Cvetje bo ocvelo, Petje umolknilo; In rnmeno žito Bode se poželo; Mene pa ponese Cernili mož četvero V černo, hladno zemljo!
Bezeg se razcvita In skerjanec poje; Po širokem polji Zlata rež se maje; — Na širokem svetu Ni je žive duše, Ki bi me ljubila!
čez ravan široko Veter listje nosi, Po širokem polji Megla roso trosi.
To ni hladna rosa, Ki to polje moči; To so gorke solze, Ki jih dekle toči.
Ko je dan zazoril, Je pri oknu stala; Ljubega na serce Gorko je stiskala.
Zdaj pa doli v vasi Bobna glas ropoče, Dekle, vbogo dekle Pa prebridko joče!
3.
„K&j res me ljubiš, ljubček, serce moje?" Tako si v mladih letih me vprašala, Ko v vertu sva sedela pod jesenom In gorko se za roke sva stiskala.
Glej, dan se je nagnil, večer nastaje;. Počasi, hladno meni serce bije; Minole gorke želje so nekdanje, Minole so nekdanje sanjarije 1
Glej, zrastel je hrast na sredi polja, Oj hrast visok, oj hrast košat! Pribučal vihar je od gora In padel je hrast, oj hrast košat!
In tekel je potok čez poljč, Oj potok studen, oj potok deroč; Potekel je tja v globoko morje, Ta potok studen, ta potok deroč!
Oj, nisem-li jaz ta hrast zelen, Ki padel je tja na ravno polje ? Oj, nisem-li jaz ta potok studen, Ki zlil se je tja v globoko morjč?
Leži, leži mi travnik,. Oj travnik pokošen; Sred travnika je rožni cvet Pozabljen, posušen!
Stoje, stoje drevesa Krog travnika stoje; In proti roži žalostno Povešajo glave!
Glej, to je kletev mladih dni, Da v boji za prihodnji kruh Vsak blagi čut se zaduši.
In to je kletev starih dni, Da nam minčlih let spomin Sercž, nič več ne pomladi.
Že rumeno listje Rosna tla pokriva, Dekle, drago dekle, Zdaj pa se ločiva!
V	jasne, južne kraje Lastovke letijo,
V	jasne, južne kraje Iti mi velijo.
Tam moj mili narod Sužne spone nosi, V svoji zemlji tujec Tujca kruha prosi!
Zelen si venček dala mi, Z rudečim trakom ga povila; A venček je posušil se, I11 ti si mene pozabila.
9.
Včeraj bila je nedelja, Solnce jasno je sijalo; V cerkev so ljudje hiteli, Glasno zvon jih tja je vabil, •laz pa romal sem na g6ro, Gledat tja v ravan široko, Kjer po gladki, beli cesti Voz za vozom urno tekel, Kjer po gladki, beli cesti Dvigal se oblak je prašni. Vez pa tam se je za vozom
Tu v lipi pa je tiček lep, Po vejah poskakuje; In kader nem tu mimo grem, Po tebi poprašuje.
Skrival za zelenim klancem, Čez orano, ravno polje Vlekel se oblak je prašni. — Bridki, oh neznano bridki Čut se polasti mi serca, Ko izginil voz je zadnji Tamkaj za zelenim klancem. Oh tako, ko voz za vozom, Urno gine nam življenje; Za seboj sledu ne pušča, Kakor ta oblaček prašni!
Baptista.
p0sp0d jvilrodolski.
XVI.
Jesen se je bila naselila v Tihem dolu, pozna jesen se svojimi merzlimi nocmi, ko pada z jasnega neba strupena slana, ki mori življenja kal poznim cveticam in rumeni drevesom zeleno listje; se svojimi gostimi jutranjimi meglami, ki leže tako leno nad goro in dolino in preprezajo vsa pota in kota z opolzlim, nadležnim blatom: jesen se svojimi golimi njivami, zapuščenim poljem in samotnimi, mertvimi gozdi.
Dvakrat neprijazen, žalosten je bil sedaj pogled po vertu Miro-dolskem; jesen je bila zapustila po njem svoj pogubni sled in njej se je bila pridružila nesreča! Redko je bilo videti zeleno perje po drevesih, še to je tako žalostno viselo. Tu pa tam je bilo ostalo kako jabelko, kaka hruška na goli mladiki. Pota, sicer tako skerbno sna-žena, bila so potresena z rumenim in rujavim listjem. Na, pol golo germovje v seči je bilo prepreženo z gostimi pajčevinami. Marjetice po travi so otožno povešale svoje glavice, perva slana jih je bila smertno zadela. Tiho je bilo po vertu, samo zdaj pa zdaj se je oglasila kaka senica z drevesa. Celo vrabci so bili tihi, dasi so imeli sedaj veselo življenje. Terte ob hišnem zidu so bile polne grozdja skoraj notri do pod strehe; in grozdje, sicer tako zvesto hranjeno in hranjeno, bilo je zdaj vse v njih oblasti; sladkosnedi roj je vedel, kaj je dobro, in ni zanemarjal redke priložnosti; molče se je gostil s plemenitim sadjem, ki ni bilo še nikoli tako sladko, kar se je pomnilo.
Kako je bilo sicer vse živo in veselo v Mirnem dolu, in kako vse tiho in mertvo je bilo sedaj: in vendar ni bila smert obiskala hiše v Mirnem dolu. Živi in zdravi so bili vsi, oče in hčeri, samo da ene ni bilo doma. In vendar taka izprememba! Hiša je bila sicer še kakor prej, ali vertu se je videlo, da pogreša skerbne gospodarjeve roke. Pobit se je klatil Perun, po hiši, po vertu; nikjeri ni mogel najti pripravnega mesta, kamor bi položil svoje stare ude: skoraj je bil pozabil že, kaj je prijazen pogled iz gospodarjevih oči, in mlada gospodinja ga je tako prezirala in zanemarjala, in vendar kaj bi bil dal za eno samo prijazno besedo; kaj je vse dobro življenje brez ljubezni! Kara Mustafa se je plazil od vogla do vogla, kakor tam ona umazana megla, ki se vlači ob gozdnem robu. Tudi Kokodinov glas se ni več tako veselo, kakor nekedaj, razlegal po dolini.
In hišni oče! Glejte ga, tam se bliža iz za hišnega vogla: z rokami na herbtu hodi počasi po vertu: listje mu šumi pod nogami. Se na misel mu ne pride, da bi pogledal svoje ljube vinske terte, ki mu tako vabljivo kažejo svoj blagi sad. V travo krene s pota, pod jablano; po travi leže in gnijo rudeča jabelka, ki jih nihče ne pobira. Pripogne se, pobere jabelko; kako se lepo žari, kako prijetno
22*
diši! Stisne ga v roki, jabelko se stare, razkrehne, in debel, ostuden červ se privali iz njega. Celo se možu zmrači, serce ga zaboli, daleč od sebe zažene izprijeni sad! Kak spomin je pač zbudil ta pogled nesrečnemu očetu ?
»Žalostna jesen", zdilme nesrečni mož.
„„Žalostna, ali pa vesela, kakor je oko, ki jo gleda;"" oglasi se mu nekedo za kerbtom. Gospod Mirodolski se oberne in zagleda pred sabo tujega moža; skrivnostno je bil prišel na vert, da ga nihče čutil.
„Kaj me gledate, gospod! Ali me več ne poznate?" vpraša tujec.
„»Poznam vas ne; vendar zdite se mi nekako znani"", odgovori mu gospod Mirodolski, ogledujoč tujega moža od nog do glave.
„Ali se ne spominjate več človeka, ki so ga bili vam prinesli pijanega, pobitega pod streho?"
»„Res, nekako podobni ste mu, in vendar —""
»Nekoliko drugačen sem, kaj ne? Obleka, ljubi gospod, sama obleka, druzega nič, vas moti".
In res je bil Zaboj čudno izpremenjen, tako, da ga je bilo težko poznati. A ne samo obleka: obraz, pogled, glas, vse je bilo nekako čudno izpremenjeno. Krepkejši, mlajši je bil videti, in skoraj bi rekli, lepši. Kar mu je bilo prej neprijetnega, odurnega v obličji, v vedenji in govorjenji, vse je bilo izginilo. Obraz njegov, dasi ne ravno lep, bil je zdaj nekako plemenit, gotovo pa prijeten. Oko, ki se mu je nekedaj tako serpo bliskalo izpod goste, tamne obervi, to oko je sedaj gledalo tako prijazno kakor more gledati samo oko dobrega človeka; s tem očesom bi ne bil mogel strašiti najplašnejega bosopetca na cesti. Glas, ki se mu je nekedaj tako terdo, tako nepriljudno zadiral, bil je sedaj gladek, mehak, dasi vedno še krepak; ta glas bi bil lahko utešil dete, ki se po materi joka.
Te čudovite izpremembe si mož pač sam ni bil v svesti; za to se je čudil gospodu Mirodolskemu, da ga tako gleda.
»Ne čudite se, gospod", reče, podavši mu roko, „da sem nekako tako opravljen, kakor drugi ljudje. Saj veste, kaj pravi pregovor: .Pijanec se izpreoberne,' kader se zverne'. Tako se je tudi meni godilo; zvernil sem se bil, kakor veste, dobro zvernil, in tovzver-nenje se mi je obernilo v izpreobernenje, da učeno govorim. Čudno se vam zdi, kaj ne? ker nimate prave vere v ljudske pregovore; in to ni prav. Verjemite mi ali ne, vendar rečem vam, da mi ni zmočila žgana kapljica jezika, odkar sem zapustil vašo gostoljubno hišo. Naveličal sem se vednega tavanja in klatenja po svetu; človek se slednjič vsega naveliča. Sklenil sem postati pošten, delaven človek. Stopil sem v službo pri nekem premožnem kmetu; ne da bi bil prav za hlapca, bolj za delavca sem; mož me dobro plačuje, ker vidi, da mi gre delo od rok. Naprej mi je dal toliko, da sem se malo očedil in osnažil, tako da smem med ljudi. Nikedar bi ne bil mislil, da je delo tako prijetno; nikoli prej nisem bil tako dobre volje; po noči spim, kako bi me v vodo vergel. Tudi tiste neprijetne, černe misli
so mi prešle, saj veste; izpotile so se mi, menim: vi ne veste, gospod, kako dobrodejen je pot. kako olajša človeka. Premalo sem se potil v svojem življenji, to je bila vsa moja nesreča. Čudite se, kaj ne, gospod, po kaj sem prišel, kaj hočem tu pri vas; gotovo se niste nadejali, da me bodete zopet kedaj videli, vsaj takega ne".
„„Res, ne bil bi si mislil.. .prav veseli me, da vas zopet vidim, in takega vidim; bodite mi serčno pozdravljeni!"" in gospod Mirodolski mu stisne še enkrat roko; blagi mož ga je bil zares vesel.
„In vendar me ne vprašate, kaj hočem? Moj Bog, saj sem vam rekel, da sem se izpreobernil, da hočem biti poslej pošten človek, in pošten človek treba da je hvaležen; nehvaležnost je ena izmed naj-gerjih človeških napak. Pogledat sem prišel, kako se vam godi, dobrotnik moj".
V	takem pogovoru sta bila prišla do klopi v gornjem koncu verta poleg seče, kjer je najrajši posedeval gospod Mirodolski, kjer je nekedaj ali sam ali v prijetnem pogovoru vžil toliko lepih trenotij.
Moža sedeta na klop. Zdaj je bil gospod Mirodolski na vergti, da bi govoril; ali mož je molčal, kakor da bi ne bil slišal zadnjih besed svojega gosta. Zaboju je bilo hudo, ko je videl moža tako žalostnega, ali moral je govoriti, za to je bil prišel.
„Torej, kako vam, gospod?"
;,„Bo že, bo že! Morebiti bi bilo lahko nekoliko bolje, ali slabše bi bilo tudi lahko, še slabše, človek ne sme biti preširen"".
„Vse zdravo pri hiši?"
„„Vse zdravo, človek in žival; o, zdravja smo terdnega, prav terdnega, menim, da nas ne bo še z lepa konec 1""
»Sami doma?"
„ »Sam!""
„Kaj pa družina?"
„„..'.Dekle je šlo na polje z deklo...tja doli nekam...""
„In druga? saj ste imeli dve, če se ne motim?"
Tega trenotja se je bilo moči ogeniti; ali Zaboj je s premi-.selkom tako delal in ne drugače. Strašan je bil odgovor:
„»Človek!"" zatogoti se mož nad njim in vdari serdito s pestjo ob mizo. „„Človek! ali si prišel zasmehovat starca, ki ga ves svet zasmehuje!""
V	tem trenotji se začuje šum za sečjo, kakor da bi bil nekedo zaihtel, zastokal, potem zgrudil se na tla. Po sreči gospod Mirodolski ni ničesa čutil; ali Zaboj je slišal in on je vedel, kaj se godi za sečjo.
Tam je kopernela, tam se je v smertnih težavah vila uboga izgubljena hči nesrečnega, smertno užaljenega očeta, ki ni odpustil greha izgubljenemu otroku.
Ko se je nekoliko dni po pogovoru v gozdu pred oglarjevo kočo Zaboj odpravljal na pot proti Tihemu dolu, ko mu je bila ponovila svoja naročila, ko sta se poslavljala, ko je že odhajal, polasti se hipoma Zore mogočno hrepenenje, da bi videla še enkrat očetov dom, da bi videla morebiti, skrivaj, od dale«, očeta, sestro; prositi ga začne,
naj jo vzame se seboj, tako milo, tako ginljivo, da ji mož ni mogel odreči prošnje. Prišla sta bila po okoliših do Mirnega dola. Tam se je hotela skriti v gozdu in čakati Zaboja, da se verne. Prej pa ga je prosila še enkrat in on ji je bil obljubil, da je nikakor ne izda očetu. Zgovorjeno je bilo, kje se snideta.
Ali ko je bil Zaboj odšel v očetovo hišo, ni se mogla deržati, silna moč jo je vlekla proti izgubljenemu domu, da bi, ker vanj ne sme, vsaj skozi ograjo zagledala ga, da bi videla, ako mogoče, očetovo, sestrino obličje. Bliža se vertu, skrije se za visoko seč, glavo stisne k njej, s hrepenečim očesom predira goščo. Zagleda očeta, vidi mu obličje, žalostno obličje, čuje glas njegov, o kako bode govoril oče? serce ji utriplje, zdaj se sodi njena sodba! Oh! obsojena je, oče je obsodil svojega otroka! Strela ji je zadela serce, ko je vdaril tako serdito ob mizo. Tema ji pokrije oči, onemogla se zgrudi na tla. Počasi se zopet zave; komaj se dihati upa; na uho vleče, kaj se govori onkraj seče: prestregla je vsako besedo.
Zaboj ni odgovoril, ko se je bil gospod Mirodolski tako zagrozil nad njim; samo pogledal ga je s tako milim pogledom, v tem pogledu je bilo toliko globokega sočutja, da je bil nesrečni mož pri tej priči razorožen. Prijazno ga prime za roko in z mehkim glasom govori:
»Odpustite, prijatelj, nesrečnemu očetu! Z obraza vam berem, da vam je znana moja nesreča; saj menim, da seje že razglasila po vsej deželi! Prišli ste, ne da bi me zasmehovali, tolažit ste me prišli. Glejte, imel sem dve hčeri; zdaj imam samo še eno! Mislil sem, da imam obe enako rad; zdaj vidim, da sem bil krivičen; nepravično sem bil razdelil zaklad očetovske ljubezni svojima otrokoma in njej sem dal veči del; preveč sem jo ljubil, malikoval sem in in zdaj se pokorim za svoje malikovanje. Sam sem si kriv svoje nesreče, in vendar me tako boli, tako boli! Imejte poterpljenje z menoj, prijatelj! Star sem in starost je otročja! — Dal sem ji veči delež ljubezni, a ona ga ni znala ceniti; kaj je otroku očetova ljubezen, kaj je njemu oče? Suha veja, ki drevo kazi; mladiki je na potu, veter potegne, odkrehne jo, in na njenem mestu se veselo razvije krepka mladika. Tako je in tako mora biti, naravni zakon! Človek je nespameten, ako se upira naravnim zakonom! — In vendar, saj je imela dobro serce, ko bi bila vedela, kako jo ljubim; ko bi bila mogla misliti, da me bode tako bolela njena izguba, morebiti bi mi pa vendar ne bila tega storila! Ta misel mi je edina tolažba, siromaška tolažba! — 0 sebi samo govorim; a storila je dva človeka nesrečna: o sestri ne govorim, ona je ženska in ženska ima lahko serce! Ženska nesreča tern v perstu! Tern se izdere, kaplja kervi — in drugi dan že ne ve, kateri perst jo je bolel včeraj. Ali mladenič, ki mu je prelomila zvestobo, čisto, blago serce, ki m poznalo čuta razen ljubezni do nje, kako se tolaži on? Jaz ne vem, videti ga ne morem! Ležal je, koliko časa ne vem; jaz ne štejem več ur in dni; ležal je med življenjem in smertjo, vsak čas smo mislili, da ugasne. Zmagala je vendar mladost, okreval je, vstal je in zdaj hodi, kakor senca, v serce mi reže njegov pogled!
Nesrečni mladenič! Jaz sem star, moje življenje je pri kraji; ti dnevi, ki jih. imam še pred seboj, naj mi minejo v žalosti ali veselji, malo dobička, malo izgube! Ali on, pot mu gre navzgor, bliža se višavi, s katere se mu odpre pogled v ravno polje, v solnčne doline med zelenimi griči, s pisanimi travniki in bistrimi potoki in razgled zapirajo sinje gore v daljavi. Ali sive megle so mu legle nad to srečno deželo! O da bi mogel pozabiti, kar je bilo! Izrul naj bi si jo iz serca, ki ga ni bila vredna, kakor se izruje bodeči osat iz grede! Jaz nimam več toliko moči: meni bo kervavo zbadal njen spomin serce do groba!"
In solze, blagodejne, dolgo zaderževane solze se udero ubogemu možu po čestitem obličji!
Dolgo časa sta molčala oba.
»Tolažil vas nebom, ubogi prijatelj", izpregovori slednjič Zaboj, tolažilen je bil že sam glas, s katerim je govoril naslednje besede: »Tolažil vas ne bom; možje se ne tolažijo. Kar bi vam mogel reči v tolažbo, to veste sami. Življenje poznate, serce človeško poznate in njegove slabosti. Kaj je prosta volja človeška! Neznane moči se izgrajo z nami. Njim pride človek v oblast, ko stopi v življenje, in sama smert ga reši te oblasti. Kedor hoče živeti, treba da spozna to resnico, žalostno resnico ali vendar resnico: treba da se voljno vda skrivnostni oblasti, kateri ubežati ni mogoče. Kaj pomaga vjetemu tiču, ako se s perotmi, z glavico zaganja v terde stene svoje ječe! Kervave mu peroti, kervavi mu glavica; slednjič oslabi, omaga, ako mu ne pride prej spoznanje, da so mu zastonj vse prizadeve, da se mu je, ako noče poginiti, vdati presilni oblasti. Hladna modrost, da, slaba tolažba, ali kaj hočemo? mož z možem ne more, ne sme govoriti, kakor se govori z otrokom. — Nesreča vas je zadela, prijatelj, velika nesreča; hudo je, kar vas je naravnost zadelo, ostalo vam plava pred očmi v najhujši podobi. In tako je prav; hujša ne more biti nesreča, nego si jo mislite. Ali ni, prijatelj v tem nekoliko tolažbe ? Ali smete že obupati, predno vam je vse jasno? Ali smete obsoditi, zavreči svojega otroka, dokler vam še ni očita vsa pregreha? Imate-li tako malo zaupanja v dobre nauke, katere sta ji oče in mati vcepila v mlado dušo? Ni-li mogoče, da se je zavedela, da se ji je zbudila vest, predno je bilo prepozno ? Kedo vam je porok, da vaša ostra sodba ni krivična? Ali ste že slišali njeno izpoved? Ni-li mogoče, da se vam verne taka, da jo lahko z radostnimi solzami stisnete v očetovsko naročje? Jaz si ne morem misliti, da bi bila hči takega očeta — navadno dekle!"
Te besede je govoril Zaboj s tako globokim prepričanjem, da si slednjič gospod Mirodolski ni mogel kaj, da bi jih zvesto ne poslušal. Z glavo je majal, vendar videti mu je bilo, da mu dobro dejo: kako bi ne bil rad poslušal moža, ki mu je tako gorko zagovarjal izgubljenega otroka! Hvaležno ga pogleda, govoreč:
»Dejali ste, da me nočete tolažiti, in vendar kedor bi me prišel tolažit, kako bi mogel drugače govoriti? Moje nesrečno dete bi ne
bilo moglo najti boljšega zagovornika. Prepričali me niste, kedo bi me mogel prepričati! vendar hvaležen sem vam. Če sem vam kedaj kaj dobrega storil, vse ste mi obilno povernili. 0 kako rad bi upal, a ne morem!"
„„Jaz pa vam pravim, upajte, vse bo še dobro, pomnili boste moje besede; več vam ne morem reči. Zdaj moram iti, a nisva se videla zadnji krat. Z Bogom!""
„Z Bogom!"
Podasta si roke, in Zaboj urno odide.	n. m.
Skoraj še gerje so ravnali virtemberški vojvode se svojimi podložnimi. Omenjamo tu Eberharda Ludovika, ki je se svojo metreso Griivenitz tlačil virtemberško deželo. Ta ženska je bila tako nesramna, da je celo od protestantovskih duhovnikov zahtevala, naj poleg vladarja tudi njo v cerkveni molitvi imenujejo, na kar jej je pa pridigar Osiander dobro odgovoril, da se to že tako godi, kajti vsak dan se moli v očenaši: „Odreši nas vsega hudega!"
Pod vojvodo Karlom Aleksandrom je ropal faktotum zid Suss Offenheimer, ki seje po smerti vojvode za svoje pregrehe pokoril z gro-zovitno smertjo. Najslabše pa se je godilo Virtemberžanom pod vlado despotičnega Karla Evgena. zlasti v pervi polovici njegove vlade. Ne samo, da je imel mnogo oficijalnih priležnic, da je rabil vse igralke in plesalke dvornega gledišča, katero je stalo ogromne vsote, — nobena nedolžnost po vsej deželi ni bila varna pred njegovo pohotnostjo. Navadno, ko je oskrunil kakega dekleta in ko so se pokazali nasledki, odškodil je siroto »enkrat za vselej" z beraškimi 50 gold. Kasneje, v dobi razumnega, liberalnega despotizma, hotel je tudi on reformovati ter je začel zgodaj vstajati, znanosti podpirati, avdijencije dajati itd. Toda, vse to je bilo samo na videz! Slaboglasni klati-vitez Casanova v svojih škandaloznih, toda zgodovinsko važnih me-moirah pravi, da je vojvoda kmete, če so ga pri avdijenciji se svojimi pritožbami nadlegovali, ter mu tako čas kratili, vselej serdito zapodil, da je pa čverste kmetice tem rajši sprejemal, ter jih tete a tete prav vestno izpraševal. Gerdo se je postopalo z ubogimi kmeti; vojvoda je ljubil lov, in divjačina se je torej gojila v neznosnem številu. Imel je nad 1000 lovskih psov; dostikrat so lovske čete v divjem tiru pogazile in poteptale cvetoče polje, nado ubogega tlačana, kateri še z ograjo ni smel varovati svojega posestva. Kedar je bilo največ dela, tirali so kmete v hribe, da bi gonili divjačino, ter so jih za-deržavali po cele tedne. Celo narava se je morala klanjati virtem-berškemu trinogu; kajti če se mu je zljubilo, ukazal je prav v hribih
IN PLEMSTVO na Nemškem v XVIII. stoletji. (Konec.)
kmetom zemljo izkopati, vodo iz dolin nanositi ter umetno jezero napraviti, da bi se tam z vodnim lovom kratkočasil. Grozna osoda nesrečnega pesnika in žurnalista Sehubarta pa nam kaže, kako nevarno je bilo kritikovati škandale in zločine virtemberškega vladarja!
Lehko bi še marsikaj zanimivega tudi o drugih dvorih pridejali, n. pr. o hanoveranskem, palatinskem, bavarskem, hesenskem, vendar omenjamo le to, da so se žalostni nasledki tega razuzdanega življenja tudi v tem kmalo pokazali, da so nemške dinastije druga za drugo izumirale. Koder se to ni zgodilo, bili so vendar členi vladajočih rodbin dostikrat duševno bolni in neumni; in zgodovina nam poroča mnogo o tacih originalih, n. pr. o onem vojvodi saksonsko-merse-burskem, kateri je strastno bas ljubil, — ter v svoji budalosti še le takrat lastnega otroka pripoznati hotel, ko se mu je zagotovilo, da je dete — z basom na svet prišlo! Celo o velikem pruskem kralju Frideriku II. se terdi, da je vsled nezmernosti mladih let postal nezmožen in da se je zarad tega razbila namera Evgenova, zaročiti Habsburžanko Marijo Terezijo s pruskim kraljevičem.
Vendar niso bili vsi suvereni sedaj popisanim podobni. Pregovor „les estremes se touchent" se morebiti nikdar ni bolj resničnega izkazal, nego takrat, ko je na Saksonskem pod galantnim Avgustom vladala boginja Živa, v sosednem Pruskem pa pod korporalsko-surovim Friderikom Viljemom I. kruto razsajajoči Mart. Bil je Friderik Viljem eden najbolj čudnih originalov svetovne zgodovine. V svoji mladosti na dvoru svojega oholega, ničemurnega očeta Friderika I. jel je spoznavati slabe nasledke mebkužnosti in zapravljivosti ter zaničevati navadno življenje tačasnih pofrancoženih dvorov. Komaj je tedaj 1. 1711 nastopil vlado, čutili so že razvajeni dvorniki praktične konsekvencije njegovih načel. Takoj je iz dvora pregnal čedo lenih dvorskih posto-pačev, zapodil metrese, odpravil škodljivi in dragi blesk ter obderžal samo malo število najbolj potrebnih strežajev. Varčeval je tako, da so se pod njegovo vlado deržavni dohodki pomnožili od 4 na 7V2 mil-jonov tolarjev, ne da bi bili podložni zdihovali pod bremenom nepre-nosnih davkov. Gledal je na vsak tolar, samo za eno stvar ni štedil denarja, namreč za oni glasoviti grenadirski polk, katerega je bil sestavil iz velikanov vse Evrope. Ni bilo večjega veselja pruskemu kralju, kakor če so mu njegovi nabirovalni častniki bodi si se silo ali zvijačo privedli kako prav dolgo „žerd" za znano potsdamsko gardo. Nekateri teh grenadirjev so ga stali 4—5000 tolarjev; eden najdaljših, Irec. celo 9000 tolarjev, za tedanji čas ogromna vsota! Vede in umetnosti je zaničeval iz dna svojega serca ter o Leibnitzu, največjem učenjaku tiste dobe, zaničljivo se izrazil, da ni za nobeno rabo, celo za to ne, da bi na straži stal! V" verskih zadevah je bil precej toleranten ; protestantovski zelotni popi so tedaj smertno sovraženega filozofa Wolffa le s tem iztirati mogli iz dežele, da so se kralju legali, da Wolffova filozofija — zapeljuje in opravičuje dezerterje pots-damske garde!!
Živel je Friderik Viljem skromno, kakor navaden meščan.
V kraljevih sobah ni bilo videti dragocenih tapet, mehkih fauteuilov itd., temveč vse orodje je bilo leseno, in da se je tudi slabo jelo in pilo, o tem bridko toži kraljeva hči, duhovita, toda zlobna mejna grofica Baireuthska v znanih memoirah. Opere, gledišča, koncertov ni maral, pač pa je redno vsak večer zahajal v tako zvani „tabaks-collegium" ter tam, v neki mali sobici, z nekaterimi ministri in generali pivo pil. iz kratkih pip tabak puhal ter zlasti z učenim, toda brez-značajnim in vedno pijanim Gudlingom neumne burke uganjal. Posebno nedolžne te šale niso bile; dostikrat mu je dal hišne duri zazidati, tako da Gudling, vernivši se pijan domu, ni mogel najti stanovanja in vhoda. Enkrat mu je celo živega medveda v posteljo položiti ukazal in komaj se je Grundling, predsednik berlinske akademije znanosti, rešil gotove smerti iz krempljev razkačene zverine.
Takrat se je spremenilo žezlo, bliščeči simbol verhovne kraljeve oblasti, v rokah pruskega kralja v korporalsko palico, s katero je vladal svojo družino in svojo deržavo. Brutalna strogost njegova storila ga je skoraj morilca svojega sina, genijalnega Friderika (II.), in komaj se je le-ta rešil tragične osode ruskega careviča Aleksija. Pač so se tresli Berolinčani, ako so videli po ulicah korakati deželnega očeta, v znani noši, v višnjevi vojaški suknji z rudečimi vzleki, rumenem brezrokavniku in belih hlačah, z mogočno palico v roki. Skerbno in pazno se je oziralo kraljevo oko na vsako malenkost, in gorje vsakemu, kateri ni s popolnoma dobro vestjo srečal strogega vladarja, če je n. pr. zapazil kako še tako bogato damo v nespodobni ali predragi obleki, takoj jo je ustavil in revica je prišla po lastni izkušnji do bridkega spoznanja, iz kakega lesa in kakošnega okusa je kraljeva palica! Tudi uteči ni bilo nikomur mogoče; ko mu je nekedaj nek strahopetni žid uiti hotel, zasačil ga je takoj ter ga je osorno vprašal, zakaj je bežal? Preplašen potomec izvoljenega ljudstva plaho odgovori, da se je bil kraljevega veličanstva zbal. Toda strašno je vihti! vladar svojo reformatorno orodje in Žida pretepaje kričal je jezno: „Ne bati se me, ljubiti, ljubiti me morate!"
Pri vsem tem pa Friderik Viljem ni brez velike zgodovinske važnosti. Nikedar bi se ne bil Friderik II. mogel ubraniti napadov skoraj vse Evrope, ako bi mu ne bil oče zapustil izverstne vojske in polne blagajnice — in ako dandanes ona velikanska kasarna, katero imenujemo prusko deržavo, strahuje skoraj ves politični svet, temeljni kamen ji je bil položil ta originalni korporal na kraljevem prestolu!
Toda pustimo maziljeno gospodo ter ozrimo se mimogrede tudi na okolico teh zemeljskih bogov, na dvorno aristokratijo! Bližamo se mogočni palači, zidani po izgledu kraljevega versaljskega grada v stilu pozne renaissance, „rococco" imenovanem, ter stopimo na razprostrani in skerbno obdelani vert. Mnogo naravnih lepot, prijetne sence, krasnega drevja in obilnega cvetja ne bodemo videli, kajti visoki krogi, katerim je to lastnina, zaničujejo krasoto prirode ter čislajo in ljubijo samo to, kar je z umetnostjo in velikim trudom narejeno. Karakteristično je, da je več vladarjev te dobe zapustilo lepa glavna mesta
z romantično lego ter zidalo si nove rezidencije v dolgočasnih, pustih krajih; tako je nastal n. pr. Ludwigsburg, Karlsruhe itd. Simetrično porezanim drevesom in ograjam poznajo se vertnarjeve škarje, pota in steze so posute z belim peskom in pisanim kamenjem, povsod vidimo vodomete, kipe, statue v slastno-sentimentalnih ali pohujšljivih postavah. In koliko je še druge ropotije! Tu vidimo orijentalske kioske in minarete, tu gerški tempelj, tam rimski vodotok, tu srednjeveško razvalino in tu, — tu slišimo iz umetne, gosto z beršlinom porašene jame sladko šepetajoče glasove! Ako smo dovolj indiskretni, da stopimo vanjo, videli bodemo morebiti elegantnega, parfumiranega kava-lirja klečečega pred damo ter slišali ga, kako ji v gladki francoščini razodeva svoja serčna čutila. Mož ve. kaj hoče, dama tudi — in prav bojimo se, da se bode terdnjava. dosihmal na videz še branjena, kmalo udala smelim napadom hrepenečega oblegovalca!
Toda ne motimo teh elevzinskih skrivnosti ter stopimo po širokih stopnicah v parketirane, bogato okinčane, bliščeče dvorane, kjer kavalirji pri pokalu vina ali pri visoki igri čakajo veselic, kakor jih redno donaša vsak večer. Gospodje se pogovarjajo francozki, kajti materinega jezika se sramujejo; tudi v vedenji oponašajo lahkonoge francozke kavalirje, dasiravno jim je zibelka tekla v megleni Germa-niji. O pervim pogledu so videti prav olikani in elegantni — toda ako bliže pogledamo, razodela se nam bode tolika izprijenost in oholost, da bodemo osupneni in prestrašeni nazaj planili! Učili se niso nikoli nič resnega, znanje francozkega jezika in nekaterih oholih oblik društvenega življenja bila je skoraj edina pridobitev aristokra-tične odgoje; od mladih nog so navajeni, v obraz biti filistersko-plebejski poštenosti, in kar jim je v tem oziru še manjkalo, naučili so se bili na visoki šoli tedanje nemoralnosti, v Parizu in na versaljskem dvoru. Sedaj se šopirijo poleg vladarja, udeležujejo se njegovih razuzdanosti, z njim se pomenkujejo o erotičnih zmagah, prodavajo mu za novce, službe in redove lastne žene in hčere, hlapčevsko se klanjajo vladarjevi priležnici in njega ljubljencu, če sta še tako nizkega stanu, ter vendar z nepopisno ošabnostjo prezirajo yvse neplemenite elemente, katere psujejo „canaille". „roture" itd. Ženske aristokra-tinje pa so še bolj izprijene! Geslo jim je postalo: „le sang du roi ne souille pas" in torej si štejejo v čast, ako jih vladar blagovoli počastiti se svojo pohlepnostjo! Na dvoru virtemberškega vojvode Karla Evgena so imele n. pr. priznane priležnice čudno predpravico, da so smele nositi čevlje iz višnjevega žameta ali atlaza in kmalo je postala ta čudna privilegija predmet poželenja aristokratičnih krasotic. Posebno gnjusno so se vedle matere: tako čujemo o materi iz visoko-plemenite hohencolerske rodbine, katera je hčerko karala, da sejepre-nedolžno vedla nasproti Avgustu II. ter tako izgrešila čast, postati kraljeva ljubica! Isti glasoviti razuzdanec izrekel je željo proti drugi materi — skoraj je blasfemija, rabiti to čestitljivo ime — da bi se rad bolj intimno seznanil z njeno hčerko — in mati se mu je lepo zahvalila za izkazano čast ter mu potem, ko sta se bila dogovorila
d ceni, pri nalašč osnovani veselici izročila nevestno opravljeno deklico!
To so prizori iz tolikokrat hvalisane, dobre, patrijarhalne dobe, ko še liberalne ideje niso kalile javnega miru in še nikdo ni hujskal proti avtoriteti vladarjev, ki so brezobzirno gospodovali, narodi pa so molčali, slušali in terpeli! Mi gotovo ne hvalimo teh časov, mi jih ne želimo nazaj — vendar pa prienavamo, da tudi oni niso bili neplodni in brezkoristni za razvoj človečanstva. Kajti despotizem, dasi-ravno najbolj zaničljiva oblika vlade, radi svojega kratkega obstanka ni bil toliko pogibelen za zapadno-evropske narode kakor fevdalno-aristo-kratična sistema. Eavno ta sistema pa je bila uničena in razdrobljena po despotičnih vladarjih 18. stoletja, kateri niso samo odpravili političnih in socijalnili predpravic velikašev, temveč jim tudi vzeli stare kreposti ter jih duševno in telesno izpridili. V divjem kolobaru so se vertile aristokratične muhe okrog velike luči dvorskih bahanalij, tako dolgo, da so si sežgale peruti in v plamenih žalostno poginile. Dvor je spravil plemstvo ob premoženje, zdravje in poštenje. Narodi pa, podučeni po velikih pisateljih in modrijanih, rešeni starih predsodkov, gledali so kmalo serdito in zaničljivo gnjusno nagoto onih mogotcev, katere so prej čestili bolj kot neumerjoče bogove, nego kot revne, grešne stvari. Izginil je neumni strah, izginilo staro maliko-vanje, in ko se je velikan narod začel gibati, svest si svoje mladostne sile, razdrobil je kmalo železne verige robstva, ki so ga težile in sramotile cela bridka stoletja. Eudeče se je zarilo nebo koncem 18. stoletja, toda plameni, v katerih je upepelila francozka revolucija spake despotične dobe — bili so človeškemu rodu zarija in nada boljše prihodnosti!	__Fr. Šuklje.
ojim se te.
Zgodovinska povest.
II.
Y visoki hiši gosposke ulice, kjer so stala nekedaj domovja kranjskih plemenitnikov, stanovala je vdova, plemenita gospa Eavber-jeva se svojo mlado hčerko Emilijo. Gospa Eavberjeva ni bila bogata, ker pokojni njen soprog je bil izmed mlajših sinov te veljavne in nekedaj obširne kranjske rodovine, in znano je, da so drugi sinovi plemenitih gospodov vedno manj dedovali nego pervorodni; časi jih je pa tudi cerkev sama v oskerbo jemala, dajoč jim mesta pre-latov, vladik in sploh cerkvenih načelnikov. Poleg tega je pokojni ud le glasovite družine, Emilijin oče, sam si po vsi moči prizadejal, da je že zgodaj v igri zapravil vse, kar je bil podedoval, in ravno o pravem času umeri, to je: potem, ko ni ničesa več imel. Sorodniki so sedaj skerbeli za vdovo Ernestino Eavberjevo in njeno lepo hčerko Emilijo.
„Kedor ni plemenitnik stare in slavne rodovine, ni ljubezni ne zmožen ne vreden. To vidite, opazujoč navadno ljudstvo. Zato se čudim, da o takih rečeh govorite tako, kakor bi plemenitnik ne smel govoriti, in Emilja bi vas gotovo ne ljubila, ko bi bili ne vem kako bogati in učeni a ne plemeniti. Pustite torej govorjenje, ki vas ni vredno. Govorila sem že se strijcem vašim".
Tako je besedovala stara vdova Eavberjeva in s takim ponosom je zapustila sobo, v kateri je sedel Anton z njeno mlado hčerjo, da se pač ni moglo poznati, da ta prevzetna žena živi prav za prav o milosti svojih sorodnikov.
Emilija, mlada, plavolasa, živa devica, je menda težko čakala, da je mati vrata zaperla za seboj. Kakor živa iskra je planila se stola svojemu ljubemu v naročje. Isto tako hitro se mu je hotela zopet izviti se srečnim smehljajem, ali on je ni izpustil. Smijala sta se oba in srečna sta bila v tem trenotji, da, v tem trenotji!
On je pervi postal resen.
»Ali ti tudi tako misliš kakor mama?" vpraša svojo nevesto.
»Kako?"
»Ali bi ti mene ne ljubila, ako bi ne bil plemenit, ako bi..."
»No kaj. ako bi? Zakaj si obtičal?"
„ Odgovori prej!"
»Glej, sedaj tako gledaš, da se te bojim. Zakaj?" In res se mu ljubica skoraj plaho izvije iz naročja; on ji ne brani.
Molk nastane. On jo serpo gleda, ona je bila povesila oči.
»Odgovori mi; ti Bi me ne ljubila?" vpraša on.
»Ne!" odgovori mlado dekle.
Kratka besedica, nagla, nepremišljena, morda celo neresnična!
On vstane.
„Kaj me tako gledaš!" vpraša ona po otročje kljubujoč, in kakor oponašaje namerdne obrazek.
On se počasi obrača, prime svoje pokrivalo, še enkrat jo pogleda, potem otide z urnimi koraki.
Mrak je bil nastal tisti večer; oster mraz je bil, tako da so vozna kolesa škripala in vrabci so se bili poskrili pod strehami; kosmato ivje se je bilo naredilo po drevji; po nezakurjenih izbah so si ljudje roke dergnili; pater Salomon, Antonov sorodnik, pa je bil pozvonil svojemu slugi ter mu velel: Založi še dve poleni v peč, potem pridi nazaj!
»Ali nisi nikjer videl gospoda Antona?" vpraša slugo, ko se je bil vernil.
»Tri dni in tri noči ga m bilo domov spat; nihče ne ve, kje je, boje se, da se mu je kaj zlega prigodilo".
Zamišljen hodi jezuvit po sobi.
V tem trenotji se začujejo v pervi sobi znani koraki. Tu je Anton!
Ali kakov! Bled kakor smert stopi v sobo; strijc mu gre naproti, seže mu v roko, ter vpraša:
„Kaj ti je?"
Nečak sede. Na ponovljeno vprašanje reče:
»Nič! — Imam jo zopet okolo pasa, rudečo vervico, kakor veleva jpobožna šega. Vodi me k cerkvi, strijc, da mi jo odvzame. Sedaj mi je vse enako. Ne teži me več, nosim jo samo zato, da mi jo more cerkev odvzeti. Prej me je rezala, pekla okolo pasa; sedaj ne več!"
„Kaj ti je? Zopet prepirček z Emilijo?"
»Prepirček, da, za vselej! Strijc! jaz bi bil za njo še več zatajil. ne samo rudeče vervi, katero me morate nositi, sina usmerte-nikovega: o več, več, več! Sedaj ni treba, ona nima serca, zame ni ljubezni! Tu sem, strijc; stori, kar hočeš z menoj, deni me, kamor ti drago: v samostan, kamor hočeš: kletev očetove pregrehe je za menoj, zame ni sreče!"
»Sirota!" miluje ga sam za se jezuvit!
III.
Štiri leta pozneje se je gibala dolga procesija debelušnih in suhih samostanikov v cerkev samostana Renskega pri Gradci, kjer je opat pred oltarjem z velikimi ceremonijami v imenu matere cerkve odvzel Antonu Tatenbahu, sinu zarad zarote proti cesarju usmerte-nega očeta, rudečo vervico in ga posvetil za duhovnika.
Bled je bil posvečenec, srečen ni mogel biti, če tudi mu je bilo odvzeto znamenje vraže in človeške nespameti.
A zopet štiri leta pozneje je sedel mlad okrogloličen pater v iz-povednici iste cerkve, in prišla je lepa mlada gospa, pokleknila je pri izpovednici pred njim in molila izpovedne molitve. Mladi pater se zgane, ko jo zagleda. Ona ga ni spoznala. Kako? Osem let je mnogo časa!
In poslušal je, kaj ji dušo teži; dolgo je govorila ter pripovedovala svoje grehe.
Zadej za njo pa je stalo mlado delavsko dekle, neizkušeno stvarce, ki je bilo prineslo svoje drobne; komaj imena vredne grehe na materino povelje. Radovedno je bilo mlado delavsko dekletce ter na uho je vleklo skrivnostno šepetanje, kakih grehov se ima pač izpovedovati lepa gospa, kako more pač grešiti taka imenitna dama v svil-nem krilu!
In zvedavo dekle je čulo nekaj o nekem starem moži.. .ker je bil bogat...o mladem moži...in več stvari, katerih ni umelo.
Ž objokanimi očmi vstane gospa ter odide.
/
Mladi pater pa ni več odpeli linice ne na desno, ne na levo. Obsedel je v svoji izpovednici nekoliko minut, potem vstane in stopa v zakristijo, molitve mermrajoč.
A niso bile same molitve; cerkovnik je čul vmes čudne besede: »Dobro je bilo, da se me je bala!"	J. Jurčič.
y J^JUBLJANO !
Podoba iz otročjega življenja 2;
(Konec.)
Glejte ga, tam le gre Kurji strali! Ali ste že videli take korake? čez prelaz je stopil, kakor stopamo drugi čez prag; vert pred hišo je vendar precej prostoren, a stopil je trikrat, štirikrat in bil je pri hišnem pragu. Tu se sklene kakor zaklepni nož, da bi se ne zadel z glavo. Bil je namreč strašno dolg in tenak kakor žerd; Tone bi mu bil lahko šel med razkoračenimi nogami: a suh je bil, kakor da bi bil pri njem vedno post, dasi je bil znan za dobrega jedca. Toliko let že je živel na kmetih, vendar je imel še vedno svoje gosposke navade. Nikoli ni stopil v kmečko hišo. da bi ne bil poterkal prej na vrata, še tudi še mu je redko kedo oglasil. A našega Toneta ni pripravilo v zadrego terkanje na vrata. Krepko se mu oglasi, kakor spodobno. Kurji strah vstopi, ozre se po sobi, pozdravi mater, potem odloži svoje krojaško orodje na veliko javorovo mizo.
Krojač je torej tukaj, a kje so oče? Brez očeta bi se še prebilo; a sukna je treba, sukna, ki je v očetovi oblasti. Tone hoče ravno iti iskat očeta, ko vstopijo: zagledali so bili pri kozelci Kurjega straha. Molče gredo v stransko izbo in se veruejo kmalo se suknom v roki, ki ga podado krojaču. Krojač ga razgerne, položi ga na dlan ter ga derži proti luči; potem ga menca med palcem in kazalcem, in namerdne se, kakor da bi hotel reči: Bo! Oče mu nekaj na tihem povedo, tako da Tone ni mogel slišati, kaj. Kurji strah pokima, vzame mero, ter začne meriti očeta, čez križ in čez pas. To je bilo Tonetu vendar preveč; toliko da ga ni jok posilil od same nevolje.
„Oče, kaj meni ne bo nič?"
»Počakaj! po versti, kakor so hiše v Tersti", odgovore mu mirno oče.
„Ali meni se vendar bolj mudi, oče!"
Nič odgovora. Ko je Kurji strah premeril očeta, bliža se sinu. Tone se terdo derži v tem važnem trenotji in steza se, kolikor more.
Le ohlapno!" prigovarja oče krojaču, »otroci hitro rasto!"
»Kakor je prav", odgovarja sin, »da se prime života!"
»Meni nič praviti; že vem, kako je prav", razsodi krojač pravdo med očetom in sinom, odloži mero, razgerne sukno po mizi ter se
pripravlja, da bi ga začel rezati. Oče, ki niso imeli več opravka, odidejo na delo; sin pa se bliža krojaču ter ga prosi:
B S trije, veste kaj, saj ne bodo nič rekli oče, kar meni prej začnite: meni se mudi, oče lahko čakajo".
Krojač mu ne odgovori ničesa; a ko se tudi mati potegne za sina, da se pregovoriti; Kurji strah je bil vendar dober mož, četudi kratkih besedi. In tako je šlo vse po sreči. Samo sukno ni bilo Tonetu prav po volji: sivkasto je bilo, on si je želel vedno višnjevega, najlepše in najimenitniše seveda bi bilo spreminjasto. A mati in krojač sta ga tolažila, da je tako bolj terdno in stanovitno, in na zadnje se umiri, zlasti ko mu je krojač zagotavljal, da se bo mnogo lepše videlo, ko bo obleka gotova. Ves čas je stal pri krojači ter zvesto gledal in pazil, kakor da bi se hotel učiti za krojača. Kurji strah je bil uren pri delu, a našemu Tonetu se je zdel vendar prepočasen. Zlasti to ga je jezilo, da je mož vsakih petnajst ali dvajset minut odložil delo in z nova si pipo natlačil. In vse to je tako strašno počasi delal, da ga Tone ni mogel gledati brez nejevolje. Poleg tega je imel Kurji strah še to čudno navado, da si ni zažigal tobaka z žveplenkami, ki jih .ima dandanes vendar že vsak kmet na polici ; ravnal se je, da si terd Nemec iz pruske dežele, po stari slovanski šegi; ko je bila pipa natlačena, šel je v vežo, vzel je živ ogel z ognjišča, ter položil ga na tobak. Da bi tako ne tratil dragega časa, prosi ga Tone, naj njemu izroči to imenitno opravilo; a Kurji strah, dasi dober mož, ni se mu dal pregovoriti. In tako je moral Tone čakati; in pričakal je res veselega trenotja. Tretji dan potem, ko je bil prestopil Kurji strah prelaz in prag, zabodel je zadnjikrat šivanko in naredil je zadnji vozal Tonetovi obleki. Mi pa naredimo zadnjo piko prosti, otročji povesti.
Povedati smo hoteli svojim bralcem tudi, kako je bilo, ko je bil prišel še čevljar v hišo; ali slišali smo praviti, da naše otročje povesti dolgočasijo bralce; za to molčimo. In vendar škoda! Jako kratkočasen mož je bil Klapin in pripovedovati je znal tako lepe pripovedke !
Poslovimo se od Toneta in želimo mu, da naj se mu uresniči, kar smo mu nekedaj prerokovali : da bo kedaj gospod Anton, ki bo imel zlato uro in se bo vozil z dvema konjema v Ljubljano. Bog ne daj, da bi ga zadela jeza vladike, ki ga lahko pošlje v Zagorje, ali pa v Dragatuš na hervaški meji!	b. m.
Listnica uredništva. Vse one gospode, ki so nam poslali knjige na ogled in, upamo, tudi v pregled, prosimo poterpljenja; vse pride na versto o svojem času.
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. zapol-leta. Napis: Redaction des „Zvon", Wien, Ottakring, Hauptstrasse 23.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in P. Liib.