V liturgiji beremo: „Po njem se otroci luči prenavljajo za večno življenje in se vernim odpirajo vrata nebeškega kraljestva.
Njegova smrt nas je rešila naše smrti, njegovo vstajenje je začetek našega vstajenja."
Blagoslovljeno pripravo velikih dni, notranjega veselja in miru v doživljanju prazničnih dni.
Letu 1988 naproti
BQs>

35

o
.05
Vsa salezijanska družina se pripravlja na stoletnico smrti ustanovitelja. Ne zadostuje sklicevanje, da smo njegovi učenci in posnemovalci. Bog je poklical nas; vsakemu osebno zaupa poslanstvo, kot ga je zaupal don Bosku. Toda to je isto poslanstvo, ista božja moč, isti dar za skupnost. Don Bosko je bil prvi, začetnik, začetno močno jedro, ustanovitelj. Mi, vsak od nas in vsi skupaj pa smo poklicani, da smo božji poslanci za leto dva tisoč, s predstavitvijo vrednot, metod in načinom, ki je bil lasten don Bosku.
Spominjati se stoletnice njegove smrti pomeni današnjemu svetu predstaviti don Boska iz začetka tretjega tisočletja zgodovine krščanstva.
Smo... ali moramo biti. Don Bosko leta dva tisoč, z njegovo svetostjo in apostoiatom.
Leto 1987 je leto naše duhovne priprave, naše identifikacije s pravim svetnikom mladih, rasti naše duhovnosti, apostolske zavzetosti, darovanja življenja za mlade, za vzgojo modernih svetnikov, da bi se povsod oživela ognjišča nadnaravnega navdušenja in apostolskega poguma.
Po svetu so v pripravi na leto 1988 upodobili si/. Janeza Boska z izvirnimi zamislimi. Gornja podoba, delo salezijanca Draga Titana, bo naše znamenje v jubilejnem letu.
Postni čas, ko stopamo s Kristusom po poti umiranja, da bi z njim dosegli zmagoslavje življenja, zahteva naš pristanek na resnico, navidez tako „nemogočo": sprejetje Jezusovega vstajenja, zmage nad smrtjo. Je globok izraz naše vere, pripravljenost, da sprejmemo božjo besedo, moč, da gremo preko vseh omejitev lastne „izkušnje" zla, pomanjkanja, nasilja, uničevanja okolja... smrti, ki jo povzroča človek s svojo sebičnostjo, nespametjo in pretiravanji.
Resnica ostaja: Kristus je vstal. Je prvina vseh. Vsak človek ima možnost vstajenja. „Nemogoča" resnica je božje delo.
OBNOVA SVETIŠČA MARIJE POMOČNICE
Ko boste prišli na Rakovnik, se nikar ne prestrašite: na svetišču Marije Pomočnice po 80 letih obnavljamo fasado, ki je bila že precej načeta! Z deli smo začeli pred dvema letoma, letos pa bi radi dokončali. Lotiti se bomo morali tudi temeljev, ki so zaradi vlage v nevarnosti, posebej še kletni prostori, ki jih ima tovarna Angora za svoje skladišče. Marija Pomočnica si je vedno poiskala velikodušnih dobrotnikov; upamo, da bo tako tudi sedaj. Vsem naj velja: Bog plačaj!
SALEZIJANSKI VESTN ! K Glasilo salezijanske družine
Izdaja Salezijanski inšpektorat v Ljubljani
Upravs KNJIŽICE. Ljubljana-Rakovni k
Leto 60(1987) Številka 2(1. april 1987) j Ureja uredniški odbor. Glavni : urednik Bogdan Kolar, I Odgovarja dr. Stanis Kahne I Tisk; Marko Kratochvvill
Ljubljana, Slomškova 8 F ot!'.ji .it I j na i i isl ovi strani ! Mirko !
I Naslov:
| Salezijanski vestni k
Rakovniška 6 — p. p. 4 i 61108 Ljubljana
j Na podlagi mnenja Republiškega i komiteja za kulturo z dne 17.2. I 1986 št. 4210-76/85 je Salezijanski vestnik oproščen promet-[ nega davka.
!
; Ustanovil ga je sv. Janez Bosko leta 1877. V slovenskem jeziku j izhaja od 1904. leta.
i Salezijanski vestnik po svetu izhaja v 39 izdajah in v 18 različnih jezikih (letna naklada preko ! 10 milijonov izvodov): Argenti na- Avst rali ja- Avs trija-Bel-gi ja-Bolivija-Brazilija-Čile-Ekvador -Filipin:-F ranči ja-Gvatemala- Indija (angleški-malavalam-tamilski in telugui-lrska in Velika Britanija-Italija-Japonska-Jugoslavija (slo venski in hrvaški)-Kanada-Kitaj-ska (izhaja v Hongkongu)-Kolum-bija-Koreja-Litva (izhaja v Rimu) -Mal ta-IVlehika-Nemčija-Ni zozem-ska-Paragvaj-Peru-Poljska-Portu-galska-Santo Domingo-Španija-Tajska-Urugvaj-Venezuela-Zaire-Združene države Amerike.
Po zamisli ustanovitelja je Vestnik vez med člani salnzi lanske dr užine. Izhaja štirikrat letno. Obvešča o življenju salezijanske družine doma in po svetu ter posreduje don Boskovo vzgojno izkušnjo. Vestnik je don Boskov dar vsakomur, ki ga želi. Hvaležni smo za vsak dar, ki nam pomaga pri kritju stroškov tiskanja.
spoštovani bralci Salezijanskega vestnika
z veliko naklonjenostjo in podporo ste sprejeli prvo številko
letošnjega Vestnika. Vaša pisma so zgovorni dokaz za to.
Veliko smo jih prejeli.
Za vsako spodbudo se vam zahvaljujemo.
Hvala tudi za praznična voščila z dobrimi željami,
vsem ni bilo mogoče odgovoriti in zaželeti vse dobro,
in za darove v tiskovni sklad.
Veseli smo,da skoraj vsak dan izvemo za nove bralce in naročnike. Več nas bo, povezanih z istim prizadevanjem v isto družino, več dobrega bomo s skupnimi močmi lahko storili. Še posebej to velja v času, ko pogosteje gledamo na lik apostola mladih, kot smo navajeni imenovati sv. Janeza Boska. Na številnih področjih cerkvenega življenja še danes vidimo njegovo delo, preroška spoznanja, naloge, kijih je že on uresničeval, pa so še danes pred nami in vsaj tako kot v njegovem času izzivalne.
Z občutljivostjo na potrebe svojega časa daje zgled, da bi si to pridobili tudi mi.
Z odprtimi očmi in sprejemljivim srcem naj bi stopali v življenje ter s pogumom in velikodušnostjo odgovarjali na te izzive.
Poleg drugih novic boste lahko prebrali še krajše poročilo o pomembnem dogodku za salezijance Ljubljanske salezijanske inšpektorije. Zaključil se je namreč inšpektorialni zbor — še eden pomembnih trenutkov v uresničevanju prenove Cerkve in posameznih cerkvenih skupnosti po Drugem vatikanskem cerkvenem zboru. Na ravni celotne Družbe smo dobili novo Vodilo življenja, v naši inšpektoriji pa pravilnik življenja in dela. Ta dogodek so pozdravili tudi predstavniki različnih skupin salezijanske družine.
Več o salezijancih v Prekmurju in o delu v internatu Martinišče v Murski Soboti, ki so ga vodili salezijanci in se je za ustanovitev zelo trudil salezijanski duhovnik Jožef Radoha, nam je razkril pogovor z mariborskim pomožnim škofom dr. Jožefom Smejem. S posebno pozornostjo spremljamo življenje v novi župniji Si/. Janeza Boska v Mariboru. Veseli smo napredka in zanimanja za rast nove cerkvene skupnosti.
Vrhovni predstojnik salezijanske družine Egidij Vig%ano nam je za leto 1987 predstavil zahteven načrt skupnega prizadevanja. Kaj je nameraval povedati z nekaj besedami vodila za to leto, vam bo povedala kratka razlaga.
Ob drugih člankih bo veliko zanimivega tudi na straneh, ki so posvečene misijonarjem. Odpirajo se nove možnosti vključevanja mladih kristjanov, ki bi bili pripravljeni za nekaj let stopiti v misijonske vrste.
Nabralo pa se je še več drugih novic. Upamo, da bo za vsakogar nekaj.
Lepe praznike, doživet mesec maj — in vsem nasvidenje pri Mariji Pomočnici na Rakovniku.
3
kratke novice
|lllllll!!llilll!llll«l!«l!ll!llll!lll!»lll»lll!lll»lll!llllllllll>lll
Selo - 50 let
Ob 50—letnici začetka salezijanskega dela v Banovin-skem deškem vzgajališču na Selu pri Ljubljani smo se duhovni dediči apostola mladih spomnili prispevka njegovega dela na vzgojnem področju in dela, ki so ga opravili salezi-janci ob sodelovanju sester družbe Hčera Marije Pomočnice. 23. novembra smo nedeljsko popoldne namenili obujanju spominov, izobraževanju in pogledu v zgodovino. Delo je bilo posvečeno zanemarjenim, od vseh zavrženim dečkom, na katere so mnogi gledali kot na gobavce ali izvržek človeštva.
Don Bosko je tudi v takih mladih videl dragoceno dušo, ki jo je treba rešiti za vsako ceno. Težko je bilo delo s postopači, od katerih je bila večina brez staršev, šestdeset odstotkov je bilo nezakonskih; le—ti niso nikdar v življenju občutili tople roke. Polni nezaupanja so apatično iskali ljubezni, kot išče rastlina sonce. Vzgojitelji so to posebej občutili, če niso bili z vsemi enako prijazni in ljubeznivi. Ta grenkoba je nekaterim zarezala brazde za vse življenje. Mnogi, zlasti mlajši, pa so ob salezijanski vzgoji postali koristni člani človeške družbe. Delo in molitev, šport in glasba, odrski nastopi in šola, to so bila sredstva in rešilna deska za salezijance, ki so bili vedno in povsod navzoči, ne kot pazniki, pač pa kot prijatelji,
Hrepenenje salezijancev je bilo že takoj ob prihodu v Slovenijo, da bi tu poleg raznih ustanov odprli tudi zavod za zanemarjeno in vzgoje nadvse potrebno mladino. Prvi začetki salezijanskega dela na Slovenskem so bili namenjeni prav tej skupini mladih.
Zavod Rakovnik je od leta 1902, ko je bil ustanovljen, pa do 1909 sprejemal to vrsto mladine. Vzgajal je predvsem tiste dečke, ki jih je pošiljalo sodišče ali okrajna glavarstva. To so bili mladoletniki, ki so bili kaznovani s tem, da so morali določeno obdobje preživeti na Rakovniku. Salezijancem je to prineslo
ču v Ponovičah pri Litiji, ki naj bi se preselilo v Ljubljano, na Selo (Moste), v nekdanjo žrebčarno, žrebci pa naj bi odšli v Ponoviče. Tako je začela ekipa 15 salezijancev in dveh zunanjih učiteljev dne 16. novembra 1936 s skupinov fantov med 10. in 18. letom starosti vzgojno delo. Ljudska šola s pravico javnosti
ugled in podporo s strani državnih oblasti, ni pa bilo brez senčnih strani.
Leta 1936 pa je vodstvo ljubljanske inšpektorije naredilo pogodbo z banovinsko upravo, da pod dogovorjenimi pogoji sprejme upravo in vodstvo vzgoje v banovinskem vzgajališ-
in obrtna šola s tremi delavnicami sta uspešno zaživeli
Srečanje s katerim od bivših gojencev iz deškega vzgajališča prikliče nasmeh na lice ob spominu na tista leta v zavodu, ki so bila kljub vsemu mogoče najlepša v življenju.
Fr. Prevc
4
Pogled v preteklost in načrtovanje prihodnosti
V dneh od 15. do 18. februarja se je na Rakovniku odvijal 14. občni zbor salezi-jancev Ljubljanske inšpekto-rije sv. Cirila in Metoda. Pregledali so delo zadnjih let in sprejeli zaključni dokument
prihodnjega zbora, v skladu s prenovljenim Vodilom celotne Družbe, ki je nastal kot sad prenovitvenega prizadevanja Cerkve po zadnjem cerkvenem zboru.
Kar dobro leto so trajale
Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1986, se je v pastoralnem centru nove župnije Sv. Janeza Boska zbrala prva skupnost duhovnikov in vernikov k slovesnosti razglasitve župnije in umestitve prvega župnika.
Poleg škofa dr. Franca Krambergerja in sal. inšpektorja Antona Koširja so se slovesnosti udeležili nekateri kanoniki mariborskega stolnega kapitlja, sosednji duhovniki, večje število salezijancev in skupina otrok in vernikov nove župnije.
Med sv. mašo je bila prebrana ustanovna listina in umeščen prvi župnik mag. Jože Pozderec. Otroci so navdušeno in ubrano zapeli pesem sv. Janezu Bosku. Lepa slovesnost je pokazala, da ima sv. Janez Bosko v Mariboru veliko prijateljev.
priprave na ta zbor. Potrebno je bilo pregledati številna področja delovanja, jih ovrednotiti, opozoriti na morebitne pomanjkljivosti, sestaviti predloge, načrtovati. Trije dnevi skupnega iskanja so bili samo vrh dela vseh sobratov, ki so se od začetka priprav večkrat srečali, povedali svoja mnenja in predloge in končno po svojih predstavnikih temu dali obliko zakonov.
Prvi dan so zborovalce pozdravili predstavniki različnih vej salezijanske družine: dele-gatinja inšpektorice hčera Marije Pomočnice, koordinator sotrudnikov in predstavnica don Boskovih prostovoljk. Zaželeli so uspešno delo in obljubili molitveni spomin.
„Župnije so prevladujoča pastoralna struktura v naši inšpektoriji, je v poročilu o stanju inšpektorije dejal predstojnik Anton Košir. Od vseh duhovnikov jih kar 65 posveča svoje moči v okviru župnijske pastorale. Tudi sobratje, ki delajo v vzgojnih skupnostih, redno ali občasno sodelujejo v župnijskem delu. Trenutno je naši oskrbi zaupano 44 župnij, 3 pastoralni centri in eno kaplansko mesto."
Njegovo poročilo in pogovor, ki se je razvil na podlagi poročil za posamezna področja, na katerih so prisotni salezijan-ci, sta pokazala veliko različnost in bogastvo uresničevanja pastoralne zavzetosti po zgledu ustanovitelja sv. Janeza Boska.
Več salezijancev je zaposlenih na področju katehetskega dela, apostolata sredstev družbenega obveščanja, skrbi za bolnike in druge skupine vernih. Na teh področjih skušajo sodelovati z vso salezijansko družino. Tudi prizadevanja za delo z mladimi so skupna vsej družini don Boskovih prijateljev. Posebno mesto ima misijonska skrb Cerkve, kjer se
Praznik Brezmadežne v Mariboru
5
kratke novice
lllllllllllll!!!llll!lllllllll!ll!llllllllllll!ll!!llll!!!!«llli!!llllllllillll
odpirajo možnosti vključevanja večjega števila laikov.
Katoličani v diaspori, predvsem v Srbiji in Črni gori, med katerimi dela deset salezijancev Ljubljanske inšpektorije, potrebujejo večjo skrb. Povsem drugačne oblike dela od običajnih zahteva delo za rojake v zamejstvu, izseljenstvu in zdomstvu. V vsakem poročilu se je videlo bogastvo različnosti pastoralnih prizadevanj, kar navsezadnje ni tako presenetljivo, če vemo, da smo salezijanci inšpektorije sv.
Cirila in Metoda prisotni kar v trinajstih škofijah.
Za pripravo leta 1988, ko bomo obhajali stoletnico don Boskove smrti, je bil sprejet ustrezen program.
Zadnji dan je med zboro-valce prišel še ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar z nadškofijskim kanclerjem Francem Vrhuncem ter zboro-valcem izrekel zahvalo za opravljeno delo. Z evharistično daritvijo v cerkvi Marije Pomočnice in nadškofovo besedo pa je inš-pektorialni zbor stopil v obdobje uresničevanja in preverjanja življenjske moči izrečenih sklepov.
Kako smo praznovali sv. Janeza Boska
Rakovnik
Vse nedelje v januarju so bili popoldanski shodi posvečeni spoznavanju življenja in dela, duhovne misli in sodobnosti sv. Janeza Boska.
Višek je praznovanje doseglo 25. januarja. Slovesno akademijo so pripravili predstavniki različnih skupin salezijanske družine.
,,Bog je ustvaril svet s pridihom svoje večne ljubezni. V svojih očetovskih načrtih je
Ob praznovanju s v. Janeza Boska 25. januarja 1987 je Škof Jožef Kvas odkril in blagoslovil novo podobo sv. Janeza Boska. Naslikal jo je akademski slikar Tomaž Perko. Kakor vidite, gre za veliko platno. Svetišče Marije Pomočnice je tako bogatejše še za eno umetnino. Vsem častilcem sv. Janeza Boska pa bo še posebna pobuda za češ-čenje, molitev in priporočanje. Slika želi biti tudi spomin na don Boskovo leto, ki ga bomo začeli 31. januarja 1988 ob 100-letnici don Boskove smrti. Hvala vsem, ki ste velikodušno prispevali svoj dar I
predvidel tudi tvojo podobo. Izbral te je. V tebi je sklenil ljubiti mlade na človeški način," so bile besede recitala. Veljale so don Bosku.
Cerkev Marije Pomočnice je postala bogatejša z novo umet-
6
niško podobo, delom akad. slikarja Tomaža Perka. Predstavlja nam prvo salezijansko hišo v Turinu in apostola mladih. Podobo je blagoslovil škof Jožef Kvas. Med nagovorom v evharistični daritvi je poudaril, da je don Bosko učitelj in prerok za prihodnost. Cerkvi je pokazal, kako naj dela z mladimi. Z močno vero in zaupanjem v Boga kljub velikim težavam ni bil nikoli razočaran. V božji šoli se je naučil, kaj je mlademu človeku, ki se znajde v njegovem položaju, najbolj dragoceno in potrebno storiti.
Celovec
VEDNO NAŠ PRIJATELJ -DON BOSKOVO PRAZNOVANJE V MODESTOVEM DOMU
Za pozdrav - dobrodošlico, ob odhodu za slovo: „Vedno tvoj, vedno vaš prijatelj!" Tako je pozdravljal don Bosko!
Kako bi si človek zaželel tega prizora danes: don Boskov obraz ter oči, in pogled fanta, ki je v don Bosku našel prijatelja!
Prepričan sem, da gre za vrhunsko mojstrovino v zgodovini vzgoje. Don Bosko je znal same vrhunce božjega razodetja tako preprosto ponesti v vsak-
Dijaška in študentska mladina iz Mohorjevih domov v Celovcu, pa tudi številni odrasli, so v tem duhu obhajali don Boskov praznik. Mednje je prišel generalni vikar krške (celovške) škofije, prelat dr. Kari—Heinz Franki. V lepo oblikovanem slovenskem jeziku je vodil somaševanje in pridigal... Mladina je sodelovala s petjem, z igranjem na instrumente, branjem, prošnjami in simboličnimi gestami za vstop. Za to priložnost nastaja izročilo, da vsakoletni maturanti izročijo za pozdrav miru vsem
danje življenje... „Ne imenujem vas služabnike... Imenoval sem vas prijatelje, ker sem vam razodel vse!"
navzočim posebne značke. Letos izvirne značke prijateljstva. Pri tekmovanju za idejni osnutek so zmagala dekleta iz provincialne hiše šolskih sester. Kjer si segata v pozdrav dve roki, tam vzcvete novo življenje, cvet prihodnosti. Petje primerne pesmi je tako vsebino le še podkrepilo...
Ob preprosti skupni večerji za vse udeležence je bilo veliko priložnosti za pogovore, srečanje, veselje, izmenjavo misli... In vmes še razglasitev zmagovalcev športnega tekmovanja,
imenovanega Don Boskov turnir. Generalni vikar in pa inšpektor Anton Košir sta razdelila kolajne in Tega je že drugič „odnesel" Marko Smrtnik iz Kort.
In že je vabila dvorana. Nasmejana in radovednost zbujajoča Malgaša sta pritegnila številno poslušalstvo. Slovenska beseda iz ust Malgašev in sicer na Koroškem...! Resnična poslastica. Pa vedrina srca, nenarejenost in domačnost! Izvabilo je ploskanje, pogovor med dvorano in odrom, burno odobravanje, zahtevo: „Še-e-no,
še-e-no..." In pevca z otoka Madagaskarja, ki vesta, kaj je gostoljubje — saj se Malgaši zahvaljujejo celo morju, ki jim pripelje goste — sta znala takoj ugoditi. Začela sta: „Mi se imamo radi..." Večeru pa sta dali sproščen značaj tudi Alenka in Lučka, Slovenki, rojeni in živeči v Argentini, trenutno pa na Koroškem! Zasnežena Koroška, vroča Afrika in živahna Argentina so si podale roke... Nekoliko idilična pesem je ta večer postala prepričljiva:
Svet mora biti lepši, skupaj ga gradimo, roke si podajmo, vzcvete naj ljubezen!
7
vzgajajtno kakor don Bosko
illlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllM
Molitev v družini
Papež Janez Pavel II. v apostolskem pismu o družini piše: „Nikdar ne smemo pozabiti, da je molitev bistvena in nujna sestavina krščanskega življenja, če je le celostno in živeto iz središča. Še več, molitev spada k naši človeškosti sami; molitev je ,prvi izraz notranje resnice človeka, prvi pogoj pristne svobode duha'. Zaradi tega molitev nikakor ni beg pred vsakdanjimi dolžnostmi, nasprotno, molitev je najmočnejša spodbuda za krščansko družino, da sprejema nase vse svoje odgovornosti, ki jih ima kot prva in temeljna celica človeške družbe..."
Šentrupert
Na don Boskov praznik so se pripravljali z devetdnevnico, nedeljsko bogoslužje pa so oblikovali mladinci različnih mladinskih veroučnih skupin.
Že na nedeljo pred praznikom je bilo v Šentrupertu zelo živahno. Srečanja „ob don Boskovem prazniku" so se udeležili tudi sevniški in telški mladinci, nekaj jih je bilo tudi iz okoliških župnij. Pripravili so doživeto srečanje ob evharistiji, se pogovorili o glasbi v življenju mladega človeka in dan zaključili s trenutki razvedrila.
Praznik je bil lep, imel pa je tudi značaj jubileja: letos poteka namreč 45 let, odkar so salezijanci prevzeli skrb za župnijsko skupnost v Šentrupertu.
Kodeljevo
V nedeljo 1. februarja je kodeljevske župljane obiskal škof dr. Jožef Smej. S kolikšno nestrpnostjo smo Kodeljevčani, sicer strogi ocenjevalci nedeljskih pridig, prisluhnili njegovim čudovitim besedam! Že ob njegovih prvih pozdravih smo se prepričali: med nami je pisatelj, pesnik, sploh velik kulturni delavec. Njegova mehka govorica nas je ves čas držala v napetosti, govornikove misli pa, kot da bi bile za naš vsakdanjik.
Prijetno presenečeni smo bili, ko smo se z dragim gostom lahko še osebno srečali po maši. Članom župnijskega pastoralnega sveta, pevskega zbora in drugim sodelavcem je škof še enkrat spregovoril po domače, z neposredno človeško toplino. Prav nič nam ni bilo treba to bogato nedeljsko dopoldne gledati na uro. Vzeli smo si čas, tako kot za nas škof Smej. Bog mu daj zato še naprej bogate sadove pri delu. M.T.
Moliti se pravi biti v stiku z Bogom. Ali pa je današnji človek sposoben biti v pravem stiku s svojim Bogom? Ali nas vsakdanje življenje ne zasužnju-je s svojimi obveznostmi v toliki meri, da nismo sposobni si vzeti časa za molitev?
Michel Quoist nam v svoji televizijski pridigi o Mt 1,12— 15 lahko temeljito izpraša vest: „Jezus ima pred seboj veliko načrtov. Iti mora in oznanjati božji evangelij. Božje kraljestvo je blizu. Nobene minute ne sme zamuditi. Človeštvo ga potrebuje. Toda on si je svoje delo očitno zelo slabo razdelil. Najprej si je slabo izbral že čas svojega prihoda. Moral bi bil počakati na moderne avione, da bi hitreje potoval; na televizijo, da bi mogel hkrati govoriti pred milijoni ljudi; na banko podatkov, da bi vložil vanjo članske izkaznice svojih privržencev, seznam njihovih potreb itd. Prav nič se mu ne mudi, da bi šel na delo. Trideset let živi v skritosti. Kot delavec se v ničemer ne loči od drugih in ničesar ne ukrene, da bi si ustvaril in utrdil položaj pomembne osebnosti v javnosti. Ko navsezadnje le pride do tega, da začne javno nastopati, si ni na jasnem ne glede sredstev ne glede poti, po kateri naj gre. Večkrat se umakne, da v dolgotrajnem molku moli k svojemu Očetu.
Kakšna potrata časa I Preprosto nerazumljivo!"
Mi pa se tako radi skrivamo za izgovori: Nimam časa, ne sedaj, morda potem, saj je delo tudi molitev ipd. Imamo pa čas za dodatno zaslužkarsko delo — pa res ne bi preživeli, če bi delo malo skrčili, ali pa vsaj nedeljo posvetili Tistemu, ki vsak trenutek misli na nas, da sploh obstajamo, ki nam daje možnost, da se hranimo in oblačimo — imamo pa čas za televizijo,ki nas napolnjuje s plehkimi, cenenimi prizori, nimamo pa časa, da bi stopili v čudoviti studio božje narave, ki nas obdaja in s svojo resničnostjo in veličino oživlja v nas občutek, kako velik in lep je šele On, ki je vse to ustvaril; vsak dan se pustimo zavajati novicam v dnevnikih in revijah, novicam, ki bodo že jutri zastarele in ne več zanimive — s police pa ne vzamemo v roke knjige vseh knjig — Sveto pismo, ki ima v sebi besede za vsak dan in vsako priliko, še več,vsebuje „besede večnega življenja".
Biti v stiku z Bogom se pravi pogovarjati se z njim. Ali se znamo pogovarjati z Bogom? Z molitvijo je tako, kot z igranjem kakega inštrumenta, ali s smučanjem, ali z učenjem tujega jezika. Le kdor z vztrajnim treningom osvoji neko vajo, dobi tudi veselje in doja-
8
me njeno lepoto. Sele s tem postane del nas in za stvari, ki jo delamo z veseljem, se pa najde tudi čas in sčasoma postane molitev del rednega dnevnega opravila, tako kot hrana, pijača in vsakdanje delo. Če molitev opustiš, ti nekaj manjka, čutiš, da je nekje globoko v tebi ostalo nekaj nepotešenega, praznega, zgubiš povezavo z Bogom.
Molitev je naš blagoslov, je pa tudi naša težava. Težava zato, ker ne znamo vselej pravilno moliti, ne molimo v duhu in resnici, slabo razumemo pomen molitve, ne znamo preprosto z Bogom govoriti o sebi in svojem življenju. Življenje se nam zazdi prevečkrat tako zelo vsakdanje, skoraj banalno in duhamorno, da imamo občutek, kot da ni vredno, da bi ga posvečevali z molitvijo. V hlastanju za časom in opravki velikokrat ne zaznamo ničesar omembe vrednega, kar bi lahko Bogu darovali ali kar bi nas z Bogom zbliževalo. Če je moli-
tev moje življenje, razprostrto pred Bogom, tedaj smem stopiti pred Gospoda in mu pokazati samega sebe: svoje veselje, svojo stisko, svojo revščino, svojo majhnost; saj končno On sam najbolje ve, zakaj sem tak, kot sem. Ta povezava večkrat ne potrebuje ne besed ne misli. Že sama navzočnost pred Najsvetejšim v cerkvi ali doma pred križem na steni omogoča, da je stik vzpostavljen. Treba je le prisluhniti in biti odprt in sprejemljiv za božjo govorico. Otresti se moramo svoje raztre-senosti. Bog v nas je skrit in se nam noče vsiljevati. Zato pri molitvi prebudimo tisto notranjo uglašenost na skrivnostno božjo pričujočnost. Sredi vsakdanjega življenja ta struna miruje; morda le kdaj v globini rahlo zazveni. V zbrani pripravljenosti k molitvi pa lahko prisluhnemo vsaj širini božje glasbe.
Kako radi sami sebe prepričujemo, da z vestnim delom že tudi molimo. Vendar je zapisa-
no: Moli in delaj! Lahko je delo slavospev Bogu, hvalnica Stvarniku, doprinos k boljšemu življenju nas samih in naših bratov. Toda vsak stroj se sčasoma izbrabi, treba ga je namazati, ga znova napolniti. Molitev je za človeka tisti dar, ki nam pomaga, da vsakdanje delo res temeljito in z vso odgovornostjo opravljamo. Bog nas po molitvi napolni s svojo milostjo, on nas razsvetli, da jasno vidimo, če delamo prav, opozori nas, če skrenemo na stranpot. Včasih lahko sredi vsakdanjega dela vzpostavimo hiter stik z Bogom s kratko molitvico, ali obuditvijo namena in čutili bomo božjo navzočnost in spet bomo sigurni in varno nadaljevali dan.
Šele ko sami spoznamo, kakšno moč ima molitev in kakšna vrednota je molitev, jo lahko uspešno posredujemo drugim. Saj: Česar je polno srce, usta rada govore. In komu naj jo posredujemo? Najprej svoji družini, svojim otrokom. Starši želimo svojim otrokom najboljše. Zato jim skušamo pokazati tudi tiste vrednote, ki nam največ pomenijo, v najlepši luči. Praktični zgled in živo pričevanje staršev je temeljna prvina in nenadomestljiva osnova vzgoje za molitev. Le če oče in mati molita skupaj s svojimi otroki, prodreta globoko v njihova srca in zapustita tam sledove, ki jih dogajanja poznejšega življenja ne bodo mogla izbrisati.
Veselje in trpljenje, upanje in žalost, rojstvo in smrt, obletnice važnih dogodkov v družini, poslovitve, odhodi od doma in snidenja, pomembne in daljnosežne odločitve itd., vse to so mejniki in znamenja, da božja ljubezen posega v družino. Vsa ta dogajanja morajo biti povod za zahvaljevanje, za prošnjo in za to, da se družina zaupno izroča nebeškemu Očetu in ga hvali in časti.
9
Spomini in življenje
srečanje z don Boskom in salezijanci
■MM
Narodno zavedni pomurski duhovniki so se zavzeli za dijake Pomurja, da bi bili nosilci znanosti in kulture na tem področju. Osveščeni in izobraženi ljudje so bili že tedaj najmočnejša ovira za pohod madžarizacije od Rabe proti Muri. Leta 1923 so začeli v ta namen graditi dijaški dom za dijake soboške gimnazije. Ta dom bi naj omogočal študij tudi revnejšim in sirotam 1. svetovne vojne. Vzgojo v zavodu so prevzeli salezijanci. Skozi vrata tega internata so stopali na nadaljnji študij mnogi, pozneje zelo priznani ljudje v kulturi in politiki, znanosti in ne nazadnje v duhovniški službi. Del te vzgoje je prejel tudi mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. Z njim tokrat obujamo spomine, saj se še danes z veseljem spominja srečnih štirih let nižje gimnazije — današnji zadnji štirje razredi osnovne šole. Naslednja štiri leta se je vozil vsak dan s kolesom iz Bogojine. Sploh pa so najbrž gledali takratne študente kot nekaj višjega in obetavnega!
Zavod Martinišče v Murski Soboti leta
vrsti od zgoraj navzdol, na desni strani kipa, tretji od desne proti levi.
vzgoja, predvsem glede poklica:
„Martinišče je bil internat dijakov na gimnaziji. Vstop v zavod še ni pomenil, da moraš postati duhovnik ali salezijanec. Poklic gojencev je bil svoboden in se je lahko vsakdo odločil za katerikoli poklic, za zdravnika ali profesorja... Vendar se nas je največ odločilo prav za duhovniški poklic. Vse to spriču-
,,V prvem letniku nižje gimnazije so bili dijaki gospodje. Profesorji so jih vikali. Res nas ni bilo veliko. Kmečka dekleta sploh niso šla na gimnazijo. Učenje je bilo zelo resno in naporno. Kot tuj jezik smo se učili francoščino, v tretjem letniku se je pridružila nemščina, v petem pa še latinščina..."
V spomine vpleta zanimivosti o profesorjih in sošolcih, o vzgojiteljih in življenju v dijaškem domu sv. Martina — Martinišču.
„Takrat je bil ravnatelj Mar-tinišča, na katerega imam najlepše spomine, dr. Tomaž Ke-lenc. On je bil hkrati tudi naš profesor verouka. Ob sebi smo imeli asistente, ki so skrbeli za disciplino, predvsem pa nam pomagali pri učenju. Za asistenta sem imel Vinka Srako in Miha Mačka ter sedaj že pokojna Janka Špeca in Toneta Vo-deta, ki je pozneje prevedel don Boskov življenjepis..."
Martinišče je ohranilo kar največjo odprtost. To vemo iz dejstva, da so se v njem vzgajali
poleg pomurskih dijakov tudi fantje iz Maribora, Hrastnika in Ljubljane. Starši so jih dali v zavod, da bi tam bolj študirali. Veliko jih je prišlo iz Bač-ke in so že dobro govorili nemško. Bili so dobri fantje. Največ dijakov pa je bilo iz Bogojine, Beltincev, Turnišča, Crenšov-cev, Dobrovnika in drugih župnij.
Zelo odprta je bila tudi
10
je, da je bila vzgoja v zavodu zelo dobra. Eden takratnih dijakov je minister, drugi škof."
Ta škof je naš sogovornik dr. Smej. Veliko stvari me zanima iz življenja v Martinišču, vendar naj se ustaviva pri disciplini...
„Življenje v zavodu je urejal dnevni red, ki je visel na hodniku. Vem, da je bil malo drugačen ob praznikih in nedeljah kakor ob delavnikih.
Dolžnost vsakega dijaka je bila: izkoristiti čas! V učilnici so postavili pred nas uro. Poleg ure so narisali fanta, ki zadržuje kazalec. To je vsakega dijaka spominjalo na dragocenost časa, ki ga presedi za svojim pultom. Za sprostitev je bil vsak dan nogomet, včasih pa sprehod.
Domov smo šli za Vse svete, Božič, Veliko noč in poletne
„Vem, da smo imeli vsak dan za vse obvezno mašo. Ob nedeljah smo imeli mašo v zavodu, udeležili pa smo se tudi maše v cerkvi. Imeli smo svojega spovednika Ivana Perovška.
Redno je bila večerna molitev, pa večerni govor, ki je bil navadno lep.
Dr. Kelenc, ravnatelj Marti-nišča, je zbral večino dijakov murskosoboške gimnazije v Marijino kongregacijo, ki se je imenovala ,Zgodnja Danica'. Za Brezmadežno smo imeli posebno akademijo. Takrat je lahko vsak dijak prebral svojo najboljšo pesnitev v čast Mariji. Dijaška maša je bila v cerkvi za vse gimnazijce. Pridigal je Tomaž Kelenc, ki je bil dober pridigar, čeprav smo otroci radi poslušali tudi druge duhovnike, ki so nam pripovedovali o don Bos-
Škofa dr. Jožef Smej in dr. Stanislav Lenič
počitnice. Če je kdo hotel domov v soboto za kako družinsko slovesnost, je moral prositi. Iz zavoda nismo smeli brez razloga. V zavodu je bilo vse potrebno, tudi šolske potrebščine. Za priboljške od doma pa je imel vsak svoj prostor v omari. Določen je bil poseben čas, ko smo lahko to ,uničili'."
Najbrž ste imeli veliko molitev...
ku, njegovih sanjah...
Enkrat mesečno smo imeli vajo za srečno smrt, ko smo morali molčati. Ob koncu leta so bile duhovne vaje... Vse te pobožnosti so navadno vodili salezijanci, ki so jih povabili iz drugih zavodov.
Posebej se še spominjam mi-klavževanja, ki je bil v prosvetnem domu za vse."
V tem času je bilo gotovo močno kulturno gibanje, ki se je z dr. lvanocyjem na čelu borilo proti vedno hujši madžari-zaciji. Kako se je kulturno delovanje kazalo v internatu?
„Dr. Kelenc je ustanovil dijaški list Zarja. Ciklostilno smo izdali samo nekaj številk. Najbolj smo sodelovali dr. Štefan Skledar, dr. Štefan Barbarič in jaz, in še drugi.
Spodbujali so nas verni profesorji, s katerimi je bilo Marti-nišče vedno vsestransko povezano. Hkrati je bil ustanovljen Mladi Prekmurec, pri katerem so sodelovali predvsem evangeličani.
Čas med kosilom smo izkoristili za branje raznih leposlovnih knjig, v spalnici pa smo brali Knjižice. To je bila istočasno bralna vaja za javni nastop.
Večkrat smo pripravili odrske igre ali pa literarne večere, na katerih je lahko vsak dijak prebral svoje najboljše stvaritve."
Za konec še povprašam o njihovi medsebojni povezanosti, pa o tem in onem. Sošolci iz Martinišča, tudi iz Hrastnika in Ljubljane se radi srečajo, predvsem za obletnico mature. Skupaj obujajo spomine na lepo dijaško življenje. Tudi po petdesetih letih so med seboj povezani.
„Dijaki so bili Pucko Ivan, Martin Puhan, dr. Štefan Skledar, dr. Štefan Barbarič — sedaj ravnatelj Slovanske^ knjižnice, Ivan Ivko, Jože in Štefan Ber-den..."
Spomini so se prepletali s sedanjostjo. V ozadju vsega pa sem čutil veliko hvaležnost pomurskim duhovnikom, ki so se zavzeli za gradnjo Martinišča, vzgojiteljem... In tej hvaležnosti se pridružuje tudi moja hvaležnost sogovorniku dr. Jožefu Smeju, mariborskemu pomožnemu škofu.
pripravil Franček
11
Organizacija združenih narodov je leto 1987 razglasila za leto brezdomcev. To je storila zaradi tega, ker je brezdomstvo iz različnih razlogov postalo svetovni problem. Milijoni in milijoni ljudi, povečini najrevnejši, so morali zapustiti svoj dom in domovino in se zateči na tuje. Dobrodelne organizaciije, med njimi razne ustanove katoliške Cerkve pomagajo reševati to vprašanje ne šele zdaj, letos pa še posebej prizadevno.
Brezdomci
Ali je govoriti o tem vprašanju v Salezijanskem vestniku primerno in potrebno? Morda bo za marsikoga presenetljiva ugotovitev, da je salezijanska družba vzniknila kot posledica brezdomstva.
Don Bosko je občutil brezdomstvo na lastni koži. Imel je sicer dom in ljubečo, skrbno mamo. Vendar je moral iti z doma, če je hotel uresničiti sanje, ki jih je imel pri devetih letih: poskrbeti za versko in moralno ogroženo mladino, ki je taka prav zaradi brezdomstva. Janez Bosko je bil brezdomec od svojega dvanajstega leta do vstopa v semenišče, ko ga je Cerkev sprejela v svoje varstvo in mu tako omogočila, da je postal duhovnik in s tem delo za brezdomsko mladino.
Ustanovni dan don Bosko-vega — zaenkrat brezdomskega — reševanja mladine je bil 8. decembra 1841 na praznik Brezmadežne: Jernej Garelli, zidarski vajenec, ki se je z dežele zatekel v Turin za kruhom, je našel v don Bosku „dom". Brezdomskih fantov se je nabralo na stotine. Pri don Bosku so našli „očeta in učitelja", po letu 1846 pa tudi resnični „dom", „ki jih je sprejemal, župnija, ki jih je evangelizirala, šola, ki jih je uvajala v življenje ter dvorišče za njihove prijateljske stike in za življenje v veselju". Tako se je don Bosko trudil, da bi iz teh brezdomcev
napravil „poštene ljudi in dobre kristjane". Mnogi izmed njih so postali po don Bosko-vem duhu „očetje in učitelji" drugih brezdomcev, še več pa jih je ustvarilo svoja ognjišča družinskega življenja po zgledu „doma", ki so ga doživljali najprej pri don Bosku, potem pri salezijancih, pri Hčerah Marije Pomočnice, ki skupaj s sotrud-ni ki sestavljajo široko „salezi-jansko družino".
Samo en zgled izmed neštetih, kako je don Bosko reševal brezdomce. Napisal jo je sam v Spominih.
„Nekega večera v maju 1846. Deževalo je kakor iz škafa. Don Bosko in njegova mati sta komaj povečerjala, ko je nekdo potrkal na vrata. Bil je 15-leten fant, ves premočen in premražen.
Sem sirota. Prihajam iz Val-sesije. Zidar sem, nisem še našel dela. Zebe me,ne vem, kam naj grem...
Vstopi, mu pravi don Bosko. Stopi k ognju. Tako premočen se boš prehladil.
Mati Marjeta mu je pripravila nekaj večerje. Potem ga je vprašala:
In zdaj, kam greš?
Ne vem. Ko sem prišel v Turin, sem imel štiri lire, pa sem jih že porabil. — Tiho je zaihtel. — Prosim vas, ne pošiljajte me proč.
Marjeta je pomislila na odeje, ki so jih odnesli fantje prejšnje
jutro,ko so našli zavetje pri don Bosku.
Lahko bi ostal, a kdo mi zagotavlja, da ne boš odnesel loncev?
O ne, gospa. Reven sem, kradel pa nisem nikoli.
Don Bosko je medtem šel ven, nabral nekaj opek, jih prinesel v kuhinjo, z njimi sestavil štiri podstavke, položil nanje nekaj desk, nanje pa slamnico.
Tu boš spal, dragi. Ostal boš dokler bo treba. Don Bosko te ne bo nikoli poslal stran.
,Moja dobra mati ga je povabila k molitvi.
Ne znam molitev, je odgovoril.
Izgovarjal jih boš z nama, mu je odgovorila. Tako je bilo. Potem mu je popridigala o neo-gibnosti dela, o zvestobi in o veri.'
Bil je to prva sirota, ki je prišel v don Boskovo hišo. Do konca leta jih je bilo že sedem. Pozneje jih je bilo na tisoče."
Don Bosko je ustanovil tri veje svoje družine: salezijansko, Hčera Marije Pomočnice in so-trudniško, da bi reševali za ta in oni svet „brezdomsko mladino". Brezdomec je vsak, ki nima urejene družine, kjer ni ljubezni, je vsak, ki je brez dela, vsak, ki mu je onemogočena kultura, da bi tako mogel postati „človek", vsak, ki mu je kakorkoli nedostopno spoznanje o smislu življenja in njegove uresničitve.	stk
12
iz naših župnij
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiii
Župnija Sv. Janeza Boska v Mariboru
Pridi9
skupaj bova gradila lep svet
V mejah ob Pekrskem potoku do Radvanjske, do Proletarskih brigad, do Engelsove in do Limbuša, med bloki novega naselja Maribor—Jug se poraja novo župnijsko središče, najlepši spomenik, ki ga morejo postaviti slovenski satezijanci na naših tleh ob 100—letnici smrti sv. Janeza Boska.
Mariborski škof dr. Franc Kramberger je novo župnijo izročil duhovniku mag. Jožetu Pozdercu; župnikova desna roka je izkušen salezijanski sobrat pomočnik Janez Kogovšek. Novemu župniku je škof Kramberger v posebnem pismu zaželel pomoč Marije Pomočnice in sv. Janeza Boska, apostola mladih.
Za vse krščene bo to duhovno središče kraj, kamor se bodo zatekali, da skupaj z drugimi molijo, častijo Boga Stvarnika. Kdor je kristjan, k njemu prihaja Cerkev in ga vabi k zakramentom, mašni daritvi ter poslušanju božje besede. Zdaj je že vse utečeno, v najboljše upe povito, toda življenje — to vsi dobro vemo — ubira včasih nepredvidljiva pota.
Mnogo je drobnih znamenj, ki napovedujejo razveseljivo prihodnost. Včasih je ena sama beseda kot dragocen kamenček v mozaik porajajočega se cerkvenega občestva.
Mala Ramšakova Mateja je gladko ponovila pozdrav škofu Krambergerju, ko je ta v prostorih Pastoralnega centra na Dragonijevi ob prazniku Brezmadežne razglasil novo župnijo. Mali David se je že pred tem župniku Pozdercu ponudil za ministranta. Majeričeva se je ponudila, da bo sešila zavese za okna veroučnega prostora, kjer je sedaj začasno tudi mašna daritev. Lojzka, mlada mati, je za 40 veroučencev na velikem plakatu izpisala pesem in njen pr-vošolček ga je prinesel k vero-učni uri, da so si lažje zapomnili besedilo. Violinist Petrač se je ponudil, da bo oskrbel mašni zvonček. Lep šopek orhidej je za januarsko nedeljo oskrbela druga... Skrbela bom za čiščenje, za okrasitev v sedanji začasni cerkvici.
V malem Davidu bo ostal ponos, da je bil prvi ministrant don Boskove župnije v Mariboru. Drobni kamenček dobrote, ki ga je za pripravnike prvega obhajila prispevala mlada Lojzka, bo simbolično vabil k novim pobudam. Prve mlade družine prihajajo ob nedeljah k maši na Dragonijevi ulici.
Življenje, tisto dan na dan, pa poteka v visokih blokih in vrtnih hišicah. „To je satelitsko naselje — zgolj bivalni prostor — od koder ljudje zjutraj odhajajo na delovna mesta in se pozno popoldne vračajo," pra-
13
iz naših župnij
lil!lllll!ll!lllllll!llllllllllllllll!llllllllllllll!ll!!l!il!!ll!llill!lllll!lll!l!ll
vi Petrač. „Pet avtobusov pelje od tod vsako jutro Tamove delavce, v našem bloku pa so v glavnem delavci pri železnici," meni Majeričeva. „V vrtnih hišicah so ljudje različnih poklicev: tu zdravnik, tam inženir, tu glasbenik, tam profesor, spet drugod kakšna delavska družina... Saj na to niti nismo pozorni," ugotavlja Mira. Župnik opazuje: „Kamor se sprehodim
po teh ulicah, povsod naletim le na gruče otrok."
Tako pletem drobne niti spoznanj in se razgledujem po svetu in ljudeh novega naselja. A bolj ga spoznavam, manj mi je pregleden. To so le paberki s kramljanja z dobrimi ljudmi.
Glasba se je udomlla v družini Mire in Mirka Petrača. Glasba poje, kot se svoboda ne zna Izpeti na tej zemlji. „Kako dobro je, da glasba za svojo izpoved ne potrebuje besed, saj bi jo politiki gotovo speljali v svoj tir. Kdor ljubi glasbo, ne more biti hudoben, kdor jo doživlja, tega vodi k religiji." Tako Mirko, violinist pri opernem orkestru in profesor glasbe. Odčlta-val sem tega moža, kakor da bi mu na čelu bilo Izpisano: „Jaz in moja družina bova služila glasbi!" Tudi žena Mira je violi-
nistka, sinovi pa se izpopolnjujejo na glasbeni akademiji za violino, čelo in klavir.
„To novo naselje je pravzaprav šele v nastajanju. Ni še pravega družbenega življenja: ni večje blagovnice, ne ustreznih prostorov za zbiranje mladine ali odraslih. Za vse je treba v center. Vsak je bolj zase. Med temi ljudmi je gotovo veliko vernih, za katere pa mora Cer-
kev poskrbeti, saj je to v naravi njenega poslanstva. Vrednote, ki jih oznanja, so še kako potrebne ljudem. To so poštenost, bratstvo, pravičnost, ljubezen do domovine in naroda... Iz mladih ljudi hoče narediti poštene državljane in Cerkvi zveste kristjane."
Majeričevi so v bloku, nedaleč od župnišča. Pred sedmimi leti so se vselili, pred tem so stanovali v župniji Tezno, v cerkev pa so šli k Magdaleni. Marija je invalidsko upokojena, mož Anton je Tamov delavec, z delovno dobo 34 let. Hčerka Jožica, sedaj srečno poročena z Ramšakovim Mirkom, avtopre-voznikom; Imata Matejo in Marka. Kadar prideta vnučka k stari mami, joj, to je praznik, pravi paradiž.
„Lepo nam je v bloku," pra-
vi Marija. „Zase smo in od nikogar odvisni. Težko bi zmagovala pospravljanje v zasebni hiši, nimam toliko moči, čeprav še nisem tako v letih."
„Še pred petimi leti so tod okrog zorela žita, lepa polja," obuja spomine Anton. „Dobro so rodila. Potem pa so nenadoma začeli rasti ti bloki kot gobe po dežju."
Pomembnejše od vsega je sedaj kultura, sožitje ljudi, ki po-seljujejo ta kraj. „Iz vseh vetrov smo se natepli," pravi Marija. „NI dolgo, kar smo v bloku imeli sestanek, a kdor se je oglasil k pogovorom, vsak se je davil s slovenščino." Vsak gre tja, kjer ga sprejmejo, kjer ga potrebujejo. „Priznati moram," pravi Anton, „da jih je dovolj med delavci iz drugih republik, ki so zel o pošteni, delavn ¡.prijateljski, človeški." Ljubezen vse porav-
Jože Pozderec	Janez Kogovšek
David Ž ali k
14
na, ne pozna pregraj. Marija se spominja: „Dobrega fanta je imela moja sodelavka, naše gore list. Šel je k vojakom, ona pa je že čez nekaj mesecev odšla na jug s prvim Makedoncem, ki ga je srečala. Takrat je bilo to nekaj groznega. Sedaj pa vidim, da take zveze nikogar več ne motijo. Svoji dekleti, Marinko in Jožico, sem svarila, naj bosta v šoli prijazni z otroki prišelje-
ko malo iščemo stikov," je razmišljal Petrač. Nič drugega ne misli Žalik: „V našem vhodu smo tri družine. Nismo si ravno povsem odtujeni, tu in tam že spregovorimo besedo, dve, kaj več pa — ni časa! Dokler si mlad, se zagrebeš v delo, da se iz njega skoraj ne vidiš. Postaviti si moraš dom, ga opremiti, oskrbeti si avto. Ko pa je to za tabo, začneš misliti še na du-
m ■ S
Žali kova družina
nih staršev, nikdar jih ne smeta žaliti. Zdaj pa vidim, da se ti otroci med seboj kar dobro razumejo in ni opaziti nobenih nestrpnosti med njimi."
V bloku na Kardeljevi je Ža-likova družina: Franc je dipl. strojni inženir, Lojzka je medicinska sestra, David je prvošol-ček, Estera pa je mala šolarka.
Kot narod se staramo, povsem umestno, da se k nam pri -seljujejo od drugod — je poudaril že Petrač. „Naše družine imajo le enega ali dva otroka." Živimo vsak zase! „Prvo leto smo se še med seboj kaj pozdravljali in spregovorili besedo, dve, danes pa je vse to izginilo. Slednjemu se samo nekam mudi, zapira se vase, prezadovoljen sam s seboj," je ugotovila že Majeričeva. „Pravzprav je žalostno, da s svojimi sosedi ta-
hovne vrednote in to, kar oznanja Cerkev."
Mlad in delaven je Žalik, z ustvarjalno voljo pri Tamovi livarni ter s kritičnim očesom... Slednji bi hotel čim večjo plačo, ne oziraje se na to, za kaj je usposobljen, sklicujoč se edino na „pravilo enakih želodcev", delovna morala je nizka; malo mu je mar, kaj naredi, veliko mu je le do tega, da konec mesca pride plača... Hiba družbe je to, ki ljudem ni znala vcepiti občutka za poštenost, pravičnost, resnicoljubnost, ni mu dala pravih meril vrednotenja življenja in dela... Lojzka, Francetova žena, v svoji zdravstveni službi doživlja nerazumljiva razmerja... V bolnici, v ambulanti je prava „papirnata vojska" — sama knjiženja, vpisovanja, zapisovanja — na koncu ostane
le še nekaj bornega časa za bolnika. „Človek je v tej papirnati birokraciji na zadnjem mestu, čisto nekje na repu našega dela." Z usmerjevanim izobraževanjem smo si naredili medvedjo uslugo, v osnovni šoli je otrok utesnjen z mnogimi obveznostmi, po končani usmerjeni šoli pa pridejo mladi v službo nepripravljeni, brez znanja, pa tudi brez pravega odnosa do dela. „Samoumevno se mu konec meseca zdi le, da prejme plačo, še malo pa mu je mar, če se je zanjo dovolj potrudil."
Ugotovila je že violinistka Mira: „Nov šolski sistem še malo ni naklonjen otrokom, ki kažejo prirojen dar za glasbo. Preveč obveznosti ima otrok, da bi mogel dovolj časa posvetiti glasbi."
Pozno v noč sem se poslovil od hišice na Dragonijevi. Skrita je, toda v skritosti se vselej kaj razveseljivega poraja, kaj velikega in lepega. S tiho radostjo sem rinil z vozilom skozi tisti snežni metež proti Ljubljani, sam samcat, toda srečen za mnoge plemenite misli, s katerimi so me ta zimski dan nagradili novi Mariborčani. Nad vsemi mislimi, ki so rojile v meni, mi je bilo dragoceno spoznanje, ki ga je mlada mati Jožica izgovorila... Z Mirkom, takrat je bil že moj fant, sva štiri leta hodila k verskim večerom k Magdaleni, k jezuitom. Nepozabni večeri. Bilo je pestro. Pogovorili smo se o mnogih stvareh. Bistrili so se nam pogledi na vero, Cerkev, Boga, življenje, ljudi. Sveto pismo, ljubezen, bratstvo, prijateljstvo. Naše duhovne obnove so bile nekaj čudovitega. Vsak verski večer je bil enkratno doživetje. Tam sem si vselej nekako olajšala dušo. Od tistih večerov še dandanes duhovno živim. Vse, kar sem tam lepega doživela, podzavestno živi v meni in me spremlja.
Dobra beseda dobro mesto najde.	;z
15
v Marijini soli
'¡!!!!llll!llll!9i!l!!!!!!!ll!!lllll!llll!lll[llllllllllll!!llllllllllllllll!lllll!ll
Veruj, spregovori, sprejmi
Na novega leta dan je si/, oče Janez Pavel II. naznanil marijansko leto. Začelo se bo na binkoštni ponedeljek letos, to je 8. junija, in se končalo 15. avgusta prihodnje leto ob Marijinem vnebovzetju. Veselimo se nove papeževe okrožnice o Mariji, ki naj nas pripravi za „advent 3. tisočletja krščanstva". Salezijanski vestni k nadaljuje svoja razmišljanja o Mariji z zadoščenjem, da naša prizadevanja sovpadajo z načrti svetega očeta...
Blagor ti...
Prelistamo vsak dan časopis, poslušamo radio, gledamo TV. Koliko strani in časa za šport, tekmovanja, odličja... Koliko denarja (samo papež ne bi smel na apostolska potovanja, češ, da zapravlja denar) in koliko hrupa ob zmagovalcih!
Obstajajo pa še druge zmage, prva mesta in rekordi. Zanje ni prostora v časopisih, radiu, TV. Mirno celo lahko rečemo, da ti zadnji dogodki bolj spreminjajo ljudi in svet v celoti. Izpovedi vere, če so pristne, segajo najgloblje v človekovo jedro in močno vplivajo v občestvenem življenju. Sv. Pavel, sv. Avguštin, Edith Stein so veliko prispevali k resničnemu bogastvu sveta. A vsem imenovanim in drugim neimenovanim je nedosegljiv zgled Marija. Marijina vera je tako odločilna in tako močna, da je bistveno posegla v svetovno dogajanje. Njena privolitev Bogu, njena nezlomljiva vera pri oznanjenju, v temi Betle-hema, v nevihtah Kalvarije, navdihuje vse rodove v vsakdanjem življenju, ustvarjalce v umetnosti, glasbi, poeziji, ljudi v medsebojnih odnosih, posameznike v največjih odločitvah vesti. Marijino nezlomljivo zaupanje v Boga in zvestoba lastni podaritvi, je tako enkratna, da je nihče od ljudi ne bo presegel.
Če smo v zadnji številki raz-
„Od tvojega kratkega odgovora zavisi, ali bomo poklicani nazaj v življenje... Usmiljena Devica, tega te prosi usmiljenja potrebni Adam... To kleče pred tvojimi nogami pričakuje vesoljni svet..."
sv. Bernard
mišljali, kako pozitivno vpliva sama Marijina navzočnost v Cerkvi, moramo zdaj korak naprej in reči, da je Marija naša velika Pomočnica, ker nam pomaga pri najbolj drznih in nepredvidljivih odločitvah: „Verujem, Gospod!"
Ali res pomaga?
Če hočemo ugotoviti, ali je nekdo učinkovit pri pomaganju ali ne, je pač treba raziskati nekatere zadeve:
— ali pomaga svobodno (prostovoljno),
—	s kakšnim namenom pomaga,
—	koliko časa pomaga,
—	kako učinkovito pomaga,
—	komu pomaga.
Na zastavljena vprašanja skorajda ni treba odgovarjati. Vsi poznamo odgovore. Koristno pa je, da tudi razumsko pre-tresemo in utemeljimo to, kar doživlja naše srce. Samo kak majhen poudarek.
Marija je bila prav zato tako svobodna v odločitvah, ker ni bila sužnja strasti, strahu, navezanosti. Čista v srcu in duši se je mogla odločiti za plemenite namene. Velike težave so le utrjevale dobronamernost. Od prve krščanske skupnosti do današnjega dne je Marijina pomoč vidna in otipljiva. Ne deli nam zlata in denarja, marveč to, kar je veliko odločilnejše: zavzema se za našo duhovno svobodo, ljubezen, upanje, vero, spravo, veselje... Vsa romarska svetišča so vidna znamenja njene pomoči, kraji prikazovanj pa izredna dokazila njene vneme. Skozi dve tisočletji njena pomoč ni usahnila; velikodušna je do vseh barv, jezikov, narodov in socialnih slojev. Ne izključuje nikogar, zavzema se celo za tiste, ki se sami izključujejo iz objema božje dobrote.
Je pa v zgodovini Cerkve nekdo, ki je na poseben način pokazal, kako Marija pomaga. Kakor je na začetku krščanstva Janez Evangelist tisti, ki sprejme Marijo za mater, tako je sredi največjih viharjev Cerkve Janez Bosko tisti, ki pokaže in sprejme Marijo za Pomočnico. Dokaz za to: ljudje so kar samo od sebe začeli govoriti „Don Boskova Pomočnica". Božje ljudstvo, vodeno po Svetem Duhu, je don Boska razglasilo za karizmatika. Naše zaupanje v Marijo Pomočnico ima trdne osnove, v Janezu Bo-sku pa nepresegljivega učitelja.
Stanislav Hočevar
16
vezilo '87
iii[iiiiiiiiiiiiiiiiiiiii[iiiii[iiiiiiiiiiiiiii[iiiiii[iin
Kot široko gibanje »misijonarjev mladih« skupaj
proti letu 1988
Leto '87 je čas močne priprave na slavja za stoletnico don Boskove smrti. Razne skupine salezijanske družine se bodo skupaj prizadevale za pričevanje, da je ustanovnikova karizma živa in aktualna.
To velja še posebej za sale-zijance, hčere Marije Pomočnice in za sotrudnike, ki jih je ustanovnik neposredno ustanovil. V rokah imajo svoje prenovljene konstitucije, ki jih je potrdil apostolski sedež in Pravilnik apostolskega življenja za sotrudnike. S tem hočejo biti vrednejši nadaljevalci ustanovni-kove zamisli, tako da v sebi poglabljajo te vrednote in jih prevajajo v življenje kot izraz dinamične zvestobe na poti k tretjemu tisočletju.
Tudi druge skupine so v ozračju novega zagona salezijan-skega duha in njegovega poslanstva.
Gre za ,cerkvenostno gibanje', za dinamizem, ki izhaja iz posebne navzočnosti Svetega Duha. V dokumentu Evangelii nuntiandi je povedano, da s koncilom in po njem „živimo v Cerkvi privilegiran trenutek Duha"(EN 75). Dejansko so razna gibanja, ki so nastala v teh letih, nosilci, vsak po svoje, duhovne in apostolske prenove, ki na poseben način izražajo krščansko pristnost v svetu. Označujejo jih nekatere močne ideje in skupni duh, ki vse po-
vezujejo. Zahtevajo čut iskrene, nenehno obnavljajoče se pripadnosti. Dajejo dovolj prostora za svobodo, k čemur jih spodbuja močna izkušnja vere. Ta gibanja niso namenjena za to, da bi se vanja zatekali, temveč so središča za izžarevanje in kipenje evangelija.
Don Boskova karizma, ki je Gospodov dar njegovi Cerkvi, je vir in duša širokega gibanja ljudi. Prvo spodbudo je dal na Marijino materinsko priprošnjo Sveti Duh. Vzniknila je ta pobuda in se razširila prek posamične skupine, ki sestavljajo salezijansko družino.
To je temeljno duhovno in apostolsko gibanje, ki deluje in raste predvsem okrog salezijan-skih centrov. Posvečeno je lastnemu mladinskemu in ljudskemu poslanstvu. Vre iz pastoralne ljubezni, ki jo povzema geslo „daj mi duše, drugo vzemi". Stal no merilo razpoznavanja in prenavljanja za delo je prvo don Boskovo oratorijsko izkustvo v Valdoccu: to je izkustvo
„doma, ki sprejema, župnije, ki evangelizira, šole, ki usmerja v življenje, dvorišča za shajanje prijateljev, da bi živeli v veselju".
To je gibanje oseb. Čut pripadnosti se lahko izraža s preprosto simpatijo in z željo po človeškem napredku, toda raste in se izraža sčasoma v skupnem idealu, ki prihaja od Zgoraj in ga potrjuje s prakso v preventivnem sistemu. Svobodna in delovna pripadnost posameznikov vpliva oblikovalno na njihove osebne drže in na njihovo socialno in cerkvenostnozavest.
Gojijo posebno ljubezen do mladine v njenem zdajšnjem položaju, imajo zanjo stalno vzgojno skrb in se trudijo posegati z vedno večjo strokovnostjo v razne probleme, kakor jih nakazujejo družina, šola, zabava, družba, kultura, delo, politika, morala in Cerkev.
Da bi to gibanje življenjsko raslo, je nujno, da njegovo srce bije v soglasju s Svetim Duhom. Duhovna površnost bi ga namreč ohromila.
Za ta osrednji dinamizem morajo skrbeti predvsem posvečene osebe nekaterih skupin salezijanske družine: njihova naloga je animirati, služiti, usmerjati, preverjati in prenavljati. Njihova molitev, njihovo pričevanje, njihova apostolska gorečnost, njihova pastoralna iznajdljivost, njihovo bratstvo in občestvo so kakor življenjski sok, ki daje moč vsemu.
Da bi dobro pripravili leto 88 je naloga salezijanske družine, da da ponovni zagon temu gibanju oseb s posodobljeno ,mladinsko in laiško duhovnostjo' v slogu šole .ljudske svetosti', ki, jo je pričel don Bosko, veliki prijatelj in vzgojitelj ogrožene mladine.
Marija, Mati Cerkve, naj nam pomaga, da bomo poglobili in vnesli v življenje to tako spodbudno vezilo!
Egidij Vigano vrhovni predstojnik
17
molivci za duhovne poklice
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiM	_
Molivci in duhovne vaje
Duhovne vaje ali dnevi zbranosti so najlepši dnevi veselja in življenjske naložbe duhovnih moči v božjo banko, ki najbolje obrestuje in nikdar ne propade. Duhovne vaje radi opravljamo, da najdemo življenjski cilj in radostni smisel. Poskusimo in se bomo prepričali.
V	evangeliju odkrivamo Kristusa in božji načrt. Vzgajamo se v ljubezni do Boga in ljudi.
Dom duhovnih vaj je kakor binkoštna dvorana ali „zgornja soba".
Tistemu, ki dela duhovne vaje, se odstira božja ljubezen, ki se ji ne moremo upreti. V človeku se sproži notranja razgibanost, ki teži k preoblikovanju življenja tako, da srce očistimo in voljo usmerimo, ko se darujemo Bogu in ljudem.
V	dnevih zbranosti se srečujeta božja pobuda in naša pripravljenost, zato so namenjene vsem, ki si želijo velike ideale.
Minulo leto je duhovne vaje opravilo nad sto molivk za duhovne poklice. Bile so na Brezjah pri Mariji Pomagaj, pri Sveti Trojici, pri Mariji v Nazarjih in v Stični pri Žalostni Materi božji.
Mnoge, ki ste opravile duhovne vaje nam pišete o sreči in veselju, ki ste ga doživele v dnevih zbranosti. Tako piše Z. M. iz Štajerske: „Že večkrat sem bila na duhovnih vajah. Spoznavam, kaj pomeni duhovno življenje in srčno veselje. Prelepo je v molitvi z Bogom in v ljubezni med seboj. Hrepenim po zopetnem srečanju in Vas prosim, da mi sporočite, kjer bomo lahko opravile duhovne vaje in jih tudi drugim toplo priporočile."
A.L. iz Gorenjske nam je pisala: „Svetost je naša poklicanost in način življenja. Iz božje ljubezni raste popolnost
in naša sreča, ki jo nenehno delimo in jo nikdar ne zmanjka. Trudim se za molitev. Bog v nas je tisti, ki ga darujemo. Ljubezen je tista, ki nas osvobaja, dela ponižne in majhne, zato pa porabne za božje kraljestvo. Dogajanja naših dni potrjujejo, kaj zmore preskusen način svetosti: molitve in pokore. Naše dobre želje so zrna, ki ne vzkalijo, dokler Gospodar ne pošlje sonca. Beseda božja je seme sveto, srce pa naša ki sad bogat naj obrodi!"
O.M. iz Dolenjske sporoča: „Naše življenje je lepo, ko živimo iz božje besede: Bodite sveti, kakor sem jaz svet! Ko to spolnjujemo, poznamo vlogo žene v Cerkvi in v svetu. Bog ljubezni je srečen, da spolnjujemo njegovo naročilo. Se srečnejši pa je zaradi naše sreče v Njem."
Mesečni nameni
APRIL:
Velikonočni prazniki nas spominjajo našega odrešenja. Na svetu je še mnogo ljudi, ki ne vedo za to veselo novico. Zato molimo v tem mesecu in prosimo „Gospoda žetve", da pošlje na misijonska polja novih misijonarjev.
MAJ:
V maju nam stopa pred oči Marija, vzor čistega življenja. Prosimo za našo žensko mladino, da bi jo v tej kreposti posnemala in se tudi odločala za duhovno materinstvo v redov-niškem poklicu.
JUNIJ:
Mesec junij je posvečen Srcu Jezusovemu. Prosimo Srce velikega duhovnika za naše slovenske novomašnike, da bi bili sveti in goreči delavci v Gospodovem vinogradu.
P.T. iz Notranjske vabi: „Širimo veselje in prinašajmo ljubezen. Pokažimo se z roko v roki. Srečne smo, da naša velika družina molivk za duhovne poklice šteje prek pet tisoč. Osrečuje nas zavest, da smo tudi me deležne duhovnega poklica, če dnevno molimo in darujemo za poklice. Duhovne vaje so potrebne za nas. Povabimo tudi svoje znanke in prijateljice, ki bodo vesele naše prijazne besede. Marijansko leto, ki ga je razglasil papež, napolnimo z duhovnim bogastvom. Če hočete postati vesele, pridite tudi ve na duhovne vaje in se pridružite delu za duhovne poklice."
J.K. piše:,,Kdor se je enkrat udeležil duhovnih vaj, ta bo še večkrat prišel. Mnogi sploh ne vedo, kaj so duhovne vaje in kakšen pomen imajo za naše duhovno življenje. Zato bi bilo dobro, če bi Salezijanski vest-nik enkrat prinesel obširen članek o duhovnih vajah. Tako bi bili drugi obveščeni o duhovnih vajah in bi se potem tudi v večjem številu udeleževali..."
Janez Jenko
18
DUHOVNE VAJE ZA MOLIVCE V LETU 1987:
1.	od 8. do 10, maja pri SVETI TROJICI v Slovenskih goricah, predvsem vabljeni molivci iz okolice Maribora.
2.	od 18. do 20. septembra pri MARIJI POMAGAJ na Brezjah.
3.	od 9. do 11. oktobra v NAZARJIH za molivce iz Štajerske.
4.	od 27. do 29.novembrav samostanu STIČNA.
Vsak tečaj bomo nekaj tednov prej objavili še v DRUŽINI. Za vse tečaje se prijavljajte voditelju molivcev.
Voditeljeva beseda
V zadnjem času ste mi veliko pisali. Skoraj vsi ste mi sporočili, da ste zadovoljni, da boste sedaj namesto lističev „Mesečni molitveni namen" prejemali Salezijanski vestnik. Čeprav je mišljeno, da boste Vestnik dobivali brezplačno, ste mnogi že poslali za tisk in pošto svoj prispevek, za kar se vam najlepše zahvaljujemo! Vse, ki mi pišete in želite odgovor, lepo prosim, da napišete tudi Vaš točen naslov in tudi številko pošte. Na ta način mi olajšate delo in omogočite hitrejši odgovor.
Lepo prosim, da takoj sporočite, kadar kdo umre, da ga priporočimo v molitev in ga vključimo v daritev sv. maše, ki se vsak mesec daruje za vse rajne molivce.
Med molivci je tudi veliko bolnih in ostarelih in so nam zelo hvaležni,da se jih spominjamo v svojih molitvah, zato Vam jih še vnaprej toplo priporočam. Naj nas molitev povezuje v eno veliko božjo
družino. Vsak dan tudi z molitvijo in s svojimi žrtvami prosimo „Gospoda žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev..."
Za velikonočne praznike Vam želim obilo duhovnega veselja in mnogo milosti od vstalega Zveličarjal
Vsem lep velikonočni pozdrav: Aleluja, Kristus je vstal, aleluja, z njim bomo enkrat vstali tudi mi, veselimo in radujmo se, aleluja!
Jože Pungerčar Zelimlje 46 61292 IG pri Ljubljani
V lepše življenje so odšli:
Fani Zabukovec, Videm-Dobre-polje — Tonka Sebanc, Šentjanž
—	Ivana Pležnar, Godovič — Pavla Ogrinc, Želimlje — Vida Gregorič, Šenpeter pri Gorici — Angela^ Znidaršič, Tržišče — Franc Škrl, Begunje pri Cerknici — Jožefa Jelinčič, Tolmin — Ana Sagaj, Ljutomer — Elizabeta Brmeš, Domova - Štefka Arhipov, Semič - Marija Ma-rinčič, Metlika — Elizabeta Ši-mnic, Gorje — Franc Vrabelj, Ljutomer — AnaKalmar, Lendava — Matilda Čuk, Rovte — Angela Močnik, Cerklje na Gorenjskem — Marija Pogačar, Gorje — Ivanka Kugej, Logatec
—	Doroteja Kovač, Zreče —
Terezija Šlepec, Vel. Gaber -Ana Strmole, Vel. Gaber -Alojz Jevnikar, Vel. Gaber -Pavla Prežjak, Ljubljana - Alojzija Lamovšek, Trebelno — Antonija Furlan, Planina pri Ajdovščini — Nežka Šinkovec, Šentjanž - Helena Kočar, Lendava - Franja Milkovič, Mokronog — Ana Drobnič, mati duhovnika, Kostanjevica na Krki.
Naj pri Bogu uživajo svoje plačilo in nadaljujejo svojo molitev za nove duhovne poklice!
MOLITEV PAPEŽA JANEZA PAVLA II. ZA DUHOVNE POKLICE
Gospod Jezus, dobri pastir, ki si daroval svoje življenje, da bi vsi imeli življenje, daj nam, skupnosti verujočih, ki je razširjena po vsem svetu, bogastvo svojega življenja in nas usposobi, da ga bomo izpričali in posredovali drugim.
Gospod Jezus, podari bogastvo svojega življenja vsem tistim osebam, ki so v službi Cerkve tebi posvečene. Osreči jih pri njihovem razdajanju, napravi jih neutrudne v službi in velikodušne v žrtvovanju. Njihov zgled naj odpre še druga srca, da bodo slišale tvoj klic in šle za teboj.
Gospod Jezus, podari bogastvo svojega življenja krščanskim družinam, da bodo goreče v veri in v službi Cerkve in bodo tako omogočile, da vzklijejo in zrastejo novi duhovni poklici.
Gospod Jezus, podari bogastvo svojega življenja vsem ljudem, še posebej fantom in dekletom, ki jih kličeš v svojo službo. Razsvetljuj jih pri odločitvah, pomagaj jim v težavah, ohranjaj njihovo zvestobo. Napravi jih pripravljene in pogumne, da bi kakor ti darovali svoje življenje za tebe, da bi tudi drugi imeli življenje. Amen.
19
misijonarji pišejo
IIIIIIIIIIIIUIIIIIIOIIIIIIIIIIIIIIIIIIM
Danilo Lisjak iz Ruande
S prvimi novicami se je oglasil kmalu po prihodu v Ruando: „Verjetno mi gre vseeno bolje, kot je šlo g. Majcenu, ko je prvič stopil na kitajsko zemljo. Salezijanec vedno pride domov. Tako tudi jaz. Že na letališču sta me sprejela dva ,črna' so-brata. Kmalu nato me je objel hrvaški sobrat Sebastijan, ki obiskuje tečaj domačega jezika.
Bratski sprejem je bil v glavni hiši in nato čez dva dni tukaj v Butare, kjer smo samo štirje sobratje. Ravnatelj je Kanadčan. Drugi sobrat, starejši duhovnik, je Valonec iz Bruslja. Je hkrati moj profesor. Pravi asket, sveta duša. Tretji je pomočnik, domačin, črn, visok in žilav. Ima 20 ur verouka na šoli v mestu (bolj naši vasi podob-
no). Kot četrti se je priklatil še en Lisjak, ki postaja vse lažji. Torej mednarodna skupnost.
Hiša je malo iz centra, na obrobju grička. Je nova. Zgrajena je bila za semenišče, malo in veliko. Ima vsega skupaj 12 sob za gojence. V Rimu so mislili drugače in tako bodo odšli, če bodo, v Zaire—Lubumbashi. Škofija nam je tudi dodelila novo župnijo s 14 tisoč prebivalci. Cerkev, ki je v izgradnji, je v neposredni bližini naše sedanje ustanove. Tako bo ta hiša čudovito izhodišče za pastoralno delo.
Sedaj imam učenje francoščine za prvo nalogo, potrebna je tudi aklimatizacija in bdenje v Gospodovem dvoru. Na višini 1750 metrov se počutim vsaj tako dobro kot na Uskovnici ali Jezercih. Noči so hladne.
V sosednji baraki ječi afriški človek, simpatičen in bister, vendar obsojen na skromnost, večno podhranjenost. Biti tukaj pomeni zanj upanje in zagotovilo božje ljubezni, ki se sklanja po dobroti kristjanov vsega sveta k njim in jim daje večno .preživetje'."
Danilo se je že večkrat lahko srečal z misijonarjema Jožetom Mlinaričem in Gusti-jem Horvatom v Burundiju.
„Bivanje v Rukagu (Burundi) pri Jožetu in Gustiju je zgodba zase. Če bi imel čas, bi napisal roman. V domovini smo bili vse preveč skeptični in nezau-pni do njunih poročil. Sedaj ko sem sam videl, lahko rečem, da sta misijonarja prava misijonska asa. Kako klena, vesela in tudi tekoča je beseda misijonarja Jožeta. Kot da je rojen v Rukagu. Kako ju imajo vsi ljudje radi. Kljub nič kaj rožnati situaciji sta pogumna, vesela in zagnana. Izgon čakata delavno in že stvari tako urejata, da bi prepustila domačinom, če bodo hoteli priti iz varne Ruande. Jože je neopazno obhajal 15-let-nico svojega misijonarstva. Je
20
misijonar velikega srca. Njegovo delo v Burundiju bo ostalo neizbrisno. Zgradil je sedem cerkva (za od 500 do 2000 ljudi), veliko šol na podružnicah. Njegova umirjenost je bila zares apostolsko predrzna. „Brat vseh revežev in zapostavljenih," mi je Gusti prišepnil na uho. Dan pred božičem so revežem razdelili več kot tono fižola. To so storili že enkrat v novembru, ker so se bali, da jih izženejo, pa so naredili tako kot sv. Lovrenc.
Svojevrstna avantura, pot v neznano, sem začel 22. decembra. Naslednji dan smo imeli pravi ,slovenski božič' v Afriki. Prinesel sem steklenico pravega tokaja. Skoro do dveh zjutraj smo klepetali. O vsem. Novice iz domovine sem počasi drobil.
24. decembra je bila na vrsti še zadnja izpopolnitev afriških jaslic in hlevčka, ki smo ga postavili že prejšnji dan. Namesto smrek smo postavili banane. Gusti je kar malo zredčil vrt. Popoldne so prišli reveži, kakih tristo, v skupinah z gričev po fižol in veliko milo. Eno uro so bili najprej v cerkvi, nato se je začela delitev.
Z Gustijem sva imela polnoč-nico na 8 km oddaljeni podružnici. S tistega griča jih je prišlo okrog 2000. Ples, bobni, krst. Dlje kot dve uri je trajalo. Začeli smo že ob treh, ker ni elektrike in je ob šestih že noč. Kljub težavam na poti sva še vedno prišla pravočasno, ker krščenca in botrov še ni bilo tam. Ker oni nimajo ure, je boljše, da je tudi misijonar nima. Najboljša orientacija je sonce, če je. Izračunal sem, da je bilo na vsakem kvadratnem metru vsaj deset otrok. Glava pri giavi. Lepo je potekalo. Gusti mi je rekel, da je pridigal o veselju in da me je predstavil kot svojega brata, ker sem močan. Radi imajo močne, ker si
mislijo, da ne bo dosti stroškov z njimi, ker imajo velike rezerve!
Na božični večer se nas je dvanajst zbralo pri sestrah do-rotejkah. Lepo ozračje. Na božič se je ob petih zjutraj oglasila budnica v zvoniku. Bobnarji so začeli na vse pretege tolči in vmes so vriskali. Kar debelo sem pogledal, še ves omotičen, kaj neki je to. Mislil sem že, da je prišla vojska ali kaj strašnej-šega. Končno sem le ugotovil, da naznanjajo praznik. Gusti je takoj odšel na podružnico, kjer je imel izredno slavje z 21 krsti.
Drugi smo bili doma, kjer je bila cerkev trikrat polna samo dopoldne. Računam, da je bilo prek petnajst tisoč obiskovalcev. No, zrak ni bil najbolj rožnat, pa se človek vsemu privadi. Pomagal sem pri dveh mašah. Ni manj kri o plesa in bobnov ter veselega petja.
Po božiču smo si ogledali novo elektrarno, ki so jo zgradili Nemci, in čudovit čajni nasad ob umetnem jezeru. Prav
na robu pragozda smo se še skupaj slikali. Ogledali smo si tudi tovarno čaja na enem od visokih gričev. Lepe in dragocene stvari, za katere jim predsednik na otvoritvi v oktobru ni rekel niti hvala, ampak je vse pripisal revolucionarnim dosežkom. Tako je, če dobiva laž prednost pred resnico. In v takšnem okolju je nevzdržno delovati, zato že kar čakajo dan, ko bo treba stresti prah s sandalov. Reveži bodo še večji reveži in bodo začeli umirati od lakote. Pigmejci pa sploh niso ljudje že sedaj, razen v cerkvi.
Z Jožetom in Gustijem smo veliko govorili o naši skupni prihodnosti. Je mogoč neke vrste slovenski^salezijanski misi-jon v Afriki? Če nam bo uspelo, bi radi zastavili skupne moči za nov misijon. Tako bi ustvarili pogoje za vedno nove laike, ki se bodo doma oglašali za začasno misijonsko delo. Mislim, da je to mogoče, saj so misijoni ljudje in ne toliko denar."
Iz Indije
Pavle Bernik iz Dimapurja
,,Vsi slovenski časopisi, ki jih dobivam po zračni pošti, so navdušeno pisali o misijonskem simpoziju. Imamo vsekakor navdušene in požrtvovalne misijonske pobudnike po vsem svetu.
Meseca decembra smo imeli v naši najnovejši indijski salezi-janski inšpektoriji bbisk vrhovnega predstojnika. To je bila za nas velika sreča. Nekajkrat so pri centralni vladi odbili prošnjo za njegov obisk tega .zaščitenega' ozemlja na severovzhodnem delu Indije. Obiskati je smel le Dimapur, kjer imamo
inšpektorialni urad ter naš filozofski študentat. V petih dneh je lahko govoril z mnogimi sobrati, ki so prišli sem. Imel je veliko govorov, pridig in konferenc. Večkrat je tudi odgovarjal na razna vprašanja o stanju salezijanske družbe po raznih delih sveta. Pogovor je nanesel tudi na ozemlje, kjer je deloval naš misijonar Majcen. Izčrpno je opisal težak položaj tamkajšnjih mladih sobratov. Izrecno je omenil tudi misijonarja Majcena kot vir novih novic in kot zelo zaslužnega misijonarja in vzgojitelja salezijan-skega naraščaja v tistih krajih."
21
misijonarji pišejo
llllllll!llllllllllllllll!lllll!lllll!llllllll!l!!!ll!!ll!l!l!lll!llllllllll!lllllllll!llllll!llll
Ivan Kešpret iz Kerale
Vsi z veseljem pričakujemo božične praznike: stari in mladi, vsak na svoj način. Izložbe trgovin so bogato in umetniško pripravljene, tudi tiste, ki so last hindujcev. Šole bodo zaprte za 15 dni: otroci se veselijo počitnic, seveda tu v Indiji brez snega. Vendar pravo veselje nas vseh, posebno kristjanov je v tem, da spet vidimo božje Dete v jaslicah, pod ljubečim pogledom božje matere Marije in sv. Jožefa. Podoba otroka pritegne in razneži vsakega. Zato ni čudno, da je Bog izbral ta način prihoda na svet, da bi se ga nihče ne bal. Z odprtimi ročicami in čistim smehljajem nam pravi, da nas ima rad.
Naši fantje so pravkar končali polletne izpite. Zdaj so na vrsti pevske vaje, recitacije — priprava na božičnico, ki bo 21. decembra. Božiček že pripravlja pakete z raznimi dobrotami. Vedno se pritožuje nad tukajšnjo draginjo, a potem le kje iztakne potrebne tisočake, da obdaruje najbolj revne. Božja Previdnost je neusahljiva.
Na mizi pred seboj imam kup pošte: od doma, Italije in drugih krajev. Prijatelji so mi voščili za god. Vsak dan postajam starejši za ta svet (66 let) in mlajši za onega tam gori. Ne utegnem veliko pisati. Delo v tiskarni mi vzame ves dan. Na večer pa pevske vaje za fante in na župniji. Vedno so pred nami kakšni prazniki, pa se je treba pripraviti. Ob nedeljah obiskujem razna zavetišča za otroke, gobavce in ostarele. Mnogi so močno prizadeti, a tudi ti si želijo zanimanja in ljubezni.
Vsem sobratom na Rakovniku in drugje želim v novem letu še več dela za Gospodarja vinograda. Spominjajmo se drug drugega v molitvah!
Ivan Kešpret
Z nemirnih Filipinov
Vsak dan slišimo kaj novega s te oddaljene azijske dežele. Že več kot trideset let spremlja težek boj za osamosvojitev in pošteno ureditev družbe tudi naš rojak salezijanski pomočnik RAFKO MRZEL. „Kakor slišite po radiu, imamo tu vedno nove težave, je zapisal v enem svojih pisem. Včeraj popoldne bi moralo priti do najhujšega (v mislih ima poskus
Prvi poskus skupnega bivanja je bil za vse veliko doživetje, odkrivanje duhovnega bogastva vsake udeleženke, medsebojnega spoznavanja.
V soglasju z okoljem, polnim različnosti, včasih naspro-
državnega udara, op.ur.), pa dobri Bog nam je stal ob strani. Zato je zmagala stran, ki se toliko trudi za mir in zboljšanje odnosov med tako različnimi mnenji. Filipinski kardinal vedno znova vabi k pokori in molitvi za posebno božjo pomoč pri reševanju vedno novih težav." Na fotografiji je skupnost tehnične šole, v kateri dela Rafko Mrzel. Nahaja se v drugi vrsti, četrti z leve.
tij, predsodkov so si za simbol razmišljanja in pogovorov izbrale podobo vodnjakov. Številni so. Zapolnjeni z najrazličnejšim materialom. Vsak zase. Nimajo stikov z drugimi. Nerodno stečejo prve besede nji-
Dežela mnogih vodnjakov
Od leta 1985 dela v Palestini s. M i lena Zadravec, salezijanka; med /udi, kristjani in muslimani z življenjem in prepričljivo besedo izpričuje ljubezen edinega in skupnega Očeta. Pretekle počitnice je sodelovala v skupnih počitnicah deklet različnih veroizpovedi. ,Dežela mnogih vodnjakov' je bil naslov skupnih dni.
22
hovega pogovora. Začudeno spoznajo, da so navsezadnje vsi za dajanje vode, da imajo pod zemljo isto vodo.
Najpogumnejši med njimi je prvi segel v svoje dno, pod plasti različne navlake, odvrgel vse, in v drhtenju svoje polnosti začel vsem dajati kristalno čisto, bistro vodo. Osrečujočo misel je pomagal razumeti tudi drugim.
Končno vsi odkrijejo, da imajo skupno jedro, vodo. Vsi vodnjaki imajo izvir pod istim hribom. Nekateri ga imenujejo
Jahve, drugi Bog Oče, tretji pa Alah.
Za vsa dekleta je to nekaj novega. Muslimanke so prvič slišale, da se moramo med seboj ljubiti in spoštovati, ker je Bog naš Oče in smo zato vsi med seboj bratje in sestre.
Aiša odkriva: „Kosem naletela na težave, sem si dejala: Kaj mi mar! Zakaj naj bi se vtikala v zadeve drugih? Sedaj razumem, da mora darovanje, delo za mir v skupini, družini, šoli... postati moja življenjska naloga... Je odkrivanje in vzbu-
janje novega življenja v drugih. To je sreča, smisel, za katerega se splača pozabiti nase."
Sebi in drugim dokazujejo, da je skupno veselje in življenje mogoče. Pripravljajo presenečenja, skupno delo. Drobne beležke, v katere so si zapisovale misli ob odkrivanju bogastva in edinosti vodnjakov, so se obogatile z globokimi mislimi, pesmijo in sklepi, da bodo vodnjaki, iz katerih bo prihajala voda veselja, sodelovanja, poslušanja, prijateljstva, miru...
Za sestre, ki so dneve pripravile, in za dekleta je bil vsak dan nov praznik, praznik, ki bi moral trajati kar in kar. Za to pa so potrebni številni vodnjaki,
ki podarjajo vodo optimizma, spoštovanja, prijateljstva v prepričanju, da ima tudi drugi resnico in vrednote, čeprav le delno in v omejenem obsegu, a te lahko rastejo v popolno RESNICO in absolutno VREDNOTO!
Sklenile so, da bodo za pomoč na tej poti prosile Marriam, Marijo, ki jo mnogi muslimani častijo v skladu z besedami korana: „O Marija! Bog te je v resnici izbral, očistil in postavil nad vse žene stvarstva." S papežem Janezom Pavlom II. bodo molile, da se "... v tvojem brezmadežnem srcu, o Devica, za vse odkrije luč upanja."
Za mlade Malgaše
„Dne 16. oktobra je minilo leto dni, odkar smo na Madagaskarju. Ko smo v Ambositri zaključili tečaj malgaščine, smo se v maju preselile na sever, v predmestje Mahajange, kjer delujejo tudi vaši sobratje salezijanci.
V Antanimazaji smo si zgradile majhno stanovanje in za praznik Brezmadežne smo prvič obhajale sv. mašo v naši kapelici. Za zdaj še ne stanujemo tam, a za božič bomo že na svojem. Čisto blizu, le čez cesto, je naša šola, katere vodstvo smo prevzele letos. To je osnovna šola in otroški vrtec. Vseh otrok je zdaj 260. Bilo bi jih dvakrat toliko, če bi imele dovolj prostora. Učitelji so domačini, me imamo le vodstvo in animacijo.
Moje delo je v dispanzerju in se ukvarjam z mamicami in dojenčki. V prihodnosti načrtujemo naš lastni dispanzer, a to so sedaj samo še sanje... Drugo leto oktobra (1987) pride iz Italije nova skupina naših sester, ki bodo odprle hišo v Tananarive, tudi v bližini
misijonarji pišejo
iiiiiiiiiiiiiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliim
salezijancev: hiša bo za redna dekleta.
Tudi salezijanci že lepo delujejo med malgaško mladino. V Tananarive imajo 120 notranjih gojencev, za katere skrbijo z veliko ljubeznijo. Povečini so fantje brez družin, zavrženi in odrinjeni... Tukaj v Mahajangi pa imajo tehnično šolo. Sedaj načrtujejo ,mladinski center' in še in še.
Tudi me smo že odprle nedeljski oratorij (mladinski dom) ki ga redno obiskuje od 150 do 200 otrok in mladih. Imamo še velike težave z jezikom, ki nas ovirajo pri delu, a sčasoma bo že lažje. Vse smo zdrave in dobro prenašamo tukajšnjo vročino, srečne, da moremo kaj storiti za te reveže."
s. Marjeta Zanjkovič
Iz Brazilije
Ravno včeraj, 26. janurja 1987, sem prejela prvo številko Salezijanskega vestnika v letu 1987 in sem takoj opazila polepšano izdajo, za kar vam čestitam.
Uspešno sem letos končala prvi letnik pedagoške šole in tretji letnik srednje glasbene.
Tudi z apostolatom sem imela precej opravka: verouk na šoli in v župniji.
Ker tukaj te dni doživljamo nenavadno božjo pričujočnost, ki nas je vse zelo pretresla, sem se odločila, da bom dogodek objavila tudi pri nas. O junaštvu Bogu tako dragih oseb je dobro pisati. S to sestro sem preživela dva meseca v misijonu, kjer se je ponesrečila. Od blizu sem izkusila njeno krepostno življenje.
Inšpektorija Laura Vicuna v Manausu v Braziliji je 16. januarja v tragični nesreči izgubila mlado in zaslužno misijonarko iz ZDA, s. Sandro Henry. Pri njenih 40 letih jo je Bog poklical k sebi. Bila je žrtev eksplozije, ki jo je hotela preprečiti. Letalo, ki bi jo prepeljalo v bolnišnico, je kasnilo osem ur, zato je bila zdravniška pomoč prepozna. Prihitel je celo njen brat zdravnik s skupino specialistov iz Združenih držav, da bi jo prepeljali v eno najbolj opremljenih klinik, seveda prepozno. S. Sandra se kljub strašnim bolečinam ni prav nič pritoževala. Njen brat Robert je dal zgled močne vere. Pred vsemi je sklenil roke, vzdignil pogled k nebu in Bogu priporočil svojo sestro, medtem ko so mu solze močile obraz. Pogreb je bil veličasten. Udeležilo se ga je nad sto sester, ki so bile prav tedaj na duhovnih vajah. Mašo zadušnico je vodil krajevni škof, homilijo pa je imel eden izmed somašnikov, ki je povedal, da je bila rajna najprej v misijonu v Mozambiku in potem pregnana. Ni hotela ostati v svoji domovini, šla je misijonarit v Brazilijo. Kot medicinska sestra je delala med Indijanci v enem izmed najtežjih misijonov. V tem misijonu se ji je pripetila nesreča, s svojim junaškim dejanjem pa je nesreče obvarovala druge.
S. Agata vse bralce Salezijanskega vestnika prisrčno pozdravlja.
s
V»^ temi don Boskovimi besedami se začne uvod najnovejšega pravilnika salezijanskih so-trudnikov. Don Bosko ni bil podvržen samoprevari, saj je bil po naravi izredno realističen človek; še bolj pa kot svetnik je vedel, kaj pravi. Upamo, da je mislil tudi na Slovenijo, ko je govoril o deželah, kjer se bodo širili sotrudniki. Zato sem prepričan, da bo marsikoga zanimalo, o čem govori Pravilnik apostolskega življenja, ki je bil lansko leto potrjen od apostolskega sedeža.
Prvi člen uvoda pravi: „Sotrudniki hočejo živeti evangelij v šoli svetega Janeza Boska. Rodili so se iz povabila, ki ga je že od samega začetka naslovil laikom, moškim in ženskam ter škofijskim duhovnikom, da bi sodelovali z njim v poslanstvu reševanja mladih, zlasti revnih in zapuščenih."
V tretjem členu tega uvoda beremo: „Sedanje prenovljeno besedilo opisuje ,življenjski program' sotrudnika in pa statut gibanja. Tukaj nahajamo varno pot za apostolsko posvetitev, primerno našim časom in v skladu z zahtevami Cerkve."
Lahko rečemo, da skoraj ni kristjana, ki ne bi potreboval pomoči, programa ali navodila za življenje po evangeliju. In prav to nam Bog ponuja v šoli sv. Janeza Boska, tj. v njegovem načinu mišljenja, molitve, dela in verske prakse. Druge je Bog napotil k sv. Bernardu, druge k sv. Frančišku Asiške-mu ali k drugim svetnikom, nas pa je približal sv. Janezu Bosku in njegovi duhovni šoli. In Bog je poslal don Boska k mladim, zato bo njegova šola vedno potrebna in še kako aktualna.
Drugi člen nam prinaša ne-
24
salezijanska družina
Od 22. do 28. januarja je bil v Rimu trinajsti teden duhovnosti saiezijanske družine. Čez sto udeležencev (salezijancev, salezijan-skih sester, sotrudnikov, prostovoljk in bivših gojencev) je prišlo z vseh koncev sveta. Med njimi sta bila tudi dva iz Slovenije: zastopnik salezijancev in sotrudnikov.
Vsa predavanja so obravnavala obsežno problematiko današnje mladine. Rešitve so bile nakazane v spoznavanju koncilskih dokumentov in v delu po don Boskovi karizmi. Rečeno je bilo, da mladi vse premalo poznajo zadnji cerkveni zbor. In vendar so bili nauki zapisani prav za mlade in za bodoče rodove kristjanov. Vprašanje je tudi, koliko je konci/ poznan pri nas.
Pravilnik
apostolskega življenja
krajevni Cerkvi. (To se je dogajalo tudi drugod.) Vse te sotrud-nike je povezoval Salezijanski vestnik, ki se je imenoval Don Bosko (1904-1906), Salezijanska poročila (1907-1915) in Salezijanski vestnik (1916— 1945). Izhajal je v nakladi od 5 do 10 tisoč."
Za sklep samo še prošnja: Salezijanski vestnik kljub vsej dobri volji mnogih prijateljev don Boska v Sloveniji še ni dosegel naklade izpred vojne. Za stoletnico don Boskove smrti bi bilo zanj v nebesih gotovo veliko veselje, če bi v Sloveniji prišli zopet do naklade 10 tisoč. Pojdimo na delo in pridobivaj-mo nove bralce. I
Ivan Zupan
TEDEN DUHOVNOSTI SALEZIJANSKE DRUŽINE
,,Gibanje sotrudnikov se bo razširilo v i/se dežele... Božja roka ga bo podpirala. Sotrudniki bodo tisti, ki bodo razširili verskega duha... Sem utopičen? !n vendar jaz verjamem v to prihodnost"(MB 18,161 j.
kaj zgodovine: „Že leta 1850 je don Bosko nameraval organizirati sotrudnike za svoje delo. Toda šele 26 let pozneje je njegova misel dozorela, ko je 1876 jasno opredelil program življenja sotrudnikov v Pravilniku, ki ga je sam napisal; in cerkvena oblast ga je potrdila. Od tedaj so se sotrudniki, „pridruženi" salezijanski družbi, udeleževali pri njegovem apostolskem zagonu in so se začeli hitro širiti po vsem svetu.
Kdaj so pa prišli v Slovenijo, bo koga zanimalo. Slovenci so že zgodaj brali o don Bosku in njegovem čudovitem delu v verskem listu Zgodnja Danica, ki jo je urejal kanonik Luka Je-ran. Leta 1868 je namreč začel objavljati prevod življenjepisa don Boskovega gojenca Dominika Savia. Kmalu je isti list začel objavljati don Boskova zahvalna pisma slovenskim dobrotnikom, ki so prek tega gorečega kanonika pošiljali don Bosku darove v Turin.
Ti dobrotniki salezijanskih ustanov in misijonov so bili prvi slovenski salezijanski sotrudniki. Med njimi pa je bil morda najbolj zavzet za don Boska katehet Janez Smrekar (1853-1920). O njem in o prvih sotrudnikih je nekdanji inšpektor R. Borštnik zapisal: "Smrekar je skupaj z nekaterimi uglednimi duhovniki pospeševal salezijansko sotrudništ-vo in dosegel, da je Mihael Rua poslal prve salezijancev Ljubljano na Rakovnik 23. novembra 1901.
Na kratko lahko rečemo, da so bili sotrudniki vse do I. 1945 delavni, močni, apostolski, precej številni. Vendar je bilo med njimi zelo poudarjeno dobrodel-ništvo do salezijancev in njihovih ustanov in manj poslanstvo v smislu neposredne apostolske pomoči župnikom, škofom in
25
Vabilo
Med devetdnevnico sv. Janeza Bo-ska je sal. inšpektor Anton Košir imenoval prvega koordinatorja so-trudni kov v Sloveniji, kakor ga pre dvideva nov pravilnik DBS. To je inž. Jože PRHAVC, ki je bil že prej v rakovniški skupini DBS izvoljen za predsednika Tako nam danes predstavlja svojo misel:
„Pred nami je danes dvojna naloga: najprej povezati v skupine in jih oblikovati tiste so-trudnike, ki se čutijo prijatelje don Boska in salezijancev. Hvaležni bomo predvsem salezijan-skim župnikom in kaplanom za pomoč v tem smislu. Druga še pomembnejša naloga pa je vzgajanje mladih prijateljev don Boska, da postanejo polagoma moderni sotrudniki.
Leto 1988 je kot nalašč za to primeren trenutek. K temu nam bo zelo pomagal tudi novi
don Boskov življenjepis, ki ga pričakujemo v kratkem. Salezi-janski vestnik nam je že ves čas pri tem v veliko oporo, saj je glasilo vse salezijanske družine.
Konkretno sedaj prosim vse, ki boste brali te vrstice, in čutite v sebi poklic, da bi kaj „lepega storili za Boga" in za rešitev duš, da se oglasite na naš naslov:Don Boskovi sotrudniki, Rakovniška 6, p.p. 4, 61108 Ljubljana. V upanju na naše prijateljsko sodelovanje vse lepo pozdravljam!"
Prijateljstvo — bolečina in veselje njegovega odkritja
Če vprašate mladega fanta ali dekle, koliko pravih prijateljev imata, vam bosta odgovorila: veliko. Človek srednjih let vam bo verjetno na isto vprašanje odgovoril: le nekaj.
Prileten človek bo število znižal in dejal: morda enega, dva ali tri. Redkokdaj vam bo naštel kakega več. Morda bo celo dejal: nobenega.
Kaj je v tej očarljivi besedi, ki ji rečemo prijateljstvo? In kdo je pravzaprav pravi prijatelj? Vsakdo ima svojo lastno in neponovljivo izkušnjo prijateljstva, iz katere se uči življenja. Prijatelja spoznaš v nesreči, pravi ljudska modrost. Res je. V nesreči se pokaže, kaj pravzaprav veže dva, ki sta prijatelja. Toda ne bodimo preveč površni. To ni edino in tudi ne zadostno merilo pravega prijateljstva. Stopimo na pot lastne izkušnje in poglejmo od bližje, kaj nam prijateljstvo lahko pomeni in kako se zanj lahko vzgajamo.
Človek ima veliko znancev in malo resničnih prijateljev. Ima veliko sošolcev, sodelavcev, sosedov, ki so in ostanejo znanci in ne prijatelji. Zakaj je tako?
Starček, ki je o tem dovolj razmišljal, bi nam dejal: ker je človek na dnu samega sebe vedno sam. In ker do tega dna ne more priti vsakdo, saj je ven-
dar to „sveti kraj", osebno svetišče vsakogar. Le če nekdo uspe tako vstopiti v življenje drugega človeka, da poklekne v tem svetišču, takrat je lahko prijatelj temu, ki se mu je približal. In tudi takrat je moral že dolgo hoditi z njim, z roko v roki, tudi sam sklonjen v to, kar je njegovo osebno in odprto svetišče, njegova hiša tišine. Čudno, pa je le tako, da pravo prijateljstvo ne ublaži samote, ampak jo nasprotno, okrepi.
Veliko ljudi misli, da so prijatelji zato, da človek ni sam, da mu ni dolgčas in da se z njimi lahko zabava. Preganjali naj bi njegovo osamljenost. Toda osamljenost še ni samota. Le ta je zdrava in vsakemu neodtujljiva. Presega osamljenost, ki je le površno občutje človeka, ki še ni uspel priti do svojega pravega jedra, do svoje hiše tišine, kjer je samota sveta in je znamenje njegove veličine če ne celo njegove božje podobe.
26
f^m
Nil £
Če naj prijatelji igrajo samo vlogo preganjalcev osamljenosti potem zaslužijo kakšno drugo in bolj poceni ime. Tisti eden ali dva, kvečjemu kakšen več, ki zaslužijo ime pravega prijatelja, ne zapolnjujejo le praznega občutja osamljenosti in niso v pomoč samo v nesreči. Rečemo lahko, da je njihova vloga veliko večja: razodevajo to, kar človek je v svoji najgloblji notranjosti. Pomagajo s svojim prijateljstvom postajati človek. Igrajo vlogo razodetja, ki si ga človek sam ne more dati.
V paraboli Khalila Gibra na „Moj prijatelj" skuša pisatelj odkriti ta dih svobode, ki ga sprošča navzočnost pravega prijatelja. Gre za srečanje dveh oseb, ki si zmoreta reči vse in tako spoštovati originalnost drug drugega kljub razlikam, ki jih parabola izrazi v simboliki nebes in pekla. Pravo prija teljstvo pripelje do priznanja skrivnosti, ki jo vsakdo globoko nosi v sebi in mu je tako neodtujljiva kot njegovo ime.
„Moj prijatelj, jaz nisem tvoj prijatelj. Moj sijaj je le skrbno sešita obleka, ki jo nosim, da se z njo zavarujem pred tvojimi vprašanji in da tako zaščitim tebe pred mojo ravnodušnostjo.
'Jaz' v meni, moj prijatelj, prebiva v hiši tišine. Tam mora ostati, za vedno tam, nepoznan in ne dostopen. Mojim besedam ne smeš verjeti, mojim dejanjem ne zaupati, kajti moje besede so le odmev tvojih misli in moja dejanja le tvoje uresničene želje.
Ti praviš: ,Veter piha od vzhoda', jaz pa:,Da piha od vzhoda.' Vedeti moraš, da veter ne giblje mojih globin, ampak premika le morje. Ne moreš uganiti mojih, na morju plavajočih misli. Sam hočeš ostati z morjem.
Ko je zate dan, moj prijatelj, je zame noč. In vendar pripovedujem o opoldanskem sijaju, ki poplesava čez griče in o škrlatnih sencah ki se tihotapijo po dolini. Ti-tega ne smeš videti in ne slišati. Z nočjo hočem biti sam.
Ko se ti povzpneš v tvoje nebo, se jaz spustim v moj pekel — in še takrat kličeš čez nepremostljivi
zaliv: ,Moj sopotnik, moj tovariš,' in jaz ti kličem nazaj: ,Moj tovariš, moj sopotnik.' Mojega pekla vendar ne moreš videti! Ognjeni zublji bi ti izžgali pogled in dim bi ti poškodoval tvoje nosnice. Preveč imam rad svoj pekel, da bi ga ti mogel obiskati. V njem hočem biti sam.
Ti ljubiš resnico, lepoto pravico. Tebi na voljo imenujem vse to dobro. V svojem srcu pa se vendarle smejem tvoji ljubezni. Toda ne smeš slišati mojega smeha. Sam se hočem smejati.
Dober si, moj prijatelj, previden in moder. Kako lahko to razumeš? Moja pot ni tvoja pot in vendar greva skupaj, z roko v roki."(Der Narr. Lebensweisheit in Parabeln, Ölten 1984, 10-12).
Če je prijateljstvo lahko lepo, to ni še vsa njegova vsebina. Pozna tudi bolečino in tam je morda še najbolj pristno. Tam šele postaja pravo razodetje. Daje moč spoznati, da se na koncu koncev človek rodi sam in tudi umrje sam. Še več: da tudi živi sam. Na dnu, tam kjer je najbolj on, ostaja sam s svojo skrivnostjo, s svojim dnevom in svojo nočjo, s svojim prostranim morjem in sončnim sijajem, s svojimi škrlatnimi sencami, s svojim nebom in svojim peklom.
To, da je v tej hiši tišine sam, ne pomeni, da je osamljen. To kar je samo njegovega, lahko izreče prav in pristno le nekomu, ki je zares z njim, na njegovi poti, z roko v roki: prijatelju. Le on ne bo iz njegove noči zahteval dneva in ne bo njegovega pekla jemal za nebo; ne bo obrnil vetra sebi v prid, ne bo zamenjal njegovih senc za sončni žar. Razumel in sprejel ga bo z vsem, kar mu je neodtujljivo in sveto. Tam, kjer hoče biti sam, ga bo pustil, saj ve, da je to njegova molitev življenja. Tam, kjer bo hotel biti z njim, mu bo dal roko, saj ve, da bo ta njuna skupna pot tudi njuna skupna molitev.
Če je prijateljstvo zato boleče, ker poglablja samoto in ker ne dopušča drugega potvarjati tam, kjer je najbolj on, v svoji osebni skrivnosti, pa prinaša prav ta bolečina tudi rojstvo odrešujočega spoznanja. Rojeno je s krikom sreče in zahvale. Za kakšno spoznanje gre?
Prepad, ki loči dva prijatelja, in ki se veča z rastjo njunega prijateljstva, je razodetje Neskončnega. Kaj ni prav to njegov skriti obraz? In prav tu njegova ponujena roka? Tisti obraz namreč, ki ga noben prijatelj ne more ponuditi? Obraz in roka Nekoga, ki edini more popolnoma prebivati v hiši tišine, v notranjem svetišču človeka. Obraz Njega, ki edini more izpolniti klic samote in napolniti njegovo prostorje s svojo ponižjo navzočnostjo. Roka njega, ki edina lahko popelje „samcato samega" čez prepad osame v tisto nedoumljivo enost, ki ji rečemo blaženost, občestvo z Bogom, z večnim Prijateljem.
Zvone Štrubelj
27
Poučil me je bil nekoč znanec: Nikar ne reci, da nimaš časa! Da se ti mudi! Prepričal sem se tistega popoldneva o modrosti tega nauka. Zamisli si! V pravem kaosu se znajdeš. Zelena je, pa čaka. Zeha se mu, temu „starcu" za volanom. Za njim jih deset trobi. Hitijo, domov se jim mudi. Z druge strani tramvaj. Speljal je do sredine, pa mu je siva Giulietta preprečila prehod. Dolga kolona z leve miruje, le težki hondi je zaradi oblike uspelo prepeljati se čez križišče... Zelena že utripa. Prižge se rdeča. Treba bo počakati skoraj poldrugo minuto.
Tako se dogaja po turins ki h ulicah okrog četrte, pete. Tam proti večeru že. Še sreča, da sem peš.
Zelena mi dovoli prehod. Kljub temu pogledam na levo in desno. Varneje je.
V brezkončnih razmerjih turinskih ulic
—	Ciao!
—	0, ciao, ciao! Kam jo pa ti mahaš?
—	K stari mami. Tam, mi pokaže, na via Vespucci stanuje.
—	Pa peš?
—	Seveda! Saj ni daleč. Kolo imam pokvarjeno, brat pa je šel s svojim v park Vaientino, kjer je neko tekmovanje.
—	Pa tebe ne zanima?
—	Me! Pa se moram učiti. Kmalu se vrnem. Jutri pišemo matematično nalogo, pa tudi kemijo imamo in književnost. Zgodovino sem pa že nekoliko pogledal.
Tako mi pripoveduje zgovoren fant Pasqualino. Nič narejenega ne pride iz njegovih ust. Iskren pogled mu sije iz oči. Poznava se že nekaj mesecev, saj se srečujeva vsak teden v cerkvi sv. Terezije Deteta Jezusa. To je njegova domača župnija. Tu skupaj z drugimi prijatelji streže pri sveti maši. Od oktobra preteklega leta pa je postala to delno tudi moja župnija, saj kar večino sobotnega in nedeljskega prostega časa prebijem tukaj. Župnik Bruno, ki vodi župnijo že dobrih deset let, je zopet, kot že vrsto let, zaprosil za pomoč pri delu z ministranti in v oratoriju. Čeprav sta ob njem še dve mladi moči, kaplana Aldo in Nino, pri
poučevanju verouka in pri raznih dejavnostih župnije cela vrsta laikov, želi pri delu z ministranti in v oratoriju navzočnost „salezijanskega duha".
Zavzet in zahteven moraš biti, pa tudi kot „kača zvit", drugače ne uspeš. Mauriciju, Andreju, Robertu in njim podobnim kar iz oči bereš. Kot živo srebro so. Povsod! Včasih gre tudi zares. Mali Massimo kar resno in ostro prime Karla. Čisto pred vrati gola je, sam, pa ne poda žoge. O Albertu bi bilo bolje ne govoriti: ta bi namreč „prosti" čas med pridigo najraje porabil za svoja umetnostna izvajanja v boksu. In to kar tako, oblečen v ministrant-sko obleko... Drugače pa so fantje dobri in plemenitega srca. Pomembno je le dati vsakemu „polno zaposlitev". Na igrišču ne sme nihče stati križem rok. Če že drugo ne, pa je treba vsaj navijati za tovariša, ki teka po igrišču, ali skočiti po žogo, ki se je ujela v vejevju drevesa. V cerkvi je kar cela vrsta priložnosti, kjer pride v poštev delež prav vsakega: skupna pesem, branje beril, psalma, prošnje, prinašanje darov. Ministrantje imajo seveda svoje specifične vloge. In vsaka od teh mora imeti svojo veljavo in pomembnost. Poseben čas je določen tudi za pripravo
odrskih predstav, petja, spoznavanja športnih pravil itn. To sicer zahteva precejšen napor, a drugače ne gre.
Nikakor ne! Sicer pa mladi, tako imenovani animatorji, so nadebudni mladeniči, vedno svežih idej in polni navdušenja. Zato ni kakšnih večjih težav. Vsakdo je odgovoren za svoje posebno področje, ki mu potem posveča večji del svojih moči in svojega časa.
Jaz se tako po končanih ora-torijskih igrah in skupni molitvi ob sobotah ob peti uri popoldne srečujem s skupino ministrantov. Okrog petnajst do dvajset jih je. Težko je vedeti za natančno število, ker je vedno kakšen novinec, kakšen pa „pozabi", da je sobota. Na teh srečanjih spoznavamo, kakšno mora biti vedenje ministranta v cerkvi, na igrišču, doma, na ulici, v šoli, kako se streže pri sveti maši, kako nadene nase ministrantsko obleko. Pa tudi na kratko in dolgoročne načrte ne pozabimo. Njihova glavna in edina skrb za sedaj pa je, se zdi, kako ministrantom iz sosednjih župnij pokazati moč nogometnega moštva. Tako smo se odločili za vsakomesečni obisk ene izmed teh in seveda tako tudi za srečanje z njenimi ministranti, ki se začne „za okroglo mizo" in konča „za štirioglato"
28
na prostranem asfaltnem območju. Dogovoru na „visoki ravni" sledi posvet „v bazi". Angel Sereni in Pasqualino Reda odločita, kdo bo vratar, kdo bo ostal v obrambi, kdo na centru, kdo bo šel naprej itd. Mirko je določen za rezervo. No, ampak zaradi tega si ne dela skrbi. On je tako rajši zunaj polja. Pa sploh je drugačnega mnenja. On bi najraje ta sobotna srečanja ministrantov spremenil v šolsko uro slovenščine. — Che bella lingual (Kako lep jezik!) pravi. Vidim, da je „glavca", saj besede pravilno izgovarja, pa tudi zapomni jih dobro. Župnik Bruno nas rad obišče. Vedno z njemu značilnim nasmehom. Pa tudi pove kakšno. — Ministrantje morate biti posebna svetilka v župniji, pravi. Smeh, klepet in boks so za kam drugam! Za v cerkev pa gotovo ne! Ljudje vas zelo opazujejo, veste! Pa tudi jaz vas-vidim, vsakega. Zakaj pa mislite, da sem tako velik?! Predvsem pa je pomembno naše lepo vedenje, ker nas vidi Bog... Fantje mu radi prisluhnejo. Ampak... — Prihodnjo nedeljo igramo proti ministrantom iz Crocette, se oglasi Avgust. Boste navijali? — Počasi, počasi! Vse ob svojem času... Ci vuole tanta pazienza, sai! (Potrebno je veliko potrpljenja, veš!) mi pravi skoraj na uho.
Občudujem ga. Ne vznemirja ga ne to ne ono. Ve, da Bog obrača kolo zgodovine. — Mi smo le orodje v božjih rokah, rad ponovi. Ko sem prišel prvikrat mi je razkazal prostore. Majhne sobice služijo kot učilnice za ure verouka. Precej skupin je. V spodnjem delu je tudi večji prostor z odrom, ki je namenjen raznim srečanjem in predstavam. Zgoraj pa je cerkev. V modernem stilu je in kar precej prostorna. Hvala Bogu, ob nedeljah je še kar dokaj polna, mi pove z veseljem. Pred dobrim mesecem so bile dograjene nove orgle. Enkratno zadoni, ko se oglasijo.
(nadaljevanje na str. 31)
Romarski shod Marije pomočnice na Rakovniku
Na predvečer Marijinega leta se bomo zbrali ob Mariji Pomočnici na Rakovniku, da bi jo počastili in se ji zahvalili za neštete milosti, ki smo jih deležni I
sobota, 23. maja:
MOLITVENI DAN ZA DUHOVNE POKLICE
9. molitveno srečanje molilcev 11. slovesno somaševanje, vodi škof Lenič 14. popoldanska pobožnost molilcev
ZAČETEK ROMARSKEGA SHODA
20. romarski shod pri lurški votlini
(Ker je ob 19. uri še dan, to je prejšnja 18. ura, bo zaradi lurške procesije pobožnost ob 20. uril Prinesite svečke!) vodi nadškof Perko, lurška procesija v cerkev 21.30 začetek celonočnega bedenja ob Mariji 22-24 posebno bogoslužje bedenja 5. sklep bedenja z mašo
Posebej vas vabimo k bedenju ob Mariji, tako starejše kakor tudi mladino. Za spomin na bedenje bo vsak prejel lepo podobo rakov-niške Marije Pomočnicel
nedelja, 24. maja:
PRAZNIK MARIJE POMOČNICE
maše ob 5., 6., 7., 8., 9.15, 11., 14.30 in 18.30 14.30 osrednja slovesnost
-	koncert Marijinih pesmi (mešani pevski zbor Jakob P. Gallus iz Celovca)
-	procesija s kipom Marije Pomočnice k lurški votlini
-	maša, ki jo vodi beograjski nadškof Perko (poje Gallus)
-	zahvalna pesem in blagoslov v cerkvi
Oba dneva bo priložnost za spoved, za osebni pogovor, za nakup nabožnih predmetov, lahko naročite maše, tudi gregorijanske, vpišete se v masno zvezo, naročite Salezijanski vestnik in drugo!
K nedeljski popoldanski pobožnosti, kot običajno, vabimo v narodnih nošah!
MARIJA, POMAGAJ NAM SLEHERNI ČAS!
29
salezijanska družina
IIIIIIIIIIBIM
SVETOST V DRUŽBI HČERA MARIJE POMOČNICE
je že prej obvestila o njenem prihodu. Dobro je poznal te sestre, saj je bil njihov vrhovni ravnatelj. Takoj je prešel k stvari:
—	Zares želite vstopiti k Hčeram Marije Pomočnice?
Gospodična, imenovala se je Terezija Valse-Pantellini, je umirjeno toda odločno odgovorila:
—	Da, gospod, to je moj poklic!
—	Vam sorodniki branijo ta korak?
—	Da, toda pripravljena sem na vse!
Čudovit odgovor! Duhovnik Marenco je uprl oči v njene roke, ki so izgledale kakor izklesane iz alabastra in je vzkliknil:
—	Pa ste dobro premislili, kaj pomeni postati redovnica?
Če je premislila! Celo v gledališču, ko je v libreto vtaknila list, ki ga je iztrgala iz Hoje za Kristusom, je mislila na svoj poklic. Dobro se je spominjala
Moja odločitev je nepreklicna
je sklenila božja služabnica s. Terezija Valse-Pantelini
Dogodek, ki ga postavljamo na začetek, nam bo predstavil podobo močnega značaja božje služabnice s. Terezije Valse-Pantellini.
Kočijaž je na križišču potegnil za vajeti in konj je usmeril svoj korak proti veliki hiši na sredi ulice.
Tudi mlado dekle, ki je sedelo v kočiji, je vedelo, kam vodi njena pot.
Kočija je prispela na cilj. Gospodična je izstopila, se pogumno približala vhodu in poz-vonila.v
—	Želite?
—	Čaka me vrhovni prokurator.
—	Izvolite!
Objel jo je val svete tišine.
Tišina povsod: v veliki veži, na stopnicah, v čakalnici. Kako blagodejno je vplivala nanjo!
Prokurator, duhovnik Giovanni Marenco jo je že čakal.
Takoj je opazil umirjene kretnje in izbrano obnašanje. Sam je kasneje izpovedal: „Takoj ob prvem srečanju je naredila name izreden vtis. Zdelo se mi je, da iz obraza odseva njena čudovita duša, močna volja in izredne kreposti: same lepe stvari, toda..."
Predstojnica Hčera Marije Pomočnice iz Via Marghera ga
tistih besed. Takole ji je v tistem trenutku govoril sveti pisatelj: „Redovna obleka in ton-zura malo pomagata; sprememba življenja in premagovanje vseh strasti napravita pravega redovnika. Kdor kaj drugega išče kakor samo Boga in zveli-čanje svoje duše, bo našel v samostanu same težave in bridkosti."
Odgovor je bil ponižno preprost: „Mislim, da."
In Marenco: „Pa veste, da boste morali trdo delati,vedno ubogati...? Ste pomislili, da je redovno življenje življenje žrtve in odpovedi?"
— Saj prav to hočem, se je glasil odgovor.
30
Marenco je na široko odprl oči. Njeni odgovori so ga presenečali. Toda ni hotel, da bi ga premagala ginjenost.
—	Zavedajte se, da je to lahko reči. Toda zagotovim vam, da je takšno življenje težko.
Terezija se je rahlo nasmehnila: „Vse to vem, toda Gospod, ki me je poklical, mi bo tudi pomagal!"
Gotovo, Gospod kliče! Toda, ta elegantna oseba si je gotovo predstavljala, kako se bo v redovnem življenju vsa potapljala v premišljevanje o Bogu... Sanja o samotni celici, o čudovitem miru med samostanskimi zidovi. Torej.,, samo sentimentalnem in nič konkretnega...
Zaostril je ton: „Da, da... če vas Gospod kliče..." Tisti „če" je še prav posebej poudaril. Naredil je kratek premor in potem odločno dejal:
—	Pomislite, da tudi vi v svetu lahko naredite veliko dobrega.
Terezija je rahlo zmajala z glavo, medtem ko z njenih ustnic ni izginil komaj zaznavni smehljaj.
—	Pomislite, da ste v cvetu let. Glede na izobrazbo in premoženje se boste zlahka poročili in ustanovili dobro krščansko družino. Krščanske matere so nam zelo potrebne.
Saj res, že so jo prosili za roko. In... besede, ki jih je govoril Marenco, niso bile prav nič spodbudne. Odločno je odgovorila:
—	Ne, Bog od mene ne želi tega!
—	Toda koliko dobrega boste lahko naredili, če boste ostali v svetu. Pomislite na dober zgled, na dobrodelnosti
Saj to je delala vse dotlej. Vendar: „To ni moj poklic!"
Ves čas pogovora je bila prepričana, da jo bo prokurator sprejel. Zdaj pa je slišala:
—	Zaenkrat vam svetujem tole: dobro premislite, na kakš-
ne žrtve boste naleteli v redovnem življenju... Te bodo za vas še večje, ker ste navajeni na gosposko in lagodno življenje. O tem se pogovorite s svojim spovednikom, potem pa spet pridite.
Ko se je Terezija vračala, se ji je zdelo, da konjska kopita ne odmevajo tako veselo. Se več, vsak korak ji je paral srce. Zavedala se je, da bo morala izbojevati hud boj. Toda odnehala ne bo.
Šla je k svojemu spovedniku mons. Radini Tedeschiju, ki je potrdil, da jo Bog kliče.
Vrnila se je k prokuratorju še bolj odločna: „Spovednik mi je zagotovil, da me Bog zares kliče v Družbo Hčera Marije Pomočnice."
Marenco ni bil zadovoljen. Zopet je ugovarjal:
—	Vi, ki ste tako izobraženi, bi lahko vstopili v družbo Dame Srca Jezusovega, ki jih dobro poznate.
Terezija je bila namreč vrsto let njihova gojenka.
—	Res, poznam jih. Dobre so, rade me imajo; tudi sprejele bi me...
Marenco jo je prekinil:
—	Torej vstopite k njim. Mnogo dobrega boste lahko storili.
—	Toda Bog me kliče, da postanem Hčerka Marije Pomočnice. Odločila sem se. MOJA ODLOČITEV JE NEPREKLICNA.
Kdo bo končno zmagal?
—	Naša Družba ni za vas. Preveč trdo je življenje naših sester. Ali sploh veste, kakšne žrtve vas čakajo? V drugih družbah imajo sestre lastno celico, Hčere Marije Pomočnice pa spijo v skupnih spalnicah; če pa postanete nadzirateljica, boste morali spati skupaj z dekleti.
—	Znala se bom prilagoditi.
—	V drugih družbah so sestre proste, ko so končale s svojim delom. Pri nas pa ni ta-
ko. Ko je sestra končala pouk, mora nadzorovati deklice, se igrati z njimi, jih spremljati na sprehod. Naj dodam: to so največkrat nevzgojene, revne deklice, ki so včasih celo hudobne.
—	Prav tega si želim.
Po dolgem izpraševanju in ugovarjanju je Marenco končno le pristal:
—	Da, zdi se mi, da je vaš poklic zares od Boga.
Samo še drobna pripomba, ki nam bo pojasnila Terezijino izredno trdnost v boju za poklic: Ko se je oglasila pri Hčerah Marije Pomočnice, da bi v njihovo šolo vpisala hčerko svojega bratranca, je globoko v sebi začutila jasen glas: To je kraj, kjer te hočem!
Kdo je torej Terezija Valse-Pantellini? Ima njeno življenje sploh kakšno vrednost za današnjega človeka?
/nadaljevanje v naslednji številki/ Ivana Bizjan
V BREZKONČNIH RAZMERJIH ...
(nadaljevanje s strani 29) Nekateri se celo pošalijo, da je bila cerkev zgrajena zaradi orgel in ne orgle zaradi cerkve. Kakorkoli že, v božjo čast bodo doneli glasovi njenih piščali, domačinom pa v pomoč pri molitvi in v predokušanje božje harmonije Neba.
Ko se v soboto zvečer vračam proti našemu inštitutu,mi kar prav pride, ko me zaustavi rdeča luč na semaforju (namreč, kakorkoli že grem, hitro ali počasi, težko naletim na zeieno). — Svet te potrebuje, premišljujem. Kristus te vabi in pošilja... Mladi čakajo na odgovor za razloge krščanskega upanja. Zavzeti in navdušeni so. Njihov glas je čist in jasen. Kadar zapojejo, zadoni. Potrebujejo le pravo pesem — evangelij!
Peter Ivančič
31
pisali ste nam
!llllllll!lll!l!!!llllllllll!!«lllll[|lllllllllllll!l!l!l»llllllllll!ll!l!lll
• Z zanimivim pismom, v katerem nam je opisal svojo pot do vere in spremembo, ki jo je vera prinesla v njegovo življenje, se nam je oglasil medicinski tehnik Bernard. Rad bi nekaj let posvetil delu v misijonih, če bi bilo mogoče v Indiji. V pismu nas tudi vprašuje, od kod ime „salezijanci", saj je prvikrat slišal ta izraz in „Salezijanski vestnik".
Vedno več mladih bi želelo del svojega življenja in sposobnosti posvetitI najbolj potrebnim. V mnogih deželah, zadnja leta pa tudi pri nas, je to že povsem redna oblika sodelovanja laikov pri misijonskem poslanstvu Cerkve. Je znamenje Izredne velikodušnosti mladih ljudi. V oktobru preteklo leto so slovenski škofje z odgovornimi za misijonsko delo na Slovenskem določili podrobnosti glede priprave in pošiljanja mladih misijonarjev v misijone. Neposredno odgovoren za pripravno na ravni Cerkve na Slovenskem je voditelj Medškofijskega misijonskega odbora msgr. Franc Mikuž. Vsaka redovna družina, tudi salezijanci, pa imamo posebne službe, ki skrbijo za poživijanje misijonske zavesti in za sodelovanje z misijonarji.
Dolga leta je bila Indija odprta misijonska dežela. Mnogi slovenski misijonarji so z darom življenja in dolgoletnim delom pomagali utrjevati indijsko domačo Cerkev. Danes je zelo težko, če ne povsem nemogoče dobiti vstopno dovoljenje za misijonsko delo. Zato naši misijonarji odhajajo v druge dežele.
Vse o izkušnjah laičnih misijonarjev In misijonark, tudi o delu v zdravstvenih ustanovah, boste lahko izvedeli na Misijonskem seminarju (Teološka fakulteta, Ljubljana) aH v redovniških ustanovah.
Vsekakor pa bi bilo potrebno obdobje priprave, spoznavanja Cerkve in misijonskega dela. Najbolj pa je potrebna globoka vera, navdušenje za Kristusa, osebna in moralna zrelost ter seveda strokovna usposobljenost.
In še ime salezijanci. Sv. Janez Bosko (1815-1888) je svoje delo postavil pod varstvo sv. Frančiška Šaleškega (1567-1622). Svetniški škof mu je bil tudi zgled ljubeznivosti in dobrote v delu z mladimi ter gorečnosti v obrambi vere. Zato je vse največje ustanove poimenoval po njem, med drugim tudi redovno družbo, ki jo je ustanovil. Salezijanci danes delujejo po vsem svetu, na Slovenskem od leta 1901.
• Podobnih pisem kot od zveste sotrudnice iz Tržišča smo dobili več:
Pozdravljam, da ste dali mesečne molitvene namene v Vestnik. To bo dober način za približanje vsem, ki bi hoteli sodelovati v molitveni skupini.
• S prijaznimi vrsticami se je oglasil 86—letni bralec iz Ljubljane:
Pravkar sem dobil Salezijanski vestnik, ki je kar v slavnostni obleki. Je pa tudi vsebinsko bogat; prav vesel sem ga. V prigibu pošiljam prispevek za tiskovni sklad. V Želim/jem je nekaj kandidatov za redovnike in duhovnike. Bog daj, da bi jih bilo več in vsi res dobri, sine macula et ruga.
Vinko Strahovnik
V domu bolnikov na Trste-niku se je 22. novembra 1986 izteklo življenje enemu najstarejših slovenskih salezijancev, pomočniku Vinku Strahovniku. Mirno, brez zbujanja pozornosti, kot je potekalo njegovo življenje, je zaspal v Gospodu. Po prejemu zakramenta bolniškega maziljenja in sv. popotnice je zbrano in z rožnim vencem v roki dočakal božji obisk.
Sorodniki, znanci iz rakov-niške župnije in od drugod, slovenski in hrvaški salezijanci, večja skupina sester družbe hčera Marije Pomočnice in drugi smo se od rajnega poslovili na ljubljanskih Žalah 26. novembra. Pogrebno daritev in obred pokopa je ob šestdesetih somašnikih in pesmih salezijan-skih bogoslovcev vodil inšpektor Anton Košir. V slovesu je orisal življenjsko pot in duhovno podobo rajnega sobrata.
Salezijanec Vinko Strahovnik se je rodil 17. januarja 1902 v Kalčah, nekdanji župniji Skale, danes župniji Sv. Marije, Titovo Velenje. Oče je bil nadzornik v rudniku. Z delom v rudniku in na polju sta starša Vinku in sestri pripravila topel dom ter jima vtisnila v srce trdne krščanske vrednote. Dekan
32
naši rajni
iiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiniiiiHiiiunuiiiii!!!
Ivan Rotner, prijatelj družine, je zgodaj opazil usmerjenost mladega fanta, zato ga je priporočil ravnatelju Marijanišča v Veržeju. V letu, ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je Vinko Strahovnik odšel v Ver-žej in začel obiskovati gimnazijo. Po vojni je vstopil v noviciat in 14. avgusta 1919 v Veržeju naredil prve zaobljube. Postal je član salezijanske družbe. Višjo gimnazijo je nadaljeval na Poljskem. V času praktičnega vzgojnega pripravništva na Rakovniku se je odločil za obliko uresničevanja svojega salezijan-skega poklica: postal je don Boskov pomočnik. Vključil se je v delo tiskarne na Rakovniku. Po odsluženem vojaškem roku je leta 1927 izrekel obljubo, da se bo za vse življenje posvetil Bogu.
Njegova življenjska pot je bila tesno povezana z osrednjo salezijansko ustanovo, Rakovnikom. Z njim je doživljal dobro in hudo, sodeloval pri razmahu različnih dejavnosti pred drugo svetovno vojno, doživljal preizkušnje vojnih in povojnih let in se veselil vstajenja v zadnjih desetletjih. Bil je mojster za vse: vzdrževalec stavb in raznih napeljav, pomočnik ekonoma, elektrikar, upravljal je tudi prvo domačo elektrarno. Po Ljubljani je s kolesom iskal, kar je bilo potrebno za življenje so-bratov in gojencev na Rakovniku. Delal je veliko in z ljubeznijo. Ob tem pa je bil vedno skromen, preprost in uslužen. Za Boga, osebno in skupno molitev/ mašo in pobožne vaje je kljub številnim obveznostim vedno našel čas.
Hvaležni smo Bogu za dar njegovega zglednega življenja, za pričevalno povezanost s Cerkvijo in za nesebično delo, s katerim je sobratom salezijan-cem pripravljal potrebno, da smo se lahko nemoteno posvečali svojemu poslanstvu. Vsi mu ostajamo veliki dolžniki.
Franjo Schnurer
Iz južnoameriške države Čile je prišla vest, da je 28. julija 1986 umrl salezijanski duhovnik Franjo Schnurer, dolgoletni apostolski delavec med Cilenci in slovenskimi izseljenci. Malo smo slišali o njem, saj je Slovenijo zapustil že pred toliko leti.
Rodil se je 24. avgusta 1 91 3
v	Topolovcih, župnija Cankova. V kmečki družini, polni skrbi in dela na polju in v vinogradu, je bilo krščansko življenje trdno zakoreninjeno. Oče Leopold in mati Marija sta šestim otrokom pripravila topel dom
Na novi maši salezijanca Franca Vogrinčiča je prvič slišal za don Boska in se navdušil zanj. Po osnovni šoli na Canko-
vi	(1922-26) se je nekaj mesecev pripravljal na odhod v Italijo in jeseni 1926 odpotoval v malo semenišče Foglizzo, kjer je bil poseben zavod, namenjen vzgoji prihodnjih misijonarjev. Po štirih letih šolanja je zaprosil za vstop v salezijansko družbo. Prve mesece novi-ciata je opravil v Italiji, decembra 1930 pa je odpotoval v Čile. Tam je nadaljeval noviciat in prve zaobljube naredil 2. februarja 1932. Pet let kasneje se je Bogu posvetil za vedno. V tem času je dokončal
študij filozofije in v več ustanovah opravljal službo vzgojitelja. 20. novembra 1940 je bil v kraju Cisterna posvečen v duhovnika.
Velike sposobnosti so mu pomagale, da je postal priljubljen vzgojitelj v različnih zavodih (Talka, LaSerena, Linares), ob prostem času pa je obiskoval po hribih razkropljene kristjane. Leta 1950 je odšel v lquique, kjer je ostal do 1962 kot vodja šole in katehet. V letih 1963—68 je bil ravnatelj cvetoče obrtne šole v Talki. Od 1969—74 je bil ravnatelj v La Sereni in naslednja tri leta pomočnik inšpektorialnega ekonoma v Santiagu. Še enkrat se je vrnil v La Sereno, tokrat kot ekonom v letih 1979 do 1984. V tej skupnosti je tudi zaključil svoje zemeljsko življenje.
Leta 1984 je zadnjikrat obiskal Slovenijo in si nabiral moči za premagovanje bolezni, ki je stopila v njegovo življenje. Njegova pisma, polna slikovitih opisov misijonskega dela, je pred vojno objavljal Salezijanski vestnik.
Čilski sobratje salezijanci so z dejanji in besedami ob slovesu pokazali, da so cenili delo duhovnika Franja Schnurerja. Vsem je bil velik prijatelj, vedno zelo človeški in prijazen. Salezijanci in drugi so ga radi imeli za duhovnega voditelja. Bil je velik športnik, ljubitelj glasbe, gledališča in godbe. Igral je več instrumentov in vodil številne godbe. Ljubil je vse, kar je bilo salezijanskega: sprehode, izlete, razvedrilo, delo v šoli in na dvorišču. Ob vsem pa je dajal prvo mesto molitvi in združenju z Bogom.
Uspešno je uredil gospodarsko stanje več zavodov in posebej razmahnil delo obrtnih šol.
Vsem je zapustil zgled dobrote, veselja in predanosti. Bil je salezijanec z vsem srcem, so zapisali sobratje njegove skupnosti.
33
naši rajni
llillllil!llll!illllll!![[tlllll!lll!!!ll|j||||||||l!
Ana Drobnič
27. januarja zjutraj je v 88. letu starosti ugasnilo življenje matere Ane Drobnič roj. Jordan na Malencah pri Kostanjevici.
Rojena je bila v številni kmečki družini. Verska vzgoja in krščansko življenje je bilo v družini na prvem mestu. Kot dekle je bila članica Marijine družbe. Izučila se je za šiviljo in s skromnim zaslužkom, vestnim delom in varčnostjo leta 1927 kupila lastni dom, kjer je živela z dvema sestrama. Leta 1933 se je poročila z Alojzem Drobničem, doma iz Cerkelj na Dolenjskem.
Sinova Franceta in Stanka sta vzgajala s svojim zgledom in delavnostjo. Sin France se je že kot mojster ob dobri, verni in s Cerkvijo povezani materi odločil, da postane salezijanec in duhovnik.
Ivan Cankar je o svoji materi zapisal:,,Njeno telo smo jedli, njeno kri pili. Na mater smo gledali kot svetnico, ko je prihajala iz cerkve, videč iz obraza, da prinaša nekaj velikega..."
Tudi v rajni materi Ani smo videli globoko vero, srčno kulturo, ljubezen in dobroto.
Tik pred novim letom jo je še enkrat obiskal sin France, ki sedaj deluje kot vzgojitelj v Mo-destovem domu v Celovcu, in ji podelil zakrament bolniškega maziljenja. Na predvečer smrti je še z najbližjimi prepevala Marijine pesmi, njej v čast, ki jo je tako ljubila. Naslednje jutro je dogorela kot sveča.
Mrzlega 29. januarja je veliko vernih in duhovnikov pospremilo rajno mater Ano na poslednji poti. Somaševanje in pogrebni obred je vodil salezijan-ski inšpektor Anton Košir. V homiliji je poudaril smisel krščanskega življenja, vlogo vernih staršev, posebno matere, in njihovega krščanskega življe-
nja in se rajni materi zahvalil, da je salezijanski družini podarila sina duhovnika.
V imenu Modestovega doma se je poslovil ravnatelj Stanko Hočevar.
Kostanjeviški oktet in zbor bogoslovcev z Rakovnika sta s pesmijo spremljala pogrebno mašo in slovo ob odprtem grobu. Ob koncu maše smo se z zahvalno pesmijo Bogu zahvalili za rajno mater ter za vso dobroto, ljubezen in delavnost, s katero jo je obdaril.
Ančka Kristan
Na Koroškem je bila rojena, na Blatu pri Pliberku, pred 85 leti, v župnijskem domu v Radencih pa je v nedeljo 18. januarja dočakala svojo smrt. V narodno zavedni družini je prejemala svojo prvo vzgojo. Čeprav je morala obiskovati „ponemče-valno" šolo, so ji njeni starši dali slovensko vzgojo ter vernost, v kateri je odraščala, tesno povezana z domačo župnijo Šmihel pri Pliberku ter z bližnjo romarsko cerkvijo božje Matere pri Gospe Sveti. Zaradi teh korenin je že kot dekle ubrala pot v matično Slovenijo, slovenstvo in vernost pa sta jo spremljala kot dragocena dota skozi vse življenje. Na Koroško se je poslej vračala le za kak dan, do smrti je ostala begunka, vedno pa je v svojem begunstvu našla ljudi, ob katerih se je počutila kakor doma.
Te misli je govoril na njeni zadnji poti Štefan Žerdin, bivši ravnatelj Modestovega doma v Celovcu.
Ko je prišla v Slovenijo, se je najprej zatekla k svoji sestri v Maribor, zatem je v Slovenski Bistrici pri sestrah končala gospodinjsko šolo, stregla bolnemu župniku kanoniku Cerjaku. Vrstile so se razne postaje njenega dela v Mariboru, Limbušu,
v Nazarjah, Gornjem Gradu, v Ljubljani, kjer je stregla raznim bolnikom, po vojni je skrb in ljubezen posvečala v župniji Sv. Terezije Deteta Jezusa. Mnogim duhovnikom je naredila mašne obleke—al be, vselej delavna, skrbna, pobožna, povezana s Cerkvijo in duhovniki. Nič drugačna ni bila v zadnjih osmih letih, ko se je preselila v župnijski dom radenske župnije. Ko so ji moči pošle, je nepremična obležala na bolniški postelji; ljubeče in potrpežljivo je zanjo skrbela katehistinja Kristina Bajzek.
Kristanova je z ljubeznijo spremljala rast nove radenske župnije, skozi okno svoje bolniške sobe je opazovala gradnjo nove cerkve. Ko je zadnje mesece popolnoma obnemogla, je vse svoje trpljenje darovala za duhovno rast župnije in za srečno dograditev nove cerkve.
Vse življenje je posvetila službi drugim. Hvaležna je bila za izredno milost, da je skoraj vsak dan zadnje mesece imela v svoji bolniški sobi sveto mašo, še dan pred smrtjo je bilo tako, ko je tudi zadnjikrat prejela obhajilo.
Njena želja je bila, da bi bil njen pogreb čisto preprost. Ni želela, da bi prišlo veliko duhovnikov niti sorodnikov iz Koroške. Zaradi hude zime se ji je ta želja tudi uresničila. Zato pa se je toliko več radenskih župljanov prišlo od nje poslovit. V spremstvu petih duhovnikov, bližnjih sosedov, prijateljev in pevskega zbora smo jo pospremili na kapelsko pokopališče. Zbor ji je lepo zapel ob slovesu v župnišču, pri maši in odprtem grobu. Pogrebci so tudi razumeli njeno željo, naj namesto cvetja darujejo kaj za novo cerkev. Na njeni krsti je bil en sam venec, zgovoren v svojem sporočilu: V hvaležen spomin naši dobri Ančki — župnik, kaplan in katehistinja!
F.L.
34
Odgovoren za ladjo svojega življenja
skupnosti in dala svoj delež pri oblikovanju lepega bogoslužja.
Zadnji dve skupini so presenetili mladi sobratje želimelj-ske skupnosti,ki so fantom pripravili lep večer z odrsko igro. Govorila je o odločanju za duhovni poklic. Njihovemu razmišljanju na odru so prisluhnili predvsem osmošolci, saj se tudi oni v teh tednih odločajo za svojo življenjsko pot: „Gospod, pomagaj nam, da si bomo
Tako je opozarjal plakat vse tiste fante, ki so se v zimskih počitnicah zbirali na duhovnih vajah v Želimljem.
Desetine obrazov je šlo mimo naših oči. Desetine življenj je vstopilo v naša srca. V vsakem obrazu se je zrcalila skrivnost. Iz vsakega obraza je sijalo veselje, dobrota, plemenitost in velikodušnost. Mladi so, pripravljeni za vse dobro. Desetine mladih življenj je prišlo pod to don Boskovo streho. Tu so našli prijatelje, razvedrilo, molitev, kruh, iskren pogovor in resno razmišljanje ob kate-hezah. Tu naj bi našli vsaj nekaj veselega ozračja ljubezni in zaupanja tiste zlate dobe don Boskovega oratorija. Mnogi so se tudi od bliže srečali s tem velikim svetnikom in vzgojiteljem mladih. Ena od skupin je najela kar svoj avtobus in z njim poromala k don Bosku na Rakovnik za njegov praznik. Novo don Boskovo sliko so takoj sprejeli kot svojo, saj so na njej odkrili ne le simpatičnega svetnika, ampak tudi svoje prijatelje, igrišče in žogo. Druga skupina se je pridružila slovesnemu praznovanju sv. Janeza Boska v krogu želimeljske
izbrali poklic, ki je : njen. Gospod, da . prišli na pravo po* ziv' da bi tudi drug najti pravo pot!"
Drugi so ob razm -molitvi prosili tako no: „Bog, pomagaj spoznal, da je molite" trebnejša stvar v
Prihajali so ti in zopet odhajal, -so odnašali biauv. skove strehe in ukradli vsaj delček naših '. Mnogi bodo zopet prišli. S seboj bodo pripeljal se obraze, nova življ Ijale pa se bodo m<rl■ ali nenapisane, ¡zre. izrečene, takoj ali č ja, ki jih je v pismu zai od udeležencev dt „Dnevi duhovnih vaj ^ vedno ostali v lepe Vem, da nismo bih ■ - -da ste imeli z nam zato nam oprostite, na slabo in spornima -lepega, kajti vsi in razigrani!"
Don Bosko ca : „Z vami, dragi Iji, se počutim dobt~ vljenje je biti z vami!' jr.
Duhovne vaje za fante v Želimljah med počitnicami
1.	od 17. do 20. junija (končani 8. razred)
2.	od 30. junija do 3. julija (končani 6. do 8. razred)
3.	od 6. do 9. julija (končani 4. do 6. razred)
4.	od 13. do 16. julija (končani 5. do 7. razred)
5.	od 21. do 24. julija (končani 3. do 5. razred)
6.	od 27. do 30. julija (srednješolci, vajenci, mladi delavci)
7.	od 22. do 25. avgusta (končani 5. do 7. razred)
Duhovne vaje se začnejo prvega dne ob 12. uri in končajo s kosilom zadnjega dne.
Prijave pošljite teden dni pred začetkom določenih duhovnih vaj na naslov:
DOM DUHOVNIH VAJ, Želimlje 46, J	61292 IG pri Ljubljani, tel. 061/662-426
ka bo za vso sa ® ,a preverbo svoje» w
ssSStF*—'
čiti v s>roko y	tisk.
tem nam pomaga	zvezek
• izšel tretl	Roška. v
Pred kratkim »	-isa Janeza	^
\\ustriranega z l	b\,zu, govorici, w i d moštva, P mladega Janezaj^_____^ duhovništva __——^TT. \ let m <-> —
_	rnlsVjon^h
na^bralca močan vtis-	to
n zvezek obsega 48 s	osnov;
Posamezen zvez	oV^ Dodatkov n«-
nlh don BoS^0 7N/ezku začetek s-	ece
demo v P"-- rU9em ^^ ^edstavlien dela v Slovemii^ tretiern pa je Pr ZN/ezka
ustanove piv"*' Na oVltku vsakeg ^
^natUoiam,elrnlad^.vze
^P^emmlad^-
ZA DON
NAŠ TISK
BOSKOVO LEJO
sotrudnikov
f«ma,U '?«ke pa dobi« ®	^i.cah.
Vse tri iaez r r, izda')ate '
Bakovnis« d.