Gasilo delavcev vzgoje, izobraževanja n znanosti Slovenije, •iubljana, [5- februarja 1982 -,L 3 - letnik XXXIII in 0 0 co ill i ■ei tv vf 1 Med drugim preberite • Na križišču želja in možnosti, str. 2 • Odločitve naj bodo pretehtane, str. 2 • Smernice za prenovitev osnovne šole — stvarnost in vizija, str. 3 • Svobodna menjava dela — pogoj za socialno varnost, str. 4 • Za pravičnejšo odmero pokojnine, str. 4 • Pomagajmo vsem učencem doživljati uspehe, str. 5 • Dobri delavci in starši, str. 6 • Zgledno poskrbljeno za izobraževanje slušno prizadetih, str. 6 • Izobraževanje, usmerjeno v prihodnost, str. 7 • Ali vemo, kaj imajo učenci radi?, str. 10 • Usmerjajmo mlade v vojaške šole!, str. 11 U Kardeljeva misel o vzgoji ati m ^ne^< k° smo se ob tret] ; Ujetnici smrti poklonili spomini i/ehkega misleca in revolucio rya Edvarda Kardelja, je za i l-dvarda ftPZba Delavska enotnost v Ljub >t !an' predstavila ,t f?™ predstavila javnosti knjige , ['Goja in izobraževa .NJ E V MISLI in delu el [ARDA KARDELJA. V njej j Hu'van Bezdanov prikazal Kai .vjeljcv prispevek k oblikovanj tfasega vzgojno-izobraževalnee ,aj‘stema, k marksistični zasnoi izobraževanja ter kpi Jruzbljanju te dejavnosti in nje, • Vi<'an0^b z združenim delor knjigi so zbrane v izvirni bese udi Kardeljeve misli o vzgoji Zobraževanju. , Kar pet desetletij je bilo nj ,oyo razmišljanje namenjet -'"di temu področju — od pi 'Pajkov, ki jih je napisal kot ut fljiščnik o povezanosti napredi Ngoje z bojem delavskega r 'reda ter o delovni šoli in delov *'zvodnih sil, \delu ln *¥'>)“■«/utopa/ »ua: trratil iz vase . [futistično zasr ^‘Odtujljivo Ju I, svobodn dela.« Tomislav Dugonjič: Cikel Tja in sem Socialna varnost — naša skupna naloga Ob 3. konferenci Zveze sindikatov Slovenije Tretja konferenca Zveze sindikatov Slovenije, ki je bila 5. in 6. februarja letos v Ljubljani, je obravnavala uveljavljanje delavcev kot nosilcev socialne politike, ob tem pa tudi nerešena vprašanja njihoye socialne varnosti. Socialna politika je del naše razvojne politike. Skrb za večjo produktivnost in gospodarnost mora biti povezana s skrbjo za dclvca, za zagotavljanje njegove socialne varnosti in možnosti, da vpliva na svoje delovne in življenjske razmere ter odloča o sadovih svojega dela. Uresničevanje socialne' politike in socialne varnosti je, tako kot razvijanje socialističnega samoupravljanja, stalna naloga sindikatov in vseh delavcev. Zavzeta razprava na konferenci je obravnavala pereča vprašanja o delu in zaposlovanju, varnosti pri delu in prehrani delavcev, izobraževanju, zdravstvenem in otroškem varstvu, pokojninskem in invalidskem zavarovanju, stanovanjskem gospodarstvu ter oddihu in rekreaciji. Stališča in sklepi konference obvezujejo med drugim vse organizacije sindikatov in republiški svet, da v treh mesecih sprejmejo akcijski načrt za izvajanje sklepov tretje konference. Ta sklep obvezuje tudi osnovne organizacije zveze sindikatov v vzgoji in izobraževanju. Kot je v sklepni besedi poudaril Vinko Hafner, predsednik republiškega Sveta ZSS, sta gospodarski in socialni razvoj neraz-družljivi sestavini našega celotnega družbenega razvoja, socialna varnost delavcev pa je odvisna predvsem od produktivnosti dela, uspešnega gospodarjenja in nagrajevanja po delu, pa tudi od razvitosti samoupravnih družbenih odnosov in družbene zavesti. Zato lahko širimo socialne pravice delavcev le z ustvarjanjem večjega dohodka in smotrnejšo uporabo že doslej zagotovljenih sredstev za socialno politiko. V sedanjih okoliščinah mora biti le-ta usklajena tudi s politiko za izboljšanje gospodarskih razmer. Tudi delavci v vzgoji in izobraževanju so se vključili v priprave na tretjo konferenco slovenskih sindikatov in na njej po svojih delegatih dejavno sodelovali. O posebnostih naše dejavnosti, nerešenih vprašanjih in nalogah govorijo: prispevek Franca Vodopivca o uresničevanju svobodne menjave dela, prispevek Marije Foltin o organiziranosti naše skrbi za otroke in mladino, pa tudi pismo, ki ga je poslala Tončka Žibert republiškemu odboru Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti in našemu glasilu. Zaradi obsežnosti njenega prispevka povzemamo predvsem njene sklepne ugotovitve. Prispevke objavljamo na 4. strani. Za svoboden razvoj materinščine Jezik je živa stvar, zato ga ni dovolj samo braniti, temveč ga je treba nenehno razvijati in bogatiti. Skrb za to, še več: odgovornost za svobodni razvoj slovenskega jezika je stalna naloga vseh, ki živijo in delajo na celotnem slovenskem etničnem prostoru. Vsak po svojih močeh mora prispevati k žlahtnemu razvoju vseh zvrsti in plasti jezika, pa najsi gre za knjižni ali pogovorni jezik, za jezik te ali one stroke, tega ali onega področja življenja in dela. Že večkrat je bilo ugotovljeno, da je to skrb mogoče razumeti kar najširše: kot skrb za ustrezno in kontinuirano jezikovno izobrazbo na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja, kot skrb za sistematično izdajanje strokovne literature, seveda pa tudi za uspešen razvoj stroke na eni strani ter za razvijanje najširše zavesti o vrednotah slovenskega jezika kot elementarnega sestavnega deta slovenske kulture in slovenske samobitnosti. Slovenski jezik se danes oblikuje sredi vsestranskega družbenega razvoja in ob hitrih družbenih spremembah, v novih okoliščinah urbaniziranega načina življenja, sredi hitrega razvoja komunikacij in ne nazadnje — v zapletenih protislovjih sodobnega sveta. Zato ga spremljajo predvsem v javni jezikovni kulturi dejstva, ki lahko tudi moteče vplivajo predvsem na tiste sku-pine in posameznike, ki ne gledajo na jezik v dialektični soodvisnosti od družbeno-gospodarskega razvoja. Mislim predvsem na ljudi, ki so zagledani v preteklost in nekdanje jezikovne strukture, se zapirajo v ozke, s tem pa neživljenjske meje jezikoslovne znanosti, se izmikajo uveljavljenim pravopisnim in drugim obvezujočim normam itd. Tako nastajajo možnosti, da se zunaj realne jezikovne kulture, skrbi in nalog v zvezi z njo poskušajo razrasti razni škodljivi unitaristični ali jezikovno šovinistični izrastki. Socialistična zveza kot nosilka široke družbeno-politične akcije skupno z najvišjimi znanstvenimi organizacijami, SAZU in njenim Inštitutom za slovenski jezik, izroča v pretres slovenski javnosti Načrt pravi! za novi slovenski pravopis. Če so v zvezi z njim sporna vprašanja, jih je treba razčiščevati demokratično ter z. znanstvenimi in strokovnimi argumenti, se pravi, da ne sme biti nikogar, ki bi socialistično zvezo ali zvezo komunistov jemal kot ščit za obrambo samo svojih stališč. S tem tudi na tak način dokazuje in uveljavlja staro in stalno načelo, da jezik ni zgolj sredstvo medsebojnega sporazumevanja, temveč je hkrati narodno-družbena in živa vez med vsemi, ki ga govore in pišejo. Hkrati pa je javna razprava tribuna za široke plasti našega naroda, ki omogoča, da se okrepi zavest, da je jezik last vsega ljudstva, saj rabi vsakomur od preprostega človeka do novinarja, znanstvenika, pisatelja in politika in da vsi ti dobe pravopisna načela, ne predvsem predpise, da bodo tako v govoru in pisavi laže oblikovali in izpovedovali vsebino današnjega časa nazorno, jasno, primerno, z jezikovnim bogastvom in lepoto. Jezikovna zavest in kultura morata postati lastnina vseh, gibanje množic, ki skupaj z znanostjo edino lahko oblikuje ustrezno slovensko izrazje, da bomo v svojem »živem, zdravem jeziku« izrazili nove pridobitve, nove odnose, skratka: novi čas. Se vedno in morda še bolj kot kdaj veljajo Župančičeve besede, da jezik ni samo estetsko, temveč tudi socialno, moralno vprašanje, vprašanje naše samozavesti, našega značaja in naše odkritosti. Zato se moramo poglabljati v vzroke birokratizacije jezika in videli bomo, da je jezik kot birokratska latovščina, napihnjena frazeologija odtujen in odtujujoč tedaj in tam, kjer odtujuje/no delovnemu človeku tudi dohodek oziroma ekonomsko in politično oblast. L korak z ekonomsko gre tudi inflacija besed. Samoupravljanje se lahko razvija iz pristnih hotenj ljudi, iz njihove zavesti in njihovega boja; enako je tudi z jezikom sa-moupravljavcev. Jezikovne vzgoje in pouka ne smemo omejevati samo na osnovno šoto, temveč mora biti stalno pričujoč na vseh stopnjah usmerjenega izobraževanja. V tem smislu se moramo vprašati, ali imamo dovolj učiteljev za jezikovno vzgojo, kako je z učbeniki in priročniki, kakšni so po kakovosti, ali učimo otroke samo slovnice ali jih usposabljamo tudi za sporočanje, stilistiko, logiko, javno nastopanje itd. Nadaljevati moramo z akcijami, ki spodbujajo bralne navade ljudi, njihovo ljubezen do lepe slovenske knjige. Posebno skrb morajo posvečati slovenščini v Zvezi socialistične mladine ih drugih oblikah interesne povezanosti mladih, kjer pozornost do slovenščine ni vedno zgledna. Najhujše je, če zaposlujemo učitelje z neustreznim znanjem slovenščine, ki se tudi ne potrudijo, da bi izpopolnili svoj učni jezik. Dolžnost vsakogar, ki mu je jezik vsakdanja nuja v uradovanju, poučevanju in govornem nastopanju, je, da se jezika vedno znova uči. FRANC ŠETINC (Iz uvodne besede na seji predsedstva CK ZKS L 2. /9H2) dogodki novosti Reforma v Vojvodini Namesto dveh stopenj odslej enotno izobraževanje za prvi poklic Za nadaljnji razvoj vzgojno-izobraževalnega sistema, zlasti pa srednje usmerjeno izobraževanje, bo leto 1982 v Vojvodini v marsičem prelomno. Čeprav ima reforma za seboj že več let in ne moremo zanikati njenih posameznih uspehov, je praksa pokazala, da nismo našli najboljših poti in da so nekatere težave večje, kot smo pričakovali. Pred šestimi ali sedmimi leti smo ukinili tedanje srednje šole — gimnazije, poklicne in druge strokovne šole — ter jih zamenjali z okoli 100 centri usmerjenega izobraževanja. V resnici pa se je že tedaj začela programska cepitev in s tem umetna delitev srednjega izobraževanja: skupna vzgojno-izobrazbena osnova je postala podaljšek osnovne šole, nekak 9. in 10. razred splošnega izobraževanja, strokovno izobraževanje pa se je osredotočilo na ostala dva razreda srednjega izobraževanja. Zadnja leta so pokazala, da je taka umetna delitev prve in druge stopnje srednjega izobraževanja v mnogo-čem korak nazaj in da moramo iskati drugačno rešitev. Javna razprava, ki je potekala lani v Pokrajini na vseh ravneh, je osvetlila potrebo po nadaljnji preobrazbi, po »reformi refor-' me«. Tako je zapisano tudi v priporočilu pokrajinske skupščine in v predlogu novega zakona o vzgoji in izobraževanju, ki bo sprejet predvidoma v aprilu. V teh javnih razpravah slišimo pogosto trditev, da bi bila večja us- klajenost z reformo v drugih republikah samo koristna, najboljše pa bi bilo, če bi se vsi skupaj odločili za približno enako pot. Spremembe, ki jih pričakujemo ob bližnji prihodnosti, bodo, zlasti v srednjem izobraževanju, precejšnje. Tako v Vojvodini kot v nekaterih drugih republikah in na Kosovu se bo srednje izobraževanje preoblikovalo v programsko povezan sistem, v šolo, ki bo omogočila mladim uspešno izobraževanje in usposabljanje za prvi poklic po njihovih sposobnostih, uspehih in željah ter v skladu s potrebami združenega dela. Ta pot do prvega poklica bo lahko krajša ali daljša, vendar zagotovo uspešnejša kot doslej. Vidno mesto naj bi imelo pri tem izobraževanju tudi izobraževanje ob delu in iz dela. Tako kot drugje po naši domovini se tudi v Vojvodini zadnje čase močneje poudarja, naj postane šola res sestavni del združenega dela. Za njen razvoj in uspešnost naj se čutijo odgovorni vsi — od družbeno-politič-nih in delovnih organizacij do občine in krajevne skupnosti, ne pa samo šola. Ta skupna odgovornost mora povezati pedagoške delavce, starše ter druge delavce in občane. Skrb za otroke in mladino je namreč skupna naloga, saj je to skrb in odgovornost za rod jutrišnjih samoupravljavcev, ki bodo nadaljevali naše delo. DRAGAN PAVLOVIČ Odločitve naj bodo pretehtane ' Usklajevanje vpisa v srednjem, pa tudi v visokošolskem izobraževanju je težka in odgovorna naloga, ki zahteva pretehtane odločitve. Ob vsaki odločitvi je treba predvideti kadrovske in finančne posledice. Lahko bi rekli, da so bile te misli temeljno vodilo v razpravi na osmi redni seji skupščine Posebne izobraževalne skupnosti za kulturo, ko so člani namenili precejšnjo pozornost osrednji točki dnevnega reda: predlogu obsega vpisa in predlogu o razmestitvi izvajanja vzgojno-izobraževalnih programov. Ker temeljijo predlogi na samoupravnih sporazumih o temeljih plana in na rednem vpisu iz leta 1981/82, razprava ni pokazala velikih razlik v zahtevah. Predlagano število vpisnih mest na vseh treh akademijah se ne bo spremenilo, če izvzamemo Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, ki bo sprejela le 20 študentov, ker jeseni še ne bo predvidene smeri za oblikovanje. Tako so se dogovorili ob sodelovanju Republiškega komiteja za vzgojo,izobraževanje in telesno kulturo in Gospodarske zbornice Slovenije. Obveljalo je mnenje, l nosti, ki v javni razpravi o sine nicah in novem načrtu dela Življenja osnovne šole niso k prida sodelovali. Očitno je, ^ ostaja skrb za šolo še zmeraj bc zadeva šol in izobraževali! skupnosti, saj veliko dlje od tc javna razprava ni segla. In ker smernice lepo izoblikovane strokovno na ustrezni ravni, bodo šole lahko ravnale po nj že jeseni. Seveda pa brez doda nega denarja gotovo ne bo m1 goče veliko narediti. MARJANA KUNEJ Šolske mreže ne bomo širili Navajeni smo na besede, na veliko besed. Pogostokrat menimo, da bomo že z besedami spremenili, izboljšali stvari, o katerih smo se že dogovorili. Zakaj tako? Velikokrat in po nepotrebnem zavlačujemo dobro pripravljeno sejo v neskončnost. To se je znova pokazalo na nedavni sedmi redni seji skupščine Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev ob razpravi o razmestitvi izvajanj vzgojno-izobraževalnih programov. Delegati so namreč predlagali, naj bi odpirali po Sloveniji nove oddelke vzgojiteljskih šol, čeprav je bilo že zdavnaj dogovorjeno: ni prav, če drobimo oddelke za\ predšolsko vzgojo, ker se tako razbija enotnost izobraževanja. Odločitve, s katerimi se strinjajo predstavniki območij, nenadoma postanejo na skupščini »novi predlogi« delegatov, ki so pod različnimi pritiski — tudi občinskih izobraževalnih skupnosti. Pa ne gre samo zato. Problem je širši: če bi v doglednem času imeli takih ali drugačnih strokovnjakov (nezaposlenih) preveč, bi prav gotovo nastala precejšnja — materialna in politična škoda. Velja sj zapomniti stališče predsedstva Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev: »Predlagana je najustreznejša mreža šol, ki je ne bomo spreminjali. Slovenija je majhna in ne moremo ustreči vsaki želji posamezne občine!« Morda bi lahko-dodali še tole: premisliti bi bilo treba, kaj je prav za mladino, pa tudi za družbo. V razpravi smo slišali, da so v Posebni izobraževalni skupnosti za pedagoško usmeritev predlagali in sprejeli nekaj več vpisnih mest (na filozofski fakulteti in na obeh pedagoških akademijah), ker so upoštevali potrebe uporabnikov v posebni izobraževalni skupnosti družboslovje; in kul1 ra, zmogljivosti visokošolsl delovnih organizacij in doseda vpis. Glede lanskega sklepa, se letošnjo jesen začne višje k braževanje vzgojiteljic, smo razpravi zvedeli, da pristojni c gani obravnavajo smernice oblikovanje vzgojno-izobrai va|nih programov in predlč novih programskih zasnov. ' potrebno bo pripravljeno do i četka novega šolskega leta. Med razpravo smo slišali of’ zorilo, ki je vredno pozornoj opaža se namreč nesoraznie pri številu učencev, ki končuje šolanje na srednji šoli in m1' nostmi za vpis na pedagoš1 akademijo. Vprašanje tega ne* razmerja, kot so poudarili v r» pravi, bi bilo treba študijsko 4 delati. Med številnimi točkami dnt nega reda so delegati pozof obravnavali, dopolnili osnuf statuta Posebne izobraževal' skupnosti za pedagoško ustne tev in ga sprejeli kot predK Poudarjeno je bilo tudi, da boj vsi samoupravni akti, pravilo ipd. namenjeni vzgojno-izob ževalnim organizacijam, obj* Ijeni v časopisu Prosvetni del vec. Obravnavali so tudi osnul pravilnika o štipendiranju zaf dagoške poklice, po katerem ij bi del sredstev za učence v ste njem usmerjenem izobraževal združevali tudi v Posebni izob ževalni skupnosti za pedagošl usmeritev. Pravilnik med drug zavezuje štipenditorja, da f skrbi za zaposlovanje štipeo stov po končanem šolanju. . Na seji skupščine so med dij gim ocenili tudi vse priprave volitve v organe Posebne izobj ževalne skupnosti za pedagoš usmeritev, ki se bo oblikovala j novem v začetku aprila. TEA DOMINKO Smernice za prenovitev osnovne šoie — stvarnost in vizija Javna razprava o programu življenja in dela osnovne šole Osnovna šola bo v prihodnjem obdobju doživela precejšnje vsebinske spremembe. Čeprav je reforma v zadnjih dveh desetletjih preoblikovala njeno podobo, jo je treba programsko prenoviti in uskladiti njeno delo z zahtevami časa. Njena prihodnja usmeritev naj bi teme-.a_.na najl>oljših izkušnjah celodnevnih in drugih osnovnih šol, na no-yejših dosežkih pedagoške znanosti in na družbenih spoznanjih, kako vsebinsko in metodično zasnovati temeljno izobraževanje in vzgojo •er pripravo mladih za življenje v socialistični samoupravni družbi. Nova programska usmeritev bo temeljila na programu življenja in Jela osnovne šole. Ta obsega, kot predvideva zakon o osnovni šoli, smernice za delo osnovnih šol, obvezni predmetnik in učni načrt ter fakultativne predmete in dejavnosti, ki sestavljajo nekak razširjen program osnovne šole. Predlog programa življenja in Jela. katerega pripravo vodi Zavod SRS za šolstvo, je delo širokega kroga pedagoških in drugih družbenih delavcev, osrednje Programske komisije in pred-metnih komisij. Osnutek programa življenja in dela osnovne sole je obravnaval strokovni svet za vzgojo in izobraževanje aprila in maja 1981. Dopolnjeno gradivo je šlo nato v javno razpravo. O njem so razpravljali v osnovnih in kadrovskih šolah, občinskih konferencah SZDL in občinskih izobraževalnih skupnostih, koordinacijskih odborih za uvajanje celodnevne osnovne šole in drugi. Javno razpravo je dopolnila te dni sklepna razprava na skupni seji sveta za vzgojo in izobraževanje in koordinacijskega odbora za celodnevno osnovno šolo pri predsedstvu Republiške konference SZDL dne 29. L 1982 in razprava na seji Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo dne 2. 2. 1982. Kmalu, K), februarja, bo sklepna razprava o programskih gradivih na strokovnem svetu SRS za vzgojo in izobraževanje. javno razpravo in navedene sklepne razprave je značilna kritičnost. Ta ne zanika obsežnega strokovnega dela. opravljenega pri pripravi dokumentov, saj so imeli razpravljale! na navedenih sejah zmeraj tudi pohvalno besedo za sestavljalce. Vendar je vsakič izstopala skrb. ali predloženo programsko gradivo izraža dovolj celostno in jasno skupna spoznanja, kakšna naj bo osnovna šola v prihodnje. To vprašanje poraja še druga npr.: ali zagotavlja program življenja in dela osnovne šole kakovosten premik v njenem razvoju, ali je nova programska podoba osnovne šole skladna tudi z našimi stvarnimi možnostmi, ali je tak dokument učiteljem dovolj jasna usmeritev, da bodo znali premagati, kar je v dediščini iz preteklosti zastarelega, togega in neživljenjskega? Uvajanje no-v'ega programa naj bi pomenilo Pospešeno razvijanje osnovne šole kot temeljne sestavine sodobnega vzgojnoizdbraževal-nega sistema: zasnovanega na nenehnosti izobraževanja in vzgoje, na njuni enotnosti in povezanosti ter skladnosti s potrebami gospodarskega in družbenega razvoja. Ta šola bo dala Pečat rodu, ki se bo zaposloval na prelomu našega stoletja in prenašal njegovo zdravo dediščino v prihodnje tisočletje. » Malo pripomb iz osnovnih se manj iz kadrovskih šol Nič kaj razveseljiv ni podatek, da je razmeroma malo osnovnih S°1 zavzeto sodelovalo v javni razpravi o gradivu in poslalo svoje pripombe — do konca septembra lani samo 40, pozneje še nekaj deset. Še bolj zasluži kri-bko ravnodušnost kadrovskih s°l' k' se. razen njihovih posameznih delavcev, vključenih v delovne skupine, sploh niso odzvale povabilu na javno razpravo. Pričakovali bi, da bosta prav obe Pedagoški akademiji, poleg filozofske fakultete in drugih šol, ki Pripravljajo učitelje, najbolj zavzeto sodelovali pri oblikovanju nove podobe naše osnovne sole. Razvoj samoupravnih odnosov nalaga tudi delavcem v vzgoji in izobraževanju pravico in obveznost, da so soustvarjalci nove šole. novega vzgojno-izo-braževalnega sistema, novih oblik in metod dela. Ne sme se zgoditi, da bomo šele pozneje, tako kot zdaj ponekod v usmerjenem izobraževalnju, tožili, da so učitelji premalo sodelovali pri oblikovanju programov, da so zato le-ti prenatrpani in premalo prilagojeni učenčevim zmogljivostim. Smernice podlaga za načrtovanje dela V programu življenja in dela osnovne šole imajo smernice za delo osnovne šole pomembno mesto, saj dajejo splošno usmeritev in so nekako družbeno in pedagoško vodilo za delo osnovnih šol. V skladu s smernicami naj bi osnovna šola preraščala povsod v celodnevno šolo in postala družbeno in vzgojno-izo-braževalno središče kraja, povezana s starši ter drugimi delovnimi ljudmi in občani. Prav sodelovanje družbenega okolja naj bi zagotavljalo šoli in učencem širše možnosti za vsestranski razvoj mlade osebnosti in za širitev programa s prostovoljnimi dejavnostmi. Na temelju teh smernic bo vsaka šola izdelala svoj letni delovni načrt, ki bo določal vsebino, obseg in organizacijo vzgoj-no-izobraževalnega dela. Ta načrt mora biti javen dokument, ki nastaja s sodelovanjem učiteljev. učencev, staršev in drugih občanov, družbenopolitičnih organizacij. organizacij združenega dela. samoupravnih organov in drugih dejavnikov, ki jih zanima delo osnovne šole. Delovni načrt vsebuje zagotovljeni del programa — obvezni predmetnik in učni načrt, ter njegov razširjen, fakultativni del. Delovni načrt je temelj za svobodno menjavo dela. Poglavitne dejavnosti osnovne šole so: pouk na podlagi predmetnika in učnega načrta, dodatni pouk za učence od petega razreda dalje z nadpovprečnimi sposobnostmi in uspehi, dopolnilni pouk za posamezne učence od prvega do osmega razreda, ki potrebujejo posebno pomoč, ter druge dejavnosti, ki jih predvidevajo posamezni učni načrti in tiste, ki jih razvijata pionirska in mladinska organizacija v skladu z zanimanjem in potrebami učencev. Vse to dopolnjuje organizirana rekreacija z dejavnostmi. namenjenimi sprostitvi in razvedrilu učencev . Taka programska celota povezuje raznotere dejavnosti v enoten proces, ki daje učencem najširše razvojne možnosti. Vsaka osnovna šola mora v skladu s smernicami dajati, če je potrebno, tudi posebno pomoč učencem drugih narodov in narodnosti. učencem s posebnimi učnimi težavami, pa tudi otrokom delavcev, ki sc vračajo z začasnega dela v tujini. Poseben poudarek je v smernicah na uveljavljanju dejavne vloge učencev v vzgojno-izobraževalnem procesu in njihovi vzgoji za samoupravljanje. na povezovanju pouka z drugimi oblikami dela. na strokovnosti in kakovosti dela. Ko preberemo obsežno besedilo smernic, se vprašamo, v čem je nova kakovost, ki naj bi jo uresničili v prihodnjem obdobju. Odgovor ni preprost, kot so pokazale dosedanje razprave. Smernice so namreč tako stvarnost, ki jo mnoge šole že uresni-čujejo. kot tudi vizija, ki naj bi jo uresničile prej ali slej vse osnovne šole. Podoba osnovne šole. ki jo nakazujejo smernice, odpira hkrati drugo, še bolj zahtevno vprašanje: kako uresničiti te zamisli, kako ustvariti potrebne gmotne, kadrovske in didaktične možnosti, da jih bo vsaka šola lahko prelila v živ ljenje. S prehrano naše mladine ne moremo biti zadovoljni — niti z družbeno niti z domačo prehrano. Hkrati s slabšanjem prehrane in njene kakovosti se slabša tudi zdravstveno stanje učencev osnovnih in srednjih šol, pa tudi njihova odpornost proti različnim boleznim. Jako ugotavlja Zavod SRS za zdravstveno varstvo v informaciji, o kateri je razpravljal dne 2. 2. 1982 tudi Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. Iz raziskav, ki jih opravlja zavod med šolsko mladino, je razvidno, da naša mladina v telesni rasti in razvoju sledi akceleraci ji, ki jo ugotavljajo tudi drugod po svetu. Spolno zrelost in telesno rast dosega 1,5 do 2 leti prej kot včasih. Današnja mladina je tudi višja kot nekoč. Hkrati je vidna tudi senčna stran tega pospešenega zorenja in rasti, ki se kaže v ožjih ramenih in bokih ter ožjem prsnem košu, kar lahko spremlja slabša delovna sposobnost in manjša telesna odpornost. To potrjujejo tudi podatki zdravstvene službe. Pri sistematskih zdravstvenih pregledih ugotavljajo, da je skoraj pri polovici mladih drža slaba (najslabša je pri učencih poklicnih šol), pri tretjini učencev osnovnih in srednjih šol o hranjenosti ne moremo govoriti pohvalno, pri četrtini pa ne o telesni razvitosti. Pri pregledu zdravstvenega stanja pred služenjem vojaškega roka je 3,7 odstotka fantov ugotovljenih za začasno nesposobne za vojsko — pogosto prav zaradi šibke telesne razvitosti. Veča se tudi število mladih, ki se zatekajo po zdravstveno pomoč v šolske ambulante zaradi obolenj, ki Kritični pomisleki osnovnih šol in drugih razpravljavcev Če sledimo pripombam, ki jih je zbral Zavod SRS za šolstvo po javni razpravi o predloženem programu življenja in dela osnovne šole, je njihova ost usmerjena v kritično oceno stvarnih možnosti za uresničenje take podobe osnovne šolc.( Načelno vsi soglašajo s predloženo programsko usmeritvijo, skrbi pa jih. kako bomo uresničili te imajo svoj izvor tudi v s];tbi telesni odpornosti. V prehrani prebivalstva ugo-tavlja zdravstvena služba nazadovanje v kakovosti, pomanjkanje vitaminov, železa in drugih biološko pomembnih snovi. Pri tem dobiva družbena prehrana še večji pomen, saj bi moraltt dopolnjevati primanjkljaje domače prehrane in prispevati k boljšemu prehranjevanju otrok in mladine. Medtem ko smo pri družbeni prehrani osnovnošolske mladine dosegli precejšen napredek, je v mnogih srednjih šolah stanje kritično: družbena prehrana pogosto ni organizirana celo tam, kjer je med učenci več kot poloviett vozačev. Na seji Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo so poudarili, da bo treba povezati odgovorne družbene dejavnike v prizadevanjih za boljšo kakovost, večjo biološko vrednost, boljšo organiziranost in dostopnost družbene prehrane mladini. Ib velja tudi za predšolske otroke. Stroški prehrane, ki so pred časom predstavljali samo tretjino izdatkov vzgojno-varstvenih organizacij, zavzemajo zdaj v ceni oskrbe že dve tretjini. Na vseh stopnjah otrokovega in mladostnikovega razvoja se javlja potreba po regresiranju družbene prehrane, saj se utegne sicer vedno pogosteje dogajati, da se bodo učenci odpovedovali šolski malici in kosilu, ker starši ne bodo zmogli ekonomske cene. Zdravje mladine je preveč dragoceno, da bi ga pustili vnemar. Opozorila in predlogi zdravstvene službe bi zato morali najti ugoden odziv pri vseh, ki so dolžni skrbeti za zdravo rast maldega rodu. J. V. Skupno delo — skupno veselje Prehrana je čedalje slabša________________________ Premalo skrbimo za zdravje naše mladine dogodki novosti načrte v vsaki osnovni šoli. Veliko šol namreč nima ustreznih učnih prostorov za uresničevanje tako pestrega programa, niti potrebnih kadrovskih možnosti. Razlike med razvitimi in nerazvitimi se utegnejo tako še povečati. Tudi sam način financiranjja ne spodbuja dovolj h kakovostnemu in bogatejšemu delu. saj so merila za oblikovanje dohodka zgolj količinska in ne povsem skladna z načeli svobodne menjave dela in nagrajevanja po delu. Šole se bojijo, da se družbena pričakovanja opirajo preveč na učitelja, ki mu nalagajo nova bremena, ne da bi mu dali hkrati potrebno strokovno pomoč in mu zagotovili zasluženo življenjsko raven. Čeprav sc zavedamo, da je za učiteljevo delo nepogrešljiv pedagoški optimizem. mora le-ta imeti tudi stvarno podlago. Nekatere pripombe so kritične do učnih načrtov, češ. da so prenatrpani. da ni zadostne notranje povezanosti med sorodno vsebino. da ni dovolj razvidno, kaj je za učenca temeljnega, kaj pa stranskega pomena. V nekaterih pripombah, ki so prišle od raz-pravljalcev zunaj šol. je viden strah preči tako imenovanim pedagoškim tradicionalizmom, ki vztraja pri razredno-predmet-nem pouku in ustaljenih modelih. Ali ne bodo morda ustaljena pojmovanja izrinila na rob učiteljeve pozornosti interesne in druge dejavnosti', čeprav so za vzgojo marsikdaj še bolj pomembne kot sam pouk? Stvarna je zaskrbljenost šol. ali bodo pravočasno na voljo učbeniki in drugi učni pripomočki, ali bodo učitelji pravočasno usposobljeni za nove naloge, ali bodo kadrovske šole uresničile v sebi najprej reformo, da bodo lahko dale reformirani šoli učitelja, kakršnega potrebuje? Ali se ne bo morda zgodilo, da bo osnovna šola kljub proglašeni podružbljenosti ostala v svojem okolju le prevečkrat prepuščena sama sebi? Kaj bo treba izpopolniti? Tudi razprava na skupni seji sveta za vzgojo in izobraževanje in koordinacijskega odbora za celodnevno osnovno šolo pri predsedstvu republiške konference SZDL je bila kritična in razmišljujoča ter je iskala odgovor na vprašanje, v čem je treba še izpopolniti predlog programa življenja in dela osnovne šole. Sedanja ocena stanja osnovne šole. njenih razvojnih možnosti in pripravljenosti učiteljskih kolektivov za nove naloge še ni enotna ter niha med optimizmom in črnogledostjo. Po mnenju nekaterih razpravljalcev že nizka udeležba osnovnih šol v javni razpravi priča o malo spodbudnem razpoloženju med delavci osnovnih šol. Kako naj bo učitelj uspešen, kot pričakuj-kemo od njega, če bo imel v oddelku po 36 učencev, med njimi tudi take. ki zaostajajo v razvoju? Kako naj upošteva v sedanjih razmerah individualizacijo. diferenciacijo in druge pedagoške zahteve? Nekateri razpravljavci so segli H v samo jedro predlagane programske zasnove. Ali je osnovna šola. kakršno si zamišljamo, še enotna, ali pa je v resnici razcepljena na tri vrste: na celodnevno osnov no šolo. dopoldansko šolo in osnovno šolo s podaljšanim bivanjem? Ali smo dovolj jasno opredelili meje med enotnostjo in informiranostjo, ki bi hotela vse nadrobno predpisati in dušiti učiteljevo ustvarjalnost ter iznajdljivost posameznih šol? Izražena je bila tudi bojazen, da v učnih načrtih preveč izstopa sama snov. da bomo dali poudarek predv sem otrokovemu intelektualnemu razvoju in zapostavili druge vidike vsestranske vzgoje, zlasti še delovno, zdrav- stveno in telesno vzgojo. Nesporno je tudi. kot so" poudarili razpravljavci, da je celodnevna osnovna šola edina dolgoročna perspektiva našega razvoja kot najbolj ugodna možnost za vsestransko razvijanje otrokove osebnosti. Odločilna pomoč učiteljem Razprava na seji republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo je bila usmerjena bolj optimistično. Ko ocenjujemo stvarne možnosti za uresničenje nove programske usmeritve, v resnici ni večjih razlogov za črnogledost. Smernice za delo osnovnih šol so povzete po živ ljenju in delu naših boljših celodnevnih in drugih osnovnih šol. Morda smo to podobo okrasili s preveč lepimi besedami, pa so razpravljavci videli v njej nekaj idealiziranega in v sedanjih razmerah nedosegljivega. Bržkone namenjamo preveč pozornosti samemu besednemu oblikovanju takih listin, premalo pa njihovemu uresničevanju, operativnim pripravam na izvajanje načrtov, usposabljanju delavcev in pripravi pripomočkov, ki so nujni za uspešnejše delo. Premalo razmišljamo o tem, kako bi razbremenili učitelja, da mu ne bo treba izdelovati učil in da ne bo zapravljal časa za nepotrebno pisarjenje, ko bi lahko organizirali skupinsko pripravo učil. posameznih učnih enot in drugega priročnega gradiva. Prav je, da že zdaj razmišljamo o učbenikih, ki bodo bolj prikladni in manj obsežni. Predložene učne načrte bo treba še prečistiti, saj je pri posameznih predmetih še očitna prenatrpanost s snov jo, ki bi vodila k ustaljenim oblikam in metodam dela, k spominskemu in reproduktivnemu znanju. Osnovno šolo moramo oblikovati kot enotno šolo, ki zagotavlja vsem učencem temeljni program. Tega sestavljajo pouk in nekatere druge v smernicah navedene dejavnosti. Vsaka šola pa naj bo tudi samostojna in ustvarjalna pri razvijanju razširjenega programa, interesnih in drugih dejav nosti, ob pomoči okolja. Če je skupna perspektiva le celodnevna osnovna šola. moramo razvijati šolo s podaljšanim bivanjem kot prehodno stopnjo in podaljšano bivanje temu primemo oblikovati. Kaže, da bo ob uvajanju novega programa življenja in dela osnovne šole treba preveriti sedanji način financiranja, da ne bo zaviral uvajanja novih prvin in prehajanju k večji kakovosti dela. Preveriti bo treba tudi sedanjo organiziranost osnovnih šol, vsaj v primerih, ko integracijski procesi odtujujejo šolo krajevni skupnosti in krajanom. Veliko bo treba storiti, da bo v osnovni šoli več delovne vzgoje. Ali ni škoda, da so celo na jvode-želju nekdanje vzorne šolske vrtove zamenjale zelenice? Prizadevati si moramo tudi za drugačno usposabljanje in pripravo učiteljev za novo programsko usmeritev, nove oblike in metode dela ter drugačne odnose v vzgojno-izobraževalnem procesu. saj morajo biti prav učitelji nosilci pospešenega razvoja šole. Prav kadrovske šole so tiste, ki ne smejo zaostajati za časom; posledice takega zaostajanja bi bile hude in daljnosežne. Razprave o programski prenovitvi in prihodnjem razvoju osnovne šole so torej vsestranske, kritične, včasih bolj, včasih manj optimistične, predvsem pa stvarne, na trdnih tleh sedanjih možnosti. V njih kljub črnoglcd-nosti posameznih razpravljavcev prevladuje zaupanje v nadaljnji napredek osnovne šole in zaupanje v učitelja, ki bo s potrebno strokovno in družbeno pomočjo zmogel nove naloge. JOŽE VALENTINČIČ Ob 3. konferenci Zveze sindikatov Slovenije Svobodna menjava dela — pogoj za socialno varnost Čeprav je samoupravno dogovarjanje in sporazumevanje v sistemu svobodne menjave dela nekoliko napredovalo, opažamo zdaj na tem področju že dalj časa zastoj. Ta se kaže že več let v tem, da si strokovne službe interesnih skupnosti prilaščajo tudi pravico, da same ovrednotijo programe (ali pa jih sploh nihče ne ovrednoti), potem pa jih predložijo uporabnikom in izvajalcem v sprejem. Ti jih sprejmejo, imajo pa le malo možnosti za kakršnokoli spreminjanja in popravljanje njihove vrednosti. Sindikati se zavzemamo za to, da bi se svobodna men java dela v vzgoji in izobraževanju uresničevala tako, kot smo se odločili ob sprejemanju ustreznega zakona s tega področja. Vzgojno-izobraževalne organizacije in njihove asociacije (skupnosti osnovnih šol, srednjih šol, domov za učence in študente, ipd.) naj bi izdelale in ovrednotile letne delovne načrte in jih na samoupravnih interesnih skupnostih usklajevale in sprejemale skupaj z uporabniki. Zaradi te nemoči in premajhnega zanimanja tudi skupščine samoupravnih interesnih skupnosti velikokrat niso sklepčne. Če pa bi v njih zaživelo samoupravno dogovarjanje uporabnikov in izvajalcev, bi spričo neposrednih interesov zaživel delegatski sistem. Vzgojno-izobraževalne organizacije bi s tako sprejetimi in ovrednotenimi programi zagotavljale enak družbeno-gospo-darski položaj svojih delavcev, kakršnega imajo delavci v gospodarskih organizacijah, hkrati pa začutile, da je njihov dohodek odsev potreb uporabnikov in gospodarske moči združenega dela v družbeno-politični skupnosti. Tako bi bili delavci v vzgojno-izobraževalnih organizacijah resnično ustvarjalci dohodka in bi o njem tudi neposredno odločali. Potem ne bi več poslušali, da sodijo družbene dejavnosti med »porabo«. Vse to daje temeljne možnosti za ustvarjanje socialne varnosti delavcev. Znano je, da najnižji osebni dohodki delavcev v vzgojno-izobraževalnih organizacijah ne dosegajo ali komaj dosegajo družbeno dogovorjeni zajamčeni osebni dohodek za poln delovni čas, čeprav ne poslujejo z izgubo; da postaja stanovanjsko vprašanje čedalje bolj pereče, ker večina vzgojno-izobraževalnih organizacij ne more priskrbeti stanovanj za svoje delavce, da so pokojnine prosvetnih delavcev zelo pod povprečjem in da ni organiziranega letovanja za delavce v vzgoji in izobraževanju. Sredstva za osebne dohodke se čedalje bolj prelivajo v materialne izdatke, vse več vzgojno-izobraževalnih organizacij pa se usmerja v pridobivanje dodatnih dohodkov z neposredno svobodno menjavo dela ali natančneje povedano s tem, da oddaja prostore v uporabo. Ob vsem tem bi se morali zamisliti in odgovoriti na vprašanje. ali so delitvena razmerja v vzgojno-izobraževalnih organi-* zacijah neustrezna ali je njihov dohodek, ki se kaže v vrednotenju vzgojno-izobraževalnih programov na robu zdržnega ali celo pod to mejo. Ob tem moramo opozoriti, da velika večina vzgojno-izobraževalnih organizacij nima strokovnjakov, ki bi bili lahko s finančno-ekonomskega vidika kos tako zahtevni nalogi, kakršna je objektivno ovrednotenje programov. Zato izvajalci programov ne kažejo posebnega zanimanja in ne vztrajajo pri zahtevi, da je treba zakon o svobodni menjavi dela dosledno uresničevati. Zadovoljujejo se s ponujenimi predlogi strokovnih služb samoupravnih interesnih skupnosti. Objektivno lahko ocenimo, da se je v zadnjem obdobju družbeni položaj delavcev v vzgojno-izobraževalnih organizacijah sicer nekoliko izboljšal, vendar pa je hkrati treba poudariti, da se je vsako krizno obdobje gospodarskega položaja takoj pokazalo v zmanjševanju dohodka, v zaostajanju za dohodkom delavcev v gospodarstvu. Tudi 3. konferenca zveze sindikatov Slovenije je spodbudila hitrejše in poglobljeno uveljavljanje samoupravnih dohodkovnih odnosov na področju svobodne menjave dela v vseh družbenih dejavnostih. Z uveljavitvijo njenih stališč bomo dosegli velik korak naprej v procesu osvobajanja delavca samoupravljavca. Skrb za mladino del naše socialne politike Ena največjih težav, ki jih imajo delavci pri urejanju svojih življenjskih in delovnih razmer, je prav gotovo varstvo in šolanje otrok. To vprašanje je najtežje za delavce stare od 26 di 35 let, tedaj, ko si ustvarjajo družino, ko se osamosvojijo in jim starši pri tem le težko pomagajo. Največ težav povzroča varstvo otrok srednje strokovno usposobljenim in nekvalificiranim delavcem. Ti delavci se celo tedaj, ko bi lahko vpisali otroke v vzgoj-no-varstveni zavod, ne odločijo za varstvo, ampak skušajo rešiti ta problem po najcenejši poti (z zamenjavo izmene staršev ali tudi drugače). Vključevanje otrok v vžgojno-varstveno organizacijo preprečujejo tudi gmotne možnosti. V Sloveniji je v družbenem varstvu komaj 34,4% vseh otrok, starih od 8 mesecev do 7 let, ta odstotek pa bo nujno povečati vsaj do 45. Še zmeraj je preveč prdšolskih otrok, ki nimajo urejenega varstva, prehrane in prostega časa. Skoraj pravilo je, da je v manj razvitih območjih Slovenije (ali pa tudi občinah) v organizirani vzgoji in varstvu manj otrok. Vzgojno-izobraževalni proces za predšolske in šolske otroke bi morali razvijati v enakih razmerah, ne pa glede na to, kakšne so denarne zmogljivosti posameznih občin. Število otrok v vzgoj- no-varstvenih organizacijah bi se povečalo, če bi odštela družba za to dejavnost več denarja, in zmanjševali delež staršev pri polni ekonomski ceni storitev v vzgojno-izobraževalni organizaciji. Glede na zniževanje svoje življenjske ravni delavec ne zmore plačevati teh storitev, zato se zmanjšuje število otrok v varstvenih oddelkih, predvsem zunaj mestnih središč. V mali šoli so zdaj vsi otroci, toda od vseh 34.706 otrok (v letu 1980) v Sloveniji jih je imelo celoleten program male šole 19.529 otrok, po skrajšanem programu male šole pa jih je delalo 15.181 otrok. Tudi število učencev v podaljšanem bivanju le počasi narašča. Hitreje rastejo zmogljivosti celodnevne osnovne šole, čeprav je tudi v teh še zmeraj premajhen odstotek otrok. Glede na gospodarske razmere bi bilo bolj primerno ustanavljati več oddelkov podaljšanega bivanja kot pa celodnevne osnovne šole. Tudi v teh oddelkih dobe otroci marsikaj iz programa celodnevne osnovne šole (organizirano učenje, varstvo, prehrano, zunajšolske dejavnosti). Na zunanjih osnovnih šolah bi število učencev in oddelkov podaljšanega bivanja precej naraslo, če bi bili izdatki za prehrano manjši. Veliko govorimo o polletnih in letnih počitnicah. Vse preveč moči porabimo za razpravljanje o tem, kdaj naj bodo počitnice in koliko časa naj trajajo, veliko premalo pa se poglabljamo v to, kakšna bo njihova vsebina. To prepustimo šoli in nato kritično ocenjujemo, koliko je naredila med počitnicami. Šola pa lahko pripravi počitnice tudi z denarno pomočjo staršev. Pri tem pa se pojavijo socialne razlike med učenci. Bolj kot doslej je treba vključiti v organizacijo počitnic zunanje dejavnike (organizacijo ZSMS, društva, krajevne skupnosti). Da bi bilo delo bolj načrtno in uspešno, je nujno, da se odločimo, kaj želimo in koliko bomo za to prispevali. prav, da bi ob tem otrokom v šoli ponudili obilnejšo prehrano iz denarja, ki je namenjen za prevoz. Na teh šolah je vsakodnevna preskrba na ramenih učitelja. Šole na nerazvitih območjih so gmotno slabše oskrbovane. Učitelj je v neenakopravnem položaju, saj otrok ob vstopu v šolo nima enakih možnosti kot njegov vrstnik v mestu. Starši mu ne morejo pomagati. V takem položaju so zlasti šole v hribovitih predelih, kjer imajo učenci do šole kar po uro ali več hoda. Pozitivni in v slabem vremenu je pot do takšnih šol otežena, težave pa so tudi s prevozom. Učenci imajo po zakonu pravico do brezplačnega prevoza (nad 4 km), vendar imamo šole, katerih učenci niti poleti niti pozimi tega ne morejo izrabiti. Če jim že ne moremo priskrbeti prevoza, pa bi bilo Prehrana za učence v usmerjenem izobraževanju in študente na visokih šolah ni urejena. To bo treba urediti z organizirano družbeno akcijo. Potreben bo dogovor med domovi za učence in študente in šolami, da bi izrabili zmogljivosti teh domov. Doseči bi morali sporazum z zdravstvenimi in inšpekcijskimi službami, da bi mladina smela sodelovati pri pripravljanju in razdeljevanju hrane, saj bi se tako prehrana pocenila. Šole naj bi dobile dovoljenje, da bi smele nabavljati prehrano v svojem okolju. Del štipendije pa bi lahko učenci in študentje dobili v prehrambenih bonih. Da bo reševanje socialne politike uspešno, je nujno, da začnemo urejati te zadeve pri naši mladini. Doseči moramo, da bo imela mladina enake začetne možnosti za vstop v življenje. Le tako bodo postali mladi ljudje dobri delavci in samoupravljavci. Zavedati se moramo, da je naložba v vzgojo in izobraževanje najbolje obrestovana in odločno odpravljati razlike v življenju in šolanju naših otrok. MARIJA FOLTIN Za pravičnejšo odmero pokojnine Zdajšnji pokojninski sistem je za učitelja krivičen Menimo, da si morajo osnovne organizacije in organi sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti prizadevati in vztrajati, da se čimprej uresniči dosledna svobodna menjava dela, kajti za to so dane vse družbeno-gospodarske možnosti in to podpira tudi politična usmeritev. V bistvu gre za uveljavitev družbeno-gospodar-skega položaja delavca — samoupravljavca. S tem bomo končno tudi v praksi odpravili takšne in drugačne očitke, češ da je zdajšnji sistem financiranja, ki se je prenesel iz družbeno-po-litičnih skupnosti v samoupravne interesne skupnosti, proračunski. Tako bo vsak delavec, ki združuje delo v vzgojno-izobraževalni organizaciji, prevzel polno odgovornost za svoj socialni in družbeni položaj, ki bo rezultat dela in iz tega bo izviral tudi dohodek. Doseženi dohodek bo priznalo združeno delo, če bo odsev smotrnih in kakovostnih programov. Ne gre za »izsiljevanje« večjega dohodka, temveč za ustvarjanje novih odnosov, ki so nenehno soodvisni. Potem tudi ne bodo potrebni administrativni ukrepi, ki že posegajo v uveljavljene dogovorjene programe (zmanjšanje obsega svobodnih dejavnosti, dopolnilnega pouka itd.). O tem se bodo odločali uporabniki sami, določali bodo obseg dogovorjenega programa glede na potrebe in gospodarske možnosti združenega dela. FRANC VODOPIVEC Na sklepni pedagoški konferenci smo se poslovili od treh sodelavk, ki so bile upokojene. Vse tri so začele svojo poklicno pot na majhnih odročnih šolah v tolminskih rovtih. kraških in brkinskih klancih. Oživeli so spomini. Razmišljanja so me postavila na trdna tla. Starejši učitelji iz svojih izkušenj bolj ali manj poznamo eno, dvo in štirirazrednice, kamor smo bili poslani z dekretom. V prvem desetletju po vojni nismo smeli svobodno izbirati delovnih mest. Tudi dobrih prometnih zvez, električne razsvetljave in še marsičesa ni bilo. Dvainštirideseturni delovni teden, proste sobote, regresi za prehrano in rekreacijo, jubilejne nagrade, kabinetni pouk, avdiovizualna sredstva in še kaj so bili tedaj prava fantastika. Oprtani s prtljago smo »grizli« kolena v klance po več ur. Daleč od urbanih središč so bile majhne šole žarišča napredka in družbeno-politične dejavnosti. Ni bilo takega ali drugačnega vaškega sestanka, da ne bi učitelj pisal vsaj zapisnika, če že ni sestanka vodil. Krajevnih skupnosti, ki zdaj povezujejo interese krajanov, ni bilo. Sečišče vsega dogajanja je bila šola. Članarina Rdečega križa in Osvobodilne fronte ni bila poravnana, dokler tega (od hiše do hiše) ni zbral učitelj. Vse proslave in kulturne akcije so bile delo zagnanih prosvetnih delavcev, ki so ob celodnevnem pouku našli čas za široko dejavnost zunaj šote. Režirali smo, dirigirali, nastopali po zaselkih in bili žarišče celotnega kulturnega, družbeno-politič-nega in tudi gospodarskega utripa. Učili smo ves dan. Na štirira-zrednici, kjer je bilo 96 učencev, sva bili zaposleni dve učiteljici. Vsaka je poučevala dopoldan en razred, popoldan drugega. Na sosednji enorazrednici pa je kolegica dopoldan delala kombinirano z. nekaj oddelki, popoldan z drugimi. /a popoldansko izmeno dela nismo bili denarno nagrajeni. Popoldanska izmena je bila udarniško delo. In zdaj smo tu! Rod povojnih mladinskih delovnih brigad in udarniškega deta, rod, ki je 48-urni delavni teden podaljševal še s prostovoljnim udarniškim in neplačanim delom, je 35 ali 40 let po osvoboditvi na pragu upoko- jitve. Vanj je bil zakon o združenem delu, ta temeljna listina delavčevih pravic in obveznosti, sprejet veliko prepozno. Vseh 35 ali 40 let dela ni bil za delo nagrajevan ne po obsegu in kakovosti ne po količini minulega dela. Nasledniki so za svoje začetno delo veliko bolje nagrajeni, saj vsebina te »delavske ustave« počasi vendarle prodira v stvarnost. Rod, ki je s stiskanjem pasu in odrekanjem postavil temelje današnje stvarnosti, ki je razširjeni in družbeni reprodukciji poklonil svoje ustvarjalne moči, bo v pokoju še enkrat prikrajšan. Plačal bo \ v l"' mora biti ustvar-ho00’ 06 l10^0 doživljali uspe-n°v' ^es pa je, da so za tako delo ItJP.^i Potrebni resnično demo-in humani odnosi. Ta ... anost se kaže v odnosu uči-(j, !a,do predmeta, ki ga poučuje 0 u5ne snovi, do sodelavcev, do aršev in do učencev. Kaj je Pravzaprav human odnos do cenca? Human odnos do Ucenca moramo pojmovati kot realno zahtevnost do učenca, da s ^vojo dejavnostjo po svojih spo-. , nostih dojame, kar mu daje sola. V naših šolah pa je včasih al velikokrat prav narobe. Ne-j nmanost se ponavadi ne kaže 0 nadpovprečnega ali povprečnega učenca, pač pa največkrat falični num, do nianj sposobnega, do kakor- •0 1 motenega ali na kakorkoli .^mnega učenca. Vemo, da se ajo zdaj v »navadni« osnovni ° 1 skoraj vsi otroci, le majhen stotek jih obiskuje šole s prilagojenim programom. V oddelkih nr (Ucenci z majhnimi sposob-nostnti, povprečni in tudi zelo nadpovprečni učenci. Z-ato je nujno, da se vsi učitelji teb razlik resnično zavedamo in obravnavamo učence posamič-n°- Učenci z majhnimi sposob-n°stmi niso manj sposobni po ^v°ji krivdi. Njihove sposobnosti n P?.s'ec^ca slabših dispozicij ali s abših razvojnih možnosti. lJspehov pa se ti otroci veselijo Prav tako kot drugi. Ne zahtevajmo od njih več, kot zmorejo! skladu z majhnimi sposob-ostmi so po navadi tudi po- iz starih listov klicne želje. Čedalje sodobnejša šola poudarja politehnično vzgojo v vsem vzgojno-izobraže-vainem delu, povezovanje pouka s praktičnim delom, ob katerem bomo utrjevali in razvijali delovno vzgojo. Prav pri tej se bodo taki učenci morebiti bolje izkazali. Lahko jih bomo pohvalili, doživljali bodo uspehe in dobivali zaupanje v svoje sposobnosti. Seveda pa se uspehi kažejo najbolj pri ocenah. Zavedati se moramo, da je za učenca v osnovni šoli ocenjevanje zelo pomembno, zato mora biti pomembno tudi za učitelja. Da bomo ocenjevali res pedagoško in humano, moramo zahtevati od učenca toliko, kolikor zmore, in ga za njegov trud pohvaliti. Nekoga moramo pohvaliti za zadostno oceno, drugega pa pokarati za dobro ali celo prav dobro. Učencu moramo dati vse možnosti, da izrabi svoje sposobnosti, in s svojim trudom doživi uspeh. Kdor se ne trudi, ne zasluži posebne pohvale, četudi nima slabe ocene. Pot do spoznanja Da lahko učence spodbujamo s pohvalami, moramo poznati njihove ■ sposobnosti. Marsikaj zvemo pri šolskem psihologu. Učence spoznavamo s postopnim opazovanjem pri delu, v individualnih stikih in ob podobnih priložnostih. Sposobnosti lahko ugotavljamo v praksi tudi tako, da primerjamo učne uspehe s tem, koliko se je posameznik za ta uspeh potrudil. V celodnevni osnovni šoli lahko storimo to kaj kmalu, podobno o učencu pa si izoblikujemo tudi v poldnevni šoli in pogovoru s starši. Prvi pogovor s starši moramo organizirati tako, da imamo zanj dovolj časa, da nam starši povedo, kaj, koliko in kako se učenec doma pripravlja za šolo. V takem pogovoru dobimo dragocene*napotke, ki si jih moramo zapisati. Nekdo doma nima prav nobene skrbi za šolo in dobiva slabe ocene, ob teh pa ne doživlja takega neugodja, kot tisti, ki se doma zelo trudi. Za takega učenca moramo dati staršem napotke, kako bomo s skup- . ‘~eta IV34 je mladinski list NAŠ ROD, ki ga je urejal Josip Ribičič, v Sesti številki objavil DESET ZAPOVEDI /a MLADINO, ki so jih napisali japonski ^gojitelji. ' : 2. 1 6. 7. Napravi vselej to, kar ti narekuje dolžnost in ne brigaj se za nevarnosti. Zgodaj si določi svoj cilj in njemu ostani zvest do smrti. Rodi trden v nesreči, to je velikega pomena. A bodi skromen po zmagi, to je še večjega pomena. Obljubi samo polovico tega, kar hočeš in moreš izpolniti. Zatiraj vsako strast kot bolezen takoj ob začetku. Kasneje je ne boš mogel več zatreti. Nauči se brezpogojne pokorščine. Samo na ta način dorasteš pozneje vlogi zapovednika. Ce moraš izbirati med krutostjo in usmiljenjem, bodi usmiljen; če Pa imaš izbirati med pravičnostjo in usmiljenjem bodi rajši pravičen. Strahopetnost je najsramotnejša človekova slabost. Samo na en način jo lahko premagaš. Vcepiti si moraš zavest, da je tvoja čast dražja o'd življenja. ■ Karkoli delaš, delaj, kakor da si sredi trga, kjer te opazujejo tisoče-ri. 10- Ne vdajaj se sanjam, ki ne obrodijo dejanj, a predvsem pazi, da ne boš po nepotrebnem klepetal. Učitelj je zdravnik Zdravnik mora človeško te °bro poznati; pa tudi to mc °bro vediti, katero zdravilo °per to ali uno bolezen in kaj ernu, kaj unemu bolniku bi ecno in primerno. Tudi učit e.a tako pri vzrejevanji njež - 'adine. On mora skrbno op ovati vse dušne in telesne zrnc 1°? nagnjenja pri otrocih, edar jih pozna, se mora ] žjejevanji po tem ravna travnik se mora veliko uriti mora zraven svojih dobrih skušenj tudi vediti, kako je to ali uno zdravilo, to ali uno ravnanje pri tem 'in unem bolniku dobro ali slabo shajalo itd. Tudi učitelj mora zraven tega, da vedno poskuša, kaj bi bilo pri vzrejevanji boljšega, se tudi ozirati na skušnje drugih svojih verlih verstni-kov. On mora rad brati dobre pedagogične knjige in časopise in se pečati z vsem tem, kar mu tekne pri njegovem važnem opravilu. Učiteljski tovariš 1868, str. 94. nimi močmi dosegli, da se bo učenec začel učiti. Dobival bo pozitivne ocene in ob tem začel doživljati uspehe, ki ga bodo spodbujali, da se bo začel učiti sam z večjim veseljem. S starši se natančno pogovorimo, kakšne so pravilne učne navade, da bodo vedeli, kako se mora učenec učiti, da mu bomo laže pomagali prebroditi težave, v katere je zašel. Drugače pa je pri učencu, ki porabj doma veliko časa za na- strega učenca lahko že v šoli spoznamo po nekaterih sposobnostih. Taki učenci berejo zahtevnejše knjige kot njihovi vrstniki, že zgodaj jih zanimajo potopisi, življenjepisi. Zgodaj si postavljajo življenjske cilje, so domiselni, znajo logično sklepati, radi urejajo razne zbirke, tovariše si iščejo med starejšimi. So samokritični, zanesljivi, radi sprejemajo različna dela, ki jih je treba samostojno opraviti. Taki loge in za učenje, pa ima komaj zadosten uspeh ali pa dobiva celo nezadostne ocene. Vedeti moramo, da tak učenec trpi, saj doživlja v šoli veliko strahu, slabe volje, razočaranj. V doživljanje takega učenca se moramo poglobiti in narediti načrt, kako bomo najbolje izrabili njegove sposobnosti in mu omogočili, da bo dobival boljše ocene; te bo doživljal kot resnične dosežke svojega truda, ki se jih bomo z njim veselili tudi mi. Vedeti moramo, da je učenje učencev z manjšimi sposobnostmi bolj mehanično, stopnja razumevanja je zelo zmanjšana. Tak učenec bo znal uporabljati znanje le na način, ki ga pozna, saj ni sposoben posploševati. Marsikdo se bo znašel le ob po-nazorilih. Ko sprašujemo takega učenca, moramo paziti, da bo resnično razumel vprašanje. Spraševati ga moramo počasneje, potrpežljivo in mu s podvprašanji obujati določene predstave. Tako učencem pomagamo, da ne izgubljajo samozavesti in zaupanja vase. Ne pozabimo na bistre glave! Tudi od zelo sposobnih učencev moramo zahtevati toliko, kolikor zmorejo. Velikokrat zagrešimo napako,-ko se pri zelo sposobnem učencu zadovoljimo z dobrim povprečnim uspehom. Če v pogovoru s starši ugotovimo, da se tak učenec doma ne trudi z učenjem, ne smemo biti z njegovim uspehom zadovoljni, čeprav je »skoraj odličen«. lak učenec mora doseči še boljši uspeh. Če pa ima kljub svoji majhni prizadevnosti odličen uspeh, mora obiskovati dodatni pouk. Če tega ne bomo zahtevali, tak učenec ne bo pridobil delovnih navad in bo v višjih razredih ali v srednji šoli odpovedal. Bi- otroci tudi zlepa ne prenesejo podrejanja. Tudi zanje moramo poskrbeti, da bodo kar najbolj razvili svoje sposobnosti. Pouk mora biti diferenciran, učenci naj rešujejo težje naloge in dobivajo zahtevnejša vprašanja. Pri učencih z različnimi sposobnostmi moramo uporabljati različne oblike, različne metode dela in upoštevati različno hitrost učenja. Imamo pa tudi zelo bistre učence, ki so počasnejši, zato ne smemo ocenjevati njihovih sposobnosti le po tem, kako hitri so pri delu. uoKazano je, da se pri prelah kih nalogah učenci bolj utrudijo kot pri nalogah, ki zahtevajo o< njih nekaj truda. Tedaj čutijo sebi nekakšno notranjo nape tost. Če je ta napetost primerna jih spodbuja k boljšim uspehom če je prevelika, pa njihovo miš Ijenje nazaduje. Tedaj učenec n več sposoben logično misliti Zato se moramo izogibati siUia cij, v katerih učenci niso sproš čeni in zmanjšujejo njihovo sto rilnost. Še slabše je, če v taki si tuaciji ocenjujemo učenčevo storilnost, ki je povezana z doživljanjem strahu. Sodobna šola mora vzgojiti otroke ne le v marljive delavce, temveč, v ljudi, ki bodo lahko z veseljem doživljali s svojimi sposobnostmi in trudom pridobljen učrii uspeh, ob tem pa tudi svojo moralno vrednost. Tudi učencem s slabšimi sposobnostmi pomagajmo doživljati uspehe, da bodo imeli več veselja za učenje! Spoznajmo tudi zelo bistre učence! Ustrezno jih obremenjujmo v šoli in doma z zahtevnejšimi miselnimi nalogami, ob katerih se bodo veselili s trudom doseženih uspehov in bodo notranje motivirani za vedno zahtevnejše naloge. BOGOMILA KRVINA razpravljamo Pedagog ob hospitaliziranem otroku Letos poteka 30 let, odkafr smo na pobudo zdravstvenih delavcev začeli pedagoško delo z otroki na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Zdaj je ta dejavnost uvedena v vseh pediatričnih oddelkih (razen na očesni kliniki) Kliničnega centra v Ljubljani in v Šentpetru pri Novi Gorici. Tudi v drugih bolnišnicah v Sloveniji uvajajo pouk za učence z dolgo bivalno dobo: vsem tem učiteljem v pomoč, drugim pa v informacijo objavljamo eno izmed razmišljanj o pedagoškem delu z bolnimi učenci. Kot pedagogi bolnih otrok v bolniškem okolju si moramo najprej odgovoriti na vprašarlje: • Katere psihične posebnosti nastopajo pri bolnem otroku? • Kateri so temeljni smotri našega dela? 9 Katera oblika pouka je v danih okoliščinah najprimernejša in zakaj? • Katere metode dela posebno ustrezajo pri delu z bolnim otrokom? Ker so vrste obolenj različne, šo različne tudi psihične posledice. Upoštevati pa moramo tudi psihične spremembe, ki nastajajo kot posledica hospitalizacije rie glede na vrsto bolezni ali telesne prizadetosti. Vse te spremembe označujemo z izrazom: hospitalizem. Otrok, iztrgan iz domačega okolja, zlasti v prvih dneh bivanja v bolnišnici občuti neko moro. Prevzame ga občutek osamljenosti, ki je najmočnejši v prvih dneh bolniške dobe. To dela otroka občutljivega. Njegovo čustveno doživljanje išče nov objekt, na katerega bi se lahko navezal. Nekateri se usmerijo samo vase in postajajo močno egocentrični, do bolniškega oseb ja pa imajo pogosto tiranski odnos. Zaradi odvisnosti v bolniškem okolju se bolnemu otroku upočasnijo miselne funkcije, zožujejo se področja njegovega zanimanja, nastopi otope-vanje, pomanjkanje pobude, brezdelje postaja navada. Te spremembe otežujejo kasnejšo ponovno vključitev v normalno okolje. Eden izmed smotrov našega dela je preprečevanje pojavov hospitalizma, saj se je delo pedagogov v bolnišnicah začelo prav na pobudo zdravnikov, ki so pojave hospitalizma opazili in jih hoteli preprečiti. Že stari grški zdravnik Galen je zapisal: Delo je najboljši naravni zdravnik in je nujno potrebno za človekovo srečo. Zato se tudi čedalje bolj uveljavlja zdravljenje z delom: delovna terapija. Delo vsebuje prvine, ki ugodno vplivajo na bolnikovo telesno in psihično počutje; krepi obrambne sile organizma, človekove misli usmerja proč od bolezni, vpliva pomirjevalno, uravnoveša čustveno doživljanje, zmanjšuje strah in zasrbljenost, budi nova zanimanja, blaži mrko ozračje bolniške sobe in pomaga ohranjati stike z zunanjim svetom. Vendar ni vsako delo terapija, to je le, če je telesna in duševna zaposlitev pravilno izbrana, odmerjena, stopnjevana in pod strokovnim vodstvom. Delovna terapija je del medicinske obravnave bolnika. Žal pedagogi pri svojem delu v bolnišnicah pogrešamo strokovno sodelovanje zdravstvenih delavcev, kajti le z njihovim neposrednim povezovanjem bi naše pedagoško prizadevanje preraslo raven okupacijske terapije. Kot pedagogi uresničujemo tudi smotre, ki so samo pedagoški in so zapisani v zakonu o šolstvu, ki pravi, da ima bolan otrok pravico do vzgoje in izobraževanja. Za učence, ki so sposobni prenašati obremenitve ž učnim delom, je organiziran reden, vsakodnevni pouk. Ob tsm pa ne smemo pozabiti, da bolan otrok ne more imeti enakih dolžnosti kot zdrav in da mora biti pedagoško delo podrejeno ciljem zdravljenja. Pedagoški smotri našega dela so: ohranjanje delovnih navad, preprečevanje večjih vrzeli v znanju in šolsko napredovanje pri otrocih z dolgo dobo hospitalizacije. Z organizacijo rekreativnih dejavnosti zadovoljujemo osebne interese bolnih otrok, s pripravo proslav in drugih kulturnih prireditev (lutkovne predstave, glasbeni nastopi) pa izpolnjujemo in bogatimo njihovo estetsko in intelektualno doživljanje. Ker upoštevamo zdravstveno stanje otrok, iščemo tiste oblike in metode dela, s katerimi lahko v danih okoliščinah in delovnih razmerah dosežemo najboljše uspehe glede na smotre našega dela. Individualni pouk, ki se navidez najbolj ujema z danimi okoliščinami, lahko postane nesmo-tern in pedagoško reven. Bogatejši je skupinski pouk, ker izziva interakcijo med učenci in s tem bogati otrokovo socialno doživljanje; to je posebno pomembno pri bolnem otroku, pri katerem se bojujemo proti občutkom osamljenosti. Kljub temu da imamo učence, s katerimi delamo po različnih programih, lahko skupinski pouk organiziramo, z ustrezno individualizacijo pa dovolj upoštevamo vse individualne razlike med učenci. S prvinami individualizacije je mogoč tudi frontalni pouk in to celo v kombiniranem oddelku, kadar v vseh razredih razvijamo učni proces ob istih temah. Na uspešnost učenja vplivata čustvo in volja. Zato ima več uspeha pri učenju tisti, ki ima učenje rad. Ljubezen do učenja raste predvsem iz pozitivnih podkrepitev, to je iz ugodnih posledic učenja. To pa je predvsem doživetje uspeha, poudarjeno še s priznanjem okolja, to je učiteljev in učencev. Vsa navedena spoznanja iz teorije učenja moramo imeti vedno v zavesti, zlasti pri delu z bolnim otrokom, pri katerem si zmeraj zavestno prizadevamo tudi za to, da se otrok čim bolje počuti, da se telesno in duševno krepi. To nas usmerja k prizadevanjem, da izbiramo tiste metode dela, ki omogočajo tudi manj sposobnim otrokom uspeh. To pa je predvsem metoda majhnih korakov, ki zahteva, da oblikujemo učne naloge po obsegu in zahtevnosti tako, da jih bo učenec zmeraj obvladal; zato morajo biti kratki in lahki. Vsi učni postopki morajo biti skrbno pretehtani; izogibati se moramo vseh tistih načinov, ki lahko v učencih zbudijo neugodno čustveno doživetje, pri tem pa poskrbeti, da bo v učnem procesu tista napetost, ki naredi pouk zanimiv in privlačen. S tem bomo dosegli, da se bodo učenci kljub bolezni, ki jo lahko uporabijo za izgovor, radi vključevali v pouk, da ga bodo vzljubili fn tako v šoli v bolnišnici pridobili nove, pozitivne izkušnje o pouku.,Ker je učencev malo in zaradi osebnega stika z vsakim izmed njih lahko dober pedagog uresniči vse te smotre. RAJKA VERBAJS Pogovori koristni za obe strani Študijska delegacija zveznega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Jugoslavije obiskala Zvezno republiko Nemčijo Na povabilo Sindikata vzgoje in znanosti Zvezne republike Nemčije (GEW) je študijska delegacija zveznega odbora delavcev vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Jugoslavije, v kateri so bili predstavniki sindikatov vseh republik in pokrajin, obiskala Zvezno republiko Nemčijo in imela več pogovorov o vzgoji in izobraževanju otrok naših delavcev, začasno zaposlenih v tej deželi. Delegacija se je mudila v Frankfurtu, Offenbachu, Dreieichu, Selingenstadtu, Diis-seldorfu, Wupertalu, Bonnu in Gelsenkirchnu. Člani naše delegacije so se pogovarjali s predstavniki nemških sindikatov in organov prosvetnih oblasti, obiskali so nekaj šol, v katerih se izobražujejo otroci naših delavcev, navzoči so bili pri dopolnilnem pouku, v Kulturnem središču »Gustav Krklec« v Offenbachu pa so obravnavali aktualna vprašanja organizacije vzgoje in izobraževanja otrok naših delavcev in govorili o vlogi prosvetnih delavcev v izobraževalnem procesu in pri delu klubov naših delavcev. Zelo odkrito so se pogovarjali s predsednikom Sindikata vzgoje in znanosti Dietrom Wundrom in Z njegovimi sodelavci pa tudi v predsedstvu Zveze nemških sindikatov (DGB), kjer je vodja oddelka za tuje delavce Karl Heinz Gobel seznanil našo delegacijo s stališči nemških sindikatov in vlade do celostne problematike otrok tujih delavcev, posebno jugoslovanskih. Povedal je, da živi zdaj v Zvezni republiki Nemčiji 4,6 milijona tujih državljanov, med katerimi je 632 tisoč Jugoslovanov. Izobraževanje otrok teh delavcev je skupni problem Zvezne republike Nemčije bi poleg materinščine poučevali še zgodovino, družbeno-gospodarska gibanja in geografijo SFRJ. Načrte za ta pouk naj bi sestavili v Jugoslaviji (enotno za vse republike in pokrajine), tako da bi predloge ob sprejemanju novih načrtov obravnavale tudi skupne komisije, v katerih bi bili predstavniki prosvetnih in drugih organov SFRJ. Priročnike in učbenike za ta pouk, ki bi bili napisani v Jugoslaviji, bi morale sprejeti posebne komisije, v katerih bi bili tudi predstavniki SFRJ. kar zadeva izbiro učiteljev — tej bo treba v prihodnje nameniti precej več pozornosti — so na pobudo naše delegacije sklenili, da bi razpise o tem še nadalje objavljali prosvetni in drugi organi naših republik in pokrajin,, toda tudi v dogovoru s predstavniki prosvetnih organov Zvezne republike Nemčije. Delegacija meni, da bi tudi pri nas v ustreznih telesih s področja izobraževanja in sindikata morali zavzeti skupno stališče do Številnih zelo zapletenih vprašanj šolanja otrok naših delavcev, ki so začasno zaposleni v tujini. Veliko vprašanj rešujejo v naših republikah in pokrajinah različno. Čeprav Jugoslavija zgledno skrbi za šolanje otrok delavcev, zaposlenih v tujini, bi bilo treba marsikatera vprašanja iz tega področja obravnavati bolj vsestransko. Posebno pozornost moramo nameniti izbiri prosvetnih delavcev, načrtom, učbenikom ipd. Delo s prosvetnimi delavci, začasno zaposlenimi v Nemčiji, bi moralo biti veliko bolje organizirano. Vse kaže, da so ti premalo vključeni v delo klubov naših delavcev v Zvezni republiki Nemčiji. Bolje kot doslej bi Pogovori s predstavniki nemških sindikatov in dežel, iz katerih so ti delavci, zato je nujno stalno sodelovanje državnih organov in prosvetnih sindikatov. O nalogah naših organov in sindikatov v prihodnjem obdobju in o prizadevanjih za čimboljšo vzgojo in izobraževanje naših delavcev, ki so začasno zaposleni v Zvezni republiki Nemčiji, je vodja naše študijske delegacije dr. Branko Radojčičpovedal za prosvetne časopise jugoslovanskih republik in pokrajin tole: »Po pogovorih — ti so bili velikokrat polemični — o raznih vprašanjih in stališčih, ki so jih razlagali predstavniki pokrajinskih prosvetnih oblasti, Sindikata vzgoje in izobraževanja. Zveze nemških sindikatov in drugih, so predstavniki nemških sindikatov sklenili, da se bodo zavzemali za to, da bodo poleg rednega pouka za jugoslovanske otroke v vseh šolah, kjer se ti otroci vzgajajo in izobražujejo, organizirali dopolnilni pouk s šestimi urami na teden. Pri dopolnilnem pouku naj morali sodelovati tudi z ravnatelji šol, v katerih se šolajo otroci naših delavcev in še posebno z nemškimi prosvetnimi delavci, ki poučujejo otroke naših državljanov. Nemški učitelji namreč slabo poznajo našo deželo in to se kaže tudi pri delu z našimi otroki. Jugoslovanske šole bi morale tesneje sodelovati s šolami v Zvezni republiki Nemčiji, v katerih se šolajo otroci naših delavcev. To bi koristilo enim in drugim, še posebno pa otrokom naših delavcev. Študijska delegacija bo predložila zveznemu odboru Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture poročilo o tem obisku in predlagala, naj bi v vseh republiških in pokrajinskih vodstvih našega sindikata organizirali razpravo o aktualnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja otrok naših delavcev, ki so začasno zaposleni v Zvezni republiki Nemčiji in v drugih deželah. DJORDJE DJURIC Zapisi s poti po Zvezni republiki Nemčiji Dobri delavci in starši Zvezna republika Nemčija, ta gospodarsko zelo razvita dežela, ima zdaj kar 4,6 milijona tujih državljanov, ki so si v njej poiskali bivališče in delo. Največ je Turkov (lr5 milijona), na drugem mestu pa so Jugoslovani, ki jih je 637 tisoč (Italijanov je 624 tisoč). Od tega števila naših državljanov jih je 348 tisoč zaposlenih, drugo pa so člani njihovih družin. Med temi jih je 146 tisoč mlajših od 18 let (61 tisoč jih je starih do 6 let, 43 tisoč od 6 do 10 let, 30 tisoč od 10 do 15 let, 12 tisoč pa od 15 do 18 let). V osnovnih in srednjih šolah Zvezne republike Nemčije se izobražuje blizu 57 tisoč mladih Jugoslovanov. Vzgoja in izobraževanje otrok in mladine tujih delavcev je vsako leto večji problem tako za našo deželo kot za prosvetne oblasti in druge organe Zvezne republike Nemčije. Sindikati obeh držav imajo zelo podobna, ponekod celo enaka mnenja 'o tem, kako organizirati šolanje mladih Jugoslovanov in kaj mora kdo narediti, kako vlagati in za kaj odgovarjati, da bi naši otroci uspešno prebrodili številne težave, ki se pojavljajo med šolanjem v nemških šolah. Ker je v Zvezni republiki Nemčiji izobraževanje v pristojnosti pokrajinskih vlad, stališča niso povsod enaka, pa tudi uspehi skupnih prizadevanj so ponekod precej večji, otroci in starši pa zadovoljnejši. Ko so člani jugoslovanske sindikalne delegacije razpravljali s predstavniki okrožnega sveta za prosveto v Offenbachu, v pokrajini Hessen, smo slišali veliko lepega o dozdajšnjih uspehih in dobrem sodelovanju pri izobraževanju otrok naših delavcev. To je industrijsko razvito območje, z močnim gospodarstvom, ki zahteva tudi veliko redno zaposlitev delavcev. Tu živi in dela veliko Jugoslovanov (okrog 7 tisoč), v nemških šolah pa se izobražuje 300 jugoslovanskih učencev. Obiskujejo nemške šole in imajo organiziran dopolnilni pouk. Tega je zelo težko organizirati, ker morajo starši voditi otroke v določene šole, pet naših učiteljev pa se vsak dan vozi več kot sto kilometrov daleč. Predstavniki nemških prosvetnih oblasti in sindikata vzgoje in znanosti so poudarili, da so Jugoslovani dobri in cenjeni delavci in dobri starši, ki se zelo trudijo, da bi zagotovili otrokom možnost za izobraževanje v nemških šolah in obiskovanje dopolnilnega pouka. Pravijo, da so dozdajšnje izkušnje zelo dobre in sodelovanje uspešno, treba pa bi bilo še nadalje organizirano reševati nekatere probleme. Vodje nemških sindikatov in prosvete so načeli tudi vprašanje zamenjave naših učiteljev, ki jih Beležke in vtisi s študijskega potovanja po ZDA Zgledno poskrbljeno za slušno prizadetih Na našem študijskem potovanju smo si ogledali izobraževanje slušno prizadetih v Rochestru in Washingtonu. V Rochestru smo obiskali tehnološko akademijo (Rochester Institute of Techno-logyX ki jo obiskuje 9000 študentov. Med njimi je 1000 gluhih, ki se izobražujejo na fakulteti za gluhe (National Tehnical Institute forThe Deaf). Poslopja univerzitetnega naselja so približno 20 milj iz Rochestra; tam bivajo študentje ves čas svojega študija, imajo svoje trgovine, športne in kulturne objekte. Študij na tej fakulteti je prirejen za gluhe. Veliko uporabljajo vizualne metode, pa tudi video rekorderje, filme, diaprojektorje, računalnike in pisna gradiva. Gluhi uporabljajo zanje prirejene telefone, televizijske programe pa spremljajo s posebno aparaturo, ki spreminja zvok v podnapise. Posebej je treba omeniti, da vsi predavatelji te akademije predavajo s pomočjo totalne komunikacije. Študenti se izobražujejo v naslednjih izobraževalnih smereh: računalniški, tiskarski, igralsko-gledališki, strojno-tehniški, medicinski, laboratorijsko-tehniški, gradbeni, kemijski, ekonomski,, strojno-mehanični, administrativni, fotografski in v smeri industrijskega oblikovanja. Pomen totalne komunikacije Šola Kendah (Kendah demon-stration elementary — Gallaudet cohege VVashington D. D.) je namenjena naglušnim otrokom. V njej so otroci od zgodnjega otroštva pa do petnajstega leta starosti. Osnovni vzgojno-izo-braževalni program temelji na osnovah jezika in spretnostih izražanja (branju, pisanju, črkovanju, angleščini in posebni pomoči pri razvoju komuniciranja: slušne vaje, razvoj govora, ameriški znakovni jezik, angleška ročna abeceda). Otroci imajo tudi telesno-vzgojne vaje, nauk o prehrani, nego, oblačenje in podobno. Osnovni razredni program se stopnjuje z različnimi posebnimi učnimi projekti, npr. program izletov in rekreativne dejavnosti v skupnosti. Pri pouku na tej šoli uporab- ljajo totalno komuniciranje: angleško ročno abecedo, govor, govorno branje, ameriški znakovni jezik, prstno črkovanje, gestikulacijo, mimiko ali katerikoli drug način, prilagojen posameznim otrokom. V Kendahu imajo veliko av-dioloških možnosti, kot so: običajno testiranje in ocena sluha vsakega otroka, ocena slušne proteze (slušnega aparata), vzdrževanje in popravila slušnih protez, pregledi ušes, nosu in grla, vadbe sluha, skupinska ojače-valna oprema in sposojanje slušnih protez. Preden se šola odloči, da sprejme otroka, da vzgojni team o njem diagnostično oceno. Ko ocenjujejo, ali lahko šola ustrezno pomaga otroku, pregledajo medicinski, vzgojni in avdiološki izvid prijavljenega. Vsakega otroka sprejmejo v Kendahovo šolo po sestanku z nadzornikom programa, razrednimi učitelji in s tehničnim osebjem. Za vsakega otroka izdelajo vsako leto individualni vzgojni program na sestanku, kjer sodelujejo tudi starši. Domači program »starši—dojenček« je program za otroke od rojstva do približno dveh let in pol, ki poteka na domu. Temelji. na naravnem načinu učenja vsakodnevnih opravil, ki ga vodijo starši. Vodilo tega programa so obiski na domu; družina in učitelji se skupno trudijo za tak program, ki bi čim bolje rabil otrokovim potrebam. Učitelj dela s starši in z otrokom kot vzgojitelj, svetovalec in prijatelj. Poseben program za starše, ki ga vodi predšolski oddelek, zagotavlja informacije in daje čustveno podporo staršem. Srečanja za gluhe starše in tiste, ki slišijo, so pripravljena glede na njihove različne potrebe. Pripravljeno je tudi nekaj večernih srečanj. Program »starši—dojenček« skrbi, da so starši dobro obveščeni o komunikacijskih spretnostih, razvoju jezika, otrokovi oskrbi in rasti, razvojnih dejavnostih in o vzgojnem okolju. Sodelovanje staršev z otroki razvija spoznavne (kognitivne) zmožnosti otroka in njegovo socialno vedenje. pošilja naša država na Nemško. Odločno nasprotujejo zamenjavi ali rotaciji, ki jo želimo iz povsem jasnih razlogov, in menijo, da bi morali ostajati učitelji v Nemčiji čim dlje. Pravijo, da so ti učitelji dobro spoznali nemški šolski sistem, naučili so se jezika, se vključili v svoje okolje, navezali stike z nemškimi učitelji,in upravami šol, si pridobili izkušnje in zato je njihovodelo tudi učinkovito. »Če pogosto menjavate učitelje škodujete svojimiadini,« so dejali našim sindikalnim delavcem. Ko so govorili o težnjah, ki vodijo k asimilaciji otrok naših delavcev, smo slišali, da imajo nemški in naši sindikati enako stališče: odločno si je treba prizadevati in organizirati izobraževanje v svoje okolje in za vrnitev v svojo domovino in da bodo ponosni, ker so njeni državljani. To pa pcimeni, da sindikati — v pokrajini Hessen to odločno potrjujejo — zavračajo asimilacijske težnje in želijo prispevati k pravilni vzgoji in izobraževanju naših otrok, ki morajo biti sposobni, da napredujejo v rednem nemškem šolskem sistemu, da se usposabljajo za nadaljnje šolanje in za delo, še posebno pozornost pa namenjajo dopolnilnemu pouku, ki zagotavlja znanje materinščine, jih seznanja z osnovami zemljepisa in zgodovine njihove domovine in ureditve dežele, v katero se bo vrnilav čina učencev. Za vse'to si pri' devajo s svojim delovanjem ti naša kulturna središča in klubi' so zelo pomembni za organizif nje družbeno-političnega živi) nja delavcev in članov njiho'j družin, za razvijanje kulturt; prosvetnega in družbenega d«1 pa tudi za vzgojo otrok in mlati ne. V teh klubih imajo p* membno mesto prosvetni dela' ci, čeprav so — kot smo zvedt — tudi taki, ki niso kdovekal dejavni. Prav zato je tako zv pomembno, da v domovini izb remo prave učitelje in poskj bimo za njihovo čim bolj5 usposabljanje za delo v zelo z* pletenih razmerah, kjer velik1 krat ne pomaga metodika, ki.j se je učili med študijem. Potrt bna je večja zavzetost naših a1 ganov v domovini, več reda P načrtovanju, boljša preskd učiteljev in otrok z učbeniki b priročniki, knjigami in period^ nim tiskom za otroke, več strt kovne pomoči in obojestransk pogovorov in dogovorov o dok čenih vprašanjih. Nekaj je gotovo: v OffU bachu vse to dobro potek* lahko pa bo še boljše, ker se za1 področje izredno zanimaj* imajo veliko dobre volje in želj* pravilno stališče ter dejaven sif dikat in prosvetne oblasti. DJORDJE DJURIČ izobraževanje Predšolski program je namenjen otrokom od dveh let in pol do petega leta. V njem razvijajo komunikacijske spretnosti, jezikovne sposobnosti in druge sposobnosti težjega izražanja, pa tudi ročne in motorične spretnosti in socialna občutja. Predšolski oddelek na Kendallu je lično urejen, pa tudi starši z otroki prihajajo vanj z veseljem in pričakovanjem, saj se tam bogatijo tudi raziskovalne in druge dejavnosti v popoldanskem času. Osnovni program je namenjen otrokom od petega do devetega leta. Najpomembnejši cilji so: neprekinjen razvoj jezikovnih sposobnosti in uvod v tradicionalne šolske predmete: matematika, branje, pisanje, družbeni predmeti in znanost. Razvoj komunikacijskih prijemov, funkcionalnih znanj in sociološko-ču-stveno oblikovanje so prav tako sestavina dnevnega programa. Posebne dejavnosti, kot so izleti v okoliške muzeje in zgodovinska mesta, prispevajo k učenčevim izobraževalnim izkušnjam in dopolnjujejo dnevni program v razredu. Poseben program za izobraževanje staršev je objavljen v knjižici; starši se prostovoljno vključijo v razredni pouk pri posameznih projektih. Elementarni program je namenjen otrokom od devetega do dvanajstega leta. Dnevni pouk obsega redne osnovnošolske predmete, kot so branje, pisanje, znanost (verjetno tehnični predmeti OPP), matematika in družboslovni predmeti. Program je dopolnjen s tedenskimi urami literature, telesne vzgoje, gospodinjstva in poukom umetnosti, z razpravljanji v skupinah, s posebnimi izleti itd. Srednješolski program na Kendallovi šoli je namenjen najstarejšim otrokom med dvanajstim in petnajstim letom in zajema reden srednješolski program. Pomembna naloga oddelka je, da pomaga dijakom pri njihovem prehodu v adolescenčno obdobje. Učence vzgajajo tudi k lepemu vedenju. Poleg telesne vzgoje, umetnosti in gospodinjstva lahko učenec obiskuje še pouk iz dramatike, osebne higiene in spolne vzgoje. Popoldanski program se začii po 15. uri z rekreacijskimi J* javnostmi od plesov do umetrt sti in umetne obrti. Pouk iz obl kovanja lesa in modelarstva, U rateja in drsanja je redno orgad ziran, prav tako redno delu pevsko-plesna skupina, gojijof tudi skupinski šport in tabor« ško sekcijo. Med posebne d godke sodijo obiski cirkus športnih prireditev, plaval« srečanj, ob praznikih se udek žujejo tudi narodnih slovesnos* Vtisi Za nas je bilo zanimivo to, ^ smo lahko delo v vrtcu in osnovi šoli opazovali skozi steklert stene ali na televizijskem zasl1' nu, tako da nismo motili pouk Ogledali smo si tudi kombinira« oblike pouka — več razredov enem prostoru. Presenečeni (j smo bili nad uporabo total« komunikacije že na predšols* stopnji in nad učenjem račun«! ništva, ki se prav tako začne že predšolski dobi ter se nadaljuj tja do konca študija. Seznanili smo se s celotnim s* Sternom izobraževanja gluhi! Videli smo, da se ves program« gluhe pripravlja po vizualni m* todi. Pogoj za vse učitelje, vzgc jitelje in profesorje je znanje to talne komunikacije, ki jo izp« polnj ujejo še ob delu na akad* miji. V*i, ki prihajajo v kakrše« koli stik z gluhimi (osebje v j£ dilnicah in slišeči študentj spremljajo primerjalne prt grame za gluhe itd.) se mora} prav tako naučiti gestikulacij* Opazili smo veliko študentov' Kanade in Japonske. Ob tem P je treba povedati, da vsi štj dentje plačujejo šolnino 4O01 dolarjev na leto (približno 1| starih milijonov!). Na koncu našega študijske! potovanja — na obisku v akad miji Galaudett smo zvedeli, da} približno 40 odstotkov učitelj« in profesorjev gluhih in da de' zdaj v vzgojni in izobraževanj tudi 20 gluhih doktorjev znan« sti. ALJOŠA REDŽEPOVlC la' priZ; n tv ibi. liziz 'ivlj ho' uri* i d«' ilazl P1 ela' 'edz kal ze1 izb* osk' >oljs 0 ž1 : I ik ki' otf' h o' la f ikri :iin. odiž strf isk1 dok ffe tek1 za k' naj1 telj< 1 sif se šola in delovna organizacija dobro poznata Izobraževanje, usmerjeno v prihodnost ačfl! i d ob ,k! ya« ;lu jof srt d' ;u^ ah jek ios Elektrogospodarski šolski center v Novi Gorici je srednja šola, 'tkšnih je v Sloveniji veliko. Tudi ko stopiš vanjo, se skorajda v niče-ne razlikuje od drugih, tako imenovanih »fantovskih šol«. Šele ko ^spomniš, daje prav ta šola, njeni učitelji in učenci na razstavi učil in učne opreme lani na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani predsta-yila učilnico za osnove tehnike in proizvodnje, ki so si jo sami zamislili •n izdelali, veš, da se Elektro-gospodarski šolski center v bistvu razlitje od drugih slovenskih srednjih šol. Prav o tem pa smo želeli zve-deti ob našem obisku kaj več. »Na 1. september 1981 smo ■b kar dobro pripravljeni,« Pravi ravnatelj Branko Jelen, »in trak v usmerjeno izobraževanje je bil za nas razmeroma maj_-tn. Že prej smo bili nenehno Povezani z združenim delom, in nenehno odvisni od njega. Naš center je namreč izrasel iz potenc šole in sčasoma se je stopaj3 kakovosti in zahtevnosti “Vignila na raven tehniške šole. '/av zaradi zahtev združenega oela, ki smo jih dobro poznali, jirn sledili ali bili včasih celo korak pred njimi, nam prehod na usmerjeno.izobraževanje ni povzročil večjih težav. Poleg tega smo se zavedali, da je treba sistem šolanja spremeniti, ga zares Prilagoditi zahtevam združenega dela. Naši svetovalci za praktični Pouk so bili nenehno v stiku z našimi učenci v delovnih organizacijah, tako so spoznavali proizvodne procese in njihove spremembe. Povezani so bili s tehnologi, delavci v proizvodnji, sez-uanjali so se z njihovim delom in tako vedeli, kakšno znanje, sposobnosti in spretnosti morajo 'meti naši učenci.« „ Prav zato, ker so na centru ves cas spremljali dogajanja v delovnih organizacijah, saj so od tam dobivali tudi pobude za boljše delo, tudi ni bilo velikih razlik pri praktičnem pouku na tehniški in na poklicni šoli. Učenci poklicne in tehnične šole so imeli možnost tako imenovanega »vertikalnega in horizontalnega prehajanja« s šole na šolo — še preden je bil sprejet zakon o usmerjenem izobraževanju. Uspešni in sposobni učenci iz poklicne šole so lahko z nekaj dodatnimi izpiti napredovali in prešli v tehniško šolo, tisti, ki na tehniški šoli niso bili uspešni, pa so, ne da bi bili izgubili leto, nadaljevali šolanje na poklicni šoli. O vsem tem sb se seveda pogovorili z učenci, starši in delovnimi organizacijami. Najprej praksa, potem teorija »Učitelji pa tutii svetovalni delavci na šoli so usmerjeno izobraževanje dobro sprejeli. Naši učitelji so mladi in prilagodljivi. Zmeraj smo menili, da se moramo vključiti in podpreti napredne družbene tokove, saj le v tem vidimo možnosti za svoj razvoj in obstoj,« pravi Branko Jelen. »Spremembe pri vsakdanjem pedagoškem delu pa so seveda precejšnje. Velikokrat nam majhne spremembe, majhni problemi, povzročajo veliko težav, velike probleme pa laže in hitreje rešimo. Tako smo pri nas nekatere zadeve, ki so se dpugim v Sloveniji zdele nerešljive — na primer proizvodno delo — izpeljali mimogrede. Veliko preglavic pa nam povzročajo — verjetno tako kot drugim — notranja organizacijapouka, individu-alizacijainnotranja diferenciacija. Resda so bili tudi naši učitelji na seminarjih, ki pa so bili preveč V nove učilnice usposobljeni učitelji Na območju Zavoda SR Slo-venije za šolstvo, organizacijske >, enote Maribor, je v šolskem letu ov 19gi—82 dvajset srednjih šol le usmerjenega izobraževanja, kjer is1 poteka tudi pouk naravoslovja af (fiž*e’ kem‘je’ biologije) po , Pr°gramu skupne vzgojno-izo-3V hraževalne osnove. ' .jj Do začetka drugega polletja so a : bile po normativih, ki jih je spre- ” i jel in potrdil strokovni svet SRS n3 vzgojo in izobraževanje dokaj zej dobro urejeni učilnici za kemijo, ju. biologijo in fiziko na Lesarskem solskem centru in kombinacija lSJ učilnice za kemijo-biologijo ter kit bziko na Železniško transportno Prometni šoli v Mariboru. V vseh ^ drugih srednjih šolah pa za na-nienske učilnice za pouk naravo-slovja še ni toliko narejeno, da bi 'uhko zanesljivo trdili, ali bodo df d<) jesen' pripravljene. Če izha- „ Uhko zanesljivo trdili, ali bodo do jeseni pripravljene. ( el) jamo iz učnih načrtov za naravo-"lovno področje, je treba pouda-itj [ll * *'’, da je pri fiziki, kemiji in bio-)fo 08'ji temeljna sestavina pouka ,aj Poskusno delo učencev. Od cc-ij, "Unega števila ur je za vsak v j Predmet predvideno 30% ur ^ oblike dela in metode pri katerih !<> Praktičnega laboratorijskega ... :ty teJjenskcga dela. To so takšne I učenci spoznavajo zakonitosti po raziskovalno proučevalni poti. pod učiteljevim vodstvom samo-ef stojno opravljajo poskuse in d' 'ako povezujejo teoretično in al Praktično znanje. 'jf . V tem času je bil(> veliko narcis Jeno. Pripravljeni so bili tudi nj novi vzgojno-izobraževalni pro- (\C krami, učbeniki, pripravljena učna tehnologija, pripravljali in usposabljali pa so se tudi učitelji. Da bi čim bolje usposobili uči- telje kemije in laborante, sta Zavod SRS za šolstvo in Slovenijales TOZD Inženiring konec januarja pripravila in izvedla prve seminarje v namenskih učilnicah na Lesarskem šolskem centru in Železniško transportni šoli v Mariboru. Pri izvedbi programa so sodelovali še Pedagoška akademija Ljubljana, Iskra kibernetika in pedagoški svetovalci Zavoda SRS za šolstvo. Seminarjev so se udeležili učitelji kemije in laboranti severovzhodne Slovenije, kamor spadajo učitelji kemije in laboranti severovzhodne Slovenije, kamor spadajo organizacijske enote: Celje, Dravograd, Maribor in Murska Sobota. Udeleženci so se seznanili z. ureditvijo in delom v namenski učilnici in njeno opremljenostjo. Posebno pozornost so namenili aktivnim in pasivnim varnostnim ukrepom v namenski učilnici in metodičnim napotkom pri praktičnem laboratorijskem delu. Vodstva, učitelji in drugi delavci obeh srednjih šol so pokazali pri delu veliko pedagoškega optimizma. Nemalo težav, je nastalo, preden so bile urejene namenske učilnice. Veliko zavzetost za sodelovanje pri preobrazbi vzgoje in izobraževanja so pokazale tudi organizacije združenega dela s področja lesarstva in železniškega gospodarstva. Se naprej se je treba truditi, da začeto delo ne bo ostalo na pol poti in ga dopolnjevati tako, da bo delo v namenskih učilnicah v zadovoljstvo vsem. ROMANA JAZBEC teoretični. Mislim, da bi morali v Sloveniji nameniti-več pozornosti praksi, iz prakse pa prehajati k teoriji. Ne le pri seminarjih, tudi programe bi morali sestavljati tako, da bi temeljili na praksi in jim dodajati ustrezno teorijo. Prepričan sem, da bi morala biti podlaga praksa, posebno, če želimo, kot pravimo, izobraževati za delo. Izobraziti in usposobiti moramo tehnika, človeka, ki bo v neposredni proizvodnji pokazal .svoje sposobnosti in znanje. Prav zato sistem, ki smo ga imeli do zdaj v šolstvu, ni ustrezal. Toda, čeprav imamo izobraževanje bolj praktično in proizvodno usmerjeno, ne smemo zanemariti temeljite splošne izobrazbe. Bolj prilagodljivi moramo biti in gledati dolgoročno na svoj razvoj, na razvoj naše delovne organizacije in vse družbe. »Mislim,« je nadaljeval Branko Jelen, »da je zasnova usmerjenega izobraževanja dobra, da so naše rešitve veliko boljše kot rešitve v nekaterih drugih republikah, na primer v Vojvodini. Sistem izobraževanja je bilo treba spremeniti, saj smo bili na vse preveč različnih poteh. Imeli srfio šole, popolnoma ločene od dela, od svobodne menjave dela, in poklicne šole, ki so bile področju dela bližje. Združevanje teh različnih poti izobraževanja je najsvetlejša točka našega usmerjenega izobraževanja, povzroča pa tudi največ težav. Če delate po nekem načrtu, ki je sicer ustaljen, pa je vendar nakazuje tudi prihodnje tokove, če veste, v kakšno smer se bo gibala proizvodnja, laže prilagajate tem spremembam izobraževanje, programe. Gimnazije in druge splošnoizobraževalne srednje šole teh tokov niso spremljale — in jih tudi niso mogle, saj so bile od njih povsem odrezane, zato se zdaj težko vključujejo v združeno delo. Težave imajo z organizacijo proizvodnega dela in delovne prakse, saj ne poznajo proizvodnje, dela v njej, pa tudi nikogar v delovnih organizacijah, ki bi jim pomagal. Tudi delovne organizacije se teže odločajo, da bi sprejele na proizvodno delo in delovno prakso učence teh šol, ker ne vedo, kakšne učence bodo dobili, in kakšno delo naj jim dajo. Menim, da je pri organiziranju proizvodnjega dela in delovne prakse pomembno zlasti to, kako bo šola ta del vzgojho-izobraže-valnega procesa predstavila delovni organizaciji. Šola mora dobro poznati razvojne programe delovne organizacije in pa seveda svoje vzgojno-izobraže-valne programe. Če to dvoje dobro pozna, lahko v okvirne programe proizvodnega dela in delovne prakse uvrsti vsa dela in naloge, ki jih bo spoznaval učenec v proizvodnem procesu. Delovna organizacija pa mora seveda vedeti, kakšne delavce potrebuje zdaj in kakšne bo potrebovala v prihodnosti in znati v mladih, ki bodo prišli vanjo za štirinajst dni, zbuditi zanimanje za delo.« Branko Jelen, je prepričan, da mora biti šola središče tehničnega izobraževanja. Izobraževanje v njej naj bo zasnovano glede na prihodnost, saj, kot kažejo izkušnje elektro-gospodarskega šolskega centra v Novi Gorici, »delovne organizacije z veseljem sprejmejo, kar jim ponudimo, če to tudi potrebujejo. Zmeraj so bile dovzetne za predloge, zmeraj so sprejele programe izobra-ževanja za poklicne profile, ki so jih potrebovale.« Tudi ugled šole je pomemben Misli, ki jih je nanizal ravnatelj Elektro-gospodarskega šolskega centra v Novi Gorici Branko Jelen, so se izoblikovale v dolgoletnem delu v šoli. Brez povezave z združenim delom namreč šola že do zdaj ni mogla,obstajati, če je hotela dati učencem znanje in usposobljenost, ki so ju potrebovali za delo. Že dolgo se zavedajo, da ne morejo poslati v delovno organizacijo neukega in neusposobljenega učenca, da zanj torej sprejmejo odgovornost. Prav od tega, kako so ga usposobili in koliko so ga naučili, pa je odvisen tudi ugled, šole v okolju in območju, kjer deluje šola. In tudi ugled šole je, tako za učence kot za učitelje, precej pomemben. Vpliva tudi na vpis, na to, koliko mladih se bo odločilo, da bodo nadaljevali izobraževanje v tej ali oni šoli. Ob koncu nas je zanimalo tudi, kaj meni Branko Jelen, o tem, da bi bilo treba naše usmerjeno izobraževanje ali njegove prvine popraviti, izpopolniti. iliill usmerjeno izobraževanje »Prihodnje leto, najbrž ne bo mogoče narediti veliko več,« meni Branko Jelen. Razmisliti je seveda treba o prezahtevnih in preobsežnih učbenikih. O bolj temeljitem strokovnem izpopolnjevanju učiteljev, ki se še zmeraj ne zavedajo povsem, kako izpeljati notranjo diferenciacijo pouka. Tudi programe bo najbrž treba delno spremeniti, saj so nekateri res prezahtevni. Morda bi morali premišljevati tudi o tem, da bi jih razčlenili na tristopenjsko zahtevnost. Vendar mora biti sistem prilagodljiv, saj je naš obstoj odvisen prav od sposobnosti prilagajanja.« JASNA TEPINA Petindvajset let Kovinarske šole v Kopru Sodobno srednješolsko sredisce V usmerjenem izobraževanju postaja Poklicna kovinarska in avtomehaniška šola sodoben srednješolski center, ki se bo oblikoval v Srednjo kovinarsko in prometno šolo. Samo letos se je za kovinarske in cestnoprometne poklice odločilo več kot 300 učencev in učenk. V 25 letih je šola izobrazila več kot 2700 orodjarjev, avtomehanikov, rez-kalcev, strugarjev, strojnih ključavničarjev in tehničnih risarjev. Poleg tega je redno ali ob delu dokončalo šolanje več kot 300 voznikov in voznikov-avtome-hanikov, 150 delovodij, 350 strojnih tehnikov in nad 200 inženirjev strojništva. Prostorska stiska zahteva nove rešitve. Četrt stoletja sicer ni veliko časovno obdobje, vendar pa pomeni za našo šolo odločilen začetek, za družbeno skupnost v Kopru, na Obali ter v širšem zaledju Slovenskega primorja pa prav tako čas izrednega poleta, ki sta ga prinesla osvoboditev in priključitev k matični domovini Jugoslaviji. Ob/20-letnici Poklicne kovinarske in avtomeha-niške šole je tedanji ravnatelj šole Slavko Brataševec v posebni številki šolskega glasila Kovinar zapisal tole: »Leto 1956 lahko štejemo za začetek razvoja organiziranega usposabljanja mladine za poklice, ki jih je tedanja razvijajoča se kovinarsko-prede-lovalna industrija najbolj potrebovala. V mislih imam tovarno Tomos v Kopru, Ladjedelnico Piran, TKG Šmarje, Mehano-tehniko Izola, Lamo Dekani, LIV Postojna itd.« Ustanovljena šola je zajela v glavnem tisto plast mladine, ki je bila prej pod staro Avstrijo ali kasneje v fašistični Italiji najbolj zapostavljena ter odrinjena na rob družbe kot vir cenene delovne sile. Na Obali ter v njenem zaledju Slovenske Istre in Krasa je po vojni nastala praznina: priključitev k matični domovini in buren gospodarski razvoj na Primorskem sta prinesla potrebe po novih delavcih. Tako se je poklicna šola iz leta v leto bolj razvijala. V začetku leta 1958 se je začela gradnja nove šole, ki je bila za tiste čase ena najsodobnejših poklicnih šol z modernimi učilnicami in delavnicami za praktični pouk. Leta 1961 se je preimenovala v Šolski center kovinarske stroke, pet let kasneje je šola zgradila telovadnico — pri tem so ji pomagale nekatere delovne organizacije — skrbela pa je tudi za modernizacijo učnih pripomočkov in za izpopolnjevanje učiteljev. Po letu 1962 je šola ob razvijanju praktičnega znanja začela izdelovati nekatere izdelke, ki so zdaj na tržišču zelo iskani: sti-skalke, stružnice za struženje lesa, ki so zelo primerne tudi kot učilo, okovje za sodobno pohištvo, prožne zglobe za vozila Fiat in Zastava, nastavne vijake za vozila TAM, namizne in stebrne vrtalne stroje, električne oljne radiatorje, električne in mehanične zapornice, izpušne lonce za razna vozila itn. Prva v Jugoslaviji je začela izdelovati električno špajkalo »monter« in električne zapornice, ki jih vidimo povečini na naših mejah. Najnovejši izdelek te proizvodnje pa je rezalnik — uničevalec dokumentov UD 230. Omeniti je treba, da so vsi ti izdelki atestirani, da imajo potrebno tehnično dokumentacijo in garancijske liste. Ob osnovnih kovinarskih programih pa je šola razvijala tudi študij ob delu ter odpirala najprej izredne, nato pa še redne oblike srednjega in višjega izobraževanja v sodelovanju s srednjo tehniško šolo v Ljubljani in strojno fakulteto ljubljanske univerze. Vse to je prineslo naši šoli velik ugled, organizacijam združenega dela pa strokovno usposobljene delavce. Šola ves čas sodeluje z organizacijami združenega dela, zlasti s Tomosom, Intereuropo, Lamo, Luko in drugimi, ki so ji zmeraj pomagale v njenih prizadevanjih. Omeniti moramo tudi zelo uspelo obliko izobraževanja »izobraževanje iz dela«, v kateri v sodelovanju z Intereuropo že nekaj let izobražujemo vozni-ke-avtomehanike. Z uvedbo usmerjenega izobraževanja pa se pred kolektivom šole-odpirajo nove možnosti, pa tudi nove zadolžitve. Veliko učencev, ki so se odločili za novi usmeritvi kovinar—strojnik in za cestni promet ali pa so se vpisali v oddelke študija ob delu (poklicna šola, srednje tehniška šola, šola za voznike in voznike-avtomehanike) mora dobiti nove prostore. Teh v zdajšnji šoli res ne more biti dovolj, saj je bila šola grajena za 250 učencev, zdaj pa se jih zvrsti v učilnicah in delavnicah več kot 900! Program usmerjenega izobraževanja zahteva kabinetni pouk, ki ga je šola lahko le deloma organizirala. Zato je bilo treba iskati prostor drugje v Kopru (v predavalnici RK, v starem in obnovljenem dijaškem domu). Zavedamo se, da je v teh časih, ko si prizadevamo izboljšati gospodarske razmere, težko misliti na gradnjo novega šolskega poslopja, taka vzgojno-izobraževalna organizacija, ki bi ga na Obali nujno potrebovali. Zato je šola pripravila začasen program reševanja prostorske stiske, in to v delu starega dijaškega doma, ki je v neposredni bližini šole. Za to pa bo nujno potreben denar. Za prenovo in usposobitev teh prostorov v šolske namene bi potrebovali 15 milijonov din. Ker je prostorski problem drugih srednjih šol v glavnem rešen, je zdaj na vrsti kovinarska šola v Kopru, ki pravzaprav edina usposablja neposredne proizvajalce za naše organizacije združenega dela. Prav zato pa bo treba s skupnimi močmi ter ob izdatni družbe-no-politični podpori pohiteti z reševanjem prostorskih problemov. Prav to bo zagotovilo nadaljnji razvoj in ne nazadnje priznanje za 25 let uspešnega ustvarjalnega dela kolektivu naše šole. EDO FURLAN Ura angleščine: veselo v igri Veliko se sprašujemo, kako bi popestrili pouk angleščine v 5. razredu, da ne bi bil preveč monoton. Veliko možnosti za pester in zanimiv pouk imamo, če se odločimo za didaktično zaporedje, ki obsega govorjenje, poslušanje, branje in tudi pisanje. Ko je bila na vrsti lekcija o igračah, sem učencem naročila, naj prinesejo k pouku svoje naj-Ijubše igrače. Razporedili smo jih na dveh mizah pred tablo. Učenci so z zanimanjem sledili vsakemu mojemu gibu, saj sem jemala v roke reči, ki so jim bile še posebno pri srcu. Njihove knjige in zvezki so ostali zaprti. Začela sem tako, da sem vsako igračo večkrat poimenovala v angleščini, in sicer v ednini — če je bilo več enakih, pa tudi v množini. Nato smo nove besede ponavljali skupaj tako, da so jih učenci pomensko in jezikovno dojeli. Tej fazi avditornega zaznavanja je sledila faza likovnega ustvarjanja: učenci sp igrače narisali v šolske zvezke. Pod slike so napisali angleška poimenovanja. Nato so besede prebrali in jih, če je bilo potrebno, za menoj ponavljali. Zanimivo pa je, da se je v vseh teh fazah poučevanja kazala čustvena vznesenost učencev. Ves čas so vzklikali: »Joj, poglej tistega medvedka! Kako lep je. In tista punčka! In kakšna pisana žoga! In športni avto! In kakšnih barv so tiste kocke in frnikole!« Seveda sem izrabila priložnost in govorila kar največ v angleščini. Spodbujala sem jih, naj tudi sami spregovore v preprosti in sproščeni angleščini. Naslednjo uro smo uprizorili trgovino z igračami. En učenec je bil prodajalec, drugi pa so kupovali. Občudovala sem jih, kako so znali uporabiti pridobljeno znanje. Eden je glasno klical: »Teddy bears, good teddy bears! Cheap teddy bears! 50 dinars! Drugi so prihajali in pozdravljali: »Good morning, how much is this bali, please? And how much is that doli, please?« Zvrstili so se vsi otroci kot prodajalci ali kot nakupovalci. Ko je pozvonilo, so otroci svoje ljube igrače pospravili v torbe in vrečke. Odhiteli so k naslednji uri, v meni pa je ostal prijeten občutek, da ti dve uri nista bili otrokom le v veselje, ampak tudi v korist. MARJETA PETERLIN Nadomeščanje Učiteljica angleškega jezika bi morala biti odsotna. Posvetovala se je s komisijo za delovna razmerja, če jo srne nadomeščati za isti predmet usposobljena tovarišica, ki pa dela za zdaj v oddelku podaljšanega bivanja. Tovariši v komisiji in učiteljica v oddelku podaljšanega bivanja so se strinjali. Zadevo'pa je zapletel pedagoški vodja šole z odločno obrazložitvijo: »Ne, ne more! To ni pedagoško!« Na naša radovedna vprašanja je vztrajno odgovarjal »ne more«, zakaj »to ni pedagoško«, pa ni zna! povedati. Sprašujemo: ali zgubi učitelj, ki dela v oddelkih podaljšanega bivanja, s tem del pedagoških sposobnosti? TRN Se o individualizaciji pri ocenjevanju Razmišljanje ob čle iku Dušice Kunaverjeve, objavljenem v Prosvetnem delavcu, 5. oktobra 1981 Z zanimanjem sem prebrala članek Dušice Kunaverjeve, saj sem tudi sama s tem načinom ocenjevanja — diagnozo dosegla vidne uspehe pri slovenskem jeziku. Možnosti tovrstnega preverjanja je pri slovenščini veliko. Naj navedem nekaj zgledov iz svoje prakse: ' Milan,' Štefan, Bojan in še nekateri, sodijo med učence, ki jih težko pritegneš k rednemu delu. Poudariti pa moram, da ti fantje zaradi razmer, v katerih živijo, nimajo možnosti za boljši uspeh. Starši so jim zaradi svoje nizke kulturne stopnje in predvsem zaradi alkoholizma določili življenjsko pot kmeta — garača na majhnem kosu zemlje. Njihovo pisanje ostaja v 6. razredu na stopnji 3. razreda, že pri prepisovanju izpuščajo črke, izražajo se okorno, veliko je nesmiselnih stavkov. Tako bi ostalo do osmega razreda, če... Posrečilo se mi je, da sem prav z diagnostičnim individualnim ocenjevanjem — pri tem je bil učenec za vsak svoj vidni uspeh pohvaljen — dosegla, da je ta učenec začel resnično delati in se truditi. Njegovo pisanje seveda ne bo nikoli brezhibno, a v spijsu bom našla le še kakšno besedo z izpuščeno črko. Tako spodbujeni učenec odkrije pogosto stvar, za katero je marsikateri odličnjak »gluh«. Pa naj še kdo reče, da se s takim učencem ne splača truditi. češ, saj iz njega tako ne bo nič, saj bo pri drugih predmetih izdeloval komaj z dvojko. Ali pa ni pravično, da ga sama za njegov trud nagradim s trojko ob koncu šolskega leta ali vsaj ob polletju, če pozneje zaradi domačega dela in utrujenosti ne bo več toliko pri moči. Bom poslušala očitke kolegov, da sem preveč popustljiva, ker ga bodo »ujeli« pri pisanju kakega kraja z malo začetnico? Seveda pa takšen način ocenjevanja ni uporaben samo včasih, kot to navaja tovarišica Kunaverjeva, ampak mora biti stalen. Zadovoljen bo učitelj, še bolj pa otrok, ki nam je zaupan, in se mu bo tako dvignila samozavest. In kaj je lepšega kot občutek, da si enak drugim v razredu in da celo bistremu včasih spodleti, kjer ti zablestiš in tovarišica to takoj opazi in ti da dober red v redovalnico. Precej možnosti je tudi pri dobrih učencih, ki nimajo med šti-rico in petico in jih tako z diagnozo — kot to imenuje omenjena avtorica — spodbujaš, da petico res dosežejo. Seveda, če imajasposobnosti zanjo. Pri šolskih nalogah ali pri domačih spisih ob oceni zapišem učencu še pripombo, v kateri spregovorim o njegovem napredovanju in to preberem tudi pred vsem razredom. MARJETKA KARNIČNIK Skok iz učbenika zmeraj dobrodošel ! Dosledno uresničevanje učnih načrtov, obsežni učbeniki, predpisane vaje, nabiranje ocen —-vse to je resno in zahtevno delo, pa vendar ne tako zelo-, da učitelj ne bi mogel učencev kdaj pa kdaj povabiti na sprehod po svoji »znanosti« na ogled znamenitosti, k poslušanju zabavnega in prijetnega o tem in onem. Saj ni treba, da bi učitelj pri tem zmeraj pobegnil iz učne snovi, sploh ne, le malo bi pogledal čez rob učbenika. Vzemimo katerikoli predmet ali skupino predmetov — zemljepis, zgodovino, glasbo, biologijo, jezike, družbeno-moralno vzgojo — in jih poskusimo povezati. Ko je npr. učitelj zemljepisa razložil učencem vsa znanstvena dognanja o nastanku Alp, ali ne bi bilo prijetno, če bi na‘koncu dodal, da so naše gore zato tako skalnate in prepadne, ker jih je s svojimi rogovi razril jezni Zlatorog, ki ga je ranil trentarski lovec. Učenci bodo z zanimanjem prisluhnili stari pravljici, čeprav jo poznajo že iz slovenščine. Ranjeni Zlatorog je zaužil cvet skrivnostne triglavske rože, ki ga je ozdravila in okrepila. Prav bi bilo, da bi ta učitelj (čeprav ni biolog) pokazal učencem tudi sliko triglavske rože, ki še zmeraj raste na Triglavskem pogorju blizu Bogatina, ki menda še danes skriva bogati zaklad v osrčju svojih skal. Morda bi lahko ta učitelj na naše divje, skalnate gore in globoke doline navezal tudi misel na glasbo. Narodna glasba in oblika tal neke dežele sta zmeraj v sozvočju. Slikovita in hribovita pokrajina rodi poskočno, živahno glasbo. Umirjena pokrajina, počasne reke, široka polja, se zrcalijo v monotoni, umirjeni narodni glasbi. Tako ima naša Bela krajina veliko bolj umirjeno glasbo kot Gorenjska. V dalmatinski glasbi pa lahko slišimo morje, valovanje Jadrana. Prav tako je tudi s plesi. Poskočne narodne plese goratih pokrajin v ravninah zamenjajo valovita narodna kola, ki spominjajo na valovanje žita ali valove počasnih ravninskih rek. Tudi narodna noša je usklajena s sliko pokrajine. Židane, pisane barve gorenjske noše v dolini zamenjajo enobarvna narodna oblačila. Jezik in zgodovina naroda sta narod živi. Slika jezika je slika narodove zgodovine. Besede, ki pomenijo preproste, vsakdanje predmete, zmeraj kažejo prvobitnost, izvor naroda, druge besede, predvsem pojmovne izraze pa je prevzel jezik v različnih zgodovinskih obdobjih. Pomenijo lahko napredek nekega naroda, ali pa so rezultat tujih okupacij in vpliva tujih narodov. To se morda najbolj kaže v angleškem jeziku. Preproste besede, ki pomenijo predmete, ki jih je poznal anglosaški poljedelec, so angleškega izvora (light, house, farm, chair, table, ...), abstraktne besede iz pojmovnega sveta, pa so prinesli v Britanijo romanizirani normanski okupatorji vil. stoletju (illumination, domination, literature). Prav tako se ujemata tudi značaj jezika in značaj naroda. To je tema, ki bi ji učenci z zanimanjem prisluhnili. at; Tako se torej ne bomo omej' vali le na pogovore pokrajini,s* * vemo, da je naš šolski sistem snovan na korelaciji med poses meznimi predmeti. Prav je, da? It upoštevamo povsod, kjer je te mogoče. Tako vodi učit£^( učenca h globalnejšemu, širše0*sl pogledu na svet okoli sebe. Ml»p človek mora čimprej dojeti, ima vsaka stvar več plati, da jo.^ mogoče obravnavati različno,1'! več vidikov. Če jo hočemo razfci meti, jo moramo ocenjevati k*' celoto. Če učitelj približa učencu ta?°i širok način obravnave življenji naredi zanj morda več, kot ^ I predela predpisani učbenik pra" do zadnje strani in napol?1: učencu glavo z vsemi slovnični«" pravili in formulami ter ga p^11 tem oceni z neizpodbitno dvojk*11 ali petico. G DUŠICA KUNAVER Narobe misli, narobe delo jiv Ja (* la šk vezana na zemljo, na kateri Tine Markež: V Trenti, Olje — Z likovne razstave ob 35-ietnici likovneaa kluba Dolik Jesenice Pri nas nič novega_________________________________ VIZ beloušk se je po tri-tedenskem počitku zbral ob starem panju in sprejemal samoupravni sporazum o delitvi OD. Tajnica belouška: Jaz sem za, če mi dvignete število točk kot jih imajo tovarišice belouške. Računovodja belouhec: Glasujem za, če bom imel enako število točk kot pomočnica ravnatelja. Ravnatelj (šestdesetim belouškam): Sprejeli ga bomo, moje belouške, če si boste naložile maksimum pedagoških ur, kajti od teh ur je odvisna naša plača. Zakon res določa maksimum 25 pedagoških ur, ampak ve, tovarišice belouške, ki ste matere, ljubice, gospodinje, družbene delavke, kuharice, bolniške strežnice, civilne zaščitnice, perice, šivilje in likarice, boste s trdo in močno voljo presegle tudi ta maksimum v dobro nas vseh. Vodja prehrane: Sem za, če bo moja plača tik pod ravnate -Ijevo. Belouška psihologinja: Sem za sporazum, če bom psihologi- ' zirala 7 ur na dan in ne osem. Pomočnica ravnatelja belouškam: O ne, ljube belouške! Sporazum res govori o študiju literature, ki jo lahko predelate med svojim zimskim spranjem. Toda, če vam bomo ta študij-priznali, je pa drugo vprašanje! Nekatere belouške zmotno mislijo, da bo dovolj, če bodo s tem študijem obogatile svoje dnevne jiriprave za vzgojo in izobraževanje našega naraščaja. O, ne! Študij literature po tem sporazumu je ČISTO NEKAJ DRUGEGA. Šestdeset beloušk: Dvigne roke za spremembe sprememb spremenjenega samoupravnega sporazuma o delitvi OD. GRENKULA Slika, ki jo je opisoval obiskovalec nekega našega vzgojnega doma, je bila presenetljiva. Skupina učencev je krepko delala, druga, večja, , pa je postopala naokrog z rokami v žepih in pasla zijala. Rekli so, da imajo prosti čas. Oni, drugi, morajo pa delati, ker so kaznovani. Obiskovalec se je zelo začudil. Še manj pa je razumel, ko mu je bilo rečeno, da je to skladno s pedagoškimi pravili. Kaj pa naj bi bilo narobe? Zmeraj smo rekli, da iz dela izvira čast in oblast, torej tudi svoboda. Obvladovati delo, pomeni večjo možnost svobode, uresničevanje samoupravnih dolžnosti in pravic, pogoj osebnega zadovoljstva in zadostitve mnogim socialnim potrebam. In prosti čas? Ali je to predvsem brezdelje? Ali naj z bredzeljem nagrajujemo, z delom pa kaznujemo? Prosti čas ni nasprotje dela, ni samo nujen počitek, temveč je nadaljevanje, možnost drugega, osebnosti bližjega in osrečujočega dela, ustvarjanja, je možnost višjega razvoja. Prosti čas ni beg od dela, ni nekakšen beg v srečo, je samo prehod od obveznega v dejavnost manj obvezne prostovoljnosti do neobvezne prostosti. V takem sklenjenem toku človek živi. Razumljivo, da je v tem tudi rekreacija, osvežitev in sprostitev, telesna in du- ševna, toda s čim manj brezdeljjG z odtujenim prostim časom, T? povzroča puščobo. Prisiljenj11 tuje delo in prisiljeno bredzelf?'1 se stikata v doživljanju neugodj,i'1 in nezadovoljstva. Prav to pa je,n' vzgojno-izobraževainem pro* s cesu treba preprečevati. Ali hočemo z narobe pojm) < vedo za stiske učiteljev. Tako s(‘jo tudi tokrat spoznali, da sem pojiti stala boljše volje in spet spnzgi sobna za delo v razredu. Ceh o; najmanj delavni so se trudili dl)ili konca ure bolj kot sicer. ski leti MARJETKA KARNIČNIK jjstro, zanimivo, poučno ie]fita bera Mladinske knjige v letu 1981 i,s* Mladinsko knjigo je zna-11 leuko bogastvo dejavnosti, »os .ebej pa sj prjzacjeva 2a jlarcPoslOVnega programa za ^r.je.tud. tokrat predstavila Pestro paleto leposlov-V L' za otroke vseh 1> T 1 ^ od predšolskega do joPstniškega obdobja. Lepoto, program je dosežek skup-azfnzadevanj naših vidnih ' kfrVn’kov' prevajalcev in ilu-■ Jev, da bi otrokom ponu- 1 Ti*0 knj*go. ;nj- otroki znana in priljub-'t ^knjižnica ČEBELICA je pr»u Pcinudila najmlajšim celo 'or 'zbranih drobnih knjižic z kratkimi besedili, piljeni z bogatimi barvnimi »j^ijami. ^ nami se zvrstijo izvirniki ^ eyodi znanih domačih in avtorjev, ki predstavijo °ni ljudske pesmice (Sinko Lk 'z^rala ’n Prevedia Gi-^akopin)^ slovenske pripo-i. a*aj teče pes za zajcem, a Kristina Brenkova, Popka France Bevk) in šte-, Pripovedke in pravljice __J°*ka in dvanajst piščancev, Pkedonski ljudski pravljici leljpško Nanevski, Luka — i, ij Zupančič, Levič v kletki — jetfs Preveri, Čepica nevid-?el|anosch, Medvejke — Ciril odr>ič) jn kg,- deset ponatisov ijevskih, srbskih in pravljic z prof sveta: iz Indije, Japonske, Rusije, Madžarske, Francije, Norveške in druge. Za popestritev so poskrbele MALE SLIKANICE s svojimi nagajivimi, pa hkrati tudi poučnimi besedili (Kaj je videl Mižek Figa — Ljudmila Prunk-Utva in Kaj imamo radi — Branko Žužek). Ne smemo pozabiti priljubljenega in zmeraj novega Levstikovega Martina Krpana, za katerega je podobe naslikal Henrik Smrekar. Mladim so na voljo še bogato barvno opremljene VELIKE SLIKANICE (Trdinova Kresna noč. Leteča hišica — Anka Luger Peroci na besedilo Daneta Zajcu, Gal v galeriji — Svetlana Makarovič, Lokomotiva, lokomotiva — Niko Grafenauer in Andersenov Cesarjev slavec). V zbirki DETELJICA so izšle Drobne zgodbe, ki jih je napisala Berta Golob in knjižica Juha Cviluha, ki jo je napisal Slavko Pregl. Vsa ta berila kar sama ustvarijo stik z bralci, in nevsiljivo došežejo otrokovo sodelovanje, ker zadostijo njegovi radovednosti in domiselnosti in ustvarjajo v njem nenehno pozornost. Zgovorne ilustracije, ki dopolnjujejo in že kar soustvarjajo besedila, še dodatno pritegnejo otrokovo pozornost. Knjige, po ceni dostopne vsakomur, bodo z veseljem brali predšolski in šolski otroci, vzgojiteljem in učiteljem pa bodo dobrodošla osvežitev pri vzgojno-izobraže- led knjigami lovenske matice grt ičuf ________________ rud . ;tv(rrjetno je najteže pričako-ča knjiga skupinsko delo sfflpe Karner, Milka Matičeto-)egiln Valensa Voduška »Slo-:ksfe ljudske pesmi II«. Pre-rosj^edprvo in drugo knjigo je , f?dolg in tačas je nastal poro]1 Strekljevih narodnih pesmi jnil°dsev stvarne potrebe po !ujenem zanimanju za Ijud-;ViiPesem. Že to pove, da bi mo-:akP° najboljših močeh pohiteti i eL^nskimi ljudskimi pesmi-l0£j rati pa je treba izreči priz-zv»e Za znanstveno neoporečno ag-p delo, za bistvene dopol-kvpopravke in novosti, ki jih linfata 1. in 2. zvezek. V novi ileff! s° objavljene legendarne dor1, uredniki niso upoštevali abs J^eh različic, čeprav so v ainji ah navedli vse bistveno, ^ar pa so vključili vse, kar se ' za potrebno, zani- ! ln vsebinsko ustvarjalno. jvani znanstveni prijem se zr-' vsem spremljajočem, naj v,r in pripovedovalec, kraj ^Pisovalec, notni zapis, obja-P°mbe. Pesmi so razvrščene ednarodnih načelih; najprej a vrsti tiste s tematiko iz -fž-aveze, nato sledijo pre-j, ,J0ue pesmi iz Nove zaveze. koncu zajetne knjig6 ctiljilj d i30 zacetnem verzu, po su- 'u ,n nr a^ih, :šn|ek a hnia pokrajinah, po zapiso- Po melodijah itd.), sledi Povzetek v angelščini. Ni celoten natis ljudskih -n«a' k° dosežek evropskega pikova knjiga Med mo- diit1Zn,0,n i*1 avantgardo je v bi-' istdge nadaljevanje prejšnje l s. nted tradicijo in moderni- as%T,eTtak,0 kot .pri prejŠ"ji ciilnJ ‘ dl Pn teJ v osPredju ■ P nted Francetom Piberni-atfn m, 'čil piši Posameznim avtorjem. V 'emski izmenjavi je znal ,^'k dobro prisluhniti posa-entu ustvarjalcu in se pri- dnipti v^ode ni: njegovi specifiki. Zadeve so tako preproste, saj se J dovzeten za dialog ali za J JL Projekcijo, za razčlembo P Jn ustvarjalnih dosežkov ali vlii j v0Pazuje splošno pesni-• , ';zra t pravne interesne skupno* si činski sindikalni svet, kf $| skupnost in šole,. k Kljub vsemu trudu, kij^ treben za vsakdanjo orgaf’ dela. nam je prijetno, ko L čajo k nam kot mentoli nekdanji učenci, zdaj učrt dagoške gimnazije, prihajr tudi delovni ljudje izžele^ drugi občani. DvaindvajT nanjih sodelavcev skupaj'*! po svojih močeh in sposobb prenaša na mlade znanje^ jega področja. r Počasi, toda vztrajno izi c jemo sodelovanje z žuli i dejavniki. Zavedamo se, s razvoj celodnevne osnovi1 j proces in da je pot do »i® j organiziranosti dolga in m Če hočemo to doseči, n*!j ustvarjalno sodelovati vsu svetni delavci, ki delamo1 r lodnevni osnovni šoli in vs? s nji sodelavci ter družben'! tične skupnosti, interesne11 nosti, društva in organizaj Z vso odgovornostjo s/[ devamo, da bi bila pot slovj šol lažja, daj jim bodo poit tudi naše izkušnje; z vsoll vernostjo zato, ker delanimi rist našega mladega roduj| EDI LORBER V boju za pravice manjšin Srečanje predstavnikov Sindikata slovenske šole s šolskimi sindikati iz Val d’Aoste in južne Tirolske 2 Predstavniki Sindikata slovenske šole iz Furianije-Julijske krajine so se ob koncu lanskega leta sestali v Milanu s predstavniki sorodnih sindikatov iz Val d'Aoste in Južne Tirolske. Na Južnem Tirolskem živi močna nemška manjšina, ki ima svoje šole v nemškem jeziku. Nemški šolniki imajo svoj sindikat, ki se imenuje SSG (Siidtiroler Schul-gevverkschaft Sindikat). V njem je približno 500 članov, čeprav je učiteljev, ki poučujejo v nemščini, okrog 3000. Velika večina jih je vpisanih v vsedržavno sindikalno organizacijo S1NASCEL. Nemška manjšina sicer ima svoje šole, nima pa jih francoska manjšina, ki živi na skrajnem severu Italije, ob francoski meji, v avtonomni deželi Val d'Aosta. Čeprav ima ta dežela priznano samostojnost in posebne zakone, ki olajšajo tamkajšnje gospodarstvo, na šolskem področju pa svojega upravnika, ki je odgovoren samo oblasterrf v Rimu, Valdao-stanci nimajo svojih šol. V vseh šolah Val d’Aoste poučujejo poleg italijanščine tudi francoščino, a le nekaj ur na teden. Zato imajo na vseh osnovnih in srednjih šolah podaljšan pouk, in sicer od 8.30 do 12.30 in od 14. ure do 16.30, torej 6 ur in pol na dan, razen četrtka, ki je prost dan. Za poučevanje francoščine dobijo 25 % višji mesečni osebni dohodek. Toda francoščine se govori vedno manj in med manjšino prevladuje narečje, ki je le malo podobno francoščini. To je za francosko manjšino precejšen problem; zato je sindikat Ijev francoske manjšine (S začel med prebivalci sploš cijo, da bi dobili podpise htevo po osnovnih in st šolah v francoščini (za no). Zahtevi naj bi ugodile n oblasti v Rimu. | j< Vsi ti problemi so se lj prav na srečanju v Milan# , bilo prvo te vrste in kori* vse tri sindikate. z Predstavniki treh manj| r, šolskih sindikatov so potrl d ločitev, da bodo še naprej« z lovali z zveznimi sindikati! ti CISL in UIL. Želeli so, d? p posamezni manjšinski siij ii in zvezni sindikat še bolj p1! ii li. Predstavniki manjšinski skih sindikatov so se strinjj . je dozorel čas za sodeljj f manjšinskih šolskih sinv f pri enotnih pobudah zvezn ’ dikatov, kot so: izoblilČ j zahtev za delovno pogor 11 pogajanja na ministrski ra'’ r srečanju v Milanu so sf 1 predlog, naj bi se predst r treh manjšinskih šolskih si1 ' tov občasno srečevali, se tl ; bojno obveščali in izmef 2 izkušnje tudi glede skupnif { in pobud. To srečanje je dalo pre ' nikom Sindikata slovensk še več volje, da se bodo v pl j nje še bolj vztrajno zad ? za pravice slovenske šole t njen razvoj. Pri tem jim bo' \ pomagala zavest, da v tei" | niso več osamljeni. \ ( MARKO PAULIN | Organizacija učnega procesa v .specializiranih učilnicah_________ Glede na glavno zahtevo v r',ez' s smotrom predmeta e\i r,raiT'he in zaščita v usmerje-p,“.ern izobraževanju, da bi mla-rlna Jobila temeljno znanje boj-|T-ene s programom, učnimi te-H1'’ ^^rat' s tem Pa se opravlja P t ndi funkcionalna naloga, ki terja •d Poznavanje družbene narave [arnbe, njenega sistema, pa čifcb, a‘tudi j , • popolno usposobljenost za 1 nrambo, od spoznavanja te-^ eUnih sestavin sodobne vojne • 1 Varn°sti do obvladovanja ' |Prefn°sti vojskovanja in način, ,1 bi nam omogočil premagati ;i (Kateregakoli napadalca v vsakrš-Uifh razmerah. 4 Vzg°jna naloga pouka pou-jfjoarja vzgojo učencev v duhu zve-ertobe domovini in njeni junaški aj|Preteklosti, sedanjosti in prihod-•#osti ter razvija čut odgovornosti tjra varnost naše socialistične sa-jihoupravne skupnosti, jb Uspešnost uresničevanja pro-!e Igrama učnega predmeta 0r>ramba in zaščita, ki vsebuje IZI ra2nOvrstne teme, je odvisna tudi jj delovnega prostora (učilnice) e 'n njegove opreme. Zato bomo vj) sPregovori!i o učnem procesu ■j Predmeta obramba in zaščita v )a|fP0sebej opremljeni učilnici. 3. Pouk kot izobraževalni proces J le zelo zapleten. Vsebuje mi-kroeelemente, ki se uresničujejo /$i [ne(:' “eno uro, glavne stopnje pa e v' pripravljanje ali uvajanje učenca v učno delo obdelava novih učnih tem — vaja — ponavljanje — preverjanje in ocenjevanje. Vsako stopnjo bomo natančneje pojasnili. Pripravljanje ali uvajanje učencev v delo je prva stopnja učnega procesa. Na tej je treba opraviti vsa potrebna material-no-tehriična, spoznavna, psihološka in organizacijska poprejšnja opravila, ki bodo prispevala k uspešnemu izvajanju glavnega dela ure. V specializirani učilnici so izredne možnosti za material-no-tehnične jjriprave, ker se lahko uporabljajo konkretna učna sredstva in pripomočki. Za to stopnjo je bistveno, da traja čim manj, toda biti mora učinkovita. Obdelava nove učne teme je temeljna stopnja učnega procesa. Glavna naloga te stopnje je obvladati novo znanje, tj. določena dejstva, in jih posplošiti. Gre za učne teme, predpisane z u učnim načrtom, rezultat te stopnje pa mora biti pridobivanje znanja. Spoznavanje objektivne stvarnosti, opažanje, razumevanje bistva, pomnjenje, vse to precej olajšujejo učni pripomočki, znanje pa je trajnejše, če se pridobi ob primarnih in sekundarnih virih znanja. Ko povezujemo učni proces predmeta obramba in zaščita s prostorom, ki je specialno opremljen, lahko rečemo, da bo znanje trajnejše; če je učilnica opremljena z mul-timedijskim paketom in drugo tehnično opremo, potrebno za izvedbo tega programa (učna sredstva, uvrščena po tematskih celotah). Tematsko razvrščanje učnih sredstev zagotavlja tematsko načrtovanje učnega dela (dobro načrtovanje pa je pol uspeha), bolj celostno obdelavo tem, ponavljanje gradiva, pridobivanje spretnosti in navad pri ravnanju z orožjem in preverjanje gradiva obdelanih tem. Vaja. Na prejšnji stopnji se uresničuje izobraževalna naloga pri pouku, na tej stopnji pa se povežejo vaje, ker se z njo uresničuje funkcionalna naloga — razvijanje sposobnosti, ki so lahko praktične, senzorne, izrazne in miselne. Pri našem predmetu je ta stopnja nujna, kadar naj bi učenci pridobljeno znanje uporabili v praksi (npr. spretnost ravnanja z orožjem, razstavljanje in sestavljanje orožja ipd.). Posamezna vaja traja različno; to je odvisno od zahtevnosti opravila, težavnosti posameznih operacij, navodil, starosti učencev in njihovih prejšnjih izkušenj. Napačno je, če daje učitelj orožje, da bi ga učenci gledali, ne pa da bi se naučili tudi ravnati z njim. Ponavljanje je stopnja učnega procesa, pri kateri naj bi pridobljeno znanje in spretnosti postali trajna last učencev. Ponavljanje mora biti dejavno, produktivno, ustvarjalno; to pomeni, da se obdelane teme ponavljajo s spodbujanjem miselnih dejavnosti. Preverjanje znanja je zadnja samostojna stopnja, s katero se ugotavlja, kako so bile uresničene izobraževalne, funkcionalne in vzgojne naloge pri pouku. Biti mora stalno in sistematično, ker bo tako spodbujalo učence k sistematičnemu delu. Prav tako.je pomembno, da je raznolično in da se pri preverjanju in ocenjevanju uporabljajo vsi učni pripomočki, ki so na voljo v specializirani učilnici, pa so za to najboljše možnosti. KSENIJA DAMJANOVIČ NIN, februarja 1981 Usmerjajmo mlade v vojaške Šole__ V naši republiki se že več let zmanjšuje zanimanje mladih za vpis v vojaške šole in za delo na področju ljudske obrambe. Zaradi tega je premalo vojaških starešin iz Slovenije v stalnem sestavu JLA, pa tudi na drugih področjih potrebujemo veliko strokovnjakov s tega področja. Doslej še nismo zagotovili stalne dejavnosti za usmerjanje mladih na to področje v,vsem vzgojno-izobraževalnem sistemu. Mla- dince. ki se zanimajo za to družbeno izredno odgovorno delo, bi morali že od osnovne šole dalje usmerjati v usposabljanje za poklicno opravljanje nalog splošne ljudske obrambe. Posebnega pomena pri tem so tovrjitna prizadevanja že na ravni občin, v vseh šolah in drugod. Vse druž-beno-politične organizacije, predvsem socialistična zveza delovnega ljudstva bi morale usmerjanje v vojaške poklice še izročila iz roda v rod Pogovor o pouku zgodovine*NOB v osnovnih šolah Ua bi izmenjali izkušnje, raz-| Brnili problematiko in se dogo-^orili o nadaljnjem delu pri pou-; Fevanju pouka zgodovine NOB i m 0 prenašanju revolucionarnih n tradicij na osnovnošolce, je svet ^ ohranjanje in razvijanje tradi-aij NOB pri republiškem odboru ZZB NOV Slovenije organiziral ! 2 nekaterimi učitelji zgodovine S na osnovnih šolah pogovor o ^ Pouku zgodovine NOB v teh , v''Sojno-izobraževal n ih organi-Nacijah. t* Pogovor je potekal 27. ja-ej nUarja 1982 v Cerknem. Posvet j J6 bil v tem zgodovinsko znanem fj. raiuv toliko bolj upravičen, ker i(' 'ant že nekaj let deluje osnovna js? s°la kot pravi partizanski spo-I ^nik. Ta šola je pri poučevanju .j zfiodovine NOB in prenašanju •J H?olucionarn'h tradicij na mla-J 'no dosegla vidne uspehe in je :J 2gled drugim šolam, kako je (t reba delati z mladino, kako jo ijj Pritegniti k delu pri prenašanju 'i !n ohranjanju revolucionarnih -j Uročil. i/ Najbrž je bilo le naključje, da \t Je bil pogovor o tej problematiki I Prav na dan, ko je pred 38 leti v "j a Partizanski kraj vdrla četa [^niškega bataljona poljskih # ovccv iz Idrije in napadla tečaj-\ J!1.*6 šestega tečaja srednje par-^ 'Jske šole za Gorenjsko in Pri-i "tersko. Pri tem nenadnem ' ^ °ru je ubila 47 tečajnikov in nf borcev. S temi dogodki so udele-2ence posveta pred začetkom (azprave seznanili še živeči te-J "ajniki in člani šolskega kolekti- J .. Pogovora so se udeležili poleg J lanov sveta še učitelji pouka ,J Zgodovine iz osnovne šole Bra-lltov Polančičev iz Maribora. J "snovne šole Edvard Kardelj iz | .°‘ja. osnovne šole 1. celjske čete iz Celja ter osnovne šole iz ! b-aninika. Te šole so bile povab- ljene, ker podobno kot osnovna šola v Cerknem namenjajo več pozornosti novim metodam pri poučevanju zgodovine NOB in prenašanju revolucionarnih tradicij na mladino. Razprava ni bila na posebni strokovni ravni, saj je šlo le za seznanjanje s tem, kako učitelji delajo, kakšne težave imajo in kako naj bi odpravili nekatere pomanjkljivosti. Razpravljale! so menili, da ima pouk zgodovine zelo pomembno idejno vlogo pri vzgoji mladega rodu. Pri poučevanju tega predmeta so opazili precejšnje premike, vendar bi bili lahko uspehi še boljši. Učenci se zanimajo za pouk zgodovine NOB, vendar jih je zanj treba navdušiti in znati pritegniti. Zelo radi zbirajo arhivsko gradivo, brskajo po podstrešjih in drugod ter najdejo veliko dragocenega gradiva iz NOB. Čeprav pri učencih osnovnih šol še ne moremo prav govoriti o znanstvenem prijemu pri poučevanju zgodovinskega gradiva, pa jih učitelj na primerni stopnji vendarle lahko navajajo na tako delo. Tako proučujejo učenci pod vodstvom mentorjev posamezne probleme iz NOB in izdelajo raziskovalne naloge. Pri poučevanju zgodovine NOB imajo pomembno vlogo tudi muzeji NOB. Pri obravnavanju določene problematike učitelji povežejo pouk tudi z obiskom v muzejih. Tak način pouka imajo zelo dobro tke jen na osnovni šoli Cerkno, kjer šola in muzej tesno sodelujeta. Učenci veliko zbranega gradiva iz NOB odstopijo muzeju, tako da si lahko te predmete ogledajo vsi obiskovalci. V šoli pa imajo razstavljene predmete, ki so jih zbrali pod vodstvom prizadevnih mentorjev. Udeležencem tega posveta so učenci sami razložili kakšne metode uporabljajo pri zbiranju gradiva. Ker je publikacija Šola in muzeji, ki je izšla že pred leti, razprodana, so udeleženci pogovora menili, da bi jo bilo treba dopolniti in znova izdelati. Razpravljale! so menili, da imamo za zgodovino sicer dovolj učbenikov, res pa je, da so nekateri učbeniki iz NOB v drugih republikah metodično nekoliko bolje zasnovani. Zgodovinsko berilo za osmi razred bi morali dopolniti. Za zgodovino NOB imamo dovolj diafilmov in diapozitivov, pogrešajo pa stenski zemljevid iz zgodovine NOB. Poudarili so, da bi morala narediti televizija več za pouk zgodovine NOB. Zelo koristni bi bili ozkometražni filmi s tematiko NOB, pogrešajo pa tudi kasete. Zgodovinski krožki delujejo skoraj na vseh osnovnih šolah, njihova uspešnost pa seveda je odvisna od mentorjev. Mentorji porabijo za delo veliko prostega časa. toda zanj niso niti moralno še manj pa gmotno nagrajeni. V dnevnem časopisju se premalo poroča' o uspehih in prizadevanjih šol prf razvijanju in 'ohranjanju revolucionarnih tradicij. Mnoge šole organizirajo ob raznih zgodovinskih obletnicah kakovostne proslave vendar množična občila o vsem tem ne poročajo. Za usjrešno delo pouka zgodovine so zelo pomembni tudi dobro usposobljeni učitelji. Na seminarjih se učitelji seznanijo z novejšimi izsledki s področja zgodovine, spoznajo pa tudi nove učbenike. voljstvom so ugotavljali, da je v pripravi žepni format publikacije NOB na Slovenskem, saj jo bodo lahko uporabili za delo v krožkih in pri organiziranju raznih tekmovanj. Pri organiziranju strokovnih ekskurzij v znane kraje NOB veliko uporabljajo Vodnik po partizanskih poteh, žal pa je tudi ta že razprodan. Založba Borec pripravlja dopolnjeno izdajo. Na tem posvetu so poudarili, da je še naprej treba organizirati razna tekmovanja iz poznavanja zgodovine NOB. Učenci pri tem sistematično proučujejo nek problem in si poglabljajo znanje. Priprave na tekmovanja naj bodo bolj načrtna, učitelji pa z vsem tem čim bolj seznanjeni. Tekmovanje za znake partizanskih enot dobro poteka. Mladina z zanimanjem obiskuje pomnike NOB in se seznan ja z zgodovinskimi dogajanji, s tem pa so tudi doseženi smotri te akcjje. Šole pri poučevanju zgodovine večkrat povabijo k učnim uram na temo o zgodovini NOB tudi udeležence NOB. Ponavadi posnamejo take pogovore na magnetofonske trakove, saj bodo ti koristili tudi poznejšim rodovom. Udeleženci so omenjali tudi koristno povezavo šole s krajevno skupnostjo. Šola mora biti vraščena v okolje, s katerim živi. V Cerknem so ob obrambnem dnevu organizirali »partizansko šolo« in učenci so praktično spoznali, kako in v kakšnih razmerah so včasih delovale take šole. Literature, ki obravnavajo problematiko novejše zgodovine, imajo 'v glavnem dovolj. Uporabljajočo največ pri skupinskem pouku. Z zado- Udeleženci so na tem sestanku tudi zvedeli, da pripravlja prof. Tomaž Weber analizo Kvantitativni in kvalitativni vidiki ohranjanja, negovanja in razvijanja obramba bolj pospeševati. In ne nazadnje: k temu bi veliko pripomoglo vsebinsko bogato in kakovostno poučevanje, pa tudi izvajanje obrambnega in samozaščitnega znanja v vseh vrstah in stopnjah šolanja. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi organizacije zveze rezervnih vojaških starešin. Le tako, s čimvečjo zavzetostjo vseh dejavnikov bomo lahko izboljšali še vedno nezadovoljivo stanje na tem področju- Lani se je v primerjavi s prejšnjim letom povečalo število prijavljenih v vojaške šole za 18,5%, zmanjšal se je tudi vpis prijavljenih kandidatov. V srednje šole se je vpisalo okoli 68 % zaželenih kandidatov, na višje in visoke šole pa 45 %. Na katedri za splošno ljudsko obrambo pri Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, ki je ena izmed najpomembnejših visokošolskih organizacij za usposabljanje delavcev na področju splošne ljudske obrambe v' naši republiki, je bilo leta 1981 vpisanih 478 študentov; od tega jih 273 študira ob delu. V prvi letnik je bilo vpisanih 144 študentov. Poudariti je treba, da se je povečal tudi vpis v prvi letnik in da se čedalje več deklet odloča za ta poklic (v 3. letniku jih je 6, v drugem 10, v prvem pa 32). Razveseljivo je tudi, da se je izboljšal povprečni uspeh vpisanih v prvi letnik (okrog 40 % pravdobrih in odličnih).K temu, da se je položaj izboljšal je prav gotovo veliko pripomogla intenzivni družbeni akcij, vendar še ne moremo biti zadovoljni. Sveti za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito v občinah še vedno niso dovolj aktivni pri usmerjanju mladih v ta študij, saj je kar 40% vseh vpisanih študentov iz Ljubljane ali njene okolice! Vprašanje štipendiranja še ni ustrezno rešeno; okoli 50% štu- ‘f dentov nima štipendij, prav toliko jih stanuje pri zasebnikih. To pa pomeni, da moramo k j usmerjanju v ta študij nameni)?' več pozornosti, še nadalje pa bi bilo treba izboljševati tudi prostorske in materialne možnostj-, Navedeni podatki potrjuje),tj, da je treba aktivnost glede — usmerjanja še dopolniti in po^- ™ globiti. Pestrost in stalnost teh dejavnosti mora mladim omogtJ-čiti, da se čim natančneje seznanijo z možnostmi dela in nalo-.J gami na tem področju. Nemajhno odgovornost pri'1* usmerjanju imajo prav gotovo k-učitelji obrambe in zaščite, pa tudi vsi drugi učitelji na šolah L lahko veliko pripomorejo k T usmerjanju mladih v vojaške po- T* klice. Še posebej moramo opozoriti * učitelje na to, naj spomladi oživijo najboljše oblike informiranja za svoje učence tako na osnovnih šolah — absolventi se lahko odločijo za kakovostno ) izobraževanje na zelo dobro j opremljeni Srednji splošni voja- a ški šoli Franc Rozman Stane v ■ Ljubljani — kakor tudi na sred- ’ njih šolah, ki se lahko odločijo za visokošolsko izobraževanje na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. T. D. I i tradicij NOB v osnovnih šolah 1973—1981. Analiza bo dala prav gotovo veliko dragocenih napotkov za uspešno delo pri tako pomembni družbeni nalogi, kot je prenašanje revolucionarnih tradicij na naš mladi rod. Ob koncu so se dogovorili, da bo organiziran o pouku zgodovine NOB na osnovnih šolah širši posvet, kjer bodo to problematiko nadrobneje razčlenili in poiskali nove možnosti, da bi bilo delo na tem področju še uspešnejše. DRAGO NOVAK Stojan Batič: Onemele puške, spomenik, bron (detajl) Velenje Natečaj in razstava naravoslovno likovnih del v Prirodoslovnem muzeju Slovenije Naravoslovci nam odpirajo pogled v skrivnosti narave. Razložili so nam veliko zanimivih procesov v živem svetu, opozorili so na razmerja med živo in neživo naravo, na vplive človekovih dejavnosti na dogajanje v naravi. Poznavalci življenja se Zmeraj bolj zavedajo daljnosežnih posledic našega neodgovornega ravnanja z naravnimi dobrinami. Žal ostajajo vsa ta spoznanja vse preveč v krogih naravoslovnih strokovnjakov, mi pa se jih premalo zavedamo. muzej spet razpisal tak natečaj. Učenci naj bi začeli slikati v muzeju takoj ob začetku drugega polletja, saj upamo, da hujšega mraza, ki je bil pozimi ovira, ne bo več. ! Natečaja se lahko udeležijo učenci osnovnih šol od 5. do 8. razreda, vabljeni pa so tudi učenci srednjih šol s širšega območja Ljubljane. Samostojno ali pod vodstvom svojih učiteljev in likovnih pedagogov bodo slikali živali in rastline ali življenjske prostore, razstavljene v muzeju. Prirodoslovni muzej, ki to naravno in kulturno dediščino varuje, ohranja in proučuje, posreduje dognanja naravoslovnih strokovnjakov širši javnosti, ko prireja razstave. Ob svojih zbirkah seznanja ljudi z naravo in nevarnostmi, ki ji pretijo. Poiskal je novo pot do svojih najbolj zvestih obiskovalcev — do šolske mladine. Skupaj s Pionirskim listom je razpisal naravoslovno likovni natečaj za učence bližnjih osnovnih šol, ki so zato pogosteje zahajali v muzej, se temeljiteje seznanjali z njegovim bogatim naravoslovnim gradivom in ob njem skušali dojeti zakonitosti v naravi in zapletena dogajanja v njej. Svoja spoznanja so likovno izrazili. Lani se je natečaj prijavilo tretjina od 30 povabljenih šol, resno pa jih je sodelovalo osem. V 457 obiskih muzeja je 66 učencev izdelalo 105 likovnih del. Posebej se je izkazala osnovna šola Leopolda Mačka-Boruta iz Novega Polja z 201 obiskom in 42 oddanimi deli, od katerih je žirija izbrala za razstavo 18 slik in dve najboljši nagradila. Osnovna šola Zvonka Runka je nastopala na razstavi z 8 deli in dobila dve nagradi, osnovna šola Riharda Jakopiča z 8 deli, eno je bilo nagrajeno, osnovna šola Trnovo, pa z enim. Natečaja so se na svojo željo udeležili tudi učenci PTT izobraževalnega centra, ki je bil zastopan z dvema slikama. V letošnjem šolskem letu je Učenci, ki se bodo v šoli prijavili na natečaj, bodo dobili posebne izkaznice, s katerimi bodo lahko obiskovali muzej brezplačno, vselej, kadar je odprt za obiskovalce. To je vsak dan, razen ponedeljka, od 10. do 12. ure, ob sredah in petkih pa tudi od 16. do 18. ure, od L aprila pa iste dni od 9. do 13. ure in od 16. do 19. ure. Dovoljene so vse slikarske, tehnike, ki jih učenci obvladajo (risbe s svinčnikom, z barvnimi svinčniki, s tušem, s flomastri, grafike, akvareli in drugo). Posebna žirija bo ocenila dela, predložena muzeju do 30. aprila 1982. Izbrana dela bomo razstavili v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v mladinskem kulturnem tednu. Razstavo, ki bo imela naslov MUZEJ V MOJIH OČEH, bomo odprli v sredo, 19. maja ob 17. uri, ko bomo najboljšim podelili tudi knjižne nagrade. Žaprli jo bomo predvidoma v sredini junija. Vas, učitelje prosimo, da učence seznanite z razpisom, čeprav je bil prvotni rok za prijavo 10. februar in nam sporočite ime, priimek in razred vseh, ki želijo v njem sodelovati. Sporočite tudi ime in priimek likovnega pedagoga in učitelja biologije, s katerima bi bili še naprej v stikih in se podrobneje dogovorili. Vse sporočajte na naslov: Prirodoslovni muzej Slovenije, pedagoška služba, Prešernova 20, 61000 Ljubljana. MARIJA GOSAR Obvestilo Člane Samopomoči prosvetnih delavcev Slovenije obveščamo, da je članarina za leto 1982 300 din, svojci pa dobijo ob smrti člana 7000 din. Pristopnina je 20 din. Informacije dobite v naši pisarni v Ljubljani, Gosposka ulica 3, telefon (061) 221-832. Danica Francelj Bolečina se je zarezala v nas ob nesreči našega letala na Korziki. Smrt je zmeraj kruta, a še toliko bolj, ko naenkrat izgubimo toliko znancev in prijateljev. Z njimi je umrla tudi naša nekdanja sošolka 4.b, Danica Francelj, kasneje učiteljica na osnovni šoli Predoslje pri Kranju. V letih 1950—1954 smo bili sošolci in prijatelji. Bila je odličnjakinja, najboljša učenka ne samo v našem razredu, ampak v vseh paralelkah. Kako razumevajoče je znala prisluhniti vsakemu izmed nas, mu pomagati in svetovati. Prepevala je z nami v mladinskem zboru slovenske filharmonije, ki ga je vodil dirigent Avgust Šuligoj. Izšla je iz enega tistih rodov učiteljiščnikov, ki so po vojni opravili trdo delo. Z ljubeznijo in vedrino je vzgajala mladi rod in se razdajala povsod, kjer je bilo potrebno. Njeno prvo delovno mesto je bilo v Dornberku na Primorskem, dvaindvajset let je poučevala ha osnovni šoli Predosje pri Kranju. Veliko vrzel občutijo na šoli, kjer je delala, saj so izgubili priljubljeno in predano tovarišico. Posebno jo. bodo pogrešali učenci, ker jim je dajala toliko ljubezni in topline ter znanja. 20. januarja smo jo spremili na zadnji poti na pokopališče Videm-Dobrepolje. Zmeraj se je bomo spominjali. S svojim delom si je postavila trajen spomenik. V imenu sošolcev 4,b VERA FEFER-KNAPIČ Mauthausenske skice Dolgo je trajalo, kar štiri desetletja, da je zagledalo dan pri založbi Obzorja v Mariboru 45 skic, ki jih je slikar Jože Polajnko izdelal s svinčnikom in tušem kot ujetnik v nacističnem taborišču Mauthausen v letih 1941—1942. Vendar je bilo treba tudi ta dolg »odrajtati«, pravi v spremni besedi Ivan Potrč, saj je v človeški siromaščini, upodobljeni na teh skicah, toliko človeškega — v njih je ohranjeno pričevanje o krvavi resnici, ki ne sme biti pozabljena. Mauthausenske skice je založba zgledno opremila in obogatila z literarnimi pričevanji Didatca 82 Ivana Potrča in Franca Kozarja, Polajnkovih taboriščnih tovarišev, o življenju in doživetjih v taborišču smrti. Zgodovinar Marjan Žnidaršič je dodal pregled nastanka in razvoja nacističnih koncentracijskih taborišč, opremljen s fotografsko dokumentacijo, umetnostna zgodovinarka Meta Gabršek-Prosehc pa je prikazala Polajnkovo življenje in delo ter razčlenila njegovo slikarstvo, zlasti še izpovedno moč in pretresljivost njegovih taboriščnih skic, ki sodijo po njeni oceni med najbolj kakovostna likovna pričevanja o tem času. J. V. »Uspešen pouk — več zadovoljstva pri učenju« Letošnja DIDACTA, ki bo od 8. do 12. marca v Hannovru, bo predstavila nove dosežke v vzgoji in izobraževanju, zlasti na področju šolske opreme, učne tehnologije, programiranih učbenikov, avdiovizualnih pripomočkov in pri uporabi računalnikov v izobraževanju. Glavni motto letošnje svetovne razstave učil, tega največjega in tradicionalnega srečanja pedagogov-uči-teljev vseh strok, predstavnikov gospodarstva in prosvetnih organov — je: Uspešen pouk — več zadovoljstva pri učenju. Letošnja razstava' bo na več kot 50.000 kvadratnih metrih razstavišča znanega hannover-skega sejma. Na njej bo razstavljalo okoli 800 podjetij , iz 20 dežel. V razstavnih dneh bodo tudi številni strokovni posveti, simpoziji in delovni pogovori, ki bodo obravnavali različna področja vzgoje in izobraževanja.- DIDACTA je namreč ne samo največja svetovna razstava in sejem učil, pač pa tudi pregled sodobnih tokov v vzgoji in izobraževanju, novih oblik in metod dela. saj daje vpogled v posodabljanje te pomembne družbene dejavnosti po vsem svetu. Kot posebne celote bodo letos prikazani: predšolska vzgoja, osnovno, srednje in visoko izobraževanje, poklicno usmerjanje, izobraževanje in izpopolnjevanje ob delu in izobraževanje poslovodnih delavcev. Letošnja DIDACTA je tudi za naše delavce ugodna priložnost, da se srečajo s šolo prihodnosti, kakršno zahteva reforma tako v osnovnem kot v usmerjenem izobraževanju. Zato je zdaj razumljivo zanimanje naših prosvetnih delavcev za nove dosežke izobraževalne tehnologije, ki jih bomo lahko videli na tej svetovni razstavi. M. ROTAR Komisija za delovna razmerja VZGOJNO-VARSTVENE ORGANIZACIJE OTONA ŽUPANČIČA, LJUBLJANA, Parmska b. št. razpisuje prosta dela in naloge — 2 vzgojiteljic za nedoločen čas — vzgojiteljice za določen čas Pogoji : končana vzgojiteljska šola, opravljen strokovni izpit, poskusno delo tri mesece. — 2 varuhinj za nedoločen čas — 2 varuhinj za določen čas Pogoji : končana šola za varuhinje ali osemletka in pripravljenost za pridobitev kvalifikacije; poskusno delo mesec dni. Delovno razmerje za nedoločen čas lahko sklenete s L 3. 1982, za z dokazili o izpolnjevanju pogojev v 15 dneh po objavi na naslov: Vzgojno-varstvena organizacija Otona Župančiča Ljubljana, Parmska b. št. O izbiri bodo obveščeni v 8 dneh po sklepu samoupravnega organa. določen cas pa takoj. Kandidati naj pošljejo prijave k" ✓ Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, pred- sednica, Tea Dominko, Milanka Dragar, Tone Ferenc, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Vida Nered, Marija Skalar, Janez Sušnik, Zdravko Terpin, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc. Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104 Minka Podjaveršek V teh dneh smo izgubili našo stanovsko kolegico, upokojeno učiteljico Minko Podjaveršek iz Celja. Zadnja leta je živela sicer v Ljubljani, pa smo jo kljub temu veliko obiskovali, ker smo vedeli, kako vesela je bila naših obiskov. Čeprav je bolehala, nas je vest o njeni smrti presenetila in pretresla, saj nam je pred kratkim pisala, da se dobro počuti. Rodila se je v Pristavi pri Podčetrtku, v dobri kmečki družini. Učiteljišče z maturo je končala v Mariboru. Službovala je v raznih krajih blizu svojega doma: pri Sv. Štefanu, pri Sv. Emi, v Polju ob Šotli, v Rogaški Slatini in nazadnje v Celju. Poročila se je z znanim pedagogom prof. Albinom Podjaverškom. Vojni čas je pomenil za to družino zelo hud’udarec, saj se je morala iz Rogaške Slatine izseliti na Hrvaško. Bežali so z mlad<1 letnim sinom, Minkin mož pafi bil zelo bolan. Iz Hrvaške so s tč' žavo prišli v Slovenijo in živelj' Planini pri Rakeku. Moža so faši sti zaprli in le težka pljučna bok zen ga je rešila ječe. Po vojni se je družina naselij1 v Celju. Minka Podjaveršek j‘ učila na osnovni šoli, nekaj čas* pa je bila tudi upraviteljica. je odlična učiteljica in vzgojil Ijica, odlikovalo pa jo je iskreno in prisrčno tovarištva Posledice vojne so izčrpava^ njeno že tako rahlo zdravje, so ji pošle zadnje življenjsk' moči. Trpko, a tudi lepo in bo gato je bilo njeno življenj£ Težko ga je opisati z besedam1 Dolžni smo ji globoko priznanj1 in zahvalo, vsem pa bo ostala pri' ^ ljubljena kolegica v nepozabne!* spominu. j/ NJENI STANOVSKI Josip Pavlica Že nekaj časa smo vedeli, da njegovo zdravje ni najboljše, vendar smo težko verjeli, da je umrl Josip Pavlica, profesor v pokoju, ki je največ svojih službenih let preživel med nami, na gimnaziji v Postojni, kjer smo ga vsi jroznali kot dobrega učitelja, kolego in sodelavca. Njegova življenjska pot je bila pot človeka, ki se je trdo prebijal skozi življenje. Prizaneseno mu ni bilo z ničimer, kar je doživljal in preživljal njegov rod, ki je dosegal svoje uspehe le z delom in odrekanjem. Kot sin emigranta je že mlad spoznal revščino in ponižanje. Verjetno je to vsadilo vanj pretanjen občutek za socialno pravičnost, poštenost v odnosih in prepričanje, da vse, kar človek doseže v življenju, lahko doseže le s poštenim delom. Trdo in pošteno je prišel do znanja in poklica in verjetno je bilo prvo veliko razočaranje zrelega človeka to, da zanj, ki so ga krivice in osebno prepričanje usmerili na pot demokrata in levo usmerjenega človeka, med Slovenci ni bilo kruha. Zato je moral v Bosno, v Tuzlo kot neplačan su-plent. V tistih burnih časih, ki so tako neusmiljeno zaznamovali usode ljudi, so ga dogodki v letu 1941 presenetili na orožnih vajah. Sledila so leta ujetništva, še tanjša rezina kruha, vendar leta ponovnega zorenja in uče-nja. je ____________________________ \n Po osvoboditvi smo začeli vs* Sf znova. Kdo bi mogel izračunaj!/o delo učiteljev, kakršen je b'1 n, Josip Pavlica, ki so delali v dvej o izmenah in še v tretji s tečajnik* n. Prav gotovo je to neplačan doli jt njegovemu rodu. L Vsi smo ga poznali kot človek* sl ž obširnim znanjem, človeka! j, humanista. Ob vsem šolske^,, delu je kot poznavalec klasičnijL jezikov, vseh .večjih modernilp svetovnih jezikov in jezikov naj„ rodov Jugoslavije snoval in dela j, naprej. Rezultat je bil njego% frazeološki slovar v petih jezikil* „ delo in lingvistično dejanje, s ka; j( terim se ponašajo le redki velik1 si narodi in velika jezikovna po' tc dročja. Z njim je ponovno doka ^ zal svoje veliko znanje. Gotovf S| je bilo to, da je tako dejanje šl( skoraj neopazno mimo naše jav k nosti (že načete s potrošnik Sl tvom), grenka kaplja v življenj* n nekoga, ki je mislil, da pora* 0 nava svoj dolg do slovenstva, d* $ je to njegova domoljubna dolž j, nost. jj Kljub vsemu smo ga vsi pot' / nali kot vedrega človeka, ki nai* j, je bil s svojim humanizmom i*1! (, znanjem žgled sodelavca, s kate s rim je bilo prijetno in lepo delati j( Za njim je ostala praznin* a večja pri tistih, ki smo ga bolj1 poznali in mu bili bližji. Oddol' žimo sc mu lahko le z mislijo, d* „ nam bo še naprej vzor, da je £ vsega, kar je sejal, marsikaj ost*' „ lo. ; SODELAVCI t ^ / Obvestilo Rdeči križ Slovenije vabi občane in delovne ljudi, da se v čim večje1* ^ številu udeleže krvodajalske akcije. Prijave sprejema občinski odb*1 i Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist RK, odgovore* / za krvodajalstvo. j Dajanje krvi je dokaz humanosti in solidarnosti, zato pričakujemo i* * krvodajalski akciji vse zdrave občane in delovne ljudi. FEBRUAR 1982 LJUBLJANA-MOSTE-POLJE 10., 13., 18., 26. ' 1 LJUBLJANA-ŠIŠKA 3., 16., 19., 24. LJUBLJANA-VlC-RUDNIK 2., 12., 23. ' RDECl KRIŽ SLO VENU1 ' Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina znaša 250 din za posameznike, 450 ain pa za organizacije združenega dela in delovne skupnosti. Cena izvoda 15 din. Študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101-603-46509. Tiska ČZP Ljudska pravica. VU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega konti' ( tejazavzgojo in izobraževanje , časnik »Prosvetni delavec' j prost temeljnega davka od p(° ‘ meta proizvodov (glej 7. točko1 J odstavka 36. člena zakona o ob 1 davčenju proizvodov in storitev' prometu).