v poučno - zabavni list s podobami za slovenske družine. Izhaja dvakrat me-ečno in sicer vsak drugi in četrti petek | Dopise, naročnino, oglase in reklamacije je pošiljati pod v mesecu. naslovom : Uredništvo (oziroma uprava) „Druž. Prijat.“ v Naročnina je za vse leto 3 K., za pol letal K 50 st. Po- , Rojanu pri Trstu, štev. 3. samne številke po tobakarnah. stanejo 10 st, | Poštno-hi anilničnega računa štev. 864.139. jSfapi Visoko v pogorji velikega Kuma na Dolenjskem je stala še ne prod mnogim časom sredi gorske livade mala hišica, lastnina starega Ivana. Bila je to revna lesena koča, ki že davno ni bila Bog ve kaj prida, ali stanovalo se je v njej vendar le še. Prejšnja njena posestnica,, stara Go-Ijevka je tu notri prav rada prebivala in za ves svet bi se ne bila ločila od te koče Pa jo je ločil Bog, ko jo je poklical k sebi. Ostavila pa je kočo svojemu sorodniku staremu Ivanu, ki je prejšnja leta služil razne gospodarje po župniji ter si prihranil tudi nekaj malih novcev. Seveda bi stari Ivan ne mogel dolgo prebivati v tem odljudnem kraju, da se ni vedel mo titi drugače Poleg hiše, ali bolje rečeno pod isto hišno streho je bil tudi precej prostoren hlev, v katerem pa že davno ni bilo nič živega. Giljovka namreč ni mogla imeti živali ker je včasih po več dni j ni bilo doma, ampak je hodila v dnino ali pa k dobrim ljudem, ki so ji dajali jesti zato, da je kaj popazila na otroke. Stari Ivan pa je, že dolgo prazen hlev kmalu napolnil z ovcami in kozami. Da ste videli Ivana, kako je znal ravnati s to domačo živino, čudili bi se mu bili ! Poznal je vsako izmej ovac in malih jagnjet, vsakega ovna in kozo naziva! je z lastnim mu imenom. In kako dobro so ga poznale tudi živali 1 Oj to je bilo veselje, kadar je stari Ivan sedel na trato pred hišico in jel klicati k sebi svojo družino 1 To je bilo meketanje in skakanje po zeleni travi 1 Tako je živel stari Ivan zadovoljen sam s seboj na Strmici, tako se je namreč imenoval kraj, kjer je stala njegova koča. Mej ljudi ni zahajal; le ob nedeljah in praznikih je korakal prav po časi do župne cerkve k službi božji, po zimi pa tudi tega ni mogel, ker je bila pol preslaba, on pa »stari Ivan « Ne daleč od Ivanovega doma na Strmici, je stala med košatim drevjem mala kapelica. Ondi je stari Ivan'večkrat dolgo klečal in molil, čreda pa se je pasla krog njega. Motila Ivana ni pač nobena stvar; zamišljen in vtopljen v molitev po* govarjal se je z Bogom in dostikrat niti opazil ni, da se je že storil večer in da je že čas iti domov. Takrat pa je navadno prihajala vsa čreda v bližino svojega gospodarja, kakor bi ga hotela opomniti, da je čas vrnitve in Ivan je počasi korakal domov moleč še molitev za srečno zadnjo uro. * * * Sedaj Ivana ni več mej živimi. , Neko pomlad je izpustil prvič svojo živinico na prosto. Pa se mu je izgubila ovca in šel je za njo, dokler je ni našel. Pri tem pa se je Ivan zelo utrudil in spotil. Da bi se o'počil je šel do kapelice in ondi dolgo molil. Obšle so ga | a slabosti; sedel je misleč da mu kmalu odleže. V rokah je imel režni venec in ga prebiral; pa prevzame ga ti vidnost, zaspi in ne vzbudi se več. Umrl je s sklenjenima rokama, kakor bi še molil in se pogovarjal z Bogom. Zopet je prišla čredica k njemu kakor bi ga hotela opomnit', da je čas iti domov, toda stari Ivan se ni vzdignil. Drugo jutro so ga našli mrtvega pred kapelico, krog njega pa njegovo čredico. Ivanova lastnina prišla je na unuka, ki je živel v sosedni župniji. On je ovce prodal in poskrbel, da se je za nekaj denarja popravila kape> lica, kjer je Ivan umrl, kočo pa je pustil prazno. Prebival ni v njej nihče, popravljal je ni nihče in tako je polagoma razpadla. Strmica je sedaj gorska livada brez koče in še bolj odurna kakor je bila prej. Ljudje pa še pomnijo starega Ivana in na njega bo še mnogo let spominjala tiha kapelica mej košatim drevjem, kjer je zadnjikrat molil in se pogovarjal z Bogom. ~>W