m mwM w,wMw
siS* ?(f(^t^,*« •'''^•¦)V' '.''i)*'..' SiRi
.."---._____i-1
iftfl8aB.flBBO.flfl[18flf) E1>j
———:-^—:-:-:—*—i
» A; 'A' 'A -A- - A' "M 'A' ' —.-!-1
0000000000000000 -jajjj
Zasebnopravna predhodna prašanja v kazenski
pravdi.
Kazensko preiskovanje in'presojanje sega po določilu § 5. k. p. r. tudi na zasebnopravna predhodna prašanja. Kazenskega sodnika ne veže sodba civilnega sodnika, kar se tiče kaznjivosti obdolženčeve, samo če zadeva predhodno prašanje veljavnost zakona, se mora postaviti kazenska sodba na temelj sodbe civilnega sodnika glede veljavnosti zakona.
V tem slučaji mora toraj kazenski sodnik najprej počakati izrek pristojnega civilnega sodnika o veljavnosti ali neveljavnosti zakona in ta izrek ima za njega obligatorni pomen, bodi si pri hudodelstvu dvojnega zakona, bodi si pri hudodelstvu zakonskega umora i. t. d. sploh pri vseh de-liktih, kjer v kazenskem oziru gre za to, da li ima zakon pravo istinito veljavo. To določilo je edina izjema v teoriji dokazivanja v kazenskej pravdi; kazenski sodnik uvažuje dokaz s pismi ali tako imenovani Urkundenbe\veis čisto svobodno; zdaj mu velja to, kar to pismo pravi, kot resnično zdaj spet ne; njemu je v poštev jemati celoto dokazilnega gradiva, kolikor so mu ga spravile stranke na zeleno mizo in kolikor ga še v posameznih slučajih arbitrio boni viri on sam dovesti in pripraviti zna; razsodba civilnega sodnika o veljavnosti obstoječega zakona, ki spada tudi med
ll
dokaze s pismi, pa je za kazenskega sodnika conditio sine qua non, in to še tak pogoj, da on potem v kazenski preiskavi ali kazenski razpravi o veljavnosti zakona, za kojega se gre, ne sme drugega prepričanja imeti nego tisto, ki ga je imel civilni sodnik, ki je stvar tudi že iz stališča javnega interesa pretresoval.
Zakon pravi na dalje: kar se tiče kaznjivosti obdolženca kazenskega sodnika ne veže sodba civilnega sodnika o zasebnopravnih predhodnih prašanjih. Če se ne motimo, ima zakon le namen izključiti kaznovanje v smislu, katere koli točke kazenskega zakona, če ni storjeno kaznjivo djanje v objektivnem oziru in če v subjektivnem oziru ni dokazano, da ga je ravno dotičnik storil. Ako bi ravno kdo hotel kaznovan biti, na primer kaka katilinarna oseba, ki je zabredla tako daleč da „naprej ne ve, nazaj ne sme", ne sme biti kaznovana, če ni storjen delikt in če ni dokazano, da ga je storil ravno tisti, ki želi biti kaznovan.
V teku kazenskega postopanja pa so večkrat presoje-vati in razsojevati okolnosti, ki niso ravno v dotiki z kaznji-vostjo obdolženega ali vsaj v neposredni dotiki ne. Nekdo si zmisli kako hudodelstvo, kazenska preiskava se začne, pa potem zopet ustavi; obdolžena ni bila nobena oseba, ali vsaj na tak način ne, da bi zamogla potem vložiti tožbo zavoljo razžalenje časti ali ovadbo zavoljo hudodelstva obrekovanja. Ovadnik, ki je vložil ovadbo po odvetniku mora temu povrniti troške; nastane prepir med ovadnikom in pooblaščencem, bodi si zavoljo tega, ker se ta ni ravnal po ukazih stranke ali pa ni razločil, da li se da zahteva stranke doseči potom kazenske ali potom civilne pravde. Kdo, namreč ali kazenski ali civilni sodnik, presoja in razsoja ta prepir, in katera so načela dokazovanja, namreč ali svobodno uvažanje dokazov, kakor v kazenski pravdi ali stringentna načela civilnega sodnega reda?
Na to splošno prašanje je težko dati določen odgovor; vsak praktičen jurist bo rekel: to je quaestio facti. Praksa j e jako različna in če se ne motimo, je signum temporis tak, da se v dvomljivih prašanjih dokazilnih načel praksa rajši odloči za svobodno gibanje, za svobodno pretresovanje do-
— 163 —
kazilnega gradiva, kakor za stringentna formalna načela. To je tudi prav; kajti s takim postopanjem se bližamo polagoma, skoraj bi rekli nevedoma, a vendar nepretrgano svobodnemu ocenjevanju, prostemu uvaževanju dokazov tudi v civilnej pravdi, da nam naposled ne bode teško otresti se tudi v civilnem sodnem redu tesnih spon formalne doka-zilne teorije.
Rekli smo zgoraj, da je težavno odločiti se za ta ali za oni pot pri ocenjevanju in pretresovanju dokazil, kadar gre razsoditi okolnosti, ki nimajo za „kaznjivost obdolženca" niti negativnega niti pozitivnega pomena, nego so v tem oziru popolnoma irrelevantne, pa se morajo vendar razsoditi v okviru kazenske pravde. Kak pomen ima pri teh okol-nostih načelo volenti non fit injuria in volenti fit injuria, kak pomen in kake nasledke tako imenovana prekluzija, kak pomen in kake nasledke tako imenovano zatajstvo ali, kakor ga nemški učenjaki imenujejo: „Das Prinzip der Ver-schweigung."
V ilustracijo teh prašanj objavimo dva slučaja.
I.
J. M. naznani dne 20. oktobra 1886. okrajnemu sodišču, da je bil dne 17. oktobra 1886 od A. P. telesno težko poškodovan. Sodna zdravnika konstatujeta teško telesno poškodbo, ker se je bila poškodba s takim orodjem (litersko steklenico) in na tak način prizadjala, da je navadno združena nevarnost za življenje. To je toraj kvalifikacija djanja po § 155. lit. a k. z. Poizvedbe, ki so se vsled ovadbe vršile, pa so pokazale, da A. P. ni nalašč te poškodbe pri-zadjal, nego le v stanu silobrana, ker ga je J. M. v svoji pijanosti napadal tako, da se A. P. ni mogel drugače obraniti nego da zgrabi za steklenico, ki je stala pred njim na mizi ter udari ž njo s primerno močjo po obrazu J. M.-a. Državno pravdništvo vstavi postopanje in linea crimi-nali ter izroči spise okrajnemu sodišču za uradno postopanje zavoljo prestopka zoper telesno varnost ker je bila prekoračena meja pravičnega silobrana. Okrajno sodišče obsodi A. P. zavoljo prestopka proti varnosti telesa po § 2. lit. g
XX*
in § 431. k. z. storjenega, s tem, da je v stanu silobrana proti J. M,- u prijel za jedno in potem še za drugo steklenico in ga tako po glavi udaril, da ste steklenici razleteli na kosce, vsled česar je bil J. M. telesno sicer lahko poškodovan na glavi, a vendar poškodba prizadjana s takim orodjem in na tak način, s katerim je navadno združena nevarnost za življenje.
Ob jednem je bil A. P. tudi obsojen po § 389. k. p. r., da mora povrniti troške kazenskega postopanja.
Tudi proti J. M. je drž. pravdništva upravitelj stavil pri glavni razpravi predlog, naj se kaznuje po § 431. k. z., ker je A. P. brez vzroka djansko napadal in ga dvakrat s pestjo po glavi udaril. Ker pa J. M. ni bil s tem zadovoljen da bi se o tem djanji zajedno z onim djanjem oziroma prekoračenjem silobrana razpravljalo, katerega je obdolžen A. P., razpisala se je nova glavna razprava proti J. M., pri katerej je bil po § 431. k. z. obsojen ter tudi zavezan, da mora povrniti troške kazenskega postopanja. Obadva obsojenca pritožila sta se zavoljo izrečene krivde; vzklicno z sodišče pa je potrdilo v vseh ozirih sodbo prvega sodnika.
Ko dotičnika prestaneta svojo kazen, so se glede na to, ker so bili troški od obeh iztirljivimi izrečeni, troški kazenske pravde od vsakega na polovico iztirjali, troške izvršbe kazni pa je moral povrniti vsak sam za se. Troški kazenske pravde so znašali 17 gld. 75 kr., toraj je prišlo na vsakega 8 gld. 87 ' 2 kr. A. P. plača brez obotavljanja, J. M. pa noče nič plačati; plačilno povelje postane pravomočno, začne se mobilarno zvršilo ter dospe celo tako daleč, da se razpiše dan za zvršilno dražbo zarubljenih premičnin.
Na dan zvršilne dražbe plača J. M. znesek, zajedno pa prosi, naj se zvršilo vstavi in naj se mu znesek, katerega je Dri sodišči položil, vrne, t. j. tisti znesek, ki obsega polovico troškov kazenske pravde; toraj svota 8 gld. 87kr.
Okrajno sodišče odbije to prošnjo, z ozirom na to, da je bil A. P. samo prekoračenja silobrana po § 2. lit. g. in § 431. k. z. krivim spoznan, nadalje z ozirom na to, da se je posebna razprava proti J. M. vršila le iz zgolj formalno-pravdnih razlogov, nadalje z ozirom na to, da je zvršilo že
— 165 -
do zvršilne dražbe dospelo, toraj prva in druga stopinja zvršila, kakor tudi plačilno povelje v pravno moč stopila. Proti temu sklepu se pritoži J. M. naglašajoč: Sodnozdravniška preiskava bila je prouzročena samo z onim djanjem, kojega je bil A. P. krivim spoznan, namreč s prekoračenjem silobrana po § 2. lit. g. in § 431. k. z.; njega toraj polovica troškov sodnozdravniške preiskave njegovih poškodb po § 389. k. p. r. nikakor zadeti ne more. A. P. mora vse troške sodnozdravniške preiskave, ki stane 17 gld. 31 kr., sam povrniti. Vzklicno sodišče je tej pritožbi ustrezajoč sledeče odredilo: Plačilno povelje okrajnega sodišča kakor tudi vso zvršilno postopanje, v kolikor se je za znesek sodnozdravniške preiskave J. M. proti A. P. naperilo in dovršilo, se kot neveljavno uniči; pritožitelju J. M. naj se vrne polovica troškov sodnozdravniške preiskave, katere je že plačal. Razlogi povdarjajo, da se pritožitelj niti v smislu kazenskega zakona niti v smislu kazenskopravdnega reda ne more smatrati ali prištevati soudeležencem pri kaznjivem djanji, katero je provzročilo sodnozdravniško preiskavo; toraj se od njega tudi ne more zahtevati, naj povrne ali plača polovico dotičnih troškov.
Proti temu sklepu pa se usiljujejo drugi, važni pomisleki. Lahko se reče, ne ozirajoč se na pravomočno plačilno povelje: djanje J. M. ki se je kronologično prej godilo in ki ustanovi prestopek po § 431. k. z., je agens, djanje A. P., ki se je kronologično pozneje godilo ter ustanovi prestopek po § 2. lit. g in § 431. k. z. je reagens; če je sodnozdravniško preiskavo in dotične troške prouzročilo le slednje, sta vendar nasproti državni blagajnici, ki terja povrnitev dotičnih troškov zdravniške preiskave, obadva namreč J. M. in A. P. v smislu §§ 1301. in 1304. o. d. z. zavezana te troške vsak na polovico povrniti.
To bi v tem slučaji tem bolj ugajalo pravici, ker bi, ako bi J. M. nasprotnika A. P. ovadil samo zavoljo prekoračenja silobrana, zadostoval samo jeden zdravnik; toraj bi se bili troški znatno zmanjšali.
.. Iz navednega slučaja je na hip razvidno, da ste prva in druga instanca različno sodile okolnosti, ki ležijo izven
— 166 —
obsega prašanja: je-li obdolženec kazni vreden ali ne. Sodili ste različno, in vendar po jednem in istem načelu svobodnega pretresovanja in razmotrivanja; višja instanca se ni čisto nič zmenila ali ozirala na to, da je plačilni nalog za J. M. že pravomočen postal ter da se je J. M. že bil podvrgel plačilu s tem, da se ni poslužil pritožbe; contumacia ni imela zanj nobenih hudih nasledkov. Prva instanca se pri rešitvi glede troškov kazenske pravde ni mogla prepričati, da se je djanje jednega in drugega obdolženega vršilo v posebno določenih stopnjah ali stadijih, nego je vzela djanja oheh kot jednohipno celoto, kar je v istini tudi bilo, ter vzela oba obdolženca kot jednakomerno in solidum zavezana povrniti tiste troške, ki so bili potrebni, da se je zvedla resnica, da se je sklenila prava sodba, oziroma, ker sta J. M. in A. P. v stanu troške plačati, pro parte dimidia.
Nastane pa prašanje, ali bi bilo umestno od A. P. toliko troškov kazenske pravde oziroma sodnozdravniške preiskave zahtevati, koliko bi se jih bilo navrglo, če bi se djanje prima vista kot prekoračenje silobrana preiskovalo in potem razpravljalo. V tem slučaji bil bi po § 452. št. 6. k. p. r. potreben samo jeden zdravnik, vsi veči troški bi pa zadeli državno blagajnico. Kazenskemu smotru bi se s to razdelitvijo zadostilo, fiskalni smoter pa zahteva v tem oziru več strogosti.
II.
Drugi slučaj, katerega smo se namenili objaviti, je sledeči:
M. iz gorenje Lužnice ima od svoje še živeče matere terjati na podlagi juterne*) iz leta 1879 doto v gotovem, znesku. Mati je namreč prodala vse svoje zemljišče in se zavezala pri možitvi svoje hčeri M. plačati toliko in potem v določenih obrokih spet toliko in toliko denarja; pridržala pa si je hranilnične bukvice v znesku nad 1500 gld. kot nekak reservni zaklad za poznejše potrebe, za bolezni i. t. d. Hranilničnih bukvic v vrednosti nad 1500 gld. pa mati ni imela pri sebi, boječa se, da bi ji bile vkradene, pa tudi svoji hčeri M. jih ni v varstvo izročila, ampak izročila jih
*) jJuterna'' rabi narod v Slovenskih Goricah za sEhepacte".
— 167 —
je čisto tujemu možu S., ki je vžival v okolici posebno zaupanje in glede katerega se ni bala nobenega poneverjenja.
V omenjeni juterni nahajamo passus: „. . . . es ver-bindet sich die Mutter ihr (to je M.) binnen 2 Jahren auf Erbschaftsrechnung als Vorhilfe einen Betrag pr. 300 fl. aus-zubezalen. Zudem sichert Letztere ihrer Tochter (to je M.) eine \veitere erst nach dem Tode fallige Erbschaft per Ein-hundert Gnlden zu . . . .* Kakor že rečeno, hranilnične bu-kvice v znesku nad 1500 gld., iz kterih bi mati lahko po pretečenem obroku realizovala tistih 300 gld. ter svoji hčeri plačala dolg, bile so shranjene pri S., M. ni hotela po pretečenem dveletnem obroku svoje matere in vžitkarice s terjanjem in tožbami nadlegovati, ker je bila prepričana, da se denar ne bode zgubil, ker mati rajši v svoji skromnosti kot vžitkarica životari, nego da bi kapital v hranilničnih bukvicah naložen začela rabiti. Leta 1887 pa depozitar S. ni vžival več toliko zaupanja; M. gre k nekemu zagovorniku v kazenskih rečeh in mu razloži stvar, sklicevaje se na zgoraj omenjeno, k plačilu že davno zapadlo svoto 300 gld., katero naj bi ji on, zagovornik v kazenskih zadevah, iztirjal; ob jednem mu M. podpiše generalno pooblastilo, navadno pri odvetnikih. Zagovornik N., sluteč, da je menda S. denar matere poneveril, iz katerega bi se omenjenih 300 gld. moralo izplačati, vloži v imenu M. ovadbo zavoljo hudodelstva iz-neverjenja, ne da bi bil prej v civilnem potu iztožil od matere onih 300 gld. Zagovornik v kazenskih zadevah je toraj popolnem prezrl, da M. z S. direktno ni stopila v nobeno pravno razmerje in da ni podstave za ovadbo. Poizvedbe so se proti S. vršile; bile so pa tudi koj vstavljene, ko se je razvidlo, da je mati S.-u tudi dovolila porabo hranilničnih bukvic v lastno korist proti temu, da ji v vsakem slučaji povrne dotični znesek.
Zagovornik v kazenskih zadevah terja potem, ko so bile kazenske poizvedbe proti S.-u že vstavljene, od svoje stranke M. plačilo svojih ekspenz. M. videča, da zagovornik ni dosegel nobenega stvarnega uspeha za njo, čeravno ima popolnoma likvidno terjatev v znesku 300 gld., vgovar-jala je proti temu plačilu, ko je bila v smislu § 305. k. p. r.
— 168 —
zaslišana ter je trdila, da ona ni naročila zagovorniku naj proti S.-u ovadbo zavoljo hudodelstva izneverjenja vloži, ampak mu je le rekla, naj tistih 300 gld. iztirja tako, da nje, M., ne bo nič „koštalo", kar ji je zagovornik tudi obljubil. Trdila je nadalje, da bi moral, ker ona ni vešča sodnega poslovanja, zagovornik izvoliti pravo pot iztirjanja,* pristen modus procedendi. Konečno je izrekla, da ona ne privoli zagovorniku niti krajcarja za njegovo nevspešno in neumestno poslovanje. Okrožno sodišče je, ne oziraje se na ta vgovor, prisodilo zagovorniku troške za njegovo poslovanje v imenu M. ter primerno znižalo številke posameznih toček ekspenzara.
Proti temu odloku se pritoži M. do nadsodišča V G. sklicevaje se na prejšnje argumente ter ob jednem poudar-jaje, da ona zagovorniku ni drugega podpisala nego v nemškem jeziku sestavljeno generalno pooblastilo. Informacije ali tako imenovane „species facti" pa mu v umljivem jej jeziku ni podpisala.
Nadsodišče v G. je to pritožbo zavrglo in v svojih razlogih povdarjalo, da s tem, da se troški zagovorniku na toliko in toliko določijo, še ni rečeno, da jih mora M. zagovorniku tudi plačati; kajti njena obveza k temu plačilu še se mora v drugem potu potrditi ali zanikati.
Razsodilo okrožnega sodišča v drugem slučaji o za-sebnopravnem predhodnem prašanju ni v soglasji s prvim, kajti, ako se je zdelo razveljaviti kazenskim odlokom zvršilo, ki je zavoljo kazenskih troškov dospelo že do zvršilne mo-bilarne dražbe, se je vendar v drugem slučaji moralo pri ukrepanji in razmotrivanji glede troškov kazenskega zagovarjanja ali zastopanja prašanje vsiliti: ali sploh pristoji v tem slučaji zagovorniku kaka odškodnina za njegovo poslovanje v imenu stranke M.? Mi interpretujemo § 395. k. p. r., ki ima določilo za ta slučaj, sledeče: Sodišče ima zastopniku troške za njegovo kazensko poslovanje v imenu stranke določiti le takrat, kadar stranka vgovarja visokosti številk, pa priznava ob jednem svojo obvezo za povrnitev teh stroškov; ako pa stranka zanika sploh svojo obvezo, trdeča,
— 169 —
da bi drugi zagovornik vendar le vspešneje posloval za njo v njenem imenu, takrat bi se pa kazenski sodnik sploh ne smel vtikati v preskušnjo posameznih številk, nego vprašanje ali in koliko ima stranka za kazenske troške povrniti svojemu zastopniku prepustiti civilnemu sodniku.
V tem še nas bolj potrjujejo besede zakona, ki v § 395. k. p. r. alinea 3. določuje:
»Zoper določbo pristojbin, kakor jo izreče sodišče na prvi stopinji, smeta se obe strani .... pritožiti." Beseda „določba pristojbin" pomeni vendar le količino, visokost številke, kvantitativno mero, ne da pa se iz te besede izvajati, da bi zamoglo sodišče druge instance prašanje meritalne obveze konečno presojati in rešiti. Kaj pa takrat, če stranka vgovarjapo § 1299. o. d. z., da ji je zagovornik s tem, daje neumestno zabredel v kazenski proces, prpvzročil škodo, katero ji mora povrniti ? Ali naj reče sodnik: stranka, toliko imaš kazenskemu svojemu zastopniku povrniti za njegovo poslovanje? Stranka trdi: zagovornik mi je dolžan zamudne obresti i. t. d. povrniti, ker se je stvar po neizvedenosti njegovi v kazensko tir spravila?
Želeli bi, da se še kdo drug o tem vprašanju oglasi; konečno se da v takih slučajih enakomerno postopanje doseči. A. Brumen.
---
Pravniški razgovori.
vi.
Stvar, o katerej hočem danes sprožiti besedo, je jako kočljiva in težko se je razgovarjati o njej tako, da bi se ne čutil eden ali drugi slovenskih pravnikov, če ne žaljenega, pa vsaj zadetega; kajti zamolčati ne morem, da se pri nas, kakor tudi drugod, le prerado pozabi, da je v marsičem ojstra, če tudi komu neljuba beseda stvari v korist in da ni prav, če se takoj išče v njej žalilni namen!
Ni mi — in tudi bilo mi ni nikdar — v mislih osobno grajanje in žaljenje; povdarjal sem že v prvem svojem razgovoru, da želim s svojimi pravniškimi razgovori, kolikor mi dopuščajo moči, koristiti stvari, katerej sem se posvetil
— 170 —
po svojem poklicu; v koliko bodem svojo željo dosegel, ne vem; po sedanjih znamenjih soditi pa bom moral svoje s prva gojene nade v marsikaterem oziru utesniti.
Živo še so mi v spominu časi, ko se je z mladostno navdušenostjo gojila leposlovna pismenost slovenska v „Glas-niku" in „Dunajskem Zvonu"; vse, mlado in staro naročalo in prebiralo je te leposlovne liste s tistim veseljem in zanimanjem, s katerim edino se da doseči kaj vspešnega. Doseglo se je tem potom tudi res v slovenski leposlovni pismenosti v kratkem času toliko, da si čbvek nikdar ne bi bil upal misliti, da je to mogoče! „Dunajskemu" sledil je „Ljubljanski Zvon", kateri mu je vredni naslednik in katerega prebiramo z enakim zanimanjem in veseljem.
Kaj hočem z navajanjem leposlovnih listov ? Ti so nam za kratek čas; zanje se je lahko zanimati in posebno v mladosti se nam ogreva zanje srce; pozneje v letih možke dobe ohladi se več ali manj tudi to zanimanje.
Tako bode si marsikdo mislil; a jaz nisem tega mnenja in kam merim, videlo se bode kmalo.
Kako sodijo moji sovrstniki sedaj o slovenskem leposlovju, ne vem; mislim pa, da se v tem niso dosti spremenili, kakor tudi jaz ne. Mladeniške navdušenosti sedaj pri nas res ni več za to in je tudi treba ni: na naše mesto stopili so drugi, in mož misli ter čuti nekoliko drugače, kakor neizkušeni mladenič; zanimanje za leposlovno pismenost pa nam je — sodim vsaj po sebi — ostalo nespremenjeno! Tako mora tudi biti, brez tega bi ne bilo napredka in slovstvo šlo bi hitro rakovo pot.
Ne za kratek čas, tudi ne več iz mladeniškega navdušenja naročamo in prebiramo sedaj mi — mladina seveda tudi sedaj goji zato še navdušenje — leposlovne liste; pač pa iz zanimanja za stvar, ker je razvoj leposlovne pismenosti imeniten del narodne omike in ker je dolžnost vsakega razumnika, da podpira na tem polji delujoče liste.
Če nam velja to že za leposlovne liste, koliko bolj smo potem slovenski pravniki dolžni podpirati edini svoj strokovni list, kateri dela po svojej moči za razvoj slovenske pravne literature!
Javno se tudi morebiti misli, da je v tem oziru vse v najboljšem redu; da pa temu žalibog ni tako, znano je „Pravnikovemu" izdajatelju in onim, ki so ž njim v dotiki.
„Razlagov", kakor tudi prvi „Pravnik" sedanjega izdajatelja imela sta toliko naročnikov, da sta bila v tem oziru zadovoljna; pritoževalo se je le, da primanjkuje sodelavcev.
Tudi sedanjemu „Pravniku" oglasilo se je do sedaj le malo sodelavcev, kar govori za to, da se slovenski pravniki ne zanimajo dovelj za namen in važno nalogo tega lista; a sedanjemu „Pravniku" namenjena je bila še druga žalost-nejša skušnja; česar njegova prednika nista skusila, to skuša on: njemu se ni oglasilo tisto število naročnikov, katerega se je smel nadejati.
To je žalostno znamenje v sedanjih razmerah, ko se poganja vse za slovensko uradovanje; pa resnica je, katera se ne da prikrivati in če se bode tudi kakemu nasprotniku slovenskega uradovanja poljubilo, porabiti to v svoje namene, ne moti me to, da bi ne sodil o stvari, kakor se mi vidi v istini; zavarujem pa se že naprej proti temu, da bi se dalo iz tega sklepati, da je s tem dokazana nesposobnost jezikova; ta je razvit popolnoma, samo poznati ga je treba.
Nikar naj se ne misli, da gleda kdo pri tem listu na kak dobiček; tega Slovenci nismo vajeni, najmanj pa pri strokovnem listu! Če kje, dela se gotovo pri „Pravniku" le z uzornimi nameni; gmoten dobiček ni nikomur v mislih.
Namen „Pravnikov" mora biti dobro znan slovenskim pravnikom; tem žalostneje je, da ni dobil list take podpore, kakor jo zasluži namen njegov.
Najžalostneje pri vsem tem pa je to, da se med naročniki „Pravnikovimi" pogrešajo slovenski pravniki, o katerih sem vedno sodil in tudi še sodim, da so odločni in odlični slovenski pravniki. Kaj je vzrok tej prikazni, ni mi znano; imam jih za resne in prepametne može, da bi jim mogel kdo podtikati osobne vzroke; če pa takih ni, more biti vzrok le brezbrižnost za našo stvar — in to bilo bi še hujše!
Ne pristoja ravno meni sodba o vrednosti „Pravniko-vih" spisov; a sodi naj se o njih še tako ojstro: reči se ne more, da nimajo nikake znanostne vrednosti; pisalo in tis-
kalo se je v drugih neslovenskih enakih listih že marsikaj slabšega.
Pisalo bi se o tem lahko še cele strani, a naj zadostuje toliko! Žal mi je, da morajo citati „Pravnikovi" naročniki ta razgovor, kateri itak njim ne velja; in "žal mi je, da ga ne bodo čitali oni, katerim je namenjen, — namenjen z najboljšimi nameni — ne da bi jih žalil in odtujil, temveč da bi jih pridobil.
* ¦ *       *
Ko je bil ta razgovor že pisan, čul sem od več prijateljskih strani vest, katera me je iznenadila in skoraj osupnila: „pravniški razgovori" smatrajo se v nekaterih krogih za žaljive.
Ž njimi nisem imel toraj sreče in namena svojega nisem dosegel, pač pa to, česar nisem nikdar nameraval!
Da jemljem sedaj z razgovori slovo je naravno; kajti ko bi jih nadaljeval po načrtu, kakor ga imam, slišala bi se še marsikaka beseda, katero je pri sedanji osobni občutljivosti bolje zamolčati. Bojim se, da sem morebiti celo „Pravniku" škodoval, in da zarad mojih razgovorov nima list tiste naklonjenosti, katere mu je želeti. To bi mi bilo še bolj žal. Da pa ne ostane „odium" na „ Pravniku", izrekam stem, da jemljem na se vso odgovornost za „pravniške razgovore."
Dr. Kavčič.
-o-
Slovenski vpisi v zemljiške knjige.
V tej zadevi, katero smo mi razpravljali v št. 2 t. ]., odgovoril je pravosodni minister dr. Pražak v seji državnega zbora dne 14. maja 1888 na stavljeni mu interpelaciji. Odgovor se glasi po stenografskem zapisniku tako-le:
„V seji visoke zbornice dne 11. oktobra 1887 interpe-lovali so me gosp. poslanci dr. Foregger in tovarši, potem gosp. polanci dr. Sturm, dr. Magg, vitez Moro in tovarši v istej zadevi, namreč zavoljo mojega ukaza do nad-sodišča v Gradci z dne 21. julija 1887, zadevajočega ravnanje
— 173 —
z zemljeknjižnimi vlogami v okrožji nadsodišča graškega glede jezika.
Usojam se odgovarjati zajedno na obe interpelaciji, o katerih sem govoril že v seji budgetnega odseka dne 26. januarja t. 1.
Po svojej vsebini znani ukazi pravosodnega minister-stva z dne 15. marca 1862, 20. oktobra 1866 in 18. aprila 1882, na katere se sklicujejo gosp. interpelanti — natisnjeni so v K a s e r e r'jevem Handbuch der Justizverwaltung, II. knjiga, stran 342 do 345 —¦ nameravajo uvesti vporabo slovenskega jezika pri sodiščih v slovenskih pokrajinah okrožja graškega nadsodišča.
Izjeme v njih ni za noben oddelek pravosodja, ampak po svojih besedah se nanašajo na kazenske in zasebnopravne, na prepirne in neprepirne zadeve.
Iz tega sledi, da se nanašajo te naredbe tudi na rešitev zemljeknjižnih vlog, ker te niso bile izjete.
Izza leta 1882. prihajale so mi pogostoma pritožbe iz slovenskih pokrajin, da se prezirajo navedeni ukazi. Jaz sem zmirom skrbel, da se tem pritožbam, če bo bile vtemeljene, v okom pride, v kolikor je to dopuščalo jezikovno znanje sodniških uradnikov.
Leta 1884. dohajale so mi posebno iz Kranjskega pritožbe proti izključljivi rabi nemškega jezika pri napravi novih zemljiških knjig in pri reševanji ter vpisovanji slovenskih zemljeknjižnih vlog.
Dovprašavši sodišča nisem smatral umestnim, ukreniti kaj zarad naprave novih zemljiških knjig, katere so se napravljale na Kranjskem vseskozi v nemškem jeziku, opozoril pa sem na to, da bode zanaprej pri vpisovanji v te knjige treba natanko in brez izjeme pokoriti se ukazom, urejajočim porabo slovenskega jezika pri sodiščih, katere sem prej omenil, ter reševati, oziraje se tudi na propise zemljeknjižnih zakonov, dohajajoče zemljeknjižne prošnje in na podlagi rešitve vpisovati v zemljiško knjigo v tistem deželnem jeziku, v katerem je pisana vloga.
Kolikor je meni znano ravnalo se je na Kranjskem od tega časa sem v tem zmislu, in ker mi ni došla nobena pri-
— 174 —
tožba, sodim, da se vrše slovenski vpisi v zemljiške knjige brez ovire.
Dne 1. junija 1887. došla mi je pritožba, v katerej se je navajalo, da je za mesto delegovano okrajno sodišče v Celji slovensko zemljeknjižno prošnjo sicer v slovenskem jeziku rešilo, v zemljiški knjigi pa vpis zvršilo v nemškem jeziku.
Ko se je dognalo, da je to istina, izdal sem do nad-sodišča v Gradci ukaz, ki je predmet interpelaciji gospodov.
O tem ukazu obvestilo je nadsodišče graško prizadeta sodišča s svojim ukazom z dne 10. avgusta 1887, ki je do-slovno sprejet v interpelacijo, naj se ravnajo po njem.
Iz tega sprevidi visoka zbornica, da je bil namen ukazu le. odpraviti vtemeljene pritožbe in doseči enako zakonito postopanje.
Kajti, če se morajo po veljavnih propisih reševati v slovenskih pokrajinah nadsodišča graškega slovenske zemlje-knjižne vloge v slovenskem jeziku, potem sledi iz določil § 102. o. z. z. ter §§ 5. in 9. v državnem zakoniku (št. 5 ex 1872.) objavljene instrukcije pravosodnegaministerstva k temu zakonu, da se mora tudi vpisovati v zemljiško knjigo v tem jeziku.
Drugega postopanja ne bi bilo mogoče zagovarjati z ozirom na naravo javnih knjig, ki zahteva popolno soglasje med vpisom in obvestilom do prizadetih strank.
S tem sem po svojem mnenji izčrpal bistvo stvari, odgovarjati mi je le še na nekatere posebne opazke gospodov interpelantov.
Očitanje, da sem s svojimi ukazi, izdanimi vsled posebnih pritožb, administrativnim potom razsojeval ter s tem segal v judikaturo sodišč, je neosnovano, ker odločbe, katere so izdajala sodišča v posameznih slučajih, ki so bili predmet pritožbam, ostale so nespremenjene in ravno tako izvršeni vpisi v zemljiške knjige, ukazi zadevali so le postopanje sodišč v prihodnje.
Kar se opazke tiče, da slovenski jezik strokovno ni dovelj razvit, naj le omenim, da so objavljeni občni zemlje-knjižni zakon in deželni zakoni o napravi zemljiških knjig in njih notranji uredbi na Štajerskem in na Kranjskem ter vsi daljni tega se tikajoči ukazi in zakoni v slovenski iz-
— 175 —
daji državnega zakonika ter deželnih zakonikov teh dežel, toraj slovenskemu jeziku nikakor ne manjka teh izrazov.
Vrh tega se, kakor sem že omenil, na Kranjskem že dolgo tudi v zemljeknjižnih zadevak brez ovir uraduje slovenski in kar je na Kranjskem izpeljivo, za to v jezikovnem oziru tudi v slovenskih pokrajinah Štajerskega in Koroškega ne more biti zadržkov.
Gospodje interpelanti naglašali so konečno tudi narodno gospodarsko stališče.
V okviru odgovora na interpelacijo mi ni mogoče raz-motrivati te strani prašanja, naj toraj omenim le, da se tudi po drugih deželah vpisuje v javne knjige v več jezikih, ne da bi to škodilo realnemu kreditu.
Naposled omenjali so gosp. interpelanti, da tega ukaza nisem dal objaviti v ukaznem listu pravosodnega minister-stva, da nisem dovolil prijaviti ga deželnemu odboru štajerskemu in koroškemu in drugim autonomnim korporacijam, pa sem dovolil, naj se prijavi doslovno pritožitelju.
Glede zadnje opazke vrinila se je pomota, kajti nad-sodišču se je naročilo, naj vrne pritožbo pritožitelju z opazko, da se je o njej primerno vkrenilo. Sodiščem namenjen ukaz se toraj pritožitelju doslovno ni prijavil.
V ukaznem listu pravosodnega ministerstva pa se ukaz zarad tega ni objavil, ker se je ž njim z ozirom na posamičen slučaj zahtevala ubogljivost nasproti obstoječim pro-pisom in odstranjenje nedostatkov, ki so se pokazali v praksi le jednega nadsodišča.
Iz ravno tistega razloga nisem imel povoda, da bi dovolil, prijaviti ukaz uradno imenovanim deželnim odborom in drugim korporacijam."
Višje oblasti in instancije y občinskih zadevah po občinskem redu za Kranjsko z dne 17. februarja 1866.
		Zoper odločbe ali opustitve	
		župana ali predstojništva (§§ 15, 30, 49-60)	občinskega odbora (§§ 13, 30-40)
	če se je oglasila pritožba,	razsoja okrajno glavarstvo, če se je žalil zakon ali napačno rabil (§ 96), v drugih slučajih občinski odbor (§ 39).	razsoja deželni odbor (§ 91), okrajno glavarstvo pa ima pravico zistirati izpeljavo sklepov, če se je področje preseglo, ali zoper zakon pregrešilo (§ 95).
v samosvojem področji (§ 28),	tudi če ni pritožbe,	ima okrajno glavarstvo pravico, če se je prestopilo področje ali zakon, zistirati dotične sklepe (§ 94); če članovi predstojništva zanemarjajo ali zlorabijo svoje dolžnosti, ima deželni odbor pravico, kaznovati jih (§ 92 in po zakonu z dne 23. avgusta 1876, št. 15. dež. zak.).	ima okrajno glavarstvo pravico sklepe zistirati (§§ 94, 95) ter potrebno ukreniti v zmislu §§ 97 in 99, če se ne spolnjujejo dolžnosti; deželni odbor pa je pristojen v zadevah, ki se tičejo občinskega premoženja (§§ 2, 4, 62,. 79, 87, 89, 90 in zakon z dne 5. januarja 1882, št. 8 dež. zak.) ter imenuje zastopnika, da se prepir dožene s pravdo, če je občinski odbor sam zadet (§ 93.)
v izročenem področji (§§ 29, 58),	naj se je oglasila pritožba ali ne,	nadzoruje okrajno glavarstvo ter sme sklepe zistirati in prenarejati, če se je žalil zakon (§ 94), kaznuje, če so se žalile dolžnosti (§ 98) ter razsoja o pritožbah (§ 96).	razsoja okrajno glavarstvo, katero ima sploh pravico zistirati ali prenarejati sklepe (§ 94, 95) ter mora ukreniti, če se dolžnosti zanemarjajo (§§ 97, 99). Gl.    \
— 177 -
Pravosodje.
a) Pomen mnenja zvedencev za tolmačenje izrazov, rabljenih pri sklepanji pogodbe.
Valentin J. prodal je Antonu M. mesca februarja 1885. 1. smreke iz svojega gozda v E. ter trdi, da sta se zmenila tako, da mora kupec vse smreke, razun nekaterih debelejih, ki so za pilo, obtesati v gozdu, da sme izvažati le tračne ter da ostanejo vsi odpadki, kot: lubje, veje, vrhi, trske itd. last prodajalčeva. Tožnik Valentin J. trdi, da je Anton M. vso drevje že v gozdu obelil ter vso lubje, katero bi moralo po pogodbi ostati prodajalcu, prodal, zarad tega zahteva Valentin J. zraven drugih prekršajev sklenjene pogodbe tudi zavoljo tega odškodnino od Antona M. za prodano lubje.
Prvi sodnik pripoznal je odškodnino, katere visokost je odvisno storil od cenilne prisege.
Razlogi:
.... tožnikove priče so sicer potrdile ter je s tem dokazano, da je smel toženec glasom pogodbe, izvzemši nekatera debeleja drevesa izvažati le trame, da je moral toraj smreke v gozdu obtesati in da so imeli ostati odpadki prodajalcu. Kaj pa vse spada med odpadke, ali tudi lubje, ter da-li se je pri sklepanji kupne pogodbe o lubji posebej govorilo, o tem priče ničesar ne vedo.
Tožnik ponuja dokaz z zvedenci za to, da je, če se pogodba tako sklene, da ostanejo odpadki prodajalcu, prištevati tudi lubje odpadkom, če se ni nič posebnega določilo o lubji. Zvedenci so to potrdili, rekoč, da je prištevati tudi lubje odpadkom, če se je v obče le določilo, naj ostanejo odpadki prodajalcu ter se o lubji ni nič posebnega določilo.
Tožnik je toraj opravičen, terjati odškodnino za vso vrednost odtegnjenega mu lubja tistih smrek, katere je toženec v gozdu obelil in obtesal. Tožnik trdi, da je toženec lubje za 45 gld. prodal, čemu toženec vgovarja, ter tirja to svoto. V dokaz te okolnosti ponujena glavna prisega ni odločilna, kajti tožnik imel bi tudi v slučaji, da toženec lubja sploh ni, ali ni za tako ceno prodal, pravico, terjati vso vrednost lubja kot odškodnino. Odločilna je le cenilna prisega, katera se mora v tem slučaji dopustiti po § 217. o. s. r., ter tožniku prisoditi svota, katero potrdi s cenilno prisego.
12
178 —
Vsled apelaeije tožeučeve je nadsodišče graško preinačilo sodbo prvega sodnika, (sodba z dne 16. februarja 1887, št. 589) ter tožbeno zahtevo popolnoma zavrnilo iz teh
razlogov.
Tožbena zahteva, katerej je vgodil prvi sodnik, se opira na pogodbo, sklenjeno med strankama o odpadkih   prodanih dreves.
Priče soglasno potrde, da pri sklepanji pogodbe med strankama izrecno ni bil govor o lubji, ampak da si je pridržal tožnik v obče le to, kar izpod sekire pade, ali kakor pravi priča Jakob G. „kar se odseka in v drva sliši", priča Janez J. „veje in trske", priča Jakob M. „kar odpade, veje in trske", priča Andrej J. „kar odpade", konečno priča Ferdinand J. „kar spod sekire pade".
Tožnik trdi, opiraje na to svojo tožbeno zahtevo, da je toženec prodal lubje posekanih dreves. Znano je, da je le tisto smrečje lubje trgovska roba, katero se dobi, če se smreke olupijo preden se otešejo, tisti kosovi lubja pa, kateri pri obtesovanji kot trske odpadejo nimajo kot lubje nobene vrednosti. Iz lastnih trditev tožnikovih shaja toraj, da lubje, o katerem pravi, da je njegovo, ni padlo izpod sekire, da ga ni prištevati niti „odpadlemir' niti ..odsekanemu", da toraj tudi ne spada med tisto, kar si je pridržal glasom že napominane pogodbe tožnik od prodanih smrek. Tega sklepa tudi mnenje zvedencev ne more ovreči, ker tolmačenje izrazov, rabljenih pri sklepanji pogodbe, pristoja le sodniku, ki se mora pri tem ravnati po propisih §§ 914. in 915. o. d. z., ne pa zvedencem, razun če gre za izraz, ki je termi-nus technicus kake znanosti, umetnosti ali obrtnosti. Za tak izraz pa ni moč smatrati izraza „odpadki" pri lesni trgovini. Mnenje zvedencev izraža toraj le osobno njihovo mnenje o pomenu izraza, katerega ste rabili stranki sklepaje pogodbo, to osobno mnenje pa za sodnika ni nobenega pomena.
Tožnik toraj ne more od toženca za lubje terjati odškodnine in zarad tega morala se je tožbena zahteva, v kolikor na to meri, zavrniti in vgoditi apelaciji toženčevi.
Revizijo tožnikovo zavrnilo je najviše sodišče s sodbo z dne 18. maja 1887, št. 5077 in potrdilo sodbo nadsodišča.
E azlogi.
Glasom pogodbe, sklenjene med strankama, s katero je tožnik prodal tožencu smreke iz svojega gozda v E., je smel toženec po po-
— 179 —
vedbah tožnikovih iz gozda spravljati le obtesan les t. j. trame — izvzemši nekatera debeleja drevesa za pilo — odpadki pa, kot lubje, veje, trske, morali bi ostati tožniku. Toženec pravi, da o lubji ni bilo govora, če se pri sklepanji pogodbe ni povedalo, kaj spada med odpadke, če se lubje sploh ni omenjalo, potem ga tudi po smislu besed ni moč prištevati onemu, kar je moral toženec pustiti v gozdu, t. j. odpadkom.
Iz izpovedb prič je razviditi, da se pri sklepanji pogodbe niti lubje ni izrecno omenjalo,, niti ni rabila beseda, ki bi dokazala voljo pogodnikov, izključiti lubje iz kupne pogodbe.
Po mnenji zvedencev je sicer prištevati odpadkom tudi lubje.
Na to mnenje pa se ni treba ozirati, ker v predležečem slučaji ne treba določevati takih djanskih okolnosti, za katera je treba posebnega strokovnega znanja, ker ni treba ocenjevati telmičkega prašanja, ampak treba je le razlagati določila pogodbe in pri tem se je ravnati po zakonitih pravilih razlaganja. Za to pa je odločilen v prvi vrsti pomen besed in razlaganje, katero s tem ni v soglasji, dopustno je le takrat, če je osnovan razlog za to, česar pa tukaj ni. V očigled vsemu temu je sodba nadsodišča vtemeljena.
b) O tožbah zarad vrnitve poplačane menice razpravljati je v rednem postopkn.
Vsled prošnje J. L —a izdalo je deželno sodišče v Ljubljani meniški plačilni nalog proti A. M., ki je za tem poslal J. L—u po pošti vso svoto, priložil dvoje mark ter prosil naj se mu vrne menica. J. L. tega storil ni. A, M. zahteva toraj v tožbi, naperjeni proti J. L —u izročitev menice ter prosi naj se za razpravo odredi dan. Deželno sodišče ljubljansko uvedlo je o tožbi redni pismeni postopek ter jo vročilo tožencu na odgovor v 30 dneh.
Zoper ta odlok oglasil je tožnik rekuz.
Nadsodišče v Gradci je z odločbo z dne 18. januarja 1888 št. 748 — uvaževaje, da tožba zahteva izročitev neke menice zaradi poplačanega dotičnega meničnega dolga in pobotanje menice, da ta tožba ni primerna za postopek po meničnem pravu v smislu naredbe pravosodnega ministerstva z dne 25. januarija 1850, št. 52. d. z., da se sme ta postopek po §§. 1. in 3. ravno tam uporabljati le na tožbe zaradi terjatev iz menic, kakor se to razvidi tudi iz določil §§. 5. in 9.
12*
— 180 —
napominane naredbe pravosodnega ministerstva, po kateri se mora na menično tožbo takoj izdati menični plačilni nalog, dan v obravnavo po meničnem pravu pa razpisati samo tedaj, če tožnik sam prosi edino le za vpeljavo menično-pravnega postopka ali če se ne more izdati plačilni nalog zaradi kakove pomankljivosti pri priloženih dokazilih; z ozirom na to, da se splošno-pravni značaj tožbene zahteve — izročitev zavezne listine zaradi poplačanja in pobotanje — vsled tega še ne spremeni v menično-pravni, ker je zahtevana obvezna listina menica, in ker obsega tudi menični red v čl. 39. slično določilo kot § 1428. o. d. z. — zavrglo rekurz A. M —a in odlok c. kr. deželnega sodišča z dne 17. decembra 1887 št. 9515 potrdilo.
Izredni revizijski rekurz A. M —a zavrnilo je najviše sodišče (dne 13. marca 1888, št. 3066), ker se ne more najti v izpodbijanih razsodilih prve in druge instance povod, ki bi opravičeval sklicevanje na dvorni dekcet z dne 15. februarija 1833. št. 2593 z. p. z. Te rešitvi ste marveč zakonu popolnoma primerni. Iz naredbe z dne 25, ja-nuvarija 1850, št. 52. d. z. se namreč nedvojno razvidi, da se more zmatrati za menično-pravno zahtevo le tista, ki izvira iz meničnega pisma, kar pa se nikakor ne more trditi o zahtevi rekurentove tožbe, naj se mu izroči pobotana v tožbi navedena menica.
c) Excepti<> rei in iudicium dednctae.
Jože D. tožil je Antonijo P. na plačilo posojene svote 200 gld. Toženka zahtevala je, naj tožnik položi aktorno kavcijo ali pa stori v § 406. o. s. r. omenjeno prisego. Sodišče je tej zahtevi ugodilo, tožnik Jože D. pa niti kavcije ni položil niti prisege ni storil, ampak odstopil je svojo terjatev z odstopnim pismom z dne 25. aprila 1887 Lorencu Z., kateri je, vpiraje se na to odstopno pismo, proti Antoniji P. vložil novo tožbo. Toženka vpirala je svoj odgovor v zmislu § 40. o. s. r. na exceptio litis pendentis.
Okrajno sodišče je tožbo zarad nepristojnosti zavrnilo iz sledečih na kratko posnetih
razlogov:
Tožnik poziva toženko na podlagi dolžnega pisma z dne 1. novembra 1860 v zvezi s cesijo z dne 25. aprila 1887 na plačilo posojila 200 gld. Toženka vgovarja, da zarad tega posojila pravda že teče, kajti s tožbo de praes. 23. januvarija 1886, št. 1516 tožil jo
je pri tem sodišči za ta dolg že cedent Jože D., in ta pravda še ni končana, ker še ni izdana sodba in tožnik Jože D. tudi tožbe vstavil ni.
Tožnikov odgovor na to, da je Jože D. s tem, da kavcije za troške ni položil ter tudi dotične prisege ni storil, pač pa plačal troške incidentne pravde, od tožbe odpadel, je sam ob sebi ničeven ter ga z ozirom na zakonita določila o aktornej kavciji in o incidencijah sploh ni treba še posebno ometavati. Navedeni vgovor toženke vtemelji po § 40. o. s. r. oziroma po §§ 26. in 7. s. p. nepristojnost sodišča o tej tožbi, ker je iztoženi dolg že predmet drugi pravdi.
Apelacijo tožnikovo je nadsodišče graško s sodbo z dne 30. novembra 1887, št. 12034 zavrnilo ter potrdilo sodbo prvega sodnika, popravljajo jo v tem, da se ima glasiti: ,,tožba de praes. 10. maja 1887, št. 11977 na plačilo posojila 200 gld. se zavrne, ker pravda o isti stvari še teže14.
Eazlogi.
Vgovor toženke, da je cedent Jože D. zarad iste reči že tožil in pravda še teče, je vtemeljen, ker je zarad cedirane terjatve smatrati cesijonarja za isto osebo, kot je cedent in ker se zarad tega, da cedent aktorne kavcije ni položil, ne more reči, da je odstopil od tožbe, marveč je posledica tega, da se ni položila kavcija le to, da toženki ni treba odgovarjati, da-si pravda do nadaljevanja ali odstopa od tožbe še teče.
Ees je sicer, da ta vgovor ni vgovor nepristojnosti, ker § 40. o. s. r. zahteva, da teče pravda pri kakem drugem sodniku, ampak je exceptio rei in iudicium deductae, katera ni izključena, ker teče stvar pri istem sodniku. Kajti če ima § 40. o. s. r. v mislih le slučaj, da ista pravda teče pri kakem drugem sodišči, se iz tega ne more sklepati, da je zarad tega dopustno, zarad iste prepirne zadeve vpolagati zapored več tožb, ne da bi bila pravda zarad prve tožbe že končana, ker že določila § 49. o. s. r. in dv. dekr. z dne 15. janu-varija 1787, št. 621 z. p. z. prepovedujejo, od slabo podkrepljene tožbe v ta namen odstopiti, da se naknadno vporabijo opuščeni podkrepi in bi se temu propisu lahko izognilo, ko bi bilo dopuščeno obravnavati o novi tožbi vspored s prejšnjo in s tem v isti zadevi dobiti več sodb.
Tožbo je toraj zavrniti, ker v isti zadevi že teče pravda, če je tudi sodba prvega sodnika izrekla to z izrazom, da se tožba zavrne zarad nepristojnosti, to vendar ne nasprotuje potrditvi s popravkom, ker je iz razlogov prvega sodnika razvidno, da je zavrnil tožbo zarad že tekoče pravde in gre tedaj le za formalni popravek.
— 182 —
Najviše sodišče potrdilo je s sodbo z dne 8. februvarija 1888, št. 1509, sodbo nadsodišča.
d) Zvršilo na posestne in užitne pravice.
Janezu K. dovolila se je v izterjanje njegove terjatve 7 gld. 65 kr. zvršilna rubežen in cenitev posestnih in vžitnih pravic, katere je imela Marija J. do parcel št. 475, 479 in 480 kat. obč. Pod-gorica. Uradni sluga, kateremu je bilo naročeno zarubiti te pravice, poročal je sodišču, da je zvršenki dostavil odlok in te parcele za-rubljenim izrekel, cenile so se posestne in vžitne pravice ter tudi pri zvršilni dražbi prodale.
Vsled rekurza zvršenke je nadsodišče graško z odločbo z dne 9. novembra 1887, št. 11887 zvršilno dražbo, cenitev in rubežen vničilo ter okrajnem sodišču naročilo, naj da te pravice vnovič popisati in ceniti, ker se rubežen in cenitev ni vršila niti v zmislu prošnje zvršiteljeve niti v zmislu sodnega odloka, ker je uradni sluga parcele same zarubljeuini izrekel in pravic, katere je imel zarubiti, niti popisal ni; ker tudi cenitev ni primerna, ker se sploh ni kon-štatovala kakovost vžitnih pravic Marije J. do parcel št. 475, 479 in 480 kat. obč. Podgorica, ker se ni oziralo na dolžnosti, katere ima menda zvršenka ozirom na te parcele. Zajedno se je naložilo zvršitelju, povrnoti zvršenki troške rekurza.
Zoper to odločbo oglasil je zvršitelj revizijski rekurz in scer in merito, posebno pa glede izreka o troških, češ, to ni njegova krivda, da sodna izposlanea svoje naloge nista pravilno zvršila.
Najviše sodišče je z odločbo z dne 21. februvarija 1888., št. 2100 revizijski rekurz zavrnilo ter potrdilo odločbo nadsodišča, to uvaževaje, da iz zapisnikov sestavljenih v tem zvršilu ni razviditi naslova, na katerega se vpirajo posestne in vžitne pravice Marije J. do parcel št. 475, 479 in 480 kat. obč. Podgorica, toraj predmet, na katerega meri zvršilo, ni dovelj popisan in označen, nadalje, ker so se glasom dotičnih zapisnikov parcele same rubile in cenile in uvaževaje, da je provzročil zvršitelj, ker je vkljub pomanjkljivo izvedenim zvršilnim činom 1. in 2. stopinje prosil za dražbo teh pravic troške, katere je imela Marija J. s svojim rekurzom.
— 183 —
Zanimivejše razsodbe v obrano zakona (§ 38. k. p.r.)
m.
Zakonska Ivan in Marija P. sta 1. junija 1886. zoper Jožefo L, vložila tožbo zarad prestopka zoper varnost časti v zmislu § 488. k. z. trdeča, da je ona 26. aprila 1886. javno dolžila Marijo P. prešestva. Dne 8. junija 1886. vršila se je o tej tožbi razprava ; okrajno sodišče pa je obdolženko oprostilo obtožbe omenjenega prestopka na podlagi § 259. št. 3. k. p. r. za to, ker se je dejanje, katerega se toži Jožefa L., po izidu razprave zgodilo že pred 2. svečanom 1886. in ker je bila tožba vložena še le 1. junija 1886., toraj po preteku šesttedenskega obroka v zmislu § 530. k. z., vsled česar je izključeno kazensko preganjanje navedene žalitve zarad vga-snenja tožbine pravice.
Deželno sodišče je na vzklic zasebnih tožiteljev po dovršeni vzklicni razpravi Jožefo L. obsodilo zarad prestopka po § 488. k. z. v osemdnevni zapor.
Tudi po razlogih deželnega sodišča zgodilo se je žaljivo dejanje pred 2. svečanom 1886., toda po njegovem mnenju tožbina pravica in oziroma kaznjivost djanja nista vgasjiili zato, ker sta zasebna tožitelja storjeno žaljenje zvedela še le 31. majnika 1886 in precej 1. junija 1886. vložila tožbo, ter se zarad tega v pričujočem slučaji ne more govoriti o vgasnenju pravice do tožbe in kaznjivosti dejanja, ker se mora obrok zastaranja ali vgas-nenja računiti od dneva, katerega sta zasebna tožitelja to zvedela, ne pa od tedaj, ko se je djanje zgodilo.
Vsled pritožbe ničnosti v obrano zakona razsodil je kasacijski dvor dne 3. marca 1887. št. 14.497.', da se je z omenjeno sodbo deželnega sodišča prelomil zakon, posebno določba §§ 531. in 532. k. z. ter se je dotična sodba vničila in Jožefa L. oprostila obtožbe iz sledečih
razlogov:
— — — Ako se preudari, da se stavi za prestopek § 488. k. z. kot najviša kazen zapor prve stopinje, da toraj kaznjivost tega prestopka po § 532.. k. z. vgasne po preteku treh mesecev, in ako se dalje premisli, da je ta obrok, kateri se ima po § 531. k. z, računiti od časa, ko se je djanje zgodilo, o času vložene tožbe, to je 1. junija 1886. že davno pretekel, — sledi iz tega, da
— 184 —
se je morala obtoženka zarail vgasnenja kaznjivosti njej podtikanega djanja oprostiti obtožbe, ne oziraje se na to, kedaj sta zasebna toži-telja o tem dobila vednost, to tem bolj, ker zasebna tožitelja po § 530. k. z. moreta tožiti le tekom obroka § 532. k. z.
IV.
Vsled ovadbe, da se je brambovec W. K. samega sebe pokvaril, prosilo je dotično deželno-brambeno poveljništvo e. kr. okrajno sodišče v S., naj poizve na podlagi priloženih spisov, če so trditve ovadbe resnične in naj potem pošlje spise s poizvedbami vred nazaj, da se bode vpeljala „superarbitracija", oziroma daljno postopanje vojaškega sodišča proti omenjenemu brambovcu.
Okrajno sodišče smatralo je to „rekvizicijo" za ovadbo zarad prestopka v zmislu § 409. k. z., razpisalo je proti \V. K. glavno razpravo, ter ga s sodbo z dne 20. septembra 1885, št. 1456. oprostilo obtožbe na podlagi § 259. št. 3. k. p. r. Vsled vzklica potrdilo je okrožno sodišče to sodbo.
Vsled ničnostne pritožbe v obrano zakona vničil je kasacijski dvor z razsodbo z dne 9. marca 1887, št. 934. omenjeni sodbi, s katerimi se je prelomil zakon, iz sledečih
razlogov:
- - - Ker je bil W. K. dne 28. aprila 1879. potrjen k deželno-brambovskem bataljonu št. 75. ter poklican dne 22. avgusta 1885. k orožnim vajam, in ker je on podtikauo mu lastno skaženje ali pokvarjeuje baje storil 20. avgusta 1885., ter se toraj to skaženje znači za vojno hudodelstvo (§ 293. et sequ. vojn. kaz. zak.) in spada kot tako po § 4. zakona z dne 2. aprila 1885., št. 93. d. z. izključno pod konipetenco vojaške sodne oblasti, — sledi iz tega, da postopanje civilnega kazenskega sodišča, katero je vpeljalo kazensko postopanje zoper \V. K. zaradi prestopka po § 4 0 9. k. z. in ga potem s sodbo oprostilo dotične obtožbe — prelomi predpise §§ 1. in 60. k. p. r. in člena I. vvodnega zakona za kazenskopravdni red, kakor tudi posebno predpis § 4. zakona z dne 2. aprila 1885., št. 93. d. z., vsled česar je postopanje civilnega kaz. sodišča ničevo.
Dr. K.
--o--
— 185 -
Listek.
O prostej volji zločinčevej *)
Sodnik presoja, je li obtoženec zločinil vsled proste volje, ali je pa duševno tako bolan, da je vsled bolezni volja njegova omejena, ali je sploh nima in dalje, kako ovira ali pospešuje njegova duševna bolezen njegovo dejanje in kako vplivajo nanj socijalne razmere. Le na podlagi tega prepričanja sodi sodnik pravično.
Jasno je, da sodnik razvrščuje zločince, ki zločinijo vsled duševne svoje konstitucije ali vsled socijalnih razmer.
V najnovejšem času opazujo psihologi, nadzorniki jetnišnic in zdravniki duševno življenje kaznencev. Večletno neomejeno in redno ponavljajoče se njih občevanje s kaznjenci, bodi si vsled poklica, bodi si z namenom podpira njih opazovanja, posebno, ako tačas pozabo, da v ječi ne sedi le morilec i. t. d., obsojen na toliko in toliko let; — temveč človek, ki hodi in misli.
Sodnik obsoja zakonito samo onega, kateri zločini vsled proste volje. Kjer proste volje ni, ne kaznuje nikdo dejanja. Kjer je volja omejena, sodi milostno. O prostej volji zločinčevej prepriča se sodnik sam in ni mu treba ozirati se celo na mnenja zvedencev.
Zvedenec in sodnik tedaj preiskujeta in presojata zločinca vsak po svoje in vsled svojega poklica.
Zvedenec išče v osobi bolezni, ne oziraje se na zakon; sodnik pa sede na zakonita določila, ker mu vrh tega ni ljubo, da bi mu jih razširjeval drug in oproščeval sleparje, vsled česar bi trpela javnost in varnost.
Seveda to nasprotje mine tedaj, kadar se popolni zakon o duševno bolnih, da presede take nevarne osobe svojo, — recimo kazen, varno v posebnih blaznicah in da taka naredba konečno popolnoma zadovolji strogega sodnika.
Statistika o morali nas uči, da se redno ponavljajo dejanja, katera stori človek navidezno s prosto Voljo, v svojih časih in svojih krajih, tako: poročitve, porodi, samoumori, zločini i. t. d.
Ponavljajo se tako v nekaterih krajih leta in leta tatvine in uboji v skoro jednakem številu, da statistik lahko proračuna za leto naprej njih broj.
*) Glej članka na str. 91 in 122 tega letnika.
— 186 —
Jasno je tedaj, da voljo zločincev gibljejo in vodijo razmere in običaji dotičnega kraja ter ji ovirajo prostost in znano je, da so v nekaterih krajih razni zločini tako navadni, da jih psihologi prištevajo običajem dotičnega kraja.
Najvažnejše moči, katere vodijo storilčevo voljo so: prirojen nagon, temperament, vzgoja in osode.
Duševni razvoj roditeljev zapušča prirojen nagon.
Temperament po značaji svojem sili ali ovira storilca, kadar zločini.
Najbolj vpliva čut.
Človek dobrega srca privošči sosedu najbolje in ne pozna ne zla, ne zavisti; človek hudobnega srca veseli se sosedove nesreče in jo rad provzroči sam. To mu vgaja.
Vzgoja vodi čut.
Otrok, katerega uči blag oče in skrbi zanj materina ljubav, nima slabega srca in kadar se vspne do državljana, ne bode osramotil svojih roditeljev.
Preostra, popustljiva ali zanemarjena vzgoja oslabi čut.
Preostra naredi hinavce, kateri z intrigami in prepovedano spolsko ljubeznijo, — celo goljufijo — dospo lahko visoko v človeškej družbi. Pozna jih vsak; a ne ljubi nikdo. Popustljivo vzgojeni so navadno oinehkuženi gizdalini, lenuhi in brezmejni nečistniki, ki zločinijo cesto sebi v zabavo. Otroci, vzgojeni v bedi, vidijo vedno surove roditelje in neredne sosede ter ne poznajo reda v hiši in pozneje ne v državi.
Na storilca vplivajo nadalje različne osode v življenji.
Tako socijalno-politične razmere.
Te vodijo tako silno mišljenje in delovanje, da v posebnih časih celim narodom vcepijo značaj. Ljudje se v bedi množe, skrb za najpotrebnejši živež sili posameznika da postane nevaren lastnini, politične razmere pa množe vrh tega državi in vstavi nevarne rogovileže, ki žalijo veličanstvo ter ubijajo premožnejšega soseda.
Slabe gospodarske razmere množe morilce in detomorilke; poslednje posebno tam, kjer so omejene poročitve ali kjer pomro zaplo-ditelji v vojski ali vsled epidemij. Denarne zadrege silijo zločinca, da požiga in izneveruje.
V poslednjih letih nagromadili so se uporniki vsled namnoženja ljudij, vsled večega občevanja in urnejšega prometa, vsled cenejšega dela in silne konkurencije, vsled napačno vzgojene ljubezni do svobode, vsled elamentarnih nezgod in konečno vsled emancipacijskih teženj.
— 187 —
Individualne razmere vplivajo na posameznikovo mišljenje in sploh delovanje, tako: starost, spol, poklic, coelibat, občevanje in razlike v premoženji.
Iz tega sledi, da je nebrojno različnih razmer vplivajočih na zlo-činčevo prosto voljo, da nekateri zločinijo kot žrtva svoje okolice, druge pa varuje lastna duševna krepost in vgodne družbinske in sploh socijalne razmere.
Zločince razvrščamo v dve vrsti:
Zločince vsled prilike in zločince iz navade.
Prvi zločinijo slučajno ali po svoji naravi; poslednji iščejo prilike, da greše.
V prvi vrsti je največ zločincev iz strasti. Popolnoma brezmadežni ljudje vskipe v jezi ali strasti svoji in v tej žalijo soseda, ga poškodujejo telesno ali ga ubijajo. Spolsko razviti pozabijo dostojne meje in nečistijo ter posiljujejo ženske, kadar le dobo vgodno priliko. Najnevarnejši so tačas, kadar se opijo žganih pijač. Tu so tudi mo" rilci, ki iz maščevanja ali ljubosumnosti slepo pokončavajo nasprotnika ter se navadno takoj kesajo svojega djanja. Zopet drugi zločinijo vsled nepričakovanih nesreč in sploh v bedi in prisegajo krivo. Tu sem so vvrščene tudi detomorilke, katere vsled vzburjenosti pri porodu, iz strahu pred jezično okolico ali vsled obupnega prepričanja, da so zapeljane in zapuščene od ljubimca, popuščajo rojence svoje po straniščih ali jih poduše v krpah. Kadar se vmirijo, mislijo trezno, se kesajo svojega nepremišljenega dejanja in žive potem cesto vzgledno.
Zločinci druge vrste, to so zločinci iz navade, iščejo povsod prilike, da pokažejo svojo — drugo naravo! Zločinci te vrste greše, če jim je treba ali ne, nekateri v navidezni sili, drugi, ker jih to tako veseli. Nekateri vporabljajo vse svoje duševno mišljenje, da ponove svoje stare grehe in da ne zgube svojega znanega imena.
Vlačugar ¦ se potepa, kaznuj ga ali oprosti ga sodnik; ogiblje se dela, leži v slami, vživa v njej, popiva žganje ter ljubi ženske svoje vrste. Tu sem so vvrščeni sploh vlačugarji in navadni tatovi; poslednji kradejo povsod; a nikjer veliko. Malo, a redno. Navadno se vlačugarji v poznejših letih hipoma posirovijo, tedaj — ropajo!
V tej vrsti so poskrivalci in prekupci vkradenih stvari, navadni goljufi in ponarejalci denarjev in pisem; poslednji so cesto duševno zelo razviti in omikanci. Tak zločinec se navadno nikdar ne kesa dejanja; v ječi se ga ne sramuje in sojetnikom pripoveduje rad o svoji
— 188 —
zvijači; cesto se hvali samega sebe brezmejno. Kadar se kesa, tedaj se le navidezno, da bi opeharil svoje čuvaje.
V tej vrsti odlikujejo se konečno posebni sleparji velikih mest, duševno nadarjeni, primerno omikani, kateri so s svojo razvito zvijačo in gladko gibčnostjo silno nevarni lastnini; celo opreznim. Pečajo se samo s tem; to je njih obrt, njih poklic. Taki zločinci so fini ljudje, plemenitega vedenja, sočutni in primeroma drzni. Pridejo, nihče ne ve od kod in zginejo, nihče ne ve kam. Nosijo sto imen, ponarejajo pisma in se oblačijo v obleko drugega spola. Imajo svoje varne zaveznike in so cesto ljubljenci lepih zakonskih žen iz najboljših stanov. Kesa ne poznajo.
Nekateri antropologi menijo, da so vsi zločinci nekaki bolniki vsled nenormalne konstitucije lobanje in možganov in da jim zapuščajo to telesno nerazvitost in nemoralnost sploh njih enako nerazviti, nemoralni in pijančevanju udani roditelji. Tako je cesto zločincev brat blazen.
Drugi menijo, da je teško določiti meje mej zločincem in blaznim ; duševno slabi roditelji vstvarjajo zločince. Poslednji so navadno telesno slabotni, velike glave, nelepe grbaste postave, dolgih neokretnih rok in nog, kozave kože, so hripavi in božjastni.
Nekateri prištevajo zločince iz navade skoro divjakom in blaznim, kateri se približujejo normalnemu človeku. Nosijo že navedene telesne posebnosti, imajo vrhu tega močne zobe; zločinke pa moške obraze in brke. čuta in ljubezni ne poznajo, zato so pogumni, drzni. Ne boje se močnejšega, ne smrti. V telo se sami vrezujejo, pišejo z lastno krvjo in se radi tetovirajo. Plešejo radi, pijo nezmerno, pojo nesramne pesmi, so pohotni in mečejo denar skozi okno. Sploh so neomikani; a so cesto izjeme. Kar prično posebno spretno in zvito, to cesto nadaljujejo in končajo nenavadno nerodno in slabo.
Drugi opazovalci preiskali so anatomično telesa zločincev. Možgani zločincev, posebno zločincev z navade, niso pravilni. Ti kažejo svoje posebnosti že v otroških letih, njih duševno življenje in volja se hitro vtrudita, postano lenuhi, pozneje vlačugarji, tatovi, roparji. Sodnik naj jih ne kaznuje po krivdi, a po splošnej nevarnosti, kajti nepoboljšljivi so.
Iz tega sledi, da sta si zelo sorodna nagon do zločinstva in blodnj a.
Oba imata skupno podlogo v splošnem duševnem in telesnem oslabljenji.
— 189 —
Nagon do zločinstva nikdar ni blodnja.
Kdor blodi, trpi vsled nepravilnosti možganov ali bolezni v njih zločinec pa se sam vda nenormalnemu nagonu in protizakonitej težnji.
Zločinec nekako boleha, blazni je bolnik. Zločinec v svojem bolehanji je odgovoren za svoja dejanja, blazni ne. Zločinec v največi organični spremembi blodi.
Seveda teško je določiti meje med obema.
Zločinec ni duševno bolan, temveč duševno slab in njegova a priori slaba ali oslabela duševna moč daje mu slab ali oslabel značaj in enak čut.
Duševna slabost sedi mu v možganih in vsled tega nosi vidne telesne nepravilnosti; posebno lobanje in glave sploh.
Tako duševno razviti imajo tudi duševne posebnosti.
Duševna njih moč se sploh ne ali teško vzgoja; v šoli so slabi dijaki; vender neprimerno zviti, kadar iščejo lastnega dobička. Drugi se lahko uče, so samouki v rezljanji, slikarstvu in godbi ter se dobro vzvežbajo v teh umetnostih; za druge duševne potrebe pa ob jednem ne kažejo niti najmanjše sposobnosti. Njih čut je skoro vedno razdražen, vskipi nepričakovano hitro od strasti. Brez povoda vesele se razkošno in takoj potem postano brez povoda zelo otožni in mislijo na samoumor. Njih volja je slaba; nagon bolj instinktiven; vzbuja se periodično.
čuda ni, da ljudje tako duševno slabi ne spolnujejo svojih dolžnosti ter se radi prepirajo z rednimi sosedi, pijo v razdraženosti in kadar ne dobo dela, ciganijo, kradejo in ropajo, v jezi žalijo in ubijajo.
Tako duševno slab tedaj ne blodi ter nima neproste volje.
--o--
Doneski k zgodovini advokature na Kranjskem.
I.
Licejska knjižnica ljubljanska hrani iz zapuščine dr. V. J. Janeza Štefana Floriančiča, ki je bil slaven odvetnik v Ljubljani tekom 17. stoletja, mnogo knjig, med katerimi se nahaja tudi Codex Juridicus, ki zadržuje sledeči zanimivi ukaz deželnega vladarja o pravdnih troških:
— 190 -
„Der so zu Behebnuss kombt oder ein Endt Vrti erlangt mag sein Expenss, da dieselb durch das Gericht auss den beweglichen Vrsaehen, in deme eigangenen Vrti nit aufgehebt worden das naehste Eeclit naeh der erlangten Bebebnuss vnd endt Vrti oder zum andern Tag, \vann er Spiinn : vnd Endt fiirtragt, specifieiert vnd particulariter zu Gerieht einlegen, damit man die seinem gegentheil zuschicken vnd derselb mit seineui Einreden desto fueglicher darauff fiirkommen moge. Vnd so man nach beeder Theil Einreden oder auff aines Gegenthails aussenbteiben die Expenss taxirt solle der Gegentheil vrider den die Expenss eingelegt \vorden, dieselb im Stattgebrauchigem Termin der 14 Tag schuldig sein richtig zu machen vnd zu bezalen. Thiite er das nit so solle das naehste Eeeht nach der beschehnen Taxierung gegen Ihme mit dei Spiiuung verfahren \verden. Gleichfalls solle man es mit den Expenssen, die iiber Endbrechbrief eingelegt werden, halten vnd da jemands ein Expenss jetztgehorter Massen in dem vorbestimbten Termin nach der erlangten Behebnuss nit eingelegt oderTaxierenlieste, soist dieselb gefallen kraftlos vnd nichtigvorden vnd solle dariiber im Eechten nichts gehandelt werden . . . Thuen das auch hiermit \vissentlich sovil Wir als' Herr vnd Landtsfiirst von Eechtswegen thun sollen vnd niugen also vnd dergestalt: das sich gedachte von Lavbach (to so stanovniki ljubljanski) obbe-griftener Ordnung bis auf vnser gniidigstes Wolgefallen gebrauchen, Ihnen auch dar\vider ainiche Irrung nicht zugefiigt vverden solle. Mit Vrkhundt dieses brieffs Geben in Vnser Stadt Gratz den zwie vnd zwaintzigisten Tag November Anno fiinfzehnlmndert Sechs vnd Achtzigisten. Commissio Ser. nu\ Dni Archiducis in Consilio. Johann Bischof zu Laibach Statthalter.
Georg Veit Wagenring D. Andrea Sernuss zu Friedenberg.
Cantzleramts-Venvalter Blas Kirchmayer D.
II.
Iz prisežne knjige kranjskih stanov, katera se hrani v deželnem muzeji Eudolfinum, posnamemo prisego, katero so morali priseči v 17. stoletji odvetniki, ki so stopili v službo deželnih stanov, takratne sodne gosposke na Kranjskem.   Glasi se:
Advocatorum Carnioliae Juramentum. Ich N. Einer lob. Landtschafft dieses Horzogthumbs Crain vnd ' der   angeraichten 'Herrchafften Diener vnd  provisionirter Schrannen
— 191 —
Aduooat Selnvere einen leibliehen Aidt dem Herrn Landtshaubtman, Herrn Landtsvervveser vnd Herrn Beisitzern dieser liibl. Schrannen, vnd demselben Gericht, anstatt einer gemeinen Landtsehaft in Crain, von allen Stiinden gewiirtig vnd geliorsamb zu sein, i lire ordnungen, geschafften vnd gebott zu halten, die Partheven vnd sachen, so Ich annimb vnd mir bevolehen werden, mit ganzen Rechten vnd threvven Ihr Gerechtigkeit, naeh besten Fleiss, vnd verstandt, naeh Gebrauch der Schrannen furzubringen zu ratlien vnd zu handeln, darinen wissentlich kein falscli vnreclit oder gefahrlieh verlengere zu brauchen, noch Sye zu suechen vntenveisen, die haimbliehen rath vnd behilff den Partheven zu sehaden niemandts zu offenbaren, noeh einiche rechtsfuhrung vnter einieliem Schein an mich sub poena Infamiae zu erhandlen, das Gericht vnd die Herrn Bevsitzer allerzeit zu Ehren vnd vor Ihnen alle Vn-elirbarkheit vnd bose hizige Ein- vnd Nachrede, die der Handlung vndienstlieh bei straflf zu vermeiden, die Partheven vor dieser Schrannen iiber die gewohndliche Ordnung vnd Tax mit der belohnung niclit zu besehvvciren, sondern an derselben begniingig vnd zufrieden zu sein, nocli von Miieth vnd Gaab willen der sachen, so Ich mich annimb oder mir anbevolchen wirdet ohne redliche vrsachen oder erlaubnis des gerichts zuentschlagen sondern bis zum endt des rechtens auszu-wartten vnd sonst alles das zu halten vnd zu lassen, vvas sich von rechts vnd gewonheit vvegen gebiihrt. Threwlich vnd ohne gefahrde als wahr mir Grott helff, dann die gebenedeyte Mutter Grottes vnd alle lieben Heiligen.   Amen.
III.
V zapisniku odvetnikov, ki so bili od 1. 1685. —1721. nameščeni nahajamo imena:
1685, 19. nov. dr. Andrej Burger, dr. Jurij Andrej Mugerle, dr. Iv. Jurij Grumrer, dr. Pavel Valeri vou Schvvitzen — vsi kot nadbrojniki (supernumerarii).
1685, 22. nov. dr. Iv. Jurij Dollnitscher.
1690, 11. marcija dr. Iv. Stef. F lo.r i an tschits c h.
1690, 20. nov. dr. Ferdinaad pl. Wrembfeldt, dr. Anton Leopold Casimiri, dr. Karol Josip Cappus, dr. Anton Ferdinand Raab, dr. Ivan Franc Papler, dr. Iv. Gottscheer.
1692, 18. nov. dr. Gregoritsch.
1693, 24. nov. dr. Sumreger.
1694, ponedeljek po sv. Leopoldu dr. Iv. Jos. Wolkh.
— 192 —
1695, 26. marcija dr. Schagar, dr. Iv. Ant. de Giorgio dr. Adam Matija Schafranitz.
1703, 8. junija dr. Iv. Mihael Rosner, dr. Ferd. Heupl.
1706, 24. marcija dr. Franc Sigmund pl. Vtschan, dr. Pavel Ignacij Reschen, dr. Franc Ignacij Pogatschnik, dr. Franc Henr. W e y n a c h t.
1708, 28. nov. dr. Iv. Ant. Vermatti.
1710, 9. nov. dr. Franc Krištof Wagathey.
1711, 13. januvarija, dr. Iv. Bapt. Preschern.
1713, 23. januvarija dr. Franc Ljudovit Radiseh, dr. Iv. Bapt, W e i n i t z e r.
1714, 28. junija dr. Felber in dr. Obreza.
1715, 3. julija dr. Koprivnikh, dr. Zorn, dr. Kasner. 1816, 3. februvarija dr. Franc Anton Moth. pl. Vtschan. 1719, 31. januvarija dr. pl. Punch enth ali.
1719, ponedeljek po sv.Trojici dr. Domin. pl. Schiifferstein.
1720, 27. maja dr, Iv. Hir. Marzina.
1721, 13. januvarija dr. Jos. Valentin pl. Ehrenreich, dr. Franc Anton pl. Janeschitz. P. pl. Badics.
--o--
Drobne vesti.
(Osobne vesti). Imenovan je avskultant Alfonz Kapun sodnim pristavom v Vrhniki.
Sodni pristav v Trstu Peter Olivo dobil je o priliki svojega umi-rovtjenja naslov in značaj svetniškega tajnika.
Premeščen je sodni pristav dr. Josip Fraidl iz Vrhnike na Ptuj.
Umrla sta: dne 24. aprila t. 1. odvetnik dr. Anton Mravijak v Ljutomeru, dne 27. aprila odvetnik dr. Karol Higersperger v Celji.
(Zakonik za Črno Goro), katerega je sestavil profesor dr. Baltazar Bogošic, bil je, kakor poročajo dnevniki, dne 8. maja t. 1. v Ce-tinji slovesno razglašen ter zadobi zakonito veljavo z dnem 1. julija t. 1. Ker nam dosedaj še ni došel noben izvod zakonika pridržati si moramo obširneje poročilo za drugokrat.
(Odvetniški koncipijenti) morajo se po najnovejšem razsodilu nadsodišča graškega, katero je potrdilo najvišče sodišče, skazati kot namestniki odvetnikovi z legitimacijskim listom odvetniške komore, substitucijska opomba na pooblastilu odvetnikovem ne zadostuje.
(Pri sodnih po ravnava h) odrajta se običajno pristojbina brez ozira na pravdne troške. Odvetniška komora v Pragi poprašala je v tej zadevi finančno ministerstvo in to se je izreklo, da je po njegovem mnenji treba razun od pogojene svotetudi od pravdnih troškov odrajtati pristojbino v kolekih.
--O--