rr?
N
1
PRIMORSKEGA
Trst, 14. dec. 1950
)
$1« 48 - Leto II.
In
IL=
VSEBINA:
MILOVAN DJILAS
=n1
ZSSR - imperialistična sila sodobne teme
J
— 377 —
MINA3NCI IHSHONIHd
MILOVAN DJItAS
ZSSR - imperialistična sila sodobne teme
11
Čeprav so se državnokapitalistične tendence že močno pokazale — in se vse močneje kažejo — že v kapitalističnih monopolih in sploh v vsem obdobju monopolističnega kapitalizma (a po mojem mišljenju najmočneje — in to ne samo v ekonomskem pogledu — v Nemčiji po Hitlerjevem prihodu na oblast ’(Zanimivo je ne samo s književne, temveč tudi s socialne in politične strani poročilo, ki ga je podal neki visoki hitlerjevski funkcionar v Berlinu o atmosferi, ki je vladala v Kremlju, ko so podpisovali pakt o prijateljstvu in nenapadanju med Nemčijo in ZSSR 1939, leta (iz zaplenjenega arhiva nemškega ministrstva za zunanje zadeve). V tem vzdušju banketov, zdravic, bleščečih uniform, birokratskega reda in pompoznosti hitlerjevski poročevalec navdušeno končuje, da se je počutil kakor med Parteigenossen (Hani nacistične stranke)... Sploh je v luči dosedanje analize parola zahodnih liberalcev in socialnih demokratov «proti fašizmu in kcmunizmun (če se misli na komunizem v ZSSR) dobila in dobiva — zlasti danes v obdobju intenzivne vojnohujskaške politike vodstva ZSSR — realno politično in družbeno osnovo.) popolna zmaga monopolistične birokracije, eziroma: državnega kapitalizma — zaradi drugačnih zgodovinskih pogojev — ni bila mogoča nikjer drugje kot V Sovjetski zvezi. Zato je treba današnji družbeni red v Sovjetski zvezi imeti za nov zgodovinski pojav, in sicer ne nov v kvalitativnem, družbenem in ekonomskem smislu (ker tendence
k: državnemu kapitalizmu, pa tudi najraznovrstnejše oblike državnega kapitalizma obstoje tudi drugod ter predstavljajo karakteristično potezo monopolov sploh), temveč v smislu najskrajnejše in najpopolnejše stopnje v ostvaritvi državnega kapitalizma
Sovjetski korumpirani ekonomisti in brezvestni agitatorji zlasti poudarjajo likvidacijo brezposelnosti kot velik uspeh in prednost njihovega «socialiatičnega» sistema pred drugimi kapitalističnimi deželami. Treba je opozoriti, da tudi kapitalistične dežele V dobi prvotne akumulacije in industrijske revolucije niso poznale akutne brezposelnosti, temveč so čutile pomanjkanje «rok» delovne sile). Čeprav ta primerjava ne ustreza popolnoma in nam ne daje praVe slike, ker je šla industrializacija v ZSSR po posebni poti in so jo izvajali z državnokapi-talističnimi ukrepi v popolnoma drugačnih zgodovinskih okol-nostih, nam vendarle odkriva, da je brezposelnost zvezana tudi s tempom in s splošnimi razvojnimi pogoji. Ce Pa že govorimo o brezposelnosti v Sovjetski zvezi, bi vsaka količkaj solidnejša ekonomska analiza brez dvoma pokazala: da je tisto število birokratov, ki sedi na vratu delovnemu ljudstvu, ker mu dejansko ni potrebno — in je danes sploh odveč — za normalno opravljanje proizvodnega procesa,. ter tisto število delavcev, ki zaradi raznih' prisilnih ukrepov dajejo nižjo produktivnost dela kakor bi bilo mogoče ob dani tehnični stopnji proizvodnje — y resnici prikrita oblika brezposelnosti.
Zakaj ZSSR skriva svoj red in svojo podobo
Na koncu bi hotel opozoriti še na eno vprašanje. V svojem govoru študentom o volitvah sem rekel, da« v Sovjetski zvezi ne gre za državni kapitalizem, temveč za krizo socializma. Čeprav je vsa moja razlaga zahtevala drugačen zaključek glede prve postavke, nisem mogel takrat napraviti takega zaključka iz preprostega razloga, ker nisem hotel, pa tudi ne mogel priti do njega, ker pač naše teoretično delo tedaj še ni prišlo,
niti ni moglo priti do tega sipoznar.ija brez rezultatov revolucionarne prakse, ki se je kopičila, čeprav burno, vendarle postopno, na eni strani — v našem boju proti birokratičnim državnokapi-talističnim tendencam (ostankom kopiranja gospodarskega in državnega sistema v ZSSR), rja drugi strani pa — v boju prati osvajalnim in hegemonističniim načrtom in metodam sovjetske vlade. Kakor }e znano, se resnična teorija ne iztuhta v . glavi,
— 378 —
0S6I sjquwoap ‘n
tem vež izvaja na osnovi revolucionarno prakse. Vendar «e o krizi socializma še vedno lahko govori, in sicer v tem smislu,
<ia je Sovjetska zveza začela — kakor edino tudi mora začeti vsaka socialistična dežela — s socialističnimi ukrepi diktature proletariata v gospodarstvu in da je postopno prehajanje k državnokap.ita 1 i Stičn im ukrepom, ki je daries te dobilo obliko družbenega sistema, pomenilo krizo, v katero se je zapletel socializem v ZSSR in iz katere še ni našel poti. Ce gledamo zgodovinsko, je red, ki danes obstoji v ZSSR in ki pomeni zmago kontrarevolucije in restavracije posebne vrste (dejstva, ki so zlasti očitna v odinosih Sovjetske zveze do delavskih gibanj v drugih deželah — zlasti tistih, v katerih je proletariat — pa Čeprav s pomočjo Rdeče armade, prišel Pa oblast poleg drugega — tudi predvečer socializma, toda ne več ne manj kakor je to tudi monopolistični kapitalizem, se pravi; isto;
2e poprej smo nekaj rekli o pojavnih oblikah, za katerimi se skriva družbeno bistvo v ZSSR. Pri tem smo seznanili bralca predvsem s tistimi pojavi, ki najbolj očitno potrjujejo nesocialistični značaj ZSSR in ki — kakor simo govorili nekoč, v začetku napada CK VKP(b) na nas — pripadajo staremu svetu. Vendar ti pojavi pogosto nastopajo tudi v obrnjeni, popačenj »socialistični* obliki. Pojavljajo se tu in tam kot odsy<t oktobrske revolucije, ki je zapustila močne sledove, če že ne toliko v zavesti, pa vsaj v «vesti» brezvestnih in plehkih agitatorjev in protagonistov državnega kapitalizma. Dalje »e Pojavljajo kot zavestnj poskus, da se nekaj nesocialističnega prikaže kot socialistično, da bj si na ta način zagotovili podporo komunist t in sploh levega javnega mnenja v svetu za akcije povsem druge' vrste. Kar pa se najčešče dogaja,' je tole: da se razni dTžaVnokapitalistiČni ukrepi, pri katerih se zlasti na zunaj — ker hi več privatne kapitalistične lastnine — ne vidi takoj, kakšen je njihdv resnični, kapitalistični značaj, pojavljajo kot nekaj, kar niso, namreč kot socializem ali vsaj elementi socializma — s tem da so »splošnonarodhi*, m zajemajo celotno ozemlje (ker gre za en sani edlDj državni monopol) in na videz niso naperjeni proti nekemu določenemu družbenemu sloju. Ukrepi enega samega in edinega (državnega) monopola se kažejo kot ukrepi enega samega edinega kolektiva delovnih ljudii in dobivajo tako — prikriti z dejstvom, d,a ni več privatne kapitalistične lastnine — »social isitično* podobo. Toda ves ta videz in popačena slika stvarnosti ne more resni znanstveni analizi, zlasti če se razvija na osnovi revolucionarne prakse, zakriti bistva — kakor ne more puščavniški obraz in samoodpoved meniha zakriti grabežljivega, bestialnegk in spitanega fevdalca ali kapitalista in kakor prav ta oforaz simbolizira njihove izkoriščevalske sisteme.
Kasta ali razred
Zastavlja se vprašanje: ali gre y Sovjetski zvezi za kasto ali razred? Gre seveda za kasto. Birokracija v kapitalističnem monopolu, ki si prilašča del presežne vrednosti, da ga potroši za svojo »grešno dušo* v količini, ki ustreza njenemu deležu v borbi za izžemanje in realizacijo presežne vrednosti, ni lastnik, kar pa ne pomeni, da tudi ona ni poosebljenje kapitala in njegovih imanentnih zakonov, med katere spada kot vrhovni agens, sodnik rja d sodniki in bog nad bogovi samo še divja in neizprosna bitka za presežno vrednost. Birokracija v ZSSR ni homogen razred, temveč hierarhično zaiferencirana kasta, ki izkorišča vse razredne, kapitalistične privilegije (ker gre' za privilegirano, parazitsko razdeljevanje, dejansko: družbeno ropanje presežne vrednosti). V Sovjetski zvezi ni formalne kapitalistične lastnine ir. Zato tudi ne razreda, toda ... toda kot lastnik se kolektivno pojavlja državni aparat (v katerega.j« razen družbeno nepotrebnih birokratov vključeno tudi družbeno potrebno število nameščencev), aparat, ki ima hn more imeti samo značaj .kaste. Prav tako se obstoj, vsemogočnost in bresobrlrnmt policije pojavlja v primitivni tn neznanstveni predstavi, da 'vlada v ZSSR NKVD (uradni naziv: MGB). Dejansko vlada Dospodarska birokracija s pomočjo — poleg ostalih faktorjev — 1	, Razredni kapitalistični in celo fevdalni privilegiji (po-
dedovani deloma iz ruske fevdalne preteklosti, deloma pa vobče
lastni monopol), privilegiji, tel jih ta btrofcrecij« imate « jih prilašča, dejansko zastirajo bistvo in ustvarjajo videa, da je birokracija nek nov razred in da je r-ov* tudi družbena ureditev. Toda če se pojav predrugači, s« g tem še ne spremeni bistvo. Samo dejstvo, da se odvzema in razdeljuje presežno delo, ki v blagovnem gospodarstvu z mezdno delovno silo ne more imeti drugačne oblike kot presežno vredir.ost, samo po sebi še ne dokazuje in v monopolizmu tudi ne more dokazovati, da obstoji razred formalnih lastnikov; samo dejtvo, da ni stabilnega in kompaktnega lastniškega razreda, pa samo p© sebi še r.e pomeni, da so se družbeni kapitalistični odnosi spremenili. Zakaj kakšna je na primer razlika glede množine in značaja priiaščenega presežnega dela med generalnim direktorjem nekega kapitalističnega trusta in njegovimi formalnimi lastniki? Navadno je ni, ponekod pa gre celo v škodo formalnih lastnikov. Figure izkoriščevalcev se v viharni drami kapitalizma in borbe med kapitalističnimi odnosi in proizvajalnimi gdlami spreminjajo in zamenujejo, toda vsebina ostane ista... Razred Je izginil, ostai pa je, se razvil in utrdil razredni odnos med kasto kapitalističnih uradnikov in neposrednimi proizvajalci, odnos, ki dobiva čedalje brutalnejfte in odvratnejše oblike.
Vzroki	“čiščenj a„
pri ISerusih
Zato seveda ni težko razumeti, od kod redno ponavljajoča se ((čiščenja« zaradi ((nacionalističnih* odklonov v vseh sovjetskih republikah razen ruske. Ti odloni so lahko dvojnega značaja; alj so izraz nacionalističnih teženj domačega, nacionalnega, državnega kapitalizma proti hegemoniji državnega kapitalizma vladajočega narod« ali pa so izraz demokratičnih in socialističnih teženj delovnih množic. Državni kapitalizem se mora, kakor kapitalistični monopol sploh, vedno — in navzlic svojemu «ko-zmopolitičnemu* duhu — naslanjati v praktlftnd politični borbi na nacionalistične zaostanke določenega vladajočega razreda — na eni strani, na drugi strani pa mora v prvi vrsti privilegirati blrokratično kasto prav tega naroda. Ce bi ravnali kakorkoli drugače, bi birokratični vrhovi in birokracija v celoti ne mogli na osnovi razlik v produktivnosti dela vleči ekstra-profita — brez katerega si, poleg drugega, ni mogoče monopolizma danes niti zamisliti — iz ((zaostalih* ter odvisnih dežel in »bratskih* republik ter »trajno* obdržati svojih privilegijev in razlik, katere jim ta ekartraprofit prinaša. Za določeno, Leninovo fazo v razvoju ZSSR, je bilo nacionalno vprašanje rešeno, nato pa je zašlo v slepo ulico in »e čedalje bolj omejuje na golo ustavno formalnost, (sploh sta formalno pravo in po obliki «popolna* a docela nasprotna zakonodaja v ZSSR izoblikovana bolj nego kdaj koli .Tudi ta zakonodaja prikazuje sliko stvarnosti v popačeni obliki, tako na primer današnja Ustava ZSSR, ki je do vrhunca razvila formalno demokracijo, dejansko uzakonja in podpisuje njeno odpravo. Ta formalni demokratizem v Ustavi, obenem z neomejenimi pravicami in prakso izvršnega aparata oblasti (vlade) izhaja iz samega značaja enega edinega monopola: ta lahko sprejme kakršno koli Ustavo, hkrati pa ostvarja svojo monopolistično despotično oblast. Do kakšne tragikomedije in farizejstva se povzpno v takem »ustavnem* redu, najlepše kaže likvidacija nekaterih republik in narod-noeti — ki jim ustava garantira pravice — z odlokom vlade, dejansko: vrhevnega poveljstva armade.) ki se je v pogojih biro-kratičnega velikoruskega monopolističnega despotizma tudi nihče več ne drži.
In tudi dalje, kakor kažejo Izkušnje zadnje vojne, v kateri so se vsi zarodi razen velikoruskega nujno držali in nvorali diržati zaradi take nesocialistične politike relativno slabo, zaostrovanje nacionalnega vprašanja ne upada, temveč narašča ter je privedlo do strahotnega uničevanja celih narodov, kakršnega ni mogel izvesti niti nemški kapitalizem pod Hitlerjem (razen proti Zidom), z novimi osvajanji in širjenjem hegemonije pa je začelo dobivati prvorazredri pomen. Sile, ki so za sedaj nosilci tega odpora y deželah vzhodne Evrope, so trenutno
le nelaHferenciraae In se prepletajo — Od kontrarevolucionarnega odpora strmoglavljenih kapitalistov ki veleposestnikov do demokratičnih im socialističnih teženj delovnih množic po enakopravnosti. Toča naj bo kakor koli že, vsi U pojavi kažejo^ da se državni kapitalistični (monopolistični) red v ZSSR ni mogel izogniti nacionalnim nasprotjem, ki so značilna za monopolistični stadij kapitalizma na sploh, temveč jih je celo s svojo totalnostjo še bolj zaostril in jim nujno dal najbrutalnejše oblike, ki jih pozna moderna zgodovin« kapitalizma.
Raznovrstni dogmatiki, navadno zastavljajo vprašanje: ali se voditelji ZSSR zavedajo dejstev, do katerih jih je privedla njihova praksa v sami Sovjetski zvezi ali pa se tudi sami varajo ter mislijo In verujejo da }e pošast, kj je ustvarjena tudi po njihovi volji — socializem. Tako zastavljarjje vprašanja je samo po sebi ostanek iluzij in grenkih upov, da vse to morda le ni tako, kakršno je. Za marksista je važen objektivni proces, ne pa subjektivni občutek ali mišljenje posameznikov, pa celo skupin ir.' razredov o njem Lahko govorimo o tem, da so si nekateri izmed njih, ki jih je prevzela spontana državnokapita-listična stihija, delali iluzije, ca nazadnje le ne bo vse tako slabo, toda sam zgodovinski proces je privedel do tega, da je njihova zavest postala svestna tega, kar se je stvarna zgodilo. S tem so postali v najboljšem primeru tragikomične zgodovinske figure, iodia zgodovinska stvarnost se a tem ni spremenila. Njihovo zavest o samem bistvu sistema potrjuje, iz samega bistva sistema pa tudi izhaja bestialna in načrtna vztrajnost — navzlic obilici ((socialističnih* fraz — v izvajanju kurza, ki so si ga izbrali. Res je, da za takšen kurz m bila potrebna ne genialnost n« revolucionarnost: sam kapitalizem je stihijsko začel in ((znanstveno« «odkril» ta proces, revolucionarnost bi se mogla pokazati samo tedaj, če bi se temu uprli in povedli ves razvoj v drugi smeri.
Revizionizem v praksi
Iz tega jasno sledi, d« niso samo »revizionisti« v teoriji, temveč da dobivajo — in so že dobili — tudi v praksi čedalje izrazitejšo podobo sovražnikov marksizma, pri čemer se še niso odrekli, da ne bi tega — razume se popačenega in falzificiranega marksizma uporabljali za masko, ki jo popravljajo in izpopolnjujejo, kadar m kakor jim je potrebno, da prikažejo (dejansko; prikrijejo) svoj resnični obraz.
Zato je tudi zgodovinsko točno in ustreza samemu bistvu procesa, da so že od začetka, brž ko se je pojavila naša revolucija, morali biti proti njej. Oni so, bodo in morajo biti proti vsaki revoluciji in demokraciji, kar ne pomeni, da ju_ rie bodo tudi dalje izkoriščali za določene praktične hegemoništične namene. Ne sovražijo nas zaradi teh ali onih napak in slabosti — subjektivnih jn objektivnih (res je, imamo jih veliko), temveč zto, ker smo marksisti in revolucionarji. Ce so se pri tem zapletli v protislovja ( po eni strani v težnji, da bi izkoristili našo revolucijo za razširjenje hegemonije, po drugi strani pa, da bi nas vključili v svojo «realno« politiko interesnih sfer in «realnih» odmosov sil z zahodnimi kapitalističnimi državami), ni to posledica njihovih takih ali drugačnih «napak» in želja, temveč protislovij samega družbenega sistema, ki ga poosebljajo.
V polemiki proti trockistom je Stalin tedanji red v ZSSR imenoval ((birokratski socializem* (ta termin je približno točen za prvo obdobje po Leninovi smrti in za prvo Stalinovo obdobje), kar dokazuje, da je vedlel, za kaj gre Toda ta ((socializem« »e ni povrnil v demokratične oblike, temveč se je razvil in dailje utrdil, med drugim tudi z zavestno in organizirano aikcijo samega Stalina.
Ce gledamo zgodovinsko, je danes jasno, dla je konflikt med nami in njimi nepremostljiv, in nič manj globok in nič blažji, če ne celo ostrejši, kakor konflikt med delom in' kapitalom, med despotizmom monopolov in proletarsko, plebejsko demokracijo.
Vse obtožbe, ki so jih vrgli na ras: o nacionalizmu, imperializmu, osvojevalnih načelih itd., go se izkazalekot njihova lastna podoba in praksa jih meče na njihovo glavo. Obtožili so nas tudi fašizma. Gornja analiza kaže, da tudi s to obtožbo v bistvu ni nič drugače. Državni monopolistični monopol v ZSSR je dobil
strahotne, despotske oblike na vseh področjih življenja. Tri ln trideset let je minilo, a gnili in ostsueii kapitalizem se ne boji vpliva ZSSR, temveč ta se brani in zapira pred kapitalističnim svetom (obratno kakor v Leninovi dobi, ko je bil socializem — kakor sedaj pišejo v ZSSR — še slab — v resnic j pa mnogo močnejši kakor danes). Kaj skrivaj,, in česa se boje? Skrivajo svoj red in svojo podobo, ki je strahotna celo v primeri z buržoazno demokracijo. In ko nas obtožujejo vsega mogočega, vemo, da gre tu dejansko zanje. Pa tudj kadar govore o fašizmu ali čem podobr.em, lahko na temelju izkušenj z aru gami obtožbami in z gotovostjo trdimo: De te fabula naratur. (O tebi pripoue* duje zgodba, t. j. prav o tebi je govor).
Ne sovjeti, temveč kasta
V «zahodni» propagandi — zlasti tisti, ki jo širijo liberalni in socialnodemokratični ideologi in politiki — se je globoko zakoreninila teorija, da- gre danes v svetu za stari kapitalistični imperializem, ki se je že »unesel« in ki še ((dokončuje svoje življenje« ter za novi «sovjetski» (To besedo sem, postavil med narekovaje zato, ker se teoretično sploh, ne more govoriti o sovjetskem imperializmu, kakor tudi ne o imperializmu, hegemonizmu itd. sovjetske vlade, ker sam pojem sovjetov kot oblike oblasti delovnega ljudstva izključuje im• perializem, hegemonizem itd. Ce z izrazom sovjeti razumemo državo ZSSR ali vlado in vladajoči sloj v Z SSK (ki dejansko nista več sovjetska, v pravem pomenu besede, ker *° sovjeti kot držaimi organi delovnega ljudstva praktično likvidirani in so se spremenili ali v golo formalnost ali v priveske upravnega birokratičnega aparata), tedaj bi bili lahko ti Ur" mini do neke mere upravičeni. Toda marksisti morajo uporabljati precizne izraze, ker sicer ti neizbežno dobivajo prizvok — Je malo ne slučajne — reakcionarne buržoazne borbe, ki skuša z razkrinkavanjem hegemonizma in impenalizm* birohralicne kaste v ZSSK vtihotapili uurbo proti komunizmu in socializmu tgr oblasti delovnega ljudstva (če go' vorirno posplošeno — proti sovjetom) sploh. Zato je pravilno, kadar govorimo o revizionizmu, hegemonizmu, monopolizmu itd., uporabljati termine: vlada ZSSR, vladajoči sloj, kasta itd-Ta terminološka zmešnjava, ki zanaša idejno zmedo, se je žal vrinila tudi v nai tisk) imperializem, ki se šele pojavijf, ki pa je že osvojil cela področja tor nenavadno važna go* spodarska in vojnostrateška oporišča in ki se pripravlja na nova osvajanja. Obratno pa trobi vsa propaganda iz ZSSR in komunističnih partij, ki so pod njegovim vodstvom, da sta se po vojni izoblikovala dva bloka: blok imperializma, vojne in reakcije na čelu z ZDA in blok miru, socializma in demokracije na čelu z ZSSR, o čemer siein že govori}’ ko sem obravnaval bistvo družbenega reda v Sovjetski zvezi in o čemer bom še govoril pozneje. Tokrat se moram nekoliko obširneje pomuditi pri omenjenih liberalnih teorijah.
Ni težko uvideti, da izhajajo te teorije — kakor tudi tiste, ks jih širi propaganda iz ZSSR — iz nekih na videz točni11 dejstev in očitnih zunanjih pojavov in da njihovim tvorcefl1 prav dobro služijo v praktični tekoči politiki in v boju za vpliv med množicami, da pa niso in tudi nujno ne> morejo biti sposobne, znanstveno pojasniti bistvo samega problema in ustvariti kakršnokoli jasno perspektivo.
Res je, od Leninovih časov dalje, da o Marxu in Engelsu niti ne govorimo, se je zgodilo marsikaj novega. Lenin fe svoje delo o imperializmu kot najvišjero in zadnjem stadiju kapitalizma pisal nepolnih 20 let po Engelsovi smrti. A ko-likšne spremembe so sp izvršile v kapitalizmu med tem čason1' spremembe, ki jih je Engels komaj šele* slutil, ne da bi jih mogel še povsem točno videti — ker se takrat še niso hile dokončno izctbiikovaJe — in ki jdh je pojasnil šele Leni*1-Samo «teoretiki» in «revolucdanarji», ki — še malo ne Slučaj«0 in nezainteresirano — zapirajo oči (ln tisti, ki so jim j**1 zaprli) pred gibanjem materialnega sveta in družbene praks® ter životarijo v oblakih «čiste» teorije, lahko trdijo, da ** v relativno dolgem razdobju, ki nas loči od omenjenega !<*' ninovega dela (napisanega leta 1916), v razdobju, ki #
mnogo daljše od dobe, ki je ločila Lenina in Engelsa, ni premaknil v kapitalistični stavbi niti kamenček. Zato ne ravnajo samo nasprotno duhu in metodi Vladimirja Iljiča, ki je vedno trdil, da ni «večnih# in «večnovelja\mih» teorij, ter zahteval, da moramo nove pojave vsestransko proučiti in preveritj v revolucionarni praksi mi)ijo..ov: ti ljud)e se dejansko postavljajo po robu tudi stvarni, znanstveni vsebini omenjenega Leninovega dela samega, ki sicer popolnoma pravilno ugotavlja, da je imperializem, oziroma — monopolistični kapitalizem zadnji in najvišji stadij kapitalizma, a s ten. še ne trdi za vse večne čase. da se imperializem tudi kot zadnji in najvišji stadij ne spreminja in ne giblje, temveč samo čaka genialnega samozavezanca, kdaj mu poreče, naj se začne gibati, da si bo lahko izmislil svojo teorijo. Naj «teoretiki» in «geniji» molče ali ne molče — življenje gre svojo pot dalje in njihov molk potrjuj« samo dejstvo, da so saini postali ali razredno zainteresirani nosilci ali p& skledolizi tistih družbenih sil, ki so postale reakcionarne, ki niso zainteresirane na nikakršnih spremembah in ki želijo, da bj današnje družbeno stanje večno trajalo. Tako je bilo praviloma v vsej dosedanji zgodovini, ker je pač zgodovina razrednih bojev, in tako je tudi danes.
Teoretikom ZSSR se je v zvezi s tem zgodilo dvoje. Prvič — kakor nekoč voditelji II. Internacionale Marxa, tako so tudi oni spremenili Lenina in njegov nauk v sveto podobo, kj lepo visi po uradih in je natisnjena na bankovcih, ter jim prav dobro služi, da začasno — kot cerkveni dostojanstveniki s krščanskim usmiljenjem in pridigami, da smo pred bogom
vsi enaki — varajo mnoilcf. ter pomirjajo »vojo lastno «revfc
lucionamoB Test. Kar se pa tiče samega leninizma, j« lahka praksa — »glede na spremembe zgodovinske* «akolnosti» — tudi popolnoma drugačna, kakor zahteva leninizem. Drugič pa, kar je še mnogo važnejše, sta jim kakršnakoli obdelava (drugače povedano: o taktiki in strategiji delavskih gibanj) na temelju dejanskih sprememb v imperializmu — ne samo nepotrebna in nezaželena, temveč celo neposredno ogrožata njihove lastne osvajalne in hegemonistične načrte. Ne gre jim' več z& to ,da bi — ideološko in politično — pomagali neki deželi strmoglaviti kapitalizem od znotraj ter ga zamenjati s socializmom, temveč za to, da bi njihova armada izkoristila revolucionarno gibanje, osvojila neko ozemlje in razširila njihovo lastno gospostvo. Za tako koristoljubno prakso pa zadostuje tudi »stara* teorija, oziroma — koščki te teorije, ki jih izkoriščajo za to ali ono konkretno potrebo kot ideološki plašč. Treba ae je samo spomniti na to, kako so nekoč posamezne Engelsove formulacije — znanstveno popolnoma pravilne in revolucionarno dosledne za določeno obdobje — služile teoretikom II. Internacionale, da so skrivali za njimi in z njimi opravičevali svoj oportunizem in renegatsvo v drugačnem obdobju. Nekaj podobnega' se dogaja danes tudi z voditelji in «teore<tiki» ZSSR. Znanstveno točne in globoke, revolucionarno dosledne Leninove teze o imperializmu, ki so — v bistvu, kakor tudi Marxovl in Engelsovi zaključki o ekonomskih zakonitostih kapitalizma — veljavni tudi danes, služijo voditeljem Sovjetske zvezg zelo dobro kot teoretični plašč za držaivnokapitalistično osvajalno politiko.
Spremembe v kapitalističnem svetu
Za kaj namreč gre?
Nisem teoretik-ekonomist, niti nimam tolikšnega znanja, da bi lahko dal — na osnovi obsežnega proučevanja ekonomskih podatkov in znanstveno analize — izčrpno ln točno sliko o spremembah v kapitalističnem svetu. Zato utegnejo moji zaključki trpeti za tipičnimi prakticističnimi slabostmi, ki se pokažejo, kadar prehajamo od zunanjih pojavov k teoretičnim posplošitvam. Ce pa imamo pred očmi, da so ti zaključki tudi rezultat revolucionarne prakse naše Partije jih bo to vendiar kolikor toliko varovalo pred nujnimi pomanjkljivostmi nezadostnega znanstvenega raziskovanja in praktično ozkostjo, in če nič drugega, bomo lahko služili kot potoudla za obsežnejše in globlje delo drugih tovarišev.
Opozoril bom torej na nekatere pojave, preko katerih ne more iti molče noben resen in zaveden marksist, celo tisti ne, ki se ukvarja samo s prakso (takih pa je malo ali vsaj prizadevati se moramo, da bi jih bilo čim manj).
Lenin je dognal, da je ena izmed bistvenih potez monopolističnega stadija kapitalizma, izvoz kapitala namesto izvoza blaga. Ali je ta poteza sodobnega kapitalizma izginila? Oči-vidno ne. Ta poteza je obstaj&la tudi pred' Leninom, v Engelsovem času, ln njene teoretične osnove je obdelal že Marx v «Kapifcalu», saj izhaja iz naravne težnje kapitala po koncentraciji in centralizaciji. Toda vse do Leninovih časov, do dobe gospostva monopolov (finančnega kapitala) ni bila to bistvena, prevladujoča poteza. Kot drugi neizbežni spremljevalci monopolov se pojavljajo osvajanje in zasužnjevanje v raznih oblikah (v kolonialni, polkolonialnih in raznih drugih oblikah odvisnosti nerazvitih ali slabotneje razvitih narodov in dlelež), delitev zemeljske oble na interesne sfere med skupinami monopolov in najrazvitejšimi kapitalističnimi državami.
Ali so te oblike danes izginile ali niso? Ne, niso, ker jih srečujemo v živi praksi mednarodnih odnosov. Toda poleg njih srečujemo tudi druge, nove oblike. ■
Predvsem se* hkrati z izvozom kapitala pojavlja v orjaškem obsegu oblika «brezplačne» «pomoči» slabotneje razvitim ali nerazvitim deželam, katero dajejo v pretežni meri Združene države Amerike kot kapitalistično najr&zvitejša dežela. Ta «pon*oč», ki se j« prvič začela pojavljati s velikem obsegu
med drugo svetovno vojno in ob koncu te vojne (tzv. land-lease, Unrra), se nadaljuje tudi po vojni v raznih oblikah (Marshallov plan) ter postaja celo najsplošnejša materialna oblika za vojne priprave.
O brezplačni pomoči se tu dejansko ne more govoriti, in sicer ne samo zato, ker jo je treba deloma plačati ter ima take ali drugačne politične cilje, temveč tudi iz čisto ekonomskih razlogov.
Vojne, zlasti pa druga svetovna vojna, so v velikanskem obsegu razdejale proizvajalne sile Evrope. Prav te vojne pa so v Zedinjenih ameriških državah dvignil« proizvajalne sile na nealuteno višino. Nastal je orjaški ekonomski prepad med ZDA in vs*>m ostalim svetom, ki je ustvaril v Ameriki velikanske možnosti za proizvodnjo, dočim se je pri ostalih pokazal kot nemožnost, ne samo da absorbirajo proizvedeno blago ali presežek kapitala ZDA, temveč niti da v doglednem času obnovijo lastno proizvodnjo.
Strah pred krizo in “pomoč,,
A
Ta situacija, ki so jo vodilni ameriški krogi spregledali že za Roosevelta, je opozarjala, da tako visoko razvite proizvajalce sile v ZDA ne bodo mogle eksistirati — brez težkih ekonomskih pretresov in ekonomske krize. (Strah pred krizo je bil Po vojni v ZDA nenavadno močan ne samo v vrstah monopolistov, temveč tudi med povprečnimi ljudmi, ki gledajo nanjo, ker nimajo skoraj nobene predstave o njenih dejanskih vzrokih, kot na elementarno katastrofo, in ta strah je v marsičem priy■'•mogel, da je politika raznih tipomočin lahko dobila množično podporo in se pokazala tudi v humanitarni obliki.) ki bi bila katastrofalna za ves svet (razen za ZSSR, ki lahko v glavnem živi kot avtarktifina dežela, med drugim tudi zaradi relativno nerazvitih proizvajalnih sil, ki pa so vendarle dovolj visoke, da mu dajejo neodvisni položaj y odnosu do inozemstva), y
tesnem oklepu, V kakršnem so se znašle z Izvozom kapitala kot osnovno obliko ekonomske in druge ekspanzije. Izključni Izvoz kapitala ali kreditiranje — da niti ne govorimo o monopolistični ceni — nista mogla biti za monopole več edini obliki, kakor hitro r.ista mogla več prinašati ekstraprofitov, ki se formirajo na osnovi cenenih surovin in delovne sile v deželi-uvoznl-ci. zlasti pa ne naglo odstraniti (kar je bilo v dani situaciji najvažnejše in najbolj potrebno) nevarnosti pred ekonomsko krizo. Položaj v kapitalističnem svetu — tako ekonomski kot družbeni — zlasti v deželah, v katerih je bilo gospodarstvo teže prizadeto, ali so relativno manj razvite, je bil tak, da je bilo nemogoče količkaj hitreje obnoviti gospodarstvo izključno s starimi silami ln izključno na stari način. Zato so bile ZDA primoran« nuditi tem deželam bolj ali manj brezplačno »pomoč#, do bi obudile k življenju proizvajalne sile ter omogočile funkcioniranje in nadaljnji razvoj svetovnega tržišča, ki je doživljalo težke gospodarske motnje; nadaljnji smisel te «pomoči» je bil v tem, da se	omogoči vsaj normalna	kapitalistična menjava po načelu
— za	enako	vrednost	enaka	vrednost (toda različna množina
»Jela — glede na različne stopnje proizvajalnih sil) in tako d.ise-že, da bi vsaj v bodočnosti pričeli znova pritekati ekstraprofiti, preko njih pa bi se morda s kokljo vred vrnili nazaj tudi piščanci — oplojeno darilo. Monopoli, ki jim gre bolj kakor za vse na svetu za ostvarjanje monopolistične cene in izvoz kapitala. so sovražniki take vrste poslovanja samo zato, ker Je ta perspektivna računica polna negotovosti, drugič pa — ker nasprotuje sami naravi monopolov in sploh nagonu kapitala, da ne sedi prekrižanih rok, temveč da se oplodi čimhitreje, brž ko je	vložen.	Toda eno	je, da	z vsem svojim bitjem to sovražijo
in se	temu	upirajo,	nekaj	drugeaa pa, da jih sama eko-
nomska in družbena zakonitost sili. da tako delajo. Potreba spreminja zakon! (Kaj namreč koristi kapitalistu, če je blaga (oziroma: kapitala) v izobilju, če ga pa ne more nihče kupiti, kaj mu koristi, če lahko proizvaja stroje, če pa jih ne more spustiti v ponor?.' Vendarle je bolje dati blago zastonj, kakor 'pa CM sežgati ali meči v morje, samo da bi obdržal svojo blagovno obliko, četudi šele v daljnji perspektivi blagovnih odnosov.)
Vse to ne pomeni, da je s to obliko izvoza blaga ln kapitala prenehala stara (še vedno osnovna oblika; izvoz kapitala, kredit), temveč da je njegova vsebina, da bi se lahko uresničila in uveljavila, morala dobiti tudi nove, čeprav še vedno manj važne in nebistvene oblike. (Tudi izvoz blaga je suremljal izuoz kapitala, le da pred nastankom monopolov ni bil bistvenega značaja. To seveda ne pomeni, da bo tutfi «brezplačna» «po-moč» nadomestila izvoz kapitala in postala bistvena. Na drugi »trani pa je tetko verovati, da se bo položaj v kapitalizmu tako zelo »popram!«, da bi bilo mogoče omenjeno obliko poginoma odpraviti. Sele bodoči razvoj bo lahko do kraja odkril nadaljnje tendence.)
Poleg tega so se emonopoli zlasti v razvitih deželah, tako prepletli med seboj, da so v še večji meri dobili mednarodni značaj ter izgubili sleherno nacionalno barvo, tako da je orne-njeni novi način poslovanja pomenil deloma tudi konsolidacijo lastnih podjetij.
Ekonomska ekspanzija in gospostvo ameriškega finančnega kapitala sta se v takih pogojih (dajanje »brezplačne« «pomoči«, ki jo zrušeno kapitalistično gospodarstvo posameznih dežel komaj pričakuje) lahko pojavila tudi v obliki »prijateljskega«, »proatovojnega« ln «enakopravnega sodelovanja ter n« ta način usmerjala gospodarski razvoj v posameznih deželah.
Naravno Je tedaj, da so tisti »teoretiki«, ki so po vojni govorili o nadaljnjem zaostrovanju odnosov med kapitalističnimi državami, ne da bi pri tem analizirali konkretne procese in odnose, dejansko spreminjali marksistične resnice v navadne fraze ter na ta način uspavali množice in »ami sebe. To pa seveda ne pomeni, da s0 notranja nasprotja med monopolističnimi skupinami In vodilnimi kapitalističnimi državami izginila ali da bodo Izginila ali se ublažila. Problem je V naslednjem: neena. komernl razvoj kapitalizma Je privede: do tega, da Je ena sama sila popolnoma prevladala, Četudi samo začasno, nad ostalimi kapitalističnimi državami ln skupinami in da Je sprememba takih odnosov mogoča samo v toku nadaljnjega — neenakomernega — razvoja, ki bo eno ali vež držav potegnil iz takega, če-
prav »prijateljskega«, vendar podrejenega položaja.; Gre -torij za konkretno situacijo in konkreten odnos sil, ki ni nespremenljiv za vse večne čas«. Odnosi med kapitalističnimi državami dobivajo nove oblike, razvija se nova pregrupacija sil, pojavljajo se nove tendence, in šele nadaljnji, nujno neenakomerni razvoj kapitalizma bo lahko dal jasno sliko o konkretnih odnosih, ki so šele na obzorju..
Pri vsem tem je treba imeti pred očmi tudi dejstvo, o katerem scin govoril v prvem članku; ntnavadnp nuj. no ijrnži -ie državnokapltalistične tendence v deželah z razvitimi monopoli, tendence, ki so vznikle na osnovi razvoja samih monopolov ter odigrale izredno veliko vlogo v omenjeni ekonomski in drugi politiki. Čeprav monopolisti in monopoli niso bili pripravljeni, da se preko «brezplačne» «pomoči» odrečejo nekaterim svojim atavističnim nagonom in monopolističnim privilegijem in se sprijaznijo z nekoliko racionalnejšim gledanjem na dejstva, pa jih je kapitalistična država kot kolektivni predstavnik morala strogo upoštevati ter se zavedati odnosov, do katerih je privedel monopolistični razvoj sam. Zato je tudi nastopila in je tudi edino mogla nastopiti kot iniciator in organizator omenjene «pomoži» (oziroma: kot sila, ki edina lahko v dani situaciji ureja kapitalistično gospodarstvo v svetovnem obsegu). Zato ni nič čudnega, da je na primer Rooseveltova, pa tudi Trumanova politika naletela na odpor najbolj zagrizenih monopolistov in do so jo prikazovali kot udarec proti svetemu »ameriškemu« načinu življenja in tradicionalnemu izolacionizmu. Toda ta odpor — prav zaradi omenjenih objektivnih okolnosti — m mogel prekoračiti okvira običajnega vpitja v tisku in parlamentarne opozicije.
Rušenje kolonialnega sistema
Tak razvoj kapitalizma je nujno moral zadeti na prepreke Izoblikovanih interesnih sfer in vsega podedovanega kolonialnega sistema. Prav dajanje «pomo£i« metropoli je postalo oblika; ki po eni strani spravlja v odvisnost metropolo samo, po drugi strani pa ruši njen kolonialni sistem, ki je z raznimi pregradami (carinskimi, administrativnimi itd.) oviral normalno kapitalistično poslovanje drugim skupinam monopolov, zlasti tistim v ZDA, ter dajal monopolom metropole — s stališča kapitala kot takega — docela nezakonite in rte.pravične prednosti. To prodiranje v kolonije in odvisne dežele Je v takih pogojih potekalo pretežno preko »normalnega«, na videz nekolonialnega, »čistega« kapitalističnega gospodarskega odnosa s samimi kolonijami (trgovina po načelu: vrednost za vrednost, ne glede na to, kako jo je kdo proizvedel). Tak odnos je podiral stare kolonialne oblike. In res, vte. kar se Je zgodilo v drugi svetovni vojni in po njej na tej liniji, je zadajalo težke udarce staremu kolonialnemu sistemu. Britanski, holandski ln drugi kolonialni sistemi so zrušeni. Vendar je to samo ena stran procesa. Druga stran pa je tale: v toku razvoja »e Je v večini kolonij tako zelo razvil tudi sam nacionalni kapitalizem — prepleten z raznimi monopolističnimi skupinami — da monopoli v metropolah ne morejo več delati mimo njega in proti njemu, če nočejo zavreti tudi svojega lastnega nadaljnjega razvoja ter Izzvati tolikšnega revolucionarnega odpora, dia mu ni mogoče pregledati -posledic: stara oblika odvisnosti je postala za PTve neznosna, za druge pa preozka in nevzdržna. Iz vsega tega procesa se je rMila cela vrsta bolj ali mani neodvisnih (neodvifenih v toliko, v kolikor lahko dame.« v kapitalizmu sploh govorimo o neodvisnih državah) kapitalističnih držav (Indija), (Spominjam se, kako so mnogi marksisti verovali, da bo zmagal socializem v Angliji Sele tedaj, ko se bo ločila od nje Indija. Kako zelo so danes vsa taka prediridevanja naivna in Šablonska, najbolj kale tedanji položaj Indije, ki v bistvu ni danes nič bolj odvisna od Velike Britanije, kakor sta Kanada ali Meksilca od ZDA.), Indonezija Ud. v še večji meri pa Kanadia in Avstralija. (Usta^avljanie teh neodvisnih nacionalnih držav, čeprav je cesto pote-
kalo hkrati s kanaliziranjem in dušenjem revolucionarnih nihanj delovnih, množic in ob popioči najrazvitejSih, v prvi vrsti ameriških monopolov, ki so težili za tem, da podro prepreke, ki so jih postavljale stare kolonialne sile, ima — zgodovinsko vzeto — za te dežele vendar tudi progresivni značaj, ker omogoča nadaljnji razvoj proizvajalnih sil in sploh nadaljnji nacionalni razvoj, četudi na kapitaKs,.ini osnovi.l Stari britanski kolonialni sistem je na primer v glavnem razpadel, toda britanski imperij je ostal, ker je ostala - S etudi v spremenjeni obliki — notranja zveza med kapitalom in skupnost interesov, la ne samo, da se je imperij ohranil, temveč že kaže tudi elemente — v novih oblikah (Commonwealth) — nadaljnjega utrjevanja, za katere je laburistična nacionalizacija bila eden izmed nujnih pogojev: ta nacionalizacija ni samo izraz želja in pritiska delavskega razreda, temveč tudi oblika nadaljnjega razvijanja proizvajalnih sil ter khrati oblika, ki drži na površju sile britanskega kapitalizma, četudi deloma v državno, kapitalistični obliki.'
AU. pa to .pomepi, da so izginile kolonije in metropole ter borba za kolonije? Takšen zaključek tu bil nesmiseln ne samo zato, ker še vedno obstoje tudi kolonije starega tipa, čeprav je stari kolonialni sisterri kot "celota razpadel, temveč tudj zato, ker zgolj z Ustanavljanjem nacionalnih držav, ki so bolj ali manj odvisne od metropole ali monopolov drugih držav, še ni odpravljen tudi kolonialni, odvisni odnos sam: eksploatacija med nerazvitimi in razvitimi deželami, pa tudi sicer ni mogoče kolonij in metropol odpraviti vse dotlej, dokler obstoji kapitalizem in doklei; vladajo zakoni kapitalističnega blagovnega gospodarstva. Ustanavljanje novih nacionalnih držav v bivših kolonijah ni po svojem bistvu nič drugega kakor pritegovanje t*H področij V splošni vrtinec svetovnih kapitalističnih odnosov na višji stopnji. Vsota in stopnja eksploatacije se v perspektivi lahko tudi poveča, oblike odnosov med metropolo in kolonijami, točneje: med ekonomsko najrazvitejšimi monopoli in »nacionalnim » kapitalom pa se kljub temu lahko demokrati, zirajo (v buržoaznem smislu). (Pa tudi na splošno je tak ekonomski in družbeni razvoj — odpor delovnih množic in ko-
lonij — prisilil države z naijržužtfitejišimi KtonopiCftiatiiičnimi obli, kaimi kapitala, da so se zatekle k raznim diemakraitlčodm (v buržoaznem smislu) oblikam odnosov, a čimer *e despot* ska narava monopolistov in izkoriščevalski odnos med Mirvl« timi, močnimi in slabotnimi, nista prav v ničemer spremenita. Te nove demokratične (v buržoaznem smislu) oblike so tudi povzročile — po eni strani — da so se ^dogmatiki popolnoma zmedli, po drugi strani pa, da so vsakovrstni zagovorniki kapitalizma kot družbenega sistema dobili — zlasti v odnosu do despotičnih, riržavnokapitalističnih tolik monopolizma v ZSSR — relativno in začasno solidne argumente za svoje neznanstvene in propagandne teze).
Ce vzamemo stvar v celoti, se je — glede oblik e&sploata* cije — zgodilo in se dogaja v starem svetu mnogo novega. Toda s tem ni prenehal biti to, kar je bil, in nove razvojne oblike v njem nag ne opravičujejo sklepati, da je izumrl, izginil, da mirno prerašča v socializem itd. To samo zahteva novega proučevanja in novih zaključkov, zahteva spremembe v programih, taktiki, strategiji in oblikah borbe za socializem. .(To pa ni in ne more biti predmet tega članka, in sicer ne samo zato, ker bi bilo potrebno za točne znanstvene in programatične zaključke mnogo globlje proučevanje in ne samo opazovanja novih pojavnih oblik, temveč tudi zato, ker je sama tema omejena). Ves ta proces, če ga vzamemo v celoti, potrjuje, da je nadaljnji razvr.j proizvajalnih sil še bolj, neizmerno bolj kakor kdaj koli poprej, razširil in poostril družbeni značaj proizvodnje v razvitih kapitalističnih deželah zlasti v ZDA in da se je, s tem ko čedalje močneje buta ob pregrade privatnega prilaščanja, moral pojaviti v novih oblikah, tako znotraj ZDA samih, kakor tudi v odnosih med njimi in ostalim svetom. Skoki od kapitalistične, monopolistične proizvodnje k socialistični, a tem pa tudi rešitev omenjenega protislovja, čeprav se zdi “ ča sodimo po današnjih zavestnih elementih in silah delavskih in piogresivnih gibanj v najrazvitejših deželah — relativno £• daleč, je ekpnomsko postal bližji nego kdajkoli poprej ter se nam odkriva po svoji silovitosti i kot ekonomska i kot družbena nujnost.
ZSSR ■ imperialistična sila
Kako pa je z novim, «sovjetskim» imperializmom? Ali kaže
tudi ta nove pojave, značilne za stare, privatno kapitalistične monopole? Novo ^ tu samo dejstvo, da se je država, za katero so vsi — ali skoraj vsi,— verovali, da je socialistična, spremenila na temelju notranjega državnokapitalističnega razvoja v imperialistično silo prvega reda. Kar se pa tiče samih oblik, so za ta novi državnokapitalistični imperializem — zaradi njegovih relativno nerazvitih proizvajalnih sil — značilne prav stare, ko 1 on i a in oos va j a 1 n e imperialistične oblike, s katerimi gredo vštric, čeprav sicer v «socialističnih)) uniformah, tud* stari politični odnosi: izvoz kapitala (Večinoma brez dejanskega izvoza., po osngvi zaplembe nemškega kapitala v a'1 pisnih r‘nžclah). spremlja na pol okupacij^, gospostvo birokracije in policije ter dušenje vsakega demokratizma, postavljanje poslušnih vlad, korupcija najširšega obsega, brezvestno varanje delovnih množic itd.
Qd kod te'stare oblik« in kaj pomenijo?
Te oblike so predvsem rezultat relativno nerazvitih proizvajam ii) sil v ZSSR, ki so približno na tistem — in celo mnogo nižjem — nivoju, na kakršnem so bile proizvajalne sile v razvitih (in to ne vseh) kapitalističnih državah v obdobju zraščanja industrijskega in bančnega kapitala v finančni kapital, ko so naslajali msnopoli. Tehnični razvoj državnega kapitalizma v ZSSR je dosegel torej šele stopnjo, ko bi mu bilo v konkurenčnem boju z neprimerno razvitejšimi monopoli nemogoče obdržati osvojene pozicije. Hkrati pa je ta tehnična raveo .vendarle 'tako visoka, da je zaostalo Rusijo dvignila v
vrsto relativno razvitih dežel ln — zlasti po drUgi svetovni vojni — napravila iz nje deželo, ki ne more več trpeti »nepravičnih« odnosov in pregrad (tu prihaja močno do izraza zakon o neenakomernem razvoju kapitalizma: današnja Rusija je bolj razvita, kakor je bila carska, in na tej osnovi tudi zahteva «svoje» «pravice»), kakršne je zaostala carska Rusija morala trpeti prav zaradi svoje zaostalosti m odvisnosti.
Od tod v uradni politiki ZSSR dvoje nujnih tendenc: atam imperialistična politika interesnih sfer (začasno se sporazumeti, ker s šibkejšimi proizvajalnimi silami ne moreš v svobodnen* konkurenčnem boju ohraniti niti tega, kar si naropal), politika, ki se ji — kakor smo videli — postavljajo po robu v prvi vrsti ameriški monopoli — prav zaradi tega, ker so njihove proizva* jalne sile tako zelo narasle, da so vse kolonialne in druge pregrade postale ovira in nevarnost za njihov nadaljnji razvoj (na obstoječi družbeni osnovi). Na drugi strani Pa se je Sovjetska zveza prav zaradi te svoje relativne zaostalosti (nasproti razvitim deželam) in relativno visokega nivoja (nasproti carski Rusiji) zapletla v tolikšna protislovja, da je nadaljnji normalni raz. voj s ciljem »doseči, in prehiteti« razvite dežele, mogoč — poleg drugega samo na osnovi novih osvojitev, na bazi pridobivanja ekstraprofitov kot važnega dodatnega elementa k notranji akumulaciji.
Na tej osnovi so tudi nastale in se razvijajo nenavadno ZSSR ne more vzdržati normalne kapitalistične konkurenčne ostre, danes v svetu najostrejše osvajalne tendence: kapital borbe, in da ne bi izgubil današnjih pozicij, jih mora driati s
383
sinasno rasaonraa
Jtflloitfalnoosva)alniml metodami ter se pripravljati, On Js orožjem v rokah odstrani «krivico», Jel se mu vsiljuje z zahtevo, naj »e odreže privilegijev starega kolonialnega tipa, ki v tem primeru večidel slone na nasilju im ne samo na ekonomski moči-(Zato je tudi razumljivo, zakaj se je sovjetska vlada tako vztrajno branila Marshallovega plana, čeprav bi ji prinesel določene ekonomske koristi. Socializem, ogroženje notranje ureditve itd. — vse to ni igralo tu nobene bistvene vloge, temveč upravičen strah, da bi bil s tem ogrožen njihov lastni hegemonistični položaj v odvisnih deželah).
Gornja analiza odnosov in tendenc monopolov no eni strani V ZDA, na drugi Stranj pa v ZSSR (da ni/ti ne govorimo o progresivnih težnjah narodov proti vsiljevanju življenjskih oblik, ki njihovim deželam ne ustrezajo ne kot kapitalistične ne kot socialistične), nam kaže, zakaj ni mogla in ne more trajno uspevati politika interesnih sfer, ki je postala temelj vse zunanje politike ZSSR, in zakaj je lahko prišlo dejansko do nastanka in čedalje večjega utrjevanja enotne svetovn« zveze kapitalističnih dtržav proti ZSSR,
Politika interesnih sfer
Toda sama slika gospodarske in politične ekspanzije ZSSR vendarle ni tako preprosta. Ko je likvidiral privatni kapital — ker mu že zaradi njegove «svobodne* narave ni mogel preprečiti zvez z zunanjim kapitalističnim svetom ter tako zagotoviti sebi monopolistični položaj — ter začel razvijati oblike državnega kapitalizma in birokracije v deželah, Id jih je okupiral ali na pol okupiral, se imperializmu ZSSR ni pojavil v stari klasični, temveč obrnjeni «socialistični» obliki (kot «osvoboditelj» izpod jarma domače kapitalistične eksploatacije in «zaščitnik» pred «tujimii» kapitalističnimi monopoli in njihovimi morebitnimi osvajalnimi poskusi), čeprav same oblike eksploatacije niso bile nove, temveč	ravno tipične	za	prvotne	oblike monopolistične
kapitalistične	eksploatacije.	To	je tudi	zamaskiralo današnjo
pravo bistvo	državnih' oblik	v	deželah Vzhodne Evrope, ki se
pod plaščem	ljudskih demokracij, baje	kot oblika diktature
proletariata (kakršna dejansko je in jte že od začetka bila čista samo v Jugoslaviji) čedalje bolj spreminjajo in pretvarjajo v despotske državnokapitalistične diktature kolonialnega (na primer Romunija) in polkolonialnega tipa (na primer Poljska).
Važno je tudi, čeprav ne bistvenega pomena — ker izhaja iz dlosedanje razlage — da pokažemo hkrati na določen« notranje razlike med «novim» in «starim» imperializmom. Medtem ko je «stari» imperializem v svoji ekspanzionistični politiki, zlasti kadar je šlo za osvajalne vojne, moral obvladati odpor množic (ne samo delavskega razreda, temveč tudi srednjih slojev) ir. prav tako tudi posameznih skupin monopolov, pa je «movi» imperializem že samo zaradi tega, ker so srednji in privatnokapi-talistični sloji likvidirani ter obstoji en sam. edini (državni) monopol, rešen teh spon in je tudi zato — ne samo zaradi socialistične maske — mnogo monolitnejši in dinamične jži kakor <(3tari» imperializem, čeprav je gospodarsko bolj zaostal in ne-demokratičnejšl od njega navzven in navznoter. Neko začasno prednost pa mu poleg tega daje tudi «socialistični», ((revolucionarni* in celo «miroljubni« videz, s katerim prikriva svoje bistvo.
S takšnimi odnosi je bila pot k ustvarjanju blokov utrta. Ce bi bila sovjetska vlada zares socialistična in bi vodila v resnici socialistično zunanjo politiko, tedaj bi seveda ves razvoj šel po drugi poti. Ce deželam, katere je okupirala, ne bi vsiljevala takih oblik eksploatacije in odvisnosti .temveč bi jim omogočila, da se svobodno razvijajo v socialistične dežele, tedaj se razvite zahodnoevropske kapitalistične dežele ne bi bale, da jim bo ZSSR vsilil še mnogo nižje in hujše oblike eksploatacije kakor ameriški monopoli, patriotične množice y teh deželah
pa bi Sela v takih okolnostih — objektivno nenavadno ugodnih
— lahko razvile svoje sile in povedle svoje dežele po poti neodvisnosti in socializma. Sam propagandni trušč o ameriškem imperializmu in spreminjanju zahodne Evrope v ameriško ko. lonijo ni mogel in ne more zakriti pravega kolonizatorskega in osvajalnega obraza vlade ZSSR. Prav taka politika vlade ZSSR je na drugi strani omogočila politično bazo za ustanovitev atlantskega pakta, ker so navadni ljudje in male dežele mogli videti v njem obrambo. (Smešno jz na primer trditi, da imata Norveška in Danska, ki sin tud; pristopih le atlantskemu paktu, napadalne namene proti Sovjetski zvezi. Veliko vprašanje pa je, ali bi celo Velika Britanija in Francija šli po tej poti, če ne bi bilo vseh omenjenih okolnostl, zlasti pa zunanje politike ZSSR, ki je v praksi, v vzhodni Evropi in Nemčiji, dokazala svoje nadaljnje osvajalne namene. S tako politiko so bile tudi množice same v Franciji in Angliji paralizirane za kakršnokoli resno akcijo proti priključitvi svojih dežel k omenjenemu paktu) sredstvo, čeprav ima — ker drugače tudi biti ne more v današnjem kapitalističnem svetu — imperialistično in napadalno osnovo.
Ali, ali — kaj bi bilo, če bi ne bilo...
Iz vsega tega sledi, da je v takih odnosih subjektivna vloga voditeljev in partij zelo majhna (čeprav bi v socializmu morala biti nenavadno velika), in sicer ne samo glede preprečevanja in nastanka nove vojne, temveč tudi v pogledu notranjega razvoja samega. Imanentna monopolistična kapitalistična zakonitost v ZSSR ni bila odpravljena s tem, da je nastal obče-državni monopol. Težnje po eksploataciji navznoter, še temr bolj pa navzven — med drugim tudi zato, da bi se ublažila notranja protislovja — delujejo stihijsko, na osnovi odnosov, ki vladajo v proizvodnji. In zato je nevarnost nove nepravične svetovne vojne — za katero niso delovne množice nobene dežele zainteresirane, ker se na noben] strani ne bi borile za socializem, ne za dejansko nacionalno neodvisnost (ta dva pojma pa sta danes skoraj identična) — postala nenavadno velika ln jo je mogoče odvrniti samo z najširšo mobilizacijo in borbo množic, ki mora biti usmerjena proti osvajalnim tendencam ne glede na to, od kod izhajajo, ter obračati svojo ostrino proti tisti strani, ki v danem trenutku s svojimi konkretnimi dejanji neposredno ogroža mir v svetu. Ne obstoji namreč dvoje družbeno različnih svetov, kakor bi želeli to prikazati nujni protagonisti, temveč en sam svet, različen po oblikah in stopnjah, »vet, ki ga prežemajo nasprotja, ki se lahko začasno izglajujejo, ki pa jih ni mogoče tajno rešiti na dani družbeni — monopolistični
— osnovi.	r
Iz tega jasno izhaja, kakšna mora biti tudi taktika marksistov in sploh naprednih ljudi in gibanj v svetu.
Jasno pa je, kakšna mora biti tudi zunanja politika neke zarea socialistične diežele, v tem konkretnem primeru Jugoslavije. Naša zunanja politika (ne govorimo samo o konkretni politiki naše vlade, temveč predvsem o tem, kako se morajo orientirati marksisti in ljudske množice naše dežele) mora izhajati ia omenjenega dejanskega stanja v današnjem svetu in se do kraja otresti vsakovrstnih iluzij, zlasti — v tem trenutku — iluziji o socializmu, miru In demokraciji vzhodnega bloka (na čelu z ZSSR). In dalje, zavedati se mora dejstva, da bi vsako odstopanje od borbe za socializem in socialistični razvoj znova prebudilo kapitalistične elemente in končno privedlo spet do izgube nacionalne neodvisnosti. Naša dežela je lahko socialistična samo tedaj, če je neodvisna, in neodvisna samo tedaj, če je socialistična. Kamorkoli se ozremo na vse štiri strani gveta, povsod najdemo poftrdila za ta zaključek. Pa tudi preteklost sitare Jugoslavije ter grenke irikušnje in iluzije nove Jugoslavije v trdi praksi potrjujejo te izkušnje. Samo kot taka lahko naša dežela pomaga tudi svetovnemu socialističnemu in demokratičnemu gibanju, podpira borbo narodov za neodvisnost in svobodni razvoj ter pospešuje sodelovanje med njimi na osnovi enakopravnosti.
Toda to so samo splošne teze.
(Nadaljevanje sledi)
— 384
0S6I ejquwMp 'n