1259
Neaktualne teme
Janez Ovsec
Čas ni čas. Proti meni teče. Napeti lok med nami se razteka v prostor.
Zastor
in storitev.
Torek.
Mars.
Jaz
in
ti
in cela družba.
Veseli se,
je in pije
in odteka
v tišino.
Ta ostaja v meni.
II    Nič ti nisem dal, le sebe.
Nič ti nisem vzel, le sebe in po malem
1260
Janez Ovsec
se zavedam,
da sem ti
in te ljubim,
in te nosim
v vsa naročja mlada.
V gumbnico sem rožo del,
tebe sem v zatišje vzel.
Še praviš, nič ti nisem dal.
O, nič ne jemljem.
Sam sem samcat sredi družbe in sem ti.
III    Kadar se resno zagledaš in bije srce morda ne, kadar je čudno vse to, ne moreš reči, slečem se, pa bo vse dobro. Vržem stran, ali pograbim plen,
žival, srno, človeka, tega velikega jazbeca z veliko votlino v sebi. Kadar je zelo resno in živiš po malem, po koščkih, presneto dobro veš, da je ves svet še tu in si tudi ti zelo tu, pa ti ne pomaga, da si človek. Tedaj je čudež in ostaneš
kakor nekoč v življenju sam.
IV    Tisti, ki ljubijo kamenje ob vodi in tolmune ob večernih stiskah, tisti, ki ljubijo preproščino dajanja;
Neaktualne teme
tistim ne smete ukazovati.
Prihajajo ob pravem vetru
z razpetimi dlanmi
in njih krila diše po dobroti.
Ne vprašujejo, ali si človek,
ali si zver,
ali si živ, ali si mrtev.
Kje so bili, odkod bodo prišli?
K meni prihajajo tudi poljske miši
in vidre in ribe
in vi ste jih klicali družba.
Jaz pa pravim, pridi bliže,
pridi še bliže, dragi,
prav sem stopi!
Ti me lahko pohodiš,
saj si lahak
in jaz imam kamene noge.
V tolmunu trpljenja jih perem.
V    Brat moj, nič novega nimam zate, pest zrnja in vrč vina. Brat moj, to ni strup, hrana je, verjemi, hrana kakor je zrak in misel. Misel je dobra. Misel je živa. Misel je sila. Misel je dež, ki raste raste vate in sedaj si ti.
Kako, da nisem tega vedel? Pričel sem ljubiti. Sedaj res ni več nikogar, ki bi bil lačen. Misel je dobra. Misel je kruh. Kruh pada na usta. Poljub.
1261