ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 • 2 303 vabilo v Rim), ki so bile takrat v bizantinski posesti in hkrati glavno zahodno prista­ nišče za ladje, namenjene v Carigrad. Če bi Moravska res ležala nekje v Panoniji, v širši okolici Sirmija, bi brata v Bizanc potovala po kopnem in ne bi delala nepotreb­ nega ovinka na severni Jadran. Poleg virov, ki jih je pisec upošteval, je potrebno opozoriti še na nekaj podatkov virov, ki jih v svojem tekstu ne navaja, so pa za lokalizacijo Moravske zelo izpovedni. Tako Conversio Bagoariorum et Carantanorum javlja, da je Pribina, kasnejši mejni grof Spodnjepanonski, prebežal pred moravskim knezom Mojmirom preko Donave k Ratbodu, ki je bil takrat vzhodni prefekt (Priwina exulatus a Moimaro duce Mara- vorum supra Danubium venit ad Ratbodum. M. Kos, CBC, c. 10, 135) in je kot tak v svojih rokah združeval oblast nad Vzhodno marko, obema Panonijama in Karantanijo. Isti vir tudi sporoča, da je salzburški nadškof Adalram (824—836) Pribini »nekoč po­ svetil cerkev na njegovi posesti onkraj Donave v kraju, ki se imenuje Nitra« (M. Kos, CBC, c. 11, 136). Tretji tak podatek, ki ne potrebuje komentarja, je iz Svetopolkove dobe. Za čas okrog 880 imamo ohranjen geografski opis kralja Alfreda, ki pravi, da imajo »Mora- vani na zahodu Turingijce in Cehe in polovico Bavarcev; in južno od njih je na drugi strani Donave dežela Karantanija južno od gora, ki se imenujejo Alpe«.11 Položaj Mo­ ravske tik pred njenim propadom v začetku 10. stoletja določa tudi Raffelstättenski carinski red, nastal med 903 in 905 (Gradivo II, 341), ki za ladje, ki z zahoda prihajajo po Donavi navzdol in bi hotele onstran Češkega gozda in Mauterna priti do Morava- nov (ad mercatum Moravorum), določa, da pred prestopom državne meje plačajo posebno davščino. Za konec je možna le ugotovitev, da vsa gornja izvajanja ne dopuščajo, da bi se strinjali s tezo Imre Bobe, po kateri naj bi Rastislavova in Svetopolkova pa tudi Me­ todova Moravska ležala južno od Donave, nekje na prostoru Panonije. Kljub avtor­ jevi veliki želji in naporom je treba njegov poskus označiti kot zgrešen in obsojen na neuspeh, ki (globalno gledano) razen zmede, v reševanje tozadevne problematike ne prinaša nič bistveno novega. P e t e r S t i h N a d a K l a i ć , Povijest Zagreba. Zagreb : Liber, 1982. 570 strani. Knjiga je sestavljena iz dveh glavnih delov. V prvem avtorica opisuje razvoj Gra­ deča v zgodnjem srednjem veku, v drugem pa Kaptol — Zagreb. Slovani so z Avari prišli na področje današnjega Zagreba, kjer so skupaj porušili ilirsko-romanska na­ selja. Slovani so se potem naselili na gričevje pod Medvednico. Klaičeva dopušča možnost, da so že tedaj postavili utrdbo. Med Slovane, ki se osamosvojijo, so se osa­ mosvojili tudi Slovani »za bregom« Save. Ko so Avari poraženi, so imeli Slovani že izoblikovano upravo. Klaičeva predpostavlja, da je v času Ljudevita Posavskega ob­ stajala trdnjava, ki se je imenovala Gradič. To naselje se je kontinuirano nadaljevalo do časa Ladislava Arpadoviča, ko je kralj postavil prvo škofijo na slavonskih tleh. Glede porekla imena Zagreb Klaičeva odbija razlage prejšnjih avtorjev (predvsem I. Tkalčiča), ki so postavljali tezo, da je naselje nastalo za nasipom. Povsem drugače je po Skokovi razlagi. »Greb« po Skoku pomeni tudi obalo. To pomeni, da je naselje nastalo za obalo in ne za nasipom. Posebno poglavje je avtorica posvetila zagrebški utrdbi. Kot že zgoraj napisano, je prvi znan podatek v času Ljudevita Posavskega. Utrdbe (castra, castella) so bile središča politične moči. Središče Ljudevita Posavskega je bila Siscia. Toda glede na to, da je Ladislav Arpadovič izbral Zagreb za središče škofije, lahko predpostavljamo, da je bila utrdba že tedaj razvita. V naslednjem poglavju avtorica opisuje razvoj »županije«, ki se je začel konec XI. stoletja s prihodom Arpadovičev. Prav tako opisuje razvoj fevdalnih posesti pod Arpadoviči in Anžuinci. Za primerjavo opiše avtorica tri velike fevdalne družine: fe­ vdalno posest družine Aka (susedsko-stubiška posest), Jaroslavičev (običko-brezoviška posest) in posest kneza Makarija (moslaviška posest). Podrobno opiše njihov razvoj in na koncu tudi razkroj. V naslednjem poglavju opisuje Klaičeva razvoj svobodnega naselja na Gradecu. Razvoj naselij — trgov je dolgotrajen proces. Nastajala so ob prometnih poteh, rekah itd. Poleg domačinov se v Gradecu naseljujejo tudi tujci, ki se ločijo od kmetov. Med­ tem ko so kmetje izgubili pravico svobodnega gibanja, so jo novi naseljenci — »ho- spites« obdržali. Svobodno so razpolagali tudi s svojo premično in nepremično last­ nino. Posebno mesto v zgodovini hrvaških mest imajo vdori Tatarov. Bela IV. je ohra­ nil svoj prestol prav ob pomoči mest. Tatari ga namreč niso ulovili, ker je našel za­ točišče v Trogiru. Tam mu konjenica ni mogla do živega. Bela IV. je spoznal, da samo 11 Citat pa B. Grafenauer, Ob 1100-letnici slovanske rokopisne knjige, ZC 17, 1963, 193. 3 0 4 ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 .1988-2 utrjena mesta lahko kljubujejo sovražniku. Tako je mestom dal posebne privilegije, med drugimi tudi Gradecu. Prebivalci Gradeča so v Virovitici predložili Beli IV. svo­ jih 12 zahtev. Po Klaićevi so najvažnejše pravice, ki omogočajo svobodno trgovino na področju Ogrske. Kralj jim vse privilegije potrdi, toda hkrati jim tudi sam postavi pogoje, med katerimi je najtežja vojaška obveznost. To je edino kraljevsko mesto, ki je obvezano na to dolžnost. . Posebno pomembna so postala mesta za vlado Anžuincev. Ker ga slavonski ve­ likaši niso upoštevali, se je moral Karel povezati z mesti. Na začetku Karlove vlade so imeli prebivalci Gradeča težave, ker je dovolil kanonikom pobiranje dajatev na irgu Spor med mestom in kanoniki se je nadaljeval do leta 1333. Tega leta se je kralj ustavil v Gradecu. V mestu se je odločil, da bo postavil dvor. Zgradbo so postavili poleg obzidja. Nastal pa je manjši spor zaradi vrat. Ban Mikac je hotel zgraditi ve­ lika vrata meščani pa se niso strinjali. Čeprav so Anžuinci ustanovili novo viteško družbo so podpirali tudi mesta. V dobi Anžuincev se je Gradec dvignil v slavonsko prestolnico. S prihodom Sigismunda Luksemburškega na ogrski prestol se spreme­ nijo pogoji življenja v mestu. Usodna je povezava med kraljem in zagrebškim ško­ fom Kralj je kot tujec kršil vse stare pravice mesta. Škof celo postane upravitelj mesta Temu se meščani Gradeča niso mogli upreti, ker nikjer v njihovih privilegijih ne piše da kralj ne sme postaviti na čelo mesta svojega upravitelja. Sigismund je v zadnjih' letih vladanja poskušal omiliti škodo, ki jo je naredil meščanom Gradeča. Vsega pa le ni mogel popraviti. . Med zagrebške bane so se vpisali tudi Celjski grofje, posebno po bitki s Turki pri Nikopolju 1396. leta, ko je Herman II. pomagal Sigismundu. Leta 1399 mu je kralj za zasluge dal mesto Varaždin. Med drugim postane Herman II. tudi upravitelj zagrebške škofije. Cerkvene zadeve pa je vodil škof Eberhard Alben. Ko je Sigismund postavil Hermara na prvo mesto med posvetnimi dostojanstveniki, si je pridobil velik ugled tudi v Slavoniji. Naslednje leto 1408 je Herman sledil kralju v vojno z Bosno^ Bansko službo je opravljala Barbara. Herman II. ni imel neposrednega stika z Gradcem do svoje vrnitve leta 1423. Po smrti škofa Albena postavi Sigismund na škofovo mesto Matka Talovca Ta zelo ostro nastopi proti Hermanu. Izrine ga iz škofije in Gradeča. Hermanu je škodovala nestalna politika kralja Sigismunda. Pred Hermanovo smrtjo kralj postavi na bansko mesto Matka Talovca. Hermanovi nasledniki so imeli Talovca za uzurpatorja. Da bi omilil svoje dejanje, je kralj Hermanovim dedičem podelil knež­ ji naslov To je knez Ulrik s pridom izkoristil. Večkrat prihaja do sporov med Talov- cem in Celjskimi knezi. Knezi so ščitili meščane Gradeča, čeprav so se mescam več­ krat pritoževali Vlogo Celjskih knezov Klaičeva pozitivno ocenjuje, drugačnega mne­ nja sta pa Kampuš in Karaman (Tisućljetni Zagreb), kjer opisujeta Celjske kneze m njihove ljudi kot nasilne tlačitelje meščanov Gradeča. Ko je prišel na ogrski prestol Matija Korvin, je bil na banskem mestu Jan Vito- vec Ban je pomagal kralju, da se utrdi v Slavoniji. Gradec je imel pod vladavino Matije Korvina precej nevšečnosti, ker je kralj večkrat uvedel nove davke. Mescam ga niso vedno ubogali. Za mesto je bilo ugodno, da je kralj dovolj močan, da je držal fevdalce mirne. Tako ni bilo napadov na mesto in trgovce. V naslednjem poglavju opisuje avtorica razvoj mesta in njegove prebivalce. Po letu 1242 so mesto začeli sistematično graditi. Vmes so posegli zagrebški kanoniki, ki so si s kraljevim dovoljenjem zgradili trdnjavo — Popov Turen. Z gradnjo obzidja so mesto zavarovali pred sovražnikom. S treh strani je bilo mesto dobro zavarovano. Severna stran pa je bila vedno problematična tudi v naslednjih stoletjih. Avtorica posvet veliko pozornost opisu mestnih vrat. Vrata so tudi imela velik vpliv na no­ tranjo postavitev stavb. Notranjost mesta so razdelili na četrti — »otoke«. Vsak otok ali več hkrati so varovali mestna vrata. Kamena vrata so varovali prvi, osmi m deveti otok Poljska vrata so varovali peti, šesti in sedmi otok itd. Avtorica zelo dosledno opiše razvoj mestne arhitekture. Nato preide na opis predmestja. Razvijalo se je od Popovega Turna do Medveščaka. Imenovali so ga »Vicus Teuthonicorum« — Nje­ mačka ves, imelo pa je še več drugih nazivov. Mestno skupnost so formalno sestavljali vsi, bogati in revni prebivalci. Meščan (civis) je lahko postal samo lastnik hiše, če je bil katoliške vere (I. Tkalčič). Na ozem­ lju so živeli tudi drugi prebivalci, ki niso imeli meščanskih pravic. V magistratu so sodelovali člani vseh narodnosti, slovanske, latinske, nemške in ogrske. Sodniki so se volili iz teh grup, s tem pa lahko sledimo vplivu vsake grupe v mestu. Večkrat je pri­ hajalo do medsebojnih sporov in trenj. Ločevanje grup po pogovornem jeziku se je končalo po Sigismundovi smrti. Tega leta se je tudi povečalo število svetnikov v ma­ gistratu od 20 na 24. V popisu se prvič omenja tudi poklic svetnikov, med katerimi je bilo kar 14 obrtnikov. Posebno zanimivo je avtorica napisala poglavje o pravnem življenju v mestu Mesto je že od leta 1242 imelo temeljne pravne predpise. Sredi 14. stoletja so začeli zapisovati sodniške razprave. Te nam dajejo sliko tedanjega življenja v mestu. Avto­ rica opiše nekaj primerov. Velik problem v mestu je predstavljal krvnik. Nihče ni ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 • 2 305 hotel opravljati te dolžnosti. Kot zanimivost je avtorica opisala nekaj primerov, ko je tožitelj moral izvršiti kazen nad obtožencem (če sam ni našel krvnika ali koga dru­ gega, ki je bil pripravljen izvršiti kazen). Večkrat so dali obtožencu možnost, da se izogne kazni, če je za leto dni sprejel službo krvnika. Naslednje poglavje je avtorica posvetila občinskemu gospodarstvu. Sama mestna uprava je poskušala urediti gospodarstvo in davčne razmere. Meščani so iskali vse možne izhode, da bi se izognili nadzoru in davkom, predvsem prebivalci, ki so si iz­ brali mesto za začasno prebivališče. Mesto je imelo več uspeha pri pobiranju tržnih daiatev. Stanarine in davek na nepremičnine so meščani zelo neredno plačevali. Obi­ čajno je bil mestni obračun na koncu leta negativen in je sodnik moral sam najti rešitev. Avtorica posebej analizira družbeno razslojenost v mestu. Kot temeljni vir upo­ rabi roois meščanov, ki so se uorli škofu leta 1397. Med uporniki srečamo sodnika, nrisežnike, velike trgovce, plemiče, obrtnike, vojake in tudi manjše trgovce. Na soi- sku so člani mestne uorave. kakor tudi orebivalci. ki te časti niso imeli. Med uoorniki je veliko ljudi iz drugih dežel, npr. italijanski trgovec Kun (Khun de Florencia), trgo­ vec Dionizij, florentinski trgovec Rogerij. Avtorica natančno opiše njihovo imetje in noložaj, ki so ga imeli v mestu. Čeorav je bila italijansko-francoska skuoina med eko­ nomskimi najmočnejša v mestu, začne propadati v drugi polovici 15. stoletja. Mestna uprava preide iz rok trgovcev v roke obrtnikov. Velikaši in plemiči niso bili zaintere­ sirani za meščanski status (civitet). Mesto je v zadnjih desetletjih 14. stoletja doživelo največji razcvet. Prej so se italijanski in francoski trgovci le bežno ustavljali v me­ stu. Ko pa je kralj Karel Anžuinski izbral Gradec za prestolnico, je postalo mesto zanimivo tudi za bogatejše trgovce. Glede obrtnikov in razvoj obrti analizira avtorica Tkalčičev popis, ga uredi in dopolni z viri. Avtorica hkrati opiše tudi nastanek obrt­ nih združenj (cehov). Analiza virov iz let 1355 do 1521 daje takšno sliko: največ je bilo čevljarjev, mesarjev in krojačev, manj pa zlatarjev, usnjarjev in zidarjev. Največ ugleda, podobno kot v primorskih mestih, so uživali zlatarji. V drugem delu knjige opisuje avtorica razvoj škofije. Pravi, da je imel Zagreb vse pogoje, da oostane najmočnejše kolonizacijsko središče, glede na pogoje, ki ea je mesto uživalo. Klaičeva opiše položaj zagrebškega škofa na njegovih posestvih. Ze v 12. in 13. stoletju je škof dobil ozemlje v okolici Zagreba in tudi samo naselje. Prav tako je imel škof na tem ozemlju sodno oblast. Škofje so vedno podpirali naselitev novih kolonistov, zato so gradili nove samostane. Težili so k temu. da bi najbolie orga­ nizirali svoje posesti. Glede družbene strukture avtorica ne opiše bistvenih razlik. Tudi škof je imel svoje viteze in vojsko za obrambo svoiih oosesti. VDHV škofa, ki ga ie ;mel v Slavoniji, je bil odvisen od kralja. Če je škofa podpiral, je imel ta večji vpliv in obratno. Tako recimo je škof Stefan pod kraljem Ludvikom Anžuincem imel velik voliv. Ludvik je škofa postavil celo na bansko mesto. Podoben vpliv so imeli tudi ne­ kateri naslednji škofi. Avtorica ne zasledi neredov na škofovih posestvih, ker zato ni bilo pogojev. Največkrat so se proti škofu dvignili vitezi in mesta. Posebno poglavje posveti avtorica zagrebškemu Kaptolu. Ko je Ladislav ustanovil škofijo, je poleg postavil tudi kaptol. Že tedaj so kanoniki sestavljali del škofije. Stalno so se pojavljali spori glede posesti kanonikov in škofov. Škofi niso hoteli loče­ vati med svojo in kanoniško lastnino. Tako so na začetku kanoniki živeli v veliki bedi. Organizacijo Kaotola je opisal Ivan Gorički. Vseh kanonikov je bilo 32. čeprav to šte­ vilo ni bilo vedno enako. Vodja kaptola je bil prepozit, sledili so lektor in kantor. Gorički ooiše strukturo in dolžnosti kanonikov, njihove prihodke in dajatve. K'aićeva pravi, da se je odnos med Gradcem in Kaptolom stalno soreminial glede na kraljev odnos do teh dveh naselij. Če ie kralj podoiral Gradec, si kanoniki niso uoali noseči v pravice Gradca in obratno. Največji spori so bili v času Sigismundoveea kralievanja. ker je z nestalno oolitiko daroval in odvzemal oosesti brez razloga in s tem Dovzročal soore. Glede kulture je Kaptol imel večji vpliv kot Gradec. Obrtniki v Gradcu niso bili zainteresirani za šole. ker je v svojih okvirih niso rabili. Plemiči in bogatejši meščani pa so lahko zagotovili svojim otrokom boljše šolanje in kulturno življenje. F l a v i j B o n i n P i e t r o Z o v a t t o , La stampa cattolica italiana e slovena a Trieste. Univer­ sità degli studi di Trieste, Facoltà di magistero, I IP serie, № 18. Udine 1987, 412 str. Tržaška pedagoška fakulteta zagotovo sodi med tvorce zgodovinopisnih dogajanj v deželi Furlanija—Julijska krajina. To njeno delo se zrcali predvsem v seriji izdaj (založba Del Bianco v Vidmu), ki jih predstavljajo posamezne monografije in zbor­ niki (objavljajo gradivo s področja družboslovnih in humanističnih ved) »Miscella-