ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 . 171—197 171 
• •  • • M a r t a V e r g i n e l l a 
: ' DRUŽINA V DOLINI PRI TRSTU V 19. STOLETJU 
I. UVOD 
I 
t 
Družina, družinske strategije in razmerja med družinskimi člani so v zad­
njih letih vedno pogosteje predmet zgodovinskega proučevanja, čeprav zahte­
vajo od raziskovalca interdisciplinaren pristop, saj tematsko posegajo že v ob­
močje kulturne,antropologije in sociologije. Naraščajoče zanimanje za družin­
sko življenje v preteklosti gre pripisati predvsem dejstvu, da so-se tudi^v dru­
žinskem univerzumu odražale tiste spremembe in dogajanja, .ki so se-odvijale 
v širšem političnem in kulturnem prostoru, tako. na gospodarskem kot družbe­
nem področju. Vpogled v družinski svet omogoča torej poznavanje življenja 
širših plasti prebivalstva, ki ostajajo izvzete iz političnega zgodovinopisja. 
Poznavanje družinskega življenja, kakršno se je odvijalo v kmečkem ko­
lektivu na tržaškem podeželju v prejšnjem stoletju, je bil cilj raziskave, ki se je 
začela najprej v obliki diplomske naloge,1 je pa sicer še v teku. Bogat župnij­
ski arhiv, ki je največkrat predpogoj za analizo družinske strukture v pretek­
losti, pa tudi številnost vaškega prebivalstva sta botrovala izbiri slovenske vasi 
Dolina2 kot opazovalnega prostora. V središču pozornosti pa ni bilo le družin­
sko življenje, temveč tudi demografske, družbene, gospodarske spremembe in 
pretresi, ki so pogojevali.družinski sestav in so delovali v 19. stoletju na trža­
škem podeželju. , 
Dolina je slovenska vas, ki se nahaja v Bregu, v dolini Glinščice, kjer se 
srečujeta,apnenčasti, kraški ; in flišni, istrski svet. Od Trsta je vas oddaljena 
7 km na jugovzhod. Kljub bližini Trsta, pa je že od poznega srednjega veka 
dalje upravno pripadala Kranjski; v 19. stoletju, to je v času, ki ga zajema štu­
dija, pa je bila z ostalimi brežanskimi vasmi vključena v koprski okraj v Istri. 
Sele leta 1923 je bila priključena tržaški pokrajini, kateri sestavni del je še 
danes. i , ,» , i : / , . . . • , . • • t 
Upravna pripadnost Istri v 19. stoletju pa ni-preprečila dolinskim kmetom 
— tamkajšnjo skupnost so v glavnini, sestavljali mali posestniki — da ne bi 
gospodarskega življenja .vasi vodili v tesnem razmerju s Trstom. Dolinčani so 
sicer opravljali sodne, notarske in druge uradne posle v Kopru,, tu so podpiso­
vali kupoprodajne pogodbe, zapisovali oporočne listine, vendar so v Trstu pro­
dajali odvečni del pridelka, vino, povrtnino, a tudi kruh,, ki so ga v domačih 
pečeh spekle Dolinčanke. 
Kulturni vplivi so vse do 80. let 19. stoletja, vse dotlej, dokler ni zaživela 
slovenska kultura v Trstu, prihajali s Kranjske. S Kranjske je prihajala duhov­
ščina, največkrat tudi,učiteljstvo in uradništvo, ki ni skrbelo le za duhovno 
stanje in za opismenjevanje župljanov, temveč je bila pravi uravnavalec va­
škega družbenega življenja ter, glavni pobudnik narodnega prebujanja. 
Dolina in njeni prebivalci so v teku 19. stoletja sprejemali tako vplive treh 
urbanih središč, treh privlačevalnih polov. V prvi polovici 19. stoletja so se 
okoriščali z njimi v imenu notranje kohezije, ob koncu 19. stoletja pa so le s te­
žavo zajezili vedno večjo razdiralno moč industrijskega središča, kakršno je 
postal Trst ob izteku 19. stoletja. S svojim blagostanjem je bil meščanski Trst 
pravi izziv tradicionalni kmečki družbi, njeni revščini in njenemu še srenj-
skemu ustroju. 
1 M. Verginella, Strategie familiari a Dolina nell'Ottocento, akad. leto 1983/84, Univerza v 
Trstu, tipkopis. 
2 Njeno današnje uradno italijansko ime se glasi San Dorligo della Valle. 
172 M. VERGINELLA : DRUŽINA V DOLINI PRI TRSTU V 19. STOLETJU 
Zemljiška odveza in širjenje kapitalistične proizvodnje tudi na kmetijskem 
področju so po drugi strani prispevali k razkroju ruralne skupnosti malih po­
sestnikov. Dolinsko skupnost je podobno kot druge slovenske vasi načelo raz-
slojevanje. Gospodarske spremembe so spremljali tako družbeni kot kulturni 
premiki. Med kmete so vdirale meščanske navade: v Dolino so delavci, ki so 
bili zaposleni v tržaških tovarnah, prinašali nove vedenjske obrazce, ki so bili 
povsem tuji tradicionalnemu kmečkemu okolju. Tudi oblastvena moč duhov­
ščine in občinskih veljakov, ki so predstavljali najvišjo vaško avtoriteto, je ob 
koncu 19. stoletja pričel spodjedati novi kapitalistični duh, meščanske navade 
in vedno močnejši individualizem. 
Občinski možje, duhovniki, učitelji so bili ob izteku stoletja močno zaskrb­
ljeni nad vdiranjem novih vedenjskih navad med tamkajšnje slovensko kmeč­
ko prebivalstvo. Duhovnike je zaskrbljala verska mlačnost tovarniških delav­
cev, širjenje plesov. Krajevna posvetna oblast se je bala vedno večje indivi­
dualizacije, ki je odvzemala moč kolektivnemu upravljanju vaške srenje. Za 
takratne krajevne oblasti je bilo nedopustno, da so mestne posvetne vrednote 
pronicale na vas in osvobajale tamkajšnjega človeka ne le verskih, temveč tudi 
družinskih in srenjskih obveznosti. Tako je v svojem poročilu za kanonično 
vizitacijo zapisal dolinski župnik ob nastopu 20. stoletja: »V župniji je opaziti 
neko brezbrižnost v veri, mlačnost do krščanskega življenja in ogromno ošab-
nost, da se mora paziti pri opominjanju — preveč žganja se popije, tudi neka­
tere ženske ga srkajo.«3 
Preteklost dolinske vaške skupnosti in njenih družin je na prehodu iz tra­
dicionalne v moderno družbo še posebno vredna preučitve, čeprav se tudi v pri­
meru te kmečke skupnosti postavlja vprašanje, kako do virov, ki omogočajo 
proučitev večji del nepismene skupnosti. Župnijski arhiv v Dolini v ta namen 
ponuja raziskovalcu zajeten arhivski fond. Župnijski akti so sicer na prvi po­
gled skopi, primerni zlasti za statistično, demografsko obdelavo, a če jih pro­
učimo z večjo pazljivostjo, lahko odkrijemo, da imamo pred sabo večplastno 
gradivo, ki nam omogoča, pa čeprav le delno, pogled v tisti kolektivni mozaik, 
ki je sestavljal vaško skupnost. Iz krstnih, poročnih, pogrebnih listin, družin­
skih knjig, oklicnih dokumentov razberemo marsikaj o življenju malega člo­
veka, katerega dejanja niso vpisana v anale zgodovine. 
Akti, ki jih je od 17. stoletja dalje z vedno večjo natančnostjo in rednostjo 
beležila duhovščina dolinske dekanije, nam razkrivajo individualne usode tam­
kajšnjega prebivalstva, pa tudi družinske izbire in strategijo celotne skupnosti 
v boju za preživetje. Razmerje, ki ga je posameznik vzpostavil z družino ozi­
roma s kolektivom, je potem odločalo o njegovem preživetju v tradicionalni 
kmečki družbi. 
Ob krstu, poroki, smrti se ni le začenjalo, spreminjalo ali iztekalo življenje, 
odvijal se je tudi obred, ki je bil dovolj pomenljiv za celoten kolektiv. Ob takih 
obredih je namreč skupnost potrjevala doseženi ugled, čast, gmotni položaj po­
sameznika in družine. 
Ze res, da narava župnijskih aktov, ki teži k čim večji sintetičnosti, rada 
vodi raziskovalca h kvantifikaciji, to pa še ne pomeni, da ne dopušča kako­
vostne analize prej omenjenih virov. Z računalniško obdelavo župnijskih po­
datkov lahko na primer sledimo gibanju števila prebivalstva, poprečni starosti 
ženina in neveste, težje pa beležimo izjemne primere, neobičajna vedenja. S po­
enotenjem in posplošitvijo, ki ju računalnik in sama tehnika terjata,4 izgubimo 
sicer sled za odstopi, razlikami, ki so bili že za zapisovalca iz prejšnjega sto­
letja vredni dodatnega pripisa in bogatejših informacij kot pa običajna, ste­
reotipna obnašanja. Večkrat prav s pomočjo neobičajnih primerov lahko pro-
3 Župnijski arhiv Dolina, nadalje 2AD, Poročilo za kanonično vizitacijo v župniji Dolina, 
1904, fase, visitationes. V zvezi s to problematiko so dovolj zgovorni tudi Zapisniki zborovih In 
odborovih sej občine Dolina (1894—1922), ki jih hrani Arhiv občine Dolina. 
4 Giovanni Levi, Introduzione, v »Quaderni storici«, XVI, 46 (april 1981), str. 7—10. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 173 
dremo do vzgibov določenega vedenja, za katerega se je odločal vaški kolektiv. 
Poprečje je vsekakor pomembno, čeprav so včasih le posamezni primeri tisti, ki 
osmislijo statistične izsledke. 
Zasledovati poprečja in ne izgubiti pri tem vpogled v neobičajne primere 
pa se da le takrat, ko je demografski prostor omejen. Dolina' je ustrezala tudi 
tej potrebi, saj je v teku 19. stoletja presegla 800 prebivalcev. Kljub neprezajet-
nemu demografskemu obsegu pa je kot upravno, politično in kulturno središče 
Brega dovolj indikativna in primerna kot raziskovalni prostor družinskega in 
vaškega okolja na sploh. 
1. Demografski razvoj in mobilnost prebivalstva 
V skupnosti malih posestnikov, ki je razpolagala z omejeno obdelovalno 
površino, je vsak, še tako šibak demografski premik ogrožal ravnovesje med 
delovno silo, dobrinami in številom vseh njenih članov. Kljub epidemijam in 
slabim letinam je Dolina, predvsem zaradi elastičnosti svojega vaškega tkiva, 
tvarno kljubovala demografskim dejavnikom. V teku 19. stoletja je vas doži­
vela postopen, a ne izjemen porast prebivalstva. 
Leto 
1779 
1790 
1791 
1834 
1840 
Prebivalcev 
536 
570 
589 
694 
802 
Leto 
1869 
1880 
1890 
1900 
1910 
Prebivalcev 
746 
859 
874 
884 
950 
Če primerjamo demografsko rast Doline z gibanjem števila prebivalstva 
v sosednjih vaseh, lahko ugotovimo, da je tamkajšnje prebivalstvo doživelo 
podoben porast. 
število smrti 
140-
m-
1 2 3 A 5 
rojeni 
mrtvi 
30 
število dni 
Grafikon št. 1: OTROŠKA UMRLJIVOST v 19. stol. 
174 м - VERGINELLA: DRUŽINA V DOLINI P R I T R S T U V 19. STOLETJU 
V Dolini je v teku 19. stoletja v splošnem nataliteta presegla mortaliteto, 
vendar razmerje med obema ni bilo povsem stanovitno. Nasprotno, število 
smrti je preseglo rojstva v desetletju 1810—1819, to je v času, ko je slovensko 
podeželje trpelo hudo pomanjkanje, ko so si sledile slabe letine in so se širile 
nalezljive bolezni. Rodnost je nato presegala smrtnost vse do zadnjega deset­
letja 19. stoletja, ko je bil naravni saldo ponovno negativen. Vzroke tega ne­
nadnega padca lahko pripišemo številnim žrtvam j etike, a tudi družbeni in 
moralni krizi, ki je ob izteku stoletja zajela Dolino in posredno vplivala na 
tamkajšnjo rodnost. Sicer je Dolino tudi sredi stoletja pestila huda epidemija 
kolere, vendar je bila takrat vaška srenja še dovolj trdna, da je lahko z višjo 
rodnostjo uravnovesila demografsko izgubo.5 
Težnje demografskega razvoja nam v določeni meri potrjuje tudi mobil­
nost prebivalstva. Prisotnost oziroma naselitev tujcev in odselitev oziroma od­
sotnost krajanov v Dolini, ker je pojav malenkosten, ne spreminjata prej ome­
njenih demografskih tendenc in trendov. So pa za raziskovalca dovolj po­
memben pokazatelj soodvisnosti demografskih in družbenogospodarskih silnic.6 
Število informacij o priseljencih in izseljencih je odvisno bodisi od zapisoval-
čeve uvidevnosti, a tudi od okoliščin, ki so posameznika privedle do tega, da je 
v župnijskih aktih zapustil svojo sled. 
Na prvi pogled se zdi dolinska vaška skupnost zaprta, izvzeta iz migracij­
skih tokov, vendar po pozornejši proučitvi družinskih knjig in župnijskih regi­
strov lahko ugotovimo, da je marsikateri Dolinčan začasno, včasih celo za 
stalno zapustil svojo vas. Glavni vzroki selitve prebivalstva so bili naslednji: 
odhod v vojsko, služenje v predporočnem obdobju, poroka in še poklicne ob­
veznosti. Vpoklic v vojsko je na primer kmečke fante oddaljil za celo desetletje 
od doma.7 Tisti pa, ki so se selili v druge kraje kot posli, so svojo družino le za 
nekaj let razbremenili odvečne delovne sile; vrnili so se domov, ko so bili godni 
za poroko ali ko je družinsko jedro potrebovalo tudi njihovo delovno pomoč. 
Manjše je bilo število tistih Dolinčanov, ki so ostali kot hlapci ali dekle pri tu­
jih družinah v odrasli dobi. Tudi ob poroki so se Dolinčani in Dolinčanke ob­
časno selili v sosednje vasi, podobno kot so se člani le-teh krajev preseljevali 
v Dolino. Odhod z doma je bil vsekakor odvisen od družinskih izbir, gmotnega 
položaja in številčnosti obeh družinskih jeder. 
Vsekakor pa je bila za agrarno družbo dokončna izselitev v tuj kraj, razen 
ko je šlo za poroko, nepogost pojav. Vez s skupnostjo in z zemljo je bila v tra­
dicionalnem kmečkem svetu pretrdna. Le ljudje brez posesti in gostači, ki jih 
na rojstni kraj ni privezovala zemlja, so se v drugi polovici 19. stoletja z večjo 
lahkoto kot mali kmetje selili v Trst. Ob koncu stoletja se je namreč povečalo 
število tistih, ki jim je bilo domače gospodarstvo pretesno in ki so si poiskali 
delovno mesto v Trstu. Celo sama skupnost, ki je že zaradi svoje strukture sto­
letja dolgo ščitila svoje člane, je ob koncu 19. stoletja pričela izločevati najrev­
nejše člane, zlasti tiste, ki so bili brez zemlje in stanovanja. Prav za ceno od-
selitve najšibkejših članov je lahko dolinska skupnost v trenutku, ko so pričele 
delovati v vaškem tkivu sredobežne sile, podaljševala svoj tradicionalni ustroj 
in stari red. 
Vse dokler ni izločevala svojih članov, je Dolina celo delovala kot privla-
čevalni pol za tisti del podeželskega prebivalstva, ki je že postal žrtev vaškega 
s Glej tabelo št. 1 v poglavju o ro j s tvu In k r s t u . 
8 G. Levi, C e n t r o e per i fer ia di u n o Stato assoluto, Tor ino, Rosenberg & Sellier, 1985, s t r . 
71—149. 
7 Dal j ša s inova o d s o t n o s t je v n e k a t e r i h d r u ž i n a h povzročala h u d e težave, zlasti ob deli tvi 
p r e m o ž e n j a . V n e k a t e r i h o p o r o č n i h l i s t inah se j e oče n a p r i m e r spraševal , ali se bo s in sp loh 
v rn i l d o m o v iz vojske. Visoka s topnja n e p i s m e n o s t i j e n a m r e č v prv i polovici 19. stolet ja o t e ž k o -
čala dopisovan je In vzdrževanje s t ikov m e d t i s t im, k i se j e oddal j i l od r o j s t n e vasi, i n d r u ž i n o . 
P r i del i tvi dedišč ine so oporočitel j i k l jub odsotnos t i s inov predvidel i n j ihov p o v r a t e k i n j i m za­
pust i l i de l p r e m o ž e n j a ali vsaj o p r a v n i n o . N e k a t e r i so se celo os ta l im dedičem pr iporoča l i , češ 
d a na j b r a t a o b p o v r a t k u l jubeznivo spre jmejo v svojo s redo. ( P o k r a j i n s k i a r h i v Koper , nada l je 
PAK, O k r a j n o sodišče Koper , Oporoke, 1832—1899). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1900 . 2 175 
število 
smrti . 
240 
200-
150 
100-
60 in več 
50 
1800-09 10-19 20-29 3039" «>49 5059 60-69 70-79 8069 90-1899 
Grafikon št 2: GIBANJE SMRTNOSTI PO STAROSTNIH SKLPINAH v 19stol. 
razslojevanja in ki je obubožan zapuščal svoj rojstni kraj v iskanju večjih 
možnosti preživetja. To so bili člani skupnosti, ki so že v prvi polovici 19. sto­
letja doživele močan demografski porast, ki so bile preoddaljene od prometnic 
in urbanih naselij, da bi lahko poleg kmetijske panoge izkoriščale druge prido-
bitvene vire. Dolina pa je kljub skromnemu gospodarstvu marsikomu ponujala, 
pa čeprav le za kratek čas, možnost preživetja ali pa mu vsaj omilila lakoto. 
Kot nam poročajo dolinski viri, je v prvi polovici 19. stoletja priseljevanje 
podeželskega obubožanega prebivalstva potekalo postopoma, zlasti dokler ni 
Trst doživel industrijskega razcveta.8 Dolina je bila namreč vse do 70. let vmes­
na etapa na poti v mesto, to je v času, ko je podeželskemu prebivalstvu mesto 
vzbujalo protislovna občutja. Veliko mesto je v očeh kmečkega prebivalstva, 
zlasti tistega, ki je prihajalo iz bolj odmaknjenih krajev, revnejših predelov 
• M. Cattaruzza trdi, da se selitveni tok v smeri Trsta odvija v 18. in vse do 80. let 19. sto­
letja neodvisno od gospodarskega dejavnika in tržaake industrializacije. (M. Cattaruzza, La for­
mazione del proletariato urbano, Torino, Musolini, 1979, str. 5—41). 
176 M. VERGINELLA : DRUŽINA V DOLINI PRI TRSTU V 19. STOLETJU 
Istre in slovenskega zaledja, delovalo kot privid. Na eni strani je kmečkega člo­
veka pritegovalo z navideznim bliščem in meščanskim blagostanjem, na drugi 
pa ga je odvračalo z novimi delovnimi zahtevami in kapitalistično etiko. 
V prvi polovici 19. stoletja so se v Dolino priselili številni mlinarji, ki so se 
zaposlili v dolinskih ali boljunskih mlinih, obrtniki, ki so se za daljše ali krajše 
obdobje nastanili v tej vasi, preden so se odločili za dokončno selitev v Trst. 
Zaradi poklicnih obveznosti, a ne zaradi družbenega obubožanja so v Dolino 
prihajali s Kranjske tudi učitelji, duhovniki in občinski uslužbenci. Nekateri od 
teh so se v vasi za stalno naselili, drugi pa so se v njej zaustavili le za omejen 
čas. Učitelje in uradnike so ponavadi spremljali družinski člani, duhovnike pa 
sorodnice, ki so prevzele največkrat gospodinjstvo v župniji. Sled za seboj so 
v župnijskih knjigah zapustili tudi berači, potepuhi, ki so v Dolini umrli, in to 
zlasti ob slabih letinah, ko so zapustili svoja skromna imetja v Reziji, Nadiških 
dolinah, Istri in so se selili iz kraja v kraj s trebuhom za kruhom. Z beračenjem 
so se preživljale tudi vdove, sirote, nezakonske matere, in to zlasti v prvi polo­
vici 19. stoletja, ko mesto še ni razvilo svojih karitativnih ustanov in zato ni 
bilo kos podeželskemu beraštvu.9 
Čeprav niso dolinski kmetje živeli v izobilju, so lahko odstopili revežem 
košček kruha, kot jim je narekovalo krščansko usmiljenje. Pomoč krajevnega 
prebivalstva pa je bila za marsikoga prepozna, tako da je v Dolini celo pre­
minil.10 Omenila bi le nekaj primerov. Kot poroča duhovnik, je zaradi uboštva 
umrl štirinajstletni Peter, sin Ivana (Ioanis) Passerja iz čenske župnije.11 Zaradi 
gladu in vročine je preminil trinajstletni Ivan (Ioannes) iz Raščice nad Buze­
tom, ki ga je v dneh pred smrtjo pogostila mesarjeva družina.12 Za triinštiri-
desetletno Heleno Blasut, ki se omenja kot »libera mendicane« pa je bil usoden 
padec s češnje.13 Župnijski registri omenjajo tudi nezakonske matere, ki so pri­
hajale iz revnejših krajev in iz skupnosti, ki so po vsej verjetnosti strožje od 
dolinske obravnavale nezakonska rojstva. V Dolini so ta dekleta rojevala otro­
ke, nato pa so nadaljevale pot proti Trstu. 
Iz vsega tega sledi, da je tudi tradicionalna skupnost poznala mobilnost, ki 
so jo določale vremenske okoliščine, slabe letine, številčnost družinskega jedra, 
gospodarske konjunkture. Med izselitvami in preselitvami pa je vladalo ravno­
vesje. Sele na pragu 20. stoletja je Dolina spoznala le izselitveni tok. Od osem­
desetih let dalje je Trst vzporedno s svojim gospodarskim razvojem deloval kot 
vedno večja in močnejša privlačevalna sila, ki je zahtevala vedno novih delav­
cev. Dolinski vaški proletariat se je najprej selil dnevno v tržaške industrijske 
obrate, potem pa, ko se je prilagodil novemu načinu življenja, se je tudi odselil 
v bližino delovnega mesta in si največkrat poiskal bivališče prav v slovenski 
četrti Sv. Jakoba,14 v četrti, ki je ohranjala družbeno in etnično vez s podežel­
skim okoljem. Dolinčani so marsikdaj pri svoji naselitveni izbiri sledili sorod­
stvenim vezem in znanstvu, da bi preprečili ali vsaj omilili družbeno in narod­
nostno odtujitev. 
Ugodno je na priseljevanje okoliškega prebivalstva vplivala tudi uvelja­
vitev Slovencev v gospodarstvu in kulturi. Tistega, ki se je ob koncu 19. sto­
letja odselil v Trst, so v razliko od prejšnjega razdobja pričakale slovenske 
zadruge, društva, organizacije. Te, so novim priseljencem nudile tisto zaščito, 
ki so je bili potrebni v novem okolju, a tudi vajeni kot člani vaškega kolektiva. 
s L. Fabi, La carità dei ricchi, Milano, Franco Angeli, 1984. 
io v tabeli ät. 2 lahko ugotovimo rojstni kraj umrlih v Dolini v teku 19. stoletja. Kljub temu 
da niso poprečja dovolj zgovorna, lahko zasledimo razliko med prvo In drugo polovico 19. sto­
letja, v prvi polovici je namreč število tistih, M so se rodili drugod, umrli pa v Dolini, večje kot 
v zadnjih treh desetletjih istega stoletja, (glej stran 193!) 
11 ZAD, Liber defunctorum IV. 1 2 Ibidem. 1 3 Ibidem. 
" Glej B. Gombač, Socialni razvoj in politično življenje tržaškega delavskega okraja, v L 
Turk (ed.), Sv. Jakob, Trst, ZTT, 1980, str. 151—158. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 177 
2. Družbenogospodarska slika i > 
Demografsko vedenje ni le izraz posamezne družinske situacije, v kateri se 
posameznik znajde, je tudi posledica družbenih in gospodarskih okoliščin. Dru­
žinsko in individualno vedenje sledi tradiciji, vendar ni gluho za spremembe, 
zlasti če te zahteva posamezna gospodarska konjunktura. Demografski podatek 
je torej potrebno vključiti v širši okvir, če želimo razbrati večplastnost vaškega 
univerzuma. Od tu potreba po proučitvi dolinske družbenogospodarske stvar­
nosti, ki se tesno spleta z demografskimi silnicami. 
Ce nam o le-tej obrobno in posredno poročajo župnijske knjige, nam še 
najbolj nazorno' osvetlitev omenjene tematike ponuja franciscejski kataster, 
s svojimi zemljiškimi kartami in opisi davčnih občin. Zlasti podrobni opis go­
spodarskega in družbenega življenja iz 20. letih 19. stoletja na tržaškem pode­
želju je še posebno bogat vir za današnjega raziskovalca.15 
Ze bežen pogled dolinske katastrske mape nam posreduje vtis male in de­
ljene posesti. V Dolini so bili lastniki zemlje svobodni, čeprav so vse do leta 
1849 izročali tržaški patricijski družini Bonomo, tržaški škofiji, gospostvu Ka-
stelec in dolinski župniji eno desetino vina, ječmena, pšenice in še manjše vsote 
denarja. Z letom 1849 je zemljiška odveza osvobodila tudi tamkajšnje prebival­
stvo urbarialnih dajatev, obenem pa prinesla zadolžitev najšibkejših gospodar­
stev in načela proces vaškega razslojevanja. ' " 
Ozemlje dolinske "davčne občine, ki je poleg Doline vključevalo tudi bližnji 
zaselek Krogelj, je leta 1823 sestavljalo 3168 parcel. Leta 1886 se je isto ozemlje 
že delilo na 3343 parcel.16 Posamezne posesti niso bile poprečno večje od 3 h a in 
razdeljene' so bile poprečno v 10 obdelovalnih enot, tako da je vsak imetnik 
razpolagal z različnimi tipi zemlje. V dolinski davčni občini je poprečna ve­
likost parcele znašala 161,3 a, kar je po eni strani naravnost zahtevalo polje­
delstvo mešanega tipa, po drugi strani pa otežkočalo uvedbo intenzivnega kme­
tovanja. 
Brežanske vasi so že ob vstopu v moderno dobo doživele občutno delitev 
posesti, in to, potem ko je tamkajšnja skupnost izkoristila tudi zemljo, ki si jo 
je pridobila s krčenjem gozda." Do novih obdelovalnih površin pa ni mogla 
zaradi bližine ostalih vasi. Tudi sam demografski porast prebivalstva je vodil 
k delitvi posesti in izkoriščanju sekundarnih virov. John Davis, proučevalec 
mediteranske družbe, sicer pravi, da je neprimerno tolmačiti razcepljenost po­
sesti kot negativen pojav, saj tak tip posesti po eni strani ovira uvedbo inten­
zivnega poljedelstva, sili k mešani kulturi, in tako zagotavlja skromen pridelek 
in obenem nizek donos poljščin, po drugi strani pa omogoča kmetu, da razpo­
laga ž raznovrstnim zemljiščem, in tudi z različnimi pridelki, ki jih kmetova 
družina potrebuje, da sploh preživi. 
Preživetje pa je glavna skrb tradicionalne družbe, ki še ne hiti za presež­
kom. V deljeni posesti lahko torej vidimo tudi v primeru Doline premišljeno 
in racionalno izbiro, ki so jo kmečki skupnosti narekovali različni dejavniki: 
skromen obseg obdelovalne površine, demografski pritisk, a tudi možnost pri­
dobivanja sekundarnega dohodka. Način dedovanja, celovit prevzem posesti 
oziroma delitev le-te je zatorej, če sprejmemo Davisovo tolmačenje, le zrcalo 
prej omenjenih dejavnikov.18 
Davčni uradnik, ki je premeril obdelano površino ter izračunal donos po­
sameznega zemljišča, je ugotovil in zapisal, da v Dolini ni velikih posestnikov 
in da je malo bogatih kmetov, ki si lahko privoščijo hlapca pri hiši. Glavnina 
prebivalstva je bila revna in zadolžena. Glavni vzrok revščine tamkajšnjega 
15 Katastrske mape dolinske davčne občine se nahajajo v Trstu — Archivio del catasto fon­
diario di Trieste (nadalje AFT) : Elaborato d'Estimo catastale della Sottocomune di Dolllna, 24. 4. 
1823; Operato d'Estimo catastale del Comune dl Dollina, 30. 6. 1830. 
is A F T , Operato op. cit.; F. Vldulieh (ed.), Materiali per la statistica dell'Istria, Poreč, 1886. 
17 S. Vilfan, Podobe iz nekdanje živinoreje med Trstom in Slavnikom, v »Kroniki-«, V, 2 
(1957), str. 71. 
18 J. Davis, Antropologia delle società mediteranee, Torino, Rosenberg & Sellier, 1980. 
178 M. VERGINELLA : DRUŽINA V DOLINI PRI TRSTU V 19. STOLETJU 
prebivalstva pa uradnik ni pripisal nerodovitnosti zemlje ali vremenskim ne-
prilikam, temveč preskromni posesti, s katero so razpolagali dolinski posest­
niki.19 
Istega leta je davčni popisovalec ugotovil, da je bilo v dolinski katastrski 
občini 220 oseb zaposlenih v kmetijstvu, 18 duhovnikov, obrtnikov, uslužben­
cev, 31 oseb nedelavnih zaradi starosti ali onemoglosti, 136 pa otrok pod 15. le­
tom, ki so bili zaradi starosti izvzeti iz produktivnega dela prebivalstva.20 Kri­
terij, s katerim je katastrski uradnik razvrstil prebivalstvo, je seveda povsem 
subjektiven, saj lahko trdimo, da je bil v kmečki družbi redkokateri član ne­
produktiven.'Ne prehod iz otroštva v adolescenco, ne nastop ostarelosti nista 
označevala začetek ali konec delovnega razmerja. V tradicionalni družbi je bila 
naloga otrok, da popazijo na manjše otroke, da pomagajo odraslim na polju in 
pasejo živino. Starejši člani družine pa so ravno tako, kljub šibkejšim življenj­
skim močem, še naprej sodelovali pri hiši. Verjetno se je pred davčnim urad­
nikom samo prebivalstvo izmikalo, saj je bil namen popisa ne le ugotovitev 
gmotnega položaja tamkajšnjega prebivalstva, temveč tudi določitev prihod­
njih davčnih obveznosti. 
Kljub temu da je bilo kmetijstvo skromno in da so Dolinčani lahko pro­
dajali v Trstu in na Kranjskem le vino, da so si's pridobljenim denarjem na­
bavljali žito, ki' ga sami niso v zadostni meri pridelali, lahko ugotovimo, da je 
bila še leta 1886 večina prebivalstva zaposlena v kmetijstvu.21 Od skupnih 989 
prebivalcev dolinske davčne občine je bilo 440 oseb zaposlenih v kmetijstvu, 
439 pa je bilo njihovih družinskih članov. Vendar v istodobnih župnijskih vi­
rih, to je v razdobju zadnjih dveh desetletij 19. stoletja, opazimo pomembnejše 
družbenogospodarske premike. Ce je ostajalo na primer število obrtnikov v Do­
lini nespremenjeno, kot lahko razberemo iz župnijskih knjig, so obubožali med­
tem nekateri kmetje do take mere, da so bili ob svoje premoženje, drugi pa so 
si vidno utrdili svoj družbeni in gmotni položaj.22 Pojavilo se je družbeno raz-
slojevanje na območju, kjer je stoletja prevladovala mala posest in kolektivno 
upravljanje srenjskega premoženja. 
Pojavili so se prvi gostači, ki so se najprej preživljali kot agrarni delavci 
na vasi, potem pa so se ob izteku stoletja, pod pritiskom razmer, največkrat 
izselili v mesto in se tam zaposlili kot tovarniški delavci. Vaška skupnost ni 
nudila več-svojim članom tiste zaščite, ki je bila temeljna sestavina tradicio­
nalnega sveta. Ce je bilo še število tovarniških delavcev na prehodu iz 19. sto­
letja v 20. stoletje omejeno, pa so bile .v naslednjih desetletjih njihove vrste 
spričo demografskega porasta in krize tradicionalnega kmetijstva vedno zajet­
nejše. Zadružništvo, ki se je v 80. in 90. letih razvilo na Tržaškem in zajelo 
tudi Dolino, je spodbujalo kmete k posodabljanju kmetijstev, k uvedbi novih 
agrotehničnih postopkov, v resnici pa je lahko zajezilo propad le najtrdnejših 
gospodarstev. Vinski pridelek iz Brega je doživljal vedno ostrejšo konkurenco 
na tržaškem tržišču, kjer so trgovci raje kupovali cenejše in večkrat kvalitet­
nejše vino iz Istre in Furlanije. 
Ohranjanje skromnega kmetijstva pa je bilo za glavnino dolinskih kmetov 
vse do konca 19.' stoletja,mogoče, ker so dopolnjevali kmetijski dohodek z ne-
agrarnimi pridobitvenimi panogami. Mlinarstvo je bilo na primer za dolinsko 
skupnost pomembna dejavnost vse dotlej, ko je Trst dobil prve električne mli­
ne. Podobno je bilo manjši vir sekundarnega dohodka tudi izkopavanje in 
drobljenje gramoza, s katerim so prekrivali občinske in mestne ceste.23 Se zda-
iu A F T , Elaborato, op. cit. 
2 0 Ibidem. 
2 1 Materiali, op. cit., str. 224—225. 
2 2 ZAD, Liber baptizatorum X, Liber copolatorum v i l i in Liber defunctorum VI. 
2 3 B. Pangerc, Kako so v Bregu tokli betudo, v »Jadranski koledar«, 1982, str. 156—158. O po­
menu sekundarne dejavnosti v Bregu, v Istri in na tržaškem Krasu glej: J. Titi, Soeialno-geo-
grafski problemi na koprskem podeželju, Koper, Lipa, 1965; A. Moritsch, Das nahe Triester Hin­
terland, Wien, Böhlaus. 1969; J. C. Davis, Rise from Want. A Peasant Family in the Machine 
Age, Philadelphia, University of Pennsylvania Press, 1987. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 44 • 1990 • 2 179 
leč najpomembnejša sekundarna dejavnost pa je bilo krušarstvo. V Dolini so 
se s peko in prodajo kruha ukvarjale v teku 19. stoletja izključno ženske. Po­
dobno kot v ostalih krajih jugovzhodno od Trsta, v Skednju, v brežanskih va­
seh in tudi v nekaterih krajih Koprščine. Krušarstvo se je na tem območju 
širilo vzporedno z demografskim razvojem Trsta, in potem ko so v 18. stoletju 
tržaške mestne oblasti dovolile prosto peko in prodajo kruha.24 
Ce se je moški ukvarjal s kmetovanjem, je medtem ženska v Dolini pre­
vzela najpomembnejšo sekundarno dejavnost in obenem tudi posredovalno 
vlogo z mestnim okoljem. V Trstu so Dolinčanke prodajale kruh, ki so ga spe-
klè, vendar so tudi tu vzdrževale stike z meščanskimi družinami, trgovci, urad­
niki. Katastrski uradnik je bil leta 1823 celo mnenja, da je prav krušarstvo 
tista gospodarska dejavnost, ki omogoča tamkajšnjim družinam preživetje. V 
dolinski davčni občini je preštel 434 krušaric.25 Število je po vsej verjetnosti 
pretirano, gre namreč za več kot polovico prebivalstva Doline in Krogelj, je pa 
dovolj pomenljivo za-vlogo same panoge in številčnost žensk, ki so se s to de­
javnostjo ukvarjale. 
Ženske so pekle kruh ponoči, zgodaj zjutraj so se podale v mesto, potem 
ko so s kruhom natovorile osliče. Tu so svoje izdelke prodale stalnim odjemal­
cem: trgovcem, gostilničarjem, delavcem, meščanom. S pridobljenim denarjem 
so si nato nabavile pri tržaških trgovcih potrebnega žita, ga pretovorile z osliči 
v dolinske mline, ga tam zmlele, nakar so ponovno pričele s pripravo testa in 
s peko. 
Katastrski uradnik je še ugotavljal, da se ženske, medtem ko se moški 
ukvarjajo s kmetovanjem, dnevno podajajo v Trst in da zato nimajo časa, da 
bi delale na polju, razen ob najnujnejših primerih. »Dejavnost, ki jo ženske 
opravljajo, je najpomembnejša gospodarska obrt, saj s svojo dejavnostjo žen­
ske zadoščajo potrebi po kruhu v družini, a tudi po ostalih dobrinah.«26 Davčni 
uradnik pohvali žensko delavnost, obenem pa pograja lenobo kmetov, ki na­
jemajo kljub skromnosti svojih posesti tujo delovno silo in se tudi predajajo 
pitju. -
Uradnikova omemba lenobe sledi duhu takratnega časa, ko so si oblasti 
prizadevale za posodabljanje kmetijstva, kmetje pa so vztrajali pri tradicional­
nem obdelovanju zemlje. Takratne oblasti so prepojene s fiziokratskim nazo­
rom očitale kmečkemu prebivalstvu, da ni skrbno pri vodenju svojih gospodar­
stev, da ne misli na prihodnost, ker 'da pričakuje pomoč od države. Oblasti so 
bile prepričane, da je vendarle prišel čas, ko je treba kmeta podučiti, ga na­
vajati k večji delavnosti, najstrožje pa preganjati njegovo lenarjenje.27 Pri tem 
oblast ni upoštevala miselnosti tradicionalne agrarne družbe, ki je zasledovala 
življenjski minimum, in si prizadevala le najnujnejše za preživetje.28 
Krušarstvo je ostalo pomemben pridobitveni vir vse do konca 19. stoletja, 
ko so se razvile mestne pekarne in so mestne oblasti z vedno strožjimi predpisi 
omejile dejavnost podeželskih krušaric. Nekatere ženske so opuščeno delo na­
domestile s pranjem perila za mestno gospodo, največkrat pa so se vrnile k hiš­
nemu gospodinjenju, saj so jih takrat nadomestili možje, ki so prekinili s kme­
tovanjem ter se zaposlili v tovarnah in mestnih obrtniških obratih. Kriza tradi­
cionalnega kmetijstva, a tudi protoindustrijske dejavnosti je terjala zamenjavo 
vlog, ženska se je vrnila na polje, prevzela je vodenje gospodinjstva, mož pa se 
je zaposlil v mestu v zameno za mezdni zaslužek. 
V teku enega stoletja so se tako zrahljala tradicionalna razmerja, ki jih je 
dovoljevalo tradicionalno kmetovanje in predindustrijsko izkoriščanje sekun-
2 4 M. Marc, Krušarice v Bregu, v »Jadranski koledar«, 1971, str. 116—117; D. Jakomin, Ške-
denjska krušarca. Servola: la portatrice di pane, Trst — Trieste, 1987. 
25 AFT, Elaborato, op. cit. 
1 AFT, Operato, op. cit. 
str. 18. 
— A i 1 , *_»pt:iei iu, Kjy. w i . 27 AZD Al Reverendissimo Ordinariato di Trieste, 27. 9. 1817. 23 Glej A. Goljevšček, Mit in slovenska ljudska pesem, Ljubljana, Slovenska matica, 1982, 
180 M. VERGINELLA : DRUŽINA V DOLINI PRI TRSTU V 19. STOLETJU 
darnih virov. Dolina je v primerjavi s kraji, ki so se nahajali v bližnji tržaški 
okolici, a tudi s tistimi bolj oddaljenimi, ki se zaradi oddaljenosti niso okori­
ščali z urbanim tržiščem, zapoznila razkroj vaške srenje. Preprečila je množično 
izseljevanje in splošno obubožanje ter ohranila svoj slovenski videz. A kljub 
temu ni ob koncu 19. stoletja svojim članom dajala trajnejših perspektiv. Za­
jezitev urbanizacije je bila začasna in zaman so bili vsi napori krajevnih obla­
sti, da bi preprečili vdor mestnih navad in individualizma ter ohranili pravila, 
ki so v tradicionalnem svetu določala življenje vaškega kolektiva. Pred širje­
njem kapitalistične proizvodnje v Trstu je bila tudi Dolina nemočna, zlasti 
takrat ko je industrijski in pristaniški razcvet Trsta v zadnjem desetletju 19. 
stoletja zahteval novo delovno silo, ki mu jo je lahko nudilo le tržaško zaledje. 
Kmetu, ki je bil dotlej neločljivo povezan z zemljo in odvisen od njenega pri­
delka, je mesto ponudilo stalen zaslužek, a tudi nov industrijski tempo, ki ni 
sledil letnim časom ali biološkemu, naravnemu ritmu, temveč načelu produk­
tivnosti, konkurenčnosti in zakonom tržišča. Bivši kmet je tako lahko presegel 
življenjski minimum, za katerega je ponavadi jamčila tradicionalna družba, 
istočasno pa je izgubil tisto zaščito, katere je bil vajen v domačem okolju. 
Dolina je znala v teku 19. stoletja s Trstom vzpostaviti kompleksno raz­
merje, ki je ustrezalo tradicionalni agrarni družbi in predindustrijskemu me­
stu, ne pa tržnemu gospodarstvu, v katero se je v teku stoletja Trst vključil. 
Trst se je medtem okoriščal s pridelki, ki mu jih je nudila okolica, ni pa vla­
gal svojega kapitala v vse prerevno bližnje podeželje. Ni prispeval k gospodar­
skemu razvoju svoje okolice. Gospodarski razcvet Trsta ni bil namreč izraz no­
tranjih sil in tržaškega podjetništva, temveč izsledek naporov, ki so jih avstrij­
ske oblasti vložile, da bi se Trst iz pristaniškega emporija prelevil v moderno 
industrijsko središče, predvsem ladjedelniškega tipa. Podjetniki, ki so prevzeli 
vodilno vlogo pri modernizaciji Trsta so največkrat prihajali iz notranjosti ce­
sarstva in celo iz tujine, tako da jim je bila slovenska okolica povsem tuja in 
z njo niso imeli niti tistega odnosa, ki so ga z okoličani od srednjega veka dalje 
vzpostavili tržaški patriciji. Slovenska okolica tako ni doživela nikakršnega po­
zitivnega gospodarskega preobrata, tüdi zato, ker so v drugi polovici 19. stoletja 
izbruhnila narodnostna nasprotja; služila je le za izžemavanje mestu potrebne 
delovne sile.29 
II. DRUŽINA 
1. Številčnost 
Proučevalec angleške družine v modernem razdobju, zgodovinar Lowrence 
Stone, je zapisal, da je družina v bistvu ameba, ki se glede na čas, stopnjo 
rodnosti in smrtnosti ter gmotni položaj širi in krči, prehaja iz razširjene ali 
sestavljene oblike v preprosto oziroma enojedrno in obratno.30 Vir, ki nam 
omogoča vpogled v to spreminjanje družinske strukture, v njeno elastično pri­
lagajanje demografskim in gospodarskim dejavnikom, je nedvomno Status ani-
marum, v katerega je župnik zapisoval vse družine oziroma vsa družinska je­
dra, ki so sestavljala vaško skupnost. V Statusu animarum stopa v ospredje 
družinski univerzum, saj je zapisovalec v ta seznam vpisoval ne le število dru­
žinskih jeder, temveč tudi imena vseh tistih družinskih članov in oseb, ki so 
prebivali pod isto streho. Posttridentinska Cerkev si je namreč zadala namen 
čim strožje zasledovati in nadzorovati kolektivno življenje svojih duš. Zato so 
duhovniki, zlasti v velikonočnem času, beležili število župljanov, včasih celo 
s pripombo, ali so opravili spoved in prejeli sv. obhajilo. 
Podatki, ki jih lahko raziskovalec črpa iz družinskih knjig dajejo vsekakor 
nepopolno sliko družinskega univerzuma in družinskih izbir, a vendarle v za-
™ E. A p i h , T r i e s t e , T o r i n o , E i n a u d i , 1988, str. 7—103. 
IM- L " , ? î ? n e ' T h e f a m l l y > S e x a n d Marriage In England 1500—1800, London, Weldenfeld and 
Ì N I C O I S O H J I o l i . 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 181 
dostni meri razkrivajo demografsko dinamiko takratne kmečke družine. Po­
membno je seveda, da raziskovalec razbere trenutek oziroma čas, v katerem se 
je popis družinskega jedra začel, kdaj končal, da potem lahko preverja razvoj 
družinskega jedra.31 
Dolinska duhovščina je v teku 19. stoletja sestavila tri družinske popise: 
Status animarum II, III, IV. Prvega je sestavila že v 18. stoletju. Letnice, ki so 
zapisane na platnicah omenjenih treh družinskih popisov, to je leto 1800, leto 
1820 in leto 1850, so pa le indikativnega značaja. Časovna razmejitev dolinskih 
Statusov je le približnostna, ker nimamo točnih podatkov, ki bi nam povedali, 
kdaj se je popis začel, kdaj pa končal. Časovna periodizacija je zato le okvir­
nega značaja. Podatki treh Statusov odgovarjajo namreč obdobju, ki se začenja 
približno leta 1830, segajo pa vse do začetka 20. stoletja. Netočna časovna raz­
mejitev nam še enkrat potrjuje, da je župnijski vir izraz izbir takratnih zapi­
sovalcev in da je zaradi večkratnega samosvojega beleženja podatkov marsi­
kdaj nedovzeten za mikrodemografsko in statistično obdelavo. Težave pri ana­
lizi Statusa animarum nastopijo žal takrat, ko poskušamo povezati podatke 
popisa s podatki, ki jih dobimo v ostalih župnijskih seznamih, to je v krstnih, 
poročnih ih mrliških knjigah. Iskanje skupnega imenovalca, ki je seveda pred­
pogoj kakršnekoli računalniške obdelave, je potekalo zaman. Hišne številke so 
se iz zapisa v zapis stalno spreminjale, podobno tudi oblika imen in priimkov. 
Zaradi neuspelega poskusa celovite obdelave zbranega'gradiva, je bila pri­
merna le delna proučitev informacij, ki jih ponujajo družinski popisi. 
Ob pregledu družinske knjige lahko ugotovimo, kdo je družino vodil, kakš­
na je bila oblika družinskega' jedra, koliko članov je jedro štelo, v kakšnem 
razmerju so bili ostali člani z družinskim gospodarjem, koliko otrok je preži­
velo zgodnje otroštvo, kdo izmed"njih se'je poročil, kdo pa je ostal samski. 
Občasno nam zapisovalec postreže tudi z imenom tistih, ki so se v družini za­
držali za krajši čas, omenja posle in poklic posameznih družinskih članov.33 
Dovolj razvidno je tudi, da je skozi celo stoletje visoka smrtnost ogrožala trd­
nost marsikaterega družinskega jedra.^ Otroška umrljivost je bila zelo visoka, 
družina pa si je morala nujno zagotoviti vsaj enega dediča, ki naj bi preskrbel 
starše v starosti. Garancija za prepotrebno potomstvo je bila le dovolj visoka 
plodnost tamkajšnjih žensk. 
Dogajalo se je včasih, da se jè v družini rodilo pet, šest otrok, pri življenju 
pa je ostal le eden. V'obdobju 1870—1900 je imela poprečno vsaka družina v 
Dolini 5,3 otrok, vendar od le-teh jih je le 3,2 odraslo oziroma preživelo deseto 
leto starostih Vendar netočnost in nedoslednost pri beleženju rojstev in smrti 
novorojenčkov je zlasti v tem primeru onemogočila objektivno ugotavljanje 
števila družinskih članov in njihove starosti in zlasti primerjavo podatkov iz 
vseh treh popisov. 
Za ponazoritev družinske dinamike, ki jo je pogojevala predvsem visoka 
smrtnost, je dovolj zgovoren primer družine premožnega kmeta, posestnika Jo­
žefa Pangerca, ki se je rodil leta 1823 na hišni št. 69. Poročil se je leta 1848 z de-
vetnajstletno Uršulo Kočevar. Tri leta po poroki se je rodila prva hčerka Ma­
rija, leta 1870 pa zadnja od petih otrok Antonija. Daljši razmik med rojstvi 
daje slutiti, da duhovnik ni beležil rojstva in smrti otrok, umrlih v prvih me­
secih življenja. Prvorojenka Marija in drugorojenka Uršula sta zapustili do-
3 1 Dolinske družinske knjige ne popisujejo le trenutnega stanja prebivalstva v Dolini, kot 
se je dogajalo v primerih ljudskih štetij, temveč beležijo tudi spremembe v sestavi posameznega 
družinskega jedra. Prav to pa dovoljuje, da sledimo družinskemu procesu v daljšem časovnem 
razdobju. 
3 3 veliko nedoslednosti je opaziti zlasti pri beleženju poslov. Kot izhaja iz prvih družinskih 
knjig, sta le dve družini imeli posle. Toda ostali viri dajejo slutiti, da je bilo njihovo število 
večje, v Statusu animarum IV jih je bilo s svinčnikom vpisanih dvajset, čeprav le z oznako ser-
vus, serva. Netočnost pri popisovanju hlapcev lahko pripišemo njihovi kratkotrajni prisotnosti 
ali pa bojazni dolinskih družinskih glavarjev, da bi lahko vsaka dokumentirana prisotnost po­
slov bila povod za večjo davčno obremenitev. 
3 3 ZAD, Status animarum IV. 
182 M - VERGINELLA : DRUŽINA V DOLINI PRI TRSTU V 19. STOLETJU 
mačo hišo, kljub temu pa sta po poroki še naprej bivali v Dolini. Tretja hčerka 
je umrla dvajsetletna, Antonija pa je obolela. Edini sin Jožef Gašper, po po­
klicu mornar, si je pod isto streho ustvaril družino s sovaščanko, ki mu je v 
teku sedmih let povila šest otrok.34 
Naštela bi lahko še veliko takih primerov. Družinski cikel obrtnikove kot 
tudi trgovčeve družine se ni v bistvu razlikoval od kmetovega. Povsod je iz­
stopala visoka smrtnost, zlasti novorojenčkov in otrok. Tudi družino uglednega 
dolinskega učitelja Alojza Bunca, ki se je v drugo leta 1885 poročil s premožno 
svakinjo, ki mu je od leta 1886 do leta 1900 povila deset otrok, ni družbeni 
ugled in stan obvaroval pred smrtjo štirih izmed desetih otrok.35 
V tradicionalnem svetu je imela izguba starejših, odraslih članov še hujše 
posledice. Zlasti vdovci, ki so ostali sami z malimi otroki, so si v najkrajšem 
času poiskali družico. Omenim naj primer vdovca, ki se je štirikrat poročil, a 
vsakokrat je v novo poročno zvezo vključil otroke iz prejšnjih porok. Tudi ne­
katere vdove so po poroki kar še naprej ostale, kljub novemu soprogu, v isti; 
hiši ob tastu in tašči. ' < 
S pomočjo družinskih knjig lahko nadalje izsledimo, da generacijska zame­
njava na čelu gospodarstev ni potekala v vseh družinah enako. Zapisovalec ni 
sicer vedno zabeležil letnice prevzema posesti oziroma zamenjave družinskega 
poglavarja, tako da le s težavo ugotovimo, kdaj je oče predal sinu posestvo. Ce 
ob sinovi poroki ali ob smrti.žene ali šele v. pozni starosti, ko so mu opešale 
sile. Vidno'pa je, kako so imena družinskih'glavarjev, tistih, ki so nekoč otvar-
jali družinsko jedro, .zdrknila navzdol, na rob družinske strukture, včasih pa 
bila celo prečrtana, kar je pomenilo, da je družinski poglavar umrl. < 
2. Družinska tipologija 
V času, ki ga zajema Status animarum II, to je približno od leta 1830 do 
leta 1845, je bilo popisanih v Dolini 165 družin, v teku drugega Statusa ani­
marum III (1845—1870) 173 družin, v razdobju, ki ga obsega tretji Status ani­
marum IV (1870—1900), pa 184 družin. Število družin je naraslo, vendar ne v 
taki meri, kot bi si pričakovali poznavajoč demografski porast, ki ga je v teku 
19. stoletja doživelo prebivalstvo vasi. Število družinskih članov se je večalo, 
a ker so dobrine ostajale nespremenjene, se je tudi dogajalo, da je več družin­
skih jeder živelo pod isto streho. Redkokateri kmet si je lahko povsem na novo 
zgradil hišo; ko je bila družina preštevilna, je kvečjemu razširil stavbo ali pa 
ji priključil nov del. r • 
Da se je skupnost večala in da so bile stanovanjske potrebe v Dolini v teku 
stoletja vedno večje, nam priča tudi spreminjajoče se število praznih poslopij. 
V času prvega popisa je bilo v vasi 21 poslopij nezasedenih, v času drugega je 
njihovo število upadlo na 13 praznih poslopij, ob zadnjem popisu pa sta ostali 
v vasi le dve stavbi nezasedeni: 
Težnja po združitvi dobrin in delovnih moči določa torej družinsko tipolo­
gijo. Z družinsko tipologijo se ukvarja še posebno skupina zgodovinarjev in 
demografov iz Cambridgea, ki jo vodi Peter Laslett. Laslettova skupina je na­
mreč z računalnikom obdelala več sto ljudskih štetij in ugotovila, da so bile 
v moderni dobi družine v Zahodni Evropi v veliki večini enojedrnega tipa. Po­
prečno so štele od štiri do šest članov. 
Takemu posplošenemu tolmačenju družinske strukture osporavaj o Stone, 
Flandrin, Anderson, ki trdijo, da vodi Laslottova tipologija k posploševanju, 
saj beleži le trenutno družinsko stanje, pozablja pa na spremenljivost družin­
skega cikla.36 Družinska struktura se spreminja in zato je treba pozorno slediti 
34 Ibidem. 
3 5 Ibidem. 
ж P. Laslett, The World we have lost, London, Methuen, 1971'; J. L. Flandrin, Družina, 
Ljubljana, Delavska enotnost, 1986; L. Stone, op. cit.; M. Anderson, Interpretazioni storiche della 
famiglia, Torino, Rosenberg & sellier, 1982. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 . 2 183 
njeni dinamiki. Pri statistični obdelavi družinskih seznamov smo se poslužili 
Laslettove tipologije, čeprav v prepričanju, da je lahko tipološko razvrščanje 
družin le indikativnega značaja. 
Laslettova tipologija družin obsega naslednje kategorije: 
1. Samski: a) vdovci, vdove 
b) neporočeni ali osebe z nepojasnjenim civilnim sta­
nom 
2. Nedefinirana družina: a) bratje in sestre, sostanovalci s sorodniško vezjo 
b) sostanovalci z različnimi vezmi 
c) sostanovalci brez vsakršnih vezi 
3. Preprosta družina: a) poročeni pari 
b) poročeni pari z otroki 
c) vdovci z otroki 
č) vdove z otroki 
4. Razširjena družina: a) s predniki 
b) s potomci 
c) s sorodniki v stranski veji 
č) s predniki in sorodniki v stranski veji 
5. Sestavljena družina: a) dve družinski jedri (jedro prednikov) 
b) dve družinski jedri (jedro potomcev) 
c) dve družinski jedri v stranski veji 
č) frérèche, skupnost bratov in sester 
d) drugi 
V Dolini izsledimo veliko število sestavljenih oziroma razširjenih družin, 
kot da bi bilo" sožitje več generacij nujno. Ob pregledu Statusa animarum II 
(1830—1845) je bilo v vasi 48,5 % sestavljenih družin, 7,3 % razširjenih družin 
in 40,0 % enojedrnih družin. V 3,6 % primerov pa so živeli sami vdovci ali 
vdove oziroma posamezniki z nepojasnjenim položajem. Njihovo število je bilo 
tako skromno, ker se je v tradicionalni družbi samski človek s težavo preživljal 
zlasti v starosti, ko so mu opešale moči. Zato se je najraje priključil kaki drugi 
družini. V razdobju, ki ga je objemal Status animarum III (1845—1870), je šte­
vilo razširjenih (11,6 %) in sestavljenih družin (46,2 %) poraslo, upadlo pa šte­
vilo enojedrnih družin (34,7 %). Sredi stoletja so bili že vidni prvi znaki po­
stopnega demografskega porasta. V teku druge polovice 19. stoletja je število 
preprostih, enojedrnih družin še občutneje nazadovalo (28,8 %). V zadnjem tri-
desetletju, ki ga zajema Status animarum IV (1870—1900), je 58,2 % družin se­
stavljenega tipa, 9,2 % pa razširjenega. Preprosti tip družine je bil največkrat 
prisoten pri najrevnejšem prebivalstvu, to je pri najemnikih in podnajemnikih, 
ki niso imeli lastne hiše in so se selili v druga poslopja ali pa so si le najemali 
sobe.37 Za ostale Dolinčane kmete in posestnike, ni bil razširjeni oziroma se­
stavljeni tip družine bivalni ideal, temveč le oblika, ki so jo vsiljevale druž­
bene, gospodarske in demografske okoliščine, v katerih se je tamkajšnja kmeč­
ka družba znašla. 
Skromen obseg posesti, razmerje med proizvajalci in uporabniki, dedovanj-
ske izbire so vodile k združevanju dobrin in sožitju med generacijami. In ven­
dar je bilo življenje več družinskih jeder pod isto streho možno le, če je bilo 
gospodarstvo dovolj trdno, če je bila hiša dovolj prostorna ali če je bil sekun­
darni dohodek zadovoljiv. Res pa je tudi, da je večje število članov dovoljevalo 
diverzifikacijo dohodka; nekateri so se lahko ukvarjali s kmetijstvom, drugi 
s sekundarnimi pridobitvenimi viri, v primeru Doline zlasti s krušarstvom. Le 
na tak način so tamkajšnje družine dosegale življenjski minimum, redkokdaj 
pa si celo zagotovile blagostanje. 
V primeru, ko ni imela družina dovolj zemlje, ko je bila zadolžena, je kar 
sama izločila novo nastalo družinsko jedro. Sin, ki se je na primer poročil, si 
je moral kar sam poiskati drugo bivališče v najem. Zakonska družina je tako 
37 V skupino podnajemnikov je zapisovalec vključil tiste, ki so najeli le sobo. 
184 м - VERGINELLA: DRUŽINA V DOLINI PRI TRSTU V 19. STOLETJU 
postala obvezujoč model tako za družine, ki so utrpele posledice hude smrt­
nosti, kot za tiste, ki niso imele svoje zemlje in so se naslanjale le na svoje 
moči. 
V Statusu animarum IV. je zapisovalec ob začetku družinskega popisa za­
beležil novo kategorijo vaščanov. Poimenoval jih je »-vagantes«. S posebnim 
terminom je želel opozoriti na naraščajočo skupino ljudi brez stalnega biva­
lišča. Nekateri »vagantes« so bili Dolinčani po rodu, drugi so se v Dolino pre­
selili, vse pa je združevala gmotna negotovost. Glede na finančno razpoložlji­
vost ali številčnost družinskega jedra so jemali v najem boljša ali slabša stano­
vanja, poslopja ali sobe. Naj omenim le primer družine učitelja Pavloviča, ki 
se je v Dolino preselil zaradi poklicnih dolžnosti. Ugled poklica, ki ga je izvrše­
val, pa ni preprečil družini, da ne bi doživela tistega, kar so doživeli vaški 
proletarci. Pavlovičeva družina je stanovala v hiši Antona Sancina na hišni 
št. 106,; verjetno po učiteljevi smrti, zagotovo pa po taščini se je vdova s svo­
jimi otroki preselila na hišno št. 11, od koder se je leta 1840 izselila v Trst.38 
Težko je ugotoviti vzroke zaporednih selitev, ker nam o tem viri ne sprego-
vore. A vseeno lahko ugibamo, ali je smrt družinskega poglavarja do take mere 
prizadela družino, da si je vdova morala poiskati skromnejše bivališče in ne 
nazadnje tudi zaposlitev, ki jo je privedla do izselitve v Trst. 
POSAMEZNIK 
V družinsko sredo, ki so nam jo delno že ponazorile družinske knjige, nas 
popeljejo tudi župnijske knjige, v katere je dolinska duhovščina "vpisovala 
krste, poroke, smrti, ki so se v teku 19. stoletja zvrstili v Dolini. Krst, poroka, 
smrt so bile v tradicionalnem svetu temeljne življenjske etape, s katerim se je 
začenjalo, spreminjalo, končevalo življenje posameznika. Obenem so bili tudi 
dogodki izrednega pomena za celoten kolektiv, saj so se ob njih spletale dru­
žinske in sorodniške vezi. 
Župnijske registre je uvedla katoliška Cerkev po tridentinskem koncilu 
z namenom, da bi strožje nadzorovala svoje vernike. Od 17. stoletja dalje je 
kler posameznikovemu življenju sledil tudi s pisnimi akti, ki današnjemu raz­
iskovalcu nudijo številne informacije ne le o posamezniku, temveč tudi o nje­
govem socialnem izvoru, starosti, o njegovih starših itd. 
V krstnih, poročnih in mrliških knjigah se biološki dejavnik podreja druž­
benim, kulturnim, gospodarskim faktorjem, se z njimi spaja, jih obvladuje. 
Razvidno je, da niso poročne zveze izraz naključja, da sta nataliteta in morta­
liteta v različnih konjunkturah spremenljivi kot tudi starost novoporočencev. 
Da je botrstvo način, s katerim je mogoče speljati nove sorodstvene vezi, pa 
čeprav le duhovne. Ob obrednih dejanjih, se nam razkrijejo norme, vrednote, 
ki so uravnavale kmečki svet, vedenjska pravila, njihov odklon ali sprejem. 
Dolinska vaška srenja ni bila nediferencirana enota, kot bi lahko sklepali iz 
katastrskega opisa, nasprotno, poznala je družbeno diferenciacijo že pred na­
stopom urbanizacije. Vsakemu njenemu članu je v kolektivu pripadalo točno 
določeno mesto, ki ni bilo odvisno le od njegovega položaja, temveč tudi od 
ugleda oziroma časti, katere nosilec je bil, a tudi vloge, ki mu jo je skupnost 
podelila. 
1. Rojstvo in krst 
V kmečkem svetu niso spremljali rojstva otroka s takim pričakovanjem, 
kot ga poznamo danes. Ženske so bile še v pozni nosečnosti zaposlene s polj­
skimi opravili, v Dolini pa še posebej s peko in prodajo kruha. Zgodilo se je, 
da je celo nekaj Dolinčank rodilo na poti v Trst, tako da je duhovnik v krstni 
3 8 ZAD, Status animarum II. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 185 
akt pripisal oznako »natus in reditu matris a Tergeste in via«.39 Boj za preži­
vetje odraslih članov družine je bil pomembnejši od otrokovega rojstva, zlasti 
če je bilo pri družini dovolj naraščaja. Ženske niso prekinile za dalj časa svoje 
delovne obveznosti tudi v primeru, ko je otrok preživel prve dneve življenja. 
Tuje so jim bile vse tiste pozornosti, pozunanjeno čustvovanje, s katerim so 
meščanske matere obkrožale svoje dojenčke. Sicer pa bi jih ob drugačnem ve­
denju že sama visoka plodnost kmečkih žena za predolgo obdobje odvrnila od 
aktivne delovne naloge. Verjetno je tudi sama visoka smrtnost otrok v prvem 
letu življenja vodila matere k temu, da se niso v večji meri navezovale oziroma 
ukvarjale z novorojenčki. 
Nad brezbrižnostjo kmečkih mater so se še posebno zgražali takratni kato­
liški publicisti, ki so si zadali izkoreniniti zle navade podeželskih žena.40 Vi­
soka otroška umrljivost je zaskrbljala tudi politične oblasti, ki so v teku 18. in 
19. stoletja poskrbele za šolanje poklicnih babic z namenom, da bi le-te podu­
čile matere in obenem nadzorovale porod sam ter omogočile preživetje porod­
nice in novorojenčka.41 
Z rojstvom se je povečala družina, a tudi kolektiv, čeprav je šele krst za­
gotovil novorojenčku polnopravni vstop v vaško skupnost. Krstni obred je 
namreč zaščitil otroka pred zlo usodo in obenem zagotavljal dobro prihodnost 
njemu in posredno družini.. Zato je družina-s posebno pozornostjo izbrala bo­
tra, ki naj bi v bodočnosti varoval krščenca, a ne bi odrekel potrebne pomoči 
tudi ostalim družinskim članom. Ker si je družina ob krstu utrjevala prijatelj­
stva, poklicna razmerja, sorodstvene vezi, je Cerkev zelo zaskrbljalo, da ne bi 
bilo zavezništvo med krščencem, družino in botri pomembnejše od zakramenta 
samega. Duhovniki so sicer prigovarjali, da je botrstvo postranskega pomena 
in da je večje število botrov nepotrebno. Pogosti cerkveni poskusi v moderni 
dobi, da bi omejili močno zakoreninjeno prakso, pa niso doživeli večjega odo­
bravanja med ljudstvom, tako da tudi v dolinskih krstnih knjigah srečamo pri­
mere, ko so starši svojemu otroku izbrali kar tri botre.42 
Izbira botrov torej ni bila naključna. Družina je sklepala botrstvo upošte­
vajoč družbeni položaj in ugled, ki ga je imela znotraj skupnosti. Ob krstu so 
se v Dolini spletali horizontalni, a tudi vertikalni odnosi, ki so odgovarjali ka­
tegorijam časti in ugleda. Skorajda ni bilo primera, da bi starši izbrali botra, 
ki je bil revnejši kot oni sami. Njihova težnja je bila, da v sfero sorodništva, 
pa čeprav duhovnega, pridobijo pomembnejše člane kolektiva. Včasih so nji­
hove izbire celo segle zunaj vasi. 
Brez večjih težav so izbirali botre svojim otrokom učitelji, vaški veljaki, 
gostilničarji, obrtniki. Občinski tajnik je določil za botra svojemu sinu, ki je 
kasneje postal duhovnik, krajevnega trgovca in gostilničar j evo ženo. Učitelj 
Alojz Bunc je ob krstu svojih otrok utrjeval svoje zavezništvo z ženino sorod­
stveno vejo, s posestniki s Prošeka. Posestnik, dolinski veljak Jožef Pangerc, 
je razširil duhovno sorodstvo ob rojstvu sina Valentina na drugega vaškega 
veljaka in na učiteljevo ženo. 
V Dolini so bili učitelji s svojimi ženami, gostilničarji, bogati kmetje, a zla­
sti kler, ne glede na svoje materialno bogastvo, najvišji nosilci ugleda in časti. 
Duhovniki, z dekanom na čelu, so bili nosilci cerkvene oblasti, župan, učitelj, 
občinski možje pa posvetne. Njihov ugled je bil tak, da so celo njihovi sorod­
niki oziroma spremljevalci deležni njim podobne pozornosti. V to skupino pri­
vilegiranih botrov lahko vključimo tudi farovške kuharice in gospodinje, ki so 
živele v tesnem stiku z duhovništvom in so bile deležne njihovega vsakdanjega 
blagoslova. Tudi obrtniki, ki niso bili v Dolini nosilci oblasti, so bili izbrani kot 
ш 2AD, Liber baptizatorum VUE. 
4 0 A. Puhar, Prvotno besedilo otroštva, Zagreb, Globus, 1983. 
41 ZAD, Istruzione per le levatrici, Trieste, 1819. 
н„ . , 2 J- s° s?y> Padrini e madrine: un'istituzione sociale del cristianesimo popolare In Occi­
dente, v »Quaderni storici«, XIV, 41 (maj/avgust 1979), str. 440—448. 
!8g M. VERGINELLA : DRUŽINA V DOLINI PRI TRSTU V 19. STOLETJU 
ugledni botri, ker so bili v kmečkem svetu še posebno pomembni zaradi po­
klica, ki so ga opravljali. Kmetje so se pogosto posluževali njihovih uslug, in 
v primeru, da so z njimi sklenili duhovno sorodstvo, so lahko računali na nji­
hovo pomoč v izjemnih okoliščinah.43 
Isti vzgibi so pri sklepanju botrstva vodili tudi tiste starše, ki so poiskali 
botre zunaj skupnosti, v sosednjih vaseh in celo v Trstu. Krstne knjige iz prve 
polovice 19. stoletja beležijo nad dvajset primerov otrok, ki so bili krščeni v 
eni izmed tržaških cerkva. Starši le-teh otrok so se odločili za krst, ki je bil za 
dolinsko skupnost neobičajen, saj so novorojenčke še isti dan po rojstvu ali 
nekaj dni zatem ponesli v mesto in jih tam krstili v prisotnosti mestnih botrov. 
Bili so to trgovci z žitom, uradniki, odjemalci kruha, ljudje, s katerimi so Do-
linčanke vzpostavile predvsem poklicna razmerja. Duhovno sorodstvo z njimi, 
sklenjeno s krstnim obredom, pa je pomenilo še trdnejšo vez med meščanom 
in kmetom, večjo možnost preživetja in pomoč v gospodarski stiski, ali vsaj 
zaupanje v njihovo poštenost, ko so se zaradi vsakodnevnega dela obračali 
nanje. 
Tabela 1: Gibanje števila rojstev, smrti in porok po desetletjih 
Rojstva i 
Smrti 
Naravni-
saldo 
Poroke 
1800 
—09 
336 
229 
+ 107 
87 
1810 
—19 
343 
366 
—23 
78 
1820 
—29 
365 
327 
+ 38 
65 
1830 
—39 
346 
340 
+ 6 
84 
1840 
—49 
418 
367 
+ 51 
86 
1850 
—59 
365 
361 
+4 
67 
1860 
—69 
300 
291 
+ 9 
90 
1870 
—79 
328 
268 
+ 60 
88 
1880 
—89 
350 
293 
+57 
76 
1890 
—99 
276 
296 
—20 
98 
o 
C 
<u 
>o 
o 0 
T3 
eu 
2 
1 
3423 
3199 
+ 224 
819 
V trenutku slabe letine, lakote, bolezni je bila vertikalna vez pomemb­
nejša kot pa poznanstvo sebi enakih, ki so bili pred istimi pojavi prav tako 
nemočni. V primerih, ko so dolinski kmetje poiskali botre svojim otrokom v 
Trstu, so se brisale ne le geografske in družbene, temveč marsikdaj tudi narod­
nostne meje in razlike. A to samo v tistem času, ko so slovenski kmetje in ita­
lijanski meščani vzdrževali medsebojna razmerja, ki sta jih v drugi polovici 
19. stoletja zaostritev narodnostnih razlik in širjenje narodnostne zavednosti 
med kmečkim prebivalstvom prekinila. 
Glavnina dolinskih kmetov je sicer botre izbirala sredi svojega stanu in 
sorodstva. Skupina tistih, ki si je tudi z duhovnim sorodstvom pripravljala 
družbeni dvig ali pa zadrževala drsenje na dno družbene hierarhije, je bila 
maloštevilna. In vendar lahko istočasno opazimo prisotnost klientelističnih iz­
bir pri večini krstov, oziroma prepletanje ugleda, časti, bogastva v skupnosti, 
ki je bila družbeno razvejana. 
Čeprav je dolinska skupnost izostreno izoblikovala častne in uglednostne 
kategorije, pa je bila po svoje strpna do tistih pojavov, ki so v drugih krajih 
povzročali hude kazni. Dolinčani so bili strpni do nezakonskih otrok in do nji­
hovih mater. Delež nezakonskih rojstev je bil sicer v Dolini vseskozi neštevilen, 
saj v teku 19. stoletja zabeležimo le 2,2 % nezakonskih rojstev, z najvišjo ko­
nico v desetletju 1840—1849 (4,3 % ) . M 
Pojav je bil omejen in ni silil skupnosti, da bi do nezakonskih mater in 
otrok izvrševala kakršnakoli izločitvena dejanja. Nezakonske matere niso za­
puščale vasi, živele so še naprej v družini, tako kot njihovi otroci. Pri krstu 
niso otroci dobili poslabševalnih imen in ravno tako so dobili ugledne in manj 
« ZAD, Liber baptizatorum v i n , IX in X. 
" Glej tabelo št. 4. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 187 
ugledne, bogate in manj bogate botre, kot ostali otroci. Kot lahko sodimo po 
virih, je bila dolinska skupnost dovolj strpna, da je sprejemala tudi obnašanje, 
ki ni bilo v strogem soglasju z javno moralo in cerkvenimi nauki, ostro je pre­
prečevala le tiste primere in razmerja, ki so spodjedali družbeno hierarhijo. 
Zgodilo se je, da je nezakonski otrok sledil materi v novi zakon ali da ga 
je oče priznal ali celo da je po materini poroki ostal pri starih starših. Marija 
Samec je leta 1867 rodila nezakonskega sina Simona. Pozneje se je sama pre­
selila na dom svojega moža mizarja Jožefa Pangerca, otrok je namreč ostal pri 
starih starših ter stricih. V isti hiši je stanoval, tudi potem ko se je poročil. 
Marija Samec je v zakonu imela sedem otrok, ena izmed njenih hčera je tudi 
rodila nezakonskega otroka, čeprav ga je oče nekaj mesecev po rojstvu pri­
znal.45 
Tabela 3: Gibanje števila zakonskih in nezakonskih rojstev 
1800 1810 1820 1830 1840 1850 1860 1870 1880 1890 «j 
-09 —19 _29 —39 —49 • —59 —69 —79 —89 —99 o 
% % % % % % % o ; ^ 
Zakonska 
rojstva 98,8 98,8 98,4 97,1 95,7 97,8 96,7 98,8 98,0 97,8 97,8 
Nezakonska 
rojstva 1,2 1,2 1,6 2,9 4,3 2,2 3,3 1,2 2,0 2,2 2,2 
-Nezakonskih otrok pa niso rodila le dekleta, temveč tudi vdove, ki so na­
daljevale s spolnim življenjem še po moževi smrti; in tako ponovno zanosile. 
Marija Samec, hčerka Jurija, se je v drugo poročila, ženin je sicer priznal sina, 
ki ga je nevesta rodila pred poroko, ko je bila še vdova. Leta 1861 sta umrla 
bodisi sin bodisi mož, dve leti zatem pa je Marija ponovno rodila nezakonskega 
otroka, sina Karla Ivana (Carol Ioannes), ki je ostal pri življenju le štiri dni. 
Leta 1864 se je rodila še druga nezakonska hčerka Marija, ki pa je preživela 
le leto dni. Istega leta se je Marija, ki je že dvakrat ovdovela, poročila v tretje, 
ne glede na rojstvo naštetih nezakonskih otrok in, kot lahko razberemo iz gra­
diva, brez vsakršnih težav ali osporavanj tamkajšnje skupnosti. Niti posvetna 
niti cerkvena oblast nista nasprotovali poroki Marije Samec.46 Omeniti pa je 
vendarle treba, da je poroko nezakonskih mater večkrat olajšalo dejstvo, da je 
bila stopnja smrtnosti nezakonskih otrok občutnejša kot v urejenih družinskih 
razmerah. Nezakonski otrok je bil torej krščen podobno kot ostali zakonski 
otroci, imel pa je manj možnosti, da preživi. 
2. Poroka 
S poroko sta si ženin in nevesta obljubila zvestobo in istočasno začela novo 
družinsko, družbeno razmerje, ki se ni omejilo le na njuni osebi, temveč je za-
objelo obe sorodstveni veji, katerima sta novoporočenca pripadala, in je bilo 
zato pomembno za celoten kolektiv.47 
Družba, ki se je stalno borila za preživetje, je dosledno nadzorovala po­
ročne izbire, izoblikovala je pravila, ki so se jih mladi iz generacije v genera­
cijo držali. V tradicionalnem svetu je bila namreč poroka redkokdaj slepa, in 
to iz čisto enostavnega razloga, ker se je čustvena zveza dveh oseb prepletala 
z gospodarskim zavezništvom. Ce je želela skupnost malih posestnikov ohraniti 
družbeno in gospodarsko ravnovesje znotraj srenje, je potem morala preprečiti 
razsipavanje dobrin, zlasti ob poroki. 
45 ZAD, Status animarum IV. 48 ZAD, Status animarum Ш. 
47 C. Lévi — Strauss, Les structures élémentaures de la parenté, Paris — Lattaye, Mouton, 
1967; F. Méritier, Matrimonio, v Enciclopedia, Torino, Einaudi, 1979, 8. knjiga, str. 961—966. 
Ì 8 8 м - VERGINELLA : DRU2INA V DOLINI PRI TRSTU V 19. STOLETJU 
Antropologi pravijo, da se ob poroki odvija izmenjava darov in pomoči 
med dvema sorodstvenima vejama. S primerno poročno izbiro lahko posamez­
nik izboljša svoj družbeni položaj, utrdi ali okrepi sorodstvene vezi, odnose 
s sosesko. Z neprimerno poroko pa onečasti in oškoduje še neporočene brate in 
sestre ter skupnost samo. Prosto sklepanje porok bi v skupnosti, ki je s težavo 
dohajala preživetje, povzročalo zmedo in obubožanje. 
Ohranjeno gradivo župnijskega arhiva v Dolini potrjuje pravilnost antro­
pološkega pojmovanja poroke, saj je tudi v Dolini gospodarska korist veliko­
krat zasenčila dejanska ljubezenska čustva posameznika. Za mnoge Dolinčane 
je bila pomembnejša možnost preživetja novonastale družine oziroma ohranitev 
dobrin, tako da se ni nobeno od obeh gospodarstev, katerima sta pripadala 
ženin in nevesta, v preveliki meri ošibilo. 
Težko je sicer ugotoviti/v kolikih primerih je gospodarske družinske inte­
rese spremljalo ljubezensko razmerje med ženinom in nevesto ter do kam je 
segala oblast staršev. Težko je tudi razbrati, kdaj sta novoporočenca prepričala 
starše o pravilnosti svojih izbir, ne ozirajoč se na družinske gmotne potrebe, 
kdaj sta dokazala, da je ljubezen pomembnejša od dote in posesti. Edino ŷ  opo­
rokah zasledimo primere, ko so oporočitelji odvzeli svojim otrokom dediščino, 
ker so se z njimi predhodno sprli.48 Toda razlogi spora ostajajo pogosto nejasni, 
tako da lahko le ugibamo, ali so si mladi s trmastim vztrajanjem pri svojih iz­
birah naprtili sovraštvo in nasprotstvo staršev, kateremu je sledil odvzem de­
diščine. . ".( ' 
Maloštevilčnost takih primerov daje predvsem misliti, da se je le malo 
otrok upiralo staršem, saj bi potem v kmečki družbi brez družinskih dobrin, 
dediščine in dote, težko preživeli. O poslušnosti mladih nam pričajo poročne 
pogodbe, ki so jih sklepali starši, v njih so predvidevali vsoto dote in druge 
obveznosti. Leta 1898 sta na primer dobrostojeća in ugledna posestnika iz Do­
line podpisala poročno pogodbo. Ivan Jerjan je določil 1000 goldinarjev dote 
hčerki Josipini, ki naj bi vstopila v skupni stan z enaindvajsetletnim Janezom 
Kocjančičem. Odredil je tudi, da bo Josipina po materini smrti dobila še drugih 
1500 goldinarjev. S takimi pogoji je bil Janezov oče zadovoljen in izjavil je, da 
si zato prevzema skrb za nevesto in bodoče vnuke v primeru, da bi sina vpo­
klicali v vojsko.49 O tem, kako sta na poročno pogodbo gledala Josipina in Ja­
nez, pa ni v virih niti besedice. 
Mnenje staršev je bilo odločilnega pomena tudi v številnih drugih prime­
rih, ko je šlo za poroko mladoletnega fanta ali dekleta. Mladoletniki so se lahko 
poročali le z dovoljenjem sodnika za mladoletne, in zato se je ohranila marsi­
katera prošnja koprskemu sodišču. Skrbnik mladoletnega Andreja, sina pokoj­
nega Ivana Marca iz Doline, je prosil za sodnikovo dovoljenje in ugotavljal 
gospodarsko korist, ko bi se Andrej poročil z Minko Mejak (Meach). Da bi pre­
pričal sodnika o pravilnosti poročne izbire, je skrbnik omenil, da se mladenič 
moralno obnaša in da je sposoben prenašati težo in zahteve poroke z dediščino, 
ki jo je prejel po očetu in po Ivanu Strajnu.50 Drugi prositelji kar neposredno 
poudarjajo gospodarsko koristnost zveze. Mladoletna Marija Ukmar naj bi ob 
poroki z Lovrencom Vitezom, ki mu je ravnokar oče predal posest, utrdila svoj 
gospodarski položaj.51 
Redkokdaj pisci prošenj omenjajo vzajemno ljubezen, tako da lahko celo 
podvomimo prav v iskrenost tiste prošnje, ki podčrtuje ljubezenska čustva bo­
dočih zakoncev. Skrbnika mladoletnega Jerneja Strajna sta zaprosila sodne 
oblasti, da bi dovolile poroko mladoletnega Jerneja z vdovo Uršulo Marc, ro­
jeno Parovel, trdeč, da si jo je mladoletnik svobodno izbral, brez vsakršnega 
№ PAK, Oporoke, op. cit. 
4 3 ZAD, Patto dotale, 18. 10. 1898, fase. M 11. 
5 0 ZAD, Richiesta di matrimonio, 30. 4. 1811, fase. M i 
» ZAD, Supplica alla Superiorità locale, 18. 1. 1805, fase. M 2. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 44 • 1990 • 2 189 
pritiska.52 V resnična ženinova hotenja podvomimo tudi v primeru mladoletne 
sirote Ivana Strajna, ki je sam moral skrbeti za mlajšega brata. V tem primeru 
so se za hitrejši poročni postopek zavzeli župan, dekan in občinski tajnik.53 V 
družbi, kjer je visoka smrtnost pogosto rušila družinsko ravnovesje in otežko-
čala preživetje družinskih članov, so bile opravičljive in sprejemljive tudi po­
roke med najstniki in starejšimi vdovami. Podobno so bile v navadi tudi zapo­
redne poroke vdovcev in vdov, saj je nepopolna družina s težavo preživela. 
Nekateri so se poročali v drugo, v tretje in celo v četrto. V 24,4 % vseh prime­
rov je bil vsaj eden izmed partnerjev vdovec. Starost pri ponovni poroki ni bila 
odločujoč element. Poročale so se tako dvajsetletne vdove kot šestdesetletne, 
podobno je veljalo za vdovce. Pomembnejši dejavnik od starosti in vdovstva 
je bila posest oziroma delovna sposobnost, ki jo je posameznik prinašal v novo 
družino. Ce je bila nevesta revna in ni v družino prinesla dovolj zajetne dote, 
potem je morala biti vsaj telesno odporna, da je lahko družini pomagala pri 
delu na polju in doma. V Dolini so bile iskane zlasti tiste vdove, ki niso bile 
več plodne. In to zlasti v družinah, kjer je bilo že dovolj naraščaja, primanjko­
valo pa je odrasle delovne sile. Kmet Martin Prašel je izjavil, da nima pri hiši 
nobene ženske in da zato želi, da se njegov sin čimprej poroči, pa čeprav med­
tem služi vojaški rok.54 Iz podobnih razlogov je Jakob Pangerc nameraval po­
ročiti svojega najstarejšega sina, rekoč, da je njegova žena bolna, hčerke pa so 
premajhne, da bi opravljale hišna dela.55 
Starost ženina in neveste je bila ob vstopu v zakonski stan odvisna od raz­
novrstnih spremenljivk: od gmotnega položaja, v katerem se obe družini znaj­
deta, od zdravja in delovnih sposobnosti družinskega glavarja in ostalih dru­
žinskih članov, od generacijske zamenjave pri vodenju gospodarstva, od obsega 
posesti, in še od gospodarske konjunkture in demografskih trendov. Starostni 
vstop v poročno zvezo pa je določal tudi plodnost; zgodnja poroka je bila jam­
stvo za večje število otrok in za demografski porast skupnosti, pozna poroka 
pa je povzročala obraten pojav. 
Poročna starost se je v teku 19. stoletja spreminjala; poprečno so se ne­
veste poročale v 24. letu starosti, ženini pa v 23. letu. Dolinska skupnost se je 
torej v poročnih izbirah nagibala k starejšemu vstopu ženske v poročni stan. 
Tudi poprečna poročna starost ob drugi poroki je bila pri ženski rahlo višja 
(43 let) kot pri moškem (41 let). V prvi polovici 19. stoletja so bile neveste vse­
skozi starejše od ženinov, v desetletju 1850—1859 pa se je starostno razmerje 
prevesilo v korist moškega. V večini porok je bila takrat ženska mlajša od mo­
škega. V naslednjem desetletju, in vse do konca 19. stoletja, pa se je povrnil 
tradicionalni starostni vstop v poročni stan. Ženin je bil ponovno mlajši od 
nevest, kar dokazuje, da je dolinska skupnost s težavo prenašala demografski 
porast tudi v drugi polovici 19. stoletja in da je skušala s primerno poročno 
strategijo omejiti plodnost, razen takrat ko je šlo za obdobje visoke smrtnosti.06 
V Dolini so se pari v glavnem poročali v februarju in novembru, tako kot 
sta narekovali vera in tradicija. V teku celotnega stoletja imamo le štiri pri­
mere zakoncev, ki so se poročili v adventnem oziroma postnem času.57 Večina 
je spoštovala tradicionalni rok, ki je bil namenjen sklepanju porok. Pari so raje 
5 2 ZAD, Dichiarazione dei tutori Giuseppe Strain e Giorgio Strajn, 17. 1. 1842, fase. M 6. 
5 3 ZAD, Diciarazione del giudice pupillare, Capodistria, 25. 1. 1833, fase. M 5. V ostalih proš­
njah skrbniki poudarjajo poklicne sposobnosti, moralno neoporečnost, podjetnost, pridnost bo­
dočih ženinov in nevest. Priporočila so bila predvsem potrebna, ko vaška skupnost ni poznala 
ženina ali neveste. Tako je na primer boljunski župan izdal potrdilo, da je Marija Cergou spošt­
ljivo, pridno dekle in da nima »nobene napake«. (ZAD, Attestato, fase. M 5). 
5 4 ZAD, Richiesta di matrimonio, 30. 9. 1865, fase. M 8. 
5 5 ZAD, Richiesta di matrimonio, 30. 9. 1865, fase. M 8. 
5 6 Glej tabelo št. I na strani 186. 
: 5 7 35,5 % vseh porok je bilo sklenjenih v mesecu februarju, 42,2 % pa v novembru. Najnižje 
število porok v teku 19. stoletja beležimo v mesecu decembru (2,2%), to je le dva primera v de­
setletju 1890—1899 in v aprilu prav tako le dva primera (2,2%), v desetletju 1960—1969. 
190 M. VERGINELLA : DRUŽINA V DOLINI PRI TRSTU V 19. STOLETJU 
zaprosili za pospešen, krajši postopek pri objavljanju oklicev ali pa poroko pre­
nesli na poznejši čas. 
V poročnih izbirah je prevladovala endogamija. Dolinčani in Dolinčanke so 
se pogosto poročali med seboj, pa čeprav so se le maloštevilni zapletali v po­
roke s sorodniki.58 V 19. stoletju se je v Dolini le 62 parov poročilo s sorodstve­
nim spregledom (8,2 % vseh porok). Ce sta bila ženin in nevesta sorodnika do 
četrtega pokolenja, sta morala namreč zaprositi škofa za dovoljenje, da sta se 
lahko poročila. Sorodstveni spregled so zatorej zaprošali krvni sorodniki, bra­
tranci in sestrične, a tudi tisti, ki jih je družilo svaštvo. Za škofovo dovoljenje 
je vprašal brat pokojnega moža, ki se je nameraval poročiti s svakinjo, ali vdo­
vec, ki bi se rad poročil s sestro pokojne žene. V takih primerih svaštva je pre­
vladovala zlasti skrb za ohranitev posesti in družinskega blagostanja. 
K endogamni izbiri in k omejevanju eksogamnih zvez pa je v glavnem vo­
dila težnja, da ne bi del dobrin prekoračil vaških meja. Ko se je dekle odselilo 
po poroki v sosednjo vas ali celo v oddaljen kraj, je s seboj odneslo tudi doto, 
to je določeno vsoto denarja, dobrin ali celo posesti.59 Povratek le-teh dobrin 
pa ni bil vedno zagotovljen, zlasti če se dekle ni odselilo v kraj, v katerem so 
dolinski fantje iskali nevesto. Le poroka z dekletom, iz istoimenske vasi oziroma 
njen prihod v Dolino je omogočil, da je skupnost pridobila vsaj delno, če ne 
popolnoma, dobrine, ki jih je izgubila. 
V 71,9 % porok sta bila nevesta in ženin Dolinčana, v ostalih primerih so 
se prebivalci Doline poročali s sosedi, zlasti s prebivalci bližnjega zaselka Kro­
gel. Sèle nato so prišle na vrsto ostale brežanske vasi.' Trst in tržaška okolica 
nista spadala v to privilegirano poročno tržišče, saj so si v teh krajih Dolinčani 
redkeje izbrali partnerje.60 Sele ob koncu 19. stoletja je naraslo število mladih, 
delavcev, ljudi brez posesti, ki so si poiskali sopotnico v Trstu, zlasti v sloven­
skih delavskih četrtih, pri Sv. Jakobu in v Skednju. Poroka jim je olajšala ali 
celo omogočila naselitev v bližini delovnega mesta, včasih pa je opravičila za­
poslitev v tovarni. Posest in zemlja nista pogojevali več poročnih izbir tistih 
mladih, ki so se zaposlili v mestu. Uveljavitev individualnih teženj pri poročni 
izbiri je lahko sledila le finančni osamosvojitvi. Mezda je bila predpogoj, da se 
je nekdo izognil tradicionalni poročni optiki in si izbral svojega sopotnika ne 
glede na mnenje staršev in korist družinskega gospodarstva.61 
V kmečkih vrstah pa je morala poročna zveza še vedno ohranjati družinsko 
ravnovesje, ugled, blagostanje, ko pa tega ni bilo, vsaj preživetje. Hčerka do­
brostojećega kmeta se ni poročila z dninarjem, niti z meščanom, temveč le z 
mladeničem istega stanu. Dovolj zgovoren je primer služkinje, ki se je name­
ravala poročiti s svojim dobrostojećim gospodarjem in vdovcem Antonom Pra-
šlom in ki so ji to poroko preprečili, ne le Prašlov oče in hišni hlapec, ampak 
tudi krajevne posvetne in cerkvene oblasti. Da bi onemogočili zvezo, ki je 
kršila pravila družbene, vaške hierarhije, so duhovnik, župan, učitelj in ostali 
vaščani obtožili žensko nemoralnega vedenja in celo prešuštva s Prašlovim mla-
ä s Cerkev je načelno prepovedovala poroko med krvnimi sorodniki in sorodniki po svaštvu, 
dejansko pa je s posebnim škofovim dovoljenjem spregledala sorodniške vezi tudi preko četr-
tega pokolenja. (R. Merzario, n paese stretto, Torino, Einaudi, 1982). 
3 3 M. Marc omenja, kako so v Bregu vaški fantje zaustavili poročni sprevod, ki je bil na­
menjen v sosednjo vas in kako so zahtevali simboličen odkup neveste. Le tako so se lahko svat-
je izognili oviri (ponavadi drevesu), ki so jo postavili domači fantje, da bi opozorili na izgubo 
vaškega dekleta. M. Marc, »Kako sem vodil novico«. Svatovske in ženitovanjske šege in navade 
v Bregu, v »Jadranski koledar«, 1967, str. 172—175. 
8 0 v 71,9 °/o primerov porok je ženin Dolinčan, v 73,1 °/o pa prihaja nevesta prav tako iz Do­
line. Poroka se je v 91,2 % primerov odvijala v dolinski cerkvi, čeprav se je del parov odselil po 
poroki na dom v sosednje vasi. Poročne knjige, Liber copolatorum VI, VII, v n i beležijo datum 
poroke, ime in priimek ženina in neveste, njunih staršev in prič, kraj bivališča, starost novopo-
rocencev, vero. civilni položaj. Pregled oklicnih knjig I, П in Ш, ki zaobjemajo obdobje 1831— 
1867 omogoča delno odpravo pomanjkljivega beleženja poročnih knjig. Prav s pomočjo oklicnih 
knjig lahko zasledimo tiste poroke, ki so jih Dolinčani sklepali v sosednjih župnijah oziroma 
dekanijah. 
6 1 V mestnem okolju, predvsem v delavskih vrstah, je bila istodobna poroka že sad osebne 
izbire in vzajemne ljubezni. 
. ' • ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 - 2 i ' 191 
doletnim sinom. A to ne le v korist Prašlove družine, temveč v dobrobit celotne 
vaške skupnosti.82 • . >.т .: 
V poročnih izbirah Dolinčanov ne srečujemo zatorej le geografske endo­
gamie, temveč tudi družbeno oziroma poklicno. Za tamkajšnjo skupnost je bila 
na primer sprejemljiva poroka med petinštiridesetletnim pastirjem iž Brezo­
vice, bivajočim v Dolini, s štiridesetletno služkinjo, rojeno v črnem kalu, prav 
tako bivaj očo v Dolini.63 Nihče v vasi ni nasprotoval poroki med štiriintrideset-
letno služkinjo, ki je v Dolini služila že celo desetletje in štiriinštiridesetletnim 
poslom, ki je služil v vasi šele tri leta.64 Posestnik si je^medtem poiskal, nevesto 
v svojih vrstah, mali kmet se je poročil s hčerko kmeta, ki je razpolagal z ne-
obsežno posestjo. Podobno so tudi obrtniki poiskali neveste v obrtniških dru­
žinah. Mlinar se je pogosto poročil s hčerko mlinarja, krojač s hčerko krojača, 
pa čeprav je-le-ta prihajala'iz oddaljenega kraja. Za obrtnika je bila tastova 
obrtniška spretnost,.obrtniško orodje ali celo delavnica pomembnejša kot posest 
sama. ,. • -t .-. ,.' •• ,•; . j i't. • 
Isti logiki -je sledila tudi izbira prič, ki so sicer pri poročnem obredu od­
igrale manj pomembno vlogo kot botri pri krstu. Tudi pri tem izbiranju pre­
vladujejo vzporedna zavezništva, tako da so vertikalna razmerja tako pri izbiri 
partnerja -kot, pri izbiri prič povsem izjemna. •  t ; ,.• ,•; , ; -; • , > • 
- ' • • \ : • • : ' ' . v o >'• • • r ! - . ••*.. 
_3. Smrt in pogrebni obred , - , -( 
Pogrebni obred končuje življenjsko pot, ki se je začela s krstnim obredom. 
S pogrebom so se sorodniki, družinski člani, sorodniki in vaščani poslovili od 
rajnika. Slovo od umrlega je bilo v tradicionalnem svetu namreč ne le družin­
ska, temveč tudi kolektivna zadeva. Ob smrti odraslega člana je'življenje srenje 
zastalo. Vaščani so siedili vsem tistim obredom,'ki jih je tradicionalni svet iz­
oblikoval, da bi pokojnemu zagotovil prehod v onostranstvo, sebe pa zaščitil 
pred vračanjem umrlih v tostrànstvo.65 . • ; • • • • • • 
G odnosu, ki so ga do smrti imeli Dolinčani, nam dovolj nazorno pripove­
dujejo njihove oporoke.66 Dolinski oporočitelji so priporočali svojo dušo Jezusu 
Kristusu, Mariji in'svetnikom: Od svojih sorodnikov pa so istočasno zahtevali, 
da do pičice izvajajo navodila v zvezi s pokopom,'pogrebščino. Določali so točno 
število zadušnih maš iz'strahu, da bi dediči pozabili na dane obljube; v ta na­
men namenjali denar ali celo posest, ne glede na to, ali je vsota denarja ozi­
roma del posesti, dodeljen plačilu maš, vidno oškodoval gmotni položaj družine. 
Med družinskimi člani; kot trdi Philippe Àriès, ni bilo še tiste zaupljivosti, ki 
je postala kasneje že sama na sebi zagotovilo za stanu dostojen pogreb in za 
plačevanje zadušnic.6' ' • . . . , . . 
Kot lahko sklepamo iz podatkov, ki nam. jih posredujejo mrliške knjige, 
je, dolinska srenja živela v tesnem stiku s smrtjo. Najpogosteje se je srečevala 
s smrtjo novorojenčkov in še nedoraslih otrok. Izgubo svojih najmanjših članov 
je tamkajšnja skupnost sprejemala kot nujnost, včasih celo kot odrešitev, zlasti 
ko je v družini primanjkovalo dobrin za preživljanje odraslih članov. Izguba 
odraslega člana, naj je bil to družinski poglavar ali žena, pa je najhuje priza­
dela tisto družino, pri kateri je primanjkovalo delovne sile. 
Smrt odraslega družinskega člana je namreč prekinila gospodarsko dejav­
nost, okrnila obdelovanje posesti in izkoriščanje sekundarnih pridobitvenih 
0 2 Dolinska srenja ni prenesla pohujšljivega razmerja služkinje z gospodarjem in z njego­
vim sinom. Spletkarjenje nečedne ženske, ki si je želela pridobiti mesto gospodinje na dovolj 
trdni Prašlovi domačiji, je ogrožala čast in ugled vasi; ženska, ki se je izneverila svojemu polo­
žaju, je zato morala zapustiti brežansko vas in se vrniti v svoj rojstni kraj, v Hrastovlje (ZAD, 
fase. M 6). 
a ZAD, Liber copolatorum, VII. 
8 4 ZAD, Liber copolatorum, VI. 
и V. Novak, Slovenska ljudska kultura, Ljubljana, DZS, 1960, str. 186—194. 
m PAK, Oporoke, op. cit. Dolinčani so v razdobju 1833—1899 zapustili skupno 236 oporok, od 
katerih je bilo 125 izpod peresa moških, 108 ženskih, v treh primerih pa sta zakonca zapustila 
skupno oporoko. 
87 P. Ariès, Essais sur l'histoire de la mort en Occident, Paris, Seuil, 1975. 
192 M. VERGINELLA: DRUŽINA V DOLINI PRI TRSTU V 19. STOLETJU 
virov; večkrat je celo družino privedla do zadolžitve. Izguba žene, zlasti v dru­
žinah z nedoraslimi otroki, je tudi povzročala hude težave; večkrat je prisilila 
moža, da si je v najkrajšem času poiskal drugo sopotnico. Ravnovesje med upo­
rabniki in proizvajalci je bilo ponovno vzpostavljeno le, če je družina nadome­
stila pokojnikov delovni doprinos. 
V kmečki družbi je bil človekov obstoj odvisen od dobrih in slabih letin, 
od epidemij, vremenskih neprilik in celo od letnih časov. Smrtnost s e j e spre-
.minjala tudi v teku letnih časov. V teku 19. stoletja je bila najvišja v mesecu 
oktobru (10,0 % ) ; visoko vrednost je ohranila skozi jesenske in zimske mesece, 
-pojenjala je v spomladanskih, tako da je v mesecu juniju zabeležila minimum 
(4,8 %): Na spreminjanje mesečnega trenda je nedvomno vplival razvojni tem­
po nalezljivih bolezni, raznovrstnih želodčnih in pljučnih obolenj. 
' Kljub temu, da so takratni župnijski zapisovalci redno beležili vzrok smrti, 
nemalo težav povzroča klasifikacija takratnih causae mortiis. Nekateri duhov­
niki so bili pri beleženju le-teh zelo točni, približevali so se celo medicinski ter­
minologiji, drugi pa so jih le približnostno omenjali. Duhovnikom je bila še 
tuja podrobnost in točnost, ki jo je v teku 19. stoletja uvajala medicinska veda. 
Dolinski zapisovalci so se kvečjemu posluževali ohlapnih definicij zdravniške 
diagnostike iz 17. in 18. stoletja.68 Upoštevali so zunanje znake bolezni, sim­
ptome so združevali v večpomenske izraze. Pogosto so se zadovoljili z generič­
nim izrazom »febribus«, včasih pa so specificirali, da gre za »febris putrida«, 
drugič, da gre za vročino živčnega izvora, tretjič, da je vročina pljučnega tipa. 
Večpomensko so uporabljali tudi oznako »vermes«. Zgodilo se je, da sta eno in 
isto bolezen dva zapisovalca beležila povsem različno, prvi jo je definiral kot 
slabost, drugi pa kot grižo. . » 
V vasi namreč ni bilo zdravnika in tisti, ki so ga oblasti namenile Dolini, 
je skrbel za večji del koprskega okraja.69 V zdravnikovi odsotnosti je neposre­
den posredovalec zdravniških kategorij postal duhovnik. Njemu gre zasluga, da 
so v kmečki svet postopoma pronicali medicinski termini, pa čeprav le približ-
nostni. Na duhovništvo so se obračale tudi zdravniške oblasti, ko so na primer 
zbirale podatke o širjenju kolere. Duhovnikova naloga je daleč presegala okvi­
re dušnega pastirstva, ko je kler poročal o zdravstvenem stanju župljanov, to 
pa nam potrjuje tudi, da je kler odigral središčno oblastveno vlogo v kmečki 
skupnosti. 
Kvalitativna in tudi kvantitativna obdelava podatkov, ki nam jih posredu­
jejo smrtne knjige, je zato pomanjkljiva, a vseeno vredna omembe. Zaradi sla­
bosti so umirali zlasti otroci in ostareli ljudje (17,9 %), to je najšibkejše sta­
rostne skupine. Slabo prehranjevanje, pomanjkljiva higiena, telesna okrnjenost 
so pripravljale dobra tla nalezljivim boleznim. Višjo stopnjo smrtnosti je po­
vzročila v Dolini epidemija kolere, ki se je v teh krajih pojavila sredi 19. sto­
letja. Se večje število žrtev pa je terjala jetika (8,8 %), ki je bila prisotna skozi 
celo stoletje, najhujše pa je prizadela tamkajšnje prebivalstvo v drugi polovici 
19. stoletja. Jetika ni prizanesla zlasti vmesnim starostnim skupinam, svoje 
žrtve je izbirala med vojaki, delavci, kmeti, posestniki, moškimi in ženskami. 
Tudi druge pljučne bolezni, kot pleuritis in asthma, so bile marsikdaj smrto­
nosne (4,0 %). Visoko vrednost smrtnosti pa je treba pripisati boleznim prebav­
nih organov (13,1 %). ,, 
Marsikatero smrt med najrevnejšimi in siromaki je povzročila lakota. Za­
man so krajevne oblasti pozivale podeželsko prebivalstvo k večji negi, k ure­
jenemu življenju in opozarjale na hude posledice lenarjenja in razvad. Njihovi 
pozivi niso doživeli večjega uspeha, ker se niso gmotni pogoji, v katerih je večji 
del kmečkega prebivalstva živel, bistveno spremenili. Prav ti pa so bili pogost 
vzrok visoke umrljivosti podeželskega prebivalstva. 
8 3 S. Blancardi, Lexicon medicum, Leipzig, 1777. 
6 9 Okrajni zdravnik je podpisal le en sam smrtni akt. ZAD, Liber defunctorum V. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 193 
3 
a 
m » 
O] 
S O! 
o 
Q 
> 
"C 
fi 
9 
a 
e 
o 
Л 
ti 
H 
"5« 
e o ^ - s o 4 t * « - i M - J O > ~ ' « * * î o 
i I I ! I ! I I I 
I I M I I I I I I I 
I I I I I - I I I 
I I - I I. I I I I I 
« M » M 
o" o" o o" 
I - - - - - I I I 
s« 
I I - I 
«D « O« 
I - I I I r - I 
I I - I I - I 
Os W И ft w 
«i cT o .-I" o 
- - t - -» I N 1 » 
(M -ч̂  a * * 
t-Г o o o o 
S I ~ 
I " I 
I I 
a o 
S 2 ~ ô 
S s £ * >л S H ° 
o м m a O S H O Ü S 
te 
a 
"S 
s 
V 
H 
co j j 
5«5 
ift .J 
S« 
255 
o io in 
сГ -d" co" 
te ее * 
ч" f~ in* 
n W W f 
« N N 
O 00 IO 
-̂c м m 
о ^ e w ^ 
co co en co 
eO_ чЈ» M 
M P) IO 
0 _ ч * < t ^ « f « сз 
co eó* oó* «-Г 
л н n in 
' f " V Л t-* 
of in* co" 
4*" CO* *-" 
B co o n 
« * f e e* 
°l w. e. °. 
•e" co* f " io* 
N ** '"l 
«Г c ì сч" 
t-^ 1П_ t f ^ CO 
e? eó" co" in" 
co t- r- « o* « 
Г-" 
co 
co 
co* 
tn 
OS 
4 * 
o 
CD 
to_ 
in 
co 
co 
PS 
"d" 
4t< 
""1 
co 
CO 
CO 
*°» 
to 
i n 
co 
4ft 
cs_ 
t -
M 
ееГ 
to 
of 
co 
co 
o» 
a 
*-< 
o» co 
es 
OC* 
t -
co 
in 
co 
СП Ф CA № 
т** en <-< M co m 
I l l l l l л 
o in o o o o o 
—< CM « »s" e s 
194 м - VERGINELLA : DRUŽINA V DOLINI PRI TRSTU V 19. STOLETJU 
Nekoliko uspešnejši je bil poseg pri manjšanju otroške umrljivosti, ki pa 
je v Dolini vseeno ohranjala visoko vrednost. V teku 19. stoletja je namreč 
60 % vseh: umrlih pripadalo prvi starostni skupini (od 0 do 4 let), 34,0 % otrok 
je umrlo, preden je preživelo prvi mesec življenja.70 Oblasti so poskrbele za šo­
lanje babic,.' da bi pomagale pri porodu, preprečevale smrt matere in novoro­
jenčka,'a tudi nadzorovale, da ne bi prišlo do splava. Babice naj bi tudi nava­
jale porodnice k osnovni,'negi otroka. Vendar prisotnost babice ob porodu, ki 
je nedvomno pripomogla k zmanjšanju endogene porodne smrtnosti, še ni po­
menilo rešitve tudi ostalih zdravstvenohigienskih pogojev, ki so povzročali 
večji del otroške smrtnosti.71 
Sami zapisovalci so marsikdaj z manjšo pozornostjo beležili smrt novoro­
jenčka. Največkrat je bil že izraz »débilitas-« dovolj izčrpen za obrazložitev 
vzrokov otrokove smrti. Težko je pripisati duhovnikovo pomanjkljivo določitev 
diagnoze ohlapnosti takratne terminologije oziroma njegovi laičnosti na pod­
ročju medicine, ali pa dejstvu, da je sam duhovnik nezavedno sprejemal odnos, 
ki ga je kmečka družba vzpostavila do zgodnjega otroštva. Sicer ni čudno, da 
so publicisti katoliških listov in istodobni moralisti predvsem v drugi polovici 
19. stoletja vsevprek prigovarjali, da morajo ženske prekiniti v času nosečnosti 
izvendružinske dejavnosti, da'se morajo ukvarjati z otrokom, da ga morajo do­
jiti. Vendar so tudi njihove zahteve po večjem spoštovanju otroka in po;vred-
notenju materinstva naletele na gluha ušesa vse dotlej, ko se niso tudi na vasi 
življenjske razmere spremenile, ko je podeželsko prebivalstvo vsaj delno pre­
vzelo nove vedenjske modele; ki jih je vzporedno z novimi proizvajalnimi* sred­
stvi vsilil kmečkemu okolju meščanski svet. Sele ko se je mož zaposlil v-mestu 
in je prinašal domov mezdo, je ženska povsem ali le delno opustila izvendružin-
sko dejavnost. Spreminjanje odnosa do otrok pa je bilo vsekakor počasno, tako 
da se je otroška smrtnost rnekoliko ublažila šele ob koncu 19. stoletja. 
O kmečkem sprejemanju nosečnosti nam pričajo tudi primeri splavov ozi­
roma že omenjenih porodov na poti v Trst. Dolinčanke so se posluževale razno­
vrstnih metod, da bi še rešile preštevilnega naraščaja. Ko pa se je otrok rodil, 
so ga lahko neprimerno hranile, mirile z visokimi dozami žganja in vina. Žup­
nijski akti eksplicitno ne omenjajo detemorilstva,' beležijo sicer izločitve dvo­
mesečnega ali trimesečnega fetusa, kot bi šlo za prezgodnje rojstvo; ne loču­
jejo, uporabljajo kot sinonima, izraza splav in prezgodnji porod. Zaman iščemo 
pripombe v primeru, ko je cerkovnik odkril zakopano, nekrščeno trupelce no­
vorojenčka, ki je preživelo le'dva dneva.72- - - • 
V zadnjih desetletjih 19. stoletja se je občutneje spremenilo doživljanje 
smrti pri odraslih. Smrt ni bila več le božja kazen, neizbežna usodnost; tudi 
kmečki človek ni bil ob izteku stoletja povsem nebogljen. Pomoč je iskal v me­
dicini. V bolezni so se predvsem moški zatekli v tržaško bolnišnico.73 Zaupali so 
medicini, odrekli so se tradicionalnemu poslavljanju od družine in vasi. A ve­
lika večina Dolinčanov se je še vedno odločala za tradicionalno obredje in mo­
lila, da je ne bi doletela nenadna smrt, ki posamezniku ni dovoljevala, da bi se 
poslovil od svojih bližnjih. Kmečka družba se je namreč najbolj bala nenajav­
ljene smrti, ki pa je naletela naslednje: petinštiridesetleten Ivan Strajn je v 
opekarni umrl zaradi padca v apno, osemnajstletnega Luko Štrajna je pome-
čkal voz, Antona Cesnika je ubila strela, šestinštiridesetletni Simon Strajn je 
bil žrtev neurja, umrl je v veliki povodnji. Manj naključna je bila smrt štiri-
intridesetletnega delavca Ivana Jožefa Čuka. Vzrok njegove smrti je namreč 
zabeležen z naslednjimi besedami »apoplexia ab nimi usu bibiti acquae vitae«. 
™ Glej tabelo št. 5, grafikon št. 1 in št. 2. 
7 1 prisotnost babice je na kmetih preprečila marsikatero porodno težavo, vendar so za otro­
ka ostajali najnevarnejši dnevi po porodu. 
7 2 ZAD, Liber defunctorum v. 
7 S 2AD, Status animarum IV. V tržaški bolnišnici je v razdobju 1870—1900 umrlo 15 moških 
in 6 žensk. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 - 2 л 195 
Prekomerna obremenitev na delovnem mestu »levatio oneris ad laborem« je ob 
slabi prehranjenosti povzročila smrt štiriindvajsetletnega delavca Ivana Koče-
varja.74 
Novi družbeni pogoji so, kot lahko ugotovimo, terjali tudi nov tip žrtev in 
novo doživljanje smrti, ki se je čedalje bolj odmikalo od tradicionalnega obred­
ja in približevalo novim meščanskim vedenjskim modelom. 
Zaključek 
Davčni uradnik je v dvajsetih letih 19. stoletja opisal Dolino kot skupnost 
malih kmetov, ki se med seboj v gmotnem in družbenem položaju bistveno ne 
razlikujejo. Skromna posest ovira vsakršno modernizacijo kmetijstva, saj zago­
tavlja le preživetje. Glavnina tamkajšnjega prebivalstva si je zato del dohodka 
poiskala zunaj vasi, s krušarstvom in prodajo poljedelskih pridelkov. 
Župnijski viri, ki sledijo krajevni skupnosti in njenim članom skozi celo 
stoletje, nam ponujajo celovitejšo sliko Doline. Beležijo običajna obnašanja, a 
tudi spremembe v vedenju, in to v dobi prehoda iz tradicionalnega v moderni 
svet, ko je tudi dolinska skupnost doživela proces vaškega razslojevanja. Do­
lina in ostale brežariske vaši sicer niso poznale hitre in'divje urbanizacije, bli­
žina, oziroma primerna oddaljenost od bližnjega mestnega pola je učinkovala 
ugodno. V mestu so ženske odigrale posredovalno vlogo vse dotlej, dokler se 
niso v mestnih tovarnah zaposlili njihovi možje. Vaško razslojevanje na eni 
strani, krepitev tržaške industrije na drugi, sta privedla do tega, da si je vaški 
proletariat poiskal možnost za preživljanje v mestni industriji. 
;Boj za preživetje lahko imamo za pra'vo gospodarsko silnico, ki je vseskozi 
pogojevala življenje posameznika, družine in vasi. Celo demografski pojavi in 
družinska tipologija se z njim prepletajo. Iz potrebe po obstanku so bile dru­
žinske :in srenjske izbire racionalno naravnane. Redkokdaj so se kmetje vedli 
samosvoje in prosto, nasprotno: njihove izbire so bile dosledne, pa čeprav se 
današnjemu opazovalcu zdijo protislovne. Družina je namreč pri uveljavljanju 
preživetvene logike razpolagala z zelo učinkovitim sredstvom, to je s posestvijo. 
Brez posesti in gospodarstva se je posameznik v dolinski vaški srenji težko pre­
življal, in,to vse dotlej, dokler ni delo v tovarni ponudilo kmečkim fantom go­
spodarske osamosvojitve. 
Posamezne in družinske usode, s katerimi sem se srečala ob temeljnih živ­
ljenjskih etapah in v času družinskega popisa, so pravo okno v mnogoobrazni 
kmečki svet. V različnih življenjskih usodah se zrcalijo družbena razmerja med 
revnimi in bogatimi, med brezimetniki in vaškimi veljaki, med neporočenimi 
dekleti'in neplodnimi vdovami. Pokaže se nam vaški svet s svojimi vertikalnimi 
in horizontalnimi vezmi, s svojo hierarhijo, ki kljub srenjskemu ustroju kolek­
tiva, temelji na posesti, a tudi na ugledu in časti njenih članov. 
Vodilno vlogo je v dolinskem kolektivu odigrala duhovščina, ki si ni pre­
vzela le -, duhovnega* vodstva, temveč vsesplošno oblastveno vlogo. Duhovniki 
niso bili le posredniki s sveto sfero, temveč najpomembnejši predstavniki zu­
nanjih upravnih, političnih in cerkvenih oblasti. Spremljali so življenje svojih 
vernikov, pripomogli so k njihovi izobrazbi in narodni zavednosti, a tudi k nji­
hovi pokornosti. Nadzorstvo, ki so ga izvajali vse do konca 19. stoletja, je bilo 
ohlapno, čeprav stalno, in v soglasju s kolektivnim vedenjem. Družba, ki je 
živela v gmotni negotovosti, je bila strpna tudi do takega obnašanja, ki ga je 
istodobna meščanska družba, osnovana na blagostanju, preganjala. Moralni ko­
deks, sklop pravil in vrednot, ki so ga posamezniku posredovale družina, vzgoj­
ne ustanove in Cerkev, je bil namreč neločljivo povezan z družbenimi in gospo­
darskimi potrebami. 
7 4 2AD, Liber d e f u n c t o r u m IV, V in VI. 
196 M. VERGINELLA: DRUŽINA V DOLINI P R I TRSTU V 19. STOLETJU 
Večjih vedenjskih odstopov ni bilo, saj se je redkokdo uprl volji staršev 
ali občinskih mož," sicer je bil ob posest oziroma ob srenjske pravice, brez teh 
pa je v vasi s težavo preživel. Dolinska skupnost je svoje družbene norme za­
ostrila šele ob izteku 19. stoletja, ko so začele delovati sredobežne sile; v času, 
ko se je povečalo število tistih, ki so kršili kolektivna pravi la vedenja. 
Zaposlitev v mes tu je omogočila uveljavitev individualnih stremljenj . Zato 
ni čudno, da so kmečki veljaki, občinski možje in duhovniki, ka ter ih oblast je 
koreninila v vaški srenji, videli v tovarniških delavcih pravo nevarnost, saj so 
v vas prinašal i mestne navade, ki so razjedale t rdnost kmečkega sveta, a tudi 
njihovo oblast in ugled. Srenjske oblasti so se zoperstavljale mestn im n a v a d a m 
tudi zato, ker so v njih videvale sredstvo raznarodovanja, ki je načenjalo slo­
vensko ident i teto t ržaške okolice, v s lovenstvu pa so prepoznavale zadnjo ob­
r a m b o tradicionalnega sveta. 
'• ' R i a s s u n t o 
LA FAMIGLIA A DOLINA (SAN DORLIGO DELLA VALLE) 
DURANTE IL SEC. XIX 
Marta Verginella 
L'argomento del presente lavoro si inserisce nel campo affrontato dalla storia 
della famiglia. Al centro dell'indagine si trova Dolina, un villaggio sloveno situato a 
Sud-Est di Trieste. Il villaggio pur facendo parte del distretto capodistriano risente 
nella seconda metà dell'Ottocento della forza disgregante di Trieste, del polo urbano 
che si industrializza e che attrae e scompone.la campagna circostante. 
L'Archivio parrocchiale di Dolina dispone per tutto l'Ottocento di fonti omo-
genee: di libri dei nati, dei matrimoni e dei morti, di stati d'anime. Si tratta di fonti 
che integrate con la documentazione notarile e catastale permettono al ricercatore di 
intraprendere uno studio interdisciplinare della realtà familiare e comunitaria di Do-
lina. Attraverso un'analisi quantitativa e qualitativa delle fonti appena citate l'autrice 
ha difatti documentato le tappe fondamentali del ciclo individuale, la tipologia del 
nucleo domestico e le strategie familiari. 
L'aumento demografico che si registra a Dolina nel corso dell'Ottocento è deter-
minato dal saldo positivo tra nati e morti. Nell'anno 1791 il villaggio conta 589 abi-
tanti, nell'anno 1900 ne ha invece 884. Va rilevato però che a Dolina durante tutto 
l'Ottocento si registra una mortalità infantile molto alta che si attenua soltanto ai 
primi del Novecento. 
La popolazione di Dolina è in grande maggioranza composta da piccoli proprie-
tari che integrano i proventi dell'economia contadina con le entrate provenienti da 
altre attività complementari, soprattutto dalla panificazione. La preparazione e la ven-
dita del pane sulla piazza cittadina è gestita dalle donne del posto e supplisce se-
condo il funzionario catastale, a numerose necessità delle famiglie contadine, anziéa 
suo parere l'attività economica più rilevante. Negli ultimi due decenni dell'Ottocento 
per la crescente industrializzazione di Trieste, questo modello di economia contadina 
entra in crisi. Dagli anni '80 in poi il villaggio di Dolina cessa di essere un polo 
d'attrazione per la popolazione povera dell'interno; ora è la comunità stessa ad espel-
lere i membri eccedenti, i contadini rimasti senza proprietà. Dolina difatti come il 
resto della campagna circostante a Trieste diventa la sacca di manodopera per le fab-
briche cittadine. 
Come ben evidenziano gli status animarum redatti nel corso dell'Ottocento queste 
trasformazioni sociali ed econòmiche nonché l'incremento demografico si riflettono 
nell'universo familiare. L'aumento della popolazione modifica la tipologia familiare 
prevalente. Nel corso della seconda metà dell'Ottocento aumenta il numero degli ag-
gregati domestici estesi e multipli. La forma abitativa di tipo nucleare rimane tipica 
soprattutto per quelle famiglie che sono sprovviste di una propria abitazione o- si tro-
vano ad essere vittime di una elevata mortalità. A determinare la nuclearità o l'esten-
sione dell'unità domestica sono inoltre a Dolina il rapporto tra forza- lavoro e con-
sumatori o> la disponibilità della proprietrà fondiaria. 
Le tappe cruciali del ciclo individuale, la nascita, il matrimonio e la morte pro-
curano e confermano l'inserimento della famiglia nell'universo comunitario e dimo-
strano l'importanza dello status sociale in una comunità che ha una gerarchia sociale 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S a • 1990 . 2 197 
ben definita. È in termini di prestigio che si stipulano le alleanze al tempo della na-
scita e del matrimonio. Il padrinaggio ha una funzione molto importante per la comu-
nità di piccoli proprietari, poiché una scelta oculata del padrino può aumentare le 
possibilità di sopravvivenza delle singole famiglie. Il matrimonio viene stipulato per 
probità, a secondo dei vantaggi che porta a tutte e due le parti. I limiti di età, la pa-
trilocalità, l'endogamia spaziale sono a Dolina tutte norme adeguabili alle necessità 
economiche, regole effimere nella ricerca alla sopravvivenza familiare. Nelle scelte 
matrimoniali della popolazione di Dolina è evidente l'endogamia di tipo geografico e 
sociale; ci si sposa tra piccoli proprietari e il più delle volte nei confini del villaggio. 
La volontà dei genitori sembra determinante per tutto il secolo, visto che la scelta 
matrimoniale è strettamente legata alle capacità economiche delle due famiglie. L'età 
matrimoniale dipende soprattutto'dai fattori demografici: quando i' decessi diradano le 
fasce adulte si registra una precoce entrata in matrimonio, quando invece la comunità 
subisce un incremento demografico rilevante la nuzialità diventa tardiva. 
Durante l'Ottocento a Dolina sono le malattie tipiche dell'Ancien régime — le 
malattie infettive, le febbri, i vermi, la debolezza congenita — a scandire i tempi della 
morte. Con la presenza-sempre più numerosa degli operai mutano però a fine Otto-
cento anche le cause di morte. Nel libro dei morti si evidenzia l'aumento dei decessi 
dovuti a una malattia di provenienza urbana: la tisi. A fine Ottocento la presenza 
degli operai in una comunità fino ad allora contadina sconvolge i tradizionali rapporti, 
i modi di vita collettivi e familiari. Il clero e i notabili del villaggio si preoccupano 
per il percoloso influsso della città e per la sua azione etnicamente assimilatrice. 
Inštitut za novejšo zgodovino, YU-61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1 
Od leta 1960 izdaja revijo Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 
(PZDG), ki je doslej izšla v 25 letnikih (1964 ni izšla). Leta 1986 se je 
preimenovala v Prispevke za novejšo zgodovino. Revija objavlja razprave, 
članke, historično dokumentacijo, poročila o simpozijih, knjižna poročila 
in recenzije, različne bibliografije in tekočo bibliografijo sodelavcev in­
štituta. V prvih letih izhajanja je - bila revija izrazito usmerjena v zgo­
dovino naprednega" delavskega gibanja in NOB, vedno bolj pa je širila 
krog svojega objavljanja tudi na širša področja slovenske zgodovine. Zdaj 
lahko rečemo, da je to revija za novejšo slovensko zgodovino. Uredništvo 
se trudi, da bi bila revija pestra, kvalitetna in sodobna. 
Prilagamo seznam še dostopnih letnikov, pri čemer opozarjamo, da sta 
letnika 1962 in 1973 že razprodana, nekaj letnikov pa je že skoraj razpro­
danih. Revijo lahko naročite pri založbi Partizanska knjiga, YU-61000 
Ljubljana, Trg osvoboditve 13, kupite pa pri vseh slovenskih knjigarnah. 
PZDG 1960/1 PZDG 1978/79 
PZDG 1960/2 PZDG 1980 
PZDG 1961/1-2 PZDG 1981 
PZDG 1963/1-2 PZDG 1982 
PZDG 1965/1-2 PZDG 1983 
PZDG 1966/1-2 PZDG 1984 
PZDG 1967/1-2 PZDG 1985 
PZDG 1968/69, 1-2 PNZ 1986 
PZDG 1970/1-2 PNZ 1987 
PZDG 1971/72 PNZ 1988 
PZDG 1974 PNZ 1989/1 — Trideset let Inštituta 
PZDG 1975/76 za zgodovino delavskega giba-
PZDG 1977 nja. — Biobibliografije. 
PNZ 1989/2