Srečolovec.

Povest onim, ki si na tujem iščejo doma,
zlasti njim, ki tišče v Ameriko.

/ 'Z,

*> ' ~J '

Preložil

H. jVSajar,

duh..pom. v Klanjcu na, Hrv.

II. natis.

Ljubljana, 1909.

Založil in prodaja, Anton Turk, knjigovez.

$ 1*7 J

,0S2o7

„Če dalje gre, dalje mu kažejo."

„Ljubi doma, kdor ga ima.“

(Nar. preg.)

„Drži se čvrsto domovine."

(Nar. preg.)

(Evripid. Med. 35.)

„Močan je nagon domovinski."

(Schiller: Wilh. Tell.)

Kdor »prijatelje" bolj čisla od svoje domovine,
njega zaničujem.

(Sofoklej: Ant. 192.)

Tko prodati je domovinu vriedan,
U tom srce čovječje ne bije,

U toga grudih cm se pako krije.

Tiskarna A. Slatnar v Kamniku.

1. Proti novemu svetu.

It  vrsto je rezala nemška ladja „Lastavica'' širo-
širno morsko vaiovje, ploveča iz Hame v
Novijork. Cele štiri dni je sopihala že po vodi
naprej, in pred dvema dnema je drvila memo
zelene Irske na odprto morje. Kakor daleč je
segalo oko, nisi videl drugega ko sivozeleno
morsko planjavo, kakor silno prostrano zeleno
polje, na katerem se je poznala penasta brazda
za ladjo. „Lastavica" se je gibala od začetka
bolj polagoma, potem je letela kakor lastavica,
včasih omahovala, šumela, potem pa se izgu¬
bila očem v belih oblakih. Svetloba, padajoča
iz tega oblakovja na vodo je obsvetljevala ladjin
trup. Zdaj se je trudno vzdigal iz valovja, ta
trup, s kljunom proti zapadu, zdaj se potapljal
v globino, kakor bi tonil. Hipoma ti je izginil
izpred oči, in hipoma se ti je pomolil na hrbtu
mogočno penečega se vala. Včasih je šel val
njemu naproti, včasih pa ladja njemu, in takrat
ga je prerezala. Za ladjo se je penila voda, kakor
bi šla velikanska bela kača za njo. Krmilu je

1 *

4

sledila mnogoštevilna truma morskih tičev pre¬
vračajočih se in semtertja švigajočih, da so te
bolela ušesa. Veter je ugoden, par umerjen,
jadra razpeta. Tu in tam se pokaže kos neba
skozi raztrgano oblačje. Vetrovno je bilo, ko
je „Lastavica“ zapuščala hamski pristan, ne vi¬
harno. Kadar je veter potegnil proti zahodu, v
presledih ponehujoč, takrat so jadra popuščala,
visela, pa le hip, in koj so se zopet nabuhnila.
Morščaki v volnenih jopičih so nategah vrvi,
peli, kričali, v to so se mešali oglušivi paro-
strojni piski, in dimnik je bruhal goste klobčiče
črnega dima. Potniki se vrnejo na krov, uživat,
lepo vreme, sveži zrak. Zadaj na desni strani
ladje vidiš črne plašče in klobuke potnikov prve
kajute, spredaj pisano zmes izseljencev in ma-
trozov. Nekteri sedevajo po klopeh, kadečih iz
kratkih pipic, ti legajo, oni slone na kraju gle¬
dajoči v globoko vodovje. Tudi žensk je med
njimi, držečih otroke za roke, s posodami ob
pasu. Nekaj mladičev stopa gori in doli, pažo-
čih na svoje ravnotežje, in pojočih: „Kje je
moja domovina?“ Videti jim je, da so nekako
prisiljeno veseli.

Med vsemi temi sta dva, kako bi rekel,
ki sta najbolj tožna. Bivata odločena od drugih,
postarni mož pa mlado dekle. Kdo sta ta dva?
Mahoma ju prepoznaš, da sta Slovenca, pa še

5

s Kranjskega, in to s kmetov. Ne on ne ona
ne umeta nemški, zatoraj sta prava tujca med
tujci. Njemu je ime Lovro Toporec, ženski Ma¬
rička. Potujeta v Ameriko. Danes sta prvikrat
na ladji. Obrazov sta bolnih, prestrašenih in
silno strmečih. Plašno pogledujeta po sopotni¬
kih, po morščakih, po ladji, po vrveh, po mo¬
gočno hrkajočem dimniku, po grdo veliki vodi,
pene brižgoči na krov, po teh čudnih ljudeh.
Tudi sama med seboj ne govorita: ne upata si.
Lovro se naslanja z roko na ladjin oslon, z
drugo drži kapo, da mu jo veter ne odpihne.
Marička pa se trdno drži svojega očeta; kadar
ladja vezne, takrat se ga oprime še trdnejše.
Po dolgem premolku dene stari:

„Marička“! — „Kaj?“ — „Vidiš? 1 ' —
„ Vidim.“ — „ čudiš se?“ — „Čudim se.“

čudila se je Marička, a bala še bolj, in
takisto se je bal stari Toporec. Na vso srečo je
valovje polegalo. Vetrovih je nehalo, solnce je
razganjalo oblake. Lajše jima bije srce, ko vi¬
dita zopet lepo domače solnce. Mislila sta si:

' „Ah, taisto solnce kakor doma v Lipovju!“ Vse
jima je bilo novo, le solnce se jima je zdelo kakor
prijatelj. V tem se morje ugladi. Jadra maha-
drajo. Zdaj se sliši žvižg z ladjinega mostu.
Ladjovodjino je znamenje. Morščaki hite pritr-
jati jadra. Skačejo po vrveh kakor mački. Ni

6

jim mari nevarnosti visečim- nad vodenim bre¬
znom. Toporec in Marička se čudita, češ, naši
fantje pa vendar ne znajo tako.

„Janez bi pa vendar znal", pristavi Ma¬
rička.

»Kateri Janez? Pečarjev?"

„Ne, Smolakov, konjski hlapec.*

»Ne govori mi o hlapcih, tudi o konjskih
ne. Ti boš še gospa, imenitna gospa, da se boš
vozila v zlatih kočijah."

„Ima tudi nekaj zemlje."

„Da, nekaj perišč v Lipovju, v kraju, za
katerega nihče ne ve.“

Jadra so med tem privezana. Zdaj je moral
delati vijak. Vrtel se je tako naporno, grabil
vodo tako silno, mešal peneče morje tako silo¬
vito, da se je tresla vsa ladja njegovega dela.
Polagoma je prestalo tudi to vijakovo udelo-
vanje in potresanje. V daljavi je bila voda vsa
gladka, kakor zrcalo, modra kakor nebo.

Na krovu se pomaljajo zmeraj nove člo¬
veške podobe: Vidiš tu delavce, nemške kmete,
gizdaline in gospode iz pomorskih mest, gredoče
v* Ameriko, ne dela iskat, ampak sreče. Gneča
je^ftplje veča, naša dva se umikata čedalje
bolp^ba ne bi bila nikomur na poti, sedeta v
koTma debelo vrv.

« ■

7

9

»Oče, kaj bomo še dolgo na vodi?" .praša
Marička.

„Kaj jaz vem! če tudi prašava, odgovoril
nama nihče ne bo, slovenski."

„Kako bomo govorili pa v Ameriki? Kaj
nama niso rekli, da v Ameriki je veliko naših
rojakov. Oče!"

»Kaj pa, otrok moj?" — „V Lipovju je
bilo vendar le bolje." -- »Ne govori tako ne¬
spametno."

Po dolgem prenehanju reče Lovro: „Bog
ve, kako bo.“

Dekletu stopijo solze v oči. Oba sta mi¬
slila na Lipovje.

Gemu je šel stari v Ameriko? Kaj mu je
dalo to misel? Kmetovska ošabnost! Pred nekte-
rimi meseci so mu ujeli kravo v sosedovi de¬
telji. Sosed je zahtevaj naj mu Lovro škodo
povrne, tri forinte. Lovro pa tega ni hotel, zato
gresta na sodbo.

Pravda se je vlekla. Oškodeni kmet je
zahteval zdaj tudi za seno in sodni stroški so
rasli vsak dan. V začetku še niso bili toliki,
ali nazadnje so bili že veliki. Lovro izgubi
pravdo.

Sodnik je dejal: »Plačaj!" Ker Lovro ni
imel s čim, zarubijo mu konja, ter L. obsodijo
še v zapor zavoljo njegove trmoglavosti. Toporec

8

se je vil kakor črv. Žeti je bilo treba, rok in
živine je bilo treba, ker je bilo dosti dela. Žita
ni mogel spraviti pravi čas. Jelo je deževati,
in poljski pridelki so gnili zunaj. Po glavi mu
je rojilo, kako je mogel izgubiti skoro vse
svoje premoženje zavoljo malo popašene detelje.
Videl je, da mu žuga lakota na spomlad. Po¬
prej je bil še dobro stoječi kmet, a zdaj? zdaj!
je berač. Obupaval je, zanemarjal se je, jel je
popivati.

V krčmi se je bil seznanil z nemškim
o pravnikom, ki je po vaseh, češ, predivo ku¬
poval, a s tem je le sleparil, v resnici je ljudi
pregovarjal, naj se selijo v Ameriko. Hvalil je
Ameriko na vse pretege; časih je bil kar penast,
toliko čudežev je vedel povedati o tej presrečni
deželi. Obečal je zemljišča, kolikor si ga nihče
doma poželeti ni upal, zraven tudi gozda in
travnikov. Kmetje so ga poslušali odprtih ust.
Nekteri so celo jokali veselja, meneči, da enkrat
se bodo vendarle iznebili teh nesrečnih in nikdar
ne plačanih davkov.

Lovro sam ni vedel, bi mu li verjel ali
ne. Včasih mu je^potrdil, včasih zopet ne.

Mavšeleben, imovit judovski zakupnik, ta
.je tudi potrjeval, da opravnik resnico govori,
ter je pristavljal, da vlada Zedinjenih držav daje
vsakemu toliko selišča, kolikor ga kdo hoče, in

9

pa še denarne podpore; da vsakdo lahko obo¬
gati, če le delati hoče; da jih pozna, ki so si
pridobili velika posestva. Jud je to vedel na¬
vadno od svojega bratranca, ki je bil v Ame¬
riki. Še amerikanski denar je kmetom kazal ta
nemški opravnik, denar, kakor ga še nikoli
niso videli, tudi pri gospodi ne. Oba sta obde¬
lovala kmeta, in omehčala sta ga, da se je
podal.

„čemu naj ostajem v tem Lipovju," mislil
si je Lovro Toporec. „Kaj pojdem leč pred
cerkvena vrata, pa klobuk molit in beračit?
To ne!“ *

Toporec seže Nemcu v roke, o sv. Mihaelu
proda , svoje zemljišče, pa gre s hčerjo v „ bla¬
ženo 1 ' Ameriko, kjer ne bo delal za druge, ter
bo sam svoj gospod.

Potovanje pa ni bilo tako prijetno, kakor
je ^mislil. V Hami so mu vzeli že veliko de¬
narja. Na ladji sta bivala v skupni medkrovni
kajuti. Strah ju je bilo, ker se je ladja zmeraj
gugala, in ker je bilo toliko vode. Govoriti nista
mogla z nikomur. Ravnali so ž .njima, kakor
bi bila drva; brcali soju, kakor se brcne kamen
s ceste. Nemški potniki so se norčevali iz njiju,
večkrat sta slišala besedo: „Diese bindišen Tro-
tel.“ Dobro, da nista umevala takega počastila.
Opoldne se je vse trlo h kuharju. Tu zopet

10

nista mogla priti vselej na vrsto, in če sta, bila
sta zadnja, toraj sta bila večkrat lačna. Hudo
jima je bilo na tej ladji! Tako osamljena sta
bila, tako tuja, tako odrivana, nikogar nista
imela razun Boga v nebesih. —

Pred hčerjo pa Lovro ni kazal svojih skrbi
in britkosti. Delal se je nekam zadovoljnega in
vedroličnega, in kapo je potisnil na ušesa. Ma¬
rički je razkazoval to in ono, naj bi se čudila.
Tudi sam se je čudil vsaki stvari, a zaupanja
ni imel niti v samega sebe.

Včasih ga je vendar hudo zaskrbelo; kaj
ko bi me vrgli ti neverniki z dekletom vred
v morje, ko bi me silili ti brezbožnjaki vero
zatajiti, kaj podkrižati, ali pa satanu se za¬
pisati: ne bilo bi nič novega.

Ladja je šumela noč in dan po brezkrajni
vodi, tresla se, Tulila, pljuvala ogenj kakor zmaj
peklenski, in ponoči je vlekla za seboj rep iz
same žerjavice: vse to mu je bilo sumljivo, ne¬
varno čarovno. Otročji strah mu je stiskal srce,
toda hčeri ni hotel ničesar ziniti. Slovenski ta
kmet, odkar je popustil domače svoje gnezdo,
je bil tako nestalen, tako neroden, tako zago-
veden, kakor otrok na paši. Kar je videl, kar
je bilo okolu njega, ničesar si ni mogel pri-
ravnati. Ni čuda, če je glavo pdbešal, polno
skrbi in negotovosti. Morje mu je šumelo le eno

11

besedo: Lipovje 1 Ladja je žvižgala včasih tako,
kakor se je glasila v Lipovju tipka, kadar jo
je pritisnil nespretni orglavec. Zdelo se mu je,
da ga solnce poprašuje: „Lovro Toporec! kam
greš? kaj misliš? kako boš? Prav zdaj sem
bilo v Lipovju, v tvoji vasi.“ Vijak je škrtal
zmeraj škripaviše, dimnik je bljuval debeli dim,
kakor bi kurili hudobni duhovi. Maričko so ob¬
hajale druge misli. Mislila je, kako je sedevala
doma pri studencu, kako so svetile zvezde na
nebu, kako jo je prijazno gledal mesec. Vsa
vas lipovska ji je bila pred očmi. Ljub ji je
bil domači sneg, ljuba jutranja zora, ljube vrane,
leteče iz gozda proti vasi. A zdaj? kje je zdaj?
Kam so jo pripeljali oče? Na vodol Povsodi
sama voda, zelenkaste vodene brazde, topoči se
valovi. In le ta ladja jo drži nad vodo, edina
ona jo pušča pri življenju, ladja, ki pliska naprej
kakor izgubljena tičica. Zgoraj zgolj nebo, spo¬
daj zgolj vodena puščava, kvišku piščoči veter,
okolu in okolu nikjer zemlje, nikjer nič suhega,
kakor bi šla na konec sveta. Solnce se je po¬
mikalo proti zahodu. Marički se je zdelo, da
toni v morju, to je videla s svojimi očmi. Zla¬
tilo je vodovje s svojimi lepimi žarki. Ladja
hiti za njim, kakor bi hotela dohiteti, črni dim
se je izprevračal v rdeči puh, jadra so kakor
velikanske čudne vrtnice. Morščaki pojo, a ne

12

gre jim nič prav od srca. Ni bilo poznati, kje
se začenja voda, kje nehuje nebo. Sapa jame
pihati, kakor bi narava opravljala večerno mo¬
litev stvarniku. — V takih trenotkih je duša
človeška takorekoč operjena; lahko se dviga v
sedanjost, preteklost, prihodnost.

Lovro in Marička sta čutila, da se nista
porodila tam, kamor ju veter žene, ampak na
Slovenskem, blizu Triglava. O, kako je tam pač
lepo: lepo žito, pohlevni potok, prijazna luža,
krotke domače živali tam, trdne ceste, kjer
vsakdo pozdravlja: »Hvaljen bodi Jezus Kristus,"
in vsakdo odgovarja: »Vekomaj Amen“. Doma
jima ni hodilo na misel kaj takega, pa tudi
čutila nista kaj takega, zdaj pa sta mislila in
čutila. Lovro se odkrije, kakor bi čakal, kdaj
bo zvonilo angelsko češčenje. Glava mu je bila
polna misli, pa upal se ni izreči jih. Naposled
izpregovori: »Marička!“ „Kaj?“ »Zdi se mi,
kakor bi bil nekaj pozabil.“ »Tudi meni se zdi
tako.“ — Da, da, nekaj srca sta pustila v Li-
povju. V tem se stemni. Potniki zapuščajo krov.
Vse na ladji je mikavno in živahno. Po tako
lepem večeru noč ni vselej mirna. Častniki
žvižgajo znamenja, a morščaki vlečejo konope.
Na nebu je ugasnila zadnja rdečina, ter izgi¬
nila z morja; debela megla je vzhajala iz vo¬
dovja. Megla se je zgoščevala, zakrivala nebo,

13

obzorje, ladjo, vidi se le dimnik in srednji jambor.
Čez eno uro je bila megla previdljiva, razpr¬
ševala se je. Videti je bilo ognjene iskre, va¬
leče se iz dimnika, ladja je stranjevala (nagi¬
bala se na stran) le za izpoznanje, kakor bi bilo
morje utrujeno burkanja.

Noč je bila res mirna in tiha. — V sredi
te tihote navstaja včasih hipoma na obzorju
šumenje, čudno bučanje. Bilo je kakor bi se
.ljudje klicali, včasih kakor bi se glasil zbor,
pojoč presunljive žalostinke. Vse to se je sli¬
šalo iz velike daljave. Morščaki so resnili, da
to pomeni hudo nevihto, prihajajočo iz dna morja.
Ladjovodja stoji v deževniku na najvišjem mostu.
Častnik se postavi na svoje mesto pred sever¬
nico. Nihče potnikov ni na krovu. Todi Lovro
z Maričko je odšel v medkrov.

Tu je bilo silno tiho. Svetilke, pripete za
nizki strop, so slabo razsvetljevale ta prostor in
te umolkle potnike. Preširen je bil ta prostor,
a tudi premračen, podobnejši velikanskim kle¬
tem, ali temnim jamam polnim duha smolnega,
pomuhljega, konopnega, vlažnega, dušečega. Ta
kraj pač ni primerjati krasolikim sobam prvega
razreda. Če se voziš dva tedna v teh votlinah,
ostrupiš si pluča z nezdravim zrakom, obraz ti
povodeni, dobiš kurdej (čeljustno gnitje).

14

Lovro in Marička sta bila šele štiri dni na
potu, in vendar kako izpremenjena! Ono sveže
dekle, rdečih in polnih lic, iz Lipovja, pa zdaj
to bledo bitje, to smrtno kosilo! Tudi Lovro je
porumenil kakor vosek: cela dva dni ju ni
bilo na krov. Mislila sta siroteja, da ni dovo¬
ljeno to njima. Od kodi bi bila to vedela, kaj
je njima dovoljenega, kaj ne? Saj si nista upala
še premakniti se.

Zdaj je bil medkrov napolnjen s potniki.
Vsaki je tičal pri svojem svežnju. Po tleh je«
ležalo vse polno pokrival, obleke, živeža, po¬
sode v večih ali manjših kupih, da je bila veča
zmešnjava. Po takih kupih so posedali izseljenci,
skoro sami Nemci. Nekateri so čikali, nekateri
kadili. Dim se je prijemal nizkega stropa, de¬
lali so se oblaki, težki plučam, in otemnjevali
brleče svetilke.

Otroci so jokali po kotih. Danes ni bilo
navadnega gostolenja in besedenja: vsakega je
skrbela, vznemirjala, strašila morska megla. Iz-
. kušenejši so vedeli, da jim preti velika nevar¬
nost, da jim žuga morda smrt.

Lovro pa Marička sta bila edina, ki o ne¬
varnosti nista nič slutila, dasi tudi sta slišala
divje tuleče glasove, kadarkoli so se odprle ka-
jutne dveri. Sedela sta prav v kotu, na naj-
ožjem kraju, v ladjinem kljunu. Tu je bilo zi-

15

banje največe, zato so ju potniki semkaj pori¬
nili. Stari je grizel kos kruha, prinesenega še iz
Lipovja, Marička pa si je plela kite, ker ni
imela boljega dela. Naposled pa se je vendar
jela, čuditi češ, kako to, da je danes nemška
gospoda tako tiha in malobesedna.

„Kaj jaz vem“, odvrne Lovro, kakor na¬
vadno. „Morda imajo kakšen praznik, to bo,
ali pa . . .“

Zdajci se zgibava ladja tako silovito, kakor
bi se tresla groze. Posoda odzvanja od sten. Sve¬
tilke zabrle svetlejše. Več glasov vprašuje:

„Kaj je to? Kaj je bilo to?“

Nihče ne odgovori. Vihar pokaže zopet
svojo moč. Ladja se trese in guglje še bolj.
Čutiti je, da jo premetava kakor lupino. Zdaj
se dviga, zdaj pogreza, zamolklo butajo valovi
v stranska okenca.

»Vihar bo“, dene plašljivo Marička.

V tem je šumelo in bobnelo okolu ladje,
kakor če vihra po gozdu lomi drevje. Nato se
sliši zopet tuljava, kakor bi tulilo krdelo volkov.
Divji veter suje v ladjo, obrača jo na stran,
obletava jo, dviga jo kvišku, potiska jo v glo¬
bočino. Ladja poka v oklepih; posoda, svežnji,
vreče, orodje skače semtertja. Ljudi meče iz
kota v kot. Steklo na svetilkah zveni zamolklo.

16

Zmeraj šumniše pljuska voda črez krov,
zmeraj silnejše poka ladjin obod, in ženske če¬
dalje bolj vpijejo, otroci čedalje bolj jokajo, drugi
kriče grabijo svojino.

V vsem tem metežu je bilo vendar še sli¬
šati velevanje častnikov, stopanje morščakov.

„0 sveta devica Marija svetogorskal" krikne
Marička. Res, kljun, v kterem sta čepela, se je
bliskoma dvigal in padal. Držala sta se za po¬
stelje, a vendar sta večkrat butnila v steno.
Tramovi škripljejo, kakor bi se imeli faznesti
vsaki hip.

„ Trdno se drži, Marička 1“ zakriči Lovro,
da bi preupil bučanje vode in ropotanje pola-
djevja. Strah pa je tudi njega stiskal za požirak,
kakor druge, da ni mogel izgolčati besede. Otroci
so nehali jokati, ženske nehale kričati. To je
bilo dihanje, sopljenje, na smrt in življenje!

Vsakdo se je krčevito držal pritrjene reči,
pripravljen pobiti se in poginiti preje, nego li
popustiti jo. In vendar je vihar razsajal še hujše,
zaganjal se v ladjo še besniše, kakor bi klical
vse življe, naj mu pomorejo uničiti to borno
drveno poslopjiče in vse stvari notri. Valovi so
hrumeli v ladjo tako hrupno in bučeče, kakor
bi vanjo streljal s topovi, metajoči jo zdaj gori
do oblakov in potiskujoči jo zdaj doli, na dno

I

17

morskih tal, tako da je bila več pod vodo nego
zunaj. V ladji je bila tema, smrtna senca.

Nepopisan strah se poloti vseh; vsak pri¬
čakuje smrti.

»Marička!" jame stari tresočega glasu;
»ljuba moja MaričkaI Odpusti mi, da sem te
peljal v pogubo. Bliža se nama zadnja ura, in
je že tu. Grešne moje oči ne bodo več gledale
sveta, ne moreva prejeti svete pokore, ne sv. po¬
slednjega olja. Počivala ne bova v domači zemlji,
iz morskega dna pojdeva k sodbi 1“

Marička je predobro umevala, kaj oče go¬
vore: ona je sama čutila, da njima ni pomoči,
ne rešitve. Razne misli ji švigajo po glavi.
Nekaj ji stiska srce, da ji poka. Zaihti. — To
je bil oddušek srčnim solzam. A .grozno se je
razlegal obupni krik po zaduhlem prostoru —
tihem, kakor v grobu.

»TihoI“ zavpije močan glas iz kota, in
koj umolkne Marička, kakor bi se bila prestra¬
šila svojega glasu . . .

Svetilke so bile popadale na tla, in zdaj
je bila grozna noč. Ljudje se jamejo stiskati v
en kot, kakor bi jih tolažila misel, da bodo
ložej potonili. Strah in trepet je vladal povsodi.
Iz grozomorne tihote se sliši Lovrov glas:

»Gospod, usmili se nasl Kriste, usmili se
nas!" —

2

18

Marička ihte odgovarja.

„Bog, oče nebeški, usmili se nas!" glasi
se dalje prečudno slovesno.

Nekateri izseljenci so si zavijali glave. Po¬
lagoma se je Marička umirjla v glasu. Njene pro¬
šnje in odgovore, izgovorjene v groznem strahu, je
takorekoč porogljivo spremljal zunaj tuleči vihar.
Zdajci se zasliši krik smrtnega obupa. Kaj je bilo?
Silni val se je bil zagnal v vrata, jih odprl, ter
hipoma poplavil ves prostor. Nastane pritajeno
ječanje: ljudje se rešujejo na više kraje, na
postelje. Zdaj je bilo vsem dokazano, da so na
koncu življenja. V nekaterih hipih vstopi častnik,
s svetilko v roči, ves premočen, zagotavljaje, da
je voda le po naključbi notri pljusnila, da pa
ni nobene nevarnosti.

Tako preteče nekaj ur. Vihar pa je dalje
divjal, ladja je dalje pokala v sponah, legala
zdaj na to zdaj na ono stran. Potniki so se
udajali v svojo žalostno usodo. Nekteri so legli
celo spat.

Tako je preteklo zopet več ur . . . Napo¬
sled šine žarčič v kajuto: na morju se dani. Dan
ta je, kako bi dejal, strahu ves bled, vendar
daje upanje. Lovro in Marička sta izmolila vse
molitve, ki sta jih znala. Vsa trudna ležeta,
in trdo zaspita. Zjutraj ju zvonec kliče k zaju-
treku. A danes ne moreta jesti, glave so jima

19

težke, svinčene. Najhujše je bilo v glavi sta¬
remu Lovretu; zdelo se mu je, da jo ima vso
razbito. Ni se mogel iznajti. Nemec, ki ga je
navabil v Ameriko, tisti mu je Tekel, da se bo
res vozil po vodi. Toda nikdar ne bi bil mislil
Lovro, da je ta voda tolika, da bo vožnja tr¬
pela toliko dni in še ponoči. Mislil je, da se
bo na brodu prepeljal, kakor svoje dni iz Go-
stinice črez Savo v Kleče. Ko bi bil to vedel,
da je morje tako grdo veliko, bi bil pač raje
ostal doma v Lipovju. Vrhu tega . ga je mučila
še ta misel, če ne gre s svojo hčerjo v pogub¬
ljenje; če ni greh in sramotno katoličanu iz
Lipovja tako izkuševati Boga, in dajati se na
vodo, na kteri se vozi že peti dan od brega do
drugega, če je sploh kateri. In 7 celih dni mu
je še iztrpeti v takih strahotah!

Vihar je bučal še 48 ur. Vodovje se jame
gladiti.

Naša dva potnika si upata .na krov. Ko
pa vidita valove, velike kakor hribe, in črna
brezna, čutita zopet, da ju rešiti more le božja
roka, a človeška moč nobena.

Naposled je bilo vse vedro. Toda prehajal
je dan za dnevom, in vendar ni bilo zagledati
nič sveta, nič suhega, le zelenkasto modro to
vodovje se je stikalo z nebom v neizmerni da¬
ljavi. Včasih se je pokazal oblaček, svetal, na

2 '

20

večer rdeč, ter se izgubil proti zapadu, kamor
je ladja hitela po neskončni ravnoti.

Res je menil Lovro, da morja ne bo konec.
Osrči se vendar, prašati hoče, a koga.

Sname klobuk z glave, držeč ga ponižno
pred koleni, ustavi memogredočega morščaka,
pa ga praša slovenski:

„Milostivi gospod! Ponižno prosim, bo li
vožnja pri kraju?" . . .

O čudo veliko! Morščak se ne zakrohota,
ustavi se, posluša kmetiča. Videlo se mu je,
kakor da se nečesa domišlja, in da misli ne
more precej izgovoriti. Potem praša:

,Ča?“

„Ce pridemo skoraj na suho, milosti vi
gospod?“

„Još dva' dana, još dva dana," težavno
ponavlja morščak, vzdignivši ob enem dva
prsta. —

„Zahvalim lepo, gospod."

„Od kuda jeste?"

Jz Lipovja, gospod, iz Lipovja."

„Ča? Lipovje?"

Marička je slišala ta pogovor. Zardevši
tankoglasno odgovori, kakor dekletca na kmetih:

„Mi smo s Kranjskega, gospod."

21

Morščak gleda zamišljeno po ticah na
krovu, nato dekleta. Poznalo se mu je na za¬
gorelem obrazu, da miluje potnika, pa rede:

' „Bio sam u Trstu . . . i ja . . . razumijem
..kranjski" . . . Hrvat jesam iz Istre . . . brat
sam ... A tomu imade več puno, puno vre¬
mena . . . Sad sam Švaba."

Po teh besedah dvigne vrv, obrne se, za¬
vpije „hohoo,“ ter jo potegne k sebi.

Lovro in Marička sta bila vedrejša, ker
sta našla vsaj eno bolj domačo dušo na tej
odurni ladji. Tudi vožnja je šla h kraju.

Že drugi dan ugledata sod, ki se je zibal
v vodi; še dalje ugledata 2, 3. Zrak je potresen
z meglo, a pri tem vendar ugoden in čist. Morje
je gladko kakor steklo, a okolu je čedalje več
plavajoče posode. Oblaki tičev belokrilih so se
podili za ladjo vriščeči. "

Na krovu je nenavadno gibanje. Morščaki
se oblačijo v nove jopiče. Nekteri pometajo,
nekteri snažijo in umivajo. Na jamboru razvi¬
jejo zastavo, na krmilu drugo. Veselje je pre¬
vzemalo potnike. Karkoli je živelo, je šlo na
krov. Nekteri so vlekli seboj svežnje, povezane
z jermenjem.

Marička to vidi, pa dene;

»Zdaj pridemo gotovo na suho."

22

Silno vesela pa sta bila, ko ugledata otok
Sendihok, in nato drugi s poslopjem na sredi,
dalje nekaj motnega in nerazločnega na morju,
kakor bi se zgoščevala megla in dim. Ljudje
to tudi opazijo.

Nastane ropot in šum. Vsi kažejo s prstmi
tja, kaj da je. Tudi ladja jame žvižgati oglu-
šiviše.

„Kaj je to? Kaj je to?“ poprašuje Lovro.

„Njujork,“ odvrne zraven njega stoječi hr-
vatski Istran.

Zdaj je bilo, kakor bi se čistili oblaki.
Čimdalje se je bližala ladja, tem bolje je bilo
razločevati hiše, strehe, dimnike. Rtasti stolpovi
so moleli v modrino; nad njimi velikanski
pušniki, ki so puhali gost dim iz sebe. Spodaj,
pred mestom je bil cel gozd jamborjev, okin-
čanih s tisočerimi zastavicami, s kterimisi je veter
igral kakor s cvetkami na travniku. Zmeraj
bližje je ladja mestu, zmeraj bolj se dviga iz
morja čudovito 4nesto.

Vrhunec veselja in čudenja bi bil takrat
videl v Lovrovem srcu! Gologlav, zijoč, za¬
maknjen je stal, ter gledal in gledal. Naposled
izpregovori:

„Marička! Za božjo voljo, ali vidiš kaj?"

„Da, vidim. “

23

„Ali se čudiš ?

„Da, čudim se."

Lovro se že ni čudil, ko je bil ugledal
zeleno obrežje pred mestom, opasano z gozdi¬
čem. Samega koprnenja se je tresel. Dejal je:

„Hvala Bogu! če nam dajo taki kos zem¬
ljišča pri mestu s kakim travnikom, pa bi imeli
blizu na trg. Gnali bi tjakaj kravico in prašička,
iztržili bi lepega denarja. Napravili bi si lepo
hišico, stajo polno govedi, prikupili selišča.
Ljudi je kakor peska, za majhno plačo bodo
delali. Na Kranjskem sem bil nebore trpin,
tukaj bom pa gospod, sam svoj."

Ta trenotek se mu odpre pred očmi na¬
rodna drevoredina v vsi razsežnosti. Lovro je
videl lepo grmovje, skupine krasnih dreves,- pa
je dejal:

„Do tal se bom priklonil gospodu vlad¬
nemu poverjeniku, in potem bolj memogrede
omenil, naj mi prepusti kakih 60 jutri tega
gozda. To bo prava pravcata domovina. Vsako
jutro bom pošiljal hlapca v mesto z drvmi.
Hvala Bogu, zdaj uvidevam, da Nemci so res
dobri ljudje, ki nam hočejo in delajo vse dobro.
Kako je mogoče take dobrotnike pa tolikanj
obrekovati!"

Tudi Marička se je smehljala, da bo go¬
spodinjila na krasnem selišču.

24

V tem pripluje čolnič k ladji. Petorica
ljudi stopi na ladjo, ki jamejo glasno govoriti
in klicati. Ne dolgo zatem pridejo iz mesta
opravniki, gostilničarji, mešetafji, vodniki. Vsi
kriče, kar morejo, sujejo in gnetejo se po krovu.

Lovru in Marički je bilo, kakor bi se jima
vrtil v glavi mlinski kamen. Nista več vedela,
kaj bi počela. Istran svetuje staremu Kranjcu,
naj si premenja denar, ter mu obeča, da bo on
gledal, da ne bo goljufan. Lovro stori takisto.
Za vse dobi 47 dolarjev srebra.

Ladja se toliko približa mestu, da je po¬
znati ljudi, še par hipov, in vožnja je končana:
ladja pritisne h kraju. Kakor čbele iz panja,
tako vro potniki z ladje po ozkem mostu, naj¬
prej oni iz medkrova, obloženi vsak s svojo
imovino.

Lovro in Marička, dolgo rinjena semtertja,
ugledata morščaka iz Istre. Obema stisne pri¬
srčno roke, pa dene :

»Brate, želim ti puno sreče, i tebi in pu-
cici. Bog s vama!“

„Bog vam plačaj!“'odvrneta obadva, a
daljemu pogovoru ni časa. Tolpe ljudi so ju po¬
tiskali po mostu v carinaro. Carinar v sivem
vrhniku, s srebrno zvezdo na ovratniku, preišče
njuno prtljago, in naposled reče: „A11 right"
(vse prav)! ter jima pokaže proti izhodu.

25

Gresta in prideta na cesto.

»Oče, kaj začneva pa zdaj?" poprašuje
Marička.

»Počakati morava tukaj. Nemški opravnik
je dejal, da pride koj vladni poverjenik, ki bo
prašal  po naju."

Tako stojita in čakata  poverjenika.

Memo njiju je sulo ljudi, velikomestnih,
neznanih, raznovrstnih. Še nikdar nista videla
kaj takega. Skrije naj se Lipovje proti tem ve¬
likanskim hišam, ravnim in širokim cestam, po
kterih so se rili, kakor na večnem sejmu. Po
sredi ropotajo kočije, vsevozi, tovorni vozovi,
kola, cize, kolovre. Govore pa čudno ti ljudje,
ne umeta jih, kakor doma ne gospoda okraj¬
nega glavarja. Delavci in trgovci in branjevci
in drugi kupci pa strašno vpijejo. Memo ho-
jevajo črnci (zamorci) kodrastih, volnenih las.
Vselej se pobožno pokrižata, kadar vidita koga
takih črnih, (Bog jima grehe odpusti) peklenskih
ljudi. —

Vse to mesto se jima zdi silno čudno: to
žvižganje železnic, to ropatanje vozov, to dr¬
dranje kočij, to kričanje ljudij, ki kar tekajo,
kaj pravim tekajo, teko, kakor bi jih kdo podil.
Zdeli so se jima kakor mravljinci, kadar jim kup
razbrskaš. In kakih obrazov so! Eni črni, ze¬
lenkasti, rumenkasti, ognjeno rdeči.

26

Prav tam pri loki, kjer sta stala, je bilo
veliko gomazenje. Nalagali so blago z ladje na
drugo. Vozovi so priropotavali. Na mostovih
so škripale dvokolke: povsodi je hrumelo kakor
v deskorezniei.

Dve uri sta jima pretekli kakor bi trenil.

Še zmeraj sta stala pri steni, še vedno ni
bilo  vladnega poverjenika.

Onadva sta bila pač posebna človeka v
Novemjorku: ta slovenski kmet v irhastih
hlačah, s polhovo kučmo na glavi, pa to dekle.
A ljudje so hodili memo njiju, kakor bi njiju
niti ne bilo. V tej deželi hitrice se nihče ne
čudi ne obrazu ne obleki.

Zopet preteče ura. Nebo se je pooblačilo.
Jel je naletavati zdaj dež zdaj sneg. Od morja
sem je vlekel mrzlomokri veter. A stala sta še
zmeraj tu, čakajoča  obljubljenega poverjenika.

Kmet je navadno prav potrpežljiv, a zdaj
je presedalo tudi že Lovru. Dosti sama sta bila
na ladji, med zgolj tujci, v vednem strahu na
vodi. Boga sta bila prosila iz dna srca, naj ju
pripelje na suho, izgubljena otroka, proč z div-,
jega morja. Mislila sta: kakor stopita na suho
zemljo, pa bo konec strahu in bede. Srečno sta
zdaj semkaj dospela, ter bila v velikem mestu
novojorškem. Toda v tej množini ljudi sta bila
še bolj osamljena nego na ladji.

27

Poverjenika ni bilo, pa ga ni bilo. Ko bi
ju bil Nemec vendar le ukanil? Ta misel jima
je pretresala kmetiška srca.

Kaj bo zdaj? Ali naj tukaj pogineta? Veter
je pihal v enomer, in dež je padal.

»Marička, ali te ne zebe?“ praša stari
Lovro.

»Seveda, oče, prav zelo me zebe. u

Mestne ure odbijejo še eno uro.

Mrak lega po svetu. Pristan utihuje. Po
cestah prižigajo svetilke. Vse morje rdi ne¬
štetih luči ‘po mestu. Delavci se vračajo iz loke
domov, v večih ali manjših krdelih, pojoči hra¬
pavih glasov. Polagoma se razidejo ljudje. Tudi
carinaro zapro.

Onadva pa stojita še zmeraj tu: čakata
vladnega poverjenika.

Naredi se noč. V pristanu je potihnilo. Le
dimniki ladij pljujejo zdaj pa zdaj snopove isker,
ugašujočih v temoti; ali pa val šumovito pljusne
ob kamenito ogradbo. Semtertja pripoje tudi
opojen morščak, vračajoč se na ladjo. Luči po
svetilkah brle vsled pritiskajoče megle.

Naša dva čakata še zmeraj. Če tudi ne bi
bila hotela, kam naj bi se bila obrnila? Kam
se zatekla? Kam položila izmučeno glavo? Zmr¬
zovalo je zmeraj hujše. Lakota se je tudi ogla-

28

šala. Da bi bila imela vsaj kam pod streho
stopiti 1

Premočena sta bila do kože. Ah, poverje¬
nika ni, ni. Nista vedela, da takih poverjenikov
sploh ni.

Nemec je bil pomočnik sleparske družbe,
plačan za vsako glavo, ki jo pregovori v Ame¬
riko, in dalje se je brigal za človeka, kolikor
mi za lanski sneg.

Lovro je klecal z nogami. Težko je stal:
kakor bi ga tiščalo veliko breme, kakor bi ga
težila jeza božja. In vendar je čakal in trpel,
kakor more trpeti le slovenski kmet. Iz take
otrpnenosti ga prebudi dekletov glas:

»Ata!"

„Molči, otrok, molči! Naju se nihče ne
usmili."

„Pa se vrnimo domov, v Lipovje."

»Pojdi rajše ti v vodo; jaz ne grem več.“

„0 moj ljubi Bog, moj ljubi Bog!" vzdi¬
huje dekle prestrašeno.

Zdaj zapeče Lovreta, prav v srcu ga za¬
skeli . . . kesa se.

»Uboga sirota," de Lovro, „da bi se Bog
vsaj tebe usmilil."

Dekle ga ni slišalo. Naslonila je glavo na
steno, pa zamižala. Tako je zaspala. Speči je

29

bilo tako dobro . . . Videla je domačo hišo, do¬
mačo vas, o preljubo Lipovjel

Danilo se je. Prvi žarki svetlobe so padali
na morje, na pristan, na ladje, na carinaro. V
jutranjem mraku ju je bilo skoro težko izpo-
znati: sloneča na steni, speča, bledega mrliškega
obraza, posnežena, mirna kakor premrla.

O grozna usoda, ki jima pišeš šele začetek
britkosti I

2. V Novem Jorku.

¥  vsakem mestu je širokih lepih cest, lepih
hiš,? pa tudi ozkih ulic, bornih stezic. V
Novem Jorku, bolj proti loki, je polno takih
kočur, visokih, nizkih, ravnih, krivih, trdnih,
podrtih, pobeljenih, neometanih. Strehe jim raz¬
padajo, zidovi pokajo, stene grezajo, da so okna
kar pri tleh: videti je, kakor bi bile od daleč
semkaj zmetane. Ker je to predmestje blizu
morja, se mlake skoraj nikdar ne posuše. Za¬
mazana okna gledajo, dejal bi, mračno na luže
in na morje, pokrito s papirnimi kosi, lepen¬
kami, bruni, deščicami, z vsakovrstnith plava¬
jočim drobirjem. Takisto so potresene tudi ulice,
le da je še več raznega smetja. Tu vidiš dosti
grdobe, nereda, siromaštva. V teh hišah dobivaš
za dva dolarja*) na teden, da imaš kje spati,
in kaj v usta deti.

Tukaj so tudi one krčme, v kterih morski
ribiči snubijo ljudi za kitolov, v kterih govore

reci: daler.

31

opravniki, da bi z ljudmi naselili Venecuelo,
Brazilijo, kraje ob ravniku, in jih žrtvovali ru¬
meni mrzlici, gotovi smrti. Tukaj so kuhinje, v
kterih se vari in peče, kar je bilo kdaj užit¬
nega, in kar bi celo morje nejevoljno pljunilo
na breg. Dobiti je brlogov, 4  v katerih igrajo,
kitajskih prališč, raznih beznic in jam, v kterih
se gode dudodelstva, trpi siromaštvo in lakota,
prelivajo solze. In vendar je v tem predmestju
najživahnejše. Kar ne more in neče iti v delav¬
ske hiše in druga poslopja, vse to se tu gnete.

če pravimo, da so izseljenci „cvet" evro¬
pejske družbe, to porečemo, da ti predmeščani
so „cvetje“ tega „cvetu,“ namreč ljudje, ki po¬
hajkujejo, brez dela, ki klatarijo od vogla do
vogla. Ponoči slišiš strel iz revolverja, krike na
pomaganje, divje pesmi opitih Ircev, tulenje pre¬
tepajočih se in krvavoglavih črncev. Podnevu
se zbirajo tolpe postopačev in rokavnjačev raz¬
trganih klobukov, s pipami med zobmi, ki pri
borbah na pesti delajo stave za 1 krajcar ali
5, kdo bo drugemu izbil oko. Bledi otroci,
majhne zamorke, kuštroglave, se valjajo todi.
Namesto da bi šla v šolo ta otročad, ropoče s
kostmi ali pa išče po blatu in gnojišču zele-
njadi in jabolčnih obrezkov. Suhe medle Irke
vzdigujejo roke, proseče vsakega, bolje oble¬
čenega.

32

V takem človeškem peklu nahajamo naša
znanca: Lovro Toporca pa njegovo hčer Ma¬
ričko.

Kar sta menila tukaj takorekoč podedo¬
vati, ono so bile prazne sanje.

Res pa je to, da sta v temni ozki izbici,
na pol v zemlji, prevideni z okenci brez stekel.
Po stenah se pase ogavna plesnoba, da vonja
zaduhlo, po vlagi, trohnobi. K steni je pritisnena
pečica, zarjavela, luknjata, in zraven nje stolček.
V kotu leži kup preperele ječmenove slame, ki
naj je postelja. Toliko je bilo vsega pohištva.

Lovro poklekne pred pečico, brska po
mrtvem pepelu, ne bi li izteknil kako podzem-
ljico. Nič.

Marička čepi na slami, pa stripi v tla.
Bolno je dekle, zapuščeno, reva, sirota. Marička
je, tista iz Lipovja, bleda, upalih ličic. Očesa so
ji pa veča, tako buli ž njima. S tega obraza
bereš, da živi dekle v nezdravi sapi, v brid¬
kosti v velikem pomanjkanju.

Živela sta zgolj ob podzemljicah. A zdaj
že dva dni nimata ne ene. Res nista vedela, s
čim se bota hranila. Tri mesece stanujeta na
tem mrzlem tlaku, sedevata v tem brlogu. Denar
jima je tudi pošel do krajcarja.

Stari Lovro je povpraševal vsaki dan po
delu. A nihče ga ni razumel, kaj bi rad. Hodil

33

je v pristanišče, da bi tamkaj prenašal tovore
ali oglje nakladal na ladjo. Pa kaj, ki ni imel
dvokolnice, in surovi Irci so mu izbili skoraj
oči. Hotel si je kaj s sekiro prislužiti v prista¬
nišču, pa tudi to so mu zavidali delavci, ki so
ga osuvali, da se je vračal krvave glave.

„A kakošen delavec je neki ta starec, ki
niti ne ume, kaj se mu pravi?" Kar je prijel,
kar je začel, kamor se je obrnil, povsodi so
ga izsmehovali, odbijali ga, suvali, tepli. Ničesar
ni torej našel, s čemer bi si mogel prislužiti
krajcar. Lasje so mu posiveli skrbi in toge. Upati
ni bilo ničesar. Denarja tudi ni bilo. Lakota se
je jela oglašati hudo. ' #

Doma med svojimi, ko bi bil tudi vse iz¬
gubil, ko bi ga bili tudi otroci pregnali iz hiše,
doma v Lipovju bi bil mogel palico v roke vzeti,
sesti pod križ na razpotju ali k. cerkvenim vra¬
tom, in gospod bi mu bil vrgel krajcar, gospa
bi mu bila po otroku poslala dar, vsaki kmet
bi mu bil dal kos kruha, vsaka gospodinja od¬
rezala kos slanine. Tako bi se bil vendar pre-
živil, četudi le kakor tičica, ki ne seje in ne
žanje. Pod križem stoječ, bi bil imel nad seboj
še svojega Izveličarja, še bolj gori modro nebo,
okolu sebe lepo polje, in Bog bi bil gotovo
uslišal njegovo molitev.

3

34

V tem mestu pa, v tem večnem šumu in
hrumu, v tem ropotu, je vsaki drvil le naprej,
ne zrnenoč se za tujo stisko in nesrečo.

V glavi se mu je vrtelo, roke so mu pe¬
šale, noge šibile, z očmi ni mogel vsega ujeti,
misei je podila misel. Tu je bilo vse tako tuje
in čudno, tako odurno in razmršeno, da se je
moral vsaki razbiti kakor lonec, kdor se ni
znal gibati v tem vrtincu. Kolik razloček med
tu in tam v Lipovju?

Tam v mirnem, tihem Lipovju je bil Lovro
gospodar, župan, tam je imel zemljišče, spo¬
štovali so ga moža, imel je svoj kruh, in v ne¬
deljo je hodil v cerkev. Tukaj pa je najzadnji
med vsemi, sestradan pes na tujem dvorišču,
kjer se mora. pred vsakim tresti in plaziti, in
naposled lakote poginiti. Prve dni si je sam
večkrat očital: »Lovro, v Lipovju je bilo ven¬
dar bolje 11 . Vest pa mu je vpila: „Lovro, čemu
si zapustil Lipovje?"

Čemu? Ker ga je Bog zapustil! Rad bi
bil nosil svoj kmetiški križ, rad bi bil vse pre¬
trpel, ko bi bil le vedel, da njegova jedinščina
je vsaki dan hujša, da je vsako jutro sirotnejši,
nesrečniši, on in njegova hči. .

Kaj je bilo storiti? Ali naj si poišče ko-
nopec, pomoli, pa obesi? Tega ne. Rajne ma¬
tere naukov še ni pozabil.

35

In kaj bodi z dekletom? Zdelo se mu je 5
kadar je to premišljeval, da ga ni zapustil le
Bog, ampak tudi pamet. Nobena pametna misel
ne zaiskri v temni glavi njegovi. Hudo mu je
bilo pri srcu. Glodala ga je huda bolečina. To¬
žilo se mu je po domu. Podnevu ga je mučila
tem bolj, čim manj je vedel, kaj mu manjka,
kaj ga peče.

Manjkal mu je domači gozd, manjkalo
njegovo selišče, manjkali rojaki, gospodje in
kmetje, cerkev in duhovniki, in vse ono, kar
je takorekoč zraščeno s človeškim srcem. Bilo
mu je pri srcu, kakor bi moral grezniti v zemljo.
Najrajši bi si bil izroval lase, butal z glavo
ob zid in jo razbil, ali vrgel se na tla, in kopal
si živemu jamo, ali pa tulil kakor priklenjeni
pes. Ta peklenski mestni ropot mu je ubil že
pol duše, zdaj utrplja že druga polovica, a vele¬
mesto dalje'ropota okolu njega. Globoko vzdi¬
huje, izgovarja ime Jezus, gleda okolu, toda ni¬
kjer ni ugledati križa, nihče mu ne odgovori,
mesto pa dalje ropoče, dekle sedi na stelji, zre
nepremakljivo v tla, trpi molče lakote, je že
napol mrtva.

Ni čuda, da nista zinila, četudi sta po več dni
skup sedela. Hudih ran se nihče rad ne dotika. .
A o čem naj govorita? Morda o tem, da ni de¬
narja v žepu, ne podzemljic v peči, v glavi ne

3 *

3G

sveta? In pomoči nista imela pričakovati od
nikogar. Slovencev je res nekaj v Ameriki —
žal, da je tako, in da so izgubljeni za svoj rod!
— toda blizu pristanišča ga ne najdeš . . .

„MaričkaI“ reče Lovro, „tako ne moreva
biti. Grem na breg, da naberem drv, potlej si
zakuriva, in morda dobim tudi kaj za usta."

Ona ne odgovori ničesar.

Lovro gre. Ob bregu plavajo razbiti za¬
boji, polomljene deske. Po tako drvad hodijo,
ki nimajo, da bi si kupili premoga. Tudi v tem
opravku so ga že motili in odganjali, večkrat
pa tudi ne. Včasih je našel kaj jedivega, kaj
pokvarjene zelenjadi, vržene z ladij.

Tako je hojeval več dni. Takrat je v megli
nekoliko pozabljal na svojo bedo in na svojo
domotožnost.

Ko so se ribe drstile, so prihajali tudi de-
čaki semkaj, ki so starega Lovreta naganjali,
metali vanj, kar so dobili, a pregnati ga vendar
niso mogli. Dečaki so metali konopce na reči v
vodi, ter jih tako h kraju potegovali.

Lovro ni imel konopca. Zato je čakal, da
so odšli, preiskal, kar so pustili, in použil, kar
je bilo užitno, ne misleč’na Maričko, ki doma
ni nič jedla.

Pa danes je bil srečen kolikor toliko. Vra¬
čajoč se domov, sreča voz, naložen s podzem-

37

Ijicami, namenjenimi za ladjo v pristanu sto¬
ječo, ki je obtičala v grabi, da ni mogel z mesta.

Lovro prime koj v koželo, ter z voznikom
potiska voz iz rupe. To je bilo njemu težavno
delo, da ga je hudo bolelo v križu, naposled pa
vendar konji potegnejo.

Ker je bil voz prepolno naložen, pade
mnogo podzemljic v blato. Voznik jih ni maral
pobrati, tem hlastnejše pa jih je Lovro. DrJhtavih
rok jih je pospravil po žepih. Zdaj mu je bilo koj
ložje pri srcu. če najde lačni kos kruha, to se
mu zdi, da je srečo našel.

„Hvala Bogu!" dejal je Lovro domov gre¬
doč, „da nama je pomagal iz tolikega pomanj¬
kanja. Kranjca Bog ne zapusti. Podzemljic je
za dve kuhi. Bog je usmiljen. V hišici bo precej
prijetniše. Kako bo vesela Marička! Saj že pol¬
drugi dan ni zaužila ničesar."

Tako govoreč je stopal oprezno, v eni držeč
les, z drugo pa žepe tiščeč; bal se je, da bi mu
kos ne odpal: saj je nosil tako dragocen zaklad.

Hvaležno pogleda v nebo, pa dene:

»Mislil sem že: krasti moraš, a to je palo
brez kraje z voza, zdaj imava kaj jesti. Marička
bo skočila pokoncu, ko bo slišala, da nosim
podzemljice.“

Marička se ni premaknila, odkar so bili
oče odšli. Kadar je šel Lovro zjutraj po drva,

38

in jih prinesel, je zakurila, prinesla vode, pa
skuhala, kar je bilo, potlej pa je gledala v
„ogenj“ po »cele ure.

Tudi ona si je bila iskala dela. Vzeli so jo,
da je pomivala in pometala, pa ker ž njo ni
bilo moči govoriti, odpustili so jo v dveh dneh.
Potlej je iskala zopet dela, toda našla ga ni.

Dan za dnevom je presedela doma. Na
cesto si ni upala: tam so jo preganjali pijani
morščaki in živinski Irci. Ker ni imela dela,
je bila še bolj nesrečna. Koprnenje jo je ujedalo,
kakor rja ujeda železo.

Doma v Lipovju bi si bila kaj pripridila
in privarovala, in potem se pošteno omožila.
Tukaj pa še dela ne dobi, ter je oblečena v
cunje, kakor v Lipovju nobena beračica. Kadar
je ? gorelo v pečici, in ni bila lačna prehudo, pra¬
vil ji je ogenj prskajoč, iskreč, žrjaveč se, za-
plapolajoč, ugašujoč, kako je bilo lepo v Lipovju.

Danes ni bilo ognja v pečici, ni bilo solze
v očesu, izjokala je vse. Večkrat ji je bilo, kakor
bi jo solze dušile, tako je bila oslabljena, utru¬
jena, obrezmočena, topa. Sicer je trpela tiho,
krotko udano, gledaje pred se kakor tičica,
kadar jo mučijo.

Tako je sedevala tudi danes zroča predse,
na borni ječmenici. Nekdo stopi čez prag. Mis¬
leča, da je njen oče, pogleda. Kar vidi tujega

39

človeka, starega, zamazanega mulata*, temno-
gledega, v čeljustih polno čika.

„Daler!“ zavpije mulat.

Marička se prestraši. V njem izpozna hiš¬
nega posestnika. Dolžna mu je bila od prej-
šnega tedna še 1 dolar, a danes nima solda.

Tu bi se dalo storiti kaj le s krotkostjo.
Zatoraj poklekne pred njega, poljublja mu
roke, objema mu noge.

„Kje je moj daler?“

To besedo „daler“ je poznala predobro.
Marička zmajuje z glavo, sili se govoriti, po¬
gleduje ga milo, dopoveduje, da sta vse izdala,
da že dva dni jedla nista, da naj se ju usmili.

„Milostivi gospod! Bog vas bo blagoslovil,“
pridene po slovenski, ne vedoča, kaj bi še rekla
ali začela.

„Milostivi gospod"’’jo sicer ni razumel, pač
pa je slutil, da dalerja ne dobi.

Z eno roko pograbi svežnje, z drugo prime
dekleta, odpre vrata, potisne jo vun, ter vrže
prtljago za njo.

Kakor bi nič ne bilo, zakliče v drugo sobo,
da ta izba se oddaja, in precej se nekdo oglasi,
da jo jemlje.

') Belega očeta in črne matere sin je mulat.

40

Mulat izgine na temnem dvorišču, Marička
stoji sama na cesti. Dekle pobira svežnje, po¬
stavi jih v kotiček, pristopi zraven, pa stoji in
čaka krotko in tiho.

Pijani Irci so jo danes puščali na miru. V
izbi je bilo vse temno, tu na cesti pa je tako
svetlo. Obraz je dekletu, kakor po dolgi bolezni,
oči so ji udrte, ustnice modre, čeljusti vidne,
samo lasje so ostali kakor prej. Podobna je bila
venoči cvetici, ali umirajoči devici.

Vsi memogredoči so jo milovali. Stara za¬
morka jo je bila celo nekaj prašala, pa ker ji
dekle ni odgovorilo, je šla naprej razžaljena.

V tem je hitel Lovro domov, blaženega srca,
da ima zdaj zopet podzemljic. Mislil je le, kako
jima bodo dišale, in kako pojde jutri zopet vo¬
zove vzdigat in porivat. Na pojutrajšnje ni mi¬
slil: za to je bil prelačen.

Od daleč vidi, da mu hči stoji na cestnem
tlaku pred hišo. Podvoji stopinje.

„1, čemu pa stojiš tukaj ?“

„Gospodar naju je izpahnil, oče!“

„Toraj : vunkaj vrgel 1“

Lesovje pade Lovru iz rok. Zdaj je bilo
nepotrebno! Izvržen! pa tisti trenotek, ko ima
človek drv in podzemljic!

41

Kaj naj začenjata zdaj? Kje naj kuhata
podzemljice? Kam naj gresta?

Lovro pograbi pokrivalo, vrže je za drvmi
v blato pa tarna:

„Oh, oh, ohl Bore jaz!"

Teka semtertja, odpira usta, pogleduje blazno
otroka, vpraša:

»Vunkaj vržena ??“

Nato se je delal, kakor bi hotel oditi, a
vrne se k oj, vpraša drhtavo, hripavo, preteče :

„Čemu ga nisi prosila, tepica!“

„Prosila sem ga", vzdihuje dekle.

»Si li pokleknila predenj ?“

„Tudi to sem storila."

Lovro se je zvijal kakor črv, kadar stopiš
nanj. Temnilo se mu je pred očmi.

»Bog moj! Kakor mrlič si!“ krikne Lovro.

»Oče, si li morem pomagati?" odvrne dekle,
bolestno ga pogledavši.

„Ostani tukaj, ne makni se. Grem ga prosit,
naj mi dovoli, da vsaj podzemljice skuham."

Lovro gre. Ne trpi dolgo, pa nastane bučni
ropot na dvorišču, cepetanje z nogami, kričanje,
v kratkem prileti Lovro na cesto, potisnen od
krepkih pesti. Hip stoji, premišljuje.

Nato de kratko : »Pojdi!"

42

Dekle pobira svežnje. Pretežki so ji, da bi
jih nosila vse. Lovro ji ne pomaga. Morda je
pozabil, da pičle te imovine dekle ne more
vlačiti.

Tako hodita po ulicah: ta sivi starec, to
mrliško dekle. Takih postav, kdo ne bi opazil,
kdo ju ne pogledal? Resnični podobi bede! Kam
naj kreneta? V ktero tmico, v ktero globino
naj se skrijeta?

Dekle je stopalo zmeraj sopotniše. Obstoji
in pravi:

„Oče! ne morem več! Vzemite te reči!"

Lovro, kakor bi se prebudil iz sanj, od¬
vrne osorno:

„Pa jih vrzi proč! Pomagati nama ne mo¬
rejo nič."

„Nič?“ povprašuje dekle.

Lovro se ozre. Vidi pa zdaj, da se otrok
opoteka.

Divje zapove Marički:

„Vrzi jih proč, ali pa te razbijem!“

Dekle uboga. Tako stopata dalje. Lovro
pravi sam pri sebi:

„Zdaj pa naj bo, kar hoče!"

Umolkne. Pogledi njegovi pa ne kažejo
nič dobrega.

43

Hodita po blatnih nasmetenih ulicah, pri¬
deta na kraj pristanišča, gresta po kolovnemu
mostu, do nove ladjarnice. Visoka hodila so
stala okolu mogočnih kolov, na dno morja
zabitih. Med bruni in hlodi in deskami so se
potikali ljudje, ki so imeli tu kaj dela.

Tukaj sede Marička na drvo, Lovro zraven
nje. Bila je ura štiri popoldne. Ves pristan je
bil živ in poln ljudi. Megla se je bila razkadila.
Solnce je gledalo prijazno, takorekoč iz usmi¬
ljenja ogrevalo siromaka. Z vode je pihljala sapa,
sveža, prijetna, oživljajoča. Okoli njiju je bilo
toliko svetlobe in nebeške modrine, da sta morala
pomiževati. Daleč tam seje morje bratilo z nebom.
Tu v pristanu so kviško moleli jambori, veliki
in mali, dimniki ladij, široki in ozki, plahutali
prapori, prhutale zastavice. Na obzorju si videl
ladje, zdaj se vzdigajoče, zdaj se ponižujoče, na-
puhnenih jader, podobnih belim oblakom, in
svetlikajočih se na gladini vodovja. Druge ladje
so sikale v morje, in za njimi je bilo poznati
peneče valovje. Gledala sta, kje bi bilo Lipovje,
blaženo mesto, njuna sreča in mir.

Tudi dekle je mislilo zdaj, kako sta se
mogla tako pregrešiti, tako nehvaležno ravnati
zoper Boga, da je od njiju obrnil svoje obličje,
da ju je pozabil, in da ju pušča med tujimi
ljudmi, sama tu na morskem obrežju. In ven-

44

dar je mogel Bog pripeljati ju domov! Odplulo
je toliko ladij, toda brez njiju.

Vsa bolua zatisne Marička oči. Glava ji
pade na prsi, ta hip se prebudi, a ta hip za¬
dremlje. Sanjalo se ji je, da hodi po Lipovju.
Prestrašena se vzdrami, pogleda, ni v Lipovju,
ampak tukaj, v pristanu novojorškem, napol-
nenim s stražami, hodili, jambori, dimniki. Zopet
je nekaj ladij potegnilo sidra, ž njih je odme¬
valo petje. Tihi, topli, vedri večer je rdil morje
in nebo. Vsako ladjo, vsaki kol si mogel na¬
tanko razločevati. Prečudno lepo je bilo vse
okoli. Mir in sreča je bila v zraku, kakor bi
se ju veselil celi svet. Le onadva sta tako ne¬
srečna, pozabljena od vsega sveta. Delavci so
se vračali domov, glasno govoreči, pojoči, kri-
čoči. Lovro in Marička, le onadva nimata dom?.
Lakota je huje in huje grabila Lovretu po dro¬
bovju.

Mračan, naklepe kujoč, je sedel Lovro,
kakor nemi kip. Če si ga pogledal, gledal si v
lice mrliču.

Dolgo ni izpregovoril besede z otrokom.
Šele ko se znoči, ko se pristan izprazni ljudi,
reče ji tuje :

»Pojdi, Marička!"

„Kam pa, oče?" vpraša zaspana.

45

»Tjakaj, na oni - le most, Tam leževa na
hlod pa zaspiva."

Gresta. V gosti temi morata opazno hoditi,
skoraj laziti, da ne padeta v vodo. Amerikanske
desčare ali hlodarne imajo mnogo kotov, lesenih
ulic. Na koncu take ulice je vzvišen kraj, na¬
rejen iz brun, za njim pa kozel, ki pada na
kole, rijoče v morje. Na takem kraju je strešica,
pod njo stoje ljudje, ki gonijo kozla na kole.
Tu zdaj ni bilo nikogar. Lovro dene:

»Tukaj bova spala.“

Marička leže, bolj prav rečeno pade na
desko, pa zaspi. Dasitudi je polno muh in ko¬
marjev, dekle se ne prebudi.

Opolnoči pa jo vzbudi očetov glas :

»Marička, vstani!"

V tem klicu je bilo nekaj takega, tako
usodnega, tako groznega; da je takoj vstala in
vprašala:

»Ata, kaj pa je?“

V nočni tihoti in temoti in samoti govori
zamolkli glas starčev, mirno, resno, \ odločno,
kakor bi prihajal iz groba.

»Dekle! Nimaš več trpeti lakote, ne be¬
račiti kruha na pragu trdih ljudi, ne spati na
dvorišču na tleh. Zapustili so te vsi. Tukaj je

46

voda najglobokejša. Končano naj bo. Ne boš
se dalje mučila. 11

V temi ga ni mogla videti, očeta.

„Utopil te bom, sirota. Jaz sam te bom.

Nama ni rešenja, ni usmiljenja. Jutri ne boš
lačna ne žejna, jutri ti bo dobro/'

Marička pa še ni hotela umreti. Ne! Še le
18 let je bila stara, pa umreti, zdaj? Nel

V globočini srca jo potrese misel, da jutri
jo bodo utopljenko vlačili iz vode; misel, da
bi mogla ostati v vodi med ribami, črvi, golaz¬
nijo v blatu! Ne! Za nič na svetu ne!

Prešinjal jo je smrtni strah, ki je v teh
letih najmočnejši. Neznanska nejevolja se je po¬
lasti. Lastni njen oče, govoreč ji to v tej temi,
se ji zdi kakor hudobni duh.

Starec ji položi roke na rame, pa reče ji:

„Vpij, kolikor hočeš, tukaj te nihče ne
sliši. Sunem te, vse bo trpelo za dva očenaša.“

„Jaz nočem, ata, nočem! Ali se ne bojite
Boga, ata? Ljubi moj ata, vsaj vi se me usmi¬
lite! Kaj sem vam storila? Nikdar se nisem
pritoževala. Trpela sem z vami, ljubi moj ata,
trpela mraz in lakoto in žejo.“

Lovro diha hitrejše, prijema jo močnejše,
dekle je čutilo, da roke njegove jo grabijo kakor
klešče.

47

Vendar se Marička še zmeraj upira.

„0h, ata, usmilite se me! Kaj nisem vaša
Marička, vaš otrok ? Bolna sem, revna sem, tako
bedna, da dolgo ne bom na svetu. Tako mi je
tesno, tako se bojim.“

Tako vzdihujoča se čvrsto oprime starčeve
suknje, poljubljaje. roke, hoteče jo bacniti v
brezno vodeno.

Vse to je starca užigalo še bolj. Mir njegov
je bil mir blaznega, hropel je besnosti, kakor
hroplje človek v smrtnem boju.

Včasih je bilo tiho med njima. Slišal si le
dolgo sopljenje in pokanje desak, kadar sta se
borila: oče z otrokom, otrok z očetom.

Globoka noč, temna noč in črna se je sto¬
rila. Pomoči ni bilo od nikoder. Tu je bil naj-
zadnji konec pristana, kamor še podnevu nihče
ni zahajal.

»Usmilite se me, ata, usmilite!“ krika Ma¬
rička.

Starec jo vleče na rob hodila, da bi jo pre-
strmil v vodo, z drugo pa jo tolče po glavi, da
bi ne vpila. A tudi njeno vpitje ne najde od¬
meva; le pes zalaja tam daleč včasih.

Zdaj čuti Marička, da jo zapuščajo moči.
Noge ji vise že črez hodila, le z rokami se
drži še starččve suknje, čuti, da strmi v prepad.

48

Na srečo se vjame za desko, tako obvisi nad
globoko morsko vodo.

Kmet se skloni, pogleda doli . . naj li pišem,
kaj dela? . . . izkuša, da ji roke odpre od deske.

Ta trenotek bliskajo Marički po glavi vsa¬
kovrstne podobe: Lipovje, odpotovanje, ladja,
vihar, litanije, siromaštvo v Novemjorku, nato
dve roki, beli, svetli, zlati, kakor oni lipovske
matere božje. Dekle zakliče:

„Ata, ne vidite li preblažene device matere
božje Marije, iz Lipovja?!"

Roke, ki so ubogo stvar suvale v vodeno
smrt, one roke jo primejo, potegnejo kvišku, na
deske; to so bile zopet roke očetove, ne več
rabljeve.

Marička prebudivši se iz omotice vidi, da je
poleg očeta. Bilo je temno, tako temno, in ven¬
dar je videla, da ji oče leži kakor križan. Sto¬
kal je, ihtel, zdaj zopet ječal, kakor bi mu divja
bolečina razganjala prsi.

»Marička, moj ljubi otrok, odpusti mi, od¬
pusti nesrečnemu očetu.“

Dekle išče njegove roke, poljubi jo pa dene :

»Ata, ljubi naš Jezus naj vam odpusti,
kakor vam jaz odpuščam. 11

Polni mesec posveti skozi oblake. Marička
je videla, kako prihajajo angeli z meseca k nji,

49

kakor čebelice, na srebrnih žarkih, kako jo ob¬
letavajo, kako ji pojo : „Ti ubogo dekletce, mir
ti bodi, potrpežljiva cvetičica, mir ti bodil” Nato
so jo obsipali s prelepimi rožicami, zlatimi
zvončki, pa ji peli:

„Spavaj, spavaj’, detece, spavaj mirno, dete
ljubljeno 1“

O, zdaj ji je bilo tako dobro, milo, drago.
Marička je res trdno zaspala.

Noč je prešla. Jel je svitati dan. Na vodi
so se zrcalih prvi žarki jutranje zore. Jambori in
dimniki so se vzdigali iz sence, ter oživljali.

Lovro se nagne k Marički. Menil, je, da je
mrtva. Zaprtih oči, lic takorekoč prtenih, otrp¬
lega obraza, kakor bi bila pokrita s pepelnato
senco, taka je počivala. Lovro ji položi roko na
ustnice, pa čuti, da še diha, da še živi. Tudi
srce ji je še bilo, a tako slabotno, kakor bi hotelo
obstati vsaki hip. Upal je, da bo oživela, kadar
razžene dan megle, kadar jo solnce ogreje.

Maričko so obletavale morske tiče, kakor
bi jih skrbelo zavoljo nje. Nektere so posele
na bližnjo bruno.

Jutranja megla se je razhajala, ker jo je
podil zahodni veter, tako mil in blag, tako pri¬
jeten in ugoden, kakor bi nosil v dežel ljubo

4

50

spomlad. Nato se pomoli solnce. Prvi žarki nje¬
govi so zlatili vrhove hodil. Polagoma so padali
na Maričkin obraz, hoteči ga ogreti, oživiti, bo¬
žati. Maričkino obličje, v tej svetlobi, ovenčano
z rumenimi lasmi, dasitudi razkodranimi od po¬
nočne borbe in jutranje sape, njeno obličje je
bilo v solnčnem žaru res pravo angelsko obličje.
Po prestani bedi in stiski, po vsi svoji nesreči,
recimo je bila Marička angel.

Prečudno lepi rožnati dan se je vzdigal iz
vodovja. Solnce je prigrevalo močnejše. Sapa je
sožaljno opihljavala spečo. Tiče so jo obletavale,
kakor bi jo hotele vzbuditi.

Lovro si sleče suknjo, ter ji pokrije noge.
Novo upanje se mu budi v srcu: ginila ji je
pepelnata barva z obraza, lice ji jame rdeti,
ustnice se smehljajo, Marička odpre oči.

Stari kmet lipovski Lovro Toporec poklekne,
pogleda proti nebu, in dvojni potok solz mu dere
po razbrazdanem obličju. Zdaj je čutil, da ta
otrok je zenica v njegovem očesu, da je duša
njegove duše, da mu je kakor velika svetinja.

Dekle se ni le prebudilo, bilo je tudi bolj
sveže, bolj čvrsto ko včeraj, čisti zrak pristanski
jo je ozdravil, Česar zaduhli zrak izbe ni mogel.
Res se ji je povrnilo življenje. Sede na bruno,
pa de:

51

„Ata, zdaj bi pa res rada kaj jela.“

„Pojdi, otrok moj, morda se kaj najde
tam na vodi."

Gresta. Kakor je bilo videti, hotel je da¬
našnji dan biti drugačen od poprejšnjih, bednih.
Toliko da parkrat stopita, pa ugledata med
tramovjem robec: v njem je bilo zavitega nekaj
pšeničnika in bravine. Morda je delavec v lad¬
jami to semkaj vtaknil, del svojega zajutreka.
Po Lovretovi in Maričkini misli pa je to hrano
semkaj dejal oni, ki ne pozabi ne cvetice, ne
tičice, ne mravlje, ljubi Bog sam. Molita, jesta,
pa stopata dalje ob loki, več ur, a med tem
počivata na kakem poveznenem zaboju. Hodila
sta, a sama nista vedela, čemu in kam. Marička
je mislila, da morata v mesto. Spotoma srečujeta
polne vozove, hiteče v pristan.

Zdaj se odpro vrata v uveiterstritskem pred¬
mestju. Vunkaj stopi postarni gospod, visoke
postave, z mladim dečakom. Ko ugleda ta dva
Kranjca, oblečena po domače, zmigne z ramama,
jame se čuditi, in ko si ju ogleda bolj natanko,
jame se smehljati. Človeško obličje, ki bi se jima
prijazno smehljalo v Novemjorku, to se jima
je zdel čudež, in prav čudila sta se tej prikazni.

Sivobradi, visokovzrasli gospod pristopi k
njima, ter ju praša slovenski:

4 *

52

»človeka božja, kako prideta pa vidva
semkaj ?“

To vprašanje ju je ošinilo kakor grom
z jasnega.

Lovro, namestu da odgovori, prebledi kakor
zid, kleca z nogami, ter ne verjame ne svojim
ušesom ne očem.

' Marička se zave prva. Poklekne pred sta¬
rega gospoda, objame mu noge rekoč:

„Iz Kranjske, milostljivi gospod, prav iz
Lipovja."

»Kaj pa hočeta tukaj ?“

„Tu živiva v pomanjkanju, bedi, lakoti,
preljubi gospodi Ne veva nikoder in nikamor."

Tu zmanjka Marički glasu.

Lovro se vrže gospodu pred noge, prime
ga za suknjo, drži jo tako čvrsto, kakor bi imel
v rokah kos neba. Ta človek je njegov rojak,
njegov gospod, od Boga poslan, ta ne bo puščal,
da bi Lovro lakote umrl.

Mladi dečak, stoječ zraven sivobradega
gospoda, je gledal debelo. Ljudje so obstajali
in zijali, kako človek kleči pred drugim. Se
drugod ni več take navade, v Ameriki pa
najmanj.

53

Stari gospod nejevoljen zijakom pove an¬
gleški :

„To vas nič ne briga! Pojdite po svojih
opravkih."

Obrnivši se k Lovru in Marički, dene:

„Kaj stojimo tu na cesti? Pojdita z menoj!“

Gospod ju vede v bližnjo gostilno. Da si
odkazati posebno sobo, vanjo se zaklene z njima
in dečakom. Naša sta mu hotela izkazati zopet
najgloblje spoštovanje. Toda sivobradi gospod
pravi:

»Pustita to. Saj smo iz enega  kraja,
otroci ene matere.“

Videti je bilo, da mu gre smodkin dim v
oči. Gospod si izmane oči. Nato popraša:

»Ali sta lačna?"

»Dva dni že nisva nič jela; danes sva
našla nekaj tam na ladjami med bruni."

Nato reče gospod:

„Viljem 1 reci, naj se jima da jesti.“

Deček gre naročat.

Gospod: »Kje pa stanujeta?"

„Nikjer, milostivi gospod!"

»Nikjer?"

„A kje sta spala?"

54

»Na vodi, na onih odrih ladjarskih."

„Ali so vaju kje vun vrgli, iz stanovanja?"

»Tako je, milostivi gospodi"

»Tudi nič denarja?"

»Niti krajcarja!"

„Kaj hočeta početi zdaj?“

»Sama ne veva."

Stari gospod je vprašal tako hitro, kakor
bi bil nevoljen. Hitro se obrne k Marički:

„Koliko si stara, ti dekle?"

»O vnebovzetju Marijinem bom 18 let."

»Tako mlada, in toliko si že poizkusila?"

Marička ne odgovori ničesar; molče zre

v tla.

Staremu gospodu je silil zopet dim v oči.

Zdaj prineso piva in gorkega mesa. Gospod
jima prigovarja, naj le jesta; reče jima, da sta
neumna, če se njega sramujeta. Dasiravno je bil
gospod bolj osornega vedenja, zdel se jima
je vendar angel iz nebes. Onadva sta jela,
gospod pa ju je gledal vesel, in marsikaterikrat
je segel na oči. Videvši, da sta se dovolj okrepila,
vpraša, kako da sta prišla semkaj in čemu.

Lovro pripoveduje, ničesar ne zamolči gos¬
podu, tudi malenkosti ne, kakor bi se izpovedoval
za smrtno uro.

55

Stari gospod je bil zmeraj bolj nejevoljen,
ter je Lovreta v enomer ošteval.

Ko mu pa stari kmet Lovro izpoveduje,
kako je hotel Maričko vreči v vodo, takrat stari
gospod zakriči:

„Potlej bi te bil jaz pa živega odrl!“

Marički dene gospod:

„Pojdi sem, dete božje, pojdi!“

Nato reče:

„Veliko hudega sta tukaj prestala. Zemlja
je dobra, toda človek mora znati, kako da si
pomaga. “

Lovro je gledal slokega gospoda kakor
zaboden vol, ko je slišal, da pametni ta gospod
Ameriko imenuje dobro zemljo.

„Takoje, tepče," nadaljuje gospod opazivši
kmetovo čudenje; „ta zemlja je dobra. Ko sem
bil semkaj prišel, nisem imel ničesar; zdaj pa
imam svoj koš kruha. Vi, kmetje, bodite rajši
doma! Skrbite za svoja polja. Bolje bo to, kakor
če po svetu klatarite, srečo lovite. Srečo svojo
imate doma, v zemlji. Če se selite, kdo bo pa
doma? Tukaj pa niste za nič. Lahko je semkaj
priti, toda vrniti se, to je težko."

Po nekolikem premolku pravi stari gospod:

56

„Nad štirideset let sem že tukaj. V tem
dolgem času človek pozabi na dom; a želja
ostane. Moj Viljem mora tjakaj, da vidi, kje so
mu živeli očetje. Vidita, to je moj sin!“

Starega gospoda je nadlegal zopet dim v
očeh. Sedel je osteklelih oči. Nato izpregovori
nekam nejevoljen:

„Dečko zna prav dobro slovenski, a rajše
govori angleški. Tukaj mora tako biti. Kdor
semkaj zajde, izgubljen je za domovino svojo,
za svoj rod. Preveč posnemamo Nemce, celo
Nemce v bedi, celo v Ameriko se seleče, gre¬
doče med divjake in tujce, Nemce brezverne in
brezdomovinske, in vendar je toliko lepega sveta
po Hrvatski in Slavoniji, po Bosni in Hercego¬
vini, po zemljah balkanskih, v lepi Sibiriji, po
ruskem svetu! Viljem, pojdi, povej, da imamo
goste na večer in črez noč.“

Dečak hitro begne. Dolgo je sedel stari
gospod, kakor bi sam veliko tega premišljeval.
Gospod govori sam s seboj:

Ali naj ju pošljem nazaj? To bi bilo pre¬
drago. Kaj bi pomoglo? Kar sta imela, prodala
sta. Beračiti bi morala. Dekleta v službo? Bog
ve, kaj ji služba prinese! Ker sta že tu, treba
je poizkusiti z delom, odvesti ju na selišče. V
kratkem si najdeta kruha.

57

„Lovro! Si li že kaj slišal o naši naselbini
tukaj ?“ izpregovori starikavi gospod glasno.

»Nič, milostivi gospod!"

»Za božjo voljo! Človeka, kako sta si upala
semkaj? Saj morata poginiti! Rojakov imata
nekaj v Čikagi. Tam delajo po tovarnah. Kmet
spada na polje, na njivo, ne v tovarno. V Ra¬
domlje bi mogla iti, ali Minesoto. A tam zmanj¬
kuje zemljišča. Dalje zahodno imata neobdelanega
sveta, a tjakaj je predaleč, železnična vožnja
predraga. Najbolja za vaju hi bila Borovina.
Tjakaj vama morem preskrbeti vožni listek
zastonj. Kar vama dam v roke, moreta obrniti
v gospodarstvo. “

Po daljem premišljevanju dene gospod:

»Čuješ, stari! Zdaj pripravljajo novo na¬
selbino: Borovino v Erkenzesu. To je lepo, toplo
zemljišče, a vse je še pusto in prazno. Tam
dobiš selišča z gozdom 160 jutri od vlade ali
od železnice zastonj ali proti neznatnemu davčiču.
Ali me razumeš? Kar ti je treba za gospodarstvo,
dam ti jaz. Dam vama tudi priporočil. Rad vama
hočem pomagati, ker sem vajun brat. Bolj žal
mi je pa za dekleta. Veš, stari? Hvalita Boga,
da se je tako naključilo."

To izgovorivši, obrne se stari gospod k Ma¬
rički:

58

„Ti, otrok moj, tu imaš mojo listieo. Varuj
jo, sveta ti bodi. Kadar boš v stiski in bedi,
osamljena in zapuščena na svetu, le mene išči.
Ubog otrok si, a dober otrok. Če takrat mene
že ne bo, potegnil se bo zate moj Viljem. Ne
izgubi pa lističe. Zdaj pojdita z menoj!"

Domov grede nakupi jima stari gospod
obleke in perila. Vzprejeta sta bila, prišedša v
gospodovo stanovališče, silno prijazno. Ta hiša
je bila hiša dobrih ljudi.

Na večer pridejo Viljemovo sestro obiskat
njene prijateljice! Marička se je vsem globoko
naklanjala, čemur so se prijateljice smejale. Stari
gospod je stopical med to mlado družbo, majal
z belo glavo, govoril zdaj angleški zdaj sloven¬
ski, pogovarjal se z Maričko in Lovretom, kako
je Ikaj na Slovenskem. Včasih sije  pomel oči:
smodkin dim ga je bol v oči, recimo.

Ko so legali spat, Marička ni mogla držati
solza, videča, da ji postelj pripravlja Viljemova
sestra sama. O, kako so dobri ti ljudje! Ni
čuda; saj so iz slovenske zemlje in to iz doma¬
čega Lipovja!

Tretji dan že potuje Lovro s hčerjo v novo
naselbo, Borovino. Imel je v žepu 100 dolarjev,
in svoje siromaštvo je izdavnaj pozabil.

Marička je čutila nad seboj roko božjo.
Trdno je upala, da je ta roka ne bo zapustila,

59

da jo bo varovala vsake nesreče, da jo bo pri¬
peljala domov v Lipovje . . .

Gledajoča skozi okna železničnih vozov,
sta videla mesta, selišča, kmetije. Tod je bilo
zopet vse drugačno kakor v Novemjorku. Na
dolgo in široko same poljane, sami gozdi, hišice
in kolibice v senci visokih dreves, razsežna
gospodarska poslopja, žitna polja, črede ovac in
goveje živine, prav kakor doma v Lipovju, na
Slovenskem.

Vlak drči dalje in dalje. Kraji se vedno
bolj praznijo ljudi, vedno bolj so neobdelani,
ginejo selišča, razprostira se pred njima goljava,
skoraj puščava. Tu se ziblje bilka, tam se maje
steblo, rumene cvetice kažejo, da je tod šel nekdaj
velik voz, trnovje, osat, koprivje, bodeče grmovje
se giblje v vetru, kakor bi smešno pozdravljalo
potnika. Širokoperotni orli plavajo v zraku, pre¬
žeči na plen.

Parostroj vleče vlak le naprej, kakor bi
hotel čim preje prileteti na kraj pustote, tja, kjer
se zemlja brati z nebom. Videti je roje zajcev, črede
poljskih miši. Tu in tam ugledaš jelena. Nikjer ne
vidiš cerkvice, mesta, vasi, ali le hiše, ako ne
šteješ kolodvorov, in dalje od teh ni žive duše. . .

Vse to je videl Lovro, pa z glavo je majal,
češ, škoda, da je toliko lepe zemlje prazne in
neobdelane.

/

60

Tako prej deta noč in dan. Drugo jutro
prispe železni konj skozi gozdovje. Tu so stala
mogočna drevesa, kakor jih Lovro ni videl nikoli,
ovita z ovijačami, kakor človeška roka debelimi.
Tu je bila taka goščava, da se je morala s se¬
kirami presekati, in da je stala kakor stena.
Čudni tiči so frčali po starem in temnem tem
gozdu. Časih je bilo videti, da jezdeci jahajo po
mahovih tleh, s peresjem na glavi, pa rdeči
kakor nov krajcar. Lovro, vse to videč, te goz¬
dove, puščave, neznane te čudeže, te čudne ljudi,
izpregovori strmeč:

» Marička!*

»Kaj je, oče?"

»Vidiš li to?“

„ Vidim!"

»čudiš se!"

„Čudim se!“

Naposled pridejo do reke, trikrat tako ši¬
roke kakor Sava, kjer se vanjo stekate Bistrica
in Ljubljanica: Pozneje izvesta, da pravijo tej
reki Misisipi. Ponoči prideta v Borovino.

Puščajmo ju zdaj sama za trenotek. Drugi
del njunega novosvetskega življenja je končan.
Tretji del bosta snovala v gozdovih v odmevanju
ostrih sekir, v britkem potu naselnika. Bode li
ta del manj solzan, naporen, težaven, videli
bomo precej.

III. jNfaselsko življenje.

Kaj je bila Borovina? Naselba, ki je šele
nastajala. Nemški, angleški, poljski časniki so
bili raztrobili, naj se napoti v Borovino, v ta
pozemeljski raj, kdor hoče biti zdrav, vesel,
srečen, bogat, kdor hoče dobro jesti in piti,
dolgo živeti, po smrti pa izveličati se. Dalje so
razpravljali časniki, da država Erkenzes — v tej
državi namreč se je imela postaviti naselba Bo¬
rovina — da Erkenzes je zdaj res še pusta
zemlja, pa je podnebje najzdravejše na svetu.
Na kraju meje stoji sicer mestece Memfis, kjer
se leže rumena mrzlica, da pa ne ta in ne nobena
druga mrzlica ne more preplavati tolike reke,
kakor je Misisipi. Vrhu tega se mrzlica boji
indijanskih rdečokožnikov. Stvar je taka, da
naselci v Borovini bodo živeli med mrzlico in
med Indijanci, po takem ima Borovina še veliko
prihodnost in da bo imela v 100 letih 2 milijona
prebivalcev, ter da bo zemlja v ceni poskočila:
danes je dobiti jutro lepe zemlje, da bi jo kar
jedel, za polovico dalerja, a bo stalo potem naj¬
manj 1000 dalerjev.

62

Take so bile obljube in ponudbe. Kdo bi
se jim ustavljali Indijanskih Čoktevcev, dejali
so, naj se nihče ne boji, ker imajo bele posebno
radi. Res je tako, toda časniki so prebrisano
zamolčali, zakaj? Namreč zato, da jih pojedo.
Bobnali so dalje, da je zemljišče kupila želez¬
nica. “ Iz tega je bilo sklepati, da bo dežela
zvezana z drugim svetom, in da bo poljske
pridelke kaj lahko prodajati. Toda v oglasih
je bilo to izpuščeno, da se železni pot snuje šele.
Vrhu tega Borovina ni bila ob železnični progi,
ampak daleč proč, potisnena v divje goščavje.
Tudi te pomiselke so odpravljali časnikarji, češ,
da to ne bo dolgo trpelo, in da sploh ne bo
nobenih ovir, kadar bo železnica memo drdrala.

Kakor se je hvalila s pretiranimi besedami
in lažmi ta naselba, tako se je sto in sto drugih,
slabejših od te borovinske. Kdo bi se čudil, da
so ljudje kar skupaj suli, prodajali kmetije in
gospodarstva, pa šli ko naselniki v obljubljeno
deželo ameriško! Videl si Nemce, Poljake, Cehe,
Slovence, zlasti iz Kranjske, ki so šli novi svet
bogatit in v tujo zemljo sreče iskat, sreče, ki
jih je prezirala v domovini. Naselnikov ni strašil
niti pridevek „krvavi" Erkenzes. Takrat je bilo
tu še polno razbojskih Indijanov, pocestnih ro¬
parjev, srečolovcev in tatov in druge sodrge, ki
je popadala z vešal, a dalo se je pomagati.

63

česa pa se boji Kranjec? Da ima le gorjačo
v rokah, rojaka na levi, rojaka na desni, pa
zadaj enega, pride naj blizu druhal, tako ti jo
zmlati, da razun cap sledu ne bo.

Naselniki, ki so semkaj prihajali pa videli
Borovino s svojimi očmi, so se čudili in nemalo
strmeli, da so našli divjo goščavo, namestu zem¬
ljišča in polja in gozda, ktero je bilo sesekati.
Črni hrasti, grdo lesovje, svetle platane, povolj-
niki, jelovina in drugo šilovje je raslo na gosto.
Spodaj je bilo drevje gosto zraščeno, zgoraj pa
z ovijačami gosto prepleteno.

Kdor je dalje silil v to goščo, ni videl več
neba nad seboj, taval je po mraku, izgubil se
je za vselej. Marsikteri Kranjec je gledal zdaj
svoje pesti, zdaj sekiro, zdaj debele hraste, pa
mu je bilo nekam čudno pri srcu. Lesa je bilo
na ostajanje, v obilju za kurjavo in gospodarstvo.
Toda gozd posekati, štorove izpuliti, zemljišče
izravnati, potlej šele za plug prijeti: to ima en
človek več let dela. In vendar ni bilo tu nobene
druge poti.

Roj naselnikov se ustavi na kraju ob reki
na ravnici. Tu so imele sčasoma nastati hiše,
cerkvica, šola; sčasoma pravim, ker zdaj še koč
ni bilo. Zdaj so stali tu vozovi, na kterih so se
pripeljale naselske družine. Vozovi so bili po-
razstavljeni v trikotu, da se morejo naselci braniti,

64

ko bi bili napadeni. Za to vozovno utrdbo so
se pasli konji, mule, ovce, goveda, ktere je stražil
oborožen hlapec. Ljudje so spali na vozeb, ali
pa tudi pri ognjih z drvenimi ogradbami.

Zenske in otroci so bili podnevu v taboru,
možki pa v gozdu, v kterem so odmevali mo¬
gočni udarci sekir. Ponoči so tulile v goščavi
divje živali, zlasti jagvarji in volkovi. Sivi med¬
vedi, ognja manj boječi, so hodili pogostoma
gledat naselbo in takrat se je pokadil strel v
kožuh takemu radovednežu. Spretni lovci so sebi
nastrelili dosti divjadi: antilop, jelenov, bivolov.
Spomladi potujejo te živali tolpoma na sever.
Drugi naselniki so se hranili z živili, kupljenimi
v bližnjem kraju, največ s koruzo in bravetino.
Klali so tudi ovce, kterih je imela vsaka družina
po nekaj. Na večer so prižgali ogenj, varili ve¬
čerje, ter se zabavali po moči.

Življenje pri težkem delu je bilo bučno in
neurejeno. Glavna stvar so bile koče. Na planem
nekaj zabitih kolov v zemljo, črez deske, skorje,
trske, tudi kosi platna: to je moralo biti za
streho. Drugi, zlasti neoženjeni, kterim ni bilo
toliko za podstreho in kteri niso marali štorov'
kopati* jeli so plužiti, kjer ni bilo pregostega
korenja. Sploh pa je bilo toliko dela, da nase¬
ljenci niso vedeli, bi li koče postavljali, štorovje
izsekavali, na lov hodili.

65

Hitro se je tudi pokazalo, da je bil njihov
poverjenik, t. j. naselbinski poverjenik silno po¬
vršen, ker je zemljišče sprejel od železnice kar
tako, na dobro besedo. Nato pride železnični
poverjenik. Treba je bilo vsakemu odmeriti in
odkazati selišče, pripadajoče vsakemu naseljencu.
Poverjenika (naselbinski in železnični) vidita,
kako je stvar zamešana. Obračata se, besedujeta,
zadnjič se odpeljeta, češ, da nimata dosti meril.

Pokazalo se je tudi, da je ta naseljenec
plačal preveč, ta premalo. Najhujše je bilo to,
da nihče ni vedel, kje mu je njegov del, ali če
je kdo vedel, vendar ne to, koliko ga je. Na¬
seljenci so bili brez oblasti: kje naj iščejo
pravice? Kako naj delajo in kje? Vsaki je hotel,
da se mu odkaže, kaj je njegova last, da si more
postaviti hišico in sekati svoj gozd. Vsaki je
želel tudi bivati, kolikor mogoče, sredi travnikov,
čim dalje od goščave, blizu vode. Vsled tega so
vstajali prepiri.

Nekega dne se pripelje velik voz, pokrit
z debelim platnom. Gospod Griinemann, njegov
je bil, je pripeljal naseljencem vsakovrstnega
žganja: ruma, slivovice, brinovca, tropice, gre-
nice, in druge močne pijače. Dobro je tržil
tisti dan gospod Griinemann, potomec Abraha¬
mov, a dobro so se česali tudi naselci, prepirajoči
se zavoljo malenkosti.

5

66

Nato pridejo rdečokožniki ter ugrabijo nekaj
ovac. Kmetje se podajo za njimi, jih prepode,
enemu izbijejo celo življenje iz telesa. Zdaj je bil
mir, a že drugo jutro nemir, ko so krčili, sekali
hosto.

Tako je bila ta naselba od dne do dne
neediniša, odtrgana od sveta.

Taka je bila Borovina, ko semkaj prispeta
naša znanca, Lovro Toporec pa Marička. Godilo
se jima je v začetku bolje nego li prej. Gozd
ni novojorški tlak, na kterem sta lakote pogi-
bala. Tu sta imela voz, nekaj vsakdanjih reči,
drago kupljenih, seveda, pa potrebno gospo¬
darsko orodje. V Novemjorku ju je britkostila
domotožnost, tu jima težko delo ni dajalo časa.
Lovro je sekal drva od jutra do večera, ali klal
trske, ali obsekaval kolovje za kočo. Marička
je skrbela za perilo in gospodinjila okolu ognjišča.
To delavno življenje ji je izbrisalo z obraza
znamenja bolezni in bede v Novemjorku pre-
stajane, da je bila zdaj ogorela. Mladi ljudje so
jo radi videli. To je Lovro izkoriščeval. Izbere
si najmanj zaraščeni kos gozda; nihče mu ne
brani, ker so vsi dečki na njegovi strani. Nekteri
so mu celo pomagali, misleči, da tako pomagajo
sami sebi.

Lovro pa je dejal: Moja hči je Klija, ki bo
— hodila po rožah; ne dam je prite

67

je dobro računal. Gospodarstvo mu je napre¬
dovalo, v kratkem je bilo boljše od drugih, ter
bi bilo morda prvo, ko bi bila imela borovinska
naselba kaj prihodnosti.

Preteklo je nekaj tednov. Gozd je bil do¬
bršno izsekan, po tleh je bilo polno trsak in
skodlanie. Lovro je imel novo svojo hišico. Igrača
bo, kar se bo še pristorilo. A gozd? Zeleni gozd
polagoma pada.

Dejali so, kteri so šli globlje vanj, da ga
ni konca; da so v njem vode in močviija, kakor
bi voda dremala pod drevjem; da so videli strašne
nestvore, strahove, ki so sikali kakor kače; da
je človeku, kakor bi ga za obleko potegovalo
in govorilo: »ne hodi."

Neki dečak iz Čikage je pravil, da je videl
samega satana, ko je grivasto glavo dvorožno
vzdignil iz barja, in zapuhal proti njemu, da je
v tabor bolj priletel kakor prišel. Drugi so resnili,
da tisti je bil bivol, a dečak je trdil, da ga je
sam videl, in da takšen bivol nikdar ni. Nekaj
predrznežev je šlo v gozd, a nazaj jih ni bilo.

Ljudje so trpeli križne boli od presilnega
dela, k temu se pridruži še mrzlica. Prepiri so
se izprevračali v krvave praske. Kdor si živine
ni zaznamenil, otevali so mu jo. Tabor se raz-
druži, in vozove postavijo daleč narazen. Nihče
ni vedel, kdo ima pasti živino. Ovce so crkale

5 *

68

ali pa se izgubljale. Pretila je torej nevarnost,
pomanjkanje, lakota, smrt. Ljudje so zdvajali.
Sekira v gozdu ni odzvanjala. Vsem je pohajala
potrpežljivost. Vsaki bi bil rad delal, ko bi mu
bil kdo rekel: »Vzemi, to je tvoje!"

Po pravici so se pritoževali nad opravniki,
dolžeči jih, da so sleparji, ki so jih priveli v
puščavo in divjajo, naj izkoprne ondukaj.

Sedel je na voz, kdor je imel še kaj grošev,
pa se odpeljal nazaj. Največ jih je vse izmetalo,
in zdaj se niso mogli vračati. Obupno so sklepali
roke, videči, da tako morajo poginiti.

Nekega večera stopi Lovro k Marički rekoč:

»Vsi bodo konec vzeli, midva tudi."

»Kakor Bog hoče," odgovori dekle.

„Pa ker je tako usmiljen, naju tudi zdaj
ne bo zapustil. “

Reče pa pogleda v zvezde, in zdaj, v svetlobi
ognja, je žarela Marička kakor zlata svetnica.
Tudi Marička si ni mogla prikrivati, da ju čaka
še huda. Tolažila se je, da je prebila že veliko
nevarnega in trpkega. Vrhu tega je imela listieo,
ki jo ji je dal stari gospod v Novemjorku, in
da naj se nanj obrne, kadar bo v sili.

Vsaki dan je prinašal novih stisk naselcem.
Drug za drugim jo je potegnil ponoči, da nihče
ni vedel, kam. A gozd je šumel, kakor bi se
posmehoval človeški nemoči.'

69

Stari Lovro zboli prevelikega napora; bolelo
ga je v križu. Dva dni ni maral za bol, a tretji
dan že ni mogel vstati. Marička hiti v gozd,
nabere mahovja, napravi mehko postelj, ter očetu
pripravi zdravila.

»Marička ! 11  stoka Lovro, »prihaja mi smrt
iz gozda, trka mi na rame; potem ostaneš sama
na svetu, sirota. Bog me kaznuje hudo zavoljo
mojih grehov, da sem te črez morje pripeljal v
pogubo. Smrt mi bo težka."

„Ata, mene bi Bog še huje kaznoval, ko
bi vas ne bila ubogala," odvrne dekle.

V ne še dveh tednih je bila naselba na
koncu. Živila so bila potrošena. Klali so živali,
odločene delu. Mrzlica jih je potresla vsaki dan
nekaj v grob. Nekteri so kleli to goščavje, drugi
so glasno molili in Boga prosili, naj jih reši iz nje.

Nedelja je. Na planem kleče možki, ženske,
otroci; molijo:

„Oče nebeški, vsemogočni Bog! Usmili se
nas!"-

Gozd ni šumeval, posluševal je. Sele po
molitvi je jel z listi trepestiti, kakor bi dejal:

„Tukaj sem jaz gospod, kralj, vsemogočni!"

V daljavi se bliska, gosti tičji roji se vzdi-
gajo iz gozda. V taboru mukajo goveda, cvilijo
psi. Na obzorju se kažejo goreči plameni, kakcr
bi semtertja švigale ognjene kače. V gozdu poka,

70

kakor bi streljal. Zveri tulijo. Drevesa gore, in
videti jih je, kakor bi satan sam goreče svoje
pesti dvigal proti nebu. Obzorje rdi. Po gozdu
puha, kakor puh smrti, kakor dih jeze božje.
Nekdo je gozd zažgal.

Drugo jutro je bilo nebo oblačno, bati se
je bilo dežja. Tretji dan je bila tolika megla,
da človek ni videl človeka, niti na tri stopinje.
Ponoči je dežilo, morda zavoljo silnega ognja,
ki je zbiral oblake. Vrhu tega povodnji spomladi
niso nič nenavadnega. V Erkenzesu je toliko
barij močvirij, jezer, majhnih in velikih voda,
talečega se snega, da je spomladi vsa zemlja
takorekoč pod vodo. Všled tega popušča in od¬
stopa gorenja plast. Ljudje bolehajo, mrjo, selijo
se drugam. A kam? naprej ne morejo, reka je
izstopila, prevoz nemogoč! Dežuje zmeraj hujše,
kakor bi se ponavljali dnovi vesoljnega potopa.

Naenkrat se vzdigne krič v taboru:

„Voda prihaja, voda!"

Naselci si manejo oči. Vkljub temote vidijo
okosežno belo planoto, ktero je pljuskal dež in
veter. Sivo se odsvita jutranja svetloba na tem
vodovju. Od brega sem, kjer so se zajezili hlodovi,
in pa od izgorenega goščavja, je šumela voda,
kaj voda, povodenj, ki je naraščala vsaki hip.

Nastane grozno vpitje v taboru. Zenske in
otroci begajo na vozove. Možki teko, kolikor

17

morajo, na zapadno stran, kjer je stalo še nekaj
dreves, in kjer je voda segala le do kolen. Ljudje
kličejo strahu, drugi drugega po imenu, na po¬
maganje. Živina išče zavetja po viših krajih.
Ovce plavajo po vodi, meketajoče, kakor bi Člo¬
veka prosile pomoči.

Voda prihaja čedalje veča. Dež lije kakor
iz čebrov. Strah raste od hipa do hipa. Šumenje
vode se izpreminja v grmenje. Voda žene valove.
Vozovi se gibljejo. Jasno je, da to ni navadno
deževje, da je izstopil Misisipi z vsemi svojimi
pritoki, trgajoč drevesa, lomeč gozde. Strah in
trepet je raznašal neukroteni živelj vode.^

Zdajci se prevrne voz blizu gozda. Ženske
zakriče do smrti pretresljivo. Priskoči nekaj mož-
kih izpod dreves pomagat. Voda jih meče sem-
tertja, žene proti gozdu, v pogin.

Lije hujše in hujše, kakor.bi se bile odprle
zatvornice neba. Stemnuje se zmeraj bolj, megla
se črno zgoščuje. Zdaj pa zdaj smukne memo
hlod, za kteri se drži človek. Tam moli iz vode
roka, ki se pa skrije, in več ne pokaže. Ljudje
in živali plavajo z vodo in tonijo. Ondukaj krika
mati: „Jezus, Marija!“ Odneslo ji je otroka.
Glej, val je pogoltnil tudi njo. Živali tulijo, a
ne dolgo, voda jih zalije, nje in vozove, na kraju
naselbe je vrteča ih peneča se voda.

Kaj je z Lovrom in Maričko?

72

Lovro je ležal na postelji, m  širokem
ležišču, zbitem iz velikih desak. Ta postelj je
plavaia kakor plav na Savinji - plava po gozdu,
od drevesa do djisvesa, sukajoča se, zadevajoča
še, dokler ju ne zanese v strugo, in zdaj se
zgibava po deroči reki, dalje in dalje.

Marička je klečala zraven svojega očeta.
Sklenenih in vzdignenih rok je prosila nebo, naj
ju reši. Odgovarjalo ji je pljuskanje dežja in
zaganjanje valov. Spredaj in zdaj so plavala
debla. Bati se je bilo, da ktero ne trči ob plav,
in ga ne razbije. Plav je bliskal po vodi, tako
hitro ga je neslo, kam pa, sama nista vedela.
Večkrat je Marička sama odrinila kako nevarno
napotje.

Preteče ura za uro. Šele zjutraj stopi reka
s plavom izmed gozdovja. Ni bilo videti nobe¬
nega vršiča. Ves kraj je bil kakor vzburkano
rumeno morje. Dani se čedalje bolj.

Lovru je bilo v tem zmeraj huje. Prevelika
je bila mera bitkosti njegovemu odživelemu te¬
lesu. Bližal se mu je konec, ž njim pa večni mir.

Opoldne šepeta Marička:

• „Ljubi oče, kaj bo z nami? Bog nam naj
pomaga. 11

Oče odgovori: „Hudo me je Bog pokoril,
odpustil mi bo grehe. “

73

Marička moli: „Pod tvojo brambo pribe¬
žimo . .

Kar zavpije Lovro:

„Ne vrzi me v vodo, saj nisem pesi"

Gotovo se je spomnil tiste noči, ko je hotel
(iz sile) Maričko pahniti v vodo.

Zato pravi: „Odpusti mi, ljubi otrok, od¬
pusti ! “

Marička se skloni k njemu jokaje.

Na večer se nebo zjasni. Solnce sveti na
zapadu.

Lovro umira. Zdi se mu, da prodaja se-
lišče v Borovini, da se vrača na Slovensko, v
Lipovje, da je na ladji, da morščaki pojo, da
je že v Hami, kjer je bil nastopil pot v Ame¬
riko, da je na železnici, in povsodi se govori
nemški, češki, no, zdaj beseda slovenski, v do¬
mači zemlji je; sosed orje, rž cvete, hrošči brne,
zvonovi zvone v cerkev, že je v Lipovju, joka
se veselja, zdaj krikne, skoči, zgrudi se mrtev,
ta hip pljusne val, in Lovretovo telo izgine pod
vodo.-

„0 Marija!" zakriči Marička, in nezavedna
obleži.

Mrači se. Marička se osvesti. Buli predse.
Kopa misli se ji vrti po glavi. Kakor bi ji
šinila prava misel, pograbi desko, pa vesla
dalje . . .

74

Ni li tam luč? Je. Le tjakaj. Ko zagleda
čoln, ploveč proti nji, krikne Marička na vso moč.

„Brate! Nisi li čul krik?“ pravi glas an¬
gleški.

„Glavo stavim, da je pomagaj."

V kratkem dyignejo čvrste roke Maričko
v čoln.

V Skalini je bila Marička dva meseca v
bolnišnici. Z denarjem, ki so ji ga zvrgli dobri
ljudje, se pelje v Novijork. Srečno najde ono
hišo, iz ktere je bil stopil znani stari gospod.
Pozvoni. Neznan človek ji odpre.

„Ni li tukaj gospod Lokavec?" vpraša Ma¬
rička, ki se je bila v Borovini naučila nekaj
angleških besedi.

„Kdo je ta?"

»Tisti stari gospod," ter pokaže listico.

»Ta je davno umrl.“

„Umrl?“

»Pa sin njegov gospod Viljem?"

»Odpotoval je.“

»In gospodična, sestra njegova?"

„Je tudi odpotovala."

človek ji zaloputne vrata pred nosom. Kaj
bo počela ta cvetica v tej kovačnici novojorški ?

75

Sede na prag. Zopet je v Novemjorku, a
brez varstva, brez pomoči, brez denarja, kajti
na železnici so ji vse pobrali za vožnjo. Naj li
tukaj ostane? Nikakor!

„V pristan pojdem 11 , dejala si je, „tam
prosim ladjovodje, naj me vzamejo na ladjo;
padem prednje na kolena, prosim jih za pet
ran božjih, po Nemškem se preberačim, pa pri¬
dem v Lipovje.“

Gre v pristan. Poklekuje pred nemške
ladjovodje. A vse prošnje ne pomagajo nič, češ,
da postave tega ne dopuščajo.

Žalostna gre na oni most spat, prebivat.
Lakoto je tešila z onim, kar je voda izmota¬
vala. Na vso srečo je bilo zdaj poletje in lepo
gorko vreme.

Vsaki dan je hodila v pristan prosit ladjo¬
vodje, to se ve, da zastonj. Moči so jele za¬
puščati jo. Vedela je, da bode končala bede,
kadar več hoditi ne bo mogla.

Nekega jutra se vleče bolj kakor gre
(tako je bila oslabela), v loko, čuteča, da je
zadnjikrat. Sklene, da ne bo več prosila, da bo
skrivaj sela v kotiček na ladji. Če jo dobe, v
vodo je ne bodo vrgli, pa če jo, kaj zato? Toda
most, držeč na ladjo, je bil dobro obstražen.
Sede na kol pri vodi. Bilo ji je kakor bi jo

76

tresla mrzlica; ne, ni je, blaznela je, sirota.
Dan na dan je hojevala semkaj sest, gledat,
kdaj pride ponjo ladja. Milosrčni ljudje so ji sem-
tertja kaj podelili. Vselej se je srčno zahvalje¬
vala, pa smejala se kakor otrok. To je trpelo
mesec dni . . .

Nekoč je ni bilo v loki, odslej je nihče ni
videl. Dan nato je dejalo redarsko poročilo, da
prav na kraju pristana so našli deklino, o kteri
se ne ve, kdo da je, in od kod.