 456–466.

Holmes, D.S: »Meditation and Somatic Arousal Reduction: A Review of the Experimental Evidence.«; American Psychologist 39, no. 1 (1984): 1–10.

Janowiak, J.J., and R. Hackman.: »Meditation and College Students’ Self-Actualization and Rated Stress.«; Psychological Reports 75, no. 2 (1994): 1007–1010.

Kabat-Zinn, J., L. Lipworth, and R. Burney.: »The Clinical Use of Mindfulness Meditation for the Self-regulation of Chronic Pain.«; Journal of Behavioral Medicine 8, no. 2 (1985): 163–190.

Kezele, A.P. in Hampamer, A.: »108 pitanja o Integralnoj meditaciji«, Dvostruka Duga, Čakovec, 2002.

Kezele, A.P.: »Stvaranje sreće«, Dvostruka Duga, Čakovec, drugo izdanje, 2000.

Kezele, A.P.: »Sedem čaker, sedem stanja svijesti«, Založba Chiara, Ljubljnaa, 2016.

Lang, R.: »Effect of Meditation Procedures on Essential Hypertension.«; Therapiewoche 34, no. 16 (1984): 2466–2480.

Lazar, S.W., G. Bush, R.L. Gollub, G.L. Fricchione, G. Khalsa, and H. Benson.: »Functional Brain Mapping of the Relaxation Response and Meditation.«; NeuroReport 11, no. 7 (2000): 1581–1585.

Maslow, A.: »Psihologija Bitka«, navedeno tudi v knjigi Bloomfield, Cain, Jaffe, Kory: »TM – otkrivanje unutrašnje energije i nadvladavanje stresa«, Prosvjeta, Zagreb, 1979. str. 176.

Murphy, M. and Donovan, S, The Physical and Psychological Effects of Meditation, A Review of Contemporary Research with a Comprehensive Bibliography 1931–1996, urednik Taylor, E,; Institute of Noetic Sciences, Sausalito, CA, 1999

Ockene, J., G. Sorenson, J. Kabat-Zinn, I.S. Ockene, and G. Donneley: »Benefits and Costs of Lifestyle Change to Reduce Risk of Chronic Disease.«; Preventive Medicine 17 (1988): 224–234.

Patel, C.H.: »Meditation in General Practice.«; British Medical Journal 282 (1981): 528–529.

Pennington, Basil: Centering Prayer; Renewing an Ancient Christian Prayer Form, Image Books, Doubleday, New York, 1982.

Peters, R.K., H. Benson, and D. Porter: »Daily Relaxation Response Breaks in a Working Population: 1. Health, Performance and Well-being.«; American Journal of Public Health 67 (1977a): 946–953.

Redmond, D.P.: »Meditation and Medicine: Combined Strategies for Treating Hypertension.«; Behavioral Medicine 7, no. 6 (1980): 14–18.

Shapiro, D.H.: »Examining the Content and Context of Meditation: A Challenge for Psychology in the Areas of Stress Management, Psychotherapy, and Religion/Values.«; Journal of Humanistic Psychology 34, no. 4 (1994): 101–135.

Tyson, P.D.: »A General Systems Theory Approach to Consciousness Attention and Meditation.«; Psychologioal Record 32 (1982): 491–500.

Valentine, E.R., and P.L.G. Sweet.: »Meditation and Attention: A Comparison of the Effects of Concentrative and Mindfulness Meditation on Sustained Attention.«; Mental Health, Religion & Culture 2 (1999): 59–70.

Wallace, R.K., H. Benson, and A.F. Wilson: »A Wakeful Hypometabolic Physiologic State.«; American Journal of Physiology 221 (1971b): 795–799.

West, A.M., The Psychology of Meditation, Claredon Press, Oxford, 1991.





VSEBINA




Ali veste, kaj je …

Ali veste, kaj ni …

TEORIJA MEDITACIJE

Vzhod in zahod: poreklo tehnik meditacije

Šestdeseta in globalna situacija

Izkušnja meditacije

Psihološke perspektive

Zavest

In končno, kaj je to meditacija?

Opica ali čebela?

Samo en način

Pranava – energija zvoka

Vprašanje poučevanja

Integralna meditacija

DOBROBITI IN MOŽNOSTI

Zakaj meditirati

Znanstvene raziskave

Delovanje na telo: sproščanje in učinki na zdravje

Nevrološki, perceptivni in psihološki učinki

Učinki v poslovnem okolju

Stres in meditacija

Življenje, resnično in stvarno

Osvoboditev

DODATEK A

Uvajanje programa integralne meditacije v poslovno okolje

DODATEK B

Najpogostejša vprašanja o meditaciji

O avtorju

Literatura





Adrian Predrag Kezele

Hej, človek, spravi se meditirat!

Enostavne skrivnosti pravilne meditacije

© 2020 Založba Chiara

Naslov izvirnika

DAJ, ČOVJEČE, IDI MEDITIRAJ!

Jednostavne tajne ispravne meditacije

© 2017 Adrian Predrag Kezele

Prevedla: Jasmina Rome Rodić

Ilustracije: Matjaž Dekleva

Lektura in korekturni pregled: Ana Jurkovič

Ureditev besedila: Zarja Fišter

Prelom in oblikovanje: Sandra Pohole, K8 dizajn

Izdala in založila: Založba Chiara

www.zalozba-chiara.si



Za založbo: Simona BOC

Ljubljana, 2020

Elektronska izdaja

Dostopno na: www.biblos.si





Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja Založbe Chiara je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem, snemanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=14115843

ISBN 978-961-7060-29-4 (epub)