HISTORIČNI SEMINAR 2011 9 Historični seminar 9 Uredili Katarina Šter Mojca Žagar Karer ZALOŽBA Z R C Ljubljana 2011 HISTORIČNI SEMINAR 9 Uredniški odbor Katarina Keber, Katarina Šter, Luka Vidmar, Mojca Žagar Karer Znanstvena monografija je recenzirana. Uredili Katarina Šter in Mojca Žagar Karer Jezikovni pregled slovenskih delov besedila Katarina Šter, Mojca Žagar Karer Prevod in jezikovni pregled angleških delov besedila DEKS, d. o. o. Oblikovanje in prelom Brane Vidmar Oblikovalska zasnova Milojka Žalik Huzjan Založil Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika Oto Luthar Glavni urednik Vojislav Likar Monografija je v elektronski obliki dostopna na http://hs.zrc-sazu.si/eknjiga/HS9.pdf ISBN elektronske izdaje: 978-961-254-300-6 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 930.85(082.034.2) 930.1(082.034.2) HISTORIČNI seminar 9 [Elektronski vir] / uredili Katarina Šter, Mojca Žagar Karer. - El. knjiga. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011 ISBN 978-961-254-300-6 (pdf) 1. Šter, Katarina 257735424 © 2011, Založba ZRC, ZRC SAZU Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli način, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic (copyrighta). Kazalo Uvodnik........................................................5 Introduction.....................................................7 Dejan Zadravec: Plemstvo v župnijskih matičnih knjigah na območju med Savo, Sotlo in Savinjo do leta 1770 ................9 Mojca Horvat: Klara Kukovec (1883-1979), prva zdravnica v Trstu in Mariboru.................................31 Daša Koprivec: Podoba aleksandrinke dojilje.........................55 Gašper Cerkovnik: Produkcija in vpliv lesoreznih knjižnih ilustracij iz kroga Albrechta Durerja....................75 Katarina Šter: Gregorijanski koral in njegova izvedba: zapis in zven responzorija Egredietur virga v srednjeveških žičkih antifonarjih...............................93 Alexis Bennett: The Ghost of Early Music in Walton's Hamlet..........131 Miha Seručnik: Accessove podatkovne zbirke kot zgodovinarjevo orodje...................................147 Uvodnik Obrazi zgodovine Deveta knjiga Historičnega seminarja se po navdih vrača k vedi, iz katere se je porodila že prva ideja o ciklu predavanj. Morda se Historični seminar v tej monografiji še bolj kot v njenih predhodnicah kaže kot kraj, kjer se rojevajo in pretresajo nove ideje o zgodovini v njenih najrazličnejših podobah. Nova dognanja in interpretacije s tem nikakor ne izgubljajo aktualnosti ne za slovenskega ne za tujega bralca, ki si tudi preko njihovega spoznavanja ustvarja svojo lastno podobo. Tako rekoč svoj obraz. Tako kot različne obraze zgodovine prikazujejo po vsebini in metodologiji različne razprave, ki interdisciplinarno povezujejo med seboj različne vede. Po drugi strani pa se za njimi vedno skriva želja vedeti, kaj je bilo, spoznati pravi obraz stvari. Historični seminar 9 prinaša izbor za monografijo predelanih, razširjenih in z znanstvenim aparatom opremljenih razprav, ki so bile v prvotni obliki predstavljene kot predavanja v ciklu Historičnega seminarja v letih 2009 in 2010. Zgodovini je posvečena razprava Dejana Zadravca, ki obravnava do sedaj manj raziskane omembe plemstva v župnijskih matičnih knjigah na območju med Savo, Sotlo in Savinjo do leta 1770. Med zgodovinske in obenem biografske študije bi lahko uvrstili tudi članek Mojce Horvat. V njem spoznavamo dolgo in pestro življenje prve mariborske zdravnice Klare Kukovec, ene prvih študentk medicine na švicarskih univerzah. Približno v istem času, ko je Klara Kukovec že delovala kot zdravnica, so druge ženske z našega ozemlja odhajale, da bi preživele svoje družine in jim finančno pomagale. S fenomenom aleksandrink, torej primorskih žensk, ki so odhajale na delo v Egipt, zlasti s podobo aleksandrinke kot dojilje, se ukvarja razprava Daše Koprivec, ki je vsaj toliko kot zgodovinska tudi etnološka študija. Samo pogled zgodovinarjev ne more dati pogleda na celotno podobo zgodovine; obraze slednje preučujejo tudi druge razprave, od katerih se v pričujočem Historičnem seminarju 9 kar tri ukvarjajo z umetniškimi temami. V članku o knjižnih lesorezih Durerja in njegovega kroga umetnostni zgodovinar Gašper Cerkovnik tako ugotavlja, da so bili posamezni listi z lesorezi za umetnostnozgodovinsko dogajanje prav tako pomembni kot v knjigah objavljene lesorezne ilustracije. Zgodovina pa je svoj obraz kazala tudi drugače in v drugih umetnostih. Katarina Šter v svoji razpravi na podlagi srednjeveških glasbenih zapisov obravnava petje menihov v kartuziji Žiče; ista glasba po kartuzijanskih cerkvah odmeva še danes. Prav tako pa je še danes aktualna glasba, brez katere bi bil film nekaj povsem drugega: filmska glasba. Alexis Bennett v svoji razpravi na primeru Waltonove partiture za film Hamlet piše o povezavi filmske glasbe s pojavom obujanja stare glasbe ter o vplivu sodobnih glasbenih tokov na ustvarjanje filmskih skladateljev. Obrazi zgodovine torej, ki nosijo različne poteze in se ozirajo na vse strani. Kako jih ujeti in razložiti tudi z nam bolj znanimi in v našem času bolj uporabljanimi postopki, na izbranem primeru opisuje razprava Miha Seručnika o uporabi Accessovih podatkovnih zbirk pri obdelavi gradiva za zgodovinopisje. Zgodovina nas torej obkroža na vsakem koraku, kaže nam različne obraze. Ne zato, da bi nas omejevala, temveč da bi se iz nje učili. Zato Historični seminar še vedno seje. In še vedno šteje. Katarina Šter in Mojca Žagar Karer Introduction Faces of History In seeking its inspiration, this ninth volume of the Historical Seminar series returns to the field of study that engendered the very first idea for this lecture cycle. Perhaps better than any previous volume, this volume presents Historical Seminar as a place where new ideas about history arise and are examined in their most diverse forms. In this process, new events and interpretations by no means lose their topicality for readers in Slovenia or abroad because by discovering them they create their own image - that is to say, their own face, just as various papers that connect different fields of knowledge in an interdisciplinary manner present various faces of history through their content and methodology. On the other hand, behind these always hides the desire to know what once was, and to recognize the true face of matters. Historical Seminar 9 offers a selection of papers first presented as talks in the Historical Seminar lecture series in 2009 and 2010 - now revised, expanded, and with full citations and bibliographies. Dejan Zadravec's contribution is dedicated to history, treating previously less-studied references to nobility in parish records in the area between the Sava, Sotla, and Savinja rivers until 1770. Mojca Horvat's article can be classified as a historical and biographical study at the same time. It addresses the long and colorful life of the first female physician in Maribor, Klara Kukovec, who was one of the first female medical students to study at a Swiss university. At approximately the same time when Klara Kukovec was already working as a physician, other women from Slovenia were departing so that their families could make a living and to financially assist them. In what is at least as much a historical study as an ethnological one, Daša Koprivec examines the phenomenon of the Alexandrian women - that is, women from the Littoral that left to work in Egypt-especially the image of the Alexandrian women as wet nurses. The view of historians alone cannot offer a view of the entire image of history; the faces of history are also studied by other articles, of which three in Historical Seminar 9 deal with artistic topics. Art historian Gašper Cerkovnik's article on woodcut book illustrations by Durer and his circle determines that individual sheets of woodcuts were just as important for events in art history as books of published woodcut illustrations. History also showed its faces differently in other arts. Katarina Šter's article uses medieval musical notation to discuss the singing of monks at the Žiče Charterhouse; the same music can be heard in Carthusian churches today. Moreover, there is still a musical genre today without which movies would be completely different: film music. Alexis Bennett's article uses William Walton's musical score for the film Hamlet to describe the connection between film music and the revival of old music, and the influence of modern musical currents on the works of film composers. The faces of history therefore have various features and look in all directions. Miha Seručnik's contribution describes how to capture and explain these in a manner that is better known to us and using procedures more commonly used in our time, using the selected example of Access databases to process material for historiography. History therefore encircles us at every step and reveals various faces to us-not in order to limit us, but so that we can learn from it. The Historical Seminar therefore continues to meet, and it continues to matter. Katarina Šter and Mojca Žagar Karer Plemstvo v župnijskih matičnih knjigah na območju med Savo, Sotlo in Savinjo do leta 1770 Dejan Zadravec* izvleček Prispevek obravnava omembe plemstva v nekaterih spodnještajerskih župnijskih matičnih knjigah do leta 1770. Za razliko od drugih notranjeavstrijskih dežel in mest za Spodnjo Štajersko tovrstno delo še ne obstaja. Natančen pregled omenjenih matic razkriva preko 1300 vpisov plemstva, 150 različnih plemiških priimkov in okoli 560 posameznikov. Mnogi plemiči so na tem območju živeli, druge so semkaj pripeljale različne uradniške službe, cerkvene funkcije, vojaške obveznosti ali pa botrovanja sorodnikom in znancem iz plemiških vrst. KLJUČNE BESEDE plemstvo, zgodnji novi vek, Štajerska, genealogija, matične knjige ABSTRACT The paper discusses mentions of nobility in certain Lower Styrian parish registers from the early modern period. Unlike for other lands of Inner Austria, a work covering this information for (Lower) Styria still does not exist. A precise survey of these parish registers reveals more than 1,300 entries of nobility, 150 different noble surnames, and around 560 individuals. Some of them had dwellings in this region, and others came as officials, clergymen, or servicemen, or were godparents to their friends' and relatives' children. KEY WORDS nobility, early modern period, Styria, genealogy, parish registers Že dobro stoletje je preteklo, od kar je Ludwig Schiviz von Schivizhof-fen objavil dela o plemstvu v župnijskih matičnih knjigah vojvodine Kranjske, grofije Gorica in mesta Gradec ter s tem postavil enega izmed temeljev za raziskave privilegiranega sloja prebivalstva na območju nekdanje Notranje Avstrije in današnje Slovenije. Za Štajersko (izjema je že omenjeno glavno mesto) tovrstno delo še ne obstaja. Sintez na temo štajerskega plemstva si brez najosnovnejše in primarne literature ne gre zamisliti. Delo, v katerem bi bili na enem mestu zbrani vsi krsti, poroke, smrti ter botrovanja plemičev, * Dr. Dejan Zadravec, Zgodovinski arhiv na Ptuju, e-pošta: zadravecdejan@yahoo.com izpisani iz (spodnje)štajerskih župnijskih matičnih knjig, zagotovo sodi med tovrstno literaturo. Iz naslova je mogoče razbrati, da razprava temelji na pregledu ohranjenih matic župnij z območja jugovzhodnega dela slovenske Štajerske, ki obenem meji na reki Savi z Dolenjsko (nekoč Kranjsko) in na Sotli s Hrvaško. Zgornji časovni mejnik je postavljen iz dveh razlogov. Z ustanovitvami t. i. jožefinskih župnij v osemdesetih letih 18. stoletja in s povečanjem števila prebivalstva se namreč število matičnih knjig precej poveča in pregled še teh bi bil časovno izjemno zahtevno delo. Prav tako se z letom 1770 nekoliko spremeni oblika zapisov. Uvedba hišnih številk v omenjenem letu in posledično tudi njihova vključitev v matične vpise je ponekod spremenila obliko le-teh. Začeli so jih namreč zapisovati v obliki tabel ter občasno v nemškem jeziku. Pred tem letom so jih namreč zapisovali v tekstovni obliki in v latinskem jeziku. Drugi razlog je precejšnje povečanje števila različnih plemiških družin oziroma priimkov, in to zaradi čedalje številčnejšega podeljevanja plemiških nazivov.1 Že v prvi polovici 18. stoletja se lahko v matičnih knjigah zasledi precejšnje število novih plemiških družin, od konca omenjenega stoletja dalje pa je teh še veliko več. Če se v najstarejših maticah pojavljajo predvsem starejše in dobro znane družine, je v mlajših po številu na prvem mestu nižje plemstvo. Prednjačijo zlasti tisti posamezniki, ki so do plemiškega naziva prišli predvsem z dobrim in vestnim opravljanjem uradniških in vojaških služb.2 (Ne)ohranjenost župnijskih matičnih knjig ter število vpisov plemstva Do leta 1770 so na obravnavanem območju, ki obsega okoli 850 kvadratnih kilometrov, matične knjige vodili na 20 župnijah in enem vikaria-tu. Danes je ohranjenih 97 matičnih knjig, od katerih se jih 29 oziroma 30 odstotkov trenutno še nahaja v župnijskih arhivih, ena je v zasebni lasti, medtem ko se jih preostalih 67 oziroma 70 odstotkov hrani v Nadškofijskem arhivu Maribor. Za obravnavano obdobje so v celoti, tj. od leta 1702 do 1785, izgubljene le matice župnije Žusem. Slednje so na župniji še bile v začetku osemdesetih let 19. stoletja, ko je Ignac Orožen tam zbiral gradivo za svoje delo Das Bisthum und die Diozese Lavant, Das Dekanat Drachenburg,3 zagotovo pa jih ni bilo več že leta 1945.4 V zasebni lasti je najstarejša krstna matična knjiga župnije sv. Štefan pri Žusmu od leta 1761 do 1788. Kdaj 1 Sikora, Der Adel in der Fruhen Neuzeit, str. 134. 2 Wandruszka, Die »Zweite Gesellschaft« der Donaumonarchie, str. 58-59. 3 Orožen, Das Bisthum und die Diozese Lavant, Das Dekanat Drachenburg, str. 565. 4 Hozjan in Geršak, Vodnik po matičnih knjigah škofijskega arhiva Maribor, str. 155. natančno je prišlo do njene odtujitve z župnije, zaenkrat še ni znano. Glede na ohranjene zapise je mogoče sklepati, da nekje med leti 1942 in 1968-1971, ko je nastajal Vodnik po matičnih knjigah SR Slovenije.5 Luč sveta je nato zopet ugledala sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko jo je v Ljubljani od neznanca dobronamerno in za majhen denar ali gostilniški zapitek kupil Janez Poglajen. Slednji jo je nato leta 2001 posodil lastnici gostilne Pavla, kjer je bila razstavljena na okenski polici z namenom ustvaritve kulturnega vzdušja. Na pobudo oziroma zahtevo inšpektorata Republike Slovenije za področje kulturne dediščine je bila knjiga s police umaknjena 11. septembra istega leta. Ker pa je gospod Poglajen matico kupil dobronamerno (sam naj ne bi vedel, kaj kupuje), mu je torej na formalnopravni način župnija sv. Štefan ali Nadškofija Maribor ali pa Ministrstvo za kulturo ne morejo odvzeti.6 Trenutni lastnik jo je bil sicer pripravljen prodati, a vodstvo Nadškofije za kakršenkoli odkup ni imelo in nima posluha. Menijo namreč, da je knjiga cerkvena last in bi morala biti vrnjena zastonj. Župnija oziroma Matične knjige vikariat RMK PMK MMK Bizeljsko (vik.) 1748-1770 Brestanica 1630-1644-1645, 1646- 1690-1748, 1719-1766, 1662-1663, 1664-1675, 1749-1785 1766-1780 1675-1688, 1688-1708, 1709-1736, 1737-1767, 1767-1774 Brežice 1639-1640-1664, 16651666-1694, 1694-1709, 1709-1725, 1725-1737, 1738-1760, 1760-1770 1738-1770 1723-1753, 1754-1770 Dobova 1765-1783 1765-1783 1765-1783 Laško 1607-1639, 1640-1650, 1648-1649- 1648-1721*, 1650-1665, 1665-1679, 1679, 1679- 1721-1761, 1679-1691, 1691-1716, 1726,1726-1784 1761-1784 1716-1735, 1736-1756, 1756-1780 Loka pri 1632-1668, 1669-1705 (dve 1634*, 1661* 1749-1784 Zidanem Mostu knjigi), 1705-1736, 17361784 Pilštanj 1681-1711, 1711-1729, 1730-1744, 1744-1756, 1757-1769 1695-1761, 1762-1784 5 Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije, str. 658. 6 NŠAM, Dopis Inšpektorata RS za področje kulturne dediščine v zvezi z rojstno matično knjigo Sv. Štefan pri Žusmu 1761-1788, str. 1. Pišece 1675-1727, 1727-1759 (dve knjigi), 1760-1791 1695-1759, 1760-1791 1733-1758, 1758-1791 Podčetrtek 1677-1678-1737, 1737-1785 Podsreda 1687-1731, 1732-1757, 1757-1770 1687-1770 1687-17021703-17441744-1758, 1759-1770 Sevnica 1727-1765, 1766-1784 1742-1782 Sromlje 1753-1784 1753-1784 1753-1784 Sv. Ema 1756-1774 1756-1776 Sv. Peter pod Svetimi Gorami 1646-1769 1647-16481649-1770 Sv. Rupert nad Laškim 1755-1791 1755-1790 1755-1791 Sv. Stefan pri Žusmu 1761-1788 1761-1788 Sv. Vid pri Planini oziroma Planina pri Sevnici 1669-1705, 1706-1729, 1730-1750, 1751-1770 1730-1802 1730-1771 Smarje pri Jelšah 1690-1722, 1722-1740, 1740-1756, 1757-1797 1703-1747, 1747-17631764*, 17651784* 1739-1763, 1764-1828 Videm - Krško 1662-1672, 1672-1684, 1684-1706, 1706-1720, 1720-1725, 1725-1741, 1741-1745-1746-1784 1670-1671*, 1746-1784 1746-1774 Zibika 1669-1694, 1694-1751, 1751-1772 1694-1770 1694-1772 Žusem 1702-1785 (3 knjige) 1702-1785 (3 knjige) 1702-1785 (3 knjige) Tabela 1: (Ne)ohranjenost župnijskih matičnih knjig Legenda: 1748-1770 - ohranjena matica, 1749-1784 - izgubljena matica oziroma vpisi za določeno leto, 1761-1788 - v zasebni lasti, * - ni samostojna matica, vpisi se nahajajo v drugi matici Zgornja tabela ni seznam vseh župnijskih matic, ki so bile vodene na območju med Savo, Sotlo in Savinjo, pač pa le tistih, ki so izpričane v literaturi in virih iz druge polovice 19. stoletja. Za popoln pregled je nujno potrebno pregledati še cerkvene vizitacije in kakšne druge vire iz 17. in 18. stoletja. Njihov pregled namreč razkrije, ali so v letu cerkvene vizitacije na določeni župniji omenjene knjige že vodili. Za primerjavo naj služita vizitaciji župnij sv. Janeza Krstnika v Mariboru in Selnice ob Dravi, torej nekoliko severneje ležečih župnij. Najstarejša trenutno ohranjena mariborska matica je poročna iz leta 1646, medtem ko seznam knjig v zapuščinskem inventarju vikarja Antona Manicorja iz leta 1601 dokazuje, da so vse tri vrste župnijskih matičnih knjig zagotovo začeli voditi že pred koncem 16. stoletja.7 Ena od 44 knjig je bila namreč tudi »pfaarbuech, darinen geschriben worden die namen der ge-tauften khinder, auch die namen der zusamen gegebnen vnnd abgestorbnen personnen«.8 Kot kaže, vpisov krstov, porok in smrti takrat še niso vodili ločeno po knjigah, pač pa so bili ti skupaj zapisani. Krstno matico pa naj bi začel vikar Seichel voditi celo od leta 1580 dalje.9 Za Selnico ob Dravi, ki ni bila pražupnija, in katere danes najstarejše matice segajo nekako do srede 18. stoletja, pa vizitacija iz leta 1668 dokazuje, da so že takrat vodili krste in poroke.10 Povsem razumljivo je, da se odstotka ohranjenih župnijskih matičnih vpisov ne more ugotoviti samo na osnovi ohranjenih in izgubljenih knjig, saj so posamezne knjige vodili različno dolgo, odvisno od števila vpisov in strani v knjigi. Edini zanesljivi kriterij je potemtakem ohranjenost vpisov po posameznih letih. Na osnovi slednjega sledi, da se je do danes ohranilo 76,8 odstotkov vseh vpisov krstov, porok in smrti, oziroma je izgubljenih 23,2 odstotka. Ob upoštevanju podatkov iz cerkvenih vizitacij ali kakšnih cerkvenih inventarjev bo odstotek izgubljenih še nekoliko višji, vendar kvečjemu do 10 odstotkov. Število vpisov v posamični matici se razlikuje in je, kot je že bilo omenjeno, v prvi vrsti odvisno od velikosti župnije ali števila vernikov ter števila strani v knjigi. Ohranjene in pregledane knjige vsebujejo okoli 270.000 vpisov krstov, porok in pokopov. Plemstvo se pojavi v le okoli 1350 vpisih, kar predstavlja ravno polovico odstotka vseh vpisov. Ta in drugi podatki iz matičnih knjig pa ne zadostujejo za rekonstrukcijo socialne in družbene podobe prebivalstva na območju med Savo, Sotlo in Savinjo oz. kolikšen delež prebivalstva je bil plemiškega porekla. Do tovrstnega podatka bo verjetno potrebno priti na kak drug način, a z nujnim upoštevanjem podatkov iz matičnih knjig. Plemstvo V ohranjenih matičnih knjigah je zaslediti vsega skupaj okoli 150 različnih plemiških priimkov ter okoli 560 posameznikov. Največ je tistih plemi-čev, ki so imeli na tem območju svoja domovanja in posest, kot botri njihovim 7 ADG, Fond Alte Temporalien, Karton 138, Zapuščinski inventar po mariborskemu vikarju Antonu Manicorju z dne 23. julij. 1601, fol. 1v. 8 Prav tam, fol. 1v. 9 Richter, Maribor v reformacijski dobi, str. 92. 10 »Adsunt libri baptisato(rum) simul atque matrimonii iunctor(um), defuncti qui solum harum ante hac notati siquidem non inventam(us) et iuxta conditione(m) eorand(um) inscribi iussi sunt.« ADG, Fond Alte Temporalien, Karton 145, Vizitacijski zapisnik za župnijo Selnica ob Dravi z dne 9. marec 1668 (stanje), fol. 4r. otrokom pa se seveda omenjajo tudi posamezniki iz drugih delov Štajerske, zaradi sorodstvenih in prijateljskih povezav ter bližine meje pa tudi kranjski in hrvaški. Nadalje so svoj pečat pustili tudi tisti plemiči, ki so tukaj opravljali kakšno uradniško službo, cerkveni dostojanstveniki (župniki, župnijski upravitelji, dvorni kaplani in podobno) ter nenazadnje tudi vojaki oziroma vojaški poveljniki, ki so se s četami pomikali tod skozi, ali pa so bili tukaj določen čas nameščeni. Abraham pl. Abrahamsberg, Adelstein, Adlerskron, Aichelburg, Apfaltrer, Attems, Auersperg, Barbo-Waxenstein, Baumgarten, Baussart pl. Sonnenfeld, Bielski, Billa, Branyugh, Bremb pl. Brembsfeld, Breuner, Buseth, Cobelli Belmonte, Codelli, Curti, Černolatec, Čolnic, Dienersperg, Dominis, Dragovanic, Draskovic, Eckelt, Edling, Ehrenberg, Engelshaus, Erberg, Esch, Flachenfeld, Frankopan, Forgacs, Formacher, Fuhrenberg, Gabelkoven, Gaisruck, Gall Gallenstein, Gallenfels, Garzarolli, Germek pl. Ehrenleben, Glavinic pl. Glamočki, Goldegg-Lindenburg, Goldstein, Greblički, Graf, Graffenweger, Grimschitz, Hasiber, Heister, Herberstein, Hoffer, Hohenwart, Jabornigg, Jacomini, Jellačic, Kaiserstein, Kaysell, Kheller, Khern, Khillau pl. Ehrenstein, Khuenburg, Kožulj, Krčelic Krbavski, Kopriva pl. Reichsberg-Nasselthall, Kulmer, Kuschlan, Kuševic, Lamberg, Langenmantel, Leo, Leslie, Lichtenberg, Liechtstock pl. Liechtenhaimb, Lodron, Lowenstein-Wertheim, Magdalenic, Marenzi, Marotti, Maurisperg, Milstein, Montfort, Mordax, Moscon, Mussis, Neuhaus, Patačic, Petazzi, Pilpach, Pinelli, Porr, Prang, Praunfalk, Prešeren, Protasi, Pucheim, Purgstall, Radounski, Rangefort, Rattkay, Rauch, Rechbach-Mederndorf, Reffinger pl. Burgberg, Reisig, Renzenberg, Reinstein-Tattenbach, Rettenfeld, Reya, Ruessenstein, Sattelberg, Sauer, Schmidhoffen, Schnell pl. Schneidheim, Schonbuchel, Schreckinger pl. Neidenberg, Schrottenbach, Sermage, Stemberg, Strassoldo, Taufferer, Thurn, Tilman, Torta de Grienthall, Traun, Trauttmansdorff, Truchsess-Wezhausen, Urbanis, Ursenpekh-Massimi, Ursini-Blagaj, Valvasor, Vermatti pl. Vermersfeld, Wagensperg, Weisenfeller, Wernegk, Wichtenstein, Wignacourt, Wildenfels, Wildenstein, Wintershoffen, Wizenstain, Wnorowsky, Wurmbrand, Zergolern, Zetschker, Zolner, Žuvic Seznam 1: Plemiške družine v omenjenih matičnih knjigah Na tem, 850 kvadratnih kilometrov obsegajočem področju, je v 17. in 18. stoletju stalo 21 profanih objektov (graščin in dvorcev). V nekaterih od njih so imele svoja domovanja plemiške družine, preostali pa so predstavljali samo centre uprave tukajšnje posesti, torej so v njih stalno prebivali le upravitelji in kakšni drugi gospoščinski uradniki. Lastniki slednjih so seveda občasno, morda dvakrat ali trikrat letno, prihajali semkaj, bodisi preverit gospodarsko poslovanje ali pa se zabavat (lov in podobno). Poleg omenjenih graščin in dvorcev so tukajšnja plemiška bivališča predstavljale tudi hiše v mestu Brežice ter večjih trgih Brestanica, Sevnica in Laško. V Brežicah so vsaj konec 17. in v začetku 18. stoletja živeli pl. Stembergi ali Steinbergi,11 v 18. stoletju pa tudi baroni Grimschitz,12 katerih posest bi mogla biti identična z nekdanjim Mindorferjevim, pozneje Gregorijančevim stolpom.13 V obsavskem trgu Brestanica so v istem obdobju prebivali Brembi pl. Brembsfeld,14 v Sevnici je nekaj časa zagotovo živela nikoli poročena Ana Marija baronica Valvasor,15 v Laškem pa sredi 17. stoletja pl. Cobelli Belmonte16 in nekoliko pozneje pl. Hohenwart.17 Na osnovi vpisov v matične knjige je moč ugotoviti, da si je do leta 1770 prej omenjene gradove in graščine s pripadajočo posestjo v prvi vrsti lastilo višje plemstvo, torej baroni in grofje. Nekateri posamezniki in družine so imeli v določenem trenutku v lasti celo več graščin. Grof Ignac Marija Attems tako na primer Podčetrtek, Hartenštajn in Pilštanj, Brežice, Brestanico, Turn pod Brestanico; baroni Moscon Laško, dvor Marija Gradec, Planino pri Sevnici, Sevnico, Pišece; baroni Wintershoffen Kozje in Loko pri Zidanem Mostu; grofje Reinstein-Tattenbach Podčetrtek, Kunšperk in Bizeljsko ter Podsredo; in tako dalje. Posamezniki iz vrst nižjega plemstva v tem času in na tem prostoru niso posedovali obsežnih posesti. Dvor Marija Gradec si je nekje od leta 1670 dalje lastila poplemenitena družina Renzenberg, kmalu so jim sledili Vermatti pl. Vermersfeldi, slednjim pa preko poročne povezave Ehrenbergi.18 Šele okoli leta 1770 si je pred kratkim v viteza povzdignjeni 11 NŠAM, RMK Brežice 1666-1694, 10. 9. 1690, 4. 4. 1693, 20. 4. 1693, 23. 12. 1693 in 10. 7. 1694; NŠAM, RMK Brežice 1694-1709, 26. 10. 1694, 12. 11. 1694, 17. 4. 1695, 22. 5. 1697, 20. 8. 1698, 10. 4. 1701 in 18. 2. 1704; NŠAM, RMK Brežice 1709-1725, 24. 9. 1709, 27. 11. 1710 in 16. 7. 1711. 12 NŠAM, RMK Brežice 1709-1725, 24. 3. 1722 in 26. 12. 1722; NŠAM, RMK Brežice 17251738, 16. 4. 1725, 26. 4. 1726, 12. 7. 1729, 12. 6. 1733, 20. 11. 1733, 9. 1. 1736, 4. 8. 1736, 22. 8. 1736 in 12. 10. 1736; NŠAM, RMK Brežice 1738-1760, 12. 8. 1738, 6. 4. 1740, 21. 10. 1740, 27. 8. 1744 in 22. 8. 1760; NŠAM, PMK Brežice 1738-1760, 19. 10. 1760, 31. 5. 1762; NŠAM, MMK Brežice 1723-1753, 20. 7. 1735; NŠAM, MMK Brežice 1754-1770, 26. 11. 1761. 13 Golec, Podoba brežiške mestne družbe do jožefinske dobe, str. 30. 14 NŠAM, RMK Brestanica 1688-1708, 5. 6. 1689, 9. 11. 1693, 26. 11. 1693 in 12. 12. 1693; NŠAM, RMK Brestanica 1709-1736, 20. 1. 1728. 15 Slednja je obenem tudi rekorderka po številu botrovanj. Do svoje smrti leta 1756 je v Sevnici in okoliških župnijah botrovala zagotovo več kot stokrat (NŠAM, RMK Loka pri Zidanem Mostu 1705-1736, 5. 8. 1712, 9. 12. 1713, 9. 7. 1728, 29. 8. 1729, 22. 8. 1732 in 21. 9. 1732; NŠAM, RMK Sevnica 1727-1765, 9. 9. 1728 - 26. 9. 1755). 16 ŽU Laško, RMK Laško 1650-1665, 30. 6. 1653, 24. 6. 1654, 22. 8. 1655, 1. 9. 1655 in 3. 4. 1657. 17 ŽU Laško, RMK Laško 1679-1691, 19. 2. 1682 - 6. 10. 1690; ŽU Laško, RMK Laško 16911716, 14. 11. 1691 - 18. 5. 1707; ŽU Laško, PMK Laško 1679-1726, 23. 5. 1695. 18 ŽU Laško, RMK Laško 1679-1691, 12. 2. 1683, 21. 5. 1684, 7. 5. 1686 in 28. 9. 1686; ŽU La- Franc Anton Protasi, bivši upravitelj gospostva Planina pri Sevnici, z nakupom pridobil to gospostvo.19 Slika 1: Zemljevid gradov in dvorcev na območju med Savo, Sotlo in Savinjo (1600-1770) Župnijske matične knjige so izredno dober vir tudi za raziskave lastnikov določenega gradu in posesti v nekem obdobju. V slovenskem zgodovinopisju še vedno obstaja kar nekaj tem, ki niso bile temeljito raziskane, med njimi tudi posamezni lastniki gradov in gospostev. S to problematiko so se v preteklosti domači in tuji zgodovinarji ukvarjali fragmentarno, predvsem v sklopu drugih raziskav. Njena zgodovina je naslednja. Podatke iz različnih zgodovinskih leksikonov ter posameznih monografij je skupaj zbral umetnostni zgodovinar Ivan Stopar ter jih objavil v svojih knjigah o gradovih na Slovenskem. Te so za zgodovinarje in tudi ljubitelje še danes aktualne, ško, PMK Laško 1679-1726, 8. 5. 1715; Orožen, Das Bisthum und die Diozese Lavant, Das Dekanat Tuffer, str. 97-98. 19 ŽU Planina pri Sevnici, MMK sv. Vid pri Planini 1730-1771, 30. 5. 1764; Frank, Standeser-hebungen und Gnadenakte, str. 115. kar nenazadnje dokazuje tudi njihova citiranost v znanstvenih in strokovnih prispevkih. Problem nastopi zaradi nepopolnosti ter ponekod še napačnosti zapisov. Za mnoge gradove še vedno ni znano, od kdaj do kdaj jih je določena plemiška družina imela v lasti, še manj, kateri posamezniki znotraj družine so si jo dejansko lastili, nemalokrat ni poznan kakšen vmesni oziroma začasni lastnik, natančni datumi pridobitev pa so tako ali tako še tabula rasa. Ker mnogi tovrstni podatki v literaturi niso točni, potemtakem dejansko ne gre verjeti nobenemu in je njihovo potrditev vedno potrebno poiskati v virih. Slednje pa, kot vemo, terja dragoceni čas. Spričo pomanjkanja virov za zgodovino kakšnega gradu pridejo še kako prav tudi matične knjige. Podatki iz njih sicer ne bodo zadostni za določitev vseh lastnikov, kaj šele datumov pridobitev, lahko pa kar dobro zapolnijo manjkajoče vrzeli. Po literaturi:21 po zapisih v matičnih knjigah: Janez Jakob Attems Baronica Breuner 1639 Vid Jakob baron Moscon Leopold baron Curti 1696 Hanibal grof Heister 1721-1802 Attems 1632-1637 Janez Jakob grof Attems21 1642, 1644 Vid Jakob baron Moscon22 1671, 1673 Jošt Jožef baron Moscon23 1681-1692 Peter baron Curti24 1693, 1696 Leopold baron Curti25 1700 Hanibal grof Heister26 1715 Ignac Marija grof Attems27 Seznam 2: Imetniki gradu in gospostva Brestanica (Rajhenburg) Za razliko od grofov in baronov so se nekateri člani nižjega plemstva morali preživljati z opravljanjem uradniških služb. Posesti v svojih rokah niso imeli, če pa že, jim ta verjetno ni zadostovala za normalno, kolikor toliko udobno življenje. Franc Bernard pl. Formacher je sredi 18. stoletja opravljal službo carinika oziroma mitničarja v Brestanici,28 Filip Anton Ger- 20 Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, str. 96; Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte, str. 257; Janisch, Topographisch—statistisches Lexikon von Steiermark, str. 663. 21 NŠAM, RMK Brestanica 1630-1645, 31. 5. 1632, 24. 6. 1633, 12. 7. 1633, 22. 8. 1633, 31. 1. 1634, 16. 3. 1635, 14. 5. 1635, 21. 3. 1637 in 5. 10. 1637. 22 Prav tam, 3. 3. 1642 in 30. 12. 1644. 23 NŠAM, RMK Brestanica 1664-1675, 4. 3. 1671 in 3. 9. 1673. 24 NŠAM, RMK Brestanica 1675-1688, 22. 10. 1681, 27. 10. 1682, 4. 1. 1685, 28. 9. 1686 in 2. 11. 1687; NŠAM, RMK Brestanica 1688-1708, 11. 8. 1688 in 3. 9. 1692. 25 Prav tam, 30. 10. 1693 in 30. 7. 1696. 26 Prav tam, 21. 11. 1700. 27 NŠAM, RMK Brestanica 1709-1736, 23. 2. 1715. 28 NŠAM, RMK Brestanica 1737-1766, 25. 8. 1741, 5. 3. 1742, 15. 6. 1742, 30. 12. 1742, 1. 8. mek pl. Ehrenleben je od osemdesetih let 17. stoletja pa do svoje smrti v letu 1715 vodil upravo gospostva Laško.29 Isto službo, le da v Jurkloštru, je v sedemdesetih in začetku osemdesetih let 17. stoletja opravljal Janez Ignac pl. Renzenberg,30 v tridesetih letih 18. stoletja pa Maksimiljan Ferdinand pl. Maurisperg.31 Neki njegov sorodnik, morda celo sin, je trideset let pozneje vodil upravo Gaisruckovega gospostva Jelše.32 Z uradniškim poklicem so se na tem območju preživljali tudi hrvaški plemiči. Nikolaj Glavinic pl. Glamočki je bil na prelomu 18. stoletja proviantni upravitelj v Krškem, njegov sin Jožef mitničar, Jožefov, najverjetneje, sin Ernest Tadej pa gospoščinski pisar v Podčetrtku.33 Glavinici so dober primer uradniške plemiške družine, pri kateri so kar tri zaporedne generacije predstavnikov opravljale tovrstne službe, in to celo na relativno majhnem območju. Plemstvo, ki se je na območju med Savo, Sotlo in Savinjo mudilo v sklopu vojaške službe, nepremičnin tukaj ni imelo. Že njihovi priimki povedo, da so prihajali iz oddaljenejših, severnejših delov cesarstva. V matičnih knjigah se pojavljajo kot botri, pa še to navadno samo enkrat ali kvečjemu dvakrat. Kot kaže, so šli v večini primerov s svojimi polki le skozi in se na tem območju niso zadrževali dlje časa. Primerjava njihovih plemiških naslovov in vojaških činov nazorno kaže, da so imeli pripadniki višjega plemstva višje čine. Janez Filip grof Lowenstein-Wertheim ter Jožef baron Pinelli sta nosila kapetanski in podkapetanski čin,34 medtem ko so imeli posamezniki iz vrst nižjega plemstva, kot na primer Janez Nepomuk Ksaver pl. Eckelt, Franc Anton pl. Goldegg-Lindenburg ali Jožef pl. Rangefort, kvečjemu čin nadpo-ročnika, najpogosteje pa poročnika.35 Posebno pozornost pritegnejo tudi oblike zapisov plemiških priimkov. Vpisovalci v matične knjige so jih namreč zapisovali na skorajda vse mogoče načine, nemalokrat tudi skrajno popačeno. To ni bilo odvisno od dejstva, ali 1745, 11. 8. 1745, 23. 1. 1749, 5. 7. 1751, 14. 3. 1753, in 25. 7. 1753; NŠAM, PMK Brestanica 1749-1784, 15. 7. 1750; NŠAM, MMK Brestanica 1719-1766, 3. 8. 1745, 15. 11. 1746, 7. 2. 1747, 19. 6. 1752 in 1. 1. 1755. 29 ŽU Laško, RMK Laško 1679-1691, 17. 5. 1682, 6. 7. 1683; ŽU Laško, RMK Laško 16911716, 26. 11. 1691, 15. 2. 1693, 27. 1. 1695, 1. 11. 1695, 22. 2. 1696, 26. 5. 1698, 17. 4. 1700, 22. 2. 1701, 11. 6. 1703, 7. 11. 1705, 8. 12. 1709, 11. 4. 1712 in 30. 4. 1714; ŽU Laško, MMK Laško 1648-1721, 20. 4. 1715. 30 ŽU Laško, RMK Laško 1665-1679, 23. 3. 1675, 19. 5. 1677; ŽU Laško, RMK Laško 16791691, 13. 5. 1681. 31 ŽU Laško, PMK Laško 1726-1784, 24. 11. 1733. 32 NŠAM, RMK Šmarje pri Jelšah 1757-1797, 29. 10 1769. 33 NŠAM, RMK Brestanica 1688-1708, 8. 7. 1696; NŠAM, PMK Brestanica 1690-1748, 9. 6. 1716; NŠAM, RMK Zibika 1694-1751, 30. 11. 1747; ŽU Podčetrtek, RMK Podčetrtek 1737-1785, 19. 3. 1746, 21. 9. 1747, 5. 3. 1748 in 19. 8. 1750. 34 NŠAM, RMK Sevnica 1727-1765, 13. 12. 1740; ŽU Pilštanj, RMK Pilštanj 1730-1744, 11. 7. 1733. 35 ŽU Podčetrtek, RMK Podčetrtek 1737-1785, 24. 3. 1755 in 15. 4. 1755; ŽU Laško, PMK Laško 1726-1784, 28. 5. 1767; NŠAM, RMK Brestanica 1688-1708, 30. 1. 1701. je bil nek plemič domačin ali iz oddaljenejših krajev, pač pa v prvi vrsti od pismenosti vpisovalcev. Celo isti priimek so posamezni cerkveni dostojanstveniki zapisovali na različne načine. V raznovrstnosti oblik zapisa prednja-čita priimka Gaisruck in Moscon. Čeprav vsebuje slednji samo šest črk, ga je vpisovalcem uspelo zapisati kar v 26 različnih oblikah, in sicer kot Masch-con, Maschkon, Maschon, Masckon, Mascon, Mashcon, Mashkon, Maskon, Mazkon, Mokon, Moschkon, Moschon, Mosckon, Moscon, Moshcon, Moskon, Mozkon, Muschkhon, Muschon, Musckhon, Muscon, Mushcon, Mushkon, Mu-skhon, Muskon, Muskoner. Spet drugi priimki so zapisani tako popačeno, da so skoraj nerazpoznavni. Med temi velja izpostaviti naslednje oblike: Ahams (Attems), Prunar (Breuner), Edlerigk (Edling), Klouenig de Klomuz (Glavinic Glamočki), Rainschnig (Reisig), Formati (Vermatti pl. Vermersfeld).36 Rojstva in krsti ter botrovanja Vpisi v krstne matice ponujajo obilo različnih tem za raziskovanje. Zaradi nekaterih omejitev bosta v tej razpravi nekoliko natančneje predstavljena dva problema, in sicer časovni interval med rojstvi plemiških otrok ter plemiška botrovanja turškim pokrščencem. Časovni interval med rojstvi otrok v posamezni plemiški družini je bil zelo kratek. Na primeru rojstev otrok šestih plemiških družin (glej Tabelo 2) je dolžina intervala znašala od enega leta in treh mesecev do dveh let. Pri ostalih plemiških družinah, ki niso zajete v tabeli, je interval podoben temu. Le v dveh izmed dvajsetih primerov je ta nekoliko večji od dveh let. Povprečni časovni interval med rojstvi vseh plemiških otrok, ki so se v omenjenem obdobju rodili na tem območju,37 je znašal leto in osem mesecev. Dobljeni rezultat nam pove precej več, če se ga primerja z intervalom med rojstvi otrok ljudi nižjega stanu, torej v prvi vrsti kmetov, viničarjev, kočarjev, gostačev in podobnih. Ta se je gibal med dvema letoma ter dvema letoma in desetimi meseci, kar pomeni, da so se staršem nižjega stanu otroci v povprečju rojevali v razmaku dveh let in petih mesecev.38 Na osnovi rezultatov obeh primerjav je mogoče sklepati, da so se plemiški otroci rojevali v precej krajšem razmaku, in sicer 7 mesecev, kot tisti nižjega stanu. Ker pa dobljeni časovni interval sloni le na okoli 20 primerih, se ga seveda ne more upoštevati kot vsesplošno veljavnega. Potemtakem morda 36 NŠAM, RMK Brežice 1694-1709, 22. 10. 1696; NŠAM, RMK Brestanica 1688-1708, 1. 3. 1695 in 24. 3. 1703; ŽU Laško, RMK Laško 1665-1679, 20. 3. 1666; NŠAM, RMK Šmarje pri Jelšah 1722-1740, 8. 2. 1730; ŽU Laško, RMK Laško 1679-1691, 12. 2. 1683. 37 Upoštevane so tiste plemiške družine, v katerih sta se rodila vsaj dva otroka. 38 Omenjeni rezultat je rezutat preko dvestotih rodoslovnih raziskav, ki jih je avtor opravil v zadnjih štirih letih na osnovi predvsem starejših matičnih knjig v Nadškofijskem arhivu v Mariboru. tudi ni smiselno ugotavljati, čemu tolikšna razlika med obema slojema prebivalstva. Če se bo na osnovi prihodnjih raziskav omenjena razlika potrdila, potem gre vzroke zanjo pri plemstvu iskati v želji po čimprejšnji zagotovitvi potomstva in s tem družinske linije ter uporabi nadomestnih dojilj. Za nekoliko večji časovni razmak med rojstvi kmečkih in podobnih otrok pa je morda krivo tudi načrtovanje rojstev otrok, ki je bilo seveda povezano predvsem z letnimi kmečkimi opravili. Družina Leta rojstev otrok Časovni interval Barbo-Waxenstein1 1694, 1695, 1698, 1699, 1701, 1703, 1707 dve leti Cobelli pl. Belmonte2 1653, 1654, 1655, 1657 leto in tri mesece Gaisruck3 1724, 1725, 1726, 1728, 1730, 1734, 1737 dve leti Krčelic Krbavski4 1751, 1752, 1755, 1757 (2x), 1760, 1761, 1762, 1763, 1764, 1765, 1766, 1767 leto in pet mesecev Moscon5 1740, 1742, 1743, 1744 (2x), 1745, 1746, 1748 leto in pol Wintershoffen6 1713, 1714, 1716, 1717, 1718, 1719, 1720,1722 leto in tri mesece 1 Grof in grofica Wolfgang Eberhard in Eleonora Evzebija, lastnika gospostva Podsreda (NŠAM, RMK Podsreda 1687-1731, 12. 9. 1694, 12. 10. 1695, 26. 1. 1698, 19. 6. 1699, 20. 1. 1701, 29. 5. 1703 in 7. 4. 1707). 2 Tiberij Cobelli pl. Belmonte in žena Diana (ŽU Laško, RMK Laško 1650-1665, 30. 6. 1653, 24. 6. 1654, 1. 9. 1655 in 3. 4. 1657). 3 Karel Jožef grof Gaisruck in žena Kristina, rojena grofica Auersperg, lastnika gospostva Šmarje pri Jelšah (NŠAM, RMK Šmarje pri Jelšah 1722-1740, 14. 6. 1724, 29. 6. 1725, 22. 7. 1726, 28. 7. 1728, 24. 5. 1730, 30. 4. 1734 in 16. 5. 1737). 4 Jožef Krčelic Krbavski in žena Katarina, lastnik dvorca in posesti Rakovec (NŠAM, RMK Brežice 1738-1760, 5. 4. 1751, 30. 10. 1752, 12. 7. 1755 in 13. 11. 1757; NŠAM, RMK Brežice 1760-1770, 30. 3. 1760, 22. 4. 1761, 2. 5. 1762, 5. 6. 1763 in 9. 8. 1764; NŠAM, RMK Dobova 1765-1783, 14. 7. 1765, 24. 7. 1766 in 27. 9. 1767). 5 Frančišek Karel baron Moscon in žena Marija Ana, rojena grofica Ursini-Blagaj, lastnika gospostva Planina pri Sevnici (ŽU Planina pri Sevnici, RMK sv. Vid pri Planini 17301750, 26. 5. 1740, 16. 1. 1742, 2. 3. 1743, 15. 8. 1744 (2x), 30. 6. 1745, 2. 10. 1746 in 16. 8. 1748). 6 Janez Jakob baron Wintershoffen in žena Ana Marija, rojena baronica Rechbach, lastnika gospostva Kozje (ŽU Pilštanj, RMK Pilštanj 1711-1729, 9. 2. 1713, 11. 5. 1714, 2. 1. 1716, 29. 4. 1717, 4. 4. 1718, 17. 6. 1719, 15. 9. 1720 in 1. 4. 1722). Tabela 2: Časovni interval med rojstvi plemiških otrok Kot zanimivost še primer zakoncev Attems, ki se zagotovo uvrščata med rekorderje po številu rojenih otrok v zelo kratkem času. Ustanovitelju štajerske veje te družine Ignacu Mariji grofu Attemsu in njegovi prvi ženi Mariji Regini, rojeni grofici Wurmbrand, se je med letoma 1686 in 1699, torej v štirinajstih letih, rodilo trinajst otrok.39 Novega naraščaja sta se torej veselila vsakih trinajst mesecev in nekaj dni. V članku z naslovom O usodi turških ujetnikov v slovenskih deželah v 16. in 17. stoletju, objavljenem v Časopisu za zgodovino in narodopisje leta 1972, je Ignacij Voje opozoril na problematiko, ki v slovenskem zgodovinopisju do takrat ni bila deležna posebne pozornosti. Kot je že iz naslova razvidno, gre za vprašanje turških ujetnikov in njihove usode, posledično temu tudi pokrščevanja.40 S problematiko pokrščevanja turških ujetnikov so se na osnovi krstnih matic do sedaj ukvarjali predvsem Anton Koblar, Karl Teply in Jože Mlinarič.41 Andreas Gubo in Ignac Orožen se s to temo sicer nista neposredno ukvarjala, sta pa v svojih delih omenila tudi krste Turkov v Celju in Laškem.42 Po njihovem dognanju so v času velike avstrijsko-tur-ške vojne med letoma 1683 in 1699 turške ujetnike v slovenskih deželah krščevali v mestih Ljubljana, Maribor in Celje ter trgu Laško. V Mariboru so v imenovanem obdobju krstili šestnajst Turkov, v Ljubljani trinajst, pet v Celju in tri v Laškem. Omenjenim krajem se sedaj pridružujeta še mesto Brežice in trg Brestanica. Avstrijska vojska je imela v veliki avstrijsko-turški vojni izredno veliko uspehov. V njene roke so padle pomembne ogrske trdnjave, kot na primer Nove Zamky (1685), Budim (1686), Beograd (1688), prav tako pa je manjše bitke bojevala še v Slavonski in Hrvaški vojni krajini. Posledica bojev so bila tudi zajetja vojakov in civilnega prebivalstva z namenom trgovanja z njimi kot tržnim blagom.43 Kje natančno sta bila Marija Katarina in Janez Kristijan ujeta, vpisa v krstni matici ne razkrivata. Za Marijo Katarino je sicer zapisano, da je iz Turčije,44 a je glede na tedanji obseg Osmanskega cesarstva ta podatek geografsko presplošen. Zagotovo pa na območju, ki ga je do leta 1691 osvojila Avstrijska armada. Za pokrščenko Ano pa obstaja precej natančen vpis, iz katerega je razvidno, da je bila ujeta ob padcu Budima oziroma 1. septembra 1686.45 Pri vsaj šestih oziroma petih krstih46 nastopajo kot botri plemiči. Na njihovo odločitev, da dajo krstiti svoje ujetnike ali pa postanejo njihovi krstni botri, je do neke mere dodatno zagotovo vplival primer cesarskega dvora. 29. septembra 1686 je dal namreč cesar Leopold I. v dvorni kapeli krstiti 39 Zadravec, Postavitev in postavljavec materialnih in rodbinskih temeljev, str. 101. 40 Voje, O usodi turških ujetnikov v slovenskih deželah v 16. in 17. stoletju, str. 254. 41 Mlinarič, Usoda turških ujetnikov v avstrijskih deželah, str. 296-303. 42 Gubo, Geschichte der Stadt Cilli, str. 251-253; Orožen, Das Bisthum und die Diozese La-vant, Das Dekanat Tuffer, str. 29. 43 Mlinarič, Usoda turških ujetnikov v avstrijskih deželah, str. 292. 44 ŽU Laško, RMK Laško 1691-1716, 27. 12. 1691. 45 NŠAM, RMK Brežice 1666-1694, 14. 4. 1688. 46 Krst turškega ujetnika ni vpisan v laški matici, pač pa je pri vpisu njegove smrti julija 1667 zapisan datum krsta. Botra prav tako nista navedena (ŽU Laško, MMK Laško 1648-1721, julij 1667). turškega ujetnika. Po tem dogodku se je število tovrstnih botrovanj močno povečalo.47 Tudi na območju med Savo, Sotlo in Savinjo so botrovanje turškim pokrščencem prevzeli najimenitnejši prebivalci. V Brežicah sta bila to zakonca Traun, lastnika tukajšnjega gospostva, ter Marija Apolonija pl. Ren-zenberg, v Laškem pa leta 1699 zakonca Wildenstein, lastnika istoimenskega gospostva, ki se v tej vlogi drugače sploh ne omenjata. Osem let pred tem je Turkinji botroval plemeniti gospod Filip Renzenberg, ki je spričo tukajšnjega nebivanja zakoncev Wildenstein vsekakor predstavljal smetano prebivalstva, in spoštovana upraviteljica Germek, katere mož je bil nekaj let pozneje povišan v plemiški stan.48 Leto krsta Župnija Pokrščenec Botri 1656 Brestanica Ana Marija in [...] grof Herbard Auersperg, baron Frančišek Bernard Moscon, grofica Ana Elizabeta Auersperg, rojena baronica Moscon in [...] Langenmantel 1667 Laško - - 1688 Brežice Ana Jožef grof Traun in njegova žena Marija Julijana 1690 Brežice Marija Neža Janez Jurij Aparnik, brežiški meščan, in Marija Apolonija pl. Renzenberg 1691 Laško Marija Katarina Janez pl. Renzenberg in Marija Ana Germek, žena upravitelja gospostva Laško 1699 Laško Janez Kristijan Janez Jožef grof Wildenstein in njegova žena Julijana Kristina Tabela 3: Seznam krstov Turkov v župnijskih cerkvah na območju med Savo, Sotlo in Savinjo Najstarejši znani in ohranjeni vpis krsta dveh turških ujetnic je iz leta 1656. Slednjima je v župnijski cerkvi sv. Petra v Brestanici med drugimi botroval tudi Herbard grof Auersperg.49 Grof Auersperg obenem predstavlja tudi odgovor na vprašanje, kako sta ti dve deklici prišli sem. Kot vojak na Krajini oziroma 23. karlovški general50 ju je morda ujel ali dobil nekje na območju Vojne krajine, ter ju pripeljal na svoje gospostvo Srajbarski turn, kjer sta najverjetneje delali kot dekli ali kaj podobnega. 47 Mlinarič, Usoda turških ujetnikov v avstrijskih deželah, str. 297-298. 48 NŠAM, RMK Brežice 1666-1694, 14. 4. 1688 in 1. 1. 1690; ŽU Laško, RMK Laško 16911716, 27. 12. 1691 in 27. 12. 1699. 49 NŠAM, RMK Brestanica 1645-1662, med 17. in. 28. septembrom 1656. 50 Preinfalk, Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura, str. 190. Slika 2: Vpis krsta dveh turških deklic v Brestanici leta 1656 Poroke V primerjavi s krsti so vpisi porok in smrti plemičev precej redki. V ohranjenih matičnih knjigah je vpisanih le 22 porok, pri katerih je bil vsaj en mladoporočenec plemiškega stanu, v dobrih desetih primerih pa je bila vsaj ena izmed prič plemiškega stanu. Tako nizko število najdenih porok komajda, če sploh, zadostuje za analizo plemiških porok in poročnih prič. Ker je nemško oziroma avstrijsko plemiško pravo temeljilo na srednjeveškem pravu salijskih Frankov, katerega temelj je bila zakonska zveza in z njo povezano dedovanje po moški liniji, je bil ta dogodek za mladoporočence izjemno pomemben.51 S stališča pridobitve ali izgube plemiškega naziva še posebej za žensko. Slednja si je lahko namreč s poroko plemiški stan povišala ali pa znižala. V primeru, da nevesta ni izhajala iz plemiške družine, ji je poroka s plemičem utrla pot med plemstvo, poroka plemkinje z osebo neplemiškega rodu pa je imela ravno nasprotne posledice. Nevesta je ta privilegirani status izgubila. Analizirani vpisi porok dokazujejo, da se člani visokega plemstva navadno niso poročali z osebami neplemiškega stanu. Izjemi sta le hčerki barona Janeza Krstnika Grimschitza, ki sta se v letih 1760 in 1763 poročili z brežiškima meščanoma.52 Zakaj sta ti dve baronici za moža vzeli meščana, se na osnovi poročnih vpisov ne da ugotoviti. Glede na to, da so Grimschitzi takrat 51 Prav tam, str. 21-22. 52 NŠAM, PMK Brežice 1738-1770, 19. 10. 1760; NŠAM, PMK Pišece 1760-1791, 2. 5. 1763. živeli v hiši v Brežicah, in to brez kakršnekoli večje zemljiške posesti, bi morda lahko bil razlog slabši materialni položaj. Za pripadnike višjega plemstva velja tudi, da so se poročali z bolj ali manj po stanu sebi enakim. Torej grofje z groficami in baronicami ter baroni z baronicami in groficami.53 Torej je bila tudi poroka ena izmed ločnic med višjim in nižjim plemstvom. Najden je bil samo en primer poroke med baronico in nižjim plemičem, pa še tu je šlo za članico družine Grimschitz, katere dve sestri sta se v tem času poročili z navadnima meščanoma.54 Vitezi in poplemeniteni posamezniki pa so se poročali tako znotraj svojega stanu kot tudi z osebami neplemiškega stanu. Seveda ne s pripadniki najnižjih socialnih slojev, pač pa z vidnejšimi oziroma uglednejšimi in bogatejšimi prebivalci kakšnega kraja ali širšega območja. Med slednje so zagotovo spadali sinovi in hčerke gospoščinskih upraviteljev, deželnoknež-jih uradnikov, bogatejših obrtnikov, trgovcev in podobno. Med drugim se je leta 1750 s plemkinjo Formacher poročil zagrebški lekarnar Martin Trempl, s krškim mitničarjem Jožefom Ignacem Glavinicem Glamočkim leta 1716 hči graškega doktorja cerkvenega in civilnega prava,55 kar v nekaj primerih pa so plemkinje za moža vzele uglednejše brežiške meščane in tržane Laškega.56 Samo v treh primerih se je plemič poročil z osebo neplemiškega stanu, medtem ko je kar deset plemkinj s poroko izgubilo privilegiran status. Smrt in pokop Najstarejše ohranjene mrliške matične knjige so podatkovno tudi najbolj skope. Vpisi navadno vsebujejo le datum pokopa pokojnega, njegovo starost in kraj pokopa (pokopališče ali grobnica). Število preteklih dni med smrtjo in pokopom plemiča navadno ni 53 Frančišek Ludvik baron Adlerskron z Marijo Julijano baronico Wintershoffen (ŽU Pilštanj, PMK Pilštanj 1695-1761, 4. 6. 1698); Leopold grof Barbo-Waxenstein z Ano Marijo baronico Wintershoffen (prav tam, 27. 8. 1737); Frančišek baron Esch z Leopoldino baronico Wintershoffen (prav tam, 21. 8. 1740); Janez Jakob baron Wintershoffen z Marijo Ano grofico Rattkay (prav tam, 14. 2. 1751); Janez Branius s Sofijo Barbaro baronico Moscon (NŠAM, PMK Pišece 1695-1759, 6. 10. 1709); Janez Sigfrid baron Apfaltrer z Ano Marijo Henriko grofico Barbo-Waxenstein (NŠAM, PMK Podsreda 1687-1770, 5. 9. 1722); Anton grof Ursenpek-Maximi s Kristino Filipo grofico Gaisruck (NŠAM, PMK Šmarje pri Jelšah 1747-1763, 29. 9. 1755). 54 NŠAM, PMK Brežice 1738-1770, 31. 5. 1762. 55 NŠAM, PMK Brestanica 1690-1748, 9. 6. 1716; NŠAM, PMK Brestanica 1749-1784, 15. 7. 1750. 56 Jurij Friderik Neopolitan z Ano Marijo pl. Renzenberg (ŽU Laško, PMK Laško 1649-1679, 1. 10. 1674); Jurij Jožef Dobič z Izabelo Kordulo pl. Hohenwart (ŽU Laško, PMK Laško 1679-1726, 23. 5. 1695); Jurij Jakolič z Ano Marijo Germek pl. Ehrenleben (prav tam, 4. 5. 1701); Nikolaj Smodej z Marijo Ano pl. Renzenberg (ŽU Laško, PMK Laško 1726-1784, 30. 1. 1730). zapisano. Redki vpisi, ki vsebujejo ta podatek, pa kažejo, da so obstajale razlike. Posameznike iz vrst nižjih slojev prebivalstva (tržani, kmetje, kočarji, gostači, berači in podobno) so navadno pokopali dva dni po smrti. Seveda so nekatere tudi pozneje, ampak je za to zagotovo obstajal kak razlog. Pokop plemiča dva dni po smrti v zgodnjem novem veku ni bil običajen. Leto in pol dni starega sina Franca Karla barona Moscona so sredi štiridesetih let 18. stoletja v Šentvidu pri Sevnici na primer pokopali že na dan smrti,57 51-letnega lastnika gospostva Šmarje pri Jelšah Karla Jožefa grofa Gaisrucka pa dan po smrti.58 Navadno je pokop sledil nekaj dni po smrti, včasih še pozneje. Seveda to niti ni tako nelogično. V primeru smrti je bilo potrebno pripraviti pogreb (še posebej, če je bil kje drugje) ter obvestiti sorodstvo in znance. Preden pa so ti prišli, je lahko minilo precej časa. Dva od tistih, ki sta bila položena k zadnjemu počitku precej po smrti, sta Elizabeta in Vid Friderik iz baronske družine Moscon. 5. aprila 1651 umrlo Elizabeto, prvo ženo Franca Bernarda barona Moscona, so v Laškem pokopali 23. maja, njenega sorodnika Vida Friderika, umrlega 8. marca, pa so v grobnico položili dan pred njo.59 Zanj bi bilo vsekakor zanimivo vedeti, kje so ga hranili kar 75 dni. 0 Jtrt~t mr7^^ j™ I ž * j£>"t ,*>y : ,y'*i'i '■'.-«; "■'■>/" Slika 3: Vpis smrti in pokopa Vida Friderika barona Moscona in Ane Elizabete baronice Moscon Kot je že bilo omenjeno, so pokojne plemiče polagali k zadnjemu počitku v grobnice, včasih pa so jih pokopali tudi na pokopališču. Nekoliko je zavit v temo le razlog za kraj pokopa Franca Ksaverja Ludvika, sina lastnika gospostva Laško, Janeza Maksimiljana grofa Wildensteina. Sedemletnega fanta so namreč novembra 1742 pokopali na župnijskem pokopališču v Laškem,60 medtem ko so člane poplemenitene družine Germek, katere pater familias je nekoč vodil gospoščinsko upravo, pokopali v grobnico v cerkvi sv. Martina.61 57 ŽU Planina pri Sevnici, MMK sv. Vid pri Planini 1730-1771, 12. 6. 1743. 58 NŠAM, MMK Šmarje pri Jelšah 1739-1763, 23. 12. 1740. 59 ŽU Laško, MMK Laško1649-1721, 22. in 23. 5. 1651. 60 ŽU Laško, MMK Laško 1721-1761, 16. 11. 1742. 61 ŽU Laško, MMK Laško 1649-1721, 20. 4. 1715 in 14. 2. 1720; ŽU Laško, MMK Laško 1721-1761, 20. 12. 1732. Posebnosti Tolikšna količina pregledanih vpisov seveda postreže tudi z nekaj posebnostmi, torej dogodki, ki niso bili ravno vsakdanji oziroma značilni za tisti čas. Eden takšnih je zagotovo krst Janeza Jožefa Ksaverja barona Mo-scona, katerega starša sta bila lastnik gospostva Planina pri Sevnici Karel Franc in Marija Ana Tereza, rojena grofica Ursini-Blagaj. Novorojenčkova botra sta uradno sicer bila sorodnika Jakob in Julijana Moscon, a sta zaradi odsotnosti pri krstu 30. junija 1745 njuni vlogi prevzela Matej Štefančič in Eva Mraz. Tako Matej kot Eva nista bila nič drugega kot okoliška reveža (paupere).62 Pogosto se je dogajalo, da naprošeni botri niso prisostvovali pri krstu svojih varovancev, temveč so jih zamenjali drugi. V večini primerov so to bili plemiči, njihovi uslužbenci (upravitelji, pisarji), občasno pa tudi veljaki iz tistega kraja ali okolice, torej meščani, tržani in drugi ugledni ljudje. Samo v omenjenem primeru sta bila nadomestna botra reveža. Zakaj, sam vpis ne razkrije. Zanimiv je tudi krst Feliksa Maksimiljana Jožefa iz grofovske družine Lamberg. Otrok je bil najverjetneje rojen na gradu Žusem 16. aprila 1696. Zagotovo pa s fantom nekaj ni bilo v redu (morda rojstvo nepopolno razvitega otroka), saj je bil krščen v sili. Ker v tistem trenutku ni bilo na razpolago duhovnika, ga je krstila kar njegova sorodnica, in sicer vdova Marija Eleonora grofica Reisig.63 Pričujoča razprava je le vmesna etapa na poti do obsežnega znanstvenega priročnika, ki bo v obliki edicije virov vseboval vse omembe plemstva v ohranjenih župnijskih matičnih knjigah na območju Spodnje Štajerske oz. današnjega slovenskega dela do leta 1770. Viri ADG = Archiv der Diozese Gurk (Arhiv krške škofije, Celovec) Alte Temporalien, Karton 138, Zapuščinski inventar po mariborskemu vikarju Antonu Manicorju z dne 23. julij 1601 Alte Temporalien, Karton 145, Vizitacijski zapisnik za župnijo Selnica ob Dravi z dne 9. marec 1668 NŠAM = Nadškofijski arhiv Maribor: Matične knjige: Bizeljsko: RMK 1748-1770 Brestanica: RMK 1630-1644, 1646-1662, 1664-1675, 1675-1688, 1688-1708, 62 ŽU Planina pri Sevnici, RMK sv. Vid pri Planini 1730-1750, 30. 6. 1745. 63 NŠAM, RMK Zibika 1694-1751, 16. 4. 1696. 1709-1736, 1737-1767, 1767-1774; PMK 1690-1748, 1749-1785; MMK 1719-1766, 1766-1780 Brežice: RMK 1639-1664, 1666-1694, 1694-1709, 1709-1725, 1725-1737, 1738-1760, 1760-1770; PMK 1738-1770; MMK 1723-1753, 1754-1770 Dobova: RMK 1765-1783, PMK 1765-1783, MMK 1765-1783 Loka pri Zidanem Mostu: RMK 1632-1668, 1705-1736 (vpisi nezakonskih otrok do 1744) Pišece: RMK 1675-1727, 1760-1791, PMK 1695-1759, 1760-1791; MMK 1733-1758, 1758-1791 Podsreda: RMK 1687-1731, 1732-1757, 1757-1770; PMK 1687-1770; MMK 1703-1744 Sevnica: RMK 1727-1765, 1766-1784; MMK 1742-1782 Sromlje: RMK 1753-1784 Sv. Ema: RMK 1756-1774; MMK 1756-1776 Sv. Peter pod Svetimi Gorami: RMK 1646-1769; PMK 1649-1770 Šmarje pri Jelšah: RMK 1690-1722, 1722-1740, 1740-1755, 1757-1797; PMK 1703-1747, 1747-1763, 1765-1784; MMK 1739-1763, 1764-1828 Videm - Krško: RMK 1662-1672, 1684-1706, 1706-1720, 1720-1725, 17251741, 1746-1784; PMK 1746-1784, MMK 1746-1774 Zibika: RMK 1694-1751, 1751-1772; MMK 1694-1772 Dopis Inšpektorata RS za področje kulturne dediščine v zvezi z rojstno matično knjigo sv. Štefan pri Žusmu 1761-1788 ŽU = Župnijski urad ŽU Laško matične knjige: RMK 1640-1650, 1650-1665, 1665-1679, 1679-1691, 16911716, 1716-1735, 1736-1756, 1756-1780, PMK 1649-1679, 1679-1726, 1726-1784; MMK 1648-1721, 1721-1761, 1761-1784 ŽU Pilštanj matične knjige: RMK 1711-1729, 1730-1744, 1744-1756, 1757-1769; PMK 1695-1761 ŽU Planina pri Sevnici matične knjige: Planina pri Sevnici: RMK 1706-1729, 1730-1750; PMK 1730-1802; MMK 1730-1771 ŽU Podčetrtek matične knjige: RMK 1678-1737, 1737-1785 ŽU sv. Rupert nad Laškim matične knjige: RMK 1755-1791, PMK 1755-1790; MMK 1755-1791 ŽU sv. Štefan pri Žusmu matične knjige: MMK 1761-1788 Literatura Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gnadenakte fur das Deutsche Reich und die Osterreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich osterreichische bis 1823 mit einigen Nachtragen zum »Alt-Osterreichischen Adels-Lexikon« 1823-1918. 4. Band. Schloss Senfte-negg: Selbstverlag, 1973. Golec, Boris: Podoba brežiške mestne družbe do jožefinske dobe. Župnija Sv. Lovrenca v Brežicah: ob 220-letnici župnijske cerkve (ur. France M. Dolinar in Jože Škofljanec). Brežice: Župnijski urad, 2003, str. 11-49. Gubo, Andreas: Geschichte der Stadt Cilli. Graz: Verlag von Ulrich Mosers Buchhandlung, 1909. Hozjan, Andrej in Geršak, Katja: Vodnik po matičnih knjigah škofijskega arhiva Maribor. Maribor: Škofijski ordinariat, Škofijski arhiv, 2002. Janisch, Josef Andreas: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen. II. Band. Graz: Leykam, 1885. Mlinarič, Jože: Usoda turških ujetnikov v avstrijskih deželah v času od 15. do 17. stoletja in njihovo pokrščevanje. Vojetov zbornik (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006, str. 289-305. Orožen, Ignac: Das Bisthum und die Diozese Lavant, Das Dekanat Tuffer. Graz: Selbstverlag des Verfassers, 1881. Orožen, Ignac: Das Bisthum und die Diozese Lavant, Das Dekanat Drachen-burg. Marburg: Selbstverlag des Verfassers, 1887. Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gulten, Stadte undMarkte. Munchen: Verlag Oldenburg, 1962. Preinfalk, Miha: Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. Richter, Jakob: Maribor v reformacijski dobi. Časopis za zgodovino in narodopisje, 45/1, 1974, str. 89-105. Sikora, Michael: Der Adel in der Fruhen Neuzeit. Darmstadt: WBG, 2006. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Med kozjanskim in porečjem Save. 5. knjiga. Ljubljana: Viharnik, 1993. Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije. II. del. Ljubljana: Skupnost arhivov Slovenije, 1972. Voje, Ignacij: O usodi turških ujetnikov v slovenskih deželah v 16. in 17. stoletju. Časopis za zgodovino in narodopisje, 43/2, 1972, str. 254-262. Wandruszka, Adam: Die »Zweite Gesellschaft« der Donaumonarchie. Adel in Osterreich (ur. Heinz Siegert). Wien: Wiener Verlag, 1971, str. 56-67. Zadravec, Dejan: Postavitev in postavljavec materialnih in rodbinskih temeljev plemiške družine Attems na Štajerskem. Zbornik občine Slovenska Bistrica III (ur. Stanislav Gradišnik). Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo, 2009, str. 99-114. Nobility in the Parish Registers between the Sava, Sotla, and Savinja Rivers until 1770 Summary Slovenian historiography has not done much research on the nobility in Lower Styria. A reference manual with entries of the baptisms, weddings, deaths, and godparents of noblemen would certainly be one of the main resources for such research. In the area between the Sava, Sotla, and Savinja rivers, such parish registers were kept until the end of 1770 in twenty parishes and one vicariate. Of all these registers, 97 out of 126 have been preserved. There are 1,350 entries that mention 150 noble surnames and 560 individuals. The preserved parish registers mention the nobility that had estates in that area, such as the Attems, Moscon, Wildenstein, Reinstein, Tattenbach, and Wintershoffen families. They also mention nobility that held clerical positions (Formacher, Maurisperg, Glavinic Glamočki, Germek von Ehrenleben, and Renzenberg), and military functions (Rangefort, Pinelli, and Goldegg-Lowenstein). There are also some family members that devoted their lives and work to religious matters (Jacomini, Reya, Fuhrenberg, and Hoffer). Noble families had children in a shorter time span than lower-class families. The average age difference between siblings was twenty months, which probably reflects their need for heirs and the use of surrogate wet nurses. The godparents to noble children were mainly relatives, as well as acquaintances and friends from the same social class. Children from lower nobility had respectable townsmen and market people as their godparents. The nobility also supported and helped Ottoman prisoners accept their new religion. A detailed analysis could not be carried out with so few entries of births and deaths. Counts and barons married their social equals, whereas lower nobility also married town and market people. The number of days between the death and the burial of a noble person was not determined. Some were buried one day later; however, Veit Friedrich, Baron von Moscon was buried two and a half months after his death. Klara Kukovec (1883-1979), prva zdravnica v Trstu in Mariboru Mojca Horvat* IZVLEČEK Prva zdravnica v Trstu in pozneje v Mariboru je bila rojena v judovski družini v današnji Ukrajini. Med študijem medicine v Švici je spoznala Slovenca in se z njim poročila. Prispevek predstavlja položaj Judov v carski Rusiji, prve študentke medicine v Švici in splošni pogled na izobraževanje žensk v tistem času. Zadnji del povzema življenjsko pot Klare Kukovec. KLJUČNE BESEDE Judje, izobraževanje žensk, študentke medicine, zdravnice, zdravstvo, slovenske zdravnice ABSTRACT Klara Kukovec, the first female physician in Trieste and later in Maribor, was born to a Jewish family in the Ukrainian part of the Russian Empire. During her medical studies in Switzerland she met a Slovenian and married him. This article discusses the position of the Jews in czarist Russia, the first female medical students in Switzerland, and the view on women's education at the time. Kukovec's life and career are discussed in the last part. KEY WORDS Jews, women's education, female medical students, female physicians, Slovenian female physicians, health service Klara Kukovec se je rodila leta 1883 v judovski družini v carski Rusiji. Ravno v tistem času so se Judje začeli množično izseljevati iz Rusije. Vzroke za to izseljevanje, pa tudi pospešeno izobraževanje, pojasnjuje prvi del prispevka. Klara se je po končani gimnaziji odpravila študirat medicino v Švico. V drugem delu prispevka so tako podrobneje predstavljene prve študentke, njihovo izobraževanje in prizadevanja za priznanje dosežene izobrazbe. Zadnji del natančneje opisuje življenjsko pot Klare Kukovec. * Mojca Horvat, Pokrajinski arhiv Maribor, e-pošta: mojca.horvat@pokarh-mb.si Slika 1: Klara Kukovec med obema vojnama Judje v Rusiji v 19. stoletju V času po Napoleonovih vojnah se je uradno nezaupanje do Judov kljub lojalnosti in podpori judovskega prebivalstva Rusiji še povečalo, ugotavlja Jelinčič Boeta.1 Judom je bilo prepovedano prebivati po utrjenih mestih ob zahodni meji in v pristaniščih, ki so služila kot oporišča mornarice. Nikolaj I. (1825-1855) je uvedel ukrepe, ki naj bi Jude reformirali in privedli do spreobrnjenja. Leta 1827 je izdal ukaz o splošnem naboru Judov v vojsko in ukinil plačilo, s katerim so se temu do tedaj izognili. Nekatere olajšave je podelil le trgovcem, obrtnikom in kmetom. Glede na to, da so menili, da Judje potrebujejo daljše usposabljanje za vojaško službo, ki je trajala 25 let, so uvedli nabor pri 12-letnikih. Judovske dečke so pošiljali v posebne kanto-nistične šole, kjer so jih poleg usposabljanja za vojsko poskušali spremeniti v kristjane in Ruse, ki bodo za sabo potegnili tudi preostale. Cele vojaške enote so bile nasilno krščene. Vendar so se iz teh enot le redki vrnili domov in tisti, ki so se, niso postali voditelji skupnosti. Kantonistični dekreti tako 1 Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina Judov, str. 259-274. niso imeli želenega učinka, v judovskem kolektivnem spominu pa je carska Rusija postala simbol ostrega preganjanja. Leta 1835 je bil izdan zakon, ki je v nekaterih obmejnih okrajih ozemlja naselitve Judom prepovedal prebivanje po vaseh, prepovedal je judovsko prisotnost v Kijevu in zaposlovanje krščanskih služabnikov. Leta 1836 so uvedli splošno cenzuro na hebrejske knjige in prepovedali hebrejske tiskarne, razen dveh (v Kijevu in Vilni), v katerih pa so delovali posebni cenzorji. Leta 1841 je ruski minister za šolstvo ustanovil posebne šole za judovske dečke, organizirane po zgledu že obstoječih t. i. judovskih razsvetljenskih šol v Odesi, Kišinjevu in Rigi ter rabinskega semenišča v Varšavi. Odprli so na desetine državnih šol in celo dve rabinski semenišči. Vendar so bili v teh šolah ravnatelji kristjani, judovski učitelji so poučevali le judovske predmete. Zato so novoustanovljene šole vzbujale precej nasprotovanja med tradicionalnimi Judi. S podkupovanjem uradnikov jim je uspelo, da jih je obiskovalo precej manj učencev, kot je zahteval zakon, prihajali so predvsem otroci iz revnih slojev. Vendar so otroci, ki so zaključili šolanje v teh šolah, postali prvi Judje, ki so se dodobra spoznali z rusko kulturo in jezikom. Oblasti so v želji po podreditvi judovskega prebivalstva leta 1844 ukinile državno priznanje samoupravnih judovskih občin. S tem so vladajoči sloji občin postali le še pobiralci davkov in blagajniki sinagog. Najostrejši ukrep za nadzor judovskega prebivalstva pa je izšel leta 1851, ko je Nikolaj I. ukazal razdeliti judovsko prebivalstvo na pet kategorij: trgovce, kmete, obrtnike, stalne meščane (lastnike nepremičnin in verske uslužbence) ter meščane brez stalnega prebivališča. Zadnja kategorija, ki je vključevala tovornike, pomočnike, berače in podobno, je bila videna kot nekoristna. Načrt je za slednjo predvidel potrojitev količine nabornikov, izgon iz vasi in omejitev gibanja znotraj ozemlja naselitve. Vendar sta izpeljavo načrtov preprečila izbruh krimske vojne in Nikolajeva smrt. Ruski neuspeh v krimski vojni (1854-1856) je bistveno pripomogel k liberalnim reformam novega carja Aleksandra II. (1855-1881), ki so vključevale tudi judovsko prebivalstvo. Leta 1856 so bile ukinjene kantonistične šole, ukinjena je bila prepoved državnih služb za diplomante univerz, ki so jim leta 1862 dodali še zdravnike in farmacevte brez diplom. Leta 1859 so sloju Judov, ki je plačeval najvišje davke, dovolili naselitev zunaj ozemlja naselitve, leta 1861 so dodali univerzitetno izobražene, leta 1865 obrtnike in čez dve leti še vojake, ki so služili v Nikolajevi vojski, ter njihove potomce. Ob poskusu atentata na carja leta 1866 se je ta trend liberalizacije končal. Leta 1870 so določili, da v mestni upravi ne sme biti več kot tretjina Judov in da župan ne more biti Jud, kar je predstavljalo veliko težavo predvsem v krajih, ki so imeli popolno judovsko večino. Leta 1873 so zaprli posebne judovske državne šole in rabinska semenišča in jih spremenili v učiteljišča. Zaradi povečanega števila Judov v različnih institucijah državnega šolstva so se v delu ruskega tiska začeli pojavljati članki s sovražno vsebino. Leta 1880 je tako izšel članek z naslovom Judje so nad vami, ki je bralce skušal prepričati o nevarnostih zaradi vse večje judovske vloge v ruski kulturi in javnem življenju. »Na sploh z rastjo panslavizma ter ukrajinskega in ruskega nacionalizma opažamo hkratno rast antisemitskega razpoloženja v ruski eliti, ki je oblikovala javno mnenje in obtoževala Jude povezav z nemško nadvlado in okuževanjem ruske duše. Antisemitski dogodki nasploh so se sicer začeli množiti že v 60. letih 19. stoletja, vendar je prvi večji pogrom izbruhnil šele leta 1871 v Odesi.«2 Izobraževanje pri Judih Judje so izobraževanju vedno pripisovali velik pomen.3 V judovskih šolah, v posebnih judovskih razredih v splošnih šolah in preko denarne podpore rabinskim semeniščem in raziskovalnim ustanovam so posvečali veliko pozornost judovskim verskim študijam, poznavanju hebrejščine in judovske zgodovine. Ustanavljali pa so tudi šole za judovsko mladino, kjer je bil učni jezik nemščina ali francoščina, podpirali študente, ki so obiskovali evropske in ameriške univerze in pomagali judovskim množicam sprejemati kulturo okolice. Na začetku so judovski izobraženci pri vstopu v nejudovsko okolico prestopali v krščanstvo ter se kakšno generacijo kasneje še bolj oddaljevali od judovstva, na prelomu 19. v 20. stoletje pa je naenkrat vse več primerov, kjer so posamezniki sicer živeli ateistično posvetno življenje, vendar brez zanikanja ali skrivanja svojega judovskega porekla ali identitete. »Judje so v sklopu vse bolj razvijajočega se naravoslovja začeli igrati vse večjo vlogo. V 80. letih 19. stoletja je večji del judovskih študentov v Nemčiji študiral medicino in zatorej ni čudno, da jih je velik del prišel do pomembnih uspehov.«4 Izseljevanje Judov Najbolj dramatično obdobje judovske zgodovine je med letoma 1881 in 1948. V tem obdobju se je število Judov najprej več kot podvojilo, zaradi množičnega preseljevanja so se oblikovala nova judovska naselbinska središča, vzcvetelo je judovsko nacionalno gibanje, drastično je upadlo število Judov, ki so živeli na tradicionalen način, nato je bila od drugih Judov odrezana večmilijonska judovska skupnost v sovjetski Rusiji, v holokavstu je bilo 2 Prav tam, str. 257. 3 Hahonina, Zgodovinska loterija, str. 40-41. 4 Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina Judov, str. 270. s pobojem tretjine vseh Judov na svetu evropsko judovstvo skoraj izbrisano, nazadnje pa je bila osnovana judovska nacionalna država. Leta 1881 lahko začnemo govoriti o množičnem izseljevanju iz Rusije v ZDA - to lahko pripišemo koncu tlačanstva v Rusiji leta 1861, kar je izključilo velik del Judov iz podeželskega gospodarstva -, izgonu Judov iz vasi, pomanjkanju judovske enakopravnosti v Rusiji ter seveda vse številnejšim pogromom. »Skupno je med letoma 1881 in 1914 Vzhodno Evropo zapustilo več kot 2,5 milijona Judov, torej okoli 80.000 na leto.«5 Urbanizacija je spremenila tudi delež različnih poklicev med Judi. »Na začetku 20. stoletja je bila skoraj polovica vseh nemških Judov vpletenih v trgovino. V Italiji je skoraj petina zaposlenih Judov delala v svobodnih poklicih in državni ali mestni upravi. V Avstriji je bilo od vseh zaposlenih Judov leta 1900 11,4 % v poljedelstvu, 27,8 % v industriji, 43,7 % v trgovini in transportu in 16,2 % v svobodnih poklicih ter državni upravi. [...] Na Madžarskem je bilo takrat Judov približno polovica vseh zdravnikov, tretjina odvetnikov, okoli 40 % vseh piscev ter 20 % vseh igralcev, glasbenikov in kiparjev. V Rusiji je delež Judov v svobodnih poklicih ostal majhen, 31 % jih je bilo v trgovini in 36,3 % v industriji.«6 Prve študentke medicine v Švici V Rusiji so že leta 1857 imeli dekliške gimnazije, ki bi naj poskrbele za izobrazbo bodočih učiteljic. Leta 1869 je car Aleksander II. dovolil na univerzah organizirati tečaje za ženske, saj je hotel preprečiti odhod posameznic na študij v tujino, kjer bi se lahko navzele revolucionarnih idej. Zaradi pomanjkanja denarja pa so bili ti tečaji vprašljivi, poleg tega se tudi po kvaliteti niso mogli kosati s programi, namenjenimi moškim študentom, niti niso omogočali doktorata. Rogger v svoji monografiji o ruskih študentkah v Švici domneva, da so prav zato Rusinje odhajale študirat v Švico, kjer so ob zaključku študija prejele spričevalo, ki jim je omogočilo pridobiti v domovini patent za izvajanje zdravniškega poklica.7 Rusinja Nadeša Suslova je v Zurichu leta 1867 postala prva promovirana zdravnica na svetu. V ZDA univerze ženskam niso dovoljevale vpisa, zato so se nekatere odpravile študirat v Švico. Prva Američanka - Susan Dimock - je diplomirala v Zurichu leta 1871. Podobno je bilo v Angliji. Univerze v Oxfordu, Cambridgeu in Londonu so odklonile Elizabeth Garrett, zato se je odpravila študirat v Pariz, kjer je leta 1870 diplomirala. Prva francoska študentka je bila Madeleine Bres--Gebelin, ki je leta 1875 končala študij na pariški Sorboni. Pridobiti je morala 5 Prav tam, str. 272. 6 Prav tam, str. 274. 7 Rogger, Ganz Europa blickt auf uns!, str. 26. dovoljenje za študij od cesarice Eugenie, ministra za vzgojo in ne nazadnje od svojega moža. V Nemčiji so ženskam omogočili študij šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Prvi Nemki - Emilie Lehmus in Franziska Tiburtius - sta zato študij zaključili v Zurichu v letih 1875 in 1876, v Nemčiji pa nista nikoli dobili aprobacije in sta veljali le za neke vrste zdravilki. Nekaj Nemk je še pred začetkom 20. stoletja doseglo t. i. izredne doktorate in s posebnim dovoljenjem profesorjev so lahko delale kot asistentke. Prva avstrijska zdravnica je bila Rosa Welt iz Bukovine, ki je doštudirala leta 1878 v Bernu. Dovoljenje za izvajanje zdravniškega poklica je cesar Franc Jožef leta 1890 podelil Ra-issi Kerschbaumer-Putjata. Na dunajski univerzi je prva zdravnica leta 1897 postala Gabriele Possanner pl. Ehrenthal, ki je pred tem (leta 1894) končala študij že na univerzi v Zurichu. Prva slovenska zdravnica je bila Eleonora Jenko Groyer. Gimnazijo je končala na Cetinju v Črni gori, študij medicine pa v ruskem Peterburgu leta 1907,8 torej le eno leto pred v prispevku obravnavano Klaro Kukovec. Pogled družbe na prve študentke Na prehodu v 20. stoletje so se začela pojavljati vprašanja, ali so ženske sploh sposobne študirati. Leta 1900 je nemški zdravnik Paul Julius Mobius izdal pamflet O fiziološkem slaboumju ženske (Uber den physiologischen Schwachsinn des Weibes), leta 1910 pa se je nemški avtor Max Funke spraševal: »So ženske ljudje?« in si s »strogo znanstvenimi dokazi« odgovoril, da »žal ne«.9 Študentke pa so se tudi same oglašale v raznih publikacijah in tako je nastala živahna debata z argumenti za in proti ženskam, ki študirajo. Vsekakor so prve akademsko izobražene ženske vzbujale pri ljudeh veliko začudenje. Ena od njih, Marie Voglin, se spominja, kako očitno so strmeli vanjo na ulici in kako neprijetno ji je zato bilo. Proti študentkam medicine so se obrnili tudi puritanci. »Predstavljajte si mlado damo v secirnici z nožem in pinceto pred povsem razgaljenim moškim truplom,« se je zgražal patolog Johannes Orth. »Upoštevajte tudi, da se vse to dogaja pred očmi moških študentov, da so le-ti na začetku svoje moškosti, ko je vzbuditev čutov še toliko lažja in nevarnejša - a si lahko to sploh predstavljate?«10 Meje spodobnosti so bile namreč v tistem času postavljene mnogo višje kot danes, takrat je bilo običajno, da so kopališča ločena po spolih, prav tako klopi v cerkvi. Ruska študentka Olga Kraft, ki je v Zurichu rodila nezakonskega otroka, je morala nemudoma zapustiti univerzo. Po drugi strani pa so prav puritanska načela pomenila argument v prid 8 Melik, Eleonora Jenko Groyer, str. 162-166. 9 Rogger, Ganz Europa blickt auf uns!, str. 33. 10 Prav tam, str. 36. zdravnicam. Poleg dejstva, da tudi medicinske sestre vidijo goloto, je profesor kemije Victor Meyer omenjal, da se bolnice prav zaradi sramežljivosti raje zaupajo zdravnici kot zdravniku.11 Nemalo zdravnic se je zaposlilo v osmanskem cesarstvu. Nekateri so menili tudi, da se študenti v predavalnicah v navzočnosti dam bolj kavalirsko obnašajo. Študij v Zurichu in prihod kozaških konjičkov V Zurich so le nekaj let po prvih resnih študentkah začele množično prihajati še mlade revolucionarne Rusinje, imenovane »kozaški konjički« (Kosakenpferdchen), ki so propagirale divji zakon in svobodno ljubezen, svoj narod pa so hotele odrešiti hlapčevstva. Te ženske, pogosto mladoletne, so večinoma živele v zelo skromnih razmerah kot podnajemnice, sledile pa so drugačnim ciljem kot ostale študentke. V Rusiji so veljale za izobčenke, grozil jim je zapor, zato so si hotele v Švici z vpisom na univerzo omogočiti bivanje oz. nekakšen politični azil. Študij zanje ni bil osrednjega pomena. Prav tako se niso držale meščanskih običajev ali mode, zato so se Švicarjem zdele milo rečeno čudne. Ugled vseh študentk se je takrat močno zamajal, saj so bile zaradi poplave mladih nihilistk resne študentke v manjšini. Obstajala je bojazen, da bodo prepovedali študij ne le Rusinjam, ampak vsem tujkam ali pa celo vsem ženskam. Kozaškim konjičkom so vpis na Univerzo v Zurichu omogočili zelo ohlapni pogoji vpisa, ki tistim z neustrezno izobrazbo niso onemogočali ima-trikulacije. Univerza je namreč le od prebivalcev kantona zahtevala zrelostni izpit - maturo ali zaključni izpit. Za študente izven kantona in torej tudi tujce niso zahtevali nobenih dokazil o predhodni izobrazbi. Res niso bile krive ženske, za katere so bila v Švici in tujini vrata gimnazij zaprta in zato niso mogle opraviti mature, vseeno pa so se čutili Zurichčani zapostavljeni, ko so Rusinje brez primerne izobrazbe preplavile njihovo univerzo. Švicarka Maria Vogtin je s petimi sopodpisnicami tako 22. 2. 1870 zahtevala zaostrene pogoje za vpis na univerzo. Vest, da bo Univerza v Zurichu morebiti za vpis zahtevala maturitetno spričevalo, se je razširila tudi v Rusijo, nekatera dekleta so pohitela, da bi se uspela vpisati še pred zaostritvijo. Ohranjen je zapis Solomona Lazarevi-ča Čudnovskega, kakšen velik dogodek je predstavljal odhod mladih some-ščank (Fanny Berlinerblau in Annette Herzenstein) na študij v Švico: »To sta bili prvi pionirki iz naše province, ki sta leta 1870 po vztrajnem boju uspeli prepričati starše in odšli v Zurich. Za mlade iz Hersona, predvsem tiste iz krogov, ki so se zavzemali za izobraževanje, je postal ta dogodek pravi praznik. Živo se spominjam, kako se je v pristanišču Odese ves pomol napolnil 11 Prav tam, str. 37. z mladimi, v mislih vidim, kako se je mladina s spoštljivimi pozdravi in prikloni poslavljala od ladje, na kateri sta bili mladenki, čeprav ju večina sploh ni osebno poznala.«12 Ker gre za dekleti iz Hersona, kjer se je nekaj let pozneje rodila v prispevku obravnavana Klara Kukovec, lahko sklepamo, da je dogodek odmeval še mnogo let in je morda vplival tudi na Klarino odločitev za študij v Švici. Leta 1872 je predstavljalo okoli 60 študentk iz Rusije 17 % vseh študentov Univerze v Zurichu. Na medicinski fakulteti so ženske predstavljale celo 25 % vseh slušateljev. Naslednjo zimo se je število ruskih študentov in študentk podvojilo - od skupno 440 jih je kar 120 prihajalo iz Rusije. Med študenti medicine jih je bilo največ, Rusinje so tukaj predstavljale kar 30 %. Tako velikega porasta Švicarji niso pričakovali. Razmišljali so o ukrepih, saj si niso predstavljali, da bodo nekoč »mlada 17-letna dekleta brez vsakršne klasične izobrazbe visoko šolo v Zurichu zlorabljala kot poligon za svoje povsem nezrele študijske načrte«.13 Profesorji na univerzi se v glavnem niso vznemirjali zaradi študentk. Mnogim se je zdelo, da gre za »zanimiv eksperiment«. Profesorju anatomije Georgu Hermannu von Meyerju se je zdelo celo, da številne ženske več znajo in bolj vneto študirajo kot njihovi moški kolegi. Posamezni docenti so pomagali svojim študentkam pri njihovih disertacijah, prošnjah ali pri iskanju asistentske službe, bili so njihovi zaščitniki. Nekateri pa tudi niso bili zagovorniki tega, da ženske študirajo, vendar so se trudili ostati do svojih študentk korektni, le kakšen posameznik je svoje neodobravanje kazal tako, da je v svoja predavanja vpletal neprimerne šale na račun žensk. Tudi za študente je bila situacija, ko so se v predavalnicah začele pojavljati študentke, povsem nova. Iz gimnazij so bili namreč vajeni le sošolcev. Prihajalo je do posameznih neprijetnih situacij (npr. ob zatemnitvi predavalnice zaradi poskusa z lučjo). Podobno kot so kozaški konjički med Švicarji obveljali za prototip ruske študentke, so neresni študenti, ki jim je bilo več do popivanja in dvobojev kot do študija, med študentkami veljali za prototip švicarskega študenta. Carjev ukaz o prepovedi študija v Zurichu 2. 6. 1873 je ruski car izdal ukaz, s katerim je ženskam prepovedal študij v Zurichu. Res se je tam zbirala revolucionarna mladina Rusije obeh spolov, vendar se je car zavedal, da moškim ne bo mogel učinkovito prepovedati študija, zato se je zadovoljil s prepovedjo za »zapeljane« ženske, ki naj bi se predajale komunističnim idejam svobodne ljubezni. Aleksander II. 12 Prav tam, str. 49. 13 Prav tam, str. 60. je študentkam obljubil, da bodo lahko v domovini obiskovale predavanja in tečaje za babice, ustanovil pa bo tudi visoke šole za ženske v Petrogradu in Moskvi. Vendar so se mladenke zavedale, da vse to nikakor ni enakovredno pravemu študiju. Ruska cesarska vlada je pozvala vse ruske študentke, da do 1. 1. 1874 zapustijo Zurich; kdor bo nadaljeval študij, v Rusiji ne bo dobil zaposlitve, ne bo mogel opravljati izpitov ali se kakorkoli izobraževati. V ruski koloniji v Zurichu je završalo. Oglasili so se protesti, študentke so bile ogorčene, nekaj jih je že uspelo dokončati študij, ostale so se morale znajti drugače. Rogger poroča, da so imeli domačini glede tega mešane občutke; po eni strani so se zgražali zaradi »ruskega despotstva«, po drugi strani pa so jim ruski azilanti že nekoliko zrasli čez glavo, in so upali, da bo carjev ukaz njegovim podložnikom v Švici na ta način nekoliko pristrigel krila.14 Za Univerzo v Zurichu je ukaz pomenil izgubo stotih ruskih študentk, zato ni čudno, da so se profesorji zavzeli za svoje ruske slušateljice. Tudi švicarski časopisi so močno kritizirali carjevo odločitev, ki so jo prikazali kot grobo žalitev švicarskih izobraževalnih ustanov. Z ruskega vidika je bil ukaz zadetek v polno. Ruska kolonija v Zurichu je bila popolnoma razbita, revolucionarno gnezdo pa je razpadlo na posamezne skupinice. V zimskem semestru 1873/74 je od osemdesetih študentk medicine iz Rusije ostalo le še osem posameznic, štiri so kmalu odpotovale. Preostale so se odpovedale misli na vrnitev v domovino, saj so se nameravale poročiti v Švici. Nekatere študentke so upale na izobraževanje na drugih zahodnih univerzah, zato so poslale prošnje na nemške, avstrijske in nizozemske univerze. Večinoma so dobile negativne odgovore z različnimi izgovori. Z nemškega govornega področja se je za sprejem študentk odločila le Univerza v Bernu. Študij v Bernu V Bernu je bil študij ženskam omogočen šele nekaj let, saj so leta 1868 na svojo univerzo sprejeli prvo žensko. Po dogodkih v Zurichu se je rektor odločil, da posveti povečano pozornost študentskemu življenju, ni pa zavrnil ruskih študentk iz zuriške univerze. V zimskem semestru 1873/74 se je tako na bernsko univerzo vpisalo 26 mladih Rusinj, ki so bile izgnane iz Zuricha, v naslednjih semestrih so prihajale nove. V Bernu so se bali navala iz Rusije, študenti so imeli protestno zborovanje, vseeno Rusom univerza ni zaprla vrat, tudi ni zahtevala dokazil o opravljeni maturi, ženske so morale le imeti dovoljenje svojega pravnega zastopnika, saj je ženska takrat pripadala očetu ali možu. Študentke iz Zuricha so se v Bern vpisale brez težav na podlagi t. i. 14 Prav tam, str. 81-84. zaključnega spričevala iz Zuricha. Domačini so z veseljem ugotavljali, da naval Rusinj ni tako velik, kot so se bali, da bo, poleg tega pa gre za »dobro izobražene dame, delno iz najuglednejših družin, s katerimi bo visoka šola v Bernu, ki jih je s pohvalno liberalnostjo sprejela, doživela le veselje in čast«.15 Študentje so nove kolegice bolje sprejeli kot fantje iz Zuricha, morda zato, ker med njimi ni bilo kozaških konjičkov in drugih revolucionark, ki so v Zurichu kvarile ugled študentk. V Bernu ni nastal ruski center, saj so študentke tukaj imele za svoj cilj res le študij, bile pa so tudi iz višjih slojev. Večinoma so doštudirale in pozneje imele v Rusiji svoje zdravniške ordinacije. Predavalnice so bile v Bernu precej manjše in preprostejše kot v Zurichu, tako da so bile ruske študentke, ki so bile primorane zapustiti zuriško univerzo, sprva razočarane. Kmalu pa so spoznale, da so v Bernu odlični profesorji, posebej priljubljen je bil kirurg Theodor Kocher, ki je pozneje prejel Nobelovo nagrado. Vera Finger, ena njegovih takratnih študentk, je zapisala: »Profesor kirurgije Kocher je imel že takrat ugled pravega vzornika. Poslušati njegova teoretična predavanja, ki so se začenjala zjutraj ob 7. uri, je bilo pravo zadovoljstvo, in nad umetnostjo, s katero je izvrševal operacije, smo kar strmeli. Njegova vitka in krhka postava ter poduhovljeno in z dobroto navdihnjeno Kristusovo obličje pa sta pripomogla, da ga je vsak sprejel v svoje srce. Njegove majhne, skoraj ženske suhljate roke so delale s hladnokrvno natančnostjo in eleganco. Tega učitelja se spominjam v najlepši luči. Poslušati njegov glas v predavalnici, opazovati njegov mir ob operacijski mizi in njegovo dobroto do pacientov, je bil pravi estetski užitek. Od vseh tujih učiteljev je edini, katerega se ganjeno spominjam kot svojega vzornika in ideal pravega zdravnika.«16 Tudi drugi profesorji so bili boljši kot v Zurichu. Bili so še mladi in entuzi-astični. Študente so učili o novi antiseptični negi ran, o kateri so v Zurichu študenti le bežno slišali. Študentke so dobro sprejeli tako profesorji kot Bernčani, ki so se še čudili prvim pionirkam. Rektor univerze Hans von Scheel je imel leta 1873 govor, v katerem je najprej povedal, da ni privrženec tega, da bi ženske študirale, nato pa je ovrgel vse običajne predsodke. Menil je, da se študentk ne da zaustaviti, gre namreč za naravno posledico spremenjenih socialnih razmer v sedanjosti. Industrija in delo strojev sta ženskam odvzela marsikatero delo, ki je prej predstavljalo bistveni del njihovih poklicev. Lastne družine si marsikatera ne more ustvariti. Ženske se zaposlujejo pri telegrafiji in na pošti, zato se jim tudi študija ne more odrekati. Seveda bo iz tega zrasla tudi zahteva po političnih pravicah. Ženske, ki študirajo, so torej odgovor na socialno vprašanje, nujnost, ki ima koristi. 15 Prav tam, str. 97. 16 Prav tam, str. 99. Ali so ženske sposobne opraviti diplomski izpit? Diplomski izpit za prve študentke, ki so uspele svoj študij pripeljati do konca, je bil prav tako nekaj posebnega. Ker do takrat še niso videli, kako se ženska obnaša v tako stresni situaciji, so z velikim pričakovanjem opazovali vsako kandidatko. Ali bo omedlela? Ali bo imela dovolj znanja, ali bo kos pritiskom? Prvim ženskam se je zdelo, da opravljajo diplomski izpit za vse predstavnice svojega spola. Vsaka, ki ji je uspelo, je nekako potrdila, dokazala, da tudi ženske zmorejo. Promocije so bile takrat javne in prva ženska, Nadeša Suslova, je leta 1867 promovirala v nabito polni dvorani. Victor Bohmert je zapisal: »Gospodična Nadeša Suslova je vstopila, bila je skromna oseba v enostavnih črnih oblačilih, stara 24 let. Sedla je na svoje mesto za katedrom, s sramežljivo in skromno usmerjenim pogledom v svoj manuskript.« Po inavguracijskem predavanju je Suslova zagovarjala svoje teze. Pri tem se je pokazalo, da je bila precej v zadregi, poleg tega ni popolnoma obvladala nemščine, vseeno pa so njeni odgovori kazali na njeno samostojno razmišljanje, opirala pa se je na lastna opažanja, tako da so ji vsi upravičeno čestitali za dosežene rezultate. O njeni promociji so poročali časopisi. Legendarna je postala druga promocija ženske, Angležinje Frances Morgan, leta 1870, ki si jo je ogledalo 400 radovednežev. Ker je Morganova v svoji disertaciji po mnenju profesorja prišla do protislovnih mnenj, se je ta precej razjezil in jo v 25-minutnem govoru močno kritiziral. Očividec je zapisal, da je Morganova svojega profesorja povsem mirno poslušala in si sproti zapisovala pripombe, potem pa mu je v polurnem odgovoru tako dobro oporekala, da ji je moral priznati njen prav in ji čestitati. Virginia Šlikova se je tako spominjala svoje disertacije leta 1876: »Ob treh sem stopila v dvorano v pritličju v novi črni obleki, ki sem jo v ta namen naročila iz Pariza, in slamniku, ki mi ga je naredila modistka iz hiše, v kateri sem živela. Za dolgo mizo so že sedeli nekateri moji profesorji [...] vsakemu sem 20 minut odgovarjala na vprašanja iz njegovega predmeta. Prvi prof. Quincke, kot vedno zelo zadržan, a z jasno formuliranimi vprašanji; nato naš posebni ljubljenec Peter Muller, profesor ginekologije; nato profesor za očesne bolezni Dor, njegova francoska prijaznost me je posebno ganila. Sledil je najstarejši in najbolj resen učitelj [Rudolf Demme], ki me je izprašal o otroških boleznih, nato farmakolog natančno in nekoliko zahtevno, s posebno pozornostjo na poznavanju maksimalnih odmerkov zdravil. Nato prof. Lang-hans o patološki anatomiji (patologiji), edini, ki je kazal naklonjenost nam študentkam. Smehljaje mi je postavljal vprašanja, ki jih nekoč nisem znala odgovoriti med prakso pri njem in so mi zato posebej dobro ostala v spominu. Kot zadnji me je izprašal prof. Kocher, ki je kot dekan fakultete vodil izpit, mu ves čas posvečal vso pozornost in si delal zapiske. Imel je posebno pedagoško metodo, saj mu ni šlo toliko za na pamet naučeno znanje, bolj pa za samostojno razmišljanje. Njegovo vprašanje: "Kaj bi naredili, če bi na cesti zagledali ponesrečenca?" je je bilo čisto v tem smislu.«17 V prvih desetih letih (1867-1876) je v Zurichu in Bernu zaključilo študij medicine 26 žensk. Med njimi je bila le ena domačinka, večina (devetnajst deklet od šestindvajsetih) pa je prihajala iz Rusije. Nekaj let pozneje so Rusi in Rusinje v velikem številu prihajali v Švico. Naval je potekal v valovih, pač glede na trenutno politično stanje v Rusiji. S povečanjem represij - izključenostjo iz študija, zasledovanjem in pogromi -je na stotine ruskih in judovskih pripadnikov opozicije ali inteligence zbežalo v Švico. Največ jih je bilo v šolskem letu 1904/05, ko je bilo od 600 študentov medicine kar 400 (torej dve tretjini) študentov iz tujine. Švicarski študenti so takrat torej postali manjšina. Te invazije so povzročale strah pred resničnimi ali namišljenimi terorističnimi in kriminalnimi dejanji. Pri vsakem prestopku posameznikov so Ruse in druge Slovane ali Jude kolektivno obdolžili. Kljub vsemu je v obdobju med leti 1867 in 1914 v Švici študiralo 5.000 do 6.000 žensk iz Ruskega cesarstva. Klara Kukovec (1883-1979) Klara (včasih tudi Kaja Lea) z dekliškim priimkom Doktor se je rodila 12. 7. 1883 v Hersonu, ki leži ob ustju reke Dnjeper v Ukrajini. Bila je iz premožne judovske družine, njen oče Naum Doktor je bil gradbeni mojster, mati Dina pa gospodinja. Klara si je že kot deklica želela postati zdravnica. Po končani gimnaziji leta 1900 ji oče sprva ni dovolil študija, a je zaradi njene odločnosti popustil in tako je odšla študirat medicino v Ženevo. Po treh letih študija v Ženevi so ji od doma sporočili, da so v rusko-ja-ponski vojni izgubili vse premoženje, zato ne morejo več financirati njenega študija. Hoteli so, da se vrne domov, ona pa je bila prepričana, da ji bo kljub temu uspelo doštudirati. Za pomoč je prosila dr. Kocherja,18 ki je bil njen profesor, imel pa je tudi privatni sanatorij v Bernu. Tako je odšla v Bern, kjer je 17 Prav tam, str. 141-142. 18 Emil Theodor Kocher (1841-1917) je bil švicarski kirurg, ki je kot prvi prejel Nobelovo nagrado za medicino. Svojo znanstveno pot je začel s članki o hemostazah pri prepletu arterij. Ko je začel delati kot kirurg, se je ravno uveljavila nova antiseptična metoda zdravljenja, ki jo je Kocher še izpopolnil z vrsto metod za celjenje ran z razredčenimi raztopinami klora. Kasneje je razvil prve aseptične načine nege ran. Ker je izobraževal tudi vojaške zdravnike, je svojo pozornost posvečal negi strelnih ran, obravnaval pa je tudi zlome kosti in osteomielitis. Kot kirurg je obravnaval bolezni želodca in črevesja, po njem se imenuje Kocherjev manever, s katerim se iz dvanajsternika odstranijo izrastki. Razvil je tudi vrsto kirurških instrumentov, ki se še danes uporabljajo. Pozneje je raziskoval možgane (epilepsija), moške spolne organe in ščitnico, katere fiziologijo in patologijo je predstavil s popolnoma novimi in kontroverznimi hipotezami. Slednje raziskave so mu leta 1909 prinesle Nobelovo nagrado. [Geslo] Emil Theodor Kocher, Der Grofie Brockhaus, str. 282; [Geslo] Emil Theodor Kocher, Wikipedia.de. Klara Kukovec (1883—1979), prva zdravnica v Trstu in Mariboru Slika 2: Klarin oče Naum Doktor Slika 3: Klara Doktor leta 1906 ponoči skrbela za paciente v sanatoriju dr. Kocherja, podnevi pa nadaljevala z dvema semestroma študija.19 Naslednjo službo je dobila kot sekundarka pri 19 Arhiv Univerze v Bernu hrani vpisnico, ki je dostopna tudi na spletu. [Geslo] Doctor Chaja Lea, spletna stran Universitat Bern. prof. Kronleinu20 v Zurichu. Na tamkajšnji fakulteti za medicino je opravila en semester študija.21 Zadnji semester študija je Klara opravila v Lozani, kjer je leta 1908 tudi zagovarjala svojo disertacijo Sang citrate. Še istega leta se je poročila z Jankom Kukovcem, Slovencem iz Ljutomera, in mu rodila sina z imenom Vlado. Janko Kukovec (1883-1968) je bil sin znanega štajerskega politika in posestnika Ivana Kukovca, govorca na prvem slovenskem taboru v Ljutomeru. V Zurichu je študiral gradbeništvo. Po prvi svetovni vojni, in sicer leta 1920, se je zaposlil na okrajnem glavarstvu v Mariboru, kasneje pa je deloval kot gradbeni svetnik na Sreskem načelstvu Maribor levi breg. Med letoma 1924 in 1941 je bil predsednik Ljudske univerze v Mariboru. Izkazal se je kot predavatelj, razumnik in spreten organizator. Videti je, da so se v tistem času napredni mladi moški radi poročali z ženskami, ki so bile ambiciozne in izobražene. Z začetka 20. stoletja poznamo kar nekaj zakonskih parov, kjer sta tako mož kot žena odigrala v družbi pomembno vlogo (npr. Marija in Rudolf Maister - borka za enakopravnost žensk in general; Mileva in Karl Zakrajšek - dramska umetnica in zdravnik; Pavlina in Janko Pajk - pisateljica in literarni teoretik; Karla Bulovec Mrak in Ivan Mrak - kiparka in pisatelj; Zofija Borštnik Zvonarjeva in Ignacij Borštnik - igralca; Franja in Ivan Tavčar -dobrotnica in pisatelj).22 Mlada družina Kukovec se je odpravila na Štajersko, kjer je ona hotela odpreti zdravniško ordinacijo. Ker je bil Jankov domači Ljutomer premajhen, sta se odločila za takratno glavno mesto Štajerske, Gradec. Vendar je imela Avstrija omejitve pri priznavanju izobrazbe ženskam. Svojo diplomo so lahko nostrificirale le, če so ponovile vse rigorozume. Od Klare so zahtevali, da poleg rigorozumov opravi tudi izpit iz grščine, in sicer v državi, kjer je končala gimnazijo. Tako se je odpravila v Rusijo, kjer so le še na dveh gimnazijah predavali grščino, in sicer v Moskvi in Kazanu. V slednjem je hotela narediti ne le izpit iz grščine, ampak tudi diplomo, kar je predstavljalo dodatnih 26 izpitov. Ko je opravila izpit iz grščine in polovico medicinskih izpitov, je tako zbolela, da je povsem izgubila glas. Priznani zdravniki so di-agnosticirali tuberkulozo (laringitis tbc), zato se je bala vrniti k možu in sinu, da ju ne bi okužila. Takrat se je odločila, da se odzove na poziv ruskih oblasti za boj proti koleri, kjer so bili veseli vsakega zdravnika. Poslali so jo v Baku ob Kaspijskem jezeru na parnik Turkmen, ki je plul iz Bakuja v takratno 20 Rudolf Ulrich Kronlein (1847-1910) se je ukvarjal s peritonitisom. Za pomemben dosežek velja njegova operacija, v kateri je prvič odstranil vneti slepič, kar je leta 1884 omogočilo razvoj apendektomije. Za operacijo pankreasa je Kronlein opisal anatomsko pot. Velja tudi za pionirja resekcije pljuč. [Geslo] Rudolf Ulrich Kronlein, Der Grofie Brockhaus, str. 651; [Geslo] Rudolf Ulrich Kronlein, Wikipedia.de. 21 Arhiv Univerze v Zurichu hrani vpisnico, ki je dostopna tudi na spletu. [Geslo] Doctor Chaja Lea, spletna stran Universitat Zurich. 22 Prim. razprave v monografiji Pozabljena polovica. Slika 4: Družina Kukovec v Trstu - od leve proti desni Klara, Robert, Vlado in Janko Perzijo (Iran). Morska klima je tako ugodno vplivala na njeno bolezen, da se ji je glas povrnil. Spoznala je, da so se zdravniki zmotili v diagnozi, da torej nima tuberkuloze in se lahko vrne k svoji družini. Pot jo je vodila najprej v domači Herson k staršem, nato k sinu v Ljutomer in na koncu še k možu, ki je takrat delal v Firencah. Ponovno je zanosila. Z okrepljenimi močmi se je lotila nostrifikacije diplome v Avstriji. Na Dunaj je poslala prošnjo in medtem v Gradcu delala pri ginekologu prof. Knauerju in pediatru prof. Zangerju. Na Univerzi v Gradcu je kot prva zdravnica promovirala Maria Schul-meister leta 1905, istega leta sta sledili še dve. Sledil je petletni premor. Kot naslednja (četrta) diplomantka velja Klara Kukovec (oz. Chaya-Lea) leta 1910.23 Na graški univerzi so bili očitno precej nenaklonjeni študentkam. Klara je v svojih spominih opisala, da je le z neskončno vztrajnostjo dosegla pozitivni odgovor na prošnjo nostrifikacije. Tri tedne pred porodom sina Roberta, 6. 11. 1910, je torej diplomirala še v Gradcu. Od 26. 5. 1911 do 14. 6. 1915 je imela v Trstu zasebno ordinacijo. Očitno je bil Trst ženskam bolj naklonjen kot Gradec, vendar je tudi tam predstavljala novost. Med 225 zdravniki je bila namreč edina zdravnica, poleg tega je bila tujka, ki ni znala italijansko. V svojih spominih je zapisala, da se je zato bala, da ne bo imela pacientov. Vseeno so jo že prvi dan, ko je odprla 23 Karner, Die Steiermark im 20. Jahrhundert, str. 92. ordinacijo, obiskale tri stranke, in sicer Slovenke. V takratnem časopisju so objavili vest o prvi zdravnici v Trstu. V Slovencu so 31. 5. 1911 zapisali: »Prva zdravnica v Trstu, dr. Kaja Lea Kukovec je dobila od namestništva pravico, da sme izvrševati zdravniško prakso.« Po izbruhu prve svetovne vojne in posebej z odprtjem italijanske fronte med Italijo in Avstro-Ogrsko je bila družina Kukovec prisiljena pustiti vse v Trstu in pobegniti v Ljutomer. Otroka sta spet ostala pri starih starših, mož Janko je bil rezervni oficir, Klaro pa je pot vodila najprej na Dunaj, kjer je bila od 1. 7. 1915 do 15. 2. 1916 asistentka na ginekologiji v Rotschildovi bolnici na Dunaju.24 Od 17. 2. do 14. 6. 1916 je bila v vojaški bolnici v Šternberku na Češkem. Od 15. 6. 1916 do konca avgusta 1918 je zdravila v begunskem taborišču Wagna pri Lipnici, kjer se je ukvarjala predvsem z internimi in infekcijskimi boleznimi (črne koze, trebušni tifus, griža). Begunsko taborišče v Wagni je bilo v času prve svetovne vojne prvotno zatočišče za begunce s Poljske. Leta 1914 jih je bilo skoraj 14.500, zato je kmalu prišlo do medčloveških, organizacijskih in sanitarnih težav. Povečali so taborišče z gradnjo novih barak, izboljšali infrastrukturo in uredili higienske razmere, tako da so se razmere v taborišču nekoliko izboljšale. Zaradi napredovanja avstrijskih čet proti Rusiji se je večina poljskih beguncev vrnila v domovino. Taborišče pa ni dolgo ostalo prazno; 23. 5. 1915, ko je Italija stopila v vojno proti Avstriji, so prišli begunci iz Italije, zahodne Slovenije in Istre. Oktobra 1915 je v taborišču živelo 21.300 beguncev. Zaradi prenatrpanosti in posledično slabih sanitarnih razmer je med decembrom 1914 in junijem 1915 za trebušnim tifusom zbolelo skoraj 600 ljudi, 49 jih je za posledicami bolezni umrlo.25 Od 1. 9. do 16. 12. 1918 je bila Klara Kukovec v Gorici, kjer je v sodelovanju z dr. Antonom Brecljem26 zdravila nalezljive bolezni. Za največji 24 Rotschildova bolnica na Dunaju je bila zgrajena leta 1873 pod okriljem judovske skupnosti, posebej bankirske družine Rotschild. Bolnica je bila prvotno namenjena otrokom, mlajšim od 8 let, nosečnicam v zadnjih dveh mesecih nosečnosti in doječim materam. Leta 1903 so dodali še kirurško-medicinski paviljon. Zdravniki so v bolnici tudi prirejali predavanja za zdravnike in študente. Kasneje so se iz tega razvili redni (mesečni) večerni seminarji, kjer so zdravniki razpravljali o zanimivih medicinskih primerih, ki so jih obravnavali v preteklem mesecu. [Geslo] Rotschild-Spital, Wikipedia.de. 25 Prim. Trampusch, Wagna - eine wechselvolle Geschichte. 26 Anton Brecelj (1875-1843) je bil po študiju medicine najprej asistent na kliniki v Gradcu, od leta 1903 zasebni zdravnik v Gorici, nato pa primarij v bolnišnici usmiljenih bratov. V Gorici je ostal tudi med boji ob Soči do italijanske zasedbe v avgustu 1916. V mesto se je vrnil, ko so ga italijanske čete po kobariškem zlomu zapustile. Ob prevratu je bil imenovan za poverjenika za zdravstvo v Narodni vladi za Slovenijo. 4. 11. 1918 je šel v Ljubljano povedat, da tega imenovanja ne sprejme, ker želi ostati v Gorici. Po letu 1920 se je moral umakniti v Ljubljano, kjer je bil imenovan za voditelja invalidskega oddelka pri poverjeništvu za socialno skrbstvo. Leta 1922 je izstopil iz državne službe, bil je zasebni zdravnik za otroške in notranje bolezni. Hawlina, Brecelj Anton, str. 362; [Geslo] Anton Brecelj, spletna stran Turistično informacijski center Ajdovščina. dosežek vojaškega zdravstva proti koncu prve svetovne vojne velja uspešno preprečevanje epidemij in boj proti nalezljivim boleznim. Zaradi cepljenja se kolera skoraj več ni pojavljala, močno pa se je zmanjšalo tudi število obolelih za kozami, trebušnim tifusom, grižo in skorbutom. Pri tem je bila ključnega pomena tudi postavitev kopalnic in t. i. razuševalnic. Številne nove sanitarne ustanove pa so zahtevale tudi vedno več zdravnikov, ki jih je v drugi polovici vojne začelo močno primanjkovati. Skupno je imela avstrijska vojska 7.400 zdravnikov na terenu, torej približno dva zdravnika na 1.000 vojakov. Vendar ta razdelitev ni bila enakomerna, zato je pehotni polk s tremi bataljoni imel praviloma le tri zdravnike, artilerijski polk pa le enega.27 Od 28. 12. 1918 do 3. 10. 1919 je bila Klara Kukovec v vojaški bolnici v Mariboru (Melje). To obdobje je lepo opisala v pismu, ki ga je poslala generalu Maistru v odgovor na njegova vprašanja o zdravstvu v času prevrata.28 Vojaška bolnica v Melju je bila razdeljena na: I. oddelek, kirurški - dr. Krajc, II. oddelek, dermatološki - dr. Kumbatovič, III. oddelek, notranje bolezni - dr. Kukovec (pozneje še oddelek za malarijo - dr. Matko),29 IV. oddelek, kontumacija, V. oddelek je bil opuščen, VI. oddelek in paviljon, infekcijske bolezni - dr. Murgel. Poleg štirih zdravnikov je tam delalo približno 40 strežnic in strežnikov (pol žensk, pol moških) za povprečno 600-700 bolnikov. V Melju je torej prevzela III. oddelek, ki je bil sprva mešan (notranje bolezni in kirurgija) in prvotno v precej slabem stanju (nered glede razporeditve bolnikov, mraz, nesnaga), strežnice so bile popolnoma brez prakse, saj nekatere niso znale bolnikom niti izmeriti temperature ali dati zdravila, osebje je bolnikom kradlo uniforme ... Razmere so se počasi izboljšale, zavladal je red tudi glede razporeditve pacientov na posamezne oddelke. Tretji oddelek je bil poslej namenjen le še notranjim boleznim, iz njega je izšel tudi oddelek za malarijo pod vodstvom dr. Matka. Začel je delovati tudi dezinfektor - vsak novi bolnik se je moral okopati, ostriči, menjati oblačila, šele nato so ga sprejeli na oddelek. Prihajale so nove strežnice, ki so poznale delo, tudi prejšnje 27 Prim. Osterreich-Ungarns letzterKrieg, str. 88-89. 28 SI_PAM/1691, šk. 1, dok. št. 26. 29 Ivan Matko (1885-1945), internist. Leta 1911 je diplomiral na Medicinski fakulteti na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je delal v vojaški saniteti, nazadnje v Vojni bolnici v Mariboru (1919-1922). Vmes je bil docent Medicinske Fakultete Karlove univerze v Pragi. Vodil je interni oddelek Splošne bolnišnice v Mariboru. Oddelek je dvignil na klinično raven, ustanovil je protituberkulozno ligo, protituberkulozni dispanzer in organiziral oddelek za jetične bolnike v bolnišnici. Od leta 1935 je vodil interni oddelek Splošne bolnišnice v Ljubljani in honorarno predaval na Medicinski fakulteti. Raziskoval je bolezni prebavil, srca, krvi, malarijo in jetiko. Mahkota, Matko Ivan, str. 24. osebje je postalo bolj disciplinirano. Na VI. oddelek so začeli sprejemati tudi civiliste (moške, ženske, otroke). Hrana za bolnike je bila razmeroma ustrezna, primanjkovalo je jajc in alkohola, kar bi potrebovali predvsem za zdravljenje na VI. oddelku, kjer so bili številni bolniki z grižo. Lekarna je bila dokaj dobro založena, zdravila je zdravnik naročal pri komandantu. Težje kirurške posege so sprva pošiljali v civilno bolnico, pozneje pa so ostajali v vojaški bolnici, kjer jih je operiral dr. Rebula. Na III. oddelku, kjer je delala, ni umrlo mnogo pacientov, le nekateri s težjo obliko tuberkuloze, nekaj z grižo in en pacient s tifusom (skupno je bilo 36 bolnikov s tifusom). Po vojni (oktobra 1919) je na Gosposki ulici 2 v Mariboru odprla zasebno ordinacijo za ženske in otroške bolezni. Iz seznama zdravnikov iz leta 192530 je razvidno, da je bila med vsega skupaj 36 zdravniki in zobozdravniki edina ženska. Ohranjen je tudi seznam zdravnikov z zasebno prakso dobro desetletje kasneje (1937), ki omenja 45 zdravnikov in 11 zobozdravnikov, slednji so tukaj že navedeni v posebnem seznamu. Poleg imena zdravnika je zapisano tudi njegovo bivališče, katero službo opravlja, datum promoviranja, datum imenovanja na položaj, ki ga trenutno opravlja, datum, ko so mu odobrili prvo prakso, datum specializacije, ali ima dovoljenje za priročno lekarno in morebitne pripombe. Kot kraji promoviranja so najpogosteje navedeni: Gradec (13-krat), Dunaj (10-krat) in Praga (8-krat), nekajkrat se pojavita Innsbruck (3-krat) in Zagreb (3-krat), po enkrat pa Harkov (Rusija), Beograd, Brno (Češka) in Varšava. Tudi za Klaro Kukovec je kot kraj promoviranja zapisan Gradec in leto 1910, ker so očitno upoštevali le njeno avstrijsko diplomo, ne pa že švicarske. V tem seznamu se pojavita še dve zdravnici, ki pa sta doštudirali leta 1921 in 1927.31 Z začetkom druge svetovne vojne je kot Judinja morala iz Maribora. Zatekla se je v Ljubljano. Iz domovinske kartoteke32 je razvidno, da je stanovala do 26. 7. 1941 na Emonski cesti 10a/I pri družini Ažman in nato na Tyrševi cesti 15/II pri družini Jakič. Tik pred koncem vojne je ponovno doživela hud udarec - njenega mlajšega sina Roberta, ki je bil kirurg v partizanski bolnišnici pri Ljubnem ob Savinji, so ubili nemški vojaki. Po vojni se je za nekaj mesecev (maj-september 1945) zaposlila pri dr. Derču33 v Ljubljani. Septembra 1945 ji je ministrstvo za zdravstvo obljubilo 30 SI_PAM/0005, šk. 247. 31 SI_PAM/0005, šk. 490. 32 SI_ZAL/LJU 500, črka K, mikrofilm 591 (t. e. 121). 33 Bogdan Derč (1880-1958) je maturiral v Ljubljani, diplomiral pa leta 1904 na Medicinski fakulteti v Gradcu. Njegovo delovanje razvrščajo v tri obdobja: ambulantno delo, vodstvo otroške bolnišnice in vodstvo klinike. Od leta 1907 do prevzema vodstva Otroške bolnišnice v Ljubljani leta 1919 je imel zasebno prakso in je zdravil otroke tudi v pediatrični ambulanti službo v deškem domu v Mariboru, vendar je takratni sanitetni referent dr. Peče ni vzel v službo, ker menda ni bilo dovolj denarja. Tako je spet odprla zasebno prakso za ženske in otroške bolezni, tokrat na Krekovi ulici 18 v Mariboru. Država ji je nacionalizirala stavbo, tako da je postala najemnica v lastni hiši. Poleg stanovanja je imela ordinacijo s čakalnico in prostorom za obsevanje, imenovanim terapija. Iz leta 1956 je ohranjen zapis obveščevalne službe o Klarinem potovanju v Moskvo. Tam je obiskala sestro, ki je bila pravnica. Leto in pol je morala čakati na potni list in na vizo. Obveščevalna služba je beležila tudi njena pisma v Moskvo, po vrnitvi domov je morala poročati o tem, kakšno je življenje v Rusiji.34 Kljub visoki starosti ni nehala delati kot zasebna zdravnica. V Nedeljskem dnevniku je izšel članek o njej, v katerem je novinar na koncu zapisal, da so še na dan intervjuja prihajali k njej pacienti, čeprav je bila stara že 92 let.35 Umrla je 31. 12. 1979, v 97. letu starosti. Dr. Eman Pertl je v nekrologu zapisal: »S svojo vztrajnostjo, neupogljivostjo in junaškim ravnanjem je v svojem dolgem življenju marsikaj prestala, mnogokrat tvegala.«36 Posebno značilna pa je misel, ki jo je Klara Kukovec sama zapisala: »V svojem življenju sem mnogo poskušala, se marsičesa lotila, a zmerom dosegla svoj cilj.«37 mestnega fizikata ter v okviru Društva za skrbstvo otrok za ljubljanski sodni okraj. Leta 1919 je bil imenovan za predstojnika Otroške bolnišnice v Ljubljani; po drugi svetovni vojni je bila otroška bolnišnica osnova pediatrične klinike. Derč je kot prvi redni profesor pedia-trije na popolni Medicinski fakulteti v Ljubljani 31. 7. 1945 postal njen predstojnik in jo vodil do upokojitve leta 1947. Derčeva strokovna prizadevanja so bila usmerjena predvsem v pravilno prehrano novorojenčkov in dojenčkov. Objavil je več člankov in zdravstvenovzgojnih prispevkov. Pintar, Derč Bogdan, str. 235-236. 34 SI_AS/1931, mikrofilmi M126232, M123234 in M126224. 35 Prim. Pejič, Delovni dan, str. 8. 36 SI_PAM/1679, šk. 1. 37 Prav tam. Slika 5: Klarin sin Robert Kukovec, partizanski zdravnik Slika 6: Klara Kukovec po 95. letu starosti Arhivski viri SI_AS/1931 - Arhiv Republike Slovenije, Fond Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije, mikrofilmi SOVE. SI_PAM/1691 - Pokrajinski arhiv Maribor, Zbirka Prevratni dogodki na slovenskem Štajerskem (1887-1920), škatla 1, dokument št. 26. SI_PAM/0005 - Pokrajinski arhiv Maribor, Fond Mestna občina Maribor (1528-1941), škatli 247 in 490. SI_PAM/1679 - Pokrajinski arhiv Maribor, Fond Družina Kukovec (19081981), škatla 1. SI_ZAL/LJU 500 - Zgodovinski arhiv Ljubljana, Domovinski listi za obdobje 1940-1943(45), črka K, mikrofilm 591 (tehnična enota 121). Literatura Hahonina, Ksenja: Zgodovinska loterija: Obris zgodovine ruskih Judov iz zametkov prvega ruskega judovskega muzeja. Mladina, št. 32, 13. 8. 2004, str. 40-41. Hawlina, Herbert: Brecelj Anton. Enciklopedija Slovenije. Zvezek 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987, str. 362. Horvat, Mojca: Klara Kukovec, prva zdravnica v Mariboru: da se spomnimo, da ne pozabimo. Naša bolnišnica: časopis Splošne bolnišnice Maribor, 11/3-4, 2010, str. 24-25. Jelinčič Boeta, Klemen: Kratka zgodovina Judov. Celovec: Mohorjeva založba, 2009. Karner, Stefan: Die Steiermark im 20. Jahrhundert. Graz, Wien, Koln: Ver-lag Styria, 2000. [Geslo] Kocher Emil Theodor. Der grofie Brockhaus: Handbuch des Wissens in zwanzig Banden. 15. Auflage. Band 10. Leipzig: Brockhaus, 1931, str. 282. [Geslo] Kronlein Rudolf Ulrich. Der grofie Brockhaus: Handbuch des Wissens in zwanzig Banden. 15. Auflage. Band 10. Leipzig: Brockhaus, 1931, str. 651. Mahkota, Stanislav: Matko Ivan. Enciklopedija Slovenije. Zvezek 7. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993, str. 24. Melik, Živa: Eleonora Jenko Groyer (1879-1959): Prva slovenska zdravnica. Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (ur. Alenka Šelih idr.). Ljubljana: Tuma in SAZU, 2007, str. 162-166. Osterreich-Ungarns letzter Krieg 1914-1918 (ur. Edmund Glaise-Horstenau). Wien: Verlag der militarwissenschaftlichen Mitteilungen, 1930-1938. Pejic, Slobodan: Delovni dan, dolg 70 let. Nedeljski dnevnik, 14/4, 26. januar 1975, str. 8. Pertl, Eman: Dr. Klara Kukovec. Zdravstveni vestnik, LXXXVII/10, 1968, str. 389. Pintar, Luka: Derč Bogdan. Enciklopedija Slovenije. Zvezek 2. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988, str. 235-236. Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (ur. Alenka Šelih idr.). Ljubljana: Tuma in SAZU, 2007. Rogger, Franziska in Bankowski, Monika: Ganz Europa blickt auf uns!: Das schweizerische Frauenstudium und seine russischen Pionierinnen. Baden: hier + jetzt in Verlag fur Kultur und Geschichte GmbH, 2010. Splošno žensko društvo 1901-1945 (ur. Nataša Budna Kodrič in Aleksandra Serše). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2003. Spletna literatura [Geslo] Anton Brecelj - politik, publicist in zdravnik. Spletna stran Turistično informacijski center Ajdovščina, , (dostop 11. januarja 2011). [Geslo] Doctor Chaja Lea. Spletna stran UniversitatBern - Universitatsarchiv, , (dostop 11. januarja 2011). [Geslo] Doctor Chaja Lea. Die Matrikeledition der Universitat Zurich: Version vom 7. November 2007 (ur. Ulrich Helfenstein-Tschudi). Spletna stran Universitat Zurich - Universitatsarchiv, , (dostop 11. januarja 2011). [Geslo] Emil Theodor Kocher. Spletna enciklopedija Wikipedia.de, , (dostop 11. januarja 2011). [Geslo] Rothschild-Spital. Spletna enciklopedija Wikipedia.de, , (dostop 11. januarja 2011). [Geslo] Rudolf Ulrich Kronlein. Spletna enciklopedija Wikipedia.de, , (dostop 11. januarja 2011). Trampusch, Franz: Wagna - eine wechselvolle Geschichte. Spletna stran Osterreichischer Integrationsfonds, , (dostop 11. januarja 2011). Klara Kukovec (1883-1979): The First Female Physician in Trieste and Maribor Summary Klara Kukovec was born to a Jewish family in 1883 in the Ukrainian part of the Russian Empire, and then went to study medicine in Switzerland, where female students had already been allowed to enroll for a few decades. During her studies she met a Slovenian and married him after she graduated. She wanted to start her practice in his homeland, Austria-Hungary, but she faced several obstacles because women's medical education was not permitted by the state. In 1911 she managed to start a practice in her own office, during the First World War she worked in several army hospitals, and in 1919 she settled in Maribor, where she started a private women's and children's healthcare practice. During the Second World War she fled to Ljubljana and afterwards returned to Maribor to resume her practice. She worked almost until the end of her life. This article presents the specific position of the Jews in Czarist Russia that led to their mass emigration as well as their education. The second part offers a detailed perspective on the first female university students in Switzerland, explaining why there were so many Jewish women from Russia studying medicine in that Alpine country. Podoba aleksandrinke dojilje Daša Koprivec* IZVLEČEK V prispevku avtorica ugotavlja, da se aleksandrinke še vedno povezuje zlasti z dojiljami in da se hkrati v razpravah o dojenju tujih otrok najpogosteje za primer navajajo prav aleksandrinke. Na podlagi rezultatov večletnega raziskovalnega projekta, ki poteka v okviru Slovenskega etnografskega muzeja, pa avtorica ugotavlja, da za plačilo niso dojile Slovenke le v Egiptu, ampak tudi v Trstu, v Ljubljani in v drugih slovenskih okoljih. Na Goriškem so ženske dojile otroke tistih, ki so delale v Egiptu, pa tudi otroke tistih mater, ki so se izselile v Argentino. KLJUČNE BESEDE migracije v Egipt, aleksandrinke, dojilje, dediščina ABSTRACT The article establishes that the Alexandrian women (Sln. aleksandrinke) are most often thought of as wet nurses, and they are most often mentioned as an example of wet nurses in studies. Based on the findings of a research project carried out by the Slovenian Ethnographic Museum, the author established that Slovenian women acted as wet nurses not only in Egypt, but also in Trieste, Ljubljana, and other Slovenian environments. In the Gorizia region, women breastfed the babies of women that worked in Egypt as well as the babies of women that had emigrated to Argentina. KEY WORDS emigration to Egypt, Alexandrian women, wet nurses, heritage Uvod V pričujočem prispevku se opiram na rezultate raziskovalnega projekta, ki ga pod naslovom Aleksandrinke in njihovi potomci izvajamo v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani od leta 2005. Pri pridobivanju gradiva in informacij je projekt večplasten, saj vsebuje tako terensko delo kot uporabo in proučevanje drugega za raziskavo relevantnega gradiva. Terensko raziskovanje v Sloveniji smo izvajali pretežno na Goriškem, v vaseh Prvačina, Bilje, Bukovica, Miren, Renče, Gradišče, Batuje in Selo, Zalošče, Šempas * Mag. Daša Koprivec, Slovenski etnografski muzej, e-pošta: dasa.koprivec@etno-muzej.si in Šempeter, nato pa tudi v Ljubljani in Domžalah. V Egiptu je potekalo raziskovalno delo v Kairu in v Aleksandriji v letih 2007 in 2010. Stike s potomci aleksandrink smo navezali tudi v tujini, pri čemer je bil najpogosteje prvi korak narejen ob njihovem obisku pri sorodnikih na Goriškem, danes pa se stiki z njimi nadaljujejo s pisnim in elektronskim komuniciranjem. Največ stikov s potomci aleksandrink imamo v Avstraliji, v Kanadi, Italiji, v Švici, na Danskem in tudi v Egiptu.1 V raziskavo smo zajeli pripadnike štirih generacij, aleksandrinke, njihove otroke, vnuke in pravnuke; pa tudi druge sorodstvene vezi v odnosu do aleksandrink, kot so tete, nečaki, tašče, zeti. Tako se je sestavila zelo bogata zbirka posnetih pogovorov na terenu, saj je bilo v raziskavo doslej zajetih šestdeset pripovedovalcev in pripovedovalk, v blizu dvesto poglobljenih intervjujih in pogovorih.2 Terensko delo je usmerjeno zlasti k evidentiranju materialne dediščine aleksandrink na njihovih domovih na Goriškem, v poglobljenih intervjujih pa želimo ugotoviti prisotnost in vrednotenje dediščine aleksandrink v življenju njihovih potomcev.3 Sčasoma se je pokazala vse večja razprostranjenost tematike aleksandrink tudi v drugih virih, zato smo v raziskavo zajeli tudi neobjavljena rokopisna pričevanja potomcev aleksandrink,4 objavljena pričevanja5 ter časopisne in druge raznolike medijske vire. Od leta 2005 do konca leta 2010 je izšlo preko šestdeset člankov o aleksandrinkah in njihovih potomcih v dnevnem tisku, zlasti v Primorskih novicah in Primorskem dnevniku, kot tudi v Delu in Dnevniku.6 Pripravljenih je bilo večje število informativnih prispevkov na TV Slovenija in daljši intervju s sinom aleksandrinke,7 pa tudi nekaj prispevkov v radijskih oddajah, med drugim v oddajah Slovencem po svetu in Naša zemlja v pesmi in besedi na Radiu Slovenija; da številnih spletnih informacij niti ne omenjamo. V letih, ko poteka muzejski raziskovalni projekt, smo lahko v širši in v strokovni javnosti opažali povečano zanimanje za aleksandrinke.8 Najprej so leta 2005 aleksandrinke našle svoje mesto v gledališki predstavi Trie -ste Alessandria EMBARKED - »Štorja od lešandrink«, ki jo je pripravila 1 Koprivec, Pričevanja otrok aleksandrink, str. 99-100. 2 Intervjuje z njimi hranimo v obliki video in avdio posnetkov (AO 1-25), terenskih zvezkov (TZ 1-19) in transkripcij intervjujev - v nadaljevanju: Koprivec, Aleksandrinke in njihovi potomci. 3 Koprivec, Aleksandrinke - življenje v Egiptu in doma, str. 97-100. 4 Hranimo jih v Kustodiatu za slovenske izseljence SEM. 5 Glej na primer: Ferjančič, Moja mama aleksandrinka. 6 Dokumentirani so v Kustodiatu za slovensko izseljenstvo SEM. 7 Dostopno na . 8 Izraz aleksandrinke označuje slovenske žene in dekleta, ki so s področja Goriške, Krasa in tržaškega slovenskega zaledja hodile na delo v Egipt v obravnavanem časovnem obdobju, se pravi od 70. let 19. do srede 30. let 20. stoletja. Ta izraz se je v polni meri uveljavil v slovenskem strokovnem izrazju. Glej: Makuc, Aleksandrinke, str. 11; Kalc, Poti in usode, str. 18. vnukinja aleksandrinke iz Bilj, Neda Rusjan Bric, sicer igralka Slovenskega mladinskega gledališča.9 Jeseni leta 2005 je bilo na Goriškem ustanovljeno Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, s sedežem v Prva-čini na Goriškem, ki so ga ustanovili potomci aleksandrink.10 Julija 2006 so v Prvačini na Goriškem pripravili prvo lokalno muzejsko zbirko V spomin aleksandrinkam. Na njej so svoje mesto dobili osebni predmeti aleksandrink, fotografije, dokumenti in pisma. Vsako leto je bilo zbirko mogoče spremljati v njenem osnovnem prostoru, to je v Hiši na Placu v Prvačini. Leta 2010 je društvo pripravilo novo razstavo Skoraj pozabljene, ki si jo v Prvačini lahko ogledamo od novembra 2010.11 Aleksandrinke so leta 2008 našle svoje mesto na festivalu Egipt v Ljubljani v Cankarjevem domu, ko je bila posebna gostja tega festivala Claudia Roden, sicer tudi varovanka slovenske varuške Marie Koron iz Batuj na Goriškem. Claudia je v posebnem predavanju za javnost predstavila svoje spomine na slovensko varuško in nato dala še nekaj intervjujev.12 Leta 2007 so aleksandrinke dobile svojo prvo spominsko ploščo, in sicer v Aleksandriji v Egiptu, v prostorih Zavoda šolskih sester, samostanskega reda katoliških sester, ki sodijo pod tržaško upravo, v Egiptu pa delujejo že dolga desetletja. Leta 2010 so aleksandrinke dobile drugo spominsko ploščo, tokrat na pročelju cerkve na Latinskem pokopališču v Kairu.13 Spominski venec aleksandrinkam je novembra 2010 pred cerkvijo položil minister za zunanje zadeve RS, ob svojem obisku pri predsedniku Egipta.14 Oktobra 2010 pa je sin aleksandrinke postavil prvo spominsko kapelico aleksandrinkam na Gradišču nad Prvačino. Leta 2009 je v produkciji Vitel, lokalne televizije z Goriške, nastal dokumentarni film Aleksandrija, ki odhaja, režiserke Vesne Humar, sicer izvršne direktorice Primorskih novic, a tudi pravnukinje aleksandrinke iz Prvačine.15 Celovečerni igrani film Pisma iz Egipta režiserke Polone Sepe je bil premierno predstavljen decembra 2010, del vsebine filma se prav tako nanaša na aleksandrinke.16 Aprila 2011 je bil premierno predstavljen tudi dokumentarni film o aleksandrinkah pod režisersko taktirko Metoda Pevca in v produkciji RTV Slovenija.17 9 Bric Rusjan, Trieste - Alessandria EMBARKED. 10 Vir: Spletna stran društva . 11 Prav tam. 12 Hladnik Milharčič, Otroštvo sem preživela na otoku sredi Nila, str. 21-23. 13 Obakrat so pri postavitvi spominskih plošč sodelovali Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, Občina Nova Gorica, Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, v letu 2010 pa še Slovenska izseljenska matica. Vir: Spletna stran društva . 14 Prav tam. 15 Humar, Aleksandrija, ki odhaja. 16 Vir: . 17 Emeršič, Prihodnji projekt TV Slovenija so aleksandrinke. Vse večji prostor so aleksandrinke začele dobivati tudi v raziskovalni sferi, kar ugotavlja tudi viden raziskovalec slovenskega izseljevanja Marjan Drnovšek, ki v svoji novejši študiji o slovenskem ženskem izseljevanju v poglavju o aleksandrinkah ugotavlja, »da je poudarek vedno bolj na znanstvenem analiziranju njihovih življenjskih zgodb«.18 Poleg nekaterih razprav s področja etnologije in zgodovine, ki so o aleksandrinkah izšle v zadnjem času,19 velja omeniti tudi nekatere krajevne zbornike, v katerih zavzemajo aleksandrinke pomembno mesto,20 pa tudi strokovne posvete in okrogle mize.21 Omeniti velja tudi dve razstavi v osrednjih muzejskih ustanovah. Leta 2009 je razstavo o aleksandrinkah Skriti obrazi Aleksandrije — slovenske šolske sestre in aleksandrinke22 kot svojo pomembno občasno in gostujočo razstavo pripravil najprej Goriški muzej, konec leta 2009 pa še Slovenski etnografski muzej, ki je aleksandrinke vključil v svojo novo stalno postavitev.23 V pričujočem besedilu se želim ustaviti predvsem pri vseprisotnem povezovanju aleksandrink z dojiljami, ki je kljub novejšim poskusom demiti-zacije podobe aleksandrinke dojilje še vedno prevladujoče, kadar je govora o migracijskem procesu aleksandrinkah, pa naj bo to v medijih ali v razpravah tudi na širši ravni. Podoba aleksandrinke dojilje Čeprav vemo, da so slovenska dekleta in žene v Egiptu opravljale različne poklice in dela, da so bile sobarice, kuharice, varuške, šivilje, guvernante in tudi dojilje,24 ostaja povezovanje aleksandrink z dojiljami še danes najbolj pogosto. Kot da druge niso dovolj zanimive, celo tista dekleta, ki so v Egiptu »uspela«. To je zaznala že Dorica Makuc, ko je med pisanjem svoje knjige pomislila: »Bilo je tudi nekaj, sicer bolj redkih Slovenk, ki so s poroko obogatele; ene so se poročile z rojakom ali tujcem, ki je postal v Egiptu uspešen podjetnik, druge pa so sprejele zakonsko ponudbo starejših bogatih gospodarjev, pri katerih so služile. Morda bi morala o njih napisati kaj več.«25 Zgodovinarka in raziskovalka Katja Škrlj piše, da je kolektivni spomin na aleksandrinke ujet v literarni lik Lepe Vide, ki zapusti moža in majhnega 18 Drnovšek, History and Concealment, str. 39. 19 Na primer: Škrlj, Komaj sem čakala, da zrastem in postanem aleksandrinka, str. 143-189; Koprivec, Aleksandrinke - življenje v Egiptu in doma, str. 97-115. 20 Na primer Batuje; Beltram, Vogrsko v ogledalu časa; Ortaona — Vrtovin. 21 Med drugimi Po aleksandrinskih poteh (Trst 2008), okrogla miza ob razstavi Aleksandrin-kam v spomin (Gorica 2008) in Novejša prizadevanja in raziskovanja za ohranitev kulturne dediščine aleksandrink (Nova Gorica 2009). 22 Miklavčič Brezigar, Skriti obrazi Aleksandrije. 23 Glej spletno mesto razstave na . 24 Miklavčič Brezigar, Aleksandrinke, str. 5. 25 Makuc, Aleksandrinke, str. 103. otroka in gre dojit španskega kraljeviča.26 Čeprav postajajo aleksandrinke dojilje v 20. stoletju že redkost in čeprav jih med vsemi aleksandrinkami ni bilo niti za četrtino, je, po mnenju avtorice, prav na dojilje zreduciran celoten kolektivni spomin na aleksandrinke.27 V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani smo v letu 2009 izvajali spletno anketo,28 v kateri so obiskovalci odgovarjali na vprašanje, ali vedo, kdo so bile aleksandrinke in kaj vedo o njih. Več kot dve tretjini jih je odgovorilo, da so bile to dojilje z Goriške, ki so odhajale dojit v Egipt. Tudi v svojem vsakodnevnem življenju marsikdaj koga povprašam, ali ve, kdo so bile aleksandrinke in dobivam odgovore kot: »Jaz vem samo to, da so bile dobre mlekarice,« in »Ali niso bile to Lepe Vide, tiste, ki so šle dojit?«29 Na povezovanje aleksandrink z dojiljami lahko naletimo na vsakem koraku, tudi v razpravah, ki niso povezane z migracijskimi temami. Pred kratkim sem opazila kresanje mnenj v dnevnem časopisu o stvari, ki ni bila povezana z migracijami, avtor pa je svoje stališče utemeljeval z besedami: »Mati majhnega otroka doji, torej je dojilja. Obstajale pa so in verjetno še obstajajo poklicne dojilje, tj. ženske, ki za plačilo dojijo tuje otroke. Znano je na primer, da so pred drugo svetovno vojno ženske iz primorskih krajev hodile dojit v Egipt, predvsem v Aleksandrijo. Zato so jim ljudje v tistih krajih rekli in jim še rečejo tudi aleksandrinke.«30 Menim, da je slednji značilen primer, v katerem se enačijo tri kategorije: Primorke z aleksandrinkami in aleksandrinke z dojiljami. Včasih pride tudi do pomote - ker je lik aleksandrinke dojilje tako močan ali pa je morda zgodba sama bolj zanimiva, če v njej nastopa aleksandrinka dojilja? Po obisku Claudie Roden v Ljubljani sem zasledila nekaj besedil, v katerih je pisalo, da je imela Claudia slovensko dojiljo.31 Vendar je bila Maria Koron iz Batuj samo njena varuška, ki je bila samska in brez otrok.32 Res pa je, da je bila dojilja Marijina mama, Marija Koron, ki je za dojiljo v Egipt prišla po hčerinem rojstvu. Prišla je v Aleksandrijo konec 19. stoletja, njena hči Maria pa za varuško v Kairo v 30. letih 20. stoletja.33 O tem, katere družine v Egiptu so se odločile za najem dojilje, vemo malo, ker pri nas še nismo naredili tovrstne raziskave. Ali so se odločile tedaj, ko mati v Egiptu ni imela dovolj lastnega mleka, da bi prehranila novorojenca, ali pa so dojiljo najeli tudi kot pomoč pri dojenju, saj so bile matere v višjih gospodarskih slojih v Egiptu močno vpete v družbeno življenje 26 Škrlj, Komaj sem čakala, da zrastem in postanem aleksandrinka, str. 150. 27 Prav tam, str. 164, 185. 28 Dosegljiva na spletnem naslovu: . 29 Koprivec, TZ 18. 30 Prijatelj, Dojilje ali molznice? 31 Hladnik Milharčič, Pot na Orient, str. 11. 32 Škrlj, Komaj sem čakala, da zrastem in postanem aleksandrinka, str. 143. 33 Douek, A Middle Eastern Affair, str. 115-116. ter so imele mnogo obveznosti.34 Na podlagi pripovedi, ki smo jih zajeli v muzejsko raziskavo, lahko potrdim, da so dojilje z Goriške v Egiptu v prvi polovici 20. stoletja dojile pri judovskih, francoskih in grških družinah oziroma tudi pri judovskih družinah, ki so imele francosko, grško ali britansko državljanstvo.35 O razlogih, zakaj so družine v Egiptu najemale dojilje, se je spraševal tudi Ellis Douek, varovanec Marie Koron iz Batuj, saj ga je pretresla smrt njene matere na začetku stoletja, ko je kot dojilja v Aleksandriji umrla za tifusom.36 Spraševal se je tako o razlogih za najemanje dojilj in tudi o razlogih, zakaj so ženske iz določenih okolij emigrirale in sprejemale delo dojilj za plačilo. Razmišljajoč, zakaj so družine v Egiptu najemale dojilje, je poudaril, da v prvi polovici 20. stoletja »še ni bilo mlečnih nadomestkov in formul. Takrat je v primerih, ko mati ni imela mleka ali je umrla pri porodu, veljalo, da je dojenček obsojen na smrt, razen če se ne najde druga ženska, ki ga lahko doji.«37 Ko se je Ellis Douek spraševal, zakaj so ženske z Goriške, od koder je prišla za dojiljo v Egipt mati njegove varuške, emigrirale v Egipt in sprejele delo dojilj za plačilo, je poudaril zlasti ekonomsko nujo tedanjega časa pred prvo svetovno vojno. Zapisal je, da so se »kmečke družine iz Batuj soočale z lakoto in ostal jim je samo še en vir, ki jih je pred bedo ali lakoto obvaroval že mnogokrat. Vedele so, kaj jim je storiti. Edino, kar so lahko ponujale zunanjemu svetu, so bile doječe matere«.38 To potrjuje tudi Katja Škrlj v svoji razpravi, v kateri piše o dojilji Alojziji Čebron iz Batuj, ki je za dojiljo šla v Egipt leta 1906.39 Pri svakinji v sosednji vasi je pustila svojo hčerko, ki je bila še dojenček. Šla je, da bi z možem dokončala in do konca popravila hišo. Službo je dobila pri grški družini, kjer je bila najprej dojilja starejši hčerki v družini, potem pa varuška dvema hčerama. Z Alojzijinim zaslužkom so popravili hišo in dokupili nekaj zemlje. Vrnila se je leta 1911. Zaradi devalvacije avstrijske valute po prvi svetovni vojni in splošnih neugodnih gospodarskih okoliščin pa je Alojzija ponovno šla v Egipt leta 1925 in tam ostala še pet let, tokrat kot varuška.40 Aleksandrinkam dojiljam sta se v diplomskem delu Izseljevanje ženskega prebivalstva iz spodnje Vipavske doline v Egipt posvetila tudi Niko Praznik in Sergeja Muršič. Še posebej sta se posvetila primerjavi položaja slovenskih dojilj z dojiljami iz italijanske pokrajine Belluno.41 Ugotovila sta, 34 Koprivec, Egiptovski otroci in njihove varuške aleksandrinke, str. 183. 35 Koprivec, AO5-12, A05-08, A07-06, A07-01, A07-02, A08-02. 36 Douek, A Middle Eastern Affair, str. 116. 37 Prav tam, str. 115. 38 Douek, A Middle Eastern Affair, str. 115. 39 Škrlj, Komaj sem čakala, da zrastem in postanem aleksandrinka, str. 163-164. 40 Prav tam, str. 163-168. 41 Za izhodišče svoje primerjalne analize sta vzela delo: Balie da latte (ur. Daniela Perco). Feltre: Center za dokumentacijo ljudske kulture, 1984. da so italijanske dojilje iz omenjene pokrajine hodile za dojilje zlasti v bližnja večja italijanska mesta, kot so bile Benetke, Milano, Torino, Bologna, in le v manjši meri v Egipt, medtem ko so ženske iz spodnje Vipavske doline za dojilje hodile prav v Egipt.42 V primeru slovenskih dojilj je šlo najpogosteje za njihovo prvo ločitev od doma, vzrok za odhod dojilje v Egipt pa je bila velika finančna in eksistencialna stiska družin v domačem agrarnem okolju. S prihodom v Egipt se je slovenskim dojiljam socialni status izboljšal, saj so imele dojilje v Egiptu najboljši položaj med vsemi služkinjami in so bile tudi najbolje plačane.43 O ekonomski stiski v vaseh na Goriškem in odhajanju mladih mater za dojilje v Egipt je v svojih spominih na delo v Zavodu sv. Nikolaja v Trstu pisala tudi kulturna in socialna delavka Pavla Hočevar, ki je navedla nekaj pričevanj za obdobje pred prvo svetovno vojno in v svojih spominih zapisala: »Kakor hitro je žena v teh krajih po porodu za silo okrevala in je imela dovolj mleka, jo je že prevzemal čut odgovornosti - ne skrb za novorojenčka, marveč zaskrbljenost za domačijo! Vedela je, da tam v daljnem Egiptu težko čakajo nanje bogate angleške in francoske matere z dojenčki. Čakajo njenega mleka, ki ga bo ukradla lastnemu nebogljenčku v dneh, ko bi mu bila njena pomoč najbolj potrebna. Pravijo, da so bile v Vipavski dolini vse strehe prekrite z zaslužkom vipavskih mater-dojilj v Egiptu.«44 Nekaj pričevanj o dojiljah v strokovni literaturi najdemo tudi za obdobje po prvi svetovni vojni, zlasti za 20. leta 20. stoletja, vendar je teh pričevanj glede na zasidranost podobe aleksandrinke dojilje pravzaprav malo. Tako na primer Dorica Makuc med številnimi življenjskimi zgodbami, ki jih navaja v svoji knjigi, predstavlja življenjsko zgodbo le ene dojilje, in sicer Marije Mozetič iz Mirna na Goriškem.45 Marija Mozetič je šla za dojiljo v Egipt leta 1926 in doma pustila šestmesečnega sinčka, ki ga je »sestra privadila na cucelj.«46 Tako se je odločila, ker so bili doma prezadolženi z obnovo domačije in da bi preprečila možu odhod v Argentino, kar je bila tedaj druga migracijska alternativa za obubožane ali prezadolžene družine na Goriškem.47 Druga pričevanja, ki jih navaja Dorica Makuc, so pričevanja aleksandrink, ki so v Egipt prišla kot mlada dekleta in pričevanja tistih otrok aleksandrink, ki so se v Egiptu rodili. V raziskavi Slovenskega etnografskega muzeja smo za obdobje pred prvo svetovno vojno pridobili dve pričevanji o nonah dojiljah v Egiptu. Prva je z Goriške odšla leta 1903, druga pa leta 1906. Obe sta se domov vrnili.48 42 Muršič in Praznik, Izseljevanje ženskega prebivalstva, str. 62. 43 Prav tam, str. 61-70. 44 Hočevar, Pot se vije, str. 88-89. 45 Makuc, Aleksandrinke, str. 118. 46 Prav tam, str. 119. 47 Prav tam. 48 Koprivec, AO8-02 in AO7-02. Posredno so bile v pogovorih omenjane tudi druge dojilje, ki so bile pripovedovalcem ali tašče ali t. i. bis none.49 Natančnejša so bila pričevanja otrok dojilj, ki so v Egipt odšle v 20. in 30. letih 20. stoletja. Hčerka aleksandrinke z Gradišča nad Prvačino je pripovedovala, da je šla njena mama prvič v Egipt leta 1930, ko je bila pripo-vedovalka stara dve leti. Po nekaj letih se je vrnila in nato po rojstvu pripove-dovalkinega brata odšla za dojiljo v Egipt: »Mama je šla ke doli za dojiljo, tu je rodila otroka in polej je šla dojit dol u Egipt. Da si je pripravla nekaj zemlje, da so kupli, ne. 1935 je rodila mojga brata, pol je pustila brata noni, svoji mami, in s tem smo živeli jaz in brat do 47. leta, dokler ni prišla iz Egipta. A polej sva bila bolj navezana na nono, ne na mamo, ker je nona nas rihtala.«50 Hčerka aleksandrinke dojilje iz Prvačine je pripovedovala, da je njena mama šla za dojiljo v Egipt leta 1922, ko je sama imela sedem mesecev. Mama in oče sta bila oba vdovca in je to bil njun drugi zakon. Leta 1922 sta skupno imela že pet otrok, doma pa je bilo pomanjkanje. Po svojem odhodu se mama ni več vrnila domov, razen na občasne obiske, ter je leta 1959 umrla v Kairu. Tedaj je pripovedovalka tudi dejala: »Nič nismo imeli od mam, prav nič, so nas pustile in so šle«.51 Vnukinja dojilje, ki je v Egipt prav tako odšla iz Prvačine na Goriškem, se je spominjala, da je šla nona za dojiljo v Egipt leta 1925, po smrti svojega moža. Nona se je poročila na moževo kmetijo, kjer je niso lepo sprejeli. Rodila je dva otroka. Po rojstvu drugega otroka je mož, ki je delal na železnici, zbolel in umrl za pljučnico. »S smrtjo njenega moža, je njen status v družini padel na nulo«, je dejala pripovedovalka.52 Kaj narediti? Odločila se je za odhod v Egipt in odšla je za dojiljo. Tedaj je bila njena hči stara 9 mesecev.53 Hčerka dojilje iz Bukovice je pripovedovala, da je njena mama odšla v Egipt za dojiljo po rojstvu prvega otroka, pripovedovalkinega brata, leta 1930: »Mama je šla dol leta 1930 in prišla nazaj decembra leta 1939. Šla je za dojiljo punčki, ki je bila dva meseca stara. Njen cilj je bil kupiti si premoženje. Mama je zaslužila že v treh letih, a potem hočeš še več«.54 Na podlagi rezultatov muzejske raziskave ugotavljam, da so aleksandrinke migracijska tema, ki je močno povezana s čustvi; s čustvi tistih, ki so bili udeleženci migracij v Egipt, in s čustvi njihovih potomcev. Čustveni vzgibi so še bolj intenzivni, kadar imamo v mislih aleksandrinko kot odsotno mater in aleksandrinko dojiljo. Tedaj so čustva lahko povezana z obsojanjem, nerazumevanjem in občutkom sramu. In, kot je zapisala etnologinja Inga Brezigar Miklavčič, pomembna raziskovalka migracij aleksandrink: 49 Koprivec, AO5-12, AO5-08, AO7-06. 50 Koprivec, AO5-08. 51 Koprivec, AO7-01. 52 Koprivec, TZ 15. 53 Prav tam. 54 Koprivec, AO7-04. »Doma so prejemali pomoč mater, žena in jim ob enem zamerili, ker so odšle. Ti občutki so resnični in še vedno prisotni. Zamere in odpuščanja se prepletajo z razumevanjem in nerazumevanjem tedanjih časov.«55 Katja Škrlj ugotavlja, da so na dojilje leteli očitki o krutosti in brezbrižnosti, v smislu, da so doma puščale svoje dojenčke in odšle dojit tujega.56 Tako večkrat ob omembi aleksandrink dojilj zasledimo (obtožujoča) mnenja, da so morale biti aleksandrinke ob svojem odhodu že sprijaznjene z dejstvom, da bo njihov otrok lahko tudi umrl, saj so ga odstavile od prsi. Ali je bilo to res? Kaj se je v tem času dogajalo doma? Kaj se je v tem času dogajalo doma? V muzejski raziskavi o aleksandrinkah in njihovih potomcih smo želeli izvedeti nekaj več tudi o tem, kako so bili dojenčki tistih aleksandrink, ki so odšle za dojiljo v Egipt, preskrbljeni doma. Pri tem smo ugotovili, da so matere za svoje otroke poskrbele, največkrat tako, da so zanje v domačem okolju najele drugo dojiljo. Ženska, ki je odhajala v Egipt, je našla dojiljo za svojega dojenčka v krogu njej bližnjih, lahko je to bila sestra, teta ali soseda, pri kateri je otroka pustila. »To je bla ena čudna stvar tukaj pri nas, ma tako je bilo«, je dejala pripovedovalka z Goriške.57 Ugotovili smo, da je odhod aleksandrink dojilj v Egipt (z vzporednim dojenjem njihovih otrok doma) pravzaprav deloval kot organiziran sistem. Ženske doma so aleksandrinkam pomagale, slednje pa so jim za dojenje njihovih dojenčkov plačevale z denarjem, ki so ga v Egiptu zaslužile. Spomini na to so zajeti v pričevanjih potomcev aleksandrink, pa tudi v literarnih zapisih. Tako je vnukinja ale-ksandrinke zapisala dve pesmi, iz katerih povzemam odlomka. Prva pesem ima naslov Otožna deklica in v njej je avtorica zapisala: Teta, pri njih doma, bratca mojega doji, takrat mene zraven ne pusti. Je res, da hraniš dete tuje? Zakaj prav tebe potrebuje?58 Druga pesem ima naslov Egiptovski dojilji, v njej pa je avtorica zapisala: Doma si sineka pustila, da tujega bi tam dojila. 55 Miklavčič Brezigar, Aleksandrija - po poteh in sledeh žena, deklet in šolskih sester, str. 91. 56 Škrlj, Komaj sem čakala, da zrastem in postanem aleksandrinka, str. 150. 57 Koprivec, AO8-02. 58 Stražiščar, Otožna deklica. Pesmi niso odraz družinske zgodovine avtorice, ampak zgodovine v lokalnem okolju na Goriškem. Vir: Koprivec, TZ 11. Kako huda bila je tvoja bolečina, ko razdvojila vaju je daljina. Zaman iskal je prsi tvoje, da bi se nanje prisesal, tuje sta si delila v dvoje, pri teti je tvoj sinek spal.59 Čeprav je bilo dojenje otrok aleksandrink sprva tema, o kateri so sodelujoči v raziskavi še težje spregovorili, kot o dojenju njihovih mam in non v Egiptu, smo kasneje lahko zbrali nekaj neposrednih pričevanj. Sodelujoča v raziskavi je tako pripovedovala za čas pred prvo svetovno vojno: »Mama se je rodila leta 1903 v Prvačini. Ko je bila stara komaj leto dni, jo je mama dala v rejo, ker je odšla v Egipt. Rastla je skupaj s sestrami 'po mleku', tako jih je sama imenovala«.60 Druga vnukinja je pripovedovala o obdobju po prvi svetovni vojni in pri tem opisala družinsko zgodovino: »Moja mama se je rodila leta 1921. Takrat je bila njena mama, moja nona, stara 49 let. Ta nona je potem dojila dva otroka, svojo hči, in hči od sina, ki se je prav tako rodila leta 1921, ker je njena mati šla v Egipt. Ko sem to pripovedovala, ljudje niso mogli verjet in jaz sem šla vse okrog vprašat sosede, če je res bilo lahko tako, in da, včasih je bilo tako, so dojile vse sorte«.61 Zanimivo primerjavo podajata v svoji diplomski raziskavi Muršič in Praznik za italijansko pokrajino Belluno, ko povzemata: »Otroci - dojenčki so bili v večini primerov zaupani sorodnikom prve ali druge stopnje: sestram, svakinjam, materi, tašči. Te so skušale nadaljevati dojenje ali začele z odstavljanjem. Izpričani so primeri novorojenčkov, ki jih je dojila lastna babica.«62 Po mnenju nekaterih pripovedovalcev na Goriškem je bil proces odhajanja žensk za dojilje v Egipt nekako povezan z dojenjem doma, »ker so tudi sicer dojile tuje otroke, ker so bile že doma navajene, da so dojile otroke od sosede, če soseda ni imela mleka, za njih odhod v Egipt ni bil tako težak.« 63 Domače dojilje so navadno dojile dva otroka, svojega in še enega. Menim, da je pri tem šlo za obliko medsebojne pomoči med ženskami, med tistimi, ki so odhajale v Egipt in med tistimi, ki so ostale doma. Domače dojilje so omogočile, da je mati lažje šla za dojiljo v Egipt, slednje pa so jim s svojim zaslužkom v Egiptu pomagale pri njihovem življenju doma. Za plačilo so dojile torej tudi ženske na Goriškem, pri čemer je bilo plačilo v denarju, zemlji ali drugih oblikah. 59 Stražiščar, Egiptovski dojilji. 60 Koprivec, AO8-02. 61 Koprivec, TZ 11. 62 Muršič in Praznik, Izseljevanje ženskega prebivalstva, str. 70. 63 Koprivec, TZ 1. Tudi avtorja Muršič in Praznik ugotavljata, da so otroci pogosto ostali doma z očetom, ki ob obilici dela ni mogel skrbeti še za majhne otroke, pogosto tudi dojenčke. Zato jih je poslal v varstvo k bližnjim sorodnikom ali pa jih je že pred odhodom v Egipt mati poslala babici, sestri, svakinji, sosedi ali znancem. Varstvo seveda ni bilo brezplačno. Ob pošiljanju denarja za otroke je bila določena tudi višina zneska, ki ga je morala mati pošiljati skrbnici, odvisen pa je bil od stopnje povezanosti z rejnikom. Pristnejše so bile vezi, manjše je bilo mesečno plačilo.64 Za tovrstno prakso v italijanski pokrajini Belluno avtorja povzemata, da je prav tako šlo za plačevanje oskrbe; če je bil v vzgojo zaupan en sam otrok, je bilo plačilo ena tretjina od zaslužka dojilje, če pa je šlo za tri ali štiri otroke, je bil zaslužek dojilje komaj dovolj visok.65 Včasih se je zgodilo, da je ženska rodila v Egiptu in tedaj je svojega novorojenca poslala domov, ker v Egiptu ni mogla skrbeti zanj. Tako je bilo v Prvačini, na eni od otvoritev razstave V spomin aleksandrinkam, prebrano pismo ženske, ki je leta 1924 poslala iz Egipta domov na Goriško svojega poldrugi mesec starega sinčka in je v pismu napisala: »Mislim in žalujem po mojem srčnem Viljemu, katerega sem dne 31. oktobra izročila ženski, da ga ona pelje v roke ene dojilje v domovino ... Kupla sem vse, kar bi imel potrebo in plačala osebo, kateri sem detece izročila«.66 Srečno naključje je botrovalo dejstvu, da smo leta 2007 v muzejsko raziskavo lahko zajeli tudi sina Viljema, ko je tega leta prišel iz Kanade na obisk v domače kraje. Svojo dojiljo, ki ga je sprejela kot dojenčka, je poimenoval: »To je bila mama, ki mi je dajala mleko.«67 S širjenjem in poglabljanjem intervjujev s sodelujočimi v muzejski raziskavi na Goriškem smo nadalje prišli do ugotovitev, da dojenje doma ni bilo omejeno le na otroke tistih mater, ki so odhajale za dojilje v Egipt, ampak so doma pustile svoje dojenčke in jih dale v dojenje drugim tudi matere, ki so se v 20. in 30. letih 20. stoletja izselile v Argentino. V raziskavo je bil zajet primer deklice, katere starša sta leta 1935 emigrirala z Goriške v Argentino, njo pa kot dojenčka pustila doma. V zgodnjem otroštvu je imela dve dojilji. Pripovedovalka je pričevanje zaključila z ugotovitvijo: »Je bilo mleko na tej in na oni strani«.68 V dojenje so svoje otroke dajale torej tako matere, ki so odhajale v Egipt, kot tudi tiste, ki so emigrirale v Argentino. V nadaljevanju pričujoče razprave nas bo zanimalo, kako je bilo z 64 Muršič in Praznik, Izseljevanje ženskega prebivalstva, str. 80. 65 Prav tam, str. 71. 66 Humar, Ne znam živeti ne tu ne tam, str. 11. 67 Viljem ima zanimivo življenjsko zgodbo. Pri rejniški družini je ostal štiri leta, potem paje še dve leti živel na Goriškem z očetom in z družino svoje starejše sestre. Ko je bil star šest let, so ga k sebi v Egipt vzele mama in drugi dve sestri. V Aleksandriji je živel trinajst let, do leta 1952, ko so morali Egipt zapustiti. Kasneje je emigriral v Kanado. Vir: Koprivec, A07-06. 68 Koprivec, TZ 15. dojenjem v drugih okoljih na slovenskem etničnem ozemlju v 20. in 30. letih 20. stoletja in kaj je o tem mogoče prebrati v zgodovinskih in etnoloških študijah. Kako je potekalo dojenje v drugih okoljih na Slovenskem Zgodovinar Aleksej Kalc v svoji temeljiti študiji o migracijah z zahodnega dela slovenskega etničnega ozemlja in o doselitvah slovenskega prebivalstva v Trst v obdobju od 18. do 20. stoletja omenja tudi slovenske dojilje v Trstu. Za obdobje pred prvo svetovno vojno tako navaja, da so se »porodnice čestokrat preživljale kot dojilje, med katerimi so prevladovale slovenske pri-seljenke. So primeri, ko so se v mesto priselile prav tik pred porodom, da bi ob svojem hranile proti plačilu še kakega dojenčka iz najdenišnice. Pogostokrat pa so se za to odločale prav ob smrti lastnega novorojenčka in na ta način od nesreče iztržile nekaj boljšega zaslužka«.69 Dojenje na Slovenskem v svoji knjigi Prvotno besedilo življenja obravnava tudi Alenka Puhar in o tem zapiše: »Nekaj malega vemo o razširjenosti dojenja le na Primorskem, kjer so ženske množično odhajale dojit tuje otroke. V nasprotju z drugimi slovenskimi pokrajinami, kjer so bile dojilje predvsem nezakonske matere, so med Primorkami prevladovale poročene ženske. A morda se tako samo zdi, ker o drugih pokrajinah o tem pojavu nič ne vemo«.70 Avtorica pravilno ugotavlja, da so pogovori o dojenju tujih otrok praviloma vezani na aleksandrinke, medtem ko ostale prakse na slovenskem ozemlju ostajajo še neraziskane. Pri tem se Puharjeva tudi sprašuje, kakšna je bila vloga širše družine odhajajočih dojilj v Egipt in pri tem ugotavlja, da so možje po vsej verjetnosti od žena »kratko malo pričakovali to začasno zaposlitev v tujini in prispevek k družinskemu proračunu.«71 Tovrstna pričevanja lahko zasledimo tudi v memoarski literaturi. V knjigi življenjskih pripovedi iz Škednja pri Trstu, ki sta jih zbrali Marija Makaro-vič in Marta Košuta, se podobnega spominja gospa Josipina, ki je v letih od 1924 do 1929 služila pri kmečki družini v Dornberku na Goriškem. In pravi: »Prav v Dornberku sem spoznala fanta, s katerim sem se mislila tudi poročiti. Med pogovorom in načrti, ki sva jih pripravljala za najino bodočnost, mi je rekel, da ko bova imela prvega otroka, bi bilo dobro, če bi šla v Egipt za dojiljo, na tak način bi si lahko hitreje prihranila denar za bodoči dom. Mene je bilo tega strah, zato sem se posvetovala s sestrami, ki so me podučile o čustvih in ljubezni ter svetovale, da se takega snubca takoj znebim«.72 69 Kalc, Poti in usode, str. 23. 70 Puhar, Prvotno besedilo življenja, str. 326. 71 Prav tam. 72 Košuta in Makarovič, Ena duša in ena pamet, str. 15. Menim, da so odnosi med aleksandrinkami dojiljami in ostalimi družinskimi člani še premalo osvetljeni. Potrdimo lahko, da je stigma padla predvsem na aleksandrinke dojilje, čeprav so bili podporniki tega sistema, namreč dojenja kot pomembnega ekonomskega dodatka k družinskemu proračunu, tudi ostali družinski člani, ki so mlado mater pogosto celo spodbujali k odhodu. Strinjam se z ugotovitvijo Alenke Puhar, da o dojenju v drugih slovenskih okoljih bolj malo vemo, zato so dobrodošle vse študije, ki se lotevajo posameznih primerov. Alenka Puhar tako navaja situacijo v delavskih okoljih na Slovenskem konec 19. in v 20. stoletju, ko je z naraščajočim zaposlovanjem žensk v industriji postalo oddajanje dojenčkov v dojenje nuja tudi na Slovenskem, saj je delovni dan zaposlenih žensk trajal od jutra do večera, skozi celoten dan. Delavke, obrtnice, pa tudi služkinje so svoje otroke dajale v dojenje zlasti kmečkim ženskam na podeželje in tem dojiljam tudi plačevale.73 O dojiljah kot posebnem poklicu, ki je obstajal tudi v Ljubljani še v 30. letih 20. stoletja, je pisala tudi etnologinja Janja Žagar v svoji razpravi o služkinjah v Ljubljani.74 Dragocena je raziskava etnologinje Irene Rožman, ki v svoji knjigi o kulturi rojstva na slovenskem podeželju v 20. stoletju ugotavlja, da je bilo v času med obema vojnama dojenje za dojenčke življenjskega pomena, in sicer zaradi pomanjkljivega znanja mater o umetnem hranjenju in slabe kakovosti kravjega mleka.75 Raziskovala je v ruralnem okolju na Dolenjskem in pri tem za obdobje med obema vojnama ugotavljala, da so bile matere zelo obremenjene s poljedelskim delom in zato pogosto odsotne od doma. To je veljalo tudi za matere, ki so še dojile, a so kljub temu morale oditi od doma ob večjih poljedelskih delih, in pa tedaj, ko so šle prodajat svoje pridelke izven domačega kraja. Zato so težko redno dojile. Avtorica navaja, da se je tedaj za to,»da bi bili dojenčki vseeno prehranjeni, med ženskami razvila posebna oblika medsebojne pomoči; v odsotnosti matere je otroka dojila soseda .. .«76 V okolju na Dolenjskem, kjer je raziskovala Irena Rožman, so ženske dojile otroke svojih sosed tudi v primeru, ko matere same niso imele mleka, ali zaradi drugih zdravstvenih težav niso mogle dojiti. Umetno hranjenje so tedaj nadomeščali z dojiljo, to je z žensko iz vasi. In, kot navaja avtorica, so druga drugi za to pomoč tudi plačevale, največkrat s hrano, ko so »s seboj prinesle belo moko, liter vina, da je s tistim plačala.«77 Dojenje otrok za plačilo ali kot oblika medsebojne pomoči na Slovenskem v 20. in 30. letih 20. stoletja še ni dovolj raziskana tema, kljub temu pa lahko na podlagi posameznih študij in ustnih pričevanj potrdimo, da za 73 Puhar, Prvotno besedilo življenja, str. 328. 74 Žagar, Služkinje v Ljubljani, str. 19. 75 Rožman, Peč se je podrla!, str. 142. 76 Prav tam, str. 143. 77 Prav tam. plačilo niso dojile samo aleksandrinke, ampak da je tudi na Slovenskem to bila pogosta praksa, ki ji je na eni strani botrovala želja po preživetju dojenčka, na drugi strani pa je bilo dojenje tujih otrok tudi dobrodošlo dopolnilo vsakdanjega zaslužka žensk. Aleksandrinke v kontekstu novejših vrednotenj Kljub temu da ostaja podoba aleksandrinke dojilje prevladujoč sinonim za aleksandrinke nasploh, je v zadnjih treh ali štirih letih mogoče opaziti tudi nova vrednotenja. Že na prvi razstavi V spomin aleksandrinkam so potomci aleksandrink, ki so razstavo pripravili, zapisali: »V zadnjih letih so v slovenski zavesti aleksandrinke zavzele podobo žensk z rano na duši, razpetih med domom in Egiptom, predvsem pa podobo žensk, razpetih med otroki po krvi in tistimi po mleku. A pomisliti je treba, koliko poguma je bilo potrebnega, da so na svoja pleča prevzele usodo cele družine in odšle služit kruh v povsem tujo deželo. Zato so dediščina, ki so jo zapustile aleksandrinke, predvsem njihove zgodbe, modrost in pogum, ki so nam lahko za zgled in v ponos še danes.«78 Teoretiki raziskovanja dediščine pri tem poudarjajo, da se vrednotenja dejansko ves čas spreminjajo. Spreminjajo se poudarki, saj dediščina vedno služi določenemu namenu.79 Spreminjajo se družbena ozadja, na katerih vznikajo določena vrednotenja, saj »dediščine ni mogoče misliti izven političnega polja«.80 Zdi se, da so nekateri centri moči, ki so znatno vplivali na vrednotenje aleksandrink - med te gotovo lahko štejemo Cerkev -,81 nekako izgubili svojo moralno moč in v ospredje stopajo drugi. Zanimiv je potemtakem časovni lok, ki ga lahko opazimo pri vrednotenju aleksandrink. Če so bile do nedavna najbolj pogoste oznake za aleksandrinke »služabnice z žulji na duši«,82 »tragična migracija«,83 »žalostni fenomen«,84 »Lepe Vide«,85 smo lahko v letu 2010 opazili vse več zanje popolnoma novih izrazov, kot so »pokončne, ambiciozne, naše prve svetovljanke«,86 »ne služkinje, temveč druge mame in prijateljice«,87 »Slovenke«.88 Spremembo je mogoče opaziti prav 78 Edina, ki nas lahko reši, si ti. Besedilo z razstave V spomin aleksandrinkam, Prvačina, 2006. Vir: Dokumentacija SEM. 79 Bogataj, Sto srečanj z dediščino na Slovenskem, str. 12-17. 80 Muršič, Kvadratura kroga dediščine, str. 29. 81 Škrlj, Komaj sem čakala, da zrastem in postanem aleksandrinka, str. 152-153. 82 Černe, Služabnice z žulji na duši, str. 38. 83 Miklavčič Brezigar, Ljudske skrinje na Goriškem, str. 66. 84 Žigon, Slovenske izseljenke v Afriki, str. 171. 85 Milek, Lepe Vide, žerjavi in mleko, str. 24. 86 Benedetič, Pokončne, ambiciozne, naše prve svetovljanke, str. 15. 87 Željan, Ne služkinje, temveč druge mame in prijateljice, str. 21. 88 Valič, Po sledeh Aleksandrink, str. 19. v letu po postavitvi spominske plošče aleksandrinkam v Kairu, pri čemer so aktivno sodelovali tudi novi politični subjekti, kot je Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Tedaj so se bolj kot prej aleksandrinke lahko premaknile s točke »dojilj z Goriške« na mesto »prvih slovenskih sve-tovljank« in iz Primork v Slovenke. Na koncu velja izpostaviti, da ostaja pri raziskovanju migracijskega procesa aleksandrink veliko vprašanj še odprtih, kar vpliva tudi na spremenljivost vrednotenja aleksandrink in njihove dediščine. Neodgovorjeno ostaja vprašanje, koliko Slovenk in Slovencev se je dejansko izselilo v Egipt v obdobju od leta 1870 do leta 1935; koliko je bilo med njimi žensk, koliko moških in koliko otrok; koliko je bilo dojilj in koliko drugih poklicev, ki so jih opravljale aleksandrinke; koliko je bilo v Egiptu Slovencev s Primorskega in iz drugih slovenskih krajev.89 Razloge za to je mogoče iskati tudi v dejstvu, da so arhivski viri slabo dostopni, saj so se državni okviri, v katerih so se Slovenci selili v Egipt, od zadnjih desetletij 19. stoletja do sredine 20. stoletja spreminjali, spreminjali pa so se tudi politični okviri samega Egipta. Arhivske podatke bi torej lahko iskali v dunajskih arhivih za obdobje, ko so Slovenke in Slovenci odhajali v Egipt iz avstro-ogrske monarhije in v Istanbulu za isto obdobje, ko so vanj prihajali, saj je bil do konca prve svetovne vojne Egipt še del Otomanskega imperija. Arhivski podatki za obdobje med obema vojnama se deloma nahajajo v Gorici,90 deloma pa tudi v Trstu in Rimu, saj so Slovenci tedaj večinoma odhajali kot italijanski državljani. Za ostale Slovence, ki so v tem obdobju prihajali v Egipt, bi podatke verjetno lahko našli v Beogradu in še kje. Ker je bil Egipt večino časa v obdobju med svetovnima vojnama del britanske in francoske upravne oblasti, se podatki o Slovencih nahajajo še v Londonu, Parizu, pa tudi v egiptovskih državnih arhivih. Vendar se tega zahtevnega raziskovalnega projekta doslej še nismo lotili. Raziskovanje otežuje namreč tudi dejstvo, da Slovenci v teh arhivih nismo zavedeni kot Slovenci, ampak kot Avstrijci, Italijani, Jugoslovani.91 To je pokazala tudi raziskava, ki smo jo marca 2010 skupaj izvedli sodelavci Slovenskega etnografskega muzeja in Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, ko smo na latinskih pokopališčih v Kairu in Aleksandriji popisali grobove Slovenk in Slovencev in vse vpise v tamkajšnje mrliške knjige, kjer pri imenih aleksandrink, ki smo jih sicer že poznali iz pričevanj njihovih potomcev, ni bilo niti enega zaznamka, da gre za Slovenke, temveč so bile 89 Podatki, ki so najbolj pogosto uporabljeni za osvetlitev položaja in števila Slovencev v Egiptu, so podatki, ki jih je v svoji knjigi navedla Dorica Makuc, ko je povzela objavo prispevka dr. Karla Pečnika v Mohorjevem koledarju iz leta 1902. Pri tem pa se rado pozablja, da se njegovi podatki nanašajo le na leto 1900 in da ne morejo biti reprezentativni za vsa obdobja slovenske prisotnosti v Egiptu. Vir: Makuc, Aleksandrinke, str. 34-41. 90 Slednje je zelo dobro raziskala Dorica Makuc, zlasti vire Nadškofijskega arhiva, ki so doslej najbolje raziskani arhivski viri sploh. Vir: Makuc, Aleksandrinke, str. 168. 91 Haag, Alexandria: City of Memory, str. 10-17. vpisane narodnosti avstrijska, italijanska, jugoslovanska.92 Podobno je že leta 2003 ugotavljal tudi raziskovalec Zvone Žigon, ko je iskal sledi slovenske prisotnosti v Egiptu.93 Muršič in Praznik sta opozorila na pomembnost domačih arhivskih virov, kot so župnijski arhivi, v katerih se nahajajo župnijske kronike, statusi animarum in drugo.94 V okviru svoje raziskave sta se lotila sistematičnega pregleda statusa animarum v treh župnijah na Goriškem, in sicer v Prvači-ni, Mirnu in Dornberku. Vendar sta pri tem ugotavljala, da bi - čeprav sta podatke iz statusov animarum lahko za različne podatke dobro uporabila -, vendarle »težko navedli podatek o natančnem številu Slovencev v Egiptu, če bi se opirali samo na status animarum«.95 Morda vedenje o natančnem številu Slovenk na delu v Egiptu in o natančnem deležu dojilj med njimi niti ne bi bistveno prispevalo k demitizaciji podobe aleksandrinke dojilje, saj, kot je bilo rečeno, se je podoba aleksandrinke dojilje močno vtisnila v »slovensko zavest«96 in v kolektivni spomin.97 Gotovo bo v prihodnosti sledila še vrsta socioloških, psiholoških, pa tudi etnoloških študij, ki bodo skušale predstaviti, kako je podoba aleksandrinke dojilje nastajala, kdo in kako jo je utrjeval. Vsekakor se ta podoba ohranja še naprej, kadar plačano delo dojilj povezujemo le z aleksandrinkami in kadar aleksandrinke raziskujemo ločeno od siceršnjih ženskih migracij s slovenskega prostora v 19. in v 20. stoletju. Koprivec, Daša: Aleksandrinke in njihovi potomci. Raziskovalni projekt Slovenskega etnografskega muzeja. Intervjuji s pripovedovalci na terenu, 2005-2010, avdio posnetki: AO 1-25 in terenski zvezki: TZ 1-18. Literatura Beltram, Jurij: Vogrsko v ogledalu časa. Koper: Lipa, 1990. Bogataj, Janez: Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 1992. 92 Koprivec, TZ 19. 93 Žigon, Izzivi drugačnosti, str. 23. 94 Muršič in Praznik, Izseljevanje ženskega prebivalstva, str. 162-180. 95 Prav tam, str. 174-175. 96 Edina, ki nas lahko reši, si ti. Besedilo z razstave V spomin aleksandrinkam, Prvačina, 2006. Vir: Dokumentacija SEM. 97 Škrlj, Komaj sem čakala, da zrastem in postanem aleksandrinka, str. 164, 185. Bric Rusjan, Neda: Trieste - Alessandria EMBARKED: »Štorja od lešandrink«. Ljubljana: Maska Produkcija, 2005. Douek, Ellis: A Middle Easteren Affair. London: Peter Halban Publishers, 2004. Drnovšek, Marjan: History and Concealment. Go girls! When Slovenian women left home (ur. Marina Lukšič-Hacin in Jernej Mlekuž). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009, str. 17-59. Ferjančič, Marija: Moja mama aleksandrinka. Prešernov koledar 2007. Ljubljana: Prešernova družba, 2006, str. 95-117. Haag, Michael: Alexandria: City of Memory. New Haven and London: Yale University Press, 2004. Hladnik Milharčič, Ervin: Pot na Orient. Ljubljana: Beletrina, 2009. Hočevar, Pavla: Pot se vije: spomini. Trst: Založba tržaškega tiska, 1969. Humar, Vesna in Saksida, Ivo: Aleksandrija, ki odhaja. DVD. Produkcija Vitel, 2009. Kalc, Aleksej: Poti in usode: selitvene izkušnje Slovencev z zahodne meje. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2002. Koprivec, Daša: Aleksandrinke - življenje v Egiptu in doma. Etnolog, 16, 2006, str. 97-115. Koprivec, Daša: Egiptovski otroci in njihove varuške aleksandrinke. Etnolog, 18, 2008, str. 167-186. Koprivec, Daša: Pričevanja otrok aleksandrink o življenju v Egiptu v prvi polovici 20. stoletja. Etnolog, 19, 2009, str. 99-116. Košuta, Marta in Makarovič, Marija: Ena duša in ena pamet: življenjske pripovedi iz Skednja pri Trstu. Škedenj: Slovensko kulturno društvo Ivan Grbec, 2008. Makuc, Dorica: Aleksandrinke. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1993. Miklavčič Brezigar, Inga: Aleksandrinke. Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004, str. 5. Miklavčič Brezigar, Inga: Ljudske skrinje na Goriškem. Nova Gorica: Goriški muzej, 2000. Miklavčič Brezigar, Inga: Aleksandrija - po poteh in sledeh žena, deklet in šolskih sester na začasnem delu v Egiptu. Glasnik SED, 49/1, 2, 2009, str. 89-91. Miklavčič Brezigar, Inga: Skriti obrazi Aleksandrije: razstava Slovenske šolske sestre in aleksandrinke [razstava]. Goriški muzej: Nova Gorica, 2009. Muršič, Rajko: Kvadratura kroga dediščine: toposi ideologij na sečišču starega in novega ter tujega in domačega. Dediščina v očeh znanosti (ur. Jože Hudales in Nataša Visočnik). Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2005, str. 25-39. Muršič, Sergeja in Praznik, Niko: Izseljevanje žensk iz spodnje Vipavske doline v Egipt. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2003 (diplomsko delo, tipkopis). Batuje: izbor objavljenega in neobjavljenega gradiva o vasi Batuje (ur. Slav-ica Plahuta). Nova Gorica: Goriški muzej, 2005. Puhar, Alenka: Prvotno besedilo življenja: oris zgodovine otroštva na Slovenskem. Zagreb: Globus, 1982. Rožman, Irena: Peč se je podrla! Kultura rojstva na slovenskem podeželju v 20. stoletju. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2004. Ortaona - Vrtovin 1001-2001 (ur. Ivana Slamič). Vrtovin: Krajevna skupnost, 2001. Škrlj, Katja: Komaj sem čakala, da zrastem in postanem aleksandrinka: demitizacija aleksandrink. Krila migracij: po meri življenjskih zgodb (ur. Mirjam Milharčič Hladnik in Jernej Mlekuž). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009, str. 143-189. Žagar, Janja: Služkinje v Ljubljani. Traditiones, 15, 1986, str. 19-49. Žigon, Zvone: Izzivi drugačnosti: Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003. Žigon, Zvone: Slovenske izseljenke v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Dve domovini, 16, 2002, str. 171-173. Časopisni članki Benedetič, Tamara: Pokončne, ambiciozne, naše prve svetovljanke. Primorski dnevnik, leto 66, št. 55 [66/55], 2010, str. 15. Černe, Tea: Služabnice z žulji na duši. Naša žena, št. 11, 2002, str. 38-39. Hladnik Milharčič, Ervin: Otroštvo sem preživela na otoku sredi Nila: Claudia Roden, pisateljica. Dnevnik, leto 58, št. 56 [58/56], 2008, str. 20-23. Humar, Vesna: Ne znam živeti ne tu ne tam. Primorske novice, leto 60, št. 265 [60/265], 2007, str. 11. Milek, Vesna: Lepe Vide, žerjavi in mleko. Delo, leto 47, št. 204, 2005, str. 24-25. Valič, Tina: Po sledeh Aleksandrink: skrb za ohranitev spomina na Slovenke v Egiptu. Družina, leto 59, št. 17, 2010, str. 19. Željan, Katja: Ne služkinje, temveč druge mame in prijateljice. Delo, leto 52, št. 93, 2010, str. 21. Spletna literatura Emeršič, Živa: Prihodnji projekt TV Slovenija so aleksandrinke, (dostop 1. marca 2010). Prijatelj, Mihael: Dojilje ali molznice?, , (dostop 14. novembra 2006). Spletna stran Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, , (dostop 8. decembra 2009). Spletna stran Slovenskega etnografskega muzeja Aleksandrinke v SEM, , (dostop 8. decembra 2009). Spletna stran RTV SLO, , (dostop 25. avgusta 2009). Spletna stran RTV SLO: , (dostop 8. decembra 2010). Stražiščar, Aljoša: Otožna deklica, , (dostop 8. decembra 2009). Stražiščar, Aljoša: Egiptovski dojilji, , (dostop 8. decembra 2009). The Image of the Alexandrian Wet Nurses Summary The article examines increased published interest in the emigration of Slovenians to Egypt, a female emigration phenomenon better known in Slovenian as the Alexandrian women (Aleksandrinke). This name derives from the Egyptian town of Alexandria, where more than half of these Slovenian women worked. From the 1870s to the mid-twentieth century, Slovenian women were employed in Egypt as chambermaids, maidservants, cooks, nannies, and governesses; about one-third of all Slovenian women in Egypt also acted as wet nurses. Although they were a minority, Slovenians often associate the Alexandrian women with wet nurses. Discussions in Slovenia on the phenomenon of paid wet nurses are almost exclusively associated with the Alexandrian women. Field research carried out in the Gorizia region by the Slovenian Ethnographic Museum since 2005 examined whether the Alexandrian women were the only ones that acted as paid wet nurses. It was determined that the Alexandrian women in Egypt were not the only ones that acted as paid wet nurses - so did their female relatives and neighbors at home in the Gorizia region, who took care of the babies of those that went to Egypt as wet nurses. These relatives and neighbors were paid by the Alexandrian women from the money they earned there or in kind. The article also establishes that women in the Gorizia region not only acted as wet nurses of the babies of those that left for Egypt, but also of the babies of women that emigrated to Argentina in the 1920s and 1930s. Based on historical, sociological, and ethnological studies of life in Slovenian ethnic territory in the first half of the twentieth century, Slovenian women acted as wet nurses not only in Egypt, but also in Trieste, Ljubljana, and other Slovenian environments. Produkcija in vpliv lesoreznih knjižnih ilustracij iz kroga Albrechta Durerja Gašper Cerkovnik* izvleček Članek obravnava pomembno produkcijo lesoreznih knjižnih ilustracij iz kroga Albrechta Durerja. Posebno serije, ki so bile v knjižni obliki prvič izdane leta 1511 (Marijino življenje, Mali in Veliki pasijon), so bile narejene in distribuirane že nekaj let prej, kar je nekatere raziskovalce privedlo do problematičnega sklepa, da niso prave knjižne ilustracije. KLJUČNE BESEDE grafika, lesorezne knjižne ilustracije, Albrecht Durer, kopije ABSTRACT This article examines the important production of woodcut book illustrations from the circle of Albrecht Durer. Specifically, the series that was first published as a book illustration in 1511 (The Life of Mary, The Small Passion, and The Great Passion) was produced and distributed some years earlier, which led some researchers to the problematic conclusion they are not in fact book illustrations. KEY WORDS graphic art, woodcut book illustrations, Albrecht Durer, copies Ob koncu 15. in v začetku 16. stoletja so v Evropi tiskane podobe in besedila prvič dosegli medijsko moč, primerljivo z današnjo. Dostopnosti takratnih tiskov seveda ne moremo enačiti z današnjimi razmerami, vendar že veliko število tiskanih knjig iz tega časa in izguba primata latinščine v prid živim ljudskim jezikom kažeta na občutno razširjen krog uporabnikov. Vzporedno z dostopnostjo različnih tekstov sakralne ter profane vsebine sta rasli tudi količina in pomen tiskanih ilustracij. V umetnostnozgodovinski literaturi je posebno južnonemška grafika tega časa dobro zastopana vse od 19. stoletja naprej, vendar so se raziskovalci pogosto osredotočali predvsem na večje in samostojne grafične liste najpomembnejših umetnikov. Veliko število knjižnih ilustracij je tako doživelo le površno obravnavo, s čimer se je pogosto zabrisala pomembna vez s samostojnimi grafičnimi listi in vloga v * Dr. Gašper Cerkovnik, Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, e-pošta: gasper.cerkovnik@ff.uni-lj.si celotnem umetniškem dogajanju enega najpomembnejših poglavij srednjeevropske umetnosti. Zaradi njihovega pomena se bom v tem prispevku omejil na lesorezne knjižne ilustracije, za katere so predloge izdelali Albrecht Durer ter umetniki iz njegovega kroga - torej Durerjevi sodelavci ter učenci, na katere je ključno vplivalo ravno živahno umetnostno dogajanje v njegovi delavnici v Nurnbergu približno med letoma 1500 in 1520. Z lesorezi ilustrirane tiskane knjige Albrechta Durerja lahko označimo za eno od prvih vrhunskih združitev grafične in knjigotiskarske umetnosti. Razvoj in razcvet tiska je bil tesno vezan na papir, ki so ga v Evropi v večjih količinah v posebnih papirnih mlinih začeli izdelovati v 14. stoletju. Papir je bil namreč glede na osnovne surovine in način izdelave neprimerno cenejši od pergamenta, z vedno večjim številom mlinov v 15. stoletju pa se je razlika v ceni ves čas vztrajno večala. Vzporedno s produkcijo papirja se je začel tudi razvoj evropske grafike: okoli leta 1400 so nastali prvi lesorezi, v prvih desetletjih 15. stoletja pa še bakrorezi.1 Vendar je bila produkcija papirja in prvih grafik številčno vse do druge četrtine 15. stoletja zelo šibka in dostopna le premožnejšim kupcem. O grafikah, namenjenih širšemu krogu uporabnikov, lahko z gotovostjo govorimo šele od sredine 15. stoletja naprej. V tem času je v Mainzu Johannes Gutenberg začel tiskati prve knjige s premičnim tiskom in tiskarsko prešo. V nasprotju s t. i. blok knjigo prve knjige, tiskane s premičnim tiskom, niso bile ilustrirane, vendar je ta način knjižne produkcije bistveno pripomogel k razvoju moderne ilustrirane knjige, ki se je v osnovnih potezah razvila v zadnji četrtini 15. stoletja. Združitev tekstovnega dela iz premičnih črk in lesorezov se je kmalu izkazala za izjemno učinkovito, saj so lahko tekst in slike odtisnili istočasno in za takratne razmere v zelo visokih nakladah. 2 Eden najpomembnejših in največjih knjižnih projektov poznega 15. stoletja je bila slavna Svetovna kronika Hartmana Schedla, natisnjena leta 1493 v Nurnbergu.3 Ilustracije za to monumentalno delo je prispeval Durerjev učitelj Michael Wolgemut s svojo delavnico in dobro kažejo stopnjo razvoja pred prispevkom njegovega velikega učenca k temu mediju. V primerjavi z bakrorezom je bil lesorez v tem obdobju tehnično in likovno veliko slabše razvit: kompozicije so bile praviloma figuralno in prostorsko poenostavljene, brez 1 Za pregled razvoja teh dveh najpomembnejših grafičnih tehnik 15. stoletja sta še vedno nepogrešljivi monografiji: Hind, History of Woodcut in Hind, History of Engraving. Za novejše študije o razvoju lesoreza glej Die Anfange der europaischen Druckgraphik in The Woodcut in Fifteenth-Century Europe. Za novejši pregled raziskav začetka in razvoja bakroreza glej Hofler, Der Meister E. S. 2 Točni podatki o številu odtisov, ki so jih prenesle lesorezne plošče, niso znani, Richard Field previdno ocenjuje, da jih je bilo v 15. stoletju običajno število okoli dvesto, pri manjših lesorezih, ki so prevladovali v knjigah, pa lahko tudi več kot tisoč: Field, Der fruhe Holzschnitt, str. 19. 3 Tako latinska kot nemška verzija sta izšli v številnih faksimilih, za natančno študijo okoliščin nastanka pa glej: Zahn, Druck der Schedelschen Weltchronik. ambicioznejših upodobitev plastičnosti z različnimi sistemi šrafur. Vzrokov za shematičnost lesorezov v tem času je več. V les je bilo veliko težje vrezati toliko detajlov kot na bakreno oziroma kovinsko ploščo. Veliko povpraševanje po lesorezih obrtnikom najbrž ni puščalo veliko časa za izdelavo, poleg tega pa so bile lesorezne knjižne ilustracije pogosto namenjene še ročnemu koloriranju, ki je praviloma zakrilo večino detajlov. Pravi potencial lesoreza je prepoznal šele Durer in ga kakovostno dvignil na raven bakroreza, ki je v drugi polovici 15. stoletja dosegel vrhunec z alzaškim umetnikom Martinom Schongauerjem. Durer je postopno v lesorez prenesel likovne in tehnične dosežke bakroreza, posebno oblikovanje plastičnosti in materialnosti s pomočjo vedno gostejših in zapletenih sistemov šrafur. Vendar je pogosto zapostavljeno dejstvo, da je večina teh lesorezov nastala za ilustriranje knjižnih izdaj, med katerimi so najslavnejše Apoka-lipsa iz leta 1498 ter tri knjižne izdaje iz leta 1511: Veliki pasijon, Marijino življenje in Mali pasijon.4 Te štiri knjige niso zanimive samo zaradi vrhunske likovne in tehnične kakovosti lesorezov, temveč tudi zato, ker se je Durer tega očitno zelo dobro zavedal. Ilustracije so v knjigah postavljene na desni list, torej nadrejeno tekstom, kar potrjuje tudi ohlapna vsebinska vez med teksti in ilustracijami. Avtonomijo knjižnih ilustracij dokazuje tudi njihova uporaba za predloge v drugih likovnih medijih. Pomemben dokaz, da so bili posamezni lesorezi na trgu dostopni že pred knjižnimi izdajami, se je ohranil ravno na današnjem slovenskem ozemlju. Na freskah severne stene romarske cerkve sv. Primoža in Felicijana nad Kamnikom si je kakovostni slikar, ki ga je Tomislav Vignjevic identificiral kot Mojstra Kranjskega oltarja, pri oblikovanju kompozicije in arhitekturnega ozadja Poklona sv. Treh kraljev pomagal z ustreznim Durerjevim listom iz Marijinega življenja že leta 1504, torej sedem let pred knjižno izdajo lesoreza.5 Podobni primeri in velika količina ohranjenih samostojnih odtisov ilustracij je prenekatere raziskovalce napeljala k misli, da je Durer lesoreze za serije, izdane leta 1511, prvotno zasnoval kot samostojne in jih šele naknadno prilagodil in dopolnil za knjižne izdaje.6 Zagotovo tega sicer ne moremo ne potrditi ne zavrniti, študij drugih manj slavnih serij knjižnih ilustracij in redkih virov o njihovi produkciji pa vseeno kaže prej na to, da je bila to uveljavljena praksa pri produkciji knjižnih ilustracij. Eden najpomembnejših virov za raziskovanje načina in okoliščin produkcije lesoreznih knjižnih ilustracij ob koncu 15. stoletja so ohranjeni dokumenti nurnberškega založnika Sebalda Schreyerja o pripravah na tisk nikoli izdanega dela nemškega humanista Petra Danhauserja z naslovom 4 Za posamezne serije glej ustrezna poglavja v Durer, Holzschnitte undHolzschnittfolgen. 5 Vignjevič, Mojster Kranjskega oltarja, str. 39; Hofler, Srednjeveške freske, str. 175. 6 Do take delitve Durerjevega lesoreznega opusa je na zadnje prišlo v razkošni in sicer znanstveno tehtni ter vplivni izdaji Germanskega narodnega muzeja v Nurnbergu: Durer, Holzschnitte und Holzschnittfolgen in Durer, Buchillustrationen. Archetypus triumphantis Romae.7 Šlo je za izjemno ambiciozno delo, ki je bilo najverjetneje zastavljeno kot monumentalna humanistična enciklopedija. Od tega velikega projekta se je ohranilo samo nekaj lesorezov iz Wol-gemutove delavnice in omenjeni dokumenti, Danhauserjev tekst pa je žal izgubljen. Iz ohranjenih dokumentov je razvidno, da so ilustracije nastajale vzporedno s tekstom in sta jim tako založnik kot avtor pripisovala velik pomen. Umetnostnozgodovinsko najbolj dragocena je pogodba med Schre-yerjem in izrezovalcem lesoreznih plošč Sebaldom Gallensdorferjem ter račun vseh stroškov, ki jih je imel Schreyer s tem nedokončanim projektom med letoma 1493 in 1497.8 Z vidika izdelave lesorezov je pomemben podatek, da je bil Gallensdorfer profesionalni izrezovalec lesoreznih plošč, ki ni bil avtor upodobljenih kompozicij. Dokaz, da so bili izrezovalci v tem času zelo specializirani in cenjeni obrtniki, je Schreyerjev popis plačil, saj je skoraj polovico celotnega proračuna za izrezanih 233 velikih in 83 malih plošč prejel izrezovalec. Za primerjavo: Schreyer bi si s temi sredstvi lahko kupil prostorno hišo na najboljši lokaciji v Nurnbergu. Edini primerljivi honorar je dobil še Danhauser, izjemno nizek pa je bil izdatek za izdelavo posameznih figur na papirju. Da je Schreyer za tako veliko količino grafičnih plošč najel samo enega izrezovalca in od njega pričakoval, da se bo delu povsem posvetil, je najbrž odraz njegove želje po lažjem nadzoru, mogoče pa je na ta način želel tudi zagotoviti bolj enoten izgled vseh lesorezov. Kako pomembno je izrezovalec lahko vplival na končni izgled lesoreza, pa dokazuje Gallensdorferje-va zaveza, da bo na svoje stroške ponovno, vse do zadovoljstva naročnika, izrezoval plošče, ki ne bodo ustrezale njegovim zahtevam. Na priljubljenost samostojnih odtisov knjižnih ilustracij kaže tudi zelo stroga konkurenčna klavzula, po kateri Gallensdorfer ni smel na noben način kopirati, odtisniti ali komurkoli pokazati svojega dela. O njem celo ni smel govoriti, dokončane plošče pa je moral takoj izročiti naročniku. Stroga tajnost, v kateri so ilustracije morale nastajati, kaže na vrednost, ki so jo takrat pripisovali izjemnej-šim upodobitvam (v tem konkretnem primeru je bila ta izjemnost predvsem vsebinska), in da so se izrezovalci očitno pogosto težko upirali skušnjavi po dodatnem zaslužku oziroma je bila prodaja samostojnih odtisov bolj kot ne uveljavljena delovna praksa. Poleg tega nekoliko starejšega vira lahko o produkciji lesorezov in njihovem odnosu do knjižnih ilustracij pri Durerju in njegovem krogu veliko izvemo tudi ob analizi manj razvpitih knjižnih ilustracij. Pomemben del produkcije ilustracij s konca 15. in začetka 16. stoletja so namreč predstavljale manjše ilustracije z nabožno vsebino. Praviloma so prikazovale najpomembnejše svete osebe in prizore iz njihovih življenj, zaradi česar so bile 7 Schoch, Archetypus triumphantis Romae, s starejšo literaturo. 8 Transkripcije dokumentov: Schoch, Archetypus triumphantis Romae, str. 293-295, op. 1618. primerne za ilustriranje najraznovrstnejših tipov publikacij. Med to skoraj nepregledno množico grafik izstopajo ilustracije, ki so nastajale predvsem za južnonemške molitvenike. Za razliko od molitvenikov v drugih evropskih dežel horarij kot najpomembnejši laični molitvenik poznega srednjega veka v nemških deželah ni imel tako monopolne vloge. V prvih dveh desetletjih 16. stoletja je vodilno vlogo prevzel molitvenik, najpogosteje znan po latinskem naslovu Hortulus animae, ki je v latinščini, nemščini in celo češčini v vseh najpomembnejših nemških tiskarskih centrih izšel v preko sto izdajah. Med avtorji ilustracij za ta molitvenik in druge podobne molitvenike so bili tudi skoraj vsi najpomembnejši nemški umetniki tistega časa z Durerjem in njegovim krogom na čelu.9 Na področju knjižnih ilustracij se je Durer preizkusil že med svojih »mojstrskim potovanjem« (Gesellenreise), saj je v Baslu v prvi polovici devetdesetih let 15. stoletja med drugim izdelal 18 ilustracij za nikoli izdani molitvenik,10 na podlagi te izkušnje pa je v začetku 16. stoletja izdelal izjemno pomembno in vplivno serijo za molitvenik z naslovom Salus animae -lokalno različico Hortulus animae, ki je izšla leta 1503 -, najverjetneje kmalu za tem pa še serijo za nikoli izdano pobožnostno knjigo.11 Zaradi skromnega formata ilustracij ter nejasne delitve dela pri nastanku lesorezov - ni znano, kakšen vpliv je na končni izgled lesorezov imel izrezovalec -, so mnenja o Durerjevem avtorstvu že več kot stoletje neprekinjeno deljena.12 Najpogostejši argument proti njegovemu avtorstvu je nekoliko nižja kakovost, vendar analiza posameznih likovnih rešitev po mojem mnenju ne dopušča dvoma o tem, da je te tri serije zasnoval prav Durer. Tesno vez z njegovim nespornim opusom najbolj nazorno kažeta ilustraciji z Marijinim oznanjenjem v Baselski seriji in seriji za Salus animae (Sliki 1 in 2). Postavitev Device za bralni pult, preko katerega je ogrnjen njen plašč, in angel Gabrijel, ki se ji približuje z njene desne strani, se na ta način pri drugih umetnikih ne pojavljata, Durer pa ju je ponovil in do popolnosti razvil v seriji za Mali pasijon, izšli leta 1511 (Slika 3). Z analizo posameznih ilustracij za molitvenike lahko tako zapolnimo vrzeli v Durerjevem opusu, več o okoliščinah nastanka ter uporabi knjižnih ilustracij pa lahko izvemo s študijem njihove recepcije pri drugih umetnikih tega časa. Za te in podobne serije prevladuje domneva, da so bile tiskane samo kot ilustriracije in se je njihov vpliv širil prevsem preko knjig, kar pa za serijo za Salus animae ter za neizdano nabožnostno knjigo očitno ne drži. Molitvenik Salus animae je zanesljivo znan samo v izdaji iz leta 1503, kopija figure sv. Filipa kot moža ob Jezusu, ki obuja Lazarja, na lesorezu Hansa 9 Oldenbourg, Hortulus animae. 10 Durer, Buchillustrationen, str. 79-85, št. 265. 11 Durer, Buchillustrationen, str. 495-523, št. A 37 in A 38. 12 Durer, Buchillustrationen, str. 81, 495-496, 512-513; Cerkovnik, Lesorezne ilustracije, str. 30-74. Slika 1: Albrecht Durer, Marijino oznanjenje, »Baselska serija«, ok. 1494 Slika 2: Albrecht Durer, Marijino oznanjenje, Salus animae, Nurnberg, 1503 Slika 3: Albrecht Durer, Marijino oznanjenje, Mali pasijon, Nurnberg, 1511, lesorez iz ok. 1510 Wechtlina, ki je bil kot knjižna ilustracija uporabljen že leta 1502, pa dokazuje, da so bile vsaj posamezne ilustracije dostopne že pred prvo izdajo (Sliki 4 in 6).13 Durer je vsaj od leta 1500 naprej vodil uspešno delavnico v Nurnbergu in nobeno presenečenje ni, da so se na področju knjižne ilustracije uspešno preizkusili skoraj vsi njegovi sodelavci in učenci. Na tem mestu bi omenil samo najpomembnejše: Hansa Bal-dunga, imenovanega Grien, in Hansa Schau-feleina kot dva od njegovih najbolj talentiranih sodelavcev, ter Hansa Springinkleeja in Erharda Schona kot dva od njegovih zadnjih učencev.14 Če primerjamo njihove serije vsebinsko in v kolikšni meri so odvisni od tekstov, ki naj bi jih ilustrirali, hitro opazimo, da je bila ta vez zelo rahla. Četudi bi ob nastanku teh serij mogoče še lahko govorili o tesnejši zvezi s teksti, je ob pregledu nadaljne uporabe teh ilustracij jasno, da založnikom in tiskarjem ta vez ni pomenila prav veliko. V primeru izdaj molitvenika Hortulus animae, ki so s stališča ilustracij najbolje raziskani, je skoraj nemogoče najti ponatise, ki bi se natančno ujemali s prvimi izdajami. Iz tega lahko glede Lesorez je reproduciran v: Vogt, Das druckgraphi-sche Bild, str. 228-230; Cerkovnik, Lesorezne ilustracije, str. 45. Za širši pogled na Durerjev krog glej katalog razstave: Meister um Albrecht Durer. Za izjemno kritičen pogled na način delovanja in število sodelavcev v njegovi delavnici pa: Grebe, Meister nach Durer, str. 121-140. 13 Slika 4: Hans Wechtlin, Lazarjevo obujenje, 1502, detajl Slika 5: Hans Schaufelein, Poslednja sodba, 1513, v: Sebastijan Krelj, Otrozhia biblia, Augsburg 1566 (faksimile Ljubljana, 1987) na številne izdaje molitvenikov sklepamo, da za to niso bili preveč občutljivi tudi njihovi kupci. Tudi same serije so praviloma zastavljene precej splošno, saj so skoraj vse vključevale nekaj najprepoznavnejših prizorov iz Marijinega in Kristusovega življenja, upodobitve apostolov in evangelistov, ter svetnikov in svetnic. Nekoliko bolj izjemni so prizori iz življenja kristjana, ki pa jih tudi ni težko umestiti v takrat splošno razširjene verske predstave - posebno motiv Rešitve iz vic se jasno nanaša na številne odpustkovne molitve tega časa. Zato ni presenetljivo, da so bile zelo uporabne za ilustriranje najštevilnejših drugih pobožnostnih tekstov. Lep primer je ilustracija s Poslednjo sodbo za predreformacijski molitvenik Via felicitatis, ki jo je v prvi polovici drugega desetletja 16. stoletja v Augsburgu naredil Hans Schaufelein,15 leta 1566 pa jo je regensburški tiskar Johann Burger uporabil kot ilustracijo v 15 Schreyl, Hans Schaufelein, str. 122-125, kat. 677-702. Slika 6: Albrecht Durer, Sv. Filip, Salus animae, Nurnberg, 1503 Slika 7: Strasbourški mojster, Sv. Filip, Hortulus animae, Strasbourg, 1505 Slika 8: Hans Baldung, Sv. Filip, Hortulus animae, Strasbourg, 1511 reformacijski Otrozhiji bibliji Sebastija-na Krelja (Slika 5).16 Poleg številnih in včasih presenetljivo dolgo uporabljanih ilustracijah v najrazličnejših knjižnih izdajah je bilo število tako dostopnih lesorezov v primeru likovno bolj zanimivih serij povečano še z bolj ali manj zvestimi kopijami. Med temi ima posebno pomembno mesto serija za Salus animae, ki je bila vse od leta 1505 večkrat kopirana v Strasbourgu (Sliki 6, 7 in 8).17 Raznovrstna uporaba ilustracij za molitvenike iz Durerjevega kroga znotraj knjižnega medijaje bila v strokovni literaturi večkrat vsaj parcialno obravnavana,18 vendar predstavlja samo eno plat medalje. Številne kopije in refleksi v drugih likovnih medijih dokazujejo, da obravnava samo znotraj polja knjižne ilustracije vsaj za najpomembnejše serije ne more zadostovati. Posamezne kopije so bile registrirane že pred prvo svetovno vojno,19 zavest o tem, da te niso bile zgolj naključne, pa se je bolj jasno izoblikovala šele ob koncu 20. stoletja.20 Že hitri 16 Oldenbourg, Die Buchholzschnitte, str. 61; Krelj, Otrozhia biblia, brez str. 17 Za številne strasbourške serije glej: Oldenbourg, Hortulus animae. 18 Najpomembnejša študija s tega področja še vedno ostaja večkrat omenjena Oldenbourg, Hortulus animae. 19 Halm, Zur Malerei der Fruhrenaissance Alt-bayerns, str. 65-73. 20 Edina raziskovalca, ki sta prepoznala posebno Slika 9: Poloklep, Dunaj, Umetnostozgodovinski muzej, Zbirka orožja Slika 10: Hans Baldung, Sv. Barbara, Hortulus animae, Strasbourg, 1511 Slika 11: Hans Baldung, Sv. Boštjan, Hortulus animae, Strasbourg, 1511 Slika 12: Hans Baldung, Sv. Ana Samotretja, Hortulus animae, Strasbourg, 1511 Slika 13: Hans Baldung, Sv. Katarina, Hortulus animae, Strasbourg, 1511 Slika 14: Marx Reichlich z delavnico, Sv. Krištof, zunanje desno krilo t. i. Triptiha družine Knillenberg, 1511, Ljubljana, Narodna galerija Slika 15: Albrecht Durer, Sv. Krištof, Salus animae, Nurnberg, 1503 pregled v nadaljevanju sledečega izbora najbolj reprezentativnih kopij kaže na to, da so se umetniki in mojstri v tem obdobju zavedali likovne kvalitete teh ilustracij. Posebno avtorji, kot so bili Durer, Baldung in Schau-felein, so v mediju majhnih lesorezov (velikost je bila prilagojena oktavnim izdajam teh molitvenikov, torej najpogosteje med 5 in 10 cm) ponudili kvalitetne predelave bolj zapletenih kompozicij - svojih ali tujih. Med pomembnejše primere uporabe ilustracij za molitvenike sodi poloklep v zbirki orožja dunajskega Umetnostnozgo-dovinskega muzeja, ki naj bi ga po izročilu naročil Merk Sittich von Ems.21 Na prsnem delu je v tehniki jedkanja upodobljenih pet svetniških figur, med katerimi so štiri (sv. Barbara, sv. Boštjan, sv. Ana Samotretja in sv. Katarina), kot je ugotovil že Kurt Locher, vlogo, ki so jo te ilustracije igrale v tem obdobju, sta bila: Locher, Zur Nachwirkung der Druckgraphik; in Hofler, Die Tafelmalerei der Durerzeit in Karnten, str. 27-28. 21 Waffensammlung, str. 230, kat. A 281. Slika 16: Noel Bellemar, Križanje s svetniki in naročnikom, Ecouen, Narodni muzej renesanse, izrez sv. Lovrenca Slika 17: Albrecht Durer, Sv. Štefan, Salus animae, Nurnberg, 1503 natančne kopije po Baldungovi seriji (Slike 9 do 13).22 Ugotovljene predloge sicer ne pomagajo pri razjasnitvi časa in kraja nastanka tega kvalitetnega izdelka, so pa pomembne zaradi Locherjeve interpretacije. Ta pomembni nemški umetnostni zgodovinar je na podlagi teh in še nekaterih drugih kopij po Baldungovi seriji, ki jim je skupen manjši format, sklepal, da je bila serija zaradi majhnosti in poenostavljenih oblik primerna predvsem za skromnejše upodobitve. Vendar številne monumentalne (predvsem slikarske) kopije tega ne potrjujejo. Eno pomembnejših hrani Narodna galerija v Ljubljani v zbirki evropskih mojstrov. Gre za t. i. Triptih družine Knillenberg, ki ga je leta 1511 naslikal takrat najpomembnejši tirolski slikar Marx Reichlich s svojo delavnico.23 Na zunanji strani desnega premičnega krila je naslikan sv. Krištof, ki dovolj natančno sledi ustrezni ilustraciji za Salus animae (Sliki 14 in 15).24 22 Locher, Zur Nachwirkung der Druckgraphik, str. 58. 23 Cevc, Triptih družine Knillenberg, str. 138-140. 24 Cerkovnik, Triptih družine Knillenberg, str. 41-42. Gre za relativno zgodnjo uporabo Durerjeve grafike v vzhodnoalp-skem prostoru. Značilnost teh prvih soočenj s sodobno južnonemško umetnostjo je precejšnja svoboda pri interpretaciji, kar moramo v veliki meri pripisati višji sposobnosti in izobraženosti slikarjev. Večje število lažje prepoznavnih kopij po teh ilustracijah povsem sovpada s splošnim sprejemanjem novih likovnih dosežkov južnonem-škega prostora v drugem desetletju 16. stoletja, ki se je enako intenzivno nadaljevalo v tretjem. Lep primer nekoliko kasnejše kopije prav tako po Durerjevi ilustraciji za Salus ani-mae hrani francoski Narodni muzej renesanse v gradu Ecouen. Na tabelni sliki iz dvajsetih let 16. stoletja s Križanjem s svetniki in naročnikom, pripisani pariškemu slikarju Noelu Bellemaru,25 je sv. Štefan zrcalna kopija ustrezne Durerjeve ilustracije (Sliki 16 in 17).26 Bellemarov sv. Štefan je dober primer zveste kopije, kaže pa tudi na priljubljenost Durer-jeve grafike izven Srednje Evrope. Veliko redkejše od slikarskih kopij so kiparske. Primer monu-mentalne plastike, ki je mogoče nastal na podlagi že omenjene Durer-jeve ilustracije za Salus animae, je leta 1516 vlit bronasti kip Zimburge von Masowien iz skupine kipov ob nagrobniku Maksimilijana I. v cerkvi sv. Križa v Innsbrucku (Sliki 18 in 15). Predlogo za kip je izdelal dvorni slikar cesarja Maksimilijana I. Gilg Sesselschreiber.27 Povzet je samo motiv, kako Slika 18: Gilg Sesselschreiber, Zimburga von Masowien, Innsbruck, c. sv. Križa, Nagrobnik Maksimilijana I., 1516 25 Opigez, Une commande de Franjois Poncher, str. 47-54. 26 Cerkovnik, Lesorezne ilustracije, str. 165. 27 Plieger, Grabmal Maximilians I, str. 598-602. Slika 19: Sv. Barbara, Berlin, Nemški zgodovinski muzej Slika 20: Hans Springinklee, Sv. Barbara, Hortulus animae, Nurnberg, 1518 Slika 21: Hans Springinklee, Sv. Katarina, Hortulus animae, Nurnberg, 1518 čez telo poteka draperija, vendar je potek posameznih gub tako spremenjen, da je prav tako verjeten tudi kakšen drug likovni vir.28 Bolj zanesljiva je uporaba ilustracij v primeru manjšega reliefa v Nemškem zgodovinskem muzeju v Berlinu.29 Relief prikazuje sv. Barbaro, ki 28 Cerkovnik, Lesorezne ilustracije, str. 145. 29 Relief ni objavljen v izdanem katalogu zbirke, v spletno dostopnem katalogu pa je označen kot južnonemško delo iz začetka 16. stoletja: Deutsches Historisches Museum. sedi pod renesančno arkado na bogatem prestolu. V levici drži svoj atribut - model stolpa, ki se kot arhitektura ponovi še v ozadju (Slika 19). V tem primeru je kakovostni neznani rezbar združil elemente iz dveh ilustracij Hansa Springinkleeja, ki jih je izdelal za t. i. drugo serijo za Hortulus animae, prvič objavljeno leta 1518. Po ilustraciji s sv. Barbaro je natančno povzel svetnico in stolp v ozadju, po sv. Katarini pa razkošno naslonjalo prestola (Sliki 20 in 21). Na podlagi uporabljenih predlog lahko tako bolj natančno določimo čas nastanka reliefa v tretje desetletje 16. stoletja.30 Med kopijami pa vseeno prevladujejo dela povprečnejših mojstrov, kakršen je bil neznani slikar postnega prta iz Steuerberga v celovškem Diece-zanskem muzeju. Pri petindvajsetih prizorih od Geneze do Poslednje sodbe si je pomagal s številnimi grafičnimi predlogami, med katerimi prevladujejo lesorezi Albrechta Durerja in njegovih sodelavcev (Sliki 22 in 23). Uporabil je Durerjeve ilustracije za Salus animae in za Mali lesorezni pasijon, Bal-dungove ilustracije za Hortulus animae ter izjemno vplivno Schaufeleinovo serijo za Speculum passionis. Nastanek prta raziskovalci najpogosteje postavljajo okoli leta 1530,31 vendar bi glede na ugotovljene predloge, med katerimi je najkasnejša datirana v leto 1511, lahko nastal že v drugem desetletju 16. stoletja, ko so omenjene predloge dosegle tudi največjo priljubljenost v širšem srednjeevropskem prostoru.32 Iz predstavljenih kopij po lesoreznih ilustracijah za molitvenike v grafičnem mediju in drugih likovnih medijev je razvidno, da so lesorezne ilustracije predstavljale pomemben del v zakladnici predlog, iz katere so lahko črpali takratni umetniki. S tega vidika pa postane vprašljivo razlikovanje med temi ilustracijami in na začetku predstavljenimi velikimi grafičnimi listi, ki so prav tako bili uporabljeni v knjižnih izdajah. Primer Wechtlinove kopije po ilustraciji za leto starejši molitvenik Salus animae predstavlja dobro izhodišče za prevrednotenje številnih ohranjenih samostojnih oddtisov ilustracij, ohranjenih v različnih grafičnih kabinetih in muzejih.33 Med tem ko so samostojni odtisi večjih knjižnih ilustracij praviloma samoumevno označeni za take, se pri manjših raje uporablja izraz »poskusni odtis« (Probedruck). Da to razlikovanje ni zares primerno in da so bile tudi te ilustracije iskano in dosegljivo zbiralsko blago, kaže ohranjeni inventar grafične zbirke Ferdinanda Kolumba, nezakonskega sina Krištofa Kolumba, v kateri je tudi več posameznih ilustracij za molitvenike.34 Pomembnen dokaz, da so se ilustracije širile samostojno od knjižnih izdaj, pa so tudi ohranjeni prerisi innsbruškega umetnika Paula Daxa - dve strani iz njegove skicirke sta danes hranjeni na 30 Cerkovnik, Lesorezne ilustracije, str. 136. 31 Sorries, Die alpenlandischen Fastentucher, str. 80; Biederman in Leitner, Gotik in Karnten, str. 237. 32 Cerkovnik, Lesorezne ilustracije, str. 161-162. 33 Glej predvsem omembe pri: Oldenbourg, Hortulus animae. 34 Parshall, Ferdinand Columbus's Prints, str. 175-185. Slika 22: Postni prt iz Steuerberga, Celovec, Diecezanski muzej, Poklon sv. Treh kraljev Slika 23: Albrecht Durer, Poklon sv. Treh kraljev, Salus animae, Nurnberg, 1503 Dunaju in v Munchnu, raznoliki viri prerisanih figur in enoten slog pa kažejo prej na to, da je imel umetnik dostop do zbirke samostojnih odtisov, ne knjižnih izdaj.35 Produkcija lesoreznih knjižnih ilustracij v krogu Albrechta Durerja tako kaže veliko bolj zapleteno podobo, kot se zdi posebno na podlagi uveljavljenih delitev grafičnega opusa mojstra in njegovih sodelavcev in učencev. Glede na veliko količino gradiva razumljiva delitev na samostojne liste in knjižne ilustracije je žal pogosto privedla tudi do neustreznega podcenjevanja slednjih. Zapletena distribucija drobnih lesorezov za Salus animae in ne-izdano pobožnostno knjigo očitno ni bila bistveno drugačna od Durerjevih lesorezov za štiri velike knjižne projekte med letoma 1498 in 1511, razen v primeru večjih in bolj razdelanih kompozicij pa so lahko konkurirale tudi kot predloge v drugih likovnih medijih. 35 Delno je lista analiziral: Metzger, Hans Schaufelin, str. 39-40; Cerkovnik, Lesorezne ilustracije, str. 143-144. Literatura Die Anfange der europaischen Druckgraphik. Holzschnitte des 15. Jahrhun-derts und ihr Gebrauch (ur. Peter Parshall in Rainer Schoch). Nurnberg: Germanisches Nationalmuseum, 2005. Biedermann, Gottfried in Leitner, Karin: Gotik in Karnten. Klagenfurt: Carinthia, 2001. Cerkovnik, Gašper: Lesorezne ilustracije nemških tiskanih molitvenikov poznega 15. in začetka 16. stoletja: pomen in vpliv v drugih likovnih medijih. Ljubljana: Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2010 (doktorska disertacija, tipkopis). Cerkovnik, Gašper: »Triptih družine Knillenberg« Marxa Reichlicha v ljubljanski Narodni galeriji. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. XLV, 2009, str. 20-52. Cevc, Emilijan: Triptih družine Knillenberg. Evropski slikarji, Katalog stalne zbirke (ur. Federico Zeri in Ksenija Rozman). Katalogi I. Ljubljana: Narodna galerija, 1997, str. 138-140, kat. 90. Deutsches Historisches Museum, , (dostop 11. oktobra 2009). Durer, Albrecht: Das druckgraphische Werk. Band II. Holzschnitte und Holzschnittfolgen (ur. Rainer Schoch, Matthias Mende in Anna Scherbaum). Munchen, Berlin, London, New York: Prestel, 2002. Durer, Albrecht: Das druckgraphische Werk. Band III. Buchillustrationen (ur. Rainer Schoch, Matthias Mende in Anna Scherbaum). Munchen, Berlin, London, New York: Prestel, 2004. Field, Richard S.: Der fruhe Holzschnitt: Was man weifi und was man nicht weifi. Die Anfange der europaischen Druckgraphik (ur. Peter Parshall in Rainer Schoch). Nurnberg: Germanisches Nationalmuseum, 2005, str. 19-35. Grebe, Anja: Meister nach Durer. Uberlegungen zur Durerwerkstatt. Das Durer-Haus. Neue Ergebnisse der Forschung (ur. Ulrich G. Grofi-mann in Franz Sonnenberger). Nurnberg: Verlag des Germanischen Nationalmuseums, 2007, str. 121-140. Halm, Philipp Maria: Zur Malerei der Fruhrenaissance Altbayerns. Die Christliche Kunst, VI, 1909/1910, str. 65-73. Hind, Arthur M.: A History of Engraving & Etching: from the 15th Century to the year 1914. New York: Dover, 1963. Hind, Arthur M.: An Introduction to a History of Woodcut: with a detail survey of work done in the fifteenth century. New York: Dover, 1963. Hofler, Janez: Der Meister E. S.: ein Kapitel europaischer Kunst des 15. Jah-rhunderts. Regensburg: Schnell und Steiner, 2007. Hofler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji. I. Gorenjska. Ljubljana: Družina, 1996. Hofler, Janez: Die Tafelmalerei der Durerzeit in Karnten (1500-1530). Kla-genfurt: Verlag des Geschichtsvereines fur Karnten, 1998. Krelj, Sebastijan: Otrozhia biblia. Ein Handtbuchlein, darinn ist vnter anderm der Catechismus von funfferlei Sprachen [...] (ur. Martina Orožen in Bogomil Gerlanc). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987. Locher, Kurt: Zur Nachwirkung der Druckgraphik von Hans Baldung Grien. Das StraBburger Gebetbuch von 1511. Pinxit, sculpsit, fecit. Kunsthis-torische Studien. Festschriftfur Bruno Bushart (ur. Barbel Hamacher in Christl Karnehm). Munchen: Deutscher Kunstverlag, 1994, str. 51-58. Meister um Albrecht Durer. Anzeiger des Germanischen National-Museums 1960-1961. Nurnberg, 1961. Metzger, Christof: Hans Schaufelin als Maler. Berlin: Deutscher Verlag fur Kunstwissenschaft, 2002. Oldenbourg, Maria Consuelo: Die Buchholzschnitte des Hans Schaufelein. Ein Bibliographisches Verzeichnis ihrer Verwendungen, Textband, Bild-band. Baden-Baden, Strasbourg: Heitz, 1964. Oldenbourg, Maria Consuelo, Hortulus animae (1494)-1523. Bibliographie undIllustration. Hamburg: Hauswedell, 1973. Opigez, Emmanuelle: Une commande de Francois Poncher: le Calvaire du Musee national de la Renaissance a Ecouen. La revue des musees de France. Revue du Louvre, LVIII/1, 2008, str. 47-54. Parshall, Peter: Ferdinand Columbus's Prints after 1500 from the German-Speaking Regions. The Print Collection of Ferdinand Columbus (14881539). A Renaissance Collector in Seville, Volume 1: History and Com-mmentary. Volume 2: Inventory Catalogue. Volume 3: CD rom (ur. Mark P. McDonald). London: British Museum Press, 2004, str. 175-185. Plieger, Cornelia: Grabmal Maximilians I. Kunst in Tirol. Band 1. Von den Anfangen bis zur Renaissance (ur. Paul Naredi-Rainer in Lukas Maders-bacher). Innsbruck, Wien: Tyrolia, 2007, str. 598-602, kat. 302. Schoch, Reiner: »Archetypus triumphantis Romae«. Zu einem gescheiterten Buchprojekt des Nurnberger Fruhhumanismus. 50 Jahre Sammler und Mazen. Der Historische Verein Schweinfurt seinem Ehrenmitglied Dr. phil. h.c. Otto Schafner (1912-2000) zum Gedenken (ur. Uwe Muller, Georg Drescher in Ernst Petersen). Schweinfurt, 2001, str. 261-298. Schreyl, Karl Heinz: Hans Schaufelein. Das druckgraphische Werk, Band I: Katalog, Band II: Bilddokumentation. Nordlingen: Verlag Dr. Alfons Uhl, 1990. Sorries, Reiner: Die alpenlandischen Fastentucher. Klagenfurt: Univer-sitatsverlag Carinthia, 1988. Vignjevic, Tomislav: Mojster Kranjskega oltarja. Ljubljana: Narodna galerija, 1996. Vogt, Christine: Das druckgraphische Bild nach Vorlagen Albrecht Durers (1421-1528). Zum Phanomen der graphischen Kopie (Reproduktion) zu Lebzeiten Durers nordlich der Alpen. Munchen, Berlin: Deutscher Kunstverlag, 2008. Waffensammlung. Katalog der Leibrustkammer. I. Teil. Der Zeitraum von 500 bis 1530 (ur. Bruno Thomas in Oetwin Gamber). Wien, 1976. The Woodcut in Fifteenth-Century Europe (ur. Peter Parshall). New Haven, London: Yale University Press, 2005. Zahn, Peter: Die Endabrechnung uber den Druck der Schedelschen Weltchronik (1493) vom 22. Juni 1509. Text und Analyse. Gutenberg-Jahrbuch, 1991, str. 177-213. The Production and Influence of Woodcut Book Illustrations from the Circle of Albrecht Durer Summary The workshop of Albrecht Durer, founded around 1500 in Nuremberg, was one of the most important centers of woodcut book illustrations in Europe until the master's death in 1528. At various stages Durer employed such important masters as Hans Baldung Grien, Hans Schaufelein, Hans Sprin-ginklee, and Erhart Schon. Durer achieved a quality never seen before in woodcut book illustrations with such famous series as the Apocalypse from 1498, and three series published in 1511: The Life of Mary, The Small Passion, and The Great Passion. The early copies leave no doubt that the individual illustrations were made and distributed long before they were published in books, which has led some researchers to conclude that they were not originally produced as book illustrations. Although this thesis cannot be completely rejected, the analysis of rare historical sources, such as the contract between Sebald Schreyer and Sebald Gallensdorfer for woodcuts for the Ar-chetypus triumphantis Romae, and of other less well-known book illustrations produced in Durer's circle, suggest that the distribution and enormous influence of these illustrations in other fine arts media were largely autonomous from printed books. It also calls into question the usual separation between Durer's famous series from his less famous ones, such as the series for the Nuremberg prayer book Salus animae from 1503. This and similar series had a considerable influence on a large group of painters and sculptors of that time, and as such were often sold as individual prints. Gregorijanski koral in njegova izvedba: zapis in zven responzorija Egredietur virga v srednjeveških žičkih antifonarjih Katarina Šter* izvleček Kako je zvenela liturgična glasba v srednjeveških Žičah, lahko domnevamo na podlagi redovnih pravil, ki zadevajo koralno petje, ter nekaterih opisov kartuzi-janskih izvedb, ki se sicer ne nanašajo samo na žičko kartuzijo. Glavni vir pa so glasbeni zapisi v žičkih srednjeveških antifonarjih, ki so predstavljeni na primeru responzorija Egredietur virga in postavljeni v primerjavo z današnjim kartuzijan-skim antifonarjem. KLJUČNE BESEDE kartuzijanska liturgija, kartuzija Žiče, interpretacija gregorijanskega korala, kvadratna notacija ABSTRACT Assumptions about how liturgical music was performed at the Žiče Charterhouse during the Middle Ages are based on the rules of the order concerning plainchant or descriptions of Carthusian singing. However, these do not concern only Žiče. The main source remains musical notation from the medieval Žiče manuscripts, and they are compared here with one another as well as with the present-day Carthusian antiphoner based on the example of the responsory Egredietur virga. KEY WORDS Carthusian liturgy, Žiče Charterhouse, interpretation of plainchant, square notation Srednjeveški gregorijanski koral je za današnji čas težko oprijemljiv pojem, saj ga spoznavamo le preko glasbenih rokopisov, teoretskih traktatov, omemb o izvedbah v drugih zapisih ter raznih upodobitvah petja. O njegovi pravi zvočni podobi, kakršna je obstajala v srednjem veku, ne moremo reči nič dokončnega, saj se tudi njegov medij - človeški glas, ki je vsakokrat izvajal koral -, iz srednjega veka ni mogel ohraniti. Iz drugih drobcev, ki so se ohranili, si o njem lahko ustvarimo le približno podobo. Pri spoznavanju korala se na prvem mestu lahko opremo predvsem na vir, ki je za naše današnje izkustvo najbolj trden in zanesljiv: glasbeni zapis. * Dr. Katarina Šter, Muzikološki inštitut, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, e-pošta: katarina. ster@zrc-sazu. si Ta še zdaleč ne more posredovati vseh informacij o glasbi, ki jo zapisuje, z izvedbo glasbe pa je nedvomno povezan. Če si izposodimo misel literarnega teoretika in pesnika Borisa A. Novaka, ki pravi, da »v poeziji zven besede pomeni in pomen zveni«,1 ter v to dvojno pomensko-zvensko razmerje vključimo tudi zapis s svojimi konotacijami, lahko to trditev zelo dobro apliciramo tudi na glasbo. Vsak glasbeni zapis ima svoj pomen - pomen, ki ga vanj zapiše notator, pomen, ki ga v njem razbira izvajalec, in pomen, ki ga izvajalec nato vlije v izvedbo, v zven, in ki ni več v tako veliki meri vezan na sam zapis. Ni nujno, da so vsi ti pomeni isti; a od dojemanja pomena je odvisno, kako bo kaj zvenelo na koncu, in kaj bo to pomenilo za naslednje zapise, ki bodo spet pomenili nekaj drugega in drugače zveneli. Naše domneve o izvedbi korala so na podlagi glasbenega zapisa lahko umeščene v ta ali oni kontekst, lahko so pravilne ali zmotne, za vse pa zapis ostaja izhodiščna referenca, h kateri se vedno lahko vrnemo. Prav zato so glasbeni zapisi gregorijanskega korala iz kartuzijanskega molitvenega bogoslužja izhodišče razprave, ki bo na primeru izbranega speva iz šestih srednjeveških antifonarjev kartuzije Žiče in trenutno aktualnega kartuzijanske-ga antifonarja poskušala osvetliti tisti del žičkega glasbenega življenja, ki se nanaša na izvajanje korala. Da pa bi bila slika še popolnejša, bodo ob izhodiščnih pisnih virih - glasbenih zapisih - predstavljene še spremembe v liturgičnoglasbeni praksi reda in njenih značilnostih ter nekateri napotki za izvedbo kartuzijanskega korala ter zapisi o njej. Glasba kartuzijanske liturgije in kartuzijanski antifonar Skozi vso svojo zgodovino je kartuzijanski red živel značilno mešanico samotarstva in življenja v skupnosti.2 V slednji je bilo veliko časa namenjeno liturgiji.3 Eden bistvenih sestavnih delov kartuzijanske liturgije je bilo prepevanje spevov gregorijanskega korala, skozi zgodovino edine glasbe kartuzijanskega reda.4 Izvedba gregorijanskega korala je bila tako nujno vezana 1 Novak, Zven in pomen, str. 7 in 284-285. 2 O življenju kartuzijanov glej predvsem ustrezne članke v različnih enciklopedijah in spletno stran Carthusian monks and Carthusian Nuns. O zgodovini kartuzijanov v slovenskem jeziku glej Benedik, Zgodovinski oris kartuzijanskega reda; Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklo-šter. O strukturi reda glej predvsem Moulin, Note sur les particularites de l'ordre cartusien. 3 Liturgija kartuzijanov je bila sprva prepuščena praksi posameznih hiš, po prvem generalnem kapitlju leta 1140 pa so si kartuzijani prizadevali za enotnost liturgije v vseh hišah. Težnja po enovitosti je bila odslej stalna značilnost kartuzijanske liturgije, čeprav se je ta skozi zgodovino tudi razvijala in spreminjala. Tako je bilo sploh v zgodnejši fazi. Med 13. in 15. stoletjem pa je nastopila faza dokajšnje stabilnosti liturgije; v tem času naj ne bi bilo večjih sprememb, razen mogoče dodatkov v liturgičnem koledarju. Prim. Degand, Chartreux; King, Liturgies of the Religious Orders. 4 Berry, Carthusian monks. na njegovo primarno, tj. liturgično funkcijo,5 in glasba reda je bila zapisana v liturgičnih knjigah. Kakor pri drugih katoliških ustanovah sta bili tudi pri kartuzijanih glavni obliki liturgije maša in oficij oz. molitveno bogoslužje. Oficij je molitveno opravilo dneva, razdeljeno v več t. i. molitvenih ur. Oficij enega dne brez prekinitve preide v oficij naslednjega dne, tako da gre za nenehen krogotok. En dan oficija sestavljajo matutin (jutranjice), lavde (hvalnice), krajše oz. male dnevne ure (prima, terca, seksta in nona oz. prva, tretja, šesta in deveta molitvena ura) ter vespere (večernice) in kompletorij (sklepnice). Matutin, vespere in lavde se pojejo skupaj, v cerkvi, ostale ure pa kartuzijani običajno molijo sami v celici. Na slovesne praznike in nedelje se tudi prima moli v cerkvi.6 Oficij vsebuje veliko petih delov in glasba zajema velik del v njem.7 Po številu spevov in razporeditvi psalmov kartu-zijanski oficij sledi monastičnemu oz. meniškemu oficiju, ki je temelj oficija meniških redovnih skupnosti, vendar ima kartuzijanski red tudi tu nekatere posebnosti.8 Liturgične knjige z glasbo oficija so antifonarji ali antifonali. Glasbeno - in tudi vsebinsko - gledano so v njih zapisane različne zvrsti koralnih spevov. Glavni namen oficija je prepetje vseh 150 psalmov v enem tednu, ob tem pa se berejo oz. na posebne melodične obrazce recitirajo še berila, molijo razne molitve, blagoslovi ... Psalme, ki se pojejo na posebne obrazce oz. t. i. psalmove tone in so v antifonarjih običajno nakazani le s kratkimi besedilnimi in/ali glasbenimi iztočnicami, glasbeno uokvirjajo antifone. Antifone so krajši, pretežno silabični spevi, ki se menjajo glede na psalme in glede na liturgično vsebino dneva. Nekoliko daljše antifone imajo invitatorijski psalm Venite exsultemus (Ps 94), s katerim se začenja matutin, ter slavilna kantika Benedictus in Magnificat; prvi zaključuje lavde, drugi vespere. Pomembno vlogo v oficiju ima branje beril ali njihovo recitiranje na preproste glasbene obrazce; glasbeni antipod beril so responzoriji, ki pomenijo neke vrste meditacijo na vsebino prebranega ali pa govorijo o vsebini liturgičnega dne. Responzoriji so glasbeno najbogatejši in najbolj melizmatični spevi oficija, ki so tudi za izvedbo običajno zelo zahtevni. Tako antifone kot responzoriji imajo v kartuzijanskem oficiju besedila bibličnega izvora. Poleg njih ima oficij še druge glasbene dele, kot so himne, kratki responzoriji z verzi in verzeti z odpevi. Himne ali himnusi so kitični spevi, ki sicer nimajo bibličnih besedil, 5 Hiley, Performing practice. 6 V srednjem veku se je matutin pel neposredno pred lavdami, pred sončnim vzhodom. Ura matutina se je po malem premikala nazaj v noč in leta 1581 je to postalo uradna liturgična praksa reda. Degand, Chartreux, stolp. 1062. 7 O kartuzijanskem oficiju prim. predvsem Degand, Chartreux, stolp. 1045-1071; Becker, Die Responsorien, predvsem str. 50-85; Lambres, L'antiphonaire des chartreux, str. 213-218; Lambres, Le chant des chartreux, str. 17-41. 8 To so npr. razdelitev leta (poletni čas pri kartuzijanih traja od binkošti do 1. novembra in se ne začne že po veliki noči) idr. O posebnostih kartuzijanskega oficija gl. zgoraj navedena dela in še posebej Becker, Die Responsorien, str. 51-54. a se je nekaterim zaradi močne tradicije vendarle uspelo uvrstiti med speve kartuzijanskega antifonarja. Kratki responzoriji in verzeti so krajši spevi, ki se večinoma pojejo po ustaljenih obrazcih oz. formulah.9 Kakšen je bil koral, ki so ga peli kartuzijani? Kartuzijanski koral, kot označujemo glasbo kartuzijanske liturgije, je pravzaprav gregorijanski koral z nekaterimi akvitanskimi oz. galikanskimi posebnostmi oz. koral z melodičnimi in drugimi posebnostmi območja, s katerega so ga kartuzijani prevzeli. Svojih spevov kartuzijani niso imeli; v skladu s svojo zavezanostjo tradiciji so na podlagi strogih načel iz glasbene dediščine svoje okolice izbrali in prevzeli speve za potrebe svoje liturgije.10 Že v najzgodnejših obdobjih je v kartuzijanskih glasbenih knjigah prevladal poseben tip notacije - t. i. kvadratna notacija. Ob tem so bile kartuzijanske glasbene knjige zapisane še v drugih tipih notacij, značilnih za posamezne regije; tako npr. v akvitanski ali gotski notaciji, ohranjenih pa je tudi nekaj zapisov s starejšimi nevmatskimi znaki.11 Samotarski menihi so prav v liturgiji in tudi v liturgičnem petju najbolj živeli tisto plat kartuzijanskega življenja, ki ji pravimo meniška ali skupno-stna. Po drugi strani ni nič čudnega, da je bila v življenju menihov, kjer je zapovedana tišina, vsaka beseda, ki se je glasno izgovarjala ali celo pela, skrbno izbrana in pretehtana. Samo besedila bibličnega izvora ali besedila z zelo tehtno tradicijo - ki pa jih je bilo malo -, so bila vredna, da se jih je pelo. Obenem sta bila v veliki meri upoštevana tudi vsebina besedil in njihovo sosledje v Bibliji, zaradi česar so spevi oficija pri kartuzijanih večkrat drugače razporejeni kot v oficijih drugih tradicij.12 Redovni napotki za izvedbo kartuzijanskega korala O izvedbi danes ohranjenega repertoarja srednjeveškega gregorijanske-ga korala ne vemo veliko določnega. Še bolj to dejstvo velja za koralni korpus, ki je bil omejen na ozko in zaprto skupnost, kakršen je bil kartuzijanski Merodajne smernice za liturgično koralno petje kartuzijanov se nahajajo tako v prvih pravilih reda - Guigovih Consuetudines - kot v sledečih statutih, ki so jih sprejemali generalni kapitlji. V Consuetudines (leta 1127 ali 9 Za različne koralne glasbene oblike oficija prim. Snoj, Gregorijanski koral, str. 101-127 in 144-148. 10 Lambres, Le chant des chartreux, str. 21 in 34; Becker, Die Responsorien, str. 83. 11 O notaciji kartuzijanskih liturgičnoglasbenih knjig glej Degand, Chartreux, stolp. 1067; De-gand, La traditon dans le chant cartusien, str. 10 in 22; Lambres, Le chant des chartreux, str. 19-20; Hiley, Western plainchant, str. 614 ter 432-433. 12 Prim. Becker, Die Responsorien, str. 93 in 107-110; Lambres, Le chant des chartreux, str. 24-25. 1128) je peti prior Velike kartuzije Guigo opisal redovno življenje menihov v Grande Chartreuse, kar je postalo merilo za vse kartuzije. Consuetudines so kartuzijani na področju kartuzijanskega korala sproti dopolnjevali. Na izvedbo gregorijanskega korala pri kartuzijanih se nanašajo tri pasaže iz Consuetudines, ki formalno omenjajo t. i. recordation nekakšne skupne vaje, ki so služile memoriziranju repertoarja (v istem obdobju so isto besedo uporabljali za isto prakso v Lyonu, tako da te vaje niso bile značilne le za kartuzijanski red). Guigo ne pove, kako je potekala sama recordatio; pove le, na katere dneve je bila in s kakšnim namenom: da bi se naučili berila, respon-zorije in druge potrebne speve - »caetera necessaria«.14 Bazilij je v kasnejših statutih delu o recordatio dodal še priporočilo, naj se branja pozorno posluša (»attente et sine strepitu«). V Jancelinovih statutih leta 1222 je recordatio posvečeno celo poglavje. Udeležiti so se je morali vsi menihi, vključno s prior-jem, če ta ni imel drugih obveznosti. Takšni detajli ponazarjajo pomembnost vaj in vsega, kar je zadevalo petje oficija na pamet. Statuta antiqua so leta 1259 dodala le nekaj manj pomembnih detajlov. Recordatio je bila del pravila vse do leta 1581, ko je bila ukinjena.15 Zaradi kartuzijanske simplifikacije antifonarja se je bilo repertoarja mogoče sorazmeroma hitro naučiti.16 Prav zato so kartuzijani nočni oficij (matutin in lavde), najobsežnejši in glasbeno najbolj zahteven del oficija, v srednjem veku lahko izvajali na pamet. Običaj petja na pamet in v temi med nočnim oficijem, ki se je ponekod kljub formalni ukinitvi v praksi ohranil do današnjih dni, je izpričan z nekaterimi dokumenti. V traktatu z naslovom De origine et de veritate perfectae religionis, ki je nastal ok. leta 1313, je avtor, ki našteva opravila kartuzijanov, omenjal tudi učenje koralnega oficija na pamet.17 S konca 14. stoletja je ohranjen neki drugi traktat, ki govori o praktičnih detajlih postopnega učenja celotnega oficija na pamet. Novic je začel z učenjem psalmov, ki so bili najpogosteje v rabi, nato je vadil speve za skupni oficij vseh svetnikov, nazadnje pa se je naučil celoten antifonar: »deinde, si Deus dederit sibi gratiam, potest totum antiphonarium impectorare, prout olim in domo Cartusiae consuevit«.18 Še v 15. stoletju so kartuzijani poudarjali velike duhovne prednosti petja na pamet.19 Navada petja nočnega oficija na pamet razloži tudi dejstvo, da je bilo 13 Lambres, Le chant des chartreux, str. 32. Bolj obširno o zgodovini recordatio od njenih začetkov do ukinitve v 16. stoletju gl. Chartreux, La Recordation en Chartreuse, str. 255-261. 14 Degand, Chartreux, stolp. 1067. 15 Prav tam. 16 Za učenje celotnega običajnega monastičnega antifonarja bi menihi potrebovali približno 8 let. Kartuzijanom se je zdelo to preveč; kakor je rekel Guigo, jim puščavniško življenje toliko časa vendarle ni dopuščalo. Lambres, Le chant des chartreux, str. 23. 17 Prim. Degand, Chartreux, stolp. 1067-1068, op. 5. 18 Manuale caeremoniarum domus majoris Cartusiae, c.viii. Navedeno po: Degand, Chartre-ux, stolp. 1068, op. 6. 19 Lambres, Le chant des chartreux, str. 33. rokopisov antifonarja v prvih stoletjih reda tako malo. Včasih sta bila an-tifonarja dva, običajno pa en sam, ki so ga postavili na pult sredi kora, da bi si tisti, ki še niso mogli peti vsega po spominu, mogli pomagati z njim.20 Tako nas pouči sklep generalnega kapitlja iz leta 1430, ki določa, naj tisti, ki spevov še ne znajo na pamet, pojejo sredi kora.21 Pri nočnem oficiju je bila običajno prižgana ena sama sveča, tako da tudi zaradi šibke razsvetljave petje po knjigi ni prišlo v poštev. Iz pravil je razvidno tudi, da je bilo skupno petje menihov skrbno vodeno. Petje v koru - vsak v svojem zboru - vodita dva kantorja z natančno določenimi funkcijami. Imenujeta se cantores chori .22 Njuno delo je v splošnem opisano v Bazilijevih konstitucijah sredi 12. stoletja. Statuta Jancelini so že bolj natančna in eksplicitna. Vendar pa so šele Statuta antiqua (nastajala so med letoma 1259 in 1271) uradno in definitivno opredelila disciplino v koru.23 Poleg kantorjev je tu še emendator, ki je zadolžen za to, da povzame petje, če se kdo zmoti. Emendator in kantorja ne smejo dopustiti nobene napake, naj bo pri branju ali petju, in morajo vsak spodrsljaj popraviti. Slabo zapeto mesto je treba po potrebi ponavljati, če pa kantorja in emendator niso navzoči v koru, mora to na njihovem mestu narediti vsak menih.24 Statuta antiqua so od svojih predhodnikov nasploh bogatejša z napotki za izvedbo korala, saj imajo v celoti eno poglavje o načinu petja. To poglavje zajema dva dela. Prvi je spekulativni in mistični komentar spevov sv. Bernarda. Praktični del je izposojen iz Instituta Patrum (De modo psallendi et25 cantandi) iz Sankt-Gallna, katerega avtoriteta je bila v srednjem veku zelo velika in ki zapoveduje živo in tekoče petje: »Psalmodiam non multum protrahamus, sed rotunda et viva voce cantemus [...]«.26 Poleg skoraj dobesednih navedkov iz Instituta Patrum je kartuzijanski red iz traktata prevzel še večino načel vodenja zbora in izvedbe korala. Slednja se nanašajo na način petja glede na to, ali je bil oficij dnevni, nedeljski ali praznični (tako so se spevi na večje praznike peli počasneje), kantorjem dajejo popolno avtoriteto v koru, govorijo o načinu intoniranja in povzemanja antifon ter o medsebojno vzajemnih odnosih med zakoni akcentuacije in melodijami v psalmodiji in recitaciji.27 Drugi del poglavja De modo cantandi et psallendi obsoja nekatere navade, ki so se razširile pri petju korala v tem obdobju: »fractio et inundatio vocis et geminatio puncti«,28 kar so nekateri avtorji razlagali kot pressus, kvi- 20 Prav tam. 21 Degand, Chartreux, stolp. 1068. 22 Več o kartuzijanskem kantorju v Niederkorn - Bruck, Die liturgietheoretischen Normen in den Consuetudines, str. 186-189. 23 Degand, Chartreux, stolp. 1068; Lambres, Le chant des chartreux, str. 33. 24 Degand, Chartreux, stolp. 1068. 25 Nekateri avtorji na tem mestu navajajo besedo sive. 26 Prim. Instituta patrum, str. 366. 27 Degand, Chartreux, stolp. 1068. 28 Prav tam. lizmo in ponovni nastavek tona pri ponovitvi dveh ali več tonov na isti tonski višini.29 L. Florea meni, da bi pojma fractio vocis in geminatio puncti, če bi se nanašala na ritem, lahko pomenila poskus menzuriranja melodij; lahko pa bi beseda fractio pomenila tudi ornamentiranje in deljenje glasov, torej polifonijo.30 Danes se zaradi različnih možnih interpretacij v prevodih sicer uporabljajo bolj splošni izrazi, kot so »spreminjanje glasu, prekipevanje glasu in podaljševanje kadenc«.31 Statuta antiqua po drugi strani zapovedujejo tudi, da je kartuzijanova dolžnost bolj »žalovati kot peti«, zato se ne moremo čuditi, da je bil slog pevske izvedbe kartuzijanov nadvse umirjen.32 Toda kako so ti napotki usklajeni z »gibkim in zaokroženim glasom«, za kakršnega se zavzemajo Instituta patrum in ki ga statuti prav tako navajajo? Iz navideznega paradoksa med tema dvema napotkoma so izšle povsem nasprotujoče si interpretacije petja kartuzijanskega korala. Zdi pa se, da je bila kartuzijanom bolj kot zunanji glasbeni učinek speva - za katerega navsezadnje niso imeli nobene zunanje publike -, vedno pomembnejša njegova notranja vsebina, ki je izhajala iz besedila in šele tako opravičila tudi način izvedbe. Zato tu ni bilo nekega razkazovanja vokalne virtuoznosti, temveč resno in obenem živo premišljevanje uglasbenih besed. Glasbeni instrumenti so pri kartuzijanih prepovedani že od začetka reda; raba glasbil je bila izrecno prepovedana na generalnem kapitlju leta 1326. V ta predpis je bil tedaj vključen tudi monokord.33 Statuta nova so poleg vseh instrumentov izobčila tudi večglasno petje. V nekaterih hišah se je poskušal uveljaviti diskant. Svarilo oz. graja iz leta 1442 menihom v Parcu iz škofije Mans zapoveduje, naj pojejo oficij v cerkvi, kakor zapovedujejo redovna pravila, in naj ne izvajajo diskanta, ki je redu po svoji naravi tuj. Leta 1582 je bilo izrečeno enako svarilo v zvezi z instrumenti in s figuralno glasbo: »Instrumenta musica librosque universos discantus seu cantus figurati interdicimus universis«.34 Vse do današnjih dni so se izhodišča, pravila in ideali kartuzijanskega korala opirali na Consuetudines in Statuta antiqua ter na smernice, ki so jih ta najstarejša pravila položila. Tudi zadnje različice pravil kartuzijanskega 29 To je poimenovanje kartuzijanskega avtorjaMethode deplain-chant selon les usages cartu-siens v 19. stoletju. Njegovo poimenovanje je povzel tudi Klein, Der Choralgesang der Kar-tauser, str. 32. O teh prepovedih v kartuzijanskem koralu je pisal tudi Degand, ni pa jasno, kaj natanko je mislil z izrazi »fractio vocis, inundatio vocis, geminatio puncti«, saj piše le o »določenih koralu tujih novostih, ki so izšle iz figuralne glasbe«. Degand, La tradition dans le chant cartusien, str. 6. 30 Florea, "Let Us Sing With a Well-rounded and Lively Voice", str. 16. 31 Berry, Carthusian monks. 32 Prav tam. 33 Degand, Chartreux, stolp. 1069; Berry, Carthusian monks. 34 Glej Degand, Chartreux, stolp. 1069; Berry, Carthusian monks. reda izvedbi korala posvečajo veliko pozornosti.35 46. poglavje iz 6. knjige Obnovljenih pravil kartuzijanskega reda se ukvarja izključno z bogoslužnim petjem in psalmodiranjem pri kartuzijanih ter govori o nekaterih značilnostih spevov.36 Tako najnovejša Pravila poudarjajo zbranost in resnost pri petju, pozornost na besedila in razpoloženje posameznih psalmov. Vsak pevec ima sicer natanko določene dolžnosti in naloge v koru, toda ideal kartuzijanskega petja je uglašena skupnost, v kateri vsi glasovi zvenijo kot en sam. Pevci pri psalmodiranju ne smejo preveč hiteti, prav tako se tudi ne smejo obotavljati, temveč se morajo med seboj poslušati in se prilagajati drug drugemu. Vodje so dolžni tiste pevce, ki se ne morejo dobro vključiti v petje, na to opozoriti in popravljati njihove napake. Petje menihov naj bi prihajalo iz ponižnosti srca in se odlikovalo po preprostosti izvedbe. Poglavje Obnovljenih pravil o koralnem petju našteje še liturgične priložnosti, pri katerih se uporabljajo različni spevi, opredeli pa tudi, kdaj je možna uporaba domačega jezika.37 Nekaj drobcev o kartuzijanskem petju lahko zasledimo tudi na drugih mestih v Obnovljenih pravilih in njihovi reviziji. Tam je zapisana še vedno aktualna Guigova hvalnica samotarskega življenja, v kateri zasledimo misel, da »samota najbolj pospešuje uživanje ob psalmodiji« in vnemo za kontem-placijo ter premišljevanje.38 Poglavje, ki zapoveduje složnost med menihi, govori, naj bodo vsi skupaj »res enega srca in bodo skupaj slavili Boga«; vse besede, ki jih menihi bodisi izgovarjajo bodisi pojejo, gradijo duha skupnosti, čemur se bliža tudi novejša različica slovenskih pravil: »enodušno in soglasno«.39 V nočnem oficiju ima psalmodija posebno mesto, saj »hrani notranjo pobožnost« menihov in jih ohranja budne.40 Posluh za petje je tudi pogoj za vstop v red kartuzijanov.41 V skladu s tradicijo Instituta patrum Pravila menihe sicer spodbujajo, naj prepevajo preprosto in resnobno, a tudi »razigrano, ne pa leno in zaspano«. Pri tem naj bi bilo psalmodiranje »zaokroženo, živahno in gibko«, obenem pa čustveno doživeto, kajti: »Najbolje bomo prepevali, če se navzamemo tistega čustvovanja, s katerim so bili psalmi in spevi napisani«. Namen prepevanja je, da se misel ob tem, kar menihi opevajo, dviga k Bogu, medtem ko mu »ubrani glasovi radostno pojejo hvalnico«.42 Še danes veljajo prepovedi uporabe glasbenih instrumentov in večglasja, 35 Pravila. 36 Obnovljena pravila, 1-4: 2. knjiga, str. 56-62. Na spletni strani kartuzije Pleterje je dostopen še en novejši prevod, ki je revidirana različica ali vsaj izboljšan prevod 46. poglavja Obnovljenih pravil: Pravila, 7. knjiga, 52. poglavje. 37 Pravila, 7. knjiga, 52. poglavje. - Petje v domačem jeziku je pod pogojem, da se strinja ves konvent, dovolil generalni kapitelj leta 1971. Becker, Die Kartause, str. 11. 38 Pravila, Uvodna knjiga, 2. poglavje. 39 Obnovljena pravila, 1-4: 1. knjiga, 3. poglavje, 4. odstavek, str. 8-9. Prim. tudi Pravila. 40 Obnovljena pravila, 1-4: 1. knjiga, 3. poglavje, 4. odstavek, str. 10-11. 41 Obnovljena pravila, 1-4: 1. knjiga, 8. poglavje, 4. odstavek, str. 27-28. 42 Pravila, 7. knjiga, 52. poglavje, odstavki 1-3 in 25. zanimivo pa je, da se z rabo glasbil v kontekstu preprostosti in zavestne odpovedi glasbenemu okrasju ukvarja poglavje o uboštvu. »Draga orodja smejo uporabljati le tisti, ki jih po priorjevi sodbi potrebujejo. Glasbeni instrumenti in razne igre niso v skladu z našim poklicem. Le za vaje v petju lahko uporabljamo instrumente in tudi magnetofon. Radijski aparati pa k nam sploh ne spadajo.«43 Skozi zgodovino so kartuzijanska pravila za izvajanje korala ostala skoraj nespremenjena, prav tako se ni spremenila terminologija, ki jo uporabljajo, kadar pišejo o petju. Skozi zgodovino pa v vseh pravilih ostajajo navzoči tudi navidezni paradoksi v zvezi s petjem kartuzijanskega korala, ki jih je mogoče razumeti le v kontekstu kontemplativnega življenja kartuzijanov: »Tukaj praznujejo v razgibanem mirovanju in počivajo v umirjenem delovanju.«44 Tako je tudi koralni oficij zanje posebno kontemplativno praznovanje, v katerem se odvija tako razgibano mirovanje kot umirjeno delovanje. Kartuzijansko petje na prvi pogled nima dosti skupnega s tišino in samoto, ki jo iščejo kartuzijani:45 v prepevanju se tišina umika glasbi in samota skupnosti. A tudi skupnostni aspekt se navezuje na zgoraj omenjeno kontem-placijo: koral je za kartuzijane svojevrstna meditacija, ki obenem povezuje skupnost eremitov, ter zanje še danes uteleša ravnovesje med puščavniškim in samostanskim načinom življenja.46 Zapisi o izvedbah kartuzijanskega korala Poleg besedil, ki predpisujejo način petja, bi redke raztresene drobce o izvajanju korala lahko našli v zapisih generalnih kapitljev. Običajno se takšni zapiski nanašajo na stanje, ki ga je potrebno izboljšati ali spremeniti, tega, kar je bilo pri petju kartuzijanov samoumevno in je dobro in gladko potekalo, pa ne omenjajo. Generalni kapitlji niso presojali samo velikih in pomembnih vprašanj v zvezi z liturgijo. Z enako vnemo in skrbjo so se posvečali majhnim in na videz nepomembnim podrobnostim. Največkrat so zapisi generalnih kapitljev povezani z redovno disciplino, ki jo je potrebno izboljšati ali ponovno vzpostaviti; opozarjajo na zbranost pri petju, svarijo pred zamujanjem in lenobo ipd. Tak primer so stroga pravila, do katere mere je bila zamuda še 43 Obnovljena pravila, 1-4: 3. knjiga, 27. poglavje, odstavek 10, str. 105-106. 44 Bruno iz Kolna, Pismo Raoulu le Verdu. 45 Prim. Pravila. 46 Nekdanji pleterski prior Janez Hollenstein je v predgovoru Malega misala kartuzijanskega reda zapisal: »[Koralno petje] ni samo neka duhovna in kulturna vrednota, temveč tudi način meditacije (ali 'meditativna tehnika', če hočete), ki močno, trajno pa diskretno, tako-rekoč nezavestno, vpliva na naše celotno kontemplativno življenje. Menih, ki je odkril in zna izkušati ter okušati to vrednoto, jo bo vključeval v osebno meditacijo v celici.« Gl. Mali misal kartuzijanskega reda, str. II—III. dopustna. Če kateri menih ni bil prisoten ob začetku oficija, je bilo potrebno dovoljenje predstojnika, da je oficiju lahko prisostvoval, če je le prišel pred petjem prvih treh verzov prvega psalma. Za mašo je lahko vstopil najkasneje do evangelija.47 Nepopravljivi zaspanci, ki so dremali med oficijem, pa so bili že pred letom 1260 deležni posebnih ukrepov: morali so pod priorjevim nadzorom stati pri stojalu antifonarja in tam peti psalme.48 Vse to priča o strogi disciplini in urejenem petju. Zunanjih - izvenredovnih - opisov kartuzijanskega petja skoraj ni bilo, saj je bila skupnost zelo zaprta. Kljub temu se je ohranilo nekaj izjav, tudi dve zelo slavni iz 14. stoletja. Obe sta povedni, a obenem nejasni. Jasne predstave o tem, kakšno je petje kartuzijanov takrat bilo, si iz njiju ne moremo ustvariti. Francesco Petrarca je pisal o »angelskem petju« kartuzijanov. Sv. Brigiti pa naj bi v njenih mističnih videnjih sam Kristus petje kartuzijanov predstavil kot vzor duhovnega petja. Svojim redovnim sestram je takole posredovala Kristusove besede: »Posnemajte petje tistih, ki se imenujejo kartuzijani in katerih psalmodija bolj kot katerakoli druga predstavlja ljubkost duha, ponižnost in pobožno zbranost«.49 Tudi učeni Nikolaus Kempf, ki je bil nekaj časa jurkloštrski prior, je stoletje zatem skrajno pohvalno pisal o petju (morda celo jurkloštrskih?) kartuzijanov: »Kako odlično se pri njih, kartuzijanih, odvijajo molitvene ure, ni mogoče opisati v nekaj besedah [...] psalmi in ves oficij se pojejo s tako veliko mero zrelosti in umirjenosti, da lahko redovnik to, kar psalmodira in poje, duhovno sprejme [ponotranji] in se dvigne k Bogu«.50 Iz teh zapisov lahko razberemo, da so bili kartuzijani vzor resnega in poglobljenega, obenem pa tudi doživetega petja. Toda ti izrazi govorijo bolj o načinu petja z duhovnega stališča kakor o glasbenih vidikih izvajanja liturgije. Iz takšnih in podobnih opisov si le nejasno lahko predstavljamo, ali je bilo petje kartuzijanov počasno ali zmerno razgibano, tiho, zmerno glasno ali glasno ipd. Peter Sutor (Pierre Coustrier), ki je po univerzitetni karieri stopil v kar-tuzijo in bil prior več redovnih hiš, je v prvi polovici 16. stoletja poleg drže kartuzijanov pri petju melodičnih obrazcev lekcij opisal tudi, kako naj bi akustično zvenelo njihovo petje ali recitiranje preprostih glasbenih obrazcev. Kot praktičen človek je za vzor postavil zmernost: »Naj se ne poje ne previsoko ne prenizko, ne prepočasi in ne prehitro, pa tudi preko lastnih moči ne, temveč naj bo način [branja/petja] pogojen z zgradbo prostora, številom in oddaljenostjo poslušalcev [tj. drugih menihov] in nazadnje z zmožnostmi beročega.« Zdi se mu, da je takšen, zmeren in okoliščinam prilagojen način popolnoma pravilen: »Ker se vse zgoraj navedeno pri kartuzijanih upošteva 47 Degand, Chartreux, stolp. 1058. 48 Prav tam. 49 King, Liturgies of the Religious Orders, str. 33; citat sv. Brigite je naveden in preveden po: Klein, Der Choralgesang der Kartauser, str. 35. 50 Navedeno in prevedeno po Klein, Der Choralgesang der Kartauser, str. 34-35. glede na njihove moči, nimaš razloga, nasprotnik, da bi mogel vaje [izvajanje] kartuzijanov zaradi načina, v katerem opravljajo branja, upravičeno grajati.«51 Sutorjev sodobnik Erazem Rotterdamski (Erasmus Desiderius; 1466-1536), ki je imel tudi sam nekaj dobrih prijateljev med kartuzijani, pa je v razpravi De recta latini graecique sermonis pronuntiatione kartuzijan-sko petje psalmov navedel kot primer počasnosti: »kratek zlog kartuzijano-vega petja psalma na praznik je daljši kot dolg zlog drznega jezika hitrega govorca«.52 Vendar Erazem poudarja, da gre za petje na praznik, praznično bogoslužje pa se je pri kartuzijanih (in tudi v drugih tradicijah) pelo nekoliko počasneje kakor dnevno ali ferialno.53 Razlogi pa se skrivajo tudi drugje. Od 14. stoletja dalje je kartuzijanski koral postajal težek in počasen tudi zaradi različnih zunanjih (kuga, vojne .) in notranjih vzrokov, čeprav naj bi bil v srednjem veku in še v začetku [francoske] renesanse precej živahen. Ta proces se je v različnih deželah začel v različnih obdobjih in je do 16. stoletja verjetno zajel že večino redovnih provinc. Zdi se, da so takrat nekatere hiše opuščale koral in jih je bilo treba k petju celo spodbujati; leta 1509 je bilo odločeno, naj se dnevni in nočni oficij v celoti pojeta tam, kjer je vključno s priorjem vsaj osem menihov.54 Situacija se je skozi 16. stoletje očitno slabšala, saj so glede na težko situacijo in v skrbi za ohranjanje discipline v redu generalni kapitlji konec 16. stoletja odredili, da smejo imeti noviciat le nekatere redovne hiše, kjer natačno izvršujejo pravila, opravljajo dnevni in nočni oficij ter gojijo koralno petje.55 Nadalje so z upočasnjevanjem petja v veliko samostanih nastopili tudi drugi izvajalsko-tehnični problemi: zaostajanje nekaterih menihov pri petju, nižanje melodije in oddaljitev od začetne intonacije ... Generalni kapitlji so stanje poskušali reševati s predpisovanjem živahnejšega petja, kar pa je verjetno le redko zares zaleglo.56 Nadaljnja stoletja so bila od prvotnih tradicij gregorijanskega korala vse bolj oddaljena, zato je razumljivo, da sploh za strogo enoglasno kartuzijan-sko petje niso imela več pravega razumevanja. S kartuzijanskim koralom so se še bolj kot prej povezovale podobe počasnosti in resnobnosti. Sploh je to razvidno iz - sicer redkih - zunanjih opisov, ki pa jih je potrebno jemati s pridržkom. Zunanji opazovalci so kartuzijansko petje težko razumeli, saj ga niso mogli poznati: čas po francoski revoluciji in jožefinskih reformah, ko 51 Navedeno in prevedeno po Klein, Der Choralgesang der Kartauser, str. 34. - Več o Petru Sutorju v J. K. Farge, Contemporaries of Erasmus, str. 352-353. 52 »[...] syllaba breuis sic pronuntiantis ut Cartusiani pronuntiant psalmos festis diebus produc-tior est longa uolobili lingua pronuntiantis [...]«, citirano po: Hinge, Linguistic Consciousness. 53 Klein, Der Choralgesang der Kartauser, str. 31. - To velja sicer tudi za druge prakse, ne le kartuzijansko. Hiley, Performing practice. 54 Degand, Chartreux, stolp. 1070. 55 Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter, str. 347. 56 Klein, Der Choralgesang der Kartauser, str. 33-34. je bilo veliko samostanov ukinjenih, kartuzijam po Evropi ni bil naklonjen. Tako so zunanji opisi prepevanja kartuzijanskega korala v tem času nemalokrat literarne upodobitve, ki v želji po slikovitosti ali pa v skladu z modo grozljivih romanov 18. stoletja opisujejo avtorjem neznano liturgično prakso nekoliko po svoje. V nekaterih literarnih delih 18. in 19. stoletja ima kartuzi-janski koral tako značilen pridih grozljivosti. Pisatelj Karl Philipp Moritz je leta 1786 v romanu Andreas Hartknopf petje kartuzijanov v erfurtski kartuziji opisal s temi besedami: »Zamolklo in žalostno se je v globokih tonih dvigal njihov spev. [...] Odmaknjeni od sveta stojijo tukaj, posvečene žrtve smrti, ogrnjeni z mrtvaško opravo, in sami sebi pojejo svoj pogrebni spev.«57 Še bolj slikovit opis petja psalmov v Veliki kartuziji je leta 1887 navedel pesnik Joseph Victor von Scheffel v svojih Reisebilder: Odpeljali so nas v cerkev, da bi prisostvovali nočnemu bogoslužju. Vse je ležalo v črni temi. Premikanje v koru je naznanilo navzočnost redovnikov, potem se je slišalo, kako je raskava roka trikrat potrkala na pult pred stoli, in strog srhljiv spev se je dvignil iz temnega zbora, kot bi se odprlo podzemlje in bi mrtvi spregovorili o stvareh iz davnine. Nato so se prižgale svetilke in zagledali smo bele kute, s kapuco zakrite glave, kako sedijo na stolih v koru in začenjajo svoje polnočne antifone iz velikih psalmskih knjig. Največkrat je eden pel naprej, drugi so se mu pridružili v zboru; pogosto je petje pretrgal dolgotrajen molk, luči so ugasnile, mrak groba in smrti je prekril cerkev, dokler ni tožeč glas - kot glas vpijočega v puščavi - nadaljeval z liturgijo. Vtis je bil smrtno resnoben, grozljiv. Ostali smo več kot eno uro, nato smo skoraj prestrašeni in izmučeni od tega polnočnega slavja s tihimi koraki poiskali svoje celice. Še dolgo je monotono psalmodiranje belih kut odzvanjalo skozi tihe samostanske hodnike in plašilo naš sen.58 Literarni opis grozljivega vzdušja v polnočni temi prikazuje glasbo kar-tuzijanov z očmi zunanjega opazovalca, ki se o pravem smislu in namenu tega petja ne sprašuje. Kljub temu je dragocen, saj priča o tem, da se je v 19. stoletju v kartuzijah (ali vsaj v Veliki kartuziji) pri nočnem oficiju gojilo gregorijansko petje. Kolikor bolj se je petje gregorijanskega korala kartuzijanov oddaljevalo od časa svojega nastanka in sodobne liturgične prakse drugih redov in cerkvenih skupnosti, toliko bolj je postajalo nerazumljivo in eksotično. Sploh v literaturi, ki je največkrat prikazovala pogled od zunaj (tj. pogled obiskovalcev kartuzije, ki so tam ostali kratek ali daljši čas). Tudi zapisi iz 20. stoletja so pogosto takšni, čeprav se odmikajo od skrajno čustveno obarvanega sloga 19. stoletja. Pavle Zidar je v romanu Črni trn petje pleterskih kartuzijanov 57 Navedeno in prevedeno po Klein, Der Choralgesang der Kartauser, str. 31. 58 Odlomek je naveden in preveden po Huschen, Kartauser, stolp. 711. skozi oči pripovedovalca Barnaba, ki je med kartuzijani ostal dlje časa in tam pisal roman, opisal takole: »Zasliši gregorijansko prepevanje. Prisluhne mu. Enolično in odmevno.«59 Malo naprej pa pravi: »Pravkar molijo. Pojoče, žalostno.«60 Nikjer sicer ni rečeno, da je to peta molitev, vendar bi lahko bila, saj se velik del skupnih molitev poje ali recitira na melodične obrazce. Obenem se njegov opis - kakorkoli že je literariziran - sklada s tistim kar-tuzijanskim napotkom, da je potrebno bolj žalovati kot peti. Tudi nadaljnja omemba je zapisana v istem duhu: »Pozno, ko so še menihi prepevali svoj memento mori [...]«61 Ti navedki sicer kažejo neko temeljno (sicer nehoteno) nerazumevanje korala, kakor so ga peli kartuzijani, po drugi strani pa si iz njih vendarle lahko ustvarimo neko podobo počasnega, resnobnega kartuzi-janskega petja. Slika, kakršno dajejo navedeni opisi, kaže, da je v stoletjih po koncu srednjega veka prevladala resnobnejša plat pevskih napotkov iz Statuta antiqua in da je bilo gibko, zaokroženo petje bolj izjema kot pravilo. Tega so se zavedali tudi nekateri kartuzijani sami, ki so opozarjali na slabo stanje koralnega petja in na vse manjši pomen skupnih vaj.62 Spet drugi avtorji pa so menili, da je bila počasnost skozi vso zgodovino reda značilna za izvajanje kartuzi-janskega korala, saj naj bi pomenila resnobnost in preprostost. A opozorila, ki so govorila proti temu in so sprva naletela na odpor, niso bila zaman;63 v zadnjem času je (vzporedno z gibanjem za oživljanje gregorijanskega korala) moč opaziti težnjo po vrnitvi k izvirom kartuzijanskega korala, k njegovi prvotni gibkosti in zaokroženosti.64 Tu se je izkazalo, da so vprašanja izvedbe korala tesno povezana z zapisom koralne glasbe pri kartuzijanih in s koralno notacijo kartuzijanskih liturgičnoglasbenih knjig. Zapisi izvedb - glasbeni zapisi kartuzijanskega korala Po mnenju Amanda Deganda, raziskovalca kartuzijanskega korala, so izvedbo kartuzijanskega korala od renesanse dalje najbolj otežile spremembe v notaciji, v kateri so kartuzijani od srednjega veka dalje opuščali diferenciacijo notnih figur.65 Čeprav so že od srednjega veka večinoma uporabljali isto - kvadratno - notacijo, se je ta znotraj posameznih zapisov spreminjala. 59 Zidar, Kartuzija, str. 486. 60 Prav tam, str. 487. 61 Prav tam, str. 490. 62 To je glavna problematika Degandovega dela La tradition dans le chant cartusien. 63 Proti takšnim nazorom je med prvimi pisal Degand, La tradition dans le chant cartusien, str. 5-6. 64 Temu so namenjene nove izdaje glasbenoliturgičnih knjig, ki zajemajo iz najstarejših glasbenih zapisov kartuzijanov; takšen je npr. kartuzijanski gradual - Graduel cartusien. 65 Več o diferenciranju notacije v Šter, Med predpisom in opisom glasbenega življenja. Glavne značilnosti kvadratne notacije so na tem mestu prikazane na primeru izbranih žičkih rokopisov, ki bodo sistematično predstavljeni v naslednjem poglavju.66 Osnovni znak notnega sistema kvadratne notacije je v vseh kvadratna nota - kvadratek, ki predstavlja punctum, s črtico ob strani pa virgo (za nekatere osnovne znake kvadratne notacije v žičkih srednjeveških antifonarjih prim. začetno noto responzorija Egredietur virga v Glasbenem primeru 1 in tudi Tabelo 1; oboje v prilogi).67 Če je kvadratna nota vizualno povezana (s črto ali diagonalnim stikanjem dveh not) s še eno ali več notami nad istim zlogom, gre za notno figuro, ki ima nek melodičen pomen. Takšne figure so lahko zelo preproste (iz dveh ali treh tonov; npr. figura pesa na »egredietur« ali pa figura clivisa na »et intellectus« v verzu). Lahko pa so tudi kompleksnejše, sestavljene iz več med seboj povezanih preprostih figur (npr. v besedi »ascendet« v rokopisu 273). Pogosto je razvidno, kako so najpreprostejše notne figure nanizane druga za drugo znotraj kompleksnejše figure (npr. v besedi »[lumborum] eius«, rokopis 145), včasih pa tega ni mogoče ugotoviti (prim. npr. razliko z rokopisom 21 na istem mestu). Nad istim zlogom lahko najdemo tudi več preprostih ali kompleksnih figur skupaj, povezanih v skupine figur.68 Zopet je mogoče opaziti, da so ponekod posamezne notne figure še razvidne in med seboj vizualno ločene (npr. »renum« v rokopisih 273, 18 ali 145). V nekaterih primerih pa note niso več nujno povezane v figure in v skupine figur, kjer bi še bila razvidna neka hierarhija med njimi oz. njihovo skupinjenje; vse note nad istim zlogom so lahko brez razlike povezane med seboj v daljšo neprekinjeno verigo not (npr. »renum« v rokopisu 21).69 Posamezne kvadratne note, ki so bile v starejših kartuzijanskih glasbenih rokopisih nad enim zlogom običajno povezane v drobne figure in skupine figur, so se v kasnejših zapisih med seboj vedno bolj povezovale. Do 17. stoletja so se manjše figure iz dolgih melizmov v kartuzijanskih rokopisih že skoraj povsem izgubile, kvadratne note so se med seboj povezale v verige 66 Več o kvadratni notaciji in njenih splošnih značilnostih v Hiley in Szendrei, Notation. 67 V nadaljevanju poglavja navedeni primeri so prav tako vzeti iz Glasbenega primera 1, če ni navedeno drugače. Zlog, na katerega se del razprave nanaša, je znotraj citirane besede izpisan v kurzivi. Besedilo primerov je navedeno le po rokopisu 273 iz Univerzitetne knjižnice v Gradcu, čeprav ostali rokopisi od njega lahko odstopajo zaradi drugačnega pravopisa. O zgradbi in posameznih delih speva prim. nadaljevanje razprave. 68 Jasne meje med kompleksnejšo figuro in skupino figur pravzaprav ni mogoče določiti; odvisna je od vsakokratnega vidika opazovanja. Bolj pomemben se na tem mestu zdi pojem figure kot neke jasno razvidne oblike znotraj melizma za razliko od verižne povezave med notami. Na to razliko je v poskusu obuditve prvotne tradicije zapisov in izvedbe opozoril Degand, ko je pisal o »nevmatski« in »moderni« notaciji glasbe v kartuzijanskih liturgičnih knjigah. Degand, La tradition dans le chant cartusien. Namesto izraza »nevma« za posamezno noto oz. značilno povezavo not je na tem mestu uporabljen izraz »figura« oz. »figura iz kvadratnih not«, saj je prvi pojem močno povezan predvsem z nediastematskimi glasbenimi zapisi korala, manj pa ga danes povezujemo s kvadratno notacijo. 69 Več o notacijskih detajlih v Šter, Med predpisom in opisom glasbenega življenja. zaporedno nanizanih kvadratkov (glej tudi Glasbeni primer 2 v prilogi).70 Vzporedno s tem (ali pred tem) naj bi šla tudi izvedba, ki je bila vedno bolj težka, okorna in monotona, nič več pa živa in gibka. Kartuzijanski avtor Amand Degand to opisuje kot dekadenco kartuzijanske notacije, ki je pomembno vplivala na izvedbo kartuzijanskega korala, čeprav so kartuzijani menili, da ostajajo zvesti prvotni tradiciji, saj se melodije oz. sama zaporedja tonskih višin v spevih niso veliko spremenila. Spremenil pa se je t. i. ritem kartuzijanskega korala, kot je členjenje melodije v posamezne note in notne figure ter njihovo skupinjenje opredelili Degand, ki je s pojmom melodija označeval zgolj zaporedje tonskih višin, intervalna razmerja med sledečimi si toni,71 medtem ko je pojem v resnici širši in zajema tudi ritmični element, tj. potek tonov v glasbenem času.72 Z načinom notiranja v dolgih verigah not in obenem z monotonim načinom petja so se tudi oficiji znatno podaljšali, kar je še en dokaz počasnosti petja kartuzijanov.73 Glasba kartuzije Žiče in žički srednjeveški antifonarji Vse, kar se je skozi stoletja dogajalo v centralistično organiziranem kartuzijanskem redu, je zaznamovalo tudi slovenske kartuzije. Bile so del redovne zgodovine. Podobno velja za liturgično prakso in petje, čeprav so med posameznimi kartuzijanskimi hišami zagotovo obstajale razlike. Glede na svojo bogato zgodovino ter sorazmeroma veliko število ohranjenih glasbenih rokopisov pa je imela sploh najstarejša kartuzija pri nas - žička - zagotovo bogato glasbeno življenje. Pri vprašanju, kakšno je bilo petje kartuzijanov v Žičah, pa se je na tem mestu zaradi omejenega prostora treba nekoliko zamejiti. Najbolj nas zanima, kakšno je bilo petje kartuzijanov v Žičah skozi srednji vek in kako se je spreminjalo, to pa bo pokazal primer iz liturgičnih knjig z glasbo oficija - antifonarjev. Kartuzija Žiče je že kmalu po ustanovitvi ok. 1160 dosegla poseben status in postala ena najpomembnejših evropskih kartuzij. S širjenjem reda v 14. stoletju je po delitvi Lombardske province postala sedež najprej Nemške province, po nadaljnjem razcepu te province pa sedež Zgornjenemške province. Največji razcvet je za Žiče paradoksno prinesla ena od velikih katastrof v 70 Glasbeni primer 2 prikazuje sodobni kartuzijanski antifonar, v katerem je nagnjenost k verižnim nediferenciranim povezavam not zelo jasno razvidna. 71 Takšno pojmovanje melodije in ritma je mogoče najti pri Degandu, La tradition dans le chant cartusien, str. 12-13 in 16. Povzemali so ga tudi kasnejši kartuzijanski avtorji, ki pišejo o »ritmični tradiciji« kartuzijanskega korala, tako kot npr. Lambres, Le chant des chartreux, str. 26-29. 72 Prim. definicijo melodije, ki jo navaja Ringer, Melody. 73 Degand, La tradition dans le chant cartusien, str. 12, 47, 69; Degand, Chartreux, stolp. 1071; Lambres, Le chant des chartreux, str. 28. zgodovini katoliške Cerkve - velika zahodna shizma. V tem času so bile Žiče skoraj dve desetletji sedež generalnega priorja za vse kartuzijanske hiše, ki so v razkolu ostale zveste rimskemu papežu (predvsem hiše na italijanskem, nemškem in angleškem ozemlju, pa tudi kartuzije v vseh slovanskih deželah). Kljub velikim stiskam, kakršne so v nadaljnjih obdobjih prinesli turški vpadi, in negospodarnemu ravnanju nekaterih priorjev s samostanskim imetjem, je imela kartuzija Žiče še kar nekaj vzponov, dokler ni bila ukinjena v jožefinskih reformah leta 1782.74 Iz srednjeveških Žič poznamo sedem skoraj popolnoma ohranjenih an-tifonarjev. Kar šest od teh hrani Univerzitetna knjižnica v Gradcu (Univer-sitatsbibliothek Graz),75 in iz tega korpusa kodeksov si lahko ustvarimo neko predstavo o izvajanju kartuzijanskega korala v Žičah in glasbenem življenju kartuzije nasploh. To so rokopis s signaturo Ms. 273 iz 13. stoletja ter rokopisi s signaturami Ms. 18, Ms. 21, Ms. 51, Ms. 145 in Ms. 7 iz 15. stoletja;76 vsi iz Univerzitetne knjižnice v Gradcu, z RISM signaturami A-Gu 273, A-Gu 18, A-Gu 51, A-Gu 145, A-Gu 21 in A-Gu 7.77 Iz 14. stoletja ni znan noben žički antifonar.78 Rokopis 273 poleg tega izkazuje številne sledi uporabe skozi 14. in tudi v 15. stoletju (zaznamki ob robu, ki opozarjajo na nove praznike ipd., številne korekture ...). Očitno je bil zelo dolgo v uporabi, tako da novega rokopisa v 14. stoletju morda sploh ni bilo. Verjetno so vsi zgoraj našteti rokopisi nastali v Žičah, vsaj za tiste iz 15. stoletja je na podlagi glasbenih sorodnosti mogoče tako trditi.79 Provenienca rokopisa 273 je manj jasna.80 Vsi rokopisi so skoraj v celoti ohranjeni; večini manjka le po nekaj folijev; izjema je rokopis 51, ki ima večjo vrzel. Napisani so v knjižni gotici. 74 Povzeto po Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter. 75 Še en žički srednjeveški antifonar iz 15. stoletja je hranjen v Avstrijski narodni knjižnici (Osterreichische Nationalbibliothek) na Dunaju: to je rokopis s signaturo 1776. Snoj, Glasbene zvrsti v srednjem veku, str. 96. 76 Nastali naj bi nekako v tem časovnem zaporedju. Za datacije in njihove utemeljitve prim. Devaux, Introduction, str. 4-5; Flotzinger, Die notierten mittelalterlichen Handschriften, str. 56 in 59; Golob, Srednjeveški rokopisi, str. 70, 86, 102 in 121-129; Šter, Med predpisom in opisom glasbenega življenja. 77 V nadaljevanju so omenjeni kot rokopisi 273, 18, 51, 145, 21 in 7. Knjižnične signature se nanašajo na velikost rokopisov, ne pa na njihovo starost; sledijo si od največjega do najmanjšega (največji je rokopis 7). 78 Možnih razlogov za to je lahko več. Eden bi lahko bil ta, da so Žiče kot sedež redovne province oskrbovale nove postojanke, ki jih je bilo v 14. stoletju veliko, s prvimi liturgičnimi knjigami. Prim. Torok, Liturgie et spiritualite, str. 64; Golob, Srednjeveški rokopisi, str. 21. Po drugi strani zaradi izvedbe oficija na pamet velikega števila antifonarjev niso potrebovali. 79 Prim. Flotzinger, Die mittelalterlichen Handschriften, str. 58; Golob, Srednjeveški rokopisi, str. 49. 80 Prim. Flotzinger, Die mittelalterlichen Handschriften, str. 56; Devaux, Introduction, str. 4-5; Golob, Srednjeveški rokopisi, str. 55 in 70; Šter, Med predpisom in opisom glasbenega življenja. Na splošno so si žički srednjeveški antifonarji iz graške univerzitetne knjižnice po liturgični vsebini zelo podobni. Rokopisi iz 15. stoletja imajo glede na rokopis 273 nekaj novih praznikov, vendar jih je glede na tako dolgo vmesno dobo še vedno zelo malo. Novi so nekateri prazniki, ki so jih v tem času uvedli v redu: večinoma Marijini in Jezusovi prazniki, prazniki sv. Križa (Najdenje, Povišanje) in sv. Trojica.81 Še več je kasnejših dodatkov v rokopisih iz 15. stoletja, s katerimi se nadaljnja razlika med rokopisi še poveča. Koralni spevi so v žičkih antifonarjih - kakor v večini kartuzijanskih rokopisov sploh - zapisani v kvadratni notaciji na štirih rdečih črtah. V splošnem imajo tako vsi rokopisi isto notacijo, ta pa je v vsakem rokopisu nekoliko posebna; tako lahko govorimo o različnih drobnih variantah kvadratne notacije, od katerih ima vsaka manjšo, značilno posebnost.82 Redovna pravila, ki so zadevala petje, so bila pomembna tudi za žičke kartuzijane. Konkretni opisi kartuzijanskega petja v Žičah niso znani in le ugibamo lahko, ali je šla glasbena izvedba skozi zgodovino tu isto pot kakor po drugih evropskih kartuzijah, kar se sicer zdi najverjetneje. Tako nam notacija žičkih liturgičnoglasbenih knjig lahko da največ informacij o tem, kako je potekalo petje v kartuziji Žiče v posameznem obdobju in kako so kartuzijani sami v nekem času razumeli melodije, ki so jih peli vsak dan. Izvajalske spremembe so v zapis verjetno prihajale le počasi, saj so vsaj še v 15. stoletju speve oficija kartuzijani peli na pamet in so različne korekture le z zamikom prišle v rokopise. Na osnovi primerjave glasbenih zapisov v rokopisu iz 13. stoletja z glasbenimi zapisi v rokopisih 15. stoletja lahko opazimo nekaj splošnih tendenc, ki bodo v nadaljevanju prikazane na primeru responzorija Egredietur virga. Razlike med izbranimi rokopisi se pojavljajo v različici oz. vrsti sicer iste - kvadratne - notacije. Različne so že posamezne oblike znakov kvadratne notacije, ki jih najdemo v teh rokopisih (npr. znak z začetno črtico ali brez nje; prim. Tabelo 1 in Glasbeni primer 1 v prilogi), razlike pa nastopijo tudi v prisotnosti posameznih znakov v različnih rokopisih: že nekateri osnovni znaki, ki označujejo en sam ton, se redno pojavljajo samo v nekaterih (virga, nagnjeni punctum). Notne figure, sestavljene iz več povezanih kvadratnih not, so lahko v rokopisih zapisane ali pa tudi sestavljene na drugačen način, čeprav imajo isti pomen (scandicus, postop treh tonov navzgor, je npr. lahko zapisan kot figura iz dveh tonov z dodano zgornjo noto ali pa kot začetna samostojna kvadratna nota z dodano figuro dveh not navzgor, kot kaže Tabela 1). Če so bile do figur s tremi toni največkrat različne samo oblike, v katerih je bila še vedno razpoznavna ista figura, je situacija pri figurah z več kot štirimi toni še bolj kompleksna. Nekatere oblike imajo samo določeni rokopisi 81 O času vnosa teh praznikov v kartuzijanski koledar prim. Degand, Chartreux, stolp. 10511059; King, Liturgies of the Religious Orders, str. 23-27. 82 Prim. Šter, Med predpisom in opisom glasbenega življenja. (rokopis 7 ima porrectus praepunctis z obliquo oz. poševno črtico, rokopis 18 pa ne ...). V nekaterih rokopisih lahko razpoznamo sestavo posamezne figure - npr. pes z dvema sledečima punctumoma navzdol (pes subbipunctis), drugi imajo samo še verige med seboj povezanih tonov. Figur, ki bi bile enako zapisane v več rokopisih, je z večjim številom not vse manj; pogosto je neka figura v določeni obliki zapisana samo v enem rokopisu ali dveh. V sestavi istih figur so razlike že precejšnje, še večje pa so, če primerjamo, na katerih mestih istih melodij so posamezni znaki in figure v posameznih rokopisih sploh uporabljeni. Velike razlike med rokopisi nastopijo zlasti v melizmih, ki vsebujejo veliko not oz. notnih figur. Ti so v večini rokopisov še sestavljeni iz posameznih osnovnih notnih znakov in figur (predvsem to velja za rokopis iz 13. stoletja), drugi imajo na istih mestih verižno povezane note. Nekateri rokopisi (npr. rokopis 145) imajo malo daljših verižnih povezav med notami, drugi pa zelo veliko (rokopisa 21 in 51); v teh bi že lahko našli sledi tiste »dekadence« notacije, o kateri je govoril Degand. Določene notacijske značilnosti so v posameznih rokopisih stalno prisotne in vsak rokopis ima nek svoj notacijski sistem. Med sabo se sicer razlikujejo že notni zapisi v rokopisih 15. stoletja, vendar v korpusu izbranih žičkih antifonarjev največje razlike v notnem zapisu nastopijo med rokopisom iz 13. stoletja na eni in rokopisi iz 15. stoletja na drugi strani. Podrobnosti notacije nas na tem mestu sicer ne zanimajo same na sebi:83 iz notacijskih razlik med rokopisi je razvidno predvsem, da sta se v Žičah odnos do glasbenega zapisa istega speva - in s tem verjetno tudi izvedba korala - skozi stoletja spreminjala. Koliko pa so se žički glasbeni zapisi in izvedbe spevov v resnici spremenili med 13. in 15. stoletjem? Ali so žički rokopisi v 15. stoletju že stopili v t. i. dekadenčno fazo notacije kartuzijanskega korala? Če bi gledali samo nekatera mesta v rokopisu 21 ali 51, bi temu lahko pritrdili (glej Glasbeni primer 1, beseda »renum« v rokopisu 21). Če pa v primerjavo pritegnemo še tisk antifonarja iz 20. stoletja, ki ga kartuzijani trenutno uporabljajo pri svojem bogoslužju (Glasbeni primer 2) in ki pravzaprav predstavlja skrajno stopnjo t. i. dekadence kvadratne notacije (v melizmih uporablja samo še verižne povezave not), je podoba vendarle drugačna. Srednjeveški žički antifonarji se zdijo veliko bolj enotni med sabo kot pa so podobni sodobnemu glasbenemu zapisu. Opaznejših melodičnih razlik med notnimi zapisi sicer skoraj ni; značilna različnost med njimi izhaja zgolj iz (ne)povezovanja not v daljše verige not, ki je v sodobnem tisku bistveni del notacijskega sistema, v srednjeveških žičkih rokopisih pa je v sistemu izjema ali le njegov del - ena od možnosti zapisa, ki ni vedno realizirana. 83 Več o tem v Šter, Med predpisom in opisom glasbenega življenja. Oficij druge adventne nedelje v srednjeveških žičkih antifonarjih in njegova vsebina Vsi žički antifonarji vsebujejo isti oficij za praznik druge adventne nedelje. V njih najdemo zapisano večino spevov monastičnega oficija s prvimi vesperami, matutinom, lavdami, dnevnimi urami in drugimi vesperami. Vsi rokopisi - razen v primeru lacune v rokopisu 273, zaradi katere se zapis ofi-cija začne šele pri 2. responzoriju matutina - za določen molitveni obred navajajo iste speve in tudi to v skoraj popolnoma enakem obsegu. Druga adventna nedelja ima svoje mesto v adventnem času, ki je čas pričakovanja prihoda Mesije. Napoved Mesije je ena osrednjih tem preroških knjig Stare zaveze; v krščanskem izročilu pa je Mesija Jezus, katerega poslanstvo se naveže na starozavezne napovedi. 2. adventna nedelja je vsebinsko tesno povezana z nekaterimi drugimi prazniki; speve iz nje najdemo še pri drugih liturgičnih priložnostih. Nekateri responzoriji 2. adventne nedelje se tako pojejo na praznik Gospodovega oznanjenja (Egredietur virga, Ave Maria), vsak četrti responzorij te nedelje (Ecce dies, Ave Maria, Salvatorem expectamus) pa imajo tudi ostale adventne nedelje. Podobno velja tudi za ostale zvrsti spevov, ki se pojejo ves adven-tni čas, npr. kratke responzorije. Besedila spevov druge adventne nedelje (glej Tabelo 2 v prilogi) so v glavnem vzeta iz napovedi starozaveznih prerokov: Miheja, Izaija, Jeremija; prepletajo se s prerokbami svečenika Zaharija in z novozaveznimi evangelj-skimi poročili (Matej, Luka, Marko), najdemo pa tudi odlomke iz Pavlovih pisem Filipljanom in Titu. Vsaka skupina besedil spevov ima v kontekstu oficija 2. adventne nedelje drugačno vlogo. Starozavezna besedila opisujejo dan, ko bo prišel Bog in odrešil svoje ljudstvo: (običajno poosebljeni) Jeruzalem bo odrešil velike stiske in ga potolažil ter razgnal sovražnike ljudstva. Ti opisi so - razen omembe Jeruzalema ali Siona - dokaj splošni in se nanašajo na dogajanje na dan odrešitve. Nekatera besedila, izbrana za drugo adven-tno nedeljo, so že bolj specifična; prerok Izaija napoveduje, da bo odrešitev prišla iz Jesejevega rodu. Novozavezna besedila spevov pokažejo, kako so se ta pričakovanja Mesije izpolnila: poustvarijo dogodek oznanjenja Mariji (Lukov evangelij) in sporočijo, kako se je izpolnilo pričakovanje Janeza Krstnika (Matejev in Lukov evangelij), ki je čakal na odrešenika. Pavlova pisma, ki tvorijo tretjo besedilno plast v spevih druge adventne nedelje, pa so naravnana na prve krščanske skupnosti in na njihovo življenje, ki naj poteka v pričakovanju drugega Kristusovega prihoda. Besedilo responzorija Egredietur virga V oficiju 2. adventne nedelje se nahaja tudi responzorij Egredietur virga.84 Besedilo responzorija z verzom je vzeto z začetka 11. poglavja preroka Izaija, ki nosi naslov: »Mesija bo Davidov sin«. V latinščini je v rokopisu 273 takole zapisano: »[A] Egredietur virga de radice iesse et flos de radice eius ascendet [B] et erit iusticia cingulum lumborum eius et fides cinctorium renum eius. / [C] Et requiescet super eum spiritus domini spiritus sapientie et intellectus. [B: Et erit ...]«. V slovenščini pa se glasi: »Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine. Pravičnost bo pas njegovih ledij, zvestoba bo pas njegovih kolkov. / Na njem bo počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti. [Pravičnost .. .]«85 V prvem delu responzorija je z metaforo za Kristusa predstavljena napoved preroka o prihodu Mesije, ki bo iz Jesejevega rodu oz. iz rodu kralja Davida. Zanimivo je, da v rokopisu 51 na začetku verza tega responzorija pri iniciali najdemo droben okras: risbo kraljeve glave. Je to morda prav kralj David? Ta droben detajl nam - poleg številnih drugih - da misliti, da prepisovanje glasbenih rokopisov v Žičah ni bilo zgolj mehanično opravilo ne na ravni likovnega okrasja, ne na ravni besedil, in tudi ne na ravni glasbenih zapisov. Pomenilo je podoživljanje vsebine na poseben način, včasih pa je kopistu ali slikarju omogočilo tudi svojevrstno komentiranje prepisovanega. Drugi del besedila responzorija govori o lastnostih, ki jih bo božji mazi-ljenec oz. Mesija imel; poudarjeni sta pravičnost in zvestoba. Tu je v poteku Izaijeve prerokbe narejen krajši preskok (med 1. in 5. verzom), ki pa ga nekako zapolni besedilo verza responzorija (2. vrstica Izaije). To opozarja na božje (so)delovanje pri prihodu Mesije ter s tem vsebinsko poveže človeški svet, na katerem se bo prihod Mesije zgodil, s transcendenco. Zdaj vemo, da bo Mesija, o katerem govori ponovitev drugega dela responzorija, pravičen in zvest zaradi delovanja Gospodovega duha nad njim. Glasba responzorija Egredietur virga Responzorij je zgrajen na značilnih melodičnih obrazcih 8. modusa. Temelji na eni od značilnih intonacij (toni f, a in c1)86 in recitacijskem tonu (ton c1) 8. psalmovega tona; pomembne glasbene fraze v njem se pogosto 84 Responzorij je koralni spev z obliko A (1. del responzorija) - B (2. del responzorija oz. od-pev) - C (verz) - B (ponovitev 2. dela responzorija). 85 Izaija 11: Mesija bo Davidov sin. Besedilo responzorija: Izaija 11, 1 in Izaija 11,5; besedilo verza: Izaija 11,2. Gl. Sveto pismo na internetu. 86 Za značilne intonacije 8. tona prim. Becker, Das Tonale Guigos I., str. 147. zaključijo na tonu g, ki je tudi finalni ton 8. modusa, pogosto pa so prisotni tudi drugi pomembni toni 8. modusa.87 Dvakrat se melodija spusti do nizkega d; enkrat se pri tem dotakne celo c-ja (»egredietur«), vendar nobena pomembnejša fraza ni zaključena v nizkem delu. Večinoma so v responzoriju prisotne fraze v obliki lokov z razponom od tona f ali g do c1 (na besedah »virga«, »iesse«, »ascendet«), nekaj je polovičnih lokov (npr. na besedah »radice«, »renum«) in nekaj fraz, zgrajenih na principu gibanja okrog določenega tona (g in c1; npr. »erit iusticia«). Zanimiva je fraza, ki se odpira navzgor in se po visokem d-ju (d2) dotakne še zgornjega e-ja (e2); glasbeno predstavlja klimaks speva (»cinctor/um«). Verz se začne z vmesno noto intonacije 8. psalmovega tona, nato pa preide na recitacijski ton c1, preden se spusti do finalnega tona g. Prav tako je sestavljen iz kratkih fraz, večinoma takšnih v obliki loka med g-jem in zgornjim c-jem (c1). V tem zmerno melizmatskem spevu ne bomo našli dolgih melizmov; najdaljša dva obsegata po 12 not, eden je v responzoriju in drugi v verzu (»radice«, »intellectus«), sicer pa v enem melizmu najdemo tudi po 11 ali 9 not, običajno pa manj. Po drugi strani je pretežno silabično uglasbenih besed malo in zato po svoji prepričljivi deklamativni preprostosti na nevsiljiv način izstopajo iz svojega glasbenega okolja: to so npr. besede »iusticia«, »cingu-lum lumborum« ali »spiritus sapientie«, ki so uglasbene pretežno silabično okrog pomembnih tonov (g, c1). Sodobnemu opazovalcu se lahko zdi, da je prav ta namerna preprostost največji dokaz o pravičnosti, zvestobi in modrosti prihajajočega Mesije. Spev je preprost, a za izvedbo kljub temu dokaj zahteven. Zapisi in izvedbe responzorija Egredietur virga: srednjeveški žički antifonarji in sodobni kartuzijanski antifonar Če si ogledamo zapis obravnavanega responzorija v vseh šestih srednjeveških žičkih antifonarjih (Glasbeni primer 1), vidimo, da je melodija z vidika intervalov med toni skoraj identična. Eno posebno mesto z nekoliko drugačno melodijo najdemo na besedi »et [fides]« v rokopisu 145, kjer imamo namesto punctuma na tonu f pes na tonih fg. Morda je imel ta pes tudi rokopis 273, kjer je to mesto zaradi kasnejših korektur zabrisano. Drugačno podobo dajejo zapisi ritma. Isti melodični postopi so v rokopisih pogosto zapisani z različnimi notnimi figurami, po drugi strani pa imajo značilne notne figure (tj. nevme oz. značilne povezave kvadratnih not v posamezne figure, prim. Tabelo 1 v Prilogi) v posameznih rokopisih lahko različne oblike oz. so lahko zgrajene iz različnih elementov (prim. npr. 87 O razmerju med modusi in psalmovimi toni prim. Snoj, Gregorijanski koral, str. 82-84. različne oblike figure scandicusa na »virga«, scandicus na drugem »de«) ipd. Takšnih primerov je v responzoriju zelo veliko; mesta, kjer bi bila ena notna figura enako zapisana v vseh rokopisih, so pravzaprav izjeme. Veliko pa je tudi razlik, v katerih je melodija različno skupinjena in členjena v figure. To se dogaja v krajših in daljših melizmih, npr. v besedi »virga« ali pa v besedah »radice« ali »ascendet«, ki ima sploh različen (ritmični) notni zapis v posameznih rokopisih. Vsak posamezen rokopis ima svoj sistem zapisovanja figur, kar potrjujejo tudi druge primerjave glasbenih zapisov med rokopisi.88 V responzoriju Egredietur virga se v rokopisu 273 pojavlja značilna kadenčna figura ali formula, zapisana iz pesa praepunctisa s sledečim punctumom in pesom (na besedi »ascendet«, »[lumborum] eius«). Ostali rokopisi to figuro lahko zapišejo enako, ali pa imajo med seboj drugače povezane note (šest not skupaj, 3+2+1 .), povezane štiri note (»gloria«, »domini« .), rokopis 145 ima pogosto - a ne vedno - kombinacijo porrectusa in virge. Značilne so še druge figure, npr. prve štiri note na drugem zlogu besede »virga«, kjer ima rokopis 273 samostojni punctum s sledečim torculusom, rokopisa 145 in 7 imata najprej pes in nato sledeči različni figuri iz dveh ali štirih not, rokopis 21 prve tri note poveže, četrto pa poveže z nadaljnjima dvema, rokopis 18 ima povezane štiri note, rokopis 51 pa celo več. Podobnih primerov z različno razporeditvijo not v melizmu nad posameznim zlogom je veliko (npr. »radice«, »fides«, »cinc-tor/um« .). Na teh in podobnih primerih vidimo, kako zelo različni so si ti rokopisi kljub temu, da načeloma posredujejo isto vsebino. Seveda so takšna razhajanja možna predvsem na melizmatičnih mestih; na pretežno silabičnih delih, kot je »et erit iusticia«, razlik med rokopisi ni. Za responzorij Egredietur virga je značilno zelo različen tudi zapis okroglega b-ja v posameznih rokopisih.89 Prvotni okrogli b ima najzgodnejši rokopis le pred besedo »ascendet«; tu ga ima tudi rokopis 18. Izvirni kvadratni b (današnji razvezaj) je zapisan takoj pred naslednjo besedo; rokopis 18 ga nima. Verjetno tu ni bilo b-ja in ni bil potreben noben zapis, saj se tu začne nov glasbeni in vsebinski del responzorija (repetendum). Pred besedo »lumborum« ima rokopis 273 kasnejši kvadratni b, rokopisa 51 in 7 pa okroglega. Rokopis 21 pa ima zapis okroglega b-ja le enkrat, na zaključni besedi responzorija »eius«. Na besedi »et« v verzu imajo okrogli b vsi rokopisi razen rokopisa 21; v rokopisu 273 je predznak kasnejši, za rokopis 145 pa to ni gotovo. Rokopis 18 je edini, ki ima takoj zatem zapisan tudi kvadratni b. 88 Prim. primerjavo med responzoriji epifanije v srednjeveških žičkih antifonarjih v Šter, Po-znosrednjeveška monastična recepcija, str. 253-275. 89 Zapisi in praktična raba oz. izvedba okroglih in kvadratnih b-jev pri kartuzijanih niso bili konsistentni; lahko so se peli, tudi če niso bili zapisani, in obratno - veliko pa je bilo odvisno tudi od glasbene tradicije dežele, kjer je bil posamezen samostan, ali pa od lokalnega ali osebnega estetskega okusa. Več o tem v Šter, Poznosrednjeveška monastična recepcija, str. 69-70. Najbrž se okrogli b na tem mestu ni izvajal na podlagi nobenega rokopisa, razen morda pri rokopisu 21 glede na vzporednico s kadenčno figuro respon-zorija. Z ozirom na zapis okroglega in kvadratnega b-ja iz skupine obravnavanih rokopisov tako izstopa rokopis 21, ki ima okrogli b le enkrat in to na mestu, kjer ga v drugih rokopisih ni. Če upoštevamo tudi kasneje dodane okrogle b-je v rokopisih, je okrogli b skupen vsem rokopisom na besedi »et [intellectus]«, po enkrat pa rokopisoma 18 in 273 (torej starejšima) ter 51 in 7 (poznejšima rokopisoma). Rokopis 145 ima okrogli b prav tako le enkrat, a tu se ujema z ostalimi rokopisi. Kljub razlikam so si rokopisi pri zapisih okroglega b-ja tako dokaj podobni, večjo izjemo pri tem responzoriju predstavlja le rokopis 21. Sicer nemajhne razlike med zapisi v srednjeveških žičkih antifonarjih postanejo precej manjše v primerjavi s tistim iz antifonarja, ki ga kartuzijani uporabljajo danes, čeprav prizadevanja za novo izdajo te liturgične knjige že potekajo. Antifonar, ki je leta 1999 izšel v 3. izdaji, je nasploh zanimiv primer t. i. dekadenčnega razvoja kvadratne notacije v kartuzijanskih glasbenih knjigah. Responzorij Egredietur virga, kakor ga vidimo v tem antifo-narju (Glasbeni primer 2), se od zapisov responzorija v žičkih srednjeveških rokopisih izrazito razlikuje prav po odsotnosti členitve melodije na drobne notne figure in skupine notnih figur. Za ta spev v njem tudi ni nobene oznake okroglega b-ja. Če si ogledamo glasbeni zapis v dveh časovno ekstremno oddaljenih obravnavanih zapisih, v rokopisu 273 in v sodobnem kartuzijanskem antifo-narju, ter si poskušamo vsaj približno predstavljati njegov zven, lahko izpeljemo več domnev in ugotovitev. V tisku iz 20. stoletja ni nobene hierarhije med notami v posameznih melizmih. Vse so enake, nekatere (s piko za noto ali črtico nad njo) celo nekoliko podaljšane, a le ob zaključkih fraz. Rokopis 273 kaže drugačno podobo: iz razčlenjenosti melizmatskih delov na manjše notne figure je razvidna struktura melodije; čeprav ne vemo natančno, kako so figure izvajali v srednjem veku, je jasno, da so nekatere note v njih pomembnejše od drugih. Velikokrat so to ravno note, ki so pomembne tudi za pripadnost speva 8. modusu, medtem ko na drugih mestih (npr. znotraj kvar-te g in c1) najdemo veliko prehodnih, strukturno manj pomembnih not (prim. predvsem nagnjene punctume v Glasbenem primeru 1). Če bi si predstavljali glasbeni zapis v namišljenem grafu glasbenega prostora (navpična os) in časa (vodoravna os), bi bilo pomanjkanje hierarhije v sodobnem tisku še bolj opazno: glasbeno dogajanje znotraj melizmov je kontinuirano, iz njega ne moremo razbrati posameznih delčkov dogajanja ali koliko je posamezen člen melizma pomemben. Na podlagi rokopisa 273 pa je v glasbenem dogajanju moč razbrati posamezne dogodke, ki so med seboj povezani na različne načine. Zelo poenostavljeno si tako lahko predstavljamo, da ima rokopis 273 s svojim zaporedjem dogodkov in njihovo hierarhijo v ozadju neko glasbeno zgodbo, ki je v tisku 20. stoletja zabrisana. Rokopis 273 izkazuje posebno razumevanje glasbe, ki je bila v času njegovega nastanka še del širšega glasbenega življenja. Še bolj kot za 13. stoletje je bilo takšno dojemanje značilno za predhodna stoletja, ohranilo pa se je še v tistem času: razumevanje melodije korala, v katerem tonske višine niso najpomembnejši glasbeni aspekt. Enako pomembna sta skupinjenje v zaporedje melodičnih obrazcev, sosledje formul oz. drobnih gest - lahko bi rekli tudi figur in skupin figur-, in značilna izvedba, povezana z osnovnimi glasbenimi značilnostmi spevov, kot je npr. modus.90 Ko je bila glasbena zavest o teh obrazcih še živa in je nekaj pomenila, so imeli tudi posamezni obrazci povsem drugačen pomen kot v poznejših časih, ko se je modalna zavest izgubljala. Skupinjenje not v figure je tesno povezano tudi zgolj z izvajalskim in interpretacijskim aspektom, ne le s strukturo glasbe. Izolirana nota v skupini ima večjo težo kot tista, ki je vključena v nek verižni prehod; podobno velja običajno za prvo ali zadnjo noto posameznih figur. Note z večjo napetostjo se izmenjujejo s tistimi z manjšo napetostjo, zato je takšna izvedba razgibana in živa, čeprav ni nujno hitra. V zapisu s samimi verigami kvadratnih not ni nobenih razlik v napetosti, prehodnosti in teži not, zato je možnost monotonega in počasnega petja dosti bolj verjetna. V primerjavi s sodobnim antifonarjem so si žički srednjeveški rokopisi med seboj pravzaprav še dokaj podobni. Res je, da v njih najdemo različno členjene zapise iste melodije. Najbolj podrobno razčlenjeni oz. ritmično diferencirani so zapisi v zgodnjem rokopisu - rokopisu 273, kjer so dolgi melizmi skrbno členjeni na več drobnih notnih figur. V kasnejših rokopisih je melodija členjena drugače ali pa se členitev ponekod celo izgubi. Ista vsebina se je glede na notacijo v kasnejših rokopisih razumela drugače - z drugačnimi figurami. Še vedno pa je bila pomembna. Zakaj bi sicer ti rokopisi sploh zapisovali posamezne figure, ko pa je za kopista toliko lažje pisati dolge verige not, v katerih mu ni treba odstavljati peresa? Figure so ostale pomembne za značaj in ritmično interpretacijo melodije, so pa tudi lažje za učenje melodij na pamet. Če povzamemo poenostavljeni primer: dogajanje v glasbenem času je v posamezne drobce ali dogodke v žičkih rokopisih poznega srednjega veka razčlenjeno nekoliko manj, predvsem pa drugače kot v rokopisu 13. stoletja. Še vedno pa žički rokopisi izražajo težnjo, da bi to glasbeno dogajanje uredili v posamezne dogodke in hierarhijo med njimi - v zgodbo. 90 Prim. Treitler, Reading and singing, str. 156, 159 in 162. Viri Antiphonarium nocturnum ad usum Sacri Ordinis Carthusiensis. Troisieme edition. Majoris Cartusis, 1999. Spletna stran kartuzijanskega reda, , (dostop 14. aprila 2011). Biblia Sacra Vulgata, , (dostop 13. maja 2011). Instituta patrum. Rokopis St. Gallen (Cod. Sang.) 556, , (dostop 25. februarja 2011). Rokopis [Handschrift] Ms. 7, Univerzitetna knjižnica v Gradcu (Univer-sitatsbibliothek Graz), 15. stoletje. Rokopis [Handschrift] Ms. 18, Univerzitetna knjižnica v Gradcu (Univer-sitatsbibliothek Graz), 15. stoletje. Rokopis [Handschrift] Ms. 21, Univerzitetna knjižnica v Gradcu (Univer-sitatsbibliothek Graz), 15. stoletje. Rokopis [Handschrift] Ms. 51, Univerzitetna knjižnica v Gradcu (Univer-sitatsbibliothek Graz), 15. stoletje. Rokopis [Handschrift] Ms. 145, Univerzitetna knjižnica v Gradcu (Univer-sitatsbibliothek Graz), 15. stoletje. Rokopis [Handschrift] Ms. 273, Univerzitetna knjižnica v Gradcu (Univer-sitatsbibliothek Graz), 13. stoletje. Sveto pismo na internetu. Slovenski standardni prevod, osnovna izdaja. Svetopisemska družba Slovenije, 2001, , (dostop 13. februarja 2011). Literatura in spletna literatura Becker, Hansjakob: Die Kartause: Liturgisches Erbe und konziliare Reform. Untersuchungen und Dokumente. Analecta cartusiana 116/5. Salzburg: Institut fur Anglistik und Amerikanistik der Universitat Salzburg, 1990. Becker, Hansjakob: Die Responsorien des Kartauserbreviers: Untersuchungen zu Urform und Herkunft des Antiphonars der Kartause. Munchener theologische Studien 39. Munchen: Max Hueber Verlag, 1971. Becker, Hansjakob: Das Tonale Guigos I.: Ein Beitrag zur Geschichte des liturgischen Gesanges und der Ars Musica im Mittelalter. Munchener Beitrage zur Mediavistik und Renaissance-Forschung 23. Munchen: Arbeo-Gesellschaft, 1975. Benedik, Metod: Zgodovinski oris kartuzijanskega reda. Benediktinci, kar-tuzijani, cistercijani: Redovništvo na Slovenskem. 1 (ur. France M. Doli-nar). Ljubljana: Kartuzija Pleterje in Cisterca Stična, 1984, str. 87-106. Berry, Mary: Carthusian Monks. Grove Music Online, , (dostop 16. julija 2007). Bruno iz Kolna [sv. Bruno], Pismo Raoulu le Verdu. Duhovnost. Kartuzijani in kartuzija Pleterje. Spletna stran kartuzije Pleterje, , (dostop 31. marca 2010). Carthusian Monks and Carthusian Nuns. Spletna stran kartuzijanskega reda, , (dostop 11. julija 2007). [Un] Chartreux, La Recordation en Chartreuse. International Musicological Society Study Gruop Cantus Planus: Papers Read at the 6th Meeting, 1: Eger, Hungary, 1993. Budapest: Hungarian Academy of Sciences, Institute for Musicology, 1995, str. 251-301. Degand, Amand: Chartreux (Liturgie des). Dictionnaire d'archeologie chre-tienne et de liturgie. 3/1 (ur. Fernand Cabrol in Henri Leclercq). Paris: Librairie Letouzey et Ane, 1948, stolp. 1045-1071. Degand, Amand: La tradition dans le chant cartusien. Kartuzija Motta Grossa, 1965 (pretipkan tipkopis iz kartuzije Parkminster, 1915). Devaux, Augustin: Introduction a une edition critique de l 'antiphonaire car-tusien. Selignac, 2000 (tipkopis). Farge, James K.: Peter Cousturier. Contemporaries of Erasmus: A Biographical Register of the Renaissance and Reformation. Volumes 1-3. Toronto: University of Toronto Press, 1995 (ponatis izdaje iz 1985), str. 352-353. Florea, Luminita: "Let Us Sing With a Well-rounded and Lively Voice:" An Unknown Medieval Music Manuscript in the Robbins Collection of Roman and Medieval Canon Law, University of California at Berkely. Bangor, 2008 (referat na simpoziju Medieval and Renaissance Music Conference, Univerza v Bangorju, Velika Britanija, julij 2008),, (dostop 12. novembra 2010). Flotzinger, Rudolf: Die notierten mittelalterlichen Handschriften aus der Kartause Seiz. Srednjeveška glasba na Slovenskem in njene evropske vzporednice (ur. Jurij Snoj). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1998, str. 51-65. Golob, Nataša: Srednjeveški rokopisi iz Žičke kartuzije (1160-1560). Ljubljana: Narodna galerija, 2006. Graduel cartusien: Introduction a l 'edition critique (ur. in kritični predgovor pripravila Augustin Devaux in Dysmas de Lassus). Analecta cartusiana 228/1. Salzburg: Institut fur Anglistik und Amerikanistik der Universitat Salzburg, 2008. Hiley, David in Szendrei, Janka: Notation, §III, 1 (vi)(a): Plainchant: Pitch-specific notations, 13th-16th century, Square notation. Grove Music Online, , (dostop 23. marca 2009). Hiley, David: Performing practice, §I: Western, 2. Medieval monophony. Grove Music Online, , (dostop 12. februarja 2011). Hiley, David: Western plainchant. Oxford: Oxford University Press, 1993. Hinge, George: Linguistic Consciousness in Erasmus Desiderius' De con-scribendis epistolis and De recta latini graecique sermonis pronun-tiatione, , (dostop 9. julija 2007). Huschen, Heinrich: Kartauser. Die Musik in Geschichte und Gegenwart. 7 (ur. Friedrich Blume). Kassel idr.: Barenreiter, 1958, stolp. 706-714. King, Arthur Archdale: Liturgies of the Religious Orders. London in New York: Longmans, Green & Co., 1955. Klein, Johann Baptist: Der Choralgesang der Kartauser in Theorie und Praxis unter besonderer Berucksichtigung der deutschen Kartausen. II. Berlin: Friedrich-Wilhelms-Universitat, 1910. Lambres, Benoit: L'antiphonaire des chartreux. Etudes gregoriennes. XIV (ur. Joseph Gajard). Solesmes: Abbaye Saint-Pierre de Solesmes, 1973, str. 213-218. Lambres, Benoit: Le chant des chartreux. Revue belge de Musicologie /Bel-gisch Tijdschrift voor Muziekwetenschap, 24/1, 1970, str. 17-41. Mali misal kartuzijanskega reda za uporabo v koru. Latinsko-slovenska izdaja. Pleterje: Kartuzija Pleterje, 1988. Mlinarič, Jože: Kartuziji Žiče in Jurklošter. Maribor: Založba Obzorja, 1991. Moulin, Leo: Note sur les particularites de l'Ordre cartusien. Historia et spiritualitas cartusiensis: Acta colloquii quarti internationali (ur. Jan de Grauwe). Destelbergen in Saint-Etienne: Centre Europeen de Recherches sur les Congregations et Ordres Monastiques, 1983, str. 283-288. Novak, Boris A.: Zven in pomen: Študije o slovenskem pesniškem jeziku. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2005. Niederkorn - Bruck, Meta: Die liturgietheoretischen Normen in den Con-suetudines der Prioren Guigo, Anthelm und Basilius unter besonderer Berucksichtigung der Musik. Gedenkschriftfur Walter Pass (ur. Martin Czernin). Tutzing: Verlag Dr. Hans Schneider, 2002, str. 177-200. Obnovljena pravila kartuzijanskega reda. 1.-4. knjiga. Odobrena od generalnega kapitlja leta 1971. Pleterje: Kartuzija Pleterje, 1980. Pravila. Kartuzijani in kartuzija Pleterje. Spletna stran kartuzije Pleterje, , (dostop 31. marca 2010). Ringer, Alexander L.:, Melody. Grove Music Online, , (dostop 9. julija 2008). Snoj, Jurij: Glasbene zvrsti v srednjem veku na Slovenskem. De musica dis-serenda, VI/1, 2010, str. 87-111. Snoj, Jurij: Gregorijanski koral. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1999. Šter, Katarina: Med predpisom in opisom glasbenega življenja: notni zapisi v srednjeveških žičkih antifonarjih (v pripravi za objavo v eni od monografij zbirke Analecta cartusiana). Šter, Katarina: Poznosrednjeveška monastična recepcija koralnega eno-glasja na primeru antifonarjev iz žičke kartuzije. Ljubljana: Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2010 (doktorska disertacija, tipkopis). Treitler, Leo: Reading and Singing: On the Genesis of Occidental Music-Writing. Early Music History, 4, 1984, str. 135-208. Torok, Liturgie et spiritualite chez les chartreux hongrois au debut du XVIeme siecle. Kartauserliturgie und Kartauserschriftum. 2 (ur. James Hogg). Analecta cartusiana 116/2. Salzburg: Institut fur Anglistik und Amerikanistik der Universitat Salzburg, 1988, str. 63-69. Zidar, Pavle: Kartuzija (odlomek iz romana Črni trn). Sodobnost, 25/5, 1977, str. 486-491. PRILOGE Glasbeni primer 1: Responzorij Egredietur virga v srednjeveških žičkih antifonarjih91 91 Glasbeni primer 1 vsebuje responzorij Egredietur virga, primerjalno izpisan iz šestih srednjeveških žičkih antifonarjev iz Univerzitetne knjižnice v Gradcu. Prepis glasbene zapise za lažjo primerjavo prikazuje vzporedno, od najmlajšega rokopisa (273) do najstarejšega (7), ki so v začetku vrstice označeni s številčno signaturo. cJa* ch> - ri — Uk rt-m*, --SUs fit rt^ui'-«- ctt - / '*» J —-* ^->- \ ^—j-J—— CM. - - cto - n -- u*. re-iui*. e. - - ^ it ru^u-ts- ttt t—V K-"lA-A--■ ■ ■ ■ -M— =3= ™-■ V . ^VV----■-'VL .. -- CK - * cN>-- n" ! ■ ■ ■— um. rtiuur^ C -»—^ ft ix-^uf"at suptr- fu*v 1 -V. SI *f ciiv— do — rt un itw HF Cfc rt-jW-ts - ut u-ptr t'Luv cfc - ■ dr* — n - - rt' i — /Uj. -p Gt(t|iu-u-at su-p