130 1 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 32 1984 O UMETNOSTNIH SPOMENIKIH SREDNJEGA VEKA V BLEJSKEM KOTU JANEZ HÖFLER Listina, s katero je kralj Henrik II. leta 1004 obdaroval sabensko-briksenško škofijo s posestvijo, »imenovano Bled«, navaja cerkve, gradove, podložnike obeh spolov, obdelano in neobdelano zemljo, gozdove itd., vse »pritikli- ne«, ki govore o ruralno urejenem in kultivi- ranem območju po merilih tedanje dobe. Ni dvoma, da v besedilu listine odmeva konvenci- ja tedanjega diplomatičnega — ali bolje — kancelarnega jezika, vendar je z retrogradno rekonstrukcijo nastajanja blejskega gospo- stva in pritegnitvijo arheoloških odkritij mo- goče ugotoviti, da je Bled, kakor ga je leta 1004 in z naslednjo darovnico leta 1011 pre- jel iz kraljeve roke in ga v naslednjih deset- letjih z načrtno arondacijo izpopolnil briksen- ški škof, predstavljal gospodarsko, agrarno- kulturno in socialno zgrajeno visokosrednje- veško regijo, sad razvoja, ki mu je mogoče slediti v 9. stoletje nazaj.' Na dlani je, da so tedaj na Bledu stali tudi že objekti, zanimivi za umetnostnega, posebej stavbnega zgodovi- narja. Ce se o gradovih (»castellis«), ki jih je dobil v posest briksenški škof leta 1004, še nič ne ve, pa je ta leta 1011 v posebni darovnici prejel še upravno središče tega posestva, »ca- stellum Veldes vocatum«, blejski grad na str- mi vzpetini nad jezerom. Tudi o »cerkvah« iz listine 1004 ne vemo ničesar, pač pa sklepamo, da je tega leta stala v tem okolišu vsaj ena cerkev, in sicer sv. Martina pod gradom, ka- snejša blejska župna cerkev. Iz poznejših cer- kvenopravnih okoliščin je razvidno, da je briksenški škof pri tej cerkvi sicer opravljal odvetništvo, tj. skrbel za njeno gmotno stran, ni si pa mogel prisvojiti patronata nad njo, saj je v kanoničnem pogledu (izbira in na- stavljanje duhovnikov ter s tem povezani do- hodki) cerkev pripadala radovljiškemu župni- ku. V drugačnih okoliščinah (tako kot je bilo npr. na freisinškem loškem ozemlju) bi si bil briksenški škof vsekakor prizadeval, da na Bledu poskrbi za neodvisno župnijo. A tega ni mogel storiti, kajti blejski sv. Martin, ki je pokrival njegovo posestvo, je bila očitno cer- kvena ustanova, ustanova radovljiškega žup- nika iz časa pred letom 1004, Bled pa že vklju- čen v cerkveno pražupnijsko organizacijo, na- tančneje, v radovljiško pražupnijo, katere se- dež je bil nekdaj pri sv. Klemenu na Rodi- nah.^ Drugi, ne samo zgodovinsko, marveč tu- di arheološko oprijenujivi objekt te vrste, je kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1934 131 Lesce ž. C. Marijinega vne- bovzetja, zunanjščina z ju- govzhoda cerkev na blejskem otoku, ki pa ima v pri- merjavi z župno cerkvijo pod gradom dru- gačno naravo. Srednjeveško in kasnejše zgo- dovinsko gradivo razkriva, da je to v resnici bila briksenška ustanova, četudi brez polnih župnijskih pravic in verjetno namenjena le omejenemu blejskemu proštijskemu posestvu. Kot cerkvenopravno ustanovo jo moramo ne glede na sporočila arheoloških ostalin datirati šele v čas po letu 1004, natančneje po smrti taRrat obdarovanega škofa Albuina (1006), ko je po klavzuli Henrikove darovnice tretjina škofiji takrat podeljene posesti prešla v uži- tek briksenških kanonikov." Blejski grad sodi po svojem položaju, oh- ranjenosti in urejenosti med najmarkantnejše točke svoje vrste na Slovenskem. V dosedanji podobi je bolj ali manj rezultat novoveške obnove in prezidave po potresih leta 1511 in zlasti 1690, ki je poslopjem glede na to, da grad ni imel rezidenčne funkcije, dala primer- no skromno obliko s komaj tu in tam naka- zanimi reprezentančnimi detajli in pri tem ohranila njegov srednjeveški fortifikacijski sistem. Utrdbeni in stavbni kompleks gradu je razdeljen na dva višinsko diferencirana in obrambno samostojna platoja, ki ju pokrivata spodnje zunanje dvorišče z gospodarskimi po- slopji in zgornje notranje s stanovanjskimi poslopji in kapelo. Nekdaj je bilo z obzidjem zavarovano tudi zgornje dvorišče kljub pre- visni steni, zaradi katere je grad na južni strani praktično nedostopen, a so ga že pred prvo svetovno vojno odprli za pogled na je- zero. Takšna višinsko postopna kompozicija blejskega gradu v splošnem ustreza obramb- nim normam srednjega veka in je to svojo vlogo gotovo odlično opravljala, dosti več pa se o starejši stavbni zgodovini gradu ne da zapisati. Spomenik je bil med povojno, na oko privlačno restavracijo po načrtih arhitekta To- neta Bitenca (1951—1961) zlasti v zgornjem delu varstveno prizadet, ne da bi prej doživel ustrezne sistematične raziskave. Tu in tam še slutimo dele romanskega obzidja in predvide- vamo, da tiči najstarejši del stavbnega kom- pleksa v poslopjih vzhodnega dela zgornjega dvorišča. Žal pa ne moremo pričakovati, da bi morebitni strokovni poseg v zdaj že temelji- to restavrirano zidovje prinesel zaželene ugo- tovitve.^ — V stavbni kompleks blejskega gradu, in sicer na koncu zgornjega zahodnega trakta, je vključena tudi kapela, posvečena briksenškima patronoma Ingenuinu in Albui- nu, ki kljub močnim sekundarnim spremem- bam kaže na zunaj gotski videz. Viri pripo- vedujejo, da jo je leta 1582 rekonciliiral ljub- ljanski škof Janez Tavčar.^ Njen tristranski vzhodni sklep s še dvema odprtima ozkima zgoraj zašiljenima oknoma (na sklepni stra- nici je baročni okulus) izdaja za gotiko zna- čilno oblikovanje. Kapela je bila gotsko obo- kana, po fragmentu rebra z redkim koniča- stim profilom, ki ga poznamo iz Marijine cer- kve v Polju pri Bovcu (ok. 1529?), bi lahko ta obok datirali v 16. stoletje,' prejkone v čas prvih večjih popravil na gradu po potresu le- ta 1511. V jedru pa bi kapela morala biti še precej starejša. Notranjščina je plod baroki- zacije okoli leta 1700 s sočasnimi iluzionistič- no zasnovanimi stenskimi slikami. Povojna izkopavanja na Otoku so odkrila pomembno arheološko lokacijo s staroslovan- skim grobiščem in temelji cerkva, ki so na tem mestu stale pred sedanjo gotsko-baročno cerkvijo Marijinega vnebovzetja. Izkopavanja 132 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 32 1984 Še niso sistematično obdelana in objavljena, domneva pa se obstoj dveh kronološko zapo- rednih kapel s podkvičasto oz. polkrožno ap- sido, katerih prva bi segala v 8.—9. stoletje, druga pa bi bila v uporabi še v poznem 11. ali zgodnjem 12. stoletju. Sledila naj bi jima neka dvoladijska, kasneje v triladijsko povečana cerkvena stavba.' Ne gre zanikati možnosti, da je na otoku bilo neko kultno središče iz časa pokristjanjenja Slovencev, zgodovinsko otipljiva pa postane otoška cerkev šele z na- stopom briksenškega lastništva v začetku 11. stoletja. Briksenški škof ali njegov kapitelj sta tedaj tu zgradila cerkev, bržkone zgodnje- romanskih oblik; v gradivu se prvič omenja leta 1185 kot »Sancta Maria in lacu Veldes« oz. »sancta Maria in Verde«,^ pozneje kot »proštija«, s kapelanijo, ki so jo briksenški škofje spričo tega, da župna cerkev pod gra- dom ni bila v njihovi lasti, poskušali odtegni- ti oblasti radovljiškega župnika in njegovega ordinarija, oglejskega patriarha.' Leta 1431 je krški škof Lovrenc tej cerkvi podelil od- pustke,*" s pomočjo katerih naj bi se najbrž zbrala sredstva za gradnjo nove cerkvene stavbe. Okoliščine kažejo, da je to bilo mogo- če realizirati šele po ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461, kamor je bila vključena tu- di radovljiška župnija z vsemi podrejenimi ji cerkvami in kapelami: glede na kočljiv juris- dikcijski položaj blejske proštijske cerkve so prvi ljubljanski škofje razumeli kot sveto dol- žnost, da s skrbjo nad to cerkvijo potrjujejo njeno pripadnost svoji diecezi. Novo gotsko cerkev je posvetil škof Žiga Lamberg 15. de- Bodešče, p. c. sv. Lenarta, zunanjščina s severovzhoda cembra 1465, z oltarjem Device Marije, Ma- rije Magdalene, Doroteje in Donata in ji teden zatem podelil tudi odpustke." S posredova- njem Petra Knauerja, poznejšega radovljiške- ga župnika in ljubljanskega stolnega prosta, je cerkev leta 1475 dobila odpustke tudi iz Ri- ma,'2 dokler ni bila, poškodovana v potresu in popravljena leta 1523 po ljubljanskem ško- fu Krištofu Ravbarju ponovno posvečena. Med konservatorskimi in restavratorskimi deli na cerkvi, ki so bila opravljena v času arheološkega raziskovanja, se je pokazalo, da se v obstoječi baročni stavbi še skrivajo zidovi gotske cerkve. V prezbiteriju — v baročni prezidavi so mu preoblikovali le vzhodni ko- nec, ga na novo obokali in znotraj oblekli v težak baročni omet — so se pojavile freske 15. stoletja, pod njimi pa starejši omet s posve- tilnimi križi iz časa posvetitve (1465). Got- sko jo je še videl Tomaž Hren ob vizitaciji leta 1601: kor je bil obokan, ladja menda tudi (morda celo z dvema stebroma predelje- na v dve ladji; žal je zapisnik tu poškodovan), notranjščina pa »totum pulchre depicta«. Ime- la je tudi emporo na zahodni strani (»basili- ca«) z oltarjem sv. Nikolaja.** Za predhodnico kasnejše župne cerkve sv. Martina pod gradom smo nakazali, da je bila postavljena že pred letom 1004. Prvič se ome- nja leta 1247, in sicer kot »ecclesia Wolden- sis«, torej kot cerkev z župnijskimi pravica- mi,*' četudi jo znani seznam papeških dese- tin iz leta 1296 navaja le kot »kapelo« (capella de Veldis)** in je njen župnik izpričan šele leta 1469.*' Podatkov, ki bi kaj povedali o nje- ni stavbni zgodovini v srednjem veku, ni. Tudi cerkev sama ni dočakala našega časa: aprila 1903 so jo z izjemo zvonika podrli in na njenem mestu zgradili novogotsko cerkev po načrtih Friedricha von Schmidta z modi- fikacijami Josipa Vancaša. Po zaslugi Jo- sipa Mantuanija, ki si je staro cerkveno stav- bo ogledal med rušenjem, si lahko približno predstavljamo, kakšna je bila:*^ enoladijska (v ladji bržkone še romanska, kakor je to pri nas pravilo) z gotskim dvopolnim zvezdasto obokanim prezbiterijem in zvonikom, prislo- njenim na južni rob zahodne fasade. V ba- roku (menda 1684/1685) so ladjo obokali, v 17. stoletju tudi prizidali ladji bočni kapeli. Zakristija z baročnim nadstropnim oratori- jem, ki se je odpiral v prezbiterij, je bila postavljena ob severni strani prezbiterija. Iz Scarlicchijeve vizitacije leta 1631 izvemo, da je cerkev imela emporo (Chorus superior) z dvema oltarjema, iz tiste generalnega vikar- ja Filipa Trpina leta 1655 tudi, da je zvonik (vsekakor še srednjeveški) imel v podzemlju kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984 133 osilegij, nad tem v nadstropju pa kapelo sv. Mihaela, da je bil torej služil za kostnico, razen tega tudi, da so medtem (ok. 1650) barokizirali prezbiterij.^^ — Ce se smemo za- nesti na Mantuanijev tloris, je zlasti zanimiv podatek, da je cerkev imela zvezdasto obokan prezbiterij, ki bi ga glede na freske (o njih bomo v nadaljevanju še spregovorili) mogli datirati v čas okoli leta 1440. Nastal je v vr- sti drugih zvezdasto obokanih gotskih korov, posebej pogostih na področju radovljiške žup- nije in od nje odvisnih župnij sredi 15. sto- letja: Bodešče pri Bledu, Žirovnica, Mošnje, Rateče (te tri je poslikal t. i. Zirovniški moj- ster oz. Mojster apostolskih mučeništev ok. 1450—1455), Mevkuž, tudi župna cerkev v Radovljici in Studenčice. Zunaj tega območja se takšen prezbiterij pojavlja v Seničnem pri Tržiču. Večinoma jih lahko postavimo v šti- rideseta in petdeseta leta, nekateri (Mevkuž, Studenčice) pa so tudi mlajši.2« Ustaviti se kaže še pri enem, nekdaj od- ličnem arhitekturnem spomeniku, čeravno ima le posredno zvezo z blejskim kotom: ob cerkvi Marijinega vnebovzetja v Lescah. Ne- davna restavracija te cerkve je namreč odkri- la občudovanje vredne sledi starejše srednje- veške zgradbe, zato povzemimo, kar vemo o njeni zgodovini. V arhivskem gradivu se Marijina cerkev v Lescah prvič pokaže okoli leta 1173 kot last- niška cerkev nekega briksenškega duhovnika in ministeriala po imenu Nantwin. V znani listini®' omenjeni Nantwin sporoča, da je imel v Lescah »že od nekdaj leseno kapelo, ki je bila postavljena na čast Materi božji in h ka- teri je ljudstvo o Marijinih praznikih z veliko gorečnostjo prihajalo z darovi od daleč in od blizu, čeprav še ni bila posvečena. Opomini duhovnikov ga niso mogli odvrniti od te na- vade. Ker se božja služba tam ni mogla vr- šiti, je (Nantwin) po dednem pravu ob- držal darove vernikov zase. Po mnogih letih sta ga opomnila tržaški škof Dietmar (v vi- rih omenjen 1135—1145, 1149 kot mrtev), ki je imel takrat arhidiakonat, in pa Gerwik, župnik pri sv. Klementu (na Rodinah), da bi podrl rečeno kapelo ter napravil drugo iz kamenja, kar je tudi rad storil. Pozneje je bila ta kapela z njuno pomočjo in z dovo- ljenjem oglejskega patriarha Ulrika posveče- na od njegovega (patriarhovega) vikarja, ško- fa Gerharda (prvič omenjen 1173), s pogojem, da spadajo darovi s kapelo vred, ki je bila prav malo dotirana, k njegovi drugi cerkvici, katero je imel (Nantwin) v Gorjah na neki drugi svoji zemlji.«'22 Cerkev — stala je vsaj že okoli leta 1140 — je bila torej prvotno le- Lesce, ž. C, Mati božja naprestolu, freska na luneti nekdanjega zahodnega portala sena, ker pa takšne niso mogli posvetiti, jo je moral lastnik na novo sezidati iz kamna. Na- to je zgradbo posvetil generalni vikar oglej- skega patriarha okoli leta 1173 in jo (da bi zavaroval njene dohodke pred lastnikovo zlo- rabo) podredil lastnikovi obstoječi cerkvi v Zgornjih Gorjah. K cerkvi sta pozneje spadali dve kapelaniji, Matere božje in sv. Katarine, v patronatu ce- sarja oz. deželnega vladarja, prvič omenjeni v celjskem kartularju iz let 1456—1461.«' Bili sta bogato dotirani, saj so si, denimo, prebi- valci Krope, potem ko je nadvojvoda Ferdi- nand leta 1601 tam ustanovil župnijo, a pre- malo poskrbel za njeno gmotno osnovo, med leti 1616 in 1618 pri nadvojvodu in škofu pri- zadevali, da bi ju iz Lesc prenesli v Kropo (Ferdinand, takrat že cesar, je župnijo z do- datno dotacijo leta 1620 ponovno ustanovil, vendar očitno brez te pomoči).'^^ Cesar je be- neficija v Lescah kajpak podedoval od Ce- ljanov, ki so med 1418 in 1456 imeli patro- nat nad radovljiško in nekimi drugimi okoli- škimi župnijami, a tudi ti so vsaj eno izmed teh kapelanij, namreč Matere božje, podedo- vali od Ortenburžanov, svojih predhodnikov na Gorenjskem. Ohranila se je namreč po- godba iz leta 1398 med grofom Friderikom Ortenburškim in Jakobom, župnikom v Zgor- njih Gorjah, s katero grof prepušča omenje- nemu župniku in njegovi cerkvi neko deseti- 134 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 32 1934 no V Podhomu, ta pa se zato odpoveduje svo- jim pravicam v kapeli v Lescah (»in der Chappeln lescz«) v korist Nikolaja, grofove- ga kaplana in kaplana v kapelaniji, ki jo je grof ustanovil v Lescah (»zu der Chapplaney der ewigen messe die wir daselbs ze lescz von neuen gestifftet haben«).'^' V tem času je bi- la cerkev v Lescah še vedno podružnica Zgor- njih Gorij in tudi v radovljiški matrikuli iz leta 1468 (gl. op. 5) se še ne našteva med pod- ružnicami radovljiške župnije, kamor je kas- neje (prejkone v 16. stoletju) pripadla. Cerkev je današnjo podobo dobila sredi 18. stoletja (posvečena je bila leta 1743); kolikšen delež imajo pri tem že prezidave, izpričane za leto 1665 (?), je trenutno težko reči. Valvasor (1689) ima le novo kapelo sv. Antona Pado- vanskega, sicer pa vse iste oltarje kot Scar- licchijeva (1631) in Trpinova vizitacija (1657, 1668), ki še popisujeta srednjeveško zgrad- bo.'^' Med najnovejšo restavracijo zunanjščine se je izkazalo, da je še precej obodnega zi- dovja srednjeveškega: celotna zahodna fa- fada in najmanj polovica severnega in juž- nega zidu, tako da kaže, da so cerkvi med ba- ročnimi prezidavami razrušili le njen vzhodni del. Na južnem delu sta se pokazali dve got- ski okni, eno bolj zaokroženo, drugo bolj za- šiljeno, na severnem zidu neki stranski vhod, vrsta oken (dve v višini) je prišla na dan tudi na zahodnem pročelju, poleg tega pa še pr- votni glavni vhod z gotsko profiliranim oste- njem in luneto, ki jo krasi freska s konca 14. stoletja (o tej v nadaljevanju). Ker poročilo o izsledkih restavracije še ni objavljeno, se zadovoljimo s tem, kar nam na prvi pogled kaže konservacijsko prezentirana zunanjščina. Ker glavni vhod ne leži v osi fasade, marveč je pomaknjen nekoliko proti jugu, medtem ko sta obe okni v višini name- ščeni somerno glede na os pročelja, lahko sklepamo, da je cerkev v gotiki doživela ne- ko temeljito prezidavo, vendar ohranila neke starejše stavbne sestavine. Osnovno telo cer- kve je bilo na severu razširjeno s paralelno potekajočo severno ladjo, ali bolje, kapelo, ki je imela poseben vhod s severa in bila raz- svetljena s posebnim okencem na zahodni fasadi. Identificirati jo je mogoče s kapelo sv. Andreja. Podobna, a slej ko prej ožja stran- ska ladja je bila tudi na jugu, in sicer kapela sv. Katarine z beneficijem, ki jo navajajo vse vizitacije 17. stoletja. Trpinova (vizitacijski zapis iz leta 1657) nam v skopih, a natančnih besedah podaja naravo tega prostora: ladja (corpus) je s po dvema stebroma in tremi vmesnimi loki razdeljena v tri dele, kot da bi imela na straneh dve kapeli, namreč sv. Katarine (na listni strani) in nasproti njej sv. Andreja. Vsaka teh kapel je imela svoj kor- ni zaključek (chorus) z oltarjem.^' Ve se tudi, da sta bili Katarinina in Andrejeva kapela obokana, medtem ko to za glavno ladjo ni iz- pričano. Obokan je bil tudi oratorij nad zakri- stijo, postavljen ob severno stran prezbite- rij a.'^^ Cerkev je torej bila triladijska, a si lahko predstavljamo, da ne iz enega li va, pač pa da so jo postopno iz enoladijske razširili v dvo- in triladijsko. Dokončno gotsko fazo, v kakršni je cerkev bolj ali manj dočakala 17. stoletja, posredno datira freska nad glav- nim vhodom, in sicer v čas, ko je grof Fri- derik Ortenburški tu ustanovil kapelanijo (ok. 1398). Grof je ob ustanovitvi kapelanije očit- no poskrbel za temeljito prezidavo cerkve, ki bi sodila, ko bi se bila ohranila, med naj- Lesce, ž. C, podpis slikar- jev na lunetl nekdanjega portala KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 32 1984 135 imenitnej Še spomenike gotske arhitekture na Slovenskem. Žal jo je obnoviteljska vnema poznejših stoletij žrtvovala novemu duhu in okusu. — Omenimo naj še zvonik, po medi- ter enskem zgledu prosto stoječ in v osnovi menda še gotski. xxx Kaže, da je bil blejski grad v Blejskem ko- tu edini ambicioznejši spomenik prof anega stavbarstva v srednjem veku. V 14. stoletju se na tem področju omenjajo še štirje dvorci: v Grimšicah (1343 oz. 1349), v Podhomu (1345), na Poljšici (1344) in Rečici (1393).29 Od teh se je do danes ohranil le tisti v Grim- šicah iz 16. stoletja in z novoklasicistično pre- delanim pročeljem. Sakralno stavbarstvo je bilo tu kot drugje tesno povezano z razvojem cerkvene organi- zacije. Celotno področje je prvotno obvlado- val vikariat sv. Martina pod gradom, z meja- mi med Triglavom in Mežakljo na severu in med Ratitovcem in Jelovico na jugu in na sotočju obeh Sav na vzhodu. Ustanovljen je bil slej ko prej ob koncu 10. stoletja. Tu je gotovo že v tem zgodnjem času stalo tudi ne- kaj lastniških cerkva malih domačih posest- nikov slovenskega rodu, ki so morale pola- goma priti v roke briksenške škofije, nekaj pa jih je gotovo ustanovila briksenška škofija sama oziroma preko svojih ministerialov. Iz dveh takšnih lastniških cerkva sta nastali župniji v Zgornjih Gorjah in v Zasipu, obe na zemlji, ki je bila ob koncu 11. stoletja že v briksenški posesti. Cerkev sv. Jurija v Zgor- njih Gorjah se prvič omenja okoli leta 1173 (gl. o tem zgoraj) in je glede na to, da so ji takrat podredili cerkev v Lescah, že morala imeti lastnega duhovnika in značaj vikariata. Cerkev sv. Janeza Krstnika v Zasipu nasto- pa v arhivskem gradivu šele v papeškem de- setinskem seznamu iz leta 1296 posredno z župnijo, a je prav gotovo tako stara kot ti- sta v Zgornjih Gorjah, če ne celo starejša, kajti njen zemljepisni položaj in patrocinij govorita za krstno cerkev rodinske pražupni- je za blejsko območje, ki bi jo utegnili po- staviti celo, še preden je prišlo do vikariata pod gradom. Kasneje, ko se je briksenška po- sest v blejskem kotu pod pritiskom posamez- nih fevdalcev razrahljala, sta ti cerkvi oz. župniji prešli v druge roke: Zgornje Gorje so si pridobili Ortenburžani, Zasip pa Lam- bergi.30 Skoraj vse podružnice Blejskega kota so po nastanku srednjeveške. Neki vir iz leta 1571'' našteva pod Bledom (Grad) naslednje podru- žnice: sv. Andrej na Rečici (ljubljanske ško- fijske vizitacije jo locirajo na »Brdo), sv. Ož- balt v Spodnjih Gorjah, sv. Štefan na Blejski Dobravi, sv. Jakob v Ribnem. sv. Lenart v Bodeščah, sv. Štefan na Kupljeniku in sv. Marjeta v Bohinjski Beli, pod Zgornjimi Gor- jami pa sv. Miklavž v Mevkužu (cerkev sv. Trojice v Sebenjah je s konca 16. stoletja). V tem viru nezabeležena je prav tako srednje- veška cerkev sv. Katarine na Homu, ki je sodila pod Zasip, vizitacijski zapisnik škofa Scarlicchija iz leta 163P2 ima še kostnico sv. Mihaela pri župni cerkvi v Zgornjih Gor- jah — danes je ni več —, kar potrjuje njeno znatno starost. Nekatere teh cerkva se tudi sicer že omenjajo pred letom 1500, tako tiste na Dobravi leta 1428,3" v Ribnem 1400»^ in v Mevkužu posredno leta 1430,"' cerkev v Spod- njih Gorjah pa leta 1501.Večinoma so to bi- le nepretenciozne enoladijske cerkvice, glede na to, da po vaseh v okolici Bleda niso znani kakšni močnejši ministeriali, ustanove vaš- kih sosesk in relativno poznega datuma, sko- rajda ne izpred 14. stoletja. Sledov romani- ke za sedaj ni bilo mogoče odkriti. Zato pa je več gotike, ki govori o prebujeni gradite- Ijski vnemi vaškega prebivalstva v poznem srednjem veku. Domnevati smemo, da se v prenekaterih teh cerkva kljub novoveškemu videzu še skri- va srednjeveško jedro. S freskami poslikani zidovi sv. Katarine na Homu in sv. Lenarta v Bodeščah govore, da imamo pred seboj še v jedru ohranjeni srednjeveški cerkvici. Bodeška podružnica je bila »posodobljena« menda šele v 19. stoletju, ko so obokali njeno ladjo, sicer pa, če si odmislimo ta dodatek in večja baročna okna namesto gotskih, še kaže prvotno podobo iz 15. stoletja: leseno krita ladja s prislonjenim dvopolnim zvezdasto obokanim prezbiterijem, kakršnega je imela blejska župna cerkev in ga še vedno ima podružnica v Mevkužu. Na zahodu prizidana odprta lopa je mlajša. Kdaj je bil sezidan prezbiterij, ki ga I. Komelj (op. cit.) datira ok. 1420—1430, je težko reči, vsekakor pa ne pred 1440. Takšen tip prezbiterija, ki smo mu spredaj namenili nekaj vrstic, se pojavlja še v Mevkužu; v danes ne več ohranjenem posvetilnem napisu na slavoloku je bilo moč prebrati letnico 1465, cerkev pa je v ladji ba- rokizirana. Restavratorska dela v župni cerkvi sv. Jakoba v Ribnem so pred slabima dvema desetletjema odkrila, da se je v kasneje moč- no barokizirani zgradbi še ohranilo celotno jedro starega gotskega prezbiterija. Baroki- zacija ga je s tem, ko je odbila rebra in mu odprla nova velika okna in zazidala stara, oropala avtentične pričevalnosti, a videti je. 136 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 32 1984 Bodešče, p. c, freska na pročelju da gre zopet za uveljavljeno zvezdasto oboč- no shemo. Spremenjena prostorska razmerja — občutek širine in potlačenost obočnih kap — pa ga datirajo šele v čas okoli leta 1500, čemur ustreza tudi slogovna usmerjenost izvirne poslikave, ki se je pokazala med re- stavracijo cerkve. Staro gotsko jedro slutimo še v prezbiteriu cerkve sv. Ožbalta v Spod- njih Gorjah, predelanem leta 1628 ali 1629 (tako datirana freska za oltarjem), medtem ko kaže staro gotizirajočo, a že v grebena- stem oboku izvedeno shemo prezbiterij sv. Katarine na Homu; z letom 1621 zaznamova- ni stranski oltar bi utegnil posredno datirati predelavo te cerkve, ki se z grebenastim obo- kom, pa tudi sorazmerno širino svetišča na- vezuje na gotsko tradicijo 16. in 17. stoletja. — Zanimivo je, da je med tremi starimi žup- nimi cerkvami Blejskega kota le Grad tako dolgo ohranil srednjeveški videz. V Zgornjih Gorjah in v Zasipu sta nastali imenitnejši baročni oz. poznobaročni zgradbi in le v Zgor- njih Gorjah se je v sklepni stranici novega prezbiterija obvaroval košček stare gotske cerkve, lepo okno s krogovičjem in del izvirno poslikanega ostenja. Kakor ni čas povsem zabrisal sledov sred- njeveškega stavbarstva, tako je stoletjem tu bolj in tam manj uspešno kljubovalo tudi srednjeveško stensko slikarstvo. Se več. Na nekaterih mestih so se nam ohranila prav pomembna dela te umetnostne dejavnosti, v kateri je slovenska zemlja v dobi gotike na- šla kar najprimernejše sredstvo za simbolič- no-dekorativno dopolnitev cerkvene notranj- ščine. Vrsto začenjata dve deli, ki sodita v slogov- ni krog in čas tako imenovanih potujočih fur- lanskih delavnic ok. leta 1400. Nad baročnim portalom cerkve sv. Katarine na Homu naj- demo z značilno kosmatsko boduro uokvirje- no fresko s tremi svetniškimi postavami: v sredini blagoslavljajoč škof s knjigo, mogoče sv. Nikolaj, ob strani stojita sv. Janez Evan- gelist in sv. Katarina Aleksandrijska. Mehko modeliranje obraza, zemeljske barve in kos- matska bordura govorijo o furlansko izuče- nem slikarju. Novo odkrita freska nad pr- votnim glavnim vhodom v župno cerkev v Lescah prikazuje Mater božjo z oblečenim de- tetom na desnem kolenu, sedečo na širokem in bogato okrašenem (gotsko izrezljanem) pre- stolu. Barvna površina je zelo lepo ohranjena in se odlikuje po mehkem toniranju. Marijin obraz z mandeljevimi očmi, rdečico na licih, svetlimi prameni na laseh nas nezmotljivo opozarja, da imamo pred seboj delo istega širšega kroga, ki se bolj na vzhodu pojavlja kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984 137 1 še v cerkvi sv. Radegunde na Bregu pri Ži- rovnici, na Bregu pri Preddvoru in v Tupa- ličah, posebej dobro pa je zastopan v okolišu Škofje Loke.ä' Vendar ima freska poleg tega, da se da trdneje datirati (ok. 1398), še dodat- no dokumentarno vrednost: v spodnjem des- nem kotu odkrijemo podpis dveh slikarjev, Nikolaja in Stefana iz Gorice,^^ ki sta prav gotovo poslikala tudi z barokizacijo uničeno notranjščino cerkve. Neprecenljiv pomen tega napisa je v tem, da nakazuje, kje moramo iskati neposredno izhodišče za del te furlan- sko usmerjene slikarske tvornosti na Sloven- skem, ki dobiva v nekaterih delih, kot je npr. Breg pri Preddvoru (ok. 1403), določene se- vernjaške, italijanskemu trečentu še nezna- ne črte. S tem, ko so odstranili staro zgradbo, je propadla tudi poslikava župne cerkve sv. Martina pod gradom. Iz akvarelov Ladislava Benescha, fotografij in opisa Josipa Mantua- nija, ki je za deželni muzej v Ljubljani rešil dva odlomka fresk,^' se dasta razbrati pri- bližen obseg poslikave in njena slogovna usmeritev. Stene prezbiterija so bile pokrite s prizori iz Kristusovega detinstva, tiste v lad- ji iz Kristusovega pasijona, nad katerimi se je, na severni steni, razpenjal pohod in po- klon sv. treh kraljev, vse delo nekega koro- škega ali na Koroškem izučenega slikarja dru- ge četrtine 15. stoletja. Na podlagi dekorativ- nih prvin, primesi iz salzburškega slikar- stva in sodelovanja pomočnikov, ki kažejo zveze z Žirovniškim mojstrom, je bilo mogo- če freske datirati v čas ok. leta 1445,** sli- karja pa uvrstiti v tisto generacijo mojstrov, delujočih v osrednji Sloveniji, ki so poleg Ja- neza Ljubljanskega zanesli tostran Karavank govorico koroškega, posebej beljaškega slikar- stva poznega mehkega sloga. Prav zamotano in skrivnostno podobo kaže poslikava cerkve v Bodeščah. Freske najde- mo po vseh stenah, tako v notranjščini kot na zunanjščini, deloma dobro, deloma pa iz- razito slabo ohranjene. Najlaže je izločiti najmlajše partije, že pri- padajoče 16. stoletju: na južni in delu zahod- ne stene v ladji se v dveh vodoravnih paso- vih vrsti 16 deloma uničenih prizorov iz Kri- stusovega pasijona od Judovega poljuba do Tomaževe nevere (?) in vnebohoda, začetek cikla je zaradi baročnih oken uničen, lahko pa računamo z nadaljnjimi štirimi pri- zgori (zgoraj Zadnja večerja in Molitev na Oljski gori).** Isti slikar, soroden tistemu (ali identičen s tistim), ki je naslikal legendo sv. Janeza Krstnika v ladji Janezove cerkve v Bohinju, je prispeval tudi dve z letnico 1524 datirani sliki iz Jakobove legende na severni zunanjščini cerkve. Ostalo je bolj zamotano. Na severnem zunanjem zidu prezbiterija naj- demo tri slike: sv. Krištofa, prizor sv. Lenar- ta, ko rešuje jetnike, in Kristusa trpina v podobi sv. Nedelje, katere okvir sega preko drugih dveh. Sv. Krištofa in Lenartov pri- zor, ki ju je F. Stele pripisoval furlanskim slikarjem, je okoli leta 1440 naslikal mojster, ki ga je Ksenija Rozmanova poimenovala po slikah v prezbiteriju Janezove cerkve v Bo- hinju.*^ Isti slikar je okrasil tudi ladijsko stran slavoloka z dvema slabo ohranjenima oltarnima freskama (na levi sv. Helena in Konstantin, na desni Prestol milosti) ."^ Naj- večji del poslikave je prispeval avtor sv. Ne- delje na zunanjščini, mojster, ki se po slo- govnih značilnostih uvršča v širšo skupino del okoli Suhe pri Skofji Loki in Prilesja pri Anhovem v dolini Soče, po Steletu ime- novano suško-bodeško-prileška skupina. Roz- manova (op. cit.) ga je opredelila kot enega izmed naslednikov mojstra bohinjskega prez- biterija, natančneje pa ga je mogoče poime- novati kot Bodeškega (ali Bodeško-prileške- ga) mojstra, kajti gre za slikarja z jasno ob- likovanim osebnim profilom, ki ga srečamo tako tostran kot onstran Julijcev. Bodešče, p. c, poslikava severne stene prezbiterija 138 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 32 1984 Bl3d, C. Matere božje na Otoku, evharlstični Kristus Bodeškemu mojstru lahko v Lenartovi cer- kvici pripišemo naslednje freske: sv. Nedeljo na severni zunanjščini, sliki sv. Florijana in sv. Jurija v boju z zmajem na zgornjem pasu zahodne fasade, dalje celotni prezbiterij z obokom, ki je zasnovan po načelih t. i. kranj- skega prezbiterija (Kristusov obraz na sklep- niku, simboli evangelistov, angeli), in stena- mi (sedeče svetnice na lunetah, apostoli pod naslikanimi nišami po stenah, dvanajstletni Kristus med pismouki na slavoloku). Roko Bodeškega mojstra jasno kažejo omenjene slike na zunanjščini ter svetnice in Jezusov prizor v prezbiteriju: ekspresivno poudarjena obrazna fiziognomija, trdo lomi j ena, čeravno še iz obrazcev mehkega sloga izhajajoča dra- perija, dvojna obroba oblačil, težke barve, ša- hovski tlak na tleh ipd., vse prežeto z neiz- prosno neposredno poljudno noto, tako zna- čilno za stvaritve suško-bodeško,prileške sku- pine. Medtem so preostale partije v prezbi- teriju zelo močno odrgnjene in dajo na bolj razberljivih mestih vtis, kot da gre za drugo delavnico. Zanimivo je, da je F. Stele v svo- jih prvih zapiskih odločno menil, da ne kaže- jo zveze s shkarjem sv. Nedelje, in obok pri- merjal s freskami na Otoku pri Mošnjah, ki pomenijo vzporednico Bodeškemu in Suške- mu mojstru.^* Apostoli se mimo tega odliku- jejo po skrbni izvedbi naslikane arhitekture in po širših potezah v obrazih in draperiji. Odgovor nam ponujajo druga dela iz delavnice Bodeškega mojstra, zlasti Prilesje in Avče nad Kanalom. Tam najdemo vzporednosti ta- ko za obrazni tip na oboku kot za apostole, ki kažejo na stenah v Prilesju podobne oblike arhitekture, isto širokopoteznost v draperiji in markantnost obrazov. Vsekakor je treba ra- čunati s tem, da gre za delavnico, obsuto z naročili tako v zgornjem Posočju kot v Go- renjskem kotu in zasedeno z več bolj ali manj individualnimi močmi. Ravno prezbiterij Le- nartove cerkve v Bodeščah, ki se da primer- jati s tistim v Prilesju, nam ponuja trdno oporišče za opredelitev slogovnega profila in delovnega področja te delavnice, ki še čaka na temeljito znanstveno obdelavo. Ne moremo se preveč zmotiti, če delo moj- stra bohinjskega prezbiterija v Bodeščah po- stavimo v čas ok. 1440—1450. Za datacijo po- slikave v prezbiteriju nam je na voljo vrsta grbov, naslikanih na sklepnikih. Nekaj teh grbov se da indentificirati. Avstrijski rdeče- belo-rdeči grb in grb družine Kreighov (diago- nalno razpolovljen belo-rdeč) — medtem ko manjkata tako briksenški kot celjski — go- vorita za čas, ko si je cesar Friderik III. po smrti zadnjega Celjana (1456) pridobil radov- ljiško gospostvo.'" Če upoštevamo, da se naj- kasneje ok. 1470 v Blejskem kotu, celo na sami Lenartovi cerkvi, pojavijo že naprednej- ši slikarji iz kroga mojstra Bolfanga iz Crn- groba, lahko delo Bodeškega mojstra v Bode- ščah datiramo v čas ok. 1460—^1465. — Teže opredeljiv je zgornji del slavoločne stene v ladji, nad oltarnima freskama Bohinjskega mojstra. Je pač mlajši od oltarnih slik, a ga kljub temu ni mogoče kar tako povezati z Bodéskim mojstrom. Preostane nam še spodnji del zahodne fa- sade, danes že skoraj povsem zbledel. Lega ometa razkriva, da je nastal po slikah sv. Florijana in sv. Jurija; bržkone gre za plast, ki je pokrila neke starejše, poškodovane fres- ke iz časa pred zgornjima slikama. Levi del je, po Steletovih predvojnih zapiskih, prika- zoval sv. Mihaela, Marijino kronanje in (da- nes še dokaj dobro vidnega) Kristusa trpina v sarkofagu nad vhodom v cerkev. Desna polovica, na debeli plasti ometa, ki sega tako čez Jurijevo sliko kot čez levi del spodnje po- slikave, predstavlja enotno kot oltarni triptih zamišljeno svetniško sliko s sv. Lenartom, sv. Heleno in, bržkone, Marijo z detetom v sre- dini. Precejšen del freske je uničen z oknom, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 32 1984 139 preostalo pa močno odrgnjeno. Vendar se da ugotoviti, da ne gre samo za drugo tehniko (risba s tankim čopičem namesto vrezovanja v omet, kot ga kažejo apostoli v prezbiteriju), marveč tudi za drugo, mehkejše, tonsko pla- stično niansiranje draperije, ki ga poznamo iz kroga mojstra Bolfganga, na katerega bi na- migovala tudi izbor barv in skrbno zarisana Lenartova glava. Več o tem ni mogoče za- pisati, vendar dovolj za domnevo, da gre za slikarja iz tega kroga in za čas okoli leta 1470. Zgovorno je, da srečamo slikarje iz kroga crngrobskega mojstra kar na treh lokacijah Blejskega kota.*« Najstarejši se zde fragmen- ti na gotskem ostenju v koru župne cerkve sv. Jurija v Zgornjih Gorjah, ostanki apo- stolov, postavljenih v dveh vrstah. Draperi- ja v barvah, značilnih za mojstra Bolf ganga, razkriva sicer novi slog trikotniških gub, ki ga mojster uveljavi v slovenskem slikarstvu na osnovi severnjaških grafičnih listov, ven- dar šele na začetni stopnji iz petdesetih let 15. stoletja. Žal so gorjanski apostoli premalo ohranjeni, da bi dovoljevali natančnejšo atri- bucijo. Zato pa kaže zanesljive poteze moj- stra Bolfganga, podpisanega leta 1453 v Crn- grobu, postava sv. Krištofa na zdaj zazidani zunanji steni prezbiterija v Mevkužu: obrazni tip, barve, oblikovanje draperije, celo šablo- na za brokatni vzorec. Nastanek te lepe freske določa posvetitev prezbiterija leta 1465. Tretji, najobsežnejši spomenik, so freske v prezbite- riju Marijine cerkve na Otoku. Kot kažejo posvetilni križi pod plastjo fresk, jih ob po- svetitvi otoške cerkve (1465) še ni bilo, ven- dar niso dosti mlajše, morda iz okoli 1470. Niso delo crngrobskega Bolfganga, marveč nekega njegovega naslednika, ki sestavlja s slikarjema z Goropeči nad Ihanom in iz Žmi- nja v Istri (1471) neko posebno delavniško skupino v širšem Bolfgangovem krogu.*' Fre- ske, bolj ali manj sklenjeno ohranjene na se- verni in južni steni prezbiterija, prikazujejo prizore iz Marijinega življenja in Kristusovega otroštva od Oznanjenja dalje. Kot je bilo v navadi v Bolfgangovem krogu, so deloma po- sneti po nemških bakrorezih (Mojster E. S.) in lesorezni štiridesetlistni Biblii pauperum, razkrivajo po individualno trpko-lirično no- to, kakršna je neznana najznamenitejšemu Bolfgangovemu nasledniku, slikarju na Ma- čah nad Preddvorom (1467). Najlepše priha- jajo na dan kvalitete tega anonimnega moj- stra na naslikani tabernakeljski hišici sever- ne stene: trpka milina Kristusovega obraza, pretanjene poteze rok in telesa, skrbno na- gubana opasica, posneta po nekem bakrorezu mojstra E. S., razkošno, a logično zgrajeno arhitekturno ozadje gotskih oblik, vse odlike za naše razmere izjemnega ustvarjalca, ki mu gotovo niso kar tako zaupali poslikanje ene najuglednejših cerkva tega časa v osrednji Sloveniji. Zadnji spomenik v tej vrsti so freske v prezbiteriju cerkve sv. Jakoba v Ribnem. Na stenah se vrste štirje prizori iz življenja in mučeništva svetniškega zaščitnika cerkve, na spodnjem delu kornega sklepa komaj vidni prosto stoječi apostoli, na okenskih ostenjih in podločjih prosto stoječe in doprsne na- slikane svetnice. Na osrednjem polju oboka, pokritem s krepko rastlinsko ornamentiko, je dopasna podoba Boga očeta, simboli evange- listov so odrinjeni na podločja. Freske so pre- cej poškodovane, kar je velika škoda zlasti za Jakobova prizora na južni steni, ki dajeta slutiti ambicioznejše arhitekturno in pokra- jinsko okolje. Spoznati pa je mogoče slikarja, izšolanega v tradiciji mojstra Bolfganga, a že delujočega na pragu 16. stoletja vzporedno z drugim daljnjim Bolfgangovim nasledni- kom, mojstrom sv. Andreja iz Krašc.*^ Bolf- gangova tradicija se kaže predvsem v obraz- nem tipu in drži prosto stoječega svetniškega lika, sicer pa je tu več momentov, ki jasno govore za čas okoli leta 1500, zlasti ikonograf- ski razpad obočne poslikave in poskus iluzio- Rlbno, p. C. sv. Jakoba, pri diga sv. Jakoba (izrez) 140 i kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 i984 nističnega razbitja okenskega ostenja z arhi- tekturo, ki se odpira v naslikano pokrajino z drevjem in hišami. Anonimni slikar razmero- ma poljudne ravni, ki smo ga krstili za moj- stra sv. Jakoba iz Ribnega, se pojavlja tudi v zarestavriranem prezbiteriju župne cerkve sv. Urha v Braniku na Primorskem; predstav- lja skupaj z mojstrom sv. Andreja iz Krašc izumiranje osrednjeslovenske slikarske tra- dicije okoli leta 1500, v času, ko so se tudi naše dežele odprle naprednejši severni pozni gotiki in zgodnji renesansi. Našteti spomeniki so kajpak le del nekda- njega slikarskega bogastva, ki je krasilo blej- ske cerkve. Smemo trditi, da je bila sleher- na blejska srednjeveška podružnica po zahte- vah in okusu dobe poslikana, saj je le takšna mogla rabiti kultu in verskemu razsvetljeva- nju. Tako se, denimo, med vizitacijskimi za- pisniki 17. stoletja, kjer najdemo omembe fresk v cerkvi na Otoku in v Bodeščah, na- vaja tudi poslikava cerkve na Rečici: prezbi- terij je bil »ves lepo poslikan s podobami iz stare zaveze«, tako tudi ladja.*« Slike kajpak niso prikazovale stare zaveze, vizitatorjev iz- raz pa razodeva, da so še v 17. stoletju imele določeno estetsko vrednost, četudi so mu bile vsebinsko in slogovno že tuje. Izginilo je tudi Marijino oznanjenje na pročelju stare župne cerkve sv. Martina pod gradom, ohranjeno na akvarelu Ladislava Benescha, edino doslej v Blejskem kotu dokumentirano delo zadnjega slovenskega slikarskega gotika Jerneja iz Lo- ke, ki je v neposredni bližini, na Sv. Petru nad Begunjami in v Vrbi, pa tudi v Bohinju, zapustil nekaj pomembnih sledov svoje got- sko poljudne, a med vaškim prebivalstvom Gorenjske, Obsočja in Beneške Slovenije sila priljubljene roke. OPOMBE 1. A. Pletersbi, 'Uporaba arheoloških najdb in zgodovinskih virov pri srednjeveškem zgodovin- skem raziskovanju (na primeru Bleda in razvoja tamošnjega briksenškega gospostva)', ZC XXXII (1978), 373—396, T. Knific, Bled v zgod- njem srednjem veku. Arheološko preučevanje naselitve v mlkroregiji (disertacija, tipkopis), Ljubljana 1983. Tudi F. Gornik, Bled v fevdalni dobi. Bled 1967. — 2. Nadrobnosti o tem p6daja delo podpisanega z naslovom O (prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem, Prolegom«na k hi- storični topografiji predjužefinskih župnij (v tisku). — 3. Nadrobnosti kot op. 2. — 4. Varstvo spomenikov VI (1955—57 /1959/), 59—62, in VII (1958—59 /1960/), 112—116; R. Reisp, Blejski grad, Ljubljana 1983 (= Kulturni in naravni spome- niki Slovenije, št. 122), F. Gornik, op. cit, 134s. Gornik objavlja tudi štiri obnovitvene načrte gradu iz časa po letu 1500, shranjene v Nadško- fijskem arhivu v Briksnu. — 5. 1582 22/7. Vizi- tacija škofa Tomaža Hrena 1601, NšAL/Kek, fase. 34/10, zapisek v radovljiški matrikull iz leta 1468 v NšAL, Rokopisi št. 20, str. 11. Iz Hrenovega zapisa se vidi, da je bila tedaj le prenovljena, sicer pa stara (sacellum licet ve- tustum, tarnen reoens ut apparet renova tum). Imela je tudi emporo. — 6. I. Komelj, Gotska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1973, 113 in 114. — 7. V. Sribar, 'Arheološka raziskovanja na blejskem otoku'. Varstvo spomenikov X (1965 /1966/), 154—159, isti: 'Tisoč let slovenske arhitekture na Blejskem otoku'. Sinteza 5/6, Ljubljana 1967, 60—64, isti, 'H kronologiji pred- romanske arhitekture'. Arheološki vestnilc XXIII (1972), 384—393. — 8. L. Santifaller, Urkunden der Brixener Hochstiftsarchive I, Innsbruck 1929, 54, 55. — 9. Nadrobnosti prinaša D. Pokom, v: IMK XII (1902), 85ss. — 10. Listina 1431 21/4 v NŠAL. — 11. Listina 1465 20/12 v NšAL. Cer- kev je bila posvečena (v celoti) »a novo«. — 12. Listina NšAL 1475 18/3. — 13. Listiina 1523 25/6 NŠAL. — 14. NšAL/Kek, fase. 34/10. O cerkvi pravi Hren: »Chorus et Navis Ecclesiae cum fornice duabus columnis intermedijs... (?, od tu naprej odtrgano) totum pulchre depicta-«. Em- poro na zahodni strani omenja tudi Scarlicchi- jeva vizitacija iz leta 1631: »chorus super por- tam maiorem« (NšAL, Viz. 1). — 15. F. Schumi, trrkundenbuch Krain II, 106. — 16. P. Sella, G. Vale, Rationes decimarum Italiae..., Vatikan 1941. — 17. J. Lavtižar, Zgodovina župnij in zvo- novi v dekaniji Radoliea, Ljubljana 1897, 24. — 18. J. Mantuani, 'Wandmalerien in der alten Pfarrkirche in Grad (Veldes)', Mitt. der K. K. Zentralkomissiion... III. F. V (1906), 137—151. — 19. NŠAL, Viz. 1 (1631) in KAL, fase. 22/7 (1655). — 20. I. Komelj, Gotska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1973, 66, 93, 208, seznam spomenikov 275—279. Komelj je opazil medse- bojno sorodnost teh spomenikov, katerih oboč- na shema izhaja iz češke parlerjevske smeri (pri nas najbrž prvič na Hajdini pri Ptuju, ok. 1390, in v Sentrupertu na Dolenjskem, ok. 1400), in jih vse, z izjemo monumentalnejšega radovljiškega prezbiterija, datiral v čas ok. 1430, očitno na podlagi starejše dataci j e fresk Zirovniškega mcijstra v Ratečah, Žirovnici in v Mošnjah, ki jih danes datiramo ok. 1450—1455. Vsekakor gre za večji časovni razpon med njimi, nekateri spomeniki pa se dajo tudi fiksno datirati glede na znane podatke o posvetitvah, ta- ko Senično 1455 (listina 1455 31/8 v NšAL), Mevkuž 1465 (NšAL, Viz. 4) dn Studenčice 1480 (NŠAL, Viz. 4). Freske v Bodeščah, spod več rok, tudi niso izpred leta 1440. O tem gl. v nadaljevanju. — 21. F. Kos, Gradivo za zgodo- vino Slovencev IV, št. 542. — 22. Po F. Kosu, ib. — 23. M. Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), I, 314. — 24. NšAL/Kek, fase. 14/26. — 25. Listina 1398 10/5 v Arhivu SRS. V Podhomu je bila do jože- finske reforme enklava gorjanske župnije v žup- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 32 1984 141 niji Zasip. Gotovo gre za tisto posest ustanov- nika lastniške cerkve in župnije v Zgornjih Gorjah, zaradi katere je Podhom v cerkvenem pogledu pripadel Gorjam in ne Zasipu in ki so jo direktno ali indirektno podedovali ali si jo pridobili Ortenburžani kot dalj nji Nantwinovi nasledniki. — 26. Iz vizitacij Filipa Trpina 1668 (NšAL, Viz. 4) in ljubljanskega prosta Oktavija Buccelenije 1683 (ib., Viz. 6) je razvidno, da pri kapeli sv. Antona Padovanskega ne gre za kak- šen nov dodatek cerkvi, marveč le za spremem- bo patrocini j a oltarja sv. Trojice v starem ora- toriju, ki jo je okoli leta 1664 izposloval prost Germanik Thum in k temu prispeval tudi novo oltarno plastiko. Kaže, da je cerkev v 17. sto- letju dobila le niOv zvonik (1664, omenjeno v Tr- pinovi vizitaciji 1668), sicer pa le kakšne manj pomembne miodifikacije. — 27. »... dividuus in tres partes, ab utroque latere duabus oolumnis intermedi j s in tres arcus discriminatur, ut ha- beat quasi capellas a lateribus duas, videlicet S. Catharinae, et e regione S. Andreae.« (KAL, fase. 22/15). — 28. O oratoriju piše Scarlicchl (1631), da je bil »in cornu evangelij super sacri- stiam-"«, z oltarjema sv. Trojice in sv. Janeza Krstnika, ki so ga kasmeje prestavili malo niže med obe vrsti stopnic. Vanj se je prišlo iz ladje preko dveh vrst stopnic. Bila je to po Tr- pinu (1657) '^capella pulchra cum fornice firmo^S njen oltarni prostor pa je, najbrž v obliki got- skega pomola, segal skoraj v sredino cerkve (»est quasi in medio ecclesiae supra sacristiae fomice«, viz. 1668). Glede na okoliščine lahko zi- davo oratorij a kot »plemiške« stavbne sesta- vine pripišemo ali Ortenburžanom ali Celjaniom. O Andrejevi kapeli pravi Bucceleni (Viz. 1685), da je »oblonga cum fornice, et obscura«. O ne- somennosti notranjščine govori ne nazadnje Scarlicchijev podatek, da je glavni oltar stal »ad dextram intrantis«, se pravi, pomaknjen neko- liko na desno, kar dovoljuje sklepati, da je cer- kev medtem dobila nov portal v sredini zahod- nega pročelja. Trpin (1657) omenja tudi streho: ».tectum... pro magnitudine labrice vastum, ut cunque firmum«. — 29. M. Kos (kot op. 23), I, 182, II, 442, 462, 516; M. Smole, Graščilne na nekda- njem Kranjskem, Ljubljana 1982, 171, 358, 376, 418. — 30. Nadrobnosti o vsem tem so nakazane v delu pod op. 2. — 31. KAL, fase. 21/1. — 32. NŠAL, Viz. 1. — 33. Listina v nekdanjem žup- nem arhivu v Zasipu. M. Kos, ib.. I, 101. — 34. Listina 1400 21/5 v NšAL. — 35. V briksenškem urbarju iz leta 1430 se v Spodnjih Gorjah na- vaja huba »ad lumen sancii Nicolai«. M. Kos, ib., I, 166. — 36. Listina 1501 5/12 v Arhivu SRS. 37. F. Stele, 'Die friulanische Gruppe in der go- tischen Wandmalerei Sloweniens', Festschrift Karl M. Swoboda zum 28. I. 1959, Dunaj 1959, 265—272, isti, Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja, Ljubljana 1969, 136s. — 38. NICHOLAVS ET [SjTEFANVS DE GORICI A PINSIT. Gl. tudi notico M. Zadmikarja v časni- ku Delo, 18. maja 1983, str. 7. — 39. J. Mantuani, kot op. 18 zgoraj. — 40. J. Höfler, Stensko sli- karstvo na Slovenskem med Janezom Ljubljan- : skim in mojstrom sv. Andreja iz Krašc (v tisku). — 41. Shema poslikave v katalogu k: F. Stele, Gotsko stensko slikarstvo, Ljubljana 1972, LXXII—LXXIV. — 42. K. Rozman, 'Delavni- I ca mojstra bohinjskega prezbiterija'. Zbornik za • umetnostno zgodovino n. v. X (1973), 5—12. K ¦ temu še: J. Höfler, 'Nekaj opomb k mojstru bo- • hinjskega prezbiterija', prav tam, n. v. XVIII (1982), 9—16. — 43. K. Rozman, prav tam. — 44. Zapiski LIV (1935), XIII A (1957), v tipkopis- nem prepisu v topografski kartoteki na Inštitu- ; tu Franceta Steleta na SAZU, Ljubljana. —, 45. Na oboku so na severni strani ;öd zahoda pro- ti vzhodu in na južni od vzhoda proti zahodu na- slednji grbi: 1. grb slikarja (3 beli ščitki na rde- čem polju), 2. Kreighi, 3. prekrižani kladivi ali, kot je bilo običajno, prekrižana tolkač in železna ! palica (Schlegel, Eisen), najbrž grb kakšnega me- ! ščanskega (radovljiškega) lastnika fužin, 4. av- i stri j ski grb, 5. odbito (mogoče je bil tu tname- i ščen briksenški grb), 6. prekrižana Petrova ključa (slej ko prej radovljiške župne cerkve kot župnijske matice), 7. z neko palico prekrižana puščica (očitno grb kakšnega radovljiškega me- ščana), 8. grb s šestimi menjajoče se belimi in rdečimi vodoravnimi pasovi (plemiški grb, ki ga ¦ ni mogoče indentificirati), 9. gospodje iz Vogr- sKega (Hungersbach, Ungersbach) (pokončno raz- ' poliovljen modro rdeč z rdeče belim polmesecem). Grbi so hierarhično razporejeni, tako da sta nad oltarjem avstrijski in radovljiški cerkveni grb, j na sredini pa si stojita nasproti Kreighov in i neidentificirani plemiški grb pod št. 8. Takšno j ustrezajoče lego imata tudi oba meščanska grba, ! medtem ko sta ob slavoloku slikarjev grb in grb Vogrskih. Kreiighi se pojavljajo kot zakupniki briksenškega blejskega gospostva že v 14. sto- ; letju, enkrat po letu 1456 pa so od cesarja Fri- derika III. prejeli v zakup tudi Radovljico. Na grb Vogrskih v Bodeščah je opozorila že Kseni- ja Rozman (v publikaciji srečanja umetnostnih j zgodovinarjev treh dežel Slikarstvo, ikiparstvo in urbanizem ter arhitektura v Slovenski Istri, Koper 1972, 13). Tu ne gre za prvotne Vogrske, ki so izumrli v 14. stoletju, marveč za koroške Heusse (Heyss), ki so z nakupom vogrskih i»- sesti prejeli tudi lyihov naslov in grb. Nekate- ; ri člani te rodbine se navajajo v viisokih služ- ' bah pri cesarju Frideriku III., kot posestnike na ; Bledu ali na Gorenjskem jih ne poznamo, mož- no pa je, da se je katera članica tega rodu pri- možila v kakšno plemiško hišo na Gorenjskem. Njihov grb na bodeškem oboku je na precej neu- glednem mestu. Ker se pojavlja (na ugledne j šem mestu) mdr. tudi v Posočju, in sicer kar v Pri- lesju in v Koprivišču pri Kobaridu (ok. 1475), bi ! Vogrski, kot to domneva Rozmanova, utegnili ; odigrati določeno vlogo kot naročniki in pod- : porniki Bodeškega mojstra in njegove slikarske delavnice. Seveda pa je treba pristaviti, da de- ' lovno področje te delavnice občutno presega ' morebitno vplivno območje te rodbine, pa tudi \ njene zveze z mogočno furlansko rodbino Thür-; 142 , kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1934 nov (de la Torre) so bržkone precej bolj rahle, kot to prikazuje starejša genealoška literatura. — 46. Nadrobnejša obravnava v J. Höfler, kot op. 40 zgoraj. — 47. J. Höfler, ib., tudi istega 'K stilni podobi stenskega slikarstva 15. stoletja na Slovenskem', Zbornik za likovne umetnosti (No- vi Sad), XIV (1978). — 48. Nadrobnosti J. Höfler, kot op. 40 zgoraj. — 49. Viz. 1685, NšAL, Viz. 6 (»chotus... pulchre depictus per totum figuris antiqui testamenti«).