B ''v ■
Zeichen der OF
TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA
Sobota, 13. novembra 1943
Izvirnost z laket-brado
Leto Vlil. — Štev. 24T<| |
Štirje meseci boja na vzhodni fronti
5.	novembra so potekli točno Štirje mesci, kar so Sovjeti začeli s svojo letošnjo poletno ofenzivo, ki so ee bili nanjo dolgo pripravljali in jo izvedli z vso svojo raz. položljivo oboroženo silo ter z ogromnimi množicami vojaštva. In poletna ofenzivA je potem proSla v jesensko — piše vojaški strokovnjak Karl Sedlatzok v svojem dopisu iz Borlina.
Naloga, ki so sl jo bili Sovjeti zastavili pri tej svoji poletni ofenzivi — nadaljuje omenjeni člankar — je bila oisitna: z ogromno premočjo v orožju In vojaštvu so se bili namenili streti nemško bojno črto. Pri teh svojih načrtih pa so seveda računali tudi na ogromne razdalje ruskega prostora. Pohod armad, ki so se bile zajedle proti zahodu, naj bi se razvil v bojni pohod, ki ga ne bi mogel nihče več ustaviti. f.e sama ogromna številčna premoč, s katero so Sovjoti začeli letošnjo poletno ofenzivo, naj bi po njihovih računih strla odpor nemških borcev v sprednjih bojnih črtah, ali skratka: Sovjeti so z letošnjo svojo poletno ofenzivo hoteli na bojišču samem odločiti vojno.
Po štirih mescih sovjetske poletne ofenzivo lahko rečemo vsaj tole: Odločitve na bojišču ni bilo, da, niti do odločilne bitke ni prišlo, do liltke, ki bi bila vsaj na enem odseku vzhodnega bojišča zdrobila nemško bojno črto. Sovjeti svojih namenov niso dosegli. Nasprotno, danes je nemška vojska na vzhodu še bolj pripravljena za boj in se je bodisi glede orožja, ali pa števila vojaštva znatno okrepila. Poleg toga se je nemški voja*k, ki se bori na vzhodenm bojišču, obogatil z novimi skušnjami, se v trdih bojih prekalil ter si v boju moža proti možu pridobil prod sovražnikovim vojakom veliko prednost.
Če si vojaške nastope zadnjih. Štirih mesečev na splošno ogledamo, moramo pribiti zlasti naslednji dejstvi: Nemško vrhovno poveljstvo je velikim trumam sovjetskega vojaštva postavilo nasproti obšlrnost ruskega ozemlja. Drugič pa Je nemška vojska spričo preobilice orožja In vojaštva, ki so ga Sovjeti pri svoji poletni ofenzivi vrgli v boj — kar je vsokakor velika vojaška storitev —, prepustila sovražnika ozemlje, ki ga je bila prej osvojila, ln ga je bila na svojem umiku razdejala. Nima prav, kdor trdi, da bi sl bili Sovjeti to ozemlje spet nazaj osvojili; osvojila sl ga je bila 1« nemška vojska. Prebili smo sovjetske bojne črte ter prodrli na vzhod, da bi sovražnika dobili v precep ter mu vzeli najvažnejša oporišča, od koder bi lahko dobival orožje in hrano. Vseh teh stvari, ki so pri vsaki osvojitvi važne, jo Sovjetom, ko so to ozemlje spet zasedli, povsem manjkalo. Ze takrat, ko so so bili umikali pred nemško vojsko, so za seboj uničili vse, če so le imeli količkaj časa. Nemci so na osvojenem ozemlju obnovili le tisto, kar Je bilo za njihove posadke nujno potrebno. Pri oskrbovanju svoje vojske ae Nemci doslej se niso nikoli zanašali na možnosti, ki bi jih bilo njim utegnilo nuditi zasedeno vzhodno ozemlje samo. Narejeni so bili pač načrti za bodoča leta, toda pribiti je treba dejstvo, da doslej nemške vojske niso zalagali a potrebnimi stvarmi iz zasedenih po. krajin samih. Mogli smo torej ravnati z z ozemljem, ki smo ga bili vzeli Sovjetski Rusiji, kakor se nam je pač zljubilo. Zato je nemško vrhovno poveljstvo lahko dalo četam tudi poveljo za umik, ki jih je rešil, da jih ogromne trumo vojaštva, ki so se začele valiti z vzhoda, niso zdrobilo.
Druga zelo važna- stvar je čedalje hujši odpor nemških armad, čim bolj se je bojna črta pomikala proti zahodu. Značilen primer za to je bila bitka za Krivi Kog, o kateri so tuja poročila že govorila, da jo končana, a nomške čete so v protinapadu pognale sovražnika nazaj na desni breg Dnjepra. To jo bila od tedaj, ko se je začela sovjetska poletna ofenziva, prva res. nična bitka, ki sc je nemško vrhoTno poveljstvo zanjo odločilo. Povod za to odločitev jo dalo sovjetsko naziranje, da se je nemška bojna črta začela krhati — Sovjeti so to sklepali po tem, ker so se nemški oddelki začoli načrtno umikati in zato na noben način ne smejo dopustiti, da bi se utrdila. Zato 60 Sovjeti v največji naglici vrgli čez Dnjeper med Krcmenčugom in Dnjepropetrovskim zelo močne oddelke, ki naj bi prebili nemške bojne črto na južnem odseku vzhodnega bojišča. Ze so nemška uradna vojna poročila začela omenjati Krivi Rog in žo se je zdelo, da je položaj nemških čet na južnem odseku vzhodnega bojišča postal skrajno kočljiv, tedaj pa so nemške oklepne silo nenadno udarilo od severa Sovjetom v bok ter zasukale u»odo južnega bojišča sebi v prid. V zvezi s tem ni mogoče govoriti o kakšni dokončni odločitvi na Južnem odseku vzhodnega bojišča, drži pa, da so so Sovjeti morali spet umakniti in da jo njihov poskus, zavzeti Krivi Rog, spodletel.
Soveda Sovjeti niso opustili misli na razbitje bojne črte ,na jugu in te misli tudi ne bodo opustili vse dotlej, dokler bodo imeli na razpolago še kaj bojnih sil. Mnenja smo, da poveljstvo nemške vojske njihovih sil ne podcenjuje. Sovjeti so izvedli troje razbremenilnih ofenziv, ki naj bi ivabile nasprotnikovo vojaško oddelke z Klavnega bojišča. Najprej so pritisnili v Nogajski stepi ter z naglimi oddelki prodrli čez to pokrajino, kjer ni ne drevja ne trave, z oddelki, ki so zdaj (poročilo jo bilo »apisano 5. novembra. Op. uredništva.) bi-3ojo ob robu te deželo z nemškimi oddelki, ki so ji bili zaprli pot. Potem so začeli z °fenzivo pri Kijevu z namenom, da iztrgajo iz nemških rok to pomembno Ukrajinko mesto. Vsi ti boji naj bi bili, kakor 6kuša dopovedati sovjetsko vrhovno poveljj »tvo, po končani poletni ofenzivi nekak ttvoj v zimsko.
Freiheit — in
Svoboda — v znamenja OF
„A na koncu stoji zmaga
Samozavestna In odločna Hitlerjeva Izvajanja ob obletnici narodno
socialistične revolucije
Za obletnico nacionalnosocistične revolucije je imel Hitler v Monakovem govor, v katerem je med drugim povedal tole:
Komaj tretjino človeškega življenja obsega doba od poskusa revolucije, pa vendar ga ni obdobja v zgodovini, ki bi bilo tako polno važnih dogodkov, kakršni krojijo usodo človeštva. Ob začetku prejšnje svetovne vojne je bila Nemčija ustavna monarhija, v kateri Je židovstvo prevladovalo v vsem Javnem življenju. Nefnčija Jo-ta« krat Imela manj vojakov kakor Franclja, ki je Imela 3® milijonov prebivalcev manj. To je dokaz, da Nemčija tedaj ni hotela osvojiti Evrope, pač pa le ohraniti mir. V ozadju je bil tudi takrat Anglež, ki je spravljal skupaj koalicije, kakor jih je v zgodovini sestavljal, da Je povrsti uničil špansko, francosko in holandsko silo. Čeprav Je Velika Britanija osvojila četrtino vsega sveta, vendar je znala svoje zavojevalne načrte zakrinkati z gesli, da gre za svobodo malih narodov in za demokracijo. Tako Je tudi v svetovni vojni porabila vsa sredstva, da bi strla Nemčijo. Toda Nemčija takrat ni doživela poraza na vojaškem polju, temveč ji je bojno moč vzela domača razkrojevalna propaganda. Slabiči, ki so bili	tedaj na krmilu,	so	se	rajši spustili v	pogajanja,	kakor	pa	bi	prepustili
odločitev meču.
Tako je prišlo do dogodkov 9. do 11. novembra 1918. Omamljen od obljub za* veznikov je nemški narod popustil. Zapustil ga	Je vladar,	doma	pa	ni	bilo poli-
tične osebnosti, ki bi zaustavila pot razkroju države, ki je prešla v nebrzdano demokracijo ln se vrgla v naročje Judovstvu.
Začela se Je doba strašnega Izkoriščanja ter moralnih in političnih nasilstev nad nemškim narodom.	Niso	hoteli	uničiti le
nemškega gospodarstva, temveč tudi nemški narod sam. V Nemčiji je stalno naraščala brezposelnost, padalo je število rojstev, gospodarstvo Je šepalo na vseh koncih in smrt je kosila Nemce bolj kakor kdaj prej.
Temu propadu so se hot.eli postaviti po robu nekateri zavedni Nemci. Tedaj je tudi Ftlhrer kot nepoznan in navaden vojak povzdignil svoj glas in mobiliziral zdrave sile, ki so bile potrebne za ozdravljenje ran ln za dvig naroda.
V	neutrudljivem delu med posamezniki se mu Je posrečilo, da Je pridobil nekaj desettisočev pristašev, ki so vse svoje sile črpali lz vere v svoj narod. Ker. Je judovstvo napelo vse sile, da ugonobi Nemčijo, je prišlo do poskusa revolucije 8. novembra 1923. Sicer se Je ponesrečil, toda na-rodnosocialistično gibanje je dobilo svoje mučence za stvar velike Nemčije. Voditelje so razgnali, pobili ali obsodili, Ftlhrerja pa zaprli v trdnjavo Landsberg. Preboleli pa smo vse polome in poraze in z nezlomljivo vero dosegli zmago.«
Ostane še drugo vprašanje: Kaj bi bilo z Evropo, ako ne bi v Nemčiji zmagal narodni socializem? Narodni socializem Je prepojil ljudi s posebno miselnostjo in Jih povezal v skupnost, ki je bila pripravljena na žrtve in boj. Kakšna bi bila Nemčija, ako bi demokratična vlada obstajala še na-
Res je sicer, da so stiske, ki smo jih morali pretrpeti, številne, prav tako pa je tudi res, da bojni duh nemškega borca z vzhodnega bojišča še ni bil nikoli na tako visoki stopnji, ln nemški vojak nikoli tako pripravljen na boj, kakor je zdaj. Vedno bolj zna izkoristiti svoje sposobnosti. Zato pa bomo tudi dočakali dan, ko sovražnik ne bo mogel več pošiljati v takšnih trumah svojega vojaštva v boj in ko bomb mi lahko spet prošli k zmagovitim bojnim nastopom. Glavno Je. da vse naše bojne črte, tako na raznih bojiščih zunaj, kakor tudi doma v zaledju, ostanejo trdne.
prej ln bi sovjetski velikan mirno nadaljeval s svojim oboroževanjem ln ga po svojem načrtu tudi. dokončal. Nihče ne bi postavil branika proti boljševlškemu plazu. Nemčija Je bila tista, ki je prevzela nase to nalogo. Boljševlškl velikan bo take dolgo napadal Evropo, da bo končno sam pokončan ln zlomljen. Glede smešnosti trditev o ogroženosti boljševlške Rusije ni treba zgubljati besed. Menda ne bo nihče , trdil, da je Finska ogražala Rusijo in da so se Estonci, Letonei *iS Litvancl pripravljali na to, da bi osvojili Ural. Tudi Romunija si najbrže ni delala utvar z načrti, da bi zavzela Kavkaz in se polastila tamkajšnjega petroleja. Pač pa je res, da je Rusija baltiške narode raztepla in jih pregnala v Siblrljb in da so Sovjeti tisti, ki stalno stegujejo roko po Podonavju, romunskih petrolejskih vrelcih in po Balkanu. Ponavlja se resnica, da se navalom vzhodnih narodov more upreti le Nemčija. Boj je za Nemčijo težak, vendar Je res, da bi se brez Nemčije nobena sila ne mogla uspešno upreti tej nevarnosti. Neumno je misliti, da bi za Nemčijo katera koli izven-evropska sila mogla prevzeti zaščito evropske celine pred barbarskimi navali. Nemogoče Je, da bi judovske zahodne demokracije mogle uspešno odbijati zahodnjaški Judovski boljševizem, kajti demokracije bodo nekega dne utonile v boljševizmu ln tisti ljudje, ki to poklicali Stalina na pomoč, bodo doživeli, da jih bodo strašili duhovi, ki so Jih poprej klicali na pomoč.
V	sedanji vojni Je gonilna sila Anglija s svojim Judovstvom. Vendar zgodovinski dogodki nimajo dvakrat enakega konca. Nemčija 1943. ni Nemčija Iz prejšnje vojne ln 9. november 1943 ni 9. november 1. 1918 Borba, ki jo Nemčija sedaj bojuje, je pre-silna, da bi Jo smeli meriti z merili majhnih meddržavnih sporov. Vse okrog Nemčije so bili močni nasprotniki, ki so bili na vzhodu 150 km oddaljeni od Berlina, na zahodu pa komaj 100 km od najvažnejših industrijskih središč. Toda Nemčija Je ta oklep razbila ln potisnila bojišča za 1000 km od domačije. Poleg velikega zaveznika na Daljnem vzhodu se tudi drugi evropski narodi vojskujejo za iste cilje. Ce vse naše žrtve niso bile poplačane in koristne, pa Je tega kriva zarota, ki Je po dolgoletnem obotavljanju napravila odločen korak in zagrešila Izdajstvo, ki bo v zgodovini zapisano kot edinstveno!!« FUhrer Je izrazil svoje veselje, da Je mogel iz rok teh pokvek rešiti velikega moža, ki se Je trudil, da bi njegov narod postal velik, močan in srečen. Italijanska izdaja seveda ni ostala brez posledic za vojni položaj, toda vzlic temu je nemška sila lahko prekrižala vse nasprotnikove preuranjene načrte.
Jalovi so bili upi, da Jim bo Balkan kot zrelo Jabolko padel v pest, naval na Bren-ner pa se Je pretvoril v polžev pohod daleč proč od Rima. Ce se bo nasprotnik skušal kje izkrcati, bo .našel nemško vojsko pripravljeno.
Boj na vzhodu Je najtežji, kar jih Je Nemec kdaj vojeval. Toda zmago bo prinesla zadnja bitka. To bitko bo dobil tisti, ki Jo bo vodil z največjo notranjo trdnostjo, največjo požrtvovalnostjo ln največjo zagrizenostjo v odločilni url. Naloga nemškega vpjaka je slina. »Zahtevamo od njega skoraj nemogoče stvari, od domovine pa, da vojsko z vsemi sredstvi podpre. Od te borbe odvlsi usoda vsega naroda, otrok, žena in mož. Vojno je torej treba brezobzirno nadaljevati in doseči zmago brez ozira na to, kakšen je trenutni položaj ln kje se bomo morali boriti. Udarila Je odločilna ura ln vsakdo mora boju pogledati v oči, pa naj bo vojak na bojišču ali žena in mož doma, ki morajo vsi braniti vrednote ki jim jih je naklonila božja Previdnost.
Spodleteti mora vsa nasprotnikova propaganda, ki skuša razkrojiti domačo fronto. Ker ni bilo uspehov, je sledil letalski
teror. Kakor je v prejšnji vojni prišlo do notranjega razkroja brez zunanjega vpliva, pa danes Nemci tudi pod nobeno silo ne bodo izgubili svoje odj*||nosti. Zato je tukaj stranka, ki mora biti prva v bojni vrsti. Člani stranke morajo hrabriti in pomagati, pa če treba — nezadovoljneže tudi odstraniti. Vojak na bojišču zasluži, da vsi enako JUnaSko bojujejo boj, da ne bodo oni v zaledju izdali tistega, za kar se Je ta vojak boril ali celo padel.
Nasprbtnlki skušajo s propagando omrtvičiti nemški narod. Letajo od sestanka do sestanka, da bi premostili medsebojne spore in sestavljajo razne odbore za preobrazbo sveta, toda bolje bi bilo, da bi se pozabavali 8 svojimi lastnimi težavami In se zanimali za živilsko preskrbo svojih narodov, ki mnogokje umirajo od lakote.
Leto 1918 se ne bo več povrnilo! V Nem>-člji je le peščica ljudi, ki si obeta kaj boljšega od zmage zaveznikov. Toda s temi ljudmi bomo pospravili. Ko padajo tisoči za našo svobodo, se oblast ne bo pomišljala, 'da ne bi spravila k pameti ljudi, ki nočejo prevzeti nase nobenih žrtev.
Sovražnik se zanaša na letalsko vojno. Vsi vemo in čutimo, kaj mora naša domovina prestati. Nekoč ml Je ameriški predsednik poslal prošnjo, da ne bi začeli letalske vojne, in Jaz sem prošnji ustregel. Toda predsednik je storil to zato, da je svojim zaveznikom pridobil časa, da so se na to vojno pripravili in jo tudi začeli. Kakor Je veliko trpljenje, ki ga trpi naše ljudstvo, in kakor Je velika škoda, ki so Jo ljudje pri tem utrpeli, vendar lahko povemo, da sl bomo mesta obnovili, da bodo še lepša in vtečja, ln sicer v najkrajšem času. Ako Je kak narod v enem letu lahko zgradil trdnjave Iz desetih milijonov ton cementa In znal lz ta! izkopati tisoče oborožitvenih obratov, potem bo takšnemu narodu pač lahko zgraditi tudi dva do tri milijone stanovanj. V pičlih dveh letih po vojni bodo vsa stanovanja obnovljena, pa naj jih sovražnik Se toliko uniči. In zapomniti sl je treba, da bo prišla tudi ura povračila!
Ko se Je vojna začela, Je Nemčija začela Izvajati načrte za svojo petletko. Sedaj Je svoj pnogram podaljšala in bo delala, dokler zmaga ne bo dosežena. Naj traja vojna kolikor časa hoče, Nemčija ne bo nikoli klonila! Nikoli ne_ bomo ponovili napake Iz 1. 1918, da bi odložili orožje ob tri-četrt na dvanajsto uro.
Nasprotniki lahko upajo, da nas bodo s hudimi krvavimi izgubami spravili na tla, vendar padajo tokrat te krvave žrtve tako, da pridejo na vsako nemško žrtev po dve, tri ali štiri nasprotnikove. Ne bo se ponovilo, da bi kakor v prejšnji vojni zaman žrtvovali dva in pol milijona ljudi. Danes pravimo, da ne bomo zaman žrtvovali niti enega človeka. Iz vseh žrtev morajo zrasti koristi za naš narod in končno za vso Evropo.
Nasprotniki stalno govoričijo, o naših notranjih sporih in revolucijah kakor tudi o mojem živčnem zlomu. Toda varajo se, če mislijo, da bodo naši živci popustili. Prav v najtežjih trenutkih življenja se pokažejo možje in ob treskanju in gromu se značaji preizkušajo. Božja Previdnost varuje le tistega, ki Je njene perizkušnje prestal, ne -se pa pod njimi zgrudil. Toda nemški narod Je narod trdnih živcev ln ima še nepokvarjeno moč in odporno silo. Ves narod preveva narodnosocialistlčna državna misel. Božja Previdnost Je naše delo blagoslovila. V nekaj letih smo popolnoma prenovili svojo državo in nedavno smo brez pretresov prebrodili položaj, ki Je nastal po Italijanski izdaji in se je zdel obupen. Zato se klanjamo Vsemogočnemu, ki nam je naklonil dobroto in dovolil, da stno bojišče prenesli daleč ven iz domovine. Ponosen sem, da sem vodja nemškega na-
Malo je mest na svetu, ki bi bila kot mesta tako ponosna na svojo pamet in na svojo modrost, kakor je Ljubljana. Na kulturno, gospodarsko In prav posebe ie na politično modrost.
Ljubljana je namreč bila in je prepričana, da ni v politiki ie nikdar nikomur nasodla. Njen Instinkt — njono pamet bi namreč bilo najbolje označiti s to besedo — so nikdar no zmoti. Izbere vedno tisto, čemur Jo zmaga zatrdno zagotovljena; najmanj pa tisto kar je na višku svetovne politične mode; kar je izvirno, vsaj zanjo, seveda; kar je sodobno; kar prinaša nova, četudi po grehu In zločinu smrdeča politična in človeška dražila.
Biljem pa, ki niso udarjena zgolj na modo In enodnevnost, manjkate dva darova: čut za moralo in sppmln. Zato se nikoli ne vprašajo, ali je včerajšnja moda bila res Izvirna, res smo-trena, res zmagovita in probojna, kakor so verjeli. Ne vprašajo se, ker so spraševati sploh niso sposobna. Zaradi tega se prav tako brez premisleka In pomisleka kakor včeraj oprimejo nove mode danes, četudi ta ono modo— in tisto, ki so Jo sprejeli — pobija.
Ljubljana je zadnji dve leti brez razliko verjela v Izvirnost, novost, sodobnost, zmago-vitost ter koristnost Osvobodilne Fronte. Politika, zabeljena s krvjo, je bila novo draiilp; pesem o barikadah in driavljanskl vojni, ki so jo kulturni narodi preboleli vsaj prod sto leti. Jo bila za Ljubljano edinstvena lirika bodočnosti. OF, njena taktika, njona propaganda, njena organizacija, njeno delo, njeni umori, vse to je bilo res nekaj našega, najgloblji izraz slovenskoga, to je ljubljanskega genija. Skratka novost in pol.
V resnici pa je bilo drugače. Novost jo | bila dejansko pobrana na pozabljenom smo-j tlšču, Cankar bi rekel: »Nikarto, ta burka je
stara vsa] sto let.« Zamisel, taktika, delo In izvirnost Osvobodilne Fronte, vse to je bilo ie v začetku oguljeno kakor Bakunlnova brada.
Bakunlnova brada ni same primera. Slovenska revolucija, zakrinkana z OF, je vsa svoja načela zajemala Iz tega, drugod ie davno preživelega očeta anarhističnega rovoludjo-narstva. Njena Izvirnost je Izvrstno z laket-brado In bi se ji morali krohotati, č« ne bi bila krvava od naše krvi In okajena od ognja naiih domov.
Zaradi tega, ne zaradi Ljubljano, kt verjame v vsako Izvirnost, da je le razglašena z vidmarjevsko samozavestno trobento, smo se danes namenili to Izvirnost razkrinkati. Storili bomo to na enem primeru Bakunlnovega anar-hlstično-revolucionarnega ovangellja In na njo-govi »Izvirni« uveljavitvi v delu Osvobodilne Fronte, iz česar bo vsakdo videl, kako |e s politično modrostjo Ljubljane In z načelom, da v politiki nikdar nikomur ne naseda.
Bakunlnov revolucionarni evangelij deli človoiko druTjo v šest vrsl.
V prvo vrsto spadajo vsi tisti, ki jih je revolucija brezpogojno obsodila v smrt. Revolucionarji naj sestavijo zapisn »« teh obsojencev po stopnji njihove sorazmerne hudobnosti in z ozirom na to, kako bo njihova odstranitev koristila uspehu revolucijskega dela, in sicer tako, da se prve številko prej odpravijo kakor zadnje.
Ko se sestavljajo ti zapisniki In ko se določajo vrste, ne sme odločevati osebna skvar-Jenost kakega človeka ali colo sovraštvo, ki ga vzbuja pri članih v organizaciji ali pri ljudstvu. Saj moreta colo ta skvarjenost in to sovraštvo nekaj koristiti s tem, da pospešujeta ljudski upor. Samo na korist, ki utegne nastati zaradi kake določene osabe za revolucijsko delo, se Je treba ozirati. NaJproJ se mo-ajo uničiti tisti, ki so najbolj škodljivi revolucijski organizaciji in katorlh silovita In nagla smrt je najbolj sposobna, da ostrašl vlado ali nasprotna stran In oslabi njeno moč, ker ji vzame najodločnejše, najnevarnejše, najbolj delavne in najrazumnojšo delavce.
V drugo vrsto spadajo tisti, katere začasno puste iivetl, da gonijo ljudstvo t krivičnimi dejanji k zanesljivemu uporu.
V tretjo vrsto spada veliko število visokih zverin, ki so, ne odlikujejo ne po duhu ne po odločnosti, ki pa imajo bogastvo, visoko zveze, vpliv in moč. Tako Je treba kolikor le mogoče izkoristiti, omreiitl In zrno-lati. S tem, da postanejo revolucionarji gospodarji njihovih umazanih skrivnosti, Jih narode za svoje suinje. Tako postanejo njihova moč, njihove zvezo, vpliv in bogastvo neizčrp-Ijiv zaklad In dragocena pomoč raznovrstnim načrtom In dejanjem revolucionarjev.
V četrto vrsto spadajo vsakršni častihlepni uradniki In svobodmiselniki raznih barv. Z njimi so lahko revolucionarji druiijo po njihovem lastnem programu, kakor da bi šli slepo za njimi. Dobiti Jih morajo v tvojo
(Nadaljevanju na drur/i strani.)
roda ne le v njegovih srečnih trenutkih, temveč ravno v težkih. Srečen sem, ko mu lz sebe lahkor dajem vero in moč ln mu rečem: nemški narod, bodi pomirjen!
Naj se zgodi kar koli, ml bomo vse obvladali. Na koncu stoji zmaga!«
Zaobljubiti se moramo, da ne bomo nikoli prevzetni v dneh največje sreče in da ne bomo nikoli obupavali, ako nam bo Previdnost kdaj poslala trde preizkušnje, Ce moramo umakniti vojsko za nekaj sto kilometrov, ni nič drugega kakor preizkušnja, ko pa vemo, da smo še zmerom daleč, daleč od domovine, ki smo jo še vedno zmožni braniti.«
Končno je Fiihrer pozval nemški narod, naj ohrani vero v zmago neomajno, ker se ne more zgoditi nič drugega kalcor nemška zmaga. »Kri, ki Jo sedaj prelivamo, bo nekoč bogato poplačana, v novih domovih bo dala milijonom ljudi zopet možnost obstanka.
Naša narodnosocialistlčna stranka, naš nemški narod: naj zmaga in živil«
(Nadaljevan}e it prv« strani.)
reka, polastiti ao njihovih skrivnosti, popolnoma jih kompromitiiatl in jih upoiabljati za ivojo nažrte.
Pela vrsta obsega doktrlnarj«, zarotnike. rovolucionarje, vae tlate, ki čenčajo na shodih ali na papirju. Nepreatano jih Je treba naganjati k praktičnim in nevarnim izjavam. Tako se bo večji del odtrgat od njih. Nekateri med njimi so bodo pa vzgojili za pravo revolucionarce.
Šesta vrsta Je velikega pomena In to •o 1 e n s k e , ki Jih je treba razdeliti v t r i razrede.	(
Prvi razred obsega povrlne ionsko, broz duha in srca, s katerimi je treba ravnati tako, kakor z moikimi tretje In četrte vrste.
V drugi razred spadajo strastno, požrtvovalne in nadarjene ionske, ki pa niso »n a i e«, ker le niao dospela do praktičnega In brezfraznega revolucijskega umovanja. Uporabljati Jih je treba kot moie pete vrste.
V tretji razred spadajo ženske, ki •o docela »našo«, ki vfe vedo in so sprejele; vos »nai« program. Z njimi je treba ravnati kot z najdragocenejiim zakladom, brez čigar pomoči se no da nič opraviti.
Sedaj sl pa oglejmo, kako Je OF na podlagi Bakunlnovoga evangelija razdelila ljubljansko »ostudno« druibo In primerjajmo z navedbo zgledovt
Prva vrsta. Vse, ki bi utegnili biti nevarni komunistični revoluciji iz prepričanja in so bili dobri organizatorji ali so Imeli vpliv na ljudi ter bi bili komunistom resni tokmeci, to pobili v začetku. Da bi tam političnim umorom dali vsaj na zunaj, pečat pravičnosti, so umorjene razglasiti za izdajalce In ljudje so Verjeil.. Rekli so seveda, da so izdajali narodno atVar. če bi povedali naravnost, da so bili njihovi politični in zlasti Idejni nasprotniki, bi to pri ljudeh ne vžigalo in bi se ne mogli tako zasidrati. Tako sta padla Emmer in Peršuh, ker sta bila protikomunista, dobra organizatorja In sta spoznala, kaj se skriva za Osvobodilno Fronto. Bila sta Idejno nevarna in morala sta pasti. Dr. Ehrlich je bil eden najodločnejlih idejnih nasprotnikov komunizma in ja imoi silen vpliv na mladino. Ban dr. Natlačen Je imel vpliv na ljudi, bil protikomunist, moral je pasti. Sedanji pokrajinski pred-sodnik jo odličen vojaški strokovnjak, protikomunist, utegnil bi vojaiko organizirali protikomunistično gibanjo. Moral bi pasti, pa ao Je atontal ponesrečil. Sedanji policijski uprovnlk Jo le v 'bivši Jugoslaviji 'preganjal komuniste, —a pa so mu blvil oblastniki metali polena pod nogo, čel, saj komunisti niso take novami, — vedel je za mnogo komunistične skrivnosti In mreže, bil Jo odločen mož in protikomunist. Tudi on bi moral pasli, pa se Je atentat ponesrečil. Podobno je bilo z drugimi komunističnimi žrtvami. Vsi so bili' seveda Izdajalci, kar jo vžigalo. Ljubljančani so verjeli, da Jo lo bilo izvirno!
Druga vrsta: To to bili rfznl tovarnarji, delavski nadzorniki In zaupniki, ki so s krivičnim iikaniranjom vzbujali Jezo nad v«ako oblastjo In voljo po maičevanju. N. pr.: vodja obrata ni bil komunistom naklonjon. Bil pa je d9 podrejenih krivičen. Komunisti so ga pustili, da je s svojim delom vzbujal odpor In razpoloženje ter željo po maičevanju. Ko bi priiel čas, bi so ga znebili. Krasen primer jo bila zadnji dve leti vrhovna rfblast sama, kt je dejaneko bila komunistično orodje. S streljanjem talcev, kor »zločinca niso Izsledili«
— kor ga niso hoteli — in s krivičnimi represalijami po deželi, h katerim so komunisti Badoljevce «11111 z namernim, dogovorjenim pa nič nevarnim draženjem, so badoljevski oblastniki ljudi silili, da so odhajali v gozdove, ker Badoljovd niso streljali komunistov, ampak tiste, ki so s čisto vestjo čakali doma, da bi »oblast« premagala »sovražnika«, laano Jo, da so te namerne krivične .represalije gnale ljudi v odpor In obup. In lo so komunisti hoteli In dosegli. Zato so puičall v miru oblastnike In povzročovall nasilja. Z obupanim človekom pa neredii vse, kor so oprljemlje vsake bilke. Badoljevskim prvakom se ni seveda nič zgodilo. A Ljubljana jo verjela, da Je to novo In Izvirno!
Tretja vrsta. V tej vrsll so komunisti našli pri nas največ svojih pristašev, kor je bila tu zbrana vsa umazana dediščina Izpred-vojno dobe. Visokih »zverin«: kulturnih, gospodarskih In političnih je bilo vse polno in so: mislile, da morajo za vsako cono obdržali svoja mesta. Komunitll so jih lahko zmešali, kor se ros niso odlikovali po duhu, kvečjemu po visokih položajih In zvezah, zlasti pa po umazanih zadevah vseh vrst. Ker so se kot »po-štonjaki« bali škandalov, so jih komunisti lahko držali x grožnjo, da bodo Izdali njihove gospodarske, kulturno, politične ali družabno umazanijo. Za protluslugo ao jim komunisti pustili važna In visoka ler vplivna mesta. Tako so se rodili razni Sornoci. Brocljl, Vavpotiči, Puci, inudorll, Cerncjl, Jakci, In všl drugi, ki sedijo v plenumu Osvobodilne Fronto
— napisani ali nenapisani v »Poročevalcu« — In so v gozdu ali pa io čepijo v Ljubljani v varstvu raznih naslovov In mesi ler m!s'IJo, da bo Sla nevihta m!mo njih. A Ljubljana jo verjela, da (e »revolucionarnost« melčansklh krogov nova Irt Izvirna!
£ o t r t a vrsta. V lo vralo ao komunisti ujeli vse nezadovoljneže, privržence Irt uža-Ijenco vseh barv. Tako Je šol z njimi rdeči kristjan Kocbek, ki Jo propagiral novega člo-voka In ga sodaj pomaga ustvarjati z revdl-vorjem: tnko so lit IJa levičarski volonaridnl Sokoli, ki se Jim Jo od narodnosti ž* meialo, lako »krščanski« socialisti, tako Jo ila skoraj vsa iomaitrlja, ki zaradi domliljavosti in praz-noglavostl ni mogla več najti linije. Z vsemi lomi so se komunisti pobratili po njihovem lastnem programu, pohvalili njihovo iakanjo novega človeka. Jih kompromitirali lako, da se Jih vkl|učlli v tvoj program. Seveda vsi skupaj niso Imeli dosti svoje besede, kolikor pa so Jo Imeli, ao morali doleti In govoriti za komunlatlčno revolucijo. Družno » komu-nlatl so Iskali novega človeka in Iznaili: rakev za slovenski narod. A Ljubljana je verjola. da Je revolucionarnost teh ljudi nova in izvirna.
Pola v r s I a. Cenčarjo na pipirju In shodih so komunisti dodelili v peto vrsto. To so bili propagandisti, literati okrog raznih revij, zlasti »Sodobnosti«, (ki je nohala Izhajati, čoi do »so leikl časi«. Razlog pa je bil drug: Komunisti «o s svojim delom na papirju, končali In zamenjali pero s samokresom. Svojo na papirju napisano teorijo In modrost so začeli uveljavljati praktično na terenu.) Tako sh so rodili Kalani, Preilhovcl In njihove mojstrovine, Kozaki In Vidmarji, Krefti, Brnčlčl, lako smo morali gledati v giodaliiču »lopo Vido«, kV 1° )•	*e,d0 K0**"- Komunistični
Mtaiernl ranocelnik Jož* Vidmar Ji J« moral
Slike iz političnega teatra OF
»Slovenski poročevalec« Štev. 27., v izdaji. ki je datirana a koncem oktobra 1943, prinaša obširna poročila o tem, kako se je Osvobodilna fronta — poleg umorov, nasilja in uničovanjfi — Sla na »osvobojenem« ozemlju tudi domokracijo, svobodne volitve, zu-nanjo politiko in načelnost. Iz teli poročil smo povzeli nekaj zanimivih podrobnosti, ki dnjojo dokaj točno sliko o bistvu, namenu in pomenu poslednjih dejanj rdečega teatra v Sloveniji.
Demokracija
»Slovenski poročevalec« piše:
»Demokratično izvoljoni poslanci slo. venskega naroda med 20. in 25. septembrom t. 1. so se zbrali dne 1. oktobra na prvo zasedanje. Zbrali so so v dvorani, ki je bila dostojno pripravljena za te slovesno trenutke. V ospredju so bili znaki naše vsenarodne osvobodilne organizaoijo OF, odeti v lovorjev veueo in slovensko zastavo, na strani pa zastavo zavezniških narodov ter slike našega voditelja tov. Tita In zavezniških predstavnikov tov. Stalina, g. Churchilla in g. Roosevelta. Vsa dvorana je z vidnimi znaki izra-žila slovesnost velikoga trenutka slovenskega naroda. Prvo zasedanje svobodno, res demokratično izvoljenih odposlancev slovenske, ga naroda.
Na zboru je bilo prisotnih 572 Izvoljenih odposlancov. Zboru so prisostvovale delegacije slovensko protifašistične zveze. Zvezo slovenske mladine in osvobodilnih organizacij iz vsoh osvobojenih in neosvobojeuih slovenskih pokrajin.
Velikega trenutka v zgodovini slovenske. ga naroda so se predvsem udeležile delegacije tistih organov in oblasti, s katerimi je slovensko osvobodilno gibanje neposredno povozano. Delegacije predstavništva narodov Jugoslavijo AVNOJa a predsednikom dr. Ivanom Ribarjem, delegacija vrhovnega štaba NOV in POJ, major Jones, delegacija CKKPJ, delegacija ZAVNOHa, dolegacija glavnega štaba NOV in POHa In delegacija glavnega štaba NOV in PO Slovenije.
Zbor odposlancev slovenskega naroda Je zasedal tri dni. Vse tri dni je v pristnem demokratičnem postopku pretresal vsa bistvena vprašanja slovenske narodno osvobodilno borbe in o njih mBrodnjno sklepal. Vsi sklepi so MU sprejeti soglasno, kar je edinstven pojav v slovenski zgodovini. Njihova obveznost za ulohornega Slovenca je očivldna.
Ko jo odbila ura začetka zasedanja je stopil pred izbrano odposlance predsednik IOOF slovenski publicist Josip Vidmar in prebral odlok IOOF o zasodanju »Zbora odposlancev slovenskega naroda«.
Tako smo srefll ognja ln kTvl doživeli vsaj demokracijo. »Ljudski zastopniki« so bili »Izvoljeni« v senci strojnic po seznamih, ki so jih sestavili terencl. Zasedanje se ni sešlo po Bklepu zastopnikov, temveč po od. loku Izvršnega odbora OF. Vsi sklepi so bili sprejeti soglasno ln brez razpravo. No. licn »svobodno« Izvoljeni TJ min VI acnnlottnllc ni niti črhnil o njih. kaj Sele proti njim. Slovensko ljudstvo pa je tiste ure JeBalo pod najstrahotnejšim nasiljem, kar ga jo v tisoč letih doživelo. Tu ljudstvo pod nasiljem »svobode«, tam demokracija kimajočih ovac. Res edinstven pojav v slovenski zgo. dovlnl ln v zgodovini demokracijo tudi...
Volitve
»Slovenski poročevalec« plšo:
»Tovariš Kidrič je nato prebral predlog
o	predstavništva in vodstvu slovenske na. rodne osvobodilno borbe in začasnih organih ljudske oblasti slovonskega naroda v vojnem razdobju. K prebranemu predlogu ni želel nihče nobenega pojasnila, sprejet je bil so. glasno.
Poslevodeči predsednik tov. Bogdan Osolnik je potem tolmačil Zboru odposlancev, da morajo slediti po dnevnem redu volitve v IOOF, v Vrhovni plenum OF in slovensko odposlanstvo v AVNOJ. Ker pa ja Zbor odposlancev že prejšnji dan ponovno potrdil ponovno izvolitev dotedanjih članov
10,	ta sploh odpade. Sledile so le ostale volitve. Preden je Zbor prešel na jame volitve. je poslevodeči predsednik dal besedo tov. Josipu Rusu, članu IOOF, ki je v po-sebnom govoru raztolmačil pomen volitov.
Po govoru je razložil poslevodeči pred-sednlk predlog za volitve v plenum in v AVNOJ ter stavil volivnl predlog. Njegov prodsednik tov. Očka ga je prinesel delovnemu predsedstvu. To je poverilo tovariša Borisa Kidriča, da predlog Zborn odposlan, cev prebere ln Izvede volitve, Tov. Kidrič je prebral listo kandidatov, ki Je Stola za Vrhovni plenum slovenskega naroda 120 članov, in listo kandidatov za odposlanstvo v AVNOJ, ki je štela 40 članov. Tovariš Ki. drlč je izvedel volitve tnko, da ja Zbor od-poslanoov vprašal, ali sprejme kandidata ali ije. Vsi kandidati.za plonum ln odposlan, stvo za AVNOJ so bili z viharnimi nklnmn-cijami soglasno izvoljeni v predlagane or. gane.«
Koritarji
»Slovenski poročevalec piše«:
»OF je ljudska oblast in odklanja vse. ki z ljudsko oblastjo nimajo nič opraviti, predvsom pa take, ki bi hoteli v trenutku, ko se približuje zmaga, pristaviti svoje pi-skerčke. Proti vsem takim ljudem je treba biti do skrajnosti buden.«
Tako jel In zato sede danes v plenuma OF ln igrajo vidno vlogo v njej gospodje, kakor Dušan Srncc, advokati černej, Vav. petič, Puc, ln drugi, ki so delali v življenju vse, samo piskrčkov nioo pristavljali nikoli, niti po 8. septembru letos ...
Pozdrav Stalinu
»Po pozdravnih govorih jo Evard Kocbek, član IOOF, predlagal pozdravno brzojavko tov. Stalinu, W. Churchillu, F. Rooseveltu in tov. Titu.
Brzojavka pravi, da ee ta »demokratično« izvoljoni zbor odposlancev zahvaljuje Stalinu iz dna srca, kor je v »svoji ljubezni do trpečega človeštva zgradil Sovjetsko Rusijo in rdečo vojsko ter s tem rešil človeštvo.« Zato naj živi Sovjetska zveza, domovina svobodnih narodov (I) in rdeča armada, rešiteljica človeštva (I).
Prvi pozdrav prvega »svobodnega« zbora torej ni veljal n. pr. uničeni domovini ali slovenskemu narodu, temveč Stalinu.
Lahko pa bi se bil glasil: »Zahvaljujemo se TI, o božanski, da sl nam dovolil uničiti slovensko ljudstvo ...« In s tem bi lslla povedana vsa rcsnica o tem, kaj Jo ln kaj hoče rdeči svobodni zbor...
Sporočilo londonski begunski vladi
»Zbor odposlancev slov., naroda obsoja doma in pred svetom Dražo Mihajloviča kot podlega izdajalca jugoslovanskih narodov in Jugoslavijo ter okupatorjevega pomočnika. Hkrati naglaša Zbor doma in pred svetom, da se jo begunska londonska vlada izrodila v petokolonsko okupatorjevo agenturo in da nima nobene pravice voč, go. voriti v imenu slovenskega in drugih jugoslovanskih narodov.« (Odstavok iz resolucijo, ki je bila sprejeta na zboru 3. oktobra.)
»Obširno se je govornik bavil z notranjimi sovraZniki, ki jih je razdelil v odkrite: Pavelič, Nedič, Rupnik in slovenska Bela garda, ter prikrite, kamor spada londonska vlada. Vsi skupaj pa se bore proti skupnosti in resničnemu bratstvu jugoslovanskih narodov. Za nas jo londonska vlada samo ekspozitura Dražo Mihajloviča, Mihailovič pa je v službi Okupatorja ln naš sovražnik. (Tako jol) Ta vlada nima nobene pravice govoriti v našem imenu* Slovenski narod predstavlja edino njegova OF z 10 na čelu. Po naši volji in po volji Blovcn- j skega naroda predstavlja slovonski narod samo še AVNOJ.«
Prijazno sporočilo in res čudovita sa-npnlca tisti londonski vladi, kt je za OF naredil« n° rndtn tollVo reklam«, med Slo. venet pa s tcm^fmllco krvave zmedel
Teater v teatru
»Slovenski poročevalec« piše:
»Gledališka skupina propagandne komisije IOOF pod umetniškim vodstvom tovariša Jormana je prispevala odposlancem y ničnih delavnih urah užitek, kot ga ljudstvo malokdaj užije. Zo na prvem veličastnem zboru odposlancev slovenskega naroda se jo gledališka umetnost povezala z ljudstvom. Saj igralec nima bolj vernega po. slušalca, kot jo preprosto ljudstvo. Blaženo je poslušati umetelno govorjenje posamične in zborno recitacije, ki so jih predvajali tovariši Tiran, Simčičeva, Gale, Zupančič, Starčeva, Turk. Razumljivo je, da so še bolj naravnost v srce sogle pesmi, ki so jih odpeli operni pevci Bogdana Stritarjeva, Nada Stritarjeva, Kristančič, Sturm in Pa. hor, ki sta vodilf glasbene točke. Prvi večer so odigrali jgralci dramsko sliko »Ve čer pod llraeljnikom«, lii kaže volitvo v Zbor odposlancev s problemi, ki jih take volitve sprožijo. Igra jo bila od strani igralcev prav za prav improvizacija, ki pa je
0BDE3aaesBBBCSS0BBBaaBBSD«a
Protestno zborovanje
V nedeljo dopoldne ol) 11 bo v unionski dvorani protestno protikomunistično zborovanje.
V nedeljo popoldne ob treh pa bo na grobu pok. dr. Natlačena spominska svečanost za vse tiste, ki so padli neposredno ali posredno kot žrtve komunističnega nasilja. Opravil jo bo škof dr. Gregorij Rožman, ki bo imel tudi govor. gbhbibiiibbbbbbbbbbbgbbbbbbbbb
prav zaradi tega izgubila na svoji vrednosti.
—	Osrednja točka zadnjega večerai na katerem so igralci ponovno nastopili, je bila igra »Mati«, ki jo jo spisal pesnik Milo Klopčič. Novodobna igra kažo, kako se je_ odločila mati za borbeno pot svojega sina,*-ko je njegovega brata izdat belogardist.! Junaštvo novih ljudi sproži v njej voljo ] do borbe in maščevanja. Igra je polna pre- j tresljivih dramatskih konfliktov, ki je da- ! la Starčevi, Simčičevi, Tiranu in Galetu | kot glavnim igralcem možnost, da so močno j prevzeli ljudi s svojim predvajanjem. I
Gledališka umetnost se je spet povrnila v deželo.«
Res; le da so ji za kulise ogenj, podrti-ne, kri — ter rdeča zastava, pri kateri joka slovenska mati.. •
Naročnikom m prijateljem »Slovenskega doma«
Cena naSemu listu je določena takole)
mesečna naročnina znaša . « 6.— lir posamezna Številka velja . . 1.50 lire
Vsi stalni naročniki, ki Imajo list pla« čan do konca leta ali kakor koli za na* prej, bodo »Slovenski dom« prejemali tako dolgo, dokler ne bo vplačana na« ročnina Izčrpana za novi »Slov.« dom«.
sna
Naročajte »Slovenski dom«!
»Zlato srce« iz Gonarsa
Ljubljana, 13. novembra.
Vprav te dni, ko je toliko govora o dobrodelnosti in o vsem, kar Jo z njo v zvezi, sem so večkrat spomnil sličice iz tistih dni, ko som bil s številnimi drugimi v internaciji v Gonarsu. Je to zgodbica, ki je zelo značilna zlasti za tisti del Ljubljapo, ki v Gonarsu ni imel ■ dosti zastopnikov. Toga-lo se zadnje čase večkrat spomnim:
Prve dni, ko smo bili v internaciji,, v onem slovitem Gonarsu, je skupina Ljubljančanov, h kateri sem pripadal tudi jaz, soglasno sklenila, da si bo vsako pošiljko, ki bi jo kdo iz te družbe dobil od doma, tovariško razdelila med vse. Soglasno smo sprojell ta sklep, saj bi bila na ta način prijetna presenečenja dosti pogostejša kakor sicer. In ta sklep smo tudi držali, toda žal zelo malo časa.
Dva dni po tistem našem trdnem In navdušenem sklepu je že nekdo iz naše skupine dobil pošiljko od doma. Prav posebno velika ln bogata sicer ni bila, saj je bil fant, ki jo je dobil, revnih staršev, ki mu pač niso mogli poslati kakšnih posebnih dobrot. a fant je, navzlio temu da jo bil hudo prostradan in potrebon ko le kdo tiste pošiljke, lepo pred vsomi odprl mali zabojček ter pravično razdelil vse med vse.
Naslednji dan je dobil pošiljko od doma nekdo drugi iz na.še skupine. Ta si je, že nekoliko pomišljal, ali bi", ali no bi, na-zadnjo pa se je odločil nekako za zlato sredino. Njegov zavitek, ki ga je prinesel med nas, jo imel namreč že precej sumljive luknje. A navzlic temu smo le tudi od njo-govo pošiljke dobili vsak vsaj nekaj.
Potem pa je nai slovesni dogovor, naš trdni sklep, da bomo tovariško nosili ne samo tegobo internacije, pač pa si bomo tudi vse dobrote v obliki pošiljk tovariško delili, umrl žalostne smrti. Trotjo pošiljko -precej obilna je bila videti — je dobil nek Ljubljančan, ki sem ga že prej, po tem dogodkn pa še bolje poznal ln naj o njemi povem javnosti .le to, Ua je ravnateljev sin. Pa ne morda sin ravnatelja kakšne gimna« zije, tomveč ravnatelja nekega velikega pod-i jotja. Pošiljko je hotel lepo utajiti, a ko smo mu le dokazali, da jo je dobil, se je začel izgovarjati, da je bila pomota, da pošiljka ni bila njegova, temveč za nekoga drugega, ki se prav tako piše kot on. Potom pa, ko ga jo nekdo izmed nas videl, kako se jo skrivaj mastil s pižkoti in vsemi mogočimi drugimi dobrotami, ki so mu jih bili poslali od doma, ga ni nihče več opozarjal na njegovo obljubo in tovariško dolžnost, in pustili smo ga pri miru ko »žegna-no sol*.
A bili so med nami Se hujši. S kakšnimi čustvi so nekateri potrdili tisti naš sklep,
da si bomo vso tovariško delili, dobro in zlo, pa še prav posebno dokazuje naslednji primer:
Nek ljubljanski »crkljanček je dobil obvestilo, da je izpuščen iz internacije —i kako in zakaj, nisem vedel tn še danes no vem —, in da bo čez nekaj dni že zapustil tisto naže skupno taborišče ter se vrnil domov na svobodo. A čez dobre pol ure so ga z druge strani obvestili, tla ga čaka pošiljka od doma. Svobode se jo zatrdno bolj razveselil kakor pošiljke, a. kaj mislite, da je s tisto pošiljko, po kateri so se nam vsem kar sline cedile, naredili Odnesel jo je * seboj nazaj v Ljubljanol T)a, odnosel jo je domov, čeprav je vedel, da mn bo na poti v Ljubljano skoraj v breme, in čeprav jo tudi vedol, da Ima doma vsega v izobilju, ln čeprav je bil edon izmed tistih, ki so z največjim navdušenjem pritrjevali, kako lepo je, da so bili pred nekaj dnevi tako tovariško sklenili, da si bodo vse pošiljke delili. Lahko je tudi dobro vedel, da je med nami, ki smo ostali v Internaciji, marsikdo tako lačen, da mu pajk prede po želodeu ia da mu utegne presti še dolgo, vse predolgo.
A, po pravici	povem,	da' smo	bili po
drugi strani kar zadovoljni, da nas jo to »zlato« ljubljansko srce zapustilo.
Zdaj smo se tudi drugi hvala Bogu po večini že vrnili domov iz internacije. Večkrat sem že Brečal na ulioi tistega »dobrega« tovariša, ki je iz Gonarsa odnesel svoj zavitek vseh mogočih dobrot nazaj v Ljubljano in ni dal nikomur niti pokusiti ničesar.. Ustavil pa	ga na	ulici nisem in	ga tudi
nikoli ne bom, ker zame ni človek. Kadar ga srečam,	vselej	nekam	zbegano	pogleda
v	stran ali	v tla,	da mu	ne bi bilo treba
govoriti z menoj, če bi ga prepoznal in ogovoril. Da, da se ne bi bilo treba njemu, ki je boljo oblečen kakor pa pred vojno in sit najbrž tudi vsaj tako kakor v mirnih časih, razgovarjati * monoj, ki nimam tako lepo zlikanih hlač,'ki‘Mm skoraj bo«, ki se skoraj hiti k brivcu ne upam. da ne bi pre-'tfee-zapravil,- tn ki se-pottom za vsakSan/ kruh Irt morda tega velikega gospoda 1 »zlatim« srcem srečam vprav tedaj, ko » trga nesem v mreži oekaj glavio solate.
In povrhn ta polizanec, zllkaneo in lepotec govori ob vsaki priliki samo o svojem velikem trpljenju in mučeništvu, o strahoti ^nlh dneh, 'ki jih je preživel v Internaciji, kjer da jih niBo le stradali, temveč tudi pretepali in jim colo »pulili nohte s prstov«. Da, res je bil mučenik nad mučeniki, in •vsak, kdor ga je videl, kako je s tistim zavitkom odšel Iz internacije že po nekaj dneh spet domov na svobodo, ml bo to potrdil-Zdaj so se mu »rane« zncelile, le srce mu Še vedno nagaja, tisto njegovo »zlato« srce.
— II —
sicer dajali vsa sotlo scensko In druga Injok-djo. Toda moral jo Je ohraniti pri življenju, zakaj treba ja Lilo uveljaviti komunistične ljudi. Del natega tiska pa Jo Ja poglasll za romek dejo. In Ljubljana Je verjela, da J« ta literatura nova in iivlrnal
testa vrsta. To so bile ionske vseh vrst, Jenska, v katerih smo vedno glodali nedolžna In brezpomembna bitja, ki ne morejo ne ikoditi, ne koristiti.
Prvi razred. To so bilo »donda« ali goske. Te niso mnogp mislile In se brigale, kaj delajo. Govorilo so, da ni tako hudo, da bo po »osvobojenju« vse lepp In bomo vsi enako Imeli. Vesele se bilo, da so mogle kaj poceni kupiti ter iti vsak teden vsaj dvakrat na Dolenjsko, od kodor so prlnaiale komunistično pobarvane novice In moko. Vleč Jim je bilo vse to »to, ker je nekaj novega Ih pikantnega.
Drugi i a i r a d. To so bile ionske, ki so gledalo v spolnosti svoj iivljenskl cilj In viiak, ionske, ki se rade navdulljo in ki sa rade lovijo za političnimi modami. To so delala zaradi tega, kar Jim je melčanskl položaj tako narekoval, ali j>a zato, ker zaradi svoje Jalovosti niso nikdar Imele pametnega dela.
To so bito iboljie« dobro situirano damo, ki bi bile v drugačnih časih lahko tudi »narodno« dame In razumniSko damo, skozi salone katerih so pletejo vse niti. Imolo »o denar In položaj, želelo so si nasladnega ilvljonja In važnosti. Obojo so Jim dali komunisti. Zaradi meičanske pomehkuženosti življenja pa lo niso prllle tako daleč, da bi neposredno sodelovale pri komunistlčnom početju. Pri njih so se zbirati badogllevcl In salonski komunisti tor Jih teilll, dajali navodila In mnogo Izvedoil.
Tretji razred. Te žensko so bile pripravljene xa komunistično zločinstvo vedno vse storiti In vse žrtvovati. Pojma časti ali morale niso poznale. Poznalo so 'samo cilj. In v tem so se Izkazale najbolj pri bado-IJevcih. Lidija Sentjurčeva, žena Vita Kraigherja, žena Borisa Kidriča in drugo so legendarne. Kjer Je vse odpovedalo, niso odpovedale to. Rocimo, da bi bilo v namenih bado-gllevcov kaj poltenega. Za eno noč IJuboznl so komunisti vse vnaprej Izvedeli.
A Ljubljana jo verjela, da Je tudi to novo in Izvirno. Verjela Je pač v novost, ki je bile stara tako, da ji jo zrasla laket brada.
A kaj bo tedaj, ko se bo vso to izkazalo ia zmoto, za katero bo treba dajati odgovor?
»Desna roka« Metoda Mikuža
Na tako Imenovanem zboru odposlancev, »izvoljenih« od 25. do 30. septembra, je Imel
1.	oktobra, po referatu tov. Kidriča, Kardelja in dragih govor tudi dr. Metod Mikuž,1 »verski rteferent« pri glavnem štabu NOV in POS. »Slovenski poročevalec« od 17. oktobra priobčuje o njegovi diskusiji dobesedno naslednje:
»Govoril je v kratkih in preprostih stavkih, kakor zna samo on. Govoril je o različnih vrstah duhovnikov, ki jih je obiskoval na osvobojenem ozemlju, govoril o tistih fantih, ki so bili zapoljanl in so borili proti partizanom in ki naj zdaj z dolom delajo pokoro. Ob koncu jo rekel: Neki župnik me je vprašal: »Kako vendar zmoreš vse to, ko so vendar toliko pisali proti tebi?« Dejal sem samo tole: »Poslušajte, gospod župnik, nekaj je, imam veiikega zaščitnika, veliko desno roko«. In vpražal rae je, kdo je tisti. Odgovoril sem mu: »K o -munistična Partija«. Ni mt sicer precej verjel, pogledal mu je debelo, kajti samo ob sebi razumljivo je, da stari gospod ne more razumeti tega. Vendar dopovedal sem mu.-Vam pa, ki razumete, to poudarjam slovesno na tom zgodovinskem zborovanju, da sem baš med tovariši komunisti našel no samo svojo desno roko, ampak tudi svoje najiskronojie prijatelje«.
»■.m-
Teden v kratkem
Maša zadušnlca za kočevske irtve. V
stolni corkvl sv. Nikolaja v Ljubljani je bila v potek, 5. t. m., ob 7 zjutraj slovesna sveta maša zadušnica za nedolžne kočevske žrtvo, ki jih jo rdeče komunistično sodišče v Kočevju obsodilo na smrt. Pod kupolo je bil postavljen visok katafalk z dvema veli. kima vencema. Mašo zadušnico in slovesni recjuicm jo opravil stolni kanonik g. Vovk ob asistenci duhovščino. Slovesnemu žalne-mu cerkvenemu opravilu so prisostvovali zastopniki nemško vojske, domobranci, ob katnfalku postrojena domobranska četa ter mnogi zastopniki ljubljanskih kulturnih in drugih organizacij in društev. Bilo je tudi mnogo poštenega ljubljanskega občinstva* da jo bila ccrkev nabito polna.
Kočevske žrtvo so oropali. Kakor poročajo iz Kočevja, so Beabler-KldriČ-Scrnočevi tolovaji po izvršeni justlflkaciji nedolžnim žrtvam pobrali vrhnjo obleko, prstan« in druge dragocenosti. Takim roparjem pravimo »maroderji«, ki spadajo pred vojno so-
dišče. Ali jih bo rdeči sodnik dr. Kržišnik' poklical pred.svoj krvavi tribunali Po Ljubljani namreč govore, da je dr. Kržišnik dosleden tolmač zakonal Bo torej delil tudi tolovajem primerno kpzen!
Škofijska dobrodelna pisarna. Lani av* gusta v okviru škofijskega ordinariata ustanovljena dobrodelna pisarna je v enem lotu izvršila velikansko dobrodelno delo. Razen prlstnšev OF so vsi sloji Ljubljane razumevali akcijo pisarne ln ji naklonili primerno podporo. Kako veliko delo je pisarna opravila, zgovorno kaže dejstvo, da je bilo od lani do 15. oktobra letos izplačanih mnogim beguncem v podpori 627.700 lir.
I	Imovina upornikov. V zadnjem času je bila nekaterim upornikom zaplenjena njih ■ premična in nepremična imovina. Predsednik pokrajinske uprave general Rupnik je Imenoval za Izrednega komisarja pri Zavodu za upravljanje, likvidacijo in dodeljevanje imovine upornikov sodnika okrož-sodišča Vinka Štruklja. Upravni in nadzorstveni svet tega zavoda sta prenehala poslovati.
Nesreča pri eksploziji min. Ne mine to* den, da no bi kronika poročala o nesrečah' ljubljanski okolici ln na deželi po nekaterih travnikih in gozdovih, alt pa granat' ki so bile odvržene. Na Ježici so se otroc* igrali na nekem travniku. Naleteli go mino, ki so jo začeli obmetavati s karaenjen>' da bi eksplodirala. In je res. Drobci pn zadoll 7 letnega sina železniškega stroj«' vodjo Ivana Gosarja, stanujočega v M«'1 vasi pri Ježici. Hudo je bil poškodovan vsem telesu.
Stanovanjske odpovedi. Pri ljubljanske1' okrajnem sodišču je bilo v oktobru let® podanih 55 odpovedi za izpraznitev najel' stanovanj, lani 83. Odpovedana so večino«1 ono - in dvosobna stanovanja. Lela 1942 -1 bilo v Ljubljani 8036 eno- ln 7420 dvosob«1 stanovanj.	.
k«'
0»'
Plutovlno In plutovinaste odpadke
puje »Mctalia«, Gosposvetska cesta 16' sproti Dolavskega dortin.
Zegoza, zadruga malih gospodarjev, *P roča, da bomo v mesecu novembru Ijevali mešanico moke in otrobov, in B po 1 kg na enoto. Vrstni red za slodecč: prvi teden (15. novembra) * ® 25qo, 1—1000, drugi teden (22. novembra) 1f,_	»h«'
tretji teden (29. novembra) 2501—400 • cednl red za posamezne dneve .1« n_S* ponedeljek A—G, torek, H—N, *re a čotrtek S—l.
Doživel in preživel sem usodo Turjaka...
Ogenj, kri in ruševine, junaštvo in izdaja, streljanje ranjencev in talcev, pokoli duhovnikov In razumnikov - epopeja
našega boja proti rdečemu požaru
Ljubljana. 12. novembra.
Pri stolnici sva se srečala. Še nekaj metrov pred njim som menil, da me oči varajo. Pa je bilo resi Tako krepko in prisrčno si če nikoli nisva stilniia desnici.
»Hvaia Bogu, samo da si živ!« — »Veš, saj je res pravi čudež božji, da semli
Zavila sva proti stolnici. V njegovih očeh sem bral, da želi k brezjanski Mariji, h kateri se je rad zatekal že kot študent.
Dolga je bila njegova povest o zbiranju, boju in koncu Dobrepoljcev, Dolenjcev, Ribničanov, Gregorcev, Laščanov in škocijan-skih fantov v zgodovinskem turjaškem gradu.
Skoro dva meseca bosta že minila, ko se je na razvalinah tega kulturnega spomenika odigrala žaloigra, kakršne niso doživeli turjaški zidovi niti za turških napadov.
Vsega, kar se je zgodilo v tednu od 12. do nedelje 19. septembra, in močnih dogodkov, ki so prišli po turjaški žaioigri, ni mogoče popisati v nekaj vrsticah. Očividec, ki je doživel in preživel usodo Turjaka: napad komunističnih skupin s sodelovanjem italijanskih' cesarskih bataljonov, po-kolj junaških škocjanskih in drugih fantov ter križev pot stoterih turjaških branilcov od Turjaai do Vel. Lašč in Kočevja, pripoveduje:
•V četrtek, 14. septembra, so nas obkolili komunisti, 653 borcev in okrog 150 civilistov, ki so iskali varstva pri turjaški posadki, je bilo v gradu, ko so začeli komunisti »kupno s kraljevimi italijanskimi vojaki oblegati to zgodovinsko trdnjavo. V gradn smo imeli dovolj hrane in tudi zadosti vode, ki »o jo vsi do konca prejemali dnevno po tri kozarce.
Komunisti to it r začetku vedeli, da turjaikih branilcev ne bo mogoč« »tret! z bojno močjo. Zato so *e ▼ četrtek, 14. sept., začeli i zvijačam!, da bi tako premotili posadko, zlasti pa dobili v roke poveljnike. S silo so privlekli v bližino gradu dekleta in sorodnike fantov ter jih pošiljali v grad kot parlamentarce, češ da se hočejo pogajati s posadko. Tako je prišla po njihovem ukazu v grad Dolšinova Iz Vel. Lašč z belo zastavo. Med tem časom so komunisti zasedli strateško najvažnejše točke okoli gradu, ee zakopali v jarke ter približali tudi s tanki. Z daljnogledom smo kmalu ugotovili ▼ tankih, ki so jih ustavilj na določenih mestih, čedno posadko: razkuštra-ne tovarišice in umazane Badoglijeve vojake. Postali smo pozorni. Ko so poveljniki ugotovili, da cesarski vojaki skupno s komunisti spravljajo yie daleč od gradu na utrjeno mesto dv« topova, smo začeli a streljanjem.
Komunisti zdaj še niso upali napasti gradu. Spet so poslali žensko z zastavo in enova prišli * predlogi in celo * pismom,
v katerem so ponujali triurno premirje. To Je bilo sprejeto. Streljanje je ponehalo ln po posvetovanjih na obeh straneh je bilo sklenjeno, da ee snidejo parlamentarci Iz grada in oni drugi. Poveljstvo turjaške posadke je poslalo parlamentarce, med njimi vellkolaškega župana Paternosta in še dva druga, ki Pa »o jih komunisti zavrnili, čoS da morajo priti častniki.
Tudi tej zahtevi so turjaški branilci ugodili. Določili so nove parlamentarce častnike: Žuraja, Mikliča in Perneta. 811 so na pogajanja. In zgodilo se je, kar je pač v soglasju z rdečo častjo. Ko so prišli iz gradu, je zaregljala komunistična strojnica in krogle so priletele prav v njihovo bližino. Morali so se umakniti nazaj v grad.
Turjaški branilci so tedaj še sumili o komunističnih namerah. Komunisti so se hoteli pogajati samo zaradi tega, da bi pridobili čas in s pomočjo Badoglijevih vojakov sklenili obroč okoli gradu, kakor so to delali tudi drugod: na Blokah, v Begunjah itd. Poveljnik tolovajov Pero, po rodu Črnogorec, je skušal še nadalje slepiti turjaško posadko. Po tem dogodku je poslal z belo zastavo v grad nove parlamentarce s pojasnilom, da so streljali na bližajoče se častnike zaradi neljubp pomote. Politkomisar Janez Hribar iz Loške doline, ki je dejansko vodil tako imenovano 18. divizijo (300 mož), je imel pravi načrt 2e skovan . •.
Fantje so držali besedo in znova privo* lili v pogajanja, do katerih io dejansko prišlo šele naslednji dan. Padli so predlogi:
vi ste vojska, mi smo vojska, vi se borite, mi se borimo.. • itd. Pero pa je zahteval od Perneta kapitalucijo — odložitev orožja,
—	popolno vdajo.
Kaši parlamentarci so se vrnili In po razglasitvi uspeha pogajanj je padla skupna odločitev: če je tako, se bomo borili!
Pero je zagrozil, da bo v dveh urah uničil grad, toda v četrtek se ni zgodilo še nič posebnega. Bile so manjše praske, pri katerih so padli Primčev fant, Jerič Jože iz Zdenske vasi, turjaški legionarski poveljnik Bambič ln še 4 drugi fantje iz Škocjana, Turjaka in iz Suhe Krajine.
Ko sem hodil po Dolenjskem, sem bral v »Slovenskem poročevalou«, da je turjaška »zmaga« največji uspeh roparsek vojske. 600 turjaških branilcev in na stotine drugega prebivalstva pa ve, kdo je premagal turiško posadko in pomagal slovenskim ko-i munistom k temu »uspehu«.
Takole je bilo:
V	petek, 15. septembra, so badoglijevskl Izdajalci, ki so se dve leti urili v točnem topovskem uničevanju, ko so streljali na naše vasi pod krinko preganjanja komunistov, so tega dne od 4. do 6. popoldne izstrelili na Turjak 395 granat težkega kalibra. Že v začetku so granate uničile zgodovinsko kapelo in zrušile stene v novo postavljenem delu gradu. Turjaški branilci *o vztrajali kljub hudemu topovskemu og-»ju, dimu in dežju strojničnih krogel v Kradli ter junaško odbijali napadalce, ki so Padali v trumah.
Fantje so bili pripravljeni n* vse, tudi »a smrt. Topovske krogle so podirale zid za lldom in nad borci so se rušili stropi, dim ®6 je valil po gradu in okoli njega, da nisi videl niti za nekaj metrov naprej razen °enja, ki je objemal grad. Nekateri fantje *o bili več kot junaki. Boštjančičev Jož« •
Ceste pri Vidmu ee je srečno umaknil topovski krogli, ki je napravila v grajskem zidu veliko luknjo in treščila v sobo, v kateri lo bili legionarji. Na srečo se ni nikomur nič zgodilo; le enega je pritisk vrgol z vso silo v bližnji kot, kjer mu je grajski debeli zid zaščitil glavo. Boštjančič pa je postavil v to luknjo strojnico in dejal: »Prav tja bom pomeril, od koder je prišla ta debelaI* ln poslal je tja 250 izstrelkov. Top se ni več oglasil.
Fantje so nato napadli komunisfe in jim zasegli dva avtomobila in tri strojnice.
V	soboto so komunisti dobili še več ba-doglijevcev in začeli z načrtnim obleganjem. Prav do tako imenovanega »Marofa« so privlekli topove in začeli z nabijanjem. V gradu pa je v odgovor donela slovenska pesem. Borci so prepevali in njihova pesem je odmevala z zgodovinskih grajskih lin daleč v dolino. »Marširala, marširala«, »Regiment«, »Naprej zastave slave«. Komunistke, cvet novega ženstva, pa eo vpile: »Predajte se, beli psi!«
Zidovje se je rušilo, granate so podirale stene. žužemberška skupina se je brž znašla popolnoma zasuta v eni izmed velikih sob. Strop se je vsul na fante in kmalu je bilo med borci več ranjencev, med njimi Kasta* lic Jože In Boštjančič Jože.
Ko Je bilo v gradu najhuje, pa je nenadno završalo po hodnikih in dvoranah: »Komnnlstl so v gradu!« Poveljnika Terne in Kaduno sta takoj hitela na kraj, kjer so
Ob tej najhujši url je Junaški poveljnik Perne dal povelje vsem borcem: »Izpadi Rajši smrt kakor vdajal« Bilo je prepozno. Na drugem koncu gradu, kjer je bilo že vse v plamenih in fantje niso mogli tlržati niti pol ure, so prosil; za vdajo. Vsi izhodi so bili zastavljeni s strojnicami, pred gradom so vozili Emanuelovi tanki.
»Kdor pride z orožjem, bo ustreljeni« taka je bila zapoved rdečega iiovol.inika Pera, ko so se vdajali prvi turjaški junak!, ki so vztrajali vso soboto in nedeljo v tem hudem boju.
Potem smo prihajali iz gradu d-ng za drugim. V gradu je ostalo le 35 ranjencev, med njimi bogoslovec Logar Jože iz Vodic, katerega je mina liudo ranila.
Silno smo bili presenečeni, ko smo videli pred sabo le majhno število t jmunistov, saj so bili vsi drugi napadalci večinoma sami badoglijevci, ki so se pridružili tolovajem.
Pri ranjencih sta ostala ribniški kaplan Sitar Ivan in laški zdravnik dr. Kožnn. Ko So ju našli pri ranjencih, so vpili r.ad njima in noben izgovor, da sta le v službi, ni zalegel.
Komunisti so oba odpeljali. Dr. Kožuh je ob slovesu rekel takole: »Tako je, družino imam, dva otroka, ženo. — Ce me bodo ustrelili, nič za tol Za pravico smo se borili, za to pa se splača nmreti!«
To so bile poslednje njegove besede turjaškim junakom .. <
skega dvorišča smo šli drug za drugim na cesto pred grad. Človek ne more ponoviti vseh psovk, ki so jih lajale komunistke, ko smo prišli brez orožja iz gradu. Poveljnik Perne je dejal, ko je odvrgel pištolo: »Kadar je sila najhujša, je božja pomoč naj-bližja!«
Komunisti so kmalu Izbrali vsak svojo žrtev. Tako je n. pr. nek sprijen študent takoj poklical profesorja Petelina (n ga zvezanega odgnal za hišo. Nekaj ur življenja mu je rešil le njegov bivši profesorski tovariš, ki ga je iztrgal ničvrednemu bivšemu učencu.
Okrog 650 ljudi so zbrali pred gorečim gradom. Kmalu so nas vsega oropali — obleke, denarja, vsegacelo sezuli »o nas. Ko mi je ropar ukazal, da naj sezujem gojzerje, sem mu rekel: »Tovariš, prinesi dovoljenje od komande, potem dobiš! Saj ste vendar urejena vojska!« Vrnil se je z »dovoljenjem«, toda moji čevlji s0 bili že strgani. Ko jih je videl, je dejal: »Hudič, saj niso tako fejst, kakor sem mislil!« in mi jih je pustil. Pri tem ropanju «o se »tovariši« med seboj hudo prepirali.
Kmalu po teh »osvoboditvenih« dejanjih So prišli najzvestejši pomagači slovenskih komunistov: izdajalski cesarski ln kraljevi italijanski vojščaki. Prav ko so nas komunisti spravljali v dvorede, je pripeljal Ce-ruttijev tank, v katerem sta sedela cesarski vojak in tovariši s sovjetsko zvezdo. Cesarski »junak« je ob vsem navdušenju
•i -	v
* .v '•	.
Turjak — stoletna priča slovenskega boja proti navalom z vzhoda"— kakršen Je bil pred 1*. septembrom 1»4*
rinili v grad komunisti. Potem Je pritekel Perne k nam in povedal: »Izdani smo!« V tem trenutku nisem mogel verjeti, ko pa sem bil med ranjenci v ambulanoi, mi je Kaduno France, zvirški poveljnik, s težavo dejal: »Izdajstvo v gradu!«
Izdajstvo je bilo ugotovljeno. Na gradu je nekdo nad prebito odprtino privezal lestev, po kateri eo prilezli v grad prvi komunisti.	i
To je bilo pa takole:
Komunisti so bili točno poučeni o stanju v gradu. Usodno je bilo to, da so cesarske granate in mine najprej vnele tisti del gradu, kjer so lesene stopnice. Ta predel gradu je bil kmalu ves v plamenu, zato je bila zaradi hudega topovskega ognja
obramba v *em predelu nemogoča. Nekaj dni po turjaški žaioigri mi je bilo marsikaj bolj jasno ko takrat. V Ribnici sem namreč srečal turjaškega gostilničarja Prajerja, ki se je bahal pred komunisti: »Turjak ne bi bil padel, če bi, ne bilo mene!«
Kot domačin je točno poznal grad, obvladal je tudi italijanščino, zato jo lahko vestno in natančno podučil »badoglijovce«, da so s svojimi topovi in minami pomagali komunistom do »največje zmage v zgodovini« ...
Ogenj se je širil in dim Je dušil branil-
Vseh 35 ranjencev so nato nagnali 1* gradu ln poveljnik je dejal: »Kdor more lesti, naj pride, drugi pa naj poginejol« Ljudje so zbrali poslednje sile ln so vlekli na določeni kraj. Ljudstvo, ki je vse to videlo, je jokalo, prinašalo ranjencem 6adja, živeža in vode, jih prosilo, naj se umaknejo Itd. Ranjenci pa so verjeli komunističnim zagotovilom, da pojdejo v bolnišnico in so ostali.
Domačini, Vi so bili priče pokolja turjaških ranjencev, pripovedujejo o usoduom ponedeljku, 20. septembra, takole:
»V ponedeljek zjutraj je prišel pred hišo, v kateri so bili ranjenci, komunistični poveljnik na konju ln zaklical ranjencem: »Kdor je še toliko močan, da sam hodi, naj pride veni« Smrtne sence, sestradane in izmučene, so ee prikazale pred vežo hiše. pred katero je stal ob konju morilec. Dekle, ki je prav takrat vodilo ranjenca okrog hišnega vogala in videlo vse to, mi je s solzami v očeh v kratkih besedah popisalo te grozne trenutke:
»Strašno je bilo! Komandant Je stal oholo razkoračen pred hišo ln ustrelil vsakega ranjenca, ki se je pokazal v veži.«
Ljudje so potem našteli 28 trupel La Jih pokopali.
Med ubitimi ranjenci so znana naslednja
ee, med katerimi je bilo že precej ranjen- I Imena: Jerič Jože In France Jerič; Kadunc
rr—1 _ 1 la Kil i.. .	___
cev. Toda bojni duh je bil še vedno islS: tak kakor pred stoletji, ko je Turjak branil divjim tolpam z Vzhoda pot v Ljubljano...
Slišali so klice napadalcev, ter vedeli so, da je vsako njihovo zagotovilo ničevo.
Ko so zaradi ognja začele v gradu hnde eksplozije streliva, je bila stiska najhujša. Komunisti ln badoglijevci so že vdrli v grad, pred velika vrata pa so cesarjevi vojaki pripeljali tanke in strojnice. Južna grajska stena se je zrušila in pričel se je boj od sobe do sobe.
Častniki so navduševali borce ln fantje so bili veseli njihovih besedi. Najbolj junaški so bili: kaplan Mavec, zdravnik dr. Kožuh, oba Rožanca iz Loža, Beuo iu Ivan, Ul drugi.
Franc, Zvirče; Strnad Jože, Zdenska vas. Boštjančič France (Vokčev fant), Kastelic Jože, Kovačič Jože lz Vidma, Janezkov fant iz Zagorice in naslednji škocjanski fantje: Andol jšek Franc, gorenjski bogoslovec Breznik Jože, Pečkov Jože, Petelin Anton, Bavdek Frane In Okorn Anton. Tu sta bila ustreljena tudi ranjenca, bogoslo-veo Logar Jože In bogoslovec Matevž Krmelj, po rodu iz Škofje Loke.
Za ostala imena vedo domačini, priče teh umorov.
Tako je bilo z ranjenci. Vsi drugi pa smo na dan konca zato z neko vsiljeno grozo stopali pred svoje brate — rablje. Kakor da bi vedeli, kaj vse te bo zgodilo, tako nesiguren je bil naš korak, ko da gremo S »mit- la UL taio. £wJu iuzbitega graj-
nad zmago zaklical: »Facciamo un risotto!« da smo se morali pri vsej resnosti nasmejati še mi.
Tovarišica pa mu je v njegovem Jeziku pojasnjevala, naj zapelje kar čez nas in dejala na ves glas: »Kje so farji, da Jim bomo čreva na špulce navili!«
Postavili so nas v vrsto po dva ln dva. Dve uri smo čakali tako — molčali smo, toda ponosno in e prezirom gledali na »tovarišice«, ki so zbrale na svojem jeziku vse mogoče psovke iz komunističnega slovarja na naš račun; potem smo nenadno ugotovili, da iščejo »tovariši« — vrvi. Prinesli »o jo — dolgo, poleg nje pa tudi žico, ki so jo razrezali na kosce. Nad tristo parov je kmalu soglasno ugotovilo, da nas bodo najbrže zvezali. Spomnili smo se svojih dragih bratov in soborcev v Grčaricah, katerih žalostno usodo smo že zvedeli.
Potem so nas zvezali: z žico so ovili po dvoje rok, ter nas z isto žioo potem navezali na vrv. Veš, bili smo tako na gosto, da sem s koleni božal svojega prednjega, moj zadnji pa je tako delal meni.
Naš križev pot se je pričel. To je bil za slovenske komuniste najbolj »zmagoslaven« pohod. Na čelu tega sprevoda je vozil cesarjev vojak tank, na katerem je bila zastava z rdočo zvezdo. Za tankom je stopala »častna četa« partijcev, ki je prepevala himno »Za pravdo in svobodo slovenskega naroda«, godec je vlekel harmoniko ln igral »zmagoslavne« koračnice. Za tem je stopalo nad 300 parov turjaških junakov, zvezanih, kakor sm0 to videli o sužnjih v Afriki. Prvi je stopal prof. Petelin, kmalu za njim Malovrh, Mavec, Perne in drugi.
Sprevod je ob spremstvu partijskih stražnikov šel skozi Rašco proti Vel. Laščam. Ljudje, ki so nas videli, so molčali, žonske pa so ihtele. Nosile so nam vode, pa še te nam tovariši niso privoščili, četudi so vedeli, da smo že dva * dni broz hrane...
V	Malih Laščah so? nara okrog 9 priredili poseben sprejem. »Častna četa« je pripravila poseben zbor zmerjalcev, Mi pa smo šli mimo, molče in z dvignjenimi glavami ponosno mimo. Iz zbora zvezanih se je oglasil star kmetski možak ia na vee glas
zaklical: »Oče, odpusti Jim, saj ne- vedo, kaj delajo!«
V Laščah so komunisti sklicali vse ljudi, da proslave največjo zmago »osvobodilne« vojske. Tovarišice »o si kar izbrale posamezne »bele pse« in jim — seveda zvezanim — pljuvale v obraz. Najbolj se je izkazala tovarišica Brodnikova, znana cesarska vlačuga in najožja prijateljica badogli-jevskih eleganov, ki eo se v dveh letih zaradi »ofenziv« mudili v Velikih Laščah in imeli prav zaradi teh tudi največje stike s »tovarišicami«. Tovarišica Brodnikova sl je izbrala kaplana Polda Toneta in ga »častila« s pljuvanjem v obraz. Imel je zvezane roke ■..
Po »uspelem« mitingu so nas peljali ¥ silose pod velikoiaško železniško postajo. Natlačili so nas v te barake in nam prepovedali vsak izhod. Tako so nara barake služile za vso potrebe. Zjutraj je bilo že neznosno. Ponoči pa so prišli komunisti iskat žrtve. Najprej So spraševali po kapetanu Roglju, kaplanu Lavrihu in drugih. Ni se oglasil nihče. Komunisti so grozili: »Hudiči, vas bomo že zjutraj našli!«
Prišlo je jutrol Kaj bo z nami, smo se spraševali vso noč! Odgovor je bil le eden: Pobili nas bodol
V ponedeljek, 20., zjutraj, ko smo bili Se tri dni brez hrane, je prišla »komisija«: trije tolovaji In stara partijka. Pod pobarvanim! lasmi so se svetlikali (udi že sivi. Bržkone je b!la že dalj časa na terenu. Komisija je pričela z delom: napisala je naša imena. Vsakdo je pa povedal kako drugo. Komisija je komisija...
Potom je prišel »minister* dr. Jožko Brilej. Resno je nastopil in sklical »farje«. Ko je zagledal kaplana Lavriha, mu je takoj povedal, da ga pozna že iz dogodkov v Dobrepoljah, kjer sta se srečala lani. Na zbrano bogoslovce in duhovnike je igiel sramotilen nagovor, na koncu pa jih je potolažil s kozarcem vode. Za to uslugo pa Je ukazal: »Držite se skupaj!«
Naslednjega dne je nastopila »višja« komisija. Ta je določila, da se vsa turjaška ujeta posadka razdeli takole: duhovniki in bogoslovci, poveljniki in organizatorji, stari legijonarji-prostovoljci In mobiliziranci. Mobilizirance — 200 po štovilu — so takoj odpeljali. Kasneje smo zvedeli, da so šli na prisilno delo v delavske bataljone, kjer bi jih podučili, da so zapeljani. Odpeljali so jih v bližino Kočevja. Komandante so fotografirali, prav tako tudi organizatorje.
Ko so nas razvrstili v posamezne skupine in je bila dana zapoved, da gremo r Kočevje, je prišel nov ukaz: »Farje z vlakom v Kočevje, »bele pse« v barake, zape-Ijance na delo itd.!« Tako se je tudi zgodilo. Znova so nas uvrstili in zvezali. K« je partijec pregledal zvezane skupine — tokrat smo bili zelo trdno povezani — j* stopal za njim cesarski vojak in potrjeval pregled z opombo: »Bene cosi!«
Tokrat fantje niso ve£ molčali. Malovrh France je odprl usta in na ves glas povedal »tovarišem«, kar ga je težilo v srcu. Povedal je tako. da je moralo pri rdečih biti sram vsakogar, ki je vsaj včasih bil pošten.
Poveljnike ln nekaj drugih, ki eo Jih proglasili za organizatorje, so komunisti nato odpeljali proti železniški postaji, odkoder smo kmalu slišali regljanje strojnice. Bilo je to okrog pol 8 zvečer 20. septembra; mraz je bil in tema je kraljevala nad gozdnatim kotom blizu železniške postaje, ko so počili streli.
Potem smo zvedeli za žrtve. Ubiti so bili: častnik Žuraj, poveljnik Perne Tone, oficir Miki!« Iz Zagradca, Rogelj iz Krke, Mustar Janez (Marinkec), Sustar Lojze iz Vidma, dva fanta iz Zvirč, prof. Petelin iz Ljubljane. Odpeljali so jih 13, od teh sta se rešila bržkone le dva Dobrepoljoa in še nekdo. Imena ostalih so mi neznana, pač pa vedo zanje ljudje.
To noč so bili stražarji, ki so varovali barake, vsi pijani. V pijanosti so streljali v barake, pri tem je bil ranjen nek fant Iz Strug. Dobil je strel v trebuh. Ker pa ni tri dni jedel, mu je prav ta okolnost rešila življenje. Pijani komunisti so nato kurili okrog barak in že smo menili, da bomo zgoreli zvezani živi v barakah. Molili smo rožni venec in tako pripravljeni čakali na smrtno uro.
V torek, 21. septembra, zjutraj so prišli komunisti v silose ln zbrali 60 novih žrtev. Te so dpoljall proti gozdiču nad železniško postajo ln jih nato ustrelili. O ustrelitvi so objavili le imena »talcev«, in sicer samo 9 imen, čeprav so postrelili 59 moških ln 1 žensko. Ljudje ne bod0 nikdar pozabili tega sprevoda, ki je z molitvijo stopal mimo že-lezniške postaje in zbranih ljudi v gozd — v smrt. Dobrepolje! oziroma dekleta in žene iz tega kraja so bile prav blizu tega krvavega kraja, na katerem so naslednji dan našli cele mlake krvi.
Komunisti so objavili imena 9. žrtev, a ostala so zamolčali. Žrtve so bile: zdravnik dr. Kožuh, predstojnik okrajnega sodišča dr. Zalokar, konservatorist Rožanc Beno in njegov brat Ivan, občinski tajnik v Laščah, sodnijski sluga Brglez, Jurkov fant iz Zagorice in škocjanski fantje: Jakič Janez in Jože — brata, eden oče 4 otrok, Leopold Lunder, oče 4 otrok, Žnidaršič Janez, oče treh otrok, ščuk Anton, družinski oče, Bambič Matija, oče 5 otrok, Bambič Frane, oče 4 otrok, Okoren France, Krlvee Janez; dva brata Knnčlfeva, Adolf Mihelčič iz Za-bukovja, dva brata Zabukovec Jože in Janez, Petelin Jože, brata Jože In Leopold Bavdek, Perhaj Ivan. Adamič Jože ln Bav-dek lz Malih Ltpljenj.
Tako se je odigralo prvo dejanje turjaške žaloigre.
V torek popoldne so nas prepeljali v Kočevje, nekaj zaprli v Dijaški dom, nekaj v grad, nokaj v hišo pri železniški postaji in drugod. Takih nas je bilo okrog 400 iz turjaške skupine. Zdaj se je pričelo drugo dojanjo, nič manj krvavo kot prvo. Pa tudi to Je minilo. Žrtve so padale, čas je hitel in nam prinesel osvoboditev izpod komunističnega biča.
Žareči Turjak ln žrtve T njem ter r Velikih Laščah so naše borce prekalile in ojeklenile. Turjak ln njegova usoda, ki , sem jo jaz doživel ter k sreči tudi preživel, pa sta meni in vsem, ki smo se borili v nje-ffovem ognju in razvalinah, postala simbol boja do konca, boja za zmago in lepšo, ne-okrvavljeno bodočnost alovenskeca
Kočevski proces, kakršen je v resnici bil
Obioženec, ki se je rešil, pripoveduje o pripravah, poteku in zaključku procesa, ki je bil vprizorjen kot slepilo za lahkoverno javnost
rtn bn	C	nArrM/liMvtlAMtm	rt	a	4a	r	a	rl	a	1	n	tr	n	t	w	nb	A ] l. Mlri.nl M A V. 1. f \   i
V dveh mesecih skupnega nastopa ko. munlstičnih drhali in eosarske italijanske vojske proti slovenskemu narodu so se po vsej naši zemlji odigrale žaloigre, katerih obsega in grozotnosti danes niti ne slutimo. Množine novih žrtev so padle po Ooriškcm, na Krasu, na Vel. Osolniku (31 ranjencev), na Turjaku (35 ranjencev), v Vel. Laščah (GO žrtev), v Grčaricah, v Jelenovem žlebu v Ribnižki dolini (tu so komunisti pobili okrog 200 ljudi) in v gozdu blizu Mozlja. kraju umora 114 kočevskih žrtov.
Vestem o komunističnih umorih v Ko-*evju so mnogi verjeli žele, ko jo komunistično glasilo samo objavilo smrtno obsodbo nad IG »veleizdnjalci«.
V Kočevju, v Mozlju, v Grčaricah ter v Jelenovem žlebu so po 8. septembru padale žrtve v skupinah. Komunisti so rabljem in pričam pod smrtno kaznijo zabičali molk.
A kri junakov, ki so s pesmijo in z nasmehom na ustnah žil na morišče ter z vzkliki domovini padali pod rdečimi kroglami, je prevpila molk kočevskih gozdov. Glas
o	grozotah v Mozlju, Grčaricah ter Jelenovem žlebu je začel leteti po trpinčeni deželi.
A že nismo mogli verjetil Nad sto žrtev v Mozlju in v Grčaricah, nad 200 v Jelenovem žlebu I
Danes pa lahko dajemo javnosti pričevanje slovenskega duhovnika, ki je doživel in preživel Turjak, doživel in preživel »ve-leizdajniški proces« in se skoraj čudežno rešil. •
Nočni pohod v verigah
Poslušajmo njegove bosedo:
»V Kočevje smo prišli 22. septembra ob pol 12. ponoči. Zaprli .so nas v celico, kjer so bili štirje ali pet drugih ujetnikov: Mirtič iz Novega mesta, Ilija iz Kočevja št. 139, Skcrljcva mati. njen sin Ivan iz Stare cerkve ter Škerljev tast.
Ko smo legli na deske, nas je ob eni ponoči prišla budit skuipna tolovajev, ki jih je vodil komandir policijskega bataljona iz Kočevja tov. Karl, bivši Cečov šofer iz Ljubljane. Ker ni poznal drugih razen mene, so pričeli najprej z zasmehovanjom moje malenkosti. Norčevali so sc, kakšno uniformo da nosim itd. Seveda nisem molčal. Povprašal sem, kakšne so njihove uniforme.
Čakali smo na zasliševanje. Po Miku-ževem obisku so nas ločili po »zaslugah«. Prišel sem
v celico št. 1.
To je prva celica v kočevskih soduijsklh zaporih, namenjena najhujžim zločincem. Široka je tri in pol metra, z obokanim stropom in z zamreženim okencem. Ima močno okovana vrata s ključavnicami in zapahi. Notranjščina: gola tla in štiri stene. Na stenah pa moraš brati zapiske trpinov, ki so trpeli pod komunističnim nasiljem. Neznan jetnik je v verzih napisal v zadnjih urah: »Slovenski narod naj vrže s sebe rdeče barve pa zvezdo.«
12.	septembra zvečer so v celici št. 1 naslikali M steno slovenski grb, ga črno vokvirlli in napisali tisto noč padle junake.
Krute dneve jotništva smo si preganjali S predavanji. Vsakdo je predaval iz. svoje stroke. Odlikoval se je pri tem v vseh strokah podkovani inž. Boris Lah; poročnik Marijan Strniša je predaval strokovne zadeve iz vojaških pomembnosti, Isto tako kapetan Marjan Teply; iz svoje stroke tudi mladi dr. Plajh Avgust.
Vse ujetnike so zanimala tudi verska vprašanja, katera so razlagali zaprti duhovniki. Kakor tolažba je učinkoval verski nauk na ujetnike in zapor se je zdel kot tridesetdnevne duhovne vaje.
O. ohtober
Do tega dne so bila vsa »zasliševanja« a iskanje informacij že dokončana. Ta dan
o	nas hoteli Iztrebiti po besedah odvetni-a Stanteta: »Na obletnico kruljeve smrti iomo iztrebili bele in plave izdajalce.«
Ob tri četrt na sedem je prišel policijski ordon z vrvmi in strojnicami, nas povezal jermeni ter nas odpeljal iz sodnih zapo-ov na trg. Zunaj je čakala skupina besnih omunistov, zbranih iz vseh krajev Dolenjke. Ko so nas zagledali, so vpili: »Smrt Iz-lajalcem, smrt beli in plavi gardi, smrt arjeml« itd. Cez trg so nas poljali v kino. >red dvorano so nam strgali s šajkač vo-aška znamonja, ki so jih hudo bodla v oči.
»Proces« v hlavnici
Prišli smo v klavnico. Ob vstopu v dvo-ano nas je presenetilo rdeče okolje, bodisi judje, bodisi dvorana sama, ki je bila za-:rnjena z rdočiml zavesami, zlasti oder, na aterem je stala miza z rdočiml prti, prijavljena za rdeče sodnike.
Ni nas bilo groza, vendar se nam je zde-
o,	knkor da bi bili prišli v klavnico. Pod idrom na desni strani je bila miza treh »za-:ovornlkov«, na desni strani pa miza jav-icga »tožilca*.
Medtem je najeto komunistično občln-tvo napolnilo dvorano do zadnjega kotička, čidel sem terence iz več krajev, videl »pri-le«, videl komisarje vseh iarž in vrst, ki ;o a tovarišicami kričali na obtožence. Ob-ožencem so odkazall prostor v drugi klopi, ;a njimi so postavili vrsto stražarjev. Med em časom in tudi mod . razpravo so nasto->ili fotografi, kinosnemnlcl in slavni kari-:aturist tovariš Nikolaj Pirnat, ki je ove-tovečil svoje zmožnosti tudi v tej dvorani lad nami, poštenimi Slovenci, kakor jih je ota 1841 nad Emanuelovimi karabinjerji in oficirji, pa v Gonarsu nad svojimi trpečimi .ovarišl.
Ob pol osmih je stopil v dvorano »sodni« tbor. Trije sodniki z dr. Križišnikom na čelu in dva brigadna politkomisarja, stenograf in stenograf in ja. Mizo javnega tožilca jo zasedel odvetnik Jernej Stante, mizo treh zagovornikov pa »pravniki« Kocjančič iz Ljubljane, Briški Martin iz Fare pri Ko-itelu in še neki tretji.
Dvorana jo prihajajoče pozdravila z dvignjeno pestjo, nakar je predsednik in ves morilski zbor odzdravil prav tako.
Proces se jo pričel. S povzdignjenim glasom je dr. Kržišnik pričel obtožbo z uvodnimi besedami: »Začenjamo voleizdajni-ški proces« itd., takoj nato pa je nastopil z obtožnico »tožilec« Stante.
Razdelil je obtožence v Štiri sknpine: častnike, duhovnike, delavce in študente.
21 obtožencev
Najprej je prebral osebne podatko obtožencev, ki jih navajamo v celoti. Obtoževal je naslednje:
1. Sternlša Marjana, »Priblna«, sina pok. Ivana in Emilije roj. Jakša, roj. 29. 11. 1912 pri Sv. Petru pri Zidanem mostu, prist. v Radovljico, rk., slov. nar., samskega, brez premoženja, akt. žand. poročnika, nazadnje stanujočega v Ljubljani, Pražakova 12.
2. Vošnar Pavla, »Bojana«, sina Pavla in Ivanko, roj. Vidmar, prav. vere, roj. 28. 12. 1902 v Trstu, prist. v Ljubljano, slov. nar., poročenega, z ženo in enim otrokom, brez premoženja, akt. art. kapetana I. ki., nazadnje stanujočega v Ljubljani, Potnikova 21.
3. Mllnnovlč Mladena, »Vojka«, sina Pavleta in Stane, roj. Miloševič, prav. vere, srb. nar., roj. 5. 8. 1908 v Knježici pri Po-trovcu v Srbiji, tja pristoj.. samskega, brez promoženja, akt. orož. podnarednika, nazadnje stanujočega v Ljubljani.
4. Not Stanka. »Miloša«, sina Antona in pok. Zofije, roj. Kobe, rk., slov. nar., roj. 17. 4. 1915 v Ljubljani, prist. v Novo mosto, samskega, akt. int. poročnika v mornarici, brez premoženja.
5.' fi!nkar Antona, »Tončka«, sina Franca in Marije, roj. Trojar, rk., bIov. nar., roj.
8.	2. 1916 v Selcih nad Škofjo Loko, kaplana v Mirni poči, brez premoženja.
6. Malovrh Franceta, »Breznika«, sina Franca in Frančiške, roj. Prijatelj, rk., slov. nar., roj. 21. 4. 1912 na Brdu pri Kranju, tja prist., kaplana, nazadnje bivajočega v Ljubljani, Potrarkova 5.
7. Mavec Jakoba, sina Jakoba in Uršule, roj. 2uk, rk., slov. nar., roj. 18. 12. 1914 na Igu, tja prist., kaplana, akt. jug. voj. kurata, brez premoženja, nazadnje stan. v Ljubljani, Triglavska 3.
8. Marinčič Rudolfa, sina Franca in pok. Antonije, roj. Suhadolnik, rk., .slov. nar., roj. 10. 4. 1907 v Ljubljani, tja prist., uradnika, poročenega, ima ženo in dva otroka, brez premoženja, nazadnje stan. v Ljubljani, Tržaška 83.
9. Lisac Ivana, »Sama«, sina Ivana in pok. Alojzije, roj. Herman, rk., slov. nar.,, roj. 17. 7. 1917 v Trbovljah, tja prist., trg. pomočnika, samskega, brez premoženja, nazadnje stan. v Ljubljani, Prijateljeva 5.
10. Koncčnlk Ljubomlra, sina Antona in Antonije, roj. Konečnlk, rk., slov. nar., samskega, roj. 30. 7. 1920 v Guštanju, tja prist., brez premoženja, priv. uradnika, nazadnje stanujočega v Žabji vasi fi.
11. Končan Marjana, sina Končan Ivane, roj. 20. 8. 1917 v Celju, tja prist., rk., slov. nar., samskega, uradnika, brez premoženja, nazadnje stan. v Ljubljani, Rokodelski dom.
12. Tomažič Draga, »Clga« (izmišljeno ime), Avguštin Antona, sina Janeza in Ano Kislinger, rk., slov. nar., samskega, roj. 28. 1. 1914 v Tinjah na Pohorju, prist. v Slov. Bistrico, priv. uradnika, brez premo-žonja, ab6olv. učiteljišča.
13. Klen Vladimirja, sina Rudolfa in Angele, roj. Podbevšek, rk., slov. nar., samskega, roj. 1. 10. 1919 v Ljubljani, trg. vaj., nazadnje stan. v Ljubljani, Cesta v Mestni log 16.
14.	.Štepec Jožeta, »Joca«, sina Stepen Marije, rk., slov. nar., samskega, roj. 20. 6. 1918 v Cionikum, prist. v Mirno, delavca, brez premoženja, nazadnje stan. v Gorenji vasi pri Mirni.
15. Murn Franceta, sina Franca in Ane, roj. Rosenberg, rk. samskega, slov. nar., roj. 3. 2. 1920 v Cermošnjicah, prist. v Šmihel - Stopiče, brez premoženja, kroj. pomoč., nazadnje stan. v St. Joštu št. 1.
16 Mihelič Franca, »Blant«, sina Antona in Ane roj. Govže, rk., slov. nar., samskega, roj. 5. 1. 1921. Na Bregu, prist. v Ljubljano, ima 8 razr. gimnazije, delavca, nazadnje stan. v Ljubljani, Tržaška cesta 86.
17. Capuder Gabrijela, sina Karla in Gabrijele, roj. Abram, roj. 80. 4. 1923 v Mariboru, prist. v Ljubljano, rk., slov. nar., abit., brez premoženja, nazadnje stan. v Ljubljani, Vegova ul. 4, samskega.
18. Habič Viktorja, sina Franca in Cecilije, roj. Brajer, rk., slov. nar., rojen 26. 4. 1907 v Bizoviku, prist. v Dohruiljo. poročenega in ima štiri otroke, šoferja, Ima hišico v Bizoviku.
19. Jesenovec Gabrijela »Ban II.*, roj. 13. 3. 1917 v Postojni, sin Gašporja in Marije, roj. Brenčič, prist. v Vrhniko, zobotohnika, samskega, nazadnje stanujočega na Vrhniki, Gradišče 5.
20. Jerman Marjana, sina Jerman Marije, rk., slov. nar., samskega, roj. 8. 11. 1925 v Novem mestu, pristojnega v Ljubljano, delavca, dovršil 8 razrede meščanske šole, nazadnje stanoval v Gor. Ponikvah št. 6, brez premoženja.
21. Bačnlk Marjana, sina Jožefa in Marije, roj. Zorec, rk„ slov. nar., samskega, rojenega 15. febr. 1922 v Mariboru, tja pristojnega, urad. pripravnik na železnici, brez premoženja, nazadnje stanujočega v Ljubljani, Albanska 14.
»Zločinci«
Po branju obtožnice je tožilec Stante podal k obtožnici tudi svojo obrazložitev. Obtožnica jo očitala vsem obdolžencem naj-podlejše zločine. Sternlšu Marjanu, da jo bil eden glavnih sodelavcev majorja Novaka, da je Imel tesno stike s pokojnim umorjenim Kukovičem Kazimirjem in z »zloglasnimi organizatorji bele garde« ter z izdajalsko skupino »Stražarjev«, da je dal svojemu kurirju Liscu Ivanu nalog, da zasleduje rdeči aktivistki Sentjufc Lidijo in Novak Hildo;
da Je sodeloval v oboroženih skupinah kot komandir čoto in poveljnik bataljona vse do zajetja pri Grčaricah, da je vse do marca 1934. vodil tako imonovane »čotnike« po Pri. morskem zaradi propagandnega delovanja zoper »narodno« gibanje OF, da je kot Sef obveščevalne službe majorja Novaka sostav-ljal sezname internirancev z namenom, da spravi iz internacije ljudi, ki bi bili pripravljeni sodelovati pri »izdajalskem početju plave in bele gardo« itd.
Nič manjši niso bili očitki na račun kapetana Vošnarja Pavla. Obtožnica mu je očitala, da je od 28. julija 1943 bil pri oboroženih četnikih in poveljnik I. bataljona, da je vzdi-žoval zvezo med belo in plnvo gardo, da jo vodil gardiste iz Podlipe v Iško vas in celo dveh umorov — nekih tolovajk, Majdo in Ruše. Mllannvlču Mladenu je tožilec očital narodno izdajstvo, ker je vršil kurirsko službo med Novakom in Strnišo ter streljal na pripadnike NOV. Notu je obtožnica očitaln samo to, da je kot glavni intendant ostal tudi prt plavili še potem, ko je opazil, da so četniki povezani z belo gardo. Kaplana Slokarja so obdolžili vsega najgršega: da je bil organizator bele garde v Mirni peči, pripadnik zloglasnoga štajerskega bataljona (ta bataljon je namreč bil pnrtizanski, pa so je odcepil od tolovajev že po prvih razočaranjih pri skupnih nastopih v Gorjancih), da je vodel zn izročitev
13.	partizanov, ujetih pri Smnrjcti, da Je klal partizane »v Imenu Kristusovem«, da je sodoloval pri umoru komandanta vaške zaščite Salija Jožota iz Ortijevca in da je bil od 6. avgusta 1943 pripadnik izdajalsko čotniške tolpe ter celo v papeževem imenu organiziral belo gardo.
Malovrhu Francetu je obtožnica očitala sodelovanje z vodilnimi belogardisti; dalje, da je pri beli gardi opravljal propagandno informativno službo in vodil informativno pisarno; da je bil kurat pri četnikih in jih s svojo navzočnostjo kot duhovnik »moralno podpiral v »protinarodnem početju« ter dvigal njihov ugled pri ljudstvu. Obtožnica mu jo tudi očitala, da je vabil k sebi partizane in aktivisto OF, da je bil oborožen s samokresom itd.
Mavcu Jakobu so. očitali le organizacijo hujskaške pobožnosti prvih petih sobot. Marinčiču Rudolfu konfidentstvo, da je bil pripadnik četniške organizacije, in je v Grčaricah dal na partizane tri strele. Konečnlka Ljubomirja je tožilec dolžil, da Je izdal svojega sorodnika Prežihovega Voranca, ko je bil zaprt v Belgijski kasarni pod drugim imenom. Končanu Marjanu so očitali aktiy-no udejstvovanje pri belogardistični propagandi, zvezo z organizatorji bele garde, iped drugim tudi, da je vršil 9. septembra kurirsko službo med Turjakom in Ljubljano in kot vozač motocikla peljal v Ljubljano Časarja — vodjo Stražarjev. Tomažiču Dragu, ki je bil nekaj časa pri Rtajorskom bataljonu in se je kasneje organiziral v protikomunistični edinici, so očitali pobeg, stike z majorjem Novakom In knpotanom Debeljakom Jankom ter celo vrsto zločinov. Slišne so bile obdolžitve drugih obtožencev. Očitali so jim vse mogoče zločine in si izmišljali neznana imena tor navajali vse neznane priče.
Zagovor obtožencev
Zandarmerijski poročnik Sternlša Marjan se je zagovarjal s častniškim ponosom. 55 mirnim in jasnim glasom je obtožnico po točkah ovrgel, da jo moral vsak, še tako preprost poslušalec, če je imel le Še kaj resnicoljubnosti, priznati, da je Sterniša ravnal pravilno, ko jo izpolnjeval zapovedi svojih predstojnikov in so boril proti komunističnim zločincem, ki so nastopali z hadoglijev-cl in drugimi sovražniki Slovencev. Skliceval se je na svojo častniško dolžnost in prisego, pribijal upravičeno obsodbo vsoh bivših častnikov, ki so se pridružili protina-rodnemu gibanju OF In ki jim je bila odvzeta častniška stopnja. Njegov naslop je vplival na rdeče občinstvo tako, da je pri njegovem zagovoru molčalo.
Podobno je podal svoj zagovor Vošnjnr Pavle (Vidmar). Dokazal je, da ni kriv nobenega dejanja, ki ga navoja obtožnica. Nastopile so tudi najete priče in pobijale ajo-gov zagovor.
Milovanovič Mladen, po rodu Srb, orožniški narednik, je odgovarjal v materinem jeziku na očitke ter so čudil, kako je vendar mogoče, da se pobijamo mod seboj, ko bi morali po vzoru zrelih nnrodov stati kot mož skupaj. Omenil je: »Toliko časa sem bil brez kruha, nisem mogel zaslužiti niti toliko, da bi Bi nabavil najpotrebnejše. Vso zmožnosti in svojo službo ter vse premoženje sem žrtvoval za slovenski narod, bratski Slovenci pa me zdaj sodijo kot zločinca. Pomnite pa, da je Izvrševanje službe bilo vedno častno In ulkaka krivda ter zločinstvo.«
Not Stanko, intendantski poročnik iz Novega mesta, je s pričami dokazal, da sploh ni streljal v Grčaricah na partizane in kot tak ni kriv.
Priče in pričevanja
Slokarju Antonu, kaplanu, so očitali naj-podlejšo stvari. Mod njegovim zagovorom je dvorana kričala in ga preklinjala: »Smrt farju, smrt izdajalcu!« On pa jo očitanja zavrnil, dokazal nedolžnost in zahteval, naj zaslišijo pet prič, ki so bile še v zaporu. Toda niso Jih pustili pričati. Komunistične priče, ki so nastopile proti njomu, so na prodsednikova vprašanja, ki sta jih že prej določila politkomisarja, odgovarjali s popolnoma nejasnimi izpovodbaml, med drugim: »To smo slišali od drugih, videli pa seveda nismo!« Nastopil je tudi neki kmet lz 6t. Jerneja, glavna obtožilna priča zoper Tončka. Sodnik Kržišnik se je hotel postaviti s to pričo, da bi tako popravil blamažo zaradi izjav poprejšnjih in mu je rekel: »No, tovariš, ti gotovo dobro poznaš zločinca Šinkarja. Pokaži nam ga!« Ta je odgovoril, da ga celo v mraku ali tudi ponoči pokaže, če je treba, kaj ga no bi v tako razsvetljeni dvorani.« Obrnil se je proti obtožencem, preletel z očmi »zločince« in pokazal kaplana Mavca. Ta je vstal in dejal:
»Oprosti, zmotil sl so, mojo roke so tudi nedolžne!« Sodni zbor je postal norvozen. Da bi kmet popravil svojo zmoto, je pokazal še tri drugo obtožence, ki ni bil nobeden pravi. Predsednik Kržišnik jo ves osupel dejal: »Kaj pa če ni ta-loi« in pokazal na Šinkarja. Priča je rekla takoj: »Ja, ja, tale bo.«
šinkar se je tudi skliceval, dn ima pismo šalijovo matere, v katorem mati sama pravi, da kaplan s smrtjo njenega sina ni imel nlkakega opravka.
Malovrh France (Breznik) je pred vso dVorano pojnsnil, da je njegovo delo bilo zn pravo korist in svobodo slovenskega naroda. Mnogi mod navzočimi so ga poznali kot požrtvovalnega, nesebičnega delavca za narodno stvar, saj je v Ljubljani in na deželi rešil gotove smrti nad sto Slovencev iz rok badoglijevcev, komunističnih zaveznikov.
Mavec Jaka z Iga je bil najbolje razpoložen in med vsemi obtoženci najbolj miren. S svojo besedo je spravil v dobro voljo celo morilski zbor in komunistično občinstvo v dvorani. Pri njegovem zagovoru jo bila dvorana mirna in Jakovc odkrite besede so dobro vplivale na »sodnike« in na občinstvo, tako da mu ni prirejalo kakih »pogubnih« medklicev.
Ko so nastopile priče, se je sodišče moralo prepričati, da je bilo Mnvčevo delo le v korist narodu, kar ne bi smelo biti knz-nivo pred nobenim sodiščem. Dr. Hormina Štraneerjova, žena zdravnika in učiteljica iz Gornjih Sušic, jo izjavila, da ga poznaj in pripomnila, da ne moro reči ničesar proti njemu, ker je bil dober katohot in tudi šolski upravitelj ni ime! nikoli z njim težav. Očitala mu jo le organiziranje protikomunističnih sestankov, na katerih sama ni bila, ampak je slišala le ženska pripovedovanja. Mavec je dokazal, da jo imel sestanke že v času. ko še ni bilo tolovajstvn. Tovarišica Hermina je navedla colo olajšilno okolnost, da jo Mavec pomagal, kjer koli jo mogel, ter rošil celo nekega politkomisarja-učitelja.
Hud je bil očitek, da je kaplnn Mavec vpeljal hujskajočo pobožnost prvih potkov in sobot. Dokazoval je, dn je to stara pobožnost, katere ni vpeljal on. Razložil je tovarišem njen pcrmen, da je njen smisol duhovna preobrazba ljudstva, kar pa vendar ni hujskajoče.
Marinčič Rudolf iz Ljubljane sc je zelo dobro branil in docela ovrgel očitke, da jo izdajal, ko se je vendar moral pred ba-doglijevcl sam skrivati cela dva meseca. »Priča« Deconi (Italijan), ko je toliko govoril zoper njega, je to storil, ker jo bil sam ujotnik in se je bal obsodbe. Toda morilsko sodišče jo raje verjelo tujcu kot Slovencu.
Llsac Ivan ni nikogar ustrelil, ni nikomur prizadejal nič žalega, ampak je le pomagal v boju proti komunizmu. Kot trboveljski rudar je dobro vedel, kje je delavčevo trpinovo mesto, saj je vse življenje garal, da je lahko pošteno živel.
Konečnlk Ljubo je bil obtožen izdajstva svojega sorodnika Prežihovega Voranca. Ba-doglijevci so Prežiha zaprli in ga dobro varovali ter mu celo pustili po svojih hčerkah zveze s svetom, ki so mu s kvorstor-jevira dovoljenjem prinašale v zapor vse, tudi pošto. Skoraj leto dni so badoglijevci tako varovali Prežiha, streljali talce, četudi so vedeli, da je on glavni krivoo gorja na Slovenskem in ožji sodelavec Kidriča, Kardelja in drugih, njega pa pustili v miru.
Končan Marjan — delavec, je dokazoval, da sploh ni bil kriv protinarodnega dola. Njegova najvočja krivda je bila, da je peljal s Turjaka z motorjem v Ljubljano »tolovaja« Časarja. Pribil je, da bi po njihovi sodbi morali pobiti vse šoferje — torej večino ljubljanskih, ki so vozili izdajalce in tujce.«
Tomažič Drago je povedni sodnikom, da je vse svojo delo vršil iz prepričanja, da dela za narod. Za to delo so jo odločil šole tedaj, ko je videl, koliko gorja so pripravili narodu tako imenovani »neodgovorni« elementi. Bil je spočetka med tolovaji, toda njihovo stališče je kmalu spoznal ter šel na drugo, boljšo pot.
Klen Vladimir, trgovski pomočnik, je z bistroumnostjo odgovarjal in zavračal obdolžitve. Pričo, ki so nastopile zoper njega, so niso ujemale niti v eni trditvi. Na obtožbo, da jo sodeloval z okupatorjem, je navedel, da je bil član tajne čotniške organizacije na Primorskom, ki je že lota in leta delala za primorsko Slovence. Toda vos zagovor ni pomagal nič.
Štepec Jože. Njegova glavna krivda je bila, da je maja leta 1942 dezertiral od partizanov, ki so ga prisilno mobilizirali, in prešel k protikomunističnim borcem.
Podobno so je zagovarjal Marn Franc s priimkom Frenk.
Mihelič France »Balant«, dijak in delavec iz Ljubljane, jo podal zagovor, ki je bil na izredni višini. Priče, ki so nastopilo, so bili sami komunisti, po vočini tolovaji. Mihelič je sam spoznat, da je vsak zagovor odveč, kajti krvniki so žo prej pripravili in sklenili smrt.
Capuder Gabrijel, dijnk iz Ljubljane, je
I	priznal, da se je prištoval k »boli gardi«, a ! je ugotovil, da pokrot ni bil bratomorilen.
| Habič Viktor se jo držal zelo moško in ( kot oče štirih otrok govoril trezno in mirno ] ugotavljal, da je vsa obtožba zlagana, če. tudi so pričale komunistične osebo iz domačega kraja zoper njega.
Jerman Marjan in Bačnlk Marjan sta kriva samo, da sta bila pripadnika protikomunističnih edinic. Kljub temu so ju obto-žovnli veloizdajstov nad slovenskim narodom!
Jesenovec Gabrijel iz Vrhniko jo bil po prepričanju komunist, poslan od komunističnega okrožnega odbora na Vrhniki v tako imenovano »plavo gardo«. Izgovarjal se je, da jo rešil na Trebelnem nokaj komunistom življenje, da je poročal svojemu terenskemu odboru o vseh sklepih in pokre-tih četnikov, a vse to mu ni rošilo življenja. Jesenovca so namreč zajeli pri Grčaricah, vondar so ga kot zaupnika poslali v Kočevje ter pridržali v Dijaškem domu, dočim so druge zaprli v sodnijske zapore. Jcscnovco
pa je pobegnil s tovarišem Zlobkom iz Dijaškega doma, nakar so ga banditske stražo prijele v Zelimljah pri Igu in ga nato vtaknilo v ječo k drugim obtožencem.
»General« Jaha Avšič priča zoper svoje bivše tovariše po prisegi
Po zagovoru obtožencev je stopil v dvorano »general« Jaka Avšič. Pri vratih stoječi tolovajski stražar jo zaklical: »Mirno, prihaja general tovariš Jaka Avšič.« Dvorana mu je s sodnijskim zborom izkazala čast in pozdrav s postjo, enuko je odzdravil tovoriš »general«.
še obtoženci smo pogledali »generala«, ki je bil razrešen časti jugoslovanskega oficirja in ki je prišel na proces z znaki »generala« pri komunistični vojski. Tri rumene porte na levem rokavu z rdečo zvezdo — to so bila njegova znamenja. Zujetna postava z močnimi brki tor mrkim čelom ni vedela, knj bi, ko ,io videla pred seboj bivše svoje tovariše častnike, zvesto prisegi do smrli. Predsednik mu jo pojasnil, da mora pričati zoper obtožence.
Avšič je povzel besedo in obtoženci smo imeli vtis, kakor da so hoče opravičevati pred nami. Da je bil pri Draži Mihajloviču, pa da ga je ta napodil, češ da ni za njegovo vojsko, ker je partizan, odpadnik in verolomnik. Nato dn je prišol v prostrane slovenske gozdove, kjer so z »zvezdo« bori zn boljšo bodočnost. Avšič je bil sila dolgo-vezon, z mnogimi frazami in oddihi jo dolgočasil celo sodni zbor sam. Ko je odhajal, je pozdravil občinstv" »Smrt izdajalcem, svobodo narodu«.
Poseda »tožilca« Stanteta
Tožilec Stante je dokazoval, da OF ni zgolj komunistična organizacija, da se narodno »osvobodilna« vojska ne bori samo za Partijo, temveč tudi za slovenski narod, da OF ni kriva vseh krvoprelitij in pokoljov ter da so neodgovorni elementi že prejeli plačilo. Zato da bi moral vsak Slovonoc to spoznati in se pridružiti komunističnim partizanom, zlasti inteligenca: .častniki, duhovniki, mladina.
Mož, ki je pod Zivkovičevim režimom kandidiral v Celju za jugoslovanskega poslanca, a je propadel kljub terorju, je udrihal po Jugoslaviji, njeni vladi in vojaki ter tolkel sebe po zobeh. Mož, ki je dve leti posedal in lenaril po ljubljanskih kavarnah in bil doležon znatne podpore škofijskega podpornega sklada, ker je hlinil revščino in kot komunist odjedal podporo potrebnim ljudem, žrtvam komunizma, je 11. septembra ob pol 2 ponoči pred svojim govorom nuročil kozarec žganja, da je nato lahko povedal vse sovraštvo zoper obtožence. Kamona so 60 mu stisnila k dobelemu vratu in iz širokih ust so vrele obtožbe, ki so mu jih že prej nanizuli politkomisarji. Stante je govoril, govoril, Ja so je potil. Tako so še nikoli v življenju ni trudil na nobenem zagovorniškem stolčku, ko je iz-žemal celjsko kotlino in njeno delovno ljudstvo. V demagoškem govoru jo vabil občinstvo. naj vzklika: »Smrt izdajalcem!« Svoj soror je zukl.iusil * vzklikom; .K„.JU bodo, izdajalcem pa smrt!«
Po dvorani je zabučalo, kakor je bilo naročeno. Ujel sem še zlobni štantetov nasmeh, ko je s sovražnim pogledom ošinil obtožence ter spil zadnje kapljo žganja. S tem je morda potolažil vest, ki se mu je oglasila, ko je nad nedolžne klical smrt.
Komedija z zagovornihi
Vsi tri jo zagovorniki bo žo v uvodu zagotovili, da jim je odmerjen za zagovor le kratek čas. Opravičevali so so pred sodnim zborom komisarjev in »sodnikov«, da zagovarjajo ljudi, ki drugače mislijo kakor oni sami. Kljub temu da sta zlasti Kocjančič in Briški skušala vzbujati videz pravega zagovornika, n njuno izjave za krvnike niso nič veljale* Kar jo bilo sklenjeno vnaprej* je bilo sklonjeno. Komedija je bila samo zaradi videza.
Zadnja beseda obtožencev
Ponosno jo vstal poročnik Sterniša, z jasno besedo pred sodniki in tožniki izjavil, da no čuti niknke krivde, ki bi zahtevala, kakor tožilec, smrt. Kar jč delal, Jo delal, ker je bil zvest častniški prisegi in vesti. Isto so poudarjali tudi drugi obtoženci. Kaplan Malovrh France je dejal: »Vso svojo mlado žlvljeojo sem daroval službi domovine In njenih koristi na tisti strani, kjer sem spoznal, da je narodu najkoristneje. Moj brat in sestra so borita za svobodo drugje, kakor sem so boril jaz, glavno pa je, da bi vso to pripomoglo k narodni rešitvi, fe pa je mojo življenje' potrebno, da ga dam zn slovenski narod, potem sem tudi na to pripravljen! Glasna in odločna jo bila njegova beseda.
Za njim jo vstal Tonček fiinknr In odgovoril na očltko, da je prelival bratsko kri, takole:
»Sodniki, mojo roke so čiste, niso omadeževano s slovensko krvjo. f’e pa je potrebno, da dam tndl jaz bvoJo kri za slovenski narod, tukaj sem!«
Zadnji zagovori so ganili tudi komnni-stične poslušalce v dvornni. Vso je bilo tiho in' nihče ni delal medklicev.
Zasramovanje
' Potom jo prodscdnlk pozval sodni zbor k posvotovanju. Posvctovnnjo jo trajalo od
4.	zjutraj do 11. dopoldne 11. oktobra. Vse obtožence so stražarji zvezali z jermonl in po odhodu sodnikov pustili množico, da so je vsula okrog njih. To so bili najhujši trenutki. Sedem ur jo trajalo zmerjanje, očita-njo, vpitje nad obtoženci. Nagnetli so so okrog njih komunisti in tovarišice, priče i° radovedna drhal, ki so jo za to priliko za nalašč sklicali kakor nekoč Judje, da J® kamenjala in pljuvala nedolžno žrtev. Pr'" hajali so terenci in kričali: »Zdaj pa ima®’ kar si iskal! Zdaj se vidi, koga bo zado,a kazen in kdo je žinngnl!« Vsi so dali duška
osebnemu maščevanju. Obtoženci pa so
mir-
no in ponosno sedeli na zatožni klopi- ZVP" znni sicer, toda s pogumom v srcu i® 3 zavestjo, da trpe za pravično stvar. ” Pre-žirom so zrli na zapeljance in pri ” ’ 0 '9_ nih duhovnikih si lahko opazil, da ce o molijo za svojo morilce.
(Nadaljevanje na 5- strani.
Mozelj, Grčarice, Jelenov žleb — nova morišča Osvobodilne fronte
Laškega, Cllieljka Lojze, aktivni častnik 1* Ljubljane, Abrain Lavoslnv, aktivni častnik iz Ljubljane, Glohclnlk Edinund, aktivni častnik 1* Celja, Vlšlč Julij, aktivni oficir, Vlsek Ivan, delavec, Strleelj, orožnik, Beg Ivarl, posestnik iz Zg. Sušice pri Top-lioali, Aralč Jurc, orožnik. Kramar Vladislav, dijak iz Celja, Končan Marjan, elektrotehnik iz Celja, Železnik Polde, Koleša Lojze iz Mirno, Ulja Kallulč iz Kočevja it. lili), Žnidarčič Ervin, aktivni kapetan iz Ljubljane, Zlobko, posestnikov siri iz Ko-stanjovice, I.lpuiček, mornariški podčastnik in Jesenovec Gabrijel, zobotehnik iz Vrhnike. Toga so pri »izrednem« sodiSču oprostili, nato pa zaradi bega pri »rednem« obsodili na smrt.
A7 ovc žrtve 15. oktobra
Redno >sodlS6e« je nadaljevalo svoje krvavo delo in 15. oktobra ob 8 zvečer bo padli v c:ozdu pri Mozlju naelodnjl:
Žitnik France, kontrolor na teh n; odd. žel. dir., Škerlj Marija, atara nad 70 let iz Slare cerkve In njen ain Škerlj Ivan, atar 22 let, ter njen zet. LovSln, posestnikov sin iz Jurjeviče pri Ribnici, Otorepec I.f žena fin. uslužbenca, in njena 81 letna gluha in bolna mati, Bogataj, viSji jetn. paznik v Kočevju, Zupančič, bivši rudniški delavec in paznik v jotnišnici, Delač, stražnik iz
Broda pri Fari, Kovač Boris, nčiteljifičnik, po rodu iz Celja, in še drugi, katerih imena bomo objavili ▼ prihodnji Številki.
Zaradi prihoda nemških čet so je sodišče z ujetniki preselilo v Grčarice. Tu je
2.	oktobru padlo od preostulih ujetnikov še tri in dvajset mož — žrtev. Med njimi bo znani: p. Placld Grebenc, po rodu iz okolice Ribnice, clstercljanec Iz Stične, Turk Vllitor, župnik i'/» Begunj pri Cerknici, po rodu iz Toplic, dr. Blaško Vinko, Tiotarski pripravnik iz Celja, &iJunec Ernest, aktivni kapetan, Pertot Boris, privatni uradnik iz Celja, dr. Grajf, zdravnik, in njegov brat, oba po rodu iz Maribora, fttalcer, posestnik iz okolice Grčarlo.
Pomorili so tudi ranjence
Isti dan so komunisti prišli ▼ župnišče v Grčarice, kjer so ležali močno ranjeni bolniki, žrtve napada prj Grčaricah dne 8. septembra. Prešern Nande iz Kranja je bil brez desne noge, DubrovlČ Rado, akademik iz Ljubljane, prav tako brez noge, ter družinski oče Kemperle s prestreljenim črevesjem in stegnom, doma iz Jesenic, zapušča ženo in 4 otroke. Vso tri so komunisti odnesli v bližnjo hišo v Grčaricah in jih tam s samokresi takoj postrelili. Ostale prejšnje
žrtve so odpeljali v gozd pri Grčaricah v smeri proti Jelenovem žlebu in pobili. Kolikor Je znano, so v Jelenovem žlebu pobijali žrtve Iz ribniškega sodišča. Njihovo število cenijo nad 206. V Grčaricah so našli smrt pri napadu 10. septembra sledeči: Ferlinc Marjan, dijuk iz Ljubljane, Kranjc (Kuiel) Milan, aktivni kapetan iz Ljubljane, Koprlvlea Danilo (Borut), žandarmeri jski major iz Celja, Žnidaršič Lado, diplomirani pravnik in rezervni poročnik, po rodu iz Celja, Marn Mirko, dijak, Krka pri Novem mestu, Marinčič, aktivni narednik iz Srnar-jeto, Virant Mirko, poročen, po rodu iz Ljubljane, Novak, trgovec iz St. Petra, in neki Izak.
Žrtve iz kočevskega Dijaškega doma
Poleg drugih žrtev so 14. oktobra komunisti umorili iz Dijaškega doma r Kočevju na morišču pri Mozlju še naslednje: Kralj Matija, ranjen, ležal v Dijaškem domu pod komunistično stražo, Poje, brivec iz Ljubljane, Zidarič, hlapec iz Smarjete, Zavadlal. Sever Mitja, dijak iz Ljubljane, in Vodnik Srečko, akademik iz Ljubljane.
Domobranci, ki so prišli v Ljubljano, pripovedujejo o komunističnih zločinih na
morišču pri Mozlju, kjer so nekatere žrtve celo križali. Izmed stoterih žrtev so znana nekatera rojstna imena, po katerih bo lahko javnost spoznala, zlasti pa pokojnikovi svojci, svoje sorodnike.
Mod drugimi so komunisti ubili naslednje:
Mahkota, Brodnik Radovan, Prečenlca
Vazillj, Korošec (vojaško ime), Ven| (vojaško ime), Saks Mirko, trobentač neznanega imena, Sloven (vojaško ime), kapetan Bukovak, Lipovšek Vinko, Sval Anton, akademik Jereb Ivan, Jerič France, neki Silvester (vojaško ime, poročnik), Kastelic, Murgelj Anton, Purebcr Janez, Zrlnfiek, Sedej, neki Martin (vojaško ime), Pungerčar Jože, neki Jones (vojaško ime), Pušovec, Longe Janez, Kmet Slavko, Kollša Alojzij, neki Saša (vojaško ime), Tonhovskl (vojaško ime), Marin Edo, neki Polde (vojaško ime Strojini r), in Mulej Franc. Prosimo svojce, da nam aporoče njihova prava imena.
Tako je pripovedoval človek, ki je vso to grozo videl na svoje oči in na lastna ušesa slišal, kako so se poslavljale stotine žrtev.
Pred .letom dni smo zvedeli za Krimsko jamo. Mislili smo, da bo eno'rdeče morišče odprlo oči nam Slovencem. To se ni zgodilo, zato moramo danes spoznavati pošastno resnico o Mozlju, o Grčaricah, o Jelenovem žlebu, o Mačkovcu in kdo ve o kolikih moriščih še . . . Vsa ta morišča in vsi grobovi kličejo na pomoč pravico vsega sveta in kličejo maščevanja nad klavci lastnega naroda ter nad vsemi, neposrednimi in posrednimi krivci rdeče morije. Zaradi teh morišč in teh grobov je danes geslo slovenskega naroda: »No odpuščanje, temveč pravica!«
Grob se za grobom vrsti..
Neskončna vrsta imen iz seznama žrtev komunistične revolucije
(Nadaljevanje s 4. stran!.
-..Ob 11. se je povrnil sodni zbor. Vsa dvorana je vstala in dr. Kržišnik jo s povzdignjenim glasom dejal: »V imenu oblasti slovenskega naroda izrekamo sodbo, da so krivi Voleizdajstva in obsojeni na smrt naslednji: Bral je imena vseh, razen kaplana Mavca, Bačnika Marjana, Jermana Marjana in Je-sonovca Gabrijela, ki so bili obsojeni na prisilno delo, češ da zanjo ni zadosti dokazov o veleizdaji.
Obtoženci so že prej vedeli, da jih čaka smrt, ker je komunistično vodstvo že vse to prej določilo. Ves proces je bila komedija in zasmeh sleherni pravici. Obsodita pa sodba »pravnikov«, ki so sklenili služiti morilcem slovenskega naroda in prelomili • svojo prisego.
Obtoženci so stali pogumno, z zravnanimi glavami, dasi so bili zaradi 15 ur trajajočega procesa in 7 ur dolgega zasmehovanja trudni, lačni in žejni.
V	mladih srcih je ta trenutek plal ponos, da bodo lahko darovali življenja za najsve-tojše, kar ima človek: za domovino in vero. Nismo brali iz njihovih oči potrtosti; resnih in možatih obrazov so stopali iz dvorane, na vrv privezani, spet v sodne zapore. Na trgu so zbrani komunisti znova dali dušica svoji strasti in sovraštvu.
Pot na morišče "
Dvanajstega oktobra zvečer ob pol 7 so morilci potrkali na vrata celice St. 1. Zarožljali bo ključi, odprli so se zapubi — nedolžne žrtve so morale v sinrt. Obsojenci bo zadnjo ure življenja posvetili Boku. Vsi so se spovedali in kaplan Bartel iz Kočevja jim jo prinosol sv. popotnico. Zvezali so jih z žico na hrbtu in drugega k drugemu z vrvjo. Poljali so jih na tovorni avtomobil, nnto pa na morišče v gozd pri Mozlju, kjer so zapele strojnice smrtno pesem in so pod njihovimi streli padli junaki: Sterulša Mar. Jan, Vošnjar Pavle, filnkar Tone, Malovrh France, Milovanovič Mladen, Marinčič Rudolf, Llsac Ivan, Konočnlk Ljubo, Končan Marjan, Tomažič Drago, Klen Vladimir, Štepec Jožo, Marn France, Mihelič Franc, Capuder Gabrijel, Habič Viktor.
Slovo od teh junakov mi bo nepozabno. Po celicah je zadrhtelo, ko so zarožljali ključi v prvi celici in so jetniki slišnll, da fantje jemljejo slovo za vodno. Tudi to jim je bilo prepovedano na Klas. Le na pol Klasno so od celice do celice klicali: »Z Bogom fantje, korajža, na svidenje!«
Malovrh je naročil kaplanu Mavcu: »Pozdravi moje prijatelje. Povej jim, da od. hajam nedolžon na morišče. Povoj v Ljubljani. da Je samo v slogi moč. Vsi medsebojni prepiri naj nehajo, sicer bodo terjali nove žrtve!« Tinkar je naročil zadnje pozdrave s pripombo: »Spominjajte se v molitvi nas vseh!« Marinčič je poslal lepe pozdrave ženi in otrokpm, Capuder Jelko pa, naj povedo očetu, da je njegov sin umrl dober, tudi duhovno pripravljen na smrti Nismo videli, kako so padle žrtve, toda naslednji dan smo bili priče, ko so si razbojniki delili njihova, s krvjo orošena oblačila. Zvodeli smo, da so umirali junaško in s pesmijo.
Tako je padlo 16 prvih borcev po »sodbi« rdečeča »izrednega« vojaškega sodišča.
,Redno’ sodišče na delu
Ce jo Izredno vojaško sodišče imelo videz sodnijske obravnave, je »redno« vojaško sodišče delalo brez usmiljenja, kakor znajo Pač komunisti. Sestavljala sta ca le dva člana, in sicer: neznan politkomlsnr in zlo-Klnsnl brigadnl komandant Pirkovič Iz St. Jerneja, znan pod Imenom »Cort«. Pol uro po odgonu prvih žrtev so se vrnili krvniki z morišča, nakar je komedija poklicala dvajset novih jetnikov iz celic na hodnik. Jetniki so mislili, da jih kličejo na nova zasliševanja, toda že so jih zvezali z rokami na hrbtu. ‘Pirkovič pa jim je prebral obsodbo: »Vi ste veleizdajalci in zaslužite smrt!«
-Ko so na Bmrt obsojeni prosili nato za duhovnika, jim je odgovoril: »Far vam do zdnj ni pomncnl, zato vam tudi zdaj ne bo!« Nato so jih odpeljali z avtomobili na niOrlšče v Mozelj.
To se je ponavljalo od 12. oktobra od 8. zvečer do 1.1. oktobra do tretje ure zjutraj. Sodnijski zapori so se praznili od ure do ure, avtomobil jo vozil skupine po dvajset, ki se niso več vrnili, dokler niso odpeljali Ul žrtev. U:. i W > «■	‘	'
Imena pobitih
Kolikor se spominjam, so bili v prvi skupini umorjeni naslednji:
Vošnjar Pavel, aktivni kapetan Iz Ljubljane, Stcrnlša Marjan, akt. žand. poročnik, Rusjan Saša, aktivni poročnik lz Ljubljane, Teply Marjan, aktivni kapetan Iz Novega mesta, Malovrh France, kaplan lz Kranja, šlnkar Tonček, kaplan Iz Mirne peči, Inž-arh. Lah Boris iz Ljubijane-Hvar. Jurman Maks, poštni uradnik, umrl na dan svojega godu, doma iz Ljubljane, Milovanovič Mladen, žandarmerijski narednik iz Srbije, Capuder Gabrijel, ablturient iz Ljubljane. Ll-*ac Ivan, trg. pomočnik iz Ljubljano, Tomažič Drafto, privatni uradnik iz Mežo, Kralj Dušan, bančni uradnik iz Ljubljano, Kralj UraKO, krojaški pomočnik, Habič Viktor, mostni uslužbenec, Štepec Jože, mesarski Pomočnik iž St. Ruperta, Mihelič Janez, Žludent-delaveo iz Ljubljane, Marinčič Rudolf, uradnik iz Ljubljane, dr. Avgust Plajh botarski pripravnik iz Ljubljane, Ribnikar Branko, časnikar. Klen Vladimir, trgovski Pomočnik, Šarc Maks (umorjen na dan godu) mizarski mojster, Šarc Peter, trgoveo iz Ljubljane, Lavrič Ludovlk, posestnikov sin Ajdovca, Slherer Lado, dijak iz Ljubljano, Ambrož Ivan, poklioni gasilce iz Ljub-Lone, Pavlin, posestnikov sin iz Št. Jerneja, SkedelJ Stane, posestnikov sin, Kučler Lranc, mizarski vajenec iz Rovt, Gorenje Lože, AJdovšek Anton, Šinkovce Jože, Cu-L»r Janko, Skofca Jože, Jorga Jože, Kralj Lože, vsi kmečki sinovi in delavci, dalje ■mldovec, posestnikov sin iz Ajdovca, Murn rcnk, krojaški pomočnik iz Stopič, Stojan • aktivni častnik, Berce Boris, aktivni oft-*** iz Ljubljane, BeleJ Franc, akademik Iz
V naslednjem prinašamo še nekaj sto imen komunistične revolucije v Sloveniji. To so tista, ki jih is prvega, na razpolago nam danega seznama, nismo mogli priobčili za praznile vseh naših mrtvih.
Ko smo se namenili, da bomo v našem listu prinesli sezname vseh listih, ki so od leta 19it dalje morali umreti, ker so bili Slovenci, nadaljujemo s tem ialostnim, toda za spregledanje in spreobrnitev morda le potrebnim delom, zakaj prepričani smo, da sta smrt in grob dejstvo, mimo katerega ne more nihče, niti najbolj zakrknjeni, pokvarjeni n zapeljani del ljubljanske javnosti.
Ko bomo prebirali nove, neskončne vrste neznanih tn znanih imen, se spomnimo, da je vsako izmed njih krvava obremenitev za našo preteklost in ognjen opomin za bodočnost. Le ie bomo tisto, kar so bili ti neznani slovenski junaki, bomo vredni vsega, kar si danes želimo.
Brnjer Franc, nstreljen 1». 4. 394? naPru-lnli. — Brenčič Anton, Plešivica 40, ustreljen 25. 6. 1942. — Breskvar Franc, Zelena pot 10, ustreljen na Večni poti 1. 10. 1941. — Brulo Franc, župan, Hrušica M, mučen In umorjen okoli 14. 7. 1942. — Brulc Jože, sin, nstreljen sredi julija 1942. — Brunskole Ana. Mavrlen, ubita od partizanov. — Brus Franc, nstreljen 23. 3. 1942. — Buben Adolf, Sostro, ubit 1. 4. 1943. — Buben Franc, Sostro;' zavratno umorjen 11. 4. 1943. — Bučar I., Oorenja vas, ustreljen na J’olževem. — Bučar I., Gorenja vas, ustreljen na Polževem. — Buh Janez, ubit 10. 12. 1942. na Ll-palicl-Ligojna. — Burger Jožo, Hraša, ubit.
— Bustala Alojzij, Butoraja, ubit meseca julija 1942.
Gantar Janez, St. Jošt, nstreljon S. g. 1942. — Gašparlč' Jurij, Hrast pri Vinici, Padel v boju s tolovaji pri Brezovi rebri 28. 4. 1943. — Gašperlč Šimen, Hrast, ubit. — Geohelli Herman, Notranje gorice 94, ustreljen v glavo 10. S. 1942. — Geohelli Jože, župnik. Notranje gorice, ustreljen 27. 7. 1942.
— Gliha Franc, Žužemberk, ubit pri napadu na Žužemberk 2«. 7. 3943. - Gliha Franc, Zn. žemberk, ubit — Globokar Zofija, Žalna, ustreljena 33.-34. g. 1941 — Gnidovec Ciril, Sela G, ustreljen 12. 12. 1942. — Gnldoveo Fo-liks, ubit 1. dec. 1942. pri Ajdovcu. - Gnidovec I' rane, Gor. Ajdovec 2, ustreljen 34. 1. 1942. — Godec Ernest, Ljubljana, ustreljen v Ljubljani. Gole Jože, Brezova reber 3, ustroljon 12. 12. blizu Brezove rebri. — Goli
Jože, Rudnik, umorjen v septembru 1942. ________
Golja Ana, roj. Badovinac, Dol. Suhor 34, ubita 25. do 31. decembra 1<JI2. _ f;0l
ljan Rudolf, Dol. Suhor, ustreljen.   Golob
Janez, Hrušica 29, ustreljen. — Golob Milin, Laze, ubit 23. marca 3948. — Golobič Jože, Kal pri Semiču, pndel 7. 1. 1913 pri Osojniku.
— Golobova dekle, Pijava gorica, ubita. ________
Gorazd, padel pri Mokronogu 6. 9. 1942. — Gorenje Jernej, G. Ajdovec 9, padel 1. 12. 1942 pri Ajdovcu. — Gorišok Anton, Gor. Brezovica, ubit 12. 12. 1912. v Mihovem p. št. Jerneju. — (4rm Anton, ubit v Kremenjaku I>ri Sela-Sumberk 13. 5. 1942.	— Grošelj
kranc. Kostanje, ustreljen. — Groznik Ivan,
,,, ?* UmorJen 8. g. 1942. - Gruden Alojzij, Ulaka, ustreljen 24 . 7. 1042., skupno z očetom, materjo in dvoma bratoma. — Gruden Angela, mati, ustreljena 21. 7. 1942. ______
Gruden Gabrijel, sin, ustreljen 24. 7. 1942. ___
Gruden Vinko, sin, ustreljen 24, 7. 3942. — Gruden Franc, oče, ustreljen 24 . 7. 3942 _ Gradnik Maks, ubit 1,2 . 5. 1942. -1 Guštin Angola, Drasičl, umorjena od komunistov koncem maja 1042. — Guštin Ivan, Mokro poljc-St. Jernej, ustreljen 3. 7. 1942, — Guzelj Frane, oče, J.avrovec, ustreljen 3. 8. 1942. — Guzelj Marijana, Lavrovcc, ustreljena 10. g. ]»42. — Guzelj Jože, sin, Lavrovec, ustreljen 3. 8. 1942.
Jesenovec Alojzij, Št. JoBt, nstreljen 1. g.
1942. — Jesenovec Ivan, Št. Jošt, ubita skupno z možein 1. 8. 1942. — Jesenovec Ljudmila, št. Jošt — Jezeršek Anton. — Jordan Ivan, Župlaz pri Čatežu, ubit začetkom avgusta
1943. — Jordan, Žužemberk, ubit maja 1942. —Jovan Niko, Dravlje, najden 2. 4. 1913. -Judež Anton, Vel. Orehek. — Juno France, Gorenje Orčevje, umorjen 18. 5. 1942. — Jur-gičeva. Drašiči, odvedena koncem maja 1943.
— Jurič Martin, Šmartno. — Juršič Jože, Dolže-Stopiče. — Juvančič Angela, Begunje, ustreljena 13. 7. 1942. — Juvančič Ana, Begunje, nstreljen 13. 7. 1942. — Južna Junoz, Dobravice.
Končan Micka, Butajnova, ustreljena 14. 10, 1912, zn Končič Helena, Gradišče, ustre-
ljena. — Kopriviea B„ ubit pri Grčaricah.
— Koprivšek I., Moravče, ustreljen 15. 7. 1912. — Korošec Franc, Studenec, ubit 13. 6. 1942. — Kos Stanislav, Vlnbarjl, ustreljen
11. 8. 3943. — Kožar L, Dobrava, ustreljen 15. 7. 1911. — Koščakov »in, Višnja Gora, ubit. — Košiček Miha, Žužemberk, ubit 1.
12. 1942. — Košiček I., Žužemberk, ubit 11. 32. 1942. — Košir Franc, Sodražica, ubit avgusta 1942. — Košir I., ubit 14. 5. 1942. — Košir Miro, Bezuljak, ubit 5. 4. 1942. — Ko-šljnr Alojzij, Zdinja vas. ubit. — Košmerlj
1. — Kotar Janez, Sv. Križ, ubit 13. g. 1943.
— Kvvač Gabrijel, Malinov rh, ubit 20. 5. 1912. — Kovač Gašper, Malinov vrh, ubit
20.	5. 1942. — Kovnčec Tomo, Podpeč, ubit
2. 8. 1942. — Kovačič Andrej, fiekirišče, ubit
3. 2. 1943. — Kovačič Feliks, Kamnik, ustreljen 9. 9. 1942. — Kovačič Ivana, Kamnik pri Preserju, ustreljena 9. 9. 3942. — Kovačič Janez, Topol,- 13. 6. 1942.'— Kovačič Janez, Drama, ubit. — Kovačič Janez, Vina vas, ubit 8. 11. 1942. — Kovačič Jože, Stična, ubit.
— Kovačič Leopold, Jelovca, ustreljen 22. 9.
1941. — Kozina Frane, Zapotok, ustreljen 2«.
1.	3942. — Kozina Frančiška, Zapotok, ustreljena. — Kozina Janez, Zapotok, ustreljen. Kozina Janez, Prigorica, ubit 28. 7.1942. — Ko. zina Jože, Prigorica, ubit 28. 7. 3942. — Kozlevčar Franc, Veliki Gaber, ustreljen tki. 5.
1942. — Kozorog I.. Ljubljana, ustreljena 3.
6.	1942. — Kožamelj Mina, Sv. Križ, ubita 13.7. 1942. — Kožar- Anton, Bruhanja vas, ustreljen 9. 6. 1942. — Koželj Benedikt, Višnja gora, nstreljen. — Koželj Josip, Ljubljana, ubit 19. 11. 11(41. — Dr. Kožuh, Velike Lašče, ubit na Tnrjaku 19. 9. 1943. — Kralj Alojzija, Črnomelj, uldta 10 . 8. 1942. — Kraj-šek Jože, Dravlje, ubit januarju 1943. — Kramarič Franc, kaplan, Stari trg, ustreljen 2.
9.	1942. — Kranner Jože, 1). M, v Polju, ubit
22.	2. 1943. — Kranjc Anton, Doboc, ustreljen
13. 10. 1942. — Kranjo Anton, Topol, ustreljen 18. 9. 1912. — Krapež Zofija, Ljubljana, ustreljena 24. 1. 1912. — Krašovec Franc, Ko-znršče, ustreljen 8. 6. 1942. — Krušna I., župnik, ubit 8. 9. 3948. — Krašovec Jakob, Stari trg, ubit 20. 2. 1943. — Kregar Peter, Do-brnnje, ustreljen 7. 30. 1942. — Kresal Frane, Prečna, ubit 2. 4. 3943. — Krese Amalija, Toplice, ubita 11. 7. 1942. — Krese Frane, Piano, ubit 1. 1£!. 1941. — Krese Venčeslav, Piano, nstreljen 12. 12. 1942. — Krbin Janez, St. Jernej, nstreljen. — Krlatnn Anton, Šmihel, ustreljen. — Križman Ignacij, Borovec, ustreljen 24. 2. 1942. — Križman Tone, Grosuplje, ubit julija 1942. — Krmelj Amalija, ubita. — Krmelj Matevž, Hotavlje, ustreljen
5.	12. 1941. — Kroboljšnic I., Cvetež, ustreljen. — Kroboljšnic Antonija, Cvetež, ustreljena. — Kroncr France, St. Jernej, ustreljen 25. 5. 1942. — Kršnianec Franc, Dragomer, ubit 11. 10. 1942. — Kromer Jože, St. Jernej, ubit 9. 6. 1942. — Kromer Rudolf, St. Jernej, ustreljen 25. 5. 3942. — Kržič Frane, Rakitna, ubit 21. 6. 1942.	— Kržič Franc, Kamnik, ubit. — Kučinič Anton, Metlika, ubit 9. julija 3942. — Kuhar I., Križ pri Tržiču, ustreljena. — Kuhar Franc, Križe pri Tržiču, ustreljen. — Kuhelj Anton, Primskovo, ubit 11. 7. 1943. — Kukovič Kazimir, Ljubljana, ustreljen, 8. 10. 3942. — Kunc Slavko, Dobrepolje, nstreljen. — Kunc Tončka, Ljubljana, ustreljena 16 . 7. 1942. — Kunstelj Mihaela, Ježica, ubita januarja
1942. — Kunstelj I„ Ježica, ubita januarja
3942. — Kunstelj I. mati, Jožica, ubita januarja 1912. — Kupljenik Viktor, Orehovica, ubit 6. 9. 1942. — Kušar Jože, Dobrova, ubit.
— Kutnar Jože, St. Vid pri Stični, ustreljen | julija 1942. — Kušnik Jože, Srednji Ajdovec, ubit 1. 12. 1942.
Marolt Jože, Pusti hrib, ustreljen 14. 9. 1913. na Vel. Osolniku s strelom v tilnik. — Marolt Urša, Ljubljana, ustreljena. — Martinčič Frančiška, Sv, Trojica nad Cerk., ubita. — Martinjak Anton, Dobrova, ubit 24. 1.
3943. — Masle Anton, Borovnica, ustreljen.
— Mate Edvard, Ribnica ustreljen 22. 3. 1913.
— Matekovič Jožefa, Rakovica, ubita 35. 3.
1943. — Mavec Alojzij, Mitua peč, ubit 28. 5. 1912. — Mavec Anton, Mii ja peč, ubit. — Mavec Murija, Hrastje pri "eči, ubita 22. 7.
1942,	— Maver Jože. Brezova reber, ustreljen 31. 12. 1942. — Mavsar Ciril, jf-t. Rupert, ubit 26. 12. 1942. — Mavsar Dari-j, St. Rupert, ubit 27. 12. 1942. — Mavsar )olfe, St. Rupert, ubit 27. 12. 1942. — Mavtar Janez, Semič, ubit 28. 4. 1942. — Mavsar Jože, St. Rupert, ubit 27. 12. 1942. — Muvsar Marija, St. Rupert, ubita 27. 12 1942. — Mavsar Peter, St. Rupert, ubit 27. 12. 1942. — Muvsar Stan.
k«, St. Rnpert, ubita 27. 12. 1942. — Mavsar Terezija, Št. Rupert, ubita 27. 12. 3942. — Mirtič Alojzij, Ajdovec, ustreljen 32.'12. 1942.
— Mišič Viljem, St. Vid pri Stični, ustreljen
15.	6. 1942. — Mišjak Alojzij, Šmihel, ubit junija 1942. — Mišjak Anton, Šmihel, ubit
7.	7. 1942. — Mišma! Ivanka, Ambrus, ubita 17. 3. 3943. — Mivšek France, Zaplana, ubit julija 1942. — Mlakar Olga, Ljubljana, ubila
6. G. 1942. — Močllnikar Anton, Ig, ubit 21. 5. 1942. ■— Modio Ivan, Ig, ubit 5. 4. 1943. — Modic Peter, Sv. Trojica nad Cerknico, ubit.
— Modrijan France, ltovte, ubit. — Mohar Anton, Brusnice, ubit julija 1942. — Moravec Miko, Metlika, ubit 29. 1. 1943. Moravec Milo!, I.juhljana-Rukek, odveden iz transporta pri Verdu in ubit. — Možina Marija, Rudnik, ubita 28. 6. 1942. — Možina Marija, Hudnik-Sela, ubita 1. 6. 1943. — Mrak Ivan Brezovica, ustreljen 26. 8. 1942.
— Mravlje Anton, Brezovica, ustreljen 13. G. 1942.
Pesjak Anton, Dravlje, ustreljen 7. 10. 1942. — Petek Jože, Kočevje, ubit 6. 7. 1942.
— Pelek Leopold, Škocjan pri Turjaku, umorjen novembra 1942. — Petek Nikolaj, Gor. Logatec, ubit pri Verdu 4. 12. 1942. — Petelin Anton, Škocjan, ustreljen na Tur-juku 19.-9. 1943. — Peterca L, Ljubljana, nbit
12.	32. 1942. — Petkovšek Anton, Borovnica, ustreljen pri Verdu (transport) 29. 6. 1942.
— Petrič Edvard, Podlož, ubit 16. 10. 1942. — Petrič Jože, Topol, ubit v Dol. vasi 8. 10. BM2. — Plibernik Albert, Črnomelj, ubit julija 1912. — Picek Viktor, Žužemberk, ubit 26. 7. 1943. — Pipan (Goruzd), Ljubljana, ubit ob prevratu sept. 1943. - Pirc Franc, Šmihel, ubit. Pirc Janez, Šmihel, odpeljan s svojim bratom in umorjen v juliju 1942. — Pirc Valentin, flmlhel, ubit julija 1942. — Pivka Antonija, Soteska, ubita. — Planinšek Amalija, Primskovo na Dol., ustreljena. — Plan-tan Anton, Vrh, St. Jernej, ustreljen 21. 4. 1942. —* Plaveč Anton, Mokronog, umorjen
7. C. 3942. — Piesec Neža, Metlika, ubita 23. marca 1943. — Pleško Ivko, Kozarje, ustreljen, 23. 1. 1942. — Pliverič Zvonko, Prešernova ul 54, nstreljen na Večni poti 1. 3. 1942.
— PIos Frančiška, Stari trg, ustreljena 27. 6.
1942. — Plut Alojzija, Suhor, ubita 15. 5.
1943. — Podržaj Franc, Uršna sela Toplioe, ubit, ker se ni odzval komunistični mobilizaciji julija 1942. - Pogačar Franc, Hruševo, ustreljen 16. 3. 1942. — Pogačnik Feliks. I). M. v Polju, ustreljen 6. 8. 1942. — Pogačnik A., I). M. v Polju, ustreljena 6. 8. 1942. — Poje Jernej, Vrhnika, umorjen 2. 3. 1942. — Poje Terezija, Prezid, ubita 25. 6. 1942. — Polak Ivan, Ljubljana, ustreljen v Tivoliju 5. 1. 1942. — Ponikvar Anton. Žužemberk, ustreljen. — Ponikvar Jože, ifbit ob napadu na Bloke 23. 12. 1942. - Popek Ivan, Borovnica, ubit na 1’okojiščn 17. 7. 1942. — Por Janez, Ljubljana, ugrabljen iz transporta prt Verdu in ubit. — Porebcr Janez, Soteska, ustreljen	5.	7. 1942.	— Poernta Anton,	Sostro,
ustreljen	5 .	7. 1942.	- Porenta Anton,	Sostro,
ustreljen 30. 11. 1941. — Pohor Janez, Vrhul-,ka, ustreljen. —'Potisek I., Selca, ustreljen.
— Potočar Franc, Prečna, ustreljen 31. I.
1943.	— Potočar Jože, Ajdovec, ubit 1. 12. 1942. — Potokar L, Brezovica, ustreljen 15. g.
1942. — Potokar I., Gorje, nstreljen. — Potrebuješ Marija, Horjul, ustreljena. — Po vse Anton, Ježica, ustreljen 28. 3. 1942. — Povše Jože, Goriška vas, ustreljen 17. 2. 1943. —. Povše I., Ježica, ustreljena 28. 3. 1943. _ Povše Srečko, Novo mesto, nstreljen 29. 7. 1912. — l*obežal Maks, Sv. Jurij ob Taboru, ubit marcn	1943. —	Pozlne I., Dobrava Otoče,
ustreljen	1.	12. 1941. — Požun Franc,	Žužem-
berk, ustreljen 8. 5. 1942. — Prah I., Brezovica, ubit julija 1942. — Pramičar Stefan, Toplice, ustreljen pri Hinjah 7. 6. 3942. — Praznik Lojze, Ajdovec, ubit 1. 12. 1942. — Pregelje Marjan, Begunje pri Cerk., ustreljen 21. 12. 1941. — Prepirov I., Martinjak, ubit 4. g. 1942. — Prevc Mirko, Stari trg, ustreljen. — Prhne Jernej, St. Jernej, ubit na V rti polju 31. 8. 19-42. — Prijatelj Ana. Rašica, ustreljena 24. 5. 1912. — Prijatelj Jože, Dobrepolje, ustreljen 9. 6. 1940. _ Prijatelj Peter, Sodražica, ustreljen na Osolniku 14. 9.
1943. — Pristavec Anton, Rorovnlca-Hrezo-vicn, ustreljen pri napadu na Borovnico 14.
8.	1943., — Primožič Anton, oče, Bezuljak, ustreljen 18. 9. 1942. — Prošnik Ivan, Mor. jul, ustreljen 12. 12. 1942. — Prtovč Anton, Kal nad Kanalom, nbit februarja 1949. — Prtovč Ivanka, Kal nad Kanalom, ubita februarja 1943. - Prtovč Zofija, Kal nad Kanalom, nblta februarja 194.1, — Prus Angela, Metlika, ustreljena mnja 1943. — Prus Ja-
nez, Metlika, ubit 20. 5. 3943. — Pucelj Trnu, Ljubljana, ustreljen 26. 3. 1942. — Pucihar Anton, Šmarje pri Ljubljani, ubit. — Puhek Štefan, Dragatuš, ubit 5. 4. 1943. — Pureber Janez, Soteska, ubit. — Purkart Ivanka, Gor. Otave, ustreljena 11. 7. 3942., Pust Albin, Brezova reber, nstreljen 1. 12. 1942. — Pust Ivan, Sodražica, ustreljon na Osolniku 34. 9. 1943.
Schw eigor Pepen. Črnomelj, ustreljena 26. 9. 1942.. — Sclnvelger Danica, Črnomelj, ustreljena 30. 9. 1942. - Sedlak I., Ljubljana, ustreljen pri Verdu. — Selak Ivan, Hinje, ustreljen 12. 6. 1942. — Seljak Janez, Lovrs-novo-Sv. Trojica, mučili In ubili. — Semrajo Franc, Tomačevo, ustreljen. — Seme I., Kandija pri Novem mestu, ustreljen. — Sever Anton. Dobrnva, ustreljen 26. 8. 3913. —> Skubic Jože, Sap, ubit 25. Julija 3942. — Skvarča Neža, Dravlje, ustreljena 14 . 6. 1942.
— Smrekar Anton, Smrečje, ustreljen 25. 6. 1942. — Smreknr Angela, Stična, ustreljena >11. 5. 1942. — Sodnikova I., Brezje, umorjena. Stare Anton, Vel. Lipljane, ubit 10. 4. 1943.
— Starc Ivan, Metlika, nbit decembra 1942.
— Sture Jožefa, Suhor, ubita marca 1943. — Staro Pavle, Metlika, ubit mnrea 1943. — Starič L, Mlačevo, ubita, Strah Tone, Dobrepolje, nbit 19. 9. 1942. - Strajnar Marija, Soteska, ustreljena 23. 11. 3942. — Strle Alojzij. Dane, ubit S. 9. 1942. — Strle Franc, Št. Vid nad Cerknico, ustreljen 23. 4. 1942. — Strle Frančiška, Podlož, ubita 16. 10. 3942. — Strmec Anton, Bukovica, ustreljen. — Sunjič Marko, Ljubllana, ustreljen v Mostnem logu
21.	6. 1942. — Svete Andrej, 1’roserje, ubit decembra 1942.
Salehar J., Ljubljana, nstreljen 9. 7. 3942.
— Selovs L, St. Jošt, ustreljen. — Sctina Anton, Prečna ubit 1. 4. 1943. — Šinkovec Jože, Dravlje, ustreljen. — škrjanec Jože, Golnik, umorjen. — škrjanec Marija, Golnik, umorjena. — Škufca Alojzij, Žužemberk, ubit 21.
12.	1942. — Škufca Jože, Krka, ubit julija 1942. — Škulj Jožefa. Barje, ubita 17. 5. 1942.
— Šlegel Ivan, Ljubljana, ustreljen 18. 12.
1941. — šlegel Murija, Ljubljana, ustreljena ln med prevoznin v bolnišnico umrla 17. 12. 1911. — Šmit Josip, Brusnice, ustreljen 14. 9.
1942. — Šuštarič Anton, Stari trg, ubit 22.
11.	1942. — Stavsov Jože, Žužemberk, ubit 27.
7.	1943. — šteblaj Jože, Ig, ustreljen. — šte-
Idnj Tone, Ribnica, ustreljen 29. 4. 1942. ________
Štole Alojzij, Stari trg pri Ložu, ustreljen.
— Stos Draga, Metlika, umorjena 26. 3, 1943.
— Štravs Franc, Brusnice, ubit marca 1942.
— Slruvs Jože, Zužemlierk, ustreljen 26. 7.
1943. — Štrubelj Frane, Polica, ubit 25. 2.
3943.	— Struni bel j Ferdinand, Dol. Ajdovec, ustreljen v bližini Brezove rebri 12. 12. 1942.
— Šubic Marijana, St. Jošt nad Vrhniko, ustreljena 8. 8. 1942. - Superina L, Reka, ustreljen. — Šuštar Frane, Stara sela, ustreljen. — Šušteršič Lojze, Gor. Lakovnico, ubit. — Šušteršič Ivan, Ljubljana, ustreljen v Mostah. — šutej L, Brezovica, ustreljen
3.	16. 1941. — Švigelj Janez, Borovnica, odpeljan iz transporta pri Verdu in ubit z drugimi.
Taudan Božo, Dane, ubit 19. 16. 1941. — Tekavc Ivana, Ambrus, ubita 17. 3. 1942. — Teropčlč Frančiška, št. Peter, ustreljena 8.
9.	1942. — Teropčlč Jurij, ustreljen 8. 9. 1942.
— Tomc Franc, Primostek v Beli Krajini, ustreljen. — Tomšič Alojzij, Viševk, ustreljen 3. 9. 1942. — Tomšič Terezija, Viševk, ustreljena 3. 9. 1942. - Toni Viktor, Sv. Križ liri Litiji, ustreljen 2. 16. 1942. — Trampuž Vinko, ustreljen 18. 3. 1942. — TratenSek Džuro, Toplice, ustreljen v Hinjah, 7. 6. 1942.
— Trček Franc, Horjul, ubit. - Troha Josip, Malinov vrh. ubit 2«. 5. 3942. - Troha Marija, Prezid, ustroljena 3. 7. 1942. — Trontelj Katarina, Rudnik, ubita skupno z možem. — Trontelj Stnnislav, Rudnik, nbit. — Trunkelj Lovrenc, Dobrnič, ubit 9. 9. 1942. — Turk Anton, Bloke, nbit. Turk Frane, Stopiče, umorjen 16. 7. 1942. - Turk Jože, Toplice, umorjen. — Turšič Anton, Kožljek, ubit 26.
9.	1942.
Urnntk L, D. M. t Poliu. ustreljen. — Urbane Frančiška, Ljubljana ustreljena 5,
2.	1942. — Urbanc Ivan, Ljubljana, ustreljen
5.	2. 1942. — Urbanc Ivanka, Ljubljana, ustreljena 5. 2. 1942. — Urbano Ivana, Sostro, ubita 28. 2. 1942. — Urbanc Janez, Sostro, ustreljen 28. 2 1942. — Urbančič I., št. Ru-pert, ustreljen 18. 6. 1942. - Urbančič Marija, št. Rupert, ustreljena 18. 6. 1942. — Urbančič Marija, Št. Vid pri Stični, ustreljena 38. 5.
1942.	— UrbaDčič Stanko, Žužemberk, ubit 25. 7. 19444.
Nadaljevanje na 6. strani.
Srečanja mrd revolucionarji morajo biti redka ln ne sinejo se nikoli ahajatl po za-aebnlh hišah, temveč T Javnih prostorih: po kavarnah, restavracijah, kopališčih, gledali-Sčlh ter le tedaj, če so bili storjeni val var* nostn| ukrepi. HevoluclonarJI morajo živeti, oblačiti se ln vesti tako, da v javnosti ne vzbujajo nobenega suma.
Ko je Azev dal ta navodila, je Savlnko-vu povedal, da mora v Nižji Novgorod takoj poslati Kaljajeva, da mora lz Ženeve poklicati nekega drugega tovariša ter se dogovoriti a Pokotllovlm, ki Je bil tudi v Moskvi.
Ko je to opravil, je na lepem dejal, da ga važne strankarske zadeve kličejo drugam, pa je Sel.
Resnica pa Je, da se je bal, da ga morda opazujejo.
Nekaj časa potem ata ae nekega februar-akega večera v dvorani »Jara«, najrazkošnejšega In najodličnejšega zabavišča ln nočnega ahajallSča v Moskvi dobila Boris Savln-kov ln Alekslj Pokotllov. Med godbo In petjem, kt jima Je donelo na uScsa od vsepovsod, sta se dolgo razgovarjala.
Pokotllov je dejal:
»Veste, da sem hotel uhlt| Bogoljcpova. Toda Karpovlč me je prehitel. Potem je prlSel na vrsto Balinašov. Dejal sem, da ne morem več čakati In da moram prvi atentat, ki bo prlSel na vrsto zdaj, naredili jaz. Oeršunl Je prlSel v Poltavo. Sklenili so, naj Jaz ubijem Oboleuskega. Pripravil sem bil tudi ie vse potrebno. Potem so me obvestili, da ne bom tega storil Jaz, temveč Kačura. Kačura je navaden delavec, toda dali ao mu prednost pred mano... No ln zdaj je na vrsti Plehve. Tega ne bom odstopil nikomur. Prvo bomb0 nanj bom vrgel Jaz. Moral sem ie tako predolgo čakati. Imam pravico do tega!«
Ko je tako govoril, se jo razburil ter se aem pa tja ustavil, da je popil požirek vina. Potein je nadaljeval:
•Docela prepričan aem, da ae ml bo posrečilo. Poznate Valentina Kuzmiča (Azeva), kakšen je. Toda čakanje je mučno. Zdi se ml, da sem ie celo večnost tukaj v Moskvi ln čakam z dinamitom. Človek ne more večno tlvetl takole v pričakovanju. Ne morem več!«
SavlnkoT mn ni na vse to govorjenje odvrnil nič, temveč mu je sporočil samo, kaj zapoveduje Azev. Ta Je naročil, da mora Pokotllov takoj naslednji dan odpotovati v Zegevold, morsko kopališče ob baltiški obali, ln nesti s seboj dinamit.
Dva dn| nato je odpotoval tudi Savlnkov. Vsi zarotniki so se potem seSlI v Petrogradu, ln aleer okoli arede februarja.
Savlnkov se je z Azevim spet srečal na plesu Trgovskega kluba. Azev ga je tu seznanil i Maksimilijanom Schwcltzerjem, ki je bil dospel prav tiste dni lz Rige, In sicer z angleškim potnim listom.
Schweltzer je vzbujal vtis, da Je resen, hladnokrven ln uravnovešen mlad človek. Govoril je malo ln še to samo o atentatu.
Določili so, da bo on odpotoval z dinamitom ▼ Llbavo, kjer naj bi čakal, dokler ga ne bi poklicali.
Naslednje dni se je Savlnkov dobil tudi s Sazonovlm, ki je bil preoblečen v kočljaia in Je a »vojlm vozom čakal na cesti, koder se Je po navadi vozil Plehve.
Azev pa Je bil medtem ie spet izginil.
Proti koncu februarja se je Sazonovu In MazeJevskemu, obema lažnima kočljažema, posrečilo, da sta nekajkrat videla Plehveja. Ugotovila sta, da so minister vsak četrtek opoldne x vozom odpelje Iz ministrstva, gre po obreiju Neve In dalje do Zimske palače, kjer ga je car sprejemal na tedensko poročanje.
Nekaj dni potem Je Azev, H se je bil vrnil i enega svojih skrivnostnih potovanj v Petrograd, nekega večera stopil v Saza-novljevo kočijo ln kazal obraz preSernegn gospoda, ki sl hoče nekaj prlvoSčItl. Savln-
G. PtTintn
Gwm iim
1?	———
kov je pa stopil v kočijo, ki ja Je vozil Ha-
zejevskl.
Obe kočiji sta dolgo vozili po meatu, potem pa ste se seSU zunaj na polju. Tam, v trdi noči, so se zarotniki dogovorili, kako ln kaj bodo delali.
Mazejevskl je zahteval, da je treba atentat poskusit) takoj. Sazanov je v začetku nasprotoval, čeS da se mu obvestila, kar so jlli mogli zbrati dozdaj, ne zde zadostna In dovolj zanesljiva.
Azev je mislil prav tako. Dopovedoval je, da bi poskus lahko spodletel In da bi ponesrečen poskus lahko rodil zelo resne In hude posledice. Zaradi tega je svetoval tovarišem, naj bodo potrpežljivi |n previdni.
Savlnkov je razlagal, da bi atentat lahko Izvedli pred vrati Plehveje lilše In da zaradi tega ni nevarnosti, da bi se zmotili. Sazonov' In Mazejevskl sta stopila na njegovo stran, tako da Je tudi Azev nazadnje Po kratkem premisleku odnehal |n dejal:
»Prav. Ker vam Je toliko do tega, pa poskusimo srečo!«
Za umor so določili dan 31. marca.
Ko so se po tem razgovoru vrnili v mesto, so se razšli. Savlnkov Je šel v Llbavo, da se dobi s SchweltzerJem, nato pa je nadaljeval pot v Nižji Novgorod, da bi tam poiskal Kaljajeva.
Tudi Azev Je znova zapustil Petrograd.
NI treba posebej dopovedovati, da ta potovanja poglavarja »bojnega odseka« niso Imela prav nobene zveze s strankarskimi zadevami ln z dejanjem, katero so pripravljali. V začetku jih je porajala nujnost, da se je Azev moral shajati z Ratajevim, »roji m policijskim predstojnikom, (n pa, ker je hotel razčistiti zadevo s Kllčogiujevo.
Zdaj pa je hotel Azev avoj položaj pri policiji urediti nanovo, to se pravi, hotel se je odškodovati za vse, kar Je trpel zaradi KličogluJeve, In doseči, da bi mu zvišali prejemke.
Po drugi strani je moral nekako zakrtn-kavatl svoje teroristično delovanje ter sl pripravljati Izgovor, če bi se le kaj ivedelo, da Je Imel tudi on prste pri pripravah za umor notranjega ministra.
Svoje delo za policijo le začel v tej zadevi tako, da Je najprej opozoril Ratajeva, da so teroristi prišli, da jih Je tudi videl, da pa njihovih Imen ne ve. Nekatere Izmed njih Je malo opisal, sicer pa nič več.
Nekega dne je obveatll Ratjeva, da se bo dobil z nekom Izmed njih v nekem kopališču. Policija Je pripravila zasedo, toda brez nspeha. Edini nspeh Je dosegel Azev, kt Je z vsemi temi Igrami, spletkami ln sestanki, ki jih Je Imel z Ratajevim. lahko ugotovil, da ga policija ne nadzornje ln da torej tndl nič ne sumi o njegovi nevarni dvojni Igri ln dvojnem življenju.
Ko Je Ratajev T začetku marca odpotoval spet v Pariz, Je Azev šel k Lopuhlnu, da bi n redil vprašanje o zvišanju plače, katero je prejemal od policije.
Z Iiopuhlnom se je bil Mlel že neko* prej ln se mu Je bil predstavil z Imenom Raskl. Tokrat mu je po ilu poslal listek In ga Je prosil za razgovor.
Lopuhlnu. načelniku polletje. Je pripovedoval, da je zadnje del zvedel nekaj reči, ki se tičejo prav njega. Gre za atentat, k» ga zarotniki pripravljajo proti njemu, Lopuhlnu, da bi se maščevali nad njim, ker je dal prijeti Geršunlja. Zdaj ao ie tako daleč, da nadzorujejo vse njegove premike In ga mislijo napasti i bombami blizu vhoda v ministrstvo.
Nada MatiSiC:
Ana, rdečelično živo deklo, doma iz majhnega mesta, prav nikakor ni bila zadovoljna tiste prve dni v bohinjskem kotu pri teti-oskrbniol. Tako dekle s tako puščobo,, nak, tega jim ne bo odpustila kar tako. Je preveč sama, brez družbe, ki bi njej ustrezala. Nesramnost res, kadar jo krene po nosu tisti predrzni drvarski robust Teter, ali ji pomežikne iz kakšnega kota zagoreli Tilen — no, kar mislijo naj si, da bi Ana sploh kaj v mar vzela — taka sodrga! Bila je res vsa nesrečna tisti čas, hodila je brez dela okoli in se jezila na ves svot. Malomarno je stregla gostom in so spotikala nad vsemi mogočimi rečmi.
Ne, ne, v hribe pa že nikoli več! Polell streči hribolazcem, pozimi smučarjem. In Ana. navajena na mestni hrup in razigrano I družbo — pa seilaj tako življenje? Z objokanimi očmi je skoraj vsako jutro vstopila v gostinsko sobo, teta je samo zmajevala.
»Deklič, zbolel boS. Potolaži se, glej, Se šla ne boš proč — tako bol«
Ana polna hrepenečih misli po daljnih zemljah, po novih krajih in ljudeh, Ana naj bi v tem kotu živela kakor kakšno ubogo, zakotno dekle, ki se nikoli no razgleda preko »voje planšarije? Le kaj misli! Res da že ni bila nikdar v hribih, pa vendar ne bo marala nikoli zanje. Le kdo bi jo mogel prikleniti na ta svet!
Sroe Anino pa je bilo zelo, zolo nestanovitno, kako pa naj bi tudi no bilo v njenih letih. Tako lepo raščena je bila, precej visoka ln vitka, svetlorjave lase je imela, rumenosive oči pod gostimi svetlimi obrvmi in vodno rdeča lica. Ljubila je vesele, skoraj razposajene ljudi, zabavne zgodbe, rože in sonce. Ljubila je ples in poskočne pesmi ln mesta in morje ln kako silno hrepeneči so bili njeni pogledi v dalje. Vedno, vedno v daljave. NI bila vajena solzenja, tu pa teko vsako noč in sama ne ve prav za prav Coma.
Minevajo meseci, Ana pa je še vedno vsa nesrečna. Ne more se sprijazniti s svojim novim življenjem, ■ temi dobrimi ljud-nfl, ne s kmeti, ne s planšarji, kaj Sele s pastirjil Kadar gre zjutraj k studencu, takrat, ko je sama tistih borih deset minut, takrat jo res ne more zdržati: grize sl ustnice in joka, da vsa trepeče, uboga reva.
Nekoč »e je pa vendar nekaj zgodilo, fc.r j, Ano zadržalo na planini. Niti enkrat
ni potlej točila solze, pa kako tudi — ko jo pa Janezove oči tako bistro gledajo, da Ana nikakor ne more Jtl mirno mimo njih. Toplota jo vso prešine in lica brez živahno rdečice sl nikoli misliti ne moremo. Ko je postavila nekoč kozareo predenj, so se ji roke tako tresle, da je celo Janez prijel zanje ln toplo pristavil:
»Zebe vas, kajne, deklica tnoja.«
Uboga Ana niti nst ni mogla odpreti, kaj ie, da bi mu poglodala v obraz. Pa je šla v svojo Izbico, in src* je res kar preveč razbijalo.
Bes ne vem, kaj je to. O, tl moj ljnbl Bog, glej me no — ampak lep fant je, nb —« Ko je prišla pozneje v gostinsko sobo, so kar ni mogla otresti nekega zadovoljnega toplega občutja. Samo od strani je dvakrat kar hrabro uprla pogled tja v njegovo stran. Pa jo je že spet tako spreletelo, da je celo odvihrala lz sobe. Te oči! Le kaj mu jel
No, pa ni bilo nič tako hudega, le Ana ni niti enkrat več pomislila na mesto. Njeno srce je res tako ozdravelo. In kar z ve sel jem in z ljubeznijo je zrla v svet okrog sebe.
Za Ano divji, čudežni »vet. Visoko v polotju je bilo in tako topli, mirni dnevi brez neviht ln plazov, da ni mogel skromen in dober človek več drugoga želeti.
Nekega takšnega jutra, z roso osveie nega, je morala Ana na precej oddaljeno in strmo, v hribu stisnjeno planinico. Prav nič ni mrmrala, prav lagodno je stopala navkreber ln zadovoljna je bila nadvse, Saj ji bo na pol pota Janez pritekel nasproti in ji odvzel težko breme. In potom se bosta smejala in ukala, prav od srca, res. In ves svet bo njun, v kakšni blagi sreči bosta dan prebila. Kdo pa bi se tega branili
Zo je čnla vrisk In z njim pridejo blage oči in tople roke.
»No, Janez, ampak pozen sl.«
Šop presladkih jagod ji moli pred nst!, skoraj so malo razloči ta sladka barva »a dov od njenih okroglih lio.
»Kako dober si, Janez?«
»Ana, zate vse!« Kar gorel je od same lepote in sreče. Odvzel ji je breme in sto pala sta prav udobno v hrib z roko v roki, brez besedi, ln samo smejala sta se
Sonce je šlo že precej visoko. Puhtelo je iz zemlje, mlačen vonj po travi in resju
Ker je policijsko ravnateljstvo bilo v | poslopju notranjega ministrstva, ni bilo Aze-vu težko Lopulilna prepričati, da Je atentat tik pred vrati. Razlika med njegovim pripovedovanjem |n med resnico Je hlla samo ta, da je Plehvejevo Ime zamenjal i njegovim.
Azev Je obljubil, da bo Lopuhlnu sporočil Se druge podrobnosti 0 pripravah. Priporočil mu Je, naj pazi na teroristične skupine v Orelu, zlasti pa na njihova prvaka Lenita In Sletova.
Potem Je začel pripovedovati, da že deset let sodeluje s policijo In da Je pogosto, zlasti pa zadnje čase, Imel zaradi avojc gorečnosti hude težave ln neprlllke, ker ga Je to delo spravilo v nevarnost. Zaradi tega Je prisiljen prositi, naj mu povečajo plačo.
Lopuhln mu je obljubil, da bo mislil na to, toda bil Je prepričan, da Je štorija o atentatu, k| se pripravlja nanj, golo ln preprosto Izsiljevanje.
Azev Je torej kar se denarja tiče moral oditi praznih rok, toda njegov ohlsk pri načelniku policije ni bil zastonj. Vedel je. da je Lopuhln prepričan, da je načrt za atentat. o katerem mu Je pravil, docela Izmišljen. Bil je zaradi tega sam prepričan o nečem drugam, namreč, da Lopuhln ne bo ukrenil prav ničesar, da bi atentat preprečil. Zaradi tega se bodo prevratniki pri svojih pripravah lahko precej svobodno gibali. Ko bo pa udarec padel, Lopuhln ne bo mogel trditi, da ni bil o stvari obveščen In opozorjen.
Ko je Azev vse tako lepo nredll In pripravil, je odpotoval v Pariz.
!>. marca so atentatorji bili vsi v Pe-trugradu pripravljeni za nastop. Pazljivo so nadzorovali vse ministrove pot| ter ull-ee, po katerih Je vozila njegova kočija vsak teden, ko je Sel na dvor.
Savlnkov ln Pokotllov sta večere In večino noči od 31. na St. marec prebila v nekem varljeteju. Ob zori sta Sla na »prehod v Otoški park. Razšla sta so okoli osmih.
Malo po enajstih Je Pokotllov že bil na svojem mestu. Kmalu zatem je Sazonov s svojo kočijo pripeljal tja SchwettzerJa, ki Je nosil bombe. Pokotllov je zavzel mesto ob njem.
Proti poldnevu io tud| drugi bili na določenih mestih. Kaljajev je bil zelo Jezen, ker njemu niso dali nobene bombe.
Ko Je 8avlnkov videl, da so vsi pripravljeni, Je šel v Poletni vrt. Nenadno je za- j slišal zamolkel pok. Pianll je pokoncu, ko ‘ da bi ga bilo kaj pičilo.
Za prvim pokom so prišli drngl, enajst po številu. Bil je to glas topov Is trdnjave Svetega Petra ln Pavla, ki je dajala znamenje za poldne.
Takoj nato le pritekel ▼ park Pokotllov ter vzkliknil:
»Vse je šlo po gobel Borlščanskl je nšel!« Oba sta hitela do mesta, kjer je stal Kaljajev. Od ondod sta videli, kako Plehvejeva kočija pelje mimo Sazonova, ne da M Jo ta opazil.
Primerilo se Je nekaj, česar nihče Izmed prevratnikov ni pričakoval, ali pa se na to spomnil, da bi bil lahko preprečil. Sazonova Je bilo namreč naročeno, da se mora a avojo kočijo pomešati med navadne lz-voščke, ki so stal| tako, da so gledali od Neve proč. Moral bi bil tako čakati, dokler mu ne M bil dal Borlščanskl znamenja, da se minister pelje.
Borlščanslrl Jo Je pa pobrisal. In aleer, kakor Je pravil, zaradi tega, ker se mu je obesil sa pete nek skrivni policist.. .
Atentat na Plehveja Ko je ta poskus spodletel, so vsi soglašali v sodbi, da ga Je treba odložiti na druge čase.
Savlnkov v svojih spominih ne obravnava kaj na Mroko vzrokov, ki so privedli do tega, da ae Je atvar ponesrečila. Zadosten razlog ca to se mu zdi dejstvo, da Je Sazanov obrnil konja tako kakor drugi Iz-voščkl, da ne bi aleer vzbujal pozornosti.
Sazanov je v naročju, pod usnjenim predpasnikom, s katerim »1 pokrivajo kolena ko-čljažl. Imel pripravljeno šest funtov težko bombo. Ko bi prišel čaa, bi moral predpas-
nik odgrniti, pograbiti bombo ter ae pripraviti, da jo zažene. Vse to bi *ahtevalo nekaj sekund časa, pa so zaradi tega postavili Mezejcvskega tako, da bi bil lahko Sazonovu ie prej dal znamenje, naj se pripravi, ker ministrova kočija prihaja.
Toda ko je Mazejevskl to znamenje dal, ga Sazonov ie n| mogel več videti. Ministrova kučlja Je tedaj že peljala z vso naglico čisto blizu njega, a tega tudi ni videl. Bombo je bil sicer pograbil, toda prepozno.
Ko se Je spet sešel s tovariši. Je govoril:
»Jaz sem kriv, saj sem bil vendar tam, saj sem Imel bombo v naročju. Da, tako je bilo, toda .., noge so ml zledenele.«
Savlnkov Je potem Izpraševal Borlščan-skega. Pogovor med njima Je bil naslednji:
Savlnkov Je vprašal:
»Poslušajte! VI ste nšllt!«
Borlščanskl ga Je pogledal s svojimi velikimi očmi In molčal. Ponovil je vprašanje. Oni je dejal:
»Da, ušel sem!«
»Kje ste Imeli pravico?«
Na to Borlščanskl ni odgovoril ničesar. Savlnkov mu Je dolgo zrl v oči, a Jo 1)11 čist« miren In hladnokrven, kakor da je Iz kamna.
Savlnkov ga Je vprašal še enkrat:
»A zakaj ste vendar ušli?«
»Čudno vprašanje! Kaj bi pa storili vi. če bi zapazili, da vas zasledujejo?«
»Al| so vas zasledovali?«
»f> ne bi bilo tako, ne bi bil nšel.«
»Poslušajte zdaj! Tovariši bi utegnili mlatiti. da ste bojazljivec!«
Borlščanskl Je dolgo molčal, potem Je dejal:
»Ne, nisem bojazljivec. Moral aem pobegniti, Kdor koli bi bil na mojem mestu, bi lil| storil prav tako. Ali se vam zdi res potrebno, da bi se bil moral dati prijeti?«
Savlnkov je bil zdaj prepričan, da govori Borlščanskl resnico In je glavno odgovornost, da sc atentat ni posrečil, pripisal sebi.
Toda zanesljivo lahko trdimo, da pogovor, ki ga je Azev Imel z Lopuhlnom. ni bil tako nedolžen pri tem neuspehu. Dejstvo je. da Je Obrana 31. marca vedela, da se pripravlja atentat proti notranjemu ministru.
Borlščanskega so res zasledovali. Poko-tllova, ki b| bil prvi moral napasti Plehvejevo kočijo z bombami, so policisti, ki so krožili okoli palače, prisilili, da je tudi moral pobrati šila ln kopita. Okolica palačo notranjega ministrstva In vsa pot, po kateri Je šla ministrova kočija. Je bila zastražena In nihče ni smel	ondi	postajali.
Vse to kaže, da Je	bila	varnostna	služba
ta dan Izredno pazljiva In poostrena. Kaj če ni Azev, ki je Lopuhlnu povedal, da se pripravlja atentat nanj. temu poslal še kaka dodatna obvestila, ki so o cilju nasllnl-kov govorila kaj točneje ln razločneje?
To je docela verjetno, zakaj Azev bi ae bil a. neuspehom atentata ta dan lahko dobro okoristit. Vemo. da ]< pri revoluetlo-narjlh nasprotoval načrtu, naj bi atentat naredili že 31. marca, te lil bila stvar spodletela, bi bili morali	tovariši spoznati,	da
on ie ve. zakaj kako	reč	odsvetuje.	To	bi
mu prineslo med nasilniki novega uogleda ln Se bolj utrdilo njegov položaj.
Bil Jo tudi trdno prepričan, da se bo ta atentat posrečil tedaj, ko bo on hotel In on zapovedat. Po neuspelem prvem poskusu, katerega Je on odsvetoval, bi njegova veljava v očeh revolucljonarjov aeveda neizmerno zrasla.
Druga plat Je hlla pa tale: Policiji, zlasti pa Lopuhlnu. ki mu Je zvišanje prejemkov odklonil, bi bil po tem ponesrečenem poskusu lahko dokazal, kako Je njegova pomoč neogibno potrebna slehernemu policijskemu načelniku, ki bi rad podzemsko prevratniško rovarjenje uspešno preganjal In zatiral. Edino z njegovim, Azejevlm sodelovanjem bi policija lahko o pravem času Izjalovila nasllnlške poskuse.
To domneve docela potrjuje tudi ruski general Splrldovlč v svoji knjigi o zgodovini ruskega nasilništva.
Na večer tistega dne, ko Je minister Plehve tako za las ušel smrM, sta Pokotllov ln Savlnkov odpotovala v Dvlnsk, kjer bi se
bila morala dobiti z Azevim po storjenem atentatu.
Toda Azeva ondi ni bilo. Tudi na poštta kjer bi Ju bilo moralo čakati sporočilo, ni« sta dobila ničesar.
Pokotllov je bil prepričan, da so Azeva prijeli. To je njemu In Savlnkovu ubijalo pogum. Nista vedela, ali se morata z nadalj« njimi pripravami za umor notranjega mini« stra ubadati ona, ali pa naj poskusita kaj novega.
Po dolgih posvetovanjih sta sklenila, da bosta storila eno In drugo, to je, da bosta ponovila poskus proti Plehveju In dala umo» riti tudi Klelghelsa, generalnega guvernerja v Kijevu. Savlnkov, Schwcltzer In Kaljajev naj bi nhlll Klelghelsa, Sazonov, Pokotllov; ln Mazejevskl naj bi Isto poskusili s Pleh« vejem.
(. aprila so Sazonov. Pokotllov In Maze-Jevški več ur čakali, kdaj se bo pripeljal mimo Plehve, toda minister ta dan ni šel lz palače. Pokotllov se Je zaradi tega vrnil v Dvlnsk In sklenil, da ho poskusil drugič.
Ko so je 11. maja vračal v Petrograd, je v vlaku dobil Azeva. Obvestil ga Je, kaj se je zgodilo, ln mu povedal, kaj namerava.
Azev ga je skušal pregovoriti, da hi od« nehal od svojih načrtov, toda oni se ni dal« Uničevalna mrzlica, tista mračna bolezen, ki Jo Je videl na njem tudi Savlnkov pred nekaj meseci v zabavišču »Jar«, ga Je ku« hala tako, da ni mogel več potrpeti.
Lahko sl je misliti, kako je potekal lit kakšen je bij razgovor med Azevim In Po* kotllovlm. Ta Je tedaj Imel na čelu Izpuščaj, ki mu je začel krvaveti, kadar se je razburil. In tako sta sl v oddelku železni« škega voza na vlaku, ki Je vozil čez rusko ravan, sedela nasproti obseden mlad človek z okrvavljenim obrazom, pa ledeni Azev, ki ni nlt| trenil z očmi.
Azev Je razumel, da ni mogoče storiti ničesar.
V	Petrogradu se Je Pokotllov ustavil hotelu Du Nord ter se takoj nmaknll Vr svojo sobo, da bi pripravil bombe. Toda med tem kočljivim poslom se Je ena Izmed bomb razletela, hudo poškodovala del ho« tela, Pokotllov pa je bil ubit.
Nadaljevanje iz 5. strani.
Vedovičeva 1., mati. Prašiči, ubita skop« no s hčerko koncem maja 1942. — Vedovičeva I., hčerka, Drašičl, ubita maja 1942. — Vičič Ivana. Borovnica, ustreljena It. 1. 1942. — VI« čič Mile, Borovnica, ustreljen 12.7.1942. -« Vidlo Anton, Ambrus. ub*t 17.3. 1943. — Vidmar 1 \ran. Brezovica, ustreljon M. 8. 1942. —t Vidrih Stefan. Ajdovec, ustreljen 16. 10.1042,
— Vlnkler Jože, Dravlje, ubit januarja 1942«
— Virant Marija, Metlika, ustreljena skupno a svojo teto 6 9.1942.
Zabukovec Jože, Sv. Gregor, nstreljert 31). 4. 1942. — Zagorc Ana, St. Jernej, ostre« ljona 9.9. 1942. — Zagoro Jože, St. Jernej, ustreljen. — Zagorc Jožefa, Zapnže, ustro« ljenn 9 9.1942. — Zagore Matija, St. Jernej, ustreljen 24.12.1942. — Zagorc Vida, St. Jor-nej, ustreljena junija 1942. — Zajec Marija, Stična, ustreljena 28. 7. 1942. — Zalar Miha,
I>r*«»r.fc». u.trol Jen. — ZnlnrnlV Irana, Utif,
jul, ustreljena novembra 1942. — Zalaznik Katarina, hči, Tlorjul, ustreljena nov. 1942.-* Zaletel Amalija. Žužemberk, ustreljena. -# Zaletel Franc, Žužemberk, ustreljen. — Za« vodnik I„ Bistrica, ustreljen 16. 5. 1942. —i Zavodnik I., Bistrica, ustreljena 16. 5.1942. -« Zavodnik I., Bistrica, ustreljena 16. 5. 1942.
1943.	— Zbačnik I., Topol, ubit 1.6.1942. -t Zolinger Anton. Stopiče, ustreljen. — Zevnik Maks, Stopiče, ustreljen. — Zgonc Ivana, Bloke, ubita 8. 4. 1943. — Zlbelnlk France, Dravlje, ubit. — Zigmund Alojzija, Iga vas, ustreljena 16. 3. 1942. — Zigmund Frane. Iga vas, ustreljen 16. 3.1912. — Zupančič Anton, Ljubljana, ustreljen 10- 4. 1942. — Zupančič Franc, Višnja gora, ustreljen sept, 1942. -» Zupančič Janez. St. Vid pri Stični, nstreljen 10.6.1942. — Zupančič Jernej, št. Vid pri Stični, ustreljen 10.6.1942. — Zupančič Ur« šula, Ljubljana, ustreljena 10. 4. 1942. —
Žakelj Jakob, Ljubljana, nstreljen. — Z«, lec Jane*. Vinica, ustreljen. — Žitnik Franc, Bizovik, ustreljen 18. 8.1942. — 2nidarSič Jakob, Stari trg, ubit 16. T. 1943. — Znidaršii Frančiška, ubila 27.8.1942. — Žnidaršič Julijana, stična, ubila 27. 8.19422. Zont Frano, St. Hupert, ustreljen. — Žugelj Jože, Brezovica, ustreljen 1.12. 1942.
se je razlezel po vseh goratih predelih, puhtelo je iz borovcev, iz pečin, poraslih z mahom in travo. Nt;l:atere globeli še pokrite s prosojnimi oblački, skoraj nevidnimi, ki so se vlekli od enega prepada do drugega. In tam globoko spodaj še gostejša megla, ie nalahno pretrgana tu in tara, a skozi njene razpoke nežnomodro so svetlikajoča gladina čarobnega jezera. Planino
—	planine —. Med drobnim peskom in kru-ševjem majhni šopi cvetja: ln doline z bistrimi vodami, s Bkromnimi vasicami, prijazno zleknjenimi na nizkih pobočjih. In to gorato kraljestvo nad prepadi, na prostranih pašnikih, ta zrak, planšarske bajte, in živina s samimi zvonci, zvonci, zvonci —. Vsepovsod to petje, glas čiste, vzvišeno narave. Brezskrbna pesem gorskih bitij.
Nekje visoko v gorah se je utrgal velik kos skale In za njim še mnogo in mnogo majhnih, vsi so grmeli ravno čez tisto osamele borovce na severni strani. Nekdo je vpil in mahal na vse kriplje z velikimi rokami gori na produ, toda glas 6e je izgubljal v močnem, oglušujočem grmenju. Ko je nastal mir, se je iz oblaka prahu prikazal okrogel, rdeč obraz, ves upehan, z iskrečimi, veselimi očmi.
— Ste videli Sivko, tu doli se je plašila, ravno čez tele borovce jo je zaneslo! Uboga iival! Pa, da je le ni kaj zadelo — kar v eni sapi je hitel pastir in Se končal ni, že je lomastil naprej čez gosto borovje kot uplašena žival, neglede na Številne praske in zbadanja
Gledala sta nekoliko za njim, pa Jo zopet brezskrbno u Ki ra la navkreber. Kaj bi za njiju uboga 8' vka!
— Vlš ga, Ar'il Oeprav majhen, pa vendar prijazen, k' j net 8 prosto roko ji je kazal ljubek d. mek par streljajev vstran. Dekle je »kora vriskalo, mahoma se ji je zdele vse tako' polno dobrote in ljubezni. Ze precej upeliana sta se spustila na klop pred bajto. Tu pa se fant res ni mogel več premagati, da bi te ne dotaknil njenih na-
pihnjenih, kot jabolko rdečih llčk, ugriznil bi vanjo in še — no, no — usteča tudi seveda. Ana se je le upirala In se na vse načine skušala izviti iz njegovih krepkih rok.
- Kaj hi. Ana! S tem! rokami bi te nesel na vrh Tosca — in vse bi bilo najino, samo najino, Ankee moj
Toda Ankoo je stisnil ustnice In gn uporno gledal. V srcu pa ji je bilo tako sladko in vroče tisti čas od neizmerne radosti ln sreče.
1	Pozno je že bilo, ko sta drčala navzdol. Kot dva majhna otroka sta se za roke držala in nič nista govorila. Pa kako tudi! Saj je vse okoli bilo kot nevidno in zdelo se je, da stopota nokje med nebom in zemljo. Zrak jo bil Se topel od popoldanske vročine, neUo zvezdnato, gosto posuto in vsa okolica je mirno dihala. Včasih se Je na ovinku znblisnila dolina s svetlikajočo jezersko ploščo sredi, in luči Fužin lu Srednje vasi globoko spodaj.
Vsa prevzeta od neskončne sladkosti tega večera sta prišla prod njen dom. Tu se je Janez poslovil in šo dolgo potem jo bilo videti Ano nepremično uprto v njo-govo izginjajočo postavo v svetlem mraku.
— Janez, da bi le vedel, kako drag ln mil sl mi, in vse to, kar je okoli tebe in mene tu goril
Ko bi Jo vldoll sedaj, kako se je vrtela po poslopju ln okrog miz ln s kakšno nežno ljubkostjo je skrbola za goste. Svetlordeča ruta se ji je temno ovijala okoli majhne glave in svetli kodri so nalahno ležali na čelu. Polna, zdrava lica. krepka hoja, široko pisano krilo precej stisnjeno v bokih, žametast moderc z zlatimi nitkami vezen — ah, kaj še hočete lepšega v hribih! Kdo naj bi poleg Ane bil bolj srečen od tete! Ampak ta dobra in skrbna ženica ima to napako, grdo na-pako. da se kar preveč hitro prevzame in za kaj ogrojo. Nihče ne more kar .tako od
nje, ne da hi vedel za Anino prošlost. Vedno z istimi stavki jo vlači na dan.
— Pa res, bili bi morali poznati njentl življenje v mestu. Od jutra na večer prah, vlaga in blato. Od jutra nn vočer dušljiv, umuzan zrak, mračna megla in medlo son« ce. Od jutra na večer — v takih okoliščU nah naj brlilto dekle, naša Ana, živi in naj bo vesela? Kajpak, nlsom je mogla razumeti prve dni, in kako hitro so je vse na sonce obrntlol Ti moja revica ti. tl zlatičica naša vesela, saj bi še konec vzela v takem mostu. Sedaj jo no pustim več nazaj, sedaj bo pri nns ostala, s sestro, njeno materjo, sva se že pomenili o njeni bodočnosti. Sedaj bo pri nns ostala, včasih bo smuknila v mesto, o, saj to bo res lepo Življenje — od jutra na večer, nel In dolg. čas nam ne bo!
Glej to teto, kar zapeljivo je pomežik, nlla. in to kljub svojim petdesetim letom.
— Ej, tisto pa ne, tisto. Dolgčas? Uul Ankec moj. To so nesramni, tile gostje.
— Jaz nlsom nobon vaš Ankec, jaz šeni
—	jaz — kakšna rdečica, Ankec, Bog po. magojl
— Janez, lej. lej -. VIS ga, saj te po« znamo. Pa tako hitro nam jo vendar n« misliš popihati, ti dečla til
Od vseh strani jo drže za krilo, ampak naša dečla zna biti kdaj prav huda in od sile močna. Kakor navihan muc Švigne mimo tesnih vrst in io je ni.
— Ta sladka deklica, kakšna zna biti* Ni kar tako, ni, ni, ni —. Gostje zatrjujeJ® drug drugemu in še zmerom so čutijo k®1 omamljeni od njene sveže bližine.
— Ko bi ne bival tako daleč, vsak dan bi se potrudil sem gor! — je zalrjej^ mlad, precej rejen notar iz kranjske 0	*
liee.	tB-
— Jaz bi niti malo ne znostajal *" boj, Lenart. Se po kolenih bi naprav' * ovinek! — 8 prstom je mignil na nevarno pot nad kadunjo — pečjo >n * mislil,	(Nadaljevanje na 7. stra
S. S. V A N D I N E :
v:. ....tr
X 1 • ■ i * it v>
.	.	I
cfržt ?mAi
•*& v
»Jaz celo prav dobro vera, da ima kače tudi*. Narednik je pri teh besedah spačil obraz, kakor bi hotel pokazati, kako so mu kače zoprne. Kar mrgole po mlakah ...«
»Tako je,< je pritrdil Vanee in pogledal Markhama. Razumljivo je, da ima Staram tudi terrarlum za rejo kuščarlo. Blaznosti hodijo često po parih!«
Markham je pogodrnjal In nekaj trenuL kov nepremično gledal v narednika.
»Morda,« je slednjič pripomnil s kar se da naravnim in mirnim obrazom. »Montague se je hotel pred drugimi gosti samo malo polalitl. Kdo more reči, da ni pod vodo priplaval	do	nasprotnega brega in	se tam
skril? Bilo je preveč temno, da bi ga bili drugi videli.«
»Res da jo bilo dovolj temno,« Je dejal narednik. »Luči niso mogle osvetliti vse vodne površine. Pa tudi ta razlaga ne drži. Jaz sam sem pomislil, da bi so bilo utegnilo zgoditi kaj takšnega, in sem si malo ogledal kraj sam.	Toda nasprotni	Jezerski	breg je
skoraj	navpična skalnata	pečina,	visoka
okrog trideset metrov. Cez gornji koneo jezera, kjer vanj pritiska potok, je velika mreža	in	ne samo da bi	se bilo	človeku
težko povzpeti čeznjo, pač pa je luč svetila do tja in vsak od družbe bi ga bii lahko videl. Glede spodnjega konca jezera, kjer je voda zajezena z velikim betonskim nasipom, moram povedati, da jo tam približno šest metrov globok slap in pod njim velik kup skal. Noben pameten človek ne bi tvegal skoka čez ta slap samo zaradi tega, da bi se njegovi prijatelji zabavali.
blatno obrežje. Pa tndi tam ni bilo nobenega sledu.«
»Ce Je stvar taka,« se Je oglasil Markham, »bodo truplo gotovo našli, ko bodo vodo izpustili iz jezera. Ste to že ukazali!«
»Nocoj ie ne. Potekle bi gotovo dve ali tri nre, da bi poiskali čoln In kavlje, in kaj prida nocoj tudi ne bi mogli storiti. Bo pa to prvo, kar bomo ukrenili jutri zjutraj.«
»Dobro,« je končal Markham nestrpno. »Zdi so mi, da nocoj nimamo nobenoga posla več. Cim se najde truplo, obvestite o tem takoj zdravnika.lzvedenca. Morda bo on mnenja, da sl je Montague razbil lobanjo in da je našel smrt le po nesrečnem naključju.«
Te besede je sprogovoril kakor za slovo, a Hontha ni bila volja, da hi odšel. Nikdar Se nisem videl narednika, da bi se tako upiral kakor tedaj.
»Utegne biti res, da Imate prav, gospod načelnik,« je pripomnil uporno. »Toda meni se zdi nekaj drugega. In vprav zato sem prišel sem, da vidim, če bi bilo morda tur’ po vašem mnenju dobro, da bi vso stvar na kraju samem malo ogledal.«
Pri teh narednikovih besedah Je Markhama le moralo zaleti, zakaj namesto odgovora je svojega podrejenega premeril z očmi tako, da človek ni vedel, ali je bil ta njegov pogled radoveden ali pa posmehljiv. Slednjič Je vprašal:
»Kaj ste doslej storili v zvezi s tem do-godkomt«
»Da vam po pravici povem, nisem storil mnogo«, je priznal narednik. »Tudi časa ni
..yV»V» 1 jM*.
O.-V:
fcaetrfitca
<5
A
4
l
Čargia ••
-4»
<2
<?
<ai
Ob Jezercu, nekoliko bllie hiši, js nedaleč od odskočne deske ie drug jez, ki ga
je mogoče preplavati. Toda v svetlobi osvetljevalcev bi ga bili vendar le lahko razločno videli.«
»Pa je bila še kakšna druga možna pot, po kateri bi Montague lahko zapustil Jezerce, ne dn bi ga mogli vldotifi
»Da, na nekom drugem mektn bi ie lahko prišel iz jezera, pa tega ni storil. Med tistim mestom, kjer je mroža in pečino, ki se Izredno strmo spušča na nasprotni strani v vodo, je k8klh pet metrov širok prehod, ki drži v spodnji konec posestva. Ta prehod pa je ostal v temi, zaradi česar ljudje, ki 80 bili na tisti strani jezera, kjer je hiša, niso mogli videti tja.«
»Dobro, to bo verjetno pravilna razlaga.«
»Ne, ne, gospod Markham«, je dejal Heath s poudarkom. »Ko sera stopil k Jezercu, da bi pregledal svet tam okrog, sem odpeljal s seboj onstran mreže Hennosseya in iskal stopinje na tistom pet metrov širokem prehodu. VI veste, da je ves večer deževalo. Svet na tem kraju je vedno močvirnat, in bi spričo tega moral vsak, kdor bi le hodil tam, pu stiti za seboj razločne stopinje. A videli smo, da so tla tam čisto gladka, povsem ne-razhojona. Foleg tega Bva šla s Hcnnesscyom še nekoliko bolj tja. na zelo poraščen prehod, ker nama je prišlo na misel, da bi tisti zlomek utegnil morda preplezati pečino in se v enem 6amem skoku pognati čez
sem imel za to. Razumljivo je, da sem si zapisal imena in naslove ljudi, ki so bili priča dogodku, ter sem jih izprašal, kakor je to običaj. S Stammom nisem mogel govoriti, ker še ni prišel k sebi. Prepustili so ga zdravniku. Skoro ves čas sem porabil samo za ogledovanje Jezerca, da bi ugotovil kakšno sled. Toda, kakor sem vam dejal, nisem mogel ugotoviti drugega ko to, da ni mogoče, da hi Montague vprizoril svojim prijateljem samo Salo. Tedaj sem se vrnil domov in sem vam telefoniral. Prepustil sem nadzorovanje trem svojim možem, ki sem jih bil vzel s seboj, in sem jim naročil, naj ne odidejo prej, dokler se ne vrnem tja. Preden sera prišel sem. sem mislil, da bom ob pamet... To je vse in utegne biti morda res, da je vse le moja domišljija.* Čeprav je zadnje besede hotel spregovoriti nekako nebrižno, je vendar pogledal Markhama s prosečo vztrajnostjo (ali pa se mi je tako le zdelo).
Markham Je znova kolebal in vzdržal narednikov pogled.
»Pa ste trdno prepričani, da gre za zločin!« Je nato vprašal.
»O ničemer nisem prepričan«. Je odbil Heath. »Samo z zunanjim videzom vse te stvari nisem zadovoljen, fie več. Razmerje med vsemi temi ljudmi je tako nekam čudno. Zdi se, da drug drugemu prav nič no zaupajo. Dva od njih sta do ušes zaljubljena ▼ isto dekle, in podoba je, da nihče razen
Stammove 6estre ne žaluje nad tem, da se Montague po tistem svojem skoku v vodo ni več prikazal na površje Celo narobe, kaže, da so vsi zadovoljni s tem. To pa se mi zdi že malo nenavadno. Sicer pa tudi gospodična Stammova ni bila videti preveč v skrboh za Montagueja. Ne morem prav natanko popisati svojega vtisa, a dozdeva se mi, da mi ga je zmešalo nekaj drugega, kar je bilo tudi v zvezi z njegovim izginotjem.«
»Ni še zadostne utemeljitve za vašo domnevo«, je vztraja! Markham. »Zdi se mi, da bo še najbolje počakati, kaj bo Jutri.«
»Morda.« Namesto da bi privolil v očitno Markhamovo poslavljanje, sl je Heath nalil znova kozarec vina ter s' prižgal cigaro.
Medtem ko sta se narednik in načelnik okrožne uprave razgovariala. se Je Vanče zleknil v svoj naslonjač ter ju opazoval kakor v sanjah, srkal peneče se vino in kadil. Njegov obraz je bil medel. Slabo prikrit ne-
ben je Inwood. Čeprav tvori tista zgodovinska zelenica s svojimi visokimi drevesi, s svojimi na pol podrtimi zgradbami, a svojimi starodavnimi navadami, s surovo divjosto jo mirnimi gozdovi zdaj del Manhattana, sc mi je vendar le zdelo kakor kakšna skrita utrdba, zgrajena nekje daleč od ostalega sveta. Ko smo zavili na majhno ravnino, čez katero je držala cesta, smo zagledali staro-verski Fordov avtomobil, ki je stal kakih petdeset metrov proč od Širokih kamnitin stopnic, ki so držale v hišo.
»To Je zdravnikov avto,« je pojasnil Heath in že skočil iz svojega vozila. »Garain je na spodnji cesti levo od hiše.«
Odšel je po stopnicah navzgor do težkih bronastih vrat, od.katerih je svetila medla luč. Stražar Snltkln nas je popeljal v majhno vežo, ki Jo imela obliso ictvcioko n
»Kar zadovoljen eem, da ste se vrnili, gospod narednik*, je dejal policist, potem ko Je spoštljivo pozdravil Markhama.
»Kaj tudi vam ta stvar ni nič kaj preveč všeč, SnltkinT« je vprašal Vanče šaljivo.
»Ne, gospod,« je odvrnil policist in se *o podal proti notranjim vratom. »Ne da mi miru.«
Snltkln je trikrat potrkal na vrata, ki jih je potem takoj odprl hišnik in nas gre plašeno pogledal.
»Je mar to tako nnjno, gospod naredniki« je vprašal lleatha s Sladkobnim gia
mir njegove roke in ustnic me jc prepričal da jo razgovoru pozorno sledil. Tedaj je > «o*n, kakor do bi nam najrui* prepovedal Vančo ugasnil cigareto, postavil kozareo na- j vstop v hišo. »Gospod Stamm je, veste . . .« zaj na mizo ter skočil pokonci.	»Vprav	zato sem prišel, da vidim*, je
»Dragi moj stari Markham,« je dejal za- J	na kratko odrezal	Heath.	»VI ste tu, da	Iztegnjeno, »mislim, da bi bilo dobro, če se	polnjujete ukaze,	ne	pa	zato,	da	sprašu-
z narednikom podamo na skrivnostni kraj. I	jete.«
To pač ne bi moglo škodjtl. Nocoj je peklen- Hišnik sc jo pokorno priklonil in »e pri sko vroče. Co se malo razgibamo, bomo laže ,	tem nasmehnil kakor	kak	jezuit	in	zaprl	za
pozabili na vročino. Lahko dobimo iste straš- |	nami vrata
ne vtise, ki so naredniku tako podžgali njegove hormone.«
Markham ga Je pogledal z veselim začudenjem.
»A čemn, za božjo voljo, bi rad šel ha Stammovo posestvo!«
»Zaradi ene same stvari,« Je odvrnil Van-
»Kaj ukazujete?«
»Stojte tu prej vrati,« mu je rezko re-lel Heath, »in ne dopustite, da bi kdo stopil v hišo.« Potem se jo obrnil k Snitkinu, ki je Sej za nami v prostorno čakalnico, ter vprašal: »Kje jo ona drhal in kaj delat« »Stamm je z zdravnikom v knjižnici, v
oe in pri tem se mu je zazehalo.	»Strašno	gobl ,om	„podaji, Snltkin	Ja „ pr,tom	p0.
me zanima, razumeš, da bi videl	zbirko tistih	kaza, na	noko uiko zavoao {ez vrata	na
ribic, ki jih ima Stamm. Svoj	čas	sem bil	zadnjem	koncu čakalnice.	»Druge sem	po.
tudi jaz ljubitelj rib. Pozneje	pa	sem se	,,a, „akeBa T ,vojo sobo>	kakor m,	na.
roSlli- nurke »toji na stopnicah, Uennossey pa je doli pri jezercu.«
ukvarjanje z različno barvnimi ribicami z imenom betta s pl e n d e n s, bojevitimi siamskimi rlbioaml, kakor ti je znano.«
Markham ga je kakšno minuto pozorno motril, ne da bi kaj odgovoril. Zadosti do. bro Je poznal Vanceja, da je lahko razumel, da se je njegova želja, slediti narednikovemu nasvetu, rodila iz mnogo globljega nagiba, kakor pa je bil naučeni, očivldno preveč zunanji nagib. Vedel je tudi dobro, da mu Vančo no hi nikdar Tazodel svojih resničnih misli, pa naj bi ga bil vprašal kar koli.
Kmalu nato jo tndi Markham vstal Pogledal je na uro, privzdignil ramena In pripomnil nejevoljno:
Heath je pogodrnjal:
»Dobro.« Nato se je obrnil k Markhamn in vprašal:
»Kaj bi radi najprej storili, gospod načelnik! Ali ai hočete ogledati kraj in se
prepričati, kako ja kaj ■ Ustim jezerom! Ali pa bi morda rajši zastavili nekaj vprašanj tem dragim fantom!«
Markham js koletai, tedaj pa je spregovoril Vanče čisto mirno:
»E, Markham, po mojem mnenju bi bilo pač najbolje, če bi se najprej malo pozabavali s tistim, čemur ti praviš preiskava. Zelo rad bi vedel, kaj se je dogajalo pred ono osvežujočo kopeljo, in se seznnnil z ljudmi, ki so se tega kopalnega izleta udeležili. K jezeru bomo Sl! poznejo. In — človek nikdar no ve — morda bo ta kraj dobil drugačno pomembnost, ko enkrat ugotovimo še družabno plat tega nesrečnega izleta, če se tako izrazim.«
To je zame čisto vseeno,« je pripomnil Markham nestrpno in neverno. »Trav kmalu bomo lahko razumeli, zakaj smo tu, in tedaj bom zadovoljnejšl « Vancejev pogled je begal sem in	tja po sobi,	ki	je	bila
opremljena v tudorskem slogu s temnim in težkim pohištvom. Na stenah so visele hrez-okusno oljnate slike v naravni velikosti, vsa vrata pa so bila zastrta s težkimi	prevlekami. Bila je	to temna soba	in	v	njej
je zaudarjalo po	piasnobi, kar	je	še	bolj
dokazovalo, da ji manjka sodobnosti.
»Tole ozračje je kakor nalašč za vaše strahove, gospod narednik,« ga je znova zbodel Vanče. »Malo je še takšnih starih biš in pravkar skušam ugotoviti, ati so ml všeč ali ne.«
»Sicer pa mislim,« se je nenadno oglasil Markham. »da gremo lahko v salon ... Kje je, gospod narednik!« •
Heath je pokazal na desno proti vrtljivim vratom, ki jih je zadirala zavesa. Že smo bili na tem, da sc podamo proti tistim vratom, bar smo zaslišali za njimi lahne korake, ki so prihajali po stopnicah navzdol, ter glas izza zavese:
»Vam lahko kaj nstrežem, gospodje!«
Možakar visoke postave se nam Je približal. Ko Je prišel tako daleč, da gn jc žc osvetlila luč s kristalnega, po starem izdelanega lestenca, smo videli svojevrstnega in — tako se mi je prvi mah zazdelo — žalostnega človeka.
Visok je bil vsaj meter osemdeset, če ne še nekaj več, suh In ves živčen, ter je vzbujal vtis Izredno močnega človeka. Bil Je temne polti, ko bi bil iz brona, ter črnih, srepih, a mirnih oči. V njih je bilo nekaj orlovskega. Njegov nos je bil čisto rimski in zelo koščen, Učne kosti pa izrazite. Lica pod njimi so se zdola nalahno nagubana.
(Dalje.)
31
Znanost in vera
Ti-i-.il «	«.	m > i	«	.	'r»e	od	davnih časov ečrn so skušali
»Polnoči je proč Ta čas je res kakor ,	v	ak,ad oz,roma	_
nalašč za ogledovanje ribi... Se bomo pe- kor	okoliščine	in	čas	- zna-
Ijall z narednikovim ali s tvojim avtomobilom!«	>i* . <. s*...
»Z mojim, to se razume. Sledili bomo naredniku.« In Vanče Je ie pozvonil In poklical Currlcja, naj mu prinese Klrttmft id palico.
II. POGLAVJE.
Presenetljiva obdolžite v.
nost in vero. To se je zlasti lepo videlo v dobi, ko sta živela velika zvezdoslovca Kopernik in Galileo Galilei. Blodnji je v svojih slovitih spisih mojstrsko načel to vprašanje in u£rl pot. s katere ne bi smeli več kreniti. Kakor vera ne stremi za tem, da i bi s svojimi vorskimi resnicami skušala j razjasniti naravne pojave, ali da bi poda-
.....	,,	.	,	„	„	I jala točne znanstvene razlage za to in ono,
Nedelja. 13. avgusta ob 0.30.	! uko tudl znaDOat ne ,6Žl za tem da fa. raz.
Pol ure pozneje smo že šli po široki lagala verske resnico ali nadnaravne skriv-zasebnl poti, ki sta ob njenem začetku stala nosti, ki do njih človoškl um ne moro ni-vcllka kamnita stebra, in ki so je dvigala kdnr prodreti. Potemtakom nima nobenega ob robu gosto zasajenega zimzelenega drev.	smisla govoriti o kakšni	»spravi« mod vero
ja tja do vrha grička. Na lem kraju so pri-	in znanostjo, zakaj glede	toga vprašanja so
bližno pred sto leti ustnpovill slovito Stam-	si bili vedno na jasnem	vsi tisti, ki so res
movo bivališče, gozdno posestvo, kjer je ra-	odkritosrčni in po svoji	zdravi pameti ra-
slo vse polno ceder, hrastov in smrek, vmes IUmejo nujnosti in meje oboli, vere in zna-pa so bile travnate jase in slikovite čeri. „0,», mej0. ki na drugi strani ne morejo S te višinske točke je bilo mogoče videti lmetl ,trog6 medsebojne odvisnosti, na severni strani temne gotske stolpe bol-	| Postavimo za primer	tole: V eni najlep-
nišnlce, ki so se dvigal) v jasno nebo. Na	gib potrograjskih cerkva,	ki	so v njej oltarji
jugu so se skozi drevje odražali rdeči od- 6e ohran|ii *voJ okra, veličastnih mozaikov, sevi Manhattana In bi)), videti strašno očar. čeprav v nJej nl ve4 nobenih verskih ohre-Ijivi. Na vzhodni strani, levo od temnega doTi g0 bo|JSevlk| prir6diU razstavo tisk«. Stammovega posestva, se je odražalo na ob- f0tograf,klh posnetkov, raznih vzorcev in zorju nekaj visokih nebotičnikov z Broad- priprav> k, iluž,jo lveido„ovoem. Ta raI. waya. ki so bili videti kakor nekakšni ve-	ltava je blla rca kar nekak	alavog 8T atvar.
l.k.nskl palci Pred in z« n.ml Je v smeri	tv„. Wa ^ Vo je bu	,n aonini mrk<
proti zahodu leno tekel Hudson. Bil je ka- viden po Slb,rijl> bolJSevik, v omenJeni kor temna gmota, vsa potresena z lučmi cerkv, poja,nj0v.ll ta nebesni pojav s fo-
?! ”* .»0^™, posnet. *,.« m .uk.m.. ^ aoca maja Istega leta, in sicer na dan, ko so obhajali praznik setve, je človek imel
vseh straneh videli znaki sodobnega in ži vab noga newyorškcga življenja, me je ven dar prevzel občutek osamljenosti in »kriv nostnosti. Zdelo se mi je, da sem neskončno daleč od živahnega sveta. In tedaj sem spo. znal prvič, kako zastarel in čudno nesodo-
Nadaljevanje s *• strani.
— Saj tam ga hudičevo težko delal. Pa ne samo po kolenih, oj. še kako drugače!
Velik krohot je bušknll od omizja prav v kuhinjo. Radovedna tetica je celo s skledo v rokah prihitela na lice mosta.
— Mislim, da bi le no bili tako požrtvovalni in bi kar tako prihajali.
— Kaj. nisem 'danes že petič v tem moseou tu! — je na vse krlplje vrgel iz sebe mlad učitelj z Jesenic in še pesnik, no —.
— Joj, seveda, saj nič ne rečem. — Tota je morala res ie priti v zadrego.
— In jez, tetka Metka, že sedmič.
— Ampak jaz vsak teden dvakratl
— Jaz trikratl
— Rovčki. Ankcc bo moji Vsak dan sem tu. Je zatrjeval mlad drvar Peter, ki Je v Bohinju drvaril.
Zopet razigran hihot, tetka Metka pa še v kuhinji robanti na zaspano Mano, ki brez njene navzočnosti vso po svoji glavi neumno obrne.
— Slor neumen, lonoe tl na glavi raz-bijom, vse lase tl populim, opraskam te.
— Ne Jezite se, tetka, prihiti za njo Lenart In jo potegne vstran.
— Veste, eno besedo pri Ani recite zame. Eno dobro, pametno bosedo, da ho kaj zaleglo. Drugače —. Čudno bllsne z očmi in teta mu takoj pomežikne in to je dovolj.
Po planini daleč naokrog se razloga razposajen vik In uk mladih, razgretih ljudi, ki vedo, kaj je svoboda.
Bliža se josen. Ure blažene, Idilične sreče jcmljojo konec. Janez bo moral iti. •ie tako in nič se ne da spremeniti, ljuba Ano. V mesto mora. In tam bo pozabil. .'»• bo. Ana. je arčen fant, zna držati be-
sedo. Pa kako Jo tudi ne bi, nak, kakšne misli Ji blodijo po glavlt Ti pazi, tvoje srce je precej nestanovitno, kar hitro se vname, pa tudi ohladi, pravijo.
Pol leta bo že potrpele, tu gori dnevi hitro minevajo. Ah, pol leta, cela večnost!
Vznemirjajo misli ubogo Ano že vse prve septombrsko dni. Se teden, so pet dui, dva.
— Janez, Janez, ne boš pozabil, kajne! Poglej, zaradi tebe ostanem tukaj med gorami, mestu sem dala slovo. Vlš, tebi hočem ustreči, samo tebi. fant moj. In bom sama tu gori, čisto snma, čakala bom nate vso jesen in dolgo zimo. Vse tod okoli me bo spominjalo nate. Iu tako sladkotoplo ml bo pri srcu, kadar bo bel list od tvoje roke popisan v mojih trepetajočih rokah. Bolj ko bo hladno okrog mene, topleje bo v meni. Janez, Janez, samo name misli, ne boš varni ubogega srca Aninega! Veš, potem bi tako trpelo, kar prenehalo bi —
Ko bo sneg skopnel tu okoli in bodo na vsem grmovju pognale mladike in se bo tam spodaj na Jezeru zasvetlikalo od belih jader, potom bom odprla svoje okence in prisluškovala: EJ — juuu — uh, Ankcc moj. To bo tvoj glas, bom vedela. Nagnila se bom skozi okno prav močno • in tisto rdečo ruto si bom zavezala, veš tisto, ki tl je tako všeč. Pa pisano krilo In zlat modorc.
Fant ji je že usta zaprl s poljubi. Kako pa tudi ne, ko tako mično ganljivo, s solzicami v očeh čeblja dečla.
— Pozabil, da bil Ze ena sama tvoja solza je vredna mojo zvestobe. Ne jokaj, Ankcc, to me boli. Voš, škoda tvojih očk in rožnatih ličk — Anal
— Veš, pisnno krilo In zlat modere —. Ah, Janezi Ne, nel To jo pa že preveč.
Solze pa kar same teko in še potem, ko
se dekličin obraz že smehlja.
Janez gre, do aprila ali pa še čez jo	^
ho potegnil v mestu. Bogatega sorodulka d0v p?ej.'kakor'bi kdo utegnil misliti, ljud-
prlllko videti nekje v pusti stepi, tako reko! pred vrati Sibirije, skupino šolskih otrok, dečkov ln deklic, pod nadzorstvom učiteljev. Vsak otrok je držal v roki brezovo vejico (v teh krajih je breza edino drevo, pa še to precej redko). Rajali so zunaj po stepi in s petjem poveličevali naravo. Voditelji Sovjetske Rusije najbrž niso sprovideli, da bodo s temi »nadomestki« starodavnih obre
ima, z lesom ali z nečem podobnim se ukvarja in govori se, da mu je Janez precej k srcu prlrastel in sorodnik Ima odprte roke za prikupnega fanta. Velik gospod bo še, tale Janez. Pa Janez je skromen fant in se nič ne prevzame. Svoje hribe ljnbl in kajžo pod Toscem, ki mu jo je oče, gruntar v Srednji vasi, podaril. Je slu edinec, njegova sestra Minka pa doma gospodinji. Janez Jo ljubi, to božjo naravo, in kajža njegova je vsako pomlad ln tja v pozno jesen polna njegove prešerne volje in zdravega smeha. To poletje se pa sploh ni dal unesti, pa kako tudi, saj se še staremu Muhaču, pastirju z Velega polja, imenitno zdi, kadar ga razigrano dekle s koncem svoje rute poščegeta ravno pod podbradkom ali cukne za brke, ln ves se razživi ob kipeči razigranosti ln nagajivih jamicah v Aninih licih.
Tako mu je res letos hudo, ko gre v mesto, ampak k stricu mora, če rajta do. biti svoj delež. 8aj* ga bo tudi Ana de-ložnn, nol Kmalu bo popeljal brhko deklico v svoj dom, že vso vidi Jo —. Tu in tam bo malo našoblla usteča, češ, tole ln tole ni prnv, pa kaj, ko se bosta potem zopet 'a in ukala, da bo vsa planina pri-i ln še živina utihnila z zvonci.
Kus, tako bo moralo biti, sploh pa se no njpj živimo, da vso tako natančno povedati, preudarja fant, kajti to bo vse lepše, lepše —. Palico v zrak, klobuk po strani, dehteč šopek na prsih, pa jo maha Janez v dolino. Za njim '« solzne oči Anice.
(Dalje.)
stvo pripravili do tega, da se ho vrnilo v cerkve, ki bodo spet služile svojemu namenu, zakaj vera In znanost sta najplemenitejši stvnri, ki po njih človeški razum čuti nujno potrebo. Znanost in vera živita neodvisno druga od druge vsaka svoje življenje. Druga drugi odpirata nova obzorja in se morata sporazumevati v svojem globokem pojmovanju življenja in dela.
Morda Je vprav zvezdoslovje tisto, ki dajo najlepši zglod, kako znanost ln vera lahko gresta skupno pot k svojemu cilju.
Galileo je s svojim »Zvezdnim glasnikom« (»Sldereus Nuncius«) odkril novo široke poli raziskovanja na polju zvezdoslovja. ob čigar sodobnih odkritjih človek kar strmi. Tudi nl mogoče vedeti, do kakšnih, še proze-netljlvejšlh spoznanj utegnejo privesti človeka. Nlhčo ne more trditi, do ta velikanski napredek nl bil ogromnega pomenn. Pa ni bil pomemben samo za razvoj znanosti, temveč tudi na polju modroslovja ln ver-alva, pri čemer pa se niso pojavila morebiti kakšna medsebojna nasprotstva med temi panogami. Prej lahko trdimo, da Je napredek nn polju zvezdoslovja pripomogel k natančnejši razlagi in poveličanju ogromnega, neizmernega vsemlrja, v katerem visi vse naše osončje in tako tudi obla, ki na
»DrcMinice« z mize vesoljnega prostora
Sila vesoljstva, o kateri ne vemo, kakšna Je v svojem pravem bistvu, drži planete
priklenjena k soncu, da v njegovi družbi tako potujejo po neskončnem prostoru. Ista sila gospoduje tudi med neskončnim številom drugih sonc in vso snovjo, ki ja raztresena po vesoljstvu in ki ta sonca spremlja. Kakovost vse te snovi, tega majhnega sestavnega dela vesoljstva, ki ga nam je dano raziskovati. Je enake vrste: Na zemlji smo našli določeno število prvin, ki imajo točno ugotovljene značilne lastnosti, na podlagi katerih Jih vodno lahko prepoznamo. Dokazano je, dn so prav takšne prvine tudi na zvezdah, čeprav ob mnogo drngač-nih okoliščinah, kakor pa o njih vemo, da so na zemlji. So pa le iste ln so prav tako obilne oziroma prav tako redke, kakor na naši zemlji. Tako so na primer na luni, ki je takorekoč komaj dva koraka od nas, ognjeniška žrela, ki so zdaj že ugasnila in »omrznila«. In tl ognjeniki so prav takšni kakor ponekod na zemlji. V naši neposredni bližini, to se pravi v našem osrčju, smo na planetih izsledili oiračja, t katerih so plini drngačnl kakor pa v ozračju nnše zemlje, brž pa so lahko prepričamo, da so prav enaki nekim drugim, ki jih tudi že poznamo. Zanesljivo je ugotovljeno, da so na našem soncu skoro vse prvine plini, kovine in tako Imenovani metaloidi, ki so sestavljeno is prav takšnih snovi, kakor jih najdemo na zemlji. O tistih, ki jih človek nl izsledil, pa upravičeno lahko trdimo, da jih zaslediti zato m mogel, ker so bodisi tam v premajhnih količinah, ali pa. ker se skrivajo pregloboko v »ozračju« sonca.
Zemljn, hčerka sonca, ima svojstveno sestavo, Ima trdo »mrzlo« skorjo, ki dobiva toploto od sonca. Sonce pa Je nnsprotno v plinastem stanju in jo oblagodnrjono s skoro neizčrpno zalogo energije, ki Jo je tisočletja in tisočletja razsipalo po vserairskem prostoru In jo bo brez dvoma prav tako še lep čas v bodoče. Neskončno število te drugih takšnih obel, kakršna je sonce, obel iste sestave. Čeprav so po svojem fizikalnem ustroju zolo različno od sonca, tudi izžareva po vsemi!ju ogromne množine energije, n nnd vsem vesoljstvom, ki se razgrinja nad nami in okrog nas, vladajo In vzdržnjejo red Isti nespiemenljlvl, vedno veljavni zakoni. V množici različnih nebesnih teles so še povsem nepojasnjene in nerazlož.ene stvari, toda če se podamo na polje domnev — tudi za to je troha precej bistrosti, če naj bodo te domneve vsaj količkaj verjetne —, lahko sklepamo vsaj to, da so na vsakem teh neštetih svetov vsi tiste prvine, kakršno so se na primer razvile na naši zemlji, ln kakor na njej, tako tudi na vseh drugih, zemlji najpodobnejšth nehesnih telesih. Vso te prvine so po večno veljavnih zakonih preoblikujejo, spreminjajo in obnavljajo postopno in nn različno načine, n vedno v istem življenjskem krogoteku kakor na zem U»-
Vemo, da je vesoljni, toliko skrivnostni svet božji* stvarstvo. Za to nimamo na razpolago nobenih podrobnih tnanstvenih dokazov, pač pa naša trditev temelji samo na veri. Človek je e svojim umom počasi, drugo za drugo, odkril vse te »drobtinice« ter sl preskrbel primernih srodstev, ki je z njimi svojo domneve ln trditve tudi lahko preskusil. Da. res so lo le »drobtinice*, saj so le neskončno majhni, za marsikoga morda povsem brezpomembni del tistega, kar Je .še treba odkriti. A kljub temu vse te ‘drobtinice«, ki so jih učenjaki pobrali na mizi svetovnega prostora, zato še niso nič manj »okusne* In vabljive. Pomagalo so vendar vsaj v nek! meri k moralnemu dvigu In k temu. da se je člov*k le še bolj približal božjemu veličastvu.
(Dalje.)
«. 'AfVrA \
Pisma
in vam
Irska - mali narod junakov
Spoštovani gospod urednik!
Čeprav je preteklo le mnogo vode, odkar sem v srednji goli odnesel zadnji ere/:, M' nekaterih stvari, ki sem sl jih v tiitih Irtih iz notranjega nagnjenja nekoliko tetntljileje ogledal, začuda iivo spominjam.
In tako se je zgodilo, da mi je prav te dni fpet iinila v moigane čudna beseda, ki se mi je le zaradi tujega zvenka po tistih nerazumljivih dušeslovnih zakonih posebno zapitila v srce. Da Vam takoj povem: beseda se glasi >m imikrijat, s katero je profesor naravoslovja pojasnil, kako se nekatere rastline in zlasti manjše živalske vrste, kakor razni lulki in kebri, varujejo nevarnosti, s tem da svojo vnanjo telesno barvo ali celo obliko prilagojajo okolici in tako ostanejo neopazni. So pa Se drugi lulki in kebrikl, ki se na mah delajo mrtve, brl ko se jih kdo dotakne. Ko pa nevarnost mine — mrhovina dili pač samo mrharjem — takoj spet oživijo. Naposled ima v poglavju o »mimikriji« le posebno mesto afriiki noj, ki baje ob nevarnosti kratko malo glavo vtakne v puščavski pesek. Resni naravoslovci to glede noja sicer zanikajo.
Ni pa malo dvoma, da imamo v Ljubljani, za katero se nekateri ravno v zadnjem času tako nepopisno ganljivo, materinsko ljubeče in plqtonsko idealno zavzemajo, celo kopo primerov najčistejše »mimikrije«. Sredi te »ljubljene in nikdar pozabljenem Ljubljane imamo namreč neiteto ke-brčkov in lulkov, ki so od samega pretvarjanja le tako živčni, da se le sami sebe ne poznajo več.
Mislim, da ste le sami opazili, gospod urednik, koliko prikrite dramatske nadarjenosti je v nalem mestu: kar Ljubljana svoje zgodovine pomni, le ni bilo toliko zavijanja oži, besed, zmigovanja z rameni in nogami, toliko potuhnjenih pogledov na vseh koncih in krajih ter toliko čudne cmeravosti, usmiljenja, hlinjenega bratstva itd. kakor prav zdaj.
Naj stopim malo iz »ljubljanske megleč Najbolj živa in najbolj kruta resnica Je danes ta, da naš narod dobesedno umira. Umira pa zavoljo peščice zločinskih izkoreninjencev, ki smo jih tu sredi tprelepei Ljubljane ^aklimatizirali*, hranili, negovali, jim poklanjali narodne Štipendije, njihove naj-neznhtnejše sposobnosti povzdigovali do neba, da bi lahko rajali na slovenskih grobovih in preostalo slovensko skupnost osrečili ter zveličali v najsrečnejši ustanovi sveta, kjer ni joka in gladu, kjer ni mraza ne vročine, v — skupnem kolhozul
To je torej trdna in krvava resnica, ki se vsega njenega strahotnega pomena docela niti zavedati ne moremo. In kaj bi torej rekli tistim, predragi gospod urednik, ki se v takem času pretvarjajo, skrivajo, spreminjajo, zvijajo, zavijajo, zmigujejo in trosijo hlinjeno usmiljenje in tolažbo ? Kaj bi rekli tistim, ki so se nekoč valjali v samem »čistem nacionalizmu*, da se jim je cedit iz ust, 1 silil i* eflintfrO in lakastih čevljev, toliko da od samega nacionalizma Skotaj jesti in spati niso mogli — kaj bi rekli takim zdaj, ko je narod v smrtnem krču, sami pa si le natikajo rokavice, da bi ga častno pospremili k pogrebu, dotlej pa vztrajno, nečloveško vztrajno molčijol
In vse to je nesrečna »mimikrija«, gospod uredniki Pa tu ne gre za slep naravni gon, tu gre za hladen oseben račun, ki naj ga plača brezosebni narod. Je to »mimikrija«, ki je naravoslovje ne pozna, ker narava za tako zločinsko podlost nima besede.
Kako pa naj vendar zdrava narava skuje oznako za človeka, ki mirno gleda skozi okno in občuduje »prelepo ljubljansko me-glot, si boža črnoborzijanski meSčanski trebušček ter ob strahotni novici, kako so slovenskega kmetiča v Kočevju sodili, križali in v jamo vrgli, malo zavzdihne in začne reševati — krilankol
Take »mimikrije«, gospod urednik, narava in ves svet ne poznata, pozna jo pa Ljubljana V svojih tramvajih, v svojih gostilnah. Sestaviti bomo morali nov, slovenski slovar, v katerem bomo do kraja prikazali ves njen satanski pomen.
Vaš bralec.
Gospod urednikl Mislim, da bo tole moje pismo ustrezalo pogojem, ki ste jih zadnjič navedli za uvod v novo rubriko pod naslovom tPisma vam in nam«. Rada bi napisala nekaj vrstic o nečem, kar se mene osebno ne tiče in tudi ne samo tistih dveh trgovskih uslulbenk, ki Jih v pismu omenjam, pač pa zatrdno še mnogih drugih njunih stanovskih tovarišic in tovarišev, ki z njima delijo v sedanjih stiskah enako, če ne še hujšo usodo.
Po dolgem času sem spet stopila v neko trgovino v najstrožjem središču Ljubljane, v trgovino, kjer sem se prej, ko so bili še boljši časi, večkrat oglašala, zdaj pa me tja zanese le bolj redkokdaj, ker — no, pa saj sami dobro veste, kaj je temu krivo. V trgovini tedaj slučajno ni bilo nobene druge stranke, in zadovoljna sem bila, da sem prilla vprav v času, ko bom lahko takoj, brez čakanja, prišla na vrsto. A brl se mi je zazdelo, da nekaj ne bo v redu, saj se prodajalki skoraj še zmenili nista zame, ko sem vstopila. Zdelo se mi je to tem bolj čudno, ker se z eno (istih dveh prodajalk lo davno poznam, in me je spričo tega prej vselef le prav posebno postregla. Zdaj pa nenadno takšna sprememba, takšna hladnost.
Stopila sem bliže k prodajalni mizi. ob kateri je slonela i sklonjeno glavo tista moja znanka, in le sem opazila, da je vsa objokana. In ko sem se ozrla še v kot tiste trgovino, sem opazila, da si brile solze tudi druga uslulbenka.
tKaj pa je, za boljo voljo, se je kaj hudega zgodilol* sem vprašala prodajalko. In le je začela pripovedovati, kaj se je bilo pravkar zgodilo z njo in njeno tovarišico: »!'eS, pri nas je hudo, zares hudo. Večno te mora človek boriti za te uboge pare, pa pri Sefu. kakršen Je naš, ne najde nikoli niti malo razumevanja. Pomisli, deset let sem le tu v službi, ona pa le nekaj mesecev manj. Pravkar sva prosili šefa, naj nama
Schriftleiter - urednik; Mirko Javornik
/ Herauseeber - izdajatelj: ini. Jože Sodja / Fur die Ljudska tiskarna - *a Ljudsko tiskarno: Jože Kramarič / Uredništvo, uprava in tiskarna: Ljubljana, Kopitarjeva 6. Telefon: 40-01 do 40-05 / Rokopisov ne vračamo.
I
Vesela predstava »Hamleta«
bt te osvojevaleo naveličal irskih skalnatih tal.
Bes pa je. da je omika na Irskem vzcvetela Sele, ko so dospeli tja rimski misijonarji. Za temi so prišli še Danci, ki so zgradili današnjo irsko prestolnico Dublin ter mosto Waterford.
Težko je danes reči, kakšnega plemena naj bi bili Irci. Zgodovina, pisana v irskih ' samostanih, govori o mnogih vdorih raznih plemen: tako so omenjena plemena Dana, Kirbolgl (možje z vrečami ali trebuhi — irska beseda namreč pomeni oboje) ter pristaši Parthalona, ki so baje vsi pomrli ra I kugo ter so pokopani v Taltaghtu blizu Dublina. Zdi se, da je to bilo neko afriško pleme, ki je izumrlo zaradi vlago in malarije. Danes monda prav vsi poznavalci priznavajo, da so prvotni Irci doma nekje v Sredozemlju.
Jozik je do neke mere varon ključ za poznanje značajov kakega plemena. Svoji stari domači govorici pravijo Irci »gelik«, ki je neki odcep skupnega jezikovnega debla, od katerega sla poleg »golikn« živi še ivuleščina ter hrotonščina. Vprašanje je, kako se Waloc in Bretonec v njunem domačem jeziku danes lahko razumeta, dojstvo pa je, da so v obeh govoricah besede, ki jih najdemo tudi v »geliku«.
Med Anglijo in Irsko leži otok Islo of Man, kjor šo živi domači jezik »Mans«, neko narečje »gelika«, ki ga pa govori danes da se irski »gollk« docela sklada z domačim le še kakih dve sto ljudi. Zanimivo pa jo, jezikom, ki je živ na Škotskem.
Ce ne bi imela vse naštetih odlik, bi gotovo že izginila v čarobnem kotlu angleškega kolonialstva, in zato Ireo s vso pravico lahko poje o svoji domovini: »Irska. 1 prelopa skala, iz katere so me izklesali.« I
Da je Irska prava skala, dokazuje njena neverjotno razgibana zgodovina. Veliki veščaki v narodoslovju so prepričani, da je trdnost in trajnost kakega naroda odvisna od biološke homogenosti in od obšir-nosti zemljepisnega prostora, na katerem tak narod živi, tako da je trajnejše povezano narodno življenje zagotovljeno le tiste- , mu, ki je kljub navalom drngorodoev uve- I Ijavll svojo kri, ali vsaj živel na tako Sir- j nem prostoru, da je tnjca kratkomalo »vsrkal«. Ta znanstvena ugotovitev utegne na splošno držati, ni pa resnična glede Irske.
Menda ne bo kosa zemeljske oblo, kjer bi se že preganjalo več tujih plomen kakor na Irskem. Nadnjo so prihrumeli Normani, Danci, Skotje, Norvežani, Rimljani itd. Vsi pa so si ob tej skali ali razbili glavo ali se vsaj zmehčali, utonili v irskih hudournikih ali otok spet zapustili. Vsi pa so tudi pustili svoje sledove.
To potrjuje prav lepo Ireo Donn Byrne, ko pravi o svojem plemenu: »Naši ljudjo niso tako visoke rasti ln plavih las, kakor so angleška, skandinavska in tevtonska ljudstva; naša polt je temnejša. Nismo pomorski narod, kakor so oni.«
Zanimivo in čudno je. da si Rimljani Irske niso nikdar podvrgli. Btrabo Irsko omenja snmo s kratkim stavkom. Agricoli se ni zdelo vredno truda, da bi se spravil na otok, kjer so prebivala večinoma samo poljedelska in nomadska plomona. Mest ni bilo In ljudje so živeli samo v bornih kočah, ki bi jih v primoru vojne z lahkim srcem zapuščali ter sl jih spet sezidali, ko
Zbirka dragocenih starih okraskov. Zvonci sv. Patricka, hranilniki za knjige, križ in kelih, fibule ln lunule pričajo, da so bili Irci tudi imenitni umetniki
Glodo jozika pa bi bilo omeniti 5o zanimivo dejstvo, da »gelik« nima nič skupnega z jezikom Baskov v Pirenejih, kakor so včasih mislili.
»Gelik« je težak jezik, toda silno gibčen ln bogat. Preseneča, da z lahkoto izraža vse pesniške in abstraktne pojme, kakor malokatera stara govorica. Sklanjatve in spregatve pa so hudo natančne in hkrati kočljive. Kljub izredno razvitemu joziku pa je irsko slovstvo preoej borno. V glavnem so ohranili snmo nekaj liričnih pesmi.
Potem ko so sb rlmslto legijo vkrcalo v Dovorju tor kronilo domov, je vsa irska zgodovina ostala v temi do prihoda prvih misijonarjev. Z druidi, ki bo v teh časih igrali tako važno vlogo, so imeli nn irskih tleh prav malo posla. Pač pa se jo Irska pod vplivom krščanstva krepko razmahnila. A tudi v tvarnem pogledu je dežela kmalu
da nekaj predujma, da M si kupili čevlje za zimo. Skoraj bosi sva le. Tile čevlji, ki jih imam na nogah, so edini, ki jih še imam, in še ti že zijajo. Niti toliko si nisem mogla prihraniti, da bi si Jih dala vsaj popraviti. Plače imam 600 lir, zdaj pa računaj: za hrano plačujem IM lir, pa brez zajtrka, za stanovanje pa ISO lir, in še veliko srečo sem imela, da sem ga tako poceni našla. Ostane mi torej nič, največkrat pa si moram Se kje kaj izposoditi in sem v večnem strahu, kdaj me bodo terjali, naj ta dolg vendar le poravnam. Kje pa je potem obleka, obutev in druge potrebe, ki nanje niti misliti ne upam. Oblačilna nakaznica je še cela, razen nekaj točk, za katere sem si bila kupila nogavice.«
Spet je zaihtela, nato pa vsa razburjena nadaljevala: %Pa Se kako je vzrojil šef, ko sva ga prosili za predujem/ Za predujem, ne morda za kakšno zvišanje plači Za kakšno povišico si ga niti prositi ne upava, čeprav ne veva samo midve, ki mu garava, temveč vsa Ljubljana, da mu pač ne gre slabo.
tKaj pa vendar mislita/« se je razbesnel nad nama. »Saj ne pobiram denarja na cesti! Raje bodita z ljudmi nekoliko bolj vljudni, da bodo raje prihajali k nam kupovat, kakor pa da večno zabavljata, kako vaju morim, te večkrat sem slišal, kako se pritožujeta čez mene. Ponujajo se mi v službo, in jih imam na izbiro, pa boljših, kakor pa sta vedve, da vesta. Ce vama ni všeč pri mpni. si lahko prebereta. Pa nikar
povrhu Se ne mislita, da se koga bojim. Naj prirle kdor koli, magari komunisti, jaz se bom le znašel, ne bojta se/«
Vidiš, takole je pri nas. Molči, delaj naprej, stradaj in prezebaj, kolikor hočeš, le tega si ne drzni, da bi zahteval — ah, kaj zahtevali — prosil, kar ti po vseh človečanskih pravicah pripada. Takle bogati-nec, ki niti ne ve, kam z denarjem in ki se na drugi strani kar trese, kdaj bo denar veljavo izgubil — pa ne da niti predujma, kaj šele da bi imel toliko razumevanja, do bi k plači svojih uslužbenecv v sedanjih časih splošne stiske vsaj nekaj primaknil i n vsaj dobro voljo pokazal, čeprav mu človek gara le deset let. Potem pa še hruli, grozi, se smeje v brk vskem kpredpisom o minimalnih plačah in si celo Se upa reči, da se bo znašel, tudi če pridejo komunisti. ..«
Tako me je ta zgodba pretresla, da sem sklenila napisati Vam, gospod urednik, tole pismo. Vem, da ga boste imeli korajžo priobčiti in da se nikogar ne hoji/e, kadar gre za pravično stvar, telim, da bi to pismo bral tudi tisti brezsrčni trgovec, še bolj pa, da bi tudi pri njem kaj zaleglo, in sicer ne v tem smislu, da bi odslej svoji uslužbenki še bolj zmerjal in izkoriščal, temveč imel vsaj malo več srca in razumevanja. Za zdaj prosim, da njegovega imena, ki sem vam ga napisala na posebnem listu, še ne priobčite, ker mislim, da bo tudi tako zaleglo. Ce pa ne bo, naj ve, da bo vsa javnost zvedela, kdo je tisti mogočni trgovec, ki pravi, da se bo le znašel, tudi če pridejo komunisti...
Znameniti svetilnik »Bally«, severovzhodno od Dublina. Iz njegovega stolpa bliska vsakih 30 sekund močila svetloba, ki je vidna 20 kin daleč
i V južnošvedskem mostu Kristlanstadu so te dni predvajali v tamkajšnjem gledališču »Hamleta«. Igralcu, ki je nastopal na odru kot kralj Klavdij, se je v prizoru, ki prikazuje zastrupitev, pripetila nesreča, ki je mod gledalci zbudila mnogo smeha.
Ko se je Hamlet, poln željo po maščevanju, obrnil h kralju Klavdiju, da bi mu pomolil čašo s strupom, kralja ni bilo več. Zaradi neznanega vzroka so se tla gledališkega # i odra udrla, in kralj je telebnil na glavo ; pod oder. Poteklo jo precej časa, preden je j kralj spet prišel Iz »podzemlja« in se jo predstava lahko nadaljevala.
Vojna odkriva
V času vojne, zlasti ž<i tako temeljite ln vsestranske, kakor je sedanja, pride na dan marsikaj. Tako poročajo zdaj na primer z vzhodnega bojišča, da so pri nekih Izkopavanjih v mestu Dovmontovo, ob reki Voll-kaji, kopači naleteli na starodavno skladišče streliva. Na tem kraju so med drugim našli velike kamnite topovske krogle, ki imajo 12 do 42 cm v premeru.
Pogoji za vpis na vseučilišče v Rigi
V »Trinity Coliegeu« v Dublinu hranijo dragoceno z roko slfkano sv. pismo, ki ga Imenujejo najlepšo knjigo sveta. Izvira iz starega samostana blizu Kellsa in je vsa opremljena * Imonltno barvanimi ilustracijami. kakor so jih izdelovali menihi v devetem stoletju
Za akademike, ki so se vpisali na vseučilišče v Bigi na Letonskem, so letos poleg 1 drugih veljali še neki posebni predpisi.
, Sprejeli so na to vseučilišče le tiste akado-j mike novince, ki so že opravili obvezno de-I lovno službo, ali zadostili vojaški obvezno-| sti. Najvišja starostna meja za letonske aka-| demike pa je določena na 85 let. Kdor je j starejši, nima pravice biti slušatelj vsoučl-| lišča v Rigl.
Med vsemi manjšimi evropskimi narodi ga ni, ki bi se mogel s tako dolgo in trdo borbo za politično neodvisnost, s tolikšno vero v svoje tisočletno izročilo, jezik in navade ter s tako živo narodno zavestjo ponašati kakor mala, prastara ln vondar skoraj nepoznana Irska.
Zanimiv viseč most Iz vrv| pri Carrlek-a-Rede v grofiji Antrim. — Spaja skalnato stene v višini 33 m nad vodo ter Je prav varen, čeprav človeka spreletava zona, kadar hodi po njem, ker se močno ziblje
Tipična Irska hišica blizu Corka,
silno obogatela, kar je seveda takoj prl-inamilo gusarsko Norvežane, ki so prihrumeli in jo docela oropali ter podjarmili. Pa colo ta nesreča Irske ni strla. Vztrajnost irskih plemen je Norvežane kmnlu prisilila k popuščanju, zlasti ker. so tudi na Norveškem tedaj izbruhnili notranji spori. Zato so se rajši prilagodili in veliki norveški kralj Olaf Trygvason se je dal krstiti irskemu opatu. Na Norveškem pa so irsko princezinjo Sannevo proglasili za svetnico ter njeno telo izpostavili nad glavnim oltarjem v corkvi v Bergenu.
Potem nam zgodovina omenja še vdor Škotov in Angležov ter popisuje dolgo borbo Ircev za samostojno življenje. Vselej se je zdelo, da so Irci na tleh, ker so v premnogih bitkah podlegli, a vsakokrat so po | nekom čudnem naključju spet znova vstali.
Zanimive so Byrnove besedo: »Nekdo je nas j Irce označil za narod, ki vedno izgublja; j toda s tem se ne morem strinjati. Zakaj | če so nam Danei marsikaj vzeli, so nam pa tudi marsikaj pustili. Danci so nas’ izurili v lovu. Normani so nas naučili ljubiti in ravnntl s konji. Bruce pa nam je pustil mohko ln blago govorico ,gelik’.«
priljubljena izletna točka za tujee
verne Irske, sloviti Ulster, v svoji oblasti, južni Irski pa jo morala priznati samostojnost.
Kljub vsemu priznanju pa Angleži niso nikdar nehali vplivnti nanjo z vsemi sredstvi, da bi klonila. To se je zlasti pokazalo v sedanji vojni. Anglija si je namreč od vsega početka prizadevala, kako bi Irsko potegnila v svoj tabor. Pri tem ni izbirala nobenih sredstev. Ko so ji na primor primanjkovale delovne moči za orožarne in pristanišča, so začeli vabiti Irce z vsakršnimi obljubami, kor so pač sprevideli, da Ircev ne bi mogli zganiti, da bi stopili v vojno proti Nemčiji. Ko pa tudi to ni zaleglo, so začeli Ulster močno industrializirati, da bi na mah ubili irsko industrijo. Vrh tega ji niso hoteli več pošiljati izdelkov, ki jih Irska ni sama proizvajala, a jih je za svoje rodno življenje nujno potrebovala. Naposled so Ircem preprečevali, da bi Bi pomagali z lastnim hrodovjem, sami pa so jim ustavljali pošiljke od zunaj.
Kljub vsom tom poskusom pa je Irska do danes trdno obvarovala svojo nevtralnost ter ei s previdnimi gospodarskimi ukre-
»Hodnik veIlkanov«( znamenita kamnltna ploščad, od katere vidimo danes še kakih 4MOO od morskih voda zlizanih ostankov bazaltsklh stebrov. Ploščad leil ob morju r,
grofiji Antrim
Kip sv. Patricka, zaščitnika Irske, na gričku Tari v grofiji Mcatliu, kjer Je bil baje nekdaj sedež starih Irskih kraljev. O sv. Patricku pravi legenda, da Je pregnal z Irske vso strupeno kačo, ki so ljudstvu prizadejale toliko gorja
Naj bo že kakor koli: gotovo je, da so se Irci najbolj izkazali v dolgi politični borbi z Angleži. V toj so bili pravi junaki, da bi bili lahko vsom malim narodom v zgled. Ce bi ne bilo takih borcev med njimi, kakor so bili Owen Roe, Hugh 0’Neill, general Arthur 0’Connor in polkovnik Miloš Byrne, da imenujemo le najznameni-tejše, bi angleška pest Irsko že zdavnaj stisnila. Ti so se rodili v pravem duhu prelepih otožnih irskih pesmi, tem so ob zibeli brenkale staro irske harfe ln pele mehke dude, da niso mogli nikoli zntajiti svojega nnroda in so zagrizeno boriti proti nikdar odnehajočomu angleškemu nasilju.
Po vseh vplikih naporih ni Anglija do-sogla drugega, kakor da je obdržala del se-
pi skušala pomagati na vse načine, da bl prebrodila vojno brez nesreče za narod, ki je v tispčletnl zgodovini moral prestati tako hudo preskušnjo.
Vrnjena grama radija
Dva grama radija je na prizadevanje španskoga zunanjega ministra generala Jordana Španija spet dobila nazaj. Gre za tiste količino to tnko dragocene rudnine, ki jih je bila rdeča španska vlada v dobi španske državljanske vojne zasegla in poslala v tujino. Od teh dveh gramov radija ga je imel 800 miligramov španski Narodni zavod za pobijanje raka, »00 miligramov medicinska fakulteta madridskega vseučilišča, ostalega pa razne madridske in okoliške bolnišnice. Tako je zdaj Španija dobila nazaj neprecenljiv zaklad ter za zdravljenje raka doslej najuspešnejše sredstvo.