Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. .	Lir	8.000
Letna inozemstvo ....	»	13.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	15
Poštno čekovni račun:	štev.	24/12410
m	
	§■
UUi
Leto XXIX, - Štev. 15 (1448)
Gorica - četrtek, 14. aprila 1977 - Trst
Posamezna številka Lir 150
Nekaj temeljnih Peta republika na razpotja
Pred časom sem bral v italijanskem dnevniku, da so neznani objestneži izruvali in pokradli iz rimskih parkov v eni sami noči okoli 1.700 mladih drevesc, ki so jih občinski vrtnarji skoraj dva meseca sadili na pobočjih Monte Maria. Verjetno niso tega naredili samo iz sovražnosti do rastlin, pač pa z dobičkanosnim namenom. Zelo možno je namreč, da so potem ista drevesca še enkrat prodali občinski upravi.
Dogodek pa dobro osvetli plitev odnos do naravnih lepot, ki je značilen za mnoge ljudi v današnji družbi. Recimo, da današnja vzgoja ne razvije pri človeku dovolj čuta za spoštovanje narave zaradi njene lepote (danes to ni v modi), razviti pa bi morala vsaj čut za korist. Saj je to prva zapoved današnjega sveta. Opevanje lepote in slavljenje vseh čarov stvarstva prikliče marsikateremu modernemu človeku pomilujoč nasmešek na ustnice. Rožice vendar niso dolarji, kaj bi s tem? V resnici pa bi moral tudi goli čut za korist privesti človeka k spoštovanju narave. Poglejmo zato samo na kratko nekaj temeljnih resnic, katere smo vsi poznali že v šoli, a jih večkrat pozabljamo zaradi osebne udobnosti ali zato, da opravičimo svoje napačno ravnanje.
PRVI VIR ŽIVLJENJA
Sonce je prvi vir, ki napaja s svojo močjo vse življenje na zemlji. Zaradi sonca cvete rožmarin pod oknom, brez njega bi ne skakljal kos v leskovju, samo s soncem lahko drvi srna po k raški gmajni ali se ogromni kit premetava v oceanu. Tudi roko, da lahko to piše, žene sonce.
Prva stopnja za predelavo sončne sile pa so rastline. Mi sami bi si s soncem ne mogli pomagati, če bi med nami ne bilo rastlin. Te s svojimi zelenimi listi ugrabijo sončno luč in jo s primesjo nekaterih prvin spreminjajo v snovi, ki služijo za hrano vsem drugim bitjem.
Strokovnjaki računajo, da je naša zemlja stara okoli štiri milijarde in pol let. Približno pred dvema milijardama let so se v morju razvila prva bitja, ki so mogla uporabljati sončno silo in poleg tega iz vode sproščati kisik, ki od takrat služi drugim bitjem pri dihanju. Nastalo je tako v milijonih let ozračje, pomešano s kisikom. Pred kakimi 400 milijoni let se je življenje preselilo na suho zemljo. Postopek, po katerem rastline izkoriščajo sonce, imenujemo fotosinteza in daje na leto od 150 do 200 milijard ton suhe organske snovi, ki omogoča življenje rastlinam samim in vsem drugim bitjem. Mislim, da je na tem mestu potrebno tudi omejiti pomen nekaterim pravljicam, ki so prišle do velike veljave pri ljudeh. Ena od teh obeta, da se da z modernim obdelovanjem zemlje, posebno s stroji in s pomočjo umetnih gnojil ter strupov vse doseči. V resnici gre tu za neke vrste začaran krog. Skoraj vso energijo namreč, ki jo uporabljamo pri izdelovanju gnojil in strupov ter Prt izdelovanju in uporabi strojev, so v davni preteklosti nakopičile rastline in je zdaj shranjena v globinah pod podobo petroleja in raznih plinov.
Ta energija ne predstavlja nobene stalne rešitve. V določenem času jo bomo vso zapravili in pri tem se moramo še zave-datl, da prihaja od tistih skromnih rastli-uic, ki jih večkrat zaničljivo teptamo kot nekaj zastarelega. V bodočnosti bo morda Jedrski napredek rešil vprašanje energije, Problem prehrane pa bo ostal.
Druga pravljica, ki jo je treba nekoliko Prikrajšati, je tista o morju in njegovih neizčrpnih zakladih. Na žalost so strokovnjaki ugotovili, da morska bitja proizvedejo na vsak kvadratni meter površine dosti manj organske snovi kakor suha zemlja. Ceprttv so morja tako obširna in mogočna, predstavljajo v tem oziru pravo Puščavo, ki tudi ne daje velikih obetov za bodočnost.
VAŽNOST RASTLINSKEGA SVETA
°b teh podatkih bi se moral človek za-ndsliti v važnost rastlinskega sveta in sc
tudi zavedati, da je sila, ki jo rastline črpajo iz sonca, omejena. Pri vsej resnosti teh dejstev najdemo veliko ljudi, ki o rastlinah ničesar ne vedo ali jih celo prezirajo in z njimi brezvestno ravnajo.
Kaj vsega počenjajo v naravi neki nedeljski izletniki, je že vsakdo kdaj videl. Z naravnimi dobrinami delajo tako, kakor da bi bil naslednji dan konec sveta in bi vse to, kar nas obdaja, nikomur več ne služilo.
Danes je ljudi na svetu že zelo veliko, če bi vsak dal duška svojim najnižjim nagonom in iz prirodnih zalog skušal izmozgati čimveč zase, bi bilo življenja kmalu konec. Zakone, ki ščitijo naravo, sicer imamo, a njih kršenje je na dnevnem redu in ostane navadno tudi nekaznovano, saj ni nobene učinkovite službe, ki bi nad izvajanjem teh zakonov bedela.
Najučinkovitejše varstvo narave pa bi bila primerna vzgoja državljanov že iz otroških let. Marsikatera romantična oseba iz mesta bi morda potem opustila svoje trdno prepričanje, da je najvišji dosežek nedeljskega sprehoda košat šopek cvetja, po možnosti kake prav zelo redke in že izumirajoče vrste. Na srečo nas vedno tolažijo primeri nesebične ljubezni do narave, tako v preteklosti kot danes.
PRAVO SPOŠTOVANJE NARAVE
Vsem v zgled naj se spomnimo velikega tržaškega gornika in planinskega pripovednika Julija Kugyja, katerega je ljubezen do lepega cvetja privedla v gore. Tudi ko je postal hribolazec svetovnega slovesa, se ni nikoli poleglo v njem občudovanje do vsake najmanjše in najskromnej-še cvetke.
Znamenita je njegova pripoved o večletnem in neuspešnem iskanju majhne rastlinice, Blede obloglavke, ki pa je v njegovem času na visokih legah že izumrla. Ko jo je prvič videl samo na sliki, je tako zapisal: »Nežna in gladka svetla prikazen z drobnim, srebrno se spreminjajočim čipkastim kelihom in bleščeče belo cvetno obleko, pretkano z rahlo zlatimi prašnimi betiči... Tiho in skromno, oblita z rahlim nadihom nečesa tujega in pravljičnega je stala na porumenelem papirju.«
Ko bi bilo med nami dosti ljudi, ki bi ob mali, skromni rastlini čutili kot Kugy, bi bil naš svet gotovo lepši.
D. ČOTAR
Že več časa sem je, odkar so občinske volitve v Franciji za nami. Same na sebi upravne volitve pač ne bi smele veliko pomeniti, vendar je to v nedavnem francoskem primeru res čisto obratno: pomenile so zelo veliko. Toliko, da je nastala vladna kriza in da je bilo treba iskati novih prijemov, morda neobičajnih za francosko peto republiko, ki jo je oblikoval general De Gaulle. Njegovi nasledniki se sicer vedno bolj oddaljujejo od čistega golizma, vendar je Pompidou še vztrajal na nekaterih bistvenih pozicijah doktrine svojega slavnega prednika. Nekaj takega pa ne velja za sedanjega francoskega predsednika. Valery Giscard d’Estaing je namreč vedno veljal za aristokratskega tehnokrata in oddaljenega od idejne čistosti golistične večine, saj je bil še kot minister v De Gautlovih kabinetih kot predstavnik neodvisnih. Njegov sedanji »razdor« s čistim golizmom pa je še vse bolj prišel do izraza v elegantnem sporu z novoizvoljenim pariškim županom. Jacques Chirac, sedanji župan in bivši ministrski predsednik, je obenem tudi predsednik močne golistične stranke. Predsednik republike ga je pred meseci odslovil iz Hotel Ma-tignona (predsedstvo vlade), zdaj pa se je po veliki osebni volivni zmagi naselil v prestižnem Hotel de Ville (mestna hiša). Kje bo bolj nevaren?
»L’art de gouverner, c'est l’art de choisir.« V tem pomembnem stavku francoske publicistke se skriva velika resnica. Umetnost vladanja je namreč umetnost izbire. Pred izbiro pa je stal zlasti zadnji čas Giscard d’Estaing, ko je moral umestiti novo francosko vlado. Vladi Rajmonda Barra je nasledil Ravmond Barre. Razlika je pa v bistvu v tem, da je prejšnja Barrova vlada, sestavljena v glavnem iz politikov, dala mesto Barrovi vladi tehnikov in strokovnjakov. Od prejšnjih ministrov pomembnega ranga sta ostala le
zunanji minister de Guiringaud in minister za socialno skrbstvo Simone Veil, med imeni večjega kova pa sta še npr. Alain Peyrefitte ter Michel d’Ornano, slednji veliki poraženi Chiracov tekmec za pariški županski stolček.
»NAJDALJŠI DNEVI«
Pod tem naslovom piše komentator v pariškem »L’Express« v zvezi s težavno krizo, ki je zajela peto republiko. Kot znano, je združena levica (komunisti in socialisti) odnesla veliko večino na zadnjih občinskih volitvah, večina pa je izšla iz nje precej omajana. Vse to daje misliti posebej za bodoče parlamentaren volitve, ki bodo leta 1978. Kako bo potem sestavljena skupščina v Palais Bourbon? Težko je sedaj na to odgovoriti.
Po mnenju prej omenjenega komentatorja, zadnji volivni šah izhaja predvsem iz dejstva, da je bilo težko strniti v kako resnično večino koalicijo med sedoj močno si nasprotujočih sil. Volivci verjetno niso verjeli, da je mogoče istočasno vladati na desno, v sredini in na levici, delati reforme in jih obenem ne delati, odpravljati neenakost in nadaljevati s privilegiji. Menili so (namreč volivci), da predsednik republike ne more več izvajati nameravanega modernega družbenega preobrata v sklopu neke večine, katere voditelj je še vedno J. Chirac.
Kaj pa pomeni nova vlada? Predsednik Barre, ki je nasledil samega sebe, je v kratkih besedah označil prvenstvene potrebe svoje politike. Predvsem je dejal, da je po njegovem eden izmed vzrokov za volivni poraz premajhna obnova vodilnih kadrov. Na drugi strani pa je podčrtal, da mora dati vlada glavni zagon ekonomski in finančni politiki. Vseeno pa bi morala po mnenju glavnih političnih opazovalcev biti ekonomija predvsem v službi politike. Tako je dejal o njem bivši minister Oli-vier Guichard: »Vsaj enkrat na teden sem mu ponovil, da je treba
Slovenska pesem v Tipani
Tipana je vas in obenem občina v vzhodnem delu Terskih dolin. Področje občine je zelo obširno, saj se začenja v hribih nad Nadižo in se razteza do meje z. drugo tersko občino Bardo (Lusevera). Na njenem področju so številne manjše vasi, kjer prebivajo terski Slovenci. Vse to področje je bilo v lanskem potresu zelo prizadeto. Ker gre za izrazito gorsko področje, je obnova poškodovanih vasi močno otežkočena že zaradi oddaljenosti in ponekod slabih poti. Naši bralci vedo nekoliko več o tej deželici, saj je glavno področje dobrodelne dejavnosti Janeza Gorkiča iz Vidma.
Lansko poletje so tej občini posvetili svojo pozornost in dejavno pomoč slovenski skavti in skavtinje s Tržaškega in Goriškega. Od tedaj naprej so se ohranile vezi med njimi in ljudmi v Tipani. Za božič so jih obiskali in jim prinesli otipljivo pomoč v treh lulotkah in v večjem številu spalnih vroč in drugem materialu.
Tudi za letošnjo veliko noč so se nanje spomnili. To pot ne toliko z materialno pomočjo, temveč s prijateljskim srečanjem v cerkvi in izven cerkve. Ljudje so se namreč vrnili iz začasnega begunstva v Gradežu in Lignanu in se znova naselili po svojih vaseh.
To so goriški skavti izrabili, da so na velikonočni ponedeljek pripravili tamkajšnjim ljudem vesel popoldan ob slovenski
pesmi. V ta namen so povabili zbor »Fantje izpod Grmade«, da je prišel v Tipano. Obenem so domači duhovniki dali svojo pomoč v cerkvi. Tako je srečanje obsegalo dva dela: v cerkvi in v župnijski dvorani.
Ob 16. uri se je cerkev v Tipani napolnila. »Fantje izpod Grmade« so zavzeli mesto v prezbiteriju, k oltarju sredi cerkve so pa pristopili trije duhovniki domačini: don Luciano Slobbe iz Šempetra Slovenov, domači župnik Mario Totis in dan Arturo Blasutto iz Viškorše. Don Luciano in don Arturo sta oba domačina iz tipanske občine. Maša je bila v italijanščini, toda g. Blasutto je prebral evangelij v domačem terskem narečju. Prevod je sam pripravil. Med mašo je moški zbor prepeval slovenske mašne pesmi. Po maši se je domači župnik zahvalil pevcem za njihovo lepo petje in obisk v Tipani.
Po obredih v cerkvi je bil nastop zbora v župnijski dvorani. Tudi tukaj se je zbralo precej ljudi domačinov in tudi številni gostje iz Gorice in s Krasa. Tržaška radijska postaja je poslala dr. Legišo, da je ves potek v cerkvi in v dvorani rogistririla in je pozneje o tem poročal tržaški radio. Fantje so nastopili z devetimi pesmimi pretežno narodnega značaja. Občinstvo jih je z veseljem poslušalo, saj so prvič v zgodovini slišali slovensko pesem v domači vasi, tako v cerkvi kot v dvorani. Učiteljica Lidija Jarc je spored povezovala v
slovenskem in italijanskem jeziku, prof. Viljem Cemo iz Barda je ljudem za uvod spregovoril v domačem narečju in jih spodbujal k pogumu in vztrajnosti tudi kadar gre za uveljavitev' narodnih pravic. »Saj je to potrjeno tudi v ustavi italijanske republike,« je dejal.
Po srečanju v cerkvi in v dvorani se je prijateljsko vzdušje preneslo v gostilno h kozarcu vina, ki so ga pevci s Krasa gotovo zaslužili.
Prebivalci Terskih dolin obnavljajo svoje domačije, toda do končne obnove je še daleč. Zato bodo še nadalje potrebovali pomoči vseh vrst. Vendar ne smemo misliti zgolj na materialno pomoč. Tudi slični obiski, kot je hil zadnji v Tipani, so domačinom v tolažbo in moralno oporo.
K. H.
■	Kubanski diktator Fidel Castro je svoje potovanje ,po afriških državah končal pri svojem gospodarju, to se pravi, v Moskvi. Istočasno se je vrnil v Moskvo tudi predsednik SZ Nikolaj Podgomi. Castrovi pogovori v Kremlju naj bi bili očividno neke vrste obračun o obeh potovanjih po afriški celini. V Moskvi so bili s potovanjem Podgornoga zelo zadovoljni. Za Somalijo in Angolo je Mozambik, bivša portugalska kolonija, tretja afriška država, s katero je SZ podpisala sporazum o prijateljstvu in sodelovanju.
gospodarski koledar naravnati na politični koledar.« Vendar bo v sedanji Barrovi vladi imela prvenstvo prav ekonomija. Znano je, da ima v Franciji za zunanjo politiko še vedno odločujočo besedo Elizejska palača in da tudi sedanje republiški predsednik Giscard v tem verno sledi svojima prednikoma.
VPRAŠANJE PCF IN »VMEŠAVANJE« ZDA
Po mnenju velikega števila vodilnih evropskih dnevnikov je ta politična sprememba v Franciji silno pomembna. Tako piše za-hodnonemški »Die Welt«, da te volitve presegajo krajevni značaj in pomenijo pravo izpoved vere v novo spremembo dosedanjega načina vlade. »Die Welt« pomenljivo nadaljuje: »Svobodoljubna Francija in Evropa se morata sedaj vprašati, in to resno, kaj je možno še narediti za zajezitev rdeče poplave.« Tudi »Frankfurter Rundschau«, drug pomemben nemški dnevnik, komentira te volitve in dodaja: »Veliki premaganec je Valery Giscard d'Estaing. Dominantna vloga državnega poglavarja, ki jo je ustvaril De Gaulle, se razkraja in je vsaj v pričakovanju sestave enoletne nove vlade v veliki nevarnosti.« Tudi francoski tisk grenko komentira zadnje dogodke. Tako npr. »Le Nouvel Observateur« pravi, da so te volitve dokazale težnjo dobre polovice Francozov po spremembi in po soodločanju pri vodenju države, saj je dvajset let odsotnosti pri vladni mizi kar dovolj.
Znano je, da se francoska notranja politika kaj rada meša z zunanjo. In tudi v tem primeru moramo reči, da so stvari zaostrile še nekatere polemike v zvezi z dozdevnim vmešavanjem Združenih držav v francosko politično življenje. Pred kratkim je namreč počila »bomba« o srečanju med visokim predstavnikom francoske KP ter predstavniki ameriškega veleposlaništva v Parizu. To naj bi sicer spadalo v redne stike, ki jih imajo tuja diplomatska predstavništva z zastopniki političnega življenja v kaki tuji državi. V Franciji so bili podobni stiki že od nekdaj v navadi, le s komunisti seveda ne. To je baje zelo razburilo kroge v Elizejski palači in sam predsednik republike naj bi zaradi tega protestiral pri ameriškem zunanjem ministru ob njegovem nedavnem obisku v Parizu. Naj bo to resnično ali ne, je pa vseeno dovolj zgovorno dejstvo. Tudi v tem se vidijo novi znaki v politiki Carterjeve administracije. Kot ugotavlja s tem v zvezi pariški »Le Monde«, se kaj takega nikdar ne bi zgodilo v dobi Ford-Kissingerjeve politike, saj je menda Kissinger dal točna navodila ameriškim diplomatskim zastopstvom v tujini, naj ne navezujejo nikakih stikov s komunističnimi partijami. Podoba je, da je torej Carter kljub načelni politiki do sovjetskega oporečništva v marsičem prožnejši od svojega predhodnika!
Francosko politično obzorje je torej vse prej kot jasno. Pomemben barometer za evropsko pozo-rišče. Kaj bo napovedal? Že pred francosko revolucijo je Montes-quieu napisal, da je Francija telo, ki ga muči nad tisoč bolezni. Verjetno bi to tudi danes veljalo (pa ne le za Francijo).
MED VERO IN NEVERO OB KRISTUSOVEM VSTAJENJU
Na veliko soboto zvečer je italijanska televizija imela posrečeno oddajo o religioznem doživljanju tu in tam. Med drugimi je spregovoril ruski disident Sinjavski, ki smo ga večer prej videli tudi v Gorici. Z jasno in odločno besedo je izpričal, da veruje v Kristusa. Na vprašanje, kje se je seznanil s Kristusom, je povedal, da v kazenskem taborišču, v eni izmed postaj otočja Gulag. Tam se je srečal tudi s številnimi pravoslavnimi popi in drugimi, ki so bili tam zaradi svoje vere. Od njih je sprejel vero tudi on. Zaradi vere je postal »oporečnik« in oznanjevalec Kristusa.
Iste dni sem bral v časopisih o slavnem pianistu Bernsteinu. Mož je prekoračil 90. leto življenja in piše svoje spomine. Prva knjiga, ki je že izšla, je postala uspešnica na svetovnem tržišču. Tega umetnika so prav tako vprašali, ali veruje v Boga. Odgovoril je, da ne veruje.
Dva umetnika: eden je zrastel v trpljenju in preganjanju — ta veruje; drugi je živel vse življenje med častmi in bogastvom — ta ne veruje.
V teh dveh možeh lahko vidimo upodobljen ves današnji svet, ki se spričo Kristusovega vstajenja loči med verne in neverne. Eni sprejemajo sporočilo apostolov, ki pričajo: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo s svojimi očmi videli, kar smo gledali in so naše roke otipale, o Besedi življenja, oznanjamo tudi vam...« (1 Jan 1). Drugi tega sporočila na sprejemajo kakor Atenčani v dneh apostola Pavla. Ta jim je takole govoril: »Bog je nad časi te nevednosti zatisnil oči, zdaj pa ljudem oznanja pokoro; zakaj določil je dan, ko bo v pravičnosti sodil vesoljni svet po možu, ki ga je v to določil; in da bi vsi mogli vanj verovati, ga je obudil od mrtvih.«
Ko so pa slišali o vstajenju od mrtvih, so se nekateri posmehovali, drugi pa so rekli: »O tem te bomo poslušali drugikrat.« Tako je Pavel odšel iz njih srede. Nekaj mož pa se mu je pridružilo in vero sprejelo. (Apd 17)
Sodobni zanikovalci vere v vstalega Kristusa niso nič novega prinesli na svet, ponavljajo le tisto, kar so že takrat nekateri oporekali. Oporekajo pa, ker ne iščejo resnice, temveč zamotani v svoje filozofske predsodke ali zapleteni v zemske skrbi in grehe nočejo sprejeti veselega oznanjenja o vstalem Kristusu. Iskalcem resnice se pa Kristus razodeva, čeprav večkrat v trpljenju in ponižanju, kot priča Sinjavski.
K. H.
e V mestu Jasy je umrl 72-letni romunski škof Petru Plesea, ki se je udeležil 2. vatikanskega cerkvenega zbora kot bogoslovni strokovnjak, pa bil ob ikoncu koncila posvečen v škofa. Taiko so sedaj od petih škofij rimo-katoliškega obreda kar štiri nezasedene. Le v Alba Julii je škof Aaron Marton, ki pa ima že 81 let.
• Bolgarska ima po smrti msgr. Vaška Sereikova spet samo enega katoliškega škofa rimskega obreda. Je to msgr. Bogdan Dobranov s sedežem v Plovdivu. Tudi msgr. Sereikov je bil doma iz istega kraja. Po dogovoru med Apostolskim sedežem in bolgarsko vlado je bil leta 1975 imenovan za nikopoljskega škofa s sedežem v mestu Ruse; škofija je bila dolgo let nezasedena. Msgr. Sereikov je bil neprestano na potu. Že prej slabega zdravja se je hitro izčrpal in nazadnje umrl v plovdivski bolnišnici.
• Potem ko so rodezijske oblasti izgnale iz države katoliškega škofa iz Umtale msgr. Raymonda Lamonta, je msgr. La-mont najprej obiskal sv. očeta in govoril na vatikanskem radiu. Nato je odšel v ZDA, kjer mu bo podelila katoliška univerza v Washingtonu častni doktorat.
• Frančiškani, ki so varuhi Svete dežele, se vedno bolj pritožujejo, da izraelske vojaške oblasti brezobzirno rušijo zgodovinske ostanke raznih svetih mest, kot v Tagbi ob Galilejskem jezeru, v Magdali in Tiberiji.
• Grška vlada je znova priznala samoupravo sveti gori Atos, kjer je 20 samostanov. Cerkvenopravno zavisi Atos od carigrajskega patriarha. Kdor vstopi v eno teh meniških skupnosti, postane avtomatično grški državljan.
• Znani brazilski nadškof iz mesta Reci-fe Helder Camara je pred kratkim govoril v Antvverpnu v Belgiji. Dejal je, da bi se morali kristjani bolj zavzeti za odpravo trgovine z orožjem. Denar, ki gre za orožje, naj bi se raje porabil za dvig dežel Tretjega sveta.
• Etiopska vojaška vlada je podržavila luteransko radijsko postajo, ki je delovala pod naslovom »Glas evangelija«. Poslušalo jo je več milijonov ljudi v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Oddajala je v amharšči-ni (vodilni jezik v Etiopiji), arabščini, angleščini in francoščini in sicer pretežno verski program.
• V Sovjetski zvezi velja od 1975 nov zakon o verskih skupnostih, ki je nadomestil onega iz leta 1929. Med drugim določa novi zakon, da je potrebno tudi za verske dejavnosti v zasebnih hišah občinsko dovoljenje.
• Med slovesnim konzistorijem 20. decembra 1976 je sv, oče Pavel VI. oznanil kardinalom in škofom, da bo blaženi Janez Neumann proglašen svetim 19. junija 1977. BI. Janez Neumann je živel od 1811 do 1860. Rojen je bil v mestecu Prahtice v šumave {Češka), že za časa teoloških študijev je govoril osem jezikov. 1833 je končal teološke študije. Tisto leto škofija v Budejevicah, v katero je spadal, ni posvetila duhovnikov, ker jih je bilo preveč. Brez mašniškega posvečenja je odšel v Ameriko v upanju, da bo tam našel škofa, ki ga bo sprejel v svojo škofijo. Ker je bil reven, je med potjo veliko trpel, a 1. junija 1836 je stopil na ameriška tla. Tri tedne po prihodu je bil posvečen v duhovnika v New Yorku in imel prvo
dušnopastirsko delo pri slapovih Niagare. 1. februarja 1852 ga je papež Pij IX. imenoval za škofa v Filadelfiji. Na svoj 41. rojstni dan (28. marca 1852) je bil posvečen v škofa. Umrl je 5. januarja 1860. Zgrudil ise je na eni izmed ulic v Filadelfiji. Med blažene ga je prištel papež Pavel VI. 13. oktobra 1963.
• Semenišče konservativnega nadškofa Lefebvra v Econu v Švici je doživelo prvi večji pretres. Skupina 20 bogoslovcev je odšla v Rim in izpovedala svojo vdanost papežu Pavlu VI. Nastanili so jih v francoskem kolegiju, kjer bodo opravili duhovne vaje ter se izpopolnili v teologiji. Nato bodo odšli v Francijo in se vključili v redno dušno pastirstvo.
• V raznih župnijah škofije Augsburg v Zahodni Nemčiji bodo v bodoče pri nedeljski službi božji pridigali tudi laiki. Sedem jih je že napravilo odgovarjajoči tečaj in so prejeli od škofa posebno poverilno pismo.
noiM no nrn
M V Neaplju so neznanci ugrabili prof. Guida De Martina, sina bivšega tajnika PSI Francesca De Martina. Socialisti so v parlamentu vedno nasprotovali pobudam DC, da se da policiji večjo moč pri zatiranju političnega zločinstva. Sedaj pa zahtevajo, da »morajo sile javnega reda zaščititi demokracijo«.
9	Pred zasebnim uradom italijanskega notranjega ministra Cossige v Rimu je eksplodiral peklenski stroj in povzročil precejšnjo materialno škodo. Odgovornost za atentat so si prilastili neki »nuclei co-munisiti«.
H Italija bo od Mednarodnega monetarnega sklada prejela 530 milijonov dolarjev posojila, potem ko je vodstvo italijanskih sindikatov v pogajanjih z vlado popustilo glede premične lestvice draginjske doklade.
■ V zahodnoafriški državi Gabon je med pristajanjem na letališče glavnega mesta Libreville strmoglavilo letalo TU434, last beograjskega zračnega prevoznika »Avio-genex«, ki je bilo na čarterskem poletu. Življenje je izgubilo šest članov posadke (med njimi je tudi letalski mehanik Boris Polanec, doma blizu Ajdovščine) ter dva delavca jugoslovanskih podjetij, ki sta potovala v Gabon.
■ Število smrtnih žrtev strahovite letalske nesreče v Santa Cruz de Tenerife na Kanarskih otokih se je povzpelo na 577, ranjenih je pa 70 oseb, skoro vsi z zelo hudimi opeklinami. Materialne škode je za 204 milijone dolarjev, zavarovalne družbe pa bodo morale izplačati tudi 42 milijonov dolarjev za zavarovanje potnikov.
M Egiptovski predsednik Sadat se je štiri dni mudil v ZDA. Z ameriškim predsednikom Carterjem se je pogovarjal, kako miroljubno rešiti krizo na Bližnjem vzhodu. 39 Predsednik Cipra nadškof Makarios je doživel lažji srčni napad, od katerega se je hitro opomogel. Njegovo zdravstveno stanje je zadovoljivo, tako da lahko nadaljuje svoje državniške posle.
■ Na Dunaju se je neuspešno končalo šesto srečanje za ureditev grško-turških odnosov na Cipru. Oba pogajalca se bosta ponovno sestala sredi maja v Nikoziji.
■ V zahodnonemškem mestu Karlsruhe je četverica napadalcev s streli iz brzostrelke ubila 57-letnega državnega zveznega tožilca ZR Nemčije Siegfrida Bubacka. Pri atentatu je izgubil življenje tudi njegov osebni šofer. Domneva se, da pripadajo morilci skrajno levičarski skupini Bader-Meinhof.
Univerza v Vidmu
   .......................  im.umnimi.........
„ Praznik pomladi “ v Doberdobu
Tudi letos je zgledalo, da nam bo vreme preprečilo vsako dejavnost na odprtem. Že cel teden je namreč bilo zelo mrzlo in deževno; na velikonočni ponedeljek pa se je vsemu navkljub prikazalo sonce in tako smo lahko svoj program skoro v celoti izvedli na odprtem.
Začetek praznika smo imeli že zjutraj, takoj popoldne pa je bilo na sporedu športno srečanje med našo domačo odbojkarsko ekipo in ekipo AGI iz Gorice. Naša dekleta so gladko zmagala z rezultatom 3:0 in tako dostojno zastopala svojo vas.
Kmalu zatem je začel kulturni program. Čeprav je zunaj postajalo že mrzlo, so tako zbori kot občinstvo vztrajali ter izvajali oziroma sledili programu do konca.
Prvi je nastopil zbor »Brda« iz Krmina in Plešivega. Zbor se je izkazal kot dobra in uglašena skupina, akoravno ima za sabo sorazmerno kratko dobo obstoja. Velika zasluga za to gre prav gotovo dirigentu Zdravku Klanjščku, ki je znal na izrazit način vtisniti zboru svojstven pečat.
Sledil je zbor »Mirko Filej« iz Gorice. Tu bi bila skoro odveč vsaka beseda, saj deluje ta zbor že celih deset let in ga vsi Slovenci iz zamejstva in tudi onstran meje prav dobro poznamo. Zbor namreč sodeluje pri vseh večjih pevskih prireditvah, prireja lastne koncerte, razna radijska snemanja in mnoga uspešna gostovanja v našem zamejstvu pa tudi na Koroškem in v Sloveniji. Njegova prisotnost na našem odru je bila letos zaradi tega toliko pomembnejša.
Napovedovalka Franka Jarc, ki je lepo povezovala program, je ob koncu čestitala zboru in še posebej dirigentu Zdravku Klanjščku ter zaželela tudi v prihodnje uspeha in zadoščenja pri širjenju slovenske pesmi in s tem naše kulture.
Društvo »Hrast« pa je hotelo ob tej priložnosti izraziti zboru in dirigentu vse svoje priznanje in odobravanje. Košara cvetja, ki so ga ob koncu izvajanja podarili dirigentu — tako je pojasnila napo-
vedovalka —naj bi bil le simbol zahvale, ki smo jo Slovenci dolžni tistim, ki ohranjajo in gojijo naš jezik in našo pesem.
Za vedro razpoloženje je nato poskrbela folklorna skupina iz Ločnika. Zelo izrazito in prepričljivo je podala plese, ki predstavljajo življenje v najrazličnejših odtenkih, od nežnih ljubezenskih zmenkov vse do najtršega dela in najtežjih problemov furlanskega ljudstva, ki se mora spoprijemati z neprilikami lastne usode.
Cel dan je bila v dvorani odprta razstava dveh mladih slovenskih umetnikov, naših rojakov Klanjščka in Jussa. Oba sta v zadnjem času skupno pripravila številne razstave (Čedad, Gorica, Trst, Dolina) in njuno delo je bilo povsod deležno velikega priznavanja in odobravanja ter po svoje prispevala k razvoju dn vzponu slovenske zamejske umetnosti.
Spored je nato nadaljeval in zaključil ansambel »Mejaši«, ki je s svojimi vižami začel kar na odprtem. Vendar je pod večer postalo tako mrzlo, da so se muzikantje in občinstvo preselili v dvorano. Tu se je mladina pa tudi marsikdo od starejših veselo zavrtel in dobrega razpoloženja, kljub mrazu, ni manjkalo.
Vendar se je praznik zaključil okrog desetih, ker je postala temperatura za vse tiste, ki so bili primorani delati zunaj, nevzdržna in tudi ljudi je bilo na koncu le toliko, kolikor se jih je moglo zriniti
v	dvorano. - Ff
Med svojim obiskom v Furlaniji je predsednik vlade Andreotti obljubil ustanovitev nove univerze v Vidmu. Da bo v kratkem ustanovljena, potrjujejo tudi uradne vesti iz Rima. Tržaška univerza, ki je bila doslej edina v deželi, bo z ustanovitvijo videmske univerze izgubila 40 odst. svojih študentov, ki prihajajo iz Furlanije. Po dosedanjih merilih pa s tem v isti višini tudi državno doklado, s čimer bo precej prizadeta. Ima nameščenih 769 učnih in 743 upravnih moči.
Na univerzi v Trstu študira sedaj skupno 13.000 študentov, od tega je 38 odst. tržaških, 13 odst. goriških, le 36 odst. pa furlanskih (iz pokrajine Videm 29 odst. in pokrajine Pordenon 7 odst.). Na Furlanijo pa odpade kar 64 odst. prebivalstva v naši deželi (na tržaško pokrajino 24 in na go-riško 12 odst.).
Že leta 1974 je bil ministrstvu za javno izobraževanje poslan načrt o deželni univerzi s sedežem v Trstu in Vidmu. Po tem načrtu bi upravni svet te univerze sestavljali tudi člani iz Furlanije, eden od prorektorjev pa naj bi bil iz Vidma. To naj bi preprečilo podvajanje fakultet, inštitutov in stolic, kar bi se zgodilo z ustanovitvijo ločene univerze v Vidmu. Ker pa
je slednje gotovost, predlagajo sedaj tržaški krogi sodelovanje med Trstom in Vidmom. Tega pa se sedaj v Vidmu branijo. Univerza je kot drevo, ki naj raste in se naravno razvija, pravi prejšnji videmski župan Bruno Cadetto.
Kot se zdi, se je tržaška univerza znašla v dokaj osamljenem položaju. Težko bo nadomestila, kar je po zadnji vojni zamudila. Ostala je do danes povsem zaprta do slovenske skupnosti, brez stolice za slovenski jezik in književnost, brez ustreznih inštitutov za raziskovanje socialnih, političnih, zgodovinskih, kulturnih in gospodarskih vprašanj z evropskim vzhodom, s čimer bi po naravni legi imela edinstven položaj v Italiji. Tako so nastale zunaj nje ISDEE in SISG ter druge študijske ustanove. Z ustanovitvijo univerze v Vidmu dosega takšna samohotena osamitev svoj vrhunec.
Univerza pomeni danes nekaj le tedaj, če ima mednarodni odmev. Vztrajanje na meščanskih predsodkih, nacionalni romantiki in podobnem njene uveljavitve v svetu gotovo ne pospešuje, pač pa privede prej ali slej do tega, da se taka ustanova znajde v slepi ulici.
imiiiiimiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimiuiiiiiiiiniimiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiniiimimiiimiiimiiiimiiiiHiiiimiiimiiiniiniiimiiiiiMiiiiiiuiimiiiiimiiiiiiiiimiiiiimiiiii
Letošnja »Mladika«
Pred sabo imamo dve letošnji številki, druga je dvojna. Mladika stopa letos v 21. leto izhajanja, ki ga izdajatelji začenjajo z zavestjo, da morajo ohraniti vse, kar je bilo uspešnega, izboljšati pa ono, v čemer niso uspeli.
V	prvi številki najdemo poleg že ustaljenih člankov in razprav v nadaljevanjih novelo »Potres« — napisal Lucien Ducass (gre za izvirnik ah za prevod?). Alojz Rebula in Oskar Simčič se oddolžita spominu prof. Truhlarja. Za slovensko javnost je izguba tega mednarodno priznanega bogoslovnega znanstvenika nenadomestljiva. O usodi njegove edinstvene študije, mislih o Bogu v delih slovenskih pesnikov in pisateljev, teče prerek oz. polemika v obeh številkah. Izdajo je celjska Mohorjeva zavlačevala, tako da jo je bil pokojni p. Truhlar prisiljen zahtevati nazaj.
Prva številka prinaša še izviren pogovor s Pavletom Merkujem, skladateljem najnovejše slovenske opere »Kačji pastir« (Li-bellula), pogovor z Damjanom Paulinom, predsednikom Sveta Slov. Organizacij (SSO), poročilo o gostovanju zbora »Lojze Bratuž« v Parizu, nadalje predstavitev go-riško-tržaške pisateljice Zore Piščanc (pregled zamejske književnosti Martina Jevni-karja), izviren zapis o hišnih znamenjih na Tolminskem (napisal Jožko Šavli) — o njih so narodopisci menili, da jih na slovenskem območju sploh ni ter še nekaj krajših, a pomembnih zapisov.
Dvojna, druga in tretja številka: slovenski pisatelj Lev Detela, ki živi na Dunaju objavlja za uvod spominski zapis ob obletnici smrti prof. Jožeta Peterlina, ustanovitelja Mladike. Z njegovo smrtjo je nastala izguba, ki je ne bo mogoče nadomestiti.
Nekaj povsem novega, za zamejskega izobraženca nujnega pa je razmišljanje »Zakaj (ni)sem kristjan?«, napisal Vinko Ošlak. V zamejstvu še danes tavamo med domačo (verno) tradicijo ter ideološkimi modami, od internacionalizma do preproste naprednosti in naivne socialne zavzetosti. To razmišljanje bi potrebovalo posebno predstavitev.
Vinko Beličič objavlja odlomek iz dnevnika, dr. Teofil Simčič odličen zapis v spomin skladatelju Lojzetu Bratužu, spomin, ki je celo vedno bolj živ v srcih primorskih ljudi. Objavljena je nadalje novela »Velika noč« Majde Košuta, nagrajena na natečaju Mladike. Oglaša se po letih znova Kondor. Podeljena so bila priznanja Mladi oder 76. Pretresljiv je zapis »Rekvijem za štandreško zemljo« — uničevanje rodovitnih površin v prid nestalnega profita, kar
KRATKE NOVICE
ffi V ameriški zvezni državi Georgiji je prišlo do hude letalske nesreče. Potniško letalo z 81 potniki in 4 člani posadke je bilo zaradi okvare na motorjih prisiljeno pristati kar na cesti. Pri tem je porušilo nekaj stavb in uničilo več avtomobilov. Ob življenje je bilo 68 oseb, 27 pa jih je bilo ranjenih.
■	Maroški kralj Hasan je sklenil poslati 1.500 svojih vojakov v Zaire, da podprejo
predsednika Mobutuja v borbi zoper upornike, ki so vdrli iz Angole in se polastili večjega ozemlja v pokrajini Šaba, kakor se bivša Katanga sedaj imenuje.
■	V Izraelu je odstopil od predsedstva vlade in predsedstva laburistične stranke Jicak Rabin. Nasledil ga bo obrambni minister Simon Peres.
H Španska vlada je legalizirala komunistično partijo, ki jo vodi Santiago Carrillo. Tako bo partija lahko nastopila na parlamentarnih volitvah, ki bodo 12. junija. Tedaj se bo videlo, koliko Špancev jo podpira.
se bo mestu Gorica čez kako leto maščevalo; da ne omenjamo izrazito protislovenskega značaja razlastitev štandreške zemlje.
Tudi tokrat najdemo v mesečniku pogovor s prof. Radom Lenčkom (ZDA) pri društvu za slovenske študije (Society for Slovene Studies). Pogrešali bi, mogoče, še prispevkov iz ljudske in gospodarske kulture in drugega, kar pa je seveda -vprašanje sodelavcev in njih dobre volje.
Mladika je vsekakor ohranila svojo raven in svoje poslanstvo, prinesti na slovensko zamejsko obzorje nekaj novega, zunaj ustaljenih ideoloških klišejev in šablon. - i. u.
S TRŽAŠKEGA
Drugo tekmovanje pritrkovalcev na Tržaškem
Na velikonočni ponedeljek popoldne je bilo v Boljuncu napovedano tekmovanje v pritrkavanju zvonov, ,te edinstvene oblike prave in samonikle ljudske glasbene umetnosti, ki se kljub vsem modernističnim vdorom krčevito ohranja pri življenju in v zavesti naših ljudi. To je dokazalo izredno zanimanje za tovrstno tekmovanje, ki se je lani začelo v Borštu na pobudo duhovnikov iz Brega in kljub improviziranemu nastopu imelo izreden odziv, tako da se je sklenilo s pobudo nadaljevati. Tudi letošnje drugo tekmovanje je pritegnilo pozornost velikega števila poslušalcev od blizu in daleč, ki so celi dve uri vztrajali na prostem kljub razmeroma hladnemu vremenu.
Tekmovanja se je udeležilo sedem skupin in sicer iz Boljunca, Boršta, Doline, Mačk olj, Sv. Križa, Šempolaja in Barko-velj. Njihovemu izvajanju je skrbno sledila strokovna komisija, ki so jo sestavljali kvalificirani predstavniki: Ubald Vrabec, Dominik Pegan, Giuseppe Radole in Drago Žerjal. Kot je sam njen predsednik povedal, komisija ni imela lahkega dela, kajti splošna raven tekmovalnih skupin je bila na precejšnji višini dn je zato več skupin bilo skoro enakovrednih. To dejstvo je komisija primemo upoštevala pri določitvi lestvice za podelitev nagrad.
Slovesna razglasitev izida tekmovanja je bila po končanem pritrkavanju v dvorani Mladinskega doma. Prva nagrada je pripadla pritrkovalcem iz Boljunca, drugo mesto si »ex aequo« delita skupini iz Doline in Boršta. Tretje mesto so si priborili pritrkovalci iz Sv. Križa, priznanje s posebno omembo pa je komisija podelila pritrkovalcu Stanku Zidariču dz Šempolaja za njegovo izredno osebno domiselnost m zavzetost. Prav tako so priznanje prejeli tekmovalci iz Mačkolj in Barkovelj.
O	letošnjem tekmovanju lahko rečemo, da je prav dobro uspelo v vsakem pogledu. Posebna zahvala in priznanje gresta Mladinskemu domu, ki je prevzel organizacijo letošnjega tekmovanja. Posebno pozornost je vzbudila tudi razstava o njego-
vi	bogati prosvetni dn kultumovzgojni dejavnosti ob šesti obletnici otvoritve, ki jo je za to priložnost pripravil v svojih prostorih. Sklenjeno je bilo, da bo tekmo manje pritrkovalcev prihodnje leto v Dolini.
Februarska številka glasila »Skupnost« prinaša tehten članek o industrijski coni na Krasu. Iz tega članka objavljamo zaključne misli:
Lokacija italijansko-jugoslovanske industrijske proste cone na Krasu je negativna tako iz gospodarskih kot iz narodnostnih razlogov. Zakaj iz gospodarskih razlogov?
Ameriški znanstvenik slovenskega porekla Toussaint Hočevar je za simpozij SLORI-ja (Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu: 27. - 29. januar 1977) pripravil študijo, ki pojasnjuje, kdaj so industrijske cone gospodarsko rentabilne.
»Odločitev za dejansko uresničenje industrijske cone na Krasu — pravi Hočevar — bi morala sloneti na vsestransko zasnovani analizi koristi in stroškov, pri kateri bi morali sodelovati domači in eventuelno tuji strokovnjaki z različnih strokovnih področij. V tako postavljen okvir sodijo topografske in tektonske študije, na podlagi katerih bi lahko izračunali stroške za pripravo zemljišč ter ugotovili nosilnost tal na posameznih parcelah. Nadalje bi veljalo proučiti preskrbo z vodo ter z energetskimi viri, ureditev glede odplak in odpadkov, dodatno obremenitev obstoječih prometnih zmogljivosti in dodatne investicije v promet ter intermodalni transfer. Potrebna bi bila tudi analiza obstoječe delovne sile ter dodatnih družbenih stroškov, ki bi jih povzročilo poslovanje v coni. Na podlagi teh in podobnih študij — dodaja Hočevar — bi bilo mogoče določiti uporabniške norme glede maksimalne dovoljene stopnje onesnaževanja ozračja, hrupa in sploh porabe virov. Vzporedno s temi in podobnimi splošnimi normami bi lahko razvili tudi negativno listo dejavnosti, seveda s stališča obstoječe tehnologije.«
Hočevarjevo stališče je popolnoma v skladu z mednarodnimi standardi, po katerih morajo industrijske cone za rentabilnost ustrezati vsaj trem osnovnim kriterijem:
a) Prvi kriterij: industrijska cona mora imeti začetno razsežnost vsaj 25 do 30 kvadratnih kilometrov z možnostjo povečanja.
Lokacija na Krasu ne ustreza temu kriteriju; razširitev cone ni možna, ker bi paralizirali za Gropado in Orlekom še Opčine, Trebče, Padriče in Bazovico ter Sežano in Lipico.
b) Drugi kriterij: teren mora biti primeren za industrijsko infrastrukturo' brez pretiranih stroškov za liveliranje ter za prometne zveze in energetske dobave; zemlja mora biti nadalje peščena ali ilovnata za težko prepuščanje oziroma za ooljše filtriranje industrijskih odplak in na področju mora biti obilo vode.
Lokacija na Krasu gotovo ne ustreza temu kriteriju, ker je predvidena cona polna votlin, dolin in topografskih iregularnosti, kar otežkoča namestitev velikih industrijskih kompleksov. Kraški teren je tudi ze-
lo	prepusten ter industrijske odplake in odpadki z lahkoto okužijo podzemske vode, kot se dogaja s Timavo, iz katere se napaja tržaški vodovod. Končno na predvidenem področju ni veliko vode.
c) Tretji kriterij: dana mora biti možnost za ustanovitev' integralnega pristaniško-indust rijskega sistema zaradi nižjih prevoznih stroškov po morju ob dovozu surovin in odvozu industrijskih izdelkov. Zaradi tega imamo v Evropi največje industrijske cone ob morju v Hamburgu, Rotterdamu in Antvverpnu.
Zaradi vseh treh omenjenih kriterijev je treba postaviti italtjansko-jugoslovansko industrijsko cono z zasipanjem morja pri
Kopru ali pri Trstu ali pri Tržiču, kjer bi bilo treba že obstoječe industrijske cone razširiti na optimalni obseg, oziroma ob furlanski obali na področju industrijske cone Aussa-Corno, kjer je prostora dovolj ter ne obstaja problem razlaščanjenrazna-rodovanje, a bi zaradi relativne bližine dobili zaposlitev tudi beneški Slovenci.
ZASKRBLJENOST SLOVENCEV
In narodnostna problematika na vzhodnem Krasu? Lokacija industrijske cone na Krasu bi gotovo prinesla novo obširno razlaščanje slovenske zemlje in sicer ne samo za industrijo, marn/eč tudi za nova nasalja prišlekov'.
Koliko tujcev bi se dejansko priselilo na Kras in kako bi se spremenil narodnostni sestav prebivalstva? Za izračun služijo ekonomski parametri, ki določajo optimalne odnose zaposlenih in število prebivalstva.
Tržaška demokristjanska publikacija »Frontiera Nuova« (1.12.1976), ki zagovarja lokacijo na Krasu, priznava, da bo prispelo v to industrijsko cono 30.000 delavcev, kar je tudi mnenje industrijskih krogov v Trstu.
Kako pridemo do omenjenega števila?
V	industrijski coni v Žavljah, kjer so zemljišča slabo izkoriščena ter so razlastili veliko slovenske zemlje brez gospodarske potrebe, pride na enega zaposlenega 500 kvadratnih metrov površine, kar je veliko več površine kot v industrijskem trikotu Milan-Turin-Genova. Ce bi v industrijski coni na Krasu, za katero je predvidenih 25 milijonov kvadratnih metrov, odpadlo
Na belo nedeljo 17. aprila bo ob 17. uri
v Marijinem domu pri Sv. Ivanu v Trstu
KONCERT
Nastopil bo ansambel »Taims« z Opčin.
na industrijo samo 15 milijonov kvadratnih metrov ter na enega zaposlenega kot v Žavljah 500 kvadratnih metrov, dobimo
30.000	delavcev. V primeru boljšega izkoriščanja površine cone bi se število delavcev seveda še povečalo.
Zagovorniki lokacije na Krasu za vsako ceno med drugim tolažijo naše Kraševce, češ da bo imela industrijska cona na ita-lijansko-jugoslovanski meji samo 5.000 delavcev ter da bo dotok prebivalstva omejen na kakih 15.000 ljudi. Industrijska cona v Žavljah meri 11 milijonov in pol kvadratnih metrov ter ima okrog 11.000 delavcev; predvidena cona na Krasu pa meri 25 milijonov kvadratnih metrov ter bo imela samo 5.000 delavcev? Očividen bankrot cone še pred ustanovitvijo!
Po drugi strani je sprejemljiv parameter 1 : 3 za odnos med številom zaposlenih in številom prebivalstva, to je 5.000 delavcev in 15.000 prebivalcev, ker se ta parameter približuje odnosom na drugih industrializiranih področjih v Italiji. Ta parameter seveda pomeni 90.000 novih prebivalcev ob predvidenih 30.000 delavcih. Četudi vzamemo bolj skromen parameter
1	: 2,5 pridemo še vedno na 75.000 prišlekov na vzhodnem Krasu. 75.000 prebivalcev pa je mesto veliko kot Tržič in Gorica skupaj.
Ne gre samo za družine zaposlenih, marveč tudi za vse servise modemih človeških naselij od trgovin in prevozov preko šol in bolnišnic do javne uprave.
Zaradi vseh naštetih gospodarskih in narodnostnih razlogov je industrijska cona upravičena ob morju in ne na Krasu!
Družinska sreča
V	družini Ivana in Donatele Sancin se je rodil prvorojenec Gabrijel. Srečnima staršema iskreno čestitajo sorodniki in prijatelji, malemu Gabrijelu pa želijo vso srečo v življenju.
Msgr. Luigi Carra — novi stolni prošt
Za novega stolnega prošta pri Sv. Justu v Trstu je bil imenovan prelat Luigi Carra, ki je po rodu Tržačan in duhovnik od leta 1934. V goriškem bogoslovju je bil prav v času, ko je fašistični tisk besno napadal goriško veliko semenišče, nekatere predstojnike in profesorje in tržaškega škofa Fogarja. Carra je pogumno stopil na stran tržaškega škofa in podpisal zaupnico škofu in protestno pismo listu »II Piccolo«.
Služboval je najprej v Kopru in nato vedno v Trstu, predvsem kot katehet. Nekaj časa je bil župnik pri Novem sv. Antonu. S tragedijo preganjanih Slovencev se je soočil zlasti kot kaplan v zaporih Coroneo, kjer je, služboval od leta 1939 do
1.	novembra 1946 (razen pod jugoslovansko okupacijo maja 1945). Na smrt je pripravil 16 obsojenih oseb, med temi tudi slovenske žrtve drugega tržaškega procesa 1941, ustreljene na Opčinah (Bobek, Ivančič, Kos, Vadnal). Pretresljivo je njegovo poročilo o smrti Simona Kosa v dopisu sobratu, s katerim je izročil Kosova poslovilna pisma. Tudi Pinko Tomažič v pismu nekaj ur pred smrtjo omenja razgovor s kaplanom Carro.
Novemu proštu iskreno čestitamo in mu želimo vse dobro!
Krizmena maša v Trstu
Kratka doba enega leta je nemalo odjeknila v življenje tržaške Cerkve. Osrednji dogodek je krizmena maša velikega tedna. Pri tej maši, kateri predseduje škof ob somaševanju škofij skih duhovnikov (z vedno pičlo udeležbo vernikov) se vrši posvečevanje svetih olj, katera posamezne cerkve uporabljajo za delitev zakramentov sv. krsta, sv. hirme in sv. maziljenja.
V	letu 1976 je novi škof-administrator, opirajoč se na mnenje večine škofijskih duhovnikov, vnesel v to mašo delno dvojezičnost. Maševal je v obeh jezikih tržaške Cerkve. To je razburilo nekatere laične udeležence, da so z neodobravanjem mo-
tili službo božjo. Sledila je polemika v tisku, kjer se je med drugim svetovalo, naj se raje mašuje v latinskem jeziku.
S tem da se je odločil za mašo v obeh jezikih, je škof menil, da je ubral pravo pot.
Letos je prišla sprememba: krizmena maša v latinskem jeziku. Latinski jezik naj bi bil tako znamenje enotnosti, zadel naj bi pot miru, premostil razdvojenost, dosegel notranji mir, medsebojno spoštovanje ter vzajemno teženje po skupnem blagru.
V letu 1976 na en način — smo ubrali pravo pot. V letu 1977 na drugi način — smo ubrali pravo pot. Sedaj nastane vprašanje, katera je prava pot.
Menim, da je enotnost v latinskem jeziku pojem preteklosti. Po koncilu se močno poudarja medsebojna vez in ljubezen v spoštovanju osebnosti; torej enotnost v raznolikosti s priznanjem živih jezikov.
Letošnja nepričakovana sprememba je presenetila velik del škofijskih duhovnikov, prizadela slovenske duhovnike, povzročila precej pomislekov pri italijanskih duhovnikih, ki so bili v večini mnenja, naj se ubere pot lanskega leta. Latinski jezik ne pomeni vrhunskega spoštovanja osebnosti italijanskih in slovenskih udeležencev.
Seveda spoštujemo škofovo razmišljanje, njegovo težko odgovornost, iskrenost namenov, vsem znano odprtost ter odločitev kot sad močnega notranjega trpljenja in muke.
Po vsem tem se nam vsiljuje misel, da doživlja tržaška Cerkev hud pritisk. Ne mislim na pritisk razgrajačev, ki so dali lansko leto slabo sliko o sebi, temveč na tisti nevidni pritisk, ki je v nasprotju z mnenjem večine škofijskih duhovnikov.
V iskrenem priznanju izključne skrbi za evangelizacijo in človekov napredek v naši škofiji povzročajo taka dogajanja zaskrbljenost in žalost vsakemu človeku, ki si želi resničnega napredka. Ostane pa še vedno veljavna slika Cerkve-matere.
Dušan Jakomin
it m
itttt Hit
t, *mt mm
(Ut ■ Hit »M 'H ***•
(1 Koroški Slovenci so uprizorili na Dunaju z dve sto vozili mogočno manifestacijo v obrambo svojih pravic. Obenem so izročili odboru OZN za odpravo vseh oblik rasnega zapostavljanja, ki je prav v istem času zasedal na Dunaju, dokumentacijo o položaju na Koroškem. Zakon, ki določa dvojezičnost samo v nekaterih krajih, kjer živita slovenska in hrvaška manjšina, krši črko in duha avstrijske državne pogodbe.
Bralci pišejo
Bolnišnica v Lotungu na Taivvanu (Formozi), kjer se že četrt stoletja nesebično razdaja v službi bližnjega naš rojak misijonski zdravnik
Janez Janež
Brez slovenskih čitank
Začnem naj z ugotovitvijo, da res ni vse zlato, kar se sveti. V mislih imam namreč delovanje raznih odborov na šolah, predvsem pa na osnovnih šolah. Prvi otipljiv dokaz, da so ti odbori le glas vpijočega v puščavi, je dejstvo, da še danes — in to že skoraj na na koncu šolskega leta — učenci četrtih in menda tudi petih razredov nimajo še slovenskih čitank, ki bi jih morali dobiti ob začetku šolskega leta. Te knjige jim po zakonu pripadajo.
Da se kaj takega lahko zgodi, mora biti nekdo kriv. Kolikor vem, je država nakazala potrebno vsoto denarja za te knjige, a knjig od nikoder ni. Kaj bi nam lahko povedal odbor, ki ima to nalogo na skrbi, zakaj učbenikov ni? Zanimivo bi bilo vedeti. Ne zdi se mi prav in ne pošteno, da so učenci prikrajšani za to, kar jim zakonito pripada.
Vprašal sem za pojasnilo učiteljstvo, a odgovor je bil: še vedno čakamo, saj nam je bilo obljubljeno že v začetku šolskega leta, da bodo knjige prišle v najkrajšem času. Ker se zgoraj omenjena obljuba ni še uresničila, mislim, da se ima za norca učence, njih starše in učiteljstvo samo. In vse to se vrši, ko se skuša s pomočjo šolskih odborov čimbolj zbližati šolo učenčevemu domu.
Oče šoloobveznega otroka
Kdo je bil Franc Sedej?
Katoliški g las pogosto prinaša novice o dejavnosti SKPD »F. B. Sedeju v Števerja-nu. Kadar čitam take novice, se vsakikrat vprašam, kdo je bil Franc Sedej? čital sem tudi zgoščeni napis v italijanskem in slovenskem jeziku, ki je vzidan na župnijskem domu, pa odgovora nisem našel. Končno sem se obrnil na učeno osebo iz Števerjana in dobil zaželeni odgovor, da »Franc Sedej« odgovarja imenu »Frančišek Borgia Sedej«, ki je bil nadškof v Gorici od leta 1906 do 1931 in ki je rad prihajal v Štever jan.
Začudil sem se. Znano mi je, da se je nadškof Sedej osebno podpisoval »Frančišek Borgia Sedej - nadškof v Gorici«. Kaj pa naj pove nevednim samo ime »Franc Sedej« brez zgodovinskega dodatka? Gotovo ne, da je bil nadškof v Gorici in to prav v času najkrutejšega fašizma med našim ljudstvom.
Mislim, da mnogi od tistih, ki obiskujejo Števerjan, tudi med Slovenci so taki, ne vedo, kdo je bil Franc Sedej, po katerem se imenuje slovensko katoliško prosvetno društvo v Števerjanu. Kaj pa če sama mladina in otroci iz Števerjana ne vedo, kakšna zaslužtia osebnost je bil Franc Sedej, po katerem se imenuje njih društvo?
Kaj bi se ne dalo dopolniti napisa na plošči, da bo vsak razumel, za koga pravzaprav gre?
Prijatelj Steverjancev A. J.
luiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiim
ANDREJ MAJCEN SDB
Tri tedne pri slovenskem kirurgu dr. Janežu
(Priredil Anton Vode SDB)
(4)
Pater Crotti: Doktor potem pripoveduje, kako je prišel na Kitajsko, časi med drugo svetovno vojno so bili izredno težki. Ljudje so se delili po raznih svetovno nazorskih gledanjih; mnogi so bili za komunizem, drugi pa so bili odločno proti komunizmu. Ko je le-ta končno zmagal, 50 se njegovi nasprotniki v strahu za °sobno varnost množično umaknili v tujino. Med tisoči Slovencev je tudi dr. Janež Pograbil za to rešilno bilko, saj je bil med Prvimi na črnem seznamu.
AM: Nočem vam tu ponavljati, saj ste dovolj poučeni, kako so bežali čez gore, kako so se imeli v taborišču na Koroškem, kako je bilo s tisto nadvse tragično izda-o kateri je napisano nemalo slovenskih knjig,
Doktor je zadnji trenutek skočil iz vlaka in se vrgel v žito. Potem je ponoči ta-
val pod Karavankami in si govoril: Moja kariera je končana. A če mi Bog pomaga in me reši, pojdem na Kitajsko misijo-narit. Končno je srečal p. Kopača CM. Ta mu je dejal: če res hočete iti na Kitajsko, pojdite najprej v Rim po papirje. Šel je v Rim, iz Rima v Argentino, s trebuhom za kruhom.
Pater Crotti: šel je v Argentino. Tam so kmalu spoznali, da Janež ni le izurjen bolničar, ampak odličen kirurg. Spet se mu je obetala lepa kariera, toda mož je na vsak način hotel na Kitajsko kot zdravnik in misijonar.
AM: V Argentini, vem, se je doktor srečal s p. Lenčkom CM, urednikom Katoliških misijonov. Ta mu je povedal, da msgr. Kerec išče za svojo čaotunško bolnišnico primernega zdravnika. Doktor se je brž odločil. Pater Lenček mu da kup nasvetov, med njimi tudi tegale: Glejte, misijonarji so idealni ljudje, imajo pa tudi svoje napake, svojski značaj. Upam, da ne boste »scagali«. Res je, o misijonarjih se pišejo samo sončne strani. A škof Seitz, ustanovitelj salezijanskih misijonov v Hanoju, mi je nekoč dejal: Mi smo M EP
(Mission Etrangere de Pariš), misijonarji »etranges«, čudaki, ki pa veliko delajo in gradijo božjo Cerkev.
Pater Crotti: MsgT. Kerec ga povabi, da bi pomagal mariborskim sestram, katerim je monsignor sezidal bolnišnico, da bi bil tam za primarija, ker daleč okoli ni nobene druge.
MISIJONSKI ZDRAVNIK V ČAOTUNGU
AM: Ali se še spominjate, gospod Majcen, kako sem prišel k vam v Kunming? Monsignor mi je brž poslal telegram, da naj takoj pridem v čaotung. Povabilo je bilo lepo, ali kako naj se odpravim na pot: ali na konju, tri tedne, ne da bi vedel eno samo kitajsko besedo; ali z avtom, tri dni, če gume na kolesih ne popokajo in če te roparji ne oskubejo ali če se ti kaj drugega prijetnega ne primeri...
Ne vem, če se še spominjate, gospod Majcen, kako ste me predstavili francoskemu zdravniku Calmetu v Kunmingu. Mož mi je dejal: V treh letih se boste poneumili ob teh ljudeh in čez pet let boste perfekten norec! A dr. Janež si ni
dal jemati poguma, ni obupal. Francoski zdravniki so bili taki tiči, da se niso marali učiti kitajščine in so se držali daleč od ljudi, da bi se ne okužili. Imeli so svoje tolmače, a ti so včasih nalašč kaj narobe pretolmačili.
Nadškof ga je povabil na večerjo. Prav tako francoski konzul in njegova simpatična gospa, ki je rada poslušala g. Kere-ca, kadar je pripovedoval svoje dogodivščine. Konzul se je ponudil in s svojim avtom popeljal doktorja v Čaotung. Msgr. Kerec, v talarju z rdečimi gumbi, ga je izredno lepo sprejel. Predstavil ga je civilnim oblastnikom, generalom, protestantom in drugim imenitnikom. Drugo za drugim so prihajala vabila na večerjo po kitajskem načinu, s palčicami, z izbranimi jedili odlične kitajske kuhinje... Vesele so ga bile mariborske sestre, ki so vodile bolnišnico in jo držale v najlepšem redu. Veseli so ga bili tudi kamiljanci, ki so leta 1946 prišli k msgr. Kerecu, vodili so go-bavsko naselbino, imeli razne dispanzerje in v Tonovanu gradili bolnišnico po načrtih msgr. Kereca. Toda dr. Janež je bil kmalu sit kitajskih smehljajev, ker ni ra-
zumel jezika, in je hotel prijeti za delo.
Prav je imel p. Lenček, ko je rekel, da ne smem »scagati«. Zidovi, postelje in odeje, lepa snaga in red, pa tudi prazna operacijska soba z nekaj malega instrumentov, vse to pač ne zadostuje za kirurga največje ljubljanske bolnišnice, kjer so vsi potrebni aparati, instrumenti, zdravila in povrhu še izvežbano pomožno osebje, Oh, kam sem zašel!?
Msgr. Kerec mu je priskrbel učitelja za kitajščino. Polagoma je začel spoznavati ljudi, njihove bolezni, navade in razvade. Treba je operirati, a kaj ko ni izvežbane-ga osebja. Kamiljanska brata Caom in Pa-van imata bolničarske diplome, pa nobene prakse; tudi sestre je začel učiti in uvajati. Vse to seveda gre na živce človeku, ki je navajen postrežbe in točnosti tako kot je treba.
To je bil zame najlepši in najtežji misijonski noviciat, ki mi je potem na Formozi tako prav hodil!
Vesel pa je bil, ker je delal za uboge, revne in potrebne.
(Drugič naprej)
w«g»wisi
Ob 10-letnici moškega pevskega zbora »Mirko Filej«
»Glasba je umetnost, ki privre iz srca, da se vrača k srcu.« S temi besedami je Ludvvig van Beethoven zgovorno označil pomen glasbene umetnosti kot izrazito človeške dejavnosti, saj je prav srce simbolično središče našega bitja. Če to velja za glasbo nasploh, velja še toliko bolj za tisto glasbeno dejavnost, v kateri nastopa živ človeški element. In to pride najbolj do izraza v pevskem zboru, saj prav človeški glas oblikuje skupnost ljudi v intimno muzikalno telo.
S podobnimi mislimi se lahko zaustavimo ob jubilejnem prazniku enega naših najbolj pomembnih in aktivnih pevskih zborov. Gre za desetletnico delovanja moškega zbora »Mirko Filej« iz Gorice in ob tem lahko napišemo nekaj misli, ki veljajo vlogi tega zbora v sklopu slovenske zborovske dejavnosti na Goriškem in v zamejstvu sploh.
V svojem desetletnem delovanju je zbor »Mirko Filej« pomenljivo zaoral v ledino našega pevskega udejstvovanja. Zvest imenu, ki ga nosi, hoče predvsem nadaljevati slovansko zborovsko tradicijo in to v okviru kulturnega poustvarjanja zlasti slovenske narodne in umetne pesmi. V tem obdobju se je goriški pevski zbor, sestavljen iz pevcev skoraj vse bližnje goriške okolice, predstavil naši in tudi drugi javnosti kot veren tolmač slovenske zborovske kulture. Nastopal je na samostojnih koncertih, večjih pevskih prireditvah (go-riška Cecilijanka, mariborska »Naša pesem« ali mednarodno pevsko tekmovanje »Seghizzi« so samo najbolj značilni primeri), skupnih koncertov združenih zborov, imel radijska snemanja, poleg tega pa beleži uspešna gostovanja, zlasti v našem zamejstvu, na Koroškem in v Sloveniji.
Programska linija goriškega zbora temelji v glavnem na slovenski narodni in umetni pesmi. To pa ne izključuje občasnega posega na področje polifonske glasbe, mimo katere nobena pevska skupina danes ne more neprizadeto. Poleg tega pa je zborov repertoar segal tudi na druge muzikalne govorice, tako npr. na staroslovansko obredno glasbo ali razne tuje avtorje. Vse to je zboru »Mirko Filej« vlilo nove razsežnosti. Treba pa ije podčrtati, da moškemu zboru najbolj leži slovenska pesem in prav na tem področju se je povzpel do lepih umetniških dosežkov.
Ob tem jubilejnem mejniku se zbor predstavlja občinstvu s programom, ki je nekako zrcalo vse njegove dosedanje pevske rasti. V novem desetletju svojega dela bo zbor gotovo nadaljeval umetniško smer, ki si jo je začrtal ob svojem nastanku: plemenito gojiti pevsko kulturo in z njo dvigati slovensko zavest v zamejstvu!
Velikonočni prazniki v Gorici
V velikem tednu je skoro vso Evropo zajel mrzel val, viharji in nalivi. Tudi našim krajem ni prizanesel. Zato si tudi za veliko noč nismo obetali nič dobrega. Vendar nam je ta dan vsaj dež prizanesel.
Po vseh cerkvah pa so se nemoteno vršili pretresljivi obredi velikega tedna, začenši z velikim četrtkom, ko je goriški škof v stolnici imel krizmeno mašo in posvetil sveta olja. Z. g. nadškofom je so-maševalo 80 italijanskih in slovenskih duhovnikov. Nadškof Cocolin je v nagovoru nanje zlasti poudaril zvestobo, ki so jo obljubili Kristusu in v kateri morajo vztrajati do konca.
V cerkvi sv. Ivana, sedežu slovenske žup-
nije, je bila večerna maša s skupnim obhajilom, evharističnimi pesmimi in shranitvijo evharističnega Jezusa v božji grob. Prvo uro molitve pri božjem grobu so imele dekleta in žene, katere so od 22. do
23.	ure nasledili možje in fantje.
Na veliki petek je bila v cerkvi sv. Ignacija zadnja postna pridiga. Letošnji postni pridigar je bil solkanski kaplan Danilo Kobal, ki je v teh govorih poglobil v nas ljubezen do Križanega in do zglednej-šega verskega življenja.
Lepi so bili tudi postni govori po radiu, kjer so se zvrstili najboljši tržaški in goriški govorniki, škoda le, da je bila ura za poslušanje večini zaradi zaposlitve nedostopna. Kdaj bo tržaška radijska postaja upoštevala tudi mnenja in želje svojih poslušalcev?
Ko smo v velikonočnem jutru hiteli k vstajenju v goriško stolnico, so nas pozdravljali zasneženi hribi. Kričeče nasprotje z ozelenelo naravo in še zadnjimi cvetočimi drevesi. Vstajenje v stolnici, procesija in sv. maša, vse je izzvenelo v najlepšo pesem vstalemu Kristusu. Pred cerkvijo so si po stari slovenski navadi segli v roke znanci in prijatelji ter si voščili vesele praznike.
Opoldansko velikonočno mašo v stolnici je imel g. nadškof ob veliki udeležbi vernikov. Novi stolniški mešani zbor je od spremljavi orkestra in pod vodstvom škofovega nečaka don Silvanija Cocolino izvajal Perosijevo mašo, ki je vse navdušila. Prav tako lepa je bila homilija g. nadškofa.
Na velikonočni ponedeljek se je vreme zjasnilo, čeprav je bilo še občutno hladno. Verniki slovenske župnije so pod vodstvom msgr. Močnika poromali do Marijinega svetišča v Frassino pri Peschieri ob Gardskem jezeru. V svetišču smo imeli mašo, po kosilu pa smo se odpeljali do jezera in dosegli letoviški kraj Sirmione. Tu smo doživeli pravo toplo pomlad. Zelo številni so bili tuji turisti, ki so se ob jezeru sprehajali in premnogi so se podali tudi na kratek izlet po jezeru z motornim čolnom. Tudi naše romarice so hotele doživeti to izredno vožnjo po jezerski gladini. Nobeni ni bilo žal.
Po pomladnem dnevu, ki smo ga bili deležni ob Gardskem jezeru, smo se vrnili v skoro zimsko razpoloženje Gorice z upanjem, da bo tudi do nas kmalu prišla resnična topla in sončna pomlad.
Ruski pisatelj Sinjavski v Gorici
Na veliki petek 8. aprila se je mudil v našem mestu znani ruski oporečniški pisatelj Andrej Sinjavski. Bil je gost goriške liberalne stranke, ki je priredila srečanje z njim v mali telovadni dvorani. Sinjavski je v svojih izvajanjih podal vemo sliko sedanjega komunističnega zatiranja v Sovjetski zvezi, saj je tudi povedal marsikaj zanimivega in obenem pretresljivega iz osebne izkušnje.
Ruski literat je v klenih besedah orisal sedanje stanje ruskega predvsem kulturnega sveta in prikazal težko vlogo, ki jo imajo disidentje v ZSSR. Poleg vsega preganjanja in vseh možnih omejitev osebne svobode pa tli v ruskem svetu velika želja po svobodi. Odpor do režima ne pride do izraza le pri nekaterih posameznikih, pač pa se kaže med najširšimi ljudskimi plastmi, ki na razne iznajdljive načine (npr. »samizdat«, ilegalno izdajanje tiskane besede) širijo svobodoljubne ideje. Predavatelju je navzoče zelo številno občinstvo navdušeno ploskalo, nakar je sledila javna debata.
Pastirček št. 7
Ta številka je prežeta z velikonočnim razpoloženjem. To pričajo pesmi kot »Olrok in velika noč« (Ljubka Šorli) in »Zajčki, ježki, pirhi in velika noč« (Zora Saksida) ter zgodbice »Pravljica o zajčku, ki gre po pirhe« (Ljubka Šorli), »Čivkajoči jajček« i(Zora Saksida) in »Zajčki, pirhi in dež«.
V	»Goriških sprehodih« se seznanimo z jezuiti, ki so prišli v Gorico leta 1615. Sara predstavi pesnika Iga Grudna (1893-1948) iz Nabrežine. Ivo Bolčina je uglasbil pesem Iga Grudna »Pozni mesec«.
Dopisov je to pot precej, prav tako risb mladih sodelavcev. Zelo obetaven je razpis nagradnega natečaja za nove platnice »Pastirčka«. Novopečeni pesniki imajo spet priložnost, da v pesmi »Prvi april« dopolnijo rime in pokažejo, koliko jim gre ta od rok. - j k
• V Slovenijo je prišla na nekajmesečni oddih znana misijonarka na Tajskem m. Ksaverija Pirc, ki je že prešla 80 let življenja, a je še vedno mladostno čila. Skoraj dve tretjini svojega plodovitega življenja je preživela v misijonskih deželah.
• V župniji Videm-Dobrepolje je v nedeljo 27. marca nadškof dr. J. Pogačnik blagoslovil novo župnišče. V njem sta tudi veroučna in pevska soba, ki sta postavljeni tako, da se lahko združita v prostorno zimsko kapelo.
Zahvala
Vsem gg. duhovnikom, ki so imeli v postnem času ob torkih in petkih postne govore na radiu Trst A, se iskreno zahvaljujem. Vse govore sem z veseljem poslušala in vsak je bil po svoje lep in koristen. Želim, da bi tudi prihodnje leto bili na sporedu, saj zelo pomagajo k poglobitvi naše duhovnosti.
Janja Marušič, Trst
OBVESTUA
Koncert na goriškem gradu. V sredo 20. aprila ob 20.30 bo zadnji abonmajski koncert letošnje glasbene sezone v Gorioi, ki jo prirejajo Glasbena matica, ZSKP in SPZ. Nastopa Slovenski komorni orkester pod vodstvom Antcma Nanuta. Violinist solist bo Črtomir šiškovič.
Izšla je 3. številka »števerjanskega vestnika« za april 1977. Poroča o 2. deželnem kongresu Slovanske skupnosti, ki je bil v Števerjanu, o kulturnem večeru 18. februarja »Najpogostejše bolezni našega časa«, o seji občinskega sveta 10. marca ter o predavanju za mladino, ki ga je imel dr. Oskar Simčič 24. marca. Ivan M. objavlja zgodbo »Dve deklici«, Riba pa daje nekaj praktičnih nasvetov za kmetovalce.
V Marijinem domu v ul. Risorta v Trstu
bo od 20. do 24. aprila duhovna obnova za dekleta 'in žene. Začetek bo v sredo 20. aprila ob 17h. Potem bodo v četrtek, petek in soboto govori ob 7. uri in ob 17.30. Zaključek bo v nedeljo 24. aprila ob 17. uri. Govoril bo p. Leopold Grčar, frančiškan iz Ljubljane. Vabimo vsa dekleta in žene.
V Društvu slov. Izobražencev v Trstu bo
v ponedeljek 18. aprila okrogla miza o slovenski Cerkvi na Tržaškem s posebnim ozirom na mestno središče. Začetek ob 20.25. Podelitev nagrade »Vstajenje« je preložena na kasnejši čas.
Narodna in študijska knjižnica v Trstu priredi v sredo 20. aprila šesto predavanje iz ciklusa o razvoju slovenske arhitekture. Predaval bo univ. prof. Nace Šumi na temo: »Arhitektura 18. in začetek 19. stoletja«. Predavanje bo ob 18.30 v mali dvorani Kulturnega doma, ul. Petronio 4.
V	Katoliškem domu v Gorici bo v nedeljo
24.	aprila ob 16.30 gostovala osnovna šola iz Rojana z otroško igrico
PIKICA IN TONČEK
Nastopil bo tudi mladinski zbor »Kekec«. Že danes vsi prijatelji naše mladine toplo vabljeni!
DAROVI
Za sklad Katoliškega glasa: Alojz Hlede, Števerjan, 2.000.
Za Alojzijevišče: L. L. namesto cvetja na grob Franca Simčiča 5.000 lir.
Za moški zbor »Mirko Filej«: K. C. ob desetletnici delovanja zbora 10.000 lir.
V spomin pok. Andreja Marušič daruje M. P. za misijone in za katoliški tisk po
5.000	lir.
Š. A. daruje za misijone in za katoliški tisk po 5.000 lir.
Za Skupnost-Družina Opčine: Dora Živic v spomin pok. Ivana Živic 10.000; Gizela Budaj namesto cvetja na grob pok. Štefanije Škabar 20.000; Albin Hrvatič, Boršt 137, 15.000; Mario iz Bazovice 5.000; čisti izkupiček pri pustovanju slovenskih zamejskih skavtov 112.250 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: starši v spomin malega Marka Populin 30.000 in družina Žagar v isti namen 10.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Marija Hollstein v spomin Pepeta Škabarja 10.000; Breda, Manica, Matej, Tomaž, Andrej in Martin v počastitev spomina našega dobrega prijatelja g. Škabarja, njegovi prijatelji od svojih prihrankov 6.000; družina Peterlin v počastitev spomina g. Josipa Škabarja 10.000; Emilija Kalc v spomin Pepeta Škabarja 5.000 lir.
Za cerkveni pevski zbor na Opčinah: Nadja in Sander Žerjal v spomin Pepeta Škabarja 5.000 lir.
Za Finžgarjev dom na Opčinah: Pepka in Mario Dolenc v spomin Pepeta Škabarja 5.000 liir.
Za cerkev na Banah: Kralj Marija, Pa driče, v spomin Justa Pečar 2.000 lir.
Za cerkev na Ferlugah: družina Markon v spomin moža in očeta Andreja 30.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: Pavla Saražin v spomin pok. Pierine Sa-ražin 2.000; Justina Negode v spomin pok. Pierine Saražin 6.000; Marija Vitez Selva v spomin pok. moža Petra Selva 5.000 lir.
V spomin pok. mame msgr. Silvanija daruje Nada Brandolin z Opčin za lačne po svetu in za misijonarja Kosa po 25.000 lir.
Za potresence v Beneški Sloveniji: Danila Levstik v spomin pok. Josipa Škabarja 10.000; po g. Gorkiču tri osebe iz župnije Boršt 100.000; N. N. z Opčin 50.000 lir.
Za Sv. goro: Pavla Makuc, USA, za zdravje 10 dolarjev.
Za lačne po svetu: Eda in Vinko Milič v spomin pok. Josipa Škabarja 10.000; Anica Ferluga namesto cvetja na grob Andreja Markona 10.000 lir.
Za gobavce: Terezija Kusin 2.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
k ■■»■■■■■Bscaaaeameraaeeag*
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19; kratka poročila ob
11., 14; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 12.45, 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15. Spored od 17. do 23. aprila 1977 Nedelja: 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Vedri zvoki. 11.05 Mladinski oder: »Piper nad pragozdom«. 11.35 Nabožna glasba. 13.00 Ljudje pred mikrofonom. 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 14.05 Operete. 14.35 Lahka glasba. 15.00 šport in glasba.
Ponedeljek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Obletnica tedna. 9.40 Koncert. 12.50 Občina Devin-Nabrežina: Izkušnje z upravno decentralizacijo. 14.05 Roman v nadaljevanjih: »Dobri vojak Švejk v prvi svetovni vojni«. 16.15 Od melodije do melodije. 17.05 Simfonični koncert. 17.30 Lahka glasba. 18.05 Srečanja. 18.20 Slovenski zbori.
Torek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Šolska oddaja.
9.40 Koncert. 14.05 Roman v nadaljevanjih. 14.30 Glasbeni vestnik. 16.05 Od melodije do melodije. 16.30 Za najmlajše.
17.05 Simfonični koncert. 18.05 Problemi slovenskega jezika. 18.20 Zborovska glasba.
Sreda: 8.05 Tjavdan. 9.30 Rojstna hiša naših velmož. 9.40 Koncert. 11.40 šolska oddaja. 12.50 Unione Donne Italiane: Položaj žena. 14.05 Roman v nadaljevanjih.
16.05 Od melodije do melodije. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni solisti. 17.30 »Velika noč«, drama.
četrtek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Nekoč je bilo.
9.40 Koncert. 11.40 šolska oddaja. 14.05 Roman v nadaljevanjih. 16.05 Od melodije do melodije. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Koncert.
18.05 Tehnološke spremembe. 18.20 Pevska revija »Primorska poje 77«.
Petek: 8.05 Tjavdan. 9.30 Ženska imena.
9.40 Koncert. 11.00 šolska oddaja. 14.05 Roman v nadaljevanjih. 16.05 Od melodije do melodije. 16.30 Za najmlajše. 17.05 Deželni skladatelji. ,18.05 Kulturni dogodki v deželi. 18.25 Domači zvoki.
Sobota: 8.05 Tjavdan. 9.40 Koncert. 14.05 Roman v nadaljevanjih. 15.35 Poslušajmo spet. 18.05 »Nastanek Kostanjevice«. Igra. 18.45 Vera in naš čas.
Slovenska družina, ki živi v Italiji, išče stalno gospodinjsko pomočnico. Pismene ponudbe na upravo lista ali telefonsko na št. (059) 695791 ali (0428) 61027.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Zahvaljujemo se vsem, ki so z nami sočustvovali ob smrti naše predrage
Katarine Juran vd. Cipola
Še posebno se zahvaljujemo župniku msgr. Močniku za njegove obiske in tople besede v bolezni, vsem, ki so jo obiskovali, darovali cvetje in se udeležili pogreba.
Sestri Francka In Justina, brat Ciril z ženo, nečakinja Zora z možem
Gorica - Podgora - Trst - Firence, 12. aprila 1977
  milim    ............................................................................................................................  um..............umni........................................  um.........................umni........im..minimumu.....umuuuii....um.....um.....iiii......mn......umni...
MOŠKI PEVSKI ZBOR »MIRKO FILEJ«
vabi na
Koncert
ob 10. obletnici svojega delovanja
Nastop bo v Katoliškem domu v Gorici na belo nedeljo 17. aprila ob 17. uri