35. snopič.

Cena 30 v.

s Spisi
Andrejčkovega
Jožeta.

Tiskal in založil J. Krajec nasl. v Novem mestu

m  .■■'ilircu k/.

NARODNA BIBLIOTEKA.

Spisi

Andrejčkovega Jožeta.

IV.

Popotni listi. — Cesar Jožef v Krašnji. —
Nočni sprehod. — Popotniki v arabski pu¬
ščavi. — Spomin na Dubrovnik.
Dambeški zvon.

C. v —' 1

Novo mesto 1908.

Natisnil in založil J. Krajec nasl.

\^ 2 .

L

Pri sv. Tomažu pod Ciceljnom
3. avgusta.

Jasno je bilo pa luna je svetila, ko sem
zapustil belo Ljubljano, starodavno Jazonovo
hčer, ter romal počasnih korakov po prašnej
dunajskej cesti proti domu. Blizo Save že se
ozrem še enkrat proti jugu, kjer se je dvigal
črni ljubljanski grad proti nebu in polglasno
jamem prepevati:

Kje so časi, kje so dnovi,

Ko smo Slave mi sinovi
Vedno bili združeni?

Popotoval sem sam, zapuščen, kakor nekdaj
Jakob k Labanu, s palico v rokah in s torbo
čez ramo. Ko bi me bil videl takrat kak ljub¬
ljanski čuvaj s širokokrajnem klobukom sred¬
njega veka, dolgo oguljeno suknjo, kakoršne so
nosili še pred petdesetimi leti naši stari očetje,

4

Popotni listi.

in z velikanskimi črevlji domačega dela, mislil
bi bil gotovo, da sem kak podeželni klatež in
zaklical bi bil: „Ti tropinar, mož po volji božji,
ljubljansko sodništvo ti sporoča: pojdi sem, da
te ogledamo, iz ktere luknje širocega sveta si
prilezel!“ Pa tega se mi ni bilo treba bati, ker
sem bil že precej daleč od mesta, v hudi sili
pa bi mi bila tudi pomagala moja „testamina“
iz zadrege. Povzdignil sem svoje oči k luni, ki
je tako prešerno plavala med zvezdami po jas¬
nem nebu, kakor kaka španijolska dona po ma¬
dridskih ulicah, in jej še mar ni bilo moje čudne
postave, čeravno jej pripisuje poetiška stranka
bister vid, s kterim opazuje nas reveže v do¬
lini solz.

Nedolgo potem doidem voz, na kterem je
sedelo mnogo ljudi obojega spola in razne sta¬
rosti; imeli so, kakor sem zapazil koj na prvi
mah, jako važne pogovore, in posebno Evino na-
sledništvo je bilo jako navdušeno, da so morali
moški prenehati ter prepustiti o tej reči bolj
izurjenim ženicam besedo. — Koračil sem tik
voza in milo gledal presrečno družino, kterej ni
bilo treba hoditi peš kakor meni. Voznik v dolgi
sivi halji je stopal mirno zraven voza in tako

Spisal Andrejčkov Jože. 5

neznansko kresal, da so mu letele iskre izpod
podkovanih peta. Menda se je bal volkov, ali
pa mene, čudne prikazni, dokler nisem prišel
bliže. Videti me grešno dušo vso zgrevano in
potolaženo v strahu božjem, omeči se mu trdo¬
vratno srce in s hrščečim glasom zarohni nad
menoj: „Hej, prijatelj božji čudne postave! ki
si bil gotovo v prvi vrsti takrat, ko so delili
klobuke, če te je volja pa se vsedi na voz, saj
vem, da že komaj stopinje pobiraš!“ Vede, da
taki ljudje neradi dvakrat velevajo, ker še ne
poznajo nove francoske etikete, ubogam ga koj;
splazim se naj prvo na soro, potem nekoliko više
in kmalo sem sedel mogočno med blago druži¬
nico, kakor nekdaj Kserks na svojem bojnem
vozu. Da bi bila ta družinica in voznik kaj več
spoštovanja do mene imeli in da ne bi bili mi¬
slili, da sem Bog vedi kakošen postopač iz Abra¬
hamove dežele, zažgem si dolgo smodko, potem
pa dam iz svoje zaloge še vozniku eno.

Prišedši do prve krčme, ustavi se voz. Krč¬
mar, debel možicelj, z zeleno kapico na glavi,
posvetil nam je z veliko svetilnico, da smo mogli
skobacati z voza. Moj edini goldinarček, ki je
še pohlevno tičal v najspodnjem žepu, jel se je

6

Popotni listi.

tresti, kakor bi ga bila napadla devet in devet¬
deseta mrzlica, vedel je, da je poslednji moj
tovarš, ki me mora spremiti domu. Zastonj so
bile vse besede, da sem že v Ljubljani dvakrat
večerjal, da sem prejšnji večer preveč pil, da mi
ne diše jedila, da me glava boli itd. vse ni nič
pomagalo. Hočeš, nočeš, moraš! Nehote sem
moral s svojimi pajdaši v gostilnico. — Debela
krčmarjeva hči, kterej so rekli Micika, nanosila
je toliko jedil na mizo, se ve da le iz gole lju¬
bezni, da jih gotovo niso imeli toliko na kaki
svatovščini. Moja družinica posede krog mize;
zasvetijo se noži, zasvetijo se vilice in bilo je
po sladkostih tega sveta; kakor gladni volkovi
v ruskih stepah so neusmiljeno trgali klobase.
Po dokončani večerji globoko zdihne naš stare¬
šina : „Kaj se nam mara, ker je vse drago, klo¬
base in meso!“ vzeme bič, pogleda svoje pod¬
ložne tako bistro, kakor bi hotel reči: „sedaj
pa me izbrišite izmed dolžnikov!“ potem pa od¬
ide meni nič tebi nič iz sobe. Poveljstvo pri
mizi prevzeme druga imenitna oseba, majhen
možiček, suh kakor goba. Po večkratnem šte-
viljenji na prste je izračunil, da mora vsak gost
plačati devet in devetdeset krajcarjev. Ker pa

Spisal Andrejčkov Jože.

7

mu je en krajcar hodilo navskriž, bil je tako
velikodušen, da ga je sam dal iz lastnega žepa,
za odškodovanje pa je popil ostalo vino v bokalu.

Nerad sem se ločil od svojega poslednjega
goldinarčka, pa vrgel sem ga vendar tako moško
na mizo, kakor bi ga bil hotel pokazati, da ta ni
še poslednji. Krajcar, ki sem ga dobil iz gol¬
dinarja, vteknil sem skrbno v žep, rnisle si:
„ako me sreča peklenšček, bodem se ga vsaj
odkrižal 41 . — Moj želodec je neznano krulil ter
mi očital, zakaj nisem segal z druzimi vred v
skledo; prepel sem pas dve luknji više, zapustil
mizo in djal svojej družinici pol žalostno: „Bog
vam žegnaj ! 44

Ko se zopet spravimo na voz, jel sem še
le prav ogledovati svoje društvo. — Zraven
mene je sedela debele donda, opravljena pol
gosposko pol kmečko s široko krinolino, in je
imela dva zapenjača pri pasu. Povedala mi je
prav odkritosrčno in s prijaznim pomižkovanjem,
da se imenuje Marička, jaz pa sem jej izbral
bolj primerno ime: Dora della Bunka. Pred
menoj je sedel že znani računar, zraven njega
pa v prostoren plašč zavit črnkast človek, ki
je bil popolnoma podoben levemu razbojniku,

8

Popotni listi.

ki sem ga videl nekdaj v božjem grobu pri
sv. Mohorji. Ker je vedno nemški govoril, spo¬
štovala ga je vsa družinica ter mu rekala go¬
spod dohtar.

Voznik je sedel tiho spredaj, in ker ni imel
druzega opravka, štel je vedno z bičnikom rebra
svojih Šarcev, ki sta še za Radeckega vozila na
Laško topove in sta bila tako samoglava, da
nista hotela pri vsem voznikovem trudu le sto¬
pinje hitreje storiti, nego sta pričela v Ljub¬
ljani. Levi, ki je bil na desnem očesu slep, na
levem pa menda tudi ni dobro videl, dvigal je
vedno glavo proti nebu, kakor bi bil botel šteti
zvezde, desni pa stopal pohlevno, kakor bi
bil premišljeval vse težave tega sveta.

Prišedša do prvega klanca, pozabita konja
svoje starosti. Kakor blisk zdirjata navzdol,
voz jame skakati s kolesnice v kolesnico, in
prej ko bi si bil mislil, zvrne se na mejo bližnje
njive! To ti je bila živa kopica! Računar pade
na grobljo cestnega kamenja, na-nj pa se pre¬
kucne levi razbojnik gospod dohtar ter ga tako
ljubeznjivo objame, da je le-uni na ves glas za¬
kričal. Jaz odletim kaka dva sežnja dalje v
grmovje, na-me pa se zvrne z vso težo Dora

Spisal Andrejčkov Jože.

/ 9

della Bunka, da mi je kar sapa zastala, in menil
sem, da držim ves voljni svet na sebi, pri vsem
tem pa me je še tako neprijetno poljubila, da
mi je tekla curkoma kri iz nosa. — Voznik ni
bil tako usmiljenega srca, da bi bil pomagal
zvaliti neprijetno breme z mene, ampak suval
in dremsal je-svoja konjska grešnika zdaj v ko¬
ščene čeljusti, zdaj v trebuh, ali bila sta tako
stoične potrpežljivosti, da se nista hotela pre-
mekniti vkljub trdemu bičniku in voznikovim
kletvicam, ki so spremljale vsak udarec posebej.
Jaz se splazim počasi z velikim trudom izpod
težkega bremena, in ker sem vedel, da je ostali
krajcar edino premoženje, poslovil sem se po
francosko s svojim voznikom ter odšel, ko so
se drugi še valjali po cesti, proti domu. Se le
na pragu očetove hišo sem zopet prosto zdihnil:
Vse težave so zdaj proč,

Lehko noč!

II.

Vrh planine nad Novo štiftjo 8. avg.

V nedeljo popoldne sem stal na Kanalu
med samimi kmečkimi očaki, ki so me skrbno
izpraševali, po čem je v Ljubljani pšenica, rž

10

Popotni listi.

in zmesno žito, v čemur se ve da sem bil le
malo izkušen ter sem jim dajal le slabe odgo¬
vore. Kar se privali po cesti gost prah, pri¬
kaže se cela rajda vojakov in komaj pridejo na
klanec do prve hiše, ko se oglasi veliki boben:
bunka, bunka, bunk, bunk. „0 jej 1“ viknil sem,
„že zopet Bunka." Komaj sem nekoliko pozabil
one strašne noči, ko mi je krvavel nos, kaj pa
me že zopet spominja vojaški boben Dore dela
Bunke, neusmiljene Erinije z dvema zapenja-
čama; kakor hudobni duh preganjala me je ta
prikazen. „Nič več," djal sem, nič več ne bom
doma; kar po svetu pojdem, kjer cveto rožice
in zale deklice."

V ponedeljek zjutraj odrinem od doma, pre¬
skrbljen z debelo gorijačo in potno torbo, v
kterej sem imel popir, črnilo in peresa, dve klo¬
basi in pa majheno pipico, brez ktere se ne
ganem nikamor, kakor nekdanji dunajski skla¬
datelj Kane. Vse je bilo v redu, samo mošnja
ne. Oče so se neznano repenčili, ko sem jih
poprosil denarja ter mi očitali, da je bom pognal
po svetu s trebuhom za kruhom. Se le ko sem
jim jasno dokazal, da mi je potovanje ne¬
ogibno potrebno, dali so se potolažiti ter djali:

Spisal Andrejokov Jože.

11

«Na, tu imaš dva goldinanarja, pa nič več!“ —
Zračunal sem na tanko, koliko časa bom popo¬
toval, in odmenil sem si za vsak dan deset
krajcarjev.

Solnce je kazalo, da bode kmalo opoldne,
ko sem koračil navkreber po hosti proti Tuhin-
skemu gradu. Z vsem drugim bil sem le slabo
obdarovan, le materinih in očetovih opominov
sem imel polno bisago, zatorej nisem obupal, da
ne bi hodil po pravih potih. — Na svojej poti
do Tuhinja nisem doživel nič zanimivega, samo
pod Burkelčevim mlinom sem prišel med cel trop
ciganov, ki mi niso dali prej miru, da sem jim
dal oni krajcar, ki mi je še ostal v gostilnici,
gredočemu iz Ljubljane.

Unkraj tuhinske cerkve sem nastopil pot v
planino. Nič druzega nisem mislil, kakor da.
grem na hrib Kilimandžaro v Afriki; kajti vro¬
čina je bila huda, da mi je curkoma tekel pot
po obrazu, žeja pa še hujša. Sredi planine ja-
mejo me črevfji tako žuliti, da sem je moral se¬
zuti. »Tukaj sem prost,“ mislim si, „kdo me
vidi? še volk ne. Bos pojdem navkreber pa bo,
saj sem sam. In zdajci se naslonim na debelo
bukev, sezujem čevlje ob hrastovem štoru in

12

Popotni listi

zavezavši je z motvozjo vržem je črez ramo ter
rivam dalje po ozki, prav pasji stezi tako na¬
vkreber, da bi se bil lahko večkrat v koleno
vgriznil.

Noč je bila že razprostrla svoja črna krila
po zemlji; zvezdice so migljale na nebu in luna
je svetila, jaz pa sem še taval po hosti. Vse
to se mi je zdelo zelo poetično in romantično,
samo koristno ne za-me. Truden in lačen sem
bil že, da sem komaj dalje stopal; kajti kloba¬
sice, ki so mi je dali mati, pošle so mi že, predno
sem prišel v Tuhin. Z veliko težavo sem pri-
kobacal vrh planin. „Kam pa sedaj?" vprašam
se, „noč je že, saj me bo še volk snedel v tej
puščavi, kar me Bog varuj in sv. Klemen na
Pišanjevici, ki je volčji gospodar." Prišedši ne¬
koliko korakov navzdol, zagledam v daljavi luč.
Vesel pozabim lakote in jamem prepevati: .

Nič ne maraj, moj prijatelj

Saj boš doma hruške klatil.

V preveliki radosti sem urno poskočil črez ograjo,
pripravljeno za ovce, pa o joj! zadrl se mi je
v boso peto velik trn ter mi take bolečine na¬
pravil, da so me kar težave obšle. — Cez dolgo
časa sem prikrevsal do majhine bajte, od koder

Spisal AndrejCkov Jože.

13

ffi i je prej sijala luč. Na pragu me srečajo hišni
gospodar, povzdignejo svetilnico, ki so jo imeli
v rokah nekoliko više ter me pogledajo od nog
do glave, misle si gotovo: „Za božji čas, od
kod pa to bitjeI ?“ — „Dober večer, oče! saj
s te, če se ne motim; ali me boste prenočili?
Pot sem zgrešil v temi, pa noge me hudo bole." 1
— „Ne vem, kako bo šlo; imamo že nekega
berača, Ulčarjevega Jožeta. Pa le stopite noter,
bo že nekako. 11  Odprem lesene duri z leseno
kljuko, ki so tako grdo zaškripale, kakor bi
jim bil stopil na rep ali pa Bog ve kaj žalega
storil. Pri peči je sedel omenjeni berač, grd
kot sam rogač, z razmršeno brado in strašno
velikimi usti, iz kterih sta molela dva velika zoba
kakor brajnika. Svoje reči položim po klopi ter
se vsedem ne ravno blizo njega, ker me ga je
bilo skoraj strah. „Bog ti daj dober večer,
Prijatelj!" ogovori me, „ti hodiš tudi bos, kakor
jaz. Saj imaš prav, utrdile se nama bodo noge,
pa črevlje bodeva prihranila".

Sedaj pride v sobo debela ženska podoba
z veliko skledo krompirja in lesenimi žlicami.
Vsede se za mizo ter ne reče nič. Za njo pri¬
deta dva čvrsta korenjaka v sivih pruštofih, vse-

14

Popotni listi.

deta se v kot za mizo in ne rečeta nič; slednjič
pa pridejo hišni oče in hišna mati, narede velik
križ ter molijo „očenaš“, potem pa sežejo po
krompirji.

Berač pri peči je tiho sedel in grozno zijal.
S svitlimi očmi je gledal na mizo, kako gine
krompir iz sklede. Videti, da ga nihče ne po¬
vabi k večerji, reče s hripavim glasom: „Bog
vam požegnaj pa tolažnik sv. Duh, da bi se vam
ne zaletelo!" „Bog plati!" odgovori družina
smeje, „če hočete pa se vsedite sem, boste ne¬
koliko večerjali!" „E bom pa počakal, če vam
kaj ostane", reče ves vesel ter jame požirati
debele sline, kakor bi bil že deset krompirjev
pojedel.

Ko je družina zapustila mizo, znosil se je
berač nad ostalim krompirjem, potem pa jel
prepevati tako grdo, da sem si kar ušesa tiščal:
Sveti Tomaž je v Indijo šel,

Ker je dosti težav imel.

Med tem prinese domača hči, velikanska,
debela ženska, velik otep slame ter naredi po¬
steljo kraj klopi. „No oče, sedaj pa le pojdite
spat, če ste trudni!" Eekla mi je oče menda
zato, ker sem sedel v temnem kotu pod staro

Spisal Andrejčkov Jože.

15

nvo in nekoliko pokašljeval. „Še nisem oče!“
večem jej ter se zvrnem na slamo. Zraven mene
vleže se berač, pomoli svojo zmršeno brado proti
frcni j n  pravi: „Veš, prijatelj! nocoj spiš pri
^ogledniku, da boš vedel, če boš še kedaj tod
hodil 44 . „Že dobro“, mislim si, „vse bom na
tanko pogledal, samo ko bi bilo kaj prigrizniti,
a li ti ljudje ne poznajo dobrih del usmiljenja 41 .

Komaj sem nekoliko zadremal, ko se pri¬
vleče v sobo cela drhal moških s sekirami na
famah. Posedli so krog mize in hišni oče pri-
neso jim žganja, brinjevca ali slivovca, ne vem.

Dolgo nisem mogel zaspati zarad mnozega
Vpitja in ko sem bil že na pol v Morfejevem
naročji, čul sem še vedno hrščeči glas neke
vohate pesmi, ki pravi:

Moja dečva je Štajerka
Jaz sem pa Kranjc,

Moja dečva je šparovka
Jaz sem pa pijanec.

III.

V gornjem Gradu 9. avg.
zvečer ob 11. uri.

Zjutraj se zbudim na tešče v planinski bajti
in bil sem še pri Pogledniku. Pogledam krog

16

Popotni listi.

sebe, pa berača sivobradca ni bilo nikjer; po¬
gledam dalje po hiši, sinočnih rogoviležev ni
bilo nikjer; pogledam v kot za mizo, nikjer ni
bilo žive duše. „Jože, sedaj si pa sam!“ rečem
sam pri sebi, „kaj pa, ko bi si napravil pipico
tobačka za zajutrek, saj nimaš nobene božje
reči v usta djati“. Potipljem krog sebe. Na
slami pri glavi je ležala gorjača, torba in črevlji,
le pipe ni bilo nikjer. Iščem in iščem po slami,
pri peči, za pečjo, pa nikjer je ni. „Kaj“, pravim,
„ko bi jo bil vzel le-uni rokomah in si postregel
ž njo?“ — Grozna žalost me obide, ko vidim,
da sem prišel ob vse svoje premoženje, ob pipo
s svitlim pokrovom in roženo cevjo, iz ktere so
pušili še moj stari oče in Bog vedi kdo še po¬
prej. ,,0 audi Jupiter, audiat fas!“ zdihoval
sem, „moja preljubljeria pipica je prišla v ptuje
roke; nikdar je več videl ne bom! — Opravim
se urno ter zapustim hišo trdo sklenivši, da ne
bom nikdar več tukaj spal.

Po ozki, kameniti stezi sredi smerekovega
gozda pridem do visoke sive skale. Splazim se
z veliko težavo na-njo in glej! Vsa dolina do
gornjega Grada se je razprostirala pred menoj:
ob krajih visoke, s temnim smrečjem obraščene

17

Spisal Andrejčkov Jože.

Planine, spodaj zelena dolinica, po kterej se je
bistri potok, sem ter tje pa raztresene po-
sainne hiše in bele cerkvice. Kakor nekdaj Mozes
z gore Nebo obljubljeno deželo, pregledoval sem
jaz vesel to malo dolinico, štajerski svet. Ko
Pa je bila moja radost največja, kihnil sem za¬
poredoma trikrat prav hudo. „To je dober omen“,
djal sem in zapustil pečino.

Prišedsi v dolino k novej Štifti, umijem se
v studenčnici, potem pa pravim: „Jože! danes
še nisi bil pri maši, stopi tu-le nekoliko v cer¬
kev!“ Odprem velika vrata, pa cerkev je bila
vsa prazna, le za durmi je klečala stara ženica
in grozno urno migala s svojo suho brado. ,,Ali
ne bo maše", vprašam jo. „Je že minula; če
hočete iti k maši, pojdite k sv. Miklavžu, ondi
se bo sedaj-le pričela".

V četrti ure prikorakam k sv. Miklavžu, kjer
se je ravno začela maša in sicer peta. Na koru
je sedel pri majhenih orglicah, kakoršnih še
nikdar nisem videl, dolg suh šolmašter v go-
sposkej, zakrpanej suknji in je tako neusmiljeno
vdeloval po klaviaturi, da sem menil zdaj zdaj
se mora razleteti to malo delce. Ker ni bilo na
koru niti pevkinj niti pevcev, krožil je vedno

2

Nar. bibl.

18

Popotni listi.

solo. Ali ta solo bil je grozno dolgočasna me¬
lodija, podobna starej šolmašterski:

Sv. Miklavža cerkvica, cerkvica,

Kuca, kuca, kuca, cerkvica,

Gori je namalana merkvica, raerkvica,

Kuca, kuca, kuca, merkvica.

Po dokončani službi božji me je spodil brž s
kora ter ga skrbno zaklenil. Menda se je bal,
da bi mu kdo ne ukradel male igračice, ki mi
je bila res tako všeč, da sem se še sredi cerkve
ozrl parkrat na kor.

Unkraj sv. Miklavža pridem do samotne
hiše, kjer jo visel nad vratmi smrekov vršiček
— znamenje, da je ondi gostilnica. — Vležern
se pod hišo na trato in jamem premišljevati:
„Danes imam dvajset krajcarjev za pot, ker
nisem včeraj nič zapravil. Dobro, opoldne bo
mastno kosilo in lehko bom nekoliko poduškal“.
Domislil sem se vseh jedil in pijač, ki se dobe
v krčmi za poštene denarje; tuhtal in tuhtal
sem, kako bi obrnil svojih dvajset krajcarjev,
da bi bilo prav. V takovih blazih mislih zatis¬
nem oči in sladko zaspim. V spanji se mi je
senjalo, da sem bil na gori Olimpiški, ki pa je
bila popolnoma podobna ižanskemu Krimu. Pri-

Spisal Andrejčkov Jože.

19

kaže se mi čuden možicelj suhega obraza in
Plašat ko trska. Imel je velika očala na nosu,
8e  veča pa ušesa, pod brado pa nekoliko kocin,
ktere je neprenehoma vihal. Kremžil in pačil se
je strašno grdo ter raztegoval usta do ušes;
na strani pa mu je stala, o groza! Dora dela
Bunka, ki pa je bila še veliko debelejša, nego
Bsti večer. Možice^ se mi grozno grdo namrdne
ter mi pomiga s prstom, potem pa zgineta oba¬
rva v oblake. Jaz zakričim samega strahu in
8e  zbudim. „Te senje ne pomenijo nič dobrega“
hdslim si in skobacam kviško.

Videti na solncu, da je že zdavno odzvo¬
nilo poldne, grem v krčmo ter ukažem prinesti
jedi in pijače; povedal pa sem koj, da samo za
dvajset krajcarjev, kar se je gostilničarju čudno
zdelo in je nekako pomenljivo pomajal z glavo.

Pri drugi mizi je sedel čokast človek ble¬
dega zaraščenega obraza v lovskej obleki. Imel
jo pred seboj polič vina, pušil je iz velike turške
Pipe in se vedno igral s kozarcem. Ker so naji
zapustili oče krčmar, ostala sva sama ter pro¬
dajala grozni dolg čas. Slednjič se nama oma¬
jata jezika in jameva se pogovarjati o tej in
®ni reči. Povedal mi je, da je zemjjomerec,

2 *

20

Popotni listi.

doma iz Češkega, da stanuje v Gornjem gradu
itd. Beseda da besedo in kmalu sva bila naj'
bopa prijatelja. Brž izpije svoj polič vina po¬
tem pa se vsede k meni in reče, prinesite polni
bokal. Jaz, odkritosrčna duša, mu naravnost
povem, da nimam več denarja, on pa me poto¬
laži rekoč, da bo vse sam plačal. Pila sva ga,
da je bilo veselje; on si je prižgal smodko meni
pa dal svojo turško pipo, ko sem mu povedal,
da mi je moja ukradena.

Da bi nama čas prej minul, jameva pre¬
pevati razne pesmi, on češke, jaz slovenske na¬
rodne. Najbolj pa mu je bila všeč tista, ki pravi :

Le pijmo ga,

Ne glejmo ga,

Saj je vince,

Saj ni voda.

Moral sem mu jo toliko časa peti, da se je je
popolnoma naučil in da ne bi je pozabil, za¬
pisal si jo je v knjižico. Jaz si njegovih pesem
nisem dokaj zapomnil, ker so imele malo be¬
sedi, a grozno veliko: trala, trala, trala la; nČ
nč, nč itd.

Ko sva se ga bila že dobro nalezla, rekel
mi je, naj grem ž njim spat v gornji Grad, kar


Spisal Andrejčkov Jože.

21

sem jako rad storil. Ura je bila že deset od¬
bila, ko sva jo mahala po cesti ob potoku Dreti
in pela:

Byl tam jedni pivovarek,

Tam bydlil naš Veneel sladek ete.

Zemljomerec je bil zelo postrežjjiv, zatorej
sem ga koj zapisal v svojem dnevniku v rub¬
riko med dobre duhove. Dal mi je svojo lastno
Postelj, kjer sem tako sladko spal, da sem se
se le drugo jutro zbudil.

IV.

V Rečici 10. avg.

Drugo jutro se poslovim od svojega prija¬
telja zemljomerca in grem dalje svoj pot. Pri-
šedši unkraj gornjega Grada, vsedem se na cestni
nasip, podprem glavo z obema rokama ter ja-
naem premišljevati vse križe in težave, ki sem
jih pretrpel, odkar sem zapustil Ljubljano. Bili
se večidel za-me žalostni dogodki. Vzdihnil sem
iz globočine svojega srcaindjal: „0 bore jaz!“
•— Potem grem dalje in dalje in slednjič pridem
v velik gozd, kterega ni bilo ni konca ni kraja.
Ker je solnce vedno huje pripekalo in tudi moj
širokokrajnež ni mogel več varovati zarujavelih

22

Popotni listi.

lic pekočih solnčnih žarkov, ležem kraj ceste
na trato v hrastovo senco. Da bi mi dolgčas
ne bilo, vzemern iz torbe kos popirja ter jarnem
kovati spis »Napoleon in Luter na spodnjem
svetu“. Ko sem bil ravno najbolje zamišljen V
Plutovo kraljestvo in sem si bil že izbral po¬
trebnih oseb za svoj spis, zalaja pred menoj
majhen psiček, skoči k meni in me zgrabi meni
nič tebi nič za rokav. „Ti nemarast ti kosma-
tinska!“ pravim sam pri sebi, to bi bilo pa
vendar preveč, da bi me imela vsaka božja
stvar pod oblastjo 4 *; in ravno sem zgrabil pa¬
lico, da bi bil okrenil predrznega pseta čez
pleča, ko se zasliši s ceste sem nežen glas: „Ta
Finetelj ta, ali greš koj sem!“ Pri tej priči me
pusti kodrasti Finetelj ter steče po cesti, od¬
koder se je čul glas.

Kmalo potem se prikažete izza smrečja
dve „brineti“, zali gospodičini v črnih mantilah
in s čikoži na glavi, za njima pa je stopal po¬
časno velik, gosposko oblečen človek s sivo
brado. Čude se, sem gledal prišlo trojico ter si
mislil: „od kod pa ti dii minorum gentium?**

Ko vidijo hladno senco na zeleni trati, po¬
lasti se jih ta misel, kakor mene prej: zavijo

Spisal Andrejukov Jože.

23

jo s ceste k meni pod hrast in prijazno me
pozdravivši, posedejo ysi trije blizo mene. „To
ne bo slabo 11 , mislim si, „imel bom prijetno dru¬
ščino !“ Finetelj je bil odslej popolnoma miren,
nič več me ni vlekel za rokav, marveč jel je
migati s kosmatim repom ter se mi prilizovati.
Da bi starega gospoda in priljudni gospodičini
kolikor moč zabavljal, zberem vse svoje ume-
talne izraze ter jamem govoriti, ker nisem dru-
zega vedel, o težavni poti in hudi vročini. Go¬
spodičini ste bili jako prijazni, torej se je kmalo
vnel živ pogovor o tej in uni reči, česar pa
nočem tukaj obširno popisovati, da bi se kak
sovrašnik ženskega spola ne spodtikal.

„Bog daj“, želel sem si, „da bi me ta dru¬
ščina tako brž ne zapustila! — tukaj je dobro
biti“. Pa moje želje se niso spolnile. Nekoliko
odpočivši se, vstanejo zopet ter se odpravijo
dalje rekoč, da jih čaka voz v bližnji vasi, ki
je popejje v Mozirje. Pri slovesu mi reče stari
gospod, da naj ga obiščem, kedar pridem v Mo¬
zirje, kar sem mu prav rad obljubil.

Kake pol ure pozneje se tudi jaz spravim
na noge, da bi odrinil dajje iskat obljubljene
dežele, kjer se cedi mleko in med. Ogledovaje

24

Popotni listi.

se okrog, da ne bi kaj pozabil, zagledam v travi
kjer ste sedeli gospodičini, majbeno knjižico.
Bila je lepo vezana in na platnici ste bili vtis¬
njeni črki M. B. „To je gotovo pozabila ktera
ljubeznjivih gospodičin“, mislim si, „ravno prav,
ko pridem v Mozirje, izročim jima jo sam“.

Počasno krevsaje po cesti odprem knjigo
in ves vesel zapazim, da so Jenkove pesmi.
„Aba“, pravim, „te dve ste gotovo Slovenki,
ki tako ljubite nežne pesmice našega vrlega
pesnika". Na zadnji strani najdem na rudečkast
popir lepo spisano pesmico, zloženo v čistej slo¬
venščini; glasila se je tako-le:

Zgubljena nedolžnost.

Oče so rekli: dekle nikar!

Mati so rekli: pust’ ga z nimar!

Ti pa si vendar ljubila ga
Mlad’ga vrtnarja, brhkega.

Pod tvoje je hodil oknice.

Ti rada si mu verjela vse,

Okradel ti je devištva cvet,

Okradel veselje mladih let.

Kje tvoja je, dekle, lepota zdaj ?

Zastonj se jočeš, jo kličeš nazaj;

Odnesel že zdavnej potok dereč

Devištva je venec, — nedolžnost je preč. M. B.

Spiisal Andrejčkov Jože.

25

„Kdo bi bil zložil to pesmico?" tako sem
Premišljeval, „morda je ktera gospodičin pisa¬
teljica, to bi jo še desetkrat krasnejo storilo".
V takove misli vtopljen sem šel v strahu božjem
dalje, pesmica pa se mi je vedno prijetneja zdela,
— ne vem zakaj.

Proti večeru pridem v majheno vas, kjer
pribobni Savina od koroško - kranjske meje. Pri
prvi hiši vprašam na pragu stoječega kovača
Umazanca z gobovo kapo na glavi: „Oče, kako
se pa pravi tej vasi?" — Dedec me meri s svit-
limi očmi od nog do glave; še le, ko ga vdrugič
vprašam, misle, da je morda gluh, reče nekako
boječe: „Sv. Miha imamo za patrona", ter se
pomakne nazaj v kovačnico. „Imejte patrona,
kakoršnega hočete, kaj me to briga, ali bolj
dolgočasnega patrona gotovo ni več na Štajer¬
skem, ko si ti dedec." Ker sem koj prvega
človeka grozno puščobnega naletel, nisem hotel
ondi prenočiti, pa saj bi me morda tudi ne bili
hoteli, ampak šel sem dalje ob Savini.

Noč je bila temna, da še ceste nisem raz¬
ločil. Dež je jel naletovati in noge so me že
zelo bolele, vasi pa nikjer nobene; kesal sem se,
da nisem ostal v prvi vasi. Čez dobro uro

26

Popotni list.

pridem do samotne bajte, kjer je še luč brlela.
Ker nisem mogel najti duri, stopim pod okna
in potrkam po šipah. Kmalo pomoli glavo ven
dolga suha babina in zarohni nad menoj: „Kadu
razbija okno?" — „Hoj mati, ali ste sami doma?
odprite no vašo beznico, zunaj lije dež, ko bi
ga bil kdo najel!" rečem jej; pa stara je bila
zelo neusmiljenega srca. „Grdoba pijana", djala
je, „le tje pojdi, kjer si se ga nažerl!" in zalo¬
putnila je okno. — „Tako-le se ti godi Jože",
pravim pol žalostno, „lačen in žejen si, malo
manjka, da ne tešč, baba pa te zmerja s pi¬
jancem. O svet — kam si prišel!" — Zraven
hiše je bilo nekoliko napušča in pod njim kup
listja; to mi je pomagalo iz zadrege. Truden
in moker zvrnem se v listje, saj je bilo dobro
za-me, Bog, da sem bil pod streho! Kavno sem
nekoliko zatisnil oči, ko se začujejo proti hiši
štramasti koraki. „Kje pa smo, hej!" vpil je
prišlec, „Urška, ljuba moja stara švedravka,
odpri no, saj te imam rad, čuješ ?!“ Pa Urška
ni več čula, ali pa ni hotela. „Oh saj pravim",
nadaljeval je, „oh saj pravim, še pod svojo streho
ne smem, zato ker sem izpil frakcij žganja, o
jej! — saj pravim — baba gospodar, pa volk

Spisal Andrejčkov Jože.

27

mesar 11 . Tako je godrnjal dedec ter se zvrnil
pod kap, kajti moči so ga bile zapustile. S hri¬
pavim glasom je jel peti:

Ni goršega dekleta pod Šmarno goro,

Ko je Ržinkova Minka s koščeno tirado.

„Oh revež 11 , mislim si, „če je ta tvoja žena,
tako si res usmiljenja vreden. Bolje bi ti bilo,
da bi jej bil mlinski kamen na vrat obesil, ter
jo potopil v globino Savine, preden si si jo na¬
kopal na glavo . 11  Dež je pojenjal in dedec je
dobro spal pod kapom, jaz pa v listji.

V.

V Mozirji 18. avgusta.

Drugo jutro se zbudim, ko se je ravno dan
storil in glej! pod kapom je ležal berač Ulčarjev
Jože, ki mi je bil pri Pogledniku pipo ukradel.
»Sedaj te pa imam tiček 11 , pravim mu ter stopim
k njemu. Primem ga za kolar pri srajci ter ga
vzdignem kviško, da so se mu koj vsi udje po¬
tresli. »Duša stara ! 11  rečem mu, »ali mi boš dal
pipo nazaj ! 11  Berač me debelo pogleda, izvleče
pipo iz žepa rekoč: »Ljubi moj prijatelj! ta pipa
je moja, kupil sem jo od nekega Juda 11 . —

28

Popotni listi.

„Lažeš, ti si mi jo ukradel v planini pri Pogled-
miku, ali ne veš?! Koj mi jo daj sem, če ne“

-. Berač videti, da ni drugače, da mi jo

brez daljnega upora.

Tako sem zopet dobil po čudni nakjjučbi
svojo pipco preljubljeno. Samega veselja sem jo
koj natlačil in pričel pušiti, da bi se prepričal,
•če še tako dobro vleče, kakor prej. — Bila je
še nepoškodovana in jaz sem bil vesel, vesel,
zato ker sem imel zopet pipo.

Na poti dojdem velicega moža z dolgo sivo
brado in oblečenega v trdo rujavo kuto — očeta
kapucina. Njegovo obličje je bilo resno, veli¬
častno, spoštljivo; bil je mož ves po volji božji.
Pripovedoval mi je mnogo, kar pa sem ohranil
za-se in dajal mi je take nauke, da so mi se¬
gali do dna srca. Marsikako resnico mi je po¬
vedal, katere ne bom nikdar pozabil, ki pa bi
bila morda marsikomu drugemu v spodtikljej,
posebno takim, ki človeka sovražijo, ako jim
pove resnico in ki imajo le tiste za prave „mo-
raliste“, ki znajo h krati dvema gospodoma slu¬
žiti; Joža, ljubi moj prijatelj! kaj praviš, mar
ni to res?

Spisal Andrejčkov Jožo:

29

Kapucinec me kmalo zapusti ter zavije čez
Savino proti Nazaretu v samostan, jaz pa grem
zamišljen dalje ter premišljujem človeško osodo.
Imel sem takrat veliko misli, grozno veliko, pa
vse take, da jih nisem mogel spraviti na papir.

Ker sem po dnevi zarad vročine vedno po-
legal po sencah, prehitela me je noč, prodno
sem prišel do Mozirja. Bil sem sam in bil sem
vesel, da sem bil sam, ker me ni nihče motil r
mojih domišljijah. Veš brate, jaz sem neznano
neukreten in siten, če me kdo moti, kedar sem
zamišljen; pravim, zelo neukreten, še celo hud
in takrat me najložje razjeziš. Na nebu je sijala
luna in jaz sem se jej smejal, ker se mi je zdela
vsa njena podoba tako melanholična in ravno
zato vsem zaljubljenim tako prijetna, da jo vedno
opevajo. Abotniki! ali ne veste, da ona nima
ni sluha ni vida ? Pa kaj druge karam, saj sem
sam ravno tak. Savini valovi so tako prijetno
šumljali, kakor bi pele Sirene in zato sem tudi
jaz začel peti:

Je vetrček pihal,

Je dežek rosil,

Saj te nisem prosila,

Pa bi hodil ne bil.

30

Popotni listi.

Ko pa sem prišel blizo Mozirja, jel sem
drugače peti tako, kakor pojo ljudje vedno ve¬
seli in zadovoljni, namreč:

Bratci veseli mi,

Tralala, tralala
Pesem zapojmo vsi
Tralala.

Tako sem pel in pesem me je storila še
Ibolj veselega, da sem celo zavriskal.

Moralo je biti že precej pozno, ko pridem
do Mozirja. Luči ni bilo nikjer nobene, le tu
in tam je kak pes zalajal nad menoj, potem
pa se zopet mirno vlegel v svoje gnjezdo. Nekaj
časa hodim po vasi gori in doli, gledam na levo,
gledam na desno, pa nikjer žive duše. „Kaj bo ?“
pravim, „povsod imajo že zaprto, zunaj preno¬
čiti bo pa nekoliko premrzlo: zeblo te bo, da
ti bodo udje drgetali in od mraza boš škripal
z zobmi!“

V takih nadlogah stopim nekoliko dalje
unkraj cerkve, kar zagledam na spodnji strani
ceste v zgornji sobi luč. Vžgem dva klinčka ter
posvetim kviško, in res nisem se goflufal: nad
vratmi je visel smrekov vršiček, znamenje, da
sem prišel do krčme. „Bog in sv. križ božji!“

Spisal Andrej čkov Jože.

31

Pravim sam pri sebi, „Jože! tukaj-le potrkaš,
Pa se ti bo odprlo, če le vrag ni. Saj pravijo,
kdor trka, se mu odpre.“ Stisnem pest in bunk
bunk! loputnem parkrat po vratih, pa nihče se
mi ne oglasi. Loputnem v drugo, bolj trdo, pa
nič. — Potem vdarim se črevljem po durih, da
sem menil, vse se mora razleteti; nič pomagalo.
— Zaletim se s hrbtom v duri, da bi je vrgel
iz tečajev, pa zastonj: duri so bile trde, bolj
ko moj hrbet, in druzega nisem opravil, kakor
da me je desna rama celo bolela. Jezen, da me
nobeden ne sliši, jamem klicati: „Hej duše za¬
spane, ali boste odprli, ali ne! — Kazbijem vam
duri, okna, pa še kaj druzega, če ni drugače ! 11
Vpij ali ne vpij, vse je zastonj. Potem stopim
konec hiše, kjer je bila zgoraj luč, spodej pri
steni pa je bil ulnjak. Zagrabim pest peska ter
ga zalučim v okno. Cin, cin, cin! je zazvenelo
po šipah. Nekdo pride k oknu, zakolne prav
robato, potem gre pa zopet stran. „Tako trdo¬
vratnih ^judi pa še zopet ne,“ mislim si, „ne
menijo se, če bi jim tudi hiše narobe obrnil.
Pogledati hočem, kaj vendar delajo gori.“ Spla¬
zim se na ulnjak, pa bil sem še premajhen, da
bi bil videl v sobo. Poprimem se za okrožje

32

Popotni listi.

pri oknu ter se spnem kviško, in glej kaj vidim"
kraj postelje pri peči je sedela stara žena in
spala. Glava jej je vedno lezla v naročje in
kadar je že dosti daleč prilezla, vzdignila jo je
zopet nekoliko kviško. Blizu okna pri mizi je
sedela mlada dekle in zraven nje velik, čokast
fant s kastorcem na glavi in lepo svilnato ruto
za vratom. Dekle je sedela nekako zamišljena,
fant pa jej je govoril, kakor je bilo videti, tako
živo na srce, ter jej včasih stisnil roko, da se
je zazibal deklici večkrat majhen smehljej krog
ustnic. „Aha,“ pravim, „sedaj pa že vem, zakaj
nočejo odpreti: tukaj se ženijo, ženijo, o kriška
gosposka! stara mati pa spi, kakor bi jej še
mar ne bilo! — To je romantično, — ne, to
je idilično, idilično! iz tega se bo skovala lepa
novela. O Jože, česa vsega ne doživiš!" Ravno
sem premišljeval ali bi potrkal na okno, da bi
me pustili v sobo, ali ne, ko se h krati pripodi
krog ogla cel roj fantov. ,,Hudič! ali te imamo!"
vpili so in koli so jeli pokati ob plotu, da je
bilo groza. Samega strahu onemorejo mi roke
in jaz telebim tako trdo na ulnjak, da se streha
pod menoj polomi ter padem v ulnjak na kup
slame. Slišal sem, kako so rentačili fantje in

33

Spisal Andrejčkov Jože.

udrihali po nekom, pa nisem vedel po kom.
Kmalo potem se je vsa druhal razšla in jaz
s em na tihem Boga hvalil, da sem padel v
ulnjak in da nisem nič dobil po plečih. Vse je
bilo dobro v moji baraki, gorko je bilo še pre-
v eč, le lakota me je nadlegovala in skrbelo me
je, kako pridem drugo jutro iz lesene ječe.

VI.

V Mozirji 12. avgusta.

Ura je počasno natolkla v zvoniku tri, ko
odprem drugo jutro oči ter jamem gledati okrog
sebe, oziraje se po kakovi luknji, po kateri bi
mogel priti na beli dan. Pa vse je bilo zastonj.
Majhena vratiča so bila od znotraj in zunaj
dobro zapahnjena, kak panj odmakniti bilo je
pa težavno delo. „E, kaj bi si glavo belil,“
mislim si, „kjer je bilo toliko prostora, da sem
noter padel, ondi bom tudi ven prišel. 4 * Po¬
primem se z obema rokama za gredo, dvignem
se kviško in kmalo sem pomolil — najprvo pete
iz ulnjaka.

Zopet sem bil prost; zopet sem vžival ve¬
selje tega pokvarjenega sveta, ki je že popol¬
noma skočil iz ojnic. Zapel sem si suknjo, da

3

Nar. bibl.

34

Popotni listi.

bi se zavaroval ostremu jutranjemu zraku, za¬
žgal pipo, potem pa šel na cesto iz vasi, da bi
vsaj nobeden ne vedel, kje sem prenočil. —
Zeblo me je tako prebito, da sem se ves tresel)
in to še toliko bolje, ker nisem imel nobene
božje stvari v ustih od včerajšnega opoldneva-
— Solnce je priplavalo izza hribov ter lepo
obsevalo s svojimi žarki vinograde na severo¬
vzhodni strani. Prizor je bil krasen, veličasten,
pa jaz sem se malo brigal za vse to, ker me
je preveč zeblo.

Prišel sem bil že precej daleč unkraj Mo¬
zirja in sklenil sem kar dalje potovati proti
Braslovčam, pa domislim se knjižice v žepu in
lepih gospodičen, ki ste me predvčeranjim po¬
vabili obiskati jo. „Ne boš, Jože,“ djal sem,
„ti moraš nazaj v Mozirje, naj velja kar hoče; že
ti je šlo za materino doto in pa za pol dne sem
ali tje. Morda je kateri gospodičini zelo žal
po knjigi, morda bi bila tvoja malomarnost celo
vzrok, da bi se katera jokala, kar pa Bog varuj;
kajti, jaz sem zelo usmiljenega srca in rajši bi
se sam jokal tri dni in tri noči, ko bi se mi
ljubilo in bi utegnil, nego da bi storil kakej
gospodičini kaj žalega. “ Tako sem mislil in

Spisal Andrejčkov Jože.

35

zdajci mi pride nasproti neki človek, ki je vedno
švedral sem ter tje po poti, kakor bi bila vsa
cesta njegova. „Aha, pravim sam pri sebi, „ti
s i ga pa naložil — Matevža — presneto te
dobro meče.“ — Vriskal je, ko sama živina,
Potem pa jel peti neko znano pesem, ki pravi:

Oj mamca jaz vas vprašam,

Od kod ste vi doma? —

„Tam unokraj Ljubljance
S prelep’ga Rrakov’ga.“

To pesem je nekaj časa pel, nekaj časa
žvižgal, potem pa zopet zavriskal. „Hembraj
te!“ pravim, „ta je pa krašnjiška, pa vendar
be bom srečal kacega znanca?“ — in res je
bilo tako. Ko pridem bliže, spoznam svojega
nekdanjega tovarša Premčevega Toneta v irha¬
stih hlačah in baržunastem prusniku z debelimi
svitlimi gumbi. — Bil je Tone, s katerim sva
pasla nekdaj skupaj krave po županovem gozdu,
ter pekla krompir in repo; s katerim sva znala
toliko narodnih pesem, da jih cela fara toliko
ni vedela; bil je on, ki me je naučil piščalke
delati, biče plesti in pokati, da so se lisice in
zajci po gozdu plašili, s katerim sva se tolikrat
gugala na Mežnarkovi starikovi vrbi, kjer me

3 *

36

Popotni listi.

je večkrat nalašč tako prebrnil, da mi je tekla
kri iz nosa in ust, — njega sem srečal danes
prvikrat, odkar sem zapustil pašnik ter nastopil
pot kulture.

„0, Jože! kaj pa že tebe sem prinese!"
pravi zelo vesel, ko se snideva. „Ne hodi dafle,
pojdi z menoj nazaj v Mozirje. Dal bom za šest
bokalov vina, da ga bova pila skupaj, saj se že
dolgo nisva videla. Vidiš, ti si že postal nekaj
gospoda, jaz sem pa še zmeraj hlapec; pa nič ne
de. — Veš, ne smeš zameriti, danes sem neko¬
liko pijan, ker je bil včeraj pri nas semenj."

Vrnila sva se v Mozirje in sicer v ravno
tisto krčmo, kjer sem ponoči ulnjak podrl. —
Krčmarica, stara mati, sedeli so za durmi pri
oknu in si meli neprenehoma oči, menda se niso
bili zvečer sede dovolj naspali; hčeri pa, ki je
bila sinoči vsa „in dulci jubilo“, se je tudi močno
zdehalo, zato se je večkrat naslonila na mizo
in, če se ne motim, dremala. S Tonetom se
vsedeva k smrekovi mizi pri peči ter začneva
pri poliču.

Zdaj pride v sobo sivoglav mož z vso re¬
sasto kamižolo in svetilnico v rokah. Držal se
je grozno hudo in jaz sem si mislil, da se mu

37

Spisal Andrejčkov Jože.

že ni kaj prida sanjalo. — Stori nekaj korakov
po hiši, potem pa vdari s pestjo ob mizo, da se
je zaspana hčerka — pa ne, da bi jej to očital
— vsa stresnila in kviško planila. S trdim in
hreščečim glasom jel je stari razsajati po hiši,
kakor sama hudoba. Pri peči sta sedela hlapca
in pastir, in koj potem jaz. „Kdo je bil tisti
teleban," djal je, „ki mi je po noči podrl ulnjak,
jaz ga čem vedeti? — Jaz sem dal dolgemu
Juriju dvanajst grošev in frakelj šnopsa, da mi
ga je pokril, sedaj je pa nekova prekleta zver
Vse deske polomila in še celo sleme odtrgala!
Ali si bil ti Štefan? ali pa vaji kdo zmrzlaka
zmrznjena? Jaz bi le rad vedel, kdo ima pri
mojem ulnjaku kaj opraviti?!" — Ko so se vsi
trije zaporedoma priverili in pridušili, da ni bil
nihče pri ulnjaku, utihnil je tudi stari; mene,
četrtega, še pogledal ni; kajti tega si še misliti
ni mogel, da bi bil jaz tisti, ki ulnjake podira
pod oknom, kjer leži domača hči. Oh, dejal
sem, „ko bi ti to vedel, kar jaz vem, potlej bi
še-le razsajal, potlej; pa molčati hočem, zato
ker se mi dečva smili."

Tone me je zapustil proti poldnu ter šel
nekam v hribe, jaz pa sem sklenil obiskati vče-

38

Popotni listi.

rajšnjo druščino. Preden sem zapustil krčmo,
povedal mi je pastir skrivaj, za kar sem mu
dal kozarec vina in pipo tobaka, da sinoči ni
bil tepen oni fantalin, ki je bil v zgornici, am¬
pak njegov tovariš, ki je čakal spodaj pri dre-
varnici.

Zunaj na trati sem si odrgnil črevije ter
strkal prah s hlač in suknje, da bi prišel bolj
„elegant“ k svojima „brinetama“, potem pa še
pogladil lase, da ne bi se držala na njih kaka
mrva ali pleva od sinočnega prenočišča. Zraven
hiše na klopici je sedel stari, sivobradi gospod
in pušil tobak iz dolge pipe. Sprejel me je prav
prijazno ter me peljal v zgorno sobo k hčerama.
Nekako čudno mi je bilo pri srcu, ko sem ji
zopet videl; ne vem kako je to, da ima nekateri
človek toliko upliva do nas, da se nas polaste
nehote nekaki občutki, kedar ga vidimo, katerih
si še prav razložiti ne vemo. Jako ste bili ve¬
seli, ko sem jima prinesel knjižico, rekli ste, da
jima je drag spominek od nekoga, ki ga že ni
več na svetu. — Gospod mi je pokazal svoje
bukvišče, ki je bilo res jako bogato in lepo
vredjeno; koj sem sprevidel, da sem med omi¬
kanimi ljudmi.

39

Spisal Andrejokov Jože.

Proti poldnu prikaže se v sobo čudna moška
Postava s frakom in veliko pinjo na glavi. Bil
je tako nekako čudno vstvarjen, da ga še prav
Popisati ne morem. Delal je strašne poklone,
in svoje suhe nožiče je tako umetno prestavljal
*n postavljal, vil in krivenčil, da me je nehote
smeh posilil. „Kaj bo pa ta povedal?" mislim
si in ga ogledujem z začudenjem. Tudi gospo¬
ščini sta se smejali in kakor sem videl, prav
debelo norčevali iz te pokveke, ki pa si je menda
vse to štel v čast, in je menil, da se godijo
takove šale le iz zgolj ljubezni do njega. —
Srečen človek, ki živi v domišljiji! Ko sem ga
dalje pregledoval, polastila se me je neka misel,
sicer prav neumna, namreč, mislil sem si: Kaj
ko bi mu sedaj-le potisnil tisto pinjo na glavo,
da bi mu segla čez ušesa, kakor mački lonec,
kedar vanj glavo vtika, in bi ga ne mogel koj
sneti? To bi bilo smeha!

Vse popoldne smo se razveseljevali prav
dobro, in ozkohlačni gospodek je govoril tako
navdušeno, da je prebrnil v svojej gorečnosti
steklenico z vinom gospodičnama na obleko. Pre¬
velike sramote ni vedel, kaj bi počel, izgovarjal
in opravičeval se je z umetno-pletenimi reki,

40,

Popotni listi.

kakoršnih je najti po onih „Galanteriebuch“
imenovanih knjižurah, pa kar je, to je, gospo-
dičini bili ste mokri, gospodek pa suh, kot kre¬
silna goba. Ves potrt poslovil se je kmalo ter
šel ne vem kam. — Pozneje sem zvedel, da je,
ne vem kje že pisar, da pa pride skoraj vsak
dan v Mozirje poklone delat.

Zvečer sem imel še veselje sniti se z dvema

izvrstnima rodoljuboma gg. L., ki sta me

jako prijazno sprejela in mi celo prenočišče
preskrbela.

VII.

V Braslovčah 13. avgusta.

Soba v g. L. hiši je bila jako

prijetna, čedna in olepšana z raznimi podobami.
Vse je kazalo, da stanujejo tu Slovenci, pravi
Slovenci; kajti po stenah so visele podobe sve¬
tega Cirila in Metoda, Svatopluka, Premisla, Oto¬
karja in več druzih. Na mizi je stala majolika,
narodna slovenska posoda, iz katere smo ga
zvečer tako ruvali rumenega Štajerca, da je kar
od mize teklo; bila je to žlahtna kapljica, ka-
koršne imajo naši Mozirčanje dovolj; ali je bila
domačega pridelka ali ne, tega nisem prašal,

Spisal Andrejčkov Jože.

41

kajti bil sem zadovoljen in potolažen, da je le
gladko tekla po grlu. — Mozirsko vino me je
tako navdušilo ter mi takove misli zbudilo v
glavi, da sem skoval koj tisti večer, še preden
sem šel spat, tri pesmice: dve na čast svojima
brinetima, eno pa Ulčarjevemu Jožetu, ki mi je
bil pipo ukradel. Prvib dveh ne bodem dal
nikdar na svitlo, ker ste zaljubljeni, zaljubljenih
pesem pa se boje nekateri slovenski puristi in
linguisti kakor jih imenuje Prešerin, — bolj
nego same črne kuge, posebno pa, če najdejo v
njih besedo „srček“. Ta mala, ljubeznjiva bese¬
dica, ki je po vsem svojem obsegu čisto ne¬
dolžna in nepokvarjjiva, če jo tudi desetkrat
preobrnemo na robe in na lice, ta besedica zdi
se vendar nekaterim ljudem moškega spola tako
pregrešna, da se menijo vseh sedem naglavnih
grehov vdeležiti, ako bi jo kedaj izustili. —
Tretja pesem pa, o Ulčarjevem Jožetu, je tako
robata, da se bojim ž njo med omikani svet,
zato jo bodem zapustil v svojem „testamentu“,
če ga bodem kedaj delal našim domačim gor¬
jancem in hribovcem, naj se maste ž njo in jo
prepevajo za kozami po grmovji in bodičevji,
da se bo razlegala od Triglava do Balkana.

42

Popotni listi.

Po noči proti polnoči nastane strašna ne¬
vihta; mislil sem, vse Mozirje mora se pogrez¬
niti. Grmelo pa treskalo je, da se je zemlja
tresla in zunaj je tulil vihar, kakor bi se bile
vse peklenske pošasti odklenile v peklu in pri-
hrule na svet. Okna moje spalnice so šklemfe-
tale, in debele na pol strjene deževne kaplje so
vdarjale po šipah. — Urno skočim s postelje,
stopim k oknu ter zrem mirno v črno noč, kjer
se je vžigal blisk za bliskom in razsvitljeval
okolico. Bil je krasen prizor, ki mi je zbudil
veliko misli in marši kaki vzdihljoj odnesel je
vihar čez hribe proti belej Ljubljani, kjer sem
s svojimi tovariši toliko let klopi drgal. —-
Srečni spomini!

Drugo jutro nisem ravno zgodaj vstal, ker
bilo je že blizo deset, ko se odpravim iz Mo¬
zirja proti Braslovčam. Ležal sem pa zato dolgo,
ker so tudi drugi ležali, in jaz sem se jih bal
buditi. — To jutro ste me zadeli dve nesreči,
ena veča od druge. Prva bila je ta, da mi je
zmanjkalo tobaka in moral sem vse jutro poži¬
rati tešče sline; druga pa je bila še huja. Ožu-
ljili so me bili namreč črevlji tako zelo po člen¬
kih in oglinku, da sem imel vse krvave noge.

Spisal Andrejčkov Jože.

43

Zvečer nisem dosti čutil bolečin, po noči pa so
se rane razbolele in noge so mi tako otekle,
( la nisem mogel skoraj črevljev obuti. „Le čakaj
Jože,“ djal sem, „sedaj-le bodeš vedel, kaj je
bogpomagaj!“ Noge so debele, črevlji pa maj-
heni. Ah ti prebiti črevjjar ti, zakaj je prišlo
vse to? Zavoro mojih pregreh, ker sem se
včeraj norčeval iz suhega gospodka, ki je imel
tudi ozke črevljice, ozke hlačice in ozko suk-
njico, nos pa strašno širok. Kesal sem se, zelo
kesal, pa kaj se če, kedar pobije toča, ne po¬
maga več ni moliti ni škropiti.

Od začetka je šlo grozno težavno in sveta
potrpežljivost jela me je že zapuščati, tako da
sem večkrat spodteknivši se nad kamenom ob
cesti robato zarentačil* nad črevljem in črev-
ljarjem, ki ni vzel pravega kopita v roke; pa
slednjič sem se pomiril, ker so se noge neko¬
liko navadile in sem lože hodil, sam pri sebi
sem pa tudi mislil: „Kaj se bodeš jezil, saj si
sam kriv vsega tega; čemu pa iščeš slepih miši
po svetu, doma bi bil ostal, pa bi bilo.“

Počasi sem jo mahal ob Savinji, opiraje se
na svojo debelo palico. Na severovzhodni strani
se je dvigala proti nebu Oljska gora s prijazno

44

Popotni listi.

cerkvijo, pred menoj pa se je razprostirala
krasna savinjska dolina doli proti Celju.

Unkraj vode na trati skakalo je celo ker-
delo nagih otrok, ki so se kopali v Savinji. Ti
mali Adamčki so bili razne velikosti, majheni
in bolj veliki, kakor kočevarski grehi. Bilo je
veselje gledati to malo gomazen, kako dobro je
znala plavati po precej globoki reki. Zdaj so
plavali pod vodo, zdaj znak, potem so se zopet
vrstili zaporedoma in delali zajčeke, najbolj pa
mi je bilo všeč, da so znali vodo tako dobro
jezdariti. Takove vaje so otrokom jako koristne,
le treba jim je kakega varuha pri globokih
vodah, in tega jim tukaj ni manjkalo. Na de¬
belem hrastovem tnalu sta sedela dva odraščena
fantina, pastirja, in še precej dobro prepevala
znano pesem:

Sem fantič urlavbar
Imam kratke lase,

Pa se vendar tepejo
Dekleta za me.

Solnce je že zašlo, ko pridem v Braslovče.
Trg mi je bil zelo všeč, ker stoji nekoliko na
vzvišenem kraji in se od tod lepo vidi po okolici.
Na zahodnji strani zunaj trga stoji pokopališče,

Spisal Andrejčkov Jože.

4i>

krog in krog obdano z vinogradi, gotovo sladko
tolažilo pijancem, ki ondi v miru počivajo. Pridni
Braslovčanje nimajo skrb samo za žive, ampak
tudi za mrtve.

Ker so me že zelo noge bolele, stopim koj
v prvo krčmo kraj ceste, da bi ondi prenočil,,
če ravno vnanja oprava ni kaj prida obetala,
pa meni je bilo všeč, ker sem imel malo borov
in bi ne bil mogel plačati kake bojje postelje,
nego na slami; razun tega pa sem iskal vedno
le originalnih krčem, ker vem, da se po takovih
marsikaj sliši in zve, česar bi po imenitnih go¬
stilnicah s pregrajenimi mizami zastonj iskal. —
Počasi odprem majhine zakajene duri, na katerih
so se še poznali trije veliki križi sv. treh kraljev,
in stopim v sobo. Za mizo je sedel dolg možak
svitlih oči in. dolzega, zakrivljenega nosa, ki
me prav po domače popraša: „Kaj bi pa ti
rad?“ — • Kaj bi rad?“ pravim, ,,saj veste po
kaj se pride v krčmo: polič vina, nekoliko kruha,
če druzega nimate, potlej grem spat.“ „Ali imaš-
kaj denarja ?“ vpraša me nekako pomenljivo.
„Toliko že, da bodem večerjo plačal,“ odvrnem
mu kratko. ,,No, potlej pa le ostani, otep slame
ti bom zastonj dal pod hrbet in glavo, da bode&

46

Popotni listi.

pod klopjo bolj mehko ležal." Naglo mi pricitra
polič vina, ki ni bilo ravno slabo, in nekaj kruha,
kar pa sem mu moral koj plačati, ker mi ni
hotel nič upati.

Ker nisem hotel čakati, da bi mi bil na¬
pravil postelj v sobi pod klopjo, zlezem počasi
na skednji v seno, kjer prav sladko zaspim.

VIII.

Na Vranskem 14. avgusta.

Zjutraj moralo je biti še precej zgodaj, ko
me zbude tiste skokonoge živalice, katerih se
nahaja mnogo po takovih posteljah, po kakorš-
nih sem jaz navadno spal, in ki bi bile morda
kakemu natoroznancu po godu, meni pa, ki se
ne pečam dosti z živalstvom, posebno z mrčesi
ne, bile so zelo nadležne. Skozi špranje je pihal
veter po meni, da me je jelo precej zebsti, zato
sežem krog sebe, da bi nagrabil sena in se za¬
kopal va-nj, pa kako se razveselim, ko ošlatam
namesto mrve nekaj kosmatega. „To bo kožuh,"
pravim ter ga potegnem k sebi, pa o groza:
zdajci plane kvišku ženska postava in jame nekaj
mrmrati, bila je menda še na pol v sanjah. Za¬
kričim na glas in hočem zbežati na drugo stran

Spisal Andrejčkov Jože.

47

skednja, pa bilo je že vrag, da sem imel na
Vsem svojem popotovanji vedno nesrečo. Nakrat
zmanjka mrve in desek pod nogami, in ko bi
trenil, padem seženj globoko skozi veliko luknjo,
kjer mečejo klajo v hlev, v jasli med živino.

Ženska na skednji jame vpiti za menoj:
„Matej, Matej, potrpi no! pač boš pogledal, kaj
rmenica dela!“ Pa jaz se nisem zmenil za babje
Vpitje in nisem utegnil gledati, kaj dela rmenica,
ki je menda ravno pod menoj ležala in grozno
sopla; vil in preobračal sem se, da bi prišel,
kakor si bodi že, iz jasli na prosto.

Kmalo potem pride ona ženska, ki je bila
vzrok, da sem padel v jasli, sama v hlev in jame
klicati rmenico. Videti pa, da krava ni več sama.
ampak da ima zraven sebe še lepo tele, jame
vsa prestrašena vpiti po hlevu: ,,Oh jej, saj
pravim, krava je tele imela — človeka pa no¬
benega! Matej, kam te je pes nesel!“ Urno
steče iz hleva, menda po Mateja; jaz pa porabim
to priliko ter se zmotam iz jasli zopet na ske¬
denj in od ondot po polomljeni lestvi na vrt.

V veži je stala babina, grda ko sama mora,
in je neznansko vpila nad možem, dolgonosim
krčmarjem, ki je slonel na oknu in mirno pušil

48

Popotni listi.

tobak. Očitala mu je, da se nič ne meni za
gospodarstvo, da mu ni mar, če bi tudi pogi-
nola krava v hlevu, kar bi se to noč kaj lehko
zgodilo. Mož je bil grozno potrpežljiv, le žal
besedice ni rekel svojej zakonski polovici. „Ti
si potrpežljiva dušica,“ djal sem sam pri sebi,
,,zato pa nosi žena hlače."

Hitro izpijem za pet krajcarjev brinjevca,
ker druzega ni bilo dobiti v hiši, potem pa se
urno odpravim proti Vranskemu; kajti bal sem
se, da bi se še mene baba ne lotila, ker je nisem
ubogal, da bi pogledal k rmenici. — Po poti
sem dolgo premišljeval: „Bog ve, ali so vse
ženske v Braslovčah tako hude, ali kaj li? po¬
tem bi se bil naš Prešern zelo motil, ki poje:
Ve Kranjice ste košate,

So prijazne Štajarke itd.

V srcu pa sem natihoma sklenil, da ko bi
se kedaj ženil, v Braslovče ne bi hotel nikdar
po-njo iti.

Solnce je hudo pripekalo, ko pridem proti
poldnevu v Gomilsko. Vležem se na trebuh v
veliko travo pod širokovejo lipo, da bi se ne¬
koliko ohladil. Kmalo se privali proti meni debel,
majhen gospod v dolgej, črnej suknji in z veliko

Spisal Andrejčkov Jože.

49

Pinjo, vso oguljeno in pomečkano, kakor bi bili
golobje v njej gnjezdili. Pogleda me zaničljivo,
ubogo zgrevano dušo, ter gre dalje svoj pot ne
Prašaje me, če sem že kosil. — Potem prideta
dva žandarma z nasajenima bajonetoma; pogle¬
data me bolj natenko, če ne bi bil kak nevarni
postopač, in ker nista ničesar sumljivega zapa¬
zila, gresta mirno dalje. Slednjič pride močnati
mlinar v raztrganej kamižoli. Ta se mi približa
na deset korakov in zarenči nad menoj: „Kdo
pa ti je rekel po travi valjati se? Kdo bo pa
kosil, ko boš vso pomečkal? ali se mi ne spraviš
koj od tod.“ In pri tej priči zgrabi neko kre¬
pelce za plotom in stopi proti meni. — Ostalo
mi ni druzega, nego pobrati se urno z nesreč¬
nega kraja in bežati, kar so mi dale pete, sicer
bi bil lehko prav po ceni kaj skupil od hudob¬
nega Štajerca. „Sedaj si steknil usmiljenega Sa-
marijana“, djal sem sam pri sebi in šel urno
proti veliki cesti.

Na Vranskem sem našel vse drugačne ljudi.
Oče Šentak so bili veliko bolje vstvarjeni po
vo^ji božji; kajti dali so sami za dva bokala
vina, ko sem jim povedal, da poznam Biskar-
jevega Francefina iz Blagovice. ,,Vi pa vi, oče

4

Nar. bibl.

50

Popotni listi.

Šentak!“ mislim si, „vas bom pa že pohvalil po
svetu, koder bodem hodil, če tudi pridem v
Sibirijo*'.

Pri mizi, ravno nama nasproti, sta sedela
dva človeka. Eden bil je cesarski služabnik —■
oficir polka Gerstnerjevega? drugi pa, ves po¬
raščen, bil je podoben, če ravno že prileten,
vendar še oni sodrgi meščanskih ljudi, ki je
imenujeme „štucarje“. Prste imel je vse oko¬
vane, od prusnika mu je visela cela reč svitlib
motvozi in verižic, kar je naznanjalo, da ima
gospod tudi uro. Več ko desetkrat je povedal,
da je bil prej stotnik, da se je anno 48 voj¬
skoval na Laškem pod Kadeckim itd.

Zvečer dolgo nisem mogel zaspati, ker so
fantje jako prijetno peli na vasi; bila je znana
domača pesmica:

Oj fantje se skup zbiramo,

Na Laško pomarširamo.

Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo,

Nazaj nas več ne bo.

Dolgo sem zrl skozi okno po okolici, ki jo
je čarobno razsvetljeval mesec.

Spisal Andrejčkov Jože.

51

IX.

V Krašnji 15. avgusta.

„Da si mi vedno zdrava, štajerska zemlja,
kjer sem doživel nekaj prav grenkih, nekaj pa
tudi prav prijetnih dni! Vedno se te bodem
spominjal, zlasti pa tebe Mozirje, ki imaš zale
dekleta, dobro vino in grozno 'hudomušne krč-
Uiarje, kakor je bil oni, kateremu sem podrl
ulnjak!“ Tako sem govoril sam s seboj, ko sem
že imel Vransko za hrbtom in sem zopet stal
na Kranjskem. Vsedem se kraj ceste in jamem
pregledovati svojo kašo. Bila je že revna, grozno
revna: samo dvanajst poštenih borov je bilo
še v njej. „Nie Jože,“ djal sem, „ne bo te še
Vrag vzel, do doma imaš dovolj dvanajst kraj-
carjev.“

Prišel sem sedaj v tako zvani „črni graben
ki je dobro znan po Slovenskem zavoljo mnogih
potepuhov, ki so se nekdaj klatili po tukajšnjih
gozdih in katerih se še sedaj ne manjka; za¬
torej se ne bo nihče čudil, da sem se tudi jaz
zelo bal za svoje premoženje, če ravno ni bilo
obilno. Marsikteri Francozek, ki je srečno ubežal

4*

52

Popotni listi.

ruskej zimi in neusmiljenim kozakom, našel je
tukaj svoj grob, če ga niso nagega sredi ceste
pustili. Ko bi hotel vse na tanko popisati, kar
vem o tem kraji iz gotovih virov — rečem ti,
dragi bralec! vstajali bi ti lasje, če si tudi še
tako hladnokrven. Ne imenuje se ta dolina za¬
stonj črni graben; kajti kraj je že sam po sebi
tako dolgočasen in puščoben, da je človeka sko¬
raj po dnevi groza, ako potuje sam todi. —
Dolina je dolga kake tri ure, od obeh strani
obdana z visokimi, gosto obraščenimi hribi.
Razun Trojanske vasi, ni tukaj skoraj nobene
hiše, posebno kake poštene ne. Kako je moralo
biti še le pred kakimi šestdesetimi leti?

Po poldne proti štirim pridem v St. Ožbalt
in kar naravnost mahnem jo v Rzinovo krčmo,
da bi pognal še ostalih dvanajst krajcarjev. Go¬
spodu Noulijanu, tukajšnjemu poštarju in krč¬
marju, moram izreči prisrčno hvalo, da so rav¬
nali z menoj prav po človeško, kar se mi je na
vsem mojem potovanji le redkokrat pripetilo.
Oni še vedo, da je krščanska dolžnost popot¬
nike sprejemati, žejne napajati in lačne nasito-
vati, če tudi za denar. Ker so poštar videli, da
sem grozno utrujen in da me noge bole, bili so

Spisal Andrejčkov Jože.

53

tako velikodušni, da so upregli kobilico v hlevu
in me potegnili dve uri daleč do doma. Pove¬
dati pa moram, da so to storili brez plačila, ker
so me poznali, da sem ondi doma, kjer nas vse
rado ima.

Ko sem zopet enkrat v svojem življenji pri¬
jetno sedel na vozu in drdral po prašnej cesti
proti Blagovici, domislim se nemškega pisatelja
Seume-ta, ki je potoval 1801. leta po tej dolini.
V svojem popisu „Spaziergang nach Syrakus“
grozno toži, da ga je v Št. Ožboltu neki trdo¬
srčni kramar v ostri zimi že pozno po noči prav
po pesje iztiral iz sobe, ker ni bil „nobel“ in
se ni pripeljal v kočiji, kakor delajo navadno
gospoda. Jezil se je nad vsemi Šentožbolčani,
še celo nad fajmoštrom, ki je tako slabo vladal
svoje ovčice, da niso poznali krščanskega usmi¬
ljenja. Jaz moram reči, da se mi je vse bolje
postreglo, da sem bil popolnoma zadovoljen s
postrežbo, če ravno nisem več imel, nego dva¬
najst soldov.

Solnce je že zahajalo, ko pridem zopet domu
v Krašnjo. Oče so bili danes bolje volje, nego
takrat, ko sem odhajal. Dali so mi za polič
vina pri Juriju, in so me neprenehoma izpraše-

54

Popotni listi.

vali, kako po Štajerskem letina kaže; to se ve,
da sem jim jaz vedel le vse dobro povedati, kar
jih je še bolj razveselilo.

Zdaj pa z Bogom dragi bralec! dokler se
zopet ne vidimo v kakem drugem potopisu.

■»«

Cesar Jožef v Krašnji.

„Kedaj pa je bil cesar Jožef v Krašnji?"
vprašam starega Logarja, ko sva sedela vrh
Rakitovca pod Boltetovo črešnjo in pila polič
tolkovca, vina domačega pridelka, ki pa je bilo
tako kislo, da me je kar za ušesi praskalo, bilo
je namreč stolčeno in izprešano iz samih naj¬
drobnejših in pustejših drobnic in lesnik, katere
je v jeseni stari Bolte v mezelanastih hlačah z
veliko težavo otresel in potem naredil vino.

Izpivši kozarec takošnjega čmerikovca, po-
čehljal se je Logar za vratom, potegnil usta
navskriž, potem pa je jel pripovedovati: „Kedaj
je bil cesar Jožef v Krašnji, tega ne pomnim,
mene še takrat ni bilo na svetu, bil sem menda
v repinem strnišču, moja ranjka mati pa so
pomnili dobro, bili so še takrat mladi in so slu¬
žili ravno pri Županu za deklo. Neko popoldne,
ko sva v Ajdovščah krompir kopala, pravili so
mi ravno tako-le, kakor bom jaz povedal, vse
sem si -dobro zapomnil; kajti jaz nisem tako
slabe butice, da bi nič ne ostalo v njej, samo

56

Cesar Jožef v Krašnji.

kedar ga preveč srknem, zmeša se mi nekoliko,
da štorkljam in kobalim gori proti vam po vseh
kolesnicah in prekopih. — Kakor sem že rekel,
povedati hočem vse natanko; pravili so pa
tako-le“:

„Ljubi moj Franček! ti si še mlad, bodeš
še marsikaj skusil na svetu, jaz sem pa že stara
jora, kakor zemlja, torej ne bom dolgo krevsala
todi. Mnogo sem doživela na svetu, veš Franček,
mnogo dobrega in slabega, kakor je ravno na¬
nesla ,sreča. Bila sem celo tako srečna, da sem
se omožila in ravno tvojega očeta sem vzela.
Takrat, ko sva bila s tvojim očetom že nekoliko
znana in je bil že tudi govorico sprožil, da bi
me vzel, imela sem še to posebno srečo, da sem
videla cesarja Jožefa; da, prav njega samega
sem videla, in pa še lep, srebrn križavec mi
je podaril.

Jaz sem služila takrat pri Županu za prvo
deklo, zato sem tudi služila en goldinar in pa
deset krajcarjev več, nego druge dekle, razun
tega pa sem dobila še vsako leto dvoje nogovice
in pa delavne čevlje na kveder pošite. — Neko
popoldne se pripelje iz Ljubljane cesar Jožef.
Prišedši na pošto, popraša poštarja, kje ostajajo

Spisal Andrejčkov Jože.

57

njegovi vojaki čez noč. Poštar mu pove, da v
Krašnji. ,, Dobro, “ pravi Jožef, „brž naprezite
'in pecite me v Krašnjo, jaz hočem ondi spati,
kjer ostajajo moji fantje. 11  — Bilo je že proti
večeru, ko pridrdrajo kočije na Županovo dvo¬
rišče; ali to so ti bile kočije, tacih še nisem
nikoli videla, in jih ne bom. — Vse se je le¬
sketalo in bliščalo. Se ve, Županu se še senjalo
ni, da bi prišel kedaj cesar v njegovo hišo. Po¬
hlevno je snel svojo zeleno kapico raz glavo,
vzel tobačnico iz žepa ter ponudil okrog stoječim
svojega tirolskega tobaka. Sedaj stopi cesar
predenj ter pravi: „Bog vam daj dober večer,
jaz sem cesar Jožef; ali bo prostora za preno¬
čišče ?“ — Župan samega strahu ni vedel, kaj
hi počel; brž mu pokaže to-le sobo, kjer je
sedaj šola — ondi je imel pripravljeno za bolj
imenitne gospode — potem pa pridirja v kuhinjo
ter razpodi vse dekle ven. Vse je hotel imeti
h kratu storjeno: ta je pomivala, una brisala,
tretja zopet letala po vasi iskaje kuretine, župan
pa samega strahu in vesela ni mogel ničesar
delati. Mene je doletelo najvažnejše opravilo,
da sem šla mizo pregrinjat. Oblekla sem viš¬
njevo janko, opasala bel predpas, na glavo pa

58

Cesar Jožef v Krašnji.

sem djala šapelj, kakor, je hotel imeti župan.
To ti rečem, sukala sem se, kakor vrtavka, in
cesar Jožef se mi je kar smejal, ker mi je šlo
vse tako urno izpod rok.

Zvečer smo sedeli v veži in večerjali v ob¬
licah krompir pa kašo. Jaz sem sedela na kraju,
zraven mene pa ranji tvoj oče, ki je takrat
grabne trebil na županovih travnikih. Mene so
dekle ravno dražile, da bom morala odslej ho¬
diti pokrita, ker bom dobila moža, da ne bom
smela nositi pušeljca itd., ko pa pride k mizi
cesar Jožef ter vzame izpred mene najdebeleji
krompir. Kaj slastno ga je povžival, župan pa.
mu je nekaj pripovedoval na-me in ranjega očeta
kazaje. Koj sem vedela, da se menita o najini
možitvi. Slednjič mi cesar prijazno pokima, po¬
taplja me po rami, potem pa seže v žep in pri¬
vleče polno pest križavcev ven. Kolikor jih je
bilo krog mize, vsacemu je dal enega, meni in
pa tvojemu očetu dal je po dva. Sami nismo
vedeli, kaj bi počeli, hotli smo mu poljubovati
roko, pa ni pustil.

Drugo jutro, preden je odšel, rekel je žu¬
panu, naj mi pove, da moram svojega prihod¬
njega moža rada imeti ter ga bogati.“

Spisal Andrejčkov Jožo.

5»

Tako so mi pravili mati o cesarju Jožefu,
ki jim je dal dva križavca, katera so dolgo
k ranili v svoji skrinji v spodnjem predalčku pod
ženitovanjskim pismom, meni pa so ju samo en¬
krat pokazali. Ko pa so ranjco mater — Bog
jim daj dobro — moj poslednji steber, kedar
nisem imel denarja, odnesli na Simenčevo njivo,
pogledal sem sam bolj globoko v materino skrinjo,
vzel iz predalčka ter ju nesel k Jožku v krčmo,
kjer sem se tri dni in tri noči neizrečeno ukvar¬
jal in ubijal, preden sem ju spravil pod streho
slabega života. Kajti mislil sem si: nobena reč
ni pridna, če je dolgo pod zaporico, torej je
najbolje, če ju spravim med svet. Pri nas sta
se že dolgo klatila, naj pa še drugej pogledata
pod ključavnico, kjer bosta bolj mirno živela,
ko pa v materini skrinji, kjer sem jima jaz
vedno po življenji stregel, dokler ju nisem umo¬
ril 7T- tista dva cesarjeva Abeljna.

Ko je dokončal svojo važno pripoved, izlil
je še ostalo kislo vino v svoj vajeni želodec,
mene pa je rešil strašne zadrege; kajti pripravil
sem bil že srebrno šestico ter jo namenil Lo¬
garju, da bi bil popil vino namesto mene.

Nočni sprehod.

(Obraz iz življenja na kmetih.)

Mudil sem se tri dni pri svoji teti na Mo¬
ravskem, kjer se mi je tako prijetno zdelo, da
ne morem nikdar pozabiti tistega časa.

Sajčeva hiša, — kjer je doma moja teta,
•— je pol zidana pol lesena, pokrita s slamo in
stoji na nekoliko vzvišenem kraji v ozki doli¬
nici. Spodej pod hišo v dolini se vije precej
velik potok — Drtišica, kjer klopočeta noč in
dan dva mlina. Pred hišo pod hribom se raz¬
prostira sadni vrt z velikanskimi hruškami in
jablani, ki že donašajo mnogo, mnogo let obilo
sadu Šajčevi družini; od vrta dalje proti za-
liodnji strani so lepo obsejane njive in spodej
v dolini travniki. Na desnem bregu te dolinice
stoji popolnoma skrita v sadno drevje vas Svinje
in nad vasjo, celo do vrh griča Gaberka širijo
se lepi vinogradi, edini v tem kraji kranjske

Spisal Andrejčkov Jože.

61

dežele. Na vzhodnji strani vrh griča je zopet-
Prijazna vas Negasterne in za vasjo dviga se-
kvišku gora sv. Valentina. — Na južni strani,,
le nekoliko korakov od Sajčeve hiše, je precej
visok, obraščen hrib in vrh hriba prijazna cerk¬
vica sv. Mohorja in Fortunata, o katerej ve-
ljudstvo mnogo pripovedek; na desni strani tega.
hriba pa, ravno konec Šajčevih njiv, je zopet
majhen, pa strm holmec, kjer molč iz goščave-
sive podrtine starega Kožeškega gradu.

To je popis prijetnega kraja, kjer sem bil
tri dni na počitnicah, kraja, ki mi je bil take
mil in drag, da ga ne morem pozabiti, čeravne
je le prosto kmečko selišče.

Bilo je že pozno zvečer in cerkovnik pri
sv. Mohorji je zvonil ravno k sv. Florijanu, ke
smo sedeli na vrtu pod veliko tepko in večer¬
jali. Domači so bili že trudni po trdi mlačvi
ves božji dan; zatorej so se kmalo odpravili
vsak v svoje ležišče; le jaz in stari oče sva
obsedela še na trinogatih stolčekih in se pogo¬
varjala, kako je dan današnji po širokem svetu.

Mesec je priplaval izza hriba ter krasno ob¬
seval majheno dolinico, in bleda luč je lukala
tudi polagoma skozi gosto drevje do naju. Ozrem

62

Nočni sprehod.

se proti Kožeku, kjer so se dvigale sive raz¬
valine iz gostega smrečja v bledi mesečini kakor
strahoviti nočni duhovi, po goščavi pa je grdo
skovikala sova, edina prebivalka podrtega gradu.

,,Jože!“ reko mi stari Sajčev oče, „daj mi
daj še pipico tobaka, potlej pa grem pogledat
nekoliko po turščici; dozdeva se mi, da zahaja
jazbec va-njo- danes zjutraj sem našel veliko
storžev oglodanih po tleh.“

Ko napravijo tobak, stopijo v hišo ter pri-
neso dolgo puško, potem pa zginejo, varno sto-
paje po razoru in skrbno ogledovaje se, med
visokimi turšičnimi stebli.

Meni se tudi še ni poljubilo spat; zatorej
vzemem svojo pipo ter se napotim po stezi med
njivami proti Kožeku. Mesec je svetil tako lepo,
da se je i skoraj videlo kakor podnevi, in mene
je vedno nekaj vleklo med staro zidovje. Dolgo
sem šaril po grmovji navkreber; spodej pri na
pol podrtej bajti je renčal pes in se hudoval
nad menoj, krog glave so mi vršali grdi neto¬
pirji in tu pa tam sem izpodil kako sovo, ki je
odletela z lahnim šumenjem v drugo stran.

: Prišedši vrh griča splazim se na razrušeni

stolp, kjer je bila nekdaj kapela, ter jamern

Spisal Andrejčkov Jože.

63

krožiti neko prav dolgočasno pesem. Marsikoga
bi spreletela groza na tem kraji in ob takovem
času, meni pa se je zdelo šele prijetno.

Pod stolpom, kjer sem sedel, bila je nekdaj
kapela, kamor so pokopavali protestante, ki so
pomrli na Kranjskem, in moja ranjca mati so
mi večkrat pravili, da so njihova stara mati
dobro pomnili, ko so pokopali nekdaj mlado
gospo iz Ljubljane v tej kapeli, ki je bila neki
Vsa v svili in zlatu opravljena. Nahajajo se še
dandanašnji človeške kosti pod stolpom.

Ko se naveličam peti, jamem oponašati sovo,
ki je skovikala v drugi strani, in oponašal sem
jo tako dobro, da se je jela vedno bo^j in bolj
hudovati in se mi bližati. Ko sem se tudi tega
dela naveličal, jel sem nagajati psu, ki je še
Vedno lajal spodej ter posnemati njegov glas. —
Zdaj zašumi nekaj na spodnji strani grada, ondi,
kjer je bilo nekdaj dvorišče. Ker sem bil precej
visoko splezal na stolp, videl sem lehko vse krog
sebe; in kaj je bilo? Pod borovcem zagledam
majhnega možička s širokim klobukom in v dolgej
suknji, ki je neznano hitel kopati in riti v zemljo.

„Kaj hudirja,“ mislim si, „ali je ušel sta¬
remu Sajcu jazbec v luknjo, ali kaj-li, da ga iz-

61

Nočni sprehod.

kopava, kdo drugi vendar nima kaj opraviti
tukaj v tem času? -1  — Zopet začnem oponašati
zdaj sovo zdaj psa, pa dedec se ni ganil, ampak
še bolj je hitel kopati. Potem zapuham parkrat
prav močno po lovskej navadi, misle: „če so
Šajčev oče, bodo se mi že oglasili, “ — pa nič.
Sedaj se sklonim kvišku in zaupijem prav na
dolgo: „kdooo — paaa — siii?!“ Zdajci po¬
neha dedec in pogleda gori; videti pa visoko
na zidovji črno postavo, vrže rovnico na stran,
stisne klobuk pod pazduho in grozno široko in
dolgo prekrižavši se zbeži med smrečjem v do¬
lino tako uruo, da so mu štiriletne smrečice in
borovčki kar med nogami švigali. Nekaj časa
sem se debelo krohotal za njim videti ga, kako
jo pleve, slednjič pa se mi je jel smiliti, zato
ga začnem klicati, da naj počaka, da ni nič
hudega, — pa vse zastonj. Ce sem bolj klical,
bolj je dedec tekel, in kedar je prišel do kakega
plota ali meje, ni imel časa preskočiti je, ampak
kar zvalil se je čez.

Videti, da se ne da potolažiti, pustim ga
pri miru, potem pa zlezem z zidu ter grem gledat
na kraj, kjer je kopal. Kovnica je ležala v
grmovji, na tleh so bili trije križci iz leskovih

Spisal Andrejčkov Jože.

65

šibi c, pri zidu pa so bile izkopane tri majhene
jame, kakor bi bil kdo polžev iskal. „Aha,“
Pravim, „ta je iskal zaklada, se je pa mene
zbal.“ —

Kmalo potem poči na njivi puška. „Sedaj
pa je jazbec padel,“ mislim si ter se odpravim
urno z grada. In res, kraj turščice v razorji
so sedeli Šajčev oče in kresali gobo, zraven njih
pa je ležal precej velik jazbec mrtev.

„Ali ste ga, oče?“ ogovorim jih.

,,Sem mu že posvetil nemerkaju,“ odvrnejo
smehljaje, „ki je žrl turščico, sedaj je pa ne bo
več. Poglej ga, kako je rejen1“

Nisem jim hotel koj povedati, kar sem videl,
ampak slečem si suknjo in se vležem na-njo na
trati ogledovaje jazbeca. Stari Sajec so mirno
pušili tobak in mi pripovedovali, kako so včasih
lovili in streljali zajce in srne po Šipku in Ga-
berji, jaz pa sem se še vedno na tihem smejal,
da sem unega dedca tako oplašil.

Ravno sva mislila iti domu, ko prisopiha
po poti gori ravno uni dedec, ki je kopal zaklad.
Ves razmršen in gologlav -približa se nama in
hoče nekaj povedati, pa sapa ga je tako silila,
da ni mogel govoriti.

Nar. bibl.

5

66

Nočni sprehod.

„Kaj pa ti je Lovrenec, da si tako zasop-
ijen?“ prašajo ga Sajec.

,,Oh, — oče, — jaz,, jaz sem hudi—hudi —
di — diča videl.“

„E-te, pa vendar ne. Kakošen pa je bil, in
kje si ga videl ?“

„Gotovo, oče, prav gotovo; tu-le gori v Ro-
žeku. Le počakajte, da vam povem

„Meni je pravil ranjki Sčetinec, ko sva v
Koroščevem Benerji trebila cestne grabne, da
je v Rožeku zaklad, ki gori vsako sredo večer
med šmarnimi mašami. Meni se to leto neznano
huda godi, ker ni nič zaslužka, zatorej sem sklenil
zaklad izkopati, haj velja kar hoče. Skoda, da
je ranjki Ščetince že umrl, on bi me bil lehko
podučil bolj na tanko, kako se koplje zaklad.
On ga je bil tudi nekdaj kopal, pa je prišla
goreča kača z gorečim repom in pol črnega moža
je gledalo iz zemlje, on pa je le kopal in kopal.
Potem pa jamejo deževati špičaste preklje in
goreči koli, ki so tako padali izpod neba kakor
sam hudiman, potlej jo je moral pa le pobrati,
kakor jaz danes.

Nocoj, ko je zvonilo k sv. Florijanu, odmolil
sem pet „očenašev“ in pet „eeščenasimarij“ za

Spisal Andrejekov Jože.

67

Ščetinčevo dušo, potem pa še en „očenašek“
za-se, da bi me Bog varoval in angeijček varuh
Vsega hudega, potlej sem pa vzel rovnico in šel
kopat. Sedaj pa poslušajta, kako je bilo: Urno
naredim tri križce iz leskovih šib, ki so bile
letos žegnane v cerkvi cvetno nedeljo; potem
Pa jamern kopati ondi, kjer mi je zaznamoval
fanjki Sčetinec. Nekaj časa kopljem in kopljem,
kar začno lajati psi in skovikati sove, da je vse
prek letelo; kakoršen glas sem hotel, slišal sem
ga. Jaz se za to nisem zmenil, ker sem precej
pogumen, ampak molil sem rožnikranec in kopal
dalje, da je vse od mene kapalo, pogledati si
pa nisem upal nikamor. Ravno sem prikopal
do nekaj trdega in si mislil: sedaj-le ga pa imam,
kar se vzdigne vrh zidovja strašno velik črn
mož, kakor bi bil iz tal prirastel; bil je veči,
lehko rečem, nego je ta-le smreka tukaj. „Kdo
pa si?!“ zavpil je tako grozno nad menoj, da
mi je vse po ušesih zvenelo in rnajek je letel v
drugo stran v Klemenov vinograd. Mene spre¬
leti mraz, potem pa zopet vročina, da je vse
od mene curljalo. Urno vržem rovnico stran in
zbežim, kar morem po hosti, zraven pa sem molil:
Vse molitvice, ki sem jih znal. Hudoba na zidu

5 *

68

Nočni sprehod.

pa se mi je tako grdo krohotala in režala, da
nikoli taeega, za menoj pa vendar ni šel ro-
gaček, menda zato, ker sem molil. Strah me je
hilo pa tako, da nisem vedel, ali grem po nogah
ali po glavi. Nikoli več ne grem kopat zaklada,
če bi imel tudi cel teden požirati tešče sline.“

,,Kaj pa je potlej hudič rekel, ko ste be¬
žali ?“  vprašam ga.

„Nič — krohotal se je, saj sem povedal,
pa nekaj je še vpil za menoj, ne vem kaj; nisem
imel časa poslušati, bilo me je preveč strah.
Vedite, da mi je vsak las, čeravno jih imam pre¬
bito malo, tako stal na glavi, kakor sveča.“

„Oh oče,“ pravim mu, „vi ste vendar abotni.
Čemu hodite iskat zakladov v Režek, kjer jih
ni, in ravno tako tudi drugej ne? To so same
vraže in sleparije. Tisti hudič, ki ste ga videli,
sem jaz, le poglejte me, ves od nog do glave.
Jaz sem ondi čakal tega-le očeta, ki so šli jaz¬
beca stresat, vi ste pa spodej uganjali svoje
čiri-čare. Saj sem vas klical, da počakajte, čemu
ste pa drvili navzdol, kakor bi bili nori?“

Dedec me čudno gleda, pa verjeti le ni
hotel; vedno je zatrjeval, da je videl hudiča,
da ga jaz mislim le oplahtati in nalegati, da

Spisal Andrejčkov Jože.

69

ne bi ga bilo strah. Zastonj sem mu dokazoval,
da ni res, on je le trdil, da je bil hudič na zi-
dovji, ki varuje zaklade v Rožeku.

Šajčev oče so se smejali trdovratnemu Lov¬
rencu ter mu djali, naj nikar več ne hodi v
Rožek zakladov iskat, da se mu zopet ne prikaže
kak hudič na zidu.

Lovrenc ni hotel iti do svojega domovja,
ampak je zlezel na Šajčev skedenj ter se zaril
v seno, midva pa sva se še dolgo smejala nje-

v .

govi pri prostosti in babjevernosti. Se-le ko je
mesec zašel za hribe, šla sva v sobo, kjer sva
na trdi klopi prav dobro zaspala.

Moj nočni sprehod pa mi je vedno v spo¬
minu, ko sem bil nekaj časa hudič.

Popotniki v arabski puščavi.

Če te je, dragi bralec! pripeljala pot v ve¬
liko kraljestvo Ogersko in si imel priložnost
ogledovati in občudovati njegove znamenitosti,
gotovo te je najbolj zanimala velika planjava,
ki se razprostira med Karpati in Alpami in ob¬
sega 1700 štirjaških milj. Kolikor so presegle
oči, videl nisi druzega, nego neizmerno planjavo.
Nisi ga zapazil obraščenega holmca, ki bi te bil
prijazno vabil v svoje osončje; še le po dolgem
popotovanji si zagledal v daljini nekaj nakupi-
čenega, kar ti je naznanjalo, da prideš čez kaj
časa do kake madjarske vasi. Kako si bil vesel,
ko si prišel že v večernem mraku do ljudskih
stanovališč: sicer so bile le borne bajtice, ali
tvojim trudnim nogam bolj po godu, nego visoke
palače v velikanskih mestih. Kaka radost te je
navdajala, ko si pomislil, da si zopet pri ljudeh!
Morda si hodil dva — tri dni, da nisi zapazil

Spisal Andrejekov Jože.

71

žive duše na poti, še celo drevesa ne, kjer bi
si bil mogel odpočiti v hladnej senci; le neiz¬
merna pustina se je širila pred in za teboj; bil
si kakor na morji. In to, dragi bralec! se je
godilo zaporedoma, dokler si popotoval po oger-
skej nižavi.

Ali vse drugače je še, ako pride človek v
peščeno puščavo kamenite Arabije. Tej se ni¬
kakor ne sme primerjati ogerska nižava, ona je,
rekel bi, lepo obdelan vrt v primeri z arabsko
peščino. Tukaj ne zapaziš niti zelene trave, niti
hladnega studenca, ki bi ti dajal vsaj hladivne
pijače. Le redko kje najde se kak grmiček,
izpod katerega curlja majhina vodica, tolika do¬
brota vsakej živečej stvari, ki zajde le-sem. Ko¬
likor oči presežejo, povsod ni druzega, nego od
solnca razbeljen pesek, v katerem se poznajo
sem ter tje velbljodove stopinje, ki ti kažejo,
da so šle tod pred malo časom karavane; pa tudi
te se dolgo ne poznajo. Vrtinec nastane, vzdigne
pesek in ga zapodi na vse strani, ž njim pa tudi
zagrne prejšnjo sled. Ne najdeš je tukaj hiše,
kjer bi si sladko odpočil, pa tudi ne žive duše,
ki bi ti postregla. Le Beduin, revni sin puščave,
klati se po tej pustini. On nima nikjer domovja,

72

Popotniki v arabski puščavi.

vsa puščava je njegovo stanovanje. Njegovo živ¬
ljenje je popotovanje od kraja do kraja. Ako mu
umrje oče ali mati, žena ali otrok, zakoplje ga
v pesek ter potuje dalje in če ga kedaj pot zopet
pripeke na omenjeni kraj, ne najde ničesar od
rarrjcih, kajti veter je raznesel njihove kosti po
puščavi s peskom vred, da morda dve skupaj
ne počivate. Kako žalostno je to, ako pomislimo,
da Beduini še po smrti nimajo pokoja, da sin ne
ve, kje počiva oče, kje mati, da mu še zadnji
spomin na nje odnese neusmiljeni veter in ga
razkropi po puščavi. A Beduin se ne zmeni za
vse to; saj je vajen takošnjega življenja. Njegov
zagoreli upadli obraz in suha meča so vajeni
vsakoršnih težav. Beduin pride siromak na svet
in ostane siromak do groba, pa še celo v tem
mu ni dan pokoj. Koj po rojstvu začne svoje
popotovanje po puščavi in nadaljuje je še celo
po smrti. On nima bogastva in krasnih palač.
Velbljod, dolga arabska puška, samokresi in šotor
so njegovo največje bogastvo. Velbljod mu je
najdraža stvar. On ga preskrbuje z vsem, celo
njegovo stanovanje nosi za njim po puščavi. Kedar
ga tare lakota, služi mu velbljodovo mleko v živež,
blato za kurjavo, žejo pa si gasi z mlakužno vodo,

Spisal Andrejekov Jože.

73

ki jo nosi seboj v mehu. Pekoče solnce in vroči
pesek ga ne nadlegujeta veliko, saj ju je navajen
od mladih nog. Naj več mu prizadene vrtinec,
kedar začne sukati in odnašati pesek po puščavi;
pa on že vselej ve, kedaj pride sovražnik; ko bi
trenil, vleže se velbljod na tla ter stegne svoj
dolgi vrat daleč naprej in takrat je tudi čas, da
se vleže Beduin in tako leže pričakuje, da poneha
veter. Pri vseh teh težavah in nevarnostih pa
vendar Beduin ne zapusti svoje domovine, ampak
jej ostane zvest sin. Pa tudi njegovega pobož¬
nega duha ne zatarejo britkosti in žalostna osoda,
ki mu je odinenjena.

Najlepši prizor v puščavi je proti večeru,
kedar solnce zahaja. Nebo bolj in bolj rudeči in
čarobno obseva široko plan. Sredi neizmerne pus-
tine stoji Beduin s svojim velbljodom, kakor
mornar na ladiji sredi sinjega morja. Prišel je
čas njegove večerne molitve. Svojo preprogo, ki
jo nosi vedno s seboj, pogrne po tleh ter po¬
klekne na njo na pol sede, obrnjen proti Mekki
in tako jame opravljati svojo večerno molitev.
Njegova zagorela lica obseva divna svitloba
zadnjih solnčnih žarkov, zraven njega pa stoji
velbljod s povzdignjeno glavo, ter se ne gane-

74

Popotniki v arabski puščavi.

kakor bi poslušal pobožno molitev svojega go¬
spoda. Nebo otemneva in kolikor bolj se pri¬
bližuje noč, tem krasnejši je prizor; vidi se,
kakor bi solnce v zemljo lezlo. Nastane večerni
hlad; Beduin je opravil svojo molitev, pokrmil
z revno pičo svojega velbljoda, potem pa se vleže
k počitku. Trdi pesek mu je postelja, nočno
nebo s svitlimi zvezdicami streha, velbljod pa
njegov nočni tovarš, ki se je mirno vlegel zraven
njega. Sedaj pa še priplava bleda luna na nebo in
obseva neizmerno plan, da se vsak pesek leskeče,
kakor bi bila puščava posuta z biserji.

Ali drugače godi se popotniku, ki ni bil
rojen v tej puščavi, katerega žene le želja po
zakladih in upanje, po prestanih težavah mirno
vživati pridobljeno bogastvo.

Solnce pripeka hudo. Oslabljeni potujejo
karavanci po neizmerni peščini. Podplatje so jim
opečeni, zagorela lica pokriva pekoč prah, človek
in žival omagujeta, pa vendar silijo dalje, dalje
v gotovo pogubo. Vrniti se ni več mogoče, za
njimi, kakor pred njimi je peščena plan, ki je
obdaja, kakor brezupnega mornarja sinje morje.
Omahovaje stopajo velbtjodje dalje, gonjači se jih
ne upajo zasesti, da ne bi onemogli pod preveliko

Spisal Andrejčkov Jože.

75

težo, le za uzdo se drže, da ne bi opešali. Solnce
stoji na nebu, kakor začarano, ne premakne se
s svojega mesta. Krasno solnce, ki je nam tako
dobrotljiva stvar božja, ki vso naravo poživlja,,
to solnce je tu morivno orodje vsakej živej stvari.
Huda žeja je tare, jezik se jim je prisušil k nebu,,
da skoro ne morejo govoriti. Stiskajo se skupaj,
da bi eden druzega senco vlovili in s slabim
glasom prosijo vode; ali ni je nikjer kapljice
krepčavne pijače. Pomagati si ne morejo več,
pobijejo velbljoda in popijo smrdljivo vodo iz
njegovega predala. Nekoliko okrepčani potujejo
zopet dalje. Pa solnce ne jenja pripekati in tudi
žeja jame na novo žgati. Velbljodov ne morejo
več pobiti, ker imajo samo potrebne, kajti potem
ne bi mogli dalje in dohitela bi jih gotova smrt
v puščavi. Žeja in pekoče solnce je tako oslabita,
da popadajo kar na tla in toliko, da ne omedle.
Sedaj pokaže eden proti zahodu rekoč: „Lejte
ondi so videti mestni stolpi, hajdi na noge, ohra¬
brite se, kmalo bode pomagano nam in živini
Vsi poskočijo veseli kviško in hite proti zažele¬
nemu kraju. Pa o joj! to je bila le goljufiva
prikazen imenovana „fata morgana“, ki je zopet
zginila in revne popotnike v obupnost pogrez-

76

Popotniki v arabski puščavi.

nila. Več ne morejo dalje; živina in ljudje po¬
padajo na tla ter hrepene po vodi. Med tem pa
zaide solnce in hladni mrak nastopi. To je revnim,
na pol mrtvim karavancem novo življenje; hladni
mrak je zopet okrepča in brž odrinejo dalje, da
bi prišli do zaželenega kraja. VelMjodje zavohajo
vodo in jamejo hitreje stopati in ko drugo jutro
žari ja naznani zopet prihod pekočega solnca, pre¬
koračili so puščavo in prišli v ljubo domovje.

Spomin na Dobrovnik.

(Po češkem).

Bilo jo 186 * leta, ko sem se kot mornar
pripeljal na fregati „Donavi“ v luko Dobrovniško.
Sedel sem na površji ladije in zrl po krajini,
obdani z visokimi črnimi gorami, ki so se pred
mojimi očmi na jugovzhodni strani ko temna
daljna megla razprostirale.

Ko smo se pripeljali do luke, zdramil me
je iz moje domišljenosti stari mornar Dalmatinec
Francesco. Potapjjaje me po rami, rekel mi je:
„Per dio santo! prijatelj, zakaj pa neprenehoma
le na gore zreš in ničesa ne ogleduješ tukaj
pred seboj ?“

Predrami vši se, pogledam okrog ter vidim
pred seboj krasno, harmonično lego starega Do¬
brovnika in v pristanišču jarbole, ki so se dvi¬
gale iz globočine hrumečega morja.

Najzanimiviše in največe mesto v Dalmaciji
je v .vsakoršnem oziru Dobrovnik. Morski valovi

78

Spomini na Dobrovnik,

razbijajo tu ob zidovji in jezili svoja čela; zadej
se dviga Monte S. Sergio, na kojem vrhu stoje
tako imenovana cesarska vrata, katera so po¬
stavili 1808. leta Francozje, ki so pod Napoleonom
ta kraj posedli in stari dobrovniški republiki
konec storili.

Svoje ime dobiva Dobrovnik od dobrave ali
dobrega gozda in Raguza od rocca chiusa, to
je zaprta skala. Da so se tukaj pred davnimi
leti razprostirali gozdi, kaže nam mestni obris
od 1.1800. Eazun temno-sivega mestnega ozidja,
videti je po okolici med vinogradi po višinah,
obrašenih s cipresami, smokvami in olivami,
mnogo gradičev, ki delajo najlepšo ter zelo
romantično z zatokom obrobljeno panoramo.

Mesto ima dve luki, eno manjšo, ki se raz¬
prostira kraj mestnega ozidja proti jugovzhodu,
ter je pripravljena za lajše čolne in ladije, tukaj
tudi posebno razsaja sirocco in nevihta. Druga
luka, veča, ki daje pripravnost in varščino tudi
naj večjim ladijam, je kake pol ure od mesta v
krasno ležeče j vasi Gravosi.

Glavne, najličnejše in edine široke ulice so
tu „corsa“. Nekdanjo stolno cerkev, katero je
ustanovil Rihard z imenom „levovo srce“ 1192.1.,

Po češkem Andrejčkov Jože.

79

pokončal je 1667. 1. potres. Nova glavna cerkev
V italijanskem slogu stoji na kraju glavne ulice
nasproti staremu sodnijskemu poslopju, bivališču
republike.

O nekdanjem gospodovanji in moči Dobrov¬
nika pričajo vrata, vodnjaki in starodavna po¬
slopja. Poslednja, prišedši iz rok osiromašlili
velikašev, nahajajo se sedaj v rokah premedenih
Grkov.

Nekega prijetnega večera sedim vrh ladije
na straži, nad menoj bil je mesec, ki menda
nikjer tako krasno ne sveti, krog njega miri-
jade zvezd na modrem nebesnem oboku. Ko sem
bil prečital nekoliko vrstic pesme ,,Osman",
Vpro se moje oči nehote na jarbolo v dno morja
pogreznjene ladije. Ko tu premišljujem pretek¬
lost, pristopi Francesco in jaz ga vprašam, kaj
je s to potopljeno barko? Pravil mi je o tem
naslednje:

„Bilo je 185* leta, prišli smo s ,,Tritonom".
Na tej edini izmed vseh naših avstrijanskih
ladij bili so, razun nekterih Dalmatincev, sami
Cehi in Nemci, le enega Laha ni bilo niti ro¬
jaka iz katere druge avstrijanske dežele. Neki
podčasnik na tej ladiji z imenom N ... je zelo

80

Spomini na Dobrovnik.;

sovražil topničarja F . . tako, da je moral ta
fant mnogo brez vzroka in nedolžno pretrpeti.
Per mio padre, to ti je bil dečko! Ali vendar
je storil slab konec. Večna škoda, santa Maria!
druzih, bilo jih je ondi mnogo. Malo se jih je
rešilo. Jaz sam sem preplaval srečno, samo dve
rani sem dobil“.

„1 čakaj no, da prej nisem pri koncu, pre¬
den povem začetek 14 , popravi Francesco, „menda
je bilo 15. rožnika nekega krasnega večera. Ko¬
mandant in tudi nekaj druzih odpravilo se je v
mesto. Tedaj se splazi skrivaj F . . . do smod-
nišnice in zažge. Ko bi trenil, bila je ladija
vsa goreča in v črnem gostem dimu so letali
posamezni kosi ladije sem ter tje. Kar ni bilo
razbito, to je utonilo. Ladija, napolnivši se z
vodo, se je potopila. En sam hudobni človek
bil je uzrok tolikošne nesreče. F . . . se je maš¬
čeval, ali per dio santo! jaz ne bi hotel dajati
odgovora zanj in za vse, kar je bil hudega
storil!" djal je Francesco in hotel oditi.

Jaz pa sem ga obdržal ter ga vprašal, kako
se je rešil.

„Sam ne vem", rekel je, „ali mati božja
bila je gotovo pri meni. Jaz sem spal. Tu sli-

Po češkem Andrejčkov Jože.

gl

Šim nakrat pok, prebudim se, ali gorjč, letel
sem na kviško, in potem v viharno morje. Ni
majhena reč, da mi je bila osoda toliko mila,
vjel sem se za kos deske in tako sem prišel,
čeravno ne brez ran, in popolnoma oslabljen na
telesu do brega. Iz dveh ran sem krvavel. Glej,
prijatelj, te-le rane.“

Pri teh besedah je odkril prsi in jaz sem
videl znamenje, da mu je ena krogla zadnje
rebro prestrelila, druga pa mu je odtrgala kos
boka. —

Tako poplača hudobno maščevanje z nesrečo
tisočerih krivice, učinjene enemu! —

In vendar je mesec tako tiho na nas gledal
in one njegove ovčice so se nam tako smejale,
kakor bi se ne bilo tukaj nikoli nič hudega pri¬
petilo. Mi pa smo stali na straži, razprostrli
svoje oči na tisoč korakov v daljavo, in jeli
natanko poslušati, da bi bili lehko dihanje va-
lovja slišali.


6 *

Dambeški zvon.

(Po češkem.)

Zarija jasnega kristjanstva je napočila nad
Polabci. To pa je šlo težko in počasi, kajti
Lutici in Boderci so imeli žalostno skušnjo v
svarilo; oni niso poznali križ za odrešenje, temuč
za okove, s katerimi so jih hoteli ptujci okle¬
niti. A vendar so tu pa tam nekateri molili
Krista. Tako se je zgodilo, da se je tudi v
malem mestecu sedanjem Roblu pri jezeru blizo
Sverina mala krščanska naselbina ustanovila,
Od početka neobilna in neznatna, z notranjo
slogo in krščansko potrpežljivostjo proti zapre¬
kam onih, ki so še žrtve Perunu zažigali, rastla
in razširjala se je ter zvekševala, tako da si je
mogla tudi cerkvico postaviti.

Se vč, da so na to pogledovali poganski
bratje Boderci z jeznimi očmi, ali kristjanom
javno škodovati niso mogli, kajti tudi knez Go-
šalk je priznaval Krista.

Po češkem Andrejčkov Jože.

83

Iz davnega kraja dobila je ta občina od
neznanega dobrotnika zvon v svoje neizmerno
veselje; že se je bližal dar mestecu. Pogani,
slišavši o tem,, grozili so, da si bodo na vso moč
prizadevali, da ne pride zvon v zvonik. Kajti
to jih je vznemirjalo ter budilo njihovo zlost in
jezo, kedar so slišali kovinski jezik oznanjati
čast Kristovo, h katerej je kristjane vabil.

Njihov namen se jim je posrečil; zvon jim
je prišel z zvijačo v roke. Potopili so ga v tako
imenovano Uambeško jezero, iz poganskih ust
je bila nad njim izrečena kletev, da ne bi se
nikdar več prikazal na dan.

Kristjanom pa, katere je ta nesreča bo¬
lestno presunila, ostalo je vendar še eno upanje,
da bodo zaželeni zvon zopet dobili. Vsako leto
na dan sv. Janeza, med poldnevom, izplaval je
zvon na površino jezera, zibal se na njegovih
čistih valovih, a moklo, žalostno in bolestno od¬
mevali so njegovi polni zvoki. Tu so vselej sem
prispeli kristjani prizadevaje si in vse poskušaje,
kako bi mogli uničiti moč hudobe. Pa nič ni
pomagalo, njih molitve in prošnje niso imele
vspeha; kakor hitro je udarila ura eno, zgubil
se je zvon z žalostnim glasom v vodnih globo-

84

Dambeški zvon.

cinah. Zlasti bogati kristjani so se trudili do¬
biti zvon, kajti bili so že zanj postavili visok
zvonik pri krasni veči cerkvici. Ali mnoga,
mnoga leta, z njimi mnogi dan sv. Janeza je
minul, a vselej so se vračali od jezera praznih
rok. Poslednja nada je ugasnila, zgubili so za¬
upanje, da bi kedaj uničili kletev, a že niso več
hodili k jezeru.

Tu sta se nekdaj na oni osodni dan opoldne
dva majhna otroka kopala in čofala ob bregu
jezera, iz kojega sta pobirala kamenčeke. O,
kako se začudita! Iz globočine priplava na po¬
vršje zvon, ziblje se na modri jezerni planoti
ter krasno odmeva se svojimi polnimi zvoki. A
prizibal se je celo k začudenima otrokoma; eno
dete odveže predpas naglo ter ga vrže na zvon.
A gledi! zvon neha doneti ter se jenja gugati.
Kletev poganov je bila uničena.

Po bliskovo se je raznesla ta novica po
okolici, a tudi v mesto; vsak je hitel k Dam-
beškemu jezeru, hote se prepričati o resnici, a
nobeden kristjan ni bil prevarjen v svojo radost.
Zvon je čakal, da ga odneso. Tu pošljejo bo¬
gati nekoga izmed svojih se šestimi, urnimi,

Po češkem Andrejokov Jože.

85

močnimi konji, vpreženimi v močen, ozapan voz,
da bi pripeljal zvon v mesto.

Zvon so naložili na ovenčan voz. Vže je
počil bogatinec po svojih konjih rekoč: „Naj
zvoni zvon bogatim!" pa o groza: postranke
so se pretrgale, kot pajčine, a voz se ni pre¬
maknil, niti ne ko so še več konj vpregli. Vse
prizadeve so bile zastonj.

Tu se prerije skozi gnječo mož reven človek,
ali previden in pošten, ki je sebe in svojo dru¬
žino siromašno s sirom in mlekom svojih dveh
suhih krav in s pridelki majhnega polja živil.
Ta pravi ljudstvu: ,,Kdor v Boga zaupa, tega
gospod ne zapusti. Dovolite mi, krajani, da bi
s pomočjo svoje stare živinice ljubi zvon pri¬
peljal v mesto. Bog mi pomore!"

A temu se posmeje bogatinec, ki z mno¬
gimi konji ni mogel voza premakniti, dvomil je
o tem marsikdo drugi; ali ko so uslišali pobož¬
nega starca, ki je kleče in zaupljivo zrl v jasno
nebo ter prosil Boga pomoči, sklonil je vsakteri
glavo ter boječe in molče pričakoval izida. —
Starec je vpregel svoji potrpežljivi kravici, poln
zaupanja v pomoč, kajti angejjev glas mu je
šepetal: „Upaj, Bog ti pomaga!"

86

Dambeški zvon.


Pognal je svoji kravici ter glasno zaklical:
„Naj zvoni zvon za revne in bogate!" Glcdi
— voz z zvonom je tekel brez vsega truda po
cesti, a vriski, in hvalospevi kristjanskik ljudi
so bili neskončni. Kako mogočno je donel njihov
glas, ko je zvon v zvoniku prvikrat zapel, kako
slavno se je vznašala k nebeškemu tronu nji¬
hova molitev: „Slava bodi Bogu na višavah, a
na zemlji bodi mir vsem ljudem!"

Se ve, da vže ta cerkvica več ne stoji, ali
na njenem mestu kipi v oblake druga, veča in
krasnejša, sv. Miklavžu posvečena, iz koje viso¬
kega zvonika, milo in krepko ,,Dambeški zvon"
revne in bogate vabi. A ko bi tudi nobeden
zvon v celem mestu smrti reveža ne naznanjal,
ker umrli ni nič zapustil, da bi se plačalo zvo-
nenju, vendar ,,Dambeški zvon" zapoje mrtvemu,
ker je ustanovljen za revne in bogate.





i i

• i»v. '

<>; n : c ; > -s 3 st.t,5 .>■• :

.« tv.->sg  V i

• asfvitrt 31  ^UjnO

.rt

-V m;.«-' .} /»,*{ .?

■■. isriV* >inj»lyi*H *

■ 7 vi |J.> i»i ,V% '• !

iv :-'} . -!or.;«T 5 } t »5

ST'" . ; .ti-*;'

Ssiii* .#§'

:  .. (i:

■

,v;

; -,v- v" v * ' r/ -

-.V' ' .'.} *."> .

jtris-g
Mbtiir S.

.

■

'

•%•■■■■ • '.-•  ST  S.Tl 1' i

..•'I . ;s.t -.1 lili :

ST i' .»«•., 3! >(> fr* ■ j

t  i . •: ',i»m ni «H»9* 5

.!■ IS •'■ Swb>-  .r.j i

■

;■/■.'■» .» n,  tssfc 'i. '..>»■

’ :  htliti. s>i

H V i:v-f  *;Ti3ij>'> *|>I -
:.-'V „

.<•>

JU'

M.i  •;;■
;r .«*"

.

s

(C

(i*

SnopiC:

1, 2, 3. Čbelica: L, 11. in III. bukvice. Kastelic.

4.  V gorskem zakotji. Povest, A. Koder.

5. Čbelica. IV. bukvice. Kastelic.

6. „ V. „

7.  Krvna osveta. Povest, poslov. F. Mirovčkov.

8.  9. Nesrečnica. Povest, poslovenil L P.

10.  Koliščina in stepe. Poslovenil Fr. Cegnar.

11.  Za kruhom. Povest, poslovenil P. Miklavec.

12.  Spisi Andrejčkovega Jožeta I.

13. 14, 15, 16. Babica. I. in II. Poslovenil Fr. Cegnar.

17.  Senilia. Poslovenil A. Hudovernik.

18.  Spisi Andrejčkovega Jožeta II.

19.  Berač. Povest. Elizabeta. Črtice.

20.  Spisi Andrejčkovega Jožeta III.

21.  Boj s prirodo. — Treskova Uršika.

22. 23. General Lavdon, oče vojakov imenovan.

24.  Spisje. Priredil P. Miklavec.

25,  26. Beatin dnevnik. Spisala Lujiza Pesjakova.

27, 28, 29. Grška mythologija. Poslovenil L. Koprivšek .
30,31,32. „

33, 34. Rimska „ „ „ „

35. Spisi Andrejčkovega Jožeta IV.

36,37,38. „ „ „ V. Žal. i veselje.

39.  Solnce in senca. Povest. J. Bed'enek.

40.  Svitoslav. Povest. Vonomir - Križan.

41.  42. Z ognjem in mečem. Zgod..roman. Podravski.

43.  Sofoklejev Edip na Kolonu. B. Perušek.

44,  45. Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.

46, 47. Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.

48, 49. Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.

50, 51. Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.

52, 53. ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.
54, 55, 56. Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.

57.  Spisi Andrejčkovega Jožeta VI.

58.  Zaroka o polnoči. Novela. Basnigoj.

59.  Spisi Andrejčkovega Jožeta VII.

60. .. .. VIII.