Beth Humphries
KAKO PODPRETI PROSILCE IN PROSILKE ZA AZIL
PRAKSA IN ETIČNA VPRAŠANJA ZA STROKOVNJAKINJE V SOCIALNEM VARSTVU IN ZDRAVSTVU V EVROPI
UVOD: MIGRACIJE IN KONTROLE MEJA
Begunci in prosilci za azil so ljudje, ki bežijo pred
vojnami, preganjanjem in včasih celo smrtjo, ki
jim grozi v državi izvira. V 20. stoletju se je njiho-
vo število povečalo in vlade so bile prisiljene od-
govoriti na sistematičen, organiziran način. Na
žalost so vlade v veliki meri ponudile »rešitve«,
ki izključujejo prosilce za azil. Pri tem so se še
zlasti izkazale bogate države z uvajanjem novih
tehnologij kontroliranja dokumentiranih in ne-
dokumentiranih migrantov oziroma prosilcev za
azil, torej ljudi, ki bežijo pred preganjanem. Meja
med Združenimi državami in Mehiko, na primer,
je zavarovana z intenzivno osvetlitvijo, visoko
jekleno ograjo, senzorji, ki zaznajo bitje srca in
gibanja in video nadzorom (Nevins 2002). Po-
doben nadzor je okoli Gibraltarja na meji med
Španijo in Marokom. Vladne institucije lahko
nedokumentirane migrante pridržijo in odstra-
nijo. Povečan nadzor meja je še bolj poudarjen
po napadu na zgradbi Svetovnega trgovinskega
centra v New Yorku 11. septembra 2001, češ da
preprečujejo teroristom vstop v zahodne države.
Skrb zbuja tudi meja med Združenimi državami
in Kanado, na obeh straneh Atlantika pa so
začeli uvajati biometrične tehnologije nadzora
(Thomas 2005).
V zadnjih desetletjih so se v Evropski Uniji
pojavili novi tokovi prosilcev za azil s širšega
evropskega kontinenta in iz neevropskih držav.
Ob spremenjenih razmerah se spreminja tudi
stališče politikov in medijev, ki je v zadnjem času
vse bolj protislovno, razpeto med razumevanjem
in sočutjem na eni strani in diskurzom sumniče-
nja, zaničevanja in zavračanja na drugi strani.
Ta drugi odziv prevladuje v diskusijah v Evropi,
ki so osredotočene na »ekonomske« migrante in
»neprave« (»lažne«) prosilce za azil, ki v državah
gostiteljicah povzročajo probleme, ker naj bi
domačinom jemali službe, izčrpavali sredstva so-
cialnega varstva, ogrožali harmonijo skupnosti.
Evropska unija je sprejela zakonodajo, ki zapira
njene meje do te mere, da je postala poznana
kot »trdnjava Evropa«. Ljudem iz neevropskega
sveta je vse težje zaprositi za azil v Evropi. Na
podlagi enotnega evropskega akta iz leta 1987
in amsterdamske pogodbe iz leta 1997 so bili
sprejeti ukrepi, ki poskušajo preprečiti prihod
novih prosilcev za azil.
Ker zunanji nadzor meja ne zaustavi vseh
ljudi, so vlade institucionalizirale notranjo kon-
trolo. To pomeni, da nedržavljanom, ki jim je
uspelo vstopiti in podati vlogo za azil, omejujejo
gibanje, odvzemajo možnost izbire, kje bodo
živeli, kakšno socialno pomoč bodo prejeli in kje
bodo delali. Upravičenost do socialnovarstvene
pomoči je vedno bolj vezana na imigrantski sta-
tus, kar pomeni, da morajo v številnih zahodnih
državah begunske družine preživeti s prihodki,
ki so nižji od uradno priznanega praga revščine
(Cohen et al. 2002).
V vseh državah EU imajo socialne in zdrav-
stvene delavke in delavci vedno več opravka z
imigracijskim nadzorom in s tem povezanim
zagotavljanjem (ali omejevanjem) storitev. V tem
članku raziskujemo vpliv zunanjih in še zlasti
notranjih imigracijskih kontrol in nagovarjamo
strokovne delavke, da premislijo moralne, etične
in praktične implikacije svoje udeležbe na tem
pomembnem področju dela.
277
BETH HUMPHRIES
MEDNARODNI KONTEKST ZUNANJIH
IMIGRACIJSKIH IN AZILNIH KONTROL
Imigracijske in azilske kontrole so mednarodne.
V globaliziranem svetu je to način nadzora nad
tokovi delovne sile v skladu s potrebami v prvi
vrsti industrializiranih držav. Združene države,
Japonska, Avstralija in države Evropske Unije po-
skušajo na svojih mejah ustvariti cordon sanitaire,
ki bi jih obranil pred nezaželenimi in nepovablje-
nimi vsiljivci. Tudi veliko drugih držav, nekatere
s šibkimi ekonomijami na robu propada, izvaja
restriktivno imigracijsko politiko. Države, ki so
do pred kratkim trkale na vrata EU in so sedaj
članice, npr. baltske države. Poljska, Slovenija,
Slovaška, Madžarska, so bile že nekaj let pri-
siljene delovati kot tamponske države oziroma
braniki EU. Te države so postale predstraža
trdnjave Evrope (Cohen 2003). Od novih članic
se zahteva, da poenotijo svoje prakse v skladu s
predpisi in politikami Evropske Unije.
Pritisk po varovanju meja se povečuje. Na-
men ženevske konvencije o statusu beguncev iz
leta 1951 je bil ponuditi zaščito ljudem, ki so bili
razseljeni zaradi dogodkov druge svetovne vojne,
in zavezati države, da izpolnijo svoje dolžnosti in
odgovornosti do beguncev. V današnjih spremi-
njajočih razmerah si urad visokega komisariata
združenih narodov za begunce (UNHCR), ki
opozarja na neodložljiva vprašanja glede zaščite
beguncev, prizadeva za posodobitev konvencije
in njenega protokola iz leta 1967. Že zdavnaj
se je namreč pokazalo, da podpisniki ženevske
konvencije ne ščitijo beguncev, ampak države.
To je denimo razvidno iz harmonizacije ukrepov
Evropske Unije, katerih cilj je zmanjšati število
vlog za azil in pospešiti odstranjevanje neuspelih
prosilcev za azil (Fekete 2005). Po vsej Evropi
prevladuje antiimigracijska kultura v parlamen-
tih in programih strank, katerih posledica je
kršenje človekovih pravic tistih, ki bežijo pred
mučenjem, včasih celo smrtjo.
Proces harmonizacije ima za posledico pre-
prečevanje vstopa v Evropsko Unijo nezaželenim
skupinam ljudi na različne načine. Ti načini so
povečanje števila držav, katerih državljani po-
trebujejo vizo za vstop v EU, uvajanje skupnih
vizumskih postopkov, nalaganje obveznosti
letalskim družbam, da preprečijo prevoz oseb,
ki nimajo vstopnih vizumov. Letalske družbe
so kaznovane, če policija odkrije »nelegalne«
potnike. Da bi onemogočile večkratne vloge za
azil v različnih državah in hitrejše in učinkovi-
tejše azilske postopke, vlade sprejemajo ukrepe
pospešenega odločanja o vlogah za azil, in sicer
tako, da so odločitve sprejete kar ob vstopu v
državo; le okoli 10 % vlog za azil je sprejetih
kot »pravih« (Eurasylum 2003). S tem želijo
prosilcem za azil preprečiti potovanje iz ene
države v drugo, ko iščejo najliberalnejši sistem.
Prva država, v katero pridejo, jim mora dati
azil ali jih odstraniti. Hkrati pa imajo države
Evropske Unije po ženevski konvenciji o statusu
beguncev iz leta 1951 mednarodno dolžnost
in odgovornost priskrbeti razseljenim osebam
zatočišče. Pravno sredstvo, s katerim se vlade
izognejo kršitvi načela nevračanja (ki pomeni,
da prosilcev za azil ne smejo vrniti tja, od koder
so zbežali pred preganjanjem in kjer bi bila nji-
hova varnost ogrožena), je priznanje začasnega
zatočišča. Ta institucija onemogoči pridobitev
polnega begunskega statusa. S pomočjo zlorabe
izvršilne moči izigravajo mednarodna načela
zaščite (Wells, Hoikkala 2004).
Svet Evrope je junija 2004 objavil navodila
o minimalnih standardih glede postopkov za
priznanje ali zavrnitev begunskega statusa v
državah članicah; imenujejo jih »kvalifikacijska
direktiva« (Svet Evrope 2004). Ta dokument
je prestrašil organizacije, ki se zavzemajo za
uresničevanje človekovih pravic. Evropski svet
za begunce in pregnance {European Council on
Refugees and Exiles je evropska mreža nevladnih
organizaciji, ki pomaga prosilcem in prosilkam
za azil) je komentiral, da »bi morali več ukrepov
drastično dopolniti ali jih sploh odpraviti, da bi
predlog ustrezal nacionalnim in mednarodnim
načelom begunskega prava in človekovih pravic«
(ECRE 2005: 2). Kvalifikacijska direktiva med
drugim predlaga, da bi begunce »uskladiščili«
v velikih begunskih taborih v njihovih regijah,
dokler konflikt ne bi bil razrešen, in da bi pro-
silce za azil odstranjevali v »varne države« izven
Evropske Unije, kjer bi potekal azilski postopek.
Vprašanje je, kako definirati tretje »varne«
države, zlasti z vidika spoštovanja človekovih
pravic in sredstev, ki naj bi jih imele te države
za izvajanje azilskih postopkov.
Eden od učinkov zaostrovanja restriktivnih
ukrepov v EU je upadanje števila ljudi, ki iščejo
zatočišče v evropskih državah (UNHCR 2004).
To zmanjševanje števila prošenj za azil ni po-
sledica upada potrebe po zatočišču, ampak po-
sledica dejavnosti vlad, ki odvračajo morebitne
278
KAKO PODPRETI PROSILCE IN PROSILKE ZA AZIL
prosilce za azil. Mogoče je, da bo ta upad zgolj
začasen, saj se bodo ljudje v nestabilnem svetu
še naprej razseljevali.
ETIČNA NESPREJEMLJIVOST
ZUNANJIH KONTROL
Nadzor in omejitve na državnih mejah, torej
zunanje imigracijske kontrole, niso od nekdaj,
ampak so jih vlade vpeljale v zadnjih sto letih,
deloma iz ekonomskih in deloma iz naciona-
lističnih razlogov. Zdravorazumska razlaga je
protislovna. Po njej potrebujemo imigracijske
kontrole, saj bi bile naše države v nasprotnem
primeru preplavljene z ljudmi z vsega sveta, še
zlasti iz revnih držav. Ti ljudje bi zasedli naše
službe, izželi naš sistem državne blaginje in
povzročili velike socialne prevrate v obliki rasnih
nemirov. Vendar to prepričanje o nujnosti imi-
gracijske kontrole, ki zaustavlja naval ljudi iz raz-
vijajočega se sveta, ni neizogibno. Imigracijska
kontrola temelji na rasnih konceptih o ljudeh, ki
jih dojemamo kot »druge«, ki niso »kakor mi« in
so zato vir okužbe ali onesnaženja. To mišljenje
je podprto z zamišljenimi delitvami na »domače«
in »tuje«, »državljane« in »tujce«, »nas« in »njih«.
Skladno s temi binarnimi razmejitvami pridejo
še druge: »civiliziran/neciviliziran«, »kultiviran/
primitiven«, »razumski/čustven«, skratka vse,
kar konstruira »drugega« kot tistega, ki ogroža
in je hkrati podrejen. Imigracijska kontrola pod-
pira predstavo o homogeni skupnosti, kjer ima-
mo »mi« (domačini) skupen izvir, skupno kri. To
seveda izkrivlja realnost, saj v večini držav živi
mešanica številnih ljudstev zelo različnega izvi-
ra. Opravičevanje imigracijske kontrole temelji
na vključujočih in izključujočih nacionalističnih
argumentih, ki so neetični in jih v praksi niti ni
mogoče realizirati. Z drugimi besedami, »pra-
vična« ali nerasistična imigracijska kontrola ne
obstaja (Humphries 2002).
Nobena razpoložljiva raziskava ne potrjuje
apokaliptičnih napovedi o navalu tujcev v pri-
meru odprave imigracijske kontrole. Take napo-
vedi izhajajo iz strahu, predsodkov in temeljijo
na političnih računih (prim. Humphries 2004).
Človeška populacija se je vedno gibala; etično
nedopustno je omogočiti popolno svobodo
nekaterim in močno omejiti druge. V globali-
ziranem svetu je gibanje ljudi običajen proces,
ki izhaja iz socialno-ekonomskih razmer in
transnacionalnih življenjskih slogov in identitet.
Kljub temu je stališče o odprtih mejah še vedno
manjšinsko (Hayter 2000). Do nedavnega je
veljalo za fantastično, naivno in neuresničljivo.
Vendar je generalni sekretar združenih narodov
leta 2003 spodbudil ustanovitev globalne komi-
sije za mednarodne migracije, da bi oblikovala
predloge za koherenten in globalen odgovor na
migracijska vprašanja. Njeno poročilo vsebuje
resne razmisleke in vizijo migracij brez omejitev,
za svobodno gibanje ljudi po vsem svetu (Péco-
ud, Guchteneire 2005). Po drugi strani pa je EU
izdala direktivo, ki zaostruje kriterije, na podlagi
katerih lahko države članice podelijo oziroma
zavrnejo begunski status. Zunanji imigracijski
kontroli v naših državah ni videti konca in v tem
trenutku nič ne kaže, da bi bile evropske pa tudi
druge države pripravljene obravnavati gibanje
ljudi kot človekovo pravico.
NOTRANJA KONTROLA IN VLOGA
STROKOVNJAKINJ IN STROKOVNJAKOV
JAVNEGA SEKTORJA
Tisti, ki jim je dovoljeno vstopiti v EU in vložiti
vlogo za azil, naletijo na zavračanje in izklju-
čevanje. Vlade so vse manj zainteresirane za
pravice, sočustvovanje in enako obravnavo in
vse bolj za omejevanje in izključevanje, ki imata
več dimenzij:
•	zanikanje sprejete ravni materialne pre-
skrbljenosti in socialne pomoči
•	zanikanje splošno sprejetih pravic, med
njimi socialnih pravic
•	onemogočanje pozitivno vrednotenega
statusa in identitete (Burden, Hamm 2000).
Te načine izključevanja krepijo mediji in
politiki, ko predstavljajo prosilce in prosilke
za azil tako, kakor da »zlorabljajo« azilski si-
stem in »izžemajo« državo blaginje, ali kar kot
»kriminalce«. Večina držav Evropske Unije jim
ponudi materialno pomoč, ki je pod uradnim
pragom revščine. Da lahko dobijo vsaj to, se
morajo podrediti sistemu prisilne razselitve brez
možnosti izbire prebivališča, rednega javljanja,
izključenosti s trga delovne sile. Lahko jim vza-
mejo prstne odtise, jih pridržijo brez sodnega
naloga ali elektronsko etiketirajo (na nogo ali
zapestje jim pritrdijo elektronsko napravo,
tako da lahko centralna kontrolna postaja sledi
njihovemu gibanju).
279
BETH HUMPHRIES
V Veliki Britaniji sta oblike pomoči, ki jo
prejmejo prosilci in prosilke za azil, raziskali
ugledni nevladni organizaciji Oxfam in Refugee
Council. Njuno poročilo potrjuje, da so prosilci
za azil prisiljeni živeti na stopnji revščine, ki je za
»civilizirano« družbo nesprejemljiva (Refugee
Council, Oxfam 2002: 1). V okviru raziskave
so intervjuvali 40 organizacij, ki delajo s prosilci
za azil, in ugotovili, da imajo ljudje komaj dovolj
denarja, da kupijo hrano, ki je po kvaliteti in
količini še primerna, nekateri pa imajo izkušnje
lakote in slabega zdravja. Večinoma si ne morejo
kupiti oblačil in čevljev, ki bi jih obvarovali pred
mrazom, niti šolskih uniform.
Kaj so torej dileme in vprašanja, ki jih imajo
strokovne delavke v zdravstvenih in socialnih
službah? O katerih praksah in etičnih vpraša-
njih je treba (ponovno) razmisliti? Kakšen bi
moral biti odgovor zaposlenih na zahteve po
notranjem imigracijskem nadzoru v zdravstvu
in socialnem varstvu, ki so le hrbtna stran imi-
gracijske politike?
Strokovni delavci in delavke v imenu države
izvajajo ukrepe, s katerimi različno obravnavajo
ljudi. Čeprav verjamemo v predano strokovno
delo, ki prispeva k zmanjševanju trpljenja in
povečanju kvalitete življenja uporabnikov, pa
se moramo zavedati, da vse oblike socialnovar-
stvenega sistema vsebujejo koncepte tako vklju-
čevanja kakor izključevanja. Strokovni delavci in
delavke zato delujejo tudi kot čuvarji, vratarji, ki
nadzirajo dostop do resursov in odločajo, komu
je treba pomagati in pod kakšnimi pogoji. Prakse
v Evropi se pri obravnavi prosilcev za azil vse
bolj harmonizirajo, in sicer tako, da odvračajo
ljudi. S harmonizacijo, ki zmanjšuje vsakršno
pomoč, bodo vse države postale enako neatrak-
tivne za ljudi, ki bežijo pred preganjanjem. V
tem smislu vsi delujemo politično, naj se tega
zavedamo ali ne.
Strokovno delo v zdravstvu in socialnem
varstvu na področju prosilcev za azil je delo z
najrevnejšimi med revnimi; je delo z ljudmi, ki
večinoma trpijo hujše pomanjkanje kot večina
deprivilegiranih uporabnikov socialnih služb in
pacientov v zdravstvenem sistemu. Kljub temu
je strokovnim delavcem in delavkam eksplicitno
naloženo uveljavljanje imigracijskih pravil (Chri-
stie 2002, Humphries 2004 a). Urad britanskega
vladnega ministrstva za notranje zadeve zahteva
sodelovanje pri nadzorovanju dostopa do izob-
raževalnih institucij in zdravstvenih in socialnih
služb s pomočjo preverjanja dokumentacije. S
tem želi urad zagotoviti, da pomoč in storitve
prejmejo samo tisti, ki so do njih upravičeni;
tiste, ki niso upravičeni, pa morajo strokovni
delavci prijaviti. Urad ministrstva za notranje
zadeve je poudaril, da morajo pri tem sodelo-
vati vsi državni sektorji, da bi preprečili zlorabe
služb in pomoči, s čimer so potisnili strokovne
delavce in delavke v nadzorovalno (policijsko)
vlogo (Humhries 2002 a). To se dogaja tudi v
drugih evropskih državah.
Kakšen pa je odgovor socialnih in zdravstve-
nih strokovnih delavk na take zahteve pri delu
s prosilci in prosilkami za azil? Podatki kažejo,
da je bilo zelo malo upora proti taki vlogi, ki
dejansko krši etični kodeks. Ta namreč zahteva,
da strokovne delavke ponudijo pomoč takrat, ko
jo ljudje potrebujejo, ne glede na njihove osebne
značilnosti ali njihov status. V celoti gledano je
odgovor strokovnjakov protisloven, z redkimi
primeri dobre prakse, ki nasprotujejo sodelova-
nju v zatiralskih politikah. Več študij s področja
socialnega dela v Veliki Britaniji ugotavlja, da:
•	socialne delavke in delavci v glavnem še
vedno ne jemljejo resno imigracijskega zakona
in njegovih negativnih posledic za uporabnike
socialnih služb
•	so službe slabo koordinirane
•	se socialne delavke in delavci vedejo, kot
da področje dela s prosilci in prosilkami za azil
ni njihova stvar
•	se socialne delavke in delavci aktivno iz-
ogibajo svoji odgovornosti (gl. loc. cit.).
Najzanesljivejši vir podpore prosilcem za
azil so nevladne organizacije, še zlasti begunske
skupine za podporo (to so prostovoljne skupine
oziroma službe, v katerih delajo plačane ali ne-
plačane osebe, ki so tudi same prosile za azil ali
pa imajo izkušnjo tesnega sodelovanja s prosilci
za azil), zlasti tiste, katerih izvir je podoben iz-
viru prosilcev. Državne službe se že nagibljejo
k temu, da bi v celoti prepustile to področje dela
nevladnim organizacijam. Raziskava, oprav-
ljena v severozahodni Angliji, je pokazala, da
so begunske skupine za prosilce in prosilke za
azil pogosto edine podporne službe, s katerimi
so v stiku, in da so glede nasvetov, informacij
in socialne pomoči v celoti odvisni od teh sku-
pin. Zaposleni v teh službah so povedali, da v
državnem sektorju vztrajajo, da to ni njihova
stvar (loc. cit.).
V okviru raziskave sem opravila intervjuje
280
KAKO PODPRETI PROSILCE IN PROSILKE ZA AZIL
Z zaposlenimi v skupnostnih službah na podro-
čju duševnega zdravja in osnovne zdravstvene
oskrbe, da bi ugotovila, kako so se te službe
odzvale na potrebe prosilcev za azil (loc. cit.).
Britanska vlada je razglasila skrb za duševno
zdravje za eno od treh najpomembnejših pri-
oritet na zdravstvenem področju. Nacionalni
načrt zdravstvenih služb prepoznava begunce
in prosilce za azil kot eno najbolj ranljivih sku-
pin. Med cilji nacionalnega načrta zdravstvenih
služb je spodbujanje sodelovanja med različnimi
službami, kot so splošne zdravstvene ambulante
in skupnostne službe na področju duševnega
zdravja. Poskusi takega sodelovanja so imeli
različne uspehe oziroma neuspehe. Zaposleni so
v skupinskih intervjujih povedali, da je duševno
zdravje beguncev pereč problem, ker je tveganje
samomora med njimi precej visoko, in menili,
da je njihova pomoč, ki temelji na strokovni
dolžnosti, da ocenijo tudi potrebe, ki izhajajo
iz duševnega zdravja, premajhna. Poudarili so
pomanjkanje prevajalcev in zlasti potrebo, da
so prevajalci psihološko usposobljeni. Vendar
tudi sami strokovni delavci na področju dušev-
nega zdravja ne vedo dovolj o posttravmatskem
stresnem sindromu. Ponudijo lahko le kratko-
trajne oblike pomoči, medtem ko prosilci za
azil potrebujejo dolgotrajnejše oblike pomoči,
poleg tega pa da je v nekaterih kulturah psihi-
atrična pomoč tako ali tako nedomač koncept.
V celoti je prevladoval občutek odpora do dela
s prosilci za azil, ne glede na uradno določene
dolžnosti. Tako v intervjujih s strokovnjaki kot
v intervjujih s prosilci za azil je zmeraj znova
prišla na dan tema depresije; jasno se je po-
kazalo, kako potrebna bi bila podpora služb na
področju duševnega zdravja. Depresija ni zgolj
posledica preživete travme in drugih izkušenj
pred katerimi so zbežali, ampak tudi tega, da so
v novi državi ostali brez podpore, brez službe, da
trpijo vsakdanji rasizem, socialno osamitev, na-
dlegovanje imigracijskih uslužbencev, da živijo
pod grožnjo deportacije, da nimajo perspektiv
za prihodnost, saj ne vedo, kdaj in ali sploh se
bodo lahko umestili v novo družbo in ali bodo
lahko še kdaj videli svoj dom.
Ne smemo spregledati, da so strokovne delav-
ke in strokovni delavci preobremenjeni z delom,
ki ima pogosto majhno družbeno vrednost, in
da nočejo delati s skupinami, ki so še posebej
podcenjevane in o njih prevladuje mnenje, da
si tako ali tako ne zaslužijo podpore in pomoči.
Po drugi strani se bojijo, da ne bodo razumeli
ljudi, da z njimi ne bodo mogli komunicirati, da
se bodo izkazali kot nekompetentni na tem po-
dročju dela, ker za to niso posebej usposobljeni,
niso si pridobili veščin za delo s prosilci za azil.
Programi izobraževanja in usposabljanja za
socialno delo in druge skrbstvene poklice se le
zelo počasi razvijajo v smer, ki upošteva potrebe
prosilcev za azil, prav tako pa je v izobraževalnih
programih le malo akademskega dela na tem
področju. Potrebe po usposabljanju, ki upoš-
teva medkulturni značaj družb 21. stoletja, so
velikanske. Od tako zastavljenega izobraževanja
bi imeli korist vsi strokovni delavci in delavke v
zdravstvu in socialnem varstvu.
ŽENSKE
Prosilke za azil so pogosto nevidne. Če ženska
pripotuje s partnerjem, je obravnavana njegova
vloga za azil, ne njena. Sama je kot dodatek,
čeprav bi mogoče pravica do zaščite izhajala
iz njenega osebnega primera. Če njena vloga
za azil ni obravnavana in se partnerska zveza
konča, jo lahko doleti deportacija. Alternativa
je, da ostane v partnerski zvezi, ki je lahko ne-
srečna ali celo nasilna. Nekatere prosilke za azil
v takih primerih pobegnejo v varno hišo, vendar
le redke. Strokovnjakinje v zdravstvu in social-
nem varstvu bi morale biti sposobne prepoznati
njihove potrebe kot specifične potrebe žensk in
ne le kot mater ali partnerk.
Prosilke za azil lahko imajo izkušnjo pre-
ganjanja, ki je povezana z njihovim spolom
ali ki je specifična za njihov spol. Lahko da
je njihovo trpljenje posledica zatiranja in pre-
ganjanja, ki ga doživlja moški sorodnik, lahko
da so bile prenašalke sporočil ali so skrivale
disidente, člane opozicije ipd. Lahko da so bile
preganjanje kot ženske - s pomočjo posilstva,
genitalne mutilacije ipd. ali pa zato, ker se niso
podredile normam obnašanja, ki so obvezne za
ženske. V državi, kjer iščejo zatočišče, pogosto
nimajo priložnosti, da bi te izkušnje preganjanja
s kom delile. Veliko njihovih problemov - npr.
rasizem, revščina, pomanjkanje - pa izhaja iz
njihovega prihoda v novo državo (Ferguson,
Barclay 2002). Novejša raziskava je pokazala, da
so prosilke za azil (med njimi tudi strokovne de-
lavke - učiteljice, zdravnice, medicinske sestre,
kemijske delavke) zaskrbljene zaradi socialne
281
BETH HUMPHRIES
izolacije, revščine, brezposelnosti in zaradi
tega, ker ne morejo nadaljevati svojega poklica
(Humphries et al. 2005). Zelo pomembno je, da
se strokovne delavke zavedajo potreb žensk in
da jih obravnavajo prioritetno. Zagotoviti jim
morajo namestitev, ki jih ne bo pahnila v še bolj
ranljiv položaj, zagotoviti jim morajo dostop do
služb in storitev, omogočiti, da izrazijo svoje
skrbi in težave, in jih spodbuditi k novemu za-
četku. Čeprav so prosilke za azil ranljive, so po-
gosto izkazale odločnost, da so njihovi primeri
slišani in obravnavani resno, še zlasti ko gre za
vlaganje pritožb na zavrnjeno vlogo za azil. Moja
raziskava zajema primere odzivov na zatiralsko
politiko, katerih pobudniki so bili prosilci in
prosilke za azil. Akcije so bile osredotočene na
njihove razmere, temeljile so na njihovem znanju
in definicijah tega, kar potrebujejo, in vključe-
vale njihove ideje glede strategij boja za pravice.
Tisti, ki jih podpiramo, prinašamo veščine in
strokovno znanje z različnih področij, nekateri
imajo vpliv na vladni ravni, vsi pa delamo skupaj
in z istim namenom.
OTROCI
Delo z otroki je eno ključnih področji dela. Vse
države članice EU imajo do otrok zelo podobne
dolžnosti, tudi do otrok, ki so prosilci za azil in
so brez spremstva odrasle osebe. Države članice
so podpisnice konvencije združenih narodov o
otrokovih pravicah. Vendar so nekatere države
(med njimi VeHka Britanija) precej oddaljene
od resničnega spoštovanja konvencije. Velika
Britanija ohranja predpise azilne in imigracijske
zakonodaje tudi v primeru otrok; konvencija o
otrokovih pravicah ne sme posegati na področje
nacionalne imigracijske in azilne zakonodaje ali
zakona o državljanstvu. Učinki tega izogibanja
doslednemu spoštovanju konvencije so šokantni
in za otroke pogubni. To pomeni, da lahko za-
pirajo otroke v centre za tujce, v institucije za
mladoletne prestopnike, včasih celo v zapore za
odrasle. Pogosto so najprej obravnavani kot pro-
silci in prosilke za azil in šele potem kot otroci.
Torej je imigracijska zakonodaja nad pravicami
otrok, pravno načelo, ki na prvo mesto postavlja
»otrokovo največjo korist«, se ne uresničuje.
Uradno prepoznavanje »otroka - prosilca za
azil brez spremstva odrasle osebe« pomeni, da
je ta oseba (otrok) upravičena do enakih pravic.
kot jih imajo otroci, ki so državljani. Zato je
odločanje o tem statusu izredno pomembno in
ima za konkretne posameznike in posameznice
daljnosežne posledice. Vendar je v Veliki Bri-
taniji proces uradnega prepoznavanja »otroka
brez spremstva« pravzaprav ugibanje. Če je ta
status otroku priznan, ima pravico do posebnega
skrbstvenega režima. V tem primeru so za otroka
odgovorne lokalne oblasti in ima pravico (tako
kakor v drugih državah EU) do namestitve,
podpore, vključitve v izobraževalni proces in
zdravstvene oskrbe. Če je odločeno, da oseba ni
otrok, ampak odrasli prosilec za azil, ima manj
pravic. V Veliki Britaniji smo zaskrbljeni glede
postopkov, s pomočjo katerih se odloča, ali je
oseba otrok, saj gre, kot rečeno, bolj za ugibanje.
Kadar osebe nimajo dokumentacije, iz katere
je razvidna njihova starost, morajo imigracijski
uradniki in socialne delavke sami oceniti njihovo
starost. Podatki kažejo, da gre pri tem za »kul-
turo nejevernosti« - uradniki najprej pomislijo,
da oseba laže, in opustijo načelo presoje dvoma
v korist mladostnika. O mladih med 15 in 18
letom pediatri opozarjajo, da je njihovo starost
težko oceniti, saj se napake v oceni gibljejo do
pet let v obe smeri. Nekatere lokalne oblasti
dodelijo osebi, za katero verjamejo, da ima 18
let aH več, namestitev brez podpore, to pa po-
veča mladostnikovo ranljivost za izkoriščanje
in nasilje. Strokovne delavke in delavci navadno
ne uporabljajo načela presoje dvoma v korist
mladostnika.
Tudi če so mladostniki uradno prepoznani
kot otroci brez spremstva, se zgodi, da jim dode-
lijo namestitev brez vsakršne podpore. Britanski
begunski svet {Refugee Council) je izrazil zaskrb-
ljenost zaradi namestitev, ki vključujejo zgolj po-
steljo in zajtrk, in namestitev v »hostelih«, ki so
utesnjeni, prenatrpani, neprimerno opremljeni
(lahko so brez tople vode ali ogrevanja) in kjer
morajo mladostniki živeti skupaj z odraslimi, ki
za skupno bivanje niso nujno primerni. Stanley
(2001) je opisala primer dobre prakse, kjer je šlo
za napol neodvisno namestitev; mladostniki so
bili nameščeni v samostojni enoti, socialna de-
lavka pa je bila na voljo 24 ur. Za to so poskrbele
nevladne organizacije in ne vladne službe. Nujno
bi potrebovali več takih namestitev.
Seveda so otroci najbolj ranljiva skupina,
tudi tisti, ki pridejo s starši. V Veliki Britaniji
ti starši dobijo manj socialne podpore za svoje
otroke, kakor je dobijo ostaH starši - ne pripa-
282
KAKO PODPRETI PROSILCE IN PROSILKE ZA AZIL
dajo jim nikakršne doklade ali socialna pomoč
zaradi otrok. Britanski parlament je nedavno (v
letu 2004) sprejel akt, s katerim je umaknil vso
socialno pomoč neuspelim prosilcem za azil ozi-
roma tistim, ki ne sodelujejo pri svoji deportaciji
iz države. To jih izpostavi pomanjkanju, čemur
lahko sledi oddaja otrok v rejo. Za strokovne
delavce in delavke to pomeni, da bodo otroke
nameščali v rejo zgolj zaradi revščine staršev,
to pa je situacija, ki jo je želel zakon o otrocih
iz leta 1989 še posebej odpraviti. Amnesty In-
ternational (2000) je komentiral, da je to eno
redkih področij britanske zakonodaje, kjer na-
čelo »največje koristi za otroka« ni upoštevano
in zaščita otroka ni največja skrb.
SKLEP
Čeprav primeri in diskusija v tem članku izhajajo
iz britanskih izkušenj, so učinki harmonizacije
imigracijskih in azilskih politik EU povsod enaki
ali podobni. Gre za uveljavljanje nehumanih
ukrepov in politik, kar ima tudi podobne impli-
kacije za strokovno delo. Socialni in zdravstveni
delavci in delavke so zavezani antidiskriminacij-
skemu načelu in praksi, ki nasprotuje zatiranju
in pomaga tistim, ki potrebujejo pomoč, ne glede
na njihov spol, razredno in etnično pripadnost,
barvo kože, seksualnost, hendikepiranost, sta-
rost ali državo izvira. V članku sem zagovarjala
tezo, da imigracijska politika diskriminira v
vseh pogledih, ki jim strokovno socialno delo
nasprotuje. Bogati in beli ljudje imajo najmanj
problemov pri vstopu v države EU. Izključevanje
temelji na nacionalističnih konstrukcijah določe-
nih skupin kot »drugih«, »ne-naših«, »tujih«. Imi-
gracijske politike obravnavajo ženske kot pripete
moškim ali odvisne od njih. Geji in lezbijke so
obravnavani drugače kot heteroseksualni pari.
Mladi prosilci in prosilke za azil nimajo enakih
socialnih pravic in niso deležni enake obravnave
kot mladi državljani in državljanke. Navedla sem
primere, ki kažejo na zatiralsko prakso strokov-
nih delavk in delavcev, še zlasti socialnih delavk
v Veliki Britaniji. Ozaveščen, reflektiran in etični
strokovni pristop bi bil tak:
•	Razume imigracijsko kontrolo kot samo po
sebi rasistično in zato v nasprotju s strokovnimi
ideali. Zagovarja pozicijo odprtih meja.
•	Upira se politiki izključevanja in policijsko
nadzorovalni vlogi, ki je vsiljena strokovnim
delavkam.
•	PremisH in vzame zares etične in moralne
implikacije imigracijskih praks in zakonodaje.
•	Poudarja, da imajo socialne in zdravstvene
delavke dolžnost informirati in izobraziti se o
imigracijski politiki in o potrebah prosilcev in
prosilk za azil.
•	Aktivno se zavzema za več sredstev in virov
(za prevajalce, speciaHzirane službe ipd.).
•	Zavzema se za študijsko in izvenštudijsko
usposabljanje, ki bi okrepilo kritiko imigracij-
skih politik in praks.
•	Sodeluje s strokovnjaki in strokovnjakinja-
mi iz sorodnih disciplin.
•	Postavlja potrebe žensk v središče in jih
obravnavati prioritetno.
•	Spodbuja vključitev v kampanje, ki jih orga-
nizirajo prosilci in prosilke za azil.
•	Obravnava otroke - prosilce in prosilke za
azil najprej kot otroke.
•	Priznava dvom o starosti mladostnikov in
mladostnic v njihovo korist in verjame njihovim
izpovedim.
•	Zavzema se za kolektivno in mednarodno
delovanje.
Je praksa na področjih socialnega varstva in
zdravstva nujno podrejena političnim in ekonom-
skim spremembam v globalnem in domačem kon-
tekstu? Sami o sebi radi verjamemo, da sledimo
zgolj strokovnim idealom o resnični vrednosti
vsakega človeškega bitja in nujnosti uresničeva-
nja njegovih oziroma njenih človekovih pravic.
Toda ali to tudi res počnemo? Obstajajo primeri,
ko so se strokovne skupine uprle opravljanju
vsiljenih zatiralskih vlog. Na osrednjem letnem
srečanju so medicinske sestre britanskega kralje-
vega kolidža v letu 2004 izglasovale odločitev, da
se uprejo praksam, ki kakor koli kaznujejo tiste,
ki iščejo zatočišče (RCM 2004). Britanska zveza
socialnih delavk in delavcev se je zavezala, da bo
podprla vsakega socialnega delavca in delavko,
ki bi se uprla svojemu delodajalcu, če bi ta vztra-
jal pri uveljavljanju tistega dela azilske politike,
ki ima za posledico oddajanje otrok prosilcev
za azil v rejo zaradi revščine in pomanjkanja
(BASW 2004). Irska nacionalna zveza učiteljev
in učiteljic je opozorila na deportacije učencev in
učenk in na iskanje neuspelih prosilcev za azil v
šolah (Irish Examiner 2005). Britanska univerza
in zveza univerzitetnih učiteljev in učiteljic je
nedavno izrazila nasprotovanje imigracijski
kontroli (NATFHE 2005).
283
BETH HUMPHRIES
Poti naprej obstajajo. Delujemo lahko indivi-
dualno, kolektivno in v mednarodnem kontek-
stu. Vse evropske države so glede imigracijske
kontrole soočene s podobnimi problemi, na
katere opozarja ta članek. Socialne in zdravstve-
ne delavke nagovarjam, da razmislijo o poteh
naprej, da reflektiraj© svojo prakso in etične
odgovornosti ter se zavzamejo za spremembe.
Prevedla Jelka Zorn
LITERATURA
Amnesty International (2000), Most vulnerable of all: The Treatment of Unaccompanied Refugee
Children in the UK. London: Amnesty International UK.
BASW (2004), Professional Social Work. Maj 2004. Birmingham: British Association of Social
Workers.
Burden, T., Hamm, T. (2000), Responding to socially-excluded groups. V: J. Percy-Smith (ur.). Policy
Responses to social Exclusion: Towards Inclusion. Buckingham: Open University Press.
CRDU (1994), UK Agenda for Children. London: Children's Rights Development Unit.
Christie, A, (2002), Asylum seekers and refugees in Ireland: questions of racism and social work.
Social Work in Europe, 9, 1: 10-17.
Cohen, S. (2003), No One is Illegal. Stoke on Trent: Trentham Books.
ECRE (2005), Comments from the ECRE on the Amended proposal for a Council Directive on
minimum standards and procedures in Member States for granting and withdrawing refugee
status, as agreed by the Council on 19 November 2004, Bruselj: European Council on Refugees
and Exiles.
Eurasylum (2003), Asylum applications and recognition of asylum seekers in the European Union.
http://www.eurasylum.org/portal/docs/statistics.doc
European Council (2004), Amended proposal for a Council Directive on minimum standards on
procedures in Member States for granting and withdrawing refugee status. 14203/04 Asile 64,
9. november 2004.
Perete, L. (2005), The Deportation Machine: Europe, Asylum and human Rights. London: Institute
of Race Relations.
Ferguson, I., Barclay, A. (2002), Seeking Peace of Mind: The mental Health Needs of Asylum Seekers
in Glasgow. Stirling: University of Stirling.
284
KAKO PODPRETI PROSILCE IN PROSILKE ZA AZIL
Hayter, T. (2000), Open Borders: The Case against Immigration Controls. London: Pluto Press.
Humphries, B. (2002), Fair immigration controls - or none at all? V: S. Cohen, B. Humphries, E.
Mynott (ur.). From Immigration Controls to Welfare Controls. London: Routledge.
-	(2002 a), From welfare to authoritarianism: The role of social work in immigration controls.
V: S. Cohen, B. Humphries, E. Mynott (ur.), From Immigration Controls to Welfare Controls.
London: Routledge.
-	(2004), Taking sides: Social work research as a moral and political activity. V: R. Lovelock, K. Ly-
ons, J. Powell (ur.), Reflecting on Social Work: Discipline and Profession. Aldershot: Ashgate.
-	(2004a), Refugees, welfare, asylum seekers and social work. V: D. Hayes, B. Humphries (ur.).
Social Work, Immigration and Asylum. London: Jessica Kingsley Publishers.
Humphries, B., Khan, F., Davis, P., Rose, N. (2005), Labour Lost: Experiences of Refugees and Asylum
Seekers with Permission to Work, in Seeking Employment in North West England. Warrington,
UK: North West Development Agency.
NATFHE (2005), Motion passed at Annual General Meeting. London: National Association of
Teachers in Further and Higher Education, http://www.natfhe.org.uk (5. 2. 2005).
Nevins, J. (2002), Operation Gatekeeper: The Rise of the 'illegal' Alien and the Making of the US-
Mexico Boundary. New York: Routledge.
pécoud, A., Guchteneire, p. de (2005), Migration Without Borders: An Investigation into the free
Movement of People. Ženeva: Global Commission on International Migration.
Refugee Council, Oxfam (2002), Poverty and Asylum in the UK. London: Oxfam, Refugee Coun-
cil.
RCM (2004), Motion passed at Annual General Meeting, May 2004. London: The Royal College
of Midwives. http://www.rcm.org.uk (3. 4. 2005).
Stanley, K. (2001), Cold Comfort: Young Separated Refugees in England. London: Save the Chil-
dren.
Thomas, R. A. L. (2005), Biometrics, international migrants and human rights. V; Global Commis-
sion on International Migration. Ženeva: Global Migration Perspectives, št. 17.
UNHCR (2004), Asylum Statistics, 2"'' quarter. Ženeva: UNHCR.
Wells, M., Hoikkala, S. (2004), A comparison of two European resettlement programmes for yo-
ung separated refugees. V: D. Hayes, B. Humphries (ur.). Social Work, Immigration and Asylum.
London: Jessica Kingsley Publishers (178-200).
285