Sodobna slovenska poezija Ivan Dobnik Rapsodija v mrzli zimi Da zre - na drugačen način -(Emily Dickinson) papir kamor koli pogledam zima besed v zgoščenem veletoku lucidne meditacije le komu govorijo v središču vesolja naravnost v oči? Poln vprašanj nenehni tkalec dvojine nenehno opazovan zunaj časovne mreže Bežati iz mrtvega cveta in do popolnosti odpreti domišljijo ZA GOZD Nikoli v vseenem Nikoli v nerazločnem Sodobnost 2004 I 885 Ivan Dobnik: Rapsodija v mrzli zimi 3 ki jo radost teše ključ snovi naprej in nazaj večno VEČNO se razdružujeva v ljubljenju ti ne poveš nihče ne pove vse odteka 4 zaman sam na nekem končnem hribu preden vse zasneži V NOBENI MINUTI Ne misli name vse je tančica tvojega dihanja zjutraj 5 na pol poveva zračna glasba bela BELA toči fluid sanj vse manj ugibanj vse več neizbežnega v podobah Znotraj Zunaj Sodobnost 2004 I 886 Ivan Dobnik: Rapsodija v mrzli zimi 6 kamor se zateče morje kjer se okopa val slečeno bežiš okamenel ritem krošnje JOČE vse je razgrnjeno s teboj svetloba v popolnem plesu 7 ti ki mineš ti ki si snov SEN še komaj kdaj oblak spreminjanj ta tvoja neuničljivost se sprašuje zakaj potovati zakaj ostajati 8 Na prepihu prividov hoteti ljubiti gosto deževno pokrajino nekaj tega Sodobnost 2004 I 887 Ivan Dobnik: Rapsodija v mrzli zimi DAROVATI vznemiriti kult VSE zavreči za nova rojstva Zadrugo življenje 9 ki ga nikoli ni ne more biti SKUPAJ s teboj ta zrak ki se ponavlja se toči razmnožuje hoče z menoj preostajati se razgaljati v himni razkosane narave 10 sprepletena iz knjig so ta brezčasja in se vračajo krožijo orkestrirajo si jemljejo sloves popolnosti in nesmrtnosti ki jih obseda zdaj so posvečena dimu neba PESNIŠKI SEN JE samo to je drugod veter nad skalami vrana na belem snegu Sodobnost 2004 I 888 Ivan Dobnik: Rapsodija v mrzli zimi 11 opraviti nalogo samo zapisati sporočilo samo zapeti rapsodijo samo ubesedi VIDENJE VIDENJE preprosto z nekaj potezami imeti še to iz prostornin neštetih vojn 12 Samota me je prignala razpela utrdila Komaj še kaj vtem UŽITKU plava, vse lebdi kar hoče pre-ostajati vedno vedno sprejema nove goste in jih omamlja 13 sredi dne spokoj prostora vedre tesnobe so si Sodobnost 2004 I 889 Ivan Dobnik: Rapsodija v mrzli zimi odpočile PESEM kot zimska ujeda samuje nad belimi prostranstvi večni mah teh dišav se sonči se vrača 14 Vse je onstran poganske težnosti jezika loščenje in plimovanje drže (kot Ganges tudi Mekong) ostrmel V SEBI s tišino vse prebujeno kroži v popolnost zime 15 REKA je za ustnice mah in srež osrčja vselej petja GRADNJE loka in Pesnitve vendar v tisočletjih menja Sodobnost 2004 I 890 Ivan Dobnik: Rapsodija v mrzli zimi poti sproti je vsak dan brez-časen 16 pljuskne še danes ta spomin breztelesen živ pokrajina ljudi me obkroža VELEMESTO prašnih zrcal Kaj hočejo? V mreži pokončamo čudež Gozd v pesmi izkrvavi, ko te gleda 17 sanjarjenja, razločna golo pesem izumljajo VESOLJNO Odpirajo govorico, so neusmiljene zate so to veš zmeraj puščajo sled prenašajo ranjeno radost 18 kot lastovica Sodobnost 2004 I 891 Ivan Dobnik: Rapsodija v mrzli zimi nad pašniki večernega poletja STRMI BREZA na obronku Lepote : a to je zdaj Spomin kot vse Drugo Naloženo da bi pelo živelo Ostalo, Ostalo 19 in diha BELA ZIMA to se ponavlja v snežinkah to črkovanje mere Stanje občutenja pogledi ki ohranjajo prgišča počivališč, neimenljiva Vse je v intenziteti Berem, ko je jutro že spomin 20 Začetek petja je hkrati njegov konec Prvi jok je že pobrala smrt kot oglje so školjke ZVEZD, minule v pokopanem igranju valovanju ljubljenju Sodobnost 2004 I 892 Ivan Dobnik: Rapsodija v mrzli zimi Pretaka se zdaj in Prej in Tam in Tukaj in si Sen 21 koža te pokrije BESEDE so vaze nepopite Nekoč sva Jutri gledala Zdaj Pod zimo si Popotnik si Nomad si Pod kožo še en jezik Vsi jeziki se nikoli ne preštejejo Prvi in zadnji je najin Ogenj, ki čez reko jadra sebi sveti 22 Zmeraj smo ONSTRAN prebivanja, hočemo lepoto svoj glas, njo. Zdaj se slači. Niti golota ne bo tvoja. Tako jo boš imel Za zmeraj, na pol. 23 neizmerjen dež PRAZNINE sledi Sodobnost 2004 I 893 Ivan Dobnik: Rapsodija v mrzli zimi ledenih razpadanj Ne bo še konec, še ne začetek a to nikogaršnje stanje me razkraja, narava Sna Se trga strjuje OKO in ritem, kot ga še ni bilo: plameni v gnezdenju snega brišejo stopinje nomadov 24 stopinje zanosno dan ki se veseli večna budnost je položena, ki prihajam, SEM, celice govorijo v spanju nikoli ne izginem ulice kot simfonija povem ti Vsi časi so se združili v meni Vsi pesniki v meni so zbujeni POSLUŠAJ tišine, mir 25 to bo prišlo za zmeraj Te pokončne svetlobe gozdov hitijo IKAR, molče preleti Ocean zloveščih bleščic Sodobnost 2004 I 894 Ivan Dobnik: Rapsodija v mrzli zimi Samo pikice smrtijo Iglice pikov netijo kri spomina 26 Še bom neštetokrat priklicana svetloba ODREŠEN čakanja, cvet zime nepopustljiv zanos več kot glasba: a kaj? ti, ki mi to praviš: "Ni obljube!" Sredina bojnega meteža Vse je ENKRATNO 27 Veter raztrga Edino zavetje Dobro je to VETER raznaša virus, te črke so ta veter, česar se dotaknejo, ponovno zagori, Zažigajo piš POŽAR kozmično raztezanje pesniške substance, črne grive Plamenov Sodobnost 2004 I 895 Ivan Dobnik: Rapsodija v mrzli zimi 28 vem ta reka REKA ne more imeti smeri Da teče Ve pastir Vem to je največ Vsepovsod je Doma, je V meni, je že odšla, je ponotranjena, ki nas išče najde v neprištevnem trenutku Božanska je ta sekunda 29 To je zanos ki ga samo še spodžigam, POKRAJINA za najboljše ti z menoj, da vrneva temi dostojanstvo (zima sredi marca!) Ptiči se kličejo, dišijo črne vejice VSRKAVAM da lahko po svoje imenujem! ČUDIM se kako sneg odpira deviško knjigo, tebe 30 Preseljujem se med cvetove trav Dih, dišava bitja Sodobnost 2004 I 896 Ivan Dobnik: Rapsodija v mrzli zimi Minljivost, sreča večnosti Zazidanega v letne čase te še kdo najde? Oblika, kijoopajam ptiči pozabljeni v zimi SPOKOJ razpolovljen (gnezdi nežnost za njeno dušo) 31 črni kačji pastirji ribe med krošnjami vrb trebuh zraka v pesku IZSUŠENO SONCE ki pronica v sebi je izpito zažigam vse netljivo pekel jemljem v pesem Te sreče prepoznavanj, odkrivanj plovb Kamor koli (tudi zasidran se premikam!) Hočem vse! Neznosna LAKOTA ubija, oklevanje je smrt, na ploskvi snega ustvarjam piramido raznašam semena Sodobnost 2004 I 897