ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 1 127 KONGRESI, SIMPOZIJI, DRUŠTVENO ŽIVLJENJE ETNOGENEZA HRVATOV V ZGODNJEM SREDNJEM VEKU (Zagreb 17., 18. j a n u a r 1989) Še preden se je 17. januarja 1989 zjutraj začel, je znanstveni simpozij Etnogeneza Hrvatov v zgodnjem srednjem veku vzbujal pozornost vsaj zaradi dveh razlogov. Najprej, najstarejša hrvaška zgodovina se je v vsakem primeru zdela tisti primeren prostor in model, v okviru katerega bi končno tudi pri nas pogledali na zgodnjesred- njeveško problematiko iz zunaj že precej uveljavljene »etnogenezične« perspektive. In drugič, zaradi izredno oživljenega zanimanja za najstarejšo hrvaško zgodovino, ki je zvezano z burno polemiko o času prihoda Hrvatov v Dalmacijo in njeno zaledje, se je na ta znanstveni zbor gledalo tudi v pričakovanju, da bo s svojimi prispevki pomagal razčiščevati ta zapleteni problem, ki pa seveda in vendarle ni središčno vprašanje, na katerega se poskuša odgovarjati, če se sprašuje po etnogenezi. Ali, kot je dejal uvodničar na tem simpoziju, Mate Suić, ne da bi minorizirali vprašanje po­ rekla in časa prihoda posameznih etničnih skupin, saj te redno prinašajo iz pradomo­ vine posamezne elemente, ki jih bodo vgradile v kompleks svojega dokončno formi­ ranega etnosa v novi domovini, pa je za etnogenezo, grobo rečeno, bistvenejše vpra­ šanje, kako je nek narod nastal, kot pa odkod in kdaj se je doselil. V tem cilju boljšega razumevanja polja etnogeneze je vsekakor razmisleka vred­ na tudi misel Sime Ćirkovića, da je etnogeneza po svoji vsebini (etnos + genesis) omejena na »-uspele« slučaje in »pozitivne« pojave in procese in da zato daje eno­ stransko sliko zgodovinskega razvoja. Koncept, ki ga Cirković zastopa in imenuje »etnozgodovina« (etnoistorija), pa ima to prednost, da ne upošteva samo pozitivnih procesov in pojavov, ampak tudi takšne, ki so ovirali integracijo skupine, vplivali na njeno eventualno cepitev ali zožitev. Takšna etnozgodovina torej združuje »etnoge­ nezo« in »etnotanazijo« hkrati. Toda to so že misli iz prvih dveh referatov simpozija, o katerem je morda naj­ prej potrebno reči nekaj splošnejših ugotovitev. Ena je prav gotovo ta, da je bil to multidisciplinaren in interdisciplinaren zbor hkrati. Multidisciplinarnost se je kazala zlasti v referatih, saj so s svojimi prispevki sodelovali ne samo zgodovinarji, ampak tudi arheologi, umetnostni zgodovinarji in filologi; interdisciplinarnost pa predvsem v diskusijah glede nekaterih vprašanj ob koncu posameznih blokov referatov. V tem oziru je simpozij nedvomno še enkrat potrdil sicer že staro, a v praksi vse premalo upoštevano dejstvo o pomembnosti posameznih strok pri zgodnjesrednjeveških raz­ iskavah in hkrati o nemoči taistih posameznih strok, da bi vsaka zase lahko uspešno razreševala določene probleme. Prav zaradi tega je bil gotovo eden najboljših delov tega simpozija prav diskusija, kjer polemika še zdaleč ni bila vpeta v okvire istih strok, ampak je npr. zgodovinarjev referat o določenem vprašanju dopolnil ali pa za­ vrnil s svoje strani filolog. Zato je bilo vsekakor škoda, da sta urnik in časovna sti­ ska, ki je nastajala zaradi velikega števila referatov (kar je na žalost slabost večine takšnih srečanj), omejevala in prekinjala diskusijo, čeprav je bila le-ta neredkokrat pomembnejša in plodnejša od marsikaterega referata. Referati bodo objavljeni, di­ skusija pa verjetno ne. O nekaterih metodoloških principih proučevanja etnogeneze nasploh in o pro­ blemih etnogeneze Hrvatov konkretno je govoril v uvodnem referatu že omenjeni Mate Suić, ki je med drugim relativno periodiziral etnogenezo Hrvatov v tri faze: predetnično (doba pred pojavom Slovanov; predslovanski stadij), protoetnično (doba etničnega zorenja hrvaških Slovanov, asimilacija substrata in superstrata, konviven- cija dveh adstratov; protoslovanski — hrvaški stadij) in etnično fazo (hrvaški sta­ dij). V absolutnih časovnih terminih se je etnogeneza Hrvatov začela s srečanjem in trajno interakcijo antičnega substrata in slovanskih prišlekov, katere so potem pre- slojili prahrvatski doseljenci. To pomeni že konec 6. stoletja, globalno formiranje hrvaškega etnosa pa je bilo gotovo konec 8. stoletja. Sima Cirković je svoj referat posvetil srednjeveški fazi v t. i. etnogenezi balkanskih narodov, fazi, v kateri se je le malo kaj zgodilo definitivno; tako v oblikovanju posameznih narodov kakor tudi v ocrtavanju etnične karte Balkanskega polotoka. V odsotnosti avtorja je bil pre­ bran referat Mladena Svaba o današnjem stanju raziskav o pojavu Hrvatov na vzhodni jadranski obali v historiografiji. Historiografskega značaja sta bila tudi re­ ferata, ki sta jih imela Josip Lučić in Bruna Kuntić - Makvić. Prvi je predstavil po­ datke o doseljevanju Hrvatov v starejši dubrovniški historiografiji, drugi pa poreklo Hrvatov po Matiji Petru Katančiču in njegovem opisu Podonavja (Budim 1798). Vla­ dimir Košćak je skušal s pritegnitvijo nekaterih novih podatkov in reinpretacijo sta- 128 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 . 1 rih poglobiti vero v iransko teorijo o poreklu Hrvatov, kjer pa so mnoge stvari še vedno zelo odprte. Peter Stih je s historičnega vidika zavrnil nekatere nove poskuse reševanja problematike Hrvatov v Karantaniji (Kronsteiner, Kunstmann, Klaić), ki ne upoštevajo zgodovinskih dejstev, zvezanih s karantansko zgodovino tako, da o Hrvatih v Karantaniji še vedno vemo'zelo, zelo malo trdnega. Lujo Margetić je ve­ lik del svojega referata posvetil enemu najpomembnejših dokumentov (čeprav falzi- ficiranemu) najstarejše hrvaške zgodovine: t. i. Trpimirovi darovnici. Analiza data- cije te listine ga napeljuje na zaključek, da jo je treba datirati v leto 840 (in ne 852, kot se je mislilo doslej), čemur je v diskusiji ostro nasprotoval Josip Lučić. Vojislav Nikčević je govoril o vlogi države in cerkve v etnogenezi Hrvatov, diskusijo pa je izzvalo njegovo etimološko tolmačenje imena Hrvat iz grškega »-hora« (zemlja), kot je v De administrando imperio počel sredi 10. stoletja že Konstantin Porfirogenet. Ta razlaga je glede na najstarejše ohranjene zapise hrvaškega imena filološko ne­ sprejemljiva (Radoslav Katičić). O času prihoda Hrvatov in Srbov (začetek 7. sto­ letja) na jugovzhod Evrope in o njihovih prvih teritorijih je govoril Vladimir Mar- kotic iz Calgarya. Posebno zanimiv je bil prispevek, ki ga je dal Franjo Smiljanič o županijski ureditvi na področju dominija Trpimirovičev. Za v DAI omenjene župe oziroma županije je ugotovil, da spada čas njihovega nastanka v drugo polovico 9. stoletja in da je na obseg županij, ki so bile južno od reke Krke (Knin, Cetina, Imota, Pliva, Pset, Parathalasia), bistveno vplivala tradicija teritorialno-administra- tivne strukture cerkvene organizacije 6. stoletja; na županije severno od Krke (Bri­ bir, Nadm, Nin, Sidraga) pa tradicija antičnih liburnijskih komun. Drugi dan simpozija je bil uveden z nadvse zanimivim referatom Das Genus der Origo gentis. Imel ga je Herwig Wolfram, ki pa na simpoziju ni bil prisoten. Pri­ merjava Origo gentis raznih germanskih ljudstev (Goti, Franki, Saši, Langobardi) mu je pokazala na paralele v strukturi teh posameznih zgodovin, ki izpričujejo nek stereotip oziroma kliše v podlagi teh zgodnjesrednjeveških zgodovin posameznih ljudstev: npr.: prvotna domovina ne more več prehranjevati svojega ljudstva, zato se to izseli, sledi prehod preko morja ali velike reke (Laba, Ren, Donava), zmaga nad nadmoćnim sovražnikom, tej sledi zamenjava vere itd. Pomembna značilnost tega gentilnega spomina, zabeleženega v Origo gentis, je tudi ta, da dogodke krono­ loško »teleskopsko« projicira, kar pomeni, da v resnici večje časovne razdalje v svoji sliki zbija in približuje. Filolog Radoslav Katičić je govoril o začetkih hrvaške zgo­ dovine kot filološkem problemu. Pomen filoloških raziskav za hrvaško zgodnjesred- njeveško zgodovino je demonstriral na analizi pomena antične besede »praetoriani«, ki se pojavlja v zvezi z Borno v frankovskih državnih analih za leto 819 in ki po­ meni družinike (sui domestici). Posebno pozornost pa je namenil De administrando imperio cesarja Konstantina, kjer je opozoril na nekaj dejstev, na katera se pri oce­ njevanju značaja in vrednosti tega vira, kot tudi 30. in 31. poglavja posebej, pozab­ lja. Predvsem DAI po Katičičevem mnenju ni bil propaganden spis, ampak delo strogo zaupne narave, ki je na zahod prišlo tako, da je bil en izvod tja pretihotap­ ljen; neke vrste «-pro memoria-«, ki naj bi služila pri diplomatski dejavnosti cesar­ stva. V tem smislu naj bi s pomočjo 29. in 31. poglavja nastopali nasproti Bolgarom, s pomočjo 30. pa nasproti Frankom. Takšno tolmačenje značaja DAI, ki ima gotovo mnogo na sebi, seveda meče novo luč zlasti na 31. poglavje, kateremu se je odrekala neka večja vrednost. Ludwig Steindorff je prispeval referat o pomenu besede Dal- matia v srednjeveški historiografiji. Ena od njegovih zanimivih ugotovitev je tudi ta, da »in planitie Dalmae-« (v Letopisu popa Dukljanina). kjer naj bi bil znani zbor, ni duvanjsko polje, ampak je ta toponim povezan z Docleo. Walter Pohl je govoril o Avarih in Slovanih kot temeljih hrvaške etnogeneze. Na simpoziju je bila pred­ stavljena tudi Pohlova knjiga, monografija Die Awaren (Ein Steppenvolk im Mittel­ europa), mimo katere v teh vprašanjih v bodoče pač ne bo mogoče iti. O vlogi Bi- zanca na proces etnogeneze Hrvatov, ki se je zlasti odražala skozi bizantinska mesta na vzhodni jadranski obali, ki so bila ekonomski in cerkveni centri, usmerjeni tudi v zaledje, je imel referat Ivo Goldstein. Neven Budak je govoril o tolmačenju po­ rekla Hrvatov v zgodnjesrednjeveški historiografiji (DAI, pop Dukljanin, arhidia- kon Tomaž). Arheolog Zlatko Gunjaca je predstavil zgodnjesrednjeveško grobišče v Dubravicah pri Skradinu, ki datira od konca 7. ali začetka 8. pa do srede 9. stoletja in nudi nekaj novih, zelo relevantnih podatkov. Za konec omenimo še zelo zanimiv referat, ki ga je imel umetnostni zgodovinar Miljenko Jurković o frankovskem vpli­ vu na konstituiranje cerkvene umetnosti v Hrvaški. Referat je pravzaprav odgovar­ jal na težko vprašanje smeri pokristjanjenja Hrvatov. Avtor je analiziral liturgijsko funkcijo dveh arhitekturnih elementov v cerkvah 9. stoletja v dalmatinskem zaledju, ki ju sočasna arhitektura v dalmatinskih (bizantinskih) mestih ne pozna: westwerk in tri apside. Njegova analiza je tako npr. pokazala, da imajo vse tri apside v teh cerkvah tri oltarje, kar je odraz rimske liturgije, ki je uvedla več oltarjev v cerkev, medtem ko je vzhodna liturgija ostala verna zgodnjekrščanskemu načelu enega oltarja. Zato je po njegovem mnenju absolutno nemogoče, da bi do takšnih rešitev Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 43 • 1989 • 1 129 v arhitekturi Hrvaške prišlo iz dalmatinskih mest, kar na drugi strani govori, da je do pokristjanjenja Hrvatov prišlo iz frankovskega kroga. Kot že rečeno, je bila pomembno dopolnilo tem referatom bogata diskusija, ki pa jo je nemogoče natančneje predstaviti, so se pa v njej in skupaj s prebranimi referati diskutirala vsa najvažnejša vprašanja iz najstarejše hrvaške zgodovine od vprašanja kontinuitete z antiko v Dalmaciji, naselitve Hrvatov, kjer se zdi, da Mar- getićeva teza zgublja še tisto podporo, ki jo je imela, čeprav je nekje soglasno mne­ nje, da je na 'prelomu 8. v 9. stoletje prišlo na tem prostoru do preloma oziroma burna (materialna kultura, pisani viri), ki pa ga je potrebno povezovati z določeno stopnjo v etnogenezi Hrvatov; od vprašanja kontinuitete bizantinske oblasti na vzhodnem Jadranu do vprašanja pokristjanjenja, začetkov hrvaške države itd. Skrat­ ka, splošno mnenje je bilo, da je bil simpozij uspešen in koristen in nenazadnje tudi zanimiv, kar najbolje dokazuje številna publika, ki je bila prisotna oba dneva. P e t e r S t i h MEDNARODNO STROKOVNO SREČANJE »ITALIJA IN AVSTRIJA: NOVO POGLAVJE ZGODOVINE* , , (Gorica, 23. in 24. oktober 1988) Goriški inštitut za srednjeevropska srečanja in goriška občina sta bila prireditelja mednarodnega sestanka «-Austria e Italia di fronte alla nuova storia — Italien und Österreich ein neues Kapitel gemeinsamer Geschichte«. Prireditev je spodbudila se­ demdeseta obletnica konca prve svetovne vojne, bila je dvojezična in je trajala dva dni. Prvi dan, v nedeljo, 23. oktobra 1988 je potekal svečano in je imel izrazito kome- morativne poudarke. K temu sta največ prispevala italijanski minister G. Santuz in avstrijski podkancler A. Mock. Drugi dan,(24. oktober; tega dne je pred 71. leti pri­ čela kobariška bitka) pa je prireditelj zbral na okrogli mizi v goriškem avditoriju pet italijanskih.in avstrijskih strokovnjakov, ki so vsak na svoj način prikazali podobo italijansko-avstrijskih razmerij od konca prve svetovne vojne do današnjih dni. Poleg moderator ja, tržaškega univerzitetnega profesorja Sergia Tavana, so sodelovali za avstrijsko stran prof. Adam Wandruszka, dr. Walter Zettl in dr. Erhard Busek, za ita­ lijansko pa prof. Giorgio Campanini in prof. Giorgio Cusatelli; odsoten je bil sicer najavljeni zgodovinar Angelo Ara iz Pavie. Prav odsotnost Are je v • znatni meri osi­ romašila zgodovinski segment razprave, zlasti tudi zato, ker je prof. Wandruszka v svojem referatu ostal le pri neki interpretaciji premirja na italijanskem bojišču (3. 11. 1918). Tako je pregled italijansko-avstrijskega sožitja v zadnjih sedemdesetih letih (ponudilo bi lahko celo vrsto zanimivih iztočnic) ostal omejen le na razpravo o kul­ turnih stikih ter na razpravo o evropskih povezavah, pri čemer je bil prispevek dr. Bu- seka močno politično in aktualno obarvan. Iz predstavljenih prispevkov bi bilo mo­ goče sklepati na skorajda idilične povezave preteklih dni, kot da ni bilo senčnih plati in kot da je pot iz »Evrope držav«, v »Evropo narodov« povsem gladka. Goriško srečanje je bilo preveč komemorativnOj da bi lahko odprlo pot znanstve­ nemu razpravljanju. Preveč ga je navdihovala predstava, kako lahko nekdaj sovražna si naroda in državi stremita po prestanih preizkušnjah k novim oblikam človeškega sožitja. V pretežni meri so bili poslušalci okrogle mize dijaki'goriških šol. Taka po- teza, ki kaže na eni strani zadrego organizatorja, pa vendar opozarja na eksperiment, kako se lahko doraščajoče generacije seznanjajo z mnogostrano problematiko našega časa iz ust uglednih poznavalcev. Diskusija, ki je prebranim referatom sledila, jé opo­ zorila na nekatere prezrte lokalne probleme (mesto Gorice v italijansko-avstrijskih odnosih, materialne in drugačne izgube, ki jih je vojna prinesla Posočju itd.). Zgodo­ vinski znanosti ni goriški sestanek italijanskih in avstrijskih strokovnjakov prinesel veliko novega. Opozoril pa je gotovo na vprašanja, ki bodo samodejno ali pa organi­ zirano zagotovo še prihajala v svet poznavalcev. B r a n k o M a r u š i č MEDNARODNI BUHARINOV SIMPOZIJ Wupperta l , 10.—13. oktober 1988 Sodna, znanstvena, politična in moralna rehabilitacija enega najpomembnejših sovjetskih marksističnih teoretikov in politikov v dvajsetih in tridesetih letih ter Stalinove žrtve, Nikolaja Ivanoviča Buharina (1888—1938) v začetku februarja 1988. leta je omogočila in povzročila izjemno zanimanje za njegovo idejno zapuščino. Na podlagi dogovora med Buharinovo ženo Ester Gurvič in starim nemškim komunistom