II. leto. Štev. 14. 1915. april 4. Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske slovence. PRIHÁJA VSAKO NEDELO. Cena Novin je na leto: Zoma . . . . . . . . . . . . 3 K. v Ameriko . . . . . . . . . . . 6 K. da naročnike Marijinoga lista, če se jih več na eden naslov pošila, doma . . . . . . . 2 K. v Ameriko vsakomi na njegov naslov . . . . 5 K. Cena ednoga falata je domá za naročnike Marijinoga lista 4 filere, za nenaročnike 6 filerov. Dobijo se Novine, Marijin list i Kalendar Srca Jezušovoga pri KLEKL JOŽEFI, vpok. pleb. v Čerensovcih. Cseröld, Zalamegye. Naročnina i dopisi se tüdi k tomi moro pošilati. Cena Novin z Marijinim listom I Kalendarom Srca Jezušovoga vküp je na leto: domá, če za več naročnikov na eden naslov se pošilajo . . . . . . . . . . . . 4 K. če samo za ednoga . . . . . . . . . . 5 K. v Ameriko vsakomi naročniki na njegov lasten naslov . . . . . . . . . . . . . 8 K. Z trepetajočim perom spišem to reč dnes doli. Tak bi moglo biti, ka bi bio dnes dén vesélja. Pa što se more zdaj veseliti? V dén vesélja se vmes meša pokanje pušk grmenje štükov, žvenketanje bajonetov, vroče skuzé dovic ino glasen joč sirot. Strašen boj nema konca, pa se nam vsaki novi dén z novov nevolov proti. Tak smo zaistino, kak porok piše od podrtoga Jeruzalema: „Kak sedi mesto národa velkoga samo: včinjena je za dovico kralica národov: Z jočom joče v noči ino skuze njéne so na njénom obrázi pa nikoga ne z vseh njénih lübeznívih, ki bi jo tolážo, vsi njéni prijátli so jo zavrgli ino so postanoli neprijátli njoj.“ Naše dűše se tüdi žalostijo, ne vejo kam po tolážbo, vse je v tugo potopleno okoli nás, tema obdája naš rázum pa se nešče razdeliti, tmična prihodnost nas stráši ino vüpanje naše se záča v dvojnosti vtáplati, štero je naprávila nesreča. Da pa ne dajmo dvojnosti mesta. Znajmo, ka je bio dén pred jezero i devétsto letih, kda je sunce potemnelo, mesec ne dao svetlobe svoje, zvezde so preminole, zemla se je trosila i mrtvi so stanjüvali z grobov pa v velkoj tihoti nočne tmice se je čüo glás doli s križa; „Spunilo se je.“ Pa je v toj strašnoj vöri tam stala pod križom mála truma lűdih, šteri so ne vküpspadnoli nego so z zdignjenimi očmi glédali gori na slednje kaplice krví, štera je tekla z odpretoga srca Jezušovoga. Pa so srca njihova ne onemogla, močno je živelo v njih, ka je pred njimi eden pošteni pogan oblekeo v reči: „Zaistino, je boži Sin bio.“ Pa ne bilo vihérov ešče v našem živlenji? Je ne bilo šče točé na naših poláj? Je ne bilo povodni po naših ravninaj? Ne šče groznih neviht nad našimi sadovnjákami? Ne nevole v naših hlevaj? Ne požára nad našov hrambov? Jeli je ne bilo šče smrti v naših hižaj? Pa je po vihéri lepše cvelo polé, trate so se znova zeleníle, hrame smo nazáj spovali, goved se nam je zgojila i na mesti naših pokojnih vesélo hodi mladézen neznajoča žalosti preminočih časov. Bog sam se je dao v smrt, naj ne držimo telovne smrti za nájvékše hűdo. Vnogokrát nas je že poiskao z nevolov, naj známo, kda ešče edna pride nad nás, ka je On mogoči tüdi to odvrnoti od nás, ki je že tak vnôgo odvrno. Glejte, ki je mro za nás, je goristano pa je naše vesélje z tem popolnejše, kak či ne bi meli žalosti njegove smrti. Pa kí nas je obiskao z trplenjom vnogokrát, nas je tüdi potolážo vseli po čási: naj mámo vüpanje v njem. Za to gori srca denéšnji dén Ne dajmo se obládati z temov nesreče teških časov, spevajmo Bogi Allelujo, hválodávanje, z globočíne našega srca znajoči, ka ki je zmožen bio z svoje smrti obládati šatana i smrt, bode tüdi zmožen obládati denéšnje razvézane moči šatanove ino nam popolno tolažbo dati za prestáne nevole. Przemysl. Jočite! Molite! Občüdüjte! Nasledüjte! Vüpajte se. Krona našega austro-vogrskoga držanja je potrta, slava naša z povešenov glavov i od joča z krvavimi očmi tužna sedi na razvalinah gradovih, z šterih v mrzlom vetri plahotájo že sovražne, ruske zastave. Przemysel smo zgübili. Moglo je to príti. Pokoro pri vnogih ešče pri belom dnévi bi z posvetom mogli iskati. Tolvajija, nečistost, pijanost, poročne tepešije nej so še gorhenjale, cérkev je tüdi v nepoštenji pri kelihih, gizda v obleki kralüje vsepovsod — moj Bog, kde je ešče düh pokore? Gde je mučéčnost i potrplivost Jezušova? Gde so sv. Dominika, Ferenca, sv. Treze, sv. Pavla od križa i drügih svetnikov pokorni, pokoro činéči časi. Kde je sv. Karol boromejski, bosonog, razglaven i z vajatjov na šinjeki med precesijov? I ž njim vréd je lüdstvo tak delalo, se tak pokorilo, pa je pomor odvrnolo! Zgübili smo Przemysl, 107 jezér naših lüdih je v rusko zevzétništvo 2 NOVINE 1915. april 4. prišlo, 10 jezér mrtvih, ali ranjeníh, 28 jezér betéžnih i 69 jezér zaglajenih siromakov iz vseh narodov Austrije-Vogrskoga. Jočimo, mámo zrok jokati. Keliko tužnih žén, stári mater, serih očov, drobne dečice toči brítke skuzé za svojimi drágimi! Jočimo ž njimi! Objokávajmo té sirote, štere podporo i tolážbo tüja zemla zakriva v hladnom grobi, štere v betégi nepoznáne roke oskrblávajo, na štere vu vozi nedomáče podnébje se bo razprestirala — što zná keliko mesecov še! Razjočimo se nad tistimi junáki, štere je več tjédnov glodao glád, šteri so naslednje že samo teliko moči meli, ka so eden kilometer edno vüro hodili i li popevajoč šli na zádnjo bitko. Popevajoč — pišem. Ali tá pesem je z sühoga grla i s potrtih prs zvirala. Mirajočih pesem je bila. Kak mile ptičice pred vihérom si obslednjim zospevlejo, zatém pa od njegove moči obladane z gnezdov vréd se osmrtijo, ravnotak so bili, osmrteni naši junaki. Šli so proti ohodi, predreti so šteli rusko linijo, od gláda zmantráni so sedem kilometrov sedem vür šli, a ne vsi — eden je pri toj grabi oblegéo, drügi je pri drügom križopotji omedlevao, ednoga je že pri prvom kilometri polevao smrtni znoj, drügoga pri nadalnom — a vse je je segnola žalostna usoda, ki so vujti šteli na izhod, ka bi prišli v bližino naše vojske — ruske krugle so je zadele i 10 jezér jih je spodnolo . . . Dolpokleknimo i molimo na tom prevelikom pokopališči. Molimo, molimo, naj njim sveti večna lüč, v nebeskom domi ki so teliko préstali, za zemelski dom. Molimo.! Molitev se na angelske peroti püšča i nebesko miloščo rosi na potrta srca, na trpéče düše! Molimo! 107 jezér lüdih keliko svojih lüblénih má! Če ednoga samo deset je poznalo, že je več od milijona žalüjočih, od britkosti razkálanih src! Oh molimo, molimo, naj té tužne düše pri Jezušovom odičenom grobi, pri njegovom slávnom, odprtom Srci tolažbo, mir zadobijo. Molimo! To vüzemsko osmino obrnimo v molitev za pokojne ranjene i vlovlene naše pšemyslske vojáke i za njimi tužno se jočeče mile, drage tiváršice, potrte stariše, nedužno dečico, té sirotianske piceke brez očé! Prosimo vse dobre düše, naj po vüzmi tisti tjeden molijo v té namen 10 zdravih Marij z tém zdihávanjom po iméni Jezuš: „Koga si, Devica Prečista, vesélo po njegovom od mrtvih vstanenji vidila.“ Pa čüdivajmo se. Čemi? Tomi, kaj so naši junáki tam préstali. Štiri pa pol mesece so bili zdaj drügoč tam notri zaprti, okoli njih, više njih neprijátel, v grádi glád, betegi, pa li trpijo, ár neščejo sovražnika püstiti vi tiste mile kráje, kde njim je zibelka tekla, kde njim je zibelka tekla, kde njuvi lübléni prebivajo. Vojáška mera je nej velika, pa to málo mero si ešče poménjšao, pa so li zadovolni, li strelajo i se vojsküjejo, ešče lovijo sovražnike. Kda so grád prekdáli, so 2 jezero rusov zgráblenih meli v rokáh. Na Jožefov predvečér se nasititi namenijo, ka bi na drügi dén srečnej skoz vdrli rusko linijo. Malo so jeli, pa li več kak že ništerne tjédne, i slab želodec niti to ne mogeo nositi, obetežali, nikáki ešče mrli so od toga. I na Jožefov dén? Ki ešče nikaj moči má, ide na sovrážnika; naprejideta dvá polkovnika Szathmáry i Kraliček, za njima se pa premetáva oslabljena vojska, iz štere na stotine po poti tá káplejo od slabosti, pa li pozdrávlajo one srečne, ki še kaj morejo naprej njim z kapov kimajo: naprej . . . naprej! Vseh je edna žela: trpeti i mreti z lübézni do Bogá, za drágo domovino. Prvi strláj Szathmáry polkovnika zadene. Z kruglov v teli šetüje vendar naprej, nazádnje teško ranjen pride sovražniki v roke. I zanjim ide, ki li more i ž njim eden del dobi . . . rusko krugla ga zadene . . . smrtni znoj ga polijé . . . ranjen obleži . . . oslabljen pride v sovražnikove roke pri Medyki predpoldnom ob desetih na sam Jožefov dén . . . To občüdijmo, to viteštvo, to junaštvo. Či so zaté zemelski dom tak junáško znali trpeti, mi za nebeskoga ne bi? Nasledüjmo je! Nasledüjmo je v potrpežlivosti! Ne bojmo se trpeti za večni nájem! Ne potegüjmo si ram nazáj od križa! Nasledüjmo je! Ne bojmo se mreti za lüboga Jezuša, za pravico, za právo vero! I zastrádajmo tüdi kaj za naše dráge vojáke! Pa vüpajmo se. Junáška smrt je pot v nebo, če je v právi namen doprinešena. Pri Jezušovom križi njegov odičeni grob stoji! Ki trpeti zná, živo bo vekomaj! Živlenje so si spravili naši junaki z svojov smrtjov, večno živlenje, odičeni vstanenje! Vüpajmo se, tolažimo se, zaprimo se, krvavéče se srcé! Marijo glédajmo, kak je veséla pri tistom grobi dnes, pri šterom je na veliki pétek v morji žalosti plavala. Odičeni bo tüji grob naših junakov, živlenje so najšli, ár so križ do slednje svoje vüre lübili i na njem šli z svetá. Vüpajmo se. “ Dodátki k prekdávanji Przemyslna. 1. V Przemyslni je zadnji tjeden bilo 44 jezér pešákov i topničárov, 45 jezér delavcov pod vojáškim vodilom i 28 jezér ranjenih pa betežni. Vküp 107 jezér. Iz med prvih 44 jezér jih je spadnolo na Jožefov dén 10 jezér. Keliko jih je prle spokapalo ali od tifusa mrlo, je ne znáti še dozdaj. 2. Grád je prle vse raztreljen, strlivo, štüki vničeni, mostovje v zrák püščeno, kak je rusom do rok dáni. Pogájanja so nikšega ne meli. Če bi je meli, bi rusi ne privolili v razstrelanje. Na zahtevo višešnje oblásti je tak vse vničeno. Štiristometrov visiko je plamen švigao z trdnjáv. 1050 štükov je bilo v grádi, nezmerno dosta strliva, milijone i milijone vrédnosti, kaj vse je potrošo požár v ništernih vürah. 3. Slednja vojáška zapoved, dána márc, 18-ga se etak glasila: Vojáki! Že polleta stojimo nevtrüdno neprijateli proti mi, kak sinovje vseh národov naše domoviné. Z Božov pomočjov i po vašem junaštvi se mi je posrečilo grád proti vsemi sovražnikomi napadi, mrazi i gládi obrániti. Vi ste si dozdaj že tüdi zaslüžili zahvalnost našega najvišešnjega zapovednika vojske i domovine, kakti i poštüvanje od stráni neprijátela. Jezerojezérno src bije za vas i milijoni čakajo želno gláse od vas. Zdaj vam pišem zadnje velenje. Čast vojske i domovine zahteva to. Vodo vas bom, da rinek sovražnikov prederéte i te šli zatém tak dugo, dokeč do naše vojske ne pridete. Pred velikov bitkov stojimo, ár neprijátel bo napno vso moč, naj z rok ne püsti kantáre, za štere je dozdaj držao. Rávnozáto pa samo edno jedino misel smete pred sebov meti: Naprej! I vsikdár naprej! Slednjo porcijo živeža smo potrošili. Domovinska i lastna čast nam prepove, ka bi po trdom dičnom boji grád neprijáteli kak lehek plen prekpüstili. Slednjo posküšnjo moremo narediti, naj si pot odpremo.“ 4. Živež je 18-ga popolnoma sfálo. Nazádnje so si semleli oves, šteri je še ostao i pojeli konje do zádnjega. Gda so rusi v grád prišli, so edne žive stvari ne v njem najšli. 5. Do 22-ga zajtra do 5-te vüre so bránili naši trdnjávo, zatém so jo pa v zrák püstili i se rusi prekdáli. Pri razstrelávanji je malo teško šlo, ár so malo kitic meli i je podvužigáč komaj tri minute časa meo za odbežanje. — Brščas je ništernoga pri 1915 aprill 4. NOVINE 3 tom grozovitnom razpokanji tüdi doletela smrtna nesreča. Ruske novine pišejo, ka so na vse kráje najšli mrtva tela i razstreljeno strlivo. Cela trdnjava je praj tužna, se kadéča razvalina i püstina. Tri četrt na šést je stotnik Lehman slovo vzeo od gráda, zatem je pa zleteo zádnji zid v zrák i prikázao se je na razvalinah eden častnik z belov zastavov pa proso mir od sovrážnika nemrtelne junáke, štere je obládao nej on, nego glád. 6; Rusi so našim častnikom ne dáli vzéti sáble, kak je to naváda pri prekdávanji, ár so se junáško borili. Gda je naš general Kuzmanek ščeo sablo odvézati i ruskomi poveljiniki prekdati, je té odgovoro: Gospod general, vi ste polleta protistáli našoj prémoči. Rusija žele, naj svojo sáblo obdržite. Vi ste poštenjá vredni i junáški neprijátel bili. 7. Vlovlene naše čete so rusi spravili dočasno v Lemberg, odtod je pa správijo na Rusko. Častnike poštüjejo i njim dovolijo, da sküpno prebivajo. 8. Przemysl so rusi zapásali oprvim septembra srednje dni, drügoč pa novembra 9-ga. Dobre 3—4 tjedne je ne bio obkoljeni. V slabi potáh brez železnic so si v teh krátkih dnévaj naši ne mogli, zadostnoga živeža v grád spraviti. I da je rus jako obstrelávao grád so se mogli naši nájpopred za strlivo skrbeti. Toga so zvozili zadosta notri, živeža pa več nej so mogli. To je en zrok nesreče. 9. V dugom časi so si rusi okoli grada drüge trdnjave že naredili z drotanim plotom, z podkopanimi i z minami nalečenimi prostori i drügov obrambov. Tü skoz vdreti je človeča moč nej mogla. Te drügi zrok nesreče. 10. Grád so obiskávali večkrát naši zrakoplovci, ki so gláse sem tam nosili. Januára 18-ga je eden 120 kil dopisnic z gráda odneso. Večkrát so šteroga tüdi streIili rusi. Na ednom dolštreljenom zrákostroji so najšli rusi edno puro, štera je Kuzmanek generali bila namenjena. Dobroga srca rus jo je dao našemi poveljniki odnesti, a naš je pa páli 20 rec poslao za dár ruskomi. 11. Vesnice mad dvema táboroma so vničene. Prebivalci so mogli že prle oditi, šteri pa ne bogao, tistoga je moro dvoji ogenj zvün toga pa ešče glád i mraz. 12. V grádi je drügo nej bilo küpiti, kak lepotičje: vüre, prstanki itd. Pa so si naši v velikom števili teh re- čih za spomin spoküpili. Ne je pa bilo dobiti žájfe i živeža. Čarna kava se ešče dobila, ali več je ne smej nieden časnik küpiti, kak edno šalico na dén. — Plačo dnévno je vsaki voják rédno dobo. Z konjskih kož so si delali podplate, poprávlali obütel. Celó fabriko so postavili, v šteroj so žájfo, mazalo za črevle i črevle za sneg delali. Šibic ali spic se njim je pa nikak nej posrečilo napraviti. Ne so se štele vužgati. — Mleka je nej bilo v grádi. Mleko od ništerne kravice, štera je tam bila, so dobili teško betežni. Nazadnje so pa té krave tüdi potrošene. 13. Veselje rusov je veliko bilo, gda so zvedli pridobitev gráda. V glávnom mesti Petrográdi i tüdi v Moskvi so v vseh cerkváh hválodávanje držali, po vulicah popevali, kepe carove i Nikolajevič nadvojvode nosili, večér pa po celom mesti sijajno razsvetlávo napravili, 14. Rusov je bilo okoli gráda okoli 300 jezér. Té šereg je zdaj razdeljen. En del ga ide v Kárpáte, drügi proti Gorlici, tretji pa proti Dunajeci. Se ne, da v grádi tüdi ostáne vojska, šteroga do rusi brščas gorzidali. 15. Vojvoda ruske vojske, kda je Przemysl spadno, je bio Radko Dimitriev, bolgárski general, ki je v balkanskoj bojni premágao türke. 16. Dokončajmo popis od Przemyslna z temi poročili, štera iz celoga sveta, od naših sovražnikov tüdi shájajo i právijo, ka je obramba gráda Przemyslna dična i slavna bila, štere se bo zgodovina z podignjenim čütenjom vsikdár spominjala. Bojna. V Kárpátaj so strášni boji. Rusi bi posili radi vdrli proti Bártfi i si osvojili Gornjevogrsko. Rávnotak srdito napadajo tüdi v Bukovini. Posrečilo se je pa našim četam v Bukovini ruse nazajstirati v Kárpátah pa več sovražnih poštojánk zevzéti. Sneg je še veliki v goráh. Na francozkom bojišči so francozi napredüvali, na türskom so pa türki dobili nikšo málo zmágo pri Suez prekopi. Z Ruskopolskoga i Pruškoga se pa ga glási, ka se nemci vse ruske napáde odbili. Važnejša poročila zádnjih dnévov so sledéča: Boj v Kárpatah. Pri prelazi Užok je nájbole srditi spopád. Odločitvi ešče nega. Ruski vlovlencov je jáko dosta. V Bukovini pri Novosielica mesti so ruski močen napád odbile naše čete i obstrelávale Bojan mesto. Z Bukovine rus samo en máli rob má na svojoj meji, ovo so njemi naši že vse odvzéli. Rusi proti Bártfi. Rusi bi radi pot do Bártfe dobili, štera mesto leži od Dukle doli v Sáros županiji. Mislimo, ka je od Przemislina prišla sem ruska pomoč. Pri Suez prekopi so türki zevzéli ništerne angležke višine, v šterom boji so angleži 300 lüdij zgübili v mrtvih i ranjenih, türki pa samo 39. Angleži v Smirni. Angležkih vojnih ládj poveljnik je poziv poslao türskoga pristanišča i trdnjáve, Smirne zapovedniki, naj grád i mesto prekdá, záto ka štüke má razstrelane, ali té je angležki poziv odklono. Na morji se tü pa tam potuni štera ládja, ár so nemški podmorski čuni zmérom v deli. Sovrážniki pa tüdi jáko pazijo naši, záto je vekša zgüba ne naleti. Francozka zmaga v Vogézah. Francozi so nemcov vzéli dve visini na bregi Hartmmnsweilerkopf. Japonec je 95 jezér vojske poslao kitajska tla. Nevarnost boja je velika med dvema držávama. Napád na Dardanele. Zavézniki so pri Saroskom zalivi vojáke spravili na obrežje i znova obstrelati začéli türske trdnjáve. Angleži so znova 4 ládje sem poslali, štere podpira 5 francozkih. Drügo nemško posojilo. Nemci so na drügo državno posojilo 9 miliardov mark podpisali. Lepi dokaz, ka té narod živeti ščé. Kaj žele japonec od kitajca. Japonec od kitajca žele naj té več kak polovino streliva pri njem küpi, naj sme na Kitajskom arzenal gorpostaviti, pri šterom deli do japonski častniki pasitelje i japonsko blago de se rábilo. Nadale, ka redarstvo ali policaje na ništernih krajeh Kitajskoga obe državi sküpno bodeta ravnali i za prenovitev redarstva se more vnogo japoncov prizvati. V političnih, peneznih i vojnih rečah moro japonce za tanačnike prositi. Japonce slobodne širi svojo pogansko vero i kűpi zemlo v sredini kitajskoga pa pova šole, cérkvi, bolnišnice. V deželi Fukien ma japonec oblast rűde kopati, železnice réditi pristanišča zidati. Če kitajec peneze potrebűje, to v prvoj vrsti od japonco more prositi. 4 NOVINE 1915. april 4. Keliko vlovlenco majo nemci. Nemci majo 800 jezér vlovlencov, med šterimi je više 9000 častnikov. Francuzom se nemili štreliva. Nemško poročilo pravi, ka so francozi z štűkami v champagneiskih bitkah vsaki dén 100 jezérkrat strelili. To teliko pomeni, ka so vsako vöro više 4 jezerokrát streIili. Kakša potrata! Kelko živlenja se je skončalo, kakša vrednost se je zapravila! Püstina na Ruskopolskom. Največ trpi v tom strahovitom boji dobro polsko lűdstvo. Lehko pravimo, ka je sama pűstina, gde polaki prebivajo. Samo na Ruskopolskom je više 200 ménših i vékših varašov i do 9 jezér vesnic opüstošeni. Kvara je do 3 milijarde koron. Do 5000 vesnic je popolnoma vničenih. Kamen na kamni je nej ostao v njih. Nešteto fabrik, gradov i marofov leži v razvalinah. Jezero cérkvi je pogorelo i najmenje telko jih je močno poškodovanih. Vojske so brez računa zrnja odnesle ali vničile. Eden milijon konjov i dva milijona rožene marhe je ali odegnano ali poginolo za volo pomenkanje krme. Zemla je prekopana z strelnimi jarki i z nasipi. Več milijon lüdi je prišlo v stradanje, v nevolo. Gda je Jeruzalem razdjani bio, je Jeramija prorok mile žalostinke spevao na razvali naj mesta štere ešče z kamno tiskajo skuzé. Če bi zdaj vido razvaline polskoga lűdstva, ne bi mogo spevati, srcé bi njemi od žalosti počilo. — Jeruzalem, Jeruzalem ti grešno človečanstvo, poverni se k svojemi Gospodi, Bogi, naj hitrej nam zasija za želeno sunce mirű. V Berlini je živež v obilščini posebno meso, ribe ne menkajo. Jedíno krűh se more zmerno vživati. Strelanje na srbskom bojišči. Med Belgradom i Zemunom, kak i pri Oršovi je bilo močno strelanje z topovi. Srbi so samo z velikimi štüke strelali. Ništerno našo ládjo so poškodüvali, ali kvár je nej preveliki. Odbiti ruski napad. Nemci so ruse v Memel vdrte zbili vö z Nemškoga, je na Ruskom dale preganjajo i več jezér jih vlovili. Da Memel kre morja ležé, so nemške vojne ladje péšake pomagale v bitki. Od rusov odegnanih 3000 nemcov je tüdinazaj pripelani Hindenburg general je naložo zato rusko ropanje na ruska mesto velko dačo. Mesto Lodz more pol milijon dače dati za oškodnino. Potoplena angležka ladja. Edna nemška podmorska ladja je strelila torpedo na Cairntor angležki parnik, šteri je plavao proti Genovi i se jé potopo. Nemški podmorski čuni pri Gibraltári. Gibraltár je edna teh najmočnejših angležkih trdnjav. Leži poleg Španjolskoga kre morja. Niedna ladja ne more tű skoz če je anglež ne pűsti. V Ameriko pot tűdi pela tű skoz. Španjolski listi poročajo, ka so ovarali dva podmorskiva čuna pri Gibraltári, šteriva sta štela potuniti angležke vojne ladje, ali zaműdila sta malo. Japonec v orožji na vodi. Japonska vlada je odrédila mobilizacijo vojnoga brodovja to je pod orožje so stopili na ladjah slüžéči vojaki. Pomoč angležom. Kanada je trétji šereg poslála angležom na pomoč i 50 jezér lüdi nameni vsikdár krédi meti za njé. — Australija pa penezno podporo ponüja angležom i se za blaženo čüti, naj njim more kaj pomoči. — Mislimo, ka si té blaženosti ne žele záto iz srca. Osojeni prevažáči. Francozka vláda je osodila tri liferante, ki so slabo blágo prevážali vojski. Sodba je vozo vöpredala. Najdugša bo 2 i pol leta trpela. Prepovedani nabor. Vojásko poveljništvo je prepovedalo nebiranje vojákov v polske legije. Ruske ropare, šteri so namenili zapleniti nemško mesto Tilsit, so nemci odbili i do Jure nazájstirali. Návuk. Vstanemo vsi ednok od smrti, ár nas Jezus, večni Bog na to vči: „Pride vüra, v šteroj vsi, ki so v grobeh, zaslišijo glás Sinű Božega. I vstáli bodo, ki so dobro činili, na vstavenje žitka: ki so pa hüda činili, na vstanenje sodbe“. (Ján. V. 28.) Pravični do nemrtelno, trplenji ne podvrženo telo meli, štero bo svetlo, kak sunce oznotraj i ozvünaj, hitro se lehko premeknejo z ednoga mesta v drügo oddaljeno brez potüvanja i bodo skoz vsake reči lehko šli. Vči nas to sv. pismo v listi sv. Pavla apoštola do Korinčanov. Pogüblenih telo pa bo strahovito, trplenji podvrženo i nemrtelno. Od njih se právi v svétom pismi „ne preminéjo se“ (I. Cor. XV. 51.) i „želeli do mreti pa smrt bo bežala pred njimi“ (Apoc. IX. 6.) Vojaki doma pri sprotolešnjem deli Poročali smo že v naših novinah, ka vojake, ki so nej v tábori i ne betežni, domo püstijo na delo. Zdaj nadale razložimo to reč. Nej je potrebno molbanico ali prošnjo pisati, zadosta je če sam vojak na rapporti svojo prošnjo naprejda. Domo se pa püstiji samo tisti vojaki, ki majo gospodarstvo ali gorice, ali ki razmijo poledelsko in goričko delo. Betežni vojaki, ki so se na teliko okrepili, ka to više imenüvano delo lehko zvršijo, se tüdi domo püstijo. Občina, v štero se vojak püsti domo, je tista, v šteroj je zadišjikrat delao. Gda vojak domo pride, se je dužen včasi javiti pri občinskom poglavarstvi, pri notariuši. Občinam se da na pomoč tüdi oddelek stojéči iz 20 vojakov pod voditelstvom ednoga četovodja. To vojaški oddelek se more prositi od okrajnoga glavara (szolgabiró) i ž njim se lehko opravi tüdi delo na njivah vu vojski stojéčih vojakov. Strošek za té vojaški oddelek i za pazitela podčasnika, kak i plačo i stanüvanje more dati občina ali posestnik goric i pola. Podčastnik je pa dužen za strošek nikšo določeno šumo plačati, štero delodavec gorzeme i da od toga pismeno potrdilo. Za delo more plačati delodavec tak podčasnika pazitela, kak vse vojake po ceni tistoga kraja navadnoj. Dužno je občinsko poglavarstvo paziti, naj vojaki najéto delo verno opravijo. To isto pazko moro nositi i žandarje na njé. Če bi pri šterom vojaki v deli nevernost v pamet vzéli, ga moro notriglasiti i nazaj k vojaštvi sprevoditi. Potnih stroškov vojakov ne trbe plačü- vati. Dopüst na delo se je začene z delom. Zaséga zrnja. Ki v treh dnévah ne naznani oblásti višešnjoga zrnja ali mele z pšenice, žita, i ječmena, kak njemi i njegovomi gospodárstvi trebe če se naznani sodniji, zgübi svoje zrnje i de, ešče 2 meseca zaprt; ki ga je pa gorgláso, dobi péti del cene njegovoga zrnja. — Ceno zrnja, štera više potrošov ostane, dobijo delanezmožni vojáki v podporo. Odpovedana podpora. Vogrska vlada (888-res. M. E.) je odrédila, ka tisti, ki za svojimi vojaki podporo dobivajo, če bi se lehko dali najeti na kakše delo, od šteroga bi mogli živeti i to ne včinijo, podporo zgübijo. Poleg té odrédbe zgübi vsaki podporo, ki je pripraven za polsko delo i ne ide na njé, če se oprosi ali ma priliko. Ta odrédba se razglasi po vseh. občinah. Novi moratorij. Vlada je šésti moratorij odrédila, šteri bo trpo do julija 31-ga. Po tom dnévi vsaki sme celi svoj dug terjati bodi si z hranilnice, bodi si od drügih dužnikov. Vlečimo z živežom. Minister za bogočastje je pod št. 23.647/915. VI. oproso cerkvene oblasti naj svoje vernike opominajoč opominajo na varčűvanje pri živeži. Že leta dugo je kak ministerski dopis pravi, nej tak slab pov bio na Vogrskom, kak lansko leto. Do 20 milijon metrov je menje zraslo 1915 aprill 4. NOVINE 5 pita i pšenice, kak drüga leta. K tomi prihaja to ešče, ka je pov v celoj Galiciji vničeni. Inda smo si tak pomagali, ka smo si dali od drügec voziti, letos je to nemogoče i či zdaj te premislimo, ka vojska naša na milijone je narasla i potrebüje živeža vsaki dén kakšega je doma vnogo i vnogokrat nej potrebüvala, lehko presodimo svojo dužnost ka moremo vleči z živežom, naj več pride našoj vojski do rok. Opomin ministerski je potreben za vnoge. Vnogi ešče zapravla peneze po krčmah, sranjüje zrnje pred odajov, drži krčevito mamona z šterim, bi lehko opomogno vnogim stradajočim svojim bližnjim, ki za njegov hasek stojijo v mokrih, z miženjenih strelnih jarkah, naj neprijateo ne predere naše mejé i nam ne požgé imanja. Kakša čarna düšnavest je to, štera podkopa, zatisne kam živež najrajši spisnivi zagnjiti, ga miši, podgani pozobajo, kak bi ga po voščo prekdati tistim, ki svojo krv točijo za njega skopača i za njegov živež. Pravi mi šteri: ve pa tisti, ka so v boji bi doma tűdi jeli kak pa te sfalivára živež? Kratka pamet, odgovorim ti. Če bi tvoj brat, tvoj mož, tvoj sin doma bio, bi jo, istina. Ali jo bi z tebov vréd repo, zelje, krumple, kašo, šalato i jezero drüge hrane, štera se ne more na bojišče spraviti. Krűha i mesa bi malo trošo. Na bojišči pa samo krűh i meso troši, da je drügo nej mogoče ta spraviti i tam na skrbi meti ali v hasek obrnoti. Záto se pa pobira zrnje i küpüje marha, naj moč majo vojsküvojoči pri branitvi domovine. Od šaláte i sédenoga mleka ne bo eden močen. Vlečimo záto li z živežom, mešajmo kukorico med krűh. Bodimo té vűzemske svétke z kratkimi obedi zadovolni, da žétva je šče jako daleč i tűdi negotova je. Vlada pa mogoče ne de znala dati obečane mele tistim, ki so je prosili, ár se vojska povékšavle i troši vsigdár več. Vlečimo záto, naj mo znali več dati za vojake i tűdi med nami prebivajočim siromakom, ki, da kűpiti ne dobijo, vlado njim pa ne de mogla dati do ispostavleni stradanji i mučnomi gladi. Pa či nas smilenost i lübézen do bližnjega ne bi genola, naj nas gene večno plačilo, štero nam Jezuš obeče. On pravi naimre te mile reči: „Blaženi so smilenoga srca ár oni bodo smilenje zadobili“. Što je pa tisti, ki smilenja ne bi potrebüvao. Jezuš nam pravi, ka de smilenim na sodnji dén ete rečé pravo: „Hodite blagoslovleni mojega očé, posedite od začetka sveta vam pripravleno kraleslvo, ár gda sam lačen bio, ste mi jesti dali, gda sam žéden bio ste mi piti dali, gda sam nági bio, ste me oblekli. Ka ste naimre tomi najzadnjemi svojemi bližnjemi včinoli, ste meni včinili.“ Dokončanje včenja. Višešnji pastér je odrédo, ka se v šolaj verskih od trétjega razréda više smejo včenja dokončati i so ta deca od aprila prvoga mao več nej dužna šole pohajati. Naj doma pri deli pomagajo. Šolski stolci pa najodločijo dén ekzamena ali izpita. Prosijo se molitvene knige za vojake Molitev je edina tolažba za vojaka v nepopisnih bojnih težavah. K molitvi pa podignejo vojakovo düšo dobre molitvene knige, svéta čisla, pobožno čtenjé. Táborsko višešnje dűhovništvo ponizno prosi po vseh farah stare molitvene knige, štera so ešče močno zvézane i nej razčesana, čisla i drűgo dobro čtevo, kakšega koli jezika, naj se njemi odpošle, ka de je moglo vojakom do rok dati. Duga bojna, nevugodne prilike, mokroča i drűgi zroki so napravili, ka so naši vojaki prišli od knig molitvenih i čisel. Pomagajmo njihovim potrebam. V vnogoj hiži, v vnogih cérkvah po stolicah, kotah se kotajo stare molitvene ali drüge pobožne knige i čisla. Kak krvavo bi té potrebűvali vojaki. Poberite je vkűp, dragi krščeniki, odnesite je na farof ali pošlite je na vrédništvo „Novin“, odkod se vojaškomi dühovništvi odpošlejo. Če se z farofa pošlejo té knige, nej trbe poštnine plačati. Naslov je sledéči: Tábori föpapi hivatal, Budapest II., Ostrom-utca 31. sz. Hivatalból szolgálati ügyben portómentesen. Keliko mele ide na edno osebo v Austriji? Od márcija 28-ga se računa na edno osebo 250 gramov, to je frtao kile. Delavci polski májo malo več, 300 gramov obračunano. Iz pét kil mele se more sedem kil krüha speči po mešanji. Vnájem dána zemla se sme nazáj vzéti. Naš minister je odrédo, ka vsaki gospodár, šteroga nájemnik, ali arendáš je v boji i se v nájem vzéta zemla ne more obdelati, sme svojo zemlo nazájvzéti i jo obdelávati. Pomoč pri deli. Županije (vármegye) so od ministerstva dovoljenje dobile, ka smejo z žandári ali vojaki na delo gnati tiste, ki drügim ne bi šteli pomagati. Dopisi za vlovlene i zadržane. Pisma i dopisnice se smejo pošilati prijetim vojakom v Srbsko, Črnogoro, Angležko, Francusko i Japonsko. Na Rusko je najčednej samo dopisnice poslati. Pisma na Francosko ne smejo biti od 20 grammov težja. Zvün Japonskoga v ove države smemo nej samo vlovlenim vojakom, nego i zadržanim pisma i dopisnice poslati po navadnoj pošti. Ta pisma i dopisnice naj se pišejo nemški, frankoski ali po v državnom jeziki tistoga orsága, gda se nas vojak zdržava. Naši lűdjé na Srbsko lehko pišejo slovenski, da srbi to razmijo, rusi že menje. Ta pismo i dopisnice naj bodo kratke, od boja naj ne razplalvajo nikaj, ovak se raztrgajo. Naslov ali atres more pri vlovlenom vojaki stati iz pridavka, iména, šarže i tistoga polka z stotnijov vréd, v šterom je obzadnjem slüžo. Moremo podčrtano ešče k naslovi napisati té reči: „Prisonnier do guerre“, ali pa: „Kriegsgefangener“. Šterašteč iz teh dveh reči se more podčrtati, to je edna debela linija se moré pod njo potégnoti. Na drűgi kraj pisma ali pri dopisnici na prvom kraji odzgoraj naj vsaki zapiše reč „Envnzeur“ ali „Aufgeber“; za tov rečjov pa svoj naslov z zadnjov poštov vréd. Ta pisma se smejo na vsakoj pošti gordati brez poštnine to je brez štemplina. Ki zadržane ma v šterom orsági, to je nej vojake vlovlene kak na prilika denem ništerni na Francuskom zadržani, ki so z Amerike domo potüvali, tem se tak more pisati, ka pri naslovi pridenem té reči „Pour interne“ i naslov pišemo kak i pismo ali dopisnico v jezikah više povedanih, to je ali nemški, ali francuški ali pa v državnom jeziki tistog orsaga, gde je naš zadržani. Dobro je tűdi k iméni pridjasti mesto prebivanja našega zadržanoga. Pravimo ka je Čurič Števan z Žiškov zadržani na Francuškom se k njegovomi iméni šče naj pridgene „habitant de zsizsekszer.“ Na drűgom kraji pisma pa more svoj naslov tak napisati kak smo to pri pismah za vlovlene vojake zgoraj povedali. Ta pisma za zadržane moro obštemplana biti. Na pisma tak za vlovlene kak za zadržane se more zapisati imé orsága tűdi. Na Rusko „Rusije“ na Francusko „Francais“, na Srbsko „Serbie“ v Crngoro „Montenegro“ v Angleško „Gr. Britanique.“ Če što stalnoga mesta svojega vlovlenca ali zadržanoga ne ve, sme záto ta pisma odposláti, naj samo orsága imé napiše gor, gde se njegov zdržava i či zna staro mesto, gde en čas bio, čerávno neve novoga. Zavitki se tűdi smejo poslati do 5 kil našim zavzétnikom na Rusko Francusko i Angležko. More pa vse dobro spravleno biti v lesene krište ali v voščeno platno i samo tisto sme i sebi zadržavati zavitek, kaj sliši za osebno potrebo našega vlovlenca, kak na pr., obleč itd. Pisma se ne sméjo v té zavitki se more vozni list navadno napisati. Brzojavi ali telegrami se tűdi smejo pošilati, more se pa pri naslovi i je- 6 NOVINE 1915. april 4. ziki vse tisto zdržati, kaj smo više pri pismah povedali. Cena edne reči je na Rusko 33 fil., na Srbsko 18 fil. v Črnogoro 22 fil., na Francozko 25 fil. Zvűn Črnogore se smejo penezi tűdi poslati našim vlovlencom. Pošta vsakomi presvetitev kak se moro poslati. Lehko se pa pošlejo penezi po zvünešnjem ministerstvi iz Beča ali po bankah, po Rdéčemkriži i po drügih drűžbah tüdi. Vsaki si naj té reči dobro gorsráni ár ne ve kda de je potrebvüao. Na jezere mámo náime vlovlene. Na jezere mám náime vlovlene, šterim bo trebelo pisati. Té vrstice ga pa navčijo, kak more pisati, ali drügač pomagati svojim lübim v tüjini živočim. „Starine železnih in salajskih Slovenov.“ S tem naslovom je nakonci preminočega leta »Zgodovinsko drüšto“ v Maribori na svetlo dalo v svojen „Časopisi“ en velike vrednosti ino pred našim občinstvom do zdaj nepoznáni odlomek iz zgodovine vogrskih slovencov. Celi spis 56 tiskanih stráni obsega: Rokopise je blágoga spomina g. Dr. Ivanoczy pred večimi letmi v podstrešnji gornjolendavske cerkve najšeo. Z veseljom je neseo s sebom prášnate liste pa radovedno prebirao domá slabo pisávo. Dugši čas je meo prisebi rokopise. Preiskávao je v njih ino probao odločiti pisatela, mesto in čas v šterom so rokopisi rejeni bili. Ali kak či bi čüto svojo preráno smrt íno bi se bojao, ka rokopisov že nede mogoči natančno preiskati, l. 1913. mešeca maja je rokopise prekdáo ednomi vučenomi moži, ki je z svojov posebnov zgodovinskov znanostjov mogoči bio rokopise, — šteri so se težko čteli,— prebrati, ino s potrebnimi opombami na svetlo dati. Té gospod je Dr. Gruden Jožef z Ljubljane. Delo je težko bilo. Rokopis je stári, vu vnogih mestah prerejeni pa z vogrskim pravopisom pisani, tak ka človeki, ki našega, posebno goričkoga narečja ne pozna, je za čteti preveč težki. Ali Ivanoczy se na dobroga delavca namero, gda je rokopise g. Grudeni dáo v roke. Imenüvani Gospod je z lepim uspehom celi rokopis prečteo i vöprebrao. Samo ništerno reč je ne znao prečteti — kak sám spozna ár jih je ne poznao, ali pa za volo drügih zrokov. Na priliko na 112. stráni časopisa jé takša reč: „trosta“. Stov rečjov tam nikšega pomena nemre dati ovim drügim rečám. Gruden je vpamet vzeo to, pa je za rečjov djáo vprašáj (?) Ka rekši sám nerazmi. Jas mislim ka tam se z slabe pisáve more reč „stroška“ brati. Te se razmi to, ka: „vogrszka goszpoda szo za dobro štimali nad Torke iti . .. Ali sztroska (nepa trosta) so ne meli. Meni dá prav sledeča vrsta, v šteroj se popiše, ka so vogri šli v Rim pápo prosit za pomoč. — Na 132- stráni se popiše ka sta na bedeničkom farofi dvá farara bilá pa nieden ne šteo oditi. Diački sta se kregala, ali pogodbe sta ne mogla napraviti, tak ka na slednje — kak je v starinaj pisano — „szo zevreli csemerje iszkipili vu njihovih šenaj tak, ka szo sze za „kersko“ po klej vlacsile.“ „Kresko“, té reči ne razmím pa je g. Gruden tüdi ne razmo, samo ka inači je znao prečteti. Či bi g. Gruden poznao reč „kečka“ — vlasi — to bi gotovo dobro prečteo božno pisávo. Fararove žene so se gotovo za „kečko“ (ne kerško) vlačile. — Ešče jé ništerna reč, štero g. Gruden ne razmo, ali mislim, da tevi dvej dojdeta. Vse to pa Grudenovomi trüdi ne vzeme cene, stem bole ne, ár jé ešče vnogo drügoga opravo. Primero je naime rokopise zgodovini, či so zaneslivi. Gde je pisatel rokopisov šteri dogodek ne žadosta svetlo popisao, tam je g. Gruden sám priložo potrebna. Velko delo je opravo pa dobro, srčna hvala Njem! Što je pa pisao „Starine“? Gotovo to odločiti nevemo, ár imena pisatelovoga negdi ne. Čas, v šterom je pisao pa more po leti 1822, -biti, ár toga leta dogodke ešče popiše. (Mogoče je pa, ka je to sledkar pridjáno. Z samoga rokopisa bi se dalo odločiti). Toga hipa je v Gornjoj-Lendavi Sabar Jakab bio plivanuš, záto na njega moremo misliti, či pisátela „Starin“ iščemo. (Jas sám malo žmetno verjem, ka bi Sabar bio pisatel.) Rokopise je popravlao — kak je to pokójni Ivanoczy odločno izjavo — nekdašnji Gornje-Sinički plivanuš, Košič Jožef, († 1867.). ki je vnogo pisao v slovenskom jeziki. To sam nakraci popisao „Starin“ naj zvedite za té spis, od šteroga važnešega mi, vogrski Slovenci, vüpam praviti — nemamo. Vüpam se, ka te ešče več tüdi čüli od njih, pa ka pride čas, kda nede slovenske hiže med Mürov i Rabov, v šteroj nebi čteli „Starine.“ Kaj pa je v njih? Odgovor nam sám naslov dá: Starine. Starine najdemo, ne pa zgodovino. Zgodovine niti nemre dati nepoznáni pisatel, ár je nemamo. Znám, ka de ništerni vedro gledao na to, da pa znova povem, ka mi vogrski Slovenci práve zgodone, svoje zgodovine nemamo. Naša zgodovina je zgodovina celoga vogrskoga držanja, štero smo više 1000 let vsi pisali, pa smem praviti, ka na vekše skrojov. Naša zgodovina je zgodovina svete krone Sv. Števana krála. Záto právim ka mi slovenci, kak národ zgodovine nemamo. Mámo pa starine. Zaistino je mogeo pisatel „Starin“ lepši naslov dati svojemi spisi Starine je pobrao vküp — Bogzná odket — ino je v máli, ali drági nam i krasni šopek zvezao. — Z radovednostjov sam prebirao vrste, pa kak vnogo sam zvedo od preteklih nesov. O vnogo se nájde v „Starinaj“! žalost, vesélje; sreča, nevola; smeh, skuzé; jasno sunce i temno podnébje, z ednov rečjov vse, kaj se je više jezero let godilo z málim narodom med Mürov i Rábov. Bole natančno nešče to popisati, ár bi pokváro. Ki vživati šče, naj cele „Starine“ prečté. Lepše dedščine ne bi mogli dobiti od našega očé, Ivanóczyja, kak so „Starine.“ Zahvalni moremo biti g. Bogi, ka je rávno Ivanóczyjovo oko zapazilo med práhom i smetjom to jedino drágocenost vogrskih slovencov —-Ja, drágocenost naša, národno blágo, lást celoga roda so „Starine.“ Dostojno je záto, či se brigamo za té liste. Dvoji zrok nas sili, naj s posebnin poštüvanjom ohránimo rokopise „Starine.„ Jedini stári spis so v našem jeziki ino prikapčene z živlenjom Ivanóczyja. To dvoje me nagovorilo, naj pero vzemem v roke ino pišem od „Starin“ či rávno ka so, ki bi bole prilični bili za to, kak jas. Ali bojao sam se k v vnogom svojem posli dotični ne vzemejo zadosta vpamet, ka so nam „Starinami!“ 1915 aprill 4. NOVINE Naše so pa so ne v naših rokaj. V dobrom mesti so, to tajiti nesmem, ali jas li tak čütim, ka bi naše „Starine“ bliže k nám mogle biti. Domo je moremo spraviti, v domáči kraj, gde je njé skrbliva roka pisala. Negdi bi se že ohránile, (V šteroj fárnoj knigarnii) dotečas — skoro ne vüpam dolspisati — dekeč se nam ne zozida naš samostan, v šterom se vüpam, bo eden kotiček, kam se „Starine“ sránijo. Znám, ka bodo, ki do si z ramami migali na to, pa se smejáli z mené. Istina, moj namen je spodoben senji. Da pa jas močno verjem, ka de z moje senje rešnica, jas močno verjem v pridočnosti od štere vnogo čakam. Dosta nam dájo „Starine,“ dosta zvedimo ž njih, dostojno je záto té rokopise v poštenjeh meti i skrblivo varvati. To je moja miseo. Ki so jo vživlenje vpelat mogoči, naj si premišlávlejo. Gas či bi mogeo bi sám včino !*) Mirosláv. * Rokopis dr. Gruden Jožef kanonik v tišinski arhiv pošle, — če ga je že nej, — je naznano meni včasi po izdaji „Starin.“ Vrednik. Za kratek čas- Kak naj terja verska občina svoje zahteve. Pitanje: Šolski stolec je skleno zidati novo šolo pa farov, zato je določo, ka se za pokritje stroškov potroš navrže na ednáko porcijo. Da smo se pa gledoč nametavanja pa terjanja toga potroša nej mogli vsi zjediniti, zato prosimo pojasnila. Odgovor: Verska občina ma pravico na svoje vernike navrčti potroš. Da pa ona nema pri rokaj porcijnških knig, zato oprosi občinsko poglavarstvo, naj ono določi davčini klüč, pa naj po njem navrže potroš. Občinsko glavarstvo navadno spuni to prošnjo. Či je pa nebi štelo spuniti, potom ma pooblaščenec šolskoga stoca pravico zahtevati, ka njemi poglavarstvo na razpolago dá potrebne podatke. Zapisnik navrženoga potroša se more 15 dni vö djati, ka si ga vsaki lejko pogledne, pa či je što vložo priziv proti njemi ali pa nej, se zato li more poslati v potrdilo k püšpekovoj oblastniji. Tüdi na tiste vernike se more navrčti potroš, ki prebivlejo v šteroj drügoj vesnici, zemlo pa majo tü v toj občini. Či je potroš pravilno navrženi, pa je že prišeo čas terjanja, se morejo verniki poleg navade na so opomenoti. Opomenejo se pa lejko s predganice, spismenimi opomini, ali pa z bobnjom. Proti tistom, šteri opomini, ali pa z bobnjom. Proti tistomi, šteri opomini, nebi šteo zadostiti, se postople po upravinoj poti. To pa včini okrajni glavar ali pa občinsko poglavarstvo. Okrajnoga glavara more na to oprositi. K prošnji se more priložiti točen izkáz zaostánogu plačila, šteri izkaz more biti verodostojen, to je, more biti podpisani pa z pečatjov potrjeni, številke v njem morejo biti čiste, pa nej zoškrabane ali pa popravlane. Či je občinsko poglavarstvo dobilo naloga, sterjati to dačo, jo sterja tak, kak, se terja navadna porcija. Ki ne plača, se njemi premičnina pod žakucijo vzeme, pa potom odá. Gda je poglavarstvo spobralo dačo verske občine, je prekdá šolskomi stoci, pa je tüdi nej opravičeno nadzovorati, kak bo šolski stolec s temi penezi ravnao. ravnao. Či so pri dužniki nej najšli potrebne premičnine, čtero bi poleg pravdo slobodno pod žakucijo vzeli, potom je občinsko poglavarstvo dužno uradno zapisati podatke šteri se nanášajo na nepremičnino dužnika. Te uradni zapisnik se potom po okrajnom glavari pošle k upravnomi zastopstvi županije, štero zastopstvo nato odredi postopanje proti dužniki na njegove nepremičnine i to nalogo poveri pravdniki. Amerikanske. Tinek pita Poldija, ki je prišeo z Amerike: „Ali so v Ameriki resan tak visike hiže, ka si tü pripovedavlejo?“ Poldi: „Istina je. Nekak, ki je streho popravlao, si je mogeo na červo lečti, ovači je mesec nej mogeo mimo njega, tak visiko je bio!“ Zahvalnost. Prvi sosed! „Čüdno se mi vidi, ka mate do doktora Podleska telko zavüpanja, gda je on vendar najslabejši zdravnik v celom mesti.“ Drügi sosed: „To je mogoče. Samo ka se je meni zadnjikrat njegova pomoč dopadnola, gda je bio pri mojoj betežnoj ženi: prepovedao njoj je najmre, ka dva celiva tjedna nesme spregovoriti niti edne reči nej!“ 7 Glási. OPOMBA. Prosimo cenjena naročnike dužnike naj nam dužne naročnino čem prle notripošlejo. Zamüdnim Novine stávimo. Bránimo se pred kolerov. Okrajna glavárstva nas opominajo, naj se čuvamo pred kolerov. Glávna skrb nam bodi záto, ka mo na čistočo pazili, posebno ka z zamázanimi rokami ne bomo nikdár jeli. Štiri rece v tábori. Med ruski i naš strelni járek so zavdarile štiri rece na ruskopolskom bojišči. Slováki so bili v naših járkah, šterím so se jáko polüštale rece. Kajne? No bojnom poli récje meso jesti? Rece naši dolspostrelajo. Ali što de šo po njé? Pazlivo ide eden k njim i že séga za récjov nogov. Ali v tom hipi ga zadene ruska krugla, se vtégne, ednok brsne i ne ga več. Ravnotak obhodi te drügi. Četovodji (zugsführar) se je pa li posrečilo štiri rece k járki privlečti i tü ga zadene strláj v ramo, šteri je pa nej bio nevaren. Rano njemi obvežejo, i gda je pečenka gotova, te nájlepši žalož njemi dájo za poštenjé. — Ka so ruse ne dugo trpeli v bližnom strelnom járki, se dá misliti. Junaški varaždinci. Rusi so v Shodnoj Galiciji zevzeli edno občino pri Oltynii, v šteroj je prebivao 16-ti varaždinski pešpolk. Rusov je trikrát teliko bilo i se njim je posrečilo naše premágati, vloviti i štüke zapleniti. Skoz hiš so pa ništerni naši spovujšli, štere je mládi stotnik Petričevič zvüna vési vküp spravo. K njemi se je pridrüžo eden drügi častnik tüdi. Mela sta samo 400 lüdi. I z temi, da sta nepričakováno prišla sta ruse tak zosagala, ka so občino, vlovlene vojáke, štüke povrgli i na stotine jih ešče mrtvih obleglo. Kral jé vojni krűh. Že pred tjédni so poročale novine, ka je nemški casar za celi casarski dvor zapovedao pečti mešani bojni krűh. Z Beča se glasi, ka je naš stari opoštolski kráo toisto odrédo v svojem dvori i sam tűdi nešče drűgoga krűha vzéti, kak mešanoga. V Beči pomenkava mleko. V Beči vsigdár menje mleka pride na trg, záto či se té okolščine ne poravnajo, mestno 8 NOVINE 1915. april 4. ravnitelstvo da dečico do poldrűgoga leta vküpspisati i za njé mleko obvarvati. Luteranski farar kre katoličancov. Rolffs Ernest luteranski farar z Nemškoga v novinah „Preusische Jahrbücher“ visoko podigne katoličanstvo. Piše ka v tom boji se pozna, da je katoličanstvo nej drügo, kak je v miri bilo, to je popolnoma zoršava Kristušovo vero. Vnogo bogoslovcov je povrglo semenišče i stopilo na bojno pole, dűhovniki vojaški so se pa odpovedali poműdjenoj plači, naj tem več ostane sirmakom. Kak dobro je zdaj, piše vučeni farar, ka so katoličanci Austro-Vogrskoga nej od Rima odstopili i postali evangeličanci. Med evangeličanci samo je bilo naimre na Nemškom vnogo njevke i strank. Ništerni niti decé so nej dali krstiti poleg njuvoga luteranskoga mišlenja. Katoličanci so nej poznali stranke vu veri, edno vera véže vkűp nemce, vogre, horvate, polake, elzace, edna navdűšenost je podignola i spravila proti sovražniki, navdűšenost iz vöre izhajajoča. Vučeni gospod misli, ka protestantje ne bodo več katoličanom na oči metali nelűbav do domovine i žele naj med njimi tűdi henja razprestija vu verskih rečah. — Vesélo objavimo modroga farara razpravo i njej teliko dodamo: Vűpamo se da naši bratje evangeličanci po boji od katoličancov dosta več šče bodo spoznali. Ki je skrio zrnje v Székesfehérvári, je na 100 na 200 koron plače i na zápor obsojen. Več takših kmetov se najšlo. Austrijanski veleizdajniki. Za našimi vkanlivci so austrijanski prišli na réd, ki so ravno tak pomenjklive, malo vredne reči prevažali vojakom, kak naši. Lifrali so tűdi papirnatno obűteo. Vnogo so jih prijali že med njimi. So toga iména: Rosenblatt, Son, Sejmani Rosenbaum, Koller, ite. Na Češkom i Moravskom so pa, kak se glási, desét fabrikantov pod stražo podstavili, ki so v svojih fabrikah obűteo dali delati. Kuzmanek v Kievi. Kuzmanek generala, poveljnika grada Przemysl, so rusi v Kiew odpelali, kde se je gláso pri vojáškom poveljništvi. Nábor za može od 37. do 42 let bo v Soboti aprila 15, 16, 17-ga, v Monostri pa aprila 21, 22 i 23-ga. 20 jezér ranjencov v Szombathelyí. Preminoče dni je dvajstijezeri ranjenec pripelani v Szombathely. Cerkveni rop. V Črensovcih je hüdobna roka odnesla šparavec vudné od sv. Jožefa oltára. Ali namero se tolvaj, záto ka so penezi malo pred tistim bili vövzéti. Dári na ranjence i sirote naših vojakov. Iz Srednjebistrice: 10. roža 50 fil., Kuster Katá 50 fil., 1. roža 1.40 fil., Kreslin Martin 2 k., 11. roža 84 fil., 18. roža 1.12 fil., Sabolska drűžba z törjanske fare 20 kor., Iz Žižkov: Deca pri igrači od slepih miši 46 fil., 9 roža 80 fil., Horvát Treza 1 kor., Kardinar Marija 5 kor., 1. roža 1 kor., 9. roža 2 kor., 15. roža 2 kor., N. N. 40 kor., Žižek Verona 60 fil., Iz Trnja: Horvát Martin 20 fil., slepe miši 10 fil., Horvát Jánoš 1.40 fil., Tkalec Anna 1 kor., Hanc Marija 20 fil. Od Lipe: Horvát Jožef 3 kor., Horvát Jožef 2 kor., edna ženska 3 kor., Matjašéc Marko 5 kor. Z Čerensovec: Žalig Anton 20 fil., 9. roža 1.60 fil., 18. roža 1 kor., marijanska drűžba 10 kor., Tompa Ivan 2 kor., Curič Treza 1 kor., Hainel Aga 40 fil., Raduha Andraš z Odranec 2 kor., Jerič Jožefa žena z Hraštja 40 fil., Kociper Agata, Škarjot Magdalena, Mesarič Anna z Melinec vsaka 20 fil. Rožman Franc z Clevelanda 10 kor., Kűzmič Matjaš z Štrigove 2 kor., Maršič Marija z Štrigove 40 fil., dve roži z Dolnjelendave 1.40 fil., Hozjan Ana z Hotize 1 kor., Lűtar Ana z Tűrnišča 1 kor., Matjaséc Ana z Gumilic 8 fil., Žerdin Števan z Velke Polane 1 k., Ütroša Ana z Gornjebistrice 1.20 fil., Kreslin Ana z Dolnjebistrice 1 kor., Gábor Magda z Dolnjebistrice 40 fil. Z Nedelice: Vitéz Ana 80 fil., Čéh Ferenc 1 kor., Nežič Kata 1 kor., N. N. 20 fil. Z Chicaga: (Iz Žižkov) Kramar Jožef, Sobočan Ivan, Skafar Matjaš, Cigan Matjaš, Žalig Jožef vsaki 4 kor. 50 fil. (Iz Trnja) Sobočan Jožef 9 kor. 50 fil., Marič Števan 4 kor. 50 fil. (Iz Polane) Žalig Martin 4 kor. 50 fil., Krampač Števan 5 kor. (Iz Hotize) Vuk Jošef Topličanec Janoš; (In Čerensovec) Salai Ivan; (Z Brezovice) Špilak Jožef vsaki 4 kor. 50 fil. Vküp 204 K 60 fil. Na Rdeči križ odposlano 40 kor. Cela svota dozdaj nabrána zdnesé 1546 kor. 14 fil. Križani Jezuš bodi vsmileni vsem darovnikom. Dragoča se bo povekšávala, Budapestinsko mestno správišče je naznanilo, ka se tam podigne cena mesa i masti. Če pa tam, te prinas tüdi. Tolvaje so hodili v Soboti pri Titan Mikloša dovici i njoj odnesli hamice mást i povojeno meso. Pošta. Kráškomi moški. Tiste dekle pa ženske, štere zavolo gizde hodijo k obhajili i na moške kažejo, ka so od njih več vredne, so gizdače i Jezuši na žalost i nej na vesélje. V tom je ne nasledüjte. Nasledüjte je pa moški v tom, ka te se po ednoj spovedi dugo-dugo prečiščávali. V tom ženske prav májo, ka rade hodijo k Jezuši, samo naj ponizno hodijo. — Vi moški ne lübite Jezuša? Ne želete njegove drüžbe? Si neščete olepšati düše i jo nahraniti? Ali te si samo obleko čistili, bajusi sükali, želodec napunijávali, düše pa nej hranili z nájbolšov jedjov? Jezus vam tüdi právi. „Jejte moje telo, prite mojo krv.“ Zakaj ga ne bogate? — Ve pa mi tüdi hodimo k obhajili mi odgovorite. — Hodite, ali ne jest Jezušovoga tela, kak on zapovedáva, nego samo koštávat. — To je nej prave Moški spol je gláva svetá on se more najoprvim splemeniti, posvetiti, on more zato pred vsemi drügimi hoditi vživat Gospodovo telo, ka bo znao ravnati svoje podložne v právom dühi. Le k Jezuši, drági možje, le k Jezuši. Brez njega ne morete biti pravi možje, nego strahotepci trepetivci, štere en oster pogléd že na tla vrže i odpravi od pravice. Té strašen bojni čas pa zahteva ešče bole močne može. K Jezuši zato po moč možje. Ne pozábite pa, ka je slobodno po ednoj spovedi tak dugo se prečiščávati, dokeč smrtno ne zagrešimo. V smrtnom grehi se samo ne smemo prečistiti, nego dužni smo prle se spovedati. Pozvedávajočim od vojakov. Smej Jožef v Bogojini rojen l. 1884-ga je premino. — Ritlop Štefan z G. Bistrice je ranjeni vlovlen. — Od Drobec Jurija z Bodonec, Temlin Jánoša z Sebeborec, Fleischhacker Mihala z Pertoče, Prélec Jánoša z D. Slaveč, Vogrinčič Janoša z Pordašinec, Vrečič Štefana z Seborec, Kisilák Štefana z Vadarec t Škrilec Janosa z Tešanovec je dozdaj nikši glás ne dáni z bojišča, da bi se njim kaj bilo pripetilo. — Rávno to bodi povedano od Smej Jožefa, ki je slüžo v 19, népf. gy. e. 9. sz. i je rojen l. 1886-ga. Vogr. Scop. Cankova. Ki so v Przemyslini živi ostali, so vsi v ruskoj vozi. Od teh ne moremo spozosed glása dati. Vsem. blažene vüzemske svétke! Vsem bodi povedano, ka se v tiskarno ne sme nikaj poslati, nej pisma, nej penezi, nej narocitev ali njéna sprememba. Vse v črensovce more iti. Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomda körforgó gyorssajtóján Szombathelyen.