Štev. 9. V Ljubljani, dne 5. maja. 1887. Iz spominov mlade žene. Spisal Anton Funtek. IX. Trgovina Radivoj Doles in Josip Sever,« pou/.ela je teta Ivana, »bila je jedna najboljših v velikem mestu. Moj brat Radivoj Doles bil je zveden v trgovinskih poslih, zato ni čuda, ako je cvela trgovina lepše od dne do dne. V lasti mu je bilo temno starodavno poslopje, ki je radi obilnih prostorov svojih dobro ugajalo trgovini. Radi-voja nisem videla često. Bil je resen, molčeč mož, ki se ni brigal za svet več, nego je moral. Podnevi je imel posla v spodnjih prostorih, opoludne ali na večer pa je z večine tičal v svoji sobi. Le malo je govoril z menoj, ali ne dvojim, da me je ljubil, če tudi ni imel svoje ljubezni vselej na jeziku. Zgodilo se je časih, da je na kosilo ali na večerjo povabil druž-nika svojega, Josipa Se-verja. Tega sem poznala izza mladih let, ali povšeči mi ni bil nikoli. Že v mladosti svoji lokav in neodkrito-srčen, bil je kot mož temen in — brezsrčen. Samo številke svoje, ki jih je dan za dnevom pisal v trgovinske knjige, Józef Ignacy samo te številke je ljubil. Morda mu tudi vsi ljudje niso bili nič drugega, nego mrtve številke, ki se dajo črtati, postavljati in prestavljati, kakor se njemu ljubi. Neprijeten čut se je vselej polastil duše moje, kadar sem ga videla; tesno mi je bilo pri srcu, kadar me je bliskoma pogledal sè svojimi prežečimi očmi, potem pa obrnil pogled na stran. Bala sem se Josipa Severjal To ni bilo nikakor prijetno, kadar je bil na kosilu ali pri večerji Josip Sever! Radivoj ni govoril mnogo, Josip Sever je le sem ter tja povedal kako besedo in jaz odgovarjala sem le toliko, kolikor je bilo potreba. Sploh nisem umela trgovinskih poslov, o katerih je bil ponajveč pogovor. Jako po volji mi je bilo torej, kadar sem mogla otiti v svojo sobo. Osemnajst let mi je bilo tedaj, ali o svetu nisem vedela ničesar. In kakor ti, Olga, tudi nisem želela stopiti vanj. Zadovoljna sem bila sè svojim življenjem, dasi je bilo jako jednolično. Čitala sem mnogo; hišni posli, pri katerih mi je 17 SLOVAN. Štev. 9. pomagala Blagota, dali so mi tudi dovolj opravka. Svet je vr.šel zunaj mimo mene, ali mikal me ni. Ničesar nisem vedela o tisočerih izpremembah, katere donaša življenje, ali katere prav za prav same dona.šajo in stvar-jajo življenje! Samo presrečna bi bila tedaj, ko bi imela bitje, družico, katero bi mogla ljubiti. Radivoj bil mi je premolčeč, preresen! In zgodilo se je nekdaj, da je odpotoval po trgovinskih poslih v južne kraje. Bila sem malone osamela v velikem temnem poslopju ; Blagota bila je jedina, s katero sem mogla občevati. V spodnje prostore, kjer je tedaj vladal Josip Sever, nisem prišla nikoli. Zanimalo me ni trgovsko življenje, ki je vrelo spodaj ! In za kakih štirinajst dni se je vrnil Radivoj, ali ne sam! Drobno angeljsko bitje privel je sè seboj iz južnih krajev — soprogo svojo! O, dobro se spominjam še tistega trenotja, ko jc prihitela k meni in me objela tako kipeče, tako presrčno! V milih njenih očeh zrcalila se jc čista angeljska duša — kdo bi ne ljubil na prvi pogled tega nežnega cvetu iz južnih krajev! . . . In ljubila sem jo na prvi pogled! Duša moja spojila se je ž njeno dušo — znala sem, da jo morem in moram ljubiti! Kako veselo je odmeval njen sreberni smeh po temnih prostorih, kolikrat mi privabil jasen smeh na ustna! Blagrovala sem Radivoja, da je svoje bitje zvezal s takim bitjem . . . Olga, to so bili lepi dnevi ! Novo življenje se je tedaj uzbudilo v hiši naši. Radivoj sam bil je kakor prerojen. Obožaval je svojo soprogo. In ona bila je vselej tako vesela, priprosta, malone otroška! Cesto sem majala z glavo, kadar je hitela iz sobe v sobo, vedno pojoč, vedno radujoč se. Kadar pa je prišel Radivoj in mu je z veselim usklikom hitela naproti, zrla mu z vedrim licem v resne oči. tedaj divila sem se njeni ljubezni . . . Bila je plemenito bitje! Sama lepa cvetica, ljubila je nad vse dične cvetove, ki so rasli na našem vrtu. Nikdar je nisem videla brez cvetic v plavih laseh. — V družbo ni zahajala mnogo; ni se mogla udomačiti v njej. Povšeči pa jej je bila božja priroda, kadar se je zlati solnčni soj topil sè svežim njenim zelenjem. 'Pleskala je tedaj z drobnimi rokami in pela kot ptičica v zraku. Rada sem jo spremljala v zeleni svet, rad jo spremljal tudi Radivoj, kadar mu je preostajalo časa. Po zimi pa je hirala v temnih sobah ter se obupno ozirala po snežni odeji, v katero se je za-grinjal svet. Bila je pač cvetica iz solnčnih južnih krajev! Prijazna z vsakomer, ni mogla videti Josipa Severja. Često je poupraševala Radivoja, čemu se ne loči od njega. Ko se je pa ta namesto odgovora le nasmehnil in zmigal z ramo, tedaj zatrjevala je odločno, kako zopern jej je ta človek. In res, kadar se je prikazal, pomračilo se jej je lice in njene oči so ga zrle srepo. Niti govoriti ni mogla ž njim. On pa je tudi sam dobro vedel to in se je ogibal. Po mesec dni in še več ga ni bilo. Pogrešali ga nisve! — In rodila si se ti, Olga. Nečem ti pripovedovati, kako sta te ljubila roditelja tvoja. Ljubila sta te baš neskončno. Resni Radivoj bil je sam otrok pri tebi. Ali presrečno je bilo to življenje, da bi bilo moglo trajati dolgo. Natalija začela je hirati — morda je bila prenežna za naš svet. Utihnilo je njeno petje, ugasnil ogenj v njenih očeh, izgubila se njena živost. Često se ! je privila Radivoju ali meni ter jokala bridko. Čemu joka, ni vedela. In potem zopet sedela je pri oknu in strmela brez življenja pred se. Z zadušenim uzdihom se je naposled uzbudila iz svojih misli in presrčno objemala in poljubljala tebe, svoj najdražji zaklad na zemlji . . . Olga, to so bili tožni dnevi! V njih postaral se je Radivoj za deset let; mračno, brez zanimanja za svojo bližino je hodil okolo . . . »Zrak jej ne ugaja,« dejali so zdravniki. »V milejše kraje mora, v toplice; to podnebje je prestrogo nežnemu njenemu životu.« . . . In šla je — kako, tega ne pripovedujem. Zdelo se mi je, da jemlje na veke slovo od naše hiše! Poslovilo se je vse trgovsko osobje, poslovil tudi Josip Sever. In tedaj mu' je prvič zares prijazno podala roko — slutila jc morda, da ga ne vidi več. Ali od tebe se ni mogla ločiti. Kako je ihtela, kako strastno poljubljala te — Olga. tega ne pripovedujem, ne morem povedati ! In tudi ti, jednoletno dete, jokala si, kakor bi čutila pomen tega slovesa in stezala ročice njej nasproti . . . Bilo je to slovo, da mi je pokalo srce! . . .« Teta Ivana umolknila je za hip in si zakrila obraz. Svetle solze so mi tekle po licu. Saj je bila to povest očeta mojega, matere moje . . . Oh, in bila je tožna povest ! »Spremljala sem Natalijo,« pouzela je teta Ivana z nova. »Tako je želela sama. Radivoj spremil naju je do meje. Pri slovesu pa je jokal resni mož, kakor malo , dete. Ali govoril ni ničesar. Samo bolestno jej je zrl nekaj hipov v mile solzne oči, položil jej roke na glavo in -gledal proti nebu. To je bila molitev strtega srca, molitev brezglasna, ali iskrena, kakor ni jednake na zemlji ! Nemo podal je še meni roko v slovo, pogledal me proseče, kakor bi hotel reči: »Čuvaj jo, tolaži jo, privedi jo nazaj!« in izginil — bled, uničen! Slutila sem tedaj, da sta se ločili bitji, kateri je združilo samo nebo, ločili — na veke ! Od tistega slovesa, Olga, verujem v slutnje ! Ko sem uprla svoj pogled na Natalijo, zdelo se mi je, da jo vidim že na mrtvaškem odru, njo, strto bledo cvetico, posuto sè svežim belim cvetjem in živim zelenjem ! Šiloma sem zadržavala jok, ona pa je jokala na mojem srcu — neutolažno, brez nade . . . Pač se mi je tedaj porodila misel, zakaj tako žalost dopušča dobrotno nebo, ali to je bila pač pregrešna misel! Nisem je mogla in hotela izgovoriti — zvenela je itak iz bridkega joka Na-talijinega. Vsako čuteče srce jo je moralo čuti in umeti ! — Južno podnebje ugajalo je Nataliji. Vrnile so se cvetice na njeno obličje, ali ozdravela ni. Pravijo, da nekatere bolezni čarajo nenavadno lepoto na lice bolnikovo, ali taka lepota ni naša ! Ta lepota prihaja iz drugega sveta ! Lepa je bila Natalija, kakor še nikoli, nežna, nebeškolepa ! Ali okrog njene lepote vela je smrtna sapa, kakor veje časih okolo prezgodnjih cvetic . . . Kolikrat jokala sem tedaj na samem 1 Srce mi je drhtelo v bolesti. In če sem govorila tolažilne besede in je Natalija samo bolestno nasmihajoč se majala z glavo, umrla bi bila rada sama. Saj me ni nič vezalo na svet ! — Stev. g. SLOVAN. V tistem hudem času seznanili sva se z gospodom Filipom Bojanom, ki je bival v toplicah. Bil je plemenit mož, blag, kakor dotlej nisem poznala nikogar. Rad se je družil z nama na sprehodih. Njegovo duhovito občevanje pridobilo mu je najini srci. Natalija imenovala ga je svojega prijatelja, ali meni, Olga, meni je bil več kot prijatelj ! Ko je nekdaj stopil pred mene in mi ponudil roko in srcé, tedaj sem menila, da ni srečnejšega bitja na zemlji od mene. Presrčno me je poljubila Natalija, ko sem jej razodela svojo tajnost ; moja sreča osrečila je tudi njo. Bil je to jasen žarek, ki je za hip pri-svetil iz mračne megle . . . Ali potem, skoro potem prišel je usodni hip ! Natalija opešala je tako, da ni mogla več iz hiše. Dan za dnevom prihajala so pisma Radivojeva; skrbno poupra-ševalo je vsako po njej. Tolažilno odgovoriti ni bilo mogoče. Naposled pa je naznanil Radivoj, da pride sam v toplice, da pride s teboj, Olga. Srčno veselje prikazalo se je Nataliji na obrazu, ko je dospel ta list; čitala ga je dvakrat, trikrat, potem pa sklonila glavo in strmela pred se . . . Tožila ni, ali umela in spoštovala sem njena čustva. In hujšala se je bolezen od dne do dne. Brzojavno sem poročila Radivoju, naj dojde kar najhitreje, ako hoče videti še živo soprogo svojo . . . Došel je, ali — prepozno 1 Solnčnega dne, ko so se bujno razcvitali cvetovi po božji zemlji, umrla je Natalija ! Kri se jej je ulila, človeška pomoč je bila odveč . . . O, ne vem, ali se je še kdaj človeško bitje ločilo tako teško od sveta, kakor ona. Slutila je svojo smrt; sè slabotnim glasom poupraševala je, kdaj dojde njen Radivoj, njena Olga. Dočakala ju ni ! Četrt ure pozneje došel je Radivoj — toliko da sem ga spoznala! Bolest sklo nila je njegovo postavo in povila sreberne niti v njegove lase ... ,, Ničesar ni govoril, nemo, nepremično je stal poleg soproge svoje. Njegovi žalosti ni bilo duška . . . Ali trepetal je po vsem životu. Uničen pal je na stol. In ti, Olga, ti si zrla Blagoti z naročja tako zvedavo po sobi, tako zvedavo po mrtvi cvetici, da mi je pokalo srce. Ti nisi znala, kako te je ljubilo to plemenito angeljsko bitje, ki se je preselilo na oni svet, od koder je prišlo. V mladi tvoji duši ugasnil je spomin na nje . . . Kako smo jo zagrebli, tega ne pripovedujem. Ali ko se je ločil Radivoj od njenega groba, tedaj pustil je svoje življenje v njem. Jokala sem po Nataliji, jokala po izgubljenem življenju bratovem. Zabila sem malone, da je še jedno bitje na svetu, katero mi je drago, zabila malone gospoda Filipa Bojana! In vender mi je bil on jedini tolažnik v tistem času, tolažnik celo Radivoju, kolikor je biti mogel — —« Zopet je prenehala teta Ivana in si potegnila z roko preko čela. Nisem se upala govoriti. »Do tu sega povest matere tvoje, zdaj se pričenja moja povest. Vrnili smo se. Filip Bojan je odšel na svoje posestvo, kateremu je trebalo nekaj poprav. Kadar bo izgotovljeno vse, tedaj pa pride v veliko mesto po me, po svojo nevesto. S tožnim srcem sem se ločila od njega ; poznala sem ga kot plemenitega moža, ali ver- jeti nisem mogla popolnoma v svojo srečo. Zakaj ne tega sama nisem vedela . . . Doma'so tekli dnevi mirno, tožno. Po visokih sobah ni več odmevalo veselo petje Natalijino, — osamele so te sobe in tihe so bile še bolj nego pred njenim prihodom. Radivoja videla sem le malokdaj. Uničen na duši in telesu ni se kazal nikomur. Kako se mi je smilil ubogi mož! Ali nikogar ni bilo, da bi ga tolažil, da bi ga mogel tolažiti. Na svetu so bolesti, katerim ni tolažbe! Veselje kazalo se je na njegovem obrazu samo tedaj, kadar je bil pri tebi. Ali to je bilo bolestno veselje, kajti pogled na te moral :tnu je buditi spomine na pokopano Natalijo ! . . . Ne spominjam se rada te dobe. Še bolestnejši pa mi je spomin na dni prihodnje! Huda slutnja mi je že nekaj časa morila dušo ; zdelo se mi je, da pride huda nesreča . . . Često sem dobivala pisma od Filipa Bojana, često sem tudi odgovarjala na nja. Prejemala sem jih od Radivoja, kateremu so prihajala z drugimi, trgovinskimi listi vred. Bila je to okolnost, ki je bila pozneje usodna. Tedaj pa nisem vedela tega. Josip Sever je začel večkrat prihajati v gorenje prostore, tudi če Radivoja ni bilo. Čudno se mi je zdelo to. Ali ker se je kazal tebi, Olga, tako prijaznega, ter ti do-I našal raznotere malenkosti, menila sem, da si se mu prikupila ti tako. Zategadelj bila sem mu celo prijaznejša, nego li kdaj. Ni bilo prav, da sem bila; to je pokazala bližnja prihodnjost. Stopil je nekega dne pred mene s preprijaznim obrazom. V očeh njegovih gorel je nerazumen svit. V kratkih, pretrganih stavkih razložil mi je svojo — ljubezen, zatrjeval, da ga jedino jaz morem osrečiti ; prosil me je v zakon . . . Sapo mi je zaprla ta izpoved. Tega nisem priča-; kovala od Josipa Severja! Da ni govoril tako resno, menila bi bila, da se šali, akoravno sem znala, da se ne šali navadno. Presenečena sem ga zrla ; velika tihota je nastala. Da neče odgovora še danes, pristavil je še. Ne ve, kako bi se glasil. Dobro naj premislim vso stvar; jutri ali pojutranjem pride zopet in dotlej upa, da se bodem odločila. Ustala sem in zravnala se ponosno. Da mu precej lahko odgovorim, dejala sem. ΡΊΙίρ Bojan da ima mojo besedo, Filip Bojan da je moj zaročenec, torej se ne morem in nečem odločiti drugače ! — Pogledal me je tako srepo, da sem se prestrašila njegovega pogleda. Še nekaj je hotel reči, ali hipno se je dvignil, uzel klobuk in odšel brez slovesa. Vedela sem v tem trenotju, da sem si nakopala smrtnega sovražnika ! Na večer čula sem zopet stopinje njegove, ali k meni ga ni bilo. V sobo je šel k Radivoju. Dolgo ga ni bilo iž nje. »Bog sam zna, kaj je hotel pri njem,« uprašala sem se, ko sem naposled začula hojo njegovo po stopnicah. »Mari je šel k Radivoju radi mene?«-- »Gospod Sever mi je sinoči razložil svojo stvar,« dejal je drugo jutro Radivoj, nenadoma stopivši v mojo sobo. »To tudi vem, kaj si mu odgovorila, Ivana.« Rekši sedel je na stol. Še le zdaj zapazila sem, kako je bil bled in prepal. Prestrašila sem se. 17* 132 SLOVAN. Stev. g. Zroč pred se, nadaljeval je Radivoj : »Našo trgovino zadela je poslednji čas občutna izguba. Večja firma, ki je bila v zvezi z nami, ustavila je svoja plačila. Gospod Sever mi je pretil, da se loči od mene, ako ne ustrežeš njegovi volji. In to bi bilo za me toliko kakor — poguba. Konca svoje trgovine ne bi hotel ni mogel preživeti. Sedaj sodi!» Rekši je umolknil in z nova mračno zrl pred se. Prijeti sem se morala za stol, da nisem omahnila . . . To torej je bilo ! Zategadelj je prišel sinoči Josip Sever ! .. · Ni jedno trenotje nisem dvojila, da bi Josip Sever ne zvršil svoje namere. In ni jedno trenotje nisem dvojila, da bi Radivoj ne mogel preživeti konca svoje trgovine — pretesno je bil vezan na njo. Brez glasa sem zrla pred se in tisoč misli rojilo mi jc po glavi. Jasna ni bila nobena. »Ni Sever ni jaz nečeva tvojega odgovora precej,« rekel je še Radivoj. »Ti veš, kako sodim o srčnih stvareh. Sila tu ni dobra. Gospod Bojan je gotovo plemenit mož ; vem, da ga ljubiš. Ali morda vender ni še ljubezen tvoja tako globoka, da bi ga ne mogla pozabiti. Premisli vso stvar, Ivana.« Teško se je dvignil sè svojega stola in odšel. Se solznimi očmi sem zrla za njim. Obup se je dvigal v moji duši. Pozabiti Bojana ali uničiti Radivoja ! . . . Pala sem na stol in si zakrila obraz. Kaj storiti ? Odločno sem se dvignila naposled. Polu ure pozneje odposlala sem pismo Filipu Bojanu, v katerem sem mu razložila vso stvar. Prosila sem ga, naj me odveze dane besede. Olga, ti ne veš, s kakšnimi čustvi sem pisala to pismo ! Ko je bilo napisano, menila sem, da sem sklenila sè svojim življenjem! . . . Odgovoril ni Filip Bojan temu listu, ali prišel je sam. Uzprejela sem ga z glasnim jokom. On pa je precej šel k Radivoju in pogovarjala sta se dolgo. S trepetom sem čakala njegovega prihoda. Vrnil se je malone vesel. Da je po hudem boju uklonil Radivoja, dejal je. Ponudil mu je bil svoto, ki bi več nego zadoščala, ako bi sc ločil Josip Sever. Ničesar da ni hotel čuti s početka Radivoj, kajti upiral se je njegov ponos, da bi uzprejel pomoč od tujega človeka. Ali naposled da je govoril mirneje, naposled da je uzprejel njegovo ponudbo. Kako sem bila vesela teh besed! Vedela sem zdaj, da mi od Josipa Severja ne preti nobena nevarnost več. Ali, Olga, varala sem se ljuto . . . Nisem poznala ljudi, nisem poznala Josipa Severja! — — Nekoliko dni se je še mudil Filip Bojan v velikem mestu. Bil je z večine pri nas ; Josipa Severja ni bilo videti. Ko je naposled odšel Filip Bojan, ločila sem se z mirnim srcem. Brez strahu sem zrla v prihodnjost. — Skoro potem jc zbolel Radivoj. Neprestana žalost, katero je zaprto nosil v svojem srcu, priklenila ga je na postelj. Tožil ni, ali vedela sem, da mu je neskončno hudo. Trgovino je tačas vodil Josip Sever. Časih je obiskal Radivoja, pozdravil me hladno, govoril pa ni z menoj. Nič ni kazalo, da bi bil še kdaj mislil na pretekle dni. »Prenaglil se je ondan,« dejala sem često sama sebi, »ko pa je od Radivoja zvedel ponudbo Bojanovo, tedaj se je udal razmerju. Vajen je itak od nekdaj računiti ž njimi.« Pisma Bojanova dohajala so redno. Poprave pri i njegovem posestvu močno napredujejo, pisal je. V kratkem da bo vse dovršeno. O, kako pač bi se bila veselila tistega časa, ako bi ne bil tako nevarno bolan Radivoj ! In bolan je bil huje od dne do dne. Zdravnik je majal z glavo, zapisaval zdravilo za zdravilom, ali pomagala niso. Strašna mi je bila misel, da bi mogel umreti Radivoj ! . . . Poleg tega pa so v tistih hudih dneh hipoma izostala pisma Bojanova. S početka sem mislila, da mu opravila ne dopuščajo pisanja, ali ko pisem le ni bilo, bolelo me je srce . . . Ko bi me bil pozabil Filip Bojan ? Tresla sem se po v.sem životu, ko mi je prišla ta misel. Vender to ne more biti, pozabiti me ni mogel ! Moj Bog, kako bi prenesla bolest ! — — Žaljeno je bilo moje srce, žaljen tudi moj ponos. Ce bi se bil naposled vender le šalil z menoj Filip Bojan ? Čemu ne piše ? — — V nesrečni uri sklenila sem, da mu ne pišem, dokler ne piše sam. Bil je to nesrečen sklep; če je bil opravičen, ne vem. Ali vsaj dejala sem si takrat, da je opravičen ! In pisal ni. Nobenega glasu o njem, nobene besede. ' »Pozabil me je,« rekla sem uničena in jela premišljati-Če me ljubi zares, čemu se izgovarja s popravami na svojem posestvu ? Cemu ne dojde ? . . . Glej, Olga, prišlo je pismo ! Pismo odpovedi. Da se je premislil, da ne more, ne utegne zvršiti svojega obečanja. Oprostim naj mu blagovoljno . . . Zmračilo se mi je pred očmi. Čitala sem drugič, tretjič — vsaka beseda pušica v srcé . . . »Torej venderle res,« šepetala sem z bridkim smehom, potem pa se zasmijala glasno. Ustrašila sem se svojega smeha. Srcé mi je bilo, v glavi mi je vrelo. Omamljena pala sem na stol. Tedaj je prišla Blagota v mojo sobo. Precej da naj grem k Radivoju, pričela je, ali obstala plašno. »Moj Bog, moj Bog, kaj vam je?« uskliknila je hipno. Nehote pogledala sem v zrcalo — smrtnobleda podoba moja zrla mi je naproti. Ali zdajci prišle so mi tudi solze ! Krčevito sem se prijela Blagote in jokala v neskončni bolesti. Jeden, dva hipa me je zrla Blagota, zrla tisto nesrečno pismo, ki mi je bilo palo na tla, in razumela je vse. O, saj jej tudi ni trebalo posebne razsodnosti, da je razumela . . . Skoro potem stala sem poleg Radivoja. Naj bo kratka moja povest. Umiral je. Z drhtečim glasom izročil mi je tebe, Olga, v skrb, stisnil mi še jedenkrat roko in umrl. Ti si bila sirota, jaz sirota ! . . . Tiho je bilo v sobi, samo Blagota ihtela je tiho. Josip Sever gledal je skozi okno, temno kakor vselej. Jaz sem te držala v naročju in trepetala po vsem životu. Jokati nisem mogla tedaj, celo nobene bolesti nisem čutila . . . Srce mi je zledenelo . . . V velikem mestu mi ni bilo obstati več. Uzela sem te sè seboj v malo mesto, kjer bivave sedaj. Obresti Radivojeve zapuščine so tolike, da se ti ni treba bati l prihodnjosti. — Štev. 9. SLOVAN. 133 Ali ne misli, da sem že končala svojo povest. Ti si, Olga, videla, kako sem jokala ondan radi pisem, katera je prinesel Ivan Bojan. Glej, iz teh pisem čitala sem mnogo. Njim je bila priložena vsa zgodovina Filipa Bojana. Iž njih sem se uverila o neskončni hudobnosti Josipa Severja. Pisma, katero sem prejela nekoliko pred smrtjo Radivojevo, hi pisal Filip Bojan, nego — Josip Sever. Nalašč se je peljal nekega dne v mesto, pri katerem je Bojanovo posestvo, ter ondi oddal list, pisan z Bojanovim rokopisom. Posnel je pisavo Bojanovo lahko, kajti nekaj pisem njegovih, ki so prišla v tistem času, ko sem jih pričakovala tako nestrpno, obdržal je za se. Iz velikega mesta pa je baš, predno se je odpeljal, oddal list na Filipa Bojana z mojo pisavo, katere mu tudi ni bilo teško dobiti. Ta list bil je podoben tistemu, kateri sem prejela od Bojana. Da sem se premislila, da mu ne morem, nečem biti soproga in da naj mi oprosti blagovoljno, to je bilo pisano v njem . . . Ne dovolj ! Skoro po smrti Radivojevi čula sem slučajno, da se je poročil Filip Bojan. Z ledenim smehom sem uzprejela to novico. Dejala sem si, da me nikdar ljubil ni, ali vsega si venderle nisem mogla razložiti. Poročil se je bil zares Filip Bojan, kakor čitam v pismih, še tedaj, ko ga je v srce pekla odpoved moja; bil si še ni jasen, kaj dela. Ali nekoliko po poroki prejel je list od Josipa Severja, iz katerega je zvedel, kako je naju razdružil le-ta. Pisal je Josip Sever, da je dosegel svoj namen, da pa ni treba misliti na osveto, kajti predno Bojan list prejme, izginil bo on — Josip Sever — v varne kraje, kjer ga ne bo nihče iskal in nihče dobil . . . Glej, Olga, taka je moja povest. Hudobna roka uničila je srečo dvojih src, kajti Filip Bojan tudi ni bil srečen. Njegovo življenje bilo je izgubljeno življenje! Ali plemenita duša, kakor je bil, zakrival je svojo nesrečo. Soproga njegova zvedela ni nikoli skrivnosti njegove. In to je bilo prav — uničena bi bila sreča, uničen bi bil pokoj še tretjega srca! Ali nesreče je bilo itak že dovolj! . . . Globoko v duši sem hranila te spomine. Malo pa je spominov, da bi naposled ne ustali iz svojega groba. Ustali so tudi moji . . . »Povest o strtem srcu, izgubljenem življenju!«-- (Dalje prihodnjič.) ^Jj^ar se peni bela, bistra Sava Po Posavju krasnem in ponosnem, bilo v naši zemlji ni junaka Nad junaka Kljuka na Posavju. Ali bilo je na šmarno sredo, Tužno sredo, stvarjeno v nesrečo, Sanjal Kljuk je čudne, teške sanje ; Ni jih sanjal o polnoči tihi, Ko marne nas sanje varajoče, Nego v jutru pred danice svitom, Ko nam sanje govore resnico. Ni še jutro dobro zasvetilo, Kljuk doziva staro svojo majko, Mili majki tiho progovarja : , Čuješ, majka, častno mi koleno ! Ti si mene v zibeli zibala, Me hranila v nežnih, šibkih letih, Odhranila do junaške dobe, Hvala tebi, hvala ti na veke ! Ali danes tužen sem ti, majka ; Sanjal sanje čudne sem in teške In bojim se, dobro biti neče. Ti poslušaj, majka, moje sanje In odkrij mi temne njih pomene. Stal sem tu pred belim svojim dvorom, Po prostornem se oziral polju; Glej od gornje, od polnočne strane Silna ptica, orel se prižene, K mojim dvorom ziblje se ponosno ; Kadar bil je bliže belim dvorom, Vspel visoko v modre se je zrake, *) O Kljuku prim. Valv . . . Povest o njem Kijukova smrt.*) Zložil Mirko. Na višavi trikrat se zazibal In odplaval čez bobnečo Savo. Mislil še sem, kaj pomenja orel, Ali, majka, glej mi drugo čudo ! Tam od juga, od Ljubljane bele Bel golobček polje je preletel, Se obrnil k mojim belim dvorom ; Kadar bil nad slemenom je dvoru, Vspel visoko se je v modre zrake, Trikrat se nad slemenom zazibal In izgubil se v zelenem logu. • Mislil še sem, kaj golob pomenja, Ali, majka, tretje grozno čudo ! Od Senice, od studene vode Zafrfräl je gävran, grozna ptica, Odfrfräl čez ravno sorsko polje Sem na Jamo k mojim belim dvorom. Groza, majka, zreti je gavrana ! Noge so mu do kolen krvave, Kljun krvav mu do oči žarečih, S krvijo mu krila oškropljena ! Kadar bila je nad mojim dvorom, Ni se v zrake vspela grozna ptica, Nego sedla dvoru je na sleme In pričela grozno krokotati ; Mrzlo mene streslo je po udih, Da probudil sem iz sanj se groznih I Oj govori, mila moja majka, In razloži čudnih sanj pomene, Kaj pač sanjal sem o sivem jutru?* — Ko je majka razumela Kljuka, in o smrti njegovi še iivi med ljudstvom. Misli majka, sinu progovarja : ,Cuj me, sinko, majčin ti jedinec! Lahko meni, tebi je umeti, Kaj pomenja orel z górnje strane. Glej tam gori biva silni cesar, Ti si njemu hudo se zagrešil. Ti razganjal sluge si cesarske, Rušil bele, trde si gradove, Plenil trge, mesta si cesarska; Sinko, ljut je na te silni cesar, Čuvaj, dete, roso svojo glavo !' — Kljuk brezskrbno odgovarja majki : s Kaj ti pravim, mila moja majka ! Usta tvoja govore resnico, A ne ljuti več se na me cesar. Res razganjal sluge sem cesarske, Rušil bele, trde sem gradove, Plenil trge in pustošil mesta; Res zarotil silni se je cesar, Da je meni izgubiti glavo Radi moje krivde in zlodejstva ; ΑΓ je meni glava bila draga, Draga glava, jedno samo imam. Kadar vidim, da mi je umreti, Jaz näherem na Posavju belem Drzno četo, tristo vernih drugov ; S četo vderem na Hrvaško ravno, Skoz Hrvaško na Bošnjake Turke. Tri smo leta četovali v Bosni ; Jadno turška plakala je deca, Tadno turške se' solzile žene. 134 SLOVAN. Štev. 9. Po očetih, po soprogih milih, Koje naši meči so posekli. Ali bilo ni miru nam, majka, Dokler nismo glave pogubili Krvoloku Mehmedu veziru. Un cesarsko, je pogubił vojsko, Pak ponašal se po zlati Bosni, Da junak je, silen nad cesarja. Ko je cesar slišal sramoćenje, Po prostornih zemljah je razglasil : ,Kdor ubije Mehmeda vezira, Ki je meni onečastil lice, Kdor donese njega pasjo glavo, Tri gradove bele mu podarim ; Kdor pa vjame živega vezira In do mene živega dovede, Prosto mu je po cesarstvu mojem Si izbrati, kar mu je najdraže.' — Ali umeš, mila moja majka, Da ni bilo najti mi pokoja, Dokler Mehmed diha še svobodno. Dve sem leti z vernimi drugovi Pazil Turka, živega da vjamem Ali pasjo mu odsekam glavo ; Ali Turek zvita je lisica, Varno čuval trde je gradove In krog sebe zbiral silno vojsko ; Dobro znal je, da ga zasledujem. A ko v tretje Jurjev dan se vrne, Jaz dozovem svoje verne druge, Med družino počnem govoriti : Čujte, bratje, verna mi družina! 'Tretje že nam, bratje, teče leto Četujočim po prostorni Bosni ; Glav brezverskih mnogo smo posekli, Pogubiti bilo ni mogoče Krvoloka Mehmeda vezira. A pri svoje majke sivi glavi In pri britkem meču vam prisegam : Ako Bog da in junaška sreča, Jutri vzamem beli grad vezirov In raztepem njega silno vojsko, A vezira živega zajamem, Ali pasjo mu odsekam glavo ; Ako pa je sojeno drugače, Raje, bratje, častno naj poginem, Nego da sramoto gledam dalje. Ko je čula verna me družina, Pritrdili vsi so z glasnim hrupom, Sablje si pripasali jeklenke In nabili puške dolgocevke. Ko je drugo zasvetilo jutro, Na tri dele sem razdelil četo ; Sto junakov padlo je na vrata In na vratih stražo pogubilo In pričelo s Turki boj krvavi ; Se zvene tu britke, teške sablje, Vmes glase se puške dolgocevke, Glej, na drugi strani vdari četa Sto junakov na ozidje grada In preskoči grada trdno zidje, Živi ogenj vrže v sleme grada. Prasketali ljuti so plameni, Med plameni grozna, divja seča! Ali noče 'Turek se podati, Moški brani pasjo svojo glavo. Kadar bila sila je najhuja, 'Tretja četa vdari čez ozidje ; Sto junakov verne puške pali, Sto brezvercev k Mohamedu pošlje ; Že pričenja beg se v turških vrstah, Ali glej mi Mehmeda vezira! Od pojasa jatagan potegne In na novo zbere svoje 'Turke, Ljuto vrže se na četo mojo. Groza, majka, gledati je klanje In kričanje čuti in ječanje ! Jaz med Turki Mehmeda si iščem, Da v junaškem ž njim se merim boju ; Ko zagledam ga v krvavi gnječi, Kak' razbija mojo četo malo, Mu zakličem z glasom gromovitim : Semkaj hodi, Mehmede vezire, Da v junaškem meriva se boju, Čuvaj danes pasjo svojo glavo ! Turek čuje glas moj in spozna me, Na me vrže se v besnečem gnevu. Kadar 'Turku jatagan zašije, Meni, majka, krvca se polije ; Kadar meni v desni meč zablisne, Od ramena Turku pade desna In z desnico pade mu orožje, Za orožjem sam se zgrudi k zemlji. Pasti Turki vidijo vezira, Strah prevzame jim neverna srca, V beg spuste se, skrivajo se meni, Vsakdo gleda, da odnese glavo. Nismo mi jih terati hoteli, Nit' hoteli, niti tudi mogli : Padlo mnogo vrlih nam je drugov, Drugi bili smo v krvavih ranah. Mrtev tudi ni vezir bil Mehmed, Nego ranjen ležal je na zemlji. Kadar smo se malo oddahnili In pričeli si celiti rane, Jel i njemu sem celiti rano, Da življenje Mehmedu ne mine, Da dovedem živega cesarju. 'Trdno, majka, volku je življenje, Ni poginol Turek mi za rano. Zaplenili mi smo silno blaga, S plenom urno zapustili Bosno. Ko smo bili na deroči Kolpi, Poslovim se, razpustim družino, Da se vsakdo s plenom vrne k domu ; Sam pa vklenem Mehmeda vezira, '/, njim napotim se na daljnji Dunaj. Srečno prišel sem skoz tri dežele, Srečno prišel "na cesarske dvore In dovedel živega vezira. Ko zagleda svetli cesar 'Turka, 'Turka gleda, mene poprašuje : ,Kje ti rod je in odkod junak si, Ki dovajaš živega mi vraga? A tako mi moje svitle glave In na glavi mi cesarske krone, 'Ti izbiraj po cesarstvu mojem, Kar je srcu tvojemu najdraže ; Kar izbereš, bodi ti na srečo !' —-Jaz se klanjam, njemu odgovarjam: Svetli cesar, našim krajem solnce ! 'Ti prostornim gospoduješ zemljam In po zemljah silno je bogastvo, Cvetna polja in gradovi beli, Moč pri tebi je in čast in slava ; A je meni malo do bogastva, Malo tudi do časti in slave, Čuj, gospod, me, kaj mi je najdraže : Draga meni nad cesarstvo tvoje, Da, najdražja na vesoljnem svetu Mi je moja na ramenih glava : I )raga mi je : jedno samo imam. Glavo svojo tužen sem zapadel S svojo krivdo in zlodejstvom hudim ; Kaj te prosim, silni, svetli cesar : Ti podari meni mojo glavo, Da jo zdravo nosim na ramenih, 1 )a svobodno hodim po cesarstvu. —-Kadar čul je cesar mojo prošnjo, O imenu praša me in krivdi, Jaz pa čisto govorim resnico. Misli cesar, besedi mi resno : ,Hodi v miru, Ključe iz Posavja ! Kar sem rekel, nisem oporekel, Sveta mora biti mi beseda, Kar izbral si, bodi ti na srečo ! Ali čuvaj krivde se mi z nova I Druga krivda hujša je od prve, Teže bode glavo ti odnesti.' — Ko cesarja, majka, sem razumel, Čutil sebe prostega sem krivde, Do zemljice lepo se poklonim, Zahvaljujem njega, a i Boga. Urno pustil sem prostorni Dunaj In prehodil urno tri dežele, Peval vedno in popival vince : Veseljaci pač lehko se, majka, Ako varna je na plečih glava. Srečno vrnil sem se na Posavje K tebi, majka, k svojim belim dvorom. In zato ti pravim, mila majka, Ni se bati jeze od cesarja, Davno mi je krivda oproščena. (Dalje prihodnjič.) Štev. 9. SLOVAN. 135 Ledena Spisal Svatopluk edeli smo v kavarni. Govorilo se je jako živo o stvareh, ki vedno in povsodi rojé po glavi mlademu častništvu. Najprej o konju barona Lotarja, katerega (konja) primat med letošnjim konjištvom je bil šele po mnogih strastnih besedah pro in contra pripo-znan. Za konjem bil je gledališki igralec Bronicki, čegar včerajšnji Otélo je bil na jeden glas proglašen za prekrasno, premišljeno igro, pred katero so kakor temne sence ginili vsi Otéli, kar smo jih doslej videli na različnih odrih evropskih. Ko smo mimogrede nacrtali nekoliko pikantnih slik iz skromnega življenja slavnega igralca in ga zmagovito obranili razuzdanstva, katero mu je v možkokrasni obraz očital neki gologlavi stotnik, prešli smo popolnoma naravno na tečne ostrige Laha Morto-nija in s teh na znamenite ženske prikazni letošnje sezone na ledu. Zal, zadeli smo s tem ob kočljivo struno v prsih našega don Juana, krasnega Vukotića, ki se je takoj pohvalil z nekolikimi novimi lovorji, natrganimi na bojišču ljubezni. Ravno nam je opisaval z zmagovitim svitom v očeh in s samoljubnim smehljanjem krog ust neskončne krasote svoje poslednje grofice, ko je rekel major Černv, pomolivši kazalec proti oknu, z ironičnim naglasom: »Ono-le tam pridobite za se in zaračunjena vam bode za deset grofic!« Vsi smo pogledali skozi okno. Po jako zasneženem tlaku hitela je krasna ekvipaža. Dvoje dolgogrivih, prekrasnih belcev uspenjalo je bujni glavi. Postaven kočijaž v beli livreji s srebrnimi ošitki zadržaval ja je v teku. V vozu sedela je dama v sivi, zimski obleki, ki je bila na široko obrobljena z drago belo kožuhovino kakor s progami kosmatega snega. Kakor zrnati led lesketala se je zapona od dragega kamenja na njenih nedrih. Na plavih laseh prepenjala se je srebrna spona kakor migljajoča slana in demanten uhan zibal se je nad njenim ramenom kakor ledena, žareča se solza. Njen naravnost k nam obrneni obraz bil je dovršeno krasen, vender hladan in miren kakor mramor, in pogled jasno-modrih oči bil je mrzlo ravnodušen. Ko je ekvipaža odhitela, obrnil se je govor naravno na zimsko krasotico. Poznali smo jo le po imenu ledene kneginje. Živa duša v mestu brezdvojbeno ni vedela njenega rodbinskega imena. Saj je bila celo domovina njena zagrnena v neprodirno temo: nekteri so trdili, da je iz Rusije, nekteri iz Poljske, nekteri konečno iz Skandinavije. Da so se oči vseh pri tem razmotrivanju obračale na sever, pripisujem brez zadrege kroju više opisane snežnoledene obleke, v kateri se je zagonetna kneginja po zimi, po leti, na ulicah, v gledališču in na koncertih prikazovala. Ta nimb tajinstvenosti, ki je bil raztresen po celi njeni zvunanjesti, spojen s pravilno, dasi polarno hladno krasoto njenega obličja, obkrožil jo je skoro s čarobnim svitom, okolo katerega je roj uniformovanih in neuniformovanih komarjev željno letal ter si večkrat pe-roti osmodil. Pod tem soboljim snegom in srebrno slano na njenih nedrih bivalo je tudi ledeno srce, kljubujoče plamenim pogledom najkrasnejših mož, najslavnejših velikanov naših salonov. Modrejši možje, spoznavši brez- kneginja. Cech. Prevel Fr. Q. j nadejnost svojega kopernenja, iztrgali so se skoro iz čarobnega kroga njene ledene krasote. Nekateri upali in trpeli so brez uspeha dalje; dva utapljala sta se v tihi melanholiji in jeden, mislim, storil je z dobro merjenim strelom iz samokresa efekten konec svojemu sanjarstvu. Zasmehujoče besede majorja Černega prikovale so k trijumfatorskemu vozu ledene kneginje novo žrtev. Krasni Vukotič uzdignil je odločno rokavico, katero mu je zagnal hudomušni major, ter prisegel na popolno svojo rast, da bode z zmagovalnim žarom svojega očesa ota-jal ledeno kneginjo. Na nesrečo postal sem jaz njegov poverjenik. V kratkem trepetal je ubogi don Juan sam v mreži, katero je bil spiel za tajinstveno kneginjo. Kar je iz samoljubja pričel, končalo se je z vidno ljubeznijo — poleg tega z breznadejno. Smilil se mi je dobri prijatelj. Sveži, baržunasti izraz njegovega lica izginil je vidno, čudne sence polagale so se krog gorečih oči, bolestno stiskanje ust in uzdihi bili so na dnevnem redu. Brezupno igrali so se prsti njegovi s tiho snežinko, katero je nosil na prsih kot znak svoje ljubezni. Mnogi plavi in črni glavici uzelo je to domišljavanje Vukotičevo mnog krasen spomin. Zaman je čakal na krajih, kjer je jezdila; zaman seznanil se je s portirjem njenega hotela ; zaman je stal dan na dan v gledališču njeni loži nasproti ter jo lornje-toval že nesramno : ulovil ni nijednega ljubeznivega, celo ne zvedavega pogleda njenega krasnega, ledenega očesa. Nekdaj poveril mi je brez okolišev svoj popolni neuspeh ter me uprašal, ali naj voli smrt pod kolesi njene ekvi-paže ali naj zmrzne na pragu njene sobe. Brezdvojbeno se ni odločil za nobeno teh dveh vrst radi tega, ker sta obe jednako zapeljivi. Sedeli smo zopet v kavarni ter prerešetavali barona Lotarja ž njegovim konjem, premišljeno igro in ljubezne spletke Bronickega, kateremu je sedaj gologlavi stotnik radi njegovega razuzdanstva prorokoval hiter tragišk konec, ostrige Laha Mortonija, najkrasnejše drsalke letošnje zime in konečno brezupno Vukotičevo ljubezen, katera je, žal, skoro postala javna tajnost in plošča zlo-miselnih dovtipov mej prijatelji. V tem prihitel je Vukotič, lupus in fabula, v kavarno. Njegova zvunanjest bila je za čuda izpremenjena. Nadih bivše rudečice krasil je njegov obraz, oči so se živo svetile in nenavaden nemir javil se je na njegovem lepem obličju. Ne brineč se za posmešljive poglede ostale druščine, prisedel je k meni in mi podal molče zmečkan, popisan papir, izvlekši ga iz žepa. Citai sem tele vrstice pisane, kakor je bilo videti, z žensko roko: »Mrzi mi na tem svetu. Sama sem, osa-melka. Ob mojih nogah vela, nedišeča kitica ljudskih radosti — ne pripognem se po njo. Tema, mrzla noči Ti zvezdi pa, plameneči, prekrasni vlečeti me k sebi, si-jeti mi na pot v pogubo. Kljubovati ne morem 1 Nekaj večerov, zdi se mi, upirati se ti divni, krasni, veliki očesi v mojo ložo. Zaman branim se njijne sile. Kakor slab jesensk list tresem se od glave do nog v čarobnem njij- 136 SLOVAN. Štev. 9. nem blesku. Vem, da mene zaničuje, da se druge žene radosté in jokajo v njegovem naročju, in vender, o Bog! ne odvrnem očesa od te ponosne, krasne postave ter si želim, da bi si le za trenotek odpočila in v pepel zgorela v gorečem objemu njegove ljubezni!« Preletevši z očesom te vrstice, pogledal sem uprasuje svojega prijatelja. »Njeno pismo,« izgovoril je Vukotič s tresočim glasom. »Kako? Ledene kneginje?« uzkliknil sem strmeče. »Uganil si!« odgovoril je trdo z zmagovitim pogledom. »Čuj, kako je prišlo meni v roko. Povedal sem ti že, da sem se zaupno poprijateljil s portirjem njenega hotela. Za Boga, uporno, mrzlo človeče! Z navorjem naj bi mu usta odpiral. Vender ima na srečo jako zgovorno, ljubeznjivo šestnajstletno hčerko, svežo in lepo kakor pomladni cvet. Starec pogleduje pri kosilu jako pridno v bokal ter prespava v zadnji sobici po jedno urico tako trdo, da se okna tresejo. No, ta čas posejam s hčerko v prvi sobi in poizvedam od nje različne stvari o tajinstveni kneginji. Včasih ji streže. Včeraj pobral sem na tleh ta listek. Od krasne vratarice sem zvedel, da je iz sobe ledene kneginje, od koder ga je menda prinesla doli z drugimi nepotrebnimi papirji. — No, kaj praviš temu?« Odgovoril nisem ne besede. Zagledal sem se v one neravne vrstice, sveteče se mi v čudni strasti, predstavljal si mramorni, ledeni obraz dame v krasnem vozu, obrnil se z očesom na nežni, popolni profil našega don Juana in zmajal z glavo. Vukotič je prinašal dan na dan lepše novice. Vedel je že gotovo, da je kneginja po rodu Poljakinja. Kupil si je poljsko slovnico ter se začel vaditi v nosnikih in Šumevcih. Povabilo nekega prijatelja, da idem na kmete, ločilo me je na nekoliko radostnih dni od napredkov Vu-kotičevih v poljski slovnici in ljubezni. Ko sem po svojem povratku hitel s kolodvora domov, presenetil me je nenavadni nemir po ulicah. Tolpe ljudstva gnetle so se po hodnikih in valile sredi ulice. Skoro sem spoznal uzrok. Veličasten pogreb bližal se mi je po široki cesti. Da bi se umaknil navalu, stopil sem v našo kavarno. Pri jednem oknu zapazil sem družbo znanih častnikov; mej njimi je bil Vukotič. »Čegav pogreb je to?« uprašal sem ga. »Moje prerokovanje se je izpolnilo,« odgovoril mi je namesto njega resno gologlavi stotnik. »Igralca Bronickega peljejo.« Pogreb se je vil mimo okna. Krasna rakev pokrita z nebrojnimi venci, krog plamen bakelj, za njo izbrano zastopništvo umetnikov in zavetnikov umetnosti ter neskončna vrsta voz, iz katerih so gledali krasni ženski obrazi. Skeptiški major Ćerny ni mogel zamolčati opomnje: »Glej! žalost za umetnikom! Prevarljiva je, kakor one pene, s katerimi se jim je v očeh svetil. Za pogrebom mu gredo, kakor so hodili v gledišče. Morebiti žaluje kdo izmej njih za umetnikom — a za človekom ?« Kar me je zgrabil Vukotič krčevito za roko. Major je umolknil. Oči nas vseh obstale so na vozu s čilimi belci. V njem sedela je dama v črni, žalni obleki, s katere popolno temoto je čudno kontrastoval snežnobeli obraz z izrazom globoke žalosti. Pod povešenimi, osvetljenimi trepalnicami se je nekaj zasvetilo. Nam se je zdelo, da je to kaplja otajanega ledu. Dama v vozu bila je ledena kneginja. Prvikrat videli smo jo brez so-boljinega snega in srebrne slane z izrazom globokega čuta na obličju — a videli je nismo več. Dan potem odpotovala je iz mesta ter izginila za vedno z našega obzorja. Glasbeni , Nekoliko o tematu in ■i i 1 alodane vsak dan rodi v glasbenem svetu novih I Jl,C* pesmi, katere životarijo nekoliko časa potem, J ko se tiskajo ; tu pa tam se tudi izvršujo, nato pa izginejo za vselej. Vender pa se tudi pripeti, da kako pesem usprejme ves narod in jo prepeva potem z novega rod za rodom. Oni, ki se ne bavijo z glasbo, ne morejo si razlagati take prikazni ; glasbenik pa mora poznati uzroke temu; in če tudi se dogodi, da kritika krivo.prorokuje v pojedinih slučajih, utegne razsodni umetnik sploh vender določiti, kako bodočnost bo imela ta pa ona skladba. Nekaj znakov je takih, po katerih se da soditi že naprej kratko življenje glasbeni skladbi, in na obrat zopet takih, po katerih sodimo, da se skladba ohrani za daljše življenje. Te vrstice naj bodo slovenskim skladateljem v to, da bodo mogli laže paziti na taka znamenja. Zakaj se razodeva Hajdrihovo »Jadransko morje« kot komad, ki nas zanima takoj pri prvih glasovih ? Zato, ker ima začetek nov in svojstven, ki ne spominja na nič, pogovori. njegovem izdelovanju. kar bi bili že slišali ; ki torej pridobi poslušalca tako, da posluša z vso pozornostjo, kako se bo pesem nadaljevala. Zares, ko bi bila ta pesem lepo izdelana po obliki, ne pa tako pretrgana ter nadaljevana, kakor da bi bila iz raznoterih odlomkov, poštevati bi nam jo bilo med klasične skladbe. Z druge strani pa je premnogo slovenskih pesmi, katere so sicer zložene brez napak, pa so druga drugi podobne takó, kakor da bi bile vse ne samo izdelane, ampak že od začetka iznajdene po jednem kopitu. Pri glasbi je tako, kakor pri pogovorih : jedrnata misel, izražena v izvorni obliki, je povod mnogoštevilnemu zasu-kavanju, zaključevanju ali sklepanju in združevanju, kar vse daje duhu poslušalčevemu obilo opravka. Kjer pa že sam temat ni mikaven, kakor n. pr. pogovor o lepem vremenu, vemo že naprej ono številce stavkov, kateri pridejo morebiti v pogovoru na vrsto, in pozabimo, ne da bi žalovali radi tega, ves pogovor, ki smo se ga udeleževali itak samo na pol ali malomarno. Svojstven (ka- Štev. 9. SLOVAN. 137 rakterističen) in cenljiv ali lep temat izumiti seveda ni v oblasti glasbenikovi ; tega naučiti ga ne more nobena umetnost, ker to zmore jedino nadarjenost. Ali šola spo-sablja umetnika, da izumljen temat popolni in dovrši, in da temat, ki je brez vrednosti, spozna kot tak ter da ga odstrani. Od nikogar torej ne moremo zahtevati, da bi izumljeval lepe ternate, pač od vsakega glasbenika, da zatre slabe napeve. Pa tudi dobri temati ne padajo popolnoma dozoreli z neba ; skladatelju je treba tudi take še posebe uglaje-vati. V Beethovnovih dnevnikih in zapisnikih se nahajajo stotera predelovanja, zasukavanja in preobraževanja 13» SLOVAN Stev. jedne in iste glasbene misli, dokler ni ustrezala misel konečno do cela namenom skladateljevim, kateri je šele tako obliko sprejel za podstavo umotvoru. Skrben in izšolan skladatelj pričenja ravno radi tega svoje delo z glasbeno mislijo samo, predno jo razpleta nadalje. V glasbi so figure, katere v resnici nič ne izražajo, potem modulacije, ki so pri rokah vsakateremu glasbenemu ubiralcu, in naposled spremljatve, ki jih ponavlja vsaka lajna. Jednako zadoščuje pogostoma pa tudi premena jednega samega glasu, s katerim odstranimo trivijalnost iz kakega motiva, jeden sam akord, da modulacija prehvapi (preseneti), in je dovolj majhna ritmiška prememba, da je spremljevanje zanimljivo. Sele iz takega delovanja spoznavamo, ali je kak skladatelj nadarjen ali pa nezmožen ; kajti nezmožen skladatelj spravi skup iz vsega truda samo prisiljeno, neprimerno krparijo, dočim ustvari nadarjen skladatelj godne in umetniške umotvore. S takim delom pa uzbuja skladatelj v sebi tudi ukus, ki postane njegov najzanimljivejši sodnik in kateri je treba torej zbolj.sevati z vsakaterimi pomočki. Ali ukus sam ob sebi ne sposablja še, da bi ustvarjali lepe umotvore; zato je treba ukus še posebe šolati. Najboljši vir za izobraženje ukusa je z jedne strani proučavanje pravih in lepih narodnih pesmi, z druge strani pa pravo učenje takoimenovanih glasbenih klasikov. Prve dosezajo lepoto in svojstvenost z najpreprostejšimi pomočki in v najmanjši obliki ; iz klasikov pa se je učiti, kako so oni ustvarjali iz jednega samega jedra velikanske in neminljive umotvore s pravo rabo glasbenih pomočkov. Isto delo pa, katero je opravljati skladatelju pri svojih iznajbah ali izumbah, zvršujejo prav mikavno po celi narodi na svojih narodnih napevih. V obče si niso Še povsod jasni, kakó nastajejo in se konečno izobražajo narodne melodije. Stvar je pa takale. Kak pojedin skladatelj iznajde melodijo ob kateri si bodi priliki. Melodija ugaja ljudem, kateri se ž njo seznanijo; ti jo potem raz- , širjajo na razne strani. Ako je melodija prava, prikupi se takoj tako, da jo poje naposled vsak otrok. Ko se ' melodija udomači že toliko, začenja jo narod predelavati za svoja usta ; radi tega pa nastanejo razlike ali varijante in karakteristične premembe, katere kaže melodija v raznih krajih. Šele po teh izpremembah, ko narod melodijo pripravi v vsakem kraju po svojem specijatnem ukusu in svojstvenem glasbenem čutu, prehaja ona od roda do roda. In pri melodijah, katere niso zapisane, ne moremo vedeti, ali ni narod dotičnega kraja svojstveno prirejenih varijant v teku časa še nadalje izpremenil po duhu in ukusu poznejšnjih dób. Tako smemo trditi po pravici, da je obdelovalo v teku časa jedno in isto melodijo na tisoč in tisoč ljudi, četudi jo je izumil jeden sam skladatelj. Če po takem gledamo ali primerjamo, po čem se razlikujejo take varijante, vidimo, da je ritem poostren ali pomehčan, da so zdaljšane ali skrajšane kake sekirice, da so izpuščeni ali prideti pojedini glasovi ali pa olepšave, da so včasih preložene po cele melodije iz dura na mol ali pa narobe, konečno da se izpreminjajo tudi takti in po nekoliko tudi predavanje (n. pr. otožno ali živahno). Take so torej izpremembe, katere delujejo, kak krat na karakteristiko melodije ali jo celò izpremené. Glede na to utegnejo biti v pojasnilo razrečja jednega in istega jezika ; kajti tudi razrečja dobivajo svojstveno obliko po istih sredstvih, kakor glasbene varijante. Besede dobivajo drug značaj v krajih, kjer se odmetajo samoglasniki in se kopičijo tihniki, in zopet drug, kjer se godi nasprotno; ravno tako daje jeziku drug značaj premikanje naglasa ali mehčanje tihnikov in zavlačevanje raznih samoglasnikov itd. Vidi se, da deluje narod jednako v jeziku, kakor v glasbi. Kar dela po tem pojasnilu ves narod in sicer brez znanja glasbenih pravil, dà celò brez zavesti, to isto je zvrševati umetniku na svojih glasbenih mislih in domi-slekih. Za to potrebo koristijo mu omenjene varijante narodnih napevov, ker mu je raziskavati, kakošne izpremembe utiskajo varijantam različen obraz. Kuhačeva zbirka ima že radi tega neprecenljivo vrednost za glasbenika, kateremu je neusahljiv vir za take studije v tem, da mu ponuja k napevom obilo varijant, in sicer še z naznanilom krajev, kjer se pojejo. Tako praktično učenje v zvezi s teoretičnimi nauki razvije nadarjenca v toliki meri, da gospoduje potem glasbenim izrazilom. Ko si prisvoji te pomočke, okrepi si ž njimi ukus toliko, da jih tudi porablja pravilno. Taka podstava pa ga konečno sposablja tudi za večje umotvore. Nikakor pa ni pozabiti, da so se v narodu ohranile samo take melodije, ki kažejo svojstvene znake, torej takošne, kakeršne ljudje lehko razločujejo od drugih in si jih torej tudi lahko zapomnijo. Po vsem tem ostajejo jedino karakteristične melodije. Če pa pomislimo, na koliko melodij navadne glasbe pride po jedna sama izvorna, razumemo ob jednem, koliko tisoč in tisoč melodij se rodi in zopet izgubi brez sledu, tako da se jih v kratkem nihče več ne spominja. Zatorej pa je skladatelju pesmi naloga, da se ne loti dela za sleherni pevni domislek, ampak da svoje na-peve pili od raznih strani, torej z ozirom na skladnost, blagoglasje, izraz, izvornost in z ozirom na soglasje s tekstom. Če zvrši tako delo pravi nadarjenec, sprejme njegovo melodijo ves narod; melodija postane narodna v plemenitem pomenu besede, in s tem ji je dano in zagotovljeno pravo življenje. Tako delovanje pa je tudi najmočnejši jez proti temu, da ne preplavijo nesposobniki glasbenega polja, in jedina pot, da napreduje in se razvija prava in izvorna umetnost. Lucila Podgornikova. Stev. 9. SLOVA Ν. '39 Celjski dvor na Dunaju. Branje v »Slovenskem klubu dunajskem«. dor le sedanji Beč pozna, bode se čudil slišati o Celjane ter se uveril, da bi vsestranska zgodovina, po- Celjskem dvoru, ki bi stal v notranjem mestu, a sebno zadnje dobe, zadnjega stoletja, bila obširno delo, ga še ne pozna. A kdor se je le količkaj pobrinil ki bi obsegalo znatni del zgodovine Avstrije, Češkega, za zgodovino Dunaja, našel je Celjski dvor omenjen v Ogrskega in južnega Podunavja.« popisih cesarskega prestolnega grada samega, da je nam- Pred leti sem že stikal po spomenikih o Celjskem reč stal na prostoru sedanjega Amalijinega dvora; in to dvoru na Dunaju, vender zastonj; zadnji čas sem bil sreč- je tudi vse! Celjski grofi so bili mogočni gospodje, ki nejši, ali kar sem našel, ubogo je malo! Ni sicer upati so se popeli iz prostih Favinskih plemenitašev do naj- po bogatih tiskanih virih dunajskih kaj izdatnejšega o tem višjih vrhuncev svetne oblasti. Pouzdignjeni 16. aprila dvoru zvedeti, dokler nam morda arhivi novih snovi ne 1341, leta — z listino cesarja Ludovika IV. Bavarskega podajo, vender tudi drobtinčice utegnejo dobro dojti. Nas, — v grofovski stan: v »Celjske grofe«, imenovali so se ki živimo na Dunaju, taki spomini seve posebno zanimajo! od leta 1420. naprej, to je po smrti slednjega Ortenbur- Vladarji avstrijski, takrat Babenberški, pozidali so žana, ki je umrl 29. marca t. 1. »grofi celjski, orten- si prvo stanje, svoj »dvor« (latinski »vila«, nemški »Hof«) burški in v Zagorju ter bani slovenski«. Bili so namreč zunaj mestnega obzidja tam, kjer zdaj stoji palača voj-bani hrvaški in slavonski, koje dežele so se v tisti dobi nega ministerstva. Trg pred njo se še sedaj zove »na zvale slovenske dežele! Do seh dob podložni dežel- j dvoru« (»am Hof«\ ali ko se je mesto razširilo in radi nim glavarjem habsburškim, pouzdigne cesar Sigmund ! varnosti tudi vladarjev dvor s svojim zidovjem objelo, svojega svaka in netjaka — starega grofa Miroslava II. postalo je mogočnikom tamo pretesno, in pozidali so si in njegovega sina Ulrika II. — 30. novembra 1436. leta | spet zunaj obzidja novi grad, ki le nekoliko izpremenjen v kneze (poknežene grofe) nemškega cesarstva z vsemi s svojimi temeljnimi zidi še dandanes stoji ter je pre-posestvi njihovimi. Ali že 9. novembra 1456. leta umori ' svetli cesarski rodovini z drugimi prizidanimi palačami Sibinjanin (Vladislav Hunjadi) v Belem Gradu zadnjega vred za prestolni grad. Zidal je grad najbrže predzadnji Celjana! Kratka, stopetnajstletna, a slavna doba! Zal, da Babenberžan Leopold VI. Slavni pred letom 1221., ker je ta silni mogočni rod tako hitro končal 1 Bil je na naj- tega leta je za svojo družino in služnike, ki so se tamo lepši poti zediniti slovenske kraje s Hrvaško, Slavonijo, okolo nastanili, sezidal in ustanovil cerkev in dvorsko žup-itd. v jedno oblast ! Celjska posestva so se razprostirala nijo sv. Mihala. Za celjskih grofov pa je že tudi ta novi po Stajarskem. Koroškem, Kranjskem, Avstrijskem, po 1 grad oklepalo mestno zidovje, ki je na južnozapadni strani slovenskih deželah (= Slavoniji s Hrvaško!: in južnem tik gradu zakrivalo celo prvo nadstropje. Na vse tri Ogrskem. V rodu ne le s prvimi rodbinami domačih druge strani je obkroževal 3V2 sežnja globok in tako dežel, ampak z vladajočimi cesarskimi Luksemburžani in širok prekop vladarski grad, ki je do cesar Ferdinandove Habsburžani, z vladarji Srbije in Bosne, imenoval je, ka- dobe, do začetka 16. stoletja imel dve nadstropji in ob kor znano, bosenski kralj Tvrtko II. svojega »netjaka« i oglih 4 močne stolpe, zid 10 čevljev debel. grofa celjskega v oporoki v Hobovcu 2. septembra Kdor danes stopa iz Frančevega dvora (v cesar-1427. leta za eventuvalnega dediča Bosne! Koliko gradov, skem gradu) skozi švicarski dvor do konca dvorske cer-trgov in mest so imeli, ne ve jim več nikdo broja! Po kvice, prekoraka ravno dolžino tega staroslavnega grada Orožnu (Celjska Kronika str. 90—92), da namesto imen prve dobe, ker, kakor je še na Frančevi strani prekop le s številkami kažem: na Štajerskem 38, Koroškem I9, videti, začenjal se je koncem omenjene cerkvice. Isto Kranjskem 27, Hrvaškem 20, Avstrijskem 6, njemu ne- , tako je bil koncem stolpa, ki se še tik državne palače znanih 15; v zastavi, navadno za izposojene peneze, 16! (Reichs-Kanzlei-Palais) v zidu da razločiti, proti notranjemu Ali to ni vse! Ker prvi vir za to, pristna »Celjska Kro- mestu prekop jednakih razmer. Grajska oboja vrata, senika« — ne Orožnova, ki je sestavljena po raznih spisih! danja švicarska in poleg dvorske cerkvice, zapirali in od- — izrecno pravi, da jih le toliko imenuje, kolikor je bilo ! pirali so z visečima mostoma (nemški sletar = Schlag-pisavcu znanih, a da mnogih ne more imenovati ! Vsa ! thor) vsak večer in jutro. Naravnoč švicarskim vratom posestva po naših krajih, ali kakor so se takrat blago- nasproti na severozapadno stran stoji koncem Frančevega volili izražati »po nemških deželah«, dobil je nemški cesar j trga sedanji Amalijin dvor, ki konča na to stran cesarski Habsburžan Miroslav III (IV.) v last, zato tudi o ti pri- | grad. Tu je stal nekdanji Celjski dvor, ki ni le popol-liki ne zvemo njih imen! Nejasnega je še mnogo v celjski noma obsegal celega prostora Amalijinega dvora — štiri-zgodovini, grdili in krivičili so celjske grofe sodobni pi- ; voglata palača z dvorom v sredini, ampak še objemal satelji, med njimi visoke ,glave p. Aeneas Sylvins kot 1 dober komad Frančevega trga. Tega ne vemo le iz. po-papež Pius II. Po arhivih bo še treba snovi nabirati, pisov, ampak vidimo s svojimi očmi na najstarejših na-sestaviti po listinah regeste celjskih grofov, pred ko bo črtih Dunaja. Tako na dobrem Wolmuthovem (Grund-mogoče nepristranski zgodovino spisati celjskih mogoč- 1 riss von Wien) iz 1. 1547., ko je bil dvor že cesarska nikov. Krones je nabral in porabil 236 listin za savinjsko orožnica, kar nadpis »Ro. kha. M. Zeughaus« kaže in ali saneško dobo tega roda ; drugi, dasi krajši del, utegne v dvoru narisani topovi, čebri s smodnikom in v kupe biti izdatnejši. Kako obširna pa bi bila vsestranska zgo- \ zložene topove kroglje. Če je ta Wolmuth, cesarski dovina tega roda, priča nam najbolje Krones rekoč: »Bavil kamnosek, pogodil svoj načrt in poslopja v pravem geo-sem se črez desetletje z izvorniki zgodovinskimi za Sanek- metričnem razmerju, potem bi bil Celjski dvor več sveta iS* IAO SLOVAN. Stev. g. obsegal, kakor nasprotni cesarski dvor. Oblike bi bile v temelju blizu jednake s sedanjim Amalijinim, le čelna stran proti cesarskemu gradu ni kazala preme črte, ampak topi ogel od vrat (ki so bile v sredini I) na levi strani, če zidino gledamo od cesarskega grada. Tudi v dvoru nahajamo troje poprečnih poslopij in jedno v kotu, ki se ob straneh držijo glavnega poslopja, katero ima, kakor sedanji Amalijin dvor, .še druga vrata na »Ballhaus«-trg. Razven omenjenih dveh uhodov je celi neredni petero-vogelnik, ako manjše ogle v nemar pustimo, okolo in okolo obzidan. Ali je to vsaj v temeljnem zidovju vse bilo že tako za Celjanov, ne daje se do dobrega spričati, ker ga starejšega zanesljivega načrta ni, in med tem je Celjski dvor pogorel! Leta 1525. je 18. dne julija po noči med 11. in 12. uro začelo v Celjskem dvoru goreti in požar je tako ljuto razsajal, da jc pogorelo 434 hiš, cerkev sv. Mihala, samostani: sv. Jakoba (sedanji »Ja-koberhof«), sv. Remu.ša pri nebeških vratih (v ulici »Him-melpfort, na oglu, kjer se začenja »Rauhenstengasse«) in sv. Klare (malo dalje v mestu od sedanje opere). Dalje so pogoreli izven mesta vsi hrami ob glavni cesti v okraju »Kostanjevica« (kakor mi Slovenci za »Landstrasse« pravimo!) do cerkvice sv. Nikolaja, ki je stala nekdaj sredi Rokovega trga. Tudi ljudi je zgorelo! Vladarji so Celjski dvor popravili za orožnico, kakor pred; koliko so staro obliko njegovo izpremenili, to se ne da dognati. Zvali so obnovljeno zidino vedno Celjski dvor. Za njo imamo iz leta 1547. profilno sliko. Crez mestni zid vidimo na Hirschvogelnovem načrtu (Langansicht, izdal Camesina) dolgo streho z dvema mogočnima oknoma na nji, ob straneh, kakor s stopnicami obzidani. Po visokosti mestnega zida dalo bi se na jedno nadstropje soditi, ali vsaj nenavadno visoko zidovje. To se menda utegne dognati po Wirrichovi knjigi o svatbi nadvojvode Karola z Marijo vojvodinjo Bavarsko iz leta 1571. (H. Wirrich: Beschreibung des Beylagr oder Hochzeit, so da gehalten ist worden durch Carolus, Erzh. v. Oesterreich & Maria, Herz. v. Baiern. Wien 1571.), ali knjiga je zelo redka, in skoro nobeden izvod ni popoln ; jeden ima več, drugi menje in različnih slik. Tako ima c. k. vseučiliška knjižnica dva izvoda, oba nekoliko različna, in skupaj itak nepopolna, kajti zaželjene slike, na kateri se vidi kos Celjskega dvora, nima nobena, jedini avstrijski muzej ima bojda izvod s tako podobo, kojega pa še do zdaj nisem dobil v roke. Po rečenem vidimo, da o pristnem Celjskem dvoru, kakor je bil pred požarom 1. 1525., ničesar nimamo, ni načrta ni slike, in kar imamo, kaže ga v poznej.šnji podobi, ki v temeljnih zidovih, če se ne motimo, ni različen od prejšnjega. Kdaj in kako so pa dobili ta dvor celjski grofi? Prvi celjski grof Miroslav L kupil je še tistega leta dne 15. avgusta, ko je postal grof celjski, od Chunrata, župnika v Riegersburgu na Stajarskem, sina nekega pisarja dunajskega, njegov hram blizu stare župnije sv. Mihala za 69 funtov bečkih penezov (Pfund Wiener Pfennige), in sicer z dovoljenjem deželne gosposke, tukaj Chunrata Eczestorferja, cerkovnika pri sv. Mihalu na Dunaju (tako listina od 15. avgusta 1341.) V drugi listini od j 23. junija 1353 priča Konrad der Kammerer, cerkovnik pri sv. Mihalu, da so zbrisane grajske pravice na hramu grofa celjskega. Se jedna tretja listina od 24. maja 1356.1. (vse tri se nahajajo v izvorniku v državnem arhivu na Dunaju in v kopijah v deželnem arhivu stajarskem v Gradcu!) poroča nam, da je ta dan celjski grof že drugo hišo kupil na Dunaju »in der Schautfellucken« (v sedanji »Schaufflergasse«) od grofa Pfanberškega za 400 funtov bečkih penezov (Pfund W. Pfennige). Ker je imenovana ulica za sedanjim Amalijinim dvorom, dognano je s tem, da je ta druga hiša stala na prostoru Celjskega dvora ; pitanje jc le, kako je s prvo hišo: Vse kaže, da je tudi prva hiša stala na zemlji poznejšnjega Celjskega dvora, ker prvič ni daleč od cerkve sv. Mihala, drugič nikjer ne zvemo, da bi razven dvora imeli Celjani še kako drugo hišo na Dunaju, in tretjič mogli sta še le dve taki posestvi dati dovolj prostora za takozvani dvor, ker se ι navadna hiša na Dunaju ne imenuje nikdar tako. Po takem je soditi, da so to obilno poslopje sezidali šele celjski grofi za svoj imeniten dvor znova, ali vsaj močno razširili in predelali. Vesti nimamo o tem nobene! Ime-nitnejši pa je ta dvor zato, ker ga celjski grofi niso nik-I dar v najem dali, ampak, kadar so utegnoli, stanovali ' sami v njem! Kdaj, kako dolgo in kateri celjskih grofov I so stanovali tam, kaj se je imenitnega v tem poslopju njihovem godilo in odločevalo, prepuščam natančnim zgodovinarjem celjskih mogočnikov. Cesarska rodbina dobila je 1. 145S. Celjski dvor v last, ko je cesar 10. januvarja Martina Trauensteinerja iz Bečkega Novega Mesta na Dunaj poslal, da ga zanj preuzame. Po požaru je Celjski dvor stal do konca 16. stoletja, in nekako okolo 1600 podrl ga je cesar Rudolf ter na njegovem mestu sezidal sedanji Amalijin dvor, ki je že tistokrat bil današnjemu jako podoben, dasi za jedno nadstropje nižji. Cesarska galerija v Belvederu hrani Hoogstraetenovo sliko »Amalienhofa« iz leta 1652. Lind jo je popisal, primer-jaje z dandanašnjim dvorom, ter pridejal posneto podobo (Berichte d. Wiener Alterthums-Verein 1870. Bd. XI.). Po cesarju Rudolfu so sprva zvali to palačo Rudolfov grad (Rudolfsburg), tudi novi grad (arx nova), ali od cesarice Amalije, udove cesarja Jožefa I., ki je najdolže v njem stanovala, imenujo ga Amalijin dvor. Dr. Fr. Simonie. Pogled po slovanskem svetu. Slovenske dežele. Ponemčevanje lepih krajevnih imen slovenskih ker je radi tega preveč — zamere pri nas. A molčati hudo de človeku. Tem huje to de. ako ti kraji leže v tudi ne smemo, ko vidimo, da nam ponemčevanje le ško-srcu slovenske zemlje in ako jih ponemčujejo rojaki stare duje in nam razjeda vse ude. »Zgodnja Danica« je pri-korenine. Govoriti o takih rečeh je potrebno, a i teško, nesla iz Bočna dopis, v katerem se cerkev sv. Herma- Stev. SLOVAN. 141 gora v G r o b 1 j a h pri Mengšu dvanajstkrat zaporedoma imenuje v > Ebensfeldu*. Nemški birokrati so nam hoteli prestrojiti naše Groblje v Ebensfeld, a ljudstvo vender nič ne ve, kaj je to »Ebensfeld«. Se teže nego o Ebensfeldu je pa govoriti o » Ebensfeldianihi (res grozno ime!) kot posebnih čestilcih sv. Notburge, ker v Grob-ljah stoji le lična cerkvica in poleg nje malo obljuden gradič, sicer pa ni v Grobljah nobene hiše. Cerkveni sosedje so zovejo Jaršani in Rodičani (ker vasi Groblje ni). Tudi ni daleč od Ljubljane Podgorica. Ondotni ljudje sicer pravijo, da so doma iz Podgarce, vender pisati ne smemo, kakor »Zgodnja Danica«: iz Podg