Štev Leposlover\ in znanstvei\ list? V Ljubljani i. velikega srpana 1891. Leto XI. Pri molitvi. 2Ž[vezdS. krdelo, mesec blčd Krasi nebd veččrno, Pri oknu z vnukom sivi dčd Molitev moli včrno. Pod lipo mladcev zbor cvetoč Prepeva si na viisi, Razlega spčv se v tiho noč, Tj& k dedu se priglrfsi. Posluša dčd. Vabeči spčv Sladkd se mu prilega, Odmev njegov kot solnčni sčv Gorkd mu v dušo sega. Zamisli se . . . Pod lipo kdhj Takd je on prepeval, Ko še mladosti cvetne raj Sreč mu je razgrcval. Toviiriš mnogi ž njim je vnet Prepeval spčv zveneči, TedJtj je ves njegov bil svet, In on — priljubljen sreči. Ted&j ... A danes? Dčd molčč Podprč se z včlo roko, V oččh mu mesec zrč solzč, Na lici bol globoko. Za njim je vse! Dovdlj, se zdf, Prevčč je starec živel, In vender: kakor sčn zbeži, Takd je on — osivel. Osivel — sam! Siij grobni hlad Objema zdaj dntgdve, Ki nčkdaj ž njimi čvrst in mlad Preiil je zldte dnovc. Pozimski solnca medli žar Življenje pač je tdko, Ko mine starcu slednji čas, Težčnje miue vsako. A biti mora! j Dčd solzrin V nebd pogled obrne: Saj skoro zvezde svit mračrin Njegove se utrne. Utrudil pot mu je kordk, Dov61j je v svetu živel, Čeprav, kot sčn zbeži sladrik, Tako je on osivel. Zvezda krdelo, mesec blčd Krasi nebo veččmo, Se dolgo z vnukom sivi dčd Molitev moli včmo . . . Gr. Noväk. Ob Terku. ^)cče Terek po ravni zeleni I« Kavkaza v daljno Črno morje. Brstno travo sirih stčp napaja, S šumom ziblje v sfcn kazaško deCO, V dnu prozornem se nebd mu zrca, Zltfto zjutraj, srčbrno ponoči. Modra reka, hči prozorna stčpe, Kaj li vrili srebropčni danes Niso mötni v tvoji globočini? Bbj vihržtl je ob zibeli tvoji, Ob zibeli tvoji pod Kavkazom. Rodne sine je sovrag porazil, Kri kazakov srčnih je pretakal . . . A poznala ti si svoje sine, Drrfgo krvco spili so bregovi, Da ob tebi v zemlji napojeni Nčkdaj vzklije ntfrod-osvetitelj. Noč nebo je z zvezdami posula, Mesec plava na brezmemem svodu. Na pobrežji jezdita kazaka, Nikon jezili črnokodri vranca In Nikita sivolasi belca. Tiho starec mladcu toži spredaj: »Most je blizu, Nikon, dom je blizu Kaj porečeš matki, duši mili, Ko ti sname rog, odpaše kinžal? Kaj porečem jaz soprogi, starki, Ko objame v veži me plakaje?« Odgovarja Nikon spremljevalcu: »Ljuto meče sva sukala v bdji. Po životu do krvi sem ranjen. Sramovati kaj se treba matke? Zdaj, Nikita, prosim te plačila DJtj v plačilo hčer mi Volodinko, Kot očesa zčnico jo ljubim!« Vzdilme starec, trpko se nasmehne, Tiho potlej Nikon u Šepeče: »Kje je zmaga naša danes, kaži? Težek jarem je sramote jarem Za junake vsčkdar zmagovite, Ko sovragu diči lovor čelo. Jaz proslavljam naj poroko hčere, Ko sovražnik z zmago venčan vriska ? Nikon, püsti up in tčŠi mene!« Veter dihne na prostrano stčpo, Trava žolta v dalji se zaziblje, Sljuka mahne s krili v snü med trstjem, S temnih borov vrrin vzleti čez reko. Nikon z vranca nagne se k Nikiti, N^nj proseče se ozrč in reče: »Zadnje bitve nisva bila danes. Ko iz nova prihrumf sovražnik Čez Kavkaza vrhe sive k Terku, Zmage venec nam takrät se zvije!« Stresne glavo in zajčea starec: »Evo mosta — bližava se domu, V duši peče me, peklensko peče . . . Nikon, pdsti up in tčši mene!« Vrancc stopi na lesena bruna, Stopi belec — zabobnč podkovc S kdnj ozreta se pod most kazaka. Svöd odseva sinji iz globčli; Zvezda jima zabrli naproti, A utrne se kot blisek z ndba. Vidi starec zvezdo in zaklikne: »Glej utrinek, Nikon, zlatožarni! Bila zvezda slave je kazaške . . .« A šepeče tiho prčdse Nikon: »Bila je le zvezda sreče moje.« # * * Utrnila se je zvezda z nčba, Utrnili dve v očesih solzi. Solza žalna — Nikonu, ljubimcu, Solza žalna — hrabremu Nikiti. Bisträn. ft 4000. (Času primerna povest v/, prihodnjih dob. Po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo.) (Dalje.) VII. rugo jutro me je vzbudilo na trdih deskah. Vse kosti so me bolele, in glad me je davil. V ječi sem tičal, in najmanjše jedi mi ni pripravila dobrotna roka. Tudi posode z vodo ni bilo, kakeršne so bile pred 2000 leti v najslabšem zaporu. Ko se spustim s plesnjivih desdk na ilnata tla, razprši se tolpa podgan v vse kote; pod stopäli pa mi malone zapluska, toliko je vode po zemlji. Poskušam močna železna vrata, ali bi se nc dala odpreti; toda brezuspešno; zakličcm, da bi privabil morda stražnika; razlega se sicer glas po hodnikih, ne prikličem pa žive duše l Obrnem se na drugo stran, kjer v temnem kotu opazim na pol skrita vratca. Močno se začudim, ko vidim, da niso zaprta; brez vsake težave jih odprem in stopim na nekakšno dvorišče. Po kamenitem tlaku jc poganjala redka trava, in pajek je od stene do stene napredel umazano mrežo svojo. Visoko tam gori se je kazalo nekoliko modrega neba; iz tega se je videlo, da je to zapuščeno dvorišče še v mestnem ozidji, čegar strmo zidovje ga je obkrožalo. Krenem po tlaku dalje; povsod jednaka zapuščenost in samota! Dospem do kraja, kjer mi visok železen paž zapre daljši pot. Onikraj paža se razgrinja širen vrt s pisanimi gredicami in belo posutimi stezami. Bila je jesen, ali vender je po tem kraji kalilo marsikatero cvetje. Zadi^ se je dvigala s svojimi stebri in stolpiči mogočna in krasna palača"; na nji pa se je vse lesketalo od zlata, kakor bi gledal tempelj, katerega je nekdaj kralj Salomon sezidal Gospodu na čast. Ko še gledam čarobno krajino pred sabo, zapojd zvonovi z visokih stolpov, da mi zaŠumi v duši, kakor nekdaj, ko mi je pel še 29* Sv. Vida zvon; solnce se mi je prikazalo izza ozidja, da je bilo takoj vse svetlo, in rahla sapa je zavela, da se je zazibalo stotero cvetje, da se je gibalo tudi vejevje, in da je ž njega padalo zlato sadje v zeleno travo. Komu se je priklanjalo cvetje? Tedaj je stopila izza zelenega grmičja dčklica, cvetoča in krasna, da je pred njo hipoma otrpnila in onemogla lepota prirodna. Ali naj jo primerjam vitki jelki, kipeči s trde skale proti nočnemu nebu, s katerega se ji naproti lesketa večna zvezda; ali naj jo primerjam plahi srni, ki ob robu temnega gozda z velikim svojim očesom opazuje rodovito polje, kamor si ne upa? Ali naj jo primerjam gazeli, katero je levje rjovenje prebudilo iz kratkega počitka, da od brezmejnega strahu otrpne, kakor bi že čutila v sebi ostre zobč orjaka - krvoloka r Bila je kakor jelka, in kakor plaha srna je obstala na belem poti; nje veliko okd se je uprlo vdme, da se mi je pretreslo srce, in da se je v tistem trenutku v to ubogo, toliko da ustvarjeno srce naselila ljubezen z vso pozemeljsko srečo in nesrečo svojo. Stopila je bliže, in nje obličje se je kopalo v jutranji z6ri, ko me je tiho povprašala: »Ti si tujec, katerega so zaprli včeraj ?« »Da, prav tisti!« »Moj Bog, kakd si mladi Ali si res krivoverec, kakor pripoveduje nadvikarij Gregor i j ?« »Poglej na okrog! Bog se nam kaže povsod; kakd bi bilo mogoče, da bi ga ne spoznali?« »Torej veruješ v pravega Boga?« »Včrujem U »In v Kristusa, Odrešenika našega?« »Včrujem!« »In v čisto Devico, katera ga je porodila grešnemu svetu ?« »Včrujem!« Razjasnil se ji je obraz, in radostno je izpregovorila: »Sedaj včm, da te ne sežgd na grmadi, in da mi je dovoljeno govoriti s tabo. Ali te smem vprašati še käj ?« »Vprašaji« »Odkod prihajaš?« »Z visokega severa, kjer kali le malo cvetja in kjer je zemlja malone vse leto zavita v sneg.« »Česa iščeš pri nas?« »Spoznati hočem kraje in rodove.« Molčala je nekaj časa, potem pa živahno vprašala: »Ali si bil že na naboru, in ali so te potrdili za zakon? Ali si pustil domä ženo, v cerkvi s tabo poročeno?« »Nikogar nisem pustil na domu, in nikdo ni točil solza, ko sem odhajal v tuji svet.« »Torej šele prideš k naboru:« »V krajih, ki so me porodili, ne poznajo takih naborov.« »Ženiti in možiti se vam je tedaj sploh prepovedano?« »Nikakor ne!« »Moj Bog, kakö pa se ženite in možite? Kje si dobiš zakonsko ženo, če ne pri naboru ?« »Ako se dva poročita na visokem severu, združila ju je ljubezen.« »Ljubezen! Kaj je to?« »Z besedo se ne dä povedati. Kakor se posuje spomladi zeleni travnik s pisanim cvetjcm, da ne vemo, od kod, takö pride ljubezen v srca naša. Pride sama hipoma, kakor strela, ki udari iz črnega oblaka!« »Ostane li potem vedno cvetoča ta vaša ljubezen? In če zvene, če se potem posuši?« » »Prava ljubezen vedno zeleni in dan za dnevom poganja nove cvetove!« »Ni li greh takšna ljubezen?« »Je li greh, ako cvetč vrt pred tabo? In greh naj bi bilo, če se ti razcvetč srce? Cvetje, jedno in drugo, ustvarja večni Bog, kije ustvaril človeka, da je deležen sreče.« Obrnila seje od mene in se zagledala v krajino pred sabo. Belo roko si je položila na zamišljeno čelo, in dolgo časa je premišljala. »Mislim in mislim«, izpregovorila je končno, »in vender nc morem ugeniti, kakšna je ta vaša ljubezen! Morda je sreča, morda nesreča. Sam Bog to vč!« Natö dostavi: »Visoko je že priplulo solnce! Brat me čaka, in napočil je trenutek, da odidem. Bog bodi s tabo, tujec!« Hotela je oditi. »Pri nas na severu«, izpregovoril sem, »ne poslavljata se takö hladno pravovernika, ako sta se slučajno srečala na poti življenja.« Prihitela je nazaj. »Evo ti roke«, rekla je sramežljivo, »in v molitvi svoji se te bodem spominjala!« Vidno se je pretresla, ko sem se doteknil nje roke, in do las se ji je zardčl rožnati obrazek. 454 Ncv&scktlo: 4000. »Pregrešno je«, zaihtela je, »če podaja ženska roko moškemu, ki ni bil izbran zanjo na naboru!« »V ta greh ne včrujem«, odgovorim srčno. »Pri vas tega ne štejejo v greh ?« »Gotovo ne, in pravoverniki se poslavljajo po vzgledu Kristusovem.« »Kakšen je ta vzgled?« € »Poljubljal je celd sovražnike svoje, in pravoverniki naj bi se ne poslavljali s poljubom?« »S poljubom?« Skočila je od ograje, prav kakor da jo je pičil gad v beli prst. »S poljubom se poslavljate?« rekla je tiho. »Takd je navada naša, in božji svečeniki jo odobrujejo. Odrešenik naš je poljubil celd izdajalca svojega!« »Pri nas pa je prepovedano!« Srčno odide po peščenem poti. Že sem menil, da mc zapusti. Obstala je in se ozrla po vrtu. Potem pa je obrnila zorno lice proti meni, in nje okd mc jc obsevalo dolgo dolgo. Natd jc bila bliskoma pri ograji, in toliko da je Čulo uhd nje plašne besede: »Posloviva se po vaši navadi!« < Žc je pritiskala svoje licc k mrzlemu železju, in na to lice, volno kakor ličecc dozoreli breskvi, pritisnil sem usta in učakal prvi srečni trenutek na stari materi zemlji. Ona pa je zbežala po zelenih tratinah, kakor vitka gazela. Azrael, väruj jo in ohrani jo meni, da mi vsaj jedna kaplja osladi grenko trpljenje zopetnega življenja! Zrl sem za njo, ko je čimdalje bolj izginjala med zelenjem. Časih je postala in se ozrla po meni. Potem pa se je skrila za drevjem, prav kakor boginja, katera se mi je le za trenutek prikazala izmed temnih oblakov. »Kdo jc bila?« vzdihnil sem k Azraelu, da bi mi razkril temo, ali angelj Gospodov ni hotel uslišati vzdihanja mojega. Vrnil sem se v zäpor. Potrte so bile moči mojega duha, in čutil < sem prvo nesrečo. Leno je lezel čas, in kaplje, od stropa padajoče, in živali, po blatnih tleh švigajoče, vzbujale so še večjo žalost v osameli duši moji. Pol dneva je minulo, ko je šele zarožljal ključ v vratih. Vstopil je strežnik z rmeno paličico in mi naznanil, da me kliče prčdse pater polkovnik. Stopivši v vežico, čul sem polkovnika, ko je ravno izpregovoril patru majorju: »Imeti mora veljavnega zagovornika. Ravnokar sem dobi) dekret, da se mu izpit odpušča, in da se mu brez ovire d ovc* ljuje stopiti v mesto. Kaj praviš ti, amice?« »Kaj naj rečem?« zagodrnjd pater major. »Bolje bi bilo, da so ga sežgali ali živega zakopali v zčmljo! Po ...takih tujcih prihaja pohujšanje v mesto, prej ali pozneje! Poslušaj me, pater polkovnik, prej ali pozneje!« »Dobro govoriš, amice! Saj vedno pravim, da je nadškof Mar-tinus premehak; hodi le po srednjem poti, in ta je dandanes najslabši. Ko bi še živel Jacobus LVII., bil bi drugače podkuril temu tujcu ! Drugače, mi Hcrcle!« »Sedaj se mu vrne tudi konj s prtljago«, zastoče pater major. »In meni bi bil to takd pripraven konjiček!« »Ne morem ti pomagati, amice!« odgovori pater polkovnik, »evo ti dekreta; leta ti jemlje vsako nädejo!« Poklical je stražnika v sobo in mu izročil dekret, s katerim me je nadškof Martinus spričo pastirske svoje oblasti oprostil stopiti pred sveto komisijo za izpraševanje tujccv in mi dodelil milost, da sem smel iti brez ovire v njega stolno mesto. Strežnik me je vodil natd po različnih temnih hodnikih, dokler nisva dospela do visokega por-tala, skozi katerega mi je vabno zasijal krasni jesenski dan. »Semkaj te moram postaviti po ukazu patra polkovnika«, jz-pregovori rmeni stražnik; »za ta pot mi znaša pristojbina pet lir. Plačaj!« Plačam mu in ga odpravim. Stopim na solnce. Bil sem na majhnem trgu tik mestnega ozidja. Pred mano na levo in desno stran so se razprostirale mestne hiše in brezštevilne cerkve s stolpi. Ozke ulice so se pričenjale kakih dvajset korakov od mene in držale v središče mesta. Hiše so bile zidane v Štiri in še celd v pet nadstropij; od vznožja do vrha so kazale stene samd svete podobe, svetnik jc bil videti vštric svetnika, vse v kričečih barvah in izdelano po slabih umetnikih. Ko zamišljen ogledujem te umotvore, vzbudi me konjsko kopito, katero močno udari ob tla. Obrnivši se, zapazim ob sträni svojega konjička s prtljago. Povodec pa mu je držal stari moj znanec, profesor z vseučilišča Svetega Simplicija. »Čakam te že dolgo uro«, ogovori me ponižno, »žival je ne-strpljiva in vročekrvna; neprestano bije s kopiti ob zemljo!« »Ali ne..poučuješ na vseučilišči?« vprašam osupel. »Dali so mi dopust. Oznanilo se je po mestu, da si išče tujec1 strežnika. Takoj sem hitel v škofijo in_se ponudil za ta posel. Ponudili so se še drugi, končno pa so vender meni podelili službo pri tebi, sösebno zatö, ker sva že stara znanca. Službo imam, in naš rector magnificus se kar pčni od jeze.« »Kakö to?« »Ker bi bil sam rad dobil strežniško to službo.« »Pojdiva v mesto!« izpregovorim natö. »Prav rad te vzprejmem v službo. Kam naj kreneva najprej ?« »Najprej morava k slavni policiji!« »Kaj vraga«, začudim se, »policijo imate tudi?« »Gotovo! Stari in slavni pisatelji so v imenitnih svojih delih dokazali, da je več tisoč let stara ta institucija, in da so mogle brez nje prebivati samö barbarske države. Naša policija pa je tudi izvrstno urejena, in ko je papeževo brodovje leta 1989. zasedlo države na južnoafriškem nosu, uvčdla se je ondu policija po našem vzoru«. »Čudno! Čudno!« »Prepričal se bodeš sam o vsem! Odriniva sedaj, in ako želiš kaj pouka, bodi ti moja učenost verna in poslužna strežnica!« »Hvala ti iskrena! Spominjati se hočem prijaznosti tvoje!« Napotiva se v omenjene ozke ulice. Pozornost so mi vzbujale podobe po zidovih. Kakor smo nekdaj slikali svetega Florijana z golido pod ostrešja, takö se je kazal malone nad vsakimi vrati droben svetniček, držčč na vrvici majhnega psa. »Kdo je sveti mož s psičkom?« vprašam svojega strežnika. »Svetnik še ni,« »odgovori mi,« vender menim, da bode skoro. — »Blažencem ga jc uvrstil že nadškof Jacobus LVII.« »Kakö je ime blaženemu možu?« »Blaženi Anton od Kala je to; v tej provinciji ga prištevamo cerkvenim učenikom, ker je spisal obilo svetih in učenih knjig.« »Čemu vodi s sabo psička?« »Takoj ti razjasnim! Ko je živel omenjeni sveti mož, napadali so ga brezverci od severa in juga in zasmehovali so njega in svetost njegovo. Gori v mestu na severu mu je živel najhujši nasprotnik — svete knjige nam gotovo dokazujejo, da ga je obsčdel satan že pri rojstvu — in s pomočj0 tega satana je spisal mnogo hudobnih knjig ter takö sejal ljuljiko med pšenico, katera se je vsipala iz rök blaženega Antona od Kala na njivo Gospodovo. Boj je bil resnice z lažj0. Že je omagovala resnica, ki se kaže v ponižni nagoti svoji, in že je zmagovala laž, ki se kaže v bliščečem, pregrešnem lišpu. Blaženi Anton se pösti natö petnajst dnij, Šestnajsti dan pa grč na Sveto Goro, dvigne roke proti severnemu mestu in prosi prekletstva z nčba na sovražnika svojega. In glej, zgodi se čudo! Prvo čudo bla- ženega Antona od Kala! Ponižan je bil satan, in njegov služabnik v severnem mestu je izgubil v tisti uri, ko je sveti mož na Sveti Gori dvigal koščene roke proti oblakom, dar jezika, in namesto tega daru mu je ostalo jedino lajanje, kakor ga čujemo pri svojih psih.« »Ali je to čudo blaženega Antona od Kala dokazano ?« »Nedvojbeno!« »Hm! Dobro torej! Zatd ima psička pri sebi?« »Prav zatd. Imeniten pomočnik je pri pasjih boleznih, kar je sösebno v našem mestu velikega pomena , ker je toliko psov. Glej, tukaj je policijsko poslopje!« Obstala sva pred prostornim zidovjem , v katerem je tiste dni gospodovala policija ljubljanska. »Najprej se nama je oglasiti pri patru gvardijanu, da nama dd svoj visum.« »Pri patru gvardijanu?« začudim se. »Da, pri patru gvardijanu. Naša policija je izročena že tristo let očetom kapucinom, ki izvršujejo svoj pösel na veliko zadovoljstvo premilostivega nadškofa!« »Kakd jc to mogoče?« '»Prav lahkol S takšno policijo je pomagano državi in poma-gano tudi redovnikom kapucinom. Kdor zagazi slavni policiji v pravično pest, plačati mora določeno pristojbino, ako jc količkaj denaren. Po tem poti ima država brezplačno policijo — pomisli, koliko denarja se je potrosilo prej v surovih časih! — očetje kapucini, ki zidajo sedaj že deseto cerkev, pa imajo redne in stalne letne dohodke.« »Za Boga, modra naredba! Razjasni mi še, s kakšnimi pdsli se sösebno bavi vaša policija ?« »Različni so ti posli in težavni. Največ opravka dajd grešniki, ki so se pri jzpdvedi očistili grehov svojih.« »Tega ne umejem. Kaj je slavni policiji do izpovedanih grešnikov?« »Poznä se ti, da nisi čital knjig blaženega Antona od Kala! Večna previdnost ti je zaklenila ta vir modrosti, in sedaj bčgaš v temi. Poslušaj I Do tistih dob, ko je zavladal nadškof Jacobus LVII., bila je izpdved strogo cerkvena ustanova. Izpovednik je odpuščal grehe in pokoro je nakladal grešnikom. Ali se je pa naložena pokora opravljala, ali ne, kdo vč! Kaj pa piše blaženi Antonius? Država ima vso moč v rokah, in nje dolžnost je, s to močjd zabraniti, da se ne dela greh in da grešnika dohiti tudi upravičena kazen. To je načelo bla- ženega Antona od Kala. In ali morda ni utemeljeno v prirodi in božjih zakonih?« »Utemeljeno je! Toda kakd se uporablja v vsakdanjem življenji ?« »Prčcej ko je nastopil nadškof Jacobus LVII. slavno svojo vlado, združil je z izpovednico železno pest posvetne vladne moči. Kdor se izpovč grehov, njemu naloži breme cerkvene pokore, ali naloži se mu tudi breme posvetne pokore. In to breme je težje od prvega!« »Kakšno je?« »Zdajci ti povčm. Kdor je izpovedati, temu izroči izpovednik bel listič, kjer je zapisano število palic, katere mu našteje posvetno oblastvo v pokoro izpovedanih grehov!« »Število palic! Je li prav čulo moje uhd?« »Resnično, število palic! Kaj bi bila naša država brez palice! Blagonosno to orodje je steber, da, glavni steber javnemu življenju našemu.« »Razloži mi še, kakd nadzira posvetno oblastvo, da se vsakomur odšteje prisojeno število, kakor določa izpovedni listič?« »V ta namen se je pomnožilo število fratrov • redarjev. Vsaka izpovcdnica ima posebnega nadzornika - redarja. Kadar pa se je vsa tolpa izpovedala, odvede jo frater v to poslopje, da se brez odloga opravi posvetna pokora.« »Moj Bog, koliko H imate redarjev?« »Nekaj nad dvetisoč.« »In koliko je takih, ki delč palice, ki tepd?« »Haha! Ti še ne poznaš izobraženosti stoletja našega! Toda pojdiva na policijsko dvorišče; ako se ne motim, to stroji delujejo prav sedaj.« »Stroji ?« »Da, stroji! Pojdi in čudi se napredku naših razsvetljenih dob. Sevčda naju pustč samd na moški oddelek, ali baš ondu so največji in najlepši stroji!« Konja priveže k zidu. Potem stopiva v vežo. Tukaj se je že slišalo šumenje, kakor bi bučala sapa okrog gorskih vrhov. Vmes je pokalo prav takisto, kakor bi se na Včliki petek počasi gonila ropo-tulja v visokem cerkvenem zvoniku. Stopivšemu iz veže, razgrnilo se mi je prostorno dvorišče. Kakšno živahno gibanje in življenje se je gnetlo tu! Največjo pozornost so mi vzbujali stroji, razpostavljeni semtertjä po dvorišči. Bili so to nekaki zaboji, iz katerih so štrlele palice, težke in debele. Ugledal sem stroj z desetimi palicami, ta je bil najmanjši; pri največjem, pravem orjaku, naštel pa sem celd štiri- deset palic. V dveh vrstah so gledali častiti drogi iz zaboja, in če je frater - redar zasukal ročico, zavrtel se je leseni hlod v zaboji, in prva vrsta je tlesknila po klopčh, razstavljenih pred strojem. Kadar je zasukal drugič, tlesknila je druga vrsta po drugih klopčh, katerih prva vrsta ni zadela prej. Fratri-redarji so prav tedaj jako ročno razgnali izpovedance v različne oddelke. Oni, ki so imeli na listkih po pet palic, združili so se v posebno tolpo in zasedli prostor pred strojem z desetimi palicami. To je bil isti stroj, pri katerem je štela vsaka vrsta po pet palic. Drugi, z desetimi palicami na listkih, postavili so se pred stroj, iz katerega je štrlelo dvajset palic v dveh vrstah. Tisti izpovedanci, katerim se je prisodilo največ palic, obkrožili so stroj s štiridesetimi palicami. Bili so to stari nespokorni grešniki, ki so jako lahkodušno opažali grozne stroje in katerim se jc kazalo na lici, da jim ni veliko do tega, ali dobč deset palic več ali menj., Vmes so bili tudi starčki, ki so že iz težka nosili svoje kosti', in slabotni otročiči, katerim sc je od groze treslo šibko telesce. Ko je bilo pred stroji vse lepo razvrščeno, oglasil se je pater kapucinec, stojčč na nekaki leči — imenovali so ga patra eksekutorja — in tlesknil z rokami. Kakor strela so udarili izpovedanci med klopi, stoječe pred strojem vsak si je izbral svojo in legel nanjo. Otročiče in starce, o katerih je bilo pričakovati, da bodo v bolečinah izkušali sredi eksekucije zdrkniti s klopi', privezali so z jermeni nänjo. Ko so bile pri vseh strojih zasedene klopi', dvignil je pater eksekutor roko in zanosljal: »Grešiti se ne smč!« Te besede so bile fratrom pri ročicah znamenje, da so jih pričeli vrteti. Ali so vam padale palice, prav kakor bi se prala preja pri vodi! Vmes se je čulo škripanje z zobmi, ihtenje, vzdihanje in sdsebno vekanje otrdk, ki so se kakor belouške zvijali pod udarci. Ko se je pri prvem stroji ročica zasukala desetkrat in pri stroji orjaku Štiridesetkrat, nosil je na tepenem delu telesa vsak grešnik in greš-niček toliko palic, kolikor jih jc bilo zapisano na belem lističi. Stroji so se ustavili, privezane grešnike so odvezali, in vsi pretepenci so sc postavili v dolgo vrsto. Frater je rožljal pred to vrsto z orjaško pu-šico, in vsak, ki je čutil grenke udarce, plačal je v pušico nekaj drobiža. Pater-eksekutor pa je z leče svoje neprestano nosljal: »Grešiti se ne smč!« »No!« ogovori me profesor Sv. Simplicija, »kakd sodiš sedaj o javnem razmerji našem? Ali ni to vzor, kakd naj se vzajemno podpirata cerkvenoJn posvetno oblastvo? Ali ni to vrhunec izobraženosti ?« »Dobro! Državi s takimi napravami se moram čuditi. Toda Če sem prav vide), morajo tepeni grešniki šc nekaj plačati?« »Prav si videl! Kakd naj bi se drugače živili naši bratje redarji? To je ravno modrost v modrosti te naprave.« »Povej mi še nekaj! Opazujem in opazujem tolpo izpovedancev, a menim, da so to zgolj siromaki. Kje li so bogatini? Ali ne dobivajo tudi ti svojih palic?« »Kaj neki misliš! Bogataši se odkupujejo, in sicer s petimi lirami za vsako palico. Prav tukaj je prvi vir dohodkov, katerih toliko potrebuje presvetli nadškof. Ali ni to modro?« »Modro! Premodro! Tudi to mi razjasni. Ali ne zahajajo du hovniki in dušni pastirji tudi k izpdvedi? In če zahajajo, kakd je ž njimi, in kakd je s palicami na belih listkih?« »Da naši dušni pastirji grešč, dasi malokdaj, o tem ni dvojbe. Zatd zahajajo k izpdvedi in dobivajo bele listke. Toda, ali si že čul kdäj, da so tepli duhovnika?« »Nikdar ne.« »Beli listki veljajo torej pri duhovnikih le simboliški, ker ravno drugače veljati ne morejo!« ' »Kakd naj umejem to?« »Stopaj za mano!« Sla sva v najoddaljenejši kot dvorišča in obstala pred prostorom, ki je bil ograjen z železnim, pozlačenim pažem. Napravljena je bila od desäk streha nad tem prostorom, a na spodnji strani je bila prevlečena z žametom. Sredi prostora je stal stroj desetih palic, s svilo obvit. Palice pa so bile v pravem pomenu šibice, in da se udarec ni čutil, obvijali so jih z volno, da so padale kakor rahla sapica po dnem, ki je ležal na blazinasti kldpi. »Vidiš«, izpregovori profesor, »tukaj simboliški tepemo izpove-danega duhovnika. Sevčda. takrat ne smč nikdo na dvorišče, in je-dini pater gvardijan opravlja svojeročno posel pri stroji. Pri nas je pravica za vsakogar ista, ali ne? Kaj takega izvestno nimate v sibirski republiki?« < »Res ne!« »Sedaj odriniva v poslopje, sicer odide oče gvardijan na izprehod, in potem ga danes ne učakava več«. (Dalje prihodnjič.) Roka in noga. Spisal Jožef Rakež. Roka jc orodje vseh orodij. Galcn. Lepa noga je tfni del človeške lepote, ki traja do najvišje starosti in ilici tudi sivolaso starko. Coc t he oka in noga — brrl Kakö preprost, navaden predmeti — utegne vzklikniti marsikdo, čitajoč ta naslov. Navaden je morebiti, toda nikakor še ni povsem izčrpan. Od najstarejših časov do denašnjega dnč se trudijo pisci in pesniki, slikarji in podobarji vsak po svoji moči, da utrdč in razširijo slavo lepe roke in lepe noge. Zakaj bi se jim nc pridružili tudi mi Slo-vcncil — Nädejem se, dražestna gospodičina, ki z nežno ročico listate letošnji »Zvonov« letnik, da pomilostite naslednje vrste in v njih najdete marsikaj, kar Vam utegne ugajati . . . Človeška roka — to orodje vseh orodij (kakor jo zove starosta zdravnikov, Galen) — odlikuje se po svoji nežni konstrukciji, čudoviti gibkosti in okretnosti in takd lepi obliki, da ji ni najti družice v vsem čiharnem živalstvu. S svojo roko človek najbolj gospoduje ostalim živim bitjem. Po vsi pravici trdi mojster Aristotel, da človek uprav radi tega gospoduje živalstvu, ker mu je stvarnica podarila roko, to najzvestejšo in najveščejšo izvrševateljico njegovega uma; roka daje duhu moč in snago, da izvaja svoje misli; uprav z roko vlada duh raznim oblikam materije. Ogledi si jo nekoliko, roko svojo! Vsak prst se daje upogiba ti, iztezati in na stran pomikati; vrhu tega se še vsak členek zase lahko upogiba in izteza. Zategadelj ima roka posebno gibkost, in ta gibkost je tem večja, ker je moči palec postavljati nasproti vsem ostalim prstom. Uprav to svojstvo pa daje roki poseben značaj. Toda človeška roka ni samd n a j d o v rš e n e j š e m e h a n i š k o orodje, s katerim prijemamo, grabimo i. t. d. — ona je tudi organ čuta, ki se pojavlja v končinah prstov — zovemo ga tip. S tem organom spoznavamo oblike in svojstva raznih teles — tip nas poučuje, kje je kaka stvar, kako ve je oblike in kakšnega površja, je li trdna ali tekoča, trda ali mehka, je li ravna, gladka, rd-skava, mrzla ali topla i. t. d. — Da, celd boje spoznava slepec s svojim Čudovito razvitim tipom, ki pri njem v nekoliki meri nadomešča okd. — Oblika lepe roke, kakor i ostalih delov telesa, označena je že v ne-dosežnih kipih starih grških umetalnikov. V njih nam je umetalnost razkrila, kar nam inače zakriva priroda; v njih nahajamo zakone pravilnosti, zakone prirodne lepote, v njih naše vzdre; ondu nam je za vsako posamno različnost ohranjena dovršena praslika v nje prvobitni čistoti. — V farneškem Herkulu gledamo največjo fiziško moč v prekomerno razvitem mišičji; v belvederskem Apolu se divimo dražestnim črtam mladosti; toda, rekel bi, v sredini moči in milobe stoji grški Antinoj . . . Človeški stas v obče je vedno zavisen od tega, kakö so rasle kosti, in sicer ne samö od velikosti, debelosti, dolgosti in kratkosti posamnih kostij, nego zlasti od njih razmerja proti celoti, od načina, po katerem so se kosti med sabo zrasle in razvile. Nekaterniki so hoteli ustanoviti nekovo absolutno razmerje, v katerem bi morali biti posamni deli telesa proti vsi postavi. Vender take absolutne mere dejanski ni; zakaj ljudje so večji in manjši, ki navzlic razni velikosti stasa venderle združujejo v sebi vsa svojstva lepote. A vender se je našla meta, po kateri je soditi lepota stasa; lc-tö mero nosi vsak pojedinec v sebi; v simetriji posamnih delov z individuvalno veličino telesa se javlja lepi, dovršeni stas. Kar smo pripomnili zgoraj v obče, to velja, sevčda popolnoma tudi za roko. Veličina lepe roke jc torej relativna, rekše, ona se ravnaj po dolgosti in debelosti lehtij i. t. d.; iz kratka: roka mora biti p r o p o r -cij o ni rana. Zadoščaj, ako še omenimo, da pravi umetalni zakon : dolžina roke od ročnega sklepa do končine srednjega prsta se imej proti dolgosti spodnjih lehtij kakor 8:13. Roka ne smč biti ni kratka, nI okrogla, nego öbla (podolgasta); prsti morajo biti okrogli in naj se polagoma stanjšujejo. Sklepi na prstih naj ne bodo gomolčasti — zadnji členek nc smč biti ploščat. Nohet ne bodi preizbočen, ni preokrogel, nego imej ovalno obliko. Beli polmesec na nohtu se mora jasno videti. Hrbet roke bodi nekoliko zaokrožen; kite in žile naj ne pronicajo skozi kožo, nego jedva prosčvajo. V obče ne bodi roka takö rejena, da bi se radi tolšče izgubljala arhitektura nje zgradbe. — Naj-češče se palec ne strinja z inače lepo rokö; ali je predaleč od ostalih prstov, ali pa preblizu — tudi je dostikrat v zadnjem členku preširok, kakor n. pr. pri krojačih. Sevčda mora lepo roko dičiti tudi lepa polt. Polt roke bodi bela, samö ondu, kjer se tesno prilega kostčm, nekoliko rožnato navdihnjena; žile naj le plavkasto prosčvajo. Naprstnik in igla sta često na kvar lepoti roke; naprstnik, ker se zadnji členek srednjega prsta stisne, ali celd skrivi v sklepu — z iglo pa se zbada koža na kazalci, da je čimdalje bolj debela in grapasta. Že iz tega se vidi, da si more samd dni človek ohraniti popolnoma lepo roko, kateremu so Rojenice položile toliko zlati v zibelko, da mu ni treba z roko služiti vsakdanjega kruha. Saj je vender roka v prvem oziru le orodje za materijalno, fiziško delo; privaditi se mora raznim poslom; a pri tem ji sevčda ni moči ohraniti čiste in dovršene prvotne oblike. Vender pa je treba, da negujemo svoje roke; zakaj lepa roka daje človeku mnogo individuvalnih prednostij, o čemer izpregovorimo še pozneje. Obliko roke treba negovati že pri deci. Glejmo na to, da otroci ne sesajo prstov, ne grizejo nohtov, da ne iztezajo posamnih členkov, da pokajo v sklepih; da se ne oprasnejo z nožem ali drugim ostrim orodjem, da nc dvigujejo in ne nosijo težkih stvarij. Grdo držanjc prstov pri pisanji posebno kvari lepoto roke. Tudi igranje na glasbenih instrumentih utegne imeti zlč posledice gledč na obliko roke. Kdor želi imeti belo, mehko kožo na roki, Čuvaj jo zraka in solnčne svetlobe — to se obično godi z rokavicami — ter jo zvečer opiraj z vodo in glicerinom. — Ako se ti roka često znoji, potresi in odrgni jo s škrobovino ali lisičjekovim semenom. Umevno je, da se morajo negovati tudi nohtje, in sicer nc samd gledč na obliko, nego tudi gledč na čistoto; zakaj najlepša roka jc nelepa, ako so nohtje na nji zanemarjeni. Zaradi nelepe navade, da se na roko natika po več težkih prstanov, nakrivč se prstje in dobivajo žulje. Roka, na kateri je mnogo prstanov, ne more se odlikovati po lepi prirodni obliki; nje lastnik se sicer baha vesoljnemu svetu, da živi v ugodnem gmotnem razmerji, toda dobrega ukusa izvestno nima in ga nikoli ni imel. Na lepo zgrajeni roki se javlja fina organizacija človeka; toda na držanji in gibanji roke spoznavamo stopinjo njega vzgoje in izobraženosti. * * * Noga je obično skrita pod obuvalom;' zategadelj tudi nje po-samni deli ne prihajajo tolikanj v poštev, kakor pri roki. Ozirati se nam je le na zgradbo noge v obče. Tudi na nogi ne smč biti arhitektura kostfj skrita pod tolšČo. Velikost in dolgost noge je seveda zopet relativna in zavisna od višine in debelosti vsega stasa. Normalno zgrajena noga ima nart izbočen na dve strani', t. j. po dolžini in po širini. Ako je svod (oblok) po dolžini previsok, noga nc more biti lepa, takisto ne, ako je prenizek, kakor n. pr. pri plo-skonožcih. Nahajajo se na svetu kär plemena, katerim je prirojena stanovita vrsta nog, takd Francozom visoka noga, Izraelcem ploščata noga. Lepa noga osobito diči človeka. Znano je, kakd se je Goethe izrazil o nji. Njega besede smo postavili na čelo svoji razpravi. Pri nogi je zlasti treba paziti na obliko in držanje. Oboje je treba gojiti že izza mlada. Zatd je jako brezpametno, ako se dajd deci čevlji z visokimi in rtastimi petami; hoja mora biti povsem negotova, in take noge se prav lahko izprevržejo; to se opaža zlasti pri ženskem spolu. Marsikatera noga je nelepa zaradi nelepe hoje — in ta hoja je, žkl, toli često samd nasledek pretesnega obuvala. — Nikakor ni moči skrivati prevelike noge, tudi ako jo protiprirodno in šiloma zabijaš v obliko, kakeršna ji ni primerna. Največjega pomilovanja našega so izvestno vredne dne lepotice, ki silno mučno stiskajo nogo v tesen čeveljček, in na visokih petah omahujejo in kinkajo po ulicah; saj nc vedd, da si s tesnim protiprirodnim obuvalom kvarijo hojo, gibanje in zdravje, toda, kar je pri njih največjega pomena, tudi lepoto svojo. Noga nc rabi Človeku toli mnogovrstno, negoli roka. Noga nam rabi v prvi vrsti le za stanje in hojo. Zatd je tudi zgrajena popolnoma inače, nego nje nežna sestrica, roka. Na nogi pogrešamo dne čudovite gibičnosti; nasprotno pa se odlikuje s krepkimi in trdnimi kostmi, kitami in mišicami. Rousseau je trdil, da je priroda porodila človeka, da hodi po vseh štirih. Käj malo je poznal ta filozof-samotdr zgradbo človeškega telesa; ako bi jo primerjal zgradbi živalij, prepričal bi se uprav o nasprotni resnici. — Res je sicer, da hodijo otroci po vseh štirih, toda samd zategadelj, ker se še ne morejo držati na nogah. Temu se morajo šele mučno privaditi in priučiti; zakaj človek, stojčč na nogah, mora se vedno držati v ravnovesji. Hoja je zavisna od težišča telesnega. Pri hoji se težišče premiče sedaj na to, sedaj na dno nogo. Ravnovesje je zavisno od navadne ravne hoje. Ako je težišče preveč naprej, hodi človek na konci prstov; dni pa, pri katerih je težišče pomaknjeno bolj nazaj, koraka zgolj na petah. To zadnje se dogaja sdsebno pri ženskah; njih hoja je tudi iz anatomskih vzrokov preračunjena na krajše korake. Radi tega veli' Rousseau: »Ženska hoja je takd ustvarjena, da jo čim lože dohitevaš.« Ako ženska hoja prekorači mejo majhnih korakov, izpremeni se v takozvano »grcnadirsko hojo« — a takrat tudi takoj izgubi vso mi-» lobo in gracijo ženskega značaja. Čestokrat je grda hoja zavisna od pokvarjene oblike dolgih nožnih kostij (stegnenice in goletiice), ki se skrivč zaradi bolezni ali pa tudi po napačnem pestovanji otrok. Takšne noge imajo sedaj obliko črke X, sedaj črke O. Na take ncdostatke treba paziti že v mladosti; zakaj tačas se še dadd poravnati, ker so vezi v sklepih še prožne in popustile. Ako nedostatek ni preočit, moči ga je popraviti s samim delovanjem mišičja; sicer pa nemudoma poišči zdravniške pomoči. — Tudi ploskonožci nimajo lepe hoje. Končno nam na tem mestu ni moči prezirati fiz i j o g no m i ke roke in noge, rekšc dne znanosti, s katero se iz njiju zgradbe, velikosti i. t. d. sklepa na značaj dotičnega človeka. » Lepo zgrajene roke in noge so zlasti znak plemenitega plemena. Človek lepih rok in nog je pre šaljive in dovtipne nravi. Dolge in ozke roke in noge značijo strastnega človeka, kratke — sebičneža in človeka mrzlega temperamenta. Ljudje, ki imajo izredno kratke prste, brezsrčni so in krvoločni. — Neron in Marija Tudorska sta imela baje take majhne, lepe in brstne roke s kratkimi prsti. Jamice na rokah značijo veseljaka in časih tudi lahkomišljenca. Velike roke in noge izražajo moč in stanovitost, vender tudi dobrodušnost. — Majhne in nežne roke često pomenijo slabost, površnost, ne-stanovitost, kratkoumnost in tudi zlobnost. Roke, ki se rade zardčvajo, željne so maščevanja. Živahen duh se izraža v gibičnih, nemirnih rokah; mirna roka znači zamišljenca. Kakor je pri roki in nogi pomembna oblika, prav takd značilno • jc tudi to, kakd ji človek uporablja. Neumnež ne vč kaj početi z rokami, a bojazljivec se opotika ob svojih nogah. Roka in noga govorita kaj zgovoren jezik. Izkušnja že nas uči, da ima roka glavno nalogo pri razgovoru, bodisi, da jo rabimo v raz-jasnjujočem, pomirjujočem ali potrjujočem zmislu. Z roko dovoljujemo in odklanjamo — sočutje in zasmehovanje, naklonjenost, veselje in žalost, prošnja in nje uslišanje se izražajo z roko tako, da je umevno vsakomur. Nasproti pa je noga oznanjevalka naše krepkosti in samozavesti; ona spremlja našo jezo in razjarjenost, ona podkrepljuje naše ukaze in našo pretnjo. Hitro koraka mož, ki se brzo odločuje in hitro izvršuje, k čemur se je odločil — omahljivec brusi počasi svoje petč. Roka nam je torej izraževateljica duha in srca; noga pa je glasnica naše volje in značaja našega. Roka in noga sta zlasti važni pri nežnem spolu, in to vedd njega zastopnice bolje, nego mi. Z božajočo roko pregovarja žena možd, pomiruje ga in ga tolažeč vodi skozi nezgode življenja — toda noga ji je baje dana, da mu veluje in vlada. Mož je gospodar! In vender pravijo, da so bile vsem imenitnim dogodkom na naši zemlji vzrok ženske. »Chcrchez la femme« je menda le resničen pregovor. Na vrtu Očklc na vitu cvetice sadi, Sebi vesela tako govori r Toda sred jaz itikdmur ne dam, Bodisi, da bi me prosil on sam. »Da bi se v rahli prsti gredic Vsaka hotela prijeli cvetic! Bolje, da nikdar nc ljubim dcklt, Nego da kd&j mi ljubezen umrfc . . . Potlej najlepši moj bode vrt, K.\dar oddne pomlddni ga prt. Vender, če v rahli bi prsti gredic Vsaka prijela se mojih cvetic: Tod mimo vrta pohajal nekdd, Nem bode gledal cvetje lepo. K&dar spomladi se mi razcvet«», Rožo on prvo, najlepšo dobd . . Želel si bode cvet ali dvd, Mojega lishko si žčlcl — sred . Dčklc na vrtu cvetice sadi, Plica jo čuje, takd govori': »Dekle, nikomur sred ti ne daš — Že si ga dalo, samo da ne — znaš U Gr. Novak. Ogenj svetega Elma. Spisal dr. Simon Šubic, profesor na vseučilišči v Gradci. Cl^ jV.za mlada mi je še v spominu, kakd se je o hudi uri križal m Pil m°j oče> gledajoč na zvonik: IpÜ »Svetinja, preplašena od hudega vre- | mena, išče pri cerkvi miru; s e d 1 a j c petelinu na t umu na grebčn.« O hudem vremeni, sosebno kadar je zrak nekoliko napojen z elektriko, videti je na vrhčh visokih stvarij, n. pr. na stolpnih zvezdah, na jadrenikih, na štrleči h sulicah i. t. d. vreščeč plamen, kateri traja nekaj časa brez slčharne škode. Vzrok tej prikazni je elektriški iztok, kakor ga opažamo v temni sobi na elektriškem kolovratu. Večina opazovanih pojavov izpričuje, da se kaže ta ogenj zlasti pozimi, sicer pa tedaj, kadar je kaj hudega vremena v zraku. Ogleduje se najlože v temačnem ozračji, bodisi ponoči ali podnevi, ko se zrak zatemni od hudega vremena. — Bilo je na večer, ko so korakali pruski vojaki iz Charlottenburga proti Berolinu. Na poti jih ujame hudo vreme; stemni se, in hipoma se zasvetijo osti njih medeninastih šlčmov; za nekoliko časa otemnč in se zopet posvetijo. — V Nordhausnu so visele pri slav-nosti zastave na drogih s kovinskimi ostmi iz cerkvenih lin. Ko jc začelo mesti, pokazale so se lučicc na konci drogov, nemirne, kakor bi skakale z droga na drog. Slišalo se je zajedno prasketanje, kakor bi brenčala muha, ki se je zapletla v pajčevino. Ko je blizu stoječi ogledovalcc segel po teh lučicah, izginile so mu pod roko; kadar je pa roko umeknil, zasvetile so se iz nova. Kadar je obilo elektrike v zraku, niti ni treba visoke stvari, da bi se na nji pokazale svetinje. B ure hell pripoveduje o prikazni, katero je videl v južni Afriki. »Prišel sem k misijonarjem. Ko pridem zvečer na travnike, vidim elektriški pojav, kakeršnega nisem opazoval žive svoje dni in ga ne bodem. Iz vseh stranij neba so švigali bliski hitro drug za drugim, grmelo pa ni. Vse okolo mene je bilo tiho, le nekaj debelih kapelj je padlo iz sila goste in čine megle. Kar se zažari takd silno, da sem malone oslepel. Zar se je na videz potezal z neb/i na zemljo. Nekoliko časa je gorelo od elektrike vse travno steb-ličje kakih petnajst čevljev okrog mene. Pokalo ni, prav nobenega šumenja ni bilo slišati. Trava jc bila po čevelj visoka; vsako steblo, slčharno poresce je bilo kakor v ognji, takö se je svetilo. Ko sem šel mirno svojim pötem, izginila je prikazen popolnoma.« Skoro prav takšne pojave opisuje v svojem »Kosmosu« A I. II u m b o 1 d t; opazoval jih je po silovitih planjavah, poraslih z visoko travo, prostrtih poleg reke Orinoco v južni Ameriki. Podobno žarenjc se vidi često, kadar mete. Ko je opazoval L a m p a d i j mnogo elektrike v zraku okolo Freiburga, videl je v okolici rudar, da so se po dre v ji svetile veje, katere niso visele do tal. Tudi mornarja dnikraj Freiburga sta videla, da se je svetil padajoči sneg. — James Braid v Leadhillsu je zapazil, da so se konju svetila ušesa, njemu samemu pa klobukovi okrajci, ko jc ravno jelo močno mesti in deževati. Ko je bil konj premdčen, izginila je svetloba na njem. Predno je jelo deževati, poskakalo je mnogo elektriških isker iz snežnic na klobukove okrajcc in konju na ušesa. — Drugič je nastopil vihar z dežjem in snegom; bliskalo sc je neprestano, grmelo pa je malo. V tem so videli ljudje, stoječi pod milim nebom na višjih krajih, da so se svetili okrajci njih klobukov in rokavice; takisto so se žalila konjem ušesa, rep in griva, tudi grmovje ob poti in nekatera posamična drevesa; živo gibajoči in nemirni plameni so jih obkrožali, in slišal se jc zajedno rahel šum, kakor bi jela voda vreti. Veliko, kaj veliko štejemo opazovanj o tem ognji; sdsebno stari narodje so ga prištevali usodnim pojavom in ga popisovali mnogovrstno. Livij pripoveduje: »Strah se je še pomnožil zaradi Čudovitih pojavov, o katerih smo zvčdeli iz raznih krajev; pravijo, da so sc na Siciliji sulice nekih vojakov često svetile kakor blisek, kakor se je prej na Sardiniji zasvetila palica stražniku, kateri se je izprehajal po obzidji.« — Plini j pripoveduje, daje ogledoval zvezde na sulicah vojakov in na ladjinih jadrcnikih. Te zvezde so se vrščč prestavljale po jadrenikih. Jednakih pojavov omenjata S c n c k a in P r o k o p i j. P1 i n i j pristavlja: »Vzrok tej svetlobni prikazni jc še skrit v veličastvu pri-rodnem.« Zlasti so se stari narodje čudili plamenu na jadrenikih. Samd jeden plamen, imenovan Helena, imeli so za neugodno znamenje; dva plamena, imenovana Kastor in Polu k s, prerokovala sta jim lepo vreme in srečno vožnjo po morji. Sedanje ime ogenj svetega Kima prihaja baje od škofa Erazma, kateri je umrl začetkom četrtega stoletja mučeniške smrti v Mola di Gaeta. Njega ime se zöve okrajšano Er m us, italijanski Elmo. Takd je bil tudi po njem, to je po stari cerkvi St. Eramo, imenovan v Neapolu utrjeni grad St. Elmo, katerega je sezidal kralj Karol II. okolo leta 1300. Zaradi krepke pod- pore so čestili mornärji S red o zemeljskega morja Erazma za morskega varuha. Njega ime je po Laškem — nekoliko okrajšano — pomenilo plamen, kateri se je o viharjih prikazoval na ladjah. Ar i jo s t imenuje ta ogenj »La disiata luce di Santo Krmo.« — Iz poročila, katero je spisal Kolumbov sin, vidimo, kaj so si tedanje čase mornarji domišljali o ognji sv. Elma. V tem popisu, imenovanem »Historia del admirale«, bere se: »Ponoči od sobote do nedelje, gotovega dnč meseca vinotoka leta 1493. na drugi Kolumbovi vožnji je silno grmelo in deževalo. Končno se prikaže sveti E l m na ladji s sedmimi prižganimi svečami; vidi se ogenj, katerega spoznajo mornärji za posvečeno svetlo telö svetega Elma. Kar se zaslišijo molitve in litanije na ladji, zakaj mornarji so trdno prepričani, da se poleže nevarni vihar, ko se prikaže sveti Elm.« Kakor pripoveduje Herrea, verovali so tudi služabniki na Ma-gelhaensovi ladji v to vražo. Herrea pravi: »Za velikih viharjev se prikazuje sveti Elm na vrhu jadrenikov, sedaj z jedno, sedaj z dvema gorečima svečama. Z veselimi glasovi in solznih očij pozdravljajo mornarji to prikazen.« » Od konca sedemnajstega stoletja pa ni v mornarskih poročilih nikjer več najti omenjenih dogodkov o Elmovcm ognji z gorečimi svečami, dasi niso bile misli o tem ognji kaj prida boljše. Grof For bin pripoveduje v spominskih črticah svojih: »Blizu balearskih otokov se jc vzdignil neko noč hud vihar s strašnim bliskanjem in grmenjem. Ker smo se bali hude sape, ukazal sem zadrgniti vsa razpeta' jadra. Videli smo na ladji nad trideset ognjev svetega Elma. Jeden je gorel na vrhu vetcrnice najvišjega jadrenika in plapolal poldrug čevelj visoko. Poslal sem pomorskega hlapca, naj ga prinese na krov. Ko pride hlapec do ognja, zakliče: .Ogenj prasketi, kakor bi se prižigal zmočen smodnik.' Ukažem mu, naj sname zastavo in jo prinese k meni. Toliko pa da jo sname, zapusti jo ogenj in sčde vrhu jadrenika toli trdno, da ga ni moči odgnati. Toda sčasoma je izginil sam po sebi.« Menda poznä malo bralccv ogenj svetega Elma. Temu pa ni vzrok to, da se prikazuje takö malokdaj, ampak to, da ga na kopnini ni moči opazovati tolikanj pogostoma kakor na mörji. Vender, kdor je paznejši, prepriča se lahko o večjih viharjih, da se v temnem zraku svetijo vrhovi stolpov in veternic. Gledč na ogenj svetega Elma in ljudsko vero o njem je käj zanimivo premišljanje prirodoslovca, ki se trudi poz vedeti, kakö se je prirodno veličastvo izražalo v duhu človeškem. V raznih döbah priro-doznanskega spoznavanja je priroda s svojimi močmi našemu duhu vtiskovala različne obraze. Kar se je zdelo prednikom popolnoma resnično, to so često zavrgli nasledniki, češ: »To je stara kriva vera ali vražen nazor o prirodi.« V starih časih so imenovali Klmov ogenj po Dijoskurih Kastor in Poluks, katera so Čestili za varuha v morskih nevarnostih, kjer se je ta ogenj prikazoval na jadrenikih ali po veternicah. Ladja iz Aleksand-rije,] na kateri se je prepeljal sveti apostol Pavel z Malte v Perteoli, imela je zastavo dvojčkov ali Dijoskurov. Takrat je imela večina ladij dvojčka na svojih zastavah, kakor bi bile posvečene Dijoskurom. Kadar se je Elmov ogenj pokazal v podobi samotne luči, imeli so ga, kakor smo že omenili, za oznanjevalca nevarnosti in nesreče; pomenil je v tej podobi Heleno, sestro Dijoskurov, katera je pro-vzročila Trojancem toliko nesreče, zla in žalosti. Iz tega vira zajemaje, mislilo je dokaj novejših prirodoznancev, da izhaja ime »Elm« iz imena »Helena«, kakor bi se bilo ime »Helenin ogenj« sčasoma iz-premenilo v ime »Elmov ogenj«. Drugi pa so trdili, da prihaja ime »Elmov ogenj« v krščanskih narodih od malikovalskih Kabirov in njih Herma; torej Hermov = Ermov = Elmov ogenj. Oboje je zmota, nego ime »Elmov ogenj« prihaja od svetega Erazma, kakor smo že pojasnili. Koliko je vplival Elmov ogenj na misli, to se vidi iz tega, da je celd poosebljen na starokrščanski marmorni krsti, katero so našli, ko so nekoč kopali v podnožji cerkve Sv. Petra v Rimu. Pokrov te krste je dandanes shranjen v vatikanskem muzčji. Zaradi nje ime-nitnosti so jo posnemali v podobah Basijo, Aringhi, Bottari, d' Agin-court i. dr. Elmov ogenj, poosebljen na tem pokrovu, prikazuje se v dogodbi preroka Jone. Kakor poroča stari zakon, šel je Jona, neposlušen Jehovincmu povelju, na ladjo. Vzdigne se strašen vihar, kateri preti razbiti ladjo. Vražni mornärji vadlajo in spoznajo, da jim žuga nesreča zaradi Jone; zatd ga vržejo v mdrje. Ondu ga požrč morski som in ga tri dni pozneje vrže na kopnino. Le-tä povest se je posebno omilila staremu krščanstvu, saj jc bila znamenje Kristusovega vstajenja in vesoljnega vstajenja od smrti. Torej se vidita dve pri-godbi izboklo vpodobljcni na krstah starih kristjanov: prva kaže Jono, ko ga riba požrč, druga, ko ga vrže na kopnino. Obraz na gori omenjenem sarkofagu pa je ta-le: Na kipečem morji se vidi ladja s tremi mornarji. Srednji izmed njih je ravnokar vrgel Jono v mdrje, kjer pada v žrelo morski pošasti. Zgoraj na desni strdni gleda golotna podoba s perutim! na pol izza skale, kamor tolče Mojzes s palico, da teče voda iz nje. Ta podoba je poosebljeni vihar, kakor se nahaja pogostoma narisan na krstah starega krščanstva. Sredi nad jadrenikom se vidi do pasa ženska podoba s krono na glavi, vsa v svetlobi. Ta ženska je poosebljeni Elmov ogenj, kateri se kaže na razkačenem morji mornarjem samčč, spričo nevarnosti. — Prej so trdili nekateri opazovalci, da pomeni ta podoba solnce. Ker je pa lice in nčdrije žensko, mislili so drugi, da bi bila luna; toda luna nima kaj opraviti pri tej dogodbi, in na podobi tudi pogrešamo slčhamega pravega znamenja zanjo. B o 11 a r i je spoznal resnico, ker je imenoval rečeno podobo nesrečonosno zvezdo Heleno. To sta potrdila tudi Borgija in Platner. Pri tej podobi rabi Elmo v ogenj za to, da se natančno obriše dogodba z Jono; mimo tega nam kaže znamenito vlastje marnega opazovanja prirode. Da je Elmov ogenj vpodobljen kot ženska, kakor poleg njega stoječi vetrovni bog, to se ujema s starim mišljenjem, o katerem podaja starokrščanska umetnost še mnogo drugih vzgledov. Toda biti utegne res, da je hotel umetnik z žensko podobo izraziti demonsko moč Elmovega ognja, posebno če je bil navzet misli starega krščanstva, da je zrak poln hudih duhdv, kar sta začetkom četrtega stoletja trdila cerkvena očitka Tertulijan in Arnobij. Kakor kažejo povesti dvanajstega stoletja, postavljali so včrniki v zraku prebivajočim zlim duhovom ali demonom nasproti svetnike kot varuhe, da bi s svojo moČjd ustavljali in mirili hudo vreme. Prva teh varuhov je bila Marija, mati Jezusova; njenemu varstvu so sc izročali zlasti o viharjih na mdrji, mislčč, da se prikazuje Marija v ognji svetega Elma. Ta domišljija se veže tudi z imenom Marije, katero so izvajali v starokrščanskih dobah iz hebrejščine in ga razlagali za »zvezdo m or j d«. Pod tem imenom so tudi častili Mater božjo, kakor izpričuje imenitna pesem iz devetega stoletja »Ave, maris Stella, Mater dei alma«. Tudi slavni pevec Arij ost v svojem »Orlando furioso« kaj živo popisuje prikazen Elmovega ognja na ladjah; Cam o en s mu daje brezimen spomin v svojih »Luzijadah«. V knjigi »De miraculis s. Mariac«, katero je spisal duhovnik Potho, menih v samostanu Priflingenu pri Regensburgu, čita se nastopna povest nekovega opata, o katerem trdi pisatelj, da jo je slišal sam. Le-ta opat se je peljal z nekaterimi drugimi tovariši na ladji sredi britanskega morjd, ko je prišla takd huda ura, da so bili vsi obupani. Klicali so svetnike na pomoč, ta tega, dni drugega, toda nihče ni klical Marije. Opat jih opominja, naj pokličejo na pomoč mater usmiljenja, katera je mogočnejša od vseh drugih svetnikov. Toliko da naprosijo Marijo, prikaže se vrhu jadrenika velika luč kakor velika voščena sveča. Svetila je takö močno, da je odgnala ponočno temo ter raz-svetila vse na ladji in okolo nje. Zdajci tudi potihne huda sapa; morje se umiri, skoro napoči jasen dan, in srečno priveslajo na kopnino. »O, zvezda morja, svetlejša nego vse, mogočnejša nego vse!« pristavlja strmeči pisatelj. — Namen tej povesti jc izvestno ta, da bi priporočala češčenje Matere božje; videti pa je tudi, da je bil v tistih časih Elmov ogenj precej neznan. Prav tisto povest v nemškem jeziku pripoveduje stari »Passional«, kateri obseza v prvih treh knjigah poleg Jezusovega in Marijinega življenja tudi Marijine čudeže. V teh knjigah je takd-le popisan Elmov ogenj, kateri se prikazuje na poziv Matere božje: »tif ki so v gledališči prijateljski sedele druga poleg druge ter zložno ploskale in se radovale redkemu užitku. Sevčda, s strogo umetniškega stališča bode kritik včdel ugovarjati marsičemu; umetniško dovršeno delo nikakor ni igra »Tri braka«, ali ker nam tolikanj resnično kaže vsakdanje naše življenje, da človek ne utegne misliti na zakone dra-matiškega pesništva, uverjeni smo, da se ta igra prav takö obdrži' na repertoaru zagrebškega gledališča, kakor so sc obdržali »Graničari«, ki tudi niso dovršeni, in so se vender predstavljali že davno nad stokrat in se Še zmiraj predstavljajo, in vsak pot je gledališče prenapolnjeno. Saj imajo tudi Nemci mnogo dobrih iger, katerih ne morejo uvrstiti v noben oddelek dramatiškega pesništva, pa jim pravijo »ka-rakterne podobe«. Tudi to radi priznavamo, da imajo »Trije zakoni« veliko krajevno vrednost; v prevodu na kakem drugem gledališči bi se ne mogli ponašati z istim uspehom, kakor v Zagrebu. Toliko se ^ nam je zdelo potrebno, da poročamo o teh domačih plodovih hrvaške dramatike, ki nam jasno pričajo, kakö se je v najnovejšem času jelo razvijati gledališče hrvaško po notranji svoji vrednosti, in da ne hrepeni le po zunanjem sijaji, ki je bil že marsikateremu gledališču na veliko škodo. Upamo, da smo resnično poročali in pravično sodili, ne da bi se postavili na vzvišeno stališče ostrega kritika. Kakö opolzek je pot kritike, povedali smo že v začetku, ko smo navedli nekoliko mislij gospoda Klaiča, s katerim se v tem popolnoma ujemamo. Nekdo nam je sicer ugovarjal in rekel, da je kritika lahka stvar. »Ako knjigo čitaš, da se ti ne spotika, in je ne odložiš, dokler je ne prebereš, tedaj je knjiga dobra. Če se ti pa zadira, pusti jo, zakaj gotovo, da knjiga nc velja.« Zopet nova in čudna teorija, ki je na več stranij vredna premisleka! Nekoliko je gotovo resnice na tej lahkoumni in < predrzni trditvi, ki pa nikakor ne veljd za vsako knjigo. Prvi pogoj vsaki, zlasti lepi knjigi je ta, da se gladko bere; in vender nam jc učeni gospod Jagič ostro obsodil neke ruske prevode, ki so se čitali, kakor lep in dober izvirnik. Po takšnih ostrih obsodbah si človek res ne upa več izreči svoje sodbe. Takd smo na primer že večkrat poudarjali, da je pri nas premalo duševnega kapitala in preveč duševne konkurencije, in danes še nikakor nismo drugih mislij, akoprem nam jc zatrjeval prav veljaven prijatelj, da pri nas brez konkurencije ne bi uspevali ne književnost nc umetnost. Zatd da trebamo več leposlovnih listov in več pevskih, glasbenih in drugih umetniških društev. Res je, da nam je takšna konkurencija minulo zimo dala nekoliko prav redkih in dovršenih koncertov, s kakeršnimi bi se mogla ponašati tudi večja mesta; ali prav pri teh koncertih smo videli, da so 4 sc morala vzajemno podpirati razna društva, ker so jim bile svoje moči preslabe. Urednik lepoznanskega lista pa je tožil, da mu »Matica Hrvaška« pobira najboljše sodelovalce in da mora list zatd hirati. Ali ni to zopet dokaz, da nas je še premalo za konkurencijo ? Često izproži urednik prav zanimivo podjetje in priobči v listu članek s številko I.; ali zastonj se veseliš in čakaš nadaljevanja, ne učakaš ga. Lani na primer je »Vienac« prinesel »I. Pismo iz Biograda«, v katerem se nam je izpolnila davna želja, da bodemo čitali izvirna poročila o srbski književnosti in kulturi sploh. Uvod je bil lep in pre-zanimiv, ali zastonj smo čakali drugega pisma; minilo je leto in pol, in še ga ni. Takrat smo čuli, da bode »Vienac« tudi donašal izvirna »Pisma iz Ljubljane«; vender tudi teh ni bilo. Kaj je temu vzrok? Nič drugega, nego da je premalo delavcev, toda preveč dela, zlasti za toliko Število raznih časopisov. Lahko je reči: »Listov nikdar ni preveč, ^ lc dobri morajo biti«; ali kakd naj bodo dobri, ako se naš mali duševni kapital drobi čimdalje bolj in trosi po treh, štirih listih, dočim bi malone pohajal za jeden list! Ali kam smo zašli! Poročuje o nekih novih pojavih na književnem polji, ponovili smo staro tožbo, akoprem po načelu in po izkustvu nikomur ne vsiljujemo svojih mislij. Utegnil bi nas kdo vprašati, zakaj ne poročamo o »Matici Hrvaški« in o drugih književnih za- vodih? — »Zvon« naznanja vestno vsakega pol leta vse nove hrvaške knjige, zatd nam jih tu ni treba ponavljati. Pisatelji so iz večine isti in stari znanci »Zvonovim« čitatcljem. Med pripovednimi knjigami »Matice Hrvaške« ne pogrešamo nobeno leto Sandora Gjalskega, katerega smo že večkrat omenjali pohvalno in ki je sedaj izvestno najro-dovitejši pripovedovalec hrvaški. Zadnja pripovedka »Na rodjenoj grudi« pripada njega najboljšim delom. Ko smo jo čitali, spominjali smo se pogostoma nekega književnega historika, ki trdi, da romani prihodnosti ne bodo, nego resnični dnevniki. Nečemo trditi, da je pripovedka »Na rodjenoj grudi« zgolj dnevnik, ali pisana je takd realistiški, da ni možno ločiti, kaj ie resnica, kaj domišljija. Kdor je le malo Časa bival v lepem hrvaškem Zagorji in se le nekoliko seznanil z dobrimi ljudmi in prezanimivim tamošnjim življenjem, ta gotovo slastno seže po vsaki novi knjigi Gjalskega. Danes to staro zagorsko življenje gine od dnč do dnč; kakor drug za drugim legajo v grob stari vlastelini, ki so v idiliškem svojem kraji pozabili ves ostali svet, ki se niso ločili ljubljene »rodjene grude« svoje in so vse žive dni rajši bivali v lesenih kurijah svojih, nego da bi se preselili v zidane palače zagrebške. Kakor pristen Zagorec ljubi tudi Gjalski nad vse drugo ta rojstveni svoj kraj in nam prelepo opisuje, kar je sam doživel in kar je čul od prednikov svojih, katerih že skoro ne bode več. Kakor Gjalski s srcem svojim vedno tiči na »rodjenoj grudi«, takd nam pripovedke njegove oživljajo lc nekdanje zagorske dogodbe. In dobro je takd; zakaj daj mu Bog učakati visoko starost in podčli mu moči, da bode do zadnjega diha opisoval to prezanimivo Zagorje 1 Težko da bi mogel opisati in povedati vse, kar je vredno spomina ; vender ni ga, ki bi kakor on znal risati te stare hrvaške značaje, katere je videl na svoje oči in poslušal na svoja ušesa. Gjalskega bodo mogli ceniti šele prihodnji rodovi, katerim bodo njegove pripovedke budile domišljijo kakor mične bajke, in marsikdo bode tedaj majal z glavo in si mislil: »Ali je bilo res kdaj takd lepd pri nas na Hrvaškem ?« — Ker smo toli srečni, da smo v Gjalskega pripovedkah našli že marsikakega znanca svojega, smemo jih tem bolj priporočati vsakomur, kdor se zanima za življenje narodov, zlasti najbližjih sosedov svojih. O umetniški vrednosti nečemo soditi sami'; lc to povejmo, da se Gjalskega pripovedke prevajajo v razne jezike evropske. Kakö so Turki osvojili Bihač. Spisal L Steklasa. (Konec.). 11 a] je traJala ma^orie t>re7- prestanka od leta 1591. do i^^Pini ^eta mora^a bi se začeti šele leta 1593.. zakaj to leto r^^^^^Ort je bila v Carjem Gradu uradno napovedana Avstriji. Ali [!yiiyi|y§| bosanski paša Hasan ni čakal tega, nego je začel po turški navadi že prej napadati zemlje krščanske. Že leta 1590. je plenila četa 3000 vojakov okolo Bihača, in leta 1591. je prihrulo zopet kakih i$oo mdž čez Uno. Napadli so Bihač, ali Krištof Obričan jih je hrabro odbil s posadko svojo. Drugo leto ni bil takd srečen. Ko nekega dnč pregleduje trdnjavo, napadejo ga Turki in ga ujamejo. Spremljevalci zapovednikovi zbežč na vse strani, in v mestu nastane strašen strah in velika zmešnjava. Ko bi bili Turki v tem trenutku napadli trdnjavo, izvestno bi jo bili osvojili. V tej veliki zmešnjavi prevzame zapovedništvo Jožef Dornberg, dokler ni bil postavljen za stotnika Jožef Lamberg. Ko je pa Ilasan - paša dnč 2. včlikega travna leta 1592. dozidal novo trdnjavo petrinjsko in si takd zavaroval pot do Siska, sklenil je vsekakor osvojiti Bihač, da bi mogel potem brez skrbi z vso vojsko udariti na Sisek. Takd je tudi Bihaču odbila zadnja ura. Že dne 10. ržčncga cveta je prišel Hasan-paša z močno vojsko, težkimi topovi in z mnogimi ladjami po Uni pred Bihač. Prvih osem dnij so streljali na mesto neprestano od štirih stranij. Ker je bilo zi-dovje že precčj porušeno, pripravili so se Turki na napad. Ali predno so hoteli poslednjič naskočiti mesto, udali sta se dve drugi trdnjavici turškim rokam. Hasan je namreč poslal iz tabora pod BihaČem oddelek svoje vojske, da osvoji bližnje trdnjavice. In res mu osvoji Peršič in Izečič (dnč 17. ržčncga cveta), dočim je bil znameniti Ka-inengrad še minulega leta izgubljen za našince. Končno začnd Turki napadati Bihač dnč 19. ržčnega cveta. Ze so postavili vojaki lestve na zidovje, da se popnd ndnje, kär jamejo meščanje zahtevati od zapovednika, naj izroči mesto z ugodnimi pogoji. Krištof Lamberg je sam prepričan, da ne bi mogel dolgo braniti mesta, ker je zidovje po neprestanem streljanji skoro razdejano in so branitelji iz večine popadali, ali pomdči se ni nadejati od nikoder. Zatd sklene, da se uda. in sicer največ zaradi tega, ker se je začelo meščanstvo samo s Hasanom dogovarjati o podaji. Prebivalci mestni so namreč javili paši, da bi se radi podali, ako jim obljubi sloboden odhod. Paša pošlje prčcej natö jednega svojih begov v trdnjavo, da obeta prebivalcem in posadki sloboden odhod, ali pa varnost osebe in imetka, ako želč tudi še dalje ostati v mestu. Ko Lamberg-to zvč, grč sam v turški tabor, da razpravlja tamkaj o podaji, katero res sklene z dogovorom, po katerem smč posadka slobodno oditi. ■Tudi pri tej priliki dolžč nekateri povestniČarji Krištofa Lam-berga, da je od samega strahu izdal mesto Turkom, ne da bi se jim bil hrabro postavil v bran. Takö ga ogerski povestničar Istvanfy imenuje malosrčnika in bojazljivca. Ali če razsodimo vse okolnosti, katere smo navedli ravnokar, pritegniti moramo Valvasorju, ki brani Čast rojaka svojega. Kranjski stanovi in celokupna vojaška uprava na Kräjini so bili krivi največ, ker so premalo skrbeli za tako važno trdnjavo in jo skoro popolnoma zanemarjali ravno v tem času. Vender kranjskim stanovom tudi tega ne moremo očitati preveč; saj nam je znano, da so od leta 1590. pazili vsi na Sisek, zakaj ondu je hotel sovražnik predreti v dežele slovenske. Na tej sträni namreč ni bilo nobene takö močne trdnjave, ki bi jih branila, kakor je bila tamkaj na novo utemeljena karlovška nasproti Bihaču. Ne plašljivost Lam bergova, nego neka malomarnost celokupne vojaške uprave in kranjskih stanov je zakrivila, da je bil Bihač kristjanom izgubljen po (55letni vladi avstrijski in 52lctni upravi kranjskih stanov. Ilasan-paša je bil pa tudi prav zvita glava. V svojem vedenji proti Lambcrgu in njega spremljevalcem je bil prav priliznjen, samö da bi jih pridobil zäse. Zatö je nagradil zapovednika Lamberga z zlato vezeno obleko, druge spremljevalce pa s svilenimi haljami. Jeden izmed njih, Tomaž Gall po imeni, ni hotel vzeti halje, nego jo je podaril blizu stoječemu Turku. Hasanu se zdi čudno, da navedeni spremljevalec takö malo ceni njega dar. Ali obdarovani Turek mu dobro odgovori, da je Gall Nemcc, ki ni še nikdar nosil take obleke, pa tudi ne mara zänjo; rajši bi vzel cekin, da bi si mogel zdnj kupiti vina in se nekoliko razveseliti. Hasan se natö sladko nasmeje in podari Gallu 10 cekinov. Spremljevalcu Bajnaku pa da 150 tolarjev in ga celö nagovarja, naj ostane pri njem v službi, da ga bode dobro plačal. Tudi med druge prebivalce mesta Bihača siplje denar, in da jih zaslepi še bolj, pokaže jim nekoliko zabojev, napolnjenih z zlatom in srebrom ter jim obljubi, da prepusti vse to -njim in da jih bode varoval bolje nego dosedanji njih gospodar, ki ni skrbel ni za plačo nI za hrano podložnikov svojih. Lamberg je zaupal tem laskavim besedam Hasauovim in odšel iz trdnjave z 22 vojaki (samd toliko jih je še ostalo od 400) in drugimi prebivalci, ki so se mislili izseliti. Napotč se proti Slunju, ki je bil takrat še naš. Češ, da jim je potrebna straža na poti, pošlje ž njimi Hasan - paša bega Velehtana s 400 turškimi konjiki. Ali Ve-lehtanova naloga jc bila, da tc neoborožene ljudi (razven 22 vojakov) pokonča na poti. In res, ko so kaki dve milji od tabora, napade jih s četo svojo. Začne se krvavo klanje; našinci se branijo obupno, posebno oni oboroženi vojaki, in pobijejo marsikaterega Turčina. Izmed imenitnejših Turkov je padel Ibrahim-beg, katerega je zabodel TomaŽ Botalič; sprla sta se bila že prej zaradi nekih darov, katere je bil Hasan-paša razdelil mnogim prebivalcem bihaškim, da jih pridobi zdse, le-td beg pa jih je zahteval od prebivalcev. V tej borbi se je posebno hrabrega izkazal nam znani Tomaž Gall, ki je ubil tudi nekega ago in Turke takd preplašil, da so pobegnili v Bihač. Od naših vojakov je ostal samd kapetan Krištof Lamberg in 6 meščanov; vsi drugi so pali v tej borbi. Begunci so prispeli najprej v Drežnik in od tukaj v Slunj. Tudi gledč na ta napad brani Istvanfy Hasana, o katerem misli, da jc bil prav pošten človek, ki je spoštoval besedo svojo. Kriv mu je le Tomaž Batalič, ki se je spri z nekim TurČinom, pa je zatd prišlo do krvave borbe. Tudi pripoveduje Istvanfy, da Lamberg ni pobegnil iz poboja, nego da so ga Turki ujeli in privedli nazaj k Hasanu, kateri ga je pa velikodušno pustil na slobodo. Vse to ne more biti res, posebno ne dno, kar piše ta zgodovinar o Hasanovem značaji, zakaj vse njega dosedanje in tudi poznejše vedenje se upira takovemu mnenju. Valvasor je v tem pogledu mnogo verodostojnejši, zatorej se držimo njegove pripovesti (Valvasor XII., 15.—16.). Da je bil Iiasan sam nejevera in krvolok, dokazuje najbolj njegovo ravnanje s prebivalci bihaškimi, ki so ostali po odhodu Lambergovem v trdnjavi. Dočim je namreč Vclehtan klal izseljence, prišel je tudi Hasan v Bihač. Ali kakor je prej s sladkimi besedami in dragocenimi darili mamil prebivalce na svojo stran, dokler jih ni pridobil, takd okrutno jih začnč sedaj preganjati. Od 5000 prebivalcev, ki so ostali v mestu, dd jih 2000 poklati, druge zasužni, 800 samih otrdk pa odvede na Turško. — »Ker se je udalo mesto Bihač, odprt je pot v Italijo, torej naj pazijo Benečanje« —• takd javlja benečanski poslanec iz Prage svoji signoriji (vladi benečanski). Kolikokrat je bilo to mesto v 16. veku v veliki nevarnosti, zakaj Turki so ga že napadali iz davna! Sedaj je palo, ali s krvavim klanjem naroda so se Turki osvetili za mnoge svoje poboje pod tem mestom, kakor da hočejo pokazati Sisku in drugim hrvaškim in slovenskim mestom, kaj bode, ako jih osvojč. Mnogi krščanski vojskovodje so poskušali osvojiti Bihač, ali šele leta 1878. so ga zavzele naše čete po hudi borbi. Važna sta dva napada na Bihač v prejšnjih časih. Že dve leti pozneje, ko je padla bi-haška trdnjava, vzdignil se je na Turke v teh krajih glasoviti junak Jurij Lenko vič, karlovški general, in sicer že prav kesno jeseni. Glavni namen temu prihodu je bil napad na sam Bihač. Z močno vojsko pride dnč 5. listopada zvečer pred trdnjavo bihaško takd tiho, da posadka niti ne zapazi sovražne vojske. Tisto noč okolo dveh po polnoči zapovč Lenkovič tihoma prisloniti lestve na mestno zidovje in ukaže vojakom, da se popnd na zid. Leti hitro poskačejo po lestvah na zidovje in nasipe. Ko jih končno posadka vender zapazi in se hitro zbere na veliko vpitje, spopadejo se živo na obeh strančh. Ali Turki so bili premagani. Kdor se ni rešil v kulo, pal je od puške ali meča, takd da je bilo na ulicah in nasipih polno mrtvih trupel. Naših vojakov ni palo mnogo. Valvasor trdi (XII., 16.), da so pali samd trijč — a zajeli so bogat plen (dragocenosti, žita in druge hrane) ter oslo-bodili 1200 krščanskih sužnjev. Ostroga vender tudi Lenkovič ni mogel osvojiti, ker ni imel velikih topov in je moral biti zadovoljen s tolikim uspehom. Že dnč 8. listopada se vrne zmagovito s plenom in oslobojenimi sužnji v Karlovec. Od tega časa so imeli Turki v Bihači mir dolgih sto let. Šele ko so za cesarja Leopolda I. krščanske vojske sijajno zmagovale Turke na Ogerskcm in so iz večine domači junaki oslobodili Slavonijo in velik del Hrvaške, začelo se je iz nova misliti, kakd bi bilo pridobiti turško Hrvaško poleg drugih okrajev, ki so nekdaj pripadali kraljevini hrvaški. Da se osvoji turška Hrvaška, moral jc biti osvojen najprej Bihač, ključ temu kraju. Da se zajedno pospeši osvojitev vse Bosne, kakor je bilo takrat sklenjeno v bojnem svčtu dunajskem na prigovarjanje glasovitega Evgena Savojskega, poslano je bilo že spomladi leta 1697. pet cesarskih polkov iz Kranjske, Štajerske in Ogerske na Hrvaško proti Karlovcu. Veleval jim je general grof Frančišek Karol Turjačan, kateri bi se združil z banom Bačanom, da udarita zajedno na Bihač. Ban Adam Bačan je zbral do 20.000 mdž in je na svojem prihodu v neprijateljsko zemljo osvojil nekoliko ostrogov, a najsil-nejši grad s posadko Belo Steno je zavzel naskokoma, potem pa se obrnil proti Bihaču, da ga obsede s treh stranij. Nemce je postavil na severozapad pri Nemških vratih. Turkov je bilo v mestu do 4000. Nädejali so se pomdči od bosanskega paše. Dnč 9. ržčnega cveta se je začelo redovito obsedanje in streljanje na mesto iz topov; natd se je pripravila vojska na včliki naskok. Turkom so javili, da ne dobč nobene pomdči, ali beg Čihaja, zapovednik v trdnjavi, odgovori, da se bode branil do zadnjega diha. Ban je pošiljal manjše čete po okolici, da potolčejo tolpe, ako bi se bližale trdnjavi na pomoč. Ccta glaso-vitega junaka in osloboditelja Like, popa Marka Mesiča, imela je hud boj s sovražniki in prinesla glas, da prihaja vojska iz Belega Grada, v Sarajevu pa da se zbira vojska bosanska in albanska. Nezloga vojaških zapovednikov vojske hrvaške in nemške še bolj pogorša žalostni položaj krščanske vojske. Z Dunaja dohajajo zapovedi, naj čimprej osvojč Bihač, da se potem začne glavna vojna. Vse to je bilo vzrok, da so končno prestali obsedati Bihač, in da je leta trdnjava na nepriliko Hrvatom ostala stolno mesto turški Hrvaški. Od tega časa je minilo malone zopet 100 let, da BihaČ ni bil napaden. Šele leta 1878., ko je srčna naša vojska predrla v Bosno, vzel je oddelek njen napadoma mesto in trdnjavo Bihač ter osvojil vso turško Hrvaško. Vsi ti dogodki so še vsakomur v živem spominu, zatd nam jih ni treba navajati, nego izpregovorimo še nekoliko o de-našnjem Bihači. Mesto in trdnjava Bihač se razprostira ob Uni blizu hrvaške meje; do Za valja (na hrvaški strani) je malo uro hoda. Krasen je pogled na starodavni Bihač in njega okolico z visočine zavaljske. Ob reki Uni, ki si je v gdrenjem toku naredila pot skozi strme in skalnate odrastke planinske, razširja se šele pred Bihačem precejšnja ravnina med odrastki planine Plešivice s severne strani in gore Ristovca z južne strani, ki je posebno mična in plodna. To odprto polje se širi na obeh bregovih Une proti Izačiču in Krupi; zožujejo jo šele odrastki gore Grabeža bliže Krupe. Trdnjava Bihač stoji na levem bregu Une, nekako na otoku, ker je od zapadne strani pred njo izkopana struga, ki se pod trdnjavo zopet združuje z glavno reko. Pred trdnjavo se razprostira na levem in desnem bregu Une pod brdom Bcnakovcem dolenje mesto, mnogo večje in širše od trdnjave. Del mesta je na južni strani trdnjave na posebnem otoku v Uni. Bihač je izza davnih časov utrjen in obkoljen z debelim zidom, kateri se je pa začel že podirati, sdsebno na zapadni in severni strani, kjer je po nekod že tudi podrt. Južno stran mesta nasproti Ripču loči od trdnjave poseben zid, in za to pregrajo je sezidana vojašnica (kršlja) za 2000 vojakov. V trdnjavo je moči priti skozi troja vrata. Vrata nasproti severu na hrvaški strdni se zovejo Nemška vrata, morda zatd, ker so nekdaj v starinskem ostrogu stanovali nemški vojaki (deutsche Knechte). Na iztočni ddlenji strani trdnjave so Zelena vrata, a nekdaj se je ves ta mestni predel zval Zelengrad. Proti Uni pa se mora končno skozi dva zida na Unska vrata. Vsi trije mostovi čez strugo so leseni; prav takšen je tudi večji most čez glavno reko Uno, samd da so na njem na obeh strančh postavljene kolibe za prodajalnice. Razven nekoliko starejših ali javnih poslopij so do malega vse hiše lesene ali pa od pletenin; postavljene so na stebrih tako, da so doli pri zemlji staje za govejo živino in konje. Vse hiše so zamazane in nečiste, neuredne in trošne, prava slika turškega mesta. Krščanske hiše imajo odprto dvorišče, turške pa se zapirajo z velikimi vrati od desäk. V trdnjavi jc sezidana v novejšem času na zapadni strani pri mestnem zidu velika jednonadstropna hiša za kdnak, v katerem stanuje glavar bihaškega okrožja. Od starejših spomina vrednih poslopij stoji še nasproti Zelenim vratom stara cerkev sv. Antona, sezidana v gotskem zlogu od štirioglatega izklesanega kamenja. Turki so jo iz-premenili v džamijo in sezidali pred kakimi tridesetimi leti namesto starega zvonika novo munaro (tanek zvonik). Do cerkve sv. Antona, ki je bila nekdaj bržkone župna cerkev, dočim so frančiškani imeli ccrkev posvečeno Materi božji, stoji oddaljeno nekoliko korakov starinsko zidano poslopje, sedaj magazin. To so bržkone ostanki nekda njega samostana, bodisi pavlinskega, ali frančiškanskega, katerih obeh se spominjajo v starem Bihači. Stara trdnjava je stala sredi mesta, ali za upora bosanskega (leta 1851.) porušil jo jc glasoviti Omer-paša, in danes se komaj poznajo nje podrtine. Frankopanski grad pa je bil še sedaj dobro ohranjeni kastei pri Nemških vratih. Po svojih ostrogih in po zidu spominja gledalca srednjeveških gradov. Bihač ima s svojimi predmestji 684 hiš in okolo 3000 prebivalcev, in sicer 2500 mohamedancev, 260 grškoiztočnikov, 170 katoličanov in 70 Židov. Mohamcdanci imajo v mestu in trdnjavi do 13 džamij, okolo katerih so tudi njih pokopališča. Trgovina v Bihači ni znamenita niti na trgu niti v prodajalnicah na mostu, vender zatd je bila nedavno živa trgovina z govejo živino in žitom na bivši muti pri hrvaškem Maljevci, posebno na ponedeljek. V novejšem času živč v Bihači trgovci, ki so v neposredni zvezi z Dunajem in Trstom. Za trgovino in promet rabi prebivalcem bihaškim in okoličanom dobra cesta do Zavalja in od tod v Karlovec, potem cesta na Une desnem bregu, dogotovljena leta 186$., katera vodi mimo Ostrožca in Krupc do No- 492 Fr. Gestrin: Na šctališči. vega. Kadar se uživi velika osnova, izdelana že pred petindvajsetimi leti, da se namreč z železnico • zveže Ljubljana s Karlovcem in ta z Bihačem, oživelo bode zopet občevanje s tem važnim mestom v turški Hrvaški s slovenskimi kraji, sevčda ne toliko v vojaškem pogledu, kakor nekdaj, nego v trgovinskem in ndrodnem oziru. Takrat se bode lahko popeljal marsikateri Slovenec v te kraje, toli znamenite za našo zgodovino, « kjer so nekdaj pradedje naši, združeni s Hrvati, takö junaško branili vero in narodnost svojo, da se jih lahko še dandanes spominjamo ponosno. Na šetališči. List i z dnevni ka. In gledam jih. — Veselje vsem na lici, Krog usten vsem neskrben, jasen smeh, Radosten govor in veseli klici In strasten ogenj v čarobnih očeh. Življenje bodro in nemira polno Razgrinja mi kosati drevored, In vender v prsih mojih srce bolno Iz nova mi objema mrzel led. Ob godbe 7.vokih jasnih lic počasi Sprehajajo ljudje se pred menoj; — O cvčti, cvčti v daljni görski vdsi Ti Črnolasi, krasni angelj moj! Fr. Gestrin. % ZTdeno drevje nad menoj se boči In brani solčnim žarkom pot do tdl, Kjer umaknivši se vročini žgoči Brezdelni svet se je ua šetnjo zbral. Ob godbe zvokih po peščeni poti, Med cvetjem hodi starost in mladost, Jaz samec le stojim v zatišucm koti, Na šetališči najredkejši gost. Srčni glasi. ,z mojih pesmij časih Kot sreča se glasi. In vender v srčnih glasih Radosti prave ni: Le željno, kakor poje V samini ptič ujet, Te drobne pesmi moje Zvenč v brezmejni svet . . . Cvetdna. Naši vaščanje. Spisal Podgoričan. VI. olgo še ni, ko je bilo ljudčm po Krajini jako težavno nositi vreče v malin in iz milina. Nikjer ni tekoče vodč. i nič milinov; najbližji so na Krki, na Ribniškem, RiŠčici, vender do tjä je že nekaj pota. Kdor je nesel iz Kompolj v mdlin, moral je na Riščico, kamor je imel dobri dve uri, toliko se mora računjati tudi nazaj, in mlelo se je tudi nekaj časa. Izgubil je ves dan. Na Krko so rabili tri ure. Kaj Šele na Ribniško čez Malo gord! Tam je bil res križev pot! Svet je nekoliko menj poldžen nego po strehi; uro hoda vkreber in potem prav toliko nizdolu. Izvestno je vsakdo trpel več, nego je bila moka vredna. Iz drugih vasij je bilo še dlje in tudi težje. Precej ustreza torej dandanes ljudem parni malin v Strugah. Obilo znoja in truda je Kompoljcem prihranil nekov Andraž, katerega je bil Bog Kompoljcem najbrž poslal iz milosti; vsekakor so bili takrat še pobožnejši, da se jih je usmilil. Ta človek, Andraž po imeni, priimka nisem mogel zvedeti, bil je Kompoljcem tovorno živinče, »kompoljski osel«, kakor so ga imenovali ljudje iz drugih vasij. Tudi sami Kompoljci ga niso bolj spoštovali; dejali so mu Matec, in to ime se ga je takd prijelo, da je le malokdo včdel za njega pravo ime, in tudi sam je že napdsled mislil, da se takd piše. Citatclji so bržkone že razvideli, da ta človek ni bil käj bistre glave, dasi bi bil vanjo spravil najmenj možgane treh drugih ljudij, in še bi ne bila polna. Le-td Andraž ali Matec, kakor ga bodemo imenovali tudi mi, bil je domačin, porojen v Kompoljah, toda ne vč se že, v kateri hiši, niti kaj so mu bili roditelji. Velik je bil in krepak, za glavo višji od navadnih ljudij. Hodil je vedno bds; celd pozimi je le v največjem mrazu ovijal noge s kakimi cunjami. Hlače je imel od platna, prav takega, kakor pride tkalcu iz rdk, neubeljenega, pa tudi ne počrnjenega; hlačnici sta mu sezali samd do kolen. Od kolen doli je pa kazal gola bčdra. Pripasane je imel hlače največkrat s konopnim vlaknom, časih tudi s tanko bčkovo trtico. Kamižole ni nosil. Ako mu je pa kdo podaril star raztrgan telovnik, rad ga je oblekel. Rokave platnene svoje srajce je imel zavihane Čez komolec. Glavo mu je pokrival klobuk s preotljcnim oglavjem in povčšenimi krajci, kateri so ga senčili in mu tudi dobro rabili o dcžčvji. Izpod klobuka in skozi luknjo na njem so mu gledali dolgi svetločrni lasje. Ušesa, nos, usta, vse je bilo primerno velikosti njegovi. Nosil je tudi črno zmršeno brado, kar pa takrat ni bilo obično v preprostem ndtodu. Matec je nosil brado zatd, ker se ni dal briti. Nikakor namreč ni mogel trpeti, da bi mu kdo z britvijo praskal po obrazu, ker ga je preveč Šegetalo. Nekoč so ga pri Zerinu res napravili, da se je dal briti. Sčde na stol, vaški brivec, star doslužen vojak, odprč britev in potegne dvakrat trikrat po Matčevi bradi. Matec se dela trdnega, kar more. Ko pa potegne brivec četrtič in ga nekoliko vreze, zakriči Matec na vse grlo, pahne brivca od sebe in plane iz sobe na pol obrit. Ljudje so se mu smijali, ali nihče ga ni mogel več pregovoriti, da bi zopet sčdel pred brivca. Ta Matec je storil Kompoljcem toliko dobrega, da bi ga vsaj sedanji rod še ne smel pozabiti. Predno namreč še niso mälinarji pre važali žita in moke, nosil je Matec vsem Kompoljcem v malin in iz malina. Na hrbet si je zadel vrečo, ki je držala poldrug mernik, pod pdzduho jc pa nesel tudi pol mernika, in Če je bila sila, še cel mernik; drugo roko je moral imeti prosto, da je ž njo gredč mahal. Za pot v malin in iz mdlina, saj veste, kakd je daleč, služil je cčlo pc-tico, t. j. četrtdk in jeden krajcar. Drugačnega denarja ni hotel vzeti, ker se jc bal, da bi ga kdo ne osleparil. Predno si je natovdril vrečo, rekel je: »Kruha!«, in prinesti so mu morali pol hleba. Dejal ni ničesar, ako je bil tudi star in suh. Kruh je zmašil v nčdrrje za srajco, oprtil si tovor in ga nesel v malin. Gredč je lomil kruh s prosto roko in ga jedel, dokler je imel kaj. Hodil je jako urno, počival ni nikdar. Opravljal je svoje posle vestno in točno. Bilo mu ni nič do tega, ali je nesel na Rdščico, ali pa čez Gdro na Ribniško; samd na Krko ni hotel, ker se je bal, da ne bi zašel. Kadar ni imel opravka v mdlinu, čedil je Kompoljcem hleve; delal je za dva človeka. Za to delo ni imel ničesar v denarjih, ampak le jedel je tisti dan pri hiši. O suši je nalival v vaški jami vodo ženskam, ki so hodile pdnjo. To delo mu ni donašalo ničesar. Spal je kjersibodi; pozimi v kakem hlevu, polčti pa v mrvi; izbirčen v postelji ni bil. O njem se pripoveduje marsikaj; značilno zanj bi bilo morda to le: Nekoč, ko je nesel v mdlin, dojde ga z vozom malinar, s katerim sta bila dobro znana, in mu reče, naj odda vreče na voz. »Ne dam!« odvrne Matec. »Pa na voz zlezi!« pravi mu malinar in ustavi. »Če me bodeš zastonj peljal«, reče Matec. »Bodem, le hitro na voz!« Matec zleze na voz in sčde na ldjternico, toda vrčč ne odloži. Imel je jedno na hrbtu, drugo pod pdzduho. Mälinar se mu je smijal in se šalil ž njim, takisto tudi ljudje, ► ki so ga videli, ali to ga ni kar nič motilo. Odvrnil je malinarju samd to-le: »Potlej pa ne zaslužim petice, ako bodeš ti peljal moje vreče. Ncsti jih moram.« Obveljalo mu je. Ko je opešal in se postaral, okušal je tudi on plačilo sveta —• nehvaležnost. Stradal je, da se Bogu usmili, ker ni mogel delati, kakor črna živina. Umrl je v veliki bčdi, baje od lakote. Kompoljci se ga še spominjajo, toda le za šale in burke. Takd je izvestno povsod! VII. Korčnskega Bileža je poznala vsa Suha Krdjina, toda dovolj jc bil znan takisto po vasčh ob Krki. Časih je šel pogledat tudi v Smo-larjc in Ribničane, in šc bližnji kočevski Polomci mu niso bili povsem tuji. Vse leto je potoval od vasi do vasi, od hiše do hiše, nc da bi zapravil krajcarja; le na krškem mostu in čez Raščico je moral plačati mostnino, ako je hotel čez most. Berač je bil, vender ni prosil nikoli. Kamor je prihajal, dajali so mu jesti, ako je hotel, ker ni jemal drugega. »Da sem le sit, za drugo se ne menim. Kdo bi nosil tovor po svetu ?« odgovoril je, ako mu je gospodinja silila moke ali žita. Domä. je bil iz Malega Korčna, ondu v gorah pod vinorodnim Bovlekom, kjer rase še dandanes dobroznana bovleška kislica, katere se še trsna uš ne loti. Brat Biležev je bil kmet na Malem Korčnu, in pri njem bi bil lahko prebival, da je hotel delati. Ker se mu pa ni ljubilo, izplačal mu je brat tisto ddtico, katero je imel zapisano, in Bilež jo je vzel ter šel. Denarci so skoro minili, ne vč se pa nič, kdaj in kakd; kar bilo jih ni. Nekateri ljudje so včdeli povedati, da ima Bilež tam po Kočevskem voli v reji, drugi so pa dejali, da je denar zakopal. Sevčda, Bilež se ni hotel udati, da ima kaj denarja. Trdil je vedno, da nima niti bora. Po zunanjosti njegovi bi človek res ne mogel soditi, da ima kaj premoženja. Bilež je bil visok, toda šibak in primernih udov. Život se mu jc nekoliko krivil naprej, na starost celö zgrbil. Obraz je imel zelö po- dolgast. Govoril je jako hitro; beseda je pobijala besedo. Govorčč je tudi pomežikoval, kar je bilo gledati ddkaj smešno. Obleka njegova pa je bila domačega pridelka in kroja. Suknja od kozje dlake in volne, kratke hlače pa od počrnjenega platna. Škornje je imel izleknjene, da so se videle platnene svitiee. Od hlačnic so mu visele dolge, široke podveze, ki so mu mahale naprej in nazaj. Glavo je pokrival z rčta-stim klobukom. Na upognjenem hrbtu mu je jezdil podnevi koš, pleten od leskovih viter, v katerem je nosil obleko, kolikor je je še imel, in deval kruh, ako ga ni mogel takoj pojesti. V roki je vedno nosil široko in gosto smrekovo vejico. Prišedši v hišo, pomel je ž njo po kldpi, predno je sčdel; ako je bila pa kldp umazana, sčdel je tudi na vejico. Takšen je bil korčnski Bilež v petek in svetek. Žalosten ni bil nikdar. Smijal se je rad in pel to-le pesemco: »Boljšega kruha ni. Kot je potvica; Zaljš'ga dekleta ne. Kakor Kranjica. Iloladri, holadra, Iloladradrija drom« i. t. d. In zatezal je zadnji zlog, dokler mu ni pošla sapa. Drugačno pesem je pel redkokdaj, največ, ako jc zapel: »Mi smo vesel'ga, ve-sel'ga srca« i. t. d. Žalosten je bil, kakor je sam pravil, v svojem življenji samd trikrat. Prvič tedaj, ko je moral iti s Korčna, drugič, ko je izgubil krajcar in ga ni hotel neusmiljeni krški mostninar zastonj pustiti čez most, da bi ščl na božjo pot na Zäplaz. kamor sc jc bil obljubil, in tretjič se je kislo držal in jezico kuhal zatd, ker se mu je bila deklč izkujala in izneverila ter je namesto njega vzela drugega. Na Kalu, pri Brklezu se pravi hiši, imela sta oče in mati hčer Nežo. Lepa ni bila, pač pa velika in močna. VYmjo se je zagledal Bilež in hodil večkrat na Kal, da jo je videl in govoril ž njo; časih je bil ondu tudi čez noč. Bilež pa Neži ni ugajal takd, kakor ona njemu. Lahkega srca je podala roko nekemu Tisovčanu, in to je Bileža strašno togotilo in žalostilo, kakor je pravil pozneje, ko nänjo že več mislil ni. Nekoč je prišel Bilež h Krajičku, kjer je vasovalo več mdž. Ti ga začnd sevčda takoj dražiti, ker je bil vsem dobro znan in ker se smč s siromakom šaliti vsakdo. Takd ga vpraša Antončev Tonček: »Bilež, zakaj se pa vender ne oženiš?« Vsi utihnejo, radovedni, kaj poreče Bilež. Bilež se ozrč po možčh in pomežikne sedemkrat, predno odgovori : »Saj sem se hotel.« »Kje pa, kje, Bilež, da ničesar ne vemo?« vpraša Tonček. »Tega pa ne povčm, saj ni, da bi morali vsi vedeti.« »Pol bokala vina ti plačam, ako povčš, kje si se ženil in zakaj ste se razdrli,« pravi Blisek, ki je bil zeld denaren. »Vino je dobro, vsak dan ga ne pijem, prileglo bi se mi tudi«, misli si Bilež. Vzbudi se mu želja po vinu. »Ti, Blisek (Bilež je vsakogar tikal), ako mi vino prčcej plačaš, pa povčm, bodisi v božjem imeni.« »Krajiček, prinesi mu vina I« Krajiček prinese, Bilež si ga natoči in pije, potem pa pripoveduje: »Kakor veste, izgubi vsakdo kdaj pamet, ako ne mlad, pa star, in se hoče oženiti. Tudi meni je prišlo nekaj takega v glavo. Kjer sem hodil, podnevi in ponoči, vedno mi je nekaj dejalo: .Bilež, oženi se!' . . . Hotel sem se iznebiti te misli in sem dejal sam v sebi: .Katera te pa vzame? V Krdjini že ni take/ Toda nič, prav nič ni bilo bolje. ,Oženi se, oženi se in oženi se!' Ko sem videl, da ni drugače, dejal sem: ,1, šent, če se že moram, naj se pa1' Hitro sem začel gledati po ženskah, kjer sem hodil. Prej mi ni bilo do nobene, potlej sem pa ogledal vsako, kakšna je v život in obraz. Nekatera je bila zame prelepa, druga pregrda. Dolgo sem ogledoval takd in izbiral ter sem jo napdsled res našel.« »Katero pa, katero?« seže mu v besedo Tonček. »Brklezovo Nežo s Kala, saj včm, da jo poznate; sedaj je orno-žena v Tisovci. Lepa ni bila, da bi se bil vsakdo zaljubil vänjo, vender tudi ne takd grda, da bi je ne smel pogledati v obraz. Pa sem si dejal: ,Neža bi bila zime, drugjč ni več take.' Potlej sem bil čez noč ondu. Ker je bilo polčti, ležala je Neža na kozolci v sčnu, in jaz sem lčgel pod kozolec v listje. Strašno rad bi se bil začel pogovarjati, vender nisem včdel, kaj bi rekel. Kar ti kihne, kakor navlašč.« »,Bog pomagaj, Nežika!' oglasim se pod kozolcem.« »,Bog lonaj!' odgovori ona zgoraj.« ».Sedaj je prilika', pravim sam v sebi, ,sedaj se lahko kaj pogovoriva!' Zatd izpregovorim: ,Nežika, ali še ne spiš?'« »,Naka, nisem še nič zaspala. Kaj pa ti, lahko spiš?'« »,Kar ne da se.'« »Zopet je molčala, zatd sem se bal, da ne bi umolknila. Dejal sem: ,Bog vč, ali bode letos kaj toča potolkla?'« »,Bog vč res', reče ona.« »,Ali bodete käj dosti naželi?1 vprašam jaz.« »,Kolikor je zraslo, vse,' odvrne ona.« »Potlej sem jo vprašal, koliko imajo njiv, travnikov, koliko živine, in sem videl, da bi ne biio napačno, ako bi jo vzel.« »Zjutraj, predno sem šel izpod kozolca, dejal sem:« »,Nežika, vzel te bodem l'« »Nasmijala se je in odgovorila:« »,Kam me bodeŠ pa dejal, v koš ali v malho?'« »,Bodeš že videla,' rekel sem in šel, pa je še za menoj zaklicala :« »,Pa hitro pridi pöme!'« »Ves srečen sem bil, ker je bila takö hitro pri volji, in sem od samega veselja pel in vriskal. Potlej sem vedno premišljal, kdaj bi se vzela, pa sem odkladal takö dolgo, da bi prišel pravi čas. Večkrat sem bil potlej še tam. Naposled sem videl, da ni bilo prav, ker sem odkladal. V Smolarje sem šel pogledat, ali je käj novega; oglasil sem se tudi na Slemenih in na Ribniškem, in prccčj časa je poteklo, predno sem prišel na Kal. Sel sem kar h Brklezu, da bi brž videl Nežiko. Grem v hišo in ondu najdem stara dva, ki sta pri mizi sede obirala kosti. ,Zakaj pa nisi prišel na svatbo ?' vpraša me Brklezovka. Močno sem se začudil in odgovoril: ,Kdo sc je pa ženil?'« »,Kaj ne včš? Neža se je možila, pred tremi dnevi smo svatovali.'« »Meni je bilo, kakor bi me bil kdo polil z mrzlo vodo, in solze so mi prišle v oči. Obrnil setn se in zbežal iz hiše in s Kala. V gozdu sem se šele ustavil, vrgel koš raz hrbet in sčdel.na kamen. Solze so mi kapale iz očij, in pri srci mi je bilo takö grozno hudö, da še svoj živ dan nikdar ne takö. Jezen sem bil pa tudi, ker mi ni nič povedala, da se moži. Potlej sem šel na Javhe h grajskemu lovcu in tam sem ležal tri dni v sčnu in nisem ne jeclel ne pil od same žalosti in jeze. Ko sem se dovolj sestradal in užejil, dejal sem: ,Kaj bi se zaradi žčnišča, ki me je takö dolgo vodilo za nos? Če bi bil to prej včdel, nikdar bi je ne bil pogledal in ogovoril l' Veselje za ženitev me je pa tudi minilo, in sedaj se ne oženim za vse ženske na svetu!« Možjč so se smijali, Bilež je pa izpil vino, pobral vejico in odšel. Umrl je res samec v visoki starosti. Književna poročila. v. Die Einfälle der Türken in Krain und Istrien. Von Franz Levec, Laibach 189». 58 str. (poseben odtisek \z letošnjega programa tukajšnje velike realke). Turški boji so od nekdaj najljubši predmet slovenskim zgodovinarjem in to po pravici, zakaj za turških napadov se je v Slovencih najbolj vzbudila närodna samozavest. Turki so Slovence prisilili, da so se začeli čutiti za poseben närod, in slovenske dežele (Kranjsko, Štajersko, Koroško in Goriško) so takrat skupno delovale proti skupnemu sovražniku. Dasi politiški že razkosane, vender so čutile omenjene dežele, da jih veže narodnostna vez in zgodovinsko jedinstvo. Dokler ni bilo skupne nevarnosti, hodila je vsaka omenjenih deželi svojim pdlem; kadar pa so začeli Turki pretiti vsem slovenskim deželam, spomnile so se zopet nekdanje jedinosti in začele sklicevati skupne dežčlne zbore tudi proti volji vladarjevi, kakor n. pr. dnč 17. vinotoka 1462. leta v Upnici. Vez avstrijskih dežela, z nemško državo je bila takrat še zeld šibka, bolj le zunanja, zasnovana po osebi vladarjevi. Zatd se nemški državi nikakor niso videli nevarni turški napadi, nego prepustila je Friderika III. spodedovanim deželam*, naj si samč pomagajo, kakor vedd in znajo. Vender tudi med ^podedovanimi deželami * se je prava Avstrija (gorenja in dolenja) le malo menila za turški bič in to tem menj, ker ji je vladal Friderikov brat Albreht, pozneje pa večinoma oger.ski kralj Matijaž Korvin. Ostale so torej jedino le slovenske dežele najbolj prizadete; pomagati so si morale samö, ker od vladarja in države ni bilo pričakovati pomoči. Zatö pa se je prebudila. närodna samozavčst, in kmet kakor plemič sta se začela čutiti uda iste domovine, katero treba braniti s krvjö. Mnogo so po-mogli k temu närodnemu prebujenju tudi hrvaški in srbski ^uskoki ki so pribežali na Kranjsko in Štajersko ter ondu jeli voditi vso obrambo Slovencev proti Turkom, kakor n. pr. dni 9 vitez Marko iz Klisa® (pri Spletu), katerega so uporni kmetje leta 1515. v Brčžicah ubili (Mittheilungen des hist. Ver. f. Steiermark, XXXIX., 10, opazka 1 ). Kmetje, ki so se naučili proti Turkom vihteti meč in prožiti loke, hoteli so poskušati moč tega orodja tudi proti svojim krivičnim tlačiteljem, in zatö so bili najhujši kmetski upori ravno za turških bojev. Ta prebujena närodna samozavčst je pognala tudi najlepše cvetke nžlrodnega pesništva slovenskega in pripravila pot književnemu delovanju, ki se je začelo v polovici XVI. stoletja v niirodu našem. 32* Nihče se torej ne bode čudil, ako se je tudi prof. Leveč lotil tega toli priljubljenega predmeta, ki nam dokazuje, da imajo i Slovenci svojo zgodovino. Korenito učeno in s spretnim peresom je opisal prvih štiriindvajset turških napadov na Kranjsko in jednajst v Istro, ali bolje: na Primorsko sploh. Prvi napadi iz let 1397., 1408. in 1418. so dvojbeni, ali vsaj ne popolnoma dokazani, zatd se morda venderle nekoliko »sile* dela (str. 4.) nekaterim dokazilnim poročilom starih, ne istodobnih pisateljev. Tudi napad iz leta 1425. ali 1429., posebno pa dni iz leta 143 t., zelo je temen, takd da pred letom 1469. ne vemo ničesar izvestnega o turški sili. To je tudi popolnoma umevno, ker je do leta 1461. stalo še kraljevstvo bo-sensko, ki je vsaj nekoliko branilo, da se večje čete niso mogle razliti po slovenskih deželah. Toda ko je pala Bosna, bila je nevarnost za Kranjsko in sosedne dežele kar očita, in zatd vidimo, da so se začele leta 1462. skupno posvetovati o skupni obrambi, in zato je tudi cesar Friderik III. leta 1463. zapovedal kranjskim mestom, naj se utrdč k<\r najhitreje. Kakö potrebne so bile te naredbe, pokazali so dogodki leta 1469., ko so Turki kar v treh oddelkih preplavili Kranjsko. Gledč na porabo virov in sestavo pojedinih poročil je Levčev spis jako natančen in korenit. Pisatelj ni samö porabil večjih kronik in zgodo- < vinskih del, nego še celd male vesti iz časniških podlistkov in zasebnih listov. Posebno značilni so mnogi citati starejših pisateljev, ki rabijo dra-stiške izraze o Turkih, kakor n. pr. »pöse Hundt, ertzverwigte Raub- und Mord-Vögel* i. t. d. Zaradi natančnosti in popolnosti se mora prištevati Levčev spis prvim zgodovinskim delom. Dä, po nekod je cclö prenatančen, ker podaja stvari, ki pripadajo obči zgodovini, kakor n. pr. od polovice sedme do polovice devete strani. Pomot ne bodemo iskali v takö temeljitem spisu. Samö na sträni 16., opazka 4. je napačno kombinirano, da je s Castrum Grez« Velika Gorica pri Zagrebu. sGrez, Grech, Kerec8 je novo kraljevsko mesto, ki je nastalo v XIII. stoletji na desnem bregu Medveščaka (tam, kjer je sedaj görenje mesto zagrebško), nasproti starejši občini ^Kaptol*, kjer so bivali kanoniki (Klaič, Opis zemalja str. 51.). Gledč na topografijo taborov bodi omenjeno, da je tudi v dovski občini (proti Rutom) kraj Tabor, in sicer je to na katastralni mapi z besedo »Tabre* (na tabre) zaznamenovani vrhunec 1153 m specijalne karte na za-padni stržlni gozda Bčlice. Nasproti pa je dvojbeno, ali je na Šentviški gorj kd&j stal tabor. Tamošnji zaselek se imenuje Daber (Tolminci dobro razločujejo t in d), in mogoče je, da to ime prihaja od besede »debro^ = die Schlucht. Na Tolminskem sploh ni taborov. Tukaj ocenjeni spis nima ni kakega uvoda in zatö sedaj še ne vemo, kaj namerja g. pisatelj ž njim; vender stoji v začetku delca Die ersten Einfälle bis zum Tode Friedrichs III.4 Iz tega lahko sklepamo, da bode g. pisatelj v prihodnjih letnikih nadaljeval svoje delo in takisto korenito opisal tudi poznejše turške napade. Le škoda, da mu ne bode dosti moči misliti na slovensko jeposlovno" književnost, katero, bi sicer toli lahko bogatil z marsikaterimi spisi. S. R. VI. II J. Bid ermann, Steiermarks Beziehungen zum kroatisch slavon. Königreich im XVI. mid XVII. Jahrhundert. Takö slöve poseben odtisek (125 stranij) iz letošnjih izvesti j zgodovinskega društva za Štajersko. V njem razpravlja g. pisatelj, kakö je nastala in kakö se je razvila takoimenovana ^slavonska® (reete slovenska) gränica. Kakor so Kranjci ustanovili in vzdrževali »hrvaško® grdnico, takö so Štajerci postavili stalno brambo na »slavonski* zemlji. Skrbeli so potem za oboroženje in živež graničarjev, sezidali so jim varne in utrjene tabore ter jim dajali izkušene zapovednike. I)o leta 1553. so vzdrževali Štajerci le v posameznih trdnjavah svoje posadke, pozneje pa so po nasvetu Ungnadovem razširili obrambeno zemljišče in osnovali vso »slavonsko* gränico. Pomnožili so tudi graničarje in uredili njih poveljništvo. Zatö je bilo treba mnogo denarja, in mnogokrat so morali Štajerci prav globoko seči v žep, da so vzdržali svojo ustanovitev. In še navzlic tem žrtvam je bila »slavonska * gränica mnogokrat v nevarnosti, da prestane, zlasti ker so ji bili domačini sami nasprotni. H koncu razpravlja g. pisatelj še mejne prepire Štajercev in Hrvatov v okolici Brčžic, Pišec, Bizeljskega, Kozjega, Podčetrka in Rogatca. Leta 1614. jc izpremenila Sotla svoj tok, in tri vasi (Prosinec, Čemehovec in Volčjak), ki so bile prej štajerske, pripadle so Hrvaškemu. Tudi v Medji-mtirji si je prisvojil grof Zrinjski devet vasij, ki so nekdaj pripadale gospoščini lutomerški. D<\, Krčelič (Hist. Eccl. Zagrab.) je zahteval leta 1584., naj se tudi Metlika, Črnomelj in Kočevje, stari deli trojedine kraljevine, v integre regno ineorporentur.* Ta strokovnjaški spis bodi vsem priporočen, ki se zanimajo za razmerje Slovencev in Hrvatov. S. R. Slovniški razgovori. II. (Dalje.) Bolj ko sem se, pišoč le-tč »razgovore«, zamislil v njih predmet, bolj se mi je utrdila vera, da je nerabnost dovršnikov v pravem sedanjiku že postulat golega razuma; obtorej se mi nc zdi prav nič čudno, da se tudi drugi indoevropski jeziki upirajo pravemu sedanjiku takih glagolov, ki so odločno dovršnega pomena. Razlika med slovanščino in sorodnimi ji jeziki je samd ta, da je v le-teh število glagolov z izključno dovršnim pomenom jako majhno (n. pr. nemški »kommen, bringen«), nasproti pa so si slovanska narečja ustvarila skoro za vsak glagolski pöjem posebno dovršno in nedovršno obliko. Zanimive priče o tej naši trditvi je zbral Miklošič iz mnogovrstnih arijskih jezikov. Navedimo najvažnejše odstavke; »vergl. Synt.« p. 287. 24 piše M. tako-le: »Die vergleichung anderer sprachen ergibt, dass zwar keine spräche den ausdruck für die Verhältnisse der Zeitdauer so folgerichtig entwickelt hat wie die slavischen, dass jedoch in vielen sprachen analogien dieser auflas-sung nachgewiesen werden können, der g r u n d des z u s a m 111 e n t r e f-fens verwandter sprachen in diesem wie in anderen puneten ist in der g 1 e i c h h e i t der ursprünglichen a n 1 a g e dieser sprachen zu suchen, während die Verschiedenheit in den abweichenden wegen zu finden ist, welche die entwicklung der sprachen c i n g e s c h 1 a g e n hat. der coniugation des indogermanischen verbums liegt, sowie jener der semitischen ein gegensatz zu grunde, nämlich der der vollendeten, abgeschlossenen und der der nicht vollendeten handlung. Fr. Müller, Die Conjugation des neupersischen verbums. 6. der gesammte bau des arischen verbums beruht auf der doppelheit des verbal-stammes, auf dem gegen satze der form mit unverändertem (V/ß, -io, ovy) und mit gesteigertem (Xy.jy.ß, os^y) wurzelvocal. an jene knüpft sich die Vorstellung der momentanen, an diese die der dauernden handlung. Cur-tius, Zur Chronologie 229, 233.« Primerjalna skladnja, ki je izza zadnjih let dosti napredovala, izpričala bode gotovo še kdaj tudi to slutnjo Miklošičevo. J) Nadalje razpravlja Miklošič skoro na štirih listih (str. 287.— 294.) sorodne pojave raznovrstnih arijskih jezikov. Da ne govorimo o litav-ščini, slovanščini najsorodnejšem jeziku, omenjamo samd, da je ohranila celö ») To sc je v tem tudi zgodilo; prijatelj, ki se bavi s primerjajočim jezikoslovjem, potrdil mi je to vsaj gledd na gotščino. latinščina nekaj spominov nekdanjega razločevanja dovršnikov in nedovrš-nikov in — čudo golemo — celd nemščina, o kateri se navadno uči, da se je popolnoma okanila razlike izmed pcrfektivnih in imperfektivnih glagolov , celd nemščina kaže še vedno nekaj sorodnosti s slovanščino. Poslu-šajmo zopet Miklošiča in Grimma! Miki. »Syntax« 288/9 »Wenn das deutsche verba hat, welche, wie gehen und kommen, tragen und bringen, sich zu einander verhalten wie die handlung an sich zur handlung mit rück-sicht auf den erfolg, so sind diess erscheinungen, die keine nähere beziehung des deutschen zum slavischen darthun. näher stehen dem slavischen deutsche verba, die durch praefixirung, um mit Kurschat1) zu reden, resultativ werden : ahnen, erahnen; langen, erlangen; schlagen (biti), erschlagen (ubiti); ahd.faran, arfaran enudo assequi. noch näher treten viele praefixierte verba des deutschen den slavischen dadurch, dass sie in mehreren tem p or a zur be-Zeichnung des dauernden ebenso unfähig sind, wie praefixierte verba des slavischen. »es ist, sagt Grimm in der vorrede zu Wuk Stephanowitsch Kleiner serbischer Grammatik LH., dem deutschen fühlbar, dass von einem sterbenden, reisenden, lesenden, bleibenden nicht gesagt werden dürfe: er verstirbt, verreist, durchliest, verbleibt, sondern nur: er stirbt, reist, liest, bleibt, wogegen es im praeteri unbedenklich h eis st: er verstarb, verreiste, verblieb, durchlas (ali ni videti, kakor bi Grimm govoril prav o našem predmetu ter glasno protestoval proti profesorja L. P. teoriji in sicer — oj! ironija, — na podlagi nemščine, dne nemščine, katere vpliv jc provzročil to pre-porno vprašanje'); verstarb aber und starb unterscheiden sich wie im serbischen umrije und mrije, d. h. man muss sagen: er siechte und starb gleichsam, sein leben lang; er verstarb gestern an seiner krankheit. und wiederum spielt das deutsche praesens in die bedeutung des futurum über: ich verreise morgen, sobald in der partikel eine abänderung des sinnes liegt, hat das praesens nichts anstössiges: z. b. ich verachte (vergl. asi. zavižda ich beneide.) vielleicht entdecken wir bei näherer aufmerksamkeit auf diesen gegenständ, dass die altdeutsche spräche der slavischen hierin genauer folgte als die heutige, welche zumal einfache slavischc perfectiva nur durch Umschreibungen auszudrücken im stände ist, meist aber, wie die feineren griechischen tempora, unausgedrückt lässt.« was Grimm 1824 ausgesprochen hat, dass nämlich die altdeutsche spräche der slavischen hierin genauer folgte als die heutige, ist nach der ansieht einiger germanisten in der that begründet. am genauesten stimmt hierin das gothische mit dem slavischen überein.« i. t. d. l) Izdajatelj zuane litavske slovnice. Ali je treba še käj dokazov? Ne moji trditvi, da je raba dovršnikov v pravem sedanj i ku nemčevalna, zakaj ta je jasna kakor beli dan, ampak drugi moji trditvi, da se mora ta nemčizna iztrebiti in da je niti ne bode težko iztrebiti. Uverjen sem, da je tudi druga trditev že podprta več nego dovölj. Naj opozorim gospode eitatelje samö še na jeden moment, ki posebno živo osvetljuje nemožnost nasprotne teorije. Če je istina, da »imamo tudi prave sedanjike z golim dejanskim (faktiškim) pomenom, v katerih nam tudi lahko služijo perfektivniki*, ondaj velja vse to sevčda tudi o sedanjikovem deležniku, ki je istega bistva, kakor indikativ sedanjikov, samö da je v nominalni obliki; tudi v deležniku sedanjikovem lahko »zamislimo dejanje samö na sebi, nerazdeljeno na začetek, vršitev in zvršetek, če si je predstavimo v jedili nerazdeljeni misli brez ozira na trajnost in rezultat dejanja, konsta-tujoč goli faktum*. Sedaj pa si, dragi čitatelj, izlušči neizogibno posledico iz teh dveh premis! No, mislim, gorostasna bode dovölj ta posledica, takö da se je ustraši sam g. prof. L. P., zakaj nemogoče mi jc verjeti, da je žc prej mislil nanjo. Posledica pa je tä-le: po profesorja L. P. ravno omenjeni teoriji so smetni sedanjikovi deležniki vseh tistih dovršnikov, kateri se dandanes rabijo v pravem sedanjiku, smetni so takovi deležniki: dadoč, poda-doč, svet dadoč; dovoleč\ izvedoč, odpovedoč se, zapovedoč . . . Toda dovolj tega mukotrpnega naštevanja (primeri görenji imenik); menim, da ni takö izneslovcnclcga Slovenca, kateremu ne bi bilo zaščemelo po kostčh in po mozgu, ko je čital barbarske te oblike, prav vredne vrstnice Prešernovih ,potujč'vavši', jbravši*. Absurdnost posledice dokazuje nezmiselnost teorije, iz katere izvira. Že dvakrat smo omenili Sölarjeve razprave: ^Die Tempora und Modi im Slovenischen mit Rücksicht auf das Deutsche und die classischen Sprachen* ; zanimiva je zaradi samostalnega razmišljevanja in zaradi izvirnih vzgledov in vzporednic, iz nemščine in klasiških jezikov zajetih; Miklošič se je v primerjalni sklanji močno opiral n<1njo. Tudi Sölarju se vidi raba dovršnikov v pravem sedanjiku nenaravna, toda razjasnujoč to rabo, ne vč povedati veliko prepričevalnega; on piše takö-le (str. 18. in 19.): ^ Ausserdem steht das Praesens eines Verbi aoristici (t. j. do vršni ka) öfters auch da, wo man nach Nr. 1 (gl. na m. r. str. 16.) ein Verbum imperfectivum erwarten würde. Diess ist der Fall bei einigen Verbis, die die Handlung gewisser-massen in sich einschliessen, wie obljubiti versprechen, vkazati, zapovedati befehlen, odpovedati se entsagen, potrditi bestätigen, poročiti, naročiti auftragen, pohvaliti beloben, priseči schwören, oder sie einleiten, wie reči, povedati sagen, svet dati den Rath geben, podati übergeben, u. ä. Der Gebrauch desselben hat seinen Grund darin, dass man gewissermassen von dem, womit man sich in dem Augenblicke befasst, absehend bloss angibt, was man damit ausrichten will. Man wird z. B. bei der Ablegung eines Eides sagen: prisežem, da tega nikoli nisem ne videl ne slišal, wenn man dagegen in demselben Augenblicke die Frage vernähme: Kaj delašr so würde man antworten: Prisegam, da . . . Krasne in res prav originalne pa so vzporednice, katere navaja Sölar iz grščine in latinščine; žal, da tu ni prostora, da bi se obširneje bavili ž njimi. (Dalje prihodnjič.) LISTEK. Denašnja priloga. Uverjeni smo, da bode s priloženo skladbo ustreženo marsikateremu pevskemu društvu, katero bi se rado na tej ali oni veselici spomnilo Prešernovega spomenika. Zatd nam je v posebno zadostilo, da nam je g. prof. Anion Ncdvfol drage volje prepustil prekrasno svojo pesem, kateri želimo, da bi se cesto pela v prid Prešernovemu spomeniku. XXVI. redni veliki zbor »Matice Slovenske« je bil, kakor smo poročali že v poslednji številki, dne i. meseca malega srpana t. 1. Predsednik g. prof. J. Mam jc pozdravil zbrane društvenike in poudarjal posebno zadovoljno, da je tudi v minulem društvenem letu »Matica« napredovala v knjigah, katere so bile, kolikor je zuati, občinstvu po volji; napredovala v družnikih, ker so sc tiskale društvene knjige letos že v 2400 izvodih (mimo 2200 izvodov lanskega leta), in končno tudi napredovala v javni veljavi, o čemer pričata občevanje 7. mnogimi učenimi društvi slovanskimi in živahno zanimanje društvenikov za volitve, ki se vrše od leta do leta mirneje in še dokaj soglasno. Napredovanje je sicer počasno, vender tem stanovitejše. »Slovcusko-nemški slovar«, katerega izdeluje izvrsten odbornik »Malice Slovenske«, pričnfc se prihodnje leto tiskati in bode kolikor toliko tudi na čast »Matici«. Ta sama pa je izdala že toliko slovstveuega blagd, da ga bodo imeli še pozni vnuki dovölj použivati. »Bog daj tudi našemu sedanjemu delovanju svoj blagoslov!« O drugi točki dnevnega reda (račun o društvenem novčnem gospodarstvu v dobi od dnč I. prosinca do dnč 31. grudna 1890. leta) ni bilo nobenega razgovora, ker so imeli društveuiki itak tiskano poročilo pred seboj, katero so odobrili računski presojevalci gg. Fr. BradaSka, K. Žagar in G. Pire. Iz tega poročila posnemljemo, da je imela »Malica« v svojem 26. društvenem letu dohodkov v gotovini 10.492 gld. 6oJ kr., troškov pa 7058 gld. 94 kr., torej je prebitka 3433 gld. 661 ,'.» kr. v gotovini, h kateremu je še prišteti 10.963 gld. v obligacijah. Vse imenje je znašalo koncem 1890. leta 53.824 gld. 21kr. proti 51.908 gld. 53 kr. z dne 31. grudna 1889. leta, torej se je pomnožilo za 1915 gld. 681/.» kr. Poleg tega je oskrbovala »Matica« Jurčič-Tomšičevo ustanovo v znesku 274.8 gld. 91 kr. in glavnico za spomenik dr Coste v znesku 1302 gld. 79 kr. Hranila je depoziti ljubljanske čitalnice v znesku 1000 gld. in odbora za Blei-weisov spomenik v znesku 2591 gld. 99 kr. — Na predlog gosp. ravnatelja Šubica se prejšnji računski presojevalci zopet izvolijo, in natd se proračun za leto 1892. odobri brez razgovora. Dohodki so proračuujeui na 7335 gld. 90 kr., troški na 7042 gld. 69 kr.; izmed teh je odločenih za knjige 4550 gld. 0 odborovem delovanji v dobi od d »d t. ržčnega cveta 1890. leta do dne 31. velikega travna 1S91. leta jc poročal društveni tajnik g. E. Lak. Odbor je imel tri večje seje; v upravništvu ni bilo nobenih izprememb, razven te, da se je moral blagajnik in hišni upravitelj g. L. Robič odpovedali zaradi bolehnosti. Nadomeščala Sta ga predsednik in tajnik. Tajnik je bil v zadnji odborovi seji iz nova potrjen za tri leta. — Poročilo govori natd o delovanji književnega in gospodarskega odseka, o lanskih in letošnjih knjigah, katere smo že naznauili v 5. številki »Ljubljanskega Zvona«. Lini je založila »Malica« dr. Kosovo knjigo »Vzgojeslo v je«, o kateri jc upati, da jo naučno ministerstvo potrdi za šolsko knjigo; takisto namerja tudi letos založiti posebno šolsko knjigo, namreč Po-horny-"Fuškov »Prirodopis rastlinstva« v tretjem natisku. — Knjižica se je pomnožila za 263 knjig, zvezkov in časopisov; književna zaloga je štela koncem 1890. leta 14-538 k»jig i» zvezkov ter 235 zemljevidov. — »Slovenska Beseda« se jc gledč na neugodno razmerje stalno opustila. — Da napreduje število društvenikov, temu je nekoliko vzrok napredovanje društva samega, nekoliko tudi poverjeništva, ki se množč po številu in izpreminjajo v osebah. Nazadovala niso poverjeništva skoro nikjer; večinoma so celd napredovala, in sicer močneje po Koroškem in Štajerskem, nego po Primorskem in Kranjskem. Razven književnega iu gospodarskega odseka je treba omeniti tudi odseka za nabiranje in izdavanje krajepisnih imen, ki se je lani shajal v več zaporednih sejah in o pravem času ustregel pozivu visokega c. kr. deželnega predsedništva, tla pregleda in končno potrdi imenik kranjskih mest, trgov, vasij in sei, podlago nazivanju pri letošnjem ljudskem štetji. »Matica« je tudi v zadnji ddbi brezplačno prepuščala starejše založne knjige, toda sam« takšnim prosilcem, ki so društveniki, ali ki so obljubili, da pristopijo k »Matici*. Dokaj knjig je prejela »Matica« tudi v dar. Tako ji je poklonil ravnatelj Bradaška vse letnike »Novic«, pokojni kanonik Adolf Viher pa ji je volil jeden izvod skupnih svojih del, katerih je bilo tiskanih samd 20 iztiskov. Končno se je g. tajnik še spominjal odličnejših umrših članov »Matičinih«, namreč dr. Miklošiča, dr. Jolefa Poklukarja in Martina Skubica. I)a se primerno poslavi Miklošičev spomin, sklenil jc odbor, da se v letošnjem »Letopisu« ponatisne Navratilovo poročilo o pokojnika poslednjih dneh in o njega pogrebu ter da sc temu poročilu doch! kratek zaznamek njegovih spisov, odlikovanj i. t. d. v zvezi z živolopisom, ki je bil objavljen leta 1SS3. povodom njega sedemdesetletnice. Po tem poročilu so se vršile dopolnilne volitve društvenih odbornikov. Izvoljeni so bili za štiri leta gg.; dr. Fr. Velela, dr. Anton Gregorčič, Simon Gregorčič\ Fr. Uitbad, Anton I\rlič, /'"r. Leveč, dr. Lavrencij Požar, dr Jolef Stare, Ivan Šubic in Fr. IVies-thaler. Ker ni bilo nobenega nasveta ali predloga, sklenilo se je potem zborovanje. 1 z odborove seje „Matice Slovenske". Odbor „Matice Slovenske" se je v < svoji poslednji seji dnč 8. m. m. razgovarjal o nekaterih važnejših književnih stvarčh. Prof. Bezenšck v Plovdivu je ponudil „Malici", da bi založila drugi natisek njegove slovenske „Stenografije"; odbor bi to ponudbo z nekaterimi pogoji vzprejel. — Dalje se je poročalo o poljski povesti „Z ognjem in mečem", katere ima ,,Matica" na ogled dva prevoda; o obeh prevodih se bode ukrepalo šele v prihodnji seji (bržkone meseca vinotoka), ker še nista popolnoma pregledana. — Sklene se pospešiti stvarno popravo drugega natiska Tuškovega „Prirodopisa rastlinstva"; toda ker ni upanja, tla izide tretji natisek še o pravem času za drugi tečaj prihodnjega šolskega leta, pooblasti se predsed- ništvo, da izkusi o svojem času pridobiti zadosti iztiskov te knjige, bodisi v dar , bodisi 11a prodajo, ali v zameno s tretjim »atiskom Na predlog g. dr. Jerneja Zupanca se dosedanji predsednik g. prof. Jožef Mam zopet izvoli za predsednika; takisto se po nasvetu g. Mama potrdijo vsi dosedanji upravitelji; samd na mesto bivšega blagajnika, ki se je odpovedal zaradi bolehnosti. stopi naj g. dr. Jožef Stare, Ta nasvet se soglasno vzprejme. — Novoizvoljeni blagajnik je prevzel 10. dud t. m. društveno blagajnico, kar bodi o tej priliki iz no-a povedano članom, poverjenikom društvenim in sploh občinstvu slovenskemu zaradi nakaznic , denarnih pisem i. t. d., katera naj se blagovoli odslej njemu pošiljati. — Po nasvetu g dr. J. Zu-panca se pošlji g. Robiču za trud. katerega je imel z „Matico" kot blagajnik in hišni upravitelj, iz odbora pismena zahvala. — Na poziv predsednikov poročajo še z a p i s n i k ar, urednik „letopisa" in korektor Vrhovčeve knjige O tiskanji letošnjih društvenih knjig; upati je, da izidejo o pravem času. — Za letos je plačalo 1024 letnikov; od poslednje seje (dnd 15. malega travna) je pristopilo društvu iz nova 67 letnikov. — Knjižnica sc je v tej dobi pomnožila za 64 knjig, zvezkov in časopisov. Upravništvo »Matice Slovenske« za dobo 1891. 92. se je v seji dud S m. m. osnovalo takd-le: Predsednik: Jožef Marti; I. podpredsednik : Fr. Levee\ II podpredsednik : Peter Grasselli \ blagajnik in hišni upravitelj: dr. Jožef Stare; pregled O valeč diuštvcnih računov: dr. Jernej Zupanec, ključarja: Anton Kržič in Andrej Praprotnik ; overovatelja sejnih zapisnikov: Anton Härtel in Simon Rutar; pravni zastopnik: dr. Ivan Tavčar. Gospodarski odsek: dr. Hinko Dolenec, Peter Grasselli, dr, Anton Jare, dr. Jožef Stare, dr. Ivan Tavčar in Ivan Vilhar. Književni odsek: Anton Härtel, Anton KobUtr, Anton KriiČ, dr. Jožef Lesar, Fr. Leveč, Maks Plete r h tik, dr. h.ivrcncij Požar, Situon Rutar, Ivan Šubic, Ivan 'Tomšič, Fr. Wiesthaler, Anton Zupančič in Vilibald Zupančič. Bleiweisova slavnost v Ljubljani, katero je priredilo „Pisateljsko podporno društvo", združeno s čitalnico ljubljansko, „Sokolom" ljubljanskim in pevskim društvom „Slavec", vršila se je dnč 12. m. m. po vzporedu, kakeršnega smo že priobčili. Ko so prišla razua društva na slavnostni prostor Pred Škofijo, kjer s- je zbralo obilo občinstva, zapel je „Slavec" kantato dr. B. Ipavca, zloženo na čast tir. Bleiweisu, in potem jc nastopil notar g. Luka Svetee ter v dovršenem govoru slavil spomin včlikega pokojnika. Omenjal je, koliko dobrega je prišlo narodu slovenskemu ;z te hiše, v kateri je delal dr. Bleiweis malone štirideset let; koliko je storil zduj kot pisatelj, urednik in kot vodja v borbi za ndrodne pravice. Bleiweis je, kakor njega dni Vodnik, vsestranski poučeval naš ndrod in zajedno širil naroduo zavest in ljubezen do mrfterinega jezika med vse stanove. Zbiral je okolo sebe vse rodoljube, kateri so hoteli in mogli k?ij delati za ndrod. Takd so bile napdsled Novice" pravo središče vsemu književnemu delovanju našemu; ISlciweis nam je ustauovil književni jezik, takd da smo dandanes vsaj v duševnem oziru jeden narod. Bleiweis je bil trden steber, na katerega se je opiralo vse naše narodno teženje. Črnili so ga, ali v hudih časih se je venderle vse zaupno oziralo nanj. in ta hiša bi mogla povedati, kakd odlična gospoda je zahajala k Bleiweisu, pro sfcč ga, naj pomaga v nema t i ndrod za hrambo države. Za svoje zasluge je bil tudi odlikovan na najvišjem mestu, ndrod pa ga je sploh imenoval očeta svojega. Ta hiša je bila priča, kakd srčno ga je ljubilo vse Slovenstvo: prvič ob njega sedemdesetletnici in drugič, ko ga je nepregledna množica spremljala k večnemu počitku. „Danes pa smo se zbrali, da odkrijemo vzidano spominsko ploščo v trajni spomin, da je ta hiša dušno združeni .Sloveniji očetova hiša in v vidno, tudi poznim potomcem sveto znamenje naše neminljive hvaležnosti do vzornega, po delih svojih neumršega rodoljuba. Odgrni se torej zavesa, mi pa zakličimo i/, globine srci: Vekomaj živi dr. Janeza Bleiweisa viteza Trstcniškcga spomin, njegovemu imenu večna čast in slava.'" — Ko je izgovoril zadnji stavek, razkrila se je spomeniška ploča, izklesana od sivega marmorja. Napis ji slove: V tej hiši j* Uvel dr. JANE'/. R LEI WEIS vitez ERSTEN 1$ Kl in dne 2<), novembra /$$/. v mrl. Pisateljsko društvo 12.7. iSqr. „Slavec" je natd zapel Jenkovo „Molitev", in slavnost je bila končana. O pol dveh je bil v čitalnici banket, na katerem so govorili gg.: dr. Vošnjak, župan Gras se Hi, dr. vitez Bleiweis > notar Svetee in Ivan Hribar. Večerni koncert na čilaluiškcm vrtu je privabil obilo odličnega občinstva in dostojno završil slavnost, katera se sicer ni z vršila v velikem obsegu, vender pa takd, da se „Pisateljsko podporno društvo" lahko upravičeno ponaša ž njo. Slovenski zemljevidi. Znana firma E. lLölzl na Dunaji se je izrekla, da založi slovenske zemljevide za ljudske in meščanske šole ter je naprosila g. prof. S. Rutarja, - Hfc I JI 81 ♦ —— Ofz-lan jc An - gel Ga-bri-el, vu je-den va ras Na-za-reth : K-je dne po - niz-ne De - vi - cze pra- ve Bo-fye fzlus - be - niz-ce. Doyde v - priproziu hifiezu, y ondc nayde zomiezu: kotere tak govoryaffe, y takoju pozdravivaffe. »Zdrava budi 6 Maria! chizta ponižna Devic/a: milozti puna nebezke, oberh punozti Angyclzkc. Gozpo» je Bog vfzegdar z-tobum, y pred tobnm, y za tobum: blagofzlovlyena jefzi ti, megy vfzega fzveta fenami.« Kak to Deva be raz m el a, Angelzki naklon prijela: kruto fzeje preztraffila, y v chiztom fzerezu zmutila. Marie reche Gabriel; »neztraffifze o Maria: Bosjufzi milozt dobila, kogafzi gruto lyubila. Ti hoches fzina prijeti, Boga-chloveka roditi: devichtva neches zgubiti, Matifze hoches ozvati. JKsuffeiuga moras z vat i, on velik hoehe poztati: y grefni fzvet odkupiti, y pekel vefz opleniti. Bofyi fze Szin hoehe zvati, nvemu Otecz hoehe dati: na defzne ruke fzedeti, v naveke kralyuvati.« Reche Maria Angyelu, po imenom Gabrielu: »Kak to bude Gabriele, o fzveti Bofyi Angyele? Ar mufa nefzem zpoznala, nit devichtva pogubila: nego fzem je obehuvala, Bogu fzem je alduvala.« Zachne Angvel govoriti: »prefzveti Duh hoehe priti: y tebe hoehe obztreti, y »yegva moch priztupiti. Elizabet tvä rodieza, ona je fzina priela: y vu ztarozti rodila, arje zmofna rech Gozpona«. Ponižno reche Devicza, »ovo Bofya fzlusbenicza: budi mene poleg tvoje rechi, o fzveti Angyele.« Buditi dika Gozpone, kifzi prijet od Devicze: z-Oczem y z-Duhom prefzvetem, dikati budi naveke. Amen. Le malo izpremenjena se prepeva ta pesem še danes v narodu hrvaškem (prirn. molitvenik O. E. JaSsa: »Isus prijatelj malenih«, kateri rabi največ nrirodu za pesmarico str. 241., iS. izd.). Tudi napev se jc izpremenil kžlj malo. »Pofzlan je« je po nekod jako podoben pesmi »Jager na lovu šraja«, vender mislim, da se ne oslanja n sinjo, ker iste misli (posebno dialog) se nahaja malone v vseh adventskih pesmih (prim.: »Pofzlan je Angel z neba«. »Cith. oct,«, str. 53.) a temeljč se na sv. pismu. Začetek obeh pesmij pa spominja stare latinske pesmi, katera začenja: »Missus venit, advolavit Gabriel de sidere: & Mariae prius ille, dixit AVE Gratiae.« (glej »Cith. oct.«, str. 42., a njen hrvaški prevod na str. 66.). Ako se pa katera pesem oslanja na drugo, o čemer dvojim, to bi bila slovenska izvirna in temeljna, kar priča nje malo čudni početek iz davne d<>be. Ne morem si k&j, da ne bi omenil še knjižice, katera je izšla letošnje pomladi v Zagrebu: »Starohrvatske crkvene popijevke«. Ukajdio ih, harmonizovao i tekstove im priudesio Vjenceslav Novak. 8°, str. 63. Cena 40 kr. V knjižici jc tiskanih 52 pesmij (17 adventnih, 16 božičnih, 7 postnih, 2 vrtzemske, 3 o sv. rešujem Telesi, 5 različnih in 2 za mrliče), a vse so zajete iz prebbgatcga zaklada, katerega hrani Hrvatom njih »Cithara octochorda«, katera pa je, da gredoč omenim, zbornik cerkvenih pesmij, ne pa obrednik, kakor piše krivo g. A. Fčkonja. Premalo se je doslej spoštovala ta dragocena zbirka, dostojen spomenik naših pradedov; od vseh stranij seje prinašala tuja šara, katera vsa skupaj ni vredna toliko, kakor jedna pesem iz »Popijevaka«. Zakaj li posojati pri drugih narodih, ako je v ndrodu toliko in takd -krasnih napevov (prim. Ku-hačevo zbirko) in če ima ndrod takov zbornik, kakcršnft je »Cithara octochorda?« Res, nikdo se ni zanimal baš mnogo za cerkveno petje, dasi jc takd znamenito za ndrod. Tuje pesmi se nc morejo omiliti ndrodu, kaj li, ko se na vse pretege muči in nateza jezik in naglasek, da mora pristnega Hrvata kJir uho boleti. Ali je morda to hrvaški: »Pred tobom o Božč kleči« i. t. d. ali; »Na lice mi paddmo Pred tobom o Božč-1« i. t. d. Odslej bode menda vender bolje. Saj je ta Novakova zbirka velik korak k napredku. Novak je pokazal Hrvatom pot, po katerem naj hodijo, pokazal jim studenec, iz katerega naj zajemajo. Da bi se le »Popijevke« hitro razširile med ndrod! Prvikrat bodo zvenčle morda marsikateremu razvajenemu ušesu nekoliko čudno, ali uverjen sem, da bo.le re>no, dostojanstveno, cerkveno petje ndrodu po volji. Mnogi teh koralnih napevov so tako lepi, da lahko tekmujejo, kakor pravi sam Novak, z najlepšimi drugovi vseh drugih ndrodov. Vj. Novak jc ritmiziral napeve, oblekel jih v harmoniško obleko, ali takd, da ne izgubljajo koralnega značaja, in priredil jim dostojne besede, z-tkaj dasi moramo spoštovati starino, vender se ne more več popevati kfcj takovega, kakor v pesmi »Jager i. t. d <, kakeršnih jc v »Cithari« več Dobro bi bilo pa vender, da je pesmim pridejan povsod šc stari tekst, ker bi ga bilo zanimivo primerjati, a tudi za razvijanje jezika bi bilo znamenito. Med »Popijevkami« je dobila tudi naša »Jager na lovu šraja« svoje mesto (glej st«". 23), kakor tudi: »Poslan bi angjeo Gabriel (str. zz.) in »Missus venit« (»Doletio angjel s neba« na str. 20.). Besede »Jagru« so sevčda povsem izprememjene. Zbirka je sestavljena jako mamo »n vestno; vsa čast izdajatelju! Ndrodni učitelji naj bi hitro segli po nji in jo uveli v narod. Sevčda bi trebalo nadaljevati to takd lepo delo, prirediti še drugih pesmij, rabiti pridno »Citharo octochordo« in v nje duhu prenoviti in popraviti cerkveno petje hrvaško. Bog ddj! Janko Barle. V. izkaz darov za Prešernov spomenik. Prencsck gld. 438-66 Jožef Mam, c. kr. profesor i. t. d. v Ljubljani.............ir - Dr. J. Kotnik, notarski kandidat v Ljubljani............10* — Dijaki iz Maribora, Celja, Ptuja in Gradca pri končni veselic: v Ptuji . . „ 3 30 Ivan Debelak, c. in kr. stotnik v (Jngvdru.............lO'— Višji realci v Ljubljani....................10 55 Skupaj . gld. 483 51 Jagičeva tridesetletnica. Dnč 8. m. m. je praznoval g. V. Jag// tridesetletnico svojega književnega delovanja. I,eta 1861. je namreč izšlo prvo delo njegovo v programu zagrebške gimnazije „Pabirci po cvieču našega na rod noga pjesuičtva"; število vseh spisov Jagičevih pa je od takrat legija. Kdor bi hotel navesti samd naslove vseh člankov, kar jih je spisal Jagič v teh tridesetih letih, izpolnil bi že precejšnjo knjigo. Od leta 1880. je izdal, ne gledč na „Archiv für slavisehe Philologie", katerega ureduje še dandanes, preobilo spisov, izmed katerih imenujemo samd „Zakon vinodolski", „Specimina linguae palaeoslovenicae", „Marinsko čvetero evangelije", štiri paleografske razprave, „Menaea44, dopisovanje Kopitarja in Dobrovskega i. t, d., i. t. d. poleg mnogih drugih člankov in ocčn o delih ruskih učenjakov. Prav sedaj izide njega Študija O slovanskih Starinah in nedolgo tu li vsestranski razširjena in spopolujcna študija o narodni poexiji slovanski, katera jc izhajala dokaj let v „Radu" jugoslovanske akademije. — Največjega slavista sedanje dobe so se torej dnč S. m. m. zahvalno spominjali obili njega učenci berlinski, peterburski in dunajski ter mu izročili krasen album svojih slik. Dal Bog, da bi neumorni učenjak se pozna leta bogatil slavistiko s proizvodi globokega svojega znanja! Hrvaška opera. Operni pevec g. Ivo pl. Ilreljanovič priredi o priliki zagrebške jubilarne razstave venec opernih predstav, za katere se mu je že posrečilo pridobiti znane domače in tuje umetnike. Izmed tujih oper se bodo pele »Faust«, »Trovatore«, »Mali vojvoda«, »Fra Diavolo«, izmed domačih pa »Nikola Subič« in »Boysijska veštica«. To je torej po daljšem času zopet poskus oživiti operne predstave v Zagrebu, in mi želimo od vsega srca, da bi popolnoma uspelo lepo iu zaslužno podjetje g. Hreljanoviča. — Predstave se začno dnč i. včlikega srpana in trajajo do dnč 15. kimovca. Mažuraničeva dela. Kakor poroča »Vienac«, namerja g. Vladimir Mažuranic, sin največjega epika hrvaškega, izdati zbrana dela velikega svojega očeta. Češki zakladi v Aziji. Kakor znano, bili so Mongoli delj časa v Moravski in Šleziji, dokler se niso morali leta 1241. po bitvi na Dobrem polji uincknitt v svojo domovino. Tedaj so vzeli s seboj raznotere stvari iz samostanov in gradov ter jih zanesli do Samarkanda, kjer so bile še po smrti Tamcrlana leta 1405. Ko se je moralo to mesto udati, prenesli so svoje zaklade v Bekem, kjer se nahajajo še dandanes. Ker je Bckem dostopen Evropcem, zatd pravi dunajski »Fremdenblatt«, naj bi morda češka akademija znanostij poslala tjä in v Samarkand učenjakov, ki bi iskali čeških starin. f Dr. Jan Peter Jordan. Na Dunaji je umrl sloveči lužiškosrbski pisatelj dr. Jan Peter Jordan v 74. letu dobe svoje. Bil je jako plodovit pisatelj in izdal mimo drugih knjig nemški pisano slovnico gorenjelužiškega jezika. Leta 1841. je priobčil tudi nekoliko srbskih ndrodnih pesmij pod imenom »Wicazec Pctr.« Dva nova poljska groba. Na Poznanskem je umrl Jan Aleksander Frtdro, sin slovečcga dramatika Aleksandra Fredra. Spisal je mnogo veseloiger, n. pr. »Przed šni-adenim«, »Piomka wujaszka«, »Mentor«, »Obce žy\voly«, »Wielkie bractvvo«, »Kalocze«, »Ubogi czy bogaty*, »Consilium facuhatis«. »Posažna jedynaezka«, »Drzemka pana Pro-spara«, »Poznajnim koehasz«. Osebe Frcdrovih dramatiških proizvodov so zajete iz ne-posrednjega resničnega življenja; najrajši jc slikal lahkoživcc in egoiste. V Krakovcm je umrl škof Adam Stanislav /frasiitski, član krakovske akademije, v 87. letu dobe svoje. Pokojnik je spisal mnogo znanstvenih razprav in bil zajedno izboren pesnik. Preložil je na poljščino starorusko pesem »Slovo o polku Igo rje vem«; drugi zna« menitejši spisi njegovi so: »Szkola rymotwörcza Horacego«, »Ptawo kanoniezne«, »Syno-nimy jezyka polskiego«, »Gramatyka polska« in »Zlote mysli«, sentencijc izredno globoke modrosti. V rokopisu je zapustil daljšo pesem *\\ro\fnt in zanimive spominske črtice. Grof Lev Tolstoj je spisal novo brošuro, v kateri odločno obsoja sl<£harno znanost in umetnost, v kolikor ne služi človečnosti in splošni koristi Listnica. — B. II. »Blagovolite natisniti, kar sem zložil v petih minutah.« »V gozdu sem se tih sprehajal, Ptiček je na veji pel, S srečo mi sreč napajal, Da sem bil močno vesel.« Nehotč smo se domislili meniha, kateremu je pa nekaj sto let rajska ptica v gozdu »napajala« srce, da je bil tudi takd »močno« vesel. — V petih minutah ste spisali to pesem? Nam ni treba nI petih sekund, da jo položimo v grob k prežalostnim drugim mrličem! — Slavko. »Presrčno mi bodi Pozdravljeno, dekle! Ti spremljal me povsod i, Še v sanjah vidim te!« Nič novega; tako se sploh godi zaljubljencem, toda misliti ni treba, da je naš list kakov »postilion d'amour«. — Frančišek. »Zvezdam«: »Zvezde zlate, Kaj migljate Z nčba nočnega navzdol?« Sevčda smo radovedni, zakaj vender migljajo tc zlate zvezde in celd z nočnega neba. Da migljajo navzdol, to prihaja od tod, ker svetijo bržkone na bol. »Niso rane Vam neznane, Ve poznate mojo bol.« Motili se nismo, toda jako se motite Vi, ako mislite, da je zvezdam res k?tj do Vaše »boli«. Izpregovorimo resno besedo: Predno bi »Ljubljanski Zvon« priobčeval take neslanosti, o katerih človek ne vč, ali bi se jezil ali bi se jim smijal, rajši vidimo, da sploh ne prinaša nobenih pesmij! — Drngislav: V Vašem triolctu nismo našteli nič menj nego osem klicajev — dokaz, kakd živo in strastno vzdihujete. Kar pretresel nas je n. pr. vzklik: »Devica, ne zapusti mene! Tako jaz prosim te ljubeč. Odrek tvoj, draga, je moreč! Devica, ne zaprtsti mene!« — Upajmo, da pretrese ta prošnja takisto trdosrčno devico, kateri je namenjena i — K. S. (»Na vrtu«); I. B. (»Slana«); M. G. (»Izprememba«): Nerabno. — A. Ž. Za naš list nerabno. — Biuin. Nekoliko O priliki. — Mirko. Poslane pripovedke nc moremo priobčiti iz lahko umevnega razloga. — Knežan. Morda prihodnjič. — M. H. Vsega nikakor ne; nekaj o priliki in po potrebi. — Vid. Ako napišete nekaj rimanih vrstic, treba ni mislili, da ste že zložili pesem. Za nas do cela nerabno. — Stanko. Takisto. — G. J. S. v Z. Dotično poročilo nam je došlo za to številko prepozno; priobčimo ga v prihodnji številki. Lepa hvala! „Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta I gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Ndrodna Tiskarna« Gosposke ulice št. 12. v Ljubljani. Tiska »Ndrodna Tiskarna« v Ljubljani. Priloga „Ljubljanskemu Zvonu" štev. 8., 1891, Besede zložil A. Funtek. 1. H Bas. Ten. Maestoso. f Uglasbil A. Wed ve d. ,__ i 1 nI Sla-va od - me-va, sla-va, ** - t h sla - va naj-bolj - šc-mu /Jl^rlf me-va, sla-va, sla-va pr-ve-mu si-nu, Pev - ca ne-smrt-ne-ga L..J i 1 i I J I J—I- i. -.r: •t:—i==: /' r 1 ! J J r----------------f bo - di spo -mi-nu Na - še lju-bez-ni, Iii I i i r J J J I I - S S O na še lju-bez-ni, fn „o , -J ' I-** I j j ^. I /' I I i J I r P T . f" f na - šc lju - bez - ni po-stav - Ijen pom-nik! Na - še lju-bez - ni poli i J J i t i i_11 i i j i i i i -i Andante. , rit. f1 , Solo. s v p 'i J J J , . S . N f n N _ N N I S ÄgN / y ^žrfi p2 —r • ^^ p—n--V * p— ' *J f j?......' F p ;, stav - ljen poin-nik! Meh-ki nam du-šo ob - je - ma - jo gla-si: € * ; ; h i i v ' a E-JLk f iiz-fe -H- šs.\ e , 0 £ f #3 rit.« < ^ pp if M M y yn ^ , S £ ^ h I Pn N h h N littet fe-f^-rtt i jrcT / y s ' ✓ ? ✓ On jc, ki ži - jc sred jas-nih gra-döv; On je, ki 7\ - jc v od-I fc N ^ / J" ♦ / Is J_ N N -S N te* S I : i i ^ a - f ' ' p I * * t i 7 I: 0 i " pm n M n s i s- / ^ «r ^ i pfag-g— % p —U*. * 0_t_pl p. s g j rxr y' P ' ✓ ? ✓ i' da-lje - ni v& - si, Pes-mi le več - ni poin - nik so nje-göv! I N ^ * * Is N > hN N N J -N__* S T " 4 ' # 1 EE6?—»rdidfcf ' ' ' X i- v-f. f p-.^zd * * \ p ✓ y __P ^^^^ i Je-den pomnik še spo - min mu o-kra-si: Vi-den Slo-ven-stva, NN S N N N jI ^ j" i js ^ l/ ^ u —<_ n h * J h TT^ N h /"fiS ^ ^ i ' ' /■ • —p p- ^ p 5? r- vi-dcn Slo-vcn-stva, vi-den zlo-žen od Slo - ven - stva da - rov! SEESfeg Tutti. --== IS h k i n h K j* i h pfeif tfftri U>n 011 Je-denpom-nikše spo - min mu o-kra-si, I N žs S N N N T* £ £ i T* P ____' ^ U K p Vi-den Slo-ven-stva, rit. £ " - V S f j h k n s h k ^ /fa .M i t ; i-^ J Ä gE s—I—F3^ vi N i '/ s •/ v v ,'i-den Slo-ven-stva, vi-den zlo-žen od Slo - ven - stva da - rov! > * ; t / tLh > jl_jn w ^ ; Maestoso. f i p^^f^l^i^E^il; « 'I To-rej na sla - vo, sla-vo, sla - vo naj-bolj - še-mu si - nu J- i i J I i i i lil i ■M J ^ ^ _! ö 4 4 a JjJ ^ • -i- ^^-T-te^ifi^ Vnd-ro-du gla - sen raz - le-gaj se klik: J I i Kk I I I 3=gi- 3= Po-rej na sla - vo, i'] , i i J I J i—s .s j 1 1 J j I ' J I J. J mmm^im mm sla-vo, sla-vo pr - ve-mu si - nu, Pev S» .1 —p: * % š ■i f—r ca ne - smrt-ne - ga 1 ESSE - J <-? ...... j i i ii i --i—J—T—1--1--J—, ■ , • T r f 3 i r ; E-^j -f-h *r±L • f-* if. ..fcdbt 'l^—t :J jjji -F - H r Mb di spo-mi-nu Na - še lju-bez-ni, na - še lju-bez-ni, i i I II i i i J j j i I III i ~ r __m f __ 1 T ■A. '-£ - ttf I ^ f lento. I ! J^sJ^ilä: J 11 na - še lju - bez-ni po - stav - Ijen pom-nik, po - stav - ljenpom- f ^ I » ! .....J-, . «—M—j I. I I 4__4, 4 ^ f r-t: po - stav-Ijen pom-nik! ff rit. TISKARNA ft. MIUC-EVA. — UVOUANA. <