22. oktobra se začne vpisovanje v KPI in obnavljanje članskih izkaznic za leto 1965. Vse tovarišice in tovariše vabimo, naj izpolnijo svojo dolžnost. S tem, da bodo čimprej obnovili članske izkaznice, bodo omogočili partiji, da zastavi vse svoje energije za razširjenje svojih vrst in pridobivanje novih glasov. Tako poudarja generalni sekretar partije tovariš Luigi Longo v posebnem pismu, ki ga je pred kratkim naslovil vsem članom partije.
Zato, tovarišice in tovariši, sprejmite čimprej izkaznico KPI za leto 1965!
Na sliki:
Nova članska izkaznica.
Proti vsem poskusom rušenja enotnosti demokratičnih * sil in raznarodovanja Slovencev
Volite za gospodarski in socialni razvoj
za učvrstitev avtonomije in demokracije v deželi
Iz osnutka programa KPI za pokrajinske in
občinske volitve, ki bodo 22. in 23. novembra
22. in 23. novembra bodo državljani v tržaški in videmski pokrajini zopet poklicani na volišča. Čeprav bodo na teh volitvah volili občinske in pokrajinske svetovalce, čeprav gre za upravne volitve bodo imele tudi velik politični pomen.
Po deželnih volitvah, ki so bile Preteklo spomlad, in zlasti v zadnjih mesecih se je gospodarsko-socialni položaj tudi v naši deželi močno poslabšal, število zaposlenih delavcev se je zmanjšalo, zmanjšal se je tudi delovni čas, zmanjšali tudi prejemki. Posledice vsega tega ne čutijo samo delavci, temveč tudi trgovci, predvsem friali trgovci, obrtniki in gostinci. Istočasno se je draginja še bolj Povečala, kar spravlja v zelo resen Položaj tudi upokojence. Takoime-novani protikonjunkturni ukrepi vlade levega centra zvračajo težo ekonomskih težav predvsem na delavce in ljudske množice. Politika zmanjševanja javnih izdatkov, ki jo izvaja sedanja vlada, zmanjševanja državnih investicij, državnih soudeležb, kakor tudi dodeljevanja sred-stev krajevnim ustanovam neprestano slabša položaj v deželi. Po drugi strani ipa se vedno bolj širi Penetracija monopolov, kar sprav-•ja v velike težave mala in sred-n.ia industrijska podjetja.
Prav zato je potrebno, da se tudi v volilni bitki, ki je tik pred ''arni, postavi odločna zahteva po emeljiti spremembi sedanje vlad-politike tudi na področju držav-'ab podjetij. Obstoječih težav ni 'hogoče premostiti z zmanjševa-nI.ern, marveč s ,povečanjem inve-sticij in torej z gospodarskim pro-Sramiranjem, kajti le tako bodo državna podjetja postala bistvena omponenta za gospodarski in industrijski razvoj.
tem položaju je danes bolj kot ,'daj koli poprej nujen poseg deželne uprave. Toda namesto, da bi deželna uprava igrala zelo važno vlogo v gospodarsko-socialnem živ-l^nju, ni začela niti delovati in nima niti sredstev, ki so potreb-stniZa to’ da postane bistveni inni ^!nt.za gospodarski in socialne. Dežela fU1daniic-Julijske kraji-dolgi enotaf t^5^0^6113 P° valstva proti odn!? - aseSa Prebl-
vlad, sedan a S1StVU PrejŠnjih * ukrepi, ki' soffri delovanje in ne daje kot L J“° no, sredstev, ki so zČLrlZT trebna. Tudi sedanja vlada levega centra ne kaže volje in ne razu mevanja za to, da se v celoti spoštuje republiške ustava. In za to nosijo poglavitno odgovornost de-rnoknstjani in socialdemokrati. Spričo obstoječe stvarnosti so še edno veljavni predlogi, ki so jih
komunisti postavili, ko so povabili volivce, naj jim dajo' svoj glas na volitvah 10. maja. Še vedno je veljaven apel, s katerim so povabili volivce, naj odrečejo podporo krščanski demokraciji, ki je skupno s socialdemokracijo odgovorna za težak položaj v naši deželi. Komunisti so bili pred deželnimi volitvami in so tudi danes edina politična sila, ki postavlja konkretne predloge. Med drugim so tudi v parlamentu postavili predlog, naj država financira načrt za gospodarski in socialni razvoj dežele ; naj se konstituira ustanova za tržaško pristanišče, ki bi bila bistvenega pomena za razvoj vse dežele
Kandidati KPI
za pokrajinski svet v Trstu
Volilna okrožja v mestu in v gornji okolici :
I.	Semiili Emilio
II.	Sorini Libera
III.	Waiderstein Giuseppe
IV.	Pescatori Davide
V.	Zobec-Valentinis Armida
VI.	Brusadin Gianluigi
VII.	Bravin Sergio Vili. Battiiana Attilio
IX.	Rossetti Giorgio
X.	Inwinkl Fabio
XI.	dr. Donini Giuditta
XII.	D’Agosto Artemio
XIII.	Colli Mario
XIV.	Žerjal Avguštin
XV.	dr. Weiss Laura
XVI.	Bortolotti Massimiliano
XVII.	Cermeli Giordano XVIII. Saranz Livio
XIX.	Criscenti Mario
XX.	Furlan Dušan
XXI.	Hrovatin Stanka Volilno okrožje Devin- Nabrežina :
Gherbez Gabrijela Marija Volilno okrožje Dolina: Burlo Giuseppe Volilno okrožje Milje: Donadel Galliano
in ne le Trsta; naj se spremenijo vojaške služnosti, kar je bistvenega pomena in predpogoj za uresničitev slehernega razvoja v deželi.
Za konkretno uveljavitev krajevnih ustanov pri elaboraciji in u-resničenju načrta za gospodarski in socialni razvoj je KPI izdelala predlog zakona, ki naj določi načela in meje pristojnosti deželne uprave na področju gospodarskega načrtovanja in ki naj prizna točno določeno vlogo občinam in pokrajinam. Pri demokratičnem programiranju, morajo sodelovati najširše ljudske množice: To programiranje mora imeti za cilj zaščito splošnih interesov prebivalstva. Prav zato, tako poudarjajo komunisti, ne smejo pri njem imeti besedo samo skupine industri j cev in špekulantov, kar se sedaj dogaja.
Potrebna je nova politika na področju kmetijstva, konstituiranje deželne ustanove za razvoj kmetijstva, ukinitev spolovinarstva, ki je zlasti v Furlaniji močno razširjeno, pospeševanje kmetijskih pobud, katere morajo podpirati država, dežela in krajevne ustanove. Nova politika mora nujno poseči na področje tržišča in krajevne ustanove so tiste, ki morajo pospeševati zadružništvo. Le tako bodo tudi zadruge lahko dale svoj pozitivni doprinos v borbi proti draginji.
Problemi stanovanjskih hiš in u-reditev urbanistike zahtevajo odločen poseg krajevnih ustanov. Potrebna je reforma urbanistike, prav tako so potrebni tudi odločni ukrepi za preprečitev ukinitve blokiranja stanovanjskih najemnin.
Kaos, ki obstaja na področju javnih prevozov v mestih in na podeželju, pomanjkljivosti prevoznih služb in višanje tarif nujno zahtevajo okrepitev municipalizacije tudi na tem področju.
Za gospodarski in socialni razvoj je bistvenega pomena okrepitev javnega šolstva v okviru organič-ne in demokratične reforme. Občine in pokrajine so tiste, ki naj sodelujejo pri izdelovanju načrtov, ki se tičejo šolstva in skrbstva v raznih oblikah., n. pr. prevozov u-čencev, brezplačnih šolskih knjig, štipendij itd., kakor tudi urejanje dopolnilnega pouka, otroških vrtcev iid..
Prav tako stoje pred občinskimi in pokrajinskimi upravami velike naloge na področju socialnega skrbstva. Komunisti zahtevajo dostojno zdravstveno skrbstvo, ki mora biti v interesu vseh državljanov, in dostojne starostne pokojnine.
Predpogoj za gospodarski in socialni razvoj dežele, pokrajin in občin pa je politika miru. In dežela Furlanija - Julijska krajina se nahaja na taki zemljepisni točki, kjer
je politika miru še posebno važna. Vsestransko sodelovanje z mejnimi deželami in torej s sosednima državama, se more uspešno razvijati samo v ozračju zares dobrih, prijateljskih odnosov med temi državami. In prav zato se komunisti s tako vnemo zavzemajo za spremembo zunanje politike italijanske vlade ter zahtevajo politiko- miroljubnega sožitja in sodelovanja tako z Avstrijo, z Jugoslavijo in drugimi socialističnimi državami kakor s tistimi državami, ki so se otresle imperialističnega jarma.
In sedaj še beseda, ki se še posebej tiče Slovencev :
Politika prijateljstva s sosednjimi narodi in popolna uveljavitev pravic slovenske narodne manjšine v naši, s konkretnimi ukrepi deželnega sveta in neposredno zainteresiranih krajevnih ustanov je bistvena za demokracijo. V tej smeri bodo komunisti tudi v bodoče nadaljevali odločno bitko, se postavljali po robu sleherni obliki odkritega ali prikritega raznarodovanja in se še dalje zavzemali za najširšo enotnost med Slovenci in Italijani.
Za dosego teh ciljev, kakor tudi [ za dosego boljših življenjskih po-(Nadaljevanje na 4. strani)
ooooooooooooooooooooooooooooooo oooooooooooooooooooooooooooo
Slovenci in volitve
Četudi bodo volitve 22. in 23. novembra upravne volitve, bodo vseeno imele pretežno politični značaj. Tako poudarja tudi splošni deželni volilni osnutek KPI, o katerem obširneje pišemo tudi v današnjem uvodniku. Za slovensko narodno manjšino, zlasti na Tržaškem, pa bodo te volitve še posebno važne. V mnogih pogledih bo bodočnost Slovencev v teh krajih odvisna tudi od izida teh volitev.
Krščanska demokracija si postavlja za cilj razbiti enotnost naprednih in slovenskih skupin, ki so že vrsto let upravljale vse okoliške občine. Demokristjanski manevri so številni in zelo različni. Med drugim demokristjani trdijo, da je treba razbiti takoimenovani «rdeči obroč», ki obkroža Trst. To je samo eden izmed izgovorov, s katerimi demokristjani skušajo razbiti enotnost tistih sil, ki so toliko let uspešno in složno upravljale podeželjske občine. Znana stvar je namreč, da so bile v teh občinskih upravah zastopane različne skupine in da uprav niso vodili samo komunisti. Toda prav za tem demokristjanskim izgovorom se skriva marsikaj drugega. Demokristjani stremijo predvsem za tem, da bi se polastili občin. Če bi se to zgodilo — in prepričani smo, da do tega ne bo prišlo — lahko že danes podčrtamo, da bi bilo konec obstoječe avtonomije in da bi to zadalo težko ozdravljiv udarec Slovencem, kajti pod de-mokristjansko upravo — in tudi ako bi oni samo sodelovali v podeželskih občinskih upravah — bi se raznarodovalni proces še nadalje pospešeno stopnjeval.
Prav zato tako odločno poudar-
jamo, da imajo volitve, ki so pred nami izredno velik pomen in na ta pomen opozarjamo vse demokrate, zlasti pa Slovence. Vsak poskus drobljenja sil na podeželju, vsak poskus rahljanja obstoječe e-notnosti in najtesnejšega sodelovanja med komunisti, socialisti in drugimi demokratičnimi grupacijami bi koristil samo zakletim sovražnikom Slovencem. Tega se morajo vsi resnični demokrati in predvsem pripadniki slovenske narodne manjšine vselej zavedati!
Rasizem v (Sorici
Pred kratkim je bil imenovan za ravnatelja italijanskega liceja v Gorici prof. Mihael Rožič. To imenovanje pa ni po volji gori-škim rasistom. Po njihovi miselnosti Slovenec, pa četudi je italijanski državljan, ne bi smel imeti mesta na italijanski šoli. Pristaši fašistične mladinske organizacije «Giovane Italia» so zahtevali odstranitev prof. Rožiča s svojega položaja. Ker so v tej «akciji» ostali osamljeni, so te dni nastopili kot «italijanski študentje» in letaki, ki jih sedaj širijo, nosijo podpis: «Studenti italiani». Značilno je, da demokristjani molčijo in da se tako kot socialdemokrati niso hoteli pridružiti skupnemu nastopu komunistov in socialistov proti fašistom. Še bolj značilno pa je, da se tudi vodja goriške Slovenske demokratske zveze odvetnik Sfiligoj ni hotel zameriti fašistom in da ni doslej zavzel nobenega stališča.
(Na 2. strani objavljamo daljši sestavek, ki‘ga je poslal naš go-riški sodelavec.)
2 • DELO
9-10-1964
Stoletnica
I. internacionale
Ko je bilo pred 100 leti v Londonu ustanovljeno mednarodno delavsko združenje, je komaj kdo lahko verjel, da je to klica nove naprednejše mednarodne zavesti in solidarnosti. Skromno po obsegu, siromašno, izpostavljeno preganjanjem, ni bilo novo zduženje v ničemer podobno bočnim zvezam sile in denarja. Pa vendar je prva delavska internacionala, mišljena kot glasnik in izraz nastopajočega socializma bolj vplivala na usodo človeštva kot sveta alianza in njene posledice, ki so dušile revolucije oseminštiridesetih let. Internacionala je govorila v imenu tiste neposredne prihodnosti, za katero je terjala deseturni delovni dan in tiste daljne, v kateri je predvidevala osvojitev politične oblasti kot veliko možnost proletariata.
Marxova »inavguralna adresa“
Neposredno po ustanovitvi mednarodnega delavskega združenja je Karl Marx napisal svojo «inavguralno- adreso». V času, ko je bil delavski razred še daleč ob oblasti, je že oznanjal tudi temeljna načela njegove zunanje politike, zahtevajoč, naj bodo splošni zakoni morale in pravičnosti, po katerih naj se ravnajo posamezniki v medsebojnih, vrhovni zakoni v odnosih med narodi.
Koliko smo se v tem stoletju oddaljili od sveta, ki ga je Marx orisal v svoji «adresi»? Zelo veliko in hkrati premalo. Danes uvajajo v industrijskih državah namesto nekdanjega deseturnega delovnega dneva že na veliko petdnevni delovni teden, toda deseturni delovni dan je še marsikje komaj želja in cilj, ki ga je treba doseči. Delavci v Barkshiru ali Oxfordshiru imajo danes dovolj hrane, ne pa tudi . delavci v Kalkuti ali v severovzhodni Braziliji. V Marxovi dobi so imperialisti kolonije osvajali, zdaj jih neradi zapuščajo, vendar ostaja tam revščina in negotovost. Marx je terjal vsaj malo delavske solidarnosti. Od tedaj smo videli veličastne zglede solidarnosti na širokem področju, vendar nenehno iščemo njene nove oblike, ki naj ustrezajo novim razmeram in potrebam.
Stoletna bilanca je torej polna velikih dosežkov in zmag. Tu pa tam so tudi neizpolnjene naloge, porazi, novi problemi, naše sodobne tegobe in dileme, Še bi bilo potrebno pisati novo «inavguralno adreso» za potreb^ sodobnega socializma, potem bi morala, če naj bi bila vzpodbuda kot Marxova vsebovala vse, tako pozitivne kot negativne postavke velike bilance, skupno z nauki iz njih.
Zakoni »morale in pravičnosti44
Pred 100 leti je bil za vse ali skoraj vse težave v družbi na svetu odgovoren tedanji sistem zasebne lastnine in profitov. Zaradi še večjega profita je držal v revščini večino prebivalstva sicer sorazmerno bogatih držav, vodil osvajalne vojne, spreminjal velikanska prostranstva v kolonije, delavski razred pa je rasel, se organiziral in boril kot zgodovinsko odrejeni kritik tega sistema. Vzroki mnogih neenakopravnosti, izkoriščanja in trpljenja na svetu so ostali nespremenjeni in splošni zakoni morale in pravičnosti zanesljivo ne bodo popolnoma prodrli v odnose med narodi vse dotlej, dokler ne bodo likvidirane vse možnosti in vsi instrumenti zatiranja in izkoriščanja. Toda v času, ko je že veliko socialističnih držav, z zelo pomembno materialno silo in političnim vplivom, ko se vedno nove in nove države odločajo za socialistična pota razvoja, ko je postal socializem, kar se pogosto in tudi z vso pravico naglaša, prevladujoč družbenopolitični proces in težnja sveta, socializem ni in ne sme biti samo kritik starih odnosov in metod, marveč tudi činitelj, ki močno, pogosto tudi odločujoče prevzema odgovornosti.
Nobene svete vojne ne bi bilo mogoče več voditi, ne da bi bile vanjo pritegnjene socialistične države. Naj bo še tako točno da taka vojna ni niti najmanj potrebna socializmu, ker bi po njej verjetno vsaka razlika v družbenih sistemih postala brezpredmetna, ne more biti politika socialistične države zgolj v tem, da osvetljuje vzroke in povzročitelje spopadov, ki bi utegnili voditi do katastrofe. Nenehno je dolžna proučevati tudi samo sebe, svoja dela in ugotavljati, ali tudi sama dela vse, kar more, za krepitev miru. Socializem ni v pravem pomenu besede odgovoren za kričeče neenakomernosti v delitvi bogastva med državami in narodi, ker jih je podeloval. Vendar pa ne more prepustiti odstranjevanja le-teh «nekomu drugemu», ker bi v tem primeru postajale razlike med bogastvom in bedo še večje, bile bi trajen vir nestabilnosti in negotovosti ter plodna tla za avanturistične zlorabe. Socialistična država je v nekem smislu odgovorna tudi za te perspektive s svojim razvojem, z uspehi, neuspehi, z uresničevanjem novih, višjih demokratičnih in humanih vrednot ali njihovim zanemarjenjem, s svojo mednarodno politiko, s svojimi odnosi do drugih in še zlasti do socialističnih držav. Z drugimi besedami : socialistična država se mora z vsemi silami, kljub vsem težavam truditi, da bo vodila politiko, temelječo na «preprostih zakonih morale in pravičnosti», ker je to sestavni del, rporda najvažnejši del boja za popolno zmago teh zakonov.
Iskanje novih oblik solidarnosti
Marx je v «inavguralni adresi» očrtal evropskim delavcem, da so zpali biti solidarni v porazu, ne pa tudi v akciji. Prva internacionala se je v bistvu porajala kot proizvod spoznanja, da je potrebno doseči aktivno solidarnost sil nove socialistične ureditve. Od takrat so se te sile povečale do tolikšnega obsega in vpliva, kakor ga je Marx videl samo v viziji o daljnji prihodnosti. Toda z naraščanjem socialističnih sil so se tudi problemi njihovega sodelovanja, solidarnosti, proletarskega internacionalizma začeli kazati v novem obsegu in v novih, vse bolj zapletenih oblikah. Z rojstvom prve in nato še drugih socialističnih držav se je porodila tudi potreba po podpori naprednih sil tem državam in obratno, potreba njihove podpore vsem naprednim silam in težnjam ob sočasnem iskanju takih oblik izražanja solidarnosti, ki bodo najbolj ustrezale novim razmeram in temeljile na spoštovanju neodvisnosti vsake države in gibanja ter aktivnem sodelovanju.
( Po « Komunistu» )
Borba za manjšinske pravice bi bila lažja, če bi bili mladi delavci nosilci teženj tamkajšnjega prebivalstva, a ne zglodani od silikoze in jetike, ki si jo nabirajo v belgijskih rudnikih
tavali smo jim in odkrivali nekatere stvari, ki so jih marsikdaj presenetile a so jih z zanimanjem sprejeli. Iz vseh teh pogovorov je vstala pred nami jasna slika tistega dela Slovenske Benečije, ki leži v dolini ob Nadiži-Tod, v ozkih dolinah, na strmih pobočjih Matajurja Živi trdoživ narod, ki se že sto let upira raznarodovanju, a ga je družbeni problem premagal. V svetu, ki gospodarsko in tehnično napreduje, v svetu «italijanskega gospodarskega čudeža» ni in ni bilo mesta za Slovensko Benečijo, za njeno gospodarstvo. Vasi so revne in hiše so
Motiv iz Slovenske Benečije. Take vasi, žal, pogosto srečujemo v tem delu naše dežele
Slovenska Benečija, septembra —
Pet dni življenja med našimi so-rojaki v Benečiji ni mnogo, toda prav gotovo dovolj, da spoznaš njihovo Življenje, težka vprašanja, ki jim ga grene in stanje, tako gospodarsko kakor narodnostno, ki je vse prej kot rožnato.
Bilo nas je deset in hodili smo od vasi do vasi, se ustavljali v kmečkih domovih in se pogovarjali z domačini. Radi so nas sprejeli in pogovori so bili iskreni in življenjski. Pripovedovali so nam o svojem življenju, doživljaje iz zametkov upora proti gospodarskemu in družbenemu zatiranju, ki so kakor iskre prasnili v noč ljudi, ki trpe zapostavljanje, krivice, bedo.
Nismo samo spraševali, tudi sve-
povečini stare in mnogokrat je opaziti zapuščene domove, ki se jim je streha udrla in ki se same podirajo.
«Odkar ste odšli od nas, je prazna vas», je zapisal Kosovel. Ne vem, na kaj je mislil pesnik, ko je pisal ta verz, toka nič ne more bolje opisati bedo vasi tega predela sveta na katerem še žive strnjeno Slovenci.
V vaseh so ostali starci, otroci in žene, ki niso zmožne dela v tovarnah. «Mladotine nej!» so nam povsod tarnali. In kje je? V belgijskih in nemških rudnikih, na francoskih gradbiščih — v izseljenstvu.
A medtem mro domovi, družine ne obstajajo več in skoraj na smeh mi je šlo, ko sem v lokalih videl revijo «Famiglia Cristiana». O kateri družini je govora? Prav gotovo ne o družini teh ljudi, to je jasno. Oče dela v belgijskem Stojan S.
(Nadalievanie na 4. strani)
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooc
mpraiie ih vHilve » m
Komunisti bodo tokrat prvič prišli v občinski svet - Na kandidatni listi KPI so tudi Slovenci
TRBIŽ, oktobra ’64 — V občini Trbiž bodo letos prvič volili po proporčnem sistemu. Na vseh prejšnjih volitvah je za to občino veljal večinski volivni sistem in demokristjani so imeli v občinski u-pravi absoluten monopol, saj so v takoimenovani opoziciji bili njihovi najbližnji sopotniki. Zato je razumljivo, da se prebivalci te občine živo zanimajo za bližnje volitve. Posebno veliko zanimanje zanje vlada med komunisti, saj bodo tokrat prvič poslali svoje zastopnike v občinski svet.
Trbiška občina je bogata. Turizem ji prinaša lepe dohodke. Dobršen del bogastva predstavljajo gozdovi. Tudi industrija prinaša
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOUOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO'
Spletke mladih goriških fašistov obsojene na propast
Goriška fašistična mladinska / demokratično dejanje levičarskih
organizacija «Giovane Italia» je po dolgem molku ponovno spregovorila v nekem letaku naslovljenem
člnrl^nlnm NTvrHniih šol.
političnih mladinskih sil. Zato pa gleda raje na formalnosti. Nadalje nas zanima molk SDZ. Me- ra-

— i... : ...1 CFilicrni ni
svoj delež. Nedvomno pa predstavlja največje bogastvo te občine rudnik v Rajblju, o katerem se je že veliko govorilo in pisalo. Toda, ako primerjamo vse to bogastvo z dejanskim stanjem občine, lahko ugotovimo, da zaradi nerealne in nesmotrne politike, ki jo je vsa povojna leta izvajala vladajoča politična skupina, občinska skupnost ni imela in nima pravih koristi. Zato nič čudnega, ako je toliko kritik in pritožb s strani občanov.
Komunisti se v zadnjem času zelo poživili svojo dejavnost in si
Pogled na Trbiž. V ozadju gora Mangart
Povod za to je našla v imenovanju prof. Mihaela Rožiča za ravnatelja italijanskega liceja «Dante Alighieri». Kot vedno je tudi sedaj uporabila napadalne in žaljive izraze, ki nas spominjajo na pretekla preganjanja in diskriminacije.
Toda sedaj se ji ni posrečilo prepričati dijake srednjih šol, da bi stavkali, ker mladinske organizacije KPI, PSI in PSIUP so se pravočasno zoprstavile tem nesmiselnim in provokacijskim dejanjam misovcev. Tudi dijaki klasičnega liceja so javno obsodili početje misovcev.
Izvedeli smo, da tudi demokr-ščanska mladina namerava javno nastopiti proti fašistični iniciativi. Toda sprašujemo se zakaj se ni hotela podpisati na letak, ki so ga skupno sestavile zgoraj navedene napredne mladinske organizacije? Verjetno je, da si ni hotela «umazati» rok s tem, da bi podprla to
govoril. In vendar se mu je ponudila prilika in s tem tudi dolžnost izraziti svoje lastno mnenje.
To dejstvo nas ponovno opozarja, da duh demokracije si ni še utrl poti, ker niti ko gre za obrambo ustave se ne da doseči enotnosti. Dejansko med nami obstojajo še vedno ljudje, ki nočejo razumeti, da se je italijanska republika porodila na razvalinah fašizma in sloni na demokratični ustavi, ki priznava enake pravice vsem državljanom, ne glede na njihova politična prepričanja ali narodnostno pripadnost. V največjem številu primerov čre za ljudi, ki nočejo, da bi Italijani in Slovenci sodelovali v duhu prijateljstva in enotnosti. Če bi se med dvema narodoma, ki sobivata v tej deželi, uresničila miroljubna koeksistenza in plodno sodelovanje, bi ne imeli nikakršnega razloga za svoj lastni obstoj kot mi-sovci.
Valentin Knez
utirajo pot v vedno širše plasti prebivalstva. Čeprav so organizacijsko še šibki, so prvi pripravili vse potrebno za predložitev kandidatne liste in zbrali podpise, ki so potrebni za predložitev te liste. Od blizu sem spremljal te priprave in priznati moram, da sem bil v resnici navdušen nad njihovimi iznajdljivostmi, nad njihovo požrtvovalnostjo in tudi nad njihovim navdušenjem. Vabilo, ki ga je občinski komite naslovil članom in simpatizerjem partije, je naletelo na izredno velik odziv. Že dejstvo, da so podpise za predložitev liste nabrali v pičlih dveh urah, to mojo trditev krepko potrjuje. Tudi razprave o kandidatni listi in o volilnem programu so to nesporno potrdile. Poglavitna skrb vseh, ki so pri teh razpravah sodelovali je bila ta, kako bi sestavili čim boljšo in raprezentativno listo, ki naj bo odraz najširših slojev Italijanov in Slovencev.
M. KAPELJ
9-10-1964
DELO • 3
je v teku vpisovanje za tečaj ruskega jezika. Vpisovanje se bo zaključilo 15. oktobra tl. Vsa potrebna pojasnjla daje tajništvo Združenja - Trst, Ul. S. Nicolò, 11/11. nadstropje, telef. 29-403.
Prejšnjo nedeljo so v Pojdi, Ahtnu in Nemah slovesno proslavili 20-letnico junaških bojev italijanskih in slovenskih partizanov ter spomin tistih, ki so padli v teh bojih in številnih domačinov, ki so jih septembra 1944 nacisti postrelili, odnosno žive zažgali. Proslave je organiziral enoten odbor, v katerem so bile zastopane vse protifašistične sile, ki so sodelovale v italijanskem odporniškem gibanju. Na proslavi je govoril tudi senator tovariš Secchia, prisotni pa so bili tudi številni drugi ugledni tovariši.
Leta 1944 so nacisti poslali v Slovensko Benečijo in v bližnje furlanske vasi edinice vlasovske divizije. Kozaškim kolaboracionistom so obljubili, da si bodo na tem ozemlju lahko ustanovili svojo novo domovino. Te načrte so jim prekrižali partizani. Po srditih bojih so vlasovce prepodili in na ozem-Iju je nastala pravcata osvobojena republika. To, seveda, nacistom ni bilo p0 godu. Ti so 25. avgusta po-s'ali na osvobojeno ozemlje zloglasno kazensko ekspedicijo. Ese-sovci so pridrveli v vas Torlan, domačine, po večini žene in otroke, spodili v neki hlev in ga nato, istočasno kot ostale hiše, zažgali ter se opravljenem zločinu umaknili. O-čitno je, da so hoteli s tem groznim podvigom prestrašiti uporno ijudstvo in demoralizirati partizane. Po odhodu esesovcev so se v opustošeno vas ponovno vrnili vla-sovci, toda partizani so jih od tam ponovno prepodili. 27. avgusta zju-traj so nacisti poslali na uporno ozemlje dve svoji diviziji, okoli 30.000 vojakov, med katerimi je bilo tudi mnogo italijanskih fašistov.
Spričo velike premoči so se morali partizani^ umakniti. Toda do umika je prišlo šele po srdith bojih. Istega dne, zvečer, so nacisti vdrli v Fojdo, Ahten in v Neme.
Vse tri vasi so naslednji dan požgali. V Foidi je zgorelo 84 stano-vanjskih hiš in okoli 40 gospodarskih poslopij, številne ''hiše pa So bile poškodovane. V Ahtnu je zgorelo 154 stanovanjskih hiš in 118 gospodarskih poslopii. V Nemah Pa je bilo požganih 452 stanovanj-' skih hiš in 318 gospodarskih poslopij. Prebivalce vseh treh vasi so Pacisti odvedli v Tarčent, odkoder jm mnoge izmed njih odpeljali v ^emčijo. Premarsikateri se ni nikoli več vrnil domov.
Pfve dni oktobra 1944 so se na Pogorišča vrnili vlasovci, upajoč,
«a bodo tedai lažje ustanavljali ■svpio «novo domovino». Za tiste o.mačine, ^ 80 se rešili smrti c* 1 izgnanstva se je tedaj začelo povo trpljenje, ki se je nadalie-' a'°v vse do konca voine in do do-ončnega izgona vseh okupatorjev dežele.
Prejšnjo nedeljo je bil v Boljuncu praznik grozdja. Praznik sta-prh" redila dolinska občinska uprava in pokrajinska ustanova za turizem in letoviščarstvo. Na prireditvi sta nastopila pevska zbora «Lipa» iz Bazovice, in «Seghizzi» iz Gorice in folklorna skupina iz Capri-ve. Spored je vodil Mirko Kapelj. (Na gornji sliki: zbor «Seghizzi»)
ooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo ooooooooooooooooooooooooooooooo
Slovenci in gledališče v Trstu
Če bi poslušali stare ljudi, bi imeli še bolj radi našo zemljo, tu, kjer se križata dva naroda, ki govorita drugačen jezik. Toda človeka je treba spoštovati, pa naj misli tako ali drugače: samo da je pošten. Stari ljudje vedo povedati hude reči, ki so se dogajale v preteklosti; vendar je potrebno, da se danes spomnimo na vse, kajti zelo žalostno bi bilo, če bi pozabili na one, ki so utrpeli največje krivice in največje grozote samo zato, ker so bili svoji zemlji in svojemu ljudstvu zvesti. Na Krasu je zmeraj vladala revščina, in mesto je vabilo k sebi ljudi z namenom, da jih požre. Delavcev in kmetov revščina ni poznala oddiha. Upor, ki so ga izzvali fašisti in nacisti, ni pomenil samo upor zoper lakoto in revščino, temveč tudi upor proti starim krivicam do delavskega in kmečkega razreda, ki je bil povrhu še slovenski. Koliko let je minilo od požiganja slovenskih domov, od preganjanja, od partizanskih borb? Ne mnogo, in vendar se nam danes zdi tisto tako daleč! Preteklost vselej pusti svojo sled in tudi naša io je. Zato je torej danes življenje tako tudi zaradi preteklosti.
Na tem ozemlju živimo skupai Slovenci in Italijani že od nekdaj. Razredi, nolitika, narodnost so sestavni deli širšega poimovania kulture, ki je z.a nas najvažnejši faktor družbe. V trenutku ko postanejo razredi grobi instrument, politika polit ikanstvo, narodnost šovinizem, ni več govora o kulturi, pač pa o smrtonosni domišliavo-7 ,	-	sti. Na nivoju človeškega dosto-
ruzenje Italija-ZSSR, pokra- { janstva morajo biti družbeni od-
'Tečaj ruskega jezika
ra ljudi, pač pa jih druži po njihovi vrednosti.
Slovenska manjšina je sestavni del prebivalstva na tem našem obmejnem ozemlju. V glavnem je huda zgodovinska preteklost manjšino raztrgala; najbolj boleče dejstvo pa je to, da je zaradi tega prav kultura utrpela največ škode. Mi smo lahko sestavni del tukajšnje družbene konformacije samo če smo živi; če Slovencev nikjer ni in če se ne izkažemo s tem, da gojimo našo tradicijo, da spoštujemo naše ljudi, da jim pomagamo in jim vlivamo vere in ponosa, ne bomo nikoli predrli obroča malodušnosti in manjvrednosti, ki nas stiska že od časov,
ko je biti Slovenec pomenilo biti revež in omalovaževan. Danes so stvari nekoliko drugačne, kajti naši ljudje so se aktivno vključili skoraj povsod v javnem življenju, šovinistična mržnja izplahneva v širokih italijanskih krogih na račun razumevanja, spoštovanja in kulturne zrelosti; v slovenskih šolah in na univerzah se naši dijaki in študentje odlično uveljavljajo; novi slovenski rod rase zdrav in ponosen, tako da bo Trst v resnici to kar mu je prisodila zgodovina: vrata križišču med slovanskim in italskim svetom.
Preteklo soboto je vodstvo ita-
FILIBERT BENEDETIC
(Nadalievanje na 4. strani)
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOJOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOoO
Zadnji val kolere v naših krajih
jinsk
a sekcija v Trstu, sporoča, da I nosi plodni. Kultura ne diferenci-

Pevski zbor «Lipa» iz Bazo vi fu i • kratkim je ta zbor nastnr.ii ’ k' 8a vodiI Prof- Ubald Vrabec. Pred prvi maj pr Sv Tvam n ' •na PraZniku lis‘a «''Unita» na stadionu J pri sv. Ivanu prejšnjo nedelj« pa je nastopil na prazniku grozdja v Boljuncù
VII.
Leto 1866. Kolera se je vnovič pojavila na Kranjskem in tudi v Trstu. Zlasti v Trstu se je posebno močno razpasla. Tudi tokrat so bolezen v vse te kraje prinesli vojaki, ki so se vračali iz Italije. Izpopolnitev zdravniške službe, predvsem pa razkuževanje sta tedaj preprečila širjenje bolezni tudi v druge kraje.
Po letu 1866 je bilo dvajset let relativnega miru. šele proti koncu leta 1885 se je kolera nenadno pojavila v Trstu in tudi tokrat so jo v tc kraje zanesli vojaki, ki so prihajali iz Italije.
Do 13. septembra 1886 so v Trstu med 541 obolelimi šteli 344 mrtvih. Po drugih okoliških krajih bolezen ni povzročila velikega gorja, čeravno je bila panika zelo velika. Na Reki so npr. ljudje zapuščali svoje domove in bežali na deželo. Ob morju in na ulicah so v večernih urah žgali s katranom napolnjene sodo ve, češ da s tem razkužujejo zrak. V Šent Petru na Krasu so avgusta 1886 ustanovili posebno postajo, na kateri so pregledovali potnike. Sprva so hoteli tan postaviti pravcati zdravstveni kordon, toda ta načrt so opustili, ker je ministrstvo postavljanje kordonov prepovedalo.
Franc Kobal je v svoji razpravi o koleri na Kranjskem v zvezi z opisom dogodkov iz leta 1886 med drumi, zapisal tudi to-le :
«Kolik preobrat v kratki dobi šestdesetih let! Dočim je kolera ob svojem prvem pohodu v Ev- J
ropo veljala za šibo božjo, proti kateri ni pomoči, za okrutnico, katere se je upravičeno še bolj bati nego kuge; dočim je ob svojih prvih pohodih v Evropo zbegala vse; dočim je ob svojih povratkih s porogljivim zasmehom igraje od sebe odbijala ne-številne njej namenje strelice in neovirano stopala, kjer se ji je zljubilo, in mlado in staro, visoko in nizko neusmiljeno mandra-la v tla, iz katerih je bila nenadoma izrastla kakor zli duh in nred sabo zbujala trepet, za sabo puščala jok: se nam danes zdi kakor v prisilni jopič povezan nasilnež: vzroji kadar ga prime, rad bi se razmahnil, pa se ne more, ne more, — dokler je jopič dosti trden. Dočim je prej povzročala blazen strah, ker nihče ni vedel, kaj je njeno bistvo in kakšna so niena svoj-stva, ji danes mirno gledamo v oči, ker vemo, kako ji pridemo do živega. Izginil je strah, ker se je razpršila tista mistična megla, ki je zagrinjala njeno rojstvo in njeno življenje in jo dajala strahotnejšo nego je v resnici bila. Danes kolera ni več taiin-stvena šiba božja, ampak enostaven, no bakterijah novzročen razkrajalen nroces v človeškem drobu. Dandanašniiki ie ne gledamo več s tistimi plašnimi očmi, s katerimi otroška fantazija gleda strahove, marveč jo gledamo s treznim očesom znanstvenika, ki v njej vidi zgolj zanimiv pojav, za katerega nič manj ne veljajo nepisani zakoni nego za druge naravne procese.» KONEC
Sin Giiii
1844-1906
15. oktobra bo minilo 120 let od dneva, ko se je v Vršnem pri Kobaridu rodil Simon Gregorčič, ki v slovenski književnosti š-e danes spada med najpomembnejše pesnike, saj je z njim v slovenski pesmi zavladala zares lepa in blagoglasna govorica.
ŽIVLJENJE
Gregorčič je izšel iz kmečke družine. Srednje šole in bogoslovje je dovršil v Gorici. Kot duhovnik je služboval v Kobaridu, Rihemberku v Planini in v Gradišču. Še razmeroma mlad je bil upokojen, nekaj časa je samotarsko kmetoval na malem posestvu, v Gradišču, kasneje pa se je preselil v Gorico, kjer je umrl, zadet od srčne kapi, 24. novembra 1906. Po njegovi želji so ga pokopali na griču Sv. Lovrenca pri Kobaridu.
DELO
Simon Gregorčič je začel sestavljati pesmi že v gimnazijskih letih. Leta 1864 (torej točno pred 100 leti) so bile prve pesmi, pod skupnim naslovom Iskrice domorodne, objavljene v Slovenskem Glasniku v Celovcu. Med tedaj objavljenimi sta bili tudi pesmi Dneva nam pripelji žar in Eno devo le bom ljubil. Kasneje so njegove pesmi izhajale v listih Sloga, Slovenski Glasnik, Zgodnja Danica in Zvon. Prva pesniška zbirka Poezije je izšla leta 1882. To zbirko, ki je izšla v 1800 izvodih in je bila kmalu razprodana, je urednik Ljubljanskega Zvona Fran Levec imenoval «zlata knjiga». Leta 1885 je izšla nova pomnožena izdaja Poezij, čeravno so proti njej zagnali veliko hrupa nazadnjaški klerikalni kritiki, mied katerimi je nrednjačil dr. Mahnič. Napadi. ki so bili čedalje bolj številni, so rahločutnega Gregorčiča silno prizadeli im nedvomno povzročili tudi pe-šanje niegove pesniške moči. Leta 1888 je izšel drugi zvezek Poezij, leta 1904 tretji in leta 1908 še četrti zvezek. Njegova dela v celoti so izšla šele po osvoboditvi.
Ko je Gregorčič služboval v Kobaridu se je oprijel tudi prosvetnega dela; ustanovil je čitalnico in pevski zbor ter mnogo živel med liudstvom. Ko je njegovo delo zajelo naj več ji razmah in je obetalo lepe sadove, so ga premestili na Vipavsko. To mu je močno zagrenilo življenje, kar je izpovedal tudi v nekaterih pesmih, med katerimi so znane zlasti Nazaj v planinski raj, Oj zbogom ti planinski svet in Veseli pastir.
NJEGOV PESNIŠKI IZRAZ
Za celotno Gregorčičevo pesniško delo je značilno, da ne kaže niti filozofskega niti pesniškega razvoja. Mnogo pesmi mu je narekovalo srce. Njegove pesmi so posvečene narodu, domovini, svojemu stanu in rodu, zlasti pa svoli povezanosti s kmečkim življeniem. Čeprav je bil pretežno lirik, je vendar ustvaril tudi več pripovednih pesmi, v vseh pa je uveljavljal lastno občutje s prizadevanjem, da bi vplival vzgojno.
Po svojem mišljenju in čustvovanju je bil preprost, lahko razumljiv in prav zato se je močno priljubil ljudstvu. Zaradi njegove izredne blagoglasnosti so ga imeno-movali «goriški slavček».
9-10-1964
-DELO • 4
Diskriminacija
Nadaljevanje
Slovenski starši ne morejo dati svojemu otroku slovenskega imena
V goriški porodnišnici je 26. septembra t. 1. gospa Josipina Pavletič, žena tovariša Jožeta Jarca iz Doberdoba povila sinčka-novoro-jenčka. Dogodek sicer ni tako ne-navaden. Običajno se čestitkam sorodnikov in prijateljev včasih pridružijo še čestitke uredništev raznih listov in vsi so zadovoljni nad veselim dogodkom.
Tokrat pa ni bilo tako. Veselje in sreča sta bili skaljeni, ko sta roditelja hotela dati otroku ime, ki sta mu ga izbrala in ki jima pač ugaja. Kot zavedna Slovenca sta mu hotela dati pristno slovensko ime Iztok in s tem namenom se je tudi novorojenčkov oče napotil na matični urad v Gorici.
Toda dr. Giulio Senni, načelnik omenjenega urada ni hotel ugoditi pravični želji. Po njegovem mnenju Iztok nima odgovarjajočega imena v italijanskem jeziku in zaradi tega je vpis otroka s tem imenom nemogoč. Dr. Senni je svetoval (kar se zdi smešno), naj bi otroku dali ime Boris ali pa Igor, češ, da slednji odgovarja italijanskemu imenu Giorgio. (Tu se ne bomo spuščali v proučevanje imenoslovja, toda če nas spomin ne vara, je Giorgio v slovenščini Jurij. Op. uredn.). Ker se tovariš Jarc ni hotel odpovedati svoji sveti pravici, je omenjeni funkcionar svojevoljno «imponiral» ime Andrea, kot je razvidno tudi iz prepisa zapisnika, ki ga je izdal go-roški matični urad.
To je še en dokaz — eden med neštetimi — da se še vedno samovoljno postopa s Slovenci, da se še vedno kršijo določila člena 3 posebnega statuta dežele Furlanija-Julijska krajina in člena 6 italijanske republiške ustave, za katero je tudi slovenska narodna manjšina s tisoči žrtev dala svoj veliki doprinos.
Vsekakor tako početje goriške-ga matičnega urada ni v duhu o-menjenih členov, ki priznavata e-nakost pravic vseh državljanov, ne glede na jezikovno pripadnost. Slovenski starši, v tem primeru, niso ©nakopravni in torej ne uživajo enakih pravic kot državljani italijanskega jezika. In to se dogaja v Gorici kljub temu, da je tamkajšnji župan, ko je pred kratkim v občinskem svetu obravnaval ta problem in odgovarjal na zadevne interpelacije, slovesno obljubil, da bo goriški matični urad gledal pra,v na to vprašanje bolj širokogrudno. Jasno je, da goriška demokristjanka uprava s takim rav- 1
V sredo je bila zadnja seja sedanjega občinskega sveta v Nabrežini. Na njej je župan tov. Albin Škrk poročal O' štiriletnem delovanju demokratične občinske uprave in se zahvalil vsem, ki so z njo sodelovali. (Županovo poročilo bomo objavili prihodnjič). Tovariš Škrk je tudi sporočil, da je dobil, sicer neuradno, zagotovilo, da bo 15. oktobra začel delovati v Sesljanu slovenski otroški vrtec.
Otvoritveni večer ZDS
Preteklo soboto je Zveza demokratičnih srednješolcev v Trstu pri-
nanjem ne prispeva k poglobitvi demokracije v državi in v naši deželi ter da ovira vsakršno reševanje problematike Slovencev v Italiji.
Če hočemo res v bodoče «iskati vedno bolj odprte in lojalne poti, brez predsodkov, s konkretno in razumno politiko za humano sožitje med ljudmi različnih narodnosti in držav», kot piše zadnja številka demokristjanske revije «Iniziativa Isontina» — kar je hvalevredno — moramo odpravki krivice, ki se še godijo Slovencem v Italiji. Drugače postanejo te besede mrtva črka na kosu papirja.
Brezplodno je «iskati odprte poti» s sosednimi državami, kot je pravilno poudaril avtor omenjenega sestavka v reviji «Iniziativa I-sontina», če so v tukajšnji državi te poti zelo tesne in prepogostokrat nedostopne za [pripadnike slovenske narodne manjšine.
Samo z odpravo krivic do Slovencev so možne odprte poti, kajti slovenska narodna manjšina postane lahko most zbližanja sosednih narodov, na podlagi kulturnih in gospodarskih stikov in izmenjav, odločilen činitelj v skupni želji po miru in sodelovanju ter medsebojnega razumevanja in spoštovanja.
JOŽE JARC
redila svoj prvi večer v novem šolskem letu 1964/65. Na programu je bil družabni večer ob zvokih ansambla Igorja Dolenca, ki je zabaval s svojimi melodijami okoli 100 srednješolcev. Zbrane študente je nagovoril [predsednik ZDS Vladimir Klemše. V kratkih besedah je orisal pomen te organizacije in njeno kulturno in narodnoobrambno poslanstvo.
Večeri ZDS bodo vsako soboto ob 18. uri v ulici Geppa 9. Razen sobotnih večerov, izletov in zimo-vanja bo ZDS izdajala tudi letos glasilo slovenske mladine na Tržaškem «Mladinsko tribuno».
s. v.
S seje tržaškega
pokrajinskega sveta
Na seji pokrajinskega sveta v Trstu, ki je bila v sredo, je naš svetovalec Golli počastil spomin pokojnega tovariša Togliattija, predsednik D elise pa je izrekel sožalje komunistični skupini svetovalcev.
Na tej seji je predsednik Delise, med drugim sporočil, da bo tudi pokrajinska uprava dala svoj prispevek v pomoč prebivalcem Devina, ki so bili prizadeti zaradi nedavnega zračnega vrtinca. Tozadevno zahtevo sta postavila naša svetovalca Gombač in Colli.
Prihodnji teden bo izšla kot priloga Dela posebna ilustrirana brošura o Togliattiju. Poleg njegovega življenjepisa bodo v brošuri objavljeni nekateri njegovi spisi, odlomki iz govorov in zapiski z Jalte.
Sožalje
Pevovodji Ignaciju Oti iz Doline je umrla mati. Njemu in vsem žalujočim svojcem tudi «Delo» izraža najgloblje sožalje.
V SPOMIN
V počastitev spomina Josipa Kozina iz Boljunca, ki je umrl pred enim letom, daruje sin Oton 1000 lir za Delo.
Nižji tečajni izpit na strokovni šoli v Rojanu
Ravnateljstvo Državne industrijske strokovne šole s slovenskim učnim jezikom v Rojanu sporoča, da so v šolskem letu 1963-64 uspešno opravili nižji tečajni izpit naslednji gojenci :
Iztok Bertok, Vladimir Blažina, Sergij Cibic, Danilo Cunja, Albert Košuta, Bruno Milič, Fabij Ferlu-ga, Karel Kralj, Jordan Mihalič, Aldo Moro, Zdravko Rodella, Danilo Šibelja, Marij Svetlič, Marij Trobec, Jurij Umek, Boris Zam-pieri in gojenke : Nada Bembi, Nadja Bensi, Ljudmila Kalc, Nevenka Grilanc, Nadja Petaros, Gracjela Poles, Aleksandra Prelc, Lilijana Prelc, Marija Racman, Eda Savi in i Ana Saina.
Volitve
gojev za naše prebivalstvo, za nove večine v krajevnih ustanovah, za stvaren preokret v državi in v naši deželi, v pokrajinah in v občinah je nujno potrebna tudi najširša enotnost vseh levičarskih sil, delavcev in ljudskih množic.
KPI je tista sila, ki je najbolj obvezana v iskanju nove enotnosti in novega sporazumevanja z vsemi silami, ki se sklicujejo na socializem in z dvogorom s katoličani. Zato pa bo glas za KPI na bližnjih upravnih volitvah, ki bodo, kot smo uvodoma poudarili velikega političnega pomena, glas za uresničitev pričakovanj in želja najširših slojev prebivalstva. Glas za KPI bo odločilnega pomena za dejansko preusmeritev na levo in za to, da bodo izvoljene skupščine postale nov protagonist v življenju naše dežele.
Slovenska Benečija
rudniku, mati in nedorasel fantič ga čakata do božiča, starejša sina sta v Franciji, hčerka pa hodi v Gradež na delo In vendar ni mogoče reči, da se na tej zemlji ne da živeti, kajti če bi to bilo res, bi bili ti predeli nenaseljeni od pamtiveka. Torej nekoč se je živelo. In res, v Benečiji so ugodni pogoji za sadjarstvo in vinogradništvo, lahko pa bi se razvil tudi zimski in poletni turizem. Toda zato je potrebno, da se ustvarijo osnovne strukture in da se odgovorni zanimajo za razvoj teh krajev.
Kako je in kako bi lahko bilo? Pobočja so porasla z vinsko trto, a trta potrebuje nege in je ne more negovati samo starec. To je vzrok dejstva, da raste povsod samo «smrdljivka», ki sicer daje vino a s prenizko gradacijo. Tega vina gostilne ne kupujejo. Lahko pa bi se vpeljala tudi druga trta, «amerikanka», ki daje dobro belo vino z zadovoljivo gradacijo, a ta potrebuje nege in več delavnih rok, in to mladih!
V Benečiji uspeva tudi sadno drevje: hruške medenice, breskve, jabolka. Toda kmetje to sadje pridelujejo in prodajajo individualno in to rodi medsebojno konkurenco. Čedadski in videmski veletrgovci to sadje plačujejo po 18 - 20 -30 L za kilogram. Jabolka «Delizia», ki jih bi kupujemo po 180 lir na trgu, mora domačin prodajati veletrgovcu po 18 lir. Povečini ni to stanje rodilo potrebnega odpora, razen v nekaj osamljenih primerih, ko so v Čedadu raje darovali vojakom tovornik poln hrušk, kot da bi jih prodajali po tako izkoriščevalni ceni.
Krajevne oblasti se za to ne brigajo, razen če se ne zgodi kaj takega, ki bi smrdelo po «kolektivizmu». Dvajset kmetov se je namreč v Sovodenjskem okolišu skušalo združiti, da bi skupno obdelovali in prodajali pridelke. Začela se je gonja in diskriminacija in dobro zainteresirani krogi niso odnehali, dokler ni zadruga propadla.
Kmetje niso še razumeli (in k temu pripomorejo tudi razne kmečke organizacije in drugi vplivni činitelji, ki ustvarjajo po vaseh javno mnenje), da jih edino sodelovanje lahko reši. Kajti zadružništvo bi lahko pripomoglo k ustvaritvi trdne fronte sadjereicev, ki bi z večjim uspehom, kljubovala trgovcem na debelo. Z druge strani pa bi to pripomoglo k temu, da bi se marsikateri mladi delavec vrnil iz. luiine in dobil primerno zaposlitev v sklopu teh skupnosti.
Poleg vsega bi se morale ukiniti tiste nadstrukture, ki ovirajo razvoj teh krajev: vojaška cona, ki ie nepotrebna na taki meji, kakršna je italijansko - jugoslanska;
omejitve turizma (prepoved slikanja, nošenja daljnogledov itd.); šolska struktura, ki je sama po sebi cesta v izseljenstvo. Znano je, da mladina tam sili v tri smeri (oz. je prisiljena); v šole za strokovno usposobitev, (in kam naj gre industrijsko usposobljen delavec, če ne v tujino?), v raznarodovalno šolo v Špeter ali pa v videmsko semenišče, kar pomeni dokončno slovo od domačih krajev, v katerih ne bo mladi duhovnik mogel službovati. Vplivni cerkveni krogi namreč mislijo, da mora pasti slovenske ovčice samo italijanski pastir. Če se kdo upa prositi za slovenskega duhovnika, kakor Trčmunci, izve, da je tega «kriv» .monsignor Trinko, ki naj bi bil «pokvaril» beneške Slovence.
Tudi turizem bi uspeval, saj je npr. Matajur ugoden za smučanje in drugi kraji so zelo lepi. A kaj, ko je v vasi Matajur samo «locanda» z 8 sobami.
Govori se mnogo o narodnostnem vprašanju, toda upoštevajoč dejstvo, da so tamkajšnji Slovenci odtrgani od slovenske šole, in da si knjige le sposojajo, ko jih imajo, moramo priznati, da so beneški Slovenci zavedni in trdne korenine (kam bi šli naši tržaški SJovenci v sto letih potujčevanja?). Slovenščina je še vedno splošen pogovorni jezik.
Potrebno je delo za ustanovitev slovenskih šol, prosvetnih ustanov, priznanja pravic beneškim Slovencem — in v zvezi s tem naj preko DELA ponesem prošnjo, ki so mi jo naslovili prebivalci Trčmu-na, naj bi za njih otroke organizirali akcijo za knjige; obvezali so se sami, da bodo učili otroke brati slovensko. Res, tako delo je potrebno, a zavedati se moramo, da je v Benečiji manjšinsko vprašanje le funkcija socialnega problema.
Borba za manjšinske pravice bi se mnogo lažje vodila, če bi med temi Slovenci bili delavci in mladina nosilci teh teženj. A ne zglodani od silikoze in jetike, ki si jo nabirajo po belgijskih rudnikih, temveč močni in čvrsti delavci. Za njih povratek in torej za u-spešno borbo za manjšinske pravice pa je nujno, da se ustvari trdna gospodarska struktura v Slovenski Benečiji, da se vodi odločna borba za odstranitev vseh omejitev svobodnemu razvoju teh krajev in da se razbije politični monopol demokristjanov, ki je uspešno sredstvo raznarodovanja.
Gledališče
jonskega Stalnega gledališča v Trstu javnosti predstavilo svoje programe za sezono 1964-65. Najbolj zanimivo se nam je zdelo to, da je bilo na tisti tiskovni konferenci večkrat omenjeno Slovensko gledališče v Trstu iti poudarjena važnost novega slovenskega Kulturnega doma, ki bo otvorjen 3. decembra letos; istočasno je bila poudarjena resnost Slovenskega gledališča v Trstu, ki odigrava tako važno kulturno nalogo med Slovenci. Brez nobenih nacionalističnih prizvokov so Italijani na tej tiskovni konferenci prikazali resnost njihovih namenov z zelo ambicioznim programom; sam direktor italijanskega Stalnega gledališča v Trstu Sergio D'Osmo je vzpodbujal italijansko javnost k podpori njihovemu gledališču, da se ne bo zgodilo, da bo po kulturni teži italijansko gledališče drugo za nami. Mi z veseljem sprejemamo njegov poziv na kompetitivni ravni, kajti vemo, kako imajo radi naši ljudje gledališče, ki je velikim težavam navkljub važna kulturna postojanka slovenske manjšine v Italiji. Istočasno pa smo tudi prepričani, da je to nadvse pozitivno za splošno kulturno raven na nakem ozemlju.
V ponedeljek je prof. Stane Mihelič prevzel službo pedagoškega svetovalca za slovenske šole na Tržaškem. To službeno mesto je bilo ustanovljeno po dogovoru med italijansko-jugosiovansko mešano komisijo. Pred kratkim je tudi svetova lec za italijanske šole v Istri nastopil službo v Kopru. Prof. Mihelič je ob prihodu v Trst med drugim povedal, da bo proučeval programe slovenskih šol, da se bo posvetoval glede pouka z ravnatelji, učitelji in profesorji, da bo skrbel za dopolnitev dijaških in učiteljskih knjižnic in se ukvarjal tudi z vprašanji učbenikov za slovenske šole. (Gornja slika je bila posneta med razgovorom na šolskem skrbništvu. Od leve na desno: konzu-lent za slovenske šole dr. Baša, jugoslovanski generalni konzul v Trstu Janhuba, jugoslovanski predstavnik mešane komisje Kolenc, prof. Mihelič in šolski skrbnik dr. Tavella)
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO'OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO
Zadnja seja sedanjega
občinskega sveta v Nabrežini
DELO — GLASILO K.P.I. ZA SLOVENSKO NARODNO MANJŠINO — DIREKTOR: MARIJA BERNETIC — ODGOVORNI UREDNIK:	ANTON MIRKO KAPELJ —
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: TRST, UL. CAPITOLINA 3 — TISK: TIP. RIVA, TRST, UL. TORREBIANCA 12