ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE, leto XXIV, 2017, št. 1 ISSN 1318–2498 VSEBINA Dušan Kos Ženska vrhniškega sodnika 5 Podoba neke neprimerne ljubezni v zgodnji mešcanski dobi Die Liebhaberin Des richters von vrhnika Das Bild einer unschicklichen Liebe in der Frühzeit des Bürgertums Daša Licen Med cesarstvom, nacijo in nostalgicnimi vizijami? 20 Postavljanje in odstavljanje spomenikov habsburškega Trsta Zwischen kaisertum, nation unD nostaLgischen visionen? Die Errichtung und Entfernung von Denkmälern im habsburgischen Triest Damir Globocnik Slovenska spomeniška afera v Clevelandu 32 Spomeniki Ivanu Cankarju, Frideriku Ireneju Baragi in Simonu Gregorcicu v Jugoslovanskem kulturnem vrtu Die sLowenische DenkmaLaffäre in cLeveLanD Die Denkmäler für Ivan Cankar, Friderik Irenej Baraga und Simon Gregorcic im Jugoslawischen Kulturgarten Miran Aplinc »Vsaka ulica, trg in cesta, tudi, ce ima le eno hišo, mora imeti svoje ime.« 53 Od hišnih številk do poimenovanja ulic in trgov v Šoštanju „JeDe gasse, JeDer PLatZ unD JeDe strasse, auch wenn sie nur ein haus haben, müssen einen eigenen namen haben“ Von Hausnummern bis zur Benennung von Straßen und Plätzen in Šoštanj Mateja Slovenc »Kdor je šel s casom, lahko živi.« 72 Cezmejni kmetijski nakupi v casu Jugoslavije „wer mit Der Zeit ging, kann Leben“ Grenzüberschreitende landwirtschaftliche Einkäufe zur Zeit Jugoslawiens Zapisi Stanislav Južnic Alkimija celjske cesarice Ob 580. letnici kronanja ceške kraljice Barbare Celjske 85 Franc Rozman Še dva obiska cesarja Franca Jožefa I. v naših krajih 98 s knjižne police Miran Aplinc Podobe oglaševanja 103 Franc Križnar Celjski Janecek 105 Jože Macek Laško (1941-1945) 107 Aleksander Žižek Skocite, prekleto, skocite! 112 Aleksander Žižek Vse najboljše, Slovenija 113 Borut Batagelj @tinamaze 115 Dušan Kos Ženska vrhniškega sodnika Podoba neke neprimerne ljubezni v zgodnji mešcanski dobi KOS Dušan, dr., znanstveni svetnik, Zgodovinski inštitut milka kosa Zrc saZu, novi trg 2, si-1000 Ljubljana 176:929Jurkovic J.N. ŽENSKA VrhNIŠKEgA SODNIKA Podoba neke neprimerne ljubezni v zgodnji mešcanski dobi Clanek je posvecen fenomenu ljubezenskih zvez med socialno in starostno razlicnimi osebami neplemiškega porekla ter vlogi in oblikam ljubezni v poznem 18. in zgo­dnjem 19. stoletju na slovenskem. temelji na analizi zveze vrhniškega trškega sodnika Janeza nepomuka Jurkovica in njegove tri desetletja mlajše varovanke in rejenke uršule cerer v letih 1799–1803. Jurkovic je noseci ljubici našel stanovanje v Ljubljani, kjer se je leta 1801 in 1803 morala zagovarjati pred ljubljanskim županom zaradi suma pro­stitucije. uršulino življenje pa je odstopalo od nravstve­no padlih žensk, saj je imela urejeno bivališce ter oskrbo zase in za otroka, obenem pa se je razlikovalo od drugih konkubinatov in krajših prešuštniških afer. o uršulinih in Jurkovicevih ravnanjih in custvih vemo celo nekaj vec kot iz drugih podobnih zvez, saj se je ohranilo pet pisem, ki jih je Jurkovic v letih 1802–1803 napisal sicer nepismeni uršuli. njihova vsebina in zapisnik zaslišanja ne razodeva le ljubezensko-tehnicnih dejanj, marvec tudi njuno skrb za otroka ter tipicno bidermajersko ljubezen, ki je bila povsem razlicna od poznobarocne. Kljucne besede: prešuštvo, konkubinat, ljubezen, me-šcanska morala, mladoletniki, 18./19. stoletje, Ljubljana, vrhnika KOS, Dušan, PhD, research counsellor, milko kos historical institute, research centre of the slovenian academy of sciences and arts, novi trg 2, si-1000 Ljubljana 176:929Jurkovic J.N. ThE VrhNIKA JuDgE’S WOMAN Portrait of an inappropriate love affair in the early bourgeois era The article deals with the phenomenon of relation­ships and the forms of love in the late 18th and early 19th century in slovenian territory between people of different social background and age who had no noble rank. at its focus is an analysis of the relationship between the vrh­nika market town judge Janez nepomuk Jurkovic and his three-decades-younger protégé and foster daughter uršula cerer between 1799-1803. Jurkovic found his pregnant mistress an apartment in Ljubljana, where she had to de­fend herself because of suspected prostitution before the mayor of Ljubljana in 1801 and 1803. however, uršula’s life differed from that of morally downfallen women because she had a home and support for herself and the child; at the same time, it differed from the lives of others involved in concubinage and brief adulteries. more is known about uršula’s and Jurkovic’s actions and emotions than about other similar relationships because five letters that Jurkovic sent between 1802-1803 to the otherwise illiterate uršula have survived. Their content and the minutes of the hear­ings reveal not only the technicalities of the love affair but also their care for the child and a typical biedermeier love that was completely unlike the late baroque one. Key words: adultery, concubinage, love, bourgeois mor­als, juvenile adults, 18th/19th centuries, Ljubljana, vrhnika Dne 22. maja 1801 je ljubljanska policijska direk­cija obvestila ljubljanski magistrat o uršuli cerer, brezposelni samski ženski z nezakonskim otrokom, katerega oce je vrhniški sodnik Janez nepomuk Jurkovic. Policiji jo je naznanil kar njen oce Peter, ki jo je izsledil »v hiši v Poljanskem predmestju št. 10«. uršula, ki jo je Jurkovic materialno in moralno podpiral, pa se z ocetom ni hotela vrniti v domace Žiri. ker ni upoštevala niti policijskih in Jurkovice­vih zahtev, je direkcija predlagala, naj jo magistrat izroci ocetu.1 Pregon revnih samskih žensk je bil konec 18. stoletja oblastna obveza in vsakdanja praksa. Dr­žavne in mestne oblasti so z mrežo policijskih in sodnih inštitucij hotele disciplinirati nravstveno življenje neprilagojenih podanikov in jih preobra­ziti v koristne državljane. Ce ne drugace, z zapo­rom, še raje pa prisilnim delom v korist skupnosti in države.2 Z ustanovitvijo moderne policije leta 1786 oziroma 1793 (v Ljubljani) so dobili magi-strati vzvod za nadzor nad mladimi prišleki (in domacini), zlasti brezposelnimi, tistimi brez pre­moženja in nad tujci.3 magistrat oziroma župan je moral po policijskem redu iz leta 1786 zasliševati in sankcionirati privedene brezdelneže, vlacuge, ži­vljenjske izgubljence, berace in druge male mestne in podeželske delinkvente. v skladu s pooblastili so stražniki izvajali racije po ljubljanskih ulicah, še posebej v (pred)mestnih beznicah (tedaj je bil zloglasen lokal »Žababirt« na Žabjeku), kjer so sta­novale nekatere sumljive (zlasti mlade) prišlekinje. ker žensk obicajno niso zalotili med prostitucijo, so se lahko branile, da so prišle v mestu samo po svoje stvari, da išcejo delo, kupcujejo na trgu … nekate­re pa so raje priznale, da v mestu prosjacijo ali pa trdile, da jih je v mesto poklical zarocenec, da se porocijo. najpogostejši izgovor pa je bilo izgovarja­nje na brezposelnost.4 Župan je imel vcasih posluh zanje in se je bolj pozanimal o njihovih nekdanjih delodajalcih ter razlogih za izgubo službo, drugic pa ga socialne podrobnosti niso nic zanimale. 1 ZAL, Reg. I., fasc. 69, snopic 8II, dopis policijske direkcije magistratu z dne 22. 5. 1801. 2 Cec, Roparska vlacuga, 564 sl.; Cec, Pravni položaj, str. 218 sl. 3 Klasinc Škofljanec, Ljubljanska policija, str. 542–549. 4 O tem Mal, Stara Ljubljana, str. 48 in Cec, Roparska vlacuga, str. 561–583. Prostitucija in zvodništvo sta bila v policijskih in sodnih virih pred koncem 18. stoletja razmero­ma težko dokazljiva delikta. terezijanski kazenski zakonik iz leta 1768, ki leta 1801 seveda ni vec veljal, je zvodenje žene ali hcerke še obravnaval kot velik zlocin. Prostitutke bi morali kaznovati s tepežem, globami, zaporom ali prisilnim delom, v skrajnem primeru z izgonom iz dežele (tujke) ali sodnega pomerija (domacinke), zvodniki pa bi ob najbolj oteževalnih okolišcinah lahko izgubili glave.5 ko­nec 18. stoletja je ljubljanski magistrat moral slediti blažjim dolocilom novega kazenskega zakonika iz leta 1787 in je po kratkem zaslišanju obicajno dal ženske zapreti za dan ali dva, specialne povra­tnice pa poslal v prisilno delavnico ali na javno delo. tiste, ki so priznale vlacuganje (zares kesala se ni nobena), je dal še prebicati in odgnati iz me­sta v rojstni kraj ali/in izrociti staršem, možem in gospodarjem. Le nosecnice in ženske z majhnimi otroki je najraje izpustil brez kazni, vendar z resnim opozorilom, naj si takoj poišcejo dostojno službo.6 tako je župan Jožef kokalj ukrepal tudi glede uršule. njena pojava in izpoved sta namrec odsto­pali od vecine nravstveno sumljivih žensk z družbe­nega obrobja.7 Župan je ugotovil, da je ženska sicer brez službe, ima pa urejeno bivališce ter oskrbo zase in za svojega otroka. Šlo je za fenomen mlade brezdelne vzdrževanke, kakršnih nikoli ni manj­kalo in so jim v visoki družbi nekoc rekli »kurti­zane«, danes pa baje »sponzoriranke«. te so imele drugacen položaj kot cestne in bordelne prostitutke. seveda jih to ni opravicevalo pred oblastnimi sumi in sramoto v lastnih družinah – tudi za uršulinega oceta Petra hcerkino življenje ni bilo sprejemljivo. Za namecek je bila ob prijetju in zaslišanju maja 18018 še mladoletna (stara je bila 20 let in pol). starševska skrb za že skoraj odrasle otroke ni bila izjemna. od sonnenfelsovih zapisov iz leta 1770 dalje je bila priporocana, saj je vzgoja najbolj prispevala k splošni morali in mnogi starši so se v duhu jožefinskega »obcega državljanskega zakoni­ 5 Constitutio criminalis Theresiana, cl. 80, 81. 6 Veliko zapisnikov magistratnih zaslišanj in obsodb malih delinkventov (zlasti žensk) v Ljubljani iz let 1784–1803 je v: ZAL, Reg. I, fasc. 9, 12, 15, 25, 67–69. Prim. Mal, Stara Ljubljana, str. 49. 7 Spis s prilogami je v: ZAL, Reg. I., fasc. 69, snopic 8II. 8 Morda že 22. 5. 1801 ali dan ali dva kasneje. hiša na Poljanski cesti 9, kjer je živela Uršula Cerer v letih 1800–1801 (foto: Dušan Kos). ka« iz leta 17879 strinjali tudi z oblastnim discipli­niranjem otrok, ki jim je zagotavljalo patriarhalno oblast.10 Župan kokalj le ni povsem upošteval oce­tove zahteve in policijska priporocila, saj je uršuli dovolil ostati v mestu do ozdravitve bolnega otroka, šele nato naj bi jo poslali v Žiri. Policija na njo sicer ni pozabila tako kot županstvo, a je uršuli uspevalo izigravati uradni nadzor s spremembami bivališca še celi dve leti. stražniki so jo šele 11. julija 1803 spet privedli k županu kokalju zaradi enakega razloga kot prvic – nravstveno sumljive brezposelnosti.11 9 Cec, Pravni položaj, str. 219–221. 10 Tako je tudi neko Barbaro Škerjanc iz Sostrega je leta 1791 magistratu prijavila njena mati, ker se je že pet let vlacila v Trstu in drugod, ob prijavi pa se je zadrževala v ljubljanski vojašnici. Mati je prosila oblasti, naj hcerko za eno leto spravijo v prisilno delavnico, kar so ji rade volje ugodili (ZAL, Reg. I, fasc. 142, snopic 169). Gl. tudi Cec, Nacini discipliniranja, str. 176 sl. 11 ZAL, Reg. I., fasc. 69, snopic 8II, dopis policijske direkcije magistratu z dne 11. 7. 1803. iz uršuline izpovedi na tem zaslišanju in pri­cevanj drugih vpletenih se kaže pestro in nego­tovo življenje revnih deklet in njihovih premo­žnih, pogosto porocenih zapeljivcev. uršulino ljubezensko življenje sicer ni bilo nic posebnega – zunajzakonskih konkubinatov in krajših prešu­štniških afer med statusno neenakimi osebami, npr. premožnimi delodajalci (mešcani, plemici) in njihovimi deklami je bilo vedno veliko in o tem je tudi razmeroma veliko vesti v policijskih porocilih. Povecini pa ne vemo o vzgibih, znacaju in pote­ku takih eroticnih zvez (najveckrat so se kmalu koncale), razen iz policijskih porocil ali tožb za poroko ali preživnino. o uršulinih in Jurkovicevih ravnanjih in custvih pa slucajno vemo nekaj vec, zato si z njuno afero lahko pomagamo osvetliti »prepovedane« ljubezenske zaznave v porajajoci mešcanski družbi. najprej dejstva. uršula je bila hci helene in Pe­tra cererja (v uradnih zapisih Zörer ali Zierer) iz Žirov. kršcena je bila 19. oktobra 1781 v tamkajšnji hiša na Ulici na grad 6, na mestu stare hiše »št. 138«, kjer je živela Uršula Cerer v letih 1802–1803 (foto: Dušan Kos). župnijski cerkvi.12 Družina je živela v skromni kajži s hišnim naslovom št. 21 (današnja idrijska cesta 4) in z eno samo spodobno zemljiško parcelo. hišica je bila cerkvena last, zgrajena pa je bila najbrž šele po letu 1754 in je pozneje dobila hišno ime »kasarna«. Peter cerer jo je gotovo imel že pred letom 1781, ceprav je bilo njegovo posestništvo prvic omenjeno šele leta 1785.13 tudi Petrove hcerke elizabeta in agnes ter sin Jakob so se leta 1779, 1786 oziroma 1788 rodili v tej hiši, sin Janez pa leta 1792 v kajži št. 35 s hišnim imenom »veršnican« (današnji naslov je tabor 8).14 nic presenetljivega – tam so živeli najbližji cererjevi sosedi.15 oce Peter je umrl pred letom 1809, nato pa je v kajži živela družina sina Jakoba, ki se mu je v letih 1809–1826 tam rodilo osem otrok. 12 NŠAL, ŽA Žiri, RMK 1769–1784. 13 14 Leben Seljak – Demšar, Knjiga hiš, str. 414. NŠAL, ŽA Žiri, Indeks RMK 1784–1826. 15 Vsaj v letih 1785–1800 so bili to Kavcici, leta 1825 pa jo je imel Janez Erznožnik (Leben Seljak – Demšar, Knjiga hiš, str. 421–422). verjetno zaradi revšcine sta Peter in helena leta 1785 ali 1786 uršulo odpeljala vzgajat na vrhniko k Janezu nepomuku Jurkovicu, ki je bil kakih trideset let starejši od uršule, ter porocen. Z ženo rozalijo16 ocitno nista imela otrok. nasploh sta izvor in usoda vrhniških Jurkovicev nejasna, saj jih razen v vlogi botrov malo pred letom 1800 in malo po njem ne poznajo vrhniške župnijske maticne knjige, niti jih ne omenja franciscejski kataster.17 Jurkovic uršule uradno ni posvojil, marvec jo je imel za rejenko. kljub odrašcanju v ugledni hiši pa dekle ni dobi­lo bistveno boljše vzgoje kot bi jo doma. na tako grobo domnevo nas usmerja le dejstvo, da še leta 16 Kot »krajevna sodnica« (Orthsrichterin), tj. sodnikova žena, se omenja kot krstna botra vec vrhniškim otrokom v letih 1805–1808 (NŠAL, ŽA Vrhnika, RMK 1798–1809, zapisi z dne 10. in 17. 12. 1805, 29. 3. 1807 in 6. 2. 1808). 17 Precej pred letom 1783 je bil neki Franc Jurkovic lastnik majhnega gospostva Spodnja Radeljca na Dolenjskem. Tega leta je lastnik gospostva Franc Piccardi gospostvo namrec prodal baronici Mordax (Smole, Grašcine, str. 456). Morda je šlo za sorodnika Janeza Nepomuka. 1803 ni znala brati (niti podpisati se ni znala) in se ni izucila kakega poklica. te pomanjkljivosti pa niso preprecile, da se Jurkovicevo rejništvo med prehodom iz otroštva ne bi spremenilo v eroticno ljubezen in prešuštvo. takih transmisij je bilo med rejenkami in reditelji nekoc najbrž veliko. Dekle tudi ocitno ni imelo nic proti temu, niti ko je de­ cembra 1799 zanosilo. Jurkovicu so ugled, status rejnika, varuha in vzgojitelja obenem, še bolj pa žena, pravne in druž­bene norme preprecevali, da bi noseca varovanka živela pri njem, saj bi ga sokrajani gotovo okrivili za njeno stanje, njega pa prešuštništva. Že leta 1799 je Jurkovic opravljal funkcijo trškega sodnika, ceprav so ga v Ljubljani še leta 1801 imeli za »priprežnega sodnika« (Vorspannsrichter).18 na vrhniki je trški sodnik sicer pomenil le sodnega uradnika logaške­ga gospostva, pristojnega za trg vrhnika (ni pa bil pravi predstavnik trške avtonomije). funkcija ga je vseeno do konca mandata leta 1806 postavljala v ozek krog najuglednejših tržanov.19 morebiten javni škandal so Jurkovici takoj pre­precili. uršulo je njen zapeljivec poslal v Ljubljano, kjer ji je organiziral in placeval oskrbo. Žena ro­zalija se je ocitno strinjala z diskretnim postopkom, ki je navsezadnje obvaroval tudi njeno dobro ime. odhajanje neporocenih nosecih deklet rodit v od­daljene kraje je bila nepisano pravilo v takih prime­rih: tam so nezakonske matere oddale otroke v rejo in se potem vrnile domov. uršula je na zaslišanju leta 1803 uporabila uglajen izraz, da jo je Jurkovic poslal na »pocitek do poroda« (ali pa je to frazo uporabil župan kokalj). Še pred nekaj desetletji je bil znan rek, da je šla taka ženska »v rim«. aluzija na romanje v svete kraje je bila vedno nekoliko cinicna. vecina revnih neporocenih nosecih deklet na tako pomoc ni mogla racunati, saj so sokrivci za nosecnost obicajno prekinili stike z njimi. Jur­ 18 Tako je bil tituliran le v dopisu policijske direkcije magi­ stratu z dne 22. 5. 1801 (ZAL, Reg. I., fasc. 69, snopic 8II), že 24. 2. 1799 pa je bil kot boter nekemu otroku naslovljen kot »trški sodnik«, tj. Marktrichter (NŠAL, ŽA Vrhnika, RMK 1798–1809). Ocitno je imela ljubljanska policija maja 1801 zastarele podatke o Jurkovicevi funkciji. Morda pa so ga imeli le za nacelnika bratovšcine posojevalcev konj (za tovornike) ali pa za »rihtarja« – pomožnega organa okrajne gosposke za del trga. 19 Golec, Zgodnjenovoveška »kajžarska« trga, str. 115–118. kovicu je veljavni obci državljanski zakonik skrb posredno tudi nalagal (otroka bi celo lahko vzel v vzgojo in oskrbo v svojo hišo).20 v uršulino vrnitev na vrhniko pa ni mogel racunati brez posledic za ugled in kariero in seveda zakon. Jurkovic je dekle nastanil v poljanskem pred­mestju, ki je bilo nekoliko oddaljeno od tistih tock v mestu (trg, oblastne ustanove), kjer bi Jurkovica med obiski lahko srecal kak vrhnican. sam jo je redko obiskoval, enkrat na dva do tri mesece. vec mu najbrž žena ni pustila. soseska je bila dovolj urejena za dostojno malomešcansko življenje. Da­našnji naslov »hiše št. 10 na Poljanah« (po hišnem štetju pred letom 1805), kjer je leta 1801 policija izsledila uršulo, je Poljanska cesta 9. Šlo je za bolj­šo predmestno hišo, ki je spadala v magistratno imenje in je bila prenovljena leta 1796, v njej pa je imel Lovro novak od leta 1783 gostilno. to je danes baje najstarejša hiša v Poljanskem predmestju.21 Za legalnost uršuline nastanitve je Jurkovic poskrbel celo s pridobitvijo policijskega dovoljenja. uršuli­nega oceta o vsem tem kajpak ni obvestil. uršula je rodila 10. avgusta 1800 (ali kak dan prej), vendar ne v najeti sobi, marvec v sosednji hiši »št. 12« (danes Poljanska cesta 13).22 sincka Lovrenca sta botra, babica kavškova in zidar Jožef bezlaj,23 tistega dne prinesla krstit v bližnjo šentpe­trsko župnijsko cerkev. imena otrokovega oceta, ki ga v cerkvi kajpak ni bilo blizu, župniku nihce ni omenil.24 ker so se oblasti obregnile ob uršulino nemoralno življenje šele maja 1801, je ocitno, da si par še skoraj celo leto ni belil glave z oblastmi. Jurkovic je ljubici namrec poiskal novo stanovanje v Reische Haus šele spomladi 1802, ko je že drugic zanosila. s selitvijo sta ljubimca najbrž nameravala izigrati županov ukaz iz maja 1801, da lahko uršula ostane v mestu le do otrokove ozdravitve. 20 Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch, IV, §§ 3, 10–12. Prim. Cec, Pravni položaj, str. 221. 21 Verzeichniß 1798; Suhadolnik – Budna Kodric, Poljansko predmestje, str. 41, 164. 22 Hiša je bila last barvarja Štefana Gestrina (Verzeichniß 1798, 1800). 23 Kmet Primož Bezlaj je bil v letih 1785–1828 lastnik hiše z vrtom na Poljanski cesti 47; zatem je bil med njegovimi dedici (otroki) tudi neki Jožef Bezlaj. Hišo so pozneje podrli (Suhadolnik – Budna Kodric, Poljansko predmestje, str. 198). 24 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, RMK 1798–1807. uršula se kljub temu ni pocutila varno (ali pa je bilo stanovanje premajhno z dve osebi in še ene v prihajanju), zato je septembra 1802 sama poiskala novo stanovanje – sobo v prvem nadstropju hiše št. 138 na gornjem trgu. tja, na cisto drug konec mesta se je visoko noseca in brez Jurkoviceve vednosti pre­selila 29. septembra 1802. realisticna in previdna uršula se ni osebno dogovorila za najem, marvec se je o tem s hišnikovo ženo pogovoril »nek pisar«. na hišnicino presenecenje je nato namesto njega v hišo prišlo »nosece dekle z listkom, s katerim se je on (tj. Jurkovic) zavezal za placilo, za roko pa je vodila majhnega otroka«. hišnica jo je hotela takoj prijaviti pri policiji, a jo je dekle prepricalo, da bo to storil Jurkovic, ceš da o tem policijski aktuar že vse ve.25 Jurkovic o selitvi tedaj še ni nic vedel. to, da uršule ni vec na starem naslovu, mu je sicer postalo jasno po nekaj dneh, toda do prejema uršulinega pisma z okoli dne 16. oktobra 1802 sploh ni vedel, kje naj jo išce. takoj ji je pisal in oštel: »kakšna hiša pa je to in kakšni ljudje so tam, mi pa ne spo­rociš! Zagotavljam ti, da sem zelo razocaran nad tvojim ravnanjem, ker ne poslušaš nobenega mo­jega ukaza.«26 ko je malo premislil in ugotovil, da je uršula ravnala razumno, je še vedno nekoliko bolan odšel v Ljubljano uredit najemni dogovor. uršulo je v pismu še mimogrede povabil, naj ga ob njegovem prihodu obišce v stanovanju, ki ga bo najel za to priložnost. Pravzaprav bi moral Jurkovic uršuli cestitati za selitev, saj novo stanovanje ni bila slaba izbira. hiša je stala v karlovškem predmestju, na zgor­njem robu gornjega trga na lokaciji današnje hiše v ulici na grad 6, petdeset metrov nad cerkvijo sv. florijana in tik nad mestom, kjer strma pot na grad zavije na zahod.27 idilicno in samotno lokalizacijo na robu strnjene mestne poselitve, skrito radove­dnim ocem, potrjuje naslov na Jurkovicevih pismih (»sub Nr. 138 hinter St. Floriani Kirche«). Druga potrditev je dejstvo, da je šentjakobski župnik v krstno matico zapisal, da se je uršulin sin ignacij rodil v hiši »reber št. 138«.28 Današnje ime ulica 25 Tako v izjavi Jožefe Hammerl z dne 11. 7. 1803 (ZAL, Reg. I., fasc. 69, snopic 8II). 26 Pismo ji je poslal malo pred njenim godom 21. oktobra, za kar ji je v drugem delu pisma tudi prisrcno cestital. 27 Suhadolnik – Anžic, Stari trg, str. 175. 28 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Jakob, RMK 1802–1812. na grad je namrec šele ok. leta 1898 nadomestilo starejše ime »druga reber« (glavna »reber« je na grad zavila s starega trga med hišama št. 17 in 19). Po mnenju vladimirja fabjancica je bila hiša sezi­dana že okoli leta 1635. toda florjanciceva veduta Ljubljane iz leta 1744 na tem mestu ne prikazuje pozidave. Šele na auerspergerjevemu nacrtu mosta pri sv. Jakobu in predvidenih mostov v bližini iz leta 1819 ter schreyevem nacrtu iz leta 1821 sta tam oznaceni dve hiši – vecja (zahodna) je nekdanja št. 138 oziroma današnja hiša ulica na grad 6.29 Popis ljubljanskih hišnih posestnikov iz leta 1770 pa hišo št. 138 postavlja v »St. Floriansgasse«,30 ceprav je v popisu iz leta 1782 hiša stala »auf dem Schloßberg« (lastnik je bil Luka hirschel), leta 1798 celo am Kastell (lastnik je bil anton hirschel).31 Leta 1802 je bila hiša popisana v sklopu hiš na ulici »Vom Kastell herab auf der Fahrtstrasse, wo vorhin rechter Hand die St. Rosalia Kirche stand«. Po preštevilcenju hiš leta 1805 je imela številko 53 (enaka je bila kasnejša katastrska hišna številka) in je bila v sklopu hiš »na starem trgu na levi strani proti sv. florijanu«.32 uradna lastnica hiše je bila v letih 1799–1815 neka Jera smrekar (sosednjo manjšo hišo št. 52, ki je danes ni vec, tj. nekdanjo št. 140, je imel Janez Drašel ali Dražil). Lastnica pa v hiši najbrž ni žive­la, marvec je oddajala sobe, zato je za poslopje in podnajemnike skrbel hišnik (Hausmeister) matevž hammerl.33 matevž je bil že precej v letih in njego­ 29 Reprodukcije nacrtov iz 17., 18. in 19. stoletja v: Suhadol­nik – Anžic, Stari trg, str. 221–226; Fabjancicevi podatki o lastništvu hiše so na str. 175. 30 Vrhovec, Häusernumerierung, str. 164. 31 Verzeichniß 1782, 1798. 32 Verzeichniß 1802, 1805, 1815. ARS, Franciscejski kataster za Kranjsko, L 133, mapa in seznam lastnikov stavbnih zemljišc. Manj verjetna lokalizacija hiše je stara »Reduta« na Levstikovem trgu 1. Veliko poslopje, od leta 1775 last deželnih stanov, pred tem je bila v njem jezuitska gimnazija, danes je »Vzgojno varstveni zavod Janeza Levca«. Ta hiša je namrec imela po letu 1805 številko »Mesto 138«. Tedaj je imela hiša na Ulici na Grad že št. 53. Šlo je za tretje, najbolj zahodno poslopje, ki gleda na trg in tvori niz treh tedaj deželnostanovskih hiš. V prostornem poslopju ni bilo veliko stanovanj, saj je tam še leta 1830 stanovala le družina slikarja Matevža Langusa, ki je imel v poslopju tudi atelje (ZAL, Konskrip. 1830–1857, št. 28, Mesto 138; Suhadolnik – Anžic, Stari trg, str. 30–31, 66–67). 33 Po popisu iz leta 1830 so bila v hiši tri stanovanja – v enem je živela družina tedanje lastnice hiše Marije Kramer, v drugih dveh pa še dve družini (ZAL, Konskrip. 1830–1857, št. 36, Karlovško predmestje 7). Schrey, Nacrt Ljubljane iz leta 1821, 69,8 x 51,2 cm (ZAL, Nacrti, mapa 000-001-05). Legenda: A – lokacija hiše št. 10 v Poljanskem predmestju (Poljanska c. 9). B – lokacija hiše št. 12 v Poljanskem predmestju (Poljanska c. 13). C – lokacija hiše št. 138 v Karlovškem predmestju (Ulica na grad 6). D – lokacija hiše na Žabjeku št. 128 (Gornji trg 18). va odrasla otroka nista vec živela z njim.34 glavna 34 Ker o sinu Francu, davcnem uradniku, Hammerl že deset let ni imel vesti, je domneval, da je že umrl. Predvideni dedic po Matevževi oporoki z dne 21. 3. 1800 je bil vnuk Jožef Zore, sin hcerke Ane (por. Zore). V oporoki pa Matevž hcerki ni namenil nic, saj je dotlej baje že dobila dovolj. Pogrešanemu sinu je pogojno volil le nujni delež; ce se ne bi pojavil, bi tudi tega prevzel vnuk, ki mu je posebej volil hipotekarno posrednica med uršulo in Jurkovicem je bila ma­tevževa precej mlajša (druga) žena Jožefa (letnik 1769). Previdni Jurkovic je namrec zaradi tajnosti naslavljal pisma ljubici le na matevža (tako je najbrž pocel tudi na prejšnjih naslovih). Zato pismonoše obligacijo v višini 100 gld in žepno uro (ARS, Testamenti III, šk. 5 [fasc. 8], št. 77). ali sli, ki so sodnikova pisma prinašali iz vrhni­ke, po naslovu niso mogli vedeti, da so namenjena njegovi ljubezni. hammerl za posredništvo ni bil najbolj primeren, saj ni znal brati, kaj šele pisati. razmeroma priseben se je zmogel pred smrtjo le podkrižati pod oporoko, ki jo je zapisal odvetnik dr. Janez Jožef Lukmann. ker nihce drug v hiši ni znal brati, kot je leta 1803 pojasnila Jožefa županu kokalju, je na Jurkovicevo prošnjo ona prebirala njegova pisma uršuli in pisala njene odgovore Jur­kovicu. v prejšnjem stanovanju na Poljanah je to pocela neka gospa Lenwaitz.35 v zacetku januarja 1803 je uršula v tem stano­vanju povila še sina ignacija, ki je bil 7. januarja kršcen v župnijski cerkvi sv. Jakoba.36 botra nista bila hammerlova, marvec dva soseda, krznarski mojster gregor schetel in helena Jakula.37 tudi to stanovanje je postalo premajhno in 24. aprila se je Jurkovic, ki se je tedaj baje sploh prvic in predza­dnjic pojavil v hiši, dogovoril s hišnim lastnikom (lastnico) za vecje stanovanje v isti hiši. uršuli se je pisno napovedal že nekaj dni prej, prišel pa je ponoci in pri njej ostal do jutra. tudi pogovor z zakoncema hammerl je bil nujen, saj sta že nekaj casa negodovala – najbrž zato, ker uršula še ve­dno ni bila prijavljena na policiji. Jurkovic je prosil uršulo, naj hammerlova dotlej pomiri, ceš da bo naredil vse, kot je prav. Zvijaca z izmišljeno prijavo bivališca se ni vec obnesla: policija je uršulo izsledila 11. julija 1803, jo aretirala in privedla k županu kokalju. Zdi se, da je bilo za izsleditev usodno, da so sredi junija zboleli uršula in oba otroka, prijavil pa jih je najbrž kar zdravnik dr. hartl. Župan je uršulo zaslišal istega dne, takoj zatem pa še Jožefo hammerl, ker je vedela vec kot njen mož, ki ga je policija sumila zvodništva. uršuli je policija tudi tokrat ocitala le brezposelnost, kar je bil evfemizem za žensko lah­koživost in vlacuganje. Zato je trdila, da si je hotela že po prvem porodu poiskati službo v Ljubljani, a ji Jurkovic tega ni dovolil in ji za namecek še grozil. obljubila je, da bo zacela služiti kot dekla, ce bo 35 To sta županu 11. 7. 1803 povedali Uršula in Jožefa Hammerl. 36 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Jakob, RMK 1802–1812. 37 V letih 1800–1802 je bil krcmar Aleš Jakula lastnik hiše št. 85 na Starem trgu (danes Gornji trg 6), Helena pa je bila najbrž njegova žena (Verzeichniß 1800, 1802). Jurkovic vzel (najmlajšega) otroka in mu zagotovil preskrbo. ob tem se je morda zlagala, da so njeni starši že mrtvi, cesar pa župan ni preveril.38 Žu-pan je uršuli zaradi clovecnosti (skrbi za majhna, baje hudo bolna otroka) in obljube o zaposlitvi ter zaradi Jurkoviceve pisne izjave, da bo poskrbel za otroka, spet dovolil ostati v Ljubljani. takoj pa bi morala oditi stanovat drugam in prekiniti stike z Jurkovicem. hišnika hammerla je župan dokoncno odvezal krivde. blago ravnanje z uršulo je bilo najbrž tudi posle­dica županove naklonjenosti do vrhniškega kolege Jurkovica. Zato se je posledic njegovega moralnega odklona lotil drugace kot v primerih drugih padlih žensk in njihovih zapeljivcev. k temu ga je navedlo še nekaj konkretnih dejstev. najprej izjava Jožefe hammerl, da v uršulinem obnašanju ni opazila nic slabega, potrdila pa je tudi bolehanje obeh otrok. Za namecek je moral župan vzeti na znanje še hi­šnicino trditev, da je v skoraj tricetrt leta Jurkovic prišel le dvakrat k uršuli; prvic celo šele pol leta po njeni vselitvi. to res ni potrjevalo hudega razvra­ta. seveda je župan po preletu Jurkovicevih pisem lahko upraviceno domneval, da sta se sestajala tudi v drugih stanovanjih, ki jih je previdni Jurkovic najemal za take priložnosti, ali pa skrivaj ponoci v uršulini sobi. toda o tem ni vedela nic niti policija. Župana je dokoncno prepricala ponižna Jurko­viceva pisna prošnja, ki jo je poslal 13. julija 1803. v njej je uršulo opisal s tako lepimi besedami, da je bralec dobil vtis, da je skoraj svetnica. Jurkovic je seveda hotel zmanjšati svojo vlogo pri sramoti, zato je namignil, da je uršula dvakrat grešila z »neko osebo«. v nadaljevanju je psihologiziral: uršulino neprimerno vedenje je posledica težav v mladosti (zamolcal pa je, da jo je vzgajal on); vsi hišni go­spodarji, pri katerih je živela (v Ljubljani, op. D. k.), lahko potrdijo, da ni nikoli, podnevi in ponoci, pohajkovala naokrog in se grdo vedla. nadaljevanje je sluzavo: »Zato ponižno prosim vašo milost, da se usmilite te osebe in ji spregledate krivdo, še po­sebej zaradi njenih majhnih nedolžnih otrocickov, 38 V letih 1799–1803 ni v Žireh umrl noben Cerer (NŠAL, ŽA Žiri, MMK 1784–1806). Uršula se ni spominjala niti kraja svojega rojstva, neskladja pa so tudi v kronologiji njenega prihoda v Ljubljano: enkrat je omenjala leto in pol, drug izracun pa da leto in devet mesecev. Oboje je napacno. od katerih je eden na smrt bolan, drugega pa je dr. hartl komaj rešil. naklonite ji milost, ki pripada le vam, dokler ne poskrbi za otroka in se njegovo stanje ne izboljša, mlajšega pa lahko odstavi od prsi. kajti prava mati cuva in ljubi svoje otroke veliko bolj kot rejnica. Da bi lahko službovala, naj otroka dodeli v varstvo gospodinji – tej ženski sem že dal pooblastilo, ce že materi ne bi dovolili, da poskrbi za uboga nedolžneža. Ženska bo našla dojiljo za najmlajšega, jaz pa bom vse placal.«39 ustvarjanje vtisa, da je uršula skrbna mati ter da se Jurkovic zanima za otroka je bilo v skladu s starševsko ljubeznijo do otrok, ki jo je predvi­devalo nacelo naravnega prava, upoštevana pa je bila v novi kazenski zakonodaji iz leta 1803.40 res je Jurkovica prizadela bolezen najstarejšega sina in uršule junija 1803 in dva meseca je placeval Jože­fi hammerl po 10 krc na dan za oskrbo mlajšega otroka, uršuli pa v pismih in drugace pošiljal po 5 gld na teden (ali tudi vec), vcasih pa še otroška oblacila. Pobrigal se je celo, da si je uršula nakupila mesa – po stoletnih prepricanjih je bila to najboljša možna hrana za matere. Jurkoviceva velikodušnost je torej prepricala župana kokalja, da so uršula in otroka dobro preskrbljeni. Župana je k popustljivosti navedlo še nekaj, kar je bilo v ljubezenskih razmerjih med nižjimi sloji še nenavadno – vsebina petih Jurkovicevih pisem uršuli iz casa njenega prebivanja na gornjem trgu. ni nujno, da je pisma županu pokazala uršula; to je morda storila bralka Jožefa hammerl. v pismih res »ni bilo nic napacnega«, kot je hammerlova odgovorila na županovo vprašanje, ali je ona pre­birala pisma. Pisma zares kažejo, da je bilo njuno razmerje dalec od obicajnega prešuštništva. tem pismom, ki so nadomešcala pogostejše fizicne stike med ljubimcema (Jurkovic se ji je v pismih veckrat opravicil, da ne more priti v Lju­bljano zaradi obilice dela),41 se moramo posvetiti, da bomo razumeli ljubezenski odnos, morda pa tudi njegove posledice. Pa tudi, ker so precejšnja slovenska posebnost v tistem casu, ce upoštevamo, 39 ZAL, Reg. I., fasc. 69, snopic 8II, dopis z dne 13. 7. 1803. 40 Cec, Pravni položaj, str. 222. 41 Tako v pismih, ki jih je napisal enkrat pred 10. 4., pred 24. 4. oziroma v drugi polovici junija 1803. da gre za intimna pisma ljubici nižjega ranga in v daljšem razdobju. Plemiška pisma (med plemici) z ljubezenskimi izjavami iz tega casa niso tako redka. kot se za provincialnega uradnika spodobi, je Jurkovic pisal v nemškem jeziku. gotovo je znal bo­lje pisati nemško kot slovensko, ceprav bi bilo gle­de na uršulino neizobraženost bolje, da bi ji pisal slovensko. Jožefa hammerl je morala uršuli torej pisma prebrati in prevesti. o Jurkovicevi izobrazbi (in desetletni uradniški praksi) pricata izbran jezik in lepa šolsko-uradniška pisava. Žal Jurkovic pisem ni datiral, zato jih je mogoce le približno postaviti v cas med 17. oktobrom 1802 in sredino junija 1803 s pomocjo nekaj drobnih opazk. Jurkovic v njih (iz previdnosti?) tudi ni omenjal nobenih drugih imen razen malega Lovrenca; celo uršulo je z imenom omenjal le v zacetnih pozdravih (Vielge)liebste Ur­schel, v enem pismu tudi v slovenski obliki (Ursch­ka). Podpisoval pa se je necitljivo z Lem m. p., kar ni imelo zveze z njegovim imenom. vsebina Jurkovicevih pisem ne razodeva le »lju­bezensko-tehnicnih« dejanj (organizacije sestankov in stanovanja), marvec predvsem skrb za »družino« in ljubezen do uršule ter moški pogled na zvezo in uršulino vlogo v njej; vse skupaj pa je bilo precej drugacno od poznobarocnih ljubezensko-prešu­štnih mentalitet.42 Jurkovic uršuli seveda ni obljubljal zakona, niti ni govoril o oddaljeni prihodnosti, marvec le o se­danjosti. navsezadnje je pisal ljubici, za vratom pa mu je visela prej ko ne nezaupljiva žena. nezauplji­va zato, ker možu gotovo ni zaupala, da skrbi le še za uršulino bivanje v Ljubljani, drugace pa z njo nima vec stikov. Ce se je bala tega, je imela prav. toda ljubezenska zveza med uglednim porocenim tržanom in preprostim dekletom le ni bila škanda­lozna, ce ni bila javno reprezentirana. Jurkovic uršule niti ni imel za obicajno prile­žnico, marvec za zelo ljubo, nekako nravstveno ci­sto žensko. to pa je bila znacilna malomešcanska poza: priležnica na zakon, ceprav je bila gosposka 42 Tudi Josip Mal, ki je na kratko povzel zgodbo in eno od pisem, je menil, da gre za »predznanilo bidermajerskih« mentalitet, povsem drugacnih od frivolnih barocnih ljubezenskih praks (Mal, Stara Ljubljana, str. 49–50). ljubica, praviloma ni mogla racunati. to je veljalo tudi za ženske, ki so z moškimi živele v trajnih zunajzakonskih skupnostih. odpu­šcene ljubice in dolgoletne konkubine so v prejšnjih desetletjih in stoletjih v takih prime­rih imele na voljo le to, da s sodbo cerkvenega sodišca prisilijo moškega v poroko. to pa je najveckrat pomenilo konec ljubezensko-kon­kubinatske zveze.43 uršuli tak ukrep ni bil vec dosegljiv, saj se Jurkovic ni nameraval lociti od žene, cerkvenosodna prisila pa se je že pred dvema desetletjema umaknila državni (dekret o zakonski zvezi iz leta 1783), ki pa na zunajzakonsko ljubezen ni vec gledala kot na greh in je ni povezovala z nujnim saniranjem v zakonski zvezi. Jurkovicev odnos do uršule in njuno pre­šuštno ljubezen, kot ga je kazal v pismih, je bil v duhu novega casa, zelo drugacnega od poznega baroka in javnih reprezentacij kon­kubinatskih oziroma prešuštniških ljubezni. na slovenskem sta v zadnji tretjini 18. sto­letja barocno emocionalno sprošcenost od­pravljala jožefinski sekularni racionalizem in katoliški rigorizem. Cas okoli leta 1800 je bil v znamenju vzpostavljanja mešcanske morale, prisojanja lastnosti in družbene vloge vsakemu podaniku znotraj njegovega stanu in spodobnostnih pravil. biološko razlikovanje med spoloma se je nadaljevalo v znacajsko, to pa v »naravno« in je posledicno utrdilo podrejenost žene možu.44 Popularizirale so se idealisticne predstave o ljubezni, ki so se­veda razumele žensko podreditev moškemu svetu. Pogoj za srecen zakon so bile vzajemna ljubezen in poštenost, zvestoba in ustrežlji­vost, spoštovanje medsebojnih (ne prevelikih) razlik. Le nacelno je veljala enakost zakon­cev, predvsem pa je šlo za racionalno in ne idealisticno iskanje zakonskega partnerja.45 mešcanska družina je postajala svetišce, ki ga ni kazalo onecašcati z aferami. Ljubezen se je navezala na zakonsko življenje, a vplivala 43 O tem: Kos, Zgodovina morale 1, str. 99–117, 270–289, 355–369. 44 Cvirn, Boj, str. 10 sl.; Polajnar, K zgodovini, str. 26. 45 Vogrincic, Družabno življenje, str. 67–75; Evans, Fal­ ling in Love, str. 266 sl.; Luhmann, Ljubezen, str. 101, 164 sl. tudi na zvestobo v konkubinatu. to so bile znacil­nosti romanticne sentimentalnosti, ki so postale del svetovnega nazora. v zacetku 19. stoletja je prišlo tudi v slovenskih mestih, nekoliko pozneje tudi na podeželju, do vznika »spolne revolucije«. v statistikah se je kazala s povecevanjem števila nezakonskih otrok (ceprav to zlasti v zaprtih skupnostih še ni pomenilo spol­ne svobode) in njihovega enacenja z zakonskimi46 ter z zmanjševanjem relativnega števila porok. Z omejitvami v javni erotiki nezadovoljnim moškim je za izpolnitev ostajal beg v skrito prostitucijo, pre­možnejše k služabnicam, vdovce v priležništvo z deklami. Dvolicnežev je bilo najvec znotraj srednje­ga in višjega mešcanstva, ki sta prisegala na visoka nacela, v zasebnem življenju pa ravnala nasprotno. to je bila tista moralna dihotomija, ki jo zgodovi­nopisje imenuje »dvojna morala«.47 Ljubezenska svoboda tako le ni izginila iz javne­ga življenja, javno tolerirana pa je bila le samskim moškim. v mešcanski dobi je tudi dolgoletne ljubi­ce s patronom lahko povezovalo še kaj vec kot pri­ložnosten seks. Podobno obliko ljubezni oziroma partnerstva je imela tudi nekaj desetletij mlajša in deset let trajajoca zveza (1839–1849) med že tedaj 46 Po besedah porocila Dvornega vojnega sveta iz leta 1771 za Štajersko, ceš da ponekod poroceni brez razlike redijo svoje zakonske in nezakonske otroke skupaj. Toda za Koroško so porocevalci zapisali, da so zlasti nezakonski otroci zaradi pomanjkanja vzgoje neumni (Hochedlinger – Tantner, Die Berichte, str. 21, 28). 47 Sieder, Socialna zgodovina, str. 119 sl.; Schmale, Geschichte, str. 152 sl. slavnim pesnikom francetom Prešernom in 23 let mlajšo ano Jelovšek, katere sad so bili trije otroci. tudi ana se je med prvo nosecnostjo (1839) odselila iz Ljubljane na vic, kjer jo je pesnik, ki pa je bil v nasprotju z Jurkovicem samec in brez zakonskih obvez, lahko redno in javno obiskoval. resnici na ljubo je bil njegov ugled vsaj v Ljubljani vedno ni­zek zaradi kvaziboemskega življenja.48 Po porodu se je ana morala zadovoljiti s pesnikovo skromno podporo in ljubeznijo med njegovimi bolj ali manj redkimi obiski, saj sta vedno živela loceno (veci­noma brezposelna ana pri starših). vse tri otroke je ana dala v rejo, ceprav je Prešeren temu baje nasprotoval. medtem je sam pogledoval za drugimi dekleti, ceprav je nesojeni tašci in drugim veckrat zagotavljal, da se bo, ce se že bo (pa se seveda nikoli ni) porocil le z materjo svojih otrok, ko bo imel dovolj sredstev.49 Poroceni in ugledni Jurkovic na tako javno izkazovanje in trajanje zunajzakonske ljubezni ni mogel upati. kljub temu je imela tudi njegova ljubezen do uršule romanticen znacaj, merljiv z zdravjem, sreco in božjim blagoslovom, ki ga je redno prosil za družino. njunega odnosa torej ne smemo imeti le za telesno eroticnost. Še posebej, ce si priklicemo v spomin redko sestajanje para, ko Jurkovic baje vec kot pol leta sploh ni prišel k urški. Duhovna povezanost para je bila res na višini: v pismu, ki je nastalo po 16. maju 1803 (v njem že omenja oba otroka in se zahvaljuje za vošcilo za god – Janez nepomuk goduje 16. maja) je pokazal pokroviteljski odnos do mlade ženske, svoja prica­kovanja in svarila, saj je poznal mestne skušnjave in preprost znacaj osamljene ljubice: »Želim, da je tvoje srce, moja najdražja, prav tako odkritosrcno in bo ostalo zvesto, kot ti želiš meni … najboljše srce, bodi skromna in pazljiva, da me ne užalostiš z razuzdanim življenjem, s cimer bi izgubila moje prijateljstvo. bodi mi zvesta in odkritosrcna, ljubi in casti le tistega, ki te ljubi in skrbi zate. ne bodi 48 Poznejša razpredanja njegove hcerke Ernestine, da mu je prav razmerje z Ano Jelovškovo zmanjševalo veljavo in ugled ter nakopalo sovraštvo ljubosumnih žensk iz višjih slojev, so možna, a nedokazana. Prav tako mnenje, da bi mu družba razmerje odpustila, ce bi odslovil Ano in se porocil s kako »gospodicno« (Jelovšek, Spomini, str. 64–65, 69–70). Glede na njegove karierne, znacajske in premoženjske odlike, do take poroke najbrž ne bi prišel. 49 Jelovšek, Spomini, str. 8, 22–33, 45, 50. nestrpna in jezna, ce ne gre vse po tvojih željah, ali ce trpiš pomanjkanje. Pomisli, da moram tudi jaz veliko potrpeti in prenesti. ne sklepaj znanstev in zmenkov. to ti želim in svetujem jaz, tvoj ljubi.« uršulo je torej hotel imeti le zase – zato svarila pred novimi znanstvi (pa tudi iz strahu pred jav­nim razkritjem njune zveze); najbrž resnicna je bila tudi Jurkoviceva prepoved urškine zaposlitve po prvem porodu, ki jo je omenila županu kokalju na zaslišanju leta 1803. opozorila niso bila brez osnov, saj jo je Jurkovic že malo pred 24. aprilom grajal, ker je izvedel, da pohajkuje naokrog. »Pazi, da tega spet ne ugotovim – ti me poznaš!« jo je svaril. Pred slabo družbo je cez skoraj štiri desetletja tudi Pre­šeren opozarjal bodoco ljubico ano.50 Jurkovic pa je že oktobra 1802 spoznal, da ur­šula le ni vec mlado naivno dekle, marvec ženska, ki zna poskrbeti zase, se ne ogiba znanstev in upo­števa tudi druga mnenja. to je pokazala vsaj s tem, da si je brez njegove vednosti poiskala drugo sta­novanje. »bolj verjameš zapeljevalskim babam in delaš po svojem, kot pa meni! upoštevaj pa, da je bolje upoštevati moj nasvet, da ne bo prepozno!« jo je takrat grajal.51 u kaj se je po letu 1803 zgodilo z uršulo in otro­koma? najbrž nekaj drugega kot so obljubljala Jur­koviceva pisma. toda njegovo ravnanje in njena usoda sta bila v okvirih bidermajerske morale in pricakovanj revežev. Jurkovic zveze z uršulo seve­da ni nikoli legitimiral. Po njeni prisilni selitvi in prepovedi stikov je najbrž še skrbel zanjo in otroka, toda ljubezen na daljavo se je ohladila. Z ženo je ostal na vrhniki, kjer je bil do leta 1806 trški sodnik. v naslednjih dveh desetletjih pa sta umrla ali se preselila, saj ju že pred letom 1824 ni bilo vec na vrhniki, ali natancneje, popisa hišnih posestnikov (1824) in prebivalcev trga (1834) ju ne poznata vec.52 uršula se tudi nikoli ni porocila s kom drugim. Z otrokoma je še leta 1807 stanovala nekaj deset metrov stran od nekdanjega ljubezenskega gnez­ 50 Jelovšek, Spomini, str. 19. 51 Pismo je napisal med 17. in 21. 10. 1802. 52 Kos, Zapisnik, str. 181–189; Kos, Prebivalci, str. 70–83. da, v hiši št. 128 na Žabjeku (poleg šentjakobskega župnišca), ki je bila last peka martina gruma. Da­našnji hišni naslov je gornji trg 18 (nekoc rožna ulica 2). tam je 7. novembra 1807 za crnimi koza­mi umrl najstarejši sin Lovrenc.53 najbrž je uršula tedaj služila kot dekla pri grumu, tako kot je to nekoc obljubila županu. nato sledi za njo in sinom izginejo. v šentjakobskih župnijskih maticah sta v zacetku 19. stoletja sicer vpisani smrti dveh uršul cerer (cerar), ki pa po zapisani starosti ne ustrezata vrhniški soimenjakinji.54 ocitno sta bili clanici ene od mnogih družin ljubljanskih cererjev (ali cerar­jev), ki jih omenjajo ljubljanski popisi prebivalcev iz let 1830–1857, uršule in sina ignacija pa ne.55 obeh ne poznajo niti vrhniške in žirovske maticne knjige. Viri in literatura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije (ARS) as 176, franciscejski kataster za kranjsko. as 308, Zbirka testamentov, iii, testamenti ljubljanskega magistrata 1439–1811 (testamenti iii). Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) Župnijski arhivi (Ža), maticne knjige (rojstne – rmk, mrliške – mmk): sv. Peter pri Ljubljani, sv. Jakob v Ljubljani, vrhnika, Žiri. Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL) mesto Ljubljana 53 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Jakob, MMK 1785–1808, fol. 184. 54 Prva je bila dekla Uršula Zerer, ki je bila ob smrti, 23. 10. 1802, stara že 54 let. Umrla je v hiši barona Wol­kensberga, št. 78 (današnji Levstikov trg 7); ocitno je šlo za njegovo služabnico. (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Jakob, MMK 1785–1808, fol. 127). Še manj primerna kandidatka je bila 90-letna siromakinja Uršula Zirrer, ki je umrla 1. 12. 1812 v šentjakobskem župnišcu, hišna št. 126 (Gornji trg 18) (NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Jakob, MMK 1808–1832). 55 ZAL, Konskrip. 1830–1857, št. 28–38; k temu gl. »Popis pre­bivalstva 1830, indeks« vseh ljubljanskih prebivalcev (razen tujcev) iz leta 1830 (tipkopis iz leta 1934 je v arhivu). Popisi z iskalniki so objavljeni tudi na: http://sistory.si/SISTORY: ID:26731 [10. 6. 2016]. si_ZaL_LJu/0334, nacrti. si_ZaL_LJu/0489, glavne registrature, splošna mestna registratura 1784–1945 (reg. i). si_ZaL_LJu/0504, statisticni popisi: konskripcijske tabele 1830–1857, mesto in predmestja (konskrip. 1830). obj. na: http:// sistory.si/sistorY: iD:26731 [10. 6. 2016]. Tiskani viri Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch. wien, 1786. Constitutio criminalis Theresiana … oder peinliche Gerichtsordnung. wien: Johann Thomas edlen von trattnern, 1769. hochedlinger, michael – tantner, anton (izd.): »der größte Teil der Untertanen lebt elend und mühselig«. Die Berichte des Hofkriegsrates zur sozialen und wirtschaftlichen Lage der Habsburgermonarchie 1770–1771. mitteilungen des Österreichischen staatsarchivs, sonderband 8. innsbruck: 2005. Literatura cvirn, Janez: Boj za sveti zakon. Prizadevanja za reformo porocnega prava od konca 18. stoletja do druge svetovne vojne. Zbirka Zgodovinskega casopisa 30. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev slovenije, 2005. Cec, Dragica: roparska vlacuga. samopredstavitev in interpretacija predstavnikov revšcine med kranjskimi elitami. Acta Histriae 17, št. 3, 2009, str. 559–586. Cec, Dragica: »Jo s hudim kaznovanjem opomniti, kje so meje castnosti«. nacini discipliniranja mešcanskih hcera na prehodu iz 18. v 19. stoletje. V zlatih crkah v zgodovini. Razprave v spomin Olgi Janša-Zorn, Kronika 57, 2009, str. 175–194. Cec, Dragica: Pravni položaj in življenjske usode otrok revežev in revšcini izpostavljenih otrok na koncu 18. in v zacetku 19. stoletja. v: aida Škoro babic et alii (ur.), Zgodovina otroštva. Zbirka Zgodovinskega casopisa 45. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev slovenije, 2012, str. 217–230. evans, mary: »falling in Love with Love is falling for make believe. ideologies of romance in Post-enlightment culture«. v: mike featherstone (ur.), Love & Eroticism. London, 1999, str. 265–293. golec, boris: Zgodnjenovoveška »kajžarska« trga vrhnika in gorenji Logatec. v: sašo Jerše (ur.), Med Srednjo Evropo in Sredozemljem (Vojetov zbornik). Ljubljana: Založba Zrc, 2006, str. 105–137. Jelovšek, ernestina: Spomini na Prešerna. Ljubljana: L. schwentner, 1903 (reprint: celovec: Založba wieser, 1997). kos, Dušan: Zgodovina morale. 1. Ljubezen in zakonska zveza na Slovenskem med srednjim vekom in mešcansko dobo. Thesaurus memoriae, Dissertationes 10. Ljubljana: Založba Zrc, 2015. kos, Janez: Zapisnik gradbenih parcel in hiš ter posestnikov v katastrski obcini vrhnika 1824. Vrhniški razgledi 8, 2007, str. 180–189. kos, Janez: Prebivalci stare vrhnike po popisu duš od leta 1834 do 1847. Vrhniški razgledi 11, 2010, str. 65–83. klasinc Škofljanec, andreja: Ljubljanska policija od konca 18. stoletja do leta 1848. Acta Histriae 18, št. 3, 2010, str. 539–556. Leben seljak, Petra – Demšar, alojz: Knjiga hiš na Žirovskem. Naselja, hiše in njihovi lastniki na ozemlju predjožefinske župnije Žiri pred letom 1900. knjižnica Žirovskega obcasnika 14. Žiri: Pegaz international, 2010. Luhmann, niklas: Ljubezen kot strast. H kodiranju intimnosti. knjižna zbirka temeljna dela. Ljubljana krtina, 2011. mal, Josip: Stara Ljubljana in njeni ljudje. Kulturnozgodovinski oris. Ljubljana: mestni muzej Ljubljana, 1957. Polajnar, Janez: »Pfuj! to je gerdo!« K zgodovini morale na Slovenskem v dobi mešcanstva. Zgodovini.ce 8. celje: Zgodovinsko društvo, 2008. schmale, wolfgang: Geschichte der Männlichkeit in Europa (1450–2000). wien, köln, weimar: böhlau verlag, 2003. sieder, reinhard: Socialna zgodovina družine. Ljubljana: studia humanitatis. 1998. smole, majda: Grašcine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba slovenije, 1982. suhadolnik, Jože – anžic, sonja: Stari trg, Gornji trg in Levstikov trg. Arhitekturni in zgodovinski oris mestnih predelov in objektov, lastniki hiš ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana, katalog. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2003. suhadolnik, Jože – budna kodric, nataša: Poljansko predmestje. Zgodovina in Arhitekturni oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana, katalog. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2013. Verzeichniß der Hausinhaber in der Hauptstadt Laibach und den Vorstädten. Laibach, 1782, 1798, 1800, 1802, 1805. vogrincic, ana: Družabno življenje romana. Uveljavljanje branja v Angliji 18. stoletja. apes. Ljubljana: studia humanitatis, 2008. vrhovec, ivan: Die erste häusernumerierung Laibachs. Mitteilungen des Musealvereins für Krain 15, št. 5–6, 1902, str. 161–168. Zusammenfassung DAS WEIB DES rIChTErS VON VrhNIKA Das Bild einer unschicklichen Liebe in der Frühzeit des Bürgertums mit gründung der modernen Polizei im Jahr 1786 bzw. 1793 bekamen die städte in den habsbur­gischen Ländern ein probates mittel zur kontrolle der einheimischen und der Zugezogenen. Das ma­gistrat bzw. der bürgermeister mussten im rahmen ihrer obsorge für die sittenreinheit vorgeführte müßiggänger, Dirnen und andere kleinkriminelle verhören und bestrafen. ende des 18. Jahrhunderts ordnete auch der Laibacher bürgermeister nach den entsprechenden verhören an, problematische Personen für mehrere tage einzusperren, während besondere rückfalltäter in Zwangsarbeitsanstalten geschickt oder zu öffentlichen arbeiten verpflichtet wurden. Dabei zeigte der bürgermeister verständ­nis für scheinbar anständige frauen. schwangere und frauen mit kleinkindern wurden nämlich meist mit der auflage entlassen, sich eine arbeit zu suchen. im mai 1801 beabsichtigte Laibacher bürger­meister Jožef kokalj gegen die arbeitslose minder­jährige uršula cerer aus Žiri in ähnlicher art vor­zugehen. es stellte sich jedoch heraus, dass sie eine geordnete wohnstätte hatte und sich und ihr kind versorgen konnte. Daher folgte der bürgermeister nicht der forderung der Polizeidirektion, sie zu ihrem vater zurückzuschicken, sondern gestattete ihr den aufenthalt in der stadt bis ihr kind genesen war. uršula gelang es jedoch, durch änderungen ihres wohnsitzes die Polizei zwei Jahre lang zum narren zu halten. Die stadtpolizisten erstatteten im Juli 1803 erneut anzeige gegen uršula und führten sie dem bürgermeister vor. Der grund war der glei­che wie beim ersten mal, nämlich eine sittlich ver­dächtige arbeitslosigkeit. Der indirekte verdacht, dass sie eine Prostituierte war, wurde rasch entkräf­tet. uršulas aussage beim verhör und die aussagen anderer beteiligter enthüllen die Lebensschicksale von mädchen aus ärmlichen verhältnissen und ihren begüterten verführern. ihr Liebesleben war allerdings nur insofern etwas besonderes, als dass sie vom marktrichter von vrhnika, Janez nepo­muk Jurkovic, ausgehalten wurde, der ihr rund 30 Jahre älterer erzieher, Ziehvater und gleichzeitig Liebhaber war. obwohl sie in seinem haus auf­wuchs, bekam sie keine bessere ausbildung als dies bei ihr Zuhause der fall gewesen wäre, denn sie konnte im Jahr 1803 nicht einmal Lesen. als sie im Dezember 1799 in vrhnika schwanger wurde, schickte Jurkovic sie nach Ljubljana und zahlte für ihre versorgung. im Januar 1803 gebar sie dort noch ein zweites kind von Jurkovic. als sie und ihre kinder bald darauf erkrankten, wurden sie von der Polizei aufgespürt. Zur nachsichtigkeit des bürgermeisters trug diesmal Jurkovic' fürsprache für uršula bei, in der er ihr verhalten mit Problemen in ihrer Jugend begründete, wobei er allerdings verschwieg, dass er sie selbst aufgezogen hatte. er bat darum, uršula den aufenthalt in der stadt zu gewähren, da er ihre versorgung zahlen wollte und sie sich eine arbeit suchen sollte. überzeugend war auch der inhalt von fünf briefen Jurkovic' aus den Jahren 1802 bis 1803, die ihr verhältnis zeigen. Die briefe, die die physischen kontakte zwischen den Liebhabern er­setzten, wurden der leseunkundigen uršula von der hausmeisterin vorgelesen. Jurkovic' briefe enthül­len nicht nur die liebestechnischen Dinge und Zu­sammenkünfte, sondern auch seine tiefe Liebe und sorge für die familie. Jurkovic versprach uršula zwar keine heirat, denn er war bereits verheiratet, sah sie jedoch nicht nur als einfache konkubine. innerhalb der kleinbürgerlichen Paradigmen wa­ren solche ausgehaltene Liebhaberinnen mit ihren Patronen durch mehr als nur sex verbunden, auch wenn sie nicht unter demselben Dach lebten. Jurkovic' verhältnis zu uršula war bereits vom geist der neuen Zeit, der romantik, geprägt, die völlig anders war als der spätbarock mit seinen öffentlichen repräsentationen von konkubinaten. Die bürgerliche moral und neue schicklichkeitsre­geln waren im entstehen. Die bürgerliche familie galt als heiligtum, das nicht durch freie Liebe ent­ehrt werden sollte. Die erotische Liebe war formal nur an das eheleben gebunden, beeinflusste aber auch die treue im konkubinat. unzufriedenen blieb zur Liebeserfüllung nur die Zuflucht zur Prostitution, bei vermögenderen männern auch zu Dienerinnen. Die Doppelmoral war beim mittleren und höheren bürgertum am stärksten verbreitet, das hohe Prinzipien beschwor, im Privatleben aber genau umgekehrt handelte. Die freiheit der Liebe verschwand nicht aus der Öffentlichkeit, wurde aber nur bei ledigen männern toleriert. Jurkovic war hingegen verheiratet. in seinen briefen zeigte Jurkovic im übrigen ein beschützendes verhalten gegenüber der jungen uršula. er legte ihr ein anständiges Leben nahe und empfahl ihr, neuen bekanntschaften aus dem weg zu gehen. er wusste nämlich, dass sie kein naives mädchen mehr war, sondern eine erwachsene frau, die neuen bekanntschaften nicht abgeneigt war und auch andere meinungen als seine in betracht zog. Das zeigte sie allein dadurch, dass sie ohne sein wissen eine neue wohnung suchte. Jurkovic hat sich nie scheiden lassen und hat die ehebrecherische beziehung mit uršula nie legiti­miert. nach ihrer erzwungenen umsiedlung und dem verbot des kontakts zu ihm sorgte er wahr­scheinlich noch einige Zeit für sie und die kinder, blieb jedoch selber in vrhnika. uršula musste sich dem Leben alleine stellen. sie heiratete niemanden anderen. mit ihrem einzigen überlebenden sohn lebte sie noch im Jahr 1807 bei einem Laibacher bäcker als magd, danach verlieren sich alle ihre spuren. Schlagwörter: ehebruch, konkubinat, Liebe, bürgerliche moral, minderjährige, 18./19. Jahrhun­dert, Ljubljana, vrhnika Daša Licen Med cesarstvom, nacijo in nostalgicnimi vizijami? Postavljanje in odstavljanje spomenikov habsburškega Trsta LICEN Daša, mag. socialne in kulturne antropologije, asistentka, mlada raziskovalka, Znanstvenoraziskovalni center saZu, inštitut za slovensko narodopisje, novi trg 2, 1000 Ljubljana 725.94(436:450.361.11)"15/18" MED CESArSTVOM, NACIJO IN NOSTALgICNIMI VIzIJAMI? Postavljanje in odstavljanje spomenikov habsburškega Trsta v clanku skušam osvetliti preteklost in sedanjost spo­menikov, ki so bili v trstu od 16. stoletja naprej postavljeni kot izrazi lojalnosti habsburški dinastiji in avstrijski dr­žavi. spomenike razumem kot artefakte spomina. motivi za njihovo postavljanje so bili skozi zgodovino pogojeni s specificnimi družbenimi in politicnimi okolišcinami. Podobno velja za njihovo recepcijo, potem ko so bili en­krat postavljeni. Z razmahom nacionalnih gibanj od srede 19. stoletja naprej so habsburški spomeniki dobivali nove pomenske konotacije in postajali objekt razlicnih, tudi nasprotujocih si svetovnonazorskih interpretacij. marsi­kateri spomenik je iz tega razloga izgubil tla pod nogami, a se z nedavnim razmahom nostalgije za habsburškim imperijem vrnil v tržaški javni prostor. Kljucne besede: spomeniki, trst, avstrijsko cesarstvo. LICEN, Daša, ma social and cultural anthropology, teaching assistant, Young researcher, research centre of the slovenian academy of sciences and arts, institute of slovenian ethnology, novi trg 2, 1000 Ljubljana 725.94(436:450.361.11)"15/18" AMID EMPIrE, NATION AND NOSTALgIC VISION Erecting and removing monuments in Hapsburg Trieste The article aims to shed light on the past and present of monuments that were erected in trieste after the 16th century as expressions of loyalty to the hapsburg dynasty and the austrian state. i consider monuments artefacts of memory. The reasons behind their construction were conditioned historically by specific social and political circumstances. The same applies to their reception once they were erected. with the spread of national movements from the mid-19th century, hapsburg monuments received new connotations and became objects of various, even contradictory ideological interpretations. many monu­ments were removed for this reason; however, with a recent onset of hapsburg monarchy nostalgia, they have made a comeback in the trieste public space. Key words: monuments, trieste, austrian empire. uvod v pricujocem besedilu želim razgrniti zgodbe nekaterih spomenikov, ki so jih tržacani vse od leta 1560 naprej postavljali v cast in slavo clanov habsburške vladarske družine.1 spomenikov ne bom vrednotila iz zornega kota njihove estetske vrednosti oziroma zunanje podobe, temvec želim njihovo postavitev, »življenje« in podiranje razu­meti v širšem tržaškem politicnem in družbenem kontekstu. v središcu mojega zanimanja je namrec družbeno ozracje, v katerem je lahko prišlo do po­stavitve dolocenega spomenika, pa tudi spremembe okolišcin, ki so lahko zelo kmalu za svecano posta­vitvijo prispevale k odstranitvi ali celo popolnemu unicenju istega spomenika. Dotaknila se bom tudi bolj nedavnih družbenih situacij in politicnih raz­mer, ki so spodbudile restituiranje odstranjenih spomenikov. opiram se na stališce, da spomini v svojem bistvu niso nevtralni, ampak družbeno pogojeni. to pa posledicno velja tudi za spomenike kot materializacije spomina. iz tega razloga bom tržaško spominsko kakofonijo skušala analizirati v okviru halbwachsove (2001) koncepcije kolektiv­nega spomina. maurice halbwachs je namrec poka­zal, da spomini niso le stvar posameznika, temvec nekaj, kar odlocilno zadeva podrocje družbenega in je družbeno pogojeno.2 v pregledu zgodovine tržaških spomenikov je Pier Paolo sancin3 kot kronološko najzgodnej­ši tržaški spomenik datiral steber, ki je bil sredi 16. stoletja postavljen v cast cesarju ferdinandu i. habsburškemu. v naslednjih dveh stoletjih je bila v trstu postavljena zgolj pešcica spomenikov, do pravega razmaha postavljanja spominskih obeležij in skulptur pa je prišlo v 19. stoletju, ko pricnejo spomeniki kot prostorska praksa ocitneje simboli­zirati takšne ali drugacne politike. od šestdesetih let 19. stoletja naprej so tudi avstrijski liberalci in nacionalisti po vseh koncih in krajih monarhije izražali svoje vrednote s postavljanjem spomenikov 1 Clanek je plod raziskovalnega dela financiranega s strani ARRS. Gre za dopolnitev seminarske naloge pri doktorskem seminarju Razvoj slovenske narodnostne identitete in me- šcanstva pri prof. Božidarju Jezerniku. Dopolnjena razlicica je bila marca 2017 predstavljena na etnološki konferenci (SIEF) v Göttingenu. 2 Halbwachs, Kolektivni spomin. 3 Sancin, Trieste, 15-16. in poimenovanjem mestnih ulic in trgov.4 »spome­niška mrzlica«, kakor to imenujeta zgodovinarki cynthia Paces in nancy wingfield5, je sicer v za­hodni in srednji evropi vladala vse do konca prve svetovne vojne. tudi zgodovinar miroslav hroch6 govori o 19. stoletju kot o casu množicnejšega po­stavljanja spomenikov, a predvsem v cast junakom nacionalne preteklosti. tako so si v trstu v zadnjih desetletjih 19. stoletja, ko so postajale nacionalne oziroma iredentisticne težnje vse glasnejše, tudi podporniki prikljucitve trsta k italiji na vso moc prizadevali v kamen vklesati spomine na izbrane italijane. svoj spomenik je recimo leta 1889 dobil giordano bruno. Po drugi strani pa se je na povsem enak nacin – s postavljanjem spomenikov – izraža­la retorika cesarju (kaisertreu) in avstriji zvestega trsta. hrochov poudarek spomeniškega razmaha v primeru trsta potemtakem velja tudi za naspro­tne, t. i. lojalisticne težnje. vsekakor pa je treba v zvezi s postavljanjem spomenikov, ki sugerirajo razlicne, celo nasprotujoce si identifikacije trža­škega mestnega prebivalstva, poudariti, da sta bili v poznem obdobju imperialne avstrije po mnenju zgodovinarja Pietra Judsona7 ideologiji nacionalne­ga in imperialnega v razmerju, ki ni bilo razmerje nasprotovanja, temvec odnos nekakšne asimetricne vzajemnosti. Podobno je že pred polovico stoletja trdil tudi fran Zwitter.8 ob koncu prve svetovne vojne je bil trst po vec kot petih stoletjih habsburške oblasti vkljucen v kraljevino italijo. Ce je dotlej vecina tržaških spomenikov sporocala lojalnost habsburški hiši oziroma cesarstvu, so po letu 1918 zaceli spomeniki v novih politicnih razmerah castiti junake iz itali­janskega nacionalnega kanona. ko je trst pripadel kraljevini italiji, je moral postati kar najbolj itali­jansko mesto te države.9 mestno zgodovino je bilo treba postaviti v okvir širše italijanske nacionalne pripovedi, spominjanje na avstrijsko preteklost pa je postalo nezaželeno. 4 Judson, The Habsburg Empire, 280. 5 Paces, Wingfield, The Sacred and the Profane, 108. 6 Hroch, Národy nejsou dílem náhody, 243. 7 Judson, The Habsburg Empire, 331-332. 8 Zwitter, The Slovenes. 9 Klabjan, Nacionalizacija kulturne krajine, 125. Za mnogo slovencev in drugih prebivalcev trsta nova italijanska oblast ni bila samoumevna;10 tudi zaradi tega je bila vizualizacija povojne italijanske nacionalne retorike zelo pomembna. v tem duhu je bil leta 1921 postavljen spomenik Finis Austriae, ki je velical zmago italije. v naslednjih letih je sledila še pospešena nacionalna apropriacija in simbolna italijanizacija tržaškega javnega prostora.11 Leta 1922 so pomol svetega karla preimenovali v Audace, torej po italijanskem rušilcu, ki se je 3. novembra 1918 zmagoslavno privezal ob pomolu in v središcu mesta izkrcal množico italijanskih vojakov. Leta 1926 je bil odkrit še spomenik francescu Petrarci, 1934 pa celo neuspešnemu atentatorju na franca Jožefa, guglielmu oberdanu, po katerem so sicer že leta 1918 poimenovali trg v središcu mesta. maksi­milijanovo ulico (Via Massimiliana) je nadomestila ulica iii armade (Viale III Armata), ulico marije tereze (Via Maria Teresa) pa ulica giueseppeja mazzinija (Via Giuseppe Mazzini). tudi imena kra­jev so bila italijanizirana, prav tako osebna imena. Zelo podobno se je s habsburškimi spomeniki in »nenacionalnimi« poimenovanji sicer v povojnem obdobju zgodilo tudi v Ljubljani12, mariboru13, ce­lju14 in drugod po državah, ki so nastale na pogo­rišcu avstro-ogrske. v trstu je bilo nacionalno oznacevanje prostora, ki je spremljalo in podpiralo dominantni nacionali­sticni diskurz, pri postavljanju spomenikov prevla­dujoca orientacija vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja. slovenska skupnost, ki je v mestu nekaj vec politicne in institucionalne moci pridobila šele po drugi svetovni vojni, je tedaj vstopila v »spomeniško tekmo«. v mestu je zacela oznacevati bistvene tocke svojega kolektivnega spomina. na obeležjih in spo­menikih so bile reprezentirane predvsem reference na partizansko gibanje med drugo svetovno vojno. v splošnem pa se zdi, da je identiteta trsta ostala približno do padca železne zavese najpogosteje inter­pretirana bodisi kot slovenska bodisi kot italijanska. Podobama, po katerih trst ne more biti druga­cen kot slovenski oziroma italijanski, se v zadnjih 10 Klabjan, Nation and Commemoration, 407. 11 Griffante 2015, 22-25. 12 Glej Jezernik, Mesto brez spomina. 13 Glej Rakovec, Komu so Mariborcani postavljali spomenike. 14 Glej Cvelfar, Naj pokaže Celje svojo nemško kov!. desetletjih zoperstavlja ideja kozmopolitskega tr­sta.15 Po bolj »kozmopolitskih« interpretacijah je namrec naravna identiteta trsta vkljucujoca, str­pna, raznovrstna, skratka »kozmopolitska«. idejne korenine in zgodovinske vire tovrstne identitete naj bi bilo sicer mogoce detektirati že v casu vla­davine habsburžanov. nekdanja kozmopolitskost, kakršna se, na primer, ob trstu pripisuje tudi me­stom kot sta odesa in solun, se v tem imaginariju spoji z moderno evropsko idejo kozmopolitskosti in gesli, kakršno je »soglasje v razlicnosti«.16 bojan baskar sodobno slavilno tržaško retoriko imenuje »mittelevropski diskurz«.17 trst kot nekdaj glavno habsburško pristanišce in trgovsko središce naj bi imelo dober razlog za nostalgijo. Po propadu av­stro-ogrske se je namrec iz ene izmed osrednjih tock habsburškega imperija preobrazil v od zaledja odrezan rob italije in pri tem »kot nepomembno italijansko pristanišce drasticno nazadoval«.18 ali z drugimi besedami, »trst je postal le obicajno provincialno italijansko mesto z lastno regional-no identiteto«.19 od padca železne zavese se je potemtakem za­cela krepiti drugacna ideja tržaškosti, ki 19. stoletje interpretira kot cas simbioze in pozitivne razno­vrstnosti. tovrstni viziji preteklosti so naklonjeni tudi sami tržacani. v raziskavi o pripadnosti in spominih tržacanov je tako marta colangelo20 pokazala, da prav vse kategorije sogovornikov po­zitivno vrednotijo cas avstro-ogrske. restituirani 15 Ballinger, Imperial Nostalgia, 85; Hametz, Presnitz in the Piazza. 16 Waley, Introducing Trieste, 250. 17 Bojan Baskar, Dvoumni Mediteran, 88. Baskar je pod drob­nogled vzel »proavstrijski« spomenik, posvecen baronu in stotniku Andreju Cehovinu, ki je bil leta 1898 postavljen v Spodnji Branici na Krasu in leta 1926 v protiavstrijskem razpoloženju odstranjen. Vašcani so leta 1987 spomenik znova postavili. Po Baskarju je to edina vrnitev habsbur­škega spomenika v današnji Sloveniji, medtem ko jih je bilo v Furlaniji-Julijski krajini, in najvec v Trstu, na javna mesta vrnjenih vec. Ta dežela se sooca s postopnim oži­vljanjem avstronostalgicnega razpoloženja že skoraj pol stoletja, medtem ko na slovenski strani amnezija še traja (Baskar, Nacionalna identiteta kot imperialna zapušcina, 78). Onkraj meje gre za nostalgijo za habsburškim impe­rijem, medtem ko gre v primeru Cehovina prej za lokalni patriotizem, dodaja Baskar (Dvoumni Mediteran, 72). 18 Ibid. 83. 19 Griffante, Between Empire and Nation State, 25. 20 Colangelo, Memorie diverse. spomeniki habsburžanom, ki se v trstu pojavljajo v zadnjih dveh desetletjih, so zato logicen nasledek obrata k nostalgicni kozmopolitski recepciji trža­ške preteklosti. obenem pa lukrativno prispevajo k trženju mesta.21 ob nedavni 300-letnici rojstva marije terezije so na primer v trstu priredili kopico dogodkov, s katerimi so obeležili spomin nanjo. nekateri so si ob tej priložnosti nadeli kostume iz 18. stoletja, se peljali s kocijo, zaplesali na Gran Ballo Mitteleuropeo, drugi so prisluhnili godbi na pihala, ki je v središcu mesta igrala Radetzky marš in požela glasen aplavz, tretji so se udeležili predavanja o veliki vladarici, cetrti pa nazdravili s pivom ottakring in z njim poplaknili pristno srednjeevropsko presto. obujanje spominov na tr­žaško kozmopolitsko preteklosti, med drugim tudi s postavitvami spomenikov, in poskusi tržne rea­nimacije »hibernirajocega« imperija so tako dan­danes pomemben del tržaške kulturne ponudbe. Spomin in spomeniki Ljudje lastne spomine dojemamo kot zanesljive in pri tem spregledamo družbene imperative, ki jim vladajo. Že pred desetletji je psiholog frederic bartlett v monografiji Spominjanje (Remembering, 1932) pokazal, da lahko povsem isti dogodek po­mnimo na zelo razlicne nacine. kultura in družba filtrirata posameznikov spomin na nacin, da ta le redko izziva ustaljene spominske vzorce, za katere francoski sociolog maurice halbwachs uporablja sintagmo »kolektivni spomin«, s katero poudarja, da cistega spomina ni. nasprotno, kolektivni spo­min je zbir selekcioniranih spominov, ki delujejo kot družbena vez in zagotavljajo kontinuiteto.22 ko­lektivni spomin je eden izmed podpornih stebrov kolektivne identitete, omogoca »zaznamovanje mej in teritorija, definiranje razmerij z drugimi, zasnutje podobe prijateljev in sovražnikov, riva­lov in zaveznikov, pa tudi nacine ohranjanja stare memorije za nove generacije in projiciranje svojih upanj in strahov na prihodnost«.23 kolektivni spomin kot vozlišce razlicnih spo­minov je pogosto pripet na materialno kulturo, na predmete, ki podpirajo naše mentalne procese. 21 Colombino, Multiculturalism and Time in Trieste. 22 Halbwachs, Kolektivni spomin, 85-86. 23 Kramberger, Rotar, Misliti družbo, 13. Postavljanje spomenikov je zato odlicen primer kodiranja spomina. spomeniki so zgrajeni prav zato, da necesa ne bi pozabili. tudi etimološko je izraz spomenik v najtesnejši zvezi z besedo spomin. »Po definiciji je torej prav ohranjanje spomina prva in najpomembnejša naloga javnih spomenikov«.24 vendar pa ne gre za ohranjanje katerega koli spomi­na. spomeniki so posveceni spominjanja vrednim posameznikom ali prepricanjem. odstranitev spo­menika pa po drugi strani implicira, da je dolocena vrednota, ki je spodbudila postavitev, bolj ali manj prelomno izzvenela. kolektivni spomini, ki izgu­bijo družbeno funkcijo, so tako prepušceni pozabi. spomeniki torej prav nikoli niso postavljeni zgolj zato, da bi lepšali podobo nekega javnega prostora. njihova naloga je vzpostavljanje in legi­timiranje »pravilne« zveze s preteklostjo, recepcija tovrstne zveze pa legitimira sedanjost ali si celo prizadeva vplivati na definiranje prihodnost. v tem smislu so spomeniki podporni stebri kolektivne­ga spomina razlicnih družbenih skupin. iz tega razloga spomenika v javni prostor ni mogel in ne more postaviti kdor koli. Praviloma gre pri tem za dejanje vladajoce elite.25 tudi ko razmišljamo o tržaški mestni skupnosti, je treba ves cas imeti pred ocmi dejstvo, da so spominjanja vredne po­sameznike, dogodke ali vrednote zmeraj izbirale kulturne oziroma politicne elite.26 tudi v tržaškem primeru torej velja, da so imeli pri postavljanju spo­menikov besedo t. i. »podjetniki spominov«, kot je posameznike, ki selekcionirajo, katere spomine je treba obdržati in katerih ne, poimenoval gérard noiriel.27 Tržaški spomeniki v nadaljevanju bom obravnavala posamezne tržaške spomenike, posvecene clanom habsburške družine, pri cemer se bom še zlasti osredotocila na tiste, ki so bili postavljeni v obdobju od poznega 19. 24 Jezernik, Mesto brez spomina, 7. 25 Jezernik, ibid., 20. 26 Ceprav se zavedam pomembnosti tega dela spomeniške se­ stavljanke, se v pricujocem besedilu zaradi pomanjkanja prostora ne posvecam vprašanju, kdo natanko je za dolo­ ceno postavitev ali odstavitev agitiral in prispeval financna sredstva. To izjemno zanimivo in precej obširno vprašanje bi na vsak nacin veljalo nasloviti ob kaki drugi priložnosti. 27 Noiriel, Zgodovina, memorija, državljanski angažma, 377. stoletja do razpada avstro-ogrske. iz pregleda bo izpušcen marsikateri spomenik manjših razsežno­sti ali bolj postranskega pomena. Prvi spomeniki so bili v trstu postavljeni v t. i. prednacionalnem obdobju, tj. od 16. stoletja do konca osemdesetih let 19. stoletja; takrat so namrec clani habsburške dinastije veljali za prakticno edine posameznike, vredne spomenika. med koncem 19. stoletja in koncem prve svetovne vojne, v drugem obdobju, lahko govorimo o zanimivi, a napeti kohabitaciji med lojalnostjo monarhiji in italijanskimi oziroma slovenskimi nacionalnimi težnjami. tretje obdobje se zacne po prvi svetovni vojni, ko so bili zavrženi skoraj vsi spomeniki iz cesarske dobe, množic­no pa so se zacele pojavljati kamnite ali bronaste strukture italijanskih narodnih junakov. nov val spomenikov, ki so prav tako rezultat zmagovalne nacionalne ideologije, pa sodi v cas po drugi sve­tovni vojni, ko si je tudi slovenska skupnosti v trstu in okolici prizadevala dohiteti italijansko spome­niško vnemo. Podobno kakor v desetletjih pred prvo svetovno vojno lahko od osemdesetih let 20. stoletja naprej govorimo o kozmopolitski oziroma c. in kr. ideologiji, ki nostalgicno obuja spomine na strpen trst, kjer naj bi bila kulturna pluralnost del vsakdanjika. v današnjih interpretacijah trsta tovrstna pluralnost naj ne bi zgolj docela prežemala, temvec naj bi bistveno prispevala tudi k njegovemu gospodarskemu razmahu. Od Ferdinanda I. do Franca I. Po sancinu28 je bil prvi tržaški spomenik steber cesarja ferdinanda i. habsburškega (1503–1564), ki je bil leta 1560 postavljen na velikem trgu (Piazza Grande), danes trgu zedinjene italije (Piazza Unitŕ d'Italia).29 ko so francozi leta 1783 prvic zasedli 28 Sancin, Trieste, 15-16. 29 Trg je v preteklosti spreminjal imena in se imenoval (po kronološkem vrstnem redu) Veliki trg (Piazza Maggiore), nato Trg Sv. Petra (Piazza San Pietro), pa zopet Veliki trg (Piazza Grande), potem Trg Franca Jožefa (Piazza France­sco Giuseppe), in še Trg Edinosti (Piazza Unitŕ). Danes je to Trg Zedinjene Italije (Piazza dell'unitŕ d'Italia). Na tem trgu je sicer Tržacane nagovoril Benito Mussolini, ko je septembra 1938 obiskal mesto. Kljub uradnemu imenu je trg danes znan kot Piazza Unitŕ, od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej naj bi namrec unitŕ bila povezana s tržaško naklonjenostjo integraciji, gostoljubnosti in vkljucevanju razlicnega prebivalstva, posebno Slovencev (Hametz, Pre­snitz in the Piazza, 133). trst, so ga odstranili, saj naj bi oviral promet. Leta 1843 pa so mu mestne oblasti pod habsburžani našle novo funkcijo. steber je zapolnil luknjo pred katedralo sv. Justa, kjer stoji še danes. Dobro stoletje po prvem je bil leta 1660 po­stavljen naslednji steber. tržacani so ga posvetili spominu na obisk cesarja Leopolda i. habsburške­ga (1640–1705). steber so postavili na manjši trg morskega vodnjaka (Pozzo del Mare) in ga leta 1808 prestavili na elitnejšo lokacijo, na trg borze (Piazza della Borsa), kjer stoji še danes. tretji in edini steber, ki se je od zacetka ohranil na izvirni lokaciji, je bil postavljen leta 1728. tudi ta je bil namenjen cesarju, tokrat karlu vi. habsburškemu (1685–1740), ki je trst razglasil za svobodno pristanišce. steber je sprva bil lesen, leta 1754 pa so ga na današnjem trgu zedinjene italije postavili v kamnu. v casu med obema vojnama, ko si je italijanska država najintenzivneje prizadevala izbrisati avstrijske sledi v trstu, so se pojavile tendence, da bi spomenik odstranili. tovrstna naprezanja je tržaški politik in literat attilio hortis komentiral z besedami: »La storia che si cancella si vendica« (»Zgodba, ki se zbriše, se mašcuje«).30 k temu sicer velja dodati, da je bil hortis del mestne oblasti prav v obdobju, ko so se tržacani uspešno znebili številnih habsbur­ških spomenikov; tudi imen ulic, trgov in drugih ostankov.31 v spomin na obisk dvojnega cesarja (zadnjega cesarja svetega rimskega cesarstva in prvega avstrij­skega cesarja) franca ii./i. (1768–1835) so leta 1816 dva stebra postavili na nabrežini, kjer je tekla meja tržaškega mestnega obmocja. to mejo oznacujeta še danes, le da sta zaradi razširitve ceste drug od drugega nekoliko bolj oddaljena kot ob prvi posta­vitvi. tudi obelisk, ki so ga francu i. postavili leta 1830, si lahko na opcinah ogledujemo še dandanes. obelisk spominja na dokoncanje in odprtje nove ceste, ki je trst preko Ljubljane povezala z Dunajem. Spomenik Ferdinandu Maksimilijanu 3. aprila 1875 so na nekdanjem Jožefovem trgu (Piazza Giuseppina), ki je bil takoj po koncu prve svetovne vojne preimenovan v trg benetke (Piazza 30 Po Sancin, Trieste, 20. 31 Ibid. Kip Ferdinanda Maksimilijana na razglednici iz leta 1912 (Zasebna zbirka Walterja Lukana) Venezia), postavili bronasti kip v spomin preminu­lemu ferdinandu maksimilijanu, ki si je v nepo­sredni bližini trsta za casa svojega življenja gradil rezidenco, grad miramare.32 odbor za postavitev spomenika tragicno preminulemu cesarjevemu bratu je konec šestdesetih let ustanovil eden tedaj najeminentnejših mešcanov, baron Pasquale revol­tella. v odboru je združil clane iz razlicnih mestnih skupnosti; poleg uglednih posameznikov so v njem sodelovale tudi javne in zasebne ustanove. odbor je že leta 1870 sestavil spisek dvanajstih cenjenih kiparjev in jih prosil, da v petih mesecih pošljejo nacrte za spomenik; razstavili so jih leto pozneje. Po zahtevnem odlocanju je castna naloga pripadla kiparju Johannu schillingu, ki je pogodbo podpisal leta 1873. osem metrov visok spomenik so nato slavnostno razkrili dve leti pozneje. na slovesnosti ob velikem dogodku so bili navzoci tudi sam cesar in nekateri clani cesarske družine. sredstva za gra­dnjo spomenika so prišla z vseh koncev cesarstva, medtem ko sama mestna oblast pri postavitvi ni imela posebne vloge. se je pa uspešno okoristila Miramare je bil postavljen med letoma 1856 in 1871, dokon­can je bil torej štiri leta po Maksimilijanovem tragicnem koncu v Mehiki. z ostankom financnih sredstev, ki so bila predana dobrodelni mestni ustanovi.33 maksimilijanov kip so s trga benetke odstranili že leta 1919 in ga postavili v bližino gradu mirama­re, kjer je skrit za konjušnico cakal vse do leta 1961. takrat so mu namenili vidnejše mesto v grajskem parku, a šele štirideset let pozneje kip restavrirali in zaceli razpravljati o morebitni vrnitvi na prvotno mesto. to se je zgodilo 19. decembra 2008, ko so ga cerkveni predstavniki ponovno blagoslovili. ob tej priložnosti se je jedlo »pravo mittelevropsko slašci­co« – krapfen. orkester pa je zaigral skladbo Cielito lindo; skladba sicer po mnenju nekaterih avstrono­stalgikov ni bila ustrezna.34 tržaški župan roberto Dipiazza je ob tej priložnosti poudaril, da bo ma­ksimilijan v mesto privabil vec avstrijskih turistov,35 stavil je torej predvsem na turisticni ucinek vrnitve kipa. na trženjsko-marketinško ozadje maksimili­janove revitalizacija sugerira tudi predstava Maksi­milijan in Miramar: Magicne sanje Habsburžana, ki v treh jezikih (italijanšcini, anglešcini in nemšcini) 33 Po Sancin, Trieste, 38-41. 34 Spletni forum a Trieste. 35 Spletna stran Rete Civica na odru upodablja življenje ferdinanda maksimi­lijana. Zvocni in svetlobni performans je bil prvic uprizorjen že leta 1959. vztrajal je do leta 2002 in nato po trinajstletni prekinitvi doživel ponovno uprizoritev v parku gradu miramare. Spomenik predanosti spomenik predanosti (Monumento alla de­dizione) je bil postavljen 25. marca 1889. simbol predanosti imperiju je stal na trgu pred železni­ško postajo, na današnjem trgu svobode (Piazza Libertŕ). ko so leta 1882 v trstu velicastno prazno­vali 500-letnico habsburške vladavine, ob kateri je bila organizirana velika industrijska in agrarna razstava, sta mesto obiskala tudi cesar in soproga elizabeta, oba zadnjic. ob tej priložnosti je mesto dobilo naziv urbs fidelissima (najzvestejše mesto), kar se je ob oberdanovem poskusu atentata na ce­sarja sicer izkazalo za nekoliko pretirano. sedem let pozneje postavljen spomenik, ki ga je izdelal ivan rendic, je simboliziral vdanost cesarstvu, kar tedaj gotovo ni bila vec samoumevna izbira. Liberalci, ki so imeli v rokah mestne vajeti od sredine osemdesetih let 19. stoletja, zelo trdno pa v zadnjem desetletju in vse do prve svetovne vojne, so bolj ali manj odkrito podpirali tržaško »naravno« pripadnost kraljevini italiji. spomeniki junakom, ki so poželi slavo celotnega imperija, so rastli, a so jim bile pripisane italijanske korenine. rastli pa so tudi spomeniki posameznikom, ki s trstom pravzaprav niso imeli veliko skupnega, a so bili pomembni v italijanski teleologiji. Leta 1889 je tako v trstu spomenik dobil giordano bruno, istega leta še Dante alighieri in krištof kolumb, leta 1894 kralj viktor emanuel iii. in 1906 giuseppe verdi. ideološko kontaminirano kulturno krajino trsta je z zgledom verdijevega spomenika natancno anali­ziral borut klabjan.36 o spomeniku predanosti je casnik Soca 29. mar­ca 1889 objavil daljši prispevek. Pisal je o slovesno­sti ob odkritju spomenika in njegovi gradnji, ki naj bi jo spremljalo veliko sitnosti, saj »oberdankovska roka še ni mirovala.« Soca je komentirala tudi žu­panovo odsotnost in pomanjkljivo seznanjenost obcinstva z dogodkom, ki ga niso oglaševali plakati, Klabjan, Nacionalizacija kulturne krajine. temvec le nekaj vabil v mestnih casnikih. Porocali so tudi o vecernem poku, ki naj bi ga italijanski tisk spregledal.37 Slovenec je dan po postavitvi spo­menika pisal, da je po pricakovanju prišlo tudi do nemirov, saj so prejšnji vecer pokale petarde, ni pa obsežneje pojasnil politicnega ozadja tega dejanja.38 v duhu iredentisticnega triumfalizma je leta 1918 v noci z 2. na 3. november nekaj tržacanov z vrvjo zvezalo vrh spomenika predanosti in vrv pricvrstilo na kocijo, v katero sta bila vprežena konja, ki sta s svojo mocjo sesula spomenik.39 o tem v tedanjih casnikih ne zasledimo nicesar. to je mogoce pripisati razburkanosti dni, ko se je vojna iztekala, prihodnost pa je bila negotova. aprila 1919 je mestna oblast ukazala preostanke spomenika dokoncno uniciti. tako se je ohranila le glava kipa, ki je shranjena v tržaškem muzeju De henriquez, in štiri okrasne luci, ki zdaj osvetljujejo Ponte Rosso. Kip Franca Jožefa I. 29. oktobra 1894 je bil ob odprtju nove tržaške poštne palace slovesno odkrit tudi dandanes že pre­cej pozabljeni marmorni kip cesarja franca Jožefa i. (1830–1916). ob odkritju vec kot dva metra viso­ke podobe franca Jožefa, delo kiparja giovannija benka, je bilo navzocih malo zastopnikov mestne oblasti. Prevladovali so cesarski uradniki in voja­ki. Edinost je tistega dne novo poslopje opisala kot »divno«. obcudovala je cesarjev kip, a obenem kri­tizirala odsotnost slovenskega jezika v novi palaci. »Zamán išceš tu slovenskega napisa; od vseh stranij blišcé in leskecejo se le italijanski in nemški napisi in to pod kipom onega, ki z ocetovsko ljubeznijo ljubi in šciti z jednako ljubeznijo vse narode«.40 spomenik francu Jožefu i. je bil odstranjen leta 1918. Desetletje pozneje ga je na istem mestu nado­mestil bronasti kip viktorja emanuela iii., ki pa je bil prav tako odstranjen, in sicer leta 1943. njegove kasnejša zgodovina je nekoliko srecnejša: za razlo­cek od spomenika francu Jožefu i. si ga je mogoce še danes ogledati v muzeju risorgimenta (združitve italije) (Museo del Risorgimento). navzlic dejstvu, 37 Soca, 29. 3. 1889. 38 Slovenec, 29. 3. 1889. 39 Sancin, Trieste, 55. 40 Edinost, 29. 10. 1894. da trst danes nima spomenika posvecenega fran­cu Jožefu, se nekdanji cesar pojavlja v mestnem vsakdanu. ob stoletnici njegove smrti v letu 2016 so mu v muzeju gradu miramare denimo posvetili razstavo, istega leta pa je nastal tudi strip, ki upo­dablja junaške prigode tržaškega zašcitnika »über franza« in njegove spremljevalke »wunder sissi«. Spomenik cesarici Elizabeti Današnji garibaldijev trg (Piazza Garibaldi), nekdaj trg stranga (Piazza Stranga), potem Piazza Marina, je ob prvem elizabetinem obisku trsta leta 1856 postal elizabetin trg (Piazza Elisabetta). Po njeni tragicni smrti v letu 1898 se je v mestu pojavila pobuda za pocastitev spomina nanjo z razkošnim spomenikom. sicer je do prave mitolo­gizacije spomina na cesarico prišlo šele v petdesetih letih 20. stoletja s filmi o »sissi« z romy schneider v glavni vlogi. vsekakor pa so elizabeti zaceli širom imperija postavljati spomenike že kmalu po njeni smrti (budimpešta, bartfeld, Dunaj, salzburg, ter­ritet, meran, Passau, czernowitz, bad kissingen in drugod). Po cesaricini smrti se je tudi v trstu oblikovala Dunaju naklonjena komisija, ki se je prvic zbrala leta 1900 in zacela zbirati potrebna financna sred­stva za spomenik. Prava težava je bila izbira lokacije, o kateri so se dogovorili šele leta 1907, ko so izbrali trg pred železniško postajo in tam 15. decembra 1912 odkrili dvanajst metrov širok spomenik. ob tej priložnosti so se zbrale mnoge politicne, vojaške, uradne in plemiške avtoritete mesta, blagoslovili pa so ga cerkveni dostojanstveniki. slovenski mediji so se na postavitev odzvali z obcudovanjem. Štajerc je dogodek omenil le mimogrede,41 Zvoncek pa je spomenik pohvalil v daljšem besedilu.42 tudi trža­ška Edinost je v vec številkah porocala o obiskoval­cih, lastnih predstavnikih na dogodku in estetiki spomenika.43 italijanski L'Indipendente spomenika ni omenil, niti proslave ob tej priložnosti ne, kar glede na cas ne preseneca. Porocal pa je o povsem drugem dogodku v trentu, in sicer o postavitvi doprsnega marmornega kipa antoniju gazzolet­ 41 Štajerc, 12. 2. 1913. 42 Zvoncek, 1. 1. 1913. 43 Edinost, 18. 12. 1912. tiju, pomembni figuri risorgimenta.44 trento je bil drugo vecje »italijansko« mesto, ki je vse do konca vojne ostalo del monarhije, zato ga je tržaški ire­dentisticni casnik verjetno omenjal za zgled trstu. Po prvi svetovni vojni je trst pripadel italiji. sis­tematicno so izginjali vsi ocitni simboli monarhije, posebej spomeniki, ki so bili postavljeni v zadnjih nekaj desetletjih. namesto njih so bili postavlje­ni italijanski.45 Le desetletje pozneje so, podobno kakor maksimilijanov spomenik, odstranili tudi spomenik cesarici elizabeti in ga leta 1965 zno­va postavili v zakoten del parka miramare.46 Do pobude za premestitev tega spomenika v mestno jedro je prišlo v osemdesetih letih, a so postale oprijemljivejše leta 1991, ko je Društvo mitteleu­ropa v ta namen zbralo 5000 podpisov. Pobuda je v naslednjih letih povzrocila veliko polemik, pri katerih je šlo v prvi vrsti za kritiko s strani desni­carskih politicnih organizacij in akterjev, ki jih je vznemirjala misel, da bo obiskovalec, ki bo v trst prispel z vlakom, kot enega izmed prvih objektov videl spomenik cesarici elizabeti.47 na drugi strani so bile postavitvi naklonjene Lista za trst (Lista per Trieste), stranka Družbeno gibanje (Movimento 44 L'Indipendente, 16. 12. 1912. 45 Baskar, Dvoumni Mediteran, 71-95. 46 Sancin, Trieste, 86. 47 Ibid. 87-88. Za natancno analizo zgodovine spomenikov je med drugim zanimiva tudi lokacija spomenika, ki je lahko bolj ali manj središcna. V mestih, kakršno je Trst, so v pre­teklosti in danes za najeminentnejše tocke veljali najprome­tnejši trgi v središcu mesta. Vnovicna postavitev spomenika cesarici Elizabeti v letu 1997 najbrž ne bi povzrocila toliko nasprotovanja in razpravljanj, ce bi se odlocili spomenik postaviti v zakotnejšem delu mesta, ne pa v središcu. Spomenik cesarici Elizabeti danes (Foto: Daša Licen) Sociale), sicer velikokrat oznacena kot neofašisticna, in združenje slovencev. tako so ga vnovic postavili 5. oktobra 1997 na trgu svobode (Piazza Libertŕ), kjer je nekoc stal spomenik predanosti (avstriji), zelo blizu izvirni lokaciji. ob tem dogodku je igral orkester, plesala pa baletka iz milanske scale. v letu 2000 je miramarski grad gostil cesarici elizabeti posveceno razstavo, s cimer so sissi še mocneje vtisnili v tržaški spomin. sancin pravi, da se je leta 2001 znova govorilo o prestavitvi spomenika v park miramare, vendar do tega zaradi številnih nasprotovanj ni prišlo.48 obcasno se tudi danes ob tem spomeniku odvijajo avstronostalgicne kome­moracije; tako se je, na primer, 30. septembra 2015 delegacija kluba tržaških turistov (Club Touristi Triestini) na tem mestu spomnila 633. obletnice tržaške podreditve avstriji. Sklep »serbi Dio l’austriaco regno, guardi il nostro imperator« ali v slovenski razlicici »bog ohrani, bog obvari nam cesarja, avstrijo« so zacetni ver- Ibid. 88. zi himne nekdanjega avstrijskega cesarstva ali v italijanšcini Serbidiole, ki je letos 12. maja odme­vala po tržaški terezijanski cetrti. na predvecer 300. obletnice rojstva marije terezije je ob veli­kem kanalu, ki bo morda prav kmalu veliki kanal marije terezije, nastopil pihalni orkester refolo, sicer znan po nastopih v avstriji in »multietnicnem repertoarju«.49 ob tej priložnosti so spomin na ce­sarico obeležili tudi tako, da so vsem njenim trža­škim soimenjakinjam podarili vrtnico. ime marija terezija oziroma maria teresa naj bi bilo namrec med tržacankami precej razširjeno. ob tej prilo­žnosti je bilo moc videti tudi uniforme nekdanje avstro-ogrske vojske in mornarice, predstavilo se je kulturno društvo maria Theresia, v Primorskem dnevniku pa so na ta dan v napovedi dogodkov zapisali, da mariji tereziji »trst dolguje dejansko vse«.50 v clanku omenjene restitucije spomenikov potemtakem nikakor niso osamljeni primeri t. i. »crno-žolte nostalgije«, temvec jih s pomocjo etno­grafske metode, a tudi preprostega sprehoda po 49 Vec o pihalnem orkestru Refolo tukaj: http://www.banda­refolo.it/storia.htm (23. 5. 2017). 50 Primorski dnevnik, 12. 5. 2017. mestu, lahko opazimo na vsakem koraku. v ne­davnem nostalgicnem obratu lahko zasledujemo spreminjajoce se identifikacije tržacanov. obenem pa ne smemo spregledati marketinške dimenzije tega obrata k srednji evropi oziroma evropi kot taki. trst se namrec dandanes v marketinških kam­panjah predstavlja predvsem kot srednjeevropska destinacija, kot »mittelevropski« talilni lonec. v zadnjih letih znova postavljeni tržaški spo­meniki in komemoracijske dinamike, ki jih spre­mljajo, torej poudarjajo imperialni oziroma empo­rialni trst, kateremu je po razširjenih predstavah inherentna kozmopolitskost. težnje po kulturni homogenizaciji, ki jih podpira kolektivni spomin, torej niso zgolj nacionalne, temvec so lahko tudi lokalni izrazi nostalgicne imperialne pripadnosti in lojalnosti. navzlic temu, da ima sodobna no­stalgija po imperiju povsem drugacne temelje kot nekdanja vdanost monarhiji, lahko govorimo tudi o sobivanju dveh ideologij: nacionalizma z antinaci­onalizmom oziroma naklonjenostjo habsburškemu imperiju. tako danes v trstu sobivata na eni strani kult julijskih prostovoljcev, ki so se med prvo svetovno vojno borili na strani italije, na drugi strani pa kult franca Jožefa i. Živ je tudi spomin na atentatorja guglielma oberdana, ki ima v mestu svoj muzej, obenem pa je bil spomenik cesarice elizabete vr­njen na trg, kjer je stal že pred odstranitvijo. Leta 2004 so ob 50-letnici »vrnitve« trsta italiji v nepo­sredni bližini pomola Audace postavili spomenik bersaljerjem in tržaškim dekletom (Monumento dei Bersaglieri e delle Ragazze di Trieste); gre za spome­nik, ki opominja na dogodke novembra 1918, ko so v trst pripluli italijanski vojaki. ob vsem tem pa si tržaški avstronostalgiki prizadevajo v tržaški spo­min vklesati še osrednjo avstrijsko monarhinjo ma­rijo terezijo.51 ta nebeneinander (drugo ob drugem) po ari in magrisu52 ni sinteza, temvec jukstapozi­cija ireduktibilnih nasprotij in heterogenosti, ki jo seveda zaznavamo tudi na individualni ravni.53 ta kompleksnost klice po analizi, ki imperija ne bi kar 51 V ta namen je bil že oblikovan komite, ki skuša dodatno podporo in financna sredstva zbrati tudi s pomocjo svoje Facebook strani: https://www.facebook.com/monumento. mariateresa/?hc_ref=PAGES_TIMELINE (22. 5. 2017). 52 Ara, Magris, Trst. 53 Baskar, Dvoumni Mediteran, 92. samoumevno dojemala kot predhodnika nacional­ne države.54 veliko bolj smiselno kot o koherentnih in stabilnih kolektivnih entitetah, je torej govoriti o nikoli dokoncnih procesih kategorizacije.55 in prav zaradi tega je, na primer, v primeru odsotnosti lojalnosti imperiju prenagljeno že kar takoj sklepati o podpori nacionalni ureditvi – obe lahko namrec delujeta veliko bolj socasno in skladno, kakor se zdi na prvi pogled. Viri in literatura Viri Soca, 1889, št. 13. Slovenec, 1889, št. 72. Edinost, 1894, št. 130. Edinost, 1912, št. 352. L'Indipendente, 1912, št. 291. Štajerc, 1913, št. 2. Zvoncek, 1913, št. 1. Rete Civica, Dopo novant'anni ritorna in Piazza Venezia la statua dell'arciduca Massimiliano d'Asburgo, 2008..http:// retecivica.trieste.it/new/Default. asp?tabella_padre=sezioni&ids=12&tipo=­&pagina=cstampa_leggi. asp&comunicato=3116/ (18. 9. 2016). A Trieste, Riposizionamento della Statua di Massimiliano d'Asburgo, 2008.,http:// www.atrieste.eu/forum3/viewtopic. php?f=50&t=3733/ (18. 9. 2016). Žerjal ivan, veliki kanal marije terezije je (za zdaj zacasna) stvarnost. Primorski dnevnik, 12. 5. 2017, str. 4. Literatura ara, angelo; claudio magris: Trst, obmejna identiteta. Ljubljana: Študentska založba, 2001. ballinger, Pamela: imperial nostalgia: mythologizing habsburg trieste. Journal of Modern Italian Studies 8, 2003, št. 1, str. 84-101. baskar, bojan: Dvoumni Mediteran. koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko: 54 Judson, The Habsburg Empire. 55 Brubaker, Ethnicity without Groups. Znanstveno-raziskovalno središce republike slovenije, 2002. baskar, bojan: Nacionalna identiteta kot imperialna zapušcina: uvod v slovensko etnomitologijo. Ljubljana: filozofska fakulteta, 2015. brubaker, roger: Ethnicity without Groups. cambridge: harvard university Press, 2004. colangelo, marta (ur.): Memorie diverse: Tre generazioni sul confine italo-sloveno di Trieste ricordano il XX secolo. trst: Lint, 2000. colombino, annalisa multiculturalism and time in trieste: Place-marketing images and residents' Perceptions of a multicultural city. Social & Cultural Geography 10, 2009, št. 3, str. 279-297. cvelfar, bojan: 1997 naj pokaže celje svojo nemško kov! odkritje spomenika cesarju Jožefu ii. leta 1882 v celju. Kronika 45, 1997, št. 1-2, str. 78-82. griffante, andrea: between empire and nation state. urban space and conflicting memories in trieste (19th-early 20th century). Journal of Architecture and Urbanism 39, 2015, št. 1, str. 17-27. halbwachs, maurice: Kolektivni spomin. Ljubljana: studia humanitatis, 2001. hametz, Laura: Presnitz in the Piazza: habsburg nostalgia in trieste. Journal of Austrian Studies 47, 2014, št. 2, str. 131-154. hroch, miroslav: Národy nejsou dílem náhody. Príciny a predpokladky utvárení moderních evropských národu. Praga: sociologické nakladatelství, 2009. Jezernik, božidar: Mesto brez spomina. Javni spomeniki v Ljubljani. modrijan: Ljubljana, 2015. Judson, Pieter: The Habsburg Empire: A New History. cambridge and London: The belknap Press of harvard university Press, 2016. klabjan, borut: nation and commemoration in the adriatic. The commemoration of the italian unknown soldier in a multinational area: The case of the former austrian Litoral. Acta Histriae 18, 2010, št. 3, str. 399-424. klabjan, borut: nacionalizacija kulturne krajine severnega Jadrana na zacetku 20. stoletja: primer verdijevega spomenika v trstu. Acta Histriae 23, 2015, št. 1, str. 113-130. kramberger, taja, Drago braco rotar: Misliti družbo, ki (se) sama ne misli. Ljubljana: sophia, 2010. noiriel, gérard: Zgodovina, memorija, državljanski angažma. Monitor ZSA, 10, 2008, št. 1–2, str. 373-377. Paces, cynthia, nancy m. wingfield: The sacred and the Profane. religion and nationalism in the bohemian Lands, 1880-1920. Constructing Nationalities in East Central Europe (ur. Pieter Judson, marsha rozenblit). new York: berghahn books, 2015, str. 107-125. rakovec, andreja: komu so mariborcani postavljali spomenike? spomeniki znanih osebnosti v mariboru. Maribor in Mariborcani (ur. maja godina golija). Ljubljana: Založba Zrc saZu, 2015, str. 181-202. sancin, Pier Paolo: Trieste: una cittŕ senza monumenti. trst: Luglio, 2009. waley, Paul: introducing trieste: a cosmopolitan city? Social & Cultural Geography 10, 2009, št. 3, str. 243-256. Zwitter, fran: The slovenes in the habsburg monarchy. Austrian History Yearbook 3, 1967, št. 2, str. 159–188. Zusammenfassung zWISChEN KAISErTuM, NATION uND NOSTALgISChEN VISIONEN? Die Errichtung und Entfernung von Denkmälern im habsburgischen Triest Der beitrag beleuchtet die vergangenheit und gegenwart einiger Denkmäler, die seit dem 16. und insbesondere dem 19. Jahrhundert in triest errich­tet wurden. es handelt sich um Denkmäler, die zu ehren von mitgliedern der familie habsburg bzw. zu ehren der monarchie enthüllt wurden. Denk­mäler werden in diesem kontext als artefakte der erinnerung verstanden, die an und für sich niemals neutral sind, sondern spezifischen gesellschaftspo­litischen Zielen dienen, weshalb ihre geschichten den weiteren gesellschaftlichen kontext ans Licht bringen können. Die autorin konzentriert sich da­her im beitrag auf die änderungen der gesellschaft­lichen kontexte, die die rezeption der behandelten Denkmäler maßgebend beeinflussen. vor allem der aufschwung nationaler bewegungen seit der zweiten hälfte des 19. Jahrhunderts schrieb den habsburgischen Denkmälern neue bedeutungs­konnotationen zu. als triest nach dem ersten weltkrieg teil italiens wurde, verschwanden die dynastischen Denkmäler aus der triester stadt­landschaft. sie kehrten jedoch in den letzten Jahr­zehnten zusammen mit der nostalgie nach dem habsburger imperium zurück. unter den dargestellten Denkmälern finden sich zwei besonders aussagekräftige beispiele, und zwar das im Jahr 1875 errichtete Denkmal für ferdi­nand maximilian, den bruder des kaisers, sowie das 1912 errichtete Denkmal für kaiserin elisabeth. Das triester politische klima war während der er­richtung des letzteren bereits sehr ungünstig, denn die uneinigkeiten zwischen den Loyalisten und den nationalisten waren in den Jahrzehnten vor dem krieg immer stärker. Daher ist es interessant, dass beide erwähnten Denkmäler in der unmittelbaren nähe von irredentistischen Denkmälern errichtet wurden, die seit dem späten 19. Jahrhundert das urbane antlitz von triest ebenfalls zu prägen be­gannen. nach dem ersten weltkrieg änderte sich die Lage natürlich, die Denkmäler für elisabeth und ferdinand maximilian wurden entfernt und die habsburgische vergangenheit vergessen. triest sollte zur italienischsten stadt des Landes werden, was sich nun auch viel eindeutiger im raum wi­derspiegelte. initiativen zur neuerrichtung der erwähnten zwei Denkmäler kamen in den 1980er Jahren auf, wurden in den 1990er Jahren immer stärker und waren schließlich auch erfolgreich. seit 1997 kann man im stadtzentrum wieder ein Denkmal für kaiserin elisabeth bestaunen, seit 2008 auch ein Denkmal für ferdinand maximilian. Die gesell­schaftspolitischen veränderungen, die durch die errichtungen und entfernungen dieser und anderer Denkmäler symbolisiert werden, bezeugen eine tiefe nostalgie nach dem habsburger imperium, die heute in triest verbreitet ist. Den nationalen bildern, nach denen triest nur slowenisch oder ita­lienisch sein kann, steht also in den letzten Jahr­zehnten die idee eines kosmopolitischen triest gegenüber. gemäß diesen weltoffeneren interpre­tationen ist die wahre identität von triest inklusiv, tolerant, vielfältig, kurz gesagt „kosmopolitisch“, und hat ihre wurzeln eben in der Zeit der herr­schaft der habsburger. eine solche nostalgie trägt heute auch vorteilhaft zum triester kulturangebot und zu städtischen vermarktungsstrategien bei. Schlagwörter: Denkmäler, triest, Österreichi­sches kaisertum. Damir Globocnik Slovenska spomeniška afera v Clevelandu Spomeniki Ivanu Cankarju, Frideriku Ireneju Baragi in Simonu Gregorcicu v Jugoslovanskem kulturnem vrtu gLOBOCNIK Damir, ddr., umetnostni zgodovinar, Langusova ul. 29, si-4240 radovljica 725.94(771Cleveland=863):929Cankar I. 725.94(771Cleveland=863):929Baraga F.I. 725.94(771Cleveland=863):929gregorcic S. SLOVENSKA SPOMENIŠKA AFErA V CLEVELANDu Spomeniki Ivanu Cankarju, Frideriku Ireneju Baragi in Simonu Gregorcicu v Jugoslovanskem kulturnem vrtu clevelandska mestna obcina je leta 1930 posameznim narodnim skupnostim dala na razpolago dele rockefel­lerjevega parka. slovenci so se odlocili v Jugoslovanski kulturni vrt postaviti spomenik pisatelju ivanu cankarju. Ljubljanska mestna obcina je na zacetku leta 1933 poklo­nila odlitek cankarjevega kipa, ki je delo kiparja Petra Lobode (1894–1952). nabiranje prostovoljnih prispevkov za postavitev cankarjevega spomenika je slabo napredo­valo. septembra 1935 so odkrili spomenik škofu frideriku ireneju baragi. tik pred odkritjem cankarjevega spome­nika in spomenika simonu gregorcicu so ugotovili, da so cankarjev kip ukradli iz mestnega skladišca. katoliški tabor je za tatvino obtoževal socialiste, ki so si prizadevali za postavitev cankarjevega kipa v slovenskem narodnem domu. odbor Jugoslovanskega kulturnega vrta je clevelan­dskem kiparju slovenskega rodu rudolfu a. mafki narocil, naj po fotografijah Lobodovega kipa izdela nov kip ivana cankarja. cankarjev spomenik so odkrili 25. julija 1937. Kljucne besede: ameriški slovenci, cleveland, ivan cankar, friderik irenej baraga, simon gregorcic, spome­niki, Peter Loboda gLOBOCNIK, Damir, PhD/PhD, art historian, Langusova ul. 29, si-4240 radovljica 725.94(771Cleveland=863):929Cankar I. 725.94(771Cleveland=863):929Baraga F.I. 725.94(771Cleveland=863):929gregorcic S. ThE SLOVENIAN MONuMENT SCANDAL IN CLEVELAND The monuments to Ivan Cankar, Friderik Irenej Baraga and Simon Gregorcic in the Yugoslav Cultural Garden in 1930, the city of cleveland granted some ethnic communities the right to use parts of rockefeller Park at their own discretion. slovenians decided that the Yugoslav cultural garden would become the location for a monu­ment dedicated to the writer ivan cankar. at the beginning of 1933, the city of Ljubljana donated a cast of the cankar monument, the work of sculptor Peter Loboda (1894–1952). collecting voluntary contributions for raising a monu­ment to cankar did not go well. in september 1935, they raised a monument dedicated to bishop friderik irenej baraga. Just before unveiling the cankar monument and the monument to simon gregorcic, they found that can­kar’s monument had been stolen from the city storehouse. The catholic camp placed blame for the stolen monument on the socialists, who had endeavored to place the cankar monument in the slovenian national hall. The Yugoslav cultural garden board commissioned a new statue of ivan cankar, which would be based on photographs of Loboda's monument, and executed by rudolf a. mafka, a cleveland sculptor of slovenian descent. The cankar monument was unveiled on 25 July 1937. Key words: american slovenians, cleveland, ivan can­kar, friderik irenej baraga, simon gregorcic, monuments, Peter Loboda clevelandska mestna obcina je leta 1930 posa­meznim narodnim skupnostim dala na razpolago dele rockefellerjevega parka (International Cultu­ral Gardens) v vzhodnem delu mesta, da jih uredijo po svojem okusu in opremijo s spomeniki. Jugoslo­vanom namenjeni park so prevzeli slovenci, ki so bili med vsemi Jugoslovani v clevelandu najbolj števili in najbolj strnjeno naseljeni. v clevelandu je tedaj živelo okrog 40.000 slovencev. Prvega javnega zborovanja za ureditev dodelje­nega prostora v parku, ki ga je 27. februarja 1930 sklical slovenski podjetnik anton grdina (1874– 1957), se je udeležilo okrog sto slovencev. na na­slednjem sestanku 27. marca 1930 so zaceli razmišljati o tem, da bi se slovenski na­rodni vrt odslej imenoval Jugoslovanski narodni vrt. izvolili so odbor, v katerem je bilo kar 65 uglednih cle­velandskih slovencev. na tretjem zborovanju 5. maja 1930 je bil z veliko vecino sprejet predlog o pre­imenovanju v Jugoslovanski narodni vrt, saj so sodelova­nje obljubili tudi hrvatje in srbi. izvolili so izvršni od­bor: castni predsednik ivan Zorman, predsednik vatro J. grill, podpredsedniki za slovence anton grdina, za hrvate elijo a. kodric in za srbe stevan mandic, glavni tajnik Joško Penko, zapisnikar ignacij smuk, blagajnik frank m. Jakšic, clani nadzornega odbora frank oglar, James rotter in marjanca kuhar.1 naslednji dve leti ni bilo vec zborovanj za Ju­goslovanski narodni vrt. Zadeva je postala znova aktualna, ko je Jugoslovanski napredni klub, v ka­terem so bili samo srbi, priredil t. i. Jugoslovan­ski dan v slovenskem narodnem domu. na slo­vesnost je prišel tudi jugoslovanski veleposlanik v washingtonu dr. Leonid Pitamic. anton grdina Jože Grdina, »Jugoslovanski kulturni vrt in škof Baraga«, Spominska knjiga izdana ob priliki odkritja spomeniku škofu Ireneju Frideriku Baragi, Cleveland 1935, str. 31 in 33. in Joško Penko sta predlagala, da bi vrt Jugoslova­ni uradno prevzeli v navzocnosti jugoslovanskega veleposlanika.2 Društvo, ki so ga ustanovili za opremo in oskr­bovanje vrta, je 4. decembra 1932, ob 14-letnici ustanovitve Jugoslavije, slovesno prevzelo prostor za vrt v svojo last. Pokrovitelj slovesnosti je bil dr. Leonid Pitamic, ki je simbolicno zasadil prvo lopa­to.3 obseg zemljišca, ki se je nahajalo med ceškim in poljskim vrtom, je znašalo 61 arov. med gospodarsko depresijo je ameriška vlada prevzela skrb za urejanje narodnih parkov, da je s tem dala nezaposlenim zaslužek. tudi Jugoslovan­ski kulturni vrt (Jkv) so zaceli preurejati delavci wPa (Work Progress Administration).4 vlada je prispevala sredstva za ureditev vrta, narodne sku­pnosti pa so morale priskrbeti grmicevje, drevesa in rože ter spomenike. slovenci so se odlocili v park postaviti spomenik pisatelju ivanu cankarju.5 Potem ko so v predme­stju clevelanda euclid neko ulico poimenovali po Ljubljani (Ljubljana Drive), je marijan Pfeifer, ki je bil iz Ljubljane kot zastopnik Jutra poslan v ZDa, da bi organiziral Jugoslovansko kulturno zajednico, ljubljanskemu županu dr. Dinku Pucu predlagal, naj bi v zahvalo za to pocastitev ljubljanska mestna obcina podarila Jkv soho ivana cankarja.6 2 Jože Grdina, prav tam, str. 33. 3 »Kako Slovenci pišemo svojo zgodovino / 'Cankarja so ukra­ dli …'«, Slovenec, 1936, št. 253. 4 Anton Grdina, »Nekoliko o Cankarjevem spomeniku«, Ame­ rikanski Slovenec, 1936, št. 211. 5 Spomeniki, ki so jih dali postaviti Slovenci v ZDA, še niso bili deležni podrobne strokovne obdelave. O Cankarjevem Jutro je sicer porocalo, da je uprava clevelanda v priznanje clevelandski slovenski koloniji eno od mestnih ulic preimenovala v Ljubljana avenue (Lju­bljanska avenija). Zato je clevelandski amerikan­sko-jugoslovanski klub (American Yugoslav Club) soglasno za cankarjev kip zaprosil ljubljansko mestno obcino. »Tako je bila po obicaju dostojne­ga obcevanja med narodi in ljudmi zdaj metropola Slovencev na vrsti, da vrne poklon.«7 ameriški slovenci so v prošnji dolocili zelo kratek rok (mesec dni). mestna obcina je prosila za nasvet narodno galerijo, ki je svetovala, naj obcina pridobi cankarjev doprsni kip, delo kiparja Petra Lobode, ki je bil v lasti prosvetnega oddelka banske uprave.8 spomeniku v Clevelandu sta prva pisala France Dobrovoljc vCankarjevem albumu in Špelca Copic v svoji doktorski diser­taciji, ki je izšla pod naslovom Javni spomeniki v slovenskemkiparstvu prve polovice 20. stoletja (Ljubljana 2000). Špelca Copic je opozorila tudi na Baragov in Gregorcicev spomenik v Clevelandu. Kipar Peter Loboda je bil predstavljen na retrospektivni razstavi v ljubljanski Moderni galeriji leta 1966 (kustos Ciril Velepic), medtem ko se zdi clevelandski kipar slovenskega rodu Rudolf Mafko danes povsem po­zabljen. Med temeljno literaturo o slovenskem kiparstvu poleg omenjene monografije spada tudi vec študij in besedilv razstavnih katalogih, ki jih je napisala Špelca Copic. Na­rodno-buditeljsko in propagandno vlogo vrste spomenikov obravnava Božidar Jezernik v knjigi Mesto brez spomina (Ljubljana 2014). Tudi avtor pricujocega prispevka je objavil vec študij o posameznih javnih spomenikih: »Spominska obeležja Simona Jenka«, Kronika / Casopis za slovensko krajevno zgodovino 53, 2005/2, str. 185–196, »Stavba zna­menja – perviga spominka slovenskiga djanja / Prešernov nagrobni spomenik – prvi slovenski javni spomenik«, Zgo­dovina za vse, 2006/1, str. 21–33, »Cankarjev spomenik na Vrhniki«, Vrhniški razgledi 13, Vrhnika 2012, str. 139–163, »Spomenik kralju Petru I. v Ljubljani«, Zgodovinski casopis, 2014, št. 1/2 str. 84–125, »Vodnikov spomenik v Ljubljani«, Zgodovina za vse, 2014, št. 1, str. 23–44, »Spomenik septem­brskim žrtvam«, Forum / Revija SDLK, št. 29/30, letnik VII, 2015, str. 168–193, in Ilirski steber / Spomenik Napoleonovi Iliriji v Ljubljani, Umetnost na Slovenskem 4, 2015. 6 France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor 1972, str. 313. 7 »Ivan Cankar postavljen v kot«, Jutro, 1934, št. 156. 8 »Spomenik Ivanu Cankarju v Clevelandu«, Jutro, 1933, št. 74. kipar Peter Loboda je cankarjev kip izdelal po modelu lastnega kipa za bansko upravo iz leta 1930. kip je leta 1933 vlila v bronu zagrebška tvrdka oblak. na zacetku aprila 1933 je bil kip iz Ljubljane poslan v cleveland.9 »Delo je Lobodi sijajno uspelo, monumentalni Cankarjev lik v veckratni naravni velikosti bi na svojem pravem mestu poleg svojega namena dostojno predstavljal tudi našo upodablja­joco umetnost.«10 cankarjev kip je v cleveland prispel 19. aprila 1933. Direktor clevelandskih mestnih parkov hugo varga je na predlog Jkv sprejel kip v mestno last. ameriški slovenci so se na ta nacin izognili carin­skim dajatvam, saj je Zvezna vlada umaknila svojo 9 »Cankarjev spomenik v Clevelandu«, Slovenski narod, 1933, št. 106. 10 »Ameriška spomeniška afera«, Jutro, 1934, št. 160. zahtevo za carino. Pri tem je posredoval senator robert J. bulkley. 11 amerikansko-jugoslovanski klub je v sporazu­mu s pripravljalnim odborom poslal ljubljanskemu obcinskemu odboru zahvalno pismo: »Cast nam je vljudno javiti, da smo pred par dnevi prejeli soho Ivana Cankarja, katera bo postavljena v prominen­tnem parku, centrumu mesta Clevelanda. Tisocim, ki dnevno posecajo to zemljo, bo prilika dana oci obracati na soho našega priljubljenega literata. Tudi pozni rodovi bodo lahko izpricali, da nas je domo­vina iskreno ljubila ter z nami custvovala. Sporociti imamo domovini, da nam je mestna obcina Cleveland brezplacno naklonila poldrugi aker zemlje, katero preurejamo v Jugoslovanski kulturni vrt. Ta zemlja nam bo greda utehe, misli in spominov na ljubo domovino, ko bomo gledali soho 'Hlapca Jerneja' ter ob njej s ponosom zrli na njegova velika dela. /…/ V globoki hvaležnosti nas dolžnost veže, da se v imenu jugoslovanskega naroda, živecega v Cleve­landu in okolici iskreno zahvalimo mestu Ljubljani za velikodušen dar, ki nam je bil poklonjen v iskreni bratski ljubezni. Stotisocera hvala metropolskemu srcu naše ljube domovine. Naša srca so in bodo vsek­dar Vaša in Vaša borba je naša misel. Zdrastvujte nam tisockratni bratje v mocni in nerazdružljivi Jugoslaviji!« Podpisana sta bila predsednik amerikansko­jugoslovanskega kluba mihael Lah in njegov tajnik Joško benko.12 kipar Peter Loboda je bil rojen leta 1894 v Zgor­ njih Domžalah. Pri karlu hrovatu se je izucil za rezbarja in podobarja. obiskoval je umetno obrtno šolo v Ljubljani. kot borec generala maistra se je udeležil bojev za severno mejo. Študiral je na ume­tnostni akademiji v Zagrebu (1920–1926). njegova profesorja sta bila rudolf valdec in robert frangeš­-mihanovic. Leta 1924 je zacel obiskovati specialko pri ivanu meštrovicu. v letih 1926 in 1927 je delal v meštrovicevi delavnici. Loboda je plasticno stili­zacijo kiparskih oblik povzel po ivanu meštrovicu. 11 »Kip Cankarja ukraden«, Ameriška domovina, 1936, št. 240. 12 »Ivan Cankar postavljen v kot«, Jutro, 1934, št. 156. Leta 1933 se je porocil s hrvaško pisateljico Jeleno Zrinsko. Živel je v Domžalah, na bledu, v homcu in Zagrebu. Prvic je razstavljal leta 1929 (skupaj z v. hodnikom), prvo samostojno razstavo je imel leta 1938. Po drugi svetovni vojni je živel v Ljubljani. od leta 1948 do smrti leta 1952 je bil docent na akademiji upodabljajocih umetnosti.13 Prevozne stroške za cankarjev kip je placal slo­venski podjetnik anton grdina, saj odbor ni imel na voljo dovolj denarja.14 Po prejetju cankarjevega kipa se je obnovilo delovanje odbora, ki je v slovenskem narodnem domu 27. aprila 1933 priredil cajanko. na cajanko je prišlo malo ljudi, zbranih je bilo samo 20 dolarjev.15 nacelnik Jkv John L. mihelich je maja 1933 po­zval vec kot 180 clevelandskih slovenskih društev, naj dolocijo po dva zastopnika. Do konca julija je imena zastopnikov poslalo 16 društev. Po dodatnih prošnjah se je odzvalo še okrog 15 društev. od 1. oktobra do 1. decembra 1933 je potekala kampa­nja za prostovoljne prispevke, ki ni imela pricako­vanega uspeha. slovensko dramsko društvo ivan cankar (ustanovljeno je bilo 1919) so zaprosili, naj uprizori bevkovega Kajna. Društvo je to odklonilo. igro so vseeno igrali s pomocjo igralcev Jugoslo­vanskega pasijonskega kluba in posameznih clanov slovenskega dramskega društva ivan cankar. Pred­stava je prinesla primanjkljaj, ki ga je bilo potrebno pokriti z denarjem, ki se je nabral med kampanjo.16 srbi so se leta 1933 odlocili postavili v Jkv spo­menik Petra Petrovica njegoša in hrvati spomenik Josipa Juraja strossmayerja. Pricakovali so, da bo mesto Zagreb poslalo strossmayerjev kip, beograd pa kip njegoša. Po posredovanju veleposlanika dr. Leonida Pitamica se je Jugoslovanski klub obrnil na jugoslovansko vlado in na kiparja ivana meštrovica s prošnjo za glavni spomenik.17 13 Biografski podatki predvsem po: Fran Šijanec, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961, str. 308. 14 Jože Grdina, »Jugoslovanski kulturni vrt in škof Baraga«, Spominska knjiga izdana ob priliki odkritja spomeniku škofu Ireneju Frideriku Baragi, Cleveland 1935, str. 34. 15 Jože Grdina, prav tam, str. 34. 16 Jože Grdina, prav tam, str. 35–36. 17 »Jugoslovenski kulturni vrt v Ameriki«, Jutro, 1933, št. 164. interpretacije nadaljnjih dogodkov so razlicne, odvisne so namrec od politicne usmeritve pisca oziroma slovensko-ameriškega lista, v katerem so bili objavljeni clanki, komentarji in porocila. na eni strani so bili katoliško orientirani listi in revi­je Ameriška domovina, Glasilo KSKJ, Glas naroda, Amerikanski Slovenec, Ave Maria, Obzor, na drugi pa Prosveta in Enakopravnost, ki ju je izdajal na­predni (socialisticni) tabor.18 odbor za ureditev vrta, v katerem so prevlado­vali predstavniki katoliških društev, ni bil naklo­njen postavitvi cankarjevega kipa, ker naj bi bil cankar premalo katoliški. med seboj so se sprli cankarjevi socialisticni pristaši in zagovorniki po­stavitve spomenika škofu frideriku ireneju baragi. februarja 1934 je odbor zacel razmišljati, da bi za prvi spomenik v vrtu izbral moža, ki bo vecini clevelandskih slovencev povšeci. marca 1934 je na posvetovanju, na katerem so bili duhovniki milan slaje, matija Jager in Julij slapšak ter anton grdina in Jože grdina, slaje predlagal spomenik misijonar­ja in škofa ireneja friderika barage. Posamezna katoliška društva so podprla predlog za baragov spomenik. koncno odlocitev so sprejeli na skupnem zborovanju Jkv 20. aprila 1934. velika vecina navzocih je bila za predlog matije Jagra, za­stopnika društva Dvor baraga št. 1317, c. o. f., ki je zagovarjal baragov kip. cankarjevega kipa niso odklonili, vendar mora prvi priti na vrsto baragov spomenik. razpravljali so tudi o tem, da bi ime Jkv spremenili v slovenski kulturni vrt.19 Dan pred zborovanjem je Amerikanski Slovenec objavil mnenje franciškanskega patra huga brena (1881–1953) iz Lemonta: »Za me to sploh ni problem. Brez oklevanja pra­vim: Baraga! 18 Slovenci v Clevelandu so bili razdeljeni v konservativni (katoliški) tabor, ki je bil povezan s katoliško Cerkvijo, in napredni oziroma socialdemokratski tabor, ki je v ospredje postavljal socialna vprašanja. Obe skupini sta organizirali lastna društva in izdajala lastne casnike. 19 Jože Grdina, »Jugoslovanski kulturni vrt in škof Baraga«, Spominska knjiga izdana ob priliki odkritja spomeniku škofu Ireneju Frideriku Baragi, Cleveland 1935, str. 36–37. Pa ne mislite vi 'napredni' gospodje okrog 'Enako­pravnosti', da samo zato zame ta problem ne obstaja, ker je bil Baraga duhovnik – škof, svetnik in nabožni pisatelj. Naravno je, da bi se kot duhovnik rajši po­klonil velikemu duhovniku Baragi, kot Cankarju, ki je svojemu bratu, ko se je odlocil za duhovski stan, pisal, da bi se sam rajši obesil, kakor šel v semenišce. Umevno je, da bi z vecjim spoštovanjem stal pred spomenikom Barage, te svetniške moralne velicine, kot pred soho Cankarja, kateremu je njegov profesor Fr. Levec nekoc dejal: baraba – ker je za denar, ki mu ga je dal, kupil cigareto mesto zvezka in mu to še cinicno v obraz povedal. Razume se, da bi se lažje odkril pred Barago, ki je svojemu narodu postregel z zdravo, tecno 'Dušno pašo', 'Zlatimi jabolki' in 'Nebeškimi rožami' v priprosti posodi, kot pa pred Cankarjem, ki je vcasih dal z zlatom ovitega strupa na mizo. Saj je škof Dr. Jeglic vso prvo izdajo njegove 'Erotike' kupil in jo izrocil plamenom, da bi mu crede, ki jo je komaj sprejel v svojo oskrbo, ne zastrupila. Toda vse to, kakor je z mojega stališca naravno, le ni edino merodajno, da zame problem: Cankar ali Baraga sploh ni problem. Je nekaj drugega, vsled cesar sem brez kolebanja za Barago in bi moral biti vsak trezen Amerikanec naše krvi, bodi crn, bodi rdec, pisan ali brezbarven. Prevdarite samo to-le: Ce je tujina napram ka­kemu priseljenemu narodu tako prijazna, da mu dovoli v svojem javnem parku kateremukoli njegovih slavnih mož postaviti spomenik, kaj bo narod na­redil? Ako je kavalirski, bo torej pogledal v galerijo svojih velemož, ce ni morda v njej zastopan kedo, ki je bil z doticno deželo v kakršnikoli castni zvezi, ali je kaj zanjo storil. Ce je tako srecen, da ga najde, se bo brez premisleka odlocil zanj, da vrne poklon in dokaže, da je bil takega poklona vreden. Cleveland je napravil tak poklon slovanskim na­rodom, ki tvorijo velik del njegovega prebivalstva.«20 napredni tabor (socialisti) in njegova društva z odlocitvijo niso bila zadovoljna. Ameriška domovi­na je porocala, da je 12. avgusta 1934 klub Prosve­tne matice št. 2 Jugoslovanske socialisticne zveze izdal oklic, naj se sklice v slovenskem narodnem 20 Hugo Bren, »Ali Cankar ali Baraga?«, Amerikanski Slovenec, 1934, št. 76. domu v clevelandu 29. septembra sestanek, na ka­terem naj bi društva »napravila konec tej umazani aferi«, skušala dobiti od mestne obcine ljubljanske pravico do kipa in ga postaviti v slovenski narodni dom. na oklicu so bili podpisani Leonard Poljšak, Joseph terbižan, Louis kaferle in ivan babnik. 29. septembra 1934 so protestno zborovanje pripravili zagovorniki cankarjevega spomenika. na sestanku, ki ga je sklicala okrožna Prosvetna matica JsZ v slovenskem narodnem domu, so se zbrali predstavniki 36 naprednih društev. izbrali so odbor, ki je pisal ljubljanski mestni obcini in zahteval, naj se jim zaupa cankarjev kip. slovensko dramsko društvo ivan cankar, ki je že 30. avgusta poslalo protest na ljubljansko mestno obcino, se je pridružilo skupni akciji.21 resolucija, ki je bila poslana v Ljubljano, se glasi: »Spodaj podpisana podporna in kulturna dru­štva, organizirana v Združeni akciji za postavitev spomenika Ivanu Cankarju v Clevelandu, Ohio, se tem potom obracajo na mestno obcino ljubljansko v zadevi sohe pisatelja Ivana Cankarja, ki je bila poslana organizaciji za Jugoslovanski kulturni vrt v svrho postavitve na parceli zemlje, ki jo je obcina clevelandska dolocila v ta namen. Kakor vam je že znano, je doticna organizacija za Jug. kulturni vrt po daljšem obotavljanju in izbegavanju sklenila, da po­stavi v doticni vrt kip škofa Barage in šele na odlocne proteste od strani napredne javnosti v Clevelandu je bilo receno, da se utegne nekoc pozneje postaviti tudi kip Cankarja. Ker pa doticna organizacija nima niti sredstev, s katerimi bi mogla izvršiti prvi del svojega nacrta, namrec nabaviti in postaviti kip Barage, in ker je torej možnost, da se bo kip Cankarja sploh kdaj rabilo za svrho, v katero je bil darovan, bodisi v bližnji ali daljnejši bodocnosti, za prakticne svrhe izkljucena, se je organizirala ta skupina podpornih in kulturnih društev, ki želi oprati sramotni kulturni škandal ter obenem zajamciti, da bo kip Cankarja že v najkrajšem casu postavljen na primeren prostor, ter dostojno odkrit v Slovenskem Narodnem Domu v Clevelandu, ki je najvecja ustanova te vrste med Slovenci v Ameriki ter pravo kulturno središce slo­venskega življa v Clevelandu. »Ali niste hoteli imeti po vsej sili Cankarjeve sohe?«, Ame­riška domovina, 1936, št. 245. Spodaj podpisana društva želijo naglasiti, da za­stopajo ves napredno orijentirani živelj v Clevelandu in okolici ter resno urgirajo mestno obcino ljubljan­sko, da tako v interesu boljših odnošajev med našo novo in staro domovino, kot tudi iz cuta spoštovanja do dela našega velikega pisatelja, upošteva naš poziv ter nam poveri oskrbo kipa, ki se danes nahaja v rokah ljudi, ki nimajo nobenega pojma, kaj Cankar pomeni za našo kulturo, kar so s svojim necuvenim pocetjem sami dovolj jasno pokazali.«22 resolucijo so podpisali: predsednik Louis ka­ferle, podpredsednik vatro J. grill, tajnik Joseph skuk in blagajnicarka nežika kalan, sledijo imena zastopnikov posameznih društev. Pismo je 17. ok­tobra 1934 objavila Enakopravnost. odgovora ljubljanske obcine niso prejeli. Lju­bljanska obcina je kasneje pisal slovenskemu dram­skemu društvu ivan cankar. ko je tajnik skuk od­stopil, ga je nadomestil ivan Jontez (1902–1979).23 spor je odmeval tudi v domovini. Jutro je po­rocalo, da je pripravljalni odbor, ki ga je vodil ka­toliški javni delavec in pisatelj Jože (Josip) grdina (1892–1974), sklenil postaviti spomenik ivana can­karja, »cigar življenjsko delo najbolje predstavlja duhovno in kulturno snovanje našega naroda«. »Da se je pripravljalni odbor tako odlocil, nam je toliko bolj razumljivo, ce pomislimo, da skoraj vsi naši izseljenci v Ameriki pripadajo delavskim slo­jem in je bil Ivan Cankar naš najizrazitejši pisatelj socialne smeri.« kmalu zatem, ko so ameriški slovenski listi objavili sklep pripravljalnega odbora, je v sloven­skem katoliškem tedniku izšel dopis neke bralke (rozalija Zupancic v Ameriški domovini), ki je od­locno grajala odlocitev pripravljalnega odbora, saj cankar ni bil dober katolican, niti njegovo delo nima kakšnega posebnega pomena za ameriko in ameriške slovence. Jutro je poudarilo, da je bil ta dopis po vsej verjetnosti »inspiriran« od katoli­škega dela pripravljalnega odbora samega. sledila 22 »Protest in poziv naprednih društev v Clevelandu glede Cankarjevega kipa«, Enakopravnost, 1934, št. 245. 23 »Zapisnik zborovanja Prosvetne Matice«, Enakopravnost, 1936, št. 140. Uradniki Jugoslovanskega kulturnega vrta in zastopniki društev, ki so se prizadevali za uresnicenje kulturnega vrta v Clevelandu (v: Spominska knjiga izdana ob priliki odkritja spomeniku škofu Ireneju Frideriku Baragi, Cleveland 1935, str. 32) je »anketa« v slovenskem katoliškem tisku, ki je vedno odlocneje odrekala cankarju primernost, da bi kot predstavnik slovenskega naroda in slovenske kulture smel stati v clevelandskem parku. odbor je na tihem zagovarjal kip friderika ireneja barage.24 odbor naj bi se baragov kip odlocil postaviti na domnevno cankarju dodeljeno mesto. Slovenec je ocitke Jutra zavracal. Pogoj za spo­menike velikim možem posameznih narodov je, da je zastopnik naroda živel v ZDa in si pridobil zaslu­ge za ameriško celino. katoliška vecina ameriških slovencev se je odlocila za spomenik baragi, ki je bil zaslužen za staro domovino, za slovenstvo, za ameriko in za ameriške slovence. manjšina ame­riških slovencev, ki je vecinoma organizirana v so­cialisticnih organizacijah, je predlagala cankarjev kip, ceprav cankar nikoli ni bil v ZDa. medtem so katoliški slovenci zbrali sredstva za spomenik, socialisticni slovenci pa so prosili ljubljansko me­stno obcino, naj jim z ozirom na pomen narodnega parka v clevelandu podari cankarjev kip. mestna obcina o nesoglasjih ni bila poucena, zato je pri Petru Lobodi narocila kip. »Peter Loboda je napra­vil res umetniško delo, ki pa je imelo eno hibo: ni bilo primerno za postavitev v javnem parku, temvec kvecjemu v kakšni dvorani. Kip je namrec neprak­ticno narejen, dasi mu je treba priznati umetniške kvalitete.«25 v Pohodu je bilo mogoce prebrati mnenje, da bi Jugoslovanski park moral krasiti skupen jugoslo­vanski spomenik, spomenik škofa barage pa spada v kako slovensko cerkev v clevelandu ali pred njo.26 Jutro se je postavilo na stran socialisticnih li­stov Prosveta in Enakopravnost: »Vsa cast gospodu Frideriku Baragi, ki je med poganske rdecekožce nosil luc rimsko-katoliške vere in jih na ta nacin pridobival za ameriško civilizacijo in gospodarski red. Hvaležna sta mu lahko cerkev in Amerika. Za nas Slovence pa je Friderik Baraga samo najzani­mivejši in najvecji primer tistih duhovnikov, ki niso utegnili svojega življenjskega dela posvetiti svojemu narodu in domovini, ker jih je klic duše gnal dru­gam. Zanimivo je njegovo življenjsko delo, toda to delo ni bilo za nas. In da so ameriški slovenski krogi tam, kjer naj bi bilo predstavljeno nacionalno delo in nacionalna volja našega naroda, s Friderikom Barago izpodrinili Ivana Cankarja, njega, ki je s slednjo kapljo in slednjo trohico duha živel samo svoji zemlji in blagru njenega ljudstva, njega, ki je bil naš najvecji narodni mucenik, tvorec in klicar, je vsekakor narodni škandal.«27 Baragov spomenik bronasti doprsni kip škofa barage v srednjih letih je izdelal clevelandski kipar william mac vey (1905–1995). Podstavek iz temnega kamna (granit) je delo ljubljanskega kamnoseka tomana.28 odbor je prvotno izbral ponudbo kamnoseka iz clevelan­da. ko se je razvedelo, da je kamnosek italijanske narodnosti, je ponudbo odklonil. Zaradi Primor­skih slovencev, ki so po prvi svetovni vojni prišli pod italijo, in odnosov med Jugoslavijo in italijo, so se clani odbora bali, da bi jih napadali z oznako fašisti.29 stike z ljubljanskim kamnosekom je na­vezal franciškan kazimir Zakrajšek (1878–1958), župnik cerkve sv. cirila in metoda v Ljubljani, ki je med letoma 1906 in 1927 deloval med ameriškimi slovenci. na prednji strani podstavka je plošca z napisom bishoP / baraga / 1797–1868. 24 »Škof Baraga: Ivan Cankar«, Jutro, 1934, št. 155. 26 I. B., »Baraga – Cankar«, Pohod, 1934, št. 29. 25 »Resnica o Baragi in Cankarju«, Slovenec, 1934, št. 165. 27 »Ivan Cankar postavljen v kot«, Jutro, 1934, št. 156. 38 VSE ZA ZGODOVINO 22. septembra 1935 so odkrili spomenik škofa barage. slovesnosti – Prvega baragovega dneva – se je udeležil ljubljanski škof dr. gregorij rožman, ki je odkril spomenik. spomenik je blagoslovil cleve­landski pomožni škof James mac fadden. ob tej priložnosti so izdali Spominsko knjigo (cleveland 1935), v kateri so (s perspektive katoliških odborni­kov) opisana prizadevanja za ureditev Jkv in boji v zvezi s spomeniki. Družba cestnih železnic mesta cleveland je te­denske vozne listke na velikonocno nedeljo opre­mila s sliko baragovega spomenika. glavni tajnik Jkv Jože grdina je ob tej priložnosti zapisal: »V slo­venski javnosti se je zadnji dve leti govorilo, da se je Ivanu Cankarju storila krivica, ker njegov spomenik ni bil postavljen v naš kulturni vrt. Dovolite, resnica je ta, da pride Cankar letos na vrsto. Ne bi pa bili mogli postaviti nikogar, ce bi ne bili izbrali Barage. Sicer bi bili morali vrt vrniti clevelandski obcini. Z Barago smo prodrli in Cleveland ga je castno priznal med prvake v kulturnih vrtovih. Od tega ima dobro ime slovenski narod in Jugoslavija. Družba cestne železnice nam je iz prijaznosti poklonila vozne listke z Baragovo sliko, da jih pošljemo tudi v domovino.«30 6. septembra 1936 so srbi v Jkv odkrili njego­šev spomenik.31 28 »Baragov spomenik v Jugoslovanskem kulturnem vrtu v Clevelandu«, Mladika, 1936, št. 3, str. 110. 29 »Slovensko naprednjaštvo«, Amerikanski Slovenec, 1935, št. 131. 30 Jože Grdina, »Baraga in Cankar v Clevelandu«, Jutro, 1936, št. 112. 31 »Prijazen poziv sloven. narodu!«, Ameriška domovina, 1936, št. 210. VSE ZA ZGODOVINO 39 Cankarjev in Gregorcicev spomenik cankarja je s spomenikom v Jkv prehitel tudi pe­snik simon gregorcic. nekaj casa so zbirali prispev­ke tako, da so se darovalci lahko odlocali, ali bodo dali za cankarja, gregorcica ali za olepšavo vrta.32 cankarjev kip so v lesenem zaboju, v katerem je prispel iz slovenije, iz zveznega poslopja na Pu­blic Square prepeljali v mestno skladišce (mestno vrtnarijo) v Gordon Park. razširjeni odbor Jkv je izdelal nacrt za postavitev spomenikov dvanajstih znamenitih Jugoslovanov.33 odbor je narocil nekemu arhitektu, da je napra­vil nacrt za postavitev cankarjevega spomenika (okrogel podstavek z vklesanim imenom cankar pred steno iz klesanega kamna, ki je nad glavo kipa višja in ima polkrožen obok). tik preden je bila stena iz klesanega kamna dokoncana in bi v park lahko postavili cankarjev kip, so ugotovili, da je kip izginil.34 32 Anton Grdina, »Nekoliko o Cankarjevem spomeniku«, Ame­ rikanski Slovenec, 1936, št. 211. 33 France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor 1972, str. 313. 34 Anton Grdina, »Nekoliko o Cankarjevem spomeniku«, Ame­ rikanski Slovenec, 1936, št. 211. Za slovesno odkritje cankarjevega in gregorci­cevega spomenika35 je bil dolocen Zahvalni dan, 26. november 1936.36 odbor kulturnega vrta je name­raval izdati spominsko knjigo, za katero je napisal nekaj spodbudnih besed ljubljanski župan dr. Juro adlešic. na slavnost so povabili pisatelja frana sale­škega finžgarja, ki naj bi zastopal mesto Ljubljana.37 konec maja ali na zacetku junija 1936 je bil can­karjev kip ukraden iz mestnega skladišca v Gordon Parku. tatvino sta šele oktobra odkrila glavni tajnik Jkv Jože grdina in avtor nacrta za Jkv krajinski arhitekt viktor suhadolnik. Delavec wPa poljske narodnosti je povedal, da sta teden dni pred tatvi­no med deseto in enajsto uro dopoldne prišla dva moža glede cankarjevega kipa. trdila sta, da bosta kip potrebovala za avditorij slovenskega narodnega doma.38 Potrdilo, ki sta ga imela, naj bi bilo pona­rejeno. kip sta konec maja ali v zacetku junija med deseto in enajsto uro dopoldne naložila v avtomobil znamke ford in se odpeljala. »Eden izmed roparjev je bil precej mocan in visok, drugi pa bolj suh, pa tudi visok.« neznanci naj bi že prej prihajali ogle­dovat kip. uslužbencem v skladišcu naj bi zatrdili, da bodo kip postavili v narodni dom.39 clevelandski slovenski dnevnik Ameriška do­movina je menil, da je tatvino izvedla »cetvorica na­hujskanih rdeckarjev«.40 »Laži-naprednjake« naj bi k najhujšemu narodnemu zlocinu nahujskala kon­kurencna lista Enakopravnost in Prosveta. »Dokler bo živel še en sam Slovenec v Ameriki ali v domovini, 35 Visoki relief Simona Gregorcica v polkrožni niši (granit) je vzidan v kamnito steno. Avtor reliefa ni znan. Pod plošco s štirimi Gregorcicevimi verzi (»Naš narodni dom«) so v kro­žnih poljih slovenski (polmesec s tremi celjskimi zvezdami), hrvaški in srbski grb. 36 »Kip Cankarja ukraden«, Ameriška domovina, 1936, št. 240. 37 »Cankarja so ukradli … / Kako Slovenci pišemo svojo zgo­dovino«, Slovenec, 1936, št. 253. 38 Slovenski narodni dom na Aveniji St. Clair je bil zgrajen leta 1924. Glavna dvorana je imela 1000 sedežev na parterju in 324 na balkonu. V zgradbi so bili uradi, trgovski lokali, sokolska telovadnica, citalnica in zasebna klubska soba. V domu sta delovali slovenska šola in dramska šola, v njem je vadilo vec pevskih zborov. Kmalu po odprtju doma je Maksim Gaspari daroval Dramskemu društvu Ivan Cankar sliko Mati Slovenija (Alegorija slovenske kulture, 1924). 39 Anton Grdina, »Nekoliko o Cankarjevem spomeniku«, Ame­rikanski Slovenec, 1936, št. 211. 40 »Kip Cankarja ukraden«, Ameriška domovina, 1936, št. 241. ne bodo mogli laži-naprednjaki-nazadnjaki izprati strašnega madeža in zlocina, ki so ga povzrocili.«41 gregorcicevega spomenika, ki je bil za barago­vim in njegoševim postavljen tretji po vrsti, tedaj v Jkv niso odkrili s posebno slovesnostjo, saj je ta dan mocno snežilo. kulturni program v grdinovi dvorani,42 ki je bil predviden po odkritju kipov, so vseeno izvedli. na cankarju in gregorcicu posveceni proslavi ob slovenskem dnevu in Zahvalnem dnevu 26. no­vembra 1936 je bil tudi clevelandski župan harold h. burton. Povedal je, da se je pred prihodom v grdinovo dvorano podal v Jkv, ker je mislil, da se bo kljub »blizardu« (snežnemu metežu) vršilo od­kritje spomenikov. Poudaril je, da so slovenci eden najbolj aktivnih narodov, ki se pošteno udejstvujejo v ameriškem državljanstvu. »Ideja kulturnih vrtov je najbolj sijajna ideja, ki se je porodila v metropolskem Clevelandu v prizna­nje narodnostnim skupinam v Clevelandu za njih obilne žrtve za prospeh napredka v celi Ameriki. /…/ Kulturni vrtovi so kos zgodovinske in kulturne Evrope v osrcju Amerike. Mi moramo biti hvaležni evropskim narodom, ki so nam toliko dobrega pri­nesli iz njih domovin. Mi jih spoštujemo in dolžnost mestne vlade bo v bodoce skrbeti za kulturne vrto­ve, med katerimi je Jugoslovanski kulturni vrt eden najbolj znacilnih.« Jože grdina je prebral pismo ljubljanskega župa­na dr. Jura adlešica. ko je pater bernard ambrožic iz Lemonta prebral pismo, ki ga je poslal fran s. finžgar, je v dvorani vladala slovesna tišina. »Navzoci so pisane besede sprejemali v cuteca srca, kjer so padala na rodovitna tla. Poznamo Finž­garja in njega mehko dušo, a tako mehkobno-zlatih besed o Cankarju dosedaj še nismo slišali. Obcinstvo je bilo ocarano in marsikdo je dobil prvi pojem o nesmrtnem Cankarju, kot ga nam je podal Finžgar iz domovine!« 41 »Kip Cankarja ukraden«, Ameriška domovina, 1936, št. 240. 42 Odbor JKV se je obrnil na razna društva in skupine, da bi jim za proslavo odstopili Slovenski narodni dom, vendar prošnja ni bila uslišana (po: Jože Grdina, »Slovenskemu narodu v naznanje«, Ameriška domovina, 1936, št. 230). kanonik in župnik John J. oman je prebral pi­smo ljubljanskega knezoškofa dr. gregorija rož­mana. »Dr. Rožman je tako ocetovsko lepo napisal o Cankarju, ki je neprestano poudarjal pravicoljub­nost, hvaležno ljubezen do mater in ki je sovražil puhle 'naprednjake' in njih liberalizem, kako je mno­go casa pred smrtjo se spravljal s svojim Bogom in umrl kot umre vsak veren sin slovenskega naroda, spravljen z Bogom svojim Stvarnikom!« centralni tajnik Jkv Jože grdina je prebral pi­smo ljubljanskega župana dr. Jura adlešica. John gornik je prebral pismo župana vrhnike. »Kako prijetno nam je bilo okoli srca, ko je vrh­niški župan v ganljivih besedah sporocal nam v Ameriki, kako bi bil rad navzoc pri proslavi odkritja spomenika Cankarja, kako je ponosna domovina, ker naši ljudje v Ameriki castijo Cankarja, kako je ponosen na Jugoslovanski kulturni vrt, cesar niti lastna domovina naših velikanov nima, in še vec, ker je sama ameriška vlada pomagala ustvariti Kulturni vrt!« navzoce je pozdravil starosta srbov v clevelan­du, mile marinkovic. Predstavili so botre in botrice slavnosti: mr. in mrs. J. Zalar iz collinwooda, mr. in mrs. anton gubenc iz collinwooda, mrs. kattie anžicek, mr. John Jesenko iz girarda, dr. anthony Perko in mrs. mary mafko (mati kiparja rudolfa mafkota). Prebrali so pozdravne brzojavke, mdr. brzojavki Jožeta Zelenca in glavnega predsednika kranjsko slovenske katoliške jednote franka opeke iz waukegana, ki sta bila po rodu vrhnicana. na oder so prišli predstavniki društev in posamezniki, ki so darovali za Jkv. John Jesenko, ki je bil cankarjev sošolec, in katy anžicek sta odkrila cankarjevo sliko. frank mulec s soprogo je odkril gregorcicevo sliko. Državni inženir Louis Drašler je orisal pomen slovencev v ameriki. sodnik frank J. Lausche je govoril o slovenskih vrlinah in karakteristikah. nastopili so tudi John novak, mestni arhitekt in cuvar kul­turnih vrtov atkinson, predsednik Lige kulturnih vrtov charles wolfram in generalna tajnica mrs. Zwick, starosta slovenskih duhovnikov msgr. vid hribar, prvi glavni tajnik kulturnega vrta Joško Penko in castni predsednik Jkv John L. mihelich.43 Joško Penko, ki je bil rojen na zasedenem oze­mlju (t. j. slovenskem ozemlju, ki je po prvi svetovni vojni prišlo pod italijo), je govoril o gregorcicu. mnogim je izvabil solze, ko je pokleknil pred gre­gorcicevo sliko in prosil, da bi bili »zasužnjeni ro­jaki po njem, na kak nacin osvobojeni«.44 ob pol osmih zvecer se je v grdinovi dvorani odvijala slavnostna akademija pod umetniškim vodstvom matije Jagra. Prvi del vecera je bil posve­cen spominu ivana cankarja, drugi del spominu simona gregorcica. Pozdrav predsednika Jugoslo­vanskega kulturnega vrta antona grdine, baragov zbor je zapel pesmi »naša zvezda« in »Zjasni zvezde mu temne« (simon gregorcic), marie gornik je deklamirala »ivanu cankarju v spomin«. Dekla­macijo je sestavil ameriško-slovenski pisatelj in skladatelj ivan Zorman (1885–1957), ki je pripravil slavnostni govor o cankarju. Zbor ilirija je zapel »eno devo le bom ljubil« in »Pogled v nedolžno oko« (s. gregorcic). Clanice baragovega odraslega mladinskega zbora so pripravile zborno deklamaci­jo in recitacijo iz cankarjevih spisov. »Citirale bodo: 'Mati – Domovina – Bog!'« (iz cankarjevih Podob iz sanj). baragov odrasli mladinski zbor je zapel pesmi »oj Doberdob«, »tam gori za našo vasjo« in »triglav«. Petnajstminutni odmor. florence tomšic je deklamirala gregorcicevo »soci«, zbor slovenije je zapel gregorcicevi »ne zveni mi« in »Zvezda«. slavnostni govor o simonu gregorcicu je pripravil milan slaje iz Loraina, ohio. Pevski zbor ilirija je zapel gregorcicevi »ujetega ptica tožba« in »svar­jenje«. frank Drobnic je deklamiral gregorcicevega »Pastirja«. Zbor Zvon je zapel gregorcicevo »vojaci na potu«. sledila sta »vencek slovenskih zdravic« in 43 »Cankar-Gregorcic proslava naredila globok vtis na narod kot tudi na ameriško javnost«, Ameriška domovina, 1936, št. 281. Anton Grdina v Amerikanskem Slovencu navaja, da je Gregorcicevo sliko odkril Slavoj Trost, ki je prispel iz New Yorka kot zastopnik jugoslovanskih izseljencev za izseljenski urad. Med odkritem je Jože Grdina deklamiral Gregorcicevo pesem »Vstajenje«. Trost je za govor, v katerem je omenjal Gregorcica in Prešerna, prejel bujen aplavz (po: Anton Gr­dina, »Bil je prisrcen slovenski dan«, Amerikanski Slovenec, 1936, št. 246). 44 Anton Grdina, »Bil je prisrcen slovenski dan«, Amerikanski Slovenec, 1936, št. 246. deklamacija »naš narodni dom« v izvedbi Daniela Pustotnika. vsi zbori skupaj so zapeli gregorcice­vo »rože je na vrtu plela«, ki jo je harmoniziral ivan Zorman. Deklamacija gregorciceve »kmetske hiše« v izvedbi vide gregorac. Zakljucna pevska tocka je bila gregorciceva »nazaj v planinski raj« (zbor ilirija in baragov pevski zbor). sklepna beseda predsednika Jkv antona grdine.45 Enakopravnost je trdila, da je bil cankarjev kip shranjen v mestni lopi za orodje, med krampi in lo­patami. to so namrec v uredništvu Enakopravnosti povedali mestni detektivi. enako je že prej porocal Plain Dealer.46 Predsednik Jkv anton grdina je zatrjeval, da je bil kip v zaboju, ki so ga kasneje prestavili na deset cevljev visoko polico.47 Ameriška domovina je napredni tabor obtožila tatvine.48 anton grdina je zahteval, naj napredni tabor vrne cankarjev kip: »To ni nobena šala! Tu ne gre zato, ali bi se jokali ali smejali, kot omenja Jontez! Od vas, tako imenovanih naprednjakov, zah­tevamo soho Ivana Cankarja nazaj! Od vas jo zah­tevamo na podlagi dejstev in dokazov, ki se nabirajo široma naselbine. Na podlagi sklepa in organizacije Jugoslov. kulturnega vrta. Radi onih, ki so prispevali za kulturni vrt in posebej še za Cankarja. Iz vzroka, ker nam je domovina oziroma obcina ljubljanska izrocila soho Ivana Cankarja, da jo denemo v kul­turni vrt.«49 anton grdina se je v imenu vodstva Jkv, v ka­terega je bilo vclanjeno vec kot 200 podpornih in kulturnih društev, obrnil na posamezne mestne svetnike, naj zahtevajo v mestni zbornici odško­dnino za ukradeni kip, saj je bil v casu tatvine v mestnem varstvu. »forman«, ki je vodil delo v gor­don Parku (po nem. der vormann), je na skrajno lahkomiseln nacin izrocil kip tujcema, ki sta ga 45 »Odkritje spomenikov Cankarju in Gregorcicu v cetrtek ob 1:30 pop.«, Ameriška Domovina, 1936, št. 278. 46 »Cankarjeva soha ukradena iz mestnega parka!«, Enako­ pravnost, 1936, št. 240. 47 Anton Grdina, »Glede sohe Ivana Cankarja«, Ameriška domovina, 1936, št. 267. 48 »Nekaj besed k ugrabitvi Cankarjeve sohe«, Enakopravnost, 1936, št. 241. 49 Anton Grdina, »Soho Ivana Cankarja zahtevamo nazaj!«, Ameriška domovina, 1936, št. 247. zahtevala za slovenski narodni dom, vendar nista imela pooblastila Jkv.50 novembra 1936 so neznani tatovi ukradli bro­nasta kipa slovaškega duhovnika Štefana furdeka in pesnika Jana kolarja, ki sta bila postavljena na spomenikih v slovaškem kulturnem vrtu. Policija je bila mnenja, da so se tatovi želeli okoristiti z bro­nom. Enakopravnost je poudarila: »In ce so tatovi odnesli ti sohi zaradi brona, potem je pac povsem možno, da so isti tatovi odnesli iz istega razloga tudi – Cankarjevo soho. Kdo ve? Zaenkrat še samo – ta­tovi. Možno je tudi, da eksistira v Clevelandu kaka skupina zagrizenih kukluksarskih 'stoprocentnežev', katere bodejo v oci ' forenerske' sohe v clevelandskih parkih? Kdo ve? Zaenkrat še samo – zlikovci.«51 Jože grdina je namigoval, da so imeli prste vmes tudi pajdaši tatov cankarjevega kipa. »Zakaj? Da zakrijejo svoj zlocin, ceš, to so napravili le vandali, glejte, saj so tudi slovaške ukradli.«52 razlog za tatvino kipa, lahko povežemo s priza­devanji socialistov, da bi kip postavili v slovenskem narodnem domu. 31. marca 1936 je odbor, ki je bil izbran na protestnem zborovanju 29. septembra 1934, izdal okrožnico: »Ker pa tega sramotenja (da se postavi Cankarja v kulturni vrt) še vedno ni konec in tudi ni izgleda v bližnji bodocnosti za to, sklicujemo odbor, izvo­ljen na prej navedenem shodu (29. septembra 1934) drugo zborovanje društvenih zastopnikov. / Na prihodnjem zborovanju, ki se bo vršilo 28. aprila t. l. v SND, 6409 St. Clair ave, da se bomo pogovori­li, kakšno stališce zavzamemo v bodoce glede Ivan Cankarjevega spomenika, na kakšen nacin bi se dalo to vprašanje za enkrat rešiti, ki dela sramoto že vsem clevelandskim Slovencem …« Predsednik dramskega društva ivan cankar erazem gorshe je 25. januarja 1936 poslal odbo­ru Jkv pismo, v katerem je citiral pismo mesta Ljubljana, ki pravi, da bo v primeru, ce ni mogoce 50 Anton Grdina, »Javni apel na naše councilmane«, Ameriška domovina, 1936, št. 241. 51 »Tatvina soh v clevelandskem kulturnem vrtu«, Enakoprav­ nost, 1936, št. 281. 52 Jože Grdina, »K dokoncanemu delu«, Ameriška domovina, 1936, št. 286. postaviti cankarjevega kipa v kulturnem vrtu, dru­štvo ivan cankar znalo svetovati primeren prostor za spomenik. cankarjev kip je zahteval za dramsko društvo, postavi naj se v slovenski narodni dom. 30. junija 1936 so v slovenskem narodnem domu spre­jeli resolucijo o ustanovitvi cankarjeve revije53 in o nadaljnjem boju proti klerikalcem, zasmehovanju cankarjevega spomina in postavitvi cankarjeve sohe v vrt. ivan Jontez je pisal Jkv, naj izroci can­karjev kip slovenskemu narodnemu domu: »Svoje zahteve utemeljujemo z motivacijo, da kot eksponenti nasprotnega svetovnega nazora, kot ga je zastopal pokojni Ivan Cankar vse svoje življe­nje, in kot nacelni nasprotniki ideologije, ki preveva Cankarjeva dela, nimate nobene pravice, držati nje­govo soho v svoji posesti, še manj pa, da bi jo kam postavili. /…/ Da je bil Ivan Cankar naš, potrjujejo njegova ne­smrtna dela, predvsem monumentalno delo 'Hlapec Jernej in njegova pravica'. Zato s polno pravico zah­tevamo, da njegovo soho izrocite nam, da ji damo primeren prostor v Slovenskem narodnem domu. Takisto s polno pravico zahtevamo, da se enkrat za vselej napravi konec neokusnemu zasmehovanju Cankarjevega spomina, ki je izraženo v Vaši nameri, postaviti njegovo soho poleg one škofa Barage. Po­stavite poleg sohe škofa Barage kolikor spomenikov hocete in kamorkoli, toda od Ivana Cankarja držite roke proc! On je naš! Povsem možno je, da boste trmasto vztrajali, da nam njegove sohe ne daste. Prav. Odgovornost bo 53 Cankarjev glasnik, mesecnik za leposlovje in pouk, 1937– 1943 (urednik Etbin Kristan, upravnik Milan Medvešek, sedež uredništva 6411 St. Clair Ave., Cleveland). Cankarjev glasnik naj bi izhajal kot »živ spomenik proletar­skemu pisatelju« Cankarju. »Ta spomenik so mu postavili tisti ameriški Slovenci, ki verujejo, da so nam potrebne Cankarjeve ideje, ki jih je izražal v svojih spisih« (Louis Zorko, »Cleveland, O.«, Nova doba, 1938, št. 8). Iz uvodnika v 1. št. Cankarjevega glasnika: »Tako Cankar ne bi potreboval nobenega spomenika razen onega, ki si ga je sam postavil. Njegove trnjeve poti ne more zabrisati marmor, in bron ne more biti zgovornejši od njegove besede. Toda Cankar ni edini, s komur je usoda tako ravnala, in tisti, ki jih resnicno zaslužijo, navadno ne bi potrebovali spomenikov. Cankar bi najbrže dejal, da ljudje ne posta­vljajo monumentov zaradi slavljencev, temvec zaradi sebe. In nagibi so lahko zelo raznovrstni.« (»Za uvod«, Cankarjev glasnik, 1937, št. 1, str. 3) na Vaši strani. Pred zgodovino boste morali nositi vso odgovornost za ta najogabnejši kulturni škandal med ameriškimi Slovenci. Sodila in obsodila Vas bo zgodovina, ne mi. Mi predlagamo mirno likvidacijo tega škanda­la. Izrocite nam Cankarjevo soho. S tem si boste omogocili odhod s pozornice, ki se bo v nasprotnem slucaju za Vas spremenila pred zgodovino v sramo­tni oder. Dobro premislite naš predlog, preden ga boste odklonili! Ako boste našo pravicno zahtevo odklonili, Vam obetamo neizprosen boj, ki ga bomo vodili proti Vam vse dotlej, dokler se ne boste nehali norcevati iz spo­mina našega velikega prijatelja Ivana Cankarja.« Dva direktorja doma sta na skupni seji kultur­nih vrtov zahtevala, naj jim izrocijo cankarjevo soho.54 napredna društva in organizacije, ki so se po­vezala v konferenco zastopnikov naprednih dru­štev za spomenik ivanu cankarju, so se odlocila za samostojno pocastitev cankarjevega spomina. urednik Napredka vatro J. grill je predlagal izdajo obširne in kompletne cankarjeve biografije. na drugi seji konference za pocastitev can­karjevega spomina 29. maja 1936 so izvolili od­bor (ivan Jontez, vatro J. grill, f. J. terbižan in J. Jauch) in izvršni odbor konference (predsednik Louis kaferle, podpredsednik v. J. grill, tajnik i. Jontez, blagajnik Joseph franceškin, zapisnikar Joseph Jauch).55 na tej seji je grill umaknil predlog za izdajo cankarjeve biografije. Z veliko vecino je bil spre­jel predlog za izdajo slovensko-ameriške delavske, kulturne in socialne mesecne revije cankarju v spomin, ki sta jo ivanu Jontezu svetovala milan medvešek in Jože Šircl. konferenco so preoblikovali v odbor za ustanovitev revije, ki si je kmalu zatem izbral ime cankarjeva ustanova.56 54 »Ali niste hoteli imeti po vsej sili Cankarjeve sohe?«, Ame­ riška Domovina, 1936, št. 245. 55 Ivan Jontez, »Samostojna akcija naprednih društev za spo­ menik Ivanu Cankarju«, Prosveta, 1936, št. 109. 56 Ivan Jontez, »Rojstvo delavske revije«, Proletarec, 1936, št. 1614. Casnik Slovenec je prinesel drugacno interpre­tacijo dogodkov v letih 1934–1936. »Družba na­prednjakov je ukradla Cankarjev kip, da ga družba 'klerikalcev' ne bi postavila in ga pokazala svetu.« slo­ vensko dramsko društvo ivan cankar v clevelandu je leta 1934 zaprosilo odbor Jkv, naj mu prepusti cankarjev kip, da ga postavi v svojih prostorih v slovenskem narodnem domu. Predsednik odbora John L. mihelich je 10. maja 1934 odgovoril, da bodo poleg kipa škofa barage postavili tudi kip ivana can­ karja, saj je v parku dovolj prostora za 12 spomenikov. Povabil je slovensko dramsko društvo ivan cankar, naj se pridruži politicno nepristranski akciji Jkv, da bo mogoce odkritje izvesti v cim bolj slovesni obliki. kot receno, se je slovensko dramsko društvo ivan cankar 30. avgusta 1934 obrnilo na mestni svet v Ljubljani s prošnjo, naj posreduje, da dobi podarjeni cankarjev kip, kajti bilo naj bi edino dru­štvo v ameriki, ki je bilo ustanovljeno v cankarjev spomin in nosi njegovo ime. Ljubljanski mestni svet je odgovoril, da je kip namenjen za narodni park v clevelandu, ameriški slovenci pa naj se sami pome­nijo, kdo ga bo postavil in odkril. Dramsko društvo je znova zaprosilo za cankarjev kip in zapisalo: »… uradniki kulturnega vrta kipa Ivana Cankarja ne marajo. V Clevelandu vsi vemo, da uradniki kul­turnega vrta predstavljajo le eno stran naroda in ta je skrajno klerikalna. Vemo tudi, da se uradniki kulturnega vrta niso nikdar udeleževali iger, katere je spisal Ivan Cankar. Naše mnenje je, da je bil pri narocilu kipa pri vas nekak nesporazum. Klerikalci so pricakovali, da jim pošljete nekakšnega škofa, ce pa tega ne, vsaj kakšnega duhovnika, pa ste poslali kip Ivana Cankarja (za katerega so klerikalci izrecno prosili – op. ur.) – ljudem, ki ga v srcu mrzijo, ki niso bili nikdar v skladu s Cankarjevimi idejami. Da, v Clevelandu je mnogo Cankarjevih pristašev (Cankar nikdar ni zbiral pristašev – op. ur.), vendar odkrito re­ceno, smo v manjšini. O kipu Ivana Cankarja pravijo, da ga bodo postavili enkrat pozneje, kdaj, tega nihce ne ve. Vemo le toliko, da kadar in kjer bodo uradni­ki kulturnega vrta, katerega predsednik je g. Anton Grdina, postavili spomenik Ivanu Cankarju, bodo to izvedli na tak nacin, da bodo sramotili njegova dela in ves napreden slovenski element v Clevelandu.« Dramsko društvo je prosilo, naj mu ljubljanski svet pokloni kip, ki ga bo postavilo v slovenskem narodnem domu v clevelandu. »Gotovi smo, da ko bodo sedanji uradniki kulturnega vrta posta­vljali Cankarjev kip, mu bodo postavili neznaten kamen. Uredili bodo tako, da bodo ponižali vse, ki smo Cankarjevega smisla. Verujte, da Slovenci, ka­tere predstavlja dramsko društvo Ivan Cankar, so iskreni, zavedno misleci in napredni ter vredni te casti, da postavimo v naš kulturni hram S. N. Dom njegov kip, kip Ivana Cankarja. Dramsko društvo Ivan Cankar je bilo ustanovljeno v njegov spomin in je do danes edino društvo v Ameriki, ki nosi njegovo ime. Ce nam dovolite, bomo vse do picice izvedli v najkrajšem casu. Anton Grdina naj postavlja Baraga, mi bomo pa Ivana Cankarja, ce nam dovolite.« Ljubljanski mestni svet je vztrajal, naj se kip po­stavi tja, kamor je bil prvotno namenjen. Dramsko društvo se je obrnilo na ravnatelja clevelandskih parkov huga vargo, ki je prošnjo prepustil pred­sedniku Lige kulturnih vrtov charlesu wolframu. Liga kulturnih vrtov je vso zadevo odstopila Ju­goslovanskemu kulturnemu vrtu. odbor Jkv je na svoji seji ponovil sklep o cimprejšnji postavitvi kipa v vrt in povabil slovensko dramsko društvo ivan cankar k sodelovanju. slovensko dramsko društvo ivan cankar je 5. marca 1936 ponovno poslalo pismo ljubljan­skemu mestnemu svetu, naslovljeno je bilo na dr. vladimirja ravniharja. Zatrjevalo je, da je novi odbor Jkv »manj razvpit, pa še vedno istega strogo klerikalnega kalibra«, zato društvo ne more priti do cankarjevega kipa. ker je Ameriška domovi­na porocala, da bo obenem s cankarjevim odkrit tudi spomenik simonu gregorcicu, je društvo za­pisalo: »Oni dobro vedo, da njih pristaši ne bodo dali denarja za postavitev sohe Ivana Cankarja, za Gregorcica pa se bo dalo nekaj dobiti, zato ker je bil duhovnik. Gre jim enostavno za to, da kar bodo postavili, mora biti duhovnik, ce že ne škof. Ti lju­dje niso nikdar brali Cankarjevih spisov, pa tudi ne Gregorcicevih poezij, ker sploh nic literarnega ne berejo. Sedaj zopet vidimo, da bodo nabirali denar za obe sohi, postavili pa bodo le spomenik Simona Gregorcica z izgovorom, da za Cankarja ni bilo do­volj dohodkov. Clevelandska napredna društva se iz navedenih razlogov nocejo pridružiti klerikalni skupini, ker ostanemo dosledno izigrani.« napredna društva bi se zmogla poenotiti in pri­stati na cankarjev kip v Jkv, a samo v tem primeru, da ga sama postavijo. niso jim bile po volji tudi mere baragovega in cankarjevega kipa. Želeli so monumentalnejši cankarjev kip. »Baragova soha je do pasu s celim oprsjem. Naše napredno društvo bi bilo pripravljeno nekaj placati, ce nam morete preskrbeti vecjo soho Ivana Cankarja, ki naj bi bila cela glava z oprsjem. Misel naprednih ljudi je taka, da ce se že postavi spomenik Ivana Cankarja v Ju­goslovanskem kulturnem vrtu, naj bo ta spomenik velik (morda na konju z vihrajocim repom – op. ur.), da bo v skladu z njegovimi deli.« kulturni oddelek mestnega poglavarstva je 9. aprila 1936 odgovoril, da se v nesporazume ameri­ških slovencev ne želi vtikati. cankarjev spomenik naj cim prej pride na dostojno mesto, da se ne bo valjal v zaprašeni garaži mestne vrtnarije. vrednost umetniških del ni odvisna od njihovih mer, ampak od umetniškega izraza.57 Odkritje Cankarjevega kipa vodstvo Jkv je izginotje kipa takoj prijavilo mestni upravi in policiji. Policijske preiskave so bile neuspešne. »socialisticni naprednjaki« naj bi po odvetniku sporocili katolicanom, da bodo vrnili cankarjev kip, ce bodo molcali o imenih tatov.58 v uredni­štvo Ameriške domovine je na zacetku decembra 1936 prišel odvetnik Joseph križman in dejal, da bo dobilo vodstvo Jkv kip nazaj najkasneje v tednu dni, ce se v uredništvu castno obvežejo, da ne bodo napadali naprednjakov zaradi tatvine. križmana je anton grdina najel, naj poizveduje za kipom, ker so naprednjaki namigovali, da je grdina najbrž sam skril kip.59 odbor Jkv je pri clevelandskem kiparju sloven­skega rodu rudolfu a. mafki narocil nov kip ivana cankarja. rudolf mafko je kip izdelal po fotografi­jah Lobodovega kipa.60 Primerjava fotografij obeh kipov odkriva nekaj razlik v detajlih in deloma v 57 »Cankarja so ukradli … / Kako Slovenci pišemo svojo zgo­ dovino«, Slovenec, 1936, št. 253. 58 »Našim 'naprednjakom' v Clevelandu«, Ameriška domovina, 1936, št. 289. 59 »Mr. Križmana klicemo na pozornico!«, Ameriška domo­ vina, 1936, št. 290. 60 »Praznik Slovencev v Clevelandu«, Jutro, 1936, št. 274. Odkritje Cankarjevega spomenika v JKV 25. julija 1937 Od leve proti desni: castni predsednik vrta John L. Mihelich, ravnatelj Julij Slapšak, dr. Franc trdan, generalni konzul Jugoslavije dr. Božidar Stojanovic, predsednik vrta Anton Grdina. (po: Zarja/Dawn, 1937, št. 9, str. 274; prva objava Cleveland Plain Dealer) Množica ameriških Slovencev pri slavnostnem odkritju Cankarjevega in ponovnem odkritju Gregorcicevega spomenika v JKV 25. julija 1937. V krogu stojijo clanice in clani telovadnih krožkov. Desno je Cankarjev spomenik. (v: Zarja/Dawn, 1937, št. 10, str. 292, in, 1959, št. 7, str. 134) vtisu celote, ugotavlja Špelca Copic, vendar je ru­ nov kip so znašali 275 dolarjev.62 kamnosek frank dolf mafko svojo nalogo plasticno dovolj uspešno košic je cankarjev kip pritrdil na svoje mesto. vse rešil, portretna zvestoba pa je šibkejša.61 stroški za delo za Jkv je opravil brezplacno.63 61 Špelca Copic, »Spomenik Ivanu Cankarju in Simonu Gregor­ 62 Anton Grdina, »Naš narodni vrt dogotovljen«, Amerikanski Slovenec, 1937, št. 206. cicu«, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 63 Anton Grdina, »Soha Ivana Cankarja«, Ameriška domovi­ 20. stoletja, Ljubljana 2000, str. 345. na, 1937, št. 194. 25. julij 1937, na Drugi baragov dan, je poteka­lo odkritje cankarjevega kipa (kopije r. mafka) in ponovno odkritje gregorcicevega spomenika. Zbrala se je nekaj tisocglava množica, zastopni­ki mestnih, okrajnih, državnih in zveznih oblasti, skoraj vsa slovenska duhovšcina. Dvesto žen in de­klet je bilo v narodnih nošah, osem skupin deklet v uniformah, prisotne so bile clanice posameznih podružnic slovenske ženske zveze, castne straže s. D. Z. in drugih organizacij. nacelovala jim je gospodicna albina novak. od desetih je bila slovesna sv. maša v cerkvi sv. vida (leta 1931 zgrajena cerkev je bila najvecja slovenska cerkev v ZDa). ob enajstih zbiranje ljudi v Jkv. godba društva sv. Jožefa št. 169 kskJ iz collinwoodske slovenske župnije je na slavnostnem prostoru zaigrala ameriško himno »star spangled banner« in pesem »hej slovenci!«. Predsednik Jkv anton grdina je v slovenšcini in anglešcini razložil pomen slavnostnega dneva ter izrocil vodstvo slav­nosti castnemu predsedniku Jkv Johnu L. mihe­lichu. ta je opozoril na veliko naklonjenost mesta cleveland in vlade ZDa, ki sta omogocila zgraditev najvecjega kulturnega spomenika Jugoslovanov v ameriki, t. j. Jkv, za katerega je ameriška vlada prispevala skoraj 80.000 dolarjev. Združeni pevski zbori so zapeli pesem »more adrijansko«. Župan harold burton je poudaril, da je milijonski cleve­land ponosen na svoje slovenske in jugoslovanske sinove, zato je mesto z veseljem pomagalo pri ure­snicitvi Jkv. veselilo ga je, da slovenci niso poza­bili na domaco kulturo in narodni znacaj. Štirje univerzitetni dijaki, bratje maksimovic so zapeli »oj Doberdob!«. »Prizor je bil nepopisno ganljiv.« generalni konzul Jugoslavije v new Yorku dr. bo­židar P. stojanovic je pozdravil prisotne v imenu Jugoslavije. mihelich je v angleškem delu govora poudarjal pomen dogodka za slovensko mladino v ameriki, ki lahko vidi, kako americani castijo pomen velikih slovenskih mož in genijev. »Kulturni vrt je bil zgrajen predvsem za mladino, da bo lahko s ponosom kazala, da smo glede kulture med prvimi.« cankarjev kip sta prekrivali ameriška in slo­venska zastava. Zastopnika slovenije zgodovinar dr. france trdan (1883–1941) in šolski nadzornik in mladinski pisatelj Julij slapšak (1874–1951) sta potegnila zastavi s kipa »in med navdušenim ploska­njem naroda je Cankar zrl na svoje brate in sestre v daljni Ameriki, in njegova duša pri Bogu je morala biti vesela in ponosna!« slavnostni govornik Julij slapšak je v pol ure trajajocem govoru predstavil cankarjevo življenje in delovanje. »Zdelo se nam je, da je bil to najboljši slovenski govor, kar smo jih še kdaj slišali na ameri­ških tleh.« slavnostni govornik pri ponovnem od­kritju gregorcicevega spomenika je bil prof. franc trdan. Združeni pevski zbori so zapeli gregorci­cevo »nazaj v planinski raj«. govorili so še direk­tor parka hugo varga, predsednik Lige kulturnih vrtov v clevelandu charles wolfram, tajnica Lige gospodicna Zwick in sodnik frank J. Lausche, ki je požel viharen aplavz. Predstavljeni so bili castni jugoslovanski konzul mihael cerrezin, tajnik sDZ John gornik, župnika vid hribar in b. J. Ponikvar ter vodilni zastopniki srbov, ki so v velikem številu prišli na slavnost, in drugi. Po slavnosti v rockefeller Parku je bil skupni odhod vseh avtobusov in avtomobilov v Park Pu­ritas springs. ob dveh popoldne se je zacel svecani program v cast škofa barage (Drugi baragov dan). Pozdravni govor a. grdine, ki je izrocil vodstvo programa dr. J. w. mallyju, govori jugoslovanskega konzula dr. božidarja P. stojanovica, kanonika Joh­na J. omana, dr. franca trdana in b. J. Ponikvarja. Jože grdina je prebral pozdrave ljubljanskega žu­pana dr. adlešica in vrhniškega župana ignacija hrena. Državni inženir Louis Drašler je nastopil kot zastopnik guvernerja države ohio Daveya. go­vorila sta tudi predsednik srbskega oddelka Jkv mile marinkovic in predsednik Jugoslav university kluba g. vojnovic. na odkritju spomenika je bilo nad 5.000 ljudi, na vseh slavnostih, v cerkvah in drugje pa do 15.000 ljudi.64 vsi trije clevelandski ameriški dnevniki so poslali porocevalce in foto­grafe, ki so posneli odkritje spomenika. izpostavimo slavnostni govor ravnatelja Julija slapšaka: »Zgodovina sveta, pravi veliki francoski mislec in zgodovinar Carlyle, je življenjska zgodovi­na velikih mož. Kot glasniki in preroki, kot voditelji in junaki stopajo na dan, ko pride cas, ki oznanja ve­like dogodke. Z njimi ustvarja narod svojo zgodovino. 64 »Cankarjeva soha odkrita«, Ameriška domovina, 1937, št. 173, in »Vseslovenski dan v Clevelandu«, Ameriška domo­vina, 1937, št. 171. Slovenski narod je v najtežjih casih vzdržal na svoji zemlji, se trudil in boril za svoj obstanek ter cakal lepše bodocnosti, ki so nam jo pripravljali naši veliki možje, slovenski misleci in borci. Kakor vrhovi se dvigajo ti vodniki in preroki nad našo zemljo, nad svoj cas, premerili so preteklost in sedanjost ter kaza­li – po Prešernovi besedi – 'pravo pot v deželo duhov'. Njih zasluga je, da se je tako bujno razrasla kulturna njiva slovenska. Ustvarjajoc nesmrtna dela, ki se v njih izraža naš narodni duh, so spremljali slovenski narod v kraljestvo svobode ter dajali pecat našemu življenjskemu pismu. Njih dela so zaklad naše na­rodne kulture; v njih se je iz slovenske zavesti glasila misel jugoslovanstva in clovecanstva. Ti preroki so predvsem: Trubar in Baraga, Vodnik in Prešeren, ki se je povzpel na višek sodobne umetnosti; dalje mla­doslovenska trojica: Levstik, Stritar in Jurcic; potem Gregorcic in Aškerc in pa dr. Krek, ki je dovršil svoje življenjsko delo z majniško deklaracijo – za vstop v narodno državo. In naposled ti, Ivan Cankar, duševni velikan, mož-videc, vodnik in prerok, naš slovenski genij. Danes ti postavlja tudi nova domovina tu v zelenem clevelandskem narodnem vrtu dostojen spomenik kot izraz naše brezmejne hvaležnosti in spoštovanja. Bival boš poslej tudi izven rodne domovine tu v boga­tem ameriškem mestu med svojimi rodnimi brati in sestrami, ki ti bodo prinašali domacega rožmarina in slovenskih rdecih nageljnov v spomin. /…/ Spisal je 32 knjig, ki so v zadnjih letih iznova izšle pri Novi založbi v Ljubljani v 20 debelih zvezkih, obsegajocih okrog 8.000 strani. Ni to prva stvar, da je Cankar toliko napisal, da je njegova dedišcina pre­bogata; glavno je to, da je Cankar resnicen umetnik, da so njegovi spisi prava umetnina. V njih govori duša duši; nevidna bogata struja custev se razliva med nami in med njim; nehote in nevede kdaj – mu sledimo, sanjamo ž njim, živimo z njegovimi junaki, govorimo z njegovim jezikom, pišemo njegov slog. In to so znaki vsake prave, resnicne umetnosti. Cankar je tedaj pravi in resnicni umetnik. V našem slovstvu pomeni Cankar vrhunec pri­povedništva. Ustvaril je nov pripovedni slog in kot še nihce pred njim je odkril blagoglasnost in ritem slovenskega govora. Danes ga poznajo iz prevodov razen slovenskih narodov (zlasti Cehov) tudi že Nemci, Francozi in Italijani. /…/ Verjel je v našo zmago. Leta 1913 je javno pre­daval v Ljubljani in rekel. 'Ce mislijo jugoslovanski narodi, da so si sorodni in da bi kaj lažje živeli, ce bi bili združeni, naj se zgodi po njih želji, naj si v bož­jem imenu zgrade jugoslovansko državo. Koristen za vesoljno cloveštvo je samo narod, ki je zadovoljen in ki ima pogoje in prostora, da uveljavi svojo moc. Doslej je to še utopija, sanje. Utopije pa imajo to cudno lastnost, da se po navadi uresnicijo.' – Zaradi tega predavanja je bil Cankar, še v Avstriji seveda, obsojen in zaprt. Toda njegove preroške besede so se uresnicile: nastala je Jugoslavija, nova država, skupni dom treh jugoslovanskih bratov. Doživel je Cankar dan svobode, toda tik po proglasitvi je Slove­nija pokopala svojega najvecjega umetnika, glasnika in preroka, ki je kazal pot v daljno bodocnost. Jugoslovanski kulturni vrt v Clevelandu je neka­ka podoba naše troedine narodne države. V tem vrtu bo danes odkrit spomenik slovenskemu geniju Ivanu Cankarju. Naš prerok, glasnik in zagovornik poniža-nih in zatiranih, zbudi se v grobu in iz onostranstva reši naše še neodrešene brate in sestre tam preko. Zato pa klice Tvojemu spominu stara in nova slo­venska domovina, ki je danes skupno zastopana pred Tvojo soho: nezvenljiva slava Tvojemu spominu!«65 uradna otvoritev Jugoslovanskega kulturnega vrta (1938) Po šestih letih so bila ureditvena dela v Jkv koncana. Do zacetka aprila 1939 je bila poravnana vecina stroškov. nadaljnji prispevki so šli v sklad za spominsko knjigo.66 najvecji del stroškov za vrt (68.000 dolarjev) je pokrila zvezna vlada, pri kateri je posredoval senator robert J. bulkley. Za sode­lovanje zvezne vlade si je prizadeval tudi arhitekt viktor suhadolnik. mestna uprava se je zavezala, da bo z delom in denarjem pomagala pri ureja­nju vrta (10.000 dolarjev). slovenci so uspeli zbra­ti okrog 10.000 dolarjev. srbi so prispevali skoraj 2.000 dolarjev. Prvotno bi vsak od treh narodov moral pokriti tretjino stroškov. slovenci so prevzeli dve tretjini stroškov, dokler ne bi k akciji pristopili tudi hrvati. Ceprav so bili veckrat naprošeni, hr- Uradna otvoritev JKV. Od leve proti desni: blagajnicarka JKV Marion Kuhar, Vera Adlešic, dr. Juro Adlešic, clevelandski župan harold Burton, glavni tajnik JKV Jože Grdina, predsednik Anton Grdina, podpredsednik Milan Marinkovic. Med dr. Adlešicem in županom Burtinom je guverner Ohia Martin L. Davey. Poleg guvernerja stojita John L. Mihelich in Louis Drašler (v: Ameriška domovina, 1938, št. 116, prva objava v Cleveland Plain Dealer) 65 »Domovina govori ob Cankarjevem spomeniku«, Ameriška domovina, 1937, št. 175. 66 »Jugoslovanski kulturni vrt je sedaj popolnoma placan«, Ameriška domovina, 1938, št. 76. vati zaradi notranjepoliticnih razmer v kraljevini Jugoslaviji niso sodelovali pri Jkv.67 Jkv, ki je bil tedaj eden izmed osemnajstih na­rodnih vrtov v clevelandskem rockefellerjevem parku, je 15. maja 1938 uradno odprl ljubljanski župan dr. Juro adlešic (1884–1968). u Po drugi svetovni vojni je kipar Julijan renko izklesal po Lobodovem mavcnem modelu v kamnu nov, t.j. že tretji cankarjev kip.68 v parku je bilo postavljenih pet slovenskih spomenikov: cankar, gregorcic, general rudolf maister, njegoš in ivan Zorman. Park je bil po drugi svetovni vojni za­nemarjen. Zlasti v petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja je bil izpostavljen vandalizmu. nepoškodovan je ostal edino baragov kip. Leta 1991 je bil nekdanji Jkv obnovljen in ponovno odprt kot slovenski kulturni vrt. cankarjev kip je bil ponov­no poškodovan v devetdesetih letih. 18. junija 2010 so odkrili nov kip iz granita, ki ga je po Lobodovem kipu izdelal teodor (ted) stroie. Viri in literatura Casopisni viri »spomenik ivanu cankarju v clevelandu«, Jutro, 1933, št. 74. »cankarjev spomenik v clevelandu«, Slovenski narod, 1933, št. 106. »Jugoslovenski kulturni vrt v ameriki«, Jutro, 1933, št. 164. i. b., »baraga – cankar«, Pohod, 1934, št. 29. 67 »Bratom Hrvatom v Clevelandu«, Ameriška domovina, 1937, št. 283. Zneski se pri posameznih navajanjih v socasnem tisku do neke mere razlikujejo. Matjaž Klemencic piše, da je ame­riška zvezna vlada prispevala 67.000 dolarjev, clevelandski mestni svet 12.000 dolarjev, zveze jugoslovanskih kulturnih društev države Ohio 19.000 dolarjev in pripadniki slovenske skupnosti iz Clevelanda 5.400 dolarjev (po: Matjaž Klemen­cic, »Slovenska tvarna kulturna dedišcina v ZDA«, Dve domovini, 2001, št. 14, str. 178. 68 Model Cankarjevega kipa avtorja Petra Lobode hrani Mestni muzej v Ljubljani, inv. št. 1059 (po: Špelca Copic, »Spomenik Ivanu Cankarju in Simonu Gregorcicu«, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000, str. 345). hugo bren, »ali cankar ali baraga?«, Amerikanski Slovenec, 1934, št. 76. »Škof baraga: ivan cankar«, Jutro, 1934, št. 155. »ivan cankar postavljen v kot«, Jutro, 1934, št. 156. »ameriška spomeniška afera«, Jutro, 1934, št. 160. »resnica o baragi in cankarju«, Slovenec, 1934, št. 165. »Protest in poziv naprednih društev v clevelandu glede cankarjevega kipa«, Enakopravnost, 1934, št. 245. »slovensko naprednjaštvo«, Amerikanski Slovenec, 1935, št. 131. ivan Jontez, »samostojna akcija naprednih društev za spomenik ivanu cankarju«, Prosveta, 1936, št. 109. Jože grdina, »baraga in cankar v clevelandu«, Jutro, 1936, št. 112. »Zapisnik zborovanja Prosvetne matice«, Enakopravnost, 1936, št. 140. »Prijazen poziv sloven. narodu!«, Ameriška domovina, 1936, št. 210. anton grdina, »nekoliko o cankarjevem spomeniku«, Amerikanski Slovenec, 1936, št. 211. »cankarjeva ustanova«, Ameriška domovina, 1936, št. 223. Jože grdina, »slovenskemu narodu v naznanje«, Ameriška domovina, 1936, št. 230. »cankarjeva soha ukradena iz mestnega parka!«, Enakopravnost, 1936, št. 240. »kip cankarja ukraden«, Ameriška domovina, 1936, št. 240. anton grdina, »Javni apel na naše councilmane«, Ameriška domovina, 1936, št. 241. »kip cankarja ukraden«, Ameriška domovina, 1936, št. 241. »nekaj besed k ugrabitvi cankarjeve sohe«, Enakopravnost, 1936, št. 241. »ali niste hoteli imeti po vsej sili cankarjeve sohe?«, Ameriška Domovina, 1936, št. 245. anton grdina, »bil je prisrcen slovenski dan«, Amerikanski Slovenec, 1936, št. 246. anton grdina, »soho ivana cankarja zahtevamo nazaj!«, Ameriška domovina, 1936, št. 247. »cankarja so ukradli … / kako slovenci pišemo svojo zgodovino«, Slovenec, 1936, št. 253. anton grdina, »glede sohe ivana cankarja«, Ameriška domovina, 1936, št. 267. »Praznik slovencev v clevelandu«, Jutro, 1936, št. 274. »odkritje spomenikov cankarju in gregorcicu v cetrtek ob 1:30 pop.«, Ameriška Domovina, 1936, št. 278. »cankar-gregorcic proslava naredila globok vtis na narod kot tudi na ameriško javnost«, Ameriška domovina, 1936, št. 281. »tatvina soh v clevelandskem kulturnem vrtu«, Enakopravnost, 1936, št. 281. Jože grdina, »k dokoncanemu delu«, Ameriška domovina, 1936, št. 286. »našim 'naprednjakom' v clevelandu«, Ameriška domovina, 1936, št. 289. »mr. križmana klicemo na pozornico!«, Ameriška domovina, 1936, št. 290. »baragov spomenik v Jugoslovanskem kulturnem vrtu v clevelandu«, Mladika, 1936, št. 3, str. 110. ivan Jontez, »rojstvo delavske revije«, Proletarec, 1936, št. 1614. »vseslovenski dan v clevelandu«, Ameriška domovina, 1937, št. 171. »Drugi baragov dan«, Ameriška domovina, 1937, št. 172. »cankarjeva soha odkrita«, Ameriška domovina, 1937, št. 173. »Domovina govori ob cankarjevem spomeniku«, Ameriška domovina, 1937, št. 175. »bratom hrvatom v clevelandu«, Ameriška domovina, 1937, št. 283. anton grdina, »soha ivana cankarja«, Ameriška domovina, 1937, št. 194. anton grdina, »naš narodni vrt dogotovljen«, Amerikanski slovenec, 1937, št. 206. »bratom hrvatom v clevelandu«, Ameriška domovina, 1937, št. 283. milan medvešek, »nekaj besed o postanku cankarjeve ustanove«, Majski glas, 1937, št. 1, str. 61. Louis Zorko, »cleveland, o.«, Nova doba, 1938, št. 8. »Jugoslovanski kulturni vrt je sedaj popolnoma placan«, Ameriška domovina, 1938, št. 76. »slovenci v clevelandu«, Slovenec, 1940, št. 259a. Literatura Copic, Špelca: »spomenik ivanu cankarju in simonu gregorcicu«. v: Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000, str. 344–345. Dobrovoljc, france: Cankarjev album, maribor 1972, str. 313–314. grdina, Jože: »Jugoslovanski kulturni vrt in škof baraga«. v: Spominska knjiga izdana ob priliki odkritja spomeniku škofu Ireneju Frideriku Baragi, cleveland 1935, str. 30–37. klemencic, matjaž: »slovenska tvarna kulturna dedišcina v ZDa«. v: Dve domovini, 2001, št. 14, str. 169–180. Šijanec, fran: Sodobna slovenska likovna umetnost, maribor 1961. Zusammenfassung DIE SLOWENISChE DENKMALAFFärE IN CLEVELAND Die Denkmäler für Ivan Cankar, Friderik Irenej Baraga und Simon Gregorcic im Jugoslawischen Kulturgarten clevelands stadtgemeinde stellte im Jahr 1930 den einzelnen volksgruppen teile des rockefeller-Parks – die international cultural gardens – zur freien gestaltung und Denkmalerrichtung zur ver­fügung. Den für die Jugoslawen vorgesehenen Park übernahmen die slowenen, die unter allen Jugosla­wen in cleveland die zahlenmäßig stärkste und am kompaktesten angesiedelte gruppe waren. Die erste öffentliche versammlung über die gestaltung des Parks wurde am 27. februar 1930 vom slowenischen unternehmer anton grdina (1874–1957) einberufen. bei der nächstfolgenden versammlung am 27. märz 1930 versprachen auch die kroaten und serben ihre mitwirkung. ein ausschuss wurde gewählt, in dem 65 angesehene slowenen aus cleveland vertreten waren. auf der dritten versammlung am 5. mai 1930 wurde der vorschlag zur umbenennung in Jugoslawischer na­tionaler garten mit großer mehrheit angenommen. am 4. Dezember 1932, anlässlich des 14-jährigen Jubiläums der gründung Jugoslawiens, wurde der raum für den künftigen Park feierlich ins eigen­tum übernommen. während der wirtschaftskrise übernahm die amerikanische regierung die Pflege der nationalen Parks, um damit arbeitslosen einen verdienst zu er­möglichen. für die Denkmäler mussten die volks­gruppen sorge tragen. Die slowenen entschlossen sich zur aufstellung eines Denkmales zu ehren des schriftstellers ivan cankar. Die Laibacher stadt­gemeinde schenkte zu beginn des Jahres 1933 den abguss einer büste cankars, die das werk des bild­hauers Peter Loboda (1894–1952) aus dem Jahr 1930 war. um Zollabgaben zu vermeiden, übernahm auf vorschlag des Jugoslawischen kulturgartens der Di­rektor der stadtparks von cleveland die büste in das eigentum der stadt. Die sammlung von freiwilligen beiträgen für die aufstellung des Denkmals ging jedoch nur schleppend voran. Die interpretationen der darauffolgenden er­eignisse sind sehr unterschiedlich und hängen von der politischen ausrichtung der berichterstatter bzw. der slowenisch-amerikanischen blätter und Zeitschriften ab. auf der einen seite standen die ka­tholisch ausgerichteten blätter ameriška domovina [amerikanische heimat], glasilo kskJ [organ der krainer slowenischen katholischen einheit], glas naroda [stimme des volkes], amerikanski slovenec [amerikanischer slowene], ave maria und obzor [rundschau], auf der anderen seite die vom fort­schrittlichen (sozialistischen) Lager herausgegebe­nen blätter Prosveta [bildung] und enakopravnost [gleichberechtigung]. Der ausschuss zur ausgestaltung des Parks, in dem vertreter katholischer vereine überwogen, stand einer aufstellung von cankars büste ableh­nend gegenüber, da cankar als zu wenig katholisch galt. es kam zu streitigkeiten zwischen cankars sozialistischen anhängern und den befürwortern eines Denkmals für bischof friderik irenej baraga. im april 1934 wurde bei einer versammlung der beschluss gefasst, dass als erstes ein Denkmal für baraga aufzustellen sei. im september 1934 organi­sierten die sozialistischen befürworter von cankars Denkmal eine Protestveranstaltung und sandten eine resolution nach Ljubljana mit dem ansuchen, cankars büste ihrer obhut anzuvertrauen. Die bronzene büste des bischofs baraga war ein werk des bildhauers william mac vey (1905– 1995) aus cleveland. Der granitsockel stammte vom Laibacher steinhauer toman. Die feierliche eröffnung von baragas Denkmal – gleichzeitig der erste baraga-tag – fand am 22. september 1935 un-ter anwesenheit des Laibacher bischofs Dr. gregor rožman statt. Die weihe des Denkmals erfolgte durch den weihbischof von cleveland, James mac fadden. außerdem wurde ein gedenkbuch heraus­gegeben, in dem (aus der Perspektive der katholi­schen ausschussmitglieder) die bemühungen zur gestaltung des Jugoslawischen kulturgartens und die konflikte um die Denkmäler beschrieben sind. am 6. september 1936 enthüllten die serben im Park ein Denkmal für njegoš. am 26. november 1936 sollten gleichzeitig Denk­mäler für cankar und simon gregorcic enthüllt wer­den. knapp bevor die wand aus gemeißeltem stein und der sockel fertiggestellt waren und cankars büste daraufgestellt werden sollte, stellte man fest, dass sich diese nicht mehr im städtischen Lager im gordon Park befindet. Die büste war im mai oder anfang Juni 1936 von zwei männern gestohlen wor­den, die behaupteten, das Denkmal für das audito­rium des slowenischen volksheimes auf der st. clair avenue zu benötigen. Die katholischen blätter be­schuldigten die sozialisten bzw. die fortschrittlichen vereine, diesen Diebstahl selber durchgeführt zu ha­ben, da sie sich für die aufstellung des Denkmals im slowenischen volksheim einsetzten. Zum ehrenden gedenken an cankar gründeten die sozialisten auch die Zeitschrift cankarjev glasnik [cankars herold]. Zur enthüllung des Denkmals für gregorcic gab es im november 1936 keine besondere festveranstal­tung im freien, da es an jenem tag stark schneite. es fanden jedoch feiern im grdina-saal statt. Die sozialisten teilten angeblich den katholiken per anwalt mit, dass sie cankars büste innerhalb einer woche zurückbekämen, wenn sie die namen der Diebe verschwiegen. Der ausschuss des Jugos­lawischen kulturgartens bestellte jedoch eine neue büste beim clevelander bildhauer slowenischer abstammung rudolf a. mafko. mafko stellte die büste cankars nach fotografien von Loboda her. cankars Denkmal wurde am 25. Juli 1937 enthüllt, am zweiten baraga-tag. an der enthüllung nah­men über 5.000 Personen teil, insgesamt waren bei den festakten, in den kirchen und anderswo bis zu 15.000 menschen. nach dem Zweiten weltkrieg fertigte der bild­hauer Julijan renko nach einem gipsmodel von Loboda eine neue – also bereits die dritte – büs­te cankars an. im Park wurden fünf slowenische Denkmäler, nämlich für cankar, gregorcic, ge­neral rudolf maister, njegoš und ivan Zorman, aufgestellt. insgesamt wurde der Park nach dem krieg jedoch vernachlässigt. im Jahr 1991 wurde der ehemalige Jugoslawische kulturgarten erneuert und als slowenischer kulturgarten wiedereröffnet. cankars büste wurde in den 1990er Jahren beschä­digt. am 18. Juni 2010 wurde schließlich eine neue granitbüste enthüllt, die von teodor stroie nach Lobodas büste angefertigt wurde. Schlagwörter: amerikanische slowenen, cleve­land, ivan cankar, friderik irenej baraga, simon gregorcic, Denkmäler, Peter Loboda Miran Aplinc »Vsaka ulica, trg in cesta, tudi, ce ima le eno hišo, mora imeti svoje ime.« Od hišnih številk do poimenovanja ulic in trgov v Šoštanju APLINC Miran, dr., muzejski svetovalec, muzej usnjarstva na slovenskem, Šoštanj, enota muzeja velenje, miran.aplinc@muzej-usnjarstva.si 811.163.6'373.23(497.4Šoštanj) 711.73(497.4Šoštanj) 913(497.4Šoštanj) 929(497.4Šoštanj) »VSAKA uLICA, Trg IN CESTA, TuDI, CE IMALE ENO hIŠO, MOrA IMETI SVOJE IME.« Od hišnih številk do poimenovanja ulic in trgov v Šoštanju Clanek, ki obravnava poimenovanje šoštanjskih ulic, zajema prvotno numeracijo in prvo poimenovanje 1931, preimenovanje v casu okupacije in vnovicno poimeno­vanje 1953 ter spremembe do današnjega casa. Šoštanj je bil od druge polovice 19. stoletja gospodarsko in upravno središce Šaleške doline. s podelitvijo mestnih pravic 1911 so nastali pogoji, ki so omogocali poimenovanje ulic in trgov, vendar takrat do tega še ni prišlo. Do prvega poi­menovanja ulic in trgov pride leta 1931 tudi kot posledica rasti in urbanizacije, ki pa je kasneje predvsem na racun rasti sosednjega velenja upadala. trend tega upadanja je bil zaustavljen šele pred nekaj leti. imena za Šoštanjske ulice so bila v preteklosti izbrana po pomembnih osebnostih slovenske in jugoslovanske zgodovine. Po koncu druge svetovne vojne so bila nekatera poimenovanja izbrana po padlih borcih partizanskega gibanja, revolucionarjih, ko­munistih in narodnih herojih. Zaradi preglednosti so vsa poimenovanja obravnavana kronološko. Kljucne besede: Šoštanj, ulice in trgi, hišne številke, kataster APLINC, Miran, PhD, museum advisor, museum of the Leather industry in slovenia, Šoštanj, unit of the museum of velenje, miran.aplinc@muzej­usnjarstva.si 811.163.6'373.23(497.4Šoštanj) 711.73(497.4Šoštanj) 913(497.4Šoštanj) 929(497.4Šoštanj) “EVEry STrEET, SquArE AND rOAD, EVEN IF IT ONLy hAS ONE hOuSE, NEEDS ITS OWN NAME”: From house numbers to naming streets and squares in Šoštanj The article deals with the naming of Šoštanj streets, from the first enumeration and the first naming in 1931, through the re-naming during the occupation, re-re-nam­ing in 1953 and the changes up to the present. Šoštanj had been the economic and administrative center of the valley of Šaleška dolina since the second half of the 19th century. after it was officially granted city rights in 1911, the conditions for naming the streets and squares were met; however, the process did not begin immediately. The first naming of streets and squares took place in 1931 as the result of growth and urbanization, which later slowed in pace because of the growth of nearby velenje. The decline stopped only a few years ago. in the past, the streets of Šoštanj were named after important people from slove­nian, Yugoslav and cultural history. after the end of world war ii, some streets were named after the fallen fighters of the partisan movement, revolutionaries, communists and national heroes. for clarity, all names are presented in chronological order. Key words: Šoštanj, streets and squares, house number, land register Stara poimenovanja - ledinska imena v vsakem naselju – Šoštanj ni izjema – je pre­bivalstvo posamezne kraje in komunikacije poi­menovalo s posebnimi imeni. v virih se omenja glavni trg pogosto kot osrednji trški prostor. ne­katera poimenovanja imajo osnovo v znacilnostih, legi, osebnostih, pomembnih objektih, rokodelcih itn. vse do dvajsetega stoletja je bilo poimenova­nje trških predelov v domeni prebivalstva. od tod izhajajo najstarejša ledinska imena. tudi vec šoštanjskih predelov je imelo posebno poimenovanje, ob tem pa je potrebno poudariti, da je trško ozemlje obsegalo širše obmocje kot sam trg. franc hribernik je zapisal, da je leta 1575 trško ozemlje potekalo med crto od Zorka preko izliva topolšice (toplice), sraleta, preko vrhov Široko in gorice do velunje ter od tod preko Lokovice spet do Zorka. ozemlje je bilo oznaceno z mejniki z ozna­ceno kratico gms (Gemeinde Markt Schoenstein). o trškem ozemlju je v župnijsko kroniko leta 1872 Lavrencij vošnjak zapisal, da so pred 1848 obhod meja opravili vsako sedmo leto na 1. maja. v ta na­men so se iz trga odpravili sodnik in asistenca z za­stavo in helebardo do Podhrastnika (prvi mejnik), mimo sraleta in Poštajnerja v ravne (drugi mej­nik), skozi kovacnico marovškega kovaca, mimo Lepa in skozi gozd pod Plešejem (tretji mejnik), v Družmirje pri miklavu (cetrti mejnik) in naprej cez tamšetov travnik do Pake (peti mejnik). Pot so nadaljevali proti klancjurju, hlišu, ostrožniku, vrhovniku, Pušniku in v Penk, vse do Podhrastni­kovega kozolca, kjer jih je cakalo okrepcilo. trško ozemlje je bilo vecje, kot je bilo ozemlje obcine v drugi polovici 19. stoletja (181 hektarov) in vecje od ozemlja katastrske obcine (282 hektarov).1 najbolj znano ledinsko ime izven trga Šoštanj je Ticnica, kjer je bila postavljena ubožna hiša. manj znano ime je Kopcnik (skopšnik), to je predel na levi strani Pake, na katerem je bil del usnjarne. Zu­naj trga proti severu je bilo podrocje imenovano Metlece, ki je ohranilo to poimenovanje vse do danes. Ograja je bilo podrocje zunaj ožjega trga v smeri proti goricam, kjer so tržani pasli živino. Pašniki so bili ograjeni, zato je bila po teh ograjah poimenovana nekdanja gostilna ograjšek. Ledin- Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 173–175. sko ime gorica prica o legi vinogradov na pobocju goric v preteklosti.2 Pod goricami s severozaho­dne strani ob cesti proti ravnam so bile gavge, kjer naj bi po izrocilu stale trške vislice. to trditev potrjuje oznacba na karti Jožefinskega vojaškega zemljevida.3 Podrocje pod cerkvijo sv. mohorja in fortunata je nosilo ime hof, naprej pod hribom je bila Podhoja, tako pa je bil poimenovan tudi hrib. Pušnik je kmetija na hribu Lokovica nad sotesko Penk, mimo katere je vodila trška meja.4 reber je bil hrib proti Lokovici,5 danes poimenovan tudi vrhovnikov hrib. na vojaškem zemljevidu pa je bila reber konec 18. stoletja imenovana kot rudo. na ravninskem delu najdemo zapis Schmelz hütten, kar predstavlja topilnico. Drugih podatkov o tem ni najti.6 Polje je bilo podrocje na desnem bregu Pake vse do današnje železniške postaje.7 Predel na desnem delu Pake pred trgom je nosil ime Pro-de (kajuhov dom), podrocje ob Paki pa Pobrežje,8 predel na levi strani Pake, kjer je danes elektrarna, pa Loke (kurje Loke).9 Sejmišce je predel, kjer je bil nekdaj znameniti šoštanjski bazen in zdravstveni dom. eno od starejših poimenovanj je tudi Stude­nice, ki ga spoznamo v kupnem pismu leta 1788, v katerem je omenjeno, da je Josip woschnak od bar­tolomeja toterja kupil posest s hišo z inventarjem, delavnico in usnjarskim jusom na studenicah.10 Danes tega poimenovanja ni vec, predvidoma pa je to bil predel ob Paki, kjer je bila kasneje usnjarna. Druga možnost pa je predel ob potoku, ki pritece iz pobocja hriba pod Pustim gradom in je še danes poimenovan studenec, saj naj bi ob pomanjkanju ponujal stalen vir hladne vode. ob tem potoku je bila tudi ena od obeh usnjarskih delavnic (toter). 2 Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 164. 3 Grabnar, Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763– 1787, str. 41–60. 4 Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 173–175. 5 AS, Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šo­ štanj, 1825; Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 164. 6 Grabnar, Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763– 1787, str. 41–60. 7 AS, Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šo­ štanj, 1825; Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 164. 8 MV, Zalar, Spomini na preteklo dobo, str. 82–83. 9 AS, Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šo­ štanj, 1825; Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 164. 10 SI_ZAC, Družina Woschnagg, AŠ 1, Kupno pismo 14. fe­bruar 1788. glavni šoštanjski trg Za razumevanje razmer obravnavanega obdo­bja v Šoštanju je potrebno poznavanje sprememb, ki so vplivale na razvoj trga in njegove stavbne mase. Pomemben mejnik v razvoju trga Šoštanj (mestnega jedra) je bil prav gotovo požar 1734, ki je upepelil šoštanjsko grašcino amsthaus.11 Požar je prisilil njene prebivalce, da so se preselili v nek­danjo kašco imenovano Thurn. Posledice požara so bile tako hude, da se je s tem pricela preusmeritev trškega razvoja. Že od zacetka 19. stoletja je bilo težišce razvoja naselbine preneseno na stavbni crti objektov od nekdanjega prostranega grašcinskega dvorišca. ob tržnem prostoru so bile nanizane po­membnejše trške stavbe. sredi trga je vsaj že sredi 18. stoletja nastala stavba magistrata, povezana v strnjeno pozidani niz hiš. Podoben niz hiš je nastal tudi na nasprotni strani trga. Prostornost trga je kasneje omogocila gradnjo reprezentancnih trških hiš, sodišca, davkarije in pošte, kar je deloma vidno na kaiserjevi suiti iz srede 19. stoletja.12 iz enovito­sti trških stavb sta na vzvišenem mestu izstopala grajska stavba in cerkev sv. mohorja in fortunata. Prometne razmere so trgu narekovale manjše šte­vilo cest in poti, tržne razmere pa položaj trga, naj­važnejšega dela srednjeveškega trga. Zaradi zahtev varnosti je bil trg v celoti obzidan, vendar se njegov obseg ni spreminjal vse do konca 18. stoletja, ko je obzidje zacelo izginjati. Znotraj trga so bila na pra­znih površinah oblikovana dvorišca. hišne meje so potekale vzdolž gospodarskih površin. razpo­reditev obrtnih dejavnosti v trgu je bila prakticna glede na dejavnost.13 obrtno in trgovsko poslovanje je prioritetno postavljalo vsakdanje pridobivanje življenjskih dobrin v dvorišca in kasnejše vrtove.14 Precna slemenitev stavb je bila presežena in je po­tekala vzporedno s trgom ali ulico.15 11 Povzeto po Hribernik, Mesto Šoštanj; Koren Božicek, Ume­ tnostno zgodovinski oris mestnega jedra in ostalih objektov v Šoštanju, str. 134–142. 12 Kaiser, Litografirane podobe slovenještajerskih mest, trgov in dvorcev, str. 223–230. 13 Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, str. 75–78. 14 Curk, Delež italijanskih gradbenikov na Štajerskem v 16. in 17. stoletju, str. 58. 15 Avguštin, K problematiki mešcanske stanovanjske kulture v 16. in 17. stoletju na Gorenjskem, str. 94. glavni trg je imel sramotilni steber še vse do leta 1857, ko je bil odstranjen in predelan v por­talna stebra kaplanije pri župnišcu sv. mihaela.16 sredi trga je bil na mestu, do koder je segla voda po hudi poplavi v 80. letih 19. stoletja, postavljen zidan križ.17 na Jožefinskem vojaškem zemljevidu (1763–1787) in kasnejšem franciscejskem katastru (1825) na tem mestu ni zapisa o podobnem zname­nju.18 od konca 19. stoletja je bil po vzoru drugih mest v trškem prostoru postavljen kip marije. v zvezi z njim je bilo v preteklosti precej nejasnosti in interpretacij tudi v kolektivnem spominu. Po francu hriberniku je reka Paka v oktobru leta 1887 po štirinajstdnevnih nalivih mocno narasla, tako da je bil promet med Družmirjem in Šoštanjem za vec dni zaustavljen in je bilo mogoce priti v trg le s colnom in na konju. voda je napravila veliko škode, saj je v spodnjem delu trga tekla skozi okna hiš. Po poplavi naj bi na mestu, do kamor je segala voda, postavili kip marije, ki naj bi varovala trg pred po­dobnimi ujmami.19 to mnenje je prevladovalo vse 20. stoletja, pri cemer pa v kolektivnem spominu ni ostal pravi povod postavitve. morda je navedena trditev, da je marijin kip postavljen na mestu, do koder je segala voda ob poplavi, kljub temu pravil­na. vendar je postavitev povezana z drugim, prav tako pomembnim dogodkom, ki ga navajamo v nadaljevanju. ob birmi 14. junija 1892 je bil na me­stu starega, zidanega in menda že poškodovanega križa postavljen nov kip marije, stojec na stebru in kvadratnem podstavku,20 na katerem je bil napis: »Zur ehre gottes gewidmet von franz und maria woschnagg 1892.«21 marijin kip je izdelala delav­nica graškega kamnoseka franza greina.22 16 Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 176–177. 17 Südsteiersche Post. Schönstein, l. 12, 2. julij 1892, št. 62, str. 2. 18 AS, Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šo­ štanj, 1825; Grabnar, Rajšp, Slovenija na vojaškem zemlje­ vidu 1763–1787, Opisi, 5. zvezek, str. 45–46. Primerjava. 19 Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 201. 20 Südsteiersche Post. Schönstein, l. 12, 2. julij 1892, št. 62, str. 2. Marijin kip postavljen na steber je ob tej priložnosti doniral tovarnar Franz Woschnagg in žena Marija. 21 Domovina. Iz Šoštanja l. 2, 2. julij 1892, št. 34, str. 147. Iz finega marmorja izdelani okrasni steber z Materjo božjo, tako imenovani »Woschnaggov steber«, ki ga je tovarnar g. Woschnagg dal postaviti na svoje stroške. Avtor clanka je zapisal, da je doniral dva tisocaka v cast bogu in materi božji, o cemer prica napis. 22 Poles, Internetno brskanje, str. 14. zemljiški kataster ob spremembah v drugi polovici 18. stoletja so deželo zaradi boljše uprave razdelili na okrožja­ -kresije,23 ki so imela upravno in sodno funkcijo, znotraj pa so delovali tudi zemljiški uradi. v fran­ciscejskem katastru so na karti vpisane tudi hišne številke.24 Poglejmo, kako je do tega prišlo. v duhu razsvetljenstva in modernizacije habs­burških dednih dežel je bil prvi poskus narejen s terezijanskim katastrom, ki pa je bil samo popis zemljišc in je dolocal davcno odmero zelo pavšalno ne glede na njihov obseg, kvaliteto in donosnost. Zaradi neobjektivnosti terezijanskega katastra, ki je še vedno loceval dominikalno in rustikalno zemljo, je Jožef ii. s patentom ukazal uvedbo eno­tnega davcnega sistema.25 glavna pridobitev jože­finskega katastra, ki je bil izdelan v štirih letih, je bila vzpostavitev katastrskih obcin kot temeljnih davcnih enot, zemljišca so bila izmerjena na terenu in natancneje razdeljena po namembnosti in do­nosu ne glede na osebo po nacelu splošne in enake obdavcitve. na celu katastrske obcine je bil župan (richter, oberrichter) in tudi odbori, ki so predsta­vljali prvi zametek avtonomne obcinske uprave.26 Pomemben vir podatkov predstavljajo Jožefin­ski vojaški zemljevidi,27 ki kot prvi zemljevidi oze­mlja na slovenskem, vendarle prinašajo le osnovne podatke. splošna podoba Šoštanja prikazuje trg in okoliško povsem agrarno in gozdnato pokrajino. mostovi in ceste so opisane zaradi premikov voja­štva, ki bi jih lahko nastanili v trdne hiše opisane kot hiše v trgu. Posebno težavo predstavljajo tudi nedosledno zapisana zemljepisna imena.28 23 Štajerska je bila deljena med Mariborsko in Celjsko kresijo. 24 AS, Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šo­štanj, 1825. 25 Patent Jožefa II. 1785. Sledila je katastrska izmera celotne monarhije. Rezultat: Jožefinski kataster. 26 Korošec, Naš prostor v casu in projekciji, str. 149. Mestne odbore je pod nadzorom kresijskega organa izvolil magistrat, ki pa so ga lahko sestavljali oni s potrebnimi kvalifikacijami. 27 Po ukazu Marije Terezije 1763, vendar je poimenovan po Jožefu II., ki je od 1765 prevzel vodstvo nad vojsko. Zemlje­vide so risali vojaški kartografi. 28 Grabnar, Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763– 1787, str. 41–60. franc i. je po modificiranem davcnem sistemu Leopolda ii. želel skupen in stabilen katastrski sis­tem, kot je bil to pred tem že namen Jožefa ii. Dela so zaceli 1810. franciscejski kataster je bil izdelan po temeljitih pripravah, zato je tudi najbolj dodelan in predstavlja izjemen rezultat takratnega avstrij­skega zemljemerstva.29 mape so davcni dokument z natancno vrisanimi mejami katastrskih obcin, stavbnih in zemljiških parcel in ne predstavljajo konfiguracije zemljišca, kljub temu pa so vrisane ceste, stavbe, cerkve, pokopališca itn. v barvnih mapah so z barvami kategorizirane stavbe, ceste, zemljišca itn. glede na legendo zidano hišo pred­stavlja karmin rdeca barva, lesena je bila obarvana rumeno, stavbišca, na katerih so stale stavbe, so oznacene s crnimi številkami, zemljiške parcele pa z rdecimi številkami. nadalje so bili travniki oznaceni z zeleno, vrtovi s temno zeleno, njive z rumeno, gozdne površine pa s temno sivo barvo. geografska imena so zapisana v deželnem jeziku (ledinska imena). ohranjena so imena davcnih zavezancev, imena zemljišc, naselij, hribov, vod, pokrajine, cest, znamenj. spremembe so kasneje vnašali v rektifikacijske mape. katastrske obcine so bile osnova upravne obcine uveljavljene po letu 1848. franciscejski kataster je bil za Štajersko izdelan med leti 1818–1828 in je zacel veljati 1847.30 Leta 1829 je bila ukinjena Dvorna komisija in oblast je prevzela centralna direkcija za katastrsko izmero do leta 1848, ko je bil kataster pridružen oddelku za davke v okviru ministrstva za finance in 1865 pod generalno direkcijo za zemljiški kataster. v naslednjih letih so bile izvedene reambulacije, ven­dar, kot bomo videli v nadaljevanju, hišnih številk niso spreminjali.31 29 Kataster je urejen po deželah, kresijah in leta 1785 dolocenih katastrskih obcinah. Sestavljen je iz dveh delov: opisni z zapisniki in s seznami posestnikov, popisi dohodkov zemlji­ ških parcel, opisom mej katastrske obcine itn. drugi del je graficni in vsebuje katastrske mape, kopije map, skice in mape s kasnejšimi popravki. 30 Patent Franca I., 23. decembra 1817. 31 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, str. 371-380; Golec, Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja, str. 366. Prvo številcenje hiš seznama hišnih številk po prvem hišnem števil­cenju leta 1770/71,32 to je dodelitvi konskripcijskih številk, ni najti, zaradi tega se moramo zanašati na dosegljive podatke. glede na franciscejski kataster 1825 in kasnejše posodobitve, zapisnike duš, Jani­schev Leksikon Štajerske,33 schmutzov Leksikon Šta­jerske in uradna štetja prebivalstva34 v habsburški monarhiji, je mogoce rekonstruirati prvotno nume­racijo hišnih številk za Šoštanj. kataster je sestavljal graficni del in spisovni del, ki je vseboval abecedni seznam lastni­kov zemljišc, izkaz rabe zemljišc, opis meje, seznam stavbnih parcel in seznam zemljiških parcel. Za raziskavo sta zanimiva grafic­ni del in pisni del (Bauparcellen Protokoll der gemeinde Schönstein, Bezirk Schönstein), saj vsebujeta podatke o hišnih številkah.35 Leta 1822 je bilo v trgu Šo­štanj 78 hiš in 424 prebivalcev.36 Po zapisniku duš je imela grašci­na Thurn številko 1 (Dominium 32 Golec, Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja, str. 347. 33 Janisch, Topograpfisch-statistisches Lexikon von Steiermark. Bd. 3, str. 848–851; Studen, Moderni Avstrijski popisi pre­bivalstva 1857–1910, str. 29; Studen, Uvedba modernih po­pisov prebivalstva, str. 443. 34 Orts-Repertorium des Herzogthumes Steiermark auf Grun­dlage der Volkszählung vom 31. 12. 1869 bedrbeitet. Graz: k. k. statistischen Central-Commission, 1872, str. 128–131; Obširen imenik krajev na Štajerskem. Wien: c. kr. Stati­sticna centralna komisija, 1883, str. 256–259; Janisch, To­pograpfisch-statistisches Lexikon von Steiermark. Bd. 3,str. 848–851; Specijalni repertorij krajev na Štajerskem: na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decem­bra 1890. Wien: c.kr. Centralna statisticna komisija, 1893, str. 358–363; Gemeinden Ortshaften Derzeichnik, Ober­steiermark III. Graz: 1900; Specialni krajevni repertorij Avstrijskih dežel, izdelan na podlagi ljudskega štetja z dne 31. 12. 1910. IV. Štajersko. Dunaj: c. kr. Statisticna cen­tralna komisija, 1918, str 141–143; Vorläufige ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910 in den im rei­chsrate vertretenen Königreichen und Ländern. Brünn: k. k. Statistischen Zentralkommission, 1911, str. 27; Glej tudi: Vogelnik, Prebivalstvo LR Slovenije: Prebivalstvo po naseljih v razdobju 1869–1953. 35 AS, 177/C/R/C411/g/E01 in E02; AS, 177/C/F/C411/s/PT. 36 Schmutz, Historisch Topografisches Lexikon von Steyer­mark, III. Theil, str. 250, 251, 510, 511. schönstein), arrest haus številko 2, sledile so jima ostale številke v katastrski obcini.37 Primerjava s franciscejskim katastrom 1825 kaže, da je bila vecina zidanih stavb v glavnem trgu (hauptplatz 755/1), ki so ga, gledano od mosta iz spodnjega dela trga, na levi obkrožale hiše št. 43 (Johan cehner), št. 22 (anton eder), št. 21 (Johann schwarz), št. 20 (franz mörtl), št. 19 (magistrat, stavbna št. 88), št. 18 (anamarija Leeb), št. 17 (Johan tauses), št. 16 (anton sholn), št. 15 (wolf) in št. 14 (franz sch­wab) v zgornjem delu trga. na desni strani trga so bile hiše številcene iz zgornjega dela trga vogalna hiša št. 62 (benedikt mesner), št. 61 (franz me­sner), št. 60 (franz schmid), št. 59 (franz schmid), št. 58 (Johann totter), št. 57 (Johann valenzi), št. 55 (franz tlaker), št. 54 (mihael woschnak) in št. 108 (gemeinde) v spodnjem delu trga pri lesenem mostu cez Pako. stavbne parcele so bile oštevilcene v crni barvi. med stavbami v trgu izstopa št. 19 (trški magistrat), v karti obarvan z mocnejšo karminsko rdeco barvo, s katero so oznacevali pomembnejše upravne oziro­ma javne stavbe. izven jedra je bila z mocnejšo kar­minsko rdeco barvo obarvana cerkev sv. mohorja in fortunata št. 7 (kirche) in št. 81 (Pharre – vemo, da je bila na tem mestu kaplanija). vse omenjene stavbe so bile zidane, procelja hiš v trgu so bila po­udarjena z mocnejšo crto. Za omenjenimi trškimi hišami so bile zemljiške parcele, ki so bile oznacene s številko rdece barve. travniške površine so bile 37 NŠAM, Status Animarum 1846–1852, 1869–1878, 1889– 1915, 1916–1924. obarvane svetlo zeleno, vrtovi pa s temnejšo zeleno barvo. na teh zemljišcih so vecinoma stala lesena gospodarska poslopja, obarvana z rumeno barvo in niso bila številcena. Lesene hiše izven trškega jedra, ki pa so bile obarvane rumeno, so bile številcene po zaporedju.38 upravne spremembe po letu 1848 do prvega poimenovanja Z letom 1848 je prišlo do zemljiške odveze. tudi za obcino je nastopilo novo obdobje, saj je bil leto kasneje izdan nov obcinski zakon, po katerem so bile obcine podrejene državi in ne vec gosposki. obcina Šoštanj je bila ustanovljena iz katastrskih obcin gaberke, Lokovica, ravne, Družmirje in Šoštanj. spadala je pod okrajno glavarstvo slovenj gradec, sodni okraj Šoštanj. Definitivni obcinski zakon je bil sprejet 2. maja 1864. s tem zakonom je dobila obcina pooblastila in dolžnosti do nadrejene oblasti.39 nekaj let kasneje, 25. septembra leta 1880, je postala obcina Šoštanj samostojna kot obcina »trg Šoštanj« in locena od obcine Šoštanj okolica, v ka­tero so spadale katastrske obcine Družmirje, ravne in Lokovica. Leta 1911 je trg Šoštanj dobil mestne pravice. enajstega oktobra leta 1937 je prišlo do združitve obcine Šoštanj mesto in obcine Šoštanj okolica v enotno obcino Šoštanj.40 Za Šoštanj so znacilna tri obmocja, ki kažejo razlicno poselitveno strukturo. Prvo je obmocje starega trškega jedra, kjer so bili v preteklosti na­seljeni premožni tržani. Drugo je obmocje naselja gorice in metlec z mešano strukturo domov usluž­bencev in delavcev. tretje obmocje pa je vzhodno od starega jedra, kjer so med obrtniškim in kmec­kim prebivalstvom nastali tudi delavski domovi. 38 AS, Franciscejski kataster 1825 za Šoštanj, C206A03. 39 Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 177. 40 Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 177 in 260–263; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 552–557. Leta 1937 je obcina Šoštanj Okolica štela 2.327 prebivalcev, 409 hiš, 310 posesti, 170 koc in 9 najemnikov. Obcina Topolšica je imela leta 1937, 2.752 prebivalcev, 441 hiš, 254 posesti, 110 koc, 37 najemnikov. Vanjo so spadale Bele Vode, Zavodnje, Šentvid, Skorno, Florjan in Topolšica. na sliki je dobro viden vodni kanal, po katerem je voda iz Pake tekla do brišnikove žage (hišna št. 44) in nazaj. Cez podrocje imenovano Prode je bila speljana pot z mostom. ob koncu 19. stoletja je franc rajšter nad zavojem vodnega kanala zgradil hotel avstrija in spremne objekte, ki jih je imenoval vila Prode. ob kanalu je nastalo perišce, ledenica itn.41 upravne funkcije trga in kasneje mesta Šoštanj so vse do 20. stoletja vecinoma ostale na levem bre­gu reke Pake (sedež obcine Šoštanj mesto). Desni breg Pake je bil v lasti tržanov iz trga, kjer so kljub obrtni dejavnosti obdelovali tudi zemljo. vse bolj pa je služil stanovanjski funkciji, rekreaciji in šolam. upravni objekti izven jedra so bili sodišce, zgrajeno konec 19. stoletja, železniška postaja in avtobusna postaja s cestno obvoznico. Po drugi svetovni vojni se je poselitvena struktura spremenila. najvec spre­memb v socialni strukturi je doživelo staro mestno jedro,42 iz katerega se je moralo izseliti predvsem mešcanstvo. tako je nekaj hiš ostalo v zasebni lasti, spet druge pa so pripadle obcini, oziroma podjetij, ki so v hišah uredila stanovanja za svoje delavce. trg Šoštanj je dobil možnost razvoja od srede 19. stoletja, s tem pa se je povecalo število prebivalstva in število hiš. tako je bilo 1869 v Šoštanju 108 hiš in 642 prebivalcev, leta 1910 pa je bilo že 1257 prebival­cev in 195 hiš.43 stari aritmeticni nacin številcenja 41 MV, Zalar, Spomini na preteklo dobo, str. 82–83. 42 ZVKD, OE Celje, Strokovne podlage za razglasitev kultur­nih spomenikov v obcini Šoštanj, 2005. 43 Vogelnik, Prebivalstvo LR Slovenije: Prebivalstvo po naseljih v razdobju 1869–1953, tipkopis. Glavni trg leta 1908 (Muzej Velenje, Muzej usnjarstva na Slovenskem: Schönstein, Hauptplatz 1908, M Ruppe, 1908, akvarel.) hiš po katastrskih obcinah ni vec ustrezal casu, saj je postal nepregleden in ni dajal možnosti za po­trebno krajevno orientacijo.44 Povecanje cestnega in železniškega prometa in širitev mesta je zahtevalo od oblasti ureditev, vendar ob pregledu katastra 1875 in 1905 sprememb v tej smeri ni najti.45 v de­setletjih pred prvo svetovno vojno je namrec še vedno veljala odlocba o zemljiško davcni reformi iz leta 1869, ki sprememb v tej smeri ni prinesla. kot je že bilo zapisano, tudi ob podelitvi mestnih pravic leta 1911 ni prišlo do poimenovanja ulic. sledila je prva svetovna vojna in vzpostavitev nove državne tvorbe kraljevine shs. Po koncu vojne so origi­nalni mapni listi za mariborsko, celjsko in ptujsko okrožje ostali v gradcu. Do sprejetja novega eno­tnega zakona o neposrednih davkih leta 192946 je ostal v veljavi kataster iz leta 1869. nov kataster je bil vzpostavljen leta 1940.47 44 45 Valencic, Traven, Ljubljanske ulice, str. 10. Geodetska uprava Velenje, Kataster Šoštanj/ZKN_2880/0959_ 0006.djvu (1875) in ZKN_2880/0959_2880_0010.djvu (1905). 46 Službene novine Kraljevine SHS, 14. 8. 1929, Zakon o ze­ mljiškem katastru. 47 Korošec, Naš prostor, str. 266. ustanovitev nove države je dala pobudo za spre­membe in novo usmeritev pri ulicnem imenova­nju v mestih kot je Ljubljana. odpravljeni so bili nekateri dinasticni nazivi in uveljavljeni tisti, ki so ustrezali novim politicnim razmeram. vendar so tudi tu uveljavljali nova splošna nacela (1923), po katerih naj bi se uveljavljala le ljubljanska in slovenska zgodovina (znanstveniki, umetniki in drugi kulturni delavci), stara imena pa se naj ne bi spreminjala itn.48 Poglejmo, kako je bilo v Šoštanju. virov, ki vsebujejo podatke o številcenju hiš po prvi svetovni vojni, ni najti prav veliko. natancno izdelan franciscejski kataster je bil v modificirani obliki v uporabi še dolgo v dvajseto stoletje. spre­membe so dodajali kar v karto, »dopolnjevanje pa ni potekalo najbolj usklajeno in enotno.«49 48 Valencic, Traven, Ljubljanske ulice, str. 13. 49 Golec, Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja kot vir za stavbno, gradbeno in urbanisticno zgodovino slovenskega ozemlja, 383. Primerjava sprememb v katastru 1875,50 190551 s seznamom prebivalstva 1925–193152 in s sezna­mom zgradb po starih in novih številkah (1953)53 dokazuje, da preštevilcenja hiš v Šoštanju ni bilo vse do leta 1930, ko je prišlo do poimenovanja ulic in trgov.54 novogradenj v trgu ni bilo in številcenje se ni spreminjalo, zgrajen je bil le nov železni most cez Pako. med stavbami v trgu, ki jim sledimo skozi cas, je imela stavba obcine še vedno št. 19 (parcelna št. 88). Poimenovanje ulic in trgov 1930 na zacetku 30. let 20. stoletja je prišlo socasno ob izgradnji prvega javnega vodovoda do vecje spremembe.55 mestna obcina Šoštanj, ki jo je vodil župan dr. fran mayer, je 31. decembra 1930 izvedla poimenovanje 28 ulic in trgov (24 cest in poti ter 4 trgov), o cemer je porocal tudi šoštanjski kronist franc hribernik.56 o poimenovanju ulic in trgov prica dokument Seznam ulic v Šoštanju v Zgodovinskem arhivu celje,57 vendar je slednji brez hišnih številk.58 Po­droben seznam je najti šele v dopisu Ljudskega odbora mestne obcine Šoštanj o »preimenovanju in obeležbi ulic« iz leta 1953.59 v tabeli je naveden nov naziv in naziv, ki je veljal do takrat. vendar je potrebno poudariti, da omenjeni seznam vsebuje »le« 23 ulic in 3 trge, skupaj 26. Pri tem je govora o slomškovem trgu, ki naj bi imel eno hišno številko, 50 Geodetska uprava Velenje, Geodetski nacrti Šoštanj/0959/ ZKN_2880/0959_2880_0006.djvu 51 Geodetska uprava Velenje, Geodetski nacrti Šoštanj/0959/ ZKN_2880/0959_2880_0010.djvu 52 SI_ZAC, Obcina Šoštanj, AŠ 3, mapa 1931, Seznam prebi­valstva 1925-1931. 53 SI_ZAC, MLO Šoštanj, 01, 1953, Seznam zgradb po starih in novih hišnih številkah za naselje Bele vode, Družmirje, Preloge, Gaberke, Lokovica, Ravne, Skorno, Šoštanj, Topol­šica, Zavodnja. 54 Zasebna zbirka Szabo, Štefan: Šoštanj, ser. 104/4, 2.12.1931. 55 Aplinc, Stanovati v Šoštanju, str. 12–13. 56 Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 79. Leta 1931 je Šoštanj dobil tudi 26 napisnih tabel za ulice, ceste in trge. 57 SI_ZAC, Obcina Šoštanj, AŠ 3, m. 1930, Seznam ulic v Šo­štanju. Prvic objavljeno v Aplinc: Stanovati v Šoštanju, str. 12–13. 58 SI_ZAC, Obcina Šoštanj, AŠ 0060/027/00010, m. 1930, Se­znam ulic v Šoštanju, 28. oktober 1930. 59 SI_ZAC, OLO Šoštanj, AŠ 89, 417/1-53, št. 18/3-53, Preime­novanje in obeležba ulic; SI_ZAC, OLO Šoštanj, AŠ 88, sig. 417, Preimenovanje ulic. Pobrežje60 pa je bilo podrocje na levi strani Pake, kjer je danes termoelektrarna.61 obe poimenovanji sta skozi cas izgubili na pomenu. Poimenovanje ulic in trgov je morda danes Šo­štanjcanom nekaj povsem samoumevnega, ven­dar predstavlja pomemben ukrep modernizacije za uspešno orientacijo v naselju, v katerem se je od prvotne numeracije stavbni fond precej povecal. ob prebiranju seznama ulic in trgov se kar samo postavi vprašanje, kaj je bilo vodilo obcinskih ve­ljakov pri poimenovanjih. kot zanimivost navajamo nacela, ki jih je po­stavil odbor za ulicna poimenovanja v Ljubljani leta 1876: »vsaka ulica, trg in cesta, tudi, ce ima le eno hišo, mora imeti svoje ime. imena se ne smejo ponavljati. Predvsem je treba ohraniti že razširjena in uporabljena imena. nova imena naj bi dopustili pri ulicah in trgih, ki so brez nazivov ali tedaj, ko že uporabljena imena niso lepa, /…/, pa tudi takrat, kadar bi zaradi zgodovinsko pomembnih spomi­nov na dogodke ali osebe želeli, da se njihova imena ovekovecijo v imenih ulic in trgov.«62 ni znano ali so tudi v Šoštanju pri poimeno­vanju ulic in trgov ravnali po podobnih nacelih, vsekakor pa so pri tem upoštevali krajevne geograf­ske znacilnosti, stara poimenovanja, pomembne zgodovinske osebnosti in osebnosti iz kulture, ki jih navajamo v nadaljevanju. Šoštanjski trgi v Šoštanju je bil med trgi najpomembnejši glavni trg (hauptplatz) s kipom marije, ki je imel kot trško jedro to poimenovanje iz 19. stoletja. v arhivskem gradivu je najti poimenovanje kralja Petra trg,63 v spominu Šoštanjcanov pa je bil trg v dvajsetih letih poimenovan tudi kot Aleksandrov trg.64 Leta 1930 je bil trg glede na seznam poime­ 60 MV, Zalar, Spomini na preteklo dobo, 1. zv., str. 82–83. 61 SI_ARS, Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šoštanj, 1825; Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 164. 62 Valencic, Traven, Ljubljanske ulice, str. 10. 63 Zemljiška knjiga, Zgodovinski izpisek iz stare knjige, vl. št. 226, k.o. Šoštanj. 64 Ustni vir: Vlado, Kojc, 2016. novan kot glavni trg,65 vendar zasledimo v stari zemljiški knjigi podatek, ki dokazuje, da je bil leta 1934 trg poimenovan Kralja Petra trg.66 v trgu je bilo 14 hišnih številk, ki so gledano od mostu iz spodnjega dela obkrožale hiše, levo z neparnimi in desno s parnimi številkami: št. 1 (prej 43), št. 2 (tovarna, prej številki 54 in 108), št. 3 (prej 21), št. 4 (prej 55), št. 5 (prej 20), št. 6 (prej 54), št. 7 (stavba obcine, prej št. 19), št. 8 (prej 58), št. 9 (prej 18), št. 10 (prej 59), št. 11 (prej 17), št. 12 (prej 60), št. 13 (prej 16) in št. 14 (prej 14).67 v spodnjem delu trga je bil cez Pako že speljan nov železni most. Zanimiv je tudi razvoj obmocja, ki je bilo 1930 poimenovano Prešernov trg, danes trg svobode. skozi 19. stoletje so bile glede na franciscejski ka­taster na tem podrocju parcele z gospodarskimi poslopji mešcanskih hiš iz glavnega trga št. 18, 19, 20 in 21.68 obmocje je bilo glede na stanje leta 1875 vsaj v spodnjem delu zamejeno s stavbo št. 24, ki pa je 1905 ni bilo vec.69 s casom je izginila tudi pot na vzhodnem delu (glej sliko). s tem je bilo podrocje odprto, vendar zarašceno z drevnino. kasneje je prišlo do sprememb predvsem na zahodni stra­ni kasnejšega trga proti Paki, kjer so bila dvorišca povsem odstranjena, zgrajeno je bilo tudi vec hiš, medtem ko so bile drugod spremembe manjše. ob poimenovanju ulic in trgov 1931 je imel Prešer­nov trg 13 hišnih številk. izstopajoca lokacija trga se je navezovala lahko le na izstopajoco figuro iz 65 SI_ZAC, Obcina Šoštanj, AŠ 3, m. 1930, Seznam ulic v Šo­štanju. 66 Zemljiška knjiga, Zgodovinski izpisek iz stare knjige, vl. št. 226 k.o. Šoštanj. 31. decembra 1930 je Mestna obcina Šoštanj po preimenacijskem nacrtu uveljavila ulice in trge. Hiša št. 19 (Mestna hiša) je poslej imela št. 7. 67 Geodetska uprava Velenje, Kataster Šoštanj/0959/ ZKN_2880/0959_0006.djvu; SI_ZAC, MLO Šoštanj, 01, 1953, Seznam zgradb po hišnih številkah za naselje Bele vode, Družmirje, Preloge, Gaberke, Lokovica, Ravne, Skorno, Šo­štanj, Topolšica, Zavodnja. V tem casu je bilo v Družmirju 76 hišnih številk. Vas Gaberke je imela 60 hišnih številk, Ravne naselje 161 hišnih številk, Marovška grašcina 1 hišno številko (Na vasi, Pristava, razvalina Forhtenek) in Lokovici 129 hišnih številk. Št. 1 (prej 43), št. 2 (tovarna, prej številki 54 in 108), št. 3 (prej 21), št. 4 (prej 55), št. 5 (prej 20), št. 6 (prej 54), št. 7 (stavba Obcine prej št. 19), št. 8 (prej 58), št. 9 (prej 18), št. 10 (prej 59), št. 11 (prej 17), št. 12 (prej 60), št. 13 (prej 16) in št. 14 (prej 14); 68 AS, Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šo­štanj, 1825. 69 Geodetska uprava Velenje, Geodetski nacrti Šoštanj/0959/ ZKN_2880/0959_2880_0010.djvu. slovenske kulturne zgodovine, cemur je v sodobni perspektivi france Prešeren (1800–1849) kot pre­govorno najvecji pesnik tudi ustrezal. bližnji Vodnikov trg je bil poimenovan po va­lentinu vodniku (1758–1819) in je imel 1931 ob poimenovanju ulic in trgov 7 hišnih številk.70 v seznamu ulic in trgov je bil leta 1930 nave-den tudi Slomškov trg, vendar njegov položaj ni z gotovostjo potrjen. ena od možnosti je prostor pri slomškovem domu (odprt 8. avgusta leta 1928) v bližini farne cerkve sv. mihaela.71 Po drugih infor­macijah pa naj bi bil slomškov trg pri mestni cerkvi sv. mohorja in fortunata.72 Šoštanjske poti in ulice nabor imen za poimenovanje ulic in poti je bil deloma povzet po lokalnih in geografskih zna­cilnostih: cerkvena pot, grad, grajska cesta, na goricah, kolodvorska cesta, metlece, na Prodeh, strma pot, tovarniška pot in ticnica. grajska cesta (11 hišnih številk) je vodila iz gor­njega dela glavnega trga proti gradu (ena hišna šte­vilka). cerkvena pot je bila pot od križišca grajske ceste do mestne cerkve sv. mohorja in fortunata (8 hišnih številk). na goricah je od konca 19. stoletja nastajalo naselje novih hiš (6 hišnih številk). kolod­vorska cesta je bila poimenovana po železniškem kolodvoru, ki je bil zgrajen 1891. v bližini kolod­vora je franc rajšter zgradil hotel avstrija, obcina in turisticno olepševalno društvo pa so zasadili drevored, postavili klopce in poti za sprehajalce.73 Do poimenovanja 1930 so bile ob cesti zgrajene štiri hiše. hotel avstrija je bil po drugi svetovni vojni nacionaliziran in poimenovan v kajuhov dom. me­tlece je naselje v bližini Šoštanja, ki je 1931 imelo 13 hišnih številk. na podrocju, kjer sta danes kultur­ni in zdravstveni dom, je nastala ulica na Prodeh, ki je imela tri hišne številke. strma pot je imela 6 70 SI_ZAC, Obcina Šoštanj, AŠ 3, m. 1930, Seznam ulic v Šo­ štanju. 71 SI_ZAC, Obcina Šoštanj, AŠ 3, m. 1930, Seznam ulic v Šo­ štanju; SI_ZAC, Obcina Šoštanj, AŠ 3, m. 1928–1940. 72 Ustni vir: Jože Delopst, Šoštanj, 2017; Ustni vir: Marija Žugelj, Celje, 2017. 73 MV, Zalar, Spomini na preteklo dobo, 1. zv., str. 112–113; Žmavc, Otok Walcheren, str. 22. hišnih številk. tovarniška pot na desnem bregu Pake nasproti tovarne je imela štiri hišne številke. na ticnici je bilo 10 hišnih številk. Za poimenovanje nekaterih ulic so bila upo­rabljena tudi imena znanih slovencev s podrocja kulture, torej aškerceva cesta in cankarjeva cesta. Aškerceva cesta je bila poimenovana po pesni­ku antonu aškercu (1856–1912), ki je kot kaplan služboval v Škalah pri velenju od 1894 do 1898. aškerceva cesta je imela 28 hišnih številk. Cankar­jeva cesta je bila poimenovana po ivanu cankarju (1876–1918) in je imela 15 hišnih številk. Kocenova cesta je dobila ime po profesorju prirodoslovnih ved in znanemu zemljepiscu blažu kocenu (1821–1871), ki je bil kaplan v Šoštanju od 1847 do 1849. kocenova cesta je imela 9 hišnih številk. Levstiko­va cesta je bila poimenovana po pesniku, pisatelju, dramatiku, kritiku in jezikoslovcu franu Levstiku (1831–1887). Levstikova cesta je imela 10 hišnih številk. Medvedova cesta je bila poimenovana po teologu, pedagogu in publicistu dr. antonu med­vedu (1862–1925), ki je na kratko služboval tudi v Šoštanju.74 medvedova cesta je imela 11 hišnih številk. med poimenovanji cest in ulic po osebno­stih torej zasledimo tiste osebnosti, ki so v širšem slovenskem prostoru sprejete kot del kolektivnega spomina, obenem pa so se posamezni izstopajoci Med julijem 1889 in oktobrom 1890 je bil kaplan v župniji sv. Mihaela v Družmirju pri Šoštanju. 1892 je doktoriral v Rimu in na Dunaju. Od 1894 je na mariborski gimnaziji deloval kot profesor. 1924 je postal papežev tajni castni ko­mornik. posamezniki v toku življenjske zgodbe navezali tudi na zgodbo lokalnega okolja. med Šoštanjcani so bile v preteklosti nekatere pomembne osebnosti, zato so, da bi poudarili nji­hov pomen, po njih poimenovali tudi nekatere ulice in poti. Mussijeva pot je bila poimenovana po Pe­tru mussiju (1799–1875), ki je v Šoštanju uciteljeval od 1822 do 1872.75 mussijeva pot je imela 3 hišne številke. Miha Vošnjaka cesta je bila poimenovana po šoštanjskem rojaku, poslancu, politiku in gospo­darstveniku mihaelu vošnjaku (1837–1920), ki je bil med drugim zaslužen za izgradnjo železniške povezave celje–velenje 1891.76 cesta je imela dve hišni številki. Dr. Josipa Vošnjaka cesta je bila poimenovana po šoštanjskem rojaku, zdravniku, publicistu, poslancu in politiku Josipu vošnjaku (1834–1911).77 cesta je imela 17 hišnih številk. Po slovenskih pokrajinah so poimenovali koro­ško cesto in Primorsko cesto. Poimenovanji sta se navezali na slovenski pokrajini, ki sta bili z rojaki zunaj meja kraljevine, obenem pa sta se navezali tudi na tradicionalni prometni povezavi, ki sta vo­dili iz trga. Koroška cesta je vodila od mostu cez Pako cez železniško progo mimo takratne nižje gimnazije (osnovna Šola karla Destovnika-kaju­ha) proti Lajšam, cez prelaz sleme proti koroški. koroška cesta je imela 30 hišnih številk. Primorska cesta, ki je imela 6 hišnih številk, je vodila iz gor­njega dela glavnega trga proti soteski Penk naprej v savinjsko dolino. Pomembnejše stavbe na Pri­morski cesti so bile: št. 1 (vogalna hiša), št. 2 (vila franz woschnagg, kasneje zdravstveni dom) in industrijski vhod v tovarno usnja Šoštanj. Po tujih politikih so poimenovali Massarykovo cesto,78 ki je kazala na zgodovinsko panslovansko in sodobno navezanost nove nacionalne in politic­ne jugoslovanske tvorbe. cesta je imela 11 hišnih številk. Nova ulica je izražala zgolj novo stanje in je imela 4 hišne številke. Sokolska cesta, ki je poimen­ 75 V polnih 50-letih je dobil visoka odlikovanja in zahvale. Kot zaveden Slovenec je sodeloval tudi s Slomškom in napisal nekaj šolskih knjig, deloval je kot sadjar, cebelar in uvajal hranilništvo. 76 Povzeto po Aplinc, Vošnjaki industrialci iz Šoštanja. Šoštanj. 77 Vošnjak, Spomini.; Aplinc: Vošnjaki industrialci iz Šoštanja. 78 Tomaš Garrigue Masaryk (1850-1937) je bil prvi predsednik Ceškoslovaške 1918 do 1935. sko izpostavljala nacionalni in državotvorni pomen sokolske organizacije, je vodila od sokolskega doma do koroške ceste in je imela 11 hišnih številk. Obdobje okupacije 1941–1945 takoj po prevratu je nemški okupator spre­minjal zunanjo podobo dežele. odstranili so slo­venske napise in jih nadomestili z nemškimi.79 v velenju je župan tischler pripravil seznam krajev z dvojezicnim poimenovanjem, vendar niso bili nikoli namešceni.80 Jutro (1941) prinaša novico o poimenovanju obcin. okrajni vodja je »prekrstil« nekatere obcine v celjskem okraju. Šoštanj je bil po­imenovan schönstein in der steiermark, Šmartno ob Paki je bilo poimenovano v Packenstein. v ob­cini schönstein in der steiermark so naselja dobila naslednja imena: Šoštanj – schönstein, Družmirje – schmersdorf, gaberke – gaberk, Lokovica – Lo­kowitzen, ravne – raune. v takratni obcini topol­šica je topolšica dobila ime topolschitz, bele vode – weisswasser, Št. florjan – st. florian, skorno pri Šoštanju – skorno schönstein, Šentvid – st. veit, Zavodnje – savodne.81 omenjene navedbe potrjuje tudi karta poštnega obmocja Šoštanj iz 1943.82 odstranjeni so bili vsi slovenski napisi z izjemo slovenskih napisov na pokopališcih, cerkvah, zna­menjih, opozorilni napisi (železnica in križišca). Cetrtega julija 1943 so dobili kraji v obcini Šoštanj nova imena: Lokowitzen – bergwiesen, raune – forchtenegg, st. veit – kärtnerthörl (prelaz proti Crni), st. florian bei schönstein – katzenstein, sa­vodne – schauenberg (zaradi lepega razgleda), skor­no schönstein – schorling, topolschitz – warmbad schönstein. Z novim poimenovanjem je želel oku­pator izbrisati sledi slovenstva v krajevnih imenih. Dve poimenovanji so iskali v gradovih, termalnem vrelcu, poimenovanje Lokovice v bergwiesen pa je bilo glede na lego neprimerno.83 79 Straka, Manfred; Sattner, Wilhelm: Ortsverzeichnis zur Gemeindegrenzkarte von Untersteiermark. Gradivo za in­ terno uporabo je vsebovalo nemška imena krajev, ki so bila v uporabi v habsburški monarhiji. 80 Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, str. 95. 81 Jutro, Iz Spodnje Štajerske. 8. oktober 1941, XIX, leto XXI, št. 236, str. 5. 82 MUS, Fond TUŠ, AŠ1, m. 4, sig.1, Plan des Postenbereiches Schönstein. 83 Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, str. 95–96. Po okupaciji 1941 so bile odstranjene rdece ju­goslovanske hišne tablice, ki so bile nadomešcene v zeleni štajerski barvi. glede na ohranjene hišne številke, številcenje ni bilo spremenjeno. Podatkov o okupatorjevem poimenovanju ulic ni najti, vemo pa, da je bila uporabljena nemška oblika pisanja krajevnih imen.84 vendar ne prav v vseh primerih. Prebivalstvo je v kolektivnem spominu ohranilo spomin na adolf hitler Platz85 in mussi gasse,86 kar dokazujejo ohranjene hišne številke. Po generalu Lanzu naj bi bil poimenovan glavni trg v Šoštanju.87 vodnikov trg v Šoštanju je bil poimenovan po vice­admiralu wilhelmu von tegetthoffu (1827–1871).88 Poimenovanje po horstu weesslu navajamo zaradi morebitnega evidentiranja v prihodnosti. Prešer­nov trg pa naj bi bil poimenovan v helden Platz (trg herojev).89 te navedbe bo potrebno v prihodnosti še potrditi. kot primer poimenovanja hišnih ulic skozi cas je predstavljena hišna številka 71. Po prvem šte­vilcenju opisanem v franciscejskem katastru se je številka 71 obdržala vse do leta 1930, ko je bila poimenovana kot mussijeva pot. v casu okupacije se je poimenovanje obdržalo v nemški obliki, po poimenovanju 1953 pa je hiša dobila novo hišno številko 1 na gregorcicevi cesti. kot naslednji primer poimenovanja ulic skozi cas je predstavljena hišna številka 10. Po prvem številcenju opisanem v franciscejskem katastru se je številka 10 obdržala vse do leta 1930, ko je bila poimenovana kot Levstikova cesta 4. v casu okupacije je bila poimenovana kot rosegger gasse 4.90 Leta 1953 pa je dobila hišno številko 2 na Le­vstikovi cesti. 84 Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, str. 95. 85 Ustni vir: Edi Vucina, Šoštanj, 2017; Ustni vir: Danilo Cebul, Šoštanj, 2017. 86 Zasebna zbirka Vlado Kojc, Šoštanj. 87 Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, str. 76. 88 Ustni vir: Danilo Cebul, Šoštanj, 2017. Cebulovo trditev potrjuje uradni dopis financnega urada, ki ga hrani vir. 89 Ustni vir: Danilo Cebul, Šoštanj, 2016. Cebul trditev do­ kazuje s pismi njegovega starega oceta, ki jih je pošiljal iz koncentracijskega taborišca Dachau na naslov njegove se­ stre pri Tržanu v Šoštanju. 90 Peter Rosegger (1843-1918) je bil Avstrijski pisatelj in pesnik, nominiran za Nobelovo nagrado. hišne tablice skozi cas (Zasebna zbirka Vlada Kojca, Šoštanj.) hišne tablice skozi cas (Zasebna zbirka Boštjana Vrhovnika, Šoštanj.) hišne tablice skozi cas, Glavni trg (Zasebna zbirka Edi Vucina, Šoštanj.) Poimenovanje ulic in trgov 1953 Po drugi svetovni vojni je prišlo po spremembi državne strukture in družbenega sistema tudi do sprememb na podrocju poimenovanja ulic, ki so potekale v skladu z zakonom o imenih naselij in oznacevanju trgov, ulic in hiš iz leta 1948.91 Zakon je med drugim dolocal, da se za imena ulic in trgov lahko uporabijo imena znamenitih oseb, dogodkov, datumov, zemljepisna, zgodovinska imena itn. »ne smejo pa se uporabiti imena oseb in dogodkov, ki niso bili v skladu s trenutno družbeno in narodno­stno stvarnostjo. Preimenovanje naj poteka tako, da ne bo okrnjena zgodovinska kontinuiteta, da pa mora v novih imenih ulic in trgov dobiti svoj odsev iz nob.«92 91 Zakon iz 23. februarja 1948. 92 Valencic, Traven, Ljubljanske ulice, str. 16. Leta 1953 v dopisu Ljudskega odbora mestne obcine Šoštanj o »preimenovanju in obeležbi ulic« najdemo podroben seznam ulic in trgov.93 v dopisu je podrobno navedeno, da so uvedene spremembe v skladu z zakonom94 in sklepom mLo Šoštanj z dne 1. junija 1948 in odlokom oLo mozirje z dne 27. januarja 1948.95 Z novimi imeni, ki so spominjala na nob, revolucijo ter na za osvoboditev zaslu­žne osebe so bili spremenjeni predvsem nazivi, ki niso vec ustrezali novi družbeni stvarnosti. nove napisne table so bile namešcene na vsakem vhodu v ulico, cesto, trg ali naselje. nove hišne tablice so prejeli tudi hišni lastniki po novem zaporedju hi­ 93 SI_ZAC, OLO Šoštanj, f1, 1953, 94 Zakon o ljudskih odborih, cl. 12 in 50; Uradni list LRS št. 10/48, Zakon o imenih naselij in oznacbi trgov, ulic in hiš; Uradni list LRS št. 24/136-52, Pravilnik o oznacevanju imen naselij, ulic in trgov ter oznacevanju hiš. 95 SI_ZAC, OLO Šoštanj, f1, 1953. šnih številk.96 stare tablice iz kraljevine Jugoslavije so bile rdece barve z belim napisom, imele pa so modro – belo obrobo. nove tablice so ohranjale rdeco barvo z belim napisom in belo obrobo. Šoštanjski trgi glavni trg je po drugi svetovni vojni postal del splošnega ljudskega premoženja,97 nato pa je bil leta 1953 poimenovan Trg maršala Tita, kasne­je, v 80. letih pa je bil poimenovan v Trg bratov Mravljakov, kar je ostalo nespremenjeno tudi po osamosvojitvi slovenije 1991. trg je bil poimenovan po bratih mravljak iz Šoštanja. Dušan (1914–1943) je bil zdravnik, partizan in je padel 1943 v Pohor­skem bataljonu, njegov brat božo (1917–1942) je bil predvojni komunist, partizan in je bil ustreljen kot talec 1942. Danes ima trg bratov mravljakov zaradi pre­številcenja 16 hišnih številk. obcinska stavba št. 9 (prej št. 7), ki ji sledimo skozi cas, je imela to vlogo vse do petdesetih let (1955), ko je bil sedež obcine prestavljen v novo stavbo (hišna št. 12), ki je nastala v gornjem delu trga svobode. stavba stare obcinske stavbe (hišna št. 9) na trgu bratov mravljakov je bila 1985 po odloku o razglasitvi kulturnih in zgo­dovinskih spomenikov v obcini velenje razglašena za kulturni, oziroma zgodovinski spomenik. Leta 1974 je Društvo upokojencev Šoštanj postalo ime­tnik pravice uporabe nekdanje obcinske stavbe št. 9.98 marijin kip, postavljen sredi trga leta 1892, je zaznamoval njegovo podobo vse do leta 1952, ko je bil po 60 letih odstranjen. Po 38 letih (1990) je bil kip ponovno postavljen v trgu, vendar z orientacijo proti severozahodu.99 na Prešernovem trgu je prišlo po drugi svetov­ni vojni do vecjih sprememb, porušenih je bilo vec manjših hiš (št. 15, 13, 12) in gospodarskih poslopij v zgornjem zahodnem delu, kjer je bila 1955 zgra­jena nova stavba obcine in razširjena aškerceva cesta.100 Leta 1953 je bil dotedanji Prešernov trg 96 SI_ZAC, OLO Šoštanj, f1, 1953. 97 Zemljiška knjiga, Zgodovinski izpisek iz stare knjige, vl. št. 226 k.o. Šoštanj, Vložek 28. marec 1950. 98 Zemljiška knjiga, Zgodovinski izpisek iz rocne knjige, vl. št. 526, k.o. Šoštanj. 99 SI_ZAC, Obcina Šoštanj, AŠ 2, m. 1925, Splošne zadeve. 100 Stavba obcine je bila zgrajena 1955. poimenovan kot Trg svobode, v katerem je bilo 10 hišnih številk. Po preureditvi trga je bil vanj posta­vljen spomenik padlim borcem in žrtvam okupa­torjevega nasilja iz Šoštanja in okolice v casu druge svetovne vojne.101 spomenik je bil sprva izveden v belem marmorju, po preureditvi pa je bil izveden v crnem marmorju. Pomembnejše stavbe na trgu so: Dom sindikatov, stavba obcine (1955),102 stavba konzumnega društva za slovenijo103 zgrajena 1925 (kasneje kovinotehna), ki je bila porušena 2009. v spodnjem delu trga je bila 1969 zgrajena betonsko opecna stavba trgovine merx na mestu prvega ga­silskega doma Prostovoljnega gasilskega društvaŠoštanj (prej freiwillige feuerwehr schönstein, ustanovljeno 1879), ki je dobilo novo stavbo pri novem mostu proti termoelektrarni. Vodnikov trg je bil leta 1953 preimenovan v Prešernov trg, ki je imel 10 hišnih številk, kar se je obdržalo vse do današnjega casa. v 80-ih letih je bilo porušenih vec hiš, ki so jih nadomestile visoke stanovanjske stavbe – bloki, ki s svojo pojavo izsto­pajo iz starega trškega jedra in omejujejo mestno veduto. vodnikovo ime pa se je v Šoštanju vendarle ohranilo, kot Vodnikova cesta (prej mihaela vo­šnjaka cesta) z eno hišno številko. cesta povezuje tekavcevo cesto in cesto matije gubca. Leta 2013 je imela vodnikova cesta 3 hišne številke. Šoštanjske ulice Pri poimenovanju ulic in trgov 1953 je bil de­loma ohranjen nabor geografskih imen, kot so Koroška cesta, goriška cesta (prej medvedova), Metlece, Primorska cesta, Korotanska cesta, ki je bila kasneje poimenovana v Tekavcevo cesto in Tovarniška cesta ter Nova cesta, ki sta obdržali svoje poimenovanje vse do danes. Za poimenovanje so bila uporabljena tudi imena znanih slovencev s podrocja kulture. taki primeri so Aškerceva cesta, Cankarjeva cesta, Levstikova cesta, ki so obdržale poimenovanje. novo poimenovanje pa so pred­stavljale: gregorciceva cesta, Prešernov trg, Vo­ 101 Osrednji spomenik na katerem so imena 249 padlih bor­ cev in žrtev okupatorjevega nasilja iz Šoštanja, Družmirja, Gaberk, Raven, Topolšice, Belih vod, Florjana in Lokovice. Spomenik je projektiral ing. Zdenko Didek, izdelal pa ga akademski kipar Božo Pengov. 102 Kljajic, Velenje po letu 1945, str. 365. 103 SI_ZAC, Obcina Šoštanj, AŠ 2, m. 1925, Splošne zadeve. dnikova cesta. gregorciceva cesta (prej mussijeva pot) je bila poimenovana po duhovniku in pesniku simonu gregorcicu (1844–1906). Danes ima ulica dve hišni številki. Po pripadnikih partizanskega gibanja, ki nisobili iz Šoštanja, so bile poimenovane heroja roz­mana naselje, ulica Lole ribarja, heroja gašperjacesta, heroja tomšica naselje, Šlandrova pot in he­roja Šercerja naselje. heroja rozmana naselje (prej gorice) je bilo poimenovano po španskem borcu, partizanu, generalu in narodnemu heroju francu rozmanu –stanetu (1912–1944). cesta vodi od kri­žišca pri Plamenici proti goricam mimo Ježovnika. ulica Lole ribarja (prej kolodvorska cesta) je bila poimenovana po politiku, komunistu in narodne­mu heroju ivu Loli ribarju (1916–1943). ulica je segala od križišca pri kajuhovem domu do reke Pake, na kateri je bil na zacetku 50. let zgrajen most, zato je bila ulica podaljšana vse do termoelektrarneŠoštanj. ulica ima danes 11 hišnih številk. heroja gašperja cesta (prej masarykova) vodi od križišca koroške ceste do metlec proti topolšici in ima 17 hišnih številk. heroja Tomšica naselje (prej Prode), ki je imelo 1953 tri hišne številke, je bilo poimeno­vano po tonetu tomšicu – gašparju (1910–1942).Danes tega poimenovanja v Šoštanju ne najdemo vec. ob izgradnji kulturnega doma (1974) z glas­beno šolo in zdravstvenega doma z lekarno 1960 je na tem podrocju nastal nov Lampretov trg, ki ima danes 4 hišne številke. trg je dobil ime po šoštanjskem rojaku, duhovniku Jožetu Lampretu (1903–1969). Del tega podrocja, nekdaj imenovano sejmišce, je bil tudi znani šoštanjski bazen (cesta Lole ribarja), zgrajen 1964. Zaradi dotrajanosti in novih gospodarskih namenov ga je 2009 nadome­stil nakupovalni center. Šlandrova pot (prej strmapot) je bila poimenovana po slavku Šlandru – alešu (1909–1941), predvojnem komunistu, ki so ga leta1941 kot talca ustrelili v mariboru. Danes ima Šlan­drova pot 8 hišnih številk. heroja Šercerja naselje(prej ticnica) je bilo poimenovano po Ljubu Šercer­ju (1915–1941). Poimenovanje je bilo spremenjeno in danes ima Cesta Ljuba Šercerja 9 hišnih številk. cerkvena pot je bila poimenovana kot Partizan­ska pot in grajska cesta v Cesto talcev. ob cesti talcev stoji spomenik talcem, ki so bili ustreljeni po napadu na Šoštanj 10. oktobra 1941. cesta vodi od gornjega dela trga bratov mravljakov proti Lo­kovici, mimo grašcine do križnika. cesta talcev ima danes 25 hišnih številk. Kajuhova cesta (prej dr. Josipa vošnjaka cesta) je bila poimenovana po šoštanjskem rojaku, pesniku in partizanu karlu Destovniku – kajuhu (1922–1944). kajuhova cesta ima danes 29 hišnih številk. Matija gubca cesta (prej kocenova cesta) je bila poimenovana po sim­bolu kmeckih uporov matiji gubcu. cesta vodi od Plamenice (bivša strojnikova žaga) do koroške ceste. kasneje poimenovana cesta matije gubca ima danes 14 hišnih številk. Po slovenskih pokrajinah so bile leta 1953 poi­menovane tri ceste. Koroška cesta je speljana proti severu cez prelaz Šentvid v Crno na koroškem. ko­roška cesta ima danes 56 hišnih številk. Primorska cesta, ki pelje proti zahodu skozi sotesko Penk v savinjsko dolino, ima danes 23 hišnih številk. obe cesti sta obdržali staro poimenovanje. Korotanska cesta (prej sokolska cesta) je bila poimenovana z arhaicnim imenom za staro slovansko tvorbo ka­rantanijo. nekaj let kasneje je prišlo do novega poi­menovanja v Tekavcevo cesto. Poimenovana je bila po družini tekavc: Jože, Jožefa, marica, Jože–Pumi, ki so padli kot partizanski borci leta 1942–1943. Družina tekavc je živela na tekavcevi cesti, ki ima danes 17 hišnih številk. Danes je poimenovanje ulic in trgov z nekaj manj­šimi spremembami prakticno enako kot leta 1953. spremembe so opazne kot jezikovno drugacen zapis: ulica Lole ribarja v cesta Lole ribarja, matije gubca cesta v cesta matije gubca, heroja gašperja cesta v cesta heroja gašperja. Dve naselji sta bili spreme­njeni v cesti: heroja rozmana naselje v cesta hero­ja rozmana, heroja Šercerja naselje v cesta herojaŠercerja. Povsem je bilo spremenjeno poimenovanje trg maršala tita v trg bratov mravljakov, heroja tomšica naselje v trg Jožeta Lampreta, korotanska pa je bila spremenjena v tekavcevo cesto. obrežje je bilo nekdaj podrocje, kjer je danes termoelektrarnaŠoštanj, ki pa je po izgradnji mostu cez Pako dobila na podaljšani ulici Lole ribarja hišno št. 18 (nekaj hiš je bilo do danes odstranjenih). Z goric je bilo od srede 70. let prejšnjega stoletja zaradi intenzivnega delovanja rudnika lignita velenje odstranjeno vecje število hiš, farna cerkev sv. mihaela, župnišce, ka­planija in kulturni dom (prej slomškov dom). nova ulica danes nima vec hišnih številk. Zmanjšalo se je tudi število hiš na cankarjevi cesti. Ulice in število hiš v šoštanju leta 1931, 1953 in 2013104 Poimenovanje leta 1930 Poimenovanje leta 1953 Poimenovanje 2013 Ulica/trg št. hiš Ulica/trg Ulica/trg št. hiš 1 Aškerceva cesta 28 Aškerceva cesta Aškerceva cesta 32 2 Cankarjeva cesta 15 Cankarjeva cesta Cankarjeva cesta 25 3 Cerkvena pot 8 Partizanska pot Partizanska pot 16 4 Grajska cesta 11 Cesta talcev Cesta talcev 25 5 Na Goricah 6 heroja rozmana naselje Cesta heroja rozmana 6 6 Grad 1 – – – 7 Kolodvorska cesta 4 Ulica Lole ribarja Cesta Lole ribarja 11 8 Koroška cesta 30 Koroška cesta Koroška cesta 56 9 Kocenova cesta 9 Matije Gubca cesta Cesta Matije Gubca 14 10 Kralja Petra trg/Glavni trg 14 trg maršala tita trg bratov Mravljakov 16 11 Levstikova cesta 10 Levstikova cesta Levstikova cesta 18 12 Massarykova cesta 11 heroja Gašperja cesta Cesta heroja Gašperja 17 13 Medvedova cesta 11 Goriška cesta Goriška cesta 9 14 Musijeva pot 3 Gregorciceva cesta Gregorciceva cesta 2 15 Metlece naselje 13 Metlece Metlece 79104 16 Nova ulica 4 Nova ulica – – 17 Na Prodeh 3 heroja tomšica naselje trg Jožeta Lampreta 4 18 Primorska cesta 6 Primorska cesta Primorska cesta 23 19 Prešernov trg 13 trg svobode trg svobode 10 20 Sokolska cesta 11 Korotanska/tekavceva tekavceva cesta 17 21 Strma pot naselje 6 šlandrova pot šlandrova pot 8 22 Vodnikov trg/ul 7 Prešernov trg Prešernov trg 10 23 Miha Vošnjaka cesta 2 Vodnikova cesta Vodnikova cesta 3 24 dr. Josipa Vošnjaka cesta 17 Kajuhova cesta Kajuhova cesta 29 25 tovarniška pot 4 tovarniška pot tovarniška pot 14 26 ticnica 10 heroja šercerja naselje Cesta heroja šercerja 9 27 Slomškov trg 1 – – – 28 Obrežje – – – – SKUPAJ 258 453 Sklep Poznati mesto, pomeni spoznati njegov znacaj, ki ga zaznavamo skozi njegove ulice in trge, parke in poti, vodne in zelene površine. Pozorno opazova­nje odkriva spremembe, s katerimi je bil življenjski vsakdan Šoštanjcanov moderniziran tudi z morda manj opaznimi, pa vendarle potrebnimi hišnimi številkami. Z industrializacijo se je mocno poveca­ 104 SI_ZAC, Obcina Šoštanj, AŠ 3, m. 1930, Seznam ulic v Šo­štanju; SI_ZAC, OLO Šoštanj, AŠ 89, sign. 417, Preimeno­vanje ulic v Šoštanju 1953; Obcina Šoštanj, Poimenovanje ulic 2013. V višjem skupnem številu hiš so upoštevane tudi nekatere hiše izven mesta. 105 Podatek je iz 2016, vir: Obcina Šoštanj, urad za Okolje in prostor. lo število hiš, povecalo se je tudi število prebivalstva. od prvega številcenja hiš, ki se je obdržalo vse do zacetka tridesetih let 20. stoletja, je mesto dobilo ulice, trge in poti, v kasnejši dobi tudi manjši park. modernizacijo je zaustavil cas druge svetovne vojne, po vojni pa mocan industrijski razvoj vzhodne­ga dela Šaleške doline. ob prvem poimenovanju ulic in trgov odkrivamo tako stara poimenovanja kot tudi nova, ki so se navezovala na osebnosti iz zgodovine in predvsem slovenske kulture. v casu druge svetovne vojne je nemški okupator v skladu z raznarodovalnimi nameni mocno posegel na to podrocje. Preimenovana ali ponemcena so bila vsa imena ulic in trgov. kasnejša povojna poimenova­nja so sledila novi družbeni stvarnosti, uporablje- na so bila predvsem po izstopajocih osebnostih iz narodnoosvobodilnega ali revolucionarnega boja. Primerjava seznamov ulic in števila hišnih šte­vilk kaže na to, da se od prvotnega poimenovanja leta 1930 število ulic ni povecalo, po drugi strani pa se je število hišnih številk na nekaterih obmo­cjih mesta mocno zmanjšalo. v zadnjem casu se število novih hiš povecuje na nekaterih nepozida­nih mestnih površinah, vendar je to manj opazno ob povecanju okoliških naselij. ta pojav prica o zastoju širitve mesta v primerjavi z drugimi okolji, za kar je bilo v preteklosti vec razlogov: pospešena industrializacija, izkorišcanje premoga in širitev podrocja ugreznine, spremembe državnih struk­tur in hkratno poimenovanje ulic in trgov, selitev sedeža obcine itn. vse to pa je imelo za posledico migracije, to je bil sprva proces dnevnih migracij k delovnemu mestu, kasneje pa je prišlo do koncne izselitve. vendar je izseljevanje realno zajemalo veliko vecje obmocje od obravnavanega v pricujoci razpravi. gre za velik del Šoštanja, naselja Druž­mirje, Preloge, del gaberk, ki so v obcini Šoštanj doživela izjemno degradacijo okolja in koncno izse­litev prebivalstva. obravnava tega širšega obmocja prav gotovo presega okvir te razprave in predstavlja izziv za prihodnost. kljub negativnim trendom in stagnaciji pa v zadnjih desetletjih Šoštanj pocasi vendarle dobiva podobo mesta, ki pa ga danes ne zaznamuje vec usnjarstvo, ampak energetika in drugi gospodarski dejavniki Šaleške doline. od osamosvojitve 1991 in vnovicne ustanovitve obcine Šoštanj 1995 je sprico nove družbene stvarnosti pri­šlo do novih pobud za poimenovanje ulic in trgov v Šoštanju, vendar pa iz razlicnih razlogov slednje niso bile uspešne. Viri in literatura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije (AS) as, 177/c/f/c411/s/Pt. as, 177/c/r/c411/g/e01 in e02. as, franciscejski kataster 1825 za Šoštanj, c206a03. as, Zbirka kart in zemljevidov, franciscejski kataster Šoštanj, 1825. Geodetska uprava Velenje geodetski nacrti Šoštanj/0959/ Zkn_2880/0959_2880_0006.djvu geodetski nacrti Šoštanj/0959/ Zkn_2880/0959_2880_0010.djvu. kataster Šoštanj/Zkn_2880/0959_0006.djvu (1875). kataster Šoštanj/Zkn_2880/0959_2880_0010. djvu (1905). Muzej usnjarstva Šoštanj mus, fond tuŠ, aŠ1, m. 4, sig.1, Plan des Postenbereiches schönstein. Muzej Velenje (MV) Janisch, Josef andreas: Topograpfisch-statistisches Lexikon von Steiermark: mit historischen notizen und anmerkungen. bd. 3.: s–Z, str. 753–1492. graz: Leykam–Josefstahl, 1878. schmutz, carl: Historisch Topografische Lexicon von Steyermark, iii. Theil. bd. graz, 1822. Zalar, Zalka: Spomini na preteklo dobo. 1. in 2. zvezek. rokopis, 1952. muzej velenje, muzej usnjarstva na slovenskem: schönstein, hauptplatz 1908, m ruppe, 1908, akvarel. Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM) nŠam, status animarum 1846–1852, 1869–1878, 1889–1915, 1916–1924. Obcina Šoštanj Poimenovanje ulic 2013. Okrajno sodišce Velenje Zemljiška knjiga, Zgodovinski izpisek iz rocne knjige, vl. št. 526, k.o. Šoštanj. Zemljiška knjiga, Zgodovinski izpisek iz stare knjige, vl. št. 226, k.o. Šoštanj. Zavod za varstvo kulturne dedišcine, obmocna enota Celje (ZVKDS OE Celje) ZvkD, oe celje, strokovne podlage za razglasitev kulturnih spomenikov v obcini Šoštanj, 2005. Zgodovinski arhiv Celje (ZAC) si _Zac/1019, Družina woschnagg, aŠ 1, kupno pismo 14. februar 1788.si _Zac/0060, obcina Šoštanj, aŠ 2, m. 1925, splošne zadeve.si _Zac/0060, obcina Šoštanj, aŠ 3, m. 1928– 1940. si _Zac/0060, obcina Šoštanj, aŠ 0060/027/00010, m. 1930, seznam ulic v Šoštanju, 28. oktober 1930. si _Zac/0060, obcina Šoštanj, aŠ 3, mapa 1931, seznam prebivalstva 1925–1931.si _Zac/0180, oLo Šoštanj, aŠ 88, sig. 417, Preimenovanje ulic.si _Zac/0180, oLo Šoštanj, aŠ 89, 417/1–53, št. 18/3–53, Preimenovanje in obeležba ulic. si _Zac/0201, mLo Šoštanj, 01, 1953, seznam zgradb po hišnih številkah za naselje bele vode, Družmirje, Preloge, gaberke, Lokovica, ravne, skorno, Šoštanj, topolšica, Zavodnja. Zasebni viri Zasebna zbirka boštjan vrhovnik, Šoštanj.Zasebna zbirka szabo Štefan, Šoštanj, ser. 104/4, 2. december 1931. Zasebna zbirka vlado kojc, Šoštanj.Zasebna zbirka edi vucina, Šoštanj. Casopisje in serijske publikacije Domovina. iz Šoštanja, l. 2, 2. julij 1892, št. 34, str. 147. Gemeinden Ortshaften Derzeichnik, obersteiermark iii. graz: 1900. Jutro. iz spodnje Štajerske, l. 21, 8. oktober 1941, št. 236, str. 5. Obširen imenik krajev na Štajerskem. wien: c. kr. statisticna centralna komisija, 1883, str. 256–259. Orts-Repertorium des Herzogthumes Steiermark auf Grundlage der Volkszählung vom 31. 12. 1869 bedrbeitet. graz: k. k. statistischen central-commission, 1872, str. 128–131. Službene novine Kraljevine SHS, 14. 8. 1929, Zakon o zemljiškem katastru. Specialni krajevni repertorij Avstrijskih dežel, izdelan na podlagi ljudskega štetja z dne 31. 12. 1910. iv. Štajersko. Dunaj: c. kr. statisticna centralna komisija, 1918, str 141–143. Specialni repertorij krajev na Štajerskem: na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. wien: c.kr. centralna statisticna komisija, 1893, str. 358–363. Südsteiersche Post. schönstein, l. 12, 2. julij 1892, št. 62, str. 2. Uradni list LRS št. 10/48, Zakon o imenih naselij in oznacbi trgov, ulic in hiš. Uradni list LRS št. 24/136–52, Pravilnik o oznacevanju imen naselij, ulic in trgov ter oznacevanju hiš. Vorläufige ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910 in den im reichsrate vertretenen Königreichen und Ländern. brünn: k. k. statistischen Zentralkommission, 1911, str. 27. Ustni viri Danilo Cebul, Šoštanj, 2016, 2017. Jože Delopst, Šoštanj, 2017.vlado kojc, Šoštanj, 2016.edi vucina, Šoštanj, 2017. marija Žugelj, celje, 2017. Literatura aplinc, miran: Stanovati v Šoštanju. v: Planko, Lado (ur.): Šaleški razgledi. velenje, zv. 14., leto 2012. aplinc, miran: Vošnjaki industrialci iz Šoštanja. Šoštanj: Zavoda za kulturo, 2005. avguštin, cene: K problematiki mešcanske stanovanjske kulture v 16. in 17. stoletju na Gorenjskem. v: Zbornik za umetnostno zgodovino. nova vrsta, l. 7 (1965), str. 93–106, 94. curk, Jože: Delež italijanskih gradbenikov na Štajerskem v 16. in 17. stoletju. v: Zbornik za umetnostno zgodovino. nova vrsta, l. 7 (1965), str. 37–72, str. 58. curk, Jože: Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem: urbano gradbeni oris do zacetka 20. stoletja. maribor: Založba obzorja, 1991. golec, boris: Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja kot vir za stavbno, gradbeno in urbanisticno zgodovino slovenskega ozemlja. v: arhivi, 33, 2010, št. 2, str. 339–396. grabnar, marija in rajšp, vincenc: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, karte, 5. zvezek. Ljubljana: Znanstveno raziskovalni center slovenske akademije znanosti in umetnosti in arhivi republike slovenije, 1999, sekcija 163. grabnar, marija in rajšp, vincenc: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, opisi, 5. zvezek. Ljubljana: Znanstveno raziskovalni center slovenske akademije znanosti in umetnosti in arhivi republike slovenije, 1999, sekcija 163, str. 41–60. hribernik, franc in ravnikar, tone (ur., avtor dodatnega besedila): Mesto Šoštanj – zgodovinski opis. Šoštanj: obcina Šoštanj, 1998. kaiser, Joseph franz: Litografirane podobe slovenještajerskih mest, trgov in dvorcev (stara kaiserjeva suita 1824–1833). maribor: umetniški kabinet Primož Premzl, 1999. kljajic, Damijan: Velenje po letu 1945. v: ravnikar, tone (ur.): velenje, razprave o zgodovini mesta in okolice. velenje: mestna obcina, 1999, str. 359–413. koren božicek, milena: Umetnostno zgodovinski oris mestnega jedra in ostalih objektov v Šoštanju. v: ravnikar, tone (ur.): Prispevki k zgodovini Šaleške doline. Šaleški razgledi 2. titovo velenje: kulturni center ivan napotnik, 1989, str. 134–169. korošec, branko: Naš prostor v casu in projekciji. Ljubljana: geodetski zavod sr slovenije, 1979. krajevni leksikon Dravske banovine. Poles, rok: Internetno brskanje. v: List: revija za kulturna in druga vprašanja obcine Šoštanj in širše – kulturni listi, leto XXi, št. 18, september 2016, str. 14. stopar, ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, med Solcavskim in Kobanskim: obcine Mozirje, Velenje, Slovenj Gradec, Ravne, Maribor – Ruše. 4. knjiga, Ljubljana: viharnik: Znanstveni inštitut filozoske fakultete, 1993, str. 75–78. straka, manfred: Ortsverzeichnis zur Gemeindegrenzkarte von Untersteiermark, Miesstal Übermurgebiet. graz, 1940. studen, andrej: Moderni Avstrijski popisi prebivalstva 1857–1910. v: Šterbenc svetina, barbara (ur.), kolenc, Petra (ur.), godeša, matija (ur.): Zgodovinski pogledi na zadnje državno ljudsko štetje v avstrijskem Primorju 1910. Ljubljana: Založba Zrc, 2012, str. 25–36. studen, andrej: Uvedba modernih popisov prebivalstva. v: cvirn, Janez (ur.): slovenska kronika XiX. stoletja.- knj. 1: 1800–1860. Ljubljana: nova revija, 2001, str. 443–444. valencic, vlado; traven, rezka: Ljubljanske ulice: izdano ob 35. obletnici osvoboditve Ljubljane. Ljubljana: geodetska uprava skupšcine mesta, 1980. vilfan, sergej: Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: slovenska matica, 1961. vogelnik, Dolfe: Prebivalstvo LR Slovenije: Prebivalstvo po naseljih v razdobju 1869–1953. 1. knjiga. Ljubljana: rss, 1961, tipkopis. vošnjak, Josip: Spomini. Ljubljana: slovenska matica, 1982. Ževart, milan: Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini. Ljubljana: knjižnica of 5, 1977. Žmavc, Janez: Otok Walcheren: Mladost v mojem Šoštanju. slovenj gradec–Šoštanj: cerdonis in Zavod za kulturo, 2005. Zusammenfassung „JEDE gASSE, JEDEr PLATz uND JEDE STrASSE, AuCh WENN SIE Nur EIN hAuS hABEN, MüSSEN EINEN EIgENEN NAMEN hABEN“ Von Hausnummern bis zur Benennung von Straßen und Plätzen in Šoštanj eine stadt zu kennen bedeutet ihren charak­ter zu kennen. über Šoštanj sagen vor allem die älteren bewohner, dass es eine stadt mit dem Duft nach Leder ist. Dieser charakter ist heute, nach der stilllegung der industriellen Lederproduktion, nicht mehr fühlbar. es kommen aber zunehmend andere faktoren zum tragen, mit denen die stadt identifiziert wird. Die benennung der straßen, Plätze, grünflächen und öffentlichen räume stellt die vergangenheit und das Leben der stadt Šoštanj dar. Die verkehrswege spiegeln den raum, orts-namen, historische ereignisse und Personen und ähnliches wider. Die benennungen enthüllen das kollektive gedächtnis der stadt. Der beitrag be­handelt die bedeutung der umbenennungen von straßen- und Platznamen. Die erste benennung der straßen in Šoštanj erfolgte im Jahr 1931, danach folgten umbenennungen in der Zeit der okkupa­tion im Zweiten weltkrieg. Die nächsten größeren veränderungen waren im Jahr 1953 abgeschlossen und schließlich kam es noch zu neubenennungen im letzten vierteljahrhundert. Die beurteilung der bisherigen benennungspraxis soll darlegen, auf welche art und weise die benennungen die ver­gangenheit und gegenwart sowie die einbindung der stadt in das weitere räumliche umfeld spiegeln. Šoštanj war seit der zweiten hälfte des 19. Jahr­hunderts das wirtschafts- und verwaltungszen­trum des tales Šaleška dolina. mit verleihung der stadtrechte 1911 waren die bedingungen zur benennung von straßen und Plätzen gegeben, es kam jedoch damals noch nicht dazu. Zwanzig Jahre später, also im Jahr 1931 zur Zeit der wirtschafts­krise, gelang unter bürgermeister Dr. fran mayer der ausbau der ersten öffentlichen wasserleitung. in verbindung damit kam es zur ersten benen­nung der straßen und Plätze. mit entwicklung des kohlenbergbaus und der allgemeinen industriali­sierung ging die zentrale rolle schlussendlich auf die stadt velenje über. Die entwicklung von Šoštanj stagnierte und aufgrund des intensiven kohlen­bergbaus verlor die stadt raum und damit straßen und gebäude. Dieser trend wurde erst vor wenigen Jahren gestoppt. Zur größeren übersichtlichkeit werden im bei­trag alle benennungen chronologisch abgehandelt. Die namen der straßen von Šoštanj wurden in der vergangenheit nach bedeutenden Persönlichkeiten der slowenischen und jugoslawischen geschichte ausgewählt. nach dem Zweiten weltkrieg folgten einige benennungen nach gefallenen Partisanen­kämpfern, revolutionären, kommunisten und volkshelden. Schlagwörter: Šoštanj, straßen und Plätze, hausnummern, kataster Mateja Slovenc »Kdor je šel s casom,lahko živi.«* Cezmejni kmetijski nakupi v casu Jugoslavije SLOVENC Mateja, univ. dipl. etn. in kult. antrop. in univ. dipl. inž. agr., glinška ulica 9, si-1111 Ljubljana 631.171:339.186(497.1:450)"1945/1991" 339.186: 631.171(497.1:450)"1945/1991" »KDOr JE ŠEL S CASOM, LAhKO ŽIVI«. Cezmejni kmetijski nakupi v casu Jugoslavije Cezmejni kmetijski nakupi v casu Jugoslavije so posre­dno vplivali na današnje stanje slovenskega kmetijstva. v prvem delu prispevka sta opisana agrarna politika Jugo­slavije in položaj kmeta, ki je imel zemljo v zasebni lasti. s pomocjo literature o jugoslovanskem gospodarstvu in informacijah sogovornikov so predstavljene razmere, ki so nekaterim kmetom gmotno omogocile tudi vecje kme­tijske nakupe. v nadaljevanju se prispevek osredotoca na kmete, ki so živeli blizu meje, saj so ti lahko prvi prehajali mejo. sledi poglavje o znacilnostih cezmejnih kmetijskih nakupov v casu Jugoslavije skozi prakse nakupovalcev in oris njihovih posledic. Kljucne besede: cezmejni kmetijski nakupi, Jugoslavija, kmetijska politika, deagrarizacija, kmetijska mehanizacija * Naslov clanka povzet po naslovu clanka: N. P., Kdor je šel s casom, lahko živi, str. 532. SLOVENC, Mateja, ba ethnology and cultural anthropology, ba agriculture, glinška ulica 9, si-1111 Ljubljana, slovenija 631.171:339.186(497.1:450)"1945/1991" 339.186: 631.171(497.1:450)"1945/1991" “ThOSE ThAT MOVE WITh ThE TIMES CAN LIVE”: Cross-border agricultural purchases in Yugoslavia cross-border agricultural purchases in Yugoslavia in­directly influenced the situation in slovenian agriculture today. The introductory part of the article describes the ag­ricultural policy of Yugoslavia and the position of farmers who were private landowners. on the basis of the literature about the Yugoslav economy and first-hand oral accounts, the situation is presented that allowed some farmers to make large agricultural purchases. The article then focuses on farmers who lived near the border and were among the first who were allowed to cross it. The next section deals with the characteristics of cross-border agricultural pur­chases from the point of view of the buyers and a depiction of the consequences. Key words: cross-border agricultural purchases, Yugo­slavia, agricultural policy, de-agrarianization, agricultural machinery Podoba jugoslovanskega kmetijstva po 2. svetovni vojni, Prekmurje, junij 1949. (Foto: Zvone Mahoric; hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije) uvod slovenci, ki so živeli v Jugoslaviji, se danes z nostalgijo spominjajo nakupov kave, kavbojk in vinilnih plošc v italiji in avstriji od sredine 60. let do konca 80. let prejšnjega stoletja. v istem ob­dobju so cez mejo po semena, sredstva za varstvo rastlin in mehanizacijo hodili tudi številni kmeti. nakupovalne prakse slovenskih kmetov izven meja skupne države do sedaj še niso bile raziskane. Jugo­slovanski etnologi so se po letu 1945 v svojih delih osredotocali na koncept etnicnosti in predsocia­listicno obdobje, socasnemu življenju pa niso na­menili veliko pozornosti.1 Po letu 1991 so se zacele pojavljati prve raziskave potrošniških cezmejnih nakupov v Jugoslaviji. božo repe je edini avtor, ki poleg cezmejnih nakupov predmetov za vsakdanjo rabo in zabavo ljudi omenja tudi nakupe kmetijskih strojev in škropiv.2 Pricujoci clanek temelji na te­renskem delu, opravljenem konec maja 2014. Štirje kmeti iz okolice Ljubljane in profesorja biotehni­ške fakultete univerze v Ljubljani3 so v pogovorih opisali cezmejne nakupovalne prakse in gmotno stanje slovenskih kmetov v Jugoslaviji. 1 Prica po Habinc, Raziskave (post)socialisticnih koledarskih praznikov, str. 82. 2 Repe, Tihotapijo so vse, razen pticjega mleka, str. 91–92. Položaj kmeta v Jugoslaviji, 1945–1991 Povojna leta in predvojen nacin kmetovanja kmetijska gospodarstva so v drugi svetovni voj­ni utrpela škodo na zgradbah, kmetijskih strojih, orodju, transportnih poteh ter odvzeti živini in poljšcinah. kmetijska zemljišca so bila opustošena in požgana. komunisticna partija Jugoslavije si je po vstopu na oblast leta 1945 zadala cilj, da v prvih povojnih letih obnovi in preobrazi gospodarstvo, torej tudi kmetijstvo. Dve leti po koncu vojne je bila v sloveniji želja komunisticne partije po nor­malizaciji jugoslovanskega gospodarskega življenja le delno uresnicena. kmetijska proizvodnja v letu 1946 ni dosegla pricakovane ravni. Primanjkovalo 3 V clanku zaradi želje sodelujocih zanje uporabljam izraz »sogovornik«, vir pa navajam s kraticami njihovega imena in priimka. je delovne sile, semen, umetnih gnojil in orodja, ki jih državni organi niso zagotovili v zadostnih kolicinah. Popravilo se je stanje živine, za nacrti pa sta zaostajali pridelava in mehanizacija.4 sogo­vornik se spominja, da so kmeti vse do leta 1960 uporabljali predvojno orodje, ki je bilo zastarelo, a še vedno uporabno, saj takratni cas financno in politicno gledano boljših pogojev ni dopušcal. Po­vecanje proizvodnje kljub velikim potrebam države po hrani zaradi stagniranja kmetijske tehnike ni bilo mogoce.5 Zacasna ljudska skupšcina je sredi leta 1945 je sprejela Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji. njegov cilj je bila odprava izkorišcevalskega znacaja privatne lastnine, ki je oblast ni imela namena v celoti odpraviti. na podlagi dolocil agrarne reforme so bili leta 1946 razlašceni kmeti, ki zemlje niso obdelovali sami6 ali so jo dajali v zakup oziroma so imeli nad 25–30 hektarov obdelovalne zemlje. kmetijska zemlja je bila dodeljena vsem, ki so jo želeli obdelovati, tudi kmetom brez zemlje in ti­stim, ki so je imeli za preživetje premalo.7 agrarna reforma je zelo povecala število manjših kmeckih gospodarstev. Povprecna velikost kmetije je znašala 6,8 hektara, do leta 1981 pa se je zmanjšala za 1,3 hektara. Poleg majhnosti obdelovalnih posestev je na pospeševanje deagrarizacije vplivalo dejstvo, da je v Jugoslaviji v vseh letih njenega obstoja v kmetijski lastniški strukturi prevladoval zasebni sektor. Za razvoj tega gospodarskega podrocja to ni bilo dobro izhodišce, saj je delež zasebnega sektorja v družbenem proizvodu padal.8 veliko ljudi, ki so zemljo dobili z agrarno reformo, in mali kmeti, ki so se s kmetijstvom ukvarjali že pred drugo sve­tovno vojno, so iskali glavni vir zaslužka v nea­grarnih gospodarskih panogah:9 »Pri nas ni bilo nikoli veliko denarja. Bilo je malo viška krompirja, oce je imel cebele. /…/ Mi, mali kmetije, smo šli pa 4 Konjar, Bil je horuk v nove case, 64–74; Princic, Pot do slo­ venske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991, 15–27. 5 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 1. 6 Ti in tisti, katerih glavni poklic ni bilo poljedelstvo, so lahko obdržali 3–5 hektarov zemlje (Kosmatin Fras itd., Slovenika, str. 1798). 7 Cepic, Spreminjanje lastništva zemlje po drugi svetovni vojni, str. 145–156. 8 Princic, Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991, 262–263. 9 Cepic, Spreminjanje lastništva zemlje po drugi svetovni vojni, str. 154–156. v šolo, da smo imeli službo, ker je bilo zaslužka na kmetiji premalo.«10 Po dolocilih agrarne reforme so bili do spomladi leta 1946 skoraj vsi kmetijski proizvodi »pod reži­mom nacrtne razdelitve«.11 to je pomenilo, da so morali kmeti pod administrativno dolocenimi po­goji oddajati presežke oziroma stopiti na trg. vecji in srednji kmeti so se odlocili, da bodo pridelova­ti le še za lastne potrebe, presežkov pa niso želeli oddajati. Povecano povpraševanje po kmetijskih pridelkih in zvišanje njihovih cen ter problemi v preskrbi so omenjenim kmetom omogocili dvig življenjskega standarda.12 najvec so zaslužili tisti, ki niso prodajali preko zadrug in so scasoma našli nove tržne niše. Pridelek so samostojno prodajali v menze, hotele in domove za ostarele. Po mnenju so­govornika so med njimi prevladovali Ljubljancani,13 ki so pridelovali zelenjavo, in hmeljarji.14 Popoln državni monopol in nadzor nad uvozom ter slaba ponudba artiklov na jugoslovanskem trgu, ki bi jih kmeti potrebovali, so povzrocili akumulacijo 10 M. Š., Transkript terenskega pogovora, str. 1. 11 Princic, Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991, 29. 12 Cepic, Spreminjanje lastništva zemlje po drugi svetovni vojni, str. 156–157. 13 Bližina lokalnih industrijskih centrov je kmetom omogocila, da so služili s prodajo pridelka v omenjena središca, poleg tega pa se jih je veliko odlocilo za zaposlovanje v industriji. Posebnost slovenske industrializacije je bil »kmet-indu­strijski delavec« (Novak, Periferna agrarna transformacija, str. 34). 14 R. B., Transkript terenskega pogovora, str. 1. denarja nekaterih kmetov.15 kopicenje denarja v zasebnem kmetijskem sektorju je bilo v nasprotju z željami oblasti, ki je podpirala »egalizacijo na vasi s poudarkom na prevladi majhnega in srednjega kmeta«.16 Vzpon in kriza jugoslovanskega kmetijstva Politicne spremembe v zacetku 50. let prejšnjega stoletja, ki jih je sprožil spor z informbirojem leta 1948, so postopoma vodile v enoten sistem samou­pravljanja, ki je bil z ustavo sprejet leta 1963. vpliv države v gospodarstvu se je zmanjšal, uveljavljati se je zacelo družbeno planiranje, tržne zakonitosti in vecja odgovornost ter samostojnost podjetij pri gospodarjenju.17 v tem obdobju je oblast opustila kolektivizacijo kmetijstva, kmeti, ki so imeli zemljo v zasebni lasti, pa so ponovno postali ekonomski subjekti. sprva je bila njihova ekonomska aktivnost omejena, saj so bile investicije države za povecanje kmetijske proizvodnje prenizke, dodatno pa jih je oviral leta 1953 sprejet zemljiški maksimum, ki je po novem znašal 10 hektarov obdelovalne zemlje.18 spremenjena agrarna politika tako ni pripeljala do modernizacije kmetijstva, »narašcali so nenacrtna deagrarizacija, drobljenje posesti, nesmotrna raba kmetijskih zemljišc ter nepovezanost pridelovalcev, predelovalcev in trgovcev.«19 Po zacetnem zagonu je kmetijska proizvodnja v letih 1962–1968 zasta­la. naložbe države v kmetijstvo so se zmanjševale, cene kmetijskih pridelkov pa so se zvišale.20 v za­cetku 60. let je bilo kmetov, ki jim je bilo obdelova­nje zemlje edini vir zaslužka trideset odstotkov, v zacetku naslednjega desetletja pa petina.21 »s pre­hodom vecinskega dela prebivalstva v industrijski sektor se je relativno in absolutno povecal dohodek 15 Mikuž in Živko, Carina Jugoslavije v obdobju od 1944 do 1991, str. 55. 16 Cepic, Spreminjanje lastništva zemlje po drugi svetovni vojni, str. 157. 17 Kosmatin Fras itd., Slovenika, str. 194 in 500; Princic, Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991, 51. 18 Lazarevic, Dvestoletne poti slovenskega kmetijstva, str. 8; Kosmatin Fras itd., Slovenika, str. 1798; Princic, Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991, 264. 19 Kosmatin Fras itd., Slovenika, str. 8. 20 Princic, Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991, 264. 21 Cepic po Rebernik, Relevantnost socialisticne preteklosti za sodobnost, str. 16. kmeckega prebivalstva in narasla so razpoložljiva sredstva za investicije. Dodatno je pomemben vir sredstev za višanje kmecke življenjske ravni in in­vesticije predstavljal tudi gozd.«22 Posamezne republike so od 70. let prejšnjega stoletja dobile vecje pristojnosti na podrocju agrar­ne politike. slovenija je sprejela številne zakone o kmetijskih zemljišcih in socialnem položaju kme­tov.23 v omenjenem obdobju je prišlo do »tehno­loške posodobitve kmetijstva, segmentacije proi­zvodnje in vecje usmerjenosti k tržni proizvodnji. Produktivnost v kmetijstvu, merjena z donosi na hektar, je bila visoka in je zagotavljala rast pridelave ne glede na zmanjševanje obdelovanih površin.«24 od leta 1956 do leta 1980 se je kolicina uporabljenih umetnih gnojil skoraj potrojila, gledano na hektar pa se je vec kot podvojila.25 v tistem obdobju je potekala tudi posodobitev kmetijske mehanizacije, saj so kmeti kupovali traktorje, nakladalke, pluge in druge kmetijske stroje.26 gospodarska kriza je v 80. letih v kmetijski panogi vplivala na zmanjšanje naložb, slabše pogoje kreditiranja in težave pri za­gotavljanju deviz. v naslednjih letih je kmetijstvo najbolj prizadel neustrezen tecaj dinarja in zadrže­vanje rasti cen pridelkov. konec 80. let se je kmet znašel v nevzdržnem položaju, ker zadrževane cene kmetijskih izdelkov niso pokrivale proizvodnih stroškov.27 Prehajanja jugoslovanske meje zaradi kmetijstva Prehajanja avstrijske in italijanske meje obmejnega prebivalstva pred letom 1960 možnosti in znacilnosti prehajanja jugoslo­vanske meje s severnimi sosedami so se skozi leta spreminjale, odražale pa so notranje politicne in ekonomske razmere. v 50. letih in v zacetku 60. let prejšnjega stoletja so bila potovanja v tujino omeje­ 22 Lazarevic, Dvestoletne poti slovenskega kmetijstva, str. 8–9. 23 Kosmatin Fras itd., Slovenika, str. 9–10. 24 Lazarevic, Dvestoletne poti slovenskega kmetijstva, str. 9. 25 Cepic po Rebernik, Relevantnost socialisticne preteklosti za sodobnost, str. 16–17. 26 F. C., Transkript terenskega pogovora, str. 1; J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 8. 27 Princic, Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991, 264–265. na predvsem na obiske sorodnikov in organizirane izlete.28 Posebno skupino ljudi, ki je lahko zgodaj in relativno prosto prehajala zahodno in severno mejo, pa so sestavljali ljudje, ki so živeli in kmetovali na obmejnem obmocju. Prebivalcem stometrskega obmejnega pasu in dvolastnikom, ki so imeli v lasti kmetijske površine na obeh straneh meje, je bil prost prehod v itali­jo omogocen leta 1954 s sprejetjem Londonskega sporazuma, ki je dolocil razdelitev svobodnega tr­žaškega ozemlja med Jugoslavijo in italijo.29 Pred tem je bila blagovna menjava med cono a in cono b, ki je gravitirala v trst kljub politicnim oviram živahna, prevladovale pa so dobro organizirane ilegalne gospodarske poti.30 v avstrijo so obmejni prebivalci s tridnevnimi dovolilnicami za prehod in dvolastniki lahko zaceli odhajati leta 1953. tega leta sta bila podpisana »sporazuma o ureditvi obmejne­ga prometa in o nepremicninah avstrijskih dvola­stnikov v jugoslovanskem obmejnem obmocju.«31 Po besedah sogovornika dvolastnikov ob avstrijski meji ni bilo veliko zaradi naravnih geografskih ovir, kot sta karavanke in reka mura. ob meji z italijo je bilo dvolastnikov vec, saj je meja ponekod presekala celotne vasi in kmetijska zemljišca.32 Dvolastniki so lahko prihajali do svojega zemlji­šca po najkrajši poti, v vecje kraje pa niso smeli.33 v domovino so preko meje lahko prepeljali samo svoj pridelek, a kmeti se tega niso držali. na drugo stran meje so se na primer odpravili s praznim od­lagališcem za orodje na traktorju, ki so ga v italiji napolnili z novim orodjem. »Noben carinik ne bo tja ali nazaj grede gledal, ali imaš polno orodja,« je povedal sogovornik.34 ena od znacilnih potez prehajanja meja obmejnega prebivalstva je bila, da so se cariniki in kupci med seboj poznali zaradi sorodstvenih in prijateljskih vezi. »Cariniki znanih ljudi niso prevec maltretirali, so kar stran pogledali, pomahali – »kar pojdi«, tako da ni bilo tako hudo,« 28 Mikula, Highways of desire, str. 214–215. 29 I. K., Transkript terenskega pogovora, str. 1; Repe, Tihotapijo so vse, razen pticjega mleka, str. 91. 30 Princic, Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991, str. 46–47. 31 Repe, Tihotapijo so vse, razen pticjega mleka, str. 91. 32 I. K., Transkript terenskega pogovora, str. 2. 33 Repe, Tihotapijo so vse, razen pticjega mleka, str. 91. 34 I. K., Transkript terenskega pogovora, str. 2. je pripovedoval sogovornik.35 carinikom je oblast dodelila doloceno moc in s tem je mejne prehode dolocila za svojevrstne prostore v lasti carinikov. ti so z vzvodi moci manipulirali in vzpostavljali razlicne odnose z ljudmi, ki so preckali mejo. Pri tem so nakupovalci razvili vrsto praks, s katerimi so se izogibali nadzoru.36 oblikovanje številnih neformalnih taktik pri­lagajanja arbitrarnosti postopanja mejnih oblasti je bila posledica narave in odsotnosti formalnih pravil, ki bi podpirala neformalno vedenje.37 »Naj­huje je bilo po mojem to, da nikoli nisi vedel, kaj je in kaj ni dovoljeno,« je odsotnost formalnih pravil komentiral sogovornik.38 nakupovalci so z razlic­nimi taktikami, ki jih je strategija oblasti bolj ali manj dopušcala, tako le izkoristili razpoke v nacinu izvajanja nadzora.39 eden izmed sogovornikov je opisal zanimivo taktiko prebivalcev Prekmurja in gorickega po tem, ko je bil vzpostavljen maloob­mejni promet. Leta 1960 je bila namrec s podpisom dodatnega sporazuma pravica do prehoda meje z avstrijo razširjena na deset kilometrski obmejni pas. tovrstna ureditev obmejnega prometa z italijo je bila dosežena pet let prej z videmskim sporazumom. Z ureditvijo maloobmejnega prometa so prehodi obmejnega prebivalstva postali množicni. Prebivalci so pridobili stalno obmejno prepustnico, cez mejo so lahko potovali štirikrat na mesec in se lahko tam zadrževali do najvec šestdeset ur.40 teh šestdeset ur je za nekatere zadostovalo, da so se z znanci iz avstrije dogovorili o podrobnostih nakupa in pre­vzema novega traktorja. formalni lastnik traktorja je bil avstrijski državljan, ki je lahko v Jugoslaviji pomagal pri kmetovanju kot najeta delovna sila, kar je bil izgovor domacinov, da imajo na posesti traktor avstrijskega lastnika. Pogosto se je cez leta za temi traktorji izgubila vsaka sled, saj so dejanski lastniki preprosto izgubili vse številke in tablice vozila.41 traktorji tujih znamk, med katerimi je prevla­dovala avstrijska znamka steyer, so se v notranjo­sti slovenije zaceli pojavljati v 50. letih prejšnjega 35 I. K., Transkript terenskega pogovora, str. 2. 36 Luthar, Nakupovanje in nadzorovanje, str. S115. 37 Luthar, Nakupovanje in nadzorovanje, str. S115. 38 I. K., Transkript terenskega pogovora, str. 2. 39 Luthar, Nakupovanje in nadzorovanje, str. S115–S116. 40 Repe, Tihotapijo so vse, razen pticjega mleka, str. 91–92. 41 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 4. stoletja. Pred nakupom je bilo potrebno napisati prošnjo, ki so jo pregledali funkcionarji v beogra­du. v primeru ugodene prošnje, je sledila izdaja posebne dovolilnice za preckanje meje in nakup. Do tovrstnih ugodnosti je bila sprva upravicena ko­munisticna elita – nekdanji partizanski borci, ki so v avstriji ohranili poznanstva s sorodniki in znanci. v naslednjih letih so tudi kmeti zaceli pošiljati pro­šnje za nakup traktorjev na prednji in zadnji pogon in nakladalk za mrvo, ceš da imajo gorsko kmetijo in ne morejo delati brez zmogljivejših strojev, ki jih jugoslovanske tovarne ne proizvajajo. Prošnjam slovenskih kmetov je bilo pogosto ugodeno zara­di splošnega prepricanja, da je slovenija hribovita dežela, in lažnega podrocja kmetovanja, ki so ga ravninski kmeti navajali v prošnjah.42 Cezmejni kmetijski nakupi po letu 1965 Leta 1959 so v Jugoslaviji vse oblike porabe rasle hitreje kot delovna storilnost in proizvodnja, zato sta bila glavna cilja gospodarske politike v zacetku 60. let odstranitev ovir za hitrejši tehnološki ra­zvoj in vecja vkljucitev v mednarodno delitev dela.43 sredi 60. let se je življenjski standard v Jugoslaviji izboljšal, olajšano pa je bilo tudi prehajanje meja, saj so bile leta 1967 ukinjene vize za vecino držav in za prehod meje je zadostoval potni list.44 slednji je vecini Jugoslovanov omogocal, da so skoraj brez ad­ministrativnih omejitev preckali meje tujih držav.45 Znacilnost obdobja od leta 1961 do osamosvojitve slovenije so bile med drugim kolicinske in vredno­stne omejitve blaga zaradi pomanjkanja deviz in spodbujanja domace industrije.46 višina vrednosti uvoženega blaga, s katero je država regulirala uvoz, se je skozi leta spreminjala, a je vedno ostala tako nizka, da so nakupljeni izdelki pogosto presegli naj­višjo mejno vrednost. omenjeno »zagato« so ljudje reševali z vrsto »posebnih tehnik tihotapljenja.«47 sogovornik je povedal, da kolicinske omejitve pri prenosu semen in škropil niso preprecevale, da jih ne bi kupovali. Pretežno so kupovali kolicinsko manjša pakiranja, ki se jih je dalo »preembalirati». sredstva za varovanje rastlin so cez mejo na primer prenašali v steklenicah od soka.48 42 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 2–3. 43 Princic, Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji, 54-56. 44 Repe, Tihotapijo so vse, razen pticjega mleka, str. 93; Luthar, Nakupovanje in nadzorovanje, str. S109. znacilnosti cezmejnih kmetijskih nakupov Odlocujoci faktorji za kmetijski nakup maja mikula je zapisala, da sta bila glavna ra­zloga, da so ljudje odšli po nakupih v trst, nedo­stopnost dolocenih proizvodov na jugoslovanskem trgu in višja kvaliteta tujih izdelkov, ki so bili vcasih cenejši kot doma.49 sogovornica je povedala, da so herbicide, pesticide in zdravila za živino kmeti iz njene vasi verjetno kupovali na madžarskem, in sicer predvsem tista, ki so bila cenejša ali v Jugo­slaviji prepovedana.50 na madžarskem so uporabo nekaterih fitofarmacevtskih sredstev prepovedali kasneje kot v Jugoslaviji. sogovorniku so znani primeri, ko fitofarmacevtska sredstva, kupljena na madžarskem, niso delovala. »Ruralna legenda je bila, da so to ponaredki, da so razredcena, ampak tudi tukaj legalno kupljena. Vem, da doloceno leto niso delovala, ne vem, zakaj.«51 obstaja tudi verje­tnost, da sredstva niso delovala, ker jih ljudje niso znali pravilno uporabljati. sogovornik je povedal, da so ljudem dali v roke »kemijo», ne da bi jih kdor­koli predhodno poducil o pravilnem ravnanju s 45 Mikula, Highways of desire, str. 215. 46 Mikuž in Živko, Carina Jugoslavije v obdobju od 1944 do 1991, str. 61–62. 47 Švab, »To si enostavno morala imeti!«, str. 140. 48 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 5. 49 Mikula, Highways of desire, str. 220. 50 M. Š., Transkript terenskega pogovora, str. 1. 51 I. K., Transkript terenskega pogovora, str. 2. Neprimeren in nevaren nacin škropljenja, Žalec, junij 1949. (Foto: Mally Jože; hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije) kemicnimi izdelki.52 k nepravilni uporabi je lahko botrovalo tudi neznanje jezika, saj so imeli izdelki, kupljeni na madžarskem, navodila priložena le v madžaršcini.53 Ljudje so se za nakup najveckrat odlocali na podlagi notranje regionalne diferenciacije,54 ozi­roma bližine nakupovalnega središca.55 v primeru kmetijskih nakupov je bil eden izmed odlocilnih faktorjev za izbiro kraja in produktov ter pogostost nakupov tudi financna zmožnost kmetov. Le najbo­gatejši kmetije so lahko cezmejne nakupe kmetijske mehanizacije opravljali na manj kot deset let.56 na­kupe gnojil, sredstev za varstvo rastlin in semen so kmeti lahko opravili pogosteje, saj so bile investicije 52 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 5. 53 I. K., Transkript terenskega pogovora, str. 3. 54 Alenka Švab je uporabila izraz notranje geografske diferenci­acije. Beseda geografija se mi zdi v tem konkretnem primeru preširoka in premalo povedna, medtem ko besedo regija smatram za ustreznejšo. V tem kontekstu regijo razumem kot mikro regijo – prostor »vsakdanje interakcije in izkušenj posameznikov« (Roth, What's in a region?, str. 18). 55 Švab, »To si enostavno morala imeti!«, str. 135. 56 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 7–8; F. C., Tran­skript terenskega pogovora, str. 1. manjše. Pot v tujino zaradi manjših nakupov je bila v prvi vrsti casovno pogojena s potekom kmetijske proizvodnje, sekundarno pa z že zgoraj omenjeni­ma pomanjkanjem in slabšo kvaliteto dolocenih jugoslovanskih proizvodov. »Obcasno se gnojil pri nas ni dobilo ali pa zelo težko ali pa se je samo Tho­masova žlindra dobila /…/ in potem je bila rešitev, da so kmetije tisto, kar se tisto leto ni dobilo, cez mejo nabavljali,« je povedal sogovornik.57 Destinacije nakupov so bile podrobno doloce­ne, saj je veljalo, da so posamezni izdelki cenovno ugodnejši in predvsem boljši v posameznih dr­žavah.58 Ljudje so v italiji najpogosteje kupovali gnojila, sadike in semena59 zaradi boljše kaljivosti; eden izmed sogovornikov je v Švici kupoval se­mena zaradi dobre prilagodljivosti na slovenske rastne razmere; avstrija in nemcija sta prednja­cili v nakupih kmetijske tehnike; na madžarsko 57 I. K., Transkript terenskega pogovora, str. 2. 58 Švab, »To si enostavno morala imeti!«, str. 136. 59 Sogovornik je opozoril, da je veliko kmeckega prebivalstva cez italijansko mejo nosilo semena in sadike, cesar zaradi možnosti razvoja virusnih bolezni ne bi smeli poceti (I. K., Transkript terenskega pogovora, str. 4–5). pa so se kmeti najpogosteje odpravili po cenejša sredstva za varstvo rastlin.60 Zadnjo državo je so­govornik oznacil za nekonkurencno Jugoslaviji in zato zanj za kmetijske nakupe ni bila zanimiva. gonilo napredka, lastnega in jugoslovanskega, je videl v državah, ki so bile po njegovem mnenju na kmetijskem podrocju vse do sredine 60. let trideset let pred Jugoslavijo. kmetijske nakupe je opravljal v italiji, avstriji, nemciji in Švici.61 mnenje sogo­vornika razkriva specificen vrednostni sistem, ki se je oblikoval znotraj dolocenih družbenih oko­lišcin, ki so podrobneje opisane v prvem poglavju. Le redki kmeti, morda eden ali dva v vasi blizu industrijskega središca, so si lahko privošcili, da so na podoben nacin zadovoljevali in izpolnjevali individualne preference in potrebe, ki so se obliko­vale znotraj dolocenega nacina življenja.62 slednji je pogojeval tudi izbiro blaga in kraja nakupa na drugi strani meje.63 Preckanje meje Preckanje meje je bila ena najpomembnejših mikrosituacij celotnega nakupa blaga v sosednji državi. Prenos denarja v eno smer in blaga v drugo je pomenil, da je posameznik na meji predpise kršil dvakrat.64 »Vsepovsod se je nekaj dalo, ampak vsak niti ni bil sposoben niti se ni znašel, starejši sploh ne,« je povedal sogovornik.65 strategija oblasti je bila za številne taktike nakupovalcev nedolocena, zato posameznik nikoli ni vedel, kaj se bo zgodilo ob preckanju meje. Ce je nakupovalec ob srecanju s predstavnikom oblasti na meji cutil negotovost,66 ga je obcutek strahu spremljal že ob nacrtovanju nakupa. to je bilo še posebej izrazito pri nakupu kmetijske mehanizacije, kjer se je rokovalo z veliki­mi vsotami denarja. Potek menjave dinarjev v tuje valute pri dolocenem prekupcevalcu je predstavil 60 M. Š., Transkript terenskega pogovora; R. B. Transkript terenskega pogovora; I. K. Transkript terenskega pogovo­ra; F. C. Transkript terenskega pogovora; J. K, Transkript terenskega pogovora. 61 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 4. 62 R. B., Transkript terenskega pogovora, str. 1.; Luthar, Na­kupovanje in nadzorovanje, str. S108. 63 Mikula, Highways of desire, str. 223. 64 Luthar, Consumption, desire and surveillance in socialism, str. 13. 65 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 3. 66 Luthar, Consumption, desire and surveillance in socialism, str. 13. sogovornik: »In si rekel po telefonu, on se je bal, ti si se bal, da prideš po toliko in toliko brinjevca, kar je pomenilo, da prideš po toliko in toliko lir, en liter cvicka pa je pomenilo neko drugo valuto.«67 nadalj­nji denarni transfer je bil v primeru drugega sogo­vornika naslednji: »Jaz sem v Nemcijo nesel tisoc mark, drugo je prišel on (nemec op. a.) sem iskat, on je lahko denar nesel. Drugace pa mi je tudi eden, ki je gor delal, denar cez nesel.«68 iz zadnjega citata je razvidno, da je bila mreža neformalnih odnosov kljucen vidik sociabilnosti v socializmu, saj je ljudem zagotavljala doloceno bla­go, pomembne informacije in usluge. iz tovrstnih mreženj, ki se predejo med sorodniki, prijatelji in znanci, »izhajajo personalizirane oblike družbe­nega življenja, ki nadomestljive družbene odno­se preoblikujejo v osebne in enkratne« (namesto zdravnika je treba imeti znanca, ki je zdravnik).«69 Zapis brede Luthar je z opisom hipoteticne mreže, ki bi lahko delovala v Švici, potrdil sogovornik: »Tisti (švicarski državljan op. a.) pozna, ne vem, doktorja v Ljubljani, doktor k meni po solato hodi, tisti po prašica; ta veriga je neskoncna.«70 kljucni strukturni element socialisticne družbe, ki ga je predstavljalo antagonisticno nasprotje med ura­dnim in zasebnim, je v javnem prostoru dolocalo naravo interakcijskih praks.71 Ceprav je prenos blaga cez mejo spremljala ne­gotovost, je bila vsaj tako pomembna tudi vrnitev domov s trofejo z druge strani.72 sogovornik je povedal, da je bila možnost, da te je na meji do­letela denarna kazen vsakokratna in da si moral nanjo racunati že pri snovanju nakupa. Le tako je bilo gotovo, da bo posameznik novo blago prinesel tudi na kmetijo. Da bi kmeti odvrnili pozornost carinikov od nakupljenih kmetijskih proizvodov in morebitnih kazni, so cez mejo kupili tudi ne­kaj nekmetijskih proizvodov: »Alergija je bila na veliko noc na pomarance. Ti si moral dve gajbici ali vreci pomaranc nabasati, tudi ce si kaj drugega imel. Carinik se je razjezil, je rekel, naj jih vržem stran, a te pomarance so bile zame nepomembne, 67 I. K., Transkript terenskega pogovora, str. 5–6. 68 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 2. 69 Luthar, Nakupovanje in nadzorovanje, str. S112. 70 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 5. 71 Luthar, Nakupovanje in nadzorovanje, str. S112. 72 Mikula, Highways of desire, str. 229. jaz sem peljal nekaj drugega.«73 Preckanje meje je predstavljal prostor discipline in nadzora. na­sprotno je izkušnja nakupa na drugi strani meje za posameznika pomenila osebno avtonomijo in vir za konstrukcijo individualnih in socialnih idej.74 »Podrocje izrednega, obrobnega ali liminalnega niso nikoli zgolj podrocja popolne svobode ali po­polnega nadzora,« je zapisal rob shields.75 te dvoj­nosti, ki se je stalno prepletala, so se posamezniki zavedali, zato so nakupe skrbno nacrtovali, hkrati pa so bili pripravljeni na nenacrtovano. Na drugi strani nakupovanje je imelo pragmaticno vlogo zado­voljevanja potreb, hkrati pa je omogocilo sanjar­jenje v prostoru. Z objekti želje, ki so spominjali potrošnike, »kdo si želijo biti in kako bi si želeli biti,«76 se je kupec srecal že na poti od meje do mesta nakupa. sogovornik se spominja, da je bilo pred celovcem veliko trgovin z oglasi za kmetijske stroje in pralne praške ter gnojila in fitokemicna sredstva. Pred številnimi trgovinami so ponujali preše.77 kmeti so bili intenzivno osredotoceni na blago, za katerega so si zadali cilj, da ga kupijo in pripeljejo domov. nakupovanje je bilo doživeto kot delo in casa za hedonisticno razgledovanje ni bilo.78 izjema so bili avstrijski in nemški sejmi kmetij­ske mehanizacije, ki se jih je v preteklosti udeležil tudi sogovornik, še danes ocaran nad predstavljeno opremo in razsežnostjo sejmov.79 Diskurz o moških praksah nakupovanja temelji na retoriki potreb in je umešcen v okvir dela.80 moški so kupova­li le blago, ki so ga nujno potrebovali na kmetiji, vzporedni potrošniški nakupi pa so služili primar­nemu namenu in kamuflaži.81 nakupe so izvajali samostojno in se z drugimi kmeti niso povezovali v interesne skupine,82 »zato ker ima vsak svojo glavo 73 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 6. 74 Luthar, Consumption, desire and surveillance in socialism, str. 5. 75 Shields po Luthar, Nakupovanje in nadzorovanje, str. S114. 76 Luthar, Nakupovanje in nadzorovanje, str. S118. 77 I. K., Transkript terenskega pogovora, str. 5. 78 Luthar, Nakupovanje in nadzorovanje, str. S117. 79 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 4. 80 Luthar, Nakupovanje in nadzorovanje, str. S113. 81 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 6. 82 J. N., Transkript terenskega pogovora, str. 1; M. Š., Tran­skript terenskega pogovora, str. 1. pa vsak svojo denarnico.«83 vecje nakupe kmetijske mehanizacije so opravljali moški, manjše pa vsi clani družine. Ženske, ki so živele na kmetijah, so kupovale z ozirom na potrebe domacega gospodarstva in družine. kupovale so za sebe in druge,84 tako so se s tržaških izletov vracale s kavbojkami in semeni. Ženske so se po nakupih odpravile z organizirano skupino, »/…/ za 8. marec v Gorico in v Trst.«85 Po­memben aspekt »ženskega nakupovanja« je bilo druženje, zato je bila ženska praksa nakupovanja umešcena v okvir prostega casa, zabave in zado­voljevanja potreb.86 Podobno vlogo kot ženske so imeli tudi otroci: »Ce je en mulec z dvojnimi kav­bojkami šel, saj si ni nobeden mislil, da si bo še dve vrecki semen nakupil.«87 Po besedah sogovornikov se starejši cez mejo niso odpravljali zaradi strahu88 in miselnosti, da bodo nakup lažje in boljše opravili mlajši clani gospodinjstva: »Mi, ta mladi, smo bili takrat korajžni, si šel v ta rizik; kje boš takrat sta­rega cloveka v Nemcijo poslal. Pa niti nima pojma, kako naj bi ta mašina zgledala, kako to dela, kaj to sploh je.«89 Clani kmecke družine se po nakupih niso odpravljali skupaj, a vsako preckanje meje je pomenilo, da bo družinsko gospodarstvo pridobilo novo blago, ki ga potrebuje.90 razlike med jugoslovanskimi kupci na drugi strani meje so se zarisovale preko izbire blaga, tr­govine in ponavljajocih se vzorcev nakupovalnih ekspedicij.91 hierarhicne kategorije, ki so se nana­šale na samorazumevanje in razumevanje drugih, niso bile le sestavni del interakcij med sodržavlja­ni, v katerih je prišlo do reartikulacije razrednih razlik, ampak tudi odnosov med nakupovalci in prodajalci.92 razlike med socialnim statusom in nacinom življenja so se preoblikovale v neenakost: »V navadnih trgovinah so bili kar prijazni, ampak v nekaterih trgovinah so bili pa do Slovencev, zlasti 83 J. K., str. 5. 84 Luthar, Nakupovanje in nadzorovanje, str. S112-S113. 85 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 6. 86 Luthar, Nakupovanje in nadzorovanje, str. S112-S113. 87 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 6. 88 I. K., Transkript terenskega pogovora, str. 1. 89 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 3. 90 Švab, »To si enostavno morala imeti!«, str. 139–140. 91 Mikula, Highways of desire, str. 223. 92 Luthar, Nakupovanje in nadzorovanje, str. S120. razstava kmetijskih strojev in bele tehnike, Gospodarsko razstavišce, Ljubljana, december 1966. (Foto: Miloš Švabic; hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije) na Koroškem, precej neprijazni. In tudi na Štajer­skem, dokler niso videli, da je toliko kupcev iz Slo­venije. To je bil vecvrednostni kompleks. Neprijazen je, takoj sumi, da si hotel nekaj goljufati93 ali kaj takega. /…/ So pa imeli tudi naši ljudje prevec ob- Sogovornik se spominja, da so v Italiji pogosto goljufali ravno kupce. Poznali so metodo metle: ob blagajni so imeli metlo in kupcem, tudi tistim, ki metle niso kupili, so jo zaracunali. Ce je kupec to pravocasno opazil, so denar brez ugovarjanja vrnili (I. K., Transkript terenskega pogovora, str. 4). cutka manjvrednosti, da jih bodo postrani gledali, ni bilo nujno vedno tako,« je povedal sogovornik.94 obcutek manjvrednosti je izhajal iz sprejemanja kriterijev drugega in aplikacije teh kriterijev nase. Jugoslovanski nakupovalci so »obstajali skozi pogled zahodnjakov in anticipirali presojanje in vrednotenje zahodnjakov, obsojeni na ocenjevalni pogled drugega.«95 neenakost med akterji nakupa 94 I. K., Transkript terenskega pogovora, str. 4. 95 Luthar, Nakupovanje in nadzorovanje, str. 120. se je zmanjševala s pogostostjo nakupov in višjim socialnim statusom nakupovalca.96 velik kmet, ki je pogosto kupoval cez mejo, je na vprašanje o od­nosih prodajalcev do njega povedal: »Mi smo bili za njih zelo dobri in zelo pošteni kupci. Uslužnostni, celo uslužnostni so bili.«97 Ponovno doma nakup in uporaba opreme in sredstev, kupljenih cez mejo, je »vsakodnevno izkušnjo spremenila v prikaz okusa in socialne pripadnosti, vsakdanja okolica pa je postala teren kulturne razlicnosti.«98 Ljudje, ki so kupovali blago na Zahodu, so ime­li vlogo kulturnih posrednikov in so vplivali na predstave ljudi o sebi in svetu.99 sogovornik je opi­sal, kako je bilo, ko so ljudje okoli leta 1970 prvic videli snopovezalko, predhodnico kombajna: »/…/ avtomatska mašina – TO je bila senzacija, to smo samo gledali, kako more pa to delati.«100 Predvsem nakupi kmetijske mehanizacije so med sovašcani, malimi in velikimi kmeti, ustva­rili še vecje razredne razlike. sogovornik je v 70. letih prejšnjega stoletja kupil štiri nove traktorje, njegova sovašcanka pa je v 60. letih lahko kupila le rabljenega štajerja: »Takrat so veliko kupovali ob­novljene stare stroje v Nemciji in Avstriji, ker ni bilo denarja za nove, mi smo njivo prodali, da smo to lahko kupili.«101 Prvi je nakupe opravljal z denarjem od prodaje pridelka na trgu in svoje starejše me­hanizacije v druge jugoslovanske republike.102 vse stare traktorje je scasoma prodal in jih zamenjal z zmogljivejšimi, medtem ko ima njegova znanka stari traktor še vedno na kmetiji. Lastniki nove kmetijske mehanizacije so ostalim kmetom in so­vašcanom dajali pozitivne predstave o življenju na Zahodu, kjer naj bi bilo življenje boljše in lažje, ter ustvarjali norme, ki so veljale le v specificnem so­cialisticnem kontekstu.103 96 I. K., Transkript terenskega pogovora, str. 4. 97 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 4. 98 Luthar, Consumption, desire and surveillance in socialism, str. 8. 99 Luthar, Consumption, desire and surveillance in socialism, str. 21. 100 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 9. 101 M. Š., Transkript terenskega pogovora, str. 1. 102 J. K., Transkript terenskega pogovora, str. 8–9. 103 Švab, »To si enostavno morala imeti!«, str. 136–141. Zakljucek Ce je potrošniško nakupovanje ustvarilo in utr­dilo srednji sloj prebivalstva,104 so nakupi cez mejo še bolj ostro zarezali v razlikovanje med kmeti. na eni strani so bili bogati kmeti, ki so se pojavljali na trgu in so bili zmožni slediti kmetijskim inovaci­jam, ki so jih znotraj Jugoslavije narekovali sami; na drugi strani so bili mali kmeti, ki jim je glavni vir zaslužka predstavljalo udejstvovanje v neagrarnih panogah, kmetijsko dejavnost pa so ohranili za­radi tradicije ali samooskrbe. veliki kmeti iz casa socializma so tudi v obdobju samostojne slovenije ohranili svojo gospodarsko dejavnost, medtem ko so mali kmeti kmetovanje ohranili v zmanjšanem obsegu ali pa so ga opustili. to se odraža tudi v prostoru, saj so le redke vasi v okolici Ljubljane ohranile ruralni videz.105 nakupovalne prakse iz casa Jugoslavije se kažejo tudi v prepricanjih ljudi, kaj je kje dobro in kvalitetno. sosed mi je ob delu na vrtu povedal, da je kupil seme motovilca iz italije in je zato preprican, da bo vzkalilo.106 Številni sloven-ski kmeti so mnenja, da so traktorji avstrijskih ali nemških znamk še vedno prve kvalitete.107 veliko kmetov ob meji z madžarsko pa v sosednji državi še vedno iz navade in zaradi prihrankov kupuje sredstva za varstvo rastlin.108 104 Luthar, Consumption, desire and surveillance in socialism, str. 21. 105 Glej Klaus idr., Urbano življenje ob kmetijah ali ruralno življenje ob stolpnicah? 106 Slovenc, Terenski dnevnik, str. 1. 107 J. N., Transkript terenskega pogovora, str. 1. 108 I. K., Transkript terenskega pogovora, str. 2–3. Viri in literatura Osebni intervjuji slovenc, mateja: Terenski dnevnik: Kmetijski nakupi cez mejo v Jugoslaviji (maj – avgust 2014). neobjavljeno gradivo. Ljubljana, 2014. f. C., transkript terenskega pogovora, Ljubljana, 2014. i. k., transkript terenskega pogovora, Ljubljana, 2014. J. k., transkript terenskega pogovora, Ljubljana, 2014. J. n., transkript terenskega pogovora, Ljubljana, 2014. m. Š., transkript terenskega pogovora, Ljubljana, 2014. r. b., transkript terenskega pogovora, Ljubljana, 2014. Casopisje n. P.: kdor je šel s casom, lahko živi. Sodobno kmetijstvo, 22, 1969, št. 12, str. 532–533. Literatura Cepic, Zdenko: spreminjanje lastništva zemlje po drugi svetovni vojni. Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. Stoletju: 1918-1945­1991 (ur. neven borak in Žarko Lazarevic). Ljubljana: cankarjeva založba, 1996, str. 145–159. habinc, mateja: community building through festivities: a case of dirty togetherness? Studia ethnologica Croatica, 23, 2011, št. 1, str. 239–258. habinc, mateja: raziskave (post)socialisticnih koledarskih praznikov. Traditiones, 37, 2008, št. 1, str. 79–97. klaus, simona, saša starec in barbara turk niskac: urbano življenje ob kmetijah ali ruralno življenje ob stolpnicah? Dilema jasne locnice med urbanim in ruralnim. Urbani izziv, 21, 2010, št. 1, str. 32–41. konjar, viktor: Bil je horuk v nove case: Tisocdevetstopetinštirideseto na naših tleh v brušenem ogledalu takratnega slovenksega pisanja. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce, 1995. kosmatin fras, mojca itd.: Slovenika: Slovenska nacionalna enciklopedija. Ljubljana: mladinska knjiga, 2011. Lazarevic, Žarko: Dvestoletne poti slovenskega kmetijstva. tehniški muzej slovenije, b. n. l. Dostopno na: http://www.tms.si/fck_files/ image/Dogodki11/te/kmetijstvo.pdf [10.5.2016]. Luthar, breda: Consumption, desire and surveillance in socialism. stockholm: frontiers of sociology, 2005. Dostopno na: http://www. swedishcollegium.se/iis2005/total_webb/ tot_html/ papers/consumption_desire.pdf [10.5.2016]. Luthar, breda: nakupovanje in nadzorovanje: fenomen »trst«. Javnost, 11, 2004, št. 1, str. s107–s124. mikula, maja: highways of desire: cross-border shopping in former Yugoslavia, 1960s–1980s. Yugoslavia’s sunny side: A history of tourism in socialism (1950s–1980s) (ur. hannes grandits in karin taylor). budimpešta in new York: central european university Press, 2010, str. 211–237. mikuž, stanislav in ivan Živko: carina Jugoslavije v obdobju od 1944 do 1991. Zgodovina carine na Slovenskem: Od antike do slovenske osamosvojitve (ur. boštjan hebe). Ljubljana: carinska uprava republike slovenije, 2011, str. 55–66. novak, mojca: Periferna agrarna transformacija: slovenski primer. Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. Stoletju: 1918-1945­1991 (ur. neven borak in Žarko Lazarevic). Ljubljana: cankarjeva založba, 1996, str. 23–35. Princic, Jože: Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991. Ljubljana: inštitut za novejšo zgodovino, 2013. Princic, Jože: Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji. Ljubljana: modrijan, 1997. rebernik, Zarja: Relevantnost socialisticne preteklosti za sodobnost. neobjavljena izpitna naloga. Ljubljana: filozofska fakulteta, oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2013. repe, božo: tihotapijo so vse, razen pticjega mleka: vpliv nakupovalnega turizma na kulturne spremembe in nacin življenja v sloveniji po drugi svetovni vojni. Zgodovina za vse, 5, 1998, št. 2, str. 90–96. roth, klaus: what's in a region?: sputheast european regions between globalizaion, eu integration and marginalization. Ethologia Balkanica, 11, 2007, str. 17–41. Švab, alenka: »to si enostavno morala imeti!« – nakupovalni turizem v vzhodni evropi. Casopis za kritiko znanosti, 26, 1998, št. 189, str. 131–143. Zusammenfassung „WEr MIT DEr zEIT gINg, KANN LEBEN“ Grenzüberschreitende landwirtschaftliche Ein­ käufe zur Zeit Jugoslawiens Zur Zeit Jugoslawiens kauften die menschen auf der anderen seite der grenze kaffee, Jeans und schallplatten ein, viele wissen jedoch nicht, dass auch die Landwirte oft in die benachbarten staa­ten gingen, um landwirtschaftliche geräte, saatgut und chemische mittel zu besorgen. Der beitrag be­handelt die bisher unbekannten einkaufspraxen der bauern und ihren einfluss auf die damalige und heutige Lage der slowenischen bauern und der landwirtschaftlichen tätigkeit. Die sozialistischen machthaber lösten mit den agrarischen reformen nach dem krieg einen Prozess der Deagrarisie­rung aus und beeinflussten die aufsplitterung von landwirtschaftlichem besitz, die unzweckmäßige verwendung landwirtschaftlicher flächen und die fehlende verbundenheit der akteure der nahrungs­mittelkette. Der private landwirtschaftliche sektor war zwar durch die reformen betroffen, konnte jedoch aufgrund seiner früheren größe und dem staatlichen bedürfnis nach einer umfangreichen nahrungsmittelproduktion weiterbestehen. mit den Jahren kam es zu einem umstieg der mehrheit der bevölkerung in den industriellen sektor, was das einkommen der landwirtschaftlichen bevöl­kerung sowohl relativ als auch absolut vergrößerte. mitte der 1960er Jahre begannen die behörden in die modernisierung der Landwirtschaft zu inves­tieren, getrieben vom wunsch nach einer stärke­ren marktorientierung dieser wirtschaftstätigkeit. Dies fiel mit der abschaffung der reisevisa im Jahr 1967 zusammen, was die leichtere überquerung der grenze mit einem reisepass bedeutete. Die technologisch vernachlässigten und über investi­tionsmittel verfügenden bauern nützten das neue politische klima und begannen landwirtschaftliche einkäufe jenseits der grenze zu tätigen. in italien wurden am häufigsten Düngemittel, Jungpflanzen und wegen der höheren Qualität auch saatgut ge­kauft. in der schweiz kauften die bauern saatgut, weil es gut an die slowenischen wachstumsverhält­nisse anpassbar war. Österreich und Deutschland standen beim einkauf von fortschrittlicher land­wirtschaftlicher technik an erster stelle, und nach ungarn begaben sich die bauern am häufigsten zum einkauf von günstigeren Pflanzenschutzmit­teln. Die meisten landwirtschaftlichen käufe waren genau geplant, allerdings mussten die käufer an der grenze mit dem unvorhergesehenen rechnen. Die schlüsselelemente der grenzüberschreitenden landwirtschaftlichen einkäufe waren findigkeit, bekanntschaften, beobachtung des marktes und eine gute finanzielle basis der käufer. Zweifellos erleichterten die einkäufe die landwirtschaftliche tätigkeit und veränderten sie auch tiefgreifend. nicht alle bauern konnten sich einkäufe jenseits der grenze leisten oder hatten den mut dazu, da­her schufen solche Praxen unterschiede zwischen den bauern hinsichtlich ihres vermögens und ih­rer Produktionskapazitäten. Die kleinen betriebe konnten mit der Zeit nicht mehr mit den großen konkurrieren, die mit den einkäufen den innovati­onen folgten, die sie selber innerhalb Jugoslawiens generierten. Die großbauern aus der Periode des sozialismus behielten auch im selbständigen slo­wenien ihren wirtschaftlichen tätigkeitsbereich, während die kleinbauern ihre tätigkeit nur in klei­nerem umfang aufrechterhielten oder sie gänzlich aufließen, was sich auch im raumbild widerspiegelt. Die einkaufspraxen aus der Zeit Jugoslawiens blie­ben bis heute in den überzeugungen erhalten, wo etwas gut und qualitativ hochwertig ist, zum bei­spiel saatgut in italien und traktoren in Österreich und Deutschland. Schlagwörter: grenzüberschreitende landwirt­schaftliche einkäufe, Jugoslawien, agrarpolitik, Deagrarisierung, landwirtschaftliche mechanisie­rung Stanislav Južnic Alkimija celjske cesarice Ob 580. letnici kronanja ceške kraljice Barbare Celjske uvod grof herman ii. celjski si je svoje talente raje omislil zunaj debelih bukev, tako da mu je latin­šcina ostala španska vas. toliko vec pa je dal na ucenost svojih otrok, kjer mu je sekira najbolj padla v med prav pri najmlajši hceri barbari1 in pri varo­vanki ani,2 hceri hermanovega bratranca viljema celjskega. Dne 11. 2. 1437 so v zlati Pragi soprogo cesar­ja sigismunda Luksemburškega barbaro celjsko okronali za ceško kraljico. to je bil svojevrsten vi­šek družbenega vzpona tedaj petinštiridesetletne gospe, ki od nekdaj ponazarja svojevrstno zgodbo o uspehu pod tremi celjskimi zvezdami. to pot nas bodo manj zanimale njene politicne zdrahe, toliko bolj pozorno pa bomo spremljali njeno navdušenje za poglavitno ucenost njenih dni, ki se je spogledo­vala z danes nic kaj ugledno alkimijo. barbara celjska nikakor ni bila zgolj vladarica, temvec se je obenem nadvse uspešno ukvarjala z laboratorijskimi poskusi tiste vrste, ki jih danes radi krstimo s kar nekako zavrženim nazivom al­kimija. v samoborju med Zagrebom in notranje avstrijsko mejo je preživela veliko casa kot cesar­jeva vdova. ker je bila dalec najbogatejša gospa v tedanji ogrsko-hrvaški kraljevini, si je lahko pri­vošcila marsikaj in še šcepec za po vrhu. nosila je seveda tudi ogrsko-hrvaško krono, kajpada ne na vsakdanjih sprehodih. tedanja ogrsko-hrva­ška kraljevina pa ni bila kar tako, saj je ob deželah omenjenih v svojem imenu obsegala še današnjo slovaško, romunijo, dele avstrije in danes prek­mursko slovenijo. Alkimija v samoborski kleti barbari je ljubezen do nekoliko bolj okultnih ved vsadil že oce herman ii., ki naj bi hranil eno izmed domnevno pristnih kup svetega graala (st. grail, graal) v svojem gradu rogatec.3 seveda ni bil edini, saj so se za podobno cast potegovali mnogi z drugacnimi kupami. skupaj s sinom, barbaro, njeno hcerko in zetoma je bil herman clan nadvse uglednega reda Zmaja,4 ki je imel kar nekaj okul­tnih podstati. ustanovitelja reda Zmaja sta bila barbara celjska in ogrski kralj sigismund Luksem­burški, zato hermanu niti ni bili treba pretirano prositi za sprejem med clanstvo. barbarin samoborski dvorec ni bil od muh, saj si je v njegovi kleti zvedava gospa uredila alkimi­sticni laboratorij. njeni zapisi niso ohranjeni, saj vladarici barbari seveda ni bilo treba objavljati knjig, pisati ali porocati o svojih dosežkih. kaj po­dobnega se za tedanjo družbeno smetano niti ni spodobilo. Prevec javno razlaganje dosežkov pri raziskovanju prakticno uporabne alkimije s (po) 13 Mlinar, Podoba Celjskih grofov, 55; Sivec, Kraljica, 27. Likar, Vloga viteških redov, 61-62. 24 Lukanc, Ana Celjska, 12 Žižek, ABC Arhivska Barbara Celjska, 8 tvorbami zlata pa bi bilo tako ali tako nenavadno ali celo brez haska. Zato je barbara raje pustila, da so o njenih laboratorijskih tehnikah in skrivnostnih dosežkih porocali drugi, seveda ne prav vsi povsem dobronamerno. Dobro pricevanje o njenem delu dobimo iz zapi­sov njenega sodobnika, ceškega alkimista Johanne­sa iz Laaza (Laz, Laatz, Ledce, * okoli 1410; † okoli 1465), ki je bil bržkone doma iz vasi Ledce pri Plznu ali pa nedalec proc iz enako imenovanega kraja Ledce pri brnu na moravskem. Johannes iz Laaza se je alkimije priucil bržkone kar v bližnji Pragi, ki je dve stoletji pozneje postala središce evropskih alkimistov cesarja rudolfa ii. ob smrti rudolfa ii. leta 1612 je Praga ostala brez poglavitne opore alkimistov in astrologov, tako da ji je dal slovo tudi poglavitni astrolog kepler. ker v Pragi njega dni še bilo pravega kruha za alkimiste njegove baže, si je Johannes iz Laaza poiskal veselje z zaslužkom vred drugod, ceravno je poglavitni zgodovinar alkimije protežiranec Lorda kelvina, Škot John ferguson (* 1838; † 1916), svoj cas z dvomom gledal na italijan­ska pota Johannesa iz Laaza.5 razen fergusona je vecina znalcev-strokovnjakov doslej verjela, da je Johannes iz Laaza deloval vecinoma v italiji, kjer se je ukvarjal z izdelovanjem zlata in s preobrazbo kovin iz manj žlahtnih v žlahtne zvrsti. njega dni to ni bilo tako nenavadno, kot bi bilo danes, je pa bil vmes seveda svojevrsten riziko. Zaradi neuspe­hov pri vedno znova obljubljani preobrazbi manj Ferguson, Bibliotheca chimica, 10. cislanih kovin v zlato se je vrli Johannes postopoma zameril raznoraznim la­škim vladarjem in lokalnim mogotcem, tako da je moral bežati iz italije. Dobil je celo za svoj poklic alkimista nic kaj laskavi vzdevek Lasnio­ro (Laz-nien-oro, »Laz brez zlata«.). ko si je na vrat na nos urno obrusil pete in pustil nejevoljne italijane za svojim hrbtom, je na veliko potoval in obiskoval števil­ne znane alkimiste. vedno znova je svojim poklicnim kolegom skušal z zvijaco ali kako drugace izpuliti skrivnostne formule, na katerih je slonela tehnika tedanjega priljubljenega pecanja s kemijskimi pretvorbami. seveda se je zvecine slabo odrezal, saj so tedanji alkimisti in alkimistke svoja znanja pretežno skrbno skrivali pred zvedavimi ocmi nepoklicanih vsiljivcev. ko je nadobudni Laaz takole vandral naokoli brez pravega haska, si je spotoma nabral kar nekaj novic in hudomušno ljubosumnih govoric o zmo­gljivosti barbarinega kemijskega laboratorija. bese­da je dala besedo in ukaželjni in zvedavi Laaz si je že brusil pete pred vrati barbarine grašcine, da bi obiskal še skrivnosti polni dvor kraljice barbare v samoborju. tam so ga barbarini pomocniki sprejeli precej bolje, kot je bil sicer vajen pri drugih tekmecih alkimistih. barbari je Laazova pozornost namrec kar dišala, saj je bil Laaz kljub številnim spodrslja­jem v alkimisticnih krogih dokaj znana osebnost in nikakor ne zgolj pavliha. Laaz je namrec sestavil spis Tractatus aureus de lapide philosophorum, kjer je takoj sprva in znova na koncu v svojem Tracta­tus II de lapide philosophico zatrjeval, da je bil svoj cas študent slovecega alkimista antona iz firenc. skrivnostni možakar je zaslovel z latinskim imenom antonius de florentia (de florencia).6 Zgodaj v 15. stoletju je bil bržkone lekarnar v Pragi, ko je moral biti Johannes iz Laaza še rosno mlad ali pa niti še ni 6 Láng, Unlocked Books, 157; Laaz, Tractatus aureus de Lapi­de Philosophorum, 479, 484; Ferguson, Bibliotheca chimica, 10-11; http://ciphermysteries.com/2009/09/02/anthony-z­ -florencie-manuscript-continued bil spocet.7 kljub donosnemu mešanju zdravil – ali pac ravno zavoljo njih – naj bi antoniusa de floren­tia njega dni ugonobili in v Pragi spravili s sveta v svojevrstnem obracunu tedanje, lahko bi rekli kar praške alkimisticne mafije. slednja je še dolgo ca­kala na svojega vsemogocnega razsodnika cesarja rudolfa ii. bila je to zgodnja doba husitskih zdrah in marsikatero življenje Zlate Prage je viselo na nitki. Predstavljati se za (praškega) ucenca antoniusa de florentia je prinašalo svojevrsten prestiž, pred­vsem pa tovrstne ucne dobe ni bilo mogoce pre­verjati ne v Laazovem casu, ne danes; antonius de florentia pa je tako ali tako pravocasno obmolknil. barbara je kot ceška kraljica seveda dobro poznala zgodbe antoniusa de florentia, zato ji je znanstvo z njegovim domnevnim dijakom Laazom še bolj laskalo. svoj znameniti ceravno kratki spis na sed­mih straneh skupaj s sliko je Johannes iz Laaza sicer datiral nekako osem let po obisku barbarinega la­boratorija, vendar pa so Laazovi izumi, domislice in mnenja že mnogo prej krožili med smetano tedanje evropske kemije in alkimije. Prav bogata kraljica barbara je bila dalec najbolje obvešcena med vsemi sodobniki, ki so se njega dni ukvarjali s tehnikami proizvodnje novih materialov, tako da so novice v njen laboratorij trumoma pritekale in je pogosto kar stežka locevala zrna od plev. Laazove ideje pa so se ji zdele nadvse pomembne, saj si je Johannes iz Laaza v svojem traktatu med drugim privošcil opise pri­dobivanja živega srebra, žvepla in arzena v povezavi s slovitimi vedeži, kot sta bila legendarni hermes in tomaž akvinski.8 idrijski živosrebrni rudnik njega dni resda še ni obratoval, kljub temu pa je zvecine špansko živo srebro igralo odlocilno vlogo pri do­mnevnih ali resnicnih pretvorbah kemijskih spojin. barbarin necak ulrik celjski je že dobrih ducat let pred Laazovim obiskom barbarinega laboratorijaromal v Španijo, tako da je znala imeti barbara špan­skega živega srebra kar dovolj na razpolago. Zadnji del Laazovega teksta, oziroma njegovo nadaljevanje v zbornikih tedanje alkimije, je bil po­svecen opatu Johannesu trithemiusu,9 ki je slovel 7 http://ciphermysteries.com/2009/09/08/the-secret-history­ -of-antonio-of-florence 8 Laaz, Tractatus II, 8; Laaz, Tractatus aureus de Lapide Philosophorum, 482. 9 Zetzner, Lazarus (ur.). Theatrum chemicum, prćcipuos selectorum auctorum tractatus de chemić et lapidis philo­ po svojem tajnopisu. nekoliko nagajivi Laaz je celo priporocal uporabo sperme, ženskih tekocin in krvi po trojni destilaciji, ki se je njega dni postopoma uvajala v kemiji po arabskih predlogah sposojenih pri kitajcih,10 ceravno je severnoitalijanski inovator taddeo alderotti razvil svojo inacico frakcionirne destilacije že nekaj let predno so bili evropejcem na voljo kitajski potopisi marka Pola. barbara zaradi dvornih igric in mahinacij ni spremljala svojega soproga na njegovo cesarsko kronanje v rim, ce­ravno si je veliko obetala od vmesnih obiskov ita­lijanskih laboratorijev. Zato so bile njene povezave z italijanskimi tehnološkimi inovatorji slabše, kot si je bržcas želela in so ji Laazove informacije o laških novotarijah prišle nadvse prav, še posebno zategadelj, ker se je pregnani Johannes iz Laaza bahal s svojim domnevnim študijem pri slovitemu skrivnostnemu antonu iz medicejskih firenc. sklep Laazovega pisanja krasi podpis domnev­nega sodelavca Joannesa Lucianusa na zadnji 584. strani.11 Laazovo delo iz leta 1448 naslovljeno Via Universalis naj bi vsebovalo pravi verni posnetek velikega Lucianusovega dela iz leta 1440, torej iz leta Laazoverga obiska pri barbari. Žal Lucianus ni bil znan ne fergusonu ne komu drugemu med zgodovinarji alkimije, tako da gre morda kar za psevdonim samega Johannesa iz Laaza oziroma za danes neznano avtoriteto med tedanjimi al­kimisti, s katero je Laaz skušal poudariti tocnost svojih navodil za alkimiste, podobno kot s svojim izpostavljanjem študija pri antoniusu de florentia. Pricujoca slika na strani 89 je priloga k zadnji strani 584, ki kaže Laazova namigovanja o pove­zavah med kovinami, njihovimi pretvorbami, raz­topinami v vodi in nebesnimi telesi, kot jih je Laaz nedvomno rade volje predebatiral z barbaro celjsko, preden sta se sprla. Johannes iz Laaza je navodila svo­je alkimije povezoval s postopnim manjšanjem Lune od šcipa naprej v osmih stopnjah. seveda še ni upo­rabljal heliocentricnega sistema, kot ga je kopernik spravil na plan stoletje pozneje, ceravno je v središcni sliki prav soncu pripisal osrednji položaj med planeti. sophici antiquitate, veritate, iure, prćstantia et operatio­nibus, continens… 4: 485. 10 Grdenic, Alkemija, 195; Laaz, Tractatus aureus de Lapide Philosophorum, 483. 11 Laaz, Tractatus aureus de Lapide Philosophorum, 484. Naslovnica Laazove knjige iz leta 1611. obenem je v prvem levem stavku zanikal veljavo sonca podobno kot žlahtnost z vodo kršcenega vina na desni strani. v sklepnem stavku se je med osmi­mi lepotami Lune skliceval na eneado (enneadem, deveterica, grško: e..e.., egipcanska crka Pesedjet) zbora devetih velikih egipcanskih ozirisovih (wsjr, jsjrt, koptsko ......) božanstev. to so bili atum, shu, tefnut, geb, nut, oziris kot bog (posmrtnih) sprememb, isis,12 set, in nephthys, obenem pa je bila eneada dovršen namig na skupek vseh bogov. Johannes iz Laaza je znameniti deveterici eneade ocitno prištel še znamenitega sina ozirisa in njegove vsestranske simpatije brhke nedavno uzurpirane isis imenovanega horus (hor), da je dobil všecno uni­verzalno število deset. Po Laazovem in bržkone tudi Po nemarnem pretvorjen v naziv sodobne Islamske države; Isis (Aset, Iset) je (bila) obenem Ozirisova sestra in nevesta kot zašcitnica narave in magije, kar ni povsem v skladu s sodobno vlogo Islamske države v Trumpovi ali Putinovi inacici, da o gospe Merkel sploh ne govorimo. Izdaja Laazove knjige pod naslovom Joannes de Lasnioro. tractatus aureus de Lapide Philosophorum v: Zetzner (ur.). Theatrum chemicum, prćcipuos selectorum auctorum tractatus de chemić et lapidis philosophici antiquitate, veritate, iure, prćstantia et operationibus, continens… Zvezki I-IV. (Ober)Ursel: Zetzner. 1602. Ponatis: 1613. Strasbourg: Zetzner, 4: 579-584. tu prva stran 579. barbarinem prepricanju, osem Luninih men (monad, elementov, enot, grško: µ....) ustvarja za vse ljudi eneado z univerzalnim številom deset. nato vodnjak poglavitne rdece svetlobe znova prelije oci nabathea, bržkone v povezavi z vplivnim arabskim trgovskim loncarskim plemenom kraljestva nabatejcev (na­batea, arabsko: al-.Anba., grško: .aßata..., latinsko nabatćus) kristusovih dni.13 okultna raz­ 13 Octas in monadam lunae projecta creat Enneadem, č quibus omnibus Decas oritur numerus omnis atq, universus. Ubi tamen fulvus fons fundit oculatam Nabatheo cardine lucem (The eighth casted monades of the moon create the Ennead, Izdaja Laazove knjige s citiranjem hermesa in tomaža Akvinskega na 572. strani in z zapisom o Joannesu Lucianusu na zadnji 584. strani pod naslovom Joannes de Lasnioro. tractatus aureus de Lapide Philosophorum v: Zetzner (ur.). Theatrum chemicum, prćcipuos selectorum auctorum tractatus de chemić et lapidis philosophici antiquitate, veritate, iure, prćstantia et operationibus, continens… Zvezki I-IV. Zetzner, Ursel. 1602. (ponatis: 1613. Strasbourg: Zetzner), 4: 579-584. laga koncnega navodila za veliki postopek alkimije imenovan ars magna iz malhe pretvorb Johannesa iz Laaza je bila nedvomno tudi barbarino verovanje ne glede na kolicino zlata, ki ga je kateri od njiju utegnil ustvariti med skrivnostnim slepomišenjem z bolj ali manj obetavnimi kemikalijami, ki bi nedvomno prišla prav tudi sodobnim obubožanim slovencem. Da bi naredila kar se da prijeten vtis na Johan­nesa iz Laaza, ga je še ne povsem odcvetela cesarica vdova barbara povabila v svoj impozantno opre­mljeni kletni grajski laboratorij. govorila sta more­biti kar po ceško, saj je barbara vec jezikov odlicno obvladala, svetovljanski Johannes iz Laaza pa se je seveda najraje oklepal svoje domace govorice. seveda sta si strokovne izraze pripovedovala v posodobljenem latinskem jeziku, ki je bil še v naslednjih stoletjih skupni enotni okvir sporazumevanja med ucenjaki. tisti cas se je pisalo leto 1440 in alkimisticne pretvorbe so bile ve­dno bolj priljubljeno pecanje mno­gih radovednežev, ki so imeli dovolj pod palcem za nakup razmeroma dragih laboratorijskih pripomockov in snovi. bogato opravo, kot jo je prebrisani Johannes iz Laaza videl v barbarinem kletnem samoborskem laboratoriju, in poskuse, opravljene v njegovi navzocnosti, je premeteni Laaz opisal v knjigi Via Universa­lis (»univerzalna pot«), ki jo lahko imamo za svojevrstno Laazovo teh­niško zapušcino namenjeno bodo­cim dobronamernim alkimistom. Pretežni del teksta iz tega Laazo­vega umotvora je bil pozneje ponati­snjen v sedmi izdaji alkimisticnega dela Currus Triumphalis Antimo­nii (»Zmagujoci antimonov voz« ali »triumfalni antimonov voz«.), ki je bila zavoljo boljšega trženja pripi­ the number of all of which gives rise to all the ten, which is all the men. There, however, the fountain of the red light pours forth of the hinge in the eyes of Nabathea). sana bržkone umišljenemu benediktinskemu alki­mistu basilu valentinu.14 Pri pisanju domnevnega benediktinca z dobrodušno pametnim obrazom na naslovnici knjige basila valentina je šlo bržko­ne za prvovrstno potegavšcino. med domiselnimi pisci, ki so se skrivali za posreceno domislico, je bil tudi navdušeni Paracelzijanec, leipziški profe­sor Joachim tancke (tancky, 1557/1559 Perleberg v brandenburgu-1609 Leipzig).15 vrli Joachim je pri prvovrstno izpeljani krivotvorbi pomagal so­sedu solastniku proizvodnje soli Johannu Thöl­deju (1565–1624) iz mesta hesse. Pri cišcenju soli se je seveda možakar naucil kar nekaj kemije, kar 14 Basilius Valentinus, Currus Triumphalis Antimonii. 15 https://www.wikidata.org/wiki/Q1613237 https://thesaurus. cerl.org/record/cnp01113736 je Johannu Thöldeju nadvse prav prišlo v knjigah posreceno zamišljenega basila valentina, ki so se prodajale za med. Johannes iz Laaza je takole osmislil zacetek svo­jega nepozabnega nekoliko nevarnega obiska v bar­barinem laboratoriju: »Ko sem od vec strani slišal o kraljici, vdovi kralja Sigismunda, blagega spomina, sem zvedel, da je vešca v fizikalni umetnosti; stopil sem k njej, da bi jo preizkusil. Ta ženska mi je odgo­varjala zelo premeteno. Videl sem, da je vzela živo sre­bro in arzenik ter še nekaj drugega, kar je ona sama vedela.16 Iz tega je naredila prašek, od katerega se je baker pobelil. Dobljeno snov je bilo mogoce drgniti ne da bi pokazala pravo barvo. Preizkusa s kladivom pa ta snov ni prenesla. Tako je ogoljufala mnoge ljudi«. glede goljufanja je Johannes iz Laaza prejkone ustrelil v prazno, saj se je barbara nedvomno ko­pala v zlatu. njen poskus je Laaz seveda poznal iz alkimisticne literature in ga je tudi sam mnogokrat svojerocno zastavil. gre za prirocno spajanje bakra z živim srebrom in arzenom, pri cemer dobljena spojina dobi telo lepo srebrno barvo. barva je bila namrec temeljna rec pri tedanjih alkimistih17 in ostaja velepomembna tudi danes v donosnem pro­izvajanju tankih prevlek. Že neznanec, ki je pisal pod izmišljenim imenom kot Psevdo-Demokrit, je v 2. stoletju odkril skrivnost tovrstnega navide­znega spreminjanja bakra v srebro. takšni poskusi v egipcanski aleksandriji njega dni niso bili nic nenavadnega; strokovnjaki so si pac brez slabih na­menov skušali pridobiti potrebne vešcine za cenejše pridobivanje kovin, ki so bile videti kot žlahtne. Pri tem niso imeli v mislih prevare, podobno kot v sodobni industriji tankih prevlek brez slabih name­nov nezaželene lastnosti izdelka prekrijemo z nekaj molekulami zaželene trdote, barve in/ali bleska. kot je znal povedati že mali princ antoina de saint-exuperyja, je notranje bistvo ocem nevidno, za sodobnega potrošnika pa tudi ni važno, kaj se skriva pod blešceco zunanjostjo nakupljenega predmeta. Podobno je bilo tudi v barbarinih casih: zlati videz je pomenil veliko, ceravno je pronicljivi 16 Zvita Barbara ocitno ni povedala Johannesu iz Laaza, za katero snov gre, ceravno si je vrli Ceh kot izkušen alkimist seveda mislil svoje. 17 Grdenic, Alkemija, 50, 52 Johannes iz Laazov dobro vedel, da ni zlato prav vse, kar se sveti. Laaz seveda ni ostal le pri tem prvem poskusu iz barbarinega repertoarja in je barbaro nagovarjal, da naj mu pokaže, kaj še zna pametnega postoriti v svojem laboratoriju. barbara si ni dala dvakrat reci in je svoje pomocnice in pomocnike takoj potegnila k demonstracijam novih tehnik, ki si jih je malce pristranski Laaz takole zapomnil: »Prav tako sem videl pri njej, da je segret baker posipala z nekim praškom, ki se je vpil v baker in je baker obarval, kot bi bil fino srebro. Ko se je baker ponovno strdil, je postal baker, kakor je bil prej. Po­kazala mi je še vec takih lažnih umetnosti.« seveda je barbara pricakovala Laazovih pohval in se je bržkone nadejala še kakšnega ucenjaškega svetovljanskega nasveta z njegove strani. takšen postopek z bakrom prav tako ni bil posebna no­vost za Laaza, saj je bil zelo natanko poznan v al­kimisticni literaturi. Že stockholmski papirus star kakih sedemnajst stoletij, ki ga je švedski generalni konzul prinesel domov iz egipcanskih teb, govo­ri o beljenju bakra (halkoy leukosis) med svojimi 154 recepti, kjer so pomembno mesto zavzemale domiselne imitacije zlata in srebra. eksperiment se po navadi opravi z arzenom, tako da so na bar­barin nacin realgar (rdeci arzenov sulfid, a-as4s4) in arzenik (strupen prah, arzenov tri-oksid) vrgli v raztaljeni vreli baker. o škodljivosti arzena in hlapov živosrebrnih spojin so tisti cas manj raz­mišljali, ceravno so si vladarji barbarinega kova umetelno znali pomagati z raznovrstnimi zvarki, ce so se hoteli na hitro odkrižati neljubih tekmecem in tekmic. ker se je ocitno premalo navdušeni Laaz še vedno obotavljal s pricakovanimi pohvalami, je še vedno dokaj cedna kraljica narocila nov poskus, ki naj bi Laaza še bolj osupnil: »Drugic je vzela crocus martis (Crocus martis dobesedno pomeni »marsov žafran«, v resnici pa gre za železov oksid s formulo (feso4), ki obicajno vsebuje dokajšen delež necistosti), bakreno apno in druge praške. Snovi je pomešala in s tem cementirala enake dele zlata in srebra. Kovina je imela na zunaj in odznotraj videz finega zlata, ko pa se je raztalila, je izgubila zlato barvo. S tem je prevarala mnoge trgovce«. v drugem postopku uporabljen crocus martis (žafran železa) oziroma železov dva-oksid je rume­ne barve, medtem ko je bakrov oksid rdece barve. cementacija se v tem kontekstu v alkimiji imenuje postopek odvajanja zlata od srebra, ki je bila del vsakodnevne barbarine in Laazove prakse. kovine in kovinske okside so tedanji strokov­njaki razžarili v posebni posodi skupaj z navadno soljo in galico, ki je predstavljala tako imenovan cement. na takšen nacin ocišceno zlato je bilo prav­zaprav celo cistejše od naravnega. takšno posebno cisto zlato se je kasneje, v dobi Paracelzove jatro­kemije, koristilo kot zdravilo, seveda predvsem za blagodat teles dovolj peticnih lastnikov. bolnikom so ga dajali v obliki tankih zlatih listicev, še raje pa v obliki pitnega zlata, torej zlata topljenega v zlato­topki, ali v zmesi alkohola in limonovega soka. Zlati vitamini so opravili svoje in vcerajšnji onemogli bogatin ali bogatinka sta bil nared za nove zmage. Laaz pa je iz vse te kolobocije vendarle ocitno potegnil ta kratko, saj je bil nedvomno malce prevec jezikav za oblastiželjno barbaro, ki se nikakor ni pustila ugnati v kozji rog kateremukoli moškemu prišleku. Laazovo ne vedno najbolj verodostojno pricevanje se je namrec zakljucilo v napeti, nedo­koncani in nedoreceni zgodbi nekako takole: »Videl sem mnogo goljufij in prevar, zato sem ji to ocital. Ona pa me je hotela zapreti, a ušel sem ji z Božjo pomocjo.« 18 seveda je bil znani prevarant v resnici Laaz, barbara pa najbrž zlepa ne, saj je imela pod pal­cem toliko cvenka, da ji ja ni bilo treba prigoljufati dodatnih zaslužkov. Žal pa Laaz nekako ni hotel porocati o spornem zakljucku svojega sodelovanja v barbarinem laboratoriju, ki je moral biti kaj vrato­lomen in vznemirljiv. barbarina oblast in vpliv sta bila namrec nadvse dolgih rok in ni prav verjetno, da bi ubogi Laaz lahko kar tako zlahka ušel njeni užaljeni jezi, ce se je seveda v resnici razhudila nanj in si Laaz ni epiloga pac izmislil za bolj zasoljen konec že itak napete zgodbe. barbara je zavoljo takšnih in drugacnih Laazo­vih potegavšcin resda kmalu prišla ob dober glas. Še danes se je v samoborju in medvedgradu, seveda pa tudi v bližnjem Zagrebu, spominjajo kot crne kraljice.19 ne glede na njen okultni sloves so bar­barina znanja nedvomno kmalu obrodila mlade. iz njenega spodnještajerskega okolja so namrec kmalu izšli prvovrstni ucenjaki, ki so predavali predvsem na Dunajski univerzi. Prva med njimi sta bila ber­nhard Perger (* okoli 1440; † okoli 1502 Dunaj) iz Šcavnice v slovenskih goricah, po nemško imeno­vanih stanz20 in njegov vrstnik ter sodelavec brik­ 18 Fugger Germadnik, Barbara Celjska, 32; Sivec, Kraljica, 244-245, 252-256; Láng, Unlocked Books, 156. 211; Petra­ eus, Fr. Basilii Valentini, pregovor o Laazovem obisku pri Barbari; Kopp, Die Alchemie,1: 60-61; Büttner & Schwär, Barbara von Cilli, 63-68. Prevodi Laazovega pricevanja so povzeti po: Žvab, Barocna alkimija, 202. 19 Paušek-Baždar, Königin Barbara, 275, 279; Žvab, Barocna alkimija, 202; Katanec, The Perquisite, 9, 10. 20 Glede kraja Pergerjevega rojstva je vec tehtnih dvomov (Fa­ustman & Luger, Humanist und Naturwissenschaftler, 143, 146, 148, 150). cij Preprost iz celja (briccius Preprost, Preprosz, Praepost, Praepositus, * okoli 1440; † 29. 1. 1505). v Pergerjevih in brikcijevih deških letih se je dokoncno skrhala dotedanja moc njegovih celjskih knežjih gospodarjev. ob zacetku Pergerjevih in brikcijevih najstniških let je lepe oci zatisnila mo­gocna cesarica barbara celjska, dobrih pet let za njo pa še njen necak ulrik kot zadnji celjan. eden od povodov za »celjski danes in nikoli vec« je bila pomanjkljiva skrb za univerzitetno izobrazbo, saj celjani kljub silni moci in znanju niso obvladovali nobenega univerzitetnega mesta, niti se niso pose­bej trudili za ustanovitev kakšne nove univerze. v nasprotju s tem jim je bil višji cilj potegovanje za ustanovitev celjske škofije, medtem ko so gostili pred beneško sabljo pobeglega oglejskega patriarha Ludvika ii./iv. vojvodo tecka (* po 1375; † 1439 basel).21 ubogi Ludvik je postal sorodnik grofov celjskih, potem ko je ana Poljska (* 1366; † 1422), vdova hermanovega bratranca viljema celjskega in mati varovanke hermana ii. ane celjske, poro­cila Ludvikovega starejšega brata ulricha vojvodo tecka († 1432) leta 1394.22 ker doma ni bilo na voljo dovolj visokih šol, se je ukaželjni Perger slaba tri leta po umoru ulrika celjskega leta 1459 odpravil po znanje na dunajsko univerzo, ki je prav tedaj slovela po Peuerbachovih in regiomontanusovih predavanjih o astronomskih in astroloških vedah. Perger je bil humanist bolj italijanske usmeritve, kot si jo je prisvojil v mladih študijskih letih. med njegovimi nasprotniki na dunajski univerzi je bil predvsem nemški humanist konrad celtis, ki je 21 http://www.librideipatriarchi.it/en/louis-of-teck/ 22 Lukanc, Ana Celjska, 12; http://genealogy.euweb.cz/baden/ baden1.html našega junaka v zbadljivi pesmi imenoval celo »za­hrbtnega slovana«. zakljucek Ceravno zaenkrat nimamo vpogleda ne v bar­barino zbirko eksperimentalnih naprav, ne v na­ravoslovni del njene knjižnice, si vendarle lahko predstavimo vzgibe za raziskave te nadvse mikav­ne premožne alkimistke, prav tako pa upanja, ki so jo vodila k njenim laboratorijskim snovanjem. barbarin družbeni položaj je bil seveda mnogo pre­mogocen, da bi si belila glavo z objavljanjem svojih dosežkov. Zagotovo pa si bo dodatno predstavo o zmogljivostih barbarinih laboratorijskih podvi­gov kmalu mogoce bolje predociti iz ohranjenega dela njenih pisem in iz dokumentov o domnevno velikanskih izdatkih, ki jih je imela pri nakupih ek­sperimentalnega orodja in kemijskih materialov.23 gotovo ni zaresnega upanja za najdbe ostankov njenih laboratorijev, kjer so jo pretvorbe alkimije vodile k njenim snovanjem. nic pa ne bi bilo napak, ce bi barbarin laboratorij v prirocni posodobljeni spominski izvedbi postavili na ogled sodobni mla­dini, denimo kar v celju. 23 https://www.academia.edu/31751274/Queen_Sisters_Bar­bara_and_Anna_of_Celje GrAF 1: Znanstveno-tehnološki predvsem eksperimentalni dosežki Barbare Celjske v kontekstu drugih prizadevanj na ozemljih poseljenih s Slovenci. Ocene od 1 do 9 so podane glede na vplivnost objavljenih del, predavanj, in slovesa, ki je bil pri Barbarinih poskusih odlocilnega pomena. ZAPISI ZGODOVINA ZA VSE GrAF 2: Znanstveno-tehnološki dosežki Barbare Celjske na podrocju raziskovanja toplotnih pretvorb snovi v luci drugih prizadevanj v svetu. Barbarini prispevki k tehnologiji so ocenjeni s 6, prispevki k eksperimentom z najvišjo oceno 9 in h teoriji z oceno 2. Vseskozi je delovala v predparadigmi raziskovanja toplote, medtem ko je Paracelsus v zreli dobi že prispeval h genezi prve paradigme teorije toplote v kateri so ucenjaki nato s pomocjo natancnejših termometrov, kalorimetrov in tehtnic majavo Stahlovo flogistonsko domnevo nadomestili z Lavoisierjevim kalorikom.24 Južnic. Toynbee Nonsense Book, 21-54; https://www.academia.edu/14030352/Nonsense_Book_The_Developments_of_Physi­cs_Past_Teaches_Future_ str. 395. Viri in literatura Arhivski viri magyar nemteti Levéltár – országos Levéltár – Diplomatikai Levéltár (mnL oL DL), budapest mnL oL DL 78655 Internetni viri https://www.academia.edu/14030352/nonsense_ book_The_Developments_of_Physics_Past_ teaches_future_ (dostopno 16. 6. 2017) https://www.academia.edu/31751274/Queen_ sisters_barbara_and_anna_of_celje (dostopno 16. 6. 2017) https://www.academia.edu/33129501/central_ european_scientific_heroes (dostopno 16. 6. 2017) https://www.wikidata.org/wiki/Q1613237 (dostopno 16. 6. 2017) https://thesaurus.cerl.org/record/cnp01113736 (dostopno 16. 6. 2017) http://ciphermysteries.com/2009/09/08/ the-secret-history-of-antonio-of-florence (dostopno 16. 6. 2017) http://ciphermysteries.com/2009/09/02/anthony­z-florencie-manuscript-continued (dostopno 16. 6. 2017) http://www.librideipatriarchi.it/en/louis-of-teck/ (dostopno 16. 6. 2017) http://genealogy.euweb.cz/baden/baden1.html (dostopno 16. 6. 2017) Literatura basilius valentinus (psevdonim): Currus Triumphalis Antimonii. Fratris Basilii Valentini monachi benedictini. Opus medicinć & philosophić hermeticć studiosis dicatum. E´ germanico in latinum versum opera^, studio & sumptibus Petri Joannis Fabri doctoris medici Monspeliensis. Et notis perpetuis ad marginem appositis ab eodem illustratum. [Vsebuje tudi:] Rogerii Bacconis Tractatus de oleo stibii (str. 115-126) Tractatus brevis et optimus. De particulari et universali tinctura^. Anonymi philosophi (str. 126-165). Georgii Phaedronis Rodocheri theoria et practica lapidis sapientum (str. 166-189). Antiquissimum bellum equitum (str. 190-201). Opus Saturni Joannis Irsaci [sic] Hollandini (str. 201-221). Considerationes septemdecim de materia lapidis in usum physicorum (str. 222-243). Brevis tractatus de antiqua chymicorum philosophia (str. 244-261). Theoria et practica arboris aureć et argenteć (str. 261-294). Basilii Valentini conclusiones (p. 294-321). Brevis tractatus de natura elementorum… per Tornelium Prebellianum (p. 322-338). Chimica scripta doctissimi philosophi Georgii Triplani (str. 338-391). Quartus tractatus docti & pii viri. In quo elixir Thephrasti (sic! Theophrastus, tj. Paracelsus) exponitur (str. 392-396), tolosć (toulouse): Peter bosc, 1646. büttner, ulrich & schwär, egon: barbara von cilli – empress, femme fatale, and vampire, v: (ur. ulrich büttner, egon schwär), Konstanzer Konzilgeschichte, constance: Publisher stadler, 2014, str. 63-68. faustman, cornelia & Luger, Daniel: humanist und naturwissenschaftler? bernhard Perger zwischen kanzleihumanismus, griechischer Philologie und dem erbe georgs von Peuerbach, v: Wissensheft und Kultur an der Yeitenwende. Renaissance/Humanismus, Naturwissenschaften und universitärer Alltag im 15. Und 16. Jahrhundert (ur. helmuth grössing &kurt mühlberger), vienna: university Press, 2012, str. 129-156. fugger germadnik, rolanda: Barbara Celjska 1382-1451. celje: Pokrajinski muzej, 2010. ferguson, John: Bibliotheca chimica, 2, glasgow: James maclehose and sons, 1906. grdenic, Drago. Alkemija. Zagreb: Jasenski i turk, 2003. Lukanc, maja: Ana Celjska. celje: Pokrajinski muzej, 2016. Južnic, stanislav: toynbee nonsense book for slovenians. Studia Historica Slovenica (Maribor). 12/1, 2012, str. 21-54. katanec, sara: The Perquisite of a Medieval Wedding: Barbara of Cilli's Acquisition of Wealth, Power, and Lands. magistrska teza, budapest, 2014. kopp, hermann: Die Alchemie in älterer und neuerer Zeit. heidelberg: carl winters, volume 1, 1886. Laaz, Johannes: Tractatus II de lapide philosophico/ Tractatus aureus de lapide philosophorum, 1611 (nepaginirano). Dopolnjena izdaja pod naslovom Joannes de Lasnioro. tractatus aureus de Lapide Philosophorum. v: Zetzner, Lazarus (ur.). Theatrum chemicum, prćcipuos selectorum auctorum tractatus de chemić et lapidis philosophici antiquitate, veritate, iure, prćstantia et operationibus, continens… Zvezki i-iv. (ober)ursel: Zetzner, 1602. Ponatis: 1613. strasbourg: Zetzner. Láng, benedek: Unlocked Books: Manuscripts of Learned Magic in the Medieval Libraries of Central Europe. Penn state Press, 2010. Likar, silvo: Vloga viteških redov na obrambnem i karitativne podrocju s poudarkom na Nemškem viteškem redu na Slovenskem, Diplomska naloga. teološka fakulteta univerze v Ljubljani, 2007. mlinar, Janez: Podoba Celjskih grofov v narativnih virih. Ljubljana: historia znanstvena zbirka oddelka za zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani 11, 2005. Paušek-baždar, snježana: königin barbara zu cilli als alchimistin in samobor. Godišnjak Njemacke narodnostne zajednice 15/1, 2008, str. 275, 279. Petraeus, nicolaus (ur.): Fr. Basilii Valentini Chymische Schriften. hamburg, 1717, 1740. Žižek, aleksander: ABC Arhivska Barbara Celjska. celje: Zgodovinski arhiv, Pokrajinski muzej, 2015 (nepaginirano). Žvab, andraž: barocna alkimija na kranjskem. Kronika. 2, 2016, str. 199–224. Franc Rozman Še dva obiska cesarja Franca Jožefa I. v naših krajih v zborniku franc Jožef i., ki ga je uredil gregor antolicic, izdala pa cankarjeva založba v Ljubljani1, je tudi razprava eve holz »Potovanja franca Jožefa na slovensko ozemlje«2, ki pa ne upošteva njegovega prvega obiska na našem ozemlju, ko sicer še ni bil cesar, in tudi ne obiska iz leta l891. Prvega, iz leta 1845, sicer omenja filip Cucek v svojem clanku o mladosti cesarja.3 ocitno ga omenja le zato, ker je bil poseben clanek namenjen prav obiskom cesarja v slovenskih deželah. naj bo to tu dopolnjeno. gre namrec za daljše potovanje,4 ki se je zacelo že 28. avgusta 1845, ko je nadvojvoda in poznejši cesar s spremstvom iz nussdorfa pri Dunaju odplul proti Linzu, od tam pa s konjsko železnico preko cortine d'ampezzo v belluno. franc Jožef je v svojem dnevniku pripo­mnil, da je tu že vse italijansko in tudi prebivalci zgledajo drugace kot avstrijski tirolci. v bellunu se je srecal z maršalom radetzkyjem, kar je franca Jožefa zelo razveselilo. naslednje dni so se ustavi­li še v tridentu, modeni, vicenzi, benetkah, kjer so ostali nekaj dni. 26. septembra so z vojaškim parnikom marianna odpluli proti Pulju, kamor so prišli ob pol petih popoldne. sprejel jih je guverner trsta grof franz stadion na Lloydovem parniku imperator. stadion je bil guverner od 1841 do 1846 v trstu, kasneje pa notranji in šolski minister v schwarzenbergovi vladi 1848/49. navzoc je bil tudi vojaški poveljnik trsta, feldmaršalporocnik baron Ludwig von Piret de bihain in drugi dostojanstve­niki. naslednjega dne so visoki gostje prišli v trst, kjer so si zvecer ogledali po mnenju franca Jožefa dolgocasno cherubinijevo opero medea. 1 Antolicic Gregor (ur.), Franc Jožef. Ljubljana: Cankarjeva založba 2016. 2 Holz, Potovanja cesarja Franca Jožefa na slovensko ozemlje, str. 89-113. 3 Cucek, Franc Jožef – otroštvo, mladost in prva leta vladanja, str. 27-47. 4 Cerny, Die Jugend-Tagebücher Franz Joseps, str. 110-122. v nedeljo 28. septembra je nadvojvoda s sprem­stvom najprej odšel k maši v cerkev sv. antona, po­tem pa so v spremstvu guvernerja in predsednika magistrata obiskali umetniško razstavo v tergesti­cumu (stavba poleg borze, 1842 preurejena v naku­povalno galerijo). obiskali so tudi bolnišnico in veliko ubožnico, šli do sv. Justa in si ogledali muzej na tamkajšnjem vrtu. Popoldne je guverner priredil kosilo za 24 oseb, nato so šli še v »lepo gledališce muroner«, kjer je bila po besedah poznejšega cesar­ja »na sporedu neka mizerna italijanska komedija. to gledališce nima lož in bi ga bilo zlahka mogoce spremeniti v cirkus.« naslednjega dne so bili gosti že ob sedmih pri maši, potem pa so si ogledali novo in staro bol­nišnico, svetilnik, Lloydov arzenal in novi pomol. Po odhodu iz trsta so se ustavili na opcinah in obcudovali lep razgled. okrog šestih popoldne so prišli v Postojno, kjer jih je sprejel guverner iliri­je baron Joseph weingarten, postojnski okrožni glavar in nek nadporocnik 17. pešpolka, katerega imejitelj je bil tedaj princ hohenlohe-Langerburg in bi bil zato mogoce tisti nadporocnik princ egon Nadvojvoda Franc Ferdinand razlaga cesarju razmere na bojišcu ob manevrih 6. septembra 1907. (Kaiser Galerie. Bilder aus dem Leben Kaiser Franz Joseph I. Neue Folge zu Viribus Unitis: Das Buch vom Kaiser. Hrsg. von Max Herzig, Budapest / Wien / Leipzig 1909) hohenlohe-waldenburg ali pa grof sigismund Thurn-valsassina.5 ogledali so si Postojnsko jamo, ki je bila zanje posebej razsvetljena in je na nadvoj­vodo napravila velik vtis (kot je naslednjega dne porocala Laibacher Zeitung6 sta bila v spremstvu tudi brata franca Jožefa nadvojvoda ferdinand maksimilijan in karl Ludwig). tu sta se jim pri­družila tudi vzgojitelj franca Jožefa baron Joseph gorizzutti in grof Johann coronini-cronberg ter gubernialni svetnik grof Paul eduard coudenhove, sin dvornega nadmojstra grofa franza in dvorne dame nadvojvodinje sofije grofice auguste cou­denhove. naslednjega jutra, 30. septembra, so se ob osmih zjutraj odpeljali proti Ljubljani, kamor so prispeli ob pol enih popoldne. Pricakali so jih guverner Joseph weingarten, škof anton alojzij wolf, feldmaršalporocnik franz grof Luidolf, štabni oficirji 17. pešpolka in dva predsednika (ni jasno 5 Strobl von Ravelsberg, Geschichte des k.u.k. Infanterie-Re­ gimentes Ritter von Milde No. 17, str. 119. 6 Laibacher Zeitung, št. 79, 4. oktobra 1845, str. 527. cesa). franca Jožefa je impresioniralo ekserciranje cete 17. pešpolka. Prenocevali so v gostilni Pri div­jem možu (Zum wilden mann), ki so ji Ljubljancani rekli bidelmon in ki je stala pred škofijo in spreje­mala najodlicnejše goste, vladarje in druge velika­še. Delovala je do leta 1868.7 tam so tudi vecerjali. Poleg že naštetih je bil na vecerji še komandant 17. pešpolka moritz von görger.8 Popoldne so visoki gostje obiskali še ljubljanski muzej, ki pa franca Jožefa ni navdušil in šli tudi na grad. Po vrnitvi jim je vojaška kapela 17. pešpolka igrala podoknico. Zvecer je bila »v majhnem gledališcu prav dobra predstava nemške komedije.« Prvega oktobra so ob 7. zjutraj zapustili Lju­bljano in se odpeljali proti celju, kjer jih je sprejel okrožni glavar in šibka ceta domobranskega ba­taljona, s komandantom stotnikom Pflugom na 7 Staroslav, Gostilne v stari Ljubljani, str. 16. 8 Strobl von Ravelsberg, Geschichte des k.u.k. Infanterie-Re­ gimentes Ritter von Milde No. 17, str. 119. Cesar s feldcajgmojstrom baronom von Beckom na manevrih v totisu (tata) na Ogrskem 1897. (Viribus Unitis. Das Buch vom Kaiser. Hrsg. von Max Herzig, Budapest / Wien / Leipzig 1898) celu. Po kosilu so se odpeljali v maribor, kamor so prispeli ob 20. uri. tudi tam jih je sprejel okrožni glavar, množica civilnega prebivalstva in major 3. bataljona 47. pešpolka kinsky. tu je grof bombelles srecal svojo hci Louiso, ki je bila svakinja franc Jo­žefove tete marie Louise von Parma, vdove cesarja napoleona i. in tretjic porocena z grofom carlom bombellom, bratom vzgojitelja franca Jožefa hei­nrichom bombellom. naslednje jutro so že ob sedmih šli na pot. ogle­dali so si gradnjo železniškega mostu cez Dravo (franc Jožef je pomotoma zapisal cez savo) in gradnjo predora v košakih. ob 13. uri so prišli v gradec (graz), kjer sta jih pricakala guverner mathias konstantin grof von wickenburg in feld­maršalporocnik baron Julius haynau, znan po svoji krvolocnosti pri zatiranju revolucije v italiji in na ogrskem. Zraven sta bila še feldmaršalporocnik grof Peter von spannochi, tedaj divizionar v grad­cu (grazu) in kasnejši general kavalerije. srecali so se tudi z nadvojvodo Janezom, ki jim je po kosilu razkazal svoj prenovljeni grad meran. tudi v grad­cu (grazu) so podobno kot v Ljubljani stanovali v gostilni bei wildem mann. Zvecer so si ogledali opero alberta Lortzinga car in tesar. naslednje jutro so se z vlakom odpeljali do brucka, od tam pa s kocijami preko maria Zella in Lilienfelda ter 5. oktobra prispeli v schönbrunn in tako zakljucili to dolgo potovanje. v slovensšcini so takrat izhajale le bleiweisove novice, ki pa o tem obisku niso porocale. Zato pa je o tem porocala uradna Laibacher Zeitung, in sicer v uvodniku 1. oktobra 1845. Poleg tega kar je napisal franc Jožef sam, je v tem uvodniku novo to, da sta kot sopotnika omenjena tudi oba njegova brata ferdinand maksimilijan in karl Ludwig, da je bil guverner ilirije baron Joseph von weingarten, postojnski okrožni glavar pa Joseph kotscherer, v ljubljanskem muzeju pa jih je sprejel (kot je zapi­sano predsednik) baron Leopold von Lichtenberg. Laibacher Zeitung je bila tako kot triester Zeitung ali grazer Zeitung uradno glasilo, žal pa vse pre­malokrat uporabljana v slovenski historiografiji. (SI_ZAC/0006/00016 Zgodovinski arhiv Celje) Še en obisk cesarja v zborniku ni upoštevan, in sicer v celju 30. avgusta 1891, ko je bil cesar na vojaških manevrih v okolici celja. omenjenega dne je prišel v celje in tam dvakrat prespal. o tem obisku sta podrobneje pisala bojan cvelfar in an­drej studen, zato ga le omenjam.9 andrej studen pa obisk cesarja na vojaških manevrih v celjski okolici omenja še v drugi razpravi, in sicer je v njej citirano zanimivo pismo cesarja njegovi takratni simpatiji gledališki igralki katarini schratt. takole pravi: »Program (v celju) je bil natrpan, peklenska vro­cina pa utrudljiva. v celju sem bil lepo sprejet. Po maši je bila avdienca pri mestnih dostojanstvenikih, ki ni bila dolga, potem sem delal in po 2. uri sem obiskal novo, lepo civilno bolnišnico, farno cerkev in muzej ter na koncu res lep in velik mestni park, kjer so nastopali šolski otroci, igrala je godba in zbralo se je veliko ljudi. v odprtem paviljonu sem v navzocnosti publike moral jesti jagode, ki so mi jih postregle mestne dame. Jagode pa niso bile tako sladke kot vaše. Potem sem se moral povzpeti še na prav visok gric, oziroma na vzpetino nad parkom, Cvelfar, Studen, Posameznosti iz vsakdanjega življenja v Celju pred prvo svetovno vojno, str. 344-347. od koder se je nudil lep razgled po okolici. to je bilo sicer zdravo, vendar je bilo vroce in še dalec ne tako prijetno kot so najini sprehodi po gozdu v ischlu. v parku in tudi v drugih krajih na savinji so kopališca, ki so cudovito vzvalovana in ki se segrejejo do 23 stopinj celzija. to bi bilo nekaj za vas. ob šestih je bila v veliki dvorani hotela slon vecerja. Potem sem si ogledal še iluminacijo, zapeli so mi serenado. Še najbolje je bilo, ko sem že ob devetih šel v posteljo.«10 Zanimivo pa je, da ignac orožen v svoji celjski kroniki ne omenja obiska iz leta 1845, pac pa ome­nja bežna ustavljanja, ko se je cesar 13. septembra 1851 ustavil v celju in tam zajtrkoval, skozi celje pa se je vracal 1. oktobra 1851.11 na poti v italijo je moral skozi celje. Podobno je bilo 26. februarja 1852, ko je spet šel v italijo in se ob povratku usta­vil v celju 11. marca 1852.12 Zadnja omemba je 14. oktobra 1852, ko se je cesar iz Ljubljane vracal na Dunaj in se ustavil v celju. kdaj pa je šel v Ljubljano, pa orožen ni zapisal.13 to so res drobnarije, vendar pa bi obiska 1845 in 1891 morala biti omenjena v clanku. naj ne bo mišljeno kot zajedljivost pa naj recem, da je vsem, ki so pregledali tekst ušlo, da je statthalter pac državni in ne deželni namestnik, pa tudi ljubljanski škof ni kranjski. 10 Studen, Einfluss der Eisenbahn, str. 71-72. 11 Orožen, Celjska kronika, str. 224. 12 Prav tam, str. 226. Viri in literatura antolicic, gregor (ur.): Franc Jožef. Ljubljana: cankarjeva založba, 2016. cerny, helmo (izd.): Die Jugend-Tagebücher Franz Joseps (1843-1848). wien: böhlau, 2003. cvelfar, bojan in studen, andrej: Posameznosti iz vsakdanjega življenja v celju pred prvo svetovno vojno. Iz zgodovine Celja 1848­1918. celje: muzej novejše zgodovine, 1998, str. 323-365. Cucek, filip: franc Jožef – otroštvo, mladost in prva leta vladanja (1830-1851). v: Franc Jožef, str 27-47. holz, eva: Potovanja cesarja franca Jožefa na slovensko ozemlje. v: Franc Jožef, str. 89-113. Laibacher Zeitung, št. 79, 4. oktobra 1845. orožen, ignac: Celjska kronika (faksimile iz 1854). celje, 1997. staroslav (vrhovnik, ivan): Gostilne v stari Ljubljani. Ljubljana: Založba Jutro, 1926, str. 16. strobl von ravelsberg, ferdinand: Geschichte des k.u.k. Infanterie-Regimentes Ritter von Milde No. 17 (1674-1910). Laibach 1911. studen, andrej: einfluss der eisenbahn auf die reisekultur und auf die entwicklung des tourismus in slowenien im 19. Jahrhundert, v: Internationales Kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 2004, zv. 24. kaposvar, 2005, str. 63-72. 13 Prav tam, str. 227. Podobe oglaševanja Od prvih oglasov do interneta: k zgodovini ogla­ševanja na Slovenskem. uredil: andrej studen. Ljubljana: inštitut za novejšo zgodovino, 2016. 244 strani. (vpogledi; 13). Znanstvene razprave v monografiji Od prvih oglasov do interneta predstavljajo prvo celovito hi­storiografsko obravnavo te teme na slovenskem. ob pomanjkanju podobnih razprav slovenskega zgo­dovinopisja se ob univerzitetnem ucbeniku Oglaše­vanje Zlatka Jancica iz leta 2013, so se na inštitutu za novejšo zgodovino prvic resneje lotili do danes neupraviceno spregledane zgodovine modernega oglaševanja na slovenskem. Programska skupina Podobe gospodarske in socialne modernizacije na Slovenskem v 19. in 20. stoletju je tako organizira­la simpozij, ob katerem je nastalo 11 znanstvenih razprav, ki tvorijo ocenjeno monografijo. v uvodnih besedah urednik andrej studen ori­še fenomen oglaševanja, ki je do danes prodrlo v vse pore vsakdanjega življenja slehernega posameznika. oglaševanje izpostavi ne samo kot temo socialne in gospodarske zgodovine, ampak tudi kot razmer­je med komercialnim oglaševanjem in družbeno gospodarskimi spremembami, torej tudi kot del zgodovine medijev, gospodarske, socialne in kul­turne zgodovine in koncno tudi kot del zgodovine moderne potrošniške družbe. oglaševanje kot spre­mljajoc fenomen industrializacije in civilizacijski proces oblikovanja moderne potrošniške družbe je v moderni dobi postalo kreator novih izkušenj, po­trošniških navad, oziroma kar nov nacin življenja nasploh. izpostavljeno je vprašanje ciljnih skupin, ki so se skozi cas diferencirale po spolu, starosti, družbenem sloju in nacionalni orientaciji. oglaše­vanje je od konca 19. stoletja v temelju zaznamo­valo zgodovino vsakdanjika posameznika, njegov življenjski stil in življenjski milje družbenih skupin. urednik izpostavi tudi raziskovanje oglaševanja kot temelj za razumevanje zgodovine moderne potro­šniške družbe na slovenskem. skozi preoblikovanje družbenih razmer je potrošnja postala osrednja tema in vsebina posameznikovega prostega casa. Clovek je postal predvsem potrošnik in razlicne družbene skupine so skozi potrošnjo odkrile mo­žnost za pozicioniranje smisla njihovega življenja. monografija prinaša študije primerov oglaševa­nja kot ekonomske in kulturne prakse ter simbola komunikacije od konca 19. stoletja do danes. raz­prave so nanizane v štirih sklopih: Od prepoveda­nega do svobodnega, Nacionalne in politicne remi­niscence, Strategije nagovarjanja in prepricevanja in Antropološke refleksije. v prvem sklopu v svoji razpravi aleksander Žižek obravnava vprašanje predmodernega sve­ta ponudbe in povpraševanja brez oglaševanja v casu cehov. cehovsko obrtništvo zaradi omejevanja konkurence oglaševanja ni podpiralo, vendar avtor ugotavlja, da je kljub temu najti sledi reklame v cehovskih knjigah in arhivskem gradivu tega casa. andrej studen je obravnaval vprašanje oglaševanja kot motorja potrošniške družbe od zacetkov potro­šniške družbe, prve korake oglaševanja na sloven­skem, od seznanjanja in prepricevanja na lokalni ravni do nadregionalnega prodiranja v možgane modernih potrošnikov. v drugem sklopu marko Zajc obravnava vpra­šanje historicno pogojenega oglaševanja in nacio­nalizem na primeru Družbe sv. Cirila in Metoda in njenih izdelkov na zacetku 20. stoletja. avtor je predstavil razmerje med nacionalizmom in reklamo, Družbo sv. Cirila in Metoda, razmerje med produktom in reklamo ter težavno razmerje med nacionalizmom in poslovnim interesom. neja blaj hribar predstavlja oglaševanje v Slovenskem narodu in Slovencu na prelomu 19. in 20. stoletja in zpostavlja vprašanje oglasa kot vir financiranja casopisja in moc inseratov kot dela politike. v nadaljevanju se avtorji lotevajo modernega oglaševanja od konca 19. stoletja do današnjega casa in analizirajo oglaševanje kot motor potrošni­ške družbe od zacetkov prehoda v liberalno tržno gospodarstvo in pojava potrošniške družbe pa vse do današnje družbe. v tretjem sklopu torej meta remec obravnava debelost in vitkost v medijskem diskurzu na zacetku 20. stoletja. Pri tem obravnava zmernost in druga pravila zdravega prehranjevanja, kdo je bil pravzaprav debel, kakšna je bila prehra­njenost otrok in žensk, fenomen debelosti, ki ni vec lepotni ideal in bližnjice do lepote tega casa. marija Pocivavšek je obravnavala vprašanja o po­trebi reklame, brez katere ni trgovine in prometa in življenja ter dobicka. izpostavila je osvešcanje trgovcev o pomenu reklame, kakšna naj bo dobra reklama v casopisu, zunaj na trgovini in izložbi ter plakatih, svetlobnih reklamah, razstavah in sejmih. v nadaljevanju je predstavila interno reklamo kot katalog, demonstracijo itn., predstavljeni so bili trendi v reklamiranju v obdobju med obema voj­nama. maja gombac je obravnavala oglaševanje modnih izdelkov na slovenskem v obdobju med obema vojnama. Predstavila je širjenje industrij­ske, preoblikovanje hišne in obrtniške proizvodnje, vpliv množicnih medijev, vzpostavljanje elitne in množicne potrošnje na primerih, pomen uporab­nosti, menjalne in simbolne vrednosti v oglasih ter nove prostore nakupov in moderne nakupoval­ne prakse. avtorica je v nadaljevanju predstavila prvo fazo potrošniške družbe in njene nove potrebe. mojca Šorn pa je raziskala oglaševanje kozmetike v Jutru in Slovencu v casu druge svetovne vojne (1939–1945). Predstavila je življenjske stile, navade in vrednote dela slovenske družbe v omenjenem obdobju pomanjkanja. Zanimiva je tudi razprava Jurija hadalina o oglaševanju avtomobila v casu socializma, v kateri predstavi tegobe in dobre strani lastnika avtomobila v casu socializma. evropsko potrošniško družbo 20. stoletja je najbolj zazna­moval avtomobil, razcvet tovrstnega potrošništva pa je slovenijo dosegel v 70. letih. v cetrtem sklopu sta avtorici obravnavali vpra­šanje najmodernejših oglasov na internetu, njiho­vih skritih sporocil in tabujev. nina vodopivec je v razpravi Bodi to kar si: podobe oglaševanja in skrita sporocila, predstavila zgodovino oglaševanja ozi­roma oglaševanje v zgodovini, pomen custvenega trženja in ideologijo izbire, ozadje oglaševanja in potrošnje, korporativne logike in globalne produk­cije ter vprašanje oglaševanja in družbene kritike. mojca ramšak je v razpravi Tabuji v preventivnih kampanjah proti raku na Slovenskem predstavila kampanje proti raku in socialni marketing, hu­mor v oglasih o raku, izobraževanje in šokantna sporocila ter upanje ob oglasih o raku. avtorici sta razmišljali o oglaševanju kot identitetnem sredstvu, kot oblikovalcu želja, potreb in fantazij v medijski in potrošniški kulturi in kot o ideološkem meha­nizmu ucinkovitega upravljanja življenja sleher­nega posameznika. Zgodovinskim študijam je tako smiselno dodana antropološka perspektiva, ki pricujoco monografijo umešca v širši historicni in teoretski okvir. relevantno, tehtno in dosledno delo Od prvih oglasov do interneta fenomen oglaševanja obrav­navano integrativno, pri cemer je pomembna tudi antropološka perspektiva. objavljene študije pri­merov predstavljajo prvo tovrstno obravnavo, s ka­tero se dopolnjuje neraziskanost tega podrocja in obenem nudi izhodišce ter spodbudo za nadaljnje raziskave. sprico aktualnosti pricujoce teme bo prebiranje tekoce napisanih besedil gotovo prite­gnilo vse tiste, ki jih zanimajo vprašanja moderne potrošniške družbe izobilja, v kateri živimo. Miran Aplinc Celjski Janecek Celjski barocni orglarski mojster Janez Francišek Janecek. uredila: tatjana Štefanic. Ptuj: Pokra­jinski muzej Ptuj – ormož, 2016. 280 strani. ob slovenskem kulturnem prazniku so letos na Ptuju, v mestu z najvecjo zbirko (glasbenih) inštru­mentov pri nas, predstavili novo znanstveno mo­nografijo o celjskem barocnem orglarskem mojstru Janezu francišku Janecku. v tamkajšnjem muzeju so poskrbeli za izdajo, ki na podlagi spoznanj or­ganološke, zgodovinske, umetnostnozgodovinske in konservatorsko-restavratorske stroke prikazuje celostno življenje in delo tega orgelskega mojstra. Janecek je prav na prostoru severno zahodne ko­hezije zapustil najvec inštrumentov, najvec orgel razlicnih tipov in vecinoma v cerkvenih prostorih. taka izjema je npr. tudi salonski pozitiv iz leta 1747, na katerega je zdaj v njegovi restavrirani podobi zaigral eden naših tovrstnih solistov tomaž sevšek. Cetudi orglar Janecek izhaja s konca 17. in sre­dine 18. stoletja je o njegovi biografski sliki bolj malo znanega. bil je ceškega rodu, kjer naj bi se rodil okrog leta 1697. tudi ni znano, ali je prišel s Ceškega (kjer so Janecki znani orglarji), ali pa je bil morebiti tudi rojen že v celju? obrti se je izucil ver­jetno v družinski delavnici na Ceškem. od leta 1721 je živel v celju, kjer je 1722 dobil celjske mešcanske pravice, kar pomeni, da je bil takrat star 24 let. Po-tem je tam odprl lastno delavnico. kot izdelovalec orgel je znacilen predstavnik srednjeevropskega barocnega orglarstva s ceškimi odtenki. ti se ka­žejo v doslednem postavljanju kopul (tj. spoji, vezi, vezniki; maior 8' in minor 4') na vsakem manualu (tj. rocne tipke) oz. v vsakem Janeckovem glasbilu nasploh. Zaradi razlicne postavitve znotraj glasbila ti pari kopul pojejo drugace. Po drugi strani pa je dosledno logicen v sestavi principalove (tj. glavni register) arhitekture, pri cemer zacne z miksturo (tj. register z mešanimi toni) zelo visoko, v vecjih orglah po mali kvinti (1 1/3), pri manjših pa seveda po oktavi (2'). obrtniško so Janeckovi inštrumenti zelo vzdržljivi. njegove orgle še dandanes (resta­vrirane in posodobljene) krasijo zagrebško stolnico (1726), na hrvaškem pa še v Laducu (1733), cerkvi sv. marka (1740), kupincu (1752), brezovici (1771), v sisku (1767) in selih pri sisku (1777); v sloveni­ji pa še opatovo kapelo v celju (1731), stolnico sv. nikolaja v Ljubljani (1734 in 1739), tržišce-slacnji vrh (1740), kostanjevico (1742), rogatec/sv. hija­cinto (1743), staro Loko pri Šk. Loki/crngrob (1743), sticno (1747), Podcetrtek/Pesek (1751), ruše (1755), sladko goro (1755), Žetale/Cermožišce (1763), oli­mje (1764), idrijo (1767) in drugje. njegovi inštru­menti so umetniško in obrtniško zelo izpopolnjeni. vseskozi je torej živel in deloval v celju, kjer naj bi tudi umrl (1778?). celjski mešcan Janecek je zagotovo eden naj­pomembnejših barocnih orglarjev 18. stoletja, ki je deloval na obmocju Štajerske, kranjske in hrvaške. njegov opus je velik in danes mu lahko pripišemo avtorstvo vsaj 37 ohranjenih orgel. nekateri se sicer pritožujejo, da je navkljub temu odsoten iz zavesti slovenske muzikologije in organologije, kar prav­zaprav ni res: J. f. Janecek je prisoten tako rekoc v vsej tovrstni (leksikalni) literaturi. Ce je vprašljiva ali neznana njegova življenjska pot pa vsaj omenjeni opus (glasbenih) inštrumentov daje možnosti za Ja­neckovo predstavitev, ki je zdaj pred nami. kot se ga še posebej in ponovno tokrat dotakne naš organo­slovski doayen in nestor edo Škulj, ne more mimo komparativne metode raziskovanja slovenske orga­nologije. Janecek ni deloval sam, ampak je v zamiku manj kot tridesetih let izdelal orgle za ljubljansko stolnico tudi Primorec francišek ksaver križman (branik, 1726 – rottenmann, 1795). Šele oba skupaj pa sta prispevala v bogato tradicijo orglarstva na slovenskem in pomenita enega izmed vrhuncev tovrstne izdelave (glasbenih) inštrumentov – orgel in še kakšnega njim podobnih inštrumentov s tip­kami. oba, oziroma vsak zase pa sta seveda imela povsem razlicna izdelovalska pristopa. ocenjena monografija se ukvarja le z Janeckom, kar pomeni, da nas slovence še caka križman? uvodne misli in zahvale je v knjigo prispeva­la (glavna) urednica monografije in tudi ena od avtoric objavljenih clankov tatjana Štefanic (str. 6-7), predgovor pa je prispeval direktor založnika aleksander Lorencic (8-9). Prvi in uvodni (kompa­rativni) clanek z naslovom Janacek versus Križman je prispeval upokojeni profesor edo Škulj. Z natanc­nim popisom nekaterih najbolj znacilnih dispozicij orgelskih inštrumentov enega in drugega izdelo­valca avtor opozori na njuno (skupno) bogastvo in graditeljske razlike. Že v tem delu monografije pa se pojavijo tudi že prve posamicne (barvne) fotografi­je, ki se do konca monografije samo še stopnjujejo, tako po obsegu, obliki in številu (10-18). Dejan Za­dravec, arhivist v Zgodovinskem arhivu na Ptuju piše o »nekaj drobtinicah iz življenja celjskega ba­rocnega orglarja J. F. Janecka« (19-34). v prispevku se dotakne njegovih dosedanjih omemb, razprede Janeckovo ime in priimek, rojstni dan in kraj, pri­hod v celje in ustalitev, posest in lokacija delavnice v celju, njegov družbeni status in koncno o njegovi (neznani) smrti in (nadaljnji) usodi delavnice. v tem separatu gre zagotovo za povsem nove ugoto­vitve za novo slovensko organologijo, cetudi jo je podpisal tujec (Janecek). o znacilnostih Janeckovih orgel piše Jurij Dobravec (raziskovalec slovenskih orgel in skrbnik /elektronske/ podatkovne zbirke Ars organi Sloveniae), naveden tudi kot avtor (šte­vilnih) fotografij, razpredelnic, tabel, … (35-108). gre za eno najobsežnejših poglavij, ki natancno (na zemljevidu) oznaci vse Janeckove orgle, opre­mljeno pa je tudi z bogato (kolorirano) ikonografijo kronološkega pregleda Janeckovih napisnih listicev in lastnorocnih podpisov v sapnicah njegovih in­ štrumentov (1725-1775). Tipologijo ohišij glasbil J. F. Janecka in njihov ornamentalni ter kiparski okras predstavita avtorja kustosinja in urednica tatjana Štefanic in njen muzejski kolega konservator in restavrator boštjan roškar (109-196). isti avtorski tandem dodaja v omenjeno monografijo katalog ohranjenih ohišij glasbil J. F. Janecka na obmocju Slovenije (197-256), slednji (roškar) pa se predstavi še sam s prispevkom o restavratorskih posegih na pozitivu J. F. Janecka iz leta 1748 (257-272). Lite­raturo in vire (273-280) so vsi navedeni popisali na kar osmih dvokolonskih straneh, kar pomeni, da je doma in tujem kar precej literature in virov omenjenega organološkega fenomena. Poleg lite­rature in virov so navedeni še spletni viri (14 enot), arhivsko gradivo (33) in osupljivo število odlicnih fotografskih reprodukcij (cez 200!), ki so jih pri­spevali J. Dobravec (54), boris faric (135) in drugi. Praviloma se namrec (glasbene) inštrumente (kot so orgle) obenem posluša in gleda. gre za enega redkih ali kar edini glasbeni inštrument, ki ima tovrstne interdisciplinarne in multidisciplinarne (umetnostne) funkcije. Franc Križnar Skocite, prekleto,skocite! edward f. Logan ml., Skocite, prekleto, skoci­te!: Spomini pilota sestreljenega letala B-17 med drugo svetovno vojno. Ljubljana: cankarjeva založba, 2016. 238 strani. morda je nakljucje, a opažam, da se letos v slo­veniji kar precej govori o zavezniških pilotih vec kakor 190 posadk, ki so iz zadetih letal izskocili nad našim ozemljem in so jim bodisi slovenski partizani pomagali na varno, bodisi padli v roke okupatorju ali pa so izgubili življenje pri strmo­glavljenju.1 kar nekaj pricevanj je bilo moc slišati na to temo, te dogodke pa skušajo osvetliti tudi nekateri raziskovalci in predvsem lokalni ljubitelji zgodovine. knjiga nekdanjega ameriškega vojaškega pilota edwarda Logana prinaša v to tematiko dragoceno novo perspektivo, saj avtor o svoji odisejadi med slovenskimi partizani piše kot neposredni udeleže­nec – pilot ameriškega bombnika, ki so mu nemci med bombardiranjem ciljev v avstriji nepopravljivo poškodovali letalo in ga med 34. bojnim poletom 9. marca 1945 skupaj s posadko prisilili v skok iz letala nad slovenskim ozemljem. Logan bralce v zacetku knjige najprej seznani s posameznimi etapami svojega pilotskega urjenja od rekrutacije v zacetku oktobra 1942 do leta v evropo in namestitve v oporišce v južnoitalijanski foggii oktobra 1944. Pri pisanju zna najti pravo ravnotežje med tehnicisticnim opisom letal, pilotiranja in vo­jaške organizacije ter osebno (intimnejšo) doživljaj­sko noto, tako da zadovolji tako navdušence nad letalstvom, kakor tudi tiste, ki cenijo bolj izpovedna pricevanja sopotnikov velikih dogodkov. avtor vseskozi ohranja primerno perspektivo in odnos do svojega »poslanstva« – služenja v zavezni­ških zracnih silah, saj sebe, svojo posadko in letalo Najbolj svež primer je odkritje spominske plošce na poko­pališcu v Andražu nad Polzelo. vidi kot majhen (a nepogrešljiv) delec mogocnega vojaškega stroja, uspehe in neuspehe posameznih akcij pa pripiše prav številcnosti in številcni pre­moci zavezniških sil na evropskem nebu v zadnjih mesecih vojne na evropskem bojišcu. avtorjevi sistematicnosti in vestnosti pri pisanju sprotnih (»dnevniških«) zapiskov gre zahvala, da smo v knji­žni obliki dobili v branje popoln vpogled v vojaško kariero in bojne akcije ameriškega vojaškega pilota, ki je sodeloval v prelomnih bojih za prevlado na evropskem nebu, usoda pa ga je za namecek iztr­gala iz varnega zavetja letece trdnjave in odložila na nevarna in neznana tla zanj gotovo zelo eksoticne slovenije. nenadoma se znajde kot glavna figura v za pilo­ta zagotovo tujem elementu – na trdnih tleh, kjer se razen z lastno usodo in preživetjem, ukvarja z mi­slijo in skrbjo za svojo posadko, ki ji je s svojim hla­dnokrvnim ukrepanjem omogocil preživetje. Pri tem so mu v pomoc okolišcine, ki so bile v zgodnji pomladi 1945 zanj precej ugodnejše, kakor bi bile par mesecev ali celo leto dni prej, ko so okupacijske sile s pomagaci kontrolirale precej vecji del oze­mlja, kamor so doskocili. Dejstvo, da so americane prakticno takoj po pristanku »pobrali« domacini in partizani ter jih spremljali do improviziranega letališca z »rednimi linijami« v bari, ne spremeni pridiha nevarnosti in pustolovšcine ob stiku s tujo kulturo, pokrajino in vojno nevarnostjo, ki ga je Logan izcrpno popisal, zavedajoc se, da preživlja najrazburljivejše dni svojega življenja. kot rojake ljudi, s katerimi je posadka Loganovega bombnika odkrivala negostoljubne in nevarne predele »tuje« dežele, nas seveda zanima in marsikdaj zabava, kako je pisec doživljal svoje potikanje od etape do etape in svoje stike s prebivalci ter vojaki, ki so ga spremljali. Priznati moramo, da je dobil (in ohra­nil) o slovencih in drugih, ki jih je sreceval na svoji poti, zelo pozitiven vtis. Z neprikritim obcudova- Vse najboljše, Slovenija Janez markeš, Premišljevanja o Sloveniji. Lju­bljana: cankarjeva založba, 2016. 286 strani. novinar in odgovorni urednik (v letih 2007­2008) casopisa Delo je posebej opazen ”glas intelek­tualca” v zadnjih 25 letih. Poglablja se v probleme razvoja slovenije in njene odklone. Premišljevanja o Sloveniji so globinski portret sodobne slovenske družbe, razmisleki Janeza markeša pa ne segajo le v cas socializma, komunisticne revolucije, tranzicije, v moskvo ali beograd, saj avtor v analizo prepri­cljivo vpleta tudi prebliske iz svetovne in slovenske literature, aktualne politike in filozofije. v knjigi, ki je razdeljena na 12 poglavij tako ne najdemo premocrtne biografije države, ki je v letu izida sla­vila 25. rojstni dan, ampak natancno zastavljeno družbeno avtopsijo, ki ne popisuje le tega, kar se je dejansko zgodilo (se dogaja), temvec tudi, zakaj, in kakšne posledice utegnejo imeti dolocena dejanja in procesi v prihodnosti. knjiga je nastajala v casu najvecje migrantske krize po 2. svetovni vojni, zato ni nakljucje, da se njem piše o pogumu, iznajdljivosti in gostoljubju svojih vojaških spremljevalcev in drugih ljudi, ki jih je sreceval – preseneti ga celo srecanje z »bivšo americanko« (izseljenko, ki je med vojno obticala v stari domovini), vecer ob caju s skrivnostno mla­denko (belokranjsko gejšo?) ter vecerja z obilno pijaco s šefom ruske misije. malce grenko je opisal le formalisticno in vzvišeno vedenje angleškega castnika, ki je urejal njegov transport v bari… Loganovo knjigo kot zanimivo in verodostojno pricevanje priporocam prav vsem, ki jih zanima obdobje druge svetovne vojne, še zlasti pa tistim, ki bi radi iz prve roke izvedeli kaj o življenju ame­riških vojnih pilotov, njihovih letalih in akcijah na evropskem bojišcu. Aleksander Žižek