PRISPEVKI S m ZA NOVEJŠO ZGODOVINO S S \z O 0 i ¡7 O 0 7\ u v M j. t b 4 \z 7\ —^ i—t —-V u u K s S u INŠTITUT ZA NOVEJŠO ZGODOVINO PRISPEVKI ZA NOVEJŠO ZGODOVINO Letnik LII Ljubljana 2012 Številka 1 Contributions to the Contemporary History Contributions a l'histoire contemporaine Beiträge zur Zeitgeschichte UDC 94(497.4)"18/19" UDK ISSN 0353-0329 Uredniški odbor: dr. Zdenko Cepič (odgovorni urednik), dr. Damijan Guštin (glavni urednik), dr. Aleksej Kalc, dr. Boris Mlakar, dr. Avguštin Malle, dr. Dušan Nečak, dr. Janko Prunk, dr. Franc Rozman, dr. Mario Strecha, dr. Mojca Sorn Redakcija zaključena 21. 5. 2012 Za znanstveno vsebino tekstov in točnost podatkov odgovarjajo avtorji. Lektor: Tine Logar Naslovnica: Janez Suhadolc, dipl. ing. arh. Prevodi: Borut Praper — angleščina Bibliografska obdelava: Igor Zemljič Izdaja: Inštitut za novejšo zgodovino Kongresni trg 1, 1000 Ljubljana, Republika Slovenija tel. (386) 01 200 31 20, fax (386) 01 200 31 60 e-mail (odgovorni urednik) zdenko.cepic@inz.si Številka vpisa v razvid medijev: 720 Založil: Inštitut za novejšo zgodovino s sofinanciranjem Javne agencije za knjigo Republike Slovenije Računalniški prelom: MEDIT d.o.o., Notranje Gorice Tisk: Fotolito Dolenc d.o.o. Cena: 15,00 EUR Zamenjave (Exchange, Austausch): Inštitut za novejšo zgodovino Kongresni trg 1, SI-1000 Ljubljana, Republika Slovenija Prispevki za novejšo zgodovino so indeksirani v bazi Historical Abstract in ERIH — European Reference Index for the Humanities Kazalo RAZPRAVE - ARTICLES Jan Stemberk, Izleti češko-slovenske vzajemnosti. Pot Slovencev v češke dežele leta 1885 in Čehov v slovenske leta 1887 ..................... Excursions of the Czech-Slovenian Reciprocity. The Slovenian Trip to the Czech Lands in 1885 and the Czech Trip to the Slovenian Lands in 1887 UDK 327(=163.6:=162.3)"1887" Filip Cucek, Politična dejavnost Ivana Dečka do začetka devetdesetih let 19. stoletja ................................................................................ 21 Political Activities of Ivan Dečko until the Beginning of the 1890s UDK 929Dečko I.:323 Matjaž Bizjak, Problemi slovenskega častniškega zbora ob prehodu v vojsko Kraljevine SHS .................................................................................... 39 Problems of the Slovenian Oojfcers during their Transfer to the Army of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes UDK 355.082:94(=163.6:=163.41)"1918/1920" Mateja Ratej, Dr. Jakob Hodžar — poslanec Slovenske ljudske stranke v Narodni skupščini v letih 1925—1929 ................................................................ 53 Dr. Jakob Hodžar — Slovenian People's Party's Member of the National Assembly between 1925 and 1929 UDK 929Hodža J.:329.1"1925/1929" Željko Oset, Ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani ......................................................................................................... 67 Establishment of the Academy of Science and Arts in Ljubljana UDK 001.32(497.4Ljubljana)"1938" Nevenka Troha, Delovanje Ozne in Uprave države varnosti na območju Cone A Julijske krajine in Cone A Svobodnega tržaškega ozemlja ............................................................................................... 87 Activities of the Department for the Protection of People and State Security Administration in the Territory of Zones A of Venezia Giulia and Free Territory of Trieste UDK 355.40(497.1):94(450Trst)"1945/1954" 7 Jože Prinčič, Denarno blagovni odnosi Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami (1945—1950) ...................................... 109 Slovenian Monetary and Commercial Relations with Other Yugoslav Republics (1945-1950) UDK 329.5(497.4:497.1)"1945/1950" ZAPISI - NOTES Viljenka Skorjanec, Rab — primer razdvojenosti Slovencev v luči zapisov iz leta 1944 ................................................................................ 129 Island of Rab — an Example of the Division between Slovenians in Light of the Records from 1944 UDK 343.819.5(497.5Rab)(=l63.6):323(497.4)"1944" RAZPRAVLJANJA - SCIENTIFIC DELIBERATION (DISCUSSIONS) Boris Mlakar, Nekaj podatkov k razjasnitvi stikov med slovenskim protirevolucionarnim vodstvom in Zagrebom ob koncu druge svetovne vojne ............................................................................................................... 141 HISTORIČNA DOKUMENTACIJA - HISTORICAL DOCUMENTATION Carlo Passerini, Dnevnik : Trst 1944-1945 (Ivan Vogrič) ............................... 151 _POSVETOVANJA - SYMPOSIUMS_ Mednarodna konferenca The Loneliness of Victims: The Methodological, Ethical and Political Aspects of Counting the Second World War's Human Losses (Tadeja Tominšek Čehulic) .............. 191 _OCENE IN POROČILA - REVIEWS AND REPORTS_ Anton Suhadolc, Življenje in delo profesorja Riharda Zupančiča (Jurij Perovšek) ................................................................. 195 Bojan Godeša, Čas odločitev : katoliški tabor in začetek okupacije (Zdenko Čepič) ............................................................... 200 Andreas Baumgartner, Die Häftlinge des Loibl-KZ (Avguštin Malle) .............. 210 Bernhard Rammerstorfer, Im Zeugenstand: Was wir noch sagen sollten (Avguštin Malle) ................................................... 213 Ernst Klee, Das Personenlexikon zum Dritten Reich (Franc Rozman) ............. 217 Florian Thomas Rulitz, Die Tragödie von Bleiburg und Viktring (Avguštin Malle).............................................................................................. 220 Jože Pirjevec ... et al., Fojbe (Žiga Koncilija) ................................................... 233 Deborah Rogoznica, Iz kapitalizma v socializem: gospodarstvo cone B Svobodnega tržaškega ozemlja 1947—1954 (Jože Prinčič) ..................... 239 Uredniška navodila avtorjem 1. Prispevki za novejšo zgodovino so znanstvena revija, izdaja jo Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, Kongresni trg 1. Revija objavlja izključno članke s področja novejše zgodovine. 2. V reviji so objavljeni prispevki v slovenskem jeziku, povzetki (summary) pa v angleškem ali nemškem ali italijanskem ali francoskem, izvleček (abstract) pa v angleškem. 3. Prispevek oddan uredništvu lahko obsega do 24 enostransko tipkanih strani s po 30 vrsticami na stran (43.200 znakov). Prispevek mora biti oddan na disketi (z navedbo urejevalnika) in v odtisu. Avtor mora navesti sledeče podatke: ime in priimek, akademski naslov, delovno mesto, ustanovo zaposlitve, njen naslov in morebitni naslov elektronske pošte (e-mail). 4. Oddani prispevek mora imeti tudi izvleček in povzetek (praviloma do 3000 znakov -45 vrstic). Izvleček (do 250 besed) mora biti razumljiv sam po sebi brez branja celotnega besedila članka; pri pisanju se uporabljajo celi stavki; izogibati se je treba slabše znanim kraticam in okrajšavam. Izvleček mora vsebovati avtorjev primarni namen oziroma doseg članka, razlog zakaj je bil napisan ter opis tehnike raziskovalnega pristopa (osnovna metodološka načela). K izvlečku mora avtor dodati ključne besede, ki odražajo vsebino prispevka in so primerne za indeksiranje. Oddani prispevek mora imeti navedbo ustrezne klasifikacije — kategorije uveljavljene v sistemu COBISS (izvirni znanstveni članek, pregledni znanstveni članek, poljudni članek, ...). 5. Besedilo prispevka mora biti pregledno in razumljivo strukturirano, tako da je mogoče razbrati metodo dela, rezultate in sklepe. Na koncu mora biti navedena uporabljena literatura in arhivski fondi. 6. Opombe morajo biti pisane enotno. So vsebinske (avtorjev komentar) in bibliografske (navedba vira, uporabljene - citirane literature). Bibliografska opomba mora ob prvi navedni vsebovati celoten naslov oz. nahajališče: ime in priimek avtorja: naslov dela (ko gre za objavo v reviji ali zborniku naslov le-tega), kraj in leto izida, strani (primer: monografija: Jurij Perovšek: Liberalizem in vprašanje slovenstva : nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918—1929. Ljubljana: Modrijan, str. ...; revija/zbornik : Ervin Dolenc: Slovensko zgodovinopisje o času med obema vojnama in kulturna zgodovina. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 38, 1998, št. 1—2, str. 43—57.), nato pa se uporablja smiselna okrajšava (navajati: dalje ...). Pri navajanju arhivskih virov je treba navesti najprej arhiv (ob prvi navedbi celotno ime, v primeru da ga uporabljamo večkrat navesti okrajšavo v oklepaju), ime fonda ali zbirke (signaturo, če jo ima), številko fascikla (škatle) in arhivske enote; mogoče ja navesti tudi naslov navajanega dokumenta. 7. Prispevki so recenzirani; recenzije so anonimne. Na osnovi pozitivnega mnenja recenzentov je prispevek uvrščen v objavo. 8. Za znanstveno vsebino prispevka in točnost podatkov odgovarja avtor. 9. Uredništvo prejete prispevke lektorira, avtor lekturo pregleda in jo avtorizira. Uredništvo posreduje avtorju prvo korekturo prispevka, ki jo mora vrniti uredništvu v roku treh dni. širjenje obsega besedila ob korekturah ni dovoljeno. Pri korekturah je treba uporabljati korekturna znamenja navedena v Slovenski pravopis (1962), Slovenski pravopis 1. Pravila (1990). Drugo korekturo opravi uredništvo. 10. Dodatna pojasnila lahko avtorji dobijo na uredništvu (zdenko.cepic@inz.si). 1.01 UDK 327(=163.6:=162.3)"1887" Prejeto 29. 2. 2012 Jan Stemberk* Izleti češko-slovenske vzajemnosti. Pot Slovencev v češke dežele leta 1885 in Čehov v slovenske leta 1887 IZVLEČEK Avtor na osnovi arhivskega gradiva in literature predstavlja potovanje Slovencev z vlakom v Prago avgusta 1885 in Čehov v Ljubljano in Trst avgusta 1887 v okviru težnje po čim večjem zbliževanju obeh narodov. Del programa češke politike 19. stoletja je bila namreč tudi ideja slovanske vzajemnosti. Pri Slovencih je imel pri tem veliko vlogo Ivan Hribar, ki je bil med vodilnimi organizatorji obeh izletov. Oba potovanji, Slovencev v Prago in Čehov v Ljubljano, sta prispevali k medsebojnemu zbliževanju med narodoma. Izleta sta odgovarjala takratnemu trendu razvoja turizma. Ključne besede: Slovenci, Cehi, panslovanstvo, avstro-ogrska monarhija, turizem ABSTRACT EXCURSIONS OF THE CZECH-SLOVENIAN RECIPROCITY. THE SLOVENIAN TRIP TO THE CZECH LANDS IN 1885 AND THE CZECH TRIP TO THE SLOVENIAN LANDS IN 1887 On the basis of archive materials and literature the author presents the Slovenian train excursion to Prague in August 1885 and the Czech visit to Ljubljana and Trieste in August 1887 due to the efforts to bring the two nations as close to each other as possible. The idea of Slavic reciprocity was a part of the Czech politics in the 19th century. In this regard Ivan Hribar played a major role in Slovenia, and he was among the leading organisers of both excursions. Both trips, Slovenians visiting Prague and Czechs coming to Ljubljana, contributed to a mutual familiarisation between these nations. The excursions were in line with the tourism development trend at the time. Key words: Slovenians, Czechs, Pan-Slavism, Austro-Hungarian Monarchy, tourism * Dr., Vysokrf škola obchodni v Praze, Sprflenrf 14, CZ-11000 Praha 1; e-naslov: jan.stemberk@vso-praha.eu Ideja slovanske vzajemnosti je predstavljala program češke politike 19. stoletja. Pomembno vlogo je igralo srečevanje predstavnikov slovanskih narodov. Priložnosti za srečevanja so bile obletnice različnih zgodovinskih dogodkov ali »nacionalnih uspehov«. Splošno znana manifestacija slovanske vzajemnosti je bila proslava tisoče obletnice prihoda Konstantina in Metoda na Veliko Moravsko (1863) in postavitev temeljnega kamna za praško Narodno gledališče (Nrrodni divadlo) maja 1868, katere se je v imenu Slovencev udeležil Josip Vošnjak.1 Otvoritev gledališča je za Čehe predstavljala izjemno pomemben praznik. Obisk gledališča v novi stavbi Thalie je postal narodna dolžnost vsakega Slovana iz Češke in Moravske. Iz različnih kotičkov čeških dežel so bili v Prago odpremljani posebni gledališki vlaki. To idejo, ki je zagotovila precejšno število gledalcev, je udejanjil prvi direktor praškega gledališča, František Adolf Šubrt. V dveh letih je v Prago pripotovalo več kot 100 gledaliških vlakov. Tradicija se je začela s posebnim vlakom iz srednječeškega Kolina, ki je 28. novembra 1883 pripeljal v Prago 630 ljudi.2 Nekaj vlakov je pripotovalo tudi iz različnih delov habsburške monarhije. Češko Narodno gledališče, dojemano kot uspeh in pogosto tudi vrhunec nacionalnega preroda, je pritegnilo tudi druge slovanske prebivalce monarhije, ki so jih češki dosežki močno motivirali v njihovem »narodnem boju«. Obisk gledališča je predstavljal novo idejo za poti Slovanov v Prago. Te poti so postale ne le sredstvo za skupno spoznavanje, temveč so udeležencem predstavili tudi lepote dežele in so bile pogosto tudi spodbuda za vnovičen obisk. Z njimi se je odpiral prostor za razvoj turizma, ki je prav v tem času nastajal ne le kot novo gospodarsko področje, ampak tudi kot poučna prostočasna dejavnost. Dne 24. marca 1884 je pripeljal vlak v praško gledališče več kot 600 dunajskih Čehov.3 Julija 1884 je pripotovalo 420 ljudi iz Budimpešte, avgusta 1884 pa je v Prago pripotoval gledališki vlak iz Zagreba.4 Otvoritev praškega Narodnega gledališča je odmevala tudi med Slovenci. Že leta 1883 so slovenski rodoljubi začeli v Ljubljani razmišljati, kako bi primerno organizirali slovenski »gledališki« izlet v Prago. Idejo je dal »prijatelj Čehov«, poznejši župan Ljubljane in diplomat Ivan Hribar.5 Jeseni 1883 je bil v Ljubljani ustanovljen organizacijski odbor, katerega predsednik je bil Hribar. Med člani sta bila Anton Trstenjak in Vojteh Valent. Pomembno nalogo odbora sta predstavljala načrt potovanja v Prago in organizacija pogojev za uspešen potek izleta. Zbralo se je dovolj udeležencev za posebni vlak. Ta naj bi odpovoval iz Ljubljane že v začetku septembra 1884, a je to preprečila tehnična ovira. Narodno gledališče je bilo zaradi montaže nove električne razsvetljave zaprto. Izlet je bilo treba zaradi tega prestaviti. 1 Vaclav Žaček: Češi a Jihoslovane v minulosti : od nejstaršich dob do roku 1918. Praha 1975, str. 484. 2 František Vendelin Schwarz: Pamatnik Besedy meštanske v Praze na oslavu padesatilete čin-nosti spolku 1845/6—1895/6. Praha 1896 (dalje Schwarz, Pamatnik Besedy meštanske v Praze), str. 125-129. 3 Moravska orlice, 23. 3. 1884, str. 2. 4 Schwarz, Pamatnik Besedy meštanske v Praze, str. 126. 5 Ivan Hribar: Moji spomini, del 1. Ljubljana 1928 (dalje Hribar, Moji spomini), str. 194. Ker zimski meseci za potovanje niso bili ugodni, so odločili, da se bo potovanje premaknilo na poletje 1885. Leto 1885 se je zdelo celo bolj primerno, ker je bil ob tisoči obletnici smrti »slovanskega misijonarja« Sv. Metoda pripravljen spominski program na moravskem Velehradu. Število slovenskih romarjev na Velehrad je raslo od leta 1863 in romanja so bila po navadi povezana s potovanjem v Prago.6 Ljubljanski odbor »za priredbo vlaka na Velehrad in v Prago« se je odločil, da bo obe praznovanji združil. Načrt je bil prvotno usmerjen na Velegrad in nato prek Olomouca v Prago. Slednja je turiste privabljala tudi s svojo zgodovino, posebej ker »Slovani, zlasti mi na jugu, hoteli smo tudi videti slavne starožitnosti, ki jih čuva mati Praga v svojem naročju«.7 Da bi zagotovil čim več udeležencev, je ljubljanski odbor izdal brošuro Tisočletnica Metodova, ki jo je napisal slovenski duhovnik in zgodovinar Ivan Vrhovnik.8 Po načtru naj bi se posebni vlak odpravil 10. avgusta 1885 iz Trsta in do postaje Spielfeld (Špilje) bi se zaustavljal na vseh na pot postajah. Cena potovanja je bila odvisna od postaje odhoda in odbor je zagotovil najugodnejše pogoje. Potniki iz Ljubljane so morali plačati za vozovnice v drugem razredu 32 gld v tretjem razredu pa le 21 gld in 50 kr. Načrt je predvideval, da bo vlak prispel 11. avgusta 1885 na Dunaj, kjer naj bi bil en dan odmora. Naslednji dan naj bi se pot nadaljevala do železniške postaje Uherske Hradište, od koder se je hodilo peš na Velehrad. Naslednji dan (13. avgust) naj bi bil posvečen romanju na Velehrad. V Prago naj bi gostje pripotovali 15. avgusta. Slovenci so za Prago predvidevali obisk dva ali tri dneve. Bivanje naj bi se lahko podaljšalo, ker so povratne vozovnice veljale 14 dni. Potencialni udeleženci izleta so se morali odboru prijaviti do 10. julija 1885, zato da bi bilo mogoče zagotoviti vse storitve.9 Tik pred odhodom pa je prišla nepričakovana prepoved poti na Velehrad. Avstrijska vlada se je verjetno bala, da bodo tisočo obletnico izkoristili za slovansko agitacijo, in je uporabila domnevno epidemijo goveje kuge v bližini Velehrada kot izgovor za prepoved romanja. Zaradi tega je bilo potovanje na Velehrad odpovedano. Slovenci so to ironično komentirali z besedami: »Naša skrbna vlada, ki o vseh urah po noči in po dnevi skrbi za nas Slovence, bala se je za nas, da se nebi okužili na Velegradu, in nam je zato zaprla pot na Velegrad.«10 Številne romarje je prepoved prestrašila in posebni vlak je postal iluzija. Pot na Velehrad je bila zaprta, a Praga je ostala dostopna. Del udeležencev pod vodstvom Ivana Hribarja se je odločil za uresničitev drugega dela načrta — za potovanje v Prago. Odbor je tako moral spremeniti itinerar, sicer ne bi bilo mogoče potovati avgusta. Prvi korak, ki so ga morali narediti, je bila zahteva, da železniška direkcija 6 Viktor Smole: Velikomoravski Velegrad. V: Jezik in slovstvo, 1958, št. 3, str. 289. 7 Anton Trstenjak: Spomenik slovanske uzajemnosti. Ljubljana 1885 (dalje Trstenjak, Spomenik slovanske uzajemnosti), str. 3. 8 Jan Karel Strakaty: Slovinsky divadelni vlak do Prahy pred padesati lety. Československo-jiho-slovanska revue, 1935, št. 8 (dalje Strakaty, Slovinsky divadelni vlak do Prahy), str. 182. 9 Kmetijske in rokodelske novice, 1885, št. 20, str. 160. 10 Trstenjak, Spomenik slovanske uzajemnosti, str. 6. odobri znižano tarifo za posebni vlak. To so uspešno dosegli in Slovenci so za potovanje uporabili poštni vlak, ki je odhajal iz Trsta v četrtek 14. avgusta 1885 ob 10. uri.11 Iz Ljubljane so ob treh popoldne odšli proti Dunaju. Slovenci z območja Maribora so se pritoževali nad težavami, ki so jim jih povzročali uradi pred potovanjem. V Mariboru se je zbralo precejšnje število potnikov, zato je bilo nujno presesti na drug vlak. »Bili pa smo Slovenci na poti iz cele naše širne Slovenije: od Mure in Drave, od Save in sinje Adrije in iz vinorodnih Slovenskih goric. /.../ Bili smo iz vseh stanov: poslanci, pisatelji, duhovniki, učitelji, trgovci, obrtniki in tudi naš kmetič ni zaostal.«12 Najbolj znan udeleženec potovanja je bil slovenski pesnik in duhovnik Simon Gregorčič. V Prago sta potovala tudi dva deželna poslanca, Jožef Kovačič in Slavoj Jenko. Zanimivo je dejstvo, da je bilo med potniki precej žensk. 15. avgusta zjutraj je vlak prišel na Dunaj. Na južni postaji so turiste navdušeno sprejeli dunajski Slovenci in predstavniki lokalnih slovanskih društev. Po prihodu sta sledila nastanitev in ogled mesta. Večerni program se je nadaljeval s srečanjem z dunajskimi Slovani. Naslednje jutro, 16. avgusta, je sledil odhod na Moravsko. Deželna prestolnica Brno je goste sprejela ob pol enajstih dopoldne. Vsi so bili zadovoljni s postrežbo v hotelu Padovec. V popoldanskih urah so naredili skupni izlet na Spilberk. Praznovanje, povezano s slovanskim navdušenjem, je trajalo vse do noči.13 V ponedeljek, 17. avgusta 1885, zjutraj je vlak slovenske turiste odpeljal iz Brna proti Pragi. Slovenske potnike so navdušeno sprejeli na postaji Ceska Trebova, kjer jih je pozdravil župan, lokalno pevsko društvo pa je zapelo češko himno Kje je moj dom (Kde domov muj), Slovenci pa so se odzvali pesmijo Lepa naša domovina. Pred odhodom vlaka so zapeli še pesem Hej Slovani. Tudi na drugih postajah (npr. Usti nad Orlici, Brandys nad Orlici, Chocen, Pardubice, Kolin) so Cehi Slovence navdušeno pozdravljali.14 Vse zdravice so potekale podobno — zapeli so se pesmi, Cehi so pozdravili Slovence in Slovenci so se zahvalili. »Cehi so govorili češko, mi pa slovensko, in mi smo si razumeli,« je napisal v svojem potopisu Anton Trste-njak. Na številnih postajah je so potnike pozdravili tudi člani Sokola in predstavniki lokalnih društev. Na postaji Cesky Brod jih je pričakala delegacija praškega odbora za sprejem Slovencev (J. V. Lego, V. Hron, J. Toužimsky, V. Pitrdle in drugi).15 Ceprav so Slovenci pričakovali, da bodo v Prago pripotovali skoraj neopazno, so bili prijetno presenečeni in zadovoljni. »Cim bolj smo se približevali Pragi, s tem večjem navdušenjem so nas srečavali ljudje.«16 11 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Slovenska matica v Ljubljani (dalje AS 621), šk. 57, a. e. 621/286/4. 12 Vekoslav Vakaj: Jugoslovani v zlati Pragi in slavnem Velegradu. Maribor 1886 (dalje Vakaj, Jugoslovani v zlati Pragi), str. 11—12. 13 Trstenjak, Spomenik slovanske uzajemnosti, str. 35. 14 František Ekert: Vylet Cechù na Slovinsko. Praha 1888 (dalle Ekert, Vylet Cechù na Slo-vinsko), str. 4. 15 Strakaty, Slovinsky divadelni vlak do Prahy, str. 184. 16 Trstenjak, Spomenik slovanske uzajemnosti, str. 29. Na praški postaji Državne železnice (Statni drahy, danes Masarykovo nadraži) so Slovence slovesno sprejeli. Vlak je imel pri prihodu v Prago ob pol sedmih zvečer pol ure zamude, zato so morali sprejem skrajšati.17 Pozdravili so jih Vojta Na-prstek, arhitekt Vratislav Pasovsky in župan praškega Sokola Dr. Josef Čižek z besedami: »Pozdravljamo vas, drage brate od sinje Adrije, da ste nam dobro došli!«18 Pred železniško postajo je že čakalo 30 kočij. Kočijaži so bili oblečeni v praznične obleke, na katerih so imeli slovanske trakove in rože. Okrašeni so bili tudi konji in kočije. Na vsaki kočiji je sedel tudi po en Sokol, ki je goste pospremil v njihove sobe.19 Ta podatek nam omogoča oceniti števila slovenskih turistov. Če predpostavimo, da so se lahko v vsaki kočiji peljale po štiri osebe (poleg kočijaža in Sokola), je v Prago pripotovalo približno 120 ljudi. Slovence so navdušeno pozdravljali tudi na poti skozi Prago. »Mili bratje Čehi so nam rekli, da nas Slovence mej vsemi Slovani najbolj ljubijo in spoštujejo.«20 Sprejem Slovencev je bil prisrčnejši od sprejma Hrvatov, ki so v Prago pripotovali leto pred tem. Ulice so bile polne navdušenih Čehov. Revija Svetozor je objavila pesem U zlatnu Pragu s podnaslovom Gledališkemu vlaku južnih Slovanov (Diva-delnimu vlaku Jihoslovanu), ki jo je napisal Aug. Evg. Mužik. Dnevnik Češka politika (Česka politika) je objavil pesem Gustava Dorfla Slovenskim gostom v Pragi (Slovinskym hostum v Praze). Uradni slovesni sprejem Slovencev je bil pripravljen ob 9. uri v praški Meščanski besedi (Meštanska beseda), ki je bila njihovo glavno shajališče. V slovenskem jeziku jih je pozdravil duhovnik František Ekert, Čeh, ki je dve leti deloval na Slovenskem v Trbovljah. Nato so sledili drugi navdušeni govori. Slovenci so priredili slovesen sprejem za Jana V. Lega, ki je prišel zaradi delovnih obveznosti malo pozneje.21 Program tedenskega bivanja je bil precej zahteven. Za torek 18. avgusta je bil načrtovan obisk praškega gradu. Vodič in prevajalec je bil poznavalec Prage in njene zgodovine, dr. František Ekert. Zjutraj so se vsi zbrali v Meščanski besedi. Prebrali so jutranje časnike in revije, ki so prinašali novice o toplem sprejemu Slovencev v Pragi prejšnji dan. Več pozornosti je bilo namenjene tudi drugim slovenskim temam, npr. osebi Simona Gregorčiča. Ob devetih so skupaj odšli mimo Narodnega gledališča in čez Karlov most na praški grad. Nato so si ogledali Belvedere ter se čez Brusko in Rudolfov verigov mostič vrnili v Staro mesto in v Meščansko besedo.22 Zanimivo je dejstvo, da so prav ta dan praznovali rojstni dan cesarja Franca Jožefa I., zaradi česar v gledališču ni bilo mogoče izvesti predstave v čast Slovencev. Praznovali bi lahko le cesarjev rojstni dan. Slovenci so bili o tem vnaprej obveščeni in so tako lahko izbirali med dvema datumoma — 17. ali 19. avgustom. Izbrali so 19. avgust, saj so bili na dan prihoda vsi utrujeni od poti. Gledališče je v čast cesarja izvedlo Rossinijevo opero La 17 Narodni listy, 18. 8. 1885, str. 1. 18 Trstenjak, Spomenik slovanske uzajemnosti, str. 49. 19 Vakaj, Jugoslovani v zlati Pragi, str. 51. 20 Prav tam, str. 52. 21 Trstenjak, Spomenik slovanske uzajemnosti, str. 80. 22 Prav tam, str. 86-87. Cenerentola.23 Češki namestnik cesarja, baron Dr. Alfred Kraus, ki se je udeležil gledališke predstave, je zagrozil, da bo protestno zapustil gledališče, če bodo predstavo izrabili za ovacije Slovencem. Nekateri Slovenci so kljub temu šli na predstavo, a so morali sneti »trikoloro«, ki so jo nosili v času svojega bivanja v Pragi.24 Za tiste, ki se niso odločili za obisk gledališča, je bil pripravljen kulturni večer, ki je potekal v Meščanski besedi. Ob osmih je začela igrati godba kapelnika Novaka, ki je igrala dela Bedricha Smetane, Antonina Dvoraka, Vilema Blodka, Karla Šebora in drugih. Slovenski pevci so zapeli narodne pesmi, med njimi Domovina, mili kraj, Pozdravljam te gorenjska stran, Tam stoji Ljubljanica.25 V sredo, 19. avgusta, dopoldne sta bila organizirana obisk praške Mestne zbornice in sprejem Slovencev pri županu dr. Tomašu Černyju. Program se je nadaljeval z obiskom Tinjske cerkve (Tynsky chram) in Rudolfinja. V popoldanskih urah so obiskali Naprstkov muzej v postolpju »U Halanku«, kjer jih je pričakal sam češki mecen Vojta Naprstek. Popoldne je potekal še banket v počastitev slovenskega pisatelja in buditelja Matije Majarja Ziljskega, ki se je leta 1883 za stalno preselil v Prago, ki pa je živel umaknjeno življenje in se praznovanja osebno ni udeležil, temveč je poslal le zahvalno pismo.26 Sreda zvečer je bila rezervirana za obisk Narodnega gledališča, kamor so prispeli ob sedmih zvečer. Po slovesnem pozdravu je zazvenela uvertura Moja domovina (Ma vlast), nato pa sta na željo organizatorjev sledili drami Ladislava Stroupežnickega Gospa Mincmistrova (Pani Mincmistrova) in Karla Pippicha V javnem življenju (Ve verejnem živote).27 Predstava je bila zelo uspešna. Četrtek dopoldne je bil namenjen obisku češkega Narodnega muzeja. V načrtu ni bil le ogled muzeja, temveč tudi obisk J. V. Lega, ki je bil tam zaposlen. Lego je obiskovalcem razkazal muzejske zbirke, »še posebej so se Slovenci zanimali za rokopis kraljevedvorski, ter na kratko so bili ovrženi drzni napadi na njegovo prist-nost«.28 Celoten izlet je bilo treba tudi dokumentirati. Skupno fotografijo je naredil v Pištekovi areni na praških Vinogradih (Vinohrady) znani fotograf Moritz Klemp-fner, ki je kot ozadje postavil sliko Praškega gradu. V ospredju fotografije sta gospoda Lego in Ekert, na njej pa je vsega skupaj 77 udeležencev izleta. Avtorja potopisov A. Trstenjak in V. Vakaj pišeta, da gotovo ne gre za vse udeležence izleta.29 V. Vakaj poroča, da so udeleženci za fotografijo plačali 3 gld.30 Po sne- 23 ARS, AS 621, šk. 57, a. e. 621/286/3. 24 Trstenjak, Spomenik slovanske uzajemnosti, str. 88—89. 25 Vakaj, Jugoslovani v zlati Pragi, str. 72—73. 26 Trstenjak, Spomenik slovanske uzajemnosti, str. 103. 27 Pražsky dennik, 15. 8. 1885, str. 3; Strakaty, Slovinsky divadelni vlak do Prahy, str. 184. 28 »... zejmena venovali Slovinci pozornost rukopisu kralovedvorskemu, pri čemž v kratkosti byly vyvraceny smele najezdy proti jeho pravosti«. — Narodni listy, 21. 8. 1885, str. 1, Jihoslovanšti hoste v Praze. 29 Fotografije so ohranjene v zapuščini Ivana Vrhovnika v rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubjani in v fondih Zgodovinskega društva v Mariboru. — Strakaty, Slovinsky divadelni vlak do Prahy, str. 185. 30 Vakaj, Jugoslovani v zlati Pragi, str. 91. manju je bilo preedvideno skupno kosilo v Meščanski besedi. Ob štirih popoldne so šli še enkrat v Narodno gledališče, tokrat za ogled celotne stavbe. Na koncu zahtevnega programa so ob šestih zvečer obiskali praško društvo Sokol.31 Sledilo je slovo v Meščanski besedi. Ob odhodu so češke gostitelje povablili na obisk Slovenije, da bi se takoj okrepila vez med slovanskimi brati. Povabilo je bilo iskreno: »Pridite, bratje, pridite k nam! Zlate Prage nimamo, vendar imamo svoja prelepa območja, imamo visokih gora, poplavnih jezer, ljudje imajo srce iz zlata, vam bomo pokazali Postojno, Bled in morje!«32 Pesnik Simon Gregorčič se je od Prage poslovil z pesmijo Velegrajska kuga, ki jo je zvečer tudi recitiral.33 Pesem je bila satiričen odgovor na prepoved potovanja na Velehrad. Petek, 21. avgusta 1885, je bil dan odhoda. Več udeležencev okoli I. Hribarja, A. Trstenjaka in S. Gregorčiča se je na poti nazaj odločilo še za obisk Velehrada. Prepoved potovanja ni veljala za Moravsko in z nekaterih postaj so celo pošiljali posebne vlake v Uherske Hradište. To dejstvo je še dodatno potrjevalo, da je bila prepoved dobro premišljena. Razdelili so se v manjše skupine, nekateri so potovali skozi Olomouc, večina pa skozi Brno. Na železniško postajo Uherske Hradište so prispeli 24. avgusta 1885 zjutraj, nato pa so peš nadaljevali na Velehrad. Po ogledu so se odločili za povratno vožnjo. Mestni kočijaž, ki jih je odpeljal na postajo, jih je opozarjal na zanimivo okolico.34 Iz Uherskega Hradišta so potovali z vlakom do postaje Hulin in nato so nadaljevali peš v mesto Kromeriž, kamor so prišli isto popoldne. Ta dan sta v Kromeriž pripotovala tudi cesar Franc Jožef I. in cesarica Elizabeta, zato je bilo v mestu veliko ljudi in prenočišča ni bilo mogoče dobiti. Tako so morali še isti dan zapustiti mesto35 in tako je že drugič med bivanjem slovenskih turistov na Češkem cesar vplival na njihov program. Cesarski par je prišel v Kromeriž 24. avgusta in mesto ga je toplo sprejelo. Obisk je bil povezan s politiko zbliževanja z Rusijo in Franc Jožef se je srečal z ruskim carjem Aleksandrom III.36 Zanimivo je, da niti en slovenski potopis ne omenja prihoda carja, čeprav bi glede na idejo slovanske vzajemnosti lahko pričakovali, da bodo hoteli carja in ruskega prestolonaslednika vsaj videti. Slovenci so se iz Češke in Moravske vračali zadovoljni. Večina je bila navdušena nad prisrčnostjo sprejema. Desežen je bil tudi politični cill potovanja, ki ga je povzel Ivan Hribar: »S tem izletom je bil poleg tega položen temelj kasnejšim stalnim vzajemnim stikom Slovencev s Čehi in obratno.«37 31 Trstenjak, Spomenik slovanske uzajemnosti, str. 136. 32 »Prijedte bratri, prijedte k nam! Zlate Prahy nemarne, ale mame čarokrasne kraje, mame velebne hory, luzna jezera, mame lid zlateho srdce, ukažeme vam Postojnu, Bled i more!«. — Ekert, Vylet Čechu na Slovinsko, str. 6. 33 Boris Urbančič: Česko-slovinske kulturni styky. Praha, 1995 (dalje Urbančič, Česko-slovinske kulturni styky), str. 23. 34 Trstenjak, Spomenik slovanske uzajemnosti, str. 164. 35 Prav tam, str. 166—167. 36 Jiri Pernes: František Josef I. Nikdy nekorunovany česky kral. Praha 2005, str. 266. 37 Hribar, Moji spomini, str. 194. *** Vljudno povabilo, da obiščejo Slovenijo, je odmevalo v zavesti Čehov in so ga podpirali tudi literarni stiki. Tako kot potovanje v Prago je bilo tudi potovanje Čehov v Ljubljano nujno vnaprej pripraviti. Kmalu po odhodu Slovencev se je v Meščanski besedi oblikoval odbor, ki je bil zadolžen za pripravo izleta v Slovenijo. Po prvotnih načrtih naj bi prišli v Slovenijo leta 1886. Pot pa je preprečil izbruh kolere na Jadranu, zaradi katerega so omejili potovanja. Zato je bilo mogoče potovati le v Ljubljano in druge kraje celinske Slovenije. Ta omejitev pa se je odboru verjetno zdela dokaj pomembna, saj je bil v skrbeh, ali bi se zbralo dovolj udeležencev, če ne bi bilo mogoče »ponuditi morja«. Tako so se odločili potovanje preložiti na naslednje leto.38 V začetku leta 1887 so v Meščanski besedi v Pragi ustanovili Odbor za organizacijo izleta v Ljubljano, katerega naloga je bila organizirati izlet Čehov v Slovenijo med počitnicami leta 1887. Vodja odbora je bil župan Meščanske besede dr. Rudolf Schmaus, med člani pa so bili Jan V. Lego, František Ekert, knjigar František Urbanek, poslovnež Vilem Pitrdle, Velebin Urbanek, Vojtech Kuhnl in mlinar Jan Trnka. V času nastanka organizacijskega odbora je tega vodil praški notar dr. Jan Strakaty, a je po prihodu knjigarja F. Urbaneka skupaj z J. V. Legom iz njega izstopil zaradi prepričanja, da je Urbanek deluje v nasprotju s poslovno prakso. Urbanek je skupaj z ravnateljem V. Pitrdlem nato prepričal župana Meščanske besede Schmausa. Lego se tudi najprej ni želel udeležiti potovanja, a že 4. avgusta 1887 se je odločil, da se bo izleta udeležil.39 Z organizacijo izleta je povezan tudi izid prvega češkega vodnika po Sloveniji. Avtorju J. V. Legu ga je uspelo izdati skoraj v zadnjem trenutku pri praškem založniku F. Šimačeku.40 Zagotovo je šlo za uspešeno poslovno odločitev, ker je bila to bila edina knjiga te vrste na trgu. V Ljubljani so ustanovili Odbor za sprejem Čehov, ki ga je vodil Ivan Hribar, med člani so bili Karol Bleiweis, ljubljanski župan Peter Grasselli, literarni zgodovinar Fran Levec, poznejši predsednik slovenskega trgovskega društva Merkur Ivan Murnik, jezikoslovec Maks Pleteršnik, pisatelj Fran Ravnikar, odvetnik in politik Ivan Tavčar, pisatelj Ivan Tomšič, filozof, psiholog in teolog Anton Trstenjak ter zdravnik in politik Josip Vošnjak.41 Glavna naloga praškega odbora je bila zagotoviti prevoz v Ljubljano, za kar naj bi zagotovili poseben izletniški vlak, ki je omogočal ne le svobodnejšo izbiro poti, ampak je bil koristen tudi zato, ker je ponujal cenejšo prevoznino. Ljubljanski odbor je moral zagotoviti nastanitev in prehrano potnikov. Skupna naloga je bila pripraviti program, ker »bo naše potovanje imelo zabavno oblačilo, pod oblačilom pa 38 Slovan : političen in leposloven list, št. 6, 20. 3. 1887; Schwarz, Pamatnik Besedy meštanske v Praze, str. 138-139. 39 ARS, AS 621, šk. 57, a. e. 621/286/3. 40 Jan Lego: Prnvodce po Slovinsku. Praha 1887. 41 ARS, AS 621, šk. 57, a. e. 621/286/1. mora biti učenje in razumevanje cilju strjevanja trdne veze bratski ljubezni [poudarjeno v izvirniku. op. J. Š.]«.42 Oba odbora sta torej delovala kot potovalna agencija, ki naj bi zagotovila prevoz, prehrano, nastanitev in program. Za potovanje v Slovenijo so izbrali prvo polovico avgusta. Praški odbor je izlet oglaševal v čeških dnevnikih in časopisih in je pričakoval prijave. Prijave so morali skupaj s plačilom (min. 5 gld) poslati do 25. julija 1887. Število prijavljenih pa je člane odbora popolnoma presenetilo. Prvotno pričakovanje, da se bo izleta udeležilo 200—300 ljudi, je bilo hitro preseženo in število prijavljenih je preseglo 500 ljudi, zato so jih morali približno 200 zavrniti. Število udeležencev je skrbelo tudi ljubljanske kolege, ki so se bali, da ne bodo uspeli zagotoviti zadostnega števila postelj. V Pragi so bili po eni strani zadovoljni, po drugi pa so se bali, ali bodo izpolnjeni tudi nacionalni in ne le turistični nameni potovanja, ker »ne želimo velike udeležbe, vendar nam gre zato, da se bo udeležila češka inteligenca, in res se zdi med njo veliko zanimanje za našo slovansko idejo«.43 Razlog za veliko število udeležencev so bili tudi ugodni pogoji. Karta za tretji razred vlaka na progi Praga—Trst je znašala 24 gld 20 kr. Vključevala je tudi administrativne stroške v višini 2 gld, ki jih je določil organizacijski odbor. Doplačilo za izlet iz Ljubljane do Bleda je bilo 1 gld 10 kr. Potniki so lahko plačali še skupni zajtrk v postaji Selzthal (30 kr) in kosilo v postaji Glandorf (1 gld).44 Nastanitev je bilo treba plačati posebej. V Ljubljani in Trstu so medtem iskali zadostno število sob in postelj. Logično je, da je bilo večje zanimanje za sobe v hotelih in gostilnah kot za ležišča v zasebnih stanovanjih. Takšne zmogljivosti pa ljubljanska podjetja niso ponujala. Prednost zasebnih sob so predstavljale nižje cene — 50—60 kr na osebo na noč. V prizadevanju, da bi dobili čim več ležišč, je ljubljanski odbor za obvestilo o prosti sobi plačal 10 kr. Nastanitev so ponujali tudi v Ljubljani stanujoči Čehi, na primer arhitekt J. V. Hrasky. Med ljubljanskimi Slovenci je bilo tudi nekaj proslovansko usmerjenih ljudi, ki so češkim gostom ponujali sobe brezplačno.45 Na prihod Čehov se je pripravljalo vse mesto. Občinske stavbe so bile okrašene z zastavami. Pomembno je bilo prirediti praznični banket. Prvi problem je predstavljalo število čeških gostov, ki je bilo preveliko in za takšno množico v Ljubljani ni bilo dovolj velike dvorane. Organizatorji so se bali prireditev organizirati pod milim nebom, da je ne bi ogrožalo slabo vreme. Slavnostnega banketa, ki bi potekal v Ljubljanski čitalnici, bi se lahko udeležilo le 350 ljudi. Hkrati je bil pripravljen program banketa. Celotno slavnost je s pozdravom cesarju odprl cesarski svetnik Ivan Mur-nik. Pozdrav gostom v imenu Slovencev je izrekel Ivan Hribar, ki je bil v bistvu duša tega »podjetja«. V imenu Ljubljane je goste pozdravil ljubljanski župan Peter 42 »... naš vylet bude mit roucho zabavy, pod timto rouchem však ma byti poučeni a poznani k cili utuženi pevnych svazku bratrske lasky«. — Prav tam, a. e. 621/286/3. 43 »... neprejeme si ani velke učastenstvi ale zaleži nam, aby zučastnena byla inteligence narodni, a skutečne jevi se u teto velike učastenstvi pro myšlenku naši«. — Prav tam. 44 Jan Jelinek, Cesta do Lublane, str. 3. 45 ARS, AS 621, šk. 57, a. e. 621/286/2. Grasselli. Pozdrav češkemu narodu je izrazil tudi Josip Vošnjak, Ivan Tavčar pa je govoril o pomenu in vlogi slovanskih narodov. Sledili so pozdravi izbranih skupin prebivalstva (žensk, slovenskih duhovnikov, učiteljev in študentov ter dijakov).46 Češki turisti so imeli različne motive za udeležbo. Za marsikatere člane organizacijskega odbora je bila zagotovo nejpomembnejša ideja spodbujanja češko-sloven-skega sodelovanja in vzajemnosti. Cilj je bil okrepiti češko-slovenske odnose in medsebojno prijateljstvo, ne le kulturno in politično, ampak tudi gospodarsko, in predstaviti slovansko enotnost. Drugo skupino so predstavljali pravi turisti, ki so želeli videti Alpe in še posebej morje, na katerem mnogi od njih niso bili še nikoli. Ideja češko-slovenske vzajemnosti, čeprav jim ni bila tuja, ni bila glavni razlog za njihovo potovanje. Seveda so bili med turisti tudi taki, ki so mislili le na finančni dobiček. Tak je bil po mnenju J. V. Lega praški knigar František Urbanek.47 Potek poti sta zabeležila dva udeleženca — František Ekert in Jan Jelinek. Za razliko od potopisov, ki so prikazovali pot Slovencev v Prago, ki so si po vsebini in konceptu zelo podobni, se ta dva češka potopisa zelo razlikujeta. Ekertova knjiga temelji na nacionalni ravni in je polna ideje slovanskega sodelovanja, vsebuje zapise govorov, dobrodošlic in opisuje predvsem, kako je potekal sprejem. Turistične izkušnje so ostale nekoliko v ozadju in tako je knjiga v bistvu zelo podobna prejš-nima slovenskima knjigama, ki opisujeta potovanje v Prago. Knjiga Jana Jelineka pa je potopis, v katerem avtor opisuje potek izleta. Jelinek je bil turist. Za potovanje se je odločil, da bi končno videl morje. Več se ukvarja z znamenitostmi, načinom življenja navadnih ljudi in vsakdanjimi doživljaji. Pogosto le mimogrede ugotavlja, da jih je navdušeno pozdravilo slovensko prebivalstvo, ne da bi razpravljal o nacionalnih vidikih. Izlet se je začel v nedeljo, 7. avgusta 1887. Od zgodnjega jutra so se mnogi navdušeni popotniki zgrinjali v Urbanekovo knjigarno, kjer so prevzeli vozovnice. Večina je seveda kupila tudi zemljevid in turistični vodnik. Drugo mesto, kjer je bilo mogoče dobiti vozovnice, je bila Rivnačova knjigarna ali neposredno Meščanska beseda. V popoldanskih urah se je na praški železniški postaji Franca Jožefa (današnja postaja Praha — hlavni nadraži) zbralo kakih dva tisoč ljudi, ki so se prišli poslovit od izletnikov. S posebnim vlakom se je napotilo proti Ljubljani 512 turistov. Predvsem je šlo za predstavnike višjih in srednjih družbenih slojev vseh generacij. Približno polovica jih je bila Pražanov, med njimi pa je bilo 30 profesorjev in direktorjev srednjih šol, 20 duhovnikov, 8 zdravnikov ter več odvetnikov, umetnikov (npr. pisateljica Gabriela Preissova), učiteljev, poslovnežev in novinarjev. Nekateri so potovali sami, drugi pa z družinami. Posebni vlak, ki je popoldne začel tri-deseturno vožnjo proti Ljubljani, je sestavljalo 22 vagonov, ki so omogočali udobno potovanje za vse udeležence, ter dve lokomotivi. Polovica udeležencev je potovala v vagonih tretjega razreda, saj so se odločili za najcenejšo možnost. 46 Prav tam, a. e. 286/1. 47 Prav tam, a. e. 286/3. Pred odhodom pa je bilo nujno nadrobno načrtovati vso pot. Organizatorji so imeli dve možnosti poti proti Ljubljani: prek Dunaja ali prek Linza. Če bi potovali skozi Dunaj, bi lahko v Brnu na vlak vstopili izletniki iz Moravske, ki pa jih ni bilo veliko. Ta pot je bila enaka tisti, za katero so se pred dvema letoma odločili Slovenci, ki so potovali v Prago. Slabo stran je predstavljalo dejstvo, da so morali na Dunaju s prtljago oditi s postaje prihoda na postajo, s katere je vozil vlak v Ljubljano. Zadržanost glede potovanja prek Dunaja pa je vendar imela tudi politične razloge, saj »moramo zagotoviti, da vtisi od juga so bili pred vtisi od Dunaja, tako da tisti, ki niso videli Dunaja, in ga proti koncu njihove poti vsekakor obiščijo, so bili že utrujeni«.48 Na koncu se niso odločili za potovanje skozi Dunaj, temveč za pot prek Linza. Tudi tu se je pokazala določena past. Jan V. Lego je predlagal, naj ne bi potovali prek Bleda, ampak prek Maribora in Celja. Vožnja skozi Maribor je sicer pomenila ovinek, a Lego se je bal, da bi zanimanje za enodnevni izlet za na Bled sicer splahnelo.49 Ta predlog ni bil sprejet, pa tudi njegovi pomisleki se niso uresničili. Sedmega avgusta ob sedmi uri zvečer je vlak prispel v Česke Budejovice, kjer se je vkrcalo še nekaj potnikov. Prihod vlaka je bil pravi češki narodni dogodek: peli so češke narodne pesmi in si nakupili zaloge hrane, skupni zajtrk pa je bil načrtovan na avstrijski postaji Selzthal. Potovanje skozi velik del avstrijskih dežel je potekalo ponoči. V jutranjih urah so prišli do Selzthala, kjer je imela večina naročen zajtrk. Da bi po alpski progi potovali hitreje, so vlak razdelili na dva dela. Hitrejša vožnja pa jih ni navdušila, saj so se lepote alpske pokrajine hitro izgubljale v daljavi.50 Opoldne so prispeli na majhno postajo Glandorf in množica turistov je napolnila kolodvorsko gostilno. Vožnja med alpskimi očaki je zbujala veliko pozornost in več udeležencev ni verjelo, da so vrhovi gora poleti pokriti s snegom; mislili so, da gre za pesek.51 V Beljaku so jih pričakali prvi Slovenci. Prvi postanek na slovenskem ozemlju je bil v Tržiču. Tja je iz Ljubljane pripotovalo sedem članov odbora, ki jih je vodil Ivan Hribar, da bi češke turiste na kratko pozdravili. Hribar je češke potnike slovesno pozdravil in poudaril, da vse od časov Premysla Otakarja II. v Slovenijo ni prišlo tako veliko Čehov. V imenu gostov je v slovenskem jeziku odgovoril František Ekert.52 Na nadaljnji poti proti Ljubljani so vlak povsod z navdušenjem pozdravljali in žalostno je zvenel vzdih Františka Ekerta, da zaradi časovnega načrta in voznega reda ni bilo mogoče nikjer ustaviti.53 48 »... musime dbati, aby dojmy z jihu byly pred dojmem z Vidne, tak aby ti, kteri Vidne ješte nevideli a ji vkonci sve pouti teprve navštivi, ji už unaveni shledali«. — Prav tam. 49 Prav tam. 50 Jelinek, Cesta do Lublane, str. 7. 51 Prav tam, str. 10. 52 Našinec, 12. 8. 1887, str. 3. 53 Ekert, Vylet Čechu na Slovinsko, str. 24. Vlak je v Ljubljano prispel 8. avgusta 1887 ob pol osmih. Čehe je prisrčno pozdravil ljubljanski župan Peter Grasselli. Proslave se je udeležilo veliko Ljubljančanov in članov narodno usmerjenih društev. Nastanitev je bila zagotovljena v hotelih, gostilnah in zasebnih hišah in vsi turisti so bili s sobami zadovoljni. Med bivanjem, ki je trajalo do 12. avgusta 1887, so izletniki nosili rdeče-bele značke z napisom »Čehi«. Ogledali so si ljubljanske znamenitosti. Na banketu so jih pozdravili z novo pesmijo Simona Gregorčiča Bratom Čehom o prihodu na Slovensko, ki je bila objavljena v reviji Slovan.54 V imenu Čehov je umetniško odgovoril znani kvartet Kytara. Za 11. avgust je bil načrtovan enodnevni izlet na Bled. Po ocenah namreč kar 80 odstotkov čeških turistov še nikoli ni videlo Alp. Zato je bil pripravljen celodnevni program, ki je vključeval obisk letovišča, vožnjo s čolnom in krajši izlet v gore. Na Bledu so se srečali z češko pisateljico, učiteljico in popotnico Anno Re-hakovo, ki je bila na počitnicah v bližnjih gorah, in ko je slišala, da bodo pripotovali rojaki, jih je prišla pozdravit.55 Večina turistov je bila navdušena. Nekatere je Bled tako navdušil, da so se odločili na poti nazaj še za daljše bivanje. V petek, 12. avgusta 1887, so odpotovali iz Ljubljane proti Krasu in Trstu. Vlak se je ustavil v Postojni, kjer je bil načrtovan ogled znane Postojnske jame. Na postaji so goste pozdravili s češko himno Kje je moj dom (Kde domov muj). Jama je bila slavnostno osvetljena in zato je pritegnila tudi druge turiste. Sledilo je kosilo. Po poldnevu so nadaljevali pot proti Trstu. Veliko izletnikov je prvič videlo morje, zato so se številni od njih sploh odločili za to potovanje. Ogledali so si mesto, organizatorji pa se niso mogli odločiti, ali bi tudi v Trstu udeleženci nosili rdeče-belo značko, ker »mestni Italijani, niso za Čehe prijatelji«. Kosilo, ki je bilo v hotelu češkega podjetnika Františka Volpicha, je vključevalo juho, glavno jed, ki je bila sestavljena iz dveh jedi, ter sadje in je stalo 1 gld. Večerjo so lahko naročili za 50 kr. Pijačo pa je bilo treba plačati posebej.56 Za naslednji dan je bil pridviden obisk gradu Miramar, ki ga je zgradil brat cesarja Franca Jožefa I., nadvojvoda Maximilian.57 Do gradu so se odpeljali z ladjo in mnogi so izkusili morsko bolezen. Z izletom v Miramar se je končal skupni program. Potovanje proti domu je bilo tako odvisno od odločitev posameznikov, saj so vozovnice veljale en mesec. Nekateri so se vrnili na Bled, drugi, ki jih je očarala lepota morja, pa so nadaljevali pot v Benetke. Na poti nazaj so 17. avgusta 1887 še zadnjič videli Ljubljano. Potovanje se je tako uspešno končalo, kar odražajo tudi besede, natisnjene v reviji Slovan, ki sta jo urejala Ivan Hribar in Ivan Tavčar: »Prekrasni dnevi češkega pohoda ostanejo nam vsem v prijetnem spominu. Dal Bog, da bi obrodili tudi zaželeni sad: vzajemnost, solidarnost in nevenljivo prija-telstvo med Čehi in Slovenci!«58 54 Urbančič, Česko-slovinske kulturni styky, str. 23; Slovan 20. 8. 1887, str. 241. 55 Anna Rehakova: Na Slovinsku. Velke Meziriči 1891, str. 41. 56 ARS, AS 621, šk. 57, a. e. 286/3. 57 Ekert, Vylet Čechu na Slovinsko, str. 73. 58 Slovan, 20. 8. 1887, str. 256, Češki gostje na Slovenskem. Potovanje so udeleženci doživeli zelo pozitivno. To je razvidno iz odlomka pisma, ki ga je 26. avgusta 1888 napisal František Ekert: »Vtis z naše poti po Sloveniji je velik. V kavarnah, gostilnah, društvih in družbi naši ne govorijo ni o čem drugem kot o Ljubljani, Bledu, Postojni, Trstu in ljudeh vaših zlatih in njihovi goreči ljubezni, ki so nam jo tako lepo izkazali.«59 Praški odbor se je po vrnitvi odločil za ustanovitev Češko-slovenskega društva (Česko-slovinsky spolek), katerega namen je bil spodbujati politično, gospodarsko in kulturno sodelovanje in slovenske študente v Pragi. Društvo je dobilo preostali denar, ki ga je odbor zbral za administrativne stroške. Obe potovanji sta močno prispevali k medsebojnemu zbliževanju Čehov in Slovencev. Izleta sta ustrezala sodobnemu trendu razvoja turizma, ki je spodbujal razumevanje in zbliževanje posameznih narodov. Nedvomno sta češkemu srednjemu sloju približala Slovenijo. S tem se je izpolnila napoved J. V. Lega, da ima v razvoju češkega turizma območje Slovenije pomembno mesto. J. V. Legu je bilo jasno, da je slovanski nacionalizem le trenutna moda, ki dolgoročno ne more biti osrednji program mednarodnega sodelovanja. Organizirani izleti Čehov in Slovencev so se od takrat nadaljevali. Drugi vlak pod vodstvom arhitekta in poznejšega predsednika društva čeških turistov Vratislava Pasovskeha je Čehe pripeljal v Ljubljano leta 1889.60 Stafetno palico so prevzeli športni društvi Sokol in pozneje Orel, pa tudi nove turistične agencije. Prva izleta pa zelo izstopata zaradi slovesnosti sprejemov, bogatih programov in pozornosti čeških in slovenskih novinarjev. Od konca 19. stoletja se je začelo povečevati število individualnih turistov, ki so se odločali za počitnice v slovenskih deželah, pri čemer so bile zelo pomembne osebne izkušnje znancev ali prijateljev. Na razvoj turizma je pozitivno tudi vplivalo tudi postopno izboljšanje prometnih povezav in vpeljava direktnih vlakov. Prva izleta sta se tako neizbrisno zapisala med pomembne dogodke češko-slovenskih odnosov 19. stoletja. Jan Stemberk EXCURSIONS OF THE CZECH-SLOVENIAN RECIPROCITY. THE SLOVENIAN TRIP TO THE CZECH LANDS IN 1885 AND THE CZECH TRIP TO THE SLOVENIAN LANDS _IN 1887_ Summary The idea of Slavic reciprocity was an important part of the programme of the Czech politics in the 19th century, and the meetings between the representatives of the Slavic nations played an important role. Anniversaries of various historical events or »national accomplishments«, for example the thousand-year anniversary of the arrival of Constantine and Methodius to Great Moravia (1863) and the laying of the foundation stone for the National Theatre in Prague in May 1868 represented opportunities for meetings. The opening of the National Theatre in Prague also resounded among 59 »Dojem naši pouti po Slovinsku je veliky. Po kavarnach, hostincich, besedach a společnostech našich nemluvi se o ničem, leč o Lublani, o Bledu, o Postojne, o Terstu, a tom zlatem lidu Vašem i jeho horouci lasce, ktera byla nam tak vytečne prokazana.« - ARS, AS 621, šk. 57, a. e. 621/286/3. 60 Hribar, Moji spomini, str. 194. Slovenians. Already in 1883 the Slovenian patriots in Ljubljana started considering how to appropriately organise a Slovenian »theatre« trip to Prague. The idea originated from the »Czech friend» Ivan Hribar, later also the mayor of Ljubljana. In August 1885 Hribar organised a Slovenian visit to Prague. There Slovenians were received solemnly. During their five-day visit they saw Prague. Slovenians returned from the Czech lands and Moravia very content. The Czechs returned the visit in August 1887. The Prague committee advertised the trip in the Czech daily newspapers and magazines. The number of applications took the members of the committee by complete surprise, since the initial expectations that approximately 200 to 300 tourists would attend were soon exceeded. The Czech tourists had various motives for taking part in the excursion. Among these the idea of encouraging the Czech-Slovenian cooperation and reciprocity with the aim of strengthening the Czech-Slovenian relations, not only in the cultural and political but also economic field, was most important. Another group consisted of true tourists — those who wished to take the opportunity to see the Alps and especially the sea. The publication of the Czech guide to Slovenia (written by Jan Lego) was also related to the organisation of the trip. In Ljubljana Ivan Hribar supervised the establishment of the committee for the reception of the Czechs. The trip was described by two participants, Frantisek Ekert and Jan Jelinek. 512 participants travelled to Ljubljana by a special train consisting of 22 cars. They were mostly representatives of higher and middle social strata. Around half of them were from Prague. The Czech train arrived to Ljubljana on 8 August 1887, where the Czechs were heartily greeted by the mayor of Ljubljana Peter Grasselli and a large number of Ljubljana citizens as well as members of patriotic societies. During their stay the tourists wore red and white badges with an inscription: »Czechs«. Their stay until 12 August 1887 consisted of a tour of the city and its sights. They also visited Bled. After Ljubljana the train took them to Trieste, stopping in Postojna on the way, where they saw the Postojna Cave. In Trieste the Czechs visited the Miramare Castle. Both trips, Slovenians visiting Prague and Czechs coming to Ljubljana, contributed to a mutual familiarisation between these nations. The excursions were in line with the contemporary tourism development trend, contributing to the mutual understanding and familiarisation between individual nations. 1.01 UDK 929Dečko I.:323 Prejeto 3. 4. 2012 Filip Čuček* Politična dejavnost Ivana Dečka do začetka devetdesetih let 19. stoletja IZVLEČEK Avtor analizira publicistično in politično delovanje pravnika (odvetnika) in politika Ivana Dečka (1859—1908) od študija v Gradcu (1879) do lastne odvetniške pisarne v Celju (1891). Že kot študent je pokazal svoj politični talent, ko je v začetku osemdesetih let začel objavljati v slovenskem časopisju kritično naravnane članke. Ko se je jeseni 1883 zaposlil v Mariboru, se je nemudoma priključil mariborski slovenski politični eliti. Leta 1885 se je preselil v Celje, se zaposlil v odvetniški pisarni Josipa Serneca in vidno pospešil slovenski »prodor« v mestu ob Savinji. S premišljeno taktiko je nastopil tudi na deželnozborski ravni, ko je leta 1890 postal poslanec štajerskega deželnega zbora. Leta 1891 je odprl svojo odvetniško pisarno. S svojimi pritožbami na razne pritožbene organe je povzročil nemir med nemškimi ustavoverci in jih prisilil k homogenizaciji v lastnih vrstah. Premetena slovenska politika je tudi pod njegovim vplivom na začetku devetdesetih let popolnoma osvojila podeželje, spodnještajersko nemštvo pa omejila na mesta in nekatere trge. Ključne besede: Avstro-Ogrska, Štajerska, Maribor, Celje, politična zgodovina, Ivan Dečko ABSTRACT POLITICAL ACTIVITIES OF IVAN DEČKO UNTIL THE BEGINNING OF THE 1890S The author analyses the journalistic and political work of the lawyer (attorney) and politician Ivan Dečko (1859—1908) since his studies in Graz (1879) until the establishment of his own law firm in Celje (1891). Already as a student he demonstrated his political talent when he started publishing critical articles in the Slovenian newspapers in the beginning of the 1880s. When he started working in Maribor in 1883, he immediately joined the Slovenian political elite there. In 1885 he moved to Celje, got a job in Josip Sernec's law firm, and visibly accelerated the Slovenian »breakthrough« in the city by the river Savinja. With thoughtful tactics he also appeared at the level of the Provincial Assembly, when he became the member of the Styrian Provincial Assembly in 1890. In 1891 he opened his own law firm. With his appeals to various appeal bodies he caused enough disturbance to make the Germans close their ranks. * Dr., znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI-1000 Ljubljana; e-naslov: filip.cucek@inz.si Under his influence the clever Slovenian politics in the beginning of the 1890s won over the rural areas completely, restricting the Lower Styrian Germans to the cities and certain towns. Key words: Austro-Hungary, Styria, Maribor, Celje, political history, Ivan Decko Uvod Ko je po porazu liberalne Auersperg-Lasserjeve vlade (1871—1879) prevzel krmilo avstrijske polovice dvojne monarhije grof Eduard Taaffe, je Ivan Dečko (1859 Središče ob Dravi—1908 Feldhof pri Gradcu) začel študirati pravo na graški univerzi. Mladi študent je veliko obetal, saj je izstopal že v gimnazijskih letih v Mariboru. Župnik Franc Segula, večletni urednik listov Sudsteirische Post in Sud-steirische Presse, je leta 1910 v Slogi pojasnjeval, zakaj mu je Dečko ostal v najboljšem spominu. »V šolskem letu 1876./77. je začel /.../ na mariborski gimnaziji z dovoljenjem ravnatelja Ivana Gutscherja prvi javno v učni sobi prednašati in učiti slovensko stenografijo (po Bezenškovem mesečniku 'Jugoslovanski stenograf). Bil sem takrat petošolec. Na koncu tečaja je bila skušnja in Ivan Dečko podaril mi je kot svojemu najboljšemu učencu neko knjigo. Darilce sem v teku časa izgubil, česar sem se pa naučil, mi še sedaj po 33 letih dobro služi.«1 Po prihodu v Gradec leta 1879 je Dečko vstopil v akademsko društvo Triglav (ki mu je dve leti tudi predsedoval) in hitro pokazal svoj talent za kritično razmišljanje, ko je v začetku osemdesetih let začel objavljati politično naravnane prispevke v slovenskem časopisju. V času Taaffejeve vlade (1879—1893), ki je v politično življenje Cislitvanije prinesla precejšnjo spremembo, je slovenska politika zastavila novo politično usmeritev. Namesto radikalnejših zahtev je postavljala »zmernejše« zahteve. Slovenci so se držali poti majhnih koncesij zaradi strahu pred sesutjem vladne koalicije in pred novo liberalno vlado. To je bil tedaj domet slovenske politike, kljub temu pa je jasno zastavila svoje politične cilje. Tega se je zavedala tudi slovenska intelektualna javnost, ki je sledila slovenskim politikom in si za »primarni cilj« postavila slovensko enakopravnost v javnem življenju. Slovenska žurnalistika je tako namenjala pozornost realnim temam, kjer je bilo mogoče pričakovati kako »drobtinico«, ni se pa več toliko ukvarjala z nacionalnimi političnimi programi (kot je to počela pod liberalnimi vladami). 1 Vekoslav Spindler: Dr. Ivan Dečko in njegova doba. Maribor 1938 (dalje Spindler, Dr. Ivan Dečko), str. 33-34, 45-49. Med študijem v Gradcu V ta politični »boj« se je vključil tudi Ivan Dečko. Njegov publicistični (in politični) elan se je začel profilirati že v njegovih študijskih letih, ko je začel pisati dopise za slovensko časopisje in zastopati »slovenske« barve. Leta 1881 se je v tem duhu zavzel za ustanovitev koroškega slovenskega lista Mir, zavedajoč se neugodne politične klime na Koroškem.2 Slovensko politično »vodstvo« na Koroškem zaradi Schmerlingove volilne geometrije ni moglo slediti vse močnejšemu slovenskemu prodoru na Kranjskem in Štajerskem. Koroška, kjer je po popisu iz leta 1880 živela tretjina prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom, je imela samo en slovenski (deželnozborski) volilni okraj, kjer so mogli Slovenci (pogojno) računati na dva po-slanca.3 Tudi na podlagi neugodnih razmer na Koroškem je Dečko septembra 1882 pozival k priključitvi spodnještajerskih trgov v državnozborsko mestno kurijo. »Slovenski volilni okraji so mnogo večji kakor nemški; na gorenjem in srednjem Štajerskem volijo skoraj vsi trgi v mestnej skupini — (namreč izmej 75 mest in trgov jih samo 10 voli s kmeti t. j. 13%) — ne tako na spodnjem Štajerskem. Tukaj iz 40 mest in trgov voli 13 s kmeti, to je 33%. Po tem takem je razumljivo, kako da ima južna Štajerska samo 5 poslancev. In ker v mestnej skupini ravno za to, ker mora toliko trgov s kmeti voliti, odločujeta mesti Maribor in Celje, imamo Slovenci, katerih nas je več kot tretjina, in kateri plačujemo tudi dobro tretjino davkov, samo tri poslance.« Dečko je menil, da je bila slovenska politika zaradi tega prikrajšana, za razliko od Koroške pa je imela (ob Kranjski) največ možnosti za politični preboj prav na Spodnjem Štajerskem. Zato je kljub nemški premoči ubirala pravo smer. Ko je na volitvah leta 1879 nemški kandidat Richard Foregger v celjski mestni kuriji tesno zmagal proti vitezu Hugu Berksu (tega so podprli tudi Slovenci),4 je slovensko časopisje pisalo, da je (še posebej po slovenski zmagi na občinskih volitvah v Ljubljani leta 1882)5 na vrsto prišlo Celje, kjer je slovenska stranka pod vodstvom Josipa Serneca in Mihe Vošnjaka počasi, toda vztrajno prodirala.6 Nemška premoč je bila zaradi tega najbolj »ranljiva« v mestu ob Savinji, osvojitev nemške »trdnjave« pa je po Dečkovem mnenju predstavljala odlično politično izhodišče. »Na Štajerskem bi pa pridobili mestno skupino Celje, v katerej itak uže sedaj smemo upati da zmagamo, kakor je to zadnja volitev od leta 1879 pokazala, in ne mara še tudi Maribor-Ptuj. Možno pa je tudi, da bo potem treba volilne okraje tako sestaviti, da dobi južna Štajerska v mestnej skupini 3 poslance, in potem sta 2 2 Prav tam. 3 Vasilij Melik: Volitve na Slovenskem. Ljubljana 1965, (dalje Melik, Volitve), str. 92-93. 4 Prim. Filip Čuček: Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi. Celje 2008 (dalje Čuček, Uspehi), str. 24-25. 5 Prim. Dragan Matic: Občinske volitve v Ljubljani. V: Slovenska kronika XIX. stoletja 1861— 1883. Ljubljana 2003, str. 372—373. 6 Janez Cvirn: Celje — izginjajoči nemški otok na Spodnjem Štajerskem. V: Od Maribora do Trsta 1850—1914: zbornik referatov. Maribor 1998 (dalje Cvirn, Celje), str. 58. gotovo naša.«7 Ko je češki poslanec Karel Mattuš sprožil v državnem zboru pobudo po ustanovitvi novih trgovsko-obrtnih zbornic na Ceškem, je njegova poteza takoj vzbudila veliko zanimanje tudi na Slovenskem. Slovensko časopisje je pozivalo slovenske poslance, da naj ob čeških zahtevajo tudi zbornico s sedežem v Mariboru, ki bi ob leobenski in graški predstavljala tretjo zbornico in tako razbremenila Spodnjo Štajersko. Tako je slovenska politika upala na pridobitev novega poslanskega mandata. Dečko je ob tem menil, da »če se osnujejo samostojne obrtnijske zbornice, in dobimo tako v Maribor, bodemo gotovo Slovenci v njej gospodovali. /.../ S tako trgovinsko in obrtnijsko zbornico bodo se nam pa zopet /.../ zrahljale spone, s katerimi smo privezani na Gradec, na to nam in našim interesom do konca sovražno mesto, ter bodemo za sedaj vsaj v tem oziru od Gradca neodvisni postali.«8 Potem ko je Josip Vošnjak februarja 1880 v proračunskem odseku državnega zbora prodrl z dvema resolucijama glede slovenskih zahtev za uvedbo slovenskega jezika kot učnega jezika na srednjih šolah za dijake slovenske narodnosti9 in s tem povzročil, da je jezikovno vprašanje postalo osrednje slovensko politično vprašanje, se je slovenski uspeh v praksi le delno upošteval. Na neodločnost vlade se je v začetku leta 1883 odzval tudi Dečko. Zmotilo ga je predvsem dejstvo, da je zagotavljala »državna osnovna postava jednakopravnost v šoli in uradu«, dejansko pa da temu ni bilo tako. Še bolj mu je šlo v nos to, da se je Taaffe vse prerad uklanjal ustavovernemu opozicijskemu pritisku oziroma da si ni upal odkritega spopada z njimi, svoje koalicijske partnerje pa »nagrajeval« z »drobtinčarsko« politiko. Taaffe da »nam hoče podati drobtinico jednakopravnosti, ali tedaj opazi še o pravem času, kak vihar se vzdiguje po židovskih časnikih in v liberalnem taboru, in — vse ostane na starem! /.../ Tako vidimo, da ima vlada desetkrat več strahu pred opozicijo, kakor opozicija pred vlado. To vidijo tudi uradniki, znajo, da si vlada ne upa kresniti jih po prstih, zatorej pa pogumno stoje v prvih vrstah opozicije.«10 Tako je na podlagi Vošnjakovih zahtev tudi »mnogo slovenskih občin sklenilo slovensko uradovati, ter svoj sklep prijavilo okrajnim glavarjem«, ti pa so jim kljub 19. členu decembrske ustave »ukazali, da mora ostati vse pri starem«. Lokalna oblast je predvsem v jezikovno mešanih območjih »skrbela« za ohranitev nemškega posestnega stanja.11 Ko je marca leta 1883 Dečko objavil protestno pismo proti nemškim dopisom slovenskim občinam, je opozarjal, da so slovenske občine pošiljale prošnje do okrajnih glavarstev, češ da jim naj vendar pošiljajo slovenske dopise, ta pa so nadaljevala z ustaljeno prakso. »Do zdaj nam ni znan slučaj, da bi se ti ozirali na take prošnje. Še manj pa nam je znan slučaj, da se je občinski odbor obrnil na višjo inštanco, ter prosil od te pomoči. Celo naše postopanje je torej nekako boječe, brez vse energije, brez odločnosti in vztrajnosti, brez katerih pa nikakor ne moremo priti 7 Slovenski narod (dalje SN), 30. 9. 1882. 8 SN, 2. 4. 1883; Sudsteirische Post (dalje SP), 1. 5. 1883; prim. SN, 7. 4., 10. 4. 1883. 9 Prim. Cuček, Uspehi, str. 76. 10 SN, 8. 1. 1883. 11 SN, 27. 1. 1883. do zmage.« Na drugi strani pa je bil prepričan, da je »grofu Taaffeju resna volja izvesti ravnopravnost, ali da je dosedaj trdno prepričan, da jo spodnje politične oblasti ne skrunijo, ter prosi, naj se mu taki slučaji naznanijo. Torej smemo vendar upati, da bodo došli časi, ko bode pri c. kr. okrajnih glavarjih slovenščina došla v milost. Ali gibati se nam bo treba, delati nam bo treba. Slovensko politično društvo ima namen, da vodi slovenski narod na Štajerskem v boji za veljavo slovenskega jezika.«12 V Mariboru Ivan Dečko si je s svojimi političnimi članki pridobil ugled v slovenski javnosti že v študijskih letih, prav tako pa (zasledujoč slovensko slogaško usmeritev) ni ostal neopazen tudi v slovenski politiki, ki je prepoznala njegovo kvaliteto. Predvsem se je uveljavil kot mlad publicist in politik, ki je za dosego enakopravnosti stavil na zakonitost in precejšnjo mero vztrajnosti.13 Ko se je septembra 1883 po končani graški pravni fakulteti kot odvetniški koncipient zaposlil v odvetniški pisarni Janeza Orosela v Mariboru, je svoje pridobljene izkušnje s pridom uporabil v mestu ob Dravi. Leto dni je bil tajnik Slovenskega političnega društva (in eden glavnih organizatorjev političnega življenja na Spodnjem Štajerskem) ter dve leti urednik nemško pisanega slovenskega lista Sudsteirische Post, v katerem je objavljal tudi svoje politične članke.14 S svojimi prispevki je prispeval k oblikovanju slovenske politične usmeritve na Spodnjem Štajerskem (in širše) v času, ko so se nemško-slovenski nacionalni odnosi tudi na Spodnjem Štajerskem vse bolj zaostrovali. Dečko je hitro po nastopu službe intenziviral svoje delo. Že konec oktobra 1883 je ugotavljal nepravilnosti pri sestavi porotniških list za celjsko okrožno sodišče. Pogoj za prvotni občinski imenik je bil »30 let star mož, ki zna čitati in pisati, ako ima v Avstriji domovinsko pravico ter v občini, v katerej se vzdržuje, vsaj jedno leto stanuje in 10, oziroma 20 gld. direktnega davka plačuje«. Občinske imenike je nato okrajni glavar (v Mariboru in Celju župan), ki da že poprej »zaznamenuje može, ki so po njegovem mnenju kot razborni, pošteni, pravični, značajni možje, kateri tudi govore oba deželna jezika, za porotniški posel najsposobnejši in najvrednejši«, poslal celjskemu okrožnemu sodišču, predsednik Ivan Heinricher pa je po svoji presoji določil komisijo treh sodnikov in še treh zaupnih mož, ki je pod njegovim predsedstvom sestavila letni imenik. Izmed teh so nato izžrebali porotnike za glavne obravnave. Dečko je menil, »da Slovence celo pri sestavi letnega poročila na stran potiskajo«, glede na to, da so dajali »Nemci, naseljeni v mestih in trgih, /.../ skoraj ves kontingent« in da »ne vedo ali nič slovenski, ali da le za silo nekaj razumejo.«15 12 SN, 9. 3. 1883. 13 Spindler, Dr. Ivan Dečko, str. 51. 14 Prav tam, str. 33—34, 49—50; prim. tudi Ivan Lapajne: Dvajsetletnica. Zgodovinske in spominske črtice o slovenskem posojilništvu ter pregled delovanja društva »Zveza slovenskih posojilnic v Celju«. Celje 1903, str. 35-36. 15 SN, 23. 10. 1883. Se najbolj je nasprotoval temu, da so okrajni glavarji, ki da so bili »v svojih nazorih v nasprotnem taboru, /.../ slovenske težnje so jim nesimpatične, in može, ki zastopajo te težnje, smatrajo za sitneže ali celo za svoje nasprotnike«, vnaprej določili tiste, ki so jim bili povšeči. Podobno je Heinricher sestavil tudi glavni imenik.16 Kljub zakonu, ki je tudi na Spodnjem Štajerskem predvideval porotnike, ki obvladajo oba jezika, so se na koncu v imeniku zlahka znašli ljudje, ki slovenščine sploh niso obvladali. Razmerje med porotniki iz mest in trgov ter s podeželja pa je kazalo, da je Heinricher mlatil prazno slamo, ko je zatrjeval, da je zastopanih dovolj kmečkih porotnikov. Kmečko moško, večinoma slovensko, prebivalstvo je po Dečkovih izračunih štelo dobre tri četrtine, mestno in trško, ki je bilo večinoma nemško, pa četrtino prebivalstva. Med porotniki je bila stvar ravno obratna.17 Na koncu je po izločitvi porotnikov ostala porotniška »klop« dvanajstih porotnikov, kjer da »ne ostane pri količkaj političnem deliktu kot porotnik niti jeden Slovenec«.18 Tudi na podlagi tega je Südsteirische Post ugotavljal, da je slovenska politika na Štajerskem v štirih letih Taaffejeve vlade dosegla bore malo. »Auf keinem Gebiete der öffentlichen Verwaltung können wir seit der nun schon vier Jahre währenden 'Äera Taaffe' einen nationalen Fortschritt zu Gunsten der Slovenen bemerken, wohl aber können wir constatiren, dass die Stellung der Slovenen in Untersteiermark seit dem Jahre 1879 viel schwieriger geworden ist.«19 Izvajanje mariborskega gimnazijskega profesorja Antona Nageleta, ki je poveličeval nemščino na Spodnjem Štajerskem in Slovencem »svetoval«, naj se je čim bolj oprimejo in sledijo nemški kulturi, svobodi, omiki ter blagostanju,20 na drugi strani pa podpora spodnješta-jerskih Nemcev Nemško-nacionalnemu klubu, je vse bolj kazalo na to, da je bilo spodnještajersko nemško meščanstvo nacionalno orientirano.21 V teh razmerah je slovensko časopisje vsekakor pozdravilo zmago Božidarja Raiča na nadomestnih dr-žavnozborskih volitvah v ptujski mestni kuriji na začetku leta 1884, ko je (po smrti Mihaela Hermana) premagal nemškega kandidata Franca Lešnika (Löschnigga). Dečko je kljub vsem težavam ocenjeval, da je slovenska politika ob vse močnejšem nacionalnem zaostrovanju vseeno zasledovala pravo smer.22 Na to je pokazala tudi odlična taktika pred volitvami v celjski okoliški občini, ko je konec leta 1883 potekel mandat (nemški) občinski upravi. Vnovična osvojitev občine, ki je kot nekakšen obroč oklepala celjsko nemško »trdnjavo«, je bila za celjske Slovence izjemno pomembna. Z zmago na volitvah so si želeli ustvariti dobro izhodišče za »naskok« na Celje, kar bi jim (brez nemških mahinacij) tudi uspelo.23 Kljub porazu pa 16 SN, 24. 10. 1883. 17 SN, 3. 11. 1883. 18 SN, 7. 11. 1883. 19 SP, 1. 12. 1883. 20 SP, 17. 11. 1883. 21 Grazer Volksblatt (dalje GV), 10. 11. 1883. 22 Slovenski Gospodar (dalje SGp), 9. 2. 1884; prim. Cuček, Uspehi, str. 89-90. 23 Prim. Cuček, Uspehi, str. 146-154. slovenska stran ni obupala, čeprav je Dečko, ki se je sredi marca 1884 zavzel za slovenske paralelke na spodnještajerskih gimnazijah in slovensko učiteljišče v Mariboru, ugotavljal, da so slovenski državnozborski poslanci (z izjemo Josipa Vošnjaka in Božidarja Raiča) premalo agilni na lokalni ravni. Ko sta Vošnjak in Raič (za tretjega spodnještajerskega poslanca Hermanna Gödel-Lannoya je Raič menil, da »tako malo podpira slovensko stvar v Mariboru« in da zanemarja Slovensko društvo ter Südsteirische Post)24 terjala večje jezikovne pravice, sta naletela na veliko neodobravanje nemških ustavovercev, na drugi strani pa na omahljivost preostalih slovenskih poslancev.25 Ob svojem zavzetem delu se je Ivan Dečko (ob Lavoslavu Gregorecu, Josipu Vošnjaku, Božidarju Raiču, Josipu Sernecu idr.) kalil v pomembnega slovenskega »narodnjaka«. Na občnem zboru Slovenskega društva v Slovenski Bistrici v začetku maja 1884 je pripravil obširen govor o nemškem Schulvereinu,26 ki da skuša »z denarjem iz slovenskih šol pometati slovenske bukvice, slovensko poučevanje«. Odziv na njegov govor je bila sprejeta resolucija, ki je poudarjala, da Slovencem koristijo samo šole, v katerih se poučuje slovensko, nemščina pa da se naj poučuje v višjih razredih, vendar pa ne sme biti učni jezik.27 Slovensko društvo, ki je bilo »motor« spodnještajerske slovenske politike, se je tudi po Dečkovi zaslugi v nadaljevanju močno zavzemalo za slovensko jezikovno enakopravnost v javnem življenju. Medtem so spodnještajerski Nemci v Celju ustanovili nacionalno naravnano društvo nemških visokošolcev na Spodnjem Štajerskem »Germania«,28 po štajerskem zboru Schulvereina v Gradcu sredi leta 1884 pa je celjski nemški list navdušeno pisal o nemški enotnosti, nemško spodnještajersko »misijo« pa videl v večji naslonitvi na nemško obrambno društvo.29 (V tem kontekstu je Dečko le nekaj dni zatem na občnem zboru Slovenskega društva v Sv. Trojici v Slovenskih goricah ostro nastopil proti Schulvereinu30 Nacionalna diferenciacija je sredi osemdesetih let dosegla že vse pore javnega življenja. Gesli »Hie Deutschen — hie Slowenen« in »Svoji k svojim« sta postali del vsakdana spodnještajerskih Nemcev in Slovencev. Pred deželnozborskimi volitvami leta 1884 so stvari šle že tako daleč, da so si spodnještajerski ustavoverci pomagali z »najetimi« vročekrvneži, ki so netili slovenske predvolilne shode. Eden takih ekscesov se je zgodil v Sv. Martinu na Pohorju, ko so bistriški Nemci ustrahovali slovenska poslanca Frana Radeja in Fer- 24 Dragotin Lončar: Iz literarne in politične korespondence dr. Josipa Vošnjaka. Pismo Božidarja Raiča, 7. 2. 1884. V: Naši zapiski, 1912, str. 53-54. 25 SN, 11. 3, 22. 3., 24. 3. 1884. 26 Društvo je bilo ustanovljeno sredi leta 1880 na Dunaju z namenom poudarjanja nemštva in ustanavljanja nemških šol v jezikovno mešanih območjih. Prim. August Wotawa: Deutsche Schulverein 1880-1905. Wien 1905, str. 6-12; Pieter M. Judson: Guardians of the Nation. Activists on the Language Frontiers of Imperial Austria. Cambridge, Massachusetts, London 2006, str. 16-17. 27 SN, 8. 5., 9. 5., 10. 5., 12. 5. 1884; SP, 4. 5. 1884. 28 Hugo Suette: Der Nationale Kampf in der Südsteiermark 1867 bis 1897. München 1936, str. 78-79. 29 Deutsche Wacht (dalje DW), 5. 6., 8. 6. 1884. 30 SGp, 12. 6. 1884; SN, 16. 6., 18. 6. 1884; SP, 11. 6. 1884. dinanda Dominkuša, v njuni družbi pa je bil tudi Ivan Dečko. Vsi trije so se raje »pobrali« domov, medtem ko so prenapeteži v Grossovi gostilni sprožili pravi pre- tep.31 Preselitev v Celje Zaradi pospešene nemške aktivnosti se je slovenska politika sredi desetletja morala odzvati. Po ustanovitvi Družbe sv. Cirila in Metoda leta 1885,32 ki je skušala ustaviti nemški »šolski« prodor, je tako krenila proti novim državno-zborskim volitvam z razočaranjem na eni strani in (vnovič) z velikimi upi na drugi strani. Najbolj agilni so bili (pod vodstvom Josipa Serneca) celjski Slovenci, zaradi slovenskega »prodora« pa se je tudi celjsko nemštvo vse bolj s strahom oziralo na slovenske zahteve in strnilo svoje vrste. V Mariboru, kjer je bilo slovenski strani zaradi drugačnih razmerij težje, pa se je postopoma oblikovala politična nemoč. Neugoden položaj slovenske strani v mestu se je dodatno intenziviral z odhodom Lavoslava Gregoreca, ki ga je lavantinski knezoškof Maximilian Stepischnegg premestil v Novo Cerkev pri Celju,33 in Ivana Dečka, ki se je septembra 1885 zaposlil v Sernečevi odvetniški pisarni in se preselil v Celje. Tudi zaradi tega se je na temeljih Josipa Serneca, Mihe Vošnjaka, Josipa Žičkarja, Jura Hrašovca in drugih slovenskih Celjanov kljub mariborskemu Slovenskemu gospodarju, Slovenskemu političnemu društvu in slovenskemu (nemško pisanemu) časniku Südsteirische Post s prihodom obeh center spodnještajerske politike postopoma oblikoval v mestu ob Savinji.34 Vpliv celjskih Slovencev je v »osvajanju« nemške »trdnjave« postajal vse očitnejši. Za razliko od mariborskega nemškega tiska, ki se mu s slovensko »povod-nijo« v mestu ni bilo treba pretirano obremenjevati, je celjsko nemštvo s strahom spremljalo slovenski napredek. Potem ko je predvsem Dečko s svojim odvetniškim delom pospešil slovenski »prodor« na lokalnem področju (npr. »boj« za okrajne za-stope),35 je »vahterca« pozivala k vse močnejši enotnosti celjskih Nemcev (ki so že pri volitvah v celjski okrajni zastop leta 1886 skoraj doživeli poraz).36 31 SGp, 10. 7. 1884. 32 Prim. Andrej Vovko: Mal položi dar ...: portret slovenske narodnoobrambne organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda 1885-1918. Ljubljana 1994, str. 21-24, 27-28, 35-39; isti, Podružnice »Družbe sv. Cirila in Metoda« na Štajerskem, ustanovljene do leta 1907. V: Časopis za zgodovino in narodopisje (dalje ČZN), 1980, št. 2, str. 352; isti, Družba sv. Cirila in Metoda. V: Slovenska kronika XIX. stoletja 1884-1899. Ljubljana 2003, str. 37-39. 33 SGp, 2. 4. 1885. 34 Janez Cvirn: Trdnjavski trikotnik: politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861-1914). Maribor 1997, str. 107-116; Franjo Baš: Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije. Doba Ivana Dečka. Maribor 1989, str. 66; prim. Branko Goropevšek: Štajerski Slovenci, kaj hočemo!. Celje 2005 (dalje Goropevšek, Štajerski Slovenci), str. 9-10. 35 Josip Sernec: Spomini. Celje 2003 (dalje Sernec, Spomini), str. 48. 36 DW, 19. 9. 1886. Slovenska politika v Celju s Sernecem in agilnim Dečkom na čelu je celjskim Nemcem povzročala nemalo skrbi. Dečkove vloge in pritožbe, ki so romale iz odvetniške pisarne na pritožbene organe, so bile izjemno tehtne in premišljene. Potem ko je Miha Vošnjak v začetku leta 1887 vložil na celjskem okrajnem sodišču prošnjo (ki jo je sestavil Josip Sernec)37 »za vknjižbo lastninske pravice pri nekem kupljenem zemljišču« v slovenskem jeziku in naletel na negativen odgovor celjskega urada, se je obrnil na Ivana Dečka, ki se je pritožil na dunajsko pravosodno ministrstvo. Dečkova pritožba je utemeljevala sprejemanje zemljiškoknjižnih prošenj in njihovo vknjiževanje v slovenskem jeziku.38 »Zemljiške knjige so javne knjige; v nje sme vsakdo pogledati in se prepričati o zemljiško-knjižnem stanji. Celjski okraj je, ako se ne ozira na mesto Celje, izključno slovenski okraj; razen malega odstotka, so vsi prebivalci Slovenci /.../ in ti so večinoma nemškega jezika nezmožni. Javne knjige, kakor so zemljiške knjige, morajo biti torej v Celjskem okraji take, da bode ta ogromna večina vsaj glede svojih zemljišč lahko razvidela zemljiško-književno stanje. To pa jej je samo takrat mogoče, če je javna knjiga pisana v njenem jeziku, t. j. v slovenskem jeziku.«39 Pravosodni minister Alois Pražak, ki je obljubljal slovensko uradovanje na Spodnjem Štajerskem,40 je v skladu z že uveljavljeno prakso na Kranjskem ukazal sredi leta 1887 višjemu deželnemu sodišču v Gradcu, da odredi za sodišča v svojem delovnem območju vpisovanje v zemljiško knjigo tudi v slovenskem jeziku. V začetku avgusta je odredba »priromala« na Spodnjo Štajersko. Slovensko spodnještajersko časopisje je bilo navdušeno nad novo »drobtinico« in menilo, da je slovenski jezik s to ministrovo potezo zopet pridobil večjo veljavo in upalo na skorajšnjo enakopravnost na sodnem polju.41 Na drugi strani pa je nemško časopisje zagnalo vik in krik42 in Slovencem očitalo, da želijo tako speljati hipotekarne kreditojemalce nemškim hranilnicam in denar speljati na svoj mlin.43 Celjski poslanec Richard Foregger je v državnem zboru spraševal ministra Pražaka, »kako je mogel kaj takega storiti in dati slovenskemu jeziku drobtinico pravice«,44 pa tudi graški deželni zbor je imel velike pomisleke, ko je rovaril »zoper to Slovencem dovoljeno malenkost«.45 37 Janez Cvirn: Josip Sernec, rodoljub z dežele (spremna študija). V: Sernec, Spomini (dalje Cvirn, Sernec), str. 126. 38 Vknjiževanje v zemljiško knjigo je bilo sicer uvedeno že v gornjegrajskem okraju leta 1882, uspeh Mihe Vošnjaka pet let pozneje pa ni predstavljal uspeha le v boju s celjskim sodiščem, pač pa je imel tudi politični predznak. — Spindler, Dr. Ivan Dečko, str. 11. 39 SN, 18. 8. 1887; prim. SP, 24. 8. 1887. 40 SP, 11. 6. 1887. 41 SGp, 8. 9. 1887. 42 Prim. SP, 27. 8. 1887. 43 DW, 25. 8., 23. 10. 1887; prim. Tagespost (dalje Tp), 23. 8. 1887. 44 Prim. Gustav Kolmer: Parlament und Verfassung in Österreich 4 (1885-1891). Graz 1978, str. 219-221. 45 SGp, 24. 11. 1887. Intenzivnost Dečkovega dela tudi po »slovenizaciji« zemljiške knjige ni usahnila. Podoben uspeh mu je istega leta uspel s pritožbo na »naučno« ministrstvo, ko je preprečil izvajanje ukaza štajerskega deželnega šolskega sveta, da se mora šolski pouk v zadnjem razredu ljudskih šol poučevati v nemščini.46 Če je Lavoslav Gre-gorec navajal še za leto 1882 526 nemških, 160 slovenskih in 75 utrakvističnih ljudskih šol, na drugi strani pa pokazal, da so v petih letih popolnoma slovenske ljudske šole dobesedno izginile,47 je Dečko menil, da je »deželni šolski svet /.../ izdal celo vrsto naredeb, kako se mora nemški jezik še vse bolje poučevati v naših šolah«, medtem ko je 19. člen decembrske ustave prepovedoval »vsako siljenje k učenju drugega, torej pri nas nemškega jezika«.48 Po številnih pritožbah49 je »naučno« ministrstvo odredilo, da ostane »slovenščina edini in izključljivi podučni jezik«, Dečko pa je zadovoljno ugotavljal, da Nemci vseeno nimajo vseh niti v svojih rokah in da je treba »narodni uspeh« razširiti in narodno gibanje okrepiti do te mere, da bo čim več slovenskih občin na šolskem področju slovenskih.50 Zaradi premetene slovenske politike so se celjski Nemci konec osemdesetih let počutili vse bolj ogrožene. Kljub temu da so nekateri slovenski politiki na Spodnjem Štajerskem menili, da se nam ni »godilo slabše« niti takrat, ko so »bili nemški liberalci na krmilu«, je vodstvo slovenske politike verjelo v slovenski vsestranski razvoj. Med njimi je še posebej izstopal Josip Sernec, ki je veljal za neizmernega optimista, pod njegovim okriljem pa se je v pretkanega politika prelevil tudi Ivan Dečko. Politika, ki so jo zagovarjali Sernec, Dečko in drugi celjski Slovenci, je pripeljala do odkritega boja za celjski okrajni zastop, ko so Slovenci in Nemci pričakovali nove volitve. Potem ko je po slovenskih pritožbah in interpelaciji spodnještajerskih slovenskih poslancev51 glede volivcev, ki so volili v veleposestniški kuriji s pomočjo hišnega davka, dunajsko upravno sodišče razsodilo v prid Slovencem in nepravilnosti izbrisalo iz volilnih imenikov, je graško namestništvo konec leta 1888 razpustilo celjski okrajni zastop, čeprav je predsednik Gustav Stiger temu močno nasprotoval.52 »V Celju in drugod smo spravili stvar do upravnega 46 Spindler, Dr. Ivan Dečko, str. 35. 47 SGp, 21. 7. 1888; prim. Gregorečev govor v: Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des Reichsrates, 225. Sitzung der X. Session am 3. Mai 1888, str. 8227—8235. Njegov govor je bil objavljen tudi v brošuri: Nemškutarija na Koroškem in Štajerskem z nemškim šul-vereinom vred. Maribor 1888. 48 SGp, 19. 7. 1888. 49 Na primeru Šmarja pri Jelšah se je Ivan Dečko (v sodelovanju s šmarskim kaplanom Antonom Aškercem) pritožil na več ministrstev, kjer je dokazoval »slovenski« značaj kraja in zahteval slovenske napise v javnih uradih, ob tem pa tudi opozarjal na nesprejemljivost ukaza štajerskega deželnega šolskega sveta. - NUK, Rokopisni oddelek, Dr. Ivan Dečko - Antonu Aškercu, MS 972, št. 1, 7. 11. 1887; št. 2, 4. 3. 1888; št. 3; št. 4, 2. 9. 1888; prim. SN, 26. 4. 1888. 50 SGp, 11. 10. 1888. 51 Prim. SN, 13. 6. 1888; SP, 9. 6. 1888. 52 SGp, 6. 12. 1888; SP, 28. 11. 1888; več o tem Peter Urbanitsch: Die Wahlen in die Bezirksvertretungen der Untersteiermark. Rechtliche und Nationalitätenpolitische Aspekte im späten 19. Jahrhundert. V: Arhivistika — zgodovina — pravo. Vilfanov spominski zbornik. Ljubljana 2007 (dalje Urbanitsch, Die Wahlen in die Bezirksvertretungen), str. 311—316. sodišča, s čimer smo izbrisali iz veleposestniškega volilnega imenika marsikaterega nemškega Celjana, ki je plačeval 60 goldinarjev davka le s prištetjem hišnojem-ninskega davka.« Namesto njih je Slovencem uspelo v reklamacij skem postopku uvrstiti v volilni imenik marsikaterega kmečkega posestnika, ki je imel zemljišča raztresena v več davčnih občinah, a vseeno plačeval 60 goldinarjev davka.53 Nemško spodnještajersko časopisje je takoj začelo z volilno agitacijo in postavljalo nemško zmago na prihodnjih volitvah kot samoumevno,54 slovenski predvolilni boj pa je potekal kot organizirana akcija pod Dečkovim vodstvom iz Sernečeve odvetniške pisarne.55 Zmaga na volitvah, razpisanih za konec marca 1889, je predstavljala Slovencem pomembno strateško pridobitev, saj se je slovenska politika v mestu ob Savinji vse bolj utrjevala. Celjski Nemci so si po informacijah, da so volitve za njih tako rekoč izgubljene,56 znova skušali v veleposestniški kuriji zagotoviti končno zmago. Toda nemška predvolilna akcija, ki je skušala »spodkopati« Slovence in bila prepričana v svojo zmago,57 ni dosti zalegla. Slovensko časopisje je po volitvah in slovenski zmagi kipelo od navdušenja,58 ko je pisalo, da so štajerski Slovenci »po trdem boji /... / zasedli trdnjavo, katero so branili naši nasprotniki z vsemi postavnimi in nepo-stavnimi silami malone dvajset let«. Slovenska zmaga je krepko zamajala nemško posestno stanje na Spodnjem Štajerskem, še posebej zato, ker je zmaga posegla v jedro spodnještajerskega nacionalnega boja. »Podrt in poražen je spet jeden tistih stebrov, na katerega se je naslanjal nemški most do Adrije. /.../ Celjska zmaga nam spet kaže, da resna volja, krepko delo in vera v uspeh dovede konečno do zmage.«59 Ob »napadu« na celjski okrajni zastop pa je politika celjskih Slovencev, ki je v nacionalnem političnem boju proti koncu osemdesetih let pokazala največ energije, računala na še en manever. Ob vztrajnem pritisku na »nemško« mesto Celje si je že več let prizadevala osvojiti strateško pomembno okoliško občino, kar ji je leta 1889 tudi uspelo.60 Po osvojitvi celjskega okrajnega zastopa in zmagi na občinskih volitvah je slovenska stranka skušala prodreti tudi v samem mestu. Ker pa ji to ni uspelo, se je tudi v nadaljevanju skoncentrirala na institucije v celjski neposredni bližini, v Celju pa uspela kljub težavam v deželnem zboru konec julija 1889 »postaviti« še Južnoštajersko hranilnico,61 ki je potrjevala slovenske uspehe in prizadevanja na zadružnem področju ter pomenila prelomnico na poti h gospodarski emancipaciji Slovencev. Josip Sernec, Miha Vošnjak in Ivan Dečko so dali pobudo 53 Cvirn, Sernec, str. 130. 54 DW, 25. 11. 1888; prim. Marburger Zeitung (dalje MZ), 25. 11. 1888. 55 Cvirn, Sernec, str. 130. 56 Prim. SP, 16. 2. 1889. 57 Prim. DW, 24. 3. 1889; prim. Urbanitsch, Die Wahlen in die Bezirksvertretungen, str. 317. 58 Prim. SGp, 4. 4. 1889; SP, 6. 4. 1889. 59 SN, 27. 3. 1889. 60 Cvirn, Sernec, str. 130; prim. Čuček, Uspehi, str. 221-229. 61 Prim. SP, 24. 7. 1889; Branko Goropevšek: Južnoštajerska hranilnica. V: Slovenska kronika XIX. stoletja 1884-1899, Ljubljana 2003, str. 122-124. za njeno ustanovitev, z njeno pomočjo pa poskušali odtegniti Celjski mestni hranilnici in drugim nemškim mestnim hranilnicam na Spodnjem Štajerskem preostale slovenske varčevalce.62 Slovensko gospodarstvo, ki je poslovalo z lepimi dobički, se je tako skoraj popolnoma otreslo tujega kapitala in se postavilo nasproti nemškim hranilnicam, ki so grozile, da ne bodo več posojale denarja tistim, ki imajo slovenske vpise v zemljiško knjigo.63 Vstop v deželni zbor Do začetka devetdesetih let se je Ivan Dečko že izoblikoval v vodilnega politika na Spodnjem Štajerskem in spretno »krmaril« slovensko politiko. Ce je Miha Vošnjak v državnem zboru v začetku marca 1890 ostro kritiziral celjsko okrožno sodišče z Ivanom Heinricherjem na čelu,64 je Dečko dokazoval, da »okrožno sodišče v Celju daje na slovenske vloge nemške rešitve«.65 V svojih zahtevah je bil nepopustljiv, vsako nepravilnost pa je poskušal reševati na pravni podlagi. Svoje politično delo pa je leta 1890 intenziviral še v štajerskem deželnem zboru, potem ko je v ljutomerski kmečki kuriji premagal nemškega kandidata Ivana Farkaša. Dečko je v graški deželni hiši hitro pokazal svoj politični talent, ko je že na drugi seji vložil interpelacijo, v kateri je v slovenščini pozival deželnega namestnika Guida Kubecka, naj odpravi nepravilnosti na nekaterih spodnještajerskih okrajnih glavarstvih, ki da na slovenske prošnje še zmeraj niso odgovarjala v slovenščini.66 Celjsko nemštvo je po dokončni ločitvi nacionalnih polov oviralo slovenska prizadevanja na vsakem koraku. Na drugi strani pa je bila Dečkova aktivnost v mestu vse bolj opazna. Dejaven je bil tudi pri novoustanovljenem Celjskem So-kolu.67 Toda ustanovitvena slavnost, napovedana za začetek septembra 1890, je nemudoma naletela na nasprotovanje celjskih mestnih očetov.68 Organizatorji prireditve pa so napeli vse sile. Na namestništvo v Gradec so poslali deputacijo, ki so jo sestavljali Josip Vrečko, Ivan Dečko in tajnik Dragotin Treo. Isto potezo je naredil tudi celjski župan Josef Neckermann,69 ki je na namestništvo poslal še svojo utemeljitev prepovedi slavja. Menil je, da je prireditev načrtovana kot politično nacionalna demonstracija, ki da sploh ni potrebna v Celju, sam pa da je ne more preprečiti. Zato je pozval namestništvo, da naj ne pristane na zahteve društva, ker 62 Cvirn, Sernec, str. 131. 63 Prim. SGp, 8. 8., 15. 8., 22. 8., 29. 8. 1889; SP, 3. 8. 1889. 64 MZ, 9. 3., 19. 3. 1890. 65 Pokrajinski arhiv Maribor, fond Gregorec, pismo Ivana Dečka, 18. 3. 1890. 66 Prim. Čuček, Uspehi, str. 251-253. 67 Na ustanovnem občnem zboru Celjskega Sokola (konec julija 1890) je bil izvoljen za podsta-rosto društva (starosta je postal Josip Vrečko), kar je samo potrjevalo dejstvo, da se je njegov vpliv v Celju dokončno utrdil. 68 Janko Orožen: Zgodovina celjskega Sokola 1890-1940. Celje 1940, str. 12-13. 69 Bojan Cvelfar: »Z narodnim domom se je celjskemu nemštvu razbila jedna čeljust«. Nacionalni izgredi v Celju na prelomu stoletja. V: Celjski zbornik, 1997, str. 10. da si meščani ne želijo morebitnih izgredov, ki da so jih nekateri slovensko (nacionalno) usmerjeni posamezniki že napovedali.70 Potem ko je slovesnost vendarle dobila zeleno luč, se je tok dogodkov na sami prireditvi odvrtel v povsem nacionalno smer (prišlo je do obračunavanj celjskih Nemcev s Slovenci)71 in povzročil, da je bila prireditev tako rekoč začetek ekscesnih dogodkov v Celju, jasno pa je razkrila stališče mestnih oblasti do slovenskih in (na drugi strani) nemških prireditev. Zadeva je dobila epilog v graškem deželnem zboru, ko so slovenski poslanci (Dečko in Sernec) trdili, da nimajo Slovenci več nobenega zaupanja do celjskih mestnih očetov, nezrelo ravnanje mestnega urada pa da si je zaslužilo ostro kritiko, ker da nikakor ni vestno izpolnilo svojih »službenih« dolžnosti.72 Zaostrena politična klima je zahtevala odločno politiko slovenske (in nemške) strani. Volilna agitacija je pod taktirko Slovenskega društva pred marčevskimi dr-žavnozborskimi volitvami leta 1891 napela vse sile. Medtem ko je bila kmečka kurija pravzaprav v slovenskih rokah in ni predstavljala težav Mihi Vošnjaku v Celju, Francu Robiču v Mariboru in Lavoslavu Gregorecu na Ptuju,73 je slovensko časopisje namenilo posebno pozornost mestni kuriji.74 Kljub temu da Ivanu Dečku v Mariboru ni uspelo zmagati, je slovenska stran v Celju (po opaznih slovenskih »zmagah«) s kandidatom Josipom Sernecem pričakovala nov slovenski uspeh,75 čeprav je »vahterca« z vsemi sredstvi napadala »spolitizirano slovensko duhovščino« in slovenskega kandidata.76 V Mariboru je Dečku uspelo zbrati dobro petino glasov proti nemškemu kandidatu Gustavu Kokoschineggu, medtem ko so se slovenska pričakovanja v Celju pokazala za realna. Ce so celjski in spodnještajerski Nemci po deželnozborskih volitvah »trobili«, češ da je slovenska stran poražena in da je »končno« začela izgubljati svoje »položaje«, ko je bilo število glasov slovenskega kandidata nižje kot pred šestimi leti, pa so državnozborske volitve pokazale drugačno podobo. Josip Sernec je volitve sicer izgubil, toda očiten slovenski napredek in krepitev slovenskega položaja v Celju sta pričala o tem, da je nova generacija celjskih slovenskih politikov ubrala pravo politično taktiko. Foreggerjevih 541 in Sernečevih 446 glasov je samo potrjevalo nemško »ogroženost« v Celju, jeziček na tehtnici pa je predstavljalo le slabih petdeset glasov, ki jih je nemški kandidat osvojil predvsem v Celju, Brežicah, Laškem, Konjicah in v Rogatcu.77 Po neuspehu na državnozborski ravni je Dečko vse sile usmeril v štajerski deželni zbor. Sredi maja 1891 je na volilnem shodu v Ljutomeru poročal o razmerah v graškem deželnem zboru, ki nikakor niso bile rožnate. Potem ko je »potarnal« 70 Steiermärkisches Landesarchiv, fond Statth. Präs., fasc. 5 Ver-2675/1890. 71 Več o tem Čuček, Uspehi, str. 235-245. 72 SGp, 10. 11. 1890. 73 SGp, 12. 2. 1891; SN, 14. 2. 1891; S, 13. 2. 1891; SP, 11. 2. 1891. 74 SGp, 26. 2. 1891. 75 SP, 21. 2., 7. 3. 1891; prim. Slovenec (dalje S), 24. 2. 1891. 76 DW, 5. 3. 1891. 77 Melik, Volitve, str. 386-387; SP, 11. 3. 1891. nad premajhnim številom slovenskih poslancev v deželnem zboru, ki niso imeli »nobenega zastopnika v deželnem odboru in nobenega uda v deželnem šolskem svetu«, ni mogel biti zaradi ustavoverne večine nikakor zadovoljen nad skromnimi uspehi slovenske deželnozborske politike. Čeprav so slovenski poslanci v preteklem letu le dosegli nekaj uspehov in »prisilili nemške /.../, da se je spremenil upravilni red toliko, da zamore že 6 poslancev samostalne predloge staviti in da vsaj enega slovenskega poslanca morajo v vsak odsek voliti, dosegli so železnico po Savinjski dolini, ki se že stavi, potegovali so se za spremembo lovske postave, ki se mora spremeniti na korist sadjerejcem«, in da so se »krepko upirali ponemčevanju po šolah in uradih in glede na uradovanje so vsaj toliko dosegli, da uradi morajo na slovenske uloge slovenski odgovarjati«, je posebno pozornost namenil delovanju Schulvereina in Südmarke. Nemški obrambni društvi sta predstavljali realno nevarnost, poslanec pa je navzoče pozval, da se naj »možko branijo teh navalov, dokler se ne vresniči naša želja, da bi se Slovenci v eno upravno skupino združili«.78 Pri tem je opozoril na sklep graškega deželnega šolskega sveta iz septembra 1890, da se more poučevati slovenščina samo v prvih dveh razredih ljudskih šol (v tretjem razredu je bila predvidena nemščina). Na sklep se je ostro odzvala tudi slovenska javnost in se postavila proti schulvereinskim šolam v slovenskih okrajih, češ da si edino mesto učnega jezika na dotični šoli zasluži samo slovenščina.79 Spodnještajerski Slovenci so v napetih političnih razmerah v začetku devetdesetih let skoncentrirali svoje sile v Celju. Agilnost celjskih Slovencev (predvsem Dečka in Serneca) je povsem zaostrila nacionalne odnose v mestu in sprožila solidarnost med Nemci. Slovenski napredek v Celju je bil namreč več kot očiten. Že od srede osemdesetih let je slovenska stranka novačila slovenske obrtnike in trgovce v mesto,80 s čimer je pospeševala gospodarski razvoj Celja in krepila nacionalno samozavest (ki je bila v mestu ob Savinji za razliko od Maribora precej opazna),81 v začetku devetdesetih let pa ni bila nič manj podjetna.82 Po sokolskem društvu, ki je postalo eno izmed središč družabnega in narodnega življenja v mestu, so Celjani po prihodu dejavnega ljubljanskega podjetnika Dragotina Hribarja in ob pomoči Celjske posojilnice dobili tudi koncesijo za Zvezno tiskarno, ki je maja 1891 začela izdajati slovenski časopis Domovina. Ta je postal kmalu eden izmed pomembnejših spodnještajerskih časnikov83 in hitro ugotavljal, da so Slovenci v Celju in okolici »v 78 SGp, 21. 5. 1891. 79 SGp, 27. 8. 1891. 80 Cvirn, Celje, str. 58-59. 81 Bojan Cvelfar: Gospodarska podoba Celja pred prvo svetovno vojno. V: Od Maribora do Trsta, str. 127-128; prim. Janez Cvirn: Kri v luft! Čreve na plot! Oris družabnega življenja v Celju na prelomu stoletja. Celje 1990 (dalje Cvirn, Kri v luft!), str. 14-15. 82 Prim. Arnold Suppan: Die Untersteiermark, Krain und das Küstenland zwischen Maria Theresia und Franz Joseph (1740-1918). V: Deutsche Geschichte im Osten Europas. Zwischen Adria und Karawanken. Berlin 1998, str. 327; Janez Cvirn: Urbanizacija ter njeni vplivi na socialno in nacionalno strukturo Celja (1867-1914). V: Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci. Rogaška Slatina, Maribor 1993, str. 304. 83 Cvirn, Sernec, str. 131; prim. Janez Cvirn: Gospodarska politika celjske občine 1890-1914. V: poslednjem času res zelo napredovali. Okolica je skoro že popolnoma naša; kajti občinski zastopi so po okoliških srenjah skoro popolnoma že v narodnih rokah, in kjer še niso, vtegne se v kratkem zgoditi, kajti naše ljudstvo vedno bolj in bolj zaupa domačinom, kateri spoštujejo domač jezik, domače šega, krščansko vero in krščansko življenje. Zdaj ko imamo okrajni zastop v narodnih rokah, napredovale bodo polagoma tudi razmere pri občinah.«84 Kljub temu da je nemško časopisje trdilo, da novo (slovensko) vodstvo okrajnega zastopa še ni storilo ničesar,85 je Ivan Dečko (kot poročevalec okrajnega odbora) naznanil po potrditvi proračuna konec leta 1890 »za davkoplačevalce našega okraja preprijetno vest, da ne bo treba v bodoče pobirati okrajnih doklad 25%, kakor je to dozdaj vedno treba bilo, ampak da se te doklade lehko znižajo za 3 procente, t. j. 22%«.86 Toda to jih nikakor ni ustavilo. Celjsko nemštvo je šlo celo tako daleč, da je zaradi ekscesnih dogodkov leta 1890 in po povečani slovenski »prisotnosti« v Celju slovenske meščane svarilo, češ da naj sami skrbijo za osebno varnost. Slovenska stran se je počutila ogroženo in po izjavah Nemcev poslala na celjski mestni urad več prošenj za izdajo orožnega lista (in dovoljenja za nošnjo revolverja). Med prosilci je bil tudi tajnik celjske posojilnice Franc Lončar, kateremu je urad slovensko prošnjo zavrnil v nemščini že sredi leta 1891. Dopis mestnega urada v nemščini pa je znova postavil v ospredje tudi vprašanje reševanja slovenskih vlog. Zaradi vsega naštetega se je Lončar pritožil na graško namestništvo, ki pa pritožbe ni resno jemalo. Zato je Dečko v Lončarjevem imenu sestavil rekurz in ga poslal na notranje ministrstvo, ki mu je konec leta »ugodilo glede orožnega lista ter naročilo namestništvu, da razsodi pritožbo glede jezika, v katerem je mestnemu uradu izdati rešitev na slovensko prošnjo«. Toda namestništvo ni upoštevalo navodil in menilo, da celjski mestni urad ni dolžan »slovenskih prošenj slovensko reševati«. Lončar se je še enkrat pritožil na ministrstvo, ki je »sodilo po zakonu ter v zmislu podane pritožbe odločilo, da mora vsako oblastvo prošnje, katere so pisane v jeziku navadnem v deželi, reševati v tem istem jeziku«.87 Celjski Nemci so zagnali vik in krik ter dokazovali, da ni v Celju slovenščina nikakor »navaden jezik«, rovarili, češ da slovenščine itak nihče ne razume, da bo dvojezično uradovanje povzročilo samo »razpor v mestu« in da je samo na škodo prebivalstva, če bo mesto moralo »namestiti uradnika, zmožnega slovenskega jezika«. Slovensko časopisje se za nemške pritožbe seveda ni zmenilo. Pozdravilo je nov korak slovenskega napredka, češ da so si znova »priborili nekaj, kar se jim je doslej kratilo«, in pozivalo, »da bi se tudi drugod vzdramili rojaki naši in se za svojo pravico tako odločno in energično potegnili, kakor Celjski Slovenci«.88 Zgodovinski časopis, 1990, št. 3 (dalje Cvirn, Gospodarska politika celjske občine), str. 437-438; Goropevšek, Štajerski Slovenci, str. 10. 84 Domovina (dalje D), 16. 5. 1891. 85 Prim. SP, 3. 1. 1891. 86 SGp, 1. 1. 1891. 87 Prim. Zgodovinski arhiv Celje, fond Mestna občina Celje, a. š. 19, a. e. 59; prim. Janko Orožen: Politični razvoj v Celju in celjski pokrajini od 1848 do 1918. V: CZN, 1971, str. 228; Janez Cvirn: Boj za Celje: politična orientacija celjskega nemštva 1861-1907. Ljubljana 1988, str. 38-40. 88 SN, 2. 5. 1892; prim. DW, 1. 5. 1892. Celjske Nemce je odlok precej razburil, še bolj pa jih je peklilo dejstvo, da je slovenski stranki po skoraj dveletnem boju leta 1892 uspelo doseči, da je najvišje državno sodišče na Dunaju izdalo t. i. jezikovno naredbo za Celje, ki je uzakonila slovenščino kot zunanji občevalni jezik celjskega mestnega urada.89 Kot protiutež je celjski občinski svet (da bi preprečil vsakršno gradnjo Slovencev v mestu) pokupil vse proste gradbene parcele v Celju in (potem ko je Dečku uspelo leta 1891 kupiti Reitterjevo posestvo na vogalu Ljubljanske ceste in Jožefovega trga) sprejel v proračun gradnjo ceste čez zemljišče Celjske posojilnice do Otoka, na kateri je slednja nameravala zgraditi Narodni dom. Še preden pa je občini uspelo vrisati nameravano cesto v mestni urbanistični načrt, se je posojilnica pritožila na štajerski deželni odbor, ki je sklep občinskega odbora razveljavil, s čimer se je načrt celjskih Nemcev ponesrečil.90 Za razliko od tega pa vse hujšega nacionalnega konflikta ni bilo več mogoče zaustaviti. Namesto sklepa Potem ko je konec leta 1891 Ivan Dečko odprl lastno odvetniško pisarno v Celju, je neumorno nadaljeval s svojim začetim delom, aktiven pa je bil tudi v deželnem zboru. V začetku aprila 1892 je (skupaj s Sernecem) nasprotoval težnjam graškega deželnega šolskega sveta po uvedbi nemščine kot učnega jezika v slovenske ljudske šole.91 Slovensko časopisje se je z njima absolutno strinjalo. Na drugi strani pa je spodnještajersko nemško časopisje ob uspehih slovenske politike navajalo, da se odvija na Spodnjem Štajerskem popolna »slovenizacija«. V tem kontekstu je izpostavljalo celjski okrajni zastop, zemljiško knjigo, notarsko zbornico, celjski župnijski urad, slovensko posojilnico v Celju, celjsko slovensko tiskarno, obrtno društvo in sprejeti odlok o slovenskem reševanju vlog. Ko je Dečko vložil sredi leta 1893 v deželnem zboru interpelacijo zaradi nepravilnega razpisa volitev v celjsko bolniško blagajno,92 je celjsko nemštvo znova protestiralo, ker ga je bilo strah tudi »sloveni-zacije« okrajnega šolskega sveta in okrajne bolniške blagajne.93 Nemštvo na Spodnjem Štajerskem je bilo prestrašeno, nemško časopisje pa je bodrilo nemške vrste, češ da je skrajni čas za enotnost in ostrejši nastop.94 Povod za njihovo reakcijo je prihajal iz mesta ob Savinji, kjer je slovenska stran dosegla največje uspehe, nesporne zasluge za prodorno slovensko politiko pa je vsekakor imel tudi Ivan Dečko. Pritožbe, ki jih je pisal sprva v Sernečevi, pozneje pa v svoji odvetniški pisarni, so spodnještajersko nemštvo, ki je z vse večjim strahom opazovalo slovenske uspehe, prisilile v popolno homogenizacijo. Slovenska stran je z modro politiko popolnoma osvojila podeželje, spodnještajersko nemštvo pa omejila na mesta in 89 Cvirn, Celje, str. 61. 90 Cvirn, Gospodarska politika celjske občine, str. 441; prim. Cvirn, Kri v luft!, str. 34. 91 SN, 12. 4. 1892; SP, 16. 4. 1892. 92 D, 5. 5. 1893. 93 SP, 10. 5., 13. 5. 1893. 94 MZ, 25. 5. 1893. posamezne trge. V svojih spominih95 je politik Ivan Geršak ocenjeval, da je Ivan Dečko »najodličnejši publicist in naš prvoboritelj na slovenskem Štajerskem, vzoren požrtvovalen rodoljub, ki se neumorno bori za pravice in blaginjo slovenskega naroda«. Ocena je vsekakor veljala za njegov politični angažma v času izida spominov (leta 1902) kot tudi za politične uspehe, ki jih je dosegel do zgodnjih devetdesetih let 19. stoletja.96 Filip Čuček POLITICAL ACTIVITIES OF IVAN DEČKO UNTIL THE BEGINNING OF THE 1890S Summary The career of Ivan Dečko (1859—1908), a lawyer and politician, started in the time when after the defeat of the liberal Auersperg-Lasser's government (1871—1879) the control of the Austrian half of the Dual Monarchy was taken over by Eduard Taaffe. Dečko already demonstrated his political talent during his studies (1879—1883), publishing his contributions in the Slovenian newspapers since the 1880s. His journalistic (and political) enthusiasm became increasingly focused in the subsequent years, and until the end of his studies he had published several resounding articles. In September 1883, after he had graduated from the Faculty of Law in Graz, he got a job as a lawyer's clerk in Janez Orosel's law firm in Maribor. In this time he kept developing his political endeavours. For a year he was the secretary of the Slovenian Political Association (and one of the main organisers of the political life in Lower Styria), and for two years he edited Sudsteirische Post, a Slovenian newspaper in the German language, where he published political articles and influenced the orientation of Slovenian politics. In the autumn of 1885 he moved to Celje and started working in the law firm of Josip Sernec, a so-called »Young Slovenian» politician. Due to Dečko and Lavoslav Gregorec's departure (the latter had been transferred from Maribor to Nova Cerkev pri Celje just a couple of months earlier by the Lavantine Prince-Bishop Maximilian Stepischnegg) a political void became apparent in Maribor. On the other hand the centre of the Slovenian Lower Styrian politics started forming in Celje. The Slovenian »breakthrough« in the city by the river Savinja was especially fuelled by Dečko, which is why the Celje Germans started striving for greater unity. Dečkos contribution to the successes of the Slovenian politics was by no means inconsequential. His »claim to fame« was the 1887 appeal arguing for the adoption of land register applications in the Slovenian language. The intensity of his work did not wane even after the »Slovenisation« of the land register. A similar success was the appeal to the school ministry in the same year, when Dečko prevented the implementation of the decree issued by the Styrian provincial school council, demanding that the teaching language in the final grade of people's schools should be German. Thus under Sernec's wing Dečko became a cunning politician. The politics propagated by both of them (as well as by other Slovenians in Celje) resulted in an open struggle for the Celje district representation in 1889, and the Slovenian victory was a significant blow against the »old« German land ownership in Lower Styria. Due to the constant pressure exerted upon the »German« city of Celje, the Slovenian politics also conquered the strategically important adjacent municipality, surrounding the city as a kind of a ring. Despite the problems in the Provincial Assembly the Lower Styrian Savings Bank was also established in Celje in 1889. Until the beginning of the 1890s Dečko had developed into a completely responsible political personality. He also strengthened the Slovenian politics at the Provincial Assembly level (1890). Already at the second session he submitted an interpellation, calling upon the deputy — in the Slovenian language — to eliminate the irregularities at certain Lower Styrian District Boards (Slo- 95 Prim. Ivan Geršak: Ormoški spomini. Ljubljana 1902. 96 Spindler, Dr. Ivan Dečko, str. 49. venian applications were answered in the German language). The resourcefulness of Ivan Dečko (and Josip Sernec) also put a heavy strain on the national relations in Celje (the events during the establishment of the Celje Sokoli organisation) and caused the Germans to close their ranks. Due to the general disapproval of the Slovenian language in the city, the Celje city politics went so far that the municipal council bought all available building plots in Celje in order to prevent any Slovenian construction in the city. Towards the end of 1891 Dečko opened his own law firm in Celje. In the political field he kept striving enthusiastically to solve the language disputes in Lower Styria. He was also active in the Provincial Assembly, especially after the German newspapers kept claiming that total Slovenisation was underway in Lower Styria, referring to the Celje district representation, land register, Chamber of Notaries, Celje parochial office, Slovenian loan bank in Celje, Slovenian printing house in Celje, craft association, and the decree about solving the applications in the Slovenian language. They also expressed fear of the impending Slovenisation of the district school board and district sickness fund. The Lower Styrian Germans were rattled, and their fear was undoubtedly also the »result« of Dečko and his successful appeals to various appeal bodies. Under Dečkos influence the clever Slovenian politics in the beginning of the 1890s won over the rural areas completely, restricting the Lower Styrian Germans to the cities and certain towns. 1.01 UDK 355.082:94(=163.6:=163.41)"1918/1920" Prejeto 21. 12. 2011 Matjaž Bizjak* Problemi slovenskega častniškega zbora ob prehodu v vojsko Kraljevine SHS IZVLEČEK Avtor na temelju domačega in tujega arhivskega gradiva analizira in prikaže problematiko nastajanja skupne vojske Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SH) s posebnim poudarkom na prehodu nekdanjih slovenskih avstro-ogrskih aktivnih in rezervnih oficirjev v skupno vojsko Kraljevine. Prehod slovenskih oficirjev v skupno vojsko, ki je bila oblikovana po zgledu srbske kraljeve vojske pod poveljstvom srbskih visokih oficirjev in s srbskim poveljevalnim in službenim jezikom, ni bil lahek in je bil izveden z mnogimi krivicami ob neenakopravnem obravnavanju slovenskih oficirjev glede na svoje srbske in črnogorske kolege. Mnogi slovenski zavedni oficirji v skupno vojsko sploh nisi bili sprejeti in so ostali na skrbi Deželne vlade, ki je poskušala čim bolje skrbeti zanje. Ključne besede: Država SHS, Kraljevina SHS, vojska, oficirji, slovenska vojska, general Maister ABSTRACT PROBLEMS OF THE SLOVENIAN OFFICERS DURING THEIR TRANSFER TO THE ARMY OF THE KINGDOM OF SERBS, CROATS AND SLOVENES On the basis of the Slovenian and foreign archive materials the author analyses and demonstrates the issues involved in the creation of the joint army of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes with a special emphasis on the transfer of the former Slovenian Austro-Hungarian active and reserve officers to the joint army of the Kingdom of Yugoslavia. The transfer of the Slovenian officers to the joint army, established according to the model of the Serbian royal army under the command of Serbian high-ranking officers and with Serbian command and duty language, was difficult and quite unfair, treating the Slovenian officers unequally in comparison to their Serbian and Montenegrin colleagues. Many patriotic Slovenian officers were not even admitted to the joint army and they remained the responsibility of the Provincial Government, which tried to take care of them as well as it could. Key words: State of SHS, Kingdom of SHS, army, officers, Slovenian army, general Maister * Mag., Šola za podčastnike Slovenske vojske, Postojna; e-naslov: matjaz_bizjak@hotmail. com Prvega decembra 1918 je regent Aleksander Karadordevic razglasil nastanek Kraljevine SHS. To je bil le formalen akt, praktično združevanje dveh entitet, če upoštevamo, da je Kraljevina Srbija v tem času že zasedla Črno goro, pa je bilo še dolgotrajno, včasih pa tudi zelo boleče. Eno od vprašanj, ki je bilo pomembno za oba dela, tako Državo SHS kot tudi za Kraljevino Srbijo, je bilo vojaško vprašanje. To vprašanje se je nedvomno kazalo v več vidikih in vsaj na začetku je bilo videti, da bo nova država tudi dobila novo (poudaril M. B.) vojsko. Tako so 29. novembra 1918, torej še pred formalno združitvijo, vendar že v vzdušju t. i. afere Li-poščak,1 v Zagrebu potekali pogovori med predstavnikom srbske vojske polkovnikom Milanom Pribičevicem in predstavnikoma Države SHS dr. Matejem Drin-kovicem in podpolkovnikom Slavkom Kvaternikom.2 Pogovori so potekali v času, ko je še obstajala samostojna Država SHS in je šlo za pogovore med dvema enakopravnima partnerjema, slovenski predstavniki pri pogovorih niso sodelovali, vprašanje je sploh, če so zanje vedeli. Dogovorili so se za oblikovanje šestih polkov, od tega tudi polk v Ljubljani. Kvaternik je kot predstavnik vojaške sile Države SHS za poveljnike teh polkov zahteval nekdanje avstrijske oficirje. Srbski predstavniki so pristali na hrvaške poveljnike za oba hrvaška polka ter pogojno Slovenca na čelu ljubljanskega polka. Pozneje se je izkazalo, da so bili ti pogovori samo prefinjena poteza srbskih vojaških oblasti, saj je bila hrvaška vojska po vojaškem uporu, do katerega je prišlo pet dni po razglasitvi združitve, ko sta se v Zagrebu uprli moštvi 53. in 25. pehotnega polka, dejansko takoj razpuščena.3 Na Slovenskem je bil ta proces počasnejši in postopnejši, najverjetneje zato ker srbska vojaška misija in pozneje Dravska divizijska oblast pod poveljstvom generala Krste Smiljanica v začetku za seboj ni imela močnih srbskih enot, po drugi strani pa je bila tudi slovenska vojska mnogo bolje organizirana in številčnejša. Vendar je bil kljub temu ta proces tudi v Sloveniji končan v drugi polovici leta 1919.4 Nastala je Vojska Kraljevine SHS, ki pa je bila bolj ali manj kopija srbske kraljeve vojske pod poveljstvom srbskih generalov in s srbskim poveljevalnim in službenim jezikom. Eno od pomembnih vprašanj, s kate- 1 Josip Horvat: Politička povjest Hrvatske. Zagreb 1990, str. 120. Aretirani so bili general Anton Lipoščak in več drugih hrvaških oficirjev, in sicer z obrazložitvijo, da so pripravljali udar proti Narodnemu vijecu. Proti generalu in oficirjem ni bil sprožen nikakršen vojaško-sodni postopek in so bili izpuščeni že v začetku leta 1919. 2 Matjaž Bizjak: Vojska Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. V: Vojaška zgodovina, 2003, št. 1/03 (6), str. 112, 113. 3 Državni arhiv Hrvatske (dalje DAH), fond Narodno Vijece (dalje NV), šk. 19, IV. Odio za narodnu obranu, Opci spisi Operativnog odsjeka, god. 1919, br. 114—920, 270. Zanimivo vlogo v tem uporu je odigral Slovenec Martin Murn, ki naj bi v Zagreb nekaj dni pred uporom prišel iz Vipave. S hrvaško zastavo čez prsi je Murn vodil povorko upornih vojakov proti trgu, kjer je prišlo do spopada. Po spopadu je izginil neznano kam. Obstajajo indici, da je bil Murn povezan z italijansko obveščevalno službo, kar je celo zelo verjetno, vendar v arhivu italijanske kopenske vojske v Rimu o tem ni mogoče zaslediti nobenih podatkov. 4 Glede tega procesa gl. Janez Švajncer: 1918-1919. Ljubljana 1990 (dalje Švajncer, 1918— 1919), str. 288—308. rim so se ukvarjali tudi slovenski politiki, je bil prehod slovenskih bivših avstro-ogrskih aktivnih in rezervnih častnikov v »novo nastalo« Vojsko Kraljevine SHS. V avstro-ogrski vojski je delež Slovencev po uradnih podatkih znašal 0,5% med aktivnimi častniki,5 čeprav je bil ta odstotek najverjetneje večji,6 in okoli 0,8% med rezervnimi častniki, vendar v nasprotju s Hrvati Slovenci niso imeli oficirjev z visokimi čini in na visokih vojaških položajih. Na Slovenskem se je po prevratu nedvomno znašlo več oficirjev, kot jih je takrat Narodna vlada potrebovala oziroma kot jih je znala uporabiti. V okviru II. vojnega okrožja je bila 12. decembra 1918 oblikovana posebna Častniška aprobativna komisija,7 katere dejavnost je njen član major Matija Stefin v svojih spominih opisal takole: »... naj bi preiskovala vse prestopke zoper narodnost, ki so jih zakrivili rezervni in aktivni častniki. Po izvršeni preiskavi naj bi ta komisija na plenarni seji odločila ali je dotični obtoženi častnik vreden ali nevreden biti član jugoslovanske vojske. Komisija, ki so jo skupno izvolili aktivni in rezervni častniki, je imela dve tretjini članov rezervnih in eno tretjino aktivnih častnikov. Tudi jaz sem bil izvoljen za člana. Ker sem imel visoko število glasov, sem bil določen poleg dveh rezervnih častnikov za referenta. Ti referenti so vodili preiskave. Kot prvi primer sem dobil obtožbo proti pokrajinskemu predsedniku Vitezu Pogačniku«.8 Se bolj je ta oficirski problem postal izrazit po nastanku Kraljevine SHS, ko je bilo treba oblikovati novo skupno oboroženo silo z novim oficirsko-podoficirskim zborom. Najverjetneje je o prehodu avstro-ogrskih častnikov v skupno armado bil govor že 29. novembra 1918 na že omenjenem sestanku o reorganizaciji vojske Države SHS v Zagrebu, kjer so podpolkovniku S. Kvaterniku po njegovih besedah zagotovili sprejetje vseh nekdanjih avstro-ogrskih oficirjev z območja Države SHS razen tistih, ki ne bi izpolnjevali oficirskih moralnih kvalitet.9 Vendar je bilo realno pričakovati — glede na dejansko vojno, diplomatsko in politično moč Kraljevine Srbije, ki je drugi jugoslovanski narodi, med katerimi so se nekateri nahajali v času vojne celo na »drugi strani fronte«,10 niso imeli, da bodo srbski častniki sestavljali okostje in temelj nove vojske, kar se je tudi zgodilo. Drugačen odnos do častnikov avstro-ogrske armade je prišel do izraza že na samem začetku, ko so bili srbski aktivni častniki avtomatično vključeni v stalež nove armade, ne da bi jim bilo treba izstaviti posebne prijave na ministrstvo vojske in 5 Militärstatistiches Jahrbuch für das Jahr 1911. Vienna 1912, str. 145-146. 6 Preučevalec oficirskega zbora avstro-ogrske vojske Istvan Deak ocenjuje ta odstotek na 0,8%. — Istvan Deak: Beyond Nationalism: A social and political history of the Habsburg officer corps 1848— 1918. New York/Oxford 1992, str.185. 7 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Deželna vlada za Slovenijo, poverjeništvo za narodno obrambo (AS 94), šk. 1, 1581. Gl. Švajncer, 1918—1919, str. 55. 8 ARS, fond Ude Lojze (AS 1193), šk. 22, Polkovnik Matija Štefin, Nekaj spominov izza prevratnih in koroških dni, str. 3. 9 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Prevratni dogodki na Štajerskem (dalje PDNŠ), šk. 2, 76, Velespoštovani gospod general. 10 Dorde Stankovic: Iskušenja jugoslovenske istoriografije. Beograd 1988, str. 265. mornarice. V nasprotju z njimi so morali vsi aktivni oficirji avstro-ogrske armade za vstop v skupno armado napisati posebno prijavo, ki so jo morali do 30. januarja 1919 oddati personalnemu oddelku II. vojnega okrožja.11 Prijava je morala vsebovati vse potrebne dokumente glede vojaške kariere, v primeru izgube dokumentov pa so morali biti podatki potrjeni z dvema pričama.12 Do prijave za vstop v skupno armado so imeli pravico vsi, tako aktivni kot tudi rezervni častniki in podčastniki nekdanje avstro-ogrske armade z domovinsko pravico na Slovenskem. Prošnje je reševalo ministrstvo vojske in mornarice, sam postopek reševanja prošenj pa je bil zelo počasen in podkrepljen z mnogimi krivicami, predvsem do častnikov, ki so se aktivno udeležili bojev na Koroškem in drugih aktivnostih pod vodstvom Narodne vlade. Samo ministrstvo je najprej reševalo prijave aktivnih oficirjev in šele nato prijave rezervnih oficirjev, ki so morali prijave oddati svojim polkovnim okrožnim poveljstvom oziroma krajevnim vojaškim poveljstvom do 25. februarja 1919.13 Zaradi počasnosti postopkov reševanja prijav je Deželna vlada na svoji seji 23. junija 1919 apelirala na centralno vlado v Beogradu, naj prosilce čim prej sprejme v skupno armado.14 30. junija 1919 so vojaške oblasti od slovenskih oficirjev, ki so že poslali prošnje, zahtevale naknadno dostavitev potrdila o pristojnosti oziroma domovinski pravici ter poudarile, da prošnje brez tega potrdila ne bodo upoštevane.15 Natančno število aktivnih in rezervnih častnikov, ki so na Slovenskem vložili prijave za sprejem v skupno armado, ni znano. Nedatirana in nepodpisana spomenica ki izvira iz srede leta 1920, predstavi naslednjo sliko sprejema slovenskih aktivnih častnikov:16 Skupaj Sprejetih Nesprejetih višji oficirji 94 59 33 stotniki/kapetani 178 127 51 poročniki 131 104 27 podporočniki 85 47 38 486 337 149 Glede na te podatke je sredi leta 1920 30% slovenskih aktivnih oficirjev še zmeraj čakalo na sprejem ali pa so njihove prijave že zavrnili. Nedvomno je bil interes za vstop v skupno armado tudi med slovenskimi častniki in podčastniki zelo velik. Narodna vlada je že 25. novembra 1918 zahtevala od dr. Vladimirja Knafliča 11 Uradni list Narodne vlade SHS (dalje UL NV SHS), 28. 1. 1919, Sprejemanje častnikov v skupno vojsko Kraljevine SHS. 12 Prav tam. 13 Prav tam. 14 Bojan Balkovec: Prva slovenska vlada 1918-1921. Ljubljana 1992, str. 119. 15 Uradni list Deželne vlade, 4. 7. 1919, Poziv častnikom itd., ki žele biti sprejeti v skupno vojsko. 16 PAM, PDNŠ, šk. 2, 76, Promemoria. v Zagrebu, naj poizve, »kaj morajo storiti vojaki, ki hočejo vstopiti v srbsko armado«.17 Interes, nadaljevati vojaško kariero, je obstajal predvsem na strani nekdanjih aktivnih častnikov, ki jim je vojska nudila edino možnost preživetja, za vstop v armado pa je izrazilo željo tudi precej rezervnih častnikov. V vojsko Kraljevine SHS naj bi bilo v letih 1919-1920 sprejetih 2590 aktivnih in 3200 rezervnih častnikov nekdanje avstro-ogrske vojske.18 V skupno vojsko so bili sprejeti samo trije generali iz bivše Avstro-Ogrske: Milan Uzelac (Srb), Ante Plivelic (Hrvat) in Rudolf Maister ter trije admirali: Dragutin Prica (Srb), Viktor Wikerhauser (Hrvat) in Metod Koch (Slovenec). Za primer lahko navedemo, da je bilo sočasno v skupno armado sprejeto kar 5 generalov črnogorske vojske.19 Oba Slovenca, R. Maister in M. Koch, sta bila v generalski oziroma admiralski čin povišana šele po propadu Avstro-Ogrske s strani Narodne vlade oziroma Narodnega vijeca. Tako general A. Plivelič kot R. Maister v skupni vojski nista opravljala pomembnih dolžnosti. A. Plivelic je bil po koroškem plebiscitu vodja komisije Kraljevine SHS za določanje meje z Avstrijo, isto vlogo je imel tudi R. Maister, le da je po Rapalski pogodbi v začetni fazi vodil določanje meje s Kraljevino Italijo. Tako Narodna kot pozneje Deželna vlada sta hoteli na proces sprejemanja oficirjev obdržati določen vpliv. V tem okviru je Narodna vlada na svoji 54. seji zahtevala, naj bi se prošnje za vstop v armado dale najprej njej na vpogled, preden se izročijo vojnim oblastem, ker naj bi za vstop prosile tudi osebe, ki jih po mnenju Narodne vlade ni vredno sprejeti, ministrstvo vojske in mornarice jih pa ne po-zna.20 Vendar so slovenske politične oblasti kljub tem poskusom imele na sprejemanje slovenskih častnikov le malo vpliva, pa še ta je prišel do izraza samo v posameznih primerih. Včasih pa so prav slovenske oblasti pri podajanju mnenj povzročile krivico, ki je slovenskega oficirja stala vojaške kariere. Lep primer je prošnja Miroslava Vavroha za sprejem v skupno armado, ki jo je ministrstvo zavrnilo zaradi oznake, ki so jo podali slovenski uradniki, da je imenovani nemškega prepričanja. Pozneje sprožena uradna preiskava je pokazala hrvaško prepričanje M. Vavroha. Policijski komisariat iz Maribora je namreč podal negativno oceno na podlagi enega vira, ki je do imenovanega častnika gojil osebne zamere.21 17 ARS, fond Narodni svet za Slovenijo (AS 58), Knjiga sprejetih telefonskih sporočil II., str. 34. 18 Mile Bjelajac: Vojska Kraljevine SHS 1918-1921, Beograd 1988 (dalje Bjelajac, Vojska SHS), str. 91, 92. 19 Mile S. Bjelajac: Generali i admirali Kraljevine Jugoslavije 1918-1941. Beograd 2004, str. 13. Vsi trije sprejeti generali so bili upokojeni že leta 1923. 20 Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921: I. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1918, Ljubljana 1998 (dalje Sejni zapisniki NV), str. 318. 21 ARS, fond Pokrajinska uprava za Slovenijo, oddelek za notranje zadeve (AS 61), 1920, šk. 1001-1500, 1280. Pozitivno rešena prijava pa še ni pomenila konca težav slovenskih oficirjev. Kljub temu da je tudi Narodna vlada zastopala mnenje, da naj slovenski častniki služijo v domačem kraju pri domačih kadrih,22 je bilo v vojski Kraljevine SHS uvedeno tako eksteritorialno služenje vojaškega roka kot tudi razmeščanje oficirjev. Že 20. marca 1919 je vojni minister general Mihajlo Rašic izdal odlok, s katerim je bilo 83 slovenskih in 120 hrvaških častnikov premeščenih s področja IV. armadne oblasti na področje III. armadne oblasti v Skopje.23 Te načrtovane premestitve so v oficirskih vrstah sprožile veliko nezadovoljstvo, kar je razvidno iz negodovanja slovenskih in hrvaških častnikov ljubljanske posadke, ki so se 28. marca 1919 s posebno spomenico obrnili na generala R. Maistra. Sama vsebina spomenice izraža vse težave, ki so takrat ob oblikovanju vojske Kraljevine SHS težile slovenske častnike in ki so si jih ti marca 1919 še upali javno predstaviti. Častnike je bolelo dejstvo, da je v Slovenijo prihajalo vedno več srbskih oficirjev, ki so zavzemali najvišja poveljniška mesta, po drugi strani pa so sposobni domači častniki obešali uniformo na klin. Spomenica sicer ne uporablja velelne oblike, vendar so že sami predlogi, kot so bili: slovenski general na čelu Dravske divizijske oblasti, poveljniki polkov na Slovenskem izključno Slovenci, izključna uporaba latinice, s samim svojim bistvom pokazali usmerjenost takratnega slovenskega oficirskega kadra tako k strokovni kot številčni samozadostnosti.24 Teh teženj so se zavedale tudi vodilne srbske vojaške strukture, ki so še bolj brezkompromisno izvajale politiko oblikovanja nove vojske po srbskem vzoru. Predlog IV. armadne oblasti podan vrhovnemu poveljstvu februarja 1919, ki je predvideval zaposlitev vsega oficirskega kadra Narodnega vijeca in pozneje njegovo čiščenje z upokojevanjem in primerno razporeditvijo teh oficirjev,25 je bil dejansko upoštevan samo v njegovem drugem delu. Od že prej omenjenih 337 sprejetih slovenskih aktivnih častnikov naj bi jih bilo kar 108 do srede leta 1920 premeščenih v druge kraje.26 Sprejetim in prerazporejenim oficirjem sta ostali na razpolago samo dve možnosti: prerazporeditev molče sprejeti ali podati odpoved in se tako odpovedati vsem ugodnostim, ki jih je prinašalo 15- do 30-letno vojaško službovanje. Število odpovedi je povečeval tudi družinski status prerazporejenih oficirjev, ki so v večini primerov imeli družine, le-te pa so ostajale na Slovenskem, pogostokrat v stanovanjih, iz katerih so jih vojaške in civilne oblasti želele na silo izseliti. Lep primer je bil kapetan Suchi, ki je po prerazporeditvi v Bitolo podal odpoved in tako obvaroval svojo družino pred izselitvijo 22 Sejni zapisniki NV, Zapisnik seje narodne vlade SHS v Ljubljani, dne 31. januarja 1919, str. 318. 23 PAM, PDNŠ, šk. 2, 76, Visokorodni gospod general. 24 Prav tam, Spomenica. 25Jovan Vasiljevic: Stvaranje ratne mornarice Kraljevine Jugoslavije (oktobar 1918—septembar 1923). V: Istorija XX. veka, zbornik radova, 1970, str. 169. 26 PAM, PDNŠ, šk. 2, 76, Promemoria. Od skupnega števila 108 častnikov je višjih častnikov bilo 13, kapetanov (stotnikov) 37, poročnikov in podporočnikov 58. Skupaj je bila v druge kraje pre-razporejna skoraj tretjina sprejetih častnikov. iz službenega stanovanje v Ljubljani.27 Samo negodovanje in izstopanje pa je povečevalo tudi stalno premeščanje v okviru iste armadne oblasti, ki je bilo zelo pogosto. Tako je podpolkovnik Josip Ravter v dobrih štirih letih sedemkrat zamenjal svoje službeno mesto, vendar izključno v južni Srbiji in Makedoniji.28 K temu je treba dodati, da so tudi življensko-nastanitveni pogoji na jugu države za slovenske častnike predstavljali popolno negativno presenečenje in kulturni šok, ob tem da so se na čelu svojih enot redno udeleževali bojev na albansko-jugoslovanski meji, ki so trajali še leta 1921. V teh bojih so nekateri, denimo nadporočnik mariborskega polka Martin Bevk, tudi padli.29 Tudi te z govoricami obogatene informacije so vplivale na negativen odnos tako slovenske javnosti kot samih oficirjev do njihovega službovanja in premeščanja v južne predele Kraljevine SHS. To načrtno »mešanje« oficirjev in napotitev srbskih oficirjev v pretežno slovenske ali hrvaške enote in slovenske ali hrvaške oficirjev v srbske enote je že maja 1919 opazila tudi italijanska obveščevalna služba in ga je ocenjevala kot negativni element pripravljenosti vojske Kraljevine SHS.30 Vzroke za pogoste odpovedi (ostavke) slovenskih oficirjev je poleg osovraženih premestitev treba iskati tudi v neizenačenem statusu srbskih in avstro-ogrskih oficirjev ter podcenjevalnem in nečastnem ravnanju s slednjimi. Kljub temu da je večina slovenskih aktivnih častnikov ob vstopu v skupno armado imela višjo stopnjo splošne izobrazbe kot srbski častniki ter da so bila pravila napredovanja oficirjev v avstro-ogrski vojski precej bolj toga kot v srbski vojski,31 so vse vodilne položaje v skupni armadi prevzeli srbski častniki. Z aktom vojnega ministra 19. julija 1920 so bili slovenski in drugi častniki nekdanje avstro-ogrske armade v skupno armado sprejeti v činu, ki so ga imeli ob razpadu te armade. Vsa izredna napredovanja, do katerih je prišlo od razpada Avstro-Ogrske do njihovega sprejema v skupno armado, so bila tako nična. Nepriznana so tako ostala vsa napredovanja slovenskih oficirjev, ki jih je izvedel poverjenik za narodno obrambo Narodne vlade. Poveljstvo Dravske divizijske oblasti je avgusta 1920 od oddelka za narodno brambo Deželne vlade zahtevalo spisek vseh slovenskih oficirjev, ki so napredovali na tak način.32 Ena redkih izjem je bil R. Maister, ki so ga v skupno vojsko vendarle spre- 27ARS, AS 94, šk. 5, 5378. 28 PAM, Osebni fond Ljudevit Pivko, šk. 4, Visokorodni gospod poslanec. 29 PAM, PDNŠ, šk. 1, 6/2. 30 Archivio dell'Ufficio Storico dello Stato Maggiore dell'Esercito (dalje AUSSME), f. E 8, šk. 81, 4, Notizie militari-politiche sui paesi S.H.S. 31 PAM, PDNŠ, šk. 2, 76, Predlog izednačenju oficirjev vojske kraljevine SHS. Ob upoštevanju velikih izgub srbske vojske v aktivnem oficirskem kadru je povprečna izobrazba srbskega častnika ob koncu vojne obsegala ljudsko in podoficirsko šolo ter oficirski izpit, medtem ko je imel aktivni avstro-ogrski oficir za seboj 8 let srednje šole in 3 leta akademije. Že do konca leta 1913 je bilo v srbski vojski okoli 1000 nekdanjih podoficirjev, ki so z oficirskim izpitom pridobili status oficirja. Poleg tega je srbski častnik dosegel čin majorja v 13—14 letih, avstro-ogrski častnik pa v 23—26 letih, ko je srbski častnik imel že pravico do polkovniškega čina. 32ARS, AS 94, šk. 5, 5652. jeli s činom generala.33 Vojaške oblasti so šle celo v drugo skrajnost in so od slovenskih častnikov zahtevale povrnitev razlike denarnih prejemkov, do katere je prišlo zaradi njihovega povišanja v višji čin s strani slovenskih oblasti in so zato od 1. decembra 1918 do sprejetja v skupno vojsko sprejemali višjo plačo.34 Podobne težave so pri določanju činov in napredovanjih imeli tudi slovenski oficirji prostovoljci.35 Poleg tega so bili vsi slovenski oficirji v skupno vojsko sprejeti brez ranga. Ob prevratu so vse klasifikacijske pole slovenskih oficirjev ostale na Dunaju, samo vojno ministrstvo pa jim ni hotelo določiti ranga samo na podlagi njihovih prijav. Zaradi tega je bila v Beogradu ustanovljena posebna komisija, sestavljena iz dveh hrvaških in dveh slovenskih oficirjev, ki naj bi vsaj sestavila rang lestvico nekdanjih avstro-ogrskih oficirjev. Ker se je določitev ranga časovno preložila, je komisija na vojnega ministra naslovila posebno spomenico, s katero je zahtevala enakopravnost s srbskimi kolegi pri določitvi ranga.36 Slovenski častniki so v vojski Kraljevine SHS zasedli predvsem nižja poveljniška mesta. V letu 1920 je po že omenjeni spomenici od skupaj 46 polkov samo polkovnik Milan Bleiweis poveljeval težkemu topniškemu polku v Nišu; le 10 bataljonom od 141 so poveljevali Slovenci.37 Odnosi med srbskimi in nekdanjimi avstro-ogrskimi oficirji so bili od samega začetka formiranja nove vojske zelo slabi. Vojni minister je zato že aprila 1920 izdal posebno naredbo, ki se je dotikala prav teh odnosov.38 Samo delo slovenskih častnikov je bilo zaradi tega zelo težavno, povsod pa spremljano z očitki, nezaupanjem in mnogokrat celo z odkritim sovraštvom. Negativni odnos do sprejetih slovenskih oficirjev je tako predstavljal značilnost najvišjih srbskih vojaških krogov, ki so dejansko vodili vojsko Kraljevine SHS, nadalje samih srbskih oficirjev kot tudi sicer formalno podrejenih srbskih podoficirjev, med katerim so bili mnogi nosilci najvišjih srbskih odlikovanj in je bilo zato delo z njimi težko celo za srbske oficirje,39 za slovenske pa tako rekoč nemogoče. Samo prilagajanje statusa sprejetih slovenskih častnikov in vseh drugih nekdanjih avstro-ogrskih častnikov statusu srbskih oficir- 33 Službeni vojni list, 3. 12.1919, št. 48, str. 1270. R. Maister je bil v skupno armado sprejet z dnem 29. 11. 1919 skupaj z že omenjenima generaloma A. Plivelicem in M. Uzelcem. 34 ARS, AS 94, šk. 5, 5074, 5075. 14. 12. 1918 je izšel Osebni naredbeni list poverjenika za narodno obrambo Narodne vlade, kjer so bila objavljena povišanja zaslužnih slovenskih častnikov ob prevratu, z začetkom veljavnosti od 1. 12. 1918. 35 Status oficirjev prostovoljcev je bil rešen 26. 1. 1922 s sprejetjem posebnega Zakona o oficirjih - dobrovoljcih. 36 Častniški rang je bil zelo pomemben. Častnik z istim činom, vendar z določenim rangom, je bil višji kot častnik, ki v istem činu ranga ni imel določenega ali je bil celo brez njega. Vsi avstro-ogrski častniki so ob sprejemu v službenem vojnem listu dobili pripisano opombo: »Rang se določi naknadno.« 37 PAM, PDNŠ, šk. 2, 76, Promemoria. Po tem zapisu naj bi srbski častniki poveljevali kar 42 polkom in 120 bataljonom. 38 Bjelajac, Vojska SHS, str. 286, 287. 39 Živan Petrovič: Podoficiri naše vojske. Beograd 1922, str. 22. jev kot modelu nove armade je potekalo vse leto 1920 in tudi pozneje. Tako je bilovprašanje predložitve ženitnih kavcij s strani oficirjev poenoteno šele oktobra 1920, na Slovenskem pa so sodišča to področje začela uveljavljati šele z letom 1921.40 Kljub temu da sam postopek sprejemanja častnikov v skupno armado še ni bil niti končan, je vojni minister že 8. maja 1920 izdal razpis o upokojevanju novo-sprejetih aktivnih častnikov. Na temelju razpisa so bili z ukazom že januarja 1921 prvi slovenski častniki tudi dejansko upokojeni. Za upokojitev je bila merodajna ocena zdravniške komisije. Vendar so tudi oficirji zaradi nedorečenosti sistema upokojevanja oficirjev tako za daljši rok ostali brez vseh sredstev in so se zato 24. julija 1921 s posebno spomenico obrnili na ministra za finance v Beogradu.41 Dvojno merilo za častnike vojske Kraljevine SHS je še enkrat prišlo do izraza z ukazom 31. decembra 1928, ko so vsi srbski in črnogorski častniki, upokojeni pred 1. oktobrom 1923, začeli prejemati bistveno višje denarne prejemke po novem zakonu o ustrojstvu vojske in mornarice, vsi do tega datuma upokojeni prejšnji avs-tro-ogrski časniki pa so še naprej prejemali bistveno nižje prejemke po starem za- konu.42 Dogajanje okoli sprejemanja nekdanjih avstro-ogrskih oficirjev v vojsko Kraljevine SHS je bilo tudi predmet ocen tujega tiska, pa tudi tujih obveščevalnih služb. Tuji mediji, predvsem sovražni — avstrijski, so to problematiko izkoriščali in še dodatno podpihovali že tako težaven položaj. Tako je avstrijski časopis Reichspost julija 1919 pisal o poveljniku 4. armadne oblasti s sedežem v Zagrebu, generalu Boži Jankovicu, po pisanju, ki je bilo do generala pozitivno nastrojeno, naj bi prav on iz skupne vojske »nagnal« tri hrvaške generale.43 Od obveščevalnih služb pa je izstopala italijanska vojaška obveščevalna služba (Servizio informazioni), ki je o vseh bivših avstro-ogrskih oficirjih intenzivno zbirala natančne podatke. Tako je propagandi urad italijanske vrhovne komande (Sezione propaganda dell' ufficio stampa e propaganda del comando supremo) nekje v sredini leta 1919 za potrebe italijanske delegacije na pariški mirovni konferenci pripravil spisek vseh avstro-ogrskih mornariških oficirjev, po poreklu Srbov, Hrvatov in Slovencev. Spisek, ki je 40 ARS, fond Pokrajinska uprava za Slovenijo, oddelek za pravosodje (AS 66), f. 2, Ženitne kavcije častnikov. 41 PAM, PDNŠ, šk. 2, 76, Resolucija bivših aktivnih, novoprimljenih, na osnovi lekarsko -komisijskog pregleda pensionisanih oficira naše vojske, koji žive na teritoriji Slovenačke. Upokojenim častnikom je v tem času določene denarne prejemke izplačeval invalidski oddelek poverjeništva za socialno politiko neodvisno od beograjskih central. Upokojeni so bili nekateri znani slovenski oficirji: major Jernej Ankerst, podpolkovnik Davorin Žunkovič, stotnik Albin Mlakar, major Anton Lukanc, major Anton Kos in drugi. 42 PAM, PDNŠ, šk. 2, 76, Vaše veličanstvo. S 1. 10. 1923 je stopil v veljavo novi Zakon o ustrojstvu vojske in mornarice. Sam general R. Maister se je zaradi takega ravnanja s prošnjo obrnil na samega kralja, ministra za vojsko in mornarico ter predsedstvo Narodne obrane v Beogradu. 43 AUSSME, f. E 8, šk. 79, 14, Jugoslavia e relazioni con Italia e rapporti sulle situazione e notize varie. ob drugih vseboval tudi 14 oficirjev, ki so bili opredeljeni kot Slovenci, je bil zelo natančen in je opredeljeval vsa napredovanja, operativne dolžnosti, ki so jih na vedeni v karieri opravljali, trenutni status oziroma dolžnost v okviru vojske Kraljevine SHS kot tudi vsa avstro-ogrska priznanja in medalje.44 Poleg sprejetih oficirjev je bilo precej tudi takih, ki so bodisi neposredno zaprosili za upokojitev bodisi za sprejem sploh niso zaprosili oziroma je njihove prijave ministrstvo vojske in mornarice zavrnilo. Mnogi so si sami poiskali službo zunaj vojaških vrst. Najbolj zanimive službe zanje so bile pri orožništvu, policiji in uradniških strukturah. Tako je višje orožniško poveljstvo že februarja 1919 vabilo podčastnike in vojake k vstopu v orožniško službo.45 Predvsem dalje služeči podčastniki so se večkrat s posebnimi spomenicami obračali na Narodno vlado in zahtevali uradniške službe, kot so to predvidevali stari avstrijski predpisi. Vojni minister je 20. septembra 1919 odredil, da je treba vse oficirje ki nimajo domovinske pravice v Kraljevini SHS, odpustiti iz službe in napotiti v njihove domovine. Vse druge slovenske oficirje, ki niso podali prijave za vstop v armado ali so jo pozneje umaknili, pa je bilo po tej odredbi šteti za oficirje v odpovedi in jih odpustiti brez kakršnih koli nadomestil. Na temelju tega akta so vojaške oblasti maja 1920 od Deželne vlade zahtevale, da napoti v njihove domovine sedem častnikov, ki niso bili sprejeti v vojsko in so bili tuji državljani,46 med katere so vojaške oblasti prištele tudi Slovenca Roberta Deklevo iz Gorice. General K. Smiljanic je od ljubljanskih oblasti zahteval posvetovanje z Dravsko divizijsko oblastjo pred morebitno podelitvijo domovinske pravice kateremu koli častniku.47 Pri dodeljevanju te pravice oficirjem Neslovencem so vojaške oblasti tudi dejansko imele glavno besedo, ker tudi po mnenju Narodne vlade zaslužni neslovenski oficirji niso dobili niti domovinske pravice niti državljanstva. Slovak nadporočnik Aleksander Molnar, ki je odigral pomembno vlogo pri organizaciji Mariborskega kojeniškega polka, je bil še leta 1924 brez državljanstva in vseh iz njega izhajajočih pravic, čeprav je zanj zaprosil takoj po prevratu.48 Za vse druge nesprejete oficirje, ki so prijave oddali, je vlada v Beogradu 20. avgusta 1919 odredila izplačilo denarnih prejemkov na račun pokrajinskih vlad. Z že omenjenim aktom vojnega ministra, izdanim septembra, je bilo predvideno, naj se častniki, katerih prošnje za vstop bodo zavrnjene, s kraljevim ukazom upokojijo, kdaj naj bi do upokojitve dejansko prišlo, pa ni bilo določeno. S 1. septembrom 1919 je vsa personalna dokumentacija še nesprejetih oficirjev prešla v kompetence vojaških oblasti, polkovna okrožna poveljstva in ljubljansko mestno poveljstvo pa so častnikom začela izplačevati denarne prejemke, vendar so ti prejemki še zmeraj 44 Prav tam, šk. 79, 18. 45 UL NV SHS, št. 58, 4. 3. 1918, Sprejemanje k orožništvu. 46 ARS, AS 61, 1920, šk. 8001-8500, 8024. 47 Prav tam, 1919, šk. 831-1800, 1739. 48 PAM, PDNŠ, šk. 1, 33. šli na račun Deželne vlade. Tako je Deželna vlada izgubila ves pregled nad samimi nesprejetimi slovenskimi častniki kot tudi nad finančnimi sredstvi, čeprav so se leta črpala iz njenega proračuna. Najverjetneje za te izdatke vojna intendanca za Slovenijo, ki je delovala pri Deželni vladi, ni imela odobrenih kreditov in je zato potekalo izplačevanje iz obstoječih vojaških finančnih dotacij Dravske divizij ske oblasti kot predujem Deželni vladi.49 Kakor koli že, odločitev je bila sprejeta na najvišji ministrski ravni v Beogradu. Ministrstvo vojske in mornarice je vse oficirje, katerih prijave so bile zavrnjene, podredilo Deželni vladi, ki pa dejansko ni vedela kaj z njimi in je v dopisih nenehno zahtevala njihovo upokojitev.50 Nekateri slovenski oficirji so se s prošnjo za upokojitev obrnili neposredno na likvidacijsko komisijo vojnega ministrstva na Dunaju, ki jim je odločbe o upokojitvi izdala takoj.51 Tako so nesprejeti častniki ostali v popolno finančno breme Narodni oziroma Deželni vladi za Slovenijo. Vendar je slovenska izvršilna oblast v odnosu do svojih častnikov pokazala veliko skrb in jim pomagala, kjer je le mogla. Aprila 1920 je Deželna vlada prosila za odobritev izrednega kredita v višini 400.000 kron, s katerim bi finančno pomagala slovenskim častnikom, podčastnikom in »gažistom« (tj. vojaškim nameščencem) pri njihovem vračanju v Slovenijo ter selitvah po njihovem sprejemu v skupno armado.52 Ministrstvo vojske in mornarice je v tej zvezi obvestilo ministrstvo za finance, da je selitev častnikov stvar tega ministrstva in ne pokrajinskih vlad.53 Deželna vlada je obdržala tudi nadzor nad višino prejemkov, ki so jih prejemali nesprejeti častniki. Tudi tukaj je večkrat prišla do izraza skrb vlade za nesprejete častnike. Njihove prejemke je glede na draginjo namreč stalno poviševala. Tako jim je 27. avgusta 1919 zvišala dodatek za prehrano na 10 kron in jim priznala dnevni dodatek za tobak v višini 2 kron 50 vinarjev,54 temu je na svoji 147. seji dodala 20 kron kot osebni dodatek k pripravnostni dokladi.55 Tudi od 1. junija 1920, ko je vojska prešla v mirnodobno stanje, je Deželna vlada vztrajala na izplačevanju vseh dotedanjih prejemkov, čeprav bi imela pravico oficirjem odtegniti pripravnostno doklado.56 Oktobra 1920 je Deželna vlada s ciljem morebitnega povišanja plač nesprejetim oficirjem od vojaške intendance za Slovenijo zahtevala tabelarični pregled vseh vrst pristojbin, ki so sestavljale plačo oficirjev, da bi se na osnovi tega odločila o morebitnem povišanju. Sam pregled kaže, da je Deželna vlada imela z vzdrževanjem slovenskih nesprejetih častnikov precejšnje finančno breme, saj so se denarni prejemki oficirjev gibali v razponu od 1182 kron, ki jih je mesečno dobival 49 ARS, AS 94, šk. 5, 5637-5639. 50 ARS, AS 94, šk. 5, 5328. 51 ARS, AS 94, šk. 3, 2037. Ni znano, ali je bila tem odločbam priznana veljavnost. 52 Prav tam, šk. 5, 5972. 53 Prav tam, 5956, 5957. 54 Prav tam, 5027. Pred tem je dodatek za prehrano znašal 8 kron. 55 Prav tam, 4944. 56 Prav tam, 5038, 5038. oficir praproščak, do 2047 kron prejemka polkovnika. V ta znesek so poleg plače spadali še: pripravnostna doklada, osebna doklada, dodatka za prehrano in tobak ter stanarina.57 Kljub vsej skrbi s strani Deželne vlade je bilo finančno stanje nesprejetih oficirjev v primerjavi s sprejetimi oficirji slabo. Častniki so se večinoma prehranjevali v častniških obednicah, kjer je prehrana septembra 1919 stala najmanj okoli 10 kron, kolikor je znašal tudi dodatek nesprejetih oficirjev za prehrano, medtem ko so sprejeti častniki za te namene dobivali okoli 36—48 kron. Zelo redko ohranjena dokumentacija omenja sprejemanje slovenskih podofi-cirjev in probleme, povezane s tem vprašanjem. Dalje služeči podčastniki ljubljanske garnizije so se februarja 1919 obrnili na poveljstvo Dravske divizijske oblasti s svojimi zahtevami, ki naj bi se upoštevale pri nastajanju armade Kraljevine SHS. Med drugim so zahtevali lastno organiziranje, kot je bilo pod Avstrijo, zajamčenje ugleda nasproti nadrejenim kot podrejenim ter dodelitev dveh podčastnikov v poveljstvo II. vojnega okrožja (tj. Dravske divizijske oblasti), ki bi zastopala njihove interese.58 Vojska Kraljevine SHS je potrebovala veliko število podoficirjev in je bila zato velika večina le-teh sprejeta v vojsko po hitrem postopku. Vendar so mnogi podoficirji v letih 1919—1922 zaradi izjemno nizkih plač izstopili iz vojske kmalu po sprejemu.59 Aktivni podnarednik Vladislav Gigantaj, ki je končal tudi podoficirsko šolo v Zagrebu, je takole utemeljil svoj nameravani izstop iz vojske: »Želim izstopiti iz vojske, ker mi v njej ne kaže nič posebnega, ker sem brez sredstev za življenje. Želel bi kako pošteno službo po izstopu iz vojske nekje v Sloveniji«.60 Poseben problem so predstavljali vojaški nameščenci avstro-ogrske vojske, ki so imeli svojo domovinsko pravico na slovenskem ozemlju. Slo je za 64 vojaških nameščencev brez čina, predvsem orožarskih, artilerijskih in podkovskih mojstrov, ki so deloma že februarja 1919 oziroma julija in avgusta istega leta zaprosili za sprejem v armado. Rešitev njihovega statusa ni znana, aprila 1920 so bili še zmeraj v postopku sprejemanja.61 Večina slovenskih častnikov, katerim so bile prijave zavrnjene, je bila leta 1921 upokojenih. Sam način sprejema slovenskih častnikov in drugega vojaškega osebja v skupno armado države, ki so jo pomagali ustvariti tudi Slovenci, je pokazal, da to ni vojska, h kateri so Slovenci stremeli. Vojska Kraljevine SHS, ki je v bistvu predstavljala preimenovano in povečano srbsko vojsko, zaradi svojega srbskega bistva ni marala zavednih slovenskih oficirjev. Nekaterih sploh ni sprejela v svoje vrste, spet druge je kmalu upokojila oziroma premestila na povsem nepomembne položaje. Mlade zavedne slovenske častnike je premestila v enote, v katerih je bilo le malo Slovencev, in v kraje, kjer je bilo njihovo preživetje povezano z enoto in nadre- 57 Prav tam, 5120. 58ARS, AS 61, 1919, šk. 1801-2400, 2230. 59 Bjelajac, Vojska SHS, str. 105. 60 ARS, AS 1193, šk. 22, Pristopna pola Vladislava Giganteja k Društvu jugoslovanskih dobro-voljcev za Slovenijo. 61 ARS, AS 94, šk. 5, 5611, 5612. jenimi srbskimi častniki. Novoformirana vojska je brez pomisleka sprejela le tiste, ki so se takoj prilagodili vzorcu srbske večine, vendar je skrito in potlačeno nezadovoljstvo obstajalo še naprej. Tudi zaradi tega oficirski zbor Kraljevine SHS oziroma Kraljevine Jugoslavije ni izpolnil svojega poslanstva, kot ga je v svojem učbeniku strategije iz leta 1907 opredelil prvi načelnik generalštaba vojske Kraljevine SHS, vojvoda Živojin Mišic. Po njem »oficirji predstavljajo hrbtenico vojske, vojska pa hrbtenico države«.62 April 1941 je pokazal, da v Kraljevini Jugoslaviji temu ni bilo tako. Kljub temu številke kažejo, da je bil poklic oficirja na Slovenskem v letih 1919 in 1920 zelo priljubljen, kar je glede na težke povojne gospodarske razmere seveda povsem razumljivo. Matjaž Bizjak PROBLEMS OF THE SLOVENIAN OFFICERS DURING THEIR TRANSFER TO THE _ARMY OF THE KINGDOM OF SERBS, CROATS AND SLOVENES_ Summary With the creation of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (hereinafter Kingdom of SHS) the joint army was also established. This was a complicated and long-lasting process, in which the Serbian side dominated and shaped the new army based on the model of the army of the Kingdom of Serbia. Already in the end of 1918 discussions on the future joint army took place in Zagreb, but the Serbian side did not observe them later. Unlike the Croatian officers, the Slovenian ones had not occupied responsible positions in the former Austro-Hungarian armada. The differences between the former Austro-Hungarian and Serbian officers manifested themselves at the very beginning, since the Serbian officers were automatically transferred to the joint armada, while the Slovenian and Croatian ones had to submit a special application in order to be accepted. Those who qualified for the joint army were very soon reassigned to the southern parts of the Kingdom of SHS, where they often experienced a cultural shock, while some of them even fell in the skirmishes along the Albanian border. All the former Austro-Hungarian officers were accepted with the ranks they had when the Austro-Hungarian Army dissolved. None of the subsequent exceptional promotions, confirmed by the new national authorities, were acknowledged. Furthermore, fighting at the Carinthian Front did not play any role in the qualification procedure. The processing of applications for admission was slow and many officers were not accepted. Even the work of the accepted Slovenian officers was hard, since in the joint army they were underestimated and looked upon with mistrust. The State of SHS only accepted three generals and three admirals into the joint army. A considerable number of accepted former Austro-Hungarian officers were soon retired. The Provincial Government took much care of the rejected Slovenian officers, but the military authorities often restricted it in these endeavours. Most former Slovenian Austro-Hungarian non-commissioned officers were accepted into the army. However, the living conditions for them were very poor, therefore many left the army later. The problems of the Slovenian officers were followed by the foreign (especially Austrian) media, unfavourably disposed towards the Kingdom of SHS, as well as by the foreign intelligence services, especially the Italian one. In the middle of 1920, 30% of Slovenian officers either still waited to be accepted or had already received rejections. Several memorandums have been drawn up by the officers and also non-commissioned officers, who turned to the Drava Division District as well as general 62 Živojin Mišic: Strategija veština ratovanja. Beograd 1907, str. 112. Rudolf Maister. Apart from other issues these memorandums voiced demands for a Slovenian head of the Drava Division District, Slovenian commanders of regiments in Slovenia, as well as exclusive use of Latin alphabet. Partly these complaints were still possible in 1919 and 1920. However, the military authorities soon put a stop to them and only those individuals who were able to adapt completely to the dominant Serbian military system were able to succeed in the joint army. Nevertheless, in Slovenia the military occupations were highly desired immediately after World War I. 1.01 UDK 929Hodža J.:329.1"1925/1929" Prejeto 12. 12. 2011 Mateja Ratej* Dr. Jakob Hodžar - poslanec Slovenske ljudske stranke v Narodni skupščini v letih 1925-1929 IZVLEČEK Avtorica se v razpravi ukvarja s političnim delovanjem Jakoba Hodžarja, poslanca Slovenske ljudske stranke za celjski okraj v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1925—1929. Med drugim namenja pozornost Hodžarjevi dejavnosti ob pretresanju zakona o državnih tožilcih (pravdnikih) v skupščinskem Zakonodajnem odboru, kjer so poslanci Jugoslovanskega poslanskega kluba spomladi 1925 zaradi spremembe politike Stjepana Radiča in posledične opustitve odločne avtonomistične politike pri Slovenski ljudski stranki izvajali glavni politični pritisk proti centralistični državni ureditvi prve jugoslovanske države. Razprava obravnava tudi Hodžarjev prispevek k oblikovanju enotnega kazenskega zakonika v Zakonodajnem odboru Narodne skupščine v letih 1926—1927. Ključne besede: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Slovenska ljudska stranka, Jakob Hodžar, Zakonodajni odbor Narodne skupščine, kazenski zakonik 1929 ABSTRACT DR. JAKOB HODŽAR - SLOVENIAN PEOPLE'S PARTY'S MEMBER OF THE NATIONAL ASSEMBLY BETWEEN 1925 AND 1929 In the following discussion the author focuses on the political activities of Jakob Hodžar, the Slovenian People's Party's Celje district member of the National Assembly in Belgrade between 1925 and 1929. Among other issues the author explores Hodžar's activities during the debate about the Public Prosecutors Act in the Legislative Committee of the Assembly, where in the spring 1925 the members of the Assembly belonging to the Yugoslav Parliamentary Group exercised the main political pressure against the centralist state regime of the First Yugoslav State due to the altered policies of Stjepan Radič and the consequent abandonment of decisive autonomist policy in the Slovenian People's Party. The discussion also focuses on Hodžar's contribution to the formation of a unified criminal code in the Legislative Committee of the National Assembly in 1926and 1927. Key words: Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, Slovenian People's Party, Jakob Hodžar, Legislative Committee of the National Assembly, criminal code 1929 * Dr., znanstvena sodelavka, Znanstveno raziskovalni center SAZU, Novi trg 1, SI-1000 Ljubljana; e-naslov mratej@zrc-sazu.si Na drugih skupščinskih volitvah v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (dalje SHS) februarja 1925 so najboljše rezultate dosegle velike stranke s strnjeno volilno bazo na sklenjenih območjih, zato je poleg Narodne radikalne stranke kot absolutne zmagovalke v državnem okviru uspešen nastop na volitvah beležila tudi Slovenska ljudska stranka, ki je prvič zmagala v mestni občini Ljubljana.1 V Sloveniji je dosegla 56,3 odstotka glasov volivcev (približno 5 odstotkov v državnem merilu), in čeprav je glede na volilni rezultat iz leta 1923 nekoliko nazadovala, je v Narodni skupščini prejela 20 mandatov od 26 slovenskih — s tem je ohranila položaj najmočnejše slovenske politične stranke in četrte najmočnejše v državi.2 V mariborskem volilnem okrožju je Slovenska ljudska stranka dosegla 52,9 odstotka glasov volivcev in s tem 11 mandatov; med novoizvoljenimi poslanci je bil poleg Andreja Bedjaniča, Franja Žebota, Josipa Hohnjeca, Josipa Skoberneta, Josipa Klekla, Geze Šiftarja, Vladimirja Pušenjaka, Andreja Gosarja, Stefana Faleža in Ivana Vesenjaka v celjskem volilnem okraju izvoljen tudi Jakob Hodžar.3 Promovirani pravnik se je rodil leta 1889; sprva je bil sodnik in državni tožilec (tedanji izraz — pravdnik), nato pa je zaradi želje po povečanju dohodkov, s katerimi bi laže preživljal svojo številno družino, odprl odvetniško pisarno.4 Po nastopu kraljeve diktature leta 1929 je postal član upravnega odbora celjske podružnice Oblastne hranilnice mariborske oblasti,5 po drugi svetovni vojni pa je bil imenovan za sodnika in nato za predsednika okrajnega sodišča v Trbovljah; kot takšen je bil, denimo, predsednik okrajne volilne komisije za volitve v Ustavodajno skupščino leta 1946.6 Kmalu po nastopu poslanskega mandata je dobil Jakob Hodžar priložnost pokazati svojo strokovno podkovanost, ko je maja in junija 1925 sodeloval v odseku Zakonodajnega odbora Narodne skupščine za proučevanje zakona o ureditvi sodišč. Pri tem so pomen njegovim predlogom odvzemali predstavniki koalicije s tem, ko so jih pogosto označevali kot poskuse obstrukcije.7 Vendarle je bil sprejet poslančev 1 Slovenec, 3. 2. 1925, str. 1, Bela Ljubljana je govorila; Branislav Gligorijevic: Parlament i političke stranke u Jugoslaviji (1919-1929). Beograd 1979 (dalje Gligorijevic, Parlament i političke stranke), str. 188; Bojan Balkovec: Parlamentarne volitve v Jugoslaviji v letih 1920-1938, s posebnim poudarkom na Sloveniji. Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana 1997 (dalje Balkovec, Parlamentarne volitve), str. 65. 2 Ferdo Čulinovic: Jugoslavija izmedu dva rata, 1. del. Zagreb 1961 (dalje Čulinovic, Jugoslavija izmedu dva rata), str. 455; Gligorijevic, Parlament i političke stranke, str. 195. 3 Slovenec, 11. 2. 1925, str. 2, Izvoljeni kandidati v Sloveniji; Franc Erjavec: Volitve v Narodno skupščino 8. februarja v Sloveniji. V: Socialna misel, IV, 1925, str. 39. 4 Naša Straža, 17. 6. 1925, str. 3, Velik uspeh poslanca dr. Hodžarja. 5 Uradni list Dravske banovine, št. 106/24. 10. 1929, str. 813. /www.sistory.si/ 6 Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, št. 44/17. 10. 1945, str. 208; Ur. list Ljudske Republike Slovenije, št. 64/21. 9. 1946, str. 314. /www.sistory.si/ 7 Slovenec, 19. 5. 1925, str. 2, Zakonski načrt o ureditvi sodišč; prav tam, 21. 5. 1925, str. 1; prav tam, 27. 5. 1925, str. 2, Razprava o sodnijskem zakonu; prav tam, 28. 5. 1925, str. 2, Neodvisnost sodnikov na zahtevo sodnikov rešena; prav tam, 29. 5. 1925, str. 3, Odsek za zakon o sodnikih. predlog, da se veliko mariborsko okrožno sodišče razdeli na okrajna sodišča Ormož, Ljutomer, Gornja Radgona, Murska Sobota in (Dolnja) Lendava.8 Zakon o ureditvi sodišč, ki je dopolnil nekatere prejšnje, je bil sprejet septembra 1928 ter spremenjen januarja 1929 po oblikovanju šestojanuarskega režima.9 Ker je bil zakon sprejet za časa vlade strankinega vodje Antona Korošca, so ga v Slovenski ljudski stranki sprejeli z odobravanjem.10 Narava Zakonodajnega odbora Narodne skupščine prve jugoslovanske države je bila specifična in jo velja podrobneje pojasniti. Po sprejetju vidovdanske ustave poleti 1921 Ustavodajna skupščina ni bila razpuščena, temveč je bila preimenovana v Narodno skupščino. Način preoblikovanja Ustavodajne v Narodno skupščino je bil določen z Zakonom o volitvah v Začasnem narodnem predstavništvu, v skladu s katerim je imela Narodna skupščina okrnjene pristojnosti (poslanci so lahko sprejemali samo zakone, ki so bili v tesni zvezi z ustavo, oziroma nujne finančne zakone). Skupaj z njo je bil zato oblikovan Zakonodajni odbor, na katerega je v skladu s 133. členom ustave prešel dobršen del zakonodajnih pristojnosti; bil je nekakšna Narodna skupščina v malem, oblikovan zato, da bi olajšal delo v zvezi z izenačevanjem zakonodaje.11 Problem izenačevanja zakonodaje je bil v Kraljevini SHS pereč problem, saj nobena od evropskih držav, oblikovanih po prvi svetovni vojni, ni imela tako raznovrstne zakonodaje kot prva jugoslovanska država. Številna pravna vprašanja so se reševala na šest različnih načinov, kolikor je bilo v državi pravnih področij: posebni pravni predpisi so tako veljali v Srbiji, v Črni gori, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in v Vojvodini, kjer so veljali madžarski, v Dalmaciji in Slovenji pa avstrijski zakoni. Zakonodajni odbor Narodne skupščine je deloval neodvisno od nje, člani odbora pa so bili za svoje delo odgovorni vladi. Temeljna naloga Zakonodajnega odbora je torej bila likvidacija pravnega provizorija in priprava zakonskih predlogov o poenotenju zakonodaje, kar pa se je spričo pogostih menjav vlade in drugih posebnosti notranjepolitične dinamike prve jugoslovanske države izkazalo za izjemno težavno nalogo.12 Poleti 1925 so se parlamentarne stranke v Narodni skupščini intenzivno ukvarjale z afero Thurn-Taxis, ki jo je sprožil ukrep pravosodnega ministra Eda Lukinica iz Samostojne demokratske stranke o ukinitvi prisilne državne uprave (t. i. nacionalizacijskega sekvestra) nad hrvaškim veleposestvom Thurn-Taxis in prenosu premoženja na Urad za izkoriščanje gozdov v Beogradu.13 V skupščinski komisiji, ki je 8 Prav tam, 13. 6. 1925, str. 2, Zakon o sodnikih; Naša Straža, 17. 6. 1925, str. 3, Velik uspeh poslanca dr. Hodžarja. 9 Ferdo Čulinovic: Državnopravna historija jugoslavenskih zemalja XIX. i XX. vijeka, knj. 2. Zagreb 1959 (dalje Čulinovic, Državnopravna historija), str. 315—316. 10 Slovenec, 5. 8. 1928, str. 2, SLS in sodniški zakoni. 11 Ustava Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ljubljana 1925 (dalje Ustava), str. 55; Gligo-rijevic, Parlament i političke stranke, str. 114 in 362. 12 Čulinovic, Državnopravna historija, str. 308. 13 Čulinovic, Jugoslavija izmedu dva rata, str. 461—462; France Kresal: Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne. Ljubljana 1998, str. 83—84. preiskovala zadevo Thurn-Taxis, je stališča Jugoslovanskega kluba, katerega del so bili poslanci Slovenske ljudske stranke, kot promovirani pravnik strokovno utemeljeno zastopal Jakob Hodžar. Njegova prizadevanja za izročitev Lukinica sodišču, ki so temeljila na Hodžarjevem prepričanju, da je Lukinic s svojim ukrepom oškodoval nacionalne interese države — »se ni niti malo potrudil, kako rešiti to zamotano vprašanje v korist države, a ne v prid Thurn-Taxisa« —, po pričakovanjih niso bila uspešna. Ne glede na to je afera Thurn-Taxis slabo vplivala na položaj Samostojne demokratske stranke v vladi.14 Brezkompromisna centralistična pogajalska izhodišča radikalskega voditelja Ni-kole Pašica, na podlagi katerih je spomladi 1925 sklenil sporazum s Stjepanom Ra-dicem, so vodstvu Slovenske ljudske stranke v drugi polovici leta 1925 oteževala približevanje politiki srbske Narodne radikalne stranke, največje parlamentarne stranke v državi.15 Kljub odločnim zaključnim besedam razpravljavca Jugoslovanskega kluba Antona Sušnika v Narodni skupščini ob sprejemanju vladne deklaracije — »vladi se izreka popolno nezaupanje«16 — pa vstop Hrvatske seljačke stranke v vladno koalicijo za Slovensko ljudsko stranko ni bil brez političnih koristi. Razen Bloka narodnega sporazuma in kmečke demokracije, katerega del je bila Slovenska ljudska stranka, je namreč razpadel tudi Narodni blok, ki sta ga tvorili Samostojna demokratska stranka in Narodna radikalna stranka.17 V teku spremembe politike Slovenske ljudske stranke v drugi polovici leta 1925 so predstavniki Jugoslovanskega kluba v Zakonodajnem odboru Narodne skupščine ob pretresu predlogov o državnem tožilstvu/pravdništvu (Andrej Gosar, Jakob Hodžar) in o tisku (Josip Hohnjec, Franc Smodej)18 izvajali glavni politični pritisk proti centralistični državni ureditvi. Zaradi vstopa Stjepana Radica v vlado, posledičnega omehčanja avtonomistične politike Slovenske ljudske stranke in želje njenega vodstva po približevanju vladi v javnosti namreč niso želeli izpostavljati svoje opozicijske drže.19 Razumljivo je, da so bili omenjeni proticentralistično razpolo- 14 Slovenec, 31. 7. 1925, str. 4-5; prav tam, 4. 8. 1925, str. 2; prav tam, 5. 8. 1925, str. 5; prav tam, 7. 8. 1925, str. 4-5; prav tam, 8. 8. 1925, str. 2; prav tam, 12. 8. 1925, str. 2, Govor Jakoba Hodžarja v Narodni skupščini; prav tam, 11. 12. 1925, str. 2, Lukiniceva afera pred Narodno skupščino. 15 Anton Korošec: Pismo iz Francije. V: Slovenski gospodar, 27. 8. 1925, str. 1-2; Jutro, 30. 8. 1925, str. 1, Dr. Korošec v Evians les Bains; prav tam, 1. 9. 1925, str. 1, Radicevci napovedujejo vstop Stjepana Radica v vlado; prav tam, 2. 9. 1925, str. 1, Razčiščevanje političnih vprašanj; prav tam, 5. 9. 1925, str. 1, Razburjenje v SLS. 16 Stenografske beleške Narodne skupščine Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca (dalje Steno-grafske beleške Narodne skupščine), št. 49, 22. 7. 1925, 40. redno zasedanje, str. 496-501; Slovenec, 26. 7. 1925, str. 1, Konec debate o vladni deklaraciji. 17 Gligorijevic, Parlament i političke stranke, str. 204-206. 18 Stenografske beleške Zakonodavnog odbora Narodne skupštine Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca. Beograd, 1925 (dalje Stenografske beleške Zakonodavnog odbora Narodne skupštine), Zasedanja z dne 24. 6. 1925, str. 204-212; 27. 6. 1925, str. 241-245; 7. 7. 1925, str. 291; 8. 7. 1925, str. 299-301; 29. 7. 1925, str. 307; 1. 8. 1925, str. 342-343 in 366. 19 Slovenec, 27. 7. 1926, str. 2, Dr. Korošec v Domžalah; Jutro, 28. 7. 1926, str. 2, Dr. Korošec o svoji zavoženi politiki; Kmetski list, 28. 7. 1926, str. 1-2, Nekaj pojasnil na govor dr. Korošca. ženi poslanci pri uveljavljanju svojih predlogov v Zakonodajnem odboru v bistvenih poudarkih neuspešni.20 Ob pretresu Zakona o državnih tožilcih/pravdnikih v Zakonodajnem odboru Narodne skupščine 18. in 23. junija 1925 sta tako Jakob Hodžar in Andrej Gosar nasprotovala predvidenim povečanim pristojnostim za sodnike v razmerju do državnih tožilcev/pravdnikov. Hodžar je zakonski predlog ocenil kot zastarel — »Če vidite na njem kaj modernega, vam čestitam!« —, ker ni zagotavljal neodvisnega sodstva in ker sprememb ni predvideval tudi za Srbijo. Menil je, da predlog državne tožilce/pravdnike spreminja v policijske uradnike pravosodnega ministra, pri čemer ne gre spregledati, da je bil minister za pravosodje takrat prvak slovenskih demokratov Gregor Žerjav, za vodstvom Slovenske ljudske stranke pa je bilo obdobje hujših političnih preganjanj med volilno kampanjo za skupščinske volitve februarja 1925. Andrej Gosar je v razpravi vlado obtožil svojevoljnega ravnanja, saj Zakon o državnih tožilcih/pravdnikih po njegovem mnenju ni bil oblikovan v smislu izenačevanja zakonodaje na področju pravosodja.21 Zakon o državnem tožilstvu je bil sprejet novembra 1928 in spremenjen marca 1929 v skladu z okoliščinami šesto-januarskega režima.22 Državno tožilstvo/pravdništvo je bilo od sodišč neodvisen državni organ, ki je v kazenskem postopku ščitil interese države, po poročilu novomeških pravnikov, pristašev Slovenske ljudske stranke, pa je bilo jeseni 1924 v Sloveniji med 290 nastavljenimi sodniki in državnimi tožilci/pravdniki le 24 (tj. 8 odstotkov) strankinih pristašev. Hodžarjevo držo v Zakonodajnem odboru Narodne skupščine ob pretresu zakona o državnih tožilcih/pravdnikih, ki je bil na seji plenuma odbora sprejet konec junija 1925, in v odseku Zakonodajnega odbora za proučevanje zakona o ureditvi sodišč je tako treba razumeti tudi v luči majhnega vpliva Slovenske ljudske stranke na pravosodje v Sloveniji in strankinega posledičnega interesa po njegovi politični neodvisnosti.23 Poslanci Slovenske ljudske stranke v Narodni skupščini so se leta 1925 ukvarjali tudi s problemom urejanja pravnega položaja invalidov, ki ga je leta 1924 s predložitvijo predloga invalidskega zakona začela obravnavati Davidoviceva vlada, katere del je bila Slovenska ljudska stranka.24 Skupaj s poslanci Jugoslovanskega kluba (Franc Kremžar, Andrej Gosar, Fran Kulovec, Franjo Žebot) je Jakob Hodžar ob predložitvi predloga zakona vlade Nikole Pašica spomladi in jeseni 1925 v Narodni 20 Slovenec, 14. 5. 1925, str. 2, Reakcionarni zakonski načrt o državnih pravdnikih. 21 Stenografske beleške Zakonodavnog odbora Narodne skupštine, Zasedanja z dne 18. 6. 1925, str. 110-121; 23. 6. 1925, str. 161-169. Gl. tudi prav tam, 19. 6. 1925, str. 125-127. 22 Čulinovic, Državnopravna historija, str. 316. 23 Pokrajinski arhiv Maribor, fond Anton Korošec, Spisek pristašev Slovenske ljudske stranke med sodniki, državnimi pravdniki in naraščajem na območju Slovenije, 6. 10. 1924; Slovenec, 24. 6. 1925, str. 2, Reakcionarni vladni načrti v zakonodajnem odboru; Jelka Melik: Kazensko sodstvo na Slovenskem 1919-1929. Ljubljana 1994, str. 40. 24 Slovenec, 7. 8. 1924, str. 1-2, Vladna deklaracija; Jutro, 7. 8. 1924, str. 2, Program Da-vidoviceve vlade. skupščini skladno s tedanjim opozicijskim položajem Slovenske ljudske stranke do predloga zavzel odklonilno stališče; poslanci Jugoslovanskega kluba so v Narodni skupščini znova predstavili načrt iz leta 1924, ki je opozarjal na nujnost pravne izenačitve statusa vojnih invalidov.25 V uradnem glasilu Slovenske ljudske stranke Slovenec so zapisali, da je Hodžar med »neprestanim« smejanjem in norčevanjem Radicevih pristašev »sijajno« branil pravice invalidov: »Kot jurist je v živahnem in temperamentnem govoru dokazal, da je zakonski načrt polovičarski in da bo invalidom več škodil kakor koristil.«26 Opozicijske stranke so 24. marca 1926 ministroma za zunanje zadeve in za finance Momčilu Ninčicu in Milanu Stojadinovicu predložile interpelacijo zaradi suma o korupcijski dejavnosti sina Nikole Pašica in nekaterih članov vlade iz Narodne radikalne stranke. V njej so od vlade zahtevali imenovanje skupščinske komisije za raziskavo primerov nelegalnega poslovanja v državni upravi in pripravo osnutka zakona proti korupciji — interpelacija je bila na dnevni red sej Narodne skupščine uvrščena šele 14. maja 1926.27 Medtem so poslanci Hrvatske seljačke stranke v začetku aprila 1926 od predsednika vlade Nikole Pašica zahtevali takojšen sklic Narodne skupščine, kar je bil zadosten razlog za Pašicev odstop, vendar je Nikola Uzunovic 8. aprila 1926 prevzel vodenje vlade v skorajda nespremenjeni sestavi.28 Jakob Hodžar je bil od maja 1926 član odbora za proučevanje zakonskega predloga o preprečevanju korupcije.29 Sekcija Zakonodajnega odbora za novi kazenski zakonik, katere član je bil tudi Hodžar, je začela aprila 1926 obravnavati načrt zakonika.30 Po zedinjenju leta 1918 se je različnost pravnih področij posebno kazala prav na področju kazenskega prava, zato je vlada februarja 1919 razširila dele srbskega kazenskega zakonika na vse državno ozemlje. Prednačrti novega zakonika so bili izdelani v letih 1921—1922, nato pa je delo zastalo do leta 1926. Ker Narodna skupščina dela ni dokončala, je bil novi kazenski zakonik objavljen kmalu po nastopu šesto januarskega režima 25 Slovenski gospodar, 7. 5. 1925, str. 1, Invalidski zakon; Slovenec, 28. 5. 1925, str. 1, P-P režim proti invalidom; Naša Straža, 3. 6. 1925, str. 1, Vlada proti invalidom; Slovenec, 11. 6. 1925, str. 1, Invalidski zakon; prav tam, 22. 10. 1925, str. 2, Iz Jugoslovanskega kluba; prav tam, 23. 10. 1925, str. 2, Invalidski zakon pred skupščino; prav tam, 25. 10. 1925, str. 7, Za pravice invalidov — posebno mišljenje Jugoslovanskega kluba; prav tam, 31. 10. 1925, str. 1, Vladna večina sprejela invalidski zakon v načelu; prav tam, 5. 11. 1925, str. 5, Govor poslanca Kremžarja v Narodni skupščini o priliki načelne razprave o invalidskem zakonu; Naša Straža, 13. 11. 1925, str. 1—2; prav tam, 16. 11. 1925, str. 1; prav tam, 18. 11. 1925, str. 1, R-R vlada in invalidi - govor Poslanca Žebota; Slovenec, 14. 11. 1925, str. 1, Invalidski zakon sprejet. 26 Slovenec, 11. 11. 1925, str. 2, Dr. Hodžar sijajno brani pravice invalidov. 27 Prav tam, 25. 3. 1926, str. 1, Interpelacija opozicije o aferah Rade Pašica; Gligorijevic, Parlament i političke stranke, str. 220-221. 28 Slovenec, 9. 4. 1926, str. 1, Imamo vlado; prav tam, 15. 4. 1926, str. 2, Sestanek voditeljev opozicije; Culinovic, Jugoslavija izmedu dva rata, str. 485. 29 Slovenec, 28. 5. 1926, str. 1, Narodna skupščina. 30 Stenografske beleške Zakonodavnog odbora Narodne skupštine, Zasedanja z dne 27. 4. 1927, str. 278, 282; 28. 4. 1927, str. 287; 29. 4. 1927, str. 302-308, 311; Slovenec, 13. 6. 1926, str. 2, Razpravljanje o načrtu kazenskega zakonika. januarja 1929.31 Novi kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije sodil med tehnično bolje pripravljene kazenske zakonike tistega časa, vsebinsko pa med najmodernejše kazenske zakone, ki so upoštevali nova dognanja pravne znanosti, vendar je hkrati določal tudi smrtno kazen.32 Reforma kazenskega prava je bila del kulturnega programa Slovenske ljudske stranke v smislu izvajanja državne verske vzgoje za izgraditev družbe na katoliški duhovni podlagi: »Policijska država je le zavračala zločine z zunanjo kaznijo, pravna država s strogim povračilom, kulturna država pa si stavlja visok cilj nravno poboljšati in vzgojiti zločinca za dobrega državljana. Samoobsebi je umevno, da mora vera v taki državi, ki si stavi take eminentno etične cilje, pridobiti večji vpliv.«3 Jugoslovanski klub — in v njegovem okviru tudi Jakob Hodžar —se je v teku sprejemanja kazenskega zakonika neuspešno zavzemal za ukinitev smrtne kazni.34 Še več, ukinitev smrtne kazni je bila ena od programskih smernic Slovenske ljudske stranke že v programskem načrtu Andreja Gosarja iz leta 1922. Pripadnik levega strankinega krila in poslanec Jugoslovanskega kluba je kot sourednik katoliškega mesečnika za socialna in kulturna vprašanja Socialna misel v njem objavil osnutek strankinega političnega programa z željo, da bi zainteresirano javnost spodbudil k razpravi o oblikovanju »širokopoteznega katoliškega teoretičnega in praktičnega akcijskega programa za javno življenje v po vojni nastalih razmerah«, ki bi predstavljal dopolnitev in nadgradnjo ustavnemu načrtu Slovenske ljudske stranke (avtonomističnemu programu) iz leta 1921. Z avtonomističnim programom usklajen Gosarjev načrt je bil pred skupščinskimi volitvami leta 1923 potrjen v programski brošuri 'Sodite po delih! Vsem, ki so dobre volje! Kažipot slovenskim volivcem v boju za slovensko samostojnost', ki je predstavljala osrednji politični program Slovenske ljudske stranke v dvajsetih letih 20. stoletja.35 Med drugim je kazenski zakonik iz leta 1929 sodniku puščal večji manevrski prostor pri določanju kazni in manjšo vezanost na prejšnje meje kazenskih sankcij. Kot je ugotavljal pravni teoretik in univerzitetni profesor Aleksander Maklecov po sprejetju zakonika leta 1929, je ta sodniku podeljeval vlogo vršilca socialne funkcije prava, mu torej nalagal ne le dolžnost, da ugotovi dejanje in krivdo storilca ter določi zakonito kazen, marveč da pri odmeri kazni upošteva tudi motive, nagnjenja in značaj storilca, njegovo prejšnje življenje ter osebne in finančne razmere.36 31 Sergij Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana 1996, str. 512. 32 Culinovic, Državnopravna historija, str. 317; Jelka Melik: Kazensko pravo v prvi Jugoslaviji. V: Problemi demokracije na Slovenskem v letih 1918—1941: zbornik prispevkov. Ljubljana 2007, str. 211. 33 Josip Jeraj: Politično udejstvovanje katoličanov. V: Peti katoliški shod v Ljubljani 1923. Ljubljana 1924, str. 244. 34 Slovenec, 11. 5. 1926, str. 1, Smrtna kazen ostane; prav tam, 28. 4. 1927, str. 1, Seja zakonodajnega odbora — Jugoslovanski klub edini proti smrtni kazni. 35 Andrej Gosar: Načrt političnega programa. V: Socialna misel, 1922, str. 185—189. 36 Aleksander Maklecov: Novo kazensko pravo Kraljevine SHS. Idejne osnove reforme. V: Slovenski pravnik, 1929, št. 7-8, str. 188. Z nekaterimi modifikacijami je kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije iz leta 1929 v bistvenih določbah veljal vse do razpada države leta 1941.37 Oktobra 1946 je bil sprejet Zakon o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo. Po njegovi uveljavitvi so se predvojni predpisi glede posameznih vprašanj smeli uporabljati le kot pravno pravilo. Omenjeni zakon je izrecno določil, da se smejo pravna pravila samo uporabljati, državni organi pa s temi predpisi ne smejo utemeljevati svojih določb. Na opisani podlagi je takoj po drugi svetovni vojni delovalo tudi kazensko pravosodje.38 Ko so člani sekcije Zakonodajnega odbora za novi kazenski zakonik konec aprila 1926 znova začeli obravnavati temo, so imeli pred seboj načrt kazenskega zakonika, napisan na podlagi srbskega predloga iz leta 1910 in predloga iz leta 1922. Jakob Hodžar se je ustavil ob dejstvih, da je preteklo več kot tri leta, odkar se je nazadnje sestala komisija za novi načrt kazenskega zakonika ter da so končni načrt zakonika izdelali trije Srbi brez sodelovanja Hrvatov in Slovencev. Predlagal je, da se v delo komisije vključi tudi slovenski pravnik Metod Dolenc, odbor pa naj za nadaljevanje svojega dela pridobi tudi mnenja vseh pravnih fakultet, pomembnih pravnih strokovnjakov in teoretikov prava o novem načrtu. Hodžarjevi predlogi so bili zavrnjeni.39 Podobno kritičen je bil Jakob Hodžar na seji odbora 5. maja 1926, ko je trdil, da je načrt kazenskega zakonika izdelan površno, da med drugim vsebuje prikrite napade na poslansko imuniteto in da ne izključuje kulturnobojnih tendenc glede na to, da še zmeraj vsebuje sporni kancelparagraf.40 Slo je za določbo 12. člena vi-dovdanske ustave, po kateri je bilo predstavnikom verskih skupnosti prepovedano strankarsko delovanje v bogoslužju in v besedilih verskega značaja. Kljub velikemu nasprotovanju Slovenske ljudske stranke je bila določba vnesena v ustavo na pritisk predstavnikov Jugoslovanske demokratske stranke.41 Hodžar je na omenjeni seji ponovno pozval, da se zakonski načrt umakne iz razprave in se znova vrne šele, ko bo usklajen s kazenskimi zakoni vseh pravnih področij v državi. Poslančevi predlogi so bili znova zavrnjeni.42 Sredi junija 1926 je Hodžar na seji Zakonodajnega odbora za proučevanje načrta kazenskega zakonika vztrajal pri trditvi, da koalicija onemogoča delo odbora, in protestiral, ker so morali opozicijski člani odbora po cele ure čakati na začetek seje: »Vladni večini ni do resnega dela in hoče na neodpustljivo površen način sprejeti tako važen zakon, kakor je kazenski zakonik.«43 Jakob Hodžar je 15. junija 1926 na 37 Jelka Melik: V imenu njegovega veličanstva kralja. Ljubljana 2000, str. 26. 38 Roman Ferjančič: Delovanje pravosodja LRS v obdobju ljudske demokracije (1945—1950). V: Brezpravje; slovensko pravosodje po letu 1945. Ljubljana 1998, str. 34. 39 Slovenec, 28. 4. 1926, str. 2, Nov načrt kazenskega zakonika. 40 Prav tam, 6. 5. 1926, 2, Seja odseka za kazenski zakon. 41 Ustava, str. 7; Jurij Perovšek: Kanzelparagraf. V: Slovenska kronika XX. stoletja, 1900—1941. Ljubljana 1997, str. 263. 42 Slovenec, 6. 5. 1926, str. 2, Seja odseka za kazenski zakon. 43 Prav tam, 13. 6. 1926, str. 2, Razpravljanje o načrtu kazenskega zakonika. seji Zakonodajnega odbora vendarle beležil uspešen nastop. Nastopil je proti 76. členu načrta kazenskega zakonika, ki je po njegovem mnenju predstavljal napad na poslansko imuniteto, saj je določal, da se lahko poslanca po prenehanju poslanskega mandata neovirano kazensko preganja. Hodžar je predlagal izbris omenjenega člena, kar je tudi dosegel.44 Nato pa je Jakob Hodžar v začetku julija 1926 zablestel z govorom na seji Zakonodajnega odbora, ko je bil na dnevnem redu vladni predlog Zakona o centralni upravi. Ker odstira strankin pogled na parlamentarno demokracijo in na jugoslovansko (politično) stvarnost, navedimo Hodžarjeve misli obširneje: »V moderni državi mora ljudstvo stopiti do države iz pasivnega v aktivno razmerje. Ljudstvo ne sme biti masa, ki se vlada, marveč mora državo smatrati kot svojo državo, njene zadeve kot svoje zadeve. Zato zahtevamo samoupravo ljudstva. Kot resnični demokrati ne moremo priznati, da bi bil med državno upravo in samoupravo ljudstva kontrast v subjektu uprave. /.../Zakonski predlog sam je zelo površno sestavljen in je prosto naštevanje mogočih in nemogočih funkcij centralne uprave brez omejitve njenih kompetenc napram samoupravnim vladam. Zato izjavljam, da bodo poslanci Jugoslovanskega kluba glasovali proti predlogu.«45 Po neuspelih poskusih oblikovanja Zakona o centralni upravi leta 1921 in 1923 je vladni kabinet Nikole Uzunovica predlog omenjenega zakona maja 1926 ponovno predložil v obravnavo Zakonodajnemu odboru Narodne skupščine.46 Čeprav se poslanci Slovenske ljudske stranke 2. junija 1926 niso izrekli za podaljšanje delovanja Zakonodajnega odbora, ki je krčil zakonodajno funkcijo Narodne skup-ščine,47 so bili s končnim besedilom Zakona o centralni upravi ob njegovem sprejetju v odboru marca 1927 zadovoljni.48 Stališče Slovenske ljudske stranke do vladnega predloga zakona ob koncu leta 1926 in v začetku leta 1927 ni bilo izključno posledica taktičnega približevanja vladi, temveč prizadevanj za dosego čim večjih samoupravnih pristojnosti v oblasteh.49 Sredi novembra 1926 je potekala zadnja seja Zakonodajnega odbora, na kateri so člani razpravljali o načrtu novega kazenskega zakonika, vendar Jakob Hodžar na njej ni nastopal.50 Po smrti Nikole Pašica konec leta 1926 in po izstopu Hrvatske 44 Prav tam, 16. 6. 1926, str. 1, Razprava o kazenskem zakoniku. 45 Prav tam, 3. 7. 1926, str. 1, Zakon o centralni upravi. 46 Arhiv Jugoslavije, fond Jovan Jovanovic Pižon, št. 80, fasc. 30, Načrt zakona o centralni upravi, 22. 10. 1921; prav tam, fond Narodna skupščina Kraljevine Jugoslavije, št. 72, fasc. 7/15, Predlog zakona o centralni upravi, 31. 12. 1923; prav tam, 12. 5. 1926; Slovenec, 3. 7. 1926, str. 1, Zakon o centralni upravi; prav tam, 4. 7. 1926, str. 1, Dr. Gosar proti vladnemu načrtu o centralni upravi; prav tam, 25. 11. 1926, str. 1, Zakon o centralni upravi — govor poslanca Smodeja. 47 Gligorijevic, Parlament i političke stranke, str. 228. 48 Slovenec, 5. 3. 1927, str. 1, Zakon o centralni upravi v zakonodajnem odboru sprejet. 49 Stenografske beleške Zakonodavnog odbora Kraljevine SHS, 1. knjiga 1926—1927, Pretres zakona o centralni upravi, 13. 11. 1926; prav tam, 20. 11. 1926; prav tam, 24. 11. 1926; prav tam, 26. 11. 1926; prav tam, 26. 1. 1927, str. 124-125, 139-142, 147-150, 162-165, 194-197, 203; Slovenec, 27. 11. 1926, str. 2, Razprava o zakonu o centralni upravi. 50 Slovenec, 11. 11. 1926, str. 1, Kazenski zakonik. seljačke stranke iz vladne koalicije je načelnik Slovenske ljudske stranke Anton Korošec kljub izpričanemu odporu do politične osebnosti Pašicevega naslednika Nikole Uzunovica51 pristal na razširitev pristojnosti oblastnih samouprav kot na izhodišče za uveljavitev prave avtonomije in 1. februarja 1927 potrdil vstop Slovenske ljudske stranko v vlado.52 Ministri Slovenske ljudske stranke so imeli v Uzu-novicevi vladi širši manevrski prostor delovanja kot poleti 1924 v vladi Ljubomirja Davidovica, ko je Narodna radikalna stranka predstavljala močno opozicijo.53 V začetku leta 1927 jih je k povečani dejavnosti sililo uvajanje oblastne samouprave v Sloveniji in prizadevanje za rešitev problema financiranja oblastnih samouprav; med drugim so ljubljanski borzi priskrbeli dovoljenje za poslovanje z devizami.54 Vodstvo Slovenske ljudske stranke je pred oblikovanju oblastne samouprave v Sloveniji pokazalo veliko zanimanje za vladni položaj, vendar je ta od vodstva zahteval tudi precejšnja odstopanja od načelnih stališč stranke.55 Poslanski klub Narodne radikalne stranke je v Narodni skupščini štel 142 poslancev, Jugoslovanski klub pa 20,56 zaradi česar so poslanci Slovenske ljudske stranke glasovali ali v nasprotju s svojimi načeli ali pa s svojimi predlogi niso uspeli zaradi številčne premoči poslanskega kluba koalicijske partnerice. Najznačilnejši je bil primer opozicijskega predloga Zakona proti korupciji v anketnem odboru Narodne skupščine 10. februarja 1927, za sprejetje katerega se je Slovenska ljudska stranka v vladi Ljubomirja Davidovica aktivno zavzemala.57 51 Govor Josipa Hohnjeca ob sprejemanju deklaracije vlade Nikole Pašica. V: Stenografske be-leške Narodne skupščine, št. 54, 28. 7. 1925, 45. redno zasedanje, str. 646—647; Slovenec, 9. 2. 1926, str. 1, Proračunski govor dr. Antona Korošca; Slovenski narod, 20. 4. 1926, str. 1, Shod dr. Korošca v Subotici. 52 Slovenec, 2. 2. 1927, str. 1, Nastop nove vlade; Jutro, 17. 2. 1927, str. 1, Velik govor Sve-tozarja Pribicevica v Narodni skupščini; Kmetski list, 4. 5. 1927, str. 1, Govor Stjepana Radica na sestanku v Ptuju; Ivan Ribar: Politički zapisi. Beograd 1948, str. 194. 53 Nadškofijski arhiv Ljubljana, A. B. Jeglič, Dnevnik, 2. 2. 1927; Slovenec, 6. 2. 1927, str. 1, Dr. Kulovec za po živinski kugi prizadete kraje; prav tam, 6. 2. 1927, 2, Delo naših ministrov; prav tam, 9. 2. 1927, str. 1, Dr. Kulovec za potrebe kmetskega stanu; prav tam, 11. 2. 1927, str. 1, Nameravano inozemsko investicijsko posojilo; prav tam, 12. 2. 1927, str. 1, Prva posledica zmage SLS; Jutro, 15. 2. 1927, str. 2, Kako klerikalci gradijo ceste. 54 Slovenec, 9. 4. 1927, str. 1, Ljubljanska borza je dobila pravico trgovanja z devizami; Franc Gabrovšek (glavni tajnik Slovenske ljudske stranke): Dva meseca v vladi. V: Socialna misel, VI, 1927, str. 97-99. 55 Slovenec, 1. 2. 1927, str. 1, Pred novo vlado; prav tam, 3. 2. 1927, str. 1, Državnopolitične smernice SLS; prav tam, 4. 2. 1927, str. 1, Pred parlamentom; Jutro, 4. 2. 1927, str. 2, Svetozar Pribicevic o politiki dr. Korošca; Slovenec, 6. 2. 1927, str. 2, Generala za prometnega ministra; Franjo Žebot: Kako je z novo vlado v Beogradu? V: Slovenski gospodar, 10. 2. 1927, str. 1; Slovenec, 13. 2. 1927, str. 2, Hrvatski federalisti o vstopu SLS v vlado. 56 Čulinovic, Jugoslavija izmedu dva rata, str. 455. 57 Jutro, 3. 2. 1927, str. 1, Sodni dan za klerikalno politiko v finančnem odboru; Slovenec, 10. 2. 1927, str. 1, Zmaga odločnega stališča SLS; Jutro, 10. 2. 1927, str. 1, Zmaga korupcije v anketnem odboru; Slovenec, 11. 2. 1927, str. 1, Izjava dr. Hodžarja. Tisti, ki se je po glasovanju proti Zakonu o korupciji znašel na žrtveniku in v odprtem medijskem ognju s prvakom Samostojne demokratske stranke Svetozar-jem Pribicevicem, je bil Jakob Hodžar, ki so mu opozicijske stranke glasno očitale nenačelno glasovanje.58 V demokratskih časnikih (Politika, Jutro) pa se je kmalu pojavila karikatura, ki je prikazovala Antona Korošca v ljubezenskem objemu z gospodično Korupcijo, ki je katoliškemu duhovniku šepetala v uho: »Kako naj verjamem v tvojo ljubezen, ko me neprenehoma grdiš?« Na kar ji je on odgovarjal: »To se godi pred svetom in zaradi sveta, dušica, v ostalem pa dobro veš, da nisem slab človek.«5'9 Načelnik Slovenske ljudske stranke Korošec se je 5. maja 1927 po daljši odsotnosti vrnil v središče političnega dogajanja v Beograd. Težave s srcem in sladkorna bolezen so ga izdajale že med pogajanji z vladnimi predstavniki jeseni 1926, po odstopu zadnje vlade Nikole Uzunovica in nastopu prve vlade Velimirja Vukicevica 17. aprila 1927 pa se je njegovo zdravstveno stanje spet poslabšalo.60 V Slovenski ljudski stranki so po odstopu Uzunovica obsodili neparlamentarno61 rešitev krize vlade, vendar so v pričakovanju razpisa skupščinskih volitev nastop novega ministrskega predsednika sprejeli umirjeno, saj je bila odstranitev Pašicevega naslednika v skladu s političnimi interesi strankinega vodstva.62 Vukicevic in Korošec sta bila, nasprotno, v odličnih odnosih in sta se pogosto sestajala že pred oblikovanjem zadnje vlade Nikole Uzunovica, v kateri je Vukicevic vodil resor za vere, in po njenem padcu.63 58 Jutro, 11. 2. 1927, str. 2, Dr. Korošec in dr. Hodžar o včerajšnjem glasovanju SLS; prav tam, 12. 2. 1927, str. 1, Demokratska zajednica prekinila vse zveze s klerikalci; Kmetski list, 16. 2. 1927, str. 1, Strahovit polom SLS v Beogradu; Slovenec, 17. 2. 1927, str. 2, Odgovor dr. Hodžarja na Pribičevičeve klevete; prav tam, 19. 2. 1927, str. 1, Ponovni odgovor na Pribičevičeve klevete. 59 Jutro, 18. 2. 1927, str. 3, Idila. 60 Slovenec, 28. 10. 1926, str. 1, Dr. Korošec obolel; Jutro, 28. 10. 1926, str. 1, Politična bolezen dr. Korošca?; prav tam, 29. 10. 1926, str. 1, Dr. Korošec resno obolel; Slovenec, 6. 5. 1927, str. 1, Kombinacije o bivanju dr. Korošca v Belgradu. 61 Vlada Velimirja Vukicevica je bila sestavljena iz dveh frakcij v Narodni radikalni in Demokratski stranki, ki nista imeli širše podpore v svojih strankah, zaradi česar so opozicijski poslanci vlado imenovali zunajparlamentarna, takšno pa je bilo tudi stališče poslanskih klubov in glavnih odborov Narodne radikalne in Demokratske stranke. Nova vlada v Narodni skupščini ni imela večine, zato je njen predsednik Marko Trifkovic 19. 4. 1927 prekinil zasedanja do 1. 8. 1927. - Čulinovic, Jugoslavija izmedu dva rata, str. 496; Gligorijevic, parlament i političke stranke, str. 224 in 230. 62 Slovenec, 18. 4. 1927, str. 1, Vlada brez Slovencev in Hrvatov; Jutro, 19. 4. 1927, str. 2, Volitve se bodo vršile v novembru?; Slovenec, 20. 4. 1927, str. 1, Komunike Jugoslovanskega kluba; Franjo Žebot: Zakaj je naša vlada morala odstopiti?. V: Slovenski gospodar, 21. 4. 1927, str. 4; prav tam, 28. 4. 1927, str. 1, Nova vlada in parlament; Slovenec, 26. 4. 1927, str. 3, Veliki shodi SLS; Franc Gabrovšek: Dva meseca v vladi. V: Socialna misel, VI, 1927, str. 97-99. 63 Slovenec, 30. 1. 1927, str. 1, Uzunovic dobil mandat za sestavo vlade; prav tam, 1. 2. 1927, str. 1, Pred novo vlado; prav tam, 29. 4. 1927, str. 2, Lepa navodila gospoda Vukicevica; prav tam, 31. 5. 1927, str. 2, Dr. Korošec pri kralju; Jutro, 31. 5. 1927, str. 1, Dr. Koroščeva pot v Vrnjačko banjo; Slovenec, 3. 6. 1927, str. 1, Plenarna seja Jugoslovanskega kluba v Mariboru; Kmetski list, 8. 6. 1927, str. 1, Nova politika Slovenske ljudske stranke; Slovenec, 12. 6. 1927, str. 1, Sušnik na dvoru; Konference dr. A. Korošca; prav tam, 14. 6. 1927, str. 1, Razgovori med dr. Korošcem in V začetku maja 1927, ko se je Zakonodajni odbor znova sestajal v zvezi z načrtom kazenskega zakonika, je bilo poročilo Slovenca s seje zaradi niza neuspešnih Hodžarjevih predlogov že povsem resignirano: »Ker ni bilo poslancev vladne večine, so jih iskali po celem mestu in se je seja začela šele ob petih popoldne. Večina je sprejela načrt kazenskega zakonika do člena 335 skoro brez spremembe. Popravljala se je tupatam le stilizacija. /.../Sicer pa se vladna večina sploh ne ozira na predloge in se ne udeležuje debate.«64 Na seji odbora 3. maja 1927 so bili sprejeti nekateri že obravnavani deli načrta kazenskega zakonika, in sicer vključno s kancelparagrafom, ki sta ga skušala Andrej Gosar in Jakob Hodžar še zadnjič neuspešno izločiti iz zako-nika.65 Sredi maja 1927 je bila znova sklicana seja odbora, ki je obravnavala načrt kazenskega zakonika, vendar Jakob Hodžar o tem ni bil obveščen in je po lastnih besedah za sejo izvedel iz časopisa.66 Na seji nekaj dni zatem je kritiziral načrt kazenskega zakonika in našteval njegove pomanjkljivosti ter se ponovno obregnil zlasti ob kancelparagraf, ki ga je navedel kot glavni razlog, da Slovenska ljudska stranka načrta kazenskega zakonika ne more podpreti. Na omenjeni seji je prišlo do spora, ki se je nadaljeval tudi na prihodnji seji, šlo pa je za to, da predsedujoči seji Hodžarju zaradi njegovih obširnih intervencij ni več želel dajati besede, čemur je poslanec glasno nasprotoval.67 Kralj Aleksander je 15. junija 1927 razpustil Narodno skupščino in razpisal volitve za 11. september 1927.68 Narodna radikalna stranka je po volitvah s 112 dobljenimi mandati ostala najmočnejša stranka v Narodni skupščini, sledile pa so ji Hrvatska (kot Narodna) seljačka stranka z 61, Demokratska stranka z 59 in Samostojna demokratska stranka z 22 dobljenimi mandati.69 Slovenska ljudska stranka je v Sloveniji zmagala z absolutno večino glasov - od 26 slovenskih mandatov jih je dobila 20 (59,9 odstotka), s čimer je bila peta najmočnejša parlamentarna stranka v državi.70 V mariborskem volilnem okrožju je Slovenska ljudska stranka dobila 57,6 odstotka glasov oziroma 12 mandatov. Med izvoljenimi poslanci stranke v Narodno skupščino je bil tudi Jakob Hodžar,71 ki pa v času do nastopa diktature ni več igral vidne poslanske vloge. Politika Slovenske ljudske stranke je bila namreč po sklenitvi blejskega sporazuma poleti 1927 in tesnem prepletu njene politike s politiko Narodne radikalne stranke ter zaradi priprav političnega terena za uvedbo diktature, ki Vukicevicem; prav tam, 18. 6. 1927, str. 1, Dr. Korošec pri Marinkovicu; Sestava volivne vlade; Jutro, 2. 8. 1927, str. 2, Tudi Nikola Uzunovic napada vlado. 64 Slovenec, 3. 5. 1927, str. 1, Zakonodajni odbor. 65 Prav tam, 4. 5. 1927, str. 1, Novi kazenski zakonik v odboru sprejet. 66 Prav tam, 14. 5. 1927, str. 1, Debata o kazensko pravdnem redu. 67 Prav tam, 18. 5. 1927, str. 1, Razprava o kazensko pravdnem redu; prav tam, 19. 5. 1927, str. 1, Zakonodajni odbor. 68 Gligorijevic, Parlament i političke stranke, str. 230; Čulinovic, Državnopravna historija, str. 300. 69 Čulinovic, Jugoslavija izmedu dva rata, str. 501. 70 Balkovec, Parlamentarne volitve, str. 156. 71 Slovenski gospodar, 15. 9. 1927, str. 1, Volilcem SLS - zahvala poslancev. jim je bilo podvrženo delo vlade v letu 1928, v veliki meri zreducirana na politično delovanje strankinega vodje Antona Korošca, ki je bil v letu do diktature minister za notranje zadeve in predsednik jugoslovanske vlade. V omenjenem času se je Hodžar pojavil le enkrat, in sicer sredi marca 1928, ko so v Slovencu skopo poročali o fizičnem napadu nanj. Poslanec Slovenske kmetske stranke Ivan Urek je na skupščinskem hodniku mahnil Hodžarja po glavi z debelo palico in pri tem dejal: »Tu imaš.!«72 Podrobnosti o napadu bralci niso izvedeli, pa tudi cinični komentar v štajerskem Slovenskem gospodarju ni razkril novih informacij: »Če bi ga zdaj dr. Hodžar tožil, bi pa Urek zopet predložil izpričevalo, da ni pri pameti.«73 Pretepi v Narodni skupščini so v tistem času postali stalnica zasedanj - junijski atentat, ki se je končal s smrtjo nekaterih hrvaških poslancev in Stjepana Radica, je bil samo kulminacija tega pojava in priročen povod, da je kralj Aleksander lahko začel javno govoriti o možnostih uvedbe diktature. Ko je bil januarja 1929 sprejet novi kazenski zakonik, se je Slovenec pričakovano pomudil ob členih, ki so govorili o smrtni kazni, o odpravi plodu (abortusu) in o kancelparagrafu. Zaradi zakonitosti državne diktature omenjenih členov ni komen-tiral,74 pri čemer je bilo stališče Slovenske ljudske stranke do smrtne kazni in do kancelparagrafa izpričano že med obravnavo načrta kazenskega zakonika, medtem ko je stranka na splav gledala kot na akt »samoiztrebljenja naroda«, »belo kugo« ipd.; zdravnike, ki so splave izvajali, je uvodničar Slovenca malo pred začetkom druge svetovne vojne imenoval morilce in »najostudnejše škodljivce svojega naroda«J5 Kazenski zakonik iz leta 1929 je v svojem 170. in 173. členu določal zaporno kazen do treh let za žensko, ki bi umetno prekinila nosečnost, in zaporno kazen do petih let za osebo (zdravnika, lekarnarja ali babico), ki bi splav opravila.76 Mateja Ratej DR. JAKOB HODŽAR - SLOVENIAN PEOPLE'S PARTY'S MEMBER OF THE NATIONAL _ASSEMBLY BETWEEN 1925 AND 1929_ Summary At the second assembly elections in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes in February 1925, Jakob Hodžar was among the newly elected MPs of the Slovenian People's Party. Hodžar, a lawyer, was born in 1889. Initially he was a judge and State Prosecutor (Public Prosecutor), but later he opened a law firm. In May and June 1925 Hodžar participated in a section of the Legislative Committee of the National Assembly for the examination of the legislation regulating the courts, where his proposal that the large Maribor district court should be divided into district courts of Ormož, Ljutomer, Gornja Radgona, Murska Sobota and (Dolnja) Lendava was adopted. The 72 Slovenec, 15. 3. 1928, str. 1, Urek dejansko napadel dr. Hodžarja. 73 Slovenski gospodar, 22. 3. 1928, str. 2, Pretepi v narodni skupščini. 74 Slovenec, 1. 2. 1929, str. 1, Iz novega kazenskega zakonika; prav tam, 17. 2. 1929, str. 1, Novi kazenski zakon stopi v veljavo 1. januarja 1930. 75 Prav tam, 16. 2. 1940, str. 1, Nazadujemo!; prav tam, 14. 3. 1940, str. 5, Rast slovenskega naroda - statistika rojstev kliče po učinkovitih ukrepih. 76 Prav tam, 1. 2. 1929, str. 1, Iz novega kazenskega zakonika. Legislative Committee, gaining the majority of legislative competences in accordance with Article 133 of the Constitution, was a kind of a small-scale National Assembly, established with the aim of facilitating the work with regard to the unification of legislation. In the summer of 1925 the parliamentary parties in the National Assembly dealt intensively with the Thurn-Taxis affair. In the Assembly commission, investigating the matter, Jakob Hodžar represented the viewpoints of the Yugoslav Parliamentary Group. According to expectations his efforts to ensure that the incriminated minister should face the court were unsuccessful. As the policies of the Slovenian People's Party changed in the second half of 1925, the representatives of the Yugoslav Parliamentary Group in the Legislative Committee of the National Assembly exercised the main political pressure against the centralist state regime during the discussion about the proposals on the State/Public Prosecution (Andrej Gosar, Jakob Hodžar) as well as the press (Josip Hohnjec, Franc Smodej). Hodžar was also a member of the section of the Legislative Committee for the new criminal code, which started focusing on the outline of the code in April 1926. The criminal law reform was a part of the cultural programme of the Slovenian People's Party in the sense of implementing the state religious education in order to build the society on the Catholic spiritual foundations. During the adoption of the criminal code the Yugoslav Parliamentary Group and Jakob Hodžar in its context argued, unsuccessfully, for the abolishment of death penalty. The essential provisions of the Criminal Code of the Kingdom of Yugoslavia of 1929 remained in force until the dissolution of the state in 1941. In the Legislative Committee in the spring of 1926, Jakob Hodžar especially argued against the so-called »kancelparagraf«, a provision of Article 12 of the St. Vitus Day Constitution, according to which the representatives of religious communities were forbidden from taking part in the activities related to political parties during worship and in religious texts. Despite a resolute opposition of the Slovenian People's Party the provision was introduced into the Constitution and in 1929 also into the new criminal code. In September 1927 Hodžar was re-elected for the National Assembly at the parliamentary elections. However, until the onset of the dictatorship he no longer stood out as an MP, since after the conclusion of the Bled Agreement in the summer of 1927 the policies of the Slovenian People's Party were largely reduced to the political pursuits of the party leader Anton Korošec, who was the Minister of the Interior and President of the Yugoslav Government in the year preceding the dictatorship. 1.01 UDK 001.32(497.4Ljubljana)"1938" Prejeto 9. 5. 2012 Željko Oset* Ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani IZVLEČEK Avgusta 1938 je izšla uredba, s katero je bilo podržavljeno društvo Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, prvih 18 akademikov pa je bilo imenovanih oktobra 1938. S tem se je uresničila želja ljubljanskih izobražencev po ustanovitvi narodnoreprezentativne ustanove, ki je predstavljala institucionalne pogoje za izvedbo narodnokulturnih in znanstvenih projektov. V razpravi so prikazana prizadevanja za ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani v obdobju 1934—1938 in prizadevanja za pridobitev ustreznih materialnih pogojev za njeno delovanje. Težišče pozornosti je namenjeno odnosu med slovenskimi izobraženci in slovenskimi politiki (do poletja 1935 liberalci, predvsem ban Drago Marušič, potem pa do politikov Slovenske ljudske stranke oziroma slovenskega dela Jugoslovanske radikalne zajednice). Izobraženci so od politikov pričakovali trdno podporo pri pridobitvi državne podpore. Potem ko je bila ustanovitev Akademije spomladi 1938 zagotovljena, se je začel prestižen boj med ljubljanskimi izobraženci za članstvo, pri politiki (slovenskemu delu JRZ) pa pri umeščenju v kontekst uspešnosti pri pridobivanju državnih sredstev za Dravsko banovino. Ključne besede: Slovenija, Dravska banovina, znanost, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Fran Ramovš, Rajko Nahtigal, Anton Korošec, Ivan Hribar, Univerzitetna knjižnica ABSTRACT ESTABLISHMENT OF THE ACADEMYOF SCIENCE AND ARTS IN LJUBLJANA In August 1938 a decree was issued, nationalising the Academy of Science and Arts Society in Ljubljana. The first 18 members of the Academy were elected in October 1938. This was a realisation of the Ljubljana intellectuals' efforts to establish a representative national institution, fulfilling the institutional conditions for the implementation of national cultural and scientific projects. The following article demonstrates the efforts for the establishment of the Academy of Science and Arts in Ljubljana in the periodfrom 1934 to 1938 andfor the provision of suitable material resources for its activities. Most attention is paid to the relations between the Slovenian intellectuals and Slovenian politicians (liberals, especially Ban Drago Marušič, until the summer of 1935, and later the politicians of the Slovenian People's Party or the Slovenian part of the Yugoslav Radical Association). The intellectuals expected the politicians to support them firmly in their efforts to obtain the state support. After the establishment of the Academy had been * Univ. dipl. zgodovinar, mladi raziskovalec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongrasni trg 1, SI-1000 Ljubljana; e-naslov: zeljko.oset@inz.si ensured in the spring of 1938, a struggle for the prestigious membership started among the Ljubljana intellectuals, while the politicians (the Slovenian part of the Yugoslav Radical Associations) debated the placement into the context of the successful acquisition of financial resources for the Drava Banate. Key words: Slovenija, Drava Banate, science, Slovenian Academy of Science and Arts, Fran Ramovš, Rajko Nahtigal, Anton Korošec, Ivan Hribar, University Library Po ustanovitvi Univerze v Ljubljani decembra 1919 se je za univerzitetne profesorje odprlo vprašanje izvedbe kolektivnih znanstvenih projektov (priprava slovarjev, enciklopedij, zbiranje kulturne in narodne dediščine) in objavljanje znanstvenih del. Rešitev za to vprašanje so videli v ustanovitvi akademije znanosti. Po preoblikovanju društva Slovenska matica v leposlovno društvo v letu 1920,1 je pobudo za ustanovitev akademije znanosti prevzelo poleti 1921 ustanovljeno Znanstveno društvo za humanistične vede. Pobudnika akcije sta bila univerzitetna profesorja dr. Ivan Prijatelj in dr. Rajko Nahtigal, ki je vodil društvo do ustanovitve Akademije znanosti in umetnosti. Nahtigalu je bil pri vodenju v veliko pomoč univ. prof. dr. Fran Ramovš. Ker Znanstveno društvo ni bilo uspešno pri prošnji za državno podporo, se je leta 1923 začela akcija ljubljanskih kulturnih društev za ustanovitev akademije. Namen je bil združitev premoženja društva Slovenska matica in društva Narodni dom, s čimer bi bila zagotovljena materialna osnova za delovanje akademije. S to zamislijo so se strinjali v Slovenski matici in društvu Narodna galerija, Pravnik in Prirodoslovnem društvu. Odločno pa so združevanju premoženja nasprotovali v telovadnem društvu Sokol, saj so v tej potezi videli nevarnosti za svoj položaj v palači Narodni dom. Spopad za obvladovanje palače Narodni dom v Ljubljani je sprožal precej kulturnobojne ostrine. Ta sklop prizadevanj za ustanovitev akademije se je sklenil decembra 1926 s prošnjo vladi v Beogradu za ustanovitev akademije kot javnega zavoda. Hkrati pa se je začelo javno zbiranje glavnice za ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti ter Narodne galerije. Zbiranje sredstev, ki se je začelo decembra 1926 ob splošni podpori slovenskih političnih in kulturnih ustanov, je bilo neuspešno, saj so uspeli zbrati le 15% načrtovanih sredstev.2 1 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Slovenska matica (AS 621), šk. 28, Zapisnik seje odbora (11. 5. 1920); ARS, AS 621, šk. 28, Ministrstvu prosvete, odseku za narodno prosvečivanje (1. 3. 1923). 2 Fran Ramovš: K zgodovini ustanovitve Akademije v Ljubljani. V: Letopis Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Prva knjiga (1938-1942). Ljubljana 1943 (dalje Ramovš, K zgodovini), str. 7-10; Željko Oset: Pomen in vloga Slovenske akademije znanosti in umetnosti v procesu oblikovanja slovenske znanosti. Doktorska disertacija, rokopis. Ljubljana 2012, str. 41-73. Ponovno oživitev akcije za ustanovitev akademije je sprožila pobuda rektorja Univerze prof. dr. Milana Vidmarja ob praznovanju 10-letnice Univerze v Ljubljani, bodisi kot javnega zavoda bodisi kot društva. Zato so bila maja 1929 oddana pravila za društvo Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, ki jih je potrdil velik župan ljubljanske oblasti dr. Fran Vodopivec, vendar pozneje ni bil sklican ustanovni občni zbor. Ljubljanski izobraženci so bili razdeljeni glede načina ustanovitve. Bilo je namreč kar nekaj nasprotnikov ustanovitve akademije kot društva, saj so bili skeptični glede tega, ali bodo vlada ali zagrebška in beograjska akademija sprejele ljubljansko akademijo kot enakopravnega sogovornika. Takrat je bil zelo aktualen predlog ustanovitve enotne državne jugoslovanske akademije, čemur pa so odločno nasprotovali v zagrebški akademiji. Zaradi tega so prizadevanja za ustanovitev akademije konec leta 1929 zamrla.3 Tretja etapa prizadevanj se je začela poleti 1934, ko je odbor Slovenske matice ob praznovanju 70-letnice želel ustanoviti akademijo; vsaj kot društvo. K sodelovanju za uresničitev zamisli je predsednik društva Slovenske matice dr. Dragotin Lončar pritegnil rektorja dr. Frana Ramovša. Najprej je Ramovš nameraval imenovati prvih sedem članov društva Akademije znanosti in umetnosti, po atentatu na kralja Aleksandra oktobra 1934 pa je ministrstvu prosvete poslal predlog za ustanovitev akademije kot javnega zavoda. Zaradi nenaklonjenosti bana Dravske banovine Draga Marušiča je bil predlog obsojen na neus peh.4 Bolj ugodno politično okolje je bilo poleti 1935, ko so vlado Milana Stojadinoviča sestavljali tudi člani Slovenske ljudske stranke, ki so bili deklarativno bolj naklonjeni ustanovitvi slovenskih znanstvenih institucij. Zaradi tega je tudi naraslo pričakovanje med ljubljanskimi izobraženci.5 Akcija za ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti je bila del širšega prizadevanja za izboljšanje stanja in položaja kulturnih institucij v Dravski banovini. Osrednji položaj v tem pogledu je imelo vprašanje obstoja in ohranitve razvojne dinamike na Univerzi kralja Aleksandra, ki se je po letu 1931 osredotočalo na vpra- 3 V Letopisu Akademije znanosti in umetnosti (1943) je dr. Ramovš zapisal, da je bila to usklajena akcija, za katero je pripravljalni odbor neformalno pooblastil rektorja Vidmarja. V pismu predsedniku beograjske akademije Aleksandru Beliču 17. maja 1929 pa, da je to solo akcija, za katero je rektor naknadno pridobil podporo pri štirih kulturnih društvih v Ljubljani. — Ramovš, K zgodovini, str. 7—8; Janez Rotar: Korespondenca med Franom Ramovšem in Aleksandrom Beličem. Ljubljana 1990 (dalje Rotar, Korespondenca), str. 29-30. 4 Arhiv Jugoslavije (AJ), 66 (Ministrstvo prosvete Kraljevine Jugoslavije) - 319-536, 1938; Ramovš, K zgodovini, str. 11-12. 5 Rotar, Korespondenca, str. 147; prim. Bojan Godeša, Ervin Dolenc: Izgubljeni spomin na Antona Korošca. Iz zapuščine Ivana Ahčina. Ljubljana 1999 (dalje Godeša, Dolenc, Izgubljeni spomin), str. 168; Jure Gašparič: Iskrena ali pragmatična demokracija? Slovenska ljudska stranka in vprašanja političnega sobivanja. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 2011, št. 1 (dalje Gašparič, Iskrena ali pragmatična demokracija?), str. 87-89; Jure Gašparič: SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935. Ljubljana 2007 (dalje Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo), str. 221-224; Ervin Dolenc: Med kulturo in politiko. Kulturnopolitična razhajanja v Sloveniji med svetovnima vojnama. Ljubljana 2010 (dalje Dolenc, Med kulturo in politiko), str. 19-48. ševanje varčevalnih ukrepov (skupaj z željo po okrnitvi Univerze ali posameznih fakultet ter zmanjšanjem materialnih stroškov za njeno delovanje) in prizadevanjem za začetek gradnje univerzitetne knjižnice. Varčevalni ukrepi in okrepljen unitari-stičen pritisk po letu 1931 so namreč še izostrili dileme o slovenski kulturi in kulturni posebnosti.6 Ob tem je treba poudariti, da so bili varčevalni ukrepi pričakovano slabo sprejeti tudi na zagrebški in beograjski univerzi, ki sta v njih videli poskus omejevanja univerzitetne avtonomije.7 Se bolj dramatično so v Ljubljani protestirali slovenski vplivneži v začetku leta 1932 ob napovedani okrnitvi ljubljanske univerze, ki so se zavzeli za ohranitev univerze pri ministru prosvete Dragutinu Kojicu kakor tudi pri kralju Aleksandru. Ohranjeno je pismo škofa Rožmana, ki je kralja prosil, da ohrani ljubljansko univerzo neokrnjeno. Poudaril je, da bi ukinitev fakultet povzročila veliko moralno rano, zato je predlagal, da se varčuje na drugih področjih.8 Protesti so bili uspešni, vendar se je namera o okrnitvi ljubljanske univerze ponovila februarja 1933,9 kar je spet sprožilo proteste. Zaradi negotovih razmer glede položaja univerze pa se je okrepilo, predvsem med študenti, prizadevanje za gradnjo univerzitetne knjižnice.10 Postavka za gradnjo univerzitetne biblioteke je bila umeščena že v proračun za leto 1930/1931 in 1931/1932, vendar je minister prosvete Božidar Maksimovic dovolil uporabo le manjšega dela postavke za plačilo pripravljalnih del. Septembra 1931 pa so bile iz državnega proračuna močno okrnjene postavke za investicije. Postavka za gradnjo univerzitetne knjižnice je bila v celoti črtana.11 Zaradi slabih pogojev za študij študentov in težav znanstvenikov in izobražencev pri uporabi bogatega knjižnega gradiva je vprašanje gradnje univerzitetne knjižnice postalo simbol premajhnih vlaganj države v Dravski banovini. Na to je opozarjal junija 1934 rektor dr. Matija Slavič, ko je v protestu ob zavrnitvi državne podpore pri gradnji univerzitetne knjižnice ugotavljal, da od prevrata z državnim prispevkom ni bila zgrajena nobena pomembna stavba. Opozoril je tudi na mačehovski odnos države pri opremljanju inštitutov, za katere je precejšen del opreme prispevalo slovensko gospodarstvo. Ton v protestu je zagotovo ciljen, saj omenja obsežne investicije v univerzitetna stavbišča, predvsem v Beogradu.12 Posebej moteč je bil za ljubljanski krog (tudi za zagrebški) obsežen kredit Srbski kraljevski akademiji za izgradnjo palače v višini 42 milijonov dinarjev. Kredit je bil delno dodeljen leta 1928 iz državnega proračuna, sodelovale pa so tudi državne banke. Po 6 Ervin Dolenc: »Kulturni problemi slovenstva«. V: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848—1992. Ljubljana 2005 (dalje SNZ), str. 342-346; Anton Ocvirk: Slovenski kulturni problemi. V: Ljubljanski zvon, 1931, št. 3, str. 241-249. 7 AJ, 66-187-453, 1932, št. 7581/32. 8 AJ, 66-187-453, 1932, št. 5721/32. 9 AJ, 66-187-453, 1933, št. 47089/32. 10 AJ, 66-191-460, št. 9317/35. 11 France Kidrič: Biblioteški problem in univerza. V: Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana 1929, str. 435-438; AJ, 66-191-460, št. 9317/35. 12 AJ, 66-536-803, Predlog finančnog zakona za 1935/1936. dveh letih je bilo ugotovljeno, da bi odplačevanje kredita močno skrčilo obseg sredstev za osnovno dejavnost akademije, zaradi česar je bil del dolga do države stor-niran.13 To je bilo storjeno brez pompa, vendar ne neopaženo, saj se ravno na to potezo ob prošnji za državno podporo februarja 1929 sklicuje Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti ter posredno tudi ljubljanska univerza.14 Sklicevanje na ta kredit je bilo pomembno pogajalsko izhodišče za pripravo načrtov za izvedbo tehniških inštitutov, ki so bili odobreni šele pred svetovno vojno, vendar zaradi vojne nato niso bili realizirani, ter tudi v prizadevanjih za ustanovitev akademije.15 Po protestih je bila postavka za univerzitetno knjižnico uvrščena v državni proračun za leto 1935/1936, podporo pa je napovedal ban Marušič iz banovinskega proračuna; banovina je za gradnjo že v proračunu 1934/1935 rezervirala 800 000 dinarjev. Zaradi politične krize, pa se s 1. aprilom 1935 ni začel izvajati sprejeti proračun, ampak je stopil v veljavo mehanizem začasnega financiranja.16 Jezni študenti so se zato odločili, da bodo protestirali pri predavanjih dr. Eda Pirkmajerja, predavatelja na Juridični fakulteti in namestnika bana Dravske banovine Draga Marušiča.17 Tudi po ustoličenju Stojadinoviceve vlade in prehodu na redno izvajanje državnega proračuna je bilo črpanje sredstev iz proračuna za gradnjo univerzitetne knjižnice oteženo.18 Na prizadevanja za ustanovitev akademije pa so močno vplivale volitve rektorja januarja 1935, po protestnem odstopu Frana Ramovša. Volitve rektorja so eden večjih škandalov v zgodovini Univerze v Ljubljani. Skladno z uveljavljenim običajem bi morala predlagati kandidata za rektorja filozofska fakulteta. Obstajal je dogovor, da vsaki fakulteti izmenično pripade mesto rektorja. Zato je bil kot glavni kandidat Filozofske fakultete za rektorja predviden dr. Jovan Hadži, ki pa je imel šibko podporo na matični fakulteti, saj je fakultetni svet poleg njega kot kandidata predlagal tudi dr. Izidorja Cankarja. V razpravi v fakultetnem svetu je bilo podano mnenje, da bodo v obdobju 1935—1937 rektorja čakale pomembne naloge, zaradi česar bi moral biti izbran kandidat, ki je tesno povezan »z lokalnim kulturnim razvojem«.19 Po mnenju Josipa Plemlja, najbolj odločnega podpornika Jovana Hadžija, je bila s tem Jovanu Hadžiju kot vrhunskemu znanstveniku in strpnemu človeku odvzeta možnost za izvolitev samo zaradi njegove narodnosti, kar je označil za kulturni škandal. Plemelj je poskušal preprečiti Samca, da se kot »neformalni« 13 AJ, 66-317-534, 1928. 14 AJ, 66-318-535, Prošnja JAZU za beskamatni državni zajm; AJ, 66-536-803, 1934, Predlog finančnog zakona za 1935/1936. 15 AJ, 66-418-680, Anatomski institut Ljubljana št. 766/1934; AJ, 66-418-680, Hemijski institut Ljubljana, št. 57/1939; AJ, 66-418-680, Zavod za strojništvo, št. 1334/1938. 16 ARS, fond Banski svet Dravske banovine (AS 77), šk. 7, 5. zasedanje, 4. seja BS (8. 2. 1934), Uradni zapisnik; AJ, 66-191-460, št. 9317/35. 17 AJ, 66-228-230, 1935, št. 345/35. 18 AJ, 66-191-460, št. 9317/35; AJ, 66-191-460, št. 29357/35; AJ, 66-191-460, št. 29538/35; AJ, 66-191-460, št. 40412/35. 19 AJ, 66-187-453,1935, št. 1-867/35. kandidat Tehniške fakultete, ki je po običaju predlagala kandidata za Filozofsko fakulteto, odreče kandidaturi. Tega Samec ni storil, zato je bil po dveh krogih v univerzitetnem svetu izvoljen za rektorja. Po volitvah rektorja 21. januarja 1935 je prišlo do ostre javne polemike, ki je po oceni Plemlja prispevala k porastu »plemenske mržnje«. Javno je potekal spopad med Jovanom Hadžijem, Nikolo Radoj-čičem, Aleksandrom Stojičevičem in Josipom Plemljem na eni strani in Francem Kidričem, Franom Ramovšem, Rajkom Nahtigalom, Matijo Slavičem in Maksom Samcem na drugi strani. Zaradi javne polemike je minister prosvete zahteval anketo med rednimi profesorji in celovito poročilo rektorja Samca. Rektor je poudaril, da si bo prizadeval za umiritev strasti.20 Dokaz izjemno močne zamere Plemlja do Samca, ki je nastala ob rektorskih volitvah, je Plemljev izstop iz Akademije znanosti in umetnosti, potem ko je redni član Akademije znanosti in umetnosti maja 1940 postal Samec. V razredu so se ga trudili prepričati, naj odpoved prekliče. Za posredovanje so prosili Zupančiča, saj je razredni načelnik Jovan Hadži odstopil kot načelnik, ki pa je bil neuspešen. Zupančič je razred vodil do volitev načelnika razreda oktobra 1940, ko so izbrali Milana Vidmarja, kar pa ni bistveno pripomoglo k pomiritvi razmer v razredu.21 Z odpovedjo Plemlja se je seznanilo predsedništvo, ki je njegovo prošnjo za »črtanje iz vrste članov akademije« vzelo »brez debate na znanje«.22 Plemljev odstop je negativno vplival na vzdušje v razredu, zaradi česar se je 12. decembra 1940 članstvu odpovedal Samec, saj je ocenil, da je »tako za delo v razredu najbolje«. V izjavi je poudarjal, da odstopa v skladu z določili ustanove uredbe Akademije.23 Odstopno izjavo je Samec za razliko od Plemlja, ki je sočasno poslal odstopno izjavo razrednemu načelniku in predsedniku Nahtigalu, najprej poslal razrednemu načelniku Vidmarju, devet dni pozneje pa je o odstopu obvestil še predsednika Nahtigala. Očitno je Samec z odstopno izjavo hotel izmeriti utrip v razredu, šele nato, ko je zaznal, da je večina članov razreda bliže Plemlju, pa je podal dokončen odstop. V izjavi predsedniku je namreč zaostril dikcijo in malce prizadeto ugotavljal, da je on ovira za uspešno delo razreda. Podobno kot prvič se je predsedništvo seznanilo z odstopom.24 Ob ponovni izvolitvi decembra 1949 se Plemelj ni odločil za odstop, vendar pa se ni potegoval za mesto tajnika v tretjem razredu. Plemelj je bil tajnik tretjega razreda od jeseni 1942, ko je bil dotedanji tajnik Milan Vidmar postal predsednik akademije. Pomembna prelomnica v prizadevanjih za ustanovitev akademije je padec režima JNS 20. junija 1935 ter oblikovanje Stojadinovičeve vlade, v katero je vstopila 20 AJ, 66-228-230, 1935, št. 867/35. 21 Arhiv Slovenske akademije znanosti in umetnosti (dalje A SAZU), Predsedstvo 1938—1952, mapa 2, Zapisnik o V. seji predsedništva AZU (21. 10. 1940). 22 A SAZU, Predsedstvo 1938-1952, mapa 2, Zapisnik o IV. seji predsedništva AZU (23. 7. 1940). 23 Letopis Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani: Prva knjiga (1938-1942). Ljubljana 1943 (dalje Letopis AZU), str. 332-333. 24 A SAZU, Predsedstvo 1938-1952, mapa 2, Zapisnik o VI. (izredni) seji predsedništva AZU (4. 1. 1941). bivša SLS.25 Takoj po zamenjavi vlade je Fran Ramovš 8. julija 1935 pisal Antonu Korošcu, da bo moral z njim »čez čas govoriti še o akademiji«. Minister prosvete Stevan Ciric namreč do takrat še ni odgovoril na prošnjo za ustanovitev akademije, ki jo je 2. januarja 1935 vložil Ramovš. Tudi pozneje se je Ramovš obračal za podporo na ministra Korošca, čeprav je po letu 1938 prišlo do Ramovševega nezadovoljstva zaradi obnašanja slovenskega dela JRZ v Dravski banovini.26 Korošec je pred vstopom strankarskim kolegom sporočil, da z vstopom v vlado ne bodo izpolnili strankarskega cilja, tj. samouprave in slovenske avtonomije, vendar pa bodo lahko vplivali na delovanje vlade in s tem posredno prevzeli nadzor v Dravski banovini.27 Menjava vlade je prinesla postopen odmik od integralnega jugoslovanstva režima JNS oziroma celo od uvedbe diktature in še bolj izrazito od ustave septembra 1931. Stojadinoviceva vlada, ki je oblast prevzela 23. julija 1935, je postopoma priznala kulturne posebnosti jugoslovanskih »plemen«, čeprav ni prišlo do sprememb prejšnjega zakonskega okvira.28 S tem so se odprla pričakovanja glede možnosti za razvoj slovenskih kulturnih institucij.29 Spremembe so blagodejno vplivale na predlagatelje ustanovitve akademije, kar je prispevalo k okrepitvi akcije, saj je pridobila načelno podporo pri slovenskih politikih v vladi. Ivo Brnčic je v Ljubljanskem zvonu objavil razpravo o slovenski akademiji znanosti, v kateri je pričakoval, da bo se bo kmalu uresničil »daven sen in velik načrt preporoditeljev« in s tem kulturna uveljavitev naroda.30 Ob tem kaže izpostaviti, da je v veljavi ostala oktroirana ustava iz septembra 1931, ki je na kulturnem področju poudarjala kulturno stapljanje. Z mandatom pa je nadaljevala tudi skupščina, izvoljena maja 1935, v kateri so imeli večino poslanci, izvoljeni na listi Jugoslovanske nacionalne stranke.31 Spremenjeno ozračje najbolje zaznamuje načelna podpora liberalnega časnika Jutro projektu ustanovitve akademije, ki je začel z mehčanjem togega integrali-stičnega stališča. S tem se je časopis približal hotenjem svojih liberalno mislečih bralcev. Časnik se je postavil na stališče pred uvedbo kraljeve diktature v obdobju 25 Pogajanja o vključitvi Korošca so potekala še pred atentatom kralja na Aleksandra. — Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 221-224. 26 Rotar, Korespondenca, str. 147. 27 Godeša, Dolenc, Izgubljeni spomin, str. 168; Gašparič, Iskrena ali pragmatična demokracija?, str. 87-89. 28 Dolenc, Med kulturo in politiko, str. 113. 29 Med takšnimi projekti velja omeniti poleg začetka gradnje univerzitetne knjižnice tudi ponudbo Koslerjevih dedičev za prodajo Cekinovega gradu in posestva Univerzi. S tem je bila obujena možnost, ki je bila predstavljena že sredi dvajsetih let in je zanjo Jože Plečnik leta 1927 pripravil tudi urbanistični načrt, vendar je bila v obeh primerih predraga varianta za reševanje prostorskih problemov Univerze. — Jože Ciperle: Petnajsti rektor Univerze v Ljubljani: Maks Samec, 1935-1937. V: Vestnik, 2003, št. 9, str. 23; Mojca Jenko: Kresija — Jakopičev paviljon — Narodni dom. Reševanje prostorske problematike Narodne galerije 1918—1928. V: Od Narodnega doma do Narodne galerije. Ob 90-letnici Narodne galerije. Ljubljana 2009, str. 67; AJ, 66-186-453, 1925, št. 13283/25. 30 Ivo Brnčic: Slovenska akademija znanosti. V: Ljubljanski zvon, 1935, št. 7-9, str. 369—376. 31 Anka Vidovič Miklavčič: Vrnitev SLS na oblast. V: SNZ, str. 361—362. 1927-1928, ko je kot organ opozicijskega liberalnega tabora ugotavljal potrebo po večji državni podpori za slovenske kulturne institucije.32 Silovit unitarističen pritisk v času, ko so slovenski liberalci (1931-1935) sedeli v vladi, je močno predramil slovensko liberalno čuteče liberalce, ki so se predramili v odnosu do slovenstva ob izdaji Vidmarjeve knjige Kulturni problemi slovenstva 1932. Dodatno je razmere zaostril komentar Otona Župančiča o omejeni rabi slovenščine pri ohranjanju nacionalnosti na primeru Louisa Adamiča, slovenskega izseljenca v ZDA. To je sprožilo krizo reprezentativne revije Ljubljanski zvon, saj založnik ni dopustil objavljanja kritike Župančičevega stališča.33 Pobudo Slovenske matice za ustanovitev akademije je junija 1935 z uvodnikom pozdravil časnik Jutro. Poleg pobude Slovenske matice jih je k temu spodbudil »argumentiran članek« predsednika Znanstvenega društva Rajka Nahtigala o pomenu, potrebi in delokrogu akademije, ki je bil objavljen v Akademskem glasu. Komentator je v Jutru izpostavil funkcijo akademije pri rasti »slovenskega naroda kot visoko kulturnega dela širšega jugoslovanskega naroda«, ki bo okrepila sodelovanje in bratstvo s Srbi in Hrvati. Ocenil je, da obstaja dilema, »ali bomo poudarjali, kar nas kulturno loči, ali pa to, kar nas duhovno spaja«. S tem je tudi zavrnil jugoslovansko unifikacijo, kot si jo predstavljajo »doktrinarji«, ki v ustanovitvi akademije vidijo »nevarno ojačenje partikularizma«.34 Takšno stališče naj bi bilo plod nepoznavanja, saj »slovenska jezikovna posebnost ni izraz prehodnega regionalnega gibanja, marveč je plod večstoletnega razvoja in je bila v letu 1918 že tako utrjena, da je organično prešla v jugoslovansko skup-nost«.35 Na spremenjeno stališče časnika Jutra se niso odzvali niti v časniku Slovenec niti v Slovenskem domu. Z Jutrom je o vprašanju Akademije znanosti in umetnosti Slovenski dom začel polemizirati šele oktobra 1938, ko je bila podpora časnika Jutro označena kot »volilni manever«36 za volitve v skupščino, ki so potekale 11. decembra 1938.37 Jutro je to zavrnilo kot nesmiselno in se ob tem zavezalo, da bodo »po svoji časnikarski dolžnosti vztrajno branili slovenske kulturne interese tudi po volitvah, ker bomo zopet vohali v zraku nadaljnje volitve«. Ob tem je uredništvo Jutra pozvalo uredništvi Slovenca in Slovenskega doma, naj objavita izjave senatorja Luje Vojnovica (JRZ) in časnika Vreme o ustanovitvi akademije. Vojnovic in časnik Vreme sta namreč pripadala/podpirala Stojadinovicevo vlado, katere članica je bila tudi SLS, ob tem pa sta odločno nasprotovala ustanovitvi Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.38 S tem se je Jutro odzvalo na trditve, da se je slovenski del JNS »sramežljivo odrekel integralnemu jugoslovanstvu«, medtem ko je glavni govorec JNS Budislav Grgurja Andjelinovic v obravnavi proračunskega 32 Dolenc, Med kulturo in politiko, str. 113. 33 Prav tam, str. 121-122; Ervin Dolenc: »Kulturni problemi slovenstva«. V: SNZ, str. 342-346. 34 Jutro, 7. 6. 1935, Akcija za akademijo znanosti v Ljubljani. 35 Prav tam. 36 Jutro, 15. 10. 1938, Preroški čut Jutra. 37 Anka Vidovič Miklavčič: Obujanje strank od volitev 1938 do vojne. V: SNZ, str. 389-390. 38 Jutro, 15. 10. 1938, Preroški čut Jutra. predloga za leto 1938/1939 v Senatu ostro zavrnil slovensko zahtevo po vzdrževanju akademije iz državnega proračuna.39 Po izrednem občnem zboru Slovenske matice 17. junija 1935 in Ramovševem pismu notranjemu ministru Antonu Korošcu 8. julija 193540 se je začela intenzivna doba prizadevanj za ustanovitev akademije, ki pa niso takoj obrodila želenega rezultata.41 V pismu 12. avgusta 1936 je očitno razočarani tajnik Znanstvenega društva Ramovš glavnemu tajniku Srbske kraljevske akademije Beliču »zaupal«, da je razmišljal o akademiji oziroma o načrtu ustanavljanja Akademije Kraljevine Jugoslavije s podružnicami. Tovrstna zamisel se je v njuni korespondenci pojavila prvič ob intenzivnih prizadevanjih za ustanovitev akademije ob desetletnici Univerze v Ljubljani leta 1929.42 Ramovš je v tem predlogu videl največjo možnost za ustanovitev akademije v Ljubljani, saj se je v slovenskih institucijah še vedno pojavljal očitek o separatizmu in kulturnem ekskluzivizmu. Z enotno državno akademijo pa tovrstnih težav ne bi bilo. Ramovš se je zavedal, da je bila tovrstna preobrazba malo verjetna, saj bi naletela na silovito nasprotovanje beograjske in zagrebške akademije oziroma širše tudi političnih pritiskov, zaradi česar bi jo lahko izvedel le »despot«.43 K negotovosti in razočaranju, ki je bremenilo tudi prizadevanja, je prispevala tudi ukinitev postavke državne podpore Znanstvenemu društvu v času režima JNS, verjetno v proračunskem letu 1933/1934. Znanstveno društvo je bilo neuspešno tudi pri prizadevanjih za pridobitev podpore iz splošne postavke za delovanje znanstvenih društev. Torej ni nič pomagalo pojasnjevanje, da je društveni program »najvažnejša priprava za akademijo, naj se že ta ustanovi kadar koli v kakršnem koli obsegu«. Ob tem so v društvu opozarjali na rak rano slovenskega znanstvenega tiska, ki je bil zaradi ozkega kroga potencialnih naročnikov nerentabilen. Zaradi finančne stiske je v društvu zastalo izdajanje gradiv in korespondenc, kar sta bila dva od treh temeljnih sestavnih delov programa društva.44 Odločilno prelomnico v prizadevanjih predstavlja resolucija banskega sveta Dravske banovine februarja 1937, s katero je dobil projekt ustanovitve Akademije znanosti in umetnosti izrazito politično podporo bana dr. Marka Natlačena in slovenske politike. Banski svet je v letu 1937 z večino SLS začel z izrazitejšim postavljanjem avtonomističnih zahtev. Od avgusta 1937 je bilo to izraženo pod geslom »samouprava Slovenije«, kar naj bi prispevalo k ohranitvi slovenske kulture, jezika in samobitnosti.45 Z resolucijo, ki je bila sprejeta na rednem zasedanju sveta 26. februarja 1937, je banski svet vlado pozval k sprejemu zakona o ustanovitvi Sloven- 39 Jutro, 25. 3. 1938, Napad na slovensko akademijo. 40 Rotar, Korespondenca, str. 144-145. 41 Fran Ramovš: K zgodovini ustanovitve Akademije v Ljubljani. V: Letopis AZU, str. 12. 42 Predlog za oblikovanje enotne državne akademije se je na Ministrstvu prosvete oblikoval leta 1927 v načrtu varčevalne politike na področju prosvete. — Stenografske beležke Senata Kraljevine Jugoslavije. Beograd 1937, str. 263—264. 43 Rotar, Korespondenca, str. 74. 44 AJ, 66-319-536, št. 44190. 45 Jurij Perovšek: Avtonomistična prizadevanja banskega sveta Dravske banovine. V: SNZ, str. 396—397. ske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani in k imenovanju prvih pravih članov ter k odobritvi zadostnih kreditov, s čimer bodo pripomogli, »da se tudi med Slovenci začne z organiziranim znanstvenim delom«. V resoluciji je bilo izpostavljeno, da so zagotovljeni pogoji (univerza, univerzitetna knjižnica v gradnji), zaradi česar je bilo treba poskrbeti za koncentracijo znanstvenega dela v »enotnem društvu«. SAZU (v predlogu je dosledno uporabljen pridevnik Slovenska) je po prepričanju predlagateljev postala nujna potreba slovenskega naroda, ki ima sicer splošno podporo med slovenskimi znanstveniki. »Organizacija sistematičnega znanstvenega dela v Ljubljani je nujna potreba za slovensko kulturo in znanost« ter širše z znanstvenega, nacionalnega in državnega stališča. V resoluciji je banski svet zavrnil možnost ustanovitve enotne državne akademije, saj je institucionalni format akademiji omogočal kooperacijo. V tem pogledu so pričakovali, da se bo »Akademija v Ljubljani uspešno razvijala in uspešno tekmovala z drugima dvema akademijama v državi«.46 Odločno podporo ustanovitvi Akademije je na seji senata v proračunski razpravi 21. marca 1937 podal senator Ivan Hribar, starosta slovenskih kulturnih zahtev. Hribar je bil na zasedanju senata zelo aktiven, saj je nastopil kar trikrat. V prvem nastopu je opozoril na hitro odstranjevanje slovenskih tabel na železniških postajah v Dravski banovini. V drugem nastopu je podal predlog za ustanovitev kasacijskega sodišča v Ljubljani. V tretjem nastopu pa je predlagal ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti, s čimer bi se postavil temelj za uspešen razvoj znanosti. Med argumenti je omenil organski razvoj znanosti v okolju splošne visoke razvitosti ter dolgotrajne in uspešne priprave na ustanovitev akademije. Na koncu je kolegom zaupal, da se z ustanovitvijo strinja ministrski predsednik dr. Milan Stojadinovič, ki jim je obljubil podporo, saj »shvata važnost naučenjaškog rada u Slovenačkoj«.47 To je dalo zagon Znanstvenemu društvu, ki je nato večkrat interveniralo pri mi-nistru.48 Svojo »podporo« je predsednik vlade realiziral, verjetno tudi ob pritisku koalicijskih partnerjev iz SLS, na seji vlade 24. julija 1937.49 Sprejet je bil sklep, da se Znanstvenemu društvu nakaže 100 tisoč dinarjev izredne podpore iz proračunske rezerve, ob tem pa je bil društvu priznan status predhodnice Akademije v Ljubljani, kar naj bi društvo po oceni vlade izkazalo z izdajateljsko dejavnostjo, ki je bila zaradi finančnih razlogov omejena predvsem na humanistične vede. Del denarja, ki je bil nakazan septembra 1937, je društvo porabilo za organizacijske priprave, večino pa je predalo decembra 1937 ustanovljenemu društvu Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani.50 46 AJ, 66-319-536, 1937, št. 13160. 47 Stenografske beležke Senata Kraljevine Jugoslavije. Beograd 1937, str. 236, 241, 263-264. 48 Ramovš, K zgodovini, str. 12. 49 Slovenec, 14. 10. 1938, Vivat Academia!; Gregor Krek: Dr. Anton Korošec in akademije znanosti in umetnosti. V: Slovenec, 17. 12. 1940. 50 AJ, 66-319-536, 1937, št. 32874. Se pred izplačilom izredne podpore je prosvetni minister v predlogu proračuna za leto 1938/1939 vnesel postavko 100 tisoč dinarjev za Društvo za humanistične vede v razdelku »Specialni naučni zavodi«. S tem pa ni bilo zadovoljno Znanstveno društvo, saj so v tej potezi videli nevarnost za ustanovitev Akademije kot javnega zavoda. V Znanstvenem društvu so želeli izkoristi politično voljo ministra za prosveto Dimitrija Magaraševica in predsednika vlade Stojadinovica. Sugestijo Znanstvenega društva je z naklonjenostjo sprejel prosvetni minister, ki je društvo pozval, naj mu ponovno pošlje predlog zakonskega načrta, kar je društvo storilo 12. oktobra 1937.51 Zaradi različnih pogledov glede ustanovitve Akademije je prosvetni minister 20. novembra 1937 prišel na posvet v Ljubljano. Minister je zastopal neposredno ustanovitev, tajnik društva Ramovš in predsednik Nahtigal pa sta zastopala rešitev, s katero bi država podržavila društvo Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Ob tem sta Nahtigal in Ramovš ministra opozorila, da so Znanstveno društvo za humanistične vede, društvo Slovenska matica, Narodna galerija in društvo Pravnik oddali pravila, ki jih je 19. junija 1929 potrdil veliki župan ljubljanske oblasti Fran Vodopivec. Predstavnika društva sta ministru pojasnjevala, da naj bi že poleti 1929 načrtovali, da bi država zasebnemu društvu priznala status javnega zavoda, zaradi česar so pripravili pravila, ki se glede članstva, notranje uprave in delokroga skladajo s statutom akademij. Po mnenju Ramovša in Nah-tigala se pripravljena pravila razlikujejo samo po »tehnični strani«. Zato sta ministra pozvala, naj v vladi pridobi pooblastilo za umestitev postavke za Akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani (tako po javnem kot privatnem pravu) v proračun za leto 1938/1939, naj potrdi poslovnik ter nato tudi predsednika Akademije. Ob tem sta mu taktično zagotovila, da sama ustanovitev akademije ne bo dodatno obremenila proračuna za leto 1938/1939, saj ne bodo zaprosili »za kako posebno subvencijo, ker bo začetno leto posvečeno predvsem pripravi notranje znanstvene aparature in podrobnemu delovnemu načrtu in fiksaciji publikacij, kolekcij, sekcij skega dela in podobno«. Ramovš in Nahtigal sta se zavezala, da bo Akademija prve publikacije financirala iz zbranih »privatnih in lokalnih fondov«.52 Po sestanku 20. novembra v Ljubljani je Znanstveno društvo 25. novembra 1937 ministra prosvete dr. Dimitirja Magaraševica prosilo, naj se Akademiji prizna »pravična in običajna kulturna oznaka«. Poziv za priznanje statusa javnega zavoda sta 13. decembra 1937 ponovila starostni predsednik dr. Aleš Ušeničnik in generalni tajnik društva Akademija dr. Milko Kos, ki je bil najmlajši član društva.53 Ušeničnik in Kos sta poziv ponovila 10. januarja 1938, ko sta ministra prosila, naj pridobi soglasje vlade za priznanje pravnega statusa Akademije iz društva v pravno osebo po javnem in privatnem pravu.54 51 AJ, 66-319-536, 1937, št. 19/8/7. 52 AJ, 66-319-536, 1937. 53 AJ, 66-319-536, 1937, št. 48982. Dopis je bil prepisan tudi v cirilico - v fondu je bila popisana slednja verzija, in to v delu, v katerem je umeščena prošnja za akcijo, ki jo je predhodno poslalo Znanstveno društvo. 54 AJ, 66-319-536, 1938, št. 1436. Dodaten pritisk na ministra predstavlja konstituiranje zgoraj omenjenega društva Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, saj posega v način ustanovitve Akademije. V Znanstvenem društvu so zaradi želje po čimprejšnji ustanovitvi ministru predlagali podržavljanje društva, bodisi Znanstvenega društva bodisi društva Akademija, saj so pričakovali, da bi lahko zakonodajni postopek v Narodni skupščini naletel na »ovire«.55 Rektor dr. Rado Kušej je namreč imenoval prvih sedem članov, ki so se 11. decembra 1937 zbrali na ustanovnem občnem zboru. Pravi člani društva Akademija so postali: dr. Aleš Ušeničnik, dr. Rajko Nahtigal, dr. Franc Kidrič, dr. Milko Kos, dr. Gregor Krek, dr. Rihard Zupančič in »pa veliki slovenski pesnik Oton Zupančič«. Krek, Zupančič in Zupančič so dobili status »član-organizator«, saj so bili edini člani drugega, tretjega in četrtega razreda. Vsak razred naj bi predstavljal »kolegij«, ki bi v okviru razreda izvedel priprave za delovanje Akademije in pripravil seznam kandidatov zanjo.56 Starostni predsednik je postal Aleš Ušeničnik, začasni sekretar pa Milko Kos, ki sta Akademijo vodila do konca januarja 1939, ko se je glavna skupščina seznanila s potrditvijo Rajka Nah-tigala za predsednika Akademije s triletnim mandatom.57 Na ustanovnem občnem zboru je bilo poudarjeno, da je takšna ustanovitev Akademije primerna, saj je bilo tudi predhodnica beograjske akademije »Društvo srpske slovesnosti« in »Srpsko učeno društvo«. Pri zagrebški akademiji je bilo izpostavljeno, da je pravila oblikoval hrvaški sabor v letih 1860—1861. Leta 1866 jih je potrdil kralj, s čimer je potrdil zasebno pobudo, ki jo je vodil džakovski škof Josip Juraj Strossmayer.58 Konstituiranje Akademije je navdušeno pozdravil časnik Jutro, ki je kot prvo nalogo Akademije izpostavil častno reprezentiranje »naše znanosti in umetnosti tudi v mednarodni kulturni tekmi in da s tem dviga narodno čast naše države«.59 V oktobru 1937, torej dober mesec pred ustanovitvijo društva Akademija, pa je Znanstveno društvo ministra prosvete prosilo, naj v proračunski predlog 1938/ 1939 vnese postavko v višini 250 tisoč dinarjev za Akademijo. V dopisu so predvidevali, da bo sicer že leta 1938 prišlo do podržavljanja Akademije. Ker pa je bilo še nekaj negotovosti, je Znanstveno društvo predlagalo, naj bo postavka z nazivom »Subvencija za Akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani« umeščena v razdelek proračuna za Akademijo. S tem je Znanstveno društvo ohranilo manevrski prostor, saj še ni bil določen model nastanka državno potrjene Akademije. Država 55 Prim. Jutro, 15. 10. 1938, Preroški čut Jutra; Stenografski zapisniki Ljudske skupščine LRS (1947-1963), 1. seja III. rednega zasedanja LRS (19. 5. 1948). Zgodovina Slovenije - Sistory: http://www.sistory.si/?urn=SISTORY:ID:1073, (17. 11. 2011), str. 355-362. 56 Misel in delo, 1938, str. 20, Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani; Čas, 1937, str. 116, Slovenska akademija znanosti in umetnosti; Čas, 1938, str. 164-167, Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani; Sodobnost, 1940, str. 479-480, Fran Ramovš-petdesetletnik; Jutro, 12. 12. 1937, Akademija znanosti in umetnosti; Jutro, 12. 12. 1937, V Ljubljani je ustanovljena Akademija znanosti in umetnosti. 57 SAZU, Glavna skupščina 1938-1951, Zapisnik I. glavne skupščine AZU (12. 11. 1938), Zapisnik glavne skupščine AZU (28. 1. 1939). 58 AJ, 66-319-536, 1938, št. 1436. 59Jutro, 12. 12. 1937, V Ljubljani je ustanovljena Akademija znanosti in umetnosti. je namreč za predhodnico Akademije po sklepu ministrskega sveta julija 1937 še zmeraj imela Znanstveno društvo, kar se je odražalo v vabilu tajniku Znanstvenega društva, naj se udeleži konference na ministrstvu, kjer so 21. maja 1938 uskladili zadnjo različico načrta uredbe za podržavljanje društva Akademija.60 Pri tako ohlapnem poimenovanju postavke bi lahko sredstva koristilo tudi Znanstveno društvo v primeru, da bi Akademijo kraljevska vlada podržavila, njene člane pa potrdila kot prave člane.61 Prošnjo za podporo za proračunsko leto 1939/1940 je Znanstveno društvo oddalo še 15. julija 1938, torej že po odobreni zadnji različici uredbe, ki je bila izdana avgusta po parlamentarnih počitnicah. Društvo je ministra prosilo, naj ohrani postavko v višini 100 tisoč dinarjev, s katero bo društvo zaključilo svojo založniško dejavnost, saj je ob ustanovitvi Akademije načrtovalo razpust, svoj program in premoženje pa bi prepustilo novoustanovljenemu zavodu.62 Pričakovali so namreč, da Akademija ne bo »uspela v izdatnejši meri prevzeti književnega poslovanja — ob tem je dana obljuba, da je to zadnja društvena prošnja za subvencijo. Društvo je v fazi likvidacije, zaradi česar mora dokončati s programom — predvsem tiskanjem 7. in 8. knjige Kulturne in politične zgodovine od leta 1848 dalje, ki jo je napisal Ivan Prijatelj. Ostale knjige društva se ravnokar tiskajo. Podpora je potrebna zaradi visokih stroškov ter ker delo osvetljuje »duševno življenje Slovencev in usmerjenost njihove politične poti k zedinjenju ter s tem, slikajoč mlade literarne tokove, posredno poučuje in odgrinja pred očmi širše javnosti potek formacije tistih društvenih odnosov, ki so se ustvarjali in kar je privedlo do narodne volje, da Slovenci žive skupno življenje s Hrvati in Srbi.«63 Skorajšnja ustanovitev Akademije je februarja in marca 1938 porodila prestižno vprašanje o članstvu, še bolj pa o zaslugah za ustanovitev Akademije. K temu moramo prišteti še zasluge politike, zaradi česar je Ramovš kot eden najbolj predanih v prizadevanjih za ustanovitev Akademije, razmišljal, da bi se javno odpovedal članstvu, saj ni želel biti del »pavovega perja klerikalne partije«.64 Nemogoče je primerjati diskurz politikov z izobraženci, ki so v tem primeru želeli zagotoviti pogoje za znanstveno delo, ob zavedanju, da je težko priti do državne podpore, še težje pa ob poudarjanju slovenskosti, kar je bilo razumljeno kot izkazovanje separatizma. Izobraženci so bili v zapletenem položaju, saj sta ustanovitvi akademije v 60 Rotar, Korespondenca, str. 13. 61 AJ, 66-319-536, 1937, št. 31066. 62 Najprej je Znanstveno društvo Akademiji »predalo« svoj program (1939), nato jeseni 1942, ko je generalni sekretar julija tega leta postal Fran Ramovš, še pohištvo. Ramovš je ob tej priložnosti povedal: »Zdaj smo že tako daleč, da je treba tu uradovati in da se da članom možnost, da vsakikrat morajo priti z akademijskimi uradi v stik.« Ob razidu društva marca 1949 pa je SAZU pridobila preostanek premoženja Znanstvenega društva za humanistične vede. — A SAZU, Predsedstvo 1938— 1952, mapa 1, Zapisnik o VI. (izredni) seje predsedništva AZU (25. 10. 1939); A SAZU, Predsedstvo 1938-1952, mapa 4, Zapisnik I. seje predsedništva AZU (15. 10. 1942); A SAZU, Glavna skupščina 1938-1951, Zapisnik seje skupščine SAZU (21. 3. 1950). 63 AJ, 66-319-536, 1938, št. 27488/38. 64 Rotar, Korespondenca, str. 146-148. Ljubljani nasprotovala zagrebška in beograjska akademija, čeprav tega nista želeli javno sporočiti. O obstoju nasprotovanja so bili ključni nosilci prizadevanj za ljubljansko akademijo obveščeni po svojih kolegih dopisnikih. Nasprotnik ustanovitvi akademije je bil tudi predsednik beograjske akademije Aleksandar Belic, ki je bil sicer v rednem korespondenčnem stiku z Ramovšem.65 Pomembno vprašanje »tukajšnjih profesorjev«, kot je v pismu Belicu 6. aprila 1938 zapisal Ramovš, je postalo vprašanje članstva. Do takrat je bilo ministru poslano 13 imen kandidatov za člane, poleg sedmih članov društva Akademija še dr. Metod Dolenc, dr. Rado Kušej, dr. Josip Plemelj, dr. Milan Vidmar, Jože Plečnik in Rihard Jakopič. Poleg osebnega boja med potencialnimi kandidati je Ramovš opozarjal tudi na dejanja »klerikalne partije« v primeru usode njegovega brata. V tem pogledu je Ramovš zavrnil možnost, da bi postal pravi član Akademije, kar bi lahko SLS uporabila kot »pavovo perje«. V primeru izvolitve je grozil celo z odsto-pom.66 O tem je očitno zelo resno razmišljal, saj je 16. septembra 1938 poslal pismo ministru prosvete Magaraševicu, v katerem se je odpovedal imenovanju med prvimi rednimi člani Akademije znanosti in umetnosti. Ramovš je izpostavil, da v prvem razredu ni smiselno imenovati več kot štiri redne člane (Kidrič, Kos, Nah-tigal in Ušeničnik), saj bi v primeru, da bi bil kdo od navedenih izpuščen, to po njegovi oceni »rodilo vtis diskvalifikacije, ki bi bila neupravičena in zato žaljiva«. Ramovš se je zato ministru zahvalil za izkazano zaupanje in sodelovanje na konferenci ob redakciji uredbe 21. maja 1938. S tem je posredno nakazal, da so se pojavila namigovanja, da je na sestanku lobiral za članstvo, saj je izpostavil, da bi bilo primerneje, da ga kolegi sami izvolijo za člana Akademije.67 Akademija znanosti in umetnosti Glavna skupščina Predsedništvo Predsednik: dr. Rajko Nahtigal Generalni sekretar: dr. Gregor Krek in tajniki razredov: dr. Fran Ramovš (I.), dr. Metod Dolenc (II.), dr. Jovan Hadži (III.) in Fran Saleški Finžgar (IV.) Razredi Filozofsko-filološko-zgodovinski razred Pravni razred Matematično prirodoslovni razred Umetniški razred Redni člani Redni člani Redni člani Redni člani dr. France Kidrič dr. Metod Dolenc dr. Jovan Hadži Fran Saleški Finžgar dr. Milko Kos dr. Gregor Krek dr. Josip Plemelj Rihard Jakopič dr. Rajko Nahtigal dr. Rado Kušej dr. Rihard Zupančič Matija Jama dr. Fran Ramovš dr. Leonid Pitamic Jože Plečnik dr. Aleš Ušeničnik dr. Janko Polec Oton Župančič 65 Prav tam, str. 147—148. 66 Prav tam, str. 80—81 in 146. 67 AJ, 66-319-536, 1938. Pri izboru ustanovnih 18 članov je težko govoriti o političnem vplivu. Bolj je opazen vpliv je pri neimenovanju. Na seznamu trinajstih kandidatov, ki je bil poslan na ministrstvo prosvete, je bil tudi dr. Milan Vidmar,68 ki pa pozneje ni bil imenovan med prvimi člani akademije. Vidmar je bil ugleden profesor z obsežno bibliografijo, bivši rektor in večkratni dekan Tehniške fakultete s poznanstvi v gospodarstvu in politiki,69 kar potrjuje izvolitev na prvih avtonomnih volitvah novih članov maja 1940.70 Pozneje je bil na prvih volitvah za načelnika matematično-prirodoslovnega razreda po izvolitvi izbran za načelnika razreda, s čimer je prispeval k podjetnosti in uveljavitvi razreda znotraj Akademije. Ob volitvah predsednika februarja 1942 pa je bil izvoljen kot drugi kandidat za to mesto.71 Poleg omenjenih kazalnikov, ki so imeli ugled med kulturno elito, velja izpostaviti bogat opus na strokovnem področju in v poljudnoznanstveni literaturi.72 Več kot očitno je torej, da niso bili v ospredju vsebinski razlogi za zavrnitev imenovanja. K temu je verjetno pripomoglo dejstvo, dokumentov za potrditev svoje domneve še nisem uspel najti, da je bil Milan Vidmar prostozidar, kar je bilo v Ljubljani znana okoliščina.73 Prostozidarstvo in komunizem pa sta bila za katoliški tabor najhujša sovražnika. »Oteževalna okoliščina« bi lahko bil tudi poskus ločitve Milana Vidmarja od prve žene, s katero je imel pet otrok. Vidmarjevo ženo je zastopal odvetnik dr. Marko Natlačen, poznejši ban Dravske banovine. V postopku na sodišču je kot bratova priča nastopil tudi Josip Vidmar, ki je kot razlog ločitve navedel prizadevanje svakinje za vzgojo nečakov in nečakinj v katoliškem duhu. Milan Vidmar je ločitev pozneje dosegel tako, da je prestopil v pravoslavje.74 V svojih spominih ocenjuje, da mu je bil izrazito nenaklonjen Ivan Hribar, ki je kot dolgoletni politik in senator zagotovo premogel precej vpliva v Beogradu.75 Za politiko (SLS) je bila ustanovitev Akademije izraz njene moči, ki se je v tem obdobju napajala s pripisovanjem zaslug za obsežnejše investicije države na ljubljanski univerzi in pri gradnji univerzitetne knjižnice. Akademija je torej predstavljala reprezentativno ustanovo slovenske kulture in središče slovenstva za Slovence, živeče v Dravski banovini ter v zamejstvu, kar močno spominja na utemeljitve ob prizadevanjih za ustanovitev Univerze spomladi 1919. Kljub temu se javna diskurza zaključnih faz prizadevanj za ustanovitev nekoliko razlikujeta. Ob 68 Rotar, Korespondenca, str. 81. 69 Za Korošca je pripravil načrt elektrifikacije, ki mu ga je poslal leta 1930. — Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), 1711 (Osebni fond Antona Korošca), šk. 1; Milan Vidmar: Spomini, zv.1 in 2. Maribor 1964 (dalje Vidmar, Spomini); Letopis AZU, str. 139-142. 70 A SAZU, Glavna skupščina 1938-1951, Zapisnik o I. izredni glavni skupščini AZU (16. 5. 1940). 71 A SAZU, Glavna skupščina 1938-1951, Zapisnik o poteku I. glavne skupščine AZU (6. 2. 1942). 72 Letopis AZU, str. 139-142. 73 Peter Vodopivec: Prostozidarska loža Valentina Vodnika v Ljubljani 1940. V: Kronika, 1992, št. 1, str. 44-50. 74 Josip Vidmar: Obrazi. Ljubljana 1985, str. 19-20. 75 Vidmar, Spomini, zv. 1, str. 248-249. prevratu in neugodnem razvoju reševanja mejnega vprašanja je univerza na simbolni ravni pomenila oblikovanje skupne narodno-družbeno tvorne institucije.76 Ustanovitev Akademije skoraj dvajset let pozneje pa je predstavljala realizacijo sna narodne in kulturne elite, ki je s tem želela oblikovati možnost udejanjanja slovenskega potenciala pri razvoju kulture in znanosti. Poudarjanje razvoja in samobitnosti slovenske kulture doseže vrh v obsežnem Spominskem zborniku ob dvajsetletnici države.77 Se bolj izostren pomen nove države za razvoj slovenske kulture je bil podan v časniku Jutro, kjer so novi državi pripisovali zasluge za ustanovitev kulturnih institucij in s tem za razvoj znanosti in kulture.78 Ob ustanovitvi Akademije je bil zaradi nemirnih časov izjemen poudarek na ohranjanju narodne individualnosti majhnega naroda brez ne dovolj utrjenih kulturnih institucij in v skromno razvitem okolju. Na to je v prvem nagovoru opozoril predsednik akademije dr. Raj ko Nahtigal, ko je izpostavil, da je bilo v Ljubljani težko ustanoviti znanstveni forum.79 Prizadevanja vodstva Akademije v sestavi dr. Rajko Nahtigal, predsednik, dr. Gregor Krek, generalni sekretar, so bila od februarja 1939, ko sta zasedla vodilni funkciji na Akademiji, namenjena dokazovanju življenja novoustanovljene ustanove. V razpravi na sejah predsedništva in glavnih skupščin, ki so ob ustanovitvi potekale vsaj tako pogosto kot seje pred-sedništva, so poudarjali pomen tiskanja znanstvenih razprav in pridobitev finančne podpore oblasti, predvsem pa gospodarstvenikov in zasebnikov, s čimer bi družba »priznala« status najvišje znanstvene in umetniške ustanove.80 Skromna podpora je sprožala določena trenja, predvsem med generalnim sekretarjem Krekom in tajnikom Znanstvenega društva akademikom Ramovšem, ki je upravljal z akademijskim fondom, nabranim v akciji, začeti decembra 1926. Vendar kljub temu ni bilo želenega uspeha. V nezadostni podpori so videli tudi razgradnjo pomena Akademije kot najvišje znanstvene institucije v Dravski banovini. Iz banovinskega proračuna 1939/1940 je Akademija pridobila 50 tisoč dinarjev, kljub temu da je ban Natlačen obljubil 100 tisoč dinarjev. Ob tem je akademike posebej motilo, da sta višjo podporo dobila Ljubljansko prosvetno društvo (177 tisoč dinarjev) in Narodna galerija (60 tisoč dinarjev), ki sta po navadi naknadno pridobila še sredstva iz proračunske rezerve (rezervnih kreditov). Akademikov ni motila podpora kot oblika pomoči, ampak podpora v razmerju do Akademije, ki poleg tega, da ni imela dovolj sredstev za primerno organizacijo znanstvenih projektov in za tisk, ni uspela uveljaviti določila uredbe, s katero je postala najvišja (slovenska) znanstvena in umetniška institucija. Omenjeno razmerje v proračunu banovine pa ni odražalo 76 Željko Oset: Pogled katoliškega in liberalnega tabora na ustanovitev Univerze v Ljubljani od prevrata do oktobra 1921. V: PNZ, 2011, št. 1, str. 68-71. 77 Anton Korošec: Verujemo v svoj narod. V: Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1939, str. 13-14 78 Jutro, 14. 10. 1938, str. 1, Naša Akademija. 79 A SAZU, Glavna skupščina 1938-1951, Zapisnik glavne skupščine AZU (28. 1. 1939). 80 A SAZU, Predsedstvo 1938-1952, mapa 1; A SAZU, Glavna skupščina 1938-1951, Zapisnik o II. izredni glavni skupščini AZU (6. 7. 1940). njenega položaja v slovenski kulturni stavbi. Generalna skupščina je sprejela zavezo, da opozori »merodajne činitelje« na »dolžnost banovine kot zastopnice slovenskega naroda, da daje Akademiji take subvencije, s katerimi bo mogla vsaj toliko častno konkurirati z bratskima akademijama. V to svrho bo pač morala podpore raznim malo pomembnim društvom skrčiti v koristi Akademije.«81 Želja po »ustrezni umestitvi« Akademije je vidna v predlogu, ki ga je podal načelnik tretjega razreda dr. Jovan Hadži, za pravno zaščito izraza akademik, s katerim bi preprečili rabo izraza za študente.82 Ob tem naj dodam, da je podoben predlog septembra 1946 predstavil Boris Ziherl, ki je načrtoval preimenovanje vseh šolskih zavodov, ki so imeli v nazivu besedo »akademija«. Načrt je predvideval tudi odcepitev razreda za umetnost, s čimer bi Akademija postala najvišji raziskovalni zavod, naziv akademik pa najvišji naslov za samostojnega raziskovalca.83 Projekt ustanovitve Akademije je bil deležen podpore pri stranki SLS, tako na državni ravni, predvsem pri Antonu Korošcu, kot pri banu Dravske banovine Na-tlačenu. Anton Korošec je vplival na vladno priznanje Znanstvenega društva kot embria za bodočo akademijo, ob ustanovitvi pa je Akademiji kot zasebnik podaril 50 tisoč dinarjev in ji priskrbel izredno podporo Senata Kraljevine Jugoslavije. Predsednik Nahtigal je Korošca kot predsednika Senata obiskal ob predstavitvenem obisku v Beogradu. Ob tej priložnosti je obiskal ministrstvo prosvete in ministra Miho Kreka, ki ga je popeljal v Klub slovenskih poslancev, kjer so mu politiki obljubili podporo pri prizadevanjih za pridobitev dodatnih državnih kreditov, podobno kot je to storil minister prosvete Stevan Cirič. Čez tri mesece, ko je Nahtigal želel »oživiti« obljube v obliki dejanj, pozivi za dodatna sredstva niso obrodili sadov. Finančni uspeh Nahtigalovega obiska je bila podpora v višini 35 tisoč dinarjev, čeprav je predsednik Senata Korošec obljubil podporo 50 tisoč dinarjev, kolikor jih je sam daroval Akademiji v začetku leta 1939.84 Banska uprava je predstavljala bolj moralno in politično oporo pri postavljanju zahtev v odnosu do Beograda ter pri spodbujanju zasebnikov za podporo Akademije. Do ustanovitve je pobudnikom tovrstna pomoč zadostovala, pozneje pa so vendarle pričakovali neposredno materialno podporo banovine, sploh ob manife-stativnem poudarjanju SLS za slovensko kulturo in znanost, kar je Ramovš ocenil kot razkazovanje »pavovega perja«.85 Banska uprava je tako organizirala odkup biblioteke Adolfa Robide v vrednosti 125 tisoč dinarjev. Pri odkupu so sodelovale Banovinska hranilnica, Mestna občina Ljubljana in Mestna hranilnica v Ljubljani. Knjižnica je bila v bistvu podarjena društvu Akademija, v imenu katerega jo je 81 A SAZU, Predsedstvo 1938-1952, mapa 1, Zapisnik o IV. seji predsedništva AZU (2. 6. 1939). 82 A SAZU, Predsedstvo 1938-1952, mapa 1, Zapisnik o I. redni seji predsedništva AZU (25. 2. 1939). 83 A SAZU, Predsedstvo 1938-1952, mapa 8, Poročilo generalnega sekretarja za sejo prezidija Akademije znanosti in umetnosti dne 18. 9. 1946 in Uradni zaznamek. 84 A SAZU, Predsedstvo 1938-1952, mapa 1, Zapisnik o VIII. (izredni) seji (1. 2. 1940). 85 A SAZU, Predsedstvo 1938-1952, mapa 1, Zapisnik o IV. seji predsedništva AZU (2. 6. 1939); Rotar, Korespondenca, str. 147. prevzel Milko Kos kot tajnik društva Akademija konec junija in v začetku julija 1938. Ker društvo Akademija še ni razpolagalo z lastnimi prostori, je bilo knjižnično gradivo delno shranjeno v prostorih Znanstvenega društva v palači Narodni dom, delno pa je ostalo pri vdovi Adolfa Robide. Pri odkupu knjižnice ima poleg banovine in ljubljanskega župana Adlešiča posebne zasluge Fran Saleški Finžgar, ki je bil član upravnega odbora Hranilnice Dravske banovine.86 Velike pozornosti v Akademiji je bila na začetku leta 1939 deležna pobuda svetovalca na banski upravi Hrvoja Maistra, ki je predlagal ustanovitev fonda za podporo delovanja Akademije, pri čemer bi banska uprava k sodelovanju povabila »industrijalce na slovenski zemlji«.87 Namen je bil posnemanje zgleda Marka Rosnerja, lastnika tekstilne tovarne v Mariboru, ki je podaril 100 tisoč dinarjev januarja 1939.88 Do realizacije Maistrove pobude ni prišlo, vendar je do vojne Akademija pridobila še 150 tisoč dinarjev, ki jih je v oporoki na pobudo nečaka dr. Pavla Grošlja zapustil Josip Vilfan, prokurist Kranjske industrijske družbe.89 Banska uprava je v tem začetnem obdobju upravi Akademije pomagala tako, da ji je »posodila« dve strokovni sodelavki, ki sta pomagali generalnemu sekretarju organizirati akademijo. Zaradi tega je bila vsa odgovornost na Kreku, ki je pozneje povedal, da je bil »Mädchen für alles«.90 Ob tem se zastavlja temeljno vprašanje darovanja za kulturne ustanove, kar je eden izmed temeljnih simptomov slovenskih kulturnih prizadevanj od ustavne dobe dalje in kar se pogosto odraža v miselni kategoriji trpljenja ubogega naroda. Z besedami Mateja Cigaleta, zapisanimi v pismu Janezu Bleiweisu februarja 1868: »Malo imamo bogatincev, pa še ti nečejo pritegniti« k Slovenski matici.91 Skoraj 70 let pozneje, potem ko so Slovenci nedvomno pridobili tudi elito po premoženju, je problem ostal, kar je ugotavljal Fran Windischer, sicer znan mecen, ko je razočaran opažal skromno darežljivost bogatih državljanov, pehanje za materialnim in neobčutljivost na okolje, ki jim je omogočilo materialno blagostanje.92 86 A SAZU, Glavna skupščina 1938—1951, Zapisnik sestanka rednih članov v pravni biblioteki 4. julija 1938. Na tem položaju je Finžgar ostal do konca druge svetovne vojne, ko je bila postavljena izredna uprava. Finžgar je med vojno bistveno pripomogel, da je hranilnica nudila podporo za delovanje Akademije. — SAZU, Predsedstvo 1938—1952, mapa 4, Zapisnik I. seje predsedništva AZU (15. 10. 1942); SAZU, Predsedstvo 1938—1952, mapa 6, Zapisnik III. seje predsedništva SAZU (28. 6. 1944); SAZU, Predsedstvo 1938—1952, mapa 7, Zapisnik I. seje predsedništva SAZU (22. 2. 1945). 87 A SAZU, Predsedstvo 1938—1952, mapa 1, Zapisnik o III. (izredni) seji predsedništva AZU (3. 4. 1939). 88 A SAZU, Glavna skupščina 1938—1951, Zapisnik glavne skupščine AZU (28. 1. 1939). 89 A SAZU, Glavna skupščina 1938—1951, Zapisnik o II. izredni glavni skupščini AZU (6. 7. 1940). 90 A SAZU, Predsedstvo 1938—1952, mapa 1, Zapisnik o VIII. (izredni) seji predsedništva AZU (1. 2. 1940). 91ARS, AS 621, šk. 3. 92 Aleksander Bassin: Fran Windischer 1877—1955: gospodarstvenik, publicist, predsednik Narodne galerije. Ljubljana 2011, str. 13—14. Zeljko Oset ESTABLISHMENT OF THE ACADEMY OF SCIENCE AND ARTS IN LJUBLJANA Summary The economical measures and unitarian pressure after 1931 gave rise to the discussion of the Slovenian national question, Slovenian culture and representative national institutions. A part of this discontent resulted in the demands for the improvement of the material situation of cultural institutions in the Drava Banate and for the construction of the University Library and institutes at the King Alexander I University in Ljubljana. The 1934 project of the establishment of the Academy of Science and Arts as a representative national institution was also the result of this dissatisfaction. Efforts and concrete plans for the establishment of the Academy of Science and Arts in Ljubljana already existed between 1923 and 1929. However, they were unsuccessful due to the failure to gather resources for the operation of the Academy and lack of government support for its establishment in Ljubljana. The plan of the Minister for Education Božidar Maksimovic (1927) for the unification of the Zagreb and Belgrade Academies was very important at the time, which is why the Zagreb Academy argued for the preservation of status quo. At the proposal of the president of the Slovenska matica Society Dr. Dragotin Lončar at the 70th anniversary of Slovenska matica, the efforts for the establishment of the Academy of Science and Arts intensified in the summer of 1934. The preparations for the establishment of the Academy of Science and Arts as a society had already been underway, but they were suspended by the assassination of King Alexander. Therefore on 2 January 1935 the University Chancellor Dr. Fran Ramovš sent a proposal for the establishment of the Academy as a state institution to the Ministry of Education. Due to the limited possibilities for the establishment of the Academy (as the project was not supported by the Drava Banate Ban Drago Marušič), Chancellor Ramovš resigned in protest. The political situation improved in the summer of 1935, when the government of Milan Stojadinovic also consisted of the members of the Slovenian People's Party, which was, at the declarative level, more favourably inclined towards Slovenian scientific institutions as far as the acquisition of the state support was concerned. The Resolution of the Drava Banate Ban's Council of February 1937 in which the Council supported the establishment of the Slovenian Academy of Science and Arts, represented an important turning point in these efforts. In Belgrade the two most prominent Slovenian politicians PhD. Anton Korošec and Ivan Hribar also lobbied for the Academy. Thus in July 1937 the government approved an exceptional support for the realisation of the preparation works for the establishment of the Academy of Science and Arts. A question remained how the process was to be carried out — with a special law or by nationalising the Academy of Science and Arts society in Ljubljana. The Ljubljana intellectuals preferred the more reliable option, that is, the nationalisation of the society, because they were afraid that the political will to establish the Academy would soon disappear. Therefore in December 1937 the founding general meeting of the Academy of Science and Arts Society in Ljubljana took place. Seven members appointed by the Chancellor PhD. Rado Kušej gathered. The text of the decree on the nationalisation of the society was drawn up in May 1938 and published in August 1938. With this decree the Academy of Science and Arts was established with four departments: three for Science and one for the Arts. 18 members of the Academy, who gathered at the first assembly on 12 November 1938, were elected in October 1938 (Department of Philosophy, Philology and History: PhD. Fran Kidrič, PhD. Milko Kos, PhD. Rajko Nahtigal, PhD. Fran Ramovš and PhD. Aleš Ušeničnik; Deparment of Law: PhD. Metod Dolenc, PhD. Gregor Krek, PhD. Rado Kušej, PhD. Leonid Pitamic and PhD. Janko Polec; Department of Mathematics and Natural Sciences: PhD. Jovan Hadži, PhD. Josip Plemelj and PhD. Rihard Zupančič; Department of Arts: Fran Saleški Finžgar, Rihard Jakopič, Matija Jama, Jože Plečnik and Oton Zupančič). Three candidates for the president of the Academy were selected at the assembly (PhD. Rajko Nahtigal, PhD. Gregor Krek and PhD. Fran Ramovš). Temporarily — until January 1939 when PhD. Rajko Nahtigal became the president and PhD. Gregor Krek became the general secretary — the Academy was presided over by PhD. Aleš Ušeničnik as the senior member of the Academy, while PhD. Milko Kos as the youngest member was the general secretary. 1.01 UDK 355.40(497.1):94(450Trst)"1945/1954" Prejeto 11. 4. 2012 Nevenka Troha* Delovanje Ozne in Uprave države varnosti (UDV)1 na območju Cone A Julijske krajine in Cone A Svobodnega tržaškega ozemlja IZVLEČEK Članek obravnava delovanje Oddelka za zaščito naroda (Ozna), varnostno-obveščevalne službe jugoslovanskega osvobodilnega gibanja in nato jugoslovanske države, in njene naslednice, Uprave državne varnosti (UDV), na območju Cone A Julijske krajine in Cone A Svobodnega tržaškega ozemlja. Dejstvo je, da je Ozna odigrala eno ključnih vlog v času štiridesetdnevne jugoslovanske zasedbe celotne Julijske krajine (1. maj—12. junij 1945), ko se je marsikdaj postavila tudi nad oblastne in politične organe. Po umiku jugoslovanske vojske je v coni A, kjer je upravo prevzela anglo-ameriška Zavezniška vojaška uprava, ohranila velik del svojega sistema in ga seveda prilagodila razmeram. Če verjamemo podatkom, da je v Trstu v skoraj desetletnem povojnem obdobju, torej do vrnitve italijanskih oblasti po podpisu Spomenice o soglasju oktobra 1954, delovalo nekaj tisoč obveščevalcev različnih držav, so bili prav obveščevalci jugoslovanske Ozne/UDVnedvomno med najbolj številnimi in tudi aktivnimi. Ključne besede: Cona A Julijske krajine, Cona A Svobodnega tržaškega ozemlja, Oddelek za zaščito naroda (Ozna), Uprava državne varnosti (UDV), Komunistična partija Svobodnega tržaškega ozemlja ABSTRACT ACTIVITIES OF THE DEPARTMENT FOR THE PROTECTION OF PEOPLE AND STATE SECURITY ADMINISTRATION IN THE TERRITORY OF ZONES A OF VENEZIA GIULIA AND FREE TERRITORY OF TRIESTE The following article focuses on the activities of the Department for the Protection of People (hereinafter Ozna), the security and intelligence service of the Yugoslav liberation movement and subsequently the Yugoslav state, and its successor State Security Administration (hereinafter UDV) in the territory of Zones A of Venezia Giulia and Free Territory of Trieste. It is a fact that Ozna played one of the key roles during the forty-day Yugoslav occupation of the whole * Dr., znanstvena svetnica, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI—1000 Ljubljana; e-naslov: nevenka.troha@inz.si 1 Oddelek za zaščito naroda — kratica OZNA — je bila varnostno-obveščevalna služba FLRJ. Leta 1946 je bila razdeljena na civilni in vojaški oddelek: nastala sta civilna Uprava državne varnosti, bolj znana po srbohrvaški kratici UDBA (Uprava državne bezbednosti) in vojaška Kontraobveščevalna služba — KOS. Ta je bil leta 1955 preoblikovan v Organ varnosti, UDV pa leta 1966 v Službo državne varnosti — SDV. Venezia Giulia (1 May — 12 June 1945), when it was often more important than even the authorities and political bodies. After the Yugoslav Army retreated, a significant part of its system, adapted to the new circumstances, naturally, was preserved in Zone A, where the administration was taken over by the Anglo-American Allied military administration. If we believe the information that during the almost ten-year post-war period (until the reinstatement of the Italian authorities after the signing of the London Memorandum in October 1954) a couple thousand informants of various states were active in Trieste, the agents of the Yugoslav Ozna/UDVwere undoubtedly among the most numerous and active. Key words: Zone A of Venezia Giulia, Zone A of Free Territory of Trieste, Department for the Protection of People (Ozna), State Security Administration (UDV), Communist Party of the Free Territory of Trieste Jugoslovansko in v njegovem okviru slovensko osvobodilno gibanje je že med drugo svetovno vojno zahtevalo spremembo jugoslovansko-italijanske meje. Na območju Primorske in Istre oziroma Julijske krajine so tudi zato poleg vojaških in političnih organov slovenskega, hrvaškega in italijanskega osvobodilnega gibanja intenzivno delovale razne obveščevalne službe, med katerimi je bil tudi jugoslovanski Oddelek za zaščito naroda (Ozna). Posebna pozornost je bila namenjena Trstu, saj so ocenjevali, da je ključen za državno pripadnost celotnega območja. Medvojnemu ilegalnemu delovanju je sledilo legalno in pollegalno delovanje Ozne v kratkem obdobju jugoslovanske zasedbe celotne Julijske krajine v času od 1. maja do 12. junija 1945. Teh štirideset dni je bila najpomembnejši člen represivnega aparata jugoslovanskih zasedbenih oblasti. To vlogo sta Ozna in od marca 1946 njena naslednica Uprava državne varnosti ohranili v Coni B Julijske krajine in Coni B Svobodnega tržaškega ozemlja, ki sta bili pod jugoslovansko vojaško upravo, medtem ko sta v coni A pod anglo-ameriško Zavezniško vojaško upravo znova ilegalno delovali kot obveščevalni službi, a ne več osvobodilnega gibanja, temveč sosednje države. Potem ko so čete slovenskega IX. korpusa in 4. jugoslovanske armade 1. maja 1945 osvobodile in zasedle območje do Soče in tam vzpostavile jugoslovansko vojaško zasedbeno oblast, je imela Ozna dvojno vlogo. Prva je bila »budno čuvanje naših pridobitev in odkrivanje tistih, ki bi se hoteli okoristiti in vršiti svoje razdiralno delo«, druga pa »dosledno kaznovanje vseh vojnih zločincev«, ki je postajalo »v borbi med pristno in laži demokracijo eno najvažnejših vprašanj«.2 Slovenski arhivi ne hranijo nekaterih fondov, ki so pomembni za raziskavo delovanja Ozne v tem obdobju. Tu gre predvsem za gradivo osrednje in tržaške Ozne, ki ga hranijo srbski arhivi in je še vedno nedostopno. So se pa deli gradiva tržaške Ozne pomotoma ohranili v fondih drugih organizacij, največ političnih, ki pa so ostali v Sloveniji in jih danes hrani Arhiv Republike Slovenije. 2 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Republiški sekretariat za notranje zadeve SR Slovenije (AS 1931), 301/34, Odsek za oblast IX. korpusa, 2. sekcija. Dopis namestnika načelnika Ozne za IX. korpus J. Sluge, 26. 4. 1945. Kljub pomanjkanju virov lahko z veliko verjetnostjo sklepamo, da so bili zaradi posebnega pomena, ki ga je imel Trst, organi Ozne v Trstu neposredno podrejeni vrhovom jugoslovanske Ozne. Iz virov je tudi razvidno, da tržaška Ozna ni bila podrejena članu Politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije Borisu Kraigherju, ki je takrat kot ključni predstavnik slovenskih in jugoslovanskih oblasti deloval v Trstu, saj je ta za razrešitev pomembnejših problemov moral posredovati pri načelniku Ozne za Slovenijo Ivanu Mačku Matiji.3 Se manj so imeli na Ozno kakršen koli vpliv drugi tamkajšnji jugoslovanski predstavniki. Poveden je dopis javnega tožilca za Goriško Mirka Slibarja svojemu nadrejenemu, javnemu tožilcu za Slovensko primorje in Trst Stanku Peterinu: »V tvojem pismu je tudi odstavek, ki govori o neupravičenih in neumestnih aretacijah po organih Ozne. Ti moram sporočiti edino to, da za te stvari ne morem odgovarjati, kajti sam veš in sam si mi svetoval, naj se v te zadeve ne vtikam. /.../ Radi tega takih stvari ne morem preprečiti vse dotlej, dokler vprašanje privolitev za aretacije ne bo urejeno.«4 Vpliva na delovanje tržaške Ozne ni imel niti predsednik slovenske vlade Boris Kidrič, ki se je pri teh vprašanjih tako kot Kraigher obračal na Ivana Mačka.5 Ne razpolagam pa s podatki, kako so tekle povezave med vrhovoma slovenske in jugoslovanske Ozne. Maja 1945 je Oddelek Ozne za Trst vodil major Stanislav Runko-Mišo. Mesto Trst so razdelili na štiri okraje, katerim so kot peti okraj priključili Tržič. Okraje so vodili pooblaščenci.6 Ti so morali nadrejenim organom pošiljati 14-dnevna delovna poročila, iz katerih je moralo biti »razvidno konkretizirano do najmanjših podrobnosti delovanje reakcije z označbo virov in osebnih podatkov; istočasno pa naznačite vaše ukrepe odnosno vaše direktive: provokacije, vrinjenci, zaupniki, aretacije, zasliševanja itd. na kakšen način se je pristopilo na delo k reševanju odnosno uničilo sovražno delovanje.« Mesečna politična poročila pa so morala pokazati celotno sliko sovražnega delovanja, navesti so morali tudi dobre in slabe strani delovanja »naših civilnih oblasti«.7 Arhiv Republike Slovenije hrani del gradiva 3. okraja Ozne Trst, iz katerega lahko sklepamo na podobno organiziranost drugje. Pooblaščenec 3. okraja Niko Kavčič je 12. maja 1945 poročal, da so naredili nov načrt razdelitve dela. Od takrat sta delovala dva referata, prvi je spremljal jugoslovansko reakcijo in duhovščino, drugi pa gestapo, sodelavce britanske obveščevalne službe Intelligence Service, italijansko reakcijo in drugo reakcijo.8 V tem okraju je 7. maja delovalo šest pripad- 3 ARS, fond Boris Kraigher (AS 1529), šk. 1. Depeša B. Kraigherja I. Mačku št. 238, 11. 5. 1945. 4 ARS, AS 1529, šk. 1. Pismo M. Slibarja S. Peterinu, 6. 6. 1945. 5 ARS, fond Centralni komite Komunistične partije Slovenije (AS 1487), ae 995. Pismo B. Kidriča B. Kraigherju, 10. 5. 1945. 6 ARS, AS 1931, 301/55, Ozna za okrožje Trst. Organizacijsko poročilo (od 7. 5. do 13. 5.) 2. odseka Ozne za Trst, 13. 5. 1945. 7 ARS, AS 1931, 301/55, Ozna za okrožje Trst. Navodilo okrajnim pooblaščencem Ozne, 23. 5. 1945. 8 ARS, fond Gradivo informacijskih služb (AS 1584), ae 43. Organizacijsko poročilo 3. okraja Ozne Trst, 12. 5. 1945. nikov Ozne, 9. maja pa že devet. Dodeljenih jim je bilo tudi deset pripadnikov Knoja,9 ki so jih uporabljali pri aretacijah. Ker pa so z množičnimi aretacijami prenehali že po prvem tednu zasedbe, so jih pet že 9. maja poslali nazaj v njihovo enoto.10 22. maja pa je v okraju poleg pooblaščenca in namestnika delovalo deset pomočnikov, ki si imeli skupaj 27 zaupnikov, ti pa svoje informatorje.11 V vseh organizacijah OF in partije je bil eden od članov odgovoren za obveščevalno delo in je bil dnevno povezan z organi Ozne. Obenem je tudi pokrajinski partijski komite zadolžil podrejene, da morajo z vsemi močmi pomagati Ozni.12 Iz poročil o položaju naj bi organi Ozne, pa tudi oblastne in politične institucije dobili podatke za svoje nadaljnje delovanje. Tako je Oddelek Ozne za Trst za teden od 7. do 13. maja 1945 poročal, da so Slovenci zelo navdušeni nad prihodom Titovih čet v mesto, medtem ko »ostali Tržačani oportunistično gledajo na prihod naših čet ter stoje ob strani, ker se boje slovenskega nacionalizma. Izražajo pa večje simpatije do Sovjetske zveze.« Civilno prebivalstvo je bilo zelo nedisciplinirano, krivec za to pa je bila »italijanska reakcija, po katere navodilu prebivalstvo ignorira odredbe Komande mesta Trst«. Veliko ljudi je ponoči skrivaj odhajalo v čolnih prek Soče, pred trgovinami pa so bile dolge vrste čakajočih. Med zavezniškimi vojaki naj bi krožile vesti, da bo »v kratkem spopad med našimi in zavezniškimi vojaki ter da bodo Trst oni predali Italijanom in da čez dva meseca ne bo več sledu o Titu«. Poročajo tudi o potrosnih listkih, v katerih se »norčujejo iz naše civilne oblasti in vojske. /.../ Naše prebivalstvo in italijanski proletariat« naj bi izražalo mišljenje, »da naši oblastni organi preobzirno postopajo s fašističnimi zločinci in da bi se tozadevno kaznovanje moralo poostriti«. Poročilo sklenejo z ugotovitvijo, da »podtalna reakcionarna propaganda trdi, da je naša vojska brez vsake kulture, da na njej ni nič vojaškega, da ta vojska prinaša s seboj siromaštvo in da bo Trst postal barbarsko mesto, če ne bo postal spet italijanski, kar bi se zgodilo samo v slučaju, če bi prevzeli oblast zapadni zavezniki«.13 Obveščevalka Ozne je 11. maja 1945 zapisala: »Ko sem stala v vrsti med ženskami pred pekarno za kruh, so se one med seboj med drugim takole razgovarjale. Angleži v Trstu so povedali, da je Anglija že poslala pet tovornih parnikov hrane za Titovo demokratično Jugoslavijo in zlasti za Trst. Sedaj bomo videle, ali bodo kaj dali tudi nam ali le svojim ljudem, Slovencem. /.../ To je vrag, da so ti ljudje dosegli 'naš Trst'. Upamo, da bomo v kratkem rešeni te slovenske pesti, saj so to obljubili Angleži.«14 Medtem ko naj bi bili Tržačani med nemško okupacijo »absolutno disciplinirani«, pa »sedanja nediscipliniranost in kršenje policijske ure meji na sabotažo«.15 9 Korpus narodne osvoboditve Jugoslavije. 10 ARS, AS 1584, ae 43. Organizacijsko poročilo 3. okraja Ozne Trst, 7. 5. 1945; isto, 9. 5. 1945. 11 ARS, AS 1584, ae 43. Organizacijsko poročilo 3. okraja Ozne Trst, 22. 5. 1945. 12 ARS, AS 1584, ae 43, Organizacijsko poročilo 3. okraja Ozne Trst, 9. 5. 1945. 13 ARS, AS 1931, 301/55, Ozna za okrožje Trst. Politično poročilo (od 7. 5. do 13. 5.) Oddelka Ozne za Trst, 13. 5. 1945. 14 ARS, AS 1584, ae 114. Poročilo 3. sektorja Ozne Trst, 11. 5. 1945. 15 ARS, AS 1584, ae 85. Poročilo 3. sektorja Ozne Trst, 9. 5. 1945. Mnogi so tudi skrivali ljudi: »Po izpovedi zaupnikov se nahaja precej fašistov skritih po tržaških stavbah. Ti ljudje se stalno preseljujejo iz poslopja v poslopje. Kretajo se po mestu v večernih urah, kar potrjujejo osebe, ki so jih že videle.«16 Srednji meščanski sloj naj bi »vedno bolj razširjal govorice, da se pod krinko demokracije oziroma socializma skriva čisti slovenski nacionalizem«.17 V poročilu Ozne Trst z 9. maja 1945 najdemo tudi zapis: »Ljudstvo kaže velike simpatije do Sovjetske Rusije.«18 Jugoslovanske oblasti so kmalu ugotovile, da jim nekateri ukrepi škodujejo. Eden takih so bile zaplembe dragocenosti in denarja v času, ko so se jugoslovanske enote v začetku junija 1945 pripravljale na umik iz poznejše Cone A Julijske krajine in tako tudi iz Trsta. Boris Kraigher je zaradi tega ostro protestiral, saj bi se vodstvo Ozne moralo zavedati, da »zapuščamo svojo zemljo vsaj formalno zaveznikom, ne pa, da se umikamo pred sovražnikom ali da plenimo sovražniku okupirano deželo, od koder se umikamo«.19 Predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču pa je med drugim sporočil: »To je panika. Prepreči take direktive. /.../ Ozna je najhujši plačkaš in se ji nihče ne upa upreti.«20 Naloga Ozne je bila tudi »dosledno kaznovanje vseh vojnih zločincev«.21 Osrednje vodstvo je jugoslovanski vojaški upravi v Julijski krajini zato poslalo naslednja navodila: »Vse sovražne elemente je treba zapreti in predati Ozni, da uvede postopek. Držite se principa, da za izvedbo gornjih nalog ne uvajate začetkom prevelike demokracije, ker je lažje kasneje dati širšo, kot jo ožiti.«22 »Takoj čistiti, toda ne na nacionalni bazi, temveč na bazi fašizma.«23 Organi Ozne so izvajali aretacije in zaslišanja dejanskih ali domnevnih sodelavcev fašizma in okupatorja ter tudi odločali, kdo med njimi bo izpuščen, poslan v taborišče vojnih ujetnikov ali v zapore in kdo bo usmrčen. Prve dni maja je tako vodstvo Ozne izdalo naslednja navodila: »Za kaznovanje vojnih zločincev se mora ustanoviti komisijo, katera naj takoj začne z raziskavo napram istim in katere naj naša policija takoj aretira, da se ne odtegnejo zasluženi kazni. To ne bo težko, ker imamo več ali manj celotni seznam istih. /.../ Aretacije, posebno ljudi, ki so samo osumljeni, naj bodo kolikor mogoče tajne, da ne dajemo vtisa okupatorske inkvizicije. Jetniki naj dobivajo redno hrano in ležišča. Sorodnikom istih naj se pove, v katerem zaporu se nahajajo in naj se jim dovoljuje preskrbitev perila in hrane, da se s tem olajša tudi naša aprovizacija. /.../ Delo naše linije naj bo začrtano po pravilih 16 ARS, AS 1584, ae 85. Poročilo 3. sektorja Ozne Trst, 11. 5. 1945. 17 ARS, AS 1584, ae 85. Poročilo 3. sektorja Ozne Trst, 18. 5. 1945. 18 ARS, AS 1584, ae 85. Poročilo 3. sektorja Ozne Trst, 9. 5. 1945. 19 ARS, AS 1584, šk. 45. Depeša B. Kraigherja CK KPS, 7. 6. 1945. 20 ARS, AS 1529, šk. 1. Depeša B. Kraigherja B. Kidriču, 7. 6. 1945. 21 ARS, AS 1931, 301/34, Odsek za oblast IX. korpusa, 2. sekcija. Dopis J. Sluge, 26. 4. 1945. 22 ARS, AS 1529, šk. 1. Depeša CK KPS Obkom KPS za Slovensko primorje, 30. 4. 1945. 23 Te navedbe se pojavljajo v več depešah, npr. AS 1589, Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, ae 91. Depeši CK KPS Obkom KPS za Slovensko primorje, 29. in 30. 4. 1945; depeši CK KPS B. Kraigherju, 30. 4. in 1. 5. 1945. mednarodnega prava.«24 Vendar pa se teh navodil niso držali niti pri aretacijah niti pri ravnanju z zaporniki. Tako je pooblaščenec 3. sektorja Ozne v Trstu v poročilu priznal, da so aretirali dosti ljudi, ki »niso bili nič krivi, medtem ko pravi krivci ostajajo zunaj«.25 Prijave o dejanskih ali domnevnih krivcih so pošiljali zlasti politični in oblastni organi, veliko prijav pa je bilo tudi anonimnih. V poročilu tržaške Ozne 18. maja 1945 preberemo: »Sam Skedenj, katerega lahko smatramo kot center proletarskega dela Trsta, je pokazal, da je pripravljen očistiti svoje vrste fašističnih elementov in imamo take slučaje, ko je delavstvo odstranilo svoje mojstre in preddelavce, kakor tudi uradnike, ki so kot fašisti zasedli najboljša mesta. S številnimi dopisi na obtožnicah potrjujejo, da razumejo pomen borbe, kakor tudi razumejo, da je težje pri-borjeno svobodo obdržati, kakor si jo priboriti.«26 Ozna je takoj po osvoboditvi prevzela tržaške zapore Coroneo, ki jih je nato 1. junija predala Narodni zaščiti, ki je med jugoslovansko zasedbo izvajala naloge policije. Poleg Ozne in Narodne zaščite, ki je aretacije izvajala po nalogu prve, so aretacije vojakov in drugih oboroženih oseb izvajale tudi vojaške enote.27 Aretacije so bile najbolj množične med 2. in 8. majem 1945.28 Predstavniki jugoslovanskih civilnih oblasti in političnih organizacij v Trstu in v Ljubljani so se namreč kmalu zavedeli škode, ki so jo aretacije in usmrtitve povzročile ugledu jugoslovanskih oblasti pri zahodnih zaveznikih in v Italiji, zato so skušali tako ostre ukrepe preprečiti. Boris Kidrič je že 10. maja 1945 pisal Kraigherju: »Danes sem slišal, da Ozna še zmeraj ne razume položaja in še vedno na debelo zapira, zlasti med goriškimi Italijani. Ukreni hitro vse potrebno in razloži ljudem politično situacijo. Jaz bom še danes ponovno govoril z Matijo (načelnikom slovenske Ozne Ivanom Mačkom, op. a.). Zavedati se moramo, da nam te vrste napake lahko trenutno največ škodijo, ker predstavljajo sploh osnovno nevarnost, ki nam lahko zapacka vse, zlasti če se bo mednarodni položaj še kaj poslabšal.«29 Kraigher je od Mačka tudi zahteval, da mu načelnik Ozne Trst Stanislav Runko vsak dan poroča o aretacijah in o položaju nasploh.30 Posredovanje je bilo uspešno, saj je 20. maja 1945 Runko Kraigherja obvestil o Mačkovi direktivi, da morajo rajonski odbori prenehati z aretacijami vseh tistih, ki so se »ogrešili do osvoboditve Trsta«, in da je treba izpustiti še več ljudi.31 V Narodni zaščiti, vojaških enotah in Ozni je bilo veliko nepravilnosti in zlorab položaja, samovoljnih zaplemb, rekvizicij in aretacij, mučenja zapornikov ter nekaj 24 ARS, AS 1931, 301/55, Ozna za okrožje Trst. Poročilo o splošni situaciji, prve dni maja 1945. 25 ARS, AS 1584, ae 85. Poročilo 3. sektorja Ozne Trst, 9. 5. 1945. 26 ARS, AS 1931, 301/55, Ozna za okrožje Trst. Poročilo, 18. 5. 1945. 27 ARS, AS 1584, ae 85. Poročilo 3. sektorja Ozne Trst, 9. 5. 1945; ae 62. Razni obrazci, fond PNOO (AS 1818), fasc. 29. Poročilo S. Peterina, 7. 7. 1945. 28 ARS, AS 1584, ae 43. Dopis 3. sektorja Ozne majorju Mišu, 9. 5. 1945. 29 ARS, AS 1487, ae 995. Pismo B. Kidriča B. Kraigherju, 10. 5. 1945. 30 ARS, AS 1529, šk. 1. Depeša št. 238 B. Kraigherja CK KPS, I. Mačku, 11. 5. 1945. 31 ARS, AS 1584, ae 127. Dopis S. Runka B. Kraigherju, 20. 5. 1945; ae 85. Poročili 3. sektorja Ozne Trst, 9. in 11. 5. 1945; ae 140. Seznam Odbora za iskanje internirancev v Jugoslaviji, 17. 12. 1945. usmrtitev. V poročilu 3. sektorja Ozne z dne 6. maja 1945 najdemo zapis, da mnogi »na svoje vojaške dolžnosti enostavno pozabljajo in čim ima orožje, že misli, da je policaj in njegovo glavno opravilo aretacije«.32 Zaradi zlorabe položaja so več članov Narodne zaščite in Ozne za to pristojni jugoslovanski organi zaprli in obsodili na nekaj let zapora. Obsodili so tudi več pripadnikov jugoslovanske vojske, med njimi tudi Italijane.33 Tiste, ki so jih zadržali v zaporih, pa tudi nekatere, ki so bili v nekaj dneh usmrčeni, so zaslišali že na sedežih sektorjev Ozne. Veliko ljudi so izpustili takoj ali v nekaj dneh po aretaciji. Obveščevalec Ozne je že 6. maja med drugim zapisal: »Ljudje se pritožujejo, da se je izpustilo že več oseb, ki imajo težke zločine na vesti in pripominjajo, da naj se jih brez nadaljnjega ostro sodi, tudi če so pomanjkljivi podatki, ker so bili aretirani iz tehtnih razlogov.«34 Isti dan pa je v poročilu Ozne navedeno naslednje: »Praksa pri našem, kakor pri nadaljnjem zaslišanju je pokazala, da je prvenstvene važnosti široka obveščevalna mreža, ker bomo le preko nje v stanju dobiti potrebne podatke. Zaradi tega vas obveščamo, da naj na mestu, kjer se vrše glavna zaslišanja, osumljenci nikakor ne izpuščajo, ker bomo mi za vse ponovno poiskali potrebne podatke. /.../ Mi smo doslej zaslišali in tudi odposlali naprej 70 ljudi. /.../ Pri delu se predvsem opiramo na našo zaupniško mrežo, ki smo jo in jo razvijamo prek naših masovnih organizacij. Stalno dnevno zvezo imamo z okrožnim odborom OF in partijo. Na naših zaslišanjih ne jemljemo ljudem nobenih dokumentov, razen denarja in še to le v primerih, če imamo v rokah trdne dokaze o sovražnem delovanju dotičnika. O zaplenjenem denarju vodimo točno evidenco in smo do sedaj zaplenili okrog 59.000 lir. Na zasliševalni poli je bilo to tudi omenjeno. Za enkrat denarja še nismo uporabljali, namen pa ga imamo, bodisi pri delu samem ali za naše lastne potrebe.«35 Potem ko so konec maja 1945 prevzeli vodenje preiskave, so javni tožilci ugotavljali, da so bile ovadbe dostikrat nepopolne, za nekatere osumljene pa dokumentacije sploh ni bilo, zato so morali veliko oseb izpustiti. Javni tožilec za Goriško okrožje je tako svojemu nadrejenemu poročal, da so jim organi Ozne predali 23 osumljencev, od katerih »je bila za 16 osumljencev podana ovadba, in sicer le nekak kratek zapisnik o zaslišanju obdolženca in redkih prič s pristavkom, 'da se nahaja originalna obtožba pri njih.'! Pripomniti pa je treba, da je za 6 oseb od teh 16 osumljencev ta ovadba tako nepopolna in redkobesedna, da bi na podlagi teh ovadb morali osumljence izpustiti. Za nadaljnjih 7 osumljencev pa še do danes nismo prejeli nobenega materiala, kljub temu, da so nam vsi organi zatrjevali, da bodo material takoj poslali.«36 32 ARS, AS 1584, ae 41. Poročilo 3. sektorja Ozne Trst, 6. 5. 1945. 33 Arhiv Ministrstva za pravosodje (dalje AMP). Seznam državljanov STO, ki so kazen prestali, bili pomiloščeni ali pogojno izpuščeni. 34 ARS, AS 1584, ae 41. Poročilo 3. sektorja Ozne Trst, 6. 5. 1945. 35 ARS, AS 1584, ae 41. Poročilo 3. sektorja Ozne Trst, 6. 5. 1945; ae 130. Nalogi za aretacije; ae 131. Drobci seznamov aretiranih 3. sektorja Ozne Trst za čas od 13. do 22. 5. 1945. 36 ARS, fond PNOO 2 (AS 1582), m. 3. Dopis M. Šlibarja S. Peterinu, 16. 6. 1945. Boris Kraigher je 11. maja 1945 posredoval za zaprte člane Narodnoosvobodilnega odbora Julijske krajine.37 V dopisu je tudi zapisal: »Po podatkih, ki smo jih dobili, so vsi zgoraj navedeni v Trstu vedno veljali za antifašiste. Zato je nujno, da se njihove zadeve takoj razišče in se jih, kolikor niso ničesar krivi, izpusti.«38 Načelnik Ozne Trst, Stanislav Runko, je 13. maja odgovoril, da bodo tisti, ki so v njihovih zaporih, isti dan izpuščeni, da pa sta bila dva s Kraigherjevega seznama, in sicer Carmine Zito in Steno Pirnetti, »pred nedavnim likvidirana«, in priložil zapisnika zaslišanj. V zapisniku zaslišanja Carmina Zita lahko preberemo oznako: »Potuhnjen, zakrknjen tip«, v zapisniku zaslišanja Stena Pirnettija pa: »Nervozen, tipičen avantgardist, zakrknjen, zagrizen. Zeli in upa, da bo Trst skoro iztrgan iz naših rok in prišel v okvir Italije.«39 Iz posredovanja predsednika Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst Franceta Bevka, ki ga je 2. novembra 1945 poslal predsedniku slovenske vlade Kidriču, izvemo, da je bil Carmine Zito skupaj s še petimi bančnimi uslužbenci aretiran na podlagi seznama, najdenega na kvesturi, po katerem so imeli pravico za posest orožja v službenih prostorih.40 Steno Pirnetti pa je bil poročnik Mestne straže in pripadnik enot italijanskega odporniškega Korpusa prostovoljcev svobode.41 Okrožni odbor OF za Goriško pa je junija 1945 posredoval za 75 zaprtih anti-fašistov in za 36 karabinjerjev, ki naj bi sodelovali z osvobodilnim gibanjem. Organi Ozne so jim odgovorili 29. junija, da so nekatere že izpustili, nekaj pa bo še izpuščenih iz zaporov v Ajdovščini. Posredovanje pa je bilo neuspešno za dva člana goriškega Narodnoosvobodilnega odbora,42 Licurga Olivija in Ernesta Sverzuttija, ki sta bila, kot je razvidno iz evidence zapora Ozne v Ljubljani, 30. decembra 1945 od tam odpeljana in sta pogrešana.43 Aretirane pripadnike oboroženih enot so poslali v taborišča vojnih ujetnikov, z izjemo tistih, ki so bili usmrčeni v nekaj dneh po aretaciji ali pa so bili osumljeni vojnih zločinov, sodelovanja z okupatorji ipd. Ti so bili, tako kot aretirani civilisti, obravnavani kot politični zaporniki in predani Ozni, tisti, ki so bili osumljeni kaznivih dejanj, za katera je bilo pristojno vojaško sodišče, pa vojaškim organom.44 V seznamih osumljenih najdemo navedbe, kot so: skvadristi, vohuni kvesture, denuncianti, fašisti, SS,45 sodelavci SS, vohuni SS, sodelavci okupatorja, policijski 37 Comitato di liberazione nazionale Giuliano, CLNG, vodstvo italijanskega odporništva v Trstu. 38 ARS, AS 1584, ae 126. Dopis B. Kraigherja J. Slugi, 11. 5. 1945. 39 ARS, AS 1584, ae 126. Dopis S. Runka B. Kraigherju, 13. 5. 1945, z zapisnikoma zaslišanja, 12. 5. 1945. 40 ARS, AS 1589, šk. 52. Pismo F. Bevka B. Kidriču, 2. 11. 1945. 41 Corpo Volontari della Liberta, CVL. AS 1584, ae 466. 42 Comitato di liberazione nazionale Goriziano, vodstvo italijanskega odporništva v Gorici. 43 ARS, AS 1584, ae 137. Posredovanje okrožnega odbora OF za Goriško in odgovor vodstva Ozne, 29. 6. 1945; AS 1931, 218/10. Seznami pripornikov UDV za Slovenijo, registri. 44 ARS, AS 1851, fasc. 121. Pismo senata pri komandi Goriškega vojnega področja pooblaščencu Ozne pri Komandi mesta Gorica, 10. 5. 1945. 45 Schutzstaffel (slovensko zaščitni vod), paravojaška organizacija nemške nacistične stranke. Pripadnike SS so izšolali za popolno zvestobo in poslušnost Hitlerju ter brezobzirnost do nasprotnikov. agenti, OVRA,46 člani X MAS,47 domobranci, fašistična milica, črne brigade, ovaduhi partizanov, banda Collotti,48 udeleženci rastrellamentov.49 O Italijanih v ljubljanskih zaporih Ozne imamo podatke v zapornih knjigah, v katerih se poleg njihovega vpisa navaja tudi datum odhoda iz zapora. Drobce najdemo še v registrskih knjigah Ozne.50 Vsaj nekateri zaporniki, ki so bili zaprti v preiskovalnih zaporih Ozne v Jugoslaviji, so bili sojeni pred vojaškimi ali ljudskimi sodišči in nato v kazenskih taboriščih ali v zaporih. Kazensko taborišče je bilo tudi v slovenskem delu cone B. Več kot sto zaprtih Goričanov in Tržačanov pa je bilo pozimi 1945/1946 odpeljanih iz zaporov Ozne v Ljubljani in so pogrešani.51 Drugo obdobje delovanja Ozne in njene naslednice UDV v Coni A Julijske krajine se je začelo 12. junija 1945, ko je tam upravo prevzela anglo-ameriška Zavezniška vojaška uprava. Ozna se je vrnila v »najstrožjo ilegalo« in obenem ohranila velik del zaupniške mreže. Da je bilo to območje za jugoslovanske oblasti še vedno zelo pomembno, nam kaže podatek, da se je načelnik Ozne za Primorsko Veri Winkler 24. aprila 1946 v Divači, kjer je imel takrat sedež, srečal s članom 1. odseka osrednje Ozne. Ta se je hotel srečati tudi z Borisom Kraigherjem, da bi se o njem pogovoril o »raznih tukajšnjih naših ustanovah«.52 Nimam podatkov, ali je do tega srečanja tudi dejansko prišlo. Delovanje Ozne v coni A je kmalu opazila britanska obveščevalna služba, ki je že oktobra 1945 začela zasledovati njene pripadnike. Winkler je zato zahteval strogo konspiracijo, in to ne le v Ozni, marveč tudi v drugih organih, npr. v partiji, kjer so delovali obveščevalci Ozne. V pismu Kraigherju je 19. marca 1946 zapisal, da so bili prav zaradi pomanjkljive konspiracije razkrinkani pripadniki Ozne, ki so se udeležili partijskega tečaja.53 Od načelnika Ozne za Slovenijo Ivana Mačka je 46 Tajna politična policija v času fašističnega režima. Njena kratica ima več razlag: Opera Vo-lontaria di Repressione Antifascista, Organizzazione di Vigilanza e Repressione dell'Antifascismo, Organo di Vigilanza dei Reati Antistatali. 47 X MAS je bila posebna enota italijanske kraljeve mornarice, ki je po kapitulaciji Italije prešla v sestav vojske Italijanske socialne republike. Njeni oddelki so skupaj z nemškimi enotami sodelovali v akcijah proti partizanom, tudi bitki v Trnovskem gozdu januarja 1945 in nato v obsežnih represalijah po njej. Marca 1945 je bila enota na zahtevo Nemcev umaknjena iz Operacijske cone Jadransko primorje. 48 Gaetano Collotti je s samo 22 leti leta 1942 postal namestnik komisarja Posebnega inšpektorata javne varnosti v Trstu. Po kapitulaciji Italije je inšpektorat nadaljeval z delom. V njegovem okviru je pod vodstvom Collottija delovala mobilna enota, ki je skupaj z Nemci izvajala akcije proti osvobodilnemu gibanju in se odlikovala tudi pri aretacijah Judov. Collotti je bil tudi eden najbolj krutih mučiteljev v zaporih Posebnega inšpektorata v Trstu. 49 ARS, AS 1584, ae 128. Seznam predlogov za aretacije, 7. 5. 1945; ae 129. Seznam osumljenih fašizma, konec aprila 1945; AS 1818, poseben ovoj. Seznami oseb, predvidenih za aretacije. Ra-strellamenti so italijanski izraz za vojaško čiščenje terena. 50 ARS, AS 1931, 218/10. Seznami pripornikov UDV za Slovenijo; registri. 51 AS 1931, 218/10. Seznami pripornikov UDV za Slovenijo; registri; AMP, m. navodila za izvajanje kazni. Dopis Poverjeništva PNOO, odseka za pobijanje kriminalitete vsem okrajnim NOO, 30. 12. 1945. 52 ARS, AS 1584, ae 63. Pismo V. Winklerja B. Kraigherju, 24. 4. 1946. 53 ARS, AS 1584, ae 63. Pismo V. Winklerja B. Babiču, 4. 2. 1946; Pismo V. Winklerja B. Kraigherju, 19. 3. 1946. zahteval zamenjavo dotedanjega kadra, »ki je do skrajnosti kompromitiran. /.../ Večina mojih ljudi je dnevno zasledovana in jim vse težje uspeva otresati se bande. /.../ Torej po žrtvah v Skednju54 smo mi na vrsti z razliko, da za nas ne bo tako veličastnega pogreba.«55 Zaradi nevarnosti razkritja se je tudi sam aprila 1946 iz Trsta umaknil v Divačo.56 V organizacijskem pogledu je v obeh conah Julijske krajine poleg oddelka Ozne Trst deloval tudi oddelek Ozne za Tržaško okrožje, ki je obsegal okraje Ajdovščina, Idrija, Cerkno, Tolmin, Bovec, Kobarid, Kanal, Grgar, Dornberk, Postojna, Ilirska Bistrica, Sežana, Hrpelje—Kozina, Koper, Piran in Izola. Njegov načelnik, Jožko Grahor, je konec junija 1945 ocenil, da je zaupniška mreža v okraju Devin Na-brežina precej močna, medtem ko v Sežani in okolici naj ne bi bila »kos trenutnim zahtevam«, v sektorju ob razmejitveni črti med obema conama v okolici Divače še ni bila »zadosti razpredena«, bila pa je močna na Miljah in okolici, v sektorju Lokev—Bazovica pa je še ni bilo.57 Konec julija so imeli tamkajšnji okrajni pooblaščenci tridnevno konferenco, na kateri so poleg političnega pregleda položaja v svetu in doma obravnavali tudi poročila o položaju v posameznem okraju, dobili smernice za delo, obravnavali pa so tudi »lik Oznovca«.58 Ozna je delovala tudi v Videmski pokrajini, ki ni bila vključena v cono A, hkrati pa je bila problematična zaradi delovanja paravojaških italijanskih organizacij. Anglo-Američani so na tem območju za primer vojaškega spopada z Jugoslavijo zbirali nekatere vojaške enote, med njimi jugoslovanske četnike. Winkler je februarja 1946 poročal Kraigherju: »Sestal sem se z Bogotom.59 Po poročilih, ki jih je on prejel, pravi, da se koncentracija Poljakov vrši že 14 dni, a da ni nikjer opaziti agresivnih namenov. Pravi, da iz vsega tega ne bo nič. V Vidmu je opaziti precej poljskih vojakov v angleških uniformah brez kakršnih znakov, ki bi označevali narodnost. Spoznati jih je kot Poljake edino po govorici. Glavnina formacije verjetno 1. divizije se nahaja v Codroipu (40 km južno od Vidma).«60 Velika večina gradiva o delovanju Ozne/UDV v Coni A Julijske krajine, Coni A Svobodnega tržaškega ozemlja in v Videmski pokrajini je v dveh fondih Arhiva Republike Slovenije. Del se je ohranil med gradivom projugoslovanskih političnih 54 Dan po prihodu mednarodne razmejitvene komisije, 10. marca 1946, je v Skednju prišlo do najhujšega incidenta med Civilno policijo ZVU in ljudmi, ki so zagovarjali priključitev k Jugoslaviji. Na stopnicah pred cerkvijo so se zbrali ljudje, da bi obranili jugoslovansko zastavo, ki je visela na zvoniku in so jo hoteli pripadniki Civilne policije sneti. Po začetnih zapletih se je množici približal tovorni avtomobil s policisti, eden od njih je ustrelil z brzostrelko v zrak, takoj nato pa so začeli streljati v množico. Ubili so dva demonstranta, 22 pa so jih ranili. 55 ARS, AS 1584, ae 63. Pismo V. Winklerja B. Kraigherju, 19. 3. 1946. 56ARS, AS 1584, ae 63. Pismo V. Winklerja B. Kraigherju, 16. 3. 1946. 57 ARS, AS 1931, šk. 1064. Organizacijsko poročilo Oddelka Ozne za Tržaško okrožje, 26. 6. 1945. 58 ARS, AS 1931, šk. 1064. Poročilo 2. odseka Oddelka Ozne za Tržaško okrožje Načelstvu Ozne za Slovenijo, 22. 7. 1945. 59 Njegove identitete nisem uspela odkriti. 60 ARS, AS 1584, ae 63. Pismo V. Winklerja B. Kraigherju. organizacij, ki so delovale v obeh conah A in v Benečiji, in ki ga je Zgodovinski arhiv Centralnega komiteja ZKS prevzel v času med 26. novembrom 1952 in 15. januarjem 1953. To gradivo je bilo leta 1990 skupaj z drugim gradivom tega arhiva predano Arhivu Republike Slovenije in je zdaj v fondu, ki nosi oznako AS 1584. Slovenska Služba državne varnosti je leta 1976 pripravila popis svojega arhivskega gradiva, ki ga je poslala v vednost predsedniku Centralnega komiteja ZKS Francetu Popitu. Večina gradiva, ki ga zasledimo v tem popisu, je Slovenska obveščevalno varnostna organizacija, SOVA, v preteklih letih izročila Arhivu Republike Slovenije in je zdaj v fondu z oznako AS 1931. Nekatere drobce najdemo tudi v drugih fondih. Na temelju ohranjenega gradiva lahko ugotovimo, da je bilo delovanje Ozne/ UDV v coni A zelo razvejeno. Spremljala je delovanje tržaške, goriške in videmske kvesture, Zavezniško vojaško upravo in njeno Civilno policijo, ameriški in britanski konzulat v Trstu, obveščevalno službo britanske armade Field Security Section (FSS) in obveščevalno službo ameriške armade Counter Intelligence Corps (CIC). Njeni obveščevalci so delovali v vseh večjih podjetjih, uredništvih časopisov itd. Intenzivno so spremljali tamkajšnjo slovensko politično emigracijo, pa tudi taborišča tako jugoslovanskih političnih emigrantov kot istrskih Italijanov. Iz podatkov popisa iz leta 1976 je razvidno tudi, da so spremljali vse tamkajšnje politične stranke. To gradivo, kakor tudi gradivo goriške, tržaške in videmske škofije, ni bilo predano Arhivu Republike Slovenije, niti ga ni med tistim, ki so ga formalno predali arhivu, a ga še vedno hrani Slovenska obveščevalno varnostna organizacija. Predano pa je bilo gradivo Vidalijevega obveščevalnega centra, ki je deloval v Trstu po objavi resolucije Informbiroja junija 1948.61 O Zavezniški vojaški upravi najdemo podatke obveščevalcev UDV o njeni formaciji, razdelitev po sekcijah, shemo upravne in teritorialne razdelitve Korpusa policijskih sil Julijske krajine, posamezna kratka poročila o delovanju Urada za socialno skrbstvo (Welfare Division), podatke o oskrbi beguncev, nekaj mesečnih poročil, ki jih je pripravljal šef civilne uprave ZVU, poročilo o delu repatriacijskega centra v Trstu. Med gradivom je tudi elaborat o odnosih med italijansko in ameriško obveščevalno službo v Coni A Svobodnega tržaškega ozemlja iz avgusta 1950. V njem obveščevalec ugotavlja, da sta bili v medsebojnem nesoglasju zlasti potem, ko so se po sprejetju resolucije Informbiroja spremenili odnosi med ZDA in Jugoslavijo. Se slabši so bili odnosi med Italijani in Britanci.62 Ozna oz. UDV sta intenzivno spremljali tudi delovanje zavezniške Civilne policije. Poleg sheme, organizacije, teritorialne razdelitve, pravilnikov, razglasov in odredb, navodil za prehod preko blokov na demarkacijski črti, predpisov in ukrepov v zvezi z mejo so jugoslovanski obveščevalci izdelali tudi podrobni popis njenih 61 ARS, AS, evidence gradiva fonda 1931. Popis, poslan Francetu Popitu, je v fondu AS 1589. Vittorio Vidali je bil po objavi resolucije Informbiroja junija 1948 in razcepu Komunistične partije STO vodja prosovjetske komunistične partije v coni A STO. 62 ARS, AS 1931, šk. 1061. Elaborat Odnosi med italijansko in ameriško obveščevalno službo v STO-ju, 9. 8. 1950. pripadnikov, ki obsega kar 115 strani. Ohranjena so tudi poročila več agentov, ki so delovali znotraj policije.63 UDV je zasledovala tudi delo Kriminalnopreiskovalnega urada (Criminal Investigation Department, CID), ki je bil del Civilne policije. Urad je spremljal tudi ilegalno delovanje političnih skupin, emigrante in druge tujce in tesno sodeloval z britansko, ameriško in italijansko obveščevalno službo.64 Poleg seznama članov in podatkov o strukturi in agentih gradivo vsebuje tudi podatke o zaslišanjih protifa-šistov in ukaz o nadzoru članov Izvršilnega odbora Komunistične partije STO.65 Med parlamentarnimi volitvami v Italiji aprila 1948 je CID med drugim zasliševal člane Slovansko-italijanske antifašistične unije in aktiviste sindikalnih organizacij, ki so med zaslišanji morali tudi prebrati obširno listo z imeni posameznih oseb in označiti tiste, ki so jih poznali. O teh so jih nato podrobno spraševali. Obveščevalci UDV so ocenjevali, da so s tem skušali prestrašiti ljudi in jim vzbuditi občutek, da jih policija nadzira in da ima vrsto podatkov o njihovem zasebnem in političnem življenju.66 V gradivu o delovanju britanske FSS, ki se je v Trstu imenovala tudi Tržaška varnostna služba (Trieste Security Service), so podatki o njeni organizaciji in načinu dela, organih, javkah in sestajanju agenture.67 Poleti 1952 naj bi v njej delovalo 150 oseb. Preiskovalni odsek je imel svoje celice v zaporu na Svetem Justu v Trstu, kamor so odvedli tiste, ki so jih zalotili pri »špijonaži ali kontrašpijonaži«.68 Obveščevalec UDV, ki je deloval znotraj FSS, v poročilu navaja: »Naloge, ki jih prejemam pri FSS-u so v tem, da zbiram podatke o Vidalijevi partiji, vojaške podatke o Jugoslaviji, podatke o neofašističnem gibanju in po možnosti podatke o UDV. Te naloge prejemam direktno od Rexa69 in Bushbyja. Ravno tako me sprašujejo o iredentistih in CLN-u. Stike z Rexom in ostalimi imam po navadi v pod-oficirski menzi. /.../ Dajejo mi tudi naloge, da ugotovim, kdo so agenti UDV in da vršim nadzorovanje nad begunci.«70 FSS je seveda delovala tudi v coni B. Aprila 1952 je njen obveščevalec, ki pa je kot dvojni agent dejansko delal za UDV, dobil nalogo, da poroča o političnem položaju v coni B, vplivu novega načina gospodarstva,71 izvedel pa naj bi tudi, »kdo je vodja ilegalne obveščevalne organizacije Vidalijeve KP v Jugoslaviji in coni B«, o procesih proti pristašem Informbiroja na Reki, zbral podatke o »dislokaciji enot JLA, številčnem stanju, komandnem kadru, oficirjih KOS-a, orožju, obleki, vrsti političnega izobraževanja, o utrdbah na obali, vrsti orožja, številu plovnih enot, radarskih napravah«.72 63 ARS, AS 1931, šk. 1109. Popisi gradiva Civilna policija v STO za časa ZVU. 64ARS, AS 1931, šk. 1132. Kriminalno preiskovalni oddelek CID, 20. 12. 1948. 65 ARS, AS 1931, šk. 1132. Popis dokumentov CID Trst. 66 ARS, AS 1931, šk. 1132. Ispitivanja antifašista sa strane CID-a, 27. 4. 1948. 67 ARS, AS 1931, šk. 1128. Popis gradiva : Angleška OS v Italiji - FSS. 68 ARS, AS 1931, šk. 1128. Poročilo o FSS, poletje 1952. 69 Šef operacijskega odseka. 70 ARS, AS 1931, šk. 1128. Poročilo o FSS, poletje 1952. 71 Junija 1950 je bilo v Jugoslaviji uzakonjeno delavsko samoupravljanje. 72 ARS, AS 1931, šk. 1128. Kaj vse je zanimalo FSS. Na konferenci vodstva Angleškega referata UDV, ki je bila 27. aprila 1953, so obravnavali delovanje britanske in ameriške obveščevalne službe. Navajajo, da imajo glede FSS v Trstu veliko podatkov o njenih dejavnostih. Poleg te splošne naloge naj bi se usmerili tudi na obdelavo oseb, »bodisi za izvršitev vrbovke ali da preko njih plasiramo agenturo v center«. Trst naj bi bil džungla, »v kateri se je treba znajti in je treba pregledati možnosti s tem, da bomo prišli na jasno, kdo so obveščevalci itd.«.73 Kot so ocenili na konferenci, je njihovo delo oteževalo dejstvo, da je načelnik UDV za Cono A STO Veri Winkler leta 1952 prebegnil k Britancem: »Vedeti moramo, da si je Winkler stvari izpisoval in če je od dobil v roke referat o angleški OS in ugotovil agenturo, imajo danes Angleži to v rokah.«74 Ozna/UDV sta izdelovali tudi poročila o splošnem političnem položaju v Julijski krajini. V analizah so obravnavali dejavnosti italijanske vlade do Julijske krajine, tudi njene finančne prispevke, italijansko propagando glede Istre in Reke, delovanje Komunistične partije Italije in njen odnos do Julijske krajine, delovanje Vidalijeve KP STO in njenega obveščevalnega centra, položaj v Fronti za neodvisnost Julijske krajine, aktivnosti voditeljev »iredentističnih organizacij«, »italijanske reakcionarne stranke in organiziranje udarnih skupin znotraj njih«, delovanje »belogardističnih in fašističnih elementov med prebivalci cone A«, ustanovitev in delovanje Slovenske narodne demokracije in nato Slovenske demokratske stranke, delovanje tržaškega škofa Antonia Santina, dogajanje med obiskom mednarodne razmejitvene komisije, odpadnike iz pro jugoslovanskih Enotnih sindikatov, izseljevanje iz Pulja, formiranje in aktivnost Komiteja za preskrbo beguncev, težnje tujega kapitala za prodor v STO, vprašanje državljanstva STO, prevlado ameriškega vpliva nad britanskim na območju Trsta in okolice, delo italijanske gospodarske delegacije v Trstu, tendence zbliževanje Trsta in Italije, vključitev STO v Mar-shallov plan, center »italijanske teroristično-obveščevalnega delovanja na našem teritoriju, s sedežem v Trstu«, upravne volitve leta 1949.75 Kot sem že omejila, gradivo o delovanju političnih strank in organizacij ni bilo predano Arhivu Republike Slovenije. Se je pa nekaj tega gradiva ohranilo v fondu z oznako AS 1584. Iz njega vidimo, da sta Ozna/UDV spremljali vse politične stranke in organizacije, tudi sindikate, mladinske organizacije itd. Posebej intenzivno so jugoslovanski obveščevalci spremljali delovanje Komunistične partije STO, potem ko se je ta po objavi resolucije Informbiroja junija 1948 razcepila na dva dela. Velika večina članstva se je priključila informbirojevski, po voditelju Vittoriju Vidaliju imenovani tudi Vidalijevi Komunistični partiji STO. To gradivo pa je Slovenska obveščevalno varnostna agencija predala Arhivu Republike Slovenije. Mapa z naslovom Vidalijev obveščevalni center Trst, Komunistična partija Vidali obsega 409 strani. Priložen mu je uradni zaznamek 2. sektorja SDV z dne 28. julija 1972, v katerem so predlagali uničenje dveh map gradiva, ki ni bilo operativnega značaja in je bilo že »vse obdelano in zajeto v analitičnih 73 ARS, AS 1931, šk. 1128. Zapisnik konference, 27. 4. 1953. 74ARS, AS 1931, šk. 1128. Zapisnik konference, 27. 4. 1953. 75 ARS, AS 1931, šk. 1183. Splošna politična situacija v Julijski krajini, popis gradiva. materialih«. Drugo gradivo naj bi ohrabili, saj »ti materiali obdelujejo delovanje KP Vidalija iz političnega in obveščevalnega vidika, dajejo celovit vpogled v takratne razmere in so pomembni za zgodovinsko proučevanje našega polpreteklega obdobja, tako iz političnega kot tudi kontraobveščevalnega vidika«.76 V obsežnem elaboratu z naslovom Delovanje KP Vidalija v Trstu v letih 1948— 1953 sta opisana delovanje in personalni sestav njenih organov. Sledi analiza delovanja v letu 1954, ko je zaradi »spremenjene politike SZ do FLRJ — normalizacija diplomatskih odnosov, gospodarsko kulturno zbližanje itd.« —, pa tudi razdelitve STO med Italijo in Jugoslavijo v politiki Vidalijeve partije prišlo do zmede, pa tudi razcepa med slovenskimi in italijanskimi člani. V posebnem elaboratu je opisano delovanje obveščevalnega centra, ki je deloval v okviru partijskega centralnega komiteja. Njegovi obveščevalci so sprva samo poslušali ljudi, ki so prihajali iz Jugoslavije ali tja odhajali, od začetka leta 1950 pa so imeli obveščevalce tudi v Jugoslaviji in vzpostavljeno organizacijo po sekcijah. Prva sekcija, ki je delovala na Miljah, je imela nalogo, da zbira podatke o Jugoslaviji, da pridobi tamkajšnje pristaše Informbiroja in ljudi, ki so lahko tja potovali ter so po vrnitvi poročali o dogajanju. Druga sekcija je obveščevalno delovala med drugimi političnimi strankami v Trstu. O njihovem delovanju so obveščali samo politični sekretariat KP STO, v katerem so bili Vidali, Marina Bernetič, ki je vodila obe sekciji, Giovanni Postogna in Alessandro De Stradi. Obveščevalne centre so ustanovili tudi v Gorici in Vidmu, tudi te je nadzorovala Bernetičeva. Njihove naloge so bile rušenje režima v FLRJ, pomoč informbirojevskim emigrantom in organiziranje ilegalnih trojk v FLRJ, ki naj bi poleg obveščevalne dejavnosti zbirale tudi orožje. V začetku leta 1952 so po navodilih Moskve ustanovili tudi vojni komite, ki naj bi organiziral obveščevalno službo v primeru vojne, in to od jugoslovansko-avstrijske meje do Istre.77 Ozna/UDV sta spremljali tudi delovanje dveh majhnih levih strank, ki sta bili brez večjega vpliva, in sicer konec poletja 1945 ustanovljene Komunistične partije Italije v Julijski krajini (Partito comunista italiano della Venezia Giulia) in Anarhične federacije Julijske krajine (Federazione anarchica giuliana), ki je imela tudi sindikalno organizacijo z imenom Sindikalna obramba (Difesa sindacale della FAG).78 V proitalijanskem taboru je do razpustitve januarja 1947 ključno vlogo odigral CLNG, ki je nadaljeval z delovanjem tudi po vojni in je povezoval krščanske demokrate, socialiste, Stranko akcije in liberalce. Ozna/UDV sta spremljali njegovo delovanje in tudi pisanje glasila La Voce libera, v katerem naj bi vse od prve številke prevladoval vpliv Stranke akcije.79 Veliko prostora je časopis namenjal vprašanju t. i. fojb in deportirancev. Oktobra 1945 je obveščevalec Ozne komentiral: »Sedaj je 76ARS, AS 1931, šk. 1463, Vidalijev obveščevalni center Trsta. Predlog za uničenje oziroma ohranitev materiala VOS-A (št. 1312-1 INV. 139), 28. 7. 1972. 77 ARS, AS 1931, šk. 1463, 1312-1, inv. 139. Vidalijev obveščevalni center Trst; KP Vidali. 78ARS, AS 1584, ae 248. Obveščevalno poročilo, 1. 9. 1945; Isto, 4. 11. 1945; Isto, 21. 1. 1946; Poročilo o zborovanju Anarchici Alabarda, 4. 11. 1945. 79 ARS, AS 1584, ae 421. Situacijsko poročilo, 23. 7. 1945. ta časopis ponovno odprl to vprašanje (deportirancev, op.a.) in ljudje po večini mislijo, da nobenega ne bo več nazaj. Ljudstvo je sicer zadovoljno, da se je to zgodilo fašistom, niso pa zadovoljni svojci prizadetih, ki so prepričani, da so oni nedolžni in ker ne vedo za njihovo usodo.«80 Obveščevalci so poročali tudi o prizadevanju Stranke akcije, da bi vzpostavili sodelovanje med CLNG in italijanskimi člani Komunistične partije Julijske krajine.81 Ozna je poročala tudi o pripravah CLNG na oborožen odpor v primeru priključitve Trsta k Jugoslaviji, s katerim naj bi izsilili posredovanje zahodnih zaveznikov.82 Spremljali so tudi stike CLNG z italijansko vlado in drugimi predstavniki italijanskih oblasti. Novembra 1945 poročajo o sestanku v Vidmu, na katerem so bili predstavniki CLNG, funkcionarji italijanske vlade, vojske, cerkveni dostojanstveniki in komandant divizije Osoppo. Razpravljali so o vprašanju Trsta, nevarnosti komunizma in o velikih denarnih sredstvih, ki jih je porabila Jugoslavija za svojo propagando v coni A. Dogovorili naj bi se za finančno pomoč italijanske vlade.83 Veri Winkler pa je poročal o obisku vodstva CLNG v začetku leta 1946 pri vladi v Rimu, na katerem naj bi predsednik vlade Alcide de Gasperi, »zatrdil, da bo Trst ostal pod Italijo, da bo v začetku februarja prišla v naše kraje zavezniška komisija«. Menil je, da bodo »takrat Italijani nedvomno dokazali, da so za Italijo in ne za Tita«.84 Ozna/UDV je spremljala delovanje najmočnejše proitalijanske stranke Krščanske demokracije (Partito della democrazia cristiana), v kateri naj bi že julija 1945 delovali tudi skvadristi, fašisti in vohuni.85 Bila naj bi sicer šibka, a »strupena« organizacija, katere glavno orožje so bile provokacije in rovarjenje po Istri. Omenjajo tudi njene stike s slovenskimi političnimi emigranti v Trstu.86 Februarja 1946 naj bi bilo na njenem sestanku rečeno: »Po prihodu Italije bomo vse tržaške komuniste in slovanske partizane poslali v Titovo Jugoslavijo, ki si jo sedaj tako želijo. Iz Trsta pa bomo izgnali tudi vse četnike, ustaše in bega, ki so se natepli tu po polomu Nemčije.«87 Nameravali so reorganizirati, kot piše obveščevalec UDV, »razbojniško vojaško vohunske tolpe v organizirano politično skupino, ki naj bi bila kos slavokomunistom«.88 Obveščevalci poročajo tudi o delovanju Združenja italijanskih katoliških delavcev (Associazione cattolica lavoratori italiani) in dveh študentskih organizacij, ki sta bili pod vplivom krščanskih demokratov, in sicer Centra univerzitetne akcije (Centro azione universitaria) in Združenja italijanskih študentov (Associazione studenti italiani).89 80 ARS, AS 1584, ae 421. Situacijsko poročilo, 25. 10. 1945. 81 ARS, AS 1584, ae 421. Situacijsko poročilo, 1. 8. 1945; Isto, 10. 12. 1945. 82 ARS, AS 1584, ae 177. Obveščevalno poročilo iz prefekture, 13. 4. 1946. 83 ARS, AS 1584, ae 190. Poročilo o delovanju KD, 19. 11. 1945. 84 ARS, AS 1584, ae 63-76. Pismo V. Winklerja B. Kraigherju, pred februarjem 1946. 85 ARS, AS 1584, ae 190. Poročilo o delovanju KD, 14. 9. 1945; ae 421. Situacijsko poročilo, 27. 7. 1945. 86 ARS, AS 1584, ae 421. Situacijsko poročilo, 6. 8. 1945. 87 ARS, AS 1584, ae 190. Poročilo o delovanju KD, 16. 2. 1946. 88 ARS, AS 1584, ae 178. Obveščevalno poročilo, poleti 1946. 89 ARS, AS 1584, ae 421. Situacijsko poročilo, 23. 7. 1945; ae 205. Poročilo o ACLI, 5. 3. 1946; Obveščevalce Ozne/UDV je zelo zanimala bolj levo usmerjena Stranka akcije (Partito d'azione), ki so jo doživljali na dva načina. Bila jim je nasprotna, ker je zahtevala ohranitev rapalske meje in jugoslovanski režim ocenjevala kot totalitaren, hkrati pa je imela podoben odnos do fašizma kot projugoslovanska stran.90 Poleti 1946 poročajo o ustanavljanju ilegalnih paravojaških organizacij, ki naj bi imele teroristične naloge in izzivale provokacije. Orožje naj bi dobivali iz Vidma.91 Poročilo z naslovom Tajna vojaška organizacija italijanskega nacionalističnega pokreta v Trstu je napisal obveščevalec, ki se je leta 1946 uspel infiltrirati v vodstvo Stranke akcije. Pri tem naj bi »spretno izrabil svoj poklic novinarja in bivšega oficirja RA,92 radi česar sem bil za strankin časopis izvor zanimivega materiala in dobil prevlado nad slabotno in neizkušeno redakcijo časopisa L'Emancipazione. V kratkem času sem zavzel vodilni položaj, s čemer sem dobil pristop v tajni krožek, kjer se je dejansko vršilo stvarno delo stranke.«93 Druga leva stranka CLNG Socialistična stranka Julijske krajine (Partito socialista della Venezia Giulia) v coni A ni imela veliko vpliva. Od jeseni 1945 je v njej vse bolj prevladovala smer, ki je zastopala ustanovitev levega bloka republikancev, socialistov in Stranke akcije in se zavzemala za sodelovanje s komunisti.94 Po podatkih obveščevalca UDV so jih Krščanski demokrati leta 1947 obtoževali, da bo nato levi blok skupaj s SIAU nastopil na prihodnjih volitvah v STO.95 Po oceni obveščevalcev Ozne/UDV je Liberalna stranka Italije (Partito liberale italiano) združevala največje reakcionarne konservativce. Veliko skupnega je imela tudi z gibanjem Uomo qualunque, ideologija katerega je temeljila na zanikanju družbenih razredov, na množici in na vodji.96 Oktobra 1946 so na sestanku vodij gibanja iz Gorice, Trsta in Vidma sprejeli sklep, da je treba pripraviti ljudi in jih oborožiti, obenem pa budno nadzirati resnične komuniste, da jih bodo »prve odstranili«.97 Ozna/UDV je spremljala tudi indipendentistična gibanja, ki so se zavzemala za ustanovitev samostojne države Julijske krajine. Kot je menil avtor poročila o separatističnem gibanju, naj bi bil del delavskih množic sicer pripravljen sprejeti program separatistov, »a delajo napako, ker mislijo sprejeti ameriški kapital, propagirajo, da bo jamčena ljudska oblast«.98 ae 413. Poročilo o 1. sestanku IO CAU; Poročilo Reakcionarne organizacije tržaških univerzitetnih študentov, 8. 2. 1946; Poročilo o FUCI, 20. 3. 1946. 90 ARS, AS 1584, ae 421. Situacijsko poročilo, 5. 1. 1946. 91 ARS, AS 1584, ae 230. Poročilo o italijanski reakciji, 18. 8. 1946; ae 235. Poročilo, 31. 7. 1946. 92 Rdeče armade. 93 ARS, AS 1931. Tajna vojaška organizacija italijanskega nacionalističnega pokreta v Trstu. 94 ARS, AS 1584, ae 421. Situacijski poročili, 15. in 25. 10. 1945. 95 ARS, AS 1584, ae 246. Poročilo, 1947. 96 ARS, AS 1584, ae 242. Poročilo, 27. 2. 1946; fond Centralni komite KP STO (AS 1569), ae 213. Poročilo o Uomo qualunque, 12. 12. 1945. 97 ARS, AS 1584, ae 230. Poročilo o italijanski reakciji, 4. 10. 1946. 98 ARS, AS 1584, ae 214. Referat o separatističnem gibanju v Trstu, 21. 11. 1945. Obveščevalci so še posebno spremljali italijanske paravojaške organizacije. Ena najmočnejših je bila Osoppo, ki je imela za glavno nalogo organizacijo vojaške dejavnosti. Te enote, ki jih pogosto poistovetijo s pojmom trikoloristi, ki pa je zajemal tudi druge ilegalne in pollegalne enote, so na območju Beneške Slovenije in Rezije, manj Kanalske doline že do konca leta 1945 izvedle več ropov, požigov in napadov na posamezne jugoslovanske aktiviste.99 Že avgusta 1945 so poročali o tajni fašistični organizaciji Četa smrti (Squadra della morte), ki naj bi bila naperjena proti Slovencem in katera je imela nalogo »zasledovanje in likvidacije naših ljudi«.100 Gradivo UDV o pollegalni organizaciji Divizija Gorica (Divisione Gorizia) obsega poročila o njeni ustanovitvi in delovanju v času od oktobra 1945 do junija 1946. Bila naj bi središče delovanja reakcije na Goriškem in je vodila tudi demonstracije, obveščevalno službo ter izdelovala sezname »naših simpatizerjev ter italijanskih komunistov. Najbolj se jim mudi za sabotažne grupe in Ozno.« Novembra 1945 je imela 1280 članov. Februarja 1946 je njen obveščevalni center javil obveščevalnemu centru CLN tudi naslednje: »V kraju Podgomila, približno 2 km od Grgarja na ovinku ceste proti Banjšicam, je bližnjica z zaselka Bislej. Na desni strani bližnjice, kakih 10 metrov od ceste, je prepad, ki je na vrhu zelo ozek in pokrit z dračjem. Znano je, da je bilo vanj vrženih cca 80 oseb, med njimi tudi italijanski vojaki.«101 Jugoslovanski obveščevalci so poročali tudi o obstoju raznih profašističnih skupin v Trstu. Ena od njih je bila Enotna fronta za obrambo ita-lijanstva (Fronte unico per la difesa dell'italianita), ki naj bi imela približno tisoč sicer slabo oboroženih pripadnikov. Druge so bile Akcijske skvadre Mussolini (Squadre d'azione Mussolini).102 Delovale naj bi tudi Monarhistična organizacija (Organizzazione monarchica), organizacija profašistične Demokratske stranke Italije (Partito democratico italiano) in Brigada Italija (Brigata Italia), ki je bila v rokah fašistov in je dobivala denar iz strankinega centra v Milanu. Imela je štiristo privržencev in bila povezana z drugimi skupinami. Obstajala naj bi tudi Sabotažna skupina s sto člani.103 Ena najmočnejših je bila organizacija s kratico OSI, za katero pa so imeli različne razlage. Obveščevalci Ozne že oktobra 1945 poročajo o njenem delovanju v Trstu, sredi novembra pa naj bi se tam že močno utrdila.104 Njeno jedro so bili nekdanji člani fašistične stranke, X MAS, črnih brigad, skvadristi in policijski agenti. Njene prve večje akcije so bile med proitalijanskimi manifestacijami 3. novembra 1945, ko naj bi dve oboroženi skupini ščitili zborovanje Stranke akcije. Dan prej, 2. novembra, je prišlo do spopada med njimi in protifašisti iz Svetega 99 ARS, AS 1487, šk. 38. Poročilo obveščevalnega centra Vipavskega vojnega področja (VVP), 18. 6. 1945; šk. 39. Poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizije NO, 2. 12. 1945; AS 1584, ae 230. Obveščevalno poročilo o italijanski reakciji, poleti 1946. 100 ARS, AS 1487, šk. 38. Poročilo obveščevalnega centra VVP, 22. 8. 1945. 101 ARS, AS 1931, šk. 1183. Divisione Gorizia. 102 ARS, AS 1584, ae 230. Poročilo o italijanski reakciji, 18. 8. 1946. 103 ARS, AS 1529, šk. 2. Poročilo Italijanske oborožene organizacije, 1946. 104 ARS, AS 1584, ae 259. Kratko poročilo o OSI; ae 421. Situacijsko poročilo, 14. 12. 1945. Jakoba, kot poročajo jugoslovanski viri, »iz katerega se je skupina izvlekla s popolnoma uničenim avtomobilom in polomljenimi rebri. Sedaj nameravajo preiti na individualni teror.« Zavezniki naj bi po marcu 1946 te paravojaške skupine začeli tudi oboroževati, in sicer »neselektivno različnim skupinam«.105 UDV je avgusta 1946 poročala, da je italijanska vlada, da bi obvladala položaj ob morebitni ljudski vstaji, ki bi zahtevala posredovanje Jugoslavije, v sodelovanju s Stranko akcije, Krščansko demokracijo in drugimi krogi CLNG ustanovila enotno vojaško organizacijo z imenom Obrambna organizacija (Organizzazione difesa). Njeno delovanje bi aktivirali zlasti zato, da bi preprečili mirno rešitev vprašanja Julijske krajine, če ta rešitev ne bi bila v skladu s težnjami Italije.106 V ta namen so združili vojaški organizaciji OSI in Osoppo, mobilizirali nove in zamenjali nekatere poveljnike z italijanskimi aktivnimi častniki.107 Obrambna organizacija naj bi v Trstu imela osem brigad po osemdeset ljudi, dvesto mitraljezov, veliko ročnih bomb in eksploziva. Kar devetdeset odstotkov njenih članov naj bi bilo fašistov in kolaboracionistov. Severno in zahodno od Tržiča naj bi organizirali obrambni pas. Oddelek v Benetkah je imel nalogo nuditi zavetje in ne bi sodeloval v vojaških akcijah.108 Prvi priseljenci so iz poznejše cone B iz različnih vzrokov na Tržaško in Goriško prihajali že med vojno. Sledili so jim tisti, ki so bežali pred Jugoslovansko armado in so bili v veliki večini aktivni sodelavci fašizma. Preseljevanje se je nadaljevalo tudi v času, ko je upravo cone B prevzela Vojna uprava Jugoslovanske armade.109 Največ so se jeseni 1945 priseljevali Italijani z Reke, za katero je bilo že tedaj skoraj dokončno odločeno, ker ni sodila v okvir rapalske meje, da bo priključena k Jugoslaviji.110 Ozna naj bi imela novembra 1945 tudi točne podatke o kanalih in fašistični mreži, ki je vodila iz Trsta v Istro.111 Jugoslovanski obveščevalni viri so marca 1947 poročali, da je odbor istrskih beguncev sprejel program, po katerem naj bi ustanovili posebne skupine mladincev in jih poslali v Gorico in okolico, torej na območje, ki je v skladu z mirovno pogodbo ostalo v Italiji. Ti naj bi z grožnjami in ustrahovanjem dosegli »oddaljevanje čim večjega števila Slovencev s tega območja, zlasti tistih, ki so naklonjeni Jugoslaviji«. Njihova posestva naj bi nato dobili emigranti iz Istre.112 Obveščevalci Ozne/UDV so posebej pozorno spremljali delovanje tistih Slovencev v coni A, ki niso bili naklonjeni novim jugoslovanskim oblastem. Med njimi je bila najbolj izrazita skupina političnih emigrantov iz osrednje Slovenije, ki so jih tam opazili že julija 1945. Tako je v Trst prišel Vinko Košir, četniški organizator, po rodu iz Vipavske doline, ki je zbežal iz Ljubljane. Kriv naj bi bil za in- 105 ARS, AS 1584, ae 259. Kratko poročilo o OSI, 1946. 106 ARS, AS 1584, ae 230. Poročilo o italijanski reakciji, 18. 8. 1946. 107 ARS, AS 1584, ae 421. Situacijsko poročilo, 16. 9. 1946. 108 ARS, AS 1584, ae 230. Poročilo o italijanski reakciji, 18. 8. 1946. 109 ARS, AS 1487, šk. 39. Poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizije NO, 16. 7. 1945. 110 ARS, AS 1487, šk. 39. Poročilo obveščevalnega centra 2. slovenske divizije NO, 12. 9. 1945. 111 ARS, AS 1529, šk. 1. Pismo B. Kraigherja CK KPS, 29. 11. 1945. 112 ARS, AS 1584, dodatno. Poročila o esulih, poročilo, 11. 3. 1947. ternacije ljudi. Prišla sta tudi četnika iz Maribora Alfred Kralj in Boris Mihelič.113 Ena njihovih glavnih nalog je bila vzpostavitev povezave med begunskimi taborišči in Slovenijo, kjer je oktobra 1945 po podatkih slovenskega notranjega ministrstva delovalo 18 t. i. band s 175 možmi.114 V začetku avgusta 1945 naj bi emigranti v Trstu ustanovili svojo obveščevalno službo in tudi organizirali oborožene trojke, ki so odhajale v Jugoslavijo.115 Prihodi slovenske emigracije v cono A so bil dogovorjeni z zavezniško upravo, saj je ta potrebne kadre, zlasti za slovensko šolo, iskala tudi po begunskih taboriščih.116 Načelnik Ozne za Primorsko, Veri Winkler, je konec avgusta 1945 Borisu Kraigherju poslal seznam političnih emigrantov iz Slovenije, ki so se nahajali v coni A, in ob tem pripomnil: »Seznam je istočasno odgovor na dopis, ki ga je poslala upravno politična komisija PNOO javnemu tožilcu za Slovenijo. /.../ Navajali smo samo stvari, ki pridejo v poštev za objavo, novejšega, našega materiala, nismo nikjer navajali s posebnim ozirom na to, da bo šlo to iz naših rok. Za nekatere ljudi, ki so na seznamu, imamo zbranega že precej novejšega materiala, ki pride v poštev za sedanje delo. Sporoči nam takoj, če te ta stvar zanima in za katere naj ti pošljemo.«117 Že septembra 1945 je Ozna poročala o tem, da so v Trstu vidni predstavniki slovenske politične emigracije kot Albin Smajd, Miloš Stare, Vladimir Žitko in major Peter Horn.118 Posamezniki iz emigrantskih vrst naj bi širili strupeno propagando proti Demokratični federativni Jugoslaviji in izdali brošurico Resnica o Jugoslaviji. Jeseni 1945 so se začeli pojavljati tudi letaki, ki so »blatili Jugoslavijo in našo oblast«.119 V Trstu je bilo avgusta 1945 tudi približno 2000 hrvaških emigrantov, ki pa so bili tam le začasno, saj se jim bivanje v coni A ni zdelo dovolj varno. Ozna je avgusta 1945 ocenjevala, da emigracija računa s hitrim zlomom novih jugoslovanskih oblasti in na vrnitev v nekaj tednih.120 Septembra 1945 so obveščevalci poročali o tajnem obisku vodilnega v Slovenski ljudski stranki Mihe Kreka, ki je somišljenike spodbudil z izjavo, da bodo za božič že doma.121 Ozna/ UDV je prestrezala tudi njihovo pošto. Tako se je v njenem arhivu ohranilo pismo Koželja iz Trsta iz konca oktobra 1945, v katerem med drugim navaja: »Danes so imeli pri nas partizani manifestacijo. Nabralo se je precej te golazni, iz vseh bližnjih krajev so zbobnani skupaj, da bi predstavljali Tržačane. /.../ Bolelo me je, ko sem videl naše zastave z zvezdo, a tisti, ki so jo nosili, so vpili po italijansko.«122 113 ARS, AS 1584, ae 421. Situacijski poročili, 20. in 22. 7. 1945. 114 ARS, AS 1584, ae 154. Posebno poročilo Ja, 6. 9. 1945; AS 1589, depeše zvezni vladi šk. 1. Dopis Z. Poliča notranjemu ministrstvu DFJ, 13. 10. 1945. 115 ARS, AS 1584, ae 421. Situacijsko poročilo, 4. 8. 1945. 116 ARS, AS 1584, ae 63. Pismo V. Winklerja Viktorju (verjetno B. Kraigher), 25. 10. 1945. 117 ARS, AS 1584, ae 63. Pismo V. Winklerja Tomu; Pismo V. Winklerja B. Kraigherju, 25. 8. 1945. 118 ARS, AS 1584, ae 421. Situacijsko poročilo, 11. in 14. 9. 1945. 119 ARS, AS 1584, ae 421. Situacijska poročila za september, oktober 1945; Isto, 20. 9. 1945. 120 ARS, AS 1584, ae 154. Poročilo JDL Jugoslovanska emigracija v Italiji, 19. 8. 1945. 121 ARS, AS 1584, ae 154. Poročilo Z. Mauser, 16. 9. 1945. 122 ARS, AS 1584, ae 152. Prepis pisma Koželja iz Trsta, oktober 1945. Prve podatke o osnovanju novega slovenskega političnega gibanja v coni A je Ozna zaznala že julija 1945. Pripravljalni odbor stranke Slovenske narodne demokracije (SND) je v začetku junija 1946 sicer predložil prošnjo za potrditev stranke, kar je ZVU takoj odobrila, a je stranka kljub temu delovala v ilegali. Po podatkih UDV naj bi jim ilegalno delovanje svetovali predstavniki CIC, s katerimi so bili nekateri njeni eksponenti v tesnih stikih. S SND so bili povezani slovenski politični emigranti v coni A in Italiji, čeprav se formalno vanjo niso vključevali.123 UDV je spremljala tudi delovanje Slovenske demokratske zveze, ki je bila ustanovljena 17. januarja 1947 v Gorici, na Tržaškem pa 21. decembra 1947.124 Kot je razvidno iz registrov Ozne/UDV, so obveščevalci intenzivno spremljali številne posameznike, od pripadnikov slovenske politične emigracije do vidnih članov italijanskih strank, pa tudi sodelavce projugoslovanskih organizacij. S številko 6976 je novembra 1945 prvi zabeležen Srečko Baraga, emigrant iz Ljubljane, ki ga je ZVU imenovala za predstojnika slovenskih šol v coni A. Sledijo mu Peter Sorli, ki je pozneje ustanovil Udruženje slovenskih in hrvaških socijalcev, Franjo Vrčon, urednik slovenskega Radia Trst, Andrej Uršič, pozneje urednik glasila Slovenske demokratske zveze Demokracija, Leopold Kemperle, ki je bil nato med ustanovitelji Slovenske demokratske zveze, in drugi.125 Januarja 1946 je kot prvi vidni Italijan vpisan monsignor Giovanni Sirotti, ki je po odstopu nadškofa Frančiška Sedeja sredi tridesetih let nekaj časa upravljal goriško nadškofijo. Sledijo mu voditelji italijanskega CLNG Eduardo Puecher, Gino Palu-tan, Michele in Ercole Miani, Rugero Rovatti, Edoardo Marzari, pa tudi tržaški škof Antonio Santin, ki je označen kot voditelj Katoliške akcije in italijanski nacionalist. Do konca februarja 1946 so v register vpisali 11.177 oseb, med njimi 664 Italijanov iz cone A, tako tistih, ki so bili aretirani, kot onih, ki so jih samo zasledovali. Na seznamih o predanem gradivu velike večine teh oseb ni, je pa na njem dosti članov KPI oziroma KP STO, ki so se opredelili za Informbiro (Vittorio Vidali, Marina Bernetič, Giorgio Jaksetich, Mario Lizzero, Paolo Sema). Podatki o drugih pa so verjetno med gradivom o posameznikih, za katere ni imenskega popisa. Tako npr. gradivo o socialistu Brunu Pincherlu obsega tri strani. Prva je napisana jeseni 1946, naslednja po letu 1950, tretja pa maja 1951. Med drugim so ga sumili sodelovanja z britansko obveščevalno službo.126 Med slovensko politično emigracijo v coni A so že septembra 1945 vzbudile preplah vesti, da je v Trst prispelo večje število agentov Ozne, ki jih je iskala tudi zavezniška policija.127 Ozna je že jeseni 1945 začela z ugrabitvami najbolj izpostavljenih predstavnikov emigracije in hkrati hotela prestrašiti preostale, da bi se 123 ARS, AS 1589, šk. 46. Depeša CK KPS B. Kraigherju, 22. 6. 1946; AS 1931, 600/8. Meščanske stranke na Primorskem, elaborat; AS 1584, ae 421. Poročilo, 15. 8. 1946. 124 ARS, AS 1931, 600/8. Meščanske stranke na Primorskem, elaborat; AS 1529, šk. 7. Elaborat Vloga tržaških nacionalistov od 1. svetovne vojne do danes. 125 ARS, AS 1931, Seznami pripornikov UDV za Slovenijo; registri. 126 ARS, AS 1931. Mapa Bruno Pincherle. 127 ARS, AS 1584, ae 154. Posebno poročilo Ja, 6. 9. 1945. umaknili ali nehali delovati. Do ugrabitev je prihajalo ob belem dnevu in ugrabiteljev skoraj nikoli ni nihče oviral.128 26. oktobra 1945 sta bila ugrabljena Ivan Martelanc in njegova žena,129 dan pozneje Izidor Martinjak, ki je bil pozneje izpuščen, in 22. februarja 1946 Albin Smajd. Po njegovi ugrabitvi naj bi se položaj med emigracijo popolnoma spremenil in je obveščevalec Ozne sredi marca 1946 poročal: »Nič več ni bilo dosti slišati o kakih sestankih, videti ni bilo nikakih kurirjev iz Rima. Zbiranje po kavarnah pa je skoraj izumrlo. /.../ Samo v zadnjih 14 dneh je odšlo izmed 200 Jugoslovanov 80 Slovencev.«130 Nekaj ugrabitev je bilo neuspešnih, tako oktobra 1945 ugrabitev Miloša Stareta, januarja 1946 Draga Petkovška, medvojnega urednika domobranskega časopisa Vipavec. To je preprečila Civilna policija, ki je ugrabitelje tudi aretirala.131 Ponesrečil se je poskus ugrabitve Franca Sopjanca v Trstu. Krivci so v glavnem zbežali v cono B, štiri pa je Civilna policija aretirala. Načelnik Ozne za Primorsko Winkler je marca 1946 sporočal Kraigherju: »Danes sem sprejel naslednjo depešo iz Lj. 'Sporoči Janezu, da trije Italijani iz skupine sedmih, ki je hotela ugrabiti Sopljanca Franca v Trstu in ki so pribežali na našo stran, so javili, da so dobili smernice za izvršitev aretacije od Rudija. Druge štiri so Angleži aretirali. Poskrbi, da se v prihodnje ne bodo dogajale take stvari, ki lahko povzročijo mednarodne komplikacije'.«132 Znova pa je prišlo do ugrabitev po podpisu mirovne pogodbe. Marca 1947 je bil v Komnu ugrabljen Miran Engelman, konec avgusta 1947 urednik glasila SDZ Demokracija Andrej Uršič, in sicer ponoči na poti med Robičem in Kobaridom, ugrabljen je bil tudi Ferdinand Kalin. Ohranjen je zapisnik Uršičevega zaslišanja na ljubljanski UDV. Zadnje izjave so datirane z aprilom 1948, nato pa za njim izgine vsaka sled.133 V teh letih je Ozna/UDV v coni A izvedla tudi druga nasilna dejanja. Ohranjeni so dokumenti o pričevanju na procesu v Trstu proti nekomu, ki je bil obtožen uboja poročnika fašistične milice in po letu 1945 agenta anglo-ameriške obveščevalne službe. Uboj je izvedel septembra 1946 skupaj s še dvema sodelavcema. Ker sta bili na domu osumljenega še dve ženski, so usmrtili vse tri. Likvidatorji so dobili zatočišče v Jugoslaviji. Povzemam: dejstvo je, da je Ozna odigrala eno ključnih vlog v času štiridesetdnevne jugoslovanske zasedbe celotne Julijske krajine, ko se je marsikdaj postavila tudi nad oblastne in politične organe. Po umiku jugoslovanske vojske je v coni A ohranila velik del svojega sistema in ga seveda prilagodila razmeram. Če verjamemo podatkom, da je v Trstu v skoraj desetletnem povojnem obdobju de- 128 ARS, AS 1584, ae 151. Pismo L.K. (verjetno Leopold Kemperle) R. Ložarju, 31. 10. 1945. 129 ARS, AS 1931. Osebno gradivo dr. Ivan Martelanc. 130 ARS, AS 1584, ae 155. Poročilo poverjenika Jaraminja, 17. 3. 1946. 131 PRO, FO 371/48953 R18136/15236/92. Poročilo IC VG, 14. 11. 1945, str. 206-208; Primorski dnevnik, 19. 6. 1946. 132 ARS, AS 1584, ae 63. Pismo V. Winklerja B. Kraigherju, 4. 3. 1946. 133 Demokracija, 30. 5. 1947; Arhiv SOVA, dosje Andrej Uršič. lovalo nekaj tisoč obveščevalcev različnih držav, so bili obveščevalci jugoslovanske Ozne/UDV nedvomno med najbolj številnimi. Nevenka Troha ACTIVITIES OF THE DEPARTMENT FOR THE PROTECTION OF PEOPLE AND STATE SECURITY ADMINISTRATION IN THE TERRITORY OF ZONES A OF VENEZIA GIULIA _AND FREE TERRITORY OF TRIESTE_ Summary As early as during World War II the Yugoslav and in its context the Slovenian Liberation Movement demanded that the territory of Venezia Giulia or the Primorska region (Slovenian littoral) and Istria, annexed to the Kingdom of Italy with the Treaty of Rapallo in November 1920, should be annexed to Yugoslavia. Due to these demands various intelligence services operated in the area besides the political and military organisations, among them the Slovenian Security and Intelligence Service and since the summer of 1944 its successor Department for the Protection of People (Ozna). The interwar illegal activities were followed by legal and semi-egal operations of Ozna during the short period of the Yugoslav occupation of the whole Venezia Giulia from 1 May to 12 June 1945, when Ozna was the most important part of the repression apparatus of the Yugoslav occupation authorities. The bodies of Ozna carried out arrests and interrogations of actual or suspected collaborators of fascism and the occupiers as well as decided who would be released, sent to prisoner-of-war camps, imprisoned, or executed. Ozna and since March 1946 its successor the State Security Administration (UDV) kept performing that role in Zone B of Venezia Giulia and Zone B of Free Territory of Trieste, which were under the Yugoslav military administration. In Zone A, which was under the Anglo-American Allied military administration, these services once again operated illegally as intelligence services, no longer belonging to the liberation movement but to the neighbouring state instead. Already during the Yugoslav occupation a network of informants carrying out intelligence activities operated in Zone A. The leadership called upon them to report about the realistic general political outlook, the activities of the so-called reaction, movement of Allied units, and disposition of the population. In Zone A of Venezia Giulia and Zone A of Free Territory of Trieste (June 1945 — October 1954) the »top secret« Yugoslav informants followed all kinds of political opponents intensely, from members of the Slovenian emigration to notable members of Italian political organisations of all political sides as well as to the adherents of pro-Yugoslav organisations. The extensive lists of persons reported about demonstrate that the network of Ozna/UDV agents indeed reached far and wide in that period. Simultaneously these agents, mostly arriving from Zone B or from Yugoslavia, also carried out abductions of notable persons, especially representatives of the Slovenian emigration. The list of materials kept in the UDV archives, drawn up in 1976, shows that UDV was especially interested in the intelligence services of states active in this territory (especially Italy, United States and Great Britain); general political situation in Venezia Giulia and Free Territory of Trieste; activities of the Allied Civilian Police; Yugoslav emigration in Italy; camps of Istrian Italians in the Trieste and Goriška regions; activities of Slovenian Democratic Union and other »non-communist« Slovenian political parties and groups; National Liberation Committee of Venezia Giulia and parties included in it; Italian right-wing parties; Communist Party of Italy; operations of semi-legal military formations like Divisione Gorizia, for example; and, naturally, after the Cominform dispute also the Cominform Communist Party of Free Territory of Trieste and its intelligence centre in Trieste. 1.01 UDK 329.5(497.4:497.1)"1945/1950" Prejeto 2. 9. 2011 Jože Prinčič* Denarno-blagovni odnosi Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami (1945-1950) IZVLEČEK Zaradi manka statističnih podatkov, jugoslovanski zvezni organi so jih začeli zbirati šele leta 1966, niso bile do sedaj raziskovanju medrepubliških blagovnih menjav namenjene nobene pozornosti. Avtor v članku na podlagi dosegljivega arhivskega in drugega dokumentarnega gradiva osvetljuje sistemske značilnosti proračunskega financiranja in kreditiranja, načine planskega obvladovanja trga in oblike ilegalnega trgovanja. Analizira vlogo Slovenije v centralističnem sistemu preskrbe in prehrane. Slovenija je kot glavna porabnica za vzdrževanje tekoče proizvodnje in zagotavljala redne prehrane in oskrbe prebivalstva prejemala iz drugih republik manjkajoče surovine in živila, kot glavna proizvajalka pa je morala presežke industrijske in kmetijske proizvodnje odstopati drugim republikam. Tako kot druge republike je tudi sama branila svoje gospodarske interese in zapirala meje pred nakupovalci iz drugih republik. Ključne besede: Jugoslavija, Slovenija, gospodarstvo, blagovna menjava, trgovina, oskrba, črna borza ABSTRACT SLOVENIAN MONETARY AND COMMERCIAL RELATIONS WITH OTHER YUGOSLAV REPUBLICS (1945-1950) To date the exchange of goods between the republics has remained unexplored due to the lack of statistical information (which the Yugoslav federal authorities started collecting as late as in 1966). On the basis of available archive and other documentary materials the author of the following article sheds light on the systemic characteristics of budgetary financing and loans, ways of planned market management, andforms of illegal trading. He analyses the role of Slovenia in the centralist system of food and goods supply. Slovenia as the main consumer received the required raw materials and food from the other republics in order to maintain its production and ensure regular food and goods supply for its people, and as the main producer it had to transfer the surplus industrial and agricultural production to the other republics. Like the other republics Slovenia also defended its economic interests, closing the borders in order to deter buyers from the other republics. Key words: Yugoslavia, Slovenia, economy, exchange of goods, trade, supply, black market * Dr., znanstveni svetnik, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI-1000 Ljubljana; e-naslov: joze.princic@inz.ai V dosedanjih obravnavah gospodarskega razvoja Slovenije v prvih letih druge jugoslovanske države so se zgodovinarji in tudi drugi popisovalci minulega dogajanja osredotočali na posamezne pomembnejše dogodke in procese, kot so bili vojna škoda in obnova, nacionalizacija, odkupi, vezane cene, racionirana preskrba, administrativno upravljanje gospodarstva in industrializacija. Področja denarnih odnosov in blagovne menjave Slovenije z drugimi jugoslovanskimi republikami pa so se izogibali. V precejšni meri je bilo tako zaradi odsotnosti statističnih podatkov, saj so v naši republiki ocene splošnih gospodarskih gibanj začeli objavljati šele leta 1953. Zvezni zavod za statistiko pa je podatke o blagovni menjavi med posameznimi republikami začel zbirati šele leta 1966, prvo njegovo poročilo pa se nanaša na leto 1968.1 Pomemben razlog pa leži tudi v omejeni naravi medrepubliške menjave blaga in storitev. Nova država je bila zasnovana na enotnosti gospodarskega življenja, skupnega gospodarskega prostora in plana, zato so bile skoraj vse pristojnosti pri načrtovanju in organiziranju blagovne proizvodnje, menjave in delitve v rokah zveznih organov, kazalnike gospodarjenja pa so načrtovali in tudi merili na ravni države. V letih 1945—1950 je planska distribucija nadomestila trg, cene so se lahko prosto oblikovale le na kmečkih trgih in pri manjšem delu proizvodov za široko porabo. Po ustavi je bil blagovni promet med republikami svoboden in se ni mogel omejiti z republiškim zakonom. Republiške vlade pa tega načela niso upoštevale, temveč so zagrizeno branile svoje gospodarske interese2 in zato zapirale meje pred nakupovalci iz drugih delov države. Slovenija in Hrvaška sta bili dober primer omejenega gospodarskega sodelovanja. Junija 1950 je predsednik Gospodarskega sveta vlade FLRJ ukazal vladama obeh republik, naj »ukineta vse carinske meje«, ki omejujejo prosto blagovno menjavo med njima.3 Do konca tega leta se razmere na tem področju niso izboljšale, saj so vse republike še naprej »delale po svoje«.4 Proračunsko financiranje in kreditiranje Po drugi svetovni vojni je bil v Jugoslaviji vzpostavljen finančni sistem, v katerem so zvezni organi povsem obvladovali ne le vsedržavni proračun, temveč tudi celotni denarni in kreditni sistem. Tako je finančni sistem predstavljal učinkovito sredstvo za zbiranje družbene akumulacije, ki jo je država potrebovala za nove 1 Jože Prinčič, Neven Borak: Iz reforme v reformo : slovensko gospodarstvo 1970—1991. Ljubljana 2006, str. 88. 2 Privredna politika vlade FNRJ: zapisnici Privrednog saveta Vlade FNRJ 1844-1943, knjiga 1 (14. 12. 1944-31. 3. 1949), Beograd 1995, dok. 5 (Iz Zapisnika sa konferencije održane u Privred-nom savetu Vlade FNRJ. 19. 7. 1946), str. 75. 3 Privredna politika vlade FNRJ: zapisnici Privrednog saveta Vlade FNRJ 1944-1943, knjiga 3 (2. 1. 1950-19. 12. 1950). Beograd 1995, dok. 92 (Zapisnik sa sastanka Privrednog saveta Vlade FNRJ po pitanju snabdevanja, održanog 30. juna 1950. godine), str. 434. 4 Prav tam, dok. 150 (Zapisnik sa sastanka kod predsednika Privrednog saveta Vlade FNRJ, održanog 14. decembra 1950. godine), str. 707. investicije. Zvezni vladi, ki je postala tudi upraviteljica največjih in kapitalsko najpomembnejših podjetij v državi, pa je dajal dovolj široke možnosti za preraz-porejanje dohodka in proizvodov. V Sloveniji so, z izjemo najožjega partijskega vodstva, odkrito nasprotovali takšni finančni ureditvi, saj je po splošnem prepričanju omogočala nenadzorovan prenos dela slovenskega dohodka v centralne sklade in v druge dele države. Zvezna vlada je napovedala krepitev centralističnih prizadevanj že s prvimi ukrepi. Med njimi je treba omeniti menjavo predvojnih in medvojnih valut z novim jugoslovanskim dinarjem, pri kateri je bila naša republika precej oškodovana, pa tudi obvezno oddajo odvzetega zlata in drugih dragocenosti Narodni banki Jugoslavije in nakazovanje dohodkov od sekvestriranega (in tudi narodnega) premoženja na račune Državne uprave narodnih dobrin, ki je imela sedež v Beogradu. Do polne veljave pa je nova organiziranost na finančnem področju prišla z uvedbo proračunskega poslovanja. Da bi zvezni proračun, ki ga je sestavila zvezna vlada, lahko v polni meri izražal enotnost in planski značaj jugoslovanske gospodarske ureditve, je bil sestavljen iz zveznega proračuna in proračunov republik, ki so vsi skupaj sestavljali celoto. Vse dajatve so bile po svoji naravi državne in so se delile na zvezne in republiške. Predstavljale so glavno sredstvo državne akumulacije, glavni regulator cen in tudi gospodarskega ravnotežja med posameznimi republikami. Do konca leta 1945 so v Sloveniji pobrani davki komaj zadoščali za pokrije stroškov slovenskega državnega aparata. Zato je po zaključku denarnih knjig za to leto zveznemu proračunu dolgovala 184 milijonov din. Do konca leta 1946 se je ta dolg nekoliko zmanjšal in je znašal 176,8 milijona din.5 Ministrstvo za finance LRS je predlagalo, da se primanjkljaj pokrije iz presežka pobranega prometnega davka v Sloveniji, ki je znašal trikrat več od predvidenega zneska.6 Do konca novembra leta 1946 so v Sloveniji na račun zveznih davkov zbrali 1.010.566.000 din.7 Od tega je ostal doma le manjši del.8 V zvezno blagajno je Slovenija za to leto nakazala tudi presežek republiških prihodkov nad izdatki, ki je znašal 176,7 milijona din.9 Za naslednja štiri leta v dosegljivem dokumentarnem gradivu ni več na voljo podatkov o višini sredstev, ki se jim je morala Slovenija odreči v korist zveznega proračuna. Po proračunskem zakonu za leto 1947 je zveznemu proračunu pripadlo 5% od zbrane dohodnine v LR Sloveniji. V tem letu se je narodni dohodek, dosežen na ozemlju LR Slovenije, razdelil tako, da je gospodarstvu zveznega pomena pripadlo 5 145,6 milijona dinarjev je znašal primanjkljaj pri zveznih dohodkih, 31,1 milijona din pa ostanek od nakazanih zveznih kreditov. 6 Slovenija bi morala leta 1946 pobrati za 140 milijonov dinarjev zveznega prometnega davka. Že do novembra tega leta so ga pobrali za 785,3 milijona dinarjev. 7 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Ministrstva za finance LRS (AS 1116), fasc. 24, Dolg iz leta 1945, 12. 12. 1946. 8 Od zveznih dohodkov je LR Sloveniji pripadalo 140 milijonov plačanega prometnega davka, 37,4 milijona din od taks ter 44 milijonov od prihodkov državnih gospodarskih podjetij. 9 II. vanredno zasedanje Narodne skupštine FNRJ, od 20. marta do 1. aprila 1946 godine, stenografske beleške. Izdanje Narodne skupštine FNRJ, 1947, str. 671—673. 80%, gospodarstvu republiškega pomena pa 20% izračunane vrednosti.10 Leta 1948 se je delež dohodnine, ki ga je bilo treba nakazati zveznemu proračunu, precej povečal. Poleg 5% od dohodnine delavcev in družbenih organizacij, nameščencev in uslužbencev je zajel še 1% pobrane dohodnine od kmetov, 4% od zadrug, 2% od dohodnine privatnih poklicev ter še 1,5% od nepobrane dohodnine iz prejšnjih let. V tem letu je bila LRS udeležena pri zveznih dohodkih s 14% od plačanega prometnega davka, ki je bil glavni vir državne akumulacije, in 90% od vplačanih taks. Delež pri zveznih dohodkih je kril 28,7% slovenskega proračuna. Pri razdelitvi narodnega dohodka, ki ga je zajela država na območju LRS, se je delež zveznega gospodarstva nekoliko zmanjšal, saj mu je pripadlo 67,5%, medtem ko je republiškemu gospodarstvu oziroma republiškemu proračunu ostalo 32,5%.11 Leta 1949 se je povečala zvezna udeležba na dohodnini in na tržnem dobičku. Po finančnem zakonu za državni proračun LRS za proračunsko leto 1949 je morala Slovenija zveznemu proračunu odstopiti naslednje odstotke od svojih dohodkov: 50% od doseženega presežka dohodkov po državnem proračunu LRS za leto 1948 in od tržnega dobička lokalnega gospodarstva, 20% od dohodka od delavcev, nameščencev in uslužbencev, 30% od dohodka kmečkih gospodarstev, 25% od dohodka zadrug in zadružnikov, 15% od dohodka obrtniških gospodarstev, 10% od dohodka drugih poklicev in premoženja ter še 5% od preostalega davka na do-hodek.12 Od zveznih prihodkov je pripadlo LRS 6% od prometnega davka in ustvarjenega zneska na račun »polne cene koštanja« ter 90% od pobranih zveznih taks; ta sredstva so zadoščala za 17,2-% pokritje izdatkov republiškega proračuna.13 Po planu razdelitve narodnega dohodka, ki ga je država leta 1949 zajela na območju LRS, se je zopet povečal delež zveznih dohodkov, ki je bil 76,5%.14 Leta 1950 je delež Slovenije pri pobranem prometnem davku padel na 2,5%, kar je zadoščalo le za 6,7-% pokritje izdatkov naše republike.15 Republiški proračun za to leto je predvidel, da bo Slovenija iz zveznega proračuna dobila 422 milijonov din za pokrivanje planskih izgub. Med prebivalstvom je največ ugovorov na zvezno davčno politiko prihajalo s podeželja. Leta 1949 je nezadovoljstvo doseglo enega od svojih vrhov. Edvard Kardelj je aprila tega leta na partijski konferenci vse očitke zavrnil. Priznal je, da je v času, ko je bil finančni minister Sreten Zujovič, res prišlo do »nekaj napak«, da pa imajo sicer v Sloveniji »napačno mišljenje«, da so visoki davki v Sloveniji posledica dvojnih meril, ki naj bi jih imeli v Beogradu. To pa zato, ker pri izračunu izhajajo iz napačnega izhodišča, kar je pomenilo, da se davek ne odmeri le na »glavo kme- 10 Stenografski zapiski Ljudske skupščine LRS, II. izrednega zasedanja LS LRS, 14. 2.—16. 2. 1949, str. 37. 11 Prav tam, str. 37. 12 Prav tam, str. 161. 13 Prav tam, str. 14. 14 Prav tam, str. 37. 15 Stenografski zapiski III. izrednega zasedanja LS LRS, 17. 1.—18. 1. 1950, Državni proračun LRS za leto 1950, str. 18. ta«, temveč tudi na podlagi povprečnega dohodka posameznega davčnega upravičenca, ki je v Slovenijo zagotovo najvišji. Člane slovenskega partijskega vodstva je opozoril, da je slovenski plan blagovnega prometa postavljen prenizko, kmet pa premalo obdavčen, ker pri izračunih niso upoštevali, da je »kmet v Sloveniji več špekuliral, kot vi veste«.16 Denarni in kreditni sistem, ki je bil vzpostavljen leta 1947, je temeljil na centralnem posredništvu in centralnem knjigovodstvu. V njem je bilo prostora le za dve osrednji denarni ustanovi z republiškimi centralami in številnimi podružnicami v večjih mestih in industrijskih središčih. Prva je bila Narodna banka Jugoslavije, ki je poleg emisijske opravljala tudi povezovalno vlogo pri kratkoročnem kreditiranju in plačilnem prometu. Druga je bila Državna investicijska banka, ki je prevzela dolgoročno kreditiranje graditve velikih industrijskih in drugih gospodarskih objektov. Na podlagi okvira kvot, ki so jih določili v Zvezni planski komisiji in potem razdelali v zvezni vladi in njenih ministrstvih, so ustanove socialističnega denarnega posredništva zbrano akumulacijo in še druga sredstva nakazovale na račune republiških organov. Ti pa so potem poskrbeli za razdelitev teh sredstev med posamezna podjetja in lokalne organe oblasti. Slovenija je prejela večja zvezna nakazila oziroma kredite leta 1946. Predvidena posebna dotacija zvezne vlade v višini 600 milijonov din ni bila do konca izplačana. Zato pa je Slovenija v tem letu dobila 120 milijonov din obnovitvenega kredita, 450 milijonov din za nove investicije in 100 milijonov din kreditnih sredstev za popravilo stanovanj in še nekaterih javnih objektov.17 Planska distribucija in enotne cene Visoki partijski funkcionarji so poleti 1945 še napovedovali, da bo trgovini namenjeno pomembno mesto v novi gospodarski organiziranosti,18 a so morali na to hitro pozabiti, saj plansko gospodarstvo ni bilo združljivo s prostim delovanjem tržnih zakonitosti. Trgovina je izgubila komercialen in dobila povsem distributiven značaj. Plani distribucije (razdelitve) so postali glavni regulatorji skupnega blagovnega prometa. Ti so usmerjali menjavo blaga oziroma surovin in polizdelkov, namenjenih za tekočo proizvodnjo (reprodukcijo), proizvodov za investicije (razširjena reprodukcija) in za široko porabo. Pristojni organi so vse potrebe po najpotrebnejšem blagu oziroma proizvodih podrobno načrtovali in jih v obliki predvidenih kontingentov (količin) tako tudi razdeljevati oziroma nakazovali. Že junija 1945 je zvezno ministrstvo za trgovino in preskrbo sprejelo seznam izdelkov, ki so 16 ARS, fond Centralni komite ZKS (AS 1589), III, šk. 1, Zapisnik II. plenuma CK ZKS, 15. in 16. 4. 1949. 17 ARS, fond Vlada Republike Slovenije (AS 223), šk. 27, Dopis Vlade FLRJ predsedstvu Vlade LRS, 26. 6. 1946. 18 Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954 (zbrala in uredila Darinka Drnovšek) Ljubljana 2000, (dalje Zapisniki PB CK KPS/ZKS) dok. 5; Zapisnik seje PB CK KPS, 3. 8. 1945, str. 3438. bili uvrščeni v t. i. režim planske razdelitve in porabe. Ta seznam je zajel najpotrebnejše kmetijske pridelke, živila, surovine in industrijske proizvode.19 Kljub podrobnim načrtom se do konca leta 1945 razmere na notranjem jugoslovanskem trgu niso popravile. Država je z razdeljevanjem uspela pokriti le manjši del najnujnejših živil in življenjskih potrebščin.20 Do spomladi leta 1946 so bili že skorajda vsi kmetijski in industrijski proizvodi pod režimom načrtne razdelitve. Vzpostavljen je bil sistem, v katerem so bila federalna ministrstva zadolžena za izdajanje nalog za njihovo proizvodnjo oziroma pridelavo, zvezna Izredna uprava za preskrbo pa jih je s pomočjo distribucijske in trgovske mreže razdeljevala po posameznih federalnih enotah, pri čemer so imeli prednost kraji, kjer jih je najbolj primanjkovalo.21 Ta sistem pa ni prinesel pričakovanih rezultatov. Junija 1946 je zvezno ministrstvo za trgovino in preskrbo ugotovilo, da je nova organizacija distribucijske in trgovinske mreže zelo pomanjkljiva in da je na notranjem trgu »prevladal kaos«, ker so posamezne republike po svoje in na različne načine »reševale pot blaga od producenta do konzumenta«. To je povzročilo, da je blago zastajalo, se kopičilo v skladiščih ali prihajalo skozi več rok in se zato dražilo.22 Prihajalo je do absurdnih situacij: denimo, da so bila poletna oblačila v trgovinah na voljo pozimi, Sloveniji pa so bili dodeljeni opanki, čeprav tega srbskega narodnega obuvala tu nihče ni nosil.23 Konec spomladi 1947 je začel veljati nov sistem distribuiranja temeljnih izdelkov in materialov, ki naj bi omejil anarhijo na področju distribucije. Pri industrijskih izdelkih so bili določeni glavni proizvajalci in porabniki, ki so sklepali pogodbe o dobavi na podlagi dodeljenih letnih kontingentov. Zvezna planska komisija je določila obveznosti glavnih proizvajalcev industrijskega blaga v posameznih tromesečjih kot tudi porabo oziroma razdelitev posameznih izdelkov, in to posebej za blagovni in posebej za tržni fond.24 Večjo pozornost so morali v repub- 19 Seznam je zajel: 1. kmetijske pridelke: vse vrste žita in koruze ter riž, vse vrste oljnih semen in živine, meso in mast; 2. surovine za med tekstilno industrijo: bombaž, volno, lan; 3. gozdne proizvode: vse vrste kurjave, jamski les, les za gradbena dela in za pohištvo; 4. vse vrste premoga; 5. industrijske proizvode: vse vrste moke, oljne pogače, rezance sladkorne pese, sladkor, sol, pivo, me-laso, jedilno olje, predivo, tkanine, izdelke iz blaga, vse vrste usnja in usnjene izdelke, železo in kovine ter izdelke iz njih, elektrotehnične izdelke, goriva, špirit, kemijske izdelke, tobačne izdelke in vžigalice. 20 Do konca leta je država z razdeljevanjem uspela pokriti pri žitih le 8% letnih potreb na prebivalca, pri mesu in ribah 5,3%, masti 6,75%, olju 10%, sladkorju 26,31%, pri soli 52,3%, bombažnem blagu 10,85%, volnenem blagu 19%, obutvi 8,7%. — ARS, fond Planska komisija LRS (AS 284), šk. 2, elaborat Problemi notranjega trga, Ekonomski institut pri predsedstvu vlade LR Hrvaške, februar 1946. 21 ARS, fond Javno tožilstvo RS (AS 353), šk. 2, Kopičenje blaga po skladiščih, 21. 2. 1946. 22 ARS, fond Ministrstva za trgovino in preskrbo LRS (AS 230), fasc. 9, Zapisnik sestanka na Ministrstvu za trgovino in preskrbo, 21. 6. 1946. 23 Privredna politika vlade FNRJ: zapisnici Privrednog saveta Vlade FNRJ 1844-1943, knjiga 1 (14. 12. 1944-31. 3. 1949), Beograd 1995, dok. 19 (Iz zapisnika sa konferencije po pitanju organizacije trgovine održane 24. V. 1947. godine u Predsedništvu Vlade FNRJ), str. 206. 24 ARS, AS 284, šk. 24, Zapisnik konference pri predsedniku Zveznega gospodarskega sveta, 10. 5. 1947. likah nameniti kontrahiranju kmetijskih pridelkov in si tako že vnaprej zagotoviti proste presežke.25 Leta 1948 so jasno razmejili ločnico med distribucijo in trgovino, to je med podrobnim planiranjem večjega dela proizvodov in globalnim planiranjem tistih proizvodov, ki so bili namenjeni široki porabi. V tem letu so izpopolnili sistem razdeljevanja blaga za široko porabo. Zvezna planska komisija je na podlagi državnega plana razdelitve industrijskih proizvodov za posamezno leto in po določenih planskih skupinah določila kontingente (količine) proizvodov za široko porabo. V okviru teh kontingentov so končni porabniki na podlagi sklenjenih pogodb s posameznimi direkcijami določili proizvode, njihove količine in roke oddaje po posameznih tromesečjih. Potem se je v postopek vključilo zvezno ministrstvo za trgovino in preskrbo, ki je najprej določilo proizvode, ki se niso »kontingentirali« po posameznih republikah, temveč so jih proizvajalci lahko prosto prodajali. Proizvode, ki jih je bilo treba razdeliti po posameznih republikah, je zvezno ministrstvo razdelilo na tri skupine: na tiste za zagotovljeno preskrbo, za vezano trgovino in za prosto prodajo po komercialnih cenah. Republiška ministrstva za trgovino in preskrbo so potem dodeljene kontingente na podlagi sprejetega ključa razdelila na okraje, ti pa na posamezne kraje. Na koncu te dolge verige so bila državna vele-trgovska in maloprodajna podjetja, ki so poskrbela, da so odobrene količine proizvodov prišle do upravičenih porabnikov. Marca 1949 se je planiranje razdelitve blaga znova spremenilo. Zvezno ministrstvo za trgovino in preskrbo je namreč ugotovilo, da mehanična razdelitev blagovnih kontingentov po določenih razdelilnih ključih med posamezne republike ni učinkovita. Po novem je zvezno ministrstvo republikam dodelilo le globalne količine posameznega blaga. Večina tega je bila namenjena zagotovljeni preskrbi in vezani trgovini. Ostanek blagovnega sklada je bil namenjen prosti prodaji. S to spremembo so republike dobile več pristojnosti pri razdeljevanju blaga, skrb za večjo in kakovostnejšo ponudbo pa je bila prenesena na trgovsko mrežo. Leta 1950 je prosta prodaja postala pomemben del trgovinske politike, vendar je način administrativne prodaje dobrin ostal prevladujoč še vse do konca leta 1951, distribucija pa sredstvo za blažitev nesorazmerij med razpoložljivimi količinami surovin in rastočo industrijsko proizvodnjo. Do leta 1950 je bila cena večine proizvodov določena administrativno. Ker je bil prometni davek glavni vir zbiranja akumulacije, si je gospodarska politika prizadevala, da bi se razmerje maksimiranih cen večalo v korist industrijskih izdelkov in na škodo (nižjih) cen kmetijskih pridelkov. V skladu s to politiko se je do konca leta 1945 cena bombažnega prediva povečala za 212% v primerjavi z povprečno predvojno ceno, medtem ko se je odkupna cena pšenice povečala le za 114%. Cilj vodilnih gospodarskih načrtovalcev je bil določitev enotnih cen za vse glav- 25 Privredna politika vlade FNRJ: zapisnici Privrednog saveta Vlade FNRJ 1844-1943, knjiga 1 (14. 12. 1944-31. 3. 1949), Beograd 1995, sik. 18 (Iz Zapisnika so konferencije po pitanju otkupa održane 23. v. 1947 u Predsedništvu Vlade FNRJ), str. 203. ne proizvode v državi. Različne cene v posameznih republikah kot logična posledica različne organske sestave kapitala in različnih proizvodnih stroškov bi bile po njihovem mnenju neprimerne in nepravične, saj bi razbijale enotnost in bratstvo jugoslovanskih narodov.26 Onemogočale pa bi tudi vzpostavitev enotnega gospodarskega prostora in obvladovanje zakona vrednosti v vodilnih gospodarskih panogah.27 Enotne cene so veljale za proizvode v zagotovljeni preskrbi. Če pa so se presežki teh proizvodov prodajali v prosti trgovini, so zanje veljale višje ali komercialne cene. Razmah proste prodaje v drugi polovici leta 1950 je zajel predvsem predmete široke porabe in kmetijske pridelke. Pri tem pa še ni bilo mogoče govoriti o »svobodni igri cen«, saj so se le-te lahko gibale v mejah, ki so bile postavljene s planskimi proporci. Sistem enotnih cen je še nekaj časa obvladoval proizvodnjo in kapitalno graditev.28 Črna borza in prosta trgovina V prvih mesecih po koncu druge svetovne vojne je del blagovne menjave med posameznimi federalnimi enotami tekel mimo obnovljene zasebne in zadružne ter na novo obnovljene državne trgovinske mreže. Ilegalna trgovina je v drugi polovici leta 1945 dobivala vse večji razmah. Tudi izdelki, katerih menjava je bila izključno v državnih rokah (sladkor, olje) so se v znatnih količinah in po precej višjih cenah pojavljali na črnoborzijanskem trgu.29 Nova oblast si je prizadevala nezakonito trgovanje čim bolj omejiti in ga izriniti iz notranjega blagovnega prometa. Z uredbami je prepovedala opravljanje trgovinskih poslov osebam, ki niso imele obrtne pravice, in od lokalnih organov oblasti zahtevala ustanovitev komisij za pobijanje špekulacije in črne borze, ki naj bi izsledile nosilce nezakonitega trgovanja in primere hujših kršitev odstopile sodišču. V Sloveniji je 1. septembra 1945 začela veljati uredba o prevažanju in prenašanju blaga iz Slovenije. S to uredbo je Narodna vlada Slovenije prepovedala prenašanje vsakega blaga iz Slovenije, tako tistega, ki je sodilo k planski razdelitvi, kot tistega v prosti prodaji. Njen namen je bil preprečiti prekupčevalcem iz drugih republik nakup slovenskega blaga in njegovo prodajo po precej višjih cenah v drugih delih države. V navodilu za izvajanje uredbe je bilo zapisano, da je v Sloveniji promet z blagom dopuščen le pooblaščenim trgovcem, ki imajo veljavno dovoljenje pristojnega lokalnega oziroma republiškega organa. 26 Boris Kidrič: Sabrana dela, IV. knjiga, Beograd 1985 (dalje Kidrič, SD IV), Izlaganje na Sa-vetovanju ekonomskog rukovodstva, 4. 10. 1946, str. 309—310. 27 Kidrič, SD V, Ekonomsko-družbeni značaj gospodarskih uredb zvezne vlade, januar 1947, str. 22. 28 Privredna politika vlade FNRJ: zapisnici Privrednog saveta Vlade FNRJ 1944-1943, knjiga 3 (2. 1. 1950-19. 12. 1950). Beograd 1995, dok. 149 (Zapisnik sa sastanka kod predsednika Privrednog saveta Vlade FNRJ, održanog 5. novembra 1950. godine), str. 676-679. 29 ARS, AS 284, šk. 2, elaborat Problemi notranjega trga, Ekonomski institut pri predsedstvu vlade LR Hrvaške, februar 1946. Kot kažejo ohranjena poročila, se septembra 1945 obseg nedovoljenega trgovanja še ni zmanjšal. Največji udeleženci nakupov »pod roko« so bili pripadniki Jugoslovanske vojske in njihovi sorodniki, ki so jih prihajali obiskovat.30 Do konca leta se je črna borza še okrepila. Iz Hrvaške, Bosne, Srbije in drugih delov države je prišlo »ogromno število ljudi«, ki so s seboj pripeljali velike količine masti, masla in drugih živil, da bi jih v Sloveniji zamenjali za tekstilne, usnjene in še nekatere druge industrijske izdelke, ki jih je v drugih republikah najbolj primanjkovalo. Preiskovalni organi so ugotovili, da to niso »siromašni ljudje, ki svoje borne prihranke zamenjujejo za staro obleko in druge stvari«, temveč da gre za špekulante, ki prestopajo meje naše republike s precejšnjimi vsotami denarja (od 10.000 do 20.000 din), s katerim v trgovinah in na črni borzi na veliko kupujejo blago, ki je pod zaporo oziroma na živilske nakaznice. Z Javnega tožilstva LRS so obvestili ministrstvo za notranje zadeve, da druge federalne enote takšne nakupe v Sloveniji »tolerirajo«, saj jim izdajajo »celo propustnice, da smejo nositi v Slovenijo racionirana živila v zamenjavo, kot da bi bila obljubljena dežela, kjer je vsega na pretek«. Decembra 1945 so se na slovenskem podeželju v večjem številu pojavili še prekupčevalci, ki so pri kmetih poceni kupovali živino in jo potem precej dražje prodajali na različnih živinskih trgih po vsej državi.31 Politični vrh je problem črne borze v Sloveniji ocenjeval z ideološko-razrednega stališča. Kot je zapisal Boris Kidrič januarja 1946 v uvodniku v Ljudski pravici, je »vsaka črna borza sicer škodljiva, vendar je treba ločiti majhne prekrške, ko ljudje iz nujnosti kupijo na črni borzi čevlje, nogavice idr.«. Povsem drugače pa je treba obravnavati špekulantsko in črnoborzijansko dejavnost, ki ju je treba »zatreti brez milosti.«32 Kidričevemu članku je sledilo obvezno navodilo zveznega trgovinskega ministrstva. V njegovem telegramu je bilo zapisano, da morajo federalne vlade na »borbo« proti drobni črni borzi »gledati razredno in ne pozabiti, da sta mali in srednji kmet naša stalna zaveznika«, zato jo je »treba voditi z metodo prepričevanja«. Proti velikim in »resničnim« špekulantom pa je treba sprejeti ostre ukrepe. Leta 1947 je bila ilegalna trgovina s kmetijskimi pridelki še vedno precej prisotna. V obmejnih krajih s Hrvaško je šlo iz Slovenije precej živine, ki so jo prekupčevalci na Hrvaškem dražje prodali. V okraju Ljubljana okolica so prekupčevalci iz drugih republik na veliko kupovali razna semena za svoje potrebe. Narodna milica je ugotovila, da so isto potrdilo uporabljali v več krajih in si tako nakopičili večje količine, kot so jih potrebovali za lastno rabo. V Rakeku se je pojavila »množica ljudi«, ki je kupovala krompir po 6 do 10 din za kilogram in ga pozneje po Istri in 30 Po poročilu oddelka za organizacijo in kontrolo pri Narodni zaščiti je »ena kmetica » iz Srbije v Celju nakupila za 3000 din moških srajc, blaga za ženska in moška oblačila. Prodajalkam je povedala, da ji je žal, da ni s seboj prinesla vseh prihrankov, da bi lahko nakupila še več blaga, ki bi ga lahko doma dobro prodala. V Mariboru je »eden« iz drugih delov države kupil 20 čevljev in plačal za vsakega 1000 din. Ob nakupu se je pohvalil, da bo v Beogradu vsak par prodal štiri do pet krat dražje. - ARS, AS 230, Nakup tekstilij, čevljev in nedovoljen odvoz v druge federalne edinice, 24. 9. 1945. 31 ARS, AS 223, šk. 6433, Prekupčevalci-špekulanti, kupovanje in prodaja živine, 10. 12. 1945. 32 Kidrič, SD IV, O nekim opasnim sektaškim greškama, str. 170. na Reki prodala po 25 din in več.33 V tem letu so bili najbolj dejavni špekulantski posredniki pri prodaji industrijskega, gradbenega in drugega tehničnega blaga. Ti zasebni nakupovalci so bili povezani z zasebno, zadružno in tudi z državno trgovinsko organizacijo v drugih republikah. Bili so del dobro organizirane prekupčevalske mreže, ki je za dovolj veliko provizijo priskrbela izdelke, ki jih prek planske distribucije ali jih znotraj posamezne republike ni bilo mogoče prodati oziroma kupiti. Sli so celo tako daleč, da so posamezne izdelke po večkrat kupili oziroma prodali istim podjetjem in s tem dvigali ceno, sebi pa povečali provizijo oziroma zaslužek. Spretno so izrabljali pravne praznine v zakonodaji, ki je urejala provizije in maksimalne zaslužke. Med posameznimi slovenskimi podjetji, vpletenimi v trgovino z zasebnimi prekupčevalci, sta bili največkrat omenjeni trgovsko podjetje Metrop iz Maribora in gradbeno podjetje Gradis. Tako je posrednik za eno samo posredovanje pri nakupu sardin in filejev na Hrvaškem dobil od podjetja Metrop 38.000 din.34 V drugi polovici leta 1945 je bilo število izdelkov, ki so ostali v prosti prodaji, še sorazmerno veliko. Njihova menjava je bila v načelu prosta tudi med posameznimi federalnimi enotami. Spomladi leta 1946 so bili v prosti prodaji še ves gradbeni material, usnjeni izdelki, različne gospodinjske potrebščine, kmetijsko orodje, tehtnice, svetilke, klobuki, puloverji itn. Potem pa se je obseg proste prodaje hitro zmanjševal in omejil na manj potrebne predmete široke porabe in živila. Ministrstvo za trgovino in preskrbo LRS je bilo še posebej nezadovoljno, ker z letom 1947 v drugih republikah ni bilo mogoče kupiti na prostem trgu prašičev, svinjske masti in suhomesnih proizvodov.35 Leta 1949 so se izboljšali pogoji za postopno povečevanje deleža proste trgovine. Proizvodnja lokalnih obrtnih in maloindustrijskih obratov, ki so bili uvrščeni v t. i. lokalno industrijo II, je bila v celoti namenjena povečanju ponudbe na prostem trgu. Na zvezni ravni je bilo sklenjeno, da z izdelki te proizvodnje ne bi smeli pokrivati domačih, to je republiških potreb dopolnilne preskrbe, temveč bi morali postati »sredstvo za izravnavanje blagovnih skladov s kupno močjo, in sicer v merilu cele države«.36 Prodaja proizvodov lokalne industrije II je bila ločena od proste prodaje proizvodov zvezne in republiške industrije po višjih komercialnih cenah. Potekala je v posebnih prodajalnah, in sicer po »drsečih cenah«, ki so morale ostati v »mejah nabavnih cen trgovine oziroma prodajnih cen proizvodnje«.37 Konec tega leta je državno partijsko vodstvo podprlo predlog, da se prosta prodaja povsem loči od zagotovljene preskrbe in omeji le na globalno planiranje. Kot so ugotovili na 2. plenumu CK KPJ, je prišel čas, ko je treba več proizvodov iz sistema višjih enotnih 33 ARS, AS 230, fasc. 9, Zapisnik delovne konference z okrajnimi upravami za odkup, 3. 10. 1947. 34 ARS, AS 223, šk. 6447, Nabavljavci, 1947. 35 ARS, AS 230, šk. 80, Poročilo o službenem potovanju v Beograd, 19. 11. 1947. 36 ARS , AS 230, šk. 37, Poročilo o konferenci, ki je potekala 15. 2. 1950 v Beogradu. 37 Privredna politika vlade FNRJ: zapisnici Privrednog saveta Vlade FNRJ 1944-1943, knjiga 2 (1. 4. 1949-9. 12. 1949). Beograd 1995, dok. 16 (Zapisnik sa konfrerencije Privrednog saveta Vlade DNRJ po pitanju trgovine, održane 13. IV. 1949. godine), str. 53. cen dati pod »režim« lokalne industrije II in drsečih cen. Slednje bi se morale gibati v določenih mejah in tako ostati pod nadzorom države.38 Slovenska podjetja, ki so sestavljala lokalno industrijo II, so leta 1949 povečala obseg in vrednost proizvodnje, kar pa še zdaleč ni pokrilo vseh potreb. V tem letu so slovenska trgovska podjetja okrepila stike s podjetji v drugih republikah. Gumbe so kupovala pri zagrebških podjetjih Metal bakelit in Tvornica dugmati, vezalke pri Trikotaži iz Čakovca, klobuke pri Učki Vršac, črnilo pa pri beograjskem podjetju Beli medved. V večjih količinah so v drugih republikah kupovala še žepne nože, otroške vozičke in kremo za čevlje.39 V zadnji četrtini leta 1949 so se v Sloveniji na živilskih sejmih v večjem številu zopet pojavili prodajalci iz drugih republik, zato se je obseg prometa z mesom v privatni kmečki trgovini močno povečal. Na začetku leta 1950 sta bili republiško ministrstvo za trgovino in preskrbo ter njegova Agencija za posredovanje v prometu proizvodov proste prodaje iz lokalne proizvodnje deležni velikih očitkov. V Beogradu so očitali, da se ne držita prvotnega dogovora, temveč z znatnim delom proizvodnje lokalne industrije II pokrivata le domače potrebe. Slovensko ministrstvo se je branilo, češ da nič drugače ne delajo v drugih republikah. Kot primer je navedlo lokalna podjetja v Nišu in Zagrebu, ki so po pravilu najprej pokrila lokalne potrebe in ponudila drugim tržiščem le, kar je ostalo.40 Kritika je prišla tudi iz domačega političnega vodstva. Politbiro CK KPS je v kritični analizi delovanja ministrstva ugotovil, da prosta trgovina v Sloveniji še ni »presegla togih začetkov in da po svoji iniciativi precej zaostaja za nekaterimi republikami«.41 Ta očitek je bil upravičen, saj je omenjena Agencija konec februarja 1950 navezala poslovni stik le s tremi podjetji iz drugih republik, ki so imela sedeže v Sinju, Novem Sadu in Subotici. Aprila 1950 je bila sprejeta uredba o prosti prodaji in cenah blaga široke porabe. Oktobra pa je bil objavljen Bilten prostih odkupnih cen kmetijskih pridelkov za posamezna področja v LRS. Prosta prodaja, ki je bila v tem letu še omejena, je pomenila za sistem socialistične trgovine veliko novost. Blagovna menjava Slovenije z drugimi republikami V letih 1945-1950 je blagovna menjava med posameznimi republiškimi gospodarstvi potekala na podlagi podrobnih planskih razdelilnikov in kontingentov, ki jih je za posamezna leta in tromesečja odredila Zvezna planska komisija, razdelala pa so jih pristojna zvezna ministrstva. Tako kot druge republike je tudi Slovenija v tej centralistični gospodarski ureditvi nastopala v dveh vlogah. Kot glavna porabnica je za vzdrževanje tekoče proizvodnje in zagotavljanje redne oskrbe in prehrane prebivalstva prejemala iz drugih republik manjkajoče surovine in živila. Kot glavna 38 Prav tam, dok. 157 (Zapisnik sa sastanka Privrednog saveta Vlade FNRJ sa komisijom za promet robom široke potrošnje, održanog 22. X. 1949. godone), str. 570-572. 39 ARS, AS 230, šk. 5, Preskrbljenost trgovske mreže z artikli proste prodaje, 15. 8. 1949. 40 ARS, AS 230, šk. 37, Poročilo o konferenci, ki je potekala 15. 2. 1950 v Beogradu. 41 Zapisniki PB CK KPS/ZKS, dok. 93, str. 214; Zapisnik seje PB CK KPS 14. 7. 1950. proizvajalka pa je morala presežke pri industrijski proizvodnji in kmetijski pridelavi odstopati republikam, kjer jih je primanjkovalo. Obe vlogi sta bili izraz njenega stvarnega gospodarskega položaja in njegove sestave. V obravnavanem obdobju je bila redna prehrana slovenskega prebivalstva odvisna od uvoza iz drugih republik. V Sloveniji je najbolj primanjkovalo glavnih živil, to je moke, maščob, mesa in sladkorja. Slovenska vlada je še pred koncem vojne pripravila načrt za odkup živil v Vojvodini, zato je lahko dobro izkoristila čas od maja do avgusta 1945, ko so bile prometnice z drugimi deli države še prekinjene in je bila oskrba s hrano v veliki meri odvisna od pobude posamezne republike. V Vojvodino je maja poslala nakupne komisije NA VODA (Nabavljalni zavod Slovenije), ki so prosto kupovale živila pri kmetih. Na začetku so živila prepeljali v Slovenijo z lastnimi vozili, julija pa po železnici prek Madžarske. Dovoljenje za železniški prevoz je pri sovjetskih oblasteh izposloval Edvard Kardelj.42 Slovenija je poslala nakupovalne komisije tudi v druge dele države, kjer so nabavljale vse blago, ki se ga je moglo dobiti na prostem trgu: od jajc, zelenjave in perutnine do sliv v Bosni, paprike in sadja v Makedoniji. Sredi avgusta pa se je morala tudi Slovenija vključiti v enotno preskrbovalno organizacijo in opustiti lastno dejavnost pri nabavi živil zunaj svojih meja. Od takrat naprej je bila pri zagotavljanju manjkajočih živil popolnoma odvisna od nakazil zveznih organov. Zvezna preskrba je od vsega začetka zelo šepala. Do oktobra bi morala Slovenija iz Vojvodine dobiti 5000 vagonov žita, pa jih je dobila le 400. Do konca leta 1945 je prejela le 20% potrebnih živil iz drugih republik; poleg žita oziroma moke še olje in mast, ribje konzerve, sladkor, zakuhe. V naslednjih štirih letih je Zvezna planska komisija zagotavljala Sloveniji potrebne kontingente žita, koruze, masti in še nekaterih drugih kmetijskih proizvodov. Od 1. avgusta 1946 do konca julija 1947 je dobila iz drugih republik 7731 vagonov krušnih žit.43 Februarja 1949 je zvezno ministrstvo za trgovino in preskrbo dodelilo Sloveniji kontingent 8898 ton žit za potrebe široke porabe v Sloveniji. Zaradi slabega sodelovanja med posameznimi zveznimi organi pa so posamezni industrijski centri v Sloveniji v prvih mesecih leta 1949 za dalj časa ostali brez moke in mlevskih izdelkov. Zvezna uprava za preskrbo je namreč nalog za 35.000 ton pomotoma poslala na naslov srbskega ministrstva za trgovino in preskrbo, ki je ta kontingent takoj začel deliti svojim porabnikom. Trajalo je kar nekaj časa, da so v Beogradu priznali, da gre za slabo koordiniranje. Junija 1950 je zvezna uprava dodelila Sloveniji kontingent koruze iz pridelka v Bosni in Hercegovini in Kosmetu. Ker pa Slovenija ni mogla sama zagotoviti prevoza, so ji dodelili koruzo iz Vojvodine. Pri dodelitvi žita in rži iz Vojvodine je poleti 1950 prišlo do spremembe. Na začetku leta je bilo dogovorjeno, da bo vsaka republika sama opravila zamenjavo industrijskega blaga za žito v Vojvodini. Avgusta pa so od tega dogovora odstopili v toliko, da naj bi republike s svojim industrijskim blagom same dosegle, 42 ARS, AS 223, šk. 1, Dopis Ministrstvu za trgovino in preskrbo, 2. 6. 1945. 43 Bojan Himmelreich: Pike, špekulanti in Trumanova jajca: preskrba prebivalstva Slovenije z blagom široke potrošnje v letih 1945-1953. Celje 2008, str. 21, 23, 33, 67-68, 73-74. da bodo pridelovalci žit v Vojvodini prodali žito okrajnemu odkupnemu podjetju.44 Pri maščobah je Slovenija primanjkljaj iz lastne proizvodnje pokrivala z uvozom iz Hrvaške (Uljara Zagreb) in Srbije (Živilska industrija NR Srbije). Leta 1949 je prišlo do precejšnjih motenj pri zagotavljanju masti in olja iz zveznih virov. V tem letu je naša republika dobila skoraj 30% potrebne količine fižola iz Hrvaške. Leta 1950 je dobila iz splošnih zveznih rezerv 120 ton masti.45 Po podatkih iz tega leta je prejela iz drugih republik za prehrano industrijskega in mestnega prebivalstva 85% potrebnih količin žit, 53% potrebnih maščob in 100% sladkorja. Največ težav je bilo pri uvozu dodeljene količine mesa. Leta 1946 so pooblaščeni slovenski nakupovalci skušali kupiti živino na sejmih v drugih republikah, vendar brez uspeha. Zadnji tak poskus je bil oktobra na sejmu v Karlovcu.46 To je povzročilo v Sloveniji precej negodovanja, češ, »mi moramo pošiljati v druge republike znatne količine industrijskih izdelkov po maksimiranih cenah, hrane oziroma živil iz drugih republik pa ne moremo (nič) uvoziti oziroma kupiti mimo planskih razde-lilnikov«.47 Oktobra 1946 je NAVOD-u uspelo v Vojvodini kupiti 2311 suhih prašičev, ki jih je potem »dopital« na svojem posestvu v Bački Palanki. Lahko bi jih kupil še več, pa ni imel dovolj denarja.48 Konec tega leta je bil Sloveniji odobren kontingent 100 ton mesa, vendar je bilo zelo slabe kakovosti in primerno le za predelavo. Kot je bilo slišati na seji strokovnega sveta NAVOD, v »Srbiji dobro živino zadržijo za sebe, slabšo pa pošiljajo v Slovenijo«.49 Po planu, ki ga je pristojno zvezno ministrstvo sprejelo decembra 1946, bi morala Slovenija do 1. avgusta 1947 dobiti iz Srbije 739,5 tone in iz Hrvaške 534 ton mesa. Prejela pa je le 66,5 tone iz Srbije in 163 ton iz Hrvaške. V drugi polovici tega leta bi morala Srbija za potrebe Jugoslovanske vojske v Sloveniji zagotoviti 488,4 tone mesa, poslala je le 310 ton. Hrvaška pa je od dogovorjenih 206,3 tone poslala 156 ton mesa. Za prehrano civilnega prebivalstva bi morala Srbija Sloveniji dostaviti 1300 ton mesa. Tega naročila pa do konca leta ni izpolnila, češ da komaj pokrije potrebe vojske v Srbiji in mesta Beograd.50 Leta 1947 ni bilo več možnosti za nakup prašičev v drugih republikah. Direkcija gostinskih podjetij 44 Zapisniki PB CK KPS/ZKS, dok. 96; str. 222-223 (Zapisnik seje PB CK KPS 30. 8. 1950). 45 Privredna politika vlade FNRJ: zapisnici Privrednog saveta Vlade FNRJ 1944-1943, knjiga 3 (2. 1. 1950-19. 12. 1950). Beograd 1995, dok. 76 (Zapisnik sa sastanka Privrednog saveta Vade FNRJ po pitanju ispunjenje plana prvog polugodišta: snabdevanje masnocama i uvoz sirovina, održanog 1. juna 1950. godine), str. 330. 46 NAVOD je dobil namig, da se lahko na rednih živilskih sejmih v Karlovcu kupi delovne vole po maksimiranih cenah. Oktobra 1946 sta se na sejem odpravila dva njegova predstavnika. Uradne osebe pa so ju zaustavile že pri vhodu na sejem in jima povedale, da je nakup mogoč le na podlagi potrdila NOO iz Hrvaške in da prodaja na sejmu kupljene živine izven hrvaških meja ni dovoljena. -ARS, AS 223, šk. 2, Poročilo o obisku živilskega sejma v Karlovcu 26. 10. 1945. 47 Prav tam. 48 ARS, AS 223, šk. 2, Garancijska izjava za Agrarno banko, 25. 10. 1945. 49 ARS, AS 230, šk. 11, Zapisnik seje strokovnega sveta NAVOD, 16. 11. 1946. 50 ARS, AS 223, Poročilo predsedstva Vlade LRS, 16. 1. 1948. MLO Ljubljana je v Vojvodini sicer sklenila več pogodb, vendar je lokalna oblast preprečila prodajo.51 V Vršcu so preprečili prodajo 8 vagonov olja za Slovenijo. Na podobne ovire so v tem letu naleteli tudi slovenski nakupovalci v Dalmaciji.52 Po sklepu Zvezne uprave za odkup iz novembra tega leta je Slovenija dobila kontingent 400 »mršavih« prašičev za prehrano v delavskih ekonomijah. Poleg tega pa še 3 tone česna in 200 ton zelja, ki ga je, poleg predvidene količine perutnine, morala zagotoviti Srbija.53 Leta 1948 si je Slovenija brez uspeha prizadevala, da bi obe republiki do konca izpolnili svoje obveze pri dobavi mesa. Srbija je celo dosegla znižanje prvotno določene količine, Hrvaška pa je preprosto poslala v Ljubljano dopis, da pogodbe ne bo »izvajala«. Avgusta je bilo iz Srbije namesto predvidenih 182 ton poslanih 110 ton mesa. Iz Hrvaške je ministrstvo za trgovino in preskrbo LRS namesto zagotovljenih 295 prejelo le 157 ton mesa. Za tretje tromesečje leta 1948 je Srbija dolgovala Sloveniji 493 ton, Hrvaška pa 442 ton mesa. Po sprejetem razdelilniku za četrto tromesečje tega leta je srbska obveznost znašala 927 ton. Srbija pa tudi tega naročila ni izpolnila, temveč je protestirala pri zveznih oblasteh in dosegla znižanje svoje obveze na 446 ton mesa. Pa tudi te količine ni bila pripravljena dostaviti, saj je oktobra zagotovila Sloveniji le 50 ton mesa. V tem mesecu je pošiljka mesa iz Hrvaške za 40 ton zaostajala za predpisano količino. 28. oktobra 1948 je slovensko ministrstvo za trgovino in preskrbo s Hrvaško glavno direkcijo za promet s kmetijskimi pridelki sklenilo pogodbo o dobavi 400 ton mesa na račun neizpolnjenih količin v tem letu. Hrvaška stran pa se je kmalu premislila in tako kot že večkrat v preteklosti Ljubljano obvestila, da »pogodbe ne bo izvedla«.54 Leta 1948 Hrvaška tudi ni izpolnila pogodbe o dobavi morskih rib.55 Tudi leta 1949 sta Srbija in Hrvaška zaostajali pri izpolnjevanju pogodb za dobavo mesa Sloveniji. Na začetku leta je bilo sicer na zvezni ravni dogovorjeno, da bo Slovenija sama pokrila potrebe v zagotovljeni preskrbi, meso za vojsko pa bosta zagotovili Srbija in Hrvaška. Februarja pa je Zvezni gospodarski svet dogovor preklical in Sloveniji naložil preskrbo vojske, manjkajoče količine za zagotovljeno preskrbo prebivalstva v Sloveniji pa naj bi, tako kot že v preteklih letih, nadomestili Srbija in Hrvaška. Ugovor Slovenije, da to ni dobra rešitev, saj obe republiki že v preteklih dveh letih nista poslali predpisanih količin mesa niti vojski niti prebivalstvu, je bil zavrnjen.56 51 Direkcija gostinskih podjetij MLO Ljubljana je z Zemaljsko nabavno prodajno zadrugo ADA v Vojvodini sklenila pogodbo za dobavo 80 ton svinjskega mesa, pod pogojem, da bodo imeli 60% maščobe. Podobno pogodbo za nakup 160 ton svinjskega mesa je sklenila tudi z zadrugo v Bački Topoli. Pogodba pa ni bila izpolnjena, saj je lokalna oblast preprečila prevoz. - Prav tam. 52 Prav tam. 53 ARS, AS 230, šk. 80, Poročilo o službenem potovanju v Beograd, 19. 11. 1947. 54 ARS, AS 230, šk. 27, Oskrba z mesom, 1948. 55 Za drugo polletje leta 1948 bi morala Hrvaška poslati v Slovenijo 1315 ton rib. Do konca novembra je dobavila le 160 ton. 56 ARS, AS 230, šk. 14, Dopis MTP LRS 18. 2. 1949. Razdelilni plan mesa za LR Slovenijo za leto 1950 je Zvezna planska komisija potrdila 28. februarja 1950. V skladu z njim bi morala Srbija zagotoviti Sloveniji 600 ton, Hrvaška 300 ton, preostale republike pa 900 ton svežega mesa. Zvezni svet za blagovni promet je med letom srbsko obveznost zmanjšal na 480 ton, kljub temu pa tudi ta ni bila izpolnjena. Od 1. aprila do 31. avgusta bi moralo v Slovenijo priti 266,5 tone, prišla pa je le 101 tona. Poleg tega je bilo goveje meso slabe kakovosti in pomešano z ovčjim, kar je v Sloveniji povzročilo še posebej veliko nezadovoljstvo. Tabela 1: Plan distribucije in odkupa mesa v LRS za leto 1950po kvartalih v tonah57 I. II. III. IV. Letni plan Široka poraba 4429 5302 5511 5250 20.492 Splošne nabave 885 830 843 974 3532 Izvoz 310 545 661 834 2350 Mater. Rezerva 78 — — 72 150 Prejme iz Srbije 120 160 160 160 600 Prejme iz Hrvaške 22 150 126 — 300 Prejme iz drugih LR 142 310 288 160 900 Takoj po koncu druge svetovne vojne so potrebe Slovenije po tekočih gorivih pokrivali s pošiljkami Jugopetrola iz Beograda. Poleg podružnic tega zveznega državnega podjetja, so bile v naši republiki leta 1945 ustanovljene še podružnice drugih zveznih podjetij. Podružnice Dropada so zbirale razne industrijske odpadke, podružnice Koteksa so oskrbovale industrijo s tekstilnimi surovinami in kožami, podružnice zveznega podjetja Narodni magazin (Na-Ma) pa so bile organizirane kot veleblagovnice. Le pri ustanavljanju podružnic Na-Ma je prišlo do spora med zveznim in slovenskim ministrstvom za trgovino in preskrbo.58 Do konca štiridesetih let so v največjih slovenskih mestih v Sloveniji delovala trgovinska predstavništva in industrijske prodajalne številnih zveznih industrijskih podjetij. Leta 1949 je bilo skupaj trideset trgovinskih in pet industrijskih predstavništev iz drugih republik. Največ jih je imelo sedež v Ljubljani, nekaj tudi v Mariboru in Celju.59 Industrijske prodajalne sta odprli podjetji Kombinat Borovo in Varteks Varaždin. 57 ARS, fond Ministrstvo za državne nabave LRS (AS 239), Dobave mesa iz Srbije, 15. 9. 1950. 58 Po uredbi naj bi tudi v Sloveniji nastala federalna direkcija Na-Ma, ki naj bi prevzela blago in inventar vseh trgovskih podjetij, ki so do tedaj sodila pod upravo narodne imovine in so prešla v pristojnost zveznega ministrstva. Temu pa se je slovensko ministrstvo za trgovino in preskrbo uprlo, zato so te podružnice do januarja delovale pod njegovim okriljem. Tega meseca pa je zvezno ministrstvo odredilo reorganizacijo Na-Ma, tako da bi ustanovili posamezne veleblagovnice v največjih mestih v državi. V Sloveniji so jih ustanovili v Ljubljani, Mariboru, Celju in Novem mestu. — Himmerlreich, n. d., str. 52. 59 ARS, AS 230, Seznam predstavništev in stalnih nabavljalcev iz drugih republik, 28. 6. 1949. Po ugotovitvah Ministrstva za trgovino in preskrbo LRS so bile te prodajalne slabo oskrbovane iz matične republike in niso zagotavljale predvidene količine izdelkov.60 Slovenija je predstavljala gospodarsko najrazvitejši del države, zato se je od nje pričakovalo in tudi zahtevalo, da s svojimi industrijskopredelovalnimi zmogljivostmi pokrije znaten del potreb v drugih delih države. Tako kot za druge republike je tudi za Slovenijo veljalo, da ni hitela z oddajanjem določenih kontingentov, ampak so podjetja izdelane proizvode zadrževala v skladiščih in jih niso pravočasno izročala uporabnikom. Tudi Slovenija je postavljala ovire za izvoz blaga, ki ni bil pod režimom planske razdelitve, ampak je bil njihov promet prost.61 Kljub temu pa je, kot je tudi ugotovil Zvezni svet za blagovni promet leta 1950, Slovenija »najena-komerneje izročala industrijsko blago drugim republikam«. Druge republike so s svojo proizvodnjo in pridelavo najprej pokrile potrebe svojih potrošnikov.62 Pretok slovenskega blaga v druge dele države se je začel takoj po koncu vojne z »izvozom« živine na Hrvaško, ki ga enote slovenske Narodne zaščite niso mogle preprečiti. Funkcionar Narodne zaščite je v svoje poročilo zapisal, da so v drugi polovici maja 1945 pripadniki jugoslovanske vojske več dni »gonili iz Slovenije v smeri proti Zagrebu poleg v vozove vpreženih konj številne za vozove privezane konje in govedo, pa tudi v črede zbrane konje in govejo živino, kar je očevidno pobrano po slovenskih vaseh«.63 Tudi pooblaščenec CK KPS Matevž Hace je poročal, da so do konca leta 1945 razne enote jugoslovanske vojske precej hrane in pridelkov iz Slovenije »izvozile« na jug države.64 Med kmetijskimi pridelki je imela Slovenija največje presežke pri krompirju, zato je že leta 1945 dobila nalogo, da ga preskrbi za kraje, kjer ga ni bilo dovolj. Po načrtu, sprejetem avgusta 1945, je morala za potrebe drugih republik in vojske zbrati 3500 vagonov krompirja, kar je bila približno desetino slovenskega pridel-ka.65 Konec tega leta je morala za nujne potrebe dodatno zbrati še 1080 vagonov krompirja; od tega 300 vagonov za vojsko, 70 vagonov za seme v Dalmaciji in 110 vagonov za prehrano Beograda.66 Leta 1946 je Slovenija del pridelanega krompirja morala odstopiti vojski, Srbiji in Makedoniji.67 Leta 1947 se je število porabnikov slovenskega krompirja povečalo. Kljub temu da je republiška vlada zaostrila obvezen odkup, omejila količine, namenjene za domače porabnike, in da je Zvezni gospodarski svet nekoliko zmanjšal njene obveze, pa Slovenija ni mogla izpolniti svojih obveznosti. 60 ARS, AS 230, šk. 13, Zagotovitev prometa v zveznih industrijskih prodajalnah, 9. 4. 1949. 61 Tako leta 1946 ministrstvo za industrijo in rudarstvo LRS ni hotelo izdati dovoljenja Na-Ma iz Beograda, da bi iz Slovenije izvozil nekaj blaga, ki ni bil v racionirani preskrbi. — ARS, AS 1116, šk. 2, Kopičenje blaga po skladiščih, 21. 2. 1946. 62 Zapisniki PB CK KPS/ZKS, dok. 96, str. 222-223; Zapisnik seje PB CK ZKS 30. 8. 1950. 63 ARS, AS 223, šk. 1, Dopis Narodni vladi Slovenije, 22. 5. 1945. 64 ARS, AS 223, šk. 1, Poročilo Matevža Haceta CK KPS, 1945. 65 Himmerlreich, n. d., str. 24. 66 ARS, AS 230, šk. 11, Dolžnostni odkupi, 22. 12. 1945. 67 Himmerlreich, n. d., str. 123. Tabela 2: Izpolnitev obvez krompirja za leto 1947 za odjemalce iz drugih republik v vagonih!68 Uporabnik Planska obveza Izpolnjeno do 17. 1. 1948 Jugoslovanska armada 935 887,6 Beograd 950 879,4 Avtocesta Beograd-Zagreb 5 5,4 UDBA Beograd 43 43,2 Vojno nabavno podjetje Beograd 50 47,0 Ekonomat Beli dvor 1 1 Proga Samac-Sarajevo 135 122,7 Bosna plod 435 249,7 Cona B 30 27 Tovarna cementa Beočin 3 3,3 Transjug 200 63,3 Po operativnem planu za zagotovitev ozimnice v letu 1948, ki ga je izdelalo zvezno ministrstvo, je morala Slovenija poslati drugim uporabnikom naslednje količine krompirja: Srbiji 12 078 ton, Hrvaški 5000 ton, Makedoniji 800 ton in za zvezno rezervo 4642 ton. Poleg krompirja je od svojih zalog za potrebe zagotovljene preskrbe v drugih republikah morala nameniti še 500 ton fižola, 2500 ton zelja in 198 ton čebule. O oddaji slovenskih kmetijskih pridelkov v druge republike v letih 1949 in 1950 je v dosegljivem dokumentarnem gradivu malo podatkov. Za leto 1949 lahko opozorimo na brezuspešna prizadevanja Ministrstva za državne nabave LRS, da bi preprečili hrvaškim odkupnim podjetjem v obmejnih krajih nakup jabolk.69 Za leto 1950 pa na težave Slovenije, da bi za oddano plemensko živino dobila iz drugih republik ustrezno količino klavne živine oziroma svežega mesa.70 Med posameznimi industrijskimi izdelki, ki jih je morala Slovenija v prvih dveh letih po koncu vojne v večjih količinah pošiljati v druge republike, so bili v ospredju izdelki iz lesa in premog. Zahteve po novih količinah stavbenega lesa so bile vsak mesec večje. Do konca oktobra 1945 je morala slovenska lesna industrija za- 68 ARS, AS 223, Poročilo predsedstva Vlade LRS CK KPS, 16. 1. 1948. 69 ARS, AS 223, šk. 32, Bilten Javnega tožilstva LRS, 8. 8. 1949. 70 Po sklenjenem dogovoru s posameznimi republikami je pripadla Sloveniji za oddano plemensko živino ustrezna količina klavne živine oziroma svežega mesa. Slovenija je svoj del pogodbe izpolnila, druge republike pa so odlašale z izpolnitvijo svojih obvez. Kljub neprestanim urgencam in posredovanjem se ni nič zgodilo. Tako je do oktobra 1950 Makedonija dolgovala Sloveniji 186,5 tone živine še od preteklega leta. Srbija bi morala leta 1950 poslati 480 ton mesa, pa ga je do konca oktobra le 196,8 tone. Podobno se je dogajalo tudi s prašiči. Po zveznem planu je Slovenija v posebno ustanovo v Zagrebu poslala do začetka septembra 2231 prašičev v živi teži okoli 100 ton. Kot nadomestilo bi morala za vsakega prašiča dobiti 15 kg masti, kar je skupaj zneslo 33,4 tone masti. Do 27. oktobra iz te pogodbe Slovenija ni dobila niti kilograma masti. - ARS, AS 1589, III, šk. 43, Dnevne informacije, 27. 10. 1950. gotoviti več kot 6000 kubičnih metrov lesa za popravilo najpomembnejših javnih objektov v drugih republikah. Ministrstvo za gozdarstvo je v svoje poročilo iz tega časa zapisalo: »Kaže, da noben večji objekt v drugi republiki ne more biti obnovljen brez našega lesa, saj je 70% vse naše lesne proizvodnje odteklo v Srbijo, Vojvodino, Makedonijo in Hrvaško.« V Sloveniji so bili zaradi tega zelo nezadovoljni. V tem času so se namreč cene lesa v Sloveniji znižale za 10%, v drugih republikah pa povečale za 15% »zaradi težavnejših proizvodnih pogojev«. Tako so se zaslužki pri teh poslih »pretakali« v druge dele države, medtem ko je lesa za obnovo v Sloveniji primanjkovalo. Kot so še zapisali v omenjenem poročilu, je bilo »na dlani, da bodo v drugih republikah ves les, nabavljen v Sloveniji, pomešali z onim iz ostalih pro-venienc ter oddajali konzumentom vse po enotni, to je za 25% višji ceni, in tako izgubo Slovenije spravile kot svoj dobiček«.71 Decembra 1945 je Slovenija v druge republike poslala 4534 kubičnih metrov rezanega lesa in 80.000 lesenih zabojev (gajbic). Na začetku leta 1946 je zvezno ministrstvo za trgovino in preskrbo ukazalo slovenskemu ministrstvu, da pošlje 62.812 kubičnih metrov lesa na naslove prejemnikov v drugih republikah. Tabela 3: Seznam kontingentov rezanega in tesanega lesa s stanjem 10. aprila 1946 (v kubičnih metrih))72 Kontingent Predpisano Izdano LR Hrvaška 11.000 6480 LR Srbija 24.979 9260 Vojvodina 4450 3430 LR Makedonija 6200 2200 Državne železnice 9133 7026 Ministrstvo za narodno obrambo 7050 7026 Skupaj 62.812 26.416 Kot kažejo opozorila in pritožbe Komande mesta Beograd in posameznih vojaških uprav, je potekalo uresničevanje te uredbe zelo počasi. Vojska je po več opozorilih začela sama sekati les v slovenskih gozdovih. Po podatkih zveznega ministrstva je Slovenija do maja 1946 izročila le 26.416 kubičnih metrov lesa. Na začetku decembra 1946 je to ministrstvo izdalo uredbo, s katero je bila trgovina s žaganim in tesanim lesom vključena v sistem načrtnega razdeljevanja. Leta 1945 je bila tretjina proizvodnje zasavskih premogovnikov poslana v druge republike. Velik del so ga prevzele železnice, del pa sladkorna industrija v Vojvodini. Decembra 1945 je zvezna vlada poslala depešo, s katero je zahtevala, da je treba določeno količino nakopanega premoga »takoj« dati na razpolago za potrebe 71 ARS, fond Ministrstvo za gozdarstvo LRS (AS 675), fasc. 98, Dopis zvezni vladi, 12. 11. 1945. 72 ARS, fond Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo LRS (AS 1118), fasc. 5. zveznega ministrstva za industrijo in rudarstvo. Ko so na seji CK KPS 17. decembra 1945 obravnavali to depešo, je Stane Kavčič poudaril, da je treba »dati na jug vse kar zahtevajo«.73 Od leta 1946 naprej je morala Slovenija kot glavni proizvajalec poslati posameznim porabnikom kovinske in druge izdelke v količinah, ki jih je določala Zvezna planska komisija.74 Ob velikih in stalnih naročilih je proizvodnja slovenskih podjetij razveseljivo rasla, kot so rasle tudi zamude pri plačevanju blaga. Tovarna vijakov Plamen iz Krope je imela v Beogradu svojega pooblaščenega prodajalca, ki je posredoval pri prodaji njenih izdelkov.75 Podjetje je vzdrževalo tesne stike s sorodnimi podjetji v drugih republikah pri nabavi manjkajoče opreme. Pri zagotavljanju blagovnih presežkov je moralo tudi slovensko gospodarstvo nameniti posebno pozornost oskrbi prestolnice države. Ta je bila v rokah beograjskega podjetja Granap, ustanovljenega leta 1945. To mestno podjetje je vzpostavilo tesne poslovne stike s podjetji vse od Dubrovnika do Ljubljane. V Ljubljani je leta 1947 ustanovilo Predstavništvo, ki je nakupovalo blago preko Navoda, deloma tudi neposredno pri proizvajalcih.76 Tudi v letih 1948 in 1949, ko je bil Granap preoblikovan v več mestnih podjetij, so se nadaljevale poslovne vezi s Slovenijo. Leta 1949 so »nabavljalna« podjetja iz Slovenije in Hrvaške pokrivala 15% preskrbovalnih potreb Beograda. Leta 1950 se je začela blagovna menjava med jugoslovanskimi republikami postavljati na nove, bolj ekonomske temelje. V razpravah o posameznih spremembah so imele republike različna in nasprotujoča si stališča. Slovenija je zagovarjala hitrejšo ureditev cenovnih odnosov, saj je na tem področju vladala velika »nedisciplina«, pri kateri je prednjačila Hrvaška. Ob tem pa se je zavedala, da bo sprostitev tržišča, začenši s prostim nakupom žita, prinesla številne nove težave, ki jih bo lahko blažila le s povečano prodajo industrijskih proizvodov na bolj sproščenem jugoslovanskem trgu.77 V tem letu Slovenija pri prodaji proizvodov lokalne industrije še ni upoštevala tržnega načela ponudbe in povpraševanja. Oktobra 1950 so na konferenci republiških komitejev za lokalno industrijo izpostavili, da lokalna podjetja v LRS slabo izpolnjujejo pogodbe do pogodbenih strank v drugih republikah. Pred- 73 Zapisniki PB CK KPS/ZKS, dok. 14, str. 55; Zapisnik seje PB CK KPS 17. 12. 1945. 74 ARS, AS 284, šk. 24, Zapisnik konference pri predsedniku ZGS, 10. 5. 1947. 75 Maja 1947 je Plamen dobil velika naročila vijakov in tirefonov za gradnjo železniške proge Šamac-Sarajevo. Poleti je imel največ naročil za spojke in vojake za zidarske odre, stavbne žeblje ter žeblje za čevlje, jeseni pa za smučarsko opremo. - Jože Prinčič: Tovarna vijakov plamen Kropa: od konca druge svetovne vojne do stečaja in novega začetka (1945-1997). Kropa 2007, str. 28-30. 76 Spomladi 1947 je predstavnik Granapa obiskal podjetja na Bledu, Kranju, Tržiču, Ljubljani in se dogovoril za nakup jabolk, graha, češenj, krompirja in repe. Za uvoz limon se je dogovoril z izvozno-uvozno zadrugo UIVOD, ki je vodila trgovanje s Trstom. Tega leta je bil dosežen dogovor s Saturnusom za pošiljko milijon pločevinastih škatel za mesne konzerve ter podpisan dogovor o sodelovanju s petimi slovenskimi mizarskimi podjetji. - Slobodan Selinič: Blago iz Hrvaške in Slovenije na beograjskem trgu (1945-1949). Pisati istoriju Jugoslavije: videnje srpskog faktora. Beograd 2007, str. 177-193. 77 Zapisniki PB CK KPS/ZKS, dok. 96, str. 222-223; Zapisnik seje PB CK KPS 30. 8. 1950. stavnik zveznega sveta za blagovni promet je Sloveniji očital pretiran lokalni patriotizem, saj je poslala v druge republike le 27% izdelkov proste prodaje. Slovenski predstavniki so očitke zavrgli, češ da »ne obstaja neka obveza o nekem določenem odstotku prodaje v drugo republiko« in da so v »drugem polletju dosledno izpeljali načelo ponudbe in povpraševanja, kar je pomenilo, da na trgu odloča le višje ponujena cena, ne glede na teritorialno pripadnost kupca«. Omenjene očitke so v Sloveniji zavračali tudi z argumentom, da se domača trgovska mreža pritožuje zaradi prevelikega »odliva« izdelkov proste prodaje v druge republike. Po navedenih podatkih so iz Slovenije julija dostavili v druge republike 25,3% iz lokalne proizvodnje, septembra pa že 36,5%.78 Jože Prinčič SLOVENIAN MONETARY AND COMMERCIAL RELATIONS WITH OTHER YUGOSLAV _REPUBLICS (1945-1950)_ Summary The second Yugoslav state was established on the basis of unity of economic life as well as a single economic area and economic plan, which is why almost all power in the field of planning and organising the production, exchange and distribution of goods was firmly in the hands of the federal authorities. Between 1945 and 1950 the planned distribution replaced the market, and the prices could only form freely at the agricultural market and for some consumer goods. According to the constitution the commerce between the republics was free and could not be limited by laws of individual republics. However, the republican governments did not adhere to this principle. They were adamant to defend their economic interests, so they closed their borders for the buyers from the other parts of the state. Throughout the years under consideration Slovenia transferred a significant amount of funds to the federal budget on account of the surplus in the monetary income and expenses of the republics as well as due to various taxes. Like the other republics Slovenia also had two roles in the centrally-controlled system of food and goods supply. As the main consumer it received the required raw materials and food from the other republics in order to maintain its production and ensure regular food and goods supply for its people. However, as the main producer it had to transfer the surplus industrial and agricultural production to the other republics, where these goods were in short supply. Slovenia received the main food supplies from the other republics (meat, flour, fats, sugar). It sent back the required amounts of potatoes, wood, coal and individual industrial consumer goods. Also in Slovenia the authorities adopted all measures to restrict the illegal trade and prevent the transfer of goods to the other republics. In 1950 the exchange of goods between the Yugoslav republics was finally based on new, more economic foundations. In the discussions of individual changes Slovenia argued for a swift regulation of price relations due to the profound »lack of discipline« in this field. Meanwhile it was aware that the opening of the market, including the free purchase of grain, would result in numerous new problems it would only be able to mitigate by selling a greater quantity of industrial products at the more relaxed Yugoslav market. 78 ARS, AS 1116, fasc. 138, K vprašanju izpolnjevanja pogodb lokalnih podjetij LRS nasproti drugim republikam, 15. 11. 1950. Zapisi 1.01 UDK 343.819.5(497.5Rab)(=163.6):323(497.4)"1944" Prejeto 27. 5. 2011 Viljenka Skorjanec* Rab - primer razdvojenosti Slovencev v luči zapisov _iz leta 1944_ IZVLEČEK Razdvojenost Slovencev med drugo svetovno vojno se je pokazala tudi na primeru interpretacije razmer v italijanskem koncentracijskem taborišču Kampor na Rabu. Predmet razprave je primerjava zapisov v treh brošurah, ki so izšle na Slovenskem leta 1944 in s tedanjega zornega kota osvetljujejo trpljenje internirancevpod fašističnim nasiljem. Ključne besede: 2. svetovna vojna, Slovenci, okupacija, fašizem, nasilje, kolaboracija, inter-niranci, Rab ABSTRACT ISLAND OF RAB - AN EXAMPLE OF THE DIVISION BETWEEN SLOVENIANS IN LIGHT OF THE RECORDS FROM 1944 The division of Slovenians between World War II was also apparent from the interpretation of the situation in the Italian concentration camp Kampor on the island of Rab. The subject of this discussion is the comparison between the text of three pamphlets, printed in Slovenia in 1944 and shedding light on the suffering of the internees due to fascist violence from the viewpoint of that time. Two pamphlets were printed by the liberation movement, while the third supported the occupiers. Key words: World War II, Slovenian, occupation, fascism, violence, collaboration, internation, Rab * Dr., docentka, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2; svetnica, Gimnazija Bežigrad, Peričeva 4, SI-1000 Ljubljana, e-naslov: Yiljenka.Skorjanec@guest.arnes.si Uvod Dan, ko so se 11. septembra 1943 odprla vrata italijanskih fašističnih koncentracijskih taborišč, je dan, ki bi ga bilo treba v imenu zavedanja in opomina na fašistično nasilje trajno obeležiti kot dan spomina.1 Na razmere in odnose v taborišču Kampor na Rabu in na nasilje nad Slovenci so bili že v času druge svetovne med Slovenci različni pogledi. To kažejo tri danes v malo izvodih ohranjene brošure iz leta 1944, ki si sledijo po kronološkem redu izida: Črne bukve o delu komunistične osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu2 (Ljubljana, 1944, str. 1—248) (dalje Črne bukve); Makso Šnuderl, Fašistično domobranski teror nad Slovenci, (Tiskarna Triglav, 1944, str. 1— 184) (dalje Šnuderl, Fašistično domobranski teror nad Slovenci); S. Matejev, Rab? (Partizanska tiskarna, 1944, str. 1—51) (dalje Pakiž, Rab). Na primeru te taboriščne tematike sta tako tudi vidna razdvojenost in razkol Slovencev med drugo svetovno vojno.4 Zakaj taborišče na Rabu? Italijani so otok Rab zasedli 17. aprila 1941. Tam so leta 1942 zgradili koncentracijsko taborišče, ki ga je vodil podpolkovnik Vincenzo Cuiuli. Taborišče so po kapitulaciji Italije 11. septembra 1943 osvobodili zaporniki sami. Rab je bil nato svoboden vse do 19. marca 1944, ko so ga okupirali Nemci. Junija 1942 je bila že več kot polovica Ljubljanske pokrajine pod partizanskim nadzorom. Da bi preprečili dotok ljudi v partizanske vrste, so se italijanski okupatorji odločili, da iz vasi, kjer duhovščini ni uspelo organizirati vaških straž, odžene vse za orožje sposobne moške v internacijska taborišča. Ker so bila že obstoječa taborišča, pripravljena v opuščenih vojašnicah, poleti 1942 že polna, so se odločili, da ogradijo del polja na otoku Rabu z namenom, da se »z lakoto v nečloveških razmerah pomori čim več italijanski ekspanziji na vzhod motečih Slovencev. S tem bi naredili prostor za tiste Italijane, ki naj bi na Mussolinijevo zahtevo izenačili državno mejo Italije z 1 Herman Janež: Dan Spomina. V: Svobodna misel, 2009, št. 17, str. 26. 2 Delo je izšlo brez navedbe avtorja. Avtorji so Mirko Javornik (pisatelj, prevajalec in urednik, od 1935 glavni urednik dnevnika Slovenski dom, ki ga je pod nemško okupacijo spremenil v bojevito protikomunistično glasilo, ki je v vsem podpiralo domobranstvo in L. Rupnika) ter drugi uredniki dnevnika Slovenski dom. 3 Uporaba psevdonima je bila zaradi zaščite avtorja in družine pred okupatorjem in domačimi izdajalci. Avtor brošure z naslovom Rab je Silverij Pakiž, pravnik, povojni sodnik vrhovnega sodišča. 4 Najpogostejši očitek nasprotne propagande v časnikih Slovenec, Slovenski dom ter v Slo-venčevem koledarju 1944, v Črnih bukvah, v raznih letakih, brošurah in govorih, je bila namreč trditev, da je bila Osvobodilna fronta (O F) do kapitulacije Italije 1943 v zvezi z italijanskim okupatorjem, ki naj bi dobavljal vojski orožje, vodil samo navidezne bitke in celo, da vse izgube italijanske vojske od leta 1941 do 1943 naj ne bi znašale več kakor 400 mož. Prej so zgoraj navedeni viri, npr. Slovenčev koledar 1943, pisali drugače. Neresnične navedbe zanikajo tudi podatki iz zaplenjenega arhiva italijanske pehotne divizije Isonzo, ki je imela sedež v Novem mestu. Več o tem: Šnuderl, Fašistično domobranski teror nad Slovenci, str. 117—119. O fazah nastanka knjige, ki je izšla v 5000 izvodih gl. Jože Krall: Partizanske tiskarne na Slovenskem. I. osrednje tiskarne. Ljubljana 1972, (dalje Krall, Partizanske tiskarne, I) str. 207, 239-240, 255, 269-270. etnično mejo. To pa bi pomenilo naselitev Italijanov do takratne meje na Savi med Nemčijo in Italijo.5 Izbira močvirnega in poplavam izpostavljenega polja sredi otoka z nemogočimi bivalnimi razmerami je botrovala številnim žrtvam. V nizke italijanske vojaške šotore so namestili po 6 ljudi, »da so bili stisnjeni kot sardine v konzervni škatli«.6 Vsakemu internirancu je bil namenjen le kubični meter prostora v pre-perelem šotoru, na goli zemlji, s šopom slame in staro odejo, brez zaščite pred soncem in burjo. Ob smrdljivih latrinah, polnih mrčesa in žarišč bolezni, so bili interniranci prikrajšani tudi za vodo. Ni bilo nobenih sredstev za uničenje uši in drugih za-jedavcev. Največji delež k veliki umrljivosti pa je prispevala lakota.7 Črne bukve o razmerah na Rabu Razkol med Slovenci je bil razviden tudi v tisku in publikacijah, izdanih leta 1944. Kolikšno je bilo tedaj sovraštvo med Slovenci, osvetljuje članek Naše zmage nad rdečimi tolpami in pouk iz njih, ki je izšel v tedniku Slovenski dom8 8. aprila 1944. Pričevalec medvojnega časa se spominja tedanje propagande: »Če bodo zmagali komunisti, bomo jedli vsi iz enega kotla, porušili pa nam bodo tudi cerkve.«9 Tovrstna medvojna propaganda je posledično pomenila, da so se nekateri verni Slovenci povezali z okupatorjem proti lastnemu narodu. V poglavju Sodelovanje OF z badoglijevskimi pripadniki savojske vojske Črne bukve med drugim navajajo kot »najstrahotnejši dokaz za izdajalsko zaroto, ki jo je komunistična OF sklenila s savojsko cesarsko vojsko proti lastnemu narodu, koncentracijska taborišča, v katera so leta 1942 cesarski vojaki odvlekli kakih 25.000 Slovencev. /.../ Da je bila umrljivost v tem koncentracijskem taborišču tako strašna, je vzrok sodelovanje med cesarsko vojsko in med komunisti.«10 Komunisti naj bi imeli v taborišču vso oblast, ko naj bi »uganjali nasilje nad nekomunističnimi interniranci ter jih izkoriščali. To sodelovanje se je kazalo tudi v dejstvu, da prav na Rab skoraj ni bilo mogoče pošiljati internirancem paketov in denarja.«11 Krivdo pripisujejo dejstvu, da so bili ti predeli leta 1942 in pozimi 1943 pod oblastjo »komunističnih tolp« in da naj bi poveljstvo komunistične narodnoosvobodilne vojske strogo prepovedalo pošiljati internirancem iz teh krajev kakršno koli pomoč. Pozneje, ko je Rab postajal »le 5 Stane Kirn: Zakaj taborišče na Rabu? V: Svobodna misel, 2008, št. 17, str. 17 (dalje Kirn, Zakaj taborišče na Rabu). 6 Pakiž, Rab, str. 9. 7 Kirn, Zakaj taborišče na Rabu, str. 16; prim. Herman Janež: Koncentracijsko taborišče Kam-por na otoku Rabu 1942-1943. Ljubljana 2003, str. 13; isti, Dan spomina, Svobodna isel, 2009, št. 17, str. 26. 8 Slovenski dom je bil tednik za politična in kulturna vprašanja, ki so ga izdajali domobranci z dovoljenjem okupatorja, nacistične Nemčije. 9 Polde Žlindra: Kaj je pisal Slovenski dom leta 1944. V: Svobodna misel, 2009, št. 15, str. 28. 10 Črne bukve, str. 220. 11 Prav tam. prekričeča in prenečloveška zadeva«, je cesarska savojska vojska trdila, da je 12.000 Slovencev odpeljala tja, da bi jih zaščitila pred komunisti.12 V poglavju sledijo pričevanja v prvi osebi množine, vendar pa nikjer ni navedeno nobeno ime. Pričevalec, »preprost kmečki človek«, je prispel na Rab 26. avgusta 1942. Za večerjo so po dveh dneh vožnje in stradanja dobili pol hlebčka kruha, ki je tehtal 7dkg in 2dkg sira.13 Naslednji dan so jih ostrigli, okopali in jim pobrali vso lastnino: denar, nože, priprave za britje in celo gumbe. Vzeli so jim tudi obleko in jo dali v paro, da se je razkužila. Nanjo so čakali nagi dve uri. Največ internirancev je nato prispelo septembra, od srede oktobra pa so prenehali prihajati večji transporti. Ti so sicer po navadi prihajali ponoči. Bila so štiri taborišča, dve za moške, eno za ženske in eno za Jude. Upravi naj bi bili dve, italijanska in domača — komunistična. Pričevalec ugotavlja, da je bila med njimi le desetina komunistov, a vsi so bili na višjih mestih.14 Italijansko upravo so sestavljali častniki na čelu s polkovnikom in približno 2000 vojakov. Domačo upravo pa so sestavljali načelniki sektorjev (capo), desetarji in kuharji. Capo sektorja je bil posrednik med uradno upravo in interniranci, desetar je imel od 24 do 36 ljudi, ki jim je delil kruh in ostalo hrano. Umrljivost, katere glavni vzrok je bilo pomanjkanje hrane,15 je naraščala od oktobra naprej, od pet do deset na dan, novembra že po petdeset, decembra že dnevno sto, na starega leta dan, 31. decembra 1942, pa največ dotlej, in sicer 148. Glede na število grobov Črne bukve navajajo 4842 internirancev s pripombo, da so ponekod zagrebli v eno jamo tudi po dva mrliča. Veliko jih je umrlo tudi na poti domov, nekateri v bolnišnici v Ljubljani, drugi tudi že doma. Zaradi izčrpanosti in posledic internacije so bili preživeli posamezniki v nevarnosti še vsaj pol leta po vrnitvi domov. Za rešitev pred smrtjo so ljudje poskusili vse, navaja pričevalec.16 Kdor je imel denar, je kupil kruh, zanj so ljudje dajali tudi zlati nakit, tisti ki so se polakomnili zlata, pa so celo svoj hlebček prodali in nato od lakote umrli. Kdor pa ni imel za zamenjavo ne denarja, ne zlatnine in ne obleke, je pojedel vse mogoče. Iz smeti so pobirali gnilo listje od zelenjave, ostanke jabolk, olupke kostanjev, celo odpadke iz pljuvalnikov in iz stranišč. Pričevalec omenja komunista z imenom in priimkom, ki naj bi bil vodja (capo) sektorja in naj bi imel vsega dovolj. Zaradi prežiranja naj bi 12 Prav tam. 13 Navajanje teže živil v taboriščnih razmerah v boju za preživetje postane prioriteta opisov internirancev tudi v drugih italijanskih taboriščih, npr. tudi v Gonarsu. Prim. Savo Šnuderl: Dnevnik, 16. 4. 1942-1. 1. 1943. V: Makso Šnuderl: Dnevnik 1941-1945, 1. del: V okupirani Ljubljani. Maribor 1993, str. 570, 578, 583, 589-590. 14 Črne bukve, str. 221-222. 15 Prvi mesec so interniranci dobivali 16 dag kruha dnevno in opoldne ob malo mesa čisto juho. Drugi mesec so dobivali zjutraj četrt litra »grenke črne vode«, opoldne nezabeljeno vodo, v njej pa od nič do sedem makaronov, drugi dan od nič do trideset zrnc riža, popoldne 7 dag kruha, zvečer isto kot opoldne. Tako stanje se je ponavljalo nekaj mesecev. Pričevalec ugotavlja, da ob taki hrani mora človek najpozneje v treh mesecih umreti. 16 Črne bukve, str. 224. Nikjer med možnostmi se ne navaja možnost lažje izpustitve, če si bil kolaborant. Prim. Božo Repe: Sodobna zgodovina. Ljubljana 1998, (dalje Repe, Sodobna zgodovina) str. 159. bruhal, drugi naj bi nato jedli njegove izbruhane koščke mesa in makaronov.17 Da so dobili delež hrane umrlega, so interniranci smrt soseda prikrivali tudi do tri dni, sedem dni je mati ob sebi skrivala mrtvega otroka. Vse to v boju za preživetje. Komunistom, v rokah katerih naj bi bila taboriščna uprava, nadalje pričevalec očita, da so »z izžemanjem povzročili na tisoče smrti«. »Ti so delali z nami kot svinja z mehom. Saj je bilo lahko, ko so jih italijanski cesarski vojaki podpirali. Komunisti in ti so delali sporazumno.«18 Ko so se pritožili komandantu sektorja nad krivicami, ki naj bi jih trpeli od komunistične uprave, jim je povedal, da je komandant le on, in jih odslovil, da bo vsak, ki se bo pritoževal, imel opraviti z njim. Komunistom pričevalec namenja tudi naprej veliko pozornosti, pove, da so lahko šli iz taborišča »prej kot vsi nedolžni«, in jih prikaže kot nepoštene, ki naj bi si nagrabili tuje imetje. Pričevalec navaja, da jih je »septembra kot prvi obiskal škof Srebrnič, ki jih je tolažil, vzpodbujal ter obljubil pomoč«.19 Ko so decembra »prinesli tuji listi strašna poročila z Raba«, z objavo slik, naj bi »savojci« izvedli v vseh delih taborišča natančno preiskavo z namenom, da bi našli fotoaparate. Pričevalec sklepa, da so zaradi uhajanja informacij in ugotovitve, »da se pri tej upravi razmere na Rabu ne morejo izboljšati«, nato italijanske oblasti sklenile, da se taborišče razpusti. Sredi januarja 1943 so se začeli razhajati.20 Pričevalec poudari, da so med tistimi, ki so lahko šli domov, »bili sami komunisti«. Druge, ki so še lahko hodili, so poslali v druga taborišča po Italiji. Na Rabu so po januarju 1943 ostali tisti, ki zaradi oslabelosti ne bi preživeli prevoza; med temi je bil tudi anonimni opisovalec razmer. Sest dni po razpadu italijanske vojske septembra 1943 je bilo razpuščeno taborišče. Najprej so komunisti odpeljali Hrvate iz Primorja v Crikvenico. Na Rabu je ostalo le še 120 bolnikov. Naš pričevalec se je vrnil z Raba oktobra 1943, po štirinajstih mesecih internacije. Izgubil je lase in zobe ter zdravje. In za konec obravnavane tematike o taborišču Rab pripišejo Črne bukve krivdo spet komunistom z naslednjo navedbo: »Če bi slovenski komunizem ne bil zakrivil nobenega drugega greha kakor samo Rab, je to tak zločin, kakor ga naša zgodovina ne pomni.«21 V imenu »slovenskega ljudstva« so Črne bukve v sklepu tožile »kot narodne in človeške zločince« in zahtevale njihovo kaznovanje naslednje ljudi in organe: OF, natančneje za vse člane Izvršnega odbora OF, KPS in njen Centralni komite, bivše in sedanje vrhovne poveljnike slovenske NOV, voditeljico Varnostno obveščevalne službe (VOS) ter njenega političnega komisarja, Antifašistično zvezo narodne osvo- 17 Črne bukve, str. 225. 18 Prav tam. Komunistom se očita sodelovanje z italijanskim fašizmom, kar bo argument, da bodo na osvobojenem ozemlju v juniju in juliju 1944 po prebiranju Črnih bukev kot odgovor v Bazi 80 začeli pripravljati drugi dve publikaciji, ki sta predmet razprave. 19 Črne bukve, str. 226; Josip Srebrnič je bil škof na otoku Krk in je pomagal zaprtim na Rabu; prim. Tmara Griesser Pečar, France Dolinar (ur.), Rožmanov proces, Ljubljana, str. 301—303; Jakob Kolarič: Duhovna podoba velike osebnosti na prelomu časa, I. del. Celovec 1967, str. 59; isti, II. del, Celovec 1970, str. 125-141; isti, III. del, Celovec 1977, str. 24-27. 20 Črne bukve, str. 226. 21 Prav tam, str. 227. boditve Jugoslavije (AVNOJ) s predsednikom ter vse njene zastopnike, člane vrhovnega plenuma OF ter na koncu poveljnika savojske II. armade, vse poveljnike cesarskega II. armadnega zbora v Ljubljani ter »vse savojske cesarske dostojanstvenike in oblastnike, ki so zločinsko delo OF proti Slovencem kakorkoli podpirali«.22 O fašističnem nasilju na Rabu drugače Predsednik izvršnega odbora O F Josip Vidmar je v otvoritvenem govoru na Zboru odposlancev slovenskega naroda, zasedal je v Kočevju od 1. do 3. oktobra 1943, odgovoril na očitke, ki jih najdemo v Črnih bukvah glede krivde. Povedal je: »Na deset tisoče Slovencev je razgnanih, interniranih in zaprtih po sovražnih deželah. Vse to so tovariši, kakor so trdili naši nasprotniki, narodni izdajalci — belogardisti in mihajlovičevci, sadovi osvobodilne borbe, gibanja, ki smo ga mi člani Izvršnega odbora pričeli in vodili. Po trditvah teh ljudi smo kajpada mi krivi vsega tega gorja, ki je zadelo slovenski narod. To je obtožba zoper Izvršni odbor, ki ste jo v preteklem letu lahko neštetokrat slišali in brali. Zdaj čujte naš odgovor. Predvsem mora biti vsakomur jasno, da je ta obtožba že po svojem obsegu brezvestno pretirana. Italijani so kakor zdaj pri nas 20 let divjali na Primorskem, kjer se ni nihče upiral z orožjem v roki. Naši tovariši Primorci vam lahko povedo o marsikakšni požgani vasi, o marsikakšnem novem in prezgodnjem grobu in o velikih množicah, zaprtih in mučenih Slovencev. /.../ Teh zverstev prav gotovo ni povzročil šele naš odpor, bila so načrtno pripravljena. Naš osvobodilni boj jih je mestoma zavrl, mestoma pa tudi sprožil. To je točna resnica. /... / Za vsakega poštenega Slovenca je edini krivec okupator, tuj razbojnik, ki nam je prišel delat silo, ne pa mi, ki smo se branili zoper njegovo nasilje. To je očitno celo za vsako zdravo mislečo pamet, samo našim domačim izdajalcem to ni hotelo biti jasno. Zakaj ne? Ker so bili po-magači tujega roparja. Če bi obtožili njega, bi morali tudi sebe. Krivde tedaj nikakor ne moremo priznati nobene. Priznamo pa, kakor že rečeno odkrito, da je bil ponekod osvobodilni boj povod za sovražnikovo dejanje.«.23 Namesto uvoda je v objavljenih dokumentih o Kočevskem zboru ob desetletnici 1953 uporabljen sestavek o Zgodovinskem zboru (napisal ga je Boris Kidrič, tedanji sekretar Izvršnega odbora OF Slovenije), ki je bil objavljen v Slovenskem poročevalcu št. 24, z dne 17. oktobra 1943. Zbor je enodušno obsodil kolaboracijo in zahteval, naj jo narodna oblast energično, brez usmiljenja iztrebi. »S tem je dal /.../ kar najod-ločnejši odgovor vsem tistim ljudem brez hrbtenice, ki bi radi pomirili ogenj in vodo, podjarmljeni narod in njegovega zatiralca, borca za svobodo in ogabnega izdajalca.«24 Kot odgovor na pisanje o vlogi slovenskih komunistov v italijanskem taborišču 22 Več o imenih obsojenih posameznikov Črne bukve, str. 245—247. 23 Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju od 1. do 3. oktobra 1943 : dokumenti. Ljubljana 1953 (dalje Zbor odposlancev), str. 13—14. Vidmar se je v govoru dvakrat kritično dotaknil tedanjih razmer, kar odpira tudi vprašanje poznejše sprave med Slovenci. 24 Zbor odposlancev, str. 5; več o zlomu kolaboracije Franček Saje: Belogardizem, Ljubljana 1952, str. 542-572. na Rabu je Vida Tomšič, vodja Agitacijsko propagandne komisije pri CK KPS,25 22. junija 1944 naročila Maksu Snuderlu, predsedniku Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo (KUZOP), naj napiše brošuro o zločinih domobrancev, v kateri se je na podlagi poročil, ki jih je komisija dobivala, lotil tudi opisa razmer na Rabu.26 Kot piše v dnevniškem zapisu z dne 25. junija 1944, je na temelju istega dogovora že nastajala brošura Rab, ki jo je pripravljal Silverij Pakiž, bivši interniranec iz taborišča Rab, sodnik in član KUZOP.27 Poročilo komisije o ugotavljanju vojnih zločinov na osnovi dokumentov navaja posameznike, ki so jih plačevali Italijani, in njihove obveščevalce pri ofenzivnih akcijah na Dolenjskem, ki so izdajali člane OF za internacijo. Internacije marca in aprila 1942, kakor tudi junija 1942, internacije jugoslovanskih oficirjev so imele po navedbi poročila komisije namen »izločiti iz ljubljanske pokrajine vse one elemente iz katerih bi se mogla krepiti OF in partizanske enote«.28 Posameznike, ki so na Slovenskem pristopili v italijansko Protikomunistično prostovoljno milico, ta je bila le drugo ime za vaške straže, so rekrutirali tudi iz zapornikov v koncentracijskih taboriščih na Rabu in drugje. Iz pričevanj več internirancev na Rabu, poznejših pripadnikov teh kolaborantskih enot, je razvidno, da se je res dalo predčasno rešiti iz internacije s prestopom v kolaboracijo. Po lastnih navedbah so iz taborišča Rab prišli živi, ker so podpisali, da se prostovoljno pridružujejo Protikomu-nistični prostovoljni milici.29 Kot navaja poročilo KUZOP, se je med akti taboriščnega poveljstva našlo navodilo generala Maria Robottija, naj za vsakega v Sloveniji padlega italijanskega vojaka umre slovenski interniranec. Narodno nesrečo nasprotna propaganda izkorišča kot agitacijsko sredstvo, »saj naj bi bil Rab dokaz za izdajalsko zaroto med OF in cesarsko vojsko, umrljivost pa vzrok sodelovanja med komunisti in cesarsko vojsko«.30 Poročilo nadalje pove, da se je začelo čiščenje (razstrellamento) junija 1942 in se je izvajalo tako, da je vojska obdala posamezne kraje, v mestih okraje in samovoljno izbrala ljudi za internacije. S tem je hotel okupator zmanjšati kvoto, iz katere bi črpala partizanska vojska, in tudi očistiti operacijsko področje ljudi, ki bi utegnili partizane podpirati. Pod pretvezo, da so svojci partizanov, so odgnali cele družine, vključno z otroki in starci, pri tem zaplenili premoženje in velikokrat tudi požgali hiše.31 25 Odločala je o natisu posameznih tiskov na osvobojenem ozemlju in določala tudi višino naklade po potrebah, ki so jih javljali okrožni oziroma rajonski sekretarji za svoje terene. Krall, Partizanske tiskarne na Slovenskem, str. 8, 171. 26 Makso Snuderl: Dnevnik 1941-1945, 2 del : V partizanih. Maribor 1994, str. 251. 27 Prav tam, str. 245. 28 Prav tam, str. 137. 29 Ciril Brajer: Zadnja izpoved Antona Puha: Bil sem domobranec. Pričevanja o zločinu nad lastnim narodom. V: Nedeljski dnevnik, 2009, št. 17, str. 10; prim. Uroš Skerl Kramberger: Intervju Janez Winkler, Danes je roka politike desetkrat daljša kot v mojem času. V: Dnevnik Objektiv, št. 79, Ljubljana 2009, str. 12; Prim. Stane Kirn: Vprašanja za gospoda nadškofa Urana. V: Dnevnik, št. 92, Ljubljana 2009, str. 22; prim. Repe, Sodobna zgodovina, str. 159; prim. Črne bukve, str. 226. 30 Snuderl, Fašistično domobranski teror nad Slovenci, str. 145. 31 Iz črnomaljske okolice so po zapisih v italijanskih aktih 26. 7. 1942 odgnali 72 rodbin, 250 ljudi in zaplenili npr. samo v Črnomlju nekemu urarju vso zalogo zlatnine, po okolici pa na stotine Med interniranci je bilo resda veliko somišljenikov OF, ki so v taborišču Rab ustanovili politične in vojaške organizacije OF in so po kapitulaciji Italije razorožili stražo, se polastili orožja in ustanovili svojo brigado 1200 mož. Med interniranci pa so bili tudi »protetti«, ki so v strahu pred partizansko vojsko iskali italijansko zaščito, ter t. i. konfidenti, ki so vohunili med taboriščniki in izdajali tudi tiste, ki so jih sumili simpatiziranja z OF.32 Knjiga »Fašistično-domobranski teror nad Slovenci« je tako nastala kot odgovor na dve deli, na Črne bukve in na V znamenju OF, »obe iz istega vira, ki se imenuje katoliški, obe z deloma doslovno enako vsebino«.33 Knjigi po mnenju avtorja ne zaslužita odgovora, saj »v svojem onemoglem in obupnem besu vale na nas krivdo za domove, ki jih je požgal okupator, za desettisoče internirancev za umrle žrtve na Rabu, za talce in druge žrtve, ki jih je pomoril okupator!«34 Avtor, predsednik KUZOP, v sklepu zagotovi, da so za vsako dejanje, opisano v knjigi, uradna poročila, uradni zapisniki in izvirni dokumenti, prijave svojcev in žrtev ter da je ves material zbran pri KUZOP.35 Nadalje pove, da je knjigo podpisal, »ker prevzamem za resničnost vseh dejanskih navedb vso odgovornost. /.../ Ta knjiga ni propagandna. Ta knjiga je resnično ogledalo največje zablode padca ljudi, ki so nekoč nosili usodo slovenskega naroda v svojih rokah.«36 Med daljšimi besedili, ki so jih prejeli v tisk v Partizanski tiskarni na Kočevskem rogu že septembra 1944, je torej bila tudi po obsegu sicer drobna brošura z naslovom Rab, ki jo je podpisal s psevdonimom S. Matejev, tj. Silverij Pakiž. Uvodno besedo je prispeval Makso Šnuderl, podpisani avtor epiloga pa je Jože Jurančič, sekretar slovenskega izvršnega odbora OF na Rabu in rabske brigade. Podobno kot Fašistično domobranski teror je bila tudi ta brošura zaradi tehničnih razmer prilagajanja tiskana v presledkih in je zato izšla v začetku oktobra 1944 v nakladi 5000 izvodov. Brošura, tiskana na rjavem papirju, ima med besedilom tudi dva linoreza, ki ju je izdelal akademski slikar Nikolaj Pirnat.37 Iz vsebine zapisanega je razviden namen prikazati razmere na Rabu take, kot so bile, predvsem kot odgovor na zapisano v Črnih bukvah. V uvodni besedi je zapisana kronologija z vzroki za internacije. Sledi kritičen odnos do kolaboracije z italijanskim okupatorjem v zvezi z internacijami. Že februarja in marca 1942 so odpeljali prve mlade fante v italijanska taborišča Čigin, pozneje v Gonars, Renicci, Monigo in druge. Hkrati z začetkom internacij je bilo treba očistiti tudi operacijsko območje, ki bi ga partizani lahko uporabljali, ter odstraniti iz vasi ljudi, ki bi lahko pomagali. Tukaj pa se glav živine. Med potekom italijanske ofenzive 1942 so sledile zaplembe po krajih, skozi katere je takrat šla italijanska vojska. 32 Šnuderl, Fašistično domobranski teror nad Slovenci, str. 145—146. Prim. Anton Vratuša: Podpolkovnik Cuiuli in njegov pes. Resnica o smrti vodje italijanskega taborišča na Rabu. V: Svobodna misel, 2009, št. 6, str. 14-16. 33 Šnuderl, Fašistično domobranski teror nad Slovenci, str. 154. 34 Prav tam. 35 Prav tam. 36 Prav tam, str. 156. 37 Krall, Partizanske tiskarne na Slovenskem, str. 230. pridruži še nov politični zaveznik. 15. februarja 1942 »je forum, ki se je sestal pri ljubljanskem škofu Rožmanu v Ljubljani, zahteval od italijanskih oblasti, da se naj dovoli organizirati mladino, ki bi naj nastopila v boj zoper komunizem, s čimer so istovetili OF«. Julija se je začela stvarna organizacija vojske bele garde, politično sodelovanje, ki je ustvarilo podlago za to formacijo, se je začelo že prej, saj je že junija 1941 šla »konzulta z dr. Markom Natlačenom na čelu poklonit se Mussoliniju v Rim«. Sodelovanje se je kazalo v tem, da so ovajali politične nasprotnike okupatorskem oblastem. Ugledni ljudje so vlagali liste s predlogi za internacijo. Okupator je dobil hkrati z odstranitvijo ljudi možnost pobirati živino, zaloge hrane, obleko, denar in dragocenosti. V času roške ofenzive je prišlo do množičnega interniranja Slovencev. Zato so ustanovili novo taborišče na Rabu za internacijo približno 14.000 ljudi in s sistematičnim uničevanjem na tisoče življenj. Okupatorju so pri tem pomagali domači sodelavci, ki so izšli iz »reakcionarnih političnih klik in so v zaščito svojih koristi delali v službi okupatorja in katerih izdajstvo se vleče od MVAC do domo-branstva, črne roke, četnikov in redne jugoslovanske vojske«.38 Iz brošure spoznamo razmere in odnose v taborišču, ki jih avtor Pakiž razdeli v devet tematskih sklopov: lega taborišča, prehrana, zdravstvo, pokopališče, stiki s svojci, družbene plasti internirancev, delo v taborišču, spremembe splošnega stanja in osvoboditev taborišča. V epilogu so slikovito prikazane razmere v taborišču do in po kapitulaciji Italije, ki se sklene z upanjem taboriščnikov v osvoboditev. Ko so interni-ranci uvideli, da odhajajo le nekateri, in sicer tisti, »ki jim pomagajo belogardisti in duhovščina in ko so izvedeli kako njihove drage, kar jih je ostalo doma, belogardisti preganjajo in jim grozijo,«39 je upanje ugasnilo. Organizacija osvobodilnega gibanja, osnovana septembra, se je počasi razvijala. Z izboljšanjem razmer v taborišču, zmanjšanjem števila internirancev, s preselitvijo v dostojnejša stanovanja ter z ruskimi zmagami pri Stalingradu in zavezniškimi v Severni Afriki je bilo upati na skorajšnji zlom Italije. Februarja 1943 so že začele nastajati osnovne vojaške enote poznejše brigade. Prišlo je do povezave z narodnoosvobodilnim odborom v mestih Rab in Pag. Povezali so se tudi s hrvaškim glavnim štabom, kljub naporom pa ni bilo mogoče doseči zveze s slovenskim osvobodilnim gibanjem. Tudi prihod Judov na Rab je po prvotnem odporu množic do judovstva sploh pomenil »nov plus«.40 Ko so ljudje uvideli, kaj vse so Judje v vojni že pretrpeli, so ugotovili, da gre za skupnega sovražnika — fašizem. Zlom fašizma so pričakali »disciplinirano« in brez demonstracij. Organizacija je zajemala že večino ljudi, po kapitulaciji Italije so se priključili še »manj zavedni«. »Belogardistov je bilo vsak dan manj, ker so jih duhovniki in Graziollijevi župani s svojimi priporočili hitro spravljali domov.« Dobro uro preden se je izvedelo za kapitulacijo Italije, je taborišče dobilo novega komandanta, »nekega kapetana«. Sklical je internirance, prepovedal petje slovenskih pesmi in igranje harmonike z utemeljitvijo, da so partizanske in da sam ne pozna melodij. 38 Makso Snuderl: Uvodna beseda. V: Pakiž, Rab, str. 5. 39 Jože Jurančič: Epilog. V: Pakiž, Rab, str. 46. 40 Prav tam, str. 46. Ljudje niso ubogali. Ko se je izvedelo za kapitulacijo, je vojaštvo odvrglo orožje, začelo zapuščati stražarska mesta, vriskati in prepevati.41 Osvoboditev Dan po kapitulaciji Italije je deputacija vodstvu taborišča pojasnila, da se in-terniranci ne štejejo več za take, zato ne bodo več šli na delo, razen tam, kjer je to potrebno za normalen potek življenja, npr. pri vodovodu, elektrarni, živilskih skla-diščih.42 Taboriščnim oblastem so povedali, da bodo sami skrbeli za red v taborišču. Komandantu Cuiuliju pa so sporočili, da bo na »Trgu lakote« zborovanje, kjer bodo izvolili »vodstvo taboriščne samouprave«. Komandant se je iz strahu omehčal, prišel celo pozdravit zbor, se opravičil, da se gre »pogajat s partizanskim hrvaškim odborom in s partizani, ki so prišli z Velebita, kako bi vzdržali red na otoku«. V taborišče so popoldne prinesli slovensko zastavo s peterokrako zvezdo, ki so jo poslale »judovske omladinke iz svojega taborišča«. Izvršni odbor OF je vzpostavil zvezo z odborom na Rabu in bil sproti obveščen o dogajanju. Razmerje se je bistveno spremenilo, saj so bivši interniranci postali vojaki, ki so jih z griča izpred komande z daljnogledi opazovali italijanski oficirji. Naslednje jutro se je položaj »vsako uro menjaval«. Okoli enajste se je zbralo taborišče v čete in bataljone, z zastavami ob petju partizanskih pesmi so odkorakali mimo straž v prostost. Italijani so bili v zadregi, saj ni bilo nobenega maščevanja. Ko so videli, da množice vzklikajo celo svobodni Italiji, so se pridružili splošnemu navdušenju.43 Cuiuli je sprejel Izvršni odbor in se začel z njim pogajati. Sprva je hotel obdržati oblast nad Rabom, a ko jer spoznal, da se na svojo vojsko ne more več zanesti, se je vdal in pristal na delitev oblasti med italijanskim vojaštvom in interniranci. V večini bunkerjev so Italijani kar sami čakali in »smehljaje oddali vse orožje, ne samo polovico, kakor je bilo dogovorjeno«. Simbol prevzema oblasti je povezan z zamenjavo zastave. Slovenska in italijanska četa sta se postavili pred komando, nakar je bila sneta italijanska zastava in dvignjena na drog slovenska. Trobentač je zatrobil jugoslovanski pozdrav, italijanska enota in oficirji so z nemim pozdravom odšli. Tudi karabinjerji, ki so se sprva upirali izročitvi orožja, so se vdali po zamenjavi zastave. Drugo polovico orožja so jim na poti med taboriščem in mestom odvzeli. S tem je oblast tudi dejansko prešla v roke internirancev. Zasedli so pomembne točke, vodovod, električne naprave, vsa skladišča, radiopostajo, obalne baterije.44 Vojaki Slovenci, ki so služili v italijanski vojski, so se pridružili internirancem in prišli v taborišče. Začele so se priprave za odhod z otoka. Brigada je štela skoraj 2000 ljudi. Najprej so zapustili Rab bataljoni, nato še starejši in slabotni, ki niso mogli biti vojaki. S prvim bataljonom je odšel aretirani polkovnik Cuiuli. Rab je bil ves v zastavah, napisih. V ljudeh je bilo nekaj novega. Pogled v obraz je postavljal vpra- 41 Prav tam, str. 47. Italijanska prilagodljivost razmeram je stalnica nacionalnega značaja. 42 Prav tam. 43 Prav tam, str. 48. 44 Prav tam, str. 49. šanje: »Ali so to tisti okostnjaki, ki so pred nekaj meseci krčevito stiskali pesti in se plazili po blatu in kamenju, ali so to tisti brezbrižni ljudje, ki so bili zaprti vase kot globoka voda, da nikoli ne veš, kaj mislijo, ki molčijo, če jih razveseliš, molčijo, če jih biješ?«45 Tako namreč je slovenski značaj opisoval neki italijanski oficir v taborišču. Sledila sta izkrcanje iz rabskega pristanišča ter vožnja z ladjo na poti domov. Izkušnje so jih naučile dodatne previdnosti, v pripravljenosti in zavedajoč se preteče nevarnosti Nemcev, pa je vendarle prevladalo upanje, ki je razvidno iz Jurančičevega zapisa na koncu brošure: »To je zadnja noč, zjutraj bomo stopili na svobodno celino.«46 Komisija za ugotavljanje vojnih zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev Po kapitulaciji Italije je bila na konferenci zaveznikov v Moskvi oktobra 1943 izdana Moskovska deklaracija, po kateri so se tri velesile, Velika Britanija, Sovjetska zveza (SZ) in Združene države Amerike, zavezale, da bodo vojne zločince vsepovsod zasledovale in jih izročale v sojenje vladam prizadetih držav. S to deklaracijo je bila dana osnova za ustanavljanje organov za ugotavljanje vojnih zločinov okupatorjev po raznih državah, ki so jih prizadeli italijanski in nemški okupatorji. Narodnoosvobodilno gibanje je z namenom dokumentiranega zbiranja gradiva o storilcih in zločinih ustanovilo Državno komisijo za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev s kompetenco za vse ozemlje Jugoslavije. V skladu s tem je bil 19. februarja 1944 v Črnomlju na zasedanju SNOS-a sprejet Odlok o ustanovitvi Komisije pri Predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta za ugotovitev zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev.47 Slovenska komisija je prva v Jugoslaviji začela delati. Za svoje delo ni zato imela še nobenih zgledov. Treba je bilo vzpostaviti mrežo organov po krajih, kjer je bilo to kljub vojni možno. Ena izmed temeljnih nalog KUZOP je izhajala iz Moskovske deklaracije: »Potrebno je, da objavimo svojo odločitev, da nihče, ki je sodeloval v teh zverstvih, ne bo ušel kazni. /.../ Vsi oni, ki pri zločinih sodelujejo, bodo kaznovani.« Sele ko so ljudje prepoznali pomen dela komisije, so začeli prijavljati zločine. Član komisije Fedor Košir je zapisal, da je »problem predstavljal tudi strah prijaviteljev pred maščevanjem sovražnika, ki bi gotovo nastopil neusmiljeno proti vsakomur, ki bi si upal prijaviti njegova zločinstva«.48 Komisija je po ustanovitvi leta 1944 delovala na osvobojenem in na polosvo-bojenem ozemlju. Ustanovljene so bile podružnice za Gorenjsko in Koroško, za severovzhodno Slovenijo, pri Pokrajinskem Narodno osvobodilnem odboru za Slovensko Primorje in Trst pa še posebna komisija. Po koncu vojne je bil sedež slovenske 45 Prav tam, str. 50. 46 Prav tam, str. 51. 47 Marko Snuderl: Dokumenti o razvoju oblasti v Sloveniji. Ljubljana 1949, dok. št. 112, str. 141; prim. Damijan Guštin: Kronika naše Kalvarije pod Italijo. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2000, št. 1 (Zbornik Milice Kacin Wohinz), str. 240. 48 Fedor Košir: Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njen pomen. 1946 leto obnove in dela. V: Koledar Osvobodilne fronte Slovenije, Ljubljana 1946, str. 80. komisije prenesen v Ljubljano. KUZOP je zbrala tudi podatke o zločinih tistih okupatorjevih domačih pomagačev, ki so po vojni pobegnili v tujino. V smislu določb Moskovske deklaracije so oblasti po vojni tudi zahtevale njihovo vrnitev.49 Namesto sklepa Pri opisu taboriščnih razmer, ki odražajo trpljenje Slovencev v taborišču Kam-por na Rabu, je najbolj točen prikaz v brošuri Rab. Napisana je bila kot odgovor na poglavje v Črnih bukvah. Brošura Fašistično domobranski teror nad Slovenci razmere v taborišču opisuje podobno, vendar manj podrobno, saj obravnava taboriščne razmere le eno poglavje. Primerjava s poznejšimi zapisi pokaže, da so že leta 1944 v obravnavanih publikacijah precej natančno prikazane razmere, kljub temu da so zapisi nastali sprotno, brez upoštevanja historične distance. Črne bukve se pri opisu razmer ne zmorejo izogniti ideološkemu naboju, saj opravičujejo lastne sodelavce okupatorja s tem, da obtožujejo komuniste enakega sodelovanja, kar je obsodil že leto poprej na zasedanju Kočevskega zbora Josip Vidmar. Viljenka Škorjanec ISLAND OF RAB - AN EXAMPLE OF THE DIVISION BETWEEN SLOVENIANS IN LIGHT _OF THE RECORDS FROM 1944_ Summary The division of Slovenians between World War II was also apparent from the interpretation of the situation in the Italian concentration camp Kampor on the island of Rab, where the Italian occupiers had sent Slovenians since the summer of 1942. The subject of this discussion is the comparison between three pamphlets from 1944, presenting a different outlook on the circumstances and relations among Slovenians in the camp. The publication published first, Črne bukve (Black Books), prepared in 1944 by the side favourably inclined towards the occupiers, also discusses the issue. Besides hunger it ascribes the reason for high mortality rates in the concentration camp to the communists, for example that they had collaborated with the Italian army. Supposedly communists were in charge of the camp and they perpetrated violence against the non-communist internees as well as exploited them. Such claims encouraged the Slovenian People's Liberation Council to commission two publications intended to shed some critical light on the situation on the island of Rab. Thus the Commission for the Determination of Crimes Committed by the Occupying Forces and Their Collaborators at the Presidency of the Slovenian People's Liberation Council, established with a decree of 19 February 1944 in Črnomelj, prepared a report published on a pamphlet entitled The Fascist and Home Guard Terror against Slovenians, also providing answers to these accusations. Another short pamphlet entitled Rab, richer in contents and written by a former internee under a pseudonym, was also published as an answer to Black Books. Both pamphlets also show that the internees could more easily leave the Rab concentration camp if they started collaborating with the occupiers and volunteered for the collaborating anti-communist militia. 49 Prav tam, str. 81. Razpravljanja Boris Mlakar* Nekaj podatkov k razjasnitvi stikov med slovenskim protirevolucionarnim vodstvom in Zagrebom ob koncu druge svetovne vojne V tretji številki lanskega letnika Prispevkov za novejšo zgodovino je bil v rubriki »Historična dokumentacija« objavljen dokument pod naslovom »Prezrti memorandum generala Leona Rupnika in škofa Gregorija Rožmana Anteju Pavelicu«. Za objavo ga je pripravil prof. dr. Avgust Lešnik, ki je k temu prispeval tudi kratek uvod z nekaterimi obširnimi opombami. Čeprav bi tudi to profesorjevo besedilo zaslužilo nekaj dopolnitev, pa naj se na tem mestu pomudimo predvsem ob samem besedilu, pa tudi ob okoliščinah pojava omenjenega dokumenta. Skoraj istočasno je isti avtor ta dokument sicer objavil tudi v zborniku, posvečenem življenjskemu jubileju prof. dr. Jožeta Pirjevca.1 Kot nahajališče memoranduma prof. Lešnik navaja Arhiv Jugoslavije v Beogradu, konkretno tam nahajajočo se brošuro Sudenje Lisaku, Stepincu, Salicu i družini, ustaško-križarskim zločincima i njihovim pomagačima, ki je izšla v Zagrebu leta 1946. Tu gre pravzaprav za kar zajetno knjigo, saj skupaj s prilogami obsega več kot 500 strani in predstavlja eno od publikacij, običajnih za tisti čas, ki so jih tedanje jugoslovanske oblasti izdajale po končanih velikih procesih proti izpostavljenim medvojnim kolaboracionistom oziroma idejnim in političnim nasprotnikom. Podobno je v Ljubljani izšla knjiga z gradivom procesa proti Rupniku, Rožmanu in drugim, v Beogradu pa knjiga ob procesu proti Draži Mihailovicu in njegovim sodelavcem.2 Naj dodamo, da je knjiga Sudenje Lisaku... prosto dostopna tudi v nekaterih javnih knjižnicah v Ljubljani. V tem smislu po našem mnenju ni mogoče govoriti, da je njena vsebina, vključno z omenjenim memorandumom, na splošno bila prezrta ali nepoznana. Videli pa bomo, da je bil ta dokument poznan in upoštevan tudi v (hrvaški in slovenski) strokovni javnosti, tako da je malce presenetljiv odziv dela slovenske zgodovinske stroke ob »odkritju« tega dokumenta.3 * Dr., višji znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI-1000 Ljubljana; e-naslov: boris.mlakar@inz.si 1 Avgust Lešnik: Jugoslovansko vprašanje v načrtih koalicije Združenih narodov in taborih slovenske/«jugoslovanske« kolaboracije. V: Pirjevčev zbornik. Koper 2011, str. 493—511. 2 Proces proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Rosenerju, Rožmanu, Kreku, Vizjaku in Hacinu. Ljubljana 1946; Izdajnik i ratni zločinac Draža Mihailovic pred sudom. Stenografske beleške i dokumenta sa sudenja Dragoljubu-Draži Mihailovicu. Beograd 1946 (dalje Izdajnik i ratni zločinac). Slednja publikacija je v obliki reprinta ponovno izšla leta 2005. 3 »V Jugoslaviji smo Slovenci razširili svoje obzorje, stopili iz zapečkarske province in se Ne da bi imeli ambicijo predstaviti celotni spekter hrvaške, srbske in slovenske publicistike ter tudi resne strokovne literature, v kateri se omenja tako zadevni memorandum kot tudi zgodovinske okoliščine, v katerih je bil napisan, naj vendarle omenimo nekaj primerov. Samo mimogrede ga je v svojem velikem delu Revolucija i kontrarevolucija u Jugoslaviji omenil beograjski profesor Branko Petra-novic.4 Drugače pa je hrvaški zgodovinar Bogdan Krizman, ki se je v veliki meri posvetil problematiki ustaštva in t. i. »Nezavisne države Hrvatske« (NDH), v svoji drugi knjigi Ustaše i treci reich, kar zadeva odnose med ustaši in slovenskim pro-tipartizanskim taborom, obširno citiral zadevne izjave, ki jih je v povojnem zaporu dajal predvsem bivši ustaški opolnomočeni minister Vladimir Židovec. Ta se je naslanjal na poročila in sploh aktivnost prof. Saliha Baljica, ustaškega konzula v Ljubljani, ki je poročal predvsem o politiki generala Rupnika, pri katerem pa je opažal preveliko navezanost na nekdanjo Jugoslavijo. Kljub temu naj bi se začele nekakšne z njim povezane kombinacije ob predvidenem nujnem umiku ob koncu vojne v Slovenijo in stiku z zahodnimi zavezniki, a ni prišlo do nobenega konkretnega dogovora. Židovec je omenjal tudi predlog o slovensko-hrvaški državni zvezi, ki naj bi izvirala od slovenskega mačkovca Pavleta Horvata, ki je med vojno bival v Zagrebu in igral vlogo nekakšnega slovenskega ambasadorja. Omenjal pa je še neko slovensko delegacijo, ki je prav ob koncu vojne prišla v Zagreb in o kateri bomo še govorili. Krizman končuje opis slovensko-hrvaških stikov ob koncu vojne prav z omembo memoranduma, in sicer z besedami: »Ostaja pa nedvomna zgodovinska resnica, da so kvizlinški krogi v Sloveniji pod vodstvom generala L. Rup-nika in ljubljanskega škofa G. Rožmana poslali poseben memorandum Pavelicu, nadškofu Stepincu in V. Mačku (z 21. aprila 1945), v katerem se zavzemajo za osnovanje skupnega predstavniškega telesa: Komiteja nacionalnega odpora Srbov, Hrvatov in Slovencev«.5 Kot vir za to svojo zadnjo trditev Krizman navaja prav knjigo Sudenje Lisaku... Že nekaj let pred Krizmanom je sicer v nekoliko bolj sintetični obliki pojav ustaštva in NDH obdelala hrvaška zgodovinarka Fikreta Jelic-Butic. Tudi ona je, tako kot Krizman, ob pogajanjih Mihailovicevih predstavnikov z Zagrebom aprila 1945 omenila tudi ta memorandum, ga obširno povzela in poudarila, da temelji na predpostavki zanesljive obnove Jugoslavije, pri čemer naj bi bilo seveda nujno, da se najde neki kompromis med separatističnim hrvaškim in jugoslovanskim Mihailo-vičevim konceptom, nekako v smislu konfederativne rešitve, ter da bi se na tej podlagi vsi lahko vključili v »protikomunistično fronto Srbov, Hrvatov in Slovencev«. Enako je tudi ona kot vir navedla omenjeno knjigo s sojenja v Zagrebu leta 1946.6 V istem smislu je memorandum omenila in navedla njegovo kratko vse- razgledali po svetu. Ali bi bilo vse to mogoče brez Tita?« — Dr. Jože Pirjevec, zgodovinar. V: Mladina, 23. 12. 2011, str. 79. 4 Branko Petranovic: Revolucija i kontrarevolucija u Jugoslaviji, knj. 2. Beograd 1983, str. 215. 5 Bogdan Krizman: Ustaše i treci reich. Drugi svjezak. Zagreb 1983, str. 286—287. 6 Fikreta Jelic-Butic: Ustaše i Nezavisna država Hrvatska 1941-1945. Zagreb 1977, str. 306307. bino v svoji naslednji knjigi o hrvaški kmečki stranki (HSS), ne da bi slovensko avtorstvo memoranduma postavljala pod kakršen koli vprašaj.7 Pri vsem tem nekoliko bega podatek, da sta tako Krizman kot tudi Jelič-Butičeva, pač povzemajoč uvod v objavo dokumenta v knjigi z zagrebškega procesa, ponavljala trditev, da je bil memorandum izročen/poslan poleg Paveliču tudi Vladku Mačku in Alojziju Stepincu. Objavljeni memorandum je namreč naslovljen samo na poglavnika.8 Ob tem naj znova poudarimo, da sta oba hrvaška zgodovinarja omenjeni memorandum obravnavala v širšem kontekstu navezovanja stikov med Dražo Mihailovičem in zagrebškimi voditelji, in sicer z vidika Mihailovičeve želje, da se ob koncu doseže neka politična platforma vseh jugoslovanskih protikomunističnih sil, kar se mu je zdelo pomembno glede na to, da so zavezniki nesporno vztrajali pri zahtevi, da se mora Jugoslavijo obnoviti. Mihailovič je imel ob tem še drugo skrb, povezano z ustaši, namreč kako zagotoviti varen premik različnih četniških formacij čez ustaško ozemlje v Slovenijo, čeprav se sam ni nameraval umakniti v Slovenijo. Leta 1984 sem podpisani v reviji Borec objavil članek, posvečen stikom med protipartizanskim taborom v Ljubljani in ustaši na Hrvaškem. Povod za to pisanje sta bili prav omenjeni Krizmanovi knjigi o ustaših in tretjem rajhu, v katerih so se sicer sporadično pojavljali različni podatki o tem vprašanju. S stališča tedanjega poznavanja problematike in tudi s pomočjo omenjenih podatkov sem podal kratek pregled teh stikov, pri čemer sem posebno pozornost namenil predlogu o »hrvaško slovenski državni zvezi« ter ob tem tudi vlogi in dejavnosti že omenjenega Pavla Horvata.9 »Temeljna načela za državno zvezo med Neodvisno državo Hrvatsko in Slovenijo« so bila objavljena kot dodatek k temu članku.10 Ob opisu dogodkov ob koncu vojne sem seveda na podlagi zapisa v knjigi Sudenje Lisaku... tudi sam navedel, da je vodstvo slovenske protirevolucije »21. aprila poslalo k njemu (Pave-liču, op. p.) delegacijo, da mu je izročila memorandum«. Nato je sledil kratek povzetek vsebine memoranduma. Pomembno pa se mi zdi omeniti, da sem na koncu dodal, da pa za ta memorandum vemo le iz hrvaških virov in da se nam »glede na slovenske vire zastavlja vprašanje, kdo je ta memorandum poslal«. Namreč, prva konkretna ideja, da bi ob bližajočem se koncu veljalo navezati uradne stike z Zagrebom, se je v krogu vodstva slovenske protirevolucije pojavila šele 28. aprila 1945; o tem več v nadaljevanju. Kakor koli, podpisani sem tedaj pustil vprašanje odprto, hkrati pa tudi sam preprosto povzel podatek iz že omenjene publikacije iz leta 1946. Sredi decembra naslednjega leta se je na Brdu pri Kranju odvijala četrta okrogla miza jugoslovanskih in britanskih zgodovinarjev z naslovom »Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji«, ki se je je s svojim referatom udeležila tudi Fikreta Jelič-Butič. 7 Fikreta Jelič-Butič: Hrvatska seljačka stranka. Zagreb 1983, str. 259. 8 Sudenje Lisaku, Stepincu, Šaliču i družini, ustaško-križarskim zločincima i njihovim poma-gačima. Zagreb 1946 (dalje Sudenje Lisaku), str. 49. 9 O Horvatovi predvojni dejavnosti na Slovenskem in v Zagrebu mi je v pogovoru 8. 3. 1983 v Ljubljani zanimive podatke posredoval njegov takratni sodelavec Ivan Kreft. 10 Boris Mlakar: Ustaši in slovenska protirevolucija. V: Borec 1984, št. 5, str. 361-371. V neformalnem pogovoru je beseda nanesla tudi na naš naslovni memorandum. Hrvaška kolegica mi je na podlagi na novo pridobljenih podatkov zagotovila, da avtorji memoranduma ne izhajajo iz Slovenije, temveč da ga je napisal inž. Vladimir Predavec, eden izmed Mihailovicevih delegatov, ki so aprila 1945 prišli v Zagreb. Dodala je, da ima kopijo izvirnega dokumenta in da je gornje ugotovila iz dokumentov v zapuščini politika Ilije Jukica, ki se nahaja v Arhivu Hrvatske, ter še namignila, da je vsebina memoranduma zelo verjetno povezana s pobudo vodje zadnje zavezniške misije v štabu Draže Mihailovica, ameriškega podpolkovnika Roberta McDowella, ki si je predvsem prizadeval doseči politično preživetje Mihailovica in sploh protipartizanskega tabora tudi po koncu vojne.11 V svojem referatu na omenjeni okrogli mizi je Jelic-Buticeva izpostavila dejstvo, da so si Predavec in drugi v skladu z Mihailovicevimi navodili pravzaprav prizadevali priti do Vladka Mačka, a so nazadnje pristali pri Pavelicu. Ta je pristavil svoj lonček in so morali četniški delegati upoštevati tudi njega oziroma tudi njemu predložiti določen memorandum. Je pa poglavnik nazadnje dovolil, da se napotijo tudi do Mačka. Toda, kot vemo iz drugih virov, je Maček srečanje z njimi odklonil. Sestavljen pa je bil tudi memorandum, naslovljen na Mačka, a je vprašanje, ali ga je ta sploh dobil.12 Po njenem mnenju je lahko ta memorandum prišel v Zagreb po ovinku, in sicer prek škofa Rožmana, ki ga je Predavec v začetku maja 1945 obiskal v Ljubljani.13 Se bolj obširno je to temo ista zgodovinarka nato obdelala v svoji knjigi o četnikih med drugo svetovno vojno na Hrvaškem.14 Vsekakor pa je v tej fazi še ostajalo odprto vprašanje, ali je memorandum Mačku zares prišel v Zagreb prek ovinka v Ljubljani, predvsem pa seveda, zakaj so organizatorji procesa proti nadškofu Stepincu leta 1946 presodili, da je tudi naš naslovni memorandum Pavelicu z dne 21. aprila 1945 prišel iz Ljubljane, in to kar od Rožmana in Rupnika. Velja dodati, da pa je bil edini, ki je ta memorandum že konec osemdesetih let v celoti objavil, publicist Aleksandar Vojinovic v svoji knjigi o generalu Rupniku, a pri tem še ni upošteval novih dognanj zgodovinarke Jelic-Buticeve.15 Na samem procesu leta 1946 je tožilec Jakov Blaževic ta memorandum še nekajkrat omenil, a Stepinac se na to ni odzval. Je pa tožilec nadškofa povprašal po že omenjeni slovenski delegaciji, ki je ob koncu vojne prišla v Zagreb in naj bi obiskala vse tri člane zagrebške »velike trojice«, Mačka, Pavelica in Stepinca. Slednji je odgovarjal, da je bila neka delegacija res pri njem, toda imen in drugih podrobnosti 11 Fikreta Jelic-Butic, ustna izjava 10. 12. 1985 na Brdu pri Kranju. Več o misiji McDowella in o njegovem zaključnem poročilu Dušan Biber: Neuspeh neke misije. V: Borec 1989, št. 10—11, str. 1065—1091; Miodrag D. Pešic: Draža Mihailovic u izveštajima američkih i britanskih obaveštajaca 1941-1944. Kragujevac 2003, str. 105-148. 12 Zbornik dokumenata i podataka o narodnooslobodilačkom ratu naroda Jugoslavije, tom XIV, knj. 4 (dalje Zbornik), str. 1011-1015. 13 Fikreta Jelic-Butic: Neodvisna država Hrvatska kot združevalka kontrarevolucionarnih sil leta 1945. V: Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji. Borec 1986, št. 12, str. 745-746. 14 Fikreta Jelic-Butic: Četnici u Hrvatskoj 1941-1945. Zagreb 1986, str. 246-249. 15 Aleksandar Vojinovic: Leon Rupnik. Zagreb 1988, str. 216-220. se ni spomnil. Videti je, da so tedaj na sodišču neposredno povezovali memorandum s prihodom te delegacije, res pa je, da tega izrecno niso izrekli. Tudi sicer je bilo izrazoslovje s tem v zvezi precej ohlapno, saj se (v obeh povezavah) enkrat govori o Rožmanu in Rupniku, drugič o slovenskem (narodnem) odboru, tretjič pa celo o vseh skupaj. Kot rečeno, Stepinac se je medlo spominjal samo delegacije, nekoliko več podrobnosti pa je tožilec Blaževic navedel s citiranjem izjave bivšega ustaškega zunanjega ministra Mehmeda Alajbegovica, ki jo je dal pred tem v zaporu. Ta tudi ni nič vedel o memorandumu, pač pa je o delegaciji dejal, da so jo sestavljale tri osebe, od katerih je eden bil duhovnik, njen namen pa je bil predvsem poizvedeti, kakšne so možnosti za organiziranje skupnega slovensko-hrvaško-srb-skega odpora pred prodirajočimi Titovimi silami na območju Slovenije.16 Tudi datume, ko naj bi delegacija prišla v Zagreb, so vsi navajali le približno ali pa sploh ne, saj se enkrat govori le o letu 1945, drugič pa o začetku istega leta. Na podlagi slovenskih virov si lahko o tem, kaj se tedaj dogajalo med Ljubljano Zagrebom, ustvarimo nekoliko bolj natančno sliko, ki ji lahko sledimo po dveh »tirih«, po eni strani prek dejavnosti Narodnega odbora, po drugi pa prek potez generala Rupnika in njegovih sodelavcev. Po spominih generalovega tajnika Stanka Kocipra naj bi okrog 10. aprila 1945 Rupnik hrvaškemu konzulu Baljicu sporočil pripravljenost, da se izvede načrt, po katerem bi se hrvaški domobrani vključili v skupni operativni načrt proti komunistom. A naslednjič ga je konzul obiskal šele 29. aprila, ko Rupnik dejansko že ni več obvladal položaja, čeprav so potem k njemu z raznimi pobudami in prošnjami še hodili Hrvati in predvsem Srbi. Tak je bil predvsem primer hrvaškega ministra Ivice Frkovica, ki se je skupaj s polkovnikom Josipom Aleksicem pri Rupniku oglasil 3. maja in ponudil skupne akcije Slovenskega domobranstva in hrvaške vojske ob umiku ter hkrati tudi pomoč v orožju. Rupnik je dejal, da s tem ne bo problemov, a da morajo predvsem Hrvati urediti svoje odnose s Srbi, ki so se tedaj koncentrirali v Sloveniji. Frkovica je nato poslal k škofu Rožmanu, prek katerega naj bi dobil stik z Narodnim odborom.17 V krogu Narodnega odbora se do 22. aprila 1945 o kakšnih aktivnih stikih s Hrvati ni govorilo, so se pa seveda posamezne ideje pojavljale že pred tem. Tega dne pa je Vekoslav Spindler izrazil mnenje, da je nujno treba dobiti zveze s Hrvati, pri čemer je mislil na stranko HSS, ter dodal, da če vodstvo tega ne bo storilo, bo krivo za nesrečo, ki bo doletela slovenski narod.18 Ze naslednjega dne je bivši 16 Jakov Blaževic: Meč, a ne mir. Ljubljana 1981, str. 370; Branimir B. Stanojevic: Alojzije Stepinac zločinac ili svetac (Dokumenti o izdaji i zločinu). Beograd 1985, str. 345, 346, 387; Sudenje Lisaku, str. 344, 368. 17 Stanko Kociper: Kar sem živel. Ljubljana 1996, str. 291, 336. V svoji povojni izjavi je sicer Rupnik dejal, da je bil Frkovic pri njem že 29. aprila, a to je bila očitna pomota, tudi sicer je ob tem uporabil frazo »meni se čini«. Gl. Arhiv Republike Slovenije (ARS), Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev (AS 1827), Rupnikov proces, t. e. 76, Rupnikova izjava 1. 2. 1946. 18 ARS, Republiški sekretariat za notranje zadeve (AS 1931), Zbirka Albina Smajda, Dnevnik, zapis 22. 4. 1945. kranjski dekan Matija Skerbec, ki se je v zvezi s Hrvati v nadaljevanju še angažiral, tajniku Narodnega odbora, Albinu Smajdu, dejal, da mora ta (odbor, op. p.) nujno »stopiti v zvezo z Mandicem in Pavelicem — naj dovoli stik z Mačkom, kateremu naj prepusti oblast na Hrvaškem«.19 Zatem je prišlo v tej zadevi do nekajdnevnega zatišja, je pa prav dekan Skerbec nato 28. aprila na znamenitem sestanku med Rup-nikom, Rožmanom in zastopniki Narodnega odbora, ko so slednji skušali pridobiti Rupnika, da bi jim od Nemcev izposloval prepustitev oblasti, spet sprožil to vprašanje. Po Kociprovem spominu je dejal, da gre tudi na Hrvaškem za nekakšen podoben proces prehajanja oblasti, in zato dejal Rupniku: »Gospod prezident, vi nam boste izposlovali, da bo po vašem posredovanju šla naša deputacija na Hrvaško.« Rupnik je bil do te ideje skeptičen, saj je menil, da bi to stvar zapletlo in da je poglavnik povsem nemški človek, poleg tega pa da ima dokumente o njegovih apetitih po Slovencih.20 A delegacija je v Zagreb vseeno odšla, pri čemer ne vemo, koliko je bila za njen odhod potrebna še Rupnikova pomoč. Prvega maja je imel Narodni odbor sejo, na kateri so sklenili, da »delegacija naj bi takoj odšla. Poiskati osebe in način«. Popoldne istega dne je imel odbor srečanje z inž. Predavcem, ki je bil očitno že v Ljubljani. V skladu z navodili Draže Mihailovica je tudi Slovencem povedal, da je treba ustanoviti »jugoslovanski protikomunistični odbor«, vojska tega odbora pa naj bi bili vsi, ki se borijo proti Titu. Skupaj s Predavcem so znova sklenili, da gre slovenska delegacija v Zagreb, posebej tudi k Mačku. Tako Mihailovic kot tudi slovenski Narodni odbor sta namreč tedaj resno računala, da bo ta kot sprejemljiv človek za zahodne zaveznike na Hrvaškem prevzel oblast.21 Tretjega maja sta se pri Narodnem odboru oglasila še omenjena Frkovic in Aleksic. Frkovic je očitno v Ljubljano prišel, da bi ponudil sodelovanje ustašev, ki so čutili, da se jim bliža konec, hkrati pa menili, da morajo v Ljubljani imeti že neke zveze z zahodnimi zavezniki. Tudi sami so namreč tedaj k zaveznikom poslali delegacijo s posebnim memorandumom. Popoldne je Narodni odbor tako sklenil, da se delegacija takoj odpravi v Zagreb, ter izdal »Pooblastilo NO msgr. Skrbca M., ing. Berkopca Toneta in por. Meršola Miroslava, da se obvezno razgovarjajo in napravijo sporazum za skupno organizacijo borbe proti komunizmu. Dogovor postane obvezen, ko ga ratificira NO za Slovenijo. Ljubljana, 3. 5. 1945.«22 Delegacija Narodnega odbora v omenjeni sestavi je odšla v Zagreb naslednjega dne, 4. maja, spremljali pa so jo omenjena Frkovic in Aleksic kot tudi konzul Baljic, ki se je očitno takrat poslovil od svojega ljubljanskega službenega mesta. O tej poti v Zagreb je šef delegacije, dekan Skerbec, po vojni objavil sicer zelo kratek 19 Prav tam, Slovenska ljudska stranka 1945, zapis 23. 4. 1945. 20 Stanko Kociper: Usodni dnevi-usodni koraki. V: Tabor 1978, št. 9, str. 221. 21 ARS, AS 1931, Zbirka Albina Smajda, Dnevnik, zapis 1. 5. 1945. 22 Prav tam, Narodni odbor 1945, zapis 3. 5. 1945. Inž. Berkopec je bil član Akademskega društva Straža, por. Meršol pa je bil domobranski častnik, pred tem pribočnik načelnika štaba pod-polk. Ernesta Peterlina, ki je bil sicer tedaj že nekaj mesecev v dachauskem taborišču. spominski zapis. Po njem naj bi odšel v Zagreb na pobudo predsednika Narodnega odbora Jožeta Basaja, in sicer zaradi Frkoviceve prošnje, da gre do Mačka kak njegov prijatelj, ki bi ga pregovoril, da bi prevzel vlado na Hrvaškem. Skerbec pa je bil res Mačkov prijatelj, saj sta bila v tridesetih letih skupaj v zaporu.23 V hrvaško glavno mesto jih je z avtom peljal konzul Baljic. Ze ob 11. uri zvečer so se sestali s Pavelicem in njegovim štabom, ki ga je Skerbec obvestil, da so preteklo noč Slovenci razglasili svojo državo, in menil, da se Slovenci in Hrvati lahko uspešno uprejo Titovemu prodiranju. Poleg tega je bil naprošen, da pri Pavelicu posreduje za prosto pot srbskim četnikom skozi Hrvaško. Drugi dan, tj. 5. maja, sta z inž. Berkopcem šla k Mačku, ki pa se je že pripravljal na odhod in dejal, da je pač za kakršno koli kombinacijo vse že prepozno in zamujeno. Skerbec se je nato takoj odpravil proti Ljubljani, ki pa je ni več dosegel.24 Ze omenjene izjave ministra Alaj-begovica glede prihoda slovenske delegacije se torej ujemajo s pisanjem dekana Skerbca, čigar različico v glavnem potrjujejo tudi povojni zapisi Franca Bajleca, in sicer da je 3. maja v Ljubljano »prišla neka hrvaška osebnost s poročilom, da bo na Hrvaškem prišlo do spremembe, da bo vlado prevzel dr. Maček in da naj bi NO poslal takoj nekoga, ali kakšno delegacijo v Zagreb na razgovore zaradi skupnega nastopa Hrvatov in Slovencev. NO je naprosil msgr. Matijo Skerbca, ki je bil Mačkov osebni prijatelj in msgr. Skerbec je ta dan, to je 4. maja odpotoval v Zagreb z navodili, da se v imenu NO informira in razgovarja z dr. Mačkom, odnosno z novim hrvaškim narodnim vodstvom.«25 Ob tem ostaja še odprto vprašanje, ali se je tedaj v Zagrebu Skerbec oglasil tudi pri nadškofu Stepincu. Na procesu v Ljubljani leta 1946 so škofu Rožmanu očitno očitali tudi Skerbčevo pot do Pavelica in Stepinca zaradi političnih pogovorov. V svojem zagovoru je Rožman na to zapisal, da »dekan Skerbec je bil v Zagrebu pri nadškofu, da bi dobil kaj poročil, ker smo bili že dlje časa brez zvez s predsednikom škofovskih konferenc. Pri poglavniku ni bil, ker ni imel z njim nič opraviti.«26 Kakor smo videli, Skerbec morebitnega obiska pri nadškofu ne omenja, lahko pa da je imel poseben dogovor z Rožmanom in je to zamolčal, čeprav se to ne zdi logično, saj je bil omenjeni Rožmanov zagovor v emigraciji tedaj že objavljen, in sicer enajst let pred Skerbčevim spominskim zapi- som.27 23 Matija Skrbec: Spomini in reminiscence na katoliško gibanje med Slovenci zadnjih 35 let. 1948, str. 35. 24 Matija Skerbec: Moja pot v Zagreb. V: Vestnik 1976, št. 7-8, str. 133-134; Tine Debeljak: Nekaj pogledov z naše perspektive na Josipa Broza Tita. V: Svobodna Slovenija, št. 42, 43, 44, 27. 10.-10. 11. 1983. 25 Franc Bajlec: Gradivo k Vetrinju. V: Vestnik 1962, št. 8, str. 186. 26 Jože Jagodic: Proces proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu. V: Zbornik Svobodne Slovenije 1965, str. 71. 27 O tem gl. tudi Rupnikovo izjavo pred sodiščem v Dušan Zeljeznov: Rupnikov proces. Ljubljana 1980, str. 287. V omenjenem delu A. Vojinovica se pojavlja celo podatek, da je slovenska delegacija tedaj obiskala tudi nemškega poslanika v Zagrebu Siegfrida Kascheja. Gl. prav tam, str. 224. Kakor koli že, iz omenjene rekonstrukcije dogodkov ne izhaja oziroma ni videti, da bi iz Ljubljane pred 21. aprilom v Zagreb Pavelicu poslali kak memorandum ali pa da bi ga tega dne v Zagrebu kdo v imenu Rožmana, Rupnika ali Narodnega odbora sestavil in predal naslovniku. V Ljubljani so namreč tedaj sploh šele začeli razmišljati, da bi bilo dobro navezati stik tudi z Zagrebom. Da pa bi to vprašanje vsaj malo dodatno razsvetlili, naj se vrnemo k vlogi inž. Predavca. Na sojenju Draži Mihailovicu v Beogradu je prišlo na dan, da je do posameznih stikov med četniškimi komandanti in ustaškimi oblastmi prihajalo že pred koncem vojne. V tem smislu je bila pomembna vloga beograjskega odvetnika Ranka Brašica, ki se je večkrat mudil v Zagrebu. Je pa Mihailovic vztrajal, da mu je dal samo nalogo, da dobi zvezo s hrvaškim domobranstvom in predvsem z »mač-kovci«, torej s funkcionarji HSS. Na sodišču so tedaj pokazali tudi dvoje Mihailo-vicevih pisem, eno naslovljeno neposredno na Stepinca, drugo pa na Brašica, ki govori o pogajanjih s Pavelicem. Mihailovic je avtentičnost pisem zanikal, češ da so pisci sicer uporabili le njegov lastnoročni bianco podpis. Videti je, da je bilo temu res tako.28 Sredi aprila pa je Mihailovic v Zagreb v skladu z že omenjenimi sugestijami McDowella poslal še inž. Predavca in generala Svetomira Dukica, da dosežeta sporazum z Mačkom, Predavec pa naj bi nato odšel še naprej v Ljubljano na podobne pogovore s slovenskim Narodnim odborom. Preden sta odposlanca prišla do Mačka, ki je bil tedaj še interniran, so ju prestregli ustaši in privedli pred Pavelica. Formalno nista bila ujetnika, Pavelic pa je zatem v bistvu z njima začel prave politične pogovore; Predavec, čigar glavna naloga je bila doseči razširitev Mihailovicevega Centralnega nacionalnega odbora s Hrvati in Slovenci, se je med 17. in 22. aprilom tako skupaj z Dukicem oziroma Brašicem trikrat sestal s Pavelicem. Ta je vztrajal, da je treba dogovor skleniti z njim, kar je Predavec na kodiran način sporočil Mihailovicu, ki se nato ni več odzval.29 Dogovora pravzaprav ni bilo, razen nekaterih sporazumov o prehodu četnikov skozi NDH, je pa 22. aprila Predavec skupaj z Brašicem Pavelicu po vsej verjetnosti predal memorandum, ki je glavni predmet tega prispevka. V njem je po vseh obrazložitvah potrebne nove strategije bistvena prav prošnja, da jima Pavelic omogoči srečanje s predsednikom HSS.30 Poglavnik je nato Predavcu dovolil, da gre tudi k Mačku, a je ta zaradi nezaupanja sestanek odklonil. Sta pa Mihailoviceva odposlanca 27. aprila sestavila še memorandum na Mačka, upajoč, da mu ga bosta na kakršen koli način lahko dostavila. Nato je s Pavelicevim dovoljenjem Predavec odšel v Ljubljano.31 Tam se 28 Izdajnik i ratni zločinac, str. 287-294; Josip Hrnčevic: Svjedočanstva. Zagreb 1984, str. 169— 170; Bojan B. Dimitrijevic: Kako je deneral video Hrvate? Dragoljub Draža Mihailovic o Hrvatima i hrvatskom pitanju 1941—1945. godine. V: Dijalog povjesničara-istoričara 6. Zagreb 2002, str. 107— 109. 29 Stephen Clissold, ki je na zahodu kot eden prvih pisal o teh dogodkih, je še menil, da je bila ta Mihailoviceva misija namenjena k Pavelicu, Mačka sploh ne omenja. Glej Stephen Clissold: Whirlwind. An Account of Marshal Tito's Rise to Power. London 1949, str. 217—218. 30 Fikreta Jelic-Butic v omenjeni knjigi o četnikih na Hrvaškem omenja, da se je enkrat skupaj s Predavcem s Pavelicem sestal tudi Mihailovicev hrvaški general Matija Parac. 31 Ilija Jukic: The Fall of Yugoslavia. New York, London 1974, str. 279—281; Bor M. Kara- je, kot smo že videli, sestal z Narodnim odborom, a zatem bil navzoč tudi na znanem zasedanju na Taboru ob razglasitvi slovenske države. Zborovalce je ob tej priložnosti tudi na kratko nagovoril in predvsem pozdravil v imenu »vrhovnega poveljnika kraljeve jugoslovanske vojske v domovini generala Draže Mihailovica«.32 Inž. Predavec, sin nekdanjega podpredsednika HSS Josipa Predavca, je vsa povojna leta živel v Veliki Britaniji in tam, podobno kot Slovenec Ljubo Sirc, deloval tudi kot aktivni član t. i. demokratske alternative. Leta 1990 je dal obširni intervju za zagrebško revijo Start. V njem se je spomnil tudi svojih srečanj v Zagrebu in Ljubljani aprila in maja 1945. V veliki meri je potrdil potek dogodkov, kot smo ga na podlagi drugih virov prikazali zgoraj, pri čemer pa nekaj podrobnosti vendar še zmeraj ostaja nepojasnjenih. Po njegovem pričevanju je Pavelic, ko so ga privedli k njemu, takoj vedel, kdo je, čeprav se je sam predstavljal za nekega Janka Petrovica. Poglavnik je, kot rečeno, najprej vztrajal, da se morajo četniški emisarji pogajati z njim in ne z Mačkom. Ko pa Predavec ni »mogel« več dobiti zveze z Mihailovicem, je popustil in jim prepustil proste roke za dogovarjanje z Mačkom, h kateremu je za dogovor za srečanje sam naprej poslal generala Anteja Moškova, a kot že omenjeno, prvak HSS je srečanje odbil. Na tej točki nato Predavec omenja, da sta z Brašicem sestavila memorandum, naslovljen na Mačka, in ga oba tudi podpisala, ne navaja pa točnega datuma, kdaj je bilo to besedilo sestavljeno.33 Tudi ne omenja, da bi že pred tem (21. oziroma 22. aprila!) v posebnem memorandumu zaprosila poglav-nika, da bi jima omogočil stik z Mačkom. Na to je Pavelic dejal: »... jaz tu ne morem nič, pojdita k Slovenskemu narodnemu odboru«. Po prihodu v Ljubljano se je Predavec najprej pogovarjal z odborovim tajnikom Albinom Smajdom, nato pa je na lastno pobudo odšel še k škofu Rožmanu, ki je nanj naredil zelo pozitiven vtis. Rožman mu je po Predavčevih besedah obljubil, da bo poslal v Zagreb z memorandumom za Mačka kanonika Skerbca, ki je bil z njim skupaj v zaporu. Tu sledi zanimiva in pomembna Predavčeva trditev: »Njega (Skerbca, op. p.) so na poti ujeli, ker je ta memorandum v jugoslovanskem tisku objavljen kot memorandum škofa Rožmana ...« No, kot smo videli zgoraj, se kot memorandum škofa Rožmana (in generala Rupnika) v »jugoslovanskem tisku« navaja le memorandum Pavelicu z 21. aprila, medtem ko Predavec pravi, da je Skerbec v Zagreb nesel memorandum Mačku (z dne 27. aprila). Očitno je Predavec tukaj zamenjal oba memoranduma ... Tu torej nastopi tista temeljna nejasnost, kako so povojne hrvaške oblasti memorandum Pavelicu povezale z Rožmanom in Rupnikom. Ali je mogoče Skerbec dobil od Predavca tudi ta memorandum in ga nesel v Zagreb, kjer so ga po vojni našli v pandic: Gradanski rat u Srbiji (1941-1945). Cleveland 1958, str. 436-445; Jovo Popovic, Marko Lolic, Branko Latas: Pop izdaje. Zagreb 1988, str. 366-367; Jozo Tomasevich: The Chetniks. Stanford 1975, str. 452-453. 32 Zgodovinska proklamacija. V: Slovenec, 4. 5. 1945, str. 2. 33 Ta memorandum z datumom 27. 4. 1945, a brez podpisov, je bil leta 1985 objavljen v zbirki četniških dokumentov. Glede na to, da se njegovo besedilo prične z besedami »pred nekaj dnevi smo vam predložili prošnjo, da nas sprejmete ...«, je omenjeni datum gotovo pravi. Gl. Zbornik, str. 1011-1015. ustaškem arhivu, ki se je tedaj sicer nahajal v prostorih nadškofije, kamor ga je pred umikom iz Zagreba deponirala ustaška vlada? Vsekakor je morala obstajati neka povezava z Ljubljano ali Slovenci, da so lahko prišli do takšnega sklepa. Tudi Predav-cu je sicer spomin nekoliko šepal, saj je, recimo, zasedanje na Taboru, ki se ga je udeležil in ki se ga je spomnil v nekoliko ironičnem duhu, datiral s 6. majem. Ni se več vrnil v Zagreb, temveč se je skupaj z Brašicem odpravil na zahod k ameriškim zaveznikom.34 Naj tu še opomnimo, da tako škof Rožman v svojem zagovoru in še posebej dekan Skerbec v svojih spominih izrecno nista omenjala Predavčevega memoranduma za Mačka. Ob koncu na memorandum Pavelicu z 21. aprila 1945 poglejmo še enkrat, in sicer predvsem z vsebinskega stališča. Že uvodni stavek, namreč »Poglavnik, na osnovi dobljenih navodil, razgovora, ki ste ga vodili z nami, kot tudi na osnovi pooblastil, s katerimi razpolagamo ...«, kaže, da gre za besedilo inž. Predavca (in Brašica), ki je sledilo že opravljenim pogovorom s Pavelicem, in da nikakor ne more iti za besedilo ali tudi samo idejo Rožmana in Rupnika. V nadaljevanju se vsebina memoranduma ukvarja predvsem s tem, kako rešiti srbsko-hrvaško nasprotje, da bi prišli do nekakšne politične platforme za vsaj konfederalno obnovo Jugoslavije in s tem pritegnili (pozitivno) pozornost in pomoč zahodnih zaveznikov. To je seveda problematika, ki je tipična za Mihailovicev Centralni nacionalni komite, medtem ko ni iz nobenih virov znano, da bi se Rožman ali Rupnik s tem kadar koli ukvarjala. Memorandum nato preide na izpostavljanje odločilne vloge Vladka Mačka kot človeka, ki ga v tujini (na Zahodu) še vedno štejejo za legitimnega predstavnika hrvaškega naroda. Zato pisci memoranduma prosijo poglavnika, da jim omogoči stik s predsednikom HSS. To je še eden od odločilnih dokazov, da gre tu za akcijo inž. Predavca in Brašica. O vsem tem namreč tedaj v Ljubljani nihče ni imel niti pojma. Hkrati to dokazuje, da tisti, ki so ob procesu proti Stepincu za omenjeni memorandum dejali, da gre za memorandum, poslan Stepincu, Mačku in Pavelicu, tega sploh niso natančno prebrali. Oba podpisa pod memorandumom sta navedena v obliki kratic. R.M.B. bi lahko pomenil podpis Ranka Brašica, medtem ko VI. (Vl.?) O. le težko vidimo kot podpis Vladimirja Predavca. 34 Mirko Galic: Politika u emigraciji. Demokratska alternativa. Zagreb 1990, str. 166-168. Historična dokumentacija Carlo Passerini Dnevnik : Trst 1944-1945 Objavljamo dnevnika tržaškega Slovenca Carla Passerinija (Vrabca) iz časa druge svetovne vojne. Izvirnik je napisan v italijanščini,1 jeziku, ki ga je avtor (tako kot drugi pripadniki njegove generacije) pisno bolje obvladal; slovenščina je bila namreč v času njegovega odraščanja javno prepovedana in izločena iz sistema javnega šolstva v Italiji. Carlo Passerini je bil rojen 1. maja 1927 v Pliskovici, naselju v osrčju Krasu, ki sedaj pripada Sloveniji, ob njegovem rojstvu pa je spadalo pod italijansko kraljevino. Ko je bil Carlo star šest mesecev, se je oče — po poklicu čevljar — z družino preselil v približno petnajst kilometrov oddaljeno kamnarsko središče Nabrežino. Leta 1938, zaradi krize kamnarske industrije seje družina preselila v Trst, kjer je ostala vse vojno obdobje.2 Dnevnik zaobjema enoletno obdobje (junij 1944 — junij 1945), ki tematsko za-okroža določen zgodovinski čas — sklepni del druge svetovne vojne. Dnevnik zato ne zrcali zgolj vsakdanjega življenja civilnega prebivalstva v Trstu, saj je vojna — kljub dejstvu, da avtor ni oblekel vojaške suknje in da skoraj do zadnjega ni sodeloval v akcijah, povezanih z boji za Trst — močno vpletla tako njega kot njegove vrstnike. To je razvidno že na samem začetku dnevnika. Avtor ga je namreč začel pisati 10. junija 1944, na dan, ki je za zgodovino Trsta nadvse pomenljiv - bombardiranje mesta s številnimi žrtvami med prebivalstvom. Čeprav je bil Trst, vsaj do konca vojne, v zaledju vojaških operacij, so se tu zelo čutile njene posledice. Velik poudarek posveča avtor utrjevanju nemškega obrambnega kompleksa v bližini Ankarana, kamor se je bolj ali manj redno vozil (ali pešačil) iz Trsta. Iz dnevnika je razvidno delovanje nemške organizacije, ki je skrbela za gradnjo tovrstnih objektov. Vanjo je bil Passerini vključen zato, da bi se izognil vpoklicu v vojsko. V zadnjem delu dnevnika pride do drastičnega prehoda iz civilnega v vojaški svet. Opisuje vojaške operacije v prelomnih trenutkih v zadnjih dneh vojne v Trstu,: bitka za Trst, prihod partizanov in Novozelandcev. Ta prehod sovpada z avtorjevim doživljanjem vojne oziroma njegovim neposrednim angažiranjem v njej. Ivan Vogrič 1 Prevod dnevniških zapisov ne vključuje nekaterih krajših odlomkov, ki se — tudi po avtorjevemu mnenju — ponavljajo in ki so zato manj pomembni. 2 Carlo Passerini se je nato, v sredini petdesetih let, iz Trsta preselil v Avstralijo, kjer je ostal približno petnajst let. Z družino se je vrnil v domače kraje in se naposled naselil v devinsko-nabrežinski občini. Avtor dnevnika 20. oktobra 1943 v Trstu Trst, sobota 10. junija 1944 Ura je sedem. Sonce je že visoko na obzorju, zrak pa nekoliko zadušljiv. Iz morja rahlo pihlja, kar daje slutiti, da bo dan lep in topel. Delavci, tako kot druge dni, v skupinah počasi odhajajo na delo zamišljeni glede opravil, ki jih čakajo čez dan.3 Utrujen sem in še vedno zaspan, noge so otrple in s težavo držim odprte oči. Budilka pač zvoni prezgodaj zjutraj, poleg tega se je ponoči oglasila tudi alarmna sirena. Delo se je danes začelo precej zgodaj. Kljub hrupu in zmedi zaznam — vsaj tako se mi zdi — zvok alarmne sirene v Kopru. Nato pa... tam daleč trušč letal. Z neba vseskozi bobni. Nič se ne vidi, nekoliko se je pooblačilo. Kakšen hrup! Gotovo jih je veliko! Kljub temu smo mirni, saj vemo, da Trst ne bo prizadet, saj ni nič drugega kot »orientacijska točka«. Da, tako vsaj upamo, tako smo prepričani. Tam, ostran tistih 3 To se je dogajalo na območju kopališča Sv. Nikolaja/S. Nicolo', nedaleč od Ankarana. Tu so Nemci iz bojazni pred anglo-ameriškim izkrcanjem v severnem delu Jadrana gradili vojaške utrdbe. Kopališče je dobilo ime po istoimenskem benediktinskem samostanu, ki je deloval več kot pol tisočletja, vse do sredine 17. stoletja. Danes se to območje nahaja v turističnem kompleksu Adria, znanim predvsem po kampingu in hotelskih storitvah. gričev se ljudje sprehajajo na ulicah ali pa, kar velja za večino, so kar doma in se požvižgajo na vse, zato ker ne vedo, kaj pomeni bombardiranje in ker ga niso nikoli izkusili. Kdo pa sploh razmišlja o zaklonišču? Tam, sredi modrine... lesketanje... dva, štiri, osem, več avionov leti proti mestu. Zaznati je veliko »letečih trdnjav«. Nato pa... je sledilo nekaj nepredvidenega: dolgo je bučalo, kot da bi šlo morda za vodni slap oziroma sarkastični nasmeh pošasti. »Bombardirajo Trst,« vzklikne Battiston,4 ki se razume na te stvari. Takoj zatem me po vsem telesu oblije zona. Ne, ne bojim se, čutim pa, kot da mi je težko pri srcu. Pomislim na mamo, na mesto, ki ga tako ljubim. Kolikokrat sem sanjal, da gledam bombardiranje? Sedaj sem potešen, ves Trst je potešen. Krivi smo sami, če Trst danes žaluje. Leteli so nad nami, mi pa smo jih mirno preštevali in se po tiho spraševali: »Zakaj se mar ne ustavite?« Zdaj so se ustavili in Trst je doživel ognjeni krst. Onstran gričev se dviga visoko v nebo dim: gorijo Zavlje, tako mislimo, se pravi velika skladišča bencina. Mestu se je približala še zadnja jata letal. Preletela ga je in se oddaljila, ne da bi odvrgla še druge bombe. Napad je trajal približno pol ure, od 9.30 do desetih. ...Z očmi skušamo ujeti najbolj oddaljene točke: ko parnik obhaja Debeli rtič, zagledamo Miramar in svetilnik zmage. Naposled moj grič, Skorkljo in vilo Giulio. S tesnobo gledam tja gor: sanitetna vojašnica še stoji, upam da tudi hiša, kjer prebivam skupaj z mamo, brati, torej vse...5 Srce mi govori, da je tako! Ko pišem, mi oči zakrivajo solze. Vse mesto se mi sedaj prikaže kot na dlani. Iznad skladišč bencina, železarne, ladjedelnice, tovarne strojev in, če grem bolj levo, železniške postaje na Marsovem polju in Ale Littorie se, vsaj tako se mi zdi, visoko v nebo dviga dim. Skoraj vsi vojaško pomembni objekti so bili težko zadeti. S težavo dojamem, kako je do tega prišlo z višine več kot štiri tisoč metrov, kot domnevam. Zapazim, da so bile zadete tudi nekatere stavbe v ulici Franca. Z Battistonom se odpravim proti domu. Ulice, čeravno so bile polne ljudi, niso izžarevale živahnosti, tako značilne za naše mesto. Iz pogovorov ljudi je razbrati, da je bila škoda zelo velika, da je bilo več, kakih sto zgradb uničenih in da je bilo veliko mrtvih in ranjenih. Ko se bližam domu, ne vem, ali se počutim bolj olajšanega ali pa oteženega. Na vhodu stoji Alessandro.6 »Kje je mama?« vprašam. »V sobi je, spi.« Vstopim, jo poljubim in od srca se mi odvali kamen. Zadovoljen sem, čeprav hkrati tudi žalosten. 4 Furlanski zidar Enore Battiston je bil Passerinijev delovni tovariš, ki se večkrat pojavlja v dnevniških zapisih. Stanoval je v neposredni bližini Passerinijevega stanovanja. Le nekaj mesecev preden sta začela delati v Ankaranu, se je vrnil z ruskega bojišča, kjer se je znašel kot pripadnik italijanske alpinske enote Julia. 5 Carlo Passerini je tedaj bival v ulici Vicolo Ospitale Militare, v mestni četrti Škorklja, nedaleč od mestnega središča. 6 Gre za Carlovega brata Alessandra (letnik 1929), ki se v dnevniku pojavlja tudi v skrajšani obliki Sandro. V nadaljevanju se pojavljata tudi najmlajši od bratov, Bruno (letnik 1932), in sestra Milka (letnik 1936). tc /sM jr [n®10 15 ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGNITIONE5 Aleksander Lorenčič 10000 "iSt« «m|| i/M... . lil li l ■ Inštitut za novejšo zgodovino Zbirka Razpoznavanja/Recognitiones Inštitut za novejšo zgodovino 520 strani Cena 30,00 EUR