Nemento z gore Olike. V lepi Savinjski dolini je narava izoblikovala lično goro, ki je visoka preko 730 metrov ter s svoje višine nudi lcrasen razgled po Savinjski in Šaleški dolini in na hribe in gore daleč v ozadju. Na tej gori je slovensko Ijudstvo skoro pred dvema stoletjima sezidalo fcrasno cerkev. Na glavnem oltarju je z religiozno milino prešinjena podoba Kristusa v molitvi na Oljski gori. Odtod ima gora svoje ime. Oljska gora je kakor vse gore in hribi širom Slovenije, ki so ckrašeni s cerkvami in cerkvicami, kamenit spomenik vere in lepočutja slovenskega ljudstva. V svoji verski vnemi je slovensko ljudstvo svojemu Stvarniku in Zveličarju postavilo spomenike na vseh za to pripravnih mestih. V svojem nežnem čutu za lepoto je v to svrho kaj rado izbralo hribe in gore, katerim je z božjo hišo nekako podaljšalo njihovo naravno stremljenje kvišku, jim vdahnilo versko idejo ter tako naravo rešilo preteče ji enakomemosti in nemosti. Tako je Oljska gora kakor druge gore po Sloveniji monumentalni memento, ki kliče slovenskemu narodu: »Spoinni se vere svojih očetovl Ta vera je našemu IJudstvu razsvetljevala razum, da je spoznal resnico. Ta vera mu je vnemala srce, da je vršil pravico. Ta vera mu je bila vodnica v svetlih dneh. Ta vera mu je bila tolažnica v časih težav in bridkosti. Ta vera ga je bodrila in hrabrila, da ni klonil z glavo tudi v najtežjih dneh. Ta vera je slovenski narod ohranila. Hiše božje so hkrati bili donvo,vi slovenske besede in slovenske pesmi.« Zadnji čas pa je Oljska gora postala še poseben meinento. Bilo je veliki pondeljek leta 1924, v šestem letu po ustanovitvi Jugoslavije, boljše rečeno kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Na Oljski gori je bil kakor vsako leto prvi cerkveni sihod. Krasen dan je privabil od blizu. in daleč veliko število romarjev na to lepo goro. Ko so v cerkvi opravili svojo pobožnost, so kmetski Ijudje povečini odšli. Naenkrat pa se v cerkvi pojavijo druge vrste romarji. In kakšni so ti romarji? Niso v priprostem oblačilu slovenskih kmetskih fantov in deklet. Gosposko obleko imajo. Ko vstopijo v cerkev, se ne poklonijo Bogu. Mesto inolitve se v hiši božji razlega nesramen snveh in bogoAletna psovka. Nekaj jih gre v zakristijo, oblečejo se v inašno obleko, stopijo pred oltar ter tamkaj sknmijo najsvofejše obrede. Drug ide v spovednico, da sliši spoved fine in čednostne gospodične, ki je prišla z družbo. Tretji po cerkvi zaplešejo šimi-ples. In kdo so ti ljudje, ki uganjajo v cerkvi take bogoskrunske grdobije? Nemogoče je, da so to sinovi in hčere vemega katoliškega slovenskega naroda. Morda so to tujci po narodhcsti in po veri? Morda so to nekaki dganski pritepenci, ki so se bogve odkod zgrnili na Oljsko goro, da tamkaj dajo duška svoji divjaški objestnosti, ntsramni drznosti in brezlbožni ošabnosti? V sramoto slovenskega ljudstva moramo izjaviti, da to niso bili cig&nski pritepenci, niti tu|ci po veri in narodnosti. To so bili sinovi in hčere slovenskega naroda. Da, sinovi in hčerke slovenskega naroda so bili, v svojih mladih dušah izkvarjervi po svobodomiselni vzgoji sokolstva in orjunstva. In ravno v tem je oni strašno resnobni memento, ki z Oljske gore doni med slovenski narod: »Pomni, slovensko ljudstvc, kam prideš, ako se bo tvoja mladina vzgojila v duhu sokolstva in orjunstva! Ne boš več vredno vere in poštenosti svojih očetov! Narod boš nesramnežev, cšabnežev, verskih in moralnih propalicJ« - •¦• Ali si bodo slovenski starši vzeli ta memento k srcu? Ali bodo pustili svoje otroke zastrupljati z duhom verske mlačnosti, verske protivnosti in popolnega brezverstva?! Veliki škof in vzgojitelj slovenskega naroda Slomšek je v petdesetih letih preteklega stoletja "slovenskemu ljudstvu zapisal to-le svarilo: »Kdor slafoe nauke daja, strup prodaja. Kdor pa sveto vero kazi, on mori in je najgrozovitejši ubijalec. Potreba je se ga od daleč varovati.« Brezverska mladinska vzgcja je v resnici ubijaltsvo nad mladimi dusami. Vse, kaj je v njih idealnega, plemenitega, hrepenečega kvišku k resničnemu in lepemu, vse to se podere in razruši. Mlad človek je naenkrat kakor brez duš€. Vera, ki je življenje duše, je izginila iz nje. Mesto življenja je v njej puščoba in ruševine. Mesto idealnega poleta plazenje po zemlji in blatu. Mesto smisla za izobrazbo hlastenje po zabavi in uživanju. Mesto omike predrznost in surovost. Gcrje takšni mladini! — Gorje narodu, ki ima tako mladinol To je meTnento z Gore Oljkel Danes je bila procesija slovenskih očetov in mater, slovenskih mladeničev in mladenk na Gori Oljki, da tamkaj opravijo zadostilno pobožnost za bogoskrunstva, učinjena v tej cerkvi od po- kvarjendh mladih ljudi. Prav tako, slovensko ljudstvo! S tem dokazuješ, da še živi v tvojih srcih ona živa vera slovenskih naših pradedov, ki so na izbranih višinah naše lepe slovenske zemlje postavili Mčne hiše božje. S tem dokazuješ, da katoliško vero smatraš kot biser, ki ga ne daš skruniti. S tem tudi odklanjaš in ostro obsojaš neltrščansko, nekatoliško mladinsko vzgojo. Tako bo Gora Ojlka ostala to, kar je bila: trajen spomenik zveste in životvorne vere slovenskega ljudstva. Spominja in opommja obenem. Kakor kipi kvišku ter nosi na svojem vrhu kakcr krono hišo božjo, tako naj ¦tudi duša našega naroda in zlasti duša slovenske mladine hreperui in se dviga za visokinu katoliškimi ideali ter se naj ven-ča s čednostjo in poštenostjo. V tem je slovenska moč, v tem je zdravje našega naroda. Libera- lizem in svobodomiselstvo pa je bolezen. Mladina, ki za- pade njegovemu vplivu, zapade smrti. Zato pa moramo svobodomiselno, sokolaško, orjunsko vzgojo iz vrst naše ; mladine preganjati kakor kugo! i