Ljubljanski
Škofijski List.
-2/K&T
Leto 1907.
V Ljubljani, 1907.
Tiskala Katoliška Tiskarna v Ljubljani
KAZALO
k 42. letniku (1907)
~v
Ljubi j axiskega, Škofijskega Lista.
(Skupaj 11 številk.)
A
Stran
Aktivitetne doklade bogoslovnih profesorjev.......................................................................68
Ameiiški matični izpiski .........................................................................................75
Anton Bonaventura dr. Jeglič, pismo duhovnikom ob	novem letu 1907........................................... 33
Avstrijsko mornariško društvo............................................................................................................................................................................... 90
B
Bavarski podaniki — njih poroke v Avstriji......................................................................   109
Birmovanje......................... ...	  24,	60	92
Bireti usus occasione viatici....................................................................................  131
Bogoslovci, sprejeti I. 1906/7. in 1907/8	 44	124
C
Casus reservati	  .	. .	52
Cerkvene stavbe itd............................................................................................... 41
Communio S. infirmorum non ieiunorum..............................................................................31
D
Declaratio de Sacra Synaxi in Oratoriis privatis distribuenda	 123
Decretum de	indulgentia plenaria die Commem.	Omnium	Fidel.	Def.	in ecclesiis Ord. S. Benedicti .	128
„	de	S. Communione infirmis non ieiunis distribuenda..............................................................................................................................................31
„	de	sponsalibus et matrimonio	 .	 ....................................................................................................................126
„	de	trieunali relatione Institutorum vota	simplicia	profitendum................................................................................................................................61
S.	Congreg. Concilii de excardinatione et	s. ordinatione.........................................................................................................................................47
„	super missis in oratoriis regularium et aliarum communitatum.......................................................................................................................................48
„	S. R. et Univ. Inquisitionis.......................................................................................................................................................................93
Dekanski shod............................................................................................... 25	53
Delitev nadarbinskih itd. dohodkov.........................................................................................................................................................................  65
Deželna bramba — nje dušno pastirstvo , .	.......................................................130
Dispensatio super irregularitate ex defectu natalium	ab	haeresim	parentum.................................. 89
Duhovno pastirstvo po mestih in trgih.................................................................................................................................. 77
Duhovne vaje ...	 75	131
Dušno pastirstvo pri c. kr. deželni brambi............................. ........................................130
E
Edictum S. Congregat. S. Rituum de usu linguae	slavonicae	in	s.	Liturgia..................................45
Enciklika sv. Očeta Pija X. o naukih modernistov..............................................................97	113
Evharistijski shod....................................................... ................................91	129
F
Facultas sacerdotum excipiendi in itinere confessiones etiam	fidelium	non	navigantium	...	110
Facultas sacerdotum quoad excipiendas in navi confessiones	fidelium	secum	navigantium ...	110
Fastenhirtenbrief...................................................................................................................................................... 12
Fastenmandat ...........................................................................................................................................................21
Forma brevis Extremae Unctionis in casu necessitatis ....	 48
G
Glasbeni tečaj v Gorici ................................................................................................................................................90
I
Indulgentia Ss. Rosarium deferentibus concessa........................................................................................................................  89
Indultum de ieiunio et abstinentia in Provincia ecclesiastica Goritiensi . . .	  22
Indultum tres Missas celebrandi et S. Communionem distribuendi in nocte Nativitatis Domini .	.	.	124
Instructio s. Rom. et Univ. Inquisitionis..............................................................................................................................107
lzpremembe župnijskih mej.............................................................................................................................................. 32
Izvršitvena naredba k zakonu o povišani kongrui.........................................................................................................................50
K
Kanonična vizitacija in birmovanje 1. 1907.............................................................. 24,	60	92
Kaplani oboleli — njih nadomestovanje......................................................................... .	86
Kolkovanje matičnih izpiskov za železničarje............................................................................................................................42
Konference I. 1907	   25	26
Kongrua povišana - zakon................................................................................................................................................49
„	„	— izvršitvena naredba...........................................................................................................................  50
Konkurzni razpis	   32,	44,	52,	60,	68,	76,	92,	96,	112,	124	132
Konservatorji c. kr. za Kranjsko .......................................................................................................................................48
Kronika škofijska glej Škofijska kronika
Kronanje slike Marije Pomagaj na Brezjah................................................................................................................................91
L
Litterae S. C. Concilii de satisfactione missarum.......................................................................................................................69
M
Matice — raziskavanje po njih...........................................................................................................................................60
Matični izpiski za železničarje — kolkovanje.........................................................................................................................   42
Matrimonium — decretum de m. .......................................................................................................................................   126
Missae - de satisfactione missarum litterae S. C. C.................................................................69
Motu proprio Pii X. de sententiis pontificalis consilii	rei	biblicae	provehendae	praepositi ac de censuris et poenis in eos qui praescripta adversus	modernistarum	errores	neglexerint.125
N
Nabiranje milih darov za pogorelce v Zgornjih Danjah ....	...	....	.	74
v Zgornji Senici.......................................................110
Namestovanje obolelih kaplanov ....................................................................................  86
Nakupovanje in prodaja državnih papirjev............................................................................ 89
Naznanila in priloge za nakazanje petletnic - kolkovine proste..........................................   .	.	74
Naznanila osebnih izprememb........................................................................................................   91
Novoletna čestitka sv. Očetu 	 .	  24
Novoletno pismo prem. g. knezoškofa duhovnikom .	...	33
Novomašniki . .	  ...	  ...	58
O
Odpustki češčenja presv. Srca Jezusovega v	mesecu	juniju ..................................................................  57
Odpustki sv. rožnega venca..........................................................................................................  89
Odredba glede cerkvenih stavb in cerkvene	notranjščine.........................................................................41
Okrožnica Pija X. o naukih	modernistov	97	113
Opombe glede^petletnic .	    111
P
Paleografija — tečaj za p.............................................................................................................75
Pastirski list — postni....................................................................... ................. 1
Pastoralne konference.....................:.........................................................................................  26
Periodična poročila za šematizem......................................................................................................96
Petdesetletnica sv. Očeta..........................................................................................................  124
Petletnice......................................................................................... 49,	50,	88	111
Pismo Pija X. profesorju dr. Commerju..............................................................................................  108
Pogorelci.....................................................................................................74	110
Poizvedbe glede opuščenih pokopališč in nagrobnih	spomenikov....................................................................43
Pokojnina župnih upraviteljev.........................................................................................................43
Pooblastila za tridnevnice ob vednem češčenju presv.	Rešnjega Telesa................................................................30
Poročilo o dekanskem shodu............................................................................................................53
Poročilo o delovanju Sodalitatis	Ss.	Cordis I 1906....................................................... 70	88
Poroke bavarskih podanikov v Avstriji............................................................................................... 109
Postna postava....................................................................................................................... 11
Pozakonitev otrok ........................................................................................... 43	87
Praktične opazke o pripravi za prvo sv. obhajilo......................................................................................39
Pripravljanje na sv birmo ..........................................................................................................  26
R
Rafaelovo društvo .................................................................................................................  111
Raziskovanje po maticah	......................................................................   ....	60
Razpis Schlackerjeve ustanove...................................................................................111
Schlackerjeva ustanova.......................................................................................................111
Slavonicae linguae usus in S. Liturgia ...	   45
Slovstvo............................................................................................ 31,	44,	59,	75,	92	112
Sponsalia — decretum de sp...................................................................................................126
Sprejem v zavod sv. Stanislava................................................................................................58
v
S
........................................... 96
....	32,	44,	52,	60,	76,	92,	96,	112,	124	132
T
Tečaj za paleografijo................................................................................    .	.	75
u
Unctionis Extremae — forma brevis	   .	48
Usus linguae slavonicae in S. Liturgia...........................................................................45
Usus pileoli vel bireti occasione viatici.......................................................................131
z
Zahvala sv. Očetu za okrožnico .Pascendi	dominici gregis“	 ....	123
Zakon o povišani kongrui ....................................................................................... 49
Zakon o povišanju plač državnih učnih oseb ..................................................................... 67
Zapisnik dekanskega shoda........................................................................................53
Zavod sv. Stanislava — sprejem v...............................................................................  58
■
ž
Župnijski izpit............................................................................................51	112
Šematizem — poročila za I 1908. Škofijska kronika.................
LJUBLJANSKI
ŠKOFI J SKI L ST.
Vsebina: 1. Postni pastirski list prem. g. knezoškofa.
JUH	Vsebina:	1. Postni pastirski list prem. g. knezoškofa. — 2. Postna	sya
~ i®	postava za 1. 1907. — 3. Fastenhirtenbrief Seiner fürstbischöflichen Gnaden —	ist ~
4. Fastenmandat für das Jahr 1907. — 5. Indultum de jejunio et abstinentia in Provincia ecclesiastica Goritiensi. — 6. Novoletna čestitka sv. Očetu. —
7. Kanonična vizitacija I. 1907. — 8. Konference I. 1907. — 9. O pripravljanju na sv. birmo. 10. Pooblastila za tridnevnico ob vednem češčenju presv. Rešnjega _ fe	Telesa. — 11. Decretum De S. Communione infirmis non ieiunis. — 12. Slovstvo.	gi
MlS	— 13. Izpremembe župn. mej. — 14. Konkurzni razpis. — 15. Škofijska kronika.	5tIS"
1907.
Anton Bonaventura
po božji in apostolskega sedeža milosti knezoškof ljubljanski,
vsem vernikom srečo, mir in blagoslov v Gospodu našem Jezusu Kristusu.
Ko vam po stari, lepi šegi o početku posta zopet izpregovorim pismeno, kaj vam hočem lepšega oznanjevati in deliti, kakor je sreča, mir in blagoslov v Jezusu Kristusu.
Za srečo smo ustvarjeni in iz vsega srca po njej koprnimo; mir, domači mir je bistven za našo srečo na zemlji: blagoslov iz nebes pa nam pomaga ohraniti mir in pospešuje zaželeno srečo.
Toda sreče, miru in blagoslova ne dobimo razen po Gospodu našem Jezusu Kristusu. Na svet je prišel, da nam prinese srečo, mir in blagoslov; učil nas je spoznavati pravo srečo; trpel je za nas bičanje, trnjevo krono, sramotno smrt na križu, da nam pridobi in zasluži vse tiste milosti in pomoči, ki so nam potrebne v dosego teh nebeških darov.
On nas vabi, da postanimo Njegovi učenci, da hodimo za Njim, ako hočemo biti deležni sreče, miru in blagoslova, ki prihaja od Njega. Pove nam pa tudi, da se moramo vsak dan zatajevati, da moramo vsak dan svoj križ no-
siti, ako hočemo Njegovi učenci biti in k pravi sreči priti.
Kajne, saj miru, blagoslova in sreče ni tam, kjer vlada strast, kjer je greh doma; ampak le tam, kjer se z zatajevanjem strast premaguje, kjer se vsakdanji križ nosi kot poslan od samega Gospoda našega Jezusa Kristusa, v katerega verujemo in upamo, kate rega ljubimo iz srca.
Ali, ravno vero v Jezusa nam hočejo vzeti, ravno življenje po Jezusovem nauku nam hočejo onemogočiti, pa nas s tem pahniti v nesrečo, v nemir, v prokletstvo. Pa, do tega ne sme priti! Za to naj vas opozorim 1. na milost sv. vere, 2. na njene težave, 3. na njene nevarnosti, 4. na njeno utemeljenost, 5. na njeno preganjanje, da končno sklenemo vse to, kar je potrebno, da sv. vere ne izgubimo.
1.	Vera je milost božja.
V resnici, sv. vera je zunanja in notranja milost božja.
Naj se ta list vernikom prečita polagoma v dveh ali treh nedeljah počenši od nedelje Quinquagesima. Ne bilo bi napačno, ko bi se pred vsakim oddelkom prav kratko in bistro naznanila njegova vsebina, da bodo verniki nauke lažje razumeli in uvaževali.
Zunanja milost je krščanski nauk, ki nam ga daje sv. Cerkev. Saj ne moremo verovati, dokler ne vemo, da se je Bog res razodel in katere nauke nam je razodel. To pa zvemo in se prepričamo po krščanskem nauku svete Cerkve. Saj že sv. apostol Pavel1) trdi, „daje vera iz poslušanja, poslušanje pa po Kristusovi besedi“.
Ta krščanski nauk pa obsega še več drugih zunanjih milosti: ko je človek zabredel v poganstvo, prišel je na svet sam Sin božji, da nas poduči; ustanovil je svojo cerkev, katera naj do konca sveta oznanjuje večne resnice vsem ljudem; in mi smo se rodili v tej cerkvi, pa prejemamo od nje zveličavne nauke. Kaj ne, koliko milosti božjih!
Toda samo zunanja milost še ne zadostuje. Mi potrebujemo še notranje milosti, ki nam našo voljo pripravi, da hočemo verovati, in nam um razsvetli, da verskim resnicam pritrdi. Poglejmo to bolj natanko.
Kajne, vero Bog poplača, nevero pa kaznuje. Ali ne pravi Zveličar2): „Kdor veruje in se da krstiti, bo zveličan; kdor pa ne veruje, bo pogubljen“. To bi pa ne bilo pravično, ko ne bi tudi volja vplivala pri verovanju. Za vero je torej potrebna pripravljenost volje. Kjer te manjka, tam se bo človek veri ustavljal, naj bi bili dokazi še tako jasni. Kako prepričevalno je učil naš Gospod in Zveličar, še z čudeži je svoje nauke potrjeval, vendar mnogi niso verovali. Zakaj ne? Zato, ker niso hoteli, ker niso imeli dobre volje, pa so se notranjemu nagibanju upirali.
Ta pripravljenost volje ni samo naravno nagnjenje, ampak je poseben dar božji. Saj trdi Gospod") sam: „Nihče ne more k meni priti, ako ga ne vleče Oče, ki me je poslal.“ Seve, človek se mora nagibu milosti podati, vendar milost voljo prehiti, jo zbudi in okrepi, da hoče verovati.
Torej kakor volja sploh na um vpliva, tako vpliva nanj tudi v krščanski veri. Vendar
pa um ni edino od volje odvisen, da bi ji kar slepo sledil. Um more pritrditi le temu, kar spozna, da je resnično. Da, naukov v sebi razvidnih še tajiti ne more, mora jim pritrditi, n. pr. dvakrat dve je štiri. No, v sveti veri je pa precej resnic, ki so skrivnostne, pri katerih razum ne more doseči njihove notranje resničnosti, n. pr. da je en Bog v treh osebah, da je v presvetem Zakramentu Gospod Jezus pričujoč z dušo in s telesom, s krvjo in mesom, kakor Bog in človek. .Sicer je zadostno in prepričevalno dokazano, da je tudi te skrivnosti razodel Bog, neskončna resnica, in bi bilo zato nespametno o njih dvomiti; toda skrivnost ostane skrivnost nam temna, in dokazi niso taki, da bi nam vero kar naravnost vsilili: odtod je mogoč dvom, sicer pameten dvom ne, pač pa dvom nespameten.
Da pa razum takim, na sebi temnim in nerazvidnim naukom kot od Boga razodetim čvrsto in brez dvoma pritrdi, pomaga mu Bog, ki ga z lučjo vere razsvetli.
Ta luč vere je zopet dar božje milosti, katere ravno tako potrebujemo, kakor pripravnosti volje, ako hočemo in da moremo tako verovati, kakor je za zveličanje potrebno.
To je nauk sv. kttoliške Cerkve; čujmo samo vatikanski cerkveni zbor: „Nikdo ne more oznanjevanju evangelija tako pritrditi, kakor je v dosego zveličanja potrebno, ako ga ne razsvetli in ne navdihne Sv. Duh, kateri verno pritrditev resnici vsakemu zaslaja". Ta nauk nam je tudi Jezus Kristus sam kar naravnost razodel, saj trdi1): „Kdor je od Očeta slišal in se od njega naučil, on pride k meni". In sv. Petru je jasno rekel2): „Blažen si, Simon, Jonov sin, ker tega ti nista razodela meso in -kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.“
Ta velika milost, namreč luč sv. vere in pripra\nost na njo, se nam že pri zakramentu sv. krsta podeli; saj se v sv. krstu naša duša ne le od vsega greha očisti ampak tudi v tempelj Sv. Duha posveti in okrasi z vsemi Bogu
1) Rim. 10, 17.
2) Mark. 16, 16.
3) Jan. 6, 44.
Jan. 6, 45.
2) Mat. 16, 17.
dopadljivimi čcdnostimi, torej tudi s čednostjo sv. vere, ker so vse čednosti z milostjo božjo nerazdružljivo spojene. Razen te milosti svetega krsta nam za poedina dejanja vere Bog podeli še posebno dejansko milost, ki razsvetljuje naš razum in nagiba voljo , za neovrgljivo resnico imeti vse, kar nam je on razodel in nam po sv. Cerkvi verovati zapoveduje.
2.	Vera je težka.
Vera je torej velika zunanja in notranja milost božja; posebno velik vpliv na čvrsto, neomahljivo vero ima volja. Toda volja naša je pa taka, da je sama po sebi pripravljena upirati se zahtevi, da verujemo, upirati se milosti, ki jo k veri nagiba. To pa za to, ker je vera sama po sebi tež<a in je mnogo drugih nevarnosti, ki bi voljo od vere mogle odvrniti. Poglejmo najpoprej težave, ki izhajajo iz vere same.
a) Vera je težka, ker so oni dogodki, radi katerih moramo verovati, tako daleč od nas. Kajne, mi verujemo Bogu, ki se nam je razodel po očakih, po prerokih, nazadnje po svojem božjem Sinu in po apostolih. Toda mi teh ne vidimo, ne slišimo. Kedaj so že živeli očaki in preroki! Koliko stoletij je preteklo od smrti Kristusove in apostolov! Da je Bog res govoril po očakih in prerokih, da je Sin božji zares na svet prišel nas zveličat in da je nadaljevanje svojega dela izročil apostolom in njihovim naslednikom, zi to imamo dosti zgodovinskih dokazov; toliko jih imamo, da pameten dvom ni mogoč. Ker so pa vsi ti dogodki v davno prošli zgodovini in jih ne gledamo z lastnimi očmi, so vendar z nekako meglo pokriti in to posebno za one, ki do-tičnih dokazov ne proučujejo, jih slabo razumejo in rajši razne ugovore proti razodenju premišljujejo. V le-teh se more zbuditi dvom, akoravno neosnovan in zato nespameten.
b) Dalje se nam v veri tudi skrivnosti oznanjujejo ; teh pa mi ne moremo spoznati po njihovi notranji resničnosti; naš um jim mora pritrditi, ker jih uči Bog, večna resnica,
in nam jih oznanja po svoji cerkvi. Za vernike sploh po deželi in po mestih, za vernike vseh, tudi najvišjih stanov velja isto tudi za večino drugih naukov, ki sami po sebi niso skrivnost, ki pa zahtevajo posebne bogoslovne in modroslovne izobrazbe, da se morejo točno razumeti in dokazati: vsi ti morajo naukom pritrditi, ne zato, ker jih spoznajo po njihovi notranji resničnosti, ampak ker jih je Bog razodel in jih oznanjuje njegova sveta, nezmotljiva Cerkev. Kdo od vas pa more sam dokazati, da je osebni Bog, da je iz nič ustvaril nebo in zemljo, da ima človek neumr-jočo dušo? To vprašanje stavim tudi omikanim krogom.
Zavoljo te okolnosti je sv. vera zopet težka. V nas je tako nagnenje, da bi pritrdili samo onim naukom, katere sami spoznamo po njihovi notranji resničnosti; neradi pa pritrdimo onim, katerih sami ne razvidimo, ampak nam jih le drugi oznanjujejo. Ti nauki nam niso tako jasni in kaj lahko se zbudi vprašanje: Ali je res, kar nas ta človek uči? Ali on to zna, ali hoče resnico povedati? Kdor to razmišljuje, in ni dovolj znanstveno podučen o vseh okolnostih božjega razodetja, on more dvomiti, njemu je vera posebno težka.
c) Ta težava raste, ako pomislimo, da nam vera daje posebno navodilo in postavo za vse naše mišljenje in življenje. O Bogu, o svetu, o nalogah našega življenja ne smemo po svoje misliti, ampak ravno tako, kakor nas uči vera. Pa tudi živeti ne smemo po svoje, marveč po zahtevah sv. vere, ki so pa željam našega spačenega srca prav pogostokrat kar naravnost nasprotne. Vera torej določuje umu gotova pota, vera stavi neomejeni naši prostosti tesne meje, pa je zato težka, jako težka nam, ki čutimo silen nagib le po svoje misliti, le po svoje živeti.
d) Vera nam nadalje pokazuje namen, katerega moramo doseči, ki je pa nadčuten, nadzemeljski, šele v večnosti. Saj pravi sv. apostol Pavel:1) „Vera je trdno čakanje onega,
i)	Hebr. 11, 1.
kar se upa in dokaz onega, kar se ne vidi.“ Ali, kakor govori na drugem kraju:1) „Iščite, kar je gori, kjer je Kristus . . ; hrepenite po tistem, kar je zgoraj, ne pa po tem, kar je na zemlji.“ Ako je pa človeku težko, prepričati se o tem in verovati, kar je nevidno, koliko bolj težko je zanj, pustiti to, kar vidi in okuša, pa težiti za tem, česar ne vidi, ne okuša, ne čuti! In ali niso pogani očitali kri-stijanom kot največjo neumnost to, da zaničujejo imetje in uživanje, ki jim je na zemlji kar zagotovljeno, pa namesto tega iščejo nekaj negotovega, kar jih menda onstran groba čaka.
e)	Še bolj težka pa nam je vera, ker nebeške dediščine, ki nam jo je pripravil Jezus Kristus, ne moremo doseči razen po poti premagovanja, zatajevanja, po poti križa. Ta pot nas plaši, nas odbija, zdi se posvetnemu človeku nespametna. Ali ni bil križ in je še judom v pohujšanje, nevernikom nespamet.2) In vendar mora biti nam kot največja modrost! Kaj trdi sv. apostol Pavel?3) „Beseda od križa je sicer njim, ki se pogube,, nespamet; njim pa, ki so oteti, to je nam, moč božja. Pisano je namreč, pokončal bom modrost modrih in razumnost razumnih bom zavrgel. Kje je modri? Kje pismoučeni? Kje pre-iskovavec tega sveta? Ali ni Bog storil, daje neumna modrost tega sveta?“
Ako je pa že težko sprejeti nauk, ki naklada težke dolžnosti, kako težko bo šele sprejeti vero v Križanega, ki pravi, da smo le tedaj Njegovi učenci, ako se vsak dan zatajujemo, vsak dan vzemamo križ na svoje rame in hodimo za Njim po potu kriza na Kalvarijo !
Se bolj težko pa je vero ohraniti živo in neomahljivo radi premnogih, hudih nevarnosti, kiji prete od vseh strani posebno današnji čas.
3.	Veri prete nevarnosti.
Katere so pa te nevarnosti? Treba jih je spoznati, da se jih moremo ogibati.
1) Kološ. 3, 1. 2.
2) 1. Kor. 18, 23.
3) 1. Kor. 1, 18-20.
a) Splošna nevarnost za vero so naše strasti. Saj je znano iz vsakdanje izkušnje, kako strast premaga voljo, jo oslabi in tudi razum potemni, strastna volja namreč ogleduje vse le od one strani, ki je njej ugodna, njej prijetna; drugih strani še pogledati noče, um od njih obrača in ga nagiba, da njej v prid sodi. V vsakdanjem življenju imate dovolj zgledov, kako strasten človek, n. pr. skopuh, lakomnež, sovražnik, požrešnik, mladenič o ponočevanju, dekle o grešnem znanju vse drugače sodi, kakor pa človek, v katerem te strasti ne plamte.
Ker pa sv. vera zahteva strasti premagovati, ker jih ona obsoja in pobija, obrne se strast proti njej, jo začne prezirati in se jej izkuša izmekniti. Ali ni res, da strasten človek ne mara za pridige, ki njegovo strast v vsi grdobi razkazujejo? Ali ni res, da začne sovražiti duhovnika, ki se njegovi strasti upira? Ali ni res, da v družbi rad govori zoper duhovnike, zoper cerkev in nazadnje tudi zoper vero? Ali ne verjame prav rad, ako kdo trdi, da ni res, kar duhovnik govuri, da ni treba hoditi k službi božji, da ni treba prejemati svetih zakramentov? Vidite, kako je vsaka strast veri nevarna f
b) Velika nevarnost za sv. vero je navidezna znanost. Kajne, znanost na nas močne deluje; znanosti iščemo: saj naš razum po znanju hrepeni; od tod privlačna sUa izobraževalnih društev; od tod spoštovanje do mož, ki so se znanstvu posvetili in v njem načelu-jejo; od tod tudi ponos vseh onih, ki kaj znajo Toda kaj potem, ako učen mož v svojih preiskovanjih pride do zaključkov, ki se z vero ne ujemajo?
Ako se zaveda človeške slabosti in se spomni, kako se učenjaki motijo, bo spoznal svojo zmoto in šel iznova preiskovat, da jo najde Toda, ako je na svojo učenost prevzeten, ali bo pripoznal svojo zmoto? Ali ne bo marveč začel misliti, da je verski nauk napačen, da je vera znanosti nasprotna, da mu ne pusti svobodnega raziskavanja, ampak ga hoče s svojimi nauki omejevati? Ali prevzetna si-
rota ne bo trdil, da torej vera nič ne velja, in ker ne more reči, da se moti Bog, ki je večna resnica, trdil bo, da se Bog ni razodel, da Boga sploh ni, da je napačno, kar Cerkev uči. Tako pride v nasprotje s Cerkvijo, pa jo začne prezirati, grditi, preganjati; da reši svojo zmoto, zavrže vero in njene resnice.
c) Tudi beseda napredek nas slepi Saj nas naša narava sama žene, da poizkušamo napredovati. Peče nas, ako se nam očita, da smo zaostali za napredkom časa; sram nas je tega očitanja. In glejte! to je zopet nova nevarnost za sv. vero Kdo se ne bi čudil nepričakovanemu napredku naših dni! Poglejmo tovarne z njihovimi stroji! Poglejmo uporabo vodnih moči, uporabo elektrike! Tega napredka vera nič ne omejuje, nič ga ne preprečuje. Ako pa učeni ljudje v dozdevnem napredku začnejo tajiti Boga, dušo, večnost, tedaj se mora Cerkev, se mora duhovnik, se mora kri-stijan upreti in reči: To je zmota, ker nezmotljiva vera nas drugače uči: ti nauki niso napredek v znanosti, ampak napredek v zmoti.
In sedaj se začne vpiti, da je vera napredku nasprotna, da so verni ljudje nazadnjaški ljudje, da so mračnjaki, ki za znanost ne marajo! In sedaj se očita cerkvi, da hoče ljudstvo v neznanju, v nevednosti, v mračnjaštvu pridržati! In ta klic je mnoge v veri omajal; in ta klic je tudi za vas nevaren! V marsikom, ki ne ve, od kod ta klic in kaj pomeni, ki ne ve, kako je zmoten in lažnjiv, je vero omajal.
d) Je pa še en klic še bolj nevaren: klic namreč po svobodi, po neomejeni svobodi v mišljenju, govorjenju in življenju. Kajne, nagon po svobodi je posebno močan nagon. Ze otrok hoče biti svoboden od volje očetove in materine. Kaj pa šele krepki mladenič in čila dekle! Kako vse v njih kipi! Po prostosti, po svobodi, po neodvisnosti koprne; kako neznosna jim je zapoved ali prepoved staršev, kako neznosna beseda pridigarjeva, ki jih pred neomejeno svobodo svari, ki jim kaže voljo božjo in njegovih namestnikov kot mejo, v kateri se morajo gibati, katere ne smejo pre-
koračiti! Kako pa jih vleče vabilo, svobodno poleteti med svobodni svet! In tudi mož, kako težka mu je borba proste volje s postavo cerkveno, z zapovedjo božjo, kakor mu jo dušni pastir oznanja.
Ker je taka naša narava, zato je prenevaren klic, osvoboditi se cd predsodkov verskih, osvoboditi se od pretežkega jarma cerkvenih zapovedi, osvoboditi od nasilstva duhovniškega. Ali ni ta klic že premnoge zapeljal, da se obračajo od cerkve, od cerkvenega življenja, od cerkvenih naukov, od duhovnika svojega in polagoma tudi od vere same? Ta klic jih moti in zaslepi, da ne zapazijo, kako jih vleče od resnice v zmoto, od srečnega življenja po zapovedih božjih v življenje po sprideni svojevoljnosti, od prostosti otrok božjih v sužnost hudih strasti.
e) Nevarnost raste, ako neštete prikrite zmote širijo in branijo in v sladkih besedah priporočajo časopisi, knjige, društva. Kako laskavo in prevarljivo znajo pisati oni, ki so že na potu od vere, ki so jo v srcu, morda tudi na zunaj javno že zavrgli! Kako premeteno umejo uporabljati besede: napredek, svoboda, znanost; kako prebrisano umejo hujskati zoper rimske verige, zoper mračnjaštvo, zoper oblastnost Cerkve in duhovnikov; kako znajo uporabiti vsako malenkost, da v še vernih srcih vzbude dvom in sum in sramovanje pred vsem, kar jim je do sedaj bilo sveto! Borba v srcu, borba za vero in proti veri se začne; kakšen bo izid?
f) V tej nevarnosti pogineš, ako ne moliš, ako dobro in prisrčno ne moliš, ako ob nedeljah ne hodiš k sv. maši in pridigi, ako opuščaš sv. zakramente. Naše strasti so tako grozne in naša volja je tako slaba, da vseh izkušnjav odbiti, vseh strasti premagati ne moremo, ako nam ne pomaga Bog s svojo milostjo, ki nam um razsvetli, da spoznamo, kaj je prav in dobro, in nam voljo nagne in okrepi, da spoznano dobro hočemo in storimo. To prepotrebno pomoč pa dobimo le po molitvi in po sv. zakramentih. V zakramentu sv. krsta se nam podeli milost sv. vere, namreč luč po-
trebna, da verske resnice radi sprejmemo; v sv. birmi se nam podeli posebna milost, da se uspešno vojskujemo zoper nevarnosti svete vere; v sv. Rešnjem Telesu se prav posebno vnema ljubezen do Boga in z njo tudi pomnoži milost sv. vere; v sv. pokori se nam izgubljena milost zopet nazaj podeli; sv. maša nam izposluje posebnih milosti, da ostanemo v zvezi z Bogom in da sv. zakramente vredno prejemamo: z molitvijo moremo od Boga vse izprositi, saj je obljubil dati nam vse, česar ga bodemo prosili: v pridigi se pa podučujemo o vsem, kar je za versko življenje potrebno.
Ako ne moliš, ne prejemaš sv. zakramentov, sv. mašo opuščaš, od pridige bežiš, teh posebnih milosti ne dobiš, smrtno grešiš; strasti se razvijajo, volja se vedno bolj k hudemu nagiba, um se od verskih naukov obrača proč in premagajo ga preslepljive besede: znanost, napredek, svoboda, neodvisnost! Ti se pa počasi izgubljaš, dokler se popolnoma ne izgubiš.
g)	Ne morem si kaj, da ne bi omenil še ene nevarnosti za edino pravo in edino zve-ličevalno sveto vero: ta nevarnost je vsa naša javna vzgoja. Kaj s tem mislim?
Mi imamo ustavo; cesar ne vlada sam, ampak mi sami posegamo v vlado, posegamo v postavodajstvo. Pravico imamo, da si izberemo svoje zastopnike, ki naj branijo in pospešujejo naše koristi, naše pravice. Pri tem se govori o ljudski volji, ki se mora zgoditi; ljudska volja je nekako nad vse in ne vpraša se, da li je pravična, da li se ujema s pravimi koristmi, posebno, da li se ujema z voljo božjo, s sv. evangelijem, z večno resnico? In od tod dve nevarnosti za sv. vero.
Prvič se navadimo zahtevati, da se naša volja mora izpolniti, ako ne, smo hudi, grozimo in pretimo. Drugič se nam izgublja spoštovanje do državnih in cerkvenih oblasti, ki so nam od Boga postavljene, da naj skrbe za splošno našo korist, za vseh nas časni in večni blagor. Navadimo se, od oblasti kar zahtevati, da se nam mora dati, kar hočemo. Tako se posebno zahteva od cerkvenih obla-
sti; in ako se tudi dokaže, da dotična ljudska volja ni utemeljena, ni upravičena, ni posebno pametna, to nič ne velja, ampak ljudska volja se mora zgoditi, tudi cerkvena oblast se ji mora upogniti, kakor da je ljudska volja nad njo. Ako se pa cerkvena oblast iz prevažnih razlogov tem neopravičenim zahtevam podati ne more, podati ne sme, tedaj jeza na cerkveno oblast, tedaj grožnja, da se izvoli druga cerkev, da se preide k stranki socialnih demokratov, torej k oni stranki, ki taji dušo, Kristusa, Boga, večnost!
In ravno ta javna vzgoja, ki izvira iz ustavnega življenja, je v naših časih ena največjih nevarnosti, da se odvrneš od svojega duhovnega pastirja, odvrneš od cerkve in počasi odvrneš od same sv. vere.
4.	Tera je dovolj utemeljena.
Pokazal sem vam razloge, zaradi katerih je vera težka, opozoril sem vas na silne nevarnosti, ki ji prete od vseh strani. No, božja previdnost je pa vse tako uravnala, da nam vse te naštete težave in nevarnosti ne morejo škodovati, ter jih' vse prav lahko premagamo, ako na dotične božje naredbe pazimo. Ozrimo se na nekatere.
a)	Ne more se tajiti prečudna zgodovina judovskega ljudstva. Vsi stari narodi, tudi najbolj olikani, so se pogreznili v poganstvo, v malikovavstvo. Le en narod je ohranil čisto vero v enega večnega, osebnega Boga, vsemogočnega stvarnika nebes in zemlje, gospodarja vseh rodov in večnega sodnika vseh ljudi; edino ta narod je v sebi gojil čvrsto nado na prihod posebnega poslanca božjega, odrešenika od prokletstva, ki tlači vse narode.
Da, še več: popolnoma jasno je tudi to, da so med njimi vstali možje, ki so prihodnje stvari oznanjevali, posebno o prihodnjem Odrešeniku: eni so označili čas, kdaj pride, drugi rodovino, iz katere se rodi, in kraj, kjer pride na svet; tretji so opisovali njegovo življenje in trdili, da bo učil, da bo čudeže delal, da ga bode njegovo ljudstvo zavrglo, da ga bodo izdali nevernikom, da bode umrl smrti na
križu, da pa bo vstal od mrtvih in šel v nebesa; opominjali so, da bodo zavoljo tega hudodelstva judje zavrženi, da si bo pa on izmed poganov dobil vernikov, ustanovil svojo cerkev, ki se bo razširila po vsem svetu in ostala do konca sveta.
Tako so nam naslikali prihodnjega Odrešenika očaki in preroki, ki so živeli 2000, 1000, bOO, 600, 500 let pred njegovim prihodom Njihove knjige so bile vsaj že v drugem stoletju pred rojstvom Kristusovim preložene na grški jezik in razširjene po vsem poznanem svetu. Vse to je čisto zgodovinsko in se ne da utajiti.
b)	Ravno tako zgodovinsko je in se ne more utajiti, da se je vse to, kar so preroki prerokovali izpolnilo nad osebo Kristusovo, in sicer vse do pičice. Pa o tem vam ne bom govoril, saj ste bili o tem že v otroških letih podučeni.
Vprašam le, kaj iz tega sledi ? Ali ne nauk, da je torej Kristus oni obljubljeni poslanec božji, da je On naš Učenik in Odrešenik, da je On pravi Bog, Sin živega Boga. To je pa tudi On sam jasno dokazal. Naj omenim le njegovo nad vse čednostno življenje, njegov čist, resničen, vzvišen, vsake zmote prost nauk, njegova prerokovanja, njegove čudeže, njegovo smrt, njegovo vstajenje od mrtvih. Se enkrat vprašam, ali ni dovolj in jasno dokazano, da je On zares pravi Bog, Sin živega Boga? Kogar ne motijo strasti, kdor išče resnico, mora vse to priznati. •
Kaj ne, sedaj pa minejo one težave za vero? Saj veljava Boga, ki je neskončna resnica, presega vse in naš um se Bogu rad poda, in rad pritrdi Njegovim naukom, akoravno so skrivnostni, akoravno jih sam ne razvidi v njihovi notranji resničnosti, akoravno nam obeta srečo šele onkraj groba in zahtevajo od nas v življenju premagovanje, zatajevanje, poniževanje. O, Bogu radi darujemo svoj um, svojo voljo, sebe vse: tega ne storiti bi bilo nespametno.
I)a, tem bolj lahko to storimo, kolikor bolj jasno vidimo, kaj je Kristus sam za nas
storil: jaslice in križ preglasno oznanjujejo ljubezen, dobrotljivost in usmiljenost Kristusovo do nas. To spoznanje nas pa kar naravnost primora, da Kristusu radi darujemo vse, tudi življenje.
c)	Nazadnje se ne more utajiti in je zgodovinska resnica, da je narod judovski zavržen in-tava po svetu, ker nima svoje zemlje, nima svojega kralja, nima svojega duhovništva, nima svojega tempeljna, in daje Kristus med poganskimi narodi utemeljil svoje kraljestvo, svojo cerkev, ki je katoliška cerkev. Saj mi to s svojimi lastnimi očmi gledamo.
In tako je On storiti moral, ako je hotel, da Njegovo delo odrešenja ne propade in da bode zares Odrešenik vsem ljudem in narodom do konca sveta. Kaj ne, moral je kaj storiti, da bi se nadaljevalo delo, ki ga je On začel, da bi se oznanjala resnica vsem ljudem, da bi se ponujale milosti sprave z Bogom vsem rodovom in se pokazala pot k večni sreči vsem časom do konca sveta. In zares, zgodovina nas uči, da je On vse to jako modro uredil.
Določil je, da svojo resnico, svoje milosti in svoje zapovedi izroči ljudem ki naj g^edo med vse narode, pa naj one, ki bodo verovali in Njega pripoznali kot Odrešenika, kot Sina božjega, po sv. krstu sprejmejo v Njegovo cerkev, v Njegovo kraljestvo. Da bi pa med njimi ohranil edinost, jim je dal poglavarja, ki naj bo Njegov namestnik in vidni poglavar vse Njegove Cerkve.
Vse to je zgodovinska resnica. Saj vidimo v zgodovini apostole in prvaka med njimi svetega Petra; mi vidimo, kako Peter vso Cerkev vodi in kako je tudi njegov naslednik rimski papež vso to vrhovno oblast nad vso Cerkvijo od njega podedoval; mi vidimo apostole, kako so se razšli po vsem svetu, kako so za naslednike poskrbeli, namreč za škofe, katerim so s pokladanjem rok podelili vso od Kristusa prejeto oblast.
Peter torej in papeži, apostoli in škofje imajo pravico in oblast učiti, po sv. zakramentih milosti deliti in oznanjevati ljudem voljo božjo. Da pa to morejo, jih je Gospod
Jezus pooblastil, da v imenu Njegovem, v oblasti Njegovi med narode stopijo ter jih vabijo v Njegovo edino resnično, edino zveličevalno cerkev; obljubil jim je, da ostane pri njih do konca sveta, da jim pošlje Duha resnice, ki jih bo učil vse resnice in jih obvaroval zmote v ozir verskih in nravnih naukov; zagotovil jih je, da Cerkve Njegove peklenska vrata ne bodo premagala.
To je torej katoliška Cerkev, kraljestvo večne resnice na zemlji. Skozi vsa stoletja je ona na čelu napredka — znanosti in umetnosti; ona je prinesla omiko vsem narodom ; ona navdušuje za borbo zoper strasti, ki nam grene osebno, družinsko in družabno življenje; ona uči in zahteva ljubezen do vseh, posebno do ubogih, do vdov in sirot; ona prepoveduje oderuštvo, prepoveduje tlačiti delavca, odtrgati mu od zaslužka; ona uči oblasti, kako so pred Bogom odgovorne za svoje delo, da je le ljudstvom v korist, pa tudi podložnikom zapoveduje pokorščino do postavnih oblasti in sicer radi Boga, od katerega vsa oblast prihaja; ona deli sv. zakramente, edino ona spravlja grešnika z Bogom večnim sodnikom, ker edino ona ima zakrament sv. pokore; ona nam vliva v srca čisto, osrečevalno ljubezen božjo po molitvi in posebno po zakramentu presvetega Rešnjega Telesa, ki je zakrament nerazumljive, neizmerne ljubezni božje; edino ona nas vodi skozi življenje k srečni smrti in k srečni večnosti.
Kolika dobrota je torej katoliška Cerkev! Ako sebi dobro hočemo, ali ne bodemo veselo in željno poslušali njenih naukov v cerkvi in zunaj cerkve ? ali ne bomo iz srca radi izpolnjevali vseh zapovedi božjih in cerkvenih? ali ne bodemo zvesto molili, hodili k sveti maši in sploh k službi božji in k njenim prekrasnim obredom? ali ne bodemo hrepeneli spraviti se z Bogom v zakramentu sv. pokore, z Njim se zedinjevati z večkratnim svetim obhajilom?
Da, kar nam Cerkev ponuja in podaja po svojih služabnikih, po duhovnikih namreč, ki so v ljubezni in pokorščini zvezani s svojim
škofom in po škofu s papežem, to ni nobeno breme za nas, to ni omejevanje, ampak pospeševanje prave svobode, to ni nasilno obla-stvo duhovnikov in Cerkve, ampak naj veča dobrota božje ljubezni in previdnosti, to ni nazadnjaštvo, ampak edino pravi napredek na potu resnice in pravice!
5.	Vera se preganja.
Resnica torej, katero je sam Sin božji na svet prinesel, pa milost odrešenja in sprave z Bogom je edino v katoliški Cerkvi, ki nam po svojih duhovnikih oznanjuje resnico in deli milosti po sv. zakramentih. Iz tega je jasno kot beli dan, da se vera in Cerkev ločiti ne moreta. Kdor zaničuje, izpodkopuje in preganja Cerkev in njen vpliv, zaničuje, izpodkopuje in preganja sv. vero Kristusovo.
Cerkev so vedno preganjali. Saj je Gospod sam jasno povedal, da se bodo zoper Njegovo Cerkev borile same peklenske moči, toda naravnost je tudi obljubil, da je premagale ne bodo. Preganjanje sv. Cerkve je važen dokaz, da je ona res Kristusova.
Od vseh preganjanj najbolj grozno in strahovito je ono današnjih dni. Nasprotne temne sile, namreč prostozidarji in njihovi prijatelji po celem svetu so se združili v ta namen, da Cerkev uničijo, da vero v Kristusu izpodkopljejo, da celo vero v Boga popolnoma zaduše. Združili so se in skovali točne načrte, kako bodo složno po vseh državah v dosego peklenskega in bogokletnega svojega namena postopali.
O zlobnem, krivičnem, krutem preganjanju na Francoskem čitate po časopisih. Enako na-silstvo, enako strahovanje se napoveduje tudi drugod, posebno v naši Avstriji, kjer se že čuje klic po razporoki, klic po svobodni šoli.
Poslušajte, kakšen načrt so si leta 1886, v Lipskem skovali, pa bote marsikake napore in razna prizadevanja tudi pri nas bolje ra zumevali. Njihov načrt obsega nastopnih pet toček;
a)	Razbiti se mora cerkvena avktoriteta, cerkvena veljava in cerkven ugled, ki do sedaj
še prav močno vpliva na življenje narodov. To naj se vrši z besedo in pismom, na shodih in po časopisih, kjer naj se črni, grdi, zasmehuje, zaničuje vse, kar zadeva Cerkev in duhovnike, v to naj služi tudi laž, obrekovanje in zavijanje dogodkov.
b) Sola naj se od Cerkve popolnoma loči. Zato se mora duhovniku izpodbiti vpliv do šole, duhovnikom naj se ne dajo učiteljska mesta, oni naj se ne volijo v šolske svete, naj ne bodo šolski nadzorniki, redovniki obojega spola naj se iz šole izpode; kjer to ni mogoče, naj se jim pouk v šolah kar se da otežuje, vse šole naj pridejo v roke svobodomiselnih učiteljev, ki naj se z duhovniki prav nič ne pečajo.
c) Pouk v krščanskem nauku naj se iz šole odstrani. Krščanski nauk namreč zadržuje svobodni polet otroškega razuma in zadušuje razvoj njegovih čuvstev! Zato naj bodo šole brez vsake veroizpovedi, tudi v knjigah naj se izbriše vsak sled kake veroizpovedi, svete zgodbe in katekizem naj se iz šol popolnoma izključijo.
d) Iz družin naj se odpravi vsak znak krščanstva. Poroke naj ne bodo cerkvene, ampak samo pred županom ali okrajnim predstojnikom, razporoka naj se dovoli: v družini naj ne bo molitve, družina naj se ne udeležuje nedeljske božje službe, pač pa naj se ob nedeljah prirejajo izleti, zabave, veselice, igre, plesi; v hiši naj ne bo nobenih svetih podob, noben duhovnik ne sme v hišo.
e) Tudi ženske naj se emancipirajo, naj se osvobode krščanskega mišljenja in življenja. Zato naj se za deklice ustanove učni zavodi brez verskega značaja, kjer naj se vzgajajo od oseb, ki so se krščanskih nazorov in krščanskega življenja že osvobodile; deklice naj se uče pred vsem tega, kar je prijetno za telo; v roke naj se jim dajo napredno pisane knjige. Nadnaravni namen človekov naj se iz pouka in vzgoje popolnoma izključi.
To je bojni načrt. Kaj ne, ko bi se izpeljal, bi krščanska vera popolnoma izginila. V šolah se o krščanski veri, o Jezusu, o Bogu,
o stvarjenju in duši ne bi ničesar slišalo, v družinah bi od krščanstva nobenega sledu več ne bilo, ženska bi se popolnoma brez krščanske vere izobrazila, cerkvena veljava, ugled in vpliv duhovnikov bi bil uničen: zares, satanski načrt!
Toda, kako nameravajo ta načrt izpeljati ? S postavami, sklenjenimi v državnem zboru. Pa kako? Po volitvah morajo priti v državni zbor in na ministrske stole možje, ki so se katoliški Cerkvi in krščanstvu že odpovedali, ako ne javno, vsaj v srcu, pa so pripravljeni ta načrt izpeljavah. Vidite torej, kako važne in dalekosežne so volitve v deželni, še bolj volitve v državni zbor!
Francosko ljudstvo ni poslušalo Cerkve; volili so v državno zbornico može, katere so priporočali prostozidarji in njihovi listi. Kaj se je zgodilo, pa se še godi, to veste. Pognali so redovnike iz dežele, zaprli njihove šole in pograbili njihovo premoženje. Župnijam so vzeli cerkve; zaplenili premoženje, potrebno za vzdržavanjc službe božje, za kar so ga verniki darovali: iz cerkvenih hiš so pognali škofe in duhovnike; zaprli so semenišča za bogoslovce, po cerkvah izkušajo službo božjo onemogočiti; iz šol so vrgli sv. križ, mladina v šoli nikoli ne moli, nikoli ne čuje imena Bog, Kristus, duša. In vse to grozno nasilstvo se godi v imenu prostosti, v imenu napredka in kliče se: Sedaj smo se oprostili od nasilstva duhovniškega, oprostili od strahu pred peklom in večnostjo!
Kar je na Francoskem, to se tudi pri nas namerava. Začetek je storjen s tem, da se tudi naša država kot taka v svojem življenju ne ozira na nobeno veroizpoved. Sedaj se pa kliče po razporoki, po svobodni šoli! Vpije se proti Rimu, proti Cerkvi, proti duhovnikom! In ako po volitvah pridejo v zbornico možje tega duha, bomo v malo letih v taki strašni verski borbi, kakor so sedaj Francozi. In kdo bo kriv? Volivci, ljudstvo, ki bi take može izvolilo in jih kot svoje zastopnike poslalo na Dunaj v poslaniško zbornico. Ali spoznate sedaj, kakega pomena je vsem dana volilna
pravica in kolika je odgovornost vašega glasovanja pred Bogom, večnim sodnikom in pred celim svetom!
6.	Sklep.
Pokazal sem vam, kaj je vera; razkril sem vam težave in nevarnosti sv. vere; dokazal sem, da je vera popolnoma utemeljena in da se edino v katoliški cerkvi nahaja; opisal sem vam grozen naskok na katoliško Cerkev in sv, vero; opozoril sem vas na važnost volitev: sedaj pa hitim k sklepu in vprašam, kaj nam je storiti, da v veri ne omahnemo, da ostanejo krščanske naše družine, krščanska naša država in ne pridejo do oblasti sovražne moči? Odgovor naj bo kratek:
a) Nikoli ne pozabimo na resnico, da je Kristus pravi Bog, da je torej katoliška Cerkev božja Cerkev, da ima edino ona čisto in nepokvarjeno resnico o Bogu, o človeku, o dolžnostih naših na zemlji in o namenu večnosti. Kar se torej govori in piše proti veri, proti Cerkvi: vse je zmota in laž.
b) Nikar naj vas ne preslepe besede: svoboda, svobodomiselnost, napredek ! Saj veste, kaj se pod temi lepimi besedami prikriva: misli se svoboda od Boga in'od večnih resnic, svoboda od zapovedi božjih in cerkvenih, svoboda mesa in strasti; misli se napredek na potu od Boga, napredek v zmoti, napredek nazaj v staro poganstvo. O groznega napredka!
c) Proč od mož, proč od časopisov in knjig, proč od društev, kjer se grdi Cerkev Jezusova, kjer se blatijo cerkveni služabniki, kjer se zahteva svobodna šola, kjer se kliče po razporoki! Proč od njih, da se ne preva-rite, ne okužite in ne izgubite svojega Jezusa za se in za vaš rod!
d) Oklenite se mož, kupujte časopise in knjige, snujte društva in pristopajte k onim,
ki branijo pravice božje in cerkvene, ki zahtevajo krščansko šolo, krščansko družino, krščanski zakon, krščansko življenje, ki torej branijo pravo svobodo in pospešujejo pravi napredek na potu resnice in čednosti. Spominjajte se svojega krščanskega prepričanja in svoje odgovornosti pred Bogom prav posebno pri volitvah in dobro premislite, kakemu možu smete dati svoj glas, da vas zastopa v postavodavstvu.
e) Ne pozabite, da je sveta vera in stanovitnost v nji, posebno v naših zapeljivih časih, posebna milost božja. Mi uživamo to milost, zato pa bodimo zanjo Bogu hvaležni: Molimo radi, posvečujmo nedelje in praznike, prejemajmo sv. zakramente, ki nam dele in pomnožujejo milost sploh in milost sv. vere posebej; varujmo se greha, posebno greha sovražnosti, nezmernosti, nečistosti, da se nam volja ne razbrzda, da nam um ne potemni in ne postanemo nesposobni, nesprejemljivi za milost in za sv. vero in ne ostanemo trdovratni do konca.
f) Častite posebno presveto Srce Jezusovo, ki nam je neskončno svojo ljubezen razodelo ravno za sedanje grozno nevarne čase, ko gine ljubezen do Boga in se širi sovraštvo do Boga, sovraštvo med narodi, sovraštvo do bližnjega, sovraštvo vsepovsod. Jezus, Njegova resnica in Njegova ljubezen naj vlada v srcih naših !
Da, o Gospod Jezus, pridi k nam Tvoje kraljestvo in sicer po Mariji, Materi Tvoji. Res, za Jezusovim sv. Srcem častimo najbolj prisrčno in odkritosrčno prečisto Devico Marijo! Ona nam bo z notranjim razsvetljenjem pomagala, da premagamo strasti, da krščansko živimo, da ostanemo zvesti Jezusu n.šemu Odrešeniku in Bogu našemu Stvarniku.
Milost vsemogočnega Boga naj pride nad vas in naj nad vami zmeraj ostane.
V Ljubljani na praznik presladkega Imena Jezusovega, 20. januarja 1907.
Anton Bonaventura
knezoškof.
2.
Postna postava
za ljubljansko škofijo.
Pooblaščen od svetega Očeta dne 14. junija 1906 morem za našo škofijo dopustiti tudi za tekoče leto glede posta mnoge polajšave od splošne cerkvene postave. Vsi verniki naj pazijo na sledeče določbe:
I. Dnevi strogega posta t. j. dnevi, o katerih se ne sme meso jesti in je dovoljeno samo enkrat se nasititi, so:
1. Pepelnična sreda in zadnji trije dnevi velikega tedna.
2. Petki v štiridesetdanskem postu in v adventu.
3. Srede, petki in sobote v kvaternih tednih.
4. Vse od cerkve zapovedane vigilije, t. j. dnevi pred binkoštmi, pred praznikom svetega Petra in Pavla, vnebovzetja Marijinega, vseh svetnikov, brezmadežnega spočetja in pred božičem.
II. Dnevi nekoliko polajšanega posta, t. j. o katerih je dovoljeno le enkrat se nasititi, zraven pa dovoljeno opoldne jesti meso, so:
1. Vsi ostali dnevi štiridesetdanskega posta razen nedelj.
2. Srede v adventu.
III. Dnevi same sdršnosti od mesa, t. j. dnevi, o katerih je dopuščeno večkrat se nasititi, ni pa dovoljeno mesa jesti, so:
Vsi ostali petki celega leta.
IV. Ob zgoraj (pod I. in III ) prepovedanih dnevih je vendar dovoljeno meso jesti:
1. V vsej škofiji, kadar na prepovedan dan pride cerkveno zapovedan praznik.
2. V onih krajih (ne v celih župnijah), kjer se slovesno obhaja praznik cerkvenega patrona, ali pa je semenj.
3. Nekaterim osebam in sicer:
vsak dan smejo meso jesti delavci v rudo-kopih in v tovarnah, sprevodniki po železnicah, popotniki, kadar morajo jesti v železniških gostilnah; vsi, ki so z družino in po-strežniki zavoljo zdravja v kopelih ; vsi, ki so po okolnostih primorani jesti v javnih gostilnah in oni, ki so od drugih odvisni, pa si ne morejo oskrbeti postnih jedi.
V. Vse postne dni je dovoljeno postne jedi zabeliti s svinjsko ali sploh tudi živalsko maščobo.
VI. Ob dnevih posta in ob nedeljah v štiridesetdanskem postu se pri istem obedu ne smejo jesti ribe in meso.
Kar se tiče večerje o dneh nekoliko polajšanega posta, prosim in želim, da se zvečer meso ne bi jedlo ; vendar pa zavoljo dosedanje navade dopuščam nekoliko mesa tudi pri večerji vsem, razen duhovnikom svetnim in redovnim, katerim tudi ni dovoljeno uživati pri večerji mesne juhe.
Vse one, ki se bodo danih polajšav po-posluževali, opominjam, naj si pomanjkanje v postu nadomeste z drugimi dobrimi deli,
na primer z molitvijo, ako izmolijo dotične dneve po petkrat „Oče naš“ in „Češčena Marija“ na čast pet ran Jezusovih, ali pa z obilnejšo miloščino potrebnim siromakom.
Gospodje župniki in spovedniki so pooblaščeni, da smejo v slučajni resnični potrebi prepoved o zauživanju mesa
še bolj zlajšati, vendar pa ne več, kakor samo na eno leto. Kdor meni, da mu je stalne dispenze ali polajšave potreba, naj se zastran tega obrne na kn.-šk. ordinariat.
t Anton Bonaventura,
knezoškof.
3.
T
bitvdj (gotico mtb fceo apoltonfdjcii JtnOlcs ^maben ^tmlU)ifd)of do it iailutdi
n 11 ru ©liiubiijcii Iriitrr Diö^efe irickit, tjril nnb išcijcit mm utifrrcm tjrini 3cfus Clirilhis.
^‘rieben, Heil ititb ©egeit finb bit' grapen ©iiter, lueldje id) allen Gläubigen in brni dlngeitblicfe mitnfdje, in uu’ldjcnt id) nad) alter mtb belini pr ter G e mol) n bc it ftit Anfang bet* ^aftcnjeit einige Söorte an end) alle rid)te.
jDieje brei graften 03liter föntten jebod), tuie and) id) a n ber apoftolifdje ©ruf; anbentet, nnr uoit nnferem Herrn $efitž ©Ijriftiiž erlangt ltierbeit. 5)eitit, eben beSpalb ift er DJtenfd) gcmorben, nnt itnž biefe l)öd)ft erfeljnten ©liter: $riebe mit ©ott nnb ben fDcenfdjen, Heil auf ©rben nnb befoitberž in ber ©migfeit, ©egeit fiir nufer leibltdjetj nnb geiftigež 3Ö3 o t) f ,yt bringen, tuie and) jene UBege 51t jeigeit, auf beiten biefelben erreicht tuerbeit töititen.
sJinit, bie erfte Vebiitgititg jitr ©rreidjnitg biefer ©liter ift ber ©lanbe an $f)it, al» ben titettfd)= geiuorbeneit ®ol)n ©otte» 1111b alžbaitit bie Vefolgitng feiner biežbe(piglicf)eit Sliimeifititgeit. ®nrd) einen feften ©(anbett fall ©Ijriftnž in nuferen .sperren, in nuferen gamilien, in nnferent Volfe, in nuferer 9J?anarcf)ie leben 1111b alleö bel)errfdjen: a(§battit tuerbeit ititž ^rieben, .Sheil nnb ©egen jnteil tuerbeit.
‘t’lllein, bie Herrfdjaft $efit bež jperrit tuirb heftig befämpft, baž ©tjriftentnm fall uant ©rbbobeit uer-fcfjtuinben! Daljin gebt bie ©träntnitg Der mabernen
3eit, tueldje aber and) eben bežtjalb ben ^rieben uerliert, fein Ipeil erlangt, 1111b bež ©egeitž uerlnftig tuirb.
VJie fännteit mir uou biefem llitgliicf bemabrt luerben? $nt ©laitben an (Spriftiiž, ben 3a()ii bež leben bigen ©otteS. 11 nb in biefem ©laitben ntäd)te id) end) bnrd) meinen Hirtenbrief beftärfen, luežpalb id) 1. ttoit ber ©nabe bež ©laitbenž, 2. uait ®d)iuierigfeiten,
H.	uan ben ©efafjren, 4. u011 ber Vegrititbnitg nnb
5.	uait ber Verfolgung bež ©laitbenž rebeit mill, 11111 nnž bann bnrd) einige fnrje ©djlnfjfolgcrnngen für nufer trieben gegen bie ©lanbeitggefafjren 51t ftcEjerit.
I.	tlie (Knabe bcs ©laubens.
Ter djriftlidje ©lanbe ift eine ntefjrfadje ©nabe ©atte»: 1111b jluar eine äitfjere nnb eine innere.
Die ändere ift ber djriftlidie Unterricht, meldjen mir in ber fatljolifdjcn fö'irdje empfangen; beim itn= möglich (amt man glauben, maž ©att geaffenbart fjat, meint man nicht uarerft aernimmt, bafj mtž ©att biefe dPaf)rf)eiten mirflid) geaffenbart bat. dPie uer nehmen mir aber biefeš? Ditrdj ben Unterricht, ben 1111* bie fatl)alifd)e ,ftird)e erteilt. Dežljatb fagt ber
1)1. Slpoftet Jkufitž1), baff ber ©lanbe uant dlitljören bež dP ar tež ©Ijrifti fantine.
i)	SR o 111. K», 17.
S> efer §tilenbi'tif moje be;i GSliiubigon 1111 jioci ober brci aufciuaiibrr folgeubeit Sonntagen, üom <Soituiaje Ottiitquagefinia angefaitgen uorflelefcit lucrbcu. l£-š miiee iic.aten, doc bcu cin^clne.1 £mu|)lftiicfen bcu ©laubigen ben Qnf)alt fiivj nnb biiubig nit,’,ngebeit, Itiobitrcl) bnž SJeiv ftänbuiS erleichtert locvbcn lomile.
tiefer Unterricht ift fdjou eine fefjr große äöoljltat ©otteg, er fe^t eine fange IReifje noit anbereit mt= flößbaren äßofjltateu ooraug. Denn gtifofgc ber Siiitbe fag bie Söeft in ben greiilidjfteit $infterniffeit beg |>eibeutiiing begraben; ba fam ber Sofju ©otteg oom £)imntel herab, (ehrte bie StReiifcIjen, mag fie gfanben itnb tun foßeu, um felig 31t mcrben; er ftiftcte bie fatt)otifche ®ird)e, bamit feine Seljre um oerfäffcht geßrcbigt mürbe big 311111 ©nbe ber SBelt. Daß mir unter djriftlidjeit Söffern geboren fiub nub bas ©fiicf haben, biefe fjcilbriugeitbe 2cl)rc 31t ocn nehincn, ift fdjoit eine ©nabe, für mefche mir ©ott ben höchften Dattf fdjitlbeit.
9(ußer biefer Seihe 0011 änderen ©naben erteilt uitg ©ott	auch	biefe inneren ©naben 31111t ©fanbeu. 'Denn
bag 2öort	beg ißrebigerg,	mag eg noch 1°	cinbringfich
unb fräftig, fefbft bitrcfj SButtber beftätiget fein, reicht affeitt nicht f)in, baß ber 99c en fei) bie göttlichen Sßafjn (jeiteu auf bie erforberlidje Söeife gfaitbe. Söer hot bag göttliche SBort mit mehr ®raft unb Salbung oorgctrageu, afg ^sefitg ©hriftug? Hub mit’ oiefe Söuuber mirftc er üor beit 9(ugett ber guljörcr! Hub bemtoch gab eg unter ihnen oiefe, bie nicht glaubten. 11 ub mamut nicht? SBeil fie nicht müßten! Denn nicht	mit	beut Serftaub	affeitt, foitbcru	„mit beut
Jperseit glaubt man 3110 ©eredjtigfeit".1)
Söäre ber ©faube bloß Sache beg Serftaubeg, hätte ber freie SBille feinen 9(uteil baran, fo miirbe ©ott	ben	©faubeit nicht	belohnen, ben	Unglauben
nicht beftrafeu itnb eg ftäube nicht gefchriebeu2): „2ßer glaubt unb fiel) taufen läßt, mirb fefig merbeit, 10er aber nicht glaubt, mirb oerbammt merbeit."
Sflfo gehört 311111 ©faubeit attef) ein guter äßiße, bag ift, bie Sereitmilfigfeit aug ©Ijrfnrdjt gegen ©ott feinen Serftaub 31t untermerfeit unb 31t gfattbeit, mit einem SBorte: ©faubengmilfigfeit. 2Bo biefe fehlt, ba mirb fiel) ber üühmfd) gegen bie ©fanbeitgitbe^eugititg fträuben, mögen bie Semeife bafiir noch fo ffar unb iiberjeugenb fein. Diefe ©faubengmiffigfeit ift nicht bloß eilte natürliche 9(ttfagc beg Sleitfdjeit, fottberit ein uuüerbieitteg ©efdjcnf ber göttlichen ©nabe. Darum fßridjt heftig Sfjriftug3): „Siemaitb fattn 31t mir fomnten, meitit eg ifjut nicht 001t meinen Sater gc=
>j Dfont 10, 10
2) Stare. 16, 16.
3) Qotjnn. 6, 44. 66.
geben ift.., menit ber Snter iljit nicht sieht." freilich muh ber 9Seufd) feinerfeitg beut gttge ber göttlichen ©nabe folgen, aber bie ©nabe fommt itjin sttoor unb ftärft iljit, baff er 31t folgen oermag.
Söie affo ber Söiffe überhaupt eilten gemiffeit ©iuffttß auf bie 3uftimmitug beg Serftaubeg augiibt, beim nicht feiten, glaubt ber DJtenfd) etmag, meif er eg gfanben miß, ober glaubt eg nicht, meif er eg nicht glauben miß, fo ift eg and) beim djriftlidjeit ©faubeit ber 5aß. Dod) hängt ber Serftaitb nicht eitrig oom Söißeu ab, er ift nicht fein bfiubeg 2BerH 3eug. Der Serftanb faitit nur bann feine 3uftimmuitg geben, meint ihm etmag afg Sßaljrfjeit erfcf)eiut.
Sun aber fiub bie göttlichen ©effeimniffe, bie mir glauben müffeit, tutufef unb unbegreiflich; ber fdfmadtje Serftaub fanti fie nicht erfläreu, nicht faffeit, er ift oerfud)t, fie für numögfid) 311 holten. Dofj stocimal 3toei oier ift, besmeifelt uiemaitb, meil biefe natürliche Wahrheit ber Serftanb Har eiitfieht. Daß jeboch ©ott einfach m &er Satur unb breifadj in ber fßerfon ift, oermag nufer Serftattb nicht Har eiitsufeheit. 3'oar ift eg hinlänglich bemiefen, baß ©ott biefe ©eljeim ttiffe geoffenbart l)oß fo bah eg uitoeruüuftig märe baran 311 smeifelit; allein ba biefe Semeife nicht berart fiub, baß fie uitg bie 3nftimmuitg gerabesn attfbriitgeii, fo ift bie ISöglidjfeit, törichter äßeife 31t smeifelit, bent Scenfdjeit nicht benommen.
Damit nun ber Serftaub ber ait fid) buitfleit, nnbegreiflicheit ©lanbettglehre alg einer 0011 ©ott ge-offenbarten äßaljrljeit feft unb oljne Sdjmaitfeit bei= ftimme, fommt iljm ©ott 31t £m(fe unb erleuchtet iljn bunt) bag übernatürliche ©laubeitglidjt.
Dicfeg Sidjt ift mieber ein ©efdjeuf ber göttlichen ©nabe, beffeit mir nidjt meuiger, alg ber ©laubeug= mißigfeit bebürfett, mit fo glauben 311 föuiteit, mie eg 3ttr Scligfeit erforbert mirb. So lehrt bie fatfjolifcfje ®irdje; ocritehnicit mir bloß bie Sefjrc beg oatifa^ ttifdjen Äoitsilg: „Sientaitb faitit ber ^rebigt beg ©oatigeliuntg fo beiftiinmeit, mie cg 3111’ ©rlaitgung beg Ipeilcg erforberlidj ift, oljite ©rleudjtung unb ©in gcbuitg beg heiligen ©eifteg, ber aßen bie gläubige Sunaljnte ber 2öaf)rl)eit oerftißt. Diefe Seljre ift in beit augbrüdlidjett Söorteit ©l)rifü ^eg ,£)errit be= grünbet, meldjer gefagt hat:') „sißer immer 0011t Sater gehört unb gelernt hat, ber fommt 31t mir.“ Hub
') 3»^ 6, 45.
bem Ijeiligen Petrus betonte ber £>err:2) „Selig bift t»ii, ©irnoit, beuit uidjt	imb 431111 Ijat bir ba§
geoffenbart, fonberit mein ®ater, ber im .pimiitel ift."
”3)ie eben erftärte ©nabe be» ©laubeitšlidjteg luirb nuS nebft jener ber ©laubeušluilligfeit fd)Dit in bem tjeifigeit ©aframeitte ber Saufe erteilt; beim in bemfetbeit luirb liniere ©eele nidjt nur uon alter ©iiitbe vereiniget, fonberit and) 51t einem lebeubigeit Tempel be§ Ijeiligen ©eifteš gemeint imb foitarf) mit allen gottgefälligen Xngcitbeit, uor allem mit ber ©nabe be£ ©laubeitS, ge|d)iniicfr.
Slnjjer biefer Xanfgitabe uerlciljt nn§ ©ott 51t jebem einzelnen ©laubeuSafte uodj einen bejoitberen ©itabenbciftaitb, foiuo^t für ben s-8erftaub, als anefj ftir ben äBillett, mobnrd) itnfer $erftanb erlendjtet 1111b linier SBifte beluegt luirb, alles itn^uu'ifelfjaft für maljr 31t halten, iua§ ©ott geoffenbart bat nitb tutS bttrrfj feine Širclje 51t glauben uorfteKt.
2.	<Sri)iüieriflikeifcn iies (Oliutbcns.
£er ©laube ift alfo eine große innere uitb äußere ©nabe, lueldje ©ott jebcriitattit 11 ad) SßebürfttiS uer= leiljt: ein überiiatitrlidjer, tjcilfamer ©laube ift fontit müglid). ?tber luarunt glauben maitd)e ÜDfeitfdjett nidjt, loarunt fallen manche tioitt ©(aubeu ab?
©djitlb barau ift ber menfdjlidje *i'3ille, melcfjer loegen nerfdjiebeiter ©djiuierigfeiteit, bie er int ©Caitbeit§= afte finbet, ber ©nabe miberftrebeit imb in ben uer= fdjiebenett ©laubcnSgefnfjreit unterliegen fattit.
SBefaffeit mir nitS 51tnädjft mit ben inneren ©djiuierigfeiteit be§ ©lattbeuS.
a)	Sitte ©djiuierigfeit liegt barin, bafj bie f)ifto rifdjeu Xatfadieu ber Offenbarung ber ^eit itad) uon 1111» feljr entfernt fiub. ©eit beut 9luftreten ber s^atri= ardjeit uitb ^ropbeten fiub nteljrere aljrtanfeitbe uer= ffoffeu. Wild) uon ber uoftfontnieiiften itttb leiden Offen baruitg burd) (SljriftitS merbett mir burd) einen $eit-raunt uott neitu^eljiiljimbert Sabreit getrennt.
ÜBelueife für bie ©giften^ 1111b für ba§ SBirfeu biefer Organe ber Offenbarung haben mir uteljr atS genug; molite ntait troh ber 3-iille tum Sktueifeit iljre ©efd)id)tlid)feit be^iueifelit, fo müßte bie gattje ©efd)id)te überhaupt in 3meifel gezogen luerbeit.
Senuod) famt bie Xatfadje ber Offenbantug in ^toeifel gezogen merbeu, befouberS bann, meint bie
2)	äKattl). IG, 17.
Offenbarung bem sJL)feufdjett unbequem luirb, uitb er beStjatb geneigt ift, uidjt fo fetjr bie 23ciuciSgrüube für bie Xatfadje ber Offenbarung ^u burd)forfd)cit, alö uielntetjr mit ucrfdjiebeueit bitufleit ©eiten, metdjc itt ber ©efdjidjte itid)t gaitj flar anfgeftärt luerbeit tonnen, fid) 51t befdjäftigen. Sufolgebeffen entfielen 3>ueifel imb ©d)iuierigfeiten.
b) (Sine jmeite ©djiuierigfeit bieten bie ©eljeiut uiffe be* ©laubeitS. ©eljeimuiffe fiub foldje Setjreit, bereit innere SÖaljrljeit mir mit nuferem fdjmadjeit šSerftaitbe nidjt, lueitigftenS uidjt uottfommen, eiufefjeit föitneit; fie bleiben nitS immer metjr ober lueitiger bitufel: mir iitüffett biefelbeu nur auf ©rttnb ber Autorität fetter auiteljiucit, uon betten fie uns geoffenbart, uorgetrageit luerbeit.
©ben baSfelbe gilt bejiiglid) uieler ©taubeuSleljreit, bie ititferent natürlichen Söerftanbe juganglidj, fjiemit natiirlidje äöatjrtjeiten fiub, 5. 53. bie ©jifteitj eines perfönlicfjcit ©otteS, bie ©djöpfttug auS Sftidjtš, bie ©eiftigfeit ititferer ©eele, iuelc£)e jebodj bie 5Diel)r^al)l ber sD?enfdjett aller ©taube, and) gebilbeter ©taube attS Waitgel au tieferem SSerftciubniS, au ©tubinnt uitb ©djitluug ittiterlid) uidjt eiitfieljt, bie jienilid) fdjiuereit SÖelueisgrititbe nid)t feititt ober uidjt erfafjt niib bežljalb bie Sehren nur ob ber Autorität ber ^erfüitbiguugSorgain ber Offenbarung amtetjinen iiiitfj.
2)eS()a(b bleiben biefe Setjrcn, naiueittlid) bie ©eljeimuiffe, immer nodj teiliueife bitufel uitb bieten bie Sftöglidjfeit 51t §tueifelit, iu§befoubere bann, meitu man fid) betreffs berfclbett uidjt genauer informiert, hingegen beit miber biefelbeu erljobeneit föiinucnbitugeu mit einer geiuiffen Seibeitfdjaft itad)gel)t uitb ifjtieu geneigtes ©eljör fdjcnft.
c) 5Die ©d)iuierigfeit ;fteigert fid), menn mir be= benfeit, bafj uns burd) beit ©tauben für nufer teufen itub 2ebeit ein ga 115 beftimmteS ©efeh gegeben merbe. lieber ©ott, über bie SBelt, über nufere S3eftiiiiiuung auf (Srbeti müffcit mir foldje ?lufid)ten Ijegett, luie mir fie int ©lattbeu uorfitibeti. ?(ttdj ttttfer Sebeit ntiifs mit beit ftreitgeu SSorfdjrifteu be§ ©laubeu-5 überciiiftimmeit. 9)iit einem Sporte, nufere gait^c 25>elt' aufdjauug initfj im Sidjte beS ©laubenS nnb itad) feilten ?(uforbcruitgcit gebilbet luerbeit. 91ttu, biefe 33efd)räitfuug itufere§ 2)enfeu§ nnb SebenS luirb oft uitb uieleit feljr läftig, feljr jitmiber.
d) ferner worben mir Dom ©tauben jur ©r= ftrebuug eines 3iefeS aitgemiefen, mefdjeS überfiititlid) ift ititb erft uacl) biefem Seben erreicht merbeit fattit. Qit biefem ©iitue fcfjreibt ber fyeitige Sfpoftef ^aiffuS:1) „®er ©taube ift eine 3unerfidjt beffeit, maS man fjofft, eine fefte Uebergeugung non bem, maS man nietjt fief)t.y/ SBaS aubereS ruft un» bie djriftticl)e Offeit= bantitg in itjrer ©itteutetjre, in itjreu 23erf)eij}uugeu unb ©eljeimuiffeu 51t, meuit uidjt bie SBortc beSfelbeit StpoftefS:2) „2öaS brobeit ift, habet im ©iitue, uidjt maS auf Arbeit ift.'' Der ©taube fott uns atfo gerabe non bem Uufidjtbaren gemifj madjeu, bamit er ber ©ritnb eiltet ^itnerfidjttidjeu ©trebenS uadj eben jenen uufidjtbaren ©iiteru merbe.
SBirb e£ nun bem fitiulicfjeu 90?enfc|cii fdjtuer, and) nur au baS Safeiit bež llufidjtbaren ^11 glauben, ein mie ungteid) fdjmerereš Opfer mirb e§ ihm afsbauit nicht merbeit, an feinen SBeruf 51t glauben, baS ©idjt= bare 31t (affen, um baS Uitfidjtbare 51t fudjeit! Hub mar eS nicht gerabe biefe» Streben itad) nufidjtbareu ©iiteru, meldjeS bie Reiben ben djrifttidjen 33efcnuern oljite Unterlaß a(§ bie grüfjte Xorbeit norfjielteu?
e) 9? och met)r. SL'iefe ü(ierirbifd)cu nitfidjtbarcit ©iiter tonneu non ititS nur auf bem 2£ege ber ©etbft= ncrlcugitiiug, ber SoSfdjäluug, ber 2eibeit, auf bem SBege beS ^'reu^eS erreidjt merbeit. 9?nn, nor bem breiige erfdjaubert nufere hiatur! Uttb bod) behauptet (Stjriftnö feiertid): „ii>er fidj nicht nerteugnet unb uidjt täg(id) feilt Streng auf f;et; nimmt, famt mein ©djüter uidjt fein." Sa-, mar beim nicht eben baS ßreuj beit $iibeit 9fergerniS unb ben Reiben 2orf)eit?:i) Uns jeboct; fott eg alž eine Straft ©otteS, als ein ©eheimuiS ber SBeiSljt’it ©otteS gelten.4) SBie fdjmer utitfj infol gebeffeu bem 9J?eitfd)eit ber ©taube faffett, mefdjer un§ eine SBeiSfjeit lehrt, metd)e bem fidj felbft iiber= taffeueu ©iitue ^orljeit fdjeittt!
2)tefe bebcutenbeit ©djinicrigfeiten merbeit nod) bnrd) bie ©efaf;reu üergröfjert, metetje nuferen ©tauben non alten ©eiten umgeben.
3.	(Ocfrtljrcii ks (T>lnubcits.
Sßefcfje finb biefe ©cfafjreit ? ÜBir miiffeit fie feuueit fernen, um uns tun- beufefbeu in acfjt uefjuten gu föitueit.
1) frc&r. 11, 1.,
2) ISolloiv. 1. ?.
3) 1. Kor. 18, 2:4.
«) 1. (ior. 18—20.
a> (iriite atfgemeiue ©tfafjr eutfpriugt auS nuferen Seibenfcfjafteit. Xie entfeffetten £eibeufcf)aften üben einen fet;r nerberbtidjeit ©iuftujj fomoljl auf nuferen SiMlfeit, alg aiicf) auf uitfereu S8erftaitb ans.
SDeitu fobatb bie Seibenfdjaft entflammt, ift eg beut SSerftaitb äitfjerft ferner, Das richtig 51t beurteilen, moraitf fie fict; beliebt- ©eine 2(ufmerffamfeit mirb nur ber angenehmen ©eite jenes ©nteS pgemenbet, auf baS bie Seibenfdjaft biit^icft: non ber ©rmäguitg t;öf;erer Diiidfichten mirb ber 33ficf abgetenft. 2)arnm betrachtet er ben itjin non ber Seibenfdjaft oorgef;af= teilen ©egeitftanb nur noit einer unb bagit t)öd)ft ge= jährlichen ©eite; non ber angenehmen nämlich, meint bie Seibcufdjaft ltacf) bentfefbeit ftrebt, 0011 ber unangenehmen, menn fie fidj noit benifefbeu abmenbet. 9čod) utetjr: unter bem triigerifdjen ©iitfluffe ber ßeiben= fdjaft erblicft ber Sßerftaitb alt bieg ^titgenetjine unb unb Unangenehme, bieS 2lugiet)enbe unb Sfbftoßenbe itodj iit einem uergröfjerten i'iafjftabe.
Unb meitu tro^ attebem baS l'idjt nuferer sl^er= nnnft nodj uidjt gaitj nerbunfeft mirb, baS ©emiffeit nod) immer feine marnenbe ©timme ergebt, mie fetten mirb biefeS l'idjt ber Vernunft nodj beachtet, mie fetten biefe ©timme beS ©einiffenS nodj gefjürt! ®ie 5Dfadjt ber entfeffetten	Seibeitfdjaft	t;at beit Bitten	gu	fict)
tjinge^ogeu, er	meift jebe	beffere (iiufid)t	ab	unb
entfcbliefjt fidj	mit SSeracfjtuug beS ©emiffeuS	§ur
böfeit S'at.
3ft eS atsbanit uidjt	begreiftict;, baf3	bie	ent-
feffette Seibenfc^aft uidjt nur beut ©taubenStebeu, fonbent audj beut ©tauben felbft tjödjft gefäljrtidj ift? Turd) beit ©lauben mirb ja bie uerfeljrte Seibeitfdjaft in fidj 1111b iit ifjreit ^(eu^ernngen nerurteitt: maS SlMmber, menn fidj biefelbe gegen ben ©tauben aitf= bäumt ititb ifjr ©riinbe, bie meitigftcuS ^uiit ©cljeitte gegen ben ©tauben fpreetjeu, fefjr milffommen fitib, fefjr ftidjtjaltig norfontmeit!
b)	sXitdj im Dfifjbraudj ber Si'iffenfdjaft famt eine grofje ©efafjr beS ©taubeng liegen. X>aS 3Bort 333iffeitfd;aft übt eine mädjtige ©emaft auf ben nadj ©rfenntniffen riugcnbcit 'OJieufdjeu auS. SBiefjodj merbeu ^orfdjer, ^atmbredjer auf bem ©ebiete ber Söiffeitfctjaft gefdjätU unb taut gepriefeit!
SffiaS nun, menn bie ^orfdjungen einiger ©e= fefjrtcn mit ben Sefjreu biS ©taubenS uidjt iibereiu-ftimmeu? äöirb nun ber ©eteljrte feilten Irrtum ein=
geftetjeu uub feine ftorfdjuug uadiprüfeit, um beufetbeu atifgiifiitbeit? Ober luirb er nidjt uietmel)i* berfitdjt fein, feilte gorfdjungšrefuttate a(ö ititiiniftöfjficf) 511 [jafteit, fotgeric^tig an beit ©(aubeušiuatjrljeiteit, ja au bem flauten ©laubeit ttitb au ber Offenbarung überhaupt 31t zweifeln? 3Birb uicf)t batb ber ^vuf erfdjaüeit, ber ©taube miberftreite ber äBiffeitfdjaft, er fei ein genuit fcfjitl) für bie freie $orfd)uug, feilte 2ef)reit feieu beratet uiib abgetan? ,£>at uiefjt biefer 9?ttf, tuefdjer tjeut zutage fo (aut erfdjattt, fcljoit niete 311111 greifet, juiu SBanfeit int ©tauben, 311111 SSerfuft be§ ©(aubetiS geführt?
c) SBerfitfjrerifdj ift and) baš äöort ^ortfe^ritt. 3Bir ade ftrebeu fortsufdjreiteu. ’Oiieutaub luiff riief ftänbig fein. Hub in ber Dat, maS für gemattige |yort-fdjritte Ijat mtfer Zeitalter 31t berjeidjiteu!
SJenit nun ber ^ortfdjritt auf beit eiuselueit 2l'iffenžgebieteit batjiit fontint, bafj er mit beut ©tauben an ©ott, an bie ©rfdjaffung, au bie (Smigfeit, au bie
d)riftlid)eu ^atjrtjeiteu überhaupt aufräutiteit, bie djrifttidje SBeftauffaffnug beruidjteu luitt, luirb er ben.11 uidjt beu ©tauben gefäCjrbeu ? Hub luirb biefe ©efatjr nidjt 3iiiiet)iueu, ibemt nod) ber Spott basu fommt 1111b ber $D?auu be« ©taubenö a(ä riiefftäubig, at§ mittetattertidj, afä ein $iuftertiug, cd» ein fyeiitb be§ ntoberiteit Jyortfd)ritte-? berfdjrieeu mirb? ©ibt e» beim biete Saieu, and) unter beu gebitbetfteu Staffen, bie über bie ^unbameute uiib 33etbeggrüitbe. be» ©taubeu§ eine bottfomnieue uub miffenfdjafttidje »iedjeufdjaft 311 geben uub beu luatjren Jyortfdjritt bom falfdjeut 311 iinterfd)cibeu int ©taube finb?
d) ®e3auberub luirft auf im« and) ber 9luf uadj Smtjeit, uadj nuumfdjräufter greitjeit im Deuten uub im Sebeu. 9a, ber Drieb nad) unge3iigeter ^yrei= beit ift geumitig. Sdjoit bas itinb mitt fidj bont SÖitten ber (Stteru befreien. Sila§ fort id) bont ertuarijfeitcu Qiiugtiug, bom emmdjfeueu ‘öcäbdjeu fageu, in beueu ber Xrieb nad) lluabt)äitgig!eit burdj bie nun fid) regeuben Seibenfdjafteu geftärft inirb! Hub ber 9L)caitu, ber reidje. ber gebitbete, ber tjodjaugefefyene 9)?guu, luirb uidjt and) ifjnt biefe bom ©tauben geforberte ?lbtjäitgigfeit bou ber ftirdje oft redjt fdjiuer faßen V $011 Männern uub grauen, metdje bou afterfei 2eibeit= fd)afteu bet)errfd)t luerbeu, braune id) uidjt 311 rebeu.
Söie gemattig iiiuB auf nitä, bie mir berartige ßigeufdjafteu tjaben, ber »iuf uadj ftreitjeit mirteii!
Uub lueuit ba3u uodj bom £ogmeii3iuaug, bou ^riefter= ttjraitnci gefprodjeit uub gefdjriebeit mirb: luirb nidjt bei redjt bieteu ber ©taube luanfeub gemadjt, uietteidit uadj uub itadj gait3 erfdjiittert ibcrben?
e)	Durdj 3eitnugeu, Sörofdjitren, Sieben, Vereine merbeit afte biefe ©efafjreit uodj bergröfjert. 333ie luerbeu bie ßofungliuorte: SBiffeufdjaft, ^ortfdjritt, greitjeit mifjbraitdjt bott ÜDiäititeru uub grauen, bie iitnerlidj, bietteidjt audj äufsertidj bom ©tauben ab= gefatteu fiitb! Situerlidj luerbeu fie gebräitgt, itjre Stellung 31t redjtfertigen, ?(utjäitger 311 fammetu, ba» enuadjeube ©eiuiffen 31111t @tiüfd)iueigen 311 bringen. Datjer ©djrifteu, Sieben, Vereine 3111' Untergrabung be* ©taubeuS im Wanten alt ber moberueit (£rruitgeit= fdjafteu. SBirb bemt baburdj uidjt im perjem ntaudjer nidjt geiiiigeub feften, nidjt geiiiigeitb unterrichteten C£f)tifteu ber ©tauben§3iueifet geiuerft, ber ©tauben»-fanipf augefdjiirt? SBirft bit bie ©efatjr beftefjeu?
t) 9Zeiit, bu luirft in ber ©efatjr umfoutiueit, lueuit bu ba§ ©ebet, beu ©ottežbieuft, beu ©utpfaitg ber eatrameute nutertaffeft. Die Ueberiuiubuitg atter 3Serfudjiiitgeu liämtidj ift otjue eine befoubere ©uabe ©ottež numögtidj; biefe ©nabe jebod) ertjatten mir nur burd) ba§ ©ebet, luetdjeö ©ott ertjört, burdj bie (jciligeit (Safrantente, bie 3111* ©rteifmtg, (Srtjattuug uub Stärfuug ber ©itabeu, audj ber ©taubenSguabe, eingefebt finb uub burdj bie aubädjtige Deituatjme am ©ottešbienfte, befoubere an ber Zeitigen üöieffe uub s4>rebigt.
i'ier jebod) biefe uoit ©ott eiiu^efebten ©itabeu mittet bernadjtäffigt, uutertiegt ber SBerfucfjitug uub Seibenfcfjaft, ber il'itte iuirb~boii ©ott abgeiuenbet uub in bag 3eitlidje, irbifdje, fiuutid)c uerfeuft, ber ^erftaitb baburd) 311t- CSrfaffung be§ .Sjötjereu, lieber fiuntidjeu, lleberitatürlidjeit unfähig gemadjt uub eben babitrdj bie tjüdjfte ©efatjr, beu tjeitigen ©tauben prei^ugebeit, tjeraufbefdjluoreit.
g)	3d) mitt uodj eine ©efatjr ermähnen. (Siue ©efatjr be§ ©tauben» ift and) nufer $ouftitiitioitatišmuš. Sn biefem etjftcut mirb ber ©igeumitte großgesogeu, bie gefeftfdiafttidje Autorität bermiubert, ja, ber SBiffe be» ^sotteö ats iitafjgcbenb erffärt, at§ Cuctte beS 9{edjte» prottaiuicrt.
sJiun, biefe ganse burdj beu .einfeitigen Äonfti-tutioiiatiömuS grof?ge3ogeite 9?idjtung ift beut ©tauben feiitbfid) cutgcgengefe^t. Der ©taube uämtidj bernfjt
mir auf ber Autorität ÖJottcö unb feiner .ftirebe, er befehligt mib beginnt bic Vlutorität ber iueltlidjen mib fird)lid)cu ööricjfeiten, er ücrlaugt 5iuar, baf) fiir baž allgemeine VBoljl bež Volfež geforgt werbe mib bie Volfžbebiirfitiffe bcriicffid)tigct werben ntitffeit, allein beu Volfžtoiflen, in beut leiber 51t oft and) migeorbiiete Seibeufd)afteit 5111' Dlcufjerung gelangen, fanit er nid)t alž mafjgebeitb, alž Duelle bež Vecljtcž anfeljen, ba alž foldje nur ber abfolute Söide bež ticrfönlidjeit ©ottež gelten fattu.
Xarauž nun fattn feljr leidet eine Abneigung gegen beit ©tauben, eine feinbfelige Stiinmug gegen beufelbcu erwadjfen unb fid) iutiuer uietjr mib nieljr entwideln, fo baf) bie ©emiitcr glanbcnžlofeu Ve-ftrebnngen iuinier jugäitglidjcr werben. Geweift biefež uid)t nufere gan^e Verrichtung, weldje iwu ber .Stirefje, oon ©hriftuž, oon ©ott, oout ©faitben abgewenbet ift mtb alle Völler mit fid) ,ytr Dlbiueitbuitg 511 ,ye()eit fid) beuiüljt?
4.	ßfgriiiibnitiji bcs (Glaubens.
?fuf bie oerfdiiebeneu Sdjioierigfeiteit unb ©e= fabren bež ©laubenž feib i()r min aitfiuerffam genmdjt. Vsemi wir biefe Schmierigfeiten unb ©efahren bc= trachten, ntitffeit wir in nuferem Snueren erfcljaitbcrn unb mit beit Slpoftelu1) aužrnfen: Vier wirb beim nod) gerettet werben?
91 (lein fürchten wir ltidjt! ©ott ()at in feiner Vorfe()it!ig fiir eine berartig flare uub allfeitige Vc-griiubung bež ©laitbenž geforgt, baf) wir oljne grofje 9Jciit)e alle Schmierigfeiten iiberwinbeit unb allen ©e= fahren eulgebeu fönneu, wenn wir uuž mir bie .sjaitpb feiten biefer Vegriiitbmig unentwegt oor 91 ngeit galten wollen. Xrei berfelbcu wollen wir fürs erwägen.
a)	91 tiffalXcnb wuuberbar ift bie ganje ©efd)id)te bež jiibifdjeu Volfež. 3Bol)er il)r erhabener ©ottež-begriff. 91 Ile Völfer, and) bie gebilbeteu ©ried)eit unb Vöittcr, waren bem ^oh)tl)eižiuuž uub bem ©ütu'w bieufte ergeben. Dhtr baž jiibifclje Volf bewahrte beit ©laubeit ait einen perfönlidjcu, iibcrmeltlidjcn ©ott, ber fiimiitel uub ©rbe auž itidjtž gcfd)affen, unb mtž 51t einer ewigen ©liidfeligfeit berufen bat. V>ol)er biefer erhabene mtb reine ©ottežbegriff nur bei biefem Volfe?
>) aKnttl). 19, 25.
ferner lebte bei bemfelben bie ©rtoartmtg ciitež ©ottežgcfaitbten, cine« ©rloferž, eiuež DJicffiaž, ber bie Vsahrheit bringen unb alle isiilfer anž ber Sflaoerei ber Siiubc befreien uub mit ©ott aitžfofjtteit werbe. Sa, bie gau^c ©efd)ic£)te biefež Volfež ift mir eine Vorbereitung auf bcffeit 91iifunft.
Diod) mel)r. ©ž lägt fid) nid)t leugnen, baf) auž biefein Volfe gau§ befonbere DXtämter, welche bie oufuuft fd)auteu, hcroorgefommeit fiitb. Sdjoit bie Patriarchen föituen 511 iljiieu ge§ät;lt werben, gauj bc= fonberž jebod) bie Prometen. Dimi biefe haheu &>e Veinl)cit ber Diefigiou befdjiilU, bie .fpoffnmtg auf beu ocrljcifjeiteit DJteffiaž genährt, ja beufelbcu and) ali-feitig genau befd)riebeit.
Sd)(agcit wir mir if)rc Viid)er auf! ©inige rebeit oon ber Veit feiner 9lufnuft; aubere fpredjeit 0011 feiner Dlbftammmtg auž bem Stamme Suba, auž ber fyamilie Xaoibž, auž einer Suitgfrau; wieber an-bercbefd)rcibeu feinSebett, unb ftellen i£)n bar alž£cl)rcr, als VBuubertäter, als ,s3of)eii))riefter; aubere fagen 0011 bemfelben auž, fein Volf werbe ibit oerleugncit 1111b in beit Xob bringen, allein er werbe anfcrftcl)cii, bie Subcu beftrafen 1111b fic iit bic .fpänbe ber Scinbe übergeben, bie Serufalem fantt bem Xcmbcl jerftören uitb baž Voll unter alle Völler jerftreueit werben; hingegen werbe er ein Veid) ber V3al)rl)eit unb ©e reebtigfeit anž beit l)cibnifd)en Vollem aufrid)ten, biefež Die id) werbe fid) über bie gan^e ©rbe nužbrciteit 1111b fein ©ube haben.
Xiež fitib bie Vüge bež oerforocheitcit DJicffiaž, wie fie in beu Viicfjcru ber s4>ropl)ctcn uiebergelegt finb. Xiefc Xatfadje lami nicht geleugnet, fonbern mufj in il)rer llcbcrnnliirlicbfeit erfaitiit werben. Xiež bezeugt bie gaitje jiibifdje 1111b bie gan^e heibiiifcbc SBelt. Xenu bir heiligen Viirber würben fdjon im ^weiten Sabrbmtbcrf oor ©hriftuž inž ©ried)ifd)e iiberfcltt uub überall, in allen Säubern ber bainalž belannten Vielt oerbreitet.
b)	Vuit, finb wol)l biefe bropf)etifd)en Eingaben je in ©rfiilluug gegangen ? Xarüber brauchen wir fein Viert 51t oerliereit. Viir wiffen ja alle, bie ©e fcl)id)tc bezeugt ež, baf) au ©hriftuž allež biž 511111 leiden Viichftabeu erfüllt toorbeit ift.
Xarauž folgt, baf) er ber ocr()cif)cue DJieffiaž, ja, ©ott in 9J t e 11 f d) e 11 g e ft a 11 ift. Hub h<d er nicht and) bitrd) fein Scheu, bitrd) feine Sehren, bureb feine
2
äöniiber, bitrdj feine ^Prophezeiungen, bttrd) feine IHuf erftehuug non beit Toten bemiefett, mie maf)r bie SlnSfprüd^e ber Bropheteit fittb; inie ioatjr anc£; fein Augfpriidj ift, er fei ber eingebaute Sopit ©otteg. Adeg bieg lantt uidjt geleugnet merbett, mir mufi man bie 3Bal;rf)eit aufrichtig fucljeit moflett.
Nid)t mapr, jept tu'rfdjminbet bie ©djmierigfeit beg ©laubenl: ©ott fpricpt, mer bürfte eg magett, i^m 51t miberfpredjett ? SBer molite tiidjt mit Tanf= barfeit, mit $reubett, mit Begeifternitg ben gangen ©laubengiuhalt, beffett SBaprpeit uitg 0011 ©ott oer= bürgt ift, ooll unb gang auuehmen; mer mürbe fid) fträuben and) beit 2öeg bcg Ärettjeg aitgutreten, ba benfelbeu ber ©opu ©otteg norattgegaitgen ift, mer mirb fich nott ben liigendjaften Behauptungen, ber ©lattbe miberfpredje ber SBiffcufdjaft, beut $ortfdjritt, ber Freiheit, nur irgettbmie täufd)eu laffett.
c)	©hriftuž meilt nicht mehr fidjtbar auf ©rbcu. ©citt Bolf, meld)eg ihn oermorfett hat, ift and) nott ihm ucriuorfeit morbett, mag mir mit nuferen eigenen Augen fdjauen. Adeitt er hat in ber Tat, mie bie Propheten eg oorper oerfüubiget haben, fein Neid) aug beut £>eibenoolfe beoölfert.
©priftug nämlidj ift ja für alle Bölfer ge= fommett, ade big gum ©ttbe ber Beiten fodett feineg ©rlöfitttggmerfeg teilhaftig tuerbeu. Tegpalb muffte er Borforge treffen, baf3 fein ©rlöfuuggmerf uidjt ,31t ©rttttbe geljc, fouberu baff bagfelbe, uäntlidj feine ©naben nttb feilte ©ebote, adett Bölfertt rein ttitb unoerfälfdjt oermittelt merbett. 3Bag hat er nun ,31t biefent Bmede getan?
ÜBir miffeu eg ja, eg ift eine piftorifdje S©atfad;e, baff er gmölf Apoftcl angermätjlt hat, baff er bett= felbeu feilt breifacheg ©rlöicramt, bag Üeljr=, Bricfter nttb $öuiggamt iibertragenb, baß er gttr Nkprung ber ©iitpeit ihnen ein Dberpaitpt gegeben unb fie traft feiner ©emalt beoodmäd)tigt hat unter alle Bölfer zu gehen, bettfelbett bttrd) bie Taufe in fein eittgig feligntadjeubeg Neid) aufgunehnteit ttttb ba= bttrd) ber ©rlöfuug teilhaftig 51t machen. SDagtt oer= fprad) er ihnen, bei ihnen ,31t bleibett big zum ©ttbe ber äln'lt ttttb ihnen ben ©cift ber Söaprljeit ,31t fettbeu, um fie babttrd) für il)r Amt 51t befähigen.
Tie ©efcpicpte berichtet, mie bie Apoftel mit betrug au ber ©pipe bag Neid) ©prifti gcgriinbet, auggebreitet unb fid) and) ebeufo göttlich beoolluuidj-
tigte Nachfolger bttrd) |)ättbeaufleguttg beftedt haben. Betrug l)flt alg Oberhaupt gnm Nachfolger beit rö= mifdjeit fßapft, bie Apoftel hingegen haben <311 Nadj= folgern bie Bifd)öfe ber fatl)olifd)eu &ird)e.
Tie ©efd)id)te geigt ttiig, mie fid) ittttt gnerft um bie Apoftel, bann um bie Bifd)öfe nttb bett ffJapft ade jene gttr ©inpeit bcg ©laubeitg oereiniget haben ttttb and) jept oereittigett, bie ©hriftum alg ihren eitt= gigctt ©rlöfer, alg ihren eittgigett ^errtt ttttb ©ott aiterleititen. Tieg ift lutu bie fatpolifdje ®ird)e, me(d)e im Saufe ber 3al)rl)iinberte bie Bölfer gur Bilbuitg unb ©efittung peranzog, me(d)e immer alg beforgte Pflegerin ber äBiffenfdjafteit ttttb fünfte au ber ©pipe ber fiultnr ftaitb, meldjc adett ohne Uttterfd)ieb beg ©efcl)led)teg, Staubeg 1111b Berufeg bie BSaprfjeit bttrd) ihre ffSrebigt, bie	Berföljitititg	mit ©ott	bttrd)	ilfre
©aframente unb	beit 2öeg beg Sebettg	bttrd)	ihre
©ebote aitbot, melcöe Borgefepte unb Untergebene, Arbeitgeber unb Arbeiter, Neid)e nttb Amte au il)re Pflichten nttb Ned)te erinnerte, meld)e nott ben Nt ächte 11 ber 3’infternig, nott ben Anhängern beg ^rrtuiug 1111b beg Saft erg gehaßt uttb oerfolgt mürbe, jebocl) immer fiegte unb fo bie SSaprljeit ber Bi orte ipreg göttlichen ©tifterg begeitgt:	bie Bf orten	ber ftöde	merbett fie
nicl)t iibermältigen.
Söerbeu mir nun biefe Kirche ttid)t lieben? 2Öer= ben mir nicht mit ftreuben ihren Sehren lattfd)cn, ihre ©aframeitte empfangen, ihre ©ebote befolgen? NMr ftrebeu nacl) BSaprpeit: bei ihr finbeit mir abfolut gemif) Nkpfpeit in allen beit grofjett Sebettgfragett; mir ftrebeu nach	Titgettb: fie	oermittelt uitg	ade
Tugettb nttb fräftiget uitg auf bettt fteileu SEßege 511 ihren £>ötjeu; mir oerlattgeu ©liicf, ©eittif;, 3ttfriebeit= heit: fie allein führt uitg gititt geitlidjett unb emigett ©lüde.
Nun ift ber ©lattbe itid)tfd)mer; burdj feine ©efapr fatttt er manfenb gemacht merbett; nur im Anfdjlufj au il)tt gelangen mir gur mafjreit Sßiffeufcpaft, nur im Aitfd)tuf) au if)tt ittad)eit mir bie fidjerften [yortfd)ritte, nur im Attfd)(uf) an il)it mirb uitg bie mapre Freiheit guteil!
4.	Verfolgung ites ©Inttbctts.
Ter mapre, uituerfälfdjte ©lattbe, mie i()tt ber Sohn ©otteg ootit ,£)imtue( auf bie ©rbe gebracht hat, ja, bag gange ©rlöfuttggmerf, fatttt alfo nur in ber fatholifd)eu Zlircfje, mie fie uitg mit ihrer Ber-faffnttg unb ihren ©afrautetiteit entgegentritt, ge=
fiinbeii »werben Wein, ba§ ©rlofttngšioerf fennte nicht bet' SBillfiir bež ©iujelneit, el fomite nicht bem Un geföljr überlaffeu »werben, beim jo »wäre es (ängft frt)oii 511 lücfyte geiworbeit. Sit bec ©riinbitttg, ©r= haltung 1111b Seitimg ber Širclje, al§ einer äitr ©r= haltung imb ^ortfü^rnng beS @rlöfung§iwerfe3 einzig geeigneten Wnftalt, jeigt fief) bie 3Bei§fjeit nnb Vorfid)t uitfercS göttlichen (SrlöferS.
?(Kein bem flogen 9JJenfd)eitgeifte lwiberftrebt biefe ?(norbnung, in feiner Sucht nad) allfeitiger llit= gebnnbentjeit finbet er fiel) 311 fefyr beengt 1111b gait§ befoitberš bie ?lb()ängig!eit won ber ^riefterfdjaft, bie 9i'otiueubigfeit fid) ber üefyr- nnb fürtentätigfeit ber ^rieftet- 51t uittertwerfeu, in beit Safraineitteti ben 2tn= fdjluft an @ott 511 fndjeit, ift itjin jumiber: baljer ein beftänbigeg Sßiberftreben gegen bie fö'irdje, eine fetjr teilte GümtfrentDung tum berfetben, eine fieberhafte Sucfjt, fid) ihrem GSiufluffe 51t ent^iefjeit, batjer ber .<pa|~3 gegen biefetbe nnb bie alte 3a()rf)unbcrte erneuerten Verfolgungen gegen fie, batjer and) bie heftigen, in alten (Staaten entfachten Verfolgungen nuferer Dage.
V(it ber Spitje ber feinbfeligen Vciwegmtg gegen bie .Hirdje ftetjt bie feit einigen fahren geeinigte $rei= utaitrerei, lweldje überall nadj einem genieinfamen glatte uorgeljt nnb bie Vernichtung ber ßird)e, bie ?tu§= rottnng be§ C£hriftentnm§, ja felbft bie Vefeitigung bež ©(aitbeitg an einen perföttücheit ö5ott mit alten i(jr irgendwie 51t ©ebote ftehenben 9Jlittetu anftrebt.
■xVit einer tum ber beutfdjeit Freimaurerei im Sabre 18$ö herauSgegebeitett Schrift »wirb ba§ gott= (ofe Programm ber Freimaurerei bargelegt. Dašfelbe unifafU folgenbe fiiitf fünfte:
1. Zertrümmerung ber tircfjlicfjeu Autorität, »wie fiel) biefetbe iit ber (Srjiehnng 1111b im Unterrichte be§ Volfe§ uod) geltenb mad)t. Xiež ()at p gefd)et)en bnrd) 333ort nnb Schrift in SBiffenfdjaft 1111b Swift, ba3 Ijeifjt bnrd) attfdjmärjeit, t'erljöljiten, bnrd) Siige 1111b Verleitlubitng, burd) Verbrehuug nnb Gnitfteltuug atte§ beffett, mag bie ftirclje mtb ba§ ^rieftertum betrifft.
2. Vollftäubige Dreunung ber Schule non ber Širclje. Xen ©eiftlidjeit ift jeber ©iuftiifj in ber Schule ,yt entziehen; fie fiub au^ufcbliefjeu 001t ben Sef)r= [teilen, tum ben Schulräten, nott ber Scl)u(iufpeftioit; religiöfe Drbeit fiub non beit Sehrftefleu p entfernen, mo es ge^t, ttiib um es uorberljanb nicht get)t, ift ihnen ber Zutritt mögtichft 51t erfd)meren. ©amtliche Sdjuleu
mitffeit in bie .fmitbe 0011 freifimtigen Sehkräften font nteit, bie mit ber ©eiftlichfeit feinen Verfefjr haben.
3. Slbfdjaffung bes 9Migion§unterrichte§. Daher fimfeffioitslofe Scfjule, fonfeffions-lofe Viicfjer, feilte biblifdie ©efd)idjte, feilt 9 {e l i g i 011 § l e h r e r.
4. (£utchrifttichung be§ Familienlebens, teilte fird)lict)e Dränung, feine Sonutaggljeiligiiiig im djrift= liehen ©ittite. ©tatt beffeit fiub Volfgfefte, 9lu§flüge mtb Verfamnilungeit 51t arrangieren. Steine religiöfen Silber im frnufe. Den ^riefteru ift ber Zutritt in bie Familien nicht 51t geftatten.
5. ©mangipation ber Finnen, ©riiubuug oott foitfeffioitslofen Diäbdjeupenfioitateu unter Öeititug emanzipierter Frauen, ©rjiehung ber 9Jiäbd)eit jur gefunbett 9Jcenfd)lid)feit: Ditrneit, Daitj, ©d)önl)eit§' lehre, aufflärenbe Seftiire.
©0 ba§ Programm ber hööif^eu Mächte, bie bnrd) beffett Služfnhritng in allen ©taateu ba§ Triften tum uoüfontmeu werfchiwiubeit machen »wollen. Zur ^Durchführnitg biefe§ gottlofen Programme» helfen beiwufjt ober uubeiuitfjt alle mit, »welche gegen bie fatholifdje Schule anfämpfen, bie 2ö§barfeit ber (Sije anftreben, alle liberalen nnb rabifalett Zeitungen, bie fie halten, uitterftü^eu nnb »verbreiten. Söelche Verantwortung uor bem ftrengen ©eridjte ©otte»!
Hub burd) ioeld)c Mittel gebenft man biefež Programm auSjufiihren? Zwucichft burd) Verbreitung biefer Sbeett itt Zeitf^rifteu, 93nd)crn, SSerfamntlungen, ©d)uleu ttttb gaitj befonberS burd) bie ©efejjgebuitg. Durch bie SBahleit follett Männer biefer ©efinititug in§ parlament gelangen, Ö5efei^e§oorfd)läge int Sinne biefeS ^rograntiiteg Dotieren, bie ©aitftiou berfelbcu bitrdjfe^ett nnb foinit auf bem 3Bege ber ©taatšgefetu' bie fatl)olifd)e fiird)e, bas ßhriftentum ju ©ritnbe richten.
Sft bie§ nicht in FraiI^rf>rf) ^Cl' Fad? Die Sin-tl)olifen »waren itad)läffig, nicht gehörig orgauifiert, befolgten nicht bie fRatfdEjläge ber 33ifcl)öfe nnb bes Zapfte» mtb gaben bei ben SSahleit ihre ©tiuiine ?,n ©unfteit ber tum ber Freimaurerei aufgefteHteu .ft'an bibaten. SeUt foititte bie ungerechte Verfolgung ent feffett »werben! $u Fr(,ufreich hniI^e^ es fid) um bas Sein ober üftidjtfein bes Shriftcntitmž felbft.
?lehulid)e Zuftänbe follett auch Ul nuferem lieben Vaterlaube, in Defterreid) herbeigeführt »werben. Der iUttf nad) ber freien Schule, ber Wuf nad) ber Sösbarfeit ber (£t)C ift ber ?(ufaitg 51t »weiteren ©chritten ttttb 'JJia)V
2*
ualjmeu, bic bitrd) ba» parlament ln'frt)foffoit merbett f o f -Ictt, itnb bic betreffeitbeu Greife tjoffen, in einigen Safyreu merbeit and) mir baljitt fontnteit, tim J-iaufrcid) j c trt ftel)t.
91 ffo bnš parlament fott bie Vernidjtuitg be§ &f)riftentum§ in Defterreid) ju ©ege bringen. ©er befdjitft ba§ ^arfantcut? £as Volf, mir alle, burd) ?lb-gäbe nuferer Stimmen, burd) bie ©af)( foldjer Pfänner, bie uottt &f)riftentunt abgefatteit finb, bie n o 11 imu Srrtiimern, gefdjöpft aus fdjeittbar m i f f c 11 i d) a f 11 i di e 11 Viidjern, ba§ Sfjriftentum gering fdjäjjeu, metteidjt fcf)oit öerabfdjeueit uitb ju ©emalttateu gegen basfelbe bereit finb. Setjet bie ©iditigfeit, bie Xragmeite ber ©afjlett, crfeititet euere Veraiitmortfidjfeit bafitr, ob itnb meni itjr eure Stimmen abgeben mottet.
6.	JSrfllltf).
91 n it eile id) junt Sdjluffe. (Sntfpredjeub ber Sage, in ber mir miš gegenmärtig befinbeit, babe id) eud) aufmcrffant gemadjt auf bic grofje ©uabe be»
d)ri)'t(id)c:t, iit ber fatljolifdjeti fiirdje l)interlegteu ©laubenž, auf feine inneren Sdjmierigfeiteu unb äußeren ©cfatjreu, aber aud) auf bie fidjere, Kare, uuumftöfjlidje $3egrüiibitug besfelbett unb junt Sdjlttffe auf bie gegeumärtige Verfolgung bes l£l)rifteutuins, mit einem .'piublid auf bic ©idjtigfeit unb Vcraittmortuug ber politifdjeit Söal)len: nun jitttt Sdjluffe molleit mir uod) einige Folgerungen für nufer Sieben barauS jiefyen:
a) Sn ben gegeumärtigeu ©irrfaleit batten mir fortuuiljrcub feft au ber ©al)r()cit uou ber ©ottljeit
1)rifti unb uott ber göttlichen (Siufejjuug feiner tjeiligcn, fatl)olifd)eu ßirdje, t)iemit and) au ber ©al)il)eit ber
d)riftlid)cu ©eltanfdjauuitg, infolge bereu mir eine jebe attbere ©eltaiifdjauuug aU Irrtum uermerfeu müffeit.
b) Saffen mir uns burd) ben bejauberubeu ÜRuf: ©iffeufdjaft, ^yortfdjritt, Jyreibeit nid)t irre niadjeit. Stjr rniffet ja, mas Ijiitter bieten fdjöueu Porten uer borgen ift: ©iffeitfdjaft! ja, eine ©iffeitfdjaft, bie uou ben einigen ©afjrljeiteit abmeidjt, fomit feine SBiffenfcfjaft ift; Jreiljeit! ja eine Jreiljeit uou (ihm, uou beit (Geboten ©otteš unb ber Mirdje, eine 7yroi fjeit be-ö gdeifdjes unb ber Seibenfdjaft; ^ortfcfjritt! ja ein gortfdjritt auf beut ©ege meitab uou ber ©afjrbeit, auf bent ©ege bes Srrtum» unb ber Sit ge, auf bent ©ege jitritcf itt§ ^eibeutum!
c) ©etiben mir uu8 ab uott jenen Strömungen, meldje eine freie Sdjitle, bie Sošbarfeit ber G£f)e jnni 3iele babett; menbeit mir ittt» meg non allen $ei ’tuitgen, Viidjern itttb ©efeßfdjaftcit, in tueldjcit bie .ftirdje unb iljre Wiener nerl)öl)ttt merbeit, itt meld)en bie Sountagšl)eiIiguttg uerfdjmäljt mirb, in melden mir uott nuferer djriftlidjeit 'ipflidjterfiittung abmeubig gemadjt merbeit; meg non ba, meint Sljr uid)t (£l)ri ftunt üerleugiten unb ©ott verlieren mottet!
d) Sefet u i e 1 n i e 1) r f ofdje Leitungen, fanfet foldte Vitdjer, fdiliefjet eud) folgen ©efettfdjafteu an, in betten bas Cifjriftenrum uerteibiget, ba§ djriftlidje Sebett gepffegt mirb. Vcfonber» bei ben ©al)leu nerleugnet nie euren d)rift(idicu Staitbpuuft, beim bie uott eud) gemä()lten Vertreter merbeti im Kampfe jmifdjeu ©lau beit ltub Unglauben burd) if)re bftiminuitg im ^ar latneute in eurem Wanten ju eittfdjeiben babett.
e) Seib treu im täglidjen ©ebete, treu in ber Souutag§l)ei(igung, treu ttttb eifrig im (£mpfaitgc ber ^eiligen Safrantente! Xenu bied fittb bie uu» uou ©olt gegebenen Wittel jur Vel)arrlid)feit im ©lauben bi<? jitnt öttbe. Wur feine Siiube, meuigilenS feine lobfiinbi, nur feine miffeutlid) genährte ü e i b e 11 f cl; a f t, auf bafj il)r uid)t ©efalji: laufet uou ber gemaltigen 5’lut be» Unglauben* mitgeriffeu jtt merbeit.
f) Verehret iunigft baš l)od)l)ciligfte .‘perj Sefu, verborgen im allerbeiligfteu ^lltarsfaframent. Xjat fid) ja baSfelbe gerabe für nufere glauben-?^ unb liebelofen feiten iu feiner gattjeit felbftlofeu Siebe geoffenbart, uut uns burd) biefe Siebe an fid) jtt feffeltt unb lior beit ©efafjrett bes VerberbettS ju betual)reii.
D fleber, fiel)et: e* möge bas Weid) be§ göttlidjeit .sierjetts Qefu jit uns fomnteu unb jmar burd) Ma ria. Sa, 9Jtaria, bie reiitfte Jungfrau, Waria, bie Butter Seftt be§ .Sperrt!, bie lttt-o Sefttnt geboren unb gegeben bat, fie mirb uns aud) helfen, bafj bas Weid) Sefu feftbegriiubet bleibe in nuferen .perjett, iu tut ferett 5'‘llllil'ett, >>• uitferem Volfe, iu nuferer Won ard)ie, iu ber ganjen ©eit.
LDer Segen be-? allnuirfjtigett ©ottes fomtite auf eud) l)erab nttb bleibe immerbar. 9(nteu.
£flibad), am $efte bes Ijeitigftett Wauteitv Sefu, ben 20. Sütnter l‘.K)7.
t BlttOtt ^üUrtlH’lttltni,
giivftbiicf)of.
4.
Ralfen m anbat
für bie J. a iü a dj c v piojcfc.
^Infolge ©eitebmigung bes 9tpoftolifd)en Stut)teS oont 14. ^fiuti 1H06 fami id) fiir bie 2aibad)er Tiöjefe nie()vere 9tad)ficf)ten ooitt allgemeinen firdjlidjeit ^aften geböte and) fiir bas laufeube Sal)r jugefteheit.
(ÜS haben bemuad) bie (Gläubigen ber Saibadjer Tiöjefe in betreff biefes Slird)eugeboteS in biefent Aal) re sJfad)fte()enbeS ju beobachten:
I.	(Eigcntlirijc Itrcnge JaIttuac b l), (tage, ntt betten ber (öettuli non Jleifdjfycifru uerbaten imb nur einmalige Sättigung erlaubt ilt, finb fofgeitbe:
1. Ter 2lid)ermittwocb imb bie brei lebten Tage ber Slarwodie.
2. Tie fyreitage ber uierjigtägigeu Jafteit- nnb ber 2lboentjett.
3. Tie SUtittrnodje, Freitage nnb Samstage ber Cluatemberjeiteu.
4. Tie 2$orabenbc uor ^fiugfteu, taetri nnb s4>anli, SXU a r i ä ^ v> i nt n t e l f a h r t, 9ll(er()eiligen, llubeftedte ©mpfäitguis 9Jcariä nnb Söcifjnacljten.
II. fiilttage mit einigen Uad)ftd)Ien b. I). (Lage, an betten jiuitr nur einmalige Sättigung, barij nt Jllittng ber (ßeuitf; non Jlcifdjlpeifcit erlaubt ijt:
1. 2(lte übrigen Tage ber oierjigtägigeu fyaftett-jeit, ausgenommen bie Sonntage.
2. Tie 3)littwodje ber 9(bocutjeit.
III. JMiltineujtagc b. lt. öTagc. an betten ber (Oeititli non JMeilri)Ipeileii nerboteu, bie mehrmalige Sättigung jebori) erlaubt ifl:
21Ile übrigen Freitage bež $al)rež.
IV. ,\u beit oben (I. nitb III.) genannten J:alt-tngeit ift jebod) ber Jleifdigenuli erlaubt:
1.	5'ir bie galt je Tiöjefe, fo oft ein gebotener fird)lid)cr Feiertag auf einen ber früher geuauuteu 2lbftiueujtage fällt.
2. fyiir ein je tue Orte, tueitn baž ^eft bež ttirebenpatrons feierlid) begangen nnb fo oft bafelbft ein ^abnuarft abgepatten tuirb. (s-8iete Pfarren be= ftet)cn aus mehreren oou eittanber entfernteit Orten: ba gilt bie TiSpeufe nicht für bie gattje Pfarre, fonbern nur für jette Orte, au betten bež -JJlarftež tuegett bas 3ufauiuieiiftrömcit oott 9Jienfct)eu ftattfiubet.)
3. 5'* r c inj eine ^erfoiten:
Ter ©eiinfj oott ^(eifdgpeifen ift erlaubt au alten Tagen bež ^apreS beit 9trbciteru in beit S3erg toerfett nnb Jabrifeu, beu C£ifeitbat)it ftoitbitfteureu, beit »i'eifenbeit, bie auf beit 33a^itftatioiteit fpeifeit miiffcit; beufeitigeu, ioe(d)c fich jitr iperftcltung ber ®efuubt)eit in 23äbern aufl)alteu, mit it)reit 9luge= hörigen uitb ihrer Tieuerfdjaft: beitjeitigen, welche in ©afthäuferii iljre St oft nehmen ittüffeti, nnb welche pou nitberett abhängig fid) $aftcufpeifen itid)t oer= fetjaffen föniteu.
V. 2t ii allen $aft uitb 9t b ft in eit jta gen ift nicht nur ber (Mirand) oon Schmatj, fonbern and) non Tierfett jur Bereitung uon Jaftenfpeifeit erlaubt.
VI. 9tn Safttagen fowie au Soitu^ tagen währenb ber üierjigtägigen $afteu = jeit ift ber ©enuf) non $ifd)= uitb ^-teifdßpeifen bei einer unb berfetbeu -ÜDtapljeit uiept ertaubt.
2BaS baž 9tari)tmahl ber junt Teile bispew fierten	anbetaugt, fo bitte uitb wiiitfche id),
baf) man beim fclbeit ^leifd) nicht genieße, bod) geftattc id) ber bisherigen ©cmopupeit gemäß beit ÖJeuufj oon ^leifclppeifen beim fftaepteffeu; attSge nominell fiub bie ^riefter, beiten es and) nicht erlaubt ift beim 9tad)tmat)l r^teitchfnppe ju genießen.
9(tte biejetiigeit, bie fiel) ber gewährten 9tad)fid)ten bebieiteu werben, ermahne id) jum (£rfape bafiir gute
93er f e 511 öerridjteit, 5. 93. fünf mat öa» „93 ater linier“ mtb „ © e g r it ft e [t f e i ft bit tlUaria“ beit iiittf	9öititöeit ©ijrifti	511	©Ijreii 51t	beten ober
b e tt	9t r 11t e it e i it r c t d)	1 i et) e	r e 3 9(	(nt o j e tt ^tt
i p e tt be it.
3) i e ,V) e r r e tt	f a	r r e r	11 tt b 93	c i d) t u ä t e r
jiitb	erittätätiget,	iit	eitt3eltte 11	Ratten einer
luirflidjeit Diottuenbigfeit nod) lueitergetjcnbe Tic« pettfen 0011t Verbote be» gleijcfigemiffe» 51t erteilen, aber itidjt auf länger als für ein 3abr. 93er eine bleibettbe SiSpenfe 51t bebitrfctt glaubt, l)at fiel) bieSfattS an ba» f ti r ft b i f c£) o f I i ct) e Crbina'riat 511 toenben.
t ihttoniitö Boitaucnfiira,
S’iivftftifctyaf.
5.
Schemata indultorum
de jejunio et abstinentia in Provincia ecclesiastica Goritien. hucusque vigentium approbationi S. Sedis proposita.
Beatissime Pater!
Ordinarius Archidioecesis Ooritiensis ad pedes Sanctitatis Tuae provolutus, nomine etiam ceterorum Ordinariorum eiusdem Provinciae Ecclesiasticae, attentis peculiaribus circumstantiis, in quibus versantur fideles eorum curae concrediti, humillime petit prorogationem Indulti de ieiunio et abstinentia in eadem Provincia vigentis, cum nonnullis mutationibus, ita ut inde in posterum idem Indultum sequentem formam exhibeat.
Et Deus.
Pro Archidioecesi Goritiensi.
I. Dies ieiunio simul cum abstinentia di-
cati:
1. Feria IV. Cinerum et tres dies ultimi Hebdomadae Sanctae.
2. Feriae VI.ae Quadragesimae et temporis Adventus.
3. Feriae IV.ac, Vlac et Sabbata Quatuor Temporum.
4. Omnes vigiliae ab Ecclesia praescriptae (Pentecostes, SS. App. Petri et Pauli, Assumptionis B. M. V., Omnium Sanctorum et Nativitatis Domini).1)
II. Dies ieiunii absque abstinentia, quibus
una tantum comestio ad satietatem et modica insuper refectio vespertina, in qua tamen non licet carnibus vesci, permittitur:
1. Omnes dies Quadragesimae, exceptis Dominicis (quoad feriam IV. Cinerum, ferias VI.ae et tres ultimos dies Hebdomadae Sanctae, confer supra).
2. Feriae IV.ac temporis Adventus.
l) Post pred praznikom brezmadežnega spočetja je za vso Avstrijo zaukazan, ker je zaobljubljen post.
III. Dies abstinentiae tantum dicati:
Omnes reliquae feriae Vl.ae per annum.
IV. Dispensationes ab abstinentia:
1. Pro tota Archidioecesi, quoties festum fori in aliquem abstinentiae vel ieiunii diem incidit, ita tamen, ut si festum in diem simplicis abstinentiae (in feriam VI. per annum) inciderit, pluries per diem, si vero in diem abstinentiae et ieiunii inciderit, in una tantum refectione carnibus vesci liceat.
2. Pro aliquibus locis, quoties ibidem festum Patrocinii vel nundinae in aliquem abstinentiae vel ieiunii diem incidunt, servatis, quae dicta sunt ad 1.
3. Pro quibusdam personis:
Pro omnibus diebus dispensantur operarii in fodinis et in fabricis, sic dicti conductores in viis ferreis, itinerantes, quando in tabernis viae ferreae manducare debent; qui valetudinis recuperandae causa in balneis morantur cum familiaribus et servis; illi qui refectiones suas necessitate coacti in publicis tabernis sumere tenentur, et illi, qui ab aliis dependentes esuriales cibos sibi comparare nequeunt.
V. Licet condire cibos non solum butyro,
verum etiam pinguedine animalium quocumque die.
VI. Non licet diebus ieiuniorum nec in Do-
minicis Quadragesimae sumere in eadem refectione simul pisces et carnes.
*
* * *
Pro Dioecesi Tergestina et Justinopolitana.
I.	Dies ieiunio simul cum abstinentia dicati:
1.	Feria IV. Cinerum et tres dies ultimi Hebdomadae Sanctae.
2. Feriae Vl.ae Quadragesimae.
3. Feriae lV.ac et VI.ae temporis Adventus.
4. Feriae IV.ae, VI.ae et Sabbata Quatuor Tem-porufn.
5. Omnes Vigiliae ab Ecclesia praescriptae (Pentecostes, SS. App. Petri et Pauli, Assumptionis B. M. V., Omnium Sanctorum et Nativitatis Domini).
II. Dies ieiunii absque abstinentia, quibus
una tantum comestio ad satietatem et modica insuper refectio vespertina permittitur, in qua ex consuetudine et d:spensatione Episcopi omnibus indistincte carnibus vesci licet: Omnes dies Quadragesimae, exceptis Dominicis (quoad feriam IV. Cinerum, ferias VI.as et tres ultimos dies Hebdomadae Sanctae confer supra).
III. Dies abstinentiae tantum dicati:
Omnes reliquae feriae VI.ae per annum.
(Reliqua omnia ut in Archidioecesi Goritiensi etiam quoad punctum V.)
*
* *
Pro Dioecesi Labacensi.
I. Ut in Archidioecesi Goritiensi.
II. Dies ieiunii absque abstinentia, quibus
una tantum comestio ad satietatem et modica insuper refectio vespertina permittitur, in qua ex consuetudine et dispensatione Episcopi fideles laici, necnon alumni tam maioriim quam minorum Seminariorum, Communitates religiosae, omnia Instituta utriusque sexus sub immediata vel mediata ipsius Episcopi jurisdictione carnibus vesci licet:
Omnes dies Quadragesimae exceptis Dominicis (quoad feriam IV. Cinerum etc. ut supra).
III. IV. V. et VI. prorsus ut in Archidioecesi Gori-
tiensi.
*
*	*
Pro Dioecesi Parentina et Polensi:
Prorsus eaedem dispensationes, ut in Archidioecesi Goritiensi.
*
*	*
Pro Dioecesi Veglensi.
1.	Dies ieiunio simul cum abstinentia dicati:
1. Feria IV. Cinerum et quatuor ultimi dies Hebdomadae Sanctae.
2. Feriae IV.ac, VI.ae et Sabatta Quadragesimae.
3. Feriae IV.ac et VI.ac temporis Adventus.
4. Feriae lV.ae, Vl.ae et Sabbata Quatuor Temporum.
5. Vigiliae Pentecostes, SS. Apostolorum Petri et Pauli, Assumptionis B. M. V., Omnium Sanctorum, Nativitatis Domini et S. Josephi Sponsi
B.	M. V.
II. Dies ieiunii absque abstinentia, quibus
una tantum comestio ad satietatem et modica insuper refectio vespertina, in qua tamen non licet carnibus vesci, permittitur:
Omnes dies Quadragesimae, exceptis Dominicis. (Quoad feriam IV. Cinerum, ferias IV., VI. et Sabbata Quadragesimae ac quatuor postremos dies Hebdomadae Sanctae confer supra.)
III. Dies abstinentiae tantum dicati:
Omnes reliquae feriae VI. per annum.
IV. Dispensationes ab abstinentia:
Pro tota Dioecesi, quoties festum fori in aliquem diem abstinentiae inciderit, in qua die licet saepe carnibus vesci.
V. Licet uti condimentis ex adipe animalium
in coenuncula vespertina dierum Quadragesimae, in quibus usus carnium permittitur in unica comestione.
VI. Licet uti lacticiniis et ovis in diebus
ieiunii toto anno, exceptis Feria IV. Cinerum, Feriis VI. quatuor Temporum et Adventus, Vigiliis infra annum cum ieiunio, Vigilia S. Josephi Sponsi B. M. V. et Annuntiationis B. M.
V., nec non Feriis IV. et VI. ac Sabbato Hebdomadae Sanctae.
VII. Non licet diebus i ei uni orum nec in
Dominicis Quadragesimae sumere in eadem refectione simul pisces et carnes.
*
* *
Fer. v. Die 14. Junii 1906.
Sanctissimus D. N. Pius Div. Prov. Papa X. in audientia R. P. D. Adsessori Sancti Officii impertita, audita relatione suprascripti supplicis libelli, praeha-bitoque E.morum ac R.morum Cardinalium Inquisitorum Generalium suffragiis, benigne annuit, ut unusquisque Ordinarius Provinciae Ecclesiasticae Goriti-ensis, pro suo prudenti arbitrio et conscientia, cum fidelibus sibi concreditis dispensare valeat super lege ieiunii et abstinentiae iuxta schema supra expositum; firmis ceteroquin manentibus terminis et clausulis postremae concessionis. — Praesentibus valituris ad aliud septennium. Contrariis quibuscumque non obstantibus.
Petrus Palombelli, S. R. et U. I. N.us. m. p. (L. S)
6.
Novoletna čestitka sv. Očetu Piju X. in zahvala sv. Očeta na to čestitko.
Premilostni gospod knezoškof je poslal sv. Očetu, za novo leto sledečo čestitko:
Beatissime Pater!
Clerus et populus dioecesis l.abacensis valde contristati sumus propter persecutiones, quibus ecclesia catholica ubique impetitur, imprimis propter illas vehementissimas nec non iniustissimas. quae in Gallia exortae sunt.
Ast quot doloribus cor Tuum paternum concutiatur, quis sibi possit imaginari! Beatissime Pater, nos Tecum vehementer dolemus desideramusque cordi Tuo sublato dolore solatium instillare atque gaudium.
Persuasi autem sumus tore, ut istis tempestatibus gloria promoveatur Dei et ecclesiae nec non salus animarum. Unitas episcopos inter atque clerum popu-lurnque, fortitudo nec non magnanimitas, qua persecutionem, ignominiam, spoliationem libertatis et bonorum omnes catholici Galliae sustinent, atque erga Sedem apostolicam perfecta obedientia initium iam victoriae indicant veraque esse ostendunt verba divini Salva toris de ecclesiae catholicae indefectibilitate.
Fortitudo quoque Tua, robur atque inflexibilis constantia in defendendis iuribus ecclesiae, imrno ista perspicacia, qua astutia adversariorum et fraudes eorum deteguntur irritaeque redduntur, pignus nobis sunt atque documentum ill us auxilii, quod secundum verba divini Salvatoris deesse Vicario tuo nunquam potest.
Omnes nos dioecesani Labacenses in circumstantiis quibuscunque sive prosperis sive adversis, Tecum dolere, Tecum in unione manere, pro Te et pro ecclesia ferventissimas ad Deum preces fundere nec non vita christiana propitium illum reddere promittimus
statuimusque sperantes fore ut ineunte novo anno hac nostra sincera promissione cor Tuum paternum gaudiis afficiamus.
Ad pedes Tuos, beatissime Pater, provolutus et intimis visceribus commotus Paternitatem Tuam humil-liter rogo, ut nostra vota accipere, nec non benedictionem apostolicam largiri nobis digneris.
Labaci, die 30. Decembris 1906.
Obedientissimus Y Antonius Bonaventura in. p.
Na to čestitko je prejel premilostni g. knezoškof od kardinala tajnika Merry del Vala zahvalno pismo, ki slove:
111 m e a c Revme Domine!
Votis et ominibus, quae obsequii et amoris ergo Pontifici Summo offerebas, Beatissimus Pater delectatus vehementer est, quippe quae mirifice testarentur quam arcte dioecesis Labacensis, Pastoris sui imitata exemplum, cum Romana Cathedra coniuncta sit. Ea vero rependens, Sanctitas Sua gratias agit et de officio et de precibus, pignusque praecipuae dilectionis Apostolicam Benedictionem'tibi, Capitulo, Clero ac fidelibus peramanter impertit.
Occasione usus, meae erga te aestimationis sensa profiteor, quibus sum
Amplitudini Tuae
Addictissimus
R. Card. Merry de! Va/ m. /;.
Romae, die 111. Januarii a. 1907.
Kanonična vizitacija in birmovanje v Ietu 1907.
I. V dekaniji Kranj.	9. Trstenik 19. aprila.	18.
1. Mavčiče 5. aprila.	10. Predoslje 20. aprila.	19.
2. Kranj 6. in 7. aprila.	11. Št. Jurij 21. aprila.	20.
3. Besnica 8. aprila.	12. Olševek 22. aprila.	21.
4. Tržič 13. in 14. aprila.	13. Velesovo 23. aprila.	22.
5. Kovor 15. aprila.	14. Senturška gora 24. aprila.	
6. Križe 16. aprila.	15. Preddvor 25. aprila.	II.
7. Duplje 17. aprila.	16. Kokra 26. aprila.	23.
8. Goriče 18. aprila.	17. Smlednik 27. in 28. aprila.	
jumja.
posvečenje altarja).
24. Sv. Križ (Rovte) 10. maja.
25. Jesenice 11. in 12, maja.
26. Dobrava pri Kropi 13. maja.
27. Ljubno 5. junija (tudi posvečenje altarja).
28. Ovsiše 6. junija.
29. Kropa 7. junija.
30. Radoljica 8 in 9. junija.
31. Bohinjska Bela 10. junija.
32. Boli. Bistrica 11.
33. Srednja vas 13. junija (tudi posvečenje altarja).
34. Koprivnik 14. junija.
35. Gorje 15. in 16. junija.
36. Zasip 17. junija.
37. Orad 18. junija.
38. Ribno 19. junija.
39. Lesce 20. junija (tudi posvečenje altarja).
40. Leše 21. junija.
41. Breznica 22. in 23. junija.
42. Dovje 7. septembra.
43. Kranjska gora 8. septembra.
44. Radeče 9. septembra.
45. Weißenfels 10. septembra.
111.	V dekaniji Trebnje.
46. Trebelno 25. maja.
47. Mokronog 26. maja.
48. Sv. Trojica 27. maja.
49. Št. Janž 28. maja.
50. Št. Rupert 29. maja.
51. Sv. Križ 16. in 17. julija.
52. Čatež 18. julija.
53. Št. Lorene 19. in 20. julija.
54. Trebnje 21. julija.
55. Mirna 22. julija.
IV.	V dekaniji Idrija.
56. Idrija 29. jun. (samo sv. birma).
57. Vojsko 30. junija (posvečenje žup. cerkve in sv. birma).
V. V dekaniji Postojna.
58. Šempeter 6. julija (posvečenje altarja in sv. birma).
59. Trnje 7. julija (posvečenj e no ve cerkve in sv. birma).
60. Paličje 8. julija (posvečenje altarja
VI. Dekanat Gottschee.
61. Ebental 14. September.
62. Nesseltal 15. September.
63. Unter-Deutschau 16.Septemb. 64 Unterlag 17. September.
VII.	V d e ka n ij i Litija.
65. Kresnice 22. septembra.
66. Štanga 23. septembra
67. Janče 24. septembra.
68. Prežganje 25. septembra.
69. Javor 26 septembra.
70. Primskovo 27. septembra.
Velikonočni ponedeljek 1. aprila polaganje temelj nega kamna nove frančiškanske cerkve svetega Antona na Viču.
Dne 29. septembra posvečenje novega velikega altarja v župni cerkvi v Mengšu.
Tekom leta skoro gotovo polaganje temeljnega kamna nove cerkve v Prečini in posvečenje nove župne cerkve v Javoru dekanije Šmarije.
Mislim, da se bom mogel točno držati označenega reda. — O predmetu kanonične vizitacije, o pripravi za njo in o redu velja vse, kakor se je določilo v sinodi (Synodus str. 212—220). — Upam, da bom navadno okoli štirih popoldne prišel v novo župnijo, kjer bo drugi dan birmovanje. Večerja more biti že ob 7 1/2- — Sv. opravilo naj se začne ob devetih; le v župnijah, kjer se vrši tudi posvečevanje altarja, naj se začetek oznani ob osmih; tudi v teh župnijah je
birmovanje še dopoldne v temle redu: posvečenje, sv. maša, pridiga, birmovanje, molitve za pokojne.
Prosim, izvolite paziti na nastopne točke:
1. na določbe o botrih (Synodus str. 215. 216);
2. matice, razni spisi in zapisniki naj ostanejo na navadnem prostoru, ni mi jih treba nositi v meni odločeno sobo;
3. za „promemorijo“ se ne pošlje noben obrazec, kakor je bila poprej navada; sestavi naj se posebej in točno po sinodaln. navodilu (Synodus str. 217. num.294);
4. tudi za izpraševanje v šoli se je pri sinodi vse točno določilo (Synodus str. 218). Opozorim na red otrok po razredih, ker ako otroci niso urejeni po razredih, jih ni mogoče izpraševati; opozorim tudi na red pri izpraševanju in na način izpraševanja; naj bode pripravljen zapisnik vzete tvarine, ki naj se mi izroči pri prihodu v šolo.
Daj nam Bog vsem potrebnega blagoslova!
V Ljubljani, na praznik sv. Frančiška Šaleškega, 29. januarja 1907.
f Anton Bonaventura
knezoškof.
8.
Razne konference.
Kakor po navadi naj tudi letos koj v prvi številki „Škofijskega Lista“ določim tvarino za shod dekanov v	Shod	p.	n. gospodov dekanov.
Ljubljani in za pastoralne konference po posameznih	Shod	p.	n.	gg.	dekanov	sklicujem	v	smislu	naše
dekanijah.	sinode	(Synodus	str.	188.	189.)	koj	po	veliki	noči
v četrtek 11. aprila v škofijski palači ob
8.	uri dopoldne. H konferenci se razen gg. dekanov vabijo tudi p. n. gg\ arhidijakoni, predstojniki redov in po en zastopnik obeh kapiteljnov. Obravnavali bodemo nastopne tvarine :
1. O prošnji „podpornega društva Cerkvenikov v Ljubljani“ in o ureditvi plače Cerkvenikom.
2. O razdelitvi raznovrstnih nadarbinskih in prostovoljnih dohodkov pri nastopu novega župnika.
3. O štolnem redu.
4. O duhovnem pastirovanju po naših mestih in trgih.
Prvo točko sem določil radi prošnje „podpornega društva Cerkvenikov“, ki je natisnjena v „Ško fijskem Listu“ I. 1906 str. 96. 97. Gospodje boste razsodili, je li predložena rešitev mogoča? Kako bi se moglo Cerkvenikom pomagati? Je li mogoč enak način po celi škofiji?
Druga točka je jako važna, da bi ne bilo težav pri tej razdelitvi, ki naj bode kar le mogoče pravična. Tu so razni slučaji mogoči, in za te razne slučaje naj bi gg. dekani točnih določb nasvetovali.
Kar se tiče tretje točke, bi se pogovorili, naj li sedanji Stolni red ostane, ali kako naj bi se izpremenil.
Vsi vidimo in tožimo, kako težko je duhovnikom pastirovanje po mestih in trgih; zato bi se skupno o tem dogovorili in si iz dolgotrajne izkušnje posneli dobrih svetov in naukov.
2.	Pastoralne konference.
Pastoralne konference naj se po posameznih dekanijah vrše, kakor se je v naši sinodi določilo (Synodus str. (189 - 193.)
Obravnavajo naj se nastopna vprašanja:
a)	Samo ustmeno:
1. Kako snovati in voditi izobraževalna društva? Dobre in slabe strani teh društev (Synodus str. 27. 28).
2. Ali se dovolj skrbi za pravo pšenično moko in za pravo vino de vite, kakor je potrebno za sv. mašo?
Kaj naj se ukrene, da bi se izognilo vsaki nevarnosti materiae invalidae?
b) pismeno:
1. O celibatu: Jeli zares protinaraven in nemogoč? Zakaj je duhovniku potreben?
2. Solvatur sequens casus:
In pago quodam fulminis ictu omnia aedificia flammis absumpta sunt, sola domus Marci seorsum sita incolumis servata est. Omnes possessores isti, cum aedificia sua assecurata haberent, brevi post incendium nova pulchriora prioribus construxerunt; quod Marcus noster, cuius domus pervetusta erat, aegre ferebat, ita ut in corde suo desideraret sortem similem. Processit ipsi res ex voto. Iniuria peregrini hospitio excepti domus Marci conflagravit.
Ex pecunia ab assecuratoribus accepta novam aedificavit domum superbe quidem sed non absque scrupulis conscientiae, cum incendium istud probabiliter potuisset extinguere, si omnem diligentiam adhibuisset, sicuti vi contractus assecurationis obligatus erat. Qaeritur: 1. Quaenam sunt peccata interna?
2. Quomodo peccavit Marcus „aegre fe-rendo„ fortunam proximi sui, et „desiderando“ sortem similem?
3. Potuitne Marcus tuta conscientia pecuniam ab assecuratoribus acceptam retinere?
3.	Shodi.
Sklical se bo tudi evharistični kongres za duhovnike ljubljanske škofije in shod katehetov za našo škofijo. Na oba shoda se že misli in se pripravljata
Gotovo bo vse gospode duhovnike veselilo, ako povem, da se v počitnicah namerava prirediti kurz za paleografijo zadnjih štirih sto let duhovnikom, ki se za to zanimajo.
V Ljubljani, 13. januarja 1907
f Anton Bonaventura.
knezoškof.
9.
O pripravljanju otrok za sv. birmo.
Kateheza za sv. birmo ni lahka. Nauki namreč so vzvišeni in deloma jako težki, otroci pa mali in še nerazvitega razuma. Za to sem želel, gospodom katehetom podati kak zgled pripravne kateheze o sv. birmi.
Da dosežem namen, sem naprosil g. duh. svetnika Janeza Ažmana in g. župnika Simona Zupana, naj bi mi izdelala dotično katehezo tako, da se gg. kateheti morejo po njej ravnati.
Oba gospoda sta se pozivu odzvala. Ponatisnem obe katehezi. Ona gospoda Zupana je jako priprosta, res prav za začetnike in za kraje, kjer se šola ne more redno obiskovati. Ona gosp. Ažmana se pa ozira na okolnost, da se morajo za sv. birmo pripravljati tudi že večji otroci; zato je obravnava bolj obsežna, ki pa pripušča g. katehetu, da pri manjših ali bolj slabo nadarjenih otrocih manj važna, toda bolj težka vprašanja, izpusti.
Gosp. Zupan je še dodal kratko navodilo, kako naj se pripravijo za zasilno izpoved otroci, ki do priprave k sv. birmi še nikoli pri izpovedi niso bili. G. Ažman pa je dodal nekaj prav praktičnih opazk, potrebnih ali vsaj koristnih gg. katehetom, ki pripravljajo otroke k prvemu sv. obhajilu.
1.
Kateheza o sv. birmi za otroke prvega in drugega šolskega leta.
a)	Podlaga.
Ker na deželi sv. birmo prejmejo navadno že otroci prvega šolskega leta, kateri so komaj 7. leto dopolnili, zato ni lahko takim otrokom pojasniti nauka o sv. birmi. Morebiti bo sledeča priprosta kateheza nekoliko pripomogla k uspešnemu poduku o sveti birmi.
b)	Izpeljava.
Vpeljava se primerno naredi z naukom o sv. Trojici.
1. Koliko je bogov? Koliko božjih oseb ? Katere so? Tretja b. oseba je torej Sv. Duh. Ali je Sv. Duh Bog? Sv. Duh je pravi Bog, ker je vsaka b. oseba Bog. Kdaj je Jezus Sv. Duha poslal? Zgodba! V kakšni podobi se je torej prikazal? Kdaj se je še prikazal? Pri krstu Jezusovem. V kakšni podobi se je takrat prikazal? Kje vidiš v cerkvi njegovo podobo?
2. Kdo te je ustvaril? Kdo odrešil? Kdo posvetil? Kje te je Sv. Duh posvetil? Kakšna je bila tvoja duša, ko si na svet prišel? Grda. Zakaj grda? Ker sem imel izvirni greh na duši. Kaj se je zgodilo pri sv. krstu? Sv. Duh je izbr'sal izvirni greh in je naredil dušo lepo, čisto, Bogu dopadljivo. Kaj ti je je bilo torej odpuščeno pri sv. krstu? Kaj si dobil pri sv. krstu? Kakšno naredi dušo posvečujoča milost? Lepo, čisto, Bogu dopadljivo, večnega življenja vredno. (Belo oblačilce, ki se pri sv. krstu položi na otroka.)
3. Ali so apostoli krščevali velike ali majhne? Kakšne še zdaj krščujejo misijonarji ? Kaj morajo od-raščeni znati? 6 resnic, apostolsko vero, božje in cerkvene zapovedi. Ali znaš vse to? Moli! Ali je pa zadosti, da vse to znaš? Ne, moram tudi po veri živeti in božje zapovedi spolnjevati. Ali je pa vselej lahko b. zapovedi spolnjevati, pridno moliti, vbogati, razža-livcu odpustiti, greha se varovati ? — Jezus sam je apostole učil, pa kaj je naredil Peter na Kajfovem dvorišču? Kaj apostoli, ko so Jezusa ujeli? Kam so šli, ko je šel Jezus v nebesa? (v hišo so se zaprli, bali so se). Kaj se je pa čez 10 dni zgodilo? Sv. Duh je prišel nad nje v podobi gorečih jezikov. Ali so bili potem še boječi? Kaj je naredil sv. Peter? Kako je pridigoval ? Kdo je naredil, da so bili naenkrat tako učeni in korajžni, da se niso bali ne trpljenja in ne
smrti? Sv. Duh jih je razveselil in močne naredil, Sv. Duh jih je birmal. Kaj se pravi birmati? Birmati se pravi potrditi. Kdo nas potrdi in razsvetli, da zamo-remo po sv. veri živeti, božje zapovedi spolnjevati tudi takrat, kadar je težko? Kdo nam da moč, da se radi učimo, pobožno molimo, greha varujemo? Kje nam da Sv. Duh to moč? Pri sv. birmi.
4. Kakšna je postala tvoja duša pri sv. krstu? Lepa, čista, Bogu dopadljiva. Kaj si torej dobil pri sv. krstu ? Kakšna bo morala biti tvoja duša, ko boš šel k sv. birmi? Lepa . . . Kaj boš moral imeti? Posvečujočo milost božjo. — Kaj pa, če si že greh naredil, če je tvoja duša grda? Kam moraš prej iti? K spovedi. Če mora tvoja duša lepa biti pri sv. birmi, kakšna postane po sv. birmi? Še lepša. Kaj se torej s posvečujočo milostjo zgodi? Pomnoži se.
5. Krščen si bil; ali te bodo še kdaj krstili? — Zakaj le enkrat? Ker se duši vedno pozna, daje duša krščenega človeka. Kolikokrat boš birman ? Zakaj le enkrat? Ker se duši vedno pozna, da je duša birmanega človeka — vtisne duši neizbrisno znamenje vojščakov Kristusovih.
6 Kdo je apostole birmal? Sv. Duh. Kdo je delil zakrament sv. birme prvim kristjanom? Apostoli. Kdo dandanes? Kako birmajo škof? (Obred se pojasni in pomen nekoliko razloži.)
7. Ali so se apostoli kaj pripravljali za sv. birmo? 10 dni so molili. Kako se moraš ti pripravljati? (od začetka poduka z materjo vsak dan en očenaš in češče-namarijo moliti v čast Sv. Duhu, dan ali dva dni pred sv. birmo spoved opraviti, za spoved negodne napeljevati, da obžalujejo otroške napake). — Kaj je sto riti na dan sv. birme? doma jutranjo molitev opraviti, pri sv. maši biti, prvega in drugega blagoslova se vdeležifi, ne preveč jesti in piti.
8. Kdo te je nesel k sv. krstu? Kdo je namesto tebe obljubil? Poznaš svojega krstnega botra in botro? Kdo te bo peljal k sv. birmi ? Spoštuj tudi birmanskega botera in vbogaj, kadar te bode učil in opo-minjeval.
9. Kaj je še dal Sv. Duh apostolom in kaj tudi nam da pri sv. birmi? sedem darov. Povej jih!
Razen že imenovanih molitev naj bi birmanci znali tudi sv. zakramente našteti, rožni venec in angelovo češčenje moliti.
Kateheza o sv. pokori za otroke I. in II. šolskega leta pred sv. birmo.
Vpeljava. Koga človek z grehom razžali ? Kdo samo mu zamore greh odpustiti? Samo Bog. Ali Jezus Kristus tudi? Tudi, zato ker je pravi Bog. Ali je tudi odpuščal grehe, ko je bil na svetu? Da, rekel je vsakemu skesanemu grešniku ali grešnici: Zaupaj sin, hči, tvoji grehi so ti odpuščeni. Ali je pa še na svetu
v človeški podobi, da bi grehe odpuščal? Ne, šel je v nebesa. Komu je takrat dal oblast grehe odpuščati? Kako jim je rekel? Kateri zakrament je postavil s temi besedami? — Katere reči so potrebne k zakramentu pokore? Katere milosti zadobimo pri zakramentu sv. pokore? Odpuščanje grehov, odpuščanje večnih kazni, posvečujočo milost božjo in mir vesti.
1. Kaj se pravi vest izpraševati? Kaj moraš prej storiti ? Sv. Duha za razsvetljenje prositi. Kako najbolje svojo vest izprašujemo? (po božjih zapovedih se	jim	pojasnjuje.)	Kako se domisliš števila grehov?
2.	Kaj	je kes?	Kakšen mora biti?	Notr. . . Zakaj
moraš torej svoje grehe obžalovati? Ker sem Boga razžalil, nebesa izgubil, pekel zaslužil. (Na zgledih se jim pojasni pojem naravnega kesanja).
3. Kaj je trden sklep? Kaj boš sklenil, če si lagal? če nisi molil, če si kradel? če si se s hudobnimi otroki pečal itd
4. Kakšna mora spoved biti ? Natančna in od kritosrčna. Ali bo natančno, če boš rekel, sem klel, kradel itd.?	kaj bi moral še povedati?
5.	Kaj	bi bilo,	če bi kaj pozabil,	kaj, če bi kaj
zamolčal ?
6. Kdaj se mora naložena pokora opraviti ?
Vsa pojasnila k navedenim vprašanjem se niora
prepustiti spretnosti katehetovi, kakor tudi, kako naj molijo pri spovedi molitve in kako naj se pri spovednici obnašajo.	Simon	Zupan.
Nauk o zakramentu sv. birme
z ozirom na otroke v 1. in II. šolskem Jetu ter tudi na take, ki šole še niso obiskovali. (V petih katehezah.)
Uvod.
Izkušnja uči, da v 1. in II. šolskem letu nišo samo otroci 7. in 8. letu, ampak tudi otroci, ki so 10 in več let stari, ki so namreč iz tega ali druzega vzroka zaostali in katerim se z ozirom na njih starost in na to, da bodo kmalu šolo zapustili, mora vendar kaj več podati. Zatorej je treba ta nauk obravriati v celoti in bolj popolno : Katehet pa si potem izbere to, kar je prikladno za manjšo ali večo starost otrok, ki se pripravljajo za sv. birmo.
1.	K a t e h e z a.
Podlaga temu nauku, kakor vsem drugim je nauk o sv. Trojici in znamenje sv. križa. — Otroci morajo tedaj znati pravilno delati znamenje sv. križa in o sv. Trojici znana vprašanja. — K temu se privzame precej 6 temeljnih (poglavitnih) resnic, katere morajo otroci znati vsaj ob koncu tega nauka, ako jih že prej ne znajo.
Potem naj se vrši nauk in razvija nekako v sledečih vprašanjih :
1. Čemu jt Bog ustvaril človeka? (Odgovor po katekizmu).
2. Č e m u si torej na svetu? — Da bi ljubil Boga in mu služil, to je, da bi spolnjeval njegove zapovedi — in se tako zveličal, to je: da bi prišel v nebesa!
3. Ali more tedaj priti v nebesa, ki ne spolnjuje božjih zapovedi.?
4. Ali znaš božje zapovedi? Povej jih! —
5. Ali pa more človek sam s svojo močjo spolnjevati božje zapovedi in priti v nebesa?
6. Česa mu je tedaj treba k zveličanju? Treba mu je k temu milosti božje. (6. temeljna resnica).
7. Kaj je milost božja?
8. K o 1 i k e r a je (nadnaravna) milost?
9. Kje se nam podeljuje in pomno; žuje posvečujoča milost božja? (Kje jo dobivamo ?)
10. Kaj je zakrament?
U. Koliko je sv. zakramentov?
12. Kateri so? Povej jih? (Vse po katekizmu.
11.	K a t e h e z a.
13. Kaj je razen milosti božje še potrebno k zveličanju?
K zveličanju je razen milosti božje potrebna tudi vera: zakaj brez vere ni mogoče dopasti Bogu, in Jezus sam pravt: Kdor ne veruje, bo pogubljen!
14. Kdo je prinesel vero na svet?
15. Kdo pa je to vero raznašal, razširjal po svetu? To so storili apostoli.
16. Kaj jim je Jezus naročil, preden je šel v nebesa? — Rekel jim je, (ukazal jim je): Pojdite po vsem svetu, učite	vse narode	in	krščujte
jih v imenu Očeta in Sina in	Sv. Duha !
17. Kako se torej imenuje ta vera, katero soapostoli oznanjevali posvetu? Apostolska vera!
18. Kako se glasi? Moli jo!
19. Kdo je torej apostole učil sv. vero?
20. Ali so apostoli že od začetka tako živeli, kakor jih je Jezus učil?
Apostoli niso od začetka tako živeli, kakor jih je Jezus učil (po veri).	— On jih	je	učil,	da
naj bodo ponižni, pa so bili	prevzetni;	prepirali	so
se med seboj, kdo izmed njih bo prvi! On jih je opominjal k molitvi, so pa spali! — On jih je učil nikogar bati se, kakor samo Boga: pa so se bali ljudi. (Saj so se iz strahu pred ljudmi zaprli v neko hišo in si niso upali vun).
21. Kdo pa je potem apostole tako potrdil, da se niso več bali?
Bog Sveti Duh, ki je prižel nad nje binkoštni praznik.
22. Kako se je to zgodilo? (Povej in razloži zgodbo binkoštnega praznika).
23. Kakšni so bili apostoli pred prihodom Sv. Duha?
24. Kakšni so bili potem? Popred so bili nevedni in pozabljivi — potem jili je Sv. Duh spomnil na vse, kar jih je Jezus učil. — Popred marsičesa niso razumeli, potem pa jim je bilo jasno sv. pismo!
Popred so bili boječi, (na Oljski gori so vsi zbežali, Peter se je ustrašil dekle) — potem se niso nič bali. Ko so jih zavoljo vere s šibami tepli, so se tega še veselili in pozneje so za vero celo življenje dali. — Popred so bili zaprti v hiši, potem so brez strahu oznanjevali sv. vero! Popred posvetni, so potem le zato skrbeli, kako bi sebe in druge zveličali.
Pri zmožnejših :
25. Kaj je torej 'storil Sv. Duh z apostoli?
Po katekizmu.
26. Kaj dela Sv. Duh tudi v nas?
Po katekizmu.
27. Kateri so darovi Sv. Duha? Povej jih.
28. Kaj se to pravi: S v. D u h je apostole potrdil? To se pravi z latinsko besedo: On jih je birmal.
III.	K a t e h e z a.
29. Kdaj in kje smo dobili sv. vero?
30. Ali je pa lahko živeti po veri (kakor nas uči sv. vera) ? — To ni lahko, ker smo nagnjeni k hudemu in ker nas zapeljujejo hudobni ljudje. Postavim: Če moliš, pa se ti drugi smejejo, ali ti to dobro dene? Če rad v cerkev hodiš in k spovedi, pa se drugi iz tebe norčujejo, ali je to prijetno?
31. Kdo je apostole potrdil (birrml) v sv. veri?
32. Kdo za more potrditi tudi nas?
33. Kje se to zgodi? Pri sv. birmi.
34. Kaj je sv. birma? (Po katekizmu; pa le za zmožnejše).
35. Ali so bili že prvi kristjani birmani? Bili so birmani najpred v Samariji, kakor beremo v sv. pismu.
V Samariji namreč jih je mnogo sprejelo sv. vero in so bili krščeni. Da bi pa bili še v veri potrjeni, sta prišla dva apostola iz Jeruzalema: Peter in Janez. Ta dva sta nad krščenimi pokladala roke in molila nad njimi in tako so prejeli Sv. Duha, to je: bili so v veri potrjeni ali birmani!
36. Kdo s m e dandanašnji b i r m o v a t i ?
37. Ali bodeš poznal škofa, čeprav jih popred nikoli nisi videl? Na čem jih bodeš spoznal?
38. Kako birm ujejo škof? (Po katekizmu — za zmožnejše).
Ravno tako tudi razlaga teh obredov.
a) zakaj razproströ roke nad birmanci?
b) zakaj polože roko na glavo?
r) zakaj ga mazilijo na čelu?
d) kaj je krizma?
e) kaj pomeni olje?
f) kaj pomeni balzam ?
g) zakaj birmanca udarijo na lice?
* *
Otroci! Velika je moč sv. birme. — Slišali ste že, kako pogumni in srčni so bili apostoli potem, ko jih je Sv. Duh potrdil (birmal) na b i n k o ? t n i praznik. Nič več se niso bali, ampak brez strahu so šli tudi v smrt. Nobene muke jih niso mogle odvrniti od vere. In če je toliko tisoč kristjanov zavoljo vere trpelo mu-čeniško smrt, je to pripisovati zakramentu sv. birme, ker so bili namreč potrjeni z močjo Sv. Duha. Ginljivo je, kar beremo o treh dečkih, ki so bili z 20 duhovniki vred umorjeni (križani) dne 5. febr. 1597. na Japonskem. To so bili Tomaž, Anton in Ludovik, stari od 12	15 let, ki so stregli pri sv. maši. Dasiravno bi
bili lahko ušli in so jih starši tudi prosili, niso hoteli; ampak s svojimi duhovnimi očeti so hoteli umreti za sv. vero. Mali Ludovik je ves hrepenel po mučeniški smrti in ko so jih pripeljali na morišče, je prašal: Kje je moj križ, je letel k njemu in ga objel ! Kaj pravite, kdo je dal tem dečkom tako moč in srčnost? Sv. Duh, katerega so prejeli	malo poprej	v zakra-
mentu sv. birme!
Dragi otroci, kaj bi vi storili v takih okoliščinah?
IV.	K a t e h e z a.
39. Katere milosti dobimo pri sveti birmi?
Po katekizmu.
40. A I i bodeš po sv. birmi	na	svoji
duši drugačen, kakor si bil popred? — Pred sv. birmo moraš imeti na duši že posvečujočo milost božjo, pri sv. birmi je dobi še več zraven, torej se mu pomnoži!
41. Katero posebno milost dobimo pri sv. birmi?
42. Ali se to pozna na duši,	če	je bil
kdo	birman? To se vedno	pozna in	se	bo po-
znalo celo večnost, ker se duši vtisne neizbrisno znamenje vojščakov Kristusovih. Zveličanim v nebesih se bo to znamenje svetilo celo večnost; pogubljene pa bo to znamenje peklo celo večnost.
43. Kolikokrat se torej sme prejeti sv. birma?
44. Ali je zakrament sv. birme k zveličanju n e o b h o d n o potreben?
45. Ali se je treba kaj pripraviti na s v. b i r m o ? Kako?
a) imeti posvečujočo milost božjo,
b) zadostno biti podučen v kršč. nauku, posebno o sv. birmi,
c) s pobožno molitvijo. Moli naj se za časa pripravljanja vsak dan vsaj enkrat Oče naš, Češčena Marija, Čast Očetu — k Sv. Duhu.
46. Ali je zakrament sv. birme zakrament živih ali mrtvih?
47. Kdor je že pri pameti in je morebiti že več ali manj grešil, kaj mora storiti pred sv. birmo? Mora obžalovati svoje grehe in prejeti zakrament sv. pokore, oziroma tudi sv. Rešnje Telo. ')
48. Kaj je storiti, da se zakrament sv. birme bolj gotovo vredno prejme? — Gledati je na to, da otroci ne pristopijo premladi; zato je določeno za našo škofijo, da morajo biti stari vsaj 7 let.
>) Če le mogoče, naj vsi opravijo popred sv. spoved (starejši tudi sv. obhajilo). Kako jih je treba pripravljati na spoved, bi bilo tu preobširno, gleda naj se posebno na to, da bodo molili s premislekom in čustvom kesanje. — Ker gredo otroci že par dni popred k spovedi, je mogoče, da se pred sv. birmo zopet pregreše (morebiti celo smrtno) zato naj jim katehet prav nujno priporoča, da bodo obudili pred sv. birmo še enkrat kesanje. — Sploh naj pred sv. birmo več molijo, kot po navadi (posnemajoč apostole . Na to naj pazijo posebno starši in botri.
V.	K a t e h e z a.
49. Zakaj se dajejo birmancem botri?
a)	da jih peljejo k sv. birmi, da tam nanje pazijo in jih drže, desno roko na desni rami, b) da jim zavežejo birmo, to je, da s trakom zavežejo tisti kraj na čelu, kjer je bil otrok birman, c) da so priča sv. opravila, d) da otroci ne zamude zadnjega blagoslova,
e)	da jim pozneje pomagajo v duh. boju, da jih z besedo in zgledom potrjujejo v kršč. življenju, /j da zanje skrbe, če jim odmrjo starši.
50. Kaj so dolžni birmanci svojim botrom? Da jih spoštujejo, ljubijo in ubogajo, kakor svoje starše in da molijo zanje (posebno tudi za ranjce botre).
51. Kaj dobi vsak otrok pri sv. krstu, da ga morejo klicati?
52. Ali tudi pri sv. birmi dobi kako ime?
53. Čigavo ime dobi vsak pri sveti b i r m i ?
54. Koliko imen imaš torej? Koliko pa-tronov ?
55. Kaj si dolžan svojemu krstnemu in birmanskemu patronu? — Da ga častiš, da se mu vsak dan priporočaš (vsaj en očenaš), da ga posnemaš — (da bereš življenje svetnikov).
56. Na kaj je paziti na dan sv. birme? — Da se otroci ne spozabijo, da preveč ne jedo in preveč ne pijo (saj žalostna izkušnja uči, da so nekateri na dan sv. birme prvikrat pijani). Za to naj skrbe posebno starši in botri. Prav lepo bi bilo, ko bi otroka nagnili, da bi se tisti dan zdržal pijače, da bi dejansko pokazal, da ima moč in srčnost odpovedati se prijetnostim tega življenja.	Janez	Ažman.
Po nekaterih župnijah se o priliki vednega če-ščenja presv, Rešnjega Telesa prirejajo tridnevnice s cerkvenimi govori in s spovedovanjem. Se bolje se obnese pobožnost in spovedancev je še mnogo več, ako se povabijo tuji pridigarji in spovedniki.
Za vse duhovnije, kjer se vrši imenovana pobožnost, v ta namen dovoljujem :
1.	da smejo spovedniki odvezovati od škofovih pridržajev;
10.
Pooblastila za tridnevnice
ob vednem češčenju presv. Rešnjega Telesa.
2 da se sme sv. maša opraviti coram Sanctis-
simo ;
3.	ako se vrše tridnevnice v postu, smejo spovedniki tudi zvečer uživati mesne jedi, kadar jim je to opoldne dovoljeno.
V Ljubljani, 29. januarja 1907.
•j- Anton Bonaventura,
knezoškof.
11.
Decretum de S. Communione infirmis non ieiunis.
Post editum de frequenti et quotidiana SS. Eucharistiae sumptione decretum die 20. mensis Decembris 1905, concessaque a SSnuno I). N. Pio PP. omnibus Christi fidelibus, qui certas preces devote X. die 30. mensis Maii eiusdem anni indulgentias recitaverint pro quotidianae Communionis propagatione; post additum praeterea decretum Urbis et Orbis, die 14. mensis, Februarii 1906 a S. C. Indulgentiarum et Reliquiarum, cuius decreti vi possent Christi fideles per quotidianam Communionem lucrari omnes indulgentias, absque onere confessionis liebdomadariae«, vix dicere est, quanta laetitia benignae huiusmodi S. Sedis dispositiones exceptae sint, praesertim ab Episcopis et moderatoribus religiosorum Ordinum. Excitato inde studio fovendae pietatis, quaesitum est, si quo forte modo consuli posset aegrotis, diuturno morbo laborantibus et eucharistico Pane haud semel confortari cupientibus qui naturale ieiunium in sua integritate servare nequeunt. Quare supplices ad hoc preces delatae sunt
SSmmo D. N. Pio PP. X; qui, re mature perpensa auditoque consilio S. Congregationis Concilii, benigne concessit, ut infirmi, qui iam a mense decumberent absque certa spe ut cito covalescant, de con-fessarii consilio SSmmam Eucharistiam sumere possint semel aut bis in hebdomada, si agatur de infirmis, qui 'degunt in piis domibus, ubi SSmmum Sacramentum adservatur, aut privilegio fruuntur celebrationis Missae in Oratorio domestico; semel vero aut bis in mense pro reliquis, etsi aliquid per modum potus antea sumpserint, servatis de cetero regulis a Rituali Romano et a S. Rituum Congregatione ad rem praescriptis. Praesentibus valituris, contrariis quibuslibet non obstantibus.
natum Romae, die 7. mensis Decembris 1906,
t VINCENTIUS Card. Episc. Praenestinus, Praefectus.
C.	De. Lai, Secretarius.
12.
Slovstvo.
1.	Propovedi. I. Tomo Zupan. Ljubljana, 1905. Zalagatelj Tomo Zupan. Tiskal Dragotin Hribar. Odobril kn. šk. ordinariat v Ljubljani 3. septembra 1904, št. 3.680. Str. 383. Cena nevezanemu izvodu 2 K, vezanemu 3 K 20 vin., po pošti 20 vin. več. V prikupni obliki so izšle te propovedi, ki obsegajo vse cerkveno leto. Naslanjajo se večinoma na evangelij tistega dne in razodevajo množico prikladnih misli v kratkih in jedernatih stavkih, zato pa nudijo mnogo uporabne vsebine na malem prostoru. Tolle, lege! Iz predgovora sledeče vrstice:
»Večina pričujočih propovedi je bila priobčena v mojem cerkvenem časopisu »Danici« 1903. in 1904. leta. Zbral sem je tu v knjigo. V njih podajam sv-?je in le malo tujega blaga. Svoje menim v tem smislu, kar človek sploh sme svojega imenovati. »Kaj pa imaš, česar ne bi bil prejel?« (I. Kor. 4, 7.) Jezik sem dvigniti želel v teh govorih na stalo vgajajoče vzvišenemu namenu. Ko vročam Slovencem ta 1. letnik, želim — naj bi bil Bogu v slavo in narodu v pro-speli«.
2. Wochenschrift fiir homiletische Wissenschaft und Praxis. Redig. von Prof. Dr. Const. .1. Vidni a r O. S. B. Pod uredništvom našega rojaka P. Vidmarja je začel jeseni 1906 na Dunaju izhajati homiletičen list z gorenjim naslovom. Izhaja vsak ponedeljek na poldrugi poli (24 str.) in stane na leto 15 K. Naroča se: Wien. XIII./4, Somnvendhof.
3. Zeitschrift für Direktoren des dritten Ordens vom heil. Franciskus, sowie auch fiir Priesterter-ziaren etc.
V Inomostu namerava P. Hasenöhrl pričeti z iz-davanjem lista z zgoraj navedenim naslovom. Cena bo ok. 3 K. Prinašal bo ta list pridige, razprave, izreke, tičoče se tretjega reda, dalje zglede, poročila, odloke, naznanila slovslvenih novosti itd.
Ker pa je list mogoče izdajati le v slučaju, če se oglasi dovolj naročnikov, naj blagovolijo oni voditelji tretjerednikov, ki se mislijo naročiti na ta list, svoj naslov na dopisnici naznaniti na ime : P. Pirmi-nius Hasenöhrl. O. F. M., Redakteur des St. Franzisci-Glöckleins, Innsbruck, Franziskanerkloster.
13.
Izprememba župnijskih mej.
Z odlokom kn. šk. ordinariata z dne 19. decem- nuarja 1907. C. kr. deželna vlada je temu pritrdila z lira 191)6, št. 5.727. sta bili vasi Rašica in Podlog iz- dopisom z dne 7. decembra 1906, št. 24.422. ločeni iz župnije škocijanske in sicer z rokom 1. ja-
14.
Konkurzni razpis.
Razpisujejo se župnije: Kolovrat v moravski dekaniji, stoječa pod patronstvom verskega zaklada; Rob v ribniški dekaniji, stoječa pod patronstvom turjaške grajščine; Sostro v ljubljanski dekaniji, stoječa pod patronstvom verskega zaklada.
Prosivci za župniji Kolovrat in Sostro naj naslove svoje prošnje na veleslavno c. kr. deželno vlado, za R o b pa na slavno lastništvo turjaške grajščine.
Kot zadnji rok za vlaganje prošenj se s tem določi 23. februar 1907.
15.
Škofijska kronika.
Umeščen je bil p. n. prečastiti gospod Janez Sajovic na podeljeno mu stolno proštijo 26. decembra 1906.
Imenovan je bil prečastiti g. stolni kanonik Josip S i š k a za arhidiakona za Notranjsko; č. kan. dr. Jos. Lesar, vodja bogoslovnega semenišča za kn. šk. komisarja na frančiškanskem bogoslovnem učilišču v Kamniku; č. g. Anton Čadež, katehet v Ljubljani, za voditelja društva Sv. Detinstva.
Podeljene so bile župnije: Budanje č. g. Janezu Debevcu, župn. upr. ondi; Sorica č. g. Juriju Karlinu, župn. upr. ondi; Rakitna č. g. Josipu J u v a n c u, župn. upr. ondi; Krka č. g. Frančišku Pešcu, župniku na Robu.
Umeščeni so bili čč. gg. Janez Debevec na župnijo Budaive 27. decembra 1906; Juri Karlin na župnijo Sorico 2. januarja 1907; Josip J u v a n e c na župnijo Rakitno 9. januarja 1907.
Premeščen je bil č. g. Adolf K n o 1, župni upravitelj na Sv. Planini, za župnega upravitelja v Kolovratu; č. g. Ignacij Z u s t. kapelan v Stopičah, v Horjul, P. Kazimir Kos ob ud iz Podzemlja v Ormož.
Nameščen ic bil č. g. Fran Z o r k o za kapelana v Smledniku. -
Začasni pokoj je bil dovoljen č. g. Rudolfu Gregorčič, župniku v Kolovratu, in č. g. Ivanu Jegliču, kapelami v Podbrezju.
Posvečen v mašnika je bil 4. januarja 1907 č. g. dijakon Janez Kogovšek, prefekt v Šent Vidu.
Umrli so prečast. g. Andrej Z a m e j i c, stolni dekan v Ljubljani 1. januarja 1907; č. g. Jožef IVI o-č i 1 n i k a r, župni upravitelj v p., na Dunaju (IV. župnija sv. Elizabete) 11. januarja 1907; č. g. Ignacij Koren, ekspozit na Ubeljskem, 14. januarja 1907. Priporočajo se v molitev čč. gg. sobratom.
Knezoškofijski ordinarijat v Ljubljani, dne 29. januarja 1907.
Izdajatelj in odgovorni urednik Viktor Steska. — Tiskala Katoliška Tiskarna.
Priloga Škofijskega Lista 1/1907.
Pastoralne konference 1.1907.
Pastoralne konference so prav koristna cerkvena naprava. Po cerkvenih določbah naj bi se vršile večkrat v letu in vprašanja naj posegajo bolj v praktično življenje.
V naši škofiji je pastoralna konferenca s točnim praktičnim programom zapovedana samo po enkrat v letu. Toda večkratne konference nadomestujejo shodi društva »Sodalitatis«, ki se vrše po osemkrat do desetkrat v letu po vseh dekanijah in na katerih se morejo gospodje še bolj prosto gibati. Hvala Bogu. da so se ti shodi pri nas že nekako udomačili ter prinašajo mnogo sadu za duhovnike, za župnije in za škofijo.
Z velikim zanimanjem sem čital točne in pregledne zapisnike pastoralnih konferenc; skoraj vsi brez izjeme podajajo jasno sliko razprav in vsega življenja na shodu. Dokazujejo tudi, da so se konference vršile natanko po načrtu, ki ga predpisujejo sinodalna določila (Synodus pg. 189—193).
Pastoralnih konferenc se je udeležilo 410 duhovnikov, 47 se jih je opravičilo, o 12 se pa ne ve, da li resnično niso mogli priti. Pri tej priliki opozarjam na določbo naše sinode, ki pravi: »...qui venire impeditus fuerit, statim causam scripto pandat suo decano ...« (Synodus pg. 190. n. 262. b.).
Iz zapisnikov se tudi razvidi, da so bile razprave skoraj povsod jako živahne, semtertja skoraj viharne. Zanimive so razprave o društvih in o skrbi za pravo tvarino pri sv. maši; več gospodov je podalo pismena poročila, n. pr. beneficiat Bernik, duhovni svetnik Kukelj, kaplani Podlogar, Drolc, Kozel?, Vole, župnik Koller in drugi.
O celibatu in o rešitvi moralnega slučaja so pismene izdelke prinesli in izročili vsi za to zavezani gospodje kaplani, namreč 74; le eden elaborata ni izročil ne lani ne letos; pa je tudi nekoliko drago-voljnih elaboratov. Mnoge sem prav natanko preči-tal, pri drugih sem vsaj razdelitev in točke pregledal. Elaborati so vsi dobri, nekateri prav dobri, izvrstni. Imenujem gg. župnike Marčič, Peharec, kaplane Cuk, Merhar, Drolc, Ježek, Jerše. Kralj (V. Dolina), Štrajhar, Papež, Stular, Pečarič, Perko (Smarjeta),
Krhne, Vadnal, Zust, Šparovec, Podbevšek, Žnidaršič (Zagorje), Gole, Sedej, Pavlin (Cirknica), Zorko (Smlednik), Kmet (St. Jurij), Vovko in drugi.
Po tem splošnem pregledu naj I. vprašanja nekoliko prerešetam in II. dam ponatisniti nekoliko izdelkov.
I.
Potrudil sem se zastaviti vprašanja praktična in za naš čas potrebna. Ker se mi je dozdevalo, da pride v konferenco več življenja in zanimanja, ako določim, naj bi par točk samo ustmeno razpravljali, zato sem za letos tako poskrbel. Da pa ne bo vprašanj le preveč in se zborovavci ne bi preveč utrudili, sem za pismeni odgovor zastavil samo dvoje vprašanj. Oglejmo si jih!
a)	O društvih.
O društvih smo razpravljali že lani. Ker se je semintja želelo, naj bi se sprožilo vprašanje o osnav-ljanju in vodstvu društev, o njihovih dobrih in slabih straneh, in ker so me lanski razgovori prepričali, da bi bilo to koristno, sem napovedal ustmeno obravnavo o tem.
Ni mi žal. Razpredli so se na več krajih jako poučni in zanimivi pogovori. Odkrile so se slabe strani, očrtale pa tudi njihove prekoristne posledice, ako se društva dobro vodijo. Semtertja vlada še hud pesimizem, namreč pri gospodih na onih krajih, kjer se je društvo radi krajevnih razmer ponesrečilo.
Iz raznih prav dobrih poročil sem odbral dve, da se ponatisneta, mislim, da sta obe vsak v svojem oziru jako poučni. Prvo je poročilo beneficijata Bernika, ki podaja za organizacijo teh društev krasnih idej; drugo kaplana Drolca, ki je posebno praktično.
b)Otvarinizasv. mašo.
To vprašanje sem zastavil, ker me pri opazovanju na kanonični vizitaciji pogosto mučijo hude skrbi glede tvarine za sv. mašo. Želel sem, naj bi prijateljski in vesten razgovor vsem gospodom prav jasno pokazal na nevarnosti, da ne bi dobili pravih tvarin.
V zborovanjih se je poudarjalo, naj se moka in vino ne kupujeta pri velikih in malih trgovcih, če so tudi samiposebi pošteni in zanesljivi. Kaj pa, če so oni goljufani? V semiški dekaniji se je povedal ta-le slučaj: pošten gorenjski trgovec — od katerega tudi nekateri gospodje vino za sv. maše kupujejo — je kupil od neke hiše mnogo vina, prepričan, da je pravo vino od trte, toda bil je petijot.
Popolnoma prav je, da se je na mnogih krajih naglaševalo, naj se skrb za moko in za hostije ne prepusti Cerkveniku. V Moravčah n. pr. se je povedal slučaj, da je Cerkvenik dano mu pravo pšenično moko porabil zase, za hostije jo je pa kupoval. Župnik naj spravi moko in jo o pravem času da Cerkveniku za hostije; najbolje bi bilo, da bi se hostije pekle v župnišču pod nadzorstvom duhovnika. Reklo se je. naj se pazi na vino v zakristiji, da ga ne odpijejo strežaji in z vodo ne zalijejo; isto velja o vinu k podružnicam, naj ga nese duhovnik sam, ne pa strežaj. Vino naj se ne hrani po več dni v zakristiji, marveč naj Cerkvenik hodi sproti ponj v župnišče.
Željam, naj bi se v Ljubljani ali kje na deželi zaprisegel trgovec, da bo imel vedno pravo moko. skoraj ni mogoče vstreči. Za vino imamo vipavsko zadrugo, ki je zanesljiva; kupiti se more tudi od onih duhovnikov, ki imajo svoje vinograde in katerim se pove, da bo vino za sv. maše.
Od raznih referatov sem za tisk odbral prav dobri referat kaplana Al. Volča.
c)	O celibatu.
Vprašanje o celibatu je na dnevnem redu. Neki misijonar mi je pravil, da je imel nekje na severu duhovne vaje, na katerih je tudi o idealnosti, svetosti in potrebi celibata govoril. Kaj se zgodi? Neki od dotičnih duhovnikov ga očitno v listu napade, da si je to tvarino izbral.
Vem, da se celibat pri nas nad vse ceni in spoštuje. Vendar pa sem to tvarino odbral, da bi vsi gospodje še bolj temeljito premislili idejo celibata in se še bolj oborožili zoper vedno in vedno ponavljane ugovore, da je celibat protinaraven, nemogoč in nepotreben.
Mnogo elaboratov je izvrstnih in navdušenih iz globokega prepričanja. Posebno odločno se je sploh zagovarjala trditev, da je mogoč, ker tako uči zgodovina in naša vsakdanja izkušnja; govorniško navdušeno se je utemeljevala potreba celibata. Le eden gospodov je celibat pobijal kot prehudo breme za duhovnika, ;kar dokazuje marsikateri nesrečni duhovnik. Dotični gospod je zbral vse ugovore zoper celibat: no, iz teh je razvidno le, da je celibat težak
in ne za vsakega, marveč samo za poklicane po besedah Zveličarjevih: »Qui capere potest, capiat«.
Krasna je razprava župnika Marčiča, odlična kaplana Pavlina v Cirknici, .ležeka, Perkota v Šmar-jeti in druge; vendar sem si za natisek odbral razpravo kaplana Drolca, ki je nekako najbolj popolna in ni predolga.
Toliko naj zadostuje.
V L j u b 1 j a n i na praznik sv. Frančiška Ksav.,
3.	decembra 1907.
t Anton Bonaventura, škof. II.
Sedaj naj slede elaborati, o katerih sem rekel, da se bodo ponatisnili in pa rešitev danega moralnega slučaja.
a) O izobraževalnih društvih.
1. Bernik.
2. Drolc.
b)	O skrbi za pravo tvarino pri sv. maši.
Vole.
c)	O celibatu.
1. Drolc.
d)	Casus solvendus.
a) Kako snovati in voditi izobraževalna društva?
Dobre in slabe strani teh društev?
(Frančišek Bernik.)
O izobraževalnih društvih se je razpravljalo že o priliki lanske pastoralne konference. Da pa tudi letos ni odveč o tej stvari zopet govoriti, me je prepričalo škofijsko poročilo o pastoralnih konferencah leta 1906. v letošnji 1. številki »Škofijskega lista«, str. 2. in 3. Ondi berem pred vsem ti-le dve trditvi: »Izobraževalna društva so nekaj modernega. Ljudstvo naše ni zrelo, da bi bilo sprejemljivo za idejo izobraževalnih društev. Misel je dobra, a izvršitev mnogokrat pretežka, ker je ljudstvo nezrelo. Kjer ima duhovnik Marijino družbo, naj marljivo deluje v njej in bralno ali izobraževalno društvo bo odveč. Tako mislijo vsi zborovavci.« Tako prva trditev! Druga pa slove v lakoničnem, lapidarnem slogu tako-le: »Tako društvo na kmetih nima niti sledu one veljave, kakoršna se mu pripisuje od ljubljanske gospode.« Ali ne pričata ti dve trditvi dovolj jasno, da je še mnogo duhovnikov, ki o koristi in potrebi izobraževalnih društev niso prepričani? Berem pa ondi še poročilo iz nekega kraja, v katerem poroče-vavec popolnoma prizna, da izobraževalna društva
visoko ceni, našteje pa razne vzroke, vsled katerih po njegovi misli društva v tistem kraju ni in pristavi: >'A kljub temu ljudje niso sami sebi prepuščeni . . . Ob raznih prilikah, kadar je ravno potreba, se povabijo občinski svetovavci vsi naše stranke in odborniki in cerkveni ključarji cele fare v župnišče. Tam se zadeva pojasni in naroči, naj vplivajo v tem smislu na svoje sosede, kar z veseljem store in si v čast štejejo, da jih duhovščina vpošteva kot svoje zaupnike.« Srečen tisti kraj! Kolo časa pa se tako hitro vrti in zlobne sile so tako pridno na delu, da bo takih krajev s tako lepimi idiličnimi razmerami kmalu prav malo. 'l ista zveza med duhovnikom in ljudmi samo ad hoc, za gotove slučaje, bo kmalu razrahljana; obveljala in držala bo le še trajna, organizirana, po delu in boju vtrjena zveza — po društvih! Qui vivrä, verrä! Se li motimo? Pred nedavnim časom je bilo v »Reichspost«-i brati sledeče (št. 107.
9.	majnik): »Der Weltverband des freien Gedankens. — Unter dieser Aufschrift veröffentlichte das Organ der tschechischen Freidenker, die »Volnä Myšlenka« in ihrer Märznummer einen bedeutsamen Artikel, von dem wir besondere Einzelheiten hier wiedergeben wollen. Das Blatt schreibt: Es war im Jahre 1879, dass sich ein kleines Häuflein in Brüssel über die Idee einigte, einen Weltverband gegen die Vergewaltigung, welche an der freien Gesinnung geübt wird, ins Leben zu rufen; aber diese Namen hatten Klang! Es waren dies Herbert Spencer, Charles Bradlangh, Wilhelm Liebknecht, Louis Büchner, Karl Vogt, Jakob Moleschot u. a.; sie gierigen auseinander und arbeiteten an der Ausgestaltung der geistigen Basis dieses Verbandes. Auf allen Seiten weht und gährt es, überall vielversprechende Hoffnungen in die Zukunft. Der Verein »Augustin Smetana«, eine Vereinigung konfessionsloser Personen, hat die bildende Kleinarbeit in Angriff genommen. Seine Satzungen verbieten ihm jede politische Tätigkeit und darum musste er sich aui Vorträge und Broschüren beschränken. Auf diesen beiden Gebieten wurde Grosses geleistet, der Boden gelockert. Von einigen vermögenslosen Leuten wurde das Blatt »Volnä MySlenka« gegründet. Der »Volnä Myslenka« gelang es, unsere tschechische Welt auf geistigem Gebiete aufzurütteln. Von der journalistischen Arbeit gieng man zum aktiven politischen Leben über. Es handelte sich dabei um die Durchführungsvorschrift des Landesschulrates zur Schul- und Unterrichtsordnung, diesen frechen Versuch zur Einführung der konfessionellen Schule in Böhmen. Wir verschickten 58.000 Flugblätter gegen diese Verordnung; wir veranstalteten allein gegen 140 Versammlungen, von
denen Proteste eingesandt wurden; wir kolportierten unter unseren Anhängern Petitionen an das Ministerium, wir schrieben in deutsche, französische und spanische Zeitungen über diese Reaktion: wir rüttelten tschechische und deutsche Abgeordnete, Arbeiter- und Lehrervereine zu Protesten auf, die Sokolvereine, Gemeinde- und Bezirksvertretungen. Nach gewonnener Schlacht entschieden wir uns für eine offensive Taktik, in der Erkenntnis, dass es ein' Fehler ist, immer zu warten und nur die Angriffe der Klerikalen zurückzuweisen. Wir unternahmen eine journalistische Aktion gegen die verblödende »Narodna Politika«. Wir eröffneten eine belehrende Agitationstätigkeit bei den Hoch- und Mittelschülern, eine Arbeit, deren Früchte sich erst zeigen werden. Wir entwickelten eine anstrengende Judikatur in religiösen Angelegenheiten; nichts ist fertig, da bisher ähnliche Verhältnisse nicht vorkamen, so dass jedef einzelne Fall durchgekämpft werden muss. Dermalen erliegen bei der Statthalterei und dem Ministerium des Innern über 50 Rekurse, von denen einige gegebenenfalls zum Verwaltungsgerichtshofe kommen werden. Es gelang uns viele hundert Personen von der Kirche zu befreien und wir brachten auf diese Weise die Konfessionslosigkeit als eine feststehende Erscheinung zur Geltung. Heute ist bereits der konfessionslose Mensch eine normale Erscheinung, keine Ausnahme mehr. Die Behörden mussten bereits, offizielle Drucksorten für die Matri-ken herausgeben, die ersten Anfänge allgemeiner staatlichen Matriken, auf die wir hinarbeiten werden. Wir legten den Grundstein für eine slovenische zato ravno nava:am to velezanimivo izjavo! Sektion des »Freien Gedankens« und halfen zur Begründung des Blattes »Svobodna Misel«, welches in den Alpenländern tätig sein wird. Wir beteiligten uns an der Bewegung gegen Rom bei den Kroaten, welche dermalen infolge des Verbotes der Glagolica entstanden ist. Wir haben die Protestaktion gegen die theologische Fakultät ins Leben gerufen. Wiederhall dieser Aktion machte sich nicht nur bei den deutschen, italienischen, ruthenischen und kroatischen Studenten, sodern sogar in Bulgarien bemerkbar. Wir unternahmen eine Aktion, betreffend den Austritt aus der Kirche unter der Geistlichkeit, deren Erfolg uns überrascht hat. Wir geben (mit Defizit) ein billiges Blatt »Volna Skola« heraus, um das freie Schulwesen dem Volke näher zu bringen und letzteres für diese kulturelle Arbeit zu gewinnen. Dies führt uns notwendigerweise zur Beteiligung an der Schulbewegung. Wir sind in allen Schulvereinen tätig, veranstalten Beratungen und Konferenzen mit
der Lehrerschaft, beteiligen uns an allen Kundgebungen für das Schulwesen. Über die »freie Schule« wurden bereits gegen 40 Vorträge veranstaltet. Wir vernachlässigen auch die Arbeiterschaft nicht; die Prager wissen es, wie viel Vorträge und Versammlungen wir mit unseren Rednern beschickten, welche sich unentgeltlich die Zeit abstehlen und oft ihre Lungen verderben aus Liebe zur Sache, um nur den antiklerikalen Samen zu säen. Die Reform des Eherechts propagieren wir mit allen Kräften; 16 Versammlungen geben Zeugnis davon. Gerade rüsten wir eine grosse Aktion in dieser Angelegenheit gemeinsam mit den Wiener Freidenkern. Aber neue Arbeit steht uns bevor. Es sind dies die Wahlen, welche im Zeichen des Antiklerikalismus. durchgeführt werden müssen. Dahin gehört ein Versuch konn fessionsloser Personen auf Einführung der freien Schule; dahin gehört der Weltkongress des »freien Gedankens« in Pest, welcher für die Slaven in Österreich von ungeheurer Bedeutung sein wird; aus taktischen Gründen können wir nicht sagen, warum. Es wird vieles geschehen, was wir heute nicht sagen wollen und was alles nur ein Ziel haben wird, dio Trennung des Staates von der Kirche in Österreich.« Tako »Volnä Myslenka« v svojem in v imenu svojo slovenske hčerke »Svobodna Misel«! Ali ni to dale-kosežen načrt, ali niso to jasni cilji pa tudi jasno začrtana pot v dosego teh ciljev? In ta pot je; natančno izpeljano, na vse strani razpredeno, v vse posegajoče delovanje društva »Avguštin Smetana«, oziroma društev. Saj smo slišali naslov »Der Weltverband des freien Gedankens«. Ali pa se ti načrti izpeljujejo že tudi med nami? Vzemite v roko »Slovenca« od zadnje sobote z dne 8. junija. Dopis iz Gorij pri Bledu se glasi: »Svobodna Misel« straši tudi okoli nas. V Ljubljani menda celo po imenu skoro ne poznate tega zakotnega lističa, pri nas pa že steguje svoje kremplje in se hoče vgnezditi. Posebno na Bledu imajo, kakor se pripoveduje, celo zalogo te ničvredne šare.« O socialni demokraciji nam niti ni treba govoriti. Ponavljali bi le staro pesem, ako bi omenjali, kako agilna in energična je ta strastna nasprotnica vsega krščanskega ravno v društvenem oziru. Kjer le količkaj more, prepreže vse s svojimi društvi, katerih izborno izpeljana organizacija se splošno priznava. Ravnokar izvršene državnozborske volitve so dovolj jasno pokazale, kako mogočen javen faktor je ravno socialna demokracija. Zato se je pa tudi po listih splošno priznalo, da je ravno vsled splošne volivne pravice potreba dobrih društev postala še neprime-roma večja, nego doslej. Zopet citiram »Reichspost« z dne 26. maja: »Wenn sich jetzt die Leidenschaften
des Wahlkampfes beruhigt haben werden, wird es notwendig sein, bald taktvoll mit einer beharrlichen Aufklärungs- und Organisationstätigkeit einzusetzen, insbesondere auch durch Gründung ländlicher Burschenvereine. Das wird das Geheimnis des Erfolges für die nächsten Reichsratswahlen sein: Bildung und Aufklärung der Masse«.
Toliko se nam je zdelo predvsem primerno pripomniti o potrebi izobraževalnih društev. Saj nam iz vprašanja »Kako snovati izobraževalna društva« sam posebi zveni opomin, da snujmo izobraževalna društva. Cernu vsa navodila, kako snujmo taka društva, ako nismo prepričani o potrebi takih društev? Le o čemer sem živo prepričan, da je res potrebno, to bom zasnoval z vso resnobo, pa tudi vodil s. tisto požrtvovalnostjo, katero ravno društveno življenje v toliki meri zahteva od duhovnika.
Formalno stran, kako snovati izobraževalna društva, obdelamo lahko prav kratko. Kdor si na tem, da hočeš snovati tako društvo, oskrbi si pred vsem »Poročilo o I. shodu slov. nepol. društev«, sestavil L. Smolnikar in natisnjeno v »Knjižnici slovenske krščansko socijalne zveze«, 4.—7. snopič, str. 50 in dalje. Tam najdeš vse potrebno. Bistveno je, da preskrbiš pravila društvu in ta pravila v 5. izvodih, pravilno kolkovana, en izvod s kolkom za 2 K, druge štiri pa s kolekom za 30 h, iir lastnoročno po predlagatelju podpisana pošlješ c. kr. vladi v po-trjenje.
Važnejše pa, kot ta zgolj formalna zadeva se nam zdi nekaj druzega, kar je indirektno tudi obseženo v danem vprašanju: Kakšno pa sploh bodi društvo, katero zasnuješ?
Gotova resnica je, da skrbno vodstvo društva da prav mnogo opravila. Prav tako gotovo pa je zopet, da to opravilo v veliki meri pride ravno na duhovnika. Če je torej v kakem kraju več različnih a dobrih društev, katerih življenje in delovanje je več ali manj navezano na duhovnika, je jasno, da duhovnik pri najboljši volji vsem tem društvom ne more biti kos. Eno ali drugo mora zanemarjati. To pa bo tudi drugim društvom tistega kraja le v škodo. Zato pa je naše prepričanje, potrjeno in pridobljeno po dolgoletni skušnji, to-le: Ustanovi eno samo društvo, ki bo razmeram tvojega kraja kolikor mogoče ustrezalo, s tem edinim društvom pa spoji kolikor največ dobrega in koristnega! Kaj n. pr. opazimo marsikje? V kraju je izobraževalno društvo za mladeniče, potem farna knjižnica popolnoma ločena od tega, zopet posebno podporno društvo, čebelica zase i. t. d. Česa naj se duhovnik loti pri toliki mnogovrstnosti? Koliko primernejše je, ako je eno samo
društvo in sicer izobraževalno, katero ima potem svojo knjižnico, čebelico, pevski zbor, telovadni odsek i. t. d. Kar se potem za katero teh stvari s,tori, stori za društvo; društvo tako vedno deluje, bodisi že v tem ali onem oziru, in ker deluje tudi vleče!
Tudi, če spoznaš za primerno in potrebno, da za ženske ustanoviš društvo, storiš po našem ne-merodajnem prepričanju društvu najboljšo uslugo, ako ne ustanoviš za ženske posebej ločenega društva, ampak zopet le eno samo društvo z dvema odsekoma, moški in ženski, ki pa sta seveda popolnoma in strogo ločena. V katerem teh dveh odsekov potem že deluješ, deluješ zopet le za eno samo skupno društvo. Tako društvo z dvomim odsekom, moškim in ženskim, smatramo mi v današnjih tako probu-jenih časih za mnoge kraje naravnost kot potrebno; to so mesta in trgi po deželi in pa industrijski kraji, kjer je več delavstva. Društveno probujeno ženstvo v takih krajih prav mnogo lahko koristi! Dr. Lueger bi na Dunaju nikdar ne bil dosegel tako velikanskih uspehov, ako bi ne bil prišel že pred leti na srečno ide<o tudi ženstvo organizirati po društvih!
Izobraževalno društvo zgolj kot tako se pa nam za današnie čase posebno v očigled vedno naraščajoči socialni demokraciji zdi premalo praktično, rekli bi nekako preidealno. Dandanes se vsak le vpraša: Koliko dejanske koristi pa imam pravzaprav od društva? Izobrazba ie pač lepa stvar, vendar za navadne, priproste lfudi premalo konkreten pojem, katerega prav zato često ne vedo ceniti. Zato pa tudi sama izobrazba vsaj trajno ne vleče. To so socialni demokratje že takoi spoznali. Zato pa so svoja izobraževalna društva (Fortbildungsvereine) že s prvega početka postavili na velik ) trdnejša tla podpore za slučaj bolezni in onemoglosti. To pa izraža že materialno korist društva, ki brezdvomno vleče bol; kot vse drueo. Nikdar ne pozabim, s. kakim navdušenem so socialni demokratje na Vrhniki, ko so ustanavljali svoje društvo — ki pa je seveda kmalu zooet zamrlo! — agitirali ravno s tem: Če boš zbolel, boš vsak teden dobil toliko in toliko podpore! Sreča ;e za nas pri socialnih demokratih le to, da veliko obetajo, a malo daio! A že vpliv materialnih obljub na liudstve nriča o praktičnem pomenu podpor v društvu! Čemu bi se jih torei mi ne opriieli? Naj so li vedno otroci teme bolie prebrisani od otrok luči! Zato pravimo: K!er ie le mogoče, naj se izobraževalna društva snujejo obenem kot podporna društva, ki za slučaj bolezni poskrbe udom po možnosti redne dnevne podpore za gotovo vrsto dni. Numo potrebno je to tudi pri nas za vsa mesta, trge in industrijske kraje.
primerno pa sploh za vse večje kraje. Poudarjamo pa še enkiat izrečno, da si mislimo zopet le eno samo društvo, ki je izobraževalno in obenem podporno! Ako pa bi se poleg izobraževalnega ustanovilo kje še posebno podporno društvo, pade se v že poprej grajano nepotrebno razkosanost društvenega življenja v tistem kraju, izobraževalnemu društvu pa se namah s tem odvzame v tistem kraju glavno atraktivno silo, kar se prej ali slej maščuje. In čemu tudi? Sa1' ni nič lažjega, kakor že obstoječe izobraževalno društvo razširiti v podporno. V Domžalah smo to storili s tem, da smo pravilom pristavili ta-le kratek paragraf:	»Odbor ima pravico podeljevati
podporo. Natančnejša določila, kako se podpora podeljuje, sklene občni zbor.« To se je naznanilo vladi in vse je bilo opravljeno. Kakšno važnost pa je ravno s. tem dobilo za naš kraj društvo, ki je poprej komaj še životarilo in so vedno že premišljevali, da bi je popolnoma opustili, kaže dejstvo, da je društvo v kratkem času dobrih treh let izplačalo bolnim udom dnevne podpore že nad 2.000 kron. Seveda pa je jasno, da mora glede te dnevne podpore biti vse minucijozno natančno določeno in tudi kar najbolje kontrolirano. Zato so se na občnem zzboru soglasno sprejela ta-le določila glede podpore, ki so se kot »Pojasnilo k § 7. Pravil« na posebnem listu dala natisniti, da jih vsak ud s pravili vred dobi v roke:
1.	Dnevna podpora je popolnoma prostovoljna, od gmotnih sredstev društva in od odbora odvisna. Ako jo odbor komu odreče, on nikakor ne more na kakor-šenkoli način zahtevati. 2. Dnevna podpora za bolne ude bodi za letos, ako bodo denarna sredstva društva to pripuščala, za moške in ženske 1 K na dan. Zato pa znaša vstopnina za moške in ženske 1 K, mesečnina za moške in ženske 40 h. Udje dobe podporo šele tedaj, če so že 6 mesecev pred boleznijo bili udje društva in so plačali pristopnino in meseč-nino. 4. Bolnim prizna društvo uda tedaj, kadar vsled bolezni sploh delati in s' kaj prislužiti ne more. Pri delavcih in delavkah v tovarnah se šteje>o torej le tisti dnevi bolezni, ob katerih ud vsled resnične bolezni ne more v tovarno. 5. Vsak bolan ud mora vsaj v prvih 7 dneh potem, ko je zbolel, o svoji bolezni obvestiti odbornika svoje vasi, ki ga takoj obišče, ali sam ali koga pošlje do njega, da se o njegovi resnični bolezni popolnoma prepriča. Odbornik o bolezni uda takoj obvesti odbor. Kdor pa bi se pozneje, ko je že ozdravel, zglasil za podporo, ne da bi bil že v bolezni sami odbor obvestil, on ne dobi nikake podpore. 6. Kdor je bolan manj kot sedem dni, on ne dobi nikake dnevne podpore. Kdor je bolan sedem dni ali več kakor sedem dni, dobi dnev-
no podporo za vseh sedem dni nazaj. Za več kot 30 dni bolezni skupaj se dnevna podpora letos ne daje. Nedelje in prazniki so tudi všteti. 7. Dnevna podpora se podeljuje vsako nedeljo za teden nazaj incl. tisto nedeljo. 8. Stroški za bolnike enega leta nikakor ne smejo presegati dohodkov tistega leta, oziroma preostanka od prej. Ako bi torej ud zbolel proti koncu leta in bi v blagajni ne bilo nič več, on ne dobi dnevne podpore tudi ne glede še na tako gotove dohodke prihodnjega leta. 9. Kdor si je po nerodnosti, n. pr. v pretepu nakopal bolezen, on ne dobi podpore.«
Dandanes se prav zelo širijo razna strokovna društva. Gotovo so prav velikega pomena. Vendar pa pripomnimo to-le: Misel strokovne izobrazbe je že pred desetletji genijalno zapopadel ustanovitelj katoliških rokodelskih društev, veliki Kolping! Pa kako je on to stvar uravnal? Določil je. da mora vsako katoliško rokodelsko društvo prav posebno pozornost obračati ravno strokovni izobrazbi udom s tem, da si osnuje za posamezne stroke razne strokovne oddelke (Fachabteilungen). Ti strokovni oddelki ene stroke so potem že sami po sebi v zvezi s strokovnimi oddelki iste stroke po vseh katoliških rokodelskih društvih! Kako krasna, enotna, v posamezne stanove posegajoča organizacija enega in istega društva je to! Ni čudno, da ima zato to društvo ravno na Nemškem tako velikanski vpliv! A kaj opazimo pri nas? Poleg izobraževalnega društva v kraju se ustanavljajo čisto samostojna razna strokovna društva. Glej le zadnjo številko »Naša Moč«, z dne 7. junija! Dopis iz Tržiča se glasi: »Društvo sv. Jožefa — h katerega desetletnici se ravno vabi v dopisu! — je izobraževalno... Kaj pa naša strokovna društva, morebiti vprašate, ker je tako malo slišati o njih. Dobro se giblje strokovno društvo čevljarjev. Nekaj nam manjka, kar imajo drugod delavske organizacije, in če kedaj opešamo, je to vzrok. Mislim predavanja. Pravih strokovnih predavanj nam manjka...« Glejte torej: poleg izobraževalnega društva še prav tako samostojno društvo čevljarjev, krojačev, kovačev, mizarjev, ključavničarjev itd., itd. Za Boga svetega, kam pa pridemo? Ali naj se potem čudimo dogodku pred par meseci, da je dopisnik iz Tržiča v prav hudem članku pisal, da je društveno življenje v Tržiču silno zanemarjeno, da vse spi. čez par dni potem pa je »Slovenec« prinesel prav tako iz Tržiča kot odgovor poročilo o delovanju izobraževalnega društva, v katerem s številkami dokaže, kako živahno to društvo deluje. Takrat stvari nisem razumel, a sedaj jo. Izobraževalno društvo lepo deluje, a vsaj nekatera strokovna društva tam stagnirajo. Tisti pa,
katerim so zgolj strokovna društva pri srcu, zato vpijejo, da društveno življenje spi. V tem oziru se vsaj nam marsikaj vidi še splošno neurejenega!' Po zgledu Kolpingovega društva naj bi se bili tudi pri nas v izobraževalnih društvih ustanovili razni strokovni oddelki, kakor bi to zahtevale lokalne razmere. Ti strokovni oddelki naj bi bili potem zopet med seboj zvezani. Za kateri strokovni oddelek bi se potem delalo, delalo bi se potem zopet le za eno in isto skupno društvo, ki bi ravno v tem imelo zopet prav veliko privlačno silo. Kako lahko pa bi bilo potem tudi te strokovne oddelke, kakor samostojno bi se tudi gibali, nadzirati! A tako? Signatura današnjega časa je nezadovoljnost. Nič pa ni težjega, kakor nezadovoljnost tako vladati, da ni človeku v nesrečo. Premišljena beseda dušnega pastirja, ki si pridobi srca delavstva, gotovo more le koristiti!
Tudi pravno varstvo naj se sprejme v pravila že, kjer se to spozna za primerno!
Iz doslej povedanega je jasno, kako si mi izobraževalna društva mislimo:	središče, ognjišče
izobraževalnega dela, primerna krajevnim razmeram, skozinskoz prešinjena pravega socialnega duha.
Da tako urejeno društvo mora imeti premnogo dobrih strani, kdo bi o tem mogel dvomiti. Saj skušnja potrjuje. Prava izobrazba gotovo le koristi. Berejo se dobre knjige, razširjajo dobri časopisi, prirejajo podučna predavanja. Z lepim petjem, z društvenimi predstavami se nudi sodelujočim udom premnogo lepega veselja, primernega razvedrila. S čebelico se napeljuje k varčevanju, s tem mnogo tudi k treznemu življenju. Z bolniškimi podporami se kaže lepota karitativnega delovanja. Možje, ki bi sicer tega ne storili, obiskujejo kot odborniki društva bolne ude in čutijo v notranjem, kako dobro de, ako se bližnjemu pomaga. Udje se med seboj spoznavajo: atomi kraja se organizirajo k skupnemu delu. Duhovnik pa 'e med njimi, stori in koristi, kar le more. Zveza med pastirjem in ovčicami je ravno po društvenem delovanju le tem tesnejša! In ko ud društva umrje, kaže častno spremstvo društva in sv. maša za pokojnika, javno oznanjena v imenu izobraževalnega društva, da medsebojna zveza društvene ljubezni sega tudi onkraj groba.
Tudi slabih strani društev nam po doslej povedanem ni treba obširno omenjati. Slede po sebi iz navedenega! Omenjamo le dveh. ki vse druge nekako obsegata. Prva tiče duhovnika, druga ude. Nihče ne more tajiti, da je društveno življenje za duhovnika premnogokrat življenje žrtev, na zdravju in na premoženju, življenje trpljenja in razočaranj!
Kolikrat ne gre tako. kakor bi si želel, kakor bi pričakoval. Pričakuješ uspeha, a ga ni! In ti za vse to žrtvuješ toliko časa! Ni čuda. da često zmajuješ z glavo, omahuješ! Pa če tudi ne opaziš pozitivnih uspehov — napredek v dobrem! — ali ni velevažen že negativni uspeh — zabranjenje premnogo hudega! Nevarnost obstoja za duhovnika le v tem, da pri intenzivnem vodstvu društva, pri mnogovrstni raztresenosti društvenega življenja ne pozabi nase, ne zanemari sebe. »Dum aliis praedicaverim, ne ipse peream!« Glede udov pa je nevarnost, da društvo ne zajde zgolj v zunanjosti, ne daje udom prilike k popivanju, nerednemu shajanju, jih napačno ne odteguje domači hiši itd. Ravno to pa tembolj kaže. kako živo mora duhovnik kakor vse svoje delovanje, tako prav posebno še društveno izročati Tistemu, ki mu iz tabernakeljna vedno kliče: Ego via, veritas et vita! Jezus bo duhovniku tudi pri društvenem delovanju kazal pravo pot, da ne zajde, ga učil resnice in ohranil njega in društvo pri pravem društvenem življenju, ki mora biti življenje čiste ljubezni božje in požrtvovalne, nesebične ljubezni do bližnjega!
Goričica, dne 12. junija 1907.
a)	Kako snovati in voditi izobraževalna društva?
Dobre in slabe strani teh društev.
(Martin Drolc.)
Izobraževalna društva imajo namen voditi svoje člane na podlagi krščanskih načel do prave omike; skrbeti za njihovo izobrazbo v gospodarskih in obrtnih zadevah ter poskrbeti jim poštenega razvedrila.
Preden se ustanovi izobraževalno društvo, je potrebna zanj posebna priprava.
Snovatelj društva se mora predvsem ozirati, če v dotičnem kraju že obstoji društvo s kakim podobnim namenom. V tem slučaju naj se že osnovano društvo spopolni in prilagodi namenu izobraževalnih društev. Osnovati novo društvo bi pomenilo samo brez potrebe cepiti moči, kar bi bilo gotovo v kvar drnštvenemu življenju. Društva, katera imajo namen širiti družabnost in veselje, naj se razpuste, potem pa v izobraževalnih društvih mesto njih vpeljejo posamezni krožki ali zbori.
Preden se izobraževalno društvo ustanovi, mu je preskrbeti potrebnih materijalnih in duševnih sredstev, lokala in moči, ki bodo sodelovale. Zasigu-rati je treba ne samo ustanovitev društva, ampak tudi njegov obstoj. Dvomljivo za obstanek društva je vedno, ustanoviti društvo po kakem hipnem, trenotnem navdušenju ali pa morda
radi lastne časti, koristi; brez premisleka, če bode mogoče društvo tudi ohraniti.
Predvsem pa mora snovateli društva pred njegovo ustanovitvijo zbirati okrog sebe mladeniče in može, jih poučevati o namenu društva in njegovih pravilih, in jih vže naprej pripraviti za nekako kulturne agitatorje njegove. Ko je vse to pripravljeno, sestavijo se pravila, vpošljejo potom glavarstva na deželno vlado v potrjenje in s potrjenjem pravil je društvo formalno ustanovljeno.
Kako voditi izobraževalna društva?
Predsednik društva z odborom mora skrbeti, da društvo dosega svoj namen in da se društvena pravila spolnjujejo. On je duša celega društva. Čutiti mora v sebi zavest, da je sam tudi osebno odgovoren za obstanek in delovanje društva.
Zato pa je treba pri volitvi načelnika kakor ostalega odbora največje pozornosti, kakšne so osebe, kojim se izroča vodstvo društva, imajo li za to potrebnih zmožnosti, veselja, pa tudi iz bistva društev, ampak so samo izrodek slabega potrebnega časa, društvu posvetiti svoje moči. Splošno naj ne bodo iste osebe načelnik in odborniki vseh mogočih društev onega kraja, s tem trpe ali posamezna društva ali pa stanovsko delo posameznikov.
Tam, kjer slone vsa društva na ramenih ene csebe, tam je skoraj nemogoč napredek društev.
Skrbeti je dalje, da je ali voditelj društva sam ali vsaj kdo drugi v odboru splošno izobražen in vživa zaupanje pri posameznih članih. Vodstvo mora skrbeti za predavanja v društvu, katera naj so praktične vrednosti, primerne stopinji izobrazbe članov pa tudi njihovim dejanjskim potrebam. Nikoli naj ne bodo akademičnega značaja. Ozirati se je na domače gospodarske, moralne in intelektualne potrebe članov društva, pa tudi opozarjati jih na primerno zunanjo oliko.
Vodstvo društva mora poskrbeti, da člani društva ne bodo samo vpisani v društveno knjigo, ampak da bodo sami tudi nekako pri društvu sodelovali, udeleževali se diskusij pri predavanjih, povedali samostojno svoje mnenje, vadili se v nastopu itd. Saj društvo samo je organizem in posamezni člani postanejo šele tedaj njegovi organi, kadar z delom pokažejo, da tudi sami delujejo za uresničenje skupne ideje. Pri društvenih predavanjih je zelo koristno članom preskrbeti objednem tudi primernega razvedrila, kar se doseže s petjem, glasbo itd., da se tako med člani ohrani duh veselja in zadovoljnosti.
Vodstvo društva bodi tudi izven društvenih piostorov v prijateljski zvezi s. posameznimi člani in jih podpiraj v njihovih potrebah.
Prav posebno pozornost naj bi vodstvo društva obračalo izseljevanju članov v tujino, da bi se med njimi in društvom ohraniladuševnavez. Pri odhodu v tujino naj bi vodstvo društva svojemu odhajajočemu članu izročalo nekake »litterae com-mendatitiae« ali pa »izkaznic e« z naročilom, da dotični v tujini takoj vstopi v enako ali podobno društvo. Zelo potreben bi bil ob sedanjem splošnem izseljevanju mož in mladeničev iz tukajšnih krajev v Ameriko, zaznamek katoliških društev v Ameriki, da bi se na nje že doma opozarjalo in postreglo lahko s potrebnimi informacijami.
Dobre strani društev.
Izobraževalna društva, katera vodi previdno in vneto vodstvo, so neprecenljive vrednosti za socialno življenje v posameznih krajili, so nekaka ljudska semenišča, v katerih se ljudstvo kulturno vzgaja in si vstvarja pogoje svojega intelektualnega in gospodarskega napredka.
V tfeh društvih se v ljudstvu goji socialni duh, duh medsebojnega združevanja, bratstva, edinosti in ljubezni in & tem se polagoma ubija staro liberalno načelo: vsak skrbi sam zase, skrbi samo za lastno korist, za svojega bližnjega se ne brigaj!
Ko bi izobraževalna društva ne imela prav nobene druge koristi, kakor da poživljajo in krepe med člani in v ljudstvu socialno zavest in pobijajo načelo lastnega egoizma, dosegla bi svoj namen in bi bila vredna vsega priporočila. Da se je ta duh ravno po izobraževalnih društvih zanesel med ljudstvo, dokaz imamo v bujnem razvitem društvenem življenju po slovenskih krajih, kjer bode kmalu v posameznih krajih potreba misliti ne na snovanje novih društev, pač pa na koncentracijo že obstoječih.
Druga velika korist izobraževalnih društev obstoji v organizaciji posameznih članov, da gredo kot pripravljena in organizirana bojna četa v boj proti kulturnim svojim sovražnikom. Koliko se trudi v sedanjem času socialna demokracija potom svojega časopisja, popularnih brošur, osebnih agitacij, da bi med ljudstvo zanesla svoje materialistično naziranje o svetu, duha vpornosti proti avktoriteti in svobodnega uživanja med mladino. Deluje vstranjo in organizirano za uresničenje cilja, katerega je izrekel soc. dem. vodja Singer na njihovem velikem strankarskem shodu v Kolinu: »Wir werden nicht ruhen und nicht rasten, bis die rote Fahne auf allen Schlössern, Privathäusern und Kirchen weht«.
Kaj vse pomeni rdeča zastava, je dovolj jasno.
Izobraževalna društva so pa najzanesljivejše ljudske trdnjave, ob katerih se razbijajo krivi socialistični nazori, razbijajo pa tudi vsi načrti in tajni naklepi z masonstvom prepojene inteligencije.
Izobraževalna društva kot bojna društva so nenadomestljiva!
Veliko socialno zlo modernega časa je preveliko hrepenenje po veselju in zabavi. To pogubno vpliva na tiho domačo srečo in zadovoljnost v družini, vzbuja novih potreb, za katere ni sredstev. Pri mladini vpliva to pogubno na njeno moralno stanje, vzbuja nizke čutne nagone in taka mladina si išče potem razvedrila v pijančevanju, ponočevanju in v plesu.
Izobraževalna društva tudi nudijo zabave svojim članom, a ta zabava je omejena, poštena in pripravlja ljudstvo na plemenitejše mišljenje in čustvovanje. Zabava društev obstoji v petju, glasbi itd. Kadar društvo priredi javno veselico, je z veselico redno združeno tudi koristno predavanje, da ima pri tem ljudstvo od veselice ne samo telesni užitek, kateri se po navadi kakor dim hitro razkadi, ampak tudi moralno korist.
Slabestrani društev.
Kakor ima solnce svoje pege in sence, tako imajo tudi izobraževalna društva vkljub velikim koristim, tudi svoje senčne strani, katere pa ne izhajajo vodstva.
Tako bi bila slaba stran društev, če se preveč ozira na zunanji blišč, na zunanje znake, zastave, premalo pa skrbi za notranje društveno delo. Vzbuja se s tem prazna zunanja bahatost in prevzetnost.
Slaba stran društev na kmetih so prepogoste veselice, igrokazi — s tem se med ljudstvo zanaša preveliko gledališke manije.
Slabo vpliva na člane tudi. kjer mora društvo vsled pomanjkanja lastnih prostorov po gostilnah iskati zavetišča — bližnja priložnost za pijančevanje.
Slaba stran društev je prirejati pogostne i z -lete, velike veselice in shode. Z velikimi društvenimi prireditvami je združena pogosto zapravljivost in poleg tega tudi lahko trpi domače družinsko življenje ali se zanemarja stanovsko delo.
To so nekatere slabe strani društev, katere pa zamore modro vodstvo polagoma odpraviti in zatreti.
b)	Ali se dovolj skrbi za pravo pšenično moko in za pravo vino de vite, kakor je potrebno za sv. mašo? Kaj naj se ukrene, da bi se izognilo vsaki nevarnosti materiae invalidae?
(Alojzij Vole.)
Generalna rubrika o materiji zakramenta sv. R. '1'. se glasi: Panis triticeus et vinum de vite. Ta določba je verska dogma, kakor sledi iz določb koncilov in iz ustnega izročila svete cerkve. Proti tej določbi se v naših časih toliko lažje greši, ker se prodaja vedno manj čiste moke iz pšenice in naravnega vina od trte. Kakor ponarejajo druge materija-lije, ki se rabijo v liturgiji, n. pr. vosek, kadilo, olje, platno, zlato in srebro — tako delajo tudi z moko in vinom. Zato mora duhovnik v naših časih tembolj paziti, da ni ogoljufan pri nakupovanju moke in vina. Dolžan je paziti tudi zato, ker »juxta sententiam communiorem et probabiliorem« (S. Alph. lib. VI. s.tran 306.) duhovnik, ako mašuje z eno ali drugo materijo, ki je neveljavna, sicer veljavno komunicira, vendar štipendija za tako daritev ne sme vzeti in je dolžan za isti štipendij še enkrat maševati ali pa povrniti. Dasiravno pri nas posebno glede moke, pa tudi glede vina duhovniki lahko dobijo naravno in čisto blago, vendar se dobe nedostatki in sicer naj-prvo
glede moke.
Ni več redko tudi pri nas, da se gips, zmlete kosti, bela ilovica in druge stvari pšenični moki pri-mešavajo, ali pa da se pšenični moki pridene moka iz rži, ječmena, leče, koruze, fižola, boba, ovsa in krompirja. Dobe se celo tovarne, ki se pečajo izključno z izdelovanjem cenejših surogatov, ki naj se moki primešajo, da se njena teža poviša. Naši trgovci ponavadi pšenične moke ne meljejo sami, ampak jo kupujejo po parnih mlinih, ker je cenejša in lepša. Misli se namreč napačno, da je pšenična moka tem boljša, čim belejša je, kar pa ni resnica. Da je pšenična moka popolnoma bela, se doseže s tem, da se iztrebi iz moke ves lep (Kleber), ki je zelo imeniten del žitnega zrna. Duhovnik se pa pri izbiri moke ne sme ozirati na belo barvo in ne na sedanjo modo pri tovarniškem mlenju moke. Kupovanje pšenične moke pri trgovcih je zato že tudi pri nas nezanesljivo. — Še veliko večje pozornosti pa je treba
g 1 e d e v i n a.
Vina se sedaj vedno več fabricira, ponareja in meša. Tega ne delajo več samo veliki vinski trgovci, ampak tudi mali vinogradniki že poznajo različne
lahke metode, po katerih se vino ponareja in popravlja, da se ložje spravi v denar. Take metode so n. pr.
1. Petijoziranje, ki se zgodi na ta način, da se sladkorna voda vlije na sprešane ostanke grozdja. Kvantiteta vina se tako lahko pomnoži za 500 %.
2. Galiziranje, ki se zgodi, če se mošt z vodo razredči in tako zmanjša prevelika kislina. Tako se pomanjša tudi množina alkohola, ki se potem nadomesti s sladkorjem. Kvantiteta vina se lahko z gali-zi ran jem poveča za 300 %.
3. Alkoholiziranje, da se namreč množina alkohola do 5 % poveča.
4. Kaptaliziranje, ki se rabi pri boljših vinih, da se jim prevelika kislina oblaži.
Teh metod se bodo vinogradniki še tembolj posluževali, ker se vse draži, ker je trtna uš napravila veliko škode in stroškov, ker drugače ne morejo konkurirati z vinskimi fabrikanti in ker se s temi metodami napravi umetno vino, ki naravno prekaša. Tako ponarejeno ali poboljšano vino tudi vinski pozna-vavec težko spozna. Ker se je avstrijski državni zbor že opetovano pečal in se zopet peča s tem, kako bi se omejilo proizvajanje umetnih vin, je jasno, da je v Avstriji veliko umetnega vina. Zato vino, kupljeno od trgovcev ali celo od gostilničarjev, ni zanesljivo. — Tudi ni še zadosti, da se kupi res naravno vino, treba ga je tudi ohraniti v dobrem stanu. Določba de defectu vini pravi: »Si vinum sit factum penitus acetum vel penitus, putridum, vel ei admixtum tantum aquae, ut vinum sit corruptum, non conficitur Sacramentum. Si vinum coepit acescere vel corrumpi, vel fuerit aliquantum acre, conficitur Sacramentum, sed conficiens graviter peccat.« — Treba je torej paziti na to, da se pri pošiljatvi, v kleti ali v zakristiji vino na katerikoli način ne pokvari. Vino, ki začne cikati (incipit corrumpi), naj se več ne rabi za sv. mašo, ker je cikanje znamenje corruptionis.
Kaj naj se torej ukrene, da se izognemo vsaki nevarnosti materiae invalidae?
Tu veljaj pravilo: Pars tutior sequenda! Ne zadostuje samo, da se materija zdi naravna, ampak mora tudi v resnici biti. — Še posebej se glede moke svetuje, naj če mogoče vsak župnik da sam v mlin pšenico za moko, iz katere se bodo hostije •pekle in naj je ne kupuje pri trgovcih. Po mestih, kjer to težje storijo, naj se zapriseže en zanesljiv trgovec z moko ali pa naj najbiižji župnik na deželi mestne fare s pšenično moko zalaga.
Glede vina se duhovnik najbolj zagotovi, ako si nakupi grozdja in sam vino napravi. Ako to ni mogoče, naj ga kupi pri producentu (ne pri trgov-
cu), ki je zaprisežen, ali pa v samostanu ali društvu, ki samo vino prideluje, ki stoji pod duhovniškim nadzorstvom ter je od škofijstva priporočeno, n. pr. Vipavska vinska zadruga. Taki zapriseženi producenti, samostani in društva naj se naznanijo v »Škofijskem listu«, pri vizitaciji pa naj se tudi glede mašnega vina in glede moke za hostije stavi vprašanje in nanje vestno odgovori.
c)	O celibatu.
(Martin Drolc.)
A.Je-li zares protinaraven in nemogoč?
Skupna bojna točka, za katero se borita v bratskem objemu moderni materijalist in moderni reformski katoličan proti katolicizmu je: boj celibatu.
Ta boj ie utemeljen iz njihovega stališča.
Materijalistu, ki ljubi lagotnost in se boji žrtev in zato hoče tudi v družbo vpeljati praktični materi-jalizem, njemu je pač najbolj na potu celibat, ki mu glasno kliče: Materijalizem je laž. Saj ko bi bili dokazi materijalizma resnični, potem bi sploh celibata ne bilo, ker po njegovih načelih je celibat proti-naturen in nemogoč.
Biva pa celibat in dokler bode obstal, tolik'"' časa bo že sam njegov obstoj njtegova najlepša obramba in najboljši, neovrgljiv dokaz, da so vsi zo-fizmi materijalizma prazni in ničevi. Zato se ni čuditi, da se vsi teoretični in praktični materijalisti besno zaganjajo ravno v celibat.
Proti celibatu so pa povečini tudi razni nepoklicani reformatorji, ki bijejo ta boj iz same ljubezni do katoliške cerkve in njenega duhovništva v imenu svetosti in idejalizma, češ, z odpravo celibata odpadejo tudi njega prestopki, zabrani se mnogo greha, duhovniku .se odvzame težki in nemogoči jarem, cerkev se bode modernizirala. Tudi ti reformatorji imajo prav iz svojega stališča, samo nedosledni so.
Možem, katerih um je prepojen z racionalizmom in srce z ošabnostjo, kateri prav nič ne upoštevajo nadnaravne pomoči milosti božje, ampak zidajo samo na svojo lastno moč, da takim je zares celibat težak, težak jarem in skoraj nemogoč. Toda težak jarem so pa tudi premnoge druge krščanske dolžnosti, težak jarem je tudi zakonski stan vsem tistim, ki se zanašajo na svoje zgolj človeške moči: zakaj pa se oni ne bojujejo tudi proti zakonu, zakaj ravno proti celibatu?
Prelamlja se celibat, prelamljajo se tudi druge zapovedi, prelamlja se tudi zakon, in dosledno če oni v imenu svetosti delujejo na odpravo celibata, delovati morajo tudi za odpravo zakona.
Sodba popolnega kakor tudi več ali manj ideja-liziranega materijalizma o celibatu je doceia napačna in skrajno škodljiva.
Celibat, ki duhovniku zabranjuie veljavno sklenitev zakona in zahteva popolno zdržnost, je posledica popolnoma prostovoljne obljube, katero stori duhovnik pred svojim posvetiteljem, kateri izrečno zahteva od njega »et castitatem te Deo ad-iuvante servari oportebit«. In ta zdržnost duhovnikova od spolnega občevanja pa nikakor ni protinaravna, kakor tudi ni protinaravna zdržnost v samskem življenju pred zakonom ali izven zakona.
Zdržnost ne razdira zakonov moralnega niti fizičnega reda, pa jih tudi n e p r e s e g a, a m p a k j e ž n j i m i v p o p o 1 n em soglasju.
1. Človeška pamet, s katero spoznavamo moralne naturne zakone, zahteva čistost telesa. V človeku, ki ni zgolj čutno, ampak tudi umsko bitje, zahteva nravna čast in človekovo dostojanstvo kakor urejena ljubezen do samega sebe, da morajo biti vse čutne strasti in poželjenja podrejena našemu razumu in naši volji. Popolno zdržnost spolnega življenja — kaj pa je druzega kakor zmaga duha nad našim mesom in njegovim najmočnejšim čutnim nagonom? In ta zmaga duha naj bi bila proti-naturna?
Duhovnik, ki se zdržuje spolnega občevanja iz ljubezni do samega sebe, da varuje svoje človeško dostojanstvo; iz ljubezni do svojega bližnjega, da bi mu tem lažje pomagal; iz ljubezni do svojega Stvarnika, da bi Njemu popolnoma posvetil vse svoje moči in gotoveje dosegel svoj končni smoter, on naj bije s tem boj proti naturi? To ni protinaturno, ampak višek popolnosti, do katere se zamore človek povzpeti: zdržnost je najlepša žrtev, katero zamore darovati Bogu in človeštvu.
2. Naturnost zdržnosti in njeno lepoto potrjuje občna zavest narodov. Kulturni narodi starega veka, Grki in Rimljani so zašli tekom stoletij v najgrši materijalizem, vendar lepoto zdržnega življenja so vedno pripoznavali in osebam, živečim čisto, izročali najčastnejše in najsvetejše službe. Grki sami so čisto in zdržno življenje pred zakonom pogosto ščitili tudi z državnimi zakoni. Zdržnost so zahtevali od svojih višjih duhovnikov. Ali ni to dokaz, da so oni že smatrali zdržno življenje za mogoče in naturno? Saj drugače bi ga ne bili tirjali in branili. Enako so skazovali i:udi Rimljani čistim Vestalkam kraljevske časti in jim zaupali največje misterije svoje religije in s tem pokazali svoje prepričanje, da zdržnost ni proti naturi, da jo ne raz-
dira in ne uničuje, ampak povzdiguje in blaži. Takšna ie bila občna zavest dveh najkulturneiših narodov starega veka o zdržnosti.
3.	Kaj uči dalje teologija o celibatu in zdržnost? Ali je res protinaturna?
Stvarnik človeške narave sam je dal tudi deset božjih zapovedi, in med temi sta šesta in deveta o zdržnosti in čistosti. On sam tirja zdržnost od vseh, ki ne žive v zakonu. Izraelcem je ukazal »naj ne bo nečistnice med Izraelovimi hčerami in nečistnika med sinovi Izraela.« (V. Moj. 23, 17.) In krščanstvo samo zahteva zdržnost izven zakona pod izgubo večnega blaženstva, »nikar se ne motite, nečistniki ne bodo posedli božjega kraljestva«. (P. Kor. 6, 9,
10.) Kar pa Bog sam tako strogo zahteva od človeka, v kojega naravo je tudi položil in vpisal naravni zakon, to pač ne more biti protinaravno in nemogoče.
Torej človeška pamet, zgodovina občne zavesti in teologija spričujejo, da zdržnost, s tem pa tudi celibat ni proti zakonom moralnega reda.
Celibat pa tudi ni proti n a t u r n i m fi z i č-n i m zakonom in z a to tudi ni zdravju škodljiv. Merodajna je o tem skušnja onih, ki žive v popolni zdržnosti in pa utemeljena sodba zdravnikov.
1. Skušnja vseh časov in vseh narodov nam kaže nešteto vrsto popolnih celibaterjev, ki so se vkljub popolni zdržnosti telesno kakor duševno posebno razvili in odlikovali po svoji telesni moči. zdravju, trdnosti, po svoji telesni lepoti. Skušnja kaže svetnike, ki so dosegli najvišjo starost in si v starosti ohranili posebno čvrstost in agilnost. Ali bi bilo to mogoče, če ie zdržnost zdravju škodljiva?
Statistika pač semintja izkazuje večji odstotek umrljivosti pri samskih, kakor pri zakonskih, a to je popolnoma umljivo. V zakonski stan stopijo večinoma osebe trdnejšega zdravja, katerim so tudi socialne razmere več ali manj ugodne, med samce pa šteje vse druge izven zakona živeče, katerim zabranju-jeio zakonsko življenje razne telesne bolezni, napake, pomanjkanje, revščina, in tudi pri teh prav nič ne vpošteva dejstva, ali res vsi izven zakona tudi zdržno žive. Pri taki statistiki, ki vse ljudi loči samo na dva dela — zakonske in samce, je res rezultat neugoden za samce. Toda večje umrljivosti samcev pa ni kriva zdržnost, ampak drugi vzroki.
2. Kaj pravijo o celibatu zdravniki, ali je res zdravju škodljiv? Prof. dr. Eulenburg, sloveč špecijalist za živčne bolezni v Berolinu, piše v svoji »Sexualneuropathie«:	»Ich bezweifle, dass schon irgend jemand bei sonst vernünftiger Lebensweise durch geschlechtliche Enthaltsamkeit krank gewor-
den ist. Ich halte diese immer wiederkehrende Behauptungen für leere und nichtssagende Redensarten.« Torej po mnenju tega slovečega specijalista zdravnika moderna nervoznost ne izvira iz celibata, ker celibat po njegovi sodbi ni zdravju škodljiv.
Prof. dr. Herzen v Lausannu trdi v svojem predavanju »Wissenschaft und Sittlichkeit — Berlin«: »Wenn man behauptet, dass die Gesundheit die Befriedigung des geschlechtlichen Bedürfnisses verlange, ist das falsch. Ich habe nie gehört, dass jemand krank geworden ist, weil er bis zu seiner Verheiratung rein bleibt.« Podobno se izjavlja tudi dr. Gruber, velika liberalna korifeja in zdravnik v Münchenu o celibatu v svoji »Hygienische Ehe«.
3.	Da celibat ni zdravju škodljiv, to potrjujejo tudi izjave medicinskih fakultet posameznih vseučilišč.
Društvo za javno nravnost na Norveškem je vprašalo med. fakulteto v Kristijaniji. kaj sodi o zdržnosti, in skupno je odgovoril kolegij: »Dass ein Leben in Reinheit und Sittlichkeit schade, ist nach unserer hiermit einstimmig ausgesprochenen Erfahrung falsch. Wir wissen von keinem Nachteil oder irgendeiner Schwäche, die aus einem vollkommen reinen und sittlichen Leben entstehen könnte.«
Profesorji nemških med. fakultet so pred par leti izjavili v svojem oklicu do visokošolcev med drugim tudi: »Dass nach tausendfältigen Erfahrungen Keuschheit und sexuelle Enthaltsamkeit nicht nur unschädlich, sondern auch vow\ ärztlichen Standpunkt durchaus empfehlenswert ist.« Torej celibat celo zdravniki priporočajo.
Celibat ni le neškodljiv, nasprotno v fizičnem oziru celo vir moči za telo in za dušo. Moč, katera se izgubi pri spolnem življenju, ta moč pride v korist telesa, živčevju, možganom, muskulaturi. Tega so se zavedali že stari rokoborci, atleti, razni tekmeci v bitkah, pri mednarodnih igrah, tekači, razni umetniki, ki so zato iz zgolj zdravstvenih in fizičnih ozirov živeli v zdržnosti. Celibat pa je tudi vir moralne energije.
Kdaj so bili narodi, ki so igrali v svetovni zgodovini velike vloge, kdaj so bili ti najpogumnejši, najvstrajnejši in krepkejši, ali ne tedai, ko ie bila pri njih v časti in veljavi zdržnost? Za razpadom čistosti in zdržnosti je sledil pri vseh narodih tudi razpad fizičnih močij in duševne energije. Jasen dokaz, da zdržnost nikakor ni škodljiva in ne protinaturna.
Celibat pa tudi ni p r o t i n a t u r e n v smislu, da popolnoma presega človeške moči. Protestanti sami se večkrat sklicujejo na
katoliški klerus, ko govore in priporočajo zdržnost. in ga navajajo kot dokaz, da .'e zdržnost mogoča.
Leta 1904. je bil v Cirihu kongres proti trgovini z dekleti, in na tem kongresu , je izrekel protestant prof. državnega prava dr. E. C. Hilty besede: »Die Meinung, der C ö 1 i b a t sei unmöglich, ist zu bekämpfen. Die Unrichtigkeit dieser Auffassung beweist ker katholische Clerus, der mit verschwindend kleinen Ausnahmen den Cölibat auch richtig und ernstlich handhabt in doch weder körperlich noch geistig degeneriert.«
Razplodni nagon je v človeku res izmed najsil-nejših in najmočnejših nagonov, a ta nagon je mogoče ukrotiti in ga v boju zmagati. Zadovoljenje spolnega nagona nikakor ne spada k nujnim telesnim potrebam, kakor jed in piiača, brez kojih ne moremo živeti. Spolni nagon je pa mogoče popolnoma umetno vzbuditi; med tem ko je nemogoče umetno vzbuditi čuvstvo lakote in žeje, dokaz, da zadovoljenje tega nagona ni toliko telesna potreba, kakor dejanje človeške volje. Na zemlji biva veliko ljudi, ki si ne morejo ustanoviti družinskega življenja, bodisi vsled bolezni, bodisi vsled revščine, in pri teh že moška čast zahteva odpovedati se zakonskemu življenju. In če ti zamorejo zdržno živeti vsled vnanjih razmer, ali ne bode mogel veliko lažje zdržno živeti duhovnik že vsled resnobe svojega stanu in vsled premnogih družili po-močkov, ki so mu na razpolago? Dveh stvari j v prvi vrsti potrebuje duhovnik k zdržnemu življenju: lastnega s a m o z a t a j e v a n j a in milosti božje.
Tam, kjer obstoji celibat samo v fizični zdrž-nosti brez notranje duhovne čistosti, tam je zares nemogoč in tudi zdravju škodljiv, ker zguba živčne moči in energije pri rednem spolnem občevanju v zakonu je veliko manjša kakor pa pri pogostem intenzivnem duševnem razveseljevanju nad spolnimi občutki. Zato pa mora duhovnik v prvi vrsti skrbeti za notranjo neomadeževanost svoje fantazije in se varovati vseh zunanjih erotičnih vplivov, ki razburjajo ta nagon; paziti na svoja zunanja čutila, varovati se priložnosti, razburljivega berila, alkoholnih pijač itd.
Vendar glavni pomoček ukrotiti ta spolni nagon pa je sodelovatre z milostjo božjo. Celo življenje preživeti res v čisti in popolni zdržnosti je vsled slabosti človeške narave in vsled premnogih razburljivih vplivov zunanjega sveta na ta nagon, samo-posebi res skoraj nemogoče, ko bi nas Bog sam ne podpiral s svojo nadnaravno močjo. Dar zdržnosti pride od Boga, a za ta dar pa je treba tudi prositi,
moliti. K tem nas opominja sveto pismo samo. »Ko sem pa zvedel, da ne morem drugače zdrži;iv biti, kakor če Bog da, sem pred Gospoda stopil in Ga prosil.« (Kn. modr. 8, 21.)
Enako je skušal tudi sam na sebi apostelj narodov sv. Pavel. Zdihoval ie k Bogu in obupaval sam nad seboj in nad svojo slabostjo in prosil je, da naj mu Bog vzame »stimulum carnis«, dobil pa je v odgovor: »sufficit tibi mea gratia«. Da, milost božja nam je v oporo, da zamoremo ukrotiti ta nagon. Duhovnik, ki zida na božjo pomoč, kateri vestno rabi nadnaravne pomočke, sv. zakramente, molitev, ta zamore trajno in popolno živeti zdržno. Brez sodelovanja milosti božje in brez lastnega samozatajevanja so pa1 resnične besede Martina Luthra, ki ie trdil, če se kdo zaobljubi čisto živeti, je to isto, kakor če se zaobljubi, da bode po zraku letal kakor ptič; oboje je brez čudeža nemogoče.
Tudi tridentinski cerkveni zbor govori o celibatu, in tudi ta je potrdil, da je duhovniku s pomočjo milosti božje mogoče zdržno živeti, ko pravi: »Bog ne odreče daru čistosti tistemu, ki ga prav prosi in ne pusti, da bi bili izkušani čez svoje moči.«
B.	Zakaj je celibat duhovniku potreben?
Katoliški duhovnik je gotovo sam v prvi vrsti poklican na sebi udejstvovati ideale krščanstva in te ideale širiti tudi med vernike z besedo in z zgledom. Ideal pa, ki se najbolj strinja z duhovniškim stanom, ki mora biti vsem drugim v zgled teženja po popolnosti, je pa ravno celibat. Zato pa je celibat, ki je v tako ozki zvezi z duhovniškim stanom, tako-rekoč sam po sebi vzniknil iz duha krščanstva brez posebnih vnanjih zapovedi in n a r e d e b. V sv. pismu nove zaveze zanj ni nobenih naravnostnih, niti Gospodovih, niti apostolskih določil; ni jih, ker taka določila niso bila potrebna. Celibat je bil že v prvih stoletjih krščanstva srčna potreba duhovnikova, ki ob času žive verske gorečnosti ni potrebovala posebnih cerkvenih zapovedi. Zato pa že koncil Nicejski (325. 1.) imenuje celibat naravnost »staro navado«, in koncil v Kartagi (350 1.) trdi glede celibata, »ut quod apostoli docuerunt et ipsa servavit antiquitas, nos quoque custodiamus«. Cerkvene naredbe o celibatu datirajo šele iz časa razpada verske gorečnosti.
Celibat je duhovniku potreben, to zahteva svetost njegovega stanu. Gospod sam je bil poseben ljubitelj čistosti; s svojimi nauki in s svojim zgledom je vzbudil skoraj popolnoma zamorjeno zavest o čistosti, njeni lepoti in vrednosti.
V svojo službo je poklical apostole, a ti so bili, kakor trdi sv. Hieronim »apostoli vel virgines vel post nuptias continentes«, bili so celibaterji. In ko jim je Gospod govoril, »kdor radi Njega zapusti sta-riše, hišo, ženo, otroke — centuplum accipiet« (Mat. 19, 99) in apostoli so mu na to zaklicali: »Domine nos omnia reliquimus« (Mat. 19, 27). Ali ne sledi iz tega, da so apostoli zdržno živeli?
Duhovnik, ki vstopi v službo Gospodovo, ali mu ne veleva že ljubezen do svojega Vzornika, da se trudi za to, kar je On tolikokrat priporočal in nad vse ljubil? Ali ne velja!o tudi njemu besede: »Simon, diliges me plus his?«
Duhovnikovo delo je Boga častiti z molitvijo in z daritvijo.
Molitev pa zahteva duha, ki je kolikor mogoče prost zemeljskih skrbi in zemeljskih vezi. Saj pravi apostol Pavel: (I. Cor. 7, 5) »živite zdržno, da boste mogli moliti!« Zdržnost torej podpira našo molitev.
Duhovnikovo delo je darovati najčistejšo daritev. Že poganski narodi so pogosto zahtevali od duhovnikov, ki so opravljali daritve, zdržnost ob tem času. Katoliški duhovnik daruje vsak dan in daruje najčistejšo daritev, ali se ne spodobi za opravljanje take daritve duhovništvo, živeče v popolni zdržnosti, ki je čistih rok in čistega srca?
Celibat je potreben radi službe duhovnikove.
Duhovnik mora ljudem oznanjati vso resnico, katero je Kristus učil. pa tudi resnico o kršč. popolnosti in resnico tudi z zgledom kazati. Duhovnik, ki bi sam ne živel zdržno, kako naj on drugim čistost priporoča kot višek popolnosti? »Vox verbi sonat, vox exempli tonat«, pravi sv. Bernard. Ljudstvo mora na duhovniku videti, da je mogoče zdržno živeti, ins tem raste in se dviga nravna moč in energija ljudstva.
Zato je celibat duhovnikov veli ke ga socialnega pomena za vse tiste, kateri si sami ne morejo ustanoviti družinskega življen a in so vsled vnanjih razmer prisiljeni samsko zdržno živeti. Z odpravo celibata duhovnikov bi padel tudi pomen in moč celibata lajikov.
Celibat je duhovniku potreben. Duhovnik s svojim zatajevanjem, s popolno zdržnostjo nekako zadostuje božji pravici za to, kar toliko kristjanov pozablja, za grehe nasladnosti. Zato je celibat sam po sebi že nekaj zadostujočega, spravnega za človeštvo.
Celibat omogoči duhovniku, da vse svoje moči posveti božji službi. V zakonu je ljubezen razdeljena, zato se zakonski človek ne more posvetiti samo
službi božji in blagru svojega bližnjega, kakor pravi sv. pismo, »kdor nima žene, skrbi za to, kar je Gospodovega, kako bi Bogu dopadel . . . oženjen pa je razdeljen.« (I. Kor. 7, 33.)
Meso in kri vlečeta človeka k bitjem, katerim je on dal življenie, za nje mora delati, za nje skrbeti. Kako težke so očetovske skrbi in skrb za ženo. Koliko dela, koliko truda in koliko moči mu vse to vzame. Duhovnik, živeč v zdržnosti pa je prost teh mesenih in krvnih vezi, pa je prost tudi očetovskih skrbi. Zato pa tudi lažje vse svoje delo in moči posveti izključno Bogu v službo. Njegova ljubezen ni razdeljena.
Tak duhovnik se veliko lažje žrtvuje tudi svojemu poklicu, ko od njega zahteva žrtev. Duhovniku je treba iti h kužnini bolnikom, treba iti na bojišče delit zakramente za umirajoče; treba iti tudi na m i s i j o n s k o delovanje. Celibat je njemu vir nevstrašene požrtvovalnosti.
Duhovnik celibater veliko svojega časa in svojih moči posveti blagru svojega bližnjega. Ni je skoraj karitativne, niti kulturne in gospodarske organi-zaciie, pri kateri ne bi tudi duhovnik sodeloval. Ljudstvu žrtvine svoje telesne moči, žrtvuje svoje premoženje. Nešteti so zavodi in ustanove, katere je ustvarila samo duhovniška požrtvovalnost; in vsi ti dobrodelni zavodi in ustanove imajo zahvaliti svoj obstanek v prvi vrsti samo celibatu duhovnikov.
Duhovniku je celibat potreben, da tem lažje brani pravice cerkve. Cerkev je morala prestati nešteto raznih kulturnih bojev, v katerih so bile v nevarnosti njene pravice. V teh bojih so bili duhovniki nevpogljivi in nevstrašeni zagovorniki in branitelji cerkvenih pravic. Seveda so bili to v prvi vrsti duhovniki, živeči v celibatu; med tem, ko so se uklonili vnanji sili duhovniki živeči v zakonu z ozirom na svojo službo, z ozirom na svojo družino, ženo in deco.
Da celibat končno ugodno vpliva na kulturno stanje duhovščine same kot take, dokazuje dejstvo, da je oženjeni klerus splošno na nižji stopinji osebne izobrazbe, kakor pa samski.
Cerkev sama je vedno pripisovala celibatu veliko vrednost, zato ga je neprestano priporočala, branila in od svojih služabnikov tirjala. Celibat ni nasilna naredba cerkve, ampak sloni na popolnoma prostovoljni obljubi posameznikov; sloni na osebni svobodi.
Zato pa ima cerkev, kakor tudi vsak posamezni duhovnik pravico klicati in zahtevati od vseh sovražnikov celibata: celibat duhovnika v imenu svobode, če ga ne spoštujete, vsaj pustite ga v miru!
d)	Casus.
In pago quodam fulminis ictu omnia aedificia flammis absumpta sunt, sola domus Marci seorsum sita incolumis servata est. Omnes possessores isti, cum aedificia sua assecurata haberent, brevi post incendium nova pulchriora prioribus construxerunt; quod Marcus noster, cuius domus pervetusta erat, aegre ferebat, ita ut in corde suo desideraret sortem similem. Processit ipsi res ex voto. Iniuria peregrini hospitio excepti domus Marci conflagravit.
Ex pecunia ab assecuratoribus accepta novam aedificavit domum superbe quidem sed non absque scrupulis conscientiae, cum incendium istud probabiliter potuisset extinguere, si omnem diligentiam adhibuisset, sicuti vi contractus assecurationis obligatus erat.
Quaeritur: 1. Quaenam sunt peccata interna?
2. Quomodo peccavit Marcus »aegre ferendo« fortunam proximi sui, et »desiderando« sortem' similem?
3. Potuitne Marcus tuta conscientia pecuniam ab assecuratoribus acceptam retinere?
Quaeritur: 1. Quaenam sunt peccata interna? — Resp. Peccata interna ea sunt, quae solum internis potentiis animae perficiuntur, id est mente et voluntate. Omnia ista peccata in tres classes dividuntur: 1. gaudium malum, 2. delectatio morosa,
3.	desiderium malum. — Gaudium malum et delectatio morosa specie (theologica) 11011 differunt, bene vero notanda est talis differentia inter delectationem (gaudium) et desiderium malum; quemadmodum etiam cathechismus postulat distinctam confessionem cogitationum et desideriorum malorum. — Vulgo haec peccata interna omnia »cogitationes malae« nominantur.
1.	Gaudium malum est deliberata complacentia in re mala sive a se sive ab aliis peracta, id est dc re mala praeterita. Ad tale gaudium pertinet etiam jactantia de peccato commisso. — Gaudium malum est peccatum ejusdem gravitatis et speciei ac opus ipsum, ad quod refertur, hinc poenitens in confessione explicare debet non solum objectum malum gaudii sed etiam circumstantias speciem mutantes si cognitae fuerint. — Gaudere non de opere malo sed de modo non malo, quo opus factum est, non est peccatum. — Licet etiam gaudere de bono effectu operis mali; periculosa tamen saepe sunt hujusmodi gaudia, cum facile possit extendi gaudium ab effectu ad causam malam. — (Cfr. Noldin, p. 346, sq., Müller, § 129.)
2. Delectatio morosa est libera complacentia in re mala per cogitationem vel imaginationem exhibita ut praesente sine desiderio illam faciendi.
— Distinguenda est delectatio de r e mala cogitata, quae semper mala est, a delectatione de cognitione rei malae, quae ex se non est mala. — Morosa dicitur delectatio non a duratione complacentiae, sed ab eo, quia voluntas non resistit post advertentiam malitiae. Delectatio morosa de re mala est peccatum ejusdem gravitatis et speciei ac res ipsa mala per imaginationem repraesentata et cogitata. — Delectatio morosa continet etiam malitiam ex circumstantiis malis rei cogitatae, si circa ipsas malas circumstantias delectatio versetur. (Cfr. Noldin, p. 348, sq., Müller, 1. c.)
3. Desiderium malum est actus voluntatis, quo homo deliberate rem malam perficere intendit. Distinguimus desiderium efficax et inefficax. — Desiderium malum est peccatum ejusdem gravitatis et speciei, quam habet objectum, in quod tendit. — Desiderium (inefficax) conditionatuin non est peccatum, si conditio apposita (si liceret) aufert malitiam ex actu. Haec conditio non aufert malitiam ex-objectis intrinsece malis, quae nullam conditionem admittunt; neque tunc aufert conditio malitiam, si non refertur ad malitiam objecti, sed ad aliam circumstantiam agentis. (Cfr. Noldin, p. 344, sq., Müller, § 129. B.)
Quaeritur. 2. Quomodo peccavit Marcus »aegre ferendo« fortunam proximi sui, et »desiderando« sortem similem? — Resp. Marcus aegre ferendo fortunam proximi sui videtur peccare invidia; nam invidia est tristitia (aegre ferre) de bono proximi, quatenus hoc bonum minuit propriam invidi excellentiam. Invidus simul desiderat, ut proximus hoc bono privetur. Si Marcus aegre ferendo fortunam proximi tale desiderium habuerit, certe peccavit interno peccato invidiae; sed in nostro casu hoc non dicitur, et temere suspicari Marcum non licet. Quapropter haec tristitia Marci non est invidia sed potius aemulatio nominanda, quae quidem desiderat sibi bona talia quae proximus habet, ejus damna vero non vult. Aemulatio in bonis spiritualibus est laudabilis, in bonis profanis tum solum, si est rationabilis.
Marcus »desiderando sortem similem« aemu- . lationem suam ostendit, quod ex supra dictis patet.
Si hanc Marci aemulationem rationabilem esse ponimus, non videtur esse mala. Nihilominus res ista suam habet difficultatem. Marcus enim ad istam desideratam fortunam pervenire non potest alia via. quam per »incendium«; et incendium est res mala; sed non sunt facienda (desideranda) mala, ut eveni-
ant bona; ergo Marci desiderium videtur in se habere aliquid mali. Hanc difficultatem ita sofvimus. Incendium materialiter consideratum est res mala, id est damnum, sed formale peccatum constituit solum-modo incendium culpabiliter causatum. Marcus ergo desiderando »sortem similem« potest excludere omne incendium culpabiliter causandum, et unice »similem« id est: casum incendii inculpabilis desiderare, quod non est peccatum, nam refertur ad desiderium inefficax conditionatum, quod in casu revera malitiam ex objecto (incendium) auferre potest.
Quaeritur: 3. Potuitne Marcus tuta conscientia pecuniam ab assecuratoribus acceptam retinere?
Resp. Marci jus percipiendi pecuniam ab assecuratoribus in casu incendii derivatur ex contractu as-sccurationis. Si Marcus omnibus essentialibus conditionibus contractus satisfecit, habet jus strictum percipiendi et retinendi pecuniam. Casus noster supponit, quod Marcus satisfecerit in omnibus, praeter istam, ubi obligatus erat incendium fors exortum pro viribus reprimere. Necessarium ergo est, inquirere, num forte Marcus propter defectum istum jus suum pecuniam retinendi amiserit.
Ante omnia haec notanda sunt. Vera et principalis causa damni est iste »peregrinus«, cuius injuria incendium causavit; qui ergo primo loco obligatur Marco totum damnum reparare. Si vero Marcus ab assecuratoribus pecuniam jam accepit, »peregrinus« hos assecuratores indemnes facere debet, eandem summam pecuniae ipsis restituendo. Quod si »peregrinus« damnum non reparaverit nec Marco (directe), nec assecuratoribus (indirecte), tunc relate ad Marcum obligatio leparandi damnum transit ad assecuratores ex contractu assecurationis. relate ad assecuratores vero ad Marcum, qui condi-ditionem contractus non observavit, nempe pro viribus incendium exortum reprimendo. Hac re factus est Marcus socius »peregrini« in damnificatione injusta cooperando ad damnum istud tamquam causa negativa (—non obstans). — Causae negativae obligantur ad restituionem pro damno culpabiliter illato, si hoc daminim impedire ex justitia debent, et si haec
actio (impedire damnum) non est conjuncta cum gravi eorum incommodo. Marcus noster obligatus est vi contractus cum assecuratoribus initi, ergo ex justitia, impedire incendium pro viribus; utrum autem haec opera extinguendi incendii conjuncta fuerit pro eo cum gravi incommodo nec ne, ex narrato casu non liquet. Probabile tamen est, quod Marcus multas rc-s non assecuratas domi habuerit, quas ante omnia eripere ex incendio festinavit. — Objicere quis posset, quod Marcus extinguendo incendium etiam res suas incolumes servare potuisset, ergo a culpa liber declarari nequit et consenquenter nec a restitutione. — Respondemus distinguendo. Quando Marcus ignem conspexit, vel certam spem habuit reprimendi incendium, vel talem certitudinem non habuit. Si primum. Marcus utique peccavit, ignem non reprimendo, dum modo advertentiam plenam habuerit et nulla alia gravi difficultate impeditus fuerit, et consequenter pecuniam restituere debet; si vero secundum, quod videtur esse verum, cum Marcus dicatur solummodo »probabiliter potuisse« extinguere incendium, non peccavit; nam periculum probabile imminebat rebus suis, quod certe magnum constituit incommodum, et cum tanto incommodo suo alienum damnum impedire Marcus non obligatur. — In foro externo Marcus rem ita facile non defenderet, cum judex ordinarie sententiam suam verbis contractus conformare soleat, quae vero saepe nimis dura postulant et plerumque ab assecuratis ignorantur. — Imo si Marcus culpabiliter omisisset omnem operam extingu-endi ignem in casu nostro non posset in conscientia obligari ad restitutionem pecuniae; nam Marcus solummodo »probabiliter« potuit incendium reprimere, quapropter solummodo probabiliter causa damni dici potest; si vero dubia est damnificatio, dubia fit . etiam obligatio restituendi, ergo Marcus pecuniam ab assecuratoribus acceptam tuta conscientia retinere potest. Si Marcus in foro externo a judice condemnatus fuerit in restitutionem pecuniae, debet restituere, sed pecuniam a »peregrino« qui principalis causa damni est repetere.