MM
Leposloven in znanstven list. --♦•••»--
Leto III.	V CeloTcl, 1. januarja 1883.	Štev. 1.
Luteranci.
Historičen roman. Spisal Anton Koder.
Prvo poglavje.
Rešetali so med saboj Kmetje svoje vboštvo.
Levstik.
Solnce je lezlo ondi za loške hribe jesensko popoldne leta 1554. in rudilo le še najvišje vrhove svojega orjaškega opazovalca — Grintovca. V starodavnem mestu Kranji so se sicer v tem času že zapirala težka mestna vrata; kajti s poletno vročino se je pritepla strašna kuga v njegovo ozidje in imela tu svojo obilo smrtno žetev. Vendar danes so se odprla vrata nenavadno še po solnčnem zahodu. Mestni kaplan Jarnej Knafelj je namreč s svetim obhajilom iz glavne crkve po trgu prihitel in osornemu stražniku mestnih vrat naznanil, da mora, naj velja kar hoče, še nocoj v bližnjo vas Britof k umirajočemu prijatelju.
Stražnik se je sicer kremžil in zvijal, kakor da bi ga po črevili bodlo, in omenjal o ostrej postavi mestnega sodca, ki veleva, da po zatonu in pred solnčnim vzhodom ne sme nihče niti v mesto niti iz mesta; a videlo se mu je, da si ne upa rabiti sile proti tedanjemu imenitnemu ter osobito pri višjej gosposki uplivnemu duhovniku.
Med tem ko se prepira stražnik s kaplanom, pridruži se v naglici kopa mestjanov, ki se meni nič tebi nič v prepir vmeša in pravice duhovnikove zagovarja.
Poslednje odloči popolnoma kaplanovo zmago. Ko zaškriplje potem ključ v visokih vratih in se odrine zapah, dovoli stražnik le duhovnu in crkovniku na prosto, ostalim pa zabranjuje s povzdigneno sulico izhod.
A v istem trenotku ga zgrabijo od zadaj krepke moške roke ter mu zatisnejo oči.
Ko je zopet oproščen potim in si mane skeleče oči. ni o mestjanih, ki so ga tako nepostavno preslepili, ni duha ni sluha.
Kaplan Jarnej Knafelj je bil vesel, prepričavši se po svoje,j sodbi, da ima toliko pogumnih prijateljev V mestu posebno nocoj, ko mora v noč v oddaljeno vas. V resnici, poslednje ni bilo v tedanjih časih, v dobi verske prekucije, brez posebne veljave. Saj se je čulo vsak dan o napadih na katoliške duhovnike; še bolj pogosto pa, kako so vrgli tu in tam razsrjeni kmetje luteranskega duhovnika, ki se je utihotapil na priž-nico, raz leče in mu prerahljali hudiču zapisane kosti.
Takove dogodbe je premišljal Jarnej Knafelj, ko je v globok rov, po kterem šumi deroča Kokra, korakal. Tik lesenega mostu, ki je vodil v tedanjem času prek Kokre, stala je lesena kovačnica in stoji še dandanes, samo nekoliko višje.
V tej kovaškej kolibi je sedelo isti večer na ognjišči nekaj mož in si med raznim pogovorom grelo roke na gorečem oglji.
Poleg sajastega kovača, širokoplečega in visoko rastenega Jurja Gogole, stal je suh, upognen možiček Florijan Leskovic iz Velesovega in pripovedoval v začetku tiho in skrivaje nekaj posebnega svojemu tovarišu. Ko je pa opazil, da prijatelj Juri pazno posluša in da mu je njegov govor povšeči, postajal je vedno glasnejši, zamahoval je z rokama žirlavima in v kmetskem delu utrjenima po zraku, kakor da bi z bičem pokal ali pa hotel pokazati, kako bi se maščeval nad nekim, ko bi ga dobil v pest.
Naposled je prišel cel6 v takov ogenj, da je s kvedrastima črevljema po tleh zaceptal ter cel oblak črnega dima vzdramil raz njih in proti kovaču zakričal:
„HudiČa! govori ti, ki tudi kaj veš, in ti coprnice in že znaš kdo še pri belem dnevu očij ne maše in s kurjo slepoto ne preganjajo, kaj bi storil ti Gogala, ko bi čul, kako se kuha in peče nekaj zoper tvojega prijatelja in najbolj umnega duhovnika na Gorenjskem ?"
Kovač Gogala je pri slednjej besedi baš velikansko kladivo zavzdignol in udaril potem z njim s sicer nenavadno močjo in strastjo po železnem obroči, ki ga je po nakovalu z levico vrtil, tako da je po ušesih zazve-nelo in kar sluh jemalo, ter pristavil:
„Ko bi prišli meni isti malharji svojeglavni in trmasti, ki so se z lastnim umom sprli in tako daleč mislijo, kakor z roko sežejo, pod to-le kladivo, mehki bi postali kakor maslo v ponvi in ubogali bi, ko bi iz njih tudi žreblje koval in z njimi tista široka peklenska vrata zamašil, o kterih vedno duhovniki pripovedujejo in straš^ kakor da bi bili mi vsi otroci in babe!"
Zakrohotal se je njegov tovariš Florijan Leskovic pri teh besedah, da se je širokokrajno pokrivalo treslo nad malimi živimi očmi in da je na prag hitel, da bi si ondi kihanje zaradi smehu ustavil.
Poslednji smeh in glasni pogovor je vzdramil zdajci še ostala dva moža na ognjišči, debeluhastega tkalca ali suknaija in kmeta iz Velesovega.
Matevža Krasno in mladega, doraštlemu študentu podobnega lutrovskega predikanta ali pridigarja Luko Avniča iz Kranja.
Med tem ko poslednja dva poprašujeta kovača, kaj sta imela z Leskovicem, skoči ta zopet raz praga v kovačnico in migne tovarišu, naj molči, položi prst na usta in skrivnostno pravi:
„Vse je res, kar sem vam že zabičeval toliko potov."
„Kaj je res, prijatelj Florijan," zareži se zdaj kovač in jame zopet težko kladivo dvigati.
Leskovie ne odgovori, le zopet dlani pred zijavimi usti razprostre, potčm pa s kazalcem desne roke na prosto pokaže. Zdajci se spogledajo ostali tovariši; mladi Luka Avnič lahno zbledi, raz ognjišča skoči in zapah malih stranskih durij odmakne. Med tem se skrivaje glava za glavo po strmej cesti ozira in zopet nazaj v kovačnico umakne.
„Za vraga, kam hiti gospod Jarnej že v noč obhajat ?" vpraša potem kovač Gogala tovariše.
Te besede iipogumijo zopet Avniča, da odslonjen zapah nazaj nad duri pomakne, k prijateljem pristopi ter pristavi:
„Ali je res kaplan Jarnej ? Opeharil je torej stražnika. Izvrsten mož, pravi mož je to; takovih potrebujemo, vam pravim in naša stvar ni izgubljena."
Med tem' prizvoni sivolas crkovnik po klanci mimo kovačniee, in ko se spušča kopica naših znancev na kolena in odkriva glave, postoji duhovnik in jim podeli blagoslov, pri tem pa migne skrivaje mlademu Avniču in gori na strmino nad cesto pokaže.
„Ali si ga umel, kar ti je hotel naznaniti ?" vpraša Leskovie. ko duhovnik odide, na strmino zrečega predikanta.
„Le tja gori poglej, in umel ga bodeš tudi ti!" odgovori mladi tovariš. In kakor bi trenol, ozre se potem osem bistrih in začudjenih očij na strmino, po kterej vodi steza ob Kokri proti mestnim pristavam na desnem bregu reke.
„Za vraga, kam še hlača nocoj Sodar in Jahač in pa tista čmerika, grbasti Jelen", povzdigne zopet kovač črez nekoliko svoj glas in kaže s prstom na omenjene može, znane mestjane Kranjskega mesta.
„To je kaj posebnega", ongavi in zatrjuje Krašna, „kako bi mogli sicer v tem času iz mesta."
„Vse je tako, kakor sem vam rekel in zabičeval prej," jezi se zopet Leskovie.
„Mestni sodnik in njegovi biriči in škof in oni hlačarji na strmini, pa še mnogo skrivnih postopačev in hinavcev, vsi delajo pod enim rokavom ; kajti prisegli so, da uničijo kaplana Jarneja Ivnaflja, in lepo darilo in odpustki od samega rimskega papeža so jim obljubljeni, če store svojo dolžnost, tako sem slišal na tihem govoriti.
Zaradi tega, le verjamite mi, podkupili so cel6 mestnega stražnika, da spušča na nož kaplana z obhajilom iz mesta. Nocoj so se utihotapili tudi oni za njim in ■— gorje mu gospodu Jarneju, če jim pride domu gredč v pest. Pri Bogu je milost, v kokrinih valovih je ni, kedar ob-jamejo oni kterega izmed nas."
Prestrašeni se spogledajo nat6 možakarji in pritrjujejo molče tovarišu. „Prav imaš Leskovic, resnico si povedal," povzdigne zdajci Avnič glas. „0 tem mi je omenjal tudi že kaplan Jarnej sam in me prosil, naj ga spremljam skrivajo, kedar ima v noči opravek zvunaj mesta. Zaradi tega sem vas povabil nocoj sem možakarji; kajti vem, da leži v Britofu Gašpar Eokavec."
„Eokavec?" ponavljajo začudjeni tovariši in kovač Gogala vpraša radoveden: „Ali se je tudi njega prijela kuga ta, iz samega pekla k nam poslana, ki nam davi najboljše prijatelje?"
„Kaj kuga, nje obvaruje požirek žganja na tešč želodec in naš planinski zrak, ko bi ga mogli in smeli vsi uživati, a budalosti kmetske in zaslepljenosti te reši le zaspanost in bojazljivost v našej svetej stvari. Eokavec je pa pravi mož, trden kot skala in neomahljiv kakor ondi naš Grintovec, zaradi tega je pa tudi staknol in čutil nehvaležnost svojih lastnih rojakov."
„Ubili so ga torej, ubili in mu pretipali kosti?" čuje se zopet več glasov na en pot.
„ Odgovoril bi vam s tem, da bi dejal, vi ste lenuhi in mlačneži vsi, ki se ne brigate in ne veste, kako se počuti naša stvar, niti dve uri v okrožji. Sam ti prijatelj Gogala si edini, ki postaviš v sili zanesljivega moža na pravo mesto."
Ponosen je bil sajasti kovač te pohvale ognjenega predikanta, mrmrala pa sta ostala tovariša nevolje, meneč, naj se jima dokaže le ena sama mlačnost in protivnost občne koristi. Avnič se je veselil situvacije, v ktero je nalašč zapeljal svoje prijatelje, da bi dosegel toli lažje namen, kterega še v nocojšnjej noči v mislih ima.
„V obče sem zadovoljen z vašim trudom", pravi potem. „A povem vam, naše zadeve niso najboljše. Kakor nevihta tresejo sovragi na stebrih naše svete stvari, hoteč jih podreti v prah. In takova stebra sta, dobro veste sami, Knafelj in Eokavec; ona uničena, podrto je poslopje naših idej."
„Kdo bi uničil ona dva?" vpraša razjarjen kovač in dvigne težko kladivo, kakor da bi hotel reči: „To železo mu ubijem v črepinjo, ki bi si upal kaj enakega."
„Kladivo potrebuješ še nocoj, prijatelj, če si pravi mož", pristavi zopet predikaut.
„Povedati vam moram, ker ne veste, kakor sem se prepričal, da leži v Britofu Rokavec na smrt pobit. Cerkljanski župnik Oblak ga je namreč zvabil (znano vam je, da je tudi on naš skriven prijatelj) v svojo faro. Ondi je pridigoval Rokavec zadnjo nedeljo o svetih zakramentih. Jokalo je ljudstvo gineno po njegovej lepej pridigi, in to priložnost je porabil duhovnik, da je jel podučevati o svetem obhajilu v dveh podobah. Nemirni so postajali poslušalci, groženje in klici so se culi: Luter,š pridigar, ubijte ga, primite ga! Trenotek pozneje zgrabijo že kmetske pesti našega prijatelja in ga vržejo s prižnice na tla, da nezavesten obleži.
Skrivni somišljeniki ga preneso v noči potem v Britof, in ondi umira, — če ni morda že izdihnol, predno mu prinese Knafelj zadnjo popotnico, svoje blage duše."
Gineni so bili tovariši po tem žalostnem pripovedovanji, in Leskovic je jokal kakor dete in vprašal: „Mojster naš in vodnik, kaj hočeš, da naj storimo? V smrt grem za te in za našo sveto stvar."
„Sila še ni dobra zdaj, premalo nas je; a nekaj važnega se mora zgoditi še nocoj, če ne, smo izgubljeni", nadaljuje Avnič. „ Videli ste Knaflja in znano vam je, koga je šel obhajat. Zapazili ste tudi Sodarja in Jahača in Jelena in njihove hlapce ob bregu. Povem vam, našega Knaflja gred6 čakat, in kokrini valovi molče, če sprejmo tudi najbolj slavnega moža v svoje naročje, kakor bodo še nocoj Knaflja, — če ne preprečimo mi peklenskega namena onih malharjev."
Tihota nastane po teh besedah. Le v roke si sežejo možakarji, in molče poišče vsak nekaj železnega orodja za boj in brambo pripravljenega.
Ko zakrije pol ure pozneje temna noč Kokrsko dolino, stopajo skrivajo štiri podobe ob desnem bregu proti Britofu.
Drugo poglavje.
Čuj za nama strašna kletev, V kletvi štiije kmetje! Bes te lopi kak zbeživa, Kmetje pa za nama!
Levstik.
Vas Britof je bila pred tri sto leti, kar je lahko umljivo, še mnogo manjša, kot je dandanes. Pavel baron Egg, posestnik Brdske grajščine v obližji imel je ondi nekaj svojih pristav in desetino pri ondotnih kmetih. Ker je bil povrh zaščitnik luteranstva v kranjskem okrožji in oseben prijatelj duhovnika Gašparja Rokavca, prinesli so poslednjega iz Cerkelj na njegovo pristavo, da bi tam ozdravel.
Že tretji dan je ležal ondi mlad, lep in izvrsten pridigar Rokavec, zapuščen od vseh. Njegov prijatelj baron z Brda odpotoval je baš o verskih zadevah na Nemško. Ker je čutil, da se je pobil hujše, kot je
mislil v začetku, prosil je četrti dan nekega kmeta, naj mu pokliče kranjskega kaplana s svetim obhajilom.
Prekrižal se je pri poslednjem imenu kmetic, kajti dobro je vedel, da je ves' luter,š od nog do glave ta kaplan; a vendar je tekel v mesto in govoril s kaplanom Knafljem. Domu grede se je pomudil pri mestjanu Jahači in naznanil temu svoj posel.
Zaradi tega smo videli že uro pozneje omenjene mestjaua v prepiru z mestnim stražnikom. A ta razpor je bil le fingiran. Sivolas čuvaj je dobro vedel, da mora videzno braniti svoje pravice; za silo pa ni nihče odgovoren.
Ravno se je isti večer storila noč, ko dospe kaplan Kuafelj v Britof in izgine za škripajočimi vrati lesene koče, v kterej je bil skrit njegov prijatelj Gašpar Rokavec.
Molče poda poslednji desnico svojemu obiskovalcu, ko se sklone k njemu na postelj.
„Mučenik si za našo sveto stvar, dragi Gašpar", povzame naposled prišlec besedo in sede poleg tovariša.
„Rad trpim, saj me poznaš, ko bi moje trpljenje kaj koristilo", odgovori z otožnim glasom ranjenec, potem pa položi kazalec na ustni v znamenje, da je nevarnost v obližji. Orez nekoliko vpraša:
„ Ali je komu znano, da sem tukaj, in ali te je videl kdo na potu ?"
„Ne boj se, nevarnosti ni! Mnogo je kužnih bolnikov v obližji. Sumljiv ni moj pot. Celo mestni stražnik se ni mnogo branil durij odpreti po solnčnem zahodu, in najbolj uplivni mestjanje: Jahač, Jelen in še nekaj drugih govorili so zž-rne in mi pomagali."
Še bolj je zbledel bolnik pri teh besedah in pristavil potem:
„Nikomur ni upati dandanes. Varuj se, ko se vračaš domu. Meni se dozdeva tako, kakor da bi nas čakala velika nesreča. In ravno zdaj je moral odpotovati baron Egg; brez njega, prijatelj, smo pač kaplja na veji, trst v nasprotnem viharji."
Tako je tožil oslabljeni duhovnik in omahnol nat6 na slamo nazaj. Stoprav ko mu je zatrjeval prijatelj Knafelj, da si je izbral skrivno spremstvo, ki ga varuje in spremlja po nevarnih potih, in da je voditelj te garde orjaški iii siloviti kovač Gogala in Leskovic, jako premeten človek, ktera sta ga že tudi noc6j z nekimi tovariši skrivaje sem spremila: zažarilo je Rokavcu oko in stisnol je pomirjen znancu desnico.
„Za-te se bojim prijatelj", pristavil je naposled Knafelj. „Ti izgubljen, uničena je naša stvar; ti si hrast, mi tvoje mladike, ti solnce, ki nam kaže pota v temoti, mi potniki v noči brez tebe."
Med takim pogovorom pripravljal je Knafelj sveto obhajilo. Vzel je iz burze zlat kelih in ga postavil na mizo, vlil je vina va-nj, položil na
pateno belo hostijo in blagoslovil oboje ter molil z razprostrtimi rokami nad bolnikom.
„ Ali se kesaš svojih grehov in jih obžaluješ ?" vpraša potem bolnika.
Ko ranjenec molč<5 prikima in se željno ozre po zadnjej popotnici svetega zakramenta, povzdigne mašnik kelih, blagoslovi z njim.tovariša in pristavi: „ Veliko si trpel in trpiš za luč resnice svete vere, užij torej ta kelih svete krvi in kruh božjega telesa, ki te naj spremi v večno življenje — amen."
K<5maj pa ko je izgovoril te besede, s kterimi se je delilo tedaj luterancem obhajilo „sub utraque" ali v podobi kruha in vina, začuje se zvunaj pod malim oknom strašna kletev, in kakor otročja glava težek kamen prileti v stanico, ki zbije Knaflju obhajilni kelih iz rok in pogasi svetilnico poleg bolnika. Strašen nered nastane zdajci vsled tega v koči.
„Izdana sva, prijatelj. Hiti, reši si življenje, jaz rad umrjem!" vzklikne prestrašen bolnik, ko ga poskuša tovariš vzdignoti ter hoče odpeljati v varnejši kraj poslopja.
Med tem je šum in krik zvunaj vedno večji postajal. „Luteranca! Ubijmo ju, obesimo ju!" čujejo se razburjeni glasovi. „Našo sveto vero nam pačijo in božjo kri pri obhajilu pij6", kriči s posebnim naglasom krepek moški glas.
Neustrašljiv in neupogljiv je bil kaplan Knafelj. Kakor da bi se ne bilo ničesar pripetilo, obhajal je potem svojega tovariša in ga tolažil. In ko se je prepričal, da ga ne more s seboj odpeljati, blagoslovil ga je za slovo, poljubil in objel rek6č: „Zaradi svete naše stvari grem, sicer bi me le mogla smrt ločiti od tebe. Prijatelj, če postaneva mučenika za najino sveto vero, toliko lepše drevo spoznanja in razsvetljenja požene nad najinim grobom."
S solznimi očmi zapusti potem svojega prijatelja in še enkrat se ozre nazaj pri vratih, v znamenje, kako težka mu je ločitev od njega.
Prišedši k izhodu, zapazi, da so duri od zvunaj zaslonjene in da ga čaka gotova smrt, če pride v roko razjarjenemu sovražniku luteranstva. Zaradi tega spleže po lestvi pod slamnato ostrešje, pretrga si ondi slabi krov in skoči tri sežnje globoko dol na zemljo.
Vendar tudi tu ga opazi bistro oko našega znanca Jelena, ki je baš na tej strani stražil, da ne uteče luterski ptiček, ki se je ujel sam v nastavljeno kletko.
Strašen krik povzdigne zaradi tega Jelen in kliče na vse pretege na pomoč. A predno pritečeta izza ogla tovariša Sodar in Jahač z dvema hlapcema, izginol je kaplan Knafelj v temini ob bregu deroče Kokre.
Nepopisljiva gonja se prične zdajci za bežečim duhovnikom. Med tekom kolnejo in se prepirajo za sveto katoliško vero navdušeni mestjanje,
kdo je kriv, pa kdo, da je ubegnol ta luterš Knafelj, pa kako bi bili morali storiti, in kako. da bi ga bili dobili v pest in spravili za vse večne čase tja v Kokrski tomun postrvim in rakom za večerjo. Celo oni bi ne bili več za jed potem, trdili so možakarji, kajti obležal bi jim bil črni Luter v želodci in jih ostrnpil, kakor je našo sveto vero, da je vsi škofje in papeži baje ne morejo očistiti več.
Sedaj prisopo na obrežje kokrino in baš čujejo šum v valovih, kakor da bi bilo padlo človeško truplo va-nje. Le še zamolkel krik se razlega v globini in kletev nekoliko višje ob lesenej brvi, ki vodi prek Kokrske globine.
„Ali si utihotapil enega Juri in ga v Kokro pit poslal?" vpraša zdajci moški glas ob bregu tovariša, ki sem od brvi priteče.
„Branil se je za hudiča! Pa saj me poznaš, Leskovic, kdor pride v moje klešče, denem ga tudi na nakovalo pod kladivo. Tista griva Jahač je bil, čutil sem v rokah njegove proklete gosposke kosti. Niti ribe ne bodo zadovoljne z njim, in če še kdaj na suho zleze, kakor muren, če mu povodenj luknjo preplavi, zapomnil si bode, kaj se pravi naše duhovnike uvohavati, kakor pirun izvoljene device."
Tako je govoril naš znanec kovač ob Kokrskem mostu, Juri Gogala. ko je k ostalim tovarišem prihitel vesel, da je splačal sovražnega mest-jana, ki mu je bil že davno trn v peti.
Komaj je izustil govornik te besede, kar mu prileti težko okovana palica v glavo, da omahne nezavesten na zemljo.
„Tu imaš plačilo za tvojo lutersko laž", čujejo se besede potem; kajti Jahač sam je bil, ki je podrl s palico orjaškega Gogalo na zemljo.
Ko vidijo tovariši, da je uničen njihov voditelj Gogala, udero jo vsi brez izjeme v tek, in tudi katoliški mestjanje, ki še le zdaj razumejo svojo čudno situvacijo, prepričajo se, da so Jarneja Knaflja vrgli njegovi lastni prijatelji v tomun, meneč, da so ugrabili njegovega sovražnika. Isto noč je pil hladno Kokro še tudi debeluhast Matevž Krasna, ker uteči ni mogel, razjarjeni mestjanje pa milosti dajali niso.
Ko se je jelo drugo jutro daniti, prinesla je deroča Kokra mrtvo truplo Krasne na jez pod mesto in pa širokokrajno pokrivalo, o kterem so sodili ribiči, da ni nikogar drugega kot mestnega kaplana Jarneja Knaflja.
Tretje poglavje.
Zavreči v jezi ga, moj Bog ne hoti, Ker v zmoti žali te, ne 'z hudobije!
Prešeren.
Predno nadaljujemo, opisati moramo nekoliko osodo katoliške crkve v šestnajstem stoletji, to je v začetku verskih prekucij na Slovenskem.
Med duhovščino materne crkve vseh Slovencev v Ogleji vsililo se je v tedanjej dobi mnogo gnilega. Marsikteri zanikaren in neomikan duhovnik se je vzpel po protekciji plemenitašev ali lastne boljše krvi, ki je bila tedaj bolj v čislih kot dandanes, na visoko in najvišje duhovsko mesto in uplival bolj po svojej popačenosti in razkošji na svoje tovariše, kot z lastnostmi pravega duhovnika na neomikano ljudstvo.
Prežal je dalje neprestano krvoločni Turek na južnih mejah, oviral mirno delo Slovencev in njih telesni blagor. Celo najvišji dostojanstveniki katoliške crkve morali so skrbeti več potov bolj za varnost dežele proti sovražniku, kot za njeno nrav in verski duh. Naš starina Valvasor trdi, da je bil tedanji ljubljanski škof Kavbar boljši general kot crkven knez in diplomat.
Naravno je tedaj, da se je v takem socijalnem razmerji slovenskih dežel kakor črez noč ukoreninilo luteranstvo po nezadovoljnih in več potov od višjih po krivici zatiranih katoliških duhovnikih samih. Lutrove ideje so namreč delile duhovniku mnogo osebnih svobod in bičale brezozirno toliko razvad katoliških dostojanstvenikov, ki so razprostirale zlo voljo med ubogo nižjo duhovščino in nevednim ljudstvom samim.
Take okoliščine so prisilile naposled cel6 jako tolerantnega ljubljanskega škofa Kavbarja, da je šel v letu 1525. na državni zbor v Augsburg in ondi povzdignol svoj prvi javni „veto" zoper tako zvane skrivne in javne lutrovske predikante, ki zapeljujejo Slovence.
Ravbarjev protest je uplival tako mogočno na Ferdinanda I., da je razglasil še isto leto in sicer v Budi svoj generalni mandat zoper Lu-terance v svojih deželah in določil za vsake verske pregrehe sledeče kazni:
Kdor zasmehuje javno Boga in božje stvari, naj se obsodi na gro-mado. V ječo naj se vrže, kdor ne opravlja crkvene spovedi; zapre se ob kruhu in vodi, kdor se ne posti v zapovedanih postih ali kdor greši zoper ktero koli crkveno zapoved. Povrh se je v tem mandatu še zagotavljalo plačilo denuncijantom verskih grešnikov.
Ta zapoved se je poslala glavarju kranjske dežele Vidu Turnskemu v sto in šestdesetih iztisih, naj jo razglasi vsem Slovencem. Kako malo je ostrašla ta ostra zapoved navdušene luteranske duhovnike in njihove prijatelje, pričuje najbolje dokaz, da je šest let pozneje (1531) Primož Truber v ljubljanskej škofijskej crkvi obilo zbranemu ljudstvu pridigoval proti coelibatu duhovščine in zagovarjal sveto obhajilo „sub utraque" ali v podobi kruha in vina, a vendar ga niso niti sežgali na gromadi, niti zaprli, niti ni bil suspendiran „ab officio et beneficio" katoliškega duhovnika.
Po takih okoliščinah je naravno, da se je razširila kriva vera kmalu po vsem Slovenskem in da nahajamo, kakor je znano iz prejšnjih poglavij,
celo v malem mestu Kranji in njegovej okolici že tri luterauske pridigarje, ki so bili zapeljali že polovico priprostega ljudstva.
Toliko večje je bilo tudi razburjenje med peščico katoliških mestjanov v Kranji, ker so se prepričali, da nimajo niti v crkvenej niti v posvetnej oblasti dovoljne- zaslombe in pomoči proti luteranstvu po domačih duhovnikih. Pomagali so si torej sami, in sicer s kijem in koščeno pestjo. Sodilo je samo ljudstvo in samo kaznovalo utihotapljene luterailce. Marsi-kteri takov razširjevalec je izdihnol dušo na crkvenem tlaku vržeu raz prižnice, ali v pesteh razsrjenih poslušalcev.
Enaka osoda je doletela v cerkljanskej crkvi pri Kranji iz Kranjskega mesta pregnanega pridigarja Gašparja Rokavca. Tudi mestni kaplan Jarnej Knafelj ni že dolgo časa zakrival svojega krivoverskega mišljenja, a razširjeval ga je do sedaj le bolj skrivno.
Zatožili so ga bili zaradi tega že več potov katoliški mestjanje pri ljubljanskem škofu Urbanu Tekstor-ji, a vedno brez pravega uspeha. Po dolgem trudu so izprosili toliko, da je bil pregnan njegov tovariš Ro-kavec iz kranjske okolice, proti Knaflju pa javnih dokazov do sedaj še niso imeli.
Zbrala se je torej skrivna družba katoliških mestjanov, ki naj opazuje Knaflja na vseh njegovih potih.
In baš oni večer smo videli, kako so si glavne osebe te družbe, mestjanje Sodar, Jelen, Jahač in nekaj njihovih hlapcev, videzno priborili izhod pri čuvaji in spremljali skrivaje Knaflja na Britof.
Prepričali so se potem ti možakarji oblegajoč hišo, kjer je obhajal svojega pobitega prijatelja kaplan Knafelj, kako zlorabi poslednji svete zakramente, in ga hoteli utopiti v kokrinih valovih. Knafelj jim je samim sicer utekel, a bil po naključji kaznovan po svojem najboljšem zaščitniku, kovači Ju rji Gogali. Vendar rešil se je iz mrzlih valov in že drugi dan, bila je nedelja, pridigoval je v glavnej crkvi Kranjskega mesta, in sicer prvič odločno proti sovražnim katoličanom, ki napadajo kakor volkovi duhovnika, ki si upa grajati pregrehe in naredbe zaslepljene crkve.
Poslednja Knafljeva pridiga je bila kriva, da so se zbrali še isto popoldne pri Jelenu skrivaje katoliški mestjanje in poklicali za pričo tudi svojega odločnega prijatelja mestnega sodca. Sklenoli so ondi, da se mora učiniti nekaj proti luteranstvu in zdaj posebej proti kaplanu Knaflju: kajti dokazov imajo dovolj in veljavnih.
Po dolgem besedovanji se je dogovorilo, da se pošlje deputacija k ljubljanskemu škofu, ki ga ima naprositi, naj se potrudi on sam v Kranj, da se prepriča o žalostnih verskih zadevah, in naj kaznuje ali odstrani Knaflja in njegove skrivne pomagače.
Huda kuga, ki je razsajala tedaj v Kranji in v okolici, bila je kriva, da je ljubljanski škof Urban še le prvo nedeljo meseca aprila v bodočem
letu (1555) izpolnil dano obljubo kranjskej deputaciji in se pripeljal sam v Kranj ter povabil mestnega kaplana Knaflja, predikanta Rokavca, ki je bil med tem zopet ozdravel, in Avniča na sodbo. Le prvi je ubogal tej zapovedi in se opravičeval pred višjim dostojanstvenikom, poslednja dva sta pa poslala pismeno opravičevanje, a napolnjeno z lnteranstvom; kajti osebno si nista upala priti v strahu pred katoliškim mestjanstvom, ki jima je s kamnanjem žugalo.
Isto nedeljo je pridigoval potem škof Urban v glavnej crkvi jako lepo in ginljivo, o čemer celo Valvasor v svojej zgodovini omenja, proti vedno bolj razširjajočemu' JŠe luteranstvu po Slovenskem. Marsiktero omahljivo in mlačno srce se je vnelo pri tej priliki zopet za katoliško vero in obžalovalo s solzami svojo dosedanjo zaslepljenost.
In ko je izvrstni govornik konec pridige omenjal glasovitih raz-širjevalcev luteranstva, pridigarjev Rokavca in njegovega pomočnika Avniča, iii naposled njemu samemu pri današnjej sodbi nasprotujočega kaplana Knaflja, nastane strašen vrišč in nemir med poslušalci. In ko je potem javno raz prižnice omenjene duhovnike iz crkve izobčil, čujejo se glasovi: „Iz mesta mora krivoverec Knafelj".
Med tem se gnete nekaj mož iz crkve in hiti v župnijo, a ker je zaprta, ulomijo duri hotčč maščevati se nad brezverskim duhovnikom. Poslednji je pač slutil, kaj ga pričakuje, in utekel je v pravem času iz mesta.
Ko ne najdejo razjarjeni možje kaplana Knaflja, uničijo v njegovem stanovanji vso opravo in dragocenosti ter je pomečejo skozi okna na ulice. Po končanej pridigi dvignejo zopet drugi škofa in ga neso na zlatem sedeži v procesiji po vsem mestu kričeč in pojoč: „Slava našemu škofu, smrt vsem luterancem in njihovim skrivačem!"
Tako se je končala crkvena visitacija v Kranji. Katoličanje so bili veseli, kajti sodili so, da je zatrta za vselej luteranska ideja na Gorenjskem ; luteranci pa so se prepričali, da si morajo iskati odslej varnih krajev iii imenitnih zaščitnikov za svojo stvar, kajti oblasti so pokazale po dolgem času resno svojo nevoljo proti njim.
Koliko so se goljufali ti in oni, prepričajo nas bodoča poglavja.
(Dalje pride.)
Ni m
Ne! ostaviti ni moči Očetnjave mi sveta, Naj ponuja tudi stvarstvo, Kar najlepšega ima.
Naj se širi čudovito Zemeljski tam daljni krog, Dom moj majhni večje čudo Vendar le je božjih rok.
Najsijajnemu tam krasu Najti meje ni očem, Domovina kakor zvezda Svetla je nad bleskom tem.
Ne! pogrešati ni moči Vas, premilili mi glasov, Ki ste srcu, kar vzpomladi Dih mu prvih je cvetov.
Kaj zvenečih vseh jezikov Zemskih mi ponosni zbor, Govorica domovine Za-me je soglasja vzor!
* V ■ I
o c i!
Ne, ni moči! — tu povsodi Prostor me pozdravlja znan, Kitico spominov sladkih Si nabiram dan na dan.
In med njimi najsvetejše, Ki solzami jih rosini, Kakor nadeje nebeške Po grobovih jaz sadim.
Z vsem, kar duhu je predrago Na domovje je oprt, Me odtrgati od njega, To bi meni bila smrt.
Tukaj, kder življenje cvelo Neizrečno mi lepo, Kder mi slast in togo srce Uživalo je gorko :
Tukaj, tukaj, kder je tekla Zibel ljubih mi otrok, Tukaj žiti in umreti Velečastni daj mi Bog!
Lujiza Pesjakom.
Milko Vogrin.
Novela. Spisal dr. Stojan.
I.
Najhujše na svetu so bolečine, Ki človek molče jih iu v solzah premine.
Mrzel veter je bril v začetku meseca majnika leta 1878. po dunajskih ulicah. Zima se je še poslavljala od zemeljskih prebivalcev in bila v nočeh zadnji boj s preljubo, nežno pomladjo. Dnevi so sicer že postajali precej topli, drevje je poganjalo, in tam pa tam so črešnje že stale v najlepšem cvetu, a lahkoživi Dunajčan se je moral le še v svojo zimsko suknjo pridno zavijati, ako ga je tiral spanec .o polnoči ali še le pozno proti jutru domu. Ostri sever je zjasnil noč pred dnevom sv. Gregorja. Zvezdice so mirno migljale na nebeškem oboku, spremljala jih je večna jim tovaršica, bleda mesečna krogla. Hrup in šum po ulicah je potihnoj, polnoči je veličastno odbila ura na Štefanskem domu. Počivalo
je mlado in staro sanjaje o boljšem nadzemeljskem življenji, le tu pa tam se je poganjala hitrimi koraki kaka nočna prikazen v svoje domovje, zavijajoča se v toplo obleko pred hudim vetrom, a ne meneč se za bledo luno, ki plava mirno med tisoč in tisoč zvezdami nad Dunajskim mestom ter razsvetljuje tihe ulice.
Ura je bila ravno dve. Nje glas je odmeval kakor med razvalinami starodavnih, zapuščenih gradov. Ob enem pa se čujejo krepki koraki, ki tolčejo po tlaku, kakor da bi šlo za stavo. Jek se razlega po dolgej ulici, a kakor bi trenol, utihne. Pred hišo grofa Konarskega ustavi se črna moška postava. Bil je dr. Milko Vogrin, domači učitelj pri grofu Konarskem; mož v tridesetem letu svoje starosti, visoke, lepe rasti, po svojem obnašanji in bradi bolj aristokratu podoben, nego sinu priprostih slovenskih starišev, ki si s podučevanjem kruh služi. Hlastno izvlekši desnico izza suknje, v ktero se je zavijal, pozvoni ter pričakuje težko vratarja, ki bi ga rešil nočne mrzle sape. In kakor se večkrat prigodi, da mora človek na to, kar najbolj želi, čakati in da mu med tem minute in trenotki dolgi, nestrpljivi postajajo, tako se je godilo to noč tudi Milku Vogrinu. Zatorej še enkrat med kletvico ves nevoljen pozvoni, in slednjič prikolovrati vendar hišni čuvaj s svetilnico v roki ter ga reši — zvunanje nevihte.
Milko Vogrin je prihajal domu z domače zabave pri velikem obrtniku vitezu Karolu Stanovskem. Vitez Karol Skenovski je bil velik bogataš. Njegovo bogastvo je vzlasti naraščalo, odkar je bil začel avstrijsko armado s suknom za plašče oskrbljevati; prej je bil priprost obrtnik na Češkem. Preselivši se na Dunaj spoznaval se je z višjimi krogi, postal vitez železne krone tretjega reda za svoje obrtniške zasluge, a vsled tega občeval seveda bolj z aristokrati nego svojimi prejšnjimi znanci in prijatelji, ki so ostali prosti, če tudi pošteni plebejei. Z grofom Konarskim se je spoprijaznil, ko je ta bil generalni intendant v avstrijskej armadi, in osobito njemu se je imel zahvaljevati za premoženje, ktero mu je dohajalo večjidel le po tem. da je armado s suknom iz svojih treh tovaren zalagal. Vabil je torej grofa Konarskega in grofinjo Konarsko na vse večerne zabave, ktere je prirejal, a ne toliko iz hvaležnosti, kakor pa da dici svoje društvo z grofovskiin plemstvom.
Obiteljske razmere Stanovskega bile so prav prijetne in srečne. Njegova žena Berta bila je priprosta gospd, ki ni mogla v prirojenej jej prostosti zatajevati svojega češkega pokolenja, kterega se pa tudi kot pametna žena ni sramovala. Moža je osrečila z dvema otrokoma, sinom Rihardom in hčerjo Olgico. Rihard je bil že v tretjem letu svojih pra-voslovnih študij, Olgica pa nežna osemnajstletna gospica, izrejena pod varstvom svoje skrbne matere, ki je ljubila otroka, kakor ljubijo prave matere svoje otročiče. Otroka sta se izrejevala v strogo nemškem duhu,
če jima je tudi bila mati prava Čehinja in oče Slovan po krvi, a žalibože ne po duhu; kajti Skenovski ni bil politik, ampak le obrtnik, ki gleda samo na dobiček in svoj prid, a ne na narodnost.
V višjih krogih je vitez Skenovski iskal le nemške znance in ple-menitaše, a za slovanske krogove plemske se je malo ali cel6 nič brigal, sramoval se svojega češkega materinega jezika in se le poganjal za pravice nemškega obrtnika in naroda, ter preziral želje slovanskih svojih sobratov. Skenovski, prej še na českej zemlji omahljiv v svojih političnih nazorih, postal je, odkar je živel na Dunaji, trd Nemec, privrženec nemškim židovskim novinam, ker si je od njih največ dobička pričakoval.
Kakor se pa obrtniki in visoka bogata gospoda sploh le malo poganjajo za odgojo svoje dece, tako je bilo tudi pri Skenovskih. Sin Rihard je hodil v schottenfeldsko gymnasijo v šolo. Ker je pa bil sam sebi prepuščen in svoj gospod razven šolskih ur, godilo se mu je sprva slabo. Oče njegov prepričavši se, da sin po volji ne napreduje, poprosi ravnatelja na imenovanej gymnasiji, svojega nekdanjega součenca, naj priskrbi dečku Rihardu pridnega in zanesljivega učitelja. Osoda je hotela, da je prišel Eiharda podučevat — Milko Vogrin, ki je bil tedaj filosof, ali prav za prav slušatelj iz mathematike in fjsike na dunajskem vseučilišči. Poduk Vogrinov je imel velik uspeh, Rihard je pod njegovim vodstvom dobro napredoval, in naposled je še Vogrin začel mlado, desetletno Olgico podučevati. In to veselo ter prijetno službo je opravljal v zadovoljnost starišev, dokler ni šel dokončavši svoje učiteljske izpite za supplenta na celovško gymnasijo.
Z veliko hvaležnostjo in dobrim honorarjem odpustil je Skenovski učitelja svojih otrok, Milka Vogriua, ko je odhajal z Dunaja, ter mu obljubil svojo pomoč, ako kdaj take potrebuje. In res, prišel je čas, da je storil Skenovski svojo obljubo. Štiri leta pozneje pride Milko Vogrin na Dunaj nazaj, in tu dobi po posredovanji viteza Skenovskega službo domačega učitelja pri grofu Konarskem.
A med tem časom se je mnogokaj izpremenilo. Olgica, mala, pridna učenka, postala je Olga. nežna gospica, lepa cvetlica v rožnem ženskem vrtu. Rihard je bil tretje leto pravnik in že resen ter samostojen mož. Z veseljem so sicer sprejeli Skenovski Vogrina, svojega nekdanjega učitelja, ali pri tem sprejemu je manjkalo one nedolžne, otroške priprostosti in otročje udanosti, ki nam tako ljubo dene, ako jo vidimo med učenci in njih učitelji.
Razvidno je. da je z grofom Konarskim zahajal tudi Vogrin na večerne zabave k vitezu Skenovskemu. Tudi ta večer je bil povabljen grof Konarski s svojo soprogo in z Milkom Vogrinom, ali šel je kot grofov zastopnik Milko sam , ker je grofinjo hudo glavobolje nadlegovalo, a grof
sam ni brez grofinje zahajal na plesne zabave, kakoršna je imela biti v sredo večer pri Skenovskih.
Z veliko radostjo se je odpravljal ta večer Vogrin na odhod. Do-mišljeval si je, kako se bode zabavljal, s kom plesal, kako izborno vodil četvorko in izumeval jako zamotane figure na veselje svoje in drugih plesalek. Kdo izmed Vas, dragi bralec in bralka, še ni premišljeval, kako se hoče to ali ono noč, ktero je Musi Terpsichori posvetil, zabavljati ? Kako hoče biti vesel in poskočen! Kdo izmed nas še ni pričakoval na plesišči najboljše zabave in nežnega veselja za oko in duh, a drugi dan je moral z glavo majaje reči: Varal sem se; vse je ničevo; škoda za denar, noč, čas in zdravje! Kteri moški cvet še ni čutil hude, s svojimi železnimi prsti v globino srca segajoče bolezni, ki jo slabi zemeljski sinovi nazivljemo ljubosumnost, ko je videl po dvoranah, čvetočih od ženske in moške lepote, kako si stiskavajo roke, kako si šepečejo na ušesa, kako sumničijo in ogovarjajo jeziki eden drugega, da bi iztrgali plesalki iz srca udanost do svojega tekmeca in jej zasadili svojo Amorjevo puščico v kri in sreč. Marsikdo je že to občutil, in bolela ga je drugi dan in še dalje naprej glava in — srce. In tako je bilo tudi ubogemu Vogrinu, ko je hitel ob dveh po noči domu ter hotel s hitrimi, močnimi koraki in kletvijo pred svojim domom dušek dati — notranjej svojej burji in nevihti . . .
Stopivši v sobo, napravi si luč. V največjej naglici sleče si rokavici, a ne da bi jih mirno na mizo položil, vrže vse tja na stol in tla: rokavici, klobuk, plesne rede, beli ovratnik in frak.
„Tukaj ležite, jaz vas ne oblečeni več. Nočem več nositi obleke, v kterej toliko grenkobe in žalosti trpim. Zakaj sem šel tja in gledal, kako me vse prezira, ker sem le ubog domači učitelj, ker nisem . . . nič? Zakaj sem ostal tako dolgo med onimi, ki mislijo, da nimam kot ple-bejec pravice prihajati v višje plemenitaške kroge ? Da celo moj narod, moj jezik se mi je oponašal, in mi — Slovenci bi naj ne imeli sploh pravice in sposobnosti zahajati v take visoke, olikane družbe ?! . . . Kaj mi je bilo storiti? To slišati, šel sem, poslovivši se pri onih, ki nežje čutijo, kakor trda, neotesana magyarska grča, nadporočnik Benda."
Tako je govoril Vogrin v svojej sobi, sam, čisto sam. Komu bi naj tožil svoje gorje ? Zapuščen se klati po svetu, nima stalne službe, živi o tujem kruhu, pri tujej mizi, in to zakaj ? Kdo ve to vprašanje rešiti ?
„Mnogo mojih vrstnikov in součencev im& dobre, stalne službe. Mnogo mnogo mojih nasledovalcev živi o svojem stalnem kruhu, in jaz, kaj pa jaz? Jaz služim hlapčevsko službo, ne koristim niti narodu svojemu, niti domovini, niti državi. Moj poduk pada na nerodovitna tla. Visoka grofovska gospoda misli, da jej že zadostuje ime in kri plemenita,
a znanstvo in nauki so njej nepotrebni, in po teh nazorih odgojuje dandanes tudi deco ter gleda zanicljivo na učitelje. Tako sera hlapec tujim ljudem!"
To premišljevanje ga je užalilo. Prvokrat se je čutil po tem večeru — samega, zapuščenega. Srce mu je hrepenelo ven iz ozke sobice uehotč tja v dvorano, iskalo je tam kraljico celega društva, nežno cvetico, ki je s svojo lepoto in svojim duhom očarovala bližajoča se bitja. "Vsi so kar strme zrli v to krasno rožico in se spogledovali šepetaje si na uh6, kakor sivi starčeki pri Heleninem prihodu na trojanskem obzidji: „Nikdo ne čudi se več Trojancem in smelim Ahajcem, Žensko za tako da se med sabo prepirajo kruto! Veneri sličnaje vsa od temena krožno do pete."
To krasno lepotico Olgo izbralo si je srce hrepeneče in jo privedlo k žalujočemu Vogrinu.
„Kako lepo, kako krasno bi bilo sedeti z njo pri svojem domačem ognjišči, pomenkovati se o preteklih časih in nadepolnej bodočnosti! Kako bi jo ljubil, častil, negoval njo, ki je dika in kras — vsega ženstva! Pripovedoval bi jej, da sem domži na obalih Vrbskega jezera pri Celovci, v bornej kmetskej hišici blizu tam, kamor misli zdaj v kratkem iti z materjo zdravit se. Slikal bi jej one čase, ko sem se šolal v Celovci, kako sem se potem kot dijak v Ljubljani navduševal za narodno našo slovensko stvar, kako smo ljubili, častili in povzdigovali svojo domovino, kako gojili ljubezen do zapuščenega svojega naroda! Z njo bi se spominjal onili sladkih uric, ki sem jih preživel v njenej družbi kot nje učitelj, in tožil bi jej o mučnih časih v Celovci, kjer sem kot supplent . . . kaj sem storil . . . razodel svoje notranje mišljenje in ljubezen do svojega jezika in naroda. O vsem tem in mnogo drugem bi jej potožil, in njeno pomilovalno oko bi mi celilo hudo zaudane mi rane. ki še zdaj pečejo . . . tako hudo pečejo, da me delajo hlapca, ki ne more svojih sužnih verig raztrgati in si priboriti one zlate svobode, da bi rekel: To je moj dom. to je moja miza, moje ognjišče!!"
Zadnje misli vzdramijo Vogrina iz lepih sanj, ali kaj pomaga, da je vse le pena. ki se razkadi, ako v njo popihncš. Zlate gradove si kuj na neb6, ali strašna realnost vrže te globoko v brezdno, iz kterega se le moreš sam s svojo močjo rešiti.
Nežna cvetica Olga je prikovana, kakor začarana devica, z zlati m i verigami na visok grad. In ti Milko Vogrin, ti si sicer doktor modro-slovja in tudi častnik reservni s sabljo in por t epe jem, ali z vso svojo doktorsko učenostjo in hrabro sabljico si je ti ne pridobiš, niti na njo misliti ne smeš, dokler nimaš iste trdne podlage, ki jo imenujemo samo-stalnost v družbi človeškej. Kakor Archimedu, tvojemu častilcu, manjka tudi tebi stojala, s kterega bi poskušal vzdignoti zemljo iz njenih tečajev!
Tako filosofuje nas dr. Milko Vogrin. Uzrokov je imel pa tudi zato. Nocojšnji večer je bila proti njemu Olga nepričakovano prijazna; govorila je tako milo in ljubko z njim, da bi lahko po njenem obnašanji sklepal na čudno notranjo pretvorbo in udanost. Je-li pa vse to res le posledica njenega nagnenja, in ne prirojena in prirejena prijaznost, ki se tolikokrati opazuje v mestnih salonih ter slepi svet in sebe ? Vsega tega si Vogrin ne more tolmačiti, in Olga mu je postala hipoma velika uganjka. Ali tako nedolžno bitje ne more vdrati! Srce mu pri tej misli radosti ' vzkipi, čuti se novorojenega, polen ljubezni, sreče, blaženosti. Iz miznice potegne svojega ljubega tovariša in spremljevalca na svojem potovanji po tej trnjevej dolini zemeljskej, svoj predragi dnevnik, ki že sodržuje mnogo žalih mislij in temnih spominov. A zdaj mu zasveti zvezda prelepe bodočnosti, in v tej blaženej sreči hoče tudi njemu sporočiti, kar je čutil nocoj, ko je z njo govoril, in kar čuti zdaj zapuščen v osamelej sobiči. ■— -—
Med tem ko izliva Milko Vogrin svoja čutila v pero in si olajšuje pisanjem srce, spravlja se gospoda pri Skenovskih na odhod. Vsi se krožijo okoli gospodinje Berte in lepe nje hčerke Olge. Najprijaznejše in najtežje, zatorej pa tudi najbolj nazadnje, odpravlja se plemenita rodbina ogerska Benda.
Gospod baron Arnold Benda, mož kakih šestdeset let, je velik posestnik in grajščak na Blatnem jezeru. Znane so bile nekdaj po vsem Ogerskem njegove vinske gorice, ali vsled denarne izgube leta 1873. seje njegovo imetje skrčilo, in komaj da še živi po zimi na Dunaji v lastnej, a zadolženej hiši, po letu pa na Blatnem jezeru pri svojih vinogradih. Arnold Benda je bil srečen oče. dvojih otrok. Sin Robert bil je mož nekaj črez trideset let in nadporočnik pri 7. huzarskem polku. Hči Jelica pa je že bila omožena z baronom Paczonjjem, precej zadolženim ogerskim magnatom.
Staro prijateljstvo je združevalo obitelji: Skenovski in Benda. Želja je bila, da postaneta Olga in Robert mož in žena. Skenovski je želel to s svojega stališča, ker bi bil rad svojo hčer oddal — baronu iii povrh še bogatemu plemenitašu, kakor je sam mislil, in Benda je zopet za-se pričakoval, da si po tej zvezi opomore svoje slabo gmotno stanje. Sin Robert bi imel hitro, ko bi po ženitvi doto svoje žene prejel, vojaškemu stanu slovo dati in prevzeti zadolženo posestvo z grajščino vred na Blatnem jezeru.
. Razumljivo je torej, da je postajalo občevanje med obema obiteljima vedno ožje, in da se je vedel Robert Benda proti Olgi cel6 po domače. Na vsako domačo veselico ste se obitelji vzajemno vabili, in tako je bilo tudi nocoj.
Skenovski je namerjaval svojo soprogo s hčerjo vred poslati na Koroško v kopel „Poreče" ob Vrbskem jezeru. Tam si je bil pred dvema letoma kupil malo ali prav vkusno v švicarskem slogu zidano villo, s sadnim vrtom in lepim parkom ozaljšano. Letos se je odločil soprogo, ker je bolehala, takoj že meseca majnika s hčerjo Olgo tja poslati. Kihard bi se imel še le po dokončanem poletnem tečaji, kakor druga leta, tja podati, a sam si je navadno izbral drugo polovico meseca julija za svoj • počitek, tako da je s sinom skupaj villo na Vrbskem jezeru obiskaval in tam do konca avgusta prebil, mati z otrokoma pa je sploh do meseca oktobra na deželi ostajala.
Nocojšnja zabava je bila nekakov „valete" ali veselica za slovo. Povabilo se je bilo mnogo odlične gospode, med njimi v prvej vrsti seveda baron Benda s soprogo in sinom Robertom, ki je slul v ogerskih salonih dunajskih za dobrega plesalca in dvorljivca; kajti vedel je .vsako zimo priti na Dunaj v garnisono, če ravno ni tli imel 7. huzarski polk svojega mesta. Povabljena je bila tudi, kakor nam je že znano, obitelj grofa Konarskega z domačim učiteljem dr. Milkom Vogrinom, ali ta pot je moral zadnji zastopati svojega gospodarja in grofinjo.
Kazalec na uri se je že četrtokrat. sukal po polnoči okoli svojega sredotočja, in juterna zora je že žarila na vzhodu neb6 in vabila zemeljska bitja, naj hitč pozdravljat blaženo solnce, ki vstaja novorojeno iz Oke-anovega valovja: ko je jemala zadnja gospoda od Skenovskih in Muse Euterpe slovo.
Poslavljajoč se ogovori Robert Benda kraljico celega društva: „Go-spica Olga, žal mi je, da se moramo že raziti. Marsikaj bi Vam še imel razodeti, kajti poprej ko je bil še tukaj oni plebejec, Vogrin, ali kako se že zove, nisem Vam moget skoro ničesar povedati in važnega razkriti; vedno Vam je stal za petami ta nesramnež, in tudi Vi ste mu bili tako prijazni, kakor da bi bil Človek naše vrste in ne neomikan prostdk."
Pri teh tako ošabnih besedah zaradi Olga v lice, a da bi svojo zadrego zakrila, mahlja s pahljačem in odgovori mirno v tla gledajoča:
,,Z gosti mora biti vsak človek prijazen, gospod nadporočnik; sicer jih ne vabi k sebi, ako bi se potčm proti njim ošabno obnašal."
„Ali taki ljudje, priprosti učitelji, se sploh ne vabijo," pritegne Robert srdito.
„To so storili moj oče, in ne jaz; in dr. Milko Vogrin je povrh dober naš znanec od davna že. Jaz sama sem ga nekdaj čislala kot svojega učitelja, a zdaj ga spoštujem in c4nim kot človeka." Na-glašujoč besedo „človeka" pogleda Olga na ravnost Robertu v oči in nadaljuje: „Njegovo obnašanje je po vsem fino in izborno, njegovo govorjenje premišljeno in duhovito, tako da se ga človek nikdar ne naveliča."
„Ako je prazno in puhlo govorjenje o vzgoji, o svobodi, o neslanem slovstvu in kaj še vse takega, zares duhovito, po tem takem Vam seveda njegova druščina ne preseda." odvrne Robert razjarjen, da si upa Olga. njegova bodoča nevesta, zagovarjati Vogrina, ki mu kot Slovenec — njemu kot Magyaru že bode v oči; in povrh se še pa v Vogrinovih žilah ne pretaka ona blažena plemenita kri, ki daje človeku še le pravico občevati z gospodo, kterej se prištevate obitelji baron Benda in vitez Skenovski.
Robert bi še bil mnogo gorkih gospiei Olgi povedal in nad Vo-grinom svoj žolč izlil, a k sreči ga pokličejo stariši na odhod.
Njegova mati-, gospž Amalija Benda, približa se namreč rekoč: ,,Zdaj je skrajni čas, da končamo preveseli večer, Olga in Robert. Vaše dvorljivo obnašanje, gospica Olga, in zares gospodinjsko vedenje Vam dela mnogo časti, in vidi se, da bodete kaj izvrstna gospodarica. Vsi so bili kar zamakneni v Vašo prelepo prikazen, o Vašej vsestranskej skrbi, vzlasti o Vašem prijaznem vedenji proti vsakemu brez izjeme".
„Take hvale ne zaslužujem. Storila sem, kar stori vsaka domača hči pri takej priložnosti," odvrne sramežljivo Olga, in po strani na Roberta gledajoč dostavi: „Ali še to se mi šteje v greh!"
Zadnje besede je k sreči gospa baronovka preslišala, kajti nadaljevala je: „Torej moja draga, ljuba Olgica, prelepo hvalo Vam še enkrat izrekam za ta večer! Okrepčajte se na deželi in ozdravite popolnoma svojo mater. Morda pridemo tudi mi v Poreče na Koroško Vas obiskavat, zakaj na Blatnem jezeru ne bodemo letos vsega poletja preživeli, osobito ako dobi Robert'svoj zasluženi odpust na mesec dnij. Na svidenje!" in pri teh besedah poljubi Olgo dvakrat v lice.
Robert se potem Olgi molče prikloni, ona pa odzdravlja mirno in ponosno stoječ, poda kar mehanično Robertu roko, da jo v slovo in zahvalo poljubi, in prezirajoč ga oklene se njegove matere, ktero spremlja do vrat, kjer se še tudi od drugih gostov poslovi. —
Ko se je družba razšla, vrnejo se Skenovski počivat. Tudi Olga se ni dalje razgovarjala niti z materjo niti z očetom o uspehu nocojšnje veselice kakor druge krati, temveč ljubeznivo se poslovivši od starišev, šla je v svojo spalnico k počitku.
„Kaj le ima nocoj Olga, da je tako malobesedna," opomni oče Skenovski proti svojej soprogi, spravljajoč se počivat.
„Trudna je od velikega govorjenja in mnogega plesa, kajti ura je že davno tri odbila, in tako nežno bitje potrebuje hitro počitka," zagovarja Olgo mati njena, dobro vedoč, da je bilo Olgino obnašanje proti Robertu na zadnje malo izpremenjeno.
„Tudi drugekrati je toliko plesala in bila vesela do zadnje minute, ali nocoj se mi vidi, da se še od Roberta prijazno poslovila ni. Tudi se
2*
mi dozdeva, da je postala zadnjo uro, hitro ko se je bil gospod dr. Vogrin poslovil, bolj otožna in zamišljena."
„To ni res, moj ljubi Arnold", odvrne hitro njegova soproga. „Jaz sem jo opazovala celi večer, in bila je nocoj sploh manj vesela, nego druge večere. Tožila mi je že zjutraj, da jo boli glava, in to bode tudi uzrok, da ni ohranila nocoj do konca svojega navadnega veselja."
Ker nista mogla roditelja po tako hrupnem večeru hitro zaspati, govorila sta o raznih stvareh. Predmet vsemu pa je bil, kakor je to navada po domačih veselicah, razgovor o razmerah posameznih gostov in o njihovem vedenji. Tudi o Vogrinu se je govorilo, vzlasti o njegovem finem obnašanji in govorjenji.
„ Gospod dr. Vogrin je nocoj kaj izvrstno zastopal svojega gospoda grofa in grofinjo," nadaljuje razgovor gospa Berta po kratkem molčanji. „ Razveseljeval je celo društvo, da ga je bilo veselje gledati, in četvorko je vodil tako premišljeno, da so se mu vsi čudili. Z njim je Olga mnogo plesala in se dobro zabavljala. Tudi Rihard je bil vedno pri njem".
„To mi ravno ni prav, da je Olga toliko z njim občevala; kajti baron Robert, ki se tako s svojim plemstvom ponaša, ne bode zadovoljen, če se njegova bodoča . . . nevesta z drugimi, in to nižjimi bolj kakor z njim zabavlja."
„Tega ni Olga nikakor storila," odgovori mu žena odločno. „Sicer se pa Robert Benda res preveč ponaša s svojim plemstvom in s svojim magyarskim narodom. On nični namreč, da je le njegov narod največje veljave, in da so drugi le od božje in magyarske milosti odvisni. Nemec še malo velja pri njem, a veliko tudi ne; Slovana pa kar ne more in ga psuje pri vsakej priliki, če ravno ve, da sem jaz sama rojena Če-hinja in da ljubim svoj češki kakor ves slovanski narod. Tudi gospoda Vogrina ne more trpeti, ker je Slovenec in se poganja včasih za pravične zahteve svojega rodu".
„Ti se preveč vznemirjaš zaradi tega, ljuba moja. Meni je vse eno, ali je kdo Nemec, Magyar ali Slovan. Pri obrtniji se na to ne gleda, temveč meni je tisti najljubši, ki promptno in najboljše plačuje in največ premore. Bi li jaz ne bil na to gledal in ne bi smatral imetka in denarja za najboljšo narodnost, ne imeli bi tega, kar imamo.
Imetek moj pa se tudi pripoznava in visoko ceni. Baron Benda, ta precej premožni magjarski grajščak, želi, kakor ti znano, mojo Olgo za sneho, in meni samemu je tudi ljubo, ako postane moje dete ba-ronovka in bogata grajščakinja, če tudi magyarska. To je zdaj ona misel, s ktero se vsak dan bavim, in stvar bode v kratkem dognana. Robert Benda, nadporočnik, izstopi kot stotnik iz vojaške zveze, prevzame posestvo in grajščino na Blatnem jezeru, in moja Olga, dobivši lepo doto, bode srečna soproga z njim."
„Lepi so sicer tvoji načrti, ali jaz jih nisem kaj vesela," odgovori mirno gospa, listajoča po knjigi, ktero je začela ravno čitati.
„ Seveda, vi ženske imate vedno nekaj ugovarjati. Zakaj hi ne bila mojega načrta vesela?" vpraša jo malo nevoljen Skenovski.
„Zato ne, ker delaš račun brez gospodarja, in gledaš, da bi bil zet bogat in visokega plemstva, najrajši kakšen grof, ali na to pa ne pomisliš, kaj poreče k izbranemu ženinu dekle, ki naj z njim celo svoje življenje živi! Prva stvar je sreča in zadovoljnost zakonska, ne pa denar."
„Ti govoriš o sreči in zadovoljnosti zakonskej, a ne pomisliš in ne veš, da je denar glavna podlaga zakonskej sreči! Ali bi bila midva tako srečna in zadovoljna, ako bi pomanjkanja trpela?" pristavi zmagonosno gospod Skenovski.
„Ali bi pa bil najin zakon tako srečen, in bi li bila midva tako zadovoljna, ko bi naju ne vezala prava ljubezen?" vpraša naglo Berta svojega moža in ga iskreno poljubi. „Glej, prva podlaga vsej sreči je ljubezen, ki vse vlada in osrečuje; ona je ista nevidna moč, ki nerazrešljivo veže ženo in moža. Kjer prave ljubezni manjka, tam ni sreče in božjega blagoslova.
Z malim sva začela. Bil si majhen obrtnik na Češkem; tam sem te jela spoznavati. Srčna ljubezen je naju v zakon zvezala, in ta zakon je srečen, in blagoslov božji je vladal nad njim. Imava dvoje otrok, in to pridna in ubogljiva otroka. Ti si veliko prigospodaril, postal si vitez, ker si obrtnijo toliko povzdignol, in naša hiša je spoštovana in čislana . .
„Od tega pa naj tudi otroci nekaj imajo," seže jej naglo soprog v besedo. „Sinu se ne bode treba tako ubijati, kakor meni. On konča svoje pravoslovne študije in prevzame potem vodstvo mojega gospodarstva pod mojim varstvom. Olga naj postane baronovka in grajščakinja ter srečna žena, saj jo gotovo veže ljubezen do Roberta in njega do nje. Jaz sem se o vsem tem dogovoril z očetom baronom Bendo, in tudi sin njegov Robert že ve o tem in je prav vesel. Zatorej upam, da mi Olga in z njo ti ne bodete ugovarjali, kajti moja skrb za vso hišo in otroke ti je dovolj znana."
„Ali si že z Olgo o tem govoril?" vpraša zdaj mati vsa v skrbeh.
„Ne, ker se mi ni zdelo potrebno. Kar odločim jaz, to bode ubogljiva hči, kakor je Olga, tudi rada storila. Sicer pa lahko ti o njenej nagnenosti pozveš in jej ta moj načrt naznaniš. Volja moja naj bode njej in tebi povelje."
„Se-li ima ta zveza z Robertom že tako hitro izvršiti?"
„Vsej stvari nič ne nasprotuje, kakor sem se nocoj pogovarjajoč se z gospodom Bendo prepričal, in naznanjam ti zdaj kot gotovo, kar sem ti prej le mimogrede kot svojo domnevo omenjal.
Po letu ko pridemo k Vama] v Poreče, bode lahko zaroka, in v jesen ko se vrnemo z dežele v mesto, se naj poroka vrši. •Baron Benda na-merjava namreč priti v Poreče in črez poletje tam ostati. Tudi Robert si prosi odpusta za eden mesec ali dva, in hoče ta čas z nami preživeti.''
„Kako pa da mi nisi tega prej naznanil", vpraša začudjeno gospa svojega soproga. oponašajoča mu z glasom, da ni lepo jej kaj takega zakrivati.
„To ni bilo mogoče, ker še tega sam nisem prej vedel. Nocoj sva se še le z baronom o tem na tanko zmenila in stvar do tja dognala, kakor si( slišala. Baron je začel sam o tem govoriti, in zdi se mi. da mu moje prijateljstvo vedno ljubše postaja, in da bi je jako rad s poroko najine hčerke in svojega Roberta utrdil."
Soproga ni možu po teh besedah več ugovarjala, ampak začela dalje citati, da bi si misli razgnala. Skenovskega pa je spanec posilil, in konečno je trdo zaspal.
Smrtna tišina nastane; le močno dihanje spečega soproga dramilo je nočno tihoto. Mati je ugasnola luč, ker ni mogla dalje brati, a tudi zaspati ni mogla, kajti njeno srce ni mirovalo. Razne misli so jej po tem pogovoru rojile po glavi. Mislila je na svojega ljubega otroka, kte-rega bi naj tako naglo izgubila, na svojo drago Olgo, ki je še neizkušeno ošemnajstletno dekletce, in bi naj prišlo temu, nikakor ne nežnemu baronu v roke. „In morda ga še ne ljubi, saj mi ni nikdar kaj takega o njem govorila, da še ne omenja ga rada!"
Tako premišljujoči) vleče jo tja k svojemu otroku. Radovedna je, ali že Olga spi ali ne. Morda jo še glava boli, ali pa bije notranji boj s svojim srcem, kajti gotovo jej je Robert o vsem tem že govoril. Zakaj pa je bila nazadnje tako pobita, da cel6 žalostna?
Mati je ugonila misli in čute svoje hčerke. Olga se je dospevši v spalnico1 vrgla tja v naslonjač in začela ihteti. Bolele so jo v srce srdite besede Robertove in njegovo obnašanje proti njej. Robert ni vedel, da je žalil Olgo z vsako hudo besedo, ktero je le govoril o Vogrinu. Zmerjal ga je, imenoval ga priprostega ubožca in reveža, ki le toliko ima, kar mu dobrovoljno ljudje podajejo, ki nima stalnega mesta in ga tudi ue bode dobil, zato hoče že 011 — Robert Benda skrbeti. Vogrin ne zasluži službe cesarske, ker je v svojih pogovorih premalo domoroden, in se cel6 drzne svoj narod, ta ničvredni narodič slovenski, ali kako ga že imenujejo, ki obstoji iz samih poslovenjenih Ogrov. Nemcev in Italijanov, zagovarjati ter druge narode psovati!
Tako nekako je pobijal Magvar Robert Benda dr. Vogrina , našega mirnega, plemenitega rodoljuba, pred Olgo. Sumničil ga je zmožnosti do najnesramnejših del in mu oponašal njegov obskurni rod in rojstvo.
Robertove besede so delale nasprotni upliv in utis v Olginem srci. Robert je želel Vogrina pri Olgi očrniti, a on se jej je le še bolj omilil. Robert je hotel zaprečiti njeno občenje z njim, a ona je še bila bolj prijazna proti Vogrinu. Robert je hotel, da Olga sovraži tega plebejca, a njej je tem bolj dopadalo Vogrinovo vedenje, govorjenje. Milkova osoda jej je bila znana, in ona je čutila z njim težkočo vsakdanjega življenja in hude udarce njegove nemile sreče. Od tega večera se je začela za-nj bolj zanimati; še le zdaj je spoznala na tanko razloček med Robertovim in Vogrinovim značajem. Ljubila je kot desetletna deklica v Milku Vogrinu svojega učitelja, a zdaj ga je spoštovala kot človeka. Spoznavala je njegove lepe lastnosti in si na tihem mislila, tak mož bi znal osrečiti deklico, tak značaj je potreben, da cvete sreča v zakonu. Med tem ko so se jej lastnosti Robertove vedno temnejše in grše dozdevale, svetila se je krepost, značaj in človekoljubje, nežnost in rahločutnost Vo-grinova, ter jo za-se navduševala.
Kakor zatemni juterno solnce s svojimi zlatimi žarki zvezdice na nebu in prežene ves mrak in ternoto, tako je pregnalo Vogrinovo solnce kreposti v nežnej deklici vso nagnenost do Roberta, in zatemnilo v njenej duši vse misli o navideznolepih lastnostih Robertovih. Vogrin je bil Olgi solnce, po kterem se je, kakor solnčnica v naravi, nadepolno ozirala in si ga želela na-se potegnoti ter se vekomaj greti o njegovih blaženih žarkih.
Tako je Olga žaluje premišljevala. Misli na Roberta bile so polne srda in jeze, na Vogrina polne ljubezni in pomilovanja. Zidala si je neizkušena deklica zlate gradove v oblake, ^kovala si zvezde svoje prihodnosti na nebo. Kaj bi vse storila za Milka, kako bi mu mogla pomagati, da bi postal samostojen, da bi dobil plačilo za svoj trud, za svoje študije, za blage nazore! Dala bi mu najboljšo službo, postavila bi ga za pro-fessorja v največjem mestu, najrajši seveda na Dunaji; želela bi, da bi učil takoj kot učena glava na vseučiliščnej stolici ter postal imovit, poznan, zaslužen mož! In kaj bi bilo potčm z njo? Ali bi je ne mogel osrečiti Milko namesto osornega Roberta, ki jo je nocoj tako žalil ?----
Ta večer jej je bil Robert že naznanil, kako se on čuti srečnega poleg nje. Omenjal je, da bode prevzel posestvo in da se hoče v kratkem oženiti, želi si pa le tako blage ženice, kakor je Olga. Le take lastnosti in take razmere, kakor so njene, sevčda le glede na doto, zamorejo ga osrečiti! Ima jej neko skrivnost razodeti, ki odloči obema prihodnost, a zdaj še ni vse dognano, da bi se že mogel jasno in odkritosrčno z njo o tem pogovarjati.
Iz vsega tega je Olga lahko sklepala, kaj jo pričakuje, da jo misli Robert snubiti, da bi naj postala grajščakinja tam na Ogerskem, tam na Blatnem jezeru. Ona bi naj bila žena uiožd, ki vse sovraži, kar ni višjega
ali vsaj baronovega plemstva. Ali tak mož, pride jej nehote na misel, bi lahko enkrat tudi njo preziral in jej metal v oči, da nima plemenitih pradedov, da je oče le vitez po cesarskej milosti, sicer pa priprost suknar. Tega ne, tega nikdar! „On ne ljubi mene, ampak moj denar, mojo doto," vzdihne naposled; „mene bi radi le prodali, in oni me kupili, da jim rešim posestvo in obstanek, jih rešim denarstvenega propada!"
Uboga deklica je dolgo slonela tako premišljujoča. Truduost in zaspanost jo konečno posili, in ona lahno na naslonjači zaspi. Sanjala pa je čudne sanje:
„Stala je na robu velikega jezera. Gledala je v temno, zeleno vodovje. Dna ni bilo videti. Valovje jo silno bučalo ob skalnati breg. Na enkrat pa zagleda med valovi neko stvar. Bilo je truplo. Valovje gaje gnalo proti skali, kjer je ona stala. Vse krvavo in pobito pljusknejo ga valovi ven na obrežje. A ono ni bilo mrtvo; gibalo je roke in noge. Slednjič se vzdigne. Prikazen se jej zdi znana. To je — to je — on, to je — Milko . . . Vogrin."
Samega strahu se je Olga vzdramila ter vsa omamljena klicala : „To je — on, to je ■—■ Milko . . . Vogrin".
Pri teh besedah vstaja, širi roke, hoče nekaj objeti, a zdaj izpre-gleda — in pred seboj vidi stoječo — svojo mater,
Mrkla luč je obsevala bledo, prestrašeno Olgino lice. Mati jo prime za roko in jo pritiska k sebi prašaj6č jo: „Kaj ti je, moje drago, Ijuho dete ? Vzdrami se Olga, jaz sem! Ali še ne spiš ? Zakaj nisi v postelji, in še zdaj oblečena!"
Tako je stavila mati vsa prestrašena še mnogo vprašanj svojej Olgi in jo tolažila.
„ Dobro sem storila," mislila si je potem sama pri sebi, „da sem šla gledat, ali že dekle spi." Ko sta namreč gospod iu gospa ut^hnola, in je bil soprog zaspal, ona pa ne spati mogla, premišljala je dolgo o osodi svojega otroka, konečno pa vstala in šla gledat v Olgino spalnico. Začudi se, ko vidi luč goreti, Olgo pa še oblečeno ležati na naslonjači. Nekaj časa jo ogleduje, ali glej, na enkrat se vzdigne in hiti njej v naročje. klicajoča ime: „Milko . .. Vogrin!"
V kratkem se je Olga zopet zavedela, mati jo je spravila v postelj, jo iskreno poljubila, ugasnola luč in se podala v svojo sobo, zadovoljna da je spravila otroka k sladkemu počitku! —
(Dalje pride.)
Na planini.
i.
Orez solnčno plan blesteč hiti Studenična vodica In mnoga tam lepo dehti In scvita se cvetica.
Pa vendar ni studenec to Ki pred menoj vali se Pa vendar ni polje ravno Ki pred menoj žari se!
Dekletce sem presrečno jaz — Kako bi pač ne bilo? Saj njega ljubim večno jaz In z nevtešljivo silo.
Oj srčice mlado, skrbno Ravnina si prostorna Po tebi pa žari svetlo Ljubezen se uzorna!
Krasan je on, kot solnčni svit Ko v zori se prižiga In ljub in zvest in plemenit In mlada moč krasi ga.
Brez njega — kaj počela bi Kako bi li prestala? Oh! vekomaj trpela bi In vekomaj plakala!
Zato zato pa ljubi moj Udaii ini ti ostani In ti stvaritelj nad menoj Lepo mi ga ohrani! . . .
• II.
Po daljnej planini razliva morje Mogočno se zore jutranje — Le blesti, le blesti mi ravno polje In vzbujaj vesele mi sanje!
Mladenka na tebe upiram oko In radost blesti mi nebeška In tudi oh tudi to srce mlado Polno je jutranjega bleska!
In kakor da nisi planina mi ti V veselji se meni dozdeva In kakor da zora jutranja to ni Ki zemljo pokojno obseva!
Na srčice moje razlila se je Prekrasna, blesteča svetloba Pred njo pa temina zgubila se je In tudi zbežala tesnoba.
Na tebe ljubimec, na tebe spomin Budi se mi v srci plamtečem Ljubezen žari se iz njega globin In dviga se v svitu blestečem.
In krasno po bitji se celem žari In mlado veselje mi vstaja — Oj pač ga liikjeri krasnejšega ni I11 z vencem me jasnim obdaja.
Zato pa, zato pa le blesti lepo Planina pred manoj ležeča, Saj srce si moje, oh srce mlado In zora ljub a v je goreča!
Popotni spomini.
Spisal Igo Kas.
I.
V Ercegovino.
Bilo je o kresu leta 1879.
Bolehen sem se ob palici plazil do pošte, kjer so se popoldne navadno zbirali mladi tržanje; kajti kavarne nismo imeli in — na pošti se je nahajalo dosta novin, ktere smo ali „bona" ali „mala iide" prebirali. —
Ravno danes ni poštni voz prišel ob času •— in težko smo ga pričakovali, sedeči v senci na kamenitej klopi pred hišo.
„Zdaj pride!" vzklikne veselo moj drug, ki se nežnega listka z daljnega Dunaja nadeja.
„No, hvala Bogu! V tej vročini še dalje čakati, naj se vragu ljubi, meni ne!" dč neki drug — in mali voz postoji pred nami.
Zaklop se odpre: ena vreča, dva predela, —• drugega nič . . .
Med časom, ko poštar nreduje ter napisuje, kar je potreba, odveže in odpečati nekdo vrečo ter polaga pisma na mizo.
„Za Tebe nekaj, Igo!" —
„Za mene? Čudo, da še kdo misli na-me" — in primem list. —
Kaj je bilo v listu? Povelje, naj se „precej" podam vErcegovino; tam nekje blizu Mostara naj se javim!
Dobro! Bolezen me je namah zapustila, morda se je zbala dolgega potovanja. Vržem palico v kot in korakam čvrsto domu. —
Poslovim se od zelenih gajev, temnih šum, od žuborečih potokov, kojih trojica se zbira blizu domačega kraja, poslovim se od cvetočih se-nožetij, od marsiktere dišeče cvetice —■ '•— in dva dni pozneje me odnese železnica proti belej Ljubljani črez Kras v Reko. —
Noč, tiha poletna noč se je prostirala, ko sem prispel v Reko ter se hotel podati počivat. Ali ker sem bil spehan in truden, ni mi dalo miru, moral sem iti k morju. Saj sem že dolgo hrepenel zopet dihati morsko sapo, gledati lesketanje penečih valov, slušati večno melodijo bobnečih morskih voda.
Ko sem zadnjič bil v Reki, domu se vračajoč iz južne Bosne, bila je zima, morje burno. Srditi valovi so se gonili, kakor čreda divjih konj z belimi, vihrajočimi grivami, daleko, daleko, — kjer se klanja oblačno nebo na-nje ter je objema s temnimi rokami ... In valovi ti so bučali, pena je kipela, južni veter je sviral na morske strune, na vrvi malih in velikih ladij, ki se veselo zibljo, sviral je svoje ljube melodije, kakor sivi pevec na harpo prešlih dnij! . .
Bil sem onega dne prijadral iz Senja. Besneči vihar me je sprejel, ko sem na lahnem čolnu prispel do ladije, in oni južno-vzhodni piš, mogočni gospodar jadranski, prijel je z nevidnimi rokami in gnal s seboj mali hlapon z vso neizprosljivo silo. Razljučeni valovi so se besno zaganjali ob kamenito bregovje, da je pršelo meglenemu dimu enako ter razsajalo ob ladijine stene, da so mi brizgale slane pene v obraz, stoječemu na površji ladijinem. In veselo sem stal tik krmila ter gledal veličastno, krasno razburjeno morsko planoto . . . Skoro mi je bilo žal, ko snio dospeli v Reko, kjer sem moral zapustiti ladijo, ki si je otresovala razmočeno obleko. — Ali celo noč ko sem spaval v suhej sobi, čul sem hitečih valov gromeče udarce na obrežje!
Takrat se je vrinolo v dno mojega srca hrepenenje po tvojej krasoti, po tvojih neznatnih valovih, neznatnih, temnih globinah, ti čarno morje! Takrat se je utrdilo v duhu mojem hrepenenje po velikanskem tvojem bučanji, ktero se, kakor pesen svetovne večnosti, mogočno v srci glasi, mogočno, nepozabljivo! —
Ali nocoj je morje pokojno, saj smo v toplem poletnem času. Mirno leskečejo nebeške zvezdice v prostranem morskem polji — in spominjal sem se nežnih belih cvetic, ktere sem bil zapustil po senožetih in šumah in — vrtih svoje domačije, spominjal se onih zvezdic, ktere so tako veselo sijale v moje sreč! —• Proč je, proč! —
Tihotno diha pred menoj temno morje, in zvezde, kojih lučica igraje po njem brli, so tako daleč od njega, še dalje, kakor od mene domače cvetice, domače zvezdice! Miruj i ti, srce moje! Cras ingens iterabimus aequor! —
Lep poletni dan je napočil, dan 27. rožnika. Na ladiji Stambul sem zapustil Reko. Kako veselo mi je bilo srce, ko sem stal na ladijinem površji, in se je mesto na kopnem oddaljevalo od nas! — Na pe-čevitej steni se vije vsekana v kamenje ali pa podzidana pot navzgor, vidi se do vrhnje postaje, do Biča, kjer je bila pred nekoliko leti „bora" prekucnola celi vlak v grozni zijut: to je ona dolgočasna železnica od morja črez krševito gorovje do Ogulina in do Zagreba, ona železnica, ktera je toliko truda, toliko blaga, toliko denarja stala, samo da veže Budapešto z magyarsko hčerjo svojo — z Reko!
Ali gledimo raje na morje. Vedno se v novej obliki pokazuje, vedno igraje z novimi bojami. Kameniti, sivorumeni otoki, vzdigujejo se iz sinjih voda, krasno, nepopisljivo. Jate morskih golobov se podijo ne-voljne nad nami, nevoljne, ker jim mirna površina morska ne daje mnogo hrane. —
Okrog ladije se zibljejo, poskakujejo, pljujejo — oni ljubljenci in ljubitelji starih pesnikov: delfini, zdaj ploskaje širokimi repnimi plavu-tami, zdaj potapljaje se, da je veselje gledati je. —
Kmalu smo sredi pota med Eeko in Malinsko. — Posamezen morski golob poletuje melanholično nad ladijo. Čini mi se, da hoče zapustiti svoje ter se podati na tuje. Ali morebiti tli ta čut v mojem srci? In jaz mislim, da ga golob goji! Kdo ve? —
Morje, rumenosivi krševiti ostrovi in otoki z zelenimi vinogradi, sivimi oljkami, bele vasi in mesta, na desnej včasi pogled na neomejeno morsko polje: tako so se vrstile slike, ktere sem gledal sedeč na vrveh, ki so krožene ležale blizu krmila. In kadkada sem se nagnol nad vodo ter gledal v temno brezdno čistih valov, na igro onih bisernih sapnih me-hurcev, ki so se izpod gonečih koles vrteli na morsko površje. Ali zdaj se je nagnolo solnce blizu do vode, in kar se vidi morja, vse leskeče žarečega ognja! Lahne, rožaste meglice tonejo za solncem — kakor mladostne nade za ubeglo srečo — in nasproti prisveti izza temnih, visokih gora bledožolta luna, in na nebu se prikažejo daleko, daleko male lučice, svetle zvezde: — tako svetijo človeku iz meglene daljine v trdem boji življenja — spomini prešlih časov!
Niti ena sapica ne drami morju pokojnega diha, nad vodami je mir, in sredi te nočne krasote pljuje Stambul čvrsto naprej, in za njim se vidijo daleč razori bleščečih, penečih valov.
Dolgo sem se še sprehajal po ladiji. pa krasota, kojo sem danes gledal, utrudila mi je ok6, in radosten se podam v ozko sobico in v še ožjo posteljco. Lahno se ziblje ladija, žubore ploskajo valovi ob steno . . . duh moj pa bega po zelenih tratah, temnih šumah, za živahnim potokom — — dalje — dalje — trenotek še in sladko zaspim. —
Mirno sem spaval v ozkej posteljci. Sanjal sem, da sem v zelenem, šumečem gaji ter da čujem od daleka milo godbo, ki mi ogreva srce in mu podaje presladki čut blage zadovoljnosti . . . Glasovi nastajajo vedno glasneji in glasneji, in zdaj — me strašno tuljenje in škripanje, ropot in copot izbudi iz sladkih sanj: Dani se in mornarji so začeli na dolgih vrveh in verigah tovoriti blago iz globokega temnega osredja. Brzo zapustim sobico, — čaren pogled: Na jutru žolto nebo, pred mano temno kraljevo ozidje starega Zadra, na severu krasna, zelena ravnina in proti večeru modra voda tja do otoka, bliščečega v jutranjem svitu, ... na produ pa se napenja ona božja žival, ki celo svoje trpežno življenje križ, tovor in — dolga uha nosi, napenja se in kriči, kar ima sape: in to je mar bila ona godba, ki me je v sanjah tako milo objemala! —'
Zdaj vzhaja solnce, in jaz se odpravim v mesto, da si pregledam osrčje te veličastne morske hčere. Ko pridem na kopno, vabi me k vstopu otemnela „porta marina" z benečanskim oroslanom v grbu. Be-nečanske palače in hiše, ozke, temne ulice, veličastni trgi! Pri „petih virih" videl sem starorimski spomenik in na južnej trdnjavi staroslovenski, v kamen vrisan glagolitiški napis, kterega žalibog nisem znal čitati, a
tudi ni bilo časa prepisati ga . . . kajti ko je ura sedem bila, moral sem vrnoti na ladijo, koja odpljuje ob osmih proti Spljetu. —
Zopet morske ožine med golimi ostrovi, na kterih se še zdaj vidijo zidovine nekdanje blagovitosti, male kapelice, postavljene od brodarjev v znamenje morske nesreče ali čudovite rešitve, zeleni vinogradi, gradjeni po pečinah, posamezno drevje, bele vasi — in ko priveslamo na visočino ostrova Mačirina, odpre se na desnej prosto, daljno morje! . . .
Ob treh popoldne smo prijadrali do Trogira, lepo mestice, postavljeno v morsko ožino, kjer le morejo manjše ladije prebroditi v zaliv „dei sette eastelli" in Solinski zatok (golfo di Salona). Od Trogira (Trau) do Spljeta se razprostira bogato obrežje, imenovano „sette eastelli" „sedem sel". Opljuvši otok Bua prispeli smo proti večeru v Spljet. — Tu zapustim „Stambul", kteri pljuje na ravnost do Dubrovnika, in ko poprašam, kdaj in kako mi je najlažje priti v Metkovic, pozvem, da pojde „za dva dana" mali parnik v Neretvo in do imenovanega mesta. Dva dni počitka tedaj v nekdanjej stolnici znanega rimskega vladarja Diocletijana ! — Ne bodem opisoval mesta, samo omeniti hočem, da sem kljubu vsej vročini ves čas pregledoval veličastno palačo onega samovladarja, palačo, v ktero obzidje je celo notranje mesto postavljeno. — Stolna crkev, škofija in druga poslopja, posebno kar je morska stran, kažejo na grško-rimske umetnike! Lepo je vse, lepo, da se skoro oko nagledati ne more. In k temu še veličastven spomin, ako pomisliš, da hodiš po istih tleh, koder je stopal mogočni vladar rimskega carstva!
Izmed teh krasnih starin gledajo nekako čudno novi domovi; oboki in stebri so ozidani, in namesto prostih shodov gledajo prosajična okna iz zidovja na morje, kedar vzhaja solnce ali pa zahaja; kajti po dne po-mežikavajo pred solnčnim svitom.
Ulice so ozke in diše po ribjej masti, po Inku in po olji, v kterem pek6 ribe, sevčda vse na ulici.
Prebil sem v Spljetu dan sv. Petra in Pavla, velik praznik v tem mestu. Kar tujca največ vznemirja, to je večno zvonjenje in streljanje. Skoro do polnoči ni bilo miru, zvonili so pri vseh crkvah, streljali na vseh straneh. In kako zvonjenje! To ni ona harmonična igra z zvonovi, kakoršna se čuje pri nas, nego vsak zvon bije v eno mer zd-se na eno plat in sicer jako brzo, da človeka res ušesa bole, ko čuje prvokrat to „muziko!" — O polnoči je hrup prestal morebiti za dve uri; ali ko se je začelo na vzhodu svitati, vzbudil se je strel in pok, a za tem zopet enomerni zvonov glas . . .
Vstal sem, predno je začelo solnce vzhajati s „Titonovega ležišča" in gledal sem z okna tja v luko, kjer so brodarji priveslali z zelenjadjo, jagneti in drvi, koje so polagali na suho. Na velikem trgu pa. ravno
pod menoj, klali so koze in jagneta, ki so s prerezanim grlom še tekala sem ter tja, dokler jim ni zmanjkalo sape in — krvi . . .
Z vseh goržt in sel prihruli so danes tropi pobožnih okoličanov, nekoji cel6 s turškim ovitkom na glavi, v proslavo sv. apostolov . . .
Ead bi bil šel ogledavat razvalin solinskih; ali zavoljo silne vročine sem moral ostati med zidovjem — in večji del dneva sem prebil v kopeli. Plaval sem daleč v morje, in čisti valčki so mi pripovedovali o nekdanjem življenji, o svitu in blesku rimskih časov, o tožnih letih borbe in divjote, o sladkem miru, ki se je razprostiral črez spljetsko okolico . . .
Akoravno sem v Spljetu vedno kaj novega našel, vedno kaj neznanega videl ter užil, bil sem vendar vesel, ko sem stal na površji ladijice, ki me ponese v Metkovič. Bilo je dne 30. rožnika, ko smo opoldne odpljuli iz spljetske Inke tja proti Makarski.
Na desnej strani se čuje še danes pok in zvonjenje — od sv. Petra na otoku Brazza (Supetar), na levej se vidijo velikanske platane, ki senčijo na levem bregu Cetine-reke Omiš (Almissa), in proti večeru pri-lezemo v Makarsko, kjer zre veličastveno „Biokova planina" z belo glavo „Sv. Jurja" črez ramena nižjih hribov morskega obrežja v krasni zaliv. — Ne daleč od Makarske se vije po pečinah v daljnih „serpentinah" cesta v Vergorac (Vrh gore) in v Ercegovino proti Ljubuškom!
Ko se zopet dan zaznava, — prvi dan srpnja, —■ odpravi se mali parobrod (vapor ga imenujejo ondašnji) iz luke. Solnce je ravno vzhajalo, in mi krenemo proti desnemu iztoku Neretve. Kamor pogledaš, ne vidiš drugega nego trstje in ločje, cele goščave trstja in ločja. Reka skoro da ne teče; le polagoma se pomešuje z morsko vod6, da se slana voda (brackwasser) dostikrat še v Metkoviči čuti. Mirno je veslal parnik v reko in po reki, ki se vije v velikih vijugah med ločjem, vinogradi in njivami navzgor, in pustivši na desnej Trnovo in Opus krene mimo posameznega stolpa (imenovanega torre Norino) proti Metkoviču . . .
Na desnej — t. j. na levem bregu Neretvinem — prostira se velik močvar, ki čaka, da se uredi enkrat tej reki odtok; — mnogo je zemlje plodne in drage, ki bode lepe obresti dajala za porabljeni denar!
Metkovič, kjer sem več ladij in parobrodov ugledal kakor v Spljetu, stoji na levem obalu Neretve in na obrežji velikega „močvara", a ni priljudno mesto. Okoli crkve na skali so brez reda postavljene kamenite hiše, gole in dolgočasne. — Nisem imel dolgo časa ogledavati si praznih ulic, ker je bil na večer tistega dne pripravljen poštni voz. ki nas popelje v Ercegovino.
Onstran reke se vidi turška, t. j. nekdaj turška trdnjava Gabela, in streljaj od Metkoviča smo na ercegovskih tleh. Pustivši na desnej seli Doljane in Dračevo, prelazimo Krupo, prihajajočo iz „Utava blata" ter se peljemo skozi Višic, in kedar pridemo preko Bregove, začenja se viti pot
BI
navzgor mimo Tašovčiča na planjavo, ki se imenuje Dubrava, baš za-tegadel, ker jo je krila nekdaj hrastova šuma , koje ostanki še zdaj zelenijo ter oživljajo prostran? plan. —- O polnoči dospemo v Domanovic, malo, uborno selo, kakoršna so vsa v tej okolici: sela, ki štejejo pičlo število razdrapanih kočur in kojih prebivalci nimajo toliko, kakor pri nas pošten berač, kteri le ob petkih od hiše do hiše kruha prosi in o praznikih pri crkvah pobožne „romarje" nadleguje. V Dubravi sretnemo dve, tri hiše — Pašic-han — in ko rumeni zora vzhodno neb6 in ko se začenja pot navzdol nagibati, zapazim tam v dolini bele hišice, vinograde, njive in vrte: bunsko polje. Cesta, izvršena po naših kranjskih lovcih, kakor priča napis na kamenu tik ceste, vije se polagoma v dolino. Zdajci smo v dolu. Še tri do štiri sto korakov, in voz postane pred bunskim mostom. Tu je moj kraj, tu ostanem, in poštni voz podrdra mimo straže, ki stoji na mostu, prek reke proti Mostam, od kterega sveti „grška crkev" in nekoliko džamij daleč sem v dolino . . .
(Dalje pride.)
Moja pesen.
Petrarko narodi slave očeta Sonetov sladkih, mojstra poesije, O Lavri krasnej, slavi domačije Ni pesen bila nikdar lepši peta.
Prešerna tudi našega poeta Častijo pesen milo: „Luna sije," Mladini našej za-nj le srce bije, Žene ga ljubijo, slave dekleta.
Prešern ko bil bi jaz, Petrarka slavni, Opeval vino bi v nebeškej odi In kupo polno v pivskej družbi javni.
Postal bi pesnik slaven jaz povsodi, Predmet častil predrag bi saj in glavni, V eljsium ki že na zemlji vodi.
V širni prosti svet!
Kakor jelen čil in brzonog, Ki mu rojstni dom je prosti log Preko tesnih pašnika ograj Poleti y svobodni širni gaj: — Zbežal jaz prirode prosti sin Izza temnih mestnih sem zidin, Kjer v puščavi sivoprašnih knjig Vklenen v spone duhoinornih brig Koprnel sem tužen mnogo let, Svoboden v brezmejni božji svet. — Blažen zlate je svobode čut! Smelo duh prostira mi perut In nalik sokolu v beli dan Lahnokril jadra črez hrib in plan, Kretaje se prosto sem in tja Križem neizmernega sveta ... Glej! pred mano kakor cvetni vrt Zemlje širni krog je razprostrt; Zlate luči životvomi svit Po vesoljnem stvarstvu je razlit In življenja pestrobojni val Vre iz čudoplodnih zemlje tal: Kakor mravelj brezštevilni roj — Bitij milijonoterih broj Zemlji po naročji mrgoli.
V	šumni njih vrvenja ples strmi Krasnih slik prirodinih navzet In svetlobe žejni moj pogled ... Cuj! svetovnega veselja spev Glasen v prsih vzbuja mi odmev; Nadej sladkih me prošinja slast In navdušenja božanska strast Dviga pomlajžno mi srce
Nad odurno zemeljsko gorje: Zdaj vznesen mi plava prosti duh Za posvetno bedo slep in gluh — Na perutih zornih domišljij
V	bujnocvetni raj srečnejših dnij.
Badovan Živko.
Ulrih vitez žlahtni Lichtenstein.
Spisal J. Majciger.
in.
Konj, na kterem je žena Slovenka Ilirihu nasproti prijezdila, bil je z modro svilno odejo ogrnen prepreženo prek in prek z venci svetlih barv, kakoršnih nam poraja majeva sladka doba. V roki je sukala Slovenka prekomerno dolgo kopje črez in črez z venci ozaljšano.
Tudi kraljeva Venera je bila vzela v roko dolgo kopje, in na brzih konjih sta zdirjala tako silno, da so kosci zdrobljenih kopij na vse strani pršeli. Prodrlo je-bilo kopje ščita, da so se znaki na rokah obeh bo-riteljev poznali.
Tak je bil konec boritve med Ulrihom kot kraljico Venero in med Otonom Buhovskim kot ženo Slovenko.
Še z dragimi vitezi se je boril na istem mestu in slavno jih pre-magavši še tisti dan odpotoval v Muričje slapje (Murzuslage), kjer je prenočeval (12. maj.).
Drugi dan se vzdigne črez Semernik (Semernic) proti Gloknici (Glokeniz), * kjer je našel vitezov namenjenih se z njim na kopje boriti, kterih enega je sunol raz konja v zeleno travo.
Zanimivo opisuje, kako se je tukaj v Glokniškej okolici s svojo zakonsko ženo sošel. On pravi: „und reit mit freuden do ich vaiit die herzen-lichen k on en min".
Po srčnem pozdravu je preživel dva dni v sreči in veselji s svojo zakonsko ženo.
Ko je tretji dan napočil (14. maj.), podal se je zopet nazaj v Glok-nieo k svojemu spremstvu, od koder se je napotil v Novo crkev (Niwen-kirchen), kjer so ga po prav lepem potovanji viteško sprejeli in se z njim na čast gospčin borili. Med borilci bil je tudi Artolf iz Gradca (der biderbe Artolf was genant von Graetz eiu ritter wol bekannt), ki je Ulriha ■skozi ščit v prsi ranil, tako da se je bil glas raznesel, da je kraljica nevarno ranjena. In ker mu je rana res začela nadlego delati, podal se je v stanovanje in si dal tam rano od roke dobrega mojstra obvezati (die wundeii min mir do verbant mit kunst eines guoten meisters hant). Že drugi dan je šel v crkev, kjer je bilo toliko ljudstva željnega videti Ulriha, da so poslednjič crkvena vrata udrli (ez wart um mich so grdz gedranc daz si die Kirchthur drungen nider, do ich gie uz der Kirche wider).
* „huobam in villa, qnae dioitur Glacniza", bere se že v starih listinah 1094. Torej popolnoma slovenska oblika. Po Trstenjaku pomenja kraj, kjer bistra voda izvira ali se steka. — Oddelek I. in II. tega sestavka glej Kres II. 174. 327.
3
Ker ni bilo več vitezov, ki bi bili želeli tukaj se z njim boriti, podal se je vesel na pot do Novega mesta (Niwenstadt) priporočuj6č svojemu spremstvu pogum in spodobno obnašanje (ich spraoh zuht ist M freuden guot).
• Pred dohodom se je še boril z vitezi na Kerbahu, kteri potok se še dandanes tako imenuje in teče tik Novega mesta mimo nekdanjega grada Friderika III. in Maksimilijana. Vitez Berthold mu je sunol čelado niz brade tako silno, da mu je ta začela krvaveti. Šest prstanov je tukaj razdelil med hrabre borilce.
V mestu ravno ko je v kopeli sedel, prinese mu hlapec dragocene darove od ene njegovih častilek, ktere ime se mu pa ni naznanilo. Darovi so bili lepa preproga, ženska obleka, plašč, suknja, pas in zapenka, potem šapelj in prstan, v kterem se je lesketal drag rubin, rudeč kakor ženska sladka usta (des vingerls strin was ein rubin, rot als ein vrawen suczer munt).
Vse to mu je tuji hlapec ne zinovši besedice poleg kopeli razgrnol in ga, potem s čvrstimi rožnimi listki tako potrosil, da se UIrih v kopeli iz rožnih listkov skoro videl ni. Pozneje mu dojde od gospe pismo, iz kterega pozve, da mu je vse to poslala ena njegovih častilek, ki se mu pa noče imenovati, ker bi se to z njeno žensko častjo ne strinjalo.
Čudno je, da si je IJlrih dal to pismo brati, in da ga ni sam bral, dasiravno ga je gonila radovednost, kdo ga je pisal in kaj. On pravi:
„Ich daht: „ich sol den brief wol mir hie heizen lesen, waz ob linam geschribeii dar an stat?" den brief ich mir do lesen bat. der was geschriben meisterlich."
Iz tega in še iz več drugih mest bi se skoro dalo sklepati, da pesnik od toliko tisoč in tisoč versov še brati ni znal, kamo li pisati.
Drugi dan, bilo je 16. majnika, odpotoval je bivši pri svetej maši, in sicer kakor izrečno pravi, na Avstrijsko (sns fuor ich gegen Oester-rich). Torej se je po Ulrihovem sporočilu Avstrijsko takrat še le za Dunajskim Novim mestom začenjalo. Prišel je na potok B i s 111 i k dandanašnji Biesting, ki teče skozi Moosbrunn in se pod Grammet Neusiedel v reko Fischo izteka.
Kakor na meji koroške in štajerske dežele, ravno tako je bil tudi tukaj od zbranih avstrijskih vitezov lepo in prijateljsko pozdravljen in sprejet; „Venera prežlahtna kraljica, Vas gospa je Bog sem poslal nam v veselje v to deželo. Vsi se veselimo Vašega prihoda. Vaša slava mora vedno višja biti. To ste si zaslužili. Vsi vrli ljudje so Vam iz srca dobri". („Venus vil edelin kiinegin i. t. d.). Več ko trideset vitezov ga je tukaj častno pričakovalo, in dospel je še tisti dan v Dres-kirchen sedanji Traiskirchen blizu kopeliškega mesta Baden. Prenočivši tukaj podal se je drugi daii 17. maja mimo Malanstorfa (danes Mollers-
dorf) pi'oti Dunaju. V Malanstorfu ga je došel hlapec od že gori nam znane gospč poslan s prstanom, kterega je ona več nego deset let nosila na belej svojej roki. Dala mu je tudi sporočiti, da mu je iz srca dobra brez vse zamere. Veselja ves razgret odslovi posla in se vrne k svojemu spremstvu.
Drugi dan 17. maja je dospel na Dunaj. Njegov sprejem je bil sijajen. Ulice in okna so bile polne krasno oblečenih gospa. Videl je tukaj marsiktero prekrasno gospo, in pozdravljali so ga tako prijazno, da je bil takega sprejema iz srca vesel. On pravi:
„Die vrawen wEren wol gekleit Ze Wienen, do ich zuo in reit, die gazzen waren alle vol von vrawen, daz tet mir s6 wol, das ich da von wart hdchgemuot: von den wart ich empfangen s6, daz ich sin wart von herzen vro".
Ko je prišel v svoje stanovanje, vsedel se je k oknu in gledal skozi lino, * kako so se viteške trume na prostoru pod okni njemu in gospem na čast borili. On pravi:
„In eine line saz da min ltp ich was gekleidet als ein w!p".
Na prošnjo Ulrihovo so zdaj viteške trume „buhurt" ali boritev v tropih končale, in vsi so se podali na svoje stanovanje k nočnemu počitku, ker se je že tudi bil dan nagnol.
Ko je drugi dan 18. maj pregnal noč, podal se je Ulrih najprej v erkev k svetej maši in se Bogu priporočil, ker je po njegovem prepričanji ves~človeški trud brez blagoslova iz nebes prazen in brezuspešen. On pravi:
„eine rnesse ich do vemam und empfalch mich gote als daz za m, wan ane in niemen ere mac hehalten einen halben tac".
Nato se je oborožil v viteško opravo in v sijajnem spremstvu se podal skozi ulice Dunajskega mesta na poprišče, kjer se je slavno borilo na čast gospem. Trideset kopij je le samo Ulrih ob tej priliki stri. Ko se je na poprišče podal, trlo seje ljudstva vse okoli njega, okna so bila polna lepih gospa, med kterimi je marsiktero krasotico zagledal. On pravi:
„Bi mir was daz gedranc vil groz die lin da waren ninder bloz, si sazen alle vrawen vol: ir blic tet minem herzen wol. ich sach da vil mane schoene wip: des wart vil hochgemuot min lip. vrowen schowen vil sanfte tuot: _____ir grttezen gibt vil hohen muot".
* lina, staron. hlina, hlinen — lenen, xhpetv sloneti, pomenja torej okno, na ktero se moremo naslanjati.
m
Drugi dan 19. maja se je z Dunaja vzdignol in črez Donavo (Tuonowe) podal se v Niwenburg, to je današnji Korneuburg, kamor ga je nad sto vitezov spremljalo. Tu je bil slavni turnir, po kterem je Ulrih pet in trideset prstanov med viteze razdelil. Ondi je prenočil in se podal 20. maja, kteri dan je bil praznik vnebovzetja gospodovega, v Mi-stelbach. Tudi tukaj se je borilo gospčm v čast. Stri je Ulrih deset kopij in ednajst prstanov med borilce razdelil.
Drugo jutro 21. maja je odjezdil iz Mistelbacha in z njim marsi-kteri vrli vitez. Podali so se v Velsperc, kjer so bili prijateljsko sprejeti od Kadolta gospoda Velsperškega. Pri boritvi je tukaj Ruoprehta s Purstendorfa sunol raz konja, tako da je kri iz vratne rane curela in travo rudečila.
Ostal je Ulrih še drugi dan 22. maja kot gost pri Kadoltu in se potem črez Tijo podal ves vesel na Češko. On pravi: „Ueber die Thye zogt ich zehont mit freuden in der Beheim lont, da stuont ein owe wiinneclich dar in reit ich vil muotes rich"-
Na tej pristavi (owe) se je Ulrih zadnjikrat kot kraljica Venera boril na čast gospem. Tukaj je bilo njegovega potovanja iz Benetek na Češko kot kraljice Venere konec. Razdelil je med viteze 19 prstanov.
Ker se je tu potovanje končalo, zapustil je na svet Regenspurskega tuomvogta svoje spremstvo in se podal še isti dan 22. maja, le od hlapca potov dobro veščega spremljan, nazaj na Dunaj. Regenspurski mu pravi: „ir silit niht langer bi unz sin. sit iwer vart ist wol vollbraht. so vart reht als ir liabt gedaht, lat iwer gesinde mit mir vam, daz will ich lu vil wol bewarn".
Potovanje je torej trpelo od 25. aprila do 22. maja leta 1227.
Epiške indske pripovedke in pravljice.
Priobčuje K. Glaser.
Epiško pesništvo indsko razdeljujemo v dva dela, namreč v Itihasa in v Kavja. Izraz Itihasa nahajamo že v Brahmanih, * tedaj v onej
* Indsko slovstvo se deli v vediško in sanskritsko ali klassično dobo. Ker so stari vediški slavospevi nerazumljivi postali, morali so jih razlagati; v teh razlaganjih se razpravljajo obredne določbe in stare že ne več rabljive besede, pripovedujejo se stare povesti in razmotrivajo modroslovna vprašanja. In ta razlaganja se imenujejo Brah-mana (Weber, Indische Literaturgesch. p. 12).
dobi ko so Iudi samo v Pencabu stanovali, to je tedaj že v prvej ali vediškej dobi. Razširjajo se po prostranem Hendustanu vojskovala so se razna plemena indska med seboj iz časti- in vladeželjnosti; boriti.pa so se morali tudi s prebivalci, na ktere so trčili. Ti boji se opisujejo v ogromnem MahabMratu, ki obsega nad stotisoč šlokov; 1 rod za rodom je delal pri tem ogromnem umotvoru, tudi se je pozneje še mnogo prirejalo; iz tega sledi, da nima Mah&bharata enotne snovi. Take vrste pesni, kakor je ta epos, imenujejo se Itihasa.
Ko je pa bil Hendustan večinoma podvržen, in ko so arski narodi že na jug segali, bili so njihovi duhovniki, brahmani, državo in družino sebično v verige ukovali in duševnemu razvitku neizpremenljivo stanovsko pot nadelali, in tedaj so tudi posamezni pevci obilno gradivo samostalno obdelovali; tako je Valmiki zložil epično pesen Ramajana obsegajočo 24000 šlokov, dočim se MahabMrata pripisuje Vjasu, kar znači ,,zbiralca-'. V marsičem bi smeli ta dva indska eposa primerjati Ilijadi in Odysseji.
Purana » „star", „starovečen", pripovest iz starih časov je v prvotnej obliki neki obsegala 1) sarga = prva stvaritev, 2) pratisarga = druga stvaritev, ponovljenje in uničenje sveta. 3) vanja = eod, genealogije bogov in junakov, 4) manvantara = vlade raznih Manu, 5) vanfanučarita = rodovi starih kraljev.
Purana so nadaljevala Mahabharata in Ramajana in so se pogubila; v tej obliki, kakor nam je v Bhagavatapurana ohranjena, pisala so se jako pozno, in v smislu poznejših verskih razkolnikov so se stare pravljice po svoje pripovedovale. Pa tudi v tej obliki se je samo poprej omenjeni Bhagavatapurana ohranil (izdal Burnouf, Pariš 1840). Najbolje se dade primerjati Purana delom prvih logografov grških. (Lassen, Indische Alterth. I, 481).
0	obsegu teh epopej nam tukaj ni na tanko govoriti, nego podati hočem nekoliko pripovedek slovenskemu občinstvu, ki še do zdaj ni imelo priložnosti upoznavati se z njimi. Nadejam se, da bodo zanimale, ker so se večinoma že v razne nove jezike preložile.
I.
Pripovedka o ribi.
Kralj Manu, 2 Vivasvantov 3 sin, mogočen vladar, prekosil je po svojej lepoti in pobožnosti očeta in vse pradedove. Stal je na enej nogi
1	šloka je distihon; vsak stih šteje 16 zlogov, izmed kterih se prvi štirje glede dolgosti in kratkosti ne drže nobenega pravila.
2	Manu_^ pomeni „človek", „oče človeštvu".
3	Vivasvant = „ognjevit", ,jutranji", nom. prop. jutranje zarje; oče dvojčekov Jama in Jame; tudi oče Manov. Indski božanstveni nazori nikakoi'niso točno omejeni; radi tega tudi nahajamo več očetov človeka. Indija nikoli ni bila centralisovana država; tedaj razni nazori v raznih krajih.
v samotnem lesu proti jugu obrnen, zamišljen mnogo tisoč let. Zagleda ga riba in ga prosi pomoči, kajti to je pre od pamtiyeka zakon narave, da velike -ribe žro male; obljubi mu, da mu hoče biti vedno zvesta.
Manu usliši milo prošnjo in dene ribico v majhno posodico ter jo pestuje kakor hčerko. Ribica raste in raste, da jej postane posodica pretesna; prosi tedaj Mana, naj jo v prostornejši kraj prenese. Dobrotljivi kralj preseli ribo v jezero. Dasi je bila voda tri milje dolga in eno miljo široka, a tudi tukaj ni rastoča riba več shajala in je prosila svojega pokrovitelja, naj jo prenese k morskej soprogi, k svetej Gangi. Pa tudi sveta Ganga stalno ne ugaja ribi, ki je želela v morje.
Tudi to željo njej izpolni Manu.
V zahvalo za to ljubav pa reče riba kralju: „Vesoljni svet, vse, kar leze ino grede, potopila bo velika povodenj; v tej splošnej bedi ti hočem biti pomočnica. Izteši si barko z močnimi vrmi; preskrbi jo s potrebnim živežem in s semenom vsake vrste, potem pa gledi iz barke na me; po velikem rogu me spoznaš; zdaj pa zdravstvuj, mili dobrotnik, beseda dana vez velja".
Lepo je slušal Manu ribin svet in zvesto vse izvršil. Izteše barko in rine v širno morje, kjer zagleda visok breg, ta breg pa je bil ribin rog. Tam priveže svojo ladijo in jadra v mirnem zavetji po neskončnem morji, morje samo se je čudilo in bučalo, da je bilo groza; metalo je silne valove proti sinjemu nebu.
Več let je riba ladijo varno vodila, in konečno jo privedla do Hema-vanta (Himalaja) in ukazala .privezati jo na vršiček in rekla smehljaje: Jaz sem Brahma, nepresegljiv; ljubeznivo obsegam in objemljem vsa bitja; tudi vas sem rešil. Ti, Manu, stvari zdaj vse na novo; pa — to si zapamtite, samo po pokori se d& vse izvršiti.
To izrekši izgine riba. Manu se je strogo ravnal po ribinih naročilih.
Končavši to pripovest pravi pesnik v Mahabharatu, da bo tisti na večno srečen, ki vse to dobro razume in ki je tako pobožen kakor Manu.
Nekaj drobtinic o Stanku Vrazu.
Priobčil dr. J. Pajek.
V „Zori" od leta 1877. na str. 317. omenja g. A. Fekonja, da je naš Dav. Trstenjak že v „Novicah" 1. 1854. št. 23. obečal popolen življenjepis rajnega svojega prijatelja, Stanka Vraza; vsled tega se je v št. 32. „Novic" oglasil dopisnik iz Prage, oznanjujoč, da tudi Vladislav Vežič, književnik in vreden prijatelj Vrazov, njegovo delovanje opisuje. V istem
dopisu iz Prage se poroča dalje, da bodo o poslednjej dobi Vrazovej odkrile več resnic „Črtice o Stanku Vrazu" in sicer, brže ko bo moč. Nato pa piše S- Fek°nja na 318. „Do danes menda nijeden onih životo-pisov Vrazovih ni še zagledal belega dne; meni bar ni nijeden znan."
]31izu tako se godi tudi literarnej zapuščini Vrazovej. Vraz ni svojih raznih spisov zbranih na svetlo dal. Kar je bilo natisnenega in v rokopisih, to je po njegovej smrti zbrala in izdala ,,Matica ilirska" pod naslovom „Dela Stanka Vraza" v štirih zvezkih; I. „Djulabije" 1. 1863., II. Glasi iz dubrave žirovinske", „Gusle in tambura", „Kazlike pesme" I 18(34; HI. rIzvorne pesme", „Razlike pesme" 1. 186(3: „Prevodi" 1. 18(58. Stroškom „Matice hrvatske" izšel je 1. 1877. V. del „Pjesme pa-hirci. proza i pisma" z životopisom St. Vraza, pisanim od Fr. Petračiča. lilcj Zoro 1877. str. 269. Jako obilna je zapuščina Vrazova glede izdelkov slovenske literature. O tej stvari piše F. Kočevar iz Zagreba v Slov. Gospodarji" 1868: Začudil sem se nad obilnostjo in obsežnostjo Vrazovih slovenskih spisov. Oetirikrat sem nesel vsakokrat polen robec njegovih spisov v svoj stan, da jih vse pregledam in preberem... V srce me je bolelo, da so vse te dragocenosti tako dolgo kakor zakopani talent v prahu ležale." Zora 1876, str. 273. Hrvatska Matica podarila je vse te spise Slov. Matici leta 1868, in veleuč. g. prof. dr. Krek se je o tej zapuščini jako pohvalno izrazil in „Matici" svetoval: „Slavni odbor naj sklene jo prej ko prej dati kritično urediti in na društvene stroške izdati". Kakor poroča Letopis Matice 1871, str. 30, 31, je odbor res sklenol a) izdati Vrazovo zbirko, dopolnjeno z narodnim blagom, ktero je nabrala Matica, h) naj se to narodno blago uredi po dr. Krekovih načelih in izda v več primernih zvezkih, c) uredovanje naj se izroči dr. Kreku z željo, da za 1. 1873. pripravi za natis prvo knjižico. V Letopisu „Matice" 1874 pa beremo: Odbor sklene, naj se piše prof. dr. Kreku, da vrne „Matici" St. Vrazovo zapuščino in drugo narodno blago." V Letopisu „Matice" 1880. 1. str. 352 pa čitamo: „G. prof. Hubad piše, da je pripravljen, nabrano narodno blago -pri Matici pregledati in za natis urediti. Odbor določi, da naj se za pregledovanje nabranega narodnega blaga ustanovi poseben odsek, ki se naj z g. prof. Hubadom dogovori o narodnem blagu." Na str. 353: „Po predlogu gosp. prof. Mama se določi, da se bode g. Bož. Raič naprosil, da bi pregledal in uredil Vrazove rokopise, ki jih ima že Matica, ako bi se dati mogli na svitlo".
Po tem takem Stanko Vraz do zdaj ni imel posebne sreče, Pre-srčno pa želimo, naj bi se že vendar enkrat natisnola njegova slovenska literarna zapuščina, znabiti skupaj s kolikor mogoče popolnim životopisom njegovim. V to svrho bi rad tudi jaz nekaj pripomagal in dopolnil. V »Koledarčku slovenskem" za 1. 1855., na svetlo danem od doktorja Jan. Bleiweisa, okrašenem s sliko in svojeročnim podpisom Vrazovim, podal je
g. Dav. Trstenjak nekaj črtic o Vrazu, in to je posnel g. A. Fekonja v Zori 1876, na str. 151—153. Na str. 151. beremo: „V latinske šole je Vraz prišel v Maribor, in tam sem jaz se najprvič z njim soznanil. Bil sem v 3. razredu začetnih šol, ko je bil Stanko v 6. gymn. šoli." To je bilo v šolskem letu 1829—1830. G. Trstenjak je vstopil v jeseni 1831. „Slavnoznani g. dr. Miklošič in prezgodaj umrli Jakob Košar sta bila mu součenca tukaj" str. 153. Res da! pa ne od začetka. Vraz je vstopil v gymu. 1. 1824., a uspeval je nepovoljno, najbrže zavoljo nemškega učnega jezika. Iz čudorednosti ima znak 1, iz marljivosti 2, iz verozakona 1, iz latinščine 3, iz mathem. 2, iz zemljepisja 1. Tovariš mu je bil po-zneji pisatelj prošt dr. Lovro Vogrin; tudi v drugem tečaji je vse tako ostalo, samo iz zemljepisja je dobil 2. Na konci je opomnja: „Ist aus-getreten." V drugem tečaji je dobil novega tovariša pesnika Jožefa Haš-nika. V šolskem letu 1824—25. v I. tečaji ni Vraza med učenci gymn., pač pa v II. tečaji kot „Wiederholender"; od zdaj naprej je bil tovariš Košarjev in se je dobro učil. V šolskem letu 1827—28. v III. razredu, je prišel slavni Miklošič iz Varaždina. V II. tečaji III. razreda je dobil ustanovo Martina Kavčiča, ki je znašala 100 gold. dunajske veljave. Ta Martin Kavčič je bil brat slovečega Kavčiča Andreja, doktorja bogoslovja in modroslovja, ki je postal 1. 1807. kanonik graški in ki je bil tudi sam velik dobrotnik dijakov. Tudi Martin je bil duhovnik in je s svojimi denarnimi pripomočki dosegel, da se je v Kapeli, rojstnem kraji obeh bratov Kavčičev, župnija pričela. V 6. razredu (II. hum. cl.) je začel Vraz pešati v naukih, in verjetno je, kar poroča Trstenjak str. 151: „Že v gymnasiji se je izobraževal marljivo s prebiranjem lepoznanstvenih knjig", torej mu je za šolske predmete manje časa ostajalo. Na to kaže opomnja pri I. tečaji VI. razreda: „In iterato examine classein e doctrina religionis reparavit." Praefect je bil to leto Kerpan, humanit. prof. pa slavni Ant. Suppantschitsch, kakor se je sam pisal; učitelj verozakona mu je bil Herzog.
Znano je, da je Zupančič Slomšeku vcepil ljubezen do slovenskega jezika in tudi do pesnikovanja. Zdi se mi torej močno, da je uplival Zupančič tudi na našega Stanka prav ugodno, gotovo bolje nego osorni Herzog, učitelj verozakona, o kterem še sedaj njegovi učenci pravijo: „Bali smo se ga, bali, pa radi ga nismo imeli." Naj mi bode dovoljeno tukaj podati sem spadajočo zlato besedo Slomšekovo (Od g. Lendovšeka „Zbrani spisi" III, str. 361 do 363): „ Više latinske šole so mladenču drago jutro, v kojem se njegova prihodnost svitati začne; blagor mu, ako modre učitelje in ravnatelje prave najde, kateri so mili očetje, ne robati stra-houetje dijakov, ki so hudi, pa dobri tudi, vse po modrosti o pravem času, tako, da jih mladina spoštuje, ne pa da se jih le boji. Učitelj, ki svoje šolce po trinoško strahuje, je toči podoben, ki mlado setev pobije;
njegova setev dobrega sadu ne prirodi. Učitelj, ki svoje šolce mehkuži ter jim vse po volji pušča, je mlačnemu jugu podoben, ki drago cvetje posniodi, da žlahtnega sadja ne da. Njegovi učenci bodo rahli in puhli možje, za nobeno težavno službo sposobni. Učitelj, kateri ve svojo mladino za potrebno vednost in krepost oživljati, ji pa tudi moško vedenje stanovitnost preskrbeti, tak učitelj je vreden sto centov zlata; ena ^egovih besed dijaku več zda, kakor drugih cela pridiga. Takov dušni oča izbuja v svojih šolcih visoke misli in blage občute, kaže izvrstnim glavam polje slavnega dejanja; in če je žive vere mož in z lučjo svete vere učencem v prihodnost sveti, jih prav lahko z nekoliko besedami za časnost in večnost oskrbi; vse svoje žive dni ga bodo hvalili, kakor so rajni čepe hvalili svojega učitelja Zupančiča Antona. Anton Zupančič, rojen Ljubljančan, bil je v začetku gimnazija v Celji učitelj zgodovine in rastlinoznanstva. L. 1815. je prevzel stolico poezije in retorike v peti in šesti šoli, in se je 1. 1819. iz Celja v Maribor preselil (glej spis Ma-tjašičev v letopisu mariborskega gymnasija 1. 1858., stran 111. Pisatelj), poslednjič pa na Primorskem v Kopru svoj pokop našel. Bil je izvrsten, živahen pesnik, veliko njegovih nemških pesnij še med nami živi. Skrbno je starinske spomine, rimske ostanke, in slovenske znamenike nabiral, popisoval zgodovino domačih krajev, je iz svojih zakladov svojim posluša-teljem mnogotero jagodo lepozuanja povedal ter je ljubav domovine in slovenskega naroda budil. Bil je Zupančič za isto dobo iskreni Slovenec, ki je prvi dramil svoje učence, naj se lotijo maternega jezika, ki je zapuščen v prahu spal; on nam je dal prvi v peti in šesti šoli čitati slovenske Vodnikove in Jarnikove poezije, katerih učenec in prijatelj je bil. Sam vrli govornik, nas je vsaki teden po dve uri krasorečja vadil, nam spočetka sam kazal, kako se mora čisto izgovarjati, z glasom ustajati in padati, kako z rokami in s celim životom čedno ponašati se. Smo jeli sami poskušati, je vsakemu prav prijazno napake povedal, in popraviti nas je vadil, hvalil in naznanjal posebne talente, ki jih je eden ali drugi skazoval, ter mu je priporočal, pridno in skrbno izobraževati božje dare za blagor in slavo domovine. Akoravno lepoznanstva učitelj, ni zatajeval krščanstva, ni preveč povzdigoval poganstva, kakor je mnogih klasikarjev hudobna šega. Kazal nam je poganskih pisateljev lepoto, pa tudi nesnažno goloto, primerjal je njim krščanskih svetih pisalcev nebeško visokost, ter nas je vadil poleg Cicerona in Horacija tudi sv. Jeronima in Avguština, sv. Ciprijana in Tertulijana čislati. Ena beseda iz ust učitelja, ki je sicer posvetno suknjo nosil, pa od crkvenih rečij pohvalno govoril, nam je več zdala. kakor cela nedeljska govorica duhovskega učitelja. V takih letih omahljive mladosti je učitelju prav lahko — sveto vero podreti, pa tudi tako globoko v srce vsaditi, da je nobena še tolika nevihta ne omaji."
Jaz torej kar ne dvomim, da je Zupančič tudi na Vrazovo mehko dušo ugodno uplival, dasiravno je takrat Zupančič že pešal, a se ne spominjam, da bi Vraz sam te stvari kje omenjal. Kar pa zadene upliv Miklošičev, piše o njem prof. Fr. Markovič v „Vrazovih Izbranih Pjesmah" str. VIII.: „Na pravac Vrazovih književnih, poimence pjesničkih študija najviše je utjecao njegov drug i najbližnji zemljak Franjo Miklošič Ra-domjerčanin, komu on to godine 1839. posvetom povjestice ,,Babji Klanjac". slaveče rodni im kraj, zahvalno priznajo veleči: „Tvoju Jjubav skrb i brigu nikad neču zaboravit; ti pod moju ludu mladost upravi mi nogu bježnu i u jednu svrhu skupi žice moje plahe pameti; s tobom prolazih kruge vedre od Virgila i Omiera, od Byrona i Alighiera do Sanedre, te odjed-rismo k Neve kraju, k Visli, Labi i Dunaju, blago kupeč, moj Mentore!"
Drugi tečaj VI. razreda je za silo dovršil.
Mariborski gymnasij je ohranil Vraz v blagem spominu. Tukajšnja gymnasijska knjižnica hrani I. tečaj „Danice Ilirske" od I. 1835. z lastnoročnim napisom Gajevim: „Ilirskoj mladeži u latinskom učilišču Mar-borskom posvetjuje u znak ilirske sloge, ljubavi i uzajemnosti ovu na-rodnu knjiga Dr. Ljudevit Gay, s. r., Narodnih ilirskih novinah i Danice ilirske učrednik." S pečatnim voskom je na knjigo prikeljeno pismo Vrazovo: Dem Herrn Professor der slawischen Sprache zu Graz." V pismu omenja, kar je slovenščina važna ne samo za jezikoslovce, nego jo morajo po cesarskem ukazu tudi točno umeti prošniki za službe pri okrožnih uradih in namestniji v Gradci. Duhovnik in privatni uradnik pa itak brez slovenščine ne moreta izhajati. Naj bi se učenci na gimnazijih tem leže slovanščine temeljito naučili, je sklenilo več pisateljev gimn. knjižnicam svoje spise podajati. V ta namen je dobil on sam nekaj knjig od Gaja, Babukiča in Moysesa. Tem priloži še sam knjižico rajnega Janeza Šamperla, ki je umrl v avgustu 1836 (21. avg. Pisat.). Imenovana knjižica bo za mariborski gimnazij tem zanimljiveja, ker se je rajnki Šamperl tam šolal. .. Knjige naj pošlje v Maribor Ilovetz in Untersteier am 12. 7ber 1837. Stan. Vraz, Privat." Na prvem listu imenovane Šamperlove knjige se nahajajo od Vraza zapisani trije sonetje, kterim še tu na prvem mestu pridčnemo četrtega, ki je tiskan na posebnem lepem listu. Glasijo se tak6-le:
Visokovrednemi Gospodi
Antoni Stranjšaki na den služenja nove meše per Mali Nedeli.
Phoebe, fjavej novus mgreditur tua templa sacerdos.
Tibullus.
„Naj Bog nad Njega stegne roke svoje; „Naj z večnim okom gleda Ga tak milo, „Kak gledal, gda Ga djal Slovenki v krilo „Veleč nji, naj Ga varje no Mu poje:
„Strah božji Mu ne ljudski ravna moje!" Tak za Te, ki si branil Slavo milo, * Gda njo norost al prevzetje je bilo, Sinovje molijo dežele troje.
Al Ti, gda per oltari boš spominal Njo, ki rodila v materski Te boli; No mater, ki Te jemlje dnes za sina, —
Zmisli si tudi v službi ofra dvojega Na Njo, ki nas nadaja vse; no moli Naj Bog od Nje ne vrača sonca svojega.
Dne 2. sept. 1838. * *
Ta, na ličnem, zlato obrobljenem listku tiskan sonet mi je poslal leta 1881. Stranjšak kratko pred smrtjo svojo.
Sledeči trije sonetje so lastnoročno od pesnika zapisani na prvem listu „Navuka v peldah" od Šamperla v onem izvodu, ki je lastnina mariborskega gymnasija.
„Gymnasialni bibliotheki Mariborski tote bukvice daruje po smerti poslovenitelja Predgovoritelj
*
AnoSkooig. I.
Tam oko moje velik vert zagleda — ograjeno za rože lepo polje; stražar perteče ključ da z hitre volje; jaz odprem; berž od groze sem vsa bleda.
Zakaj — ja mesta vidim polne reda, k potrebi vencov in stolic do volje, al ljudi ni, kar trebalo b' naj bolje: Oj čuda! kaj to? praša se beseda.
* Gegen die Verhohnungen der Grazer deutsphe.n Theologen; po ustmeiiej izpovedi Stranjšakovej — Pajek.
Na to zamaram list lepo pisani — na listi pak postavljeno je bilo dežel — Silesko, Štajer, Gorotani.
Aha! od tud še ne je duša zvesta peršla ■— se vpotim — Slavino na krilo, Vi davno že perpravljene jim mesta.
II.
Tam v onem kraji, kjer se pašči Drava Da sestro Muro berž in berž objame, tam vidiš v lepih dolih bele hrame, tam sina je spočela ljubav prava.
Za slabih let že misli bistra glava, kak materi poverne, kar ji vzame, ni mu blaga zvun proste pesmi same, al gane to, da k Bogu vpije Slava:
„Ah oče! pošli mi to dete v raje, naj ljubav moja s solzami ga zmoči." — Bog milo sluša, kar hči prosi, daje.
Berž anjgelca odpošle Ji po sina: Anjgel mu sklene roke sklene oči, Ter v krilo Ji pernese Dragotina.
III.
Oh mili Bog! ni to nebeška slaja? to mater vidit kak oko ji bliska kak sina na serdce s radostjo tiska, bi mislil da smert nevmerteljnem daja;
Kak s nevmerteljnostjo si ga napaja, kak zdaj hladilo to zdaj tisto iska da v rane vleje ga, ki ta pot stliska * od zible vdarjala mu jih do raja.
Ni skoro maternem pestvanju konec; ko skopala ga s solzami zadosti, pusti ga z kril si vživat rajskih sonec.
* skliska = polzka — Pajek.
On pak gre širom večne domovine; ko pride kjer je on vert prazen prosti, glej! ime „Štajer" berž spred njim spremine.
Prvi sonet je s slavnega češkega speva Slawy dcera preložen; drugi in tretji sta original. — G. Janez Dragotin Šamperl, poslovenitelj tote knjige, rojen 1. 1814 (preje je zapisal 1815, pa je prečrtal; istina je ta: modroslovec Janez Šamperl se je rodil 17. maja 1815 na Gomili, hiš. štev. 1; umrl je 21. avgusta 1836; tako župna matica — Pajek) se je učil latinskih šol v Maribori, spisal nekoliko lepih pesmic, ter sver-šivši modroznanstvo na Gradčkem vseučilišči, meseca serpna 1. 1836. vmrl na jetiki v hiši, kjer se je narodil 1814 na taj jemu neprijazen svet. Za njim plačejo jegova Mati ino jeni verni sini, — jegovi brati, — dobri Slovenci.	J. Cerovčan s. r.
Kako so stari narodi mrtve pokopavali,
Spisal Fr. Wiesthaler.
Smrt, strašna smrt! kako neprijetno udarja že sama beseda srečnemu zemljanu na uho! Kako ga še le stresata strah in groza, kedar pomisli, da bode moral na povelje te neizprosljive žene zapustiti vse bogastvo, vse veličastvo tega sveta! —• A kako mil in prijeten je njen klic ubogemu siromaku, ki se je življenja večjo polovico v potu svojega obraza trudil! Ona „mu čela pot obriše", ona mu je „zadnja ljub'ca", ona ga reši „te doline solz". — „Susses Leben! schone, freundliche Gewohnheit des Daseins und Wirkens! von dir soli ich scheiden!" zdihuje z Goethe-jevim Egmontom junak, kterega kliče smrt osornim glasom iz hrupne njegove delavnosti v tiho večnost. —
„Prijazna smrt! predolgo se ne mudi: Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, Ki pelje nas iz bolečine mesta Tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi" —
poje otožno nesrečni pesnik, željno pričakujoč rešilnega nje prihoda. In vendar je pri vseh Zemljanih njen posel eden in isti: ločitev duše od telesa! Truplo izroči materi zemlji, iz koje je vzeto, ali pa gromadi, ki je izpremeni v prah in pepel. In dušo? — S tem prevažnim vprašanjem bavili so se že skoro vseh narodov in vekov veleumi in modrijani od perzijskega Zoroastra, indskega Buddhe, kineškega Konfutseja in grškega Platona do nemškega Kanta, Schopenhauerja, Feuerbacha, Vogta in drugih, in reči se mora, da je bilo marsikako človeško življenje po-
svečeno edino le reševanju tega vprašanja. Prav ima torej Schopenhauer, če trdi: „Schwerlich sogar \viirde auch ohne denTod philosophiert werden." Naštevati in pojasnovati vsa modrovanja o smrti, ne more biti naloga temu spisu, za to mu je okvir preozek; le to naj omenim, da se nahaja vera v brezsmrtnost človeške duše pri vseh narodih vesoljnega sveta. Saj je vendar po Herderjevih besedah ta vera edino, kar loči v smrti človeka od živali. Ker tedaj duša ne pogine, temveč še živi, če jej tudi odpade „trupla peza", zat6 izkazujejo in so izkazovali vsi narodi svojim mrtvecem več ali manj časti, češ da duša še ni pretrgala vseh vezij, ki so jo nekdaj vezale s človeštvom, ampak da še gleda z onega sveta na počenjanje zaostalih. Zavoljo tega so dolžnosti, ktere nalaga verstvo različnih narodov svojim vernikom napram mrtvim, tako stroge in svete. Njih izpolnovanje imenuje Homer: „;Vo«g OavoiTtovu, in „pia officia", „iusta ferre", „debita exsequi" so Rimljanu v tem oziru običajni izrazi. Vsem narodom so mrtvi vzvišena, nekako v sredi med božestvom in človeštvom stoječa bitja, in za največjo pregreho jim velja, nedostojno se jih dotikati z roko ali z zlobnim jezikom. To nam izpričujejo različni blagočastljivi reki, kakor latinski: „de mortuis nil nisi bene", „sit tibi terra leviš", „molliter cubent ossa", nemški: „Friede seiner Asche", slovenski: „naj v miru počiva", „lahka mu bodi žemljica" in drugi. Povsodi skrbe zaostali najprej zat6, da shranijo truplo rajnkega na dostojen način, ki se vselej ravna po verstvu dotičuega naroda. Prav primerno pravi v tem oziru Herder: „So ist der allgemeine Menschenglaube an die Fortdauer unseres Daseins die Pyramide der Religion auf allen Grabern der Volker".
Gotovo je, da so hoteli takoj sprva narodi svoje rajnke onemu božanstvu vrnoti, ktero jim je bilo po njihovem mnenji vdihnolo življenje. Misleč, da biva ono bitje v globočiui zemeljskej, izročevali so je najprej zemlji ali pokopavali. Pozneje pa so iskali isto bitje v nebesih. Tedaj so jih jeli sežigavati, češ, v gromadinem plamenu vrača se duša umrlega k svojemu nebeškemu izvoru. S časom se je tu pa tam oboje predstavljanje nekako zmešalo; tako na pr. so se po mnenji Germanov duše padlih junakov k nebeškemu očetu vračale, oni pa, ki so bili za kako boleznijo umrli, morali so v podzemelje.
V sledečih vrsticah sem se namenil popisati zanimive pogrebne slovesnosti imenitnejših starih narodov, namreč: Indov, Perzijanov, Egipčanov, Grkov, Rimljanov, Nemcev in Slovanov.
Oddaljene so dežele, oddaljeni so časi, v ktere se hočem sedaj z vami podati, častiti bralci, ako vas je volja. J. Verna junaki potujejo cel6 v mesec, sedeči v velikanskem iz še bolj velikanskega topa izstreljenem zastrelku (projektilu). Zakaj bi tedaj nam ne bilo mogoče, na krilih fantazije vzleteti v tuje, a vendar pozemske kraje! Vzdignimo se tedaj k vzletu in krenimo jo naprej v staro Indijo!
Ker je pri vseh narodih, kakor smo rekli, verstvo na pogrebne svečanosti uplivalo, ni se čuditi, da so bile one tudi pri Iudih v pradobi drugačne, nego v poznejšem času, ko sta se po cvetočej Indiji širila 1) r a h m a 11 i s e m in b u d d h i s e m. Kakor podobe v zrcali, tako nam odsevajo prvotni indski običaji iz zbirke onih pesnij, ki se zove „Veda" zakon) in je Indom pravo sveto pismo. V pesnih, nanašajočih se na življenje in smrt, združeno je na čuden način neko otožno hlepenje po bivanji na zemlji s popolno udanostjo v povrnitev k materi naravi. Na gromado položijo k umrlemu vdovo in lok njegov, vendar vzem6 oba zopet z nje, predno je jel plamen mrtvo truplo objemati. Nato se vrši smrtna daritev, med ktero tisti, ki jo opravlja. živeče opominja, naj se življenja vesele. Potem se razido. Rodovinci in sploh žalujoči pa sedejo tudi drugi dan še okrog ognja, kjer ostanejo do pozne noči, popevajoč dejanja prednikov. Izpodbudivši družino, naj hodi po poti čistosti in pobožnosti, ako hoče dolgo in blaženo na zemlji živeti, izlije konečno gospodar črez kamen žitno tekočino, govoreč primerne besede. Ko so vstale najprej žene, ki še niso vdove, pozove reditelj cele svečanosti tudi može. naj vstanejo. Pepel sežganega trupla izroči se zemlji, duša pa zadobi aetherično telo, s kojiin se vzdigne v nebo. Oklenena v oklep Agnijev (Agni = ogVnj = bog ognja) nastopi duša pot k Jami, prvemu Umrlemu človeku in ob enem smrtnemu bogu, in k V a runi (— ovftavng — nebo), zemlja pa sprejme človeški prah v svoje naročje kakor mati dete. Solnce, ki ves svet obhaja ter vsa nebeška pota pozna, in nočni pastir mesec, ki tako skrbno varuje svojo nebeško čredo, spremljata dušo pri njenem vnebohodu. Pot čuvata štirioka psa, strašna hudobnim, prijazna pravičnim, koje popeljeta k Jami. Pri njem uživa došlec večno nekaljeno radost. Stanovanje zveličanih je sredi neba, kraj počitka in veselja, polen svetlobe, temote in potokov, ob kterih v senci košatih dreves z bogovi občujejo in pirujejo ter blagoslavljajo in blaže pobožne na zemlji, ki stoje pod njihovim varstvom. Kaj pa hudobni? V „Vedi" se tedanji Indi sploh ne pečajo radi z življenjem po smrti, tem manj s strašnim. Še le v nekoliko pozuejšej dobi zavedlo se ga je ljudstvo tako, da si je v svojej domišljiji stvarilo za izveličane Indras-ovo nebo, polno veličastja in pozemske razkošnosti, za hudobne pa celo vrsto pekel, kterih naštevajo brez določnega reda 21. Peklenske muke so kolikor toliko grehom primerne: kdor je na pr. kako štirinogato žival ali ptiča usmrtil, ta je obsojen v pekel vrelega olja; kdor je ubil svojega očeta ali kakega brahmana (duhovnika), temu je odločen bakreni pekel, čegar tla so razbeljena; pohotniki se vržejo v morje polno nesnage in blata, ktero jo redi; nad roparje, struparje in druge enake hudodelnike pošlje Jama 720 psov z diamantnimi zobmi; kdor je po užitku svete tekočine, ki jo zovejo „soma". še kako drugo upijančljivo pijačo užil,
temu se lije raztopljeno železo t usta; takim, ki so bogovom človeške daritve doprinašali, razkosavajo njihove žrtve telo. Vrhu vsega tega se nahajajo še v peklih železnokljunski jastrebi in druge roparske živali, ki obsojence trgajo; gozdovi, v kterih rast6 drevesa z ostrimi meči; peklenska reka z vrelo, slano vodo i. t. d. Iz pesnikov, modrijanov in žrtvovalnikov v „Vedi" opevane pradobe razvil se je pozneje posebni svečeniški stan br ah man o v in z njimi njihovo verstvo: brahmanisem, kterega glavne točke so blizu te le: „Duh je le eden: Brahma; duše niso samostalne in same zd-se, ampak le iskre njegovega ognja, žarki njegove luči; kar je, to je le v njem. Le vsled „maje", to je prevare, učinjene po domišljiji, misli človek, da je zvunaj njega, kar je v njem, misli, da je podvržen nekemu vidnemu svetu, napolnjenemu z bolestjo in veseljem, a v istini živi neločen od Brahme, ki je eno bitje v vsem. — Kdor se tako le za del edinega božjega bitja izpozna in vsej samostalnosti odreče, zd-nj ni nikakoršnih navideznih rečij, za-nj ni niti rojstva, niti smrti, on vidi povsodi in v vsem le eno edino bitje in žitje. Združen z njim oproščen je vsega pozemskega trpljenja, vseh telesnih vezij, dobro vedoč, da v obeh ni nič večnega in bistvenega, in za-maknen v edino pravo resnično bitje čuti le to v sebi in sme reči: „Jaz sem Brahma". *
Soroden brahmanismu je buddhisem, nastal najbrž v 6. veku pred Kristom. On je prav za prav le nekoliko popravljen brahmanisem, kojega v marsičem še preseza. Njegov glavni nauk je, da pelje človeka le zatajevanje samega sebe na pot blaženosti. Človek naj brzda svoje čute, naj se iznebi svoje individualnosti, naj zataji voljo, ki ga veže na življenje, potem bo ubežal minljivosti in bo našel v večnem in neizpre-menljivem zaželeni počitek. Ta duševni smoter imenujejo „nirvana" in ga primerjajo ugasnenju svetilničnemu. „Ni ga bitja, ni je snovi, ni ga sveta, tedaj tudi nikakoršne moči ne, ki bi bila vse to stvarila, tedaj ni nikakoršnega božanstva. Vse je bilo nič, je nič, bo nič, vse je prazno in edina resnica — „nebitje". Da pa meni človek videti pred seboj vedno se prominjajoči svet, je le gola domišljija, izvirajoča iz vere na njegovo (svetovo) bitnost. Vse kar je (seveda le na videz), je podvrženo štirim velikim zlom: rojstvu, bolezni, starosti, smrti in vsem iz njih izvirajočim bolestim. Svet in žitje je le ena bolečina. Njo olajšati čuti človek v sebi neko hrepenenje, ktero mu rodi slo in strasti. In le če ume to hlepenje popolnem zadušiti, reši se človek bolečin, ki se vedno ponavljajo. V ta namen potrebno mu je 6 popolnostij, ki so: Izpoznanje, nravnost, delavnost, dajanje miloščine, potrpežljivost, ljubezen do bližnjega.
* Primeri: M. Carriere: ,,Die Kunst im Zusammenhange der Kulturentwicklung und die Ideale der Menschheit." 2. Aufl. Leipzig 1871.

Največje znanje združeno z najkrepostnejšim delovanjem rodi mu blaženost, ki ni nič drugega nego „nirvana", to je popolno ugasnenje človeške osebnosti, povrnitev individualne ničnosti v prvotno ničnost." *
Ako je tedaj Indom vse žitje le nekako zakrito umiranje, vsa rast le skrivno trohnenje, se je li čuditi, da se jih je lotila popolna odvažnost in da kar koprnijo po počitku, po smrti? Življenje jih ni moglo naudajati z veseljem, tem manj, ker so morali tudi v političnem oziru toliko stoletij ječati pod težkim jarmom duho.vskega in posvetnega trinoštva. Tem ugodnejša prikazen jim je morala torej smrt biti; saj jih je rešila „življenja ječe" ter dovedla do toliko zaželenega miru in pokoja. S tega stališča bi se dalo pričakovati, da so vsaj trenotke smrti in shranjevanja telesnih ostankov slovesno obhajali. Nikakor ne! Z isto malomarnostjo, ktero kažejo nasproti življenju, spravljajo tudi svoje mrliče, da z malomarnostjo, ki bi se smela skoro surovost imenovati. Shranjevanje se vrši na tri načine: mrtvece ali pokopljejo ali sežgejo ali pa v vodo vržejo. Tisti privrženci brahmanisma, ki nad vse častč boga Živo (= ognjemolci), pokopavajo svoje mrtve ali jih pa v reko Ganges po-mečejo, da bi z njimi svetega ognja ne oskrunili, drugi pa, kojim je Višnu najvišji bog, sežigavajo trupla umrših, da ne bi vode jim svete z njimi onesnažili. Buddhistom je sežigavanje trupel strogo prepovedano; zat6 izročajo svoje rajne materi zemlji.
Z možem, ki je bil brahman ali vsaj ksatrija (= vojak), (\i se na gromadi sežgati tudi vdova, ** in sicer, ker je pri Indih mnogoženstvo običajno, tista, ktero je rajnki najbolj ljubil. O tej šegi, ki se je do današnjega dne ohranila, poročajo nam stari grški pisatelji Strabon, Diodor, Plutarch, in latinski pisatelj Ciceron (Tusc. 5. 27. 28.) pravi: „Mulieres in India cum est cuiusvis earum vir mortuus, in certamen judiciumque veniunt, quam plurimum lile dilexerit; plures enim singulis solent esse nuptae. Quae est victrix, ea laeta, prosequentibus suis, una cum viro in rogum imponitur; illa victa maesta discedit." Že stara „Veda" omenja v spevu, ki se zove „Bigveda", prostovoljno smrt, ktero so zveste vdove na gromadi svojih mož storile. Zakaj bi tudi ne? Saj ta smrt ni samoumor, temveč vdovi se postavi na mestu, kder se je sežgala, spomenik, in vsakdo, kdor jo na zadnjej poti spremlja, pridobi si večjo zaslugo, kakor da bi bil najslovesnejšo daritev „afvamedha"
* Scherr, Geschichte der Religion I. 229.
** Po uradnih izkazih se je samo v Kalkuti in njenej okolici od 1815 do 1828 lota 3379 vetov takej smrti na gromadi žrtvovalo. Po tem bi bil tudi verjeten račun, ki ga je nekdo napravil, da je namreč v britskej vzhodnej Indiji od 1756—1829. 1. 70.000 vdov na gromadah pomrlo. Britska vlada je sedaj ta običaj s strogimi prepovedmi odpravila.
(= konjsko daritev) opravil, možu pa, s kterim se da vdova sežgati, odpuščen je vsak greh, naj si je tndi kakega prijatelja ali morda celo brahmana umoril. Tako stoji zapisano že v starih svetih pesnih z imenom „Purana".
Ako je kdo na tujem umrl, prenesč kosti njegovega ondi sežganega trupla v domovino. Tu razgrnejo na gromadi kožo črne koze, pomažejo kosti s surovim maslom ter je na-nj polože blizu v tistem redu, kakor so v človeškem telesu razvrščene. Nato zakoljejo za smrtno daritev kravo, polože vsako njenih kostij na dotično kost človeško, zavijejo vse vkup v kozjo kožo, prižgo gromado ter nagovarjajo truplo s sledečimi iz ,,Rigvede" vzetimi stihi:
„Vzemi od krav neizgorljivi oklep, Ogrni se z njihovo tolščo in mozgom, Da te krog in krog smodeč ne objame Divji silnik: plamena veseli Agni J"
„Neizgorljivi oklep" je kravji kostjak, ki se pridd človeškemu, da nadomesti vsako posamezno kost, ki se je morda že izgubila, ali pa utegne v ognji popolnem zgoreti.
Soroden temu običaju je drug, ki nas nekoliko spominja grških in rimskih kenotafij, to je symbolično sežiganje. Meneč, da ima človeško truplo 360 členov, natrgajo in zber6 360 malih odrastlekov drevesnih, z imenom palasa; te odrastleke ovijejo s predivom, pomažejo s klejem (popom), da se bolj trdno sprimejo, in je sežgo symbolično mesto rodo-vincev, ki so jim umrli na tujem, ne da bi bili njihova trupla dobili. — A zapustimo zdaj Indijo in napotimo se v staro P e r z i j o!
Tudi pri Perzijanih je shranjevanje mrtvih v ozkej zvezi z verskim mišljenjem o stanji človekovem po smrti. Po grehu prvega človeka, tako uči Zoro aster, poslal je Ahriman (zlobni princip) smrt na svet. Dobri človek, ki se je hrabro ves čas svojega življenja s hudobnostjo boril, nima se je bati, kajti ona ga le reši trudapolnega bojevanja. Kakor hitro človek premine, prihitč duhovi (d a e v a s) ter se polastijo njegove duše, ki dospe nekoliko dnij po smrti do velikega mosta dšinevada, razmejišča med tem in onim svetom. Tu izsleduje vsega človeštva veliki sodnik Ormuzd z Bahmanovo pomočjo življenje prišlecev. Kdor je pravično živel, sme brez strahu pričakovati vstajenja, kterega se imajo nadejati vsa bitja, a še le potem, ko bo svet 12000 let prebil. Tedaj še le se bode Ormuzdovo kraljestvo, kraljestvo svetlobe, po vsem stvarstvu razširilo in vladarstvo Ahrimanovo ugonobilo. Vstajalo pa bode človeštvo v tistem redu, v kterem je bilo v življenje poklicano. Vstal bo tedaj najprej prvotni človek Kaiomorts, nat6 prva človeška dvojica Mesija in Mešijane, potem različni človeški rodovi. Kedar bodo vstala
■trupla s svojimi „feruerji" * združena, vršila se bode vesoljna sodba, " kterej bo najvišji sodnik S o si oš vsakemu svoje zasluženo plačilo
_ s tem poverjeni se perzijansko shranjevanje mrtvih trupel po-
Inoma strinja. Ker smatrajo začasno stanje človeške duše od smrti do vesoljne sodbe, h kterej se ima truplo iz rakve v novej veličastnosti vzdignoti, le za nekako nadaljevanje življenja na svetu, preskrbljujejo počivališča sploh, vzlasti pa kraljevo, z vsakojako zložnostjo in z vsemi za človeško življenje potrebnimi rečmi. Vrh tega je Perzijauu eno glavnih pravil čistost in sicer telesna ne manj kot dušna. Solnce in vsled tpo-a tudi ogenj časti po božje; isto tako mu je zemlja sveta. Vsako mrtvo truplo postane po njegovem mnenji last zlobnih duhov in onečisti vse. kar pride z njim v dotiko. Zaradi tega se ne sme niti sežgati, niti neokvarjeno in neizpremenjeno pokopati, niti v vodo vreči, ker bi vse te reči oskrunilo. Kaj počno tedaj z njim? Prepuščajo je v plen ptičem ali psom ali usihu ali izvetrenju. Že Herodot nam pripoveduje, da se pri Perzijanih ne sme nobeno truplo preje pokopati, predno se ga ni kak ptič ali pes dotaknol. Potem še le je prevlečejo z voskom in izroče zemlji. V Pazargadah, stolnem mestu perzijanskih kraljev, je po poročilu Arrijanovem še Aleksander Veliki videl Kjrovo truplo, počivajoče v odprtej zlatej rakvi na zlatonožnem odru, obdano orožjem in različnim lepotičjem. In tako ravnajo sploh s svojimi mrtveci. Izpostavljajo je na visoko ležečih krajih ter je prepuščajo gori omenjenej osodi. Na tem kraji (dakhma) moli duhovnik tri dni za dušo umrlega; v tretjej noči gre duša črez most dšinevad in dospe potem ali v svetlo bivališče božje, ali pa pade v pekel. Pot, po kterej se je bil mrlič nesel, očistijo zopet s tem, da vodijo pojnjej devetkrat sem in tja psa, ki jim velja za sveto žival. Pogled od živali oglojenih kostij mrličevih je Perzijanu tolažilna podoba brezbolestnosti in miru po smrti. Čim preje so kosti oglojene, tembolj mu je olajšano srce; ako se jih pa živali dolgo ne hote dotaknoti, smatra se mrtvec za brezbožnika, kterega niti žival ne mara. Mrtveca takoj pokopati dozdeva se jim velika pregreha, ki se včasih cel6 s smrtjo kaznuje. Oglojene kosti zagreb6 konečno „111 a g i" (kozelniki), ki so ob enem svečeniki. — Iz bujne Azije potujmo na ravnost v severno Afriko!
Ondi biva že od pradavnih časov eden najbolj slovečih kulturnih narodov starega veka, Egipčani.	(Dalje pride.)
* Feruer ali fravasi je Perzijanu to, kar Platonu „ldfa", Rimljanu „ge-nius" (duh); vsako drevo, vsak človek, celo božanstva imajo svojega „feruerja".
Razne malenkosti.
i.
Lani sem na tem. mestu precej obširno pisal o Polyfemu in vzlasti skušal natančnejše določiti, koliko spomina se je o njem ohranilo na slovanskih tleh. Videli smo, da takovega velikana ali takovo velikanko še danes dobro poznajo Srbi in Rusi ter da so vrhu tega i drugod po slovanskem svetu v spominu ostala bajevna bitja, ki so mu v kolenu. Zapazil je menda vsakdo na prvi hip, da je v tem slučaji tradicija jugo-vztočnega slovanstva živejša in bogatejša od zapadnega ali da točnejše povem, da se v zapaduem slovanstvu spomin na velikana, Polyfemu enakega morda cel«5 ni več ohranil. To ne bi bilo kaj posebnega, kajti enakih slučajev poznamo precejšnje število, ali baš tu je stvar vendar nekoliko drugačna.
Veseli me, da morem zdaj dotičnim domačim pričam dodati tudi češko. Ako je naravnčč iz narodnih ust prišla v knjigo, nam jo je tembolj imeti v čislih, ker nam more in mora biti nov porok vzajemnosti narodne tradicije jugovzhodnega slovanstva z zapadnim. Natisuena je ta priča v knjigi „Narodni pohadky od J. K. z Radostova (v Praze 1883)" na straneh 536 do 540 in ima naslov O bide t. j. o bedi ali nadlogi. Vsebina jej je v kratkih besedah ta-le:
Trije knežji sinovi odpotujejo z doma iskat nadloge. Pridejo do velikega lesa in stopajo naprej in naprej po njem. Dohiti jih tema in treba jim je pomisliti, kje bi prenočili. Dolgo gledajo ali nikjer ne morejo najti mehkih postelj, na kterih so doma spavali. Poskušajo kako bi se spalo na golih tleh ali vselej zopet vstanejo, dokler ne ležejo pod votlo drevo na mehki mah. Ali jedva zadremljejo, kar se začuje rjovenje divje zverjadi. Prestrašeni vstanejo in zlezejo na drevesa, kjer jim je bilo prebiti vso noč. Težko pričakujejo jutra in ko je pričakajo, vstanejo in blodijo potem ves dan po lesu lačni in utrujeni. Veseli so bili, da so mogli z divjim sadjem glad potolažiti. Zvečer so morali zopet ha drevesa, na kterih so se le mogli težko držati, kajti spanec jih je premagoval. Drugi dan in tretji še niso mogli iz lesa in ko mu slednjič vendar pridejo do konca, zadene je nova nesreča. V tem kraji namreč lovil je strašansk velikan zverino, ktero so mu ljudje zganjali, in zdaj se je bližal lesu prav na tem mestu, kjer so bili knežiči. Skrijejo se za velikim hrastom ali velikan opazivši jih zagrmi nad njimi: „Le ven vi zemeljski črviči". Oni ubogajo, a hrust z veseljem jih opazujoč mlaskne z jezikom in pravi: „Kaj hočete tukaj?" Oni odgovori, da hodijo po svetu, ker bi radi nadlogo upoznali. „No tu vam morem biti posebno na uslugo, — le pojdite z mano," zavpije veliMn hrohotom, da se je
daleč po lesu razlegalo. Silno prestrašeni stopajo za njim in pridejo do prav globoke pečine. Ker si ne upajo va-iijo, prime vsakega zapored z dvema prstoma in ga doli vrže ter naposled sam za njimi stopi. Kne-žiči zapazijo, da so v velikej pečini, kjer je bilo kakih sto skopcev ter obrova postelj in ognjišče. Zaukaže jim ogenj unetiti in ko je bilo to storjeno, se zadere: „Kteri je najstarejši izmed vas?" „„Jaz"" oglasi se najstarejši. „Tedaj ga vidva mlajša ubita," zaukaže velikan. Ker tega nočeta, zagrabi in zadavi sam najstarejšega, natakne ga na raženj ter na dveh razsohah položi na ogenj. Ko je bil nekoliko pečen, sname ga in poje z največjo slastjo. Takisto stori tudi s srednjim. Potem se vrže na postelj, brzo zaspi ter začne smrčati, da se pečina stresa. Med tem premišljuje mlajček, kako bi se dalo obru uiti. Uhod do pečine je bil tako visok, da bi nikakor ne mogel do njega, a drugega izhoda iz pečine ni bilo nobenega. Gleda sem in tja ali ko se mu zdi vse zastonj, potegne meč in iztakne obru oči. Le-ta zarjove, skoči kvišku in zavpije razjarjen: „Le čakaj ti gad, grdo ti bodem to poplačal." Nato hlastne z rokami po knežiči, da bi ga zagrabil, ali ta skoči med skopce in se vselej ogne, dasi mu je cesto prav blizu. „Tako bi se lahko ves dan igrala," pravi velikan in začne skopce iz pečine metati. Knežič se prime nekega skopca in velikdn ga z njim vrže na piano. „„ Vendar sem te prevaril,"" pravi mladeneč. „Ker si tako premeten, na nekaj za zpoimn." pravi resno velikan in mu vrže dragocen prstan. Knežič ga natakne ali ta hip zakriči velikim: „Prstan kje si?" „„Tii sem"" odgovori prstan silnim glasom. Velikan se spusti za knežičem, ki beži kolikor more; ali oni mu je bil že za petami, kajti prstan neprestano kriči: „„Tukaj sem."" V tej zadregi hoče mladeneč prstan sneti ali ker tega nikakor ne more, odgrizne prst iti ga vrže s prstanom vred daleč od sebe. Ko ga po glasu velikan najde, pravi: „Glej ga gada, rajši si je prst odgriznol! Pa tudi dobro; bodeš vsaj lahko doma materi pripovedoval, kaj je nadloga."
Da imamo tu inačico priče o velikanu ljudojedu, ki se v starogrškem sporočilu Polyfem zove, gotovo ni dvojiti. Sama na sebi ima dosti enakega s pričami sorodnih narodov a zopet tudi nekaj posam-nostij, ktere so jej samej lastne,
Uzrok potovanju postavim je isti kakor v ruskih pričah, kar je posebno izraženo v uvodu, kjer se pripoveduje, da so bratje zaradi tega šli iskat nadloge, ker so od ljudij o njej pripovedovati culi in bi jo tedaj radi poznali. Dalje orjak samo enega brata n e poje, kakor v vseh pričah druge vrste z isto vsebino. (Kazredbo vseh teh prič po vsebini gl. v lanskem Kresu na str. 168, 169). Mladeneč oslepi velikana z mečem, kakor v dotičnem italijanskem poročilu (Kres II. 113. 114). Da ima orjak dve očesi, da ponudi nasprotniku p r s t a 11, da bratje prenočujejo na drevesih, — vse to nahajamo, kakor nam je znano, prav tako po
drugih pričah. S pričami prve vrste pa strinja češko zgoli to, da mla-deneč ne uide v ovnovej ali skopčevej koži, ampak takisto, da se na ovna oziroma na skopca obesi. To jej prvotno gotovo ni bilo lastno, kajti nahaja se v arjoevropskih narodih samo v Homerjevej pripovesti in je celo novogrškej čisto neznano. V češko tradicijo je prišlo to prav tako po knjigi kakor v nektere pripovesti slovanskega juga, kterih smo se tudi že spominali (Kres II. 111). Ako je češki nabiralec tudi v važnejših episodah sam kaj prenarejal, je gotovo baš ta črta njegov greh.
Češkemu pripovedovanju je med drugim to lastno, da mladeneč zato ne more do uhoda, ker je pečina tako globoka. Dalje sili orjak mlajša brata, da starejšega sama ubijeta in isto tako, da najmlajši ugonobi srednjega. Tudi je samo tej priči lastno, da more meč z enim mahom iztak-noti obe očesi — in še nekaj malenkostij, kterih mi ni dalje naštevati.
Ne trebalo bi nam toliko besed, ako bi knjiga sama bolje ugajala znanstvenim potrebam. Nikoli ni povedano, kje je nabiralec kaj slišal in od koga. Vrhu tega pa še založnik v uvodu to berilo češkemu občinstvu nekako čudno priporoča. Pravi namreč, da je te priče spisal pisatelj, ki je k temu posebno sposoben. Ali spisati mu jih ni bilo, ampak samo zapisati in sicer čisto tako, kakor so je narekovala narodova usta in prav nič drugače. Kdor proti temu glavnemu pravilu greši, narodno slovstvo kazi in je spravlja ob veljavo. Taki proizvodi so, kakor narodne pesni, jako kočljiva stvar. Kdor se jih loti z napačnim namenom, da jim pomore do večje dovršenosti, ne doseže drugega nego da jih spravi ob prirojeno priprostost, milino in ob oni prvotni, vedno sveži pesniški duh, kteri vsaj večino teh narodnih proizvodov prešinja in ki prvi izgine, ako se jih taka roka dotakne. Da take po samovoljnih načelih prenarejene in tedaj pokažene priče vzlasti znanstvenim svrham nikakor ne ugajajo, mi ni treba posebej naglašati. Toliko v obče, ker se nam je bilo vsekako tega predmeta dotaknoti.
S temi češkimi pričami pa ni tako in v predgovoru se v tem oziru več obeta nego bi se bilo smelo. Pozna se sicer nekterim na prvi mah, da je gotovo narod nekoliko drugače pripoveduje ali na tem pa tudi ni dvojiti, da je glavna vsebina ostala nedotaknena in da se je zgoii v po-samnostih marsikaj prenarejalo in tu in tam cel6 dodajalo, kar seveda tudi ni hvale vredno. Toda o vsem tem nam tu natančnejše ni govoriti in naj torej ta splošna opomnja za zdaj zadostuje.
2.
Najhujši zopernik sv. Methodiju postalo je bilo nemško višje du-hovenstvo osobito odkar gaje papež Hadrijan II. (867—872) za pannonskega in moravskega nadškofa bil posvetil (1. 870. ali 871.) in je slovenska služba
I,ožja bila z dovoljenjem papeževim vpeljana po vsej metropoliji, Metho-dijevej oblasti izročenej. Nevolja nemškega duhovenstva vzlasti pa nadškofa solnograškega bila je vsled te spremembe v crkvenih zadevah pannonskih velika, kajti solnograške oblasti v Pannoniji bilo je zdaj konec. Pooblaščenec solnograškega nadškofa, nadduhovnik Rihbald zapusti 1. 871. dolenjo Pannonijo ter se vrne v Solnograd, gotovo ne z ljubeznijo do dežele in ljudstva v srci, ampak z nakano, da ondi Methodija zatoži in vse naredbe očrni, ktere je vsiljenec proti dosedanjim crkvenim običajem v svojej metropoliji bil vpeljal. Besede njegove padejo na rodovitna tla in že leto kesneje (872, po drugih ali manj verjetno 873) je Solnograd kodi-ficiral svoje pravice na dolenjo Pannonijo v posebnej spomenici, ktera z mnogimi zgodovinskimi dogodki rezko dokazuje, da se zadnjih sedemdeset in pet let nihče ni utikal v pannonske crkvene zadeve ter da je nadškof solnograški s pomočjo in dovoljenjem nemških vladarjev imel sam in edini te okrajine v svojej crkvenej oblasti. Gl. moj sestavek Papeška pisma britanskega museja in sv. Methodij" v Kresu I. 346, 347. — Spomenica ta ima naslov De conversione Bagoariorum et Caran-tanorum libellus in je vsled svojega čisto službenega značaja delo neimenovanega pisatelja (Anonymi Salisburgensis). Najtočnejše natisnena in v odstavke razdeljena je v MG. SS. XI. 1—17, oziroma 4—17. Na čelu jej je prvotni životopis (vita primigenia) sv. Ruperta, gorečega ozna-njevalca krščanske vere med Bajuvarci konci sedmega stoletja. 1 Znan je bil po rokopisih XI. in XI!. stoletja ali v c. kr. vseuč. knjižnici graškej nahaja se ta spomenik v rokopisu desetega stoletja (cod. membran, saec. X. foll. 238 in 4°, nune sign. Nr. 790) na listih 110" do 113b z naslovom ,Gesta saneti Hrodberti confessoris'. Priobčil in temeljito ocenil ga je zadnjič F. M. Maver v zborniku Archiv fiir osterreichische Ge-schichte LXIII. 595—608 (Wien 1882) in se imamo temu veščaku zahvaliti, da se je tudi neka točka starejše naše crkvene zgodovine popolnoma razjasnila. Kaj s temi besedami mislim, bode v naslednjih vrsticah drobnejše razloženo.
Solnograška spomenica je bila tedaj spisana in bržčas papežu samemu izročena z namenom, da Solnograd z njo dokaže svoje staro pravo
1 ■ Kakor utegne znano biti, natisnena je spomenica v Kopitarjevem Glagolita Clozianus na str. LXXII. do LXXVI; Ginzel Geschichte der Slavenapostel Cyrill u. Method, Leitmeritz 1857, ima jo na str. 46—57 s Kopitarjevimi opomnjami in Biljbasov jo je uvrstil v delu Kirill i Mefodij, S. Peterb. 1868, I. 111—126 po razdelitvi Watten-bachovej v MG. SS. 1. cit. V vseh treh pa življenja sv. Ruperta ni, ampak začenjajo vsi stopram s tretjim odstavkom ali z besedami: Hactenus praenotatum est, qualiter
Bagoarii facti sunt christiani.....Nune adiiciendum est, nadaljuje poročilo, qualiter
Sel a vi, qui dicuntur Qiiarantani et con fine s eorum, fide saneta instrueti chri-stianique effecti sunt. Oddelek torej, ki govori o krščanstvu v Bajuvarcih, je izpuščen.
na dolenjo Pannonijo. V prvotnej legendi o sv. Rupertu se pripoveduje, da je baj uvarski vojvoda Theodo (vladal je okoli 680—722) poprosil tega sv. moža, da rači priti oznanjevat Bajuvarcem krščansko vero. Rupert pošlje poslancev na vojvodo in pride kmalu sam v Ratisbono, kjer je bil prijazno sprejet. On podučuje vojvodo in ga spreobrne z mnogimi drugimi vred na krščansko vero. Nat6 mu vojvoda dovoli, da si sme s svojimi spremljevalci po lastnej želji izbrati ugodni kraj, da sme crkve zidati et cetera ad opus ecclesiasticum habitacula perficere congruentia. 1 Vsled tega dovoljenja odpelje se po Donavi in pride do dolenje Pannonije, seme življenja troseč. Potem se vrne v kraj 2 Laureacum (poznejši Lorch) po imenu in ozdravi ondi mnogo bolnikov z molitvijo. — Do zdaj veljavna vita primigenia pripoveduje poslednje stvari s tčmi-le besedami: Tunc supradictus vir Domini, accepta licentia, per alveum Danubii usque ad fines Pannoniae inferioris spar-gendo semina vitae, navigando iter arripuit; sicque tandem revertens ad Laureacensem per ve nit civitatem, multosque ibi infirmos variis languoribus oppressos orando per virtutem Domini sanavit. MG. SS. XI. pag. 5. Graški rokopis pa poroča isto tako-le: Tunc supradictus uir Domini, accepta licentia, per alueum Danubii nauigando iter arripuit sicque tandem perueniens a d Lauriacensem ciuitatem pre-dicando uerbum doctrine uite multosque infirmos uariis languoribus oppressos orando per uirtutem Domini sanauit. Archiv LXIII. pag. 607. Poslednje poročilo pravi, da je bil sv. Rupert slednjič prišel v Laureacum ali Lauriacum t. j. da je bil ta kraj najskrajnejši, kolikor jih je bil obiskal na tem svojem potovanji. O Pannoniji tedaj ali celo o dolenjej Pan-noniji ni niti sluha. A kterega poročila se nam je tu oklenoti? Starejšega in starejše je ne le po pisavi ampak tudi po vsebini poročilo graškega rokopisa, kakor je po mojem mnenji P. M. Mayer do dobra dokazal. Ali kdaj in čemu je prišel v oni životopis passus o dolenjej Pannoniji? Brezdvojno takrat, ko je bila spisana gori omenjana spomenica t. j. 1. 872. in je imel ta čisto samovoljni dodatek, ta .fraus pia' namen, da solnograške oziroma bajuvarske pravice na dolenjo Pannonijo tembolj utrdi.
Temu se bodo samo oni ustavljali, ki imajo pisatelja životopisa in spomenice za isto osebo. Ali ta nazor je popolnoma kriv ter velja danes skoro v obče mnenje, da je bil životopis v osmem stoletji napisan in da ga je pisatelj spomenice samo v svoje poročilo bil uplel in kakor zdaj
1	Poslednje po graškem rokopisu latinski navedene besede so važne, ker nasprotujejo naravnoč še vedno precej razširjenemu mnenju, da je bil že zdaj tudi školji sedež ustanovljen. Celo bistroumni P. J. Šafarik je bil tu pravo pot zgrešil. Prim. Slovanske starožitnosti II.2 338 (v Praze 1863).
2	Da tukaj beseda civitas ne pomenja mesta v današnjem smislu je znano.
vidimo tu in tam tudi po svojem zasuknol. 1 V naglici je bil pa pri onem dostavku na nekaj važnega pozabil. Utaknol ga je bil na krivo inesto t. j. tja kjer je o Bajuvarcih in ne kjer je o Slovenih govorica, kakor bi p° pravici smeli pričakovati in kjer bi bil tudi utis mogočnejši. Ta dostavek nam jasno dokazuje, kako hudo jih je v Solnogradu peklo, da je bila Pannonija za-nje mahoma izgubljena. Zagovarjali so z vsemi silami in sredstvi svoje pravo in se pri tem toliko spozabili, da jim celo zvijača in skaza zgodovinskih činov niste bili preslabi, da le pridejo do zaželenega smotra. Kljubu temu pa nasledki za-nje niso bili ugodni in zato kesneje ono nečloveško ravnanje s sv. Methodijem, ktero so nam tako jasno ali tudi tako grozno odkrila papeška pisanja, najdena in shranjena v britanskem museji.	Krek.
Gašpar Rojko.
Na vseh štajerskih gymnasijah uči se zgodovina štajerskega voj-vodstva, in o tej prekrasnej deželi imamo več večjih in manjših zgodovinskih knjig, ktere popisujejo tudi kulturno in literarno njeno življenje. Nekteri pisatelji niso pozabili najmanjšega nemškega moža imenovati, ki se je trudil na kulturnem in literarnem polji, — a slovenskih mož nobeden ne omenja, celo našega slavnega Miklošiča ne, ki vendar zaradi svojih znanstvenih izvrstnih spisov po vsej učenej Evropi slovi. Tudi slovenski dijaki se učijo te zgodovine, a nobeden učitelj jim ne razlaga, da so tudi iz njihovega naroda izhajali možje, ki so bili znanosti in umetnosti na diko. Zato hočem kratko načrtati življenje in delovanje slovenskega moža, kije kot dušni pastir, kot učenjak, kot pisatelj, kot ravnatelj izobraževalnega zavoda, kot javen učitelj in kot visok državni uradnik blagotvorno deloval. Dvoje dežel. Češka in Štajerska ste rekli: 011 je naš; — dasiravno ni bil Čeh, živel je vendar tudi ves za Češko.
Gašpar Rojko se je porodil 1. januarja 1. 1742. v Metavi (v Črukovej hiši) fare sv. Petra pod Mariborom. Početne šole je obiskaval v Mariboru,
1 Tudi ne velja, kar je Biidinger (Oesterreichische Geschiehte I. 69, op. 4.) proti Rettbergu (Kirchengeschichte Deutschlands II. 201, 557) navel, ki je kakor zdaj Zillner (Mittheilungen d. Gesellschaft f. Salzb. Landeskunde XVIII. 43) dvojil, da bi bil kdaj sv. Rupert prišel do dolenje Pannonije in da torej poročilu ni lahko verjeti. Biidinger namreč pravi ondi, da Solnograd ni potreboval take sleparije (Salzburg be-durfte derartige Schwindeleien nicht). Ali jo je potreboval ali ne, toliko je gotovo, da se je bila zares zgodila in da je tedaj Rettberg o tej stvari nekako divinando prav sodil.
pozneje je nadaljeval svoje študije v Gradei, kjer se je tudi izšolal in doktor bogoslovja postal. Vsi njegovi učitelji so bili Jezuiti, razven onih na Dunaji, kamor se je bil po dovršenih lilosotičnih študijah podal, da sluša o naravnem in crkvenem pravu predavanja slavnih professorjev: Martini-a in Kieggera, Tam je tudi poslušal predavanja: „De gratia" od imenitnega bogoslovca avguštinca P. Cortiva. V decembri 1. 1766. v mašnika posvečen, bil je poslan v pastirovanje duš in bil sedem let kaplan v Selnici in Svičini. Leta 1773. je bil poklican v Gradec na učiteljsko stolico, in izročen mu je bil uk o logiki, metaphysiki in ethiki. Leta 1774. je učil crkveno zgodovino, in leta 1777. so mu izročili ravnateljstvo črez tedanji: ,,Studieuseminar", v kterem je vodil 200 pitomcev iz plemenitih in prosti hrodbin, ki so se od prvega grammatikalnega razreda začenši v tem semenišči odgojevali in so skozi ves tečaj svojih ju-ridičnih in bogoslovnih študij v njem stanovali. Ker je cesar Jožef II. bil zapovedal, da ne more nobeden duhovnik biti za dušnega pastirja postavljen, ki ni bogoslovnih študij popolnoma dovršil, stanovalo je v tem semenišči tudi 20 duhovnikov. Za tako ravnateljstvo je bilo potreba mnogo previdnosti in znanosti, a naš Rojko je to težko službo izvrstno opravljal.
Leta 1782. ga je cesar Jožef poslal na praško vseučilišče za pro-fessorja crkvene zgodovine. Iz vseh stanov so ga hodili poslušat. Tam je spisal svojo: Synopsis historiae religiouis et ecclesiae christianae 1785. Učil je tudi nekaj časa pastirno, leta 1790. ga je vseučilišče imenovalo svojim dekanom, in vlada leta 1791. repraesentantom in prisednikom „stu-diencousessa" ; cesar Leopold II. ga je imenoval cesarskim svetovalcem in referentom, in leta 1793. cesar Franc pravim gubernijalnim svetovalcem. Tukaj je Rojko pokazal svoj administrativni talent. V registraturi praškega gubernija kažejo se štirje debeli folianti, vse kancelijsko delo bistroumnega in izurjenega državnega uradnika Rojka. Leta 1798. ga je slavna Carolo - Ferdinandea izvolila svojim rektorjem. Pri svojem nastopu je govoril tako izvrstno v latinskem jeziku, da ga je višji vojvoda Karol, tedanji gouverneur in generalni kapitan bohemskega kraljestva, očitno pohvalil.
Leta 1807. je bil Rojko imenovan kanonikom višjehradskega ka-pitola, cesarskim kommissarjem pri visokej praškej šoli, in leta 1811. in-fuliranim proštom kollegijalne crkve vseh svetnikov v Pragi. Delal je neumorno do leta 1817. Sedemdeset let star je prosil za pokoj, in cesar Franc je v prošnjo dovolil s častnim odpisom, da je pravično: „einem so ruhmvoll ergrauten Staatsdiener, der durch einen langen Zeitraum der Kirche und dem Staate die nutzlichsten Dienste geleistet, bei jeder Ge-legenheit seine Gelehrsamkeit, seinen Eifer und seine Treue bewahrt, und stets nicht bloss seine Pflichten erfullt, sondern sich vielfach ausgezeichnet
hat, den Rest seines thatigen Lebens in sorgenfreier Kuhe geniessen zu lassen". — Tako se glasijo besede cesarskega dekreta. Živel še je potem štiri leta, umrl je 20. aprila ob enej uri po polnoči v visokej starosti. Na našega Rojka se pač smejo obrnoti pesnikove besede: Quid nu me ras annos, vixi juaturior annis: Acta senem faciunt, haec numeranda tibi.
Obširno biografijo Rojkovo je spisal Ignatz Richard WMing, njegov učenec, ko še je Rojko živel v „osterr. Annalen der Literatur u. Kunst, Oktober in November Heft, str. 171—181 in 215—230" (ako sem si prav notiral). Tam se tudi imenujejo vsi Rojkovi učeni spisi in tudi ino-stranski časopisi, ki so pohvalno omenjali njegovih knjig.
Davorin Trstenjak.
Drobnosti.
Aritmetika za nižje gimnazije. Spisal dr. Fr. vitez Močnik. Po šestindvajsetem natisku poslovenil J. C e les t in a. Prvi del. V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. v. Kleinmajr & Fed. Bamberg 1882. Cena 1 10 gld. — Znano je, da je vis. naučilo ministerstvo zaukazalo, da se ima na nižjih gvmnasijah v Kranji lil v Rudolfovem, kakor tudi na slovenskih oddelkih ljubljanske gymnasije, od letošnjega šolskega leta začenši, v prvem razredu med drugimi predmeti tudi mathematika v slovenskem kot podučnem jeziku razlagati. V to svrho je učiteljiščni professor gospod Celestina poslovenil znano dobro Močnikovo arithmetiko za prva dva razreda po najnovejšem od vis. liauču. minist. potrjenem natisku. Ker veljajo Močnikovo učne knjige sploh za methodično urejene in najpripravnejše, treba nam je le nekoliko o prestavi omeniti.
Vsak kdor knjigo le nekoliko prebira, bode se prepričal, da je prestava v obče tako dobra, da si ni treba boljše želeti, in kdor originala ne pozna, še slutil ne bi menda, da je to le prestava, ako ne naleti ravno na liektere okornosti, ki nas tu in tam spominjajo nemškega originala. Tehnični izrazi so jako ugodni in pravilni, včasih se rabi za isti pojem več izrazov, kar nam seveda kaže spretnost izraževanja v našem jeziku, a tega ni ravno potreba, kajti tehnični izrazi se naj enostavno določijo. Stavki so precisni, marsikteri celo bolj in še kračji kakor v originalu. Jako dobro zadel pa je prelagatelj, da je vsakemu slovenskemu tehničnemu izrazu nemškega ali onega pridejal, ki se sploh v nemških ali drugih knjigah v obče rabijo, in da mu služijo večinoma tudi v tekstu večjidel občno znani izrazi, kakor na pr. „sumand, diferenca, faktor, kvocijent" itd. Tako se učenci navadijo teh občno znanih izrazov, in v višjih razredih, v kterih še ni zdaj pričakovati slovenskega podučnega jezika, jim vsaj terminologija ne bode tuja. To in natančna prestava nemških od vis. minist. že potrjenih šolskih knjig kakor je ta »aritmetika'', bode nam gotovo za zdaj več hasnilo, kakor pa da bi sami sestavljali in se hoteli s kako problematično samostojno sestavo učnih knjig ponašati. Za šole je najprej treba, da se knjige uvedejo, in kedar bomo tej potrebi zadostili, potem pridimo s samotvori na dan! Dobrej prestavi dobre podučile knjige ne bode se nikdar oviralo, nova knjiga si pa mora s.edaj le še priboriti stalno mesto v šolskej literaturi. Zato je menda gosp. prelagatelj »aritmetike" ne le v tekstu nego tudi naloge vse na tanko prelagal. Naj bo pa dovoljeno tukaj opaziti, da bi se pri drugem natisku liektere naloge le izpremenile, bodi si, da se nektere izpustijo ali na-
mesto teh druge vrinejo, ali pa se naj tam pa tam tako pretvorijo, da bi bile za naše okoliščine bolj pripravne, skratka ozirajo se naj na našo domovino. V naloge se da marsikaj spraviti, kar je za naše dežele, našo domovino naj si že bodi na historičnem, geografskem, statističnem ali kterem koli polji važno; tudi iz nalog se učenci marsi-kterih dat zapomnijo ali jih vsaj ponavljajo. — Zvunanja oblika knjigi je celo pripravna, kakor učnej knjigi pristoja. Tisk je jako čist, skoro vseskozi pravilen in tudi v tem oziiii originalu enak. Važnejši stavki, izreki, pravila itd. so z razprtimi, manj važne reči, opombe itd. z majhnimi črkami tiskane. Pomot je jako malo, le nektere so ostale, nahajajo se pa take tudi še v originalu, ktere je pa g. pisatelj popravil, kakor na pr. na strani 182. v 1. vrsti 1 DMy. = 1000 OKrn. (ne pa = 100 □Km.). Na str. 2. naj se bere §. 3. namesto §. 1.; na str. 30. v 8. vrsti od spodaj: „za pravilno množitev" namesto: o pravosti množitve (enako na str. 49.); na str. 35. v 10. vrsti od spodaj mora stati 217 namesto 127 (kakor tudi v originalu); na str. 46. v 18. vrsti od spodaj namesto ,,produkte" naj se bere „kvocijeute". Na str. 143. v 18. vrsti od spodaj: 50 namesto 80. Str. 178. v 10. vrsti med „na" in „podlogo" naj bi se postavilo „horizontalno". Na str. 187. v 7. vrsti od spodaj: 24 namesto 20. Na str. 189. v 8. vrsti od spodaj: 2 namesto 8 garnecev (original ima 9 garnecev). Dopolnilo bi se lahko pri ruskih merah in utežih: 1 sod ali boška, a kruška = 10 čark, 10 pud = 1 brkovec itd., kakor tudi da imajo i na Ruskem zlati denar: imperijal = 8'25 gold. in rublje iz platine a 4'86 gold. avstr. velj. v srebru. — Ta knjiga se že rabi v šolah.* TJverjeni pa smo, da bodeta tudi drugi kakor prvi del arithmetike in isto tako geometrija za nižje gymnasije, ktere prvi del kmalu izide, našim učnim potrebam dobro služila!	V. Borštner.
Jezičnik. „Novice" pa dr. Janez Bleitveis. Spisal J. Mam. XX. Leto. V Ljubljani. Natisnil in založil Rudolf Milic. 1882. Str. 74 v vel. 8°, s sliko Blei-weisovo. — V tej knjigi nam učeni gosp. prof. J. Mam temeljito opisuje delovanje dr. Bleiweisa, odkar je ustanovil „Kmetijskein rokodelske Novice" leta 1843. G. pisatelj nam navaja iz vsakega letnika Novičinega glavne odstavke, ktere je pisal dr. Bleiweis sam, in nam podaje večkrat doslovno besede, kako je rajnki navduševal svoje rojake ter širil narodno zavest med prostim ljudstvom. Kdor hoče vedeti, koliko je storil umrli naš Bleiweis, naj bere to knjigo in čudil se bode, kako je neumorno in neustrašljivo delal vsestranski za prosveto naroda. Ni ga letnika, da rekel bi, ni je številke „Novic" od začetka do njegove smrti, da bi ne bil dr. Bleiweis pisal v nje. A pod mnogovrstne svoje članke ni zapisaval imena. O tem piše v Novicah 1855, str. 416 sledeče: „Kar se tiče tega vprašanja (č e ga v i so brezimenini spisi v Novicah), je večidel vse to, kar nima nobenega podpisa ali sicer kakega zaznamka, moje delo. Ker pa se vseh 13 let nisem hotel s tem ponašati, da kot vrednik Novic sem tudi njih naj pridniši pisatelj, že veliko let ne podpisujem svojega imena nikjer." Zatorej smo g. pisatelju jako hvaležni, da nam je glavne njegove članke po naslovih naznanil. Zraven XXXIX letnikov Novic nam je pa dr. Bleiweis še podal štiriindvajset drugih večjih ali manjših slov. knjig, ktere se vse po vrsti, kakor so izšle, tukaj navajajo. Iz knjižice se dobro razvidi, kako je Bleiweis le po svojej neumornej delavnosti, železnej vztrajnosti in neomaliljivej značajnosti postal oče in vodja slovenskemu narodu, a iz nje se pa tudi učimo, da si moremo le z lastnostmi, ki so dičile Bleiweisa, priboriti boljšo bodočnost. Knjigo samo pa posvečuje g. pisatelj najvrednejšemu izmed nas, g. prof. Pranju vitezu Miklošiču k njegovej priliodnjej sedemdesetletnici.	S.
* Vpeljava te knjige se je z vis. miuist. ukazom dne 17. nov. 1882. št. 19012 za šole s slov. uču. jezikom dovolila.	Vred.
Arcliiv fiir Heimatkunde, von Franz Schumi. Minolo je že leto dnij, kar je g. France S c h u m i bil naznanil učenemu svetu, da hoče izdajati zbornik za doinovino-znanstvo, v kterem se bodo objavljale listine tikajoče se zgodovine dežel, v kterih prebivajo Slovenci. Učeni svet je s prva imel malo upanja na to podjetje, in oni ki g. izdavatelja osebno poznajo, niso stavljali dosti vere v njegovo zmožnost, kajti g. Schumi nima akademičnih študij, nego vse svoje starozgodovinske znanosti si je nabral lastnim pridom in lastnim likom. Vendar mora vsak, ki je le količkaj izurjen v tej stroki zgodovinske znanosti, odkritosrčno reči: G. izdavatelj zadostuje z dosedanjim izvrševanjem svojega literarnega posla že ostrim zahtevam, in zaslužuje, da se njegovo podjetje vsestranski podpira.
Ako bi imel kranjski deželni zbor v svojej sredini moževe resne znanosti, privolil bi za izdavanje Schumijevega arhiva več nego bornih 200 gold. Razvpila se je g. Dimitza „Geschichte Krainsu, a kako je medla in slabo nadeta, ako vse te listine prebiramo, v kterih je nakupičeno toliko zgodovinskega gradiva. G. izdajatelja, kteri si vrh tega mora vsakdanji kruh svojim poštenim obrtnijskim poslom zasluževati, stane to delo neizmerno dosti truda in denarjev. On je moral v zvezo stopiti z mnogimi arhivarji in preiskovalci starin, prebirati mora mnogo zgodovinskih knjig, primerjati tekste listin starejše in novejše izdaje, vrh tega sam presojevati, so li dosedanje razlago listin temelite in resnične, — za zmagovanje takega dela bi bilo treba archaiologiškega društva, — a naš vrli rodoljub stvarja kakor pridna bučelica, — in izobraženo slovensko občinstvo? — čujemo, da ga kruto slabo podpira.
Ne dajmo, da bi g. izdajatelj bil primoran s svojim srečno početim podjetjem nehati. Naj naši svetli škofje po posebnej okrožnici naložijo crkvenim predstojnikom, da se iz crkvene blagajnice sme naročevati na Schumijev arhiv.
Vsaj se terja od g. župnikov, da sestavljajo kronike svojih župnij — evo! vtem arhivu bodo našli veliko virov, v tem arhivu lahko objavljajo znamenitosti svojih crkev. Nehajstvo in načujenstvo za znanstveno slovensko literaturo ste zakrivili, da je g. izdajatelj moral začenjati svoje lucubracije izdajati v nemškem jeziku, rečem 1 u c u-b rac i je, ker res dela pri sveči, pred dnevom, zakaj pri belem dnevu ga najdete pri svojem poštenem krušnem poslu. Vrlemu rodoljubu in vnetemu prijatelju zgodovine pa kličemo: Pogumno naprej!
S Štajerskega.	Prijatelj zgodovine.
Haiulbnch fiir osterreichisclie Universitiits- und Studien-Bibliotlieken
so\vie fiir Volks-, Mittelschul- und Bezirks-Lehrerbibliotheken. Mit einer Sammlung von Gesetzen, a. h. Entschliessungen, Verordnungen, Erlassen, Acten und Actenausziigen. Von Dr. Ferd. Grassauer, Custos an der k. k. Universitats - Bibliothek in Wien. Wien. C. Graeser 1883. 8°. Str. VI+ 314. Cena 2 gld. 20 n. — O bibliothekarstvu v obče se je že mnogo pisalo, ali v našem Avstrijskem ni bilo dozdaj priročne knjige, ki bi točno kazala stanje in porabljivost naših javnih knjižnic. Pisatelj te knjige je še le zbral po registraturah teh zavodov, v ministerskem arhivu in po zakonskih zbirkah skrita določila glede naših vseučiliščnih in studijskih knjižnic, ki so ob enem javne" deželske onih kronovin, kjer se nahajajo. V več kot stoletnej dobi od njih ustanov-ljenja nabralo se je obilo zakonskih določeb, ktere nahajamo tu oziroma njih važnosti popolnoma ali v izpisih v kronologičnem redu na 141. straneh ponatisnene, ter po njih in drugih virih začetek, razvoj in stanje 7 vseučiliščnih in 6 studijskih knjižnic — toliko jih namreč broji naša državna polovica! — kratko in točno opisanih; dalje statistične podatke glede obilosti zbirk in njih porabe, kakor tudi razne systeme, po kterih so urejene. Bodočim knjižničarjem naznanja najpotrebnejše pomožne knjige t. j. bibliografije, biografije in literarne zgodovine, in sicer I. občne, II. razdeljene po narodnostih (ima tudi slovanske!) in III. po učenostih; le pri literarnih zgodovinah
II. oddelek neradi pogrešamo! Knjiga nima le »pletenega popolnega navoda za biblio-thekarsko delo z zgledi ali formnlari, ampak podaje po hvalevrednej navadi pomožno literaturo na čelu in prilično v opazkah. Vsega avstrijskega bibliothekarstva pa nam tudi ta knjiga ne podaje, ker le našo državno polovico opisuje in v njej samo c. k. vseučiliščne in studijske knjižnice, ne ozirajoč se na dvorsko, politehnične, deželske in druge, kojih nektere isto tako javnosti služijo, kakor prve; vendar se mora pisatelju prav dati, da je svoje delo ograničil na omenjene, ki so in ostanejo glavni zavodi posameznim kronovinam in ugled vsemu našemu knjižničarstvu, ker tudi zakonska določila običajno le te zavode obsegajo. Pridobila bi knjiga gotovo, da bi pisatelj še neke druge na pr. polytehnične knjižnice prihvatil, vendar ravno te niso upravo javne, druge pa so se presamostalno in različno razvijale, da ne bi njihovo opisovanje, premda marsikomu dobro došlo, knjige črez mero povečalo in podražilo. Potrebna so tudi navodila za šolske in učiteljske knjižnice, ktere v naših časih povsod ustanavljajo. Narodni učitelj kakor professor nahajata tu za vsakojake knjižnice veljavne zakone in vodila za • njihovo uredovanje, učenjak pa določila, kako in s kakimi pogoji mu je iz c. k. javnih knjižnic dobivati zaželenih pripomočkov. Zato mislim, da sicer nemški pisana knjiga marsikomu dobro dojde in da je umestno, da jo slovenski list nemščine veščim čita-teljem priporoča.	Dr. F. Simonič.
Paul \Viener Mitreformator iu Krn in, Gebundener des Evangeliums in Wien, erster evangelischer Bischof in Siebenbiirgen. Von Theodor Elze, D. Ph. H. C. evan-gelischem Pfarrer in Venedig. Wien & Leipzig, Jul. Klinkhardt 1882. 8°. 52 stranij. (Ponatis iz Jahrbuch der Gesellschaft fiir Geschichte des Protestantismus iu Oester-reich 1882). Zopet donesek za boljše poznavanje naše protestantovske dobe! X,
Auguria et reverentiae amorisque testimouia quaedam illustrissimo ac reveren-dissimo domino Joanni Ne p. Glavi na nuper episcopo Parentino-Polensi nune epis-copo Tergestiho-Iustinopolitano exhibita die VI. augusti MDCCCLXXXII quo cathedram episcopalem Tergesti adscendit. Trieste, tip. Pisani (1882). 4°. (20) str. Izdatelj je A. L. Tempesta, podalo pa je to častitko tržaško duhovništ/vo svojemu novemu knezo-škofu, kterega na teh listih y latinskem, nemškem, italijanskem, slovenskem (z dvema pesmicama in dvema sonetoma!), hrvatskem, grškem iu hebrejskem jeziku pozdravlja.
Denkschrift aus Anlass der Euthiilluug des Grab-Monumentes fiir weil. Prof. Dr. Anton Fuster gew. Feldcaplan der academischen Legion im Jahre 1848 im Auftrage des Denkmal - Comite herausgegeben von Eduard Leisching. Wien. Typ. Waldheim (1882), 8°. str. 38 (s podobo grobnega spominka, P. starca in na prižnici 1. 1848). Zanimivo je čitati, kako njegovi častilci sami sebe slepijo s tem, da se je pred letom 1848. na Kranjskem povsod tudi v družinskem življenji le nemščina govorila ter da se je bister možak v poznejših časih s hvaležnim srcem svoje nemške odgoje spominjal (str. 7.: „Die deutsche Sprache wurde damals [P. je rojen 1808. 1.] in Krain allerorten gepflegt, in Schule nnd Haus, und Fuster gedenkt spater mit freudiger Dankbarkeit der genossenen gut deutschen Erziehung"). I)a spominjal se je, kakor vidimo iz spisa samega, svoje odgoje iu materinega zaničevanega jezika, tam v dalnej Ameriki, ko je le s pomočjo slovenščine mogel učiti Poljake in Ruse angleščine, ki niso ne besedice nemški razumeli. Tudi Francoze in Italijane je učil tam v Novem Jorku angleščine ter si le s tem jezikovim znanjem kruh služil. Lahko se je kdaj hvaležnim srcem spominjal slovenskega govora svoje matere, ki mu je z njim tako rekoč prirojeni dar jezikoznanstva podala, (str. 28.: „Ja selbst Franzosen, Italiener, Polen, Bussen, welche kom Wort deutsch sprachen, kamen in diese Abendschulen [za učenje angleščine v Novem Jorku v Ameriki] und Fiister konnte hiebei seine viel-seitigen Sprachkenntnisse bestens verwertlien").' Tu zvemo, da je F. zapustil svoj životopis v rokopisu, kojega je že 1. 1849. s svojimi crkvenimi govori vred (tudi v ro-
popisu) L. A. Frakl-u podaril; k temu je še ostavil rokopis z naslovom: „Memoiren. 28 Jahre in der Verbannung. Lehr- und Wanderjahre von Dr. Anton Fttster, gew. Pro-fessor etc." F., ki je v dijaškej dobi najrajši prepeval (kakor pričajo Novice 1. 1848. str. 198.):
„Holder Mond, du gehst so stille In den Abendwolken liin; Du bist ruhig, und ieh fuhle, Dass ich o h n e Eiihe bin
s prestavo:
Mila luna greš tihotno V večera oblakih tje; Si pokojna, jez samotno Čutim brez pokoja se,"
našel je mir na dunajskem centralnem pokopališči. Grobni spominek, ki kaže F. pri-digajočega, postavili so Slovencu — protivniki slovenstva, častilci pokojnikovi, mesec« junija t. 1. ter ga dunajskemu mestu v varstvo izročili.	Dr. F. Simonič.
Gasparotti in Rogerij. Hilarij Gasparotti, hrvatsko-slovenski pisatelj* je izdal štiri knjige propovedij z naslovom: CZVET SZVETEH, ALJ SJVLENJE Y OHINI SZVETCZEV, koteri Vu nafsem Horvatozkem, iliii Szlovenfzkein Orfzagu z vekfsum pobosnofztjum, y z- prodeftvom poftujufze. 1. Del natisnen je „vn Gradezu pri odvetku Widmanftadianfzkomu vu lettu Gorzponovom 1752. 2. Del natnisnen je ravno tam 1. 1756. Pag. 923. Na zadnjej strani te knjige čita se beležka: „Ov Mefzecz Ivanschak (* junij) Stampan je Vu Becliu pri Ivanu Tomafsu Trattneru z dopuschenyem Gofzpodina Groffa nyih Ifvifsenofzti Ferencza od Sclirattenbach." 3. Del natisnen je „vu Berhu pri Josefu Kurtzboku, leto 1760. Pag. 987. 4. Del „vu Beehu pri Leopoldu Kalivoda, 1. 1761. Pag. 977. — Šafarik (Gesch. der sudsl. Lit. II. 367) poroča o tem delu čisto krivo. Na naslovnem listu pravi Gasparotti sam, da je svoje prepovedi posnel po drugih pisateljih. Eno prepoved „Szvetek izvissavanya sz. Krisa" (III. 784) posnel je iz slovenščine in sicer iz Rogerijevega „Palmarija" II. p. 303. (tiskanega 1. 1743.), kjer se nahaja prepoved za „Na dan Szvetega Krifha Povihlhajnja". Gasparotti je sestavil svojo prepoved čisto po Rogeriji ter sprejel celo nekoliko hrvatskej slovenščini neznanih besed. Evo dokaz zato:
Rog. H. 310.	Gasp. III. 796.
.....Ali fmili se G. Bogu! u pored- .....Ah da fze Bogu fzmiluj? vne-
n i m: kir is krifham shentujete, is krifham dofztojni, ar z- Krifem shentujete, z-plentujete, is krifham kolnete, is krifham krifem plentujete, z- krifem kunete, z-trefkujete, is krifham hudu voshite, inu krifem trefkate, z- krifem zlo vufchite; vezh takika h' fhpotu S. Krisha govorite j vecli takvoga na fpot fzvetoga krila inu delate.	j govorite, y delate.
Besede, kakor „shentujete", ..plentujete" so inače hrvatskej slovenščini čisto neznane besede. — Da li je Gasparotti še ktero drugo prepoved iz slovenščine vzel, bilo mi ni dozdaj moči zaslediti. —	M. Malovrh.
Učena poročila tujih strokovnjaškik listov o Slovencih iu slovenskej domovini. Mi 11 h ei 1 uii ge n de s oster reichischeli A lp en-Ve r e i n e s red. v.
* Šafarik (Gesch. der sudsl. Lit. II. 284) pravi, da se je Gasparotti rodil 1. 1712. V četrtej knjigi preloženej 1. 1760., a izdanej 1. 1761. pa pravi Gasparotti „vu Lepiglavi starosti moje 46 od poroda divojačkoga". Torej se je rodil 1. 1714. —
Edm. v. Moj siso vics & P. Grohmann. Wien 1863—64, 8°, 2 knjigi (n. *). $ podobami.) — Knjiga I.: M. V. Lipold: Die Sulzbaoher u. Steiner Alpen an der Granze Steiermarks, Krains und Karntens, s. 25/41. (z razgledom teh gor z Bo-kitovca!) — C. H o 1 s m ay: Eine Besteigung des Triglav (leta 1861). s. 43/70. — K. F. Pete rs: Ein Blick auf die Karavanken und die Hauptkette der Julisehen Alpen. s. 223/65. (S podobo Stol-ovega gorovja). — Knjiga II.: J. P r e 11 n e r: Die Villacher Alpe (Dobrač) in Karnthen. s. 245/62 (z bakrorezno podobo Dobrača iz Pliberga). — G. Sommaruga: Von Sulzbach in den Sanntlialer Alpen nach Vellaeh s. 416/18. — G. Sommaruga: Aus den Karavanken: I. Von Windisch-Feistritz nach Jauerburg in Krain. II. Von Eisenkappel nach Waidisch. s. 418/24. — A. Egger: Markus Pernhart (drugače: Pernhar<Z<), der Alpenmaler. s. 424/29. (podaje le nekoliko črtic o tem imenitnem koroškem slikarji, ki je množino najvišjih planinskih vrhov po Slovenskem izrečno Koroškem in Gorenje-Kranjskem verno naslikal; zato bi zaslužil, da najde ta slikar po rodu Slovenec med nami svojega životopisca, ker ga do zdaj niti v Nemcih nima. Snovi za-nj podaje Wurzbach (Biograph. Lexikon), za njegova slednja leta pa bi trebalo po časnikih in po Celovci pozvediti!).	Dr. F. Simonič.
Tovvdrstvo pomocy za studowacyacli Serbov. Namen tega društva je, ne glede na vero, podpirati mlade lužičke Srbe, kteri se izobražujejo za učiteljstvo, sve-čenstvo, advokaturo in za medicino. Bedni udje mogo postati samo lužički Srbi, iz-vanredni udje pa Slovani sploh. Bedni udje plačujejo na leto po eno marko (60 nov.) ali pa enkrat za vselej 100 mark. Slavni poljski literat Kraszevski daroval je lani v ta blagi namen dve tisoč mark, Poljaki pa so v teku pretečenega leta nabrali v ta namen več tisoč mark. Kedar je kaka fara ali učiteljska služba izpraznjena, tedaj jo podelijo Nemcu, ako se ne oglasi sposoben Lužičan. Na ta način pa se med lužičkimi Srbi zmirom bolj razširjuje ponemčevanje; sedaj so že ponemčeni celi okraji. — Sedež temu društvu je v Bautzen-u. — Naj bode to društvo imovitim Slovencem najtoplejše priporočeno v zgled in podporo.	Al. H.
Narodno izšteviljenje. Za narodne igre, kterih se je v Slovencih še precej ohranilo, zmenil se v nas še nihče ni, akoprem niso brez vrednosti. Pri nekterih igrah je treba, da se igralci drug za drugim vrste in zategadel srečkajo igralci ali se pa izštevilijo. Pri številjenji vstopijo se igralci v kolo, in eden začne brojenje tako-le: Vsakega igralca potiplje dotičnik na prsi in izpregovori eden zlog spodaj navedene broj-nice. Kogar pri zadnjem brojničnem zlogu potiplje, ta izstopi iz kola, in številjenje se z nova začne ter traja tako dolgo, da nikogar več v kolu ni. Brojnica, prej omenjena slove tako:
An, doj,	Tika, taka,
Trta noj,	Srba raka
Ši vi	Vija, vaja
Kompam;	Ven.
Ta brojnica je italijanskega izvora in sicer beneškega, kakor svedočijo oblike in besede tu uporabljene. Prvotna oblika te brojnice bila je baje taka: Un, doi,	Ti che ti tocco
Tre tra noi, Sopra la roeca Sia mia	Va via.
Compagnia
Omenim naj le še, da glagol „toceare" v benečanskem narečji znači: potipati. Bocca subst. f. — trebuh.	M. Malovrh.
* (n.) pomeni, da je s tem nehalo izhajati!
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.