p
p6
S.
! f
m I....:

:c:'/7
mit -#Bi
r-v'7	V*» 'SAf:	x \
7 l ^ VP-JiS
lisa !ii X:.::.";:.:x<:AvA/ %*#
r.':f
!,;,::i !-'>i
K
i /
-S-':
O / 7 /'
BI O
ia
'*\ /X /	^'X i j
7 0 /
/
;i /X:"\ | r-i rvf*s\ /j
a rt II FiiS
poiti! iw oj i ini isc,
V: ..J ^VjJH ,J L'!
Izdaja. Podmladek Rdečega kriza v Sodražici	Leto IV.
Košnja.
Stupica Jože II,r„v„l„š.
V začetku meseca junija pričnejo ljudje kositi deteljo in Minico. Ko so bliža mesec konca,pokose logove,vrto in laze. Ko koso veselo švigajo in pojo, se glasi lepa pesem mladih koscev, ki se vesele lepega jutra in sonca daleč naokoli. Vmes odmeva kladivc ,kc kosci klepljejo koso. Ostro nabrušeno kose se lopo svetijo v jutranjem soncu,da se odbijajo sončni, žarki in se vidi kakor bi se vila srebrna kača m :.d travo. Trava, pada. Ko jo kosci nokose, jo razmešajo in pusto na soncu,da ovene. Kmalu prid'jo ženske,ki jo obračajo in sušo. Končno jo denejo v ograhek okoli voza in jo spravijo domov, Borna, voz hitro izpraznijo .. in gredo spot po sono. Drugo jutro gredo kosit v drugi kraj in zopet vosolo pojejo in tako delajo z vesoljem,iz dneva v dan,dokler ni košnja končana.
(£U}f
«V l
:rU*
'
i! a
V | i
! !
V'f ifi i i	j /	\
-1	vrvri i (r<v// d.l.
- 5o -
Kako .je treščilo v sosedovo hišo.	Okoren Jo še I .r „v.l.š .
Bilo je leta 1927.tisti dan pred Velikim Šmarnom, Proti večeru se je začelo močno temniti,pretila je huda nevihta. Kmalu nato je začelo močno bliskati in grmeti. Kar se je grozno zabliskalo,da jo bilo vse v . svetlobi in - treščilo je v sosedovo hišo. Strela je šinila skozi dimnik v kuhinjo,kj er je ravno gospodinja kuhala večerjo na štedilniku, Gospodinjo je ranilo po nogah in o-nesvestila se je, Nato je švignila strela navzdol v hlev in ubila konja. Razrušila je tudi streho„ Hvala Bogu,da hi bila strela ognjena in da ni bilo še kako hujše nesreče. Naš oče so bili prvi na kraju nesreče in so nesli onesvoščeno gospodinjo ven v sosedov skedenj,da so jo spravili k zavesti. Grozno
smo se ustrašili in vsa vas se je zbrala na kraju nesreče, Tudi naša
hiša se je zelo potresla in dobila ± precej razpok na zidu. Bil som še majhen,a to mi bo ostalo v neizbrisnem spominu. Še danes me jo strah,kadar grmi in se bliska.
licon Zmago.
Izpit x...iiiublTani.
Ko sem Šol v l.lucljano k izpitu, sva šla s mamo najprej po mestu in k Bati kupit čevlje, šele potom sva šla v zavod na Bakovnik ikl er "bom stanoval, Zavod jo solo volilu Pri zavodu jo z visokim plotom ograjen rostoz v k j or igrajo nogometV za-v c d u ima j o t; id i r ad idt
Ec fum prišel v zavod, je bil •' tam že on d uldr iz Zidanega mosta« 1'akoj sva postala prijatelja. Drugi dan zjutraj sva vstala,se oblekla Ih šla v oerkov, nat o pa. k zajutrku. Od 8^~ loa in od. ll/'"- 12a sva so učilat Ob lo sva dobila kruh,ob 1.21"' pa kosilo. Po kosilu sva se neko j časa igrala In skakala, od t''1- 4xi sva so zopet učila kakor tudi po malic j., Pred večerjo, ki je ", bila ob 731 in po večerji je čas za
razvedrilo,nato pa počitek. Ko smo
legli v posteljo,smo morali biti prav tiho. Drugi dan je prišlo še
6 dečkov,
Čez dva dni sem šel k izpitu v I,državno realno gimnazijo. Ko smo prišli v razred.jo pozvonilo in prišli so trije gospodje profesorji, Edon je izpraševal slovenski jezik,drugi računstvo,tretji je redovni . Jaz som bil drugi vprašan. Prečital sem nekaj stavkov, ki sem jih moral tudi povedati„ Prvi stavek,ki som ga pročital,sem tudi analizira,!. 3%fco som deklamiral "Janičar". Ko smo bili vsi
vprašani slovenščino,smo morali pred vrata. Zakaj,toga nismo vedeli. Gez kratek čas so nas poklicali v razred,, Imeli smo računstvo. Napisal jo vsak nekaj števil in izračunal račun,nato smo morali spet pred vrata« Ko sc nas poklicali nazaj v razred nam je eden od gospodov profesorjev povedal:da smo vsi naredili izpit. Popoldne ob 3 sc drugi.ki. niso šli še domov.,dobili izpričevala. Mojega hranijo na
Rakovniku,
Ko sem prišel od izpita na Rakovnik,mo je obiskal stric Rado,
|
ki me je povabil v mesto. V Daj - damu mi je kupil sladoled8,in počiva. Potem sva šla v park Tivoli. Tam jo sedelo mnogo ljudi po klopeh, midva sva se rajši izprehajala. Ptički so tam v parku zelo domači.
Ko sem vzel košček kruha iz žepa,so prileteli ptički prav k meni,da sem se kar čudil. Ko sem hotel enega prijoti,mi je pa ušel. Malo dalje sva videla v ribnikih lepe rdeče ribice.
Ko je bila 12.ura,sva šla s stricem na Rakovnik h kosilu. Po kosilu me je stric spremil na vlak. Mimogrede mi je kupil češenj.
Na postaji sva se pozdravila s stricem in vlak jo že sopihal proti domu. Imel sem karto do Žlebiča a v Ortneku sem izstopil,kj.r sem se odpeljal z Ivančevim avtom domov. Pri Roki me jo čakala sestrica, in je zlezla k meni na avto.
Naenkrat smo bili doma. Očka in mamica sta bila vesela,ko som jima povedal,da sem napravil izpit.
Gozdič je že zelen.	Ho Prane IH.b.
Pozimi je v gozdu kakor mrtvo. Drevje jo golo,ptički prezebajo in iščejo hrane. Ko pa pride topla pomlad,se odene gozd v zeleno obleko. Tudi ptički so spet bolj veseli. Spletajo si gnezdeca in valijo jajceca. Vmes si pa lepo prepevajo. Se kukavica nas razveseljuje s svojim nagajivim : "Ku - ku! Ku - ku!"
- 53 -
Kako lepo je spomladi v gozdu! Tu in tam se med zelenjem "beli cvetoča češnja. Zasadili so jo ptički.,ki raznašajo češnjeve koščice po gozdu. Ko oodo zrele,se bodo pa gostili z njimi.
Levstek Lado IV.r.o.š.
Z veseljem sem pričakoval dneva-ko pojdemo na izlet. Dan je bil lep. Ob 9ozjutraj smo šli iz Sodražice čez Sinovico,Hudi konec proti Ortneškemu gradu,. Že od daleč smo zagledali sive razvaline gradu. Rižj e je pa kapelica posvečena sv.Juriju. V tej kapelici so grobnice ortneških graščakovo V razvalinah je dosti zgodovine. Podložniki so morali sezidati ta grad,opravljati tlako in dajati desetino.. V prej snih časih, ko so hodili Turki v naše kraje, so se v tem gradu hrabro branili proti njim,tako,da še pregovor pravi:
"Ge ne bi bilo Ortneškega gradiča in Matočega klančioa,bi šel Turek križem svet,"
Ko smo se malo odpočili in malo založili,smo se odpravili proti domu čez Hojče in Sv.Gregor, Tam je bil zopet odmor„
Dan našega izleta je minil prav veselo.



Naš izlet.	Urh Milena I.v.l.š.
Že nekaj dni smo se pogovarjali,kam pojdemo na izlet. Nekaj časa smo premišljevali,končno smo se odločili, da poj demo v Velike Lašče in na Turjak, Zelo nestrpno smo čakali tistega dne. N-ončno je napočil.
Tedaj sem zgodaj vstala in se hitro opravila. Šli smo oh šestih zjutraj najprej čez Sv.G-regor.kjer smo videli na majhni šoli spominsko ploščo velikega slovenskega moža dr.J.E.Kreka,čigar mati so

bili doma od Ošterjevih iz Sodražice. Nato čez Malo in Voliko Slovi -Go. Na Veliki Slevici smo videli starinsko cerkev,na pragu jo znamenje kopita in biča iz turških časov,ko je hotel Turek s konjem v cerkev,pa je obstal in ni mogel naprej. Vso to jo opisal v pesmi "Turki na Slevici" pesnik Josip Stritar,ki pravi:
"Še dandanašnji priča vam to zgodbo čudovit is. za pragom v kamen konjsko tam vpodobljeno kopito.
V oltarju Mati tam stoji, v naročju Jezusa drži, čaščena,ti Kraljica, kristjanom pomočnica!"
Ko smo si to ogledali.smo nadaljevali pot proti Velikim Laščam* Kmalu smo prišli tja. Na trgu prod cerkvijo je spomenik Francetu
Levstiku. V Laščah smo videli trgovine,več gostiln,mlekarno,sodnijo, šolo itd.
Nedaleč od Velikih Lašč je Podsmreka,rojstni kraj Josipa Stritarja in' Retj e,rojstni kraj Franceta Levstika, Nato smo šli dalje proti Turjaku, Pot nas je vodila čez Rašico,kjer 'se je rodil Primož Trubar, V dveh urah smo dospeli do Turjaka,
Grad stoji na hribčku. Star je 5oo let. Znan je iz turških časov in dobe Primoža Trubarja, Okrog gradu so stare in debele lipo in klopi,kamor smo se .vsedli. Gospodična učiteljica so šli v grad prosit,če si gremo lahko ogledat notranjost gradu. Malo smo počakali, potem nas je prišel iskat neki gospod. Peljal nas je najprej v luteransko kapelico,kj er je nekdaj pridigoval Jurij Dalmatin, Takoj nad vhodom v kapelico je odprtina,kjer je bil zazidan Dalmatin,ker so ga preganjali,pa so ga tukaj skrili. Potem smo šli gledat ječe.
Še so zelo globoke,čeprav so jih že precej zasuli. Nazadnje.ko smo si vse ogledali,so nam pokazali še glavi dveh junakov,Herbarta Turjaškega in Friderika Višnj egorskegaki sta padla v bitki pri Budačkem in so n. j ih glave potem odkupit i Turjačani.
Nato smo odšli« Ustavili smo se se .pred trgovino in gostilno,
kjer smo počivali. Na postajo smo šli skozi Male Lašče, Na postaji smo čakali na vlak,ki je kamlu prišel« Hitro smo šli gor. Nekateri so sedeli,drugi smo stali ob oknu. Peljali smo se dve postaji: od Velikih Lašč čez Ortnek do Žlebiča. Od tu smo šli zopet peš proti domu.
Na izletu je bilo zelo prijetno. Ostal nam bo v prijaznem spo-
minu.
Na Ortnovški ^rad,	Gornik Andr e ja IV. b. o. š.
Zolo smo so razveselili,ko smo izvedeli,da pojdemo šolarji četrtega razreda na izlet na Ortnoški grad. Šli smo po Strmci čez Sinovico,Presko,Hudi konec,Hojče na Ortnoški grad.Imeli smo lep razgled po ribniški dolini. Po poti smo natrgali šopek jagod,katere smo pa kmalu pozO/bali«,
Ko smo opazovali debele kamenite stene gradu,smo se čudili in vprašali gospodično,kdo je speljal toliko kamenja na ta hrib. Gospodična so nam razložili,da go speljali kamen in vso drugo s svojo živino tedanji kmetj e, In kaj vso so morali kmetje delati za tujerodne graščake! Opravljati tlako,dajati desetino, Kdor se jim je upiral, so ga vrgli v ječo» V teh ječah so bili kmetom najbolj nadležne o-gabne miši in podgano,ki so lazilo po človeku ponoči in podnevi. V takih ječali jo umrlo dosti slovenskih kmetov od grozo in gladu.
z . O no
/ O o. o o o’ o o o
°e(X,
D.l~

Ko so so kmetje začeli upirati,ker jim je bilo dovolj nemškega nat-silja,so se začeli graščaki odpravljati iz naših krajev.
Od razvalin smo sli. do cerkvice sv.. Jurija,kjer leže Ortneški gospodje. Posedli smo okoli kapelice in poučili našo popotnico. Nekaj časa smo se še razgovarjali,poli,poslušali lepo pravljico o Trnulčici,nato pa smo se dvignili na pot proti domu.
Domov pmo šilopočasi čez Ho j č e,Graben,Sveti Gregor. Tu smo se zazrli v spominsko ploščo našega velikega rodoljuba dr.J.E,Kreka.Po kratkem odmoru smo šli v cerkev,kjer smo zapeli lepe,pobožne pesmice. Nato smo se vzdignili na že trudne noge,premagali še zadnji del naše poti čez Briraožec,Črnec in Mlake ter prispeli domov.
■■ Naš izlet
Okoren Jože I.r.v.l.š.
Večkrat smo sc menili o izletih in nazadnje odločili,da bomo šli v Stično. Zjutraj.ko je sonce pokukalo iz temne goste megle,smo se zbrali in smo šli veselega srca proti Žlebiču. Na postaji smo malo počakali in kmalu jo prisopihal vlak. Ko se je ustavil,smo se vseli v zadnji voz„ Ni trajalo dolgo časa,pa se je spet pognal naprej. V Grosupiju smo prestopili na drug vlak in nato smo so odpeljali z novomeškim vlakom proti StičniNamenili smo se bili obiskati samostan belih menihov. A med potjo smo se domenili,da gremo tudi v rojstni kraj Josipa Jurčiča. V Stični smo izstopili in se napotili po gozdni poti tja,koder je hodila nekdaj Jurčičeva noga. Ob gozdni poti smo nabirali zrele rdeče jagode in si gasili žejo. Gospodična učiteljica so nas spomnili.da sta tu postopala deseti brat in Krjavelj.
Na Jurčičevi rojstni hiši na Muljavi je vzidana spominska "o plošča. Bili smo tudi v Jurčičevi sobi, v njej smo videli še tisto staro kmečko peč,na kateri je kot deček poslušal pravljico in pripovedke, ki mu jih je pripovedoval ded v zapečku. Pred hišo stoji še ona stara tepka,v čigar senci je pisatelj večkrat počival.pod njo pa kamenita .	*
miza,na kateri smo se podpisali v spominsko knjigoMalo pred poldnem smo šli po isti poti nazaj na postajo,
Tam smo obedovali,kar smo prinesli
s seboj v Ko smo se malo odpočili,smo odšli med velikimi njivami do samostana. Podoben je gradu,saj je pravzaprav bil v starih časih,ko je stalo pred njim veliko mesto;ki je izginilo.
Pred leti je samostan slavil svojo 800 letnico. Družba sv.Mohorja je izdala ta leta povest"Beli menihi".
Večkrat so Turki napadli samostan,tudi razdejali so ga,dokler ga niso utrdili z jarki in zidovjem.
Sprejeli so nas lepo. Mlad,prijazen menih nam je pokazal vse, kar nas je zanimalo, V parku smo videli sončno uro. Ko so nam tam vse razkazali,smo šli v cerkev,ki je zelo lepa in velika. V njej so imeli tisti čas patri molitve. Gledat
smo šli mrtvega meniha,ki je ležal v ral vi. Pod cerkvijo leže pokopani opatje, njih grbi krase stehe in strop.Poleg glavnega oltarja smo videli vzidano v steno zvito kačo,ki požira otroka. Pripovedka prav j., da je kmetica nekoč plela na polju,svojega otročička pa je položila med brazde. Od nekod se priplazi velikanska kača,ugrabi otroka in ga hoče odnesti. Ko sliši mati vekanje brž prihiti,a zaman poizkuša rešiti otroka, V obupu se mati obrne z molitvijo do Matere božje in glej -otročiček pade iz kačinega žrela -kača pa zbeži.
V	cerkvi smo videli ščit Tur-jačanov. V stranskem oltarju je v stekleni skrinji shranjena mrtvaška glava,ki je od starosti že očrnola.
Napis pravi,da je to glava mučenca sv,Inocenca iz 4.stoletja,prinesena iz rimskih katakomb. Papež je podaril to dragoceno relikvijo samostanu za razno zasluge.
V	samostanu imajo knjižnico,ki šteje več kot lo.ooo knjig. Sli&šli smo,da so že pred vojno Nemci pobrali vsa redka in dragocena dola ter jih odpeljali na Dunaj.
/,	:.!	-M
-	V 'v 4
■:; i
j •- : L 'H
'i
Oglodali smo si tudi. lepo gospodarstvo,. Menihi so si zgradili sirarno in njihov dobri sir jo znan daleč naokrog. Tudi mi smo si kupili tega izvrstnega sira, Delavnioe so zelo čiste. Pravijo,da porabijo na dan po 3oco litrov mleka,iz katerega napravijo nekako 27o kg sira, Ker rabijo toliko mleka,imajo tudi velikanske hleve, kjer rede lepo živino„ V samostanu je tudi tovarna za mesene izdelke. Tam na polju imajo pa izgajališoe rib ~ postrvi - rede jih eno leOo, poTem jih pa oddajo državnemu ribniku v Bohinjski Bistrici. Za 60,000 rib je bilo treba v .1 letu mesa štiridesetih konj.
Ko smo si vse ogledali:smo so zahvalili in se veselo vrnili na postajo. Kmalu smo se. vsedli na vlak in se pripeljali do Žlebiča in šli nato domov, Tako nam je minil težko zaželeni vzletna katerega s; bomo z veseljem spominjali še na stare dni.
0 strahu
Lavr±č Anton 111,b.
Nekega jesenskega dne,ko je dozorel kostanj.so ga šli moja teta prodajat,. Pridružila se jim je še sosedova teta. Šli sta navsezgodaj skozi temen gozd Ko sta prodali kostanj,je bil pozen mrak. Čez noč so šli teta k svojim sorodnikom na Studenec k Pikčevim. Zju-
traj sta se zgodaj vračali domov. Pot jih je vodila po stezi. Na-
enkrat je pred njimi nastalo jezero, Obe sta so bali in sta se zopet
vrnili. Mislili sta.da sta pot zgrešili. Pa je bila prava pot* šli sta zopet naprej in

- x d,-
U»««//
sta prišli zopet do jezera. Voda je glasno šumela in je bila vsa zelena. Sosedova teta Ančka so se domislili.da je njihova mama pripovedovala,da človeka včasih čarovnice nosijo« Zato so rekli moji teti Nežki,da jih sedaj gotovo čarovnico nosijo. Moja teta pa se niso bali in so rekli.da jim ne morejo nič,ker je petek0 V tistem hipu je voda u-sahnila. Začul se je močan glas v gozdu.
Šli sta dalje in sta naenkrat, zagledali šti-
ri pogrebce,ki so nesli rakev. Za njimi je šlo še dosti ljudi. Spredaj je šel eden s
svetiljko. Drugi dan sta vprašali,če vemo, kdo je umrl v Podklanou, Mislili sta,da sta srečali resničen pogreb,
pa so jih le čarovnice nosile.
Najsrečnejši dan som doživel, ko sem prvikrat prejel Jezusa Kristusa v svoje srce.
Jaz zelo rad lovim klene v tolmunu« Kadar■katerega vjamem, ga Jam v posodo z vodo I Nekoč sem lovil ribe v zelo deroči vodi .pa me j e voda o dne eua«, Za menoj je skočil Evgen kar v hlačah,me prijel za nogo in zvlekel na suho. Bil sem moker kot miš.
Nekoč sem se peljal z avtom,ki ga je vodil moj očka v Ortnek, Peljali smo suho robo. Pomagal sem nositi robo v vagon. %sel sem 19 kg težak paket„ Kar se zagunoa kakih 2o sit.
Jaz jih hitro primem,da ne bi padla. Kar naenkrat sem,-s e znašel na tleh.
Na glavo som dobil veliko bunko.
Vsi navzoči so se mi še smejali povrh.
Iz otroskih ust.
Kadar jo hotela mama dokazati mali Mariji,da ji prav vsega no verjame,jo je prijela za nosek in rekla:"Nos mi pravi,da lažeš,"
1‘reba je bilo nesti plevicam južinoo Mama ne ve natančno,koliko jih je na njivi in pošlje Marijo vprašat. Otrok med potjo do doma pozabi število,ki mu ga ženske tam povedo. Zdaj se postavi pred mamo in pravi :"Kar za nosek me primi, pa boš vedela,"