Vida Kramžar
DROGE IN (SUB)KULTURA:
DIONIZIČNI VIDIK DRUŽBENOST
Pozimi predlanskega leta smo zvedeli za
žalosten dogodek. Še preden so o tem pisali
časopisi, se je zvedelo, da je nekdo, ki je bil
marsikomu znanec, kolega ali celo prijatelj,
umrl zaradi heroina, ki ga je dobil za rojstni
dan od prijatelja. Govorilo se je, da jc bilo
to prvič in da je pred tem le »snifal«. Sledili
so dogodki, ki niso bili zabeleženi v črni
kroniki. Med drugim ta, da so njegovi pri-
jatelji pretepli kolega, ki mu je dal heroin.
Pozneje so drugi njegovi kolegi pretepli
»džankija«, ki je kolegu prodal heroin. Na
koncu je tisti, ki mu je za rojstni dan podaril
heroin, naredil samomor. Vzrok za samo-
mor bi težko pripisali le temu dogodku,
kajti fant, ki je to storil, je bil že pred tem
na neki način prisoten v zvezi z dogodki s
tragičnim izidom.
Pretepu džankija naj bi sledila serija
obračunov med džankiji in uživalci trave,
čeprav se to ni zgodilo. Vendar pa je ta
konflikt, ki se na Slovenskem ni zgodil
prvič, značilen po tem, da zaznamuje
razliko med dvema tipoma kulture oziroma
subkulture — med uživalci trave oziroma
drugih lahkih drog in tistimi, ki uživajo
heroin —, ki temeljita na različnih vred-
notah. V ospredje je potisnil t. i. kulturno
dimenzijo problema, ki je v zvezi s tem
velikokrat zanemarjena. Kajti pripadniki
takih skupnosti največkrat veljajo za
posameznike nasproti ostali družbi in v
družbenem smislu neprilagojene, za posa-
meznike v nepregledni množici, ali pa za v
socialnem pogledu povsem definirane
pripadnike določenega razreda, sloja ali
specifične družinske situacije. Vendar pav
ozadju te razčlenitve najdemo Uidi kulturne
usedline.
V pričujočem prispevku nam ne gre za
zaznamovanje različnosti omenjenih Sub-
kultur, temveč za definiranje kulturne di-
menzije problema, ki je v strogo individua-
lističnem pristopu spregledana.
Zato je treba razjasniti sam pojem kul-
ture in v zvezi z njo pojem vrednot. S tema
pojmoma dobimo globlji vpogled v odnos
med kulturo in subkulturo. Vse širše defi-
nicije kulture, ki so v okviru kulturne pro-
blematike iskale stične točke, so prej ali slej
kot eno najpomembnejših sestavin na tem
področju odkrile pojem vrednot. Vrednote
so torej tisto, kar različne kulturne oblike
razločuje med seboj. Lahko gre za njihovo
različno odnosnost, ali pa tudi prisotnost
oziroma odsotnost. Lahko tudi rečemo, da
različna razporedljivost vrednot kaže neko
globljo oziroma osrednjo vsebino kultur.
Če pogledamo teoretska prizadevanja na
tem področju, lahko odkrijemo več takih
pristopov. Mogoče najodmevnejša je že sta-
rejša, a še vedno uporabna teorija P. Soroki-
na o treh zahodnih oziroma občih človeških
kulturah: ideacijski, idealistični in senzuali-
stični (čutni) kulturi. Ta trojna razmejitev
se nanaša prav na odnos do »temeljne resni-
ce« in vrednot. Temeljna resnica in vredno-
ta ideacijske kulture je nadčutno, medtem
ko je temeljna vrednota senzualistične kul-
ture svet, ki ga dojemamo s čutili. Ta so torej
njeno obzorje. Idealistična kultura zavzema
srednje mesto med obema, saj obsega tako
elemente čutnega kot nadčutnega. Tipi kul-
tur pa določajo v tem okviru tudi različne
tipe odnosov, ki jih Sorokin imenuje
familiarni, pogodbeni in nasilno-naspro-
tovalni. Medtem ko je značilna poteza
familiarnih odnosov globlja medsebojna
253
VIDA KRAMŽAR
povezanost, je za pogodbene odnose zna-
čilna obojestranska koristnost in za sovraž-
ne princip podrejanja. Zelo podobna, toda
v strukturalističnem pogledu bolj razvita je
trojna razčlenitev kulture, značilna za
predstavnike kulturne teorije. Vendar je
tudi v tej razčlenitvi v ospredju njen vred-
nostni okvir. Tako avtorji kulturne teorije
govorijo o individualistični, egalitarni in
hierarhični kulturi, kjer se kot osrednje
vrednote pojavljajo posameznikova korist,
mehanska solidarnost in princip celote.
Značilnost obeh kulturnih pristopov je
torej poudarjanje različnih temeljnih vred-
not, ki so osnova za razlikovanje znotraj kul-
tur in med njimi. To pa je, če se vprašamo
po smislu Subkultur, za nas osrednja tema.
Zastavlja se vprašanje, ali so odnosi med
subkulturami prav tako obteženi s proble-
mom vrednot. To je pomembno predvsem
s stališča definiranja sodobne kulture.
Čeprav gre v luči omenjenih teoretskih
sklopov za različna poimenovanja, lahko v
njih vidimo tudi skupne značilnosti.
Sodobna kultura, ki je v prevladujočem, po
poimenovanju Sorokina senzualistična, ust-
varja podoben tip prevladujočih odnosov,
kot jih oblikuje individualistična kultura
predstavnikov kulturne teorije. Gre za
njihov individualistični, v bistvu pogodbeni
značaj. Beseda »čutni« nas lahko deloma za-
vede. Pomeni namreč nekaj povsem druge-
ga kot čutnost v vsakdanjem pomenu bese-
de, saj bolj kot prepuščanje čutnim užitkom
vključuje racionalnost in preračunljivost.
To pa je naši temi zelo blizu. Čutno uživa-
nje torej vključuje poseben odnos do real-
nosti v kulturnem smislu in ni identično z
v Sorokinovem smislu senzacijsko kulturo.
V individualistični oziroma senzacijski
kulturi, ki je v Sorokinovem smislu pove-
zana z dojemanjem tostranske, empirično
preverljive dejanskosti, bi na prvi pogled
našli idealen prostor za posameznikovo
uživanje, saj stoji podoba posameznika v
ospredju. Pa ni tako. Kljub deklariranemu
prvenstvu posameznika v svetu in najbrž
prav zaradi njega gre velikokrat za pravo
osiromašenje čutnosti v posameznikovem
uživanju. Čeprav posameznik temu daje
velik pomen in vlaga veliko energije in je
pogosto na lovu za to dobrino, je največkrat
oropan temeljnega užitka, h katerem teži,
užitka uživanja. V lovu za užitkom se pojav-
lja ne kot donkihotovski, temveč kot v
racionalnem smislu osveščen samotni jez-
dec. Prav nasprotno bi lahko trdili za kultu-
ro poganstva, ki jo lahko po znanem Dioni-
zovem kultu opredelimo tudi kot dionizič-
no. Gre za neposredni poudarek na uživa-
nju in uživaštvLi, ki je s stališča krščanske
etike nepremišljeno in grešno. Nas seveda
ne zanima etični poudarek problema. S sta-
lišča drugačnih vrednot je sklop dionizič-
nega koncepta gotovo nerazumljen, saj se
ga razlaga v strogo individualističnem smi-
slu, kot užitek posameznika. V dionizičnem
smislu gre gotovo za drugačno obliko, v ka-
teri se uživanje dojema kot deljiva, skupno
sprejemljiva zadeva. V tem smislu je vsebo-
vana tudi neka notranja kontrola, ki je s
stališča individualizma nerazumljena, saj v
tem pristopu enostavno ne more biti pri-
sotna. Strogi individualizem kot razumeva-
nje kulturnih odnosov nosi v sebi prastrah
ne pred užitkom kot takim, temveč pred
užitkom kot težko obvladljivim pojavom.
Najbrž ne more biti čisto res, da bi lahko
dionizični model kulture, ki gotovo spada
v širši kulturni sklop, popolnoma enačili z
našo temo, gotovo pa lahko določene po-
stavke. To pove tudi sam izraz, da gre sa sku-
pino »uživalcev« trave; ta opredelitev goto-
vo ni naključna.
Naša teza je torej, da se simbolna oprede-
litev uživalcev te ali one droge med drugim
nanaša prav na neko razliko, torej razliko v
uživanju, ki je mogoč samo kot vzajemni
užitek. Uresničitev tega principa uživanja
v dionizičnem smislu je mogoča le v družbi
kot skupnosti, v kateri je ena temeljnih
opredelitev egalitarnost, vzajemna enakost,
ki predpostavlja delitev užitka. Zato ni
čudno, da se skupnost, kakršna je skupnost
uživalcev trave, oblikuje kot nekaj drugač-
nega, kot subkultura. Zastavlja se vprašanje,
koliko ta skupina v resnici doseže ome-
njene cilje, oziroma, koliko se jim približa.
Vendar to za nas ni najbolj bistveno.
Pomembneje je, da se med uživalci takih
ali drugačnih drog ustvari kulturni vzorec,
vsakodnevna ritualizacija, ki postane vzorec
tudi za tiste, ki v tako skupnost stopajo.
Njena trdoživost ni samo trdoživost v smislu
254
DROGE IN (SUB)KULTURA: DIONIZIČNI VIDIK DRUŽBENOSTI
trdoživosti odlaganja socialnih problemov
neke družbe na obrobje, temveč vsebuje
lastno kulturno komponento. Ko se ta
ustvari, jo je težko uničiti.
Prepoznavanje kulturnega vidika v
subkulturni situaciji pomeni prepoznavnje
njene drugačnosti, velikokrat kontrover-
znosti. Gre za vsakodnevni kulturni šok, ki
nas ne pusti neprizadete. Zato je ta drugač-
nost tako težko dojemljiva.
Koncept uživanja kot ene osrednjih vred-
not določene subkulture je lahko v razmer-
ju s prevladujočo kulturo popolnoma
nerazumljen in protisloven. V bibličnem
jeziku je lahko razlog za izgon iz družbe-
nega raja. Čeprav so v takem razmišljanju
vidne predvsem individualne usode, pa
ostaja dejstvo, da so določene vrednote v
prevladujoči kulturi premalo zastopane —
medtem ko v drugih kulturah dobijo
ekscesno naravo. Odnos med različnimi
kulturami v okviru globalne družbe je lahko
obremenjujoč.
Nemogoče je od vsakega posameznika
zahtevati tolerantnost do drugačnosti, saj
je z osebnostnega vidika to težko doseči.
Odločitev o lastnem osebnostnem razvoju
je vedno v rokah posameznika. Vendar pa
je pomembno doseči, da se odnos do neke
subkulture še dodatno ne marginalizira z
vidika celotne družbe in da se je v celoti ne
kriminalizira. Pomembno je ohraniti od-
prtost med kulturami. Gre torej za institu-
cionalizacijo prehoda med njimi.
S tem je povezano tudi vprašanje legali-
zacije lahkih drog in dekriminalizacije
težjih, s katero postane tak korak sploh
mogoč.
Literatura
M. Douglas, A. Wildavsky (1982), Risk and Culture. University of California Press.
P. Sorokin (1941), The Crisis of our Age. New York.
255