382 Idila o nebu Pavel Lužan Glej, nekdaj nad nami je bilo nebo spremenljivo: ¦ kakšenkrat jasnina, neskončno globoka in skrivnostna, bila je kakor modro morje, ki ni ga več, a dokler je živelo, bilo je modro kot praocean z lučjo v sebi... kakšenkrat je nebo sivo spustilo se do zemlje in takrat me je vedno strašno vleklo, da bi stopil vanj in rešil se človeških muk, vendar meni to ni bilo dano. 383 Idila o nebu ker najgloblje resnice življenja so bile mi skrite, zato še preden takšno sanjo sem domislil, že se je nebo spremenilo... kakšenkrat se je vodeno in zaprto v vetru dvignilo in se odprlo: v mavričnih barvah je zasijal nebesni slavolok, kot čudež, ki se je izlival v zemljo in ki so nam ga vesoljne sile razodele, nikoli pa pustile ustvariti... kakšenkrat se je nad nami zgostilo v črn baldahin, iz katerega so na zemljo udarjale strele in grom stresal je kipeče dno nebesnega morja, takrat zatekli smo se v hiše, kot pred kugo, zaprli okna, vrata, ugasnili luči, se zazrli vase, zažgali smo blagoslovljene oljčne vejice in v hipu spet bili samo živa bitja: v temi smo začutili drug drugega in skupaj občutili isti prastrah pred skrivnostnimi vesoljnimi močmi in v grozi smo se spomnili prastarih molitev, da bi nam bilo prizaneseno v hudi uri, da bi nam bilo nečloveško odpuščeno znova... kakšenkrat nebo bilo je, kot da ga ni, le v nas je obup naraščal po mračnih dneh, dokler niso, kot nenaden namig iz osončja, potem prišli dnevi, ko je na zemljo spet pljusknil svetlobni ocean, da že si bil odrešen strahu pred smrtjo in bil rešen črnih misli, ki jih deževje ti je natočilo, kajti upanje na rešitev, na milost in na ljubezen nam bilo je v krvi, tak je bil naš čas, ki so ga spreminjale lunine mene, takšno je bilo upanje, (edino od bogovskega še v nas), ki so ga preizkušale spremembe neba, spremembe v času ... • in potem na jesen, ko vse živo dozorelo je, čez nebo so lastovke letele v tuje kraje, ki tudi ni jih več ... 384 Pavel Lužan zdaj vse obstaja v istem in isto je postalo vse ali pa je moralo umreti in izginiti, tako kot jaz ali drugače ... Kdo ve zakaj, čemu, kako, kdaj, kje? RODOVI Oče umre — v zemljo strmim Mati umre — pod nebom bedim Otroci se razkropimo krvavi pot potimo v grozi gorimo k odrešitvi stremimo Na kraju samem vsakdo svoj odgovor daje Beseda je trša kot kamen a svet se do temeljev maje SAVA TEČE... Ob polnočni uri, ko so ujetniki ur ugasnili televizorje v blokovju, iz drugega sveta je kot luč prišla moja rojenica in svoje božje roke položila na moje vroče čelo ... v hipnem razsvetljenju sem doumel preostalo — daroval sem se življenju in ono se mi je do konca dalo: potem srce mi je zastalo. In drugega se ni zgodilo, Sava mirno teče ... v blokovju nikogar ni zbudilo — čas je še svet in veter je kraj, ko zvezde ni, poti za kdaj... 385 Idila o nebu PREKLETSTVO Ob polnočni uri ponavadi v spanju vstanem in grem v tovarno delat, vsi so že prisotni in s polno paro, praviš, se vržemo na delo, kot vesoljni utečeni mehanizem. Šibam kot avtomat, praviš, ves čas in moja brezumna sveta vera v to, da bomo spremenili svet, praviš, mi vliva neznano moč, moč moči, da delam neprestano kot avtomat... in potem doživim zveličavno samopotrditev, ko tam za obzorjem tovarniških steklenih sten prične naraščati svetloba, praviš, ko se dela novi dan neustavljivo, kot sem sam neustavljiv. In takrat vame vstopi tisti nedoumljivi bog, praviš, neznanski bog, grozanska moč, da gore pričnem premikati do svetlih meja obzorij, nič slabše od boga, praviš, opravljam božje delo... dokler ženina roka ne pogladi me po vročem čelu in prebujajoča se ženska ne prične mi šepetati v uho: od vseh usodnih človekovih slabosti najbolj pogubna, praviš, je to ljubezensko zapeljevanje, ki prikliče me na svet, praviš, in mi zlomi dušo — še je čas za enkrat, je ženska uročena, za dvakrat, praviš, treba se je razmnoževati, preden grem v tovarno, ker ona vedno bi tako rada imela še enega otroka, a jaz nisem bog, praviš, polnočna ura zame je prekletstvo. PO SMRTI DIŠI V sobi, kjer spiš ti — srednjeslojka modna, emancipirana dan na dan z navijalkami v laseh, komunistka pri štiridesetih v morečo večno temo utopljena, pod tenkim ledom gotovosti ohlajena, sama v svojo modro kri okamenjena, le vase prisluškuješ. 386 Pavel Lužan gluha za zemeljske pomladi, od zime do zime dihaš samo zase in le osenčena s svojim časom si kot nedotaknjena nevesta v črnem, ukleta v spanje puščaš padati prazne liste iz koledarja svetnikov in ne slutiš, kako veter jih vrtinci okrog tebe kot prekletstvo, le speča mirno čakaš, da vesoljne sile se zbudijo in da neopazno se prelijejo iz tvojega trenutka večne noči... V sobi, kjer spiš ti — diši po smrti dan za dnem, v vonju ni luči. PRASTARA Vse je bilo zaman SANJA dan na dan, vse zaman. i Zakaj toliko krvavo rdečih besed? Ko da ta svet je v viharnem času smet in ti — človek v bistvo živalskega uklet! Vse je zaman dan na dan, vse zaman. Zakaj toliko svetih in prekletih priseg? Ko da med dejanje in sanje je usoda postavila breg in v tvoji duši odmeva le božji vražji smeh! Vse bo zaman dan na dan, vse zaman. 387 Idila o nebu Kje potem se še zamuja smrtna ura? Le ogenj v tvoji krvi se je moral pritajiti, da prastara sanja bi vnovič mogla te doiti. OTROK ČASA Ko je maj in zelen mlaj greš čez vikend k reki morju gori otrok časa tak kot si z očmi srcem in želodcem se ustaviš v omami bleščeče preobrazbe v kaj V kaj je zgorel zelen mlaj? Si že na svojem mestu v formalinu Si že ob svoji uri v naftalinu Resničen hočem biti in hočem roditi mrtvega otroka — njegov mrtvi vek boste spoznali in za svojega pripoznali njegov mrtvi vek je naš mrtvi vek — resničen hoče biti