MARUŠICEV 
ZB 


RNIK 
ZGODOVINOPISEC ZAHODNEGA ROBA 
prof. dr. Branku Marušicu ob 80-letnici 
Uredili 
PETRA KOLENC OTO LUTHAR PETRA SVOLJŠAK DANILA ZULJAN KUMAR 
Ljubljana – Nova Gorica 2019 
MARUŠICEV ZBORNIK 
Zgodovinopisec zahodnega roba: prof. dr. Branku Marušicu ob 80-letnici 
© 2019 ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica, Založba ZRC 
Uredniki Petra Kolenc, Oto Luthar, Petra Svoljšak, Danila Zuljan Kumar Recenzenta Gorazd Bajc, Urška Bratož Jezikovni pregled Danila Zuljan Kumar, Boris Kern Prevodi Neva Makuc, Martin Pogacar, Petra Svoljšak, Gregor Antolicic, Danila Zuljan Kumar in avtorji Kazalo Andreja Kralj Oblikovanje in prelom Darko Turk Založba Založba ZRC Glavni urednik Aleš Pogacnik Izdajatelj ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa in Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica Zanje Oto Luthar, Petra Svoljšak, Danila Zuljan Kumar Tisk Collegium Graphicum, d. o. o. 
Naklada 300 izvodov Prva izdaja, prvi natis Ljubljana, 2019 
Izid knjige je omogocila Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS s sredstvi za leto 2018. 
Risbi na naslovnici Portret Branka Marušica (Boris Blažko, 2019), Solkan pred prvo svetovno vojno (Milan Klemencic, zasebna zbirka). 
Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: 
https://doi.org/10.3986/9789610501701 

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 
94(497.47)(082) 94(450.36)(082) 930.1(497.4):929Marušic B.(082) 
        MARUŠICEV zbornik : zgodovinopisec zahodnega roba : prof. dr. Branku Marušicu ob 80-letnici / uredili Petra Kolenc ... [et al.] ; [prevodi Neva Makuc ... [et al.] ; kazalo Andreja Kralj]. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, 2019 
ISBN 978-961-05-0170-1 
1.Kolenc, Petra, 1977- 2. Marušic, Branko, 1938­299154176 

Prof. dr. Branko Marušic (foto: Igor Lapajne). 



Kazalo vsebine 
11 Ob jubileju – v tretje gre rado PETRA SVOLJŠAK 
15 Prof. dr. Branko Marušic – osemdesetletnik SALVATOR ŽITKO 
19 Od prijateljstva do ustvarjalnosti in nazaj JANEZ SUHADOLC 
27 Sodelovanje Branka Marušica z Goriško Mohorjevo družbo MARIJA CEŠCUT 
29 Gradivo za bibliografijo Branka Marušica med letoma 1956 in 2018 PETRA KOLENC 
Razprave 
121 Ekupetaris – gospodarji konj DRAGO SVOLJŠAK 
145 Obseg dela Venetije, ki je ostal Gotom, v casu od frankovske osvojitve delov severne Italije (547) do konca gotsko-bizantinske vojne MILOŠ FON 
159 Pridelava in poraba hrane v provinci Venetia et Histria v vzhodnogotski dobi RAJKO BRATOŽ 
187 Sacramentum fidelitatis in integracija v Frankovsko cesarstvo PETER ŠTIH 
199 Prispevek k preucevanju družbene mobilnosti na primeru epizode krminske fajde iz prve polovice 17. stoletja NEVA MAKUC 
211 
Il grande altare ligneo di Bartolomeo Ortari / Jernej Vrtav a Grions del Torre GIUSEPPE BERGAMINI 
221 Premoženje minoritskega samostana in cerkve sv. Franciška Asiškega (Piran, 1818) DARJA MIHELIC 
237 Odraz modernizacije vinogradništva in vinarstva ter vpliv trtnih bolezni na orodje in opremo kmeckega obrata Goriških Brd v 19. stoletju TANJA GOMIRŠEK 
249 Spomin na Narodno citalnico v Tolminu je še živ DAMJANA FORTUNAT CERNILOGAR 
263 Odmevi zedinjenja Italije in pripadnost Trsta v mnenjih in stališcih lista Primorec Vekoslava Raica v zacetku sedemdesetih let 19. stoletja SALVATOR ŽITKO 
281 Gospodarska kriza na Goriškem in Gradiškem v letu 1879 ter ukrepi oblasti in dobrodelnih institucij za njeno reševanje ROBERT DEVETAK 
301 O nekaterih potovanjih cesarja Franca Jožefa I. v Gorico in na Primorsko, kot sta jih videla osrednja kranjska casopisa Novice in Slovenec EVA HOLZ 
319 Prepirljivi slovenski kavboj v Winnipegu Zgode in nezgode avstro-ogrskega konzula Ivana Švegla ANDREJ RAHTEN 
333 Von den Alpen an die Adria. Vom Kärntner Landespräsidenten zum Statt halter in Triest und im Küstenlande HARALD KRAHWINKLER 
347 »Oznacen sem namrec za sumljivega in državi nevarnega prijatelja italijanske iredente« Drobtinica o politicnem preganjanju Andreja Gabršcka med 1. svetovno vojno PETRA SVOLJŠAK 
373 Sovražnik in drugi v slovenskih virih iz prve svetovne vojne MARTA VERGINELLA 
393 
»Vaše drago pismo mi je prineslo duh vijolic in cvetja vaših vrtov in topel dih vaše pomladi« Pisma Karmele in Anice Kosovel Albini Cerne IVANKA URŠIC 
413 Fašisticni režim proti Francu Droletu, tigrovcu izpod Porezna  BORIS MLAKAR 
425 Med skrbjo in locevanjem. Ljubljanska škofija in razmere v italijanskih fašisticnih taborišcih na podlagi gradiva ljubljanskega nadškofijskega arhiva  OTO LUTHAR  
443 Solkanca pod Andi. Primorski clovek med fašizmom, komunizmom in nekonformizmom BORIS GOLEC 
457 Delovanje Jugoslavije in projugoslovanskih sil v Julijski krajini in na Svobodnem tržaškem ozemlju (1945–1954) NEVENKA TROHA 
475 Slovenci v Italiji. Slovenci v Trstu v prvih desetih povojnih letih po osvoboditvi 1945–1955 MILAN PAHOR 
489 Britanski zgodovinar Alan John Percivale Taylor o Trstu in primorskem antifašizmu BOJAN GODEŠA 
505 Giuseppe Ungaretti. Due volte cinquant’anni dopo SERGIO TAVANO 
515 Poseganje komunisticnih oblasti v zasebno lastnino na primeru severne Primorske po drugi svetovni vojni JERNEJ VIDMAR 
537 Moša Pijade in judovsko pokopališce v Rožni Dolini RENATO PODBERSIC 
553 
Avtorji prisp evkov 
557 
Krajevno in imensko kazalo razprav 


Ob jubileju – v tretje gre rado 
PETRA SVOLJŠAK 
M
ineva deseto leto od mojega zadnjega zapisa, posvecenega vašemu ju­bileju, vašemu za nas, precej navadne smrtnike, nedosegljivemu znan­stvenemu delu, ki mu moremo, srecneži, slediti skoraj pet desetletij, že od takrat, ko smo se »muzejski« otroci podili ali posedali po kamnitem stopnišcu Goriškega muzeja ali pasli cebele starega oceta in pri delu opazovali v haljo odetega ravnatelja, ki je govoril zelo hitro in vcasih tudi malce nerazumljivo. Toda doumeli smo, da vaše misli prehitevajo zmožnost njihove enako hitre ubeseditve, in to ra­zumeli kot posebnost velikega uma. In smo se navadili in v naslednjih desetletjih vedno znova pozorno prisluhnili vašim prodornim, odkritosrcnim, duhovitim pog­ledom v preteklost, vedno tudi usmerjenim v sedanjosti in prihodnost. 
Del svojih študentskih pocitnic sem preživela v vaši pisarni, tedaj še ne vedoc in ne zavedajoc se velikega privilegija druženja s svojim bodocim mentorjem. Vedno znova sem urejala knjižni-co primorskega tiska, ki ste jo ustvarjali v Goriškem muzeju na kromberškem gradu, saj se je od pocitnic do pocitnic nabralo toliko novih tiskov in bilo v delu toliko starih, da sem imela nekaj zapovrstnih let do-volj dela, da se poglobim v primorski cas pretekli, da (si) ustvarim znanstveni vtis in profil muzejskega rav­natelja, ki ste bili že tedaj, pred tridesetimi in vec leti, v muzealstvu in znanosti alternativec, ker ste v sebi združili toliko nagnjenj in vedenj, da ste nepreneho-ma bogatili prostore svoje­ga dela in ustvarjanja. 
Brez vsakršne zadre­ge vas imenujem za svojega znanstvenega oceta, ker ste 


»Tri bele halje« Goriškega muzeja. Tedanji ravnatelj Branko Marušic v družbi arheologa Draga Svoljšaka in dokumentalista Tomaža Pavšica (foto: N. Križnar). 
me trdno in odlocno postavili na pot, ki ste jo v Goriškem muzeju poskušali tra­sirati že v poznih šestdesetih letih 20. stoletja, ko sta z arhitektom Janezom Su­hadolcem nacrtovala muzejsko predstavitev prve svetovne vojne in soške fronte, torej v casu, ko bi slovenski prostor lahko opolnomoceno vstopil v zahodnoevrop­sko zgodovinopisno okolje ter s povsem izvirnim prispevkom doprinesel k védenju 
o vlogi in pomenu soške fronte za slovenski in evropski prostor. A cas, politika, tej zamisli nista bila naklonjena, vendar je zamisel ostala, nekaj tudi nacrtov, ter se uresnicila dvajset let kasneje, ko (žal) niste bili vec ravnatelj Goriškega muzeja in ste postali, k sreci, sodelavec Zgodovinskega inštituta Milka Kosa  ZRC SAZU, telo in duša njegove novogoriške izpostave in kasnejše Raziskovalne postaje, v kateri se je udomacil primorski cas pretekli kot vecdisciplinarno raziskovalno polje. Nikakor si ne domišljam, da sem vsaj delno uresnicila vaše prvovojne nacrte, a dejstvo je, da ste mi, daljnosežno razmišljujoc, predlagali diplomsko nalogo na temo slovenskih beguncev v Italiji  med prvo svetovno vojno ter s tem zaznamovali eno od mojih središcnih raziskovalnih tematik. »Kompromis« med vojaškim in civilnim v vojni je bil rezultat vašega skrbnega premisleka o tem, kaj zmore študentka zgodovine opraviti za solidno diplomsko nalogo, pa obenem nastaviti zacetke raziskovanja za­nemarjenih tematik v slovenskem zgodovinopisju. Ni kaj, tvegano zaupanje, ki se mu, upam, nisem izneverila. 
Potem se je zgodilo nezamisljivo, da sva postala sodelavca na inštitutu, in sem lahko vaše delo spremljala zares od blizu, a nikoli dorasla širini vašega pogleda na primorski cas pretekli, vašemu razumevanju zagonetnih razmerij v vecnarodnem, vecjezicnem, vecverskem prostoru historicne Goriške dežele, ki ji niste postavljali ne mejŕ ne ovir, temvec vedno znova z malodane naivno, otroško, a izbrušeno ra­dovednostjo o njih razmišljali in razglabljali, o ljudeh, o razlicih svetovih malega goriškega sveta, o mnogih posameznikih, ki so ga oblikovali. Zlasti lok med teda­njim in sodobnim casom, vplivi preteklosti, pod katerimi klecamo in klonimo v sedanjosti, dražijo vaš um, vašo kriticno ost, zato vedno znova išcete odgovore in nam jih ponujate v razmislek. Zato pišete – in mi beremo – a pišete toliko, da vam težko sledimo. V vašem primeru se reklo, da ucenka prekaša ucitelja, ni uresnicilo, a krivde ne prevzemam povsem na svoja pleca, gre jo pripisati vašemu neustavljivemu ustvarjalnemu peresu, ko tudi vsemogocni in vsevedni COBISS zardi in postane sestavljanje vaše bibliografije podvig posebne sorte, ki ste ga zaupali še eni Petri (Ko­lenc), ki ste ji prav tako kot meni, dali priložnost, da se pokaže in dokaže. 
Okoli vašega jubileja smo se zbrali, razlicni in raznovrstni, tisti, ki ste nas ucili, tisti, ki smo se od vas želeli napajati z védenjem in spoznanji, tisti, ki nas dru­ži prostor raziskovanja, razmišljanja in osmišljanja. V zahvalo za vaše nasvete in spodbude vam poklanjamo drobce spoznanj, do katerih smo se v vecini primerov prav tako lahko dokopali na podlagi vašega dela. 

Prof. dr. Branko Marušic – osemdesetletnik 
SALVATOR ŽITKO 
T
ežko se je pri opisu življenjske in ustvarjalne poti jubilanta, kakršen je prof. dr. Branko Marušic, izogniti stereotipom oziroma ponavljanju podobnih objav, ki so jih bili deležni že nekateri drugi ugledni slovenski oziroma pri­morski zgodovinarji, ceprav njegova podoba znanstvenika in cloveka sama po sebi vabi k drugacnemu orisu, ne da bi pri tem stvari postavljali na glavo, temvec zgolj zato, ker sem ob njem vendarle želel izpostaviti nekatere njegove znacajske vrline, zlasti pa vidno vlogo, ki jo je kot zgodovinar in intelektualec imel v primorskem in obenem širšem nacionalnem prostoru ter jo ohranja vse do danes. Razmislek o tem je zrasel tudi iz osebnih stikov z njim, zlasti pa iz spremljanja njegovega dol­goletnega ustvarjalnega znanstvenega dela še v casu, ko je vodil goriško muzejsko ustanovo, pa tudi kasneje, ko je prevzel vodenje novogoriške Raziskovalne enote Zgodovinskega inštituta ZRC SAZU. 
Nekaj kratkih biografskih podatkov sicer pove, da je bil Branko Marušic  ro­jen 4. februarja 1938 v Gorici , da je na ljubljanski Filozofski fakulteti leta 1962 kon-cal študij zgodovine in bil prav tam leta 1987 promoviran za doktorja zgodovinskih ved. Po koncanem študiju je bil sprva kustos, nato pa ravnatelj Goriškega muzeja, do upokojitve leta 2004 pa je deloval kot raziskovalec in nazadnje kot znanstveni svetnik na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Na Univerzi v Novi Gorici  se je habilitiral za rednega univerzitetnega profesorja. Bil je clan slovensko--italijanske kulturnozgodovinske komisije (1993–2000), prejel leta 1983 Valvasor­jevo, dve leti kasneje pa Bevkovo nagrado ter priznanje castnega clana ZRC SAZU. 
Ce bi iskali rdeco nit v znanstvenem opusu Branka Marušica , bi lahko rekli, da njegovo delo zaznamuje nekakšna specificna povezovalna vloga med goriškim oziroma širšim primorskim prostorom tja od Rezije  in furlanskih nižin do Kra­sa , Trsta  in Istre  na eni ter celotnega slovenskega nacionalnega prostora na drugi strani. Taka je verjetno bolj ali manj usoda pa tudi izziv za zgodovinarje, ki živijo in delujejo v obmejnih prostorih in v njih izoblikujejo poglede in stališca, ki se mor­da ob nekaterih kljucnih vprašanjih nacionalne zgodovine nekoliko razlikujejo od pogledov in stališc stanovskih kolegov iz osrednjega dela slovenskega nacionalnega prostora. Pogledi Branka Marušica  kot odlicnega poznavalca tega prostora pa tudi italijanskega sosedstva so zlasti zaznavni v enem njegovih novejših del z naslovom Sosed sosedu. Prispevki k zgodovini slovensko-italijanskega sožitja, ZTT EST, Trst 2012. Seveda pa mu je bil skozi vsa ta leta najbližji njegov primorski prostor, ki se mu je posvecal od samega zacetka svojega raziskovalnega oziroma znanstvenega dela in ga v veliki meri zaznavamo v njegovem delu Primorski cas pretekli. Prispevki za zgodovino Primorske, Založba Lipa, Koper  1985. Delo samo po sebi predstavlja izbor razprav o zgodovini Primorske  in je napisano s strokovno in metodološko natancnostjo, vendar s poljudnejšimi prijemi, zato je zanimivo in koristno tako za širše obcinstvo kot strokovno javnost. Široka paleta znanstveno zastavljenih pro-blemov namrec sega na podrocja, ki vkljucujejo vrsto pomožnih zgodovinskih ved od arheologije, etnologije, kulturnozgodovinskih vprašanj pa do ciste zgodovine, zato v tem kot nekaterih drugih Marušicevih delih zaznavamo napor, da bi obdržal izrazito objektivni nivo lastnih spoznanj in se s tem na eni strani izognil pastem na­cionalizma, patriotizma in emotivnih zakljuckov, na drugi strani pa ohranjal težnjo po spoštovanju drugih in drugacnih ter s tem dokazal, da je mistifikacija lastne zgodovinske poti le slepi rokav, ki ne vodi nikamor oziroma vodi v izkrivljanje zgo­dovinske resnice kot take. Kot je zapisala dr. Milica Kacin-Wohinz v predgovoru k njegovemu delu Sosed o sosedu. Prispevki k zgodovini slovensko-italijanskega sožitja (Trst, 2012), njegove razprave in številni clanki pricajo o Marušicevi strastni pri­vrženosti raziskovanju življenja in dela ter odkrivanju individualnih pogledov in stališc, skratka o medcloveških odnosih v obmejnem prostoru Primorske. Odvec je poudarjati, da gre pri tem bolj za kulturne kot pa za politicne stike med sosedi oziroma posameznimi vidnejšimi protagonisti politicnega in kulturnega življenja sticnega prostora. 
Sicer pa o Marušicevem smislu in talentu za raziskovalno delo in opisovanje vsakdanjega življenja prica že obsežen in natancen prikaz obstoja in razvoja lastnih družinskih korenin, odlicna pa je tudi njegova zbirka stotih življenjepisov velikih Primorcev, objavljenih v delu Z zlatimi crkami (Trst, 1987), medtem ko je leta 2002 objavil knjigo Sto slovenskih politikov, štirinajst daljših biografij pa je zbral in objavil v delu Prispevki k primorski biografiki (Koper, 2006). Branko Marušic je tudi eden od glavnih piscev temeljnega Slovenskega primorskega biografskega leksikona, ki je v snopicih izhajal vrsto let, italijanskim sosedom pa je namenil izbrana dela z naslo­vom Il vicino come amico – realtŕ o utopia? La convivenza lungo il confine italo-sloveno (Gorica , 2007), ki prinaša tudi njegovo  bibliografi jo v italijanskem jeziku objavlje­nih del. Z druge strani tudi italijanska zgodovinska stroka ceni Marušicev velik prispevek pri preucevanju mednacionalnih odnosov ob meji. K osvetlitvi in ori­su teh odnosov je veliko prispeval, kot že omenjeno, kot clan slovensko-italijanske mešane kulturnozgodovinske komisije, ki je ob koncu svojega delovanja pripravila odmevno porocilo Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956 in je izšlo tudi v knjižni obliki (Ljubljana , 2001). 
Marušicevo  siceršnje poznavanje italijanske ne le zgodovinske literature, temvec celotne strokovne periodike obmejnega prostora, je izjemno in na tem mes-tu se v celoti strinjam z dr. Milico Kacin-Wohinz, ki pravi, da je tako poznavanje obmejnega prostora moc primerjati in vzporejati s poznavanjem tega prostora ita­lijanskih tržaških zgodovinarjev Fulvia Salimbenija  in že pokojnega Angela Are, vendar je za razliko od njiju Marušicevo  poznavanje »dvojezicno«, kar med drugim kaže na njegovo sprejemanje in spoštljiv odnos do kulture in jezika sosednjega na­roda. Odnosi med Slovenci , Italijani  in Furlani  ter njihovo sobivanje so Branka Ma­rušica  tudi sicer vedno vznemirjali in pritegovali njegovo pozornost. Vec kot štiri desetletja je kljub težavam, predsodkom in problemom vzpodbujal vezi in sodelova­nje z italijanskimi zgodovinarji in ustanovami. Težko je našteti vsa njegova srecanja z italijanskimi zgodovinarji, sodelovanja na zgodovinskih in drugih mednarodnih konferencah, vrsto predavanj, ki jih je imel na obeh straneh meje, ter obsežno bi-bliografijo objavljenih clankov in razprav v slovenskih in italijanskih publikacijah. 
Branko Marušic  je svojo akademsko širino in privrženost humanisticni stro­ki v polni meri izprical tudi ob snovanju obeh primorskih univerz, ene s sedežem v Novi Gorici  in druge v Kopru , ki pa se pri svojem snovanju pogosto nista znali ot­resti siceršnje konkurencnosti in tekmovalnosti obeh slovenskih regij na zahodnem robu nacionalnega prostora. Goriško in južnoprimorsko obmocje sicer po drugi strani oznacujejo sorodnosti, ki so oblikovale njun razvoj – zahodna Slovenija  je bila tradicionalno odprta v zahodnoevropski prostor oziroma na urbana središca, ki jih je meja ob koncu II. svetovne vojne odrezala od dobršnega dela njihovega zaledja. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je visokošolska mreža, razpeta med Porto-rožem , Koprom in Novo Gorico, postopoma pridobivala tako vsebino kot podobo novega visokošolskega središca. Z vso potrebno zavzetostjo in privrženostjo do ra­zvoja humanisticnih študij v okviru Primorske  univerze v Kopru  ter do snovanja Znanstvenoraziskovalnega središca v Kopru  in odmevnega periodicnega znanstve­nega tiska z revijama Annales in Acta Histriae se je udeleževal nekaterih mednaro­dnih znanstvenih srecanj v organizaciji Zgodovinskega društva za južno Primorsko in Znanstvenoraziskovalnega središca v Kopru  ter s svojimi strokovnimi objavami v obeh revijah nenehno vzdrževal tudi stike med obema primorskima regijama. 
Po drugi strani se je odzival tudi na aktualno dogajanje v širšem nacionalnem prostoru in bil leta 2005 pobudnik in podpisnik izjave nekaterih slovenskih zgodo­vinarjev, naslovljene na slovensko javnost glede novih videnj in položaja zgodovine in zgodovinopisja v širši družbi. Pri tem je pozdravil moralno ocišcevanje zaradi preteklih dogodkov iz prvega povojnega obdobja, poudaril pa, da je znana zgodo­vinska dejstva potrebno dopolnjevati s še nepoznanimi, odrinjenimi ali zamolcani-mi spoznanji, ne pa jih pisati na novo. Marušic v aktualnem zgodovinopisju tudi si­cer pogreša vec razumevanja, tolerance in stanovske solidarnosti med zgodovinarji, v pogovorih pa se rad spominja casov, »ko smo bili zgodovinarji bolj povezani in je bilo cutiti vec zadovoljstva ob skupnih dosežkih in rezultatih posameznika«. 
Vec kot petdesetletna Marušiceva prisotnost v zgodovinskem raziskovanju je obrodila bogate sadove. Njegova bibliografija obsega vec kot 2200 bibliografskih enot, med njimi tudi vec monografskih del. Zgodovinsko preucevanje je vsekakor njegov poklic, zgodovino pa vidi in dojema kot široko delujoce podrocje in sestavni del zgodovinskega spomina, ki ga je potrebno na primeren nacin upoštevati, ohra­njati in iz njega povleci bistvene prvine, pomembne za življenje. Zaveda se dejstva, da se kot zgodovinarji pogosto znajdemo v težavah in se nam ne posreci vedno, da bi znali javnosti podati zadovoljive in enoznacne odgovore na vprašanja iz preteklosti kakor tudi iz sedanjosti. Pri tem je njegov odnos do preteklosti kot celote spoštljiv in objektiven, saj preucevanje zgodovinske preteklosti dojema kot vecno iskanje resnice, zato je obcutljiv in kriticen do zgodovinopisja, ki je cepljeno s politiko in ideologijo. 
Branko Marušic  je kot znanstvenik in intelektualec odlicen in pozoren so-govornik, prijatelj in v marsicem tudi vzornik mlajšim generacijam. Ob visokem jubileju mu iskreno cestitamo in želimo še mnogo ustvarjalnih let, hkrati pa se lah­ko globoko poklonimo njegovim dosežkom na znanstvenem podrocju in moralnim vrlinam, ki ga odlikujejo kot cloveka. 

Od prijateljstva do ustvarjalnosti in nazaj 
JANEZ SUHADOLC 
Z
acela sva s spominsko plošco slikarju Josipu Tomincu  na Gradišcu pri Pr-vacini. To je bilo v pozni pomladi leta 1966. Branko  je takrat pred kratkim postal mladi direktor Goriškega muzeja, jaz sem koncal študij arhitekture. Plošco je odkril profesor France Stele  ... oh, kje so že tisti casi! 
Seznanila naju je moja sestra Nataša (op. u. Nataša Štupar Šumi). Predlaga-la je mlademu direktorju Muzeja, da bi bil jaz oblikovalec in arhitekt spominske ureditve rojstne hiše Simona Gregorcica na Vrsnem  pri Kobaridu. Zakaj se Branko ni obrnil na kakšnega izkušenega in starejšega arhitekta, težko presojam za nazaj. Mogoce si je mislil: »Ce sem jaz lahko pri svojih letih direktor muzeja, mogoce ne more biti napak, ce tako odgovorno nalogo poverim prav tako mlademu arhitektu«. V jeseni istega leta je bilo že odprtje Gregorciceve rojstne hiše na Vrsnem  pri Koba­ridu. Na Vrsnem  se je takrat zbralo na tisoce Slovencev  pa cvet takratnih politikov in kulturnikov. Slavnostni govor je imel akademik Josip Vidmar, nekatere pesmi je recitiral Stane Sever. Za naju se, ce se prav spominjam, ni nihce kaj dosti zmenil. 

Notranjšcina rojstne hiše Simona Gregorcica s prikazom njegove življenjske poti po obnovi leta 2006. 
Mislim, da sva to razumevala kot nekaj cisto samoumevnega, po koncanih opravi­lih naj se delavci odmaknejo v ozadje. 
Ureditev Gregorciceve hiše na Vrsnem se je rojevala na udarniški nacin. Ta nacin dela predvideva za mal denar veliko opravljenega. V današnjih casih je to komaj predstavljivo. Ureditev hiše je predvidevala obsežen prikaz življenja in dela slovitega pesnika. Z Brankom  sva brez uspeha prosila za sodelovanje slovece po­znavalce pesnikovega dela, zato je Branko  naredil scenarij za omenjeni prikaz kar sam, ceprav je, kot je znano, po študiju zgodovinar. Geslo »Naredi (skoraj) vse sam« je postalo potem zmeraj bolj intenzivno ob bližajocem se odprtju spominske hiše. Zadnje dni sva stanovala kar na Vrsnem  in sva cele dneve pleskala, zabijala, brusila, žagala, lepila, letrasetirala, razpostavljala, ... vsemogoce po hiši. Cisto na koncu so se nama pridružili še Brankov brat Anci (op. u. Ivan Marušic), agronom in po­znejši profesor na Ljubljanski univerzi, moj brat Matija (op. u. Matija Suhadolc), arhitekt in projektant in muzejski arheolog Drago Svoljšak . Ureditev Gregorciceve spominske hiše je bila narejena s silno skromnimi denarji. Za razstavne vitrine, na primer, smo priredili kar železna ogrodja pisarniških miz, kakor jih je takrat izde­lovala tovarna pohištva Stol iz Kamnika. Podlaga za napise so bile »vinas« plošce, s kakršnimi so v tistih casih oblagali tla po hodnikih. Skromne reflektorje je izdeloval starejši možak v kleti neke hiše blizu hotela Union v Ljubljani. Na voljo je bil en sam model! Dandanašnji je na voljo vsemogoce. Samo katalogi svetil tehtajo nekaj deset kilogramov! To, kar tako, mimogrede. 

Akademik France Stele odkriva plošco slikarju Josipu Tomincu na Gradišcu pri Prvacini 1966. Plošca posvecena Josipu Tomincu, odkrita ob 100. obletnici smrti slikarja. 
Ne spominjam se, da bi podvig na Vrsnem spremljala kakšna gradbena do-kumentacija, pogodbe, potrdila, privoljenja in podobno. O delu sva obvešcala takra­tnega šefa spomeniškega varstva na Goriškem,  Emila Smoleta , ki je, kot je znano, legenda te stroke na Goriškem. Bil je osebnost širokih razsežnosti, kakršnih je bilo že takrat bolj malo. Kakšen problem ali izvedbeno posebnost smo reševali v prija­teljskem pogovoru. 
Prav na dan odprtja razstave sem dobil vpoklic na služenje vojaškega roka. 
Po štiridesetih letih je bila originalna postavitev že precej zbledela in opeša­na. Moja hci arhitektka Mima Suhadolc Jenko je postavitev obnovila. Držala se je osnovne naravnanosti postavitve, vendar se je pri prenovi posluževala vseh sredstev in materialov, ki jih ponujajo moderni casi. Mislim, da je nova vitrina stala skoraj toliko, kot v starih casih celotna ureditev. Tudi to, kar tako, mimogrede. Udarniška postavitev iz leta 1966 je dobila moderno blešceco preobleko. Po koncani prenovi je bila ob štiridesetletnici ureditve Gregorciceve  rojstne hiše manjša slovesnost. Zbra-lo se nas je nekaj deset povabljencev. Z Brankom  sva bila precej zasanjana in nostal­gicna. V spominsko knjigo sva napisala, da se zagotovo vrneva ob osemdesetletnici ureditve Gregorciceve  rojstne hiše! 
Branko Marušic  je, kot je znano, zgodovinar. Posebej ga zanima, raziskuje in piše o primorski politicni zgodovini 19. stoletja tja do zacetka in konca prve svetov­ne vojne. Ta tematika v tistih casih ni bila posebno v modi. Kljub temu je bil Branko med redkimi pobudniki za postavitev muzeja prve svetovne vojne in posebej muze­ja soške fronte na Skalnici/Sveti Gori nad Novo Gorico. Muzej naj bi dobil prostor v opušcenem Romarskem domu, ki sestavlja sklop stavb s cerkvijo na vrhu Skalnice. Branko mi je poveril izdelavo idejnega nacrta za muzej. Zelo sem se potrudil. Ne vem, ce sem kdaj prej ali pozneje s tako vnemo in prizadevnostjo risal nacrte za kakšno zadevo. Nacrte in maketo muzeja sem izrisal in izdelal, ne spominjam se zakaj, v cudnem merilu 1 : 37,5. Osnovna zamisel muzeja je bil obhod po razstavni brvi, ki se je prepletala po izvotljeni notranjšcini obstojece stavbe. Zasnova je žela vsesplošno zanimanje in priznanje. Precej je bilo o zasnovi objavljenega v takratnem tisku, to se je zdelo mladima nadebudnežema imenitno. Ideja o muzeju prve sve­tovne vojne na Skalnici  je v takratnih politicnih in morda tudi financnih razmerah hitro zbledela in šla v pozabo. Ideja je bila preuranjena. Škoda, Romarski dom na Skalnici/Sveti Gori je še po vseh teh letih zapušcen in prazen. Cez desetletja je bil v Kobaridu narejen lep muzej s tematiko prve svetovne vojne. Urejen je po principih sodobnih muzejskih ureditev. Cloveške postave, na primer, so eden glavnih moti­vov te muzejske postavitve. Ta motiv predvidevajo tudi idejni nacrti za muzej na Skalnici , kakor sva ga zasnovala z Brankom  daljnega leta 1968. Procelje stavbe sem v nacrtih po vojaško pobarval v crnobelih pasovih. Prav s takim motivom, si je, med drugim, sodobni italijanski arhitekt Mario Botta  pridobil svetovno slavo. Jaz sem zamisel razstavne obhodne brvi realiziral dvaindvajset let kasneje ob veliki razstavi 
o Edvardu Kardelju  na Gospodarskem razstavišcu v Ljubljani. Tako preskakujejo ideje, tako to je, tako to gre. Razstavno grafiko je prispeval Peter Skalar, tiskovine je oblikoval pokojni Matjaž Vipotnik. Tudi tisti, ki jim ni bilo ne vem kako mar za Kardelja, so pripominjali, da je razstava veliko in prijetno doživetje. Razstava je bila hvaljena in pohvaljena na vseh nivojih. Brez tistih zasnov za Skalnico najbrž ne bi bila taka. No, malo me je zaneslo. 

Idejni nacrti za Muzej prve svetovne vojne na Skalnici/Sveti gori pri Novi Gorici 1968. Na prerezu skozi muzejsko ureditev je videti del obhodne poti, uniformirane udeležence spopada ob Soci  ter vojaško opremo in orožje v številnih naborih. Tla muzeja naj bi bila plasticno izpisana s smiselnimi teksti o vojni in posebej spopadu na Soci. Zunanja podoba obstojecega Romarskega doma je predvidevala poslikavo/grafite v crnobelih pa-sovih. 
Goriški muzej je domoval v gradu Kromberk. Srcika muzeja je še sedaj v tem gradu, ceprav sedaj Muzej deluje tudi na nekaterih drugih lokacijah. Grad je bil v obeh vojnah precej prizadet, kakšne originalne opreme v gradu ni bilo vec. Ko sem bil prvic tam, so ravno pozidavali enega od grajskih vogalnih stolpov. Branko se je odlocil, da naj bi bile v gradu porocne sobe. Mogoce ga je na to misel napeljal tudi kdo z novogoriške obcine. Dva prostora v prvem nadstropju sta bila izbrana za ta namen. Razen novih vrat in novih tlakov iz lesa in opeke je bila vsa oprema pripeljana iz raznih depojev muzeja. Vecina pohištva je pripadala takoimenova­nemu »altdojc« stilu, ki je bil v modi ob koncu 19. stoletja. Med poznavalci tako pohištvo ni posebno cenjeno, pred tolikimi desetletji je bilo še toliko manj. To sva razpostavila po obeh prostorih, kakor se nama je zdelo najbolj primerno. Po ste­nah sva obesila nekaj starejših oljnih podob. Najimpozantnejša je bila velika sli­ka mladoletnega cesarja Franca Jožefa I. Branko je nekoliko okleval s to sliko, ceš, da bi lahko vznemirila kakšnega strogorednega tovariša. Kolikor vem, ni bilo po tej strani nikoli nobenih sitnosti. Na koncu sem Branku predlagal, da bi na okna namestili rdece žametne zavese. Branko  je bil takoj za stvar s pripombo, da mora preveriti, kakšne so financne možnosti muzeja! Porocne sobe na gradu Kromberk so postale na Primorskem  in celo po celi Sloveniji  precej popularne. Menda naj bi bili to najprijetnejši in najlepši prostori te vrste pri nas. Kasneje so primat, tako se mi zdi, prevzeli podobni prostori na dvorcu Zemono pri Vipavi. Porocne sobe na gradu Kromberk so še dandanašnji prav take, kot sva jih razpostavila z Brankom pred skoraj štiridesetimi leti. 
V casih, ki jih popisujem, sem se spoprijateljil tudi z Brankovim bratom An-cijem , ki je bil takrat še zaposlen pri novogoriški Komunali. Mizarska delavnica pri tem podjetju naj bi ne bila dovolj izkorišcena, zato sta z direktorjem Žarkom Boletom  prišla na misel, da bi v tej delavnici izdelovali krste. Narisal sem precej enostavno in ceneno zasnovo za take izdelke. Narejenih je bilo v mizarski delavnici Komunale vsaj šest prototipov, morda je bil narejen še kakšen vec. Zaradi ovalne oblike jih je Anci krstil za »nelsonovke«. Podobne naj bi bile nekoliko ovalni obliki kosa jambora z Nelsonove  ladje Victoria, v katerem je bil pokopan. S temi krstami je bilo pri Komunali veliko vznemirjenja in še vec zabave. Poleg obvezne crne barve so bile pobarvane še v drugih barvah. Nekatere so bile prav veselega videza. Trdnost krst smo preverjali v živo. Medtem je dobila mizarska delavnica precej narocil in so misel na izdelavo krst opustili. Nekega dne smo se odpravili direktor Bole, Anci in jaz v tovarno pogrebne opreme Menina pri Kamniku. Menina je prototipe krst od­kupila, jaz sem dobil za tiste case zelo spodoben avtorski honorar. Izdelovali jih pri Menini niso nikoli. Odkupili so jih v izogib morebitne konkurence. Kje so koncale novogoriške »nelsonovke«, seveda ne vem. 
Bivša dve nadstropji visoka viteška dvorana gradu Kromberk je bila kmalu po koncani drugi vojni predeljena z betonskim stropom na pol. S tem je grad pridobil precejšno tlorisno površino. Kasneje so mnogi poklicani stikali glave in premišljeva­li, ce bi kazalo strop podreti in narediti spet poprejšnji volumen viteške dvorane. V pomoc so bile stare fotografije notranjšcine gradu Kromberk. Nazadnje je prevlada-lo mnenje, da novi predelni strop ostane. V spodnjem delu bivše viteške dvorane naj se uredi umetniška galerija. Nov strop so sredi prostora podpirali štirje neugledni 

Notranjšcina galerije na kromberškem gradu (1972). 
betonski stebri. Branko se je strinjal, da jih nekoliko odebelimo in povežemo med seboj z loki tako, da bi nastal svojevrsten balda­hin. Receno, storjeno. Vse je bilo narejeno iz votle opeke in seveda prav nic ne prispeva k trdnosti in statiki stavbe, gre za cisti obliko­valski formalizem, kakor so ga prakticirali vsi zgodovinski arhitekturni slogi. Galerija 


je bila dopolnjena še z novim kasetnim tla­kom iz lesa in opeke, opremo za obešanje slik in škatlasto strukturiranim svetilom. Nekateri umetnostni kritiki so ureditev galerije uvršcali med znanilce kasneje pre­cej modnega »postmodernizma« v arhitekturi. To je bila arhitekturna usmeritev, ki se je navdihovala po motivih preteklih stilnih obdobij. Ko sem bil zadnjikrat na gradu, je bila galerija še prav taka, kot je bila ob odprtju leta 1972. 
Enkrat, ne spominjam se natancno, kdaj je to bilo, mi je Branko  omenil, da bi bilo lepo, ce bi imel Goriški muzej svoj zašcitni znak. Crki »G« in »M« sem nekako zvil in spojil med sabo tako, da nekoliko spominjata na starodavni spiralno navit nakit, pasno spono, broško ali nekaj podobnega. Nekoliko nazobcana linija naj bi še dodatno koketirala s starostjo in preteklostjo. Znak je bil sprejet in je še sedaj v rabi. Ko sem ga prvic pokazal muzejski posadki, je bil zraven hišni arheolog Drago Svoljšak. Menda je rekel: »Oh, pa menda vendar ne!« Potem je izginil in se kmalu vrnil s kosom anticne opeke, na katerem je bil vtisnjen skoraj identicen znak, kot sem ga pravkar razkazoval muzealcem. Mislim, da smo bili vsi preseneceni, ce ne skoraj prepadeni ob tolikšnem nakljucju. Ne vem, v take domneve se nerad spuš-cam, mogoce vendarle vse skupaj le ni bilo samo nakljucje. Opeka se mora nahajati nekje v muzejskih depojih. 
Vsega, kar sva se lotevala in naredila, ne kaže naštevati. Med drugim sem narisal tudi predlogo za plošco, posveceno Brankovemu ocetu dr. Francu Maruši-cu, ki je namešcena na Marušicevini v Solkanu. Bila so to leta plodnega in vesele­ga obojestranskega sodelovanja. Ne spominjam se, da bi med nama kdaj prišlo do kakšnega nesporazuma, kaj šele spora, ceprav ni receno, da sva se v vseh nazorih zmeraj ujemala. Nepozabni so debatni popoldnevi in veceri o vsemogocem, kjer se nama je ponavadi pridružil še Anci. Ob tem sem precej revidiral in dopolnil svoje gimnazijsko znanje zgodovine. Na Goriškem  sem se pocutil skoraj kot doma, najbrž tudi zato, ker je bila moja mati rojena na Uhanjah pri Ajdovšcini. 
Konec sedemdesetih let mi je Branko  poveril izdelavo nacrtov za njegovo hišo v okviru Marušicevine v Solkanu. V bistvu je šlo za adaptacijo gospodarskega poslopja na dvorišcu omenjene posesti. To se mi je zdelo veliko priznanje in za­upanje, saj se s podobnimi nalogami nisem ne vem kako ukvarjal. Mogoce ni šlo cisto vse po nacrtih, a sem z realizacijo vseeno zadovoljen in se mi zdi eno od mojih uspešnih del. Obcutek imam, da je domovanje prijetno za bivanje in premore nekaj posebnosti, ki priticejo arhitekturni ustvarjalnosti, kadarkoli in kjerkoli že je. Je pa tako: okrog hiše je prelepo urejen vrt skoraj park s starimi drevesi in vsemogocim zelenjem in rastlinjem, za katerega neumorno skrbi Brankova soproga Irena (op. u. Irena Marušic). V takem okolju je vsaka arhitektura lepa. 
Scasoma se je Branko navelical sitnosti in skrbi, ki mu jih je prinašalo direkto­rovanje in se je v celoti posvetil zgodovinopisju, natancneje: k svoji veliki strokovni ljubezni, to se pravi zgodovini Primorske  v 19. stoletju do zacetka in do konca prve svetovne vojne. Napisal je celo vrsto knjig, ki mi jih je podarjal in sem jih vestno pre-cital. Junaki njegovega natancnega in studioznega zgodovinopisja so Karel Lavric, Anton Gregorcic, Martin Bavcer, Andrej Gabršcek, Ernest Klavžar, Matija Doljak, Marko Anton Plencic, Henrik Tuma , Josip Tonkli, Anton Cerne, Lovro Toman , Andrej Marušic, Josip Abram , Simon Rutar, Jože Vilfan, ce omenim samo neka­tere. Mnenja sem, da spada Branko Marušic  med vodilne zgodovinarje na Sloven-skem. Uspešno komunicira z zgodovinsko stroko na Slovenskem  in onkraj meje. Število njegovih knjig gre v desetine. Zadnja je v tisku, naslednjo pripravlja. Tako to je, tako to gre, ce kdo ne zna razen dela pocenjati nic drugega. 

Sodelovanje Branka Marušica z Goriško Mohorjevo družbo 
MARIJA CEŠCUT 
V 
dopisu odboru Goriške Mohorjeve družbe (GMD) z dne 5. aprila 1988 dr. Branko Marušic »predlaga seznam 20 naslovov oziroma tem, ki naj bi izhajali v posebni zbirki. … Vsako leto naj bi izšlo eno od navedenih del.« Navede še »avtorje predlaganih objav oziroma urednike zbirke, ki bi lahko imela naziv Narod naš dokaze hrani«. 
Odbor GMD s predsednikom prof. Dragom Butkovicem je predlog pov­sem preprical. Zavedali so se namrec, da se bo Primorski slovenski biografski leksikon(PSBL) kmalu zakljucil, posamezni sodelavci PSBL so bili strokovnjaki v zgodo­vinskih vedah in zelo primerni za predlagane teme. Zato je odbor GMD predlog dr. Marušica sprejel. Med odmorom simpozija Sveta Gora 1539–1939, ki je bil 27. oktobra 1989 v franciškanskem samostanu na Sveti Gori, je predsednik GMD prof. Butkovic v pogovoru z dr. Marušicem in ostalimi odborniki predlagal, naj bi se zbirka imenovala Naše korenine. Vsem se je zdelo predlagano ime primerno in tako je že leta 1990 izšel 1. zvezek Naših korenin z naslovom »Sveta Gora 1539–1989«, ki je vseboval gradivo omenjenega simpozija. Urednik publikacije je bil Branko Ma­rušic, graficno podobo pa ji je dal Pavel Medvešcek, ki je oblikoval vse izdaje zbirke do zadnje (trenutno), 26. po vrsti. Marušic je uredil tudi 9. zvezek Naših korenin, sicer »Zbornik ob stoletnici rojstva Alberta Rejca«, Gorica 1998. 
Že od vsega zacetka je dr. Marušic sodeloval pri Primorskem slovenskem bi-ografskem leksikonu (PSBL) na povabilo Marijana Breclja, ki je pripravil nacrt za PSBL, sestavil geslovnik in ga predstavil odboru GMD. Ta je predlog sprejel 23. decembra 1972. Ko so po 6. snopicu PSBL nastale mnogotere težave, jih je GMD skušala rešiti tudi tako, da je uredništvo leksikona poverila prof. Martinu Jevni­karju, ki je kot urednik podpisal 7. snopic (1981) in vse, ki so mu do zadnjega, t.j. dvajsetega, sledili, v rednem vsakoletnem izhajanju. Martin Jevnikar je Marušice­vo sodelovanje v Sklepni besedi k 20. snopicu PSBL leta 1994 tako izpostavil: »Pri iskanju sodelavcev v Sloveniji in pri navduševanju za pisanje clankov ima najvec zaslug dr. Branko Marušic, znanstveni svetnik ZRC SAZU iz Solkana, nesebicno, požrtvovalno in z navdušenjem je delal za PSBL in pomagal uredniku v vseh potre-bah. Samo »Hvala lepa! je premalo«. 
Pri GMD je Branko Marušic izdal tudi zgodovinsko antologijo »Goriški spo-mini«, Gorica 2002, napisal spremno besedilo in uredil publikacijo »Državni - de­želni poslanec Anton Cerne (1813–1891), ob dvestoletnici rojstva«, Gorica 2013. Opisal je zgodovino Goriške Mohorjeve družbe v publikaciji »Družba sv. Mohorja,Celovška, Celjska in Goriška Mohorjeva družba v slovenskem prostoru (1951–1995)«, Celovec, Celje, Gorica 1996. Z velikim zadošcenjem pa ugotavljamo, da je dr. Ma­rušic tudi zvest sodelavec koledarja GMD, od leta 1995 ga obogati z vsakoletnim tehtnim prispevkom. 
Branko Marušic ima tudi izredne zasluge pri utiranju poti naših znanstvenih publikacij v Slovenijo in pri pridobivanju strokovnjakov v maticni domovini, da so se vkljucili v knjižno delo GMD. Za vso strokovno pomoc in prijateljsko poveza­nost z Goriško Mohorjevo družbo smo mu iz srca hvaležni! 
Gradivo za bibliografijo Branka Marušica 

med letoma 1956 in 2018 
PETRA KOLENC1 
Z
apisati, urediti in objaviti bibliografijo tako plodovitega in vsestranskega pisca, publicista, domoznanca in ne nazadnje zgodovinarja, kot je prof. dr. Branko Marušic, je zagotovo velik zalogaj, posebej ce se že pred zacetkom popisa zavedaš, da vsega, kar je jubilant zapisal od svojega osemnajstega leta dalje, ne bo mogoce izslediti ali pa je bilo objavljeno brez podpisa, redko sicer, saj se dr. Marušic nikoli ni »zatekal« k psevdonimom. Se je pa vcasih njegovo delo preimeno­valo v kolektivno »uredništvo«. Prav zato je morda na tem mestu kljub obsežnosti zajetega v popis dovoljeno rubriko nasloviti z »gradivom« in se tako vnaprej opra-viciti za nepopolnost, saj bi z dokoncnim naslovom »bibliografija« zagotovo zaobšli kakšno drobno, a pomembno objavo jubilanta, ki je pri svojem delu vedno stremel k natancnosti in dovršenosti. Najsi so to bile še študentske objave v periodicnem oziroma znanstvenem tisku, kjer je »ljubljansko srenjo« obvešcal, kaj je novega izšlo na zahodni narodnostni meji ali pa je spomnil na obletnice pomembnih mož in do-godkov. Vcasih se je, kot zvedavi opazovalec sveta okoli sebe, obregnil ob grafi t, ki ga je navdahnil. Vcasih je zgolj opozoril na tiskarsko napako, npr. tisto, ki je župana spremenila v župnika. Tuje mu niso bile niti polemike, v katere se je vedno spušcal opremljen s poznavanjem tematike, o kateri je pisal, velikokrat pa je kriticno razmi­šljal tudi o sodobnih problematikah. 
Kronološko sest avljena bibliografija v okviru posameznega leta zajema tiste bibliografske enote, ki so bile objavljene bodisi v periodicnem tisku (npr. clanek, razprava, porocilo, ocena, besedilo za film, kar je še posebej nakazano z z manjšimi crkami zapisano opombo ob koncu popisane enote, kjer so razloženi tudi drugi podatki o objavljeni enoti, npr. ali gre za soavtorstvo objavljenega besedila ali je clanek doživel odziv, odgovor ipd.) bodisi kot sestavni del (poglavje) monografske publikacije, krepko tiskana pa so avtorjeva samostojna dela. Ob koncu sledijo še avtorjeve posamicne objave (gesla) v leksikonih in enciklopedicnih izdajah ter uredniško delo. 
Kratice in krajšave imen revij so razrešene tako, kot jih predlagajo slovensko leksikonske izdaje. Nekatera besedila, posebej v koledarjih, so izšla s predhodno letnico, umešcena pa so v leto, kateremu je koledar namenjen. Tudi nekatera druga besedila so umešcena pod leto, v katerem so dejansko izšla, in ne pod letnico, ki je zapisana. Pri nekaterih objavah, prirejenih za bralce dnevnega tiska, so podnaslovi opušceni. 
Avtorica bibliografije se na tem mestu zahvaljujem Anji Mugerli za prepis seznama objav, kot ga je v roko­pisni obliki vedno sproti z objavljeno enoto beležil Branko Marušic. Seznam je služil kot osnova za pripravo gradiva za bibliografi jo. 
V bibliografijo ni vkljucenih prispevkov, ki govorijo o prof. dr. Branku Maru­šicu, intervjujev, objavljenih v casnikih, prav tako ni vkljucenih filmov ter videopo­snetkov, v katerih je dr. Marušic sodeloval, ob pisanju popolnejše bibliografije pa bo treba upoštevati tudi Marušiceve neobjavljene govore, s katerimi je kot zgodovinar opozarjal na številnih javnih nastopih ter soocanjih in predavanjih, ne samo v sloven-skem prostoru, temvec tudi v italijanskem, posebej obmejnem prostoru, kjer je so-deloval bodisi kot slavnostni govornik oziroma kot poznavalec preteklih dogodkov. 
Gradivo bo služilo vsem, ki se s preteklostjo primorskega prostora oz. zgo­dovinske Goriške srecujejo tako pri vsakdanjem znanstvenem in strokovnem delu, kot tistim, ki vedno znova išcejo zgodovinske razlage preteklega, ter vsem, ki se pri svojem javnem delovanju zavedajo pomena preteklosti, posebej tiste na zahodni na­rodnostni meji. Kajti ni ga primorskega mesta, vasi ali zaselka, ki se ga Marušic v svojem pisanju ne bi dotaknil. Velik poudarek je posvetil tudi primorskim rojakom, nanje je posebej temeljito opozarjal pri pisanju številnih gesel za Primorski slovenski biografski leksikon. Gradivo za bibliografijo bo služilo tudi kot pomoc pri dopolnitvi vpisov v vzajemno katalogizacijo COBISS. V casu dela za bibliografi jo jih je bilo v vzajemni bazi zabeleženih okoli 1.600, kar je dejansko samo nekaj vec kot polovica vseh opisanih bibliografskih enot, ki so zajete v pricujoce gradivo. Gradivo bo zago­tovo služilo tudi mlajši generaciji raziskovalcev preteklosti, ki je vse preveckrat zazr­ta v lastna »novoodkritja«, ne da bi se pri tem zavedala, da so bila številna vprašanja nekoc že naceta. 
Širina in poglobljenost raziskanih tematik, ki se jih je v procesu zgodovinje­nja jubilant loteval, nam ostajata hkrati vodilo in povod za prihodnje raziskovalne tematike, k preucevanju katerih je vedno znova želel pritegniti mlajše generacije raziskovalcev. Red. prof. dr. Branko Marušic je znanstvenik, na katerega se bomo »pri utiranju novih plezalnih smeri« v zgodovinopisju še dolgo sklicevali, saj ostaja­jo njegove raziskave v številnih pomenih temeljne. 

Prva stran referata Branka Marušica pri prof. dr. Milku Kosu iz študijskega leta 1958/59. 
1. Samostojne objave, clanki, razprave in porocila 
1956 
Dr. Karel Lavric – buditelj narodne zavesti na Primorskem (1820–1876). – PrimN, št. 11, 9. 3., str. 4. Letnica rojstva je napacna, prav 1818. 
1957 
100 let od rojstva solkanske citalnice. – PrimN, št. 28, 12. 7, str. 6. 
1958 
Dr. Henrik Tuma. Ob stoletnici rojstva. – PrimN, št. 27, 4. 7., str. 4. Pred 90-letnico šempaskega tabora. – PrimN, št. 33, 15. 8., str. 6. 
1959 
Göbbelsov tajni dnevnik. – PrimN, št. 5, 6. 2., str. 8. Por. 
Jože Srebrnic revolucionar, v zaporih in taborišcih je preživel 17 let. – PrimN, št. 9, 
6. 3., str. 3. 
Goriški zbornik 1947–1957. – Kron, 7/1959, str. 56. Por. 
Rudolf Klinec: Marija v zgodovini Goriške. – Kron, 7/1959, str. 56. Por. 
Zgodovina goriške nadškofije 1851–1951. – Kron, 7/1959, str. 128. Por. 
Elio Apih: La societa triestina nel secolo XVIII. – Kron, 7/1959, str. 128. Por. 
Brda, 25. maja 1958. – Kron, 7/1959, str. 191. Por. 
Vogrsko, 15. septembra 1958. – Kron, 7/1959, str. 191. Por. 
Studi Goriziani. – Kron, 7/1959, str. 191. Por. o zv. 24/1948–1958. 
Gorizia nel medioevo. – Kron, 7/1959, str. 191. Por. 
Gorizia viva. Venticinque tavole dai disegni seicenteschi di Giovanni Maria 
Marussig. – Kron, 7/1959, str. 191. Por. 
Jadranski koledar 1957. – Kron, 7/1959, str. 191–192. Por. 
Kulturni odmevi. – Kron, 7/1959, str. 192. Por. o št.1/1958. 
Kulturni odmevi. – Kron, 7/1959, str. 192. Por. o št. 2/1958/1959. 
1960 
Franc Šušteršic: V objemu podzemlja. – PrimN, št. 16, 13. 4., str. 4. Por. Zaupni dnevnik grofa Ciana. – PrimN, št. 26, 22. 6., str. 4. Por. Pred 40 leti so požgali Narodni dom v Trstu. – PrimN, št. 29, 13. 7., str. 5. Mikužev »Pregled zgodovine NOB v Sloveniji«. – PrimN, št. 39, 21. 9., str. 4. Por. 
1961 
Bolnica »Franja«. – PrimN, št. 3, 18. 1., str. 5. Por. Bogo Grafenauer, Zgodovina Slovencev. – PrimN, št. 8, 22. 2., str. 8. Por. Studi Goriziani. – Kron, 9/1961, str. 64. Por. o zv. 25/1959 in 26/1959. 
Knjiga o tržaškem vprašanju. – PrimN, št. 20, 17. 5., str. 5. Por. o knjigi dr. Janka Jerija. 
Rimske najdbe v Lokvah. – PrimN, št. 25, 21. 6., str. 6. Napaka v naslovu, prav je v Lokah. Najdbe v Lokah. – PrimN, št. 26–27, 30. 6., str. 12. 
Pregled delovanja organizacije Rdecega križa Slovenije v goriškem okraju (1944–1960). – Nova Gorica, Okrajni odbor RKS Gorica, 109 strani, 4°. Cikl. Bukovica-Volcja Draga v boju za svobodo. – Kron, 9/1961, str. 192. Por. Jugoslovanski zgodovinarji na Goriškem. – PrimN, št. 50, 13. 1., str. 3. Doneski k biografiji dr. Karla Lavrica. – ZC, 14/1960, str. 196–202. 
1962 
Stoletnica tolminske citalnice 1862–1962. Bivanje dr. Karla Lavrica v Tolminu. – JKol 1962, str. 178–181. 
Prof. dr. Metod Mikuž: Druga svetovna vojna. – PrimN, št. 17, 18. 4. str. 5. Por. Pred 250-letnico tolminskega punta in 20-letnico vstaje na Primorskem. – PrimN, št. 44, 24. 10., str. 6 in 8. 
Jadranski koledar 1961. – Kron, 10/1962, str. 62. Por. Studi Goriziani. – Kron, 10/1962, str. 62–63, Por. o zv. 27/1960 in 28/1960. Porocilu je prikljucena vest o izidu nekaterih krajevnih izdaj (Avtopromet Gorica, Elektro Gorica, Tekstilna Ajdovšcina, Fructal, partizanski 
tabor na Lokvah, o Francetu Bevku in Edvardu Rusjanu). 
Skopo, 24. julija 1960. – Kron, 10/1962, str. 64. Por. 
Lavra Kraker, L’attivita giornalistica di Domenico de Manzoni. – Kron, 10/1962, str. 191–192. Por. Donge l’Isunz. – Kron, 10/1962, str. 192. Por. 
1963 
Ob stoletnici »Umnega gospodarja« (1863–1963). – JKol 1963, str. 209–220. Ob stoletnici »Goriškega oglednika«. – Kron, 11/1963, str. 101–106. Za zbližanje sosednjih kultur. Brecljev clanek o Gradniku v goriški reviji »Studi 
Goriziani«. –PrimN, št. 25, 18. 10., str. 8. Pred 145 leti se je rodil eden najpomembnejših slovenskih politikov na Primor­skem dr. Karel Lavric, najprej deležen nemške vzgoje je postal pozneje slovenski narodni buditelj. – PDk, št. 273, 17. 11., str. 3 in 6. 
1964 
Rimska cesta v Vipavski dolini. – JKol 1964, str. 132–136. Slovenci v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. – 7D (priloga Vecera), št. 2, 17. 1., str. 2. Drobec iz naše bližnje zgodovine. Deset številk »Goriške straže« leta 1918 važen 
vir za tedanje dogodke na Goriškem. – PDk, št. 34, 9. 4, str. 3 in št. 35, 11. 2., str. 3. Na Goriškem v drugi polovici l. 1918. – PDk, št. 38, 39, 41–45. Še o znamenitih vipavskih možeh. – PrimN, št. 8, 21. 2., str. 8. Kako je pred 20 leti na Primorskem nastal Rdeci križ Slovenije. – PDk, št. 136–139. Kratke iz Domovine. – PDk, št. 143–145. Nemec Snežnici v spomin. – Vestnik glasilo glavnega odbora RKS, 11/1964, št. 2, 
str. 54–55. 
Še ob petdesetletnici sarajevskega atentata. Eden sarajevskih junakov Cabrinovic, je živel tudi v Trstu. – PDk, št. 154, 3. 7., str. 3. Arheološka odkritja v dolnjem Posocju. – Delo, št. 217, 11. 8., str. 5. Kako je pravzaprav? – PrimN, št. 33, 14. 8., str. 7. O ustanovitvi citalnice v Podragi. Beneška Slovenija v besedi in podobi. – NRazgl, št. 17, 5. 9., str. 332. Por. o razstavi. Vloga Goriškega muzeja. Odprli so na novo postavljeni oddelek. – Delo, št. 250, 22. 
9., str. 5. Saggio di bibliografia slovena sul Goriziano. – Studi Goriziani, 35/1964, str. 61–76. Ivan Marija Marušic (1641–1712). – Kron, 12/1964, str. 120–127. Dosedanje in bodoce delo goriškega zgodovinarja in zgodovinopisja. – GorKnjiž, 
1/1963, št. 3–4, str. 19–31. 
Doneski k bibliografiji o tolminskem puntu 1713. Leta. Ob 250-letnici. – GorKnjiž, 1/1963, št. 3–4, str. 32–39. Sovjetska Zgodovina Jugoslavije v dveh zvezkih (Moskva, 1963). – GorKnjiž, 
1/1963, št. 3–4, str. 41–42. Por. Ob izidu 3–4. številke Goriškega knjižnicarja. – PDk, št. 230, 10. 10., str. 2. Plesne prireditve pred sto leti. – PrimN, št. 43, 23. 10., str. 9. Na Montaž in Viš. – PV, 64/1964, str. 497–503. Una bandiera 1883–1963. Club alpino italiano. Sezione di Gorizia, Gorizia 1964. – 
PV, 64/1964, str. 521–523. Por. Potrebujemo revijo? – PrimN, št. 46, 13. 11., str. 13. Andrej Gabršcek: ob stoletnici rojstva. – GorKnjiž, 2/1964, št. 1–2, str. 5–35. Ponatis 
v PCP (str. 364–376). 
Ivan Trinko: Spisi. Publikacija Založništva tržaškega tiska. – Delo, št. 333, 9. 12., 
str. 9. Por. Historiografska pota pri sosedih. Zapisek o letošnjih prizadevanjih na podrocju zgodovine v deželi Furlaniji-Julijski krajini. – Delo, št. 347, 23. 12., str. 5. 
Dosedanje delo in bodoce naloge goriškega zgodovinarja in zgodovinopisja. – Kron, 12/1964, str. 145–151. Dopolnjeno besedilo clanka, objavljenega v GorKnjiž (1/1963, št. 3–4, str. 19–31). 
1965 
Andrej Žnidarcic (1835–1913). – JKol 1965, str. 193–198. Svetniku Komavcu v spomin. – PDk, št. 32, 7. 2., str. 9. O Albertu Komavcu. Še enkrat o »pomanjkljivostih«. – Delo, št. 45, 17. 2., str. 2. O toponomast icnih spodrsljajih. Kako si je Andrej Gabršcek prizadeval, da bi postal jugoslovanski senator. Ob ne­
davni stoletnici rojstva. – PDk, št. 62–65. Gradnikova bibliografi ja (sestavil Marijan Brecelj). – PDk, št. 86, 11. 4., str. 3. Por. Iniziativa Isontina. – NRazgl, št. 8, 8. 5., str. 180. Por. Divina commedia v slovenšcini. Prevodi Frana Zakrajška. GorKnjiž, 2/1964, št. 
3–4, str. 27–33. Ponatis v PCP (str. 311–319). Dantejeva proslava. – Delo, št. 169, 25. 6. , str. 5. Goriški muzej. – Delo, št. 208, 3. 8., str. 5. Bibliografija tiska NOV na Primorskem. – Delo, št. 209, 4. 8., str. 5. Prva letošnja številka revije Studi Goriziani. – NRazgl, št. 16, 28. 8., str. 325. Dr. Anton Gregorcic – Andrej Gabršcek, Nova Gorica, GM, 1965, 14 strani. Cikl. Trentarski muzej. – PV, 65/1965, str. 417–418. »Domovina« (1867–1869). – Kron, 15/1965, str. 48–64 in 127–139. Prispevki k zgodovini idrijske realke. – IdrRazgl, 10/1965, št. 3, str. 116–118. 
13. zborovanje slovenskih zgodovinarjev v Novem mestu. – PDk, št. 259, 31. 10., 
str. 3. Prispevek k bibliografiji o naših gorah. – PV, 65/1965, str. 520–521. O biltenu podružnice ital. planinskega kluba (CAI) v Gorici (1922–1928). 
Tuja clanka o Soški dolini. – PV, 65/1965, str. 522. Clanka Celsa Macorja in Ane Šturm. Sarajevski dnevi jug. zgodovinarjev od 16. do 18. novembra. – PDk, št. 297, 15. 12., str. 3. 
1966 
Družba za izdajanje listov Soca in Primorec. – JKol 1966, str. 181–184. Ponatis v PCP (str. 165–172). 
Dr. Karel Lavric v pesmi. – JKol 1966, str. 190–194. Dopolnjeni ponatis v PCP (str. 289–297). Dante pri Slovencih v letu 1965. – PDk, št. 7, 9. 1., str. 2 in 3. Izšla je slovenska planinska bibliografija Gore v besedi, glasbi in podobi. – PDk, 
št. 71, 25. 3., str. 3. Por. Dve bibliografiji o Danteju pri Slovencih. – PDk, št. 73, 27. 3., str. 3 in 7. Posocje in Goriška. – GorSrec, 1/1966, št. 1, str. 12–16. Osvoboditev Slovenskega primorja. – GorSrec, 1/1966, št. 1, str. 55–56. Por. Bazoviški spomenik. – GorSrec, 1/1966, št. 1, str. 56–57. Por. Dvajset let v svobodi. – GorSrec, 1/1966, št. 1, str. 57. Por. Gorizia e la sua provincia Isontina. – GorSrec, 1/1966, št. 1, str. 59. Por. 
Zakaj kar potihem? – Delo, št. 125, 12. 5., str. 2. O prireditvah v Novi Gorici. V Novi Gorici so zborovali muzealci iz vse Slovenije. – PDk, št. 137, 11. 6., str. 3. Bibliografija o problemih pokrajin ob zahodni meji SFRJ (1951–1962). – Razprave 
in gradivo, INV, 4–5/1966, str. 315–368. Pregled zajema obdobje 1951–1955. Nadaljevanje do leta 1962 ni bilo objavljeno. 
Veliki tolminski punt v zgodovinski literaturi. – Kron, 14/1966, str. 8–11. 
27. številka Iniziative Isontine. – GorSrec, 1/1966, št. 2, str. 45. Por. Stiki jugoslovanskih in italijanskih historikov. – GorSrec, 1/1966, št. 2, str. 47–48. Še o Kavcicevi razstavi v Novi Gorici. – GorSrec, 1/1966, št. 2, str. 50–51. Prispevek k planinski biografiji Zorka Jelincica. – PV, 66/1966, št. 9, str. 409–412. O tebi dom seljakov skromnih, nesmrtni venec rad bi zvil. Gregorciceva hiša – spo­
minski muzej. – V: Gregorciceva rojstna hiša na Vrsnem, [Nova Gorica, Tolmin], Odbor za odkup Gregorciceve rojstne hiše na Vrsnem, 1966, str. 4–10. Istarski mozaik. – GorSrec, 1/1966, št. 3, str. 61–62. Por. 
1967 
Na Primorskem ob razpadu Avstro-Ogrske. – JKol 1967, str. 153–159. Stoletnica plebiscita v Beneški Sloveniji. – GorSrec, 1/1966, št. 4, str. 30–38. Del clan-ka je objavljen v PDk (št. 66, 19. 3., str. 7–10). Ponatis v PCP (str. 55–67). 
Bibliografija nemških del o Goriški dr. Franca Kollerja. – GorSrec, 1/1966, št. 4, str. 69–70. Razprave in gradivo. Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani (1966, št. 4–5). 
– GorSrec, 1/1966, št. 4, str. 70–71. Por. Studi Goriziani, gennaio–giugno 1966, vol. 39. – GorSrec, 1/1966, št. 4, str. 71.Por. Sto let prvega slovenskega politicnega lista na Goriškem. – GorSrec, 1/1966, št. 4, 
str. 72. O tedniku Domovina. Politicno sporno ime neke ulice v Novi Gorici. – GorSrec, 2/1967, št. 5, str. 19–20. O nekem problemu muzejske službe. – GorSrec, 2/1967, št. 5, str. 40–41. Bibliografija partizanskega tiska na Primorskem. – GorSrec, 2/1967, št. 5, str. 45– 
46. Por. Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe. – GorSrec, 2/1967, št. 5, str. 48. Por. Clanek o dr. Kugyju. – PV, 67/1967, str. 187. Por. Nezadovoljivo samozadovoljstvo. – GorSrec, 2/1967, št. 6, str. 8–10. Soavtor Marjan 
Tavcar. O nezainteresiranosti javnosti. 
Slovenska knjiga pod fašizmom. – GorSrec, 2/1967, št. 6, str. 42–44. Ponatis v PCP (str. 219–227). Most 1966. – GorSrec, 2/1967, št. 6, str. 45–46. Por. o tržaški reviji. Kugyjevi spomini. – GorSrec, 2/1967 št. 6, str. 47. Por. Bibliografija slovenskih primorskih koledarjev. – GorSrec, 2/1967, št. 6, str. 47– 
48. Por. 
Pred sto leti so v Solkanu ustanovili citalnico. – PDk, št. 179, 30. 7., str. 3. Neprimeren plakat v Novi Gorici. – Delo, št. 207, 2. 8., str. 2. Ob dveh jubilejih. – GorSrec, 2/1967, št. 7, str. 1–3. Jubileja prikljucitve in nastanka Nove Gorice. Nastop brezposelnih delavcev v Rencah leta 1934. – GorSrec, 2/1967, št. 7, str. 
48–49. 
Ob izidu knjige dr. Franca Juriševica Zgodovina pošte na Primorskem in v Istri. – PDk, št. 197, 22. 8., str. 4. Petnajst »uradnih« let Goriškega muzeja v Novi Gorici. – PDk, št. 207, 2. 9., str. 2. Solkanska citalnica. – V: Stoletnica Slovenske citalnice v Solkanu 1867–1967, Sol-
kan-Nova Gorica, KO SZDL, 1967, str. 6–12. Iz zapisnikov obcnih zborov »Slovenske citalnice v Solkanu« po prvi svetovni vojni. 
– V: Stoletnica Slovenske citalnice v Solkanu ..., str. 20–23. 
Kulturnoprosvetno življenje Solkana po osvoboditvi. – V: Stoletnica Slovenske ci-talnice v Solkanu ..., str. 28–32. Solkanski rojak dr. Marko Anton pl. Plencic (1705–1786). – GorSrec, 2/1967, št. 
8, str. 31–40. Soavtor Ivan/Janez Marušic. 
Solkanski rojak dr. Marko Anton pl. Plencic (1705–1786), Solkan-Nova Gorica 1967, 27 strani. Ponatis iz revije GorSrec. Soavtor Ivan/Janez Marušic. 
Pred sto leti ustanovljena slovenska citalnica v Kanalu ob Soci. – PDk, št. 243, 14. 10., str. 3 in 6. Ponatis v Kanal ob Soci, Berila zv. 2, Nova Gorica, GM, 2006, str. 59–63. 
Ob dveh proslavah narodnostnega prebujanja na Primorskem. – GorSrec, 2/1967, št. 8, str. 50–51. V Solkanu in Kanalu. Še enkrat: »Klicejo nas pomembne obletnice«. – PrimN, št. 48–49, 25. 11., str. 18. 
1968 
Dr. Karel Lavric. Ob stopetdesetletnici njegovega rojstva. Ob stoletnici šempaskega tabora. – JKol 1968, str. 111–117. 
1968 – leto pomembnih jubilejev – PrimN, št. 5, 27.1., str. 8. Novi turisticni prospekt Goriške je vreden pohvale, a tudi tehtnih pomislekov – PrimN, št. 5, 27. 1., str. 8. 
Slovenska televizija in kultura v provinci. – GorSrec, 2/1967, št. 9–10, str. 23–24. Odmevi oktobrske revolucije na Piavi. – GorSrec, 2/1967, št. 9–10, str. 69–71. Po-natis v PCP (str. 188–197). 
Ivan Regent. – GorSrec, 2/1967, št. 9–10, str. 74. Andrej Žnidarcic (1835–1913). – PrimN, št. 7, 10. 2., str. 8. Citalniško gibanje na Primorskem in nastanek Narodne citalnice v Rihemberku, 
str. 410. – V: Ob stoletnici rihemberške citalnice. Ob stoletnici kulturnoprosvetne­
ga delovanja v Braniku. Branik, Izdala Goriška srecanja, 1968. Nastanek Narodne citalnice v Rihemberku. – V: Ob stoletnici rihemberške cital-nice ..., str. 11–17. 
Društveno življenje v Rihemberku pred prvo svetovno vojno. – V: Ob stoletnici 
rihemberške citalnice ..., str. 26–28. 
Društveno življenje v Rihemberku pred prvo svetovno vojno in med narodnoosvo­
bodilnim bojem. – V: Ob stoletnici rihemberške citalnice ..., str. 29–32. 
Dr. Karel Lavric (1818–1876). – PrimN, št. 9, 24. 2., str. 8. 
Ob proslavah rihemberške stoletnice. – PrimN, št. 10, 2. 3., str. 10. 
Dogodki na tržaški »Revoltelli« marca 1914. – V: Jugoslavenski narodi pred prvi 
svetski rat, Posebna izdanja SANU, knjiga 416, Odeljenje društvenih nauka, knjiga 
61, Beograd 1967, str. 513–520. Ponatis v PCP (str. 173–183). 
Proslava stoletnice rihemberške citalnice. – GorSrec, 3/1968, št. 11, str. 44–45. 
Deseti zvezek Slovenskega biografskega leksikona. – GorSrec, 3/1968, št. 11, str. 
46. Por. Istarski mozaik 1967. – GorSrec, 3/1968, št. 11, str. 47. Por. Rijecka revija. – GorSrec, 3/1968, št. 11, str. 47. Por. Ob stodvajsetletnici »Slavjanskiga bravniga družtva« v Gorici. – PDk, št. 113, 12. 
5., str. 1. Stoletnica citalnice v Podragi. – PrimN, št. 22, 25. 5., str. 8. Pri »Podrobniku« nad Podmelcem so pocastili pisatelja Šorlija. – PDk, št. 140, 13. 
6., str. 3. 100-letnica tabora pri Šempasu. – PDk, 9. 6. 1968 (priloga Prosveta), str. III. Na Veliki Otavi pred sto leti. – PrimN, št. 25, 15. 6., str. 9. Stoletnica citalnice v Vipavskem Križu in Vrtojbi. – PrimN, št. 25, 15. 6., str. 9. Goriški muzej. – V: Goriški zbornik. Ljubljana, Delavska enotnost, [1968], str. 
87–94. Likovna razstavna dejavnost. – V: Goriški zbornik ..., str. 99–100. In memoriam … – V: Goriški zbornik ..., str. 107–118. Ali smo Primorci še Slovenci? – GorSrec, 3/1968, št. 12, str. 13–14. O malo znanih in pozabljenih dogodkih naše preteklosti. – GorSrec, 3/1968, št. 12, 
str. 52–53. Citalnica v Cerknem. – PrimN, št. 28, 6. 7., str. 8. Pred stoletnico šempaskega tabora. – PDk, št. 157–164. Slovenskim zgodovinarjem v pozdrav. – PrimN, št. 37, 7. 9., str. 1. Šempaski tabor. – V: Ernest Klavžar: Tabor pri Šempasu 18. oktobra 1868. Nova 
Gorica 1968, str.[11–23]. Faksimilirana izdaja publikacije iz leta 1868. 
Dr. Karel Lavric. Misli o narodnosti. – Zaliv, 1968, št. 12–13, str. 98–105. 
Razvoj politicnega življenja goriških Slovencev od uvedbe ustavnega življenja. – 
PDk, št. 296, 22. 12., str. 27 in 32. 
Danes v Vipavi spominski plošci Štefanu Kociancicu in Juriju Grabrijanu. Plošci so pred 30 leti odstranili fašisti. – PDk, št. 299, 28. 12., str. 3. Stopetdeseta obletnica rojstva Štefana Kociancica. – PDk, št. 300, 29. 12., str. 3 in 7. 
Iz ilegalnih protifašisticnih listov 1918–1941. – Zaliv, 1968, št. 14–15 [izredna šte­
vilka], str. 63–68. Ob stopetdesetletnici rojstva dr. Karla Lavrica (odlomki iz govora ob odkritju Lavri-cevega spomenika v Novi Gorici 19. 10.). – Kaplje, 1968, št. 12–13, str. 207–209. 
Koliko revij ima Primorska? – PDk, št. 12, 15. 1., str. 3. Primorske revije. – GorSrec, 3/1968, št. 15–16, str. 78–79. Srecanje v Tupelcah. – GorSrec, 3/1968. št. 15–16, str. 78. Tržaško-goriška Mladika v letu 1968. – GorSrec, 3/1968, št. 15–16, str. 77. O Bevkovem Tolminskem puntu. – GorSrec, 3/1968, št. 15–16, str. 76–77. Dokumenti iz »prevratnih dni« na Goriškem. Ob petdesetletnici. – GorSrec, 
3/1968, št. 15–16, str. 68–71. 
1969 
Ob stoletnici prvega slovenskega kulturnoprosvetnega društva v Štandrežu. – JKol 1969, str. 185–187. Ponovno o jubileju citalnice v Podragi. – PrimN, št. 7, 8. 2., str. 9. Manjšinec in jaz. – Srecanja, 4/1969, št. 17, str. 31–34. Ponatis v ZZR (str. 86–91). 
Štefan Kociancic in Jurij Grabrijan. – Srecanja, 4/1969, št. 17, str. 50–51. Ponovne pripombe h krajevnemu leksikonu Slovenije. – Srecanja, 4/1969, št. 17, str. 52–53. 
Dr. Engelbert Besednjak. –Kaplje, 1969, št. 14, str. 45–46. Ob stoletnici slovenske citalnice v Štandrežu. – PDk, št. 125 in 127. Ponatis v PCP (str. 68–78). 
Briški tabor 25. aprila 1869, cetrti slovenski tabor. – V: Ne vdajmo se! Ob stoletnici briškega tabora 1869–1969. Dobrovo, Pripravljalni odbor, 1969. str. 5–29. 
Dunajsko pismo. – Zaliv, 1969, št. 18–19, str. 131–132. Pred sto leti so goriški Slovenci ustavili politicno društvo »Soca«. – PDk, št. 202, 31. 8., str. 6 in št. 203, 2. 9., str. 5. 
Štandreška citalnica. – Srecanja, 3/1969, št. 19, str. 73. 
[Dodatek k clanku J. Perat, K. Voncina. Izpod Goljakov s smucmi na Kuk in Ma-tajur.] – Srecanja, 3/1969, št. 19, str. 65. Sto let kmetijske šole in kmetijskega zavoda v Gorici. – Srecanja, 3/1969, št. 20, str. 
5–18. 
V Opatjem selu so odkrili plošco zaslužnemu politiku dr. D. Marušicu. – PDk, št. 215, 14. 9., str. 5. Razvoj politicnega življenja goriških Slovencev od uvedbe ustavnega življenja do 
prvega politicnega razkola. – ZC, 23/1969, str. 1–30 in 211–256. Spomini istrskega javnega delavca dr. Boža Milanovica. – PDk, št. 288, 14. 12., str. 3. »Studi Goriziani«, supplemento V–IX. – ZC, 23/1969, str. 169–171. Por. 
1970 
Goriško pevsko društvo »Slavec«. – JKol 1970, str. 183–190. Ponatis v PCP (str. 106–121). Prispevek k biografiji Petra Podreke. – JKol 1970, str. 196–201. Ponatis v PCP (str. 198–310). 
C. Macor, Giulio Kugy – Lo scopritore delle Alpi Giulie. – PV, 70/1970, str. 46. Por. 
Goriška Furlanija v delih Štefana Kociancica. – Zaliv, 1969, št. 20–21, str. 142–147; št. 22–23, str. 47–53. Ponatis v PCP (str. 266–279). Pred desetimi leti je umrl pisatelj dr. Ivan Pregelj. – PrimN, št. 7, 7. 2., str. 7. Pred stoletnimi jubileji nekaterih primorskih taborov. – PDk, št. 33, 8. 2., str. 3 in 5. Razprava o jeziku zamejskih Slovencev. – PDk, 15. 2. 1970, št. 39, str. 3. Societât Filologiche Furlane. – Srecanja, 4/1969, št. 21–22, str. 70–72. Dalmatinova Biblija v Gorici. – PDk, št. 69, 22. 3., str. 5. Sežanski tabor 29. maja 1870. leta. –V: Ob stoletnici sežanskega tabora 1870–1970, 
Sežana, Pripravljalni odbor, 1970, str. 5–16. Objavljeno kot Pred stoletnico sežanskega trabora v PDk (št. 115, 17. 5., str. 6 in št. 116, 23. 5., str. 4 in 6). 
Dva prevoda Kugyja v italijanskem jeziku.– PV 70/1970, str. 304–305. Por. Lenin o londonskem paktu iz leta 1915. – Srecanja, 5/1970, št. 23–24, str. 12–13. 
Ponatis v PCP (str. 184–187). 
Publikacije ob proslavah stoletnih jubilejev nekaterih citalnic na Primorskem. – Srecanja 5/1970, št. 23–24, str. 62. 
Prosvetni zbornik 1868–1968. – Srecanja, 5/1970, št. 23–24, str. 62–63. Por. Italijanski prevod Czoernigovega opisa goriške pokrajine in Gorice. – PDk, št. 164, 26. 7., str. 5. 
Umrl je dr. Ivan Slokar. – Novi list, št. 802, 23. 7., str. 5. Ob stoletnici vipavskega tabora. – PrimN, št. 33, 7. 8., str. 7. Ponatis v PDk (št. 180, 14. 6. 1970, str. 4). 
Pred sto leti izšel v Trstu prvi hrvatski istrski list. – PDk, št. 211, 20. 9., str. 5. Knjižica o Dobrili. – PDk, št. 223, 4. 10., str. 5. Monografija o prvem istrskem taboru pred 100 leti v Kubedu. – PDk, št. 197, 18. 
10., str. 5. Por. 
Ernest Klavžar –veteran politicnega in taborskega gibanja na Goriškem. – PDk, št. 259, 15. 11., str. 5. Kam je šlo znamenje iz Manc? – PrimN, št. 49, 27. 11., str. 6. Naše starine odtekajo cez mejo. – Prim N, št. 51, 11. 12., str. 7. 
1971 
O nekaterih poskusih za skupni list primorskih Slovencev v sedemdesetih letih pre­teklega stoletja. – JKol 1971, str. 122–128. Jubileji v letu 1971. – PrimN, št. 2, 8. 1., str. 3. Ponatis Caprinove knjige Alpi Giulie iz leta 1985. – PV, 71/1971, str. 41–42. 
Guido Bradaschia, Andiamo insieme a visitare i Musei Provinciali di Gorizia. – 
Argo, 9/1970, št. 2, str. 63. Por. Italija, zavezniki in jugoslovansko vprašanje v prvi svetovni vojni. – PDk, št. 68, 21. 3., str. 5. Por. o knjigi Dragovana Šepica. 
Sto let goriške Soce. – PDk, št. 80, 4. 4., str. 1. O casniku Soca. Spomini in izkustva ucitelja Mocnika. – Srecanja, 6/1971, št. 27, str. 31. Por. Umrl je kmetijski strokovnjak Just Ušaj. – Srecanja, 6/1971, št. 27, str. 31–32. Dr. Ivan Slokar. – Kron, 19/1971, str. 47–48. »Pazinski memorijal.« – Kron, 19/1971, str. 49. Le morti violenti e subitane notate da Don Gio: Maria Marussig. – Kron, 19/1971, 
str. 63. Por. 
Pred sto leti je zacel izhajati v Gorici casnik Soca. – Srecanja, 6/1971, št. 28, str. 33–36. Zacetki slovenskega casnikarstva na Goriškem. – V: Ob stoletnici »Soce«(1871– 
1915). Trst, ZTT, 1971, str. 5–38. Soavtor publikacije je dr. Fran Vatovec. 
Goriški protomedikus Anton Munik (1726–1803). – Zdravstveni vestnik 40/1971, str. 165–167. Simpozij v dveh državah. PrimN, št. 22, 28. 5. 1971, str. 3. Vas Lazna v Trnovskem gozdu v borbi primorskega ljudstva. – PDk, št. 143, 19. 6., 
str. 4. Trieste, Gorizia ali Trst, Gorica. – PDk, št. 146, 23. 6., str. 3. Spominska plošca Ernestu Klavžarju. – PDk, št. 147, 24. 6., str. 4. Skalnica ali Sveta gora? – PrimN, št. 26, 25. 6., str. 13. Dr. Klement Jug in primorski antifašizem. – PV, 71/1971, str. 305–310. Ponatis v PCP 
(str. 377–388). Polemicen odmev Dušana Kermavnerja (PV, 72/1972, str. 60–61). 
Spomini partizanskega zdravnika dr. Francija Derganca. – Srecanja, 6/1971, št. 29–30, str. 123–124. Cici in Cicarija. – Srecanja, 6/1971, št. 29–30, str. 120–121. Še enkrat o huzarjevem spomeniku v Logu pri Vipavi. – PrimN, št. 39, 24. 9., str. 4. Narodni buditelj Andrej Žnidarcic. – PrimN, št. 39, 24. 9., str. 9. Vprašanje zgodovine v muzejih na Slovenskem. – ZC, 25/1971, str. 109–113. Il Risorgimento e l’Europa. – ZC, 25/1971, str. 139. Por. Prosvetni zbornik 1868–1968. – ZC, 25/1971, str. 143–144. Por. 
Brata dr. Josip in Nikolaj Tonkli. – PrimN, št. 43, 22. 10., str. 8. Doneski k politicni zgodovini goriških Slovencev v razdobju 1870–1875. – ZC, 25/1971, str. 213–241. 
Življenjepis goriškega nadškofa Sedeja. – PDk, št. 294, 16. 11., str. 4. Še ena knjiga o Trenti. – PrimN, št. 52, 24. 12, str. 10. O knjigi Moja Trenta z izborom objav Josipa Abrama. 
Faksimilirana izdaja pesmi Valentina Stanica. – PrimN, št. 52, 24. 12., str. 10. 
Andrej Žnidarcic, buditelj Slovencev na Goriškem. – Srecanja, 6/1971, št. 32, str. 210–213. Ponatis v PCP (str. 334–342). 
1972 
Beneška Slovenija v slovenskem periodicnem tisku do leta 1860. – JKol 1972, str. 
165–169. Ponatis v PCP (str. 46–54). 
Društveno življenje na Goriškem v dobi pred citalnicami. – JKol 1972, str. 170– 
173. Ponatis v PCP (str. 39–45). 
[Uvod.]. – V: Dr. Ivan Slokar, Avtobiografija. KolGMD 1972, str. 100. Kje je napisni kamen na soteski Kluže? – PrimN, št. 1, 1. 1. str. 10. Janez Kramar, Prvi tabor v Istri. – Argo, 10/1972, št. 34, str. 306–307. Por. Peter Podreka – prvi narodni buditelj med Beneškimi Slovenci. – PDk, št. 37, 13. 2., 
str. 5–6. Ponatis v PCP (str. 98–310) z naslovom Prispevek k biografiji Petra Podreke. 
Jože Abram, Moja Trenta. – PV 72/1972, št. 3, str. 138. Por. Prof. dr. Milko Kos. – PDk, št. 73, 26. 3., str. 1. Spominu profesorja dr. Milka Kosa. – PrimN, št. 14, 31. 3., str. 7. Planinstvo in antifašizem primorskih ljudi. – V: Slovensko planinsko društvo v 
Gorici 1911–1971, Gorica 1972, str. 35–38. »Nauk od koze stavlenja«. – Delo, št. 101, 15. 4., str. 27. O zdravniku Antonu Muzniku. O dr. Antonu Muzniku, ki je na Goriškem pred dvema stoletjema cepil proti ko­
zam. – PrimN, št. 17, 21. 4., str. 9. 
Simon Rutar in njegova »Zgodovina Tolminskega«. – V: Zgodovina Tolminskega. 
Nova Gorica, GM, 1972, str. IV–XVI. Spremna beseda v faksimiliranem ponatisu izvirnika iz leta 
1882. Objavljena tudi v drugi izdaji (1994) faksimiliranega ponatisa (Založba Branko, Nova Gorica, str. I–XIII). 
Muzejska dejavnost in spomeniško varstvo na Goriškem. – PrimN, št. 25, 16. 6., str. 8. Ljudske pesmi o prvi svetovni vojni. – PDk (PU), št. 189, 11. 8., str. 5. Ludvik Zorzut – 80-letnik. – Delo, št. 228, 22. 8., str. 7. O krajevnih imenih v Delu. – Delo, št. 230, 24. 8., str. 2. Vauhnikova »Nevidna fronta« v drugi slovenski izdaji. – PDk, št. 208, 3. 9., str. 5. 
1973 
Ludviku Zorzutu za osemdesetletnico. – JKol 1973, str. 177–178. Iz korespondence Štefana Široka. – JKol 1973, str. 183–193. Ponatis v PCP (str. 343–363). France Gorkic – 85-letnik. – Delo, št. 15, 18. 1., str. 8. Lep uredniški uspeh Marijana Breclja. – PrimN, št. 1–2, 1. 4., str. 6. O uredniškem in 
prevajalskem sodelovanju z GMD. 
Dr. Ivo Andric.– PrimN, 19. 1. 1973, št. 4, str. 1. Pred 30 leti izšla prva številka Primorskega porocevalca. – PrimN, 26. 1., št. 5, str. 7. 
Karabinjerji so se vdali. – PrimN, št. 5, 26. 1. 1973, str. 7. 
[Uvod]. – V: Simon Rutar, Dnevnik (1869–1874), Trst-Nova Gorica, NŠKT in GM, 1972, str. 5–6. Za zakljucek. – V: Simon Rutar, Dnevnik ..., str. 185–187. Napad Vojkove cete na Marof pri Idriji. – PrimN, št. 6, 2. 2., str. 7. Prve partizanske pozivnice. – PrimN, št. 7, 9. 2., str. 6. Znamenita Istoria della Contea di Gorizia v ponatisu. – PDk, št. 40, 16. 2., str. 4. Knjiga o Andreju Manfredi – PrimN, št. 13, 23. 3., str. 6. O knjigi Vida Vremca. 
27. marec 1713. – PDk, št. 71, 25. 3. str. 1. Zacetek velikega tolminskega punta. Veliki tolminski punt. – PrimN, št. 14–25. Veliki tolminski punt leta 1713. – PDk, št. 80–82, 84–90. Zgodovinopisna literatura o tolminskem puntu. – V: Veliki tolminski punt leta 
1713 (zbirka Berila, zv. 3), Tolmin, GM, 1973, str. 38–45. Cikl. Veliki tolminski punt leta 1713. – V: Veliki tolminski punt leta 1713 ..., str. 46–71. Prižgana bakla svobodne misli. – Delo, št. 114, 26. 4., str. 9. Razstava o tolminskem puntu. – PrimN, št. 21, 18. 5., str. 5. Ob smrti dveh znanih furlanskih javnih delavcev. – PDk, št. 123, 27. 5., str. 5.O Tizi­
anu Tessitoriju in Carlu Luigiju Bozziju. 
Osvobodilno gibanje v Furlaniji med letoma 1900–1950 in Slovenci. – PDk, št. 129, 3. 6., str. 5. 
Sporna obletnica. – Tedenska tribuna, št. 23, 6. 6., str. 12. O prvem pojavu imena Bovec. Veliki tolminski punt leta 1713. Trst, ZTT, 1973, 31 strani. Dopolnjeni ponatis iz PDk, 1973, št. 80–82, 84–90. 
Nastanek in razvoj goriške mestne naselbine. – Srecanja 7/1972, št. 37–38, str. 30– 
35. Ponatis v PCP (str. 9–21). 
Breginjska vojaka brata dr. Josip in dr. Nikolaj Tonkli. – Srecanja 7/1972, št. 37–38, 
str. 71–73. Publikacije o prvem taboru istrskih Hrvatov. – Srecanja 7/1972, št. 37–38, str. 73–74. 
Umrl je Adolf Nyvlt. – Tedenska tribuna, št. 27, 4. 7., str. 17. Primorska do aneksije. – NRazgl, št. 13, 6. 7.., str. 338. Por. o knjigi dr. Milice Kacin Wohinz. Bogata historiografska dejavnost istrskih Hrvatov. – PDk, št. 158, 8. 7., str. 5. Slovenska krajevna zgodovina skozi dvajset let »Kronike«. – PDk, št. 170, 22. 7., 
str. 5. 
Franc Podgornik (1846–1904), branilec »kulturnega vseslovanstva«. – PDk, št. 176, 29. 7., str. 5. Vrsno in Simon Gregorcic. Ljubljana, Zavod SRS za spomeniško varstvo, 1973. 
Zbirka vodnikov 36. Soavtor Jaro Komac; druga izdaja 1977, tretja izdaja 1985. Marušic avtor besedila na strani 34 in 
16–30. 
Zgodovina Škofje Loke in njenega podrocja. – PDk, št. 189, 14. 8., str. 4. 
Kras in Kraševci v velikem tolminskem puntu leta 1713. – V: Tlacani, borci, samo­upravljavci: 1713–1943. Nova Gorica, Iniciativni odbor, 1973, str. 6–20. Ponatis v PCP (str. 27–38). 
Knjižica o narodnoosvobodilnem boju v zapadnem Posocju. – PrimN, št. 39, 21. 9., str. 12. Por. o knjigi Cirila Zupanca. 
Tržaški Slovenec v italijanski reviji Ricerche slavistiche iz Rima. – PDk, št. 223, 23. 9., str. 7. O prof. Sergiu Bonazzi. 
Vsak sestanek miting. – Delo, št. 265, 29. 9., str. 27. Pojasnilo k objavi razgovora Olge Ratej z Lidijo Šentjurc (Delo-Nedelja, št. 258, 23. 9. 1973, str. 3). 
Pilon v domaci Ajdovšcini. – Delo, št. 265, 29. 9., str. 19. Dva temeljna prispevka k poznavanju zgodovine NOB na Primorskem. – PrimN, št. 42, 12. 10., str. 12. Knjiga o Bazoviški brigadi (Rade Isakovic) in o partizanskih tehnikah (Jože Krall ). 
Variacije na temo. 8. goriško srednjeevropsko srecanje. – Delo, št. 280, 14. 10., str. 4. 
K clanku je napisal pripombe prof. Fran Zwitter (Delo SP, št. 332, 15. 12. 1973, str. 31). 
Elementi revolucionarnosti v politicnem življenju na Slovenskem. – PDk, št. 241, 14. 10., str. 5. Por. Umrla je zgodovinarka dr. Melita Pivec Steletova. – PDk, št. 244, 18. 10., str. 4. Pesnik in pisatelj Andrč Cebokli. – PDk, št. 247, 21. 10., str. 5. Okrogla miza o goriški fronti v Novi Gorici. – PrimN, št. 46, 9. 11., str. 3. Jubilej Marije Rutarjeve. – PDk, št. 288, 9. 12., str. 4. 
Srecanje muzealcev pred dnevi v Vidmu. – PDk, št. 297, 20. 12., str. 4. Brda v velikem tolminskem puntu leta 1713. – Srecanja, 8/1973, št. 39–40, str. 21–24. 
Veliki tolminski punt leta 1713. Ljubljana, Savafilm, 1974, 4 strani. Tekst k projekcijskemu kompletu za grafoskop. 
1974 
Goriška slovenska politika med leti [letoma] 1875 in 1880. – J Kol 1974, str. 99– 
104. Kje je bil rojen prvi goriški zgodovinar Martin Bavcer?. – JKol 1974, str. 134–136. Ponatis v PCP (str. 237–241). 
Prispevek k življenjepisu Simona Gregorcica. – JKol 1974, 159–165. Ponatis z naslovom Pesnik Gregorcic v dnevniških zapisih Frana Zakrajška v PCP (str. 320–333).Clanek se nadaljuje kot Iz dnevnika 
Miroslava Premrouja (JKol 1975 in JKol 1976). 
Mnenja. – PDk, št. 35, 10. 2., str. 5. O krajevnih imenih v Beneški Sloveniji. Dokumenti Pazinskega memorijala v Dometih. – PDk, št. 53, 3. 3., str. 5. Iz »zvezkov« Alberta Bois de Chesna. – PV 74/1974, str. 151. K programu centra »Nediža« z leto 1974. – PDk, št. 77, 31. 3., str. 5. Spomeniški in zgodovinski opis gradu Rihemberk. – PDk, št. 89, 14. 4., str. 5. Avtorica 
Nataša Štupar Šumi. 
Reprezentancna knjiga o Gorici. Srecanja 8/1974, št. 41–42, str. 30. O knjigi Gorizia viva. Prvi dve knjigi znanstvenih razprav videmske fakultete za tuje jezike in književnost. 
– Srecanja, 8/1974, št. 41–42, str. 48. O zbornikih Miscellanea (1971 in 1973). 
Beseda o avtorju in njegovi knjigi. – V: Galliano Fogar: Od ilegalnega antifašizma do proletarske brigade. Nova Gorica, izdajatelj revija Srecanja, 1974, str. 89–92. Po izidu Zorzutove Pticke briegarce. – PDk, št. 115, 16. 5., str. 3. 800 let prve omembe Bovca v zgodovinskih virih. – PrimN, št. 21, 17. 5., str. 6. Osemsto let od prve omembe Bovca. – PDk št. 130, 2. 6., str. 5. Poitalijanceni Kraševec, ki bi bil rad Langobard. – PDk, št. 135, 9. 6., str. 5. Pred ponovnim izidom revije Studi Goriziani. – PDk, št. 136, 11. 6., str. 3. Zorzutovi Svobodni kmetje. – PDk, št. 141, 16. 6., str. 5. Por. Zgodovinska razstava »Veliki tolminski punt leta 1713«. – Kron, 22/1974, str. 55–56. Dve izdaji goriškega denarnega zavoda. – Kron, 22/1974, str. 66–67. O ponovnih izdajah 
Morellijevega in Czoernigovega pregleda zgodovine Gorice/Goriške. 
Bližnja preteklost. – Delo, št. 156, 6. 7., str. 22. O biltenu deželnega inštituta za zgodovino odporništva. 
Zanimiva tržaška revija. – TV15, št. 29, 25, 7., str. 7. O biltenu deželnega inštituta za zgodovino odporništva. 
Pazinski memorijal 1970, Pazinski memorijal 1971. – PZDG, 13/1973, zv. 1–2, str. 322–325. Por. o prvi in drugi knjigi gradiva s Pazinskega memorijala 1970 in 1971. 
Še en zapis ob polstoletnici tragicne smrti dr. Klementa Juga. – PDk, št. 192, 18. 8., 
str. 5. Zapis o dveh zaslužnih rojakih zdravnikih Plencicu in Muzniku. – PDk, št. 204, 1. 9., str. 5. 
Bil je shod vse Primorske. – Delo, št. 224, 25. 9., str. 9. O zborovanju OF pri Šmarjah (30. 7. 1944). 
Goriški letnik. – V: Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja, Nova Gorica 1974, str. [3–4]. Primorski tabori (1868–1871). V: Goriški letnik ..., str. 51–67. Forum Julii. – V: Goriški letnik ..., str. 137–138. 
Spomenik Andreju Gabršcku. – Dnevnik, št. 178, 12. 10., str. 7. Knjiga Draga Pahorja o partizanskem šolstvu na Primorskem. PrimN, št. 42, 11. 10. 1974, str. 3. Por. 
Dr. Lavo Cermelj 85-letnik. PrimN, št. 42, 11. 10. 1974, str. 5. Kanalski kolovrat. – PrimN, št. 46, 8. 11., str. 5. Por. o knjigi Cirila Zupanca. Prispevek k biografiji zgodovinarja Simona Rutarja. – Srecanja, 8/1973, št. 43–44, 
str. 24–26. 
Bovško. Zemljepisnozgodovinski pregled. – V: Zbornik 18. kongresa jugoslovan­skih folkloristov, Ljubljana 1973, str. 10–17. Veliki tolminski punt leta 1713. Ljubljana, Savafilm, 1973, 10 strani. Tekst k crnobelemu 
dia fi lmu. 
1975 
Dnevniški zapiski partizanskega zdravnika. – JKol 1975, str. 123–128. O dr. Francu Marušicu. 
Iz dnevnika Miroslava Premrouja [2]. – JKol 1975, str. 157–163. 
Kaj je pisal slovenski periodicni tisk na Primorskem ob smrti V. I. Lenina. –JKol 1975, str. 196–198. Osem neobjavljenih pisem Ernesta Klavžarja Franu Levcu. – JKol 1975, str. 189– 
205. Goriški Slovenec. – Dan (Trst), 4/1974, št. 11–12, str. 29. O Andreju Gabršcku. Slovenci v zamejstvu. – PrimN, št. 3, 17. 1., str. 15. Por. o knjigi. Po XVIII. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Piranu in Trstu. – Obala, decem­
ber 1974, št. 26–27, str. 52. Publikacija o arheoloških najdbah v Tolminu. – PrimN, št. 6, 7. 2., str. 11. Zakljucen 22. letnik Kronike. – PDk, št. 46, 26. 2., str. 4. O Kraškem muzeju (muzejski zbirki) v Postojni. – PDk, št. 56, 9. 3., str. 5. Razstava »Posocje v prazgodovini« v Gorici. – PrimN, št. 11, 14. 3., str. 15. Hubert Mocnik, Trnovska planota. – PrimN, št. 12, 21. 3., str. 11. Por. La fi losofia friulana e giuliana nel contesto della cultura italiana. – ZC, 28/1974, 
str. 182–183. Por. Vittorio Vidali, La guerra antifascista. – ZC, 28/1974, str. 184–185. Por. Rinascita 1944–1945. – ZC, 28/1974, str. 185–186. Por. Nova slovenska arheološka publikacija. – PDk, št. 85, 13. 4., str. 5. O publikaciji Posavskega 
muzeja. 
Contributo ai contatti culturali fra i Friulani e gli Sloveni nel passato. – Studi Gori­ziani, 41/1975, str. 101–106. Ponatis v VcA (str. 54–61). 
O letošnjih nacrtih kluba starih goriških študentov. – PDk, št. 98, 29. 4., str. 3. Goriški periodicni tisk o NOB zadnje mesece vojne. – V: Boj za svobodo. Trst, ZTT , 1975, str. 133–141. Ponatis v PCP (str. 228–236). 
Ob razstavi »Nacionalni in socialni programi pri Slovencih«. – PDk, št. 108, 11. 5., str. 4. Profesorju Borisu Kalinu v spomin. – PDk, št. 125, 1. 6., str. 5. Primorski slovenski biografski leksikon. – Srecanja, 9/1974, št. 45–46, str. 58. Por. Umrl je dr. Dušan Kermavner. – PDk, št. 138, 17. 6., str. 4. 
Primorski slovenski biografski leksikon. – Kron, 23/1975, str. 57. Por. V Žapužah bodo odkrili spominsko obeležje dr. Antonu Breclju. – PDk, št. 159, 12. 7., str. 3. 
O prvih omembah Bovca in Bovškega v srednjeveških listinah. V: Tolminski zbor­
nik. 2, Tolmin, KS Tolmin, 1975, str. 171–173. Tolminski rojak zdravnik Anton Muznik (1726–1803). – V: Tolminski zbornik ..., str. 239–242. 
O Kragljevi elegiji »Na Lavricevi gomili« in o namerah za postavitev dr. Lavricevega 
spomenika. V: Tolminski zbornik ..., str. 271–278. Otvoritev novih prostorov muzeja v Palmanovi – Informatica museologica (Za­greb), 4/1975, št. 29, str. 31. 
Prispevek k razpravi. – V: Revolucionarno [delavsko] gibanje v Sloveniji v letih 
1921–1924. Ljubljana, 1975, str. 137–139. Faksimilirane izdaje nekaterih starejših historiografskih del o Furlaniji, Trstu in Goriški [1]. – ZC, 28/1974, str. 401–403. Por. 
Goriški muzej pripravlja revijo Goriški letnik. – PDk, št. 202, 2. 9., str. 3. Ponatis Partizanskega dnevnika. – PrimN, št. 38, 19. 9., str. 11. Marino de Grassi, Il giornalismo goriziano a metŕ del Ottocento (1848–1851). – 
Kron, 23/1975, str. 130. Por. 
Znanstvenik z izjemnim mestom v kulturi slovenskega naroda. – PDk, št. 250, 28. 10., str. 4. Prof. Fran Zwitt er. Tolminski zbornik 1975. – Dan (Trst), 5/1975, št. 10, str. 20–21. Por. O goriškem predavanju Lea Valianija. »Julijsko vprašanje« med prvo svetovno voj-
no prikazano s prevec nacionalisticno oznako. – PDk, št. 258, 6. 11., str. 4. Tolmin– V: Prazniki slovenskih obcin, Ljubljana: 1975, str. 170–172. Soavtor Zvonko Uršic. Knjiga o italijanskih vojakih v jugoslovanskih partizanskih enotah. – PrimN, št. 49, 
5. 12., str. 15. O knjigi Giacoma Scott ija. Goriški Slovenci v Taaffejevi dobi. – ZC, 29/1975, str. 127–138. Faksimilirane izdaje nekaterih starejših listin historiografskih del o Furlaniji, Trstu 
in Goriški (2). – ZC, 29/1975, str. 170–172. Il protomedico goriziano Antonio Muznik (1726–1803). Contributi alla biografi a. 
– Studi Goriziani, 52/1975, str. 71–84. 
1976 
Prispevek k zgodovini zdravstva na Goriškem. – JKol 1976, str. 211–222. Dodatek k neobjavljenim dopisom E. Klavžarja F. Levcu. – JKol 1976, str. 234–235. Iz dnevnika Miroslava Premrouja (3). – JKol 1976, str. 241–252. Prispevek k zgodovini casnika in politicnega društva. – PDk, št. 6, 8. 1., str. 5. O Edi-
nosti. Ponatis v PCP (str. 122–128). 
O neki tisocletnici. – PrimN, št. 3, 16. 1., str. 11. Napacen podatek o prvi omembi Solkana. Iz zgodovine zdravstva na Goriškem. – V: Splošna bolnišnica »Dr. Franca Dergan-ca«, Šempeter pri Gorici: 1945–1975. Nova Gorica, 1975, str. 6–10. Dopolnjeni clanek, objavljen v JKol 1976 (str. 211–222). 
Iz neobjavljene ostaline Simona Rutarja (dopisi uredniku Ljubljanskega zvona Fra-
nu Levcu). – GorLtk, 2/1975, str. 73–100. Knjige Camilla Medeota o zgodovini Posocja v prvih desetletjih 20. stoletja. – Kron, 23/1975, str. 193–194. 
R. Specogna, A. Mizzau, A. di Rito, Monsignor Ivan Trinko 1863–1954. – Kron, 23/1975, str. 195. Por. 
Prof. Rado Bednarik. In memoriam. – NRazgl, št. 2, 31. 1., str. 39–40. Pred sto leti je bilo ustanovljeno narodnopoliticno društvo »Sloga«. – PDk, št. 30, 5. 2., str. 5. 
Primorski muzej NOB. – Komunist, št. 2, 23. 2., str. 8. Umrl je dr. Fran Vatovec. PrimN, št. 9, 27. 2. 1976, str. 3. Pred sto leti je umrl dr. Karel Lavric. – PrimN, št. 9, 27. 2., str. 4. Pred 100 leti je umrl dr. Karel Lavric. – PDk, št. 57, 7. 3., str. 5. Po poteh vélikega tolminskega punta. Ljubljana, 1. zvezek, 23 strani, 2. zvezek, 31 
strani, Ljubljana, Zavod SRS za spomeniško varstvo, 1976. Zbirka vodnikov 55 in 56. Peti sestanek jugoslovanskih in italijanskih zgodovinarjev. – PDk, št. 115, 16. 5., str. 5. Izvirna doprinosa k poznavanju naše lokalne primorske zgodovine. – PDk, št. 139, 
13. 6., str. 5. O Pagonovi zgodovini Šebrelj in Vilharjevem prikazu zgodovine koprskega uciteljišca. 
Guido Manzini (1921–1975). – Kron, 24/1976, str. 47–48. Tolminski zbornik. 2. – Kron 24/1976, str. 63–65. Por. Vas, ljudje in cas. – Kron 24/1976, str. 65–66. Zgodovina Opcin. Zgodovinski prikazi Furlanije in Furlanov, izdani leta 1974. – Kron, 24/1976, str. 
66–67. Nova knjiga o zgodovini Gorice. – PDk, št. 157, 4. 7., str. 4. O izdajah založbe Adamo (LEG) v Gorici. 
Razstava »Kultura v narodnoosvobodilnem boju« v Štanjelu. – PrimN, št. 28, 9. 7., 
str. 5. Bogata razstava o kulturi med narodnoosvobodilno borbo. – PDk, št. 162, 11. 7., str. 4. 
Dve publikaciji o Trenti. – PDk, št. 163, 13. 7., str. 4. Vodnika Toneta Wrabra in Nade Praprotnik. Goriški protomedik Anton Muznik (ob 250-letnici rojstva). – PDk, št. 168, 176 in 
182. Ponatis v PCP (str. 242–253). 
Ob poslednji številki Obale in Srecanj. – PDk, št. 188, 15. 8., str. 5. Por. Primorski slovenski biografski leksikon. – NRazgl, št. 16, 27. 8., str. 426. Por. V spomin velikemu ucenjaku. Proslava 125-letnice rojstva Simona Rutarja v Tol­
minu. – Delo, št. 218, 17. 9., str. 7. Kdo kaj izkrivlja? – PDk, št. 266, 14. 11., str. 4. Polemika s Katoliškim glasom (št. 44, 4. 11. 1976, str. 2). 
Knjiga spominov dr. Boža Milanovica Moje uspomene. – PDk, št. 283, 5. 12., str. 5–6. 
Znanstveno zborovanje o Simonu Rutarju. – NRazgl, št. 23, 10. 12., str. 622. Atti. Centro di ricerche storiche Rovigno, vol. 1/1970– vol. 6/1975–1976. – Kron, 25/1977, str. 142–143. Por. 
1977 
Fran Vatovec. – JKol 1977, str. 85–86. Iz zgodovine Trente. – JKol 1977, str. 185–195. Šentviška planota. – JKol 1977, str. 200–215. Graziadio Isaia Ascoli in Slovenci. – ZC, 30/1977, str. 291–298. Ponatis v ZS (str. 75–84). Dr. Franc Vatovec. – ZC 30/1976, str. 323–325. Bibliografija objav dr. Frana Vatovca. – ZC, 30/1976, str. 326–332. Soavtorica Smilja Amon. Zborovanje ob 125-letnici rojstva Simona Rutarja. – ZC, 30/1976, str. 349–350. Pricevanje za slovansko poselitev Vipavske doline. – PDk, št. 34, 13. 2., str. 5. Nov prispevek k zgodovinopisni Istri. – PDk, št. 57, 13. 3., str. 5. O delovanju Centra za 
zgodovinske študije v Rovinju. 
La sfida turca contro gli Absburgo e Venezia. – PDk, št. 63, 20. 3., str. 7. Avtor Arduino Cremonesi. 
Leto 1077 in Slovenci. PDk, št. 74, 3. 4., str. 4. Marijan Brecelj, bibliograf in literarni zgodovinar. – PDk, št. 74, 3. 4., str. 6. Dr. Miroslav Pahor, raziskovalec zgodovine obalnih mest in slovenskega pomor­
stva. – PDk, št. 80, 10. 4., str. 5. 
Kaj nam je prineslo leto 1976 na podrocju raziskav preteklosti Primorske. – Prim­Srec, 1/1977, št. 1–2, str. 73–75. Drago Pahor – marljivi zgodovinar slovenskega šolstva na Primorskem. – PDk, št. 
110, 15. 5., str. 5. Krvavemu Posocju na pot. – PDk, št. 112–114. Iz zgodovine Trente. ZTT in GM, Trst-Nova Gorica 1977, 20 strani. Dopolnjeni clanek 
iz JKol 1979 (str. 185–195). Izšle še tri izdaje (1980, 1982, 1986). 
Dr. Ivo Juvancic – raziskovalec zgodovine primorskih Slovencev. – PDk, št. 116, 22. 5., str. 7. Italijanski in jugoslovanski zgodovinarji na 6. sestanku. – PDk, št. 146, 26. 6., str. 5. 
M. Bavcer, Zgodbe Norika in Furlanije. – Kron, 25/1977, str. 76. Por. Pred izidom zbornika Obcina Nova Gorica 1947–1977. – PrimN, št. 33, 12. 8., str. 9. Ponatis Podreccove knjige Slavia italiana. – PrimSrec, 1/1977, št. 3, str. 54. Por. Obcina Nova Gorica. – V: Obcina Nova Gorica 1947–1977. Nova Gorica, Obcin-
ska konferenca SZDL, 1977, str. 5–14. Kultura. – V: Obcina Nova Gorica 1947–1977 ..., str. 35–40. Soavtorji Ljudmila Bezlaj Krevel, Sergij Pelhan, Emil Smole in Zoltan Jan. 
Izsek iz kronologije dogajanj v novogoriški obcini 1947–1977. – V: Obcina Nova 
Gorica 1947–1977 ..., str. 53–71. Soavtor Drago Sedmak. Slovenska politika na Goriškem v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja. – ZC, 31/1977, str. 35–48. 
Razprave Nina Agostinettija o katoliškem gibanju na Goriškem in v Furlaniji. – Kron, 25/1977, str. 141. 
Cronache Goriziane 1914–1918. – Kron 25/1977, str. 141–142. Por. 
Att i. Centro di ricerche storiche, Rovigno, 1/1970–6/1975–6. – Kron, 25/1977, str. 141–143. Por. Dve brošuri o zgodovini nogometa. – Prim N, št. 44, 28. 10., str. 15. Por. Tolminska v delih Simona Rutarja. – GorLtk, 3/1976, str. 46–71. Še en sovražnikov glas o goriški fronti. – GorLtk, 3/1976, str. 255–257. Archeografo Triestino. – GorLtk, 3/1976, str. 269–270. Por. o zv. 34/1974 in 35/1975. Jadranski zbornik. – GorLtk, 3/1976, str. 275–276. Por. o zv. 9/1973–1975. Spremna beseda. –V: Krvavo Posocje, Trst-Koper, ZTT in Lipa, 1977, str. 289–294. 
Dopolnjeno besedilo iz PDk, 1975, št. 112–115. 
1978 
Iz dnevnika dr. Klementa Juga. – JKol 1978, str. 226–235. Bivanje dr. Antona Füstra v Gorici. – JKol 1978, str. 243–246. Memorie storiche Forogiuliesi. – GorLtk, 3/1976, str. 276–277. Por. o zv. 54/1974 in 
55/1975. 
Glagolski napis iz Kamenj na Vipavskem. – JKol 1978, str. 247–249. Ponatis v PCP (str. 22–26). 
Srebrni jubilej Goriškega muzeja. – PrimN, 1/1977, št. 5, str. 19–24. Ob grobu Franceta Gorkica. – PrimSrec, 1/1977, št. 5, str. 53–54. Albert Bois de Chesne: Il giardino tra i monti (Juliana). – PV, 78/1978, str. 66–67. Por. Faksimilirane izdaje nekaterih starejših historiografskih del o Furlaniji, Trstu in 
Goriški (3). –ZC, 31/1977, str. 396–397. O gimnaziji v Gorici, nekdanjem »ognjišcu omike« za Slovence na Goriškem. – V: 30 let goriške gimnazije: 1947–1977. Nova Gorica, 1977, str. 7–18. Ponatis v PDk, 1978, št. 90, št. 92–95 in v PCP (str. 129–151). 
Petindvajset let Goriškega muzeja (1952–1977). – Kron, 35/1977, str. 205–209. Ob stoletnici (1878) dveh goriških taborov. – PDk, št. 88, 14. 4., str. 18. O taborih v Kojskem in Kobaridu. 
Dobrovo v Brdih. Varstvo spomenikov, 21/1977, str. 344–345. Kromberk. – Varstvo spomenikov, 21/1977, str. 348–349. Peti in šesti sestanek italijanskih in jugoslovanskih zgodovinarjev. – ZC, 31/1977, 
str. 539–541. Agapitov opis Triglava. – PV, 78/1978, str. 351–352. Uvodna beseda. – V: Joža Vilfan, Delo, spomini, srecanja: izbor clankov, govorov, 
intervjujev 1935–1978. Koper 1978, str. 5–13. Ponatis: PDk, št. 158, 6. 7., str. 4 in 6. O turisticnem vodicu po Italiji. – PDk, št. 268, 12. 11., str. 6. Zanimiva zgodovinska razprava goriškega notarja Staffuzze. – PDk, št. 274, 19. 11., 
str. 6. Iz zgodovine Tolminske. 
O koncu prve svetovne vojne na Primorskem. – PDk, št. 307, 31. 12., str. 6. 
1979 
Osemdeset let dr. Iva Juvancica. – JKol 1979, str. 56–57. 
Prispevek k poznavanju preporodovskega gibanja na Goriškem. – JKol 1979, str. 204–209. Capellarisovi prispevki k likovnim upodobitvam Goriške v 18. stoletju. – JKol 
1979, str. 218–222. 
Pomembni rezultati v prizadevanjih za spoznavanje primorske zgodovine. – PDk, št. 6, 7. 1., str. 5. Goriška vas Grgar v narodnoosvobodilnem boju. – PDk, št. 6, 7. 1., str. 8. Tri krajevne publikacije (Rence, Kanal, Vrsno). – PrimSrec, 2/1978, št. 12, str. 46– 
47. 
Dr. Klement Jug ob 80-letnici njegovega rojstva. – PrimSrec, 2/1978, št. 12, str. 51–54. Gianantonio de Capellaris. – Kron, 26/1978, str. 182–183. Dr. Karel Štrekelj – jezikoslovec in narodopisec v lastni biografiji. – PDk, št. 47, 25. 
2., str. 6. Še enkrat o Kermavnerjevi knjigi. – PDk, št. 75, 1. 4., str. 6. O knjigi Nekateri problemi pri­morske politicne zgodovine (zlasti v letih 1918–1921). 
O razmerju med slovenskim in italijanskim politicnim gibanjem na Goriškem in v Trstu v letih 1848–1849. – GorLtk, 4–5/1977–1978, str. 35–49. Archeografo Triestino. – GorLtk, 4–5/1977–1978, str. 195. Por. o zv. 36/1977 in 37/1977. 
Forum Julii. – GorLtk, 4–5/1977–1978, str. 200–201. Por o zv. 1/1977 in 2/1978. [Izjava v anketi o slovenšcini v javni rabi]. – Delo, št. 109, 12. 5., str. 38. Delavsko gibanje na Primorskem do konca prve svetovne vojne. Nova Gorica, 
GM, 1979, 28 strani. Soavtor Drago Sedmak. 
Dr. Ivo Juvancic. – GorLtk, 6/1979, str. 59. Skrajšana objava v PDk, št. 280, 2. 12. 1979, str. 5 in 12. Zanimiv zgodovinski pregled zemljemerstva na Slovenskem. – PDk, št. 284, 7. 12., str. 4. O knjigi Branka Korošca. 
Dr. Ivo Juvancic. Osemdesetletnica. – NRazgl, št. 23, 14. 12., str. 677. Dve krajevni publikaciji. – PrimSrec, 3/1979. št. 16, str. 236. O izdajah Zapadno primorski borec in o vasi Sela na Krasu med NOB. 
Kozjane, partizanska vas v Brkinih. – PrimSrec, 3/1979, št. 16, str. 237. Por. Marija Rutar. – Delo, št. 296, 21. 12., str. 8. V Novi Gorici obcni zbor Zgodovinskega društva. – PDk, št. 298, 27. 12., str. 3. 
1980 
Prvacina ob koncu 16. stoletja. – JKol 1980, str. 202–204. O Prešernovi »besedi« v Gorici konec leta 1872. – JKol 1980, str. 247–253. Iz dopisovanja Š. Kociancic – I. Kukuljevic-Sakcinski. – JKol 1980, str., 258–261. 
Pogledi G. I. Ascolija na odnose med Slovani in Italijani v Primorju. – PDk, št. 16, 20. 1., str. 5 in 8. 
G. I. Ascoli e gli Sloveni. – Iniziativa Isontina, 21/1979, št. 71, str. 9–11. 
Kdaj monografija o socialisticnem delavskem gibanju na Primorskem. – PDk, št. 63, 16. 3., str. Por. o knjigi dr. Franca Rozmana o delavskem gibanju na Štajerskem. 
V Slovanski knjižnici v Ljubljani razstava o tolminskih književnikih. – PDk, št. 86, 13. 4., str. 5. 
13. goriško srednjeevropsko srecanje. – PrimSrec, 4/1980, št. 19, str. 53–54. Rapporti tra Italiani e Sloveni nel »Litorale Adriatico« negli anni Sessanta del seco-
lo XIX. – Archivio storico italiano, 137/1979, št. 502, zv. 4, str. 561–579. Ponatis v Figure e problemi dell ’Ottocento Goriziano, Gorica, ISSR, 1998, str. 11–28. 
Kje naj bo muzej NOB za Primorsko? – PrimN, št. 33, 29. 4., str. 11. Gradivo o slovenski partizanski saniteti. – PDk, št. 103, 4. 5., str. 5. Spominsko obeležje Borisu Kalinu. – PDk, št. 145, 22. 6., str. 4. Potresni zbornik s prikazom popotresnih razmer na Tolminskem. – PDk, št. 151, 
29. 6., str. 7. Na Primorskem ob napadu Avstro-Ogrske. – Kron, 29 /1980, str. 32–42. Ponatis v PCP (str. 198–218). 
Prvi slovenski goriški tednik Domovina (poskus bibliografskega pregleda). – Zbor­nik Goriške knjižnice Franceta Bevka ob njeni tridesetletnici. Nova Gorica, Gori­ška knjižnica, 1979, str. 117–127. 
Posvetovanje slovenskega etnološkega društva v Novi Gorici. – PrimSrec, 4/1980, št. 21–22, str. 170–171. 
O datumu izida Speransove knjige. – ZC, 23/1979, str. 568–569. Nove izdaje Pregljevih zgodb o mostarskem zdravniku Muzniku, PDk, št. 218, 21. 9., str. 5–6. 
Posvetovanje zgodovinarjev o vlogi taborskega gibanja na Slovenskem. – PDk, št. 218, 21. 9., str. 5–6. Iz delovanja muzeja v Kromberku. – PDk, št. 230, 5. 10., str. 4. Zgodovina NOB na Idrijskem in Cerkljanskem. – PDk, št. 230, 5. 10., str. 4 in 7. Por. 
Vsestransko delovanje Goriškega muzeja v Kromberku. – PDk, št. 233, 9. 10., str. 3. Slovenska prireditev na zahodu Brd. – PDk, št. 242, 19. 10., str. 5. O prireditvi 22. 6. 1890 v Mirniku. 
Goriška Srecanja 1979. – Gor Ltk, 7/1980, str. 279–280. O strokovnem posvetovanju Goriška srecanja (9. in 10. 11. 1979). 
Ludvik Zorzut. – Gor Ltk, 7/1980, str. 281–282. Ob smrti treh družbenopoliticnih delavcev. – Gor Ltk, 7/1980, str. 282–285. Ob smrti Jožeta Štruklja Miloša, Bogomila Vižintina Mila in Jožeta Primožica Miklavža. 
Archeografo Triestino. – Gor Ltk, 7/1980, str. 289. O zv. 38/1978. Atti. Centro di ricerche storiche, Rovigno. – Gor Ltk, 7/1980, str. 289–290. Por. o zv. 7/1976–9/1978. 
Memorie storiche Forogiuliesi. – Gor Ltk, 7/1980, str. 285–286. Por. o zv. 58/1978. Forum Julii. – GorLtk 7/1980, str. 292. Por. o zv. 4/1980. Šentviška planota. Ljubljana, Zavod SRS za spomeniško varstvo, 1980, 29 strani. 
Zbirka vodnikov 107. Dopolnjeni clanek, objavljen v JKol 1977 (str. 200–215). 
Ponatis dveh Trinkovih temeljnih del o Beneški Sloveniji in Reziji. – PDk, št. 266, 
16. 11., str. 6 in 8. Ob dveh obcasnih razstavah v Goriškem muzeju v Kromberku. – PDk, št. 26. 11., str. 3. 
Južnotirolska revija o nemških jezikovnih otokih na Slovenskem. – PDk, št. 290, 14. 12., str. 8. O pisanju revije Der Schlern. 
1981 
Marija Rutar (1903–1979) – sodelavka Jadranskega koledarja. – JKol 1981, str. 
187–188. Poskus ustanovitve telovadnega društva »Južni sokol« v Trstu (1869). – JKol 1981, str. 221–225. 
Nov Trinkov koledar. – Delo, št. 6, 10. 1., str. 6. 
Lanske pridobitve na razstavi v muzeju kromberškega gradu. – PDk, št. 45, 22. 2., str. 5. Gibanje slovenskih katolicanov v 19. in 20. stoletju na Goriškem. – PDk, št. 63, 15. 
3., str. 5. 
»Soca« je bila na Goriškem dolga desetletja pobudnik in aktivni udeleženec naših dogajanj. – PDk, št. 81, 5. 4., str. 5 in 8. O casniku Soca. Slovensko-italijanski odnosi v avstrijskem Primorju v šestdesetih letih 19. stoletja. 
– Kron, 18/1980, str. 183–190. Umrl je dr. Miroslav Pahor. – PDk, št. 105, 5. 5., str. 7. O mladosti premskega vojaka dr. Karla Lavrica. – Bistriški zapisi, 1/1980, št. 1, str. 
25–28. 
Uvod. – V: Most na Soci 1880–1980 – sto let arheoloških izkopavanj. Nova Gorica, GM, 1980, str. 2. Krajevni zbornik o Ilirski Bistrici in Marezigah. – PDk, št. 128, 31. 5., str. 8. Razstava ob jubileju. Sto let arheoloških raziskovanj v Mostu na Soci. – NRazgl, št. 
11, 12. 6., str. 325. Zamejci v skupnem prostoru. – Delo (SP PP29), št. 158, 11. 7., str. 27. O razmerah pri ZTT . Umrl je dr. Tone Zorn. – PDk, št. 170, 19. 7., str. 4. Taborsko gibanje na Primorskem. – PrimSrec, 5/1981, št. 27–28, str. 178–181. »Divaški prag« svojstven prispevek k poznavanju krajevne problematike. – PDk, št. 
193, 15. 8., str. 5. Maks Zadnik: Zgodovina avtomobilske organizacije v Sloveniji. – PDk, št. 229, 27. 9., str. 5. 
Jubilejni Idrijski razgledi. – PDk, št. 241, 11. 10., str. 5. 
Pismo Josipa Godine Verdelskega Franu Levstiku v septembru 1861. – PDk, št. 253, 25. 10., str. 5. Avgustu Dugulinu - Maksu Potokarju v spomin. – PDk, št. 254, 27. 10., str. 3. Slovensko katoliško politicno gibanje na Goriškem. – V: I cattolici isontini nel XX. 
secolo, 1. Dalla fine del’800 al 1918. Gorizia, Casse rurali ed artigiane, 1981, str. 
91–100. Zapis ob 120-letnici slovenskega prošta Mihaela Verneta. – PDk, št. 263–265. Z naslovom Potopisec in zgodovinar Mihael Verne, ponatis PCP (str. 254–265). 
Valianijevo predavanje o razpadu Avstro-Ogrske. – PDk, št. 265, 8. 11., str. 4. 
Knjiga »Po jamborni cesti …« nam govori, da smo Slovenci polnokrven pomorski narod. – PDk, št. 271, 17. 11., str. 5. Avtor Miroslav Pahor. Petindvajset let Goriškega muzeja. – Argo, 18–19/1981, str. 11–16. 
1982 
Ob stoletnici Godinove in Silove zgodovine Trsta in okolice. – JKol 1982, str. 108–116. 
Malo »mittelevropskega« duha pri Italijanih, ko gre za problematiko tu živecih Slo­vencev. – PDk, št. 14, 17. 1., str. 5–10. Na clanek odgovoril goriški tednik Voce Isontina1(30. 1. 1982). Primorski biografski leksikon. – Delo, št. 16, 21. 1., str. 9. Ob smrti treh sodelavcev »Goriškega letnika«. – GorLtk, 8/1981, str. 323–326. Ob 
smrti Draga Pahorja, dr. Miroslava Pahorja in dr. Toneta Zorna. 
Avgust Dugulin - Maks Potokar. – GorLtk 8/1981, str. 326–327. Arheografo triestino. – GorLtk, 8/1981, str. 331. Por. o zv. 39/1979 in 40/1980. Atti. Centro di ricerche storiche Rovigno. – GorLtk, 8/1981, str. 334. Por. o zv. 10/1979– 
1980. 
Atti dei civici musei di storia ed arti in Trieste. – GorLtk, 8/1981, str. 334–335. Por. o zv. 9/1976–1977. 
Atti dei civici musei di storia ed arti in Trieste. – GorLtk, 8/1981, str. 335. Por. o zv 10/1978–1979. 
Forum Julii. – GorLtk 8/1981, str. 339–340. Por. o zv. 5/1981. Memorie storiche Forogiuliesi. – GorLtk, 8/1981, str. 340–341. Por. o zv. 59/1979. Metodi e ricerche. – GorLtk, 8/1981, str. 341. Por. o zv. 1/1980. Quaderni giuliani di storia. – GorLtk, 8/1981, str. 341–342. Por. o zv. 1/1980. Qualestoria. –GorLtk, 8/1981, str. 342. Por o zv. 9/1981. Jezik slovenski tone? – Delo, št. 24, 30. 1., str. 26. Vodnik po goriškem Travniku izpod peresa Verene Koršic. – PDk, št. 66, 30. 3., str. 3. Una storia insieme? – Voce Isontina, št. 20, 15. 5., str. 4. Polemika s tednikom Voce Isontina 
(15. in 29. 5. 1982). 
Prizadevanje za cim popolnejšo sliko slovenskega tiska na Primorskem. – PDk, št. 111, 30. 5., str. 5. 
Skrb slovenskih in furlanskih zgodovinarjev za dogajanje v prostoru sosedskega na­roda. – PDk, št. 136, 4. 7., str. 5. Z naslovom Kratek pregled stikov med furlanskimi in slovenskimi zgodo­vinarji ponatis v ZZR (str. 129–133). 
Seminar »I cattolici isontini nel XX. secolo«. – ZC, 36/1981, str. 309–310. Razstavni katalog – prispevek k zgodovini Goriškega. – PrimSrec, 6/1982, št. 34, str. 230–231. Razstava o casu Marije Terezije. 
Tržaško vprašanje. – PrimSrec, 6/1982, št. 34, str. 231–232. O knjigi Diega de Cast ra. 
Razstava Goriške knjižnice »Franceta Bevka« o tisku na Primorskem do konca prve svetovne vojne. – PrimSrec, 6/1982, št. 34, str. 235–236. V goriškem centralnem semenišcu se je v prejšnjem stoletju ustvarjalo prijateljstvo 
med slovenskimi in hrvaškimi bogoslovci. – PDk, št. 154, 25. 7., str. 5. 
Pomoc strokovnjakov iz Slovenije pri obnovi furlanskih spomenikov. – PDk, št. 158, 30. 7., str. 3. Soška dolina v besedi in podobi. – PDk, št. 69, 12. 8., str. 4. O knjigi Zorka Fona. Dve razstavi v Solkanu. – PDk, št. 200, 17. 9., str. 3. Diskusijski prispevek k proucevanju italijansko-slovenskih odnosov na Primor­
skem. – PrimSrec, 6/1982, št. 35, str. 297–298. 
Hvalevredno obujanje zgodovine šol v številnih priložnostnih brošurah. – PDk, št. 232, 24. 10., str. 5. Priprave na 100-letnico rojstva J. Štruklja. – Delo (SP PP29), št. 259, 6. 11., str. 23. 
Opozorilo, da gre za Mihaela Štruklja. 
V Gorici je pred prvo svetovno vojno kot dijak Milko Kos zacel preucevati sloven-sko zgodovino. – PDk, št. 268, 5. 12., str. 5 in 8. 
O kontrarevoluciji na Primorskem. – PrimSrec, 6/1982, št. 36, str. 391–392. Vipavski vojak Štefan Kociancic, veliki jezikoslovec in zgodovinar. – PDk, št. 275, 14. 12., str. 4 in 8. 
1983 
Primorski Slovenci in istrski Hrvati med leti [letoma] 1848–1880. – JKol 1983, str. 
112–116. Slovenci na Goriškem med leti [letoma] 1900 in 1915. – PDk, št. 3–8. Ponatis v PCP (str. 152–164). 
Ob izidu izbranega dela zgodovinarja Franca Kosa. – PDk, št. 24, 30. 1., str. 6. Izbrana dela zgodovinarja. – PrimSrec, 7/1983, št. 38, str. 113 –114. O dr. Francu Kosu. Zgodovinopisje o politicnem življenju primorskih Slovencev v drugi polovici 19. 
stoletja. – GorLtk, 9/1982, str. 37–52. 
4. Goriška srecanja (1982). – GorLtk, 9/1982, str. 208–209. O strokovnem sest anku Goriška srecanja (17. in 18. 12. 1982). 
Stanko Murovec. GorLtk, 9/1982, str. 211–212. Archeografo triestino. – GorLtk, 9/1982, str. 221. Por. o zv. 41/1981. 
Atti dell’accademia a scienze, Lettere e Arti di Udine. – GorLtk, 9/1982, str. 223– 
224. Por. o zv. 73/1980. Atti dell’accademia a scienze, Lettere e Arti di Udine. – GorLtk, 9/1982, str. 224. 
Por. o zv. 74/1982. 
Forum Juli. – GorLtk, 9/1982, str. 230–231. Por. o zv. 6/1982. Memorie storiche Forogiuliesi. – GorLtk, 9/1982, str. 233. Por. o zv. 60/1980. Memorie storiche Forogiuliesi. – GorLtk, 9/1982, str. 233–234. Por. o zv. 61/1961. Quaderni giuliani di storia, – GorLtk, 9/1982, str. 235–236. Por. o zv. 2/1981. Qualestoria. – GorLtk, 9/1982, str. 236. Por. o zv. 10/1982. Štefan Kociancic (1818–1883) – ob stoletnici smrti. – Dnevnik, št. 164, 18. 6., str. 
10–11. 
85 let zadružnega gibanja solkanskih mizarjev. – PDk, št. 161, 162, 164, 166, 168 in 170. Brošura o Podnanosu in heroju Vojku. – PDk, št. 176, 29. 7., str. 9. [Vzeti v roke]. – Teleks (št. 31, 4. 8., str. 6. Por. o knjigi Marka Waltritscha o zgodovini bancništva 
na Goriškem. 
Pokrajinski arhiv v Novi Gorici hrani dokumente severne Primorske. – PDk, št. 
211, 9. 9., str. 9. S širokim zamahom v jesenske kulturne dejavnosti. – Gospodarstvo (Trst), št. 1459, 7. 10., str. 7. 
Teleks (Odmevi), št. 39, 20. 10., str. 4. O goriškem nadškofu Antoniu V. Bommarcu. Ponatis partizanske knjige »Leto borb ob Soci«. – PDk, št. 249, 23. 10., str. 9. Številka o IX. Korpusu. – Prim Srec, 7/1983, štev 41–42. Besedilo na ovitku. Knjiga o slovenskem bancništvu in hranilništvu na Goriškem. – PrimSrec, 7/1983, 
št. 43, str. 366. O tolminskih kmeckih puntih in o zgodovinskosti v Bevkovem delu. – V: Fran­
ce Bevk, borec in pisatelj. Ljubljana, Plenum kulturnih delavcev OF Nova Gori­ca1980, 1983, str. 62–67. V Novi Gorici razstava knjig o NOB. – PDk, št. 281, 30. 11., str. 9. Umrl je Vladimir Gradnik. – PDk, št. 293, 14. 12., str. 8. Novi zbornik o partizanski bolnišnici Franji. – PrimSrec, 7/1983, št. 44, str. 435. Novogoriški arhiv. – PrimSrec, 7/1983, št. 44, str. 437–438. 
1984 
Ob 100 letnici rojstva Jožeta Srebrnica. – JKol 1984, str. 128–136. 
Primorski slovenski biografski leksikon. – Delo, št. 14, 19. 1., str. 7. 
Sovodenjski zbornik 1983. – Delo, št. 26, 2. 2., str. 7. 
Ob goriškem simpoziju o Štefanu Kociancicu. – PDk, št. 27, 2. 2., str. 8. 
Ob 100-letnici rojstva in 40-letnici smrti Jožeta Srebrnica (1884–1944). – Komu­
nist, št. 10, 9. 3., str. 22. 
[Izjava o Silvestru Komelu]. – Prim Srec, 8/1984, št. 45, str. 20–21. Camillo Medeot (1900–1983). – Prim Srec, 8/1984, št. 45, str. 50–52. Boj po zmagi. – PrimSrec, 8/1984, št. 45, str. 60–61. O knjigi Janka Beltrama Tukaj je Jugoslavija. O novem turisticnem prospektu »Posocje«. – PDk, št. 83, 7. 4., str. 9. [Predgovor.] – V: Silvest er Komel, Retrospektivna razstava. Nova Gorica, GM, 
1984, str. 3. 
Mednarodni znanstveni simpozij o Štefanu Kociancicu. – PrimSrec, 8/1984. št. 46, str. 135–137. Trnovski gozd. – V: 10. partizanski pohod delavcev LB NB Slovenije, »Po poteh IX. 
korpusa«, Trnovo pri Gorici, 26. maja 1984, str. 1–7. Strokovno srecanje o Matiji Vertovcu. – PDk, št. 125, 26. 5., str. 9. Il contributo alla cultura slovena. – V: Stefano Kociancic (1818–1883): un eccle­
siastico al servizio della cultura fra Sloveni e Friulani, Gorizia 1984, str. 37–44. Z naslovom Štefan Kociancic (1818–1883) in njegov pomen za Slovence ponatis v PPB (str. 47–57). 
Bibliografia delle opere in ebraico. – V: Stefano Kociancic (1818–1883) ..., str. 109. 
Bibliografia delle opere in sloveno. – V: Stefano Kociancic (1818–1883) ..., str. 111– 130. Števerjan. – Delo, št. 137, 14. 6., str. 7. O knjigi Marjana Terpina. Slovenska osnovna šola »Josip Abram« v Pevmi. – Delo, št. 149, 28. 6., str. 9. Delni 
ponatis v PDk, št. 202, 25. 9. 1984, str. 9. 
O zgodovini planinstva na Goriškem. – V: 35 let Planinsko društvo Nova Gorica. Otvoritev planinskega doma pri Krnskih jezerih (1385 m). Nova Gorica, Organi­zacijski odbor, 1984, str. 5–8. 
Mala antologija Krnskega pogorja. –V: 35 let Planinsko društvo Nova Gorica ..., 
str. 9–15. Koristna priložnostna publikacija. – Delo, št. 184, 9. 8., str. 8. Ponatis v PDk, št. 214, 8. 9. 1984, str. 9. 
Kratek oris zgodovine obrtništva na Goriškem. – Goriški obrtnik (Nova Gorica), 
1/1984, št. 1, str. 8. Deveta knjiga založbe Adamo v Gorici. – Prim Srec, 8/1984, št. 49, str. 262. O Seifer­tovi knjigi Isonzo. 
Švicarski zbornik o idrijskih zdravnikih Hacquetu in Scopoliju. – PDk, št. 219, 14. 9., str. 9. Nov prispevek k poznavanju dela Štefana Kociancica. – PDk, št. 249, 13. 10., str. 9. 
Kratke vesti iz Goriškega muzeja. – PDk, št. 250, 20. 10., str. 9. Nekaj pripomb k Pregljevi podobi zdravnika dr. Muznika. – V: Esteuropa, 1, Udi­ne, Universitŕ, 1984, str. 107–112. 
Lo storico goriziano Milko Kos (1892–1972). – Studi Goriziani, 59/1984, str. 65– 
71. Ponatis v VcA (str. 182–190). 
Pesmarica bratov Miladinov v prevodu Štefana Kociancica. – Gospodarstvo (Trst), št. 1513, 16. 11., str. 13. 
Prispevek Marka Waltritscha h goriškemu krajevnemu zgodovinopisju. – Prim­Srec, 8/1984, št. 30, str. 320–321. 
1985 
Starinoslovska srecanja Tume in Srebrnica. – JKol 1985, str. 105–111. 
Slovenska narodna politicna zavest na Primorskem pred letom 1848. – GorLtk, 10/1983, str. 61–73. Goriška pricevanja. V: Goriška pricevanja. Ljubljana-Nova Gorica, str. 3–7. Razstavni 
katalog. 
Zgodovina. – V: Goriška pricevanja ..., str. 47–54. 
Slovo od gimnazije. – Žarometi] glasilo NŠC Nova Gorica, 1984/1985, št. 1, str. [cikl]. Ponatis z naslovom Namesto uvoda v ZZR (str. 7–9). Pocastitev devetdesetletnice rojstva profesorja dr. Milka Kosa. – ZC, 38/1984, str. 133, Nagovor Branka Marušica. – ZC, 38/1984, str. 138–139. Pocastitev prof. Milka Kosa. Razgovor z uredniki nekaterih listov, ki so na Primorskem izhajali po osvoboditvi. 
– PrimSrec, 9/1985, št. 53, str. 195–200. Juraj Dobrila in njegova goriška leta. – V: Juraj Dobrila: istarski preporoditelj (1812–1882). Pazin in Pula, Organizacijski odbor in drugi, 1885, str. 107–114. Po-natis v PCP (str. 280–288). 
Dr. Ivo Juvancic – ena osrednjih osebnosti primorskega življenja našega stoletja. – 
PDk, št. 210, 21. 9., str. 9. Primorski cas pretekli: prispevki za zgodovino Primorske. Koper-Trst- Nova Gorica, Lipa in drugi, 1985, 407 strani. 
Primorska vedno v ospredju Rejcevega zanimanja. – PDk, št. 222, 5. 10., str. 9. O Albertu Rejcu. 
Zgodovinski pregled. V: Triglavski narodni park, Bled 1985. Marušic soavtor poglavja na straneh 182–193. Vodic je izšel tudi v angleškem prevodu (1987), soavtor prevoda na straneh 208–217. 
Sodelovanje Primorskih srecanj z revijo Iniziativa Isontina. – PDk, št. 252, 9. 11., 
str. 9. Petar Strcic, zgodovinar, sodelavec cakavskega sabora. – PrimSrec, 9/1985, št. 57, str. 402–405. 
Goriški sprehodi. – PrimSrec, 9/1985, št. 57, str. 445. O knjigi Marize Perat. 
Kje je meja med poklicnim zgodovinopisjem in amaterizmom? –PDk, št. 260, 20. 11., str. 8. O »venetskem« veceru v Tolminu. »Pohod lacnih«. – V: Skupni slovenski kulturni prostor. Nova Gorica, Plenum kul­
turnih delavcev OF, 1985, str. 76–78. Ponatis v ZZR (str. 73–77) in v PDk (št. 92, 14. 8. 2005, str. 16). 
1986 
Slovensko-furlanski kulturni stiki. – JKol 1986, str. 33–36. 1848–1849: Sloveni e Italiani da Trieste a Gorizia. – La battana (Reka), 22/1985, št. 78, str. 5–22. 
Arduino Cremonesi. – GorLtk, 11/1984, str. 215–216. Rudi Hönn. – GorLtk, 11/1984, str. 217–218. Archeografo Triestino. – GorLtk, 11/1984, str. 221–222. Por. o zv. 42/1982. Archeografo Triestino. – GorLtk, 11/1984, str. 222. Por. o zv. 43/1983. Atti dell’accademia di scienze, lettere ed arti di Udine. – GorLtk, 11/1984, str. 225. 
Por. o zv. 75/1982. 
Atti dell’accademia di scienze, lettere ed arti di Udine. – GorLtk, 11/1984, str. 225. 
Por. o zv. 76/1983. 
Jadranski zbornik. – GorLtk, 11/1984, str. 227. Por. o zv. 11/1979–1981. Memorie storiche forogiuliesi. – GorLtk, 11/1984, str. 228. Por. o zv. 62/1982. Memorie storiche forogiuliesi. – GorLtk, 11/1984, str. 228. Por. o zv. 63/1983. Quaderni giuliani di storia. – GorLtk, 11/1984, str. 234–235. Por. o zv. 3/1982. Akademik Bogo Grafenauer, sedemdesetletnik. – PDk, št. 65, 19. 3., str. 9. La storiografia slovena sulla prima guerra mondiale. – Qualestoria, 14/1986, št. 
1–2, str. 260–266. 
Kronološki pregled Srebrniceve življenjske poti. – V: Jože Srebrnic, narodni heroj (1884–1944). Koper-Trst-Nova Gorica, Lipa in drugi, 1986, str. 119–123. Bibliografija del Jožeta Srebrnica. – V: Jože Srebrnic ..., str. 124–125. Bibliografija objav o Jožetu Srebrnicu. V: Jože Srebrnic ..., str. 126–131. Slovenski in italijanski pisci osvetlili lik Jožeta Srebrnica. – PDk, št. 112, 14. 5., str. 9. O Kromberku in Lokah skozi zgodovino. – V: Kronika krajevne skupnosti Krom-
berk-Loke. Kromberk-Loke, KrS, 1986, str. 11–16. Izbrana dela goriškega rojaka. – PrimSrec, 10/1986, št. 62, str. 239–240. O prof. Milku Kosu. Na prvo obletnico smrti dr. Iva Juvancica. – PDk, št. 197, 22. 8., str. 8. Zgodovinska razstava o obcinah na Goriškem. – PrimSrec, 10/1986, št. 63, str. 
290–291. Just Perat ali pot do novinarja. – PrimSrec, 10/1986, št. 63, str. 299. Še o Primožu Trubarju ter o reformaciji na Goriškem. – PrimSrec, 10/1986, št. 63, 
str. 301–302. »Gozdovnik Pešendaš« je knjiga spominov na predvojna in vojna leta v Ljubljani. 
– PDk, št. 202, 28. 8., str. 9. O knjigi Rudija Hönna. 
V Španiji za svobodo. – PDk, št. 205, 31. 8., str. 9. O knjigi Marca Puppinija. O Sedejevem delu in osebnosti bo treba še razpravljati. – PDk, št. 228, 27. 9., str. 6. Bogata razstava o Tolminski v številnih monografskih obdelavah. – PDk, št. 237, 8. 
10., str. 9. Kraj, ki je izgubil svoje ime. – Nedeljski dnevnik, št. 1306, 17. 10., str. 22. O Solkanu. [Zahvala.] – Argo, 1986, št. 23–24, str. 152. Ob prejemu Valvasorjeve nagrade. Graziadio Isaia Ascoli e gli Sloveni. – V: G. I. Ascoli, attualita del pensiero a 150 
anni della nascita. Firenze, Licosa, 1986, str. 63–70. Ponatis v VcA (str. 62–71). 
Simpozij o dr. Francišku B. Sedeju v Rimu. – PrimSrec, 10/1986, št. 64–66, str. 
393–394. Obogatitev planinske literature. – PrimSrec, 10/1986, št. 64–66, str. 416. O Strojinovi brošuri Prvi cez steno. 
Odmevi. – Borec, 38/1986, št. 11, str. 612–614. O knjigi Branka Babica. 
1987 
Slovenski periodicni tisk na Goriškem. – JKol 1987, str. 223–232. Primorski slovenski biografski leksikon. – Delo (KL), št. 11, 15. 1., str. 3. Trst 1941–1947. Od italijanskega napada na Jugoslavijo do mirovne pogodbe. – 
PrimSrec, 11/1987, št. 67–68, str. 46–47. Por. 
[Diskusija]. – V: Giuseppe Srebrnic, parlamentare, antifascista, partigiano (Gorizia 1884–1944), Udine 1987, str. 87–88. Prosp etto cronologico della vita di Srebrnic. – V: Giuseppe Srebrnic, parlamentare 
..., str. 97–100. Scritti di Giuseppe Srebrnic. – V: Giuseppe Srebrnic, parlamentare..., str. 101–102. Scritti su Giuseppe Srebrnic. – V: Giuseppe Srebrnic, parlamentare..., str. 103–107. Tolminska v zgodovinopisju. – ZC, 41/1987, str. 27–34. Poskus pregleda zgodovinopisja ob slovenski zahodni meji. – ZC, 41/1987, str. 
139–146. 
Spremna beseda. – V: Alojz Zidar, Doživetja tigrovca partizana. Koper-Trst, Lipa in ZTT, 1987, str. 7–12. Oskar Kogoj v Ferrari. – PrimSrec, 11/1987, št. 71–72, str. 279. Prikaz osebnosti kardinala Jakoba Missie. – PDk, št. 224, 23. 9., str. 9. 100-letnica citalnice na Malem Lošinju. – PDk, št. 262, 6. 11., str. 9. Bollettino dell’associazione Amici di Venzone. – GorLtk, 12–14/1985–1987, str. 
332. O zv. 12–13/1983–1984. Por. 
Jadranski zbornik. – GorLtk, 12–14/1985–1987, str. 335–336. Por. o zv. 12/1982–1985. Memorie storiche Forogiuliesi. – GorLtk, 12–14/1985–1987, str. 336. Por. o zv. 64/1984. Il Noncello. – GorLtk, 12–14/1985–1987, str. 336–337. Por. o zv. 58–59/1984. Quaderni cividalesi. – GorLtk, 12–14/1985–1987, str. 337. Por. o zv. 12/1985. Quaderni cividalesi. – GorLtk, 12–14/1985–1987, str. 337. Por. o zv. 13/1986. Goriška in Beneška Slovenija. – V: Pozdravi iz slovenskih krajev. Ljubljana 1987, 
str. 314–351. Druga izdaja izšla leta 1990. 
J. Evangelista Kreka tudi v Mariboru rešujejo iz pozabe. – Delo (SP PP29), št. 282, 
5. 12., str. 25. Z zlatimi crkami: življenjske usode in dela velikih primorskih mož. Trst-Koper, ZTT in Lipa, 1987, 310 strani. 
Šestdeset let Toneta Ferenca. – PDk, št. 301, 23. 12., str. 9. Slovenci v prvi svetovni vojni. – V: Janez Mesesnel, Soška fronta. Ljubljana, Prešer-nova družba, 1987, str. 283–298. 
1988 
Kultura pri Slovencih na Primorskem v 19. stoletju. – JKol 1988, str. 149–160. O slovenskem planinstvu in naši zgodovini. – PDk, št. 65, 23. 3., str. 9. Knjiga o furlanskih posojilnicah. – Delo, št. 70, 24. 3., str. 8. Knjiga Marka Waltritscha. Sitarjeva knjiga o stotih slovenskih znanstvenikih. – PDk, št. 66, 24. 3., str. 11. Po Prešernu [epigram]. – Delo (KL), št. 88, 14. 4., str. 7. Namenjen Zoranu Policu. Ali res hocemo skupni slovenski kulturni prostor. – Delo (SP PP 29). št. 90, 16. 4., 
str. 18. Objava piranskega mestnega statuta. – PDk, št. 93, 28. 4., str. 11. Por. Turisticni nagelj za franciškane na Kostanjevici nad Novo Gorico. – Delo (SP 
PP29), št. 123, 28. 5., str. 18. 
Jadran Ferluga, univerzitetni profesor, bizantolog. – PrimSrec, 12/1988, št. 82–83, str. 318–320. Znanstveno srecanje »Citaonicki pokret u jugoslavenskim zemljama u XIX sto­
ljecu«. – ZC, 42/1988, str. 138–139. Ponatis v: Citaonicki pokret u jugoslovenskim zemljama u XIX. stoljecu povodom stote obljetnice Hrvatske citaonice na Malom Lošinju, Mali Lošinj-Rijeka 1990, str. 316–317. 
Usoda primorskega rojaka v drugi svetovni vojni. – PrimSrec, 12/1988, št. 84–85, str. 461. O spominih Antona Torkarja. 
Slovenski tisk v Argentini. – PrimSrec, 12/1988, št. 84–85, str. 464. O enakopravnosti naroda in narodnosti v SFRJ. – PDk, št. 191, 1. 9., str. 9. O v angleš-cini objavljeni knjigi dr. Silva Devetaka. 
Goriška na prelomu 19. in 20. stoletja. – V: Missiev simpozij v Rimu. Celje, CMD, 1988, str. 135–148. 
Cenjeni gospod urednik! – Novi list (PU), št. 1.657, 1. 9., str. 5. O pisanju Jožka Šavlija. Pietro Zoratto, La stampa cattolica italiana e slovena a Trieste. – ZC, 42/1988, str. 305–306. Por. 
Vincenco Marini, Fondo archivistico Leopoldo Gasparini Regesto. – ZC, 42/1988, str. 307. Por. Trieste religioso nel 25° di sacerdozio di Pietro Zoratto. – ZC, 42/1988, str. 307– 
308. Por. 
Primorski Slovenci i istarski Hrvati od 1848–1880. – V: Pazinski memorijal, 17/1988, str. 19–25. Spomin na neka primorska srecanja. – PrimSrec, 12/1988, št. 86, str. 490–492. Po-
natis v ZZR (str. 78–85). 
Pocastitev prvega goriškega nadškofa. – PrimSrec, 12/1988, št. 86, str. 563. Zgodovinska knjiga ob 40. obletnici informbiroja. – PrimSrec, 12/1988, št. 86, str. 571–572. Por.o knjigi Jožeta Pirjevca Tito, Stalin in Zahod. 
[Uvod.] – V: Peter Stres, Oris delovanja enotnih sindikatov na Primorskem (1945– 1947). Nova Gorica, Obcinski sindikalni svet, 1988, str. 5–8. Bilo je 18. oktobra 1868. – PDk, št. 231, 18. 10., str. 9. O šempaškem taboru (1868). 
Nova Gorica. Založba Motovun, 1988, 144 strani. Knjiga je v celoti izšla istocasno v anglešcini, italijanšcini in nemšcini. 
Jakob Volcic v Gorici (1840–1842). – V: Jakob Volcic in njegovo delo: zbornik pri­spevkov in gradiva. Jakov Volcic i njegovo delo. Zbornik priloga i grade. Pazin-Lju­bljana, Istarsko književno društvo » Juraj Dobrila« in drugi, 1988, str. 25–27. 
La cultura degli Sloveni del Litorale nell’Ottocento. – V: La cultura slovena nel Lito­rale. Atti del seminario di studio dell’Istituto di storia sociale e religiosa di Gorizia, ottobre-novembre 1986. Gorizia, ISSR, 1988, str. 9–30. Dopolnjeni ponatis v VcA (str. 72–99). 
1989 
Prva svetovna vojna po skušnjah in zgodovinskih spominih ljudi na Primorskem. – 
JKol 1989, str. 121–126. Janez Kramar, Izola, mesto ribicev in delavcev (Koper, 1987). – NRazgl, št. 1, 13. 1., str. 5–6. Por. 
Mario Visintini, Storia friulana e vita nazionale nei nomi delle strade. – Kron, 36/1989, str. 268. Por. Guida agli archivi e biblioteche del Friuli e Venezia Giulia. – Kron, 36/1989, str. 
268. Por. Antifascismo e Resistenza nel Friuli Occidentale. – Kron, 36/1989, str. 269. Por. Bibliografia storica friulana (1895–1915). – Kron, 36/1989, str. 271. Por. Orietta Altieri, Societŕ, ambiente a Capriva del Friuli tra Sett ecento e Ott ocento. 
– Kron, 36/1989, str. 271–272. Por. Silvio Domini, Staranzano. – Kron, 36/1989, str. 272. Por. Spazi della storia, spazi della memoria. – Kron, 36/1989 str. 272–273. Por. Tone Majnik, tigrovec in partizanski borec. – PrimSrec, 13/1989, št. 89–90, str. 
56–58. Doberdob v zapisih kot pomembno kulturno dejanje. – Delo, št. 32, 9. 2., str. 15. Natancen pregled zgodovine Cerkve od zacetkov do Gregorja Velikega. – PDk, št. 
57, 9. 3., str. 13. 
Novogoriške prireditve, posvecene obujanju zgodovinskega spomina. – PDk, št. 71, 25. 3., str. 11. O »uradnosti«. – Delo (KL), št. 80, 6. 4., str. 15. Polemika z Jožkom Šavlijem. Skalnica bo nova turisticna tocka. – Delo (SP PP 29), št. 94, 22. 4., str. 29. Kette, prvi naš pesnik za Prešernom«. – PDk, št. 98, 26. 4., str. 9. Ponatis iz knjige 
Z zlatimi crkami(1987, str. 116–118). 
L’ambiente sociale e politico del Goriziano. – V: Lojze Bratuž, 50 anni dopo. Po 50. letih. Gorizia-Gorica, Goriška pokrajina, 1989, str. 17–33. 
Socialne in politicne razmere na Goriškem. – V: Lojze Bratuž ..., str. 17–31. Zgodovina in zgodovinska veda ob slovenski meji v letu 1988. – Kron, 37/1989, str. 139–142. 
Janez Kramar, Izola, mesto ribicev in delavcev. Koper 1987. – Kron, 37/1989, str. 
162–163. Por. Idrijsko zdravstvo od nastanka do danes. – PDk, št. 137, 14. 6., str. 9. O knjigi Jožeta Pfeiferja. 
Mednarodno stalno srecanje »Italija in Avstrija: Novo poglavje zgodovine«. – ZC, 
43/1989, str. 129. Prispevki za zgodovinski pregled slovenske prisotnosti na Goriškem. – PrimSrec, 13/1889, št. 98, str. 533–536. 
Italijanska okupacija Posocja (1915–1917). – ZC, 43/1989, str. 231–240. Ponatis v ZS (str. 213–223). 
Dr. Ivo Juvancic. – GorLtk, 15–16/1988–1989, str. 219–220. Forum Julii. – GorLtk 15–16/1988–1989, str. 234. Por. o zv. 7/1983, zv. 8/1984 in zv. 9/1985. 
Il Noncello. – GorLtk15–16/1988–1989, str. 234. Por. o zv. 60 in zv. 61/1985. Še o Sveti gori pri Gorici. – Delo (PB), št. 249, 26. 10., str. 11. La rivolta dei contadini goriziani (il »Tumulto dei Tolminotti«) nella storiografi a 
italiana. – Studi Goriziani, 69/1989, str. 57–68. Inteletualli di frontiera. – ZC, 43/1989, str. 462–463. Por. Je pomembna izbira materiala, ko oblikuješ zgradbo? Cemu unicevati obstojeco 
revijo? – PrimSrec, 13/1989, št. 101, str. 874–875. 
Veliki tolminski upor leta 1713. – V: Ubald Vrabec, Tolminski puntarji, opera. Go-rica, SSO, 1989, str. 4–6. Primorska in jugoslovansko vprašanje. – Jugoslavenski istorijski casopis, 24/1989, 
št. 1–4, str. 153–156. Ponatis v ZZR (str. 61–66). O rdeci zvezdi. – Demokracija (Ljubljana), št. 15, 26. 12., str. 15. 
1990 
Jugoslovanska historiografija o Julijski krajini med obema vojnama. – JKol 1990, str. 97–100. 
Trdoživost nabrežinskega hranilništva. – Delo (KL), št. 20, 25. 1., str. 14. Poskus krajevne monografije. – Delo (KL), št. 26, 1. 2., str. 13. Por. o dvojezicnem zborniku Piedimonte-Podgora. 
La rivolta dei contadini goriziani nell’anno 1713. – Annali di storia isontina, 
3/1990, str. 37–54. Zgodovinski spomini. Novogoriške volitve leta 1969. – Demokracija (Ljubljana), št. 5, 6. 2., str. 7. Z naslovom Novogoriške volitve leta 1969 ponatis v ZZR (str. 92–98). 
Okrogla miza »Primorska 1945–1947«. – PrimSrec 14/1990, št. 104–105, str. 
109–110. Kmecki upor leta 1713 je zajel poleg Tolminske celo Primorsko. – PDk, št. 63, 18. 3., str. 11. 
Ali bo koprska založba »Lipa« preživela? – Demokracija (Ljubljana), št 12, 22. 3., str. 13. 
Uredniške spremembe pri »Primorskem dnevniku«. – Demokracija (Ljubljana), št. 12, 22. 3., str. 13. PDk (PU), št. 70, 27. 3., str. 4. O uredniških spremembah pri PDk. Tolminotti ali Tolminesi? – PDk, št. 85, 13. 4., str. 9. Pazinski memorijal. – ZC, 44/1990, str. 127–128. 
Carl Czörnig med Italijo in Avstrijo. – ZC, 44/1990, str. 132–133. Por. La storiografia jugoslava (1945–1988) sulla Venezia Giulia tra le due guerre. – V: La storiografia sul fascismo locale nell’Italia nordorientale. Udine, IFSML, 1990, str. 78–87. 
Fojba udarja! Ob 45letnici deportacij na Primorskem. – Demokracija (Ljubljana), št. 18, 15. 5., str. 9. Ponatis v ZZR (str. 113–117). 
O deželi ob Cerkniškem jezeru. – PDk, št. 116, 20. 5., str. 13. Iz dopisovanja med J. Vošnjakom in V. Spincicem. V: Arhivski vjesnik (Zagreb), 32/1989, zv. 33, str. 113–123. 
[Odgovor na anketo Z narodno spravo – konec državljanske vojne?]. – Borec, 
42/1990, št. 5–7, str. 667–669. Zgodovina in zgodovinska veda ob slovenski zahodni meji v letu 1989. – Kron, 38/1990, str. 67–72. 
Srecanje »Srednja Evropa v dvajsetih letih: kultura in družba«. – ZC, 44/1990, str. 287–289. Istra kroz stoljeca, 1–8, Pula-Rijeka 1979–1989. – ZC, 44/1990, str. 287–289. Por. 
Darij Bratoš 70-letnik. – PDk, št. 173, 4. 8., str. 9. Spomeniški park na Sabotinu. – PDk (PU), št. 169, 31. 7., str. 8. Odgovoril Zdenko Vogric (PDk, št. 250, 3. 11. 1990). 
Pohod metel. 13. avgust 1950. Ob štiridesetletnici. – Demokracija (Ljubljana), št. 
31, 14. 8., str. 5. France Bevk, kulturnopoliticen delavec. – PrimSrec, 14/1990, str. 689–694. Ponatis v ZZR (str. 31–44). 
Kmecke zahteve na taborih – V: Zbornik tabora v Goriških Brdih, 14. maj 1989. 
Ljubljana, SKZ, 1990, str. 11–14. Prispevek k bibliografiji Franceta Bevka. – V: France Bevk (1890–1970). Idrija, Mestni muzej, 1990, str. 32–34. 
Kobarid 1917 in Slovenci. – V: Vojna v Posocju 1915–1917. Nova Gorica, GM, 1990, str. 12–14. 
O problemu fojb – A proposito di fojbe. – Isonzo/Soca, 1990, št. 14, str. 26–27. Zakaj takšna jezljivost ob predlogu za Spomeniški park na Sv. Valentinu? PDk (PU), št. 276, 4. 12., str. 11. Odgovoril Zdenko Vogric (PDk št. 292, 22. 12. 1990). 
Strokovno srecanje Sveta gora 1539–1989. – V: Sveta gora 1539–1989. Gorica,­GMD. 1990, str. 5–7. Ne samo, kar veleva mu stan ... – PrimSrec 14/1990, št. 114, str. 849–852. 
Druga knjiga Franca Hvala. – PrimSrec, 14/1990, št. 114, str. 944–945. O knjigi Pod Bevkovo Kojco. 
Padoan »Vanni« Giovanni, Un’epopea partigiana alla frontiera tra due mondi, Udine, Del Bianco editore, 1984. – V: Südost-Forschungen (München), 48/1989, str. 276–277. Por. 
1991 
Slovensko-italijanski odnosi od 1797 do 1918. – JKol 1991, str. 73–81. Profesor Vasilij Melik praznoval 70-letnico. – PDk, št. 17, 20. 1., str. 12. Dr. Anton Prijatelj danes 60-letnik. – PDk, št. 25, 30. 1., str. 3. Ponovno o izgonu dr. Franca Mocnika. – Družina, št. 11, 17. 3., str. 8–9. Ponatis v ZZR 
(str. 67–72). 
Tudi za Slovence zanimiva knjiga. – Družina, št. 12–13, velika noc 1991, str. 11. 
Knjiga o Mirku Bulešicu. 
Kdo naj bi rešil Primorce in kakšna naj bi bila cena? – Delo (SP PP29), št., 23. 3., 
str. 30. Tretja knjiga o Primorcih pod fašizmom. – PrimSrec, 15/1991, št. 119–120, str. 445–446. O knjigi Prvi antifašizem v Evropi Milice Kacin Wohinz. 
Citalnice Slovenskem primorju. – V: Citaonicki paket u jugoslovanskim zemljama u XIX. stoljecu povodom stote obljetnice Hrvatske citaonice u Malom Lošinju, Mali Lošinj-Rijeka 1991, str. 113–122. 
[Razprava]. – V: Citaonicki pokret ..., str. 258–259. Zgodovina Slovenca. – Slovenec, št. 6, 1. 7., str. 9. O novonastalem casniku Slovenec. Cesare Balbo v Ljubljani. – ZC, 45/1991, str. 211–215. Ponatis v Venezia una repubblica ai 
confi ni (2004). 
Franc Hvala, Pod Bevkovo Kojco. – IdrRazgl, 36/1991, št. 1, str. 123–124. Por. Razmišljanja ob petkovi slovesnosti na Dobrovem. – PDk (PU), št. 176, 10. 9., str. 
9. O družbeni neenakosti. 
Trije nagovori o preteklosti za današnjo rabo. – PrimSrec, 15/1991, št. 121–122, str. 478–481. Ponatis v ZZR (str. 51–60). 1. Predstavitev knjige o Rižarni Ferruccia Fölkla. 2. Govor pri spomeniku padlim partizanom v Temnici (17. 3. 1991). 3. Poseg na razpravi o Primorcih in OF (Devin, 4. 5. 1991). 
Mario Meneghini, Piero Pisenti. – ZC, 45/1991, str. 513. Por. O narodni zavesti primorskih Slovencev. – PrimSrec, 15/1991, št. 125, str. 787– 
789. Ponatis v ZZR (str. 45–50). »Trnovski gozd – krajina in ljudje«. – PrimSrec, 15/1991, št. 125, str. 842. Prispevek k istrski toponomastiki. – Annales, 1/1991, št. 1, str. 225–236. O TIGR-u in tigrovcih po drugi svetovni vojni. – PrimSrec, 15/1991, št. 125. str. 
948–949. »Calumniare audacter …« – PrimSrec, 15/1991, št. 127, str. 1005. O »venetofi lih«. Ob šestdesetletnici vseskozi »Primorca« Tomaža Pavšica. PDk, št. 261, 31. 12. 
1991, str. 21. 
Uvod. – V: Andrej Marušic, Moj doba in podoba. Gorica, GMD in drugi, 1991, str. 
131–147. Z naslovom Andrej Marušic ponatis v PPB (str. 59–79). Bibliografija objav Andreja Marušic – izbor. – V: Andrej Marušic, Moja doba ..., str. 149–156. 
1992 
Pogovori na fronti. Carzano 1917. Ob 75-letnici – JKol 1992, str. 93–98. 
Primorski dnevnik postal šesti vseslovenski politicno dnevnik? Delo (SP PP29), št. 8, 11. 1., str. 18. Zgodovina in zgodovinska veda ob slovenski zahodni meji v letu 1990. – Kron, 
39/1991, str. 77–81. Še en korak v Evropo brez meja. – Delo (SP PP29), št. 20, 25. 1., str. 18. V Solkanu na tiho odšel grafik Jože Srebrnic. Bil je iz generacije likovnikov 20. in 30. 
let. – PDk, št. 85, 15. 4., str. 8. Ceji v zgodovini. – PrimSrec, 16/1992, št. 131–132, str. 255. O spominih Ljudevita Pivka. O skrivnostnem pogledu Andreja Laharnarja. – Katoliški glas, št. 24, 11. 6., str. 4. Puntarji vstajajo iz pozabe. – Delo (SP PP 29), št. 170, 25. 7., str. 26. V mrežah nacionalizmov (Nelle reti dei nazionalismi). – Isonzo/Soca, 1992, št. 7, 
str. 10. Dissento … Voce Isontina, št. 18, 25. 4., str. 19. O poitalijancevanju slovenskih imen in priimkov. Na Šentviški planoti pred sto leti. – V: Zbornik Šentviške planote ob 800-letnici 
prve omembe župnije Šentviška Gora. Šentviška Gora, Župnijski urad, Šentviška Gora, 1992, str. 35–42. 
Zbornik Šentviške planote. – Delo, št. 227, 1. 10., str. 16. Kršcanski socialisti na Primorskem v Krekovem casu. – V: Krekov simpozij v Rimu. Celje, CMD, 1992, str. 188–194. 
Contributi per una rassegna della presenza storica degli Sloveni nell’Isontino. – V: Etnia e svillupo. Gorizia, ISIG in SLORI, 1992, str. 15–21. Dopolnjeni ponatis v VcA (str. 19–30). 
Pismo Tomažu Pavšicu – V: Kaplje 20 let pozneje, Idrija 1992, str. 106–107. O nekaterih internacionalnih pobudah na Goriškemn dvajsetih letih. – V: La mit­teleuropa negli anni venti: Cultura e societŕ, Gorizia, ICM, 1992, str. 247–250. 
1993 
Publicist Ljudevit Furlan: ob 80-letnici smrti. – JKol 1993, str. 81–88. Ponatis z naslovom 
Publicist Ljudevit Furlani /1864–1913), objavljen v PPB (str. 137–148). Od kdaj ime »Primorsko«. – PrimSrec 17/1993, št. 140, str. 7–8. Ponatis v Vestniku ZZP, št. 1, 1993, str. 14–17. 
Uvodna beseda. – GorLtk, 18/1991, str. 5–6. Fojbe naj bi šle z dnevnega reda. – Delo (SP PP29), št. 53, 6. 3., str. 18. Ludvik Zorzut – briški narodopisec. Ob stoletnici rojstva. – Etnolog, 53/1992, št. 
2, str. 277–284. Ponatis z naslovom Ludvik Zorzut (1892–1977), briški narodopisec v PPB (str. 197–207). Fojbe. Politika ali zgodovinopisje? – Delo, št. 88, 17. 4., str. 34. O deportacijah in fojbah. – PrimSrec, 17/1993, št. 145, str. 321–324. Umberto Corsi, Pro et contra le idee di Francia. ZC, 47/1993, str. 327–328. Por. Vita religiosa e cultura in Lombardia e Veneto nell’etŕ Napoleonica. – ZC, 47/1993, 
str. 328. Por. Ester Capuzzo, Dal nesso asburgico alla sovranitŕ italiana. – ZC, 47/1993, str. 328. Por. Slovenski periodicni tisk na Goriškem. – Oko, št. 1–6. Clanek se je nadaljuje v št. 7–12, leta 
1994. 
V Tolminu odkrili kar tri spomenike. – Delo (SP PP29), št. 253, 30. 10., str. 22. Vzroki in nakljucja. – Oko, št. 2, 4. 11., str. 14. O casniku Oko. Kaj je resnica. – Oko, št. 3, 18. 11., str. 12. Knjiga o preteklosti Opatjega sela. Ob neki petdesetletnici. – Oko, št. 4, 2. 12., str 12. O Avnoju. Kdo je kipar Marco Moschi? – Delo, št. 303, 30. 12. 1993, str. 15. 
1994 
Revolucionarec Anton Furlan Nino. – JKol 1994, str. 69–74. Ponatis v PPB (str. 181–195). Ah, ta ... to velika zacetnica. – Oko, št. 6, 6. 1., str. 12. Camillo Medeot. – Oko, št. 6, 6. 1., str. 14. Roulettenburg. – Delo, št. 5, 7. 1., str. 10. O novogoriškem igralništvu. Rukopisna ostavština Vjekoslava Spincica. – ZC, 47/1993, str. 482–483. Le fonti per la storia militare italiana in etŕ contemporanea. – ZC, 47/1993, str. 
483. 
Euggenio Bucciol, Il Veneto nell’obiettivo Austro Ungarico. – ZC, 47/1993, str. 483–484. Por. L’Italia in esilio. – ZC, 47/1993, str. 484. Por. Sabotin. – Oko, št. 7, 20. 1., str. 12. Slovenci moji, bodimo možje. – Družina, št. 4, 23. 1., str. 12. O p. Stanislavu Škrabcu. Tovariš Ribicic in megapolicaj Bavcar. – Oko, št. 8, 3. 2., str. 12. Življenje in (ni) praznik. – Oko, št. 9, 17. 2., str. 12. Primer profesorja Pirjevca. – Oko, št. 10, 3. 3., str. 12. Pred desetimi leti je umrl Camillo Medeot. – Mladika, 38/1994, št. 1, str. 26. O cejih v naši preteklosti. Komu koristi? – Oko, št. 11, 17. 3., str. 12. O pogledih na NOB. Dragi Rudi! – PrimSrec, 18/1994, št. 150, str. 229. Pismo Rudiju Šimacu. Dizionario biografico Friulano. – ZC, 47/1993, str. 604–605. Por. Giovanni Ferro, Protagonisti del Movimento Socialista in Italia. – ZC, 47/1993, 
str. 605. Por. Alojzij Novak, Crniška kronika. – ZC, 47/1993, str. 609. Por. 
Matija Vertovec, njegova doba in podoba. Vipava, Agroind, 1994, 26 strani. Z nas­lovom Matija Vertovec (1781–1851) ponatis v PPB (str. 19–46). 
»Dve Gorici – eno mesto.« Ob triletnici sporazuma. – Oko, št. 13, 14. 4., str. 12. Gospodu dr. Ivanu Likarju. – Oko, št. 14, 29. 4., str. 12. Odgovor na Likarjevo pisanje (Oko, 14. 4. 1994). 
Spominom Franca Hvala na pot. – V: Franc Hvala, Spomini na partizanski cas. Nova Gorica, Založba Branko, 1994, str. 5–6. Po prazniku upora. – Oko, št. 15, 12. 5., str. 12. Za pokrajino v Posocju. – Oko, št. 15, 12. 5. str. 12. 
V Lokovec, na Lašcek! – Oko, št. 16, 26. 5., str. 12. O izletu politicnih strank. Prva svetovna vojna. – V: Dokumenti slovenstva. Ljubljana, Cankarjeva založba, 1984, str. 283–287. 
Obisk v Trnovskem gozdu. – Katoliški glas, št. 22, 2. 6., str. 3. O nasilno umrlih po vojni. Odlocil sem se »za«. – Oko, št. 12, 9. 6., str. 14. O novih obcinah. Zlatomašnik Ljubo Marc. – Oko, št. 18, 23. 6., str. 14. Spremna beseda. – V: Henrik Tuma, Izza velike vojne. Nova Gorica 1994, Založba 
Branko, str. 73–81. Ljubo Marc, Crepinje. – Mladika, 38/1994, št. 4, str. 128. Por. Influenze ed echi della Rivoluzione francese a Trieste e nel Friuli. – ZC, 48/1994, 
str. 130. Por. Zborovanja, stavke, upori. – Oko, št. 19, 7. 7., str. 16. Ronchi dei legionari, via Srebrnic. – Oko, št. 20, 21. 7., str. 14. Zamejska revija Pretoki. – Oko, št. 21, 4. 8., str. 9. Od kdaj in od kod Kofolov rod. – Oko, št. 21, 4. 8., str. 14. Ma la storico dice che … Toda zgodovinar pravi, da … – Isonzo/Soca, 1994, št. 14, 
str. 34–35. Pocitnice državnikov. – Oko, št. 22, 18. 8., str. 14. 
5. in 6. september leta 394. – Oko, št. 23, 1. 9., str. 14. 
Vipavska dolina skozi cas. – V: Vipavski izbor. zbornik spisov ob stoletnici Vinarske zadruge Vipava. Vipava, Agroind, 1994, str. 163–174. TIGR. – Oko, št. 24, 15. 9., str. 18. Vrsno 1994. – Oko, št. 25, 29. 9., str. 14. Monografija o »pljucih slovenskega ozemlja«. – PrimSrec, 18/1994, št. 163, str. 
786–787. O knjigi Borisa M. Gombaca Trst-Trieste, dve imeni ena identiteta. 
Mirjana Strcic, Temelji književne epohe. – ZC, 48/1994, str. 277. Por. Elio Apih, Carlo Schiffrer. – ZC, 48/1994, št. 2, str. 277. Por. Apiha o Schiff rerju. Partizanski dnevnik. – Oko, št. 26, 13. 10, str. 14. Kakšna je vsa resnica? – Delo (SP PP29), št. 240, 15. 10., štev. 40, str. 33. O napakah pri 
prevajanju. 
»Neumna lisica.« – Oko, št. 27, 27. 10., str. 14. O Italijanih. Edvin Dolenc, Senožece. Skupnost na prepihu. – Mladika, 38/1994, št. 7, str. 191– 
192. Por. Po dnevu mrtvih. – Oko, št. 28, 10. 11., str. 14. Dnevnik s potovanja po Argentini. – Oko, št. 28, 29, 31–34. Številki 33 in 34 sta izšli leta 
1995. 
Gost iz Gorice. – Oko, št. 29, 24. 11., str. 14. O Sergiu Tavanu. Le komu koristi odpiranje ran, ki jih je cas že zacelil? – PDk, št. 326, 29. 11., str. 8. 
Odprto pismo Antonelli Gallarott i. 
Goriška Mohorjeva družba, Oko, št. 30, 1. 12., str. 7. Simon Gregorcic, »Oce slovenskega nacionalizma«. – Oko, št. 31, 8. 12, str. 14. Prispevki k zgodovini Tolminske. – V: Soški protokol. Celovec-Ljubljana-Dunaj, 
Mohorjeva založba, 1994, str. 191–200. 
Beiträge zur Geschihte des Tolmeiner Gebietes. –V: Isonzo Protokoll. Klagenfurt--Ljubljana-Wien, Hermagoras/Mohorjeva, 1995, str. 221–232. Znanstveno-raziskovalni inštitut. – Oko, št. 32, 22. 12., str. 14. O narodopisnem delu Pavleta Medvešcka. – V: Medvešcek Pavel. Nova Gorica, 
GM, 1994 str. 13–14. Il lavoro etnografico di Pavel Medvešcek. – V: Medvešcek Pavel ..., str. 45–46. 
1995 
Slovenska družba v Gorici leta 1914. Osebnosti in pricevanja iz »avstrijske Nice«. 
– JKol 1995, str. 55–62. 
Slovensko katoliško politicno gibanje na Goriškem do leta 1918. – KolGMD 1995, 
str. 52–59. 
Slovensko-italijanski odnosi na Primorskem v letih 1848–1918. – PrimSrec, 
19/1995, št. 165, str. 29–31. 
Trije spominski portreti. – PrimSrec, 19/1995, št. 165, str. 80–84. Por. o knjigah o Valenti-
nu Stanicu, Matiji Vertovcu in Jožetu Srebrnicu. 
Komedija zmešnjav. – Oko, št 33, 12. 1., str. 14. O politiki. 
Tumova knjiga (v italijanskem prevodu) o pravem casu. – Delo, št. 9, 12. 1., str. 9. O 
prevodu Tumovih spominov Iz mojega življenja. 
Berlinski zid. – Oko, št. 34, 26. 1., str. 14. Koraki skozi meglo Vasja Klavore. – PrimN, št. 9, 31. 1., str. 21. Por. Pisma Henrika Tuma prinašajo pomembne vire za slovensko, predvsem primorsko, 
polpreteklo zgodovino. – PDk, št., 3. 2., str. 15. 
Primorski založniki. – Oko, št. 35, 9. 2., str. 14. 
Dve stoletji slovensko-italijanskega sožitja ob Jadranu. – Oko, št. 35–36. 
Dr. Franc Mesesnel. – Oko, št. 36, 23. 2., str. 14. 
O zacetkih tekmovalnega smucanja na Slovenskem. – PrimN, št. 17, 28. 2., str. 10. 
Peter Štih: Goriški grofje ter njihovi ministeriali v Istri in na Kranjskem. – Mladi­ka, 39/1995, št. 1, str. 29. 
Zgodovinarji, ranocelniki slovenske preteklosti. – Oko, št. 37, 9. 3., str. 14. Pater Martin Bavcer in zgodovinopisje protireformacije. – PrimSrec, 19/1995, št. 167, str. 204–207. 
Alma Mater Goritiensis, – Oko, št. 38, 23. 3., str. 14. Goriški grofje. – PrimSrec, 19/1995, št. 168, str. 336. O knjigi Petra Štiha. Venetofilija. – Oko, št. 39, 6. 4., str. 14. Suhadolcevi stoli. – Oko, št. 40, 21. 4., str. 16. Razmerje med mestom in podeželjem skozi zgodovino Primorske. – PDk, št. 120, 
7. 5., str. 17. Josip Balic (1854–1933), šolnik in zgodovinar. – GorLtk, 1993–1994, 20–21, str. 17–26. Z naslovom šolnik in zgodovinar Josip Balic (1854–1933) ponatis v PPB (str. 107–122). 
Vojacka. – Oko, št. 41, 11. 5., str. 14. Polemicno odgovarja Tomaž Dimic (Oko, 25. 5. 1995). 
Nerazumevanje ali dlakocepljenje? – Oko, št. 42, 25. 5., str. 16. O obravnavi zgodovine NOB. 
Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, druga knjiga. – Mladika, 39/1995, št. 4, str. 93–94. Ob smrti slovenskega zgodovinarja akademika Boga Grafenauerja. – Mladika, 
39/1995, št. 4, str. 85. »Naš Tito.« – Oko, št. 43, 8. 6., str. 16. Tolminski kmecki upor. – V: Za staro pravdo. Zbirka vokalnih skladb. Gorica, SSO, 
1995, str. 7–11. Posoška pobuda. – Oko, št. 44, 22. 6., str. 16. O obmejnem sodelovanju. Po štirih letih. Kdo je pravzaprav pripravil, vodil in izbojeval slovensko državo. – 
PrimN, št. 49, 23. 6., str. 25. 
Renegatska literatura. Primer Eugena Stolfe. – PrimSrec, 19/1995, št. 170–171, str. 432–434. Modrega predloga še ni. – Delo (SP PP29), št. 144, 24. 6., str. 30. O urbanizmu Nove Gorice. Obletnica mature. – Oko, št. 45, 6. 7., str. 16. Avgust Cernigoj (1898–1985). – V: Šola in cas, Prosek-Kontovel, Pripravljalni od­
bor, 1995, str. 10–13. Jadranski iredentizem. – Oko, št. 46, 20. 7., str. 16. La storiografia slovena del Goriziano. – Studi Goriziani, 80/1994, str. 87–100. Pocitnice v dolini Trente. – Oko, št. 47, 10. 8., str. 16. O slovenski politiki. V Komendi pred šestdesetimi leti. – Aplenca (Komenda), št. 4, str. 10. Uvod. – V: Albin Mlakar, Dnevnik 1914–1918. Kobarid, Kobariški muzej, 1995, 
str. 5–7. Med dvema krajevnima leksikonoma. – Delo (KL), št. 189, 17. 8., str. 13. O toponomast iki. Z zahodnega roba. O ljudeh in dogodkih iztekajocega se stoletja, Nova Gorica, 
Založba Branko, 1995, 137 strani. 
Franc Kurincic. – Oko, št. 48, 24. 8., str. 16. Obrekovanja. – Oko, št. 49, 7. 9., str. 16. Zadružno gibanje solkanskih mizarjev. – 1001-SC, 1995–1998, št. 6–17. Leta 1995 je bil 
clanek objavljen v št. 6 in7, leta 1996 v št. 8–11, leta 1897 v št. 11–15 in leta 1898 v št. 16 in 17. 
Goriška jezikoslovna srecanja. – V: Škrabceva misel. 1. Nova Gorica, Franciškanski samostan Kostanjevica, 1995, str. 181–189. 
Tisocletnica. – Oko, št. 50, 21. 9., str. 16. Jubilej Goriške. Andrej Zdešar (1821–1865), slovenski duhovnik in publicist v Istri. – Annales, 5/1995, št. 6, str. 149–160. 
Tisocletnica slovenske stezice. – Družina (Odmevi, predlogi), št. 40, 8. 10., str. 12. 
O Volcah in tisocletnici kraja. 
Historicni diletantizem. – Oko, št. 51, 5. 10., str. 16. Albin Mlakar, Dnevnik 1914–1918. – Mladika, 39/1995, št. 8, str. 190. V imenu resnice. – Oko, št. 52, 19. 10., str. 16. O prvi svetovni vojni. Sedemdesetletnica Inštituta za narodnostna vprašanja. – Oko, št. 53, 9. 11., str. 16. Prvi zgodovinar slovenskega rodu. – Delo (KL), št. 265, 16. 11., str. 14. O p. Martinu Bavcerju. Knjige na sejmu. – Oko, št. 54, 16. 11., str. 16. Pater Martin Bavcer. – Oko, št. 55, 30. 11., str. 16. Vodnik po rimski Ajdovšcini – Castri. – Mladika, 39/1995, št. 9, str. 223–224. Primorski slovenski biografski leksikon. – PrimSrec 19/1995, št. 176, str. 849–850. Knjigi nove generacije slovenskih zgodovinarjev. – PrimSrec, 19/1995, št. 176, str. 
878. O knjigah Bojana Godeše in Aleša Gabrica. 
Medioevo goriziano 1001–1500. – ZC, 49/1995, str. 489–490. Por. Lojzka Bratuž, Manoscitti sloveni del settecento. – ZC, 49/1995, str. 490–491. Skladatelj Stanko Premrl. – Oko, št. 56, 14. 12, str. 22. Padre Martino Bauzer (Martin Bavcer) e la storiografia della controriforma. – Ini­
ziativa Isontina, št. 12 (105), str. 30–38. 
Il sacerdote Johann Bonnes (Janez Bonež, 1755–1804), avversario dei Francesi. – Studi Goriziani, 81/1995, str. 39–43. Slovensko-italijanski odnosi na Primorskem v letih 1848–1918. – Pazinski memo-
rijal, št. 23–24, str. 11–18. 
Andrej Zdešar (1821–1865), slovenski duhovnik in publicist v Istri. – Pazinski me-morijal, 19/1995, str. 99–105. Popravljeni ponatis objave v Annales, št. 6/1995, str. 149–160. Branko Marušic o Josipu Vilfanu. (Predavanje dr. B. Marušica ob poimenovanju 
dvorane Krožka V. Šcek po Josipu Vilfani v Trstu, 24. 11. 1995). – Novi list, št. 1995, 21. 12., str. 12–13. 
Ob koncu leta. – Oko, št. 57, 29. 12., str. 16. Prispevka o slovenskem izseljevanju v Južno Ameriko. – V: Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki. Ljubljana, Znanstveni inštitut FF in Slovenska izse­ljenska matica, 1995, str. 57–66. 
O novih pogledih slovenskih zgodovinarjev na obdobje narodnoosvobodilnega boja. – PrimSrec, 19/1995, št. 179, str. 197–199. 
1996 
Prispevki k biografiji dr. Alojza Resa. – JKol 1996, str. 140–144. Iz uredniškega delovanja Venceslava Beleta. – KolGMD 1996, str. 53–56. »Silentes loquimur«. – Oko, št. 58, 11. 1., str. 16. O italijanskem desnicarskem zgodovinopisju. Novi glas. – Oko, št. 59, 25. 1., str. 16. Pater Martin Bavcer 1595–1608. – V: Pater Martin Bavcer. Ob štiristoletnici 
rojstva. Nova Gorica in Ljubljana, GM in ZRC SAZU, 1995, str. 7–18. Na zahodu nic novega? – Oko, št. 60, 8. 2., str. 16. Iz govora na predstavitvi knjige Na zahodnem robu (Nova Gorica 30. 1. 1996). 
Glosa o Jožetu Pirjevcu in njegovi zgodovini Jugoslavije. – PrimSrec, 20/1996, št. 178, str. 148. 
Birokrat. – Oko, št. 61, 22. 2., str. 16. Ob stopetdesetletnici smrti tržaškega škofa Matevža Ravnikarja. – Mladika, 40/1996, št. 1, str. 26. 
Simpozij o patru Martinu Bavcerju. – Mladika, 40/1996, št.1, str. 30–31. »Ne vrag, le sosed bo mejak!« – NoviG št. 7, 22. 2., str. 12. Francesco Pragely– »Boro«. – Oko, št. 62, 7. 3., str. 16. O Francu Preglju Borotu. Na Goriškem ob koncu prve svetovne vojne. – V: Na obrobju: ali je Primorska 
klonila? Nova Gorica-Trst, Oko in Družba za založniške pobude, 1995, str. 14–21. Viharji in zatišja na Soci. – Delo, št. 61–64. O slovensko-italijanskih odnosih. Ali je Primorska klonila? – Oko, št. 63, 21. 3., str. 63. O poskusih za ustanovitev slovenske univerze v Trstu. – PrimSrec, 20/1995, št. 
179, str. 183–184. Bratje Mlakar. – PrimSrec, 20/1996, št. 179, str. 246–247. The London pact. – V: Slovenija/Italija – Slovenia/Italy. Bela knjiga o diplomatskih 
odnosih/White book on diplomatic relations, Ljubljana, Ministrstvo za zunanje zadeve, 1996, str. 9–10. Londonski pakt. – V: Slovenija, Italija ..., str. 9–10. Knjiga o Gorici med drugo svetovno vojno. – Mladika, 40/1996, št. 2–3, str. 59–60. 
O knjigi Luciana Spangherja. 
Pred petdesetimi leti je izšla knjiga Joška Žigona Svoboda in socializem, Mladika, 40 /1996, št. 2–3, str. 61–62. 
Sottotenente Ezio Capoccioli. – Oko, št. 64, 4. 4., str. 16. O zlocinu na Predmeji (1943). Odprto pismo Borisu M. Gombacu, avtorju knjige Slovenija, Italija – od preziranja do priznanja. – Delo, št. 90, 18. 4., str. 15. 
Goriška knjiga. – Oko, št. 65, 18. 4., str. 16. Por. Kronist. – Oko, št. 66, 9. 5., str. 16. Ljubiteljsko zgodovinopisje. 
Un siecle de coesistence des Slovenes et des Italienes au bord de l’Adriatique. – V: 
Adriatico, Paris, 1996, str. 153–158. Podnanos (Št. Vid) v besedi in podobi. – V: Št. Vid – Podnanos. Nova Gorica, Po-krajinski arhiv, 1996. str. 5–12. 
Prispevek k biografiji dr. Alojzija Resa. – V: GorLtk, št. 23/1996, str. 47–52. 
Uvodna beseda na Resovem simpoziju (Sveta Gora, 22. 10. 1993). – V: GorLtk, 23/1996, str. 4. Ikonoklasti. – Oko, št. 68, 6. 6., str. 21. O poskusu lustracije. Tridesetletnica »Goriških srecanj«. – Oko, št. 67, 23. 5., str. 16. O reviji Goriška srecanja/ 
Srecanja. 
Meje. – Oko, št. 69, 20. 6., str. 1. Zahodno sosedstvo. – Oko, št. 69, 20. 6., str. 7. Štirideset let Idrijskih razgledov. – Mladika, 40/1996, št. 5–6, str. 118–119. Alojzij Res. – Oko, št. 70, 4. 7., str. 16. Spoštovana gospa dr. Jera Vodušek Staric. – Nova revija, 15/1996, št. 170–171, str. 91. Mašcevanje. – Oko, št. 71, 18. 7., str. 16. O literaturi tranzicije. Venezia Giulia. – V: Grafenauerjev zbornik. Ljubljana. ZRC SAZU in drugi, 1996, 
str. 625–634. Ponatis v SoS (str. 55–72). 
Dedici. – Oko, št. 72, 1. 8., str. 16. O socialdemokratih. 
Zadnja tržaška leta škofa Andreja Karlina. – V: Karlinov simpozij v Rimu. Celje, CMD, 1996, str. 145–154. Ko to tamo pjeva. – Oko, št. 73, 16. 8., str. 16. O nestrpnosti. Še enkrat o junaških otrocih. – Oko, št. 74, 29. 8., str. 20. O dijaški antifašticni skupini »Crni bratje«. Gorica v slovenski književnosti. – PrimSrec, 20/1996, št. 185–186, str. 714–715. Por. Begunci. – Oko, št. 75, 12. 9., str. 16. Luciano Spangher, Gorizia e il Convento e la Chiesa di San Francisco dei fratt i mi-
nori. –ZC, 50/1996, str. 151. Park zaslužnih mož. – Oko, št. 76, 26. 9., str. 16. Vojna in naravna ter kulturna dedišcina. – Oko, št. 77, 10. 10., str. 16. Politicno in kulturno življenje goriških Slovencem med obema vojnama. – NoviG, 
št. 39–44. Komenda v letih 1941 do 1943. – Aplenca (Komenda), 5/1996, št. 5–7. Domobranci so bojevali »dober boj«. – Oko, št. 78, 24. 10., str. 16. Puente sobre el Isonzo. – V: Gorazd Humar, Kamniti velikan na Soci. Nova Gorica, 
Založba Branko, 1996, str. 13–14. Na Soci most. – Oko, št. 79, 7. 11., str. 16. O solkanskem železniškem mostu. Goriška Mohorjeva družba. – V: Družba sv. Mohorja. Celovška, Celjska in Goriška 
Mohorjeva v slovenskem kulturnem prostoru. Celje-Celovec-Gorica, [Mohorjeve družbe], 1996, str. 93–117. Slovensko-italijanski politicni stiki do konca prve svetovne vojne. – V: Meddobje 
(Buenos Aires), 29/1995, št. 1–2, str. 90–96. Rommlova pot. – Oko, št. 80, 21. 11., str. 16. Fašizem tudi pod Goriško Mohorjevo družbo. – Oko, št. 81, 5. 12., str. 16 Pozabljeni slovenski genij … – Delo (SP PP29), št. 283, 7. 12., str. 43. O Štefanu Kociancicu. Brata Grakha. – Oko, št. 82, 19. 12., str. 27. 
1997 
36/56. – JKol 1997, str. 116–120. O pišcevem sodelovanju v JKol; 56 prispevkov v 36 letih. 
Nekaj dopisov Virgila Šceka. – KolGMD 1997, str. 59–68. 
Državna himna. – Oko, št. 83, 9. 1., str. 16. 
Božo Otorepec, Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma 
(Udine). –ZC, 50/996, str. 454–456. Por. 
Kamniti velikan na Soci. – PrimSrec, 21/1997, št. 189, str. 70. 
Spomini Rupnikovega zeta. – Oko, št. 84, 23. 1., str. 16. Spomini Stanka Kocipra. 
10. februar 1947. – Oko, št. 85, 6. 2., str. 16. Mirovna pogodba … »zelo stroga in nezaslužena«. – Oko, št. 86, 20. 2., str. 1. Naši casnikarski in casopisni jubileji. – Oko, št. 86, 20. 2., str. 16. Umrl je diplomat in zgodovinar Dragovan Šepic. – PDk, št. 45, 22. 2., str. 4. Le piu recenti interpretazioni della storiografia slovena sul movimento di liberazio­
ne. – V: Il settembre 1943 nell’Isontino e nella Regione, Gorica 1996, str. 125–129. 
Besedilo v slovenšcini izšlo v Primorskih srecanjih (19/1995, št. 179, str. 197–199). 
Francozi ob Soci. Ob dvestoletnici. – Oko, št. 87, 6. 3., str. 18. 
18. marec 1897. – Oko, št. 88, 20. 3., str. 18. Napoleon ob Soci. Cebine. – Oko, št. 89, 3. 4., str. 16. Kardinal Jakob Missia. – Oko, št. 90, 17. 4., str. 16. Moj dom je stara hiša. – Oko, št. 91, 1. 5., str. 16. Raziskovalno delo mladih. Ulica jugoslovanskih partizanov. – Oko, št. 92, 15. 5., str. 16. Slovenska mesta. – Oko, št. 93, 29. 5., str. 16. »Dal sem komando …«. – Oko, št. 94, 12. 6., str. 16. Osamosvajanje Slovenije. Kobarid od leta 1848 do prve svetovne vojne. – V: Kobarid. Kobariški muzej, 1997, 
str. 67–83. O Simonu Rutarju in o pisanju slovenske zgodovine. – V: Simon Rutar, Poknežena 
grofija Goriška in Gradišcanska, faksimilirana izdaja, Nova Gorica, Založbi Branko 
in Jutro, 1997, str. 267–277. 
Urednikove dopolnitve. V: Henrik Tuma. Spomini, misli, izpovedi. Ljubljana, Za­
ložba Tuma, 1997, str. 473–486. Oživljeni Simon Rutar. – Oko, št. 95, 26. 6., str. 16. Beseda na kraški zemlji. – Oko, št. 96, 10. 7., str. 16. O vasi Sveto pri Komnu. Intelektualci, umetniki, znanstveniki. – Oko, št. 97, 24. 7., str. 16. 
Blaženi Anton od Kala. – Oko, št. 98, 7. 8., str. 16. O dr. Antonu Mahnicu. Zamolcana zgodovina. – Oko, št. 99, 21. 8., str. 11. Andrej Einspieler in Andrej Marušic. – V: Einspielerjev simpozij v Rimu. Celje, 
CMD, 1997 str. 213–237. Strokovno in znanstvenoraziskovalno sodelovanje med Gorico in Novo Gorico. – 
V: Nova Gorica – Gorica. Izzivi in možnosti sobivanja. Nova Gorica, Mestna ob­cina, 1997, str. 93–105. Prikljucitev. – Oko, št. 100, 4. 9., str. 1. 
Sto. – Oko, št. 100, 4. 9., str. 16. Ob stoti številki casnika Oko. Ob dvestoletnici zahvalne pridige Janeza Boneša (Banessa). – Tolminski zbornik. 
3. Tolmin, Obcina Tolmin, 1997, str. 153–155. Z naslovom Pridige Janeza Boneša (1755–1804) ponatis v PPB (str. 9–17). 
Politicno in kulturno življenje goriških Slovencev med obema vojnama. – V: Chiesa e societŕ nel Goriziano fra guerra e movimenti di liberazione/Cerkev in družba na Goriškem ter njih odnos do vojne in osvobodilnih gibanj. Gorizia, ISSR, 1997, str. 169–176. 
La vita politica e culturale degli Sloveni del Goriziano tra le due guerre. – V: Chiesa e societŕ ..., str. 177–185. Še enkrat sto. – Oko, št. 102, 2. 10., str. 16. Ob stotem avtorjevem komentarju za casnik Oko. Zemljepisna imena. – Oko, št. 104, 30. 10., str. 9. Profesor Zdravko Jelincic. – Oko, št. 103, 16. 10., str. 16. Padre Martino Bauzer (Martin Bavcar) e la storiografija della controriforma. – 
V: Controriforma e monarchia assoluta nelle Provincie Austriache. Gorizia, ISSR, 1997, str. 171–180. Petdeset let Goriškega muzeja. – Oko, št. 105, 13. 11., str. 16. 
Iz naroda hlapcev v narod … – Oko, št. 101, 18. 9., str. 14. Starožitnost in kozmopolitizem Kobarida. – PrimSrec, 21/1997, št. 197, str. 729–730. 
Domoznanska pripoved o Šempetru pri Gorici. – PrimSrec, 21/1997, št. 197, str. 731–732. 
Osemdesetletni[c]a. – Oko, št. 106, 27. 11., str. 16. Jubilej dr. Iva Juvancica. O državni gimnaziji (1849–1915) in drugih srednjih šolah v Gorici. – V: 50 let go-riške gimnazije: 1947–1997. Nova Gorica, Šolski center, 1997, str. 12–26. 
»Cerkev je mafija«. – Oko, št. 107, 11. 12., str. 16. O grafi tih. 
Primorska v drugi polovici 20. stoletja. – V: Zbornik Primorske – 50 let. Koper, Primorske novice, 1997, str. 26–29. Povojni slovenski tisk. – V: Zbornik Primorske ..., str. 258–262. O Tigru. – PrimSrec, 21/1997, št. 199–200, str. 885–886. Nova mitologija o TIGR-u. – PrimN, št. 98, 19. 12., str. 31. Prizadevanja za slovensko univerzo v Trstu. – Revija 2000/Dva tisoc, 105/1997, 
str. 37–42. 
Mitologija. – Oko, št. 108, 24. 12., str. 16. Slovensko zgodovinopisje danes. – Pretoki (Gorica), št. 1–2, str. 7–27. 
1998 
Jadransko morje v slovenski politicni misli do prve svetovne vojne. – JKol 1998, str. 152–157. Goriška nemška pisateljica P. M. Lacroma. – KolGMD 1998, str. 90–93. Pavel Plesnicar. – Oko, št. 109, 8. 1., str. 10. Ugibanja. – Oko, št. 110, 22. 1., str. 10. O vlogi Cerkve v NOB. Jubilejno leto. – Oko, št. 111, 5. 2., str. 10. O pomladi narodov 1848. Zgodovinarji, prehlajeni predmet politike. – Oko, št. 112, 19. 2., str. 10. Goriške skice. – Oko, št. 113, 5. 3., str. 10. O knjigi Alda Rupla. Carzano leto 1917. – Oko, št. 114, 19. 3., str. 12. O Ljudevitu Pivku. Zamolcani ideolog Tuma. – PV, 98/1998, str. 132–133. 
O goriškem kulturnem prostoru. – Oko, št. 115, 2. 4., str. 12. Leto 1848 na Goriškem. – Glas (Koper, casopis za vse Slovence), 2/1998, št. 10, 17. 4., str. 7. 
Štiri italijanske okupacije slovenskega ozemlja. – Oko, št. 116, 16. 4., str. 12. Iskanje lastne poti. – Oko, št. 117, 30. 4., str. 12. Zborovanje zgodovinarjev v Mariboru. 
Društvo Pravnik v Trstu. – PDk, št. 284, 26. 4., str. 16. O simpoziju, posvecenemu Josipu Agne­lett u. 
Galilejsko osvobodilno gibanje. – Oko, št. 118, 14. 5., str. 12. O dr. Ivu Juvancicu. Prvo slovensko društvo na Primorskem. – Oko, št. 119, 21. 5., str. 7. Zgodovinarji brez osnove. – Družina, št. 27, 31. 5., str. 32. Polemika s Stanetom Grando. Med Gregorcicevimi »Sršeni« in Rebulovim »Credom«. – Oko, št. 120, 28. 5., str. 7. Asociacije. – Oko, št. 121, 4. 7., str. 12. Asociacije s preteklostjo. Petdesetletnica Nove Gorice. – Oko, št. 122, 11. 6., str. 1. Jutranjik. – Oko, št. 122, 11. 6., str. 12. O novonast alem casniku. Nogomet. – Oko, št. 123, 18. 6., str. 12. Svetovno prvenstvo. Primer Marko Waltritsch. – Oko, št. 124, 25. 6., str. 12. La storiografia slovena oggi. –Quaderni giuliani di storia, 18/1997, št. 2, str. 141–158. Bandit Giovanni Premoli in »navaden kriminalec« Janko Premrl Vojno. – Oko, št. 
125, 2. 7., str. 12. Tolminca. – Oko, št. 126, 9. 7., str. 12. O Jožku Šavliju in Petru Štihu. 
Slovenska ambasadorka znanosti. – Oko, št. 127, 16. 7., str. 10. O dr. Milici Kacin Wohinz. Med Hubljem in Soco v Pilonovem casu. – Zbornik za umetnostno zgodovino, 33/1997, str. 133–147. Ponatis PPB (str. 209–224). 
Nagrada. – Oko, št. 128, 23. 7., str. 10. O Jožku Štruklju. Polemicen odmev Nika Jurce (Oko, št. 131, 13. 
8. 1998) in Rudija Šimaca (Oko, št. 134, 3. 9. 1998). 
Dr. Klement Jug in Gabrielle D’Annunzio. – Oko, št. 129, 30. 7., str. 10. Intelektualni politik dr. Joža Vilfan. – Oko, št. 130, 6. 8., str. 10. Monna je mona? – Oko, št. 131, 13. 8., str. 10. O vecpomenskosti besed. Stotrideseta obletnica taborov. – Oko, št. 132, 20. 8., str. 10. Petdesetletna Nova Gorica. – PrimSrec, 22/1998, št. 208–209, str. 572–574. Venceslav Bele. – Oko, št. 133, 27. 8., str. 10. Novogoriški turisticni vodnik. – Oko, št. 134, 3. 9., str. 10. Suhi dol pod Sveto goro. – Oko, št. 135, 19. 9., str. 14. O Grgarju. Zacaran krog sprave. – Oko, št. 136, 17. 9., str. 10. Mostovi. – Oko, št. 137, 24. 9., str. 12. O slovensko-italijanskih kulturnih stikih. I rapporti tra italiani e sloveni nel »Litorale Austriaco« negli anni sessanta del seco-
lo XIX. – V: Figure e problemi dell’Ottocento Goriziano. Gorica, ISSR, 1998. str. 11–27. Popravljeni ponatis razprave iz Archivio storico italiano (137/1979, št. 502, zv. 4, str. 561–577). 
Kralj Julijskih Alp. – Oko, št. 138, 1. 10., str. 12. O dr. Juliusu Kugyju. »Oce« Nove Gorice. – Oko, št. 139, 8. 10., str. 12. O Jožetu Primožicu Miklavžu. Goriški deželni zbor in Šentviška planota (1861–1918). – V: Zbornik Šentviške 
planote. Ponikve, Založba Branko in župnija Ponikve, 1998, str. 89–98. 
Goriška in Gorica v srednjem veku. – V: Srednjeveška mesta. Ljubljana, Ministr­stvo za kulturo Uprava RS za kulturno dedišcino, 1998, str. 51–56. Crna prst – Dito nero. – Oko, št. 140, 15. 10., str. 10. O TIGR-u in tigrovcih po drugi svetovni vojni. – V: Danilo Zelen, narodni junak. 
Postojna, Društvo Tigr, 1998, str. 28–29. Taras. – Oko, št. 141, 22. 10., str. 12. O Edku Ferjancicu. Beneški Slovenci in Slovenija. – V: Slovenija 1848–1998. Iskanje lastne poti. Lju­
bljana, ZZDS, 1998, str. 104–110. 
Nevenka Troha, Korespondenca Virgila Šceka 1918–1947. – ZC, 61/1997, str. 593–595. Por. Beseda o avtorju. – V: Gorazd Humar, Zmajski most. Nova Gorica, Založba Bran-
ko in drugi, 1898, str. 154. Klement Jug, a cent’anni dalla nascita. – Alpinismo Goriziano, 24/1998, št. 3, str. 2. Osemdesetletnica. – Oko, št. 142, 29. 10., str. 12. O koncu prve svetovne v Gorici. Zborovanje zgodovinarjev. – Oko, št. 143, 5. 11., str. 12. 29. zborovanje v Izoli. Tržaška socialisticna republika. – Oko, št. 144, 12. 11., str. 14. Trst ob koncu vojne (oktober/ 
november 1918). 
Gospa z naslovne strani. – Oko, št. 145, 19. 11., str. 16. O fojbah. »Prekleta vojna«, klic brez moci. – PDk, št. 272, 17. 11., str. 26. Konec vojne. – Oko, št. 146, 26. 11., str. 10. Uvod. – V: Domovina, kje si? Zbornik ob stoletnici rojstva Alberta Rejca, Gorica, 
GMD, 1998. str. 7–12. 
Govor ob odprtju spominske plošce v Tolminu [1965]. – V: Domovina, kje si?..., str. 173–178. Temna stran meseca. – Oko, št. 147, 3. 12., str. 12. O tranzicijskem mašcevanju. 
Umrl je Celso Macor. – Oko, št. 148, 10. 12., str. 12. Zagrebška Socialna misao (1928–1933) in Slovenci. – V: Carnijev zbornik (1931– 1996), zbornik mednarodnih družboslovnih in humanisticnih razprav. Ljubljana, FF, Oddelek za sociologijo, 1998, str. 271–276. 
Krek na Primorskem. – V: Janez Evangelist Krek (1865–1917). Maribor, Slomško­
va založba, 1998, str. 108–116. Od Campoformida do Kobarida (1797–1917) – V: Kobarid-Caporett o-Karfreit, zbornik mednarodnega znanstvenega simpozija ob osemdesetletnici bitke pri Ko­baridu, 25. oktober 1997, Kobarid, Kobariški muzej, 1998 str. 7–13. 
Da Campoformido a Caporetto (1797–1917) – V: Kobarid. Caporetto, Karfreit ..., 
str. 137–143. Pesnici na ljubo. – Oko, št. 149, 17. 12., str. 10. Izjave predstavnikov slovenske Cerkve o dogodkih druge svetovne vojne na Slovenskem. 
Božic 1944. – Oko, št. 150, 24. 12., str. 14. Luigi Tavano, petinsedemdesetletnik. – Oko, št. 151, 31. 12., str. 10. Prva društva na Primorskem. – PDk, št. 307, 30. 12., str. 3. 
1999 
Prelomno leto za slovenske socialiste na Primorskem. – JKol 1999, str. 143–147. O dr. Petru Laharnarju s Pecin na Tolminskem. – KolGMD 1999, str. 104–110. Uradni zgodovinarji. – Oko, št. 152, 14. 1., str. 12. Pomembna jubileja za Primorsko. – NoviG, št. 1, 7. 1., str. 6. O jubilejih leta 1848. Politicno mrtev clovek. – Oko, št. 153, 21. 1., str. 12. O dr. Engelbertu Besednjaku. Annales, anali za istrske in mediteranske študije. – V: Dve domovini – Two home­
lands 9/1998, str. 235–236. Por. Slucaji usode. – Oko, št. 154, 28. 1., str. 12. O družini Pavline Pajk. Slovenci in tuje stranke. – Oko, št. 155, 4. 2., str. 12. Ob ponatisu Rutarjeve Beneške Slovenije. – V: Simon Rutar, Beneška Slovenija: 
prirodoznanski in zgodovinski opis. Cedad, Združenje E. Blankin, 1998, str. 3–13. Na ovitku besedilo z naslovom Simon Rutar. Ponatis z naslovom Beneška Slovenija v delih Simona Rutarja (1851– 
1903) v PPB (str. 93–106). 
Knjižnica dr. Henrika Tume. – V: Zbornik Goriške knjižnice Franceta Bevka ob njeni petdesetletnici. Nova Gorica, Goriška knjižnica, 1998, Nova Gorica, str. 7–13. 
Prešeren na Goriškem. – Oko, št. 156, 11. 2., str. 16. Trilogija dr. Vasja Klavore o prvi svetovni vojni. – IdrRazgl, 43/1998, št. 12, str. 160–163. 
Nova meja na Goriškem. – V: Acta Histriae, 1998, št. 6, str. 271–284. 
»Gorica, draga domovina mila!« – V: Od Maribora do Trsta. Maribor, Pedagoška fakulteta, 1998, str. 27–33. Uradni zgodovinarji še enkrat. – Oko, št. 157, 18. 2. 1999, str. 15. 
Vojaki in prostitucija. – Oko, št. 158, 25. 2., str. 12. Carzano 1917: pogovor med Ljudevitom Pivkom in Cesarejem Pett orellijem Lalatto o politiki. – V: Gestrinov zbornik. Ljubljana, ZRC SAZU in drugi, 1999, str. 461–470. Ponatis v SoS (str. 186–202). 
Muzejski vozel. – Oko, št. 159, 4. 3., str. 10. Petinsedemdesetletnica. – Oko, št. 160, 11. 3., str. 10. O Leninovi smrti. Slovenci o Slovencih za Neslovence. – Oko, št. 161, 18. 3., str. 12. O prevajanju. Jubilant Franc Hvala. – Oko, št. 162, 25. 3., str. 12. Težave s conami. – Oko, št. 163, 1. 4., str. 12. O Primorski razdeljeni na cone. Vojnoturisticna vzporednica. – Oko, št. 164, 9. 4., str. 12. Stoletnica rojstva Alberta Rejca. – Oko, št. 165, 15. 4., str. 12. Jug a cent’anni ddlla nascita. – Alpinismo Goriziano, 25/1999, št. 1, str. 4. Slovenska znanost na Goriškem. – Oko, št. 166, 22. 4., str. 12. Geleitwort. – V: Vasja Klavora, Monte San Gabriele: die Isonzofront: 1917. 
Klagenfurt- Ljubljana- Wien, Hermagoras, Mohorjeva, str. 292–294. Knjiga brez cene. – Oko, št. 167, 30. 4., str. 14. O distribuciji knjig. Demokraticne volitve. – Oko, št. 168, 6. 5., str. 10. Od Maribora do Trsta. 1850–1914. – ZC, 52/1998, str. 453–455. Por. Poljsko-goriškoslovenski stiki. – Oko, št. 169, 13. 5., str. 14. Kam z jubilejem? – Oko, št. 170, 20. 5., str. 14. O tisocletnici Gorice. Klement Jug. – V: Dr. Klement Jug 1898–1924. Gradivo pogovora ob stoletnici rojstva 
(Solkan, 4. 12. 1998), Nova Gorica-Ljubljana, GM, Založbi Branko in Jutro, na zavihku. Cetrtek, 27. maja 1875. – Oko, št. 171, 27. 5., str. 14. O casniku Soca (1871–1915). Transsubstantiatio – Oko, št. 172, 3. 6., str. 12. O nestrpnosti. Oris obrtnega šolstva na Primorskem. – V: Srednja lesarska šola Nova Gorica. 50 
let. Nova Gorica, Srednja lesarska šola, 1998, str. 7–8. Poslanski govori. – Oko, št. 173, 10. 6., str. 14. O govorih primorskih poslancev skozi zgodovino. O krajevnem imenoslovju romansko-slovanskega jezikovnega sticišca. – V: 
Vilfanov zbornik. Pravo-zgodovina-narod. Ljubljana, ZRC SAZU, 1998, str. 531– 
537. Ponatis v SoS (str. 73–85). 
O Pregljevi podobi zdravnika dr. Antona Muznika. – V: Ivan Pregelj. Ljubljana, Nova revija, 1998, str. 97–103. 
Pravica do razlicnosti. – Oko, št. 174, 17. 6., str. 12. O dr. Silvu Devetaku. Društvo Pravnik in slovenski pravniki na Primorskem po prvi svetovni vojni. – V: Josip Agneletto slovenski kulturnik in politik v Istri in Trstu. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, ZRS, 1999, str. 33–44. 
Primorci in Tito. – Oko, št. 175, 24. 6., str. 12. 
Slovenci in vojne v letih 1848–1866. – V: Množicne smrti na Slovenskem. Ljubljana, 
ZZDS, str. 211–223. Knjiga o pomenu varstva manjšin v Evropi. – Delo (KL), št. 149, 1. 7., str. 18. O knjigi dr. Silva Devetaka. 
Franca Kranjca prihod iz sence casa. – Oko, št. 176, 1. 7., str. 12. Gorica in Goriška v slovenski znanosti. – PrimSrec, 23/1999, št. 218, str. 479–483. God Bless Slovenia. – Oko, št. 177, 8. 7., str. 12. Gora. – Oko, št. 178, 15. 7., str. 12. O ljudeh med Predmejo in Podkrajem. Ad Salcanum prope molam tabaccariam … – Oko, št. 179, 22. 7., str. 12. O Soci kot 
energijskem viru. 
Mistifikacije. – Oko , št. 180, 29. 7., str. 12. O nast ajanju mitov. 
Biljanski tabor leta 1869. – V: Taborsko srecanje ob 130-letnici biljanskega tabora, Briški casnik (Priloga), 4/1999, št. 15, str. 4–6. Šestdesetletnik. – Oko, št. 181, 5. 8., str. 12. O Lucijanu Vugi. Oklevetan, odrinjen, pozabljen. 11. avgusta pred 130 leti se je rodil Angelo Vivante, 
avtor Jadranskega iredentizma. – PrimN, št. 60, 6. 8., str. 20. Dan pozneje. – Oko, št. 182, 12. 8., str. 12. O soncnem mrku. Ob šestdesetletnici druge svetovne vojne. – Oko, št. 183, 19. 8., str. 12. Cesarjev rojstni dan. – Oko, št. 184, 26. 8., str. 12. O Francu Jožefu I. Vzporednica casa? – Oko, št. 185, 2. 9., str. 12. Iz cerkvene zgodovine. Goriška nadškofija in Goriška škofija. – Oko, št. 186, 9. 9., str. 18. Osemdesetletni Milko Maticetov.– Oko, št. 187, 16. 9., str. 14. Usoda in življenjska pota. – Oko, št. 188, 23. 9., str. 12. O prof. Vojeslavu Moletu. Jadran – morje zgodovine. – Oko, št. 189, 30. 9., str. 12. Zamolcevanje – Oko, št. 190, 7. 10., str. 12. O Tigru. Slomšek na Goriška. – Oko, št. 191, 15. 10., str. 12. Glasnik trdoživega boja Primorcev. – PrimN (priloga 7. val), št. 80, 15. 10., str. 26. 
O dr. Lavu Cermelju. 
Tomaža Pavšica pricevanje o stari meji. – Oko, št. 192, 21. 10., str. 12. O »škržacjem svrcanju« Milka Maticetova. – PrimSrec, 23/1999, št. 222–223, str. 736. Zbiratelj in ljubitelj knjig. – Oko, št. 193, 28. 10., str. 14. O Davidu Brezigarju. Kdo se boji Nore Gregor? – Oko, št. 194, 4. 11, str. 12. Isonzo/Soca. – Oko, št. 195, 11. 11., str. 12. O goriški periodiki. »Kromberški župnik Uroš Slamic«. – Oko, št. 196, 18. 11., str. 12. O tiskarskih napakah. »Bistrimo narodu um, po deželi širimo znanje« (Matej Cigale). – Oko, št. 197, 25. 
11., str. 12. Za drugacno rešitev. – NoviG, št. 45, 25. 11., str. 12. O zamenjavi lastništva slovenske imenovine v Gorici. 
Brda in državne meje (1797–1947). – V: Briški zbornik. Dobrovo, Obcina Brda, 1999, str. 116–131. 
O svetlopiscu Antonu Jerkicu. – Oko, št. 198, 2. 12., str. 14. Spremna beseda. V: Anica Štucin, Narodna citalnica v Cerknem in njen cas. Ob 130-letnici ustanovitve. Cerkno, Mestni muzej Idrija, 1999. Spremna beseda Branka Maru­šica na zavihkih knjige. 
Dr. Lava Cermelja publicisticno delovanje za Primorsko. – Glasilo Slovenske mati­ce, 1999, št. 12, str. 79–91. Ponatis v PPB (str. 159–180). 
Spomin z napako. – Oko, št. 200, 16. 12., str. 12. O vrednotenju preteklosti. Fotograf ali svetlopisec Anton Jerkic. – V: Anton Jerkic, Pozdrav iz: stare razgle­dnice primorskih krajev, 1999/2000. Nova Gorica, Založba Branko in Grafi ka Soca, str. 5–11. Ponatis z naslovom Fotograf ali svetlopisec Anton Jerkic (1866–1924) objavljen v PPB (str. 149–158). 
Na Krasu od konca antike do današnjih dni. – V: Kras: pokrajina, življenje, ljudje. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 1999, str. 164–189. Štanjel – Castrum Sancti Danielis – Oko, št. 201, 23. 12, str. 12. Goriška v tem stoletju. – Oko, št. 202, 30. 12., str. 8. Utrinki ob koncu leta. – Oko, št. 202, 30. 12., str. 14. 
2000 
V Gorici pred petinsedemdesetimi leti. – KolGMD 2000, str. 58–63. 
Dvojezicni glasovi na bregovih Soce/Voci bilingui sulle rive dell’Isonzo. – Isonzo/ 
Soca, 2000, št. 34, str. 28–29. 
Habsburžani. – Oko, št. 203, 13. 1., str. 12. 
Slovenska posest. – Oko, št. 204, 20. 1., str. 12. 
O Zorku Jelincicu. – Oko, št. 205, 27. 1., str. 12. 
Cenzura ali samovolja. – Oko, št. 206, 3. 2., str. 12. O Edku Ferjancicu. 
Tovariš partizan Šcavo. – Oko, št. 207, 10. 2., str. 12. O povesti Saša Vuge. 
Rimsko »šance«, rapalska meja in fašizem. – Oko, št. 208, 17. 2., str. 12. 
Blaž Bevk na Prešernov dan. – Oko, št. 209, 24. 2., str. 12. 
Slovenske sledi na Siciliji. – Oko, št. 210, 2. 3., str. 12. 
Triglavka narodnega heroja Vojka. – Oko, št. 211, 9. 3., str. 12. 
Pohabljeni Simon Gregorcic. – Oko, št. 212, 16. 3., str. 12. O kipu Mirka Bratuše. 
Zgodba kot spomin. – Oko, št. 213, 23. 3., str. 14. O spominih Nestla Žganka in Danila Petrinje. 
Ucitelj Franc Bunc. – Oko, št. 214, 30. 3., str. 12. 
Pregled društvene dejavnosti v Avstrijskem primorju (1848–1918). – Annales, 
16/1999, str. 163–192. 
Prispevek k poznavanju leta 1848 na Goriškem. – Annales, 18/1999, str. 347–360. 
Knjiga Petra Štiha o goriški tisocletnici. – Oko, št. 215, 6. 4., str. 14. 
O slavnih rojakih. – Oko, št. 216, 13. 4., str. 14. 
Habsburžani na Goriškem. – Delo (SP PP29), št. 89, 15. 4., str. 31. 
Spominsko srecanje ob stoletnici. – PrimSrec, 24/2000, št. 228, str. 261. O dr. Ivu Juvancicu. 
Gorica, pozabljeno mesto? – PrimSrec, 24/2000, št. 228, str. 290–292. Zdravo telo, med vsim posvetnim nar boljši blago. – PrimSrec, 24/2000, št. 228, str. 
327. Porocilo o knjigi dr. Antona Prijatelja Bog daj zdravje! 
Brata Podobnik kot brata Tonkli? – Oko, št. 217, 20. 4., str. 12. Ob 500-letnici prihoda Habsburžanov na Goriško. – PDk, št. 94, 23. 4., str. 20. Še enkrat: Brda ali Goriška brda? – Oko, št. 218, 28. 4., str. 14. Goriška dežela v casu Janeza Svetokriškega. – V: Zbornik o Janezu Svetokriškem. 
Ljubljana, SAZU in ZRC SAZU, str. 201–207. 
Nenavadna pestrost in bogastvo znanstvene misli. Znanstvenoraziskovalno delo Slovencev na Goriškem v preteklosti. – Delo, št. 100, 3. 5., str. 17. Ponedeljek po beli nedelji. – Oko, št. 219, 5. 5., str. 12. O goriških grofih. Politicne koncepcije Henrika Tume leta 1918. – V: Slovenske zamisli o prihodnosti 
okrog leta 1918. Ljubljana, Slovenska matica, 2000, str. 54–64. Stoletnica dr. Iva Juvancica. – Razprave in gradivo, INV, 35/1999, str. 357–358. Dvajset let pozneje. – Oko, št. 220, 11. 5., str. 12. Razlicno vrednotenje Tita. Josip Agneletto – slovenski kulturnik in politik v Istri in Trstu. – ZC, 53/1999, str. 
446–447. Por. o simpoziju. Izjava dneva, tedna, meseca. – Oko, št. 221, 18. 5., str. 12. Amarcord. – Oko, št. 222, 25. 5., str. 12. O razstavi Lojzeta Spacala na gradu Kromberk. Dnevnik tedna. – Oko, št. 223, 1. 6., str. 12. O Vugovem škorenjcku Matevžku. – PrimSrec, 24/2000, št. 230, str. 429–431. Marija Rutar. – V: Marija Rutar, Tolminska je pesem. Tolmin, Tolminski muzej in 
Založba Branko, 2000. str. 11–14. Jezikovna enakopravnost. – Oko, št. 224, 8. 6., str. 14. Zapisovalka tolminskih starin. – Oko, št. 225, 15. 6., str. 14. O Mariji Rutar. Skrivnostni Božidar. – Oko, št. 226, 22. 6., str. 12. O tigrovcih. O knjigi Petra Štiha »Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza«. Analiza doku­
menta, v katerem se prvic omenja Solkan. – 1001- SC, št. 25, 22. 6., str. 5 in 6. Sporna trasa železniške proge. – Oko, št. 227, 29. 6., str. 14. Izbor bibliografije esejev o dr. Antonu Muzniku. – V: Anton Muznik, Goriško 
podnebje – Clima Goritiense. Ljubljana, Inštitut za zgodovino medicine Medicin­ske fakultete Univerze v Ljubljani, Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, str. 190–192. 
Zdravnik dr. Anton Muznik (1726–1803). – V: Anton Muznik ..., str. 193–204. Svecani obred veteranov. – Oko, št. 228, 6. 7., str. 12. Zgodovinske crtice Simona Rutarja. – V: Simon Rutar, Zgodovinske crtice iz 
poknežene grofije goriškogradiške. Nova Gorica-Ljubljana, Založbi Branko in Jutro, str. [156–158]. Faksimile izvirnika (Gorica 1896). Marušic je tudi avtor besedila na platnici. 
Concordia et pax. – Oko, št. 229, 13. 7., str. 12. O medmejnem društvu na Goriškem, prizadeva si za spravo in mir. 
Tako je bilo trpljenje. – Oko, št. 230, 20. 7., str. 14. O knjigi spominov na vojno primorske mladine (1946). 
O knjigi Petra Štiha »Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza«. – PrimSrec, 24/2000, št. 231–232, str. 524–526. 
Anton Muznik in Valentin Stanic. – Oko, št. 231, 27. 7., str. 12. Trije književniki iz vojnih let… – Oko, št. 232, 3. 8., str. 12. O Falcu Marinu, Francetu Balanticu in Karlu Dest ovniku Kajuhu. 
Trinajstega avgusta pred petdesetimi leti. – Oko, št. 233, 10. 8., str. 12. O »nedelji metel«. Leta 1950, pred petdesetimi leti. – Oko, št. 234, 18. 8., str. 12. O jubilejih tega leta. Velikošmarenski obeti. – Oko, št. 235, 24. 8., str. 12. O praznicnih pridigah slovenskih škofov. Rusjanov mit. – Oko, št. 236, 31. 8., str. 12. Vipavski tabor leta 1870. – Vipavski glas, 15/2000, št. 53, str. 10–11. Jubileji obcin. – Oko, št. 237, 7. 9., str. 16. Pontifex. – Oko, št. 238, 14. 9., str. 12. O Mihaelu Štruklju. Avnojevanje… – Oko, št. 239, 21. 9., str. 12. Nagrade. – Oko, št. 240, 28. 9., str. 12. O nagradah Mestne obcine Nova Gorica. Zapisana Tolminski. – PrimSrec, 24/2000, št. 234–235, str. 809–810. O Mariji Rutar. Dopisovanje med Henrikom Tumo in Valentinom Pittonijem. – ZC, 53/1999, str. 
531–551. 
Stoletnica rojstva dr. Iva Juvancica (Nova Gorica, 3. 12. 1999 in Bovec, 5. 12. 1999). – ZC, 53/1999, str. 531–551, str. 607. »Srce je kamen, duša je greh« (Ciril Kosmac, 1934). – V: Gledališki list PDG, 
46/1999, št. 1, str. 30–32. Volitve. – Oko, št. 241, 5. 10., str. 14. Zgornje Posocje v minulih dveh stoletjih. – V: Kulturne ustanove in arhivsko 
gradivo [...] 19. zborovanje, Arhivsko društvo Slovenije, Bovec, (4. do 6. oktobra 2000). Ljubljana, Arhivsko društvo Slovenije, 2000, str. 13–15. Plebisciti. – Oko, št. 242, 12. 10., str. 12. Jezovi Leonarda da Vincija. – Oko, št. 243, 19. 10., str. 12. 
Jubilantka Milica Kacin Wohinz. – PNZ, 40/2000, zv. 1, str. 11–36. Ob desetletnici Kobariškega muzeja [Porocilo o obisku Kobariškega muzeja]. – V: Kobariški muzej, 1990–2000. Kobarid, Kobariški muzej, 2000, str. 5. Na straneh 82–84 objavljeno Marušicevo pismo. 
Rapalska obletnica. – Oko, št. 244, 26. 10., str. 14. Tedenski utrinki. – Oko, št. 245, 3. 11., str. 14. »Slikar Tone Kralj, glavni arhivar komunisticne stranke«. – Oko, št. 246, 9. 11., str. 12. Njeno partizansko ime – Joža. – Oko, št. 247, 16. 11., str. 14. O Lidiji Šentjurc. Vpogled v srednjeveško Goriško. – PrimSrec, 24/2000, št. 236, str. 896–897. Pismo g. Juriju Paljku. – Oko, št. 248, 23. 11., str. 12. 
Zorko Jelincic. – V: Zorko Jelincic nad prezrtjem in mitom. Ob stoletnici rojstva. Ljubljana, Planinska zveza Slovenije in Planinsko društvo Tolmin, 2000, str. 41–45. Prispevek k planinski biografiji Zorka Jelincica. – V: Zorko Jelincic ..., str. 67–72. Farmacia in lekarna v ulici Mazzini. – Oko, št. 249, 30. 11., str. 14. V Cedadu. Tragedija v Cerknem pozimi 1944. – Oko, št. 250, 7. 12., str. 18. Ponatis: ABC, letn. XI, št. 16). 
»Oggi ballo in Occiadraga«. – Oko, št. 251, 16. 12., str. 14. O poitalijancevanju. Enciklopedicni zapis o dr. Henriku Tumi. – V: Henrik Tuma, Planinski spisi. Ljubljana, Založba Tuma, 2000, str. 21–25. 
Izjemna najdba. – Delo (KL), št. 295, 20. 12., str. 28. Prva slovenska knjiga tiskana v Gorici. 
Dvestopetdesetica. – Oko, št. 252, 21. 12., str. 24. O pisanju glos za casnik Oko. Pred dvesto leti tiskana prva slovenska knjiga v Gorici. – NoviG, št. 47, 21. 12., str. 7. Našli Mali katekismus. – PDk, št. 297, 27. 12., str. 8. Scipio in Guido Slataper. – Oko, št. 253, 29. 12., str. 16. 
2001 
Tisoc let prve omembe Gorice in Goriške. – Mohorjev koledar 2001, CMD, str. 
155–164. 
Tisoc let prve omembe Gorice in prve ozemeljske zaznave Goriške dežele. – 
KolGMD 2001, str. 59–68. 
Leto knjige. – Oko, št. 254, 11. 1., str. 22. 
Prispevek k slovensko-italijanskim odnosom. – Oko, št. 255, 18. 1., str. 12. 
Dr. Milica Kacin Wohinz – zapisana zgodovini. – PrimSrec, 25/2001, št. 237, str. 
9–11. Prekopavanja. – Oko, št. 256, 25. 1., str. 12. O grobovih. K zgodovini slovenske likovne umetnosti na Goriškem pred prvo svetovno vojno. – 
V: Vita artis perennis. Ob osemdesetletnici akademika Emilijana Cevca. Festschrift Emilijan Cevc. Ljubljana, umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, 2000, str. 525–535. 
Stalnica ali novost? – V: Goriška pokrajina. Ob 1000 letnici prve pisne omembe 
Solkana in Gorice v listini cesarja Otona III. Nova Gorica, Forum za Goriško, 
2000, str. 169–175. 
Kaj je bila in kaj je Goriška? – Oko, št. 257, 1. 2., str. 12. 
Tekališce Jožefa Zelenega. – Oko, št. 258, 8. 2., str. 12. O Corsu v Gorici. 
Enostranskost. – Oko, št. 259, 15. 2., str. 16. O Alojzu Rebuli. 
Andrej Zdešar (1821–1865), sacerdote e pubblicista sloveno in Istria. – V: Chie­
se di frontiera: miscellanea di studi in onore di Luigi Tavano in occasione del suo settantacinquesimo compleanno Gorizia, ISSR, 1999, str. 93–98. Francišek Borgia Sedej. – PrimN, št. 14., 16. 2., str. 12. Primorski rodoljubi. – Oko, št. 260, 22. 2., str. 12. Mesec marec. – Oko, št. 261, 1. 3., str. 12. Politicne razmere v Sloveniji. 
Umetnost 20. stoletja na Goriškem. – Oko, št. 262, 8. 3., str. 16. Rusija na slovenskem zahodu. – Oko, št. 263, 15. 3., str. 12. Latinšcina. – Oko, št. 264, 22. 3., str. 14. Trgovska in obrtna zbornica. – Oko, št. 265, 29. 3., str. 14. Gospodarske razmere na Goriškem 
v preteklosti. 
Skupno porocilo zgodovinarjev. – Oko, št. 266, 5. 4., str. 12. Meseca aprila pred šestdesetimi leti. – Oko, št. 267, 12. 4., str. 14. O napadu Italije na Jugoslavijo (1941). 
Tisocletnica Gorice in Goriške. Prispevki k zgodovini. – PrimN (priloga Sobota), št. 15–30. 16 razlicno naslovljenih podlistkov. 
Volitve: 15. maj 1921 in 13. maj 2001. – Oko, št. 268, 19. 4., str. 14. Il Goriziano nel Seicento. La cultura. – V: Gorizia e la sua Contea, Gorizia, Provin­cia, 2001, str. 79–84. 
Gli Sloveni nell’Ottocento. – V: Gorizia e la sua ..., str. 123–126. Stefano Kociancic. – V: Gorizia e la sua ..., str. 130–132. Ob rob tisocletnici. – PrimSrec, št. 240, 25/2001, str. 254–257. Sedemdesetletnik. – Oko, št. 269, 26. 4., str. 16. O Marijanu Breclju. »… unius ville que Sclavorum lingua vocatur Goriza …«. – PDk, št. 101, 28. 4., str. 11. Moj oce. – Oko, št. 270, 3. 5., str. 10. Balilla. – Oko, št. 271, 10. 5., str. 12. O fašisticni mladinski organizaciji. 
Skozi preteklost Goriške. Ob tisocletnici prve omembe Gorice in Solkana ter ob tisocletnici zametka Goriške. Nova Gorica, Mestna obcina in Mercator, 2001, 40 strani. 
Sticišce treh narodov, jezikov, kultur. – Oko, št. 272, 17. 5., str. 12. O Gorici. Gli Sloveni di Trieste e del Goriziano alla fine della prima guerra mondiale. – Il Territorio (San Canzian d’Isonzo), 23/2000, št. 13–14 (n. s.), str. 5–18. Ponatis v VcA (str. 149–172). 
Umrl je profesor. – Oko, št. 273, 24. 5., str. 12. O Dariju Bratošu. 
O livškem krajepisu. – V: Ivan Rutar Cermancev, Livek skozi cas v besedi in sliki. Livek, KrS, 2000, str. 5–6. Il re delle Alpi Giulie e il suo vassalo. –Studi Goriziani, 89–90/1999, str. 129–140. 
Ponatis v VcA (str. 115–133) in v Le Giulie allo specchio, Il carteggio Kugy-Tuma 1923/1934( Triest e 2010). 
Nova Gorica naj postane Gorica? – Oko, št. 274, 31. 5., str. 14. Polemika o preimenovanju. 
Giro. – Oko, št. 275, 7. 6., str. 12. O italijanski kolesarski dirki. Nekoc in danes. – Oko, št. 276, 14. 6., str. 12. O varnosti. Cvetje in trnje Mirelle Besednjak. – V: Mirella Besednjak, Roža med trni (moje 
življenje po koncu druge svetovne vojne). Nova Gorica-Ljubljana, Založba Oko in drugi, str. 4–6. 
Akademik Vasilij Melik – osemdesetletnik. – V: Melikov zbornik, Slovenci v zgo­dovini in njihovi srednjeevropski sosedje, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana, str. 13–32. 
Slovenci na Primorskem med politicnimi izbirami (1848–1918). – ZC, 44/2000, 
str. 69–76. O zacetkih Gorice in Goriške. – V: Dobrodelni koncert na Sveti Gori, 13. junij 2001. Nova Gorica, str. 3–5. 
Goriško tisocletje. – V: 1000 let Solkana – 1000 let Goriške, PrimN (posebna pri­
loga), str. 4–6. Zadružno gibanje solkanskih mizarjev. V: Jako stara vas na Goriškem je Solkan. Solkan, KrS Solkan, 2001, str. 256–279. 
Solkan v slovenski književnosti. – V: Jako stara vas ..., str. 340–349. Zagovor. – V: Jako stara vas ..., str. 508. Državniški obisk. – Oko, št. 290, 28. 9., str. 12. Obiski državnikov na Goriškem. Janko Stibiel Vukasovic. – Oko, št. 291, 27. 9., str. 12. Vipavska dolina skozi cas. – V: Ortaona–Vrtovin: 1001–2001. Vrtovin, KrS, 2001, 
str. 20–32. Še enkrat o Rusjanovem mitu. – Oko, št. 292, 4. 10., str. 12. Pravopis. – Oko, št. 293, 11. 10., str. 12. Uvod. – V: Simon Rutar, Tolminske zgodovinske crtice. Tolmin, Tolminski muzej, 
2001, str. 7–8. Simona izpod Krna. – Oko, št. 294, 18. 10. 2001, str. 12. O pesniku Gregorcicu in zgodovinarju Rutarju. 
Kralj Julijskih Alp in njegov vazal. Julius Kugy in Henrik Tuma. – GorLtk, 25– 
26/1998–1999, str. 93–104. Slovensko-italijanski odnosi v 19. stoletju vse do konca prve svetovne vojne. – GorLtk, 27/2000, str. 143–168. 
Gora mati v duhu casa. – Oko, št. 295, 25. 10., str. 12. O 400-letnici naselitve Gore nad Ajdov-šcino. 
Spomini borca in diplomata. – Oko, št. 296, 2. 11., str. 10. Spomini Boga Gorjana. 
Obracun jubileja. – Oko, št. 297, 8. 11., str. 12. Tisoc let od prve omembe Gorice in Solkana. Izstop iz društva. – Oko, št. 298, 15. 11., str. 12. O društvu Tigr. Na dva dela. – PrimN (priloga Sobota), št. 46, 17. 11., str. 20. O regionalni delitvi Primorske. Arhitekt. – Oko, št. 299, 22. 11., str. 12. O Janezu Suhadolcu. Matija Vertovec in Mirsad Begic. – Oko, št. 300, 29. 11., str. 12. Po prazniku. – Oko, št. 301, 6. 12, str. 12. Ob 300. številki casnika Oko. Svetnica. – Oko, št. 302, 13. 12, str. 12. O sv. Luciji. Revizionizem. – Oko, št. 303, 20. 12, str. 18. O Tigru. 
2002 
Miren v kršcanskosocialnem gibanju na Goriškem. – Kol GMD 2002, str. 83–92, Diktatorji. – Oko, št. 305, 10. 1., str. 10. Knjiga o prvih primorskih partizanih. – PrimSrec, 25/2001, št. 248, str. 875. Por. Gora mati v duhu casa. – Gora (Predmeja), 5/2002, št. 15, str. 4–5. Goriški novostrujarji pred prvo svetovno vojno. – V: Življenje in delo primorskega 
kršcanskega socialca Virgila Šceka, Koper, ZD za južno Primorsko in ZRS, 2001, 
str. 31–41. Dr. Henrik Tuma, sodelavec slovenskih casopisov. – V: Vatovcev zbornik. Ljublja­na, Evropski inštitut za komuniciranje in kulturo in FDV, 2001, str. 25–31. 
Zbornik o Gori, Gorjankah in Gorjanih. – PrimSrec, 26/2002, št. 249, str. 71. Tisoc let od prve omembe Gorice in od prve ozemeljske zasnove Goriške dežele. – 
V:Goriza 1001–2001. Slovenci v Gorici, gli Sloveni di Gorizia, str. 20–68. 
Mille anni dalla prima menzione di Gorizia e dalla prima demarcazione territoria­le della regione. – V: Goriza 1001–2001..., str. 21–69. Stotine niso tisoci. – Delo (PB), št. 11, 17. 5., str. 111. O potvarjanju števila izginulih po drugi 
svetovni vojni. 
Med Solkanom in Komendo. Iz otroških let Tomaža Marusica. Solkan, samoza­
ložba, 2002, 11 strani. Il Goriziano, terra di frontiera. – V: Go: Gorizia–Gorica: documenti d’arte nell’Isontino dal secondo dopoguerra. Gorizia, Musei Provinciali in Kulturni dom, 2002, str. 184–199. Ponatis v VcA (str. 228–249). 
Nekaj o zacetkih goriške slovenske arhivistike. – V: Zbornik Pokrajinskega arhiva v 
Novi Gorici. Nova Gorica, Pokrajinski arhiv, 2002, str. 11–17. Das Österreichische Küstenland von der Mitte des 18. Jahrhunderts bis zum Jahr 1848. – V: Staat- Land-Nation-Region-Gesellschaftliches Bewusstsein in den österreichischen Ländern Kärnten, Krain, Steiermark und Küstenland 1740 bis 1918. Klagenfurt-Ljubljana-Wien, Hermagoras, 2002, str. 195–211. 
Primorsko izseljevanje. – PrimSrec, 26/2002, št. 253–254, str. 5–10. 
Zbornik zgodovinskih spisov Gorica in njena grofi ja. – V: Gorica in njena Grofi ja. Gorica, Goriška pokrajina, 2002, str. [9–10]. Narodnostne in jezikovne razmere. –V: Gorica in njena Grofija ..., str. 67–68. Družbena in kulturna podoba slovenskega podeželja. – V: Gorica in njena Grofi ja 
..., str. 84–85. Upor tolminskih kmetov. – V: Gorica in njena Grofija ..., str. 99–102. Slovenci v 19. stoletju. – V: Gorica in njena Grofija ..., str. 125–128. Štefan Kociancic. – V: Gorica in njena Grofija ..., str. 130–131. Do kod naše meje. – Goriška, št. 1, 18. 9., str. 2. O goriških spominih. – V: Goriški spomini. Sodobniki o Gorici in Goriški v letih 
1830–1918. Gorica, GMD, str. 5–13. 
Pomen vaškomestne razmejitve. – V: Živeti z mejo. Slovenski kulturni prostor da­nes. Zbornik referatov s sestankov Znanstveni posvet o pomenu preucevanja naro­dnih manjšin, Ljubljana, SAZU odbor za preucevanje narodnih manjšin in drugi, 2003, str. 138. 
Sto slovenskih politikov. Ljubljana, Prešernova družba, 2003, 226 strani. 
Sto slovenskih politikov. – Prešernov koledar 2003, Ljubljana, Prešernova družba, str. 87–89. Domoznanska literatura o Bovcu in o Bovškem. – V: Soški razgovori.1. Zbornik za 
domoznanstvo Zgodovinske sekcije KD Golobar. Bovec, Zgodovinska sekcija KD Golobar, 2002, str. 179–188. 
2003 
V Gorici pred sto leti. – Koledar GMD 2003, str. 80–84. Še neobjavljeno pismo Ivana Trinka. – TrKol 2003, str. 71–75. Spomini na mladost Hilarija Koste. – V: Hilarij Kosta, Kje so tiste stezice … Nova 
Gorica-Ljubljana, Založbi Branko in Jutro, 2003, str. 132–133. Pomemben korak za Primorce. – PrimN, št. 13, 14. 2., str. 22. Jubilej plenuma OF v Lokah (14. 2. 1943). 
Ob knjigah Evgena Štolfe. – Delo ( priloga KL), št. 62, 17. 3., str. 3. Zahodno slovensko ozemlje. Iskanje istovetnosti skozi cas. – ZC, 56/2002, str. 277–286. Ponatisa v: PrimN (priloga Sobota, 2003, št. 1–4) in v Regionalni vidiki slovenske zgodovine (Ljublja­na, ZZDS, 2003, str. 55–64). 
Prispevek k zgodovini Gorice. – PrimSrec, 27/2002, št. 263, str. 33–36. Gorica in njena grofija. – PrimSrec, 27/2002, št. 263, str. 74–75. Marijan Brecelj – sedemdesetletnik. – GorLtk, 28/2001, št. 28, str. 7–22. Avstrijsko Primorje od srede 18. stoletja do leta 1848, splošni pregled. – GorLtk, 
28/2001, str. 309–320. Prispevek k poznavanju stikov med slovenskimi in italijanskimi zgodovinarji (zgo­dovinopisjem). – V: Zbornik Janka Pleterskega. Ljubljana, Zgodovinski inštitut 
Milka Kosa ZRC SAZU, str. 555–572. Dopolnjeni ponatis v SoS (str. 215–256). V italijanskem prevodu v VcA (str. 191–227). Pravni položaj Beneških Slovencev ob prikljucitvi k Italiji leta 1866. – V: Acta 
Histriae , 11/2003, št. 2, str. 1–18. Še vedno zelo aktualen Jadranski iredentizem. – Delo, št. 178, 4. 8., (priloga KL, str. 3). Goriška fronta. – SvM, št. 17, 12. 9., str. 15–18. Goriški slovenski politiki. – PrimSrec, 27/2003, št. 266, str. 24–27. Goriška fronta pred šestdesetimi leti in danes. – PrimSrec, 27/2003, št. 267–268, 
str. 37–39. Posvecevanja Marjana Breclja. – PrimSrec, 27/2003, št. 267–268, str. 56–58. Ob recenziji knjige Med svobodo in rdeco zvezdo. – NoviG (PU), št. 37, 2. 10., str. 6. Zajetni knjigi s furlanskega kongresa. Dobrodošli v Furlaniji. – Delo, št. 283, 8. 12., 
(priloga KL, str. 3). 
Obremenjevanje. – PrimN (priloga Sobota), št. 47, 6. 12., str. 20. Odgovor na anketno vprašanje o ršcanskih koreninah v evropski ustavi. 
Vecnarodna srecevanja skozi preteklost Gorice. – PDk, št. 302, 24. 12., str. 6. 
2004 
Opis Gorice iz leta 1850 v slovenskem jeziku. – KolGMD 2004, str. 67–70. 
Pravni položaj Beneške Slovenije ob in po prikljucitvi k Italiji. – TrKol 2004, str. 172–179. Primorska je neprevedljiva. – Delo, št. 19, 24. 1., str. 31. Upravne spremembe. Zgodovinar Franc Kos: ob 150-letnici rojstva. – PrimSrec, 27/2003, št. 271–272, 
str. 44–48. Sabotin na Tomincevih slikah. – PrimSrec, 27/2003, št. 271–272, str. 58–59. V sode­lovanju z Darjo Mihelic. 
Interventi e discussioni. – V: Italia e Slovenia: alla ricerca di un passato comune: atti del seminario di studio sulla relazione finale della commissione storico-cultu­rale italoslovena sui rapporti italo-sloveni 1880–1956, Gorizia, ICM, 2003, str. 8. 
Cas bi bil, da bi politika zgodovino prepustila zgodovinarjem. –Delo (SP PP29), št. 49, 28. 2., str. 31. O dr. Janku Prunku. Nova goriška identiteta. – PDk, št. 93, 18. 4., str. 13. 
Evropa zdaj in potem. –1001-SC, št. 40, 8. 4., str. 1. L’Europa nel Goriziano hinc et nunc. – 57/15 senza confine: insieme in Europa, fatti, testimonianze idee. Gorizia, Comune, 2004, str. 30–31. 
Slovenija v Evropi. – NoviG, št. 16, 6. 5., str. 3. Sodelovanje v anketi. Med Alpami in Jadranom. – PrimSrec, 28/2004, št. 274–275, str. 34–36. O knjigi Sergia Tavana. 
Po sledeh Napoleonove vojske na Slovenskem. – PrimSrec, 28/2004, št. 274–275, str. 96–97. 
Gorica in Goriška v Rusjanovem casu. – Krila (Ljubljana), 30/2004, št. 10, str. 8. Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica. – V: Mitja Rupel, Korak naprej: Slovenci v goriški cezmejni regiji. Gorica, SLORI, 2004, str. 66–70. 
Nenatancnost ne koristi. – PDk (PU), št. 200, 20. 8., str. 2. Nenatancni podatki o žrtvah povojnih let. 
V ljudstvu živi. Na proslavi 60-letnice zborovanja v Kožbani in 120-letnici rojstva ter 60-letnici smrti Jožeta Srebrnica. – 1001-SC, št. 42, 2. 9., str. 5. 
O stališcih Henrika Tume o Furlanih. – PDk (PU), št. 260, 29. 10., str. 2. Cesare Balbo a Lubiana. – V: Venezia, una repubblica ai confi ni. Atti dei convegni realizzati nell’ambito del progetto Vivilforte [...] [Venezia 2004]. Str. 34–37. Ponatis v VcA (str. 31–40). 
Cesare Balbo v Ljubljani. –V: Venezia, una repubblica ..., str. 62–65. Prva objava v ZC (1991). Gli Sloveni nelle valli dell’Isonzo (e del Natisone) attraverso i secoli e la Repubblica di Venezia. – V: Venezia, una repubblica ..., str. 186–192. 
Slovenci ob Soci (in Nadiži) skozi stoletja in Beneška republika. – V: Venezia, una 
repubblica ..., str. 238–243. S svojim življenjskim zgledom je poosebljal Slovence v Italiji. – PDk, št. 287, 1. 12., str. 20. O prvi obletnici smrti Marka Waltritscha. 
Zahodnoslovenskoruske povezave. – V: Zbornik Davorin Hostnik med Slovenijo 
in Rusijo. Šmartno pri Litiji, Ustvarjalno središce Breznikar, 2004, str. 25–30. Mihael Štrukelj – dijak goriške realke. – GorLtk, 29/2002, str. 299–309. Z naslovom Šolska leta Mihaela Štruklja (1851–1923) ponatis v PPB (str. 81–92). 
Vrtovinski rojak Janko Stibiel Vukasovic v balkanskih vojnah (1875–1878). – GorLtk, 29/2002, str. 311–316. 
Gorizia – Nova Gorica. – Studi Goriziani, 95–96/2002, str. 157–159. Raziskovalna postaja Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije zna­nosti in umetnosti v Novi Gorici. – Izvestje RP, 1/2004, str. 2–5. 
Iter Italicum dr. Vladimirja Levca ob stoletnici smrti. – Izvestje RP, 1/2004, str. 11–15. Dopolnjen ponatis objavljen z naslovom Vladimir Levec in Pier Silverio Leicht v SoS (str. 97–109). 
»Milica Kacin Wohinz je naš najboljši poznavalec polpretekle primorske zgodovi­ne«. – NoviG, št. 46, 16. 12., str. 8. 
Boj za Soco in Posocje skozi tisocletja. – PrimRod, 7/2004, št. 12, str. 5–8. Cezsoca 10. 10. 2004, odkritje spomenika Ferdu Kravanji-Petru Skalarju. – Pri­mRod, 7/2004, št. 12, str. 45–46. 
O zametkih galerijskega delovanja na Goriškem. – V: Trideset let Pilonove galerije Ajdovšcina. Ajdovšcina, Pilonova galerija, 2004, str. 36–39. 
2005 
Raziskovalna postaja ZRC SAZU v Novi Gorici. – KolGMD 2005, str. 54–58. Beneška Slovenija v oceh zgodovinarjev. – TrKol 2005, str. 76–81. Spomenik na Cerju: spomin ali opomin. – PDk, št. 13, 16. 1., str. 18–19. Pravni položaj Beneških Slovencev ob in po prikljucitvi k Italiji (1866). – V: Na 
oni strani meje: slovenska manjšina v Italiji in njen pravni položaj: zgodovinski in pravni pregled 1866–2004. Koper, UP in drugi, 2004, str. 33–44. Resnica in spomin. Delo (SP PP29), št. 47, 26. 2., str. 31. O Dragu Jancarju. Novi slovenski državni praznik. – PDk, št. 47, 25. 2., str. 3. 
Še enkrat razhajanja o Tigru. – PDk (PU), št. 63, 16. 3., str. 2. Mejnik v izgrajevanju državnosti. – PrimN, št. 102, 5. 5., str. 16. Simpozij o ustanovitvi Narodne vlade (Ajdovšcina, 5. 5. 1945). 
Gli sloveni nel Goriziano dalla fine del medioevo ai giorni nostri. – V: Cultura slovena nel Goriziano. Gorizia, ISSR, 2005, str. 39–76. 
La storiografia. – V: Gli sloveni ..., str. 303–330. O domoznanstvu ucitelja Edmunda Cibeja. – V: Edmund Cibej, Zbrani spisi. Pred­meja, Društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dedišcine Gora, 2005, str. 19–27. 
Gorica v casu pisatelja Damirja Fiegla (1879–1959). Ob 125-letnici rojstva. – 
PrimSrec, 29/2005, str. 125–130. Uroš Lipušcek, Ave Wilson: ZDA in prekrajanje Slovencev v Versaillesu 1919– 1920 (Ljubljana 2003). – PrimSrec, 29/2005, št. 284–286, str. 179–180. 
Slavica Plahuta: Slovenski in crnogorski interniranci in narodnoosvobodilni boj na 
Goriškem (Nova Gorica 2004). – PrimSrec, 29/2005, št. 284–285, str. 181–182. Por. Šmartno. Avstrijskobeneški vojni (1508–1521 in 1615–1617). Anhovo, Salonit Anhovo, 2005, 8 strani. Prospekt je izšel tudi v anglešcini, italijanšcini in nemšcini. 
Laško. – V: Slovenci v Laškem. Cenni storici sulla comunita slovena nel Monfal­conese, Tržic, SKŠRD, 2005, str. 11–13. Izdaja v slovenšcini. 
O grofu Viljemu Coroniniju Kromberškem. – Izvestje RP, 2/2005, str. 35–38. Dve stoletji in pol goriške slovenske zgodovine. – V: Uciteljice v šolskih klopeh. Zbornik ob 130. obletnici ustanovitve Slovenskega uciteljišca za dekleta v Gorici. Nova Gorica, Pokrajinski arhiv, 2005, str. 11–38. 
O ucitelju Edmundu Cibeju. – Gora, 8/2005, št. 28, str. 18. 
2006 
O zacetkih literarne zgodovine na Primorskem. – KolGMD 2006, str. 62–67. 
Andrej Žnidarcic in Beneška Slovenija: ob 140-letnici plebiscita. – TrKol 2006, str. 56–59. Od poskusov k trajnosti. – V: Goriška, št. 1, januar 2006, str. 18. O casopisju na Primorskem. Kaj je Ortaona? – V: Ad fontes – Otorepcev zbornik. Ljubljana, Zgodovinski inšti-
tut Milka Kosa ZRC SAZU, 2006, str. 243–247. Vasji Klavora ob 70-letnici. – PDk, št. 43, 21. 2., str. 2. Zamolcanosti na rob. – PDk, št. 46, 24. 2., str. 2. O slovenskem zgodovinopisju. O Tolminu in tolminskem sodnem okraju pred prvo svetovno vojno. – V: Tolmin­
sko mostišce. 1. Tolmin, Tolminski muzej, 2006, str. 17–22. Trije prispevki o slovensko-italijanskih stikih na podrocju domoznanstva. – GorLtk, 30–31/2006, str. 325–340. Besedilo o Umbertu Bonnesu iz tega prispevka je dopolnjeno ponatisnjeno v SoS (str. 121–130). 
Življenjski jubilej Luigija Tavana. – GorLtk 30–31, 2003–2004, str. 449–451. Pregled zgodovine terskih Slovencev, V: Terska dolina – Alta val Torre – Val de 
Tor: Terska dolina v besedi, sliki in pesmi Viljema Cerna. Celje in Gorica, Društvo Mohorjeva družba in drugi, 2006, str. 55–70. Uno sguardo alla storia degli Sloveni dell Alta Val Torre. – V: Terska dolina ..., str. 
62–68. Un tichinin di storie dai Slovens de Alte Val de Tor. – V: Terska dolina ..., str. 69–70. TIGR – narodna revolucionarna organizacija Slovencev in Hrvatov v Julijski kraji­
ni. – PrimRod, 8/2006, št. 15, str. 28–29. Prispevek k življenjepisu rihemberškega rojaka Ljudevita Furlanija (1864–1913). 
– V: Kronika Rihemberka-Branika. 2. Zbornik strokovnih prispevkov s podrocja 
arheologije, zgodovine in umetnostne zgodovine, ki dopolnjujejo Kroniko Rihem­berka-Branika iz leta 1994, ter clanki domacih avtorjev o sodobnem dogajanju v kraju. Branik, KrS, Kulturno PD Franc Zgonik, str. 43–50. 
Zgodba o renegatstvu – PrimN (Pisma), št. 235, 10. 10., str. 20. Lašcak ali Lasciac? Odgovo­rila sta Tino Mamic in Tatjana Gašperšic Malec (PrimN, 11. 10. 2006). 
Gorica in Nova Gorica v slovenski kulturi. – V: L’identitŕ plurale. Storia, cultura e 
societŕ a Gorizia. Gorizia, Comune, 2006, str. 57–64. Il contributo di Gorizia e di Nova Gorica alla cultura slovena. – V: L’Identitŕ plura­le ..., str. 65–66. 
Die Vereinstätigkeit im Österreichischen Küstenland (Triest, Görz-Gradisca, Is-trien). – V: Die Habsburgermonarchie: 1848–1918, zv. VIII/1. Wien, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2006, str. 541–585. 
Pred sto leti je bila ustanovljena slovenska citalnica v Kanalu ob Soci. – V: Kanal ob Soci (zbirka Berila, zv. 9.), Nova Gorica, GM in obcina Kanal, 2006, str. 59–63. 
Prispevki k primorski biografi ki. Koper, UP in drugi, 2006, 235 strani. Laško. – V: Sloveni nel territorio di Monfalcone. Monfalcone, ACSRSA Tržic, 2006, str. 14–15. Izdaja v italijanšcini. 
Prispevek k poznavanju problematike italijanskega risorgimenta pri Slovencih. – Izvestje RP, 3/2006, str. 8–12. 
2007 
Spomini Ferda Kariša. – KolGMD 2007, str. 80–84. Stoletnica smrti dr. Josipa Tonklija. – TrKol 2007, str. 129–133. Nagovor ob otvoritvi razstave odsevi ruske kulture na Goriškem do konca prve sve­
tovne vojne (Nova Gorica, 12. maj 2006). – V: Nad pregradami – Poverh baryerov. Jubilejna številka ob desetletnici Društva Slovenija – Rusija in devetdesetletnici Ru-ske kapelice pod Vršicem. Ljubljana, Društvo Slovenija-Rusija, 2006, str. 127–132. 
Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države. – PNZ, 46/2006, 
zv. 2, str. 155–159. Por. Srecanje z Andrejem Pagonom Ogarevom. Ob stoletnici rojstva. – PDk, št. 36, 11. 2., str. 20. 
Ivan Trinko in slovensko zgodovinopisje /Ivan Trinko e la storiografi a slovena. – 
V: Mons. Ivan Trinko (1863–1954) – spodbujevalec spoznavanja in dialoga med kulturami/promotore della conoscenza e del dialogo tra culture. Cedad, Kulturno društvo Ivan Trinko, 2006, str. 42–61. 
Posegi Simona Gregorcica v politicno življenje. – V: Pogledi na Simona Gregorcica. Nova Gorica, Univerza, 2006, str. 18–25. 
Zgodovina Solkana. – V: Rotarijski klub Siliganum Solkan, 2007, str. 15–16. O Kobileku Ardenga Sofficija in drugih vojnih dnevnikih ter spominih italijanskih avtorjev. – Kron, 55/2007, str. 289–304. Ponatis v SoS (str. 160–186). 
Slovenski narodnoosvobodilni boj in njegovo sodelovanje z italijanskim odporniš­kim gibanjem. – V: Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodovem spominu. Slovenski zbornik. Ljubljana, ZZB NOB Slovenije, 2007, str. 143–148. 
Izbor vesti o Istri v slovenskem casopisju do leta 1880. – Annales, 17/2007, št. 1, 
str. 65–82. Šestdesetletnica prikljucitve ali vrnitve k maticni domovini? – PDk, št. 220, 18. 9., str. 2. 
Je Goriško ustanovil Mussolini? – PrimN, št. 224, 28. 9., str. 24. 
Kako sta se dr. Marko Natlacen in Franc Kavs srecala z Mussolinijem. – PDk, št. 238, 9. 10., str. 2. Da za ime Goriška, Ne za ime Severna Primorska. – Goriška. št. 10, 10. 10., str. 12. Žal smo slavili razdvojeni po vsebini in po krajih praznovanja. Šestdesetletnica pri­
kljucitve ali vrnitve k maticni domovini? Briški casnik, 11/2007, št. 48, str. 1. 
Razmišljanja o aktualnosti obstoja goriške identitete/istovetnosti. – PDk, št. 264, 8. 11., str. 2. 100-letnica Slovenske ljudske stranke. – NoviG, št. 42, 8. 11., str. 8. Kaj vemo o Gaberjah. – V: Gaberje je lepa vas, je Vipavski v okras. Koper, Libris, 
2007, str. 5–6. Gorica in Goriška ob prihodu Bourbonov (1836). – V: Bourboni na Goriškem. Nova Gorica, ZD za severno Primorsko, 2007, str. 5–11. 
Il vicino come amico - realta o utopia. La convivenza lungo il confi ne italo-slo­veno. Gorizia, GMD, 2007, 269 strani. Pot do univerzitetnega študija na Goriškem. – Izvestje RP, 4/2007, str. 5–15. O Jadranskem koledarju za leto 2008. – PDk (PU), št. 304, 27. 12., str. 2. 
»Primorske zdrahe« o bodoci pokrajinski ureditvi. – PDk, št. 305, 28. 12., str. 2. V imenu Goriške ... – V: Goriška naj bo! Nova Gorica, Mestna obcina, december 2007, str. 2. 
2008 
Z vlakom iz Gorice v Trst leta 1885. – KolGMD 2008, str. 107–110. Stopetdeset let od rojstva dr. Henrika Tume. – TrKol 2008, str. 122–130. Il re delle Alpi Giulie e il suo vassallo. Julius Kugy e Henrik Tuma. – Alpinismo 
Goriziano, 12/2008, št. 1, str. 2–3. Ponatis v Le Giulie allo specchio. Il carteggio Kugy-Tuma 1923/1934. Trieste, 2010, str. 139–156). 
»Povojni cas pod drobnogledom«. – PDk (PU), št. 120, 21. 5., str. 2. O festivalu éStoria. 
Tuma in Kugy. Ob 150letnici rojstva dveh velikanov slovenskega gorništva. – PV, 113/2008, št. 6, str. 4–15. Pred sto leti je bil rojen v Trstu dr. Joža Vilfan. – PDk, št. 160, 6. 7., str. 21. Republikanec, komunist, alpinist. 150-letnica rojstva dr. Henrika Tume. – Dnev­
nik (Objektiv), 150-letnica rojstva dr. Henrika Tume, št. 154, 5. 7., str. 28–29. 
Clovek, ki je videl dalec naprej in sledil višjim principom. Dr. Henrik Tuma, ob 
150-letnici rojstva. – PDk, št. 171, 20. 7. 2008, str. 13. Goriška mednarodnost med šempaškim taborom in zborovanjem na Okroglici. – GorLtk, 32/2008, str. 159–165. 
Pokojni Marko Vuk (1947–2004). – GorLtk, 32/2008, str. 227–229. Sin in oce. – PrimSrec, 32/2008, štev. 314–315, str. 9–10. O Joži in Jerneju Vilfanu. V primežu enosmernosti. – 1001-SC, št. 58, 14. 10., str. 7. O enostranskem pisanju krajevne 
zgodovine. 
Slovenska oblast v Gorici trajala nekaj dni. – PDk., št. 260, 1. 11., str. 16. Prvi november pred devetdesetimi leti. – NoviG, št. 43, 20. 11., str. 9. Malo zgodovinskega ozadja k imenoslovnim razpravam. – V: Vlado Klemše, Kra­
jevna imena in priimki na Doberdobskem Krasu. Doberdob-Sovodnje, Zadružna banka, 2008, str. 13–19. Železnice na Goriškem (1860–1928). – V: Acta Histriae, 16/2008, št. 3, str. 261–276. 
Spomin na Rapallo. – PDk, št. 274, 18. 11., str. 2. Odnosi med mladimi italijanskimi in slovenskimi intelektualci v Gorici v letih pred prvo svetovno vojno. – Izvestje RP, 5/2008, str. 17–22. Dopolnjen ponatis v SoS (str. 110–120). 
Janko Pleterski, Pravica in moc za samoodlocbo. Med Metternichom in Banditer­jem. Študije, razgledi iz petnajstletja po tretji odlocitvi Slovencev. Ljubljana, Mod-rijan, 2008, 679 strani. – PNZ, 48/2008, zv. 2, str. 228–231. Por. 
Kako je bilo v Solkanu, ko smo bili stari deset let. – 1001-SC, št. 59, 24. 12. 2008, 
str. 4. Gorica in Nova Gorica skupaj? – PrimN (Pisma), št. 276, 28. 11., str. 21. Ob nast opu Boruta Pahorja v Novi Gorici. 
2009 
Stavka dijakov goriške gimnazije oktobra 1904. – KolGMD 2009, str. 92–94. Miting v Beneciji. – TrKol 2009, str. 80–83. Jožko Štrukelj slavil osemdesetletnico. – PDk št. 12, 15. 1., str. 2. Darja Mihelic, Ribic, kje zdaj tvoja barka plava? Piransko ribolovno podrocje skozi 
cas. – Kron, 57/2009, str. 148–150. Por. Govor dr. Branka Marušica v Solkanu. Ob slovenskem kulturnem prazniku. – No-viG, št. 5, 12. 2., str. 12. Ponatis v 1001-SC (št. 60, 9.4. 2009) z naslovom Ne vrag, le sosed bo mejak! 
Tigrovci in partijska ljubosumnost. Milica Kacin Wohinz in Marta Verginella, Pri­morski upor fašizmu 1920–1941. – Delo, št. 76, 1. 4., str. 22. 
Franc Pregelj Boro-devetdesetletnik. – SvM, 8/2009, št. 5, str. 22–23. Devetdesetletnik Franc Pregelj-Boro. – Obcinski list-obcina Rence-Vogrsko, št. 4, 21. 4., str. 8. 
Goriška v Stanicevem casu. – V: Valentin Stanic. Cerovšckov gospod. Ob dvest o-letnici prihoda v Rocinj/Il prete di casa Cerovšcek, nel bicentenario dell’arrivo a 
Rocinj/der Priester vom Cerovšcek Hof, anlässlich der 200 Jahrfeier der Ankunft 
in Rocinj. Nova Gorica, Educa, 2009, str. 81–91. Srecanja in razhajanja v Kopru. – Delo (SP PP29), št. 105, 9. 5., str. 39. O slovensko-ita­lijanskih odnosih. 
Dnevnik z ekskurzije študentov zgodovine po zahodni Bosni in Dalmaciji (20.–30. junij 1962). – Kron, 57/2009 (izredna številka). V zlatih crkah v zgodovini. Raz­prave v spomin Olgi Janša-Zorn, str. 45–48. 
Pesnik Biagio Marin iz Gradeža in Slovenci. – Kron, 57/2009 (izredna številka). V zlatih crkah ..., str. 543–554. Dopolnjeni ponatis v SoS (str. 131–148). Slovenia – Venezia Giulia 1945–2008. Dal confine conteso a quello scomparso. – 
V: Nuova Iniziativa Isontina, 51/2009, št. 1, str. 23–25. 
Gradivo za zgodovino Grgarja v narodnoosvobodilnem boju. – V: Grgarski zbor­nik. Grgar, KrS in TD, 2009, str. 171–183. Grgarski rojak državni poslanec Josip Doljak (1820–1861). – V: Grgarski zbor­
nik…, str. 232–235. 
Publicist Eugenio Vaina de’Pava, padel na Batognici v pogorju Krna leta 1915. – PNZ, 59/2009, št. 1, str. 119–128.Ponatis v SoS, str. 149–159. Knjigi na pot. – V: Cvetko Vidmar, Zadnja tuja vojaška okupacija slovenskega 
ozemlja: oris Zavezniške vojaške uprave v Slovenskem primorju (od 12. junija 1945 
do 15. septembra 1947). Nova Gorica, GM, 2009, str. 3–4. Mejacevi iz Komende. Slovenska družina v dogajanjih miru in vojne. Ljubljana, ZZDS, 2009, 220 strani. Zbirka Zgodovinskega casopisa, št. 37. 
Bil sem pervic na Kernu. Zadnjic se mi je vendar ta želja izpolnila ...« Kaj so o gorah pisali naši predniki? – V: V gorah je modrost: zbornik ob 60-letnici Planinskega društva Nova Gorica. Nova Gorica, Planinsko društvo, 2009, str. 13–22. 
Intervju: Boris Pahor. – Mladina (PU), št. 36, 11. 9., str. 10. Pripomba na pisanje Mladine (št. 34, 29. 8. 2009, str. 37–42). 
Je bila prikljucitev Primorske k maticni domovini eno zadnjih dejanj v pestri zgo­dovini dolocanja slovenskih nacionalnih/državnih meja na zahodu? – V: 60 letnica prikljucitve Primorske k maticni domovini, Koper, Libris, 2009, str. 13–19. 
O prikljucevanju Primorske. – SvM, št. 19, 9. 10., str. 18–19. Dr. Joža Vilfan (1908–1987). – V: Dr. Joža Vilfan (1908–1979), partizan, politik in diplomat. Gradivo z zgodovinskega posveta ob stoletnici rojstva, dvorec Vogrsko, 
27. september 2008. Nova Gorica, GM, 2009, str. 7. Napacna letnica v naslovu publikacije (1979), prav 1987. 
Iz korespondence dr. Jože Vilfana. – V: Dr. Joža Vilfan ..., str. 12–17. Sin in oce. – V: Dr. JožaVilfan ..., str. 37–38. Dopolnjeni ponatis iz PrimSrec (21/2008, št. 314–315). Log pod Mangartom, dom v Raju. – V: Jaka Vadnjal, Domovanje v raju. Zgodovina 
Loga pod Mangartom. Tolmin, Tolminski muzej, 2009, str. 3–5. Meseca julija in avgusta pred sedemdesetimi leti. Ob jubileju Janeza Ancija Ma­rušica [1939–2009]. Solkan, samozaložba, 2009, 11 strani. 
Nepremicna dedišcina kot znamenje narodne in politicne istovetnosti ob sloven-
sko-italijanski meji v 20. stoletju. – Izvestje RP, 6/2009, str. 11–18. Prva svetovna vojna na Slovenskem. – V: Vera Papež Adamic, Od prednikov do potomcev: Slovenci v Slatini in Banjaluki: 1923–2008. Od predaka do potomaka. Slovenci u Slatini i Banjaluci: 1923–2008. Banjaluka, Društvo Slovencev »Triglav«, 2009, str. 11–16. 
Spomin na Rapallo. – PrimRod, 11/1009, št. 18, str. 17–18. Viljenka Škorjanec, Osimski pogajalski proces. 1. del: Uvodna sinteza pogajanj. 2. del: Diplomatska pogajanja 1973–1974 (Ljubljana 2006), Osimski pogajalski pro-ces. 3. del: Od Strmola do Osima 1974–1975 (Ljubljana (2007), Osimski pogajalski proces. 4. del: Jugoslovansko-italijanski odnosi po Osimu (1975–1980). Ljubljana (2008) in osimska pogajanja. Koper (2007). – ZC, 63/2009, str. 498–501. Por. o 4 publikacijah. 
Zadnja tuja okupacija slovenskega ozemlja. – SvM, št. 23, 11. 12. 2009, str. 17. O knjigi Cvetka Vidmarja. 
O Lanthierijevih in zadnjem vipavskem grofu Karlu Frideriku. Ob stoletnici smrti. 
– Vipavski glas, 25/2009, št. 91, str. 2–5. 
2010 
Ob stoletnici zadnjega državnega ljudskega štetja v Avstrijskem primorju. – Kol-
GMD 2010 str. 63–67. Ob 90-letnici požiga Narodnega doma v Trstu, koroškega plebiscita in Rapalske pogodbe. – KolGMD 2010, str. 76–79. 
Pred stotimi leti v Beneški Sloveniji. – TrKol 2010, str. 34–37. Gorica med prvo svetovno vojno. – Studia historica slovenica, 9/2009, št. 2–3, str. 417–438. Napoleonov avditor Cesare Balbo v Ljubljani (1811–1812). – V: Pod Na-
poleonovim orlom. 200 let ustanovitve Ilirskih provinc. Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, 2010, str. 222–229. Skrajšano po prvi objavi v ZC (1991). L’auditeur de Napoléon, Cesare Balbo, a Ljubljana (1811–1812). – V: Pod Napole­
onovim ..., str. 223–229. Prikljucitev Primorske. – SvM (priloga Novi razgledi 12), 23. 4., št. 8, str. 13–14. Spomini »za v muzej«. – V: 170 let Slovenskega muzejskega društva. Jubilejni zbor­
nik. Ljubljana, Slovensko muzejsko društvo, 2010, str. 88–91. Il re delle Alpi Giulie e il suo vassallo. Julius Kugy e Henrik Tuma. – V: Le Giu-
lie allo specchio. Il carteggio Kugy-Tuma 1923/1934. Trieste, CAI XXX Ott obre, 2010, str. 139–156. Stoletje Goriške in Gorice (1910–2010). – SvM (priloga Novi razgledi 13), 28. 5., 
str. 2–4. Kras in Kraševci v oceh treh slovenskih domoznancev. – Kras, julij 2010, št. 101– 102, str. 22–24. Kras pri Martinu Bavcerju, Antonu Muzniku in Štefanu Kociancicu. 
Prof. Jožetu Pirjevcu iskrene cestitke, pa ceprav z manjšo zamudo. – PDk št. 170, 21.7., str. 8. 
Danilo Petrinja. – V: Tvorci slovenske pomorske identitete. Ljubljana, ZRC SAZU, 2010, str. 189–199. Njegov korak je mladeniški. – PDk, št. 204, 29. 8., str. 10. O Vladimirju Krpanu. 
Osemdesetletnik Vladimir Krpan. – SvM, št. 17, 10. 9., str. 30. Zacetek Markovega delovanja v Goriškem muzeju. – V: Marko Vuk 1947–2004. Gorica, GMD, 2010, str. 23–27. 
Med Tolminom in Gorico. Cas, v katerem je živela Ljubka Šorli. – V: Ljubka Šorli (1910–1993). Znanstvena monografija ob stoletnici pesnicinega rojstva. Nova Go-rica, Univerza, 2010, str. 75–90. 
»Stopimo ... pred svet poštenih ljudi in povejmo besede ...«. – V: Zbornik razprav o zgodovini Renc. Rence, Obcina Rence-Vogrsko, 2010, str. 10–11. 
Rence v devetnajstem stoletju. – V: Zbornik razprav ..., str. 92–113. Duhovnik in publicist Marko Vales (1840–1905). Prispevki k biografiji. – Izvestje RP, 7/2010, str. 14–20. 
Ob dvajsetem rojstnem dnevu Kobariškega muzeja. – V: Kobariški muzej 1990– 2000–2010. Kobarid, Kobariški muzej, 2010, str. 3–4. 
Milica Kacin Wohinz. Ob njenem 80. rojstnem dnevu. – PDk, št. 272, 17. 11., str. 12. Državne meje na slovenskem zahodu skozi stoletja. – V: Osimo in Goriška. Nova Gorica, GM, 2010, str. 9–15. 
Predstavitev zbornika o zgodovini Renc. Obcinski list obcina Rence-Vogrsko, št. 12, 9. 12. 2010, str. 9. 
2011 
Slovenci in italijanski preporod. – KolGMD 2011, str. 65–69. Potovanje Matije Majarja po Beneški Sloveniji leta 1843. – TrKol 2011, str. 91–93. Manipulacija. – SvM, št. 1, 14. 1., str. 27. O Bevkovih Crnih bratih. Življenjski jubilej stroki predanega arheologa. Drago Svoljšak – sedemdesetletnik. 
– NoviG, št. 1, 13. 1., str. 9. Obletnice v letu 2011. – SvM, št. 2, 28. 11., str. 28. Pismo narodnemu heroju Janku Premrlu Vojku. PrimN, št. 46, 25. 2., str. 21. »Osnažiti Italijo vsakega tujega gospostva«. Slovenci in italijanski risorgimento, ob 
150. obletnici ustanovitve Italije. – PrimN (priloga 7. val), št. 62, 13. 5., str. 18–19. 
O narodnostnih razmerah na Krasu v minulem poldrugem stoletju. – V: Kras, april/2011, št. 109, str. 20–23. Italia e Slovenia fra passato, presente e futuro. – ZC, 65/2011, str. 229–230. Por. Rojeni na Trnovski planoti. – V: Zgodbe s Trnovske planote, Gorica, GMD, str. 
19–28. Državni in deželni poslanci s Krasa (1861–1918). – Kras, junij/2011, št. 110–111, str. 34–37. 
Primorska v drugi polovici 20. stoletja. – V: Vstala, Primorska, si v novem življenju. O Primorski v letih 1945–1990. Nova Gorica, GM in OZZB za vrednote NOB, str. 13–20. Druga dopolnjena izdaja je izšla aprila 2016. 
Za zakljucek. – V: Vstala, Primorska ..., str. 237. Hrvaški korespondenti dr. Henrika Tume. – V: Histria, 1/2011, št. 1, str. 175–184. O Primorski, moji deželi. – PDk (PU), št. 232, 1. 10., str. 21. Odgovor na pisanje Darija 
Velušcka. 
Ob šestdesetletnici Nevenke Troha. – PNZ, 51/2011, zv. 2, str. 130–133. Niti mrtvi nimajo miru. PrimN (Pisma), št. 257, 7. 11., str. 14. O neprimernem govoru na pocastitvi dneva mrtvih na Trnovem pri Gorici. 
Umrl je France Perovšek. – PDk, št. 271, 16. 11., str. 19. Ivan Likar-Socan med primorskimi narodnimi heroji. – V: Zdravko Likar, Narodni 
heroj Ivan Likar-Socan v primorskih partizanskih enotah. Kobarid, Fundacija Pot miru, 2011, str. 3–5. Slovenci v italijanski vojski v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. – Izvestje RP, 
8/2011, str. 4–10. 
Stockholmska spomenica Henrika Tume. Ljubljana, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2011, 124 strani. Soavtor Franc Rozman. Revolucionar in po rodu Kraševec Anton Furlan Nino. – Kras, december 2011, št. 
114–115, str. 70–74. 
Ucitelj in politik Vinko Bandelj (1881–1937). Prispevki za življenjepis. – V: Pir­jevcev zbornik. Koper, Znanstvenoraziskovalno središce, 2011, str. 95–109. Kako se je gradil moj odnos do Tigra? – PrimRod, 12/2011, št. 21, str. 59–63. O Slovencih, ki so bili vojaki v tujih vojskah (1918–1941). – V: Vojaki iz sloven-
skega prostora na tujih tleh v preteklosti. Ljubljana, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2011, str. 335–349. 
2012 
Pol stoletja sodelavec v primorskih koledarjih (1962–2012). – KolGMD 2012, str. 
97–99. Beneška Slovenija v slovenskem tisku pred prvo svetovno vojno. – TrKol 2012, str. 67–73. 
2. gorski strelski polk novembra 1918 v Gorici. – Na fronti (Nova Gorica), št. 7, 
2012, str. 28–31. Še vedno aktualno in koristno branje. 100-letnica izida knjige »Irredentismo adri­atico«. – PDk, št. 89, 15. 4., str. 19. 
Knjigi o šolstvu na Cepovanskem na pot. – V: Rado Bolcina, Od trivialke do de­vetletke. Šolstvo v Cepovanu, Lokovcu in na Lokvah. Lokovec, Kulturno turistic­no društvo, 2012, str. 5. 
Il conte Guglielmo Coronini Cronberg. – V: L’ultimo conte. La vita e memoria. Trieste, Deputazione di storia patria per la Venezia Giulia, 2012, str. 30–39. 
Stane Bacar, »njegovo delo še živi«. – PDk, št. 125, 29. 5., str. 21. Po slovenskem prazniku držanosti. – PDk št. 151, 28. 6., str. 9. Ob osemdesetletnici rojstva Marka Waltritscha. – PDk, št. 178, 29. 7., str. 18. Pirjevec ne bo govoril (2). – PDk (PU), št. 179, 31. 7., str. 15. O zavrnitvi Jožeta Pijevca, da 
bi govoril na proslavi ob ruski kapelici na Vršicu. 
O jeziku oziroma jezikih v našem obmejnem obmocju. – PDk. št. 208, 4. 9., str. 2. 
»V soboto promocija, 800 lir prejel, potrebujem še 300 lir.« Primer Franca Maru­šica zdravnika iz Solkana. – 1001-SC, št. 74, 28. 9., str. 10–11. Slovensko zgodovinopisje 20. stoletja o slovensko-italijanskem obnejnem prostoru 
in o njegovih mejah. – V: Acta Histriae, 20/2012, št. 3, str. 307–320. Ob stoletnici zadnjega državnega štetja v avstro-ogrski monarhiji (1910). – V: Zgodovinski pogledi na zadnje državno ljudsko štetje v Avstrijskem Primorju 
1910. Jezik, narodnost, meja. Ljubljana, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2012, str. 7–8. Ljudsko štetje 31. decembra leta 1910 na Goriškem. – V: Zgodovinski pogledi ..., 
str. 77–86. Goriška realcna leta Danila Lokarja (1903–1910). – V: Simpozij Danilo Lokar, 
120-letnica rojstva, zbornik prispevkov. Ajdovšcina, Lavriceva knjižnica, 2012, str. 15–20. Rapporti tra gli intellettuali sloveni e italiani nella Gorizia del periodo precedente 
la prima guerra mondiale. – V: Antonio Morassi: tempi e luoghi di una passione 
per l’arte. Udine, Forum, 2012, str. 232–230. Sosed o sosedu. Prispevki k zgodovini slovensko-italijanskega sožitja. Trst, ZTT / EST, 2012, 287 strani. 
Solkanski latinski pisci med 17. in 19. stoletjem. – 1001-SC, št. 75, 21. 12., str. 7. Il problema degli Sloveni nelle pubblicazioni di Eugenio Vaina de’Pava, caduto nel 1915 sul Monte rosso (Batognica) nel massiccio sloveno del Monte nero (Krn). – 
V: Storia contemporanea in Friuli, 41/2012, št. 42, str. 219–230. 
2013 
Andrej Ipavec (1880–1924). Ob stoletnici prve popolne državne gimnazije s slo­venskim ucnim jezikom. – KolGMD 2013, str. 50–56. Beneška Slovenija v goriškem listu Novi cas leta 1913. – TrKol 2013, str. 121–125. 
Pred 150 leti na Travniku slovenska citalnica. – PDk, št. 10, 13. 1., str. 10. Še enkrat narobe svet. – PDk (PU) št. 12, 16. 1., str. 9. O ravnanju Dimitrija Rupla. Njegov odgovor (PDk, št. 18. 1.1913). 
Odšel pravnik in javni delavec Svito Vižintin. – PDk št. 17, 22. 1., str. 18. Sto let slovenske državne gimnazije v Gorici. – PDk (PU), št. 68, 22. 3., str. 9. Manipulacije s tigrovskim gibanjem. – SvB, št. 3, 29. 3., str. 18. Svito Vižintin. – SvM, št. 3, 29. 3., str. 32. 
Še o kulturnem vrednotenju prve svetovne vojne. – PDk, št. 75, 30. 3., str. 17. Prispevki k življenjepisu državnega in deželnega poslanca Antona Cerneta (1813– 
1891) iz Tomaja. – V: Državni in deželni poslanec Anton Cerne (1813–1891). Ob dvestoletnici rojstva. Gorica. Gorica, GMD, 2013, str. 9–48. Vstaja na Goriškem in Kobariška republika. – PrimN, št. 194, 23. 20.8., str. 20–21. O Andreju Malnicu (1961–2013). – Razpotja (Nova Gorica), 2013, št. 12, str. 
62–63. 
Rocinj. – V: Robert Devetak, Rocinj na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Rocinj, KD Valentin Stanic, 2013, str. 9–10. Tito je odklanjal enostranske rešitve tržaškega vprašanja. – PDk, št. 210, 7. 9., str. 3. 
O Titovem govoru na Okroglici (6. 9. 1953). 
Prva slovenska državna gimnazija na prepihu stoletij. – PrimN (priloga 7. val), št. 224, 27. 9., str. 20–21. 
Andrej Malnic. – SvB, št. 9, 27. 9., str. 32–33. Okroglica po šestdesetih letih.- V: »Tu smo doma!«. Vogrsko-Nova Gorica, Obcina Rence-Vogrsko in drugi, 2013, str. 6–7. Ponatis v Obcinski list glasilo obcine Vogrsko-Rence, priloga Tu smo doma! ( št. 9, 10. 10. 2013, str. 4–5). 
Dr. Branko Marušic na prireditvi »Tu smo doma!«. – SvM (priloga Sporocila ZZBNOB), september 1913, št. 9, str. 9. Objavljeno tudi v Obcinski list obcina Rence-Vogrsko (Prilo­ga Tu smo doma! (št. 9, 10. 10., str. 11–13). 
Sto let prve slovenske državne gimnazije. – PDk, št. 229, 29. 9., str. 9. 
O narodnoosvobodilnem boju na Primorskem. V: Spominski park NOV Trnovo pri Gorici, Nova Gorica, OZZB, 2013, str. 9–32. O stockholmski spomenici Jugoslovanske socialdemokratske stranke in Istri. –V: 
Zbornik u cast Petru Strcicu. Rijeka, Povijesno društvo, 2012, str. 287–401. 
Domoznanstvo Rada Bednarika. – V: Nekdaj v starih casih. Spisi Rada Bednarika (1902–1975) in prispevki o njem. Gorica, GMD, 2013, str. 275–283. Gradivo za bibliografijo Rada Bednarika. – V: Nekdaj v starih casih..., str. 327–340. Prispevek k poznavanju narodnostnih razmer v Brdih. Ob 140-letnici briškega ta­
bora. – V: Brda in Brici. Strokovni in znanstveni prispevki o Brdih. Dobrovo, Ob­
cina Brda, 2013, str. 107–128. Enajst pregrad do podobe resnice o naši preteklosti je podrl Bošnjak. – Delo (SP PP29), št. 289, 28.12., str. 31. Polemika z Jožetom Kurincicem. 
Latinski pisci iz 17. in 18. stoletja, rojeni v Solkanu. – Izvestje RP, 10/2013, str. 6–12. 
2014 
O pomembnih osebnostih Primorske. – KolGMD 2014, str. 78–85. 
Ob stoletnici rojstva dr. Leva Svetka (1914–2005). – TrKol 2014, str. 6–12. 

O narodnoosvobodilnem boju na Primorskem (1941–1945). Nova Gorica, 
OZZB Nova Gorica in RP ZRC SAZU Nova Gorica, 61 str. 
Solkanski rojak, matematik, jezuit Bernard Ceferin/Zefferin (1628–1679). – V: Oltre i confi ni. Scritti in onore di don Luigi Tavano per i suoi 90 anni. Gorizia, ISSR, 2014, str. 171–176. 
Še o Matiji Vertovcu. – NoviG, št. 5, 13. 2., str. 8. Spomin kot klic proti vojni in poziv k sožitju. – SvM, št. 2, 26. 2., str. 14–15. Slovenski jezik v obmejnem prostoru. – PDk, št. 92, 20. 4., str. 23. Dve polni desetletji in vec z Goriškim muzejem (zacetek maja 1965–konec junija 
1987). – GorLtk, 36/2012, str. 17–24. 
Spremna beseda. – V: Helena Vuk Gapceva, Markici in Markcarji. Kanal, samoza­ložba, 2014, str. 237–241. Doljakovi in Frankovi. – 1001-SC, št. 81, 24. 6., str. 8. Govor dr. Branka Marušica, clana Sveta ZZB NOB Slovenije na srecanju, posvece­
nem Janku Premrlu Vojku – Brinov gric, Crni Vrh nad Idrijo, – SvM, št. 6, 27. 6., 
str. 6–8. Ob življenjepisu Andreja barona Winklerja. Biografije primorskih in javnih delav­cev v knjižnih objavah. – V: Jože Šušmelj, Andrej baron Winkler 1825–1916. Nova Gorica-Lokve, Društvo ljubiteljev narave Planota, 2014, str. 219–230. 
Še o prireditvi na Lokvah. – PDk (PU), št. 235, 9. 10., str. 9. Zamenjava datumov in pojmov iz preteklosti. 
Goriška leta Pavline Pajk. – Izvestje RP, 11 /2014, str. 11–18. O Posocju in Primorski ali zakaj so postali primorski Slovenci prebivalci Karlovca? 
– V: Sem puško zagledal in jokat zacel. 96. Pehotni polk iz Karlovca na soški fronti. 
Nova Gorica: GM, 2014, str. 4–18. Regarding the Posocje and Primorska region or why did Slovenians from Primorska become the inhabitants of the city of Karlovac? – V: Sem puško zagledal..., str. 5–19. 
Anton Cerne. – V: Kras in Brkini za radovedneže in ljubitelje. Ljubljana-Nova Go-
rica: ZRC SAZU, 2014, str. 260–263. Uporno gibanje primorskih kmetov, imenovano veliki tolminski punt (1713) v zgodovinopisju. – V: Pogledi na tolminski punt in cas ob prelomu stoletja. Nova Gorica, ZD za severno Primorsko in ZZDS, 2014, str. 136–144. 
Prispevek k poznavanju gospodarskih razmer na Goriškem v 19. in v zacetku 20. 
stoletja. – V: Aleksandrinke. Nova Gorica, GM, 2014, str. 59–71. La stampa periodica italiana e gli Sloveni nella Contea di Gorizia (1774–1850). – Ricerche slavistiche, 58/2014, št. 12, str. 513–524. 
Gli scrittori latini del Sei e Settecento nati a Salcano. – Quaderni giuliani di storia, 25/2014, št. 2, str. 335–346. 
2015 
O goriških slovenskih mešcanih nekoliko drugace. – KolGMD 2015, str. 86–92. Pogled v slovensko Benecijo. – TrKol 2015, str. 44–48. Slovenske korenine goriškega podestaja. – PDk, št. 15, 21. 1., str. 13. O Antoniu Casasoli. Uvodnik. –V: Pro Lokovec, december 2014, str. 3. 
80 let Štefana Cigoja. – SvM, št. 3. 27. 3., str. 28–20. Popotnica knjižici. – V: 70 let od bitke za Štanjel. Komen, OZZB, 2015, str. 5. Letošnji jubileji ob zahodni meji. – PDk, št. 117, 22. 5., str. 22. Henrik Tuma in prva svetovna vojna. –Razpotja, 2014, št. 20, str. 24–28. Kaj so Slovenci v 19. stoletju vedeli o Furlanih in kako so Furlane spoznavali? – Iz­
vestje RP, 12/2015, str. 10–18. Marginalije k politicnemu opredeljevanju arhitekta Maksa Fabianija. – Razpotja, 2015, št. 21, str. 24–26. 
2016 
Zaporniško pismo Franca Vuka iz leta 1944. – KolGMD 2016, str. 101–106. Z zahodnih slovenski meja v letu 1866. – TrKol 2016, str. 38–44. Doktor Karel Lavric (1818–1876) in njegova doba. Ljubljana in Ajdovšcina, 
ZRC SAZU in Lavriceva knjižnica, 2016, 186 strani. O poznavanju Angela Vivanteja pri Slovencih. – Annales, 25/2017, št. 4, str. 885–894. Delavsko gibanje na Goriškem pred prvo svetovno vojno. – V: Industrija na Gori­
škem. Katalog razstave. Nova Gorica, GM, 2015, str. 13–16. 
Poskus orisa industrije na Goriškem pred in po prvi svetovni vojni. – V: Industrija na Goriškem..., str. 7–11. O »nenavadnem renegatstvu« Jožeta Pirjevca. – PDk, št. 69, 23. 3., str. 22. Turkov zapis O Pirjevcevem renegatstvu je vrednostna sodba. – Delo (SP PP29), 
št. 79, 2. 4, str. 30. 
8. april 1866. Ob stopetdesetletnici. – Delo, 8. 4., št. 82, str. 5. Leto 1941 na Primorskem. – V: Slovenski zbornik 2016. Ljubljana, ZZB, str. 95–101. Kdo je bil Filip Peric. – V: Poletni glasovi –glasilo obcine Miren-Kostanjevica, junij 
2016, str. 19–20. 
Ob stopetdesetletnici. Od berlinske pogodbe (8. april 1866) do podpisa premirja v Krminu (12. avgust 1866). – PDk, št. 191, 14. 8. 2016, str. 16. Leto 1941 na Primorskem. – V: Na Primorskem leta 1941. Nova Gorica, OZZB, 
2016, str. 19–27. Dopolnjen clanek, ki je bil objavljen v Slovenskem zborniku 2016. 
Med prvim Goriškim zbornikom in med goriškimi/novogoriškimi zborniki, ki so mu sledili. – Izvestje RP, 13/2016, str. 43–48. 
2017 
Spomini Goricana Aloisa Lasciaca. – KolGMD 2017, str. 120–125. 
Dr. Ivo Juvancic o Beneških Slovencih in njih sosedih. – TrKol 2017, str. 76–81. 
V »sikstinsko kapelo primorskega antifašizma« sodi tudi Angelska gora 1942. – 
PDk, št. 3, 5. 1., str. 14. O sliki Toneta Kralja. 
Okrutni zlocin na Predmeji. Kaj pripoveduje slika Angelska gora 1942. – SlovB, št. 
16, str. 19. 
Sedemdesetletna Nova Gorica. – NoviG, št. 8–11. Še o Lojzetu Bratužu. – PDk (PU), št. 40, 18. 2, str. 18. V Solkanu leta 1948. Ko je Tita nagovoril cevljar Bressan. – PDk št. 65, 19. 3., str. 18. Dr. Karel Lavric v Tolminu. – V: Tolminska knjiga. Ljubljana, Slovenska matica 
2016, str. 89–99. [Tri javna pisma Ambrožu Kodelji]. – NoviG, št 16, 4. 5., str. 5; št. 18, 18. 5., str. 5; št. 20. 1. 6., str. 5. Kodelja je odgovoril (NoviG, 25. 5. 2017, št. 19, str. 4). 
Zdravstvena dejavnost na Goriškem v preteklosti. – V: Zbornik ob 60. letnici Splošne bolnišnice dr. Franca Derganca Nova Gorica. Šempeter pri Gorici, Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca, 2017, str. 22–28. 
Tone Kralj in prostor meje. – Mladina (Pisma), št. 20, 19. 5., str. 5. Polemika z dr. Bernardom Nežmahom (Mladina št. 19, 12. 5. 2017). 
Mesto, ki bo sijalo preko meje. – Delo (SP PP29), št. 29, 22. 7., str. 18–19. 
70. obletnica prikljucitve Primorske k maticni domovini. Sosedje pretirano zazrti v 
preteklost. – SvB, št. 21, str. 12. Antifašizem in antifašisti. – V: TIGR v zgodovini in zgodovinopisju. Ljubljana, Založba INZ, str. 41–47. 
»Narodu Gorico novo bomo dali v dar«. Zgodovinar Branko Marušic o razlogih za nastanek Nove Gorice in o delu brigadirjev.« – V: Skupnih 70 (priloga PrimN), september 2017, str. 28–30. Avtorizirani prispevek je pripravila Alenka Ožbot. 
Narodu Gorico novo bomo dali v dar. – V: Narodu Gorico novo bomo dali v dar. 
Ob sedemdesetletnici Nove Gorice. Nova Gorica, OZZB, 2017, str. 11–18. Predzgodovina Krajevne skupnosti Solkan. Iz govora na proslavi krajevnega praznika, 9. septembra 2017. – 1001-SC, št. 94, 29. 9., str. 2. 
Prawa polska w sztokholmskim memorandum dr. Henryka Tumy. – V: Europa Srodkowa, Balkany i Polacy. Studia Antoniemu Cetnarowiczowi. Kraków: [2017], str. 169–176. 
Spomini dr. Aleša Beblerjh in spomini primorskih partizanov. – V: Dr. Aleš Bebler 
– Primož. Življenje in delo. Koper, Založba Annales, 2017, str. 125–140. 
Kako so pripravljali gradnjo Nove Gorice. – V: Razpotja Nove Gorice 1947–2017. Nova Gorica, Razpotja, 2017, str. 6–11. Pismo Bevku. Ob 70-letnici prikljucitve Primorske k maticni domovini. – IdrRazgl, 
52/2017, št. 2, str. 1–14. Saša Vuga in njegova zagledanost v Soco. – PDk, št. 299, 24. 12., str. 4. Salvator Žitko, Avstrijsko Primorje v vrtincu nacionalnih, politicnih in ideoloških 
nasprotij v casu ustavne dobe (1861–1914). – Annales, 17/2017, št. 1, str. 14–17. Por. Štefan Kociancic in Baudouin de Courteney. – Izvestje RP, 14/2017, str. 25–27. 
2018 
Zdravko Jelincic, nacrtovalec Nove Gorice. – Kol GMD 2018, str. 116–120. Štefan Kociancic o Beneški Sloveniji in Reziji.– TrKol 2018, str. 115–117. Delo (PB), št. 25, 31. 1. 2018, str. 5. O Gorici in Stari Gorici. O dveh Mussolinijevih govorih v Gorici. – V: Necakov zbornik. Procesi, teme in 
dogoki iz 19. in 20. stoletja, Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018, str. 227–234. Sergio Tavano, osebnost sožitja. – PDk, št. 60, 13. 3., str. 13. Pojdimo v Solkan po pamet. – 1001-SC, št. 96, 26. 3., str. 2–3. 
Antifašist, tigrovec in pedagoški delavec. – PDk. št. 102, 3. 5., str. 13. O Andreju Šavliju. Njegovi stavki kot bengalicne luci. Ivan Cankar je oktobra 1910 predaval tudi v mestu ob Soci. – PDk, št. 108, 10. 5., str. 12–13. 
B. Marušic: »Zorzut je pricevalec in porocevalec z literarnim navdihom«. Medana, Prenovljena zbirka A. Gradnika in stalna razstava L. Zorzuta. – NoviG, št. 18, 17. 5., str. 9. Ponatis z naslovom Z otvoritve muzejske razstave v Medani 25. aprila 2018 v Briškem casniku (jesen 2018, št. 92, str. 42. 
Ivan Cankar v Solkanu leta 1910. – 1001-SC, št. 97, 18. 6. 2018, str. 2. 
Pred osemdesetimi leti je Mussolini obiskal primorske kraje. Po napovedi o uvedbi rasnih zakonov v Gorico, po dolini Soce do Kobarida. – PDk, št. 218, 16. 9., str. 10. Predgovor. – V: Zdravko Likar, Kobariška republika. Kobarid, Fundacija Pot miru, 
2018, str. 3–4. 
Nova Gorica – moja Gorica. Arhitekt in urbanist Tomaž Vuga. V: Tomaž Vuga, Projekt: Nova Gorica, Ljubljana, ZRC SAZU, 2018, str. 376–378. V coni A Julijske krajine (junij 1945–september 1947). – 1001-SC, št. 98, 28. 9. 
2018, str. 4. Trobojnica na goriškem Travniku. – Delo (SP), št. 243, 20. 10., str. 18–19. Dr. Branko Marušic, zgodovinar, na spominski slovesnost ob 75. obletnici požiga vasi 
pod Nanosom v Gorenjah 29. septembra 2018. – SvB, št. 36, oktober 2018, str. 39. 
Dr. Karel Lavric (1818–1876). Vzorcni primer idealista in borca za narodnostne ideje.– PDk, št. 254, 28.10., str. 13. Pred sto leti, na današnji dan, Gorica pod slovensko upravo. Le nekajdnevna 
epizoda v zgodovini mesta. – PDk, št. 257, 1. 11., str. 14. 
Zadružno delovanje solkanskih mizarjev. – V: Živel je tod mizarjev rod. Solkan, RIRDS, 2018, str. 30–61. Samo pod Italijo ne! Tržaški in Goriški Slovenci v dneh pred razpadom hasburške 
monarhije novembra leta 1918. – PDk, št. 259, 4. 11., str. 12–13. [Strokovna recenzija monografije].– V: Zahodna Banjška planota skozi cas. O geografiji in botaniki, arheologiji, stavbarstvu cerkva, zgodovini, ljudeh in etnološki dedišcini ter jeziku zahodne Banjške planote, Koper, Založba Annales, 2018, str. 434. 
Še o knjigi Dorceta Simcica Pot in delo nekega arhitekta. – V: Briški casnik, št. 92, 
jesen 2018, str. 92. O Slovencih v italijanskem periodicnem tisku na Goriškem (1774–1850). – Izvestje RP, 15/2018, str. 22–28. 
[Knjigi na pot]. – V: Rajko Harej, ZaZemljoInMaterinJezik, Dornberk, Društvo 
Zapisi, 2018, str. 14. [Jože Šušmelj]. – V: Jože Šušmelj, V Trstu ob osamosvajanju Slovenije. Nova Go-rica, samozaložba, 2018. Besedilo na zunanji strani platnice. 
Nova Gorica – moja Gorica. Ob knjigi projekt: nova gorica arhitekta in urbanista Tomaža Vuge. – 1001-SC, št. 99, 21. 12. 2018, str. 5. 80 let Jožeta Šušmelja. – SvB, št. 38, december 2018, str. 42. »Neki Antonini«. – PDk (PU), št. 303, 28. 12. 2018, str. 20. O Prosp eru Antoniniju. 


2. Objave (gesla) v leksikonih in enciklopedicnih izdajah 
Enciklopedija Slovenije (1–16, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1987–2002) 
Zvezek 1 (1987) 
Abram Josip (str. 4), Adrija (str. 11), Attems (str. 129), Balkan (dnevnik, str. 129), Balkan (društvo; str. 129), Benecanski kulturni dnevi (str. 226), Beneški Slovenci (str. 232–235), Bratulic Vjekoslav (str. 359), Brecelj Anton (str. 362) 
Zvezek 2 (1988) 
Cerer Ivan Nepomuk (str. 34), Coronini (družina, str. 82), Coronini Alfred (str. 82), Coronini Franc (str. 82), Coronini Rudolf (str. 82), Cerne Anton (str. 62), Devinski gospodje (str. 244–245), Domovina (goriški casnik; str. 308; tudi na poskusni poli, 1985, str. 14), Edinost (tržaški casnik, str. 415), Edinost (tržaško politicno društvo, str. 415–416), Cedad (del gesla, str. 225–226) 
Zvezek 3 (1989) 
Franko Alojzij (str. 154–155), Gabršcek Andrej (str. 174), Glas (str. 219), Godina Josip (str. 257), Gorica (mesto; str. 279–280), Goriška (str. 284–285), Goriška straža (str. 287), Goriška tiskarna (str. 287) Goriški letnik (str. 289), Goriški muzej (str. 289–290), Gradnik Ivan (str. 368), Gregorcic Anton (str. 381), Gregorin Gustav (str. 385) 
Zvezek 4 (1990) 
Ireneo della Croce (str. 176), Italianizacija (str. 184–185), Italijansko-slovenski odnosi (str. 194–198), Jadranska zarja (str. 242), Juvancic Ivo (str. 362), Kanal (str. 391), Kandler Pietro (str. 395) 
Zvezek 5 (1991) 
Ferruccio Clavora (str. 89), Klavžar Ernest (str. 89), Klinec Rudolf (str. 101), Kmetijska družba za Trst in okolico (str. 117), Kobal Gregor (str. 166), Kobarid (str. 167), Kociancic Štefan (str. 176), Kostanjevica na Krasu (soavtor, str. 324) 
Zvezek 6 (1992) 
Kristan Anton Cvetko (str. 15), Krmin (str. 30–31). Laginja Matko (str. 90), Lavric Karel (str. 109), Lega nazionale (str. 117), Londonskipakt (str. 322), Marchett i Giuseppe (str. 395) 
Zvezek 7 (1993) 
Andrej Marušic (str. 13), Mohorjeva družba (soavtor, str. 206), Morelli Carlo (str. 218), Nabergoj Ivan (str. 259), Narodni dom (soavtor, str. 310–311) 
Zvezek 8 (1994) 
Pavlica Josip (teolog, 1861–1902, str. 277), Plebiscit (str. 395–396) 
Zvezek 9 (1995) 
Podgornik Karel (str. 11), Podreka Jožef (str. 25), Politicno društvo za Hrvate in Slovence v Istri (str. 99), Pretner Matej (str. 318), Primorska (str. 342–343, 345– 347, 349–350) 
Zvezek 10 (1996) 
Rimski pakt (str. 233) 
Zvezek 11 (1997) 
Sloga (goriško politicno društvo; str. 147–148), Slokar Ivan (str. 148–149) 
Zvezek 12 (1998) 
Solkan (str. 150), Sveta Gora (str. 382), Srebrnic Jože (str. 247) 
Zvezek 13 (1999) 
Šempeter pri Gorici (str. 18), Špeter (str. 108), Štanjel (str. 136), Štrukelj Jožko (str. 149), Ternovec Matej (str. 244), Tolminski kmecki upor (str. 274), Tonkli Josip (str. 287), Tul Ivan (str. 293), Tuma Ferdinand Lev (str. 393), Tuma Henrik (str. 394) 
Zvezek 14 (2000) 
Ucekar Carlo (str. 1), Valencic Anton (str. 127), Valentincic Jože (gradbenik; str. 128), Veda (str. 163), Videm (str. 225), Vilfan Josip (str. 239), Vivante Angelo (str. 278) 
Zvezek 15 (2001) 
Windischer Fran (str. 2), Winkler Andrej (str. 3), Zidaric Boris (str. 182) 

Enciclopedia dell’antifascismo e dell a Resistenza (1–6, Milano, La Pietra, 1971–1989) 
Volume V (1987) 
Sardoc, Teodoro (str. 378) Silic, Julij (str. 523) 

Volume VI e Appendice (1989) 
Vilhar, Srecko (str. 393) Vilhar, Stane (str. 393) Vuk, Stanislao (str. 421) Zoli, Felice (str. 464) 
Nuovo Liruti. Dizionario biografico dei Friulani (Udine, Forum, 2006–2011) 

2. L’eta veneta (2009) 
Cumar (De Chumberg, Kumberg) Michele (str. 862–863) Cusani (Cassani, Cossani, Cosan, Košan) (str. 863–864) Sbogar (Šbogar) Giovanni Maria (str. 2288–2289) Suppanzig (Suppanzich) Francesco (str. 2431–2432) 

3. L’eta contemporanea (2011) 
Gabršcek Andrej (str. 1606–1607), Kos Franc (str. 1823–1824), Kos Milko (str. 1824–1825), Rutar Simon (str. 1838–1839), Tuma Henrik (str. 1319–1321) 
Österreichisches Biographisches Lexicon 1815–1950 (1–66, Wien, Österr eichische Akademie der Wissenschaft en, 1957–2015 
9. snopic (1988) 
Rismondo Giovanni (str. 175), Ritter von Záhony Eugen (str. 179) 

10. snopic (1994) 
Sbrizaj Ivan (str. 9), Schaffenrath Alois (str. 26–27) 

Primorski slovenski biografski leksikon (1–4, Gorica, GMD, 1974–1981) 
Snopic 1 (1974) 
Apih Elio (str. 16–17) 

Snopic 2 (1975) 
Bone Pavel (str. 99) 
Snopic 3 (1976) 
Brezigar Danilo (str. 137), Capuder Karl (str. 166) 
Snopic 4 (1977) 
Dermota Anton (str. 279–280) 
Snopic 5 (1978) 
Fogar Galliano (str. 377), Gabršcek Andrej (str. 404–407), Golob Miha (str. 447), Gomišcek Ervin (str. 451) 
Snopic 6 (1979) 
Gradnik Vladimir (str. 470) 
Snopic 7 (1981) 
Herberstein Sigismund Žiga (str. 532–533), Hönn Rudi (str. 521–522), Hvala Alfred (str. 555–556), Jug Klement (str. 596–598), Jug Stanko (str. 598) 
Snopic 8 (1982) 
Kacin Dominik (str. 3), Kacin Irma (str. 3–4), Kacin Nedeljka Dominika (str. 5), Kacin Štefan (str. 5), Kante Antonija (str. 17–18), Kante Lojze (str. 18), Kante Vladimir (str. 18), Kavcic Ivica (str. 27), Kavcic Srecko (str. 28), Kavšek Slavko (str. 31–32), Kenic Andrej (str. 36), Kernev Dušan (str. 38), Kerševan Marko (str. 39–40), Keršovani Otokar (str. 40–41), Klanjšcek Viktor (str. 53–54), Klavžar Milton (str. 60), Klavžar Zora (str. 60), Klun Albert (str. 73–74), Kobal Ana Marija (str. 75), Kobal Ferdo (str. 79), Kocjancic Valerija (str. 89), Kodric Rudi (str. 92), Kogej Peter (str. 94), Kokoravec Alojz (str. 100), Kos Vladimir (str. 134), Koller Jožef (str. 105–106), Koloini Klavdij (str. 106–107), Koloini Tine (str. 107), Kološa Jože (str. 107), Komac Miran (str. 110), Kordiš Franjo (str. 118), Kos Franc (str. 125–127), Kos Leopoldina (str. 129), Kos Milko (str. 130–131), Kosovel Ivan (str. 142), Košmrlj Drago (str. 151), Kovac Albin (str. 157), Kovac Ignacij (str. 157–158), Kovac Ivo (str. 158), Kovacic Radko (str. 160), Kovic Branko (str. 161), Kozak Miklavž (str. 161–162), Kozman Marko (str. 164), Kraigher Boris (str. 169), Kraigher Ivan (str. 169–170), Kraigher Nada (str. 170), Kraigher Sergej (str. 170), Kraigher Živa (str. 171), Krajc Jože (str. 171), Kralj Janko (str. 174–175), Krall Jože (str. 182), Kranjc Ana (str. 184), Kranjec Miro (str. 186), Kraus Viktorija (str. 190), Kravanja Anton (str. 190), Kravanja Nika (str. 192–193), Kremžar Franc (str. 199), Krhne Janez (str. 200), Kristan Anton (str. 201), Kristan Anton Cvetko (str. 201–202), Krivic Vladimir (str. 203), Križaj Josip (str. 204) 
Snopic 9 (1983) 
Krnel Duša (str. 209–210), Krošelj Vida (str. 210), Kruh Jernej (str. 211), Kumar Adrijan (str. 217–218), Kumar Andrej (str. 218), Kumar Danila Andreja (str. 219), Laharnar Andrej (str. 236), Lapajna Valentin (str. 244), Lasic Dušan (str. 248), Lavric Karel,(str. 255–259), Leban Karolina (str. 265), Leban Pavla (str. 266), Leban Vladimir (str. 267–268), Lemut Jože (str. 272), Lenassi Jule (str. 275–276), Licen Mirko (str. 287), Likar Ivan (str. 290), Lizzero Mario (str. 296–297), Loncar Dragotin (str. 304–305), Luznik Valentin (str. 318), Mahorcic Franjo (str. 329– 330), Mahorcic Rajmund (str. 330), Majer Boris (str. 330–331), Makuc Andrej (str. 335), Makuc Dorica (str. 335–336), Makuc Ivan (str. 336–337), Makuc Josip (str. 337), Manzini Guido (str. 347–238), Maraž Štefan (str. 348), Marinic Štefan (str. 360) 
Snopic 10 (1984) 
Martinc Peter (str. 371), Marušic Andrej (str. 374–376), Marušic Benjamin (str. 376), Marušic Franc (str. 379–380, soavtor z Antonom Prijateljem), Marušic (Marusig, Marusig, Maruschitz) Ivan Marija (str. 382–383), Matejka Evgen (str. 389–390), Matt ioli (Matthioli) Pier Andrea (str. 393–394), Mavri Štefan (str. 395– 396), Mignozzi Ivan (str. 418), Mihelic Anton (str. 419), Mihevc Jože (str. 421), Mihovilovic Ivo (str. 422), Miklavcic Ivan (str. 424), Mikuž Anton (str. 429–430), Mikuž Gregor (str. 431, soavtor z Antonom Prijateljem), Mirošic Drago (str. 439), Mlakar Boris (str. 448), Mlakar Jernej (str. 449), Mlekuž Vekoslav Alojz (str. 450), Mocnik Vlado (str. 455), Modrijan Gorazd (str. 455), Mozetic Dragan (str. 465), Mozetic Ivan (str. 465), Mozetic Miran (str. 466), Muha Anton (str. 473), Munih Dušan (str. 475), Munih Martin (str. 476), Munih Valentin (str. 476), Murovec Stanko (str. 478), Muznik Anton (str. 483–485), Nanut Cvetko (str. 492–493), Nanut Kazimir (str. 493), Nemec Ciril (str. 502), Nemec Nelida (str. 504–505), Nemec Rozina (str. 507), Nemgar Franc, (str. 507) Nonveiller Ervin (str. 509), Oblak France (str. 516–517), Okroglic Avguštin (str. 525) 
Snopic 11 (1985) 
Ostrovška Milica (str. 536), Pasconi Gaspare (str. 583), Paternolli (družina, str. 583–584), Pavlic Hinko (str. 590), Pavlin Alojz (str. 590), Pavšic Štefan (str. 595), Pengov Jure (str. 608), Perhauc Rafael (str. 616), Pertot Milan (str. 632), Pervanje (družina) (str. 637–638), Pesler Albert (str. 638), Petejan Jože (str. 641–643), Petrinja Danilo (str. 654), Pirc Matevž (str. 669), Pirjevec Anton (str. 671) 
Snopic 12 (1986) 
Pirkovic Vilma (str. 7), Plahuta Slavica (str. 18), Podgornik Franc (str. 27–28), Podgornik Karel (str. 28–29), Povh Vekoslav (str. 59), Premerstein Janez (str. 83), Pucer Dino (str. 118), Raic Vekolav (str. 132), Rajer Albert (str. 132), Ravnik Miha (str. 145–146), Ravnikar Vojteh (str. 149), Rebec Franc (str. 152), Rebec Jernej (str. 154), Premrou Miroslav (str. 90–91) 
Snopic 13 (1987) 
Regent Ivan (str. 165–168), Regent Malka Amalija (str. 168), Remec Mirko (str. 187), Remškar Tine (str. 188–189), Renar Franc (str. 189), Ribicic Marinka (str. 204), Ribicic Mitja (str. 204–205), Ribicic Roža (str. 205), Roblek Hugo (str. 215), Rogelja Božo (str. 217), Rožanc Marcel (str. 225–226), Rudmaš Simon (str. 229), Rupel Drago (Karel, str. 232–233), Rupnik Marija (str. 239), Rutar Anton (str. 249), Rutar Karel (str. 251), Rutar Simon (str. 254–255), Sadowski Tadeusz (str. 266–267), Saksida Alenka (str. 269), Salimbeni Fulvio (str. 273–274), Schiff rer Carlo (str. 312–313), Scodnik Francesco Ignazio (str. 315–316) 
Snopic 14 (1988) 
Sfiligoj Anton (str. 339–340), Sfiligoj Marino (str. 342), Simcic Zvonimir (str. 361), Simoneti Rino (str. 364), Skok Lojze (str. 380), Slapernik Anton (str. 387), Slokar Ivan (str. 393–394), Slokar Jolanda (str. 394–395), Srebrnic Jože (1884; 435–437), Srebrnic Jože (1902; 437–438), Stanger Uliks (str. 441), Stari Ivan (str. 454–455), Stopar Viktor (str. 467–468), Strcic Petar (str. 474), Strmecki (Stremecki) Maks (str. 477–478) 
Snopic 15 (1989) 
Sulic Ivan (str. 483–484), Svetina Ivo Vladimir (str. 491), Svoljšak Drago (str. 494), Šavli Oskar (str. 517–518), Šenk Vladimir Baltazar (str. 525), Šepic Dragovan (str. 525–527), Šercer Ljubomir (str. 527–528), Šimac Rudi (str. 532), Šinigoj Dušan (str. 534), Školc Jože (str. 552), Širok Štefan (str. 539–540), Šorli Ivan (str. 565), Šramel Bogo (str. 576–577), Štajer Božo (str. 577), Štakul Aleks (str. 577), Štrukelj Inka (str. 598–599), Štrukelj Josip (str. 599–600), Štrukelj Jožko (str. 600), Štrukelj Marjan (str. 600), Šuc Anton (str. 610), Šušmelj Jože (str. 613–614), Tavcar Jakob (str. 628), Tavcar Marjan (str. 634–635), Ternovec Matej (str. 643–645) 
Snopic 16 (1990) 
Timeus Ruggero Fauro (str. 2), Toman (Thomann) Anton Valentin (str. 3), Tominc Ivo (str. 13), Torkar Silvo (str. 35–36), Trampuž Zmago (str. 49), Treo Dragotin (str. 53–54), Triller Karel (str. 54–55), Trošt Ferdinand (str. 68–69), Tuma (družina; 81–82), Tuma Henrik (str. 82–87), Turk Bojan (str. 90–91); Tutta Bruno (str. 101– 102); Ucekar Carlo (str. 103), Ukmar Anton (str. 111), Ukmar Drago (str. 113), Uršic Franc (str. 131–132), Valentic Anton (str. 152–153), Valentincic Jože (str. 155–156), Vales Alfonz (str. 157–158), Vales Marko (str. 158), Valussi Pacifi co (str. 161–162), Vatovec Fran (str. 166–167) 
Snopic 17 (1991) 
Vilfan (Wilfan) Josip (str. 217), Vivante Angelo (str. 233–234), Vodopivec Franc (str. 239), Vodušek Matej (str. 247), Volcic (Wolschitz) Vincenc (str. 260), Vratuša Anton (str. 276), Vrtovec Vekoslav Alojzij (str. 286), Vuga Lucijan (str. 288), Vuk Janez (str. 294), Waltritsch Marko (str. 300–301), Zavrtanik Peter (str. 328), Zdešar (Sdeshar, Sdešar) Andrej (str. 330), Zega Miha (str. 333) 
Snopic 18 (1992) 
Zucchiati (Zuchiat, Zucchiatti) Jožef (str. 372), Žiberna Jožko Josip (str. 401–402), Žnidarcic Andrej (str. 411–412), Abramic Jernej (str. 427), Bajt Ivan (str. 441), Bannes (Bonnes, Bones, Bonež, Boneš) [Janez] (str. 442–443), Bašin Danilo (str. 446), Birsa Josip (str. 467), Bisanti Paolo (str. 468–469), Bitežnik Bogomil (str. 469), Bizjak (družina; str. 471), Bizjak Janez (str. 472), Blažir (Blasheir) Ivan (str. 477–478), Bressan Aldo (str. 496), Bradamante Mihovil (str. 487) 
Snopic 19 (1993) 
Budihna Karmelo (str. 504–505), Burger Friedrich Moritz (str. 510), Capellaris Giannantonio (str. 513), Ceschi a Santa Croce Aloys (str. 516), Ciuffelli Augusto (str. 519), Combi Carlo (str. 520–521), Cehovin Stane (str. 528–529), Debeljak Stanko (str. 542), Debeljak Zorko (str. 542), De Castro Diego (str. 543), De Franceschi Carlo (str. 543–544), Devetak Gabrijel (str. 546), Doliac Carlo (str. 553), Fortuna Loris (str. 576), Fries Skene Alfred (str. 579), Furlan Anton Nino (str. 579–580), Furlani France (str. 580), Garzaroli Joannes Baptista (str. 582), Gasparini Leopoldo (str. 582), Gergic (Grgic) Franc (str. 584), Gerin Antonio (str. 584), Gnezda Štefan (str. 589), Godnik Fran (str. 591), Goess Leopold (str. 591), Golja Andrej (str. 593), Gorjup Franc (str. 598), Gorup Kornelij (str. 600), Gosar Janez mlajši (str. 601), Grobiša Andrej (str. 608), Guštin Veselko (str. 612), Hohenlohe Schillingsfürst Konrad (619), Hvala Franc (str. 620), Hvalica Izidor (str. 621), Ireneo della Croce (str. 622), Jakopic Albert (str. 626), Jakopic Jožef (str. 626–627), Jarc Francišek (str. 628), Jazbec Jožef (str. 629), Jeglic Andrej (str. 629), Jeric Alojzij (str. 633), Jernejcic Anton Jožef (str. 634–635), Jonko Matija (str. 636), Kacic Ivan (str. 638), Kalister Viktor (str. 639), Kancler Jožko (str. 639), Kellersperg Ernest Leopold Roman (str. 641), Kermolj Vinko (str. 642), Knaflic Vladimir (str. 650), Kocijancic Andrej (str. 654), Kodelja Zdenko (str. 655), Kogoj Vladimir (str. 657), Kopac Josip (str. 661– 662), Košuta Marjan (str. 668–669), Kovacic Ignacij (str. 670), Kragulj Lovrenc (str. 672), Križnic Anton (str. 677), Kuk Vladimir (str. 679–680), Kušcer Klavdija (str. 683), Ladavac Vjekoslav (str. 683), Laharnar Peter (str. 683–684), Likar Jože (str. 689), Lisjak Andrej (str. 691) 
Snopic 20 (1994) 
Madon Blaž (str. 698), Madon Zoran (str. 698), Madonizza Antonio (str. 699), Marinšek Zoran (str. 711), Merhar Ivan (str. 722–723), Mertens Karl (str. 724), Miklavec Bruno (str. 726), Milost Franc (str. 730–731), Moering Karl (str. 734), Mulitsch Emilio (str. 741), Novak Andrej (str. 747), Oliva Giovanni (str. 750– 751), Pavlicek Julijan Henrik (str. 761), Pelegrin (plemic iz Solkana; str. 763), Pertot Mojca (str. 765), Petermel Josip (str. 768), Pittoni Valentino (str. 771–772), Podgornik Giuseppe (str. 775–776), Podgornik Matija (str. 776), Polig (Politius, Polic) Marko (str. 779), Pretis Cagnodo Sisinio (str. 783–784), Rasp et (Resp et, Razpet) Andrej (str. 789), Reinöhl Josipina (str. 792), Rinaldini Teodoro (str. 799), Rossmann Aleksander (str. 801), Rutar Matija (str. 808), Saunig (Savnik) Ivan (str. 913), Smrekar Venceslav (str. 822), Stein Johann Baptista (str. 826), Svetek Lev (str. 829–830), Šercer Nikolaj Nikola (str. 834), Štolfa (Stolfa) Alojz (str. 841), Štrucelj Karel Gragotin (str. 841–842), Tovornik Magdalena (str. 850–851), Trošt Marija (str. 852), Tušar Franc (str. 852), Urdih Anton (str. 853), Verdnik Barbara (str. 856), Vertovec Roman (str. 857), Visintin Luigi (str. 858), Vodopivec Jedrt (str. 858–859), Vošnjak Bogumil (str. 860–861), Zadnik Ludvik (str. 866), Zlobec Franc (str. 869) 

Slovenski biografski leksikon (1–4, Ljubljana, 1925–1991)
4. knjiga (1980–1991) Vilfan /Wilfan Josip (soavtor Lavo Cermelj; str. 467–469) 

Istarska enciklopedija (Zagreb 2005)
Pieroni (Pironi, Peroni) Giovanni Battista (str. 589) 

Novi slovenski biografski leksikon (1–2, Ljubljana, ZRC SAZU, 2013–2017) Prvi zvezek (2013) 
Abram Mario (str. 26–27) Agneletto Josip (str. 88–89) 

Drugi zvezek (2017)
Besednjak Engelbert (str. 370–371) Bidovec Ferdo (str. 425) 

Tretji zvezek (2018)
Brecelj Anton (str. 294–296) 

Slovenska kronika XX. stoletja 1900–1941(Ljubljana, Nova Revija, 1995)
Konec slogaštva na Goriškem (str. 25), Tržaška posojilnica in hranilnica (str. 34), 
Politicno društvo za Hrvate in Slovence v Istri (str. 35), Ivan Trinko, pokrajinski svetovalec v Vidmu (str. 37), Rusjanov polet na Malih Rojcah (str. 102), Dekret o paralelkah na goriški državni gimnaziji (str. 107–108), Zadnje volitve v goriški deželni zbor (str. 138) 

Slovenska kronika XX. stoletja 1800–1860 (Ljubljana, Nova revija, 2001) 
Zaslužni zdravnik Anton Muznik (str. 41), Saggio Grammaticale (str. 88–89), Centralno bogoslovno semenišce (str. 134), Matija Cop piše Francescu Leopoldu Saviu (str. 171–172), V Gorici je umrl zadnji kralj Francije Karel X (str. 217), Ilirsko društvo v Gorici (str. 248–249), Kratka povest od božje poti na Sveti gori (str. 265), Izumitelj Andrej Novak in PacificoValussi (str. 275–276), »Velicastno cerkvenovojaško obhajanje v Ipavski dolini« (str. 281), Izid Kociancicevega ucbenika Abecednik za šole po mestih (str. 286), Nesreca broda na Soci (str. 291), »Al Gorica živi vecidel od slovenskih pridelkov …« (str. 334–335), Carlo De Franceschi v Sežani (str. 336), Gorizia Italiana tollerante, concorde (str. 348), Nekaj od benecanskih Slavjanov (str. 367), Spor zaradi delitve zemljišc v Doberdobu (str. 454) 

Slovenska kronika XX. stoletja 1861–1883 (Ljubljana, Nova revija, 2003) 
Prve volitve v goriški deželni zbor (str. 32), Ljudski misijon v Špetru Slovenov (str. 86), Posvet slovenskih prvakov v Ljubljani (str. 112–113), Plebiscit v Beneški Sloveniji (str. 115–116), Tržaški namestnik Bach na Kobariškem (str. 145–146), Louis Pasteur v goriški Furlaniji (str. 182), Kako se lahko Slovencu dokaže, da slovenski ne zna (str. 183–184), Interpelacija za zedinjeno Slovenijo v goriškem deželnem zboru (str. 207–208), Simon Gregorcic in Fran Levec – goriška literarna srecanja (str. 247–248), Prešernova béseda v Gorici in politicni razkol med goriškimi Slovenci (str. 253–254), Slava apostolu slovenstva na Goriškem! (str. 293–294), Skladatelj Franc Liszt v Gorici (str. 328), Sestanek primorskih slovenskih politikov v Nabrežini (str. 334–335), 
Julius Kugy in Andrej Komac najdeta nov pristop na Triglav (str. 359–360), Koledar in kažipot po Trstu (str. 407–408) 

Slovenska kronika XX. stoletja 1884–1899 (Ljubljana, Nova revija, 2003 
Il Rinnovamento, italijanski list s slovansko dušo (str. 175), Z vami se ne da nic opraviti (str. 254–255), Volitve v državni zbor in narodnostni izgredi na Primorskem (str. 267–268), Gorizia xe sciava (str. 272–273), »Rdeci šcopero« v Podgori (str. 311), Društvo Šolski dom v Gorici (str. 347) 

Slavni slovenski pravdarji. Slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki (Ljubljana, Odvetniška zbornica Slovenije 2018)
Matija Kavcic (str. 125–126), Karel Lavric (str. 130–131), Radoslav Jakob Razlag (str. 142–133), Lovro Toman (str. 134–135), Etbin Henrik Costa (str. 138–139), Josip Tonkli (str. 140–14), Valentin Zarnik (str. 145–146), Josip Abram (str. 172), Otoka Rybár (str. 173; skupaj z Zdenkom Cepicem), Anton Dermota (str. 187), Karel Podgornik (str. 195–196), Josip Vilfan (str. 200–201), Gregor Žerjav (str. 206–207), Josip Agneletto (str. 214–215), Ivan Marija Cok (str. 220–221), Frane Toncic (str. 238), Jože Dekleva (str. 250), Avgust Sfiligoj (str. 257), Joža Vilfan (str. 274–275), Marijan Brecelj (str. 279), Jožko Štrukelj (str. 284–285) 


3. Uredniško delo 
Stoletnica Slovenske citalnice v Solkanu 1867–1967. Solkan – Nova Gorica, izdala KO SZDL Solkan, 1967, 47 strani. Zbral in uredil Branko Marušic. 
Ob stoletnici rihemberške citalnice. Ob stoletnici kulturno prosvetnega delovanja v Braniku. Branik, izdala revija GorSrec, 1968, 61 strani. Uredil Branko Marušic. 
Bovško berilo. Izbor manj znanih clankov o Bovškem. Nova Gorica-Bovec, izdal 
GM, 1971. [Uredil in opombe napisal Branko Marušic]. Cikl. Berilo o Rutu. Izbor objavljenega in neobjavljenega gradiva o vasi Rut na Tolminskem. Nova Gorica, izdal GM (Berila, zv. 2), 1972. Urednik Branko Marušic. Cikl. 
Simon Rutar: Dnevnik (1869–1874). Trst-Nova Gorica, izdala NŠKT in GM, 1972. Uredil, opombe in spremni besedili napisal Branko Marušic. Dopolnjeni in popravljeni ponatis iz Primorskega dnevnika 25. 6., 30. 8. 1972, št. 150–204). 
Veliki tolminski punt leta 1713. Izbor gradiva. Tolmin, izdal GM (Berila, zv. 3), 1973. Uredil Branko Marušic. Cikl. 
Škrbina na Krasu. Izbor objavljenega in neobjavljenega gradiva k zgodovinski in etnološki podobi vasi. Nova Gorica, izdal GM (Berila, zv. 4), 1973. Urednik Branko Marušic. Cikl. 
Vladimir Gradnik: Krvavo Posocje. Trst-Koper, ZTT in Lipa, 1977, 301 stran. 
Redakcija GM pod vodstvom Branka Marušica. Ženitovanjske šege na Primorskem. Nova Gorica, izdal GM (Berila, zv. 5), 1977, 45 strani. Izdajo sta pripravila Naško Križnar in Branko Marušic. Cikl. 
Obcina Nova Gorica 1947–1977. Nova Gorica, OK SZDL, 1977, 224 strani. 
Odgovorni urednik Branko Marušic. Obrtna zadruga ZMO Solkan. Petinosemdeset let zadružnega gibanja 1898– 1883. Solkan, Obrtna zadruga ZMO, 1983, 36 strani. Pripravil in uredil uredniški odbor Zdravko Bašin, Anton Jug, Branko Marušic in Dragica Zavrtanik. 
Jože Srebrnic, narodni heroj (1884–1944). Koper-Trst-Nova Gorica, Lipa, ZTT , 
GM, 1986, 133 strani. Uredil Branko Marušic. Sveta Gora 1539–1939. Gradivo s strokovnega srecanja (27. oktober 1989), Gorica, GMD in drugi, 1990. Uredil Branko Marušic. 
Andrej Marušic: Moja doba in podoba. Gorica, izdala GMD in ZRC SAZU, 1991, 
159 strani. Uredil Branko Marušic. Z dodatnimi besedili obogaten ponatis izvirnika iz leta 1898. Henrik Tuma: Pisma. Osebnosti in dogodki (1893–1935). Ljubljana-Trst, izdal ZRC SAZU in založba Devin, 1994, 623 strani. Zbral in uredil Branko Marušic s sodelovnjem Eve Holz, Borisa Gombaca, Staneta Grande in Petre Svoljšak. 
Pater Martin Bavcer. Ob štiristoletnici rojstva. Nova Gorica-Ljubljana, izdala 
GM in ZRC SAZU. 1996, 31 strani. Uredila Branko Marušic in Peter Štih. Zahodno sosedstvo. Slovenski zgodovinarji o slovenskoitalijanskih razmerjih do konca prve svetovne vojne. Ljubljana, ZRC SAZU, 1996, 234 strani. Uredil Branko Marušic s sodelovanjem Staneta Grande in Petre Svoljšak. 
Henrik Tuma: Iz mojega življenja. Spomini, mili, izpovedi. Izdala založba Tuma. Uredil Branko Marušic. Ljubljana 1997, 508 strani. Ponatis prve izdaje iz leta 1937 z dodatnimi besedili. 
Domovina kje si? Zbornik ob stoletnici rojstva Alberta Rejca, Gorica, GMD (Naše korenine 9), 1999, 284 strani. Uredil Branko Marušic. Dr. Klement Jug 1898–1924. Gradivo pogovora ob stoletnici rojstva (Solkan, 4. 
12. 1898). Nova Gorica, Izdal GM ter založbi Branko in Jutro, 1999, 103 strani. 
Uredil Branko Marušic. Jako stara vas na Goriškem je Solkan. Zbornik ob tisocletnici prve omembe kraja. Solkan, Krajevna skupnost, 2001, 511 strani. Glavni urednik Branko Marušic. 
Simon Rutar, Tolminske zgodovinske crtice. Tolmin, Tolminski muzej, 2001, 115 strani. Glavni urednik Branko Marušic. Gorica in njena grofi ja. Gorica, Goriška pokrajina, 2002. Urednik Branko Marušic. 
Prevod italijanskega zbornika Gorizia e la sua Contea (2002), uredil ga je Sergio Tavano, izdala pokrajinska uprava v 
Gorici, slovenski prevod sta opravili Antonija Valentincic in Verena Koršic Zorn. 
Goriški spomini: sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830–1918. Gorica, 
izdala GMD, 2002, 494 strani. Izbral in uredil Branko Marušic. Kanal ob Soci. Izdal GM (Berila, zv. 9) Nova Gorica 2006, 64 strani. Uredil in opombe napisal Branko Marušic. 
Vstala Primorska si v novem življenju. O Primorski v letih 1945–1990. Nova Gorica, izdal GM v sodelovanju z OZZB za vrednote NOB Nova Gorica, SKGZ, SSO in ZRC SAZU. 2011, 243 strani. Uredil Branko Marušic. Leta 2012 je knjiga izšla v drugi popravljeni in dopolnjeni izdaji. 
Državni in deželni poslanec Anton Cerne (1813–1891). Ob dvest oletni rojstva. 
Gorica, GMD, 2013. 79 strani. Uredil Branko Marušic. Okroglica. Ob 60-letnici množicnega zborovanja in ob odkritju spominskega obeležja. Vogrsko-Nova Gorica, izdala obcina Rence-Vogrsko, OZZB za vrednote NOB Nova Gorica in ZRC SAZU, Vogrsko, 2013, 45 strani. Uredil Branko Marušic. 
Nekdaj v starih casih. Spisi Rada Bednarika (1902–1975) in prisp evki o njem. Gorica, izdala GMD (Naše korenine 23), 2013, 342 strani. Uredili Marija Cešcut, Milan Jarc in Branko Marušic. 
Na Primorskem leta 1941. Ob petinsedemdesetletnici Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Nova Gorica, Izdala OZZB za vrednote NOB Nova Gorica in ZRC SAZU, 2016. 205 strani. Uredil Branko Marušic. 
Narodu Gorico novo bomo dali v dar. Ob sedemdesetletnici Nove Gorice. Nova Gorica, izdal OZZB za vrednote NOB, s sodelovanjem ZRC SAZU, Goriškega muzeja in Pokrajinskega arhiva Nova Gorica, 2017, 277 strani. Uredil Branko Marušic. 


Razrešitev kratic 
Bibliografske kratice: 
GorLtk – Goriški letnik GorSrec – Goriška srecanja GorKnjiž – Goriški knjižnicar IdrRazgl – Idrijski razgledi Izvestje RP – Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici JKol – Jadranski koledar Kron – Kronika, casopis za slovensko krajevno zgodovino KolGMD – Koledar Goriške Mohorjeve družbe NoviG – Novi glas NRazgl – Naši razgledi PCP – Primorski cas pretekli (Branko Marušic, 1985) PDk – Primorski dnevnik PrimN – Primorske novice PrimRod – Primorski rodoljub PNZ – Prispevki za novejšo zgodovino PPB – Prispevki k primorski biografiki (Branko Marušic, 2006) PV – Planinski vestnik PrimSrec – Primorska srecanja PSBL – Primorski slovenski biografski leksikon PZDG – Prispevki za zgodovino delavskega gibanja PNZ – Prispevki za novejšo zgodovino Srec – Srecanja SoS – Sosed o sosedu (Branko Marušic, 2006) SP PP29 – Sobotna priloga Poštni predal 29 SSO – Svet slovenskih organizacij SvB – Svobodna beseda SvM – Svobodna misel 1001- SC – 1001- Solkanski casopis VcA – Il vicino come amico. Realta o utopia (Branko Marušic, 2007) ZS – Zahodno sosedstvo. Slovenski zgodovinarji o slovensko-italijanskih razmerjih 
do konca prve svetovne vojne (1996) ZZH – Z zahodnega roba (Branko Marušic, 1995) Ostale kratice: GM – Goriški muzej CMD – Celjska Mohorjeva družba GMD – Goriška Mohorjeva družba por. – porocilo/ocena FDV – Fakulteta za družbene vede FF – Filozofska fakulteta IFSML – Istituto friulano di storia del movimento di liberazione Videm INV – Inštitut za narodnostna vprašanja Ljubljana INZ – Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana ISIG – Istituto di sociologia internazionale Gorica ISSR – Istituto di storia sociale e religiosa Gorica KO – Krajevna organizacija KD – Kulturno društvo KS – Kulturna skupnost KrS – Krajevna skupnost SM – Slovenska matica ZRC SAZU – Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in 
umetnosti NOB – Narodnoosvobodilni boj OZZB – Obmocno združenje zveze borcev za vrednote NOB PB – Pisma bralcev PD – Prosvetno društvo PP – Poštni predal PU – Pisma uredništvu RIRDS – Rezbarsko intarzijsko in restavratorsko društvo Solkan SANU – Srpska akademija nauka Beograd SKŠRD/ACSRSA Slovensko kulturno športno rekreacijsko društvo »Tržic« – 
Associazione culturale ricreativa sportiva slovena »Tržic« 
SKZ – Slovenska kmecka zveza 
SLORI – Slovenski Raziskovalni inštitut Trst 
SP – Sobotna priloga 
SP PP29 – Sobotna priloga Poštni predal 29 
SZDL – Socialisticna zveza delovnega ljudstva 
TD – Turisticno društvo 
UP – Univerza na Primorskem 
ZD – Zgodovinsko društvo 
ZRS – Znanstveno raziskovalno središce Koper ZTT – Založništvo tržaškega tiska zv. – zvezek ZZB – Zveza združenj borcev za vrednote NOB ZZDS – Zveza zgodovinskih društev Slovenije ZZP – Zveza za Primorsko 


Razprave 
Ekupetaris1 – gospodarji konj 
DRAGO SVOLJŠAK 
Za zbornik, posvecen Branku Marušicu, sem izbral temo o konju v železnodobnem Po-socju  in ga naslovil z Ekupetaris – gospodar konj, v prispodobnem pomenu: ucenjak – gospodar znanja. S konjem sem se srecal kar nekajkrat med »arheologovanjem« v tem prelepem odmerku Slovenije, kamor me je Branko Marušic  dolga leta, kar desetletja var-no vodil, me spremljal, mi pomagal ter me usmerjal in tako odlocilno prispeval k vnovicni rasti posoške arheologije pod streho Goriškega muzeja, ustanove, ki jo je še najbolj s pri­dom napolnil z znanjem in jo umestil med prvake slovenskega muzejstva. 
Izvlecek: Skupina arheoloških najdb z upodobitvijo konja iz grobov na Mostu na Soci  (nekdaj Sv. Lucija), v Kobaridu  in Idriji pri Baci ter iz železnodobne naselbine na Mostu na Soci  je botrovala razmisleku o konjereji in o pomenu konja v posoški železnodobni skupnosti v sredini 1. tisocletja pr. Kr. Izsledek kaže na to, da je tudi v tem delu jugovzhodnih Alp  konj veljal za prestižno žival, okoli katere se je izobli­koval poseben družbeni krog: ekupetaris – gospodarji konj. Bližnje vzore je iskati pri anticnih Venetih . 
Kljucne besede: Slovenija , Posocje, halštatsko obdobje, železnodobna svetolucijska kulturna skupina, konjereja, konj kot simbol 
Ekupetaris – Lords of Horses 
Abstract: A group of archaeological findings from the graves from Most na Soci (former S. Lucia), Kobarid  and Idrija pri Baci and from the Iron Age sett lement of Most na Soci, with the horse depictions brought about the consideration about horse breeding and the signifi cation of horses in the Soca valleyIron Age commu­nity of the mid-1st millennium BC. The result could indicate that the horses repre­sented a prestigious animal also in this part of the South-eastern Alps, which also defined a special social stratum: ekupetaris – lords of horses. The nearest paragons could be found by antique Veneti. 
Key words: Slovenija , Soca valley, Hallstatt period, Iron Age S. Lucia  cultural com­munity, horse breeding, horse as a symbol 
V epigrafiji anticnih Venetov se veckrat ponovi v vec inacicah zapisana beseda ekupetaris (ekupetaris – ekvopetaris – ekvopetars – epetaris – eppetaris) v pomenu gospodar konj (ekupet iz ekwo = konj in pet = gospod). Njen pomen je vecplasten, in sicer naj bi še v 6. stoletju pr. Kr. v resnici oznaceval gospodarja – rejca konj. Ti pa so se v procesu razvoja venetske družbe izoblikovali v poseben, visok socialno-ekonomski razred, ki je ohranil prvotno poimenovanje »gospodar konj«, ta pa se je koncno preoblikoval v poseben družbeni sloj – equestre, podoben rimljanskemu equites (prim. Fogolari, Prosdocimi, I Veneti  antichi. Lingua e cultura, str. 296–299). 
A
rheološka izkopavanja na Mostu na Soci ,2 doslej zagotovo najvecjem in najbolj odmevnem, hkrati pa tudi najbolj donosnem arheološkem razisko­vanju Goriškega muzeja (1971–1983), so razkrila obsežno železnodobno naselje in v njem 36 tlorisov železnodobnih stavb.3 Med njimi je bila v t. i. delavni­škem nizu odkrita in raziskana tudi železnodobna stavba z oznako 22 A.4 Ta je bila preprosta lopa, pokrita za enokapno streho, sloneco na lesenih stebrih, postavljenih v stojne jame (sl. 1).5 Služila je eni od rokodelskih ali obrtnih dejavnosti, izpricanih v tem železnodobnem naselju, npr. loncarstvu, kovinarstvu. Lopa je pogorela. V ruševinah so se ohranili razlicni drobni bronasti in stekleni nakitni predmeti, deli loncenih posod, prenosna loncena pecica, glinasti svitki in uteži pa tudi kosi glinastih okrasnih plošc, s kakršnimi so bile ozaljšane notranjosti nekaterih mostarskih železnodobnih hiš. Na vecjem odlomku take plošce je upodo­bljen konj z jezdecem (sl. 2). To je že ob odkritju (1980) napeljevalo na razmislek o pomenu in vlogi te plemenite živali v posoški skupnosti v starejši železni dobi.6 
Še kar nekaj drugih arheoloških najdb, ki sem jih zbral v spodnjem popisu, 
poleg glinaste plošce z jezdecem, posredno dokazuje, da so posoški železnodobniki bili tudi us-pešni rejci in ljubitelji in castilci konj.7 

Slika 1 
2 
Mlinar, Zgodovina arheoloških raziskav na Mostu na Soci, str. 13–17. 
3 
Svoljšak, Dular. Železnodobno naselje Most na Soci, str. 110, op. 3; Svoljšak, Posoško železnodobno stavbarstvo, str. 184–186, sl. 13. 
4 
V tlorisu pravokotna stavba z okoli 16 m2 (vel. 4,7 x 3 m) uporabne površine je bila opremljena z drenažnim jarkom, ki je vzdrževal primerne delovne pogoje v lopi, in pa z dvema jamama, v katerih je potekal delovni proces, med katerim so uporabljali tudi kamene bruse. Glede na vsebino v ruševinah ohranjenih predmetov bi lahko bila povezana tudi z delovanjem loncarja. Prim. Svoljšak, Dular, o. c., 161–166, T. 61–65. 
5 
Viri slikovnega gradiva so navedeni na koncu prisp evka. 
6 
Posoška starejše železnodobna skupnost je v strokovnih arheoloških krogih doma in po svetu poznana kot svetolucijska halštatska kulturna skupina. Tako jo je po Sv. Luciji, današnjem Mostu na Soci, poimenoval Gabrovec , Halštatska kultura v Sloveniji, str. 21–64, poleg Kobarida najvecjem arheološkem železnodobnem najdišcu v Posocju . Za kronologijo svetolucijske halštatske skupine prim. Teržan , Trampuž, Prisp evek h kronologiji svetolucijske skupine, str. 416–460. 
7 
V prispevek nisem uvrstil doslej najbolj atraktivnega odkritja pokopa konj v Kobaridu . O tem glej Mlinar, Gerbec v katalogu razstave Keltskih konj topot. Najdišce Bizjakova hiša v Kobaridu , Tolmin  2011, s prisp evkom Boruta Toškana Analiza živalskih kostnih ostankov. To pa zato, ker sem se omejil na pricevanja iz starejše železne dobe in njene prežitke, novo kobariško odkritje pa že spada v cas velikega keltskega preseljevanja. 



Katalog arheoloških najdb8 
1. 
Okrasna glinasta plošca. Sl. 2. Most na Soci, železno­dobno naselje, Ha hiša 22A. Na kosu glinaste plošce (vel. 38 x 25 cm, deb. 5,4 cm na robu, 3,2 cm v sredini) je z dvotracno vijugasto izpelja­nimi, nalepljenimi rebri izveden osnovni okras. V polju med rebri je, z enako tehniko nalepljenih reber, stilizira-no upodobljen konj z jezdecem (dl. figure 10,4 cm). Datacija: 6.–5. stol. pr. Kr. Literatura: D. Svoljšak, J. Dular, Železnodobno naselje Most na Soci. Gradbeni izvidi in najdbe. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 33, 2017, T. 65: 4. Hrani: Goriški muzej, inv. št. P 5110. 

2. 
Bronasta fibula s samostrelno peresovino. Sl. 3: a, b. Most na Soci, nakljucna najdba.9 Fibula je oblikovana kot dvokolesni voz, na katerem sedi voznik, pokrit s celadastim pokrivalom. V voz so vpre­ženi trije konji, katerih griva je spletena v kito, rep pa povezan v cop. Kolesa voza so predrta. Noga fibule ni oh-ranjena. Dl. 4,7 cm.10 Datacija: 5. stol. pr. Kr. Literatura: C. Marchesetti , La necropoli di S.Lucia, Bol­lettino della Societa Adriatica di Scienze Naturali di Trieste 9, Trst 1885, 124, tav. VII: 5 (odslej Boll. Soc. Adr.); R. Cunja , M. Mlinar (ured.), S fibulo v fabulo: katalog raz-stave, Koper  2010, 39, kat. št. 64. Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Trstu. 


8 
Moj namen v tem prispevku je bil v bogatem gradivu posoške svetolucijske železnodobne kulture cimbolj popolno zbrati upodobitve konj, ne pa tudi razreševati morebitne tipološke ali kronološke nerazrešenosti, povezane s tovrstno arheološko zapušcino. 
9 
V železni dobi je bilo tudi v Posocju  v navadi sežiganje umrlih in pokopavanje na obsežnih pokopališcih (npr. Most na Soci, Kobarid, Tolmin , Koritnica, Slap ob Idrijci, Šentviška gora). Grobne jame manjših prostornin – v katere so bili sežgani ostanki umrlih, bodisi preprosto nasuti ali redkeje shranjeni v žarah, skupaj z njimi pa tudi razlicni pridatki, bodisi da so to bili deli njihovih oblacil ali pa so bili sest avni del pogrebnega obredja –, so bile po pravilu pokrite s kamnitimi plošcami (volcanski apnenec, lapor). Prim. npr. Svoljšak, Pogacnik, Tolmin. Prazgodovinsko grobišce II. V prispevku obravnavano gradivo je, razen glinaste plošce (kat. št. 1) in fibule (kat. št. 19), vecji del iz grobov (kat. št. 3–11 in 13–16, 21–23), ali pa je bilo odkrito v obmocju nekropol, vendar zanje tocni najdišcni podatki niso znani (kat. št. 2, 12), ali pa so nepopolno objavljeni (17, 18, 20). 
10 
Fibula je bila najdena okoli leta 1850 v obmocju velike starejše železnodobne svetolucijske nekropole na levem bregu Idrijce . V svoji arheološki zbirki jo je ohranil svetolucijski župnik Tomaž Rutar (prim. Svoljšak, Rutar (Rutt ar, Rutter) Tomaž, str. 257–258). Zgodovinar Simon Rutar (Rutar, Dnevnik, str. 
105) je, ko ga je obiskal, med drugimi arheološkimi predmeti videl tudi » … malo buciko s tremi konji …«. Po smrti Tomaža Rutarja je od njegovega naslednika župnika A. Carlija fibulo za tržaški muzej pridobil 
C. Marchesetti  (1850–1926), zdravnik, botanik in arheolog, ki je pri Sv. Luciji (današnji Most na Soci) raziskoval železnodobno nekropolo s presledki med letoma 1884 in 1902. 



Slika 4a Slika 4b 
3. Bronasta fibula s samostrelno peresovino. Sl. 4: a, b, 
c.
Most na Soci, izkopavanja C. Marchesettija  1893, grob 2999 (letno številcenje: 49). Lok fibule je oblikovan kot trovprega v dvokolesni voz, na katerem sedi voznik. Konji imajo kratko grivo in v cop povezane repe. Na vratu imajo nakazano uzdo. Voz je predstavljen shematicno s parom polnih koles in ojnico. Voznik je pokrit z baretko. Zakljucek noge ni ohranjen.11 Datacija: 5. stol. pr. Kr. Literatura: C. Marchesetti , Scavi nella necropoli di S. Lucia  presso Tolmino  (1885–1892), Boll. Soc. Adr. 15, 1903, 323 (ponatis 1993, 417); I castellieri preistorici di Trieste  e della Regione Giulia, Trst  1903, tav. XVII: 20 (ponatis 1981); sl. 4a ; C. Marchesetti , La nécropole pré­historique de Santa Lucia  (Autriche), La Nature, leto 35, št. 1799, 16. november 1907, 395–398, sl. 44. Prim. tudi 

L.
 Endrizzi , F. Marzatico  (ur.), Ori delle Alpi  (katalog razstave), Trento 1997, 314, kat. opis S. Vitri, št. 196, fi g. 8; (sl. 4b); Arte preistorica dell ’Italia sett entrionale (ur. A. Aspes), Verona 1978, 28 in 133–134; kat. opis S. Vitri, sl. 48:2; (sl. 4c); R. Cunja, M. Mlinar (ur.), S fibulo v fabulo (katalog razstave), Koper  2010, 39, kat. št. 63. Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Trstu , inv. št. 22032. 


4. Bronasta samostrelna fi bula. Sl. 5. Most na Soci, iz­kopavanja C. Marchesettija  1888, grob 1932.  
C. Marchesetti  je fibulo oznacil za najbolj imenitno najdbo svojih izkopavanj tistega leta (»la piů pregevole dello scavo di quest’anno….«) in jo primerjal s podobno fibulo iz zbirke Tomaža Rutarja: »I cavalli della nostra appaiano un po’piu gracili e con incisioni rappresentanti le briglie, le ruote sono intere e non bucate, il berr ett o del’auriga č piů schiacciato e la spirale formata da un filo a nastro e non cilindrica.« »Konji naše (fibule, op. DS) so bolj vitki (v primerjavi s fibulo iz Rutarjeve zbirke, op. DS), z naznaceno uzdo, kolesa so polna in ne predrta, baretka voznika je bolj splošcena« (kot pri vozniku na Rutarjevem primerku, ko je pokrivalo bolj podobno celadi, op. DS), »peresovina je zvita iz žicnatega traku in ne iz žice okroglega preseka.« 
Lok fibule je oblikovan kot konj zelo vitkega trupa z nakazano, v kito spleteno grivo in kratkim, v cop povezanim repom. Nogo zakljucuje ptica.12 Datacija: 5. stol. pr. Kr. Literatura: C. Marchesett i , Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 86, 252, tav. XX: 10. Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Trstu. 

5. Skodelica s presegajocim rocajem. Sl. 6a. Most na Soci, izkopavanja C. Marchesett ija 1886. Grob 574. Loncena skodelica je na najvecjem obodu okrašena s parom (verjetno simetricno z dvema paroma) stilizirano upodobljenih konj, med katerima stoji prav tako stilizira-
no upodobljena cloveška figura – bojevnik z okroglim šcitom. Okras je izveden z bronastimi žebljicki. Viš. okoli 7,2 cm. Datacija: 7.– 6. stol. pr. Kr. Literatura: C. Marchesetti , Scavi nella necropoli di S. Lucia presso Tolmino, Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 119, 149, tav. VII: 7. Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Trstu. 
6. Skodelica s presegajocim rocajem. Sl. 6b. Most na Soci, izkopavanja C. Marchesett ija 1886. Grob 2474. Loncena skodelica je okrašena s parom (si­metricno najbrž še z drugim parom) stilizi­rano upodobljenih konj, med katerima stoji, prav tako stilizirana, cloveška figura z dvig­
njenima rokama. Okras je izveden z bronastimi žebljicki.13 Datacija: 7.– 6. stol. pr. Kr. Lit.: C. Marchesetti , Scavi nella necropoli di S. Lucia  presso Tol­mino , Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 109, 149, tav. VII: 13. Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Trstu. 
12 
Podobno fibulo je C. Marchesetti  našel tudi v Kobaridu  (Boll. Soc. Adr. 15, str. 252: »cosi ne ebbi pure una a corpo molto allungato da Caporett o  …« tako sem našel eno (fibulo, op. DS) z zelo razpotegnjenim (konjskim, op. DS) trupom tudi v Kobaridu  …«. O njej, ki »je imela zelo podaljšano konjsko telo mest o loka«, je porocal S. Rutar (Grobišce pri Sv. Luciji blizu Tolmina , str. 123; Prazgodovinska razkopavanja po gorenji Soški dolini in bližnji Beneciji, str. 56). 
13 
C. Marchesetti  (o. c, 149) obe skodelici uvršca med posebej dragocene izdelke v loncenem inventarju svetolucijske nekropole. V njunem okrasju, izvedenem z žebljicenjem, »… je prepoznati voljo mojstra 
– umetnika, da bi naredil nekaj vec, namesto geometricnega motiva figuralno predstavitev tako, da je žebljickerazvrstil v obliko dveh konjicev, med katera je v enem primeru na zelo arhaicen nacin umestil moškemu z lahkim okroglim šcitom podobno figuro, na drugi pa nekakšen sest avljen križ …« – »in due soli esemplari l’artefice mostródi voler elevarsi dal semplice disegno geometrico alla reppresentazione figurale, avendo disposto le borchie in forma di due cavallini, nel cui mezzo in uno é accennata in modo assai arcaico, la sembianza di un uomo peltato, nell altro trovasi una specie di croce composta«. 


7. Bronast okov pasu in situla. Sl. 7a, b. Most na Soci, izkopavanja C. Marchesettija  1885. Grob 320. Bronasta situla, okrašena s profiliranimi diski, med kate­rimi je shematsko upodobljena žival (konj?). Reliefni okras je narejen s tolcenjem.14 Sl. 7a. Okov je okrašen s paroma konj obrnjenima v isto smer. Loci ju globoko profiliran disk in obkroža okvir buncic. Sl. 7b. Datacija: 6. stol. pr. Kr. Literatura: C. Marchesetti , Scavi nella necropoli di S. Lucia  presso Tolmino, Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 12, tav. 
XXVI: 1 in tav. III: 4. Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Trstu. 


Slika 7a Slika 7b 
8. Pokop konja, žvale in ko­vinski deli uzde. Sl. 8. Most na Soci, izkopavanja C. Marchesett i-ja  1890. Grob 2141.15 Pod apnencasto skalo je bil iz plošc skrila zložen grob. V njem je bil sprednji del konjskega okostja s preganjenima nogama. Poleg železnih žval s pregibno brzdo so bili ob okostju še veliki žele­zni okrasni okovi (falere) usnje­ne (?) uzde. Pri cetrtem vratnem vretencu je ležal votel bronast obesek. Morda kraguljcek? Žvale 
sodijo v skupino obrocastih žval s profilirano, pregibno brzdo.16 
14 
Med pridatki v žganem grobu sta bili poleg situle in pasne spone še dve kacasti fi buli. 
15 
Pod grobom s pokopom konja sta bila dva žgana grobova (2142, 2143), v katerih sta bili pokopani odrasli osebi. V grobu 2142 je bila vecglava bronasta igla, v drugem pa enorocajni vrc (pentola a orecchiett a) in latvica (scodell a). Sodec po vecglavi igli, ki casovno spada v 7. stol. pr. Kr. (Sv. Lucija Ib; prim. Teržan  et al., str. 421), pokop konja z njima ni bil socasen. 
16 
Werner , Latčnezeitlichen Trensen in Jugoslavien , str. 145, abb.: 2. Žvale in uzdo omenja tudi M. Guštin (Posocje  v mlajši železni dobi, Katalogi in monografije 27, 66 in 96). V nemškem delu besedila Guštin podvomi v pravilno Marchesettijevo rekonstrukcijo žval (»fraglich rekonstruierte Trense«), medtem ko pa je 
W. M. Werner  ocenil, da gre po Marchesettijevi rekonstrukciji sodec za enkraten predmet (o. c. opomba 

Datacija: druga polovica 4. stol. pr. Kr. Literatura: C. Marchesetti , Scavi nella necropoli di S. Lucia  presso Tolmino, Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 95,175–176; tav. XXX. Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Trstu. 
9. Pokop konja, železne žvale s pregibno brzdo. Most na Soci, izkopavanja C. Marchesettija  1891, grob 2788. Žgani grob je prekrivala gomila kamenja, ki je tvorila ne­
kakšen obok. Vmes so bili raztreseni odlomki oglja in fragmenti železa. Pod kamnitim svo­dom je bilo v celoti ohranjeno okostje mladega konja. Od vprežne opreme so bile ob okostju železne žvale s pregibno brzdo.17 Datacija: 5. stol. pr. Kr. Literatura: C. Marchesetti , Scavi nella necro­poli di S. Lucia presso Tolmino, Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 123–124, 175. Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Tr-stu . 
10. Pokop konja, brzda in kovinska oprema uzde. Sl. 9. Most na Soci, izkopavanja J. Szom­bathyja , grob 592. Sedem plošc skrilovca, od katerih je bila spo­dnja 80 x 40 cm velika in rdece barve, je bilo 140 cm pod površino zloženih ena vrh druge. Pod njimi je bilo okostje konja. Ob njem so bile bronaste plošcice (falere) treh velikosti s pro-filirano pritrdilno zakovico-kovinski okras uzde in še kos železnih žval (izgubljen).18 Datacija: druga pol. 7. stol. pr. Kr. Literatura: B. Teržan, F. Lo Schiavo, N. Trampuž Orel, Most na Soci  (S.Lucia) II, 
26): »Das Stück ist, wie es Marchesetti  rekonstriert hat, einmalig«. 
17 
V zemlji ob okostju konja je bila še rtasta fi bula (fibula a bott oni) in steklena jagoda. Glede na pregibno brzdo bi tudi te žvale lahko sodile v skupino obrocastih žal s profilirano pregibno brzdo. 
18 
Ta pokop konja omenja tudi C. Marchesett i (Boll. Soc. Adr. 15, 1893, op. na str. 176). Navaja, da je bil konj pokopan v grobu, ki so ga varovale velike kamnite plošce. Ob okostju konja so bili še deli žval s profi lirano železno pregibno brzdo ter osem bronastih faler treh razlicnih velikosti, ki so krasile uzdo. Okras na njih je bil narejen s tolcenjem. Med fragmenti konjske opreme je bila tudi bronasta vozlasta ovratnica. Tako v Szombathyjevem kot tudi Marchesettijevem opisu pa ni zabeleženo, ce je bil ob konjskem okostju ali celo posebej pod veliko rdeco plošco tudi žgani grob s pokopom cloveka, ki bi mu morda pripadala bronasta vo­zlasta ovratnica in najbrž tudi bronasta spona s kavljem v obliki konjicka (Teržan , Lo Schiavo, Trampuž Orel, o. c. T. 51: 2) ter bronasti okovi okrašeni z vrezi in železnimi obrocki zataknjenimi v zanki (Teržan , Lo Schiavo, Trampuž Orel, o. c. T. 51: 2–6). V tem opisu C. Marchesetti  tudi navaja, da je med izkopavanji na svetolucijski nekropoli leta 1891 pokop konja z železnimi žvalami našel tudi goriški arheolog E. Majonica . 

Katalogi in monografije 23/1, Ljubljana  1984–1985, 120– 121, T. 51, 52 A. Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Trstu , inv. št. 30217–30229. 
11. 
Pokop konja skupaj z deli konjske opreme. Sl. 10. Most na Soci – Repelc. Izkopavanja M. Mlinarja  2000, grob 22. V obsežni grobni jami so bile kosti konjskih nog, med pridatki pa so bili tudi bronasti križni gumbi z eno ali dvema zankama. Ti so v opremi konja služili kot razde­lilci jermenov ali kot njihov okras. Datacija: konec 5. in 4. stol.pr. Kr. Literatura: M. Mlinar, Nove zanke svetolucijske uganke (razstavni katalog), Tolmin  2002, 24–26, sl. 16. Hrani: Tolminski muzej, Tolmin. 

12. 
Bronasta situla. Sl. 11. Kobarid. Izkopavanja C. Marchesettija  1886. Podrobni podatki o mestu najdbe ali grobni celoti niso poznani. Ohranjeni so deli zaobljenega ustja situle, ki so bili zapol­njeni s svincem, del dna in pet odlomkov v situlskem slo­gu figuralno ornamentiranega ostenja (sl. 11). Viš. situle okoli 23 cm, pr. dna okoli 12 cm, viš. friza s konjenikoma 6,7 cm. Po ohranjenih motivih sodec je imela situla tri frize: v zgornjega sodita konjenika, ki na vitkem konju jezdita v sprevodu, oblecena sta v karirast površnik, po­krita pa sta z baretko; v srednji friz sodijo odlomek z dvo­bojem golih prepasanih dvobojevalcev z rockama za pre­stižno trofejo – celado s perjanico (sl. 11a; prim. podoben prizor na situli iz Vac, P. Turk 2005), moški oblecen v karirasto oblacilo, ki na povodcu vodi govedo in za njim v enako oblacilo odet stopajoc moški (sl. 11b; podoben pri­zor je v srednjem frizu situle Certosa iz Bologne, Umet­nost alpskih Ilirov in Venetov, pril. 13); v spodnjem frizu je okras z dvotracnim prepletom in buncicami. Datacija: 6.–5. stol. pr. Kr. Literatura: C. Marchesett i v Boll. Soc. Adr. 10, 1887, 


VI.19 Situlo je omenil tudi med situlami, ki jih je odkril 
Takole je C. Marchesetti  porocal na kongresu Societŕ Adriatica 30. januarja leta 1887, kjer je izpustil podrobnosti izkopavanj minulega leta v Kobaridu  in omenil le, da je našel tudi »… veliko bronasto situlo, visoko vec kot 70 cm in okostje konja z ostanki njegove uzde. Ne morem pa da vam ne bi porocal o najdbi zelo pomembnega predmeta, tako zavoljo njegove redkosti kot tudi zaradi tega, ker osvetljuje takratne navade. Gre za fragmente figuralne bronaste situle, katerih redki primerki so doslej poznani iz Bologne , Veneta, Tirolske in Kranjske«. »… una grande situla di bronzo alta piu di 70 cm e lo sceletro di un cavalo con resti della sua bardatura. Non posso pero esimermi dal comunicarvi di ritrovamento di un oggetto, per la sua rarita e per la luce che getta sui costumi d’allora, riesce di non piccola importanza. Sono alcuni frammenti di una situla 



na Mostu na Soci  (Scavi nella necropoli di S.Lucia presso Tolmino, Boll . Soc.Adr. 15, 1893, 199). 20 
Hrani: Civico Museo Civico di Storia ed Arte v Trstu , inv. št. 9850. 
13. Pokop konja z žvalami in ostrogo. Sl. 12. Ko­barid, izkopavanje C. Marchesettija  1886. Grob 32. Pokop konja nad starejšim grobom.21 Grob pokoj­nika, v katerem sta bila trebušast lonec in skleda, je pokrivala plošca apnenca. Nad njo je bilo v crni zemlji okostje konja z opravo: žvale iz železa in bro-na, manjši železni obrocki, vecji bronast obroc v obliki crke D in bronasta ostroga. Zraven okostja je bila še bronasta svetolucijska fi bula.22 Sl. 12a. 

Slika 12 
istoriata, di cui sono sinora pochi esemplari, provenienti da Bologna, dal Veneto, dal Tirolo e dalla Carniola«. 
20 
Lucke, Frey, Die situla in Providence  (Rhode Island), str. 71, Taf. 33–34; v tem delu avtorja navajata, da je fragmente situle tržaškemu muzeju v oporoki volila vdova dr. Carla Marchesettija . To njeno volilo je po njeni smrti 18. aprila 1951 udejanil prof. Bice Braidotti. Situlo so kot kobariško, skupaj z izgubljenimi deli identifi cirali s pomocjo opisa J. Szombathyja  (Mittheilungen der Antropologischen Gesellschaft Wien 21, str. 84). Po njem, zapis je nastal na osnovi skice C. Marchesettija , je možno presoditi tudi, da je bil odlomek s prizorom »kmeta ki pelje svoje govedo« vecji, saj je bil kmet, kot pravi Szombathy, »podobno kot na drugem nizu na situli Certosa pokrit s pladnjevko« (širokokrajni klobuk, op. DS; sl. 11b). Situlo sta objavila tudi dva tržaška muzealca: Righi, Frammenti di una situla figurata da Caporetto, str. 91–92, fig. 11 in Ruaro Loseri, Altri abitati dell’eta dell ferro, str. 206, fig. 64. Objavila je vse ohranjene fragmente situle. Prim. še Turk, Podobe iz življenja in mita (katalog razstave), str. 70, sl. 105, kat. št. II, po Lucke, Frey 1962, T. 33. 
21 
Božic (Prebivališca mrtvih v mlajši železni dobi, str. 165) je grob pod pokopom konja casovno opredelil v 6. stoletje pr. Kr. Da gre za dva locena pokopa, casovno zelo razmaknjena, je razumeti tudi Righija (prim. op. 26), ko pravi, da je Marchesetti  v terenskem dnevniku zapisal, da je bil konjski pokop blizu (pri) groba 32 (presso la tomba 32). 
22 
Marchesetti  v terenskem dnevniku: »Numero 32, profonditŕ 0,75 m. Sopra la lastra calcare, a 0,50 m, nella terr a nera giaceva scheletro di un cavallo unitamente alla sua bardatura, dappresso fib. ad arco semplice e pendagli. – Sott o la lastra pentola ventricosa e scodella.« (Številka 32, globina 0,75 m. Nad plošco apnenca, na 0,50 m, je v crni zemlji ležalo konjsko okostje skupaj z njegovo opravo, zraven fibula enostavnega loka in obeski. Pod plošco trebušast lonec in skleda). Marchesetti  je, poleg gornjega zelo fragmentarnega opisa, najdbe iz groba tudi skiciral (sl. 12). Na skici so poleg žval še svetolucijska fibula, bronasta ostroga, dva vecja in pet manjših obrockov ter obroc v 
Žvale so železne, zunanja obroca v obliki crke omega pa bronasta. Njuna uvita konca sta zakljucena s pernato ži­valjo (racka ali labod). Sodijo v skupino t. i. žval s podbra­dnico (ital. tipo a leva, nem. Hebelstangetrense, sl. 12a, b).23 Ostroga je v svetolucijskem inventarju unikatni prime-rek in je po najdišcu poimenovana kot »tip Kobarid« (sl. 12 a).24 Bronasti obroc v obliki crke »D« je verjetno del spone na (usnjeni?) konjski opravi.25 Datacija: 4. do 2. stol. pr. Kr.26 Literatura: C. Marchesett i , Boll. Soc. Adr., 10, 1887, VI; 15, 1893, 298–299.27 Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Trstu , inv. št. 18388, 18392. 
14. Železna brzda. Sl. 13. Idrija pri Baci. Izkopavanja J. Szombathyja  1886–1887. Grob 1. Ohranjen je srednji del brzde (dl. 11,3 cm). Pripada t.i. obrocastim žvalam s profilirano brzdo. Datacija: konec 2. in zacetek 1. stoletja pr. Kr.28 
obliki crke D (sl. 12). Marchesettijev opis groba sem povzel po Božicu, ki je (najbrž) zapisan po Marchesett ijevem izvirniku (Božic, The function of a bronze D-shaped ring from the Late Republican horse burial in Kobarid, str. 6). Grob si je ogledal tudi Szombathy, kustos dunajskega Prirodoslovnega muzeja (NHMW), Marchesett ijev konkurent na arheoloških najdišcih v Posocju , ki je kasneje v svoj dnevnik zapisal kratko notico: »Ein Pferdekopf mit Kinnkette, Gebiss und Bronzescheiben gab die einzigen grossen Knochen« (Buchlein 41, str. 38). »Konjska glava z žvalno verižico, brzdo in bronastimi plošcami ter nekaj velikih kosti«. 
23 
Werner, Latčnezeitlichen Trensen in Jugoslavien , str. 147–151, Liste 4. 
24 
Za ostrogo vrste Kobarid: Božic, The function of the bronze D-shaped ring from the Late Republican horse burial in Kobarid, Soca valley (SI), str. 6. Ostrogo omenja tudi v podnapisu k sliki v prisp evku za Zaklade tisocletij (glej op. 20, str. 165): »… je C. Marchesetti  … našel konjsko okostje, ki je imelo v gobcu italsko brzdo s podbradnico, narejeno iz železa in brona. Ob okostju je ležala tudi nenavadna bronast a ostroga iz poznega 2. ali prve polovice 1. stoletja pr. n. št., kakršne so uporabljali konjeniki rimske vojske v casu pozne republike«. 
25 
Božic, The function of the bronze D-shaped ring from the Late Republican horse burial in Kobarid, Soca valley (SI), str. 6–7, fi g. 1. 
26 
Frey (Ein seltenes Zaumzeug aus Caporetto  (Kobarid), str. 119–129, abb. 1) meni, da so žvale te vrste italskega izvora, da pa so razširjene tudi severno od Alp  in po Balkanu. Po analogijah iz italskega sveta jih stavi v 4. stoletje pr. Kr. Po njegovem so jih uporabljali za konje plemenite rase in jih je kobariški gospodar konj ali vojšcak kupil ali pa jih je dobil v dar (sl. 12b). Werner  vidi cas njihove uporabe v 3. in 2. stoletju pr. Kr. Božic (Instrumentum, 6–7) glede na ostrogo in podrobno analizo D-obroca datira pokop s konjem v 2.–1. stol. pr. Kr. Hkrati je zelo natancno opisal okolišcine najdbe pokopa s konjem leta 1886 in nato ponovno odkritje v depojih tržaškega Mestnega muzeja. Pa še vse dosedanje objave navaja. 
27 
Vsi, ki so, poleg zgoraj že omenjenih, tudi pisali o pokopu konja iz Kobarida  (Ruaro Loseri, Altri abitati dell’etŕ del ferro, str. 206, fig. 65; Righi, Vitri, Morso equino del tipo a leva (Hebelstangetrense) e sp erone, str. 10, Ekvo: Il cavallo, geslo in fig. 10: 4–5); tu porocata avtorja tudi, da je Marchesetti  v Kobaridu  odkril poleg obravnavanega še dva pokopa konj) pa so se ognili svetolucijski fibuli, o kateri piše Marchesett i , da je bila najdena dapresso = blizu ali zraven konjskega okostja. Njen cas je bil v 5. stol. pr. Kr. (prim. npr. Teržan , Trampuž, Prispevek h kronologiji svetolucijske skupine, t. 16: 1). Je mar njen pojav ob konju iskati v nakljucju (npr. da je pokop konja unicil starejši grob, v katerem je kot pridatek bila tudi omenjena fi bula) ali pa je bila ob konju kot trdoživi prežitek že davno minulega casa.? 
28 
V grobu, ki ga vecina pridatkov datira v 1. stol. pr. Kr. (po Guštinu IV a. stopnja v kronološki delitvi mlajše železnodobne idrijske kulturne skupine v Posocju , Lt D, konec 2. in zacetek 1. stol. pr. Kr.), sta fi bula tipa Kastav – varianta Idrija in del brzde železnih žval prav na zacetku te razvojne stopnje. Za brzdo Guštin 




Slika 14 
Slika 15a 
Literatura: J. Szombathy, Das Grabfeld zu Idria bei Baca , Mittheilungen der prähistorischen Commission, Wien 1901, 303–307, fig. 50. Prim. še: M. Guštin , Po-socje  v mlajši železni dobi, Katalogi in monografije 27, Lju­bljana 19 71, 13–14, T. 1: 10; W. M. Werner, Latenezeitli­cha Trensen in Jugoslawien , v: Keltski  voz, Posavski muzej Brežice, Knjiga 6, Brežice 1984, 142, Abb. 3: 4. Hrani: Naturhistorisches Museum na Dunaju, inv. št. 13578. 
15. 
Bronasta samostrelna fi bula. Sl. 14. Most na Soci, izkopavanja C. Marchesetti  1902, grob 3846.29 Grobni pridatek so bile tri samostrelne fibule. Poleg fi -bule z lokom v obliki konjica sta bili v grobu še dve sa­mostrelni fibuli, katerih lok je tudi oblikovan v živalsko figuro – psa in macko. Nogi fibul z lokom v obliki konjica in macke zakljucuje sedeca ptica (racka). Datacija: 6. stol. pr. Kr. Literatura: A. Boiardi, S. Lucia  - la necropoli. Cronolo­gia e rito; v: Preistoria del Caput Adriae (katalog razsta­ve), Trst 1983, 154–187, fi g. 54. Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Trstu. 

16. 
Bronasti živalski fi buli. Sl. 15. Most na Soci. Izko­pavanja C. Marchesettija , 1886, grob 1358 (a) in grob 1430 (b). Bronasti fibuli s precno nažlebljenim lokom, katerih noga je zakljucena z nazaj zavito živalsko glavo.30 Datacija: 5. stol. pr. Kr. Literatura: C. Marchesett i , Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 63, 66, tav. XX: 6, 7. Hrani: Civico Museo do Storia ed Arte v Trstu. 




Slika 15b 
dopušca tudi tradicijo iz starejše železne dobe (Guštin , o. c. 96). Po mnenju Wernerja pa bi ta pridatek lahko bil tudi del verige za obešanje meca ali kotlica (Werner, o. c. 145). 
29 
Marchesetti, Relazione sugli scavi preistorici eseguiti nel 1902, str. 225–227. V porocilu ni navedel opisa grobov, ampak le število novoodkritih grobov in statistiko najdb (175; v letnem štetju gre za 28. grob; skupno je do takrat odkril že 3955 grobov). 
30 
Zaradi doslednosti sem upošteval Marchesettijev opis, da gre za konjski glavi (»stafa in forma di test a equina«). 


17. 
Loncena žara. Sl. 16. Kobarid, Izkopavanja C. Mar-chesett i 1886–1903. Bikonicna žara z visokim vratom. Pod vratom je okra-šena z vrezanimi motivi, med njimi je stilizirano upodo­bljen konj.31 Viš. okoli 31 cm. Datacija: 6.–5. stol. pr. Kr. Literatura.: C. Marchesett i , I castellieri preistorici di Trie­ste  e della Regione Giulia, Trst 1903 (ponatis 1981), 164, tav. XVII: 2; S. Gabrovec, Železnodobna nekropola v Kobaridu , Goriški letnik 3, 1976, 49, t. 10: 16. Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Trstu. 

18. 
Bronasta živalska fibula s samostrelno peresovino. Sl. 17. Kobarid. Izkopavanja C. Marchesett i , 1886–1903. Nogo fibule zakljucuje konjska glava, ki je s precko pove­zana na njen lok.32 Datacija: 5. stol. pr. Kr. Literatura: C. Marchesett i , I castell ieri preistorici di Tri­este e della Regione Giulia, Trst 1903 (ponatis 1981), 164, tav. XVIII: 5; S. Gabrovec, Železnodobna nekropola v Kobaridu , Goriški letnik 3, 1976, 49, t. 10: 7. Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Trstu. 

19. 
Bronasta živalska fibula s samostrelno peresovino. Sl. 18. Kobarid  - Jajnkovec. Nakljucna najdba. Noga fibule se koncuje s konjsko glavo, ki je s precko po­vezana njen na lok. Datacija: 5. stol. pr. Kr. Literatura: M. Mlinar, T. Gerbec, Keltskih konj topňt, Tolmin  2011, 17, sl. 5. Hrani: Tolminski muzej v Tolminu. 


Slika 18 
31 
C. Marchesetti  navaja, da je bil okras na nekaterih skodelicah pri Sv. Luciji (Most na Soci) narejen z bronastimi žebljicki, na žari iz Kobarida  pa je okras vrezan (»graffite sopra un’urna tipica di Villanova dalla necropoli di Caporett o «). 
32 
Fibule, katerih noga se koncuje s konjsko glavico, so znacilen jugovzhodno alpski izdelek (prim. S. Gabrovec , Zagorje  v prazgodovini, Arheološki vestnik 17, 1966, 31–32, karta 3; podobno Hvala Tecco, Magdalenska gora , str. 262–263). Fibuli iz Kobarida  se po umestitvi konja razlikujeta od podobnih fibul na Dolenjskem, saj je konjska glava povezana s precko na lok. Smeli bi jo poimenovati po Kobaridu , od koder poznamo edina posoška primerka kot »fibula s konjem na zakljucku noge tipa Kobarid«. 



20. 
Bronasta živalska fibula s samostrelno peresovino. Sl. 19. Kobarid. Izkopavanja C. Marchesett i 1886–1903. Nogo fibule zakljucuje stilizirana konjska glava. Datacija: 5. stol. pr. Kr. Literatura: C. Marchesett i , I castell ieri preistorici di Tri­este e della Regione Giulia, Trst 1903 (ponatis 1981), 164, tav. XVIII: 4; S. Gabrovec, Železnodobna nekropola v Kobaridu, Goriški letnik 3, 1976, 49, t. 10: 6; prim. S. Gabrovec, Zagorje  v prazgodovini, Arheološki vestnik 17, Ljubljana  1966, 30 (karta 2), 33. Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Trstu. 

21. 
Bronasta živalska fibula s samostrelno peresovino. Sl. 20. Most na Soci, izkopavanja Marchesetti  1888, grob 302 (v opisu tabele navaja grob 1303).  Nogo fibule zakljucuje stilizirano upodobljena konjska glava. Datacija: 5. stol. Literatura: C. Marchesetti , Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 60, tav. XIX: 17; S. Gabrovec, Zagorje  v prazgodovini, Arhe­ološki vestnik 17, Ljubljana  1966, 30 (karta 2), 33. Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Trstu. 

22.
 Bronasta živalska fibula s samostrelno peresovino. Sl. 21. Most na Soci, izkopavanja Marchesetti  1892, grob 2942.33 Nogo fibule s precno nažlebljenim lokom zakljucuje nazaj obrnjena konjska glava. Na igli visi obesek.34 Datacija: 5. stol. pr. Kr. Literatura: C. Marchesett i , Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 132, tav. XXIX: 4. Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Trstu. 


33 
Poleg fibule s konjsko glavo na nogi in obeskom (fibula a staffa terminante in testa di cavallo con apessovi pendaglio) so bili v grobu odrasle osebe še kacasta fibula, dva votla trikotna obeska, zapestnica, prstan, 33 steklenih jagod (tav. XXIX: 8), od teh ena v podobi cloveške glave in še nekaj vecjih (tav. XXIX: 9). 
34 
Fibule s precno nažlebljenim lokom in živalsko glavico na zakljucku noge so bile poleg živalskih fi bul v oblacilni modi v posoški železnodobni skupnosti priljubljene v 5. stoletju, tudi v lokalnih razlicicah (B. Teržan , N. Trampuž, Prispevek h kronologiji svetolucijske skupine, Arheološki vestnik 24, 1975, 432; v opombi št. 55 navajata kot lokalni primer prav fibulo kat. št. 22). 

23.Bronasta situla. Sl. 22. Most na Soci. Izkopavanja C. Marchesett i 1891, grob 2868.35 Med pasovoma gostih pik je niz v des-no obrnjenih konju podobnih fi gur, locenih s skupino petih tock. Videz je, kot da so konji v diru. Iz spodnjega traku visijo franže. Okras je izveden s tolcenjem. Datacija: 5. stol. pr. Kr. Literatura: C. Marchesetti , Scavi nel-la necropoli di S. Lucia  presso Tolmino, Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 128, tav. III: 1. Hrani: Civico Museo di Storia ed Arte v Trstu. 
Razmislek 
Zelo domiselno in unikatno upodobljeni konj z jezdecem na okrasni lonceni stenski plošci z Mosta na Soci  (kat. št. 1, sl. 2) v gmotni zapušcini starejše železne dobe v Posocju  torej ni osamljeno pricevanje ne samo o vzreji konj, ampak skupaj z drugimi predmeti s podobno motiviko z razlicnim jezikom verodostojno pripove­duje o položaju te plemenite živali med posoškimi železnodobniki. 
Umevati jih moremo na dva nacina: kot posredni ali pa kot neposredni dokaz 
o posoškem konju in konjereji v središcnih stoletjih prvega tisocletja pred Kristu­som. Vecina jih je bila med pridatki v grobovih, kar velja tudi za pokop konja (kat. št. 3–11, 13–16, 21–23), ce pa so bili raztreseni med njimi (kat. št. 2, 12, 17, 18, 20), pa so tudi bili del pogrebnega obredja. Zelo redki primerki so bili odkriti v posvet­nem okolju, npr. v železnodobnem naselju na Mostu na Soci  (kat. št. 1) ali pa so kot nakljucna najdba obogatili tovrstno posoško železnodobno dedišcino (kat. št. 19). 
V grob so bili torej priloženi z jasnim namenom: zadostiti religioznim preds­tavam o clovekovem bivanju na drugem svetu in, tu pa že ugibamo, pospremiti po­kojnika v novo življenje s predmeti, ki so ga zaznamovali za casa življenja in so bili hkrati tudi pricevanje o njegovem mestu v takratni družbi. V hiši, kot je to primer na Mostu na Soci, pa je plošca s konjem in jezdecem še za življenja dala vedeti, da sta bila konj in ježa kljucnega pomena za v njej živeco družino ali še posebej za hišnega gospodarja. 
Posredna znamenja so torej tista, pri katerih upodobitve konj niso nesporen dokaz o konju – konjereji, saj dopušcajo tudi drugacne razlage in videnja, so pa vero­dostojen in zato tudi verjeten dokaz. V to skupino sodijo v našem primeru kobari­ška situla (kat. št. 12, sl. 11), upodobitve konj(icev) na pasni sponi (kat. št. 7, sl. 7a) in na situlah z Mosta na Soci  (kat. št. 7, sl. 7b in kat. št. 23, sl. 22). Sem štejejo podobno 
Situla je bila pridatek v žganem grobu, za katerega je bila grobna jama suho zidana in pokrita s plošco volcanskega apnenca. Žara ni bila žgana, v njej je bila bronasta situla, zavita v tanko blago in drevesno skorjo; zraven so bile še tri locne fibule, od teh ena z obeski, rtasta fibula in dve z samostrelno peresovino, uhan, prstan, šest gumbov, 8 (jantarnih?) jagod in 48 steklenih jagod. 
domiselno, kot je oblikovan konj na glinasti plošci, tudi konji v okrasju loncenih posod (kat. št. 5, 6, sl. 6a, b; 17, sl. 16), na svojstven nacin tudi obe fi buli s trovprego in voznikom na dvokolesnem vozu (kat. št. 2, sl. 3; 3, sl. 4) ter fibuli, ki imata lok ob-likovan v podobi konjica (kat. št. 4, sl. 5; 15, sl. 14), ali fibule, katerih nogo zakljucuje nazaj obrnjena konjska glava (kat. št. 16, sl. 15a, b; 20, sl. 19; 21, sl. 20 in 22, sl. 21). 
Prizori konj z jezdeci, kakršna sta upodobljena na situli iz Kobarida (prim. op. 20), so na situlah (npr. na situlah z Vac, Dolenjskih Toplic, Novega mesta , Bolog­ne), pogosta, priljubljena in nepogrešljiva sestavina,36 tako da kobariška konjenika le potrjujeta in zaokrožata tovrstno situlsko motiviko. Situle so bile v železnodobni likovni tvornosti vrhunski umetnoobrtni ali kar umetniški izdelek, bile so nosil­ke v plocevino vtolcene pripovedi o casu in ljudeh v njem, pa ceprav in posebej le 
o nehanju takratne elite. V teh zgodbah pa je bil seveda tudi konj, ki je bil s svojo vecplastno vpetostjo v železnodobno družbo pomemben protagonist. Zato je bila situla nadvse dragocena, prestižna dobrina v imetju železnodobnega imenitnika. Izkazovala je njegovo gmotno moc in z njo najbrž tudi oblast, lahko, vendar manj verjetno, pa tudi njegovo gospodarsko naravnanost, v našem primeru v konjerejo, posedovanje konj v bojne ali paradne namene ali morda le navdušenje nad konji. Vsekakor pa je kobariški imetnik situle in konj spadal v elitni sloj posoške železno­dobne skupnosti. 
Podobno velja za imenitni fibuli s trojno vprego in voznikom na dvokolesnem vozu z Mosta na Soci , ki sta v raznolikem in zelo pisanem inventarju fibul v Posocju izjemen oblacilni pridatek. Zakljucek noge, kjer naj bi stala ptica, se pri obeh ni ohranil.37 Nedvomno sta kot prakticno uporaben predmet, z vsemi atributi sponke (vzmet, ležišce igle, lok) služili za spenjanje oblacil, hkrati sta licno oblikovani bili še žlahten okras. Glede na njuno redkost, pa ne le v tvarni zapušcini posoške železne dobe, in predvsem zavoljo njune vsebine pa je vsekakor možno, da sta bili narejeni prav za konjeniško drušcino in/ali za njene sopotnike in sopotnice. V tem primeru pa nista bili le licni in oblikovno nenavadni, kar ekstravagantni »knofljici«, bili sta potemtakem likovno znamenje (emblem), ki je simboliziralo nosilcevo in njegovih bližnjih pripadnost, njegovo dejavnost. Z enakim namenom je bilo z njim tudi po­kopano.38 
Tu pa že vstopamo v svet mrtvih. Po mnenju proucevalcev te vrste nakita je prav verjetno, da se v ikonografi ji fibule s trovprego in voznikom na dvokolesnem vozu »najbrž skriva globlje simbolno sporocilo, ki je povezano s kultno sfero«.39 Po tej razlagi bi ta fi bula predstavljala svetinjico, ki nam razpira vpogled v religijski svet železnodobne skupnosti v Posocju  in njeno vpetost božanski svet grške antike. V nju­
36 
O situlski umetnosti prim. npr. Umetnost alpskih Ilirov  in Venetov. Situle od Padove do Donave, Ljubljana 
1962; Situlska umetnost, Enciklopedija Slovenije  11, str. 88–89; Turk, Podobe življenja in mita, (razstavni 
katalog), z navedeno temeljno literaturo o tem železnodobnem umetnostnem slogu. 37 
Hvala Tecco, o. c. sl. 99: 2: fibulama iz Mosta na Soci  je povsem podobna – enaka fibula s konjsko trovprego 
in voznikom na dvokolesnem vozu, katere nogo zakljucuje ptica z razprtimi krili iz Prelog na Dolenjskem. 38 
Fibula, ki jo je hranil T. Rutar je nakljucna najdba, fibulo iz groba 2999 pa je C. Marchesetti v porocilih 
le omenjal, tudi brez opisa groba in njegovega inventarja (še neobjavljeno). Takšne fibule naj bi bile del 
dekliške noše, ceprav je njihov motiv bolj vojaške narave – bojni voz (prim. Hvala Tecco, Magdalenska 
gora , str. 259, 262). V Marchesettijevih opisih pa manjka prav podatek o spolu pokojnikov, ki je skrcen le 
na oznaki otrok ali odrasel. 39 Hvala Tecco, o. c. 262. 
ni podobi bi lahko prepoznali Helijev  voz s soncnimi konji oziroma upodobitev le­gende o njegovem nesrecnem sinu Faetontu.40 
Malo manj zagonetna, vendar v povezavi s fibulama s trovprego in voznikom sta povedna konja v loku samostrelnih fibul. Na koncu njunih nog, kamor je sedla spenjalna igla, sedita namrec ptici s priprtimi krili, pa vendar ptici, ki dopolnjujeta sicer okrnjeno celoto obeh zgoraj opisanih Heliosovih simbolov. 
Pa še beseda o konjih v okrasju loncenih posod iz svetolucijskih in kobariških grobov. Tudi te le posredno pricajo o konju med Posocani  tistega casa, le da imata posodici z Mosta na Soci  poudarjeno cloveško noto. Ti motivi so prav imenitne mojstrovine, ki v do kraja stilizirani izvedbi, izpeljani z vrezi (Kobarid) ali z bro-nastimi žebljicki (Most na Soci), povsem nedvoumno zarišejo konja, s simboli ob njem pa tudi njegovo veljavo v posoški družbi. Konj na kobariški lonceni posodi stoji namrec med soncnim kolesom in parom konic v prispodobi reliefa goratega sveta, stoji torej med simbolom nebeškega svoda in simbolom zemeljske stvarnosti. Na obeh svetolucijskih primerkih pa so konji v družbi cloveka: na eni je med njima vojšcak z okroglim šcitom – zemljan in na drugi oseba z v molitev dvignjenima ro­kama. Denimo orant – svecenik! Prestopil bi Rubikon  ce bi si drznil v zares vabljivi kombinaciji konja in molivca iskati kakšno protozgodovinsko obliko blagoslavljanja konj. Ali pac? 
Tu pa imamo opraviti še s posebnostjo, ki so jo do kraja razcistila šele izko­pavanja in raziskovanja svetolucijskega železnodobnega naselja na Mostu na Soci (prim. op. 3). In izkazalo se je, kar smo sicer slutili, da je loncenina, ki je bila vsak dan v hišni uporabi, drugacna, bolj groba kot vecji del prefinjene loncenine, ki je bila inventar grobov. Komajda kaj imata skupnega tako v oblikah kot tehnologiji, po­dobno tudi v okrasju. Zato ne gre dvomiti, da je bilo posodje s konjem v okrasju na-roceno pri loncarju, ki je izdeloval pogrebno posodje, v naših primerih z natancnim namenom: grob naj zapolnijo s pokojnikovim posvetnim simbolom – konjem, pa naj je bil rejec ali ljubitelj, voznik ali jezdec, bojevnik ali morda svecenik. 
V drugo skupino pricevanj o konju v živinorejskem sestavu posoškega žele­znodobnega gospodarstva in v simboliki o posedovanju konja spadajo žrtvovanja konj in pokopi konj ali le njihovih delov, v pocastitev pokojnika, ki mu je bila takšna žrtev namenjena. Pri pokopih konj imamo opraviti s konjem v pravem pomenu be-sede, z njegovo fizicno prisotnostjo, ko ugibanja niso vec potrebna. Imajo pa v zgoraj opisanih dokazilih nedvomno slikovito in pestro potrditev. Velja pa tudi obratno – šele konj na otip osmišlja pripoved njegovih raznolikih upodobitev. 
Pokopi konj pa so bili v pogrebnem obredju posoških železnodobnikov prava redkost, saj jih je med okoli 8650 doslej v Posocju odkritih in raziskanih grobovih (Most na Soci, Kobarid, Tolmin, Koritnica, Šentviška planota) po doslej objavlje­nem gradivu poznanih le devet ali 0,10 odstotka. Za pokop konja in za statisticno rabo so šteti grobovi s pokopom celega konja, grobovi s pokopom vecjega dela konja (prim. kat. št. 8, 9, 10, 11)) in pa tisti, v katere so bili le simbolicno pridani deli ko­nja, npr. celjust, zobje (Most na Soci, grob 2871, izkopavanja C. Marchesett i 1891, Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 175)41 ali deli okoncin (kat. št. 11). Zraven smemo prišteti 
40 
Hvala Tecco, oc. 262, op. 1084. 
41 
Marchesett i, Boll. Soc. Adr. 15, str. 175–176; Prav tu je Marchesetti zagotovil, da bo za kakšno drugo pri­
še tiste pokope konj, ki so v opisih izkopavanj le bežno omenjeni in (še) niso podrob­neje dokumentirani; takšen je pokop konja z železnimi žvalami na Mostu na Soci (prim. op. 18) in še dva pokopa konj v Kobaridu, ki naj bi ju odkril C. Marchesett i (prim. op. 27). Ce k temu dodamo še tiste grobove, v katerih so bili le pridatki z znamenjem konja, ali pa so bili najdeni zunaj grobov (kat. št. 2–7, 12, 14–23), se statisticni izracun povzpne na še vedno skromnih 0,31 odstotka prisotnosti konja v tamkajšnjem železnodobnem pogrebnem obredju. 
Morda je to maloštevilnost pokopov konj razumeti v ekskluzivnosti konje­reje, kot družinsko ali rodovno pridobljeno, neodtujljivo pravico in zakoreninjeno tradicijo. Pa še, da je konj kot pricevalec odlicnosti gospodarja, spremljal na pot onkraj živega le pripadnika skupnostne elite. 
Ne preseneca zato, da konj niso le preprosto zagrebli, ampak so tudi zanje uredili dostojen grob, bodisi da so ga obložili s kamnitimi plošcami in prekrili s ska-lo (kat. št. 8), ali pa so ga pokopali pod suho zloženim kamnitim svodom (kat. št. 9). Obredni pomen pokopa konj poudarja tudi s konjem vred pokopana uzda z žvala-mi, za vodenje med ježo ali v voz vpreženih konj nepogrešljiv del konjeve opreme, za živega pa tudi najbolj sijoc. Pa še kraguljcek (?) je zvonckljal na konjskem vratu (kat. št. 8).42 
Bolj nenavadno je, kolikor se da razbrati iz objav, da konj ocitno niso poko­pavali skupaj s pokojnikom, ki mu je tak žrtveni pokop veljal oziroma da lahko oboje povežemo le pri grobovih, v katere so bili deli konja le simbolno pridani: v grobu 2871 na Mostu na Soci je bila pokopana odrasla oseba,43 na ledini Repelc na Mostu na Soci pa v 22. grobu vojšcak (prim. kat. št. 11). Morda je bil konj skupaj z gospodarjem pokopan tudi v grobu 2788 (kat. št. 9), saj je med okostjem konja bilo tudi lesno oglje in še bronasta fibula ter steklena jagoda za ogrlico, tipicna pridatka v žganih grobovih s pokopom cloveka (prim. op. 17). 
Tako skromen odmerek sledi konj v množici svetolucijskih železnodobnih grobov v Posocju je vsekakor v manjši meri lahko tudi posledica v 19. stoletju ve­ljavne izkopavalno-raziskovalne metodologije (npr. neuporaba izpiranja izkopane zemljine), vendar pa je prav pokopu konja in njegovem pomenu v takratni družbi kar nekaj prostora v svoji temeljni objavi svetolucijske nekropole namenil prav C. Marchesett i.44 
Nic manj povedno, ceprav obcutno manj atraktivno, pa neposredno o konju v utripu posoške železnodobne skupnosti pricajo konjske kosti, ki so bile odkrite med ruševinami njihovih stavb. Med zares obilnim kostnim gradivom iz železno­
ložnost pripravil analizo konj, njihovo velikost in raso in dodaja, »da so bili srednje rasti, zaklani pa da so bili mlajši konji, verjetno na kar na grobu pokojnega last nika«. 
42 
V Posocju sta bili v železni dobi v uporabi dve vrsti žval. Starejše, ki so v jugovzhodno alpskem prostoru bile 
splošno v rabi, so t. i. obrocaste žvale s pregibno, tudi profi lirano brzdo, kakršne so bile ob konju v grobu 
2141 (Marchesetti). Žvale iz Kobarida , ki sodijo v tip žval s podbradkom in imajo trdo, ukrivljeno brzdo in 
obroce z omega zakljucki, so doslej edini znani primerek te vrste na svetolucijskem ozemlju, to je zgornjem 
porecje Soce. Sem so najbrž prišle kot import iz italskega prostora. Take žvale z nepregibno brzdo in omega 
obroci so delovale na konja mocno, celo grobo, kar je omogocalo trši prijem voznika in usp ešnejši nadzor 
konj (prim. Groppo, »… per le briglie all ora i miei cavali lega«, str. 10. Ekvo – il cavallo, str. 367). Kobariški 
gospodar konj naj bi jih kupil ali pa jih dobil v dar. 43 Marchesetti, Boll. Soc. Adr. 15, 1893, str. 129. 44 
Marchesetti, Scavi nella necropoli di S. Lucia presso Tolmino, str. 175–176. 
dobne vasi, ki izpricuje vrste živali v njihovi živinoreji (drobnica, govedo, prašic) ali v domacijskem okolju (na pr. pes, kokoš), tudi lovnih (na pr. jelen, srnjak, tur, zajec, kuna zlatica, lisica, rjavi medved, divji prašic), so konjske kosti, podobno kot v pogrebnem ritualu, zelo redke: med 7761 za analizo razpoložljivimi železno­dobnimi kostmi (od tega kar 6221 opredeljivih) je bilo le osem (8 ali 0,1 %) konju (Equus caballus) pripadajocih: zobje in kosti spodnjega dela nog.45 Vsekakor tudi v tem primeru velja, da takšen skromen odstotek konjskih kosti ne izraža nujno tudi podobno, maloštevilno prisotnost konja v posoškem železnodobnem okolju (govedo 37 %, drobnica 51,1 %, domaci prašic 10 %), pac pa, glede na to, da je bil konj »pomemben socialni simbol tedanje elite« od drugih živali drugacno, loceno obravnavo in rejo. 
Sodec po tem piclem odstotku je videti, da kónj posebej za zakol sploh niso redili in da konjsko meso v njihovem jedilniku ni bilo kaj prida priljubljeno ali pa je bilo kar nesprejemljivo. Pa vendar ne gre povsem zavreci vabljive pomisli, da so z njim morda vendarle postregli ob posebnih priložnostih. 
Za konec 
V potrditev zgornjih navedkov o konjereji in o položaju konj in o pomenu konj v posoški železnodobni skupnosti se velja ozreti še k njihovim uglednim za­hodnim sosedom, Venetom.46 O pomenu kónj pri Venetih  je vse polno arheoloških dokazov, ki ponazarjajo prakticno vse vidike vpetosti te plemenite živali v njihov življenjski krog. So pa o tem zgovorni tudi pisani viri, ki venetsko konjerejo pripelje­jo prav pred posoški prag. 
Tako sporoca Strabon  (V, 1, 8): »Prav v najbolj notranjem delu Jadrana  je Dio­medovo svetišce, ki je omembe vredno, Timav: ta ima pristanišce, cudovit gozd in sedemrecnih izvirov, ki se v široki in globoki reki takoj zlijejo v morje. Polibij  pa pravi, da so vsi izviri, razen enega slani in da domacini kraju pravijo »izvir in mati morja«. 
S tem svetišcem na izvirih Timava Strabon  (V, 1, 9) povezuje zacetek vzreje imenitnih venetskih konj: 
»…Kakorkoli, nekateri pripovedujejo o cašcenju Diomeda  pri Venetih: po resnici mu žrtvujejo belega konja in naj bi bila na tem kraju dva sveta gozdicka, posvecena edenArgejski Heri  drugi pa Etolski Artemidi. Dodajajo še, da bajajo, da so zveri v teh gozdicih krotke, da se v njih košute družijo z volkovi, da se jim ljudje lahko približajo in se jih doti­kajo, da živali, ki jih preganjajo psi, ce se zatecejo tja, niso vec zasledovane. Pripovedujejotudi, da je eden tamkajšnjih odlicnikov, znan po tem, da se je rad ponudil za poroka in so ga zato tudi zasmehovali, naletel na skupino lovcev, ki so imeli v mrežo ujetega volka; v šali so mu lovci dejali, da ce se ponudi volku za poroka in bo poravnal škodo, ki bi jo volkmorebiti lahko povzrocil, bi volka izpustili iz mreže, in je pristal. Volk je, ko je bil spetprost, v hlev svojega poroka prignal credo odlicnih kobil, takih, ki še niso bile z ognjem zaznamovane. On pa je, ko je dobil ta izraz zahvale, zaznamoval kobile s podobo volkain so jih zato imenovali »volcje« in te so se odlikovale bolj kot po lepoti po hitrosti. Njegovipotomci, ki so jih podedovali, so ohranili pasmi teh konj tako znamenje kot tudi ime in so 
45 
Toškan, Bartosiewicz, Živalski ostanki iz naselbine na Mostu na Soci, str. 470–471. 
46 
O Venetih  npr. Fogolari, Prosdocimi, I Veneti antichi. Lingua e cultura; Venetkens, Padova  2013 (o konjih v kataloškem delu poglavje 10. Ekvo: il cavallo, str. 364–381). 
uveljavili uredbo, po kateri teh kobil niso prodajali drugam, tako da so le oni posedovali izvirno pasmo. Tako so v teh krajih sloveli po vzreji konj«.47 
In še dodaja Strabon  (V, 1, 4): »Tudi Dionizij  tiran na Siciliji, je od tam pripeljal vzrejo dirkalnih konj, tako da je tudi do Grkov  segel sloves o venetskih žrebetih in dolgo casa je ta pasma uživala velik ugled.« 
Po J. Šašlu  so v prazgodovini v vzhodnih Alpah  venetski vplivi bili ocitni in raznoliki (situlska umetnost, v venetski ali venetoidni pisavi izpisane besede na ne­katerih predmetih, sledi v ono- in toponomastiki, npr. poimenovanje Julijskih Alp kot Alpes Venetae), zato se mu zdi povsem umevno, da so Veneti obvladovali tudi ozemlje bodoce rimske Akvileje. Motivi za njihovo širjenje v ta predel Alp  so bili poleg trgovine predvsem metalurške narave, saj so tu lahko pridobivali ali predelo­vali rudo (npr. železonosni bobovec) ali pa so sem izvažali koncne izdelke. Del tega teritorija pa je bilo tudi podrocje izvira Timava.48 
Od tu do središcnega ozemlja železnodobnih Posocanov  v zgornjem porecju Soce  pa so tudi iskri venetski žrebci in kobile zlahka našli pot. 
Viri in literatura Literatura 
Boiardi, Angela: S. Lucia  - la necropoli. Cronologia e rito. Preistoria del Caput Adriae (kata-
log razstave), Trst 1983, str. 154–187, fi g. 54. Božic, Dragan: Prebivališca mrtvih v mlajši železni dobi. Zakladi tisocletij. Ljubljana: Mod-rijan založba,1999, str. 165. 
Božic, Dragan: The function of a bronze D-shaped ring from the Late Republican horse 
burial in Kobarid, Soca valley (SI). Instrumentum, 20, 2004, str. 6. Fogolari, Giulia, Prosdocimi Aldo L.: I Veneti  antichi. Lingua e cultura. Padova: Editoriale Programma, 1988. 
Frey, Otto Herman:  Ein seltenes Zaumzeug aus Caporett o (Kobarid). Preistoria del Caput Adriae , Atti del convegno internazionale. Trst: Civico Museo di Storia ed Arte, 1984, str. 119–129, abb. 1. 
Gabrovec, Stane: Halštatska kultura v Sloveniji. Arheološki vestnik 15–16, 1964–1965, str. 21–64. Gabrovec, Stane: Zagorje  v prazgodovini. Arheološki vestnik 17, 1966, str. 31–32, karta 3. 
Gabrovec, Stane: Železnodobna nekropola v Kobaridu. Goriški letnik 3, 1976, 49, t. 10: 16. Groppo, Veronica: »… per le briglie allora i miei cavali lega«, Venetkens. Viaggio nella terr a dei Veneti  antichi (katalog razstave; ur. Gamba, Mariolina , Gambacurta, Giovanna, Ruta Serafini, Angela, Tiné, Vincenzo, Veronese, Francesca), Padova  2013, 10. Ekvo – il cavallo, str. 367. 
Guštin, Mitja: Posocje  v mlajši železni dobi, Katalogi in monografije 27, Narodni muzej 
Slovenije, Ljubljana  1971, str. 13–14, 66, 96, T. 1: 10. I Veneti  dai bei cavalli (ur. Malnati Luigi , Gamba Mariolina): Soprintendenza per i beni archeologici del Veneto, Regione Veneto, Treviso  2003, str. 16. 
47 
Prevod D. Svoljšak  po italijanski predlogi v: I Veneti  dai bei cavalli, Treviso  2003, str. 16. 
48 
Šašel, Sopra l’estensione nord-orientale dei Veneti  della preistoria, str. 678–679. 
Lucke, Wolfgang, Frey, Ott o Herman: Die situla in Providence (Rhode Island). Ein Beitrag zur Situlenkunst des Osthallstatt Kreises, Römisch-germanische Forschungen 26. Berlin: Verlag Walter de Gruyter  & Co, 1962. 
Marchesetti , Carlo: La necropoli di S. Lucia , Boll ettino della Societa Adriatica di Scienze Na-
turali di Trieste,  9, 1885, str. 124, tav. VII: 5 (odslej Boll. Soc. Adr.). Marchesetti, Carlo: Notizie interne. Prende la parola il Direttore Dr. de Marchesett i Carlo. Boll. Soc. Adr. 10, 1887, VI–VII. 
Marchesetti , Carlo: Scavi nella necropoli di S. Lucia  presso Tolmino  (1885–1892). Boll . Soc. Adr. 15, 1893, str. 323 (ponatis 1993, 417); str. 86, 252, tav. XX: 10; str. 12, tav. XXVI: 1, tav. III: 4; str. 95, 175–176; tav. XXX; str. 123–124, 175; str. 63, 66, tav. XX: 6, 7; str. 199. 
Marchesetti , Carlo: Relazione sugli scavi preistorici eseguiti nel 1902. Boll. Soc. Adr. 21, 
1903, 225–226. Marchesett i , Carlo: I castellieri preistorici di Trieste  e della Regione Giulia, Trst 1903 (ponatis 1981), 164, tav. XVII: 2; tav. XVII: 20. 
Marchesetti , Carlo: La nécropole préhistorique de Santa Lucia  (Autriche). La Nature, leto 
35, št. 1799, 16. november 1907, str. 395–398, sl. 44. Mlinar, Miha: Zgodovina arheoloških raziskav na Mostu na Soci. Nove zanke svetolucijske uganke. Tolmin: Tolminski muzej, 2002, str. 13–17; 26, sl. 16. 
Mlinar, Miha, Gerbec, Teja: Keltskih konj topot. Najdišce Bizjakova hiša v Kobaridu : raz­
stavni katalog. Tolmin: Tolminski muzej, 2011, str. 17, sl. 5. Righi, Giuliano: Frammenti di una situla figurata da Caporett o . Atti dei Civici Musei di Trieste  6. Trst: Civico Museo di Storia ed Arte, 1969/1970, str. 91–92, fi g. 11. 
Righi, Giuliano, Vitri, Serena: Morso equino del tipo a leva (Hebelstangetrense) e sperone, 
10. Ekvo: Il cavallo, str. 377–378, fig. 10. 4–5; str. 364–381. Venetkens. Viaggio nella terr a dei 
Veneti  antichi (katalog razstave; ur. Mariolina Gamba et al.), Padova , 2013. Ruaro Loseri, Laura: Altri abitati dell’eta dell ferro, Preistoria del Caput Adriae (razstavni katalog). Trst: Civico Museo di Storia ed Arte, 1983, str. 206, fig. 64, 65. 
Rutar, Simon : Grobišce pri Sv. Luciji blizu Tolmina. Izvestja Muzejskega društva za Kranj­
sko, letnik IV, 1894, str. 123. Rutar, Simon : Prazgodovinska razkopavanja po gorenji Soški dolini in bližnji Beneciji, Ko­ledar za prestopno leto 1896. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1895, str. 56. 
Rutar, Simon : Dnevnik (ur. B. Marušic). Trst-Nova Gorica  1972, str. 105. 
S fibulo v fabulo (katalog razstave, ur. R. Cunja , M. Mlinar). Koper : Pokrajinski muzej Ko­per/Museo Regionale di Capodistria , 2010, str. 39, kat. št. 63, 64. Svoljšak, Drago: Situlska umetnost. Enciklopedija Slovenije  11. Ljubljana: Mladinska knjiga, 
1997, str. 88–89. 
Svoljšak, Drago, Pogacnik, Ana: Tolmin. Prazgodovinsko grobišce II. Katalogi in monogra­fi je 35. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2002. Svoljšak, Drago: Rutar (Rutt ar, Rutt er) Tomaž. Primorski slovenski biografski leksikon, 13. 
snopic, Goriška Mohorjeva družba, Gorica  1987, str. 257–258. 
Svoljšak, Drago, Dular, Janez: Železnodobno naselje Most na Soci. Gradbeni izvidi in najd-be. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 33. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2017. Svoljšak, Drago: Posoško železnodobno stavbarstvo. Železnodobno naselje Most na Soci. 
Razprave. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 34. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2018. str. 167–194. 
Szombathy, Josef: Das Grabfeld zu Idria bei Baca. Mittheilungen der prähistorischen Com­
mission, I. Band, No. 5, Wien  1901, str. 303–307, fi g. 50. Szombathy  Josef: Tagebuch, Buchlein 41, str. 38, 1886; Hrani: Goriški muzej, Arhiv arhe­ološkega oddelka [prepis]. 
Šašel, Jaro: Sopra l’estensione nord-orientale dei Veneti  della preistoria, Opera selecta. Situla 
Razprave Narodnega muzeja v Ljubljani 30. Ljubljana: Narodni muzej, 1992, str. 678–679. Tecco Hvala, Sneža: Magdalenska gora , Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 26, Založba ZRC SAZU, Ljubljana , 2012, str. 262–263. 
Teržan , Biba, Lo Schiavo, Fulvia, Trampuž Orel, Neva: Most na Soci  (S. Lucia) II, Katalogi 
in monografije. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1984–1985. Teržan , Biba, Trampuž, Neva: Prispevek h kronologiji svetolucijske skupine, Arheološki ve­stnik 24, 1973, str. 416–460. 
Toškan, Borut, Bartosiewicz, Laszlo: Živalski ostanki iz naselbine na Mostu na Soci: vpog-led v družbeno kompleksnost železnodobne skupnosti v jugovzhodneoalpskem prostoru, Železnodobno naselje Most na Soci: razprave. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 34. Lju­bljana: Založba ZRC, 2018, str. 467–510. 
Turk , Peter: Podobe življenja in mita (razstavni katalog). Ljubljana: Narodni muzej Sloveni­je, 2005, str. 70, sl. 105; 35, sl. 52. 
Umetnost alpskih Ilirov  in Venetov  (razstavni katalog, ur. J. Kastelic  Ljubljana  1962. Vitri, Serena: Arte preistorica dell ’Italia settentrionale dalle origini alla civilta paleoveneta (ur. Alessandra Aspes). Verona: Museo Civico di Storia Naturale, 1978, str. 28; str. 133–134, fig. 48:2, kat. opis. 
Vitri, Serena: Ori delle Alpi (katalog razstave, ur. Lorenza Endrizzi , Franco Marzatico). 
Trento  1997, str. 314, kat. opis št. 196, 197, fi g. 8. Werner, Wolfgang M.: Latčnezeitlichen Trensen in Jugoslavien , Keltski voz. Knjiga 6. Bre­žice: Posavski muzej, 1984, str. 142, 145, abb: 2; 3: 4. 
Železnodobno naselje na Mostu na Soci. Razprave (ur. Janez Dular, Sneža Tecco Hvala), Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 34, Ljubljana: Založba ZRC, 2018. 
Viri slikovnih prilog
1.
 D. Svoljšak, Posoško železnodobno stavbarstvo, v: Železnodobno naselje na Mostu na Soci . Razprave, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 34, Ljubljana: Založba ZRC, 2018, str. 185, sl. 13. 

2.
 D. Svoljšak, J. Dular, Železnodobno naselje Most na Soci. Gradbeni izvidi in najdbe. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 33, 2017, str. 161–166, T. 65: 4. 

3.
 a. C. Marchesett i , La necropoli di S.Lucia, Boll ettino della Societa Adriatica di Scienze Naturali di Trieste 9, Trst 1885, 124, tav. VII: 5; b. R. Cunja, M. Mlinar (ured.), S fibulo v fabulo, (katalog razstave), Koper  2010, 39, kat. št. 64. 

4.
 a. I castellieri preistorici di Trieste  e della Regione Giulia, Trst 1903, tav. XVII: 20 (ponatis 1981); b. L. Endrizzi, F. Marzatico (ur.), Ori delle Alpi (katalog razstave), Trento 1997, 314, kat. opis S. Vitri, št. 196, fig. 8; c. Arte preistorica dell ’Italia sett entrionale (ur. A. Aspes), Verona  1978, 28 in 133–134; kat. opis S. Vitri, sl. 48: 2. 

5.
 C. Marchesett i , Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 86, 252, tav. XX: 10. 

6.
C. Marchesetti , Scavi nella necropoli di S. Lucia  presso Tolmino, Boll. Soc. Adr. 15, 1893, str. 119, 149; tav. VII: 7 (a); tav. VII: 13 (b). 

7.
C. Marchesetti , Scavi nella necropoli di S. Lucia  presso Tolmino, Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 


12. tav. XXVI: 1 (a); tav. III: 4 (b). 
8.
C. Marchesetti , Scavi nella necropoli di S. Lucia  presso Tolmino, Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 95, 175–176; tav. XXX. 

9.
 B. Teržan , F. Lo Schiavo, N. Trampuž Orel, Most na Soci  (S.Lucia) II, Katalogi in mono-grafi je 23/1, Ljubljana  1984–1985, str. 120–121, T. 51, 52 A. 

10.
 M. Mlinar, Nove zanke svetolucijske uganke (razstavni katalog), Tolmin  2002, 26, sl. 16. 

11.
 P. Turk, Podobe iz življenja in mita (katalog razstave), Ljubljana  2005, 70, kat. št. II, sl. 105; 


a. P. Turk, prav tam, sl. 52; b. Umetnost alpskih Ilirov  in Venetov, Ljubljana 1962, priloga B. 
12.
 L. Ruaro Loseri, Altri abitati dell’etŕ del ferro, v: Preistoria del Caput Adriae, razstavni katalog, Trst 1983, str. 206, fig. 65; a. Morso equino e sperone da Caporetto /Kobarid (Slo­venia), geslo, v: Guerieri, Principi ed Eroi (katalog razstave, ur. F. Marzatico, P. Gleirscher), Trento 2004, 685, fig. 8. 32. b (po restavriranju); c. O. H. Frey, Ein seltenes Zaumzeug aus Caporetto/Kobarid, v: Preistoria del Caput Adriae. Atti del convegno internazionale, Trst 1984, str. 119–129, Abb. 4: 1. 

13.
 Szombathy, Das Grabfeld zu Idria bei Baca, Mittheilungen der prähistorischen Com­mission, Wien  1901, str. 303–307, fi g. 50. 

14.
 A. Boiardi, S. Lucia  - la necropoli. Cronologia e rito; v: Preistoria del Caput Adriae (ka­talog razstave), Trst 1983, str. 154–187, fi g. 54. 

15.
 C. Marchesett i , Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 63, 66, tav. XX: 6, (a); 7 (b). 

16.
 C. Marchesett i , I castellieri preistorici di Trieste  e della Regione Giulia, Trst 1903 (ponatis 1981), str. 164, tav. XVII: 2. 

17.
 C. Marchesett i , I castellieri preistorici di Trieste  e della Regione Giulia, Trst 1903 (ponatis 1981), str. 164, tav. XVIII: 5. 

18.
 M. Mlinar, T. Gerbec, Keltskih konj topňt (katalog razstave), Tolmin  2011, str. 17, sl. 5. 

19.
 C. Marchesett i , I castellieri preistorici di Trieste  e della Regione Giulia, Trst 1903 (ponatis 1981), 164, tav. XVIII: 4. 

20.
 C. Marchesetti , Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 60, tav. XIX: 17. 

21.
 C. Marchesetti , Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 132, tav. XXIX: 4. 

22.
 C. Marchesetti , Scavi nella necropoli di S. Lucia  presso Tolmino, Boll. Soc. Adr. 15, 1893, 128, tav. III: 1. 


Povzetek: Pobuda za prispevek o konjereji in o pomenu ter vlogi konja v železnodobni posoški svetolucijski skupnosti sredi 1. tisocletja pr. Kr. je bilo, poleg zelo redkih konjskih kosti iz naselbinskih slojev, odkritje glinaste okrasne plošce, na kateri je shematizirano upodobljen konj z jezdecem (sl. 2). Pregled objavljene arheološke zapušcine iz okoli 8650 na Mostu na Soci v Kobaridu in Idriji pri Baci raziskanih grobov (izkopavanja C. Marchesett ija , J. Szombathyja  in M. Mlinarja) je razkril še nekaj primerov upodobitev konja (situla, živalske fibule, pasna spona, ornamentika na loncenih posodah, uzde, žvale in brzde; sl. 2–22). Likovne podobe konj so, skupaj s pokopi konj (pokojnike so upepeljevali, konj namenjenih žrtvovanju pa niso sežigali), zadostno pricevanje ne le o pojavnosti konj v posoški železnodobni skupnosti, bodisi da je to bila reja konj ali da je ob njej konj veljal za prestižno imetje elitnega družbenega kroga. Torej konj kot simbol v življenju in kultu. V oporo takemu zakljucku je navezanost železnodobnega Posocja  z venetskim prostorom v severovzhodni Italiji , v katerem imajo svetolucijski primerki konj vrsto ustreznih primerjav, za oporo tega kulturno-gospodarskega prepletanja pa so navedki v anticnih virih. Predvsem Strabonovih , ko poroca o venetskem svetišcu ob izvirih Timava  in o visoko cenjenih venetskih konjih v italskem sosedstvu. 
Summary: The stimulus to investigate the topic of horse breeding, alongside the role and position of horses in the Iron Age S. Lucia  (Soca Valley) community of the mid-1st millennium BC was, besides very rare horse bones from the settlement layers, a discovery of a clay ornamental plate with the schematic depiction of a horse with a horseman (picture 2). An overview of the published archaeological heritage from around 8650 explored graves from Most na Soci, Kobarid  and Idrija pri Baci (excavations of C. Marchesett i , J. Szombathy  and M. Mlinar) revealed some additional cases of horse depictions (situla, animal fibula, a belt buckle, ornaments on the pottery pot, bridles, bits and head gears; pictures 2–22). Artistic depictions of the horses alongside the burials of the horses by (the deceased were cremated, whereas the horses that were intended for ritual sacrifi ce were not cremated) prove not only the presence of the horses in the Soca valley Iron Age community, whether being the horse breeding or representing the prestigious possessions of an elite social stratum. Therefore, a horse as a symbol of life and cult. In support of such a conclusion is also the connection of the iron Age Soca valley with the Veneti region in the northern Italy, where the samples of the horses from S. Lucia  have a number of adequate comparisons, and in support of this cultural – economic intertwining are the mentions in the antique sources as well. Above all Strabon  when he reported about the temple of Veneti by the springs of Timavo river and about the highly valued horses in the Italic neighbourliness. 

Obseg dela Venetije, ki je ostal Gotom, v casu od frankovske osvojitve delov severne Italije (547) do konca gotsko­bizantinske vojne 
MILOŠ FON 
Izvlecek: Kljub maloštevilnim virom in redkim podatkom, ki jih ti prinašajo, skuša prispevek prikazati obseg ozemlja, ki so ga Goti  obdržali v Venetiji  po frankovskem zavzetju vecine te province v drugem delu gotske vojne. 
Kljucne besede: gotska vojna, Venetija , Goti, Franki, Bizantinci , Goti v Venetiji, ozemeljska razdelitev Venetije 
Le dimensioni della parte della Venetia rimasta ai Goti nel periodo dalla conquista franca delle parti dell'Italia settentrionale (547) alla fine della guerra goto-bizantina 
Sintesi: Nonostante le fonti poco numerose e i pochi dati a disposizione, il contributo tratta delle dimensioni del territorio mantenuto dai Goti in Venetia dopo la conquista franca della maggior parte della detta provincia nella seconda parte della guerra gotica. 
Parole chiave: guerra gotica, Venetia, Goti, Franchi, Bizantini, Goti nella Venetia, divisione territoriale della Venetia 
M
ed gotsko vojno (535–552), v kateri je bizantinsko cesarstvo unici-lo vzhodnogotsko državo in si od njenega celotnega ozemlja na koncu prikljucilo le Italijo  in Dalmacijo, je severnoitalijanska provinca Veneti­ja predstavljala stransko bojišce. Kljub temu se je tu odvilo nekaj kljucnih dogodkov te vojne.1 Eden izmed teh je bilo frankovsko zavzetje velikega dela Venetije  v drugi polovici štiridesetih let, ki je po Prokopijevi kratki omembi tukajšnjo gotsko ob-last omejilo le na nekaj utrdb.2 V prispevku bomo poskusili zarisati (zelo) približen obseg tistega dela province, ki je ostal v gotskih rokah. Oznaka »(zelo) približen obseg« je povsem umestna, ker so pisni viri iz casa gotske vojne o tem zelo redki in prinašajo malo podatkov ali pa so zelo splošni. Zato so v pomoc tudi viri, ki prika­zujejo dogajanje v Venetiji po koncu vojne in na osnovi katerih se da retrogradno sklepati o stanju med njo. 
Najprej si bomo zaradi kasnejšega lažjega razumevanja naših razmišljanj na kratko ogledali nekatere elemente gotske prisotnosti in ureditve v Venetiji. 
Nad Padom  ležeci provinci Ligurija  ter Venetija  in Istra  (Venetia et Histria) oziroma – po odcepitvi Istre  v letih ob zacetku gotske vojne – Venetija (Venetia) sta predstavljali središce gotske prisotnosti v Italiji. Venetija (in Istra) je obsegala ozemlje od obmocja Višnje Gore  in Atransa (današnje Trojane) na vzhodu, s sever-no mejo na Alpah, južno na jadranski obali in spodnjem toku Pada, do reke Adde na zahodu. Na Addi  je mejila na Ligurijo, ki je bila tedaj celinska provinca nad Padom s severno in zahodno mejo na alpskih vrhovih.3 
Na ozemlju navedenih dveh provinc so bili Goti tudi iz strateških in obramb­nih razlogov najgosteje naseljeni. Pri izbiri kraja naselitve so jih vodile vojaške prio­ritete: vojaška pomembnost mesta in prisotnost vojaških delavnic. Gotska poselitev je bila še posebej zgošcena v vzhodni Liguriji, kjer je na njenem jugovzhodu stala tretja gotska prestolnica po rangu – Ticinum (današnja Pavia), in v zahodni Venetiji, kjer se je nahajala druga prestolnica po rangu – Verona ; prva in glavna je bila Ravena (Ravenna) pod Padom. Ce se ozremo samo na Venetijo, so bili Goti najgosteje nase­ljeni na robu predalpskega sveta od obmocja Belluna  (Bell unum) do Briksije  (Brixia; današnja Brescia). Zahodno od tega obmocja je mesto z mocno gotsko posadko bil Bergomum (današnji Bergamo). Pomembni gotski središci na ozemlju Venetije sta bila poleg Verone še Tarvizij (Tarvisium; današnji Treviso) in Trident  (Tridentum ). Navedena venetijska mesta so rastla in pridobivala na pomenu zaradi Teoderiko­vega favoriziranja.4 Kot eno od središc v rasti med gotsko dobo se kaže tudi Vicetija (Vicetia; današnja Vicenza).5 Vojaške delavnice so se nahajale v Veroni , Konkor­diji (Concordia; današnja Concordia) in Ticinu. Prav tako na vojaške prioritete pri 
1 
Bratož, Med Italijo  in Ilirikom , str. 426–442; Carile, Il »Bellum gothicum«, str. 148–150, 166–177. 
2 
Procopius, BG 4 (8), c. 24, 6 in 8; Bratož, Med Italijo  in Ilirikom , str. 434. 
3 
Bratož, Med Italijo  in Ilirikom , str. 60–61 in 376; Azzara, Venetiae, str. 13–14 in 23; Baratt a, Fraccaro, 
Visintin, Atlante storico 1, str. 24, zemljevid levo spodaj. 4 
Sotinel, Identité civique et christianisme, str. 247–248. O njihovem vojaškem pomenu gl.: Carile, Il »Bell um 
Gothicum«, str. 165–166. Latinska imena venetijskih krajev, mest in prometnic, ki so uporabljena v besedilu, 
so, ce ni navedeno drugace, citirana po: Baratta, Fraccaro, Visintin, Atlante storico 1, str. 16. 5 
Azzara, Venetiae, str. 49–50. 
Obseg gotskega dela Venetije po 

naselitvi kaže naselitev v postojankah nekdanjega rimskega alpskega obrambnega sistema (tractus Italiae  circa Alpes), ki je šcitil državo pred nevarnostjo s severa.6 
V nadaljevanju bomo pri pomembnejših mestih izpostavili le tiste vidike, ki so potrebni za nadaljnje razumevanje prispevka. Verona je tedaj dobila novo obzidje. Samo mesto je stalo na okljuku Adiže  na njenem desnem bregu, na nasprotni strani pa se je na gricu nahajala mestna utrdba.7 Podobno mestno utrdbo, kamor so se zatekli branilci, ko je mesto padlo, sta morala imeti tudi Briksija  na utrjenem gricu nad severnim delom mesta in Bergomum ,8 ki je bil v casu gotske oblasti utrjeno mesto z nalogo varovanja Ticina  in Mediolana  (Mediolanum; današnji Milano) v sosednji Liguriji.9 
Trident, ki je stal na pomembni strateški tocki in križišcu cest, je nadzoroval dolino Adiže  in sosednje doline.10 Po Teoderikovem  ukazu iz leta 507/511 so do­maci Romani  in Goti  na nasprotnem, tj. desnem, bregu zgradili castell um Verr uca na kraju Doss Trento. Za del stroke je to le utrjeni refugij, za del pa kraj z gotsko posadko, eno od tistih, ki so imele nalogo varovanja zapore na obmocju zahodnih in osrednjih Alp.11 
V Tridentu  je bilo križišce dveh pomembnih cest. Cesta, ki je šla iz Verone navzgor ob Adiži , se je namrec tu prikljucila cesti, imenovani via Claudia Augusta. Ta je skupaj z mrežo cest, ki so bile vezane nanjo, pokrivala zgornje porecje Adiže, Piave  in Brente, preko prelazov pa je segala še v zgornje doline Inna , Drave, Zilje  in Tilmenta. Upravno-ozemeljsko je to cestno omrežje prepredalo in medsebojno po­vezovalo dele Venetije (in Istre), Sredozemskega Norika (Noricum Mediterr aneum)12 
6 
Bratož, Med Italijo  in Ilirikom , str. 377; Carile, Il »Bellum gothicum«, str. 157–166. 
7 
Azzara, Venetiae, str. 53–54; Sett ia, Le fortificazioni dei Goti , str. 123–125. 
8 
Sett ia, Le fortificazioni dei Goti , str. 123–125; Panazza, Brogiolo, Ricerche su Brescia, str. 17. 
9 
Belott i, Storia di Bergamo , str. 259; Carile, Il »Bellum Gothicum«, str. 158. 
10 
Azzara, Venetiae, str. 56. 
11 
Var. 3, 48. Za Verr uco kot refugij gl.: Bierbrauer, Castra und Höhensiedlungen, str. 645–647 in 686. Za 
Verr uco kot del gotskih alpskih zapor gl.: Bratož, Med Italijo  in Ilirikom , str. 390 in str. 390, op. 75. Del 
stroke, predvsem italijanske, postavlja cast ellum Verr uca na lokacijo Fragsberg pri Meranu. Gl. npr.: Azzara, 
Venetiae, str. 56. Vloga utrdbe v zapori in vloga refugija se ne izkljucujeta povsem, saj je utrdba lahko v 
primeru nevarnosti še vedno sprejemala okoliško prebivalstvo, ki je tu iskalo zatocišce, pa tudi refugij je 
lahko imel trdnjavski del s stalno posadko. 12 
Sredozemski Norik je pokrival podrocje zgornjih porecij Drave  in Mure, na svojem jugovzhodu pa tudi porecji Savinje in Sotle. Gl.: Bratož, Med Italijo  in Ilirikom , str. 63–64. 
Podrobnejši prikaz gotskega dela Venetije po letu 547. Razla­ga kratic: TI = Ticinum  (Pavia), ME = Mediolanum (Milano), BE = Bergomum (Bergamo), BX = Briksija  (Brescia), VE = Vero­na, TD = Tridentum (Trident), TV = Travizij (Treviso), AL = Altinum (Altino), CE = Cene­ta (Vittorio Veneto), RA = Ra-venna (Ravena), P. = Piava, B. = Brenta, V.C.A. = via Claudia Au­gusta, V.T. = Val Trompia, M.L. = Monti Lessini. Pripadnost crtkano oznacenega obmocja je vprašljiva (avtor: M. Fon). 

in Druge Recije  (Raetia Secunda, Raetia II)13 ter seveda preko njih omogocalo tudi povezave na dolge razdalje. Via Claudia Augusta se je zacela v Altinu (Altinum ; današnji Altino) in sledila Piavi , ki je tedaj v spodnjem toku tekla zahodneje, do Feltrije (Feltria; današnje Feltre), do koder je po odseku, ki je deloma potekal ob zgornji Brenti , prišla do Tridenta. Od tu se je nadaljevala proti Drugi Reciji. Pri Boznu  se je od nje odcepila cesta proti Brennerju , od katere se je malo po Brixnu locila cesta proti Aguntu (Aguntum; današnji Dölsach pri Lienzu) ob zgornji Dravi v Sredozemskem Noriku.14 Sama via Claudia Augusta  se je nadaljevala proti prelazu Resia/Reschenpass in preko njega v dolino Inna. V Feltriji  se je od nje odcepila cesta, ki je preko Belluna  (Bell unum; današnji Belluno) vodila na Toplaško polje, kjer se je prikljucila cesti Brixen–Agunt.15 Iz ceste Feltrija–Toplaško polje se je odcepila še cesta, ki je ob Piavi  vodila v zgornjo dolino Tilmenta.16 
Tarvizij je postal eno od gotskih oporišc zaradi svoje strateške lege med po­membnimi prometnicami. Ležal je namrec v štirikotniku, katerega stranice so tvo-rile najpomembnejše ceste severovzhodne Italije.17 Vzhodno stranico je tvorila že omenjena via Claudia Augusta. Južna stranica – Anijska cesta (via Annia) je kot nadaljevanje Popilijske ceste (via Popillia), ki je prihajala iz Ravene, vodila od Patavi­ja (Patavium; današnja Padova) preko Altina in Konkordije  do Akvileje  (Aquileia). Med slednjima se je pokrivala s Postumijsko cesto (via Postumia), ki je kot severna stranica prihajala iz Genue (Genua; današnja Genova) preko Verone. V Veroni se je od nje odcepila cesta, ki je preko Briksije  in Bergama  vodila v Mediolanum. Cesta 
13 
Druga Recija je obsegala ozemlje med Innom, Donavo in Illerjem. Na jugu je pokrivala del današnjega 
Zgornjega Poadižja. Gl.: Gassner, Jilek, Ladstätt er, Am Rande des Reiches, str. 298; Wolfram, Grenzen und 
Räume, str. 24 in zemljevid na str. 25. 14 Winkler, Die römischen Straßen und Meilensteine, str. 29. 15 Storia di Venezia  1, zemljevid na str. 193; Baratta, Fraccaro, Visintin, Atlante storico 1, str. 16; Corbanese, Il 
Friuli , Trieste  e l’Istria , zemljevid na str. 79. 16 Bierbrauer, Friaul  im 5. – 8. Jahrhundert, str. 305, zemljevid. 17 Pavan, DallAdriatico ', str. 94. 
je povezovala tudi Briksijo  in Ticinum. Zahodna stranica je bila povezovalna cesta med Patavijem  in Vicetijo.18 
Trident in Tarvizij sta bila pomembna še zaradi državnih vojaških skladišc.19 Poleg tega so se v Akvileji, Konkordiji  in Forumu Iulii (Forum Iulii; današnji Ce-dad) nahajala skladišca žita, zbranega z anono (annona).20 Ob navedenih mestih so bila po Kozmografiji Anonimnega Ravencana  v Venetiji še druga civilna ali vojaška središca, ki jih slednji skupaj s prejšnjimi naziva civitas oziroma civitates (tj. mesto oziroma mesta) ne glede na njihov status ali stvarno stanje.21 
Franki  so med prvo fazo gotske vojne (535–540) postali neposredni sosedje severne Italije, potem ko je z njimi gotski kralj Vitigis  na prelomu let 536/7 sklenil pogodbo, da bi si zavaroval hrbet. Z njo jim je prepustil gotski del Galije, oblast nad delom Alamanov, ki so bili podvrženi Gotom , obe Reciji  in oba Norika  ter jim placal 2000 funtov zlata.22 Goti so tako pridobili zelo neugodnega zaveznika, s ka­terim je Bizanc že leta 535 sklenil protigotsko zavezništvo in ki je hotel predvsem uveljaviti svoje interese na racun Gotov  in Bizantincev.23 Prvi del gotske vojne se je zakljucil maja leta 540 z gotsko kapitulacijo, bizantinskim vkorakanjem v Raveno in zajetjem gotskega kralja Vitigisa  z dvorom. A bizantinska zmaga je imela po­manjkljivost. Italija nad Padom  je bila namrec le v majhni meri zasedena24 in med tamkajšnjimi Goti je še vedno tlelo jedro odpora.25 
Tu se je tudi zacel protibizantnski upor, iz katerega je na ozemlju Venetije in Ligurije  izšla nova gotska država. Po kratkotrajnih vladah Ildibada , ki je že leta 540 z zmago nad bizantinskim poveljnikom Vitalijem  pri Tarviziju  oblast Bizanca  nad Padom omejil na obalni pas,26 in Erarika  je konec leta 541 gotski kralj postal spo­sobni Totila. Ta je z uspešno gotsko protiofenzivo skoraj sesul bizantinsko oblast v Italiji  in jo omejil le na nekaj mest in enklav.27 
V casu najvecjih gotskih uspehov v srednji in južni Italiji , ko je tam bila vecina gotske in bizantinske vojske, je frankovski kralj Teodebert  izkoristil tako nastalo vojaško praznino na stranski fronti v severni Italiji  in brez vecjih bojev zlahka zav­zel del Ligurije, Kotijske Alpe  ter vecino Venetije, s cimer je zavaroval svoje alpske osvojitve v Noriku  in Reciji. Tako so Bizantinci  in Vzhodni Goti , prevec zaposleni eni z drugimi, da bi se lahko uspešno zoperstavili Frankom , izgubili veliko ozem­lja – predvsem seveda Goti.28 To se je najverjetneje zgodilo po Totilovem  zavzetju 
18 
Krahwinkler, Friaul  im Frühmitt elalter, str. 15; Storia di Venezia  1, zemljevid na str. 193. 
19 
Var. 10, 27. 
20 
Sotinel, Identité civique et christianisme, str. 246. Gl. tudi: Var. 12, 26. 
21 
Cosmographia 4, 30–31 in 5, 14; Sett ia, Le fortificazioni dei Goti , str. 107–110; Bratož, Med Italijo  in Ilirikom , str. 395. 
22 
Procopius, BG 1 (5), 12–13; Wolfram, Die Goten , str. 315, 318 in 323; Tate, Giustiniano, str. 687. 
23 
Procopius, BG 1 (5), 5 in 11; Tate, Giustiniano, str. 681; Carile, Il »Bellum Gothicum«, str. 166–167; Bratož, 
Med Italijo  in Ilirikom , str. 389. 24 
Procopius, BG 2 (5), 22; BG 2 (5), 28–30; BG 3 (7), 1; Fon, Bizantinci  v širšem goriškem prostoru, str. 277–280. 
25 
Procopius, BG 1 (5)–BG 2 (6); Tate, Giustiniano, str. 679–721 in 885–888; Bratož, Med Italijo  in Ilirikom , 
str. 426–432. 26 
Procopius, BG 3 (7), 1; PLRE III A, geslo: Ildibadus, str. 614–615; PLRE III B, geslo: Vitalius 1, str. 1380– 
1381; Wolfram, Die Goten , str. 351; Fon, Bizantinci  v širšem goriškem prostoru, str. 279–280. 27 
Procopius, BG 2 (6), 30–BG 2 (7), 30; Wolfram, Die Goten , str. 349–355; Tate, Giustiniano, str. 719–721 in 885–903. 
28 
Procopius, BG 3 (7), 33; BG 4 (8), 24; Procopius, Historia arcana, 18; Epistolae Austrasicae, št. 20; Azzara, 
Rima  17. decembra leta 546 in neuspehu odposlanstva, ki ga je Totila  po tem uspe­hu poslal k Justinijanu  s ponudbo miru. Odposlanstvo je obenem posredovalo tudi Totilove grožnje v primeru zavrnitve – grozil je z represalijami proti Rimu in ital-ski eliti ter da bo vojne operacije razširil v Ilirik.29 Gotski udar po kopnem v Ilirik, cetudi je to lahko bila le prazna grožnja, bi bil mogoc samo iz severovzhodne Italije oziroma preko njenega ozemlja, kar kaže, da je bilo to ozemlje tedaj še nezasedeno.30 Ker je frankovski prodor cez Alpe  pozimi malo verjeten, je do njega najverjetneje prišlo spomladi leta 547.31 
V Venetiji  so Franki  zavzeli kopensko notranjost, Gotom  so ostale mocnej­še maloštevilne postojanke, Bizantincem  pa obalni pas z lagunami32 in tamkajšnje obalne ceste.33 Totila je nato s Franki za ceno stanja uti possidetis v severni Italiji sklenil separatni mir, da bi se lažje boril z Bizantinci.34 Vzhodnim Gotom so hude izgube maticnega ozemlja v Venetiji  kljub vsemu prijale, saj so imeli tako v sever-ni Italiji  zašciten hrbet in se jim ni bilo treba bati, da bi jih Bizantinci napadli po kopnem iz Dalmacije  preko Istre.35 Prva je bila v bizantinskih rokah že od leta 537, druga pa od leta 539.36 
Frankovsko ozemlje v obalnem zaledju z glavnim oporišcem v Ceneti (Ceneta/ Ceneda;37 današnji Vitt orio Veneto), ki je bila strateškega pomena zaradi vpadne poti s severa vzdolž Piave,38 in z utrdbami s frankovsko posadko je bilo vrinjeno med ozemlje pod bizantinskim nadzorom v Istri  in ozemlje pod gotskim nadzorom v zahodni Venetiji. To potrjuje Narzesova  prošnja frankovskim poveljnikom za prost prehod cez frankovsko ozemlje med pohodom leta 552 in dogajanje ob tem.39 Frankovska Venetija, kot se nam tu zarisuje, se je v severnem delu province v veci­ni pokrivala z ozemljem Klavdijsko-Avgustovske ceste40 in mrežo nanjo posredno vezanih cest in kaže, da so frankovski osvajalci prišli prav po teh prometnicah. Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj Franki  niso zavzeli celotne Venetije  z Verono  vred. Zdi se, kot da so se Franki izognili mocnim gotskim središcem, kot je bila npr. utr­jena Verona, in da niso izkoristili samo tamkajšnje vojaške praznine, ampak tudi, 
Venetiae, str. 60–61; Fon, Bizantinci  v širšem goriškem prostoru, str. 280 in 284; Wolfram, Die Goten , str. 354. 
29 
Procopius, BG 3 (7), 20 in 21; Tate, Giustiniano, str. 899. 
30 
Da je tu Totila  v primeru resnega namena mislil predvsem na kopensko operacijo, kaže predvsem to, da je prva znana dejavnost gotske vojne mornarice v drugem delu gotske vojne v Jadranu zabeležena šele za leto 
549. Gl.: Procopius, BG 3 (7), 35; Wolfram, Die Goten , str. 305 in 356. 
31 
Za datacije od leta 545 do leta 547/548, ki jih navajajo drugi avtorji, gl. npr.: Bratož, Med Italijo  in Ilirikom , 
str. 434 (v letih 546/547); in Krahwinkler, Friaul  im Frühmitt elalter, str. 23 (leta 545/546); Wolfram, Die 
Goten , str. 354 (leta 546); Carile, Il »Bellum Gothicum«, str. 149, op. 6 (v letih 540–547) in str. 175 (leta 540 
oziroma v letih 548–552). 32 
Procopius, BG 4 (8), 24 in 26; Carile, Il »Bellum Gothicum«, str. 159 in 175. 
33 
Procopius, BG 3 (7), 39; Carile, Il »Bellum Gothicum«, str. 173. 
34 
Procopius, BG 4 (8), 24; Azzara, Venetiae, str. 61. 
35 
Wolfram, Die Goten , str. 355. 
36 
Bratož, Med Italijo  in Ilirikom , str. 430–431 in str. 430, op. 231. 
37 
Obliko »Ceneda « navaja Cosmographia 4, 30. 
38 
Agathias, Historiarum 2, 3; Carile, Il »Bellum Gothicum«, str. 159 in 175–177; Villa, Nuovi dati archeologici, 
str. 832, op. 16. 39 
Procopius, BG 4 (8), 26; BG 4 (8), 33. Gl. tudi: Pavan, Dall ’Adriatico, str. 333–334. 
40 
Ime cest e via Claudia Augusta  sem poslovenil v uporabljeno obliko zaradi lažjega sklanjanja (op. avtorja). 
da so zavzeli ozemlje, ki ga je bilo lažje zavzeti – torej tistega brez mocnejših gotskih središc. 
O velikosti ozemlja, ki je ostalo v Venetiji  v gotskih rokah, Prokopij, kot že re­ceno, le lakonicno sporoca, da so Goti tam obdržali le malo mest oziroma utrdb.41 Prav tako zelo splošen je tudi Agatija , ko za cas tik po koncu gotske vojne poroca, da se je ena od skupin poraženih Gotov, ki jih je Narzes  po sporazumu po zadnji bitki vojne na gori Mons Lactarius (30.? oktober 552) pri današnjem Neaplju  odpustil domov, vrnila v utrjena mesta in utrdbe v Venetiji.42 Eno od pisem papeža Pelagija 
I.  iz leta 559, v delu, ki se nanaša na dogodke med vojno leta 552, prinaša pasus, po katerem je gotski kralj Totila tedaj posedoval Istro  in Venetijo, kar pa je pretiravanje in nasprotuje dejanskemu stanju na terenu43 in torej za nas nima vrednosti. 
Med tistimi mesti oziroma utrdbami, ki so ostala Gotom  med gotsko vojno po frankovski zasedbi vecine Venetije, se kot najpomembnejše po navadi v strokovni literaturi identificira z Verono, Tarvizijem  in Tridentom.44 A Prokopij poimensko v gotski posesti po frankovskih osvojitvah navaja le Verono.45 Proti pripadnosti Tri­denta  Gotom  govori poleg molka virov še nekaj argumentov. S svojo strateško lego je nadzoroval dolino Adiže, Klavdijsko-Avgustovsko cesto in križišce na njej. Ker se Klavdijsko-Avgustovska cesta kaže kot ena od cest, po kateri so Franki  vkorakali v Venetijo, so ti Trident  prav zaradi navedenega zelo verjetno tudi zasedli in ob-držali. Tudi frankovski poseg, ki je poleti leta 552 preprecil, da bi se Goti  v Veroni vdali Bizantincem , kaže, da so v rokah imeli dolino Adiže  in torej tudi Trident, ker bi bila taka poteza v nasprotnem primeru nesmiselna.46 Za frankovsko oblast v dolini Adiže govori tudi pot vojske alamanskih bratov Butilina in Levtarija, ki sta bila podrejena Frankom,  po njej, ko sta leta 553 vdrla v Italijo.47 Na vprašanje gotske oblasti nad Tarvizijem  bomo odgovorili v nadaljevanju v delu, ki govori o poteku vzhodne meje ozemlja pod gotskim nadzorom. Beseda meja je tu mišljena zelo splošno. Bila je lahko zelo natancno opredeljena, ce je potekala po kateri od ve­likih severnoitalijanskih rek, ali pa približna, ce se jo razume kot pas nikogaršnjega ozemlja. 
Kot drugo poimensko znano venetijsko mesto pod gotsko oblastjo viri navajajo Briksijo, a šele za cas precej po gotski vojni, ko so jo leta 561/563 Bizantinci  v okviru pacifikacije severne Italije zavzeli skupaj z Verono in tako zatrli zadnji oporišci got-skega odpora.48 Gotski Verona in Briksija (razen ce v obravnavanem vojnem obdob­ju ni doživela frankovske zasedbe) ter via Claudia Augusta s Tridentom  nam nudijo 
41 
Procopius, BG 4 (8), 24, 6. Beseda »p...sµa«, v množini »p...sµata«, ki jo je uporabil Prokopij, lahko 
pomeni utrdbo, mestece ali mesto (op. pisca). 42 
Agathias, Historiarum 1, 1; Procopius, BG 4 (8), 34–35. Za datacijo bitke gl.: PLRE III B, geslo: Th eia, str. 
1224. Carile (Il »Bellum Gothicum«, str. 176) datira bitko v cas od julija do avgusta leta 552. 43 
Pelagius I, Epistulae, št. 52; Bratož, Med Italijo  in Ilirikom , str. 437. 
44 
Gl. npr.: Azzara, Venetiae, str. 61. Drugace meni Pavan (Dall ’Adriatico, str. 294), ki oblast nad Tridentom 
pripisuje Frankom . 45 
Procopius, BG 4 (8), 26 in 33. 
46 
Procopius, BG 4 (8), 33, 3–5; Pavan, Dall ’Adriatico, str. 294. 
47 
Pavan, Dall ’Adriatico, str. 295. O Butilinu in Levtariju gl.: PLRE III A, geslo: Butilinus 1, str. 253–254; PLRE 
III B, geslo: Leutharius 1, str. 789–790. 48 
Th eophanes, Chronographia, AM 6055; Tate, Giustiniano, str. 916–917; Carile, Il »Bellum Gothicum«, str. 148 in 176–177. 
vsaj približne tocke, med katerimi lahko išcemo severno mejo gotskega ozemlja v Venetiji. Neposredna okolica Verone in Briksije  je vsekakor pripadala Gotom. Ob upoštevanju njune zemljepisne lege – Briksija  namrec leži na stiku Padske nižine  in pobocja predalpskega sveta ter ob izteku Trompijske doline  (Val Trompia) v niži­no,49 Verona pa stoji ob vznožju južnih odrastkov Lessinskih gor  (Monti Lessini)50 
– bi lahko rekli, da so navedena zemljepisna obmocja tvorila severno zaledje teh dveh mest, ki je še bilo v gotskih rokah. 
Zelo verjetna frankovska oblast nad Tridentom in Klavdijsko-Avgustovsko cesto sicer s frankovske strani precej zoži vmesno obmocje med ozemljem, ki je po našem védenju zagotovo ali pa vsaj zelo verjetno pripadalo Gotom  ali Frankom. O tem, kaj je kdo v tem alpskem in predalpskem svetu zasedel oziroma obdržal, pa so v marsicem odlocale zemljepisna lega posameznih dolin in gorske verige, ki so jih lo­cevale. Tako so, upoštevajoc zemljepisno stanje na terenu, npr. Frankom  pripadale vse stranske doline ob zgornji Brenti – vse to ob predpostavki, da je bila via Claudia Augusta v njihovi oblasti – Gotom  pa vsaj zahodni del južnih pobocij Lessinskih gora  nad Verono. 
Nekaj namigov, kako globoko na gotskem ozemlju je ležala Verona , nudi Pro-kopijevo  zgošceno porocilo o že omenjenem neuspelem bizantinskem obleganju. Bizantinski poveljnik Valerijan  je namrec poleti leta 552 prišel pred Verono, da bi jo oblegal. Posadka se je tega ustrašila in se je zacela pogajati o predaji. Franki, ki so držali trdnjave v Venetiji, so za to izvedeli in napeli vse sile, da so bizantinsko vojsko prisilili k umiku.51 Iz povedanega lahko razberemo, da Verona ni stala v neposredno ob meji ali pa zelo blizu meje s frankovskim delom province Frankom  na oceh, sicer bi Franki takoj izvedeli, kaj se dogaja, in bi se tudi takoj odzvali. 
Pri dolocanju poteka zahodne meje gotskega dela Venetije  je treba upoštevati stanje v sosednji Liguriji. Franki  so tu zasedli le nekatere trdnjave,52 medtem ko so Goti med drugim obdržali Ticinum  z okoliškimi kraji. Mesto je kot njihova tretja prestolnica po rangu ostalo mocno gotsko središce53 in je prehitelo tudi drugo ran-girano Verono. Ker je Ticinum  ležal relativno blizu ligursko-venetijske mejne reke Adde in ker je imel neposredno cesto povezavo z Briksijo, je možno, da je bilo vme­sno ozemlje del strnjenega gotskega teritorija in da je tako Adda vsaj v spodnjem toku predstavljala zahodno mejo gotskega dela Venetije. 
Južna meja gotskega dela Venetije je bila v casu po frankovskih osvojitvah v severni Italiji  še vedno njena provincialna meja na Padu z izjemo obmocja ob nje­govem izlivu, ki je bil del obale pod oblastjo Bizanca. To je bila skoraj izkljucno notranja meja v gotski državi z izjemo predela ob spodnjem toku reke, kjer je za­radi bizantinskih posadk v Raveni in njeni okolici54 predstavljal tudi zunanjo mejo gotskega ozemlja. Njena dolžina se je na racun notranje meje podaljšala ob koncu 
49 
Grande dizionario enciclopedico UTET 3, geslo: Brescia , str. 697. 
50 
Grande dizionario enciclopedico UTET 20, geslo: Verona , str. 882. 
51 
Procopius, BG 4 (8), 33, 3–5. 
52 
Procopius, BG 4 (8), 24, 6. 
53 
Procopius, BG 4 (8), 33–35; Mor, Pavia  capitale, str. 19 in 26. Ticinum je bil ocitno dovolj varen, da so ga kot 
takega razumeli tudi Goti, sicer Totila  tam ne bi shranil dela denarja iz gotskega državnega zaklada. Gl.: 
Procopius, BG 4 (8), 33, 7. 54 
Procopius, BG 4 (8), 28, 1. 
vojne. Tedaj je po ukazu Narzesa , vrhovnega poveljnika bizantinskih sil v Italiji , ob Padu  s svojimi enotami stražil bizantinski poveljnik Valerijan.55 Goti so namrec pred tem, konec junija ali v zacetku julija leta 552, v bitki proti Narzesu  pri kraju Busta Gallorum  v srednji Italiji  utrpeli odlocilni poraz v gotski vojni. V bitki je pa-del tudi njihov kralj Totila ,56 ki ga je po izvolitvi nasledil Teja. Novi kralj je zacel v Ticinu  zbirati preostale gotske sile in namen Valerijanovega  straženja ob Padu  je bil prav prepreciti to zbiranje.57 
Po drugi strani pa je bizantinsko straženje lahko pomenilo tudi zgolj nadzor na strateškem obmocju, kar so obrežje Pada  in prehodi cezenj nedvomno bili, in ne tudi dejanske zasedbe (vsega) ozemlja ob južnem bregu reke. Na možnost, da gre pri tem dogodku za vojaško operacijo na nasprotnikovem terenu, katere namen je bil zgolj izvajanje nadzora ob Padu, kažeta dve Valerijanovi vojaški operaciji, ki sta se odvili v neposredni casovni bližini navedene. Prva se je odvila malo preden je Valerijan prejel ukaz, da mora stražiti ob Padu. To je njegov že omenjeni poskus obleganja Verone, ki je potekal globoko na gotskem ozemlju. Ker je bil neuspešen, se je Valerijan pac umaknil na ozemlje v bizantinskih rokah pod Padom. Druga ope-racija pade v cas po prenehanju straženja ob Padu. Njegovo obrežje je Valerijan pre­nehal stražiti in se je premaknil v srednjo Italijo, kjer je zavzel Petro Pertuso  (Petra Pertusa). Ker pa se je Valerijan umaknil od Pada, še preden je Teja z zbranimi silami odšel iz severne Italije  proti južni, to samo potrjuje, da je bilo straženje z namenom preprecevanja gotskega zbiranja glavni namen operacije ob Padu.58 
Za ozemlje, kjer je potekala vzhodna meja gotskega obmocja v Venetiji , resda obstaja vec virov kot za njen do sedaj opisan potek, a ti kljub temu ne omogocajo njene natancnejše dolocitve. Dogajanje ob Narzesovem  pohodu od Salone v Dal-maciji  do Ravene  leta 552 kaže, da se je vzhodni del gotskega ozemlja v Venetiji, ce vzamemo Verono za orientacijsko tocko, razprostiral južno od Verone do Pada, jugovzhodno proti bizantinski obali Venetije  in proti vzhodu do neke nam neznane razmejitvene crte s Franki. Glede na teritorialno razdelitev severovzhodne Italije med udeležence v vojni je bilo to ozemlje s treh strani obdano z ozemlji gotskih nasprotnikov. Obdano je bilo s frankovskim delom Venetije  in ozemljem v bizan­tinskih rokah. To sta sestavljala bizantinska obala te province, ki pa je bila težko prehodna zaradi izlivov številnih rek,59 in, kot smo že videli, bizantinsko ozemlje na drugi strani spodnjega Pada  okoli Ravene  v sosednji provinci. Takšnega opisa stanja na terenu sicer viri neposredno ne navajajo, ampak se ga da »sestaviti« iz posame­znih odlomkov pri Prokopiju  in Agatiju , ki so bili uporabljeni v tej raziskavi. 
Obstoj vmesnega gotskega ozemlja potrjujejo tako Narzesov namen, da bi s svojo vojsko z dovoljenjem Frankov  najprej preckal po kopenski notranjosti njihov del Venetije in nato preko vmesnega gotskega ozemlja prišel do Ravene,60 kakor tudi gotske priprave na obrambo pred njim. Priprave so imele svoj smisel prav zaradi obstoja gotskega ozemlja, ki se je razprostiralo od Verone  proti morju do bizantin­
55 
Procopius, BG 4 (8), 33, 6–8. 
56 
Procopius, BG 4 (8), 32; Wolfram, Die Goten , str. 359. 
57 
Procopius, BG 4 (8), 33, 6–8. 
58 
Procopius, BG 4 (8), 33–35. 
59 
O obali v bizantinskih rokah in njeni težki prehodnosti gl.: Procopius, BG 4 (8), 26, 23 in 25. 
60 
Procopius, BG 4 (8), 26, 18 in 20. 
ske obale in ki ga je moral, upoštevajoc cestno mrežo,61 preckati Narzes. Goti so pod poveljstvom Teja, ki ga je Totila postavil za poveljnika v Veroni z nalogo prepreciti oziroma kolikor je le mogoce preprecevati prehod sovražnika, prekinili ceste, po ka­terih bi morala bizantinska vojska. Pokrajino ob Padu je Teja spremenil v obmocje jarkov in neprehodnih mocvirij, sam pa je z vojsko stražil cesto.62 Tudi Narzesova odlocitev po frankovski zavrnitvi njegove prošnje za prost prehod in po prejetju vesti o gotski zapori, da se po nasvetu podrejenega poveljnika Joanesa  s pohodom vzdolž obale v bizantinskih rokah izogne gotskim in frankovskim položajem v za­ledju, samo potrjuje opisano stanje.63 
Namig o velikosti tega dela gotskega ozemlja daje po Prokopiju  sumarno sporo-ceno dogajanje pred že omenjenim neuspelim Valerijanovim  zavzetjem Verone, ki daje upravicen vtis zelo hitrega dogajanja, saj se je vse zgodilo v kratkem casu med bitko pri Busti Gallorum in izvolitvijo Teje  za gotskega kralja.64 Po zmagi nad Totilo pri Busti Gallorum  sta Valerijan  in njegov necak Damijan  s svojimi cetami do meje s Panonijo  spremila langobardski kontingent, ki se je boril v bizantinski vojski in ki ga je Narzes  odpustil zaradi divjanja nad civilisti po bitki. Valerijan je nato šel v za­hodno Venetijo, kjer je nameraval oblegati Verono.65 Pri tem hitrem Valerijanovem premikanju Prokopij nikoli ne omenja Frankov, ki bi ga kakor koli ovirali vse do posega, s katerim so preprecili vdajo Verone. Zdi se, kot da Valerijanovega  pocetja niso opazili, vse dokler se gotska veronska posadka ni bila pripravljena vdati. Šele tedaj so, potem ko so to izvedeli, posredovali.66 
Dobimo obcutek, kot da je šel Valerijan  po najkrajši poti od meje s Panonijo do Verone brez kakršnih koli ovinkov. Taka hitra in kratka pot, ne da bi naletel na Franke, je bila mogoca le, ce je kje v Venetiji  upoštevajoc njeno razdelitev med ude­ležence v vojni šel povprek od bizantinske obale naravnost proti Veroni  cez gotsko ozemlje. To pa okoli Verone  ni bilo majhno. 
Pri tem se postavlja vprašanje, na katerega ni mogoce dati odgovora, kje in kako je potekala tukajšnja gotsko-frankovska razmejitev. Morda je ta predvsem po be-neški ravnini potekala po kateri od vecjih oziroma velikih rek, ki jo preckajo. Reke so namrec najbolj naravna razmejitev, na katero se lahko naslonijo sprte strani. Ce nadaljujemo z zacetim razmišljanjem, se kot najbolj vzhodna možna reka pokaže Piava, ki je prva velika reka zahodno od frankovskega oporišca v Ceneti.67 Obmocje zgornje Piave  in Cenete je bilo namrec strateškega pomena zaradi vpadnih poti s severa.68 
Redki znani dogodki iz let po gotski vojni tudi zaradi vecletne casovne razlike, pomanjkljivih virov in sprememb ozemeljskega stanja v Venetiji , do katerih je prišlo v vmesnem casu, ne omogocajo zanesljivih retrogradnih sklepov o ozemeljski raz­delitvi med vojno. Že leta 556 so namrec Bizantinci  v severni Italiji  zavzeli najbolj 
61 
Baratta, Fraccaro, Visintin, Atlante storico 1, str. 16. 
62 
Procopius, BG 4 (8), 26, 21–22. 
63 
Procopius, BG 4 (8), 26, 19–21 in 25. 
64 
Procopius, BG 4 (8), 33, 2–6. 
65 
Procopius, BG 4 (8), 32; BG 4 (8), 33, 1–3; Fon, Bizantinci  v širšem goriškem prostoru, str. 297. 
66 
Procopius, BG 4 (8), 33, 2–5. 
67 
O legi Cenete  glede na Piavo gl.: Baratta, Fraccaro, Visintin, Atlante storico 1, str. 16. Glej še op. 38. 
68 
Gl. opis cestne mreže in op. 38. 
izpostavljena frankovska oporišca.69 Dokoncno je Narzes  severno Italijo  z zmagami nad Franki in zavzetjem zadnjih središc gotskega odpora (Verona  in Briksija) osvo­jil šele v letih 561/563.70 S temi bizantinskimi zmagami je povezan tudi beg altin­skega škofa Vitalisa  v Aguntum v tedaj frankovskem Noriku , ki svojega sedeža ni zapustil samo zaradi pripadnosti shizmi Treh poglavij, ampak tudi zaradi profran­kovske usmerjenosti.71 Slednja bi lahko kazala, ne na predhodno frankovsko oblast nad Altinom , ampak vsaj na relativno bližino ozemlja pod njihovim nadzorom. Tej domnevi daje nekoliko vecjo težo naše zgornje razmišljanje o Piavi  kot možni meji frankovskega ozemlja v Venetiji, ker se je ta tedaj skupaj z reko Sile  izlivala v Bene­ško laguno nekoliko vzhodneje od Altina.72 
V povezavi z zakljucnimi boji za osvojitev Italije  se na prvi pogled kot druga možna mejna reka kaže Adiža. Ob prehodu cez reko se je utaboril frankovski po­veljnik Aming  (Amingus) in zavrnil Narzesovo  zahtevo po umiku in po spoštova­nju premirja, ki je bilo sklenjeno med Bizantinci  in Franki. Narzes je namrec bil na pohodu nad upornega gotskega komesa Vidina, ki mu je na pomoc prišel prav Aming.73 Ker je bil Vidin verjetno poveljnik skupine, ki je bila pred tem v bizantin-ski službi,74 je bilo zatrtje njegovega upora bizantinska notranja stvar. Zato je tudi razumljiva Narzesova  zahteva, naj se Aming umakne od prehoda cez reko in naj se drži premirja. Obe zahtevi kažeta, da se Aming ni nahajal na frankovskem ozem­lju, ampak drugje – najverjetneje na ozemlju, ki ga je nadzoroval uporni Vidin. To in že omenjena lega Verone  na obeh straneh Adiže  kaže, da Adiža vsaj na teh dveh tockah ni bila mejna reka frankovskega ozemlja v Venetiji. Povedano pa tudi ne daje obljubljenega odgovora o pripadnosti Tarvizija , za katerega zato lahko recemo le, da je po frankovskih osvojitvah bolj verjetno pripadal Frankom  kot pa Gotom. 
Tako se nam je v jugozahodni Venetiji izrisalo ozemlje pod gotskim nadzorom, ki je sicer bilo strnjeno, a majhno v primerjavi s celotno provinco, tako da Proko­pijeve  besede o le nekaj utrdbah, ki so jih obdržali Goti, dejansko ustrezajo stanju po frankovskih osvojitvah v severni Italiji. Ob obstoju gotskega ozemlja v zahodni Venetiji je seveda možno, da so Goti obdržali nekaj teritorija tudi v vzhodnem delu province in v delu Istre (njeno celinsko zaledje).75 Zaradi izoliranosti in šibkosti so bili tukajšnji Gotje  v nadaljevanju vojne neaktivni. 
69 
Marius Aventicensis, Chronica, a. 556, 5. Vir verjetno pretirava, ko govori o bizantinski osvojitvi vseh fran­kovskih ozemelj v Italiji. To v celoti sprejema Carile (Il »Bellum Gothicum«, str. 149 in 177). Za delno osvojitev gl.: Premiki ljudstev, str. 114. 
70 
PLRE III B, geslo: Narses, str. 923–924. 
71 
HL 2, 4; Bratož, Venancij Fortunat, str. 160–161 in 173; Isti, Med Italijo  in Ilirikom , str. 520, 542 in 520, op. 76. 
72 
Baratta, Fraccaro, Visintin, Atlante storico 1, str. 16. 
73 
Menander  Protector, Th e History, Frg. 3; HL 2, 2. 
74 
Amory, People and Identity, str. 192 in 436–437. 
75 
Bratož, Med Italijo  in Ilirikom , str. 434 in 437. 
Kratice 
AA Auctores Antiquissimi 
BG Bellum Gothicum 
CFHB Corpus fontium historiae Byzantinae, Berlin  – New York Epp. Epistulae Frg. Fragment = odlomek HL Historia Langobardorum; gl. Paulus Diaconus MGH Monumenta Germaniae Historica, Hannover  – Berlin PLRE The Prosopography of the Later Roman Empire; gl. Martindale UTET Unione Tipografico-Editrice Torinese Var. Variae; gl. Cassiodorus ZC Zgodovinski casopis zv. Zvezek 
Viri in literatura Viri 
Agathias Myrinaeus: Historiarum libri quinque, izd. Rudolfus Keydell, CFHB 2. Berlin: 
Walter de Gruyter  et socii, 1967. Cassiodorus  Senator Magnus Aurelius: Variae, izd. Theodor Mommsen , MGH AA 12. Berlin: Weidmannsche Verlagsbuchhandlung, 1894. 
Cosmographia – gl. Ravennatis Anonymi Cosmographia. 
Epistulae Austrasicae, v: Epistulae Merowingici et Karolini aevi, volumen I, izd. W. Gundla-ch, MGH Epp. 3. Berlin: Weidmannsche Verlagsbuchhandlung, 1892, str. 110–153. Marius Aventicensis: Chronica – gl. Marius Episcopus Aventicensis. Marius Episcopus Aventicensis: Marii episcopi Aventicensis chronica, a CCCCLV– 
DLXXXI, v: Chronica minora, saec. IV., V., VI., VII, volumen II, izd. Th eodorus Mommsen , 
MGH AA 11. Berlin: Weidmannsche Verlagsbuchhandlung, 1894, str. 225–240. Menander  Protector: The History of Menander the Guardsmen: Introductory Essay, Text,Translation and Historiographical Notes R. C. Blockley. Liverpool: F. Cairns Publications, 1985. 
Paulus Diaconus (Pavel Diakon): Historia Langobardorum (Zgodovina Langobardov); izdali 
in prevedli: Fran Bradac, Bogo Grafenauer, Kajetan Gantar. Maribor : Obzorja, 1988. Pelagius I  papa: Epistulae quae supersunt (556–561), izdala: P. M. Gassó  – C. M. Batlle. Montserrat: Abbatia Montisserrati (Barcelona), 1956. 
Procopius : Historia arcana – gl. Procopius, The Anecdota or Secret history. 
Procopius: The Anecdota or Secret history; izdal, angleški prevod: H. B. Dewing. Cambridge (Massachusetts): Harvard University Press – London : William Heinemann  Ltd., 1998. Procopius : History of the Wars V–VIII: Bellum Gothicum 1–4; izdal, angleški prevod: H. B. Dewing . Cambridge  (Massachusetts): Harvard University Press – London : William Hei­
nemann  Ltd., 2000. Ravennatis Anonymi Cosmographia et Guidonis Geografica; izd. Joseph Schnetz. Itineraia Romana II. Stuttgart: B. G. Teubner, 1990. 
Th eophanes Confessor : Chronographia I–II; recensuit Carolus de Boor. Leipzig: B. G. Te-ubner , 1883–1885. 
Literatura 
Amory, Patrick: People and Identity in Ostrogothic Italy  489–554. Cambridge : Cambridge 
University Press, 1997. Azzara, Claudio: Venetiae (Determinazione di un’area regionale fra antichitŕ e alto medioevo). Treviso: Treviso Fondazione Benetton Studi Ricerche: Canova, 1994. 
Baratta, M., Fraccaro, P., Visintin, L.: Atlante Storico 1 (Evo antico). Novara: Istituto Geo-grafico De Agostini, 1958. 
Belott i, Bortolo: Storia di Bergamo  e dei bergamaschi. Bergamo: Edizioni Bolis, 1989. Bierbrauer, Volker : Castra und Höhensiedlungen in Südtirol, im Trentino und in Friaul. Höhensiedlungen zwischen Antike und Mittelalter von den Ardennen bis zur Adria  (ur.: Heiko Steuer  in Volker Bierbrauer). Berlin  – New York: Walter de Gruyter, 2008, str. 643–713. 
Bierbrauer, Volker : Friaul  im 5. – 8. Jahrhundert: siedlungsgeschichtliche Grundlinien aus archäologischer Sicht. Slovenija  in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo – Zacetki slovenske etnogeneze I (ur. Rajko Bratož). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2000, str. 299–328. 
Bratož, Rajko: Med Italijo  in Ilirikom (slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani , Slovenska aka-demija znanosti in umetnosti/Academia scientarum et artium Slovenica, Zbirka Zgodo­vinskega casopisa, 2014. 
Bratož, Rajko: Venancij Fortunat  in shizma Treh poglavij. ZC, 55, 2001, št. 2, str. 149–176. 
Carile, Antonio: Il »Bellum Gothicum« dall’Isonzo  a Ravenna. Antichitŕ Altoadriatiche, 13, 1978, str. 147–193. Corbanese, G. G.: Il Friuli, Trieste e l’Istria dalla preistoria alla caduta del patriarcato d’Aqu­
ileia  – Grande atlante storico-cronologico comparato. Bologna: Del Bianco Editore, 1983. 
Fon, Miloš: Bizantinci  v širšem goriškem prostoru in v vzhodni Furlaniji  do konca gotske vojne. Goriški letnik, 33–34, 2009–2010, 1. zv., str. 259–304. Gassner, Verena, Jilek, Sonja , Ladstätt er, Sabine : Am Rande des Reiches (Die Römer  in Öster­
reich ). Wien : Ueberreuter, 2002. 
Grande dizionario enciclopedico UTET 3. Torino: Unione Tipografi co-Editrice Torinese, 1995, geslo: Brescia , str. 697–698. Grande dizionario enciclopedico UTET 20. Torino: Unione Tipografi co-Editrice Torinese, 
1995, geslo: Verona, str. 882–885. Krahwinkler, Harald: Friaul  im Frühmittelalter (Geschichte einer Region vom Ende des fünf-
ten bis zum Ende des zehnten Jahrhunderts). Veröffentlichungen des Instituts für österreichi­sche Geschichtsforschung 30. Wien  – Köln  – Weimar: Böhlau Verlag, 1992. Lotter, Friederich , Rajko Bratož, Helmut Castritius: Premiki ljudstev na obmocju Vzhodnih 
Alp  in Srednjega Podonavja  med antiko in srednjim vekom (375–600). Ljubljana: Založba So­
phia, 2005. Martindale, John Robert: The Prosopography of the Later Roman Empire III A in III B (A.D. 527–641). Cambridge : Cambridge University Press, 1992. 
Mor, Carlo Guido: Pavia  capitale. Atti del IV congresso internazionale di studi sull ’alto medi­oevo: Pavia – Scaldasole – Monza  – Bobbio – 10 – 14 sett embre 1967. Spoleto: Centro italiano di studi sull’alto medioevo, 1969, str. 19–31. 
Panazza, Gaetano, Gian Pietro Brogiolo: Riceche su Brescia  altomedievale 1. Brescia: Ateneo 
di Brescia: Accademia di science, lettere ed arti, 1988. Pavan, Massimilano: Dall’Adriatico al Danubio. Padova: Editoriale programma, 1991, str. 83–101. 
Premiki ljudstev – gl. Lott er. Prosopography of the Later Roman Empire: gl. Martindale. Settia, Aldo A.: Le fortificazioni dei Goti  in Italia. Teoderico  il Grande e i Goti in Italia : att i 
del XIII Congresso internazionale di studi sull ’Alto Medioevo. Spoleto : Centro italiano di studi 
sull’alto medioevo, 1993, str. 101–131. Sotinel, Claire: Identité civique et christianisme (Aquilée du IIIe au VIe sičcle). Rome: École française de Rome, 2005. 
Storia di Venezia 1: (Origini: etŕ ducale) (ur. Lellia Cracco Ruggini, Massimiliano Pavan (†), 
Giorgio Cracco, Gherardo Ortalli). Roma: Istituto della enciclopedia Italiana, 1992. Tate, Georges: Giustiniano  (Il tentativo di rifondazione dell ’impero). Roma: Salerno  Editrice, 2006. 
Villa, Luca: Nuovi dati archeologici sui centri fortificati tardoantichi-altomedievali del Friuli . Paolo Diacono  e il Friuli  altomedievale (secc. VI–X): atti del XIV congresso di studi sull ’alto medioevo. Spoleto: Centro italiano di studi sull’alto medioevo, 2001, str. 825–861. 
Winkler, Gerhard : Die römischen Straßen und Meilensteine in Noricum  – Österr eich. Stutt -
gart : Gesellschaft für Vor- und Frühgeschichte in Württemberg und Hohenzollern, 1985. Wolfram, Herwig : Die Goten (Von den Anfängen bis zur Mitte des sechten Jahrhundert. En-twurf einer Historischen Etnographie). München : Beck, 1990. 
Wolfram, Herwig : Grenzen und Räume: Geschichte Österreichs vor seiner Entstehung. Wien : Ueberreuter, 1995. 
Povzetek: Po frankovski osvojitvi vecine poznoanticne province Venetije leta 547 v dru-gem delu gotske vojne so Goti obdržali le njen manjši del. Z majhnim številom virov, ki so nam na razpolago, smo lahko dali le približen opis obsega tistega dela, ki je ostal Gotom. Na severni strani je meja tekla nad Verono in Brescio, na zahodu je sledila spodnjemu toku Adde, na jugu pa je sledila Padu z izjemo izliva, ki je ostal v bizantinskih rokah. Bizantin-ski je bil tudi obalni pas Venetije. Za vzhodno mejo lahko damo samo približno domnevo: potekala je vzhodno od Adiže, a ne onkraj Piave. 
Riassunto: La conquista franca della maggior parte della provincia tardoantica della Ve­netia nell’anno 547 (nella seconda parte della guerra gotica) ha lasciato ai Goti  una par-te piccola della detta provincia. Con le poche fonti a disposizione abbiamo potuto dare soltanto una descrizione approssimativa delle dimensioni della parte rimasta ai Goti. Il confine al lato settentrionale passava sopra Verona  e Brescia , a ponente seguiva il corso inferiore dell’Adda , al lato meridionale seguiva il corso del Po (con l’eccezione della sua foce, rimasta nelle mani bizantine). Bizantina era anche la fascia costiera della Venetia. Per il confine orientale possiamo dare soltanto un’ipotesi approssimativa: correva ad est dell’Adige ma non oltre il Piave. 
Pridelava in poraba hrane v provinci Venetia et Histria v vzhodnogotski dobi 
RAJKO BRATOŽ 
Izvlecek: Prispevek obravnava naslednje vidike prehrane v provinci Venetia  et Histria  v vzhodnogotski dobi: (1) kratek uvod; (2) Izbor literarnih virov o agrarni proizvodnji od poznega 4. do zgodnjega 6. st.; (3) Venetia  et Histria  v casu Teoderika in njegovih naslednikov; (4) klimatske motnje v letu 536 in njihove posledice za pridelavo hrane; (5) Venetia  et Histria  v luci zadnjih Kasiodorovih  besedil v zbirki Variae. 
Kljucne besede: Teoderik, Kasiodor, prehrana, trgovina, transport, lakote, vojne, naravne nesrece 
Food Production and Consumption in the Province Venetia  et Histria in the Ostrogothic Period 
Abstract: The article treats the following topics of alimentation in the province Venetia  et Histria  in the time of the Ostrogoths: (1) brief introduction; (2) selection of literary sources from the late fourth to the early sixth century; (3) Venetia  and Histria  in the time of king Theoderic and his successors; (4) Th e climatic disturbances in the year 536 and their consequences for the production of food; (5) Venetia  and Histria  in the light of the latest texts in the collection Variae. 
Key words: Theoderic, Cassiodorus , nourishment, trade, transport, famine, wars, natural disasters 
Uvod 
P
ridelava in distribucija hrane sta spadali med najpomembnejše in najbolj zah­tevne naloge vseh politicnih tvorb v celotni zgodovini cloveštva, saj je njeno pomanjkanje ogrozilo njihov obstoj. Preskrba s hrano in pitno vodo spada med temeljne probleme današnjega sveta. Tej temi je bila posvecena svetovna raz­stava v Milanu  leta 2015. V okviru Evropske unije  in posebej v Italiji  je ta prireditev spodbudila številne zgodovinske in arheološke raziskave, ki so poglobile poznavanje pridelovanja hrane v vseh zgodovinskih obdobjih.1 
Rimsko cesarstvo je ta vprašanja reševalo s pomocjo poljedelsko najbolj raz­vitih dežel z velikimi presežki v pridelavi hrane, kot so bile Egipt  in province sever-ne Afrike. Na pomen pridelave hrane, zlasti žita oziroma pšenice kot osnovnega živila za najširšo uporabo, kaže Dioklecijanov  edikt o cenah, v katerem se nahaja pšenica ( frumentum) na prvem mestu, na drugem vino, na tretjem olje in na cetr­tem mesni izdelki.2 Zahodno cesarstvo je po delitvi države, po kateri je Egipt prišel v vzhodno državno polovico, ter po izgubi velikega dela španskih in zlasti afriških provinc v prvi tretjini 5. st., postalo odvisno predvsem od italskih producentov pše-nice, kjer so imele zadostno pridelavo hrane ali celo presežke predvsem province Si-cilia , Apulia et Calabria , Lucania, Campania in Tuscia, v sosedstvu pa zlasti galske in panonske province. Kratko oceno agrarne proizvodne posameznih provinc prinaša geografsko-gospodarski spis vzhodnega porekla z naslovom Expositio totius mun-di et gentium (Opis celotnega sveta in ljudstev) tako imenovanega Juniorja (okrog 360).3 Kasnejša priredba istega spisa z naslovom Descriptio totius mundi et gentium, ki je nastala v casu gotsko-bizantinske vojne, prinaša za navedene province prav malo novih podatkov.4 
Teoderikovo kraljestvo Vzhodnih Gotov  je kot najpomembnejša nasledstve­na država Zahodnega cesarstva podedovalo produkcijske zmogljivosti obeh nekda­
1 
Med pomembnimi novimi prispevki zgodovinske in arheološke stroke naj omenim vec kot 2070 strani obsežen zbornik simpozija v Bresciji (1.–6. dec. 2014), ki je izšel v casu svetovne razstave: La civiltŕ del pane. Storia, techniche e simboli dal Mediterr aneo all ’Atlantico (ur. Gabriele Archetti ). Milano -Spoleto , 2015. Kon­ceptualno ožji je zbornik simpozija v Ogleju/Akvileji v maju 2015 z naslovom L’alimentazione nell ’antichitŕ (ur. Giuseppe Cuscito), Antichitŕ altoadriatiche 84, Trieste  2016, 497 str., s prispevki s podrocja zgodovine, arheologije, umetnostne zgodovine, literarne zgodovine in teologije, ki se nanašajo na ozemlje severovzho­dne Italije  in severnojadranskih dežel. Pricujoci prispevek je deloma spremenjena slovenska verzija prisp e-vka iz navedenega zbornika (str. 131–158). 
2 
Edictum Diocletiani et Collegarum de pretiis rerum venalium 1, 1–35 (frumentum in druge vrste žita ter strocnice); 2, 1–19 (vinum); 3, 1–12 (oleum); 4, 1–50 (caro), izd. Giacchero, vol. I., str. 138–144 (izvirnik); 271–273 (italijanski prevod). Prim. Buonopane, I cereali nel mondo romano; Zanon, Pane e cereali. 
3 
Expositio totius mundi et gentium 53 (Calabria  … frumentifera … abundat in omnibus bonis… Bruttium … emitt it vinum multum et optimum… Lucania  regio optima … omnibus abundans…[Kalabrija z Apulijo je dežela žita in ima vsega v izobolju… Brutij pridela velike kolicine odlicnega vina … Lukanija je odlicna pridelovalka, ki ima vsega v izobilju… ]); 54 (Campania … ipsa sibi sufficiens et cellarium regnanti Romae [Kampanija  pridela vse, kar potrebuje zase, obenem je shramba vladarskega Rima]); 57 (Tuscia  … abundans omnibus bonis… [Toskana ima vsega v izobilju]); 65 (Multa enim bona Sicilia generat … in abundantiam … frumentum [Sicilija rodi številne dobre pridelke … v velikih kolicinah tudi pšenico]). Izd. Rougé, Commentaire, SC 124, str. 190; 194; 196; 208). Vir ne opisuje severne Italije , pac pa omenja na tem ozemlju na prvem mestu Akvilejo in na drugem pomembnejši Mediolanum kot sijajni mesti (ciuitates splendidae; Expositio 56, izd. Rougé, SC 124, str. 196). 
4 
V primerjavi z opisom provinc v Expositio prinaša Descriptio naslednjo pomembno spremembo: (1) Campania se ne omenja kot ’skladišce žita za Rim, vladarico sveta‘ (Descriptio 54, str. 191), ker po pustošenjih v casu kralja Totile  ni imela vec te vloge, prav tako je padel pomen Rima . 
njih italskih diecez (Italia Annonaria in Italia Suburbicaria) s pomembno agrarno proizvodnjo. V svoj okvir je vkljucevalo tudi precejšen del Zahodnega Ilirika , kjer je poleg agrarne proizvodnje panonskih provinc (žito, živinoreja, proizvodnja piva)5 nastopala kot pomembna proizvajalka hrane provinca Dalmacija  (žito, vino, olje, živinoreja in sirarstvo).6 Bolj skromna je bila proizvodnja hrane na obmocju alpskih provinc (Raetia Prima , Noricum mediterr aneum) ter provinc ob zgodnjem toku Do-nave (Raetia Secunda, Noricum ripense).7 
Izbor literarnih virov o agrarni proizvodnji od poznega 
4. do zgodnjega 6. st. 
V primerjavi s politicno, vojaško, upravno in versko zgodovino so podatki o gospodarski zgodovini, posebej o agrarni zgodovini in pridelovanju hrane, v literar­nih virih dokaj redki, poleg tega so razpršeni v zelo raznovrstnih besedilih. Diokle­cijanov  edikt o cenah (301), ki prinaša sliko celotnega cesarstva, ne prinaša porocil s podrocja agrarne proizvodnje, ki bi bila regionalnega znacaja in bi se nanašala na province severnega Jadrana  in zaledja. Bolj izstopajoca so posamezna porocila o pri­delavi hrane od druge polovice 4. st. do zgodnjega 6. st. v literaturi tedanjega casa. Ta porocila se pojavljalo v prvi vrsti v povezavi z vojaško in politicno zgodovino, ponekod prinašajo tudi vpogled v upravno in zlasti socialno zgodovino romanske­ga prebivalstva v sklepnem obdobju Zahodnega rimskega cesarstva in v casu nas­ledstvenih germanskih kraljestev. Porocila se nanašajo zlasti na naslednja podrocja: 
(a) Oskrba vojske, dvora in pomembnih mest kot velikih porabnikov hrane ter primeri pomanjkanja hrane zaradi razlicnih politicnih in vojaških vzrokov;8 
5 
Med provincami Zahodnega Ilirika  je najvec porocil o rodovitnosti panonskih provinc. Izbor virov: Naj jih navedemo: (1) Historia Augusta, Tyranni triginta 18 [Ballista], 7–8; (2) Expositio totius mundi et gentium 57 (SC 124, str. 196; 309–310); (3) Ammianus Marcellinus, Res gest ae 29, 6, 6–8; (4) (Panegyrici Latini 2 (12), 32, 5; (5) Ambrosius, Epistulae 74, 22 (CSEL 82/3, str. 67); (6) Jordanes, Getica 141 (MGH AA 5/1, str. 95). Ruggini, Economia e societŕ, str. 170–172; Bratož, La produzione, str. 132 (s kratko razlago virov). Expositio totius mundi et gentium 53 (SC 124, str. 190; dalmatinski sir – caseum Dalmatenum); Matijašic, Gospodarstvo anticke Istre , str. 335–336: aromatizirano liburnijsko olje). Gl. Škegro, Gospodarstvo, str. 190– 195; 202–207 (poljedelstvo). 
6 
V casu Alarikovega ogrožanja Rima  409 je cesar Honorij, ki je najel vojsko hunskih federatov, poslal v Dalmacijo  ukaz, da za njeno oskrbo pripeljejo na obmocje vojaških operacij v srednji Italiji  primerno kolicino žita ter dajo na razpolago crede drobnice in goveda (Zosimus 5, 50, 1). Velik sloves je uživalo aromatizirano liburnijsko olje (gl. Matijašic, Gospodarstvo, str. 335–336). O agrarni proizvodnji v poznoanticni Dalmaciji, ki se ne omenja v literarnih virih, pac pa jo osvetljujejo arheološke najdbe, gl. Škegro, Gospodarstvo, str. 190–195; 202–207. 
7 
Zosimus 5, 50, 3 (majhna proizvodnja hrane v obeh noriških provincah); Eugippius: Vita Severini 3, 3 (uvoz hrane iz Druge Recije v Obrežni Norik v casu slabe letine in lakote); 28, 2–5 (uvoz olja kot posebno dragocene jestvine z obmocja severnega Jadrana , zlasti iz Istre; o tem gl. Matijašic, Gospodarstvo, str. 59; Tassaux, Production et diff usion, str. 517–528). O agrarni proizvodnji v poznoanticnem Noriku Bratož, Ev-gipij, Življenje svetega Severina , str. 125–132; Bender – Wolff (ur.), Ländliche Besiedlung und Landwirtschaft, str. 267–449. Gassner, Jilek, Ladstätt er, Am Rande des Reiches, str. 326–327; Bratož, Med Italijo  in Ilirikom , 233–234. 
8 
Med vojaškimi pisci je pomen dobre oskrbe vojske s hrano v poznem 4. st. posebej poudaril Vegetius, Epi­toma rei militaris 3, 3, 1–7 in 9–10 (izd. Müller, str. 112–115; 279–280): vojska, ki trpi pomanjkanje hrane, ni sposobna bojevanja; lakota vojsko bolj prizadene kot samo bojevanje (Saepius enim penuria quam pugna consumit exercitum, et ferro saevior fames est…; avtor je dal vrsto napotkov, kako primerno oskrbeti armado s hrano). Da je lacna vojska nesposobna za boj, je v zgodnjem 6. st. poudaril tudi kralj Teoderik  (gl. op. 24). O vprašanju oskrbe s hrano v severni Italiji  od zgodnjega 4. st. do srede 5. st. gl. Ruggini, Economia e societŕ, str. 152–176 (okrog 35 primerov eno leto ali dve leti trajajocih lakot, s podrobnimi navedbami virov); str. 
(b)
 Škoda, ki so jo kmetijski proizvodnji povzrocile skupine barbarov na ple­nilnih pohodih ali med selitvami. Te skupine so se praviloma preživljale na racun dežel, skozi katere so se premikale. Pri tem so bila zaradi ponavljajocih se plenitev posebej prizadeta obmocja ob pomembnih cestah, po katerih so se te skupine pre­mikale, kar je odlocilno vplivalo na spremembo poselitvenega prostora;9 

(c)
 Dodatna preobremenitev pri preskrbi s prehrano je nastopila v tistih pro-vincah (Panonija , Trakija), v katerih so se trajno zadrževale skupine barbarskih fe­deratov. Ti so se ob vojaški službi posvecali živinoreji (posebej konjereji), poljedel­stvu pa le v majhni meri (germanska ljudstva) ali v zanemarljivem obsegu (Huni in njim sorodne nomadske skupine). V primerih zamude pri vsakoletnem placilu vojaške službe so federati ropali tamkajšnje kmecko prebivalstvo. Posamezne bar-barske skupine so se spopadale med seboj ne samo zaradi teritorija, temvec tudi zaradi kraje ali zajetja cred živine kot vira prehrane.10 


(c) Posamezna porocila o pridelavi hrane so postavljena v kontekst spopada med kršcanstvom in poganstvom, ki je potekal v rimskem senatu po odstranitvi oltarja boginje Viktorije  v letu 383. Vodilni poganski intelektualec Symmachus je trdil, da je ta skrunitev poganske vere povzrocila takojšnjo slabo letino in lakoto v nekaterih delih cesarstva. Milanski škof Ambrozij je na Simahovo trditev odgovoril v pismu cesarju Valentinijanu II.  (384), v katerem je zavrnil vse Simahove argu­mente. Kot vzrok za slabo letino je navedel od leta do leta spremenljive vremenske razmere, obenem pa je poudaril, da je bila istocasno v drugih provincah letina dob-ra ali celo odlicna, zaradi cesar naj bi bile posledice lakote v letu 383 zanemarljive. Izpostavil je dejstvo, da je bila v casu zapisa, ko kipa Viktorije ni bilo vec v senatu, letina izvrstna. 11 
V nenehnem boju za hrano kot pogoju za preživetje so se nahajali tudi Vzhodni Goti, ki so se kot bizantinski federati poleti 488 pod vodstvom kralja Teo­derika napotili iz Druge Mezije (z obmocja obdonavskega mesta Novae, dan. Svištov 
536–544 (politicni in vojaški dogodki v severni Italiji, zaradi katerih je nastopilo pomanjkanje). O pre­hrambeni oskrbi velikih mest Ausbütt el, Die Verwaltung, str. 135–151; 213–215. 
9 
Panegyrici Latini 2 (12), 32, 4 (… urbesque Pannoniae quas inimica dudum populatione vacuaverat [mest a Panonije , ki so jih [pred letom 380 Goti, Huni  in Alani] s sovražno plenitvijo opustošili in izpraznili …]); Jordanes , Getica 155–158 (MGH AA 5/1, str. 98): Goti so pod Alarikom sistematicno oplenili skorajda celotno Italijo  od Alp do Kampanije  in Lukanije; pod vlado njegovega naslednika Ataulfa so s plenitvami more locustarum [kot kobilice] povsem unicili še druge dele Italije . Amici, Nota in merito; Bratož, Gotsko zavzetje Rima , str. 859–860. 
10 
Jordanes , Getica 273–274 (MGH AA 5/1, str. 128–129): Svebi (kralj Hunimund) so na plenilnem pohodu iz Panonije  v Dalmacijo  okrog 467 zajeli in odvedli crede živine, ki so bile v lasti Gotov, vendar pa so jih ti na povratku iz Dalmacije premagali, jim odvzeli plen in jih prisilili v podrejeno razmerje. O plenitvah kot obliki preživetja barbarskih ljudstev v pozni antiki izcrpno Hardt, Gold und Herr schaft, str. 161–187. 
11 
Ambrosius, Epistula 73, 21 (CSEL 82/3, str. 46): Kdo je tako neizkušen v življenjskih zadevah, da bi ga lahko spremenljivost letine presenetila? In vendar vemo, da je bila tudi v prejšnjem letu v številnih provincah dobra letina. Kaj naj recem o galskih provincah, kjer je dobra letina nekaj obicajnega. Panonske province so prodajale žito, ki ni bilo posejano (torej starejše rezerve), Druga Recija je zaradi obilnega pridelka predmet nevošcljivosti; provinca, ki je zaradi svoje nerodovitnosti obicajno varna pred plenitvani, je tokrat zaradi obilnega pridelka privabila sovražn­ega plenilca (vdor Jutungov 384; gl. Epist. 30, 8, CSEL 82/1, str. 212), jesenski pridelek pšenice pa je zadošcal za prehrano Ligurije  in (obeh?) Venetij. Torej tudi lanska letina zaradi ’bogoskrunstva‘ (= odstranitev kipa Viktori­je ) le ni bila povsem unicena, v tem letu, ko je prevladala (kršcanska) vera, pa je pridelek izjemno dober. Ali lahko kdo rece, da vinska trta ni dobro obrodila? Zaslužili smo z bogatim pridelkom žita, obenem pa uživamo sadove izjemne trgatve. Gl. Ruggini, Economia, str. 114–115; 159–160; 224; 232; 283–285; Liebeschuetz, Ambrose of Milan, str. 80–94. 
ob spodnji Donavi) proti Italiji , da bi deželo osvojili, formalno za Bizanc, dejansko pa ustvarili zase – po Panoniji in Trakiji 12 – novo, na ozemlju (nekdanjega) rimske­ga cesarstva že tretjo domovino. Na dolgo pot proti Italiji  – od izhodišca v današnji severni Bolgariji  do prehoda cez Soco, ki je veljal po njihovih predstavah za pravi vstop v Italijo13 – se je odpravilo do 100.000 ljudi (od teh okrog 25.000 vojšcakov), sama pot pa je znašala po tedanjih cestnih povezavah najmanj 1100 km. Taka mno­žica ljudi je na dolgem pohodu, ki je trajal okrog leto dni, potrebovala velike kolicine hrane: okrog 85 ton žita na dan,14 kar je pomenilo v približno leto dolgem pohodu okrog 30.000 ton hrane. Vprašanje preskrbe je bilo še bolj perece, ce upoštevamo, da so morali dnevno oskrbeti s hrano in pitno vodo množico konj in vprežno živino, ki je bila zaradi izjemno velikih naporov dostikrat na robu preživetja.15 Ker ni bilo mogoce zbrati in prevažati takšne kolicine hrane, so morali Goti na poti obnavlja-ti svoje zaloge z ropom. Ko so se v poznem poletju 488 podali na pot, so odpeljali na vozovih vso letino žita in mlinske kamne.16 Pozimi 488/489, ko so po približno 500 km dolgi poti prišli na obmocje Sirmija  in Druge Panonije, so jim zaloge hrane in krme za živino pošle. Zaceli so vojno proti Gepidom  in se po zmagi nad njimi pri reki Ulki (Ulca, dan. Vuka v vzhodni Slavoniji) polastili njihovih bogatih zalog hrane, ki so bile shranjene v skladišcih (vaga horr ea) in so služile tudi za prehrano prebivalstva mest (zlasti Sirmija) ter plemenske elite. Goti po veliki zmagi niso za­segli samo velikih kolicin žita, temvec celo izbrane prehrambene specialitete, ki so bile dostopne le družbeni eliti.17 Zaloge, ki so jih pridobili z zmago nad Gepidi, so v Panoniji , kjer so se zadrževali do poletja 489, porabili. Po zakljucku žetve v Panoniji so s ponovnim plenjenjem tamkajšnjega prebivalstva obnovili zaloge hrane in se nato podali na pot proti Italiji. Ob prihodu do Soce proti koncu avgusta so bili pred prvim spopadom z Odoakrom že izcrpani in oslabeli (tabes), tako da so bili potrebni pocitka, prav tako je bila pocitka in dobre krme potrebna tudi vprežna živina, ki je obnovila svoje moci z izdatno pašo na travnikih ob Soci  (pascua uberr ima). Z nasko­kom na Odoakrovo vojsko, ki jim je zaprla pot ob prehodu cez Soco (Pons Sonti, dan. Majnice), so si izbojevali pot v Italijo.18 
12 
Cassiodorus , Variae 3, 23, 2 (… ad Sirmiensem Pannoniam, quondam sedem Gothorum [… v Sirmijsko Panoni­jo, kjer so nekdaj prebivali Goti]); Jordanes, Romana 347–348. Izbor novejše literature: Wolfram, Geschich­te, str. 268–279; Ausbütt el, Th eoderich, str. 25–41; Goltz, Barbar – König – Tyrann, str. 278–279; Giardina, Cecconi, Tantillo, Varie, vol. II, str. 244. 
13 
Cassiodorus , Variae 1, 18, 2 (MGH AA 12, str. 24: … ex quo deo propitio Sonti fluenta transmissimus, ubi pri-mum Italiae nos suscepit imperium…[ … odkar smo z božjo pomocjo prekoracili reko Soco, kjer nas je najprej sprejela italska država]). 
14 
Ausbütt el, Theoderich der Große, str. 55. 
15 
Na to, da je vlecna živina zaradi izcrpanosti lahko poginila, merijo posamezna porocila pri Kasiodoru: Variae 3, 50 (beg Alamanov  pred Franki  na ozemlje Norika: Alamannorum … boves … itineris longinquitate defecti); Variae 5, 10, 3 (pohod skupine Gepidov  iz Panonije  v južno Galijo: … animalia att rita languescunt… incerta est vita eorum qui nimia fatigatione lassantur). 
16 
Ennodius , Panegyricus dictus Th eoderico 26 (izd. Rohr, str. 214); Deželak Trojar, Panegirik, str. 66. 
17 
Ennodius , Panegyricus 28–34 (Rohr, str. 220–222); Deželak Trojar, Panegirik, str. 66–67. 
18 
Jordanes , Getica 293 (pocitek ob prihodu do Soce). Spopad z Odoakrovo vojsko: Ennodius, Panegyricus 37 (izd. Rohr, 222: Adhuc tuorum dexterae de praecedenti tabe titubabant nec peragebat votivos impetus membro-rum imbecillitas [Desnice tvojih vojšcakov so se zaradi predhodne oslabelosti tresle, šibki udje niso dopuš-cali, da bi šli v napad, za katerega so se zaobljubili]); Paulus Diaconus, Historia Romana 15, 15 (MGH AA 2, str. 214, z omembo pascua uberr ima ob Soci). O bitki pri Soci  27.–30. avgusta 489 Bratož, Soca, str. 40–44. 
V luci teh porocil je bila selitev velikega barbarskega ljudstva s pridruženimi deli drugih skupin obenem nenehen boj za pridobitev hrane. Nastop lakote s hkra­tnim vojaškim porazom bi pomenil za celotno skupino propad, za njene pripadnike pa smrt ali zasužnjenje, le v najboljšem primeru samo popolno podreditev zmago­valcem. Tako usodo je doživelo v razdobju od zadnje tretjine 5. do poznega 6. st. najmanj osem germanskih ljudstev.19 
Venetia  et Histria v casu Teoderika  in njegovih naslednikov 
Odloki kralja Teoderika in njegovih naslednikov, ki se nanašajo na provin-co Venetia et Histria, omogocajo vpogled v agrarno proizvodnjo, oskrbo, kopenski in pomorski promet ter trgovino s hrano. Poleg gospodarske osvetljujejo tudi izbrane vidike upravne in socialne zgodovine. Provinca Venetia  et Histria je bila po posa­meznih porocilih iz poznega 4. st. rodovitna dežela z obcasnimi presežki v agrarni proizvodnji.20 Morda že v pozni dobi Teoderikove  vlade, najkasneje pa ob nastopu Atalarika  in Amalasvinte, ko so nastopile v posameznih delih kraljestva posamic­ne spremembe v upravi, je bila razdeljena na dve loceni provinci. To ni bil prvi pri­mer v zgodovini te province: obstoj dveh Venetij v letu 409 je na podlagi izgubljene zgodovine sodobnika Olimpiodora  iz zgodnjega 5. st. omenil okrog leta 500 bizan­tinski zgodovinar Zosim.21 Za cas okrog leta 425 predpostavlja obstoj dveh provinc Notitia dignitatum Occidentis.22 V obeh primerih je bilo nosilno ime province Vene­tia /Venetiae, medtem ko se ime Istre  pojavlja le izjemoma. 
Venetia  je bila tudi v vzhodnogotski dobi gospodarsko uspešna dežela, ki je izvažala znatne kolicine hrane. Ko je okrog 510–511 v vec provincah srednje in juž­ne Italije in zlasti v Liguriji nastopilo pomanjkanje, je Teoderik omejil prosti izvoz hrane, tako da so s presežki agrarne proizvodnje v severovzhodni Italiji  omilili po­manjkanje v drugih delih kraljestva,23 obenem pa zadostili potrebam gotske vojske med triletno vojno v Galiji.24 
19 
Naj navedemo najbolj znane primere v okvirnem kronološkem zaporedju: Skiri (469 po porazu proti Go-tom); Rugijci (487/488 po porazu proti Odoakru), Heruli (508 po porazu proti Langobardom), Turingi (531 po porazu proti Frankom), Burgundi  (534 po porazu proti Frankom), Vandali (534 po porazu v vojni proti Bizancu), Alamani  (506 in 537 po porazih proti Frankom), Vzhodni Goti  (555 po porazu proti Bi-zancu) in Gepidi  (567 po porazu proti Langobardom). 
20 
Prim. op. 11. 
21 
Zosimos 5, 48, 1–3 (izd. Paschoud, Zosime III1, str. 70–71; 309–311, op. 110): Alarik je pri pogajanjih s Honorijem leta 409 zahteval za naselitev Gotov  tudi ’obe Venetiji‘ (Benetías ámfo). 
22 
Notitia dignitatum Occidentis 11, 49 (procurator gynaecii Aquileiensis, Uenetiae inferioris) in 42, 3 (in prouincia Uenetia inferiore praefectus classis Uenetum, Aquileiae). Otto Seeck  (ur.), Berlin  1876, str. 150 in 215; na dveh drugih mestih nastopa enotna dvodelna provinca Uenetia et Histria  (Notitia dignitatum Occidentis 1, 53 in 11, 67) oziroma se pojavlja samo prvo ime Uenetia (Notitia dignitatum Occidentis 2, 11 in 11, 27). V primeru obstoja (nikjer izrecno zapisanega imena) province Venetia superior je ta verjetno obsegala Istro  (Histria ) in njeno severovzhodno zaledje (emonsko upravno obmocje, Carneola); Kasiodor  namrec oznacuje Istro iz ravenske persp ektive kot regio supra (!) sinum maris Ionii (= Adriatici) constituta, torej obmocje na drugi strani Jadrana  (Variae 12, 22, 3; MGH AA 12, str. 378). 
23 
Cassiodorus , Variae 1, 34; 2, 12 (MGH AA 12, 33; 52 ali CCSL 96, str. 40; 63–64). Ruggini, Economia e societŕ, str. 470–471. 
24 
Prvi poziv prebivalstvu Galije , da se na tamkajšnje bojišce pošlje zaloge hrane, je Teoderik zakljucil z bese­dami (Variae 3, 40, 2 [MGH AA 12, str. 99]): Invalidus est siquidem ieiunus defensor nec animus ministrat au­daciam, cum virtus corporeo fuerit robore destituta [Branilec, ki trpi lakoto, je neucinkovit, ne zmore potreb­nega poguma, saj mu izguba telesne moci ne omogoca, da bi se hrabro bojeval]. Prim. Variae 3, 41, 2 (prav tam): Tritici itaque speciem, quam ob exercitales expensas nostra providentia de Italia  destinavit … ad cast ella 
Resno preizkušnjo za varnost civilnega prebivalstva, obenem tudi za gospo­darsko življenje in preskrbo s hrano, je pomenil prehod vecjega vojaškega kontin­genta Gepidov ( felicissimus exercitus), ki je leta 523 na Teoderikov poziv šel prek panonskih provinc, nato per Venetiam atque Liguriam, od tam pa cez Alpe  …ad Gal-lias custodiae causa …, da bi zavaroval gotsko obmejno obmocje v današnji Provansi proti državi Burgundov, ki se je znašla pod hudim pritiskom Frankov  in se je borila za preživetje. Pri prehodu Gepidov, ki so z izjemo te epizode sicer nastopali kot nasprotniki Gotov, je obstajala velika nevarnost, da bo ta ’zavezniška‘ vojska pleni-la provincialno prebivalstvo.25 Teoderik je narocil visokemu gotskemu vojaškemu poveljniku (saio Vera/Veranus), naj poskrbi za varen in miren prehod zavezniške vojske cez obe provinci severne Italije  in prepreci kakršnokoli nasilje,26 obenem je malo kasneje naslovil kratek razglas še posebej na same Gepide. Pripadnikom zave­zniške vojske je sporocil svoj novi nacrt. Najprej je sklenil, da bo gepidskim vojakom na poti oskrbel hrano. Ker se je ta nacrt pokazal kot neuresnicljiv – hrana bi se lah­ko pokvarila, poleg tega bi bilo njeno razdeljevanje organizacijsko zelo zapleteno – je namenil za vsakega gepidskega vojaka (in njegovo spremstvo) tri solide kot dodatno placilo.27 Razdelitev denarja je bila organizirana per unamquamque condamam (v pismu Veranu) oziroma per condamam (v razglasu Gepidom), tako da bi lahko vsak vojak na pohodu po svoji presoji izbral kraj pocitka, z denarjem pa bi lahko kupil od provincialnih posestnikov hrano, krmo za živino in vse drugo, kar bi potreboval. 
super Druentiam constituta de Massiliensibus horreis constat esse portandam …[Pšenico, ki jo je naša Previ­dnost (=Teoderik) poslala iz Italije  za potrebe vojske … je treba prenesti iz skladišc v Masiliji v utrdbe, ki so postavljene ob reki Durance]). Drugi Teoderikov  razglas prebivalstvu Galije odraža kraljevo prizadevanje, da bi bila vojska dobro oskrbljena, obenem pa bi tamkajšnje civilno prebivalstvo ne utrpelo škode zaradi vojnih razmer (Variae 3, 42: … ex Italia  destinavimus exercituales expensas, ut ad defensionem vestram direc­tus exercitus nostris humanitatibus aleretur… Ducibus etiam ac praepositis suffi  cientiam transmissimus pecuniaequantitatem, ut eorum praebendae, quae non potuerunt convehi, ibi debuissent sine alicuius disp endio comparari,quia delectu vestro nec illa volumus imponere quae vos potuistis, ut arbitramur, inferr e [… iz Italije  smo (= kralj) napotili vojaške transporte, da se bo vojska, ki bo branila vaše ozemlje (= provinco Galijo), lahko oskrbo­vala iz naših zalog, in da bo provinca od tako številcne vojske deležna le pomoci in koristi. Komandantom in njihovim pribocnikom smo poslali zadostno kolicino denarja, da bi si tiste stvari, ki se jih ni dalo dosta­viti, lahko tam (= v Galiji) oskrbeli brez kakršnekoli škode (za provincialno prebivalstvo), saj ne želimo, da bi vam naložili še (dodatna) bremena, cetudi bi jih, kot domnevamo, brez težav zmogli]). Moorhead, Th eoderic, str. 182–191; Ausbütt el, Th eoderich, str. 121–125; Giardina – Cecconi – Tantillo, Varie, vol. II, str. 52–55; 274. 
25 
Prim. Variae 2, 8 (508); 4, 13, 2 (509/510); 4, 36 (509); 5, 13 (525); 9, 13 (526/527). V primerih slabe preskrbe so plenile lastno prebivalstvo tudi bizantinske vojske: Codex Iustinianus 12, 35, 18 (492); Novell a Iustiniani 130 (545). Soraci, Asp ett i, str. 64–65; Meyer-Flügel, Das Bild, str. 112–117. 
26 
Cassiodorus , Variae 5, 10, 2 (MGH AA 12, str. 149): Et ideo devotioni tuae praesenti auctoritate delegamus, utmultitudinem Gepidarum, quam fecimus ad Gallias custodiae causa properare, per Venetiam atque Liguriam sub omni facias moderatione transire. Quibus ne aliqua excedendi praebetur occasio, per unamquamque condamam sumptus eis tres solidos largitas nostra direxit, ut illis cum provincialibus nostris non rapiendi votum, sed commercii sit facultas [Zaradi tega tvoji Predanosti (= Vera/Veranus) z zaupanjem narocamo, da množico Gepidov, ki smo jih napotili v Galijo, da bi zašcitili tamkajšnjo mejo, na kar se da varen nacin povedeš prek Venetije in Ligurije . Da ne bi bilo priložnosti za izbruh nasilja, smo po svoji širokosrcni darežljivosti namenili vsaki condami znesek treh solidov, da oni (= Gepidi) naših provincialov ne bi ropali, temvec bi lahko z njimi trgovali.]. Giardina – Cecconi – Tantillo, Varie, vol. II, str. 146–149; 419–422. Po porocilu v Variae 5, 13 iz okvirno istega casa je Teoderik  narocil dvema romanskima velikašema (Eutropio et Agroecio), da razdelita hrano vojakom (… ut annonas constitutas exercitui praebere debeatis…), da ne bi prišlo do ropanja provin­cialnega prebivalstva (nec provinciales debeat gravare direptio … consequatur exercitus alimoniam deputatam, ne qua pars praedictam possit sustinere molestiam). Verjetno gre za poseben odlok, ki se navezuje na pohod gepidske vojske. 
27 
Cassiodorus , Variae 5, 11 (MGH AA 12, str. 149). Giardina – Cecconi – Tantillo, Varie, vol. II, str. 420. 
Kralj ni dolocil cene, tako da se je ta oblikovala po razmerah na lokalnem tržišcu. V tedanjem mirnodobnem casu je lahko vojak kupil za en solid 25 do 30 mernikov (okrog 220 – 230 litrov) pšenice, kar je zadošcalo za okrog štirimesecno prehrano.28 Pri tem je Teoderik še posebej poudaril vlogo vojaškega pohoda, ki je bil izredno pomemben za celotno državo.29 
Izraz condama, ki se v obeh Teoderikovih pismih sploh prvic omenja in je kljuc za razumevanje nacina razdelitve denarja in oskrbe s hrano, je bil deležen razlicnih razlag. Po dosedanjih razlagah naj bi condama (v rokopisih tudi conduma ali condoma) pomenila: 
(1)
 Kmecko posestvo v lasti romanskega prebivalstva, ki ga je upravljal condu­ctor (domus cum curia ali vill a indominicata), obdelovali pa so ga sužnji ali koloni.30 

(2)
 Gotska kmetija, ki je nastopala obenem kot sestavni del vojaške organiza­cije; vsaka condama naj bi oskrbovala doloceno skupino vojakov, ki je nastopala kot vojaška enota pod poveljstvom lokalnega oficirja. Ta je bil podrejen podrocnemu poveljniku, ki je naceloval mestu z upravnim obmocjem ali vec mestom z upravnim obmocjem, ce je bila gotska poselitev šibka. Tak primer so bile višinske utrjene na­selbine v Zahodnih Alpah.31 

(3) 
Condama naj bi bila družinska skupnost in hkrati vojaška enota pri Gepi­dih .32 Obe razlagi predpostavljata tesno povezavo med vojaško enoto in kmeckim posestvom, ki jo je na podlagi virov težko dokazati.33 

(4)
 Najmanjša enota v gepidski ureditvi na vojaškem pohodu, brez neposredne povezave z zemljo.34 

(5)
 Majhna (družinska) vojaška formacija ob meji, prav tako brez neposredne povezave s kmeckim posestvom, kakršne omenja v velikem številu (celo 800) romar Antonin  iz Placentije  na Sinaju okrog leta 570.35 


28 
Cene žita so se v pozni dobi Teoderikove  vlade gibale v razponu od najnižje (60 modijev [modij = 8,75 l] za solidus) v casu izobilja do desetkrat višje (šest modijev za solidus) v obdobjih pomanjkanja in lakote. Povprecna cena je v tem primeru znašala 25–30 modijev za solidus. Ruggini, Economia, str. 293–295; 365. Anonymus Valesianus II (Th eodericiana), 73, navaja, da je bilo v casu gospodarske konjunkture mogoce kupiti za en solid 60 mernikov žita. Gl. König, Aus der Zeit, str. 177–179. 
29 
Variae 5, 11. Naj omenimo, da je tudi Vegetius, Epitoma rei miliaris 3, 3–4 (izd. Müller, str. 112–113) v primeru zahtevnih vojaških nalog predvideval podobno ravnanje: pred pohodom armade je potrebno na dobro utrjenih in po legi primernih mestih (oportunis ad rem gerendam ac munitissimis locis) pripraviti zaloge hrane; ce ni bilo zbrane dovolj hrane, je treba vojake dodatno placati z zlatom (Quod si tributa deficiunt, auro comparanda sunt omnia). 
30 
Gregor Veliki, Registrum epistolarum 2, 50, 15–18; 9, 195, 3–5; 13, 16, 7–8; CCSL 140, str. 14; CCSL 140 A, str. 749 in 1016) omenja leta 592 primere s Sicilije , kjer se omenjajo condamae v cerkveni lasti (400 pri­merov) ter manjše število takih primerov v Picenu  (Asculum, Ortona). Ruggini, Economia, str. 243–244, op. 107 [prim. str. 724]; str. 272–273, op. 178; Pavan, Dall ’Adriatico, str. 91–92; Giardina – Cecconi – Tantillo, Varie, vol. II, str. 420. 
31 
Mommsen, Ostgothische Studien, str. 437, op. 3 (s sklicevanjem na Prokopija, Bell um Gothicum 2 (6), 28, 30–33). Prim. tudi Soraci, Asp ett i, str. 63–64, op. 63 (s starejšo bibliografi jo). 
32 
Hartmann, Geschichte Italiens, str. 127, op. 4; Meyer-Flügel, Das Bild, str. 111; 593, op. 26. 
33 
Ensslin, Theoderich der Grosse, str. 197; 377, op. 20. 
34 
Hardt, Gold und Herr schaft, str. 248. V tem primeru bi bila condama primerljiva z langobardsko faro (fara), ki je predstavljala organizacijsko obliko ljudstva na pohodu z razlicnimi funkcijami (vojskovanje, oskrba pripadnikov s hrano, vzdrževanje notranjega miru itd.). 
35 
Itinerarium Antonini Placentini 40 (CCSL 175, str. 149–150). Po tem potopisu nastopa condama kot oznaka za majhno (’družinsko‘) vojaško formacijo, ki je imela skupne obede; taka skupina ljudi je bila lahko pre­mešcena v druge dele province in je pri tem ohranila svojo identiteto. Njihovi pripadniki so živeli z ženami, skrbeli so za nadzor in varnost, pri cemer so za svojo službo dobivali hrano in oblacila. Po tej razlagi izraz ne 
Izraz condama nastopa v razlicnih pomenih. Kronološko najstarejša omem­ba pri Kasiodoru  se nanaša na vojaško organizacijo pri Gepidih  oziroma v gotski državi, saj je gepidska vojaška skupina nastopala kot del gotske vojske (exercitus feli­cissimus) v vojni proti Burgundom. V tem oziru se omemba, ki se prostorsko nanaša na severno Italijo, vsebinsko razlikuje od mobilnih družin vojakov z ženami na Si-naju, ki so opravljali policijsko in vojaško kontrolo na meji, pa tudi od kmetij kolo­nov v cerkveni lasti na Siciliji  in v Picenu. Ker nastopa conadama v prvih omembah pri Kasiodoru , kasnejših pri Antoninu in še nekoliko poznejših pri Gregoriju Veli­kem  v razlicnih vsebinskih kontekstih, ostaja vsebina izraza nejasna. 
Iz kratkega besedila ni razvidno, kako naj bi potekala razdelitev denarja, pac pa njen namen. Tako kot v primeru premika skupine Alamanov  cez ozemlje Norika okrog 507 je Teoderik podpiral trgovino med provincialnim prebivalstvom in germansko skupino na vojnem pohodu (Gepidi), ki naj bi potekala, tako kot v primeru prihoda poraženih Alamanov  v Norik leta 507, v obojestransko korist.36 
Denarni dodatek treh solidov je bil namenjen za to, da bi se gepidski vojaki na poti lahko oskrbeli s hrano, na cestnih postajah in pocivališcih pa s krmo za živi-no. Od romanskih prebivalcev province (provinciales nostri) in obenem prideloval­cev bi lahko kupili hrano, krmo za živino, konje in vozove in vse ostalo, kar bi pot-rebovali. Cena hrane ni bila dolocena, temvec prepušcena lokalnemu tržišcu. Kralj je Veranu narocil, naj posreduje pri domacih zemljiških posestnikih (possessores), da bodo lahko Gepidi svoje od dolge poti poškodovane vozove in izcrpano živino ali konje zamenjevali z vozovi in živino provincialnega prebivalstva; to naj bi potekalo tako, da bi bili oboji zadovoljni. V pismu, ki ga je naslovil na gepidsko vojsko na poti v Galijo, je kot razlog za tako ureditev navedel, da bi v primeru razdeljevanja hrane v naturalijah nastopile težave: hrana bi se lahko pokvarila, njeno razdeljevanje pa bi bilo težavno.37 
Pohod vecje vojaške enote s pratežem, ki je na okrog tisoc kilometrov dolgi poti od vzhodne Panonije do Galije trajal lahko nekaj mesecev, je znatno povecal potrebo po prehrani, vprežni živini in prevoznih sredstvih, ki jih je potrebovala zavezniška vojska. Gepidska skupina je glede na poznane okolišcine verjetno brez boja dosegla svoj cilj, vendar se po tej epizodi v virih izgubi za njo vsaka sled.38 Ko so nekaj let kasneje (534) burgundsko državo unicili Franki,39 ki so po smrti Teode­rika (526) odvzeli Vzhodnim Gotom  preostali del Galije, je bil rezultat gepidskega pohoda v Galijo dokoncno iznicen. Kaj se je zgodilo z gepidsko skupino – asimilacija 
bi oznaceval zemljišca, temvec družbeno skupino (familia, casata), ki je opravljala naloge vojaško-policijske 
narave (Goff art, Rom’s fall, str. 177–188). 36 
Cassiodorus , Variae 3, 50 (MGH AA 12, str. 104–105); Meyer-Flügel, Das Bild, str. 110–112; Giardina – 
Cecconi – Tantillo, Varie, vol. II, str. 293–294. 37 
Cassiodorus , Variae 5, 10–11; 13 (MGH AA 12, str. 149–150 = CCSL 96, str. 190–192). PLRE II, str. 
1154–1155 (Vera); Amory, People and Identity, str. 433. Pavan, Dall ’Adriatico, str. 91–92; Meyer-Flügel, Das 
Bild, str. 110–113; Ruggini, Economia, str. 272–273, zlasti op. 178, z dobro utemeljenim datiranjem odloka 
Variae 5, 13 (Teoderikovo narocilo Evtropiju in Agroeciju, naj hrano, ki je pripravljena za vojsko, razdelijo, 
da ne bi prihajalo do plenitve provincialnega prebivalstva [provinciales]), pred odlokom Variae 5, 10–11). 
O vlogi saiones kot kraljevih zaupnikov z velikimi pooblastili gl. Maier, Amtsträger, str. 169–181. 38 
Cassiodorus , Variae 8, 10, 8 (MGH AA 12, str. 241 = CCSL 96, str. 311) se verjetno nanaša na usp ešno 
zavarovanje gotskega ozemlja v Galiji, ki je bilo doseženo brez boja (triumphus sine pugna, sine labore palma, 
sine caede victoria). Moorhead, Th eoderic, str. 215; Ausbütt el, Th eoderich, str. 127. 39 
Kaiser, Die Burgunder, str. 73. 
v frankovsko kraljestvo, umik v vzhodnogotsko Italijo  ali celo vrnitev v domovino v vzhodni Panoniji  in Transilvaniji  – ni znano. Po Teoderikovi  smrti se je vzhodno­gotska država v Italiji nahajala v krizi, ki se je kazala tudi v gospodarskem upadu in obcasnih lakotah. Pri tem je bila severovzhodna Italija v primerjavi z drugimi deli države manj prizadeta.40 
Podnebne motnje v letu 536 in njihove posledice za pridelavo hrane 
Deseto leto Justinijanove  vlade (536), ko se je razplamtela vojna z Goti  v Ita­liji , je zaznamoval še en dogodek, ki je mocno vplival na pridelavo hrane, sodobniki pa so ga razumeli kot zlovešce znamenje. Nastopila je vec kot eno leto dolga zamra-citev ozracja (536/537) z znatno ohladitvijo in sušo, katere vzroki – morda naravna nesreca svetovnih razsežnosti, kot bi bil lahko izbruh vulkana s potresi, morda celo padec meteoritov ali asteroidov na Zemljo – niso poznani.41 Naravna nesreca je po porocanju sodobnih in kasnejših virov zajela velika prostranstva: poleg medite­ranskega prostora tudi Etiopijo, Mezopotamijo, Perzijo, Kitajsko, po dendroloških raziskavah zanesljivo tudi Severno in Srednjo Ameriko  ter severno Evropo. Pale-ogeografske in paleobotanicne raziskave kažejo na vec zelo mrzlih zim in sušnih obdobij v prvi polovici 6. st., v literarnih virih se omenja vecje število potresov na obmocju vzhodnega Mediterana.42 Širilo se je apokalipticno razpoloženje, razlicni preroški spisi so napovedovali konec sveta.43 
Pri tem je leto 536 posebej izstopalo po intenzivnosti izjemnih klimatskih razmer. Ker so te nadloge nastopile v desetem letu Justinijanove  vlade, so sodob­niki te dogodke postavljali v medsebojno zvezo. Prokopij je v tri desetletja kasneje napisani ’Tajni zgodovini‘ videl v ozadju nesrecnega leta Justinijanovo  demonsko naravo. Vec sodobnikov, med njimi tudi Kasiodor, je nesreco razlagalo kot božji nacrt ali božjo kazen.44 Kasiodor je v pismu, ki ga je leta 536/537 naslovil na svojega namestnika Ambrozija  (agens vices praefecti praetorio), iz svoje prostorske perspek­tive – prestolnice Ravene – podal slikovit opis naravnih pojavov in razmer, kot jih je videl v severni Italiji. Izmed vseh zapisov je njegov ne le najzgodnejši, temvec tudi najbolj izcrpen, saj je avtor poskušal dati tudi smiselno razlago dogodkov in pojavov. Po kratkem uvodu, v katerem je zapisal, da so vse velike spremembe, ki s svojim nastopom pretresejo ljudi, del božjega nacrta, je prešel na opis in razlago naravnega pojava.45 
40 
Ruggini, Economia, str. 276–321 in str. 472–473 (s podrobnimi navedbami virov); Wiemer, Die Goten  in 
Italien, str. 615–620. 41 
Meier, Das andere Zeitalter Justinians, str. 360 (naravoslovne raziskave za to leto niso potrdile vulkanskega 
izbruha ali nesrece planetarnih dimenzij, kot bi bil padec meteorita). Gl. tudi Baillie, Dendrochronology; 
Gunn, The Years withouth Summer; Arjava, The mystery cloud. 42 
Baillie, Dendrochronology, str. 212–216 (str. 215, slika 3); Koder, Climatic Change, str. 275–276 (potresi, 
katastrofalna suša v letih 530–531; gl. Romanos Melodos, Hymnes 54, 13, v: SC 283, str. 484–485); Meier, 
Das andere Zeitalter Justinians , str. 359–365; Arjava, The mystery cloud; Fon, Bizantinci  na severnem Jadranu , 
str. 81–82, op. 606. 43 
Meier, Das andere Zeitalter Justinians , str. 45–100. 
44 
Koder, Climatic Change, str. 276; Meier, Das andere Zeitalter Justinians , str. 360; Leppin, Justinian, str. 206; Maas (ur.), The Cambridge  Companion to the Age of Justinian, str. 152–153; 159, op. 42. 
45 
Variae 12, 25, 2–7 (MGH AA 12, str. 381 = CCSL 96, str. 493): (2) Sprašujem te (= Ambrozija), ali ni nena­vadno, da vidimo prvo med nebesnimi telesi (= Sonce), ki je brez obicajne svetlobe; da zremo v Luno, ki je ob šcipu okras noci, sedaj pa je brez svojega naravnega sija? Gledamo Sonce, ki je modrikaste barve. Cudimo se temu, da 
Posledice motenj v naravnem redu naj bi bile po porocilih sodobnikov – po-
leg Kasiodora  Prokopij (ocividec s perspektive Sicilije  in južne Italije) in Janez Lydus 
(ocividec s perspektive Konstantinopla) – in vec kasnejših piscev katastrofalne.46 
sredi dneva telesa nimajo sence in da (Sonce) v casu najmocnejšega sijanja ustvari le najbolj blago, komaj zaznavno toploto. To se ne dogaja v sklepnem delu kratkotrajnega mrka, temvec je stanje, ki se vlece že skoraj celo leto. (3) Kako neizmerna je groza, ki jo povzroca dolgotrajnost takega stanja, ko pa so ljudje prestrašeni že v primeru, ce ta pojav mine v najkrajšem casu! Imeli smo zimo brez neviht, pomlad brez umirjene toplote, poletje brez vrocine. Kako naj upamo, da bo nastopilo zmerno vreme, ce so bili meseci, ko bi lahko pridelki dozoreli, zaradi severnih vetrovzelo mrzli? Kaj naj spodbudi rodovitnost, ce se zemlja v poletnih mesecih ni segrela? Kako naj vzklijejo poganjki, ko pa mati zemlja ni bila deležna dežja? Izmed vseh vremenskih pojavov sta nam bila posebej nenaklonjena zlast i dva: trajen mraz in trdovratna suša. Letni casi so se menjavali, ne da bi prišlo do sprememb, in kar bi lahko prineslo veckratno deževje, ne more dati dolgotrajna suša. (4) Zaradi tega naj Tvoja preudarnost (= Ambrozij) z uporabo starih zalog prepreci nastop grozece lakote. V preteklem letu je bila namrec tako dobra letina, da bo dovolj živeža za prihodnje mesece. Vse, kar boš našel in kar je primerno za prehrano, naj se spravi v shrambe. Vsakdo bo lahko dobil, kar potrebuje, potem ko bo javna preskrba zagotovljena. (5) Da te sedanje razmere ne bi prevec mucile z dvomi in negotovostjo, pomisli na naravne pojave, in postale ti bodo razumljive stvari, ki vzbujajo zacudenje pri preprostem ljudstvu. Kot je bilo doloceno z božjim nacrtom, se v tekocem letu zvezde zadržujejo v svojih prebivališ-cih z zamenjanimi vlogami, tako da je zima bolj suha in bolj mrzla kot obicajno. Zaradi tega se zrak, ki se v snegu zaradi hudega mraza zgosti, ne more segreti od soncne toplote, temvec ostane v zgošcenem stanju, se upira soncnitoploti in zavaja pogled nebogljenih ljudi. Tiste stvari, ki so na sredini, obvladujejo naše poglede, in mi lahko vidimo z njimi samo toliko, kolikor nam redkost te substance dovoljuje. (6) To veliko praznino, ki se preliva med nebom in zemljo kot zelo razredcen element, opazimo samo takrat, ko je cista in osvetljena od soncnih žarkov. Ce pa je stisnjena v kakršnokoli obliko mešanice, tedaj pa, kot da bi bila prevlecena s kožo, ne dopušca niti da bi imela last no barvo, niti da bi ga segrevala nebesna telesa. Tudi v prejšnjih casih se je veckrat zgodilo, da se je ozracje zacasno zatemnilo. Tako se je pripetilo, da so bili žarki nebesnih teles dolgo casa zatemnjeni, nenaden nastop mraza pa je prestrašil kmeta. Kljub nastopu (primernega) letnega casa so plodovi ostali trdi, grozdje pa je ostalo kislo, cepravdolgo casa ni bilo pobrano. (7) Vendar pa, ce moremo to pripisati božji Previdnosti, se ne smemo predati strahu inmalodušju, saj nam je On (= Kristus) narocil, da ne smemo iskati božjih znamenj (Matej 16, 1–4). Lahko pride-mo do ugotovitve, da so zemeljski plodovi izniceni takrat, ko ne sprevidimo, da se naša obicajna hrana ne prideluje po naravni zakonitosti. Zato naj Tvoja skrbnost (= Ambrozij) poskrbi za to, da nas enoletna nerodovitnost ne bo zbegala. Znano je, da je prvi nosilec našega dostojanstva (= Jožef; Geneza 41, 46–57) poskrbel, da je pretekla bogata letina lahko omilila pomanjkanje v tekocem letu. Gl. Giardina – Cecconi – Tantillo, Varie, vol. V, str. 110–111; 293–294 (komentar: avtorji poudarjajo podobnosti z opisi izrednih dogodkov pri Lukreciju, Se-neki in zlasti Boetiju); Barnish, Selected Variae, str. 179–181; Gunn, The Years wirthouth Summer, str. 35–37; Fon, Bizantinci , str. 81, op. 606). 
Seznam literarnih virov v kronološkem zaporedju z glavnimi vsebinskimi poudarki: 
[1] Procopius, Bell um Vandalicum 2 (4), 14, 5–6: soncni žarki so za dolžino celega leta izgubili sij, bili so podobni svetlobi Lune oziroma Sonca ob nastopu mrka; to se je dogajalo v casu, ko so potekale vojne, kuge in druge nadloge, ki vodijo v smrt. Kronološko je to sovpadalo z desetim letom Justinijanove  vlade, torej v letu 536. 
[2] Ioannes Lydus, Liber de ostentis 9c (izd. C. Wachsmuth), Leipzig  1897, str. 25: v letu Belizarjevega kon­zulata (535/536) je bila celotna letina unicena zaradi velikanskega oblaka, ki je zatemnil soncno svetlobo po zakljucku 14. indikcije (31. avg. 536). Temu izrocilu je sledil Zacharias iz Mitilene. 
[3] Janez iz Efeza , Cerkvena zgodovina 9, 19 (v sirskem jeziku: Die sogenannte Kirchengeschichte des Zacharias Rhetor, prev. K. Ahrens, G. Krüger, str. 209, vrstice 18–22): v dnevnem casu je nastopila zatemnitev sonca, ponoci pa meseca, kar je trajalo 15 mesecev, od marca 536 do junija v naslednjem letu; v tem casu se je zem­lja tresla, morje (ocean) je bilo silno razburkano. Pomemben politicni dogodek je bil prihod papeža Agapeta v Konstantinopel, kjer ga je cesar sprejel z vsemi castmi. 
[4] Michael Syrus, Chronica 9, 26 (v sirskem jeziku: Chronique de Michel le Syrien patriarche jacobite d’Antio-che (franc. prev. J.-B. Chabot, vol. II, str. 220–221), na podlagi Janeza iz Efeza: na Soncu se je pojavilo zna­menje, kakršnega še nihce ni niti videl niti opisal, nato je nastopila zatemnitev za 18 mesecev; v tem casu je trajala dnevna svetloba le štiri ure, in še ta je bila slabotna, zaradi cesar plodovi niso dozoreli; narava se je »spremenila v nekaj napol živega, kot bi trpela od dolgotrajne bolezni«. Po skrajšani armenski verziji Mihaelove sirske kronike (The Chronicle of Michael the Great, Patriarch of the Syrians. Translated from Classical Ar­menian by R. Bedrosian, Long Branch 2013, str. 100), je zatemnitev trajala prav tako 18 mesecev, dnevna svetloba pa je trajala le tri ure. Sirskemu izrocilu se pribižuje judovsko izrocilo (Bar Hebraeus), ki postavlja dogajanje v leto 537, s podobnimi znacilnostmi: 18 mesecev dolga zamracitev, unicena letina (sadje ni do-zorelo, vino naj bi imelo okus po urinu!). Na podlagi Janeza iz Efeza sta zatemnitev sonca opisala še en sirski kronist (Ps. Dionysios, 8. st.) in en arabski kronist (Agapios iz Mbidje, 10. st.). Gl. Gunn, The Years withouth 
V mediteranskem prostoru, na Britanskem otocju in v Skandinaviji so nastopile izredno mrzle zime.47 v Perziji  je nastopila tako huda suša, da je množica Saracenov vdrla na bizantinsko ozemlje (provinca Eufratensis), da bi rešila svoje crede pred poginom.48 v Mezopotamiji  je zapadel sneg; na Kitajskem  je poleti nastopila huda zmrzal, dežela je trpela lakoto.49 
Izjemno slaba letina 536 je povzrocila hudo lakoto v srednji in zlasti severni Italiji. Prizadete so bile province Picenum,50 Aemilia,51 Tuscia,52 Liguria  in Venetia, pri cemer je dodatno oteževalno okolišcino prinesla še vojna. Prokopij sporoca go-tovo mocno pretirane ocene, da je v Picenu, kamor se je zaradi lakote zateklo veliko ljudi iz Emilije, umrlo zaradi pomanjkanja okrog 50.000 ljudi. Še hujše razmere naj bi nastopile v Venetiji in Liguriji: v (neimenovani) deželi ’severno od Jonskega zaliva‘ (= Jadranskega morja), torej v Venetiji, naj bi število žrtev krepko preseglo število 
50.000.53 V Liguriji , ki je Prokopij na tem mestu prav tako ni imenoval, naj bi po porocanju milanskega škofa Datija zaradi lakote prišlo do primerov kanibalizma.54 Za lajšanje lakote v tej provinci je Kasiodor  kot pretorijanski prefekt po narocilu kralja Teodahata  narocil milanskemu škofu Datiju, naj eno tretjino prosa (panici species) iz državnih skladišc v Ticinu/Paviji  in Tortoni  (de horreis Ticinensibus et Dertonensibus) razdeli med civilno prebivalstvo po ugodni ceni 25 mernikov za so­lid, da bi zlasti revno prebivalstvo lahko prišlo do hrane.55 
Summer, str. 37; Arjava, The mystery cloud, str. 78–79. 
[5] Th eophanes, Chronographia, anno mundi 6026 (izd. De Boor, vol. I, Leipzig  1883, str. 202, vrstice 10– 
15: avtor je povzel Prokopijev opis. 
[6] Kedrenos, Synopsis historion, 650 (PG 121, str. 709–710), je priobcil kratek opis po Prokopiju: eno leto je bilo sonce brez žarkov, kakor bi umiralo, njegova svetloba je bila podobna lunini; v tem casu so divjale vojne, med ljudmi je nastopila velika smrtnost. 
47 
K britanskim kronikam iz zgodnjega srednjega veka kratko Meier, Das andere Zeitalter Justinians , str. 361, op. 89; O historiografskih besedilih Historia Britt onum (9. st.) in Annales Cambriae (12. st.) s porocili za cas okrog leta 536 gl. Gunn, The Years withouth Summer, str. 25–34. Za Skandinavijo potrjujejo nastop mrzlih let raziskave s podrocja dendro-kronologije (Koder, Climatic Change, str. 276–277). 
48 
Marcellinus Comes, Chronicon, a. 536, 11 (MGH AA 11, str. 105); Croke, The Cronicle of Marcellinus, str. 46 in 130 (komentar). Kratek zapis ne omenja zatemnitve atmosfere, pac pa njene posledice. 
49 
Koder, Climatic Change, str. 276, op. 24; Arjava, The mystery cloud, str. 82–83; Gunn, The Years withouth Summer, 71–77 (številna porocila za Kitajsko  v letih 535–538; posledice naj bi bile razpoznavne tudi v Severni in Srednji Ameriki ter v Afriki). 
50 
Procopius, Bell um Gothicum 2 (6), 20, 12–14: slaba oskrba gotskih posadk v Picenu . 
51 
Bell um Gothicum 2 (6), 20, 15–18: hudo pomanjkanje v Emiliji. 
52 
Bell um Gothicum 2 (6), 20, 19–21: pomanjkanje v Toskani; velika smrtnost zaradi prehranjevanja z želo­dom, ki je povzrocalo bolezni). 
53 
Bell um Gothicum 2 (6), 20, 21. 
54 
Liber pontificalis 60 (Silverius), 100 (V), v: Le Liber pontificalis. Texte, introduction et commentaire par L. Duchesne, vol. I, Paris  1955, str. 291 in 294, op. 14: Eodem tempore tanta famis fuit per universum mundum ut Datius episcopus civitatis Mediolanae relatio ipsius hoc evidenter narravit eo quod in partes Lyguriae mulieres filios suos comedissent penuriae famis; de quas retulit ecclesiae suae fuisse ex familia [V tistem casu je nastopila po vsem svetu taka lakota, da je Datij, škof v Milanu , v svojem porocilu navedel, da so na obmocju Ligurije zaradi pomanjkanja hrane ženske použile lastne novorojene otroke; kot je sporocil, se je to pripetilo v nje­govi cerkveni skupnosti]). V okrajšani obliki prinaša to sporocilo tudi Paulus Diaconus, Historia Romana 16, 18 (izd. Droysen, MGH AA 2, str. 222). 
55 
Cassiodorus , Variae 12, 27 (MGH AA 12, str. 383 = CCSL 96, str. 495–496). V casu lakote je bilo mogoce kupiti za solid le 10 ali celo le 6 mernikov pšenice. Ruggini, Economia, str. 361 in 365; prim. Jones, Th e Later Roman Empire, str. 445–446; Barnish, Selected Variae, str. 182–183, z datiranjem pisma v leto 537. Gl. na­zadnje, Giardina, Cecconi, Tantillo, Varie, vol. V, str. 295–296. 
Ker je huda lakota zajela tudi zahodno Venetijo, je kralj najkasneje jese­ni 536 narocil Kasiodoru , da tudi tam organizira prodajo ene tretjine zalog hrane prizadetemu prebivalstvu iz državnih skladišc v Trevisu  in Tridentu  (ex Tarvi­siano atque Tridentino horr eis). Prodajna cena je bila enaka kot v Liguriji , torej 25 mernikov za solid.56 Lakota je prizadela tudi vzhodne dele Venetije, torej obmocje današnje Furlanije  in zahodne Slovenije. Kot predstavnik prizadetega prebivalstva province (nomine Venetum) je uir uenerabilis Augustinus vita clarus (po oznaki so­dec škof, ki je odigral podobno vlogo kot Datij v Mediolanu) obvestil Kasiodora kot pretorijanskega prefekta o katastrofalnih posledicah lakote v tej deželi (prouin­cia): vinska trta, pšenica in proso niso obrodili, zaradi cesar se nahajajo prouinciales v takem pomanjkanju, da jim grozi umiranje.57 Kasiodor je narocil Pavlu , dosto­janstveniku z naslovom vir strenuus (naslov je poznan le iz treh primerov),58 ki je zbral živila za vojsko (apparatus exercitus) na obmocju Konkordije  (Portogruaro), Akvileje (Ogleja) in Cedada (ex Concordiense, Aquileiense et Foroiuliense civitatibus), da od lakote prizadetemu prebivalstvu vrne nabrane zaloge vina in žita, obdrži pa oddano kolicino mesa. Pri tem velja opozoriti, da gre v celotni zbirki Variae, ki pri­naša številne podatke o razlicnih davcnih obveznostih, za edino omembo oddaje mesa za prehrano vojske.59 Izpad kolicine pšenice, ki je bila vrnjena prebivalstvu, naj bi pravocasno nadomestili iz državnih rezerv. Kasiodor, ki je slišal o dobri vinski letini v Istri , je narocil Pavlu , naj poskuša pridobiti enako kolicino vina, kot je bila vrnjena prizadetemu prebivalstvu, v Istri , in to po tržni ceni, ki bo sprejemljiva tako za istrske pridelovalce kot za državno upravo. V primeru nezakonitega ravnanja mu je zagrozil s kaznijo. Ko se je v letih 536/537 zaradi plenilnega vdora Alamanov (»Svebov«) pomanjkanje še stopnjevalo, je Kasiodor kot pretorijanski prefekt naro-cil provincialnemu predstojniku davcne službe (canonicarius Venetiae),60 da uvede za tista obmocja province, ki so bila povsem opustošena, enoletni odpust davcnih obveznosti (za cas 15. indikcije, od 1. sept. 536 do 31. avg. 537), za druga obmocja pa 
56 
Variae 10, 27 (MGH AA 12, str. 314 = CCSL 96, str. 408–409). 
57 
Variae 12, 26 (MGH AA 12, str. 382); Giardina – Cecconi – Tantillo, Varie, vol. V, str. 112–113 in 295 (komentar). Pavan, Dall ’Adriatico, str. 94; Ruggini, Economia, str. 321–340 in 473–474. Ker se pojavlja na­slov uir uenerabilis pri Kasiodoru  v vseh primerih za škofe, je bil Avguštin škof, morda prav v enem od treh omenjenih mest, saj se vsebina pisma nanaša posebej na ta del province. Med temi je v tem casu vodilno vlogo prevzel Cedad (Forum Iulii). K naslovu vir venerabilis Lizzi Test a, The Bishop Vir venerabilis. 
58 
Tako kot Paulus sta bila tudi druga dva znana nosilca tega naslova (Catell us in Servandus; PLRE II, str. 272 in 997) zadolžena za urejanje fi nancnih in fi skalnih zadev. Maier, Amtsträger, str. 225, je izrazil domnevo, da so ti uradniki romanskega porekla pripadali rangu comitiaci. 
59 
Ker se v Dioklecijanovem ediktu o cenah, ki našteva kar 49 vrst mesa, pojavljata na prvem mestu svinjsko, na drugem goveje in na tretjem kozje ali ovcje meso (Edictum de pretiis 4, 1–3; izd. Giacchero, str. 142), je upravicena domneva, da se je oddaja za vojsko nanašala zlasti na te vrste mesa. O cenah mesa v pozni antiki kratko Jones, The Later Roman Empire, str. 446; Demandt, Die Spätantike, str. 392. O konzerviranju te jestvi­ne, ki je bila bolj pokvarljiva kot rastlinska hrana, Kasiodor  ne prinaša nobenega podatka. Po podatkih, ki jih prinašajo papiri iz Egipta za 6. st., je bila prehrana vojakov izdatna: dnevni obrok (expeditionalis annona) je znašal 3 funte (= 982 g) kruha, 1 funt (327,5 g) mesa (izbrani oddelki celo 2 funta), 1 polic (do pol litra; izbrani oddelki 2 polica) vina ( Jones, prav tam, str. 628–629; str. 1261–1262, op. 44). Za primerjavo naj navedemo obicajni dnevni obrok hrane za menihe v benediktinskih samostanih: 1 funt kruha in 1 emina (0, 27 l) vina, ob dodatni hrani z dovoljenjem opata ob vecjih naporih (Regula Benedicti 39, 4; 40, 3; izd. Lentini, str. 356 in 362). 
60 
Canonicarius je bil uradnik visokega ranga, zadolžen za pobiranje davka za eno provinco. V tej vlogi je bil podrejen neposredno pretorijanskemu prefektu. Kot uradniki z enakimi ali podobnimi zadolžitvami na­stopajo tudi compulsores in cancell arii. Gl. Maier, Amtsträger, str. 303–304. 
je bilo pobiranje davkov omiljeno.61 Podobne razmere so vladale v Emiliji  in Liguriji , kjer so mocno obcutili klimatsko neugodno leto.62 
V tem besedilu, ki nastopa v zbirki na zadnjem mestu pod naslovom edictum (naslovljen na prebivalce Ligurije), omenja avtor pretekle barbarske vpade ( feritas gentilis) v Emilijo  in Ligurijo, ki naj bi bili vsem poznani. Zagrešili naj bi jih enkrat Frankom  podložni Burgundi, v drugem primeru pa nedavno (nuper) frankovski va­zali Alamani. Po Kasiodorovih besedah naj bi Goti oba vdora uspešno zavrnili.63 V tej zvezi je napisal, da je »tisti, ki je premagal sovražnika, tudi izgnal lakoto iz de­žele«. Ker se vdora v drugih virih ne omenjata, se mnenja o teh porocilih razhajajo: nekateri raziskovalci (zlasti italijanska in francoska historiografi ja) jih sprejemata kot historicne dogodke tistih let,64 drugi (zlasti nemška historiografija zacenši z Mommsenom), jih enaci s spopadi v zgodnji dobi Teoderikove  vlade (v primeru Burgundov feritas gentilis prioris temporis), v drugem primeru (Alamannorum nuper fugata subreptio) pa z vdorom v pozni Teoderikovi  dobi.65 Vprašanje pušcamo na tem mestu odprto. Vsebinski kontekst zapisa iz obdobja 536 – zmanjšanje davkov na polovico in dolocitev cene 25 modijev žita za solid, da bi preprecili izbruh lako­te – kaže na to, da gre verjetno za socasne, tedaj aktualne plenilne pohode, ne pa za desetletje ali celo vec desetletij stare dogodke. Kljub vojaškemu uspehu Gotov  je vpad povzrocil tako veliko škodo, da je bilo potrebno zmanjšati davcno obveznost prebivalstva.66 
Histria  in Venetia v luci zadnjih Kasiodorovih  besedil v zbirki Variae 
Povsem drugacno podobo gospodarskega stanja kot v severnih italskih pro-vincah Venetiji , Liguriji in Emiliji , kjer je nastopilo hudo pomanjkanje, prinašajo tri Kasiodorova  pisma (536–537), ki slikajo razmere v provinci Istri.67 Pri tem velja 
61 
Variae 12, 7, 1 (Sueborum incursio; MGH AA 12, str. 365–366); isti dogodek se kasneje (Variae 12, 28, 4; str. 
384) oznacuje kot Alamannorum nuper fugata subreptio, torej vdor, ki so ga Goti  pred kratkim ucinkovito zavrnili). Giardina, Cecconi, Tantillo, Varie, vol. V, str. 253; 296–297 (komentar). 
62 
Variae 12, 28, 1–2 (MGH AA 12, str. 383): Data est provinciis in regis nostri (od novembra ali decembra 536 dalje Vitigis) laudem penuria: steriles facti sunt agri, ut ubertas domini possit agnosci…[province našega kralja je zadelo pomanjkanje; polja niso rodila, da bi bila cimbolj razpoznavna kraljeva darežljivost…]). 
63 
Variae 12, 28, 3–6 (MGH AA 12, str. 384 = CCSL 96, str. 497). 
64 
Stein, Histoire, str. 349; Pavan, Dall ’Adriatico, str. 95–96; Ruggini, Economia, str. 338–340 in 474. 
65 
Mommsen, MGH AA 12, str. XXXVIII–XXXIX. Vdor Burgundov  cez Kotijske Alpe  do Emilije  naj bi bil okrog leta 490 ali malo kasneje: Ennodius, Vita Epiphani 138–139; 160–163 (MGH AA 7, str. 101 in 104): Kaiser, Die Burgunder, str. 60); Ausbütt el, Ennodius , str. 80–81; 128, op. 125. Vdor Alamanov  naj bi potekal pod Teoderikom: Geuenich, Geschichte der Alemannen, str. 87–89; Amory, People and identity, str. 75–76. 
66 
Variae 12, 28, 5–6 (MGH AA 12, str. 384): … qui perculit hostem prouinciae, et famem iussit exire … Contra indigentiam saevam gloriosi principis pugnat humanitas, cuius vere castra sunt horr ea referta …[kdor potolce sovražnika province, izžene lakoto … Proti okrutni lakoti se vojskuje s svojo cloveško darežljivostojo slavni kralj (= Vitigis), cigar trdnjave so polna skladišca hrane …]. In usum est viris fortibus feliciter egisse pugnas, sed supra humanam virtutem esse constat vicisse penuriam. Verum cum his tantis ac talibus bonis nulla potuissent supplicium vota sufficere, adhuc et dimidiam relaxare pertulit fiscalis calculi functionem, ne tristes in aliqua parte faceret quibus tot felicia praestitisset… [Hrabri možje so sposobni, da zmagujejo v bitkah, vendar pa cloveško hrabrost presega zmaga nad pomanjkanjem. Potem ko je z dobrimi dejanji v obilni meri izpolnil želje proš­njikov, je še zmanjšal za polovico davcne obveznosti, da ne bi zaradi kakšnega razloga užalostil tistih, ki jih je do take mere osrecil]). 
67 
Cassiodorus , Variae 12, 22 (naslovniki so provinciales Histriae); 12, 23 (naslovnik je Lavrencij, ki se omenja samo na tem mestu: PLRE III, Laurentius 1, str. 766); 12, 24 (naslovniki so tribuni maritimorum iz beneških lagun; MGH AA 12, str. 378–380; CCSL 96, str. 488–492; Giardina – Cecconi – Tantillo, Varie, vol. V, 
poudariti, da gre za zadnja Kasiodorova  besedila v zbirki Variae, saj je avtor je pred koncem leta 537 izstopil iz službe na vzhodnogotskem dvoru.68 Kot pretorijanski prefekt tedanjega kralja Vitigisa  je jeseni 537 odredil za prebivalce istrske province (Histria provincia), kjer je bila izjemna letina olja, vina in pšenice, da za cas prve indikcije (1. sept. 537 – 31. avg. 538) izpolnijo davcne obveznosti. Ker pa je gotska država, ki je bila tedaj v vojni z Bizancem , potrebovala vecje kolicine pridelkov, kot je znašala obveznost province, je odredil za istrske pridelovalce in trgovce obvezno prodajo pridelkov za potrebe vojske in državnega vrha (coemptio), kakršna se je uve­ljavila v dobi Odoakra  in je postala v 6. st. dokaj pogosta.69 V ta namen je vzel iz državne blagajne poseben znesek za dodaten nakup kmetijskih pridelkov v Istri. S tem je istrskim pridelovalcem in trgovcem preprecil, da bi prosto razpolagali s svo­jim blagom in ga prodajali s cim vecjim zaslužkom. V pismu oziroma odloku je svojo potezo utemeljeval kot koristno za državo, še bolj pa za same pridelovalce iz Istre. Ker v tistem letu potujoci trgovci od drugod (peregrini emptores), ki so imeli lasten morski prevoz in ki bi pridelovalcem ponudili višjo kupnino, v Istro niso prišli, je Kasiodor  predstavil posel kot ugoden tudi za istrske pridelovalce in trgovce. Izpad potujocih trgovcev je bil posledica vojnih razmer.70 Ko je po padcu Rima v roke Bi-zantincev  (dec. 536) kralj Vitigis obkolil mesto in ga vec kot eno leto (od februarja 537 do marca 538) oblegal, izhod iz mesta ni bil mogoc, njegovi prebivalci pa so trpe­li hudo lakoto.71 Kasiodor je Istranom navedel kot dodatno ugodnost dejstvo, da jim ne bo treba placati morskega prevoza, saj bo zanj poskrbela država.72 V Istro  je 
str. 104–111; str. 289–293 (komentar). Izbrana literatura: Carile, Il Bellum Gothicum, str. 177–180; Pfer­schy, Cassiodors Variae, str. 70–71; Matijašic, Kasiodorova  pisma; Meyer-Flügel, Das Bild, str. 108; 245–247; 255; 510–513; Ruggini, Economia, str. 341–349; Matijašic, Gospodarstvo, str. 346–349; Novak, L’Istria , str. 41–64; Fon, Bizantinci , str. 82–87. 
68 
Mommsen MGH AA 12, str. XXX–XXXI; PLRE II, str. 265–269 (Cassiodorus  4); Barnish, Selected Variae, str. L–LIII. 
69 
Codex Th eodosianus 11, 15, 2 (384); prim. Variae 2, 38; 12, 14, 6. Stein, Histoire, str. 199–203. Giardina, Cecconi, Tantillo, Varie, vol. V, str. 289 poudarjajo, da je prisilni odkup dejansko predstavljal novi davek. 
70 
Ruggini, Economia, str. 341–349 je izrazila domnevo, da gre v prvi vrsti za izpad trgovcev iz Rima . Prim. tudi Matijašic, Kasiodorova  pisma, str. 365; Pavan, Dall ’Adriatico, str. 97; Novak, L’Istria , str. 52–53. Kriticno stališce do te domneve je izrazila Sotinel, L’utilisation, str. 62–64, z naslednjo utemeljitvijo: izrazi peregrinus, alienus, externus so se v 6. st. resda uporabljali v vec primerih za prebivalce provinc znotraj vzhodnogotske države, vendar pa so bili zanesljivo v uporabi tudi za tujce, torej tudi za prebivalce bizantinskega cesarstva. Glede na jezikovno rabo bi bili mercatores peregrini, ki niso prišli v Istro  zaradi vojnih razmer, lahko trgovci iz Rima , vendar enako upraviceno tudi trgovci iz Dalmacije , ki je bila tedaj (od poletja 537 dalje) zanesljivo pod oblastjo Bizanca. Prav tako je zaradi totalne vojne v Italiji  izostal tudi prihod trgovcev iz drugih delov Mediterana , zlasti z Vzhoda (Egejsko obmocje, Mala Azija, Levant), ki so spadali v okvir bizantinske drža­ve. Arheološke raziskave potjujejo obstoj intenzivnih trgovskih stikov med severnim Jadranom in Vzho­dom. Gl. Dobreva – Riccato, Cibi e ceramiche. 
71 
Procopius, Bell um Gothicum 6, 3, 8–21; Liber pontificalis 60 (Silverius), 99 (Duchesne, str. 291). O neusp e-šnem gotskem obleganju Rima  in njegovih posledicah za prebivalstvo Rima  pregledno Stein, Histoire, str. 349–354; podrobno Rubin, Prokopios von Kaisareia, str. 441–450. 
72 
Cassiodorus , Variae 12, 22, 1–3 (MGH AA 12, str. 378). Gl. Ruggini, Economia, str. 341–347, zlasti str. 344–346, op. 404), z ugotovitvijo, da so stroški pomorskega prevoza vzdolž obale severnega Jadrana  kljub majhni razdalji znašali v pozni antiki 15 do 20 odstotkov vrednosti tovora. Pomorski prevoz ali prevoz po plovnih rekah je bil v antiki edini primeren za transport vecjih kolicin blaga. Medtem ko je ladja lahko prepeljala od 100 do 200 ali vec ton tovora, je znašala teža tovora pri volovski vpregi lahko le 1,5-kratno težo vprežne živine, in to pri hitrosti 8 do 10 km na dan (Meyer-Flügel, Das Bild, str. 108). Vecji kot je bil tovor in daljša kot je bila pot, bolj je prišla do izraza nizka cena prevoza po vodnih poteh. Pomorski prevoz je bil tudi do vec kot stokrat cenejši od kopenskega (Ruggini, Vicende rurali, str. 272, navaja celo cenovno razmerje 1 : 118). Gl. Ruggini, Economia, str. 346–347); Jones, The Later Roman Empire, str. 841–844 in str. 
poslal svojega izkušenega in preverjenega zaupnika Lavrencija (vir experientissimu­s),73 da bi od tamkajšnjih pridelovalcev (possessores) in trgovcev (negotiatores) nakupil ustrezne kolicine pridelkov, skladno s predpisi in predhodnimi izracuni, tako da Histrienses ne bi bili prizadeti, država pa tudi ne bi utrpela škode.74 
Kasiodor je v pismu prebivalcem province Istre  naslikal podobo srecne de­žele. Pri tem velja upoštevati dejstvo, da je v svoji hvalnici pretiraval tudi iz »fiskal­nih« razlogov, saj je želel, da bi tamkajšnji prebivalci kot ubogljivi ali vsaj lojalni državljani brez odpora sprejeli njegov odlok (Histria nastopa kot devota provincia),75 ki je bil dejansko predvsem v korist države. Verjetno iz podobnih razlogov ni ome­njal vojne v Italiji  in Dalmaciji , katere potek za gotsko stran ni bil ugoden. Potem ko so Bizantinci  na zacetku vojne (535) zavzeli Sicilijo, ki je bila po Jordanesu  »pre­hranjevalka Gotov« (nutrix Gothorum),76 so bili slednji prisiljeni iskati hrano dru-god. Bizantinska vojska je po hudih bojih z Goti spomladi 537 zavzela Dalmacijo  z Liburnijo, tako da je možnost morebitnega nakupa hrane za potrebe vojske in dr­žavne prestolnice na obmocju vzhodnega Jadrana  odpadla. Ta možnost je odpadla tudi v primeru panonske province S(u)avije, katere prebivalstvo je bilo vkljuceno v vojno v Dalmaciji , pa tudi v primeru Sirmijske Panonije, ki jo je Bizanc osvojil na zacetku vojne, vendar jo je kmalu (536/537) izgubil v korist Gepidov. Kralj Vitigis je na zacetku leta 537 prepustil Frankom  obširna ozemlja na severozahodnem in severnem delu gotske države (Provansa , Zahodne Alpe, preostali del alamanske­ga obmocja), da bi pridobil njihovo zavezništvo ali si vsaj zagotovil njihovo nev­tralnost.77 Kljub sklenitvi sporazuma s Franki je morala gotska vojska v Liguriji in Venetiji ostati na svojih položajih, saj bi Frankom podložni Burgundi in Alamani lahko nepredvidljivo vdrli v severno Italijo  in jo oplenili. V celoti so v casu nastanka Kasiodorovih pisem jeseni 537 vladale v gotski državi slabe razmere. Vitigisu  ni uspelo zavzeti od lakote izmucenega Rima, bizantinska stran je prevzela iniciativo v srednji Italiji , prav tako so Bizantinci zmagali na dalmatinskem bojišcu in se s tem približali Istri. Pomemben gotski uspeh je bila le obkolitev Medioloana ob pomoci 
10.000Burgundov, ki jih je poslal Gotom  na pomoc frankovski kralj Teodebert, z grozljivim zakljuckom v letu 539, ko so Goti in Burgundi izvedli strahovit pokol 
1353, op. 46. Eno od nepojasnjenih vprašanj je nenavadno visoka cena pomorskega prevoza na relativno kratki relaciji Ravena – Akvileja v Dioklecijanovem ediktu o cenah (7,5 denarijev za modij), ki je bila višja od cene prevoza iz Afrike  v Galijo  (4 denarije za modij). Prim. Edictum Diocletiani 35, 29 in 35, 107 (Gia­cchero, str. 220 in 228); Uggeri, La navigazione, str. 343–344; Biscardi, Il porto di Aquileia  ed i noli maritimi nel calmiere dioclezianeo. 
73 
Naslov vir experientissimus (kasneje naslovljen kot experientia tua) se pojavlja samo v primeru dveh roman-skih dostojanstvenikov, obakrat v zadnji knjigi Varij (poleg Lavrencija  še Constantinianus; Variae 12, 18). Nosilca tega naslova sta bila v obeh primerih zadolžena za izvedbo velikih in pomembnih transportov za potrebe dvora in vojske. 
74 
Variae 12, 23 (MGH AA 12, str. 379); Giardina, Cecconi, Tantillo, Varie, vol. V, str. 106–107; str. 290–291 (komentar); Novak, L’Istria , str. 48–51. 
75 
Variae 12, 22, 1; 5. Prim. Ruggini, Economia, str. 284, op. 210. Z oznako provincia devota nastopata tudi Ligu­ria  in Venetia  (MGH AA 12, str. 534, geslo devotus). 
76 
Jordanes , Getica 308 (MGH AA 5/1, str. 137). 
77 
Procopius, Bell um Gothicum 1 (5), 13, 24–29; Agathias 1, 6, 4–6. PLRE III, str. 1382–1387 (Vitigis); Stein, Histoire, str. 348–349; Wolfram, Geschichte der Goten , str. 343. Pred Vitigisom je za frankovsko zavezništvo prosil njegov predhodnik Teodahad, ki je ponujal Frankom  Provanso in placilo 20.000 funtov zlata (Pro­copius, Bell. Goth. 1 [5], 13, 14–15), vendar je bil pred sklenitvijo zavezništva umorjen. 
prebivalstva ligurske prestolnice (po Prokopiju neverjetnih 300.000 žrtev!).78 Ob upoštevanju dejanskih razmer na bojišcih v Italiji  in na Balkanu  sta tako ideali­zirana podoba rodovitne istrske dežele kot tudi skorajda idilicna slika skromnega in delovnega prebivalstva beneških lagun v znatni meri zavajajoci. V celotni zbirki pisem se Histria (prebivalci Histrienses), ki je oznacena kot prouincia, pojavlja samo v navedenih treh pismih na koncu zbirke v zvezi z opisanimi dogodki, medtem ko se Venetia (prebivalci Veneti) pojavlja na šestih mestih, od tega dvakrat v drugem vsebinskem kontekstu.79 
Kasiodor  Istre  ni poznal, pac pa se je skliceval na porocila popotnikov (commeantes) in na predstave o deželi, ki so na podlagi starejših govoric obstajale v njegovem casu. Histria je bila po njegovih besedah izjemno rodovitna dežela, z veli­kimi presežki v pridelavi olja, vina in žita, pri cemer velja omeniti, da je istrsko olje po porocilih avtorjev iz 1. st. spadalo v najvišji kvalitativni razred,80 od istrskih vin pa je bil posebej poznan vinum Pucinum s tržaškega Krasa.81 Pri tem je pomenljivo, da niti Dioklecijanov  edikt niti Kasiodor med prestižnimi jestvinami ne omenjata niti istrskega olja niti istrskega vina. Kot taka je Istra služila oskrbi prestolnice Ra-vene  na podoben nacin, kot je južna italska provinca Kampanija  oskrbovala Rim.82 Po njegovih besedah so Istro  odlikovali številni darovi narave: ugodno, kljub sever-ni legi zmerno podnebje; razclenjena obala, ki je tako s plitvinami kot z globokimi zalivi dajala prostor ribogojnicam in gojilnicam školjk,83 z vrsto otokov, ki so bili ro­dovitni in primerni za naselitev, obenem pa so omogocali ladjam varno plovbo. Istr­sko  obalo je primerjal z letoviško obalo Kampanije  na obmocju Baj  (Baiae) zahodno od Neaplja.84 Krasile naj bi jo imenitne obmorske vile (praetoria), ki so si sledile ’kot niz biserov‘, in so po njegovem prepricanju dokazovale, da so že v prejšnjih obdobjih (maiores) cenili to deželo in jo okrasili s takimi stavbami.85 Istra je po Kasiodoro­
78 
Procopius, Bell um Gothicum 2 (6), 21, 39; Marcellinus, Chronica a. 539, 3 (Croke, The Cronicle of Marcell i-nus, str. 48; 132; MGH AA 11, str. 106); Marius Aventicensis, Chronica, a. 538 (MGH AA 11, str. 235). O gotsko-bizantinskih spopadih v letih 537–539 Stein, Histoire, str. 344–360; Rubin, Prokopios von Kaisareia, str. 447–451; Carile, Il Bellum Gothicum, str. 166–169. 
79 
Venetia  se omenja pred tem leta 523 ob prehodu vojske Gepidov  v Galijo  (gl. op. 26), nato pa ob reševanju posledic lakote v letu 536. 
80 

Prim. Plinius, Naturalis historia 15, 8 (istrsko olje je obenem z oljem iz Venafra v Kampaniji in oljem iz špan­ske province Betike predstavljalo kakovostni vrh v celotnem cesarstvu); podobno Martialis, Epigrammata12, 63, 1–3 in vec drugih piscev. Izcrpno predstavitev omemb istrskega olja v anticni literaturi in arheo­loških virov prinaša Matijašic, Gospodarstvo, str. 334–336. O agrarni proizvodnji v Istri  tudi Matijašic, La produzione agricola in Istria ; Societŕ e commercio; Kopáckova, Production of wine and olive oil in Roman Histria and Dalmatia; Gracanin, Late antique Dalmatia  and Pannonia , str. 255. Sticni tocki s skromnim življenjem v beneških lagunah sta bili ribolov in pridobivanje soli. 
81 
Plinius , Naturalis historia 3, 127; 14, 60 [glavni zapis]; 17, 31. Vedaldi Iasbez, La Venetia orientale, str. 391– 
393. Matijašic, Gospodarstvo, str. 337–338. 
82 
Gl. op. 3 (Kampanija  kot cellarium regnanti Romae). Variae 12, 22, 1–5 (MGH AA 12, str. 378–379); Giar­dina, Cecconi, Tantillo, Varie, vol. V, str. 104–106; 289–290 (komentar). 
83 
Nazadnje Auriemma, Fish and ships, z obsežno bibliografijo raziskav podmorske arheologije (str. 492–497). 
84 
Primerjava Kasiodorovega  opisa Istre  z njegovim opisom Baj  v Kampaniji (Variae 12, 22, 4; MGH AA 12, str. 378) kaže, da je avtor vkljucil v opis Istre  glavne elemente opisa obale Kampanije: prijetno podne­bje, razclenjena obala z otoki, pridelava školjk, z ribami izjemno bogato obalno morje, »morski zakladi« [Neptunia gaza] itd.), ki jih je v primeru Istre  celo nekoliko stopnjeval: v Kampaniji so bile navedene dob-rote narave sad truda cloveških rok, medtem ko je v primeru Istre  vse te darove v obilni meri dala sama na­rava (!). Prim. Meyer-Flügel, Das Bild, str. 512–513. O Kasiodorovem opisu Istre  Matijašic, La produzione agricola; Novak, L’Istria , str. 53–56; Giardina, Cecconi, Tantillo, Varie, vol. V, str. 289–290. 
85 
Kasiodorovo trditev v jedru potrjujejo arheološke raziskave; na obali od Trsta  do Nezakcija je – skupaj s 
vih  besedah »oskrbovala vojaške enote v prestolnici« (comitatenses excubiae), bila je »okras italske države, ki premožne razvaja s specialitetami, obicajnemu prebival­stvu pa daje dobro hrano; vse, kar tam zraste, je na razpolago tudi v prestolnici«.86 
Kasiodorov podatek je v jedru zanesljiv, saj je kot pretorijanski prefekt pre­bival v Raveni in je bil že po svoji funkciji kraljevi prvi zaupnik. Po njegovih be-sedah, ki so imele tudi politicno poanto, naj bi na kraljevskem dvoru še v prvih letih gotsko-bizantinske vojne (do 537) uživali izbrane vrste rib iz Rena (anchorago, sulec) in Donave (carpa, krap). Obe reki sta v zgornjem toku tekli po ozemlju, ki je bilo poseljeno z Alamani  in ki so ga Goti  po Vitigisovi  pogodbi s Franki  dokoncno izgubili. Prav tako naj bi na dvoru uživali specialitete s Sicilije  (exormiston, murena) in z obale južne Italije  (acernia), ki so jo tedaj že obvladovali Bizantinci  (Brutt iorum mare).87 Pomenljivo je, da se med izbranimi specialitetami ne omenja nobena iz pro­vince Histrije, medtem ko je Venetiji pravzaprav pripadlo castno mesto z znameni­tim veronskim vinom (acinaticium), po Kasiodoru  najboljšim vinom v svetovnem merilu, ki je bilo sestavni del kraljevskih pojedin.88 Po Kasiodoru  je bil namen zelo razkošnih pojedin na kraljevem dvoru, pri katerih so uživali specialitete iz Italije ( fecunda Italia) in inozemstva (externa), da bi napravili kar se da mocan vtis na tuja poslanstva (legati gentium), ki so prihajala na gotski dvor.89 
Ceprav opis v osnovi ustreza stvarnosti, velja opozoriti na posamezna groba posploševanja in pretiravanja. Oznaka izjemno rodovitne dežele je pretirana in je do neke mere ustrezala samo obalnemu pasu, nikakor pa ne njegovemu kraškemu zaledju, ki se je na obmocju malo rodovitnega tržaškega Krasa na crti od ustja Ti-mava do Trsta dotikalo obale. Rodovitnih in za naselitev primernih otokov je bilo malo, še ti so bili južno od Parentija/Poreca , torej samo na južni polovici zahodne istrske obale; med temi je bilo za naselitev primerno pravzaprav le Brionsko otocje. Na severnem delu istrske obale, ki se je zacenjala z izlivom Timava, takih otokov ni bilo oziroma so bili neznatni, ce izvzamemo priobalni koprski otok (insula Capri-tana) in izolski otok, ki se v anticnih virih ne pojavlja. 90 Z arheološkimi raziskava­
šestimi vilami na Brionskih otokih – arheološko potrjen obstoj vec kot 100 vill ae rusticae (gl. Matijašic, Societŕ e commercio, str. 58). Pri tem pa velja poudariti, da je Kasiodor  v svojem opisu to stanje zelo polepšal, saj so bile v casu njegovega zapisa številne vilae rusticae v gospodarskem zatonu. Vecina vil v severnem delu Istre  je bila že sredi 5. st. opušcena, v 6. st. so živele le tiste na jugu polotoka. Prim. Žerjal, Ceramic producti­on; Školarice  near Koper; Vidrih Perko, Pavletic: Report on ceramics from Brijuni. Zaradi prihajanja beguncev iz notranjosti se je postopoma povecevalo prebivalstvo obalnih mest. K prebivalstvu tudi Vidrih Perko, Župancic, Il popolamento della Slovenia sudoccidentale. 
86 
Cassiodorus , Variae 12, 22, 3–5 (MGH AA 12, str. 378–379). 
87 
Cassiodorus , Variae 12, 4, 1–3 (MGH AA 12, str. 362–363). Giardina – Cecconi – Tantillo, Varie, vol. V, str. 76; 243–246 (komentar). 
88 
Variae 12, 4, 4–6 (hvalnica veronskega vina; tehnologija pridelave na podlagi pozne trgatve v mesecu de­cembru). Ruggini, Economia, str. 340–341, op. 391; Pavan, Dall ’Adriatico, str. 92–93; Giardina – Cecconi 
–Tantillo, Varie, vol. V, str. 76; 245–246 (izcrpen komentar). Vsekakor velja opozoriti, da Dioklecijanov edikt o cenah navaja kot vrhunska vina najvišjega cenovnega razreda vina s polotoške, zlasti južne Italije , druga vina pa ne nastopajo z oznakami izvora. 
89 
Variae 12, 4, 1–3. Ruggini, Economia, str. 340–341; Pavan, Dall ’Adriatico, 92–93; Giardina – Cecconi – Tantillo, Varie, vol. V, str. 76; 243–245, s komentarjem temeljnega pomena k omenjenim sp ecialitetam; poziv davcnemu predstojniku Venetij (canonicarius Venetiarum), da pridobi od veronskih pridelovalcev (possessores Veroneses) primerne kolicine veronskega vina za kraljevi dvor. 
90 
Vedaldi Iasbez, La Venetia orientale, str. 189–201 (otoki); za naselbino in škofi jski sedež Insula Capritana gl. Šašel, Opera selecta, str. 680–689; Bratož, Med Italijo  in Ilirikom , str. 549–552. Na izolskem otoku kažejo rimske najdbe na obmocju palace Manzioli na verjeten obstoj rimske vile (Mileusnic – Frelih, Hiša Man­
mi je potrjen obstoj številnih urbanih, podeželskih in obmorskih vil (vill ae) vzdolž zahodne obale od Trsta  do Pule,91 prav tako vecje število obratov za pridelavo in skladišcenje olja in vina ter ribogojnic in gojišc školjk za pridelavo garuma, ribje omake (garismatia plura).92 
Proizvodnja hrane in raznovrstnih obrtnih izdelkov je spodbujala razvoj in organizacijo trgovine. Na mozaicnem donatorskem napisu zgodnjekršcanske bazi-like v Trstu  z zgodnjega 6. st. (ulica Madonna del Mare) se omenja predstojnik kole­gija nadzornikov tehtnic (primicerius pensorum) z orientalskim imenom Barsaina.93 V tem casu je deloval tudi tekstilni obrat na Brionskih otokih.94 Za celotno obalo je potrjen obstoj do 30 pristanišc; imele so jih vse pomembnejše urbane naselbine, ki jih navaja Anonimni Geograf iz Ravene na podlagi virov iz Kasiodorovega  casa (13 urbanih naselbin), poleg tega tudi posamezne ruralne naselbine.95 Materialne najd-be na celotni istrski obali od ustja Timava do izliva Raše dajejo vtis gospodarsko uspešne dežele. Pri tem velja upoštevati dejstvo, da Istra dotlej zaradi svoje odmak­njene lege ni trpela zaradi barbarskih vpadov, ki so v 5. st. zelo prizadeli ne le srednje Podonavje  in vzhodnoalpski prostor, temvec tudi velik del Italije, prav tako je niso prizadele državljanske vojne ali hujše naravne nesrece. V bizantinsko-gotski vojni, zlasti v njenem prvem obdobju (do 540), na ozemlju Istre  ni bilo vojaških spopadov. Tudi v drugem delu vojne, ki je bil bolj unicevalen od prvega, so potekale kopenske vojaške operacije na njenem obrobju. Edino porocilo o plenilnih pohodih, ki bi lah­ko prizadeli deželo, prinaša pismo papeža Pelagija I. iz leta 559. Po njegovih besedah naj bi bili Histria in Venetia prizadeti v casu, ko sta prišli pod oblast gotskega kralja Totile, istocasno pa naj bi tudi Franki  vsepovsod pustošili.96 
V pismu predstojnikom pomorskih prevoznikov iz vrst prebivalstva v lagu­nah Venetije  (tribuni maritimorum), ki so prebivali na obalnem obmocju od izliva Pada in Ravene do bližine obal »Jonskega« (= Jadranskega) morja , kar bi ustrezalo 
zioli). V Simonovem zalivu jugozahodno od današnjega izolskega pristanišca je potrjen obstoj pomorske vile (Stokin, Zanier, Simonov zaliv ; Groh, Sedlmayer, Die Grabungen). 
91 
Za ozemlje dan. hrvaške Istre  pregledno Matijašic, Gospodarstvo, str. 99–144; za dan. slovenski in italijanski del istrske obale Auriemma – Karinja, Tra terra e mare, str. 312–315 (Štivan, Ribiško naselje pri Devinu); 345 (Simonov zaliv  pri Izoli); Vidrih Perko – Župancic, Il popolamento della Slovenia sudoccidentale e dell ’Is­tria  sett entrionale, str. 469–472; Karinja, Anticna pristanišca ob slovenski obali. 
92 
Pregledno Matijašic, Gospodarstvo, str. 145–239; 262–284; 334–352; za dan. slovenski in italijanski del istrske obale Auriemma – Karinja, Tra terra e mare, str. 314–315 (gojišce školjk pri ustju Timava); 348 (ri-bogojnica na obmocju Portoroža); Auriemma, Fish and ships. Za pristanišce in ribogojnico z viškom v 4. in 
5. st., ki delujeta še v 6. st. v Fizinah pri Portorožu  Gaspari, Vidrih Perko, Štrajhar, Lazar, Anticni pristaniški kompleks v Fizinah pri Portorožu . K izrazu garismatia gl. Giardina – Cecconi – Tantillo, Varie, vol. V, str. 290. 
93 
Caillet, L’évergétisme monumental chrétien, str. 284; Cuscito, Le epigrafi musive, str. 148–149; 157–159; Cusci-to, La basilica martiriale, str. 223–224. Splošno o trgovini v Istri  Matijašic, Gospodarstvo, str. 435–450. 
94 
Notitia dignitatum Occ. 11, 67 [baphium Cissense]. Suic, Odabrani radovi, str. 699–707. 
95 
Ravennatis anonymi Cosmographia 4, 30–31 (izd. J. Schnetz, Stuttgart  1990, str. 67–68), s seznamom 13 urbanih naselij. Matijašic, I porti dell’Istria  e della Liburnia, str. 167–172 (vec kot 20 pristanišc vzdolž obale od izliva Raše  do Savudrije); Auriemma, Karinja, Tra terra e mare (severna obala Istre  od Portoroža do Štivana); Koncani Uhac, Auriemma, Archeologia dei paesaggi costieri in Istria ; Auriemma, Fish and ships (pristanišca in gospodarski objekti od Grižnjana do Brionskih otokov). 
96 
Pelagius I papa, Epistulae 52, 15 (izd. P. M. Gassó, C. M. Batlle), str. 138–139: … tempore illo, quo et Hystriam et Uenetias tyranno Totila possidente, Francis etiam cuncta uast antibus.). Pred Belizarjevim zavzetjem Ravene 540 so Franki  zavzeli Kotijske Alpe  in vecji del Venetije , preostanek Retije in dele Norika; Totila je po na­stopu oblasti sklenil s Franki zavezniško pogodbo in jim prepustil ta ozemlja). Procopius, Bell um Gothicum 4 (8) 24, 9–10; 26–27. Prim. Stein, Histoire, str. 525–528. 
obmocju gradeške in maranske lagune, je Kasiodor na podlagi njihovih zakonsko predpisanih obveznosti narocil prevoz blaga iz istrskih pristanišc do skladišc v Ra-veni .97 Na podlagi lastnega poznavanja je opisal deželo in tamkajšnje življenje, ki se je precej razlikovalo od onega v Istri. V uvodu je omenil, da je nekoc prebivalo v njej veliko plemstva (plenae nobilibus), v casu zapisa pa so tamkajšnji prebivalci (mari­timi) živeli dokaj skromno. Njihova po lagunah raztresena bivališca so bila kljub šibki zgradbi (iz upogljivega šibja) dovolj trdna, saj v plitvinah ni bilo visokih valov. Prebivalci lagun so bili zelo vešci obalne plovbe, ki je bila dosti bolj varna od plovbe na odprtem morju. Z ladjami, ki so bile prirejene plovbi po plitvinah, niso pluli le ob nizki obali, kjer so se morali prilagajati ritmu plime in oseke, temvec tudi po rekah in kanalih. Svoja plovila so po potrebi usmerjali tako, da so jih z brega vlekli z vrvmi in jih tako zavarovali pred brodolomi. Prebivalci lagun so »kot vodni ptici« prebi­vali na kopnem in na otokih, ki so spominjali na Kiklade .98 Ceprav so se preživljali z ribolovom in prevozništvom, je bil njihov pravi zaslužek pridobivanje soli, tedaj zelo iskanega blaga med vsemi sloji prebivalstva. Podobno kot je Kasiodor pretiraval pri opisu rodovitnosti in gospodarskih zmogljivosti Istre, je tudi idealiziral družbe-no ureditev prebivalstva beneških lagun: maritimi se odlikujejo po skromnosti in pridnosti, v njihovi družbi ni napetosti, pac pa vlada v njej sloga med bogastvom in revšcino; ker uživajo enako hrano in imajo enako skromna prebivališca, med njimi ni nevošcljivosti.99 Njihovim predstojnikom (tribuni maritimorum) je narocil, naj prevozniki svoje ladje, ki jih imajo »kot domace živali privezane na zidove svojih bivališc«, pripravijo za plovbo in pocakajo na Lavrencijev  poziv, nato pa nemudo-ma izplujejo in brez zamud opravijo svojo nalogo. Porocilo potrjuje izjemen pomen pomorskega prometa za prevoz hrane in drugih velikih tovorov v tisti dobi. Ceprav so bili stroški pomorskega prevoza vzdolž obale severnega Jadrana  kljub majhni razdalji v pozni antiki znatni (15 odstotkov vrednosti tovora),100 so bili v primerjavi s kopenskim prometom bistveno ugodnejši. Pomorski prevoz ali prevoz po plovnih rekah je bil v antiki pravzaprav edini primeren za transport vecjih kolicin blaga. 
Kako je potekala celotna operacija, iz tega kronološko zadnjega Kasiodoro­vega besedila ni znano. Po zakljucku Kasiodorove zbirke Variae ob koncu leta 537 literarni viri o agrarni proizvodnji, prehrani, prometu in trgovini ter težavah s pres-krbo v severovzhodni Italiji  skorajda presahnejo. Vrsta kratkih zapisov s sredine in iz druge polovice 6. st. prinaša samo podatke o posledicah slabih letin, naravnih nesrec in težav s preskrbo, zaradi katerih so obcasno nastopile lakote in umiranje.101 
97 
Cassiodorus , Variae 12, 24 (MGH AA 12, str. 379–380 = CCSL 96, str. 491–492); Giardina, Cecconi, 
Tantillo, Varie, vol. V, str. 108–110; 291–293 (komentar). Gl. Carile, Il bellum Gothicum, str. 179–180; Ug­
geri, Vie di terra e vie d’aqua, str. 68–79 (zlasti 77); Carile, Fedalto, Le origini di Venezia, str. 156–171. Pavan, 
Dall ’Adriatico, str. 96–98; Meyer-Flügel, Das Bild, str. 245–247; Cracco Ruggini, Economia, str. 344–347; 
Giardina, Cecconi, Tantillo, Varie, vol. V, str. 291 (tribuni maritimorum so bili verjetno civilni funkcionarji, 
ki so nadzorovali pristanišca in naselja v laguni; njim nadrejeni dostojanstvenik je bil verjetno comes sacra-
rum largitionum, v cigar kompetencah sta bila nadzor obale in kontrola pristanišc). 98 
Giardina, Cecconi, Tantillo, Varie, vol. V, str. 292. 
99 
Variae 12, 24, 5–6 (MGH AA 12, str. 380). Giardina, Cecconi, Tantillo, Varie, vol. V, str. 292–293. 
100 
Uggeri, La navigazione, str. 343–344. Prim. tudi Crocce Da Villa, Scali ed infrast rutt ure commerciali. 
101 
Ruggini, Economia, str. 476–484 (za obmocje Italije): R. Bratož, La produzione, 152–154 (za obmocje sever-nojadranskih dežel). 
Okrajšave za izdaje virov, revije in leksikalne prirocnike 
CCSL : Corpus Christianorum, Series Latina, Turnhout. CFHB : Corpus Fontium Historiae Byzantinae, Berlin  – New York. 
CI : Codex Iustinianus. Corpus iuris civilis II (izd. P. Krueger), Dublin–Zürich 141967. CSEA : Corpus Scriptorum Ecclesiae Aquileiensis, Aquileia – Roma. CSEL : Corpus Scriptorum Ecclesiasticorum Latinorum, Wien. CSHB : Corpus Scriptorum Historiae Byzantinae, Bonn. CTh : Codex Theodosianus cum Constitutionibus Sirmondianis (izd. Th. Mommsen , P. Kru­
eger), Dublin  – Zürich 41971. FC : Fontes Christiani (Freiburg, Basel, Wien). MGH AA : Monumenta Germaniae Historica. Auctores Antiquissimi, München  1981 (po­
natis prve izdaje, Berlin  1894). 
PCBE 2 : Prosopographie chrétienne du Bas-Empire 2 (Prosopographie de l’Italie chrétienne 313–604), vol. 1–2 (ur. Charles Pietri – Luce Pietri), École française de Rome  1999–2000. PLRE II = The Prosopography of the Later Roman Empire, Vol. II A.D. 395–527 (ur. John 
Robert Martin dale ), Cambridge  1980. PG : Jacques Paul Migne, Patrologia Graeca, Paris . PLRE III : The Prosopography of the Later Roman Empire, Vol. III A.D. 527–641 (ur. John 
Robert Martin dale ), Cambridge  1992. RE : Realencyclopädie der classischen Altt ertumwissenschaft, Stutt gart. SC: Sources Chrétiennes, Paris . 
Viri in literatura Viri 
Agathias Myrinaeus , Historiae (izd. Rudolf Keydell), CFHB 2, Berlin  1967. 
Ambrosius , Epistulae et acta. Tomus III. Epistularum liber decimus. Epistulae extra collectio­nem. Gesta concili Aquileiensis (izd. Michaela Zelzer), CSEL 82/3, Wien  1982. Ammianus Marcellinus, Res gestae. Römische Geschichte, Bd. 1–4 (izd. Wolfgang Seyfarth), 
Berlin  1983. Anonymus Valesianus II (Th eodericiana), v: Ingemar König, Aus der Zeit Th eoderichs des 
Grossen. Einleitung, Übersetzung und Kommentar einer anonymen Quell e, Darmstadt  1997, str. 70–95. Antoninus Placentinus, Itinerarium (izd. P. Geyer), CCSL 175, Turnhout 1965, str. 127– 
150. Cassiodorus  Senator, Variae (izd. Theodor Mommsen), MGH AA 12, München 21981. Cassiodorus, Magnus Aurelius, Variarum libri XII (izd. Ake J. Fridh), CCSL 96, Turnhout 
1973. 
Cassiodorus  Senator (Magnus Aurelius), Selected Variae (izd. S. J. B. Barnish), Liverpool 22006. Cassiodorus: Flavio Magno Aurelio Cassiodoro Senatore, Varie, vol. I, Libri I–II; vol. III, 
Libri VI–VII; vol. IV, Libri VIII–X; vol. V, Libri XI–XII; vol. VI, Bibliografia generale e indici (izd. Giardina, Andrea; Cecconi, Giovanni Alberto; Tantillo, Ignazio), Roma 2015. Descriptio totius mundi et gentium (izd. Jean Rougé), SC 124, Paris 1966 (gl. tudi Expositio). 
Edictum Diocletiani et Collegarum de pretiis rerum venalium (izd. Marta Giacchero), Genova 1974. 
Ennodius, Magnus Felix , Opera (izd. Friedrich Vogel), MGH AA 7, München 21995. Ennodius , Panegyricus dictus Th eoderico (izd. Christian Rohr), Der Th eoderich-Panegyricus des Ennodius, MGH Studien und Texte 12, Hannover  1995. Slovenski prevod: Monika De-želak Trojar, Enodijev panegirik na cast kralju Teoderiku  ali kako retorika piše zgodovino, Keria 10/2, 2008, str. 43–81. 
Eugippius , Vita s. Severini. Življernje svetega Severina (izd. Rajko Bratož), Ljubljana  1982 
(slovenski prevod in komentar). Excerpta Valesiana II: Theodericiana primum ab Henrico Valesio edita, v: Ingemar König (izd.), Aus der Zeit Theoderichs  des Großen. Einleitung, Text, Übersetzung und Kommentar einer anonymen Quelle, Darmstadt  1997. 
Expositio totius mundi et gentium (izd. Jean Rougé), SC 124, Paris 1966 (gl. tudi Descriptio). 
Gregorius Magnus, Registrum epistolarum (izd. Dag Norberg ), CCSL 140–140 A, Turn-hout 1982. Historia Augusta, Tyranni triginta. Histoire Auguste IV/3 (izd. François Paschoud), Paris 
2011. Ioannes Lydus , Liber de ostentis 9c (izd. Curt Wachsmuth), Leipzig  1897. Jordanes , Getica (izd. Theodor Mommsen), MGH AA 5/1, München  1982, str. 53–138. 
Slovenska izdaja: Jordanes, O izvoru in dejanjih Gotov  (izd. Žiga Šmit), Ljubljana  2006. 
Johannes von Ephesos , Kirchengeschichte (izd. K. Ahrens, G. Krüger), Leipzig  1899 (prevod iz sirskega jezika). Kedrenos/Georgius Cedrenus, Synopsis historion / Historiarum compendium, PG 121, str. 
24–1165. 
Le Liber pontificalis. Texte, introduction et commentaire par Louis Marie Olivier Duches­ne, vol. I, Paris  1955. Marcellinus Comes , Chronicon (izd. Th eodor Mommsen), Chronica minora II, MGH AA 
11, str. 37–108. Martialis , Epigrammata (izd. H. J. Izaac), Paris  1930. Michael Syrus: Chronique de Michel le Syrien patriarche jacobite d’Antioche (izd. Jean Bapti­
ste Chabot), Vol. II, Paris  1901. 
Notitia dignitatum Occ: Notitia dignitatum omnium, tam civilium quam militarium, in parti-bus Occidentis (izd. Otto Seeck), Berlin  1876, str. 103–225. Novell ae Iustiniani. Corpus Iuris civilis III (izd. Rudolf Schoell, Wilhelm Kroll), Berlin 
71959. Panegyrici Latini : In Praise of Later Roman Emperors. The Panegyrici Latini, with the Latin 
Text of R. A. B. Mynors, (izd. C. E.V. Nixon  – Barbara Saylor Rodgers), Berkeley  – Los Angeles  – Oxford 1994. Paulus Diaconus, Historia Romana (izd. Hans Droysen), MGH AA 2, München 21981, str. 
183–224. 
Pelagius I. papa, Epistulae quae supersunt (556–561) (izd. P. M. Gassó  – C. M. Batlle), Montserrat  (Barcelona ) 1956. Plinius , Naturalis historia (izd. Gerhard Winkler  – Roderig König ), München  – Zürich 
1988. 
Prokopios , Bell um Vandalicum; Bell um Gothicum; Historia arcana (izd. H. B. Dewing): Pro-copius II: The Vandalic War, London  1968; Procopius III–V: The Gothic War, London 1962; Procopius VI: Th e Anecdota, London 1969. 
Ravennatis Anonymi Cosmographia et Guidonis Geographia (izd. Joseph Schnetz), Itinera­ria Romana II, Stutt gart 1990. Regula Benedicti: S. Benedett o, La regola (izd. Anselmo Lentini), Montecassino 1980. Romanos Melodos , Hymnes (izd. J. Grosdidier de Matos), SC 283, Paris  1981. 
Th eophanes Confessor, Chronographia (izd. Carolus de Boor), vol. I–II, Leipzig  1883–1885. Vegetius (Publius Flavius Vegetius Renatus), Epitoma rei militaris / Abriß des Militärwesens (izd. Friedhhelm L. Müller), Stutt gart 1997. 
Zosimus , Historia nea – Histoire nouvelle (izd. François Paschoud), Tome III, 1re partie (Li-vre 5), Paris  1986. 
Literatura 
Amici, Angela: Nota in merito ad un presunto secondo assalto di Ataulfo contro Roma nel 
411. Incontri di popoli e culture tra V e IX secolo. Atti delle V giornate di studio sull ’etŕ romano-
-barbarica (ur. M. Rotili). Napoli: Arte Tipografica, 1998, str. 128–138. Amory, Patrick: People and identity in Ostrogothic Italy  489–554. Cambridge : Cambridge University Press, 1997. 
La civiltŕ del pane. Storia, techniche e simboli dal Mediterr aneo all ’Atlantico. Atti del convegno internazionale di studio, (Brescia, dicembre 2014). (ur. Gabriele Archetti ). Spoleto : Centro Italiano di Studi sull’Alto Medioevo, 2015. 
Arjava, Antt i: The Mystery Cloud of 536 CE in the Mediterranean  Sources. Dumbarton  
Oaks Papers 59, 2005, str. 73–94. Auriemma, Rita: Fish and ships: la filiera del pesce nell’Alto Adriatico  in etŕ romana. An-tichitŕ Altoadriatiche 84, 2016, str. 475–497. 
Auriemma, Rita, Snježana Karinja: Tra terra e mare. La fascia costiera alto adriatica in etŕ 
romana. Quaderni Giuliani di Storia 30, 2009, str. 307–352. Ausbüttel, Frank M: Die Verwaltung des Römischen Kaiserreiches. Von der Herr schaft des Au­gustus bis zum Niedergang des Weströmischen Reiches. Darmstadt: Wissenschaft liche Buch­gesellschaft , 1998. 
Ausbüttel, Frank M: Theoderich der Große. Darmstadt: Wissenschaft liche Buchgesel­
lschaft , 2003. Ausbüttel, Frank M: Magnus Felix Ennodius, Die beiden Heiligenviten. Darmstadt: Wis-senschaft liche Buchgesellschaft , 2016. 
Baillie, Michael G. L.: Dendrochronology raises questions about the nature of the AD 536 
dust-veil event. Th e Holocene 4, 2, 1994, str. 212–217. Barnish, S. J. B.: Selected Variae of Magnus Aurelius Cassiodorus Senator. Translated with introduction and notes. Liverpool: Liverpool University Press, 22006. 
Ländliche Besiedlung und Landwirtschaft in den Rhein  – Donau  – Provinzen des Römischen Reiches Passauer Universitätsschrift en zur Archäologie 2 (ur. Helmut Bender, Hartmut Wolff) Espelkamp: M.L. Leidorf, 1994. 
Biscardi, Antonio: Il porto di Aquileia  ed i noli maritimi nel calmiere dioclezianeo. Anti-
chitŕ Altoadriatiche 29, 1987, str. 169–181. Bratož, Rajko: Evgipij , Življenje svetega Severina. Ljubljana: Filozofska fakulteta; Znanstveni inštitut, 1982. 
Bratož, Rajko: Soca  in prehodi cez reko v antiki. Goriški letnik 27, 2000, str. 27–50. Bratož, Rajko: Gotsko zavzetje Rima  410. Pomen dogodka za zgodovino poznega rimske­
ga cesarstva in za razvoj Zahodnih Gotov. Studia historica Slovenica 11, 2011, št. 2–3, str. 829–866. Bratož, Rajko: Med Italijo  in Ilirikom. Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki. 
Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani , Slovenska aka-
demija znanosti in umetnosti – Zbirka Zgodovinskega casopisa, 2014. Bratož, Rajko: La produzione e il consumo di alimenti nella provincia della Venetia  et Hi-stria  al tempo dei Goti  orientali. Antichitŕ altoadriatiche 84, 2016, str. 131–158. 
Buonopane, Alfredo: I cereali nel mondo romano. Le fonti lett erarie. La civiltŕ del pane. Storia, tecniche e simboli dal Mediterr aneo all ’Atlantico. Centro studi longobardi. Ricerche 1 (izd. Gabriele Archett i ). Milano, Spoleto: Centro Italiano di Studi sull’Alto Medioevo, str. 67–82. 
Caillet, Jean-Pierre : L’évergétisme monumental chrétien en Italie et ŕ ses marges. Collection de 
l’École française de Rome  175. Rome : École française de Rome  1993. Carile, Antonio: Il Bellum Gothicum dall’Isonzo  a Ravenna. Antichitŕ Altoadriatiche 13, 1978, str. 147–193. 
Carile, Antonio, Giorgio Fedalto: Le origini di Venezia.  Bologna: Patron editore, 1978. 
Croce Da Villa, Pierangela: Scali ed infrastrutture commerciali dell’entroterra nel Veneto orientale. Antichitŕ Altoadriatiche 46, 2001, str. 277–294. Croke, Brian: The Chronicle of Marcellinus. A Translation and Commentary. Byzantina Aus­
traliensia 7. Sidney: Australian Association for Byzantine Studies, 1995. 
Cuscito, Giuseppe : Le epigrafi  musive della basilica martiriale di Trieste. Aquileia Nostra 44, 1973, str. 127–166. Cuscito, Giuseppe: La basilica martiriale di Trieste. Le voci autentiche della Sancta ecclesia 
Tergestina. Antichitŕ Altoadriatiche 60, 2005, str. 215–238. 
Deželak Trojar, Monika: Enodijev Panegirik na cast kralju Teoderiku  ali kako retorika piše zgodovino. Keria 10/2, 2008, str. 43–81. Dobreva, Diana , Anna Riccato: Cibi e ceramiche nei Fondi Cossar ad Aquileia. Antichitŕ 
Altoadriatiche 84, 2016, str. 433–454. Ensslin, Wilhelm: Theoderich der Grosse. München : F. Bruckmann , 1947. Ewig, Eugen : Die Merowinger und das Frankenreich. Stuttgart: Verlag W. Kohlhammer, 
62012. Fon, Miloš: Bizantinci na severnem Jadranu in v jugovzhodnem alpskem prostoru od 6. do 8. 
stoletja: [doktorska disertacija]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani , Filozofska fakulteta, Od­delek za zgodovino, 2015. Gaspari, Andrej , Verena Vidrih Perko, Metka Štrajhar, Irena Lazar : Anticni pristaniški 
kompleks v Fizinah pri Portorožu  – zašcitne raziskave leta 1998. Arheološki vestnik 58, 
2007, str. 167–218. Gassner, Verena, Sonja Jilek, Sabine Ladstätt er : Am Rande des Reiches. Die Römer  in Öster­reich. Wien : Ueberreuter, 2002. 
Giacchero, Marta  (izd.): Edictum Diocletiani et Collegarum de pretiis rerum venalium in in-tegrum fere restitutum e Latinis Graecisque fragmentis, vol. I–II. Genova: Istituto di Storia Antica e Scienze Ausiliarie, 1974. 
Giardina, Andrea: Cassiodoro politico. Roma: »L’Erma« di Bretschneider, 2006. 
Giardina, Andrea, Giovanni Alberto Cecconi, Ignazio Tantillo  (izd.): Flavio Magno Aure­
lio Cassiodoro Senatore, Varie, vol. II, Libri III–V. Roma: »L’Erma« di Bretschneider, 2014. Giardina, Andrea, Giovanni Alberto Cecconi, Ignazio Tantillo  (izd.): Flavio Magno Au­relio Cassiodoro Senatore, Varie, vol. I, Libri I–II; vol. III, Libri VI–VII; vol. IV, Libri VIII–X; vol. V, Libri XI–XII; vol. VI, Bibliografia generale e indici. Roma: »L’Erma« di Bretschneider, 2015. 
Goff art, Walter: Rome’s Fall and aft er. London  – Ronceverte: The Hambledon Press, 1989. 
Goltz, Andreas : Barbar – König – Tyrann. Das Bild Theoderichs des Großen in der Überliefe-rung des 5. bis 9. Jahrhunderts. Berlin , New York: Walter de Gruyter  2008. Gracanin, Hrvoje : Late antique Dalmatia  and Pannonia  in Cassiodors’ Variae. Millenium 
13, 2016, str. 211–273. 
Groh, Stefan , Helga Sedlmayer : Die Grabungen in der römischen villa marittima von San Simone / Simonov zaliv  bei Isola/Izola , Slovenien. Annales 18, 2008, str. 385–396. The Years withouth Summer. Tracing AD 536 and its aft ermath (ur. Joel D. Gunn). Oxford: 
Archaeopress – Publishers of British Archaeological Reports, 2000. 
Hardt, Matt hias: Gold und Herr schaft. Die Schäze europäischer Könige und Fürsten im ersten Jahrtausend. Berlin: Akademie Verlag, 2004. Hartmann, Ludo Moritz: Geschichte Italiens in Mitt elalter. I. Bd. Das italienische Königreich. 
Gotha: G. H. Wiegand, 1897. 
Jones, Arnold Hugh Martin: The Later Roman Empire 284–602. A social, economic and ad­ministrative survey. Oxford: Basil Blackwell  1973. Karinja, Snježana: Anticna pristanišca ob slovenski obali. Podvodni arheološki park v Si-
monovem zalivu v Izoli  – idejni nacrt muzeološkega koncepta. Kultura na narodnostno mešanem ozemlju slovenske Istre  (ur. Sonja Ana Hoyer). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filo­zofske fakultete, 2002, str. 259–276. 
Koder, Johannes: Climatic Change in the fifth and sixth centuries. The Sixth Century. End oder Beginning (ur. Pauline Allen , Elisabeth Jeffrey). Brisbane : Australian Association for Byzantine Studies – Byzantina Australiensia 10, 1996, str. 270–285. 
Koncani Uhac, Ida , Rita Auriemma: Archeologia dei paesaggi costieri in Istria: il porto romano di Salvore/Savudrija. Note preliminari. Atti e Memorie della Societŕ Istriana di Ar-cheologia e Storia patria 114, 2014. str. 141–161. 
König, Ingemar: Aus der Zeit Theoderichs  des Grossen. Einleitung, Übersetzung und Kommen-
tar einer anonymen Quelle. Darmstadt: Wissenschaft liche Buchgesellschaft , 1997. Kopáckova, Jana: Production of wine and olive oil in Roman Histria  and Dalmatia. Studia Hercynia 18, 2014, str. 75–88. 
Leppin, Hartmut: Justinian. Das christliche Experiment. Stutt gart: Klett -Cott a, 2011. 
Liebeschuetz, John Hugo Wolfgang Gideon : Ambrose of Milan. Political Letters and Speeches. Liverpool: Liverpool University Press, 2005. Lizzi Testa, Rita: Th e Bishop Vir Venerabilis: Fiscal Privileges and Status Definition in Late 
Antiquity. Papers Presented at the Thirteenth International Conference on Patristic StudiesHeld in Oxford 1999 (ur. M. F. Wiles , E. Yarnold), Studia Patristica Series, Texte und Un­tersuchungen der altchristlichen Literatur. Berlin  2001, str. 125–142. 
The Cambridge  Companion to the Age of Justinian  (ur. Michael Maas). Cambridge: Th e 
Cambridge University Press, 2005. Maier, Gideon: Amtsträger und Herrscher in der Romania Gothica. Vergleichende Untersu­chungen zu den Institutionen der ostgermanischen Völkerwanderungsreiche, Historia Ein­zelschriften 181. Stuttgart: Franz Steiner  Verlag, 2005. 
Matijašic, Robert: Kasiodorova  pisma kao izvor za poznavanje kasnoanticke povijesti Istre 
(Cass. Var. XII, 22, 23, 24). Zgodovinski casopis 42, 1988, str. 363–371. Matijašic, Robert, Gospodarstvo anticke Istre. Arheološki ostaci kao izvori za poznavanje društveno-gospodarskih odnosa u Istri  u antici (I. st. pr. Kr. – III. st. posl. Kr.. Pula: Zavicajna naklada »Žakan Juri«, 1998. 
Matijašic, Robert: La produzione agricola in Istria  nel VI–VII secolo, Acta XIII congressus internationalis archaeologiae christianae, Pars II. – Radovi XIII. medunarodnog kongresa za starokršcansku arheologiju, Dio II. (ur. Nenad Cambi  – Emilio Marin). Cittŕ del Vatica-no : Pontificio Istituto di Archeologia Cristiana; Split: Arheološki muzej Split, 1998, str. 1107–1120. 
Matijašic, Robert: I porti dell’Istria  e della Liburnia. Antichitŕ Altoadriatiche 46, 2001, str. 
161–174. Matijašic, Robert: Societŕ e commercio nell’Istria  e i rapporti con il Mediterraneo  nella tarda antichitŕ. Il cristianesimo in Istria  fra tarda antichitŕ e Alto medioevo. Novitŕ e riflessi­oni (ur. Emilio Marin , Danilo Mazzoleni). Cittŕ del Vaticano: Pontificio Istituto di Arche­ologia Cristiana, 2009, str. 47–69. 
Meier, Mischa: Das andere Zeitalter Justinians. Kontingenzerfahrung und Kontingenzbewäl­tigung im 6. Jahrhundert n. Chr., Hypomnemata 147, Göttingen : Vandenhoeck & Ruprecht, 22004. 
Meyer-Flügel, Beat: Das Bild der ostgotisch-römischen Gesellschaft  bei Cassiodor. Leben und Ethik von Römern und Germanen  in Italien  nach dem Ende des Weströmischen Reiches. Bern; Frankfurt am Main; New York; Paris; Wien : Peter Lang, 1992. 
Mileusnic, Zrinka, Marko Frelih: Hiša Manzioli v Izoli. Koper : Založba Annales, 2011. 
Mommsen, Th eodor: Ostgothische Studien.V: Gesammelte Schrift en Bd. 6. Historische Schrif-ten Bd. 3., Berlin: Weidmannsche Verlagsbuchhandlung, 1910, str. 362–486. Moorhead, John: Theoderic  in Italy, Oxford: Clarendon Press, 1997. Novak, Andrej: L’Istria nella prima etŕ bizantina. Rovigno: Centro di ricerche storiche – 
Rovigno, Collana degli atti, N. 27, 2007. Pavan, Massimiliano: Dall’Adriatico al Danubio. Padova: Editoriale Programma, 1991. Pferschy, Bettina: Cassiodors  Variae. Individuelle Ausgestaltung eines spätrömischen Ur-
kunden-formulars. Archiv für Diplomatik 32, 1986, str. 1–127. 
Rougé, Jean: Commentaire, v Expositio totius mundi et gentium, SC 124, Paris  1966, str. 215–342. Rubin, Berthold: Prokopios von Kaisareia,  RE 23, 1, Stuttgart 1957, str. 252–599. Ruggini, Lellia: Vicende rurali dell’Italia antica dall’etŕ tetrarchica ai Longobardi . Rivista 
storica italiana 76, 1964, str. 261–286. Ruggini, Lellia: Economia e societŕ nell’«Italia annonaria». Rapporti fra agricoltura e com-
mercio dal IV al VI secolo d.C. Ristampa anastatica con nuova Introduzione, aggiornamenti bibliografi ci, err ata corr ige e rett ifiche. Bari: Edipuglia, 1995. Soraci, Rosario: Aspetti di storia economica italiana nell’etŕ di Cassiodoro. Catania: Casa 
editrice Muglia, 1974. 
Sotinel, Claire : L’utilisation des ports dans l’arc adriatique ŕ l’époque tardive (IVe – VIe sičcles). Antichitŕ Altoadriatiche 46, 2001, str. 55–71. Stein, Ernest: Histoire du Bas-Empire II, Paris: D. de Brouwer, 1949. Stokin, Marko, Katharina Zanier : Simonov zaliv  / San Simone, Vestnik 23: Zavod za varstvo 
kulturne dedišcine Slovenije  – Istituto per la tutela dei beni culturali della Slovenia, 2011. 
Suic, Mate: Odabrani radovi iz stare povijesti Hrvatske. Opera selecta. Zadar : Arheološki mu-zej Zadar, 1996. 
Šašel, Jaroslav: Opera selecta, Situla 30. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1992. Škegro, Ante: Gospodarstvo rimske provincije Dalmacije . Zagreb: Sveucilište u Zagrebu. Hr-vatski studiji – Studia Croatica, Biblioteca »Povijest«, Sv. 2, 1999. 
Tassaux, Francis: Production et diffusion des amphores ŕ huile istriennes. Antichitŕ Alto-
adriatiche 46, 2001, str. 501–543. Uggeri, Giovanni: Vie di terra e vie d’acqua tra Aquileia  e Ravenna  in etŕ romana. Antichi­tŕ Altoadriatiche 13, 1978, str. 45–79. 
Uggeri, Giovanni: La navigazione interna della Cisalpina  in etŕ romana. Antichitŕ Altoa­
driatiche 29, 1987, str. 305–354. Vedaldi Iasbez, Vanna: La Venetia  orientale e l’Histria. Le fonti letterarie greche e latine fino alla caduta dell’Impero Romano d’Occidente, Studi e Ricerche sulla Gallia Cisalpina  5, Roma: Edizioni Quasar, 1994. 
Vidrih Perko, Verena, Mira Pavletic: Report on ceramics from Brijuni, Rei Cretariae Ro­
manae Fautorum acta 36, 2000, str. 263–269. Vidrih Perko, Verena, Matej Župancic: Il popolamento della Slovenia  sudoccidentale e dell’Istria  settentrionale nel periodo tardoromano e nell’alto medio evo alla luce delle ce­ramiche di importazione, Histria  antiqua 11, 2003, str. 457–476. 
Wiemer, Hans-Ulrich : Die Goten  in Italien. Wandlungen und Zerfall einer Gewaltge­
meinschaft , Historische Zeitschrift 296, 2013, str. 593–628. Wolff, Hartmut: Die Frage der Besiedlung Sloweniens  im Lichte des Anonymus von Ravenna , in Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo – Slowenien und die Na-chbarländer zwischen Antike und karolingischer Epoche (ur. Rajko Bratož), Ljubljana: Narod­ni muzej Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2000, str. 97–106. 
Wolfram, Herwig : Geschichte der Goten. Von den Anfängen bis zur Mitte des 6. Jh. Entwurf 
einer historischen Ethnographie. München : Verlag C.H. Beck, 31990. Zanon, Giorgia: Pane e cereali nella normativa tardo antica. La civiltŕ del pane. Storia, tec-niche e simboli dal Mediterr aneo all ’Atlantico. Centro studi longobardi. Ricerche 1 (ur. Gab­riele Archett i ). Milano – Spoleto: Centro Italiano di Studi sull’Alto Medioevo, 2015, str. 625–634. 
Žerjal, Tina: Školarice  near Koper : some late Roman contexts in the northern Adria­tic . LRCW 3: Late Roman coarse wares, cooking wares and amphorae in the Mediterr anean: archaeology and archaeometry: comparison between western and eastern Mediterr anean  (ur. Menchelli, Simonetta). British Archaeological Reports, International Series, 2185, 1– 2. Oxford: Archaeopress – Publishers of British Archaeological Reports, 2010, str. 703–710. 
Žerjal, Tina: Ceramic production in northern Istria and villa rustica at Školarice  near Ko-per  (Slovenija ). Roman ceramics and glas manufactures: production and trade in the Adriatic region. Proceedings of the 1st International Archaeological Colloquium, Crikvenica, 2011, str. 139–146. 
Povzetek: Pridelava zadostnih kolicin hrane je za državo vzhodnih Gotov, ki ni vkljuce­vala v svoj okvir dežel z velikimi presežki v kmetijski proizvodnji, pomenila eno najtežjih nalog. Težave pri preskrbi s hrano so prišle do izraza že ob selitvi Gotov  z vzhodnega Bal­kana v Italijo, kasneje pa so se pokazale pri preskrbi vojske in prebivalstva provinc, ko so nastopile slabe letine. Kasiodorova  zbirka Variae osvetljuje vec takih primerov. Provinca Venetia  et Histria  je v letih 510–511 s presežki hrane oskrbovala druge dele Italije  in gotsko vojsko v Galiji. Leta 523 je bila – obenem z Ligurijo  – postavljena pred preizkušnjo ob pre­hodu zavezniške vojske Gepidov  iz vzhodne Panonije  v Galijo. V drugem letu vojne proti Bizancu  (536) je vprašanje prehrane poleg vojnih pustošenj zaostrila atmosferska motnja, ki je iznicila pridelek ter povzrocila hudo lakoto v srednji in severni Italiji. Kronološko zadnja pisma (537–538) dajejo vpogled v razmere v tedaj razdeljenih provincah Histriji  in Venetiji. Kasiodorov prikaz je pristranski: Avtor je s hvalnico Istri  želel doseci, da bi se nje­ni prebivalci sprijaznili s povecano obremenitvijo pri oddaji hrane; podobno je prebivalce obalne Venetije s hvalnico njihovi družbeni ureditvi, disciplini, skromnosti in delavnosti skušal pripraviti do tega, da bi vestno opravili zahteven prevoz hrane iz Istre  v prestolnico. 
Summary: Production of sufficient amounts of food represented for the Ostrogothic state, which did not include lands with considerable surpluses in agricultural production, one of the most challenging tasks. Difficulties in food supply were noticeable already during the Gothic  migration from the eastern Balkans  to Italy  and manifested themselves later on in the provision of the army and provinces as poor harvests set in. Cassiodorus ’ collection Variae highlights several such cases. In the years 510–511 the province Venetia  et Histria supplied with surpluses of food other parts of Italy  and the Gothic army in Gallia. In 523 the province was – concurrently with Liguria  – put to a test when the allied Gepid army passed from Pannonia to Gallia. In the second year of the war against Byzantium (536), the question of nourishment was aggregated by military devastations but also by the atmospheric disturbance that nullifi ed the harvest, causing severe famine in central and northern Italy. Chronologically last letters (537–538) provide insight into the circumstan­ces of the then divided provinces of Histria and Venetia. Cassiodorus ’ presentation is par­tial: the author’s praise of Istria  was aimed at its inhabitants who were to come to terms with the increased burden of delivery of food; similarly, by praising their social order, di­scipline, modesty and diligence, he wanted to induce inhabitants of coastal Venetia  to per­form conscientiously the demanding transport of food from Istria  to the capital. 
Sacramentum fi delitatis in integracija v Frankovsko cesarstvo 
PETER ŠTIH 
Izvlecek: Clanek osvetljuje prisego zvestobe (sacramentum fidelitatis) kot eno od orodij integracije v Frankovsko cesarstvo. Karel Veliki je 789 prvic in 802 še drugic zahteval prisego zvestobe od vseh svojih podložnikov. S prisego, za katere polaga­nje so bili zadolženi njegovi odposlanci in lokalni grofj e in ki je zajela tudi prostor vzhodno od Bavarske  in Furlanije, so vsi odrasli svobodni moški njegovega cesarstva postali njegovi fi deles in s tem clani na prisegi temeljece skupnosti. Na takšen nacin se je zacela oblikovati nova politicna identiteta in nov obcutek skupne pripadnosti, ki je bil neodvisen od etnicnih, jezikovnih, socialnih in drugih razlik. 
Kljucne besede: sacramentum fidelitatis, integracija, Frankovsko cesarstvo 
Sacramentum fi delitatis and the Integration into the Frankish Empire 
Abstract: The article highlights the oath of fi delity (sacramentum fidelitatis) as one of the tools of integration into the Frankish Empire. In 789 and once again in 802, Charlemagne demanded that all his subjects take an oath of fidelity. By taking the oath, which was the responsibility of his emissaries and local counts and that en­compassed also the area east of Bavaria  and Friuli, all free adult men in his empire became his fi deles and thus members of an oath-based community. A new political identity and a new sense of belonging that was independent of ethnic, linguistic, social and other differences started to emerge. 
Key words: sacramentum fidelitatis, integration, Frankish Empire 
Uvodno 
I
nterpretacija zgodnjesrednjeveške zgodovine v koordinatah nacionalnih zgodo­vinskih narativov je v modernem zgodovinopisju doživela upraviceno kritiko in že nekaj casa ni vec niti adekvatna niti aktualna. Toda nacionalni pogledi na staro zgodovino zaradi svojega legitimacijskega pomena za nacionalne ideologije trdovratno vztrajajo in so še vedno celo dominantni: imajo tisto izrazito vlogo, ki jo oznacujemo s pojmom Meistererzählung oz. master narr ative. V slovenskem zgodovinskem narativu te vrste se je s frankovsko osvojitvijo severnojadranskega, vzhodnalpskega in zahodnopanonskega prostora za tamkajšnje Slovane, ki so obicajno razumljeni že kar kot Slovenci , zgodil epohalen, vendar v svojem bistvu izrazito negativen premik, ki je dolgorocno opredelil njihovo zgodovino. Uspehi Pipina , Karla Velikega  in njegovih naslednikov naj bi tako pomenili konec zlatega obdobja slovenske zgodovine, ki ga simbolizira Karantanija , s katero so povezali pojme, kot so (prva) lastna država, svoboda, demokracija, ki seveda spadajo v diskurz in železni repertoar vsake nacionalne ideje in vsakega nacionalnega gibanja. Z vkljucitvijo Karantanije  v sprva agilulfinško in nato karolinško Bavarsko,  z odpravo njenih knezov in uvedbo grofovske uprave ter s postopnim uvajanjem zemljiških gospostev naj bi se Slovencem  zgodila politicna in družbena katastrofa, ki naj bi povzrocila, da so bili tisocletje dolgo »narod hlapcev« pod tujimi gospodarji.1 Po besedah enega od »klasikov« slovenskega zgodovinopisja po drugi svetovni vojni je to pomenilo, da je »slovenska družba izgubila vladajoci družbeni razred, ki so ga zamenjali tuji gospodarji. […] Slovenci so omejeni poslej le na nižje družbene sloje«.2 S tem se je, po besedah drugega, ki ni nic manj (so) oblikoval zgodovinsko samopodobo Slovencev, zacela »denacionalizacija slovenske zemlje od nemške strani« oziroma »veliko raznarodovanje«, ki naj bi bilo povezano s tem, da je »bavarsko-frankovski fevdalni red […] zanesel med Slovence mogocen val nesvobode. Mnogi, ki se novim oblastnikom politicno ali versko niso pokorili, so izgubili svobodo«.3 
Slika, ki jo ponuja takšna razlaga zgodovine, je izrazito crno-bela in izkljucu­joca hkrati. Novi oblastniki in novi režim naj bi staroselsko prebivalstvo drugacne­ga jezika in tudi drugacnega nacina življenja povsem marginalizirala, ga izkljucila iz vsakršne participacije pri oblasti, moci in odlocanju, mu onemogocila kakršnokoli gospodarsko ali družbeno prosperiteto, ki bi mu odpirala vrata v družbeno odlo-cujoce skupine in ga degradirala na nivo podrejenega, celo nesvobodnega prebival­stva brez kakršnih koli pravic in moci. Stratifikacija zgodnjesrednjeveške družbe je bila po teh predstavah v obravnavanem prostoru od karolinškega obdobja nap-rej poudarjeno etnicno determinirana: družbeno elito in vrhnje sloje naj bi tako predstavljali le »Nemci«, medtem, ko naj bi bili »Slovenci« obsojeni na hlapcevstvo in podložništvo.4 
Pravzaprav je ta predstava že precej stara in tudi ni omejena samo na alpske Slovane : nazaj seže vsaj do Herderjevih  romanticnih predstav o »zatiralskih voj­
1 
Gl. Štih, Miti in stereotipi. 
2 
Grafenauer, Zgodovina 2, str. 135. 
3 
Kos, Zgodovina, str. 103, 140 sl. 
4 
Gl. Štih, Slovenske predstave. 
nah« Karla Velikega in o Frankih , ki da so obravnavali »marljivo, s poljedelstvom in trgovino se ukvarjajoce [slovansko] ljudstvo kot hlapce«.5 Na ozadju te dolge tradi­cije in na podlagi tez Jana Peiskerja  je to sliko v slovenskem primeru najbolj zaostril Ljudmil Hauptmann  s svojo »hlapcevsko teorijo«, ki je sploh menil, da je bilo hlap-cevstvo v zgodovini vedno – in ne samo pod »Nemci« – normalen družbeni položaj Slovencev, ki da so bili, kot se je plasticno izrazil, nakovalo, po katerem so udrihali najprej Avari , nato Hrvati  [ki jih je enacil s kosezi, op. P. Š.] in koncno še Nemci.6 Kritika pravzaprav ni imela težkega dela spodmakniti temelje »hlapcevske teorije«, saj je bilo mogoce najti v zgodnje in visokosrednjeveških virih dovolj podatkov, ki so pricali o obstoju svobodnih Slovanov, s cimer se je glavna Hauptmannova  teza podrla sama od sebe. Toda v omiljeni obliki je predstava o družbi dveh polov, v ka­teri je vrhnje sloje tvorila ena, nižje pa druga etnicna skupina, živela naprej. 
Michael Mitterauer  je bil prvi, ki je pred vec kot pol stoletja pokazal, da si družbe v vzhodnoalpskem prostoru po njegovi vkljucitvi v Frankovsko kraljestvo ni mogoce predstavljati v takšni poenostavljeni obliki in da je bilo v nasprotju s tradicionalnimi predstavami staro slovansko plemstvo – seveda pokristjanjeno – s porokami in na drugacne nacine vsaj deloma integrirano v krog nove družbene elite in ne iz njega izkljuceno.7 Kasnejše raziskave so njegove ugotovitve še dopol­nile in razširile.8 Med integracijskimi procesi in z njimi zvezanim prilagajanjem in uglaševanjem kolektivnih in individualnih praks novi družbeni stvarnosti, ki jih je mogoce zaznati na najrazlicnejših podrocjih od sprememb na gentilnem, pravnem in institucionalnem podrocju pa do prevzemanja bavarsko-frankovskih in kršcan­skih imen s strani slovanskih domacinov, je še posebej pomembna vloga pripadla kršcanstvu in Cerkvi. Sprejem kršcanskega Boga za pogane namrec ni pomenil le verske spreobrnitve, ampak obenem tudi prevzem vsem kristjanom skupnih etic­nih in moralnih standardov, kulturnih vzorcev in vedenjskih norm, kar jih je vse povezovalo s sicer gentilno in jezikovno drugacnimi »sodržavljani« Frankovskega cesarstva. Nove raziskave so tako povsem evidentno pokazale, da takratnih zgodo­vinskih procesov ni mogoce niti opisati niti razumeti samo s pojmi, kot so izkljuce­vanje, podrejenost, degradacija, ampak, da je šlo za precej bolj kompleksne družbene procese, v katerih so pomembno mesto imele tudi integracija, akulturacija, akomo­dacija ipd. 
Med ukrepi, ki so jih sprejeli na frankovskem dvoru in so imeli integrativne ucinke, je bila tudi prisega zvestobe kralju oziroma cesarju, na katero želim opozo­riti v nadaljevanju. 
5 
Herder, Ideen zur Philosophie der Geschichte, str. 434. 
6 
Štih, Ljudmil Hauptmann , str. 159. 
7 
Mitterauer, Slawischer und bayrischer Adel. 
8 
Sam sem v zadnjih letih namenil vec razprav razlicnim oblikam integracije v karolinško obcestvo v se­vernojadranskem, vzhodnoalpskem in zahodnopanonskem prostoru. Gl. Štih, Integracija Karantancev; isti, O prvih prejemnikih; isti, Ko je Cerkev zacela govoriti slovansko; isti, Konfrontacija, akulturacija in integracija; isti, Integration on the Fringes; isti, Religiöse Wende. 
Splošno 
Evropa je konec 8. stoletja doživela vojaško-politicno ekspanzijo, ki ji ni bila prica že od casov Rimskega cesarstva. V približno treh desetletjih so uspeli Franki pod Karlom Velikim  pokoriti svoji oblasti langobardsko Italijo, bizantinsko Istro, Sase  in Bavarce  kot tudi slovanska ljudstva Germanije  ter uniciti srednjeevropski avarski kaganat. Z zmago nad Avari  se je oblast prvega postanticnega cesarja na Zahodu z vzhodne meje Italije  premaknila na Donavo v Panoniji in pod frankovsko kontrolo je prišel ogromen prostor, segajoc od Sudetov na severu do dalmatinskega zaledja na jugu. Pri tem so bile vojaške osvojitve nemara še najlažji del posla. Veli­ko težje je bilo konsolidirati frankovsko oblast na osvojenih ozemljih. To je med drugim pomenilo zatreti upore in premagati odpore, stabilizirati politicne razmere, zagotoviti si lojalnost starih politicnih elit ali pa vzpostaviti nove, uveljaviti fran­kovske pravne in družbene norme, preseci bariere, ki so locevale razlicne skupine prebivalstva, kar je bilo vse povezano z velikimi družbenimi spremembami, kot tudi poiskati nacine, ki bodo omogocili vkljuciti in izkoristiti pridobljene cloveške in materialne resurse. Drugace povedano: kar je osvojil frankovski mec, je bilo pot-rebno integrirati v Frankovsko cesarstvo, sredstva in orodja, ki so bila za to pocetje na razpolago, pa so bila precej omejena. 
Integracija je pravzaprav pojem iz slovarja modernega jezika in beseda, ki je danes zelo aktualna v razlicnih družbenih in politicnih diskurzih, je lahko razum­ljena zelo razlicno. Tu je z integracijo mišljen proces vkljucevanja dolocene družbe­ne skupnosti in njenih posameznikov v drugo, pri cemer ima integracija znacaj zbir­nega pojma, znotraj katerega potekajo procesi, kot so akulturacija, akomodacija in transformacija posameznih družbenih praks. Praviloma je integracija daljši, lahko bi celo rekli nikoli zakljucen proces in njena uspešnost je v veliki meri odvisna že od izhodišcnega stanja, ki je zopet lahko zelo razlicno in zahteva temu odgovarjajoce razlicne pristope in korake. Integracija sama po sebi je torej situacijsko pogojena in se razlikuje od primera do primera. 
Tako je npr. povsem jasno, da je bila integracija bizantinske Istre v Frankovsko cesarstvo  nekaj povsem drugega kot vkljucitev ljudi z ozemlja avarskega kaganata. Istra je bila pokrajina z mocno anticno-rimsko tradicijo, urbano, administrativno, davcno in cerkveno kontinuiteto ter razvitim gospodarstvom. V njej je živelo prebi­valstvo romanskega jezika in kršcanske vere, odlocilno moc pa so imele stare doma-ce elite, v katerih rokah je bila mestna avtonomija. Ob prihodu polotoka pod Fran-ke  okrog leta 790 je Karel Veliki  zgolj zasedel položaj, ki ga je pred tem imel cesar v Konstantinoplu. Isto velja za frankovskega duksa, ki je na celu province zamenjal bizantinskega magistra militum. Vse ostalo je bolj ali manj ostalo pri starem. Velike spremembe, ki so v Istri  takoj na zacetku frankovske oblasti povzrocile politicne, socialne in gospodarske pretrese, so bile zgolj zacasne. Do njih je prišlo prvenstveno zaradi Karlove  avarske vojne (791–796–803), v katero je bila Istra vkljucena že od samega zacetka in kateri je bilo na polotoku potrebno prilagoditi tako gospodarstvo kot davcne in druge obveznosti in tudi odlocanje. Spremembe so bile odpravljene že leta 804 na sodnem zboru v Rižani pri Kopru. Življenje v Istri  se je vrnilo v stare tirnice in z izjemo slovanske kolonizacije na mestne teritorije, je – vsaj zacasno, saj kolesa zgodovine na dolgi rok vendarle ni bilo mogoce zaustaviti – vse ostalo tako kot je bilo »v casu Grkov«, tempore Grecorum.9 
Na povsem drugacne razmere so Franki naleteli na ozemlju osvojenega avar­skega kaganata. Ceprav se je frankovska oblast v Panoniji  razširila do nekdanje meje Rimskega cesarstva  na Donavi, sta bili tam rimska tradicija in kontinuiteta z antiko že zdavnaj izgubljeni. Politicno, družbeno in religiozno življenje v mejah avarskega kaganata je bilo opredeljeno gentilno. Nic manj se niso spremenile gospodarske pod-lage življenja kot tudi jezikovne prakse. Sam po sebi kompleksen politicni in druž­beni sistem, v katerem so pod avarsko hegemonijo živele razlicne stepskonomadske, slovanske in germanske skupine s svojimi razlicnimi tradicijami in nacini življenja, je pod frankovskim pritiskom zajel proces hitrega razpadanja in prestrukturiranja. Na ruševinah avarskega kaganata so zacele nastajati nove politicne in etnicne skup­nosti, kar se je zelo hitro odrazilo tudi v terminologiji virov, v katerih se zacenjajo v prvih desetletjih 9. stoletja prvic omenjati Cehi, Moravani, Karniolci , Guduskani , Timocani in nekoliko kasneje tudi Hrvati .10 Razmere, na katere so naleteli Franki v Panoniji in širši Avariji , so bile za njih v veliki meri nepoznane in nove, obenem pa še zelo nestabilne in so se tudi hitro spreminjale. Frankovski dvor v Aachnu kot tudi nosilci odlocanja na nižjih ravneh na Bavarskem  in v Furlaniji , ki so bili operativno zadolženi za integracijo novo osvojenega ozemlja v Frankovsko cesarstvo, so bili postavljeni pred velike izzive, ki so jih reševali, kakor so vedeli in znali. 
Konkretno 
Prvo ljudstvo vzhodno od Italije  in Bavarske, ki je bilo sooceno z integraci­jo v Frankovsko kraljestvo, so bili Karantanci. Še pred poletjem 743 so jih Bavar­ci  podvrgli gospostvu frankovskih kraljev, servituti regum. Vidni znak, ki je hkrati nosil tudi sporocilo priznanja in sprejetja podrejenega položaja, so bili talci iz vrst knežje rodbine in karantanske družbene elite, ki so bili odpeljani na Bavarsko.11 Politicna podreditev je bila neposredno povezana s posegom v gentilno ureditev Karantancev. Sprememba se je najprej odrazila v postopku izbire novega kneza in predstavlja prvo poznano adaptacijo karantanskega gentilnega prava v smeri in-tegracije v Frankovsko kraljestvo. Karantanci,  pri katerih je bila sredi 8. stoletja knežja oblast že dedna znotraj ene rodbine, so sicer tudi po podreditvi Frankom sami »naredili« svoje kneze (illi eum ducem fecerunt) oziroma jim »izrocali kneževi-no« (ducatum illi dederunt), toda to je bilo po novem zvezano z »ukazom« (iussio) ali »dovoljenjem« (permissio) frankovskega kralja, ki je tako dobil pravico soodlocanja pri postavitvi karantanskega kneza.12 To je bil dobro odmerjen in hkrati vsebinsko nadvse pomemben poseg v gentilno ureditev Karantancev, ki po novem niso vec mogli postavljati svojih knezov brez soglasja frankovskega kralja oziroma ti brez njegovega soglasja niso imeli navzven priznane legitimnosti. 
9 
Placitum Rizianense; Krahwinkler, Zbor v Rižani, str. 11–57; Štih, Middle Ages, str. 212 sl.; Esders, Regiona­le Selbstbehauptung, str. 77–78; isti, Spätantike und frühmittelalterliche Dukate, str. 433–438. 
10 
Pohl, Awaren, str. 320–328; isti, Völkerwanderung, str. 201–212; Štih, Middle Ages, str. 130–131. 
11 
Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 4. 
12 
Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 4. 
Nov nacin postavitve karantanskih knezov, ki je povezoval gentilno ureditev podrejenih ljudstev z oblastjo frankovskega kralja, se je pokazal za zelo uporabnega in je v 9. stoletju izprican tudi pri klientelnih kneževinah na frankovski vzhodni in jugovzhodni meji. Na popolnoma enak nacin kot karantanska kneza Gorazd  in Hotimir  je bil na primer leta 821 za novega kneza v Dalmaciji  in Liburniji , kjer je oblast tudi že bila dedna v eni rodbini, postavljen Ladislav. »Na prošnjo ljudstva in s soglasjem cesarja [Ludvika Pobožnega]« (petente populo atque imperatore consenti­ente) je na prestolu zamenjal umrlega strica Borno.13 Tudi na severu je imel kralj Ve­letov oblast »od ljudstva« in »po obicajih ljudstva« (secundum ritum gentis), toda, ko sta se po smrti starega kralja njegova sinova sprla za oblast, je leta 823 zadnjo besedo v sporu zopet imel Ludvik Pobožni.14 In tudi v kršcansko vero spreobrnjeni kagan tributarnih »frankovskih« Avarov okrog Nežiderskega jezera  v Zgornji Panoniji je leta 805 lahko prevzel oblast po starih avarskih obicajih (iuxta priscum eorum ri-tum) šele z dovoljenjem Karla Velikega,15 medtem, ko je taisti vladar v churski Reciji že leta 772 ali 773 dolocil, da so tamkajšnji rektorji lahko izvoljeni od ljudstva le »z našim dovoljenjem in voljo« (ex nostro permisso et voluntate).16 
V praksi politicnega delovanja se je na takšen nacin vzpostavljeno razmerje med frankovskim kraljem in njemu podrejenimi knezi ter ljudstvi manifestiralo s prihodom na frankovski dvor in z obiski državnih zborov. Prihod odvisnih knezov ali njihovih odposlancev ad presentiam regis (imperatoris) je bil razumljen kot obveza, ki jo je bilo potrebno redno izvrševati.17 Obicajno je bil takšen obisk seveda zvezan s cisto konkretnimi politicnimi agendami, a obenem je bil to tudi politicni ritual in javna inscenacija. Politicni javnosti je sporocal dvoje: demonstriral je podreditev in lojalnost tako gentilnih knezov kot ljudstev, katerim so ti knezi stali na celu, a jim obenem tudi podeljeval legitimnost s strani frankovskega kralja. 
Centralni pojem, ki je opredeljeval razmerje med frankovskim kraljem in podrejenimi gentilnimi knezi oziroma od njih reprezentiranimi ljudstvi, je bila zves­toba ( fi des, fi delitas); beseda, ki jo pogosto srecamo v frankovskem politicnem be-sednjaku in katere pomen dobro ilustrira nekaj naslednjih primerov. Langobardski furlanski vojvoda Hrotgaud, ki se je po padcu Pavije  leta 774 na severovzhodu Ita­lije  še nekaj casa vojaško upiral Karlu  Velikemu, je prelomil fi dam suam.18 Enakega zlocina je bil veckrat obtožen tudi bavarski vojvoda Tasilo III.  in ob njegovem pad-cu leta 788 naj bi mu celo njegovi Bavarci , »ki so bili vsi bolj zvesti gospodu kralju Karlu  kot njemu« (quod omnes Baioarii plus essent fideles domno regi Carolo quam ei), ocitali, da se ne drži dane obljube zvestobe (quod Tassilo fidem suam salvam non haberet).19 Zvestobo kralju ( fide regis tenenda) so veckrat prelomili uporni Sasi in so jo ob ponavljajocih se frankovskih vojaških pohodih morali tudi vedno znova ob­
13 
Annales regni Francorum a. 821. 
14 
Annales regni Francorum a. 823. 
15 
Annales regni Francorum a. 805. 16 D. Kar. I, št. 78; Wolfram, Räetien, str. 251–254. 
17 
Annales regni Francorum a. 823: abodritski knez Cedrag je bil obtožen, da ni dovolj zvest Frankom  in da že 
dolgo ni prišel ad presentiam imperatoris. To je naredil še isto leto in se je moral pred Ludvikom Pobožnim 
zagovarjati, zakaj ga vec let ni bilo na dvor. 18 
Annales regni Francorum a. 775; za Hrodgauda in njegov upor gl. Krahwinkler, Friaul, str. 119 sl. 
19 
Annales regni Francorum aa. 787, 788; gl. Becher, Eid und Herr schaft, str. 58 sl. 
ljubiti.20 Leta 796 je prišel avarski tudun s svojim spremstvom h Karlu  Velikemu v Aachen, kjer se mu je podredil, prejel krst in se po dani prisegi zvestobe (post datum servandae fidei sacramentum) vrnil domov, vendar je »obljubljeno zvestobo« kmalu prelomil.21 Enako so leta 799 »od zvestobe, ki so jo obljubili«, odpadli vsi Avari.22 Že desetletje pred tem je premagani kralj Veletov  Dragovit  obljubil, da bo zvesto služil kralju in Frankom ( fidem se regi ac Francis servaturum) in knezu Abodritov  Cedra­gu, ce omenimo še en primer, je bilo leta 823 ocitano, da je premalo zvest Frankom (parum fideliter ageret), na kar je bil leta 826 obtožen nezvestobe.23 
Nezvestobo, infi delitas, je povzemala tudi beseda perfi dia,24 s katero so na frankovskem dvoru na primer oznacili pocetje upornega spodnjepanonskega kneza Ljudevita .25 Ljudevit je s tem, ko se je uprl, postal – podobno kot na primer kasneje moravski knez Svetopolk  – infi delis (regis); torej nekdo, ki je pretrgal vez zvestobe, ki ga je povezovala s kraljem, kar je bilo razumljeno kot izdaja in je bilo podvrženo naj­težjim sankcijam, kot sta bili konfi skacija premoženja ali smrtna kazen.26 Zadnja dva bavarska gentilna kneza iz dinastije Agilulfingov, Odilo  in Tasilo III. , sta veljala v oceh Karla Velikega  in njegovega dvora za »zlobna cloveka« (maligni homines), ker sta infi deliter odtujila Bavarsko »iz našega kraljestva Frankov«.27 Langobardu Aiu, ki se je pridružil uporu furlanskega duksa Hrotgauda  po padcu Pavije  leta 774 in je nato zbežal v Avarijo, je Karel Veliki  zato, ker je postal infidelis et fugitivus, zaplenil obsežno posest v severovzhodni Italiji. Aio, ki se je kasneje vrnil v Italijo  in ga je Ka­rel Veliki vnovic sprejel v milost, je dobil pod pogojem, da mu bo odtlej naprej zvesto služil, zaplenjeno posest leta 799 nazaj.28 Zopet je postal Karlov fi delis noster in je kot grof naredil v službi zahodnega cesarja še imenitno kariero: leta 804 je bil missus na sodnem zboru v Rižani pri Kopru  v Istri , leta 811 pa je bil clan odposlanstva, ki je bilo v Konstantinopel  poslano v zvezi s priznanjem cesarskega naslova Karlu Velikemu .29 Prav s takšno, s po zatrtju Hrodgaudovega  upora konfiscirano zemljo je bil leta 776 bogato obdarjen Pavlin, magister artis grammatice v Cedadu.30 Bil je nov clovek za nove case. Prihajal je iz vrst novovzpostavljene frankovske elite v Furlaniji in se je leta 787 povzpel na položaj oglejskega patriarha. Podobno je Karel Veliki leta 811 podaril oglejski Cerkvi konfiscirano posest dveh langobardskih bratov, ki sta jo izgubila »zaradi svoje nezvestobe« (propter eorum infidelitatem), in sta bila ubita skupaj z upornim in že veckrat omenjenim infi deli duce Hrodgaudom,31 medtem 
20 
Npr. Annales regni Francorum aa. 793, 794, 795; Annales Einhardi aa. 794, 795. 
21 
Annales Einhardi a. 796. 
22 
Annales regni Francorum a. 799. 
23 
Annales Einhardi a. 789; Annales regni Francorum aa. 823, 826. 
24 
Gl. npr. Annales Einhardi a. 785; Annales regni Francorum aa. 810, 811, 819, 824, 825, 826. 
25 
Annales regni Francorum aa. 819, 821. 26 Esders, Faithful Believers, str. 363 sl. 27 D. Kar. I., št. 162. 28 D. Kar. I., št. 187. 
29 
Kot fi delis noster je Aio  oznacen tudi v D. Kar. I., št. 209 iz leta 809, s katero mu je Karel Veliki propter bene 
meritum suum servitium dovolil, da je med tri sinove razdelil svojo, nekdaj zaplenjeno posest. Leta 816 je 
Ludvik Pobožni  z D. LF., št. 101 nato potrdil Aiu, fi deli nostro, zaradi ipsius fi delitatem, od Karla Velikega 
vrnjeno posest. Za Aiovo biografijo gl. Krahwinkler, Zbor v Rižani, str. 27 sl. 30 D. Kar. I., št. 112. 31 D. Kar. I., št. 214. 
ko je samostan sv. Marije  v Škocjanu ob Soci  dobil leta 819 od Ludvika Pobožnega posest, ki je bila nekemu Ardulfu prav tako zaplenjena zaradi nezvestobe (propter nobis infidelis extitit) – najverjetneje zaradi udeležbe v uporu cesarjevega necaka Bernharda .32 
Zvestoba je torej implicirala lojalnost, pokornost in seveda služnost – zlas-ti vojaško – in je bila povezana z bannus regalis, s kraljevo pravico deliti ukaze in uživati poslušnost. Temeljila je na osebni zavezanosti in je vzpostavljala razmerje podrejenosti do kralja. Kraljevi fi deles, »zvesti« so na takšen nacin in ne glede na svoj socialni in pravni položaj postali kraljevi podložniki in prelom zvestobe je bil razumljen kot izdaja, ki je bila najhuje sankcionirana.33 Zvestobo in z njo zvezano podrejenosti je vzpostavljala prisega zvestobe vladarju. Sacramentum fidelitatis ima korenine v poznorimskem vojaškem pravu in je že v 7. stoletju izprican za fran­kovske merovinške kralje.34 Pod Karlom Velikim  pa je ideja na prisegi temeljece skupnosti kulminirala v zahtevi, da mu je moralo zvestobo priseci celotno svobod-no prebivalstvo pod njegovo oblastjo. Prisego so po celotnem cesarstvu v Karlovem imenu sprejemali njegovi missi in lokalni grofje, ki so bili oboji tudi zadolženi za organizacijo njenega polaganja.35 Karel Veliki  je leta 789 prvic in nato po kronanju za cesarja leta 802 še drugic zahteval prisego zvestobe od vseh moških podložnikov, starejših od 12 let, ne glede na njihov socialni status ali etnicno pripadnost.36 
Sprožilec nove, vseobsegajoce splošne prisege, katere vsebina je bila tako leta 789 kot leta 802 opredeljena v kapitularjih skupaj z navodili o njeni izvedbi in kon­troli, je bila zarota turingijskih velikašev pod vodstvom grofa Hardrada leta 786, ko so se zarotniki branili z argumentom, da niso prelomili zvestobe kralju, ker mu je niso nikoli prisegli.37 S prisego zvestobe frankovskemu kralju in z vsemi posledi­cami, ki jih je nosila s seboj glede lojalnosti, podrejenosti in služnosti kot tudi s tem zvezanih sankcij, so – tako glede na deklarirano voljo Karla Velikega kot tudi pra­kso, izpricano v primeru Avarov38 – bili konfrontirani tudi ljudje s prostora vzhod-no od Bavarske in Furlanije, v Istri , Karantaniji , Karnioli , Panoniji in frankovskem delu Dalmacije. Splošna prisega zvestobe, ki jo je, »tako kot je bil vedno obicaj«, leta 829 zahteval tudi Ludvik Pobožni39 in s katero je frankovski vladar dosegel ali pa vsaj hotel doseci, da so vsi odrasli svobodni moški njegovega cesarstva postali njego-vi fi deles in s tem clani na prisegi temeljece skupnosti, je postala pomembno orodje vladanja. 
Prisega je vzpostavljala poseben pravni odnos med frankovskim vladarjem in teoreticno cisto vsakim posameznim odraslim moškim pod njegovo oblastjo. 
32 D. LF., št. 149. 
33 
Becher, Eid und Herr schaft, str. 213; Esders, Faithful Believers, str. 363. 
34 
Marculfi formulae I, 40. V poznorimskem casu – in to ni nic manj veljalo tudi za karolinško obdobje – je 
prisega kot del vojaškega prava ciljala na boljšo povezanost razlicnih ljudstev rimske vojske; gl. Esders, 
Rechltiche Grundlagen, str. 423 sl.; Weinfurter, Karl der Große , str. 140 sl. 35 
Izvedbena dolocila: Capitulare missorum cc. 1–4; Capitulare missorum generale cc. 2–9. Gl. Becher, Eid 
und Herr schaft, str. 139 sl.; Esders, Faithful Believers, str. 361 sl.; Mordek, Zeichel-Eckes, Glatt haar, Admo­
nitio generalis, str. 14 sl. 36 
Formular prisege: Duplex legationis edictum c. 18; Capitularia missorum specialia (str. 101 sl.). 
37 
Becher, Eid und Herr schaft, str. 79 sl. 
38 
Gl. op. 21. 
39 
Capitulare missorum c. 4; Capitulare pro lege habendum Wormatiense c. 7. 
S prisego so bile – kot nekoc v Rimskem cesarstvu – presežene etnicne razlike, podrejene pa so ji bile tudi sorodstvene, prijateljske in institucionalne lojalnosti, ki jih zaprisežena zvestoba kralju seveda ni negirala.40 S tem je postala prisega zves­tobe tudi pomemben instrument integracije, saj je ustvarjala neposredno vez vsa­kega posameznika s kraljem. Na takšen nacin se je zacela oblikovati nova politicna identiteta, nov obcutek skupne pripadnosti, ki se je še posebej odrazil v frankovski vojski, v katero so morala svoje kontingente prispevati tudi podrejena ljudstva41 in ki je bil neodvisen od etnicnih, jezikovnih, socialnih in drugih razlik. Prisega zvestobe je imela po svoji funkciji – ceprav ne tudi po svojem dejanskem pomenu 
– podobno integrativno vlogo kot kršcanstvo, ki je v veri in Cerkvi združevalo in povezovalo ljudi najrazlicnejših provenienc, tradicij in identitet. Na karolinškem dvoru so oboje povezali v formulo fideles dei et regis, ki je v dvojnem pomenu besede fi delis povezovala in združevala tako vse kraljeve podložnike kot tudi vse kršcanske vernike. V vseh teh dejanjih, ki jih nemara najbolj plakativno odraža Karlov vęlik programatski kapitular Admonitio generalis, promulgiran – ne slucajno – istega leta 789 kot prvi kapitular o prisegi zvestobe,42 je prepoznati napore, ustvariti preko realnih raznolikosti segajoco enotnost in enoznacnost in vzpostaviti supragentilni karakter frankovskega imperija.43 
Viri in literatura Viri 
Annales Bertiniani, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum ex Monumenta Germaniae Historica separatim editi [5], ed. Georg Waitz. Hannover : Hahn , 1883. 
Annales Einhardi glej Annales regni Francorum. Annales Mettenses priores, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum ex Mo-numenta Germaniae Historica separatim editi [10], ed. Bernhard Simson. Hannover-Le­ipzig : Hahn , 1905. 
Annales regni Francorum inde ab a. 741. usque ad a. 829 qui dicuntur Annales Laurissen­ses maiores et Einhardi, Monumenta Germaniae Historica, Scriptores rerum Germanica-rum in usum scholarum [6], ed. F. Kurze. Hannover : Hahn, 1895. 
Capitulare missorum, Monumenta Germaniae Historica, Capitularia regum Francorum 
1, ed. Alfred Boretius. Hannover : Hahn , 1883, št. 25, str. 66–67. Capitulare missorum (829), Monumenta Germaniae Historica, Capitularia regum Fran-corum 2, ed. Alfred Boretius  et Victor Krause. Hannover : Hahn , 1897, št. 188, str. 9–10. 
Capitulare missorum generale, Monumenta Germaniae Historica, Capitularia regum Francorum 1, ed. Alfred Boretius. Hannover : Hahn , 1883, št. 33, str. 91–99. 
40 
McKitt erick, Karl der Große , str. 236. 
41 
Karantanci  so že leta 743 sodelovali v vojski bavarskega vojvode Odila v konfliktu z njegovimi karolinškimi svaki in dobrega pol stoletja kasneje tudi v frankovsko-bavarski vojski v avarski vojni (Annales Mett enses priores a. 743; Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 3). Kasneje srecamo Slovane  s prostora bavar­ske Vzhodne krajine še v vojski Ludvika Nemškega, ki je hotel leta 832 odvzeti svojemu polbratu Karlu  Ale-manijo, pa v vojski, s katero si je Karlman leta 877 zagotovil gospostvo nad Italijo, in tudi Arnulf »Koroški« je leta 887 prevzel oblast v Vzhodnofrankovskem kraljestvu s pomocjo vojske, ki so jo sestavljali Bavarci  in Slovani (Annales Bertiniani a. 832; Annales Fuldenses aa. 877, 887). 
42 
Mordek, Zeichel-Eckes, Glatt haar, Admonitio generalis, str. 13 sl. 
43 
Gl. Esders, Faithful Believers, str. 370 sl; Weinfurter, Karl der Große , str. 141. 
Capitulare pro lege habendum Wormatiense, Monumenta Germaniae Historica, Capitu­laria regum Francorum 2, ed. Alfred Boretius  et Victor Krause. Hannover : Hahn , 1897, št. 193, str. 17–20. 
Capitularia missorum specialia, Monumenta Germaniae Historica, Capitularia regum 
Francorum 1, ed. Alfred Boretius. Hannover : Hahn , 1883, št. 34, str. 99–102. Conversio Bagoariorum et Carantanorum, Die Conversio Bagoariorum et Carantanorumund der Brief des Erzbischofs Theotmar von Salzburg, Monumenta Germaniae Historica, Studien und Texte 15, ed. Fritz Lošek. Hannover : Hahn , 1997, str. 90–135. 
D. Kar. I – Die Urkunden Pipins, Karlmanns und Karl des Großen, Monumenta Germa­niae Historica, Diplomata Karolinorum 1, ed. Engelbert Mühlbacher. Hannover : Hahn , 1906. 
D. LF. – Die Urkunden Ludwigs des Frommen, Monumenta Germaniae Historica, Diplo­
mata Karolinorum 2/1–2, ed Theo Kölzer. Wiesbaden : Harrasowitz, 2016. Duplex legationis edictum, Monumenta Germaniae Historica, Capitularia regum Fran-corum 1, ed. Alfred Boretius. Hannover : Hahn , 1883, št. 23, str. 62–64. 
Marculfi Formulae, Monumenta Germaniae Historica, Formulae Merowingici et Karoli­
ni aevi 1, ed. Karl Zeumer. Hannover : Hahn , 1886, str. 32–106. Placitum Rizianense, ...in loco qui dicitur Riziano... Zbor v Rižani pri Kopru  leta 804 / Die Versammlung in Rižana/Risano bei Koper/Capodistria im Jahre 804 (Knjižnica Annales 40), ed. Harald Krahwinkler. Koper: Univerza na Primorskem , Znanstveno-raziskovalno središce : Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2004, str. 67–81. 
Literatura 
Becher, Matt hias: Eid und Herr schaft. Untersuchungen zur Herrscherethos Karls des Großen
(Vorträge und Forschungen, Sonderband 39). Sigmaringen : Th orbecke, 1993. Esders, Stefan: Regionale Selbstbehauptung zwischen Byzanz und dem Frankenreich. Die inquisitio der Rechtsgewohnheiten Istriens durch die Sendboten Karls des Großen  und Pippins von Italien. Eid und Wahrheitssuche. Studien zu rechtlichen Befragungspraktiken inMittelalter und frühen Neuzeit (hgg. v. Stefan Esders und Th omas Scharff, Mediävistische Beiträge 7). Frankfurt am Main: Peter Lang, 1999, str. 49–112. 
Esders, Stefan: Rechltiche Grundlagen frühmittelalterlichen Staatlichkeit: der allgemeine Treueid, Der frühmittealterliche Staat – europäische Perspektiven (hgg. v. Walter Pohl  und Veronika Wieser, Forschungen zur Geschichte des Mittelalters 16). Wien : Verlag der Ös­terreichischen Akademie der Wissenschaften, 2009, str. 423–432. 
Esders, Stefan: Faithful Believers. Oaths of Allegiance in Post-Roman Societies as Evidence for Eastern and Western »Visions of Community«. Visions of Community in the Post-Ro­man World. The West, Byzantium and the Islamic World, 300–1100 (hgg. v. Walter Pohl, Clemens Gantner  and Richard Payne). Burlington: Ashgate, 2012, str. 357–374. 
Esders, Stefan: Spätantike und frühmittelalterliche Dukate. Überlegungen zum Problem historischer Kontinuität und Diskontinuität. Die Anfänge Bayerns. Von Raetien und Nori-cum zur frühmitt elalterlichen Baiovaria (hgg. v. Hubert Fehr  und Irmtraut Heitmeier, Baye­rische Landesgeschichte und euriopäische Regionalgeschichte 1). St. Ottilien : EOS, 2014, str. 425–462. 
Grafenauer, Bogo: Zgodovina slovenskega naroda 2. Ljubljana: DZS, 21965. Herder, Johann Gott fried: Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit. Texausgabe. Darmstadt: WBG, 1966. 
Kos, Milko: Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja. Ljubljana: Slovenska 
matica, 1955. Krahwinkler, Harald: Friaul  im Frühmittelalter. Geschichte einer Region vom Ende des fünf-ten bis zum Ende des zehnten Jahrhunderts (Veröffentlichungen des Instituts für Österrei­chische Geschichtsforschung 30). Wien-Köln-Weimar : Böhlau, 1992. 
Krahwinkler, Harald: ...in loco qui dicitur Riziano... Zbor v Rižani leta 804 / Die Versammlung in Rižana/Risano bei Koper/Capodistria im Jahre 804 (Knjižnica Annales 40). Koper: Uni-verza na Primorskem , Znanstveno-raziskovalno središce: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko , 2004. 
McKitt erick, Rosamond: Karl der Große. Darmstadt  2008. 
Mitterauer, Michael: Slawischer und bayrischer Adel am Ausgang der Karolingerzeit. Ca-rinthia I 150, 1960, str. 693–726. Mordek, Hubert (†), Zeichel-Eckes, Klaus (†), Glatthaar, Michael  (Hg.): Die Admonitio ge­
neralis Karls des Großen (Monumenta Germaniae Historica, Fontes iuris Germanici an-
tiqui in usum scholarum separatim editi 16). Hannover : Hahn , 2012. Pohl, Walter : Die Awaren. Ein Steppenvolk in Mitt eleuropa 567–822 n. Chr. München : C. H. Beck, 1988. 
Pohl, Walter : Die Völkerwanderung. Eroberung und Integration. Stuttgart-Berlin -Köln : 
Kohlhammer, 2002. Štih, Peter : Integracija Karantancev  in drugih alpskih Slovanov  v frankovsko-otonsko ce­sarstvo. Nekaj zapažanj. Zgodovinski casopis 68, 2014, str. 8–27. 
Štih, Peter : Integration on the Fringes of the Frankish Empire. The Case of the Caranta­nians  and Th eir Neighbours. Migration, Integration and Connectivity on the SoutheasternFrontier of the Carolingian Empire (eds. Danijel Dzino, Ante Miloševic and Trpimir Vedriš, East central and Eastern Europe in the Middle Ages 450–1450, Vol. 50). Leiden-Boston: Brill, 2018, str. 103–122. 
Štih, Peter : Ko je Cerkev zacela govoriti slovansko. K ozadjem pokristjanjevanja v Karan­
taniji in Panoniji. Zgodovinski casopis 69, 2015, str. 8–40. Štih, Peter : Konfrontacija, akulturacija in integracija na sticišcu romanskega, germanskega in slovanskega sveta. Zgodovinski casopis 70, 2016, str. 8–66. 
Štih, Peter : Ljudmil Hauptmann  in raziskovanje slovenskega srednjega veka. Ljudmil 
Hauptmann , Nastanek in razvoj Kranjske. Ljubljana: Slovenska matica, 1999, str. 151–161. Štih, Peter: Miti in stereotipi v podobi starejše slovenske nacionalne zgodovine. Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino. Zbornik 33. zborovanja Zveze zgodovinskih dru­štev Slovenije (ur. Mitja Ferenc in Branka Petkovšek, Zbirka Zgodovinskega casopisa 32). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2006, str. 25–47. 
Štih, Peter : O prvih prejemnikih kraljeve zemlje na Kranjskem. Nekaj zapažanj k listini cesarja Otona III. za freisinškega škofa Abrahama  iz leta 989 (D. O. III., št. 58). Loški razgledi 60, 2013, str. 65–77 
Štih, Peter : Religiöse Wende und gesellschaftliche Veränderungen bei den Karantanen  (v 
tisku za zbornik razprav Ostalpenraum Revisited). Štih, Peter : Slovenske predstave o slovensko-nemških odnosih v srednjem veku. Studia Hi-storica Slovenica 1, 2001, str. 313–326. 
Štih, Peter : The Middle Ages between the Eastern Alps  and the Northern Adria. Select Papers on Slovene Historiography and Medieval History. Leiden-Boston : Brill, 2010. Weinfurter, Stefan: Karl der Große. Der heilige Barbar. München-Berlin : Piper, 2015. 
Wolfram, Herwig : Expansion und Integration – Räetien und andere Randgebiete des Ka­rolingerreichs im Vergleich. Wandel und Kostanz zwischen Bodensee und Lombardei  zur Zeit Kars des Großen. Kloster St. Johann in Müstair und Churr ätien (hgg. v. Hans Rudolf Sennha-user, Acta Müstair, Kloster St. Johann 3). Zürich : VDF, 2013, str. 251–260. 
Povzetek: Centralni pojem, ki je opredeljeval razmerje med frankovskim kraljem in podre­jenimi gentilnimi knezi oziroma od njih reprezentiranimi ljudstvi, je bila zvestoba ( fi des, fi delitas). Impliciralaje  lojalnost, pokornost in predvsem vojaško služnost. Temeljila je na osebni zavezanosti in je vzpostavljala razmerje podrejenosti do kralja. Kraljevi fi deles, »zves-ti« so na takšen nacin in ne glede na svoj socialni in pravni položaj postali kraljevi »podlo­žniki« in prelom zvestobe je bil razumljen kot izdaja, ki je bila najhuje sankcionirana. Zve­stobo in z njo zvezano podrejenosti je vzpostavljala prisega zvestobe vladarju (sacramentum fi delitatis). Karel Veliki je leta 789 prvic in nato po kronanju za cesarja leta 802 še drugic zahteval prisego zvestobe od vseh odraslih moških podložnikov, ne glede na njihov socialni status ali etnicno pripadnost. S prisego zvestobe frankovskemu kralju so bili – glede na deklarirano voljo Karla Velikega – konfrontirani tudi ljudje s prostora vzhodno od Bavar­ske in Furlanije, v Istri, Karantaniji, Karnioli, Panoniji in frankovskem delu Dalmacije. S prisego zvestobe so bile presežene etnicne razlike, podrejene pa so ji bile tudi sorodstvene, prijateljske in institucionalne lojalnosti. Postala je pomemben instrument integracije, saj je ustvarjala neposredno vez vsakega posameznika s kraljem. Z njo se je zacela oblikovati nova politicna identiteta, nov obcutek skupne pripadnosti, ki je bil neodvisen od etnicnih, jezi­kovnih, socialnih in drugih razlik. Po svoji funkciji – ceprav ne tudi po svojem dejanskem pomenu – je imela podobno integrativno vlogo kot kršcanstvo, ki je v veri in Cerkvi združe­valo in povezovalo ljudi najrazlicnejših provenienc, tradicij in identitet. V prisegi zvestobe je prepoznati napore, ustvariti preko realnih raznolikosti segajoco enotnost in enoznacnost in vzpostaviti supragentilni karakter frankovskega imperija. 
Summary: The central term that defined the relationship between the Frankish king and 
obedience, and, first and foremost, (military) service. It was based on a personal obligation and established the relationship of subservience to the king. Thus, regardless of their so­cial and legal position, the king’s fi deles became his »serfs« and the breach of fi delity was regarded as an act of treason that was most severely sanctioned. Fidelity was established by the oath of fidelity to the ruler (sacramentum fidelitatis). In 789 and once again in 802, Charlemagne  demanded that all adult men in his empire take an oath of fi delity regardless of their social status or ethnic belonging. People from the area east of Bavaria and Friuli, 
i.e. Istria, Carantania, Carniola, Pannonia, and Frankish Dalmatia, were – at least with re­spect to Charlemagne’s declarative will – confronted by it as well. They became members of an oath-based community where ethnic differences and family and friendship ties had to be submitted to it as well. The oath thus became an important integration instrument, as it created a direct link between each and every individual and the king. A new political identity and a new sense of belonging that was independent of ethnic, linguistic, social and other differences started to be emerged. In terms of its function – although not in terms of its actual significance – its role was similarly integrative as that of Christianity that united and linked people of most diverse provenances, traditions, and identities in the Church and in faith. In all these actions we can recognize efforts to create unity and unambiguity that would transcend existing diversities and to establish a supragentile character of the Frankish Empire. 
). It implied loyalty, itas l fi de ,fi des the subjugated gentile princes or peoples was fi delity( 
Prispevek k preucevanju družbene 
mobilnosti na primeru epizode krminske 
fajde iz prve polovice 17. stoletja1 
NEVA MAKUC 
Izvlecek: Prispevek obravnava epizodo t. i. krminske fajde, natancneje spor med rodbinama Neuhaus  in della Torre-Valsassina. Opisani dogodki prikazujejo primer regresivne družbene mobilnosti na robu habsburških dednih dežel ter pomembno vlogo, ki jo je igrala cast v delovanju fevdalnega plemstva obravnavanega obmejnega prostora. 
Kljucne besede: družbena mobilnost, cast, Krmin , della Torre, Neuhaus , 
17. stoletje 
Contributo allo studio della mobilitŕ sociale: un episodio della faida cormonese della prima metŕ del Seicento 
Sintesi: Il contributo tratta della cosě detta faida di Cormons , piů precisamente del contrasto da tempo acceso tra i Neuhaus  e i della Torre-Valsassina. Gli eventi descritti evidenziano un esempio della mobilitŕ sociale regressiva al confine delle province ereditarie austriache e anche la grande importanza dell’onore nell’agire della nobiltŕ feudale del territorio limitrofo tratt ato. 
Parole chiave: mobilitŕ sociale, onore, Cormons , della Torre, Neuhaus , Seicento 
Prispevek je rezultat raziskovalnega dela, ki je potekalo v okviru raziskovalnega projekta Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in razpadom Habsburške monarhije 
(6-7069), ter raziskovalnega programa št. ARRS-NRU/P6-0052. Projekt in program je sofi nancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije  iz državnega proracuna. 
V 
poznosrednjeveškem in zgodnjenovoveškem obdobju je bila družbena deli-tev izrazito hierarhicna. Posamezniki so v družbi zasedali tocno dolocene vloge. V novem veku je pridobila na pomenu afirmacija pripadanja bodisi plemiškemu bodisi mešcanskemu sloju. Habsburžani  so v zadnjih desetletjih 16. stoletja in zlasti v 17. stoletju zaradi financnih težav, povezanih z vojnimi spopadi, vedno bolj dopušcali odtujevanje jurisdikcij2 in podeljevanje plemiških naslovov. Ni bilo posebno težko kupiti diplomo, ki je potrjevala plemstvo, ali jo pridobiti zaradi služenja vladarju. V goriški grofiji so bile te razmere še izrazitejše.3 
Premik po družbeni lestvici pa ni bil vedno progresiven, dogajala se je tudi re-gresivna družbena mobilnost. Poleg gospodarskega nazadovanja dolocenih plemi­ških rodbin je prihajalo tudi do izgub dednih plemiških nazivov, ki niso bile vezane le na izumrtje rodbine, ampak tudi na odvzem naziva zavoljo hudih zlocinov, med katerimi je izstopala veleizdaja. Habsburško-beneški obmejni prostor 17. stoletja se je soocal s problemom narašcajocega nasilja in banditizma. Vrstili so se napadi, zasede, obracunavanja, ustrahovanje z oboroženim spremstvom (t. i. bravi) itd.4 
V habsburško-beneškem obmejnem prostoru so bile možnosti progresivne družbene mobilnosti tesno odvisne od tega, na kateri strani državne meje je nek posameznik deloval. Na beneški strani meje so bile možnosti za plemstvo precej bolj omejene kot na habsburški. V oligarhicni Beneški republiki  je bilo na primer mogoce za pripadnika lokalne plemiške rodbine napredovati zgolj v okviru relativ-no skromnih upravnih ali sodnih funkcij na obmocju beneške Terr aferme, medtem ko so habsburške oblasti znotraj svojega ustroja omogocale vzpon vse do glavarstva ali celo do najvišjih državnih funkcij in pomembnih diplomatskih poslanstev. Ple­miške rodbine so neredko imele posesti na obeh straneh meje. V casu druge hab­sburško-beneške vojne (1615–1617) so se tako v želji po obvarovanju rodbinskega premoženja pripadniki dolocenih plemiških rodbin kot Colloredo, Valvason di Ma-niano, Polcenigo  in Fanna  razdelili med obe vojskujoci se strani.5 
Goriško  plemstvo je bilo v 17. stoletju posebno številcno in s premoženjskega vidika zelo raznoliko. Konec 16. in v 17. stoletju je bilo podeljenih precej plemiških nazivov. To je bilo povezano ne le s financnimi težavami habsburške vladarske hiše, ampak tudi s klientelnimi interesi plemiških rodbin. Pogosti so bili spori med rod-binami. Zaradi ambicij po prevladi Raimonda della Torreja  (um. 1623), ki je bil nosilec jurisdikcije v Krminu (Cormons), nad krminskimi plemiškimi rodbinami je prišlo do sporov med rodbino della Torre, ki sta jo podpirali rodbini Orzon  in Lantieri (Lanthieri), ter krminskimi rodbinami, zlasti Neuhaus in del Mestri . Rod­
2 
Na Goriškem  je bila jurisdikcija nad podeželskim, neprevilegiranim prebivalstvom v pristojnosti deželske­ga sodnika ali pa podeljena zasebnikom. Podeljena pravosodna oblast je lahko obsegala le civilno in nižje ali celo višje kazensko sodstvo, redkeje tudi drugostopenjsko sodstvo in jurisdikcijo nad plemici. Na Goriškem so se krajevna sodišca delila na gospostvena sodišca in sodišca, ki so bila zgolj jurisdikcije (jurisdicent je skrbel za sodstvo, a ni imel gospostvenih predpravic v okraju). Do obsežnejšega odtujevanja centralnih oblasti je zacelo prihajati proti koncu 16. in v 17. stoletju. Obstajalo je vec vrst jurisdikcij. Neredko pa so si jurisdicenti prizadevali razširiti obseg vladarjeve podelitve (podrobneje o tem: Dorsi, Sodstvo prve stopnje, str. 97–123). 
3 
Porcedda, Tra Asburgo, str. 166–175; Porcedda, Un paese sě di piccola dimensione, str. 9–29. 
4 
Vec o splošno razširjenem nasilju v obravnavanem obmejnem prostoru: Makuc, O banditizmu, str. 109– 132, kjer se omenja tudi spor med Carlom della Torrejem  in Francescom Neuhausom (v kontestu preži­vetvenih strategij). 
5 Casella, La nobiltŕ, str. 183–184. 
bina della Torre  je namrec pridobila jurisdikcijo nad Krminom  že leta 1528. Na zacetku 17. stoletja je dosegla še vecje pristojnosti, kar je trcilo ob interese drugega krminskega plemstva.6 Spor se je razplamtel v krminsko fajdo, ki je pretresla Gori­ško  v 17. stoletju. Spor je odmeval tudi v goriških deželnih stanovih, saj je privedel v drugem in tretjem desetletju 17. stoletja do obcutnega povecanja števila plemstva, kar je oslabilo deželne stanove. Plemiške rodbine so se namrec povezovale v nesta­novitne in med seboj sprte interesne skupine, ki so vplivale na sprejemanje novih rodbin v plemiški stan. Odvijali so se spori, tudi nasilni, med interesnimi skupinami in celo znotraj samih rodbin. Vse omenjeno je prizadelo ugled goriškega plemstva.7 
V krminski fajdi so se pomerili pripadniki raznih plemiških rodbin, na pri­mer del Mestri, Manzano, Neuhaus , della Torre  itd. V Krminu, ki se je nahajal prav v bližini habsburško-beneške meje, je bilo nastanjenih veliko plemiških rodbin. V fajdo se je vpletel tudi goriški deželni glavar Carlo della Torre-Valsassina (glavar med letoma 1667 in 1671; um. 1689), ki je iz nje izšel kot zmagovalec. Njegova zma­ga pa je bila zgolj zacasna. Na dolgi rok je kolo srece uspelo obrniti sebi v prid ene-mu njegovih nasprotnikov, krminskemu plemicu Francescu Marii Neuhausu  (um. 1693), pripadniku starodavne goriške plemiške rodbine. Pri dogajanju, ki je predsta­vljeno v nadaljevanju, je pomembno vlogo odigrala cast.8 Kot je opozorila Elisabeth 
S. Cohen , je bilo v ospredju praks, povezanih s castjo, vrednotenje cloveka v skladu z ugledom, ki ga je oseba imela v družbi. V kulturah casti vrednost posameznika torej ni bila povezana z notranjimi vrednotami, ampak s spoštovanjem, ki ga je neki osebi dodelila družba. Ta ugled pa je bil v vsakodnevnem življenju nenehno ogrožen. V skladu s tem je bilo potrebno na dejanja, ki bi lahko okrnila cast, odgovoriti s proti­napadom.9 Cast je zaznamovala miselni svet in delovanje novoveškega evropskega prebivalstva, vendar razlicna obdobja, obmocja in družbene plasti prebivalstva na razlicne nacine.10 
Obisk Gorice  s strani cesarja Leopolda  I.  septembra 1660 je predstavljal po­memben dogodek za goriško plemstvo. Kot je izpostavil Silvano Cavazza , dogodek 
6 
Pridobitev dokoncne jurisdikcije nad Krminom  s strani rodbine della Torre  je degradiralo kraj, ki se je predtem razvijal v smer mestne ureditev, na stopnjo vaške skupnosti, ter prizadela tamkajšnje plemiške rodbine (Dorsi, Sodstvo prve stopnje, str. 102). 
7 
Cavazza, Porcedda, Le contee, str. 97–100; Cavazza, Politica e violenza, str. 61. O t. i. krminski fajdi tudi: Blasutic, Il fisco, str. 77–93; Porcedda, Tra Asburgo, str. 169–171; Porcedda, Un paese, str. 9–29; Falzari, Giustizia, str. 69–81; Makuc, O banditizmu, str. 109–132. 
8 
Zanimanje zgodovinske stroke za cast je povezano z razvijanjem tega koncepta na podrocju antropologije, zlasti na primeru preucevanja sredozemskih družb. Tematika casti je že dalj casa deležna pozornosti s stra­ni raziskovalcev širšega sredozemskega prostora (pregled tovrstnih raziskav ponujajo na primer Horden, Purcell, Th e Corr upting Sea, ter Albera, Anthropology, str. 109–133). 
9 
Elisabeth S. Cohen je na primeru medosebnih sporov, ki so se odvijali v novoveškem Rimu, izpostavila, da je lahko neka oseba na neko trditev ali napad druge osebe smiselno odgovorila na množico nacinov, ki so bili kulturno determinirani. Oblike, s katerimi ljudje prenašajo svoja custva v jezikovno izražanje in vedenje, izhajajo iz dolocene kulture. Pri tem je kultura razumljena kot mešanica iz zgodovine prenesenih vrednot, navad in predpostavk. Verjetne reakcije so odvisne od vrste izziva, od pripadnosti dolocenemu spolu, druž­benemu sloju ter zaposlitve (Cohen, Honor and Gender, str. 597–617). 
10 
Zgodovinska stroka se je pri obravnavanju pomena casti v novoveških evropskih družbah pogosto osredo-tocala predvsem na spodbujanje nasilja med moškimi ter pomen ženske spolne cistosti. Linda A. Pollock je izpostavila, da je nasilje predstavljalo zgolj en vidik kulture casti. Na primeru angleškega plemstva v obdobju med letoma 1570 in 1700 je osvetlila prispevek žensk k kulturi casti, vlogo kolektivne, družinske casti ter nenazadnje pomen samoobvladovanja in sprave, pri cemer je kultura casti prispevala k družbeni koheziji (Pollock, Honor and Gender, str. 3–29). 
razkriva velike spremembe, ki jih je goriško plemstvo doživelo v manj kot sto letih. Ceremonialni del obiska ponuja podatke o dejanskem pomenu takratnih plemiških rodbin. Z najpomembnejšimi dednimi naslovi so se pogosto ponašale rodbine, ki so izgubile povezave z goriškim prostorom, na primer pliberška veja rodbine von Thurn  (nemška razlicica izvorno italijanske oblike della Torre),11 Portia (Porcia) iz Špitala ob Dravi  itd., redkeje pa dejansko goriške rodbine kot na primer Stras­soldo  ali Rabatta. Dolocene rodbine kot na primer del Mestri, Cobenzl  (Kobenzl), Coronini , Attems, Lantieri itd. pa so pri slovesnosti sodelovale po nalogu goriških deželnih stanov. Izstopa dejstvo, da nekatere rodbine, ki so bile del goriških de­želnih stanov, kot na primer prav Neuhaus , niso bile prisotne. Vzrok tega je treba iskati v zmanjšanem politicnem pomenu teh rodbin. Morda si niso mogle privošciti primerno razkošne udeležbe.12 Posebno mesto pa je ob tem obisku odigral že ome­njeni Carlo della Torre. S takratnim glavarjem goriške grofije Ernestom Friderikom Herbersteinom , Antonijem Lantierijem , Massimilianom Attemsom  in Giovanni-jem Filippom Cobenzlom  je celo sprejel cesarja v Vipavi , na njegovi poti v goriško grofi jo.13 
Leta 1660 je bil torej družbeni položaj grofov della Torre  pomembnejši od položaja pripadnikov rodbine Neuhaus . Baroni Neuhaus  so se lahko ponašali s tem, da so spadali med »stare rodbine« deželnega plemstva (t. i. »nobili provinciali«), saj so bili del goriških deželnih stanov že od casa goriških grofov dalje.14 Rodbina Ne-uhaus je bila namrec v poznosrednjeveškem casu v službi goriških grofov in je leta 1499 vstopila v goriške deželne stanove. Pripadniki rodbine so bili že tedaj mocno navezani na Krmin. Imeli so posestva v Gorici  in njeni bližini (v Šempetru, Vrtojbi , Štandrežu  (Sant'Andrea), Štmavru  (San Mauro)). V 16. in na zacetku 17. stoletja so pripadniki rodbine prevzemali vojaške in upravne naloge v službi Habsburžanov.15 Ker pa Neuhausi niso zasedali posebno pomembnih služb, ne spadajo med rodbine, ki bi bile deležne velike pozornosti s strani historiografije. Drugace pa velja za rod-bino della Torre. 
Carlo della Torre  je pripadal furlanski veji, imenovani po gradu Villalta. Rod-bina se je preselila na Goriško  okrog leta 1580 na povabilo Raimonda della Torreja , pripadnika goriške veje Valsassina. Carlo se je rodil v dvajsetih letih 17. stoletja. Bil je zelo premožen, saj je prevzel celotno dedišcino svoje veje in dedoval še po videmski veji rodbine. Imel je posestva tako na habsburškem kot beneškem ozem­lju (na primer v Villalti). Konec petdesetih let 17. stoletja se je boril v Šleziji  proti Švedom. Vojski se je prikljucil potem, ko je bil leta 1658 oprošcen trajnega izgona zaradi umora barona Ulderica Petazzija  leta 1651 na gradu Švarcenek. Leta 1664 
11 
Priimke, rodbin izvirajocih iz Apeninskega polotoka, so neredko iz prakticnih razlogov v novem jezikov­
nem okolju prilagodili nemški izgovorjavi (na primer Della Torre v Thurn, Tasso v Taxis, Porcia v Portia) 
(Cavazza, Lingue, societŕ, str. 290). 12 Cavazza, Una societŕ nobiliare, str. 211–212. 
13 
Morelli, Istoria della Contea, vol. II, knj. III, str. 64. 14 '
Brumatt i, LAqvila Leone, govor II, str. [50r]. 
15 
Czoernig, Gorizia, str. 525–559; Rutar, Zgodovinske crtice, str. 9–11; Kutin, Opis, str. 37–40. 
je pridobil dedni naslov goriškega maršala, kasneje je postal tržaški in leta 1667 goriški glavar.16 
Že pred tem je Carlo della Torre  imel navado, da je s svojimi placanci pogosto preckal habsburško-beneško mejo, in sicer pod pretvezo, da je namenjen na svoja posestva, ki so se nahajala na obeh straneh meje. V skladu z navadami svojega casa se je obkroževal s skupino oboroženih mož in se zapletel v vrsto sporov. 5. maja 1650 okrog poldneva je na primer vkorakal v Gorico v spremstvu 28 konjenikov.17 To je bil zgolj eden izmed napetih dogodkov, ki so se pripetili v teku 17. stoletja v Gorici. Dogajalo se je namrec, da so plemici prišli v mesto v spremstvu oboroženih konjenikov ali drugih pajdašev. V dolocenih primerih je to privedlo do spopadov, tudi s smrtnimi izidi.18 Podobno vrocekrven je bil tudi marsikateri drugi plemic, ne nazadnje tudi Francesco Maria Neuhaus . 
Spor med rodbinama della Torre  in Neuhaus  je dosegel višek v casu zgoraj omenjenih plemicev. Novembra 1666 je Francesco Maria Neuhaus  skupaj z bratom Nicolojem  in oboroženim spremstvom padel v zasedo, ki so jim jo postavili nasprot­niki v Krminu. Napadli so jih štirje oboroženi možje Leonarda di Manzana , ki so bili beneški podaniki, in sicer Giovanni Battista Gervas, Giovanni Batt ista Lian, Giovanni Gioseggo Romano ter Alvise del Gese, imenovan Travisan. Omenjeni so bili namešceni v hiši barona Orazia del Mestrija. Po streljanju so Neuhausovi spre­mljevalci napadli hišo ter ujeli vse štiri može Leonarda di Manzana. Ujetnike naj bi nato deset dni zadrževali v ujetništvu ter jih nato koncno predali oblastem. Njihovi gospodarji so se zatekli na beneško obmocje. Ujeti so dejanja priznali, a njihovi po­krovitelji so se pritožili goriškemu glavarju Carlu della Torreju , ki je bil sorodstveno povezan z Orazijem del Mestrijem  in Leonardom di Manzanom. Omenjeni možje in Orazio del Mestri , ki se je leta 1667 v prošnji cesarju zagovarjal, da je šlo pri ome­njenem spopadu zgolj za samoobrambo, so bili zaprti na goriški grad, od tam pa so uspeli zbežati. Francesco Maria Neuhaus  je bil preprican, da je pobeg organiziral sam goriški glavar, in sicer s pomocjo svojega oboroženega spremljevalca Carla Mo-rettija  in ljudi, ki jih je zbral v Ziraccu,  kraju v posesti rodbine della Torre, nahajajo-cem se v bližini Remanzacca v furlanski ravnini. 19 
Spor se je še dodatno zaostril naslednjega leta. Ponoci 6. junija 1667 sta brata Francesco Maria in Nicolň Neuhaus  v kraju Noax  v bližini Rožaca  (Rosazzo) padla v zasedo pripadnikov in oboroženega spremstva rodbin del Mestri  in Manzano. Francesco je bil ranjen, njegov brat Nicolň pa je dva dni kasneje preminil.20 Na pro-šnjo Ottavia Neuhausa , prav tako brata Francesca Marie, je bil iz sodnega procesa, 
16 
Morelli, Istoria, vol. II, str. 101–103; Cavazza, Una societŕ nobiliare, str. 220; Cavazza, Politica e violenza, 
str. 59–66. 17 ASGO, Archivio Coronini, Atti e documenti, fasc. 368. 
18 
Npr. v letu 1664 s smrtno žrtvijo: ASGO, Archivio Coronini, Atti e documenti, fasc. 368; v letu 1665: 
ASPGO, Atti degli Stati provinciali, sekcija II, fasc. 437/II; v letu 1673: ASPGO, Atti degli Stati provincia­
li, sekcija II, fasc. 437/III; [s.d.]: ASGO, Archivio Coronini, Atti e documenti, fasc. 368. Vec o tem: Makuc, 
O banditizmu, str. 109–132. 19 
ASGO, Archivio Coronini, Atti e documenti, fasc. 252; ASPGO, Atti degli Stati provinciali, sekcija II, fasc. 
436/I; Sentenza e bando, str. 28–29. 20 
ASGO, Archivio Coronini, Atti e documenti, fasc. 252; ASPGO, Atti degli Stati provinciali, sekcija II, fasc. 436/I. Nicolojeva smrt je bila zabeležena v maticni knjigi župnije sv. Adalberta v Krminu: Schiviz, Der Adel in den Matriken, str. 378. 
ki je sledil, izlocen goriški glavar Carlo della Torre, in sicer zaradi dvoma Neuhau­sov v njegovo zmožnost neodvisnega presojanja.21 Kljub temu pa so napetosti med rodbinami ostajale. Carlo della Torre  je kasneje trdil, da so ga dosegle govorice, da ga Francesco Neuhaus  namerava ubiti, slednji pa je trdil ravno obratno, in sicer da je glavar nameraval ubiti njega.22 
Francesco Maria Neuhaus  se je mašceval tako, da je v spremstvu desetih oboroženih mož 24. maja 1668 v bližini Koprivnega (Capriva del Friuli) pripravili zasedo na goriškega glavarja. Della Torre je napad preživel, a ubita sta bila kocijaž in glavarjev sopotnik Cristoforo Bonomo iz Trsta. Sledilo je sojenje z obtožbo vele­izdaje, in sicer zaradi poskusa umora vladarjevega predstavnika. Notranjeavstrijska vlada v Gradcu  je 3. septembra 1668 odlocila, da je Francesco Maria Neuhaus  trajno izgnan iz vseh habsburških dednih dežel. Vsa rodbinska posestva so bila zasežena. Poleg tega je bila porušena njegova hiša v Krminu. V primeru zajetja bi bil Neuhaus odveden na mesto, kjer je zagrešil zlocin. Tam bi mu bila odrezana »najboljša roka«, nato bi bil obešen, razcetverjen ter tako razstavljen. Poleg tega je bilo doloceno, da ga lahko kdorkoli nekaznovano ubije. Izgnanec, ki bi ubil Neuhausa , bi bil s tem oprošcen izgona ter denarno nagrajen, in sicer v višini 2000 dukatov v primeru, da bi se to storilo na habsburškem ozemlju, oziroma v višini 4000 dukatov, ce bi se to dogodilo na tujem ozemlju.23 
Kmalu so sledili novi zapleti. Neuspehi in razkritje zarote dela ogrskih in hrvaških velikašev proti habsburški vladarski hiši so privedli leta 1671 do obglav­ljanja Petra Zrinskega , Franje Krsta Frankopana , Franje Nádasdyja , Franje Bonisa ter štajerskega plemica Hansa Erasmusa grofa Tattenbacha. Poleg tega je bilo zaradi sodelovanja v zaroti obsojenih še okoli dvesto oseb.24 Preko Tattenbacha je bil vple-ten v protihabsburško zaroto ogrskih in hrvaških velikašev tudi Carlo della Torre. Obsojen je bil na dosmrtni pripor, ki ga je preživel vse do konca življenja v Gradcu.25 
Neuhaus  je takrat dobil upanje, da bo uspel oprati svoje ime in je nato veckrat poskušal doseci cesarjevo pomilostitev. Vsaka naslednja njegova prošnja je odražala vedno vecji obup in nemir izgnanca, ki je izgubil premoženje in plemiško dosto­janstvo. Neuhaus je poskusil doseci oprostitev tudi z objavo knjižice Escolpe di me Francesco Maria di Neuhaus , v kateri je navajal pricevanja raznih ljudi in tako zago­varjal lastne argumente glede spora, ki je privedel do njegovega izgona.26 
21 
Sentenza e bando, str. 31–32. 
22 
Sentenza e bando, str. 20–43. 
23 
ASPGO, Atti degli Stati provinciali, sekcija I, fasc. 49, R16, fol. 136, 153; ASPGO, Atti degli Stati provin­
ciali, sekcija II, fasc. 436/II; Sentenza e bando, uvodni del brez paginacije. 24 
Kontler, Madžarska zgodovina, str. 143–144. 25 Cavazza, Una societŕ nobiliare, str. 220. 
26 
Leta 1912 je duhovnik Giovanni Blasutic (1844–1912), ki je zbiral gradivo, vezano na krminsko zgodovino, dva pomembna vira za obravnavano dogajanje, in sicer Escolpe di me Francesco Maria di Neuhaus in Risposta alle Escolpe di me Francesco Maria di Neuhaus , predstavil kot nedosegljiva. Še proti koncu 19. stoletja ju je bral pri zasebnih lastnikih in ju povzel ter deloma citiral v: Blasutic, Il fisco, str. 77–93. Avtorica pricujocega prisp evka ni usp ela najti vira Escolpe, v katerem naj bi Neuhaus  podal svojo razlicico dogajanja. Vsebine spisa Escolpe je poznana zgolj posredno, preko knjižice Sentenza e bando dato dalla Sacra Cesarea Maestŕ dell ’Imperatore al sig. Francesco di Nayhaus, e lettere della stessa Maesta’ contra di lui. Per l’ASSASSINIO prati­cato contra la Persona del signor Conte Carlo della Torr e  in Blasuticevega clanka (Blasutic, Il fisco, str. 77–93). Spis Risposta alle Escolpe di me Francesco Maria di Neuhaus , ki ga omenja Blasutic in s katerim naj bi Carlo odgovoril na Neuhausove argumente, pa je najbrž identicen s poglavjem Risposta del libro intitolato Escolpe 
Neuhaus  je trdil, da je Carlo della Torre  stregel po življenju njemu in njego-vim bratom ter da je bil prav on glavni pobudnik umora njegovega brata Nicoloja, kar naj bi bila tudi razširjena govorica. Poleg tega je trdil, da je leta 1668 nenaklepno napadel kocijo, v kateri se je prevažal Carlo della Torre. Trdil je, da je po pomoti napadel goriškega glavarja, saj je mislil, da se v kociji nahaja njegov nasprotnik Gio­vanni Carlo del Mestri.27 
Leta 1671 je Neuhaus  v svoji relativno kratki prošnji za pomilostitev zapisal, da že vec let blodi po razlicnih deželah, in sicer zgolj v spremstvu nesrec, med ka­terimi naj bi bila najhujša cesarjeva ogorcenost.28 V še eni prošnji, ki jo je sestavil v sedemdesetih letih, je izpostavil, da že osem let brezciljno blodi po tujih deželah.29 Po letu 1678 je tudi že propadli Carlo della Torre  poskušal oprati svojo mocno oma­deževano cast tako, da je objavil knjižico Sentenza e bando dato dalla Sacra Cesarea Maestŕ dell’Imperatore al sig. Francesco di Nayhaus, e lettere della stessa Maesta’ contradi lui. Per l’ASSASSINIO praticato contra la Persona del signor Conte Carlo della Tor­re.30 V knjižici je objavil obsodbo Neuhausa  ter navajal pricevanja, ki naj bi potrjeva-la, da je bil napad nanj leta 1668 naklepno storjen s strani Neuhausa. Della Torre je med drugim trdil, da so pred napadom nanj že krožil govorice o tem, da ga Neuhaus namerava ubiti. Že v naslovu knjižice je della Torre  Neuhausa  naslovil zgolj kot gospod, s cimer je poudaril Neuhausovo izgubo plemiškega naziva.31 
Tudi Neuhaus  si ni prenehal prizadevati za svoj prav. V prošnji po pomilosti­tvi, ki jo je naslovil na cesarja Leopolda  leta 1683, je ponižno prosil milosti in zapisal, da je iz nuje užalil vladarjevega predstavnika. Pri tem ni pozabil vladarja spomniti na vojaške zasluge svojih prednikov v prid vladarski hiši. Njegov zagovor odraža tipicno miselnost tedanjega fevdalnega plemica, ki je krvno mašcevanje dojemal kot moralno pravico in dolžnost, saj je izpostavil, »kdo more zaustaviti tisti naravni siloviti zanos, ki sili vsakega užaljenega k mašcevanju?« (»chi puň raff renar quel precipitoso impeto naturale, che spinge ogni oltraggiato Vivente a vendicarsi?«).32 V ozadju tega obcutenja potrebe po mašcevanju je prisotno branjenje omadeževane casti. Argument casti je torej uporabil kot pogajalsko orodje za opravicevanje napa­da na cesarjevega predstavnika.33 Ta zanos naj bi bil tako naraven, tako nujen, da se mu Neuhaus  ni zmogel upreti. 
Neuhausova prošnja je bila leta 1683 uslišana. Cesar Leopold I.  je Neuhausa pomilostil 2. aprila 1683, povrnjena so mu bila tudi vsa posestva ter plemiški na­slov.34 Morda je Neuhaus uporabil prave argumente, verjetneje pa je na pomilosti­
di me Francesco Maria di Nehavs v že omenjeni knjižici Sentenza e bando, str. 1–52. 
27 
Sentenza e bando, str. 20–43. 
28 
ASPGO, Atti degli Stati provinciali, sekcija II, fasc. 437/II. 
29 
ASPGO, Atti degli Stati Provinciali, sekcija II, fasc. 438. Vec o tem: Makuc, O banditizmu, str. 109–132. 
30 
Knjižica je bila glede na vsebino najbrž sestavljena po letu 1678, inventarizirana je sicer kot izdaja leta 1668, 
na kar pa se nanaša le prvi del knjižice. 31 
Sentenza e bando, str. 33–37. 
32 
Prepis prošnje v: Blasutic, Memoriali cormonesi, str. 218–222; Blasutic, Il fisco, str. 88–91. 
33 
Na cast razumljeno kot retoricni proces oziroma eno izmed vec možnih strategij, ki so zagotavljale veljavo v nemirnem, nevarnem svetu je na primeru preucevanja rimskega podzemlja 16. stoletja opozoril že Th omas 
V. Cohen. Sklicevanje na cast je tako pri tatovih in revnih vojakih kot plemicih dajalo veljavo obljubam, grožnjam in izpovedim (Cohen, Three Forms, str. 975–998). 
34 
Prepis pomilostitve v: Blasutic, Memoriali cormonesi, str. 222–[222b]. 
tev v prvi vrsti vplival obcutek ogroženosti habsburške vladarske hiše. Cesar se je namrec tega leta nahajal v težkem položaju, ki je pripeljal nekaj mesecev kasneje, julija 1683, celo do obleganja Dunaja  s strani otomanske vojske. Pomilostitev torej najbrž nenakljucno casovno sovpada z zelo zahtevnim obdobjem za habsburško zunanjo politiko, ki je privedlo do vojne z otomanskim sultanom. Leto 1683 spada po Charlesu W. Ingrao -ju med enega izmed osmih obdobjih zadnjih treh stoletij habsburške monarhije, ko je le-tej resno pretilo razkosanje.35 Tri dni pred pomilosti­tvijo Neuhausa  je vojska otomanskega cesarstva, takrat na vrhu svoje moci, krenila iz Carigrada .36 Morda je tudi bližajoca se nevarnost, ki je nato meseca julija privedla do drugega obleganja Dunaja, vplivala na vecjo odprtost cesarja k odpušcanju. K tej domnevi botruje tudi cesarjev ukaz, da se mora Neuhaus  v zameno za to izjemno pomilostitev nemudoma podati v vojaško službo.37 
Poleg tega je bila 10. julija 1684 na cesarjev ukaz dosežena formalna pomiri­tev med Carlom della Torrejem  in Francesco Mario Neuhausom  in njunimi sino­
vi.38 Kljub temu pa je cesar zavrnil vse prošnje za pomilostitev Carla della Torreja , ceprav se je njegova rodbina uspela izogniti konfiskaciji premoženja.39 Francesco Maria Neuhaus  je preminil desetletje kasneje, februarja 1693, star 56 let.40 
Omenjena epizoda prikazuje primer regresivne družbene mobilnosti na skrajnem robu habsburških dednih dežel. Po letih vztrajnosti in uporabe ali morda bolje izrabe argumentov casti pa epizoda predstavlja tudi primer ponovne prido­bitve izgubljene privilegirane plemiške pozicije v kontekstu temu naklonjenih po­liticnih razmer. Poleg vzponov in zdrsov po družbeni lestvici dejanja in življenjske poti tako Neuhausa kot della Torreja odražajo pomembno vlogo, ki so jo cast, pri­zadevanja za njeno ohranitev ali tudi njeno ponovno pridobitev igrali v delovanju in custvovanju fevdalnega plemstva obravnavanega obmejnega prostora. Poleg tega je cast lahko predstavljala tudi prirocno pogajalsko strategijo, saj je zasedala po­membno mesto v vrednostnem sistemu takratnega fevdalnega plemstva. 
35 
Ingrao, The Habsburg Monarchy, str. 21–22. 
36 
Pohl, Vocelka, Habsburžani, str. 244. 
37 
Prepis pomilostitve v: Blasutic, Memoriali cormonesi, str. 222–[222b]. 
38 
Tiskan dokument o tej spravi hrani knjižnica goriškega zgodovinskega pokrajinskega arhiva v Gorici. Pri­ložen je k delu Sentenza e bando. 
39 Cavazza, Una societŕ nobiliare, str. 220. 
40 
Schiviz, Der Adel in den Matriken, str. 379. 
Viri in literatura Arhivsko gradivo 
ASGO – Archivio di Stato di Gorizia  (Državni arhiv v Gorici , Italija), Archivio Coronini, 
Atti e documenti. ASPGO – Archivio Storico Provinciale di Gorizia  (Pokrajinski zgodovinski arhiv v Gori­ci , Italija ), Atti degli Stati provinciali, sekciji I in II. 
Rokopisni viri 
Blasutic, Giovanni: Memoriali cormonesi. Obcinska knjižnica Krmin-Cormons (Italija) 
hrani fotokopije rokopisne zbirke virov. Brumatti De Jacomino E Sigisberg, Gaspare : L'Aqvila Leone Di Goritia Osia Il Contado Prin­cipato Goritiano Uno Degli Incliti Immediati Stati Del S.R.I. Co'La Sovranitŕ Commune Ŕ Prencipi Imperiali. Dalla Maestŕ Cesarea Di Leopoldo Primo Suo Conte Prencipe Dominato, E Per Diversi Governato. Tržaška mestna knjižnica »Attilio Hortis«, Diplomatski arhiv, ms. 1/2 A 17. 
Objavljeni viri 
Schiviz von Schivizhoff en, Ludwig : Der Adel in den Matriken der Grafschaft Görz und Gra­
disca. Görz: Selbstverlag des Verfassers, 1904. Sentenza e bando dato dalla Sacra Cesarea Maestŕ dell’Imperatore al sig. Francesco di Nayhaus, e lettere della stessa Maesta’ contra di lui. Per l’ASSASSINIO praticato contra la Persona del signor Conte Carlo della Torr e . [S.l.]: [s.n.][po 1678].41 
Literatura 
Albera, Dionigi: Anthropology of the Mediterranean: Between Crisis and Renewal. Histo­
ry and Anthropology 2006, vol. 17, št. 2, str. 109–133. Blasutic, G[iovanni]: Il fisco di Cormons . Memorando fatto storico del secolo XVII. Alma-nacco del popolo per l’anno bisestile 1912. Gorizia: Le federazione editrice, 1912, str. 77–93. 
Casella, Laura: La nobiltŕ al confine tra Cinque e Settecento. Filoveneziani, filoimperiali e «gente aliena d’altrui dominio». «Venezia non č da guerra». L’Isontino, la societŕ friulana e laSerrenissima nella Guerra di Gradisca (1615–1617) (ur. Mauro Gaddi  in Andrea Zannini). Udine : Forum-Editrice Universitaria Udinese, 2008, str. 169–185. 
Cavazza, Silvano; Porcedda, Donatella : Le contee di Gorizia e Gradisca al tempo di Marco d'Aviano . Marco d'Aviano Gorizia  e Gradisca dai primi studi all'evangelizzazione dell'Europa. Raccolta di studi e documenti dopo il convegno storico-spirituale del 14 ott obre 1995 (ur. Wal­ter Arzaretti  in Maurizio Qualizza). [S. l.]: Fondazione Societŕ per la conservazione della Basilica di Aquileia, 1998, str. 81–110. 
Cavazza, Silvano: Lingue, societŕ, religione. Divus Maximilianus. Una Contea per i Gorizia­ni 1500–1619 (ur. Silvano Cavazza). Mariano del Friuli: Edizioni della Laguna, 2002, str. 285–301. 
Cavazza, Silvano: Politica e violenza nobilaire: il caso di Carlo Della Torre. Barok na Gori­škem.  Il barocco nel Goriziano (zb. in ur. Ferdinand Šerberlj). Nova Gorica: Goriški muzej, Ljubljana: Narodna galerija, 2006, str. 59–67. 
Knjižico hrani goriški pokrajinski arhiv v Gorici. 
Cavazza, Silvano: Una societŕ nobiliare: trasformazioni, resistenze, conflitt i. Gorizia  baro­cca. Una cittŕ italiana nell'Impero degli Asburgo (ur. Silvano Cavazza). Mariano del Friuli: Edizioni della Laguna, 1999, str. 211–227. 
Cohen, Elisabeth S .: Honor and Gender in the Streets of Early Modern Rome. Th e Journal 
of Interdisciplinary History 1992, vol. 22, št. 4, str. 597–617. Cohen, Thomas V.: Three Forms of Jeopardy: Honor, Pain, and Truth-Telling in a Sixte­enth-Century Italian Courtroom, The Sixteenth Century Journal, 1998, vol. 29, št. 4, str. 975–998. 
Czoernig, Carlo von : Gorizia  «la Nizza austriaca». Il territorio di Gorizia e Gradisca. Gori­zia: Cassa di risparmio, 1969. 
Dewald, Jonathan: La nobiltŕ europea in etŕ moderna. Torino: Giulio Einaudi editore, 2001. Dorsi, Pierpaolo: Sodstvo prve stopnje v grofijah Gorica in Gradišce 1740–1848. Pravo – zgodovina - arhivi. I. Prispevek za zgodovino pravosodja. Ljubljana: Arhiv Republike Sloveni­je, 2000, str. 97–123. 
Falzari, Giovanni Battista: Giustizia, violenze e bravi nel sec. XVII. Il fisco di Cormňns . 
Studi Goriziani, vol. XXVI, 1959, str. 69–81. Horden, Peregrine; Purcell, Nicholas: Th e Corrupting Sea. A study of Mediterr anean history. Oxford, Malden: Blackwell Publishers, 2000. 
Ingrao, Charles W.: The Habsburg Monarchy 1618–1815. 2. izd. Cambridge : University 
Press, 2000. Kontler, László: Madžarska zgodovina. Tisocletje v srednji Evropi Prevedla Irena Trenc Fre­lih. Ljubljana: Slovenska matica, 2005. 
Kutin, Anton : Opis Št. Mavra. V Gorici: Narodna tiskarna, 1905. Makuc, Neva: O banditizmu in nasilju  ob habsburško-beneški meji v Furlaniji  in na Go-riškem (17. stoletje). Upor, nasilje in preživetje. Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka (ur. Furio Bianco in Aleksander Panjek). Koper: Založba Univerze na Primor­
skem , 2015, str. 109–132 (e-knjiga dostopna na: htt p://www.hippocampus.si/ISBN/978­961-6984-08-9.pdf, 9. 8. 2016). Morelli di Schönfeld, Carlo: Istoria della Contea di Gorizia  in quattro Volumi compresavi un 
Appendice di note illustrative. Mariano del Friuli: Edizioni della Laguna, 2003 (faks. pon. 3. 
izd. po: Gorizia  1855). Pohl, Walter ; Vocelka, Karl: Habsburžani. Zgodovina evropske rodbine. Ljubljana: Mladin-ska knjiga, 1994. 
Pollock, Linda A.: Honor, Gender and Reconciliation in Elite Culture, 1570–1700. Journal 
of British Studies, 46, 2007, št. 1, str. 3–29. Porcedda, Donatella : Tra Asburgo e Venezia : Stati provinciali e ceti dirigenti nella Contea di Gorizia  (secoli XVI-XVII). Lo spazio alpino: area di civilta, regione cerniera (ur. Gauro Coppola  in Pierangelo Schiera). Pisa: GISEM, Napoli: Liguori, 1991. 
Porcedda, Donatella : «Un paese sě di piccola dimensione, come č la nostra Contea, piů dal 
caso che da una Provvidenza dirett o». Annali di storia isontina, št. 2, 1989, str. 9–29. Rutar, Simon: Zgodovinske crtice iz poknežene grofije goriško-gradiške. Faksimile iz leta 1896 sspremno besedo. Nova Gorica: Založba Branko, Ljubljana: Založništvo Jutro, 2000. 
Povzetek: Prispevek obravnava epizodo t. i. krminske fajde, ki je razburkala politicno in družbeno življenje goriške grofije prve polovice 17. stoletja in oslabila goriško plemstvo. Predstavljen je dalj casa trajajoc spor med rodbinama Neuhaus  in della Torre -Valsassina , ki je kulminiral v casu goriškega glavarja Carla della Torreja  in bratov Neuhaus . Omenje­na epizoda prikazuje med drugim primer regresivne družbene mobilnosti na skrajnem robu habsburških dednih dežel. Po letih vztrajnosti in uporabe ali morda bolje izrabe ar­gumentov casti pa epizoda predstavlja tudi primer ponovne pridobitve izgubljene privile­girane plemiške pozicije v kontekstu primernih politicnih razmer. Poleg zdrsov in vzponov po družbeni lestvici opisani dogodki odražajo tudi pomembno vlogo, ki jo je igrala cast v delovanju in custvovanju fevdalnega plemstva obravnavanega obmejnega prostora. 
Riassunto: Il contributo tratta di un episodio della cosě detta faida di Cormons , che nella prima metŕ del Seicento caratterizzň la vita politica e sociale della Contea di Gorizia  e indebolě la nobiltŕ goriziana. Il conflitto giŕ da qualche tempo accesso tra i Neuhaus  e i della Torre -Valsassina  degenerň nello scontro tra il capitano di Gorizia  Carlo della Torre e i fratelli Neuhaus . L’episodio rappresenta un esempio della mobilitŕ sociale regressiva al confine delle province ereditarie degli Asburgo. Non solo. L’episodio narra di come dopo anni di sforzi e di utilizzo degli argomenti dell’onore, nel contesto di una situazione politica favorevole, ci si poteva anche riappropriare della propria posizione nobiliare privilegiata. Gli eventi descritti mostrano anche la grande importanza dell’onore nell’agire e nello sen-tire della nobiltŕ feudale del territorio limitrofo tratt ato. 
Il grande altare ligneo di Bartolomeo Ortari / Jernej Vrtav a Grions del Torre 
GIUSEPPE BERGAMINI 
Sintesi: La scultura lignea del periodo barocco in Carnia  e nel Friuli  centrale č caratterizzata dalla produzione di Gerolamo Comuzzo  da Gemona  e della sua scuola, e nel Friuli  orientale da quella degli intagliatori della Scuola di Caporett o , in particolare Bartolomeo Ortari e Lukas Scharf. Documenti d’archivio, pubblicati da Franc Rupnik e da Tarcisio Venuti , hanno permesso di mettere a fuoco la personalitŕ di Bartolomeo Ortari , nato a Caporett o  il 15 agosto 1647 e morto il 22 settembre 1725, autore degli altari delle parrocchiali di Forame  di Att imis , di Grions del Torre, Vernasso  e della chiesa di S. Giovanni d’Antro  in Friuli , ed inoltre di quelli di Britof ob Idriji  e Golo Brdo  in Slovenia. 
Parole chiave: Bartolomeo Ortari , altare, scultura lignea, Caporett o 
Velik leseni oltar Jerneja Vrtava / Bartolomea Ortaria v kraju Grions del Torre 
Izvlecek: Barocno rezbarstvo v Karniji  in osrednji Furlaniji  so zaznamovala dela Gerolama Comuzzoja  iz Humina in njegove delavnice, v vzhodni Furlaniji  pa rezbarstvo kobariške šole, zlasti Bartolomea Ortaria  in Lukasa Scharfa. Arhivski dokumenti, ki sta jih objavila Franc Rupnik  in Tarcisio Venuti , omogocajo boljše poznavanje osebnosti Bartolomea Ortaria, rojenega v Kobaridu  15. avgusta 1647 in preminulega 22. septembra 1725. Ortari je osnoval oltarje župnijskih cerkva v krajih Malina (Forame  di Attimis), Grions del Torre in Barnas (Vernasso) ter cerkva v krajih Sv. Ivan v Cele  (S. Giovanni d’Antro), Britof ob Idriji  in Golo Brdo. Slednja dva se nahajata v Sloveniji. 
Kljucne besede: Bartolomeo Ortari, oltar, rezbarstvo, Kobarid 
A
ll’inizio del secolo XVII prevale ancora, nella produzione artistica del Friuli , la scultura lignea, se pure presente quasi esclusivamente nelle zone periferiche (Carnia , sopratt utto, o Pedemontana pordenonese  o Valli del Natisone). La stessa tipologia degli altari lignei si modifica: non piů, o non soltanto, statue lignee inserite entro architetture, preziose fin che si vuole, ma in subordine rispetto alle figure, e pertanto concepite con il solo intento di offrire a quelle cre­dibili ambienti. La strutt ura architettonica, nel Seicento, svolge un ruolo primario: si fa imponente, elaborata, ed esaltata da tutta una serie di orpelli, robuste colonne tortili sostenute da ornatissimi dadi, cornici a dentelli, volute, sempre arricchite da figure umane e decorazioni vegetali o animali a bassorilievo. Minimo rimane lo spazio per collocarvi le statue a tutto tondo o anche pale dipinte. La poetica barocca induce spesso anche ad »aggiornare« eleganti altari polittici rinascimentali, come accade ad esempio per quelli tardoquattrocenteschi di Domenico da Tolmezzo nella pieve di Santa Maria Maddalena  a Invillino, in quella di San Floriano a Illegio  o nella parrocchiale di Forni di Sopra , che vengono inglobati in fastose cornici dovute per lo piů all’intagliatore Girolamo Comuzzo  da Gemona  o alla sua scuola1. 
Gli esempi piů significativi della nuova funzione assegnata agli altari lignei, che diventano parte integrante della stessa struttura muraria della chiesa, si trova-no nella zona orientale del Friuli, per lo piů nelle valli del Torre  e del Natisone, dove forte č – a partire dal Quattrocento - l’influsso della cultura figurativa slovena, do-cumentato, tra l’altro, dalle architetture di Andrea da Škofja Loka (o, come si firma, Andrea von Lack), e di Petrich, Lukas  o Gaspar, e dalle pitture di Bartolomeo da Škofja Loka  (Jernej iz Loke) e di ignoti maestri.2 
Le localitŕ in cui, scendendo verso la pianura, si registra la presenza di mae­stranze slovene in Friuli  sono da un lato Remanzacco  - dove nella chiesetta gotica di Santo Stefano, la forma poligonale del coro, la fi tta trama di costoloni che si disegna sulla sua volta, le appiatt ite figure delle chiavi di volta e quelle ad altorilievo dei pe­ducci sono dovute ad un ignoto capomastro che parla il linguaggio tipico di quella scuola che fa capo ad Andrea da Skofja Loka - e dall’altro Grions del Torre  nella cui parrocchiale fa bella mostra di sé un altare ligneo barocco di importante dimensio­ne, opera dello scultore di Caporetto  Bartolomeo Ortari /Jernej Vrtav. 
Bartolomeo Ortari , uno degli esponenti maggiori di quella scuola d’intaglio di Caporetto/Kobarid - che vede tra i suoi protagonisti anche Lukas Scharf, autore del fastoso altare ligneo della chiesa di S. Andrea  a Cravero  /Kravar  - compare negli studi d’arte friulana e slovena per la prima volta nel 1981, allorché Tarcisio Venu-ti ne recupera il nome nei registri dell’archivio parrocchiale di Grions del Torre (»Mistro Bartolomio Ortari  intagliatore di Caporeto«) e gli att ribuisce l’esecuzione dei due grandi altari che ornano le chiese di Forame  di Attimis/Malina  e di Grions del Torre.3 Su sua richiesta, l’allora parroco di Caporetto/Kobarid, Franc Rupnik, 
1 
Marchett i , Girolamo Comuzzi  e la sua bott ega, pp. 1–20; Visentin, Comuzzo (Comucci, Comucio, Comuzzi), famiglia di scultori, pp. 794–798. 
2 
Cfr. Sulle strade di Andrea da Loka / Po poteh Andreja iz Loke, passim; Höfl er, Srednjeveške freske v Sloveniji.; Venuti, Chiesette votive del ‘400 e ‘500 nell’area culturale friulano – slovena / Gleseůtis votivis dal ‘400 e ‘500 inte aree cultur.l furlane – slovene / Votivne cerkvice iz 15. In 16. stoletja na furlansko – slovenskem kulturnem ombocju. 
3 
Venuti, Chiesette votive da Tarcento  a Cividale, p. 11, 98. 
Foto 1: Bartolomeo Ortari, Altare ligneo, Forame  di Att imis/Malina, chiesa parrocchiale, 1701. 

compě accurate ricerche negli archivi parrocchiali di Caporetto/Kobarid e poté in tal modo fornirgli utili notizie per la ricostruzione della vita dello scultore che, nato a Caporetto/Kobarid il 15 agosto 1647 da Uldarico Vrtav e da Orsola, ebbe due sorelle piů anziane, Margherita  (nata il 21 giugno 1642) e Marina  (nata il 12 aprile 1645) e un fratello minore, Giorgio  (nato il 15 agosto 1647). Si sposň intorno al 1673 con una certa Caterina  che gli diede ben nove fi gli, quattro maschi e cinque femmi­ne. Morě il 22 novembre 1725 e fu sepolto nella chiesa parrocchiale di Caporett o / Kobarid.4 
E’ possibile che la sua formazione artistica sia avvenuta in famiglia: tale č l’opinione di Borut Uršic  che, in un corposo saggio dedicato alle opere degli inta­gliatori di Caporetto/Kobarid, oltre ad attribuire al padre, sia pure con prudenza, l’esecuzione dell’altar maggiore di Svino ed una statua di Apostolo a Costne, ritiene l’altare maggiore della chiesa di San Canciano  a Britof ob Idriji  (il piů fastoso tra quelli del Collio goriziano, insieme con quello della chiesa della Madonna del Lago a Golo Brdo) opera congiunta di Uldarico e Bartolomeo.5 Lo studioso, infine, vede in Anton Vrtav, che nel 1764 intaglia l’altar maggiore della chiesa dei Tre Re Magi di Sužid, l’ultimo esponente di questa famiglia di intagliatori6. Non č dato comunque di sapere quale fosse il grado di parentela tra Anton e Bartolomeo. 
La presenza di Bartolomeo Ortari in Friuli č documentata solamente nel co-mune di Povoletto  (Grions del Torre, Bellazoia , Povolett o)7, ma l’intagliatore di Ca­
4 
Queste notizie sono pubblicate, a firma di Franc Rupnik, in Venuti, Le botteghe d’intaglio di Caporett o , pp. 
32–35. 5 
Uršic, Altari lignei della bottega d’intaglio di Kobarid (Caporett o ), pp. 121–129; Id.: Katalog Rezljanih oltarjev 
17. stoletja v Goriških Brdih, pp. 145–184. Uršic, Rezljani oltarji 17. stoletja v Goriških brdih , pp. 41-64. 
6 
Uršic, ibidem, p. 127. 
7 
Venuti, L’intagliatore Bartolomeo Ortari  di Chiaor.t  a Povolett o , pp. 85–90; Id.: Considerazioni storico artistiche sugli altari dorati delle Valli del Natisone . Secoli XVII-XVIII, in Valli del Natisone . Nediške doline, Ambiente, 
poretto lavorň anche per la chiesa parrocchiale di Forame di Att imis/Malina ( foto 1): opera sua č infatti lo scenografico altare, intagliato, dipinto e dorato, a due ordi­ni sovrapposti con colonnine tortili, decorate con motivi fi tomorfi, e con quindici statue di santi ed angeli che fa bella mostra di sé nella chiesa.8Nel piano inferiore dell’altare, al centro, sotto la statua di Sant’Antonio abate, titolare della chiesa, col maialino ai piedi, suo attributo tradizionale, compare in un riquadro la scritt a »Adě 30 Junius / 1701 / P. Di Caporeto  / Procuratore di M. Tomaso Turcut .« 
Marchetti  e Nicoletti , che per primi fanno conoscere quest’opera, inserendola nel novero degli altari di scuola slovena presenti sopratt utto nelle valli del Natisone e ipotizzandone la fattura da parte di un intagliatore appartenente ad una qualche bottega artistica di Caporetto/Kobarid, vi leggono »una rozza iscrizione con la data 1701 ed i nomi di un MAESTRO TUSCUT e di un ‘P. DI CAPORETO’ suo PRO­CURATORE.9« Supposizione solo in parte corretta, in quanto una piů att enta let-tura dell’iscrizione ha consentito a Tarcisio Venuti di identifi care Tomaso Turcut (non Tuscut) in un cameraro e grande benefatt ore della chiesa di Forame  di cui resta abbondante documentazione d’archivio10 e P. Di Caporeto nel parroco vicario di Caporetto  Michele Peteani , oriundo di Farra d’Isonzo, che resse la parrocchia di Forame/Malina  dal 1697 al 173911. 
Essendo l’altare di Forame  per molti versi »gemello« di quello di Grions del Torre, ne consegue che anche questo č stato realizzato da Bartolomeo Ortari, di cui anzi rappresenta la prima opera eseguita in Friuli. ( foto 2) 
Per quanto riguarda Grions del Torre, dai documenti conservati nell’archivio parrocchiale si apprende che il 6 gennaio 1703 viene registrato il decreto per far fare l’altare maggiore e due sgabelli, la cui realizzazione viene affi  data a Bartolomeo Ortari  che in piů rate viene pagato, parte in soldi, parte in frumento, piů di sett e-cento lire, una somma quindi di tutt o rispetto. Come in uso al tempo, tutt o viene annotato, anche la spesa di 1 lira »per dato vino e pane al sopradetto Ortari,« e il pagamento degli uomini del »Commun« di Grions per andare a Caporett o /Koba-rid a vedere a che punto fosse giunto il lavoro dell’intagliatore; ad opera terminata, viene registrata, in data 17 agosto 1703, la spesa per far portare l’altare a Grions del Torre .12 
Cultura materiale, Arte, Tradizioni popolari, Lingua, Storia, p. 104. 
8 
Il 26 luglio 2002 sono state rubate le statue dei santi Stefano e Sebastiano: per sicurezza, quindi, le altre 
sono state depositate presso il Museo Diocesano e Gallerie del Tiepolo di Udine , mentre la strutt ura ar­
chitettonica č rimasta in loco. Cfr. Bergamini, Marioni Bros, Museo Diocesano e Gallerie del Tiepolo. Catalogo 
generale, pp. 222-225. 9 
Marchett i, Nicolett i , La scultura lignea in Friuli, p. 113. 
10 
Binutt i, Il nestri Foran. Borcs chenti ator dal tor. Il nostro Forame . Borghi attorno al campanile, pp. 168-170. 
11 
Venuti, Le bott eghe d’intaglio, pp. 30-31. Uršic, perň, ritiene che la lett era P. non sia l’iniziale di »Peteani« 
ma di »Pictor« e si riferisca quindi non al parroco di Forame  ma all’esecutore dell’altare, cioč Bartolomeo 
Ortari, che era anche pittore, oltre che intagliatore: Uršic, Altari lignei, pp. 122-123. 12 
Grions del Torre , Archivio parrocchiale, ms. 1697–1709: c. 105r, 2 gennaio 1703: »Per contadi ŕ dui huomini del Commun che di ordine, e commissione dell’istesso Commun andarono ŕ Caporeto  ŕ veder l’opera dell’Al-tare, L.4«; c. 114r, 17 agosto 1703: »Per contadi ŕ un huomo per andar ŕ Caporetto  per far cundur parte della Palla in Grions di Torre  per sua mercede, L. 2« (Venuti, Le bott eghe d’intaglio, pp. 31-32; Id.: Considerazioni storico artistiche sugli altari dorati delle Valli del Natisone . Secoli XVII-XVIII, in Valli del Natisone . Nediške doline, Ambiente, Cultura materiale, Arte, Tradizioni popolari, Lingua, Storia, pp. 103-111. (p. 104); p. 85). 
Foto 2: Bartolomeo Ortari, Altare ligneo, particolare con la Madonna e la Trinitŕ, Forame di Att imis/Malina, chiesa parrocchiale, 1701. 
Foto 3: Bartolomeo Ortari, Altare ligneo, Grions del Torre, chiesa parrocchiale, 1703. 

Foto 4: Bartolomeo Ortari, Altare ligneo, particolare con san Vito e san Modesto, Grions del Torre, chiesa parrocchiale, 1703. 
Foto 5: Bartolomeo Ortari, Altare ligneo, particolare con la Madonna e la Trinitŕ, Grions del Torre, chiesa parrocchiale, 1703. 

L’altare ( foto 3), ricordato giŕ nella visita pastorale del 1763 come »palla di legno dorata con statue de ss. Mm. Vito e compagni,13« e definito »notevole« dalla Guida delle Prealpi Giulie del 1912,14 č il piů imponente tra quelli di epoca barocca conservati in Friuli: ha una complessa strutt ura architettonica con alto basamento, 
13 
Inventario della ven. chiesa parochiale di S. Maria di Ziracco fatto li 21 maggio 1763, Udine , Archivio Arcive­scovile, Visite Pastorali, VII, 63, c. 10. 
14 
Bragato, De Gasp eri, I paesi della zona morenica fra il Cormor  ed il Corno , p. 584. 
ripiano inferiore diviso in tre riquadri da quattro colonne, tortili le due esterne e decorate con motivi vegetali e cherubini le interne, importante trabeazione sulla quale poggia il ripiano superiore raccordato da due volute, esso pure diviso in tre riquadri di cui il centrale della stessa larghezza del sottostante mentre i laterali, piů piccoli, non sono in asse con quelli del ripiano inferiore. 
Al centro del ripiano inferiore č collocata la statua di S. Vito ( foto 4), titola-re della chiesa, raffigurato - secondo una iconografia consueta - come giovinett o, a mezzo busto, entro un pentolone posto sul fuoco, a ricordo del suo martirio; ai lati, S. Modesto  che gli fu precettore e S. Crescenzia, la nutrice che lo allevň nella fede cristiana. Nella nicchia centrale del ripiano superiore compaiono la Madonna orante e la Trinitŕ ( foto 5), ed ai lati due santi dall’aspetto giovanile con la palma del martirio in mano: S. Stefano  e S. Osvaldo, ai piedi del quale č scolpito un corvo che tiene nel becco un secchiello, con chiara allusione alla nota leggenda. 
Al sommo le statuine dell’ Annunciazione, nel basamento quelle di due santi. Angeli e cherubini arricchiscono e vivacizzano volute, colonne, trabeazione. Piů che le singole statue, scolpite quasi sempre con ingenuitŕ e scarso senso delle propor­zioni, interessa l’insieme del lavoro, che l’uso abbondante dell’oro e di accesi colori (il sapiente restauro li ha riportati all’originario splendore, eliminando le piů tarde maldestre ridipinture) rende particolarmente piacevole15. 
Un altare fastoso e festoso per la ricchezza dei particolari, per la presenza di rubicondi volti di putti, per l’ornamentazione di gusto popolareggiante che porta l’Ortari a scolpire nelle colonne composizioni autunnali di frutta (uva, noci, melo­grani), per l’horr or vacui che domina incontrastato. 
L’impianto č simile a quello dell’altare di Forame/Malina , rispetto al quale tuttavia qui mancano le esterne nicchie pensili che conferiscono al tutto un aspett o tondeggiante, caratteristico degli altari prodotti a Caporett o/Kobarid dall’Ortari e che si ritrova anche in quelli delle chiese di Antro/Landar e Vernasso/Barnas  in Friuli ed in quelli di Britof ob Idriji o Golo Brdo in Slovenia, tutti assegnati al nostro autore. Altari che avevano anche lo scopo di »chiudere« la parete di fondo delle piccole chiese goticheggianti in cui erano per lo piů collocati (cosě doveva essere an-che la chiesa di Grions del Torre  all’epoca) creando quindi una spett acolare quinta scenografica. E’ probabile siano andate perdute nel tempo, o eliminate allorché si ingrandě la chiesa, e vien quasi da pensare che le due statuine originariamente collo­cate nelle nicchie siano quelle, raffiguranti San Rocco e Sant’Antonio abate che ora si conservano nella vicina chiesa di San Leonardo a Bellazoia  di Povolett o 16. 
15 
Il restauro č stato eff ettuato negli anni 1989-1992 dal restauratore udinese Roberto Milan. 
16 
Pubblicate da Venuti Tarcisio, L’intagliatore Bartolomeo Ortari, cit. pp. 88-89 
Archivio parrocchiale 
Grions del Torre, Archivio parrocchiale, ms. 1697–1709: c. 105r, 2 gennaio 1703 Archivio Arcivescovile Udine : Inventario della ven. chiesa parochiale di S. Maria di Ziracco fatto li 21 maggio 1763, Udine, 
Archivio Arcivescovile, Visite Pastorali, VII, 63, c. 10. 
Note bibliografi che 
Bergamini, Giuseppe, Luciana Marioni Bros: Museo Diocesano e Gallerie del Tiepolo. Cata-
logo generale. Udine : Museo Diocesano e Gallerie del Tiepolo, 2015. Binutt i, Romano: Il nestri Foran. Borcs chenti ator dal tor. Il nostro Forame. Borghi att orno al campanile. Forame: Parrocchia di S. Antonio abate di Forame, 2010. 
Bragato, Giuseppe, Giovanni Battista De Gasperi: I paesi della zona morenica fra il Cor­mor  ed il Corno. Guida del Friuli. IV. Guida delle Prealpi Giulie (O. Marinelli et al). Udine : Societŕ Alpina Friulana, 1912, p. 584. 
Considerazioni storico artistiche sugli altari dorati delle Valli del Natisone. Secoli XVII- 
XVIII. Valli del Natisone. Nediške doline, Ambiente, Cultura materiale, Arte, Tradizioni po­polari, Lingua, Storia. San Pietro al Natisone : Cooperativa Lipa Editrice 2000. 
Höfl er, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji. II. Knjiga. Primorska. Ljubljana: Družina, 1997. Katalog Rezljanih oltarjev 17. stoletja v Goriških brdih. Goriški letnik, 11, 1984, pp. 145-184. 
Marchetti , Giuseppe, Guido Nicolett i : La scultura lignea in Friuli. Milano: Electa, 1956, p. 113. 
Marchett i , Giuseppe: Girolamo Comuzzi  e la sua bott ega. Sot la nape 11, 1959, 2, pp. 1-20. Sulle strade di Andrea da Loka / Po poteh Andreja iz Loke. San Pietro al Natisone : Coopera­tiva Lipa Editrice, 1994. 
Uršic, Borut: Rezljani oltarji 17. stoletja v Goriških brdih. Zbornik za umetnostno zgodovino, 
1984, letn. 20, št. 20, pp. 41-64. Uršic, Borut: Altari lignei della bottega d’intaglio di Kobarid (Caporett o ). La scultura lignea in Friuli. Atti del simposio Internazionale di studi 20-21 ott obre 1983. Udine : Istituto per l’Enciclopedia del Friuli  Venezia Giulia 1985, pp. 121-129. 
Venuti, Tarcisio: Chiesette votive del ‘400 e ‘500 nell’area culturale friulano – slovena / Gle­seůtis votivis dal ‘400 e ‘500 inte aree cultur.l furlane – slovene / Votivne cerkvice iz 15. In 16. stoletja na furlansko – slovenskem kulturnem ombocju. San Pietro al Natisone : Cooperativa Lipa, 2000. 
Venuti, Tarcisio: Chiesette votive da Tarcento  a Cividale. Udine : La Nuova Base, 1977, p. 11, 98. 
Venuti, Tarcisio: Le botteghe d’intaglio di Caporett o . Ce fastu? XXXIII, 1981, 2-3, pp. 32-35. Visentin, Martina: Comuzzo (Comucci, Comucio, Comuzzi), famiglia di scultori. Nuovo Liruti. Dizionario Biografico dei Friulani. 2. La scuola veneta (ur. C. Scalon , C. Griggio  e U. Rozzo). Udine : Forum, 2009, pp. 794-798. 
Venuti, Tarcisio: L’intagliatore Bartolomeo Ortari di Chiaor.t  a Povolett o . Sot la nap, LII, 2000, 3-4, pp. 85-90. 
Riassunto: La scultura lignea del periodo barocco in Carnia e nel Friuli centrale č caratt e-rizzata dalla produzione di Gerolamo Comuzzo  da Gemona  e della sua scuola, e nel Friuli orientale da quella degli intagliatori della Scuola di Caporetto, in particolare Bartolomeo Ortari e Lukas Scharf. Documenti d’archivio, pubblicati da Franc Rupnik  e da Tarcisio Venuti, hanno permesso di mettere a fuoco la personalitŕ di Bartolomeo Ortari, nato a Ca-poretto il 15 agosto 1647 e morto il 22 settembre 1725, autore degli altari delle parrocchiali di Forame di Attimis, di Grions del Torre, Vernasso e della chiesa di S. Giovanni d’Antro in Friuli, ed inoltre di quelli di Britof ob Idrji e Golo Brdo  in Slovenia. L’altare della parroc­chiale di Forame di Attimis, a due ordini sovrapposti con colonnine tortili e quindici sta­tue, č datato 1701: recentemente sono state rubate due statuine, per cui si sono depositate le altre nel Museo diocesano e Gallerie del Tiepolo di Udine. L’altare della parrocchiale di Grions del Torre, come attestano i documenti, venne realizzato a Caporetto  e portato a Grions del Torre il 17 agosto del 1703. E’ uno splendido manufatto, il piů imponente altare barocco conservato in Friuli. Ha una complessa strutt ura architettonica con decorazioni a motivi vegetali, ed č arricchito da statuine di cherubini, di angeli, di santi e da sei sculture di maggior formato, il santo titolare della chiesa Vito, con Modesto e Crescenzia, il gruppo della Trinitŕ e i santi Stefano e Osvaldo. Un altare fastoso e festoso per la ricchezza dei particolari, la vivacitŕ dei colori e l’ornamentazione di gusto popolareggiante, caratt eriz­zato da un ’horr or vacui che č tipico della produzione della scuola di intaglio di Caporett o . 
Povzetek: Barocno rezbarstvo v Karniji  in osrednji Furlaniji  so zaznamovala dela Gero-lama Comuzzoja  iz Humina in njegove delavnice, v vzhodni Furlaniji  pa rezbarstvo ko­bariške šole, zlasti Bartolomea Ortaria  in Lukasa Scharfa. Arhivski dokumenti, ki sta jih objavila Franc Rupnik  in Tarcisio Venuti, omogocajo boljše poznavanje osebnosti Barto­lomea Ortaria, rojenega v Kobaridu  15. avgusta 1647 in preminulega 22. septembra 1725. Ortari je osnoval oltarje župnijskih cerkva v krajih Malina  (Forame  di Att imis), Grions del Torre  in Barnas  (Vernasso) ter cerkva v krajih Sv. Ivan v Cele  (S. Giovanni d’Antro), Britof ob Idriji  in Golo Brdo. Slednja dva se nahajata v Sloveniji. Nadstropni oltar župnij­ske cerkve v Malini, datiran v leto 1701, sestavljata dva niza vibastih stebrov s petnajstimi kipi. Nedavno sta bila ukradena dva kipca, zato so bili preostali kipi preneseni v Videm , v škofijski muzej in Tiepolovo galerijo. Dokumenti kažejo, da je bil oltar župnijske cerkve v kraju Grions del Torre izdelan v Kobaridu  in tja prenesen 17. avgusta 1703. Gre za cudo­vito umetnino in najbolj velicasten barocni oltar v Furlaniji  s kompleksno arhitektonska zasnovo, bogatim rastlinskim okrasjem, številnimi kipci kerubov, angelov in svetnikov ter s šestimi vecjimi kipi, ki prikazujejo cerkvenega zavetnika, torej sv. Vida, z Modestom  in Krescencijo, sveto Trojico, ter sveta Štefana  in Osvalda. Bogastvo detajlov, živahnost barv in ljudska ornamentika z znacilnim strahom pred praznim prostorom (t. i. horr or vacui), znacilnimi za kobariško rezbarsko delavnico, pricajo o razkošnosti in svecanosti oltarja. 
Premoženje minoritskega samostana in 
cerkve sv. Franciška Asiškega (Piran, 1818) 
DARJA MIHELIC 
Izvlecek: Prispevek prinaša objavo poslovenjenega – izvirno italijanskega – besedila dveh podatkovno izjemno bogatih popisov vrednosti premoženja minoritskega samostana sv. Franciška  Asiškega  v Piranu  iz leta 1818. Prvi popis navaja ocenjene vrednosti samostanskih in cerkvenih nepremicnin in njihovih delov, drugi pa se posveca predvsem podrobnemu seznamu vrednosti premicnega imetja: dragocenih predmetov ter cerkvenega orodja in opreme. 
Kljucne besede: Minoritski samostan sv. Franciška  v Piranu, cerkev sv. Franciška v Piranu, popisa imetja samostana in cerkve, premicno imetje, nepremicno imetje, samostan, cerkev, 1818 
Un estimo del valore dei beni mobili e immobili relativi al convento e alla chiesa di San Francesco D’Assisi (Pirano, 1818) 
Sintesi: Il contributo riporta la traduzione slovena di due documenti estremamente ricchi di dati, un estimo del valore dei beni mobili e immobili relativi al convento dei frati minoriti del convento di San Francesco d’Assisi  a Pirano  del 1818. I testi originali sono stati scritti in lingua italiana. Il primo documento presenta il valore degli immobili e delle loro parti, il secondo invece il valore sommario degli immobili, offrendo perň un elenco dett agliato del valore dei beni mobili, ossia degli oggett i preziosi, degli arredi e degli utensili. 
Parole chiave: convento dei frati minoriti del convento di San Francesco d’Assisi a Pirano, chiesa di San Francesco a Pirano, beni mobili, beni immobili, convento, chiesa, 1818 
Za uvod 
M
inoritski samostan sv. Franciška  Asiškega  v Piranu  je leta 2001 slove­sno obhajal sedemstoletnico. Kot izpricuje kamnita plošca na procelju cerkve, so to zaceli graditi leta 1301, medtem ko so bili manjši brat-je konventualci v Piranu prisotni že prej. Ob tej jubilejni priložnosti je izšel tudi zbornik s številnimi tehtnimi prispevki.1 Pater Marjan Vogrin, ki je imel na skrbi uresnicitev zamisli publikacije, je k sodelovanju povabil tudi mene. Ker sem bila na tesnem s casom, za tedanjo priložnost nisem nacrtovala obsežne raziskave, ampak objavo dveh podatkovno izjemno bogatih popisov cenitve cerkve, samostanskega poslopja s pritiklinami, cerkve sv. Katarine  in inventarja v njih iz leta 1818. Do-kumenta sem prepisala, a ju tedaj nisem utegnila pripraviti za objavo. Ostala sta med mojimi redkimi neizpolnjenimi prevzetimi zadolžitvami, kar obžalujem, saj bi nacrtovana objava v zborniku smiselno dopolnila zlasti prispevek Zdenke Bonin in Darka Darovca  o gospodarstvu samostana do konca 19. stoletja,2 pa tudi clanek Marka Vuka  o stavbni zgodovini samostana in cerkve.3 
Misli na objavo obeh popisov pa nisem opustila. Ko sem – po vec kot poldrugem desetletju – prejela vabilo za sodelovanje s prispevkom v jubilejnem zborniku ob 80-letnici prijatelja in kolega Branka Marušica, sem se odlocila, da popravim zamujeno obvezo in za to priložnost pripravim poslovenjena popisa premoženja piranskega minoritskega samostana izpred dveh stoletij.4 Izvirnika sta italijanska, številni izrazi v njiju pa so v beneški italijanšcini in jih v slovarjih knjižne italijanšcine ne najdemo, tako da je prevod za nepoznavalca jezika umesten, ce ne celo nujen. 
Prvi dokument (Protocolo)5 je iz 24. junija 1818,6 obravnava in vrednoti pa samostansko in cerkveno nepremicno imetje in njegove sestavne dele. Po odloku cesarsko-kraljevskega komisariata št. 759 je bila naloga, da pripravi zapisnik popisa, naložena zidarskemu mojstru Antoniju Dongettiju. Pod konceptom zapisa pa je pod njegovim lastnorocnim podpisom – pisava se razlikuje od tiste v zapisu – s tretjo roko dodan zaznamek o cenitvi vrta, ki se razlikuje od navedene v popisu, opravil pa jo je javni izvedenec Zuanne Fragiacomo pokojnega Lorenza. Medtem ko je v popisu vrt izmerjen v kvadratnih klaftrah, njegova vrednost pa je ocenjena na 436 goldinarjev,7 je omenjeni izvedenec vrt izmeril v (kvadratnih) korakih in ga ocenil na 324 goldinarjev in 24 krajcarjev.8 To njegovo oceno vrednosti – a ne tudi velikosti – vrta, ki jo omenja opisani zaznamek, pa srecamo v drugem (kasnejšem!) dokumentu oz. inventarnemu popisu (Inventario), ki so ga 12. julija sprejeli 
1 
Sedem stoletij. 
2 
Bonin, Darovec, Oris gospodarstva. 
3 
Marko Vuk, Oris stavbne zgodovine. 
4 
Gospod Vogrin mi je ljubeznivo posredoval posnetka obeh dokumentov, za kar se mu iskreno zahvaljujem. 
5 
Izvirni izrazi so zapisani ležece. 
6 
Cenitev z dne 24. junija 1818. Besedilo je ohranjeno v konceptu in cistopisu. Oba dokumenta hranijo v 
arhivu minoritskega samostana Piran  (MSP), t. e. 1, fasc. 2. Glede seštevkov sta zapisa neodvisna in se med 
seboj razlikujeta, pri cemer so seštevki in mestoma prepis posameznih vrednosti v cistopisu (!), ki je tu 
predstavljen v poslovenjeni obliki, napacni, na kar opozarjajo opombe. 7 
Dokumenta uporabljata italijanski izraz za goldinar: fi orino, s kratico f(ior). 
8 
1 krajcar = 1/60 goldinarja, oz. 1 goldinar = 60 krajcarjev. V nadaljevanju sta uporabljeni kratici gld za goldinar in kr (kot v rokopisu) za krajcar. 
predstojnik samostana F. Bonaventura Tarrazer, zapriseženi izvedenec za zgradbe Antonio Dongetti , izvedenec za zemljišca Zuanne Fragiacomo  in izvedenec za dragocene predmete in cerkveno opremo Antonio Lena.9 V prisotnosti podestata komune in pooblašcenca komisariata gospoda Bortola Colombana  in prvega zakladnika župnije10 je bil popis potrjen 17. julija 1818. V njem so nepremicnine povzete s sumarnimi vsotami, poudarek pa je na podrobnem seznamu premicnega imetja: dragocenih predmetov ter cerkvenega orodja in opreme. 
Besedili sta zanimivi tako glede konkretnih vrednosti nepremicnin in inventarja kakor tudi glede cen na enoto dolžine, površine in teže. Pester je zlasti spisek pohištva, liturgicnih predmetov in oblacil. Popisovalec inventarja je ob desnem robu beležil tudi opažanja, v kakšnem stanju so ovrednoteni predmeti: dobro (buono), srednje (mediocre), slabo (catt ivo). Slovenjeno besedilo je – kolikor je bilo možno – prilagojeno knjižni slovenšcini, zaradi boljše preglednosti pa je predstavljeno v obliki tabel. Glave tabel so dodane in jih v izvirniku v taki obliki ni. V objavi so vstavljeni seštevki vrednosti po smiselnih sklopih objektov in predmetov, medtem ko izvirnika dodajata seštevke vsot po straneh in jih potem prenašata na naslednjo stran. Zaradi lažjega razumevanja so v objavi v seznamu v oklepajih dodani nekateri dodatki v pokoncni pisavi, medtem ko so ležece zapisani izvirni izrazi. 
Prepisa 
24. junija 1818, Piran 
Zapisnik (Protocolo) Cenitev cerkve sv. Franciška  samostana precastitih manjših bratov konventualcev tega mesta, ki je bila po nalogu odloka št. 759 cesarsko-kraljevskega komisariata zaupana v izvedbo meni spodaj podpisanemu.11 
Zgoraj omenjena cerkev je štirikotne oblike, s kvadratnim korom. Na levi strani ima ladjo s tremi oboki, naravnost pa zakristijo. Ima sedem oltarjev, pet kamnitih, deloma obnovljenih, in dva lesena. Tlakovana je deloma s kamnom, deloma z opeko, ima dvoje vrat, za njo ob strani stoji njen zvonik. 
predmet ocene  izmera / št.  cena gld  kr  vrednost gld  kr  
Cerkev ima vkljucno s korom dolžino 17 ˝ klaft er (Klaft er),12 in širino enako 8 klafter, kar vkljucno z zakristijo in zvonikom znaša kvadratnih klaft er13  156  po 6 gld  940 gld  30 kr  

9 
Inventar samostanskega imetja z dne 12. julija 1818, MSP, t. e. 1, fasc. 2. 
10 
V uvodnem delu dokumenta je poimensko naveden: to je bil D. Nicolň Co: (?) Venier. 
11 
Pod konceptom dokumenta je podpisan zidarski mojster (capo muratore) Antonio Dongetti, spodaj pa je dopisano: Zuanne Fragiacomo  quondam Lorenzo publico perito stimň l'orto passi no 301 ŕ la somma fiorini 
324:24 ( Javni izvedenec Zuanne Fragiacomo  pokojnega Lorenza je vrt (velikosti) 301 korak ocenil na vsoto 324 gld 24 kr). 
12 
Klaftra = 1,9 m, Vilfan, Prispevki k zgodovini mer, 59. 
13 
Kvadratna klaftra je merila 1,9 m x 1,9 m = 3,6 m2. 
Obzidje, ki obdaja omenjeno cerkev, je dolgo 50 klafter, višina je enaka 6 klaft er: (kvadratnih klafter)  300  po 5 gld  1.500 gld  
Obzidje zakristije je dolgo 11, višina je 2 1/6 klaftre: (kvadratnih klafter)  25 ľ  po 5 gld  129 gld   9 kr  
Streha iz lesa, desk in strešnikov je enaka kvadratnih klafter  190  po 5 gld  950 gld  
Strop cekve a mezza vela in deloma raven meri kvadratnih klafter  113 ľ  po 5 gld  568 gld   45 kr  
tlakovana tla deloma iz živega kamna, deloma iz opeke: kvadratnih klafter  100  po 4 gld  400 gld  
strop zakristije: kvadratnih klafter  11 ˝  po 2 gld 30 kr  28 gld   45 kr  
tlakovana tla iz živega kamna v njej: kvadratnih klafter  11 ˝  po 3 gld 30 kr  40 gld   15 kr  
lesen okvir v notranjšcini cerkve: dolžinskih14 klafter  32  po 2 gld 30 kr  80 gld  
kapiteli obokov: klafter  5 ˝  po 2 gld 30 kr  13 gld   45 kr  
okvirji (suaze) obokov: klafter  11  po 2 gld  22 gld  
vecja vrata iz živega kamna: cevljev (piede)15  86  po 1 gld  86 gld  
okni na fasadi: cevljev  58  po 40 kr  38 gld   40 kr  
železni mreži zanju, težki funtov ( funt)16  250  po 10 kr  41 gld   40 kr  
šipi zanju: cevljev  60  po 30 kr  30 gld  
vratnica vecjih vrat z okovjem ( ferr amenta), ovrednotena na  40 gld  
stranska vrata iz živega kamna: cevljev  71  po 45 kr  53 gld   15 kr  
vratnica omenjenih vrat z okovjem, ovrednotena na  30 gld  
tri okna iz živega kamna v stranski ladji: cevljev  57  po 20 kr  19 gld  
šipe zanja: cevljev  49 ˝  po 30 kr  29 gld   45 kr17  
tri železne mreže zanja: funtov  250  po 10 kr  41 gld   40 kr  
tri polkrožna okna (meza luna) iz okroglega stekla: cevljev  60  po 30 kr  30 gld  
okni iz živega kamna na koru: cevljev  62  po 20 kr  20 gld   40 kr  

14 
Beseda je dodana v konceptu, cistopis jo opušca. 
15 
Dunajski cevelj = 0,316 m (beneški cevelj = 0,347 m), prim. Herkov, Mjere hrvatskog primorja, 103, passim. Tu in v nadaljevanju, kjer je predmet izmere površina, gre verjetno za kvadratne cevlje; dunajski bi meril 0,1 m2. 
16 
Dunajski funt = 0,56 kg (beneška libra = 0,477 kg), prim. Herkov, Mjere hrvatskog primorja, 65, passim. 
17 
Zmnožek kolicine in cene v cistopisu je napacen, pravilen je v konceptu: 24 gld 45 kr. 
okni iz okroglega stekla (vetro tondo): cevljev  40  po 30 kr  20 gld  
železni mreži: funtov  180  po 10 kr  30 gld  
okroglo okence (occhio) iz okroglega stekla: cevljev  16  po 30 kr  8 gld  
vrata zakristije s polkrožnim oknom (mezza luna) zgoraj v njih: cevljev  53  po 20 kr  17 gld   40 kr  
železne mreže na vratih in polkrožnem oknu: funtov  100  po 10 kr  16 gld   40 kr  
šipe zanje: cevljev  22  po 30 kr  11 gld  
tri vratnice v zakristiji z okovjem  18 gld  
obok pri stranskem koru (corett o) s tlakom  60 gld  
zvonik: zidovi po prosti oceni enaki (muraglie raguagliate libere) kvadratnih klafter  65  po 5 gld  325 gld  
zidovi cetverokotnika in piramide (na vrhu zvonika): kvadratnih klafter  42 ľ  po 10 gld  427 gld  
napušc (cimasa) in okvir s pilastri velikih oken ( fenestroni) iz živega kamna: cevljev  336  po 40 kr  224 gld  
vsota  6.353 gld  30 kr18  
vecji oltar iz marmorja  1.200 gld  
drugi štirje kamniti obnovljeni  1.600 gld  
dva druga iz lesa  200 gld  
vsota skupaj  9.353 gld  30 kr19  

Sledi zgradba samostana ob cerkvi    
Vhodna veža (portone) je iz živega kamna v dorskem slogu, iz katere se vstopi v samostansko dvorišce (chiostro), kjer se nahaja vodnjak (conserva d’acqua), ki oblikuje središce prostora. Od tod se vstopi k vhodu v samostan. 
predmet ocene  izmera / št.  cena gld  kr  vrednost gld  kr  
Vhodna veža meri cevljev  280  po 1 gld  280 gld  
Površina samostanskega dvorišca je kvadratnih klafter  107 ˝  po 6 gld  646 gld  
Tri obzidja, ki obdajajo to površino znašajo (kvadratnih) klafter  146  po 4 gld 30 kr  657 gld  
Vodnjak (cisterna) v središcu prostora samostanskega dvorišca je ovrednoten na  6.000 gld  

18 
Seštevek v cistopisu je napacen, pravilen je v konceptu: 6286 gld 9 kr. 
19 
Seštevek v cistopisu je napacen, pravilen je v konceptu: 9286 gld 9 kr. 
225 
Živi kamen fundamenta, stebri in oboki, ki podpirajo zidove sob nad samostanskim dvorišcem, znašajo cevljev  687  po 40 kr  458 gld  
Opecnati zidovi omenjenih sob znašajo kvadratnih klafter  56  po 4 gld 30 kr  252 gld  
balkoni celic, sencnice (pergoli) in žlebovi (gorne): cevljev  788  po 1 gld  788 gld  
streha iz lesa, desk in strešnikov: kvadratnih klafter  115  po 4 gld  460 gld  
samostanski strop: (kvadratnih) klafter  85  po 2 gld 30 kr  212 gld   30 kr  
pňd omenjenih celic: (kvadratnih) klafter  57 Ľ  po 2 gld 45 kr  157 gld   36 kr  
12 steklenih oken omenjenih celic meri cevljev  320  po 25 kr  133 gld   20 kr  
osem oknic z okovjem, ovrednotenih na  18 gld  
opecnata tla v celicah: (kvadratnih) klafter  57 Ľ  po 1 gld 30 kr  85 gld   52 kr  
stropi omenjenih celic: kvadratnih klafter  57 Ľ  po 29 gld  114 gld   30 kr  
predelne stene celic: kvadratnih klafter  44 ˝  po 2 gld 30 kr  111 gld   15 kr  
Druga raven pod samostanskim dvorišcem z drugim dostopom v samostan, obednico (refett orio) in do stopnic k vhodu v kuhinjo in jedilno shrambo (dispensa) znaša kvadratnih klaft er  160 Ľ20  po 5 gld  531 gld   15 kr  
Zid z dveh strani, eden proti dvorišcu in stopnišcu, drugi kletni na strani hriba do strehe z dvema predelnima stenama pri obednici znaša kvadratnih klafter  179  po 4 gld 30 kr  805 gld   30 kr  
zid nad dvorišcem pri kuhinji in druga dva proti hribu do strehe kuhinje in lesena predelna stena: (kvadratnih) klafter  163  po 4 gld 20 kr  706 gld   20 kr  
vrata in okna iz živega kamna v pritlicju v vinski kleti (caneva), obednici, vhodu, kuhinji, in jedilni shrambi: cevljev  661 Ľ  po 20 kr  220 gld   20 kr  
železne mreže v pritlicju: funtov  500  po 10 kr  83 gld   20 kr  
šipe v pritlicju: cevljev  126  po 25 kr  52 gld   30 kr  
opecnata tla v pritlicju: (kvadratnih) klafter  70  po 1 gld 20 kr  93 gld   20 kr  

Koncept navaja pravilno številko: 106 Ľ. 
226 
stopnišce iz živega kamna ob vhodu, z ograjo: cevljev 65 Ľ stopnišce z ograjo in stebricki: cevljev 2321, obe skupaj cevljev  29622 Ľ  po 40 kr  196 gld   40 kr23  
tla iz živega kamna pri stopnišcu, vhodu in hodniku, terasi (? patt o), hodniku k zgornjemu koridorju: 16 (kvadratnih) klafter  16  po 4 gld  64 gld  
vratnice vrat v pritlicju z okovjem:24  12  po 3 gld 45 kr  44 gld  
vratnice vrat celic v zgornjem nadstropju z okovjem:  25  po 2 gld 30 kr  62 gld   30 kr  
okna iz živega kamna v zgornjem nadstropju, v celicah in na hodniku: cevljev  800 ľ  po 20 kr  266 gld   55 kr  
tlak koridorjev in celic v omenjenem nadstropju: (kvadratnih) klafter  130  po 3gld  390 gld  
stropi koridorjev in celic v omenjenem nadstropju: (kvadratnih) klafter  95  po 2 gld  190 gld  
stene celic ob dveh koridorjih: (kvadratnih) klafter  72  po 2 gld 30 kr  180 gld  
streha omenjenega nadstropja: (kvadratnih) klafter  127  po 4 gld  508 gld  
vsota  14.568 gld  43 kr25  

Sledi drug zgrajen objekt, imenovan uradni prostori (dett o dell e Camere dell ’Offi  cio)     
Njegova površina je (kvadratnih) klafter  22 ľ  po 5 gld  113 gld   45 kr  
Zidovi njegovih treh fasad merijo kvadratnih klafter  61  po 4 gld 20 kr  264 gld   20 kr  
opecnata tla: (kvadratnih) klafter  18 ˝  po 1 gld 20 kr  24 gld   40 kr  
Predelne stene iz opeke so enake (kvadratnih) klafter  6  po 3 gld  18 gld  
tlak: (kvadratnih) klafter  18 ˝  po 3 gld  55 gld   30 kr  
streha: (kvadratnih) klafter  30  po 4 gld  120 gld  

21 
V konceptu in cistopisu je tu napacno navedeno 23 namest o 230. 
22 
V konceptu in cistopisu je tu napacno navedeno 296 namest o 295. 
23 
Zmnožek je v konceptu in cistopisu napacen: za 295 Ľ cevlja bi znašal 196 gld 50 kr, za 296 Ľ cevlja pa 197 gld 30 kr. Bližji je tisti s pravim seštevkom števila cevljev, saj se od tocnega izracuna razlikuje le za 10 krajcarjev. 
24 
Pisec cistopisa je tu pomotoma dodal besedo klafter in jo precrtal: gre namrec za navedbo števila vratnic, ne za število klaft er. 
25 
Cistopis navaja za 200 gld prenizek seštevek, prav bi bilo: 14.768 gld 43 kr, ce upoštevamo še 10 kr razlike (prim. op. 23) pa 14.768 gld 53 kr. 
stropi omenjenega nadstropja: (kvadratnih) klafter  18 ˝  po 2 gld  37 gld  
okna iz živega kamna v pritlicju in okna v zgornjem nadstropju: skupaj cevljev  192  po 20 kr  64 gld  
vratnice vrat z okovjem v obeh nadstropjih:  5  18 gld  
železne mreže v pritlicju: funtov  90  po 10 kr  15 gld  
šipe: cevljev  80  po 30 kr  40 gld  
pet vratnic z okovjem  16 gld  
francosko ognjišce v pritlicju  40 gld  
predelne stene: kvadratnih klafter  6  po 3 gld  18 gld  
dvorišce in hodnik na vrt: površina je (kvadratnih) klafter  42  po 4 gld  168 gld  
tla iz opeke na omenjenem dvorišcu: (kvadratnih) klafter  16  po 30 kr  8 gld  
vsota  1.020 gld 15 kr  

Sledi drug zgrajen objekt, imenovan sv. Katarina 
Njegova površina je (kvadratnih) klafter  17 ˝  po 5 gld  87 gld  30 kr  
Zidovi vecje in manjše fasade in drugega dela znašajo (kvadratnih) klafter  60 ˝  po 4 gld 20 kr  262 gld  10 kr  
tla iz opeke: (kvadratnih) klafter  15  po 1 gld 20 kr  20 gld  
živi kamen v pritlicju: cevljev  54  po 20 kr  18 gld  
vratnica vrat z okovjem  5 gld  
šipe: cevljev  22  po 25 kr  9 gld  10 kr  
železne mreže: funtov  30  po 10 kr  5 gld  
tlak: (kvadratnih) klafter  15  po 3 gld  45 gld  
leseni stropi: (kvadratnih) klafter  15  po 3 gld  45 gld  
živi kamen oken celic: cevljev  46  po 20 kr  15 gld  20 kr  
šipe: cevljev  52  po 30 kr  26 gld  
oknice oken z okovjem  10 gld  
stene: (kvadratnih) klafter  4 ľ  po 2 gld 30 kr  11 gld  52 ˝ kr  
streha iz lesa, desk in strešnikov: (kvadratnih) klafter  24 ˝  po 4 gld  98 gld  
klamfe (arpe) v omenjenih zgradbah: funtov  260  po 10 kr  43 gld  20 kr  
vsota  701 gld 22 ˝ kr  

Sumaricna ponovitev26  
ocena vrednosti cerkve  9.353 gld   30 kr27  
ocena vrednosti samostana  14.568 gld   43 kr28  
ocena zgradbe uradni prostori  1.020 gld   15 kr  
ocena vrednosti zgradbe sv. Katarina  701 gld  22Ľ kr29  
celotna vsota  25.643 gld  50Ľ kr30  
Sledi vrt31  

nepravilne oblike, meri kvadratnih klafter  218  po 2 gld  436 gld  
podporni zid vrta proti zemljišcu: (kvadratnih) klafter  21 ˝  po 2 gld  43 gld  
podporni zid proti hribu: (kvadratnih) klafter  22 .  po 3 gld  67 gld  
na pol mešan zid: (kvadratnih) klafter  6 Ľ  po 3 gld  18 gld  45 kr  
prost zid: klafter  3  po 3 gld  9 gld  
vsota  573 gld 45 kr  
celotna vsota  26.308 gld 54 ˝ kr32  

Zidarski mojster Antonio Dongetti 
Javni izvedenec Zuanne Fragiacomo  pokojnega Lorenza je vrt (velikosti) 301 (kva­dratni) korak (passo)33 ocenil na vsoto 324 gld 24 kr. 
26 
To ponovitev ima le cistopis. 
27 
Vrednosti cerkve v cistopisu je izracunana narobe, pravilna vsota je navedena v konceptu: 9286 gld 9 kr (prim. op. 19). 
28 
Vrednost samostana je dejansko 200 gld višja: 14.768 gld 43 (oz. 53) kr (prim. op. 25). 
29 
V seznamu je vrednost sv. Katarine  za Ľ kr višja: 701 gld 22 ˝ kr. 
30 
Seštevek je napacen, ker upošteva napacne seštevance; pravilen bi bil 25.776 gld 29 ˝ (oz. 39 ˝) kr. 
31 
Oceno vrednosti vrta, celotno vsoto vrednosti objektov, podpis cenilca in opombo o drugacni oceni vrta, ki jo je opravil Zuanne Fragiacomo, vsebuje le koncept dokumenta, cistopis pa ne. 
32 
Vsota je napacna, pravilna bi bila: 26.350 gld 14 ˝ (oz. 24 ˝) kr. 
33 
Izmera vrta v seznamu je navedena v kvadratnih klaftrah (218), v tem zaznamku pa v (kvadratnih) kora­kih (301). Vzporedba navedb omogoca sklep, da je bilo 218 kvadratnih klafter enakovrednih 301 kradrat­nemu koraku in da je bila velikost kvadratne klaftre enaka 1,38 kvadratnega koraka. Kvadratna klaft ra je imela površino 3,6 m2, kvadratni korak pa potemtakem 2,6 m2; korak je bil torej dolg 1,6 m. Ta velikost je dokaj skladna s podatkom, da je bil korak (ali seženj) dolg 5 cevljev (dunajski cevelj je bil dolg 0,316 m), prim. Vilfan, Prispevki k zgodovini mer, 59, 65–66. 
*** 
Dežela Primorska    Koprska škofi ja Istrsko okrožje     Piranska dekanija Piranski distrikt   Pokrovitelj piranska komuna 
Inventar (Inventario) 
premicnin in nepremicnin cerkve in samostana manjših bratov sv. Franciška  v Pi-ranu . Popis so sprejeli predstojnik samostana brat Bonaventura Tarrazer, Antonio Don-getti , zapriseženi izvedenec za zgradbe, Zuanne Fragiacomo, izvedenec za zemljiš-ca, in Antonio Lena , izvedenec za cerkveno posest. V prisotnosti pooblašcenca dis-triktnega komisariata, podestata komune gospoda Bortola Colombani , D. Nicolňja 
C:o (?) Venierja, prvega zakladnika in Donata Fonda, drugega zakladnika piranske 
župnije.  
12. julija 1818  
Dokumentirano  z obveznostmi od A do  ” … kosov  
z darovnicami in fondacijami od A do  ” … kosov  
z drugimi prilogami od A do B cenitve  ” … kosov  

Navedba posameznih delov premoženja34 
A. Nepremicno premoženje ali nepremicne dobrine 
1. v zgradbah A35 
a) 
Cerkev sv. Franciška ,36 zgrajena ob vznožju grica v vogalu mesta je štirioglate oblike s kvadratnim korom, na levi strani ima ladjo s tremi oboki, zadaj je njen zvonik. Cerkev ima sedem oltarjev, pet kamnitih in dva lesena. Naravnost je zakristija, postavljena pod poslopje samostana, ki je zraven; na njegovem vhodu je kvadratno samostansko dvorišce, ki ga obdajajo kamniti podporni stebri in oboki iz živega kamna, na sredi pa je vodnjak (conserva di acqua). V nadaljevanju te zgradbe sta dve poslopji in majhno dvorišce, od koder je vhod na vrt, ki je poleg. Zgradba je iz pešcenjaka razen malo obzidja iz opeke, njena celotna ocenjena vrednost, ki se doda v prilogi pod A, po cenitvi za to izbranega, zapriseženega izvedenega zidarskega predstojnika Antonija Dongettija  znaša  

25.643 gld 50 kr.37 

b)
 hiše nic 

c)
 gospodarske zgradbe nic 


vsota  25.643 gld  50 kr  

34 
Na vrhu vsake strani popisa je na sredini zapisano: navedba (indicazione), na vrhu levega roba nekaterih pa: besedilo priloge (lettera dell allegato), na prvih dveh še: n. della patria, na desnem robu pa: ocenjena vrednost na osnovi dunajske menjave / goldinar krajcar (valore d'estimo sul piede di converzione di Vienna / fi or kr), niže spodaj (na desni) pa so zapisane opazke o stanju ocenjenega objekta. 
35 
Crka je zapisana na levem robu ob besedilu. 
36 
Na desnem robu je zapisano: deloma srednje, vecinoma slabo (in parte mediocre e nella massima parte catt i-vo). 
37 
To je (napacna) vsota, ki jo navaja zgornja cenitev, zaokrožena na celo število kr, prim. op. 30. 
2. v zemljiškem imetju B38 
a) 
Zelenjavni in sadni vrtovi so naslednji: vrt39 nepravilne oblike znotraj samostanskega obzidja; njegova tla me-rijo …;40 njegova uporaba je primerna le za zelišca in solato, ki ne zado­stujejo za potrebe samostana in posledicno se njegov letni donos ocenju­je brez vrednosti: to je med drugim presodil za to izbrani zapriseženi iz­vedenec za podeželsko imetje Zuanne Fragiacomo. Cenitev, ki se doda v prilogi pod B, znaša 324 gld  24 kr. 

b)
 oljke nic 

c)
 vinogradi nic 

d) 
polja brez vinogradov nic 

e)
 travniki nic 

f)
 gozdovi nic 

4. v dragocenih predmetih 

a) 
v dragih kamnih in biserih nic 

b) 
v zlatu z ali brez dragocenih biserov nic 

c) 
v srebru brez dragih kamnov so sledeci   

5. v cerkvenem orodju in opremi 

a) 
iz medenine 


vsota  324 gld  24 kr  

B.  Premicno imetje  
3. v aktivnem kapitalu  
a)  v javnih skladih  nic  
b)  v zasebnih skladih  nic  

vsota  –  

1. 32 medeninastih svecnikov (candell iere) z nekaj svecami in trije majhni križi za ureditev oltarjev, skupaj težki funtov  113  po 18 kr za funt  33 gld  54 kr46  
2. sedem svetilk (lampada) težkih funtov  30  kot zgoraj  9 gld47  

38 
Crka je zapisana na levem robu ob besedilu. 
39 
Na desnem robu je zapisano: slabo (catt ivo). 
40 
Na tem mestu je prazen prostor, kamor naj bi zapisovalec vpisal izmero vrta, a je to opustil. 
41 
1 unca= 39,746 g. 
42 
Na desnem robu: dobro (buono). 
43 
Na desnem robu: srednje (mediocre). 
44 
Na desnem robu: slabo (catt ivo). 
45 
Na desnem robu: dobro (buono), pri naslednjih alinejah pa: isto (id). 
46 
Na desnem robu: srednje (mediocre). 
47 
Na desnem robu: slabo (catt ivo), v naslednji alineji pa: isto (id). 
3. kadilnica s posodo z blagoslovljeno  
vodo in kropilom, vse iz medenine,  
tehta funtov  2  kot zgoraj  36 kr  

b) iz cina   
1. štiri majhne vazice za palme (vasett o da palme), trije krožnicki (piatell o), vse iz cina  1 gld  30 kr48  
2. orgle vkljucno z ohišjem (cassa) in korom iz topolovine (? cantoria d'albeo)  200 gld49  

c) 
iz brona  

d) 
iz železa    

e) 
iz bakra  

f) 
iz lesa   


1. velika zvonova (campana) v zvoniku, težka funtov  580  280 gld50  
2. pet majhnih zvonov v cerkvi težkih funtov  12  8 gld  

1. 16 opor (braccio), ki podpirajo svetilke in svece, težkih funtov  62  14 gld  28 kr51  
2. ura (orologio) v zvoniku, ovrednotena na  12 gld52  

1. dve svetilki ( ferale) iz pozlacenega bakra, težki funtov  8  po 22 kr  2 gld   56 kr53  

1. šest svecnikov iz pozlacenega lesa s prav toliko pozlacenimi posodami s cvetovi palm (palma di fiori), skupaj ovrednotenih na  12 gld54  
2. 14 starih lesenih posrebrenih svecnikov  3 gld  
3. sedem svetih lesenih oltarnih plošc (sacro convivio), s tremi naslonjaci (poltrone) za mašnike  8 gld  
4. dve leseni razpeli (crocifi sso)  3 gld  

48 
Na desnem robu: isto (id), torej slabo. 
49 
Na desnem robu: srednje (mediocre). 
50 
Na desnem robu: dobro (buono) in v naslednji alineji: isto (id). 
51 
Na desnem robu: isto (id), torej dobro. 
52 
Na desnem robu: slabo (catt ivo). 
53 
Na desnem robu: isto (id), torej slabo. 
54 
Na desnem robu alinej od 1 do 5: isto (id), torej slabo. 
5. stare omare (armadi) v zakristiji z nekaj sedeži (sedill e) in pruckami (? canell o), vse iz orehovine in tri skrinjice za relikvije  22 gld  
6. klopi, sedeži in omare (rispostiglio) v cerkvi vkljucno z orgelskim ohišjem in štiri spovednice (confessionale), vse iz hruševine  80 gld55  
7. klopi (bancho) in sedeži na koru, vse iz orehovine  60 gld  

g) iz stekla      

1. šipa (cristall o), ki pokriva podobo sv. Antona  8 gld56  
2. trije pari steklenih ampul (ampola) in sedem skodelic (tazza) za svetilke  1 gld 30 kr57  

h) iz svile, volne in platna    
1. mašni plašc (pianeta) s svilenimi dalmatikami (dalmaticha) opremljenimi z vrvico (cordell a) iz srebrnih niti ( fi ll o d'argento)  45 gld58  
2. mašni plašc z dvema dalmatikama iz svile s cvetlicami z vrvico iz ponarejenega srebra (argento falso)  22 gld  
3. mašni plašc z dvema dalmatikama iz bele svile z vrvico iz zlatih niti ( fi lo d )oro' 18 gld  
4. mašni plašc z dvema dalmatikama iz crne svile z vrvico iz ponarejenega srebra  12 gld  
5. trije svileni vecerniški plašci (piviale) razlicnih barv, to je bel, vijolicast in crn  33 gld59  
6. dvanajst precej obrabljenih svilenih mašnih plašcev razlicnih barv s štolami (stola) in maniplji (manipolo)  65 gld  
7. dva volnena mašna plašca, en rdec in en crn  8 gld  
8. osemnajst prekrival (vell o) za kelih  9 gld  
9. dve poramni ogrinjali (sopraumerale) iz bele svile  6 gld  
10. bandero (bandiera) iz zlatega samisa (samis d'oro)  6 gld  

55 
Na desnem robu: srednje (mediocre) in v naslednji alineji: isto (id). 
56 
Na desnem robu:isto (id), torej srednje. 
57 
Na desnem robu: slabo (catt ivo). 
58 
Na desnem robu alinej od 1 do 4: isto (id), torej slabo. 
59 
Na desnem robu: slabo (catt ivo), v vseh naslednjih rubrikah do 16. pa: isto (id), torej slabo. 
11. štirinajst kosov damasta (damasco) s šestimi podobnimi blazinami (cossino)  17 gld   30 kr  
12. volneno pregrinjalo (tapeto)   40 kr  
13. trinajst izbranih platnenih mašnih srajc (camice) opremljenih s cipkami (merlo)  32 gld   30 kr  
14. devetnajst izbranih platnenih prtov (tovaglia) za oltarje  12 gld   40 kr  
15. pet koretljev (cott a), štirje prticki za brisanje rok (sugamano) in osem poramnikov (amito), vse iz platna  10 gld  
16. osem pasov (cingolo), osem korporalov (corporale) in nekaj rutic za kelih (purifi catore), vse iz platna  6 gld  

i) knjige in podobe 
1. štirje misali za kor, trije za oltar in tri mašne knjižice (messalett o) za pokojnika z obrednikom (rituale)  12 gld  
2. sedem oltarnih podob (pala di altare) s sedmimi drugimi poslikanimi primerki, obešenimi na stene cerkve ter 15 slik (quadro) v zakristiji, vse ovrednoteno na  60 gld  
vsota  1.135 gld 14 kr  

6. v predmetih hišnega pohištva in opreme 
a)
 medeninasti nic 

b)
 cinasti nic 

c)
 železni nic 

d)
 leseni nic 

e) 
platneni in iz drugih materialov nic 

7. v živini, predmetih pohištva in opreme gospodarskih objektov 
A. v živini nic 
B. predmeti pohištva 

a)
 medeninasti nic 

b)
 železni nic 

c)
 bakreni nic 

d)
 leseni nic 


vsota  –  

vsota  –  

8. v zemljiških rentah in drugih stalnih dohodkih 
a)
 v gotovini nic 

b)
 v pridelkih nic 


vsota  –  

9. v vseh stalnih prihodkih  
a)  v gotovini  nic  
b)  v pridelkih  nic  

vsota  –  

Sumarna ponovitev Navedba vej premoženja 
A.  Nepremicno premoženje 
1. 
v zgradbah 25.643 gld  50 kr 

2. 
v zemljiškem imetju 324 gld  24 kr 

B.  Premicno premoženje 

3. 
v aktivnem kapitalu – 

4. 
v dragocenih predmetih 343 gld 

5. 
v cerkvenem orodju in opremi 1.135 gld  14 kr 

6. 
v predmetih hišnega pohištva in opreme – 

7. 
v živini, predmetih pohištva in opreme gospodarskih objektov – 

8. 
v zemljiških rentah in drugih stalnih dohodkih – 

9. 
v stalnih prihodkih – 


vsota  27.446 gld  28 kr  

Ta inventar vseh posameznih delov obstojecega premoženja in njihovo cenitev so sprejeli predstojnik samostana F. Bonaventura Tarrazer, izvedenec za gradnje Antonio Dongetti , izvedenec za zemljišca Zuanne Fragiacomo  in izvedenec za dragocene predmete in cerkveno opremo Antonio Lena. V prisotnosti podestata komune in pooblašcenca komisariata gospoda Bortola Colombana  in prvega zakladnika župnije je bil sedaj z vso natancnostjo potrjen. Piran , 17. julija 1818. 
Viri in literatura 
MSP – Minoritski samostan Piran. MSP, t. e. 1, fasc. 2, Koncept in cistopis cenitve (Protocol) z dne 24. junija 1818. MSP, t. e. 1, fasc. 2, Cenitev (Inventario) z dne 12. julija 1818. 
Literatura 
Bonin, Zdenka, Darovec, Darko: Oris gospodarstva piranskega minoritskega samostana v Piranu  do konca 19. stoletja. Sedem stoletij minoritskega samostana sv. Franciška  Asiškega v Piranu: 1301–2001 (ur. France M. Dolinar, Marjan Vogrin). Piran: Slovenska minorit­
ska province sv. Jožefa, Minoritski samostan sv. Franciška  Asiškega  v Piranu, 2001, str. 
107–139. Herkov, Zlatko: Mjere hrvatskog primorja s osobitim osvrtom na solne mjere i solnu trgovinu. Rijeka 1971. Rjeka , Pazin : Historijski arhiv u Rijeci i Pazinu (Posebna izdanja svezak 4). 
Sedem stoletij minoritskega samostana sv. Franciška  Asiškega v Piranu: 130–2001 (ur. France 
M. Dolinar, Marjan Vogrin). Piran: Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa, Minoritski 
samostan sv. Franciška  Asiškega v Piranu, 2001. Vuk, Marko: Oris stavbne zgodovine cerkve sv Franciška  in minoritskega samostana v Piranu . Sedem stoletij minoritskega samostana sv. Franciška  Asiškega v Piranu: 1301–2001 (ur. France M. Dolinar, Marjan Vogrin). Piran: Slovenska minoritska province sv. Jožefa, Mi-noritski samostan sv. Franciška  Asiškega  v Piranu, 2001, str. 85–105. 
Vilfan, Sergij: Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem  s posebnim ozirom na ljubljansko mero (16.–19. stoletje). Zgodovinski casopis 8, 1954, str. 27–86. 
Povzetek: Minoritski samostan sv. Franciška  Asiškega v Piranu hrani med svojim ar­hivskim gradivom dva podatkovno izjemno bogata popisa cenitve cerkve, samostanskega poslopja s pritiklinami, dvorišcem in vrtom ter cerkve sv. Katarine  in inventarja v njih iz leta 1818. Izvirnika sta italijanska, številni izrazi v njiju pa so beneški in jih v slovarjih knjižne italijanšcine ni. Prispevek prinaša objavo nekoliko prilagojenega poslovenjenega besedila obeh dokumentov, katerih podatke zaradi preglednosti podaja v tabelaricni obli­ki. Prvi popis navaja oceno vrednosti samostanskih in cerkvenih nepremicnin in njihovih delov, drugi pa vrednosti nepremicnin navaja sumarno, posveca pa se podrobnemu sezna-mu vrednosti premicnega imetja: dragocenih predmetov ter cerkvenega orodja in opreme. Besedili sta zanimivi tako glede konkretnih vrednosti nepremicnin in premicnega imetja, kakor tudi glede cen na enoto dolžine, površine in teže. Pester je spisek ocenjenih delov nepremicnin, prav tako pa tudi seznam opreme in predmetov v prostorih cerkve in samo­stana: pohištva, liturgicnih predmetov in oblacil. 
Riassunto: Il convento dei frati minori di San Francesco d’Assisi a Piran/Pirano custodi­sce tra il materiale d’archivio due documenti estremamente ricchi di dati, un estimo della chiesa, del convento con annessi, del cortile, del giardino e della chiesa di Santa Caterina e un inventario degli oggetti risalente al 1818. I documenti originali sono scritti in lingua italiana. Molti termini sono veneziani e quindi non si trovano nei dizionari della lingua italiana standard. Nel contributo sono pubblicati i testi di entrambi i documenti, tradott i in sloveno. La traduzione ha necessitato di alcuni adattamenti. Per facilitare la lett ura i dati vengono presentati nelle tabelle. Il primo documento presenta il valore degli immo­bili e delle loro parti, il secondo invece un valore sommario degli immobili, off rendo perň un elenco dettagliato dei valori dei beni mobili: oggetti preziosi, arredi e utensili. I testi si mostrano interessanti sia per il valore dei mobili e degli immobili sia per i prezzi legati alle unitŕ di lunghezza, superficie e peso. L’elenco delle varie parti degli immobili e quello degli arredi e degli oggetti presenti negli spazi della chiesa e del convento sono ricchi di informa­zioni preziose sull’arredo, sugli oggetti liturgici e sugli abiti. 
Odraz modernizacije vinogradništva in vinarstva ter vpliv trtnih bolezni na orodje in opremo kmeckega obrata Goriških Brd v 19. stoletju 
TANJA GOMIRŠEK 
Izvlecek: Prispevek želi razložiti spremembe v obdelovalnih in predelovalnih tehnikah, ki so se kazale v novih orodjih, povezanih s pridelavo in predelavo vina. Te so potekale pod vplivom naukov kmetijskih družb, z razvojem novih transportnih sredstev ter cest in širitvijo trtnih bolezni. Zanimanje je usmerjeno zlasti v kmecko prebivalstvo Goriških Brd  ter tudi na vecje lastnike zemljišc plemiškega porekla. Raziskava se osredotoca na podatke in analizo elaboratov franciscejskega katastra, inventarnih popisov premoženja umrlih, casopisnih clankov konca 19. stoletja in ustne vire. Slednje so leta 1953 dokumentirali clani Slovenskega etnografskega muzeja, ko so sistematicno obdelovali Brda . 
Kljucne besede: vinogradništvo, Goriška Brda , orodje, oprema kleti, trtne bolezni 
Th e Reflection of Modernization of Viticulture and Wine Processing and the Influence of Grapewine Diseases on the Tools and Cellar Equipment in the Goriška Brda  Region in 19th Century 
Abstract: The article explains the changes in the cultivable techniques and processing wine, reflected in new tools related to the production and processing of wine. This happened under the influence of Kmetijska družba (Agricultural Society), the development of transport, roads and the spread of grapewine diseases. The interest is directed mainly at the peasant population of the Goriška Brda region, as well as the larger landowners of noble origin. The study focuses on the data and analysis of Franciscean cadastre elaborations, property inventories of deceased owners, newspaper articles from the end of the 19th century and oral sources. Th e latter were documented in 1953 by members of the Slovene Ethnographic Museum when they systematically processed in The Brda  region. 
Key words: viticulture, Goriška Brda  region, tools, cellar equipment, grapewine diseases 
Spremembe tehnike obdelovanja vinske trte 
V 
1. polovici 19. stoletja so v Goriških Brdih vinsko trto gojili tako na terasah in v vrtovih kot tudi na njivah v ravnini. Elaborati franciscejskega katastra navajajo, da so v terasah gojili pretežno bele sorte, medtem ko so v ravnini prevladovale rdece. Razmerje med rdecimi in belimi sortami v brajdah1 je bilo raz-licno po posameznih okoliših od 1 : 15 do 1 : 5 v korist belim,2 medtem ko je bilo na njivah pa v Pevmi  razmerju 6 : 4 v korist rdecim sortam.3 Trte so na njive, v brajde ter na vrtove sadili na dva nacina: kot posamezne trse – piedi di vitt i, navadno pa po štiri, pet ali šest skupaj na živo oporo drevesa4 – npr. alberi di vitti di pezzi 5 l'uno no 818. Le tistim, ki opore dreves niso imele, so dodajali podporne kole. Navadno so sadili od 4 do 6 vinskih trsov, ki so jih speljali na živo oporo. Ta na prvi videz neracionalna oblika nasada je za kmeta pomenila prihranek pri nabavi ter pripravi podpornega lesa. 
Priprava novega zemljišca oziroma terase je zahtevala globoko kopanje, ki ga strokovnjaki imenujejo rigolanje.5 Iz opisa in skice rigolanja v elaboratu za Števerjan bi lahko sklepali, da so v Brdih  v 1. polovici 19. stoletja kopali okoli 90 cm, mesto, kjer so sadili podtaknjence, pa so še dodatno poglobili za 30 do 60 cm.6 To potrjuje tudi pripoved porocevalcev leta 1953: kopali naj bi skoraj 2 m oziroma cez poldrugi meter.7 Priprava novega vinograda je veljala za fizicno najtežje opravilo. Kopali so zgolj moški s težkimi krampi, ki so bili poleg velikih motik osnovno orodje. Zaradi lapornatih tal so obdržali rahljanje z motiko, ki jo je dopolnjeval tudi kramp. Število evidentiranih velikih motik ter krampov8 v inventarjih 1. polovice 19. stoletja kaže na razširjenost njihove uporabe in pomen tega orodja v briškem gospodarstvu. Za­nimivo je dejstvo, da je bila velika motika popisana poleg ali pa skupaj s krampom. Orodji sta bili ocitno vedno hranjeni skupaj v istem prostoru in so ju popisi povezo­vali: npr. velika motika in kramp – un zappone e un picone9. Pri sekanju plasti kame­nja so si pomagali še z železnimi vzvodi. Težavnost rocnega obdelovanja brajde, kjer je rasla vinska trta, slikovito opiše cenitev v zapušcinski razpravi leta 1827 umrlega Štefana Štekarja iz Kojskega: »Tudi ce bi dohodek presegel letne obveznosti [zakupnegazemljišca], ga je treba upoštevati kot nadomestilo za trud in za vse delo, ki ga mora opra­viti zakupnik in za marljivost, ki jo mora navedeni pokazati, da bi bilo zemljišce sposobnodati pricakovani dohodek. Navedeno zemljišce je v glavnem v veliki strmini, kamnito in lapornato in za vso obdelavo je potreben velik trud, vse poteka rocno s krampi, motikami in železnimi vzvodi.«10 
1 
Brajda je mešana kultura trte, sadnega drevja in žitaric ter drugih posevkov v terasah gricevnatega zemljiš-
ca. Glej Zuljan Kumar, Brda , str. 293; Valencic, Vinogradništvo, str. 132. 2 ASG, Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, 15, 51, 66, 69, AST, 678. 3 ASG, Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, 51. 
4 
Omenja se razno sadno drevje, zlasti divje cešnje ter klen, javor ali brest. ASG, Catasti sec. XIX–XX, Ela­
borati, 66. 5 
Serucnik, Trtna uš, str. 30; Valencic, Vinogradništvo, str. 281. 6 ASG, Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, 66. 7 SEM, 10, Orel, 2, Kristancic. 
8 
Gomiršek, Gospodarska, socialna, str. 139. 9 ASG, Ventilazioni ereditarie, 86, inv. 61. 10 ASG; GDCG, VE, 83, inv. 57. 
Reklama za rocni žveplalnik v Kmetovalcu leta 1899. 

Okopavanje je tako kot drugod po Sloveniji11 potekalo rocno. V Brdih je bila v rabi že omenjena velika motika, imenovana sapon.12 Okopavanju je sledilo obre­zovanje trte z namenom uravnave rasti, za kar so bili v uporabi zakrivljeni nožicki, vinjeki. Osnovno in skromno orodje se do uvedbe traktorjev in strojev za rigolanje ni spremenilo. 
Trte so obnavljali s kljuci13 ali z grebenicami14 navadno kar iz domacega nasa­da,15 ki so jih sadili spomladi. V teku 3 let so te podtaknjence okopavali enkrat letno in jih v 4. letu privezali h kolu in jim nasuli zemljo, ki so jo kopali z zgornje brežine. Zaradi pomanjkanja gnoja16 so kmetje na obmocju gnojili tudi z dodajanjem zem­lje.17 Okopavali so še v 5. in 8. letu, v 7. in 10. letu pa prisipali zemljo. Za obrezovanje so uporabljali že omenjene vinjeke. Orodje so uporabljali še po drugi svetovni vojni, nekateri premožni posestniki pa so si izjemoma pred prvo svetovno vojno in po njej kupili kovinske, obrezovanju namenjene škarje. Z njimi so rezali tudi zrelo grozdje. Ustni viri porocajo, da je bilo veliko kmetov racionalno naravnanih pri izdatkih za nakup takega orodja, saj so nekateri še po drugi svetovni vojni grozdje trgali roc­
11 
Valencic, Vinogradništvo, str. 282. 
12 
Sapon – sapňn pomanjševalnica od sape = zappone, ki pomeni kopaca oziroma veliko motiko. Glej Pirona, Il nuovo Pirona, str. 927; Valjavec, Italijansko, str. 372. 
13 
Kljuci so ob pravem casu odrezani poganjki, ki so jih ukoreninili. Prim. Valencic, Vinogradništvo, str. 281. »V casu pred vnosom trtne uši v Evropo cepljenje ni bilo potrebno«, Serucnik, Trtna uš, str. 25. 
14 
Serucnik, prav tam, navaja izraz grobanje. 
15 
V zemljo zasute vejice, ki so se ukoreninile in so jih nato odrezali ali pa že kar zakopali na želeno mest o. Prim. Valencic, Vinogradništvo, str. 281. 
16 
Na splošno je bilo na Slovenskem gnojenje vinogradov zelo pomanjkljivo, prim. Valencic, Vinogradništvo, str. 282. Tudi Serucnik kot razlog navaja pomanjkanje in visoko ceno hlevskega gnoja, saj so ga kmetje raje uporabljali za gnojenje površin s prehranskimi kulturami. Prim. Serucnik, Trtna uš, str. 26. Na Vipavskem do nastopa Vertovca sploh niso gnojili oziroma zelo redko. Iz zapisov v elaboratu je razvidno, da so se tako popisovalci kot tudi domacini, ki so sodelovali z njimi, že zavedali pomena gnojenja, vendar na razpolago niso imeli dovolj gnoja. Prim. Vertovec, Vinoreja, str. 62. Casopisje je poucevalo kmete, kako pravilno prip­raviti gnojišca, prim. Primorski gospodar 1905, str. 33–37. 
17 
»To opravljajo tako, da okopljejo najprej brežino, nato pod trtami in na koncu planto in še majhen del zgor­nje brežine. Veckrat opustijo kopanje brežine«. ASG, Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, 15, 51, 66, 69; AST, Elaborati catastali, 678. 
no brez rezanja pecljev.18 Iz elaboratov ni razvidno, da bi kmetje formirali posebne 
trsnice, kjer bi razmnoževali sadike, ocitno se je to zgodilo konec 19. stoletja, saj 
je casopisje tako z upodobitvami kot z opisi priporocalo tak nacin razmnoževanja 
trtnih sadik, ki so bile do saditve že ukoreninjene in okrepljene.19 Elaborati za 1. polovico 19. stoletja ne porocajo o kakršnih koli stroških za boj 
proti trtnim boleznim. Navado škropiti trte in mazati grozdje z apnom in z blatom 
je ocitno izkoreninil odlok za grofiji Goriško in Gradišcansko leta 1778.20 Dejstvo je, 
da so najhujše trtne bolezni: trtna uš, oidij in peronospora v Evropi pricele pustošiti 
šele v 2. polovici 19. stoletja.21 Po raziskavah so ugotovili, da oidij lahko zdravijo oziroma preprecujejo z žveplanjem, pe­ronosporo pa z raztopino modre galice.22 Kmetje so v zacetku škropiva nanašali z vejicami ali vecjimi peresi,23 ki so jih poma­kali v posodo s škropivom, konec 19. stole-tja so zaceli uvajati prve lesene nahrbtne škropilnice ter rocne žveplalnike. Sprva so jih zasilno izdelali sami doma: predelali so staro leseno brento, ki so ji dodali cr­palko in brizgo, saj so bile industrijsko ali obrtniško izdelane škropilnice predrage.24 Po prvi svetovni vojni so zaceli kmetje ku­povati kovinske nahrbtne škropilnice in žveplalnike. Nekateri premožni kmetje z velikimi površinami so za škropljenje pri­redili sode, na katere so pritrdili crpalke s cevmi. Sode so položili na manjše vozove, v katere so vpregli vola ali konja, sami pa le crpali in pršili škropivo po trtah. Prav tako so sprva škropivo pripravljali v manj­ših lesenih brentah, nato kupovali vecje orne, šele po drugi svetovni vojni pa so pri domaciji ali kar v brajdi uredili posebna zi­dana korita za modro galico.25 

18 
V Brdih  so stare sorte in še zlasti sorto rebulo obirali rocno, saj so se peclji lomili. Zaradi pomanjkanja orodja so na tak nacin obirali grozdje še po 2. svetovni vojni. Ce se clenek pri peclju ni dal zlomiti, so vcasih tudi strgali trtno roziko, prim. GM, Erzetic, 2013. Današnje francoske in druge sorte ni možno obirati na tak nacin, ampak so potrebne škarje oziroma vinjek. Ta je bil ocitno v uporabi za obrezovanje trt in žetje žita. 
19 
Primorski gospodar 1905, str. 39–44. 
20 
Gomiršek, Rebula nekoc, str. 30. 
21 
Od leta 1852 so se zacele tudi v Brdih pojavljati trtne bolezni: oidij, peronospora in nazadnje trtna uš. V Brdih  se je trtna uš pojavila v Števerjanu  leta 1914. Glej Gomiršek, Rebula nekoc, str. 38. 
22 
Gospodarsko casopisje je uvajalo posebne koledarcke, kjer so bila vsak mesec navodila, kako ravnati s trta-mi Primorski gospodar leta 1905 je imel rubriko Kmetova opravila. 
23 SEM, 10, Orel, 1 Marinic. 
24 
Kot op. 22 
25 
Kot op. 22. 
Zaradi pomena rebule se je cas trgatve v 18. in 19. stoletju dolocal na nivoju grofi je.26 Pravico dolocanja zacetka trgatve so v Brdih  konec 19. stoletja imele obci­ne, vendar ocitno vsi tega niso upoštevali. Tako npr. leta 1888 preberemo: 
»Starešinstvo Šmartno -Kojšcanske  županije sklenilo je, da se zacne letošnja trgatev 8. oktobra in da bo kaznovan 10 do 50 gld, kdor bi prej trgal. Prav bi bilo, da bi tudi druge županije posnemale ta izgled in da bi ne prehitevale trgatve za 14 dni, kakor se godi v krajih, ki vise proti Gorici. Skušnja uci, da v gorenjih Brdih , kjer pozno trgajo, imajo vedno bolje vino, ko v dolenjih (proti Gorici), kjer s trgatvijo radi hitijo.«27 
Nabrano grozdje so polagali v lesene košare ali pogosteje v lesene nahrbtne posode, brente, in ga usipali v vecje lesene posode, ki so merile 100 do 150 litrov in so jih imenovali ornaci.28 Te so do kleti prevažali z manjšimi lesenimi dvokolesnimi opletenimi vozicki, imenovanimi koši. Glede na zapise elaboratov franciscejskega katastra so bile ceste, ki so povezovale posamezne brajde z domacijami, v tako sla­bem stanju, da je bil prevoz z vecjim vozom nemogoc.29 Šele konec 19. stoletja in v 
20. stoletju so z gradnjo cest in izboljšavami povezav med posameznimi brajdami lahko zaceli prevažati grozdje z vecjim 4-kolesnim vozom. Na njem so lahko prepe­ljali vecje orne,30 ki so merile od 500 do 600 litrov. 31 
Tehnike kletarjenja 
Podobno kot obdelovalne tehnike se je v obdobju od konca 19. stoletja do 2. svetovne vojne spremenila tudi tehnika kletarjenja, razvila se je tudi oprema pre­delavi grozdja in hranjenju vina namenjenih prostorov. S predelavo, hranjenjem ter prodajo vina so se v Brdih  v novem veku in 19. stoletju ukvarjali zlasti vecji kmecki in plemiški posestniki. Ti so imeli s tem povezana dva razlicna prostora, namenjena predelavi grozdja in hranjenju vina: t. i. mastilnico ter vrelno klet, imenovano fo­lador, in klet, namenjeno hranjenju vina. Mali kmetje so zaradi racionalnosti imeli oba prostora združena v enega, pa še tega so uporabljali tudi v druge namene. V gra­dovih v Kojskem , na Dobrovem , v Vipolžah, Števerjanu  in v vecjih domovih velepo­sestnikov je bilo umazano opravilo mašcenja grozdja in stiskanja tropin loceno od kleti, kjer se je vino samo shranjevalo. V kleteh so stali sodi z lesenimi in železnimi obroci, ki so bili nekajkrat dražji, ter pripomocki, namenjeni pretoku vina. 
Pri manjših kmetih in zakupnikih je bila klet navadno zraven ali pod kuhi­njo. Namenjena je bila tudi shranjevanju drugega orodja, saj v inventarnih popisih umrlih domacinov poleg vinske opreme dobimo kose, kline, sekire, žage in še kaj. Vzrok za tako stanje je bilo majhno število prostorov. Posodo, namenjeno kletar­jenju, je navadno obsegal eden ali vec sodov z lesenimi obroci, ki so bili postavljeni na lesenem podstavku, ceber, bedenj, zajemalka za zajemanje vina –šešlja in natega. 
26 
Muznik, Goriško  podnebje, str. 129. 
27 
Soca, 1888, str. 39. 
28 
Vecja lesena posoda z dvema ušesoma. 
29 
V košu, ki ga vleceta 2 vola, so naložene 3 brente grozdja. V brentah je grozdje tako stlaceno, da pride mošt 
do sredine. Po teh strmih poteh, polnih kamenja se pa ne more prevažati polnih brent. ASG, Catasti sec. 
XIX–XX, Elaborati, 15, 51, 66, 69; AST, Elaborati catastali, 678. 30 
Vecja lesena posoda brez ušes. 
31 
Kot op. 22. 
Stiskalnico so posedovali le vecji posestniki, saj so zakupniki stiskali grozdje pri gospodarjih. Ta je bila v 19. stoletju majhna in prenosna ter je stala pod napušcem na dvorišcu. Leta 1953 so povedali, da so imeli v preteklosti v Brdih  v celoti lesene stiskalnice, na katerih so tropine povezali z vrvjo ali lipovim licjem,32 le premožnej­ši so imeli lesene stiskalnice z obodom. Nove, z železnimi deli opremljene stiskalni­ce so uvajali pred in po drugi svetovni vojni.33 Pri 60 umrlih, ki so imeli predmete in orodje, povezane z vinogradništvom in vinarstvom, je invertiranih 12 preš, le 2 sta bili dvovijacni. Vredni sta bili 8 in 12 goldinarjev, medtem ko so bile navadne vredne od 2 do 5 goldinarjev. Najbogatejši posestniki in plemiške družine so veli­ke dvovijacne preše hranili v že omenjenih foladorih ali pa kar v drugih pokritih prostorih. Vsekakor pa je imela le redko katera hiša shranjevanju vina namenjen poseben prostor, saj so bile hiše zelo majhne in v slabem stanju, enako je veljalo za klet ter vinsko posodo.34 Zakupnikom od vinskega pridelka ni ostalo veliko, zato v njihovih hišah kleti prakticno ni bilo ali pa so bile zelo majhne z malo vinske po­sode. Vsekakor je bila prednost vinogradništva kot panoge v Brdih  vidna v številu predmetov, povezanih s predelavo in hranjenjem vina.35 
Redko kateri posestnik je imel sode z železnimi obroci – cerchj di ferr o, saj so bili bistveno dražji. Velik sod iz trdega lesa s 6 železnimi obroci je bil vreden 8 goldinarjev, tak z lesenimi pa od 1 do 5 goldinarjev. Tudi bivanjska kultura, vkljuc­no s kletnimi prostori, je doživela korenite spremembe. Klet leta 1828 pokojnih Agnes  in Antona Marinica  iz Kojskega  je od zgoraj ležece žitne kašce locil star pod z dotrajanimi tramovi. 2 majhni okni sta imeli le železno mrežo v teži 10 funtov.36 Zaradi prodaje rebule v zimskem casu,37 majhnih kolicin rdecega vina, ki so ga dru­žine hranile in pile cez poletje, ter dragega stekla in lesa vecina kleti ni imela zaprtih okenskih odprtin. Vidno je, da je pomembnejši element varovanje pred krajo kot vzpostavitev ugodnih temperatur za hranjenje vina. Tako bi kmetje težko sledili napotkom, ki jih je upošteval grof Silverij de Baguer  pod vplivom raziskav kmetijske družbe. Zapisal je, da je v primeru visokih temperatur ob trgatvi folador potrebno shladiti na 10,5 do 15,6 stopinj Celzija, saj se v hladnejših formira kis in plesen, v prevec toplih pa mošt prehitro vre.38 Pri kmeckih hišah je bil predelni zid, ki je locil klet od drugih prostorov v hiši, lahko celo polovico zidan, polovico pa pleten,39 vrata pa so se navadno zapirala le z lesenim zapahom.40 Hiše premožnejših so imele klet že tlakovano s kamnitimi plošcami, vecina pa je imela v kleti le steptano zemljo. Premožni posestnik Andrej Šfiligoj iz Imenja je imel dve kleti. V spodnji so stali: 2 velika soda, vredna 9 goldinarjev, kad iz trdega lesa, vredna 1 goldinar, 2 soda 
32 SEM, 10, Orel, 2, Sirk. 
33 
Kot op 22. 
34 
Ce vino damo v sode v meri 66 bokalov, kar pomeni 1,65 vedra, se iz tega soda proda 60 bokalov cistega 
vina oziroma 1,5 vedra. ASG, Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, 15. 35 
Gomiršek, Gospodarska, socialna, str. 141. 36 ASG; GDCG, VE, 83, inv. 99. 
37 
Ta obcina proda do polovice decembra 3/4 vina z drožmi. Ostane 1/4 brez droži, ki jo prodajo do aprila. 
ASG, Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, 15. 38 
Baguer, Cronaca, str. 261. 39 ASG; GDCG, VE, 83, inv. 99. 
40 
Klet pok. Ivana Nikolusa v Pevmi  npr. so zapirala enokrilna vrata s kljucavnico v dobrem stanju. Okno je bilo brez stekel in polken. ASG; GDCG, VE, 86, inv. 623. 
s 5 kvinci belega vina ter posode s precejenimi drožmi v vrednosti 11 goldinarjev in 30 krajcarjev. V gornji kleti pa je imel 10 sodov z lesenimi obroci, vrednih 40 goldinarjev, 3 sode, vredne 1 goldinar in 30 krajcarjev, 3 kvince belega vina, vredne 12 goldinarjev, stiskalnico s pritiklinami, vredno 4 goldinarje, posodo v velikosti 1 kvinca, vredno 1 goldinar in 30 krajcarjev, 2 brentaca v vrednosti 12 krajcarjev, semplo in majhna ornco v vrednosti 50 krajcarjev, 2 bednja, vredna 6 krajcarjev ter žago, vredno 6 krajcarjev.41 Iz popisa je razvidno tudi dejstvo, da so vecino vina prodali kmalu po trgatvi, saj je bil pretežni del vinske posode v gornji in ne v spodnji shrambni kleti. 
Za Brda je znacilno, da se je površina vinogradov od srednjega veka pa do 2. polovice 19. stoletja povecevala. Vino je bilo namrec najpomembnejši, trgovini na­menjeni pridelek. Najbolj cenjena je bila rebula, ki je dobila svoje kupce pretežno na Koroškem in v manjši meri na Kranjskem.42 Ti so kmalu po trgatvi prišli43 v Brda  z lastnimi vozovi in sodi, se pogodili za ceno, poravnali del prejšnje leto odpeljanega vina ter del cene tekocega leta. Šlo je za neprevret vinski cvet belih sort, ki so rasle ne gricevju in so ga porabili v zimskih mesecih. Prav tako so pridelovali manj cenje-no belo vino cividin, ki je raslo v ravninskih predelih in se je v kleteh lahko ohranja-lo preko poletja. Najmanj cenjeno rdece vino in prešanino belih sort pa so porabili sami kmetje in odkupovali lokalni gostilnicarji. Kljub temu da so vecino pridelka prodali že doma, pa so kmetje vseeno del tega prodajali in razvažali sami. To nam kažejo t. i. škaloni, prirejeni nastavki za prevažanje sodov na vozu. Uporabljali so jih še po drugi svetovni vojni in obenem tudi kot stojala za namakanje in pranje sodov pred trgatvijo. 
Šele konec 19. stoletja in po prvi svetovni vojni so zaceli vino predelovati na drugacen nacin, kot je bila praksa od srednjega veka dalje. Opis postopka predelave, ki je bil v rabi stoletja dolgo, dobimo tako pri goriškemu zdravniku Antonu Mu-zniku 44 kot v elaboratih franciscejskega katastra. Nabrano grozdje so v klet naložili v vecje kadi, kjer so ga stlacili z golimi nogami: »Za mašcenje grozdja, iz katerega se dobi 12 kvincev vinskega cveta ali 18 veder sta potrebna 2 moška za dobo 3 ur in za izmero, in odnašanje v klet in vlivanje v sode 1 ura, skupaj 4 ure.« Tropine so stiskali dvakrat. Pri belem vinu so locili vino, ki so ga dobili s tlacenjem, in tisto, ki so ga dobili s stiskanjem. Tisto, ki so ga stlacili, so imenovali vinski cvet – fi or di vino, drugo pa prešanina – vino pressato. 
»Grozdje belih sort vržejo v kadi in jih isti dan stlacijo. Stisnjen mošt izteka skozi odprtino na dnu kadi ali pa ga zajemajo z zajemali z zajemalko. Drugi nacin je bolj v navadi. Mošt precedijo skozi sito, da se loci od jagod in lušcin ga nato izmerijo in dajo v sode. Vino vre v sodih in zaradi zahteve kupcev, da je cim manj obarvano dopolnijo sode vsak dan 2 krat v teku 1 meseca, dokler ne prekinijo vretja. Vino 
41 ASG; GDCG, VE, 86, inv 589. 
42 
Cenilni elaborati franciscejskega katastra izrecno zabeležijo, da so kupci rebule pretežno Korošci. ASG, 
Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, 15, 66, 69. 43 
Trgovska cesta, po kateri so v Brda  prihajali kupci s Koroške, je tekla skozi Pevmo, Števerjan , Kojsko, Šmar­
tno, Biljano, Medano, Vipolže in Mošo in se med Mošo in Lucnikom združila s cesto, ki je povezovala 
Krmin in Gorico. Po tej cesti se prevažajo vina (skoraj edini produkt) iz Brd na Koroško in Kranjsko. ASG, 
Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, 66. 44 
Muznik, Goriško  podnebje, str. 129–136. 

prodajajo okoli 11. novembra in do polovice decembra in 3/4 vin v tej obcini prodajo takrat še z drožmi. in le Ľ brez. Majhna kolicina vina se proda po polovici decembra. Rdece vino po repkanju, tlacenju in vretju na tropinah pre­delajo po enakem postopku, vendar nato zme­šajo skupaj vinski cvet in prešanino.«45 
To kaže, da so osnovno opremo kle-ti premožnih še konec 19. stoletja sestavljali: kad, stiskalnica, sodi, zajemalka ter podstavki za sode. Vecina revnih kmetov in zakupnikov ni imela stiskalnice, velikokrat tudi ne vina, saj so ga morali v celoti oddati. Pravilo, da so vecino pridelka prodali že v prvih mesecih po trgatvi, potrjuje tudi Kronika grofa Silverija de Baguerja, ki poroca o stanju vina v kleti januarja 1893. Do konca decembra je prodal 670 kvincev vina ali skoraj 70 % celotnega pri­delka.46 
Kljub pustošenju trtnih bolezni so za­kupnikom in gospodarjem novi obdeloval­ni nacini pomenili pomemben korak naprej. 
Hektarski donos se je povecal, najemnine zmanjšale in zakupniki so hranili vec vinskega pridelka. Po letu 1870 so Brda beležila tudi pravi gradbeni val, ko so se stare hiše obnavljale, povecevale, popravljali so kleti in kupovali vec vinske posode. To je omogocalo kmetu, da je vino hranil in ga tudi na ustrezen nacin predelal in skrbel zanj. Z novimi nacini vinifikacije ter tudi zaradi potreb transporta po žele­znici in hranjenja vina cez poletje se je zacelo uveljavljati mešanje vinskega cveta in prešanine, vrenje, pravocasno pretakanje in zorenje belega vina. Zakupniki so zaceli tudi svoje kleti opremljati z vecjimi in manjšimi stiskalnicami, prešami. Povecalo se število drugih obveznih kletarskih pripomockov, kot so vrelne posode, cevi za pre­takanje in mirce za mošt, saj so kmetje postali pozorni na pomen sladkorja v vinu. S pojavom novih materialov postanejo cevi za pretok vina gibke, saj so jih izdelali iz gumija. Dobrovski grof Silverij de Baguer  je konec 19. stoletja naštel glavne pripo­mocke, ki so nujno potrebni za pripravo kvalitetnega vina: 
1. 
crpalke za pretok 

2. 
škropilnice za peronosporo 

3. 
pihalnik za oidij 

4. 
pokrovcki in pripomocek za stiskanje zamaškov

 5. 
grozdni mlin

 6. 
drozgalnik

 7. 
stiskalnica 

8. 
merilec žvepla Chancel 


45 ASG, Catasti sec. XIX–XX, Elaborati 15. 
46 
Baguer, Cronaca, str. 568. 
 9. 
moštna tehtnica 

10. 
krtaca za cišcenje vinskega kamna 

11. 
žveplalnik za sode 

12. 
rocni zapiralnik Bignon 

13. 
pripravo za steklenicenje 

14. 
mera za analiziranje alkohola 15. barvometer.47 V 19. stoletju so bile za pretok vina v rabi posebne plocevinaste natege, ki 


so jih imeli predvsem gostilnicarji. Nekateri »tradicionalni« nacini predelave mo-šta v vino so tudi zahtevali, da se vina ne pretaka, temvec se ga pušca na drožeh. Pomen pretakanja so skupaj z drugimi spremembami zaceli poudarjati šele konec 
19. stoletja. Vecji vinogradniki, kot je razvidno iz popisa in zapiskov48 grofa Silve­rija de Baguerja, so zaradi velikih kolicin vina posegali po crpalkah za pretok vina. Povecalo se tudi število pip, vinskih crpalk, spojk za cevi ter pripomockov za žvep­lanje vina. Iz porocila v casopisu Soca leta 1883 je razvidno, da se je vecina vina še prodajala v sodih. Tako so bile steklenice ter steklenke v kleteh pred prvo svetovno vojno redke. Redko kateri kmet je imel t. i. steklenko ali fl aškon, ki pa je bil iz gline. Ti so bili zaradi nevarnosti razbitja opleteni ali pa shranjeni v ustreznem lesenem zaboju. Tako je imel gostilnicar Štefan Perko  iz Podgore  v svojih prostorih 3 velike fl aškone,49 vredne 1 goldinar in 30 krajcarjev, ter navaden fl aškon iz gline, vreden 6 krajcarjev.50 
V preteklosti, ki se je soocala s pomanjkanjem in lakoto, je bilo vino kot vir kalorij pomemben del prehrane. Kmetje so ga s tega vidika pili pri vsakodnevnih, zlasti težjih fizicnih delih na posestvu. Tako kot posodje za shranjevanje in pripo­mocki za predelavo in zorenje vina se je spreminjalo tudi pivsko posodje. V kmec­kem okolju še v 19. stoletju poleg redkih kozarcev vecinoma najdemo glinene vrce, namenjene prenosu vina iz kleti ter skupnemu pitju iz njih. V SZ delu Goriških Brd  so nekatere družine še po drugi svetovni vojni hranile iz prodnikov izdolbene posodice, imenovanje bujar ali bunjar, iz katerih so pili vino.51 Vino je imelo in še vedno ima pomembno vlogo v vsakdanjem življenju, hkrati pa v povezavi s števil­nimi šegami in navadami zaznamuje odlocilne mejnike življenja. Klet zaradi tega upraviceno imenujejo vinski hram, kamor so Brici  na »kozarcek« povabili obisko­valca, sorodnika in soseda. 
47 
Baguer, Cronaca, str. 579. 
48 
Uvedel sem crpalke za pretok, škropilnice za boj s peronosporo, v Klosterneuburgu sem nakupil vse pot-rebne merilne naprave, da sem opravljal potrebne analize mošta in vina. Prim. Baguer, Cronaca, str. 565. 
49 
Flaškon je velika pletenka. Prim. Zuljan Kumar, Leksemi, str. 13. 50 ASG; GDCG, VE, 83, inv. 8 in 9. 
51 
Medvešcek, Gluhovrhujski nabirki, str. 382. 
Viri in literatura Arhivski viri 
ASG - Archivio di stato di Gorizia , Giudizio distrettuale del circondario di Gorizia  – Anteatti del Giudizio distrettuale di Quisca (tranne le localita di Visnovico, Vipulzano, Cosana, Vedrignano) ceduti nel 1846 al Giudizio Distretuale del Circondario (GDCG), Ventilazioni ereditarie (VE), 83–87. 
ASG - Archivio di stato di Gorizia , Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, Operato d'estimo 
della Comune di Cerou  superiore ed inferiore, 15. ASG - Archivio di stato di Gorizia , Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, Operato d'estimo della Comune di Piuma , 51. 
ASG - Archivio di stato di Gorizia , Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, Operato d'estimo 
catastale del Comune di Medana, 39. ASG - Archivio di stato di Gorizia , Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, Operato d'estimo catastale della Sottocomune di San Floreano, 66. 
ASG - Archivio di stato di Gorizia , Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, Operato d'estimo 
della Comune di San Mauro  e Podsenizza (con Podsabotino), 69. AST - Archivio di stato di Trieste, Catasto franceschino, Elaborati catastali, Operato d'estimo della Comune di San Martino  (Quisca), 678. 
GM - Goriški muzej, Cronaca l’Amministrazione vi sotto la mia direzione ipiando coll’an-no 1880, scritta da me nel 1896, conte Silverio de Baguer. Kopija. 
Ustni viri 
SEM - Slovenski etnografski muzej, teren 10, Boris Orel, št. zv. 2, porocevalec R. K., roj. 
1870, Medana. SEM - Slovenski etnografski muzej, teren 10, Boris Orel, št. zv. 1, porocevalec J. M., roj. 1881, Vedrijan. 
SEM - Slovenski etnografski muzej, teren 10, Boris Orel, št. zv. 2, porocevalec A. S., roj. 1879, Nozno. GM - Goriški muzej, Tanja Gomiršek, porocevalka K. E., roj. 1972. Zapis pri avtorju. GM - Goriški muzej, Tanja Gomiršek, porocevalec B. P., roj. 1926. Zapis pri avtorju. 
Casopisni viri
Primorski gospodar, 1905, tecaj 1. Primorski gospodar, 1. 3. 1905, tecaj 1, str. 33–37. Soca, 29. 9. 1888, tecaj XVIII, str. 39. 
Literatura 
Frühauf, Tommaso : Relazione intorno al IV Congresso enologico austriaco tenutosi in Gorizia dal 16 ali 20 sett embre 1891. Gorizia: Paternolli, 1892. 
Gomiršek, Tanja: Rebula nekoc in danes. Nova Gorica: Goriški muzej, 2007. Gomiršek, Tanja: Gospodarska, socialna in kulturna zgodovina kmeckih družin v Goriških br­dih  v predmarcni dobi (obmocje Kojskega, Števerjana in sosednjih vasi). [Doktorska disertacija]. Koper : Univerza na Primorskem , Fakulteta za humanisticne študije, 2016. 
Kacicnik Gabric, Alenka: To smemo že tako dolgo: kmecke služnosti in njihova odprava. Lju­
bljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014. Medvešcek Pavel: Gluhovrhujski nabirki. Briški zbornik (ur. Peter Stres). Dobrovo: Obcina Brda, 1999, str. 381–391. 
Muznik, Anton : Goriško podnebje = Clima Goritiense. Ljubljana: Inštitut za zgodovino me­dicine Medicinske fakultete, Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slo­venije , 2000. 
Pirona, Giulio Andrea, Ercole Carletti in Giovanni Battista Corgnali. 2004. Il nuovo Piro­
na. Vocabolario friulano. Udine : Societŕ filologica friulana. Serucnik, Miha: Trtna uš, ta strašno drobna pošast. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. 
Valencic, Vlado: Vrste zemljišc. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Ljubljana: 
DZS, 1970, str. 131–146. Valencic, Vlado: Vinogradništvo. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Ljubljana: DZS, 1970, str. 279–308. 
Valjavec, Josip: Italijansko-slovenski slovar. Ljubljana: Katoliška knjigarna, 1914. Vertovec, Matija: Vinoreja. Vipava ; Ajdovšcina: Agroind Vipava, 1994. Zuljan Kumar, Danila: Brda  – pokrajina dveh kultur. Slovenšcina med kulturami – Slovenski 
slavisticni kongres, Celovec  in Pliberk  [2.–4. 10.] 2008 (ur. Miran Košuta). Celovec; Ljubljana: 
Slavisticno društvo Slovenije, 2008, str. 234–248. Zuljan Kumar, Danila: Leksemi romanskega izvora v briški vinogradniško-vinarski ter­minologiji. Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici. Št. 5, 2008, str. 12–16. 
Povzetek: Zaradi modernizacije in novih industrijsko in obrtniško izdelanih orodij, po­vezanih s pridelavo in predelavo vina je ta panoga kmetijstva v Goriških Brdih  v 19. sto­letju doživela nekaj bistvenih sprememb, ki pa so se v vecji meri odražale šele v 20. stole-tju. Obdelovalna orodja so sicer ostajala ista, vendar se je zaradi pustošenja trtnih bolezni spremenil nacin gojenja vinske trte. Dolga stoletja so trte gojili tako, da so v terasah in v ravnini vec trsov speljali na oporo živih dreves. Trtne bolezni: oidij in peronospora zah­tevata škropljenje z modro galico oziroma prašenje z žveplom, zato je bilo temu potrebno prilagoditi obliko nasada. Trte so morali zaceti gojiti izkljucno ob kolih. Boj proti trtni uši pa je bil uspešen zgolj s precepljanjem na ameriško podlago. S tem v zvezi so kmetje in še zlasti vecji posestniki pogosto opušcali veliko starih sort in sadili najkvalitetnejše ter na trgu povpraševane sorte vina. Slednje so, tako kot nove nacine vinifikacije, ki je utirala pot suhim povretim vinom, zaceli uvajati pod vplivom in izsledki kmetijskih družb. Nove nacine so prvi zaceli uvajati plemiški posestniki in vecji premožni kmetje, ki so imeli dovolj kapitala ter na podlagi povpraševanja na trgu sledili spremembam v vinifikaciji. Z novim nacinom predelave vina, ki ga je moral lastnik ustrezno predelati ter skladišciti, so poveza­na tudi nova orodja in pripomocki. 
Summary: Due to the modernization and new industrial and craft-made tools related to the production and processing of wine, this branch of agriculture in the Goriška Brda region experienced a number of significant changes in the 19th century, which were largely reflected only in the 20th century. The tools remained the same, but due to the devas­tation of grapewine diseases, the way of cultivating vineyards changed. For centuries in the terraces and in the plane, the vines were grown with the support of trees. Grapewine diseases: oidium and phylloxera require spraying with copper(II) sulfate or sulfur dust, so it was necessary to adjust the shape of the vine-reed. The vine-reeds had to be cultivated exclusively at wooden stakes. Th e fight against the wine pest was successful only with the graft on the American base. In this regard, farmers and, in particular, bigger landowners often abandoned many old varieties and planted the highest quality and on the market demanded varieties. Th e latter, as well as the new vinification techniques, which favoured dry wines, began to be introduced under the influence and results of Kmetijska družba (Agricultural Society). New techniques were fi rst of all introduced by noble landowners and larger wealthy farmers who had sufficient capital and followed the market demands in new vinifi cation techniques. New tools and utilities are associated to the new ways of processing the wine, which the owner had to produce and store properly. 
Spomin na Narodno citalnico v Tolminu je še živ 
DAMJANA FORTUNAT CERNILOGAR 
Izvlecek: Prispevek obravnava Narodno citalnico, ki je bila v Tolminu  ustanovljena leta 1862. Njeno tradicijo je po koncu prve svetovne vojne nadaljevalo Rokodelsko bralno društvo, ki je vztrajalo od ustanovitve leta 1881 do prve svetovne vojne, nato v letih 1920–1924 in vnovic v letih 1945–1946, nato Ljudska knjižnica za Tolmin, danes pa Knjižnica Cirila Kosmaca  Tolmin. Spomin na Narodno citalnico ohranja in predstavlja na stalni razstavi Naplavine obsoške zgodovine Tolminski muzej, med-tem ko tradicijo društvenega življenja na Tolminskem  ohranjajo številna kulturna društva, v okviru katerih ima posebno mesto zborovsko petje. 
Kljucne besede: Rokodelsko bralno društvo, Narodna citalnica Tolmin, citalnica, citalniško gibanje, knjižnica 
A Tolmin la memoria della sala di lett ura nazionale č ancora viva 
Sintesi: L'articolo parla del circolo di lettura Narodna citalnica, che fu fondato nel 1862. Dopo la fine della prima guerra mondiale la sua tradizione fu portata avanti dal gruppo di lettura degli artigiani Rokodelsko bralno društvo, che fu att ivo dal-la sua fondazione nel 1881 fi no alla prima guerra mondiale, nel periodo dal 1920 fino al 1924 e infine negli anni 1945–1946, dopodiché dalla Biblioteca popolare di Tolmin  e oggi dalla Biblioteca Ciril Kosmac  di Tolmin. Il ricordo del Circolo di lettura Narodna citalnica viene conservato e presentato dalla mostra permanente del Tolminski muzej (Museo di Tolmin) intitolata Residui della storia dei terr itori dell 'Isonzo, mentre nella zona di Tolmin la tradizione delle associazioni viene por­tata avanti da numerose associazioni culturali, tra le quali sono particolarmente importanti i cori. 
Parole chiave: Gruppo di lettura degli artigiani Rokodelsko bralno društvo, circolo di lettura Narodna citalnica Tolmin, circolo di lettura, movimento dei gruppi di lett ura, biblioteca 
F
ebruarja leta 2017 je minilo 155 let od ustanovitve Narodne citalnice v Tolminu , ki je prispevala k razvoju kulture v kraju in okolici ter med ljudstvom prebudila mocno željo po izobrazbi in napredku. Spomin nanjo se je v Tolminu  ohranil vse do danes. Svilen prapor Narodne citalnice ima na razstavi v Tolminskem  muzeju osrednje mesto. 
Prapor Narodne citalnice iz leta 1906. V sredi odprta knjiga z napisom Vse za omiko svobodo in napredek. 1862–1906. Hrani Tol­minski muzej (foto: M. Grego). 
Na drugi strani prapora iz leta 1906 so inicialke Narodne cital-nice, obdane z zelenima lipovi-ma vejicama. Hrani Tolminski muzej (foto: M. Grego). 

Citalnica je svoj najvecji razcvet doživela na prelomu 19. v 20. stoletje, ko je bila središce slovenskega prebujenja v Posocju.1 To je bil cas, ko se je razmahnilo slovensko narodno politicno gibanje in so se ustanavljale citalnice ter organizirala množicna politicna in kulturna zborovanja na prostem, imenovana tabori. Ti so imeli za Slovence  velik manifestativen pomen. V Tolminu  je bil 1. maja leta 1870 eden prvih vecjih taborov na Primorskem , ki se ga je udeležilo od 7000 do 8000 
Rutar, Tolminska je pesem, str. 31. 
»taboritov«.2 Govorniki so izpostavili problematiko Zedinjene Slovenije, predelske železnice, znižanja davkov ter mešcanske šole v Tolminu.3 
Citalniško gibanje se je na Slovenskem zacelo že z letom 1861, ko je bila us-tanovljena prva citalnica v Trstu. Istega leta so bile ustanovljene še citalnice v Ma-riboru, Ljubljani  in Celju. Kmalu za tem, konec februarja leta 1862, je bila usta­novljena citalnica v Tolminu , prva na Goriškem , druga na Primorskem  in peta na slovenskem ozemlju. Do leta 1869 je bilo v slovenskih deželah ustanovljenih že 57 citalnic, ki so združevale okoli 4000 clanov. Samo na Goriškem je bilo v letih 1862– 1870 ustanovljenih 20 citalnic. V citalnicah so se zbirali mestni ali trški veljaki, podeželski gospodje in v manjšem številu tudi predstavniki nižjih družbenih slo­jev. Tu se je odvijalo politicno in kulturno delovanje Slovencev  z uporabo slovenske besede. Njihov glavni namen je bil »citanje al branje casopisov in knjig, pisanih v raznih evropskih jezikih; razveseljevanje v besedah, igrah itd.«.4 V njih so torej pri­rejali »bésede« ali prireditve z recitacijami, petjem, koncertnimi tockami, igrami, predavanji in govori. 
V trgu Tolmin  so se sprva uradništvo in gospoda zbirali v okviru nemškega društva »Leseverein«, ki so mu potrdili dejavnost 15. maja 1853. Društvo je vodil uradnik pri okrajnem glavarstvu Tolmin Simon Tavcer  (Tautscher). Slovenski del clanov društva pa si je prizadeval ustanoviti slovensko citalnico. To je bil namrec cas, ko se je zacela prebujati slovenska narodna zavest.5 
Pravila narodne citalnice v Tolminu  so bila zapisana 6. januarja 1862. Pod-pisala sta jih ravnatelj citalnice dr. Janez Premerstein ,6 ter tajnik Valentin Luznik iz Poljubinja.7 Odprtje citalnice v Tolminu  je bilo napovedano v Kmetijskih in ro­kodelskih novicah, kjer so zapisali: »Narodno gibanje naših ljubljenih bratov po Slo­venskem  je tudi nas zdramilo. Ljubezen in spoštovanje do njih nas nagibuje njih zgledeposnemati, in na poti omike pogumno za njimi hiteti. 8. t.m., smo pravila naše citavnice od c. k. deželne namestnije v Trstu  potrjene dobili. 20. t.m. se bode tud naša citavnica odprla, in bomo imeli v dvorani gospoda Devetaka  tukaj »bésedo«. Našo društvo in njeni dohodki tukaj na deželi ne bodo toliki kakor po mestih, da bi se mogli ž nimi ponašati; al nadjamo se, da bo mlado drevce, v domaci zemlji vsajeno, tudi pri nas vedno krepkejše prihajalo, in mnogo domoljubnih gostov pod svojo senco privabilo.«8 
In res je bila citalnica slovesno odprta 20. februarja 1862. Na otvoritveni slo­vesnosti je spregovoril dr. Premerstein  in v svojem govoru izpostavil: »Cvrsto novo gibanje se vidi povsod, kodar se govori slovenski jezik; povsod se zedinjujejo družtva domoljubov v citavnicah, da nabirajo iz knjig in casopisov, kakor bcelice iz krilic 
2 
Slovenski narod, 7. 5. 1870, letnik 3, številka 53. 
3 
Tolminski tabor, 19. 5. 1870. Slovenski gospodar, letnik 4, št. 20. 
4 
Pokrajinski arhiv Nova Gorica  (PANG), mikrofilm, fond: Arhiv c. kr. namestništva v Trstu , Pravila narodne 
citalnice v Tolminu . 5 
Marušic, Doktor Karel Lavric, str. 31. 
6 
Dr. Janez (Ivan) Premerstein  (1810–1900). Leta 1856 je prišel za notarja v Tolmin, kjer je ostal do smrti. 
Bil je med ustanovitelji citalnice in jo petindvajset let tudi vodil. Uradoval je v slovenšcini. Kot govornik 
je nastopil na taboru pri Vižmarjah leta 1869 in v Tolminu  leta 1870. Prim. Primorski slovenski biografski 
leksikon, 1986, str. 83. 7 PANG, mikrofilmi: Arhiv c. kr. namestništva v Trstu , Pravila narodne citalnice v Tolminu . 8 
Dopisi, 19. 2. 1862. Kmetijske in rokodelske novice, letnik 20, številka 8, str. 62. 
dešecih cvetlic, potrebnih znanosti za korist in sreco slovenskega naroda.« Govor pa zakljucil »Bog živi vse prijatle slovenskega jezika in naroda! Živi!«9 
Ustanovitelji tolminske Narodne citalnice so bili posestnik in poštar Josip Devetak ,10 posestnik in kaplan Dragotin Pencin,11 odvetnik dr. Karel Lavric,12 po­sestnik in notar dr. Janez (Ivan) Premerstein , ucitelj Jakob Furlan ter uradnik pri okrajnem glavarstvu Simon Tavcar.13 Prvi odborniki pa so bili še šolski upravitelj Francišek Kovacic, okrajni glavar Andrej baron Winkler,14 davcni izterjevalec Josip Skocir ter gostilnicar in posestnik Valentin Luznik.15 
Citalnica je kmalu postala priljubljena in tudi t. i. bésede so obiskovalce nav­duševale. »Naša citavnica je slehernemu odprta; tuka dobiš casnikov slovanskih, nem­ških in laških, kolikor ti jej drago; tudi vecernih zabav smeš biti deležnik. Našim pevcem »Hej Slovenija« tako soglasno tece, da se iz citavnice po vsem trgu razmeva, in marsik­terega kora po mestnih gledališcih se nic ne vstrašijo. Tudi dunajskih glasovirov nam ne manjka in imamo mož, ki jih prav mojstrsko pritiskati znajo.«16 
Da je pesem še lažje stekla, so leta 1868 kupili »še drugi glasovir«.17 Kmalu so v sklopu citalnice namrec zaceli delovati pevski zbor, tamburaši, knjižnica in dramska skupina ter godalni kvartet. Citalnica je tako postala središce slovenskega prebujanja v Posocju. 
Leta 1869 se je dr. Premerstein  kot predstavnik tolminske citalnice udeležil Vižmarskega tabora.18 Predstavniki tolminske citalnice so se s pevci in z zastavo udeležili tudi šempaskega,19 tolminskega in briškega20 tabora.21 
Leta 1876 je citalnica pristopila k Glasbeni matici22 v Ljubljani , to pa je bil že cas, ko je po štirinajstih letih delovanja že pocasi izgubljala svojo moc. Da bi izbolj­šali citalniške prostore, so leta 1885 nabavili novo opremo, za kar si je še posebej 
9 
Dopisi, 05.03.1862. Kmetijske in rokodelske novice, letnik 20, številka 10, str. 77. 
10 
Josip Devetak  (1825–1899) je bil od 1865 do 1883 tolminski župan. Bil je tudi deželni poslanec. Vec na: http://www.primorci.si/osebe/devetak-josip/594/. Dostop: 24. 7. 2017. 
11 
Dragotin Pencin  (1819–1907) je bil rojen v Tolminu . 
12 
Dr. Karel Lavric  (1818–1876) je kot tolminski odvetnik stanoval v grajskem poslopju (danes stavba Tol­minskega muzeja), kjer je imel tudi pisarno. V Tolminu  se je najprej vkljucil v delo nemškega bralnega društva. Po ustanovitvi tolminske citalnice se je mocno angažiral v njej ter jo nekaj casa tudi vodil. Poudar­iti je treba, da je uradoval slovensko in da je na citalniških prireditvah zagovarjal ucenje ter izpostavljal pomen znanja slovenskega jezika za utrjevanje narodne zavesti in obcutka narodne pripadnosti. Glej: Pri­morski Slovenski biografski leksikon, 1983, str. 255–256. 
13 
Soca, Gorica , 20. 1. 1906, št. 6, str. 2. 
14 
Andrej Winkler (1825–1916), krminski in tolminski okrajni glavar, poslanec v goriško-gradišcanskem deželnem zboru, poslanec v državnem zboru na Dunaju, predsednik dežele Kranjske. Winkler je uvedel slovenšcino kot uradni jezik v urad okrajnega glavarja in druge urade. O tem piše Jože Šušmelj v knjigi Andrej baron Winkler , str. 47. 
15 
Dolenc, Iz najstarejše zgodovine tolminske knjižnice. str. 463. 
16 
Dopisi, 6. 8. 1862. Kmetijske in rokodelske novice, letnik 20, številka 32, str. 268. 
17 
Tuma, Zgodovina tolminske citalnice. Soca, 24. 1. 1906, št. 7, str. 2. 
18 
Tabor v Vižmarjih je bil 17. maja 1869. 
19 
Šempas, 18. oktober 1868. 
20 
Biljana, 25. april 1869. 
21 
Tuma, Zgodovina tolminske citalnice. Soca, 24. 1. 1906, št. 7, str. 2. 
22 
Glasbena matica je bila ustanovljena leta 1872. 
prizadeval gozdni adjutant Ivan Bratina. Dr. Josip Tonkli23 pa je citalnici podaril sliko castnega clana tolminske citalnice Dr. Ivana (Janez) Bleiweisa.24 
Poseben pecat je pustil dr. Karel Lavric, ki je bil med Tolminci  mocno pri­ljubljen in je prav tako postal castni clan tolminske citalnice. Njegovo geslo »Vse za narod, svobodo in napredek!« pa je postalo vodilo napredka tolminskega cloveka. Tolminci so ga zelo spoštovali in mu ob njegovem odhodu iz Tolmina v citalnici 21. oktobra 1863 pripravili slovesno »bésedo«. Lavric  jih je takrat pomiril z izjavo, da bo še vedno ostal njen clan.25 26. oktobra ga je ob odhodu iz Tolmina pospremilo 36 oseb. Zbrali so se pred njegovim stanovanjem, nato pa ga pospremili z devetimi vozovi do Rocinja. V spomin so mu podarili dve pesmi,26 objavljeni v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Lavric  se je v Tolmin  vnovic vrnil konec leta 1873, kar je vnovic razgibalo tolminsko citalnico. Zacetek leta 1876 je odšel v Trst  na zdravljenje, 3. marca 1876 pa je umrl na poti v Tolmin.27 
Citalnica po smrti dr. Lavrica  ni vec delovala kot narodno društvo. Postala je bolj zabavno društvo in v njenih prostorih sta se predvsem slišali furlanšcina in nemšcina.28 Clani so to leta 1887 želeli spremeniti in zato so poskušali vnovic uve­ljaviti prvotna nacela, kar pa je vzbudilo pri nekaterih odpor. Po petindvajsetih letih je s svojega položaja odstopil društveni ravnatelj dr. Premerstein. Nasledil ga je od­vetnik dr. Josip Stanic.29 Avgusta je bila nacrtovana slovesnost ob jubileju citalnice, a do nje ni prišlo. Na izrednem obcnem zboru so bila nato sprejeta nova pravila, ki so bila poslana v potrditev 10. decembra 1888. Vendar tudi pravila niso pripomogla, da bi društvo ohranilo pomen in sloves iz prvih let delovanja.30 
Citalnica je v imela v povprecju od 30 do 50 rednih clanov, najvec v letih 1878–1880, ko je prevladalo uradništvo. Imela je dva castna clana, dr. Karla Lavrica (potrjen 13. 12. 1863) in dr. Ivana Bleiweisa ,31 kranjskega deželnega primarija (po-trjen 10. 10. 1878).32 
Tolminska citalnica je bila do spomladi leta 1875 v hiši Josipa Devetaka , do leta 1877 v hiši Raimunda Preslja , do leta 1884 v hiši Ivana Asolija , nato pa v hiši Ivana Gabršcka. 
Ceprav so se v citalnici zbirali predvsem mešcani in vecji posestniki, širših množic ni zajela, so pa bile njene zasluge za narodno prebujanje velike. V prvih letih je razvila zelo živahno delovanje. Imela je dober pevski zbor, ki so ga vodili ucitelji, ter številne odmevne prireditve, ki jih je vodil kar Lavric. Navduševala so predvsem njegova predavanja in citalniški govori, drugi citalnicarji pa so se, poleg petja, izka­zali še v deklamiranju in igri. 
23 
Josip Tonkli  (1834–1907), odvetnik, politik, poslanec v deželnem in državnem zboru. 
24 
Tuma, Zgodovina tolminske citalnice. Soca, 24. 1. 1906, št. 7, str. 2. 
25 
Dopisi, 4. 11. 1863. Kmetijske in rokodelske novice, letnik 21, številka 44, str. 356. 
26 
Dopisi, 11.11.1863. Kmetijske in rokodelske novice, letnik 21, številka 45, str. 363. 
27 
Marušic, Doktor Karel Lavric, str. 139–143. 
28 
Tuma, Zgodovina tolminske citalnice. Soca, Gorica , 27. 1. 1906, št. 8, str. 1. 
29 
Josip Stanic  (1852–1925). Citalnico je vodil le kratek cas, predsedniškemu mestu se je odpovedal še pred 
koncem leta 1887. 30 
Tuma, Zgodovina tolminske citalnice. Soca , Gorica , 27. 1. 1906, št. 8, str. 1. 
31 
Janez Bleiweis (1808–1881), zdravnik in živinozdravnik, pisatelj, casnikar in politik. Bil je narodni buditelj 
v predmarcni dobi. Osnoval in bil je tudi urednik prvega slovenskega casopisa Kmetijske in rokodelske novice. 32 
Tuma, Zgodovina tolminske citalnice. Soca, Gorica , 27. 1. 1906, št. 8, str. 1. 
Sosednji kraji so bili navdušeni nad tem novim življenjem v Tolminu. Po-stopoma so vzklile citalnice v Gorici  (septembra 1862), Ajdovšcini  (1864), Kanalu (1867), Solkanu  (1867), Volcah (1868), Cerknem  (1869), Kobaridu33 (1871), Bovcu (1878) in drugod po Primorskem. Ustanavljali so jih tudi na podeželju. V Podmelcu je npr. leta 1871 pricela delovati Kmetiška citalnica v Melcih, na Šentviški Gori pa je od leta 1885 delovalo domace Bralno društvo. 
Citalnica je s svojim delovanjem med ljudstvom prebudila tudi mocno željo po izobrazbi in gospodarskem razcvetu, ki je bil kmalu viden na razlicnih podroc­jih. Že leta 1861 so v Tolminu  zasvetile prve ulicne svetilke, naslednje leto je bila na glavnem trgu postavljena fontana, ob cesti pod gradom je bil zasajen kostanjev drevored, na Devetakovi guni pa je zraslo novo šolsko poslopje (1881). Mocno je napredovalo sadjarstvo, živinoreja, mlekarstvo, odpirale so se nove obrtne delav-nice in trgovine, napredka željni Tolminci pa so se zaceli združevati v številnih novih društvih. Društveno življenje se je še posebej razbohotilo po letu 1876, ko je tolminska citalnica izgubljala moci. Ustanovljena so bila razlicna društva: Strelska družina (1864, ukinjena okrog leta 1896), Godba veteranov na pihala (1875), Roko­delsko bralno društvo34 (1881), Društvo za zanemarjene otroke (1885), Prostovolj-no gasilsko društvo (1891), Hranilnica in posojilnica (1893), Olepševalno društvo (1895), Planinsko društvo (1896), Podružnica sv. Cirila  in Metoda  (1898), Telova­dno društvo (obstajalo je le kratek cas), Ljudski otroški vrtec (1901) in Kolesarsko društvo (1904). 
Pomembno vlogo je v Tolminu  imelo še Rokodelsko bralno društvo, usta­novljeno leta 1881. Po ustanovitvi RBD se je Narodna citalnica omejila na ožji krog ljudi, ker so mnogi prestopili k novemu društvu. Vodstvo citalnice je bilo namrec v rokah izobražencev in tolminskih veljakov in ni bilo privlacno za širši krog lju­di. Rokodelsko bralno društvo pa je z ustanavljanjem razlicnih sekcij, kot so npr: pevski zbor, godalni orkester, tamburaški zbor in dramska skupina, postalo še bolj odmevno. Društvo je imelo svojo knjižnico, ki je že leta 1901 postala javna knjižni-ca. Del fonda je prispevala Narodna citalnica. Knjižnico je od ustanovitve do prve svetovne vojne in po njej do leta 1927 vodil Filip Tuta.35 
Leta 1905 je RBD kupil društveno zastavo ter predlagalo spremembo društvenih pravil. Nova popravljena pravila ter nacrt društvene zastave so z do-pisom 5. avgusta 1905 predložili v potrditev. Nova pravila so bila potrjena 25. 9. 1905.36 V pravilih so v 20. tocki zapisali: 
»Znak društva. Društvo ima svojo zastavo s katero lahko nastopa javno. Za­stava je iz bele svile. Na prvi strani je v sredi odprta knjiga obdana z zeleno vejo in napisom »Rokodelsko bralno društvo Tolmin« in na drugi strani so crke R. B. D. na rdece-modro-belem grbu in z zeleno lipovo vejo. Obe strani sta okrašeni z rudecimi 
33 
Citalnico v Kobaridu  je s prijateljem Ignacijem Gruntarjem ustanovil pesnik Simon Gregorcic . 
34 
Rokodelsko bralno društvo v Tolminu  je bilo leta 1881 ustanovljeno na pobudo obrtnikov. Združevalo 
je obrtnike, nižje uradnike, gostilnicarje in tržane. Ustanovitelji in prvi odborniki so bili: Ivan Oblešcak, 
Franc Jež, Jožef Pagon, Valentin Tuta, Ivan Gabršcik in Danilo Fajgelj. O tem glej: Dolenc, Iz najstarejše 
zgodovine tolminske knjižnice, str. 464. 35 
Prav tam. 
36 
Soca, št. 6, 20. 1. 1906, str. 3. 
Izkaznica Javne knjižnice RBD v Tolminu  (ATM, zbirka društva, RBD, fsc. 1). 
Tolmin, narodno slavje leta 1906 (ATM). 

ornamenti v staroslovanskem slogu. Nadalje ima društvo pecat z napisom »Roko­delsko bralno društvo v Tolminu  in z odprto knjigo v sredi.«37 
Rokodelsko bralno društvo je zastavo narocilo ceškemu zavodu Žensky vyrob­ni spolek cesky v Pragi.38 
Tudi Narodna citalnica se je odlocila za izdelavo nove zastave. 
»Dne 7. t. m. [7. april 1906] je imela ‘Narodna Citalnica’ v Tolminu  odborovo sejo, pri kateri se je sklenilo po vsestranskih informasijah in na podlagi ogleda zastave bratske­ga ‘Rokodelskega Bralnega društva’, narociti zastavo pri slovanski ceški tvrdki: ‘Žensky vyrobni spolek cesky v Praze’.«39 
To so bile že priprave na posebno slovesnost v Tolminu , ki so jo 8. septembra 1906 organizirali Narodna citalnica, RBD in Prostovoljno gasilno društvo, z name-nom obeležitve 45-letnice Narodne citalnice, 25-letnice RBD ter 15-letnice obstoja Prostovoljnega gasilskega društva in odprtja novega gasilskega doma. 
37 
PANG, mikrofilmi: arhiv c.kr. namestništva v Trstu , Pravila »Rokodelskega bralnega društva v Tolminu , 
v Tolminu , 1. avgusta 1905, str. 7. in 8. Priložena sta tudi osnutka zastave Rokodelskega bralnega društva 
Tolmin. 38 
Priloga Soce, št. 6, 20. 1. 1906, str. 3. 
39 
Soca, št. 29, 11. 4. 1906, str. 2. 
Narodnega slavja se je udeležila velika množica.40 Poleg društva Sokol ter godbe iz Prvacine je prisostvovalo še 46 društev s Primorske. Na slavju v Tolminu je bil razvit prapor Narodne citalnice in RBD. In kot so porocali casopisi je bilo narodno slavje velicastno. Posebno vzdušje je bilo na prizorišcu ob razvitju dveh narodnih zastav – Narodne citalnice Tolmin in RBD v Tolminu. 
»Gg. kumici, namrec g. Marija Primožic  in g. Leopolda Gaberšcik  sta odpeli novi zastavi, vršila se je posestrimija z drugimi zastavami, ki so bile že na odru, zastopnikiraznih društev so zabijali v novi zastavi žeblje in pri tem izrekli marsikatero navdušeno besedo in mnogo goreco željo. Prizor pri razvitju zastav je bil velicasten, nepopisljiv. Kar smo imeli pri tem v srcu, tega se ne da popisati z mrtvimi crkami, to se da le cutiti. Gotovo ostane vsem udeležencem vedno v spominu, saj si je vsak pridobil pri tem novega navdu­šenja za našo sveto stvar: za narod in domovino.«41 
Treba je poudariti, da so bila prva društvena pravila pisana v nemšcini in tudi uradniki so si z društvoma sprva dopisovali v nemškem jeziku.42 Zato je razumljivo, da so na slovesnosti leta 1906 predvsem poudarili, da morajo biti bolj odlocni. Za­htevali so uporabo slovenskega jezika v šolstvu ter na gospodarskem in kulturnem podrocju.43 Geslo dr. Lavrica  »vse za omiko, svobodo in napredek« pa je bilo izveze-no tudi na citalniški zastavi. 
Popoldne je sledil koncert, na katerem je sodelovalo 16 pevskih zborov. Pro­gram so s prikazom telovadnih vaj nadaljevali Sokoli, nato pa je sledila še veselica pozno v noc s posebno predstavo s pirotehnicnimi sredstvi.44 
K izjemnemu obisku slovesnosti v Tolminu  je pripomogla tudi leta 1906 vzpostavljena železniška povezava po novi železniški progi, ki je še dodatno pripo­mogla k hitrejšemu razvoju. 
Po uveljavitvi slovenskega jezika in oblikovanju politicnih strank je vloga ci-talnice pocasi zamrla. Sledil pa je pravi razcvet društvenega življenja. Društva so bila do prve svetovne vojne zelo številna in tudi aktivna. Zaradi idejnih in politi-cnih delitev so se clani društev vedno bolj delili, društva pa pridobivala liberalno ali klerikalno oznako. Bogato družabno in društveno življenje je kmalu prekinila prva svetovna vojna. Po njej je sicer pocasi oživljalo, a mu je vzpon fašizma kmalu zadal vnovicen udarec. Prav v drugi polovici 19. stoletja pridobljena in izoblikovana na­cionalna zavest pa je pripomogla, da se je Primorska pogumno zoperstavila fašisti-cnemu pritisku in si izoblikovala samosvoj ter trden nacionalni in kulturni znacaj. 
Narodna citalnica Tolmin  je po koncu prve svetovne vojne prenehala delo­vati, medtem ko se je vez preko RBD, ceprav s prekinitvijo, nadaljevala. Leta 1920 
40 
V Tolminski župnijski kroniki je zapisano, da se je slavja udeležilo 6000 ljudi iz raznih krajev Primorske . 
»Sodelovali so: domaca društva, Sokoli in godba na pihala iz Prvacine , pevski zbori: iz Cerkna, iz Sv. Lucije, 
Kobarida, Bovca, Podmelca, Štandreža, Kanala, Šempetra pri Gorici, združeni tolminski pevci, Slovensko 
bralno in podporno društvo iz Gorice, zbori iz Idrije, Pevme, moški zbor »pevskega in glasbenega društva iz 
Gorice, društvo »Kolo« iz Trsta, »Velesila« iz Škednja in »Slava« iz Sv. Marije Magdalene pri Trstu .« Arhiv 
Tolminskega muzeja, fond: Župnijska kronika Tolmin , 3. del: 1877–1915, str. 63. 41 
Soca, št. 73, 12. 9. 1906, str. 3. 
42 
Izpostaviti je treba še, da je bila obeležitev 25-letnice narodne citalnice prepovedana zaradi slovenske 
zastave. 43 
Soca, št. 73, 12. 9. 1906, str. 3. 
44 
Prav tam. 
je RBD vnovic zaživel pod predsedstvom Vinka Filli­ja .45 Društvo je imelo pev-ski zbor, orkester, tambura­še in knjižnico.46 Knjižnica z dvema omarama s cez 2000 knjig je imela takrat svoje mesto pri Mikarju v Gradnikovi ulici.47 
Ko se je fašisticno ustrahovanje stopnjevalo in je bila gonja proti sloven-skemu jeziku in vsem slo­venskim kulturnim usta­novam vedno hujša, je bilo društveno življenje one­mogoceno. Leta 1924 je bil RBD razpušcen.48 Odbor­niki so vse knjige društve­ne knjižnice razdelili med zanesljive clane, da bi jih ohranili pred unicenjem. 
Leta 1927, ko je bila še z zakonom prepovedana slovenska beseda, so tudi druga društva prenehala z javnim delovanjem. Sloven-ska pesem pa je v tolminski cerkvi še vedno odmevala pod vodstvom Vinka Filli­ja. Knjižni fond in arhiv so clani bolj ali manj uspešno skrivali in slovenske knji­ge so skrivaj krožile med ljudmi. Še posebej skrbno so Tolminci  v casu hudih pritiskov fašisticnega reži-ma cuvali svilen prapor tol­minske narodne citalnice. 
45 
Rutar, Kulturno življenje v Tolminu , str. 35. Glej tudi Dolenc, Iz najstarejše zgodovine tolminske knjižnice. 
str. 465. 46 
Rutar, Kulturno življenje v Tolminu , str. 36. 
47 
Rutar, Tolminska je pesem, str. 40. 
48 
Arhiv Tolminskega muzeja (ATM), zbirka – društva, fond: Rokodelsko bralno društvo, fsc. št. 2, Zapisnik izrednega društvenega obnovnega obcnega zbora Rokodelskega Bralnega društva v Tolminu  dne 21. 7. 1945. 



Reaktivacija prapora »Narodne citalnice v Tolminu«  v Maribo­ru leta 1936 (ATM, zbirka Me-tod Uršic, fond: Alfonz Štrukelj , fsc. št. 22). 


Skrivali so ga v Tolminu , ga skrivaj prenesli v Trst in ga predali takratnemu jugoslovanskemu konzu­lu, ki ga je v diplomatskem kovcku prenesel v Lju­bljano. Prapor Narodne citalnice je bil nato predan emigrantskemu društvu Jadran-Nanos v Mariboru , prapor RBD pa društvu Soca  na Jesenicah.49 Dru-štvo Jadran-Nanos v Mariboru  je prapor citalnice 
27. junija 1936 reaktiviralo. Svecanosti se je udeležilo vec kot 2000 emigrantov. 
Ko so nemške cete zasedle Maribor, je bil pra­por skrivaj prenesen v Ljubljano. Leta 1945 pa so ga vnovic prinesli v Tolmin  in ga cez slabih deset let predali Muzeju za Tolminsko. Ob izrocitvi prapora je bila izražena želja takratni kustodinji Mariji Rutar : »V imenu vseh te prosim, da mu od­kažete v muzeju primeren in casten prostor ter ga cuvate v dokaz dela v prejšnjem stoletju. Mladini in poznejšim rodovom naj bo v spomin in spodbudo za delavnost. Dokaže naj, da so vredni sinovi naših ocetov in da bo v Tolminu  zopet društveno življenje in žarišce kulturnoprosvetne dejavnosti.«50 
Kje je ostal in ali je bil unicen prapor RBD, ki ga je emigrantsko društvo Soca na Jesenicah  reaktiviralo leta 1938, ni znano.51 
Staro vodstvo RBD je 21. julija 1945 sklicalo izredni društveni obcni zbor z namenom obnovitve delovanja društva in dan kasneje so clani odbora potrdi­li pravila RBD v Tolminu.52 Odborniki so bili pooblašceni za nabiranje in iskanje društvenih knjig, saj je bilo med drugo svetovno vojno število slovenskih knjig moc­no zdesetkano. Ko so zbrali prvih 300 knjig, je RBD obnovil knjižnico, ki je poleti 1945 postala Ljudska knjižnica.53 Dokument z dne 26. junij 1946 omenja štampiljko z vtisnjenim imenom Prosvetno društvo »Mirko Skocir« Tolmin.54 Iz blagajniškega 
49 
Rutar, Kulturno življenje v Tolminu , str. 36. 
50 
Alfonz Štrukelj, Proslava 92 (dvaindevetdesetletnice) ustanovitve Narodne citalnice v Tolminu , napisano 1954. ATM, Osebni in družinski fondi, Zbirka Metod Uršic , fond: Alfonz Štrukelj, fsc. št. 22. 
51 
Rutar, Kulturno življenje v Tolminu , str. 36. 52 ATM, Zbirka Društva, Fond: Rokodelsko bralno društvo Tolmin , fsc. št. 2. 
53 
Rutar, Tolminska je pesem, str. 43. 
54 
ATM, zbirka – društva, fond: Rokodelsko bralno društvo, fsc. št. 2, korespondenca društva od leta 1945 do 1947, 2. V zvezku Zapisniki odborovih je od zapisnika z dne 19. 6. 1946 naprej uporabljen žig z napisom 
porocila Rokodelskega bralnega društva »Mirko Skocir« Tolmin pa je razbrati, da je obnovljeno društvo pricelo delovati 1. avgusta 1945 ter da so dobri ljudje darovali knjige za knjižnico.55 20. avgusta 1945 je bil sklican nov obcni zbor RBD. Na dnev­nem redu so bila tudi pravila društva, ki so jih želeli spremeniti. Morda je bilo tak-rat tudi dopolnjeno ime društva. V dokumentih iz konca leta 1945 ter v letu 1946 se namrec navaja Rokodelsko bralno društvo »Mirko Skocir«. V dokumentu z dne 
5. november 1946 pa je zapisano »Prosvetno (Rok. Bralno) društvo – »M. Skocir« Tolmin«.56 Na seji odbora prosvetnega društva Mirko Skocir  12. novembra 1946 so obravnavali vprašanje združitve knjižnice z novo sindikalno knjižnico.57 In leta 1947 je bila ustanovljena Ljudska knjižnica za Tolmin. Za nabavo knjig so organizi­rali neke vrste tekmovanje za zbiranje denarja za nakup novih knjig, ki je potekalo od 2. do 9. februarja 1947 v Tednu naše knjige.58 Po ustanovitvi novega društva v Tolminu  je knjižnica prešla v last Sindikalno kulturno umetniškega društva Simon Gregorcic  Tolmin.59 
Obcinski ljudski odbor Tolmin  je leta 1962 izdal odlocbo o ustanovitvi sa­mostojnega zavoda z imenom Ljudska knjižnica Tolmin, ki naj bi opravljala funkci­jo maticne knjižnice za obcino Tolmin. Do leta 1964, ko je bila knjižnici dodeljena stavba na Mestnem trgu, se je pogosto selila iz enega neprimernega prostora v dru­gega. Nemoten razvoj knjižnice je leta 1976 prekinil potres. Knjižnica se je v stavbo, v kateri deluje še danes, preselila junija 1980.60 
Leta 1987 je bila na stavbi, v kateri je bila ustanovljena tolminska citalnica, ob njeni stopetindvajseti obletnici odkrita spominska plošca. 
Narodna zavest in tradicija društvenega delovanja je na Tolminskem  še ved-no mocno prisotna, kar se odraža na številnih kulturnih prireditvah. Bogato zbir­ko kulturne dedišcine Gornjega Posocja, ki jo je zasnoval prvi muzej v Tolminu – Muzej za Tolminsko, ohranja Tolminski muzej, ki skrbi za izjemno in raznovrstno dedišcino Gornjega Posocja . V sklopu stalne razstave Naplavine obsoške zgodovine je razstavljen prapor tolminske narodne citalnice, ki ima osrednje mesto v razstav­nem prostoru, in je namenjen prikazu obdobja citalniškega gibanja in tolminske citalnice. 
Tolminski muzej je ob 150-obletnici tolminske citalnice leta 2012 v muzej­skih prostorih uprizoril bésedo po vzoru bésede tolminske citalnice s konca 19. stoletja. Dogodek se je zakljucil v razstavnem prostoru, kjer je obiskovalce sloven-
Prosvetno društvo »Mirko Skocir« Tolmin. ATM, zbirka – društva, fond: Rokodelsko bralno društvo, fsc. št. 2. 
55 
ATM, zbirka – društva, fond: Rokodelsko bralno društvo, fsc. št. 2, blagajniško porocilo, 11. 6. 1946. 
56 
ATM, zbirka – društva, fond: Rokodelsko bralno društvo, fsc. št. 2, korespondenca društva od leta 1945 do 1947. 
57 
Prav tam. 
58 
ATM, zbirka – društva, fond: Rokodelsko bralno društvo, fsc. št. 2, korespondenca društva od leta 1945 do 1947, dopis Odbora za »drugi teden naše knjige« in Ljudske knjižnice za Tolmin  prosvetnemu društvu Mirko Skocir, Tolmin, 28. 1. 1947. 
59 
Sindikalno umetniško društvo »Simon Gregorcic« (SKUD) v Tolminu  je bilo ustanovljeno 10. decembra 1948. Prvi predsednik je bil Franjo Klavora. Knjižnicarka okrajne knjižnice je bila Marija Bravnicar. Pros-tori knjižnice so bili v hiši Filipa Tuta na trgu Petra Skalarja. Tako je zavedeno v dopisu SKUD-a Okra-jnemu ljudskemu odboru Poverjeništva za prosveto in kulturo, z dne 15. 11. 1949. ATM, Zbirka Društva: Fond: Sindikalno kulturno umetniško društvo Simon Gregorcic  Tolmin, fsc. 4. 
60 
http://www.kcktolmin.si/knjiznica-tolmin/ Dostop: 24. 7. 2017. 
ska pesem ob spremljavi na ohranjenem harmoni­ju61 Rokodelskega bralnega društva popeljala v cas pred poldrugim stoletjem. 
Za Tolminsko, kjer se je konec 19. stoletja moc­no razbohotilo kulturno prosvetno življenje, lahko tudi danes recemo, da je kulturna. Tu delujejo šte­vilna društva, predvsem pa je bogato in odmevno zborovsko petje. In kot so se na Tolminskem  že v pre­teklosti kalili vidni politiki, kulturniki in pomembni ustvarjalci, se to dogaja tudi danes. 
Viri in literatura Arhivski viri 
Arhiv Tolminskega muzeja – ATM, osebni in družinski fondi, Zbirka Metod Uršic, fond: Alfonz Štrukelj , fsc. št. 22 ATM, zbirka – društva, fond: Rokodelsko bralno društvo, fsc. 2. ATM, zbirka – društva, fond: Sindikalno kulturno umetniško društvo Simon Gregorcic Tolmin , fsc.4. ATM, zbirka kronik, fond: Župnijska kronika Tolmin , 3. del 1877–1915 Pokrajinski arhiv Nova Gorica  (PANG), mikrofilmi: arhiv c.kr. namestništva v Trstu 
Casopisi: 
Dopisi, 19. 2. 1862. Kmetijske in rokodelske novice, letnik 20, številka 8, str. 62. Dopisi, 5. 3. 1862. Kmetijske in rokodelske novice, letnik 20, številka 10, str. 77. Dopisi, 6. 8. 1862. Kmetijske in rokodelske novice, letnik 20, številka 32, str. 268. Dopisi, 29. 4. 1863. Kmetijske in rokodelske novice, letnik 21, številka 17. Dopisi, 4. 11. 1863. Kmetijske in rokodelske novice, letnik 21, številka 44. Dopisi, 11. 11. 1863. Kmetijske in rokodelske novice, letnik 21, številka 45. Slovenski narod, 7. 5. 1870, letnik 3, številka 53. Soca , Gorica, 20. 1. 1906, št. 6. Soca , Gorica, 24. 1. 1906, št. 7. 
Harmonij je bil izdelan nekje med leti 1920–1927. Leta 2015 je bil v celoti obnovljen. Novo življenje mu je vdahnil orglarski mojster Marijan Bukovšek iz Medvod, nanj so 3. decembra 2015 v Tolminskem  muzeju domaci glasbeniki vnovic zaigrali. 

Soca , Gorica, 27. 1. 1906, št. 8. Soca , Gorica, 11. 4. 1906, št. 29. Soca , Gorica, 12. 9. 1906, št. 73. Tolminski tabor, 19. 5. 1870. Slovenski gospodar, letnik 4, številka 20. 
Drugi spletni viri 
htt ps://www.dlib.si. htt p://www.primorci.si/osebe/devetak-josip/594/ htt p://www.kcktolmin.si/knjiznica-tolmin/ 
Literatura 
Rutar, Marija: Tolminska je pesem: zbrana objavljena in neobjavljena dela uciteljice, muze­
alke in etnologinje Marije Rutar  (ur. Karla Kofol  et al). Tolmin: Tolminski muzej, 2000. Rutar, Marija: Kulturno življenje v Tolminu od 1848 do druge svetovne vojne. Rutar, Ma-rija: Tolminska je pesem. Tolmin: Tolminski muzej, 2000. 
Marušic, Branko: Doktor Karel Lavric (1818–1876) in njegova doba. Ljubljana: Založba 
ZRC, ZRC SAZU, 2016. Dolenc, Mojca: Iz najstarejše zgodovine tolminske knjižnice. Tolminski zbornik 1997 (ur. Janez Dolenc et al.). Tolmin: Obcina 1997. 
Primorski slovenski biografski leksikon, 9. snopic. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1983. Primorski slovenski biografski leksikon, 12. Snopic. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1986. Šušmelj, Jože: Andrej baron Winkler  1825–1916. Lokve : Društvo ljubiteljev narave Planota, 
2014. Tuma, Henrik: Zgodovina tolminske citalnice od 1862 naprej. Soca, št. 7, 24. 1. 1906, št. 8, 27. 1. 1906, str. 1-2. 
Povzetek: Narodna citalnica v Tolminu  je bila ustanovljena leta 1862 in je v casu naro­dnega prebujanja Slovencev  imela pomembno vlogo. Imela je lastno knjižnico, pevski zbor in igralsko skupino. Ustanovitev Rokodelskega bralnega društva (v nadaljevanju RBD) leta 1881 je v Tolminu  še dodatno razgibalo društveno življenje. Tudi to društvo je imelo svojo knjižnico, ki je leta 1901 postala javna knjižnica. Del knjižnicnega fonda je prispevala tolminska Narodna citalnica. Ko so leta 1906 obeleževali 45-letnico Narodne citalnice, 25-letnico RBD ter 15-letnico obstoja Prostovoljnega gasilskega društva, so v Tolminu pripravili odmevno narodno slavje, na katerem so razvili nova prapora Narodne citalnice in RBD ter odprli nov gasilski dom. Delovanje društev je prekinila prva svetovna vojna. Medtem ko Narodna citalnica Tolmin po njej ni vec delovala, je RBD leta 1920 vnovic zaživel, a je bil že leta 1924 zaradi pritiskov fašisticnega režima razpušcen. Da bi knjige ohranili pred unicenjem, so odborniki vse knjige društvene knjižnice razdelili med clane. Še posebej skrbno so Tolminci  v casu fašizma cuvali prapora tolminske Narodne citalnice in RBD. Prapor z rocno izvezenim napisom Narodna citalnica z letnico ustanovitve 1862 in grbom je imel za tolminske rojake velik simbolni pomen. V nemirnih casih so ga skrivali v Tolminu , ga skrivaj prenesli v Trst, od tod je potoval v Ljubljano, Maribor  in zopet v Lju­bljano. Leta 1945 je prapor vnovic prispel v Tolmin. Staro vodstvo RBD je poleti leta 1945 delovanje društva vnovic obnovilo. Ko so zbrali 300 knjig, je zaživela društvena knjižnica, iz katere je leta 1947 nastala Ljudska knjižnica za Tolmin. Njeno tradicijo nadaljuje Knjižnica Cirila Kosmaca  Tolmin. Spomin na tolmin­
sko Narodno citalnico pa ohranja tudi prapor, ki ga je leta 1954 v hrambo prejel Muzej za Tolminsko, danes pa ga najdemo na castnem mestu stalne razstave Naplavine obsoške zgo­dovine v Tolminskem  muzeju. Citalniško gibanje je konec 19. stoletja razbohotilo kulturno življenje na Tolminskem. Tradicija te preteklosti se še vedno odraža skozi pestro društve-no življenje in lahko recemo, da je kultura gibalo tolminskega vsakdana. 
Riassunto: Il circolo di lettura Narodna citalnica di Tolmin fu istituito nel 1862 ed ebbe un ruolo importante nel periodo del risveglio nazionale degli sloveni. Il circolo fondň la propria biblioteca, un coro e un gruppo teatrale. Nel 1881 la fondazione del Gruppo di lettura degli artigiani (Rokodelsko bralno društvo, di seguito RBD) ha movimentato ul­teriormente la vita sociale e culturale di Tolmin. Anche questa associazione aveva una propria biblioteca che nel 1901 diventň una biblioteca pubblica. Parte delle dotazioni della biblioteca provenivano dal circolo di lettura Narodna citalnica. Nel 1906, quando a Tol-min si celebrava il 45ş anniversario del circolo di lettura Narodna citalnica, il 25ş anniver­sario del gruppo di lettura RBD e il 15ş anniversario dell'Associazione dei vigili del fuoco volontari, venne organizzata una grande e importante celebrazione popolare, durante la quale furono srotolati i nuovi drappi del Circolo di lettura Narodna citalnica e del gruppo di lettura RBD, e inaugurata la nuova caserma dei vigili del fuoco. L'att ivitŕ delle associa­zioni fu interrotta dalla prima guerra mondiale. Dopo la guerra il Circolo di lett ura Na-rodna citalnica ha cessato la propria attivitŕ, mentre nel 1920 il gruppo di lettura RBD ha ripreso la propria attivitŕ, ma fu sciolto nel 1924 a causa delle pressioni del regime fascista. Per prevenire che tutti i libri della biblioteca del gruppo di lettura fossero distrutti, i mem­bri del comitato li hanno distribuiti tra i membri. Durante il periodo fascista i tolminott i hanno custodito con moltissima cura sopratt utto i drappi del Circolo di lett ura Narodna citalnica e del gruppo RBD. Per i nostri connazionali tolminotti il drappo con la scritt a Narodna citalnica ricamata a mano, l'anno della fondazione 1862 e l'emblema avevano un significato simbolico. Durante la guerra lo nascondevano a Tolmin, da dove lo hanno por­tato di nascosto a Trieste  e da lě a Ljubljana , a Maribor  e poi di nuovo a Ljubljana. Nel 1945 il drappo č ritornato a Tolmin. Nell'estate del 1945 la vecchia dirigenza del gruppo di lett ura RBD ha deciso di conti­nuare la propria attivitŕ. Dopo aver accumulato 300 libri il gruppo ha fondato la propria biblioteca, che nel 1947 č diventata la Biblioteca popolare (Ljudska knjižnica) di Tolmin. La sua tradizione viene portata avanti dalla Biblioteca Ciril Kosmac  di Tolmin. Il ricordo del Circolo di lettura Narodna citalnica viene conservato anche dal drappo che nel 1954 č stato consegnato al Museo della regione Alto Isontino e che oggi fa parte della mostra per-manente del Tolminski muzej (Museo di Tolmin) intitolata Residui della storia dei terr itori dell 'Isonzo. Alla fine del 19° secolo il movimento dei circoli di lettura ha avuto un ruolo im­portante per lo sviluppo culturale della zona di Tolmin. Oggi la tradizione di questi tempi passati viene tramandata da moltissime associazioni e possiamo affermare con certezza che nella zona la cultura fa parte della vita quotidiana. 
Odmevi zedinjenja Italije  in pripadnost Trsta  v mnenjih in stališcih lista Primorec Vekoslava Raica  v zacetku sedemdesetih let 19. stoletja 
SALVATOR ŽITKO 
Izvlecek: Prispevek osvetljuje obdobje zedinjenja Italije, ki se je z vkljucitvijo Be-necije  leta 1866 neposredno približala tedanjemu Avstrijskemu primorju  in s tem zacela vplivati na narodnostni položaj goriških, tržaških  in istrskih Slovencev  ter Hrvatov, sprožila pa tudi razlicna stališca in razmišljanja zlasti glede bodoce pripa­dnosti Trsta  tako med posameznimi izobraženci kot uredniki tedanjih listov, med katerimi je s svojimi radikalnimi stališci izstopal list Primorec z urednikom Veko­slavom Raicem. 
Kljucne besede: zedinjenje Italije, Trst, list Primorec, tržaški Slovenci , Vekoslav Raic 
Gli echi dell’unificazione dell’Italia e l’appartenenza di Trieste nei giudizi e nelle posizioni del giornale Primorec di Vekoslav Raic all’inizio degli anni ’70 dell’Ott ocento 
Sintezi: Il contributo illustra il periodo dell’unifocazione dell’Italia  che, con l’an­nessione del Veneto nel 1866, si trovň direttemante a contatto con quello che all’e­poca era il Litorale austriaco. Questi avvenimenti, destinati a influire sulla posizio­ne nazionale degli Sloveni  e dei Croati  del Goriziano, di Trieste  e dell’Istria , diedero l’avvio a dibattiti e rifl essioni sopratt utto in merito alla futura appartenenza di Trieste. Tra queste considerazioni, formulate sia da singoli intellettuali sia dai re-dattori dei giornali del tempo, eccellevano per le proprie posizioni radicali quelle del Primorec di Vekoslav Raic. 
Parole chiave: unificazione dell’Italia , Trieste, giornale Primorec, Sloveni  di Trieste, Vekoslav Raic 
Uvod 
Po dunajskem kongresu 1814/15 je aneksija Lombardije  in Benecije  k Avstriji okrepila ekonomske vezi Trsta  in Istre  s severnoitalijanskimi pokrajinami, saj je ce­lotno to obmocje sedaj pripadalo isti državi. Narašcal je promet, gospodarski stiki, kulturni odnosi, kar vse je pripomoglo tudi k vecjemu vplivu italijanskega risor­gimenta na nacionalna gibanja tega obmocja. 
Italijansko preporodno misel je v nove okvire postavil cas, ki je sledil franco-ski revoluciji oziroma napoleonskim vojnam, a so ji pravi zagon dala neuresnicena pricakovanja, da se bodo po dunajskem kongresu evropske politicne razmere spre­minjale tudi v duhu nacela o samoodlocbi narodov. 
Ustanovitev Italijanske kraljevine  leta 1861 ni bilo zakljucno dejanje risor­gimenta, saj je Avstrija  v svojih rokah še obdržala Benecijo, v Rimu  je še skoraj celo desetletje ostajal sedež papeške države. Program zedinjene Italije  pa je poleg teh obmocij obsegal tudi avstrijska državna ozemlja Južne Tirolske in pokrajin ob se­verovzhodnih in vzhodnih mejah Jadrana , ki so jih poleg italijanskega prebivalstva naseljevali tudi Nemci , Slovenci in Hrvati. Prav to je ustvarjalo tudi odnos Sloven-cev  do italijanskega preporoda, do italijanske kraljevine in iredentizma, kasnejšega gibanja za vkljucitev v italijanski državni prostor neodrešene Italije. 
Dogodki, ki so v letih 1866/67 zatresli habsburško monarhijo, so zaznamo­vali tudi slovensko gibanje in politicno življenje na slovenskih tleh. Avstrijski poraz v vojni s Prusijo  leta 1866, ki je odpiral vrata združevanju Nemcije  pod pruskim vodstvom in omogocal nadaljnje združevanje Italije, je bil za slovenske narodne vo­ditelje dokaz, da je »zgodovinske meje« mogoce spreminjati. Izguba Benecije, ki jo je morala Avstrija  prepustiti Italiji , in odlocitev dvora za pogajanja z Madžari  sta vtis, da se bližajo velike spremembe in da je morda v negotovosti celo obstoj monar­hije, samo še utrjevala. Potek dogodkov je zato slovenske elite razocaral, hkrati pa krepil obcutek narodne ogroženosti in vplival na širjenje slovenske narodne zavesti. Z novo mejo proti Italiji in pod vplivom vzdušja, ki so ga sprožili ti dogodki, se je del slovenskih izobražencev in politikov že leta 1866 vnovic oglasil z zahtevo po Zedinjeni Sloveniji , hkrati pa se je naglo krepila tudi podpora slovanskemu gibanju oziroma sodelovanju z drugimi slovanskimi narodi. Te težnje so se jasno izražale tudi v Avstrijskem primorju  oziroma v samem Trstu , kjer so se ob narodni prebuji slovenskega prebivalstva na eni strani in ob italijanskih iredentisticnih težnjah na drugi zacela krepiti narodnostna nasprotja in se je mesto znašlo v središcu naro­dnega boja. Postalo je ocitno, da kake pripravljenosti na dogovor in sožitje ni bilo v stališcih nobene strani, ceprav se vprašanje razmerja slovenskih dežel in Trsta  ni presojalo enako v celotni slovenski politiki, na kar kažejo stališca Raicevega Primor-ca na eni in Slovenskega naroda na drugi strani. 
Odmevi zedinjenja Italije  v Bleiweisovih Novicah in stališca nekaterih slovenskih izobražencev 
Dogodki v severni Italiji  so že ob koncu leta 1859 in v letih 1860/61 mocno odmevali v Trstu , vzdolž celotne istrske obale pa tudi v slovenskih deželah in na Hrvaškem. Dogajanje na italijanskih tleh so v slovenskih deželah, zlasti na Kranj­skem , spremljale Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice pa tudi nekateri drugi 
casopisi.1 Tako so Novice že junija 1859 porocale »iz bojišc na Laškem«, najprej o spopadu pri Magenti , nato pa še pri Solferinu , julija pa so posvetile nekoliko daljši zapis o Lombardiji, »ki se je po zadnji vojni odcepila od našega cesarstva in se spojila s sardinskim kraljestvom«. Ob naštevanju provinc in navedbi celotne površine ter števila prebivalstva Novice ugotavljajo, »da je naše cesarstvo po odstopu Lombardijeizgubilo vec kot polovico dosedanjega lombardsko-beneškega kraljestva«. Lombardija je, nadaljuje list, »rodovitna in posebno blagoslovljena dežela; njeni kmetijski pridelki soobilni, njena živinoreja prinaša veliko mleka, surovega masla in sira; svilarstvo ji prinaša veliko bogastvo. Toda kot je Lombardija po eni strani bogata s kmetijstvom, je po drugistrani revna v obrtni proizvodnji, zato je bila avstrijskim obrtnikom in tovarnarjem že od nekdaj zelo ljuba dežela, kamor so prodali veliko blaga in po pregovoru, ki se iz ust mnogih naših tovarnarjev vsako leto sliši: letos je na Laškem (t.j. Lombardsko-beneškem kraljestvu) kupcija »dobra« ali pa »slaba«, je štel marsikateri dunajski ali pa ceški fabri­kant dobro ali slabo kupcijsko leto«.2 
V isti številki je tudi nekoliko daljše porocilo, ki kriticno ocenjuje razmere v Milanu pa tudi v posameznih italijanskih deželah s pripombo, da bo »laška zveza« šele sedaj prava zmešnjava. Iz vsega se vidi, nadaljujejo Novice, »da Lahi niso Napole­onu  celo nic hvaležni in da bo treba s silo krotiti »zvezo italijansko«. Kakor vecina Itali­janov  ni zadovoljnih z novim stanjem, tako tudi ni videti, da bi se vsi italijanski vladarji podrejali novim uredbam. Pravijo, da se sv. Oce  brani prevzeti castno predsedništvo »la­ške zveze« in tudi neapeljskega kralja ni volja na vrat na nos stopiti v oktroirano zvezo«. Novice nato porocajo, da se bodo že ob koncu julija v Zürichu  sešli avstrijski, franco-ski in sardinski diplomati, da bi pripravili mirovni sporazum na podlagi premirja v Villafranci. Ob koncu sestavka Novice ravno temu kraju posvecajo vec pozornosti s podrobnejšim opisom sestanka med cesarjema Napoleonom III.  in Francem Jože­fom  in sestavek zakljucujejo z besedami: »Sedaj poda Napoleon  našemu cesarju roko tako prijazno, kakor da bi hotel reci: in zdaj se pogovoriva odkritosrcno! Pogovarjala sta se dobro uro v nemškem, francoskem in italijanskem jeziku. Zapisal si ni nihce niti besede. Ob pogovoru je cesar Napoleon neprenehoma pulil cvetlice in razpulil cel šopek, ki je stalna mizi. Cez eno uro in 10 minut sta se cesarja spet locila in si prijazno segla v roke«.3 
Leto kasneje, in sicer v zacetku marca 1860, so Novice napovedale usodne in dalekosežne posledice dogajanja na severnoitalijanskih tleh oziroma pricetek zedi­njenja italijanskih dežel ob podpori Francije. List tako dobesedno pravi, »da je sar­dinska vlada poklicala ljudstva tistih dežel, ki so se uprla svojim nekdanjim vladarjem, da naj se 11. in 12. marca 1860 še enkrat izjasnijo, ali se hocejo zediniti s Sardinijo, ali pa si oblikovati lastno državo? Da bo velika vecina za zedinjenje s Sardinijo «, nadaljujejo 
1 Avstrijske oblasti so v zacetku štiridesetih let 19. stoletja izdale soglasje k izdajanju Kmetijskih in rokodelskih 
novic pod uredništvom Janeza Bleiweisa, ki je z vodenjem tega – precej casa edinega – slovenskega casopi­
sa pridobil vodilno vlogo v slovenskem narodnem gibanju. Novice so v skladu z razsvetljensko-fi ziokratsko 
usmeritvijo svojega urednika v prvi vrsti težile k razširjanju novih gospodarskih znanj, orodij in postopkov, 
preganjale zaostalost in vraževerje ter pozivale k šolanju in napredku. Pri tem so se previdno izogibale koclji-
vim družbenim in politicnim temam, zagotavljale so lojalnost cesarju in monarhiji ter prisegale na tradicio­
nalne kulturne in verske vrednote, hkrati pa so vendarle neprikrito spodbujale zavest pripadnosti slovenstvu 
in ljubezen do slovenskega jezika ter obravnavale najrazlicnejša jezikovna, crkopisna, zgodovinska, narodopi­
sna in leposlovna vprašanja. Glej Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 48–49. 2 
Novice, Lombardija , str. 233–234. 
3 
Novice, ibidem, str. 236–237. 
Novice, »ni po tem, kar se doslej kaže, nobenega dvoma vec. Na dan 2. aprila pa je že skli-can sardinski državni zbor, na katerega bodo prišli poslanci vseh teh dežel in se dogovorili, kaj hocejo ter osnovali »veliko laško deržavo«. Ocitno je, da bo po tem napocil veliki dan,ko ne bo imela besede le Francija, temvec tudi druge vlade in se bo odlocilo, kako in kaj«.4 
Sredi maja 1862 so Novice objavile krajši clanek, v katerem so nacele rimsko vprašanje oziroma nadaljnjo usodo papeške države. Ob tem se list sklicuje na izjavo italijanskega kralja Viktorja Emanuela II. , ki naj bi jo dal v Genovi, in sicer, »da bodo še to leto rimske zadeve dorecene, potem pride na vrsto Benecija, s pomocjo vlade pa bomo rešili Italijo  do jadranskega morja«. »Ako se to zgodi«, zakljucujejo Novice«, bo sv. Oce zapustil Rim,  ker ga nikakor ni volja, da bi eno samo ped rimske posesti oziroma svoje posvetne oblasti spustil iz svojih rok«.5 
Znova so se Novice posvetile italijanskemu vprašanju v zacetku julija 1866 po bitki pri Custozzi , decembra istega leta pa so vnovic posvetile daljši clanek rim-skemu vprašanju oziroma vprašanju papeške države. Ob tem Novice pripominjajo, »da skoraj ni pricakovati, da bi se papež pobotal z Italijanskim kraljestvom , ceprav tudito ni nemogoce«. »Znano je«, nadaljuje list, »da ima nacionalna misel svoje zaveznike tudi med ljudmi, ki imajo velik vpliv na papeža. Ravno tako dopušcamo, da Pij IX.  ni neobcutljiv do slave in casti, ki jo je Italija  deležna ob svojem zedinjenju. Sv. Oceta  gotovoprevevajo razlicni obcutki, saj je po rodu Italijan, po drugi strani pa se kot naslednik sv. Petra zaveda svojih pravic in dolžnosti. Gotovo je, da bodo Italijani zelo nepoliticno rav­nali, ako bodo papeža prisilili, da bo zapustil Rim,  saj bodo s tem svoji deželi odvzeli velik del zgodovinske slave in vpliva«. 
Novice se zatem posvecajo vprašanju, kako bo v primeru papeškega Rima ravnal Napoleon  oziroma vprašanju, katere države bi papežu ponudile varno pri­bežališce, sestavek pa zakljucujejo s prepricanjem, »naj se Pij IX.  poda na Malto, ali na Majorko, v Toledo  ali Madrid, naj ga morda preselijo v Francijo, papeštvo zaradi tega ne bo imelo manjšega duhovnega vpliva, temvec bo njegova moc še vecja. To vedocelo tisti, ki se ne prištevajo med katolicane; da, ti celo to dejstvo še bolj upoštevajo, kot tisti katolicani, ki si katolištvo krojijo za svojo korist in osebno rabo«.6 Ravno v zvezi s tem dogajanjem oziroma zavzetjem papeške države leta 1870 ter dokoncnim obli­kovanjem italijanskega kraljestva se je v katoliških krogih Trsta  oziroma širšega obmocju Avstrijskega primorja ustvarilo mnenje, da gre v primeru Italije  za domala shizmaticno deželo, katere vladajoci sloj ne skriva antiklerikalnih in masonskih na­gibov in katere vlada je z zavzetjem »Porta Pia« papeža spravila v »ujetništvo« na robu ekonomskega bankrota.7 
Leta 1866 je šlo za poslednjo fazo italijanskega zedinjenja, ki jo lahko razu-memo le v razclenitvi mednarodnih odnosov med velikimi silami takratne Evro­pe. Ministrski predsednik, general Alfonso La Marmora , predstavnik zmernejšega krila dvorne stranke, je že ob koncu leta 1864 uradno dolocil »skrajne meje«, h katerim je stremel italijanski unitarizem v okviru tedanje evropske politike. V pos­lanski zbornici je pojasnil, da vsi Italijani  v doglednem casu pricakujejo prikljucitev Rima  in Benecije, iz nacionalnih aspiracij pa je izkljucil obmocje Trsta  oziroma Av-strijskega primorja v skladu z nekdanjo Cavourjevo politiko.8 
4  Novice, XVIII, str. 80.  
5  Novice, XX, str. 162.  
6 7  Novice, clanek z naslovom »Papeštvo« je delno povzet po listu »Reforma«, str. 407–408. Zovatt o, L’Episcopato di Bartolomeo Legat  (1846–1875), str. 116.  

Sosešcina novo zedinjene Italije  in njene ozemeljske težnje so po drugi strani med slovenskim življem vedno znova porajale misel, da je avstrijska država zainte­resirana za njihov narodnostni razvoj, ker naj bi se s tem okrepila meja proti Ita­liji, vendar avstrijski vladni krogi niso nikoli sprejeli misli, da bi bilo zaradi Italije umestno ugoditi zahtevi po slovenski avtonomiji oziroma programu Zedinjene Slo­venije . 
Program Zedinjene Slovenije  se je tako kot leta 1848 tudi sedaj pogosto vezal z mislijo na povezavo z drugimi jugoslovanskimi narodi. Jugoslovanski koncepti so se dokaj razširili po vojni leta 1866; po eni strani je verjetno na to vplivalo dejstvo, da se je tedaj hrvaški sabor orientiral proti dualizmu in da so se slovenska in hrva­ška stališca zbližala, s cimer je hrvaška politika dobila na Slovenskem  vec simpatij, po drugi strani pa je odcepitev Beneških Slovencev  leta 1866 in s tem izlocitev prve­ga dela slovenskega narodnostnega ozemlja iz habsburške monarhije predstavljala hud udarec in opomin za slovensko politicno vodstvo. O tem prica slovenski tisk tistega casa, ki je resneje opozoril na problem Beneških Slovencev, obenem pa tudi na približevanje Italije, vendar moc teh opozoril ni bila tolikšna, da bi segla v tista okolja, kjer so se sprejemale politicne odlocitve.9 
Niso pa bila vsa mnenja posameznih izobražencev tistega casa na Sloven-skem skepticna ali celo sovražna do italijanskega risorgimenta oziroma novonasta­le države. Prav nasprotno, druga italijanska vojna za neodvisnost leta 1859–1860, zlasti pa uspešen Garibaldijev  pohod sta med južnimi Slovani  vzbudila val navdu­šenja. Tako npr. Miroslav Gorše  v uvodu v svojo obsežno biografijo o dr. Valentinu Zarniku  naglaša, »da Solferino pomeni mejnik v zgodovini italijanskega naroda, ker se jezanj pravzaprav šele tu zacelo zedinjenje. Ta datum pa ni bil nic manj pomemben tudi zaavstrijske Slovane, med njimi zlasti Slovence, kajti poraz avstrijske armade pri Solferinu je predstavljal tudi konec avstrijskega absolutizma in zacetek nove, ustavne dobe …«10 
Tudi Josip Vošnjak, eden vodilnih liberalnih politikov ustavne dobe na Slo­venskem , v svojih Spominih ob vojaški kampanji leta 1859 tedaj še kot mlad zdravnik pripoveduje, »da je bil poklican v Ljubljano, kjer je bila vojaška bolnišnica že prenapol­njena z ranjenimi vojaki. Avstrijska armada je bila že premagana v bitkah pri Magenti 
4. junija in pri Solferinu  24. junija. Povsod se je govorilo o Gyulajevem  izdajstvu in o nesposobnosti avstrijskih vojskovodij. Nihce pa ni žaloval nad porazi naše armade, temvec je bil vsak zadovoljen s tem, ker je upal, da bo sedaj konec absolutizma, ki je celih deset let tlacil narode«.11 
Z veliko mero kriticnosti do Avstrije  tudi politik Fran Šuklje  v svojih Spo­minih navaja: »V miru pri Villafranci  smo odstopili zmagovalcem bogato Lombardijo, zrušil pa se je tudi osovraženi absolutisticni sistem, ki je dolgih deset let kakor môra tlacil avstrijske narode. To spoznanje se je širilo tudi med Slovenci, vsaj med piclim številom 
8 
Catt aruzza, L’Italia  e il confine orientale 1866–2006, str. 19. 
9 
Podrobneje o tej problematiki Marušic, Plebiscit v Beneški Sloveniji , str. 115–116; Melik, Beneški Slovenci 
(1797–1866), str. 97–104; Beran, Plebiscit in razmejitev v Beneciji, str. 105–120. 10 
Gorše, Doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj, pisatelj in politik, str. 8. 
11 
Vošnjak, Spomini, str. 58. 
narodno prebujenih in politicno se zavedujocih. »Hvala Francozom, živio Napoleon!«, je morda tu in tam vzkliknil kak narodnjak, seveda tako, da ga ni mogel nihce slišati«.12 
Z najvecjo pozornostjo pa je zasledoval gibanje evropskih narodov in razvoj narodnega nacela pri Italijanih  dr. Valentin Zarnik, eden glavnih organizatorjev prvega ljutomerskega tabora in kasnejši kranjski deželnozborski poslanec. Najvec simpatij je gojil do spretnega piemontskega diplomata in državnika Camilla Cavou­rja. Na mladega Zarnika  je mocan vtis napravila njegova znamenita spomenica na pariškem kongresu aprila 1856, v kateri je dodobra orisal habsburško nasilje v Ita­liji. Takrat je v njem dozorel sklep, da opusti študij zgodovine na dunajski univerzi, ceprav se mu je že obetalo mesto docenta za zgodovino na padovanski univerzi, in se jeseni 1857 obenem z Davorinom Jenkom  in Janezom Mencingerjem  prepisal na pravo, kjer je pricakoval vec samostojnosti in suverenosti v boju za narodnostne pra-vice. Študij prava je zakljucil leta 1861, v Gradcu  pa nato leta 1864 še doktoriral.13 
Že leta 1859 je Zarnik spoznal vso pomembnost in posledicnost avstrijskega poraza pri Solferinu  in bil trdno preprican, da od tega prelomnega trenutka datira ne le osvoboditev in zedinjenje Italijanov, temvec tudi prebuja in narodno vstajenje potlacene Evrope. Plod njegovega zanimanja in študija narodnih gibanj se zrcali v številnih clankih Slovenskega naroda oziroma Slovenskega gospodarja. V 5. št. Sloven-skega naroda iz leta 1868 se pricenja vrsta nadaljevanj z naslovom »Gibanje nacela narodnosti posebno z ozirom na slovensko politiko preteklega leta«.14 Najvec pozornosti je posvetil Italijanom, kjer je narodnostno nacelo nastalo, se razvijalo in jih koncno pripeljalo do zedinjenja. Zarniku  je bilo še živo v spominu narodno gibanje iz leta 1848–1849, spremljal je bitko pri Solferinu  in imel pred ocmi še sveže vtise italijan­ske vojne iz leta 1866, po kateri je bila Italija pravzaprav že zedinjena, razen papeške države. V zacetku svojega clanka je spregovoril o Mazziniju  in njegovem gibanju La giovine Italia , ki je temeljilo na nacelu: »V Italiji  naj bodo le Italijani gospodarji z lastno italijansko upravo!« V nadaljevanju je navajal stališca akterjev zedinjene Italije  od Mazzinija  do Cavourja: »Vsak narod ima neoskrunljivo prirojeno pravico do izobra­ževanja in vobce do civilizacije na narodni podlagi v materinem jeziku; vsak narod je v politicni zadevi sam popolnoma gospodar samega sebe in svoje usode«.15 
O zedinjenju Italije  je Zarnik  vnovic govoril v Ljubljanski citalnici in objavil svoje predavanje v Slovenskem narodu leta 1878.16 Uvodoma je omenjal velike zaslu­ge tega naroda za napredek cloveštva: križarske vojne, odkritje Amerike in drugih kontinentov ter prodor nacionalne misli. Podrobneje je opisal zedinjenje Italije  in pri tem posegel dalec nazaj v zgodovino, tja od Danteja  prek Machiavellija  do Alfi -erija. Potem je spregovoril o Mazziniju , karbonarskem gibanju, Giobertiju in Gari­baldiju  ter o revoluciji leta 1848–1849 in se koncno ustavil pri Cavourju, o katerem 
12 
Šuklje, Iz mojih spominov I., III. del., str. 12. 
13 
Gorše, Doktor Valentin Zarnik , str. 14. 
14 
Slovenski narod, št. 5, 10, 20. List je postal leta 1868 glasilo slovenskih »naprednjakov«. Najprej je izhajal 
trikrat tedensko, po preselitvi uredništva v Ljubljano  leta 1872 pa je postal dnevnik. Zavzemal se je za 
»mocno in svobodno Avstrijo«, ki bi Slovence  varovala pred italijansko in prusko nevarnostjo, odklanjal pa 
je dualizem. Zagovarjal je federalizem, se navduševal nad slovanskim in južnoslovanskim sodelovanjem ter 
za glavni slovenski politicni cilj razglašal Zedinjeno Slovenijo (Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostoj­
ne države, str. 84). 15 
Melik, Politik Valentin Zarnik , str. 443–449. 
16 
Slovenski narod, št. 165, 166, 168, 174. 
je podal celoten prerez njegovega politicnega delovanja. Orisal ga je kot voditelja malega Piemonta  in kot spretnega diplomata, ki se mu je posrecil nacrt o zedinjenju Italije po posameznih fazah. Še enkrat se je spomnil na Garibaldija, ki je leta 1860 osvojil južno Italijo  in omenil njegov interes za uporno gibanje v Bosni in Hercego­vini ter svoj sestavek zakljucil z letom 1870, ko je Rim  postal glavno mesto Italije. Ob koncu je podal še nekakšen pregled tedanjega položaja v Italiji , pri cemer je, kot pripominja M. Gorše, nekoliko pretiraval s pohvalami na njen racun, rekoc: »Italijasodi med najsvobodnejše države sveta; vsak se giblje kakor se hoce, liberalci imajo enake pravice kot klerikalci, piše in govori se popolnoma svobodno.«17 
Zedinjenje Italije  in razmere na Tržaškem  v odmevih in stališcih lista Primorec
 V tem obdobju pa najživahnejšemu dogajanju v zvezi z zedinjenem Italije  na eni in uresnicevanjem programa Zedinjene Slovenije  oziroma jugoslovanskih kon­ceptov sledimo v Trstu. Šestdeseta in sedemdeseta leta XIX. stoletja so bila leta zatona t. i. tržaškega kozmopolitizma, ki se ni mogel obdržati, ker je bil ustvarjen umetno. Obdržali sta se edini avtohtoni narodni skupnosti, italijanska in sloven-ska, druge so postopno izginjale ali pa se zaprle v svoj geto. Italijanska kultura se je od vsega zacetka uveljavila kot dominantna in je z lahkoto asimilirala ostale ne­avtohtone skupnosti. Izjemo so predstavljali Slovenci , za katere se je v tem casu zacel ravno nasproten proces prebujanja narodne zavesti, kar je vodilni italijanski sloj doživljal kot ogroženost »italijanstva« predvsem pa »napredka«. Tudi tržaška »Minerva« (Societŕ di Minerva), ki je med tržaškimi  kulturnimi društvi zavzemala nekakšno osrednje mesto, se je v obdobju 1860–1878 jasno profilirala kot italijanska kulturna ustanova, in sicer ne le italijanska po jeziku, ampak tudi po svoji zavestni vkljucenosti v italijansko nacionalno kulturo. Vendar ta opredelitev sama po sebi še ni imela kake posebne iredentisticne ali nacionalisticne funkcije, ce odmislimo ekskluzivisticni odnos do tržaške kulture, ki jo je vecina italijanskih intelektualcev že istovetila z italijansko.18 
Sicer pa je bil v tem casu Trst  vse prej kot obroben tudi za slovensko narodno gibanje: ni nakljucje, da se je leta 1848 v njem mudil pesnik Jovan Vesel Koseski , v šestdesetih letih pa Fran Levstik, tajnik Slavjanske citalnice. V Trstu  se je leta 1848 formiralo »Slavjansko društvo« s svojim listom Slavjanski rodoljub in kasnej­šim Jadranskim Slavjanom. Po nekaterih listih, ki so izhajali v šestdesetih letih XIX. stoletja, kot npr. Ilirski Primorjan, Tržaški ljudomil, je po prenehanju izhajanja lista Jadranska zarja, ki je sledila programski usmeritvi Slovenskega naroda, v primorski prostor vstopil list Primorec, ki ga je urejal Ivan Piano in je izhajal v letih 1867–1869. Da je šlo za nadaljevanje Ilirskega Primorjana, se vidi iz tega, da je novi list oznacil s 
1. številko II. letnika. Kasneje je zacel dvakrat na mesec izdajati nov list z imenom Slovenski Primorec. Neuspeh pogajanj med goriškimi in tržaškimi  Slovenci  leta 1870 
17 
Gorše, ibidem, str. 70. Avtor Zarniku  ocita lahkovernost pri ocenjevanju Cavourjeve politike do južnih 
Slovanov  oziroma Slovencev, meni pa, da se je Zarnik  navduševal nad Cavourjem zlasti zato, ker se je le-ta 
v piemontskem parlamentu leta 1848 zavzel za avstrijske Slovane . 18 
Podrobneje o tej problematiki Simcic, Societŕ di Minerva v Trstu  in oblikovanje italijanskega narodno liberal-nega gibanja 1860–1878, str. 177. 
pa je omogocil izhajanje novega tržaškega politicnega in poucnega lista Primorec, ki ga je izdajal in urejal Vekoslav Raic  in je v letih 1867–1872 vneto sodeloval v sloven-skem društvenem življenju v Trstu.19 
Že novembra 1866 se je v zvezi z dogajanjem v sosednji Italiji  oglasil Ilirski Primorjan in v rubriki »Kaj je drugod važnega« po listu Zukunft navedel, »da du­najska vlada še ni poskrbela, da bi Slovane  na Primorskem  uporabila kot jez proti Italiji, ki si na vso moc prizadeva, da bi Gorico, Gradišcansko, Trst  in Istro  spravila pod svojo nadoblast, ceprav v teh deželah biva le 80.000 Italijanov in kar 291.000 Slovanov. V Beneciji  je medtem nastalo društvo izseljencev iz teh pokrajin, glasilo Gazetta di Venezia pa podpira to prednjo stražo italijanske armade, ki naj bi napadla in osvojila Gorico. Od kod izseljenci dobivajo denar, da snujejo casopise in pišejo knjige ter jih skrivaj pošiljajo v Avstrijo, je vsakemu jasno,« zakljucuje Ilirski Primorjan. 
Ceprav naj bi vlada postala bolj pozorna na njihovo pocetje in preprecevala aktivnosti politicnih emigrantov, pa se je po mnenju Ilirskega Primorjana temu po-cetju možno ucinkovito postaviti po robu le s spojitvijo vseh slovenskih dežel.20 
Urednik Ivan Piano  je verjetno misel o zedinjenju Kranjske, Goriške  in Istre povzel po obsežnem clanku, ki se je 7. novembra 1866 pod rubriko »Državno-pravne stvari« pojavil v Bleiweisovih Novicah. Urednik podcrtuje, da ta zamisel o združitvi nikakor ni nova, saj naj bi se zanjo notranje ministrstvo na Dunaju  potegovalo že leta 1849 na osnovi porocila Fr. Kreutzbergerja , svetovalca c.k. ljubljanske guberni­je, ki je v njem navedel, katera obmocja mejne grofije Istre  in poknežene grofi je Go-rice  so zajemala tudi obmocja nekdanje vojvodine Kranjske. »Iz tega se ocitno vidi«, pripominja avtor, »da so mnogi kraji, ki sedaj sodijo k Istri  in Goriški, še vedno sestavni del dežele Kranjske, zato ima le-ta pravico zahtevati, da se ji ta obmocja povrnejo ter da se nekdanje deželne meje znova vzpostavijo. Kranjska se je vedno potegovala za to, da seji ta odvzeta obmocja povrnejo in je zato še zadnjikrat leta 1828 kranjski deželni zbor zahteval revizijo meje proti pazinskemu okrožju«. V nadaljevanju avtor prehaja na ak­tualno stanje in pripominja, da bi se lahko Istra in Goriška osnovali kot samostojni kronovini le v okviru tistih posesti, do katerih Kranjska nima nobenih pravic, in sicer: nekdanja beneška Istra od Milj  do Plomina  s Kvarnerskimi otoki , Goriška pa le v okviru goriške in gradišcanske grofije z nekaterimi nekdanjimi beneškimi kraji. Kar se nekdanje beneške Istre  tice, pripominja avtor, seveda že pogled na karto pokaže, da bi bilo v splošno korist, ce ostane združena s preostalo Istro  oziroma se poveže s Kranjsko. Že narodnostni sestav terja to enotnost, saj so že stari škofi jski šematizmi pokazali, da tudi v nekdanji beneški Istri , razen nekaterih vecjih mest, vecinsko prebivalstvo tvorijo Slovani. Bolj avtohtona italijanska narodnost domi­nira le v vecjih mestih in trgih kot npr. v Miljah, Kopru , Piranu, Porecu, Rovinju , Motovunu, Vodnjanu in Labinu, pa tudi tukaj je italijanski jezik s slovanskim tako pomešan, da lahko italijanski mešcani vecinoma govore tudi slovanski jezik, »ki je 
19 
Vekoslav Raic  (Alois Reich), narodni delavec, rojen leta 1844 v Cvenu pri Ljutomeru, umrl 15. julija 1929 
v Zagrebu. Šolal se je v Mariboru , okoli leta 1867 pa je postal zavarovalni agent družbe Victoria v Trstu . V 
casu, ko je prišel v Trst , se je med okoliškim slovenskim prebivalstvom pricelo živahno citalniško gibanje. 
Raic  je deloval v rojanski citalnici kot recitator in igralec. Najprej je sodeloval pri listu Ilirski Primorjan, ki ga 
je vodil in urejal Ivan Piano, nato pa je leta 1871 sam ustanovil in urejal list Primorec. Glej Primorski slovenski 
biografski leksikon, str. 132. 20 
Ilirski Primorjan, Sv. Ivan v Vrdeli, 18. novembra 1866, št. 22, str. 85–86. 
z našim slovenskim v najbližji žlahti«. Avtor na podlagi teh dejstev ugotavlja, »da bi bila velika nevarnost, ce bi postala nekdanja beneška Istra samostojna dežela« ter bi s tem ogrožala tamkajšnje Slovane, saj bi si bolj izobraženi Italijani  scasoma prisvojili vso oblast in zavladali nad Slovani. »Bati bi se bilo«, nadaljujejo Novice, »da ne bi italijanski jezik in italijanski živelj od dne do dne huje pritiskala in gospodovala ter zati­rala slovanski jezik. Tako bi se scasoma vsi ti za pomorstvo posebno pomembni primorski kraji poitalijancili, kar bi bilo v popolnem nasprotju z nacelom enakopravnosti narodov. Avstrija si mora v bodoce ustvariti mogocno mornarico, vendar njeno središce ne bo vec moglo biti v Benetkah , saj na to kaže razvoj dogodkov. Središce avstrijskega pomorstva na Jadranu  mora zato postati Trst  z Istro, Slovani pa bodo tu in na Kvarnerskih otokih Avstriji  dajali sposobne in zveste mornarje«. 
Tudi glede Goriške Novice v nadaljevanju sestavka izražajo prepricanje, da bi se morala zaradi svoje majhnosti združiti s Kranjsko. Poleg tega je to slovenska dežela, saj že ime glavnega mesta to potrjuje. »Da je veliko Lahov na Goriškem, tegane moremo tajiti, vendar tudi tega ne, da izobraženi Goricani  razen slovenskega govorijo tudi italijanski in nemški jezik«, pripominjajo Novice in naglašajo, »da pa je vendarpoglavitni jezik te dežele slovenski. Prevladujoc jezik in narodnost torej narekujeta zedi­njenje v eno samo kronovino, v kateri pa bi morali zagotoviti enakopravnost italijanskega jezika«. Ob koncu Novice izražajo upanje, da prebivalstvo, zlasti na podeželju, ne bo nasprotovalo združitvi s Kranjci , ki so po rodu njihovi bratje. In pri tako pomemb­nih zadevah bi ne bilo pravicno, ce bi gledali na interese kake manjše stranke oziro-ma narodnostne skupnosti, ki tudi sicer doslej še ni izrazila svojega nasprotovanja po zedinjenju. »Ce torej po sedemnajstih letih slovenski rodoljubi znova oživljajo zamisel iz leta 1849, da bi se združilo vse, kar je združil že Bog sam po najstarejšem zgodovinskempravu, ki se imenuje narodnost, kdo jim lahko potem to šteje v zlo?«, se cisto ob koncu sprašujejo Novice.21 
V najavi novega casopisa Primorec, nekdanjega Ilirskega Primorjana z dne 12. decembra 1866 urednik Ivan Piano  prinaša dokaj udaren uvodnik, ki naglaša, »da se bo usoda slovenskega naroda odlocala na Jadranskem morju, kljuc do njega pa Slo­vencem  predstavlja Trst. Ce bodo imeli Slovenci to mesto v svoji posesti in mu vtisnili slovenski znacaj, bodo v njem v bodocnosti zagospodovali, sicer pa bodo izginili s sveta!«. V nadaljevanju clanka urednik nato ugotavlja, da poleg Slovencev  oziroma drugih slovanskih narodov pozornost nanj obracajo tudi drugi narodi, zlasti Italijani. Ti že povsod v Primorju izpodrivajo Slovence; v Furlaniji  in Beneciji izhajajo casopisi, ki se dnevno ukvarjajo z Istro, Trstom  in Goriško  ter pletejo vezi, da te slovenske pokrajine prikljucijo Italijanskemu kraljestvu in tako celo v Trstu  veje iz casopisov Slovencem  zli duh. »Temu moramo Slovenci postaviti jez«, naglaša urednik, »ker smo zvesti sebi in Avstriji. Da pa bi ta namen dosegli, je nujno potrebno, da v Trstu  izhaja slovenski casopis, ki bo prepreceval tuje posege v našo narodnost ter branil pravice Slo­vencev«. V nadaljevanju Ivan Piano nato našteva poglavitne naloge novega casopisa: 
a) 
odbijati sovražne napade na slovensko narodnost, najsi prihajajo od koderkoli, 

b) 
buditi slovensko rodoljubje s poglobljenim poznavanjem Trsta , Istre  in Goriške, 

c) 
zavzemati se za uvedbo slovenskega jezika v šole, urade in javne zavode v skladu z nacelom o enakopravnosti narodov, 


Novice, letnik XXIV, str. 361–362. 
d) 
prizadevati se za politicno združitev slovenskih dežel, saj se bo lahko le tako slovenski narod okrepil in predstavljal trden jez proti italijanskim pritiskom, Avstriji  zagotavljal trdno oporo, samemu sebi pa gospostvo na lastni zemlji. In ker vsak narod crpa svojo pravo moc iz svojega ljudstva, zlasti pa slovenski narod, se bo novi casopis, bolj kot doslej prizadeval: 

e) 
poucevati, nacionalno prebujati in krepiti naše preprosto ljudstvo. 


Ob koncu urednik Ivan Piano  še poziva svoje rojake, da izkažejo svojo pomoc in podporo z množicnim narocanjem novega casopisa in v primeru zadostne pod-pore bralcem obljublja zanimiv podlistek z naslovom »Trst«, povsem novim delom, ki bi utegnilo biti marsikomu drago in zanimivo.22 
Tudi goriška Domovina je 19. januarja 1867 zapisala, »da si Trst prisvajajo tako Slovenci kot Italijani  in Nemci«, v naslednjem clanku pa se avtor zgraža nad diskri­minacijo v odnosu do Slovencev, ceprav predstavljajo tretjino vsega prebivalstva. Njihovo zapostavljanje pripisuje predvsem volilnemu sistemu, ki daje prednost pre­možnim slojem na škodo materialno šibkejšega prebivalstva, pa tudi slepoti avstrij­ske vlade, ki ne vidi, kateri narod je v resnici zvest »presvitlemu cesarju«, kakor tudi pohlevnosti Slovencev.23 
Slovencem  pohlevnost ocita tudi Gašpar Henrik Martelanc, novinar in pu­blicist, sodelavec Josipa Godine-Verdeljskega  pri listih Tržaški ljudomil (1866) in Pod lipo (1869) ter urednik humoristicno zasnovanega mesecnika Juri s pušo. V svojem sestavku pravi: »V Trstu, izrazitem trgovskem mestu, živijo, kakor znano, ljudje vsehnarodnosti in ver in vsi ti ljudje živijo v popolnem medsebojnem miru in slogi, ne da bipodlegli nacionalizmu, ki drugje kraljuje z dejanji in izjavami, ki so ali smešne ali kar ob-sojanja vredne. Tu ne razlikujejo med kristjani ali Židi, saj oboji uživajo enako spoštova­nje, pa naj so Italijani, Nemci, Francozi, Angleži, Americani, Grki, Španci, Turki  ali tudi Slovenci. Edino, kar lahko obžalujemo, je to: medtem ko so vsi ostali ponosni na narod, ki mu pripadajo, se le slednji, to je Slovenci, sramujejo da so Slovenci«.24 
Da so bile Martelanceve  pa tudi druge podobne ocene o slovenski pohlev­nosti nekoliko pretirane, so dokazali spopadi, do katerih je prišlo sredi julija 1868 med predstavniki italijanskega nacionalno-liberalnega tabora in clani »okoliške­ga bataljona« (milizia terr itoriale), ki so ga tvorili vecinoma sami tržaški Slovenci. Incidente je povzrocil spor med dunajsko vlado in Svetim sedežem glede novega šolskega zakona, ki naj bi vzel katoliški cerkvi nadzor nad vzgojo mladine. Trža­ški Italijani , zbrani v društvu »Societŕ del Progresso«, so vneto zagovarjali locitev cerkve od države, vzklikali združeni Italiji  in Garibaldiju , medtem ko so se Slovenci zavzemali za stari red, cesarja in papeža, v resnici pa so oboji pod krinko liberaliz-ma oziroma klerikalizma izražali svoja narodnostna custva in interese. V samem Trstu  je 13. julija 1868 izbruhnilo med clani okoliškega bataljona in mešcani krvavo obracunavanje, ki je zahtevalo dve žrtvi in nekaj ranjenih. Tržaški obcinski svet je obtožil Slovence panslavizma in klerikalizma ter zahteval razpustitev okoliškega 
22 
Primorec, (Oglasnik št. 39). 
23 
Domovina, Trst in okolica, str. 13; ibidem str. 31–32; prvi politicni list goriških  Slovencev, ki ga je urejal in 
izdajal Andrej Marušic v letih 1867–1869. Glej Plesnicar, Narod naš dokaze hrani, str. 20. 24 
Merků, Okolicanski bataljon, str. 35–36. 
bataljona in premestitev nekaterih vidnejših slovenskih uradnikov in izobražencev za narodno stvar. Oboje je od oblasti tudi dosegel.25 
Julijski nemiri leta 1868 in razpustitev okoliškega bataljona so z vso ostrino zastavili vprašanje odnosa med Trstom, ki so ga obvladovali italijanski nacionalno--liberalni krogi, osredotoceni predvsem v mestnem svetu, in okoliškim slovenskim prebivalstvom. V dunajskem listu Reform je sredi decembra 1868 izšel ucinkovit prikaz krivicne politike tržaškega magistrata do okoliškega kmeckega prebivalstva. Clanek, objavljen v prevodu januarja 1869 v goriški Domovini pod naslovom »Trst in okolica Tržaška«, je zgovoren pokazatelj narodne zavesti Slovencev, njihove vere v dinastijo pa tudi obcutka, da v mestnem središcu nimajo kaj iskati in da je torej najbolje zahtevati – kakor že leta 1848 – ustanovitev lastne neodvisne obcine. Ven­dar je zahteva po upravni locitvi okoliških vasi od Trsta , za katero se je zavzel tudi literarni kritik in filozof Janko Pajk, ostala brez odmeva tudi zato, ker se je kmalu izjalovilo upanje, da bo dunajska vlada podprla zahteve slovenskega narodnega gi­banja proti agresivnemu italijanskemu nacionalizmu.26 
Pod vtisom dualizma, zlasti pa nemških zmag v prusko-francoski vojni leta 1870, ki so podžigale vsenemško gibanje v Avstriji , se je na njenih tleh po drugi strani sprožilo južnoslovansko gibanje. Zlasti Slovenci so polagali veliko upanja na južnoslovansko državno skupino, zato so se novembra 1870 najprej sestali hrvaški in slovenski politiki v Sisku , nato pa od 1. do 3. decembra slovenski, hrvaški in srb-ski politiki z ozemlja monarhije v Ljubljani. Na sestanku so se dogovorili o osnovah skupne jugoslovanske politike, ob koncu tridnevnega zasedanja pa so sprejeli tudi posebno izjavo.27 
Za popularizacijo ljubljanskega jugoslovanskega programa je bilo v slovenskih pokrajinah leta 1871 precej narejenega: sprejela so ga slovenska politicna društva, v njegovem znamenju je bil s slovensko-hrvaško udeležbo, 21. maja 1871 organiziran in izveden tabor v Kastvu  v Istri , v Trstu  pa je spodbudil Vekoslava Raica , urednika lista Primorec, da izrecno zahteva prikljucitev Trsta  k prihodnji jugoslovanski poli­ticni tvorbi, oziroma da Trst postane »slavjanski«.28 
Že v uvodnem clanku »Naš program« Raic  ugotavlja, »da je v državnopravnemoziru tržaška okolica zapušcena sirota, ki se brezupno ozira v temno bodocnost in da jenarodnost v življenju vseh ljudstev temelj nadaljnjemu razvoju in ravno preziranje naše narodnosti je zakrivilo, da smo na politicnem podrocju skoraj popolnoma mrtvi. Toda nihce nam ne more oporekati, da imamo v najsvetejšem – to je v naravnem pravu – kot 
25 
Pirjevec, Trst je naš!, str. 35; o tem podrobneje tudi Merků, str. 108–119; Apollonio, Libertŕ autonomia 
nazionalitŕ, str. 181, 269–274, 279–289; natancnejšo analizo nasprotij med obcino Trst in škofi jsko kurijo, 
posebno v letu 1868, kot tudi tržaških  nemirov v naslednjem obdobju, prinaša Valdevit, Chiesa e lott e nazi­
onali: il caso di Triest e (1858–1919), str. 77–85. 26 
Pirjevec, »Trst je naš!« str. 39. 
27 
Podrobneje o tem Cvirn, Jugoslovanski kongres v Ljubljani , str. 219–220; Melik, Slovenska politika ob zacetku dualizma, str. 294. 
28 
Raicev list Primorec, ki je izhajal vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu, je bil liberalno usmerjeno glasilo, za katerega je na zacetku kazalo, da bo osrednji list za Primorsko, a ker ni prišlo do pravega sporazuma med Goricani  in Tržacani, je list kratek cas deloval le na Tržaškem . Po prenehanju izhajanja Primorca se je tudi Raic  umaknil iz javnega življenja, hkrati pa se s tem casopisom zakljucuje vrsta manjših casnikov, ki so polagoma pripravili teren kasnejši Edinosti (Pahor, Slavjanska sloga, str. 23; Marušic, Doneski k politicni zgodovini goriških  Slovencev  v razdobju 1870–1875, str. 217). 
prvotni lastniki zemlje, ki je danes v rokah tržaškega municipija – v politicnem oziru vse elemente boljše prihodnosti«. 
List nato polaga upe na narodne zastopnike, ki naj bi v tržaškem mestnem svetu uživali zaupanje naroda, saj je zbornica tisti kraj, kjer naj bi se uslišale želje državljanov in zato pricakuje, da bodo slovenski zastopniki odstranili zapreke, ki ovirajo duhovni in materialni razvoj tukajšnjega slovenskega prebivalstva. Ob tem Primorec zagotavlja, da bo vedno cvrst glasnik mnenja tržaških okolicanov in da bo grajal vse napake, ki ovirajo narodni napredek, znal pa bo ceniti vsako dejanje v prid narodnih interesov. Ob koncu še naglaša, da bo Primorec na skrajni straži slo­venskih pokrajin v nenehnem stiku z našimi slovenskimi brati in se bo neustrašno boril za jugoslovanski program, ki ga je v 1. številki svojega štirinajstdnevnika tudi priobcil.29 
V naslednji številki sredi januarja 1871 Primorec razclenjuje slab položaj trža­ških  Slovencev v odnosu do italijanskega in nemškega življa ter enega glavnih razlo-gov za tako stanje pripisuje pomanjkanju slovenskih šol, zato zahteva ustanovitev realke ali pa trgovske šole v Trstu. Dalje razvija misel, da je v Trstu  nujno potrebno zagotoviti slovensko vecino, zato bi se moralo mesto združiti z okolico, kasneje pa še z drugimi slovenskimi deželami. »Trst je slovenski bil in mora zopet slovenski pos­tati, ker leži na slovenskem ozemlju«, naglaša Primorec in pri tem ugotavlja, da sami okolicani tega ne bodo mogli uresniciti, zato bi se morali združiti z drugimi brati. »Pa še nekaj je«, nadaljuje list, »mi Slovenci imamo še hujšega sovražnika, kakor je Lah , in ta je Nemec. On ne namerava samo Trsta, ampak vse Slovence, to je Primorje, Kranj­sko, Koroško  in Štajersko  spraviti pod svojo oblast. To so sprevideli tudi slovenski veljaki, zato so se odlocili, da se bomo vsi južni Slovani  združili. Zbrali so se v Sisku  in Ljubljani ter sklenili, da se vsi združimo.« Na koncu se list še sprašuje, kaj bodo k temu rekli slovenski okolicani Trsta  in jim hkrati polaga v usta tudi odgovor: »Prav je tako, mi smo za vse, kar nas more rešiti revšcine in zanicevanja!«. »Bodite brez skrbi«, jih pomirja Raic , »bo že, ce bomo vsi složni. Trst mora priti v naše roke in postati materialni vir za nas in za celo Jugoslavijo. Živela Jugoslavija!«30 
V clanku »Primorski Italijani« z zacetka marca 1871 se Raic  ukvarja z vpra­šanjem avstrijskih Italijanov  po letu 1866. Pri tem kriticno pripominja, »da so bili tako zamaknjeni v »unito Italijo«, da od nje niso obrnili pogleda in se za domace avstrij­ske razmere skoraj niso zmenili. Telo so provizoricno imeli v Avstriji, njihov duh pa je živel v Italiji, kajti pricakovali so, da jih bo v kratkem sprejela medse mati Italija … zdaj pa so zaceli spoznavati, da njihovo vkljucevanje v Italijo ne bo potekalo tako hitro in dabodo morali še kar nekaj casa živeti v Avstriji«. V nadaljevanju svojega clanka Raic govori o njihovi nameri, da bi združili Trst, Goriško  in Istro  z enotnim deželnim zborom v Trstu. S pomocjo italijanskega Trsta  in Istre  upajo na vecino in prevlado v deželnem zboru, Avstrijsko primorje bi s tem spravili pod svojo oblast kot itali­jansko provinco, za katero si prizadevajo priboriti avtonomijo, ob prvi priložnosti pa jo prikljuciti Italiji. 
29 
Primorec, št. 1. V uvodnih stavkih pred navedbo programa v 6. tockah, se Raic  sklicuje na shode v Sisku  in Ljubljani  in naglaša: »Mi smo seveda za Jugoslavijo, pa le pod pogojem, da se ne locimo od drugih Slovanov, kakor bi nekateri radi. Programu v Ljubljani  se popolnoma pridružujemo.« 
30 
Primorec, str. 10 (clanek Jugoslovanska zveza in tržaška okolica). 
»Mi Slovenci«, nadaljuje Raic, »dobro vemo, da se vsi ti naklepi obracajo proti nam, saj ni dvomiti, da bodo Italijani  v Primorju, ki ga mislijo spraviti v svoje roke, ko­likor bo mogoce poskušali s poitalijancevanjem in zatiranjem slovenskega življa«. Raic zavraca možnost, da bi zmagalo italijansko historicno pravo nad naravnim pravom Slovanov, cetudi imajo Italijani vecino v deželnih zborih in uživajo podporo vlade, saj verjame v številcno premoc slovanskega življa. V nadaljnjem razmišljanju nava­ja, da so v stikih z Italijo  predvsem izobraženi krogi, kar je cisto naravna stvar in ko bi živeli kje blizu beneške meje, bi celo svetovali Avstriji , da jih v »imenu božjem« prepusti italijanskemu kraljestvu, vendar ker zasedajo celo obalo, brez katere ne morejo živeti ne Slovani, ne Avstrija, to seveda ni mogoce. »Pametni Italijani bodo torej«, zakljucuje Raic, »sprejeli upravicenost teh argumentov, saj Slovani nismo takofanaticni in neliberalni, da bi ne mogli potrpeti, ako Italijani in drugi tujci trgujejo v naših pristanišcih, ne pustimo pa, da bi nas cisto izrinili ali celo zagospodovali nad nami oziroma našo zemljo proglašali za njihovo. Z ravno isto pravico kakor Trst, bi smeli Itali­jani zase terjati Aleksandrijo  v Egiptu  ali Odeso  v Rusiji, kjer tudi govorijo italijansko in vendar bi se vsak smejal, ce bi kaj takega zahtevali. Bodite torej pametni in ne gojite takihsanj in upov, ki se ne bodo mogle nikoli izpolniti!«31 
Ob clankih »Trst in okolica«, »Klic na tabor v Kastvu« in »Slovenci in Hr-vati« je znova pomenljiv clanek z naslovom »Trst in Slovenija«. V njem Raic  vnovic poudarja, kako je v svojem listu že veckrat omenjal, »da imamo Slovenci pravico doTrsta , da nam je potreben in da ga mora Slovenija brez premisleka spraviti v svoj okvir«. Pri tem pa ne skriva svojega razocaranja nad dejstvom, da takega mnenja niso vsi Slovenci, potem pa nadaljuje: »Oglasil se je v Slovenskem narodu dopisnik iz Maribora,ki misli, da Slovenija ne sme svoje roke stegniti po Trstu, pa se ne ve, da v Mariboru  Pri­morca ne citajo!« Raic  ob tem zavraca skrb, »da bi Slovenija ne mogla prebaviti laškega Trsta, ki bo samo toliko casa laški, dokler bodo oblasti podpirale italijanski živelj in za­tirale slovanskega«. Pri tem poudarja, da je tretjina prebivalcev v Trstu  slovenska, s tem, da je veliko starejših pokolenj že poitalijancenih. Nekaj italijanskega življa bo v Trstu  vedno ostalo že zaradi bližine Italije  in zato ker italijanski jezik prevladuje po celotnem Sredozemlju. »To pa še ne pomeni«, zakljucuje, »da bi pustili mesto v italijanskih rokah in da bi dopustili poitalijancevanje Slovencev, ki se sem naseljujejo«.32 
Nekoliko vzvišena Raiceva  stališca niso le izzvala zadržanih mnenj mladoslo­venskega Slovenskega naroda oziroma njegovega dopisnika iz Maribora , pac pa jeseni 1871 tudi zmerno liberalnega Radoslava Razlaga , ki ga je ravno tedaj Hohenwar­tova  vlada potrdila kot deželnega glavarja na Kranjskem. Ta je namrec oznanil, da hoce v Ljubljani  v nemškem jeziku izdajati list z znacilnim naslovom Adria, ki bo »obdeloval politiko, narodno gospodarstvo in društveno življenje s posebnim ozirom na jugoslovanske kraje jadranskega morja in bližnje dežele«. Obris Razlagovega  koncepta pa je mogoce zaznati v podatku, da je 26. marca 1874 v dunajskem državnem zboru predlagal ustanovitev »internacionalne univerze južnih dežel v Ljubljani« s preda­vanji v nemškem, slovenskem, italijanskem in »ilirskem« jeziku.33 
31 
Primorec, Primorski Italijan , str. 34. 
32 
Primorec, Trst  in Slovenija , str. 62. 
33 
Pleterski, Trst  v slovenski politicni misli do prve svetovne vojne, str. 13. 
Zakljucek 
Kljub temu, da je Raicev Primorec ob koncu leta 1871 prenehal izhajati in na­letel na odlocno nasprotovanje italijanskih mazzinijanskih in liberalnih krogov ter na zadržanost v nekaterih mladoslovenskih krogih, pa sta tudi v kasnejšem obdob­ju ostajala njegovo zaupanje in vera, da cas in razvoj delata za odlocilno uveljavitev Slovencev, a tudi Hrvatov  v Trstu. Na dolocen nacin se je s tem potrjevala napoved Pacifica Valussija  iz leta 1856, ko je kot prvi Italijan  takole slikal prihodnji razvoj tržaškega obmocja za primer, da se asimilacija Slovencev  in Hrvatov  ne bi nadalje­vala: »… Nastala bi tekma med obema sosednima, razlicnima civilizacijama, v kateri bi ena stran skušala nadvladati drugo. Toda v tem primeru bi se tekma koncala vselej v pridmanj civilizirane stranke, bolj delavne in bolj vztrajne v naporih …«34 
Že na prelomu šestdesetih in sedemdesetih let XIX. stoletja se je torej ob koncu procesa združitve Italije  pojavila misel o Trstu  kot poglavitnem gospodar­skem, postopoma pa tudi kulturnem in politicnem središcu za Slovence, središcu, ki bo tudi vozlišce njihovih jugoslovanskih povezav, katerih prvi glasnik je bil Ve­koslav Raic  s svojim glasilom Primorec. 
Bilo je vec kot ocitno, da kake pripravljenosti na dogovor in sožitje ni bilo zaznati v stališcih nobene strani, ceprav se vprašanje razmerja slovenskih dežel in Trsta  ni presojalo enako v vsej slovenski politiki. Na to, kot že omenjeno, kažejo stališca mladoslovenskega Slovenskega naroda, ki so nasprotno stališcem Primorca naglašala, da Slovenija  ne sme svojih rok stegniti po Trstu , ob tem pa so zanimiva tudi stališca avstrijskega notranjega ministra dr. Karla Giskre, ki je po srecanju s slovenskim prvakom dr. Janezom Bleiweisom  februarja 1869 v Ljubljani  dejal, da bi upravna združitev Slovencev  lahko postala potrebna glede na nov položaj ob meji oziroma po združitvi Italije.35 
Konec sedemdesetih let 19. stoletja je iskanje vzorov pri italijanskem risor­gimentu med Slovenci  izgubilo na svoji moci, saj je le-ta zakljucil svojo vlogo, ko je postavil temelje italijanski državi. V osemdesetih letih XIX. stoletja pa se zacenja novo obdobje, ko je slovenska javnost v odnosih z Italijani  in mlado italijansko dr­žavo namenila pozornost predvsem njenim ozemeljskim težnjam in iredentistic­nemu gibanju zunaj in znotraj habsburške monarhije, nove vidike v te odnose pa je doprinesel tudi vstop Italije  v trozvezo (Avstro-Ogrska , Italija, Nemcija) leta 1882. 
Viri in literatura 
Apollonio, Almerigo: Libertŕ autonomia nazionalitŕ. Trieste, l’Istria e il Goriziano  nell’im­pero di Francesco Giuseppe : 1848–1870, Fonti e studi per la Storia della Venezia Giulia, vol. XV. Trieste : Deputazione di Storia patria per la Venezia Giulia, 2007. 
Beran, J.: Plebiscit in razmejitev v Beneciji. Zahodno sosedstvo. Slovenski zgodovinarji o slo­vensko-italijanskih razmerjih do konca prve svetovne vojne (ur. Branko Marušic , Stane Gran-da  in Petra Svoljšak). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa  ZRC SAZU, 1996. 
Catt aruzza, Marina: L’Italia e il confine orientale 1866–2006. Bologna: Societŕ editrice il Mulino, 2007. 
34 
Juvancic, Pojav italijanskega iredentizma in vprašanje asimilacije, str. 141. 
35 
Pleterski, Trst v slovenski politicni misli, str. 12. 
Cvirn, Janez: Jugoslovanski kongres v Ljubljani. Slovenska kronika XIX. stoletja 1861–1883. Ljubljana: Nova revija, 2003. Domovina, Gorica  19. 1. 1867, št. 3. 
Domovina, Gorica  15. 2. 1867, št. 7. Gorše, Miroslav: Doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj, pisatelj in politik. Ljubljana : Slo­venska matica, 1940. 
Ilirski Primorjan, Sv. Ivan  v Vrdeli, 18. 11. 1866, št. 22. 
Juvancic, Ivo: Pojav italijanskega iredentizma in vprašanje asimilacije. Razprave in gradivo. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 1960. Marušic, Branko: Doneski k politicni zgodovini goriških  Slovencev  v razdobju 1870–1875. 
Zgodovinski casopis, XXV, zv. 3–4, 1971. 
Marušic, Branko: Plebiscit v Beneški Sloveniji. Slovenska kronika XIX. stoletja 1861–1883. Ljubljana: Nova revija, 2003. Melik, Vasilij: Beneški Slovenci  (1797–1866). Zahodno sosedstvo. Slovenski zgodovinarji o slo­
vensko-italijanskih razmerjih do konca prve svetovne vojne. Ljubljana: Zgodovinski inštitut 
Milka Kosa  ZRC SAZU, 1996. Melik, Vasilij: Politik Valentin Zarnik. Slovenci 1848–1918. Razprave in clanki. Maribor: Študentska založba Litera, 2002. 
Melik, Vasilij: Slovenska politika ob zacetku dualizma. Slovenci  1848–1918. Razprave in 
clanki. Maribor : Študentska založba Litera, 2002. Merků, Josip: Okolicanski bataljon, »Fatti di luglio« – 1868. Gradivo za zgodovino Trsta . Trst: Mladika, 2002. 
Novice, Ljubljana  27. 7. 1859, XVI, št. 30. Novice, Ljubljana  14. 5. 1862, XX, št. 20. Novice, Ljubljana  7. 11. 1866, XXIV, št. 45. Novice, Ljubljana  12. 12. 1866, XXIV, št. 50. Novice, Ljubljana  7. 3. 1869, XVIII, št. 10. Pahor, Milan: Slavjanska sloga. Slovenci  in Hrvati  v Trstu. Od avstroogrske monarhije do ita­
lijanske republike. Trst: ZTT EST, 2004. 
Pirjevec, Jože: »Trst je naš!« Boj Slovencev  za morje (1848 Novice 1954). Ljubljana: Nova revija, 2008. Plesnicar, Pavel: Narod naš dokaze hrani. Bibliografski pregled slovenskega tiska na Primorskem 
do konca leta 1918. Ljubljana: [s. n.], 1940. Pleterski, Janko: Trst v slovenski politicni misli do prve svetovne vojne. Prispevki za zgodo-
vino delavskega gibanja, XVII, št. 1–2. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1979. Primorec, Trst 1. 1. 1871, I, št. 1. Primorec, Trst  12. 12. 1866 (Oglasnik št. 39). Primorec, Trst  15. 1. 1871, I, št. 3. Primorec, Trst  5. 3. 1871, I, št. 5; Primorec, Trst  16. 4. 1871, I, št. 8. Primorski slovenski biografski leksikon, III. knjiga. Gorica: Goriška  Mohorjeva družba, 1986. Primorec 1989. Simcic, Tomaž: Societŕ di Minerva v Trstu  in oblikovanje italijanskega narodno liberalne­
ga gibanja 1860. Primorec 1878. Zahodno sosedstvo. Slovenski zgodovinarji o slovensko-itali­
janskih razmerjih do konca prve svetovne vojne. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 1996. Slovenski narod, Maribor  1868, št. 5, 10, 20. Slovenski narod, Ljubljana  1878, št. 165, 166, 168, 174. Šuklje, Fran: Iz mojih spominov I. – III. del. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1929. Valdevit, Gianpaolo: Chiesa e lotte nazionali: il caso di Trieste  (1858–1919), Udine  1979. Vodopivec, Peter: Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina od konca 
18. stoletja do konca 20. Stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2007. Vošnjak, Josip: Spomini. Ljubljana: Slovenska matica, 1982. Zovatto, Pietro: L’Episcopato di Bartolomeo Legat (1845–1875). Dal Litorale austriaco alla 
Venezia Giulia (ur. Fulvio Salimbeni). Civiltŕ del Risorgimento, 41. Udine : Del Bianco, 1991. 
Povzetek: Slovenska javnost je bila od sredine XIX. stoletja dalje razmeroma dobro sezna­njena s cilji, razvojem in nosilci italijanskega risorgimenta ter z oblikovanjem italijanske dr­žave. O tem so najvec porocale Bleiweisove Novice v letih 1859 do 1861, že leta 1866 pa je s prikljucitvijo Benecije  k Italiji  zacela prevladovati bojazen, da ne bi pri zaokroževanju svo­jega državnega ozemlja zasedla tudi s Slovenci  poseljeno obmocje ob slovensko-romanski meji, saj se Italija v svojem združevalnem procesu ni ozirala na narodnostne in jezikovne manjšine. Kljub temu so nekateri slovenski politiki in izobraženci tistega casa z dokajšnjo mero naklonjenosti spremljali in ocenjevali nastajanje nove italijanske države in njene naj­vidnejše protagoniste, med njimi zlasti dr. Valentin Zarnik, saj je osvobajanje Italijanov izpod tuje oblasti vsebovalo nekatere prvine, s katerimi so tudi Slovenci utemeljevali svoj politicni program Zedinjene Slovenije, ki je po letu 1848 znova zaživel ravno v šestdesetih in sedemdesetih letih XIX. stoletja. Precej bolj zadržano ali celo sovražno je proces združevanja Italije zaradi italijanskih ire­dentisticnih teženj in obcutka lastne ogroženosti, ocenjevalo in spremljalo slovensko ca-sopisje v Trstu  in Gorici. Jugoslovanski program, sprejet v zacetku decembra 1870 v Lju­bljani, je urednik Primorca Vekoslav Raic  izrecno povezal s Trstom , ki naj bi prišel v okvir prihodnje jugoslovanske tvorbe, in ga utemeljeval v vrsti clankov v letu 1871. Pri tem je naletel na ostro kritiko italijanskih mazzinijanskih in liberalnih krogov v Trstu  pa tudi na zadržano mnenje nekaterih mladoslovenskih krogov okoli Slovenskega naroda, kljub temu pa sta bila njegovo zaupanje in vera, da cas in razvoj delata za odlocilno uveljavitev Sloven-cev  in Hrvatov  v Trstu , prisotna tudi v kasnejšem obdobju. 
Riassunto: A partire dalla metŕ dell’Ottocento l’opinione pubblica slovena era relativa­mente ben informata in merito alle finalitŕ, allo sviluppo e ai protagonisti del Risorgi­mento italiano, compresi anche i progressi che si registravano nella formazione dello stato italiano. Tra il 1859 e il 1861 fu il giornale »Novice« del Bleiweis che ne riferě con maggiore puntualitŕ. Giŕ nel 1866, con l’annessione del Veneto, cominciň a diffondersi il timore che l’Italia – la quale in questo processo di unificazione non si curava né delle minoranze lin­guistiche né di quelle nazionali – proseguendo nella sua campagna di aggregazione statale avrebbe occupato anche l’area abitata dagli sloveni lungo il confine slavo-romanzo. Tut-tavia, alcuni politici e intellettuali sloveni dell’epoca, in particolare il dr. Valentin Zarnik, seguivano e giudicavano con una notevole dose di accondiscenza la formazione di questo nuovo stato italiano e le vicende dei suoi protagonisti piů in vista. Infatti, la liberazione degli Italiani  dal giogo straniero includeva alcune peculiaritŕ che anche gli Sloveni  usavano per suffragare il proprio programma denominato »Slovenia unita« (Zedinjena Slovenija) che dopo il 1848 aveva ripreso vigore proprio negli anni ’60 e ’70 del XIX secolo. Al contrario, il processo dell’unificazione italiana era seguito e giudicato con minor favore e addirittura con posizioni apertamente ostili dalla stampa slovena di Trieste  e Gorizia per via delle tendenze irredentiste dell’Italia  e di una prevalente sensazione di minoranza. Vekoslav Raic, redatt ore del Primorec, mottivando le proprie convinzioni in una serie di articoli durante tutto il 1871, collegava apertamente Trieste  con il »Programma jugosla­vo« approvato a Lubiana  ai primi di dicembre del 1870: la cittŕ sarebbe dovuta diventare parte integrante di questo futuro stato. Le sue posizioni furono aspramente criticate dai circoli mazziniani e liberali di Trieste  e incontrarono molte riserve anche da parte di al­cuni circoli di »Giovani sloveni« (Mladoslovenci), raccolti attorno allo »Slovenski narod«. Ciň nonostante, la sua fiducia e la sua speranza nel fatto che il tempo e lo sviluppo stessero operando a favore di una decisiva affermazione degli Sloveni  e dei Croati  a Trieste  furono presenti anche in epoche successive. 
Gospodarska kriza na Goriškem in Gradiškem v letu 1879 ter ukrepi oblasti in dobrodelnih institucij za njeno reševanje 
ROBERT DEVETAK 
Iz vlecek: Prispevek obravnava gospodarsko krizo agrarnega sektorja na Goriškem in Gradiškem  leta 1879 ter njeno blaženje s strani dobrodelnih institucij. Temelj gospodarstva dežele je predstavljalo kmetijstvo, v katerega je bilo v 70. letih 19. sto­letja neposredno vpetega dve tretjini prebivalstva dežele. Krizne razmere so bile zaradi razlicnih, a prepletenih razlogov stalnica in so pogosto povzrocale socialne ter družbene pretrese. Leto 1879 je posebej izstopalo, saj so nakopicene težave v povezavi s katastrofalno letino privedle do razpada sistema samooskrbe v deželi. Za pomoc prebivalstvu so razlicne deželne in zasebne karitativne institucije organizi­rale vecmesecno dobrodelno akcijo, s katero so v letu 1880 uspele zajeziti in delno odpraviti posledice krize. 
Kljucne besede: Dežela Goriška  in Gradiška, dobrodelnost, gospodarska kriza 1879, gospodarske razmere 
The Economic Crisis of 1879 in the County Görz and Gradisca  and the Measures Taken for Overcoming the Crisis by the Authorities and Charitable Institutions 
Abstract: The paper discusses the economic crisis of the agrarian sector in the Coun­ty Görz and Gradisca in the year 1879 and its counter measures from the charitable institutions. The economic base of the County was represented by agriculture, in which in 1870’s two-thirds of the County’s population were directly involved. Th e crisis was constant, because of the different but intertwined reasons and they fre­quently caused social turmoil. The year 1879 especially stood out, since the accumu­lated difficulties, connected with the catastrophic harvest, lead to the dissolution of the self-sufficiency system in the County. Different county and private institutions organized a charitable program, that lasted for a few months, and with which they were able to curb and partially eliminate the consequences of the crisis. 
Key words: County of Görz and Gradisca, charity, economic crisis in 1879, eco­nomic conditions 
Uvod 
Dežela Goriška  in Gradiška je bila v obdobju Avstro-Ogrske  del administra­tivne enote Avstrijsko primorje, kamor sta spadala še Istra  in svobodno cesarsko mesto Trst.1 Šlo je za vecnarodnostno deželo,  v kateri so trcili interesi Slovencev, Italijanov, Furlanov in v manjši meri Nemcev.2 V gospodarskem smislu je veljala za agrarno obmocje, saj je bila industrija omejena vecinoma le na nekatere vecje cen­tre in je zaposlovala le manjši del prebivalstva. Kot bomo lahko videli v nadaljeva­nju, je bil goriški agrarni sektor podvržen številnim težavam, ki so bile odraz širših sprememb in vplivov ter neprilagojenosti in nekonkurencnosti, kar se je odražalo v pogostih gospodarskih krizah. Vzporedno in v povezavi s kriznimi razmerami se je v deželi razvijala dobrodelna dejavnost, ki jo lahko locimo na javno, podprto s stra­ni deželnih in državnih oblasti, cerkveno ter zasebno, ki so jo podpirali predvsem predstavniki in predstavnice plemstva ter bogatega mešcanstva. Dobrodelna po­moc in institucije so se v Gorici  pricele razvijati že v sredini 18. stoletja in se z ukrepi državnih in deželnih oblasti ter s podporo številnih donatorjev in javnih osebnosti uspele v naslednjem stoletju razširiti in bolj ali manj uspešno pomagati najrevnej­šim, ki so se v upanju za boljše življenje selili s podeželja v glavno mesto dežele.3 Medtem, ko sta deželna in cerkvena oblast skrbeli za razlicne javne dobrodelne zavode (sirotišnice, umobolnice, bolnišnice) in organizirali posebne denarne fonde za pomoc revežem, je zasebna dobrodelnost delovala vecinoma v okviru društev, ki so se pojavila v drugi polovici 19. stoletja. Clani in clanice teh društev so pomagali revežem predvsem na terenu – organizirali so javne kuhinje, obiskovanje na domu in dobrodelne sejme ter jim nudili financno, materialno in versko pomoc. Leta 1879 je prišlo v deželi do ene hujših gospodarskih kriz, ki je predvsem prizadeto pode­želsko prebivalstvo ni bilo sposobno samo prebroditi. Sledila je skupna intervencija deželnih in zasebnih dobrodelnih ustanov ter društev, ob pomoci državnih oblasti in številnih donatorjev iz sosedstva in drugih predelov države. Prispevek bo po­skušal na kratko predstaviti razloge, ki so privedli do kriznih razmer v letu 1879 in kakšen je bil odziv dobrodelnih institucij nanje. 
Razvoj kmetijstva na Goriškem  in Gradiškem  v 70. letih 19. stoletja 
»Lepa je poknežena grofija goriško-gradiška, milo njeno podnebje, – ce odštejemo blizo polovico gorske strani – in deloma tudi ugodna lega in dobra zemljišca dajejo jej prednost, zlasti v poljedelskem oziru pred vecino drugih avstrijskih dežel. Tu prideluje kmetovalec vsega; vina, sadja, žita, socivja, raznih podzemljic in tudi travniki in gozdi neodrekujejo svojih pridelkov ; zraven tega pa imajo vsi ti pridelki, kot južni še svojo posebno vrednost. Da, Goriško je zares blišcec biser v kroni avstrijskih vladarjev.«4 
S temi besedami je leta 1879 neznani dopisnik v Soci  opisal podobo dežele, v casu, ko jo je pestila ena hujših gospodarskih kriz v obdobju Avstro-Ogrske. S kmetijstvom se je leta 1880 na Goriškem in Gradiškem primarno ukvarjalo 65 % 
1 
O upravni razdelitvi glej: Marušic, Pregled, str. 29–37. 
2 
Glej na primer: Marušic, Sosed:, str. 10–42; Ara, Italiani, str. 397–412; Marušic, Pregled, str. 45–46. V deželi 
je leta 1880 glede na obcevalni jezik živelo 63 % Slovencev, 36 % Italijanov  in Furlanov  ter 1 % Nemcev. 3 
Zgodnja danica, 27. 4. 1854, št. 17; Tavano, Assistenza, str. 15–48. 
4 
Soca, 5. 9. 1879, št. 35. 
prebivalstva.5 Temelje so predstavljali poljedelstvo, sadjarstvo, svilogojstvo, vino-gradništvo in živinoreja. Pojavljale so se lokalne razlike, ki so bile vezane na relief in geografske znacilnosti, saj se je ozemlje razprostiralo od Jadranskega morja  do Alp. Takratni sodobniki so deželo v gospodarskem smislu delili na vec geografskih enot. Najbolj produktivno in bogato je bilo glede na katastrski dohodek podrocje ravnine, ki je v zacetku 70. let 19. stoletja obsegalo le 11,3 % površine, a je znašal delež katastrskega dohodka dežele skoraj tretjino celotnega. Gricevje in Kras sta skupaj obsegala 41,7 % površine, delež katastrskega dohodka pa je znašal 50,5 %. Hriboviti in gorati predeli dežele so obsegali 47 %, a je zaradi slabših ali neprimernih geografskih razmer, katastrski dohodek predstavljal le 16,8 % celotnega.6 Najvec­ji delež obdelovalne zemlje v deželi so v tem obdobju obsegali travniki in pašniki (59,6 %), ki so jim sledile gozdne (20,9 %) in njivske površine (17,3 %). Najmanjši delež je padel na vinograde (2,0 %) in vrtove (0,2 %), ki pa so vseeno imeli velik pomen v gospodarski sliki dežele.7 Najboljši pogoji za razvoj poljedelstva so bili v ni­žinah, predvsem v furlanskem, zahodnem delu dežele in v Vipavski dolini. Na tem obmocju je bila glavna poljedelska kultura koruza, ki so jo, ce vzamemo povprecje med letoma 1872 in 1881, pridelali skoraj 190.000 hektolitrov. Na deželni ravni je bila pomembna tudi pridelava pšenice in krompirja (Priloga 1).8 Pridelovanje prve je bilo skoncentrirano predvsem v nižjih predelih dežele, medtem, ko je bila pride-lava krompirja znacilna tudi za višje ležece predele. Koruzo in pšenico so v višjih predelih dežele nadomešcali jecmen, ajda in rž. Posebnost Goriške  je bila pridelava riža v obmorskih lagunah.9 
Ugodno podnebje je predvsem v južnem delu dežele omogocalo dobre pogo-je za pridelavo razlicnega sadja in za vinogradništvo. Specializacija kmetijstva, vse vecji trgi in boljše transportne možnosti so omogocili trženje proizvodov v drugih deželah in tujini, kar je kmetom prinašalo vedno vecje vsote denarja.10 Izvoz sadja je v deželi hitro napredoval, med letoma 1870 in 1890 se je tovor prek železniške postaje v Gorici  povecal za vec kot trikrat, s 4702 metrskih stotov na 15.783 sto­tov.11 Podobno je bila izvozno naravnana prodaja vina, ki so ga v 70. letih 19. sto­letja pridelali na deželni ravni okoli 80.000 hektolitrov (Priloga 1). V naslednjem desetletju sta zaradi razlicnih trtnih bolezni sledila stagnacija in padec pridelave.12 Velik pomen je imelo tudi gojenje murv, kar je bilo povezano s tekstilno industri­jo, ki je bila ena pomembnejših v deželi.13 Nasadi murv, katerih listje je služilo za krmo gosenicam sviloprejk, so se v prvi polovici 19. stoletja uspešno razširili po celotni dolini reke Soce in vecjem delu dežele, z izjemo predelov na Cerkljanskem in Tolminskem , kjer klimatski pogoji niso bili primerni. Kmalu po letu 1850 se je iz Francije  v ostale predele Evrope razširila bolezen gosenic sviloprejk. Na Goriškem 
5 
Czörnig, Die gefürstete, str. 64. 
6 
Czoernig, Görz, str. 76. 
7 
Statistisches Jahrbuch – Für das Jahr 1875 : Heft II, str. 2–3. 
8 
Luchitt a, Lo sviluppo, str. 84. 
9 
Rutar, Poknežena, str. 69–70. 
10 
Valencic, Vinogradništvo, str. 295–302. 
11 
Valencic, Sadjarstvo, str. 341. 
12 
Valencic, Vinogradništvo, str. 300–302. 
13 
O industriji v deželi glej: Marušic, Pos kus, str. 7–12; Luchitt a, Lo sviluppo, str. 67–122. 
je ponekod zatrla, povsod pa zavrla gojitev sviloprejk. Ponekod je povprecen letni pridelek padel za vec kot 90 %. Po letu 1870 je prišlo v povezavi z razvijajoco se tek­stilno industrijo do vnovicnega vzpona, ki je trajal slaba tri desetletja. 14 
Živinoreja je bila pomembna predvsem v višjih predelih dežele, kjer so bili po­goji za poljedelstvo slabši. V nižinah je prevladovala intenzivna, hlevska živinoreja (govedoreja in prašicjereja), medtem ko je v hribovitih in goratih predelih prevla­dovala pašna, ekstenzivna živinoreja (ovcjereja in kozjereja). V nižinskih delih so redili predvsem prašice in konje, v sredogorju ovce in govedo, v višjih predelih pa predvsem koze.15 Govejo živino in meso so prodajali predvsem v Gorico ali izvažali v Trst in druge dežele Avstro-Ogrske . Za izvoz so bili pomembni tudi mlecni iz­delki.16 V 70. letih 19. stoletja je prihajalo pri živinoreji do vecjih strukturnih spre­memb in postopne preusmeritve iz ekstenzivne v intenzivno obliko, kar se je kazalo predvsem pri številu nekaterih živalskih vrst.17 Najvecji padec je doživela kozjereja, saj se je število koz med letoma 1869 in 1880 skorajda prepolovilo. Za slabo cetrtino se je zmanjšalo tudi število ovc. Kozjerejo so omejevale deželne in državne oblasti, ker so jo smatrale za škodljivo gozdovom, poleg tega pa so se številni kmetje zara­di rentabilnosti preusmerili v govedorejo.18 Ovcjereja je nazadovala zaradi bolezni (metljavost), hkrati so jo smatrali za škodljivo gozdovom. Poleg tega je domaca vol-na izgubljala svojo vrednost zaradi volne in bombaža, ki sta na slovenski trg vsto­pala iz tujine. Kmetje so zaradi novih razmer priceli kupovati vse vec industrijskega blaga in opušcati izdelovanje domacega sukna iz volne.19 To je bilo povezano tudi s tekstilno industrijo, ki se je razvijala v deželi.20 Na drugi strani je prišlo zaradi ren­tabilnosti do povecanja števila goveda, medtem ko je število prašicev stagniralo.21 
Glavni razlogi za krizne razmere v agrarnem sektorju 
Zgodovinar Simon Rutar  je v knjigi Poknežena grofija Goriška  in Gradišcanska leta 1892 zapisal, da: »[…] bi bila Goriška  lahko tudi sedaj jedna najbogatejših dežel zaradi svojega blagega podnebja, zaradi svoje ugodne lege ob prehajalni cesti med vzho­dom in zahodom ter zaradi bližine morja in velikih mest, kamor lahko prodaja vse svoje pridelke in izdelke. Vendar pa je naša dežela v gmotni omiki precej zaostala in le pocasipobira stopinje za severovzhodnimi svojimi sosedami.«22 
Kljub dobrim pogojem dežela v zacetnem obdobju Avstro-Ogrske  ni uspela razviti svojih gospodarskih potencialov.23 Ne glede na postopni napredek, ki je bil posledica industrijske in tehnicne revolucije, strukturnih sprememb v kmetijstvu in industriji ter odpiranja novih industrijskih in obrtnih obratov bi lahko 70. leta 
19. stoletja oznacili za krizno obdobje Goriške in Gradiške. Te krizne razmere so 
14 
Žontar, Gojitev sviloprejk, str. 412–413. 
15 
Statistisches Jahrbuch – Für das Jahr 1876 : Heft II, str. 7. 
16 
Czörnig, Die gefürstete, str. 97–98. 17 Prav tam, str. 90. 
18 
Novak, Živinoreja, str. 391. 19 Prav tam, str. 390. 
20 
Glej: Luchitt a, Scritt i, str. 13–63. 
21 
Czörnig, Die gefürstete, str. 89–90. 
22 
Rutar, Poknežena, str. 65. 
23 
Vec o gospodarskem razvoju Avstro-Ogrske  glej na primer: Hoff mann, Österr eich -Ungarn. 
bile vpete v širšo gospodarsko sliko in so prizadele predvsem agrarni sektor.24 Ni šlo le za posebnost dežele, ampak je kriza zajela širši prostor.25 V najvecji meri je trpelo kmetijstvo, ki je bilo vse bolj podrejeno svetovnemu gospodarstvu in tehnološkemu napredku, ki sta z industrijsko in tehnicno revolucijo vse hitreje prodirala tudi na to obmocje. Tehnološki napredek, ki se je manifestiral s prihodom železnice, par-nikov in industrijske proizvodnje, je povzrocil dotok cenejših surovin in izdelkov z oddaljenih obmocij in drugih celin, kot na primer žita iz Ogrske  ali ZDA  in Ru-sije, izdelkov iz svile z Daljnega vzhoda, kar je nižalo cene domacim pridelkom in izdelkom. Strošek prevoza enega mernika (61,5 litrov) pšenice iz Szegeda  v Reko se je med letoma 1860 in 1880 zmanjšal iz 2,7 na 1,1 goldinarja.26 To je zamaja-lo lokalno kmetijsko gospodarstvo, saj je prišlo do propada nekaterih pomembnih obrti, kot na primer založništva, splavarjenja in fužinarstva, kmetje pa so izgubili velik del zaslužka in postajali vse bolj odvisni le od prodaje lastnih pridelkov.27 Šte­vilni so se zaradi tega specializirali v dolocene panoge, ki so jim omogocile dodatni zaslužek (sadjarstvo, vinogradništvo) in so opušcali nekatere panoge, predvsem pri poljedelstvu.28 Poleg sprememb, povezanih z vstopom novih surovin in izdelkov na trg, sta industrijska in tehnicna revolucija z inovacijami (kmetijski stroji, kemijska gnojila) omogocili znižanje stroškov ob hkratnem zvišanju donosa in kolicine pri­delkov ter izrabo novih površin.29 Novosti so se na Slovenskem  širile postopoma in neenakomerno. Ponekod so kmetje zaradi drobne posestne strukture in zastarelih pridelovalnih tehnik ohranjali visoke stroške pridelave, hkrati pa so nizki zaslužki onemogocali vlaganje v posodobitev.30 Poleg investicij kmetov v posodobitve in in-frastrukturo so se tukaj pojavljale težave tudi na deželnem nivoju. Oblasti predvsem v severnih predelih Goriške in Gradiške  niso bile sposobne vlagati dovolj sredstev v izboljšavo cestnega in izobraževalnega omrežja.31 
S financnim stanjem kmetov so bili povezani še zadolževanje in nezmožnost vracanja posojil ter placila davkov. Ti so se v drugi polovici 19. stoletja povecevali. Eno od financnih bremen, s katerimi so se soocali kmetje v tem casu, je bila ze­mljiška odveza, ki jih je pravno osvobodila in obenem pospešila prehod kmetijstva iz pretežno naturalnega v tržno gospodarstvo. Kmetom je omogocila, da so od­kupili zemljo oziroma zanjo placali posebno odškodnino, s cimer so postali njeni edini lastniki. Uveljavitev zemljiške odveze je spremenila socialno, gospodarsko in lastniško podobo podeželja. Kmetje so bili s tem pravno osvobojeni, podložništvo je bilo odpravljeno brez odškodnine, materialne oziroma naturalne dajatve pa so se spremenile v enkratno denarno odškodnino, ki je kmete zelo bremenila. Dve tretjini odškodnine sta nosili država in gosposka, preostalo tretjino pa so morali pokriti kmetje.32 Na Goriškem je odveza zajela 693 upravicencev prejema in 42.050 
24 
Luchitt a, La Camera, str. 49–54; Fischer, Modernizacija, str. 40–41. 
25 
Lazarevic, Slovensko, str. 15; Borak, U vod, str. 9–25. 
26 
Luchitt a, La Camera, str. 49. 
27 
Vodopivec, Od Pohlinove , str. 95; Granda, Gospodarske, str. 27–45. 
28 
Montanari, Lakota, str. 207–208. Montanari imenuje ta pojav »delokalizacija«. 
29 
Grafenauer, Poljedelski, str. 242–247. 
30 
Serucnik, Trtna, str. 78. 
31 
Devetak, Društveno, str. 18–22. 
32 
Lazarevic, Slovensko, str. 16; Rösener, Kmetje, str. 221–229. 
zavezancev placila odškodnine.33 Za odkup so si bili kmetje velikokrat prisiljeni denar izposoditi – vecinoma v lokalnem okolju za visoke obresti, ki jih nekateri niso zmogli odplacevati.34 Vse skupaj so dodatno poslabšali še visoki davki. Davc­na bremena so se neprenehoma povecevala in velik del kmetov jih ni bil sposoben placevati, to pa je povzrocalo množicen propad in zaseg kmetij.35 Na Goriškem in Gradiškem  so davki in zadolženost prebivalstva povzrocali velike težave predvsem v 70. letih 19. stoletja. »Groza je videti, kako naši vbogi kmetje letajo pred tem strahom od hiše do hiše, da bi kjerkoli staknili ali dobili na posodo potrebne krajcarje, da bi zados­tili tirjatvam davkarije. Vse pri davkarji za kratek milosten odlog bile so neuspešne in kaj je bilo v tej zadregi poceti? Pridelalo se nij nicesa, kajti uže 45 let nij bilo take slabe letine, in ubogemu kmetu nij druzega ostajalo v tej stiski, nego prodati to kar je še imel pri hiši; pognati je moral svojo zadnjo kravico k mesarju in jo prodati pol zastonj, da se je le iznebil nepriljubljenega davkarskega gosta.«36 
Pomemben dejavnik, ki je prispeval k poslabšanju razmer, je bilo tudi droblje­nje posestev. Sprožil ga je dedni zakon iz leta 1869, ki je dovoljeval svobodno delitev kmecke posesti. Majhne kmetije so imele premajhen donos in tako niso omogocale preživetja kmetom. Velikost kmetij se je manjšala vse do prve svetovne vojne, v tem oziru pa je prednjacila predvsem Primorska.37 Na Goriškem se je povprecna veli­kost kmetije samo med letoma 1869 in 1880 zmanjšala s 16 ha na 8,8 ha.38 
Zlom dunajske borze 9. maja 1873 in gospodarska kriza, ki je sledila, na Go-riškem ni doživela vecjega odmeva v agrarnem sektorju in vecine prebivalstva ni neposredno prizadela, je pa gospodarski upad v povezavi z ostalimi bremeni, ki so pestila kmete, prispeval k  splošnemu poslabšanju položaja.39 Soca  je porocala, da so bili v deželi prizadeti predvsem trgovci in aristokracija, ki so vlagali na borzi. Skupaj naj bi izgubili okoli pol milijona goldinarjev.40 
Pri gospodarskem razvoju ne gre zanemariti vpliva izobrazbe, ki je bila v 70. letih 19. stoletja na podeželju na nizkem nivoju.41 V tem pogledu so bili zanemar­jeni predvsem severni predeli Goriške. Na razširjenost strokovne literature, ki so jo propagirala gospodarska društva, politicni veljaki in gospodarski strokovnjaki, je vplivala pismenost. V alpskih predelih dežele, na Kanalskem  in ponekod v Furlaniji se je izobraževalni sistem vzpostavljal pocasi, kar je bilo razvidno tudi pri stopnji nepismenosti in slabi izobrazbi. Leta 1880 je znašalo deželno povprecje pri pisme­nosti 38,8 %.42 Vse to je kljucno vplivalo na pocasno širjenje novih kmetijskih tehnik in nacinov obdelovanja, ki so marsikje med prebivalstvom naleteli na dvom in ne­odobravanje. Neizobraženo prebivalstvo se je ponekod aktivno upiralo inovacijam, 
33 
Marušic, Pregled, str. 51. 
34 
Vodopivec, Od Pohlinove , str. 96. 
35 
Lazarevic, Slovensko, str. 17. 
36 
Soca, 4. 11. 1876, št. 44. 
37 
Lazarevic, Kmecki, str. 25. 
38 
Marušic, Prisp evki, str. 60. 
39 
Vodopivec, O gospodarskih, str. 263–280. 
40 
Soca, 15. 5. 1873, št. 20. 
41 
Good, Economic, str. 65–80; Pahor, Pregled, str. 289–308. 
42 
Šola, 14. 7. 1882, št. 1. 

Gorica, glavno mesto dežele na prehodu iz 19. v 20. stoletje (Zbirka razglednic Goriške  knjižnice Franceta Bevka). 
ki sta jih ponujala industrijska in tehnicna revolucija, ter se oklepalo tradicionalnih metod kmetovanja.43 
Poleg navedenih dejavnikov so goriškemu kmetijstvu zadajale udarce še raz­licne ujme, kot na primer suša ali toca, ki sta na dolocenih obmocjih lahko unicili celotne letine. Vinogradništvo je v 60. letih 19. stoletja prizadela grozdna plesnoba, ki je v nekaterih predelih dežele povzrocila padec pridelave grozdja in vplivala na izpad dohodkov pri panogi.44 
Za napredek kmetijstva si je prizadevalo leta 1765 ustanovljeno kmetijsko društvo v Gorici. Clane in kmetovalce je spodbujalo k povecanju proizvodnje, k odpravi pašne živinoreje in prahe ter k boljšemu gnojenju. Oskrbovalo jih je s seme­ni, kakovostno živino, orodjem, umetnimi gnojili, žveplom in drugimi kmetijskimi potrebšcinami. Na podrocju živinoreje je z državnimi podporami nakupovalo ple­menske bike in jih dajalo na razpolago kmetovalcem, z uvajanjem novih pasem in razdelitvijo dežele na pasemska okrožja si je prizadevalo za izboljšanje razmer na tem podrocju. Bilo je pobudnik in podpornik ustanovitvam kmetijskih društev in zadrug v deželi.45 Vseeno pa je bil vpliv delovanja društva zaradi nezainteresira­nosti in nezaupanja kmetov pri uvajanju novosti v kmetijsko gospodarstvo ponekod zelo omejen. 
43 
Devetak, Društveno, str. 45–51. 
44 
Valencic, Vinogradništvo, str. 300. 
45 
Valencic, Organizacije, str. 525–532. 
Gospodarska kriza v letu 1879 
Ce pogledamo statisticne podatke, lahko že hitro ugotovimo, da je bila leti­na leta 1879 najslabša v desetletju. V primerjavi s povprecjem 1872–1881 so bila odstopanja pri vseh navedenih pridelkih (Priloga 1). Pridelek pšenice je bil od dese­tletnega povprecja nižji za polovico, pridelek koruze pa za 40 %. Bolje sta jo odnesla jecmen in krompir, pri katerih je bil padec glede na povprecje le za 2 % pri prvem in slabih 10 % pri drugem. Pri tem je potrebno poudariti, da je bila pridelava teh dveh pridelkov znacilna predvsem za višje ležece predele, ki so jih ujme prizadele v manjši meri kot južni ali osrednji del dežele. Iz Breginja  so celo porocali, da pri njih ni sledu o kriznih razmerah.46 Najvecji padec pri pridelavi je zaznati pri vinu, kjer je ta znašala samo 2,4 % povprecja za obdobje 1872–1881. Vinogradništvo je trpelo zaradi že omenjene grozdne plesnobe, ukrepi pa so bili ponekod zanemarljivi  ozi­roma  slabo razširjeni. Svoje sta dodali še suša in toca, zaradi cesar je znašal celoten pridelek le 2000 hl vina za celotno deželo. Trgatev je bila po deželi tako slaba, da so v Soci  zapisali, da o njej sploh ne bodo porocali.47 Veliko bolje ni bilo pri kolicini pobrane murve, ki je dosegla le 15 % povprecja. Goriško kmetijsko društvo je v po­rocilu o razmerah v tem letu zapisalo: 
»Neprenehljivo deževje kmetijskega leta 1878–79 je zakrivilo mnogo škode; zaviralo je, da se niso mogla poljska dela o pravem casu opraviti, zakesnilo je setev žita, posebno v nižavi in v nekaterih krajih jo je popolnoma zaprecilo. V mnogih obcinah naše rovani morali so v blato sejati. Ta neskoncna vlažnost je kvarila tudi murvino listje ter zeld nevgoduo uplivala na svilorejo, katera ni imela skoro nobene­ga uspeha; škodila je cvetji trt in sploh vseh sadnih dreves pokoncavši uže v pomladi vso nade, ki bi jih bil mogel staviti kmetovalec v jesenske pridelke. […] V dokaz, tako neprestano je deževalo, naj bode to, da je padlo v rovani od septembra do maja više dva metra dežja. Po dežji je prišla suša, po mrazu in vlažnosti suha vrocina, katera je prisilno zmedila žito, da je vsled tega obrodilo prav revno zrnje.«48 
Ceprav so se težave s preskrbo in izpadom pridelkov pojavljale na Goriškem v 70. letih 19. stoletja vsako sezono, so bile vecinoma lokalno zamejene in niso povzrocale vecjih kriz na deželnem nivoju. Leto 1879 je bilo v tem pogledu drugac­no. Težave, ki so se postopoma akumulirale že vec let ali celo desetletij, so v pove­zavi s katastrofalnimi ujmami in trtno boleznijo pripeljale do razpada samooskrbe v deželi. Odvisnost od lastne proizvodnje in vse vecja naslonitev na vinogradništvo ter sadjarstvo, ki sta bila najbolj prizadeti branži v primarnem sektorju dežele, sta povzrocili izpad dohodka številnim družinam, ki ga na kratek rok niso bile spo­sobne nadomestiti. Izguba dohodka, ki je prizadela velik del prebivalstva dežele, je povzrocila socialno bombo, ki je lokalne in deželne oblasti s svojimi vzvodi niso zmogle reševati same. Vremenske ujme so si sledile preko celega leta, kar je vplivalo na številne vrste pridelkov. Maja 1879 so s kanalskih hribov porocali: 
»Žito kaže slabo. V jeseni je bil dež zabranil, da še nij usejalo, kolikor nava­dno, marsrkaka njiva je prazna ostala. Zima je še tudi nekaj njiv izpraznila, ker je s prepogostno spremembo vremena dovolj žita pomorila. Snegovi in dežovi do se 
46 
Soca, 27. 12. 1879, št. 51. 
47 
Soca, 4. 10. 1879, št. 39. 
48 
Soca, 16. 4. 1880, št. 16. 
prenaglo vrstili, da bi bilo moglo revno žitice vse te nezgode prenesti. Vrhi tega je še pomlad premokra in premrzla. Vse nekam zastaja in hira, in upanje naše zelo se podira. Bojimo se, da bode draginja pritiskala in poleg nje še eksekutor. Gospod nas pomiluj!«49 
Podobno so zapisali za Kras septembra 1879: 
»Glede letine ne morem nic dobrega porocati. Žita je bilo malo, a turšice v nekaterih vaseh na Krasu  bode komaj za seme; pa saj ni cuda, kajti stari ljudje ne pamtijo take suše, kakor je bila letos. Grozdje nam daje tudi malo tolažila. Ni ga, poterpeti moramo, ter upati v boljšo bodocnost. Zdi se mi, kakor bi se bila vsa na­rava zaklela proti nam. […] Gospodarji belijo si glave, kako bodo svoje družine pre­živeli in nic man je ne skrbe za denar, da bi tako rodoviti davek placali, kajti vedno jih nadlegujejo uradi se svojimi žugajocimi listici. — Bogme, kako naj placamo, saj nismo toliko pridelali, kolikor se davka zahteva.«50 
Ujme so prizadele tudi furlanski del dežele, za katerega so razmere primerjali s tistimi v letu 1817, ko je v Evropi  pustošila ena zadnjih velikih lakot.51 Takoj po novem letu so gradiški, ravninski del dežele prizadele še poplave, kar je le še dodat-no zaostrilo razmere.52 
Ko so se jeseni dokoncno pokazale razsežnosti, ki so jih ujme pustile za seboj, je postalo jasno, da bo za pomoc množici novih revežev in prizadetih družin pot-rebna intervencija deželnih in državnih oblasti ter dobrodelnih ustanov. Kmetje so priceli biti plat zvona in pri oblasteh so se vrstile prošnje za pomoc. V Soci  je dopi­snik iz Gorice novembra 1879 zapisal: 
»Zaradi velike reve, katera je letos skoro v vseh okrajih naše dežele, prosilo je mnogo obcin kake podpore in javnih del, pri katerih bi si moglo ubogo ljudstvo po zimi in na pomlad pri služit potrebnega živeža. Mnogo takih prošenj s Kanalske­ga , Krasa , od vipavska strani, z Brd  in Furlanije  podal jo deželni odbor tržaškemu namestništvu z gorkim priporocilom, naj bi ono izprosilo od vlade izdatne pomoci 
– zlasti da se ustavijo eksekucije za davke in druge davšcine, da se polajšajo ali, kder je potreba, tudi popolnoma izbrišejo davki, da se odlocijo javna dela itd.«53 
Clanek je bil objavljen ravno v casu, ko so v deželi priceli z organizacijo dobro­delne pomoci prizadetim. 
Ukrepi in dobrodelna pomoc 
V drugi polovici 19. stoletja je postajalo vprašanje socialne varnosti in skrbi za reveže vse pomembnejša tema, ki si je predvsem s širitvijo mest, industrializacijo in posledicnim pojavom množicnega proletariata ter družbenimi in gospodarskimi spremembami utirala pot v javni prostor in diskurz.54 Ideje o dobrodelnem delova­nju so na Goriško in Gradiško  prihajale predvsem iz Trsta , ki je bil sticišce razlicnih kultur in narodnosti ter pomembno okno v svet zaradi svojega pristanišca.55 Poleg 
49 
Soca , 16. 5. 1879, št. 20. 
50 
Soca, 5. 9. 1879, št. 35. 
51 
L’Isonzo, 18. 11. 1879, št. 253. 
52 
L’Isonzo, 17. 1. 1880, št. 14. 
53 
Soca, 14. 11. 1879, št. 45. 
54 
Schmitz, Organe, str. 1446–1458; Anžic, Socialna, str. 34–44. 
55 
 Fabi, La Caritŕ, str. 131–192. 
tega je bila Goriška vpeta še v avstro-ogrski prostor, vplivi pa so gotovo prihajali tudi iz sosednje Italije, ki je mejila na goriško deželo.56 Na Goriškem in Gradiškem je v 70. letih 19. stoletja delovalo vec institucij za pomoc revežem, ki so bile v dome-ni deželne oblasti ali so jih vodili pripadniki in pripadnice goriške družbene elite.57 Ob tem je potrebno poudariti, da je bila velika vecina dejavnosti usmerjena v pomoc Gorici , kamor se je vsako leto v iskanju novih priložnosti in boljšega življenja steka-lo veliko število revežev. Prebivalstvo Gorice se je vecalo veliko hitreje kot prebival­stvo dežele, k cemur je pripomogla predvsem imigracija s podeželja.58 V deželi so za reveže skrbele obcine, ki so imele v ta namen pripravljene posebne fonde.59 Številni niso uspeli najti službe v razvijajoci se industriji ali obrti in so bili prisiljeni beraciti. Tudi poljski jezikoslovec Jan Niecislaw Ignacy Baudouin de Courtenay  je v svojih zapiskih ob obisku dežele zapisal, da: »/N/ajvec beracev in najbolje razvito navado beraciti opazil sem blizu Gorice  in v celi vipavski dolini. […] Uzrokov tega razvitja beraštva blizu Gorice je treba iskati predvsim v veliki revšcini tukajšnjega prebival­stva, drugic pa v vednih zvezah z vecimi mesti, Trstom in Gorico, kar vlece za seboj mej drugim tako receno „demoralizacijo« ljudstva.«60 Mestna oblast je imela zanje organizirano javno komisijo za dobrodelnost (Commisione di publica beneficenza), ki je revnim družinam nudila prostore za bivanje in financno pomoc, ki so jo delili mesecno ali na daljša casovna obdobja. Leta 1879 so omogocali zacasno bivanje 130 revežem in financno pomagali okoli 400 družinam ter posameznikom.61 Sredstva so namenjali tudi za mestno sirotišnico in žensko bolnišnico.62 V okviru obcine so se zbirali denarni darovi tudi v poseben dobrodelni fond, s katerim so revežem ku­povali hrano, obleke in delili denar. Vanj so darovali predvsem pripadniki goriškega plemstva in bogatega mešcanstva.63 
Poleg mestne organizacije je bila skrb za reveže primarno v rokah vec dobro­delnih društev, v katerih je prevladovala goriška elita. Pecat tamkajšnji dobrodel­nosti je dajala stalna ali sezonska prisotnost plemstva, ki so v deželi živeli ali sem zahajali predvsem zaradi ugodnega podnebja in klime. Clani in clanice plemiških družin so bili prisotni v goriškem javnem življenju in so vsaj v zacetnem obdobju Avstro-Ogrske  oblikovali polje dobrodelnosti, saj se je vecina fi nancnih in drugih sredstev zbirala ravno iz tega naslova. Predvsem ženske so imele glavno vlogo pri zbiranju sredstev, organiziranju prireditev in vodenju društev.64 Aktivnejša je bila Družba goriških gospa za podporo revežem (Societŕ di signore goriziane a sollievo dei poveri), ki je z delovanjem pricela že leta 1868 in je redno organizirala dobrodelne 
56 
Primer: Fejtová et al, Poverty, str. 70–240; L’Isonzo, 29. 11. 1873, št. 96. 
57 
Almanacco e Guida, str. 11–12. Na primer: Javna komisija za dobrodelnost, inštitut za gluhoneme, sirotišni-
ca, posojilnica Monte di Pietŕ. 58 
Marušic, Pregled, str. 45–46. Med letoma 1869 in 1880 se je prebivalstvo dežele povecalo za 2,7 %, Gorice 
pa za 14,8 %. Za migracijske procese v deželi glej na primer: Kalc, Vidiki, str. 683–706. 59 
Primer: PANG 37, Obcina Solkan , t. e. 1, a. e. 1, d. 340. Obcina Solkan je leta 1876 namenila za reveže 
106,99 goldinarjev. 60 
Baudouin de Courtenay, Nektere, str. 42–43. 
61 
L’Isonzo, 19. 12. 1879, št. 279. 
62 
L’Isonzo, 19. 2. 1880, št. 40. 
63 
Primer: Eco del Litorale, 30. 10. 1884, št. 87. 
64 
Steinbach, Women, str. 51–60, 84–85: Fain, Societŕ, str. 23–24; Mlakar (ur.), Femminilitŕ, str. 13–17; Šatej, Žensko, str. 38–40. 

dogodke ter sejme, na katerih so zbirale denarna sredstva ali uporabne predmete za revne Goricane. V zimskih mesecih so zanje organizirale tudi delitev zelenjavne juhe in kruha.65 Drugo društvo, Caritas, je leta 1877 ustanovila družina Ritt er-Za­hony .66 Poleg pomoci v denarju, hrani in oblacilih so clanice pomagale tudi z obiski pri revežih na domovih.67 Podobno delo je opravljala Komisija katoliških gospa za reveže (Comitato pei poveri delle Signore catt oliche).68 Slovenski del dežele v tem casu ni imel posebnih dobrodelnih organizacij  oziroma so narodne in družbene elite dejavnost organizirale priložnostno v okviru citalnic, drugih društev ali verskih institucij.69 Društva so poleg tega zbirala sredstva za pomoc prizadetim v ujmah, revnim šolarjem in dijakom ter za vzdrževanje dobrodelnih zavodov (npr. siroti­šnic, zavoda za gluhoneme, hospica za skrofulozne bolnike).70 
S kriznimi razmerami ob koncu leta 1879, ko je nastopila zima, se je priliv in pritisk revežev v Gorici  le še povecal, na kar kažejo tudi razdeljeni obroki hrane. Družba goriških gospa je ob zacetku zime delila okoli 400 porcij zelenjavne juhe na dan, a to ni zadostovalo potrebam, poleg tega je pricelo hitro primanjkovati denarja za njen nakup.71 Sredstva niso zadošcala za efektivno reševanje posledic krize, zara­di cesar so pomoc v povezavi z deželnimi oblastmi zastavili širše. Novembra 1879 je Družba izdala poziv, s katerim so pozvali vse narodnosti v deželi, naj s skupnimi mocni pomagajo ljudem v stiski.72 Ob tem je imela aktivno podporo v casopisju vseh politicnih nazorov in narodnih pripadnosti. Casopisje je omogocilo hitrejše širjenje informacij iz centrov na podeželje in obratno, cemur so se pridružili tudi pozivi k darovanju ob primeru naravnih nesrec, pomanjkanja hrane in slabih letin. Po-leg tega je objavljalo poimenske sezname darovalcev in darovalk, iz katerih je bilo razvidno, kdo vse je daroval in koliko. Vsak darovalec je tako dobil potrdilo o svoji požrtvovalnosti in domoljubju, s katerim se je lahko pohvalil.73 Zneske donacij so med seboj v casopisnih clankih lahko primerjale tudi obcine, duhovnije in društva. S tem se je ustvarjalo rivalstvo, kdo bo daroval vec. Ljudje so tako spoznali pomen dobrodelnosti. Vsaj za obdobje krize so bili v ozadje potisnjeni tudi narodnostni boji med najvecjimi narodnimi skupnostmi v deželi.74 
Naslednji korak, ki so ga predvidele oblasti, je bilo oblikovanje posebnega do-brodelnega odbora za koordinacijo zbiranja in razdeljevanja pomoci. Deželni glavar Luigi Pajer  je januarja 1880 v Gorico  povabil okoli 50 vidnih predstavnikov politic­
65 
ASGO, I. R. Capitanato Distrettuale di Gorizia, b.16, f. 122, s. 6659. 
66 
Vec o družini Ritter-Zahony  glej: Ritt er-Zahony, Chronik; L’Isonzo, 22. 12. 1879, št. 281. Družina se je na 
Goriško preselila prek Trsta  iz Frankfurta v zacetku 19. stoletja. Veljali so za pionirje pri razvoji goriške 
industrije, ki so jo dali postaviti v Stracicah pri Gorici. Družina je imela v goriški družbi pomembno vlogo 
ter je vlagala veliko sredstev tudi v dobrodelnost. Clani in clanice so se udejstvovali v dobrodelnih društvih 
in darovali visoke zneske za pomoc revežem. Baronico Angiolino de Ritter so zaradi nesebicne pomoci 
imenovali »mati revežev«. 67 
L’Isonzo, 16. 3. 1878, št. 22; Almanacco e Guida, str. 15. 
68 
Eco del Litorale, 22. 2. 1880, št. 16. 
69 
Rozman, Zbiranje, str. 63–66; Gabršcek, Goriški, str. 194. 
70 
Soca, 2. 4.  1880, št. 14; Kavrecic. Turizem, str. 134–143. 
71 
Soca, 19. 12. 1879, št. 50. 
72 
Soca, 28. 11. 1879, št. 47. 
73 
Fuchs, Th ompson, Women, str. 138–139. 
74 
O narodnostnih bojih glej na primer: Marušic, Sosed:, str. 10–42; Ara, Italiani, 397–412. 
nega, družbenega in gospodarskega življenja vseh treh najpomembnejših narodno­stnih skupin v deželi, da bi preucili možnosti za pomoc revežem in izvolili poseben odbor za koordinacijo.75 Sledil je poziv v treh deželnih jezikih, ki so ga objavili vsi glavni casopisi v deželi. »Kdor ponudi dobrodelno roko onim nesrecnim, katerim je vse pošlo, cesar treba za življenje, odlici se v službi clovecanstva. Rešiti nesrecne brate bolezni, obupa, smrti, ni samo sladko delo, ampak je tudi sveta dolžnost vsa­kemu, kdor more. In ta plemeniti cut je združil znamenito število clovekoljubov v zbor, pri katerem so se po rasnem posvetovanji dogovorili, kako naglo in izdatno pomagati revežem, kajti tudi držav« na pomoc nikakor ne zadostuje pravi potrebi. […] Zedinjeni pod zastavo dobrodelnosti, onega cuta, kateri zastavlja vso zaslugo v to, da more pomagati ubogim brez razlocka stanu, verospoznanja ali narodno­sti—saj je revšcina vsem vkupna — obracamo se podpisani z vso iskrenostjo do jav­ne milodarnosti. Denar, žito, blago za obleko, sploh vse, s cemur se more v potrebi pomagati, bode se radovoljno sprejemalo in z najtoplejšo hvaležnostjo nabiralo pri »Andreju vitezu Pauletig-u v Gorici v gosposki ulici štv. 268 in naglo, pa po najbolj­šem spoznanji obracalo v odlocen namen.«76 
Posebej so k sodelovanju in zacasnemu prenehanju narodnostnih trenj poz-vale svoje sonarodnjake tudi narodne elite. 
Poziv je zalegel in v ustanovljeni odbor so se priceli stekati darovi v denarju in drugih oblikah. Do junija 1880 je na naslov odbora prispelo vec kot 11.000 gol­dinarjev.77 Ce se nekoliko podrobneje ozremo na darovalce in darove, lahko vidimo širok spekter razlicnih družbenih slojev, poklicev in institucij. Med poimenskimi posamezniki so prevladovali moški darovalci, ki so prispevali 35,3 % zbranega de­narja. Ženske, med katerimi je bila velika vecina plemkinj ali bogatih mešcank, so prispevale 6,3 %, družine pa 12,5 %. Vecino darov (45,7 %) so prispevali clani cesar­ske družine in politicne, verske ter gospodarske institucije dežele78 in drugih delov države (Priloga 2). Slovensko prebivalstvo je zbiranje organiziralo predvsem v okvi­ru citalnic, obcin in cerkvenih institucij.79 
Zbrani denar je odbor enakomerno porazdelil med okraje dežele, pri tem pa se je obrnil predvsem na obcine in duhovnije. Ob tem so prizadeta obmocja obiskali tudi clani odbora, da so lahko ocenili škodo in pravicno delitev sredstev.80 Že konec februarja 1880 so prvo pomoc prejele številne obcine na Kanalskem , Krasu  in v Vipavski dolini .81 Prejeti denar so vecinoma namenili za nakup koruze, ki so jo nato razdelili revežem.82 Ob tem je casopisje opozarjalo na zlorabe, saj naj bi nekateri posestniki in trgovci prodajali odboru neprimerno in neužitno žito.83 
Poleg zbiranja financnih sredstev je odbor s pomocjo goriške obcine 29. janu­arja 1880 v prostorih javnega gledališca pripravili dobrodelni koncert, na katerem 
75 
Soca , 23. 1. 1880, št. 4. 
76 
Soca, 14. 2. 1880, št. 7. 
77 
Soca, 7. 6. 1880, št. 23. 
78 
Na primer: Eco del Litorale, 19. 2. 1880, št. 15. 
79 
Soca, 2. 4. 1880, št. 14. 
80 
Soca, 20. 2. 1880, št. 8. 
81 
Soca, 27. 2. 1880, št. 9. 
82 
Soca, 6. 3. 1880, št. 10. 
83 
Soca , 6. 3. 1880, št. 10. 
so orkester ter moški in ženski pev-ski zbor izvedli vec opernih del. Od­ziv je bil množicen in zbrali so 762,80 goldinarjev.84 Poleg Gorice so dobro­delne koncerte in prireditve pripra­vili še v Krminu, Tržicu, Sežani  in Gradišcu .85 Družba goriških gospa je medtem decembra 1879 organizirala dobrodelni sejem,86 na katerem so s prodajo vec kot 1200 razlicnih izdel­kov (obleke, pribor, knjige, hrana), ki so jih clanice in clani darovali, zbrali vec kot 2200 goldinarjev.87 
Poleg denarnih sredstev so se v odboru in Družbi goriških gospa za podporo revežem stekali tudi drugi darovi, kot na primer obleke za rev-ne otroke in hrana.88 Med 22. de­cembrom 1879 in 30. aprilom 1880 je odbor razdelil 35.985 porcij zele­njavne juhe in 34.289 kosov kruha.89 Dnevno so povprecno razdelili okoli 280 porcij juhe in 265 kosov kruha. Dodatno je hrano delila tudi Družba goriških gospa za podporo revežem, ki naj bi dnevno razdelila okoli 400 porcij juhe in kosov kruha.90 
Težave, povezane z gospodar­sko krizo in revšcino, so s pomocjo politicne akcije in tiskanih medijev doživele širši odmev v državi. Razmere so janu­arja 1880 obravnavali na Dunaju, kjer so na Goriškem in Gradiškem  izvoljeni po­slanci predlagali vladi, naj zagotovi denarno pomoc za izvedbo javnih del pri gradnji cestnega omrežja v deželi, posojilo v vrednosti 55.000 goldinarjev za nakup semen in 20.000 goldinarjev za nakup hrane za najrevnejše.91 Vlada je predlog pomoci poslala v državni zbor, ki ga je z manjšimi spremembami tudi sprejel.92 Poleg tega so bili številni darovi poslani iz Trsta , s Kranjske, Štajerske, Ceške, Moravske, Šlezije 
84 
L’Isonzo, 30. 1. 1880, št. 25. 
85 
L’Isonzo, 31. 1. 1880, št. 26; L’Isonzo, 10. 2. 1880, št. 33; Soca, 19. 12. 1879, št. 50; L’Isonzo, 14. 2. 1880, št. 36. 
86 
Vec o pomenu dobrodelnih sejmov glej: Pr ochaska, Women, str. 47–72. 
87 
L’Isonzo, 13. 12. 1879, št. 274; L’Isonzo, 15. 12. 1879, št. 275. 
88 
L’Isonzo, 3. 1. 1880, št. 3. 
89 
Eco del Litorale, 6. 5. 1880, št. 37. 
90 
Soca, 19. 12. 1879, št. 50. 
91 
Soca, 23. 1. 1880, št. 4. 
92 
Soca, 30. 1. 1800, št. 5. 

in Ogrske.93 O razmerah je bil obvešcen tudi cesar, ki je že oktobra 1879 za Goriško in Gradiško daroval 1900 goldinarjev.94 Odzvalo se je tudi dunajsko plemstvo, ki je za deželo zbralo 7400 goldinarjev.95 Zbiranje sredstev za reveže je trajalo vec kot pol leta, do junija 1880. 
Slabe gospodarske razmere leta 1879 in kriza, ki je neposredno sledila, so pri­zadele številne prebivalce dežele Goriške in Gradiške, predvsem na podeželju. Ko je postalo jasno, da kmetje sami ne bodo sposobni rešiti nastalih težav, je sledila inter-vencija deželnih in državnih oblasti ter institucij. V deželnem okviru je bila to, tako organizacijsko kot tudi glede na število darovalcev, najvecja dobrodelna akcija do tedaj. Ceprav se je dobrodelnost smatrala v tem obdobju še za domeno višjih druž­benih slojev, so darove pošiljali ljudje vseh družbenih slojev iz vseh koncev dežele. Pri tem je imelo kljucno vlogo casopisje, ki je s svojo naklado in razširjenostjo po de­želi doseglo vse predele dežele ter predstavilo pomen dobrodelnosti tistim, ki so bili sposobni pomagati. V casu reševanja krize so zacasno potihnili tudi mednacionalni spori v deželi, ki sta jih med seboj bíla predvsem slovenska in italijanska narodna elita, kar je ugodno vplivalo na zbiranje sredstev za pomoc prizadetim. Z zbranimi darovi so dobrodelne institucije omejile posledice krize, niso pa je uspele odpraviti. Deželna oblast je organizirala vec javnih del, kot na primer gradnje cest, s cimer je uspela zaposliti vsaj nekatere brezposelne ter revne prebivalce dežele. Simptomatic­ne težave, s katerimi sta se soocala goriška družba in gospodarstvo, so bile preglo­boko zakoreninjene v temeljih dežele. Po zacasnemu izboljšanju so se v naslednjih letih nadaljevale podobne razmere, ki so bile znacilne za 70. leta 19. stoletja in šele prehod iz 19. v 20. stoletje je z napredkom pri kmetijski proizvodnji, razširitvijo gospodarskih društev in posojilnic, ki so omejile zadolževanje, ter z vzpostavitvijo boljše infrastrukture privedel do sprememb, s katerimi je goriško gospodarstvo pos­talo konkurencnejše in manj odvisno od vremenskih ujm ter kriz. 
Prilogi 
Priloga 1: Kolicina pridelkov na deželni ravni v obdobju med letoma 1872 in 1881. Z izjemo koko­nov, kjer so podatki v kilogramih, gre pri ostalih za kolicino v hektolitrih.96 

93 
Primer: Eco del Litorale, 4. 4. 1880, št. 28. 
94 
Soca, 24. 10. 1879, št. 42. 
95 
Soca, 21. 5. 1880, št. 21. 
96 
Povzeto po: Statistisches Jahrbuch – Für das Jahr 1872 (1873, 1874, 1875, 1876, 1877, 1878, 1879, 1880, 1881). 
Priloga 2: Delež denarnih darov, ki jih je zbiral dobrodelni odbor, glede na spol  oziroma  posame­zne skupine. 

Moški  Ženske  Družine  Javne in cerkvene institucije ter gospodarski subjekti  Neznano  
Znesek  3893,3  695  1380  5048,69  23,25  
Delež  35,3 %  6,3 %  12,5 %  45,7 %  0,2 %  

Viri in literatura Arhivski viri 
ASGO=Archivio di stato di Gorizia ASGO, I. R. Capitanato Distrettuale di Gorizia , b.16, f. 122, s. 6659 PANG=Pokrajinski arhiv v Novi Gorici PANG 37, Obcina Solkan , t. e. 1, a. e. 1, d. 340 
Casopisni viri 
Eco del Litorale 1880, 1884 L’Isonzo 1879, 1880 Soca 1873, 1876, 1879, 1880 Šola 1882 Zgodnja danica 1854 
Tiskani viri 
Almanacco e Guida Scematica della Citt ŕ e Provincia di Gorizia  per l’Anno 1880. Gorizia: Seitz, 1879. 
Statistisches Jahrbuch – Für das Jahr 1872 (1873, 1874, 1875, 1876, 1877, 1878, 1879, 1880, 1881). Wien : K. K.Statistischen Central–Commission, 1874 (1876, 1877, 1878, 1879, 1880, 1882, 1882, 1883, 1884). 
Literatura 
Anžic, Sonja: Skrb za uboge v deželi Kranjski : socialna politika na Kranjskem od srede 18. stole-
tja do leta 1918. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2002. Ara, Angelo: Italiani e sloveni  nel litorale austriaco (1880–1918). Rivista storica italiana, 11, 2001, št. 2, str. 397–412. 
Baudouin de Courtenay, Jan Niecislaw Ignacy: Nektere opazke ruskega profesorja. Gorica: 
Paternolli, 1873. Borak, Neven : Uvod v krize in gospodarske cikluse. Gospodarske krize in Slovenci  (ur. Ne-ven Borak, Žarko Lazarevic). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino: Zveza ekonomistov Slovenije, 1999, str. 9–26. 
Czörnig, Karl: Die gefürstete Grafschaft Görz und Gradisca. Görz: K. K. Ackerbaugesel­
lschaft , 1891. Czörnig, Karl: Görz Oesterreich’s Nizza: nebst einer Darstellung des Landes Görz und Gradis-ca. Wien : W. Braumüller, 1873–1874. 
Devetak, Robert: Društveno življenje na Kanalskem  v casu Avstro-Ogrske. Nova Gorica: Go-
riški muzej, 2016. Fabi, Lucio: La caritŕ dei ricchi: povertŕ e assistenza nella Trieste  laica e asburgica del XIX secolo. Milano: F. Angeli, 1984. 
Fain, Daniela Lorena: Societŕ di cultura a Gorizia  nel XIX secolo. Ott ocento Goriziano (1815–1915): Una cittŕ che si transforma (ur. Lucia Pillon). Gorizia: Editrice Goriziana, 1991, str. 23–63. 
Femminilitŕ goriziane (ur. Liliana Mlakar). Mariano del Friuli: Edizioni della Laguna, 2004. 
Fischer, Jasna: Modernizacija slovenskih dežel v Avstro-Ogrski  monarhiji. Prispevki za no-vejšo zgodovino, 42, 2002, št. 2, str. 33–42. Fuchs, Rachel G., Thompson, Victoria E.: Women in Nineteenth-Century Europe . New York: 
Palgrave, 2005. 
Gabršcek, Andrej: Goriški Slovenci : narodne, kulturne, politicne in gospodarske crtice, knj. I. Ljubljana: Merkur, 1932. Good, David F.: Economic Union and Uneven Development in the Habsburg Monarchy. 
Economic Development in the Habsburg Monarchy in the Nineteenth Century: Essays (ur. John 
Komlos). New York: Columbia University Press, 1983, str. 65–80. Grafenauer, Bogo: Poljedelski obdelovalni nacini. Gospodarska in družbena zgodovina Slo­vencev: [enciklopedicna obravnava po panogah]. Zgodovina agrarnih panog. Zv. 1, Agrarno go-spodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Grafenauer Bogo, Sergij Vilfan). Ljubljana: DZS, 1970, str. 225–250. 
Granda, Stane : Gospodarske krize na slovenskem prostoru v devetnajstem stoletju. Gospo­darske krize in Slovenci  (ur. Neven Borak, Žarko Lazarevic). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino: Zveza ekonomistov Slovenije, 1999, str. 27–45. 
Hoff mann, Alfred (ur.): Österreich-Ungarn  als agrarstaat: Wirtschaftliches Wachstumn undAgrarverhältnisse in Österreich im 19. Jahrhundert. Wien : Verlag für Geschichte und Politik, 1978. 
Kalc, Aleksej: Vidiki razvoja prebivalstva Goriške-Gradiške  v 19. stoletju in do prve sve­
tovne vojne. Acta Histriae, 21, 2013, št. 4, str. 683–706. Kavrecic, Petra: Turizem v Avstrijskem Primorju: zdravilišca, kopališca in kraške jame (1819– 1914). Koper : Založba Univerze na Primorskem , 2017. 
Lazarevic, Žarko: Kmecki dolgovi na Slovenskem: socialno-ekonomski vidiki zadolženosti slo­venskih kmetov 1848–1948. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce, 1994. 
Lazarevic, Žarko: Slovensko kmetijstvo od zemljiške odveze do druge svetovne vojne. Zbornik ob 100-letnici Kmetijskega inštituta Slovenije. Ljubljana: Kmetijski inštitut Sloveni­je, 1998, str. 13–30. 
Luchitt a, Alberto: Scritti sulla storia economica di Gorizia  e della sua Provincia (Secoli XVII– 
XX). Gorizia ; Trieste : Istituto Giuliano di storia, cultura e documentazione, 2001. Luchitta, Alberto: Lo sviluppo industriale della Pricipesca Contea nelle relazioni della Ca­mera di Commercio di Gorizia . Economia e societŕ nel Goriziano  tra ’800 e ’900: il ruolo della Camera di Commercio (1850–1915) (ur. Furio Bianco, Maria Masau Dan). Gorizia: Edizioni della Laguna, 1991, str. 67–122. 
Luchitt a, Alberto: La Camera di Commercio di Gorizia  1850–2000 : uomini e lavoro in 150 
anni di storia. Gorizia: Libreria Editrice Goriziana, 2001. Marušic, Branko: Pregled politicne zgodovine Slovencev na Goriškem 1848–1899. Nova Gori-ca: Goriški muzej, 2005. 
Marušic, Branko: Poskus orisa industrije na Goriškem pred in po prvi svetovni vojni. In-dustrijska dedišcina na Goriškem  – prispevki in pricevanja: [Meblo, MIP, Tekstina, SIA, Salo-nit, Lipa, Remiza – in še mnogo drugih]: katalog razstave (ur. Inga Miklavcic Brezigar). Nova Gorica: Goriški muzej, 2015, str. 7–12. 
Marušic, Branko. Prispevki k poznavanju gospodarskih razmer na Goriškem  v 19. in v zacetku 20. stoletja. Aleksandrinke (ur. Darja Skrt). Nova Gorica: Goriški muzej, 2014, str. 59–72. 
Montanari, Massimo: Lakota in izobilje: zgodovina prehranjevanja v Evropi . Ljubljana: Za­
ložba /*cf., 1998. Novak, Vilko: Živinoreja. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: [enciklopedicnaobravnava po panogah]. Zgodovina agrarnih panog. Zv. 1, Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Bla­znik, Grafenauer Bogo, Sergij Vilfan). Ljubljana: DZS, 1970, str. 343–394. 
Poverty, Charity and Social Welfare in Central Europe  in the 19th and 20th Centuries (ur. 
Olga Fejtová et al.). Cambridge : Cambridge Scholars Publishing, 2017. Prochaska, Frank K.: Women and Philanthropy in Nineteenth-Century England. Oxford: Clarendon Press, 1980. 
Ritter-Zahony, Eugen Freiherr von : Chronik und Stammbaum der im Jahre 1829 in Öster­reich  mit dem Prädikat »von Zahony« geadelten Familie Ritter aus Frankfurt  a. M.. Brünn: Rohrer, 1915. 
Rösener, Werner : Kmetje v evropski zgodovini. Ljubljana: Založba /*cf., 2007. 
Rozman, Franc : Zbiranje prispevkov za bosansko-hercegovske begunce na Goriškem. Go-riški letnik: zbornik Goriškega muzeja, 6, 1979, str. 63–66. Rutar, Simon : Poknežena grofija Goriška in Gradišcanska. Nova Gorica: Jutro, 1997. Schmitz, Georg : Organe und Arbeitsweise, Strukturen und Leistungen der Landesver­
tretungen. Die Habsburgermonarchie  1848–1918: Band VII/2 (ur. Helmut Rumpler, Peter 
Urbanitsch): Wien : Österreichische Akademie der Wissenschaften, 2000, str. 1357–1544. Serucnik, Miha: Trtna uš, ta strašno drobna pošast. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. 
Steinbach, Susie : Women in England : 1760–1914: a social history. London : Weidenfeld & 
Nicolson, cop. 2004. Šatej, Barbara: Žensko delovanje na Goriškem  od sredine 19. stoletja do druge svetovne vojne: magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2012. 
Tavano, Luigi: Assistenza e sanitŕ a Gorizia : le suore di caritŕ: (1846–1984). Gorizia: Provin­cia religiosa di Gorizia  delle suore di caritŕ di S. Vincenzo de’Paoli, 1984. 
Valencic, Vlado: Organizacije za napredek agrarne proizvodnje, specialno šolstvo in stro­kovna literatura. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: [enciklopedicna obravnava popanogah]. Zgodovina agrarnih panog. Zv. 1, Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Grafena­uer Bogo, Sergij Vilfan). Ljubljana: DZS, 1970, str. 523–556. 
Valencic, Vlado: Sadjarstvo. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: [enciklopedicnaobravnava po panogah]. Zgodovina agrarnih panog. Zv. 1, Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Bla­znik, Grafenauer Bogo, Sergij Vilfan). Ljubljana: DZS, 1970, str. 317–341. 
Valencic, Vlado: Organizacije za napredek agrarne proizvodnje, specialno šolstvo in stro­kovna literatura. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: [enciklopedicna obravnavapo panogah]. Zgodovina agrarnih panog. Zv. 1, Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan). Ljubljana: DZS, 1970, str. 523–556. 
Valencic, Vlado: Vinogradništvo. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: enciklope­dicna obravnava po panogah. Zgodovina agrarnih panog. Zv. 1, Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan). Ljubljana: DZS, 1970, str. 279–308. 
Vodopivec, Peter: O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem  v 19. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. Vodopivec, Peter: Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca
18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2006. Žontar, Josip: Gojitev sviloprejk. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: [enciklope­
dicna obravnava po panogah]. Zgodovina agrarnih panog. Zv. 1, Agrarno gospodarstvo (ur. Pa-vle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan). Ljubljana: DZS, 1970, str. 409–415. 
Povzetek: Na Goriškem in Gradiškem je bila v 19. stoletju primarna gospodar-ska dejavnost kmetijstvo, ki pa se je pogosto soocalo s kriznimi obdobji. Razlogov za slednje je bilo vec, za pomembnejše pa bi lahko šteli neprilagojenost goriškega kmetijstva na globalne trende v gospodarstvu, zadolženost kmetij, slabo izobrazbo kmetov in njihovo upiranje pri uvajanju novih tehnologij, neprimerno infrastruk­turo ter pogoste ujme. Prebivalstvo dežele samo velikokrat ni zmoglo reševati pos­ledic slabih letin, oblasti pa niso imele primernih vzvodov in financne moci, da bi lahko aktivneje pomagale v primerih kriz. Med slednjimi je izstopala izjemno slaba letina v letu 1879, ki je bila posledica zgoraj navedenih razlogov, ki so tekom 70. let 
19. stoletja postopoma slabšali položaj kmetov in ob koncu desetletja pripeljali do socialne krize, ki je prizadela vecji del dežele. Prebivalstvo ni zmoglo samo preb­roditi težkih razmer, zaradi cesar je na prehodu iz leta 1879 v 1880 sledila inter-vencija deželnih in državnih oblasti ter dobrodelnih društev. Deželne oblasti so oblikovale nadnacionalni koordinacijski odbor in ob pomoci lokalnih dobrodelnih društev organizirale zbiranje denarnih ter materialnih sredstev, delitev hrane ter vec dobrodelnih prireditev, ki so jih podprle predvsem goriške plemiške družine, podjetja in cerkvene institucije. Državne oblasti so poslale financno pomoc, odzvali pa so se tudi številni posamezniki iz drugih dežel in cesarska družina. Dobrodelna akcija je trajala vec kot pol leta, z njo je odbor zbral vec 10.000 goldinarjev in uspel vsaj deloma ublažiti krizne razmere na goriškem podeželju. 
Summary: In the 19th Century, agriculture was the primary economic act ivity in the County of Görz and Gradisca, oft en aff ected by crisis periods. Th ere were several reasons for the latter; the important ones are considered to be the malad­justment of the agriculture to global economic trends, indebtedness of farms, poor education of farmers and their resistance to the introduction of new technologies as well as unsuitable infrastructure and frequent natural disasters. Th e population of the county has often been unable to solve the consequences of bad harvests, in addition, the authorities did not have the necessary leverage and fi nancial strength to actively help them in crisis situations. As a result, there was an extremely poor harvest in 1879 that had in the course of the 1870s gradually deteriorated the situa­tion of farmers and led to the social crisis at the end of the decade, affecting most of the county. Th e affected population was not able to overcome the diffi  cult situation without the intervention of the provincial and state authorities and charitable soci­eties at the turn of 1879 to 1880. The provincial authorities formed a transnational coordination committee and, with the help of local charitable societies, organized a collection of monetary and material assets, food distribution and several charity events, supported by Gorizia’s aristocratic families, companies and church institu­tions. State authorities sent financial aid and many individuals from other counties and the emperor’s family also responded. The charity campaign lasted for over half a year with the committee collecting more than 10,000 guilders and managed to at least partially ease the crisis situation in the Gorizia countryside. 
O nekaterih potovanjih cesarja Franca Jožefa I. v Gorico in na Primorsko, kot sta jih videla osrednja kranjska casopisa Novice in Slovenec 
EVA HOLZ 
Izvlecek: Potovanja cesarja Franca Jožefa  I. cez Goriško  (ali pa le v Gorico) in Pri­morje  so bila službena. Goriška je bila ozemlje, cez katero je cesar potoval naprej v Italijo  ali pa se je cez njega vracal proti Dunaju. Ta potovanja je spremljalo tedanje casopisje, ki se je trudilo predstaviti vdanost in navdušenje slovenskega dela prebi­valstva Goriške  za habsburško vladarsko hišo in tako pridobiti za Slovence kakšno ugodnost v narodnostnih prerivanjih z italijanskim delom prebivalstva. 
Kljucne besede: cesar, potovanja, sprejemi, slovenske zastave, Gorica, Goriška 
Reflections on a few Journeys by Emperor Franz Joseph  I  to Gorizia  and the Litt oral from the Perspective of the two Central Carniolan Newspapers Novice and Slovenec 
Abstract: Emperor Franz Joseph I travelled through the Gorizian region (or solely to the town of Gorizia) and the Littoral on official business. Gorizia  was the ter­ritory through which the emperor passed on route to Italy  or on his homebound journey to Vienna. These journeys received the coverage in the then newspapers, which endeavoured to describe the loyalty and enthusiasm among the Slovenian part of Gorizia’s population for the ruling House of Habsburg, and thus win some kind of advantage for the Slovenes  in their national power struggle with the Italian part of the population. 
Key words: emperor, journeys, receptions, Slovenian flags, Gorizia, Gorizian region 
O
biski, pravzaprav potovanja cesarja Franca Jožefa  I. cez Goriško  in Pri­morje  so bili vecinoma službene narave. Cesar je vladal dovolj dolgo, da je pri svojih potovanjih sam preizkusil napredovanje tehnike in razvoj pro-meta. Tako so bila njegova službena potovanja v zacetku še kombinacija potovanj s kocijami, z vlakom in z ladjami, cez desetletja pa je cez Goriško  in Primorje po­toval vecinoma z vlakom. Njegovo prvo potovanje na Primorsko  leta 1850 je bilo namenjeno slovesnemu polaganju temeljnega kamna za železniško postajo v Trstu ; njegovo zadnje potovanje v Gorico leta 1900 je bilo tudi organizirano po železnici. 
Cesarjeva potovanja so v odnosu do prebivalstva, kar so takratni casopisi (tudi Novice ter Slovenec), zvesto spremljali in previdno komentirali, imela vedno isti scenarij. Kakšne reakcije, sanje in želje pa so ta potovanja zbujala med prebi­valstvom, še posebno na obmejnih in narodnostno mešanih podrocjih, pa je bilo povsem drugo vprašanje.1 
V svojem clanku sem se posvetila predvsem Gorici  in Goriški  ob cesarjevih obiskih, kot sta jih v svojih komentarjih videla casopisa Novice in Slovenec . Seveda je bilo treba omeniti tudi Trst in Pulj, vendar pa je to zgodba, ki je vredna posebne obravnave. 
Leto 1850 
V letu 1850 je cesar potoval z Dunaja  v Trst, kjer naj bi položil temeljni ka-men za železniško postajo. Od Dunaja  do Ljubljane  je potoval z vlakom; potovanje se je zacelo v sredo 8. maja, med potjo se je ustavil v Gradcu in v Ljubljani , kamor je prispel v petek in ostal do sobote. V nedeljo 12. maja je po jutranji maši zjutraj ob šestih odpotoval s kocijo po poštni cesti proti Trstu , kamor je prispel ob trinajst petnajst popoldne.2 
V Trstu  so se slovesnosti vrstile že ves teden pred cesarjevim prihodom, vi-šek pa dosegle z njegovim prihodom. Mesto je bilo ob njegovem prihodu slovesno razsvetljeno in pozdravljali so ga navdušeni vzkliki. Ob grmenju topov je cesar 14. maja položil temeljni kamen za železniško postajo. Ob tem so bili prisotni tržaški škof dr. Jernej Legat, ki je kamen blagoslovil, štirje ministri, deželni glavar, predse­dnik mestne srenje in seveda ogromna množica gledalcev. Cesar je v mestu obiskal tudi javne ustanove in se s kocijo odpeljal na obisk v Pulj  in Lipico. 
Ob cesarjevem prihodu v Trst  je Jovan Vesel Koseski  zložil pesem, v kate­ri opeva povezavo med Germani , Slovani  in Romani kot Viribus Unitis. Pesem je najprej objavil Jadranski Slovan, 22. 5. 1850 pa tudi Novice.3 
V soboto (18. maja) se je cesar odpravil iz Trsta  proti Gorici , kamor je že v ce-trtek (16. maja) dopotoval maršal Radecky, da bi se tu še enkrat srecal s cesarjem.4 Cesar je po Soški dolini in cez Predel  odpotoval na Koroško.5 Na tem potovanju 
1 
Vec o tej problematiki glej v delu Marušic, Pregled politicne zgodovine Slovencev  na Goriškem. 
2 
Novice, 15. 5. 1850; Studen, Vpliv, str. 51–64. 
3 
Novice, 22. 5. 1850; Dolgan, Slovenska muza, str. 52; Marušic, Prispevek, str. 347–360. 
4 
Novice, 22. 5. 1850. 
5 
Klemencic, Veliki cesar, str. 38–39. 
je bil cesar na Goriškem  in Koroškem  ter v Gorici  in v Celovcu  sprejet z velikimi castmi. Na Dunaj  se je vrnil 23. maja 1850.6 
Leto 1856 
V jeseni 1856 je cesarski par potoval cez Kranjsko, Trst  v Benetke  in naprej v Milan ,7  ki je bil koncni cilj tega potovanja. To je bilo daljše potovanje, od 17. novembra 1856 do 12. marca 1857. Logisticno je bilo skrbno pripravljeno, del teh priprav je razkril dr. Etbin Heinrich Costa  v svoji knjigi o obisku cesarskega para na Kranjskem , kar pa je bil le delcek v tem velikem potovanju. Na Dunaju  so pripra­vili natancen nacrt posameznih stopenj potovanja, dolocen je bil nacin potovanja vsega potrebnega spremstva od osebja in opreme do oblek, posodja in dvornih kocij z vlakom do Ljubljane  oziroma Postojne  in potem naprej proti Italiji  (spet kombi­nacije vlak, cesarske kocije na cesarski cesti in ladje). Nacrt potovanja vladarskega para je dolocal, da bo par z Dunaja proti Ljubljani  odpotoval s posebnim vlakom 17. novembra ob sedmih zjutraj, v Ljubljani  bosta vladarja ostala dva cela dneva (18. in 
19. novembra), 20. novembra pa bosta odpotovala z vlakom do Postojne, nato pa nadaljevala potovanje po poštni cesti do Trsta , kjer bosta ostala pet dni.8 Vladarja sta se držala predpisanega itinerarja in v cetrtek ob sedmih zjutraj zapustila Ljublja-no  ter se odpeljala do Postojne, kamor je vlak prispel ob devetih. Pot sta nadaljevala s kocijami po poštni cesti. V Sežani se jima je poklonilo odposlanstvo iz Gorice , na Opcinah pa ju je sprejelo tržaško odposlanstvo ter ju spremilo do Trsta, kjer je vse pozdravilo grmenje topov in slovesno zvonjenje.9 Ob prihodu v Trst je vse sprejela tudi mocna burja, ki je kar precej skazila predvidene prireditve. Podrla je enega od najlepših slavolokov, otežila je razsvetljavo mesta in onemogocila obisk vodovoda pri Svetem Križu.10 V nedeljo (23. novembra) se je vreme toliko umirilo, da je mesto le lahko pripravilo slovesno razsvetljavo; v ponedeljek, 24. novembra sta se vladarja z bojno ladjo Elisabeth odpeljala v Milje, kjer sta prisostvovala slovesni splavitvi re-gate Adria. Cesar je nato sprejel odposlanstvo iz Istre . Poklonit se mu je prišel tudi goriški nadškof dr. Jernej Gollmayr. 
V torek, 25. novembra sta vladarja z bojno ladjo Elisabeth odpotovala v Be-netke, kamor sta prispela ob treh in trideset minut popoldne. Benecani so jima pripravili lep sprejem in vec slovesnosti tako na trgu Sv. Marka  kot tudi v gledališcu in na morju. Cesar se je teh slovesnosti udeleževal v civilni obleki, kar je zbudilo odobravanje, to so vzbudile tudi pomilostitve upornikov iz leta 1848/49 in odpus­titve dolga, ki je nastal ob menjavi denarja. Vladarja sta ostala v Benetkah  nekaj dni.11 V torek (9. decembra) sta iz Benetk  z velikim spremstvom odplula v Pulj,  kjer so jima pripravili lep sprejem, cesar si je ogledal arsenal, kasarno, trdnjavo, cesarica se je peš sprehodila po starem delu mesta. Vladarja sta si ogledala tudi okolico, zve-cer sta prisostvovala gledališki predstavi v areni in se opolnoci vrnila v Benetke.12 
6 
Novice, 29. 5. 1850. 
7 
Novice, 1. 10. 1856. 
8 
Costa, Denkbuch, str. V. 
9 
Novice, 22. 11. 1856. 
10 
Novice, 26. 11. 1856. 
11 
Novice, 29. 11. 1856; Novice, 3. 12. 1856; Novice, 24. 12. 1856. 
12 
Novice, 17. 12. 1856; Istarska, str. 610. 
Novice so prinašale podatke o potovanju vladarskega para proti Milanu, ti podatki so se precej spreminjali.13 
Vladarja sta v Milan  pripotovala 15. januarja 1857,14 kjer sta doživela lep sprejem.15 Da pa vse le ni bilo tako zelo krasno, kot so svoje bralce prepricevale No­vice, dokazuje notica prav v teh Novicah, ki navaja Torinski casnik Armonia, ki se je cudil, da se Milancani tako lepo obnašajo. Casopis Triester Zeitung pa je prav tako po porocanju Novic spregovoril o tem, da »je policijsko vodstvo nekatere nezado­voljneže poslalo za ta cas na deželo na njihove gradove. Vse to je bilo sprejeto zato, da se v okom pride malemu kljubovanju teh ljudi«.16 V Milanu  so bili v tem casu ministri grof Buol, baron Bach , baron Bruk  in minister za uk in bogocastje.17 Cesar je nameraval ostati v Milanu do konca februarja, da bi bil prisoten ob razglasitvi upravnih reform.18 
Tudi ob vracanju cesarskega para iz Milana so Novice prinašale razlicne po­datke o tem, kdaj bosta vladarja odpotovala in kje bosta potovala.19 Po zadnjem po­rocanju Novic 7. marca naj bi vladarja zapustila Milan  2. marca, potovala v Cremo-no, kjer naj bi ostala en dan (3. marca), od tu šla v Mantovo, kjer naj bi ostala do 6. marca, nato potovala v Verono, 7. marca v Treviž  in 8. marca bi se ustavila v Vidmu. Od tu bi potovala v Gorico, ki naj bi jo zapustila 10. marca in cez Monfalcone  (Tr­žic), Sv. Križ, Sežano  prispela v Prestranek, kjer bi prenocila, 11. marca pa obiskala Postojno  in Postojnsko jamo, nato pa z vlakom nadaljevala pot proti Dunaju, kamor naj bi prispela 12. marca 1857.20 
Obisk Gorice  leta 1857,  kot so ga predstavile Novice 
Ob odhodu s Kranjske  sta vladarja v Sežani  goriškemu odposlanstvu obljubi-la obisk mesta Gorice  ob vracanju iz Italije. Že tedaj so se v Gorici  zacele priprave, ki so se nanašale predvsem na popravilo in olepševanje hiš na Travniku in ob uli­cah, po katerih je bilo predvideno, da se bosta vozila vladarja. Trg Travnik  pa je bil dolocen za središce dogajanja. V februarju je bil urejen že lep del hišnih fasad. Ko je bilo dokoncno potrjeno, da  bosta vladarja 8. marca prišla v Gorico, so dela pos­pešili. Pripraviti je bilo treba vso slavnostno okrasitev in tako so zadnji teden pred obiskom obrtniki in strokovnjaki delali podnevi in ponoci, saj je bilo vreme zelo ugodno. Vsa popravila in okrasje je stalo med 14. in 15.000 gld. V nedeljo, 8. marca, so hišni gospodarji navsezgodaj še zakljucevali posamezne podrobnosti pri okraše­vanju svojih hiš, obenem pa so se tudi bali deževja, ki se je napovedovalo. Vladarja sta iz Vidma odpotovala ob enih in tri cetrt, ob treh in trideset minut pa je topovski strel in zvonjenje naznanilo, da se cesarska šesterovprega in spremstvo približujejo mestu. Prihod vladarjev je pozdravila navdušena množica; predstavniki iz vecine okrajev goriške kresije so prišli obleceni v narodne noše in z zastavami, na katerih 
13 
Novice, 21. 12. 1856; Novice, 10. 1. 1857; Novice, 10. 1. 1857. 
14 
Novice, 17. 1. 1857. 
15 
Novice, 21. 1. 1857. 
16 
Novice, 28. 1. 1857. 
17 
Novice, 10. 1. 1857; Novice, 21. 1. 1857; Novice, 12. 2. 1857. 
18 
Novice, 14. 2. 1857. 
19 
Novice, 21. 2. 1857; Novice, 7. 3. 1857. 
20 
Novice, 7. 3. 1857. 
so bila imena njihovih okrajev, poleg njih je bilo prisotno vojaštvo, šolska mladina in ostali mešcani. Vreme pa je bilo vse slabše.21 Vladarjema so v mestu pripravili tako slovesen sprejem, da ga je porocevalec primerjal s sprejemom ob obisku cesarja Fer­dinanda  16. septembra 1844.22 Po vladarjevem prihodu je sledil poklon uradnikov in gospode. Kljub vse hujšemu dežju se je slovesnost prvega dne koncala z baklado in ognjemetom na Travniku. Cesar je imel v Gorici  svoje prostore v okrajnem gla­varstvu. Naslednjega dne (9. marca) se vreme ni bistveno izboljšalo, cesar pa je kljub temu pregledal vojsko, obiskal nekatere urade in ustanove. Cesarica je po maši v nadškofovi kapeli obiskala uršulinke in usmiljenke. 
Ob dveh popoldne je cesar sprejel v avdienco odposlanstvo iz Trsta  in posa­meznike, ob šestih je bilo slavnostno kosilo, zvecer pa razsvetljava mesta, kolikor se je je zaradi dežja dalo pripraviti. Na Travniku  je bil med mnogimi transparenti viden tudi napis v slovenšcini »Za Vaji Cesar, Cesarica! Plami ljubezni vsa Gorica«. Ob osmih zvecer je bila v gledališcu baletna predstava, ki sta ji vladarja prisostvo­vala do konca. Plesalci so prišli iz Trsta. 
V torek, 10. marca, sta vladarja ob sedmih zjutraj zapustila Gorico  in odpo­tovala proti Postojni. Cesar se je za lep sprejem zahvalil. Dovolil je tudi 10.000 gld iz državne blagajne za dograditev ceste cez Koren , za mesto in mestne reveže pa je dovolil 4000 gld. Goriški tiskar Zajc je prisotnost vladarjev izkoristil za razdeljeva­nje njunih portretov in petih sonetov med navdušeno obcinstvo.23 
V letu 1857 je cesar še enkrat potoval na Primorsko, tokrat v Trst. Poleti tega leta so se pripravljali na zakljucek gradnje železniške povezave Dunaj–Trst; v so-boto, 20. junija 1857,  je v Trst pripeljala prva lokomotiva z imenom Piran  z dvema vagonoma. Vodil jo je ministrski svetnik Karl Ghega 24 in sekcijski svetnik Fillungen. Iz Ljubljane je vlak odpeljal ob šestih zjutraj in prispel v Trst ob dvanajstih in tride-set minut. Za julij so predvidevali zacetek rednih voženj.25 V Trstu  so se pripravljali na slovesno odprtje te proge.26 V nedeljo (26. julija) zvecer proti osmi je v Ljubljano pripeljal vlak s cesarjem in njegovim spremstvom. V Ljubljano  je prišlo tudi precej gospode z Dunaja, Gradca, Celovca  in Zagreba. V ponedeljek (27. julija) so se vsi odpeljali naprej na slovesni vožnji proti Trstu , kamor so prišli ob desetih in petnajst minut dopoldne. Tu je bil slovesen sprejem s pokanjem topov, zvonjenjem, igranjem godbe in živio ter evviva klici. V spremstvu tržaškega škofa dr. Jerneja Legata  in višje duhovšcine je cesar položil zadnji kamen k zidanemu mostu železnice, škof je blagoslovil vlak in železnico in s petjem »Te Deum« je bila slovesnost koncana. Železniška proga Dunaj–Trst je bila odprta za promet. Trst je ob tem pridobil še dobro pitno vodo, ki so jo  iz nabrežinski studencev speljali v mesto zaradi potreb železnice in tudi mešcanov. Cesar je Trst zapustil še isti dan zvecer in odpotoval v Prestranek, kjer je prenocil, naslednji dan pa odpotoval proti Dunaju.27 Slovesnost 
21 
Novice, 18. 3. 1857. 
22 
Novice, 7. 4. 1857. 
23 
Novice, 21. 3. 1857. 
24 
Karl Ghega , (Benetke  12. 1. 1802 – Dunaj  14. 3. 1860).  Gradbeni strokovnjak, od 1836 nacrtovalec in višji 
vodja gradnje železniškega omrežja v habsburški monarhiji. ES, 3,  str. 211. 25 
Novice, 24. 6. 1857; Cvirn, Studen, »Ko vihar«, str. 26–29. 
26 
Novice, 1. 7. 1857;  Novice, 4. 7. 1857. 
27 
Novice, 29. 7. 1857. 
ob odprtju proge Dunaj–Trst se je zakljucila v Postojni in Postojnski jami v sredo, 
29.julija. Tja so se iz Trsta pripeljali gospodje ministri in drugi tuji in domaci go­stje.28 
1862 
V torek, 1. aprila 1862,  je ob pol dveh popoldne pripotoval cesar z vlakom iz Italije  v Gorico, saj je bila  proga iz Italije  do Gorice in naprej do križišca v Nabre­žini  zgrajena 1860.29 Kljub temu da za pripravo slovesnega sprejema ni bilo veliko casa, so se v Gorici  potrudili in že na kolodvoru pripravili slovesen sprejem, zvonili so zvonovi in mesto je bilo lepo okrašeno. Ob porocanju pa so se Novice že povsem ocitno posvetile tudi novemu problemu, ki se nato ponavlja do konca cesarskih obi-skov tako na Goriškem kot tudi na Kranjskem in Štajerskem, namrec preštevanju pozdravnih vzklikov »živio«, »evviva« in »hoch« ter številcnemu odnosu med nji-mi v posameznem mestu,  kraju ali ob železniški progi. V porocilu iz leta 1862 se že zelo lepo cutijo spremembe in napetosti, ki jih je s seboj prineslo združevanje Italije in vse bolj napeti odnosi v severni Italiji. Po mnenju porocevalca o potovanju vladar­ja skozi Goriško  je tokrat še zmagala stara lojalnost do habsburške vladarske hiše ter trdno zasidrana vdanost kroni in dvoru. Cesar je ob svojem tokratnem prihodu obiskal gledališce, kjer je ostal do konca drugega dejanja. Ko se je peljal v gledališce, ga je na Travniku sprejela ogromna množica, ki je želela cesarja videti v živo, in ga pozdravila s klici slava in živio, ki naj bi povsem preglasili italijanske vzklike. Po porocevalcevem mnenju naj bi bil to dokaz slovenske zvestobe kroni. V gledališcu je doživel tudi prisrcen sprejem s ploskanjem in vzklikanjem. Naslednji dan si je ogledal vojsko na malih Rojah , spet ga je sprejela množica ljudi, menda jih je bilo celo vec kot vojakov, teh pa je bilo 3600. V sredo, 2. aprila, ob desetih dopoldne se je cesar, ki ga je spremljala navdušena množica, odpeljal proti Ljubljani.30 
1869 
Na potovanju na Hrvaško  se je cesar ustavil v Zagrebu , nato je 14. marca po­toval na Reko, 16. marca v Pulj  in predvideno 19. marca v Trst, kjer naj bi ostal en dan, 20. marca pa potoval naprej proti Ljubljani.31 Cesar je prišel v Trst 19. marca ob osmih zjutraj z ladjo Greif. Na pomolu St. Carlo  ga je cakala množica in mestni svetniki. Še predno je cesarjeva ladja priplula do pomola, ji je nasproti plulo pet okrašenih ladij okolicanov, cesarja pa so pozdravljali z »živio« klici. Zvecer je bilo mesto razsvetljeno in prav tako tudi ladje v luki. Mestni magistrat ni okolicanom posredoval namiga o prižiganju kresov na okoliških hribih, pac pa so za to poskrbele citalnice. Cesar je obiskal Lloydov  arsenal in Milje, Škedenjci  so z vrha hriba stre­ljali z možnarji in cesarja pozdravljali z »živio« klici. 20. marca se je cesar odpeljal v Miramar ; tu ga je po obicaju pozdravil špalir 30 deklic, oblecenih v narodno nošo, ki so mu podarile venec s slovenskim trakom in napisom Elizabeta. V Sesljanu  so cesarju na cast vžgali mino z 200 centi smodnika. Na poti proti Kranjski ga je že 
28 
Novice, 1. 8. 1857. 
29 
Bogic, Pregled  razvoja, str. 11. 
30 
Novice, 9. 4. 1862. 
31 
Novice, 10. 3. 1869; Novice, 17. 3. 1869. 
na postaji v Nabrežini  cakala kompanija našega narodnega bataljona z godbo, prib­ližno 300 mož z majorjem, stotnikom in castniki. Ob cesarjevem prihodu je godba zaigrala himno, cesar pa naj bi vojake pozdravil z »živio Slovenci«. Ob kratkem po­stanku na postaji so poslanci iz okolice izrocili cesarju prošnjo, naj se rešijo njihove prošnje iz prejšnjega leta ter da naj se v Trstu  uvede nov statut, po katerem bi imela okolica 14 poslancev in ne le 6 kot do tedaj. Tedanji deželni poslanec na Proseku gospod Ivan Nabergoj, ki je bil dosleden borec za slovenske pravice na tržaškem in ga je cesar tudi osebno poznal in cenil, je cesarja nagovoril po slovensko.32 
1875 
Spomladi tega leta se je cesar odpravil na veliko potovanje v Dalmacijo. Z vlakom je potoval z Dunaja  cez Maribor, Celje, Ljubljano, Postojno, Trst in Gorico, od tu spet z vlakom v Benetke  in iz Benetk  s parnikom v Pulj  ter nato dalje proti Zadru. V Gorici  so 13. marca izvedeli, da bo cesar prišel v mesto 4. aprila.33 Tako v Trstu  kot tudi v Gorici  so se temeljito pripravljali na obisk. V Gorici  so ustanovili poseben odsek deželnih in mestnih odbornikov, ki je bil zadolžen za urejanje vsega potrebnega. Tako so med drugim vsem obcinam Goriške  sporocili, naj se iz vsake obcine doloci nekaj mož, ki se bodo udeležili sprejema cesarja na kolodvoru v Go-rici .34 Cesar je v  mesto  pripotoval iz Trsta  4. aprila ob devetih in petinštirideset minut. Ulice, po katerih se je peljal, so bile bogato okrašene, na Travniku je bil vodo-met, grad in vse mesto sta bila zvecer razsvetljena in v mesto so prišli obiskovalci od blizu in dalec. Že pred cesarjevim prihodom v Gorico je Simon Gregorcic 2. aprila 1875 v Glasu 4 objavil pesem Njegovemu apostolskemu velicanstvu presvetlemu cesarju Francišku Jožefu I.  ob slovesni priliki Njegovega prihoda v Gorico  4. aprila vedno zvesta Slovenija. Pesem je bila izrazito slavilna in je poudarjala slovensko zvestobo kroni.35 
Ob cesarjevem prihodu je bil najprej slovesen sprejem na lepo okrašeni žele­zniški postaji, cesarja so pozdravili »živio« in »evviva« klici.36 Pred postajo so stale kocije goriškega plemstva in bogatašev,37 na postaji pa so vladarja sprejeli deželni glavar grof Franc Karel Coronini-Cronberg,38 okrajni glavar baron Franc Rech­bach ,39 župan, predsednik trgovske zbornice in precejšnje število goriških dam. Grofica Evgenija Attems  je cesarju izrocila šopek rož. Pred kolodvorom pa so na cesarja cakale množice, marsikdo je bil oblecen v narodno nošo.40 S postaje se je cesar v kociji barona Ritt erja,41 ki jo je vodil Ritterjev sin, popeljal v mesto po »gle­
32 
Novice, 31. 3. 1869; Gabršcek, Goriški  Slovenci . I., str. 117; PSBL, 2, str. 485–485. 
33 
Novice, 17. 3. 1875; Slovenec , 16. 3. 1875. 
34 
Slovenec , 1. 4. 1875 
35 
Dolgan, Slovenska muza, str. 66–67. Glas 4 je bil tednik, ki je izhajal od 18. 1. 1872 do 31. 12. 1875. Bil je 
casopis goriške katoliške duhovšcine. V: Razstava, str. 18; Gabršcek, Goriški  Slovenci  I. str. 183–184. 36 
Novice, 7. 4. 1875. 
37 
Slovenec , 10. 4. 1875. 
38 
Goriški  deželni glavar je bil dvakrat:  1870–1877 in 1884–1899. PSBL, 1. str. 199. 
39 
Goriški  okrajni glavar je bil v letih 1874–1889. Holz, Politicno, str. 167. 
40 
Slovenec , 8. 4. 1875; Slovenec, 10. 4. 1875. 
41 
Družina Ritter Zahony je bila v Gorici  od leta 1819, v predmestjih Stražce in Podgora so ustanovili indu­strijsko cono. Ukvarjali so se z mlinarstvom, predilništvom, papirništvom. Bili so med ustanovitelji Goriške gospodarske zbornice. Ustanovili so napredno delavsko kolonijo v Stražcah . Tu so odprli tudi slovensko­
dališcni, magistratni, veliko-cerkveni ulici, cez stari trg do Rastela  in na Travnik, kjer je imel svoje stanovanje v okrajno-glavarskem poslopju«.42 Po zemljevidu Gori­ce iz leta 1873 za  Czoernigovo knjigo43 naj bi se cesar peljal takole: od kolodvora po Corso Francesco Giuseppe  do gledališca, potem po Contrada del Teatro, Contrada dell Immacolata , Pošta, Contrada del Municipio, Stolnica, Contrada del Duomo, Contrada Rastello, c.kr. okrajno glavarstvo, Travnik. Na obisk k Ritterju pa se je cesar odpravil po Contrada dei Signori  (Gosposka cesta).44 S postaje se je vladar odpeljal po korzu Franca Jožefa , ki je bil tedaj dovolj širok tudi za pešce, do gleda­lišca. Korzo je bil na obeh straneh okrašen s cesarskimi orli, mestnimi, deželnimi in cesarskimi zastavami. Ob cesti so stala odposlanstva obeh narodnih skupnosti, na levi strani so stali predstavniki Italijanov, na desni pa predstavniki slovenskih obcin, odposlanstva obcin, društev s svojimi zastavami, šolska mladina in ostali, ki so pripotovali v Gorico. Prišli so tudi predstavniki iz 16 ur oddaljenega Bovca  in iz 14 ur oddaljenega Cerknega.45 Najvec slovenskih predstavnikov je bilo iz Soške do-line; med temi obcinskimi zastopniki je dopisnika neprijetno zbodel napis Flitsch za Bovec. Kraške obcine so se cesarju predstavile že na nabrežinski postaji.46 
Ko je cesar prispel v svoje stanovanje, ki ga je imel v poslopju c.kr. okrajnega glavarstva na Travniku, so se zaceli sprejemi. Sprejel je nadškofa in stolni kapitelj, castnike, predstavnike uradov, mestne starešine, predstavnike trgovske zbornice in okoliške odposlance. V privatni avdienci je sprejel tudi okoli 60 oseb.47 
Cesar je imel v mestu kar nekaj obveznosti, najprej seveda sprejem na železni­ški postaji, ob desetih že omenjene avdience. Med prvo in cetrto uro popoldne si je ogledal vojaško bolnico, gluhonemnico, ki ji je tudi namenil 400 gld podpore, nato je sledil ogled Ritterjevih  obratov v Podgori  in Stražcah; ob štirih popoldne je bila vojaška parada v Rojcah, kjer si je ogledal bataljon dalmatinskega peš polka in bate-rijo barona Webra .48 Ob petih je bil  obed. K cesarjevi mizi so bili povabljeni 77 letni nadškof, namestnik baron Pino, goriški okrajni glavar baron Rechbach. Ob sedmih zvecer je bila razsvetljava in baklada na Travniku , igrali sta mestna in vojaška god­ba.49 Ko je sprevod 200 bakel prišel pred cesarjevo bivališce, je navdušenje doseglo višek, cesar se je moral kar trikrat prikazati in se zahvaliti.50 Pred gledališcem, ka­mor se je cesar odpravil ob pol devetih, so, tako kot tudi na vojaški paradi v Rojcah, slovenski »živio« klici prevladovali nad italijanskimi. V gledališcu je cesar ostal do 
-italijansko osnovno šolo. Marušic,  Tisoc let, str. 56 in 58; Jarc, Urbanizem, str. 78; Waltritsch, str. 140; 
Marušic, Pregled, str. 57–59 in 232. 42 
Novice, 7. 4. 1875. 
43 
Czoernig, Gorizia, zemljevid na notranji strani platnic. 
44 
Za prijazno posredovanje zemljevida Gorice  te dobe se lepo zahvaljujem dr. Branku Marušicu in dr. Nevi 
Makuc. 45 
Slovenec , 10. 4. 1875. 
46 
Novice, 14. 4. 1875. Nabrežinska železniška postaja je bila zgrajena 1854 in je bila ena najbolje opremljenih 
postaj od Ljubljane  do Trsta . Imela je 10 tirov, skladišca, garaže in 100 metrov dolgo pokrito halo. Poleg 
uradov in cakalnice je imela še restavracijo, poštni urad in telegraf. Pomembno križišce je postala po letu 
1860, ko je postala križišce proge Dunaj–Trst , Trst–Gorica , Videm  in naprej v Italijo. Leksikon, str. 229; 
Bogic, Pregled razvoja, str. 9–10. 47 
Slovenec , 8. 4. 1875. 
48 
Novice, 7. 4. 1875. 
49 
Slovenec , 10. 4. 1875. 
50 
Novice, 14. 4. 1875. 
tri cetrt na deset, nato pa se je podal na soupe k baronu Ritterju. Okrog polnoci se je odpravil k pocitku na c.kr. okrajno glavarstvo.51 
Naslednjega dne, tj. 5. aprila se je cesar ob sedmih zjutraj z vlakom odpeljal proti Benetkam, kjer se je srecal z italijanskim kraljem.52 
Da ob cesarjevem prihodu razmerje med tremi na Goriškem živecimi narodi ni bilo najboljše, lahko razberemo iz opazk porocevalca Novic, ki je opisal tudi ne­katera manj prijetna dogajanja. Se je pa posvetil predvsem odnosu med Slovenci in Italijani , tako je zacel s preštevanjem »živio« klicev na slovenski strani in »evviva« vzklikov pri Italijanih, omenil pa je tudi nemški napis za obcino Bovec. 
Ob pripravah na obisk in ob samem obisku se moramo zavedati, da je bil go-riški mestni svet od ustanovitve do konca 1. svetovne vojne v italijanskih rokah.53 V tej luci lahko razumemo tudi dogajanje, ki se je pletlo okrog namena peti cesarju na cast slovensko kantato, pa sploh prepoved slovenskega petja v casu cesarjevega obiska, zaplete ob nacionalnih zastavah ter slabem slovenskem prevodu italijanske­ga programa obiska. 
Kot je bilo že omenjeno, je bil za organizacijo cesarjevega sprejema in bivanja v Gorici  imenovan poseben odbor, Slovenci  pa so se organizirali v goriški citalnici in njen odbor je skupaj z odsekom za veselice vabil vse primorske citalnice, naj pridejo v Gorico s svojimi pevskimi zbori in seveda z zastavami. Pevci so cesarju name-ravali zapeti kantato, ki je bila zložena za to priložnost, besedilo je bilo slavilno, v njem pa je bila tudi prošnja za narodne pravice. Naslov kantate je bil Njegovemu velicanstvu slovenske citalnice na Goriškem. Pripravljali odbor za cesarjev obisk je petje kantate prepovedal. Ker je niso mogli zapeti, jo je cesarju poklonila delegacija Goriške citalnice, ki sta jo vodila predsednik citalnice Andrej Jeglic in pevovodja Anton Hribar.54 Tako dopisnik Novic kot tudi dopisnik Slovenca sta le mimogrede omenila težavo z zastavami. Zastave so sicer bile in bilo jih je ogromno, vendar pa so smele biti le mestne, deželne, cesarske in zastave raznih društev in citalnic, ni pa bilo ne slovenske ne italijanske narodne zastave.55 Slovenski dopisnik Novic se je spotaknil ob zelo slab slovenski prevod italijanskega programa cesarjevega obiska in med drugim opomnil, da Slovenci goriške ulice in trge imenujejo po svoje. Spotak-nil se je tudi ob prepoved slovenskega petja po ulicah in lokalih v casu cesarjevega obiska, ob tem je še zlobno pripomnil, da so bili ti razglasi  »odbora za slavnosti že ponoci potrgani z vecine oglov«.56 Spremembe, ki so nastajale v zadnjih 15 letih na jugozahodnem delu monarhije, pa omeni dopisnik le ob opisu železniškega mostu.57 
51 
Slovenec , 10. 4. 1875. 
52 
Novice, 14. 4. 1875. 
53 Marušic, Tisoc let, str. 60–62. 
54 
Marušic, Primorski, str. 110–111. 
55 
Novice, 7. 4. 1875; Marušic, Primorski, str. 110–111. 
56 
Novice, 7. 4. 1875. 
57 
Novice, 14. 4. 1875; Slovenec , 10. 4. 1875. 
1882 
Septembra leta 1882 je cesar cez Koroško  po Soški dolini  potoval do Gorice, od tu z vlakom do Pulja  in od tu z ladjo v Trst, kjer so slavili 500-letnico vkljucitve Trsta  v habsburško monarhijo. Poleg slovesnosti, ki so jih v Trstu  priredili na cast cesarju in cesarski rodbini, je bila tu tudi gospodarska razstava, na drugi strani pa poskus atentata na cesarja. Ob tem obisku in potovanju so se bolj kot v letu 1875 pokazala nasprotja med Slovenci , Italijani  in Nemci  (kljub Taaffejevi vladi, od ka­tere so vsaj Slovenci precej pricakovali in bili razocarani) ali pa so casopisi o tem vec pisali. Iredenta je bila v tem casu že dokaj mocna. 
Za organizacijo cesarjevega potovanja in bivanja na goriškem je bil, kot tudi leta 1875, v Gorici  oblikovan slavnostni odbor, v katerem pa sta bila le dva Sloven-ca, dr. Josip Tonkli  in dr. Josip Abram , drugi so bili Italijani  ali pa zvesti pristaši tržaškega cesarskega namestnika Sisinia de Pretisa .58 De Pretis si je na vse kriplje prizadeval vse to obmocje prikazati cim bolj nemško.59 
Na Predelu se je cesar poslovil od Koroške  in zacel potovanje po Soški dolini. Naselja ob poti so bila slovesno okrašena, v vecjih krajih so postavljali slavoloke, ob cesti so se kljub dežju zbirali prebivalci, ki so prišli tudi od dalec, po hribih pa so goreli kresovi.60 Zapletlo pa se je pri zastavah, kot leta 1875, in pri pozdravnih besedah, ki naj bi jih župani izrekli cesarju. 
V Bovec  je cesar pripotoval 11. septembra ob petih popoldne. V gostilni »Pri pošti« (Gabršcek  pravi Sorcev hotel)61 je prenocil. Bovec se je na slovesen sprejem vladarja pripravil z okrasitvijo kraja, baklado, petjem in  udeležbo citalnice, vete­ranske organizacije in drugih društev. Pevci so peli cesarsko kantato, Naprej, Ja­dransko morje, Banovci , cesar pa je na balkonu tri cetrt ure poslušal petje in se odposlanstvu pevcev lepo zahvalil.62 
V priprave na slovesnosti po Soški dolini  pa se je, kot je bilo že omenjeno, na vse nacine vmešaval cesarski tržaški namestnik, tudi preko goriškega deželnega gla­varja63 in s pomocjo okrajnih glavarjev, ki so vplivali na župane. Tako je tedaj dokaj vplivni tolminski okrajni glavar Aleksander Schemerl64 zahteval, naj bo izobešenih cim manj ali pa nic slovenskih zastav, od županov svojega okraja pa je zahteval, da vladarja pozdravijo po nemško. Vecina županov v Soški dolini  je popustila in se prilagodila zahtevam višjih oblasti, razen župana v Volcah, ki je cesarja nagovoril slovensko, in župnika v Solkanu , kjer se je cesar nepricakovano ustavil in izstopil iz kocije ter bil deležen slovenskega pozdrava. Oblasti so znale pritisniti tudi na uradnike in ucitelje ter dosegle, da je bilo slovenskih zastav po dolini res cim manj. V Kanalu  je okrajni glavar zahteval, da sta dva uradnika snela slovensko zastavo s svoje hiše, na seznamu korporacij, ki so jih predstavili cesarju, pa so morali crtati 
58 
Sisinio de Pretis Cagnodo, dvakrat je bil cesarski tržaški namestnik,  in sicer v letih 1871–1871  in 1879– 
1888. Ni bil naklonjen Slovencem. PSBL, 4, str. 783–784. 59 
Slovenec , 23. 9. 1882; Novice, 4. 10. 1882; Novice, 11. 10. 1822. 
60 
Slovenec , 9. 9. 1882. 
61 
Gabršcek , Goriški  Slovenci  I., str. 221. 
62 
Slovenec , 9. 9. 1822; Novice, 13. 9. 1882. 
63 
Tedanji goriški deželni glavar je bil Alojz Pajer von Monriva . Glavar je bil dvakrat: 1877–1883 in 1900– 
1913. V casu študija se je opredeljeval za Slovenca , nato je prešel na italijansko stran. PSBL, 2, str. 571–572. 64 
Okrajni glavar 1876–1883. Holz, Politicno, str. 168. 
citalnico, na njeno mesto so vpisali financno stražo. O lepem sprejemu v Kanalu uradno ni bilo govora.65 
Naslednji dan je cesar ob enajstih dopoldne pripotoval v Tolmin,66 kjer je bil obed.67 Ob štirih popoldne je bil cesar v Solkanu , kjer sicer ni bil predviden sprejem, vendar se je ob lepem slavoloku zbrala tako navdušena množica, da je cesar izstopil iz kocije in si dal predstaviti župana in župnijskega administratorja, deklice pa so mu izrocile šopke cvetja.68 Zvonjenje in topovski streli pa so malo pred peto popol­dne naznanili njegov prihod v Gorico.69 Mesto je bilo lepo okrašena, še posebno trg Sv. Katarine  in pa Travnik, kjer je cesar prenocil v stavbi c.kr. glavarstva. Slovenci so cesarja navdušeno pozdravljali, ob bakladi so vzklikali vladarju in Avstriji. Po dopisnikovem mnenju je moral cesar iz števila slovenskih vzklikov spoznati, da je tu vecina prebivalstva slovenska. Naslednjega dne, 13. septembra, je bila slovesnost v Rojcah. Obcina se je podredila zahtevam tržaškega namestništva in tako so tu plapolale cesarske in deželne zastave. Prepoved slovenske zastave je namestništvo utemeljevalo z izgovorom, da bi te zastave prevec razdražile Italijane  v Gorici.70 Nekatera društva pa so upoštevala navodila casopisa Soca  in prišla s slovenskimi zastavami (in vsi so ostali živi).71 Cesarju so se tu predstavile obcine, društva in predvsem citalnice s svojimi zastavami. Ob šestih popoldne so bili k obedu povablje­ni tudi kmecki župani. Zvecer je bila v Gorici  razsvetljava. Kljub dežju se je cesar proti mestu peljal v odprtem vozu.72 Ob tokratnem cesarjevem obisku Primorske je enajstega septembra izšla tudi posebno slovesna številka Soce. Na prvi stani je bila objavljena pesem Simona Gregorcica  Njegovemu c.kr. apostolskemu velicanstvu presvetlemu cesarju Francu Jožefu prvemu ob njegovem prihodu na Primorsko meseca septembra 1882. V tej slavilni pesmi so Slovenci omenjeni kot najzvestejši podaniki pa tudi kot zvesti varuhi na vse bolj nevarni južni meji države. Pesem je tega leta objavil tudi Slovenski narod.73 Nerodnosti pri nemškem pozdravljanju ce­sarja so se nadaljevale tudi na Krasu.74 Italijanski del prebivalstva, predvsem goriški mešcani, so obisku cesarja v Gorici  nasprotovali tako, da kar naenkrat ni bilo na voljo dovolj pevcev za slovesnost na Rojcah, drugi pa so se ob cesarjevem obisku umaknili iz mesta.75 
Obisku cesarja v Trstu  je Slovenec posvetil nekaj vec pozornosti kot Novice, ki so porocale o dogajanju na Goriškem in v sami Gorici. Tako je že 9. septembra objavil cesarjevo pot po Soški dolini  do Gorice  in potem naprej do Trsta. Po tej napovedi bi se cesar 14. septembra ob pol devetih odpeljal iz Gorice proti Divaci , pred poldnem bi bil v Rakitovcu , ob pol dveh v Pazinu, ob štirih v Dinjanu  in ob pol 
65 
Novice, 4. 10. 1882; Slovenec , 23. 9. 1882. 
66 
Novice, 13. 9. 1882. 
67 
Slovenec , 16. 9. 1882. 
68 
Slovenec , isto. 
69 
Slovenec , 14. 9. 1882. 
70 
Slovenec , 23. 9. 1882. 
71 
Slovenec , isto. 
72 
Slovenec , 16. 9. 1882. 
73 
Dolgan, Slovenska muza, str. 67–68. 
74 
Slovenec , 16. 9. 1882. 
75 
Novice, 27. 9. 1882. 
šestih v Pulju , kjer naj bi ostal v petek in soboto. V nedeljo, 17. septembra naj bi se ob enih ponoci z ladjo odpeljal v Trst, kjer naj bi ostal 17., 18., v torek, 19. septembra, naj bi se ob osmih zvecer odpeljal z Miramara  skozi Ljubljano, Pragersko, Kanižo, Pešto  v Gödölö, kamor naj bi pripotoval v sredo, 20. septembra, ob pol dvanajstih.76 Za cesarjev obisk je bilo v Trstu  pripravljenih vec slovesnosti, med drugim zelo slovesna splavitev ladje Meduza. Za to so slovesno okrasili Lloydov arsenal, pred ravnateljstvom so postavili šotor za velicanstvi, ladjo  je krstil monsignor Glavina , slavnostni ples pa so pripravljali na ladji Berenice.77 
Cesarjevo potovanje iz Gorice v Trst  je res potekalo po predvidenem proto­kolu. Iz Gorice je odpotoval 14. septembra in na poti izstopil iz vlaka v Gradiški , Tržicu, Nabrežini , Sežani , Rakitovcu , Buzetu, Pazinu in Dinjanu , da je sprejemal poklone lokalnih oblasti. V Sežani  se je ustavil za tri cetrt ure in si ogledal tržaški brambovski bataljon, v Pazinu si je ogledal brambovsko kasarno in šolo, v Dinjanu pa mornarsko bolnišnico. Sprejemal je poklone oblasti in jih ogovarjal v italijanšci­ni. Podobno je bilo v Pulju , kjer sta bil zvecer slovesno razsvetljena pristanišce in mesto, prebivalci pa so navdušeno pozdravili cesarja, ko si je prišel ogledat mestno razsvetljavo.78 
V Miramar  je cesar dopotoval 17. septembra ob sedmih. Tu so ga že cakali cesarica in prestolonaslednik z ženo ter nadvojvodi Ludvik Salvator  in Štefan. Od tod so se velicanstva podala do tržaškega kolodvora, kjer so jih ob desetih slove­sno sprejeli ministrski predsednik grof Taaffe, minister za trgovino, minister za poljedelstvo, c.kr. namestnik v Trstu , tržaški župan in množica. Tržaški župan je navdušeno govoril o vdanosti Trsta  vladarski hiši in o zgodovinskem pomenu slove­snosti. Cesar se je zahvalil v italijanšcini. Nato je sledil ogled razstave, kjer so bila ve­licanstva navdušeno sprejeta. Ob dveh popoldne je bilo v  palaci namestništva pred­stavljanje, vladar je sprejel konzule in štab severnoameriške fregate »Lancaster«. Ob treh je sprejel tudi odposlance kranjskega deželnega zbora in  se z njimi zadržal v kratkem pogovoru.79 Ob  vsem tem navdušenju velja omeniti tudi to, da se je bliži­ni Trsta  pripravljal atentat na cesarja, ki pa se je ponesrecil. Enega od atentatorjev Guglielma (Viljema) Oberdanka80 so žandarji prijeli v Ronkah. 
Cesar je z Miramara  odpotoval 19. septembra ob sedem štirideset. Poslovit so se prišli ministri, namestnik, vojaški poveljnik in nacelniki oblasti. Ob cesarje­vem odhodu so bile razsvetljene vse vojne ladje od Miramara  do Trsta. Cesar se je odpeljal s posebnim vlakom, prestolonaslednik z ženo pa je Miramar  zapustil 20. septembra.81 Pred odhodom se je cesar za lep sprejem v Gorici , Istri  in Trstu  zahva­lil vsem. V Trstu  pa je za dobrodelne namene daroval 6100 goldinarjev.82 
76 
Slovenec , 9. 9. 1882. 
77 
Slovenec , isto 
78 
Slovenec , 16. 9. 1882 
79 
Slovenec , isto. 
80 
Guglielmo Oberdan(k), 1858–1882. Tržacan je bil obešen zaradi nameravanega bombnega atentata na 
cesarja Franca Jožefa  v Trstu . Glonar, Poucni, str. 138; Slovenec , 21. 9. 1882;  Novice, 27. 9. 1882. 81 
Slovenec , 21. 9. 1882. 
82 
Slovenec , 23. 9. 1882. 
Leto 1900 
Leta 1900 je bila štiristoletnica prihoda Goriške v roke habsburške hiše. Obisk 70-letnega vladarja je bil napovedan za zadnje dni v septembru; tokratni obisk je bil namenjen le Goriški.83 
V drugi polovici septembra je Slovenec prinesel kratko novico, da bo cesar obiskal Gorico  ob 400-letnici prihoda dežele pod oblast habsburške vladarske hiše in da bodo na Goriškem  prepovedane vsakršne manifestacije slovenstva.84 Obenem z vse intenzivnejšimi pripravami na obisk so se te in takšne prepovedi mehcale, veljavno pa je ostalo omejevanje dovoljenja izobešanja slovenske narodne zastave.85 
Cesar se je 29. septembra ob petih zjutraj mimo Ljubljane  peljal v Gorico. Po porocanju Slovenca je bila železniška proga strogo zastražena, na vsakih 100 metrov naj bi stal orožnik, železniški delavci so bili tudi ponoci v službi in so bili razporejeni ob progi med dvema orožnikoma – na rokavu so imeli rumen trak, opremljeni pa so bili še s svetilko in pišcalko.86 Iz Istre so porocali, da bodo tam zastražili vsak ko­lodvor. Prav tako naj bi bile zaprte tudi vse stranske poti v Gorico, dostop v mesto je bil mogoc le po glavnih vhodih, ki so bili strogo nadzorovani. Cesto od kolodvora do središca mesta, po kateri se bo peljal cesar, pa bo varoval vojaški kordon.87 Vsi ti strogi varnostni ukrepi so bili sprejeti zaradi atentata na italijanskega kralja v letu 1900 in zaradi strahu pred italijanskimi anarhisti. Tudi atentat na cesarico Eliza-beto  je bil še v živem spominu. Razmere v mestu so bile napete in vse pogostejše so bile zaostritve med Slovenci  in Italijani. Poostrena varnost v samem mestu je stopnjevala živcnost na obeh straneh, tako med prebivalstvom kot med varuhi reda in miru.88 
Na svoji poti v Gorico  je cesar 29. septembra ob osmih in pet minut prispel v Nabrežino, kjer se je vlak ustavil in cesar je nepricakovano izstopil, pred navzocimi povedal nekaj besed, pohvalil šolarje, ki so mu zapeli himno, se zahvalili za lep spre­jem in se odpeljal dalje. V Gorico je prispel tocno ob devetih.89 Na ogled cesarjevega prihoda in slovesnosti, ki so bile napovedane, so pripotovali ljudje od blizu in dalec, prišli so štirje posebni vlaki. Vendar pa so smeli v mesto le tisti, ki so imeli pravico sodelovati na slovesnosti. Dohode v notranji del mesta je policija zaprla, ljudje so lahko stali ob cesti od postaje do mesta. V Gorici  so se zbirali veterani, obcinski zastopi iz vse okolice, društva, šolska mladina.90 
Na goriškem kolodvoru so vladarja pricakali vojaški in civilni dostojanstve­niki, na Ribjem trgu je bil drugi sprejem. Tu so se mu poklonile goriške dame.91 Po sprejemu se je cesar odpeljal v mesto po okrašenem Tekališcu Franca Jožefa  (Corso Francesco Giuseppe) na Travnik  do cerkve Sv. Ignacija. Po cerkveni slovesnosti je sledil ogled cet, ogledal si je vojake iz goriškega garnizona in clane veteranskega 
83 
O podrobnostih sprejema in o dogajanju v Gorici  in Šempetru glej Podbersic, Prišel, str. 321–330. 
84 
Slovenec , 22. 9. 1900. 
85 
Slovenec , 26. 9. 1900. 
86 
Slovenec , 29. 9. 1900. 
87 
Slovenec , 28. 9. 1900; Novice, 28. 9. 1900. 
88 
Slovenec , 1. 10. 1900. 
89 
Slovenec , 29. 9. 1900. 
90 
Slovenec , 1. 10. 1900. 
91 
Podbersic, Prišel, str. 324; Slovenec , 1. 10. 1900. 
društva, nato se je cesar umaknil v svojo rezidenco v palaci deželnega glavarstva. Ob desetih so se zacele avdience. Cesar je sprejel zastopstvo goriškega deželnega zbora, ki ga je vodil deželni glavar vitez Alojz Pajer von Monriva, glavarjev na­mestnik dr. Anton Gregorcic  pa mu je izrocil zlato spominsko svetinjo, cesarju so predstavili clane deželnega zbora in odbora, opoldne pa se je cesarju pod vodstvom kardinala Missie  cesarju poklonila duhovšcina.92 Cesarju je bilo v Gorici  predsta­vljeno tudi odposlanstvo, ki mu je izrocilo spomenico o odcepu proge, ki bi se od soške odcepila na Sv. Luciji in šla do Kobarida z morebitnim podaljškom do Bovca.93 O cesarjevem obisku v Gorici  je iz casovno varne razdalje v svojih spominih pisal Henrik Tuma. Opisal je politicno in narodno razcepljenost na Goriškem , kjer si je ob cesarjevem obisku vsaka stran prizadevala iztržiti zase cim vec. Poleg tega pa je opisal tudi svoje obnašanje na sprejemu pri cesarju, kjer je edini na postavljeno vprašanje odgovoril slovensko in naj bi mu zato cesar nejevoljno obrnil hrbet. Na slovesnem kosilu pa dr. Tuma  in še dva radikalna Italijana (dr. Verzegnassi  in konte Valentinis) niso upoštevali nenapisanega pravila pri cesarskih obedih, da vsi pre­nehajo jesti, ko cesar odloži jedilni pribor. Ti trije so jedli naprej, ceprav jih je cesar grdo gledal. Naslednjega dne je na sprejemu na okrajnem glavarstvu tudi poslanec Grca (župnik iz Šempetra) na cesarjeva vprašanja odgovarjal slovensko.94 
30. septembra se je cesar zjutraj ob pol osmih odpeljal v Šempeter, prisostvo-val je pri tihi maši, ki jo je daroval kardinal Missia in opravil kratko pobožnost na grobu svojega vzgojitelja grofa Coroninija.  Nato si je ogledal deželni muzej, vojaško bolnico in se nazadnje odpravil v svoje stanovanje, kjer je bil po drugi uri dvorni obed.95 Tako kot je bil slovesen sprejem ob cesarjevem prihodu na železniški po­staji,96 je bil slovesen tudi odhod. Na kolodvoru so bile dame, tajni svetniki, kardi­nal Missia , grof Coronini, grof  Degenfeld, baron Calice, predsednik nadsodišca dr. vitez Kindinger. Slovesen prevoz do kolodvora je bil tocno dolocen. V prvi kociji se je peljal goriški župan Venutti , v drugi cesarski namestnik grof Goess  in dvorni svetnik Bosizio, nato je sledila kocija, v kateri se je peljal cesar z generalnim pri-bocnikom grofom Paarom, tej je sledila kocija z ministrskim predsednikom dr. pl. Körberjem , z ministrskim tajnikom dr. vitezom Bleylebnom, nato je sledilo cesar­jevo spremstvo. Cesarjevo kocijo so spremljali štirje crno obleceni kolesarji. Na ko­lodvoru se je cesar vsem zahvalil za lep sprejem, tržaški namestnik Goess  pa ga je spremljal do deželne meje.97Po odhodu iz Gorice proti Dunaju se je cesar še usta­vil na nabrežinski postaji. Pricakovalo ga je najmanj 2000 ljudi. Tu so bili župnik z nabrežinsko in okoliško duhovšcino, pevsko društvo Nabrežina  z novo zastavo, tržaški veteranski društvi, veteranski društvi iz Nabrežine in Mavhinj  z dvema godbama, tu so ga pozdravila tudi tržaška društva Austria , Lega patriotica della gi­oventu triestina, Unione operaia. Cesar je izstopil iz vlaka in se pogovoril z vitezom Ivanom Nabergojem , pevski društvi Nabrežina in Skala sta zapeli himno, cesarju 
92 
Slovenec , 1. 10. 1900; Podbersic, Prišel, str. 325. 
93 
Gabršcek , Goriški  Slovenci  II. str. 42–43. 
94 
Tuma , Iz mojega življenja, str. 256. 
95 
Slovenec , 1. 10. 1900; Podbersic, Prišel, str. 325–327. 96 Podbersic, Prišel, str. 324–325. 
97 
Slovenec , 2. 10. 1900. 
so predstavili predsednika društva Nabrežina, ki je pozdravil po slovensko. Burne ovacije so spremljale cesarjev odhod.98 
Ob vrnitvi domov se je cesar pritožil nad slabim stanjem južne železnice, saj naj bi dvorni vlak dodobra stresalo. Še enkrat naj bi se na pot od Dunaja  do Gorice podali z dvornim vlakom generalni vodja južne železnice dvorni svetnik dr. Ale-ksander Eger, prometni vodja cesarski svetnik Emil Casper  in nekaj višjih uradni­kov, ki naj bi ugotovili pomanjkljivosti na progi.99 
Po vecletnih zapletih je Gorica  leta 1906 dobila še eno povezavo s severom, to je bila proga Dunaj–Jesenice –Gorica–Trst, znana tudi kot bohinjska proga. Z dograditvijo te proge je Gorica dobila še eno postajo, tj. severni kolodvor. Do prve svetovne vojne sta obe postaji delovali povsem neodvisno ena od druge. Odprtju te proge je prisostvoval prestolonaslednik Franc Ferdinand. Med vožnjo dvornega vlaka od Jesenic  do Gorice  je prestolonaslednik na slovenske pozdrave odgovarjal slovensko. Na slavnem kamnitem solkanskem mostu se je dvorni vlak ustavil, da si ga je prestolonaslednik lahko natancno ogledal in cestital graditeljem. Proga Du­naj–Jesenice–Gorica–Trst je bila slovesno odprta 19. 7. 1906. Tudi ob odprtju te proge so se postavljala narodnostna vprašanja: od napisov imen železniških postaj do napisov na vlaku in v vagonih ter vprašanje jezika vlakovnega in železniškega osebja. Na dan odprtja je od Jesenic  do Gorice  zelo ocitno prevladovalo slovensko vzdušje, v sami Gorici  je deželni glavar v italijanšcini govoril v imenu vse dežele, na Krasu pa so dvorni vlak pozdravljale le deželne in cesarske zastave. V Trstu je bil sprejem v italijanšcini. Ob enih ponoci se je prestolonaslednik preko Jesenic  vrnil na Dunaj.100 
Viri in literatura 
Novice: zacele izhajati kot Slovenske kmetijske in rokodelske novice leta 1843. V letu 1856 so se preimenovale v Novice gospodarske, obertnijske in narodske. Uporabila sem casopise iz let 1850, 1856, 1857, 1862,  1869, 1875, 1882, 1900. 
Slovenec. Politicni list za slovenski narod iz let 1875, 1882, 1900. 
Literatura 
Bogic, Mladen: Pregled razvoja železniškega omrežja v Sloveniji  in okolici. Tiri in cas, št. 10. 
Ljubljana: Slovenske železnice-Železniški muzej, 1998. Costa, Ethbin Heinrich: Denkbuch der Anwesenheit Allerhöchstihrer Majestäten Franz Josef und Elisabeth im Herzogthume Krain. Laibach , 1857. 
Cvirn Janez, Andrej Studen : »Ko vihar dirjajo hlaponi«. K socialni in kulturni zgodovini železnice v 19. stoletju. Tiri in cas, št. 12. Ljubljana: Slovenske železnice-Železniški muzej, 2001. 
Czoernig, Carl Freiherr von : Gorizia, »la Nizza  Austriaca«. Gorizia: Casa di risparmio di risparmio di Gorizia , 1987. 
98 
Slovenec , isto. 
99 
Slovenec , isto. 
100 
Slovenec , 19. 7. 1906; Rustja, Proga, str. 34 in 42; Petronio, Transalpina; Gabršcek, Goriški  Slovenci  II. str. 215–220. 
Dolgan, Marjan: Slovenska muza pred prestolom. Antologija slovenske državniške poezije. Lju­bljana: Univerzitetna konferenca ZSMS: Knjižnica revolucionarne teorije, 1989. 
ES – Enciklopedija Slovenije, 3. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1989, str. 211. Gabršcek , Andrej: Goriški  Slovenci. Narodne, kulturne in gospodarske crtice. I. knjiga od leta 1830 do 1900. Ljubljana: V samozaložbi, 1932. 
Gabršcek , Andrej: Goriški  Slovenci. Narodne, kulturne in gospodarske crtice. II. knjiga od leta 1901 do 1924. Ljubljana: V samozaložbi, 1934, str. 42–43, 215–220. 
Glonar, Joža: Poucni slovar II. del L-Z. Ljubljana: »Umetniška propaganda«, 1933. Holz, Eva: Politicno uradništvo poknežene grofije Goriške in Gradišcanske  v drugi polo-vici 19. stoletja. Goriški  letnik, 12/14, 1985/87, str. 155–173. 
Istarska enciklopedija. Niz Hrvatske regije i gradovi. Zagreb: Leksikografski zavod Miro-
slav Krleža, 2005. Jarc, Daniel: Urbanizem in identiteta mesta Gotrice/ Urbanistica e identita della citt a di Gorizia. Goriza 1001–2001. Slovenci  v Gorici. Gli Sloveni di Gorizia  (ur. Aldo Rupel). Gorica/ Gorizia: SLORI, 2002, str. 76–105. 
Klemencic, Ivanka: Veliki cesar. Rojen 1830, nastopil vlado 1848, umrl leta 1916. Ljubljana: 
Samozaložba, 1916. Krajevni leksikon Slovencev  v Italiji. Prva knjiga. Tržaška pokrajina. Trst: Založništvo trža­škega tiska, 1990. 
Marušic, Branko: Primorski cas pretekli. Prispevki za zgodovino Primorske . Koper : Založba 
Lipa, 1985. Marušic, Branko: Prispevek k poznavanju leta 1848 na Goriškem. Annales. Ser. Hist. Sociol. Letn. 9. 1999, 2 (18), str. 347–360. 
Marušic, Branko: Tisoc let prve omembe Gorice  in prve ozemeljske zasnove Goriške  de­žele= Mille anni della prima menzione di Gorizia  e dalla prima demarcazione territoriale della regione. Goriza 1001–2001. Slovenci  v Gorici= Gli Sloveni di Gorizia  (ur. Aldo Rupel). Gorica: SLORI, 2002, str. 21–75. 
Marušic, Branko: Pregled politicne zgodovine Slovencev na Goriškem 1848–1899. Nova Gori-
ca: Goriški  muzej, 2005. Petronio, Paolo: Transalpina/ Die Wocheinerbahn/ Bohinjska proga/ La linea di Wochein. Tri­este : Edizioni »Italo Svevo « Trieste, 1997. 
Podbersic, Renato: Prišel je sam cesar. Goriški letnik, Brecljev zbornik, št. 28, 2003, str. 
321–330. PSBL,1, str. 199, PSBL, 2, str. 484–485, 571–571, PSBL, 4, str. 783–784: Primorski slovenski biografski leksikon. Gorica. Goriška  Mohorjeva družba, 1974–1994. 
Razstava slovenskega novinarstva v Ljubljani  1937. Ob 140 letnici Vodnikovih  Lublanskih Noviz in 30 letnici svoje stanovske organizacije izdali slovenski novinarji. Ljubljana: Jugoslov. novi­narsko udruženje, ljubljanska sekcija, [1937]. 
Rustja, Karol: Proga predorov. Tiri in cas, št. 2. Ljubljana: Železniško gospodarstvo Ljublja­
na, Odsek za muzejsko dejavnost, 1990. Studen, Andrej: Vpliv železnice na potovalno kulturo ter zacetki turizma v 19. stoletju. Prispevki za novejšo zgodovino, Kresalov zbornik, 46, 2006, št. 1, str. 51–64. 
Tuma , Henrik: Iz mojega življenja: spomini, misli, izpovedi. Ljubljana: Tuma, 1997 (ur. in 
dopolnil Branko Marušic). Ljubljana: Naša založba, 1937. Waltritsch, Marko: Gospodarska prisotnost Slovencev  v goriški stvarnosti/ La presenza economica degli Sloveni  nella realta goriziana. Goriza 1001–2001. Slovenci  v Gorici/ Gli Slo­veni di Gorizia. (ur. Aldo Rupel). Gorica: SLORI, 2002, str. 136–159.  
Povzetek: V casu svojega dolgoletnega vladanja je cesar Franc Jožef I. veliko potoval. V okvir teh potovanj so bila zajeta tudi potovanja cez Goriško  in Primorsko. V clanku je podrobneje predstavljenih sedem cesarjevih potovanj cez Goriško  ali v Primorje, kot sta jih svojim bralcem predstavila casopisa Novice in Slovenec . Leta 1850 je cesar z vsem pot-rebnim spremstvom potoval v Trst, kjer je položil temeljni kamen za železniško postajo. V letu 1856 je sledilo potovanje cesarja in cesarice cez naše ozemlje v  severno Italijo, v Milan , kjer so reševali pomembne politicne in gospodarske probleme. Spomladi 1857 sta se vladarja vracala cez Goriško  na Dunaj in se za dva dni (od 8. 3 do 10. 3.) ustavila v Go-rici. V tem letu je cesar poleti še enkrat potoval v Trst, kjer je odprl železniško povezavo Dunaj–Trst. Na poti iz Italije  je obiskal Gorico  v letu 1862. Mesto je bilo v tem casu že povezano z železniško progo tako proti Vidmu  kot tudi cez Nabrežino  s Trstom in progo Trst–Dunaj. V letu 1875 je cesar na poti z Dunaja  cez Maribor, Celje, Ljubljano, Trst spet obiskal Gorico, od tu pa je z vlakom odpotoval v Benetke. V Gorici  je ostal en dan od 4. aprila do 5. aprila ter opravil vrsto službenih in vljudnostnih obveznosti. Naslednja dva obiska sta bila leta 1882 in leta 1900. Zadnji je bil posvecen sami Goriški, ki je pred 400 leti prišla v roke habsburške dinastije. Vse cesarjeve obiske je, kot je že bilo receno, zvesto spremljalo tedanje casopisje. Porocalo je o navdušenju prebivalstva in opisovalo slovesnosti ob vladarjevem prihodu, njegove avdience in obiske nekaterih ustanov in ogledov vojaštva ter seveda njegov slovesen odhod. V deželi z narodno mešanim prebivalstvom, ki je bila hkrati tudi obmejna dežela monarhije, je vsak narod skušal iz cesarjevega obiska iztržiti cim vec zase. Zadnji obisk cesarja Franca Jožefa na Goriškem  se od drugih razlikuje po tem, da je bil tokrat zelo prisoten strah pred italijanskimi anarhisti in so bile zato varno­stne razmere zelo poostrene. Ob odprtju bohinjske proge v letu 1906 pa je Gorico  obiskal prestolonaslednik Franc Ferdinand. 
Summary: During his long-standing rule, Emperor Franz Joseph I  travelled extensively, including through Gorizia  and the Litt oral. The article offers a detailed description of the emperor’s seven journeys through Gorizia  or the Littoral as were presented by the newspa­pers Novice and Slovenec . In 1850, the emperor travelled with his retinue to Trieste, where he laid down the foundation stone for the railway station. Then in 1856, he and his wife crossed the Slovenian territory on their way to northern Italy, Milan , where important political and economic problems were being discussed. In the spring of 1857, the imperi­al couple returned to Vienna  passing through Gorizia , where they stopped for two days (from 8 to 10 March). In the summer of that same year, the emperor travelled to Trieste again in order to inaugurate the Vienna–Trieste  railway connection. In 1862, he visited Gorizia  again on his homebound journey from Italy. By that time, the city had already obtained its railway connection to Udine/Videm  on the one hand and through Nabresina to Trieste  and the Trieste –Vienna  railway on the other. Travelling from Vienna  through Maribor, Celje  and Ljubljana  to Trieste  in 1875, the emperor made another visit to Go-rizia , from where he continued his journey to Venice. He stayed in Gorizia  for one day, from 4 April to 5 April, during which time he performed a number of offi  cial and courtesy visits. The next two visits took place in 1882 and 1900, the latter exclusively with a view to commemorate the four-hundredth anniversary of Gorizia’s falling under the Habsburg dynasty. As already mentioned, all the emperor’s visits received a loyal coverage in the then newspapers, which reported on the enthusiasm of the population and described the festiv­ities accompanying the emperor’s arrival, his audiences and visits to certain institutions, his military inspections and, of course, his solemn leave. In a land with ethnically mixed population, which was at the same time the monarchy’s border province, every nation endeavoured to wring every last drop of advantage from the emperor’s visit. The last visit of Emperor Franz Joseph to Gorizia  differed from the previous ones in the strong presence of fear of the Italian anarchists and hence heightened security measures. On the inaugu­ration of the Bohinj railway line in 1906, Gorizia  received the visit of the heir apparent Franz Ferdinand . 
Prepirljivi slovenski kavboj v Winnipegu 
Zgode in nezgode avstro-ogrskega konzula Ivana Švegla 
ANDREJ RAHTEN 
Izvlecek: V clanku je s pomocjo dokumentov iz dunajskega Haus-, Hof- und Staatsarchiva opisana dejavnost dr. Hansa Schwegla  alias Ivana Švegla  (1875–1962). Švegel  je bil eden od maloštevilnih slovenskih konzularnih uradnikov, ki so v pozni habsburški monarhiji  napravili uspešno kariero. V clanku je prvic v zgodovinopisju obravnavano njegovo delovanje v zahodnokanadskem Winnipegu , kjer je v letih 1909–1910 deloval kot prvi poklicni cesarski in kraljevi konzul. 
Kljucne besede: Ivan Švegel , konzul, Avstro-ogrska monarhija , Kanada 
Der streitsüchtige cowboy aus Winnipeg Abenteuer des österreichisch-ungarischen Konsuls Ivan Švegel 
Exzerpt: Im Artikel wurde vor allem anhand der Dokumente aus dem Wiener Haus-, Hof- und Staatsarchiv die Tätigkeit von Dr. Hans Schwegel  alias Ivan Švegel (1875–1962) beschrieben. Švegel  war ein der wenigen slowenischen Konsularbeam-ten, der in der späten Habsburgermonarchie  eine erfolgreiche Karriere machte. Im Artikel wurde zum ersten Mal in der Geschichtsschreibung sein Wirken in west-kanadischen Winnipeg  erörtert, wo er in den Jahren 1909–1910 als erster profes­sioneller K. u. k. Konsul agierte. 
Schlüsselworte: Ivan Švegel , Konsul, Österreich-Ungarn, Kanada 
N
a solkanskem pokopališcu se nahaja zanimiv nagrobnik, za katerega vedo le redki. Na njem je namrec zapisano ime enega maloštevilnih Sloven-cev, ki je v habsburški monarhiji  opravljal najpomembnejše konzularne funkcije na številnih predstavništvih. Ob koncu prve svetovne vojne se je pridružil slovenski delegaciji na pariški mirovni konferenci, v kraljevi Jugoslaviji  pa je postal prvi poslanik slovenskega rodu v Buenos Airesu. Kljub temu je zgodovinopisje nanj postalo pozornejše šele desetletja po njegovi smrti. Govorimo o dr. Ivanu Šveglu (1875–1962), necaku precej bolj znanega avstro-ogrskega politika in diplomata Jo­sefa barona Schwegla (1836–1914). Pri opisovanju Šveglove konzularne dejavno­sti se je slovensko zgodovinopisje doslej opiralo predvsem na njegovo neobjavljeno avto biografijo, kjer pa je prav temu delu svojega življenja posvetil relativno malo prostora, kar je kasneje samokriticno tudi sam priznal.1 V tem prispevku, teme­ljecem zlasti na dokumentih avstro-ogrskega diplomatskega aparata, bo osvetljena njegova konzularna dejavnost v Kanadi. Uvodoma velja opozoriti, da v avstro-ogr­skih diplomatskih virih nastopa kot »Hans Schwegel«, v tej razpravi pa bomo upo­rabljali razlicico, ki jo je uporabljal v jugoslovanski dobi in je tudi vklesana v ome­njeni solkanski nagrobnik.2 
Vecino konzularne kariere je Švegel  deloval v Severni Ameriki , v ZDA  in Ka­nadi. Njegovo kanadsko obdobje se je zacelo leta 1909, ko je bil tam kljucna oseb­nost premier Wilfrid Laurier, karizmaticni liberalec, ki se je obdržal za vladnim krmilom kar petnajst let (1896–1911). Med dolgoletno liberalno vladavino se je Kanada  gospodarsko mocno okrepila, v odnosu do Londona  in Washingtona  pa nastopala poudarjeno samozavestno. 
Grob Ivana Švegla in Marije Sancin na solkanskem pokopališcu (foto: J. Fajfar). 

1 
ASBL, OMIŠ, AIŠ. Clanek je nastal s projektno podporo Obcine Bled, ki je podprla tudi raziskave za pri­pravo celovite biografije Ivana Švegla. 
2 
Na splošno o Ivanu Šveglu  prim. Lucijan, Švegel , str. 51–60; Rozman, Švegel , str. 173; Rahten, Schwegel, str. 243–261. Dilema glede zapisovanja priimka, ki je nastala po prehodu iz staroavstrijske v jugoslovansko dobo, je ocitno posledica njegove bolj ali manj spontane osebne odlocitve. 
Švegel  je bil najprej zacasno napoten za konzula v Montreal , kjer je habsbur­ška monarhija šele sedem let prej odprla svoj prvi poklicni konzulat. Prej so se po ugotovitvah nedavno preminulega vodilnega poznavalca Rudolfa Agstnerja  na Bal­lhausplatzu zanašali na castne konzule, vecinoma Kanadcane  ali Nemce. Toda sle­dnji so se sprico narašcajocega števila avstro-ogrskih izseljencev izkazali kot slaba rešitev, saj niso poznali jezika prišlekov iz Galicije in Bukovine, ki so vecinoma go-vorili zgolj poljsko ali rusinsko. Statistike kažejo, da je v prvem desetletju 20. stoletja v Kanado  emigriralo okoli 66 tisoc avstro-ogrskih državljanov iz Galicije  in okoli 20 tisoc iz Bukovine.3 
V Montrealu  je poleti 1909 Švegel  nadomestil prejšnjega vodjo generalnega konzulata Alexandra Pescha von Kisszema. Kot je razvidno iz Šveglovega poro-cila takratnemu zunanjemu ministru Aloysu Lexi von Aehrenthalu , je bilo stanje na generalnem konzulatu precej neurejeno. Po mnenju natancnega Gorenjca, ki je bil za vodjo predstavništva imenovan zgolj zacasno do prihoda novega generalnega konzula, je bilo zaznati tudi nepravilnosti pri vodenju knjig in financnem poslova­nju.4 Za neprimerne je ocenil tudi prostore konzulata, a je imel zvezane roke, saj je Pescha le nekaj mesecev pred odhodom podaljšal najemno pogodbo.5 
Že v Montrealu se je Švegel zapletel v spor z delom nemško govorece skupnos-ti, ker je v nasprotju s svojim predhodnikom, sudetskim Nemcem , ki je zagovarjal interese nemških pomorskih družb, predlagal, da dobi Canadian Pacifi c Railway Company avstrijsko koncesijo z dovoljenjem za pristajanje ladij v Trstu  in prevoz avstro-ogrskih izseljencev. V svoji avtobiografiji je razloge za delovanje v korist Tr-sta  strnil takole: »Meni je stalo do tega, da bi od ogromnega števila avstr[ijskih] izseljenikov, ki so do tedaj vsi potovali preko Hamburga in Bremena , nekaj imela tudi avstrijska luka Trst in domace železnice, Nemcem pa seveda to ni šlo v racun, ker so se borili za zaslužek njihovih parobrodarskih društev in železnic.« Šveglu je naposled s stricevo pomocjo tudi uspelo, a v Berlinu  njegova akcija gotovo ni ostala neopažena.6 Šveglova prizadevanja so bila nadgrajena leta 1912, ko je Canadian Pa­cific Railway Company pri prevozu izseljencev prek Trsta  združila moci s tržaško družbo Austro-Americana.7 No, tudi Švegel  pri tem ni bil brez osebnih koristih. Brezplacna letna karta verjetno ni bila edina.8 
Oktobra 1909 je Švegel  docakal zamenjavo: za generalnega konzula v Mon-trealu je bil imenovan Hermann Hann von Hannenheim, sicer sedmograški Sas .9 Švegel  pa je nastopil mesto konzula na novem predstavništvu v Winnipegu , glav­nem mestu Manitobe, odkoder je imel nalogo pokrivati celotno Zahodno Kanado.10 Pri tem je treba poudariti, da Švegel  kljub nižjemu nazivu formalno ni bil podrejen generalnemu konzulu v Montrealu, ampak neposredno avstro-ogrskemu veleposla­
3 
Agstner, From Halifax , str. 10–11. 
4 
HHStA, AR, F4, š. 311, Šveglovo porocilo Aehrenthalu , 23. 9. 1909. 
5 
Agstner, From Halifax , str. 31. 
6 
ASBL, OMIŠ, AIŠ. 
7 
Agstner, From Halifax , str. 14. 
8 
HHStA, AR, F4, š. 311, Šveglova prošnja Aehrenthalu  za obisk Britanske Kolumbije, 29. 8. 1910. 
9 
Agstner, From Halifax , str. 34–35. 
10 
HHStA, AR, F4, š. 311, Cesarska in kraljeva diploma o imenovanju Švegla za konzula v Winnipegu , 11. 10. 1909. Diploma je pisana v latinšcini. 
niku v Londonu , Albertu grofu Mensdorff-Pouilly-Dietrichsteinu. Slednji je imel zaradi sorodstvenih vezi na dvoru kralja Edvarda VII  poseben položaj, ceprav je bila Avstro-Ogrska  tesna zaveznica najvecje britanske konkurentke Nemcije. 
Kot beremo v Agstnerjevi  standardni študiji, je v zacetku 20. stoletja v Winnipegu  sicer živelo okoli 7500 državljanov Avstro-Ogrske, pri cemer so bili tisti iz ogrskega dela v precejšnji manjšini. Vseeno so se ob odprtju konzulata februarja 1910 madžarski izseljenci zmrdovali nad konzulom, ker ni bil iz Ogrske. Za pisarno konzulata je Švegel  za 75 kanadskih dolarjev mesecno najel prostore v novozgraje­ni zgradbi ob eni od dveh glavnih ulic v Winnipegu , imenovani Th e Keewayden. Centralna lokacija zgradbe v lasti Notre Dame Investment Company je bila seveda prednost, ceprav je bila pisarna v pritlicju in se ni bilo možno izogniti pogledom mimoidocih vanjo. Za rezidenco pa si je Švegel  izbral Royal Alexander Hotel.11 
Na konzulatu je bil poleg Švegla sprva zgolj en avstro-ogrski uradnik, ofi cial Wladislaus Rogowski. Malo kasneje so jima iz Montreala poslali v pomoc vicekon­zula Roberta Lukesa. Poleg omenjenih uradnikov so na konzulatu delovali še trije lokalni uslužbenci: koncipist Robert Bach  ter strojepiski Carla Goetter in Bertha V. Wilson. Rogowski, ki po Šveglovem mnenju ni obvladal anglešcine, je skrbel veci­noma za vojaške zadeve. Bach je znal tako angleško kot nemško, zato je pripravljal osnutke dopisov, pokrival pa je tudi podrocje trgovine. Strojepiski sta vecinoma skr­beli za prepise, zapisnike, sezname in arhiv.12 
Stiki konzularnega osebja z novinarji ocitno niso bili nobena posebnost. Bach je dolgo deloval celo kot novinar v uredništvu lokalnega nemškega casopisa Der Nordwesten, ki je pisal po navdihu nemškega castnega konzula Huga Carstensa. Casopis je bil namrec deloma v njegovi lasti, deloma pa lastnika angleškega casopisa Free Press in nekdanjega notranjega ministra v Laurierjevi  liberalni vladi Cliff or-da Siftona. Carstens je bil sicer izvorno konservativno usmerjen, a je pod liberalno vlado nekoliko prilagodil svoje delovanje. Po Šveglovem mnenju se je zato moral znebiti tudi Bacha, za urednika casopisa Der Nordwesten pa je postavil nekdanjega konzularnega uradnika v Montrealu Gott harda Marona .13 
Švegel si je postopno pridobil precej naklonjenosti med družbeno elito Winni-pega. Aktivno se je udeleževal družabnih obveznosti, ceprav je na Dunaj  porocal, da mu financna sredstva za reprezentanco ne zadošcajo. Tudi madžarska društva so ga rada vabila.14 Casopis Canadai Magyar Farmer je tako v slavnostni številki julija 1910 objavil enega od Šveglovih govorov madžarskim rojakom.15 Ocitno je Švegel kar rad nastopal v javnosti. To dokazuje tudi njegov intervju za enega od casopisov v Minneapolisu , kjer se je nekoc ustavil na poti iz New Yorka. V prestolnici Minne-sote  je natrosil kup komplimentov na racun ZDA  in Kanade. Sicer se je še vedno rad spominjal službovanja v ZDA, a je poudaril, da »je njegovo srce v novi deželi«. Pohvalil je razvoj Winnipega  kot »metropole zahodne Kanade«.16 
11 
Agstner, From Halifax , str. 58. 
12 
HHStA, AR, F4, š. 312, porocilo vicekonzula Lukesa  generalnemu konzulu Hannu , 25. 8. 1910. 
13 
HHStA, AR, F8, š. 256, Šveglovo porocilo Aehrenthalu , 29. 6. 1910. 
14 
HHStA, AR, F4, š. 311, Šveglova prošnja Aehrenthalu  za udeležbo na proslavi v Békeváristu, 2. 7. 1910. Po 
Šveglovih ocenah je bil Békevárist najmocnejša cisto madžarska naselbina, z okoli 150 družinami. 15 
HHStA, AR, F4, š. 311, Šveglova depeša Aehrenthalu , 16. 12. 1910. 
16 
HHStA, AR, F4, š. 311, Šveglova depeša Aehrenthalu , 1. 12. 1910. 
Veliko pozornost je vzbudil Šveglov govor ob cesarjevi 80-letnici, ki je zmotil nemške predstavnike, Kanadcanom pa je bil po njegovem pricevanju všec.17 18. av-gusta 1910 je namrec Švegel  kot pravi avstrijski patriot organiziral v svojem hotelu svecano kosilo, ki se ga je udeležila ugledna družba predstavnikov provincialnih in mestnih oblasti, med drugim tudi župan Winnipega  Sanford Evans  in guverner Manitobe  Daniel McMillan, ki se je posebej v ta namen pripeljal z dopusta v Onta­riu. Da bi cimbolj slovesno obeležil cesarjev jubilej, je Švegel  zaprosil celo za izredna sredstva za reprezentanco.18 
Švegel  se je v govoru najprej ozrl na dolgoletno vladavino Franca Jožefa , med katero je prišlo do številnih sprememb. V nadaljevanju je pohvalil skokovit razvoj ZDA  in Kanade, ki v zacetku vladavine Franca Jožefa  niso igrale pomembne vloge v zunanjepoliticnih nacrtih evropskih državnikov, danes pa imajo velik vpliv, še zlas-ti z gospodarskega vidika. Avstro-Ogrska  ima po Šveglovem mnenju zaradi velikega števila izseljencev še posebej tesne odnose. Poudaril, da imajo od izseljencev koristi predvsem ZDA, saj po njegovem mnenju Americani  naj ne bi bili zmožni opravljati težkih fizicnih del v jeklarnah in rudnikih. Izseljenci iz habsburških dežel pa naj bi bili sposobni delati tudi v najtežjih razmerah in pod najtežjimi pogoji, pri cemer je posebej omenil trpežne Rusine. Casi pionirjev naj bi bili sicer mimo, saj ni možno odkriti novih ozemelj. Potrebno pa je opraviti še »moralno osvojitev« obstojecih ozemelj v skladu »z naceli našega svetovnega nazora«, za kar pa zahodnoevropski narodi naj ne bi bili vec dovolj primerni, saj je njihova moc domnevno oslabljena zaradi vpliva ekonomskega liberalizma. Prav v casih socialnega nemira pa naj bi bila po Šveglovem mnenju naloga »naših mladih narodov«, da s svojo »zdravo krvjo«, »narodno mocjo« in »pravo pobožnostjo« rešijo svojo novo domovino pred prevla-do materializma. 
Zlasti v govoru izražene hvalnice slovanskim narodom so sprožile negativne reakcije v vodstvu winnipeške skupnosti rajhovskih Nemcev, afera pa je odmevala tudi v dunajskem tisku. V govoru je sicer izpostavil vladarjevo osebo, ceprav mu je pripisal kar neobicajno veliko mero naklonjenosti do Slovanov, cesar pa ni urav­notežil s pozitivno oceno vloge nemštva v državi. Ni znano, ali so kritike na racun govora prodrle tudi do vladarja, a številne proslovanske in socialno prenovitveno naravnane formulacije bi tudi njemu ne bile po godu. Kakšen drug konzul bi se v zdravici cesarju verjetno izognil potenciranju kompleksnega vprašanja vloge nem­štva pod Habsburžani. Še zlasti, ker so na takšne govore še posebej obcutljivi nem­ški nacionalci skupaj s kršcanskimi socialci in poljskimi poslanci v tistem casu tvo­rili vladajoco koalicijo Richarda barona Bienertha. Slednji je imel takrat opraviti z neprijetno opozicijo Slovanske enote, koalicije ceških in južnoslovanskih poslancev, ki jo je med afero z bosansko agrarno banko skonstruiral prav vodja Slovenskega kluba v dunajskem parlamentu in Slovenske ljudske stranke Ivan Šusteršic. Slednji je oktobra 1910 celo pisno cestital konzulu za »sijajno zdravico cesarju«.19 
17 
HHStA, AR, F4, š. 312. V nadaljevanju citirani deli Šveglovega govora temeljijo na dveh virih: na nemški verziji Šveglovega govora, 18. 8. 1910, in izrezku iz casopisa The Winnipeg  Telegram, 19. 8. 1910, 312. 
18 
HHStA, AR, F8, š. 256, Šveglova prošnja Aehrenthalu , 29. 6. 1910. 
19 
HHStA, AR, F4, š. 312, Šveglovo porocilo Aehrenthalu , 20. 11. 1910. 
Toda casopis Der Nordwesten je imel drugacno mnenje. Negativno se je o kon­zulovem hvaljenju slovanskih narodov (pejorativne oznake v stilu Wasserpolacken in slowakische Raspelbinder, ki so bile uporabljene zanje, danes ne bi prestale osnov­nega testa politicne korektnosti) odzval tudi tednik Germania, ki ga je urejal Fritz Liebermann. V porocilu Aehrenthalu  ga je Švegel  oznacil za »faliranega študenta«, ki naj bi imel svoj štab v nekem bordelu. Po pricevanju strojepiske Goett erjeve so imeli nemški novinarji sprva namen zadevo zamolcati, saj sploh niso bili povabljeni na dogodek. Po Liebermannovem mnenju konzulov govor ni bil neprimeren samo za rajhovske Nemce, ampak tudi za »nemške in ogrske elemente« v habsburški monarhiji . 20 Urednik casopisa Der Nordwesten Maron je menda zameril, ker ni bil povabljen na omenjeno kosilo, pri cemer je Švegel  v porocilu pripomnil, da zaradi omejenega proracuna pac ne more vabiti vsega sveta in da imajo prednost drugi. Marona je obtožil, da piše o habsburški dinastiji negativno, o cemer naj bi pricala tudi za Šveglov okus veliko premajhna slika Franca Jožefa , objavljena ob življenj­skem jubileju. Kot dokaz je priložil tudi clanek, ki piše o zapletih na dvoru zaradi statusa Zofije Chotek, soproge prestolonaslednika Franca Ferdinanda.21 
Po Šveglovem mnenju so v nemški koloniji z nezaupanjem gledali nanj tudi zaradi njegovega zagovarjanja prevozniške družbe Austro-Americana, s cimer naj bi nemške firme spravil ob posel prevažanja avstro-ogrskih izseljencev. Skratka, za­radi avstrijskega patriotizma naj bi bil motec faktor za rajhovske Nemce, je povzel sklepe svojega porocila ministru.22 Kljub temu, da je bil Aehrenthal prijatelj Iva-novega strica Josefa , ki je bil enako kot ministrov brat eden od voditeljev stranke ustavovernih veleposestnikov, so bili pritiski njegovih nemških nasprotnikov zelo mocni. A glavni udarec je prišel iz lastnih vrst, z winnipeškega konzulata. 
Vicekonzul Lukes  je 25. avgusta 1910 napisal obširno porocilo generalnemu konzulu Hannu , v katerem je obracunal s svojim predpostavljenim. Tako je potar­nal, da ga je že pred prihodom iz Montreala Švegel pred sodelavci oznacil za »ostud­neža« in »tepca«. Besednjaka pa po njegovem nastopu ni izboljšal, prej nasprotno. Razjezilo ga je namrec, ker je vicekonzul prestavil svojo mizo v pisarni brez njegove odobritve. Zacel naj bi ga menda obrekovati z besedami »prasec«, »laška svinja«, »šcurek« in podobno. Pogovore z njim je zakljuceval po vojaško: »Abtreten!« Poleg tega mu je grozil, da ga bo suspendiral in poslal nazaj v Montreal. Med svojo od­sotnostjo mu ni želel zaupati vodenja poslov, ampak je komuniciral raje prek stro­jepiske.23 
Nic bolje je ni odnesel Rogowski , ki ga je Švegel  zaradi neznanja anglešcine zmerjal za bedaka in ga prizadel tako mocno, da je menda razmišljal o samomoru. Tudi Bachu  je ocital lenobo, ceprav je po Lukesovem mnenju ta delal vzorno. Švegel celo v odnosu do obeh ženskih sodelavk menda ni bil ravno uglajen. Izkorišcal naj bi njuno financno stisko, saj je bila ena vdova, druga pa locena. Lukes  je bil prica Šveglovemu vulgarnemu besednjaku, ki je dami menda spravljal v zadrego: tako naj bi uporabljal tudi besede na »f« in »k«. Poleg tega naj bi ju izkorišcal za razlicna 
20 HHStA, AR, F4, š. 312, uradni zaznamek Carle Goetter, 25. 8. 1910. 
21 
HHStA, AR, F4, š. 312, izrezek iz casopisa Der Nordwest en, 31. 8. 1910. 
22 
HHStA, AR, F4, š. 312, Šveglovo porocilo Aehrenthalu , 20. 11. 1910. 
23 
HHStA, AR, F4, š. 312, porocilo Lukesa  Hannu , 25. 8. 1910. 
gospodinjska dela, od kuhanja mleka do šivanja gumbov ter krpanja spodnjic in nogavic. Prav tako jima je predpisal, kako se morata oblaciti in frizirati. Pošiljal ju je tudi po pošto, ki sta mu jo morali nositi v hotel, in to baje celo v poznih vecernih urah. Medtem ko je od uslužbencev zahteval prisotnost na delovnem mestu tudi ob sobotah in praznikih, pa je po Lukesovih trditvah sam vsake tri dni ostal doma, do-mnevno zaradi bolezni. Poleg tega je bil Švegel  pogosto grob in osoren do strank, kar se je kmalu razvedelo po mestu in so mu domacini nadeli vzdevek »kavboj«. Opaziti je bilo, da je nekatere stranke zmerjal z »Judi«, zato ga je Lukes  v porocilu oznacil za »besnega antisemita«, ni pa pozabil tudi poudariti njegovega »panslavizma«. Po drugi strani se je Švegel  menda sicer izdajal za »ultrademokrata« in »socialista«, a v aktih ni pozabil omeniti vplivnega strica iz vrst ustavovernih veleposestnikov: »My uncle H. E. Baron Schwegel«. Vicekonzul je svojemu šefu ocital prepirljivost in kolericnost. Ko je bil neki nemški delavec ob obisku konzulata prica enemu od Šveg­lovih izbruhov, je vprašal uslužbenko, ce ni konzul morda nor. Seznam domnevnih šefovih grehov je Lukes  koncal z ocitki o zlorabi vracil potnih stroškov in konzulovi navadi, da si je prilašcal pribor in posode iz hotela, kjer je živel (in jih nato poklanjal strojepiski Wilsonovi). 24 
Generalni konzul Hann je Lukesa  podprl, kar je razvidno iz dopisa Aehrent­halu, priloženega vicekonzulovemu porocilu. Po Hannovem mnenju je Švegel  s svo­jim obnašanjem prekršil »tradicije kolegialnosti in dobre vzgoje«, zato bi mu bilo potrebno izreci grajo. V Montreal naj bi prispele številne pritožbe zaradi nacina obravnave na winnipeškem konzulatu. Hann je tudi sam opazil »brezobzirni, grobi ton«, ki je bil menda znacilen za Švegla že v casu njegovega kratkega delovanja na generalnem konzulatu v Montrealu. Ni mu pozabil ocitati niti »panslavisticnih« in »socialisticnih« idej, izraženih v znanem govoru ob cesarjevem rojstnem dnevu. Na koncu je Hann ministru predlagal, da bo možno Švegla prisiliti k boljšemu ravnanju samo, ce bo njegov konzulat podrejen Montrealu.25 
Toda Aehrenthal  se za odpoklic prepirljivega slovenskega »kavboja« še ni že­lel odlociti. 22. septembra 1910 mu je Hann  poslal novo zaupno porocilo. Glavna tema pritožb so bili tokrat spori, v katere je Švegel zašel zaradi vprašanja verske oskrbe rusinskih izseljencev. In spet si je ustvaril kar vpliven krog sovražnikov. Tako se je sprl tudi s francosko govorecim nadškofom Adélardom Langevinom , ki je menda hotel, da bi v rusinskih župnijah delovali zgolj Francozi. Langevin je bil sicer pripravljen deloma popustiti, a Švegel  ni želel pristati na kompenzacije, ki jih je v zameno zahteval nadškof.26 Po drugi strani so se v delu rusinske skupnosti posku­šali uveljaviti nekateri uniatski duhovniki, ki so jih izkljucili iz Cerkve zaradi porok. Slednji so se borili za vpliv proti Langevinu in katoliškim duhovnikom. Švegel  se je postavil na stran disidentov, kar je demonstrativno pokazal, ko se je udeležil njiho­ve maše za 6. maja 1910 umrlim kraljem Edvardom VII. V enem od winnipeških casopisov je Švegel  29. avgusta 1910 celo javno nastopil proti »francoski vladavini v Katoliški cerkvi zahodne Kanade«. Kot je porocal Hann, je Šveglova »akcija« še po­sebno odmevala tudi zato, ker se je zgodila med evharisticnim kongresom v Mon­
24 
HHStA, AR, F4, š. 312, porocilo Lukesa  Hannu , 25. 8. 1910. 
25 
HHStA, AR, F4, š. 312, Hannov dopis Aehrenthalu , 29. 8. 1910. 
26 
ASBL, OMIŠ, AIŠ. 
trealu. Tudi montrealski nadškof Louis-Joseph-Napoléon-Paul Bruchési  je nasproti Hannu  izrazil zaskrbljenost. Ob robu kongresa pa se je Švegel  v zacetku septembra sestal tudi z lvivskim nadškofom Leom Szeptyckim, pri cemer o sestanku ni poro-cal Hannu. Ta je zaprosil Aehrenthala, naj ukaže Šveglu, da se vzdrži poseganja v interne cerkvene spore in ravna, kot se to za uradnike v tujini spodobi.27 Šveglove intervencije v zahodnokanadske cerkvene spore so ocitno sodu izbile dno. Zunanje ministrstvo je namrec v zacetku oktobra 1910 Hannu  narocilo, da osebno pogleda, kaj se dogaja v Winnipegu.28 
Hann  se je tam zadržal od 22. do 27. oktobra 1910 in po vrnitvi v Montreal pripravil za Aehrenthala obsežno porocilo. Pri vodenju konzulata je ugotovil »šte­vilne, deloma zaskrbljujoce nepravilnosti«. Po zacetni(ški)h težavah po otvoritvi konzulata so se sicer razmere domnevno zlasti po zaslugi Lukesa  postopno stabi­lizirale, a so se ravno pri aktih, ki jih je osebno odpravljal Švegel , kazali zaostanki. Prav tako mu je bilo ocitano, da se je konzulat prve tedne po odprtju ukvarjal zgolj s sprejemanjem strank, ne pa tudi z reševanjem aktov. Švegel je menda narocil, naj se jih rešuje le z njegovim izrecnim navodilom, nakar so se zaceli kopiciti v velikih ko-licinah, ceprav so sodelavci sicer imeli dovolj casa. Ob neki priložnosti je baje stroje­piskama celo dejal, naj bereta romane, ce nimata poceti kaj drugega. Spet v drugih, manj pomembnih primerih, pa naj bi Švegel  zahteval njihovo prioritetno reševanje. Posebno poglavje so bili konzulovi odgovori strankam, ki naj bi bili pogosto napisa­ni na »vehementen in agresiven nacin«, vsebovali pa naj bi tudi žaljive in podcenje­valne oznake. Za osebe, ki so se mu zamerile, naj bi Švegel  uvedel nekakšno »crno listo«, na podlagi katere naj bi imele prepoved vstopa v konzulat in reševanja njiho­vih prošenj. Še zlasti je bil baje nesramen do izobraženih in premožnejših strank, medtem ko se je zacuda lepše obnašal do kmetov in delavcev. Sicer je Hann za Šveg­la našel zelo malo pohvalnih besed, ena redkih izjem je bila ugotovitev o korektnem vodenju seznama konzularnih taks. Sicer pa je Šveglu ocital tudi neprimeren odnos do osebja na konzulatu, ko naj bi bila zanj znacilna »velika samovolja, nestanovit­nost in muhavost«. Po drugi strani naj bi vztrajal pri striktnem upoštevanju teh­nicnih podrobnosti v poslovanju z dokumenti, kot so pravilna uporaba sponk in razlicnih barv papirja. V primeru neupoštevanja navodil naj bi bil do sodelavcev grob. Povzdigoval naj bi glas in uporabljal »zmerljivke, ki jih je sicer mogoce slišati zgolj od predstavnikov najnižjih ljudskih slojev v izjemnih razmerah«. Pri domnev­nem »teroriziranju« jo je najslabše odnesel Rogowski , ki je postal tako nervozen, da je menda prebledeval in se zacel tresti tudi v primerih, ko je zgolj nakljucno slišal, kako Švegel  v sosednjem prostoru nadira nekoga drugega.29 
Zaradi indiskretnosti enega od uslužbencev na montrealskem generalnem konzulatu, je Švegel  izvedel za vsebino Hannovega porocila. Ocitno nezadovoljen zaradi njegovega ravnanja, je Švegel  20. in 23. novembra istega leta sestavil za mi-nistra dve porocili, v katerih je na številnih primerih dokazoval pravilnost svojih dejanj. Prvo je bilo v celoti posveceno obrazložitvi dogajanja v zvezi z njegovim go­
27 
HHStA, AR, F4, š. 312, Hannovo porocilo Aehrenthalu , 22. 9. 1910. 
28 
HHStA, AR, F4, š. 312, Hannov telegram zunanjemu ministrstvu, 8. 10. 1910. 
29 
HHStA, AR, F4, š. 312, Hannovo porocilo Aehrenthalu , 5. 11. 1910. 
vorom ob cesarjevem rojstnem dnevu, drugo pa je bilo podrobna kritika Hannove inšpekcije same.30 
S prvim je želel predvsem nevtralizirati Hannove ugotovitve o njegovih sti­kih s kanadskimi oblastmi. Generalni konzul je tako v porocilu zapisal, da nima Švegel  z najpomembnejšimi predstavniki oblasti zgolj dobre formalne komuni­kacije, ampak zna pokazati tudi svojo prijazno in dobrohotno stran. Tako je med predstavniki lokalne vlade v Manitobi  slovel kot prijeten in zabaven sogovornik. Toda po drugi strani je bil baje znan po tem, da je bil s tistimi uradniki, ki so bili na družbeni lestvici nižje, grob in vzvišen.31 Švegel  je vse te navedbe zanikal, kot dokaz pa navedel prav udeležbo uglednih funkcionarjev na kosilu ob cesarjevem rojstnem dnevu. Porocilu o proslavi cesarjevega jubileja je Švegel priložil zahvalna pisma ka­nadskih udeležencev. Guverner McMillan  je v pismu izrecno pohvalil Šveglov go-vor na kosilu v cast Francu Jožefu, ceš da so bile konzulove izjave zelo navdahnjene in sprejete z navdušenjem. Poudaril je celo, da še nikoli ni bil v stiku z nikomer v konzularni službi, ki bi bil bolj predan svojim dolžnostim in bi bolj skrbel za intere­se svojih rojakov kot Švegel.32 Podobno se je v pismu za konzula zavzel predsednik Kanadskega kluba Isaac Pitblado.33 Tudi predstavnik poljskih izseljencev Francis Sedziak  je izrazil solidarnost s konzulom in pozdravil njegovo izpostavljanje pome­na Slovanov.34 
Kot kaže, pa Švegel  ni vedel, da sta ga v zvezi z omenjenimi priporocilnimi pismi spravili v neugoden položaj strojepiski. Ti sta bili ocitno opogumljeni, ker jih je Hann v porocilu oznacil kot delovni, inteligentni in vestni (še zlasti je bila zaradi znanja madžaršcine pohvaljena Goett erjeva).35 Wilsonova  je 12. novembra 1910 pisala Hannu , da je osnutek McMillanovega pisma pripravil kar Švegel  sam in ga je Wilsonova  morala odnesti guvernerju zgolj v podpis. McMillan je bil sicer predse­dnik Northern Crown Bank, kamor je Švegel  prestavil svoj bancni racun. Poslovno pa je bil z avstro-ogrskim konzulom povezan še en pisec zahvalnega pisma, Pitbla-do. Prek njegove odvetniške pisarne je po trditvah Wilsonove  Švegel  kupoval nepre­micnine.36 Goetterjeva je v svojem pismu prav tako potrdila nastanek omenjenih pisem, pri cemer je Šveglu še posebej veliko pomenila pohvala McMillana. Ob tem je konzul menda veselo pripomnil: »Ko bodo fantje na Dunaju prebrali to pismo, bodo vsi padli na rit; Hann lahko poroca, kolikor želi, to pismo bo vse prekašalo, saj še nobenemu konzulu niso izstavili tako lepega spricevala.«37 
Ce je morda Šveglu kljub nagajanju sodelavk uspelo nevtralizirati kritike go-vora ob cesarskem jubileju, pa je bil ocitno manj prepricljiv pri iskanju argumentov proti izsledkom Hannove inšpekcije na konzulatu. Za Švegla je bilo neprijetno že to, da ga ob prihodu generalnega konzula sploh ni bilo v Winnipegu. Odsoten je bil že od 5. septembra, ko je prek Montreala odpotoval v New York, odkoder se je vrnil 
30 
HHStA, AR, F4, š. 312, Šveglovi porocili Aehrenthalu , 20. in 23. 11. 1910. 
31 
HHStA, AR, F4, š. 312, Hannovo porocilo Aehrenthalu , 5. 11. 1910. 
32 
HHStA, AR, F4, š. 312, McMillanovo pismo Šveglu, 12. 11. 1910. 
33 
HHStA, AR, F4, š. 312, Pitbladovo pismo Šveglu, 10. 11. 1910. 
34 
HHStA, AR, F4, š. 312, Sedziakovo pismo Šveglu, 22. 8. 1910. 
35 
HHStA, AR, F4, š. 312, Hannovo porocilo Aehrenthalu , 5. 11. 1910. 36 HHStA, AR, F4, š. 312, Pismo Wilsonove  Hannu , 12. 11. 1910. 
37 
HHStA, AR, F4, š. 312, Pismo Goetterjeve  Hannu , 18. 11. 1910. 
šele 25. oktobra dopoldan. Hann se je sicer ob prihodu poskušal opravicevati, ceš da je želel Aehrenthalu  sporociti, da se nima za dovolj kompetentnega, a je moral seveda opraviti dolžnost. Takoj je zahteval od Švegla, naj mu izroci vso dokumen­tacijo. Pregledal mu je tudi blagajno, a ni našel nic obremenilnega, izjema sta bili vknjižbi z vsoto 60 dolarjev, ki sta se takoj izkazali za pomoto. Hann  mu je ocital, da se v arhivu nahajajo tudi spisi, ki niso vknjiženi, kar je Švegel zavrnil z razlago, da je imel premalo casa in ljudi za sprotno vnašanje zadev, ki so bile prenesene s konzulata v Montrealu. Povrhu pa Rogowski , edini pisarniški uradnik, ki mu je bil namrec dodeljen, po Šveglovem mnenju sploh ni znal angleško. Celo Hann  je v porocilu moral priznati, da Rogowski  ni bil prav posebej nadarjen uradnik. A tega mu ni zameril, ceš da sta za pisarniškega uradnika bolj kot inteligenca morda pomembnejši lastnosti pridnost in zanesljivost.38 Ocitno Švegel tu ni delil mnenja generalnega konzula. 
S prihodom vicekonzula Lukesa , ki naj bi mu bil poslan v pomoc, pa so se raz-mere na konzulatu še poslabšale, saj naj bi slednji negativno vplival na disciplino lo-kalnega osebja. Švegel  je obtožil Lukesa , da je »neposlušni podlež«, ki ne spoštuje av-toritete. Izrazil je ogorcenje, da je bila njegova prijava proti predpostavljenemu sploh upoštevana in je bila poslana v Winnipeg inšpekcija. Seznam domnevnih grehov se je zdel Šveglu nenavaden. Ocitane so mu bile manjše nepravilnosti pri dajanju daril in neprimerno komuniciranje s strankami. Priznal je, da po potrebi nastopi in piše zelo ostro, ce tako zahteva služba, pri cemer je poudaril, da obvlada angleško enako dobro kot nemško, zato ve, kako se je potrebno izražati. Hann ga kot domnevni specialist za Romunijo (bil je namrec doma iz Sedmograške) naj ne bi imel pra-vice ocenjevati, saj se na navade v Ameriki  ne spozna, medtem ko jo Švegel  pozna bolje kot lastno domovino. Kot primer je navedel, da je doživel z uglednega mesta pohvalo, ker je ob smrti kralja Edvarda VII  kot edini konzul v Winnipegu  izrekel sožalje guvernerju. Sicer pa je uporabljal ostrejše tone zgolj, kadar je bilo treba za-šcititi interese avstro-ogrskih državljanov, na primer glede zavarovanj delavcev ali pa upravljanja njihove dedišcine. Po Šveglovem mnenju šibkega in plahega konzula nihce ne jemlje resno: »Sovražnike ima vsakdo z izrazitim znacajem. Sovraštvo ni še nikomur škodilo, kar ubija, sta posmeh in nespoštovanje.« 
Švegel  je v porocilu ministru poudaril, da uživa spoštovanje avstro-ogrskega izseljenstva, omenil je zlasti Rusine  in Madžare. Seveda pa je poudaril, da se nanj obracajo tudi Slovenci  iz ZDA, ceprav imajo konzule v Chicagu , Clevelandu  in dru-god. V Šveglu so namrec videli »svojega« konzula za celo Ameriko, saj je poznal njihove težave in bil tudi clan njihovih podpornih društev, v Minnesoti  in Wa­shingtonu pa so živeli njegovi sorodniki. Konzularnega dela tako ni videl kot »kle-ceplazenja navzgor in komedije navzdol«, dokler ne bi, na primer, dosegel srecnega napredovanja v Tokio in se brigal zgolj za kariero. Švegel je zatrdil, da svoj vpliv na ljudi izkorišca za krepitev njihove lojalnosti do domovine in blagostanja v Ameriki. 
Toda kmalu se je pokazalo, da Šveglovo porocilo sankcij proti njemu ne more prepreciti. Še zlasti, ker so brez njegove vednosti zacele romati na Hannov naslov razlicne pritožbe sodelavcev na konzulatu. Ti so, opogumljeni zaradi Hannovih izrazov podpore, vehementno tožarili svojega šefa. Tako je Goett erjeva porocala, 
HHStA, AR, F4, š. 312, Hannovo porocilo Aehrenthalu , 5. 11. 1910. 
da jo je Švegel  spraševal, ali ni bil morda ob vrnitvi v Winnipeg  s Hannom pregrob in bi se mu moral opraviciti. Strojepiska mu je odvrnila, da tega ni opazila, saj je na njegov oster nacin izražanja že navajena, nakar je Švegel namero po opravicilu opustil. Potožil je, da ima težave zaradi nekaj srebrnih predmetov, za katere je do-volil Wilsonovi , da jih odnese iz hotela. Goetterjeva  mu je dejala, da jih je Wilso­novi  vendar podaril in jih torej ni odnesla na svojo roko. Švegel  je nato potožil, da mu Lukes  ocita podkupovanje, ceš da je strojepiskama dal po 5 dolarjev, da bi pisali njemu naklonjena porocila. V resnici pa naj bi jima dal zgolj denar za rože ob obisku soproge. Ceprav je na koncu dejal, da so takšne inšpekcije obicajne in je pomembno zgolj ustrezno stanje blagajne, je bilo iz pogovora s strojepisko jasno, da Švegla moc­no skrbi, kakšne sankcije bi ga lahko doletele.39 
Seveda je želel vedeti, ali so podrejeni med inšpekcijo pricali v njegovo korist. Še zlasti ga je zanimalo, kako sta ravnali strojepiski, pri cemer mu je Wilsonova zatrdila, da sta bili do njega »zelo lojalni«. Švegel  jima je obljubil podporo, ce bi imeli zaradi pricanja v njegovo korist kakšne težave. Ce bi izgubili službo, pa jima je zago­tavljal zaposlitev v podjetjih Prudential Life Insurance Co. in Brooklyn Eagle. No, »zelo lojalna« Wilsonova  je o tem porocala Hannu , pri cemer je pripisala, da ima v obeh podjetjih veliko delnic – Šveglova žena.40 
Po Hannovi inšpekciji se odnosi na konzulatu niso izboljšali. Nasprotno, zdi se, da je bil Švegel  zaradi njenih posledic še slabše volje. O tem pricajo trditve obeh strojepisk, ki sta porocali Hannu. Po odhodu generalnega konzula je Švegel  za nekaj dni odpotoval v Chicago, nato pa je po vrnitvi ukazal zapreti konzulat za delo s strankami kar za dva tedna, da bi lahko nemoteno napisal porocila o Lukesu , »nep­ravicni inšpekciji« in rusinskem vprašanju.41 
12. novembra 1910 je Wilsonova  pisala o novem izbruhu konzulove jeze. Si-cer je pismo sestavljala med njegovo odsotnostjo, ko je odšel na lov, in so si lahko na konzulatu privošcili »malo oddiha«, saj so ob vrnitvi pricakovali, da jih bo zacel v stari maniri ponovno maltretirati. Wilsonova  je med drugim opisala tudi epiz­odo, ko je konzul prejel iz New Yorka stricevo sliko. Na njej je bila mala plošcica z baronovim imenom, ki jo je bilo potrebno pocistiti. Konzul je ukazal, da jo pocisti cistilka, ker pa nje ni bilo, je Rogowskemu sporocil, naj to naroci Wilsonovi. Ker Rogowski tega ni storil, ga je Švegel nahrulil in prisilil, da je plošcico pocistil sam. A to je bil samo najnovejši primer konzulovega domnevno avtoritarnega ravnanja s podrejenimi. Wilsonova je potožila tudi, da ji je nerodno, ko mora nositi pošto Šveglu v hotel, ta pa jo sprejema kar v postelji, oblecen v spodnje perilo.42 Novo pis-mo Wilsonove  je sledilo že cez dva tedna, v njem pa je potožila, da jo je konzul zmerjal, ker je prosila Rogowskega, naj mu odnese pošto, saj se je zjutraj pocutila slabo. Konzul je bil zato ocitno nejevoljen in je Wilsonovo obvestil, da je odpušcena s 14-dnevnim odpovednim rokom. V tem casu je nadaljeval z zmerljivkami. Tako jo je enkrat zaradi nezmožnosti, da pravilno zapiše priimek nadškofa Szeptyckega, 
39 
HHStA, AR, F4, š. 312, Pismo Goetterjeve  Hannu , 27. 10. 1910. 
40 
HHStA, AR, F4, š. 312, pismo Wilsonove  Hannu , 29. 10. 1910. 
41 
HHStA, AR, F4, š. 312, pismo Goetterjeve  Hannu , 18. 11. 1910. 
42 
HHStA, AR, F4, š. 312, pismo Wilsonove  Hannu , 12. 11. 1910. 
oznacil za »rinocerosa«, »govedo« in »tepko«. In še naprej se ji je ob obiskih v hotelu razkazoval »bolj, kot je to v navadi v uglajeni družbi«.43 
O Šveglovem domnevnem vnovicnem maltretiranju sodelavcev je Hann  ta­koj porocal naprej Aehrenthalu.44 Švegel pa je Hanna zatožil, da mu je ob inšpekciji odtujil nekaj dokumentov, s cimer mu je otežil opravljanje dela. Poudaril je, da je že ob nastopu opozoril, da bo potreboval pomoc, saj je zaradi obilice dela in napora celo zbolel. Vendar pa Lukes  po njegovem ni bil prava izbira, ceš da ni dovolj dob-ro poznal severnoameriških razmer, problem pa da je bil tudi v njegovem slabem znanju anglešcine in popolnem neznanju jezikov slovanskih narodov, ki so tvorili vecino avstro-ogrskega izseljenstva.45 
Kot da zaplet še ni bil dovolj kompliciran, se je sredi decembra 1910 v razpra­vo vkljucilo še avstro-ogrsko veleposlaništvo v Londonu. Za razliko od Hanna, ki kot generalni konzul v Montrealu  ocitno ni cutil potrebe o peripetijah v Winnipegu obvešcati nadrejenega veleposlanika, je Švegel  svoja porocila Aehrenthalu  formalno korektno pošiljal prek londonske ambasade. Tako je veleposlanik Mensdorff 16. de­cembra 1910 obvestil sekcijskega šefa Ladislausa Müllerja von Szentgyörgyja , da je 
o pritožbah zoper vodjo enega od njemu podrejenih konzulatov izvedel povsem na­kljucno. Veleposlanik je poudaril, da bi morale vse personalne zadeve (imenovanja, dopusti, odpoklici itd.) avstro-ogrskih predstavništev v Angliji  in kolonijah pote­kati prek ambasade v Londonu. Torej je Hann to pravilo v Šveglovem primeru pre­kršil, saj se pricakuje, da so veleposlaniku takšne zadeve sporocene vsaj v vednost, sicer bi lahko prišlo do »najrazlicnejših neprijetnih posledic«. Sicer Mensdorff zase ni zahteval tudi pravice do odlocanja v omenjenem disciplinskem postopku, a bi vendarle po njegovem mnenju bilo logicno, da se o tem usklajuje tudi z ambasado.46 
»Neposlušni« konzul iz Winnipega  je bil naposled konec leta 1910 odpokli-can, ostal pa je tudi brez place.47 Zacasno je vodenje konzulata v Winnipegu  prevzel Lukes , ki ocitno ni mogel kar tako pozabiti spora s Šveglom. 13. januarja 1911 je na­mrec napisal pismo zunanjemu ministru, v katerem je slednjemu potožil, kako da ga je Švegel zmerjal za »prasca«, o cemer je pred meseci sestavil tudi uradni zazna­mek.48 Švegla je bilo že sredi decembra 1910 naroceno, naj odpotuje v New York  in tam pocaka na nadaljnja navodila. Tam ga je 14. januarja 1911 o odpoklicu, ki je nosil datum 31. december 1910, formalno obvestil generalni konzul v New Yorku Alexander Nuber de Pereked. 20. januarja 1911 je Švegel  napisal pismo Aehrenthalu , v katerem je obžaloval odlocitev ministrstva, ceš da mu pri izpolnjevanju delovnih nalog v Winnipegu  ni manjkalo vneme, iskrene volje in znanja. Za njegov odpoklic naj bi bili krivi hudobija, zavist in ljubosumje. Ob njegovem odhodu so mu menda številni Kanadcani stisnili roko in zaželel si je, da bi tudi njegov naslednik užival enak ugled od generalnega guvernerja navzdol. Menda je na dan njegovega odhoda uslužbenec nemškega castnega konzulata ob obisku avstro-ogrskim kolegom dejal: »No, vaš konzul bo sedaj odletel, s fantom je konec.« Šveglov odhod so menda po 
43 
HHStA, AR, F4, š. 312, pismo Wilsonove  Hannu , 21. 11. 1910. 
44 
HHStA, AR, F4, š. 312, Hannova depeša Aehrenthalu , 28. 11. 1910. 
45 
HHStA, AR, F4, š. 312, Šveglovo pismo Aehrenthalu , 3. 12. 1910. 
46 
HHStA, AR, F4, š. 312, Mensdorffovo pismo Müllerju, 16. 12. 1910. 
47 
HHStA, AR, F4, š. 312, Lukesova depeša Aehrenthalu , 21. 1. 1911; ASBL, OMIŠ, AIŠ. 
48 
HHStA, AR, F4, š. 312, Lukesovo pismo Aehrenthalu , 13. 1. 1911. 
drugi strani obžalovali Madžari  in Rusini. Še zlasti slednjim je konzul posvecal ve­liko pozornosti, saj so bili prevladujoc element avstro-ogrskega izseljenstva. Ce ne zaradi drugega, jim je bilo treba pomagati, »da se odvzame veter šovinizma iz jader ruske agitacije«. Ob omembi Rusinov je Švegel  zapisal: »Bog jim pomagaj! Bog nam vsem skupaj pomagaj! Vsi si prizadevamo za boljši cilj, vendar na razlicne nacine. Iz tega izhajajo spori, ki se kažejo navzven kot uspehi ali neuspehi, nad tem stoji naša vecna naloga, ali z besedami [Thomasa] Carlyleja : Work and despair not!« Seveda pa Švegel  ni pozabil Aehrenthalu  odsvetovati, da bi vodenje konzulata prevzel nje-gov nasprotnik Lukes .49 
Da se je med Slovenci  ocitno dobro znanemu konzulu zgodila krivica, so me-nili tudi njegovi rojaki. Ti so o avstrijskih konzulih imeli na splošno bolj slabo mne­nje, a Švegel  je bil izjema. Odpoklic je bil zato po njihovem mnenju posledica njego­vega »slovenskega mišljenja«.50 V tem prispevku analizirana uradna korespondenca 
o delovanju prepirljivega slovenskega »kavboja« pa vendarle odstopa od takšne in-terpretacije odpoklica. 
Viri in literatura Arhivski viri 
ASBL, OMIŠ, AIŠ – Arhiv Slovenskega biografskega leksikona, Osebna mapa Ivana Šveg­
la , Avtobiografija Ivana Švegla, 7. 2. 1953, tipkopis. HHStA, AR, F4 – Haus-, Hof- und Staatsarchiv Wien, Ministerium des Äußeren, Admi­nistrative Registratur, Fach 4, Personalia. 
HHStA, AR, F8 – Haus-, Hof- und Staatsarchiv Wien, Ministerium des Äußeren, Admi­nistrative Registratur, Fach 8, Konsulate. 
Literatura 
Agstner, Rudolf: From Halifax  to Vancouver. Wien : Landesverteidigunsakademie – Insti-
tut für Strategie und Sicherheitspolitik, 2005. Klemencic, Matjaž: Jurij Trunk  med Koroško  in Združenimi državami Amerike  ter zgo­dovina slovenskih naselbin v Leadvillu , Kolorado, in v San Franciscu , Kalifornija. Celovec; Ljubljana ; Dunaj: Mohorjeva založba, 1999. 
Lucijan, Adam: Dr. Ivan Švegel  in njegov cas. Kronika 44, 1996, št. 1, str. 51–60. 
Rahten, Andrej: Ivan Krizostom Schwegel. Med domom in svetom (ur. Igor Grdina). Lju­bljana: Založba ZRC, 2011, str. 243–261. Rozman, Franc : Ivan Krizostom Švegel. Enciklopedija Slovenije, zv. 13, Ljubljana: Mladin-
ska knjiga, 1999, str. 173. 
49 
HHStA, AR, F4, š. 312, Šveglovo pismo Aehrenthalu , 20. 1. 1911. 
50 
Klemencic, Jurij Trunk , str. 115. 
Povzetek: Dr. Hans Schwegel  alias Ivan Švegel  (1875–1962) je bil eden maloštevilnih slo­venskih konzularnih uslužbencev, ki so v pozni habsburški monarhiji  naredili uspešno ka­riero. Kot necak znamenite »gorjanske ekscelence« Josefa  Schwegla (1836–1914) je lahko pri tem racunal na podporo vodilnih na zunanjem ministrstvu. Poleti 1909 je bil Ivan Švegel imenovan za prvega poklicnega cesarskega in kraljevega konzula v zahodnokanad­skem Winnipegu. Bil je ena najbolj znanih osebnosti javnega življenja v mestu, pri cemer je imel pomembne zaveznike v vladnih krogih in poslovnem svetu. Vendar je kmalu postal zaradi svoje pogosto izpostavljene politicne drže, ki jo lahko oznacimo za cesarju zvesto in »avstroslovansko«, v oceh nemških predstavnikov in dela cerkvenih oblasti nepriljubljen. K temu je treba prišteti tudi spore z uslužbenci znotraj konzulata, ki so na koncu pripeljali tudi do njegovega predcasnega odpoklica konec leta 1910. 
Zusammenfassung: Dr. Hans Schwegel  alias Ivan Švegel  (1875–1962) war ein der weni-gen slowenischen Konsularbeamten, die in der späten Habsburgermonarchie  eine erfolg­reiche Karriere machten. Als Neffe der berühmten „Göriacher Exzellenz“ Josef Schwegel (1836–1914) konnte er dabei auf die Unterstützung der Leiter des Außenministeriums rechnen. Im Sommer 1909 wurde Ivan Švegel zum ersten professionellen k. u. k. Konsul in westkanadischen Winnipeg  ernannt. Er war ein der bekanntesten Persönlichkeiten im öf­fentlichen Leben der Stadt, wobei er wichtige Verbündete in den Regierungskreisen und in der Unternehmerwelt hatte. Allerdings wurde er wegen seiner oft exponierten politischen Haltung, die man als kaisertreu und „austroslawisch“ bezeichnen könnte, in den Augen der deutschen Vertreter und der kirchlichen Behörden bald unbeliebt. Dazu kamen auch die Streitigkeiten mit den Angestellten innerhalb des Konsulates, die dann letztendlich zu seiner vorgezogenen Abberufung Ende 1910 führten. 
Von den Alpen an die Adria 
Vom Kärntner Landespräsidenten zum Statt halter in Triest  und im Küstenlande 
HARALD KRAHWINKLER 
Exzerpt: Der vorliegende Beitrag behandelt den Amtswechsel des bisherigen Lan­despräsidenten in Kärnten  Alfred von Fries-Skene und seinen Antritt als Statt ­halter in Triest und im Küstenlande im Zeitraum vom Februar 1915 bis zum Kriegseintritt Italiens im Mai 1915. Quellengrundlage sind ausgewählte Zeitungs­berichte sowie die nach dem Krieg verfassten Memoiren Fries-Skenes, aus denen das erste und ein Teil des zweiten Kapitels im Anhang herausgegeben werden. 
Schlüsselworte: Fries-Skene, Triest, Österreichisches Küstenland, Erster Welt-krieg 
Od Alp do Jadrana Od koroškega deželnega predsednika do c.kr. namestnika Trsta in Avstrijskega Primorja 
Izvlecek: Prispevek obravnava spremembo urada nekdanjega koroškega deželnega predsednika barona Alfreda Fries-Skeneja in prevzem nove funkcije c.kr. namest­nika v Trstu in v Avstrijskem Primorju med februarjem in majem 1915. Clanek temelji na porocilih in casopisnih clankih ter na spominih Fries-Skeneja, ki jih je napisal neposredno po koncu vojne v letu 1919. Ustrezni odlomki iz spominov so objavljeni v dodatku. 
Kljucne besede: Fries-Skene, Trst, Avstrijsko Primorje, prva svetovna vojna 
D
ie Ernennung des bisherigen Landespräsidenten im Herzogtum Kärnten , Alfred Freiherrn von Fries-Skene1, zum Statthalter in Triest  und im Kü­stenlande  wurde mit Allerhöchstem Handschreiben vom 3. Februar 1915 verlautbart. Gleichzeitig wurde die Ernennung seines Vorgängers in dieser Funkti-on, des Prinzen Konrad zu Hohenlohe-Schillingsfürst, zum Präsidenten des Ober­sten Rechnungshofes in Nachfolge des in den Ruhestand übernommenen Frei­herrn Eugen von Hauenschield-Bauer  bekanntgegeben. Neuer Landespräsident in Kärnten  wurde Karl Graf Lodron-Laterano2 . Seit geraumer Zeit hatte es Gerüchte über einen Wechsel im Kärntner Landespräsidium gegeben3. Dass dieser nun ein halbes Jahr nach Kriegsbeginn durchgeführt wurde, war wohl vor allem dadurch motiviert, dass der durch eine Reihe von Maßnahmen insbesondere bei national gesinnten Italienern  missliebig gewordene Prinz Hohenlohe aus Triest  »abgezogen« werden sollte, um eine militärische Intervention Italiens auf seiten der Entente – wie sie schließlich doch im Mai 1915 erfolgte – zu verhindern4. 
Im vorliegenden Beitrag soll die Phase der Übersiedlung Fries-Skenes von Kärnten  ins Küstenland auf Grundlage ausgewählter Zeitungsberichte – bekannt­lich in einer Zeit kriegsbedingter Zensurmaßnahmen – und in Kombination mit seiner eigenen Darstellung und Deutung der Geschehnisse beleuchtet werden. »Als ich berufen wurde, als Statthalter des Kaisers an die Spitze der Verwaltung in Triest und im österreichischen Küstenland zu treten, stand der Krieg mit Italien bereits vor der Tür. Die Stadt, die ich zu verwalten hatte – das große Handelsemporium Österreichs im Süden und zugleich in der Vielheit ihrer Nationen und Sprachen ein Mikrokosmus[!] des österreichischen Staates – war das eigentliche Kriegsziel Italiens [...]« – schreibt Fries-Skene  im Vorwort zu seinen kurz nach dem Weltkrieg konzipierten, leider nur fragmentarisch erhaltenen Memoiren5. 
1 
Zu Alfred Fries-Skene  (1870–1947) siehe zusammenfassend Marušic, Fries-Skene , S. 579; N.N., Fries-Skene , 
S. 367. Vgl. Wullschleger, »Gut österr eichische Gesinnung«, S. 90–106; Zeloth, Kärntens Verwaltungsbehörden, bes. S. 321. 
2 
Siehe Wiener Zeitung (4. 2. 1915) S. 1; vgl. ebenda S. 6. Zu den Ernennungen vgl. auch Fremden-Blatt (4. 2.1915) [Morgen-Ausgabe] S. 4 f.; Fremden-Blatt (4. 2. 1915) [Abend-Ausgabe] S. 2; Neues Wiener Tag-blatt (4. 2. 1915) S. 15; vgl. bereits Neues Wiener Tagblatt (1. 2. 1915) S. 5; L’Osservatore Triestino (4. 2. 1915) S. 1; Il Piccolo (4. 2. 1915) S. 1; L’Eco del Litorale (4. 2. 1915) S. 2 (Verwechslung von Kärnten  und Krain); Freie Stimmen (5. 2. 1915) S. 3; Kärntner Tagblatt (5. 2. 1915) S. 4; in Kärntner Tagblatt (2. 2. 1915) S. 3 ist noch von »vorläufig unbegründeten Gerüchten« die Rede; Klagenfurter Zeitung (6. 2. 1915) S. 285 und 288. 
3 
Siehe z. B. Freie Stimmen (23. 10. 1913) S. 8; Tagespost (Graz) (4. 2. 1915) [Mitt agsausgabe] [unpaginiert]; Freie Stimmen (5. 2. 1915) S. (4a); Villacher Zeitung (7. 2. 1915) S. 1. 
4 
Siehe Wiggermann, Kriegsmarine und Politik, S. 58 f. und 160 f. Höbelt, Prinz Konrad zu Hohenlohe-Schil­lingsfürst, bes. S. 214 mit Anm. 65. Reimann, Die Deutschen in Triest , S. 311 f. und 319–321. Zu Hohenlohes Maßnahmen vgl. Freie Stimmen (2. 2. 1915) S. 3; Freie Stimmen (4. 2. 1915) S. 1; Kärntner Tagblatt (4. 2. 1915) S. 4. 
5 
ÖStA, AVA, Nachlass Fries-Skene , Karton 3, 3.21. »Österreichs Schicksalstage an der Adria . Erinnerun-gen des letzten kaiserlichen Statthalters in Triest « lautet der Titel dieser – abgesehen vom Vorwort – in zwanzig numerierte Kapitel gegliederten Memoiren. In den Worten des Autors: »So werden diese fl üch­tigen Aufzeichnungen, die ich im Folgenden episodistisch aneinanderreihe, von selbst zu einem Lied vom sterbenden Österreich. [...] Diese letzten Tage Österreichs will ich zu schildern versuchen. Wenn ich auch als Bürger des deutschösterreichischen Staates aufrichtig und loyal auf dem Boden des Neugeschaff enenstehe, so soll mich dies nicht hindern, in pietätvollem Gedenken einen Kranz auf die Bahre des alten Ös­terreich zu legen, das ich innig geliebt habe und das – ein Staat einzig in seiner Art, in seinen Vorzügen, wie in seinen Fehlern – dieser Liebe auch wert war. Vgl. auch Wullschleger, »Gut österr eichische Gesinnung«, 
S. 90 mit Anm. 1. Der Text der Memoiren ist großteils handschriftlich überliefert, ergänzt durch einige in 
Das erste Kapitel dieser Memoiren ist übertitelt »Wie ich nach Triest  kam«; das zweite Kapitel behandelt die Kriegserklärung Italiens. Im Anhang werden hier das erste sowie der Beginn des zweiten Kapitels bis zum 23. Mai 1915 herausge­geben6. 
Nach Weihnachtsfeiertagen und Jahreswechsel war Alfred Fries-Skene  mit seiner Gattin Lucy am 4. Jänner 1915 aus Wien nach Klagenfurt zurückgekehrt7. Doch schon am 7. Jänner musste er zur kaiserlichen Audienz in Schönbrunn er­scheinen8. An diesem Tage wurde anscheinend die Neubesetzung des Statt halter-postens in Triest  besprochen, wie aus Fries-Skenes Memoiren zu erschließen ist, deren chronologische Angaben allerdings zu berichtigen sind. Am Samstag, 6. Fe-bruar, mittags verabschiedete sich Fries-Skene  von den korporativ empfangenen Referenten der Landesregierung, wobei Hofrat Oskar Lobmeyr  eine in der Presse veröffentlichte Ansprache an den scheidenden Landeschef hielt9. 
Hofrat Lobmeyr vertrat seinen Chef anschließend auf der nach Klagenfurt einberufenen »Adriakonferenz«. Zu dieser Sitzung des Präsidialausschusses waren Vertreter der Landesorganisation für Fremdenverkehr von Niederösterreich  sowie sämtlicher anderen Länder südlich der Donau  geladen10. Tags darauf begab sich Fries-Skene  nach Wien  zur Beeidigung als Statt halter, die am 8. Februar um 11 Uhr in Schönbrunn stattfand, im Anschluss an jene des Prinzen Hohenlohe-Schil­lingsfürst11. Die Abreise nach Triest  wurde offenbar kurzfristig um einige Tage ver­schoben12. 
Nach seiner Rückkehr aus Wien  am Nachmittag des 11. Februar übertrug Fries-Skene  am 12. Februar die (interimistische) Leitung der Kärntner Landesre­gierung seinem Stellvertreter Lobmeyr. Vom selben Tag datiert das in den Medien lancierte Abschiedsschreiben des Landespräsidenten an die Beamtenschaft Kärn­tens13. Ebenfalls am 12. Februar verabschiedete sich der scheidende Landespräsi-dent von Landeshauptmann Leopold von Aichelburg-Labia  und den Mitgliedern 
Maschinschrift verfasste, mit handschriftlichen Korrekturen versehene Blätter. Zu der von Fries-Skene geplanten Veröffentlichung ist es – aus welchen Gründen auch immer – nicht gekommen. Das Vorwort ist mit der Ortsangabe »Wien« und der Datierung »im Juni 1919« versehen. 
6 
Es handelt sich im Wesentlichen um eine Edition letzter Hand. Durchstrichene Passagen sind nicht ei-gens ausgewiesen. Abkürzungen sind, sofern eindeutig möglich, aufgelöst. Interpunktion, insbesondere Beistrichsetzung, ist fallweise [in eckiger Klammer] ergänzt. – Eine Fortsetzung der Edition (mit Kom­mentierung) soll in einem anderen Rahmen publiziert werden. 
7 
Klagenfurter Zeitung (6. 1. 1915) S. 44. 
8 
Vgl. Klagenfurter Zeitung (6. 1. 1915) S. 44; Klagenfurter Zeitung (9. 1. 1915) S. 62; Fremden-Blatt (8. 1. 1915) [Morgen-Ausgabe] S. 5; Kärntner Tagblatt (9. 1. 1915) S. 3. 
9 
Klagenfurter Zeitung (9. 2. 1915) S. 313; Kärntner Tagblatt (9. 2. 1915) S. 4. Vgl. auch Freie Stimmen (9. 2. 1915) S. (4a). 
10 
Klagenfurter Zeitung (9. 2. 1915) S. 321 f.; Freie Stimmen (10. 2. 1915) S. (4a) (mit Wiedergabe der Be-grüßungsansprache Lobmeyrs). 
11 
Siehe Wiener Abendpost (Beilage zur Wiener Zeitung) (8. 2. 1915) S. 5: Bei der Beeidigung Fries-Skenes intervenierten Oberstkämmerer Karl Graf Lanckoronski und Innenminister Karl Freiherr von Heinold. Die Eidesformel wurde von Ministerialrat Ludwig von Alexy verlesen. Nach der Beeidigung wurde der Statthalter in besonderer Audienz vom Kaiser empfangen. Vgl. auch Kärntner Tagblatt (10. 2. 1915) S. 3; L’Osservatore Triestino (8. 2. 1915) S. 1. 
12 
Vgl. dazu Fremden-Blatt (6. 2. 1915) [Morgen-Ausgabe] S. 6; Kärntner Tagblatt (5. 2. 1915) S. 4; Il Piccolo 
(6. 2. 1915) S. 2; Klagenfurter Zeitung (7. 2. 1915) S. 302; Freie Stimmen (7. 2. 1915) S. 7. 
13 
Klagenfurter Zeitung (13. 2. 1915) S. 346 f.; Freie Stimmen (13. 2. 1915) S. (6a); Kärntner Tagblatt (13. 2. 1915) S. 4. 
des Landesausschusses; anschließend empfing er eine Reihe von Abordnungen und Persönlichkeiten: leitende Beamte der Finanzbehörden, den Bürgermeister und den Vizebürgermeister der Landeshauptstadt Klagenfurt, die Stabsoffi  ziere der Gar-nison unter Führung des Militär- und Stationskommandanten, den Landes-Gen­darmeriekommandanten, den Präsidenten der Handels- und Gewerbekammer und andere14. Am darauffolgenden Sonntag, dem 14. Februar, machte Freiherr von Fries-Skene  noch dem soeben inthronisierten neuen Fürstbischof von Gurk, Adam Hefter, seine Aufwartung15 und begab sich dann auf den Weg nach Süden. Auf dem Klagenfurter Hauptbahnhof hatte sich den Memoiren zufolge zur Mitt agsstunde eine große Menschenmenge eingefunden, »um ’ihrem Präsidenten’ Lebwohl zu sa-gen und ihm Glück zu wünschen für Triest, das bei der Kärntner Bevölkerung einen wenig freundlichen Ruf genoss«. Aufgrund schneebedingter Verkehrsbehinderun-gen war die Bahnstrecke zwischen Klagenfurt  und Rosenbach  unpassierbar, und es musste die Route entlang des Wörthersees  genommen werden. Beim Zwischenauf­enthalt in Villach  konnte sich Freiherr von Fries-Skene  von den am Hauptbahn­hof erschienenen Spitzen der Zivil- und Militärbehörden sowie der Stadtgemeinde verabschieden16. Über die Weiterfahrt durch das Isonzotal  und nach Triest  finden sich knappe Einträge in den Memoiren. Zu abendlicher Stunde traf der hohe Fahr­gast mit der Staatsbahn in Triest  ein17. Nahezu gleichzeitig hatte sein Vorgänger Prinz Hohenlohe mit seiner Familie die Fahrt nach Wien  angetreten. Während Hohenlohe eine große und hochrangige Verabschiedung auf dem Bahnhof zuteil wurde, soll Fries-Skene  von einem offi  ziellen Empfang beim Eintreff en in seinem neuen Dienstort ausdrücklich Abstand genommen haben18. Nach Ausweis seiner Memoiren wurde er nur von Polizeidirektor Alfred Manussi-Montesole  begrüßt. Während der ersten Tage bezog der Statthalter sein Quartier in dem an der Hafen-promenade gelegenen, dem Palais des Österreichischen Lloyd benachbarten Palace Hotel19. 
Die Übernahme der Amtsgeschäfte in Triest  erfolgte am Montag, dem 15. Februar 1915, als Freiherr von Fries-Skene  im Gebäude der Statthalterei von sei­nem Stellvertreter Graf Heinrich Att ems  empfangen wurde20. Anschließend be-suchte er den Triestiner Bürgermeister (Podestŕ) Alfonso Valerio, den Präsidenten des Appellationsgerichtes Jacopig, den Seebezirks- und Militärstationskomman­danten Alfred Freiherrn von Koudelka  sowie den Bischof von Triest-Capodistria 
14 
Klagenfurter Zeitung (13. 2. 1915) S. 347; Klagenfurter Zeitung (14. 2. 1915) S. 355 f.; Freie Stimmen (13. 
2. 1915) S. (6a); Kärntner Tagblatt (13. 2. 1915) S. 4; Kärntner Tagblatt (14. 2. 1915) S. 8 f. 
15 
Kärntner Tagblatt (15. 2. 1915) S. 5. 
16 
Siehe Villacher Zeitung (16. 2. 1915) S. 3 (allerdings mit irriger Tagesangabe 13. 2.) mit Nennung der Vil­
lacher Honoratioren. Vgl. auch Kärntner Tagblatt (17. 2. 1915) S. 5; Freie Stimmen (17. 2. 1915) S. 6. 17 
Ankunftszeit 20:14 Uhr laut L’Osservatore Triestino (15. 2. 1915) S. 2, hingegen 20:35 Uhr laut Il Piccolo 
(15. 2. 1915) S. 2. 18 
Wiener Zeitung (15. 2. 1915) S. 4; Neue Freie Presse (15. 2. 1915) S. 7; Fremden-Blatt (15. 2. 1915) S. 5; 
Grazer Tagblatt (16. 2. 1915) S. 16; Arbeiterwille (16. 2. 1915) S. 7; Arbeiterwille (17. 2. 1915) S. 4. 19 
Vgl. Il Piccolo (15.2.1915) S. 2. Dieses erst 1911 erbaute Grandhotel ist das heutige Savoia Excelsior Palace 
(Riva del Mandracchio 4). 20 Wiener Zeitung (16. 2. 1915) S. 8; L’Osservatore Triestino (15. 2. 1915) S. 2. – Heinrich Christian von At-
tems-Heiligenkreuz (1858–1937), seit 1911 Vizepräsident in Triest  und im Küstenlande, wurde 1916 der 
letzte Landespräsident im Herzogtum Krain (18. 4. 1916 bis 31. 10. 1918). Zu seiner Ernennung vgl. Wiener 
Zeitung (22. 4. 1916) S. 6; nach seinem Tod die Kurznotiz in der Neuen Freien Presse (14. 1. 1937) S. 6. 
Andreas Karlin21. Um 17 Uhr empfing er die unter Führung des Vizepräsidenten Grafen Attems in der Statthalterei erschienenen Beamten der Statthalterei bzw. des Statthaltereirates sowie der Polizeidirektion22. In seiner Ansprache23 appellierte der neue Statthalter an die Opferwilligkeit aller in der gegenwärtigen ernsten Zeit. Die Beamtenschaft möge sich stets »das erhebende Beispiel unserer heldenmütig kämp­fenden Armee vor Augen halten«. Auch wenn es der Beamtenschaft nicht vergönnt sei, an der Verteidigung des Vaterlandes unmittelbar teilzunehmen, müsse sie stets der »gebieterischen Anforderungen einer großen, außerordentlichen Zeit« ein­gedenk sein. Speziell auf dem Gebiet der politischen Verwaltung solle »strengste Unvoreingenommenheit und Objektivität gegenüber jedermann« die Losung sein. Gegenüber der Bevölkerung bestehe die Pflicht, »hilfsbereit und mit off enen Au-gen für ihre Bedürfnisse durch Rat und Tat zur Seite zu stehen«. Besondere wirt­schaftliche und sozialpolitische Aufgaben habe die politische Verwaltung infolge der Auswirkungen des Kriegszustandes gerade in den Handels- und Verkehrs­zentren wahrzunehmen. Nach dem »hoffentlich nicht mehr fernen, erfolgreichen Abschluss des Krieges« solle dadurch die »Rückkehr in das normale Wirtschaft s-leben« erleichtert werden. »Dann wird die Stadt Triest  und mit ihr das Küstenland [...] wieder in vollem Maß jenen Anteil am heimischen und internationalen Wirt­schaftsleben gewinnen, auf den sie vermöge ihrer Zugehörigkeit zum umfassenden Wirtschaftsgebiet der Monarchie, vermöge des Erwerbsfleißes ihrer Bewohner und der zahlreichen, speziell in den letzten Jahrzehnten auf Initiative der Staatsver­waltung zur Förderung des Handels und Verkehres an Ort und Stelle getroff enen Maßnahmen die begründetste Anwartschaft haben.« 
In den nächsten Tagen wurden die Antrittsbesuche beim Statt halter bzw. durch den Statthalter fortgesetzt. Am 16. Februar besuchte er den Vizepräsiden-ten der Finanzlandesdirektion Baron Kober ; im Statthaltereipalais erschienen da­gegen Bürgermeister Valerio und die beiden Vizepräsidenten des Gemeinderates, der Marine- und Militärkommandant Freiherr von Koudelka mit Offi  zieren, der Präsident des Appellationsgerichtes Jacopig und andere. Der Statt halter sei­nerseits besuchte den Präsidenten der Handels- und Gewerbekammer Giovanni Scaramangŕ de Altomonte24. Am 17. Februar erschienen der Präsident sowie der Vizepräsident des Landesgerichtes, der Präsident der Handels- und Gewerbe­kammer Scaramangŕ in Begleitung des provisorischen Präsidenten Bussanich,  der Gendarmeriekommandant Vogelhuber  sowie eine Reihe führender Funktionäre des Wirtschafts- und Verwaltungssektors25. Weiters standen am 17. Februar An-trittsbesuche auf diplomatischer Ebene auf dem Programm, so beim italienischen Generalkonsul Lebrecht, beim ottomanischen Konsul Raif Nihad Bey, beim deut­schen Vizekonsul Freiherrn von Hahn, beim Präsidenten der Seebehörde Delles, 
21 
Wiener Zeitung (16. 2. 1915) S. 12; L’Osservatore Triestino (15. 2. 1915) S. 2; Il Piccolo (16. 2. 1915) S. 2; 
Neues Wiener Tagblatt (16. 2. 1915) S. 7. 22 
Vgl. L’Osservatore Triestino (15. 2. 1915) S. 2; (16. 2. 1915) S. 1; Il Piccolo (16. 2. 1915) S. 2; L’Eco del Lito­
rale (18. 2. 1915) S. 1. Vgl. Neues Wiener Tagblatt (16. 2. 1915) S. 7; Klagenfurter Zeitung (17. 2. 1915) S. 
374 f.; Kärntner Tagblatt (17. 2. 1915) S. 3; Freie Stimmen (17. 2. 1915) S. 2. 23 
Laut Polaer Tagblatt (17.2.1915) S. 3 »ein rethorisches[!] Meisterwerk«. 
24 
L’Osservatore Triestino (16. 2. 1915) S. 1; Il Piccolo (17. 2. 1915) S. 2. 
25 
L’Osservatore Triestino (17. 2. 1915) S. 1. 
ferner bei den Spitzen mehrerer Behörden, Anstalten und Ämter, den Präsidenten und Verwaltungsräten der Schiff ahrtsgesellschaften des Österreichischen Lloyd und der Austro-Americana, sowie dem Generaldirektor des Stabilimento Tecnico Triestino26. Sein reges Besuchsprogramm führte den Statthalter am 18. Februar zum Herrenhausmitglied Escher, zum Finanzprokurator Neuscheller, zum Vorsit­zenden des Handels- und Seegerichtes Perisic, zum Gendarmeriekommandanten Vogelhuber, zum griechischen Generalkonsul Kympritis , zum Konsul der Verei­nigten Staaten Busser, zum Vizepräsidenten des Österreichischen Lloyd Fortunato de Vivante  und zu weiteren Funktionsträgern, zum Teil solchen, die ihn am Vortag aufgesucht hatt en27. Die nächsten Stationen eines Antrittsbesuches waren am 19. Februar Pola [Pula]28 und am 22. Februar Görz  [Gorizia, Gorica]29. In Pola traf er die Spitzen von Marine und Armee, aber auch die Vorstände der zivilen Behörden und Ämter, namentlich auch den Gemeinderegenten Rodolfo Gorizutti. In Görz, wohin ihn Statthaltereirat Anton Rebek  begleitete, besuchte Fries-Skene  zunächst zwei Spitäler. Am Nachmittag wurde er in Audienz von Erzherzog Ludwig Salvator empfangen. Weiters absolvierte er Besuche bei Fürsterzbischof Franciscus Borgia Sedej, Landeshauptmann Luigi Faidutti , Bürgermeister Giorgio Bombig und weite­ren zivilen und militärischen Repräsentanten. In Šempeter  (San Pietro) fand er sich bei Gräfin Boos-Waldeck  und Graf und Gräfin Coronini ein. 
Ab dem 23. Februar nahmen die Amtsgeschäfte in der Statthalterei zu Triest einen geregelteren Gang, insofern nunmehr Empfangstage täglich (ausgenommen Sonn-und Feiertage) von 11 bis 13 Uhr angesetzt waren30. Auch als Statt halter in Triest  – wie vormals als Landespräsident in Kärnten  – war der Verwaltungsfach­mann Fries-Skene  um administrative Reformmaßnahmen bemüht, die auch das Verhältnis zur Öffentlichkeit besonders berücksichtigten31. Über eine Woche nach Beginn seiner Amtstätigkeit an der Adria  erreichte ihn die Nachricht aus den Al-pen , dass er in der Gemeinderatssitzung vom 23. Februar zum Ehrenbürger der Stadt Klagenfurt ernannt worden sei – eine Entscheidung, die mit großer Mehr­heit, aber doch nicht einstimmig erfolgt war32. In seinem Danktelegramm sprach der Geehrte vom »schönsten Abschluß meines Wirkens an dieser mir so liebgewor­denen Stätte« und der dadurch weiter gefestigten Verbindung »mit dem meinem Herzen so nahen Kärntnerland, mit seiner schönen Hauptstadt und ihren liebens­würdigen, durch Tüchtigkeit und vorbildlichen Heimatsinn hervorragenden Be­wohnern«33. 
26 
L’Osservatore Triestino (18. 2. 1915) S. 1; Neues Wiener Tagblatt (19. 2. 1915) S. 8; Klagenfurter Zeitung 
(20. 2. 1915) S. 401. 27 
L’Osservatore Triestino (18. 2. 1915) S.1. 
28 
L’Osservatore Triestino (18. 2. 1915) S. 1; L’Osservatore Triestino (20. 2. 1915) S. 1; Il Piccolo (20. 2. 1915) 
S. 2; L’Eco del Litorale (20. 2. 1915) S. 2; Polaer Tagblatt (20.2.1915) S. 3; Klagenfurter Zeitung (20. 2. 1915) S. 401. 
29 
L’Osservatore Triestino (23. 2. 1915) S. 1; L’Eco del Litorale (23. 2. 1915) S. 1; Il Piccolo (23. 2. 1915) S. 2. 
30 
L’Osservatore Triestino (20. 2. 1915) S. 1. 
31 
Siehe z. B. L’Osservatore Triestino (6.4.1915) S. 2. 
32 
Klagenfurter Zeitung (25. 2. 1915) S. 443; Freie Stimmen (25. 2. 1915) S. (4a); Freie Stimmen (26. 2. 1915) 
S.6; Kärntner Tagblatt (25. 2. 1915) S. 3 f. Zu Problemen der Protokollierung siehe Klagenfurter Zeitung 
(4. 3. 1915) S. 491 f.; Freie Stimmen (4. 3. 1915) S. 8. 
33 
Klagenfurter Zeitung (27. 2. 1915) S. 457; Freie Stimmen (27. 2. 1915) S. 6; Kärntner Tagblatt (27. 2. 1915) S. 4. 
Am 25. Februar stellten sich dem Statthalter die Direktoren der staatlichen deutschen Mittelschulen unter Leitung des Landesschulinspektors Robert Kauer vor34. Am 7. März präsentierten sich die Direktoren der italienischen Mitt elschulen Triests sowie des Küstenlandes, angeführt von Landesschulinspektor Nicolň Rava­lico35. Der Besuch sozialer Einrichtungen – manchmal in Begleitung seiner Gatt in, die führende Funktionen in Wohlfahrtseinrichtungen innehatte – gehörte zu den verpflichtenden Aktivitäten des Statt halters36. Dessen Obsorge galt auch dem Lan­dessanitätswesen und dem Spitalswesen, dessen Umfang sich kriegsbedingt auswei­tete und auffächerte. Im Horizont des Amtsantrittes zu sehen ist der Besuch des Statthalters und seiner Gattin im Roten-Kreuz-Spital der Schiff fahrtsgesellschaft »Austro-Americana« (Unione austriaca di navigazione) am 4. März. Dort wurden sie von hochrangigen Vertretern des öffentlichen Lebens und des Sanitätswesens empfangen. Bischof Karlin zelebrierte eine heilige Messe und hielt eine der Fasten-zeit gemäße Predigt in italienischer und slowenischer Sprache37. Am 21. März be-suchten der Statthalter und seine Gattin das Hilfsspital der Societŕ Triestina Aus­tria. Auch dort feierte Bischof Karlin eine Messe38. In engerem Rahmen erfolgte Fries-Skenes Besuch im Hilfsspital des (deutschen) Turnvereines »Eintracht«, des-sen Direktor Franz Wenzl  er anschließend kennenlernen durft e39. 
Wohl nicht zufällig in zeitlicher Nähe zum Jubiläumstag von Bismarcks hundertstem Geburtstag (1. April 1915) erschien am 28. März (Palmsonntag) eine Abordnung deutscher Vereine und Körperschaften des Adriagebietes unter Füh-rung des Reichsratsabgeordneten Josef Wolfgang Dobernig beim Statt halter, um seine »Unterstützung für die Bestrebungen des Deutschtums an der Adria« zu er-bitten. Im Anschluss an Dobernigs Ansprache versicherte der Obmann des 1913 zur Bündelung deutschnationaler Kräfte gegründeten »Deutschen Volksrates für Triest  und das Küstenland«, Schulrat Markus Guggenberger, den Statt halter der Unterstützung der Küstenlanddeutschen »zum Wohle der staatlichen Interessen«. In seiner Antwort bekräftigte Freiherr von Fries-Skene  seine Bereitschaft , »das Deutschtum im Küstenlande im Rahmen der gesamtstaatlichen Erfordernisse zu fördern und zu schützen«40. 
Von zentraler Bedeutung – zumal in Kriegszeiten – war die Frage der Nah­rungsversorgung der Bevölkerung. Diese Frage wurde vom Statthalter wohl auch bei seinem in Wien  in dienstlichen Angelegenheiten absolvierten Besuch vor Mit­te März thematisiert41. Denn am darauffolgenden Samstag (20. März) fand unter 
34 
L’Osservatore Triestino (26. 2. 1915) S. 2. Zum deutschen höheren Schulwesen im Küstenland siehe Rei­
mann, Die Deutschen in Triest , S. 123–133; zu Robert Kauer  ebenda, S. 129–131. 35 
L’Osservatore Triestino (8. 3. 1915) S. 2. 
36 
Siehe z. B. L’Osservatore Triestino (5. 3. 1915) S. 1. 
37 
L’Osservatore Triestino (4. 3. 1915) S. 2; Il Piccolo (5. 3. 1915) S. 2. 
38 
L’Osservatore Triestino (22. 3. 1915) S. 1 f. Zur Societŕ Triestina Austria siehe Reimann, Die Deutschen in 
Triest, S. 213. 39 
L’Osservatore Triestino (24. 3. 1915) S. 2. Zum Turnverein »Eintracht« siehe Reimann, Die Deutschen in 
Triest, S. 246–250. 40 
Freie Stimmen (1. 4. 1915) S. 2. Zum »Deutschen Volksrat für Triest  und das Küstenland« vgl. Reimann, 
Die Deutschen in Triest , S. 346. 41 
Die Fahrt nach Wien  erfolgte am 11. März, die Rückfahrt nach Triest  am 15. März. Vgl. L’Osservatore Triestino (12. 3. 1915) S. 2; (16. 3. 1915) S. 1; Il Piccolo (16. 3. 1915) S. 2; Neues Wiener Tagblatt (16. 3. 
seinem Vorsitz eine Besprechung über die Approvisionierung des Küstenlandes statt, an welcher der Bürgermeister von Triest  (Valerio), die Landeshauptleute von Görz -Gradisca  (Faidutti) und Istrien  (Rizzi) sowie die jeweiligen Referenten der Statthalterei und des Stadtmagistrates teilnahmen42. Allerdings verschärft e sich die Versorgungssituation in den folgenden Wochen. In der zweiten Aprilhälft e kam es zu größeren Demonstrationen und Unruhen, die allerdings von der Polizei unter Kontrolle gebracht wurden43. Über Ereignisse dieser Art wird man in einer der Zensur ausgesetzten Presse keine Nachrichten erwarten. Sehr deutlich ablesbar sind aber nun gesteigerte Bemühungen der politischen Verwaltung in Approvisio­nierungsangelegenheiten. Aus Wien  bzw. dann direkt aus Ungarn wurden zusätzli­che Waggons mit Getreidelieferungen organisiert. Die unter dem Vorsitz des Statt ­halters eingesetzte Approvisionierungskommission wurde personell erweitert und beriet rege über Versorgungsmaßnahmen für Triest  und das Küstenland44. 
Im Laufe des Mai verdichteten sich die Gerüchte von einem möglichen be-vorstehenden Kriegseintritt Italiens45. Als dieser am 23. Mai 1915 erfolgte, wurden die Gemeindeverwaltungen von Triest  wie von Görz  aufgelöst und jeweils durch einen Regierungskommissär, der ein Beamter der Statthalterei war, ersetzt46. 
1915) S. 16. 
42 
L’Osservatore Triestino (22. 3. 1915) S. 1. 
43 
Siehe Wedrac, »Wohl des Staates«, S. 78. 
44 
L’Osservatore Triestino (21. 4. 1915) S. 1; (22. 4. 1915) S. 1; (23. 4. 1915) S. 1; (27. 4. 1915) S. 1 f. 
45 
Wedrac, »Wohl des Staates«, S. 78 f. 
46 
Siehe im nichtamtlichen Teil der Extraausgabe der Wiener Zeitung (23. 5. 1915), Nr. 118, S. 2. L’Osservatore Triestino (25. 5. 1915) S. 2. Vgl. Wedrac, »Wohl des Staates«, S. 80. In Triest  wurde Bürgermeister Alfonso Valerio durch den Statthaltereirat Johann Krekich-Strassoldo von Treuland ersetzt, in Görz  Bürgermei­ster Giorgio Bombig  durch den Statt haltereisekretär Ernesto Dandini de Sylva. 
Anhang: 
Kapitel 1. 
Wie ich nach Triest  kam. 
Es war im Februar [recte: Jänner; wohl 6.1.] 1915 am Wörthersee, der Perle des schönen Alpenlandes Kärnten , dessen Verwaltung ich damals als Landespräsi-dent leitete. Der See, der sich, umrahmt von herrlichen Bergen[,] 16 km lang von Westen nach Osten hinzieht, war jetzt spiegelblank gefroren. So wie im Sommer, wo er höchst willkommene Gelegenheit zum Bad und zur Kahnfahrt bietet und bis in die tiefe Nacht wiederhallt[!] von frohen Kärntner Liedern, war er auch jetzt das Ziel von Hunderten von Ausflüglern aus dem nahen Klagenfurt, der Hauptstadt Kärntens. Sie alle waren gekommen[,] den Schlittschuhsport zu pfl egen, den Lieb­lingssport der Kärntner, für den der Wörthersee die Hochschule bildet, oder um im fl inken Schlitten über die gleich tausend Diamanten glänzende Eisfläche zu fahren. Auch ich war nach getaner Arbeit mit meiner Frau über den See nach dem liebli­chen(?) Velden gefahren; in vollen Zügen genossen wir die Pracht des herrlichen Wintertages und vergassen ob des einzig schönen Bildes, das sich uns bot, die schwe­ren Sorgen des bereits mehr als ein halbes Jahr währenden Krieges. In Velden ange­langt, wurde ich dringend ans Telefon gerufen[,] und dort erhielt ich die Nachricht, ich möge mich am nächsten Tage bei Kaiser Franz Josef  in Wien  melden. – Eine Audienz beim alten Kaiser Franz Josef, das war für jeden österreichischen Beamten oder Offizier eine große Sache. Er kannte sie alle, die in / seiner Armee oder in Ös­terreichs Verwaltung dienten, hatte die Laufbahn fast jedes Einzelnen genau ver­folgt[,] und wenn man nun vor ihm stand, so stellte er mit dem i[h]m eigenen fabel­haften Gedächtnis Fragen, die durch ihr Eingehen auf kleinste Einzelheiten den Befragten in größte Verblüff ung und oft auch in nicht geringe Verlegenheit versetz-ten. Ja, es war nicht leicht, vor dem alten Kaiser zu bestehen[,] und gegenüber seiner abgeklärten ruhigen Überlegenheit hatt en oft auch Staatsmänner von Rang und Ansehen Gefühle, die sich von jenen des Schülers bei der Prüfung nicht sehr viel unterschieden. Und doch kam jeder Österreicher von Herzen gern zu seinem alten Kaiser, in dessen Worten bei aller Strenge immer wieder ein väterlicher Ton durch­klang. So gieng[!] es mir auch diesmal. Der Kaiser stellte mir zunächst eine Reihe von Fragen, die sich auf meine Tätigkeit in Kärnten  bezogen, und eröff nete mir dann, daß er mich zum Statthalter in Triest  ausersehen habe. – Es ist begreiflich, daß mich diese Mitteilung mit Freude, aber zugleich auch mit einer gewissen Be-klommenheit erfüllte. Statthalter in Triest, das war gewiss einer der schönsten Po-sten, die der Kaiser von Österreich  zu vergeben hatte. Das schöne, aber kleine Ge-birgsland Kärnten  sollte ich nun mit dem Strand der Adria  vertauschen, aus Klagenfurt, der reizenden Provinzstadt[,] nach Triest, der unruhigen, von nationa­len und sozialen Gegensätzen erfüllten Großstadt kommen, das alles in einem Au-genblick, wo sich das Verhältnis zu Italien immer mehr zuspitzte und Triest  infolge der italienischen Aspirationen im Vordergrund des internationalen Interesses stand. Noch immer herrschte auf österreichischer Seite das Bemühen, den Kampf mit Ita-lien zu vermeiden, ja man war bereit[,] schwere Opfer zu bringen, um den früheren Bundesgenossen vor offen feindseliger Aktion zurückzuhalten. Der frühere Statt ­halter in Triest, Prinz Hohenlohe[,] hatte in der letzten Zeit seiner Amtsführung Verfügungen getroffen, die sich insbesondere gegen die nach vielen Tausenden zäh­lenden italienischen Staatsangehörigen in Triest  richteten und am Montecitorio  wie in der Consulta zu scharfer Reaction den Anlass gaben. Durch einen Wechsel auf dem Statt halterposten hoffte man nun die Situation zu erleichtern[,] und meine kei­neswegs einfache Aufgabe bestand darin, Italien so weit als möglich entgegenzu­kommen, ohne anderseits die Interessen der Kriegführung an einem so wichtigen und exponierten Punkte, wie es Triest  war, zu gefährden. Ich wusste also, daß mir Schweres bevorstand; wie es wirklich kommen werde, das habe ich damals zum Glücke nicht geahnt. / Wenige Tage nach meiner Audienz beim Kaiser wurde meine Ernennung zum Statt halter in Triest  und im Küstenlande verlautbart[,] und ich musste nun von dem mir so lieben Kärntnerland nach zweieinhalbjähriger Tätigkeit Abschied nehmen. An einem der ersten Märztage [recte: Sonntag, 14.2.1915] ver­ließ ich zur Mittagsstunde Klagenfurt. Noch einmal sollte ich mich des so sympa­thischen, treuen Wesens der Kärntner erfreuen. Obwohl ich die Stunde meiner Ab-fahrt nur wenigen Freunden mitgeteilt hatte, war der Bahnhof voll von Menschen. Nicht nur offizielle{n} Persönlichkeiten, sondern auch Hunderte von kleinen Leuten waren gekommen, um »ihrem Präsidenten« Lebwohl zu sagen und ihm Glück zu wünschen für Triest, das bei der Kärntner Bevölkerung einen wenig freundlichen Ruf genoss. Trotzdem die Ernennung zum Statthalter für mich eine Auszeichnung war, trug doch der Abschied einen wehmütigen Charakter, gleichsam als ob die Sor-gen meiner neuen Stellung ihren Schatten vorausgeworfen hätten. – Vorläufi g fuhr ich in guter Stimmung auf der herrlichen Karawankenbahn nach Triest. Ich passier­te noch einmal den Wörthersee, wo ich so viele schöne Stunden während meines Kärntner Aufenthaltes verlebt hatte. Meterhoher Schnee lag überall im Kärntner Lande, es war ein echt Kärntner Winter, sonnig und heiter. Über Villach , der[!] zweitgrößten Stadt Kärntens, wo mir von der Bevölkerung ebenfalls ein herzlicher Abschied bereitet wurde, kam ich durch die großen Tunnels, die die Karawanken­kette  und die Julischen Alpen  durchbohren, in der Abenddämmerung ins Isonzotal. Hier war ich schon in meinem neuen Verwaltungsgebiet, im Küstenlande. Die mil-dere Luft des Südens empfing mich, der Schnee schwand[,] und je mehr ich mich dem schönen, damals noch in ungestörter Heiterkeit prangenden Görz  näherte, desto geringer wurde jede Erinnerung an den Winter; ich war in den Frühling ge­zogen. Von Görz  aus gieng[!] die Fahrt über das Karstplateau, das mit seinen Stein-massen, Felsriffen und Schluchten einem erstarrten Meere gleicht, bis auf die Hö-hen oberhalb Triests: Hier lag die Stadt meines künftigen Wirkens zu meinen Füßen, hell beleuchtet, amphitheatralisch auf vielen Hügeln ansteigend und hinter dem Ge-wirr der Häuser der Hafen und draußen das weite freie Meer, ein Anblick, / der je­dem unvergesslich bleiben muss, der einmal die Kurven der Alpenbahn gegen Triest hinabgefahren ist. Der Zug fuhr in die große Halle des Triester Staatsbahnhofes. Hier war es unheimlich leer; zu meiner Begrüßung hatte sich nur der Polizeidirektor von Triest  [Alfred Manussi-Montesole] eingefunden, der sich militärisch bei mir meldete – ein starker Gegensatz gegenüber meiner Abfahrt von Klagenfurt. Als ich dann an der Seite des Polizeidirektors durch die Stadt fuhr, fiel mir das große Auf­gebot von Militär und berittener Polizei in den Straßen auf. Auf meine Frage, was denn eigentlich hier vorgehe, erhielt ich die als Willkommensgruß wenig sympathi­sche Antwort, daß mein Vorgänger Prinz Hohenlohe, der wegen seines Konfliktes mit den Italienern  abberufen worden war, vor wenigen Stunden abgereist sei. Die italienisch-nationalen Kreise hätten die Absicht gehabt, bei seiner Abfahrt eine gro­ße irredentistische Kundgebung zu veranstalten und eventuell auch den neuen Statthalter auf ihre Weise lärmend zu begrüßen. Ich muss gestehen, daß mir diese Ouverture einen gewissen Eindruck machte. Allerdings hatte ich dann im Laufe meiner vierjährigen Tätigkeit in Triest  manchmal Gelegenheit zu bemerken, daß solche Demonstrationsabsichten oft nur in der Phantasie einzelner Polizeiorgane be-standen. Die Polizei sah nur zu oft Dinge, die nicht bestanden; leider sah sie dafür so manche Dinge nicht, die bestanden und die alle anderen sahen, nur nicht die Organe der Polizei. – Ich nahm zunächst in dem am Hafen gelegenen Palacehotel mein Quartier[,] und als ich mir in einem Zimmer der sehr schön und modern eingerich­teten Wohnung die Hände wusch, sprang plötzlich hinter einem Vorhang ein ele­gant gekleideter Herr im Salonrock mit einer brillantgeschmückten Sturmnadel hervor. Auf meine eher überraschte Frage, wer er sei, stellte er sich als Polizeibeam­ter vor, der zu meiner persönlichen Überwachung hieher beordert sei. Der Vorfall war gewiss recht unbedeutend[,] und doch war er mir ein Fingerzeig dafür, wie groß die Schwierigkeiten sein würden, die hier meiner harrten. Indessen stellte ich den polizeilichen Überwachungsdienst für meine Person sofort ein und überließ diese Überwachung vom ersten Augenblicke an die ganze Zeit hindurch der Vorsehung, die mich in manchen schwierigen Situationen und namentlich auch bei meinen ver­schiedenen Besuchen an / den Fronten gnädig vor allem Übel bewahrte. Ich glaube, daß diese Art des Überwachungsdienstes weit zuverlässiger ist als jeder polizeiliche. Dieselbe Empfindung hatte ich auch bei den verschiedenen Reisen von Monarchen und hohen Persönlichkeiten, bei denen natürlich ein ganz anderer Apparat aufgebo-ten werden musste. Da trifft die Polizei und ihren obersten Chef immer eine schwe-re Verantwortung; denn nur ein Grenzstreif an Haaresbreite liegt hier zwischen Ängstlichkeit und Leichtsinn. Die Triester Polizei hat es bei solchen Anlässen an Eifer gewiss nicht fehlen lassen, doch spielen immer so viele Zufälligkeiten mit, daß absolute Sicherheiten, namentlich gegen die Tat eines einzelnen Fanatikers[,] nie ge­geben werden können und in letzter Linie immer der Erfolg entscheidet. – Wenige Tage nach meiner Ankunft bezog ich die Wohnung im Statthaltereipalais auf der Piazza Grande. Prächtige, so recht für die Repräsentation geschaff ene Räume mit herrlichem weiten Blick aufs Meer. Für mich war[’]s eine Stätte der Sorgen[,] und nur gering an Zahl waren die Augenblicke, in denen ich hier meines Lebens wirklich froh werden sollte. – Während ich mich in die Geschäfte meines neuen Wirkungs­kreises einarbeitete, kamen mir als Ermunterung die Stimmen der italienischen Presse zu, die Hohenlohes Abgang besprach und sich auch mit seinem Nachfolger beschäftigte. Sie war gegen mich nicht gerade feindselig, eher mitleidig-ironisch. So schrieb eines der ersten Blätter: »Wie schade, daß Baron Fries sich die Mühen eines Umzuges nach Triest  bereitet, für die wenigen Wochen steht es kaum dafür.« Und in Venedig war mein Bild in den Schaufenstern ausgestellt mit der Umschrift : »L’ul­timo governatore di Trieste (der letzte Statthalter von Triest)«. Die Prophezeiung gieng[!] in Erfüllung, aber doch ganz anders[,] als es sich ihre Autoren gedacht ha-ben mochten! Aus den »wenigen Wochen« wurden fast vier Jahre[,] und zwischen Wunsch und Erfüllung lag ein volles Dutzend schwerer Schlachten, der Tod von Hunderttausenden und der Zusammenbruch mächtiger Reiche. 
/ Kapitel 2. Italien erklärt den Krieg; eine stürmische Nacht. 
Schon seit Beginn des Weltkrieges hatte Italien den Mitt elmächten gegenüber eine wenig freundliche Neutralität an den Tag gelegt. Die Rückwirkungen dieses Ver­haltens auf die militärische Situation, insbesondere zur Zeit der Schlacht an der Mar­ne[,] sind allgemein bekannt; nur die Rückenfreiheit Frankreichs  im Südosten hat es befähigt, den entscheidenden Stoß gegen die tief ins Land eingedrungenen deutschen Heere zu führen, durch den diesen die Erreichung ihres Operationszieles, die Erobe-rung von Paris[,] in letzter Stunde, aber auch ein für alle Male unmöglich gemacht wurde. Damals war eigentlich schon die Entscheidung im Weltkriege gefallen; alles weitere war ein vergebliches Ringen, bei dem die Mittelmächte schließlich unterlie-gen mussten. Die weitere Entwicklung unseres Verhältnisses zu Italien gleicht einem Hinabgleiten auf schiefer Ebene. Immer bestimmter wurden die Forderungen des Bundesgenossen, immer drohender die Stimmung in Italien, immer krampfhaft er die Bemühungen unserseits, noch im letzten Augenblick den Bruch zu verhüten. Gewiss hatte{n} unsere Diplomatie im Laufe der Jahre gegenüber Italien so manchen Fehler begangen, und auch die innere Politik, die man von Wien  aus verfolgte, war nicht im-mer darnach angetan, das gegenseitige Verhältnis zu verbessern. Ob aber in diesen letzten Stadien auch die Geschicklichkeit des genialsten Diplomaten noch hätt e hel-fen können, möchte ich bezweifeln. Während noch verhandelt wurde und unserseits die Tendenz zum Entgegenkommen, italienischerseits aber – wenigstens bei einzelnen führenden Persönlichkeiten – noch gewisse moralische Hemmungen, der Gedanke an das feierlich gegebene und noch kurz vor dem Krieg erneuerte Wort retardierend wirkten, nahm das Verhängnis seinen Lauf. – Wer Augen hatte, zu sehen, der konnte speziell in Triest  an tausend kleinen Anzeichen erkennen, was bevorstand. Die Flucht militärpflichtiger Österreicher italienischer Nationalität, die Abreise von Reichsitalie­nern und solcher österreichischer Italiener, die sich als Irredentisten kompromitt iert fühlten, wurde zur Massenerscheinung. Ich erwähne hier, daß der so oft gebrauchte Ausdruck Irredentist von »terra irredenta«, unerlöstes Land[,] kommt; Irredentisten waren eben(?) jene, welche die Erlösung der von Italienern  bewohnten Teile Öster­reichs, das heißt ihre Vereinigung / mit dem Königreiche Italien anstrebten und mit allen Mitteln herbeizuführen trachteten. Nun, da sie ihr Ziel erreicht haben, wird wohl dieses Wort, an das sich soviel Unglück heftete, allmählich aus dem Sprachschatze verschwinden. – Kein Wunder, daß in Triest, der Stadt, um die der Kampf gehen sollte und die auch infolge ihrer exponierten Lage in größter Gefahr war, zu Lande oder von der See her zum unmittelbaren Kampfschauplatz zu werden, in diesen letzten Wo­chen geradezu fi eberhafte Aufregung herrschte. Ebenso genährt von den Ängstlichen wie von den Böswilligen durchschwirrten tausend Gerüchte die Stadt[,] und dazu ka-men die stets wechselnden offiziellen Meldungen über den Gang der Verhandlungen mit Italien. Kaum einen gab es in Triest, der nicht seine ganze weitere Existenz, seine persönliche und seine wirtschaft liche Zukunft auf dem Spiele sah. So hatte die Stim-mung den Gipfelpunkt elektrischer Hochspannung erreicht, in dem selbst die heft igste Entladung befreiend und reinigend empfunden werden musste. Und diese Entladung brachte der denkwürdige 23. Mai 1915, der Tag der Kriegserklärung Italiens. [...] 
Abkürzungen 
AVA = Allgemeines Verwaltungsarchiv ÖBL = Österreichisches Biographisches Lexikon ÖGLG = Österreich. Geschichte - Literatur - Geographie ÖStA = Österreichisches Staatsarchiv PSBL = Primorski slovenski biografski leksikon 
Quellen und Literatur Quellen Nachlass Fries-Skene, Karton 3 (ÖStA / AVA) Arbeiterwille L’Eco del Litorale Freie Stimmen Fremden-Blatt Grazer Tagblatt Kärntner Tagblatt Klagenfurter Zeitung Neue Freie Presse Neues Wiener Tagblatt L’Osservatore Triestino Il Piccolo Polaer Tagblatt Tagespost (Graz) Villacher Zeitung Wiener Zeitung 
Literatur 
N.N.: Fries-Skene  Alfred Frh. von. ÖBL 1, 1957, S. 367. Höbelt, Lothar: Prinz Konrad zu Hohenlohe-Schillingsfürst (1863–1918). Vom »roten Prinzen« zur »Adelsjunta«? Die Familie Hohenlohe. Eine europäische Dynastie im 19. und 20. 
Jahrhundert (hg. Alma Hannig  und Martina Winkelhofer-Thyri). Köln - Weimar - Wien : Böhlau, 2013, S. 201–227. Marušic, Branko: Fries-Skene  Alfred. PSBL 19, 1993, S. 579. Reimann, Reinhard: Die Deutschen in Triest. Das Verhältnis der deutschen Bevölkerung in
der Adriastadt zu Italienern und Slowenen vom Beginn der nationalpolitischen Auseinander­setzungen bis zur Eingliederung der Stadt in das Königreich Italien. Graz: Dissertation an der Karl-Franzens -Universität, 2017. 
Wedrac, Stefan: »Das Wohl des Staates ist oberstes Gesetz« – Die Nationalitätenpolitik der staatlichen Verwaltung in Triest  zu Beginn des Ersten Weltkrieges. Der Erste Weltkrieg und der Vielvölkerstaat (hg. Heeresgeschichtliches Museum Wien). (Acta Austro-Polonica 4). Wien : Heeresgeschichtliches Museum, 2012, S. 69–82. 
Wiggermann, Frank: K.u.K.[!] Kriegsmarine und Politik. Ein Beitrag zur Geschichte der italie­nischen Nationalbewegung in Istrien  (Studien zur Geschichte der österreichisch-ungarischen Monarchie 28). Wien : Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaft en, 2004. 
Wullschleger, Marion : »Gut österreichische Gesinnung«. Imperiale Identitäten und Reichsbilder der letzten österreichischen Statthalter in Triest (1904–1918). Eliten im Viel­völkerr eich / Elites and Empire. Imperiale Biographien in Russland und Österr eich-Ungarn (1850–1918) / Imperial Biographies in Russia and Austria-Hungary (1850–1918) (hg./ed. Tim Buchen  und/and Malte Rolf). Berlin: De Gruyter / Oldenbourg, 2015, S. 90–106. 
Zeloth, Thomas: Kärntens Verwaltungsbehörden im Ersten Weltkrieg. ÖGLG 59, 2015, S. 318–340. 
Zusammenfassung: Mit kaiserlichem Handschreiben vom 3. Februar 1915 wurde der bisherige Landespräsident in Kärnten, Alfred von Fries-Skene, zum Statthalter in Triest und im Küstenlande als Nachfolger des Prinzen Konrad zu Hohenlohe-Schillingsfürst er-nannt. Der vorliegende Beitrag fokussiert die Phase der Übersiedlung Fries-Skenes von Klagenfurt nach Triest auf Grundlage seiner Memoiren sowie unter Berücksichtigung ausgewählter Zeitungsberichte (insbesondere Blätter in deutscher und italienischer Spra­che). Behandelt wird der Zeitraum bis zum Kriegseintritt Italiens im Mai 1915. Im An-hang werden aus den fragmentarisch erhaltenen Memoiren Fries-Skenes aus dem Jahre 1919 das erste Kapitel (“Wie ich nach Triest kam”) sowie der Beginn des zweiten Kapitels (“Italien erklärt den Krieg”) ediert. Fries-Skenes Übernahme der Amtsgeschäfte in Triest erfolgte am 15. Februar 1915. In den folgenden Tagen standen eine Reihe  von Antritt sbe­suchen beim bzw. durch den Statthalter auf dem Programm, die einen Einblick in die Szene der führenden politischen, wirtschaftlichen, kirchlichen und sonstigen kulturellen Funk-tionsträger im Küstenlande bieten. Für Fries-Skene bedeutsam waren weiterhin Kontakte zum Kronland Kärnten, wie die Verleihung der Ehrenbürgerwürde der Stadt Klagenfurt (am 23. Februar 1915) oder der Besuch einer Abordnung deutscher Vereine und Körper­schaften (am 28. März 1915) beweisen. Ein besonderes Anliegen Fries-Skenes als Chef der politischen Verwaltung war die Sicherung der Approvisionierung im Küstenlande bereits vor dem Mai 1915, umso mehr aber nach dem Kriegseintritt Italiens. In dieser kritischen Zeit wurden die Gemeindeverwaltungen von Triest wie von Görz aufgelöst und jeweils durch einen Regierungskommissär, der ein Beamter der Statthalterei war, ersetzt. 
Povzetek: S cesarskim ukazom iz dne 3. februarja 1915 je bil dotedanji koroški deželni predsednik Alfred von Fries-Skene imenovan za c.k. namestnika v Trstu in v Avstrijskem Primorju. Na tem položaju je zamenjal princa Konrada zu Hohenlohe-Schillingsfürst. Pri-cujoci clanek se na podlagi spominov Fries-Skeneja in izbranega casopisna gradiva (posebej casopisja, ki je izhajalo v nemšcini in italijanšcini) osredotoca na fazo njegove preselitve iz Celovca v Trst. Obravnavano je casovno obdobje do vstopa Kraljevine Italije v vojno maja 1915. Prispevku sta na koncu dodani še poglavji iz fragmentarno ohranjenih spominov Fries-Skeneja iz leta 1919, in sicer prvo poglavje (“Wie ich nach Triest kam” / “Kako sem prišel v Trst”) ter zacetek drugega poglavja (“Italien erklärt den Krieg” / “Italija napove vojno”). Fries-Skenejev prevzem poslov v Trstu je bil izveden 15. februarja 1915. V na­slednjih dneh je opravil vec nastopnih obiskov, ki dajejo dober vpogled v delo vodilnih po­liticnih, ekonomskih, cerkvenih in drugih kulturnih funkcionarjev Avstrijskega Primorja. Tudi po prihodu v Trst so bili za Fries-Skeneja pomembni stiki  s kronovino Koroško, kar  dokazujeta npr. podelitev castnega mešcanstva Celovca (23. februarja 1915) in obisk delegacije nemških društev ter združenj (28. marca 1915). Posebna želja Fries-Skeneja kot vodje politicne uprave je bila zagotovitev aprovizacijskega sistema v Avstrijskem Primorju že pred majem 1915, še bolj pa po vstopu Italije v vojno. V tem kriticnem casu je bila mest­na uprava Trsta kot tudi Gorice razpušcena, na njeno mesto pa je stopil državni komisar, ki je bil uradnik c.k. namestništva. 
»Oznacen sem namrec za sumljivega in državinevarnega prijatelja italijanske iredente«1 Drobtinica o politicnem preganjanju Andreja Gabršcka  med 1. svetovno vojno2 
PETRA SVOLJŠAK 
Izvlecek: Politicno preganjanje slovenskih politikov, intelektualcev, pisateljev, ume­tnikov, duhovnikov, itd. med 1. svetovno vojno je bilo predmet nekaj temeljnih zgo­dovinskih razprav, toda na ravni posameznika so procesi, ki so jih le-ti doživljali, vedno zanimiv dodatek k spoznavanju splošnih razmer. O tem pricata tudi ohra­njeni pismi Andreja Gabršcka  v gradivu avstrijskega Vojnega nadzornega urada (KÜA), v katerih notranjemu ministrstvu obširno opisuje nesmiselne razloge, ki so pripeljali do aretacij, internacij in konfinacije ter bili del širšega vojno-politicnega ozracja v monarhiji med 1. svetovno vojno. 
Kljucne besede: prva svetovna vojna, Avstro-Ogrska , politicno preganjanje, Andrej Gabršcek , pisma 
»I was declared as a suspicious and state - hostile Friend of Italian Iredenta« 
A Fragment on Political Persecution of Andrej Gabršcek during the First World War 
Abstract: Political persecutions of Slovenian politicians, intellectuals, writers, art­ists, priests, during the First World War has already been the topic of historiograph­ical research and texts. On the other hand, these processes on the personal level could always contribute to the general topic. This is also the case of two lett ers from Andrej Gabršcek  to the Ministry of interior and to the Kriegsüberwachungsamt, which were found in the archival fund of the same offi  ce. Th e letters contain the explanation of the absurd and false accusations, which brought about the arrest, internment and confinement of Andrej Gabršcek  during the First World War. 
Key words: First World War, Austria-Hungary, political persecutions, Andrej Ga­bršcek , lett ers 
1 
AT-OeStA/KA ZSt KM KÜA, 1916, Kart. 152, mapa 82.059. 
2 
Raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega programa št. P6-0052 in raziskovalnega projekta J6­8249, ki ju sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost iz državnega proracuna. 
N
amen pricujocega prispevka ni bistveno ali kljucno doprinesti k znanstve­ni razpravi o delovanju t. i. vojaškega absolutizma med 1. svetovno vojno v Avstro-Ogrski , ali natancneje, o preganjanju slovenskih politikov, intelek­
tualcev, pisateljev, umetnikov, duhovnikov, uradnikov in drugih slovenskih domo­
ljubov, za katere so tedanje oblasti presodile, da s svojimi besedami in dejanji lahko 
usodno ogrozijo vojni napor dvojne monarhije. Ceprav o odnosu osrednjih in še bolj 
deželnih oblasti v obdobju po sarajevskem atentatu še ni bilo recene zadnje besede 
– ker bo za »koncno sodbo« potrebno precesati obsežen fond v dunajskem vojnem arhivu o osrednjem avstrijskem vojnem nadzornem uradu Kriegsüberwachungsamt (KÜA),3 ki hrani raznovrstno gradivo od velikih politicnih procesov proti ceškim politicnim emigrantom in tvorcem samostojne Ceškoslovaške do drobnih prekr­škov branjevk na tržnicah po vecjih mestih v avstrijskem delu monarhije, ter se seveda poglobiti v posamezne primere na lokalni ali deželni ravni, pa je že mogoce zapisati, da je slovensko zgodovinopisje tej tematiki že posvetilo dolžno pozornost.4 Želja je le doprinesti z drobcem arhivskega gradiva k biografi ji in vedenju o prega­njanski izkušnji Andreja Gabršcka , ki je bil eden od slovenskih preganjancev med 
1.svetovno vojno in je sam o tem obširno pisal v drugem delu svojih spominov Go-riški Slovenci.5 V že omenjenem arhivskem fondu Kriegsüberwachungsamt je namrec ohranjen tudi nepopoln dosje o Gabršckovi konfinaciji med 1. svetovno vojno, s številko 82.059 iz leta 1916, z naslovom zadeve Freilassung, v kateri je bil poroceva­lec R. von Cischini in ki vsebuje dve pismi Andreja Gabršcka , ki ju je v zadevi svoje konfinacije naslovil na C.kr. Ministrstvo za notranje zadeve. Enega je datiral s 26. avgustom 1916, naslednjega pa z 28. novembrom istega leta; pred tem je, sklepajoc iz avgustovskega pisma, na KÜA poslal še eno prošnjo za izpustitev, ki pa je bila 8. julija 1916 zavrnjena.6 Preden podrobno predstavim vsebino Gabršckovih pisem, naj na kratko osvetlim to epizodo v Gabršckovem življenju, ki je imela, zgodovinsko gledano in z ozirom na »splošno narodno dobro«, v zakljucnem dejanju konfinacije celo koristen znacaj, ceprav je verjetno z osebnega gledišca sam Gabršcek  ne bi tako ocenjeval. Po drugi strani pa se zdi pravšnja priložnost predstaviti zanimiv doku­ment iz življenja Andreja Gabršcka , katerega osemdesetletnico smrti smo obhajali letošnjega (2018) 23. junija, tudi zaradi dejstva, da je bil Gabršcek  prva goriška in primorska osebnost, ki ji je Branko Marušic  posvetil svojo raziskovalno pozornost, ko mu je leta 1964 posvetil clanek ob stoti obletnici rojstva in naslednjega leta obja­
3 
AT-OeStA/KA ZSt KM KÜA Kriegsüberwachungsamt (Ministerialkommission beim KM) (KÜA), 1914–1918. O delovanju urada je doktorsko disertacijo in njeno objavo pripravila Tamara Scheer, Die Rin­gstraßenfront. Österreich-Ungarn, das Kriegsüberwachungsamt und der Ausnahmezustand während des ErstenWeltkrieges. Wien: Heeresgeschichtliche Museum 2010. 
4 
Glej na primer: Pleterski, Politicno preganjanje Slovencev  v Avstriji  1914–1917; Matic, Preganjanje v zaledju soške fronte., str. 19–28; Matic, Vojaški zapor na ljubljanskem gradu od 15. 8. 1914 do vstopa Italije  v 1. svetovno vojno, str. 127–134; isti, Prispevek k vprašanju politicnega preganjanja Slovencev  med I. svetovno vojno, str. 201–219; Kermavner, O aretacijah Slovencev  med prvo svetovno vojno; Filip Cucek, Martin Moll, Duhovniki za rešetkami; Pleterski, Prva odlocitev Slovencev  za Jugoslavijo. 
5 
Gabršcek , Goriški Slovenci. 
6 
Pismi je transkribirala in s komentarji v pomoc avtorici pripravila Karin Almasy (Univerza v Gradcu), ki se ji za pomoc iskreno zahvaljujem. Pismi je prevedla Nina Zavašnik. Dele besedila je podcrtal sam avtor in so tako ohranjeni tudi v transkripciji in prevodu. 
vil še primerjalno biografijo dveh goriških politicnih osebnosti – Andreja Gabršcka in Antona Gregorcica.7 
Izbruh 1. svetovne vojne, pravzaprav že cas t. i. julijske krize in poletni meseci leta 1914, je tudi na polje civilnega življenja v monarhiji prinesel novo dinamiko in uveljavitev ukrepov, ki so jih državne oblasti pripravljale že leta prej, in sicer na podlagi zakonodaje iz leta 1912 (Dienstbuch J-25a), ki je omogocila uveljavitev iz­jemnih ukrepov v primeru vojne, ki naj bi zagotovili mobilizacijo prebivalstva za morebiten vojni napor ali kakršnokoli drugo veliko krizo države. Dne 25. julija 1914 pa je bil izdan cesarski ukaz št. 156, s katerim »se civilne osebe zacasno postavljajo pod vojaško sodno oblast [...] v okolišu vojaškega teritorijalnega oblastva, cigar mobilizacijase je zaukazala, zakrivijo v § 2 navedenih kaznivih dejanj, se izroca deželnobrambovskim sodišcem.«8 Izcrpen nabor kaznivih dejanj je na prva mesta postavil veleizdajo, raz­žalitev Velicastva, razžalitev clanov cesarske hiše, punt, nasilna ravnavnja zoper oblasti, zoper infrastrukturo, ipd. Temeljno orodje in institucija, ki je simbolizirala avstrijski avtoritarni režim med vojno 1914–1918, je bil že omenjeni vojaško-nad­zorni urad Kriegsüberwachungsamt; med vojno sta v monarhiji namrec zavladala dva avtoritarna režima in KÜA naj bi predstavljal skupno ustanovo, ki pa je ukrepe nazadnje izvajal zgolj v avstrijskem delu monarhije, v Bosni in Hercegovini  ter tistih deli ogrske polovice države, ki so mejili na vojno obmocje. KÜA je bil prikljucen voj­nemu ministrstvu na Dunaju, uslužbence pa je rekrutiral iz vseh ministrstev.9 Te-meljna razlika med avstrijskim in ogrskim vojnim režimom je bila, poleg suspenza delovanja dunajskega parlamenta in nepretrganega delovanja ogrskega parlamenta, v vlogi vojske v nadzorovanju in izvajanju ukrepov, saj je bil v ogrskem delu vojaški element povsem izkljucen. Eden prvih javnih razglasov KÜA se je nanašal sicer na »tuje subverzivne elemente, ki so javni in državni varnosti v najvecji meri nevarni,«10 ter na nacin zbiranja informacij in njih posredovanja na urad, objavljen pa je bil 
3. avgusta 1914 tudi v dnevnih casopisih, v Slovenskem narodu npr. z naslovom Sumljivi ljudje: »Zato se razglaša splošni poziv, uradne organe iz patrioticnih dolžnostipodpirati v tem, da se ti nevarni elementi narede neškodljive. Resna, z dokazi podprta obvestila se naj pošiljajo na vojni nadzorovalni urad v vojnem ministrstvu.«11 Kmalu se je pokazalo, da je bil patrioticni zagon tolikšen, da urad ne bi zmogel pregledati vseh prispelih obvestil in na njihovi podlagi primerno ukrepati, zato so pozvali dr­žavljane, naj obvestila pošiljajo na bližnje policijske urade.12 Pomemben dejavnik v izvajanju in uveljavljanju izrednih ukrepov so bile deželne oblasti, ki jim je mini-strski predsednik grof Stürgh naložil, da morajo vse svoje delovanje osredotociti na zahteve vojne. Ukrepe so pogosto sooblikovali predvojni predsodki, tako nacionalni kot politicni in ideološki, kar je rezultiralo v zastrupljenem »patrioticnem« ozra-cju in dvolicnem ukrepanju oblasti, pri cemer je slovenski primer zelo poveden in 
7 
Marušic, Andrej Gabršcek, str. 5–35; Marušic, Dr. Anton Gregorcic  - Andrej Gabršcek . 
8 
http://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rsl&datum=19140304&seite=00000821, dostop: 25. 1. 2018. 
9 
O organiziranosti urada in delu glej Svoljšak, Slovenci  v primežu avstrijske cenzure; Scheer, Tamara: Das k.(u.) 
k.Kfriegsüberwachungsamt und die Zensurfrag; Spann: Zensur in Österreich während des I. Weltkrieges. 
10 
Sumljivi ljudje, SN, 3. 8. 1914, str. 1. 
11 
Prav tam. 
12 
N.N., Die Mitwirkung der Öffentlichkeit an der Bekämpfung staatfeindliche Umtriebe, Wiener Zeitung, 183, 5. 8. 1914, str. 7–8. 
znacilen. Medtem ko so julija 1914 slovenski voditelji javno izražali svojo lojalnost, pa so politicne in vojaške oblasti izvajale izjemne ukrepe politicne narave in se zlas-ti na Štajerskem in Koroškem zelo angažirale v aretacijah slovenskih duhovnikov in drugih vplivnih mož.13 Podoben »patrioticen« zamah je doživljalo tudi Avstrij­sko primorje. Pristojni policijski in vojaški krogi so imeli že pred vojno izdelane sezname politicno sumljivih ljudi, sodec po interpelaciji, ki so jo na vlado naslovili poslanci Jugoslovanskega kluba o preganjanju goriških Slovencev  dne 6. februarja 1918,14 je bil takšen seznam 250 sumljivih oseb sestavljen tudi za okrajna glavarstva Gorica, Tolmin in Tržic  ter je predstavljal podlago za hišne preiskave in iz njih iz­hajajoce ukrepe (aretacije, internacije, konfinacije). Te so v prvem obdobju prizadele slovensko in hrvaško skupnost, na Goriškem  in v Istri  je bilo v obdobju poletja in jeseni 1914 aretiranih 305 oseb. Vecina osumljenih in prepeljanih na goriški grad (kasneje tudi na Ljubljanski grad) je pripadala srednjemu mešcanskemu sloju (ura­dniki, odvetniki, ucitelji, študentje, duhovniki). V tem casu ukrepi niso prizadeli avstrijskih državljanov italijanske narodnosti in ne t. i. regnicolov, to je italijanskih državljanov, ki so zacasno prebivali ali delali v monarhiji, ker avstrijske oblasti niso želele tvegati diplomatskega spora s tedaj še zaveznico Italijo. V casu italijanske nevtralnosti naj bi npr. Gorico zapustilo 2000 mešcanov, nekateri so odšli legalno, avstrijski vojni obvezniki pa predvsem ilegalno. Z bližanjem meseca maja 1915 so se prebegi na italijansko stran stopnjevali, odhajali so tudi regnicoli, da se ne bi v primeru vojne znašli v sovražni državi, beležili pa so tudi že prve odhode goriških plemiških in mešcanskih družin, ki so imele možnost preselitve v notranjost mo-narhije. Tako naj bi v obdobju pred izbruhom vojne med Italijo  in Avstro-Ogrsko  s celotne grofije v Kraljevino Italijo  odšlo okoli 7000 ljudi, med njimi naj bi bilo tudi 116 Goricanov  in 324 s celotne Goriške, ki so se kot prostovoljci javili v italijansko vojsko. Po italijanskem vstopu v vojno proti Avstro-Ogrski  se je val politicnih ukre­pov zoper notranje sovražnike monarhije obrnil, in nasprotnik monarhije je postal vsak italijanski državljan v monarhiji med 18. in 50. letom starosti ter malodane vsak avstrijski državljan italijanske narodnosti. Italijanski državljani, ki niso uspeli zapustiti Gorice pred 25. majem 1915, so bili internirani v taborišci Katzenau in Wagna , ženske, otroke in starejše italijanske državljane so po sporazumu o izmenja-vi za vojsko neobveznih civilistov preko Švice  vrnili v Italijo. Potem je nastopil cas Goricanov, avstrijskih državljanov italijanske narodnosti in (morebitnih) iredenti­sticnih nagnjenj, ki so okusili represijo avstrijskih oblasti. V Avstrijskem primorju je bilo v tem valu skupno interniranih 2987 oseb, 1895 je bilo konfiniranih in 9866 vrnjenih; število Goricanov, ki jih je doletel ukrep internacije ali konfinacije, se je vrtelo okoli stotice, šlo pa je predvsem za predstavnike mestne politicne elite, med njimi je bil tudi goriški župan Giorgio Bombig.15 Z zacetkom vojne z Italijo  so se iz mesta na Dunaj umaknile deželne oblasti z deželnim glavarjem Luigijem Faidutt i-jem . 
V Gorici  je bilo okoli 60 goriških Slovencev  aretiranih zaradi srbofilstva ali rusofilskih obtožb. Kot so zapisali poslanci Jugoslovanskega kluba v interpelaciji, ki, 
13 
O tem glej Cucek, Moll: Duhovniki za rešetkam; Pleterski, Politicno preganjanje Slovencev  v Avstriji . 
14 
Preganjanje goriških Slovencev, SN, 9. 2. 1918, str. 2. 
15 
Svoljšak, Gorica , prekleto in sveto mesto med dvema ognjema, str. 8–83. 
Evidencni list o internaciji An-dreja Gabršcka v Göllesdorfu (AT-OeStA/KA ZSt KM KÜA, 1916, Kart. 152, mapa 82.059) 

kot je zapisal J. Pleterski , ni dobila odgovora vlade,16 so »…izvrševali v Gorici  državno moc: podpolkovnik [Koloman] Woinovich  (dom. p. št. 27), stotnik Scholz  in policijski višji komisar dr. Casapiccola. Ti trije ljudje so priceli z izbruhom vojne strahovlado proti Slo­vencem. Sestavili so proskripcijsko listo in dali okoli 250 oseb iz okrajnih glavarstev Gori-ca, Tolmin  in Tržic  aretirati kot najnavadnejše zlocince in privleci na goriški grad. Med temi izbranimi žrtvami se je nahajal tudi c. kr. sodnik pri goriškem okrožnem sodišcu dr Alojzij Gradnik,  odvetnik dr. Dinko Puc, podglavar dr. Alojzij Franko, tovarnar Andrej Jakil, naducitelj Križman  iz Dornberga, ucitelj [Fran] Muznik, odvetniški kandidat dr. Gregor Žerjav itd«.17 
Seznamu z interpelacije velja dodati še nekaj primorskih preganjanih, med njimi seveda Andreja Gabršcka , financnega uradnika Milana Hocevarja , brata A. Gradnika naducitelja Jožefa Gradnika in Rajmunda Gradnika, politika in odve­tnika dr. Alojzija Franka, ucitelja in narodnega delavca Ignacija Križmana, prav­
16 
Pleterski, Politicno preganjanje Slovencev  v Avstriji , str. 14. 
17 
Preganjanje goriških Slovencev, SN, 9. 2. 1918, str. 2. 
nika dr. Draga Marušica , župana Josipa Sfiligoja, in dva brata Kožlin.18 Kot je bilo navedeno v interpelaciji, je bila »[a]kcija […] pripravljena na široko. Takoj po sara­jevskem atentatu je aranžiral višji komisar dr. Casapiccolo hišne preiskave pri slovenskih društvih,« po spominu A. Gabršca že 15. julija 1914, in sicer v Citalnici, Sokolu, Adriji, Prosveti, Slovenskem bralnem in podpornem društvu, Citalnici na Blanci, v Balkanu  in na Tržaški cesti; »[u]speh hišne preiskave je bil presenetljiv: v omari so našli avstrijsko zastavo«, so bili pikri v interpelaciji, v kateri so ves cas dokazovali, na kako trhlih temeljih so bile sestavljene obtožbe in s tem razlogi za aretacije.19 Tudi v primeru »primorskih« preganjanj je mogoce ugotoviti, da so izjemne okolišcine nudile priložnost tudi za povsem osebna mašcevanja, pri cemer so bile posledice povsem nepredvidljive in daljnosežne. Kot primer je interpelacija navedla aretacijo dr. Gradnika: »Casapiccola je bil sploh nervozen, prepirljiv clovek, ki je imel neprilike z jako mnogimi ljudmi. Dr. Gradnika je sovražil ta malenkostni znacaj najbrže radi tega, ker se je bil nekoc pritožil pri okrajnem glavarju, da v neki nujni kazenski stvari omenjeni policijski komisar na telefonski poziv ni hotel poslati sodišcu nikakih policijskih agentov, marvec je zahteval najprej pismeno noto. Od tega casa dalje se je dr. Casapiccolo izogibal dr. Gradnika na cesti. Z izbruhom vojne je videl, da se je približal trenotek mašcevanja. Ob tej priliki omenjamo, da je isti Casapiccola  obdolževal srbofilizma svojega lastnegašefa, namestništvenega svetnika Rebeka, nadškofa dr. Sedeja, predsednika okrožnega so­dišca Cazzafuro in državnega pravdnika Jeglica. Tudi stotniku Scholzu je bil dr. Gradnik trn v oceh. Zahteval je od njega kot preiskovalnega sodnika v nekem konkretnem slucaju,da naj kar na kratko aretira dva znanca nekega špijonaže osumljenega zaprtega gospoda.Ko ga je sodnik po svoji dolžnosti opozoril na to, da se ta podatek ne tice konkretnegaslucaja in da bi moralo državno pravdništvo predlagati uvedbo predpreiskave, se je cutilgospod Scholz razžaljenega.«20 
»Predmet« interpelacije je seveda tudi Andrej Gabršcek, ki je bil na dan dr. Gradnikove aretacije dne 30. julija 1914 aretiran »[...] na podlagi s prisego potrjene ovadbe nekega duhovnika. Ob belem dnevu in pred ocmi cudecih se pasantov so peljalisodnika v odprtem vozu skozi Gorico  na goriški grad, kjer je bila že cela množica tova­rišev v trpljenju (na primer odvetnik dr. Dinko Puc, trgovec Andrej Gabršcek, odvetniški kandidat dr. Medveš, naducitelj Križman, itd. [...] Žrtve so imenovali »arestante« in jih pomešali med prave zlocince. Med temi se je nahajal tudi mož, ki je nekoc sedel pred dr. Gradnikom na zatožni klopi kot klatež in goljuf. V noci osmega dne so bili dr. Gradnik, njegov oce, dr. Puc, A. Gabršcek, mesar Urbancic iz Gorice, ucitelj Muznik iz Trente, žu-pan Josip Sflligoj iz Biljane, obcinski tajnik Kožlin iz Biljane, njegov brat itd. po 30 možbrojeci eskorti ob 11. ponoci, spredaj oficir s potegnjeno sabljo, vojaki z nasajenimi bajo­neti in nabitimi puškami, pripeljani v poslopje okrožnega sodišca. Ocividno so aviziralimob, kajti renegatska sodrga je rjovela in psovala: Abbasso i sciavi, abbasso i serbi. Woi­nowichu  so se zdeli ti gospodje tako nevarni, da je izdal za hrbtom predsedstva okrožnega sodišca in jetniške uprave posebne odredbe: pred vsako celico je postavil enega vojaka z nasajenim bajonetom. Ta straža je nadlegovala gospode na otrocji nacin: vsakih par mi­
18 
Pleterski, Politicno preganjanje Slovencev  v Avstriji , str. 14. 
19 
Preganjanje goriških Slovencev, SN, 9. 2. 1918, str. 2. 
20 
Preganjanje goriških Slovencev, SN, 9.2. 1918, str. 2. 
Odlomek iz pisma z dne 26. av-gusta 1916 (AT-OeStA/KA ZSt KM KÜA , 1916, Kart. 152, mapa 82.059) 

nut so razsvetlili ponoci celice in smešno je bilo videti, kako je vsakega gospoda, kamor je bil klican, spremljal vojak«.21 
Dr. Gradnik  in tovariši so bili obdolženi po ovadbi financnega stražnika Josi-pa Schuppa iz Krmina, po Gradniku je šlo za »koroškega slovenskega renegata«,22 ki je zapisal, »da so bili pri društvu »Sokol« v Biljani  govorjeni veleizdajski govori in pete rav-no take pesmi. Schupp se je skliceval na pricevanje župnika Uršica iz Šlovrenca. Ta drznatrditev je zadošcala za aretacijo gospodov iz Biljane  in ž njimi sorodnega dr. Gradnika. Dostavek, da so osumljenci pristaši g. Gabršceka in dr. Puca je bil seveda za vojaka polndokaz za veleizdajstvo tudi teh dveh gospodov«.23 
Kot so poudarili v interpelaciji, je bila aretacija dr. Gradnika izvršena, preden je bila ovadba sploh napisana, saj je bila datirana z dnem 31. julija 1914, medtem ko sta bila dr. Puc in Gabršcek  aretirana že 26. julija 1914. »Konfident« oziroma ova-duh je kot obremenjujoce navedel dejstvo, da ovadeni »delajo propagando za Veliko 
21 
Prav tam. 
22 
Gradnik ,  Med svobodo in nasiljem, str. 402. 
23 
Preganjanje goriških Slovencev, SN, 9. 2. 1918, str. 2. 
Srbijo  že od leta 1908. v velikem stilu in so veliki pristaši »Sokolskega kluba« Andreja Gabršceka  in dr. Puca v Gorici. Vse te osebe so jako nevarne državi in osumljene špijo­naže. Kakor sledi iz priloženega porocila bivšega poštarja Ivana Bastjancica  z Dobrove­ga, poslanega župniku Andreju Uršicu, fungira na Dobrovem štacijonirani c. kr. poštar in ekspedijent Viljem Sfiligoj kot vodja Sokolskega kluba. Poštni urad na Dobrovem seporablja jako pogostoma kot klubni lokal. Tam so se vršila s poštnim ekspedijentom, ob­cinskim tajnikom Izidorjem Kožlinom, njegovim bratom uciteljem glasbe v Biljani, žu­panom Josipom Sfligojem in bivšim uciteljem Turkom iz Višnjevika. ki je pred poldrugimletom dezertiral v Srbijo, posvetovanja o Veliki Srbiji. Pri teh sestankih, pri citanju listov »Jutro« in »Dan« so veckrat vzklikali »Živela Srbija!«. »Naš je Carigrad, Dunaj  ni za nas nic. Velika Srbija je že tako ali tako gotova. Jugoslovani  kmalu pokažejo, kaj zmorejo!« itd. Poštni ekspedijent Viljem Sfiligoj  je tudi v casu od 10. decembra 1912 skupno z bivšim uciteljem Turkom, ki je dezertiral v Srbijo, vzklikal »živela Srbija!« On je bil radi tegasicer v sodni preiskavi, bil pa radi pomanjkanja dokazov oprošcen. Konfident pa zatrjuje odlocno, da je poštni ekspedijent Sfiligoj takrat izrekel besede »Živela Srbija!« velepose­stnik Anton Juša iz Drnovika, obcina Biljana, se je izrazil napram konfidentu, da je Sfi -ligoj dejansko rabil te besede. … Poštni ekspedijent Sfi ligoj in njegovi sokrivci so s bivšim uciteljem Turkom  iz Višnjevika, ki je sedaj v Belem gradu, v pisemski zvezi. Da se je vršila propaganda za veliko Srbijo tozadevno posvetovanje v poštnem uradu na Dobrovem žedolgo casa in v velikem stilu in da so vzklikali »Živio Srbska, Carigrad je naš«. Dunaj ninic za nas!« itd. morejo potrditi kot price bratje Ivan in  Anton Simcic  iz Biljane, kakor tudi postiljon Josip Movija  z Dobrovega, ki je sedaj odšel k vojakom, bivši dobrovski poštar Ivan Bastjancic in veleposestnik Fran Sfi ligoj iz Drnovika v obcini Biljana. Ucitelj Mu-znik, rojen v Bovcu, sedaj službujoc v Trenti  je bil v letih 1900 in 1911. namešcen v Žagi in se je zelo pecal s propagando za Veliko Srbijo. Franc Muznik  je bil že odpušcen iz službe in je fungiral nekaj casa pri Gabršcku v Gorici, izdajatelju lista »Soca«, kot urednik, pri­porocal vedno casnika »Jutro« in »Dan« prebivalstvu in jim natvezal, da sta ta dva lista najboljša in zasledujeta samo veleslovanstvo. Jaz sem sam jako mnogokrat osebno slišal, kako je Muznik na Žagi  in Srpenici veckrat izražal: »Srbija mora biti velika, Srbi so naši bratje, Jugoslovani bodo kmalu pokazali, kaj so in kaj morejo storiti. Jugoslovanska meja, 
t.j. Velika Srbija, bo tekla ob Soci in med Savo do Ljubljane.« Muznik je veckrat v gostilniMarije Bratove na Žagi in tudi pri županu Alojziju Žagarju vzkliknil: »Živio Srbska,živio naša!« Že takrat sem sumil, da dela ucitelj Muznik propagando za Veliko Srbijoin sem to, ker je bil tudi s poštnim ekspedijentom Adolfom Brazom  v dobrih odnošajih, sporocil svojemu g. predstojniku, ali takrat se na to ni polagalo dosti važnosti in tako je vsastvar padla. Jaz sem pripravljen vsako uro znova s prisego potrditi svojecasne Muznikove izjave. Konfident potrjuje vse sporocene mi podatke in izjavlja, da je pripravljen svoje izpovedi pred vojaško oblastjo, umevno da zaupnim potom, vsaki cas ponoviti še enkrat. Rekel je tudi meni, da se pecajo v Primorju vsi ucitelii, izvzemši nekatere, ki jih more toc­no našteti, že od ieta 1908. s propagando za Veliko Srbijo in so najvecji pristaši AndrejaGabršceka  in dr. Puca iz Gorice«.24 
Gabršcka naj bi bremenila tudi najdba ob hišni preiskavi, med katero so našli listek, na katerem so bile zapisane številke v dveh vzporednih stolpcih in so bile oštevilcene, kar je kazalo na nek sistem, ki se je zdel stotniku Scholzu zadosten 
Prav tam. 
dokaz, da gre za dokument s tajno pisavo. A. Gabršcek  je na zaslišanju dokazal, da je šlo za igro s kartami piket, ki je bila registrirana na listku in je obležala v kotu, kar naj bi spoznal tudi sodnik. A kljub temu je državni tožilec zahteval, da se dosje pošlje v Gradec, kar bi postopek zelo zavleklo, še posebno zato, ker bi se odlocalo o primeru špijonaže. Poslanci so zakljucili z ugotovitvijo, da »je bil preiskovalni sodnik poštenjak, ki je imel pogum, odkloniti predlog državnega pravdnika, ceprav je vedel, datici za njim nevaren clovek. C. kr. oblasti ne kažejo doslej še nikake volje, da bi dale mora-licno in materijalno tako težko oškodovanim gospodom kako zadošcenje«.25 Okolišcine in potek aretacije ter zapora na goriškem gradu je dr. Alojz Gradnik  opisal tudi v spominskem zapisu,26 kjer med drugim omenja tudi iskanje zadošcenja in pravice potem, ko so ga novembra 1914 izpustili iz zapora; proti Wojnowichu, Uršicu in Schuppu  je namrec skupaj z dr. Pucem vložil ovadbo zaradi obrekovanja, a so bili postopki ustavljeni.27 Poleg lažnih ovadb je bil to tudi cas lažnih novic, ki so krožile po Gorici  in po katerih naj bi A. Gabršcka ustrelili, enaka kazen pa je cakala tudi ostale politicne zapornike. Po novici, ki naj bi jo prinesla italijanska dnevnika Il Secolo in Il Resto del Carlino, pa naj bi bila Gabršcek  in Gradnik  na goriškem gradu obešena.28 
Andrej Gabršcek  se je svoji aretaciji, internaciji in konfinaciji posvetil v svojih spominih. Kot je zapisal, so bili tedanji voditelji in javni delavci »naravnost naivni in nevedni o vsem, kaj bi se moglo zgoditi za slucaj vojne napovedi«.29 Da je bil Gabršcek naivno neustrašen, kaže tudi objava clanka v Soci  z naslovom Somišljenikom, 25. julija 1914, dan pred mobilizacijskim pozivom, v katerem med drugim piše: »Price­nja novo poglavje v zgodovini slovenskega naroda, ki bo imelo blišcec naslov: Zgodovinazdružene Slovenije ,«30 dan kasneje je bil namrec »povabljen« na grad, sledila sta mu kmalu dr. Puc in financni uradnik Milan Hocevar, ki ga je imel Gabršcek  »bolj za Laha«31 in proti cigar aretaciji sta aretacije bolj upravicena celo protestirala. 
Podobno kot interpelacija tudi Gabršcek  zacetno pozornost posveca Casapi­ccolu , »neomejen[emu] gospod[u] na glavarstvu, tako da niti glavar sam ni bil varen predaretacijo«.32 Razloge za preganjanje postavlja v kontekst slovensko-italijanskih od­nosov na Goriškem  ter predvsem svojega uredniškega in casnikarskega delovanja, saj je bila Soca prinašateljica mnogih novic in informacij v zvezi s prvimi politicni-mi ukrepi vojaških oblasti na Goriškem, ter zato tudi na udaru cenzure, ki je tedaj ostrila konico proti tisku in postajala udarno orodje avstrijskega vojaškega režima. Po drugi strani pa je Gabršcek  prav casopisje razumel kot edino orožje v casih, ko je zamrla zašcita dunajskega parlamenta in je »v Avstriji gospodar – absolutizem«.33 
Po aretaciji je bil goriškim aretirancem sprva odrejen strog režim, vsak je bil pod strogim nadzorom, vsak v svoji kazemati, stražili so jih sovražno nastrojeni 
25 
Prav tam. 
26 
Gradnik ,  Med svobodo in nasiljem, str. 395–412. 
27 
Preganjanje goriških Slovencev, SN, 9. 2. 1918, str. 2. 
28 
Gradnik ,  Med svobodo in nasiljem, str. 402. 
29 
Gabršcek , Goriški Slovenci , str. 469. 
30 
Somišljenikom, Soca, 25. 7. 1914, str. 1. 
31 
Gabršcek , Goriški Slovenci, str. 471. 
32 
Prav tam, str. 469. 
33 
Prav tam, str. 470. 
furlanski crnovojniki, sodec po Gabršckovem spominu, v katerega so se zapisali vzkliki »dar piombo, dar piombo«, ali kot je prevedel »Dati svinca!«34 in so ga zato navdajali cedalje bolj nelagodni in negotovi obcutki glede prihodnjih postopkov in usode. Ker se je grajski zapor polnil s politicnimi zaporniki, so jih zaceli združevati v vecjih prostorih in Gabršcek  si je izbral vecjo sobo s pogledom na trg Travnik. V zapor so smeli prihajati obiski s hrano in casopisi ter tako z dnevnimi novicami, tam je bil tudi v odlicni družbi dr. Puca, dr. Gradnika, Alojzija Luznika  in krajši cas z dr. Frankom. Dne 7. ali 8. avgusta so bili Gabršcek, dr. Gradnik  in njegov brat Jožef, brata Urbancic in Gabršckov bratranec Franc Muznik premešceni v preisko­valne zapore okrožnega sodišca v vojaškem spremstvu in skozi »mocan špalir laških patriotov na obeh straneh z divjim kricanjem: Morte ai traditori, alla forca Gabršcek, alla forca! (Smrt izdajalcem, smrt Gabršcku, smrt!)«.35 V zaporu okrožnega sodišca je aretirance sprejel vodja jetnišnice Anton Neff at, ki je odredil relativno udobne celice in skromno stražo, kar pa ni bilo po volji podpolkovniku Woinowichu, ki je, kot se je zdelo Gabršcku, iskal utemeljitve politicne nezanesljivosti aretirancev, kajti ovadbe so temeljile na trhlih temeljih. Kot je bilo že povzeto po spominih dr. Grad-nika, je bil slednji skupaj z dr. Pucem izpušcen, razen Gabršcka in »mojega nesrecne­ga bratranca Muznika, ki je imel to nesreco, da je bil z menoj v sorodstvu«.36 Medtem je bil podpolkovnik poslan na fronto, Gabršckovo usodo pa je v roke dobil dr. Vinci, s katerim sta imela že star in tlec spor; sicer pa se Gabršcek  cez bivanje v preiskoval­nem zaporu ni pritoževal, cas je celo izkoristil za prevajalsko delo. Sredi novembra se je moral zagovarjati zaradi razžalitve avstrijske vojske, a se je izkazalo, da je ovad­ba vnovic neutemeljena in je Gabršcka dokazljivo postavila v gostilno, v kateri se na »usodni« dan ni mudil ter izrekel žaljivih misli na racun avstrijske armade. Tako je bil Gabršcek  oprošcen in na kratko izpušcen; tožilec se je na oprostilno sodbo pritožil na okrožno sodišce, a tudi tam so Gabršcka oprostili. Ocitno pa je bila Gab-ršcku namenjena drugacna vojna pot, saj je zadeva romala še k vojaškim oblastem v Gradec, kjer so razsodbo okrožnega sodišca razveljavili in Gabršcek  je ponovil že znano mu sodno pot, ki se je koncno zakljucila z oprostilno sodbo. Medtem je na evropskem politicno-diplomatskem prizorišcu prišlo do prelomnih sprememb, ki so usodno vplivale na razmere in okolišcine življenja na Gabršckovem Goriškem in v širšem slovenskem prostoru. Na stran antantnih sil se je namrec cedalje bolj na­gibala Kraljevina Italija , kar je, po Gabršcku, terjalo razmislek o prihodnosti glede na razlicne možne scenarije konca vojne. Ker so bile Gabršcku namere Nemcije  zelo jasne – »Nemštvo mora do Adrije, cez Balkan  do Bagdada [...] in nam Slovencem : "keine Schulen, keine Zeitung, kein Theater, keine Kirche"«,37 se je v svojih nadaljnjih razmi­slekih posvetil odnosom z Italijo  in Italijani , katerih »gibanjem« je poskušal slediti s pomocjo krminskega znanca, ki je dnevno sledil italijanskemu dnevnemu casopis­ju, prav tako je »prisluhnil« razmišljanjem goriških Italijanov, katerih negotovost je v mesecih italijanske nevtralnosti zagotovo narašcala sprico neodlocitve Italije 
o tem, v kateri vojskujoci tabor se ji bo bolj splacalo vstopiti. V stikih z goriškimi 
34 
Prav tam, str. 472. 
35 
Prav tam, str. 473. 
36 
Prav tam, str. 476. 37 Prav tam, str. 486. 
Italijani so se izlušcila skupna vprašanja, na katera je Gabršcek poskušal odgovo­riti s clankom Sporazum med Italijani in Slovenci, ki je izšel v drugi številki Soce dne 8. januarja 1915, ceprav je bila urednikova želja, da casnikarsko leto zakljuci z udarnim clankom v zadnji številki prvega vojnega leta. Z goriškimi italijanskimi odborniki, predvsem z dr. Pierom Pinaussigom , so potekale razprave o prihodnjih slovensko- italijanskih odnosih, pri cemer je imel Gabršcek  vedno pred ocmi tri možnosti – vlado prihodnje Jugoslavije, vlado zmagovite Italije  in vlado nevtralne antantne simpatizerke Italije. »Zloglasni« clanek, ki je bil povod za prepoved izha­janja casopisa po nadaljnjih dveh številkah, zadnja (4 (29. 1. 1915)) je bila že skoraj v tretjini »pobeljena« zaradi posega cenzure, je nastal na podlagi notice, ki jo je Gab-ršcek  zasledil v tržaški Edinosti in je pisala o poskusih dogovorov med ceškimi Cehi in Nemci,38 kar je Gabršcku vzbudilo naivno upanje o možnostih sporazuma tudi med Slovenci in Italijani na Primorskem. Sporazum naj bi temeljil na spoznanju, da »mi Slovenci in Italijani [...] ostanemo tu, verni svoji grudi, da drug z drugim kot dobri sosedje delimo usodo, ki nam je dolocena,« ter »mora biti tako trden, tako resnicen, da gane more omajati noben veter, pa bodi že burja ali scirocco: torej popoln sporazum za vsak slucaj, za vsako sedanje in bodoce razmerje med nami in – nad nami. [...] Nikdo ne more govoriti o kakih koncesijah, kajti kakor je mogoce, da dozdevno Italijani odstopajo nekaj svojega užitka Slovencem, tako je lahko mogoce, da mi Slovenci zagotovimo Italijanom mirno uživanje narodnostnih pravic za nedogledne case bodocnosti. [...] To je naša odkri­tosrcna izjava ob pricetku preznamenitega zgodovinskega leta 1915«.39 
Miroljubni clanek, kot ga je poimenoval avtor, naj bi vse do objave izvleckov v italijanskih casopisih ne vzbudil zanimanja domace policije, potem pa ga je poklical c.kr. namestniški svetnik Anton Rebek  in mu podal zanimivo interpretacijo: »Saj je jasno, da ste mislili z burjo – Srbijo, ki utegne zavladati v teh krajih, in za ta slucaj zagotavljate Italijanom narodne pravice itd.; - a scirocco je Italija, ki naj bi v podobnem slucaju zagotovila Slovencem  in Hrvatom  – vse narodne pravice itd. In nikjer ni govora o Nemcih , govori se o dveh narodih, tu gospodujocih. Vojaška oblast je zdaj dobro poucena 
o Vaših intencijah, pazite se…«. 40 
Dne 28. januarja 1915 je bila Soca  ustavljena, ceprav je naslednjega dne izšla še njena zadnja številka. Svojo casnikarko tiskarsko dejavnost je Gabršcek  sicer na­daljeval pod okriljem Primorca, toda vojnih številk niti izdajatelj ni ohranil, iskal jih je celo na Dunaju  in v Ljubljani , in tudi danes ostajajo neznanka. Spomladanski meseci so minevali v pricakovanju in branju novic z avstrijskih front, Gabršckovi spomini so se prav tako osredotocili na preplet lokalnih dogodkov in usodnih od­locitev o italijanskem prestopu na antantno stran ter podpisu londonskega pakta. Zacetek vojne med Italijo  in Avstro-Ogrsko  je Gabršcek  docakal v spremstvu voja­ške patrulje, ki ga je prebudila ob 6. uri zjutraj 24. maja 1915; po spletu okolišcin ga niso odpeljali takoj, mesto pa je medtem v pricakovanju vstopa italijanske vojske že zajel nered. Gabršcek  je bil opozorjen, naj komisarju baronu Winklerju  sporoci, da se bo odpeljal z vlakom iz mesta, Gabršcek si je izbral Ptuj, kamor je k sorodnikom 
38 
T.i. moravski sporazum iz leta 1905, po katerem so deželo razdelili na okrožja po etnicnem principu, ura­dni jezik pa je bil jezik vecine v posameznem okrožju. Novice nisem uspela zaslediti ne v Edinosti in ne v Soci, ceprav je Gabršcek  uvodoma navedel, da je novico iz Edinosti objavil v zadnji številki Soce . 
39 
Sporazum med Slovenci  in Italijani. Soca , 8. 1. 1915, str. 2. 
40 
Gabršcek , Goriški Slovenci , str. 490. 
predhodno že odpotovala njegova družina; z istim vlakom se je v Ptuj umaknilo tudi poveljstvo mesta. Po 54 urah vožnje je Gabršcek prispel v Pragersko, kjer se je, po nakljucju in drzno, s posebnim vlakom goriškega Platzkommando odpeljal do Ptuja, ter z družino našel zacasno prebivališce v Rogoznici. Kot je zapisal, bi v »Ptuju utegnil dolgo lepo v miru živeti, pa me je tamošnja nemškutarija prevec jezila«.41 V Ptuju je bila kar manjša goriška kolonija, Gabršcek  je ocenil, da je bilo najmanj 150 Goricanov, »med temi nekaj grdo lahonskih klepetulj«.42 Po nekaj manj kot letu dni konfinacije v Rogoznici , kjer je scasoma prišlo na dan, da je bil Gabršcek  že dvakrat aretiran, je »bil 19. maja tega leta [1916 – op. P. S.] po ukazu vojnega urada aretiran v azilu Ragoznica pri Ptuju in bil preko Lipnice  prepeljan v cesarsko kraljevo internacijsko postajo Göllersdorf «.43 V pismih je Gabršcek  svojo internacijsko pot ne­koliko skrajšal, iz Lipnice  (Leibnitz), ki je bila osrednja tocka razmešcanja beguncev in internirancev, je bil poslan v begunsko in internacijsko taborišce v Wagni , katere poveljnik je bil po rodu Tržacan in Gabršcku ocitno naklonjen; pokazal mu je celo celoten dosje, z vsemi Gabršckovimi »zlocini«. Ne vec kot mesec dolgo bivanje v Wagni je bilo glede na okolišcine znosno, nenazadnje je bilo v Wagno interniranih nekaj uradnikov goriškega deželnega odbora, s katerimi je Gabršcek  preživljal svoj cas. Naslednja internacijska postaja je bilo nato taborišce Göllersdorf v Spodnji Av-striji , po Gabršckovem mnenju je bil premešcen, da ne bil »okužil« tamkajšnjih be-guncev in internirancev s svojimi prevratniškimi idejami.44 Na poti ga je spremljal goriški detektiv Mohoric, ki ga je že v Gorici  pospremil v zapor na grad, enodnevni postanek na Dunaju pa je Gabršcek izkoristil za avdienco pri notranjem ministru Conradu Hohenloheju , ki mu je »pojasnil«, da so v Gabršcka naperjene številne ovadbe, med drugim tudi ovadba v zvezi z dezerterjem iz Vipave – srbskim polkov­nikom Jankom Vukasovicem , o cemer pa v drugih zapisih o Gabršckovi internaciji ali pismih ni nikakršne omembe.45 Kot je izvedel, ga je preiskovalo mornariško so­dišce iz Pulja , ker naj bi imel nedovoljene stike z Jankom Štibielom  (Vukasovicem) iz Vrtovina  v Vipavski dolini, ki je bil dejansko dezereter in je leta 1876 zbežal iz Gorice v Krivošije  in se pridružil srbski vojski v bojih proti Turkom; po podatkih puljske mornarice pa naj bi Vukasovic prebežal že leta 1859 in v casu 1. svetovne vojne nikakor ne bi mogel biti vec aktiven srbski castnik. Kot dodaja Gabršcek, naj bi cesar Franc Jožef  Vukasovica celo pomilostil. 
Po dunajskem postanku je Gabršcek  prišel v internacijsko taborišce Göl­lersdorf, kjer je našel »znamenito družbo«, na primer casnikarja Emila Cermaka , goriškega župana Giorgia Bombiga , ceškega tiskarja Josefa Švikala , med internira­nimi Slovenci  in Slovenkami omenja goriško uciteljico Drago Pavšicevo, »[v]seh nas je bilo okrog 260, samih inteligentov«, pri cemer poudarja, da so se z italijanskimi interniranci predvsem prepirali, z ostalimi pa bili dobra družba.46 V cas bivanja v Göllersdorfu spadata tudi pismi iz arhiva KÜA, iz katerih je med drugim razvidno, da je sam na notranje ministrstvo naslovil prošnjo po premestitvi oziroma spre­
41 Prav tam, str. 504. 
42 
Prav tam. 
43 
AT-OeStA/KA ZSt KM KÜA, 1916, Kart. 152, mapa 82.059. 
44 
Gabršcek , Goriški Slovenci , str. 505. 
45 
O obisku piše v spominih (str. 505), sicer pa ga v pismih ne omenja. 
46 
Gabršcek , Goriški Slovenci , str. 506. 
membi statusa iz interniranca v konfiniranca, saj je spoznal, da »[p]ri meni ni šlo torej za to, da bi me pustili na svobodo«.47 Svojo prošnjo za konfinacijo, na Dunaj, kjer je imel sestricno in bi mu to omogocilo preživljanje sebe in družine, je utemeljeval tudi na neutemeljenih obtožbah, ki so pripeljale do njegovih aretacij in internacij. 
Prvo ohranjeno pismo je napisal v Göllersdorfu 26. avgusta 1916. 
[…] Ceprav me je internacija v teh težkih casih locila od družine, bi jo še lahko prenesel, -– toda neznosni, zame sramotni so motivi, ki so jih vojaški organi navedli kot utemeljitev za ukrep proti meni. Oznacen sem namrec za sumljivegain državi nevarnega prijatelja italijanske iredente, da, spogledoval naj bi se celo z Italijo !!
Ta kvalifikacija je v najbolj nezaslišanem nasprotju z mojo 30-letno poli-ticno, novinarsko in literarno dejavnostjo; splošno je znano, da vse moje življenjepred celotno javnostjo v takšni velicini in višini predstavlja ravno nasprotje, da sem gotovo najbolj osovraženi vodja Slovencev  na obalnem obmocju, ki so ga iredentisti že zdavnaj obsodili na smrt. 
Zato sem na Cesarski in kraljevi vojaški obvešcevalni urad (KÜA) takoj na­slovil osem strani obsegajoco vlogo, kjer sem na kratko povzel kopico splošno znanih dejstev in dogodkov iz svojega 30-letnega politicnega delovanja, ki dokazujejo ravno nasprotno; bil sem v stanju, da bi se lahko skliceval celo na osebnosti iz Cesarskegain kraljevega vojnega ministrstva (nj. ekscelenci Höferja in Löbla v zvezi z velikim vodovodom na Krasu  za primer vojne z Italijo) (znano tudi nj. visokosti gospodu notranjemu ministru); omenil sem zelo laskavo napisano zahvalno pismo zuna­njega ministrstva, ki sem ga ravno zaradi svojih pripovedi in predlogov, usmerjenih proti zahrbtnemu rovarjenju iredente, prejel po študijskem potovanju v Egipt  leta 1907 (tudi ta zadeva naj bi bila dobro znana nj. visokosti gospodu notranjemu ministru!); da, sam sem se skliceval na notranje ministrstvo, trgovsko ministrstvo, bivšega ministrskega predsednika nj. ekscelenco grofa Bienerth-Schmerlinga [Ri­chard_von_Bienerth-Schmerling ], na cesarsko kraljevega deželnega upravitelja v Trstu  itn., ki bi zame lahko najsijajnejše pricali povsem v nasprotju z zgoraj ome­njeno kvalifikacijo nekega danes neodgovornega vojaškega organa. 
Pod št. 73.065 z datumom 8. 7. sem prejel kratko pismo, ki je skupno veliko internirancem, s cimer moji „prošnji“ – „ni bilo ugodeno“. Petit moje vloge ni bilaprošnja ali celo rotenje za odpust ali zgolj konfi niranje, temvec protest proti mojiosramoceni vseživljenjski kvalifikaciji, kar me je globoko užalilo, proti navedenim motivom, ki so bili uporabljeni za mojo internacijo. Zato sem dolžan svoji casti,da, svoji politicni preteklosti in tudi prihodnosti sem dolžan uporabiti vsa razpo­ložljiva sredstva, stopiti na vse zame odprte poti, da bi spet nadoknadil storjene mi krivice. 
Vloga je bila tako bogata z dejstvi in dejanskimi dogodki, da po mojemmnenju temeljiti pregled s strani Cesarskega in kraljevega vojaškega obvešcevalnegaurada v kratkem roku med 19. 6. in 8. 7. ni bil možen. Prav tako je nesprejemljivo, da je bila vloga v pregled in za podajo mnenja predložena visokemu Cesarsko kra-
Prav tam. 
ljevemu notranjemu ministrstvu, kar njegova vsebina predvideva kot nujno, kajti preprican sem, da bi visoko cesarsko kraljevo ministrstvo podalo le zame ugodnosodbo. 
Zaradi tega si na visoko Cesarsko kraljevo notranje ministrstvo dovoljujemnasloviti naslednjo prošnjo:
Visoko Cesarsko kraljevo notranje ministrstvo naj blagovoli izposlovati pre­dlog moje zgoraj omenjene vloge Cesarskemu in kraljevemu vojaškemu obvešceva­lnemu uradu, ga naklonjeno preveriti in o vsebini podati objektivno sodbo. – Ker me nj. visokost gospod notranji minister osebno zelo dobro pozna in mu je veliko v vlogi zgolj na kratko nakazanih dejstev dobro znanih, sem vnaprej preprican, da bo visoko cesarsko kraljevo ministrstvo izlocilo kvalifikacijo prijatelja iredente.
Ce bo takšni pravicni sodbi sledil moj odpust, konfiniranje ali nadaljnja internacija, to prepušcam politicnemu uvidu Cesarsko kraljevega vojaškega ob-vešcevalnega urada. Ce bi me radi obdržali interniranega, naj se to zgodi po božjivolji brez pobliže preciziranega razloga, vendar v najtežjih casih, ki usodno visijonad našo ocetnjavo, internirati me kot posameznika, nevarnega za državo, pod pretvezo prijatelja iredente, mene, najneizprosnejšega borca proti slednji vseh 30 let, je krivica, proti kateri bom na vse mile viže krical vse življenje.
Imam veliko in vplivno sorodstvo, mnogo osebnih in politicnih prijateljev,številne privržence med samim ljudstvom, ki je na soški fronti najsijajneje dokaza-lo patriotsko voljo žrtvovati se in junaštvo: kako bodo vsi ti sprejeli zanje povsem novo kvalifikacijo „prijatelja iredente“? Ko bi po sramotenju mojega 30-letnegadelovanja sploh kdo pomislil, kaj si bodo mislili o preganjanju moje osebnosti? Vsi vedo, da sem se proti iredenti vseh 30 let boril z najmocnejšimi sredstvi, vedo, da sem zaradi tega tudi vzdržal težak boj z vsemi cesarsko kraljevimi oblastmi in s samimi cesarsko kraljevimi vladami, saj so le-te zoper patriotsko slovensko in hr-vaško vecino podpirale osvajalsko politiko italianissimov in žal na kratko poveda-no: vzgojile irr edento.
Še posebej je treba v dobrem spominu ohraniti moj dolgoletni boj zoper dobro preracunano prizadevanje iredente, z obalnega podrocja in Dalmacije  ter celo iz dela Kranjske –povsem italijanskih provinc (provincie italiane), da bi seob primernem casu osvobodile „avstrijskega jarma“. Tržaški potvarjalec zgodovineKandler  je domnevno na podlagi starih latinskih pergamentov odkril … „naravne italijanske meje“…, za katere se Italija zdaj vojskuje z nami. Znani zemljevid Nove Italije  iz leta 1914 povsem natancno in izrecno temelji na Kandlerjevi  izmišljotini. Že desetletja si je iredenta znotraj teh meja prizadevala italijanizirati vsa sloven-ska imena krajev=rek=gorovij, –in vse cesarske in kraljeve oblasti so jim nasedle, kar dokazujejo tudi generalne in posebne karte. Iz ljudskega štetja mi je uspelopregnati vsaj najhujše izmišljotine daljnovidne iredente, npr. Piedimonte za Pod-goro , Moncorona [Kromberk ], Montespino [Dornberg], Montecerchio [Zirke­spizte ], Cominiano (Komen), Cessiano (Sežana), Tominiano (Tomaj), Divacciano (Divaca) itd. Še posebej sem s poštnih žigov pregnal Chiappovano za Cepovan  in se boril proti rabi Opacchiasella (Opatjeselo).
„Enostavna“ poitaljancevanja so vendarle ostala in tako še danes beremoporocila o bojih na soški fronti (Isonzofront), ki so pred celim svetom ohranjali videz, da Italija vodi pravo osvobodilno in ne osvajalne vojne, da želi podjarmiti dežele in ljudstva, ki o Italiji  nocejo nicesar vedeti. Boji so od koroške meje do obale divjali izkljucno na slovenskih tleh, vendar je bil cel svet preprican, da boji tu­kaj potekajo za dejanska italijanska ozemlja, npr. Serpenizza [Serpenica ], Luico [Livek ], Santa Lucia [Sv. Lucija-Mosta na Soci], Auzza [Avce ], Canale [Ka-nal ], Plava [Plave ], Monte Santo [Sveta gora], Monte San Valentino [Sv. Valen­tin - Sabotin], Monte San Gabriele [Škabrijel ], Monte San Martino, Monte San Michele  [Vrh], celo Monte Rombon [Rombon], Doberdň [Doberdob ], Jamiano [Jamlje ], Duino [Devin ], Ranziano [Rence ], celo Monte San Grado di Merna [Mirenski grad]in Opaccioasella [Opatje selo] – torej na videz italijansko – v resnici povsem slovensko.
Nikakor nocem poudarjati, kako to dejstvo slovensko ljudstvo boli, pac pa, da sem se tri desetletja zagrizeno boril, da bi razclenil videz „italijanskih provinc“.Sedaj iredenta vodi dolgo pricakovani „osvobodilni boj“ – in jaz sem interniran kot prijatelj takšne „osvoboditve“! Je svet sploh videl bolj zabavno komedijo?!
Srecna zvezda za cisto avstrijsko misel na obali nam je zasijala s cesarsko kraljevo deželno upravo in z nj. visokostjo zdajšnjim notranjim ministrom. Sloven-sko in hrvaško prebivalstvo je bilo srecno, ker je koncno enkrat za vseskozi imelo pravicnega, bistrovidnega in daljnovidnega deželnega upravitelja ter ga je spoštov­alo in imelo rado kot dobrega oceta. – Toda vsemu svetu je znano, kakšen vihar je po vsej Italiji in tudi Avstriji iredenta povzrocila proti povsem zakonitim inzelo potrebnim hohenloškim uredbam zoper zaposlitev regnicolov (izseljencev iz Kraljevine Italije  - op. PS.) v obcinskih uradih in ustanovah. – In ko se je poslovil od svojega urada v Trstu, je bilo celotno prebivalstvo istega mnenja: iredenta ga jepremagala, bil ji je žrtvovan, –in sam sem bil prica, da je zaradi jeze in ogorcenja marsikatero oko potocilo solzo. – Jaz sem se posebej odpravil v Trst (edini iz Gori­ce), da bi ga na južnem kolodvoru pozdravil ob odhodu in Nj. visokost se morda šespominja, da so se moje poslovilne besede ujemale z mojim 30-letnim delovanjem. 
– Kako naj bi se obenem spogledoval z iredento?
Kot še en dokaz mojega vec kot korektnega prepricanja in prave patriotske volje visoko Cesarsko kraljevo notranje ministrstvo opozarjam na spomenico, ki sem jo februarja tega leta predložil Cesarsko kraljevemu trgovskemu ministrstvu. Ko sem prebral, da ministrstvo nacrtuje organizacijo trgovinskih odnosov med Av-strijo  in Balkanom, sem kot castni clan Trgovinske zbornice v Sofiji  (med 11 jeziki, ki jih obvladam, je tudi bolgaršcina) hotel pomagati z nasveti in dejanji, in sicer tam, kjer je z Dunaja  najtežje kaj doseci. – Namesto, da bi dobil priložnost, da bi svoje moci in znanje lahko posvetil dobrim stvarem, sem bil interniran!
Še vedno upam, da pravicnost še živi in mi bo pripomogla do zmage. S spoštovanjem Andr. Gabršcek 
[Kronološko tretje, sicer pa drugo pismo v ohranjenem dosjeju je datirano z dne 28. novembra 1916 in naslovljeno na visoko Cesarsko kraljevo notranje mini-strstvo na Dunaju. Uvodni stavek, v katerem se je predstavil, je Gabršcek  ponovil, pa tudi sicer se vsebina – pojasnilo nesmiselnosti obtožb – ne razlikuje od prvega pisma, po drugi strani pa izraža izjemno avtorjevo prizadetost ob neutemeljenih obtožbah.] 
Motivi, ki so pri Cesarskih in kraljevih vojaških organih zoper mene izzva­li takšen ukrep, so v najvecjem nasprotju z mojo 30-letno politicno in novinarsko dejavnostjo, ki je znana dalec naokrog, in še vec: zaradi internacije z utemeljitvijo: naenkrat naj bi postal velik prijatelj italijanskih skrajnežev in celo Italijan, zaradi cesar se je moja internacija pokazala kot potrebna v interesu monarhije, se pocutim osramocenega in neskoncno užaljenega. Tovrstno kvalifikacijo lahko popolnoma os­labijo naslednja dejstva: Moja politicna in novinarska dejavnost je bila vseh 30 letvseskozi neprekinjeno usmerjena zoper italijanske skrajneže na jugu in bila je okro­nana s takšnimi uspehi, da še nobenega Slovenca v celotni deželi niso tako krvavosovražili in preganjali kakor mene. Moja dva politicna lista „Soca“ in „Primorec“ sta bila tri desetletja usoden Damoklejev mec, ki je visel nad glavnimi med italianis­simi = Lahi  (istega pomena kot iredentisti). Tisoci clankov izpod mojega peresa so najbolj neusmiljeno zajemali njihova grozodejstva, njihove drzne mahinacije zoper naše ljudstvo in monarhijo.
V tem boju sem si nad glavo nakopal številne [necitljivo] procese. Dvakratsem bil obsojen, poroto so sestavljali cisti italijanski skrajneži, –in obdolženi clanki so se zdaj razblinili v Lega nazionale, sploh pa so italianissimi bili brezobzirno oprani. –Predsednik porote je nekoc bil predsednik Lega nazionale v Monfalconu[Tržicu -op. PS]. Moja obsodba je bila zgolj dejanje iz mašcevanja! – Gospod dvorni svetnik in generalni prokurator [Ivan – op. PS] Okretic  z Dunaja, kasneje zasto­pnik obtoženca pri vrhovnem sodišcu, lahko potrdi mnenje. – Imenovali so me za [zaradi poškodovanega dokumenta beseda ni berljiva] moža, ki bi prestal takšne borbe! 
Nisem prizanašal nobeni iredentisticni demonstraciji in z najmocnejšim orožjem sem se lotil avtorja in udeležencev. – Denimo v Gorici  je skupina ljudi predtrafiko razbila cesarski grb. To sem povzel z najostrejšimi besedami, opozoril sem na krivce – vendar se ni nic zgodilo. Cesarsko kraljevi uradnik je še danes v svojemuradu! – Pri izletih italianissimov v Videm, Cedad  itn. so bili zmeraj navzoci tudimoji zaupniki, –zatem pa so v „Soci“ sledila porocila o tem, da so se policijski organi znašli v neprijetnem položaju, - kajti pogostokrat sem bil bolje obvešcen od njih. – Bilo bi prevec obsežno, ce bi navedel le nekatere primere. Enega pa le! – V Cedaduso priredili cudovito iredentisticno demonstracijo. Nato sem v „Soci“ porocal, da jemnožica naših (avstrijskih Italijanov, op. Kom.) obetavnih mladenicev po cedadskih cestah preganjala in z velikim veseljem pretepala osla. Osel je nosil napis: „FrancescoGiuseppe“. –Famozna drušcina je bila celo ujeta v fotografski aparat –(kar je bilo razkrinkano v „Soci“!) in enega od njih je bilo moc prepoznati. – Posledica je bilale, da so „Soco“ zaplenili (žalitev velicanstva!!), –obetavni mladenic je lahko koncal študije in postal – cesarsko kraljevi profesor. Sedaj je vesel in svoboden v Italiji!
V teh vrsticah je povsem naravno prikazano, da so me takšni ljudje strašanskosovražili. Z menoj internirana madam Carolina Lusatto bi se gotovo utegnilaspomniti, da je kot urednica zloglasnega „Corriere di Gorizia“ zoper mene objavilasledeci izbruh jeze: Cesarsko kraljevi deželni upravi je bila predložena peticija zvec tisoc podpisi „citt adinijev“ [„državljanov“-op. PS] zaradi katere bi me policija utegnila izgnati iz Gorice  –volivca I. razreda. Tako dalec je šlo slepo sovraštvo proti meni! – Danes so vsi še živeci pobudniki tovrstnih izbruhov bodisi svobodni v Italiji bodisi internirani v Avstriji, številni med njimi v Göllersdorfu – in jaz v njihovisredini kot njihov navdušeni prijatelj!
Lahko bi celo v roke vzeli „Soco“ iz leta 1914 in se prepricali,da ni nobenavstrijski list nikdar brezobzirneje opral italianissimov. –Potem pa bi vzel njihovo glasilo,„Corriere Friulano“ in prebral clanek o nekem dolocenem „Signor Andrea“ (o meni) – da bi se preprical, kako strašansko sem postal osovražen. To sovraštvo pa obcutim tudi v taborišcu – kjer (nepojmljivo, toda resnicno!) moram z njim živeti kot njegov še prevec dober prijatelj! Kateri cudež kar naenkrat tako radikalno pre­govori takšnega jeznega sovražnika in iz njega naredi prisrcnega sovražnika njego­vih prijateljev?
In moja politicna dejavnost! Na vseh volitvah sem kot ljudski tribun stal v prvih vrstah proti italianissimom. Nekoc je moralo 10 policistov mene in skupino volivcev osvoboditi iz obleganega gostišca, da nam je sploh še uspelo pravocasno pri-ti na volitve. –Veliko let svojega življenja se nisem pocutil varnega in sem moral v Gorici  pri belem dnevu hoditi naokrog le z revolverjem v žepu. V pustnem casu so nekoc proti meni odkrili celo pravo zaroto v obliki v Pierottija zamaskiranega maz­zinianerja – in zvecer sploh nisem smel vec na cesto. 
Nj. visokost gospod zunanji minister in nj. ekscelenca grof Bienerth-Schmer-ling  se gotovo utegneta še spomniti, s kakšno odlocnostjo sem se v letih 1908–1910 v goriškem deželnem zboru boril zoper italianissime –da bi se uveljavila koalicija s furlansko ljudsko stranko. Signori, ki danes bodisi živijo v Italiji  ali so internirani v Avstriji, so vložili najstrahotnejšo obstrukcijo, s katero bi me onemogocili. Deželni zbor je bil znova razpušcen in izvedli so ponovne volitve z izmenicnimi rezultati. Konec koncev je bil moj mandat razveljavljen zaradi edine tu navedene motivacije, da nisem vreden – da bi sedel v njihovi sredini. No, zdaj imam sumljivo cast biti interniran v njihovi sredini kot njihov prevec dober prijatelj.
V arhivih Cesarsko kraljevega trgovskega ministrstva je od leta 1898 vsako tretje leto moc najti obsežne proteste zoper volitve v Trgovsko zbornico. Moje pro-teste so vodila takšna dejstva, da bi me lahko mnogi vanjo izvoljeni gospodje vedno tožili zaradi žalitve casti. Vendar tega niso nikdar storili. Po volitvah leta 1908sem državnemu odvetništvu posredoval ovadbo in zahteval kazensko preiskavo za­radi falsifikacije volitev in ponarejanja javnih listin. Dokazal sem namrec, da jebilo ponarejenih preko 700 legitimacij in volilnih listicev. Preiskavo so izvajala tri okrožna sodišca, ki so mi dala – popolnoma prav. Vendar se dalje ni nic zgodilo, ker je domnevni krivec (namestnik tajnika zbornice, znani mazzinian!) medtemumrl. V deželnem zboru sem opral to umazano perilo in zagrmel proti verifikacijidvojnih deželnih mandatov, izhajajocih iz takšne goljufije. – Uspeh tega je bil, dasignori mojega mandata niso preprecili [necitljivo] –in Trgovinska zbornica ni bilarazpušcena! –Skoraj vsi signori, proti katerim sem tako nastopil, so bodisi v Italiji  – ali internirani v Avstriji  in z njimi tudi jaz kot njihov prevec dober prijatelj!!
Ce bi naša javnost izvedela za navedeni razlog moje internacije, bi bil takoedini izraz za to tisti, ki ga tu ne želim zapisati. Verjel ne bi nihce, kvecjemu bi sesmejali! – Gabršcek  in prijatelj signorjev italianissimov – to preprosto ni mogoce!
Nj. visokost gospod notranji minister, zatem ekscelenci [necitljivo] von Höfer in [necitljivo] von Loebl  bi se še utegnili spomniti, da sem pred desetimi leti kot clan Konzorcija za izgradnjo sijajnega vodovoda za celoten goriški Kras  ta pomemben podvig propagiral kot nujnost za primer morebitne vojne z Italijo. S tem sem takrat imel velike stroške, ki mi niso bili povrnjeni. Zdaj je vojna z Italijo tukaj, – in to jevzrok moje internacije!! (–Prav tako sem visokim gospodom omenil lahko izvedl­jivo unicenje vodovoda v Nabrežini,48 ki bi mestu Trst in tudi obratovanju Južne železnice – od Opcin  odvzel potrebno vodo! – in s tem povzrocil težave. Naš vodo­vod bi se lahko prikljucil na tržaško omrežje v Opcini. Moja slutnja je bila prevecutemeljena! Vodovod v Nabrežini  je bil dejansko zelo unicen, nastopile so vse težave, ki sem jih prikazal, – in jaz, ki sem že pred desetimi leti hotel odpraviti to zlo, sem interniran kot prijatelj teh elementov, zoper katere sem se boril na tako previdennacin! – 
Nj. visokost gospod notranji minister, gospod ministrski svetnik Freiherr vonEichhoff, bivši vodja oddelka pri zunanjem ministrstvu Freiherr von Call in drugi lahko potrdijo, da sem leta 1907 z namenom nacrtne organizacije naše tamkajšnjekolonije prepotoval Egipt  na lastne stroške – vecji del iz domovine. Moji že natancno izraženi predlogi, še posebej pa vec grozljivih prikazov tamkajšnjih iredentisticnih [necitljivo] katerih clani so bili tudi vsi avstrijski Italijani, so posebno pri zunanjem ministrstvu naleteli na takšno odobravanje,da mi je omenjeno ministrstvo poslalozelo laskavo zahvalno pismo. – Zaradi egiptovske krize, ki je sledila neposredno potem, moji nacrti niso mogli biti izpeljani! In zdaj sem naenkrat kot prijatelj tistih, zoper katere sem vam na tak in drugacen nacin skoval nevarne nacrte, interniran v Göllersdorfu. Pred osmimi leti zahvala zunanjega ministrstva – danes interniranec zaradi diametralno nasprotnega suma!
Vendarle je res, da je v zacetku leta 1915 v „Soci“ izšel clanek, ki se je zavze­mal za pravicno izenacitev obeh plemen v deželi, in sicer izrecno po zanesljivem vzorcu z Moravske. Clanek sem objavil, ker mi je pisec možnost tovrstne izenacitve naredil verjetno ravno zaradi težkega položaja, v katerem so se znašli tudi Italijani. Ce bi pomembni italijanski krogi privolili, potem bi po vzoru Ceške  zaprosili vlado za sklic Komisije za izenacevanje (tik pred tem se je spet porocalo o takšnih postop­kih na Ceškem) in eventualno po § 14 predložili rezultate kot zakon. – Stvar se mi je zdela možna (–ce je tako na Moravskem  in Ceškem, zakaj ne bi bilo pri nas?! –)in za moj narod zelo prikladna. Za svojo osebnost izražam skrito misel; v obicajnih casih bi na vsak sum odgovoril s tožbo razžalitve casti
Ko sem se pri Cesarsko kraljevem državnem odvetništvu pritožil, ker dejans­ko ni povsem jasno, kako in kaj se sme pisati, da bi se izognil zaplembi, sem dobil odgovor: Kot primer vzemite clanek o izenacitvi; le-ta je bil vsem všec, tako je treba pisati! – Nj. ekscelenca cesarski deželni upravitelj mi je proti predlogu o izenacitvi navedel „famozno idejo“, – toda dodal: „Takoj po vojni se ga bomo morali lotiti“.
Toda ta clanek se je rabil na razlicne nacine; bil je objavljen v vec drugih listih 
– in bil zlorabljen za razlicna necista prizadevanja brezvestnih elementov. Grešnikozel za to sem jaz! Moje 30-letno cisto in pošteno delo za osvoboditev slovenske dvotretinske vecine v deželi izpod jarma posilstva s strani italijanske manjšine je bilo cez noc pozabljeno in zdaj stojim tu pred celim svetom kot sumljivi prijatelj smrtnih sovražnikov in najvecjih neprijateljev moje […] [monarhije: manjka beseda, spo­daj se fraza ponovi in v njej je vidna monarhija, op. Kom.] – pozabljeni so tisoci 
Gabršcek  je v pismu uporabil italijansko poimenovanje Aurisina. 
clankov v vseh tridesetih letih, ki so mi prinesli le sovraštvo, neizprosne neprijatelje, 
neskoncno gmotno škodo! Mar sem zaslužil takšno usodo?! Mislim, da ne! 
Na podlagi dejstev si dovoljujem izraziti naslednjo prošnjo:
Ce bi Cesarski in kraljevi vojaški obvešcevalni urad hotel zanikati sum prija­telja smrtnih sovražnikov našega naroda ter hkrati sovražnikov naše monarhije in me potemtakem osvoboditi.
Ce popolna svoboda iz kakršnih koli razlogov trenutno ni možna, prosim zakonfi niranje – na Dunaju. To zaradi sledecih razlogov: Na Dunaju imam bližnjo sorodnico, ki je lastnica trgovine in pri kateri bi lahko našel zelo poceni nastani­tev. – Prav tako bi na Dunaju lahko našel zaposlitev, ki bi mi zagotovila primerenzaslužek. To je postalo pomembno zaradi dejstva, ker so moje premoženjske vred­nosti v Gorici  skoraj popolnoma unicene. Zaradi požara – in obicajne zlovoljnosti sem utrpel škodo v višini vec kot 200.000kr. (– Med naskokom v avgustu je škoda pomembno narasla!.) Moja družina živi na Spodnjem Štajerskem in ni dovolj preskrbljena.“
[V tem delu pisma Gabršcek  delno povzame vsebino prvega pisma, in sicer kaj je cilj njegove prošnje in kakšni so bili razlogi za njegovo internacijo ter nadaljuje dobesedno tudi z razmišljanjem o možnostih konfinacije.]
Želim upati, da bo visoko cesarsko kraljevo ministrstvo voljno ugoditi moji prošnji, ker moram sprejeti, da slednje ne more biti ravnodušno, da je število žrtev zaradi pomanjkljivega poznavanja oseb in krajevnih razmer, denunciacij izmašcevalnosti ali narodne sovražnosti itn. vecje ali manjše.
Posledicno gojim gotovo upanje, da bo visoko cesarsko kraljevo ministrst­vo ugodilo tudi moji prošnji. Imam veliko in vplivno sorodstvo, mnogo osebnih in politicnih prijateljev, številne privržence med samim ljudstvom, ki je na soški frontinajsijajneje dokazalo patriotsko voljo žrtvovati se in junaštvo – (mar ni to vse zas­luga mojega 30-letnega prizadevanja?!): kako bodo vsi ti sprejeli zanje povsem novokvalifikacijo „prijatelja iredente“? Ko bi po sramotenju mojega 30-letnega delovanja sploh kdo pomislil, kaj si bodo mislili o preganjanju moje osebnosti? Vsi vedo, da sem se proti iredenti vseh 30 let boril z najmocnejšimi sredstvi, vedo, da sem zaradi tega tudi vzdržal težak boj z vsemi cesarsko kraljevimi oblastmi in s samimi cesarsko kraljevimi vladami, saj so le-te zoper patriotsko slovensko in hrvaško vecino podpi­rale osvajalsko politiko italianissimov in žal na kratko povedano: vzgojile irr edento.
Še posebej je treba v dobrem spominu ohraniti moj dolgoletni boj zoper dobro preracunano prizadevanje iredente, z obalnega podrocja in Dalmacije  ter celo iz dela Kranjske –povsem italijanskih provinc (provincie italiane), da bi se ob primer-nem casu osvobodile „avstrijskega jarma“. Tržaški potvarjalec zgodovine Kandler jedomnevno na podlagi starih latinskih pergamentov odkril … „naravne italijanske meje“…, za katere se Italija zdaj vojskuje z nami. Znani zemljevid Nove Italije  iz leta 1914 povsem natancno in izrecno temelji na Kandlerjevi izmišljotini. Že deset­letja si je iredenta znotraj teh meja prizadevala italijanizirati vsa slovenska imena krajev=rek=gorovij, –in vse cesarske in kraljeve oblasti so jim nasedle, kar dokazuje­jo tudi generalne in posebne karte.
Iz ljudskega štetja mi je uspelo pregnati vsaj najhujše izmišljotine daljnovidneiredente, npr. Piedimonte za Podgoro, Moncorona, Montespino, Montecerchio, Co-miniano (Komen), Cessiano (Sežana), Tominiano (Tomaj), Divacciano (Divaca) itd. Še posebej sem s poštnih žigov pregnal Chiappovano za Cepovan  in se boril proti rabi Opacchiasella (Opatjeselo). „Enostavna“ poitaljancevanja so vendarle ostala intako še danes beremo porocila o bojih na soški fronti (Isonzofront), ki so pred celimsvetom ohranjali videz, da Italija vodi pravo osvobodilno in ne osvajalne vojne, daželi podjarmiti dežele in ljudstva, ki o Italiji  nocejo nicesar vedeti. Boji so od koroške meje do obale divjali izkljucno na slovenskih tleh, iz avstrijskih porocil se je moral ves svet vendarle prepricati, da povsod potekajo boji za „italijanska obmocja“. Torej: Log di Cersocia [Log Cezsoški], Serpenizza, Lu[ico], Santa Lucia, Auzza, [Ronzi­na Rocinj ], Canale, Plava, Descla, Monte Santo, Monte San Valentino, Monte San Gabriele, Monte San Martino, Monte San Michele  (da, celo „Monte Rombon“pri Bovcu  [Flitsch v izvirniku-op. PS]), Doberdň, Jamiano, Duino,[necitljivo] Gabria, Ranziano, celo: San Grado di Merna, Opacciasella  itn. Povsem slovenska podrocja, kjer dalec naokoli ne bi bilo moc najti enega samega Italijana, so bila uradno ožig­osana za „provincie italiane“. 
Sploh nocem primerno poudariti, da to dejstvo slovenski narod boli in ka­kšne obcutke zbuja v njem. – Poudariti hocem le, da sem se tri desetletja zagrizeno boril proti tovrstnim prizadevanjem iredente, ki bi lahko obrazložila „doloceno“ pravico Italije  do naših dežel, – in zaradi tega so me italianissimi iz vsega srca so-vražili. –Zdaj sem interniran kot prijatelj iredente, vendar uradna porocila, ki po Kandlerjevi  zamisli povsem slovenska podrocja razglašajo za „provincie italiane“, izhajajo naprej!
[Gabršcek  v tem delu pisma ponovi besedilo iz prejšnjega pisma v delu, ko piše o deželni upravi in spomenici na trgovsko ministrstvo]. 
Na vlogo, naslovljeno na visoko Cesarsko kraljevo notranje ministrstvo, odslednjega nisem prejel odgovora, pac pa zopet kratko obvestilo od Cesarskega in kral­jevega vojaškega obvešcevalnega urada s št. 82.059 z datumom 26. 9. tega leta,, damoja vloga – ne bo imela nadaljevanja. 
Potem ko je takšno reševanje z vsebino in petitom moje vloge težko uskladi-ti in ko moram ponovno sprejeti, da visoko cesarsko kraljevo ministrstvo ni imelo priložnosti izreci se o tej zadevi, sem prisiljen po tej poti na visoko Cesarsko kraljevonotranje ministrstvo nasloviti naslednjo prošnjo:
Visoko Cesarsko kraljevo notranje ministrstvo blagovoli pregledati dejstva,navedena v tej vlogi, in me z dolžnim spoštovanjem do mojega 30-letnega delovanja v Gorici  osvoboditi obremenilnega suma prijateljstva z iredento.
Ce bi takšna izjava visokega cesarsko kraljevega ministrstva za posledicoimela moj odpust ali zgolj konfiniranje, potem si dovoljujem izraziti najbolj pre­dano prošnjo: konfiniranje na Dunaju v pomenu zagovora moje prve vloge, kjer bomna razpolago pri oskrbi beguncev ali v smislu spomenice v organizaciji trgovinskih odnosov na Balkanu, s cimer bom lahko svoje dolgoletne izkušnje in vsestranska prakticna znanja z marljivostjo in vzdržljivostjo posvetil vzpodbudnemu delu. 
V pricakovanju naklonjene in pravicne rešitve s prisrcno zahvalo. 
S spoštovanjem vaš vdani Andrej GabršcekLastnik tiskarne iz Gorice Göllersdorf, 28. nov. 1916 
Na veliko noc leta 1917 (7. april 1917) je bil Gabršcek  konfiniran na Du-naj, kjer je »prišel v dolgoletno središce mojega prav intenzivnega delovanja«.49 Ceprav bi tudi ta del Gabršckove konfinacije zaslužil primerno obravnavo, naj ga zgolj na kratko povzamem. Gabršcek  se je na Dunaju namrec vkljucil v izjemno intenzivno delo na polju organiziranja obnove porušene Goriške  in vracanja beguncev, kar je, upraviceno neskromno natancno opisal v spominih. Umik vojne iz Posocja  po 12. soški ofenzivi je namrec pomenil možnost in priložnost za zacetek pripravljalnih obnovitvenih del in zacasno bivanje deželnih oblasti in ustanovitev številnih od­borov na Dunaju in drugod po monarhiji, kjer so prebivali begunci, je takšno orga­niziranje tudi omogocilo. A kot se je pokazalo, brez dejavnih, ucinkovitih in orga­nizacijsko sposobnih posameznikov ni šlo in Andrej Gabršcek  je bil zagotovo eden takšnih, ki si med drugim tudi ni dovolil, da bi ga v konfinaciji zajela malodušnost in brezdelje. Postal je osrednja osebnost Osrednjega odbora za vrnitev beguncev in obnovitev Primorja,  ustanovljenega konec novembra 1917 na Dunaju, medtem ko je na deželni ravni je delovala Deželna komisije za obnovo. V tem casu je po posre­dovanju in po nalogu tržaškega deželnega namestnika barona Adolfa Fries Skeneja , ki je naceloval Deželni komisiji in jo je na Dunaju prav tako zastopal Gabršcek, slednji odpotoval na teren, v Trst, prvic po internaciji in konfinaciji se je vrnil v Gorico, kjer je »videl na svoje oci vse strahote bivše vojne. Posojilnicna hiša, kjer sta bila moja tiskarna in stanovanje, do polovice razrušena, moje stanovanje popolnoma uniceno[…]«.50 Že od samega zacetka organizacije obnove sta procesa obnove in vracanja beguncev potekala vzporedno oziroma v soodvisnosti, saj je bila stopnja porušen­osti in prizadetosti posameznih obmocij odlocilna v procesu vracanja beguncev na njihove domove. Temeljna težnja Osrednjega odbora je ob tem bila, da se z obnovo ukvarjajo domaci obrtniki; predstavniki Osrednjega odbora A. Gabršcek, dr. Ma-tko Laginja  in Josip Fon  so v dogovoru z vojnim in domobranskim ministrstvom dosegli oprostitev vojaške službe na seznamu vojnih obveznikov za 53 primorskih obrtnikov.51 A. Gabršcek  je bil tedaj zagotovo tista primorska osebnost, ki je bila po­globljeno posvecena v vsa vprašanja vracanja beguncev in njihovega položaja v mo-narhiji, in kot je zapisal v spominih, je imela »[p]isarna »Osrednjega odbora […] takoj veliko hvaležnega posla«.52 Pisarna je postala osrednje sticišce za begunce na Dunaju in v Spodnji Avstriji, kjer so reševali vprašanja begunskih in vojaških podpor, kar je bila tudi vsebina ene od interpelacij Jugoslovanskega kluba, po kateri so dosegli, da so bili do begunske podpore upraviceni tudi begunci, ki niso bili namešceni v begunska taborišca, kar je znatno izboljšalo njihov gmotni položaj. Osrednji odbor je s pomocjo ljubljanskega knezoškofa Antona B. Jeglica  sprožil akcijo iskanja novih domov za slovenske begunske sirote v begunskih taborišcih. Z zadovoljstvom je A. Gabršcek  zapisal, da se je »zares […] bilo kmalu oglasilo toliko naših rodbin, vecinomaiz zelene Štajerske, ki so se obvezale, da sprejmejo drage volje okrog 300 naših sirot, ki so ostale v taborišcih brez oceta, ki je med tem casom padel v vojni, veliko jih je bilo tudi brez 
49 
Gabršcek , Goriški Slovenci , str. 506. 50 Prav tam, str. 537. 51 Prav tam, str. 538. 52 Prav tam, str. 535. 
matere. […] Marsikdo teh otrok je ostal v novem domu za vselej«.53 Poleg tega je Odbor izposloval brezplacni prevoz beguncev in njihovega imetja iz begunstva v domovi-no, akciji v zvezi z domacimi obrtniki in begunskimi sirotami pa je Gabršcek  oz-nacil za najvecji dobrodelni akciji Odbora. Gabršcek  je med drugim obiskal tudi slo­vensko begunsko kolonijo v Kralupy  na Ceškem , kjer je v 14 okoliških vaseh bivalo 254 beguncev iz Opatjega sela  in okolice; pri pristojnih oblasteh v Pragi  je Gabršcek uredil zaostanke glede begunskih in vojaških podpor in pri tem pikro opozoril na težave, ki se pri iskanju osebnih podatkov pojavljajo zaradi ponavljajocih se oseb­nih imen: »Pri tej priliki sem ugotovil in potem našim ljudem predocil, koliko neprilik nam nakopava v najtežjih casih nespametna navada, da mora biti v vsaki hiši Janez, Tone, Andrej. Dajajte otrokom razlicna imena!«54 Seveda pa Gabršcek ni izostal niti iz živahnega, negotovega in napetega politicnega dogajanja; po razglasitvi Države SHS so Slovenci in drugi Jugoslovani na Dunaju ustanovili dunajski »Jugoslovanski odbor«, katerega predsednik je bil dr. Rudolf Sardelic, podpredsednik pa je bil A. Gabršcek, medtem ko sta Narodna vlada v Ljubljani  in Narodno vjece v Zagrebu za predstavnika nove države na Dunaju imenovala diplomata dr. Ivana Schwegla.55 Toda Gabršcek  se je posvetil predvsem vprašanju vracanja, pravzaprav reševanju beguncev v avstrijskih begunskih taborišcih. Ocitno je bila Gabršckova vloga pri tem nepogrešljiva, saj se je v zadevi reševanja beguncev nanj že 30. oktobra 1918 obrnil nacelnik begunskega odseka notranjega ministrstva dr. Montel  s pozivom, da se morajo begunci zaradi izjemno slabih razmer v taborišcih pa tudi v državi nasploh cim prej vrniti v domovino, kjer pa pogoji za vrnitev v glavnem še niso bili primerni. Porocila iz osrednjega »slovenskega« begunskega taborišca v Brucku na Litvi so bila alarmantna, pokvarjenega zelja je bilo morda za 10 dni, ostalo je nekaj krompirja, moke in masti ni bilo vec; podobno je bilo v Steinklamu  in Wagni. S po­oblastilom vseh tedaj vladajocih oblasti (Narodno vjece, Narodna vlada, Osrednji odbor na Dunaju) se je A. Gabršcek, v soglasju z Deželnim odborom na Dunaju, ki ga je vodil dr. Luigi Faidutti  in je skrbel za begunce iz Istre  in begunce italijanske narodnosti, dogovoril za nastanitev vracajocih se slovenskih beguncev v nekdanjem vojaškem taborišcu in bolnišnici v Strnišcu pri Ptuju. Na Gabršckovo pobudo je vse breme za t. i. likvidacijo begunskega vprašanja prevzela Narodna vlada v Ljubljani , Gabršcek  pa je postal njen pooblašcenec, ki je z lokalnimi ptujskimi oblastmi uredil vse potrebno za nastanitev primorskih beguncev v Strnišcu. Begunci iz begunskih taborišc so potovali s posebnimi vlaki, iz Brucka so preselili tudi šolsko opremo, ki je predstavljala osnovo za šolsko dejavnost v strniškem taborišcu. Urediti je bilo potrebno tudi financno plat preselitve in vzdrževanja beguncev; po dogovoru je Na-rodna vlada nakazala 20.000 kron na racun Jadranske banke na Dunaju, pogosto pa je, vsaj po Gabršckovem spominu, sredstva založil kar sam, »kajti takrat sem bil še v tako srecnem položaju zaradi ugodnih trgovskih poslov med Dunajem  in Poljsko«,56 
zaradi menjave denarja (žigosanje t. i. jugoslovanskih kron in bivših avstrijskih ban-kovcev) je imel po vojni nekaj nevšcecnosti, ki jih je je cinicno komentiral kot placilo 
53 Prav tam, str. 536. 54 Prav tam, str. 544. 
55 
Rahten, Dr. Ivan Schwegel, str. 696. 
56 
Gabršcek , Goriški Slovenci , str. 554–555. 
za svoje neutrudno delo: »Ostala mi je edino zavest, da sem v treh letih veliko dobrega storil tisocem naših beguncev iz Goriške, Trsta  in Istre.«57 
Andrej Gabršcek  se po vojni ni vrnil na Goriško, ceprav je njen narodni, kulturni in gospodarski razvoj spremljal do takšne mere, da jih je lahko opisal v obsežnih spominih. Do leta 1933, ko je prejel castno pokojnino (ki pa jo je zacel prejemati šele leta 1937), je živel in delal na Dunaju, potem pa se je nastanil v Lju­bljani ,58 kjer je na podlagi zbranega gradiva v samozaložbi izdal Goriške  Slovence, svojevrsten preplet osebnih spominov, kronike narodnega, kulturnega, politicnega in gospodarskega življenja ter preštevilnih osebnih vesti, ki objemajo cas med leto-ma 1840–1923. 
Viri in literatura Viri 
AT-OeStA/KA ZSt KM KÜA Kriegsüberwachungsamt (Ministerialkommission beim KM) (KÜA), 1914–1918. Somišljenikom. Soca , 25. 7. 1914, št. 53, str. 1. Sumljivi ljudje. Slovenski narod, 3. 8. 1914, št.178, str. 1. 
Preganjanje goriških Slovencev. Slovenski narod, 9. 2. 1918, št. 33, str. 2. N.N., Die Mitwirkung der Öffentlichkeit an der Bekämpfung staatfeindlichee Umtriebe, Wiener Zeitung, 183, 5. 8. 1914, str. 7–8. 
Literatura 
Gabršcek , Andrej: Goriški Slovenci : narodne, kulturne, politicne in gospodarske crtice. Knj. I. 
od leta 1830 do 1900. Ljubljana: samozaložba, 1932. Gabršcek , Andrej: Goriški Slovenci : narodne, kulturne, politicne in gospodarske crtice. Knj. II. od leta 1901 do 1924. Ljubljana: samozaložba, 1934. 
Gradnik,  Alojzij: Med svobodo in nasiljem. Goriški spomini. Sodobniki o Gorici  in Goriški 
v letih 1830–1918 (ur. Branko Marušic). Gorica: Mohorjeva družba, 2002, str. 395–411. Cucek Filip, Martin Moll: Duhovniki za rešetkami: porocila škofu o poleti 1914 na SpodnjemŠtajerskem aretiranih duhovnikih = Priester hinter Gittern: die Berichte der im Sommer in der Untersteiermark verhafteten Geistlichen an ihren Bischof. Ljubljana: Arhivsko društvo Slove­nije , 2006. 
Kermavner, Dušan: O aretacijah Slovencev  med prvo svetovno vojno: z uvodnim ekskurzom o aretaciji in izpustu Ivana Cankarja  in z vmesnim ekskurzom o Petru Roseggerju  in Slovencih. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1973. 
Marušic, Branko: Andrej Gabršcek: ob stoletnici rojstva. Goriški knjižnicar: glasilo Goriške 
knjižnice 2, 1964 št. 1/2, str. 5–35. Marušic Branko: Andrej Gabršcek. Primorski slovenski biografski leksikon, htt p://www.slo­venska-biografija.si/oseba/sbi195077/ (dostop: 27. 1. 2018). 
Marušic, Branko: Dr. Anton Gregorcic  - Andrej Gabršcek. Nova Gorica: Goriški muzej, 1965. 
57 Prav tam, str. 556. 
58 
Marušic, Andrej Gabršcek. 
Matic, Dragan: Preganjanje v zaledju soške fronte. Kolo nasilja. Ljubljana: Muzej novejše 
zgodovine Slovenije, 2004, str. 19–28. Matic, Dragan: Prispevek k vprašanju politicnega preganjanja Slovencev  med I. svetovno vojno. Prispevki za novejšo zgodovino, 32, št. 1/2,1992, str. 201–219. 
Matic, Dragan: Vojaški zapor na ljubljanskem gradu od 15. 8. 1914 do vstopa Italije  v 1. svetovno vojno. Kronika: casopis za slovensko krajevno zgodovino. Letn. 38, št. 3, 1990, str. 127–134. 
Pleterski, Janko: Politicno preganjanje Slovencev  v Avstriji  1914–1917. Porocili vojaške in vla­
dne komisije. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1980. Janko Pleterski: Prva odlocitev Slovencev  za Jugoslavijo: politika na domacih tleh med vojno 1914–1918. Ljubljana: Slovenska matica, 1971. 
Rahten Andrej: Dr. Ivan Schwegel  in jadransko vprašanje na pariški mirovni konferenci. 
Acta Histriae. 18, 2010, št. 3, str. 691–712. Scheer, Tamara: Das k.(u.)k. Kfriegsüberwachungsamt und die Zensurfrag; Spann: Zensur in Österreich während des I. Weltkrieges. 
Scheer, Tamara: Die Ringstraßenfront. Österreich-Ungarn, das Kriegsüberwachungsamt und der Ausnahmezustand während des Ersten Weltkrieges. Wien: Heeresgeschichtliche Museum 2010. 
Svoljšak, Petra: Gorica, prekleto in sveto mesto med dvema ognjema. Kronika: casopis za 
slovensko krajevno zgodovino. 60, 2012, št. 1, str. 79–94. Svoljšak, Petra: Slovenci  v primežu avstrijske cenzure. Velika vojna in Slovenci: 1914–1918. Ljubljana: Slovenska matica, 2005, str. 109–127. 
Povzetek: Povod za nastanek prispevka je bila najdba dveh pisem v dunajskem vojnem ar­hivu (Kriegsarchiv), v fondu Vojaškega nadzornega urada (Kriegsüberwachungsamt, KÜA), ki ju je na notranje ministrstvo naslovil Andrej Gabršcek in v njih opisal razloge za svoje medvojne aretacije, internacije in konfinacije. Andrej Gabršcek  je bil ena od žrtev poli­ticnega preganjanja, ki so ga avstrijske in predvsem deželne oblasti izvajale proti t. i. no-tranjemu sovražniku. Kot potrjujejo Gabršckova pisma in interpelacija Jugoslovanskega kluba z dne 6. februarja 1918, so preganjanja temeljila na nesmiselnih, lažnih ovadbah, ki pa so imele lahko dolgorocne posledice za skupnost in posameznika. Zato so predstavljene temeljne poteze avstrijskih oblasti v poletnih in zgodnjejesenskih mesecih leta 1914, pri cemer velja izpostaviti poseben položaj Gorice, katere prebivalstvo je bilo vecnarodno, kar je posledicno vodilo do tega, da so vojaške oblasti najprej svojo ost usmerile proti goriškim Slovencem , po vstopu Italije  v vojno pa tudi zoper goriške Italijane, pri cemer te spremem-be Andrej Gabršcek  ni bil deležen, saj je prva aretacija in internacija segla v prvo obdobje preganjanj, druga pa na dan italijanskega vstopa v vojno 24. maja 1915. Slednja ga je prav­zaprav za vedno konfinirala z rodne Goriške. 
Summary: The occasion for the present article were the letters that I found in the Vienna War Archive (Kriegsarchiv) in the fund of the Kriegsüberwachungsamt, KÜA. Th e lett ers were written by politician and journalist Andrej Gabršcek  and contained his explanations of the reasons for his arrest and internment during the First World War. Andrej Gabršcek was one of the many victims of the political persecutions of the Austrian and provincial authorities against internal enemy. Th e letters as well as the interpellation of the Jugoslav club from 6th February 1918 confirmed the fact, that the persecutions had been based on 
absurd and false accusations, which had long termed consequences for an individual and the society a well. The paper thus presents the basic features of the Austrian authorities in early summer 1914 and a special position of multinational Gorizia  played in this respect an important role. In fact, the first persecutions were turned against the Slovenes  from Gorica , after Italy  entered the war in May 1915 the authorities acted against Italians. But Andrej Gabršcek  had to deal with special treatment, as his first arrest and interment date onto the first phase of persecutions, whereas the second one occurred on the day of the Italian entrance in war on 24th May 1915. The second arrest and the subsequent intern­ment confined Gabršcek  forever from his beloved region of Goriška. 
Sovražnik in drugi v slovenskih virih iz prve svetovne vojne1 
MARTA VERGINELLA 
Izvlecek: Clanek analizira s pomocjo avtobiografskih virov (spominov, dnevnikov, korespondenc), objavljenih in neobjavljenih, vojne izkušnje vojakov, castnikov in podcastnikov avstrijske vojske slovenske narodnosti. Ukvarja se z njihovimi ob­cutji in doživljanji prve svetovne vojne, kako so se soocali s sovražnikom, kakšne stereotipe o drugih so oblikovali in privzeli, kakšen odnos so imeli do nasprotnikov na posameznih frontah. Dojemanje nasprotnika na ruski, balkanski in italijanski fronti je bilo pogojeno od posameznikove pripadnosti, tako socialne kot politicne in kulturne, kot tudi od širšega geopoliticnega konteksta. 
Kljucne besede: Prva svetovna vojna, avtobiografski viri, sovražni govor, slovenski vojaki, protiitalijanstvo 
Il nemico e gli altri nelle fonti slovene della Grande Guerra 
Sintesi: L’articolo analizza il modo in cui i fanti, gli ufficiali e gli sott ouffi  ciali dell’e­sercito austriaco di nazionalitŕ slovena vissero la prima guerra mondiale, come si confrontarono con il nemico e quali stereotipi sugli altri svilupparono e assunsero. Inoltre viene trattato anche il loro rapporto con i nemici sui vari fronti. La percezio­ne del nemico sul fronte russo, quello italiano o anche quello dei Balcani era legata all’appartenenza sociale, politica e culturale dei singoli soldati ma anche al contesto geopolitico. L’analisi si basa su fonti autobiografiche edite e inedite (memorie, diari e lett ere). 
Parole chiave: La prima guerra mondiale, fonti autobiografiche, linguaggio ostile, soldati sloveni, anti-italianitŕ 
Clanek je izšel v italijanskem izvirniku z naslovom Il nemico e gli altri nelle fonti slovene della Grande Guerr a v knjigi Fratelli al massacro. Linguaggi e narrazioni della Prima guerra mondiale (ur. T. Catalan, Viella, Rim, 2015). Založbi Viella se zahvaljujem za možnost objave v slovenskem prevodu Vasje Bratina. 
P
o izbruhu prve svetovne vojne se je na domoljubni poziv Dunaja velika veci­na slovenskega prebivalstva odzvala s precejšnjim navdušenjem. Habsburški vojni propagandi sta se z vecjim odporom pridružila tako liberalni kot soci­aldemokratski tisk, saj sta v resnici izražala mnenje krogov, ki so bili vse do poletja 1914 naklonjeni jugoslovanski in velikosrbski ideji, zaradi cesar jih je po sarajevskem atentatu preganjala roka pravice. Klerikalna stranka, ki je bila že prej v sozvocju s habsburškim domoljubjem, pa je novo vojno ozracje sprejela brez odpora.2 
Preganjanje notranjih sovražnikov je bilo usmerjeno zlasti proti ozkim slo­venskim razumniškim krogom, ki so bili sovražni do cesarstva in nemške prevlade v habsburški skupnosti.3 Z zacetkom vojaških aktivnosti proti srbskemu kraljestvu in ruskemu cesarstvu so bila jugoslovanska in panslovanska hotenja prestavljena ali odrinjena v zasebno sfero, kjer so obcasno sobivala z lojalnostjo tako cesarju kot tudi vojski. Ni bilo nakljucje, da po mnenju vrhovnih vojaških poveljstev vecina slo­venskega prebivalstva ni bila dovzetna za »velikosrbsko zaroto«,4 ki jo je podpirala le pešcica hujskacev in izdajalcev. To naj bi potrjevalo slovensko vojaštvo, ki se je na raznih frontah junaško bojevalo. 
V kontekstu, kakršen je slovenski, kjer smo sto let po zacetku prve svetovne vojne price razbohotenju njenega preucevanja, postajajo avtobiografski zapisi pred­nostni vir tudi zato, ker jih je zgodovinopisje dolgo odrivalo na stranski tir in so jih slovenski zgodovinarji zaceli upoštevati šele v zadnjem casu. Da bi dojeli, s kakšnimi obcutki in pristopom so se Slovenci , še zlasti tisti, ki so bili poklicani v boj, soocali s sovražnikom, kakšne stereotipe o drugih so oblikovali in privzeli, kako so se soo-cali z nasprotniki in notranjimi razkoli, ki so jih povzrocale veckratne pripadnosti 
–politicne, narodne, razredne –, smo preucevali objavljene in neobjavljene avtobio­grafske vire, ki so jih pisali vecinoma castniki in podcastniki slovenske narodnosti, pa tudi navadni vojaki. Iz raziskave so razvidni posamezni prikazi sovražnika na raznih frontah (ruski, balkanski in italijanski), pa tudi spremembe, ki jih je vojni kontekst povzrocil pri splošnem dojemanju nasprotnika. 
Je vojna zabavna izkušnja? 
Ko je Joanna Bourke raziskovala ravnanje vojakov v vojni in razne oblike predstavljanja bojne izkušnje, je ugotovila, da je sovraštvo v splošnem videno kot obicajna sestavina vedęnja v vojni.5 Paul Fussell je ob preucevanju »nagnjenja k sov­raštvu« v knjigi The Great War and Modern Memory (Prva svetovna vojna in sodobni spomin) opozoril na to, da je treba v kontekstu prve svetovne vojne izraz sovraštva raziskovati v njegovem nagnjenju k dihotomiji: »’Mi’ smo vsi na tej strani; sovražnik je 
2 
O politicnem ozracju na slovenskem obmocju in stališcih glavnih slovenskih politicnih strank glejte mo-nografijo Lukan, Walter: Iz »crnožolte kletke narodov« v »zlato svobodo«? Habsburška monarhija in Slovenci  v prvi svetovni vojni. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete – Zveza zgodovinskih društev Slove­nije, 2014, str. 11–54. 
3 
Med 27. julijem in 1. decembrom 1914 je bilo prijetih 910 Slovencev, med njimi 117 duhovnikov (prim. Pleterski, Prva odlocitev Slovencev  za Jugoslavijo, str. 25–26). O aretacijah, izvedenih v Trstu , glejte prisp evek Klabjan, Od Trsta do Sarajeva in nazaj, str. 749–772. 
4 
Iz dokumentacije, ki jo hrani dunajski Österreichisches Staatsarchiv/Kriegsarchiv, je razvidno, da je vrhov-no vojaško poveljstvo priznavalo lojalnost slovenskim vojakom, ni pa zaupalo slovenskemu razumništvu (Šteh, Mamin paket, zavit v ’veleizdajsko vsebino’ str. 140–141). 
5 
Bourke , An Intimate History of Killing, str. 139. 
na drugi. Mi smo posamezniki z osebnimi imeni in lastnimi identitetami; drugi je nevi-den. Mi smo normalni; drugi je grotesken. Vse, kar nam pripada, je naravno; vse njegovo je cudno. Sovražnik ni dober, kot smo mi […].«6 V nadaljevanju doda: »Pri presojanju povojnih zapisov, formulacij in retoricnih konvencij zlahka vidimo delitve vsepovsod in moramo biti zelo pozorni, da vsega tega ne pripišemo vplivu štirih let dihotomije. Todasodobni svet s posebnimi pristopi povzroci, kot da je na vse mocno vplivala antagonisticna drža, na katero je vojna navadila tako tiste, ki so se v njej bojevali, kot tudi druge.«7 
V približno tridesetih dokumentih (med njimi so dnevniki, dopisovanja in vecinoma objavljeni spomini, ki so temeljno dokumentarno gradivo za to raziskavo) povelicevanje ubijanja in vojne ni prevladujoce, pravzaprav je precej redko. Skorajda ni tudi navdušenja nad vojno, o cemer piše Bourke.8 V posameznih dnevniških za­pisih lahko najdemo opise trenutkov radosti in navdušenja zaradi odhoda na fronto in tudi bojevanja, ki pa jih je, dlje ko vojna traja, vse manj. Ce pa že so, jih najdemo kvecjemu v zapisih slovenskih prostovoljcev, ki so se vecinoma bojevali v vrstah srbske vojske.9 Že vse od prvih bojnih aktivnosti prevladujejo ponižanje, zaskrblje­nost, groza zaradi unicenja, ki jo vojna vzbuja pri tistih, ki jo izkušajo na lastni koži. Piscem se zdi poglavitno, da svojo udeleženost v tem velikem dogodku razjasnijo najprej sebi, nato pa še drugim. Pisanje dnevnika kakor tudi pisem v številnih pri­merih postane beg od grozot in nacin, kako se rešiti posledic, ki jih vojna povzro-ca telesu in duhu.10 Tudi za slovenske avtorje dnevnikov, pisem in spominov velja pripomba Quinta Antonellija , da castniki pišejo svojim družinam z mislijo tudi na prihodnje rodove: »[…] tisto nekaj malega ali veliko ’književnega’ in formalnega, ki ob-vladuje njihovo pisanje, nas, ne da bi nas pri tem kaj dosti pekla vest, uvršca med njihove ’zgledne’ bralce.«11 Pisma in dnevniki navadnih vojakov pa niso namenjeni posthu­mnim bralcem, temvec spadajo v intimno, družinsko, obicajno komunikacijo, za katero je znacilna zaupnost. 
V našem primeru navadni vojaki slovenske pripadnosti, kmetje in manj izo­braženi ljudje zasmehujejo sovražnike, jih torej banalizirajo, demonizirajo s sramo­tilnim izrazjem, znacilnim za avstro-ogrsko vojno propagando,12 ki Italijane opisu­je kot strahopetce, slabe in nic kaj pogumne vojake. Ko je gorenjski kmet Matevž Demšar ,13 mož in oce, doživel nekaj bitk na goriškem Krasu , si vcasih ni mogel kaj, da ne bi izrazil solidarnosti s sovražniki, ki so bili prav tako izpostavljeni smrti v strelskih jarkih, in jim je posledicno izkazoval socutje. V drugih zapisih, kakor 
6 
Fussell, Velika vojna in moderni spomin, str. 119. 7 Prav tam, str. 133. 
8 
Bourke , An Intimate History of Killing, str. 18–21. 
9 
Izkušnjo bojevanja v vrstah regimentov jugoslovanskih prostovoljcev, tako imenovanih dobrovoljcev, je opi­
sal Fedor Jelenc, Vitomir (1885–1922) v knjigi 1914–1918. Spomini jugoslovanskega dobrovoljca, Uciteljska 
tiskarna, Ljubljana, 1922. 10 
Gibelli, L’offi  cina della guerr a, str. 63. 
11 
Antonelli, Storia intima della Grande guerr a, str. XI. Tudi po Fussllovem mnenju obstaja velika razlika med 
castniki in navadnimi vojaki, ki se ne kaže le pri uniformah, orožju, nastanitvah, locenih menzah, prostem 
casu in krajih druženja v zaledju, temvec tudi pri poudarkih, izgovarjavah, sintaksi in sklicevanjih (Fussell, 
La Grande guerra e la memoria moderna, str. 130). (Fussell, Velika vojna in moderni spomin, str.130). 12 
O tem glejte še: Cornwall, The Undermining of Austria-Hungary; Orzoff , »The Empire without Qualities, str. 
178–187; Überegger, »La propaganda e la sua mobilitazione nell’impero«, str.  241–259. 13 
Rodil se je leta 1878 v Zabrežniku pri Žireh, v avstro-ogrsko vojsko pa so ga poklicali že julija 1914. Doma je pustil dvaintridesetletno ženo Marjano s sedmimi otroki, od katerih je bil najstarejši star dvanajst let. 
pricajo nekatera pisma, ki jih je poslal svoji ženi, pa izraža mašcevalnost do naspro­tnikov. Takrat Italijane, ki naj bi jih ubijal, imenuje polentarji.14 
Franca Reberška iz Prosivnika na Spodnjem Štajerskem so v vojsko pokli­cali leta 1915, ko je bil star triindvajset let. Najprej se je bojeval na Krasu , nato na Tirolskem , potem znova na Krasu  in nazadnje v Padski nižini in na Piavi. Svojim je odkrito pisal, da se hoce mašcevati, pobijati Lahe.15 Pravi, da jih bo kmalu »bla-goslovil s svincem«, da bo sneg prekrit z njihovo krvjo. Posmehuje se nasprotnikom, ceš da so slabi strelci. Med bojevanjem je prevzel vojno logiko »nas«, ki so vsi na eni strani, in sovražnika, ki je na drugi. »Mi mladi fantje smo pogumni in zvesti in bomo pregnali polentarje16, nato pa se bomo vrnili domov.«17 Vzdevki, ki jih namenja sovraž­nikom (Talijan, italijanska svinja) so slabšalni izrazi, s katerimi se lahko vzdržuje agresivnost, ki je potrebna za bojevanje proti njim. Brez zanosa, skorajda socutno piše o sovražniku le izjemoma. 
V obeh primerih je navzoc trk custev z brutalnostjo bojevanja in prvobitnim egoizmom, ki se v strelskih jarkih meša s socutjem do nasprotnika. Posurovelost kot posledica manjšega samonadzora vzgibov je dobra podlaga za agresijo in zaradi nje so težje uresnicljiva in redkejša razmišljanja, ki so bila prisotna pri Andreju Zlob-cu :18 »Gledam Italijana, to pot brez ogledala. Luna mu sveti v mladi obraz. Ne, ta me ne bo ubil in jaz njega tudi ne. Cevi najinih pušk gledata kvišku. Sploh ne razumem, zakaj bi moral ubiti tega fanta. […] Prav zares ne morem sovražiti fanta, ki stoji tu, nekaj metrov proc od mene in mi spet ponuja kruh. Še drugo polovico hlebca bi rad zamenjal za cigare­te. Družita naju mladost in želja po življenju. […] Ce bi malo bolje poznal njegov jezik, bi mladega Italijana vprašal, ce morda on ve, zakaj bi se midva morala bojevati med seboj, zakaj bi se morala sovražiti, zakaj bi po vseh pravilih morala ubiti drug drugega. Vprašalbi ga, ce morda on ve, zakaj bi midva morala umreti.«19 
Omeniti je treba, da je bil Andrej Zlobec v zgoraj opisanem položaju med svojim bivanjem na tridentinski fronti, na Col di Lani. Italijanski nasprotnik, ki ga opazuje, je na svojem ozemlju. Miroljubnost, izražena v Dolomitih , na splošno up-lahni, kadar ista oseba sodeluje v bitkah na soški fronti, kjer se pridruži zavedanje, da mora pred italijanskimi napadi braniti slovensko ozemlje. V tem kontekstu se zlahka aktivirajo tudi protiitalijanski stereotipi habsburške propagande in stere­otipi, ki so lastni slovenskemu narodu. Italijane  postanejo vetrnjaki, verolomneži, nezanesljivi in strahopetni vojaki.20 
14 
Stanonik, Pisma slovenskega vojaka iz staroavstrijske vojske (1914–1916), str. 189–195, zlasti str. 193– 
194. 15 
Izraz Lahi  je slabšalni izraz za Italijane , ki so jo v protiitalijanskih polemikah zaceli redno uporabljati v 
drugi polovici devetnajstega stoletja, še zlasti v slovenskem tisku v avstrijskem Primorju . 16 
Polentarji so tisti, ki jedo polento oziroma Italijani. 
17 
Verginella,  Esperienze di guerra, str. 54. 
18 
Rodil se je leta 1899 v Ponikvah na Krasu  in po prvi svetovni vojni koncal vojaško akademijo v Beogradu. 
Od marca do junija 1943 je bil interniran v Italiji. 19 
Zlobec, Za blagor ocetnjave, str. 66. 
20 
Slovenske stereotipe o Italijanih  zaznamujeta vecvrednostna drža in prezir, ki se porajata iz prepricanja o pripadnosti svetu, ki je pod germanskim vplivom in za katerega sta znacilna red in marljivost kot nasprotji sredozemskemu temperamentu (Stergar, Rok: Lahu niti pedi naše zemlje. Slovenski pogledi na Italijane ob napovedi vojne 23. maja 1915. Kronika, 44, 1996, št. 1, str.  44). Ce je res, da je imel vsak posameznik svoj pogled na Italijane , so obstajali tudi stereotipi, ko so bili skupni vsem slojem slovenskega prebivalstva (Stergar, Slovenci  in Italijani v casu prve svetovne vojne, str. 148–149). 
Desetnika Albina Mlakarja  (1893–1986), rojenega v Divaci  v avstrijskem Primorju, po koncani Umetno obrtni strokovni šoli v Ljubljani  poklicejo 1. avgusta 1914 v vojsko, v kateri ostane vse do konca vojne. Najprej se bojuje kot topnicar v Galiciji , nato v Posocju , na Krasu  in potem na Tirolskem  in Piavi. Od 15. septembra 1915 do 7. novembra 1918 svoje vojne izkušnje zapisuje v dnevnik. V svojih zapiskih opisuje Italijane sprva zelo negativno, po njegovem so kratko malo popolnoma zme-šani,21 Judeži,22 ki streljajo ponoci in ki jim je treba odgovoriti s svincem.23 »Ni mnogo casa za pisanje. Gledati moramo, da spravimo kolikor mogoce veliko Lahov  v nebesa (ce je šel tudi Judež v nebesa, dvomim).«24 Mlakar dela razliko med italijanskimi matera-mi, objokujocimi lastne sinove, padle po volji svojih vladarjev, ki bi radi osvojili tuje ozemlje, in slovenskimi materami, ki žalujejo za svojimi sinovi, žrtvovanimi pri ob-rambi lastnega doma.25 V zadnjem letu bojev pa spremeni pogled, saj – preprican o podobnosti usod na obeh straneh fronte – ublaži svoje sovraštvo. Bolj razumevajoc postane zlasti v zadnji fazi vojne, ko se bojuje v Padski nižini in veckrat izrazi soli­darnost z italijanskim civilnim prebivalstvom. Moti ga, da mu ne more pomagati. Pomiluje ga zaradi razmer, v katerih je prisiljeno živeti, in ne odobrava trpljenja, ki mu je podvrženo iz vojaških vzrokov, zlasti pa se mu zdijo nesprejemljiva plenjenja na škodo civilistov. 
Tudi Korošec  Franc Arnejc26, ki v svojih spominih povzame dnevniške zapise iz casa med aprilom 1914 in novembrom 1918, izrazi nezadovoljstvo nad tem, kako s civilnim prebivalstvom ravnajo avstro-ogrski castniki in drugo vojaško osebje med prebojem v Venetu, tako v mestih kot na podeželju. 
Moti ga, da zlasti nemški vojaki kradejo hrano in druge dobrine in da av-strijska vojska izvaja rekvizicijo živine.27 V eni izmed bitk, v katerih je bil udeležen, skuša spraviti na varno ranjenega italijanskega vojaka, vendar mu njegovo reševanje prepreci italijansko topništvo. Ko obstreljevanje poneha, gre k njemu, vendar je že prepozno. Najde ga mrtvega, držecega v roki fotografi jo žene in šestih otrok, ki jo potem obdrži v spomin na ta tragicni in ganljivi dogodek.28 
Leopold Vadnjal29, ki se kot prostovoljec pridruži 17. pešpolku, nastanjenemu v Ljubljani , in odide na galicijsko fronto, brez odpora sprejme stereotipe, ki jih o sov­ražni vojski širi avstro-ogrska propaganda. Zato ga je strah, da bi pristal v ruskem ujetništvu: »Cudna groza me je obšla, ko sem se popolnoma zavedel svojega položaja. Prišlo mi je na misel, kar so nam pogosto pravili oficirji, da namrec Rusi mucijo ujetnikena strašne nacine, dokler ne izdihnejo v silnih mukah, da jih obešajo, da jih sekajo na kose itd. Da sem imel kakšno orožje v rokah, bi se bil gotovo ubil; tako pa sem ležal onemogel 
21 
Mlakar , Dnevnik: 1914–1918, str. 68. 
22 
Po Mlakarjevem mnenju so Italijani  izdajalci in jih je zato treba kaznovati (Prav tam, str. 28, str. 32, str. 42) 
23 
»Strel na strel, saj nam Lah ni brat!« Prav tam, str. 92. 24 Prav tam, str. 32. 25 Prav tam, str. 31–32. 
26 
Arnejc, Od Dnestra do Piave. Doma je bil iz Roža na avstrijskem Koroškem, mobilizirali so ga 30. aprila 
1914 in ga poslali bojevat se najprej v Galicijo, nato na soško fronto, decembra 1915 v Dolomite in po ok­
tobru 1917 na Piavo. Domov se je vrnil maja 1918. 27 Prav tam, str. 105, str. 110. 28 Prav tam, str. 111–112. 
29 
Rodil se je v Bregu pri Borovnici, koncal dva letnika gimnazije v Ljubljani, nato pa po smrti svojega oceta železnicarja zacel opravljati isti poklic. 
na slami in polastil se me je silen obup. Ozrl sem se okrog sebe, kot bi pricakoval pomoci, rešitve. Rus, ki je stal poleg mene, se je sklonil k meni, me prijel za roko, se dobrovoljno sme­jal in govoril: ’Ne boj se! Ne boj se!’«30 In v nadaljevanju se vpraša: »Prvi tako imenovani sovražniki so bili sicer z menoj zelo dobri, bodo pa tudi drugi tako dobri?«31 
Manj strahu pred ruskim sovražnikom je kazal Martin Muc,32 ki se je po vojaškem pozivu avgusta 1914 bojeval v Galiciji. Potem ko je bil ranjen na prvi bojni crti, je nekaj tednov preživel v Lvovu  in na Dunaju.33 Potem ko je okreval, so ga ok­tobra 1914 znova poslali na fronto. Na Karpatih  je trpel zaradi mraza, ki ga je imel za najhujšega sovražnika. Ni se bojeval dolgo, saj se je skupaj s svojim oddelkom raje predal Rusom.  Iz njegovih zapisov so razvidni spoštovanje in obcudovanje, ki ju goji do ruskega naroda, kakor tudi jugoslovansko prepricanje, povezano z njegovo panslovansko in velikosrbsko usmeritvijo. Na splošno sta stigmatizacija in crnitev ruskega sovražnika v slovenskih življenjepisih zelo redki. Pogostejši in bolj jasno izražen je strah pred kozaškimi vojaškimi enotami zaradi njihovega surovega rav­nanja s sovražniki. 
Tudi v dnevniku podcastnika Jožeta Hameršaka (1895–1967), ki se je rodil v okolici Ptuja  in se je s svojo družino pred izbruhom prve svetovne vojne preselil v Ljubljano, je opaziti veliko empatijo do ruskih sovražnikov. Protiruska propaganda vojske, katere pripadnik je, njegovega obcutja in vojne izkušnje ne zaznamuje glo­boko.34 V dnevniških opisih bojev, v katerih je sodeloval, jasno izraža naklonjenost sovražniku. Pove, da je med enim od rekognosciranj na bojišcu stopil v stavbo, v kateri je bila skupina Rusov. Teh je bilo dvanajst, njih pa vsega skupaj pet: »Nagovar­jali so nas, naj prisedemo k njim, da nas bodo pogostili. Dali so nam castno besedo, da nas bodo pustili popolnoma svobodno oditi. Sedeli so bili okrog mize, ki je bila lepo obloženas kruhom in špehom. Ko vse to vidimo, se nam cedijo sline in želodec nas priganja, da naj prisedemo. Je pac imel njihov kruh in špeh vec moci kakor mi. Dali so nam kruha in špeha,mi pa njim cigarete. Pogovarjali smo se vse mogoce. Šlo je bolj težko, vseeno smo se nekako razumeli. Tako smo bili lep cas v družbi z našim sovražnikom. Ce bi to vedeli v štabu, bi nas vse na mestu postrelili. Take stvari so se dogajale med nami in Rusi. […] Tako smo se lepo bratsko poslovili in odšli vsak na svojo stran.«35 
Da so o vojni razmišljali »tudi skozi leco preteklih spopadov«, kakor zapi­še Bourke,36 potrjuje Tone Habe iz Crnega Vrha nad Idrijo. Ko v svojih spominih opisuje izkušnjo prve svetovne vojne, poudari vpliv zgodb starejših sovašcanov, ki so se bojevali v bitki pri Custozi. Kot otroka so ga ocarale pripovedi Radetzkyje­vih  vojakov, saj so imeli vojno za razburljiv in obenem krut dogodek, ki mu vladajo starodavna pravila, v katerih ni prostora za socutje. Pripovedovali so o bitkah v 
30 
Vadnjal, Zapiski vojaka , str. 1236–1407, odlomek je na str. 1259. 
31 
Prav tam, str. 1260. Vadnjal je bil v ruskem ujetništvu od septembra 1915 do oktobra 1920. Domov se je 
vrnil šele leta 1921. O razlicnih fazah ujetništva glejte Verginella, Storie di prigionia nel labirinto russo, str. 
33–86. 32 
Dolenjec Martin Muc  odide s 27. regimentom na vzhodno fronto avgusta 1914. O njegovi izkušnji ruskega 
ujetništva glejte prispevek M. Verginella, Storie di prigionia nel labirinto russo. 33 
Muc, Skozi Sibirijo. 
34 
Hameršak, Skoz prvo svetovno vojno. 35 Prav tam, str. 24–25. 
36 
Bourke , An Intimate History of Killing, str. 12–13. 
Italiji in o tem, kako so »Italijanke bliskajocih se oci, žgocih od strastnega sovraštva, zlivale vrelo olje na avstrijske vojake; kako so pobalini, varno skriti, obsipavali s kame­njem vojaštvo.«37 V drugih upoštevanih virih so spomini na vojne iz devetnajstega stoletja dosti bolj medli. Najpomembnejše so narodne pripadnosti in sovražnosti znotraj habsburške skupnosti, ki so se obdržale vse do izbruha prve svetovne vojne. Razredna pripadnost, v okviru vojske doseženi cin, pa tudi regionalna pripadnost potemtakem najbolj dolocajo odnos do sovražnika. 
Izmed vseh upoštevanih avtorjev je Habe  edini pojasnil svoj, še pred izbru­hom vojne postopoma razvit odnos do italijanskega sveta. Kot otrok je rad poslušal tudi ocetove zgodbe o njegovih poteh v Trst,  kamor je hodil prodajat poljske pridel­ke. Mestni svet mu vzbudi precejšnjo radovednost, in ko nekaj casa dela kot vajenec pri nekem mizarju v Logatcu , se preseli v Trst,  kjer dela kot zidarski pomocnik. V obmorskem mestu od blizu ne zaznava zgolj razlik med slovenskim in italijanskim svetom, temvec tudi vrzel med svetom bogatih in življenjem nižjih družbenih slo­jev, zaradi cesar se pridruži socialisticnim krogom. 
Junija 1915, ko dopolni osemnajst let, ga poklicejo v 27. regiment avstro-ogr­ske vojske in že takoj izkusi težko vojaško stvarnost. Njegov najvecji sovražnik pos­tane krut in surov desetnik, ki z rekruti ravna, kakor da so sovražniki cloveštva; na junaštvo in žrtvovanje jih pripravlja s hudim poniževanjem.38 
»Mlad clovek je obcutljiv. Nisem se mogel tako zlahka sprijazniti, da sem »svi­nja« in »pes«. Kljub vsemu bi rad bil clovek. Nisem še znal sovražiti nasploh. Zato tudi nisem mogel sovražiti vojne. Sovražil pa sem »cugsfirerja«. Sovražil sem »ekseciranje«.Sovražil sem vojaško nemšcino. Sovražil sem nasilje nad clovekom. V meni je zacel rasti pospešeno odpor proti krivicnosti oblastnikov, proti vsem, ki lahko ukazujejo ljudem brez odgovornosti. Želeli smo si strelskih jarkov. Rajši bi se spoprijeli s sovražnikom, to se pravi z nekom, ki ga smeš sovražiti, se z njim bojevati, se pomeriti kot enak z enakim, da tudi ti lahko njemu zabrusiš v obraz – »Svinja!«, ce ne drugace – s svincenko.«39 
Habe protisrbski in protiruski propagandi ne pusti, da bi vplivala nanj, zlah­ka pa sprejme protiitalijansko. Ko je prispel na prelaz cez Vršic, je po svojih besedah dobro vedel, kakšna je njegova naloga. Glede sovražnika ni potreboval dodatnih pojasnil. Italijani  so zasedli Krn  in on je vedel, da je tam slovenska zemlja: 
Sovražili smo jih, morda tudi s podedovanim, »krvnim« sovraštvom, ki so nam ga vcepili prejšnji rodovi, ki so se tepli z Italijani pod Radetzkim  … Ofi cirji so nas podžigali v sovraštvu, ceš da je Italija  zahrbtno prelomila zavezništvo. Morda smo sovražili Italijane  zaradi tega, ker smo navadno slišali o njih le kaj slabega – da so hinavci, umazanci, strahopetci, babjeki, sicer pa slabici, šemasti in otrocji. Vseka­kor pa nismo ostali ravnodušni, ko so Italijani silili v naše kraje in da je vojna vihra neposredno zajela tudi slovensko deželo.40 
Po šestih mesecih bojevanja na italijanski fronti so ga poslali v Galicijo. »Mno-go nas je bilo, ki smo se veselili Galicije. Ne morda zato, ker je tam blato, na italijan-ski fronti pa kamenje. Radi bi se predali v ujetništvo. Po šestih mesecih vojskovanja? Ali 
37 
Habe , Pogled iz malega sveta, str. 10. 38 Prav tam, str. 38. 
39 
Prav tam. 40 Prav tam, str. 42. 
smo tako malo ljubili in spoštovali veliko, mogocno »domovino« – Avstrijo? […] Rusi so Slovani, naši bratje. Bratov ne bomo klali. Ne bomo se proti njim bojevali za gnilo Av-strijo .«41 V Bukovini  se 13. avgusta 1916 preda Rusom  in v ujetniškem taborišcu v Darnici pri Kijevu zacuti olajšanje, da se je rešil klavnice fronte: »Otresel sem se bremena. Kakor da se je vojna že koncala. […] Ne morem reci, da sem se navduševal nad ruskim taborišcem samo zaradi tega, ker je bilo rusko. Nic bolj prijetno ni, ce ti pijejo kriruske stenice kakor avstrijske. Toda kaj stenice in vse drugo! Dovolj je že, da ni nad menoj vec avstrijskih cugsfirerjev. Spet sem se veselil, da sem Slovenec. Razveselilo me je, da so nas takoj locili po narodnostih. Nekaj je pac na tem, ce ti priznajo, da si pripadnik nekega naroda in da smeš govoriti v svojem jeziku. Sicer pa sem takoj cutil: Mi in Rusi! Saj smo vendar Slovani !«42 
V ujetniškem taborišcu so se od štiridesetih Slovencev, kolikor jih je bilo v njegovi baraki, samo trije odlocili, da se bodo pridružili srbskemu castniku, ki je no-vacil jugoslovanske prostovoljce, tako imenovane dobrovoljce. Tako je Habe  v Odesi oblekel uniformo jugoslovanskih prostovoljcev in odšel na balkansko fronto. Vojna na tem ozemlju dobi zanj koncno drug pomen. Bojuje se proti Bolgarom, izdajalcem slovanstva, ker so se povezali z Nemci  in Avstrijci , sovražniki Slovanov: »Zdaj se niso vec prav nic locili od Turkov. […] O Romunih  nismo imeli dobrega mnenja, ven­dar bili so naši zavezniki.«43 Dobre narode razlikuje od slabih pravzaprav po njihovi privrženosti slovanstvu. Bojevanje pod poveljstvom srbskih castnikov postane zanj nekaj, kar ga razvnema: »Spet sem zacel verovati v lepoto vojaškega poklica. Na povelj­nike sem gledal s posebnim spoštovanjem.«44 
V resnici se kot jugoslovanski prostovoljec bojuje le kratek cas, saj ga 20. ok­tobra zajamejo Bolgari. Smrti se namerava rešiti z izjavo, da je Srb. Vendar ga pred strelskim vodom reši skupina nemških castnikov, ko svojim zaveznikom Bolgarom ukaže, naj jim izrocijo vse ujetnike, ki so nekdanji avstro-ogrski vojaki, tako da se reši, ko prizna svojo pravo narodnost. Zanj se zacne obdobje drugega ujetništva, tokrat v Šleziji  v ujetniškem taborišcu pri Lamsdorfu. Ko se spominja casa, preži­vetega v zaudarjajocih barakah, na mrazu, v trpljenju zaradi uši in lakote, poudarja svojo pripadnost slovanski kulturi, ki ga znova navdaja s ponosom in zaradi katere je drugacen od drugih. Po spletu zanj srecnih okolišcin ga cesar pomilosti, vendar z obvezo, da mora oditi spet na fronto, in ob grožnji, da bo šel po koncani vojni za deset let v jeco. 
Zanimiva sestavina Habetove  pripovedi je ta, da nam ponudi ideološko obar-van pogled na lastno življenjsko pot in da ima prvo svetovno vojno za dogodek, ki je nekako revolucionaren. Sebe dojema kot junaka in bojevnika, ceprav je bil v prvih bojnih vrstah le relativno kratek cas in cetudi si je v obdobjih ujetništva prizadeval zgolj za to, da bi si rešil življenje, ne da bi mu bilo treba placati previsoke cene za obrambo svojih idealov in še posebno ne za privrženost jugoslovanstvu. 
41 Prav tam, str. 45. 42 Prav tam, str. 49. 43 Prav tam, str. 50–51. 44 Prav tam, str. 50. 
Vojna v oceh castnikov 
V pripovedih o vojni izkušnji desetnikov, podcastnikov in castnikov je iz­ražanje sovraštva do drugega vecinoma nakljucno in manj obicajno kot v zapisih navadnih vojakov. Ceprav podoba nasprotnika kot odkritega sovražnika še vedno obstaja,45 množicno nasilje posameznih avtorjev ne kontaminira v globino. V nji­hovih zapisih sta opojnost nasilja in slavljenje vojne bolj redko izražena. Navedbe nasprotnika so redke in vcasih lahko dobimo obcutek, da je nasprotnik del neiz­rekljivosti, nelocljivo povezane z izkušnjo vojne, o cemer piše Eric Leed.46 Jasno je razvidno, da je posamezna predstavitev sovražnika v soodvisnem odnosu z dve-ma sestavinama (fizicno in psihološko bližino nasprotniku in izkušnjo bojevanja). Kljub temu jo poleg vojaškega cina in izobrazbe pisca dolocajo tudi njegov geograf-ski izvor in še zlasti geopoliticne znacilnosti fronte, na kateri se bojuje. Na primer na italijanski so bila dejanja iz solidarnosti do sovražnika v nasprotju z rusko in balkansko tako med navadnimi vojaki kot med castniki bolj redka, in to ne samo zato, ker je sovražnik zaradi svoje nevidnosti v strelskih jarkih izgubil vse cloveške poteze, kakor pove Leed.47 
Ce analiziramo oblike, ki jih izraz sovraštva do sovražnikov dobi na sloven-ski strani, opazimo, da ta postane skrajen tudi v pripovedih podcastnikov, ki se bojujejo na italijanski fronti in še zlasti na soški, kjer italijansko ozemlje meji na avstrijsko in slovensko. Dosti blažji, ce ne popolnoma odsoten, je med tistimi, ki so na ruskih ali srbskih bojišcih. Na vzhodni fronti se zaradi obcutka bratstva, teme­ljecega na zamisli o pripadnosti slovanstvu, le stežka aktivira dihotomicna logika, ki je znacilna za italijansko fronto – mi in oni. In to kljub temu, da tudi na italijan-ski fronti, kakor je razvidno iz obravnavanih virov, izcrpavajoce življenje v strelskih jarkih vcasih prisili ne samo navadne vojake, temvec tudi castnike in podcastnike v sobivanje, bratenje in izmenjavo, ki jim poveljstva nasprotujejo, vendar jih ne more-jo popolnoma zatreti. Tukaj gre za stike v strelskih jarkih, zaradi katerih je mogoce znova odkriti cloveško plat sovražnika, saj »postavijo pod vprašaj njegovo demonsko podobo, ki jo je vojna propaganda vztrajno širila«48, in vodijo v priznavanje trpljenja, pa tudi junaštva drugih. 
Avstro-ogrski castnik Karel Jagodic, rojen leta 1896 v Šmarju pri Jelšah, se je bojeval v najbolj krvavih bitkah na Krasu  in Tirolskem. V svojih zapisih se osredo­toca na nadloge, ki jih vojna povzroca njegovim tovarišem.49 O sovražniku govori neprizadeto, saj se trudi pisati objektiven povzetek bojev. V resnici nakaže strah, ki ga doživlja za vse vojake, ubite, ne da bi lahko sovražnika videli v obraz. Opiše vojni prizor, v katerem skuša sovražni vojak rešiti ranjenega tovariša, ceprav ve, da s tem 
45 
Leta 1914 so bile miselne predstave povezane z izkušnjami iz devetnajstega stoletja, z njegovimi »civilizi­
ranimi« vojnami med državami starega režima, ki so se vzajemno spoštovale (Traverso, A ferro e fuoco, str. 
65). Primeri bratenja, izmenjave živil in cigaret na nikogaršnji zemlji na zacetku vojne kažejo po Traverso­
vem mnenju na spoštovanje borcev do nasprotnikov. V nadaljevanju vojne spoštovanje izgine in just in bello 
pokopljejo (Prav tam, str. 65). 46 
Leed, Terr a di nessuno, str. 48. Naslov angleškega izvirnika No Man’s Land. Combat and Identity in World 
War I, Cambridge: Cambridge University Press, 1979. 47 Prav tam, str. 32. 
48 
Ventrone, Piccola storia della Grande Guerr a, str. 77. 
49 
Jagodic, Med življenjem in smrtjo, str. 695–743. 
ogroža lastno življenje. In prav ob soocenju s takim žrtvovanjem navkljub ukazom svojih nadrejenih, da mora ubiti vsakega sovražnika, raje ne strelja. Povedati je še treba, da se spoštovanje do sovražnika pojavi, zlasti ko se bojuje dalec od meja do­movine.50 V nekaterih odlomkih pravzaprav ne skriva odpora do Italijanov, ki si predrzno prilašcajo »iredentisticne dežele« in se bojujejo, da bi anektirali ozemlje, ki ga imajo za »zgodovinsko romansko«. Zanj je to zgolj izraz italijanske lakomnosti. 
Franc Rueh  (1887–1968), rojen v Kostanjevici na Krki, je bil inženir, zapo­slen na Stavbnem uradu Vojvodine Kranjske. Po koncani castniški šoli v Brežah na Koroškem  so ga avgusta 1915 poslali v boje na soški fronti.51 Dnevnik zacne pisati 
30. junija 1915 v kasarni na Ptuju. V njem najprej pripoveduje o vpoklicu, nato pa o bojih na obmocju Doberdoba , kjer opisuje zlasti bližino sovražnika: 
Imel sem 13 mož. Bili smo v nevarnosti, da nas zajamejo. Zaceli smo jih obstre­ljevati. Vec smo jih ubili. Pri tem je meni raztrgala krogla kapo na glavi, ne da bi me samega kaj ranila. Italijani  so bežali kot nori v svoji strahopetnosti v svoje strelske jarke. Takoj nato zacnejo Italijani zopet pošiljati v nas šrapnele in granate. Veckrat sem bil popolnoma zavit v šrapnelskem dimu, a k sreci se mi ni nic zgodilo.52 
»V pripovedih o nadaljnjih italijanskih napadih ostaja njegovo pisanje bolj opisno, zadržano. Ni custvenih izbruhov in nasprotnika crni zelo redko, še takrat ga ne, ko opi­suje najbolj krvave bitke, na primer bitko pri Oslavju, v kateri je bil 21. novembra 1915tudi sam ranjen. Po dolgem okrevanju, ki ga je preživel vecinoma na Dunaju, je marca1917 spet prispel na fronto, tokrat na obmocju gore Monte Chiesa. V svojih zapisih, ki so nastali v visokogorski baraki, prekriti s snegom in v zavetju pred boji, je sovražno vojsko leredko omenil. Ko jo, pa jo brez slabšalnic (kakršna je na primer Lahi); ne piše o sovražni­kih, temvec o Italijanih. Izrecno omenja njihovo manjvrednost, ko poudarja nesposobnost italijanske vojske, da bi izkoristila uspehe na bojišcu in zlasti ko prica o nesmiselnosti vojne.«53 
»Italijani  naredili 7 protinapadov, a brez uspeha. Povecali so le svoje velikanske izgube. Kako neumno umazana je vojska! Koliko ranjencev so danes nesli mimo nas! Inkaj so dosegli Italijani? Pobili zopet nekaj svojih in naših ljudi, ali brez najmanjšega uspe-ha. Uspeh je bil le v tem, da se je povecalo cloveško gorje še za nekaj procentov – zopet jenekaj družin vec nesrecnih. Kdaj bo temu zlocinskemu postopanju konec? Kdaj bo konecvojske?«54 
Po drugi strani ga to, da je lahko na Ortigari  sodeloval pri uspešni avstrijski protiofenzivi, navdaja z veseljem. Ne skriva svojega zadovoljstva, ko vidi korakati mimo dva tisoc italijanskih ujetnikov.55 Kot pehotni porocnik je dosti bolj prezir­ljiv do nemških vojakov, še zlasti v sklepni fazi vojne. Ne prenaša pangermanskega patriotizma visokih poveljstev in vseh, ki slovanskim vojakom otežujejo življenje kljub njihovi lojalnosti in borbenosti, pokazanima v bitkah.56 Ruehov dnevnik ni 
50 Prav tam, str. 702. 
51 
Po koncani gimnaziji v Novem mestu študira na Tehnicni visoki šoli v Gradcu, kjer leta 1913 diplomira iz 
gradbeništva. V Gradcu je nekaj casa tudi predsednik slovenskega katoliškega akademskega društva Zarja. 52 
Rueh , Moj dnevnik 1915–1918, str. 17. 53 Prav tam, str. 139. 54 Prav tam, str. 141. 55 Prav tam, str. 143. 56 Prav tam, str. 90–91. 
edino avtobiografsko pricevanje, ki dokazuje, da se patriotizem ne poveže zgolj ali nujno s prezirom do nasprotnika, temvec se izraža tudi kot tiho sovraštvo do višjih in visokih poveljstev, v katerih je v avstro-ogrski vojski vecinoma vojaško osebje nemške narodnosti. 
V podobnem tonu je pisan tudi dnevnik geometra Franca Zupancica  iz Kamnice pri Dolskem. Kot rezervni porocnik prevzame poveljstvo nad 3. stotni­jo in nato nad 1. stotnijo 1. nadomestnega bataljona 27. domobranskega pešpolka. Bojuje se na italijanski fronti, v Julijskih Alpah , in na ruski v Galiciji  in Karpatih, kjer pade v rusko ujetništvo. V prvo beležnico si zacne zapisovati dogodke po od­hodu na fronto decembra 1914. Svojo pripoved konca v osmi beležnici po vrnitvi iz ujetništva leta 1918. Ko omenja vojake sovražne vojske, ne uporablja zanicevalnih tonov. Ima jih za nasprotnike,57 dokler se sam ne znajde v najnevarnejših vojnih okolišcinah. Po italijanskem napadu, ki je v avstro-ogrskih vrstah povzrocil velike izgube, pa Italijane  imenuje Lahi. S splošno rabljenim slabšalnim izrazom pokaže vse svojo sovraštvo do tistih, ki strežejo po življenju njemu in njegovim tovarišem. 
Tako kakor Rueh tudi Zupancic nasprotuje nemški prevladi v vrstah habs­burške vojske. Ne prenaša slabega ravnanja s slovanskimi vojaki, krivic, storjenih slovenskim sonarodnjakom, ki jih nemški kadri obravnavajo kot manjvredne, ma-lodušne, izdajalske kljub junaštvu, ki ga kažejo v bojih.58 Njegova privrženost ju­goslovanski ideji sicer ne zmanjša zvestobe habsburški monarhiji, vendar zato težje prenaša oblastnost in privilegije pripadnikov vojaške hierarhije, ki so nemške na­rodnosti. 
Sovraštvo do nadrejenih zaznamuje tudi obcutke rezervnega castnika Alojza Goriupa  (1888–1966),59 ki je služil v 25. polku poljskega topništva, sestavljenem vecinoma iz nemškega vojaškega osebja in nekaj slovenskih navadnih vojakov. O tem prica v dnevniku, ki ga zacne pisati po odhodu na fronto v Galicijo  in ga nada­ljuje v Bukovini, Romuniji  in na Južnem Tirolskem. Ko je junija 1916 v Bukovini ranjen, preživi nekaj mesecev na Dunaju. Nato ga kot castnika v telefoniji pošljejo v Romunijo. Sovraštvo, ki ga poljski civilisti kažejo do Rusov, ga zelo preseneca vse od prihoda na galicijsko fronto septembra 1914. Ceprav pozna zgodovinska dejstva in trenja med slovanskimi narodi, mu je tako sovraštvo med Slovani  popolnoma nerazumljivo.60 Akcije ruske vojske, zlasti akcije njenega topništva, vse od svojega bojnega krsta namrec zgolj obcuduje. Tudi ko je osebno udeležen v najbolj krvavih bojih in ga trpinci lakota zaradi nenehnih sovražnih napadov, je še naprej naklonjen ruskim vojakom. V opisu boja mož na moža, v katerem je udeležen, mu uspe, da ne izraža sovraštva do nasprotnika; neha ga sicer idealizirati, se pa še naprej cudi svojim nadrejenim, ki Ruse  še vedno podcenjujejo. Zelo ga moti njegov obcutek lo­cenosti, samote, ki ga doživlja med vojaki, ki niso »njegovi« in s katerimi si ne deli ne miselnosti ne jezika. Uporabo množine pri omenjanju sovražnikov nadomesti z edninsko obliko šele po dolgih mesecih bojevanja. Rusi  postanejo Rus.61 Ko maja 
57 
Zupancic , Dnevnik 1914–1918. 58 Prav tam, str. 8 in str. 30. 
59 
Rodil se je v posestniški družini iz Proseka na tržaškem Krasu  in koncal trgovsko akademijo v Sankt Mi-
chaelu na Zgornjem Štajerskem . 60 
Goriup , Od Galicije do Južne Tirolske: vojni dnevnik 1914–1918, str. 20–21. 61 Prav tam, str. 59. 
1915 preživi dva dni pod obstreljevanjem ruskega topništva, izcrpan od šibkega protinapada in prisiljen avstro-ogrske položaje braniti s premalo možmi in sredstvi, se tudi on prepusti zmerjanju, ki pa je še vedno pomešano z obcudovanjem: »Muni­cije morajo imeti ti Rusi na izobilo, kajti sicer bi ne mogli toliko streljati. Taka je agilnostnjihove artilerije, da jih je treba obcudovati, in nehote tolikokrat zamrmram sam sebi, kosem v težki nevarnosti: ‘Vi prekleti psi.’«62 
Goriup  nasprotnikovo vojsko le stežka vidi kot sovražno, ker se pocuti Slo­vana. Rusi govorijo jezik, ki je podoben njegovemu, to bližino cuti, zaradi cesar ne zmore izraziti sovraštva do njih. Ceprav obcuduje njihovo junaštvo, ostane vso voj-no borec, zvest cesarju. Med posebnostmi njegove izkušnje na vzhodni fronti je tre­ba omeniti zanimanje za judovsko prebivalstvo. V zapiskih na vec mestih opiše svo­je obiske pri judovskih prebivalcih, radovednost, ki mu jo vzbujajo judovska dekleta, zlasti ce so izobražena, in ves judovski svet, do katerega drugi slovenski vojaki, pisci dnevnikov in spominov, gojijo predsodke in ga obravnavajo sovražno.63 Svoje sov­raštvo v celoti zliva na Nemce, ki jih primerja s Huni: »Nemec je kakor Hun. Kamor stopi, ne zraste vec trava.«64 Ko mu neki soborec ocita, da sovraži Nemce, ga opozori na hude krivice in trpincenja, ki so jim v habsburški vojski izpostavljeni slovanski vojaki. O tem se noce razpisati, zapiše v dnevnik, in se raje podvrže samocenzuri.65 
Lahko se vprašamo, ali moramo njegovi samocenzuri morda pripisati tudi odsotnost kakršnegakoli komentarja o vojnih dogodkih na italijanski fronti. Kljub dopustom, preživetim doma na tržaškem Krasu , in novicam, ki jih redno prejema od svojcev in prebira v avstrijskem tisku, o tem raje molci. Kot tržaški Slovenec  iz družine, ki je že dolgo aktivna v vrstah slovenskega narodnega gibanja, zagotovo ne ostane ravnodušen ob izidih nekaterih bitk na soški fronti in prav tako ne ob novicah, ki so sledile italijanskemu polomu pri Kobaridu. Zapisi, ki jih k dnevni­ku priloži 4. septembra 1941, torej vec kot dvajset let pozneje, po drugi strani ne pušcajo dvoma o njegovih obcutkih glede italijanske zmage in prihoda italijanskih oblasti na obmocje nekdanjega avstrijskega Primorja: »Lahi  so zavzeli oblast v deželi. Spocetka so nam pripeljali živila, a svoje zastave smo morali sneti. Pocasi so nam vzeli pouk v slovenšcini in so nadalje pritiskali, vedno hujše in hujše.«66 
Posebno podroben dnevnik o življenju na bojišcih v Galiciji in na Balkanu  na­piše agronom Karel Jurca  (1875–1918),67 ki šolanje na Slovenskem oddelku Deželne kmetijske šole v Gorici  konca leta 1893. Ko izbruhne prva svetovna vojna, dela kot vrtnar v Grand Hotelu v Postojni. 27. julija, dan po splošni mobilizaciji v Avstriji in na Madžarskem , prispe v 27. domobranski polk crnovojnikov, ki je nastanjen v Ljubljani , in postane desetnik sanitejec v sanitetnem oddelku. Najprej ga pošljejo na balkansko fronto, na zacetku leta 1916 v Galicijo, že marca istega leta pa na goriški Kras. V casu kratkega dopusta med 11. in 20. junijem 1916, ki ga preživi v Pliskovici 
62 Prav tam, str. 110. 
63 
Prav tam, str. 107, str. 121, str. 136, str. 165. O protijudovstvu v avtobiografskih zapisih slovenskih vojakov 
glejte prispevek Štepec, Predsodki o Judih med prvo svetovno vojno, str. 35–55. 64 
Goriup , Od Galicije do Južne Tirolske, str. 140. 65 Prav tam, str. 151. 
66 
Prav tam, str. 217. Alojza Goriupa  so fašisticne oblasti veckrat aretirale, po septembru 1943 tudi nacisticne, 
enako tudi druge clane njegove družine. 67 
Jurca, Vojni dnevnik desetnika. 
na Krasu , kjer živi njegova družina, dnevnik68 izroci svoji ženi Mariji. Nato znova odide na goriško fronto, a ne za dolgo, saj ga že 29. junija 1916 na Doberdobski pla­noti zajamejo italijanski vojaki.69 
Vse od prvih povzetkov bitk na balkanski fronti se veliko ukvarja s srbskimi nasprotniki. V pripovedih o strahotnih posledicah bitk in njihovem krvavem pote­ku je nevtralen, objektiven. Po dveh mesecih, preživetih na prvi bojni crti, kjer pre­naša ranjence in iz strelskih jarkov odstranjuje trupla, v svojih zapisih prvic uporabi izraz sovražnik.70 Ker ga takrat navdajata strah in groza, dojame, »da bomo sedaj pa mi s sovražnikom plesali.«71 Obcuduje srbski pogum, zmožnost odpora srbske vojske in ga preseneca, da so srbski vojaki bolje opremljeni od avstrijskih. Ob Drini zaradi nenehnih stikov med srbskimi in avstro-ogrskimi stražarji spozna, da ni velikih razlik med »nami« in »njimi«; da na oboje preži smrt.72 Spoštovanje, ki ga v pisanju goji do Srbov, se okrepi po vsakem miroljubnem sobivanju in bratenju med vojsku-jocimi se stranmi. Priznavanje dostojanstva sovražniku pa izgine, ko pride na itali­jansko fronto. Italijani  že od njegovih prvih udeležb v bitkah na Soci  postanejo Lahi oziroma Lah. Edninska oblika nadomesti množinsko. Ceprav uporablja obicajne žaljivke, ki jih razširjata avstro-ogrska vojna propaganda in slovenski tisk, se nikoli ne spusti tako nizko, da bi sovražnika demoniziral:73 »Ako bi Lahi naskocili z veliko mocjo, nas bi gotovo vse pobili, preden bi prišla naša druga vojska, ki je taborila v Gorici in raznih vaseh, na pomoc. In to bi se gotovo zgodilo, ko bi sovražnik vedel, koliko nas je.Tako smo sami med seboj premišljevali in cakali boljših casov ali pa nepricakovano smrt. Lahi so nas obsipali le z granatami, ker s peštvom so se bali naskociti, ker so pred malo dnevi bili tu krvavo tepeni in nazaj vrženi, ceprav so naskocili z velikanskimi mocmi; tu je bila strašna morija, da je ostalo vec tisoc mrtvih. Italijanski vojaki so, kar smo do sedaj spoznali sami in zvedeli od drugih, zelo bojeci. Ako bi ne imeli topov, bi jih mi gnali predseboj kot zajce, ali granate, šrapneli so našo vojsko morili in jo zadrževali.«74 
Tako kakor Jurca tudi Andrej Cebokli  (1893–1923), po rodu prav tako iz avstrijskega Primorja75, piše dnevnik, ki zajema obdobje med 18. junijem 1916 in 
25. marcem 1919. Namesto da bi šel po maturi76 leta 1914 v Gradec  študirat na tamkajšnjo univerzo,77 prostovoljno odide k vojakom. Najprej se bojuje na soški fronti, nato pa v Galiciji  in Bukovini  in v avstrijski vojski postopoma napreduje od navadnega vojaka do kadeta in nazadnje do podporocnika. V prvih bojnih vrstah se kmalu zave procesa razclovecenja, ki mu ga kot vojaku vsili vojna s svojo logiko smrti in mašcevanja.78 Ko mora tri tisoc italijanskih ujetnikov pospremiti v Prvaci­
68 
Dnevnik je leta 1921 prepisal in uredil njegov sin Leopold, dijak Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Lju­
bljano . 69 
Umrl je za malarijo 13. januarja 1918 v ujetništvu v Chietiju. 
70 
Jurca, Vojni dnevnik desetnika, str. 60. 71 Prav tam, str. 60. 72 Prav tam, str. 103–104. 73 Prav tam, str. 190. 74 Prav tam, str. 194. 
75 
Bil je pesnik in pisatelj iz Kreda pri Kobaridu . 
76 
Koncal je gimnazijo v malem semenišcu v Gorici. 
77 
Leta 1919 se vpiše na Univerzo v Ljubljani, kjer študira slavistiko in romanistiko. Umre še pred koncem 
študija. 78 
Cebokli, Andrej Cebokli, str. 91. 
no, opazi na njihovih obrazih, zlasti pa v njihovih oceh, hrepenenje po miru.79 Cisto drugace se odzove, ko se mu preda neki italijanski dezerter. Najprej je nad tem nav­dušen, nato pa spremeni mnenje. Do dezerterja obcuti odpor: »Ali se mu ne usmili domovina?! Brat in oce?! Mati in sestra?! Ali nas tudi naš clovek tako izdaja? – Ali ga je že tako umorila groza? Ali je to tolažba in pomirjanje za prejšnji obup – za storjeni greh?O gorje mu – o ubogi!!«80 
Med vojno spreminja svoj odnos do italijanskih vojakov. Bližji ko je konec voj­ne, vecje je njegovo sovraštvo do njih. Strah, da bo Posocje  zasedla Italija , ga vodi v cedalje hujše in grozece izražanje odpora do Lahov. Boji se italijanske zmage, podre­ditve Slovencev  italijanskim oblastem. Nekaj znamenj njegovih bojazni je slutiti že prej, toda od jeseni 1917 postaja njegov strah, da bodo Italijani  zasedli njegovo do-movino, njegov dom, da bodo vsilili svoj jezik, cedalje vecji: »Gledam in poslušam v dni, ki mi klicejo iz bodocnosti, da mi bo dom prost in trden pred Lahi, ki nas hocejo raztrgati in za vedno vleci v svoj jarem ponižanja in potujcevanja – oni, ki toliko govore 
o kulturi, civilizaciji in narodnih pravicah ter prostosti in samostojnosti malih narodov! Kaj pa hocejo od nas in z nami? Ali mislijo, da je moj jezik že njihov, šega in vzgoja? Ali ne vedó, da [so] oni, ravno oni, naši najvecji sovražniki? Ne vedo še?!«81 
23. novembra 1918, malo vec kot leto dni pozneje, zapiše: »Goriška  je zopet preplavljena Lahov. To niso še ljudje 20. stoletja – to so lisicji narod; v obraz se ti smehlja, v hrbet te sune. Bodi mož po srcu: ce misliš s pestjo v hrbet, udari me tudi v obraz, še prej, in za poštenost ti stisnem roko! Te laške žolne82 nas mislijo, bivše avstrijske vojake, inter-nirati in gnati v Italijo, v bedo in trpljenje. Pa nas ne bodo!«83 
V Ceboklijevem  dnevniku kot tudi v zapisih drugih slovenskih vojakov, ki se bojujejo na soški fronti, se obcutek vecvrednosti prepleta s prezirom in z bojaznijo, da jim bodo slovensko domovino zasedli Italijani. Njegova obtožba italijanskega sovražnika, da je strahopeten in izdajalski, ni izrecno povezana z vojno, ki poteka v strelskih jarkih. V Ceboklijevih zapisih sovražnik ni viden kot absolutno zlo v vojaškem kontekstu, temvec v narodnem, politicnem in kulturnem. Italijanski vo­jaki ne dobijo potez krutih, živalskih ali pošastnih bitij v takrat potekajocih bitkah, temvec v viziji podrejenosti v prihodnosti, ki jo nakazujejo italijanski dogovori z antanto. Poznavanje vsebine londonskega pakta povzroca preplah in vzbuja strah zlasti pri slovenskih razumnikih iz Primorja, med katerimi je tudi Cebokli. 
Med avtorji obravnavanih virov je tudi Miloš Vauhnik  (1895–1983),84 eden redkih slovenskih castnikov, ki so imeli pred izbruhom vojne težave z avstrijsko po­licijo. Ker je dejaven v slovenskih študentskih društvih, postane za avstrijske oblasti politicno nevaren, to pomeni »politisch verdächtig« oziroma skrajšano pe-fau. Kot osumljenega, da je naklonjen Srbom , ga tudi preiskujejo zaradi veleizdaje. Na Štajer­skem , kjer se napetosti med slovenskimi in nemškimi politicnimi krogi po zacetku 
79 Prav tam, str. 55. 80 Prav tam, str. 43. 81 Prav tam, str. 142. 
82 
Slabšalnica za Italijane . 83 Prav tam, str. 173. 
84 
Rodil se je v Šentilju v Slovenskih goricah v bližini današnje meje z Avstrijo. V svojih spominih opisuje zlasti narodnostne odnose na Štajerskem  pred letom 1914 in velika narodnostna trenja med Nemci  in Slovenci, ki so bila navzoca tudi v študentskih krogih. 
vojne povecajo, je skupaj z drugimi slovenskimi aktivisti podvržen nadzoru policije in njenih sodelavcev. Rekrutirajo ga v 87. pešpolk, ki ga sestavljajo slovenski vojaki in nemški castniki in ima sedež v Celju , in ga kot posebnega rekruta (imenovanega enoletni prostovoljec) pošljejo najprej v Gradec v 27. pešpolk, od tam pa kot kade­ta aspiranta v castniško šolo v Gorici. Malo pred zacetkom bojev na soški fronti ga premestijo v castniško šolo v Slovenski Bistrici  na Štajerskem , kjer pridobi cin cetovodje (Zugsführerja). Nato ga pošljejo v Maribor  v 47. regiment, s katerim kot narednik (Feldwebel) odide najprej v okolico Rakeka , nato pa na rusko fronto. Ko v spominih opisuje vzdušje na bojišcu, poudarja zlasti dezertiranja in prebege ceških vojakov in se spominja prijateljstva z nekim odvetnikom iz Trenta,  ki so ga imeli za nevarnega zaradi iredentisticnih idej. 
»Kot takega so ga proglasili za »pe-fau«, mu odvzeli cin rezervnega oficirja in gaposlali kot navadnega vojaka na fronto; seveda ne na italijansko, kjer bi gotovo dezertiral. Odslej sem ga tituliral samo »gospod doktor« in mu rekel, da ne bo stražil, niti kopal jar-kov, temvec me ucil italijanšcino. Ker sem domneval, da bom v jarkih na italijanski fronti, sem v nahrbtniku imel italijansko slovnico. Tako sem se sredi Rusije  ucil italijansko.«85 
Vauhnik  piše o švejkovšcini oziroma o tem, da je bilo med navadnimi vojaki razširjeno sovraštvo do vojne in da je bila na fronti le pešcica »ultragermanov«, ki so se imeli za pogumne Nemce  in so se zares bojevali.86 Po njegovem videnju je Švejk odlicno predstavljal vse, ki so na ves glas kricali: »‘Živela Avstrija!’ – ‘Živel naš mili cesar Franc Jožef I.!’  – v srcu in duši pa so že bili pogrebci te države. Na racun njene prica­kovane smrti so zbijali šale tudi po kasarnah. Gledali smo pocasno odmiranje države, ka­tero je držala pokonci samo še vecstoletna dobro organizirana uprava, ki pa se je koncnozrušila ob pomanjkanju vsega, kar država potrebuje za svoje življenje.«87 
Ce po eni strani v avstro-ogrskih vrstah povsod vidi dobrega vojaka Švejka , kar je lahko zgolj izkrivljanje stvarnosti, po drugi, kadar piše o italijanski vojski, zavzame avstrijsko stališce, ki ga sam zelo kritizira. Italijanskim vojakom po njego­vem manjka za bojevanje nujno potrebna vztrajnost. Kadar osvojijo sovražnikove strelske jarke, jih niso sposobni ohraniti in se razširiti: »Tako so v vseh enajstih krva­vih soških ofenzivah italijanske cete napadale avstrijske postojanke z veliko premocjo, a rezultat je bil le malenkostna pridobitev terena, ker se je pac avstrijskim cetam zmeraj posrecilo vreci jih zopet nazaj s protinapadom.«88 Italijanska vojska je po njegovem v primerjavi z nemško in delno tudi avstrijsko tretjerazredna, brez borbenega duha. Solidarnost, ki jo Vauhnik  goji do nasprotnikov monarhije, torej ni v nasprotju s prepricanji tistih, ki so se prepoznavali v vrednotah visokih vojaških krogov habs­burške monarhije. 
Od sovražnosti do povojnega sovraštva 
Najhujše sovraštvo do nasprotnika in njegovo demoniziranje, ki se pokažeta v nekaterih zapisih zlasti v sklepni fazi vojne, ko postaja cedalje bolj negotova ne le prihodnost samih piscev, temvec celotne skupnosti, ki ji pripadajo, se po prenehanju 
85 
Vauhnik , PE-FAU, str. 94. 86 Prav tam, str. 69. 87 Prav tam, str. 69. 88 Prav tam, str. 74. 
bojev ne koncata. V sklepni fazi vojne privrejo na dan najnasilnejši nagibi, ki niso vedno pod nadzorom niti po njenem koncu, pravzaprav se še najveckrat zlijejo v sovraštvo do drugega naroda, do drugih, ki sicer niso vec vojaški nasprotniki, so pa narodni in politicni sovražniki. Stvaritev nove, jugoslovanske države, ki v svoje ozemlje ne pripoji obmocja nekdanjega avstrijskega Primorja, ki ga je zasedla itali­janska vojska, torej ne omogoca patriotskega zanosa, oziroma bolje, ga grobo preki­ne. Razpad cesarstva in ustanovitev nove države s prestavitvijo politicnega središca z Dunaja  v Beograd  doživi kot motec, iztirjajoc prelom vecina slovenskega prebival­stva, ki ima zato do novih oblasti mešane obcutke. Miroljubnost nekaterih nekda­njih avstro-ogrskih vojakov, na primer nekaterih naših avtorjev, ki se odlocijo, da se bodo preselili iz mest na podeželje, dalec od civilizacije, ki je proizvedla vojno,89 se prepleta s frustracijami tistih, ki vidijo, da so njihova upanja izdana.90 Številni imajo raje molk. Cebokli v zadnjih zapisih med januarjem in marcem 191991 pove, da se namerava zateci v intimo, drugi, na primer Goriup, se odlocijo za molk. 
Tone Habe  zapusti zelo dragoceno pricevanje, ki nam znova omogoca anali­zirati nestrpnost, ki se razširi med veterani, ko se morajo soociti z navzocnostjo Ita­lijanov  na ozemlju nekdanjega avstrijskega Primorja. Po koncu vojne se vrne domov v Crni Vrh , kjer pa italijanska vojaška uprava povratnikom naloži vrsto omejitev. Nekoc je moral skupaj z drugimi oditi peš najprej v Idrijo, nato v Gorico in nazad­nje v ujetniško taborišce v Gonarsu: »V taboriških barakah so nas zaceli zasliševati polizani zelenci tako priliznjeno, da se nam je zdelo takoj sumljivo. Lomili so celo ne­kakšno slovenšcino. Eno prvih vprašanj je bilo, ali smo Italijani. Vsakdo je odgovoril, daje Slovenec. Oni pa so sladko pripominjali, da se bomo morali uciti, tako da bomo znalinjihov dva tisoc let star jezik in se seznanili z njihovo, prav tako staro kulturo. Starost njihovega jezika in kulture pa nas ocitno ni nic ganila, zlasti še, ko so zatrjevali, da smo poslej njihovi državljani in da bomo morali nehati govoriti svoj pastirski jezik. Tu sem seprvic bolje seznanil z njihovo ‘kulturo’. Ko sem bil pred vojno v Trstu, še nisem spoznal, da se Italijani  cenijo tako visoko in da smo mi zanje le pastirsko pleme. Skušali so nam vliti in vbiti v glavo italijanski ponos. Dan za dnem so nam trobentali o svoji kulturi, kar je trajalo kakšnih deset dni. Hranili pa so nas precej slabo, ker so pac mislili, da so nas dovolj napitali s samo kulturo.«92 
Nekaj dni pozneje pride v Ajdovšcino  z odlocbo o izgonu, s katero se mora zglasiti na poveljstvu. Dežurni castnik mu predlaga, naj postane informator za ita­lijansko vojsko. Italijanske oblasti bi rade dojele, mu pojasni, kakšno je vzdušje med nekdanjimi avstrijskimi vojaki. Habe  ponudbo zavrne, obenem pa obrne plošco, saj si skuša najti med italijanskimi vojaki kakega prijatelja, da bi ga pridobil za repu­blikanske zamisli: »Govoril sem z italijanskimi vojaki in jih navduševal za republiko. Z vsem prepricanjem sem jih vnemal za prijateljstvo z Jugoslavijo, saj sem mislil, da ljudjesami niso nic krivi, da je politika takšna, kakršna bi naj ne bila! ‘Tisti zgoraj’ so krivi, da se narodi sovražijo in ljudje ubijajo na bojišcih. Dol s kralji in hujskaci! Ali nas svetovna vojna ni spametovala? Marsikoga sem razvnel. Precej vojakov je bilo, ki so mi navdušeno 
89 
Luthar, O žalosti niti besede, str. 201. 
90 
Mlakar , Dnevnik: 1914–1918, str. 199–200. 
91 
Cebokli, Andrej Cebokli, str. 177–185. 
92 
Habe , Pogled iz malega sveta, str. 73. 
pritrjevali. Spoznal sem, da sem o Italijanih  sodil preostro, pac pod vplivom vojaškega življenja, zlasti na italijanski fronti. Videl sem, da je tudi med italijanskimi vojaki mnogo iskrenih ljudi, ki mislijo prav tako kakor jaz sam, sovražijo vojno klanje, militarizem in hujskaštvo.«93 
V nadaljevanju je Habe zbežal v Jugoslavijo, ker se je preprical, da zanj ni zadosti ugodnih pogojev, da bi lahko živel pod italijansko oblastjo. Zaradi enakega prepricanja je Albin Mlakar nezakonito preckal italijansko-jugoslovansko mejo in si našel delo v Ljubljani.94 Tako kakor onadva so tudi drugi nekdanji avstro-ogrski vojaki, zlasti ce so bili samski in brezposelni, po letu 1918 migrirali v Jugoslavijo. 
Viri in literatura 
Antonelli, Quinto: Storia intima della Grande guerr a. Lettere, diari e memorie dei soldati del 
fronte. Rim: Donzelli, 2014. Arnejc, Franc: Od Dnestra do Piave. Spomini iz prve svetovne vojne. Beljak: Mohorjeva druž­ba, 1970. 
Bourke, Joanna: An Intimate History of Killing. Face- to- Face Killing in 20th-Century War­
fare. London and New York: Granta Press, 1999. Cornwall, Mark: The Undermining of Austria-Hungary: Th e Battle for Hearts and Minds. New York: St. Martin Press, 2000. 
Cebokli, Andrej: Andrej Cebokli: pesnik in pisatelj iz Kreda (1893–1923) (ur. Rozina Švent). 
Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1999. Fedor Jelenc, Vitomir: 1914–1918. Spomini jugoslovanskega dobrovoljca. Ljubljana: Ucitelj-ska tiskarna, 1922. 
Fussell, Paul: Velika vojna in moderni spomin. Ljubljana: Studia humanitas, 2016. 
Gibelli, Antonio: L’offi  cina della guerra. La grande guerra e le trasformazioni del mondo men-tale. Torino: Bollati Boringhieri, 1998. Goriup, Alojz: Od Galicije do Južne Tirolske: vojni dnevnik 1914–1918 (ur. Vinko Avsenak). 
Trst: Mladika, 2014. Habe, Tone: Pogled iz malega sveta. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959. Hameršak, Jože: Skoz prvo svetovno vojno. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994. Jagodic, Karel: Med življenjem in smrtjo. Borec, 40, 1988, št. 8–9, str. 695–743. Jurca, Karel: Vojni dnevnik desetnika. Trst: Mladika, 2008. Klabjan, Borut: Od Trsta do Sarajeva in nazaj: dinasticna lojalnost in nacionalna pripa­
dnost na predvecer prve svetovne vojne. Acta Histriae, 21, 2013, št. 4, str. 749–772. 
Leed, Eric J.: Terra di nessuno. Esperienza bellica e identitŕ personale nella prima guerr a mon­diale. Bologna: Il Mulino, 2004. Lukan, Walter: Iz »crnožolte kletke narodov« v »zlato svobodo«? Habsburška monarhija in 
Slovenci v prvi svetovni vojni. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete – Zveza 
zgodovinskih društev Slovenije, 2014. Luthar, Oto: O žalosti niti besede. Uvod v kulturno zgodovino vélike vojne. Ljubljana: ZRC SAZU, 2000. 
Mlakar, Albin: Dnevnik: 1914–1918. Kobarid: Turisticna agencija K. C. K., 1995. 
93 Prav tam, str. 75. 
94 
Mlakar , Dnevnik: 1914–1918, str. 201–202. 
Muc, Martin: Skozi Sibirijo: zgode in nezgode slovenskega vojaka v svetovni vojni, 1. del. Lju­
bljana: Vodnikova družba, 1933. Orzoff , Andrea: The Empire without Qualities: Austro-Hungarian Newspapers and the Outbreak of War in 1914. A Call  to Arms: Propaganda, Public Opinion, and Newspapers in the Great War (ur. Troy Paddock). Westport, Connecticut, London: Praeger Press, 2004. 
Pleterski, Janko: Prva odlocitev Slovencev za Jugoslavijo. Ljubljana: Slovenska matica, 1971. Rueh, Franc: Moj dnevnik 1915–1918. Ljublajna: Slovenska matica, 1999. Stanovnik, Marija: Pisma slovenskega vojaka iz staroavstrijske vojske (1914–1916). Loški 
razgledi, 32, 1985, št. 1, str. 189–195. Stergar, Rok: Lahu niti pedi naše zemlje. Slovenski pogledi na Italijane ob napovedi vojne 
23. maja 1915. Kronika, 44, 1996, št. 1, str. 44. 
Stergar, Rok: Slovenci in Italijani v casu prve svetovne vojne. Velika vojna in Slovenci: 1914– 1918. Ljubljana: Slovenska matica, 2005. Šteh, Bogdan: Mamin paket, zavit v ’veleizdajsko vsebino’. Slovenski vojak in politika med 
prvo svetovno vojno. Zgodovina za vse: vse za zgodovino, XV, 2008, št. 1, str. 140–141. 
Štepec, Marko: Predsodki o Judih med prvo svetovno vojno. Prispevki za novejšo zgodovino, LIV, 2014, št. 1, str. 35–55. Traverso, Enzo: A ferro e fuoco. La guerra civile europea 1914–1945. Bologna, Il Mulino, 2007. Überegger, Oswald: La propaganda e la sua mobilitazione nell’impero. La Guerr a italo-a­
ustriaca (1915–18) (ur. Nicola Labanca, Oswald Überegger). Bologna, Il Mulino, 2014, str. 241–259. 
Vadnjal, Leopold: Zapiski vojaka. Borec, XLI, 1989, št. 12, str. 1236 – 1407. Vauhnik, Miloš: PE-FAU. Spomini, 1. del. Gorica: Goriška Mohorjeva družba – Katoliško tiskovno društvo, 1989. 
Ventrone, Angelo: Piccola storia della Grande Guerr a. Rim: Donzelli, 2005. 
Verginella, Marta: Esperienze di guerra nelle scritt ure autobiografiche. I soldati sloveni e la ’grande guerra’. Qualestoria, XIX, 1991, št. 1, str. 54. Verginella, Marta: Storie di prigionia nel labirinto russo. Qualestoria, XX, 1992, št. 3, str. 
33–86. 
Zlobec, Andrej: Za blagor ocetnjave. Spomini od 1914 do 1945. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1981. Zupancic, Franc. Dnevnik 1914–1918. Ljubljana: Slovenska matica, 1998. 
Povzetek: V približno tridesetih avtobiografskih dokumentih, dnevnikih, spominih, ko­respondencah, na katerih sloni raziskava, je povelicevanje vojne precej redko. Že vse od prvih bojnih aktivnosti prevladujejo opisi ponižanja, zaskrbljenosti, groze, ki jo vojna vzbuja pri tistih, ki jo izkušajo na lastni koži. Sovražnika pogosteje zasmehujejo slovenski navadni vojaki, kmetje in manj izobraženi ljudje, ki še posebej Italijane  opisujejo kot stra­hopetce in slabice. V pripovedih o vojni izkušnji desetnikov, podcastnikov in castnikov je izražanje sovraštva do drugega vecinoma nakljucno in manj. Ceprav podoba nasprotni­ka kot odkritega sovražnika še vedno obstaja, množicno nasilje posameznih avtorjev ne kontaminira v globino. V njihovih zapisih sta opojnost nasilja in slavljenje vojne bolj red-ko izražena. Vcasih lahko dobimo obcutek, da je nasprotnik del neizrekljivosti, nelocljivo povezane z izkušnjo vojne, o cemer piše Eric Leed. Posamezna predstavitev sovražnika je v soodvisnem odnosu z dvema dejavnikoma, fizicno bližino nasprotniku in izkušnjo boje­vanja. Kljub temu jo poleg vojaškega cina in izobrazbe pisca dolocajo tudi njegov geografski izvor in še zlasti geopoliticne znacilnosti fronte, na kateri se bojuje. Na italijanski fronti je bila solidarnost do sovražnika tako med navadnimi vojaki kot med castniki precej redka. Njegovo demoniziranje se pokaže v nekaterih zapisih zlasti v sklepni fazi vojne, ko postaja cedalje bolj negotova ne le prihodnost samih piscev, temvec celotne skupnosti, ki ji pripa­dajo. V zadnji fazi vojne privrejo na dan najnasilnejši nagibi, ki niso vedno pod nadzorom niti po njenem koncu, pravzaprav se še najveckrat zlijejo v sovraštvo do drugega naroda, do drugih, ki sicer niso vec vojaški nasprotniki, so pa narodni in politicni sovražniki. 
Riassunto: Nelle fonti autobiografiche esaminate (circa una trentina di diari, memorie, corrispondenze) sui quali si basa la ricerca, l’esaltazione della guerra appare di rado. Giŕ al momento dei primi combattimenti prevalgono descrizioni di umiliazioni, ansie e orrori suscitati dal conflitto, in tutti coloro che lo vivono sulla propria pelle. I soldati semplici di nazionalitŕ slovena spesso deridono il nemico: si tratta di contadini e comunque di persone non istruite, che descrivono gli italiani come vigliacchi o anche rammolliti. Cosě nelle nar­razioni sull’esperienza di guerra dei caporali, dei sott ufficiali e degli uffi  ciali l’espressione dell’odio verso il nemico č per lo piů casuale e meno aggressiva. Per quanto esista ancora l’immagine di un avversario come di un vero nemico, č lecito affermare che la violenza diffusa tra i vari autori non penetra in profonditŕ. Nelle loro memorie l’ebbrezza della violenza e la celebrazione della guerra sono espresse raramente. A volte si ha la sensazione che l’avversario faccia parte di quell’indicibile che č intimamente legato all’esperienza di guerra, di cui scrive Eric Leed. La singola rappresentazione del nemico si lega in modo interdipendente a due fatt ori prin­cipali, la vicinanza fisica del nemico e l’esperienza del combattimento. Non sono poi da sottovalutare, oltre al grado militare e alla formazione dell’autore, la sua origine geografi ca e le caratteristiche geopolitiche del fronte sul quale si trova a combattere. Sul fronte italia-no la solidarietŕ con il nemico era molto rara sia tra i soldati semplici e sia tra gli uffi  ciali. La demonizzazione del nemico appare in alcune memorie per lo piů nella fase finale della guerra, quando sia il futuro degli stessi autori e sia le prospettive dell’intera comunitŕ a cui appartengono diventano sempre piů incerte. E’ nella fase finale della guerra che emergono con forza le pulsioni piů violente verso l’altra popolazione e che appaiono a volte, sopratt ut-to dopo la fine del conflitto, incontrollate. L’altro non č quindi piů identifi cabile nell’avver­sario militare, diventa bensě nemico sotto il profilo nazionale e politico. 
392 
»Vaše drago pismo mi je prineslo duh vijolic in cvetja vaših vrtov in topel dih vaše pomladi«1 Pisma Karmele in Anice Kosovel  Albini Cerne 
IVANKA URŠIC 
Izvlecek: V prispevku so predstavljena pisma, ki sta jih Karmela  in Anica  Kosovel pisali Albini Cerne, sosedi iz Tomaja, vnukinji Antona Cerneta, državnega in de­želnega poslanca, in soprogi dr. Petra Laharnarja, državnega uradnika in dvornega svetnika. Umetniško in intelektualno doživljanje je dekleti povezalo z Albino, kar jima je pomenilo še dodatno vez z domacim krajem in Krasom. 
Kljucne besede: Zapušcina družine Cerne, Anton  Cerne, Albina  Cerne, Karmela in Anica Kosovel, korespondenca, obdobje po prvi svetovni vojni, München, Lju­bljana, študij, umetnost 

»Your Precious Letter Brought to me the Scent ofViolets and the Flowers from Your Gardens and Your Spring’s Warm Exhalation« Karmela  and Anica Kosovel’s letters to Albina Cerne 
Abstract: This contribution discusses the lett ers written by Karmela  and Anica Kosovel, addressed to Albina  Cerne, their neighbour in Tomaj . Albina  Cerne was a great granddaughter of Anton Cerne, a state and provincial deputy, and a wife of Peter Laharnar, a state official and counsellor. Karmela’s and Anica’s bond with Al­bina  was formed due to their common artistic and intellectual interests. For them Albina  presented a connection to their village and the Karst region. 
Key words: The family’s Cerne records, Anton Cerne, Albina Cerne, Karmela  and Anica  Kosovel, correspondence, in the years aft er the First Word War, Munich, Ljubljana , study, art 
PANG 939 Družina Cerne, t. e. 11. Pismo Karmele  Kosovel  Albini Cerne , Monakovo, 15. 4. 1924. 
P
isno zapušcino družine Cerne iz Tomaja je Pokrajinskemu arhivu v Novi Gorici2 po posredovanju dr. Branka Marušica3 izrocila gospa Cecilija Cerne, prapravnukinja Antona Cerneta ,4 državnega in deželnega poslanca, politika in veleposestnika. Zapušcina obsega družinske dokumente: sodne spise, kupopro­dajne pogodbe, testamente, zadolžnice, korespondenco, tiskano gradivo, zemljevi­de, fotografije in fotografske plošce. Ohranjeni dokumenti nudijo vpogled v gospo­darsko rast družine od Antonovega oceta Marka Cerneta  naprej, le nekaj drobcev je ohranjenih o politicni poti in dejavnosti Antona Cerneta.5 
Preko ohranjenih dokumentov spremljamo tudi usode ostalih družinskih clanov. V zapušcini pritegne pozornost korespondenca, naslovljena na Albino  Cer­ne, vnukinjo Antona Cerneta  po materini strani. 
Albina se je rodila 13. oktobra 1876. Njena mati Ursula Amalija Cerne  se je leta 1876 porocila z domacinom Francem Cernetom  (1831–1898), stotnikom v avstrijski vojski. Albina  je obiskovala nemško ljudsko in mešcansko šolo v Trstu (1882–1889),6 kar je pomenilo, da je imela kot ženska v tistem casu zelo dobro izo­brazbo. Tudi kasneje se je izobraževala, med drugim se je ucila angleški jezik.7 
Albina  se je leta 1892, bilo ji je komaj 16 let, porocila z dr. Petrom Lahar­narjem ,8 visokim državnim uradnikom, dvornim svetnikom doma s Pecin  na Tol­minskem. Spoznala sta se v casu Laharnarjevega službovanja v Sežani. Med leti 1886 in 1892 je služboval pri okrajnih glavarstvih v Pulju , Porecu  in Sežani. Leto po poroki sta odšla na Dunaj, kjer je dr. Laharnar  dobil službo pri ministrstvu za notranje zadeve, in tam ostala štiri leta. Leta 1897 je dr. Laharnar vnovic nastopil mesto okrajnega glavarja v Sežani , nato je bil premešcen v Cernovice v Bukovini  in imenovan za cesarsko-kraljevega vladnega svetnika. Po upokojitvi leta 1912 je nekaj casa živel na Dunaju kot upokojeni dvorni svetnik. Ob zacetku prve svetovne vojne sta se z Albino  vrnila v Tomaj . V zakonu nista imela otrok. Okoli leta 1925 sta se locila in dr. Laharnar  je živel v gostilni pri Ravbarjevih  (Sklancevih) v Dutovljah do smrti, 30. oktobra 1932. Malo pred Laharnarjevo smrtjo sta se pobotala. Albina je živela s sestro Leo, vdovo Žuk  na svojem domu v Tomaju. Umrla je 30. oktobra 1954. 
2 
Pogodba o zacasni hrambi zasebnega arhivskega gradiva, sestavljena 3. 10. 2002 (2/2 – 20/2002). 
3 
»Gradivo (predvsem pisani dokumenti), ki ga hranite, je pomembno za preucevanje naše krajevne prete­klosti. Prav bi bilo, da bi se odlocili za njegovo ustrezno hranjenje. Dovolim si vam predlagati, da bi ga od­dali v hrambo – pri cemer lahko ostane še vedno vaša last – novogoriškemu Pokrajinskemu arhivu, kamor po svoji provenienci edino le sodi. Da se ne bi gradivo morebiti unicevalo, bi bila potrebna kar skorajšnjih odlocitev. Priporocam vam, da sprejmete predlog Pokrajinskega arhiva, ki Vam zagotavlja najboljšo obliko hranjenja. To vam zagotavljam tudi sam iz lastne izkušnje; pred casom sem oddal tej ustanovi svoj osebni arhiv.« Pismo Branka Marušica  Ceciliji Cerne, Nova Gorica , 7. 1. 2002, poslano v vednost Pokrajinskemu arhivu v Novi Gorici. 
4 
Anton Cerne  (1813–1891), kmet in politik. Leta 1848 je bil prvic izvoljen v dunajski parlament. Tu je zagovarjal odpravo fevdalnih obveznosti brez placila odškodnine. Od leta 1861 do 1876 je bil deželni po­slanec v Gorici in od 1861 do 1873 državni poslanec. Zavzemal se je za enakopravnost slovenskega jezika. Politicno je sodil h konservativcem; sredi osemdesetih let pa je politicno delovanje opustil. Leta 1884 je izdal brošuro Kras in njegove razmere. Prim. Enciklopedija Slovenije , 2 zvezek, str. 111. 
5 
Državni in deželni poslanec Anton Cerne , str. 45. 6 PANG 939, Družina Cernet. e. 10. 
7 
PANG 939, Družina Cernet. e. 13. Ohranjen je zvezek, iz let, ko je Albina  živela v Cernovicah. 
8 
Dr. Peter Laharnar (1858–1932), pravnik (PANG 939 Družina Cerne, t. e. 8). 
Albina si je kot soproga dvornega svetnika s svojim svetovljanskim vede­njem9 odprla vrata v takratno visoko družbo in spletla mnoga poznanstva in prijateljstva. V njej sta našli svojo zau­pnico in sogovornico Karmela  in Anica , sestri pesnika Srecka Kosovela. Družini Kosovel10 in Cerne sta živeli v neposre­dni sosešcini.11 Med Albinino korespon­denco so se ohranila njuna pisma iz let po prvi svetovni vojni, ko je Karmela študirala v Münchnu  in Anica  v Lju­bljani. Pisma so iskrena izpoved mladih intelektualk – custvena in tenkocutna, polna navdušenja nad vsem novim, kar sta doživeli v casu študija, pa tudi polna domotožja. Odlikuje jih lep in bogat je­zik. Nekatera so prave literarne izpovedi. 
Karmela Kosovel12 se je kot tret­ji izmed petih otrok rodila v Sežani.13 Osnovno šolo je obiskovala v Sežani , Pliskovici in Tomaju.14 Šolanje je nada­ljevala pri šolskih sestrah v Mariboru , v letih 1912 do 1916 je v Ljubljani obisko­vala dekliški licej, istocasno pa je na šoli Glasbene matice študirala glasbo. Med vojno (1916–1918) je bila doma v Tomaju, od leta 1918 do 1922 pa je nadaljevala študij glasbe na Konservatoriju v Trstu pri profesorici Idi Fradelich. Februarja 1923 je odšla v München  in o tem obdobju zapi­sala: »V Monakovo  sem odšla februarja 1923, a na jesen tega leta sem prišla v Glasbeno akademijo, in sicer v razred profesorja Josefa Pembaura, ki je takrat kot pianist veljal za najboljšega interpreta Lisztovih  del. Najprej sem dokoncala strokovni razred svojega predmeta (Hauptfachklasse), nato mojstrski razred (Meisterklasse). Po koncanem štu­diju sem zapustila München  v juniju 1928. Takrat sem tudi nastopila v tem mestu z Lisztovim koncertom v A-duru. Za casa, ko sem bivala v Münchnu, so bili tu še: slikar in grafik Avgust Cernigoj iz Trsta, Herman Trdan, po poklicu duhovnik, goriški rojak,ki se je tu pojavil med nami nekoliko kasneje in je študiral slikarstvo na stroške goriškega 
9 
Marušic, O dr. Petru Laharnarju , str. 104–110. 
10 
Družina Kosovel: oce Anton (1860–1933), mati Katarina, rojena Stres (1862–1938); otroci: Stano, Tonc­ka, Karmela, Anica in Srecko. Glej PSBL, II., str. 141–147. 
11 
Cernetovi so družini Kosovel prodali zemljišce, na katerem so zgradili novo hišo. Prim. Koloini, Porocilo o sodelovanju z gospo Aino Kosovel, Kromberk, 23. 12. 2010. 
12 
Karmela Kosovel , PSBL, II., str. 143–144. 
13 
Karmela  se je po nekaterih podatkih rodila 26. septembra 1898 v Sežani, po drugih pa leta 1899 in ta letni-ca je napisana na grobu v Tomaju . Prim. Koloini, Spominska zbirka družine Kosovelovih, str. 10. 
14 
Karmelinega oceta so zaradi politicnih spletk leta 1905 kazensko prestavili iz Sežane v odmaknjeno Pliskovi-co, od tam so ga leta 1908 premestili v Tomaj. Prim. Koloini, Spominska zbirka družine Kosovelovih, str. 3. 

škofa. Dr. Franjo Cibej  je bil v Mo-nakovem le kratek cas in je bil v naši družbi le nekajkrat na obisku.«15 
Cernigoj  se je v tem obdob­ju zaljubil v Karmelo,16 poleti leta 1924 je preživljal pocitnice in sli­kal v Tomaju. Njuni zvezi so Ko­sovelovi nasprotovali, zato sta se razšla.17 
Karmela  je imela zaradi svoje lepote in privlacnosti veliko imenitnih oboževalcev, med nji-mi je bil tudi Josip Vidmar.18 Od leta 1928 do 1930 je poucevala na Konservatoriju v Ljubljani , nakar je odšla na Dunaj, kjer je zasebno poucevala klavir in korepetirala s pevci. 10. marca leta 1933 se je porocila z akademskim slikar­jem in profesorjem risanja Alfon­zom Graberjem. S svojim možem je prijateljevala že v mladosti, v študentskih letih, skupaj s Cerni­gojem so bili nekakšna kulturna družina z mnogimi nacrti, ki pa se niso uresnicili.19 V svojo družbo so povabili tudi Srecka Kosovela, ki je takrat študiral v Ljubljani. Karmela  je z možem živela najprej na Dunaju. Malo pred koncem vojne sta zaradi zavezniškega bombar­diranja Dunaja izgubila skoraj vse svoje premoženje. Preselila sta se v njegov rojstni kraj in tam sta tudi pokopana.20 Na družinskem grobu v Tomaju je napisano le njeno ime. 
Drugi sklop pisem je izpod peresa Karmeline mlajše sestre Anice Kosov-el (1901–1983). Rodila se je 8. julija 1901 v Sežani. Osnovno šolo je obiskovala v Pliskovici in v Tomaju. Po pripovedovanju Aino Kosovel21 se je tudi ona šolala pri šolskih sestrah v Mariboru , nato v Ljubljani  na mestnem dekliškem liceju ter na II. Realni gimnaziji na Poljanah in tam maturirala 7. julija 1921. Po zrelostnem izpitu se je odlocila za študij farmacije. Zaradi bolezni je spremenila smer študija in jese­
15 
Kosovel, Zbrano delo, str. 1180. 
16 
Dragi Srecko…, str. 290–291. 17 Vidmar, Pisma Karmeli Kosovel, str. 115. 18 Vidmar, Pisma Karmeli Kosovel, str. 133. 19 Vidmar, Pisma Karmeli Kosovel, str. 130. 20 Vidmar, Pisma Karmeli Kosovel, str. 131. 
21 
Aino Kosovel  (1931–2013), hcerka Staneta Kosovela (Koloini, Porocilo o sodelovanju z gospo Aino Koso­vel, Kromberk, 23. 12. 2010). 

ni leta 1922 je vpisala slavistiko na Univerzi v Ljubljani , ki jo je koncala po Sreckovi smrti.22 Kot mlada profesorica slavistike je službovala v Gospicu v Liki na Hrvaškem , nato v Mariboru  in na gimnaziji v Ljubljani. S Srec­kom sta si bila najbližje. Bila sta najmlajša, najvec sta se družila in najbolje poznala.23 V casu študija sta nekaj casa skupaj stanovala pri Carmanovih24 v Ljubljani. Anica je bila zelo navezana na družino in je redno prihajala domov. V Lju­bljani je živela pri bratu Stanetu  in njegovi družini. Umrla je 21. maja 1983.25 
Pisma Karmele  in  Anice Kosovel  Albini Cerne še dodat-no odstirajo podobo Kosovelo­ve družine, pricajo o njihovem bogatem kulturnem in umetni­škem življenju pa tudi o viso­ki pisemski kulturi takratnega medsebojnega komuniciranja. Njuno umetniško in intelektual-no doživljanje ju je povezalo z Albino  Cerne, ki je za dekleti predstavljala še dodat-no vez z domacim krajem in Krasom.26 Ceprav so pisma zelo osebna, so pomemben dokument tistega casa. 
22 
Kosovel, Zbrano delo, str. 1079. 
23 
Kosovel, Ikarjev sen, str. 239. 
24 
Neža Carman je vodila dijaško kuhinjo »Domovina« in pri sebi je imela hcerki Anico in Emico. V prvem nadstropju je imela stanovanje in je oddajala sobe. Tu sta od leta 1920 prebivala tudi Anica,  ki je živela pri obeh Carmanovih  dekletih, in Srecko, ki je prebival v sobi skupaj z drugimi sostanovalci. Prim. Kosovel. Zbrano delo, str. 1084. 
25 
Koloini, Spominska zbirka družine Kosovelovih, str. 8. 
26 
Aino Kosovel  je povedala, da so k Albini radi prihajali tudi ostali clani družine Kosovel: »[…] Ljuba gospa Albina , kako ste nas pocastili z obiski kako radi smo prihajali vsi Kosovelovi k vam v senco murv pred podeželsko hišo družine Cernetovih – naših spoštovanih sosedov. Oleandri so cveteli ob starem vodnjaku in vrtnice v središcu dvorišca, kjer se je podaljšala senca latnika v ta nasad najplemenitejšega cvetja vrtnic, v vazi atrija na kamniti mizi so cvetele še pozno v zimo. Nihce ni stopal tako dostojanstveno po teh prostorih in sprejemal svojih gostov s tako gostoljubnostjo kot vi, ljuba gospa. Nihce ni razumel mogocnega vzpona te odlicne familije, ki ni poznal Krasa s svojimi razkošji in lepotami vinogradov, ograd, bregov […] tudi kandirane fige so bile s tistih bregov […] smo poskušali ob trgatvi ob mladem vinu in naš domaci teran, kaj ne ljuba gospa? Bili smo pravi Kraševci, Kosovelovi. […]« Borut Koloini, Porocilo o sodelovanju z gospo Aino Kosovel, Kromberk, 23. 12. 2010. 

Pisma Karmele  Kosovel27 
Monakovo, 28 27. marca 1923 Cenjena in draga gospa! 
[…] 
Oprostite moji zamudi, katero boste lahko razumeli, ce mislite na to, da me je tujina vso objela trenotno zagrnila s svojo sivo, mracno steno vso luc in naš svetel dom, ki pa zopet ostaja v meni sedaj ves tako jasen in solcen. Tisti prvi utisi in pa vse novo živ­ljenje so me precej omamili. Sedaj mi je Monakovo že pravi dom in skoro bom želela žezopet kaj novega, silnega. Tako mi je: dalec hocem, vedno naprej, dokler je duša žejna, v neskoncnost, da se izpolni moje hrepenenje.
Imam se dobro in sem zadovoljna. /Ce je zadovoljstvo pri meni sploh mogoce?!/
Cilj imam vedno pred ocmi in precej delam zato, da se bom vrnila bogata domov.Išcem povsod lepote. Saj lepota je, in resnica tudi in življenje. In sebe mora clovek iskati, pot v samega sebe, to je težko. Pa saj »sonce je, ker ga slutimo, ker ga v globini duše cuti-mo«. 
Mislim na Vas mnogokrat in na naš lepi dom, na naše solncne poljane in cvetoce vrtove. Tukaj prihaja pomlad zelo pocasi, komaj jo cutimo, pa že so zacvetele v nas same velike, duhtece rože.
Kako je pri Vas? Kako se imate Vi? Bližajoci se prazniki so podvojili spomin na Vas in na dom. Ali še kaj berete? Sedaj najbrže nimate casa za-to, /mislim na Vaš vrt!/
Jaz imam zelo odmerjen cas in se pecam skoro izkljucno s stvarmi, ki se ticejo moje stroke. Kako so se mi oci široko odprle in kako drugacne, vedno nove in vse daljne kraje vidim! 
Dosti mi dajo koncerti, katerih je tu na izbiro. Sama študiram poleg klasikov tudimoderne, Reyar (?) me silno zanima in privlacuje s svojim ekspresionizmom v muziki, kakor Van Gogh  v slikarstvu s svojo tako izrazito in bogato dinamiko in harmoniko.
Imam lepo družbo: dva slikarja29. Z njima sem pregledala vse znamenitosti in ga­lerije, h katerim se še vedno povrnemo, oni poslušajo z mano vse koncerte in išcemo skupaj poti, lastnih tonov in linij.
[…] 
Srecne in vesele praznike želim vsem Vašim, Vas toplo pozdravljam
Vaša udana 
Karmela  Kosovelova 
Moj naslov: Neurentherstr. 8/III./ b. F. Pabstmann 
27 
Zaradi omejenega prostora so izpušcena nekatera pisma ali njihovi posamezni deli. 
28 
Monakovo  – zastarelo slovensko ime za München . 
29 
Karmela  se je med študijem v Münchnu  spoprijateljila z Avgustom Cernigojem (1898–1985) in Alfonsom Graberjem (1901–1990). Prim. Kosovel, Zbrano delo, str. 1180. 
Monakovo, 24. junija 1923 
Predraga gospa Albina! 
Upam, da ste se medtem že vrnili z Dunaja  in da Vas najde moje pismo doma.
Srcna hvala za Vaše zadnje – vesela sem ga bila zelo, kakor sploh vsakega glasu iz domovine, in še tem bolj, ker je bilo od Vas. Oh, vsi tisti topli pozdravi ki prihajajo od vas, me tako vabijo tja doli in vcasih se mi zdi, kakor bi zvonilo s Krasa – in hrepenenje podomovini me objema.
Pa zaenkrat še ne mislim tja doli, dokler je cas, moram nabirati za vse bodoce suhe in slabe case. In sem res kakor mravljica na delu v katerega edino verujem. In dosti veselja in ljubezni do tega je v meni in me vso napolnjuje. Tukaj mi je dobro, tudi si mislim, daše predobro. Razmere so za nas momentalno dokaj ugodne, in meni je življenje tako lepo, da bi ga hotela podaljšati v neskoncnost in vecno živeti. Samo naravo zelo pogrešam, Mo-nakovo  postaja v svoji sivi resnosti monotono. Mislite, solnca nismo videli že ne vem od kedaj in še vedno nosimo pol zimske obleke. Nemci  sami pravijo, da jih je »Bog pozabil in zapustil«. Zato si jaz tako želim vaših travnikov in polj.
Maja meseca smo bili z našimi slikarji v lepi Dürerjevi  domovini, v Nürnbergu, in srednjeveškem Rothenburgu, kjer sem se odpocila in zaživela ob tistih tesnih srednjeveških temnih hišicah z rudecimi rožami. 
Železnica je za nas zelo (necitljivo) in ce bi jaz imela cas, bi hotela prepotovati vso Nemcijo. Prve dni junija me je obiskal tu brat Stano30 iz Ljubljane  in se prihodnji teden zopet vrne – zelo zadovoljen in prav srecen je bil tu pri nas. Dnevi mi tako strašno bežijo, kot še nikoli in sem žalostna za vsakega ki je šel, ker vem, da se vec ne vrne.
Kako je Vam draga gospa Albina, in Vašim? Gospa mama kako se pocuti? Za Nado31 je res škoda, da je mogla prekiniti šolo, to ne vpliva na razvoj otroka nikoli ugodno. Ali Vas Toncka32 veckrat obišce? Kmalu pride tudi Anica  domov in me zanima, kako da bodo prestali doma brez mene…
Kako ste preživeli tiste dneve na Dunaju? Vesela bom, ce mi boste zopet kaj pove­dali. 
Iskreno pozdravljam vse Vaše, še posebno Vas, Vaša vdana Karmela  Kosovelova 
30 
Stano Kosovel (1885–1976), rojen v Sežani, umrl v Ljubljani, pokopan v Tomaju . Od leta 1918 je živel in 
delal v Ljubljani  (PSBL, II., str. 145–147). 31 Nada Cerne, zdravnica, živela v Trstu . 32 
Antonija (Toncka) Kosovel (1897–1990), najstarejša med sestrami, skrbna gospodinja na Kosovelovem domu. Edina med Kosovelovimi otroci, ki se je usmerila v gospodarsko dejavnost, za razliko od drugih, ki so bili umetniško, literarno in glasbeno dejavni. Prim. Mladika 8, str. 22–23. 
Monakovo, 28. decembra 1923 Predraga gospa Albina! 
[…] 
Tukaj je tako, da rabi clovek vso energijo in vso duševno silo, zato da ne omaga.Žalostne razmere in mi delimo usodo tisocih. Naša gospodinja nam pravi, da smo »Hun­gerkünstlerji«33, kar skoro odgovarja resnici. Vendar so to premagljive stvari, minljive in samo vsakdanje vrednosti. Ne vemo, da se ne živi samo od kruha »prvo je – duh«! Ker smo spoznali višjo vrednoto življenja, se moramo izkristalizirati, da bo svetilo naše jutroin jasen naš dan. In naš dan mora priti, po tej silni temni noci neprestanega boja in sa­mozatajevanja!
Umetnost zahteva celega cloveka in študij umetnosti zahteva, ne samo cela leta,ampak cele življenjske dobe. In tako je, vsaj meni: krogi so vsaki dan širši in globlji, cilj je vsaki dan bližji in pot do njega vsaki dan težja.
Žalostna in velika je usoda umetnika!
Jaz se ucim dosti lepega. Življenje je vredno živeti samo radi tistih nepopisnih tre­nutkov, ko je clovek obcutil: Lepoto in Vecnost. Pravzaprav se ne ucim, doživljam. Takozahteva naš veliki mojster, brezdvoma najsilnejša in najizrazitejša umetniška osebnost.Kakor sonce je, velika luc sije od njega. On noce reproduciranja, življenje zahteva od nas, življenje z vsemi mogocimi nijansami barv, prepricanje, vero, globoko doživetje. On sam je nedosegljiv.
Ucim se vse, da poglobim svoje znanje in mi ni nikoli dovolj. Hodim tudi na uni-verzo k predavanjem o fi lozofi ji, o umetnosti in sem žalostna, ker ima dan samo 24 ur. Dela mi ni nikoli dovolj, le mraz, moj sed. najhujši sovražnik se mi dostikrat zoperstavlja! Toliko hudega pride vcasih na cloveka! Meni so najhujše denarne krize34 – katere so skoro na dnevnem redu in sem res zelo zelo nesrecna, ker je vcasih življenje odvisno od takih ma-lenkosti, ki ga tudi kolikor toliko zastrupljajo. V takih dnevih nesrece si ne želim drugega kot samo konca, konca in miru, katerega pa ne bo pred nocjo…
Zunaj pada debel sneg. Da je vsaj njegova belina in mehkoba pokrila te težke sive strehe, ki napolnjujejo dušo s tako žalostjo in tesnobo. Pomladi cakam s hrepeneco dušo!
[…] 
H koncu sprejmite še vsa moja vošcila za praznike in za novo leto in srcne pozdrave vsem. […] 
Vaša udana Karmela 
[…] 
33 
Hungerkünstler, clovek, ki dolgo živi brez hrane. Prim. Velik nemško-slovenski slovar, str. 532. 
34 
Za Kosovelovo družino so bila leta po prvi svetovni vojni doba najhujše socialne stiske. Karmela  se je v Münchnu  povecini sama preživljala z igranjem na klavir po kinematografih. Prim. Kosovel, Ikarjev sen, str. 240. 
Monakovo  - 26. februarja 1924 
Predraga gospa Albina! 
Srcna hvala za zadnje pismo, Vašo dopisnico iz Trsta  – in še za vse drugo, cemur ni imena! Da bi mogli samo slutiti, kako vesela sem vsakega Vašega spomina! Clovek ni sam in kaj bi dal za prijateljsko roko! Veselim se casa, ko bom zopet skupaj z Vami vsemi, ah, hrepenenje je z vsakim jutrom vecje in kadar ugasne dan se vzbudijo vse želje zaželjene - nikdar izpolnjene!
Ta zima se je v Monakovem ali povsod, ne vem – podaljšala v neskoncnost in jaz ne morem pricakati solnca. Še vedno sneži, vsaki dan, jaz sem dolgo gledala te ledene rože na mojih oknih in se veselila: kadar bo prišlo solnce in vas pobožalo – solnca pa ni in moje rože so se še bolj razkošatile. Široko so se razpele in zamrežile pogled ocem v Vaše daljine.
Živim od velikih želj in silnega hrepenenja, in pred mano je še dolga, dolga neizho­jena cesta. Vse poti pa treba prehoditi, in konca ni in še prekratko bo to življenje za naše delo. In je vredno živeti za ves ta boj in to trpljenje.
Pred dnevi sem igrala eno izmed Brahmsovih balad in sem bila tako žalostna: cas beži in mi padamo kakor listje v jeseni. In sem se vprašala: kam peljejo te ceste, kakšno življenje nas caka za tem razpotjem prevar? In mi je bilo tesno kot v grobu in odgovorani bilo. 
Filozofija mi ni rešila še nobenega problema, nešteto vprašanj in dvomov je v meni,vcasih cel kaos misli brez izhoda. Spominjam se, da ste se vcasih precej pecali z filozofijo.35 Morda se bomo dosti po­menili, ko se bomo zopet videli. Pa kje je še ta cas! […]Moj prijatelj Crnigoj36 odide zadnje dni tega meseca v Ljubljano  in Vas lepo pozdravlja!Kadar bodo pod Vašim vrtom zopet vijolice zacvele, prosim, spomnite se me in 
oprostite pismu in pisavi, - pomlad bo vse to ozdravila.Prosim spomnite me Vaši mami! Vam iskrene pozdrave od Vaše Karmele 
35 
V zapušcini so ohranjeni zvezki z zapiski (PANG 939 Družina Cerne, t. e. 13). 
36 
Avgust Cernigoj  se je v Münchnu  mudil od jeseni 1922 do jeseni naslednjega leta, ko je obiskoval slikarsko akademijo, in sicer poletni semester v šoli za umetnostno obrt ter študij v Hoffmannovi zasebni slikarski šoli. Tu se je seznanil s takrat novimi prevratnimi smermi v slikarstvu: ekspresionizmom, kubizmom in konstruktivizmom. Zadnje gibanje je v Nemciji izhajalo od Feiningerja in likovne šole Bauhaus v Wei-marju, kjer je bil tudi nekaj casa spomladi 1923. »O vseh teh pojavih in smereh smo v našem krogu – Cernigoj, Graber, dva inženirja in jaz – mnogo in ognjevito razpravljali. Nekateri so se kmalu prepricali o nesmiselnosti teh smeri, drugi so ostali pri svojem. Cernigoj  je bil ves vnet za novo. Po smetišcih je zbiral vsakovrstne odpadke: kon­zervne doze, elektricne žarnice, cunje in podobno. Iz tega je sestavil tako imenovane ’montažne slike’ [… ].« Prim. Kosovel, Zbrano delo, str. 1180. 
Monakovo – 15. aprila 1924 
Predraga gospa Albina! 
Vaše drago pismo mi je prineslo duh vijolic in cvetja Vaših vrtov in topel dih Vaše pomladi. Tukaj je še ni, je še ni, in jaz jo cakam in trepecem kakor listje v vetru.
Toliko hrepenenja je, in duša hoce rož in sanj in hoce sile razmaha, - v nedoglednedaljine se mora razliti to custvo v sladek opoj!
Jaz sem sama, prav sama. Vsi so odšli na pocitnice in jaz sem tako srecna te samote in živim in gorim v njej bolj kot nikoli! Vsa sem v svojem delu in delo je v meni. Vso mojo ljubezen je vzelo to delo in vse moje življenje: Kajti življenje je treba povracati z življenjem.
Dostikrat mislim na Vas vseh. Anica  je gotovo že doma in Vas je že obiskala. Jaz pridem sredi julija, morda že prve dni - to bo kmalu, kmalu, dnevi tako bežijo »und Jahre sind Stunden«. 
Dóma se zelo veselim, v srcu pa nosim skrivnost z željo, da se povrnem v to deželo. Preskrbela sem si nekaj zaslužka in upam, da se bom sama vzdrževala. Pod takimi pogoji bi se v jeseni zopet vrnila v Monakovo. Tukaj je sicer vse zelo drago, vendar se da shajati ce se v markah zasluži. Casi se res izpreminjajo, Nemci  so svoje poti kmalu zravnali in scistili, sedaj že trumoma potujejo v Italijo  – kakor v mirnem casu. »Da se naužijejo soln-ca« – pravijo, jaz pa uživam njih sneg – snežilo je namrec te dni zopet 48 ur zaporedoma! Pravo božicno razpoloženje!
Delo je najvecja dobrota in najvecji blagoslov, vendar Vam nebi prevec tega blagos­lova želela! Najbrže nimate casa za pisanje, kaj šele za citanje! Jaz ukradem tu pa tam kako urco in berem sedaj Renama: Das Leben Jesu37, ki me je že dolgo zanimalo.
Veselim se vsakega jutra in sem presrecna, da ni vec tistega neznosnega mraza.
Spomnite se me vcasih le z mislijo, tudi ce ne pišete, vem da nimate casa in misli sevse srecajo, skozi vsako daljavo!
Lepe pozdrave gospej mami!
Srecne praznike! In prisrcna hvala- brez besed – za vse poslano!
Vaša vdana Karmela 
Joseph Ernest Renan (1823–1892), francoski filolog in zgodovinar religije. Delo Vie de Jesuz – Jezusovo življenje, pozitivisticne analize Jezusove osebnosti v luci kulturnih, eticnih in psiholoških vidikov, izšlo leta 1863, je njegovo najbolj znano delo. Prim. Antic, Veliki svetovni biografski leksikon, str. 924. 
Monakovo, 25. decembra 1924 Predraga gospa Albina! 
Skoro se ne upam vec priti k Vam, kaj porecete, kaj boste mislili o meni? Ampak odpustili mi boste, da sem s pismom in malo zakasnelimi vošcili toliko casa cakala.
Spoznala sem, da mora clovek crpati le vse sam iz sebe in živim, kakor še nikoli.
Toliko prijateljev je okoli mene, meni pa je tesno ob misli na enega samega cloveka,in tako stojim kot nezavzetna trdnjava.
Pravijo: Karmela  je kakor marmor. In je hladna kakor jasnozvezdnata jesenska noc, in je mehka, kakor roža, ki jo je dahnila pomlad – in nic ne vedo za tisti ogenj, kate­rega ne vidijo.
Prijatelj slikar me je pred casom portretiral38 in v simbolicnih barvah vse izrazil: modra in zelena – transcendentalne barve – vecnost je v njih. Samo roke žarijo rudece. Škoda, da slike ne morem dobiti za se, zelo rada jo imam.
Pred dnevi sem bila malo žalostna in skoro me je prejelo domotožje - rada bi bila z Vami vsemi vsaj par dni, tudi to je bilo treba premagati.
Vesela sem bila praznikov samo da sem se malo oddahnila, imam namrec vedno res dela cez glavo, in samo se cudim, koliko clovek lahko prenese. Marsikaj grenkega je trebapožreti in ce ne bi bila luc tako silna, bi clovek lahko omagal.
Sedaj ko cvetejo na mojih oknih ledene rože se spominjam vseh Vaših prelepih rož in si želim julijskega solnca in gmajne in naših raztrganih skal in ciklamov – bolj kot vsakdanjega kruha.
V sobi imam majhno pecico, vedno kurim, pa še sedaj ne more staliti dva prsta debelega ledu na mojih oknih. Skoro vedno sem prehlajena, že ves cas in moram hoditi k zdravniku radi grla že nekaj tednov. Imamo vlažno megleno vreme in še dosti drugih bridkosti. 
Pa dovolj o meni – kako se godi Vam, ali ste še vedno tako zaposleni? […] Upam, da ste zdravi, gospa mama tudi, jaz Vam iz srca želim vse najbolje v novem letu in prosim, spomnite se vcasih na me!
Vaša vdana Karmela 
Avtor portreta je Alfonz Graber. 
Monakovo, 18. decembra 1925 Predraga gospa Albina! 
[…] 
Imam toliko dela, da komaj diham, mnogo poducujem, mnogo študiram za-se in mi je cas kakor zlato.
Ah, rada bi ga ustavila, za tiste trenotke, ki so - vecnost. Vcasih bi ga rada potis­nila naprej, tiste ure bridkosti.
In vendar, ce ne bi bilo noci, ne bi vedeli, kako svetlo je jutro. Zato se veselim tistegatrpljenja, po katerem uživam veselje.
Kako se mi godi, o tem Vam gotovo Toncka  redno poroca. Krog mojih prijateljev in znancev se vsaki dan veca in mi napravlja vedno težji odhod iz Monakova. Tako mi je, kakor da ne bi mogla iti nikoli vec od tod.
Vaše drage sosešcine nisem jaz prav nic uživala, predstavljam si, kako lepo bo po leti, ko bom prišla domov.
Z g. Hermanom39 – ki Vas prav lepo pozdravlja - se Vas mnogokrat spominjava. Mnogo se pogovarjava in deliva skupaj marsikatero veselje, - bridkosti nava­dno bolj pomolciva. Jaz ga vcasih obcu­dujem, kakor otrok je, ali kakor snaženlist. 
Ko pojde na pomlad k svojim ce­belcam bo obiskal tudi Vas in Vam bo mnogo pripovedoval. Gotovo ga boste veseli. 
Kako se pa Vam godi, draga go-spa Albina  in Vašim dragim? Mislim na to. Kako lepo Vam bo za praznike, ko boste vsi skupaj!
Ko boste s Toncko in Anico, pro-sim, spomnite se tudi mene!
Iskreno Vas pozdravljam in že­lim Vam in Vašim dragim vesele pra­znike in v novem letu vso sreco! 
Vaša vdana Karmela 

Herman Trdan  (1892–1970), duhovnik, narodni delavec, slikar, družinski prijatelj Kosovelovih. Od leta 1923 do 1928 na študijskem dopustu. »Spomladi 1924 je prišel v München , da bi študiral slikarstvo, toda njegov škof ga je po enoletnem študiju odpoklical domov. Eno leto Trdanu ni zadostovalo, da bi uspel, zato je prosil, dase mu študijski dopust podaljša. Ker škof ni ugodil njegovi prošnji, se mu je Trdan uprl. Nato mu je škof odtegnil nadaljnjo podporo. Trdan se je nekaj casa boril, a nazadnje se je moral vdati. Pozimi 1926/27 je delal v ateljeju Alfonza Graberja na Dunaju  in se nato odpravil domov.« Prim. Kosovel, Zbrano delo, str. 1180. 
Pisma Anice Kosovel 
5. februarja 1924 Draga gospa! 
Tako dolge so moje poti do Vas! In vendar Vas je moja misel poiskala tolikokrat. Pavcasih res ni izhoda iz duše v besedo in tako ostajam nema v najglobljem doživetju.
Danes sem glavne kolokvije odpravila prav dobro in mi tako preostaja nekoliko casa, da oblikujem svojo misel v bled izraz.
Jaz delam: ne prevec, pa tudi ne premalo, vcasih zelo potrebne stvari – vcasih selotim tudi nepotrebnih, ki jih pa clovek vendar mora preiti po nujnosti logicnega narav­nega življenjskega razvoja. Tu pa tam, ko me zamudi malenkostno odkritje, do kateregasem se sama dokopala, brez vsiljenih komentarjev in apriori sprejetih sodb in se v svojemtesnem svetu imenujem »znanstvenika« (seveda brez posebnih, nadaljnjih aspiracij) ki seje locil od zunanjega sveta in stopil sam k sebi – vztrajam v samoti en dan – par ur- že pride druga skušnjava in me odtrže od vsega in me z novo svežo življenjsko silo tira nazaj v življenje. Tako potujem od študija k življenju in obratno in vem, da je drugo silnejše od prvega, da je življenje glas, ki ga cujemo, da je živa beseda, ki nas klice v vedno novo brste­nje in umiranje. Tako cudovito lepo je to iskanje duš v tej nedogledni daljavi, to srecanjenajtišjih misli, ki so živele v cloveku, kot skrivnostna pravljica, razodeta v uri zbližanja prijatelju, ki se je zavedel, da ni vec sam in mu ni vec težko živeti. Tako neskoncno rada imam vse te duše, ki me obkrožajo. Tako vem, da živim vsemu in vsem. Tupatam grem v gledališce, koncert ali kam drugam. Sicer imam najvec od glasbe.40 Zdi se mi neizcrpen studenec svežosti, najcistejšega valovanja custev in najkrepkejši njih izraz. 
[…] 
Kako je Vam, gospa? Kje je Vaša pot, da Vas poišcem? Kaj naj Vam še povem?: da jemoja misel pri Vas v cudno lepem hrepenenju, ki sem ga nosila s seboj in mu nisem našla izraza. 
Koncam svoje pismo, ne da bi bila izcrpala svojih misli, kaj šele custev. Lep srcenpozdrav in neizmerno lep spomin!
Anica 
Ljubljana, 28. maja 1924 Draga gospa! 
Toliko lepih spominov – toplih in prisrcnih sem prinesla od doma s seboj – toliko misli, da sem sklenila, da Vam pišem hitro, po svojem prihodu v Ljubljano. Pa je moja pot do Vas tako dolga! Vecer za vecerom pregledujem seznam svojih srcnih dolžnosti, a teh je toliko, da obupam že pri sklepu in se komaj še upam potrkati na vrata vseodpušcajocihduš s skesanim srcem in trdo voljo poboljšanja.
Tako vidite gospa, sem vedno stari grešnik, nepoboljšljiv v dejanjih – a verjemite mi – misli in hotenja so vsa usmerjena v svetlo odrešenje. 
V Kosovelovi družini so vsi gojili in cenili glasbo. Prim. Kosovel, Ikarjev sen, str. 240. 
Prejšnji teden so me že precej zamudili »Hudožestveniki« clani ruskega (svetov­nega) gledališca, ki so nam naklonili štiri vecere – jaz bi jim dala pridevek »življenjske« 
– tako neizmerno lepo je vzvalovilo moje doživetje. Igrali so dve ruski deli Andrejeva  in Cehova, Dickensovo: Življenjski boj in Ibsenovo: Gospo z morja. Najbolj so proniknila v mene subtilna custva zimske pripovedke Dickensove – tako, da sem prav silno zadrhtela vbrezbrežju lepote onih tihih vecerov, tako da je duša vcasih kot razpenjen slap, ki je obrosilskalovje in zablišcal na njem - v tisocih kapljicah hrepenenja. »Gospa z morja« je bila bolj realisticno podana – jaz sem jo morebiti malo drugace razumela- zato ne morem mnogo govoriti o tem. Morebiti je za druge že življenjska realnost to, kar je v meni še neodkrita skrivnost in tako se nazori in razumevanja ne morejo kriti. Vendar sem bila zelo zadoš-cena in sem upala, da se mi dolgo ne bo zahotelo drugega novega vec. Pa je opera velikazapeljivka in ne vem ali bi rekla izguba ali dobicek zame. Skoro gotovo bi lahko uveljavilaoboje – le vsako v svojih mejah. Tako je življenje vedno enako, tu pa tam se dvigne silen val izven naših duš – da zavalovimo v vsej mladosti – potem se pomirimo in potihnemo in ce bi hoteli povedati kaj o sebi bi se ne našli vec in ostajamo samo še »skrite kamrice«.
Kaj delate vi gospa? Kako napredujejo vaši ucenci? Jaz študiram na polno paro, konkurence se na vsak nacin bojim.
Danes teden smo bili na izletu v Mariboru. Bilo nas je s prof.(esorjem) 14. Ogledali smo si kaznilnico. Jaz sem odšla odtam s strašnimi vtisi. Jaz bi bila vsem onim zlocincem odpustila – toliko neskoncne boli je bilo v vseh tistih obrazih. Sama sem trdo prepricana, da ni nihce slab v svojem jedru – da so brez krivde in je slabo dejanje le stvar trenotka in hudih nagnenj. Profesor pedagogike je je rekel, da me mora peljati iz obupa v tolažbo in tako smo se odpeljali v Falo, kjer smo si ogledali elektrarno in v Ruše, kjer smo bili gostje nekega zelo gostoljubnega župnika, ki nam je dal tudi prenocišce in nekega zdravnika, kinas je povabil drugi dan na obed. Tako smo si ogledali lahko še tovarno za vžigalice in dušik, ki sta v bližini Ruš. Bilo je prav lepo, bil je zakljucen krog ostrih šal in dobrih src in jaz sem se resnicno odpocila. Vrnili smo se šele po dveh dneh. Sedaj smo že zopet pri študi­ju. Vsi zelo hitimo in zdi se, da bi se hotel že vsak kmalu iznebiti bremena. Vcasih se tudi jaz zaletim – potem pa zasije solncek na moje okno in me izvabi v svetlobo cest in senco drevoredov. Kot bi clovek rasel v tem pomladnem ozracju!
Ne morem Vam povedati, kako se veselim iti domov! Toliko lepih stvari imam tu 
– pa nimam casa, da bi brala in tako odlašam, da ponesem domov, saj upam, da bo tam vec casa. Imam lepo Tagorejevo  knjigo: Persönlichkeit. Neizmerno lepa je in toliko novih zaslutenih odkritij je v njej. Ce Vam bo drago, jo bomo lahko skupaj prebrali. Clovek je v takih trenutkih tako prisrcno sam v lepoti, da pozabi na vse na vse in ve samo še, da je vredno živeti. 
Curcio41 (naš konkurent!!) mi piše veckrat. Škoda, da jaz nimam vec casa za dopi­sovanje. Pa je že tako, da clovek ne more služiti tolikim gospodarjem. […] Kedaj se zaklju-cijo predavanja še ne vemo, pred 10. junijem gotovo ne. Sicer ostanem še nekaj casa tu, radi 
Carlo Curcio  (1898–1971) italijanski novinar, publicist, avtor knjig o estetiki, idejnih in kulturnozgodo­vinskih vprašanjih, univerzitetni profesor v Neaplju. Kot mlad porocnik je bil po prvi svetovni vojni v okvi­ru italijanske zasedbe Primorske dodeljen krajevnemu vojaškemu poveljstvu v Dutovljah . Ob zasedbi sta bila Srecko in sestra Anica  v hudi stiski, ker se nista mogla vrniti iz Tomaja  v Ljubljano  v šolo, ker so se cez noc pojavile težave s potnimi dovolilnicami. Curcio  jima je poskrbel vse potrebno, da sta lahko odpotovala v Jugoslavijo. S Sreckom Kosovelom sta se spoprijateljila, ko je Curcio  leta 1922 prišel v Ljubljano. Prim. Kosovel, Zbrano delo, str. 1161–1162. 
kolokvijev. Saj bodo pocitnice potem še dovolj dolge za odpocitek. Sicer sedaj še ne smem misliti nanj – ker bi se mi lahko zahotelo – po tistem res sladkem »dolce per niente«. No, vcasih je tudi brezdelje potrebno. Cas je, da sklenem.
Poklone g. mami – Vam draga gospa, moj najlepši spomin 
Vaša Anica 
[…] 
Ljubljana, 19. marca 1925 Draga gospa Albina! 
Tako odlašam z vsako besedo, tako dolge so moje poti do Vas!
[…] 
Vcasih zadrhti spomin na mojem srcu in si recem, da je lepo živeti. Takrat mislimna svoj dom, na Vas gospa in na vse, ki jih imam neskoncno rada in se je ob njih moježivljenje zaupno ustavilo in postalo tisockrat bogatejše. Res vam ne vem povedati, kako mi je vcasih. Prav vse življenje od najsubtilnejšega trepeta radosti do najsilnejše bolesti se je prelilo vame. Nevem, morebiti so le sedaj trenotno te barve tako intenzivne, morebiti so le sedaj prehodi tako ostri, da trepecem v slehernem utripu cloveka. […] Sneg še sedaj ni skopnel in vsi hodimo po cestah z istimi vzdihi in željami. Soncek le vcasih pokuka – kotiz nagajivosti, pa se kmalu premisli in se mu niti to ne zdi vec vredno. Jaz sem se danes zaprla v seminar. Tiho mi uhajajo misli na jug, ne na tisti skrajni, s tem zaznamujem samo smer svojih misli in hrepenenj.
Te dni mi je pisal Curcio42 obširno pismo o svojih nacrtih, o svojem študiju, ki ga bo moral za nekaj casa prekiniti, ker trka realnost prevec hudo na cloveško življenje. Vendardiha v njegovem pismu neka podzavestna zadovoljnost, ki je še mene tiho vzradostila. Zdise mi, da se clovek iz vecnega menjavanja med stremljenji in dolžnostmi, ki med seboj vca­sih divergirajo tako, da izkljucujejo druga drugo, dvigne do najcistejšega snovanja. Tako jezaposlenost sladka in je clovek od nje ves mocan in zadovoljen. Karmela  mi ne piše prav nic. Toni43 tudi molci. Kaj naj bi clovek napravil s takimi nepoboljšljivimi grešniki?
Kaj delate vi gospa? Tolikokrat mislim na Vas in bi Vam hotela pisati mnogokrat.
[…] 
Pozdravljam Vas najlepše!
Anica 
[…] 
42 
Curcio  je konec leta 1922 zapustil naše kraje in se posvetil svojemu poklicu. Prim. Kosovel, Zbrano delo, str. 
1162. 43 
Antonija Kosovel, porocena Ravbar, po domace imenovana Toncka , V Sreckovih pismih vedno Toni, tudi Anta, skrajšano ime oziroma domaci vzdevek za sestro Toncko – najstarejšo hcer zakoncev Kosovel, roje-no 6. julija 1897 v Sežani. Prim. Kosovel, Zbrano delo, str. 1073. 
Ljubljana, 27. maja 1925 Draga gospa! 
Cas je že, da prekinem svoj molk in zadostim svoji želji s par besedami, saj me je pri tem oviralo do sedaj toliko razlicnih opravil, ki ravno niso bila najprijetnejša. Priprav­ljala sem se na dve slovnicni interpretaciji in to mi je vzelo casa vec kot bi si clovek mogel misliti. Vendar ne bi iskala vzroka toliko v casu kot v razpoloženju. Miselna zaposlenost odrine mnogokrat vse srcne zadeve v ozadje in tako jih clovek s težavo zopet spravi na dan. Poleg tega se nihce ne more izogniti vsem mogocim vtisom, ki osvetljujejo življenje od vseh razlicnih strani. Po mojem mnenju, manjka velike zbranosti predno nastane v cloveku samem jasna slika, kaj šele, da bi jo bil zmožen podati najbližji okolici. Radi vseh teh razlicnih vzrokov me po delu vabi tišina, jaz sama jo imam rajši od besede.
Sicer posebnih novic ni. Pomladi ne cutimo tu, ker je pošteno mraz in Ljublja­na  nam kaže dan za dnem luže v razlicnih razsežnostih in ce kdo cuti v sebi impuls dorazlicnih dejanj, je moral vzrasti ta iz njegove lastne notranjosti. V nedeljo zjutraj se jenebo nekoliko zjasnilo pa smo se slavisti z dr. Prijateljem 44, odpravili na izlet na Visoko, ki je oddaljeno 3 ure od Škofje Loke. Ker je po tolikih dneh posijalo sonce smo bili vsi prav židane volje in ceprav je pot nekoliko dolga oddolži cloveka z lepo pokrajino. Ena samaneskoncnost lepote, neizmerna dalja zelenecih polj in travnikov in smrekovi gozdovi! Vsredini teh lepot in narave leži grobnica dr. Ivana Tavcerja, ki je bil skozi toliko let glavno gibalo v našem politicnem in literarnem življenju. Pri obedu smo bili gostje njegove vdove, ki živi sedaj na velikem visoškem posestvu, nekdanji lasti brižinskih škofov, od katerih hrani še danes razlicne stare zanimivosti. Z najvecjo ljubeznijo do svojega moža in njego­vega spomina je gospa zbrala vse do najmanjšega literarnega drobca in literarnega zapiska s toliko subtilnostjo custva, da jo moramo samo obcudovati. Za literarnega zgodovinarja,ki se bo špecialno bavil s tem pisateljem, bodo pac velike udobnosti in prihranjenega mno-go truda.
Med mrzlim zidovjem in svetlimi stenami, med starimi predmeti, ki so zbrani iz cele poljanske doline vlada cudovita tišina zgodovine, ki je bolj referativnega znacaja, da­lec od razburjenj in utripov sedanjosti, ki gibajo z živo silo vsako bitje v središce življenja in hrepenenj. Popoldan smo se odpravili po ozkih stezah, ki so nas vodile mimo kostanjev in smrek, vsi polni romanticnih obcutij. Toda to ni trajalo dolgo. Prav kmalu nas je tudi prav »romanticno« ujela ploha, ki nas je spremljala zvesto do Ljubljane. Vendar razpoloženjani pokvarila, vedrili smo po slovenski navadi v vsaki gostilni, ki se nam je ob poti ponudila in smo dospeli v Ljubljano  šele ob 12 uri. Posledic nam nebeška voda ni zapustila nobenih, vsi smo zdravi hv. Bogu in smo danes zopet na delu. Hitimo strašno. Upam, da bomokmalu gotovi in se vidimo v najkrajšem casu.[…]
Anica 
[…] 
Prof. Ivan Prijatelj (1875–1937), literarni zgodovinar, teoretik, esejist, prevajalec. Leta 1919 je postal pro-fesor na ljubljanski univerzi ter na Filozofski fakulteti predaval o novejši slovenski književnosti in poglavjih iz drugih slovanskih književnosti. Prim. Enciklopedija Slovenija 9. zvezek, str. 337. 
Ljubljana , 11. nov. 1925 Draga gospa Albina! 
[…] 
Kako je z Vami ljuba gospa? Vaš prihod v Tomaj  se je tako slucajno hitro križal z mojim odhodom, tako, da sem mogla dojeti le v glavnih obrisih Vaša lepa doživetja na po­tovanju. Bogve, ce bi bil cas bolj ucakan, bi morebiti segli dalec od tistih zunanjih poti do tistih slik, ki jih sprejema srce in duša in ki bi Vas bile bolj razodele. Morebiti! Kdo ve? Ali pa bi bili molcali, ker je tako neskoncno lepa skrivnost in je zanjo vsak izraz, vsaka beseda preostra, da bi jo ocrtala in se jo more obcutiti le v tihi slutnji ob tistih redkih trenutkihzbližanja duš, ki jim je enoten samo cilj: iskanje neskoncne lepote.
Ob takih trenotkih zre clovek vedno z veliko naklonjenostjo na življenje. Pretekledni smo imeli tu dva recitacijska vecera, izmed katerih je prvi pokazal nekaj osnutkov naše mlajše umetnostne struje, drugi pa naš bodoci gledališki narašcaj. Obakrat so na­stopili z velikim mladostnim zanosom, da pokažejo razkošje svojih sil in moci in cepravv strogo pozitivnih rezultatih ne bi mogla govoriti, cutim v njih vso rast in bodocnost. Škoda, da ne morete Vi gospa prisostvovati saj enemu izmed takih vecerov. Nastop, izraz, oblika in vsebina del sicer še neustaljena, ker je v mladostnem žaru obsojena še na traja­joce presnavljanje in zato brez celote, a iskrenosti in neposrednega doživljanja toliko, da se clovek prerodi. Ob takih doživetjih se nehote spomnim na Vas gospa, ker sem Vas zaslutila v oni vecno mladi želji po neskoncni lepoti, v doživetju hrepenenja, ki ga samo zaslutiti moremo. 
[…] 
Sedaj imamo na univerzi tri dnevno stavko, ker so osumili nekatere zagrebške aka-demike požiga italijanske zastave in jih zaprli. 
[…] 
Vas srcno pozdravljam 
Vaša Anica 
Ljubljana, 12. novembra 192645 Draga gospa Albina! 
»Ce preživi clovek v misli dispozicijo svojih hotenj, ne pride do dejanja«; tako se zgodi pri vsakem zemljanu in tudi z menoj, ko nisem v vsem tem casu našla primernega trenotka, da bi zapisala nekaj svojih maloizraznih misli.
Prve dni res nisem imela casa, potem so sledili »Vsi sveti« in z njimi tisti dnevi, ko sto-pi clovek sam k sebi in zadrhti z žalostnim srcem nad vsem tistim, kar je tako nenadno izgu­bil, da se je tega komaj mogel zavedati. In še danes, ko Vam pišem ostaja v meni tisoc misli in spominov na Srecka tako rahlih in svetlih, da bi za zastrla oci pred strašno resnicnostjo. Inživljenje samo išce obrambe v lastni misli. Hotela bi spoznati smrt, hladnokrvno, s cloveške­ga stališca, pa se spomnim njegovih oci, besed in glasu in vseh onih ur, ko sva tiha bedela nad 
Pismo iz casa po Sreckovi smrti. Srecko je umrl 27. maja 1926, star komaj 22 let. Sestra Anica  je bila vzor­nica in pokroviteljica mlajšemu bratu Srecku, najvec sta se družila in najbolj poznala. Skupaj sta študirala v Ljubljani  in nekaj casa tudi skupaj stanovala. Prim. Kosovel, Zbrano delo, str. 1079–1080. 
doživetjem, ki naju je vezalo v najglobjo bratovsko ljubezen polno, neizraznega sozvocja. Drugi so uvrstili njegov konec pod vrsto naravnih cloveških dogodkov, jaz cutim njegov molkvse drugace. Misel in srce gresta vsak svojo pot. Kako tiho je postalo moje življenje; kot bi bilaumrla sredi pomladnega polja in živim tu le še v odtenku svoje najtišje žalosti.
Sicer delam kolikor mi je mogoce a zagonetno pri celi stvari je to, da se mi delo množi in širi, mesto, da bi se krcilo. Tako se širijo mejniki zacrtanih hrepenenj, ki jim ne bo nikoli konca. Tako pozabljam sredi dela preteklost in sedanjost in na vse žalostnedogodke življenja.
Drugace je vse po starem. Vcasih je prav pusto v predzimskih dneh, ko se dan krajša in so veceri dolgi, tako da postajamo prevec navezani drug na drugega in ne moremo polastnih poteh hoditi. A na drugi strani je kot proti placilo razmerje (necitljivo) zmernejše, toplejše in iskrenejše.
Kako mnogo mislim na dom! V casopisih citam razlicne novice, ki me vcasih vzne­mirjajo do skrajnosti. Ko mislim tako na svojo domovino, mi je tesno v duši. Saj je ven­dar vzgoja v smeri lastne narodnosti edino, kar pomaga cloveku, do razvoja najkrepkejše individualnosti. Kako površni so kapitalisticni racuni, ki kupcujejo z dušami prirojenih dispozicij in prirodnih zakonov. Živimo v 20. stoletju, ki (necitljivo) kulturo na eni strani, na drugi pa izigrava ljudi na najpodlejše nacine mesto, da bi odpiralo pot za razvoj svo­bodnih stremljenj in samolastnega hotenja. Vsak narod je zase, popolna, enotno zakljuce­na samobitnost, izražena s svojevrstnimi posebnostmi, ki jih je mogoce v gotovih slucajih zamoriti, a nikdar zamenjati s tujerodnimi. Absolutisticni gospodarji so v svojem mate­rialisticnem navdušenju prezrli najsubtilnejše momente, ki vzvalovijo membrano naro­dne duše. Toda tradicija v zvezi z narodovo zgodovino in preteklostjo in ozir na okolicorazvoja, je mocan cinitelj, ki ga ne morejo porušiti mehanicni znaki okostenelih zakonov.
Predalec sem zašla. Hotela sem Vam povedati kaj vec o svojem življenju, pa me je ta popolnoma zunanja zadeva v teh dneh tako razburila, da je postala aktualna kot še nikdar. Danes je cas, ko se moramo zanimati za vse, ker zahteva ta doba, ki nas je rodila. Žali bog, da je cas poeticnih želj že za mano.
[…] 
Srcen pozdrav in najtoplejši spomin Anica 
[…] 
Viri in literatura Arhivski viri 
Pokrajinski arhiv v Novi Gorici SI PANG 939 Družina Cerne, t. e. 8, 10. 
Literatura 
Antic, Igor : Veliki svetovni biografski leksikon, Ljubljana , Mladinska knjiga, 2002, str. 924. Cencic, Mira: Osebna pisma brata Staneta  in sester ob smrti Srecka Kosovela, Mladika 5–6, I. del, 2008, str. 28–32; II. del, Mladika 7, 2008, str. 28–31; III. del; III. del, Mladika 8, 2008, str. 22–23. 
Debenjak, Doris: Velik nemško-slovenski slovar. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992, 
str. 532. Dragi Srecko … Mon cher ami: neobjavljena pisma Srecku Kosovelu  (ur. Tatjana Rojc). Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2007, str. 290–291. 
Državni in deželni poslanec Anton Cerne  (1813–1891): ob dvestoletnici rojstva (ur. Branko Ma­
rušic). Gorica: Zadruga Goriška Mohorjeva, 2013, str. 45. Marušic, Branko: Cerne, Anton. Enciklopedija Slovenije, 2. zvezek. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 1988, str. 111. 
Dolinar, Darko : Prijatelj, Ivan. Enciklopedija Slovenije, 9. zvezek, Ljubljana: Založba Mla­
dinska knjiga, 1995, str. 337. Koloini, Borut: Spominska zbirka družine Kosovelovih v Tomaju. Nova Gorica: Goriški mu-zej, 2000, str. 3. 
Koloini, Borut: Porocilo o sodelovanju z gospo Aino Kosovel, Kromberk, 23. 12. 2010. Kosovel, Srecko: Zbrano delo, 3. knj. (2. del), Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1977. Srecko Kosovel: Ikarjev sen: dokumenti, rokopisi, pricevanja. (ur. Aleš Berger, Ludwig Hartin­
ger). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. 
Marušic, Branko: O dr. Petru Laharnarju  s Pecin  na Tolminskem. Koledar za leto 1999. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1998, str. 104–110. Jevnikar, Martin: Kosovel, Anton. Primorski slovenski biografski leksikon, II. (PSBL, II.). Go-
rica:  Goriška Mohorjeva družba, 1982–1985, str. 141–142. 
Jevnikar, Martin: Kosovel, Karmela. PSBL, II. Gorica: Goriška Mohorjeva družba,   1982– 1985, str. 143–144. Zoltan, Jan : Kosovel, Srecko. PSBL, II. Gorica:  Goriška Mohorjeva družba, 1982–1985, str. 
144–145. 
Jevnikar, Martin: Kosovel, Stano. PSBL, II. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1982– 1985, str. 145–147. Pavšic, Tomaž: Trdan, Herman. PSBL, IV. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1990– 
1994, str. 52. Vidmar, Josip: Pisma Karmeli Kosovel. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997. 
Povzetek: Pisno zapušcino družine Cerne iz Tomaja  je Pokrajinskemu arhivu v Novi Go-rici  po posredovanju dr. Branka Marušica izrocila gospa Cecilija Cerne, prapravnukinja Antona Cerneta , državnega in deželnega poslanca, politika in veleposestnika. Med ohra­njenim gradivom pritegne pozornost obsežna korespondenca, naslovljena na Albino Cer­ne, vnukinjo Antona Cerneta po materini strani. Albina se je komaj šestnajstletna poroci-la z dr. Petrom Laharnarjem , visokim državnim uradnikom in dvornim svetnikom, doma iz Pecin  na Tolminskem. Kot njegova soproga in s svojim svetovljanskim vedenjem si je Albina odprla vrata v takratno visoko družbo in spletla mnogo poznanstev in prijateljskih vezi. V Albini sta našli sorodno dušo, svojo zaupnico in sogovornico Karmela  in Anica , sestri pesnika Srecka Kosovela. Njuna pisma Albini iz let po prvi svetovni vojni, ko sta štu­dirali: Karmela  v Münchnu  in Anica  v Ljubljani , so iskrena izpoved mladih intelektualk, custvena in tenkocutna, polna navdušenja in tudi domotožja. Pisma še dodatno odstirajo podobo Kosovelove družine, pricajo o njihovem bogatem kulturnem in umetniškem doži­vljanju, pa tudi o visoki pisemski kulturi takratnega medsebojnega komuniciranja. Ceprav so zelo osebna, so pomemben dokument tistega casa. 
Summary: Family Cerne’s personal records were donated to the Regional Archive in Nova Gorica  by Ms Cecilija Cerne. Before the handover, dr. Branko Marušic  played an impor­tant intermediary role. Ms Cerne was a great granddaughter of Anton Cerne’s, who was a state and regional deputy, politician and landowner. One part of the records that especial­ly att racts attention is the extensive correspondence addressed to Anton’s granddaughter Albina  Cerne. Albina  was only sixteen years old when she married dr. Peter Laharnar, a senior state official and counsellor, born in Pecine near Tolmin. The wedding and Albi­na’s cosmopolitan behaviour opened the door to the upper class, where she made many acquaintances and friendship. Besides, Albina  became a close friend and a soul mate of Karmela  and Anica ,  poet Srecko Kosovel’s sisters. Th eir letters to Albina were writt en in the years after the First World War, when Karmela  studied in Munich and Anica in Lju­bljana . Th e letters are a sincere testimony of young intellectuals, emotional and delicate, full of enthusiasm and also homesickness. Further, the letters well represent the Kosovel family, reflecting upon their cultural and artistic experience as well as their exceptional communication skills. In spite of being very personal the letters present an important re­flection of that time. 
Fašisticni režim proti Francu Droletu, tigrovcu izpod Porezna 
BORIS MLAKAR 
Izvlecek: Prispevek na kratko predstavlja zanimivo in hkrati tudi tragicno usodo Franca Droleta , pomembnega clana tigrovske mreže konec 20. let 20. stol. v zgor­nji Baški dolini. Ob uporabi literature ter predvsem originalnega italijanskega ar­hivskega gradiva se osredotoca predvsem na dogajanje, ki je sledilo njegovi aretaciji konec leta 1928, ko se na relaciji od Podbrda  oziroma Grahovega  pa vse do Rima sproži celotni razvejani fašisticni represivni aparat. Po obsodbi pred Posebnim so­dišcem za obrambo države ter po prestani nekajletni kazni sledi Droletov pobeg v Jugoslavijo. Pri njegovem nadaljnjem sledenju represivnim organom »na pomoc« priskocijo italijanska konzularna predstavništva, vse do njegove prerane smrti na avstrijskem podeželju leta 1936. 
Kljucne besede: Primorska, Porezen , fašizem, TIGR, primorski emigranti 
The Fascist Regime against Franc Drole, a Member of TIGR from below Porezen 
Abstract: The paper brings a brief presentation of the interesting but tragic destiny of Franc Drole, an important member of TIGR’s network at the end of 20’ of the 20th century in the upper Baška grapa. Through literature and above all, original Italian archive material, the paper focuses on the period after his arrest at the end of 1928, when a well-developed fascist repression apparatus triggered on the line Podbrdo  (Grahovo )-Rome. After being convicted at the special state defence court and after passing a several-year sentence Drole escaped to Yugoslavia. Italian con­sular representations helped the repressive organs at further following him till his premature death at the Austrian countryside in 1936. 
Key words: Littoral region, Porezen , fascism, TIGR, Litt oral emigrants 
T
igrovska organizacija je konec 20. let s svojo mrežo zaupnikov in sodelav­cev kapilarno prepredla tudi Tolminsko. Zaradi obmejne lege in kurirskih nalog je bilo v tem okviru izrednega pomena obmocje zgornje Baške doline, kjer so z mocno tigrovsko bazo izstopali kraji Rut, Grahovo in Podbrdo. V slednjem sta na celu organizacije stala Angel in  Julij Torkar, ki sta organizirala celice tudi po sosednjih vaseh. Po navodilih goriškega vodstva so v Podbrdu  vzpostavili dvoje stalnih kurirskih poti, prvo iz bohinjske ter drugo iz selške strani, obcasno pa so posredniško vlogo za prenos literature ipd. imeli tudi jugoslovanski železnicarji, ki so se mudili v Podbrdu. Triclanska tigrovska celica je bila ustanovljena tudi v ob-mejni hribovski vasi Porezen , naceloval ji je Franc Drole  z domacije V Matreku. Prav on je bil zadolžen za kurirsko pot iz Selške doline. Pošto, casopisje in literaturo, ki so jo tja prinašali nekateri primorski emigranti iz Ljubljane, je prenašal naprej do Grahovega, po potrebi pa je po dolini trosil tudi letake. Pri tem delu je bil zelo požrtvovalen in ga je v tem smislu pohvalil tudi vodja goriške organizacije Zorko Jelincic .1 Toda fašisticne oblasti so bile stalno na preži in so nazadnje pri ilegalni protifašisticni dejavnosti zasacile tudi njega. Naša zgodba o Francu Droletu se pri-cenja prav s tem. 
Z obicajno »prtljago« je na pot proti Grahovemu  krenil tudi v noci na 19. december 1928. Ker je bil s kolesom, se je ocitno ves cas držal ceste, kar pa je bilo zanj usodno. V bližini Zarakovca , na kraju imenovanem V Klontah, sta ga namrec približno ob pol treh zjutraj zaustavila dva orožnika z bližnje grahovske postaje. Ob preiskavi sta ugotovila, da Drole s seboj tovori vec kot sto izvodov prepovedanega jugoslovanskega casopisja, poleg tega pa je bil oborožen z revolverjem, za katerega seveda ni imel dovoljenja. Sledila je takojšnja aretacija in odvedba na postajo, kjer je bil tudi prvic zaslišan. O tem je bila nemudoma obvešcena tudi kvestura v Gorici in prek nje prefekt, ki je še isti dan o incidentu obvestil generalno direkcijo za javno varnost pri notranjem ministrstvu ter ob tem napovedal nadaljnjo podrobno pre­iskavo.2 In res, na podlagi prve Droletove izpovedi so orožniki na Grahovem in v Podbrdu  še isti dan izvedli nekatera zaslišanja, ki so jim v naslednjih dneh sledile še aretacije. Najprej so zaslišali Droletovega oceta Jožefa. Izpovedal je, da sina že kak­šen mesec sploh ni doma in da se le obcasno pojavi, za kratek cas, in še to le v nocnih urah. Zanikal je, da bi karkoli vedel o sinovih cezmejnih zvezah ali celo o posedo­vanju revolverja in morebitnem clanstvu v Orjuni. Nicesar tudi ni mogel reci o tem, kje se je sin nahajal v casu svoje odsotnosti. Istega dne popoldne so zaslišali tudi Droletovo zarocenko Ano Trojer  iz Trtnika. Izjavila je, da sta par že kakšno leto in da ni nicesar vedela o kakšnih njegovih skrivnih aktivnostih. Prav prejšnji vecer pa je prišel k njej na dom in se od nje poslovil zgodaj zjutraj rekoc, da gre na svoj dom. Nicesar ni vedela o nahrbtniku ali kolesu, se je pa spomnila, da ji je dejal, da je bil pred odhodom v Trtnik v Podbrdu  v trgovini družine Torkar. Naslednjega dne so orožniki na Grahovem z namenom, da cim bolj podrobno osvetlijo okolišcine incidenta z Droletom, pridobili še nekaj drugih pricevanj, med katerimi je verjetno 
1 
Jelincic, Pod svincenim nebom, str. 158. O organizaciji in delovanju tigrovske organizacije v zgornji Baški do-
lini  glej vec v Rutar, Kratek pregled, str. 320–329; Rutar, Proti duhovnemu genocidu, str. 171–177; Valentincic, 
Narodnoosvobodilni boj, str. 132–133. 2 
ACS, CPC, šk. 1864, Drole Francesco, goriški prefekt notranjemu ministrstvu 19. 12. 1928. 
najbolj zanimiva izjava Cirila Makuca , žagarja na Kusterletovi žagi v Podbrdu. Po-vedal je, da se z Droletom  dobro poznata in poudaril, da ta izhaja iz dobre družine. Drole se je 18. decembra pri njem oglasil dvakrat, in sicer obakrat zaradi izposoje kolesa. Prvic si ga je izposodil že zjutraj, da bi na obcino na Grahovem dostavil neke dokumente. Kolo mu je vrnil sredi popoldneva, toda okoli desete ure zvecer se je spet pojavil pri njem ter ga vnovic zaprosil za kolo. Makuc se je to pot branil, pri cemer naj bi mu Drole na vprašanje, cemu ga vendar rabi, suho odvrnil, da ga to nic ne briga in da mu bo za to placal. Makuc tako ni izvedel za namen Droletove nocne vožnje, je pa opazil, da je imel s seboj nahrbtnik …3 
Podrobno sosledje dogodkov ter podrobnosti vseh ukrepov oblasti v prvih dneh po Droletovi aretaciji pa so razvidni iz sinteticnega zapisnika, ki so ga 23. de­cembra sestavili na postaji Grahovo. Poleg stvari, ki smo jih omenili že zgoraj, naj iz tega obsežnega dokumenta, ki so ga podpisali vodilni z obeh orožniških postaj, izpostavimo le najpomembnejše elemente. Pri prvem zaslišanju se je Drole zagovar­jal, da sta mu prejšnji vecer casopisje izrocila dva neznanca z one strani meje, on pa naj bi ga proti majhnemu placilu raztrosil po dolini Bace, kar naj bi sicer storil že nekajkrat poprej. Po že omenjenih zaslišanjih v Podbrdu  se je izkazalo, da njegova zgodba ne drži vode, zato so ga naslednjega dne pri vnovicnem zaslišanju bolj pritis­nili, zašel je v protislovja ter se nato koncno izpovedal. Po njegovih besedah sta ga pred casom za prenašanje prepovedane literaturi proti denarni nagradi v Podbrdu angažirala Angel in  Julij Torkar, slednji naj bi mu izrocil tudi revolver. Drole je bil preprican, da sta Torkarja casopisje prevzemala od jugoslovanskih železnicarjev, ki so se redno mudili v njihovi gostilni. Približno petkrat je od tedaj opravil pot do Grahovega , kjer je literaturo izrocal Francu Golobu. Slednjega so sedaj orožniki seveda nemudoma aretirali. Na zaslišanju je izjavil, da je bil res v navezi s Torkarji in Droletom, njegova naloga pa je bila le v tem, da literaturo predaja naprej Ignacu Šturmu, cevljarju na Kneži. Še isti dan so takoj aretirali še Šturma, ki pa se je najprej na razlicne nacine izmotaval. 20. decembra so sicer aretirali tudi Angela Torkarja, medtem ko se je njegov bratranec Julij, ko je izvedel, kaj se je pripetilo Droletu , are-taciji izognil s pobegom cez mejo. Angel se je malo izgovarjal na bratranca, potrdil pa je, da so v zadnjem casu casopisi prihajali v Podbrdo  prek že omenjenih žele­znicarjev. Na grahovski postaji so nato uprizorili navzkrižna soocenja, tako da je pred zasliševalci malo popustil tudi Šturm in nazadnje priznal, da je v sporazumu z Albertom Rejcem  vse pošiljke casopisov predajal sovašcanu Maksu Kendi. Nas­lednjega dne so aretirali tudi tega, vendar za spremembo Kenda ni hotel priznati nic konkretnega. Kljub temu so zasliševalci ob dejstvu, da je Kenda razpolagal z motorjem ter da se je pogosto vozil v Gorico  in Trst, logicno sklepali, da literaturo predaja Rejcu v Gorici , zelo verjetno pa tudi nekomu v Trstu. Ugotavljali so tudi, da so vsi aretirani in tudi ostali, ki jih njihova roka ni dosegla, clani Orjune, saj so vsaj nekateri izražali velik strah pred njeno organizacijo, v nekaterih primerih naj bi šlo celo za grožnje s smrtjo.4 Na koncu je sledil še pomemben podatek, namrec, 
3 
ACS, TSDS, Fasc. Pr., šk. 321, fasc. 3194/I, zaslišanje Jožefa Droleta 19. 12. 1928, zaslišanje Ane Trojer 19. 
12. 1928, izjava Cirila Makuca  20. 12. 1928. 
4 
O odnosu med Tigrom in Orjuno glej vec v Mlakar, TIGR IN ORJUNA, str. 61–70. Ob tem naj dodamo, da so fašisticni organi še v 30. letih obe organizaciji enacili oziroma so tigrovske akcije pripisovali Orjuni. 

da so pri osebni preiskavi pri Droletu  našli tudi zapiske s podatki vojaškega znacaja. Ta zapisnik sta obe orožniški postaji v formi ovadbe skupaj poslali tožilcu pri goriškem sodišcu, s tem da so sedmerico omenjenih ovadili zaradi širjenja prepovedane literature, Droleta in Julija Tor-karja  še dodatno zaradi nelegalnega posedova­nja revolverja in koncno slednjega še zaradi ne­zakonitega prehoda meje.5 Aretirana peterica je bila zatem odvedena v goriške zapore. 
V zacetku januarja 1929 je nato goriški prefekt gornje podatke v strnjeni obliki posre­doval uradu z Osrednjo politicno kartoteko pri notranjem ministrstvu. Je pa nekaj vec po­drobnosti navedel v zvezi z omenjenimi zapiski vojaškega znacaja. Drole  naj bi jih dobil od ro­jaka v Podbrdu , ki je bil pri vojakih v Milanu in je zdaj zbežal v Jugoslavijo; šlo je za podatke 
o vojaški in gumarski proizvodnji v Milanu in okolici. Tudi za zbiranje takih podatkov naj bi ga zadolžil Julij Torkar, kateremu naj bi sicer v preteklosti predajal tudi podatke o razporeditvi vojske vzdolž vzhodne meje.6 V naslednjem me-secu se je prefekt še nekajkrat oglasil s pismom 
v Rim , tako je med drugim v dopisu 4. februarja poudaril, da so ovadeni bili v zvezi z Orjuno in naj bi nacrtovali celo teroristicne akcije proti raznim fašisticnim usta­novam, predvsem pa naj bi si s propagando in sploh s svojim celotnim delovanjem prizadevali med »drugorodci« ohranjati živ iredentisticni duh. Še pred tem je spo­rocil, da je tožilstvo v Gorici  primer preneslo v pristojnost generalnega tožilca pri Posebnem sodišcu za obrambo države v Rimu. Glede Droleta pa je dodal zanimivo informacijo, namrec, da je bil leta 1922 pred kazenskim sodišcem v Gorici  obsojen na vec kot pet mesecev zapora zaradi nasilnega obnašanja do uradnih oseb. 25. ja­nuarja je iz Rima v Gorico prispel preiskovalni sodnik ter zacel preiskavo o deliktih zgoraj omenjenih, h katerim je prikljucil še Viktorja Krašno, ki je bil sicer aretiran zaradi drugih stvari. Za Alberta Rejca  je izdal zaporni nalog, vendar ga orožniki niso mogli izslediti.7 Drugace pa so že takoj na zacetku pri generalnem tožilstvu v zadevi Drole  in tov. imeli še en opravek: hoteli so namrec natancno vedeti, kaj pravzaprav piše v zaplenjenih jugoslovanskih casopisih. Zato so pristopili k njiho­vemu prevajanju, predvsem seveda clankov s protidržavno vsebino. Iz zadevnega arhivskega gradiva je razvidno, da so za prevajanje angažirali Antoniett o Uchich , 
5 
ACS, TSDS, Fasc. Pr., šk. 321, fasc. 3194/I, zapisnik 23. 12. 1928. 
6 
ACS, CPC, šk. 1864, goriški prefekt notranjemu ministrstvu 5. 1. 1929. 
7 
Prav tam, goriški prefekt notranjemu ministrstvu 4. 2. 1929; šk. 4271, Rejec Alberto, goriški prefekt notra­njemu ministrstvu 31. 1. 1929. 
doma iz Šibenika. Ko je 26. februarja 1929 koncala z delom, se je nabralo za kar 148 strani prevedenega besedila.8 
V naslednjih mesecih je ob vseh drugih primerih, s katerimi je bil zaposlen, preiskovalni sodnik pocasi zbiral in urejeval gradivo za obtožnico proti Droletu  in »njegovi« skupini. Da bi okrepil obtežilni material v zvezi s protifašisticno propa­gando, je med drugim skušal ugotoviti, ali so bili vpleteni tudi clani slovenskih kul­turnih društev, ki so bila že ukinjena. Zadevne podatke je skušal dobiti od goriškega kvestorja, ki pa je nato porocal, da so bila na Goriškem v casu od 12. 7. 1927 pa do 
4.4. 1929 ukinjena vsa taka društva, bilo jih je kar 182. Posebej se je sodnik zanimal za društvi na Kneži  in v Podbrdu. Slovenski bralni krožek na Kneži  je bil ukinjen 
10. 9. 1927, Bralno društvo »Gorska vila« v Podbrdu  pa 28. 1. 1928.9 Toda šele 27. julija je preiskovalna komisija pri Posebnem sodišcu izdala proti Droletu  in ostalim »sodbo« oziroma obtožnico. Takrat je skupina obtoženih štela že deset oseb, ker so medtem identificirali še nekaj drugih vpletenih. Vecina je bila obtožena clanstva v na skrivaj obnovljenih že prepovedanih iredentisticnih društvih, Drole, Julij Tor-kar in Aleksander Furlan predajanja vojaških skrivnosti »tuji sili«, Torkar Julij in Ignac Jelincic  nezakonitega prehoda meje ter posebej Drole nezakonitega posedo­vanja revolverja. Furlan, Julij Torkar, Jelincic in Albert Rejec  sicer niso bili v rokah sodišca in v kolikor se ne bi javili v desetih dneh, naj bi se njihovo sojenje odvijalo v odsotnosti. Maks Kenda , Angel Torkar in Viktor Krašna so bili izpušceni.10 
Moralo pa je miniti še tocno pol leta, da je koncno v Rimu prišlo do sodnega procesa. Sodnemu senatu je naceloval kasneje preganjanim slovenskim protifašis-tom dobro znani Antonio Tringali Casanova. Že ob zacetku razprave, na kateri so doloceno vlogo odigrali tudi zagovorniki, je senat odlocil, da se sojenje Juliju Tor-karju, Furlanu, Jelincicu in Rejcu odloži na cas, ko bodo »v rokah pravice«, kar je posledicno pomenilo, da se je 26. 2. 1930 v Rimu odvijal proces zgolj proti Droletu, Golobu  in Šturmu. Sodišce je v glavnem pritrdilo obtožnici s tem, da je trojico op-rostilo obtožbe clanstva in delovanja v prepovedanih društvih. 
Tako so bili vsi trije obsojeni zaradi protidržavne in iredentisticne propagan­de, in sicer zaradi širjenja slovenske literature oziroma casopisja, Drole pa še posebej zbiranja in predajanja italijanskih vojaških skrivnosti »tuji sili« ter za posedovanje revolverja, za katerega ni imel dovoljenja niti ni zanj placal ustrezne pristojbine. Drole, za katerega je sodišce ugotavljalo, da ni posebej izobražen in ni politicno ne­varen, je skušal opraviciti svoja dejanja s slabim psihicnim in ekonomskim stanjem po svoji oddaljitvi od doma. Golob  se je skliceval na velik pritisk s strani Torkarja, pri cemer naj bi bil po mnenju sodišca bolj izobražen, saj je napravil kmetijsko šolo v Pazinu, v olajševalno okolišcino pa se mu je štela mladoletnost. Šturm  še zmeraj ni priznal skoraj nicesar, a je že preiskava pri njem odkrila korespondenco z Jelincicem in drugimi, iz katere je bilo razvidno, da gre za zagretega protifašisticnega propa­gandista. Poleg tega je sodišce ugotovilo, da je zaplenjeno casopisje poleg vzpodbuja­nja iredentizma vsebovalo tudi »vulgarne laži proti Italiji«. Sledila je sodba: Drole je 
8 
ACS, TSDS, Fasc. Pr., šk. 321, fasc. 3194/IV, prevodi 2. 2. 1929, 26. 2. 1929. 
9 
Prav tam, fasc. 3194/I, goriški kvestor preiskovalnemu sodniku 13. 6. 1929, 1.7.1929. Glej tudi ACS, MI, G 
1, šk. 93. 10 
Tribunale Speciale, str. 527–530. 
bil obsojen kumulativno na tri leta in en mesec zapora ter na globo 600 lir, Golob  na eno leto in osem mesecev ter Šturm  na dve leti zapora. Vsi trije so bili obsojeni še na tri leta posebnega policijskega nadzora po prestani kazni; Šturmu je bila izrecena še dosmrtna kazen prepovedi opravljanja javnih funkcij, ostalima dvema pa podobna kazen, a le v dolžini trajanja zaporne kazni.11 
Kot kaže dokumentacija, s katero razpolagamo, je Šturm  takoj po obsodbi vložil vlogo za pomilostitev, a je bila zavrnjena. Odslužil je dosojeni dve leti ter je bil 19. 12. 1930 izpušcen iz sodnih zaporov v Urbinu. Kmalu po prihodu domov je pobegnil v Jugoslavijo, a po prihodu Italijanov  v Ljubljano  je bil tam spet aretiran in poslan v taborišce v Isernii.12 Golob  je bil zaprt v Rimu ter bil izpušcen iz zapora 
17. 8. 1930, vendar je imel še veliko težav s fašisticnim režimom. Poleti 1931 je bil obsojen na konfinacijo, po vrnitvi domov pa je tudi on pobegnil v Jugoslavijo.13 Tako Golobu kot Šturmu  sta zaradi amnestije konec leta 1932 sicer formalno prenehali dodatni kazni glede policijskega nadzora oziroma dostopa do javnih služb. Tega pa ni bil deležen Drole, in sicer zaradi predkaznovanosti. Iz kaznilnice v Algheru  na Sardiniji  je bil izpušcen 17. 1. 1932, po vrnitvi domov pa ga je cakal še triletni strogi policijski nadzor.14 
A nad njim so se kmalu zgrnile še dodatne težave. Kot smo ugotovili zgoraj, je bil Drole med drugim obsojen tudi na denarno kazen v višini 600 lir, in sicer zaradi neplacane takse za nošenje orožja. V zacetku junija je generalni tožilec pri Poseb­nem sodišcu ugotavljal, da kazen ni bila placana oziroma da Drole te sploh ni spo­soben placati. Zaradi tega je izdal odlocbo, da se ta denarna kazen pretvori v 12 dni zapora. Nekaj dni kasneje je sledila še konkretna odredba, da se Drole v roku petih dni po prejemu le-te javi na sodišcu v Tolminu , da odsluži odrejeno kazen, in sicer z grožnjo, da bo v primeru nespoštovanja takoj aretiran.15 Sodni uradnik je Droletu  v naslednjih dneh sicer poskusil izrociti odredbo, vendar ga ni mogel najti, tako da jo je na njegovem domu lahko predal le ocetu Jožefu. Pet dni je seveda takoj minilo, ne da bi se Drole prikazal v Tolminu. Vendar je okrajni sodnik v Tolminu , to je bil te­daj Cav. Dott. Gustavo Schober, šele konec junija izdal zadevni zaporni nalog. Oro­žniki naj bi Droleta privedli v Tolmin ali pa vsaj v kraju morebitne aretacije najbližji zapor. Toda iskali so ga zaman, tako da so na orožniški postaji v Podbrdu lahko le zapisali, da ga na njegovem domu kot tudi sicer niso mogli najti.16 Vec kot ocitno se je aretaciji izmaknil s pobegom cez mejo v Jugoslavijo, kar mu kot domacinu in tigrovskemu kurirju seveda ni bilo težko. Toda potrditev tega dejstva v razpoložlji-vi dokumentaciji najdemo šele v zacetku oktobra 1932. Goriški prefekt je namrec tedaj poslal notranjemu ministrstvu o zadevi Drole obširno porocilo, v katerem je na zacetku poudaril, da je ta na skrivaj prebegnil v Jugoslavijo  že 30. maja, zaradi cesar so ga že ovadili pristojnim sodnim organom, ki pa v tej zvezi še niso reagirali. V nadaljevanju je navedel zanimivo dejstvo, da je nadzorni sodnik 20. julija izdal odredbo, s katero na bi Droleta poslali v neke vrste konfinacijo oziroma »ad una 
11 
Prav tam, str. 531–535; ACS, TSDS, Fasc. Pr., šk. 321, fasc. 3194/I, sodba 26. 2. 1930. 
12 
Vec o Šturmu  glej v ACS, CPC, šk. 4979, Sturm Ignazio. 13 ACS, CPC, šk. 2479, Golob  Francesco. 
14 
Tribunale Speciale, str. 534–535. 
15 
ACS, TSDS, Es., šk. 36, odredbi generalnega tožilca 6. 6. 1932, 9. 6. 1932. 
16 
Prav tam, zapisnik 7. 7.1932. 
colonia agricola«.17 Ocitno tedaj omenjeni sodnik še ni vedel za njegov pobeg prek meje. Je pa bil sedaj prefekt že bolje obvešcen, saj naj bi se »slovanski propagandist« Drole, kot ga je to pot oznacil, v casu njegovega pisanja nahajal v Ljubljani , na naslo­vu Rožna dolina , Cesta IX, št. 19. Prefekt je nadalje izrazil željo, da se v zadevo zato vkljuci konzularna služba, ki naj ga izsledi in o njem poroca. Porocilo je zakljucil z zagotovilom, da so že poskrbeli za vpis Droleta v t. i. »Bollettino delle Ricerche«, kar je prakticno pomenilo tiralico. Domaci v Poreznu  sina oz. brata Franca niso videli nikdar vec. Družina sicer ni bila številna, tako da se je sestra Antonija, ki je bila v službi v Gorici , morala vrniti domov ter prevzeti kmetijo.18 
Italijanski konzulat v Ljubljani , ki je imel sedež v palaci Bata nad današnjo Namo, je vseskozi »vestno« vršil svojo obvešcevalno službo v zvezi z delovanjem pri­morskih emigrantov in prav nic drugace ni bilo tudi v primeru Franca Droleta. Kot odgovor na dopis notranjega ministrstva z 21. oktobra je tako sredi decembra 1932 ambasadi v Beograd  kot tudi zunanjemu in notranjemu ministrstvu v Rim  konzul Natali  poslal zadevno porocilo. V njem je najprej potrdil, da se Drole res nahaja na naslovu, ki ga je navedel že goriški prefekt. V Ljubljani  se je novi prebežnik vkljucil v društvo Tabor, kjer je vzbudil mnogo simpatij. Sploh se je po konzulovih besedah že takoj izkazal kot vnet »antiitalijan« in podpornik slovenskega nacionalizma, kar naj bi tudi pripomoglo, da je razmeroma kmalu dobil službo, in sicer v tekstilni tovarni »Teokarovic« v Paracinu.19 Za Droletovo preselitev v Srbijo  je kmalu izvedel tudi goriški prefekt, le da je kot mesto Droletove zaposlitve navedel Leskovac, in sicer na neki žagi, ter o tem takoj obvestil notranje ministrstvo. Tam so, kot je bilo obicajno, nato pozvali konzularno službo, da te podatke preveri in da Droleta nadzoruje tudi v novem okolju, predvsem z vidika njegove morebitne politicne dejavnosti. Ljubljan-ski konzul, ki je še naprej zbiral podatke o Droletu , je nato sredi februarja 1933 potr­dil podatek o njegovi zaposlitvi v tovarni »Teokarovic« s sedežem v Paracinu, ki pa je imela svoj obrat tudi v Leskovcu, ni pa vedel povedati, v katerem od teh dveh krajev se Drole pravzaprav nahaja. To uganko je konec meseca razrešil goriški prefekt, ko je v svojem porocilu notranjemu ministrstvu navedel, da se je iz Paracina preselil v Leskovac. Omenjeni podatek je bil pridobljen s kontrolo pošte, Drole se je namrec takrat domacim javil s pismom.20 Pri vsem tem pa je bilo zanimivo, da še zmeraj nihce – ne v Gorici , ne v Rimu  in ne v Ljubljani  – ni omenil vprašanja morebitnega Droletovega zaprosila za jugoslovansko državljanstvo; to je bila sicer stalnica, ko so italijanski fašisticni organi govorili o primorskih emigrantih. 
Je pa ljubljanski konzul v svojem že omenjenem porocilu s sredine februarja ponovil, da je (bil) Drole v Ljubljani  clan društva Tabor ter dodal, da celo poveljuje skupini treh clanov, ki ima za nalogo pretepati »italijanske« emigrante, ki so v do-movini »izdali slovansko stvar«! Težko je oceniti, ali je Drole v tedanji orjunaški maniri zares tako agresivno nastopal proti drugim primorskim beguncem. Da je bilo res nekaj na tem, pa kaže porocilo obmejnega urada javne varnosti iz Podbrda iz decembra 1932, ki je prek goriškega prefekta Tienga seveda prispelo tudi na not­
17 
ACS, CPC, šk. 1864, goriški prefekt notranjemu ministrstvu 5. 10. 1932. 
18 
Marija Ortar  7. 7. 2017. 
19 
ACS, CPC, šk. 1864, porocilo konzula Natalija 17. 12. 1932. 
20 
Prav tam, goriški prefekt notranjemu ministrstvu 28. 3. 1933. 
ranje ministrstvo. V njem agent omenjenega urada navaja, da je 7. decembra zvecer na vlaku, ki je pripeljal iz Jugoslavije, izprašal Ivana Rejca , ki je iz Ljubljane  prihajal na pogreb svojega brata na Grahovem. Po navedbah agenta je šlo za oceta »znanega Albina Rejca , ki je iz politicnih razlogov na skrivaj emigriral leta 1930«. Med dru­gim mu je Rejc »zaupno« povedal, da je zvecer 25. septembra v njegovo ljubljansko stanovanje vdrl Drole s še tremi neznanci, verjetno Tržacani. Bil je oborožen s pi-štolo, ki pa je ni uporabil, temvec je Rejca napadel s kamnom in ga ranil po desnih sencih; pri tem naj bi posredoval sin, da ni prišlo še do cesa hujšega. Policija naj bi nato Droleta aretirala, vendar po enem dnevu tudi izpustila. Vzrok za tako nasto­panje naj bi tical prav v dogodkih izpred štirih let, ko je bil Drole aretiran in zaslišan na grahovski orožniški postaji. Ker je seveda obiskoval še slovensko osnovno šolo in verjetno ni dobro govoril italijansko, so orožniki tedaj na pomoc poklicali prevajal-ca, to pa je bil prav Ivan Rejec, pri cemer je Drole dogajanje razumel v smislu, da ga Rejec obtožuje oziroma ovaja in naj bi se mu zdaj tako mašceval.21 
Medtem ko je bil Drole ocitno na delu v Srbiji, je njegov status z vidika faši­sticnih represivnih organov nekako »miroval«, kar je prakticno pomenilo, da se je njegovo ime pojavljalo predvsem le še na raznih seznamih subverzivnih oziroma iskanih oseb, ki bi jih obmejni ali drugi organi morali takoj aretirati, v kolikor bi se pojavili v njihovem dosegu. V ilustracijo naj tako omenimo dopis poveljnika oro­žniške tenence v Cerknem  z zacetka oktobra 1933 vsem podrejenim orožniškim postajam (tedaj so bile to postaje v Cerknem , v Podbrdu , na Grahovem , na Slapu ob Idrijci , v Dolenji Trebuši , na Šentviški Gori  ter v Otaležu). Dopis je vseboval pre-cišcene sezname veljavnih nalogov za aretacije za obmocje cerkljanske tenence. V celoti je šlo za 34 oseb, od katerih je bila postaja v Podbrdu  »zadolžena« za šest oseb, med katerimi sta seveda bila tudi Franc Drole  in Julij Torkar.22 Ubežni Porzenkar pa se je znašel seveda tudi na drugih seznamih, saj so osrednji policijski in drugi or-gani kar pogosto zahtevali nova in nova porocila in priložene sezname subverzivnih elementov, razdelanih po posameznih kategorijah. V seznamu s srede marca 1934 je tudi podroben Droletov osebni opis (je visok in robustne postave itd.), izostal pa ni niti set priloženih fotografi j. 
Prav spomladi 1934 pa je imel generalni tožilec pri Posebnem sodišcu v Rimu še en opravek, ki je zadeval pred leti obsojenega Droleta. Odlociti je namrec moral o usodi vseh njegovih »corpus delicti«, torej o zaseženem revolverju, nahrbtniku in o v njem najdenih casopisih. Iz verifikacijskega zapisnika iz srede maja je tako delno tudi razvidno postopanje s temi predmeti v casu po Droletovi aretaciji. Kar zade­va nahrbtnik, bil je sicer zapecaten, naj bi šlo za umazan in zelo obrabljen planin-ski nahrbtnik. V njem sta se po zapisniku nahajala dva zavoja casopisov. V prvem so bili jugoslovanski casopisi, ki so vsebovali protiitalijanske clanke. V zadevnem dokumentu sledi podrobno naštevanje, npr. dva izvoda Domoljuba, sedem izvodov Slovenca, dva izvoda Manjšinjskega presbiroja, deset izvodov Jutra itd., v celoti je šlo za devet razlicnih listov, med njimi sta bila tudi Obzor in Jutarnji list. Vse navedeno casopisje v tem prvem zavoju je bilo oznaceno kot prevedeno. Posebej so bile locene dvojne številke. Casopisi v drugem zavoju pa naj ne bi vsebovali protiitalijanskih 
21 
Prav tam, notranje ministrstvo, tretja sekcija prvi sekciji 24. 12. 1932. 
22 
ARS, AS 1825, t.e. 22, porocnik Ugo Farina orožniškim postajam 4. 10. 1933. 
clankov; tu je naštetih kar 13 naslovov, med katerimi se nekateri, kot Jutro, Obzor in Jutarnji list ponavljajo, preseneca pa kar 18 izvodov Slovenskega naroda, 13 izvodov Primorskega glasa in 11 izvodov Slovenca. Tu je bilo tudi deset izvodov nekega lista v rušcini. Ob koncu zapisnika sledi tožilcev sklep: v dosje procesa proti Droletu  in tov. se vloži po en izvod casopisov s protiitalijanskimi clanki iz prvega zavoja. Vse ostale iz prvega in casopisje iz drugega zavoja se v celoti unici; enako se unici tudi nahrbtnik.23 Kar pa zadeva revolver – pravzaprav je šlo za pištolo – pa je cez do-ber mesec tožilec sklenil, da se ta, skupaj z osmimi naboji, preda topniški direkciji rimskega armadnega zbora, kjer naj bi tudi dokoncno odlocili o usodi tega orožja.24 
Na notranjem ministrstvu, konkretno na oddelku Osrednja politicna karto­teka, so sistematicno in v rednih casovnih razmakih skušali pridobiti sveže podatke 
o vseh nasprotnikih režima, ki so imeli svoj dosje v tej kartoteki, seveda tudi, ce je šlo za emigrante. Ker o Droletu  že dolgo niso imeli nobenih novic, je tako mini-strstvo sredi novembra 1935 pristojnim organom razposlalo poizvedovalno noto. Goriški prefekt ocitno na to ni vedel porocati nic novega, pac pa je italijanska amba­sada v Beogradu  konec leta brzojavno posredovala zadevno porocilo ljubljanskega konzula. V njem, sklicujoc se na »zaupne vire«, sporoca, da odkar je odšel v Srbijo, se Drole ni vec vrnil v Ljubljano, niti se ni javil svojim tamkajšnjim prijateljem; to pot ga je sicer oznacil kot »nevarnega in nasilnega antiitalijana«.25 Na ministrstvu so ob tako skopih podatkih takoj zahtevali, da se ugotovi natancen Droletov naslov v tu­jini, pridobi novejšo fotografijo ipd. Že cez slaba dva meseca je v tem pogledu prišlo do bistvenega, kar dramaticnega preloma. Zadevna novica je namrec pokazala, da je Drole iz neznanih razlogov odšel iz Jugoslavije ter se znašel na Ceškem. Policijska direkcija je takrat sporocila, da je bil Drole 18. decembra 1935 zaradi »potepuš­tva in beraštva« aretiran v kraju Jindrihuv Hradec  na Ceškem! Ocitno so pridobili dokument z njegovo fotografijo, ki so jo primerjali s tisto v osrednji kartoteki na notranjem ministrstvu, vendar so jo za potrditev identifikacije poslali še prefektu v Gorico. Ta je v odgovoru potrdil, da gre res za Droleta, ter k temu dodal še kratek historiat njegovega primera.26 Šele marca 1936 je nato notranje ministrstvo zapro-silo ambasado v Pragi , da Droleta izsledi in poroca kaj vec o njem. Konec junija je praško poslanstvo odgovorilo, da o njem niso uspeli izvedeti prav nic novega, kar pa naj bi bilo razumljivo, kajti, kot je dodalo, po aretaciji decembra prejšnje leto je bil Drole za stalno izgnan iz Ceškoslovaške in od takrat ni o njem nicesar znanega.27 O tem je ministrstvo obvestilo tudi prefekta v Gorici , in sicer z obicajnim zapro­silom, da tudi on po svoji liniji išce podatke o Droletu. Prefekt se je sredi avgusta res oglasil, a je lahko porocal zgolj to, da kljub novim poizvedbam ni bilo mogoce ugotoviti Droletovega novega naslova, tudi zato, ker že dalj casa ne piše vec svojim sorodnikom v Podbrdu. Na koncu pa je podal še domnevo, ki je sicer lahko bila zgolj posledica ugibanja njega samega ali pa morebiti domacinov na Baškem , namrec, da naj bi iz Ceškoslovaške  odšel v Rusijo.28 
23 
ACS, TSDS, Fasc. Pr., šk. 321, fasc. 3194/VIII, verifikacijski zapisnik 15. 5. 1934. 
24 
Prav tam, zapisnik 18. 6. 1934. 
25 
ACS, CPC, šk. 1864, ambasada v Beogradu  notranjemu ministrstvu 27. 12. 1935. 
26 
Prav tam, notranje ministrstvo, oddelek sodne policije oddelku za splošne in zaupne zadeve 18. 2. 1936. 
27 
Prav tam, brzojavka poslanstva v Pragi  notranjemu ministrstvu 30. 6. 1936. 
28 
Prav tam, goriški prefekt notranjemu ministrstvu 20. 8. 1936. 
Toda cez osem mesecev, konec aprila 1937, se je prefekt v zvezi z Droletom spet oglasil notranjemu ministrstvu. Sporocili so mu namrec, da naj bi Drole že 24. februarja prejšnje leto umrl v Avstriji , in sicer v bolnišnici v kraju Alleutseic. Prefekt ni pojasnil, od kod je prišel ta podatek.29 Ocitno popacena oblika imena avstrijskega kraja je kazala na to, da so ta podatek verjetno pridobili na podlagi na roko pisanega ali slabo citljivega dokumenta, ob tem pa je tudi res, da so italijanski uradni organi po pravilu zmeraj imeli težave s korektnim prepisovanjem tujih, zlasti slovanskih imen. Ministrstvu se zadeva ni vec zdela nujna in je šele cez eno leto poslalo am-basadi na Dunaju  dopis s prošnjo o podrobnostih Droletove smrti. Poslanstvo je nanj odgovorilo septembra 1938, to je že pol leta po nacisticni okupaciji Avstrije. V kratkem sporocilu je navedlo, da se je Drole 22. februarja 1936 zatekel v bolnišnico v kraju Allentsteig  v Spodnji Avstriji  ter tam dva dni kasneje umrl za posledicami vnetja potrebušnice.30 
Tako se je ocitno v tem majhnem kraju v okrožju Zwettl , nedalec od ceške meje, po vecletnem beganju po svetu koncala življenjska pot Franca Droleta , tigrov-ca izpod Porezna , za katerega lahko recemo, da je bil še ena nesrecna primorska žrtev fašisticnega režima. Toda organi tega režima so tudi po njegovi smrti morali izvršiti nekatere birokratske postopke. Goriški prefekt je bil pozvan, da preklice oziroma izbriše Droletovo ime iz seznamov »Rubrica di frontiera« ter »Bollett ino delle ricerche«, kar je tudi storil.31 Na platnice Droletovega dosjeja v Osrednji poli­ticni kartoteki pa je bila z velikimi crkami odtisnjena beseda »MORTO«. 
Fašisticna Italija  je morala odlocilni vojni poraz ob strani nacisticne Nemcije priznati sicer že septembra 1943, dokoncno pa je konec aprila 1945 propadla tudi njena bleda naslednica, t. i. Mussolinijeva Socialna republika Italija. S težavami se je nato oblikovala nova demokraticna italijanska republika, ki se je morala soociti tudi z vprašanjem poprave krivic, ki jih je povzrocil fašisticni režim. V ta okvir je spadala tudi amnestija za vsa protifašisticna politicna kazniva dejanja in posledicno tudi za vse obsodbe na podlagi zakona s 25. 11. 1926, št. 2008. Tozadevno amnestijo so razglasili z namestniškim dekretom 17. 11. 1945, št. 719. Toda trajalo je še dolgo, preden je prišlo do formalne razglasitve oziroma udejanjanja amnestije za posa­mezne konkretne osebe. Tako je vojaški tožilec republike Italije  v imenu »Uffi  cio del Pubblico Ministero per i Tribunali di Guerra Soppressi« šele oktobra 1960 od podrocnega vojaškega sodišca v Rimu zahteval, da uradno izjavi, da so zaradi zgoraj omenjene amnestije ugasla kazniva dejanja, zaradi katerih so bili februarja 1930 ob-sojeni Franc Drole, Franc Golob  in Ignac Šturm  in tudi, da je enako ugasla pravica erarja do izterjave stroškov procesa.32 Cez dva meseca je rimsko vojaško sodišce za-res izdalo izjavo oziroma odlok, da so vsled amnestije že omenjena kazniva dejanja ugasla ter da zato preneha izvajanje sodbe kot tudi dodatnih kazni. Podoben odlok 
29 
Prav tam, goriški prefekt notranjemu ministrstvu 24. 4. 1937. 
30 
Prav tam, generalni konzulat na Dunaju  notranjemu ministrstvu 22. 9. 1938. Po ustnem izrocilu v Porez-
nu  naj bi Drole sicer umrl na avstrijskem Koroškem, pri cemer naj bi župnik iz kraja smrti o tem obvestil 
župnišce v Podbrdu . Morda lahko prefektovo sporocilo 24. 4. 1937 povežemo prav s tem obvestilom. Glej 
Valentincic, Kronika, str. 15. 31 
ACS, CPC, šk. 1864, goriški prefekt notranjemu ministrstvu 15. 10. 1938. 
32 
ACS, TSDS, Es., šk. 36, zahteva vojaškega tožilca 24.10.1960. 
je sodišce izdalo tudi v zadevi sodnih stroškov.33 Kaj je vse to konkretno pomenilo za prizadete, raje ne bomo ugibali, in tudi ne, kakšne bi bile možnosti morebitnega pravnega postopka za dosego odškodnine. Gotovo je le to, da je bil Franc Drole, junak naše tragicne zgodbe, tedaj že 24 let mrtev. 
Viri in literatura Viri 
ARS, AS 1825 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Orožniška postaja Grahovo  ob Baci. ACS, CPC – Archivio Centrale dello Stato, Ministero dell’Interno, Casellario Politico Centrale. ACS, MI, G 1 – Archivio Centrale dello Stato, Ministero dell’Interno, Cat. G 1, Associ­
azioni. ACS, TSDS, Fasc. Pr. – Archivio Centrale dello Stato, Tribunale Speciale per la Difesa dello Stato, Fascicoli processuali. ACS, TSDS, Es. – Archivio Centrale dello Stato, Tribunale Speciale per la Difesa dello 
Stato, Esecuzioni. 
Tribunale Speciale per la Difesa dello Stato. Decisioni emesse nel 1929. Roma: Stato Maggiore dell’Esercito – Uffi  cio Storico, 1983. Marija Ortar, ustna izjava 7. 7. 2017. 
Literatura 
Jelincic, Zorko: Pod svincenim nebom. Spomini tigrovskega voditelja. Gorica : Goriška Mohor­
jeva družba, 1994. Mlakar, Boris: TIGR in ORJUNA. TIGR v zgodovini in zgodovinopisju (ur. Aleš Gabric). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017, str. 61–70. 
Rutar, Borut: TIGR proti duhovnemu genocidu fašizma nad Primorci. Tolminsko  1918–1941. 
Ljubljana: Borec, 1996. Rutar, Tone: Kratek pregled delovanja ilegalne organizacije TIGR na Tolminskem 1927– 1940. Tolminski zbornik 1975. Druga knjiga (ur. Janez Dolenc). Tolmin: Kulturna skupnost Tolmin, 1975, str. 315–361. 
Rutar, Tone : Torkar Julij . Primorski slovenski biografski leksikon, 16 (ur. Martin Jevnikar). 
Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1990, str. 34–35. Valentincic, Janko: Kronika narodnoosvobodilne borbe 1918–1945. Podbrdo. Podbrdo: Tipko-pis, 1990. 
Valentincic, Janko: Narodnoosvobodilni boj, kakor so ga doživljali prebivalci Podbrda in okolice (1918–1945). Baški zbornik. Alpski mladinski raziskovalni tabor Podbrdo 1992, 1993 in 1995 (ur. Silvo Torkar  in Karla Kofol). Tolmin: Tolminski muzej, 2006, str. 127–150. 
Prav tam, izjava podrocnega vojaškega sodišca 21. 12. 1960. 
Povzetek 
Organizacija TIGR je imela v zgornjem Posocju  izredno razvejano mrežo zaupnikov in aktivnih clanov. Ob nekaterih nasilnih akcijah proti fašisticnim raznarodovalnim usta­novam ter izstopajocim renegatom je bilo težišce njihovega delovanja predvsem v širje­nju protifašisticne oziroma slovenske literature, v razdeljevanju ucbenikov in podpiranju ilegalnega kulturnega dela, navsezadnje pa tudi v zbiranju obvešcevalnih podatkov ter pošiljanje le-teh v Jugoslavijo. V zgornji Baški dolini  so kot kraji z mocno tigrovsko bazo izstopali Grahovo, Rut  in Podbrdo, kjer sta na celu organizacije stala Angel in  Julij Torkar. Zlasti slednji je organiziral celice tudi v okoliških vaseh, predvsem pa je po navodilih gori­škega vodstva vzpostavil dvoje stalnih kurirskih poti v smeri Bohinja  oziroma Selške doli­ne. Za slednjo je bil zadolžen Franc Drole, ki je bil hkrati tudi vodja tigrovske celice v vasi Porezen. Delu za organizacijo je bil izredno predan, kar pa je sredi decembra 1928 preseka-la orožniška patrulja pri Zarakovcu , ki ga je zasacila s polnim nahrbtnikom prepovedane literature, za povrh pa je bil oborožen z revolverjem. Sledila je seveda podrobna preiskava, zasliševanja, tudi njegovih družinskih clanov in znancev, predvsem pa aretacije tigrovcev, ki so bili tako ali drugace v navezi z njim. Vse to je kulminiralo konec februarja 1930, ko je bil Drole obsojen pred Posebnim sodišcem za zašcito države, skupaj s Francem Golobom z Grahovega  in Ignacem Šturmom  s Kneže. Odslužiti je moral vec kot dveinpolletno za-porno kazen, nazadnje je bil v jetnišnici v Algheru  na Sardiniji. Toda po izpustitvi je imel doma le zelo omejeno svobodo, zato je kmalu prebegnil v Jugoslavijo, kjer se je najprej v Ljubljani  pridružil emigrantskim organizacijam, zatem pa dobil zaposlitev v Srbiji. A tudi tu ni obstal, odšel je na Ceško, od koder je kmalu izgnan, nazadnje pa ga najdemo v Spodnji Avstriji, kjer je pozimi leta 1936 tudi umrl.  
Summary 
The organisation TIGR had a well-developed network of confidants and active members in the Upper Soca  Valley. Beside some violent actions against the fascist denationalizing institutions and outstanding renegades their actions were oriented above all towards the spread of anti-fascist (Slovene) propaganda, distribution of textbooks and support of illegal cultural initiatives as well as collecting informative data and sending them to Yugoslavia. In the Upper Baca Valley the places where the TIGR organization was widely spread were Grahovo, Rut  and Podbrdo, where the local organisation’s leaders were Angel and Julij Torkar . Th e latter especially, organized cells in the surrounding villages and above all, in accordance with the Gorica  leadership he established a permanent courier route in the direction of Bohinj and the Selška Valley. Franc Drole  was in charge for the latter one and was at the same time the leader of the TIGR’s cell in the village of Podbrdo. He was deeply committed to the work for the organization whose work was interrupted in the mid De­cember 1928, by a weapon patrol that hacked him wearing a full rucksack of forbidden literature and armed with a revolver. A detailed investigation and hearings of his family members followed. And above all, the members of the TIGR organisation who were in connection with him were arrested. Th e actions culminated at the end of February 1928, when Franc Drole  was convicted at the special state defence court, together with Franc Golob  from Grahovo  and Ignac Šturm from Kneža. He served a two-and-a half-year sentence, lastly in a hatchery in Alghere, Sardinia. After being released he was given only limited freedom at home, so he escaped to Yugoslavia, where he joined the emigrant organizations in Ljubljana  and later got job in Serbia. He did not remain, but moved to the Czech Republic, from where he was soon expelled. At last he stayed in Lower Austria where he passed away in the winter 1936. 
Med skrbjo in locevanjem Ljubljanska škofija in razmere v italijanskih fašisticnih taborišcih na podlagi gradiva ljubljanskega nadškofi jskega arhiva 
OTO LUTHAR 
Izvlecek: Prispevek je nastal na podlagi dokumentov arhiva ljubljanske škofi je in intervjujev z internirankami in interniranci v sklopu projekta Spomin na italijanska fašisticna taborišca. Razprava temelji na treh porocilih duhovnikov, ki so obiskali taborišca v Gonarsu , Chiesanuovi  in Renicciju,  ter pismu enega od internirancev. Gradivo dopolnjujejo odlomki iz pisem svojcev in podatki iz drugih gradiv, med katerimi je najvec preglednic zbrane hrane za taborišcnike in seznamov imen in krajev domacega bivališca taborišcnikov. 
Kljucne besede: fašisticna taborišca, preživeli, ljubljanska škofija, deportacije, vizi­tacijska porocila 
Between Care and Segregation Archdiocese of Ljubljana  and the Conditions in Italian Fascist Camps; Materials from Archdiocese of Ljubljana’s Archives 
Abstract: The article draws on documents kept in the Archiepiscopal Archives of Ljubljana  and on interviews with the internees in Italian Fascist concentration camps. The central part of the text is based on three reports drawn up by priests who visited the camps in Gonars , Chiesanuova  and Renicci , and a lett er writt en by one internee. The materials are complemented by fragments from lett ers writt en by the internees’ relatives and data collected from other materials, most notably charts of food collected for internees as well as lists of internees’ names and places of residence. 
Key words: Fascist concentration camps, survivors, Ljubljana  archdiocese, depor­tations, visitation reports 
Uvod 
P
ricujoca razprava se osredinja na odnos ljubljanske škofi je do internacije ci­vilnih prebivalcev Ljubljanske pokrajine v italijanskih fašisticnih taborišcih. Pri tem me je zanimalo predvsem, v kolikšni meri je bilo vodstvo škofi je sez­nanjeno z razmerami v internaciji in kako se je na te razmere odzvalo. Sicer pa pri­spevek temelji na analizi gradiva, ki ga hrani ljubljanski nadškofijski arhiv. V okviru tega podrobneje predstavljam porocila, ki so jih po narocilu škofije sestavili posa­micni duhovniki, ki so obiskali nekatera taborišca. Med gradivom pa sem naletel tudi na porocilo internirancev, med katerimi izstopa povedno porocilo iz Reniccija. Na podlagi tega ter na podlagi prošenj sorodnikov, ki so škofa prosili za posredova­nje ali informacijo o deportiranih, in koncno, na podlagi pricevanj internirancev, ki smo jih zbrali v okviru projekta Italijanska fašisticna taborišca v spominih Slovenk  in Slovencev, sem poskušal rekonstruirati tudi predstavo internirancev o vlogi škofi je. Tako v pricevanjih kakor tudi v razlicnih zgodovinarskih interpretacijah namrec še vedno prihaja do (skoraj) diametralno nasprotnih predstavitev obojega; razliku­jejo se interpretacije o tem, v kolikšni meri so bili na škofiji seznanjeni z resnicnimi razmerami v taborišcih in kako se je škofija s škofom Rožmanom na celu nanje odzvala. 
Pri zbiranju in analizi gradiva in literature sem s pomocjo kolegic iz projektne skupine ugotovil, da so bile razmere v italijanskih fašisticnih taborišcih in z njimi tudi vprašanje poznavanja razmer v njih tematizirane fragmentarno in nesistema-ticno. Razlogov za to je vec, vendar se v pricujocem prispevku dotikam predvsem tistih, ki so neposredno povezani z življenjsko izkušnjo preživelih, in tistih, ki so taborišca obiskali. Ne glede na to, kaže na tem mestu opozoriti, da je bil spomin na ta taborišca spregledan tudi zato, ker ni bil neposredno uporaben za politicno instrumentalizacijo preteklosti.1 To velja tudi za del slovenskega zgodovinopisja, ki po 1991 skrbi za bolj ali manj sistematicno falsificiranje preteklosti druge svetovne vojne in casa po njej. Spomini preživelih taborišcnikov namrec dokaj prepricljivo izpodbijajo ali celo onemogocajo radikalno reinterpretacijo tega dela slovenske pre­teklosti. 
K temu v veliki meri prispeva v nadaljevanju predstavljeno gradivo, iz katere­ga je med drugim razvidno, da so bile prav v taborišcih razmere do skrajnosti zaple­tene, zaradi cesar spomina nanje ni mogoce popolnoma poenostaviti ali izbrisati. V istih kasarnah in barakah, v istih šotorih so živeli mladi in stari, bolni in (pogojno) zdravi, verni in ateisti, komunisti in antikomunisti, mešcani in kmetje, Slovenci , Hrvati , ofi cirji jugoslovanske vojske iz vseh koncev monarhije, v nekaterih tabori-šcih pa so slovenski interniranci delili usodo z interniranimi Grki , Francozi , An-gleži , Libijci  in Judi  iz razlicnih delov severovzhodnega Sredozemlja. Znotraj žice in znotraj kasarniških zidov ni bilo prav veliko razlik. Ponekod so taborišcnike locili po starosti, drugje po spolu, v osnovi pa po vrsti internacije, ki jo v grobem delimo na prisilno in prostovoljno. Pri slednji je najpogosteje šlo tudi za ideološko oprede-
Marta Verginella je v casu izvajanja projekta veckrat opozorila na razliko v politicni instrumentalizaciji žrtev na italijanski in slovenski strani. Pri tem opozarja predvsem na razpravo o fojbah in zlorabi dokumen­tarnega gradiva v nekaterih interpretacijah italijanskih profesionalnih, predvsem pa amaterskih zgodovi­narjev. 
litev, ki je posameznika lahko napeljala k sodelovanju z italijanskimi oblastmi v Ljubljanski pokrajini. Nekaj takih primerov srecamo v arhivskem gradivu, nekaj zanimivih primerov pa med drugimi opisuje tudi Ferdo Gestrin  v svoji knjigi Svet pod Krimom.  
Sicer pa je naše pricevalke in pricevalce še najbolj zaznamoval spomin na golo preživetje. Še posebej to velja za taborišce na Rabu, deloma pa tudi v Gonarsu , Re-nicciju  in Viscu , medtem ko so bile razmere v Markah  in Laciju bistveno drugacne. Po mnenju Marte Verginella je to tudi glavni razlog za razlicne interpretacije, pred­vsem pa za razlike v spominu na internacijo. 
In prav slednje je bilo osrednja tema naše raziskave v okviru projekta Spomin na italijanska fašisticna taborišca, zaradi cesar smo se lotili tudi pregleda arhivskega gradiva v nadškofijskem arhivu. Poleg pricevanj preživeli taborišcnikov so prav do-kumenti iz tega arhiva glavni vir za opis in razumevanje razmer. Ob osnovni kro­nologiji dogajanja (kdaj je škofija zacela zbirati podatke o razmerah v taborišcih) in ob interesu po oblikovanju osnovne tipologije obravnavane dokumentacije (kdo je porocal o razmerah, kdo se je obracal na škofijo) nas je zanimalo, kako se je vodstvo ljubljanske nadškofije odzvalo na prošnje za pomoc in na porocila o razmerah v taborišcu. 
Metodologija 
Poleg zbiranja in analize arhivskega gradiva se prispevek naslanja tudi na analizo intervjujev internirancev. Slednja je bila še za spoznanje težja zaradi raz­licnih nacinov pogovora s intervjuvankami in intervjuvanci – zlasti zaradi starosti in obnemoglosti, saj z vsemi ni bilo mogoce opraviti na zacetku nacrtovanega odpr­tega intervjuja, temvec strukturirani ali na pol strukturirani intervju. Nekaterim sogovornicam in sogovornikom smo zaradi oslabelosti morali postavljati še vmesna vprašanja. 
Z vecino smo, ne glede na njihovo starost, vendarle lahko opravili narativni oz. odprti intervju in se na ta nacin izognili njihovemu prepogostemu ponavljanju zgodb drugih informantov oz. prilagajanju njihovih spominov uradni interpretaciji zgodovinarjev. Neredko se namrec zgodi, da ljudje, ki so doživeli travmaticno izku­šnjo, svojo pripoved gradijo okoli »uradnega opisa« dogajanja, pa ceprav se ta lahko razlikuje od tega, kar so doživeli sami. To še toliko bolj velja za tiste s nižjo formalno izobrazbo. Ti so lahko nekoliko bolj negotovi in zato nekoliko manj avtonomni pricevalci. 
Po drugi strani so vsi po vrsti umešceni v širše družbeno dogajanje, zaradi cesar lastne izkušnje neizogibno kontekstualizirajo skozi spomine drugih. Skratka, vsi pricevalci povzemajo obstojeci (kolektivni) spomin in se na ta nacin v veliki meri odrekajo »avtobiografskemu spominu«, ki se od kolektivnega razlikuje prav po tem, da vkljucuje informacije, ki so pomembne predvsem za njega samega.2 Poleg tega je vsaka pripoved, vsako pricevanje v doloceni meri že interpretacija. Posredovane življenjske zgodbe so zato le redko enkratne in neponovljive, neobstojna pa je tudi struktura pripovedi. To še posebej velja za strukturirane intervjuje, kjer informanti svojo pripoved (iz)gradijo okoli zastavljenih vprašanj. V dolocenih primerih se je to 
Stanic, Relocation, flow or escape of research potential, str. 58. 
zgodilo tudi nam, saj nekateri informanti drugace niso bili sposobni oblikovati svoje pripovedi. 
V primerih, ko smo z našimi pricevalkami in pricevalci lahko opravili odprti oz. narativni intervju, smo izhajali iz metodoloških in teoretskih izhodišc nemških fenomenologov, italijanskih strokovnjakov za spominske študije Luise Passerini  in Alessandra Portellija  in Paula Thompsona , britanskega strokovnjaka za ustno zgo­dovino. Ko govorim o nemških kolegicah in kolegih, mislim predvsem na Fritza Schuetzeja oz. na Gabriele Rosenthal. Rosenthalova je namrec na vec mestih opo­zorila, da je narativni intervju, kot ga je zasnoval Schuetze, najucinkovitejša, ce ne celo edina ucinkovita metoda za pridobitev kolikor toliko enkratnih pricevanj. Pri tem ne smemo pozabiti tudi na Thomasa Luckmanna , ki je že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja opozoril na to, da je vsako delovanje zavestno, usmerjeno proti dolocenemu cilju in smislu ter historicno pogojeno. 
Vloga in ravnanje ljubljanske škofije: Informiranost, spoznanja in delovanje 
Zaradi pogostega sklicevanja na odlocitve, navodila in prizadevanja slovenske rimokatoliške cerkve smo sistematicno pregledali vso dostopno gradivo nadškofi j-skega arhiva v Ljubljani. Poleg dragocenih podatkov o taborišcnicah in taborišcni­kih ter pogojih, v katerih so živeli in umirali, smo na podlagi najdenih podatkov in informacij lahko rekonstruirali del odnosa škofije tako do ravnanja italijanske vojske kot tudi do italijanske internacijske politike. 
Na podlagi pisem škofa Gregorija Rožmana , s katerimi je po eni strani pri papežu Piju XII. in generalu Robottiju  poskušal izposlovati izboljšanje življenjskih pogojev taborišcnikov, po drugi pa odlocilno prispeval k diferenciaciji interniranih, je namrec mogoce spoznati samo del tega odnosa. Predvsem pa iz uradnih in delo-ma že objavljenih dokumentov ni razvidno, v kolikšni meri so bili škof in njegovi sodelavci zares seznanjeni z razmerami v taborišcih. Glede na dosedanja spoznanja avtorjev, ki so skušali rekonstruirati tudi ta del ravnanja škofa Rožmana  med voj-no,3 je mogoce sklepati, da je bilo vodstvo škofije z osnovnimi razmerami v tabori-šcu Gonars4 seznanjeno že aprila, najkasneje maja 1942, obenem pa taisti avtorji ugotavljajo, da se je škof Rožman na zacetku zavzemal predvsem za slovensko bogo­služje med interniranimi. Temu je sledilo prizadevanje njegovih odposlancev, da fa­šisticne uprave taborišc prepricajo, da »vecina internirancev ni komunisticna«.5 Po pisanju istih avtoric in avtorjev je mogoce sklepati, da so bili z nemogocimi bivanj­skimi razmerami in izredno slabo prehrano seznanjeni najkasneje do septembra istega leta, ko naj bi škof Rožman  na to temo sklical posebno konferenco, oz. druge 
3 
Sodec po monografiji Med sodbo sodišca in sodbo vesti je škof Rožman  že 14. aprila 1942 pri nadškofu Carlu 
Margottiju posredoval za uvedbo slovenskega bogoslužja. Avtorjem razprave so znana tudi razlicna price­
vanja duhovnikov, ki sta obiskala Gonars  in Renicci, pri cemer podatek za Gonars ni dokoncno preverjen. 
Prav tako v delu Marije Cepic Rehar, Franceta M. Dolinarja, Tamare Griesser - Pecar, Blaža Otrina in Juli-
jane Visocnik lahko preberemo, da je škof Rožman  o slovenskih internirancih govoril že maja z italijanskim 
nuncijem v Vatikanu . 4 
Ostala taborišca (Monigo, Chiesanuova , Visco, Renicci, Rab  idr.) so za internirance iz Ljubljanske pokra­
jine pomembna šele poleti 1942. 5 
Marija Cipic Rehar, France M. Dolinar, Tamara Griesser - Pecar, Blaž Otrin , Julijana Visocnik, Med sodbo sodišca in sodbo vesti, str. 54. 
polovice novembra, ko je o razmerah v taborišcih govoril s papežem Pijem XII. Iz gradiva o internaciji je prav tako razvidno, da je skupaj s prizadevanji za izboljšanje položaja internirank in internirancev na škofiji potekalo poudarjeno razlikovanje med komunisti in nekomunisti oz. delitev na naše in njihove, pri cemer so bili kot komunisti pogosto oznaceni vsi clanice in clani odporniškega gibanja. Ce je imel škof Rožman v Ljubljani  tudi »srce do komunistov«,6 to v intervencijah v korist interniranih ni mogoce razbrati. 
O selektivnem interesu za taborišcnice in taborišcnike še najvec izvemo iz »vizitacijskih zapisnikov« duhovnikov, ki so obiskali posamezna taborišca, pred­vsem pa iz pisem taborišcnikov in pisem sorodnikov, ki so prosili za izpustitev njihovih ocetov in mater, bratov in sestra, sinov in hcera ter nedoraslih otrok. Še posebej zgovorni so spiski interniranih in dokumentacija o zbiranju živil in obleke za taborišcnike. Udeleženke in udeleženci raziskave smo namrec prepricani, da je samo na podlagi tovrstne dokumentacije mogoce po eni strani v celoti rekonstru­irati vlogo cerkvenih oblasti, po drugi strani pa opozoriti na ravnanje posameznih duhovnikov. Samo na ta nacin je namrec mogoce pokazati, da so kljub doslednemu izvrševanju navodil škofa Rožmana7 nekateri duhovniki skušali ljudem resnicno pomagati, ce seveda niso bili tudi sami internirani. Za te je posebno zanimanje po­kazal tudi papež v pogovoru s škofom Rožmanom v drugi polovici novembra 1942 v Vatikanu. 
O poznavanju razmer v taborišcih, o seznanjenosti z življenjskimi pogoji ta­borišcnic in taborišcnikov ter o upravicenosti njihove internacije še najvec povedo zapisi, ki so jih za potrebe ljubljanske škofije napisali sami taborišcniki. Ker gre za neposredna in v veliki meri necenzurirana porocila, sem se odlocil, da ob nekoli­ko daljših odlomkih iz porocil vizitatorjev vkljucim tudi daljši odlomek enega od taborišcnikov. Šele oboji skupaj lahko pricajo o tem, v kolikšni meri je bila škofi ja seznanjena z razmerami, kakšen je bil odnos do interniranih in kako se je (sodec po predstavljeni dokumentaciji) škofija odzvala na njihovo stisko. 
Poleg te vrste gradiva so zgovorne tudi prošnje za pomoc ter spiski hrane in druge pomoci interniranim. Ceprav vecina gradiva, razen pisem sorodnikov inter-niranih, ni avtorizirana, o poslanstvu in vlogi piscev porocil in sestavljavcev doku­mentov lahko sklepamo iz zapisa samega. Porocevalci neredko opisujejo številcno stanje, razmere, mestoma pa tudi predzgodovino razlicnih skupin internirank in internirancev. Taborišcnice in taborišcnike so najpogosteje predstavljeni kot inter-niranke in interniranci. 
6 
Mišljeno je neuspešno posredovanje za narodnega heroja Toneta Tomšica. Prav tam, str. 310. 
7 
Dober primer za to sta ižanski in tomišeljski župnik, ki ne samo, da sta dosledno sledila škofovim navodi­lom, temvec sta se pred partizanskih sodišcem nanje tudi sklicevala. Glej Gestrin, Svet pod Krimom.  O tem avtor piše na vec mestih, med drugim tudi na str. 265. 
Štiri pripovedi 
Odlomki, s katerimi želim predstaviti gradivo, so predstavljeni kronološko. Ceprav nekatera porocila niso datirana, smo si tudi pri datiranju lahko pomagali z vsebino samega zapisa. To velja tudi za prvega, ki ga je bilo mogoce umestiti v pozno jesen 1942. 
»V taborišcu Gonars je sedaj (?) nad 5000 internirancev. Vecinoma so to ženske in otroci. […] Moški so predvsem družinski ocetje, ki imajo v taborišcu tudi žene in otroke […] Moški iz tega transporta so pod šotori […] 
Internirane družine so po narodnosti Hrvatje  iz Gorskega Kotarja  /Cabar/ in Delnic.  Teh je nad 3000. Ostali so Slovenci, ki so prišli sem s Trevisa  in iz Lju­bljane. Tako sem našel tam po nekaj družin iz Starega trga pri Ložu  / Babna (G) Polica/ iz Šent Vida pri Sticni, iz Lavrice  /Rudnik/, z Blok, iz Bele Krajine  / Cr­nomelj, Semic  Metlika, Dragatuš/. Med temi je vec deklet iz Ljubljane  in iz dežele […] V taborišcu je v splošnem dokaj reda in snage, tako v kuhinjah kopališcih, stra­nišcih in barakah. Tudi ni kakšnih posebni epidemij razen splošne oslabelosti in iz-crpanosti organizma. Poveljstvo tudi skrbi, da ne pride pri razdeljevanju hrane do kakšnih neredov kot na Rabu. Hrana je skrajno pomanjkljiva in nezadostna […] 
Bilo je vec slucajev, da so lacni možje skozi ograjo z grožnjami pripravili lastne otroke in žene do tega, da so jim morali izrociti svoj delež kruha, ki so jim gabrezsrcno pojedli. Vec mož je bilo radi tega kaznovanih […] 
Nad polovico žensk in otrok je bosih. Nimajo obleke, ne samo zimske, amp(a)
k sploh nimajo oblek, niti plenic […] Matere nimajo kje prati plenic […] ne s cim nahraniti ugašajocih otrok […] Oni, ki so prišli iz Trevisa, so bolje ohranjeni […] Velika vecina teh ljudi so preprosti, verni. Imajo samo eno željo: iti domov 
[…] Slovenci, ki so prišli v Gonars  iz Ljubljane  ali iz Treviza  bodisi, da so to druži­ne in posamezniki, so vecinoma prijatelji partizanov. So pa vmes tudi naši ljudje,ki te pokore ne zaslužijo. Vendar pa so mnogi teh komunistov in partizanov precejdostopni in mehki, ostali pa napram duhovniku hladni skoraj sovražni, med temizlasti dekleta […]«8 
Tudi drugi dokument z naslovom Kratko porocilo o taborišcu internirancev v Chiesinuovi je po vsej verjetnosti sestavil gostujoci duhovnik. Podobno kot v prvem primeru tudi tega dokumenta ne navajamo v celoti. 
Taborišce je v predmestju Padove  /Chiesanuova/. Ograjeno je z visokim zi­dom. Ob vhodu so prostori za komando in stražo. Ob levi in desni stojijo v vrsti po tri dolge nove pritlicne kasarne. Na nasprotni strani vhoda je tudi velika kasarna /na zadnji strani dvorišca/.
Kasarne so lepe, primerne za vzdrževanje snage, imajo udobne higijenske umivalnice/ toda voda tece le zjutraj 10 minut / in moderna stranišca.V sobah so ob stenah narejena ležišca /takozvane pricne/ in sicer spodnja 
Ime dokumenta: Taborišce Gonars. Oznaka dokumenta: II 0254742 (73899). Oznaka gradiva: Škofijska dobrodelna pisarna, signatura: NŠAL 37, škatla: 3, Obseg dokumenta: 2 strani, Nadškofijski arhiv Ljublja­na . 
in zgornja. Med spodnjim in zgornjim ležišcem je toliko prostora, da lahko tisti, kije na spodnjem ležišcu, sedi. Na deskah je kvecjemu en decimeter debela slamica.Ker je zmanjkalo lesa, vec ležišc pod slamnico nima niti desk, ki bi bile druga poleg druge, ampak so deske zabite na vsakih nekaj centimetrov. Slamnice na teh ležišcih niso nic bolj natlacene […] Sobe so brez peci. 
Na […] dvorišcu se lahko interniranci prosto gibljejo od 7. ure zjutraj do 7.ure zvecer. Med osmo in dveto uro […] jih preštejejo.
Cel dan mineva v brezdelju. So brez knjig, želijo slovenske molitvenike tudi možje, od katerih tega ne bi pricakoval. Dobivajo pa redno Osservatore Romano, ki ga radi prebirajo, ker piše nevtralno.
[…] Pritoževali so se zelo zaradi tega, ker so pošteni in nedolžni pomešan s tistimi, ki so odložili orožje, in s pravimi kriminalisti in kleptomani. Tatvine so na dnevnem redu. […] Med interniranci je tudi osem slaboumnih, ki niso loceni od drugih.
Hrana je nezadostna. Za zajtrk imajo crno kavo, 12 dk kruha, ki ga dobijoza cel dan, ob 2. uri je kosilo /juha z rižem ali macaroni ali bucami in podobnim/. Ob 5. uri je vecerja. Dvakrat na teden je pa hrana taka: n.pr. v soboto opoldan ’gos­ta’ juha, zvecer cista juha /malenkost mašcobe, bolje receno nic/, v nedeljo zjutraj kava, 12 dk kruha, ob enajstoh cista juha in dober grižljaj mesa. Ob petih ’gosta’ juha. […] narocili so mi, naj v Ljubljani  povem, da jih bo do marca polovica pomr-la, ce ne bo pomoci iz Slovenije. Nisem jim mogel dopovedati, da ni mogoce poslati vec kot 5 kg na mesec. Imel sem vtis, da mislijo vsi, od inteligentov do preprostih, da je Slovenija pozabila nanje. Pakete dobivajo vedno eni in isti ljudje. Vecina pa je ta­kih, ki so internirani že dolge mesece, pa niso dobili niti enega paketa […] Lakota,ki jih muci, se sploh popisati ne da. Dobil sem moža, ki je po smeteh pobiral kosti, jih razbil in zvecil. [...] 
V taborišcu je kantina, v kateri se dobi le vino, cenejše in dražje. Ce kupujejole cenejše vino, jim groze, da bodo kantino zaprli. Brez vina pa ne morejo biti, ker je voda slaba in tece le deset minut na dan. Tudi ne morejo kupovati vina, kolikorbi kdo hotel. Vsaj 80–100 litrov ga morajo kupiti hkrati. […] Denar je v taborišcu sicer prepovedan, toda v kantini ga radi zamenjajo za bone. [...] 
V taborišcu imajo tudi crno borzo, kjer je zbrano skoro vedno 500–1000 lju­di. Na crni borzo oddajajo zlate verižice, porocne prstane, ure … za kruh in cigare­te /en aura 60 cigaret/. Normalna cena za en Ibar je 5 lir, maksimalna je dosegla 11lir. 12 dkg kruha stane na crni borzi 30, 40 tudi 50 lir. Slutijo, da je zlato pokupilinternirani Slovenec. Mnogi, zlasti kmetje, so strgani, brez perila in obuvala, ker so bili pobrani kar s polja.
V taborišcu je tudi bolnica. V bolnici je približno 25 ljudi / internirani zdravnik, ki skrbi za nje, ni vedel povedati natancnega števila/: 2 tbc, nekaj srbe-cicnih, nekaj spolno bolnih, vec revmaticnih in en ušivec. Zdravnik je izjavil, da ima na razpolago dovolj zdravil, zanesljivi interniranci pa so povedali, da je edino zdravilo aspirin.
Dosedaj so umrli: Mohar Jože iz Racne  /oslabel in kap, na mestu mrtev/, Kovac Ivan  iz Hotedršice  69 /griža/, Smalc Jože, Koce 10, Kocevska Reka  /tbc/, Troha Anton, Kocevska Reka /oslabelost/.
Disciplina v taborišcu ni stroga. [...] 
Interniranci se bojijo zracnih napadov. [...] Ko je alarm, morajo ostati v ka­sarnah. Predlogi internirancev:
1. 
Po Dolenjskem naj se zbira krompir, fi žol […] naj se pošlje po zanesljivi poti v taborišcno kuhinjo /neizvedljivo/.

2. 
Rdeci križ naj posreduje, da bodo v kantini dobili tudi suhe fige, sadje, konservi­rano mleko in podobno.

3. 
Prepreci naj se kaznovanje z odvzetjem kruha.

4. 
Dolenci  naj narede pakete in naj jih skupno prepeljejo v Ljubljano. 


Edina pomoc, ki se jim sedaj lahko nudi, je:
1.Preskrbeti pri oblasteh, da pridejo nedolžni domov, saj je po vecini znano, kateriso se udejstvovali pri komunisticnem gibanju. Pri tej izbiri bi bilo seveda treba paziti, da bi ne bil po nedolžnem prištet med komuniste. Sicer pa komanda za vecino v tem tabori-šcu ve, kateri imajo kaj na vesti. Mnogi so do casa mojega bivanja v taborišcu ocividno in izzivalno kazali svoje prepricanje. Oficirji so vedeli za to, a ni bilo nobene reakcije. 
Versko življenje v taborišcu 
Taborišcniki imajo italijanskega kurata, ki razume slovensko. Kdor hoce, lahko spolnjuje verske dolžnosti. […] Takih, ki cutijo s Cerkvijo, ki stalno pri Bogu išcejo tolažbe, ki se ne bojijo javno izpricevati vere v Boga, je približno 400. Od duhovnika, ki navadno prihaja v taborišce brez strogega nadzora, zahtevajo, da bi jim prinesel cigarete in prenašal pisma ter dvignil denar, ki za nekatere leži na ban-ki. Porabiti so me hoteli tudi za crno borzo. 50 izvežbanih fantov bi bilo potrebno, da bi sproti pobijali veckrat umetno povzrocene predsodke, ki nastajajo v taborišcuproti duhovniku.
[…] v petek […] je kurat navadno spovedoval […] štiri ure cakali na spoved. 
Na praznik Kristisa Kralja […] dve […] maši. […] Pri […] maši je bilo nadeno tretjino internirancev. Nekaj jih je cakalo na pakete, veliko jih je bilo pa na crniborzi, kakih 200 korakov od oltarja. […] pri litanijah jih je bilo vec kot pri maši. Crna borza pa je na nasprotni strani taborišca nemoteno delovala naprej.
Iz tega kratkega porocila si lahko vsak ustvari sodbo, kakšno je versko živ­ljenje internirancev in zakaj je otežkoceno dušnopastirsko delovanje med njimi.«9 
Porocilu sledi deloma na roko, deloma na pisalni stroj napisan seznam inter-nirancev po župnijah. 
Tretji primer predstavlja porocilo duhovnika Antona Kurenta  z naslovom Kako je bilo v taborišcu v Renicciju. 
Renicci  je kraj, ki leži v dolinici med umbriškimi hribi na višini 330 m, dobre 4 km oddaljen od mesteca Anghiari. Pride se do tja po ozkotirni železnici, ki se 
Oznaka dokumenta II 0254 835 (73974). Oznaka gradiva: Škofijska dobrodelna pisarna, signatura: NŠAL 37, škatla: 3, Obseg dokumenta: 3 strani, Nadškofijski arhiv Ljubljana . 
pricne pri Arezzu in se polagoma vzpenja na umbriške gore. Od Arezza je Anghi­ari oddaljen po železnici 39 km. od Anghiari vozi sicer avtobus skozi Renicci, a jevedno tako zaseden po potnikih, ki potujejo na daljšo progo, da potnikov za Renicciskoraj nikoli ne sprejme. Treba je iti peš.
Taborišce leži na prostranih travnikih ob vasi. Pripravljali so ga za angleškeujetnike, a še preden je bilo koncano, so poslali tja slovenske internirance. Barake so lesene, krite z opeko. Postelje v njih so v tri nadstropja. V vsaki baraki je vec peci, a z drvmi so slabo založeni. To zato, ker dela še niso koncana. Marsikdo se prehladi, ker mora ob slabem vremenu ven. Kakih 600 ljudi spi še pod šotori. Komandant mi je rekel, da so pod šotore spravili krepkejše ljudi. V taborišcu je danes okrog 4000 internirancev. Hrvatov  je 70, vsi drugi so Slovenci. Kot zanimivost naj povem, da jemed Slovenci tudi en musliman, dva pravoslavca in dva protestanta.
Komandant in ostali oficirji so dobri, predobri. Prav tako vojaki. V tem je vzrok raznih neredov v taborišcu. Kuhinjo vodijo interniranci sami, a zelo krivic­no […] V taborišcu in okoli njega sijajno cvete crna borza. V taborišcni kantini se sicer marsikaj dobi za bone, še vec pa za denar sam. Interniranci si zato na vsenacine prizadevajo, da bi dobili v taborišce valuto in ne le bonov. Zato svojcem poraznih skrivnih poteh sporocajo, naj jim v paketih pošiljajo valuto. Komandant mi je pokazal cel kup pisemc in denarja, ki so ga samo v soboto, 30 jan., ko sem bil tam, našli v paketih (marmeladi, orehih, kruhu itd.). Samega denarja je bila nekaj nad 4.000.- lir. Vsak dan najdejo približno toliko. Rekel mi je, da naslovljencu denar sicer izrocijo, a samo v bonih.
Kuharji precej blaga, ki ga dobijo za vse, prodajo na crni borzi. Tako je skup­nost vedno prikrajšana pri hrani. Da jim ta kupcija nemoteno uspeva, zelo radi tudi italijanskim oficirjem z marsicem postrežejo pod roko. Tako jih pri njihovi ne-cedni obrti nihce ne moti. Dvakrat so že spremenili vse osebje v kuhinji, a razmere se nikakor nocejo izboljšati, ker se vsak skuša v kuhinji zdebeliti in obogateti. Tistim, ki imajo v taborišcu denar, vojaki pridno prinašajo tudi od zunaj. Cigaret že celo v Arezzu, ki je oddaljen nad 40 km, ni dobiti, ker jih vse pokupijo vojaki za taborišce. Grdo je to, da interniranci sami temu blagu v taborišcu ceno silno dvigajo.
Na žalost spocetka paketi dolgo niso v redu prihajali. Zaostajalo so na poti, zlasti v Anghiariju. Zdaj jih z Anghiarija redno odpravljajo naprej. Po kuratoviizjavi v taborišcu vse v redu oddajo naslovljencem.
Vesti o tifusu in drugih nalezljivih boleznih, ki so se širile v Ljubljani, so moc­no pretirane. V resnici je umrlo v treh mesecih, kar taborišce obstoji, okrog 60 ljudi. Povecini na posledicah splošne oslabelosti na Rabu. Komandant mi je izjavil, da so ljudje, ki so prišli z Raba, tako slabotni, da jim bo težko pomagati.
Za kurata je tam neki že priletni kapucin. Zelo dober gospod. Bil je poslan tja za angleške ujetnike, ki bi imeli priti. Slovenskega nic ne razume. Saj je že po­novno prosil, naj bi vendar poslali tja koga drugega, ki bo razumel jezik interniran­cev. Silno se je priporocal za slovenske in hrvaške molitvenike, rožne vence, podobi­ce, slovenske in hrvaške pripovedne knjige itd. Sam je že pisal na razne ustanove v Italiji, naj bi mu kaj poslali. Knjige mu bodo poslali iz Rakovnika, [...] jih imamo nabranih že od prej. Molitvenikov pa nimamo tu vec. Bilo bi treba kaj nabrati ali kupiti. Rožne vence bi bilo najbolje narociti kje v Italiji, recimo v Rimu, da bi se kar od tam poslali. 
Komandantu taborišca sem izrocil lir 5.000.- za najpotrebnejše. 
Enako vsoto sem dal tudi kuratu, naj jo razdeli med najbolj revne. Povedal mi je namrec, da nekateri kar dobro stoje v taborišcu, ker redno dobivajo pakete in denar, zlasti preprosti kmecki ljudje pa da nicesar ne prejemajo. Zmenila sva se, da bomo na njegov naslov pošiljali pakete, ki jih bo potem delil najbolj potrebnim.Upam, da nas ne bo ukanil, kakor je to storil gonarski Renzo10 Mondini! Imam vtis, da je res poštenjak. Spotoma sem zato v Padovi narocil za Renicci paketov za10.000.- lir, ki jih naj pošljejo na kuratov naslov. Nekaj bi se pa morda iz Ljublja­ne  dalo poslati. Naslov kar: Capellano Militare, Campo Concentramento Renicci, Anghieri (Arezzo).
Seznam internirancev šele sestavljajo, ker so do zdaj bile stalno spremembe.
Pretekli teden je krožil po vseh taborišcih seznam 500 internirancev, ki naj se ver­
nejo. 
Oglasil sem se tudi pri škofu v Arezzu. Povedal mi je med drugim, da mu je pisal dekan iz Castiglion Firentino  (dve postaji od Arezza proti Rimu), da je tam precej slovenskih in hrvaških internirancev. Oblasti da so mu rekle, da so toljudje, ki so se uprli italijanski oblasti. Škof je dekanu narocil, naj jih skuša v duš­nopastirskem oziru oskrbeti. Dekan je potem škofa prosil, naj bi poskrbel kakega duhovnika, ki razume jezik. Škof se je na to obrnil na zavod sv. Jeronima v Rimu.
– Kot sem pozneje zvedel v Renicciju, so v Castiglion Fiorentino  v bolnici bolniki reniškega taborišca, ker v taborišcu ni prave bolnice oziroma je premajhna. Prav tako so bolniki tudi v Arezzu. 
Dekanu v Castiglion Fiorentino  sem pisal, kaj naj mu pošljemo za bolnike. 
Škof mi je rekel, da je popolnoma zanesljiv in da nas ne bo okradel kot don Renzo.
Ko dobim odgovor, bo treba v Casiglion Fiorentino kaj poslati.
V Rimu  se te dni mudi dr. Lackovic,  tajnik zagrebškega nadškofa, ki je prišel v Italijo  zato, da bi organiziral pomoc hrvaškim internirancem. Pravi, da v Zagre-bu  sploh niso nic vedeli o teh internirancih, dokler niso dobili pisma ljubljanskega škofa, ki jih je nanje opozoril. Nekaj malega denarja je prinesel iz Zagreba. Bil jena poti v Rim že v Gonarsu  in se je na lastne oci preprical o revšcini ubogih inter-nirancev. Domenila sva se, naj se po taborišcih, kjer so Hrvatje  in Slovenci, ne da bi delala med njimi razlika, marvec naj vsa pomoc, ki pride v taborišce, razdeli med najpotrebnejše, ne glede na to, ali je pomoc prišla od Hrvatov  ali od Slovencev. V tem smislu sem dal že narocilo kuratu v Renicciju. Gonarski se pa itak že po tem ravna. Dr. Lackovic pojde te dni tudi v Renicci. Ce bo dobil dovoljenje, se bo spoto-ma oglasil v Ljubljani, da se domenimo za skupno delo.
V Rimu sem zvedel, da je dr. Tomc v Padovi, kjer nakupuje živila za Gonars,ker okrog Gonarsa ni dobiti. V Padovi pa ima franciškan p. Kortenzij dobre zvezein marsikaj dobi. Na žalost dr. Tomca nisem vec našel tam, ker je med tem že odpo­toval v Gonars. Pustil sem v Padovi zanj 7.000.- lir in ga telegraficno obvestil. Rekliso mi namrec, da bi še marsikaj lahko kupil, pa mu je zmanjkalo denarja. 
V resnici se je omenjeni kaplan pisal Enzo Mondini in gre pri navedbi imena Renzo v dokumentu verjetno za napako. Za to in še mnoge druge pomembne in koristne popravke in nasvete se zahvaljujem anonimni/ anonimnemu recenzentki/recenzentu. 
Doma me je cakala kartica vojaškega kurata z Raba, s katero me prosi mo-litvenikov, rožnih vencev, svetinjic, podobic, knjig za branje in paketov. Pravi da»qualunque cosa ci facciate pervenire saraa immensimente gradita«. Jutri bom za­prosil izvozno dovoljenje za knjige in bomo poslali z Rakovnika, kar je še tu. Prav pa bi bilo, ce bi mogli še kaj nabrati. 
Dr. Knific  je sestavil rokopis za hrvaški molitvenik, kot je slovenski »Rafael«. Jutri ga pošljem potom hrvaškega konzula v cenzuro nadškofu v Zagreb. Potem bi ga kazalo natisniti v Ljubljani  in razposlati po taborišcih, kjer so Hrvati. Iz Zag-reba je težko pošiljati knjige.
Kdor bi želel, lahko naroci v Padovi pakete za svojce v taborišcih. Nekaterijih že narocajo. To velja zlasti za take, ki bi radi po veckrat na mesec kaj poslali.Paketi stanejo nekaj nad 100.- Tocno številko bom še zvedel.11 
Cetrti dokument je sestavni del tretjega in predstavlja pogled interniranca. 
Njegova pripoved skoraj v nicemer ne pritrjuje osnovnemu porocilu. Ime avtorja ni 
omenjeno. 
»[...] Renicci  26.11.1942. 
Sedaj sem že šesti teden tu, toda noci pod šotorom in deževni dnevi so britki za one, ki nimajo oblacil. Z barakami ni še nic, ometani bosta samo dve za mlado­letnike in bolnike, tla cementna, kantine ni, pa si lahko misliš strahotne posledice mraza in lakote. Ljudje dobesedno ginevajo pred ocmi vseh in ugašajo kakor lucke brez olja [...] 
Doslej sem molcal in olepševal položaj, da Ti in mama ne bi bila prevec vstrahu, toda beda okoli mene in obzir do skupnosti, me sili, da razodenem vse po pravici, pri tem zopet pocrtavam, da se meni osebno godi razmeroma še najbolje. Oblacil imam toliko, da me ne zebe, tudi posteljo imam toplo, dalje imam še ka­kih 10 raznovrstnih konzerv, da bi tudi brez paketa decembra še pretolkel, zato sezame ne boj in ta krik velja le za sotrpine. Položaj dobiva katastrofalne perspek­tive. Temperatura je padla na niclo, hujša od nje je ledena burja s snegom, kar se ponavlja vsakih par dni. Hribi naokoli so vnovic popolnoma zasneženi, mi pa smo v kotlu teh hribov, raz katere brijejo valovi mrzlega zraka. Pri tem je ľ tabornikovoblecenih v staro letno raztrgano obleko, v letnem razcapanem perilu, v strganih cevljih. Povecini zgledajo kot tolpa razcapanih propaležev. Hrana je navadna vro-ca voda. Iz enega kotla dobi menažo 45 ljudi in gre v ta kotel 1 kg riža ali makaro­nov, drugo je nekaka podivjana zelenjad; drv ni in tako se obroki zamujajo za parur. Mraz ljudem dobesedno požira zadnje ostanek mišic raz kosti. V 4,5 dneh se tovariš tako spremni, da je postaran za par let. Smo brez kopalnice, brez vsake de­sinfekcijske naprave, umivalnica je ozko korito na prostem, kjer ima prostor najvec20 ljudi. Kar smo tukaj, mila še nismo videli in se uši strahotno širijo. Ambulanta je lesena lopa z 20 posteljami, do zadnjih dni brez stekel v oknih, za stalno brezvsake peci. Nas je skupno 4000, za kar bi bilo potrebnih vsaj 18 do 20 barak. Od 
Oznaka dokumenta: II 0254 865 (74204); II 0254 866 (74205); II 0254 867 (74206). Oznaka gradiva: »Mapa predmeta 74198-74378«; »Interniranci – Renicci«,  Nadškofijski arhiv Ljubljana . Obseg dokumen­ta: 3 strani. 
teh 18 barak so zgradili v zadnjih 6 tednih v surovem stanju in ob pretežno lepem vremenu 4 barake, tako, da je fizicno nemogoce, da bi ob takem nadaljem vremenu,za katerega zgleda, da je trajno združeno s to klimo, v zimskem casu bile zgrajenevse barake do marca. Na vse to gonijo sem še nove transporte iz Padove  in iz Raba. Zdravniki imajo sicer najboljšo voljo in so kulturni ljudje, toda nobenih zdravstve­nih sredstev ni. Bolezni se le ugotavljajo, zdraviti pa se ne morejo. V ambulanto se sprejemajo le bolniki s temperature. Tu pa je predznak smrti ravno obraten, padec temperature pod najnižjo stopnjo, ko organizem v borbi proti mrazu sam sebe pou­žije, zato se dogaja, da je trpin vceraj navidez še zdrav, hodi okoli, drug dan se med zborom od izcrpanosti zgrudi, dobi v ambulanti injekcijo kafre, in nazaj pod šotor,ker nima temperature, še iste noci ali drugega dne pa izdihne, da tovariši komaj opazijo. Ta mesec jih je tako izdihnilo 7 in to je šele zacetek. Slamnice imajo komaj dober kg slame in so na vlažnih tleh, v barakah je cement, ki se poti s stenami vred. Postelj (pogradov) še do danes ni. Paketi se dele z najvecjo slovesnostjo in ce bi jih bilo naenkrat toliko kot v Gonarsu, bi uprava zgolj ene pošiljke v celem mesecu ne zmogla. Kantine do danes ni, prav tako ne redne pošte, ki se samo obljublja in je sedaj ukinjena še pošta po dopisnicah Rdecega križa. Odeje so take, da so bolj ple­nicke in zato bi bilo potrebno: 
I. Organizacija odbora za zimsko pomoc internirancem, kar naj vzame v roke I.I., eventuelno ob sodelovanju R.K. in škofa. 
II. Svojici naj takoj izposlujejo dovoljenje posebnega paketa s perilom (važno: su­knja, cevlji, perilo, tople odeje) in enega paketa z živili, kar naj se odpošlje s posebnim vlakom ob spremstvu kurirjev R.K. neposredno v Renici in tu razdelitakoj ob sodelovanju teh kurirjev. Za clane, ki nimajo svojcev, organizacija javne nujne nabiralne akcije. Vsak mora izprazniti vse omare, prihodnje leto si bomo že kako pomagali. 
III. Izposlovanje redne pošte pisem in paketov. Likvidacija celotnega tabora in preselitev v vojašnice odnosno domov ali konfinacijo. V nasprotnem primeru jih bo tu ostala polovica, ostala polovica pa bomo vecni pohabljenci.«12 
Prav tam. 
Poskus interpretacije 
Iz dokumentacije, ki jo hrani nadškofijski arhiv, je razvidno, da je bila lju­bljanska škofija do jeseni 1942 dokaj dobro seznanjena z razmerami v taborišcih. O tem pricajo podatki o pošiljanju paketov taborišcnikom,13 podatki, ki neredko vse­bujejo tudi druge informacije.14 Ob spiskih razlicnih skupin taborišcnikov15 nekaj drobcev taborišcnega življenja razkrivajo tudi pisma, v katerih internirani prosijo za pomoc.16 Ali pisma, v katerih se svojci preko domacih župnijskih uradov zani­majo za usodo posameznega taborišcnika.17 Precejšen sklop dokumentacije obsega tudi informacije o samopomoci, ki je mestoma tako natancna, da bi lahko sestavili osnovni jedilnik taborišcnikov. Ce bi seveda vsa pomoc do njih tudi prispela.18 Iz pricevanja nekaterih internirancev je namrec mogoce razbrati tudi, da so odgovorni del živil zasegli oz. da se je vsebina posameznih transportov znašla na crnem trgu. 
Sicer pa je iz predstavljenih porocil in pricevanj mogoce sklepati, da so poro-cevalci razmere predstavili drugace kot interniranci. Dober primer za to je soocenje dveh pricevanj o razmerah v taborišcu Renicci. Obiskovalec, ki je v taborišce pri­nesel denar in po povratku za škofijo o tem pripravil porocilo, piše o »dobrih« celo »predobrih« komandantu in castnikih, interniranec pa pripoveduje, kako njegovi sotrpini »dobesedno ginevajo pred ocmi vseh«. Po mnenju gosta so za razmere v tabo­rišcu v najvecji meri krivi kar interniranci sami. Kot dokaz za to ponuja razmere v kuhinji, ki jo vodijo interniranci sami. Po mnenju porocevalca naj bi se vsak, ki se dokoplje do dela v kuhinji, skušal »zdebeliti in obogateti«. Pri tem v njegovem poro-cilu izostane podatek, da je bilo v kotlu, ki naj bi nahranil do 45 ljudi, zgolj en kilo­gram riža. Na podoben razkorak med resnicnim stanjem in njegovo interpretacijo kaže tudi soocenje porocil o zdravstvenih razmerah. Porocevalec namrec zanika »mocno pretirane vesti … o tifusu in drugih nalezljivih boleznih, ki so se širile v Ljublja­ni « in zagotavlja, da v »resnici … v treh mesecih … ni umrlo« vec kot »okrog 60 ljudi«, taborišcnik pa ugotavlja, da sicer korektni zdravniki »(b)olezni le ugotavljajo«, ne pa 
13 
Ime dokumenta: »V Gonarsu , ki ne dobe nobenega paketa«. Oznaka dokumenta: II 0254 745 (73901); II 0254 746 (73902); II 0254 747 (73903); II 0245 748 (73904); II 0254 749 (73905). 
14 
V dokumentu, ki sicer ni avtoriziran, najdemo tudi seznam po barakah (od I A oz. I B do XXII skupaj z oznakami šotorov /od Tenda VI do Tenda VIII/) dokument treh strani in abecedni seznam (dve strani) brez oznake bivališca. 
15 
Za lažje razumevanje v razdelku Viri in literatura navajamo še vec drugih dokumentov. 
16 
»Precastiti Gospod Dekan, Sporocam Vam da smo tukaj v Gonarsu  v Taborišcu. Zdravi smo, in nam gre dobro. Vas prav lepo pozdravljamo in našega Francka: Kako se kaj zadrži? Samo da je tam ostal! Je srecen! Prosim Vas lepo cemorete res zbrati en Paket – prepecenca mi ga pošljite! Z Bogom! Kotnik Jakob št. 10779. Campo - Concentramen-to. Internati Civile - Gonras-Udine«. Oznaka dokumenta: 28 109221 (73907). 
17 
»Župni urad v Podzemlju, vljudno prosi, ce bi mogli poizvedeti, kje se nahaja v internaciji v Italiji  Dolar Emil, sin Pavla, krojaca in Angele, roj. Vaš, rojen 15. 1. 1923, bivajoc v Gradcu št. 28 in porocen. Dne 20. septembra 1942 je bil odpeljan od doma v Crnomelj. 1. oktobra odpeljan iz Crnomlja v Novo mesto, 3. oktobra odpeljan iz Novega mesta v Ljubljano. Okrog 20. oktobra odpeljan iz Ljubljane  v Italijo  neznankam. Njegovi svojci do danes niso dobili še nikakega obvestila, ali je še živ ali ne. Prosimo, ce morete poizvedeti, kje se nahaja, in nam sporociti. Župni urad v Podzemlju, dne 28. januarja 1943.« (II 0254894 do II 0254 929). 
18 
Samopomoc, dobrodelna ustanova slovenskih internirancev v Padovi. Oddelek podpore. (II 0254 817 (73956)). Tipicna stran tovrstnega porocila o stanju zalog (3636 kg. fižola 19361 kg. krompirja … 20 kg. ma-relic) prica tako o kolicini, o nacinu distribucije živil (V I. in III. zgradbi so interniranci prejemali vsak cetrti dan po 1. – kg. surovega krompirja/poleg drugih hranil/) kot tudi o režimu delitve (poveljstvo tudi ta mesec ni dovolilo, da bi »Samopomoc« za svoje podpirance kuhala fižol v posebnem kotlu …). Iz seznamov je mogoce razbrati, da so podporo Samopomoci dobivali tudi internirani Hrvati  in Srbi. 
tudi zdravijo. Da se v »ambulanto … sprejemajo le bolniki s temperaturo«, zaradi cesar se je redno dogajalo, da so se »trpini«, ki so bili »vceraj na videz še zdrav(i), … med zborom od izcrpanosti zgrudi(li). Iz porocila duhovnika Antona Kurenta  je mesto-ma mogoce sklepati, da velik del krivde nosijo kar žrtve same. Skratka, po mnenju porocevalca »vzroka za nered« v taborišcu ne kaže iskati v okupaciji, internaciji in necloveškem ravnanju fašisticnih oblasti, temvec v sebicnosti taborišcnikov. 
Epilog in poskus kontekstualizacije 
Vse kaže, da so škof Rožman  in njegovi sodelavci verjeli predvsem poroci­lom vizitatorjev. Na to je verjetno vplivalo njihovo razumevanje okupacije in od­pora proti njej, zaradi cesar tegob okupacije niso pripisovali okupatorjem, temvec tistim, ki so se okupaciji uprli. Podobno tudi tegob taborišcnikov niso pripisovali taborišcnim upravam, temvec internirancem samim. To je mogoce razbrati tudi iz pricevanj naših intervjuvank in intervjuvancev, med katerimi ni malo takih, ki škofu zamerijo, da ni poskrbel niti za njihovo bogoslužje. Pricevalci, ki so vojno in internacijo povezovali s predvojnim stanjem, pa škofa krivijo celo za »razdor med cerkvijo in komunisti«. 
To je dolga zgodba. V Sloveniji oz. tedanji Dravski banovini  se je zacela z Rožma­novim prihodom na oblast. Bil je bolezensko nastrojen proti vsem, ki niso tulili v cerkveni rog. Najvecji trn v peti so mu bili komunisti. Kljub temu da je bila pri nas takrat le pe­šcica komunistov, pa še ti se niso imeli za komuniste, temvec so jih kot take oznacevali nasprotniki. […] Dokler se med Slovenci ni zacel razdor med klerikalci in liberalci, sovsi iz klerikalnih družin hodili z nami na telovadbo in nastopali skupaj z nami. Ko so se zacele delitve, so k maši prišli iz sosednjega Orla in govorili: O, glej, komunisti grejo k maši. O Marijanišcu ste najbrž tudi brali. Vsa ljubljanska škofija je po vsaki maši molilaen ocenaš s pristavkom: ’Bog reši Rusijo komunizma’19 
Glede na to ne preseneca, da je bil isti informator kriticen tudi do vloge ško­fi je v casu vojne (»Kar je Cerkev pocela med vojno, nima nikakršne zveze s kršcanskim naukom«) in zaradi tega razburjen, ker »so […] 12.000 Dolenjcev  in Notranjcev, ki so […] veljali za najbolj verne, pustili na Rabu, brez vsakršnega duhovnika … Ceprav se sprenevedajo, da je Rab spadal pod krško škofijo. Ni res. Tam smo bili Slovenci.« Za slo­venske interniranke in internirance je bil Rožman »edini škof«, zaradi cesar so bili vsi prepricani, »da bo prišel on […] prišel [pa je op. p.] škof Srebrnic«. Poleg krškega škofa so interniranke in interniranci na Rabu srecevali le enega italijanskega kura­ta, pa še za tega dolgo niso vedeli, »da je duhovnik«.20 
Še najbolj pa škofu zamerijo da je iz taborišc »reševal […] samo tiste, ki jih je prodal v italijansko vojsko, pozneje pa v nemške domobrance«. Sodec po pricevanjih in-ternirancev, naj bi domaci župniki v pismih nekaterim mlajšim moškim namignili, da se iz internacije lahko rešijo z »vstopom v belo gardo«. Eden od rabskih interniran­cev omenja celo »klavzulo, s katero naj bi se zavezali, da bomo prostovoljno pristopili v 
19 
Iz pricevanja Staneta Kirna, Arhiv ZRC SAZU. 
20 
»Samo enega duhovnika sem videl, ko smo nekoc nesli dvajset krst na pokopališce. Od reflektorja do pokopališca takrat še ni bilo ceste, zato smo jih morali nositi na ramah. Marsikdaj se je kateri od izcrpanosti spotaknil, tako da je vse zgrmelo po tleh. Pripetilo se je, da je nekdo padel in zaklel in tedaj se je oglasil italijanski vojak, za katerega do tedaj nisem vedel, da je duhovnik. V napol v slovenšcini napol italijanšcini nas je nahrulil, kako si upamo prek­linjati med pogrebom. Takrat se mi je posvetilo, da je italijanski kurat. Samo njega sem videl.« 
belo gardo«.21 Nekateri od pricevalcev, ki so po kapitulaciji Italije odšli v partizane, škofiji in škofu ne morejo odpustiti ekskomunikacije partizanskih duhovnikov.22 
Ne glede na to, da zgornja izjava ni neposredno vezana na obravnavano temo, v doloceni meri vendarle prispeva k lažjemu razumevanju razmer pred vojno in med njo. Odnos ljubljanske škofije do okupacije je mogoce razumeti samo, ce vemo, kako so njeni predstavniki ravnali že pred vojno. Ker je o tem napisanih že nekaj odlicnih študij, se pri naši raziskavi posvecamo predvsem razumevanju anonimnih sodobni­kov tega dogajanja, sodobnikov, ki v vecini primerov ponujajo samo svojo izkušnjo in lastno razumevanje vloge škofa Rožmana  in drugih predstavnikov škofi je. 
Zanimivo pri tem je, da v pricevanjih taborišcnic in taborišcnikov ni zasle­diti (politicnega, ideološkega, razrednega) razlikovanja, ki ga srecamo v skoraj vseh opisih vizitatorjev, npr.: 
»Slovenci, ki so prišli v Gonars iz Ljubljane  ali iz Treviza  bodisi, da so to družine in posamezniki, so vecinoma prijatelji partizanov. So pa vmes tudi naši ljudje, ki te pokorene zaslužijo. Vendar pa so mnogi teh komunistov in partizanov precej dostopni in mehki,ostali pa napram duhovniku hladni skoraj sovražni, med temi zlasti dekleta.«23 
Prej nasprotno, pripovedi interniranih izdajajo empatijo do sotrpinov, empa­tijo, ki se po mesecih internacije postopoma prelevi v izmuceno ravnodušnost. Ko taborišcnice in taborišcniki obsojajo ravnanje drugih internirank in internirancev, tega ne pocnejo zato, ker so obsojanja vredni komunisti ali klerikalci, kmetje ali me-šcani, nepismeni ali izobraženi, temvec zato, ker so kradljivci, lažnivci in nasilneži. 
Podobno razliko v interpretaciji opisanih razmer je mogoce srecati tudi pe­tinsedemdeset let kasneje. Ljudje, ki se jih preživeli taborišcniki spominjajo kot lju­di, ki »so se organizirali v odporu«, v internaciji pa kot ljudi, ki so organizirali sa­mopomoc, današnji predstavniki slovenske katoliške cerkve slikajo kot ljudi, ki »so se hoteli postaviti na božji prestol«, skratka kot »cloveške bogove oziroma malike v cloveški podobi«.24 
21 
Nekako pozimi oziroma na zacetku spomladi so prišli trije naši farani. Vsi so bili naklonjeni našemu župniku Pericicu. [...] V našem šotoru smo bili trije iz naše fare [...] Ti farani so prišli s prošnjo našemu župniku in rekli, dabo dosegel našo izpustitev, ce jo bomo podpisali. V šotoru sva bila midva z bratom in še en kmet iz naše vasi, malo starejši od mene. Ravnokar se je porocil, doma je pustil pol leta starega otroka, pa ostarela oceta in mater. In ga vprašam: »Janko boš ti podpisal?« »Takoj, samo, da še enkrat vidim svoj dom. Podpišem vse kar želite. Samo, da bom še enkrat doma.« 
22 
»Vsi duhovniki, ki so bili v partizanih, so bili izkljuceni iz katoliške cerkve. Izkljucen je bil brezovški kaplan.« 
23 
Glej prvo citirano porocilo. 
24 
Iz govora Janeza Juhanta 22. 10. v Kucji dolini. Povzeto po uradni spletni strani Slovenske škofovske kon­ference. Dostop 28. 10. 2017. 
Viri in literatura Gradivo 
Intervjuji z pricevalkami in pricevalci v sklopu raziskovalnega projekta Spomin na faši­
sticna taborišca. Hrani ZRC SAZU. Škofijska dobrodelna pisarna, signatura: NŠAL 37, škatla: 3, Obseg dokumenta: 2 strani, Nadškofijski arhiv Ljubljana. Poleg citiranega gradiva priporocamo še: 
»Campo Concentramento Gonars – Udine« (73906) 45937. Dokument vsebuje nepod­pisan abecedni seznam internirank in internirancev s podatki o otrocih. Npr: »Planina Amalija , 7 otrok, No 9331« ali »Korošec Julijana, 3 No 12 935«. 
»Comando campo concentramento di Monigo« (II 0254 751 (73909); II 0254 752 (73910); II 0254 753 (73911); II 0254 754 (73912); II 0254 755 (73913); II 0254 756 (73914); II 0254 757 (73915) Dokument vsebuje abecedni seznam internirank in internirancev z imeni ocetov in letnicami rojstva. Npr: »Arhar Anton  Janeza 1912« ali »Bizjak Branko Franceta 1923«. 
»Campo concentramento internati civili di Guerra Padova (II 0254 758 (73916). Seznam oficirjev interniranih v Chiesanuovi  s cinom in številko, priimkom in imenom svojca, imenom taborišca, kjer se nahaja ter »stopnja sorodstva«. Npr: »cap. I cl. 4097 Sra­kar Ivan  Srakar Josip  C.c.i.c. Renicci , Arezzo brat«. (II 0254 760 (73917). 
Literatura 
Capogreco, Carlo Spartaco: Fašisticna taborišca. Internacije civilistov v fašisticni Italiji 
(1940–1943). Ljubljana: Publicisticno društvo ZAK, 2011. Cipic Rehar, Marija , France M. Dolinar, Tamara Griesser - Pecar, Blaž Otrin , Julijana Vi-socnik : Med sodbo sodišca in sodbo vesti. Ljubljana: Družina, 2009. 
Ferenc, Tone : Rab  – Arbe – Arbissima. Konfinacije, racije in internacije v Ljubljanski pokrajini 1941–1943. Dokumenti. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino – Društvo piscev zgodo-vine NOB, 2000. 
Ferenc, Tone : Primorska in italijanska koncentracijska taborišca. Prispevki za novejšo zgo­dovino, X, 2000, št. 1, str. 197–220. 
Ferenc, Tone : Okupacijski sistemi na Slovenskem. 1941–1943. Ljubljana: Modrijan, 1997. Ferenc, Tone : »Ubija se premalo«: obsojeni na smrt, talci ustreljeni v Ljubljanski pokrajini 1941–1943. Dokumenti. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 1999. 
Ferenc, Tone : Fašisti brez krinke: dokumenti 1941–1942. Maribor : Založba Obzorja, 1987. Gestrin, Ferdo: Svet pod Krimom.  Ljubljana: Založba ZRC, 2016. Gombac, Metka , Boris Gombac: Trpljenje otrok v vojni. Sedemdeset let po zaprtju italijanskih 
taborišc. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013. 
Griesser-Pecar, Tamara: Razdvojeni narod. Slovenija 1941–1945. Okupacija, kolaboracija, dr­žavljanska vojna, revolucija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. Knowles, J. Gary in Ardra L. Cole: Lives in Context: The Art of Life History Research. Walnut 
Creek, CA: Altamira Press, 2001. Luckmann, Thomas: »Gelebte Zeiten – und deren Überschneidungen im Tages- und Le-
benslauf« Epochenschwell e und Epochenbewusstsein (ur. Reinhart Herzog, Reinhart Kosel­leck), posebna izdaja Poetik und Hermeneutik XII. München : Wilhelm Fink Verlag, 1987. Rosenthal, Gabriele: Erlebte und erzählte Lebensgeschichten, Gestalt und Struktur biographi­
scher Selbstbeschreibung. Frankfurt/Main; New York: Camus Verlag, 1995. 
Stanic, Alenka: Relocation, flow or escape of research potential: the case of Slovenia after the act of independence: Dissertation. Nova Gorica: Univerza v Novi Gorici, 2012. Whitehead, Anne : Memory. London , New York: Routledge, 2009. 
Povzetek: Prispevek je del nastajajoce študije o spominu slovenskih internirank in inter-nirancev na razmere v italijanskih fašisticnih koncentracijskih taborišcih. Avtor se osre­dotoca predvsem na predstavitev in analizo gradiva, ki ga hrani ljubljanski nadškofi jski arhiv. V okviru tega je podrobneje predstavil porocila, ki so jih po narocilu nadškofi je se­stavili posamicni duhovniki, ki so obiskali nekatera taborišca. Med porocili pa je mogoce najti tudi porocilo internirancev, pri cemer izstopa natancno porocilo iz Reniccija. Poleg tega so predstavljeni tudi primeri prošenj sorodnikov, ki so so škofa prosili za posredovanje ali informacijo o deportiranih. Pomemben del rekonstrukcije delov gradiva obsegajo tudi opisi pomoci s podrobnimi podatki o poslani hrani in drugi pomoci. Pri interpretaciji gra-diva je posebna pozornost namenjena ideološki diferenciaciji internirancev na komuniste in njihove simpatizerje in na »naše« ljudi, ki si pokore v taborišcih »ne zaslužijo«. 
Summary: The article is a part of an ongoing study about the memory of Slovenian intern­ees of the conditions in Italian Fascist concentration camps. The author’s primary focus is on presenting and analyzing materials kept in the Archiepiscopal Archives of Ljubljana. Within this framework, the author provides a detailed presentation of reports that were compiled at the behest of the archdiocese by individual priests who visited some of the camps. The said reports also include those drawn up by internees, most notably the one from Renicci. The contribution furthermore provides a few examples of petitions writt en by internees’ relatives, beseeching the bishop to intercede for them or provide them with information on the deportees. An important part of the reconstruction of some segments of examined materials encompasses descriptions of assistance, with details about food and aid packages. In interpreting the materials, special attention is devoted to ideological dif­ferentiation between communist internees and their sympathizers on the one hand and »our« people on the other that »do not deserve« to pay penance in camps. 
Solkanca pod Andi Primorski clovek med fašizmom, komunizmom in nekonformizmom 
BORIS GOLEC 
Izvlecek: Prispevek govori o dveh Solkancih , zakoncih Petru Štruklju (1910–1998) in Albini, rojeni Abramic (1913–2013), izseljencih v kraju San Carlos de Bariloche na jugozahodu Argentine. Peter  Štrukelj, ki se je v Argentino  izselil leta 1929, si je kot planinec, andinist in smucar ustvaril prepoznavno ime v pionirskem obdob­ju argentinskih zimskih športov in se prek planinstva kot eden redkih predvojnih izseljencev povezal tudi s povojno politicno emigracijo. Albina, ki je prišla za njim šele po 22 letih leta 1951, je v intervjuju prispevala dragoceno pricevanje o pred­vojni kripto-poeziji na Goriškem in o težavah, s katerimi se je soocala, preden so ji koncno dovolili odpotovati za izbrancem v novo domovino. 
Kljucne besede: Solkan, Peter  Štrukelj, izseljenstvo, Argentina , šport, ljudsko pe­sništvo 
Ein ehepaar aus Solkan unter den Anden 
Küstenländer zwischen Faschismus, Kommunismus 
und Nonkonformismus 
Exzerpt: Der Beitrag behandelt die Eheleute Peter  Štrukelj (1910–1998) und Al­bina, geborene Abramic (1913–2013), die im Ort San Carlos de Bariloche  im Süd­westen von Argentinien niedergelassene Auswanderer aus Solkan. Peter  Štrukelj, der 1929 nach Argentinien auswanderte, machte sich als Bergsteiger, Andinist und Skiläufer in der Gründungsperiode der Wintersporte in Argentinien einen erkenn­baren Namen. Durch das Bergsteigen nahm er als einer der seltenen Vorkriegsaus­wanderern auch Kontakte zur slowenischen politischen Emigration aus der Nach­kriegszeit auf. Albina, die ihm erst 22 Jahr später, im Jahr 1951, nachkam, legte im Interview ein wertvolles Zeugnis von der Kryptopoesie der Zwischenkriegszeit im Gebiet um Gorica ab sowie über Schwierigkeiten, mit welchen sie auseinanderge­setzt worden war, ehe man ihr endlich erlaubte, ihrem Erwählten nach Argentinien zu folgen. 
Schlüsselworte: Solkan, Peter  Štrukelj, Auswanderung, Argentinien, Sport, Volks­dichtung 
K
o sem v letih 1992/93 mudil na trimesecnem študijskem potovanju med slovenskimi rojaki v Južni Ameriki , se me je med številnimi opravljenimi intervjuji dotaknil zlasti pogovor z zakoncema Petrom in Albino Štrukelj, Solkancema iz kraja San Carlos de Bariloche  pod argentinskimi Andi.1 V Bariloce, kot pravijo tamkajšnji Slovenci  svojemu kraju, zdaj mestu, ki s predmestji šteje vec kot sto tisoc prebivalcev,2 sta Štrukljeva prišla kot predstavnika dveh primorskih izseljenskih valov, kar je že samo po sebi vzbudilo moje zanimanje. Ob vsebinski di­ahronosti njunih pripovedi se je to potem samo še stopnjevalo. Peter, ki se je v Argen­tino preselil leta 1929 s t. i. staronaseljenci, se je z Barilocami prvic srecal leta 1936, Albina  pa mu je v novo domovino sledila dobri dve desetletji pozneje, leta 1951, med zadnjimi Primorci iz drugega, manjšega priselitvenega vala. Posebnost njune priselitve je bila predvsem ta, da sta prijateljevala že v stari domovini, nato vseskozi ostajala v pisnih stikih in se slednjic po dolgih 22 letih in številnih težavah spet zna­šla skupaj, tokrat za stalno. Njuni v marsicem razlicni življenjski usodi imata veliko splošnih znacilnosti primorske ekonomske emigracije, a je treba poudariti, da Peter Štrukelj  ni ostal njen anonimen predstavnik. Ustvaril si je namrec prepoznavno ime v pionirskem obdobju bariloškega in argentinskega gorništva in andinizma. 
Ko sem ju novembra 1992 obiskal na njunem domu, sta v srednje veliki nad­stropni dvostanovanjski hiši živela skupaj z zetom Argentincem in še šoloobvezni-ma vnukoma. Hci Rosalina je namrec nekaj let prej umrla.3 79-letna Albina , ki v Argentini  ni bila nikoli zaposlena, je še vedno gospodinjila, Peter  pa kljub 82 letom obcasno mizaril, saj je njegova pokojnina zakoncema komajda zadošcala za sprotne potrebe. Njuni pricevanji sta bili vsebinsko in narativno precej razlicni. Skromni in umirjeni Peter Štrukelj  je omenil zgolj svoje clanstvo v andinisticnem klubu, oskr­bništvo dveh planinskih domov, zacetke plezanja in skupno štirideset let gorništva, ne da bi se z eno samo besedo pohvalil z dosežki, o katerih so pozneje pripovedovali njegovi rojaki in o katerih govori literatura. Ob nastanku intervjuja žal še nisem vedel, s cim vse se je ukvarjal, da bi ga lahko povprašal po podrobnostih. Štruk­lja sem namrec obiskal na priporocilo tamkajšnjih rojakov kot edinega še živecega slovenskega staronaseljenca. Njegova precej zgovornejša žena Albina  je povedala neprimerno vec in veliko bolj osebno, pri cemer se je osredotocila na domace raz-mere na Goriškem  in na okolišcine svoje izselitve v novo domovino. Zanimivo je bilo prisluhniti njuni govorici, ki je vsebovala sedimente okolij in jezikov, s katerimi sta prihajala v stik, od domacega narecja prek primorskega interdialekta, argentin­ske španšcine in tudi govora bariloških Slovencev  iz povojne emigracije. Govorica je bila veliko bolj pristna in sprošcena, ko nista govorila v mikrofon, sicer pa sta se trudila z zborno slovenšcino. 
1 
Intervju s Petrom in Albino Štrukelj  je bil opravljen v Barilocah  28. novembra 1992, deloma v obliki sne­
manja na magnetofonski trak in deloma zapisovanja. Odvijal se je v dopoldanskem casu na njunem domu 
in je trajal približno dve uri in pol. Deloma je šlo za strukturirani intervju, posnet za Radio Slovenija, v 
glavnem pa za odprti intervju. Gradivo doslej še ni bilo uporabljeno. – O slovenski skupnosti v Barilocah  gl. 
zlasti: Mrak, Politicni in družbenogeografski vidiki. O tamkajšnjem planinstvu in andinizmu gl. zbornik: 
Eiletz (ur.), V kraljestvu kondorjev in neviht. 2 
https://en.wikipedia.org/wiki/Bariloche (maj 2017). 
3 
Rosalina Štrukelj, porocena Espie (1953–1986) pociva v istem grobu kot družinski prijatelj Vladimir Bre­zigar (1912–1955); bila je astmatik in je umrla nenadne smrti, ko je vlak iz Buenos Airesa obtical na progi, njej pa so pošla zdravila (informatorka Marinka Tercon Brezigar, 22. 6. 2017). 
Ko sem pricevanja zakoncev Štrukelj po 25 letih skušal spet priklicati v živ­ljenje, se je izkazalo, da so enako sveža kot ob nastanku. Medtem je o Petru Štruklju izšlo tudi nekaj zapisov v strokovni periodiki in literaturi o argentinskih Slovencih , ki dajejo osebnim pricevanjem trdno oporo. Še posebej dragocen je album fotografi j iz obdobja od okoli 1930 do 1955 v zapušcini solkanskega rojaka Vladimirja - La­dica Brezigarja (1912–1955), ki jo hrani njegova svakinja Anica Brezigar v Solkanu. Brezigarjevi družini je album po prijateljevi smrti poslal Peter  Štrukelj.4 Digitalne posnetke fotografij mi je prijazno odstopila v Ljubljani  živeca Barilocanka Zalka Arnšek, družina Brezigar pa je dovolila njihovo objavo. 
Gornik, andinist in smucar Peter  Štrukelj (1910–1998) 
Petra Štruklja so imeli njegovi prijatelji in znanci za Solkanca, saj je tam pre­živel otroštvo in del mladosti ter bil tudi porocen s Solkanko. V resnici se je rodil v Šempasu  22. junija 1910 staršema Jožefu Štruklju  in Karolini, rojeni Belingar.5 V družini s tremi sinovi je bil najmlajši.6 Štrukljevi so se še v casu dvojne monarhije naselili v goriškem primestju, ki spada danes pod Novo Gorico, oce je delal kot tr-govski uslužbenec v Solkanu , znašel pa se je tudi v mizarskem poklicu. Potem ko je trideset solkanskih mizarjev leta 1921 ustanovilo mizarsko zadrugo, je v ocetovem poklicu videl prihodnost tudi Peter  Štrukelj.7 In ko se je pri petnajstih v neki sol-kanski delavnici ucil mizarske obrti (»sem se ucil meštirja«), je spoznal tri leta mlaj­šo domacinko Albino Abramic, ki je na sosednjem vrtu pazila otroka. Mladostna ljubezen se je morala mediti še zelo dolgo, saj se je mladi mizar Peter  odlocil, da po­skusi sreco v Argentini. »Ker moji starši so bili buozi, djela je blo malo,« je 63 let pozneje kratko utemeljil svojo odlocitev, ki jo je najprej zaupal mami.8 
V buenosaireško pristanišce La Boca je prispel z ladjo Martha 9. junija 1929. Evidenca prispelih ga oznacuje kot 19-letnega italijanskega državljana sam­skega stanu, v rubriki poklic pa je zacu­da zapisano »poljedelec« (agricultor), ne mizar.9 Stike z rojaki v Argentini  je imel že prej, zato se mu ni bilo težko vživeti v novo okolje in tudi jezika se je hitro pri­vadil. »Dosti je bilo Solkancev, dosti,« je odgovoril na vprašanje, kakšna je bila ta­
4 
Informatorka Marinka Tercon Brezigar, 22. 6. 2017. 
5 
Arko, Biografski zapiski, str. 29; Zgaga, Slovenec med pionirji andinizma, str. 53. 
6 
Intervju s Petrom Štrukljem 28. 11. 1992. 
7 
Zgaga, Slovenec med pionirji andinizma, str. 53. 
8 
Intervju s Petrom Štrukljem 28. 11. 1992. 
9 
Podatki dostopni prek iskalnika: http://cemla.com/buscador/ (februar 2017). 

kratna slovenska skupnost. S primorskimi rojaki je prebival v najeti sobi, kjer so si sami kuhali in prali, za tisti cas je zaslužil dobro, dva pesa na dan, od cesar je polovico lahko prihranil. Posebno olajšanje je obcutil ob dejstvu, da je za razliko od domovine, kjer se je medtem docela utrdil fašisticni režim, v Argentini obstajalo živahno slovensko kulturno življenje, pravo vrenje. Ob nedeljah so se »vsi Slovenci« zbirali v buenosaireški cetrti Paternal (»na Paternalu«), kjer se je vkljucil v društvo Ljudski oder. Veliko se je plesalo, pri društvu je Peter  igral »tramburico« in z godci obiskoval razne dele vecmilijonskega mesta.10 Argentina je bila takrat na vrhun-cu gospodarskega razcveta, javna dela so se ponujala zlasti v gradbeništvu, toda nenadne politicne spremembe so mladega Solkanca  primorale, da je iskal delo po provincah v notranjosti dežele in v obmorski Mar del Plati. Po sedmih letih bivanja v novi domovini ga je usoda poklicala na njen jugozahod, v pokrajino pod Andi , precej podobno evropskemu alpskemu okolju. Leta 1936 sta namrec s sovašcanom Vladimirjem Brezigarjem  izvedela, da išcejo delavce v 1600 kilometrov oddaljenih Barilocah, kjer je družba Schmidt po narocilu nacionalnega parka gradila leseni ho­tel Llao Llao (izg. Žau-žau). Gradbeni delavci so bili v glavnem Nemci , nekaj malega Italijanov  in precej Slovencev. Že po štirih mesecih si je Peter  po nesreci odrezal prst in moral na zdravljenje v Buenos Aires , a ga je usoda tri leta pozneje spet privedla v Bariloce, tokrat za stalno. Komaj zgrajeni Llao Llao je namrec pogorel in zacela se je gradnja novega objekta. Peter  je najprej živel v delavskem naselju, nato pa se je leta 1940 preselil v rastoce mestece s 3000 prebivalci, ki se mu je s prelepo pokrajino in jezerom tako prikupilo, da je v njem ostal. S pridnostjo si je že leta 1942 sezidal hišico, a jo je kmalu prodal in si sredi mesta zgradil novo, vecjo.11 
Bil je eden redkih Primorcev, ki so v Barilocah  ostali za vedno. Pred njego-vim prihodom je tu bival le neki Kožúh, leta 1992 pa sta po pricevanju zakoncev Štrukelj živeli v kraju dve družini t. i. staronaseljencev. Stiki med rojaki, ki niso bili nikoli povezani v kakšno društvo, so scasoma samo slabeli.12 V primorski slovenski 
Solkanca Vladimir - Ladic Bre­zigar (1912–1955) in Peter  Štru­kelj  (1910–1998) oktobra 1936 na smuceh pred še nedograjenim prvim hotelom Llao Llao v Bari-locah  (last Anice Brezigar). 

10 
Intervju s Petrom Štrukljem 28. 11. 1992. 
11 
Zgaga, Slovenec med pionirji andinizma, str. 53–54; intervju s Petrom Štrukljem 28. 11. 1992. 
12 
Intervju s Petrom Štrukljem 28. 11. 1992. – Po podatkih Andreje Mrak je v Barilocah  ostalo deset moških predvojnih naseljencev, od tega osem iz okolice Gorice. Štirje so bili poroceni s Slovenkami, s katerimi so se porocili ali zarocili že doma. Mrak, Politicni in družbenogeografski vidiki, str. 289. 
skupnosti tudi ni bilo velike povezanosti in obcutka pripadnosti necemu skupne-mu, cemur bi lahko rekli narodna pripadnost. Slovenstvo je vecinoma izginilo že pri drugi generaciji, pri tretji pa skorajda povsem, saj se nihce od druge generacije ni porocil s slovenskim partnerjem.13 
Peter Štrukelj se je s športom ukvarjal že doma, kjer je rad hodil smucat v Trnovski gozd, in kot pricajo fotografije iz zapušcine Vladimirja - Ladica Brezigar­ja, je vnovic stopil na smuci že prvo leto pod Andi , leta 1936.14 Po drugem prihodu v Bariloce  se je leta 1940 vkljucil še v živahno planinsko življenje, katerega duša so bili nemško govoreci priseljenci iz alpskih dežel, od leta 1931 združeni v planin­skem društvu Club Andino Bariloche.15 Planinstvu ali gorništvu je ostal kot clan društva zvest do konca. V gorah je preživel štirideset let, do prve polovice osem­desetih let 20. stoletja, ko jih je sam štel že cez sedemdeset, a je kot gorski vodnik obcasno koga še vedno vodil po utecenih poteh.16 
Vrhunec Štrukljeve gorniške kariere so predstavljala štirideseta in petdeseta leta 20. stoletja. Peter  je vse nedelje in proste dneve preživljal v okoliških hribih, najvec s planinskima prijateljema Herbertom Schmollom  in Ott om Reeff om. Kot zacetek svojega planinskega udejstvovanja je sam štel leto 1942, ko je z dvema dru­gima planincema po nakljucju prevzel oskrbništvo planinske koce v gorovju Lopez, kjer je nato preživel pet poletij. Pod vodstvom znamenitega bariloškega gornika Ott a Meilinga je opravil plezalni tecaj in se odpravljal na vzpone z najboljšimi plezalci. Club Andino Bariloche mu je poleg oskrbništva zaupal še vodenje turistov, direkcija Nacionalnega parka Nahuel Huapi pa mu je priskrbela vodniško licenco. Tako je bil vec kot petdesetkrat na svojem najljubšem vrhu, skoraj 3500 metrov visokem ognjeniškem Tronadorju (Gromovniku). Žal mu je poškodba preprecila, da bi se v zgodnjih štiridesetih udeležil prvega pristopa na Torre Principal (Veliki stolp), naj­višjega vrha v pogorju Catedral, je pa nekaj let zatem v navezi s Schmollom  pripeljal na vrh prvo žensko. Vedno je bil v gorah pripravljen reševati in je deloval kot ak­tiven clan reševalske sekcije društva.17 Glede na to, da je smucarske vešcine osvojil že doma, se je sredi štiridesetih let vec kot uspešno udeleževal prvih tekmovanj v smucarskih tekih in dosegel nekaj prvih mest. Po letu 1950 je na tekmah sodeloval kot smucarski varnostnik, ukvarjal pa se je tudi z izposojo in popravljanjem smuci v kraju Villa Catedral.18 Prva smucarska tekmovanja v Barilocah  so bila na ravni ar­gentinskih državnih prvenstev in so se tako tudi imenovala. V predsobi Štrukljeve hiše je tako viselo nekaj diplom državnega prvaka in viceprvaka iz let 1945–1946, podeljenih tekmovalcu z imenom Pedro Strukely.19 
13 
Mrak, Politicni in družbenogeografski vidiki, str. 290. 
14 
Med fotografijami v Brezigarjevem albumu, ki ga hrani njegova sorodnica Anica Brezigar  v Solkanu , sta iz 
obdobja gradnje prvega hotela Llao Llao dve s smucarsko tematiko. Na obeh je tudi Štrukelj, ena je datirana 
»Llao Llao 11/10 36«. 15 
Zgaga, Slovenec med pionirji andinizma, str. 54. 
16 
Intervju s Petrom Štrukljem 28. 11. 1992. 
17 
Zgaga, Slovenec med pionirji andinizma, str. 54–55. 
18 
Prav tam, str. 55; Arko, Biografski zapiski, str. 29–30. 
19 
Koncni y je bil tu ocitno namenoma, saj bi Argentinci priimek Štrukelj sicer brali kot Estrukelh ali v naj­boljšem primeru kot Strukelh. 
Peter  Štrukelj  12. februarja 1945 pod vrhom 3491 metrov visoke­ga vulkanskega Tronadorja  (last Anice Brezigar). 

Vprašanje, ali in kdaj si bo ustvaril družino, je ostajalo zelo dolgo odprto. Tudi druga svetovna vojna ni prekinila pisemskih zvez, ki jih je vse od odhoda v Argenti-no vzdrževal s sokrajanko Albino Abramic, saj je bila Argentina  vse do marca 1945 nevtralna država. »Potem jaz sem šel proc in smo si zmerom písali, dvaindvajst let smo si písali karte [špan. pisma],« je 82-letnik povedal v intervjuju. Albina je leta 1951 resnicno prišla za njim in nemudoma postala njegova žena ter malo pozneje mati njune edine, zgodaj umrle hcerke.20 
Leta okoli Albininega prihoda je zaznamovala še ena pomembna okolišcina. S povojno emigracijo so od leta 1948 zaceli tudi v Bariloce prihajati novi sloven-ski naseljenci. Podobnost s predvojno emigracijo je bila v tem, da je šlo v glavnem za mlade samske fante, ki pa so po vecini bili že od doma navdušeni smucarji in planinci. Populacijo je mogoce oznaciti kot precej heterogeno: nekdanji domobran­ci, cetniki, nemški in zavezniški vojaki, tudi kak primorski partizan, ne nazadnje povsem apoliticni posamezniki, ki jih je utesnjeval režim v domovini in so prišli prostovoljno. Najvec jih je izviralo z Gorenjskega , sicer pa iz skoraj vseh slovenskih pokrajin. Bariloška skupnost je vseskozi ostala majhna in je v marsikaterem oziru funkcionirala kot razširjena družina.21 Peter  Štrukelj se je z novonaseljenci povezal zelo hitro. Tako se je že leta 1949 odzval mlademu Slavku Adamicu, ki ga je gor­niška strast vlekla na Pico Argentino  v Tronadorju.22 
Dr. Vojko Arko (1920–2000), duša slovenskega argentinskega planinstva in andinizma, je v intervjuju, narejenem 30. novembra 1992 v Barilocah , o primorskih bariloških staronaseljencih in njihovem odnosu do novih priseljencev pripovedoval takole: »Pred nami je bila tukaj ena skupina Slovencev, ki jih je danes pravzaprav manj kot takrat, ko smo mi prišli. Ti ljudje niso bili pod vplivom nikake politicne propagande in so se že zato za nas zanimali, ker smo bili iz Slovenije  in ker smo govorili slovensko in skratka smo vedno živeli z njimi v jako dobrih odnosih. Med njimi je bil Peter  Štrukelj, ki je bil planinec in gorski vodnik že takrat, ko smo mi prišli, zato je bil jasno stik z njim tudi enostaven in lažji.«23 
20 
Intervju s Petrom Štrukljem 28. 11. 1992. 
21 
Mrak, Politicni in družbenogeografski vidiki, str. 296–297; intervju z dr. Vojkom Arkom 30. 11. 1992. 
22 
Zgaga, Slovenec med pionirji andinizma, str. 55. 
23 
Intervju z dr. Vojkom Arkom 30. 11. 1992. 
Štrukelj je nekaterim priseljencem prva leta nudil tudi streho nad glavo.24 Ceprav ga ne najdemo med ustanovnimi clani leta 1951 ustanovljenega Slovenske­ga planinskega društva Bariloce,25 se mu je takoj pridružil in nato od poletja 1952 do 1954 v organizaciji društva pomagal graditi stezo skozi pragozd do jezerca, ki je dobilo ime po ponesrecenem slovenskem planincu Toncku Pangercu  (1925–1954). Nad eno njegovih lagun je na višini 1700 metrov pozneje sodeloval pri gradnji Fre­yeve koce, ki jo je vec let tudi upravljal skupaj z ženo.26 Peter  je bil v povojni slovenski skupnosti zelo spoštovan in priljubljen, o cemer morda najbolje prica dejstvo, da so mu 26. septembra 1954 zaupali odkritje spominskega obeležja alpinistu Klemen­tu Jugu (1898–1924), postavljenega na Slovenskem zvoniku (Campanile Esloveno). Dobro desetletje starejšega solkanskega sokrajana Klementa Juga se je še spominjal iz mladih dni.27 Z Albino sta zlasti prva leta precej pogosto zahajala na slovenske prireditve v t. i. Planinski stan, ko pa sta ostarela, imela veliko dela z osirotelima vnukoma in so se prireditve pomaknile v vecerne ure, s cetrte popoldne na šesto, so njuni obiski v slovenski skupnosti ponehali. Od sicer redkih primorskih Slovencev sta tja prihajala le onadva.28 
Za razliko od drugih bariloških primorskih priseljencev, ki so v povojnem obdobju svoje otroke redko naucili slovensko, tudi ce sta bila oba starša Slovenca ,29 sta Štrukljeva hcerki Rosalini posredovala slovensko besedo, kolikor sta le mogla. »Smo imjeli sámo eno hcerko in ona je govorila slovensko, dobro, kakor govorimo mi,« je povedala gospa Albina. Šele ko je prišel v hišo zet, je domaci pogovorni jezik postala španšcina, le med seboj in s hcerko sta se še pogovarjala slovensko. Rosalina je zapustila dva majhna otroka, ki sta sicer živela v isti hiši s starima staršema, slo­venšcine pa nista obvladala.30 
Peter  Štrukelj je v 69 letih, ki jih je preživel v Argentini , od tega šestdeset v Ba­rilocah , enkrat samkrat obiskal staro domovino, in sicer leta 1965 skupaj s hcerko. Kakšnih posebnih spominov na ta obisk po 36 let zdomstva ni imel. »Moji prijatelji me niso vec poznali.« Brat ga je z avtom vozil okoli, v Ljubljano, na Bled, na Svete Višarje  in drugam. Da bi se kdaj vrnil za stalno, ni nikoli pomislil. V Barilocah  se je namrec pocutil kot doma.31 
24 
Med drugim je v Štrukljevi hiši na zacetku stanoval Ivan Arnšek (1927–2007), eden vodilnih slovenskih 
bariloških gornikov, ki je v Argentino  emigriral leta 1951, v Bariloce  pa prišel za stalno dve leti pozneje 
(informatorka hci Zalka Arnšek  (1962), 26. 1. 2017). 25 
[Arko]: Ustanovni clani SPD, str. 411. 
26 
Zgaga, Slovenec med pionirji andinizma, str. 55. 27 Prav tam, str. 53, 55. 
28 
Intervju z Albino Štrukelj  28. 11. 1992. 
29 
Mrak, Politicni in družbenogeografski vidiki, str. 289. 
30 
Intervju z Albino Štrukelj  28. 11. 1992. – 21. avgusta 2017 je družino Štrukljevega zeta in vnukov obiska-
la v Barilocah  rojena rojakinja Zalka Arnšek, ki živi v Ljubljani, in dobila nekaj dodatnih informacij. V 
Štrukljevi hiši prebiva danes zet Cesar Alberto Espie (1948) s hcerko Lauro Carolino Espie (1977) in njeno 
19-letno hcerko, študentko Rosalio Edith, ki je dobila ime po svoji babici Rosalini. Sin Javier Horacio Espie 
(1976) si je ustvaril družino in ima sinova Danteja in Alberta. Kiosk, ki ga vodita oce in hci Espie in stoji 
na vogalu Štrukljeve hiše, krasi napis Gorizia. Laura Carolina se pocuti zelo povezano s svojimi slovenskimi 
koreninami, ceprav ne zna slovensko. Z bratom sta dedka in babico vedno klicala po primorsko nono in 
nona. Mocno so se ji vtisnile v spomin nekatere misli nona Petra. Ko jo je vodil po patagonskih vzpetinah, 
jo je vedno ucil, da se v gorah ne krici in ne tece, sicer se lahko gora obrne proti tebi. 31 
Intervju s Petrom Štrukljem 28. 11. 1992. 
Bariloška in argentinska planinska srenja sta ga dobro poznali in ga vzeli za svojega. V poznejših letih je postal castni clan vec tamkajšnjih društev, njegovo ime pa nosi eden od stolpov na gori Ventana  v patagonskih Andih. Pocastili so ga tudi z nazivom »don Pedro«. Neslovenci so ga namrec vsi poznali kot Pedra, ne kot Petra. Zamejska Primorska  se je z njegovimi dosežki seznanila prej kot maticna domovi­na. Dr. Vojko Arko je o Štruklju že v letih 1978 in 1980 porocal v tržaški Mladiki, v ljubljanskem Planinskem vestniku pa šele leta 1991.32 
Ob mojem obisku na njegovem domu novembra 1992 je bil gospod Peter Štrukelj videti še precej pri moceh in vidno zadovoljen, da se ga je spomnil tudi kdo iz Slovenije. Živel je še dobrih pet let, bolehal in pocasi pešal. »5. marca 1998 je ugas-nil in se preselil v Pogorje vecnosti v dobro izpolnjenem sedeminosemdesetem letu starosti,« je zapisal njegov dolgoletni prijatelj Arko.33 Soproga Albina ga je preživela za dobrih 15 let in preminila v stotem letu 13. aprila 2013.34 
Albina Štrukelj, rojena Abramic (1913–2013) 
Petrova soproga Albina Abramic je bila za razliko od moža rojena, torej »prava« Solkanka. Na svet je prišla 29. novembra 1913.35 Po Petrovem odhodu v Argentino spomladi 1929 je tudi sama zapustila Solkan in službovala v Gorici in po raznih krajih Italije, predvsem kot gospodinjska pomocnica. Na vprašanje, ali je nameravala cez Atlantik k mladostnemu izbrancu, je odgovorila: »Mišlénje je blo zmerom tisto, peró odgovor je bil težk.« V Buenos Airesu  je poleg Petra imela tudi sestro, ki se je prav tako izselila pred vojno.36 
Gospa Albina je pustila nadvse zanimivo pricevanje o razmerah na Goriškem v casu med obema svetovnima vojnama, ki se mu bomo zaradi njegove posebne iz­povednosti posvetili natancneje. Na izust je po vec kot pol stoletja zrecitirala tri zabavljivke oziroma zbadljivke, ki so merile na ravnanje nekih omahljivih rojakov.37 Prve pesmice, nastale še v dvajsetih letih 20. stoletja, se je bežno spominjal tudi gos-pod Peter. Ta in druge so krožile od ust do ust, nekateri pa so jih imeli v rokopisu na listkih. Najstarejša govori o dekletu iz goriške okolice, ki se je v Gorici  družilo z ofi -cirjem iz srednje Italije. Doma so njuni zvezi zelo nasprotovali, zato je dekle mendá ušlo od doma k prijateljici v Mantovo. Oficirja so nadrejeni pozvali, naj opusti raz­merje ali pa se poroci šele cez nekaj casa, ker naj bi tako zahtevala pravila. Pozneje sta si našla vsak svojega partnerja, pesmica pa je ostala. 
32 
Zgaga, Slovenec med pionirji andinizma, str. 56; seznam literature o Štruklju prav tam. 
33 
Arko, Biografski zapiski, str. 30. 
34 
Informatorka vnukinja Laura Carolina Espie (1977) 21. 8. 2017 v Barilocah  v pogovoru z Zalko Arnšek. 
35 
Gl. prejšnjo opombo. 
36 
Intervju z Albino Štrukelj  28. 11. 1992. 
37 
Intervju z Albino Štrukelj  28. 11. 1992. Vse tri pesmi je po priredbi v solkanšcino nedolgo tega javno inter-pretirala Ana Zavrtanik Ugrin, prvic 31. avgusta 2017 na predstavitvi zbornika Sukenšcina še živi v Solkanu in nato še v radijskem eseju Solkanca pod Andi, ki je bil 4. septembra 2017 na sporedu na tretjem programu Radia Slovenija. Esej je avtorjeva predelava pricujocega prisp evka. 
Seržente je marširou po Rašteli,so rekle pupe, de je grenadir,za zeta pr [...]38* bi ha uzeli,a v hiši ratou velik je špetir. 
Ta mlada cijelo dolgo nuoc se juoce,ker mama ne pestijo jo od hiše,v Redžemiljo39** uona denes huoce,pej seržentoti tekuole piše: 
Mama praujo de si ena mona,ker samuo navaden si seržente,tisto praujo tudi muoja nona:prid nezaj takret, ku boš tenente. 
Pa še tuole pravjo uoca meni:da ostal boš zmirom trde buce,de bo mjehka, si na glavo denicrn cof, lih tazha kuker Duce. 
Pri tem dekletu so imeli precej hudega, potepuškega psa, ki je po Solkanu delal škodo. Neki starejši Solkanec, ki je znal dobro ravnati z živalmi, je potepenca nekoc ujel na limance, ga zaprl, nahranil, nato pa mu je pesmico obesil okoli vratu in ga pognal domov. Štorijo o psu je Peter  Štrukelj izvedel šele ob obisku domovine leta 1965, saj je bilo v casu fašizma za kaj takega prenevarno. »Storilcev« sin, malo starejši od Petra, je zgodbo povedal v neki veseli družbi.40 
Pred Štrukljevim odhodom v Argentino  (1929) je krožilo vec takšnih listkov­nih pesmic. Ko pa je v Trstu  pogorela neka šola (šlo je za požig italijanske šole na Proseku  ali na Katinari,  obeh spomladi 1928),41 so postali Italijani  cedalje bolj po­zorni na vsako slovensko zapisano besedo in takrat so poniknili tudi listki. Zanimi­vo, da so bili nekateri napisani z zelo okorno, starcevsko roko, verjetno namenoma. 
O nekem drugem dekletu, ki se je v tridesetih letih dejansko omožilo z Itali­janom, clanom fašisticne stranke, je Albina Štrukelj povedala tole kratko rimo, za katero je obstajal tudi napev. Žal se je imela gospa Albina za slabo pevko in ga ni hotela zapeti. 
Vceri je Rozika bla še vesela,zdej se že krjemži, fašista je vzela. 
Pametna ries ni, bolj trde je buce,takih vesjeu pej nerbol je Duce. 
38 
* Priimek ali domace ime je izpušceno. 
39 
** Reggio Emiglia, mesto v pokrajini Emilia Romagna. 
40 
Intervju s Petrom Štrukljem 28. 11. 1992. 
41 
Klabjan, Slovanski teroristi, str. 253. 
Za njeha bi Rozika prou use dala,
bo par ljet pasalu, ku v Rim bo bežala. 

O avtorstvu pesmic sta Štrukljeva zgolj ugibala. Slišati je bilo, a to šele po­zneje, da je katero najbrž napisal neki odpušceni ucitelj, ki je med drugim nekaj casa stanoval v Solkanu. Albina  si je veliko slovenskih pesmi zapisala v zvezek, med njimi številne Gregorciceve, a tudi nekaj lokalnih zabavljivk, ki se jih je naucila od prijateljic. Zvezek in še vec drugih reci je eni od teh zaupala pred svojim odhodom v Argentino  leta 1951. Štiri desetletja pozneje se je še spominjala pesmi, ki jo je sli­šala enkrat konec tridesetih let, ko se je mudila doma na pocitnicah. Pesem glede na oznako »ré imperatore« ni mogla nastati pred letom 1936, ko je italijanski kralj Viktor Emanuel  postal cesar Abesinije. Tudi ta govori o neki družini iz goriškega zaledja in se je prepevala. V objavi je izpušcena vsaj ena kitica, in sicer o poroki oš­tirkine hcerke z nekim visokim italijanskim castnikom, ker se Albina  teh verzov ni vec mogla v celoti spomniti. 
Je oštirka zmerom bla vesela,
kadar je trobojnica visela. 
Zdej pej zguodej ouna bo ustala,
de bo trikoloro Lahom  prala. 
V Soci, ce bo treba dol do morja,
za ta crnih re imperatórja. 
Pa še sini srajco bo oprala,
de iz bjele crna bo postala. 
Prej za blagor skrbu je ludi,
zdej se zmerom v škvadro42* mu mudi. 
Ko pa pride vuojska kralja Petra, 
spet zamenjala se smer bo vetra. 
Tákrat bo trobojnica vihrala,
bo oštirka kuker prej jo prala. 
Kot je Albini  po vojni pripovedovala sestricna, sta to pesem po nekem itali­janskem porazu v zacetku štiridesetih let, verjetno v Grciji , neprevidno prepevala dva mladenica v neki zasebni hiši v Gorici , kjer sta se mudila pri prijatelju. Soseda Furlanka, ki ni znala slovensko, je mlado družbo naznanila karabinjerjem, ceš da so peli slovensko in se norcevali iz Italije. Ujela je namrec italijanski izraz »tricolora«. Karabinjerji so fante odvedli na zaslišanje, kjer so vse tajili. Posebno dobro jim je 
* Škvadra, ital. squadra, fašisticna bojna skupina. 
odgovarjal eden, doma iz Podgore, ki je znal odlicno italijansko in se je pozneje prav tako znašel v Argentini. Koncno jih je rešila stanodajalka, ker se je odlocno zavzela za svojega najemnika in njegova dva prijatelja. Njen sin je kot italijanski vojak v Abesiniji  dobil odlikovanje, kar naj bi zasliševalce prepricalo, da je šlo za pomoto. 
O predstavljenih rimah je mogoce podati le navedena dejstva. Njihov zgo­dovinski okvir je jasen, interpretacijo samih besedil pa prepušcam predvsem po­znavalcem ljudske poezije. Sodba o izpovedni vrednosti pesmi in napevov bo tem lažja, ce bo kdaj prišel na dan Albinin zvezek, ki ga je pustila pri za zdaj neznani prijateljici v domovini. Ni mi znano, ali so tovrstni ljudski verzi kakšna posebnost goriškega prostora, saj se s tem vprašanjem nisem posebej ukvarjal.43 
Konec druge svetovne vojne je 36-letna Albina  Abramic docakala v Genovi , kjer si je poiskala službo na argentinskem konzulatu in se tako naucila špansko. Medtem je leta 1947 zamudila idealno priložnost za izselitev, ki so jo izrabili šte­vilni rojaki z Goriškega , t. i. drugi veliki val primorskih izseljencev. Leta 1947, v sedmih mesecih med podpisom in uveljavitvijo mirovne pogodbe med Jugoslavijo in Italijo, bi lahko brez težav odšla, pa tega ni storila. V Solkan se je namrec vrnila, ko je bila tu že Jugoslavija, v kateri »se nisem znašla«. Mocno jo je presenetilo, kako so se nekateri rojaki medtem obrnili po vetru, in hudo prizadelo, ko so jo brez vsake osnove dolžili, da je med vojno sodelovala z Nemci. Po dveh totalitarizmih, ki ju je doživela na lastni koži, se je zdaj srecala še s tretjim. Prehodi cez mejo so bili skoraj povsem ustavljeni. Iz tega casa se je gospa Albina spomnila daljše ciklostirane pe­smi, ki jo je našla na preganjenem listu v casopisu v gostilni v Šempetru, kjer je nekaj casa pomagala. Hotela jo je že odnesti domov, a jo je prešinila misel, da je bila njej ali komu drugemu morda podtaknjena s strani kakšnega provokatorja. Ena kitica se je glasila takole: 
»Kdaj bo konec te svobode zlate, 
da objamem spet goriške brate?« 
Tako je v Albini slednjic dozorela misel, da se pridruži svojemu mladostnemu izvoljencu Petru v Argentini. Pobudo je dala sama in takoj ji je poslal vozovnico za ladjo iz Genove, saj ni niti slutil, s kakšnimi težavami bo njegova bodoca žena za­pustila Jugoslavijo. Ko je imela urejen prevoz, je jugoslovanske oblasti brez uspeha prosila za potni list. Prošnjo so ji zavrnili trikrat, »šla sem tudi v Beograd, vse je blo zaman«. Po vrnitvi v Solkan  se je obrnila na lokalnega funkcionarja, ki jo je napo­til na italijanski konzulat (»je bil eden ta glavni an je reku, ti nisi jugoslovanskiga državljanstva, pridi na italijanskiga konzulata«). Tam so ji takoj izdali potni list, vendar zdaj ni dobila dovoljenja za izhod iz države (»peró niso mi hotli odobrít«). Po 
Iz drugega okolja in malo mlajšega casa, iz štiridesetih let 20. stoletja, so mi znani trije primeri ljudskega pesništva, ki pa bi jih bilo mogoce samo delno primerjati z zbadljivkami z Goriškega . Za vse tri sem v osem­desetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja izvedel od informatorjev. Prvi primer je tipkopis pesmi z obmocja Hrastnika, nastale in razširjane med drugo svetovno vojno. Njegova vsebina je obsojanje vdove predvojnega župana, ker je po okupaciji simpatizirala z Nemci. Drugi primer je z istega obmocja, zgolj fra­gmentaren zapis o priredbi neke znane nemške melodije, pri cemer je zanimivo, da je bilo tudi predelano besedilo v nemšcini. Navezovalo se je na uboj Antona Dorfmeistra (1912–1945), okrožnega vodje Štajer­ske domovinske zveze. Pesem naj bi prepevali tisti (hrastniški) Nemci, ki niso bili naklonjeni nacisticnemu režimu. Pri tretjem primeru gre za aktualizirano predelavo ljudske pesmi Stoji tam Celje , mest o belo, ki govori o strahotah v zaporu Stari pisker leta 1947. Nastala je oktobra ali novembra omenjenega leta, poleg casa nastanka pa je znan tudi avtor. 
Peter  in Albina Štrukelj kmalu po poroki, last družine Espie, San Carlos de Bariloche. 

enem letu ji je pomagala sestricna – hci strica, ki je delal v Ljubljani  v bolnišnici –, bratranec njenega moža pa je bil nekakšen uradnik pri elektrogospodarstvu (»je bil za elektrika«). Sestricna mu je povedala, kakšne »neprijetnosti« ima Albina, in ta je zadevo uredil že naslednji dan. Albina  je šla vnovic v Ljubljano  in takoj dobila jugo­slovanski potni list, potem ko ji je italijanski že potekel. Mislec, da gre za vselej od doma, se je odpravila v Genovo, kjer pa je ugotovila, da ji je medtem »propadla vo­žnja v Argentino «, in celoten postopek je morala ponoviti (»spet sem mohla ponav­ljat vse moje papirje«).44 V Buenos Aires  je tako lahko odpotovala šele leta 1951.45 
Srecanje s Petrom v pristanišcu La Boca je bilo ganljivo. »Je pršu an mi je reku: Albina , dvaindvajset let, je reku.« Potem sta odšla k njeni sestri in ostala pri njej dober teden. »Seveda težko je blo po tolkih casih videt sestra an fanta.« Že dan po prihodu sta se napotila na maticni urad, kjer je uradnik Petra vprašal, kako bo nevesta odgovorila na vprašanje, ali se želi porociti, ko pa vendar ne zna špansko. »An jaz sem odgovorila: Kakú da ne.« Uradnik je bil prijetno presenecen, zakon pa sklenjen. Po osmih dneh sta s Petrom odpotovala z vlakom v 48 ur oddaljene Bariloce. Prvo srecanje z zdaj že rastocim mestom pod Andi je Albino spomnilo na južnotirolski Sterzing/Vipiteno, kjer se je mudila v mladih letih. »Tam je blo tudi letovišce, kakor je v Barilocah. Je blo ravnu taku, kuker de bi bla jaz tam, sámo eno stvar je blo drugo, ker tuki je blo jezero.« 
Bariloce so postale skupen dom zakoncev Štrukelj in to ostale do konca. Ceprav sta se porocila pozno – Peter  pri 41-ih in Albina  pri 38-ih – se jima je cez dve leti rodila hci Rosalina (1953–1986), v zakonu pa sta preživela dobrih 46 let do Petrove smrti. Medtem ko je Peter  z dvanajstletno hcerko leta 1965 obiskal domo-vino, Albina nikoli ni gojila takšne želje. »No,« je rekla, »jaz ne maram vec videt cjeste, ki sem jo vidla mucena.« »Imate slabe spomine na tisti cas?« »Slabe spomine. In slabih spominov je še zmerom v srcu.«46 
44 
Intervju z Albino Štrukelj  28. 11. 1992. 
45 
V evidenci priseljencev njenega imena ni (http://cemla.com/buscador/, februar 2017). 
46 
Intervju z Albino Štrukelj  28. 11. 1992. 
Viri in literatura Viri Intervjuji 
Peter  Štrukelj , 28. 11. 1992, San Carlos de Bariloche, Argentina Albina  Štrukelj, 28. 11. 1992, San Carlos de Bariloche, Argentina Vojko Arko, 30. 11. 1992, San Carlos de Bariloche, Argentina 
Informatorji 
Zalka Arnšek  (1962), Ljubljana Cesar Alberto Espie  (1948), San Carlos de Bariloche, Argentina Laura Carolina Espie  (1977), San Carlos de Bariloche, Argentina Marinka Tercon Brezigar, Solkan Arhiv Anice Brezigar, Solkan album družine Brezigar Arhiv družine Espie, San Carlos de Bariloche, Argentina družinski album 
Literatura 
Arko, Vojko: Biografski zapiski o glavnih gornikih. V kraljestvu kondorjev in neviht. Pol sto­letja andinizma slovenskih izseljencev v Argentini. Izdano v spomin dr. Vojku Arku  (ur. Mari-jan Eiletz). Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija, Celje : Mohorjeva družba, 2001, str. 21–37. 
[Arko, Vojko]: Ustanovni clani SPD v Argentini. V kraljestvu kondorjev in neviht. Pol stole-tja andinizma slovenskih izseljencev v Argentini. Izdano v spomin dr. Vojku Arku. (ur. Marijan Eiletz). Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija, Celje : Mohorjeva družba, 2001, str. 411. 
Klabjan, Borut: Slovanski teroristi: fašisticna retorika in proces v Trstu  leta 1930. Acta 
Histriae 15,2007, št. 1, str. 249–260. Mrak, Andreja: Politicni in družbenogeografski vidiki Slovencev  v Barilocah  (Argentina). Meddobje. Splošno kulturna revija XXXVII, 2003, št. 3–4, str. 285–320; XXXVIII, 2004, št. 1–2, str. 61–110; XXXVIII, 2004, št. 3–4, str. 195–213. 
V kraljestvu kondorjev in neviht. Pol stoletja andinizma slovenskih izseljencev v Argentini. Iz­dano v spomin dr. Vojku Arku  (ur. Marijan Eiletz). Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija, Celje : Mohorjeva družba, 2001. 
Zgaga, Olga: Slovenec med pionirji andinizma Peter  Štrukelj . Planinski vestnik 116, 2011, št. 8, str. 52–56. 
Spletni viri 
Spletni vir 1: https://en.wikipedia.org/wiki/Bariloche (maj 2017) Spletni vir 2: http://cemla.com/buscador/ (februar 2017). 
Povzetek: Prispevek o dveh Solkancih , zakoncih Petru Štruklju  (1910–1998) in Albini, rojeni Abramic (1913–2013), izseljencih v kraju San Carlos de Bariloche  na jugozahodu Argentine, je zgodba o dveh generacijah primorskih ekonomskih emigrantov. Peter  Štrukelj , ki se je v Argentino  izselil leta 1929, si je kot planinec, andinist in smucar ustvaril prepoznavno ime v pionirskem obdobju argentinskih zimskih športov in se prek planinstva kot eden redkih predvojnih izseljencev povezal tudi s povojno politicno emigra­cijo. Štirideset let je bil aktiven clan društva Club Andino Bariloche, kot plezalec osvojil vec andskih vrhov, se zelo uspešno udeleževal smucarskih tekmovanj, deloval kot gorski vodic in se uveljavil kot smucarski varnostnik. Njegovo ime nosi eden od stolpov na gori Ventana  v patagonskih Andih. O Petru Štruklju  je za njegovega življenja in po smrti izšlo vec nekaj zapisov v strokovni periodiki in literaturi o argentinskih Slovencih , ki dajejo njegovim osebnim pricevanjem trdno oporo. Še posebej dragocen je album fotografij v za­pušcini solkanskega rojaka Vladimirja – Ladica Brezigarja  (1912–1955). Albina je prišla za Petrom v Argentino  šele po 22 letih dopisovanja leta 1951 in tedaj posta-la njegova žena. V intervjuju je prispevala dragoceno pricevanje o predvojni kripto-poeziji na Goriškem  in o težavah, s katerimi se je soocala, preden so ji koncno dovolili odpotovati za izbrancem v novo domovino. 
Zusammenfassung: Der Beitrag über die Eheleute Peter  Štrukelj  (1910–1998) und Al­bina, geborene Abramic (1913–2013), die im Ort San Carlos de Bariloche  im Südwesten von Argentinien niedergelassene Auswanderer aus Solkan , stellt eine Geschichte von zwei Generationen der Wirtschaftsauswanderer aus dem slowenischen Küstenland dar. Peter  Štrukelj , der 1929 nach Argentinien auswanderte, machte sich als Bergsteiger, An-dinist und Skiläufer in der Gründungsperiode der Wintersporte in Argentinien einen erkennbaren Namen. Durch das Bergsteigen nahm er als einer der seltenen Vorkriegs­auswanderern auch Kontakte zur slowenischen politischen Emigration aus der Nach­kriegszeit auf. 40 Jahre hindurch war er ein aktives Mitglied des Vereines Club Andino Bariloche, als Andinist bestieg er mehrere Andengipfel, er nahm sehr erfolgreich an Ski-wettläufen teil, wirkte als Bergführer und als Ski-Wächter. Seinen Namen trägt einer der Türme auf dem patagonischen Berg Montana. Mehrere zu seiner Lebzeit und nachher in der Fachperiodik und Literatur erschienene Artikel geben seinem Zeugnis einen festen Rückhalt. Insbesondere wertvolle Quelle ist das Fotoalbum im Nachlaß Štrukeljs aus Sol-kan  gebürtigen Landsmanns Vladimir – Ladic Brezigar (1912–1955). Albina  kam nach Argentinien erst im Jahr 1951 und wurde Peters Frau, nachdem die bei-den 22 Jahre lang ihm Briefwechsel gestanden waren. Im Interview legte sie ein wertvolles Zeugnis von der Kryptopoesie in der Zwischenkriegszeit im Gebiet um Gorica ab sowie über Schwierigkeiten, mit welchen sie auseinandergesetzt worden war, ehe man ihr endlich erlaubte, ihrem Erwählten nach Argentinien zu folgen. 
Delovanje Jugoslavije in projugoslovanskih sil v Julijski krajini in na Svobodnem tržaškem ozemlju (1945–1954)1 
NEVENKA TROHA 
Izvlecek: Clanek obravnava delovanje Jugoslavije  in projugoslovanskih organiza­cij, zlasti Slovansko-italijanske antifašisticne unije in Komunisticne partije Julijske krajine in nato KP STO v conah A in B. Poudarek je na politiki t. i. slovensko-i­talijanskega bratstva, s katero so skušali poleg podpore Slovencev  zagotoviti tudi podporo tamkajšnjih Italijanov, na fi nancni podpori, ki so jo dajale jugoslovanske oblasti, in delovanju njenih tajnih služb. 
Kljucne besede: Coni A in B Julijske krajine, Svobodno tržaško ozemlje, Slovansko--italijanske antifašisticna unija, Komunisticna partija Julijske krajine, Komunistic­na partija Svobodnega tržaškega ozemlja , politika slovensko-italijanskega bratstva 
L’attivitŕ della Jugoslavia  e delle forze fi lojugoslave della Venezia Giulia  e del Territorio libero di Trieste  (1945–1954) 
Sintesi: L’articolo tratt a l’attivitŕ della Jugoslavia e delle organizzazioni filojugosla­ve, sopratt utto l’Unione antifascista italo-slava e il Partito comunista della Regione Giulia  e poi del Partito comunista del TLT nelle zone A e B. L’attenzione č rivolta alla politica della cosě detta fratellanza italo-slovena, con la quale le autoritŕ jugosla­ve accanto agli sloveni tentarono di fornire anche il supporto degli italiani del luogo, al supporto finanziario e all’azione dei servizi segreti jugoslavi. 
Parole chiave: Zone A e B delle Venezia Giulia, Territorio libero di Trieste, Unione antifascista italo-slava, Partito comunista del Territorio libero di Trieste, politica della fratellanza italo-slovena 
Clanek je bil objavljen v italijanšcini z naslovom: L’azione della Jugoslavia  e delle forze fi lojugoslave del-la Venezia Giulia  nella lotta per il nuovo confine italo-jugoslavo 1945–1954. V: La difesa dell’italianitŕ: l’Ufficio per le zone di confine a Bolzano, Trento  e Trieste  (1945–1954). Ur. Diego D’Amelio, Andrea Di Michele  in Giorgio Mezzalira . Bologna: Il Mulino, 2015, str. 439–466. 
S
Politika slovenskega osvobodilnega gibanja (april 1941–maj 1945) lovencem je po okupaciji in razkosanju t. i. jugoslovanske Slovenije aprila 1941 grozilo, da bodo kot narod izbrisani. Zaradi te ogroženosti so vse slovenske po­liticne skupine, tudi konec aprila ustanovljena Osvobodilna fronta slovenske­ga naroda (OF), v kateri je prevladujoco vlogo imela Komunisticna partija Slovenije (KPS), v svoj program kot osrednji cilj postavile osvoboditev in združitev Sloven-cev  v okviru jugoslovanske federacije enakopravnih narodov. Njegova uresnicitev je pomenila tudi spremembo za Slovence krivicnih mej. V okviru te usmeritve je vodstvo OF organiziralo odpor na celotnem slovenskem etnicnem ozemlju, tam us-tanavljalo partizanske enote, organizacije OF in tudi KPS. Poleg osvoboditve in združitve je bil drugi cilj KPS sprememba družbene ureditve. Zaradi razmer, ki so vladale zlasti v tridesetih letih, ko je ob veliki gospo­darski in socialni krizi slovensko družbo obvladovala Slovenska ljudska stranka, je zahteve po socialno bolj pravicni družbi podprl širok krog ljudi, ki so se tudi zato vkljucili v osvobodilno gibanje. Zavedajoc se, da so v okviru slovenske etnicne meje2 tudi mesta z italijan­sko vecino, je vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja po nemški okupaciji Ju­lijske krajine jeseni 1943 zacelo voditi politiko t. i. slovensko-italijanskega bratstva. Z njo naj bi si zagotovili podporo tamkajšnjih Italijanov, zlasti delavstva, ki bi iz razrednih razlogov podprli prikljucitev k Jugoslaviji , v kateri bi imeli zagotovljene narodnostne pravice, mesto Trst pa široko avtonomijo.3 Politika slovensko-italijan­skega bratstva je ostala temeljna usmeritev naslednice OF Slovensko (Slovansko)-i­talijanske antifašisticne fronte (SIAU) tudi v prvih letih po vojni.4 Njeno izvajanje pa so prilagajali trenutnim razmeram in vcasih bolj izpostavljali nacionalni, drugic razredni vidik. Tako je kljucni uresnicevalec politike slovenskega osvobodilnega gi­banja in tesen Titov  sodelavec Edvard Kardelj  februarja 1944 npr. izpostavil pomen Trsta  v primeru, ce bi Italija  ostala pod vplivom »imperialisticnih sil« in poudaril: »Naš Trst = sovjetski Trst«.5 Centralni komite KPS in Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta sta v pricakovanju skorajšnjega konca vojne avgusta in septembra 1944 spre­jela usmeritve za uresnicitev obeh kljucnih ciljev, torej za osvoboditev in zasedbo celotnega slovenskega etnicnega ozemlja in vzpostavitev narodnoosvobodilnih od­borov kot organov t. i. ljudske oblasti.6 Kot osrednji oblastni organ na Primorskem je bil septembra 1944 ustanovljen Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slo­vensko Primorje  (PNOO). CK KPS je marca 1945 potrdil usmeritve iz poletja 1944.7 Na Primorsko je poslal enega svojih najpomembnejših clanov Borisa Kraigherja, ki je bil nato vse do julija 1946 kljucni predstavnik projugoslovanskih organizacij na tem obmocju. 
2 
Slovenska etnicna meja v skladu s teorijo o pripadnosti mest zaledju tece po meji strnjene naselitve sloven-skega prebivalstva. 
3 
SI, AS 1487, a. e. 3161, pismo Pokrajinskega komiteja (PK) KPS Mestnemu komiteju (MK) KPS Trst , 29. 3. 1945. 
4 
Vec v: Troha, Politika slovensko-italijanskega bratstva. 
5 
SI, AS 1487, a. e. 3188, pismo Edvarda Kardelja  PK KPS, 5. 2. 1944. 
6 
SI, AS 1487, a. e. 1, zapisniki sej CK KPS, 28. 8., 1., 15. in 20. 9. 1944. 
7 
SI, AS 1487, šk. 1, zapisnik seje CK KPS, 7. marec 1945. 
V Trstu  so v zacetku aprila ustanovili Slovensko-italijanski antifašisticni izvršilni odbor (SIAIO), v katerem so bili tudi predstavniki tržaške federacije Komunistic­ne partije Italije (KPI), ki je bila od jeseni 1944 tesno povezana s KPS. Sodelovanje so ponudili tudi Comitatu di liberazione nazionale Giuliano (Narodnoosvobodil­nemu odboru Julijske krajine, CLNG), a pod pogojem, da pristane na prikljucitev Trsta  k Jugoslaviji , kar je seveda odklonil.8 
V Trstu  sta bili konec aprila 1945 organizirani dve vstaji. Organizatorji prve so upali, da bodo Trst  zasedli zahodni zavezniki, drugi so pricakovali slovenske partizane in Jugoslovansko armado. Ta je 1. maja 1945 osvobodila in zasedla Julij­sko krajino  in tudi s Slovenci  poseljen del Videmske pokrajine. 2. maja so na zahod­ni del Julijske krajine  prišle tudi enote zahodnih zaveznikov. 
Da bi si zagotovile vpliv na zasedenem obmocju, so jugoslovanske oblasti hi-tele z ustanavljanjem civilnih oblasti. SIAIO se je preoblikoval v Mestni osvobo­dilni svet (MOS) Trst, 17. maja 1945 pa je zasedala skupšcina mesta Trst.9 Hkrati pa so že v prvih dneh po zasedbi izvedle obsežne aretacije dejanskih ali domnevnih nasprotnikov, ki so jim sledile usmrtitve ali deportacije v Jugoslavijo.10 
Slovensko italijansko bratstvo 
a)Cona A Julijske krajine in cona B Slovenskega primorja 
Potem ko so se jugoslovanske enote 12. junija 1945 umaknile iz cone A, kjer je oblast prevzela Zavezniška vojaška uprava (ZVU), sta osnovni tocki prizadevanj tamkajšnjih projugoslovanskih organizacij postali, kot je dejal Kraigher, »obramba demokraticnih svobošcin« in vztrajanje na slovensko-italijanskem bratstvu.11 Pred­sednik slovenske vlade Boris Kidric  je Kraigherju 15. junija narocal: »Priznava se zgolj nacelno vrhovno zavezniško komando. Za vsako krnitev (ljudske, op. NT) oblasti demonstracije itd«.12 
V tem obdobju je vodstvo KPS in OF reševanje slovenskega narodnega vpra­šanja deloma podredilo zahtevam tistih Italijanov, ki so bili naklonjeni prikljucitvi k Jugoslaviji , saj so ti imeli možnost izbire. Te Slovenci , ki so zaradi preteklih izkušenj zlasti v casu fašizma Italijo  odklanjali, niso imeli. opredelitev za Jugoslavijo  je bila zato vse bolj poudarjena kot opredelitev za državo, v kateri so imeli oblast komuni­sti. Tako je npr. eden od vodilnih slovenskih komunistov Tržacan Ivan Regent na ustanovnem kongresu Komunisticne partije Julijske krajine  (KPJK) avgusta 1945 poudaril, da se je ljudstvo Julijske krajine opredelilo za Jugoslavijo zlasti iz »politic­nega prepricanja, da bo moglo bolje živeti, kjer je oblast v njegovih rokah«.13 Poleg delavstva, zlasti v delavskih središcih Trst, Tržic  in Milje, je v coni A jugoslovanske oblasti podprl del levo usmerjene italijanske inteligence in Furlanov v upanju, da se bodo prikljucili k državi, ki bo drugacna, kot je bila fašisticna Italija.14 
8 
Troha, Politika slovensko italijanskega bratstva, str. 42, 43. 
9 
SI, AS 1583, MOS Trst , m. 2a, zapisnik zasedanja skupšcine mesta Trst, 17. 5. 1945. 
10 
O problematiki t. i. fojb obstaja obsežna literatura, ki je na tem mestu zaradi omejitve obsega ne navajam. 
11 
SI, AS 1582, m. 1, zapisnik seje PNOO, 8. 6. 1945. 
12 
SI, AS 1589, šk. 45, depeša B. Kidrica B. Kraigherju, 15. 6. 1945. 
13 
SI, AS 1569, a. e. 31, zapisnik 1. kongresa KPJK, 13. 8. 1945. 
14 
SI, AS 1582, m. 3, dopis javnega tožilca PNOO S. Petarina javnemu tožilcu za Slovenijo  J. Stantetu, 12. 6. 1945. 
V coni B je oblast 12. junija 1945 prevzela Vojna uprava Jugoslovanske ar-made (VUJA). Njen danes slovenski del je obsegal dve razlicni obmocji. Prvo, ki je bilo nato po mirovni pogodbi leta 1947 vkljuceno v takratno Ljudsko republiko Slovenijo  kot dela Jugoslavije, je bilo do leta 1918 popolnoma slovensko, Italijani , ki so se tja priselili po letu 1918, pa so skoraj vsi odšli po septembru 1943. Tamkajšnje prebivalstvo se je množicno vkljucilo v slovensko osvobodilno gibanje in podprlo jugoslovanske zasedbene oblasti. Drugacen je bil položaj v obalnih mestih Koper, Izola  in Piran , kjer so Italijani predstavljali vec kot devetdeset odstotkov prebival­cev. Ce je s politiko slovensko-italijanskega bratstva slovenskim oblastem uspevalo pridobiti italijansko delavstvo v industrijskih centrih v coni A, pa je bila ta neuspe­šna v majhnih istrskih mestih z drugacno socialno strukturo. To potrjujejo tudi podatki o zbranih podpisih za prikljucitev k Jugoslaviji  konec avgusta 1945, saj so v koprskem okraju med približno 17.800 volilnimi upravicenci italijanske narodnosti zbrali le 3.705 podpisov.15 
Oblasti so v coni B Italijanom  zagotavljale manjšinske pravice, kot so šole, kulturna dejavnost pa tudi proporcionalno zastopanost v oblastnih organih. Pri­morski Slovenci , katerih jezik je bil v casu fašizma popolnoma izrinjen iz javnega življenja, so zato le stežka razumeli odpor Italijanov, ki se niso mogli sprijazniti s spremenjeno družbeno vlogo, saj so iz vladajocega naroda dejansko postali narodna manjšina, ki je formalno sicer še vedno živela v maticni državi. Odpor je bil še vecji zato, ker je bila pri uveljavljanju njihovih narodnostnih pravic postavljena kljuc­na omejitev – da so bile vsebine šolskih programov, kulturnih prireditev, tiska itd. skladne s komunisticno ideologijo. V organie lokalni (ljudskih) oblasti pa so vkljuci­li le tiste Italijane, ki so bili prepricani, da »nova Jugoslavija  sloni na bratstvu«, drugi pa so bili proglašeni za fašiste, špekulante itd. in izpostavljeni represiji. Ta je bila sicer enako ostra tudi do oblastem nasprotnih Slovencev, a Italijani so jo doživljali kot narodnostno preganjanje.16 
b)Komunisticna partija Julijske krajine (KPJK) in Komunisticna partija Svo­bodnega tržaškega ozemlja  (KPSTO) 
Med vojno in v prvem povojnem obdobju so v Julijski krajini  delovale orga­nizacije KPI in KPS (v Istri  KP Hrvaške). Julija 1945 pa je vodstvo KPI predlagalo ustanovitev avtonomne partije, saj je upalo, da bo tako preprecilo popolno prevlado slovenske partije na tem obmocju. Predlog je 18. julija podprl tudi centralni komite slovenske partije. 17 
KPJK je bila ustanovljena 13. avgusta 1945 kot enotna in monolitna partija.18 Tako kot jugoslovanska je bila to kadrovska partija, ki ni bila »dodatek komunistic­ni parlamentarni frakciji, ampak vodi vse aktivnosti v politicni akciji«. Poudarjali so »železno disciplino, ki pa ni slepa poslušnost«, in strogo izvajanje demokraticnega 
15 
SI, AS 1529, šk. 2, zbirni podatki o podpisih za prikljucitev k Jugoslaviji, september 1945. 
16 
SI, AS 1589, šk. 52, dopis CK KP Hrvaške  Bošku Šiljegovicu, 5. 6. 1945; m. CK KPJK, porocilo Branka 
Babica CK KPS, 24. 5. 1945. 17 
SI, AS 1589, depeše zvezni vladi, šk. 1, depeša Borisa Kidrica Edvardu Kardelju, 25. 6. 1945; SI, AS 1487, 
šk. 1, zapisnik seje CK KPS, 18. 6. 1945. 18 
SI, AS 1573, šk. 1, referat Borisa Kraigherja  na kongresu KPJK, 13. 8. 1945. 
centra lizma.19 Podatki o številu clanstva KPJK niso ohranjeni. Jeseni 1947 pa je bilo v novoustanovljeni KP STO  v coni A 3.873 clanov in 1.155 kandidatov,20 v coni B STO  pa aprila 1948 1.123 clanov, od tega v Koprskem okraju 656.21 
Vodstvo italijanske partije je kmalu spoznalo, da je KPS ohranila odlocilni vpliv tudi na formalno samostojno organizacijo, zato je sprožilo nekatere akcije, ki pa jih je slovensko vodstvo blokiralo tudi iz strahu, da bodo jugoslovanski pogajalci na mirovnih pogajanjih izgubili pomemben argument za svoje mejne zahteve, in sicer, da jih podpira tudi velik del tamkajšnjih Italijanov.22 Spor se je še poglobil, potem ko je Palmiro Togliatti  na 5. kongresu KPI decembra 1945 ostro kritiziral tržaško delavstvo zaradi njegove podpore prikljucitvi k Jugoslaviji.23 CK KPI je nato maja 1946 v Trstu  ustanovil informacijski urad z glasilom L’Informatore del popolo, kar je sprožilo nove proteste slovenske strani.24 
V zacetku novembra 1946, ko je bil izid mirovnih pogajanj že znan, je Tog-liatti  na lastno pobudo obiskal Beograd. Rezultat pogovorov s Titom  je bil predlog, da STO  ne bi ustanovili, Italija  bi dobila Trst, ki bi mu jamcila demokraticni statut, Jugoslavija pa Gorico, ki je po predlogu mirovne pogodbe ostala v Italiji. Togliatt i je v intervjuju za l’Unitŕ 7. novembra 1946 menil, da je predlog lahko dobra osnova za koncno rešitev, ki bi odpravila žarišce nesporazumov. Italijanska vlada ga je takoj zavrnila. Togliattijeve izjave so odmevale zlasti v Trstu, kjer so jih tisti, ki so pod-pirali Jugoslavijo, v katero so iskreno upali in verjeli, medtem ko je bila zanje Italija baza imperializma in revizionizma, sprejeli s odporom.25 
Ceprav so slovenske oblasti pricakovale, da jih bodo v Koprskem okraju cone B italijanski komunisti z navdušenjem podprli, se to ni zgodilo. Odnosi so se zace­li krhati takoj po vzpostavitvi jugoslovanske uprave in se zaostrili v casu zbiranja podpisov za prikljucitev k Jugoslaviji. Kraigher  je v porocilu o položaju v Kopru zapisal: »Podpisal tako rekoc ni nihce, niti clani partije«.26 Razmere so bile zaostre­ne tudi v Izoli  in zlasti v Piranu. 27. oktobra 1945 so bili vsi trije mestni komiteji razpušceni, nadomestili naj bi jih »zdravi, iskreno in resnicno predani ljudje«.27 Ob-lasti pa so podprli tisti italijanski komunisti, ki so tja prišli iz cone A in Italije, ker jih je zaradi dejanj, ki so jih izvedli kot udeleženci osvobodilnega boja ali po vojni, preganjala italijanska ali zavezniška policija. Ti so vecinoma prevzeli tudi vodilne položaje v vodstvu KPJK in oblastnih organih. 
Po podpisu mirovne pogodbe sta centralna komiteja jugoslovanske in itali­janske partije aprila 1947 sprejela sporazum o ustanovitvi Komunisticne partije 
19 
SI, AS 1569, a. e.309, referat o organizacijskih principih partijskih organizacij, 1947. 
20 
SI, AS 1569, a. e.37–59, gradivo ustanovnega kongresa KPSTO, 31. 8.–3. 9. 1947. 
21 
PAK, f. Okrožni komite KPS Koper, šk. 2 (fasc. 109), Statistika clanstva KP, 12. 4. 1948. 
22 
SI, AS 1589, depeše zvezni vladi, šk. 1, depeša Borisa Kidrica Edvardu Kardelju, 14. 9. 1945. 
23 
SI, AS 1569, a. e.401, govor Palmira Togliattija na 5. kongresu KPI, december 1945. 24 SI, AS 1569, a. e.116, zapisnik seje CK KPJK, 6. 5. 1946; SI, AS 1589, šk. 46, depeša CK KPS CK KPJ, 8. 5. 
1946; SI, AS 1584, Zbirka informacijskega gradiva, a. e.232, gradivo o informacijskem uradu KPI, nedatira-
no; 
25 
SI, AS 1569, a. e.256, Porocila o razpoloženju med ljudmi po srecanju med Titom  in Togliattijem, 9. in 13. 
11. 1946. 26 
SI, AS 1529, šk. 1, pismo Borisa Kraigherja  CK KPS, 29. 8. 1945. 
27 
PAK, f. Okrajni komite ZKS Koper, šk. 2, zapisnik seje OK KPJK Koper, 27. 10. 1945. 
STO ,28 ki je bila nato ustanovljena konec avgusta. Sprva je tudi v njej prevladoval vpliv slovenske partije, sekretar je postal dotedanji sekretar KPJK Branko Babic. Zlasti po vrnitvi Vittorija Vidalija v Trst  junija 1947 pa se je okrepil tudi vpliv KPI. 
Razmerje med komunisti v coni A, v manjši meri pa tudi v coni B, je spreme­nila objava resolucije Informbiroja junija 1948, v kateri so jugoslovanske komuniste obtožili, da se oddaljuje od marksisticne in leninisticne ideologije in jo izkljucil iz te organizacije. Vidali je po vrnitvi iz Rima, kamor je odšel po direktive, že julija zahteval opredeljevanje za Tita ali Stalina. To je izzvalo razkol v KPSTO in tudi v množicnih organizacijah. Velika vecina, tudi vecina slovenskih clanov partije v coni A, je resolucijo podprla, saj se je le 500 od 4.000 clanov opredelilo za Tita.29 Nastali sta loceni stranki, najbolj prepoznavni po svojih voditeljih – Vidalijeva  KPSTO in Babiceva KPSTO, med njima pa je dolgo divjala prava mala vojna. Na obcinskih volitvah v coni A leta 1949 je Vidalijeva  KPSTO dobila 23 %, Slovensko-italijanska ljudska fronta (pod tem imenom je nastopala projugoslovanska struja) pa le 2,9 %.30 
Na konferenci KPSTO za Istrsko okrožje (cono B) 29. avgusta 1948 so obso­dili »obrekovalno gonjo proti novi demokraticni Jugoslaviji  in ljudski oblasti v coni B«. Informbirojevska struja naj bi tam doživela popoln neuspeh.31 Zaradi resolucije Informbiroja naj bi se vloga partije še povecala, saj je morala cona B skupaj z Jugosla­vijo  dokazati, kako se gradi socializem in ob tem tudi podreti iluzije tržaškemu pro-letariatu, »da je mogoce doseci celo neko komunisticno ’oblast’ tudi v kapitalisticni družbi in da za to ni treba niti revolucije, ampak navadne buržoazne volitve«.32 
c)Slovansko-italijanska antifašisticna unija 
CK KPS je na seji 18. julija 1945 sprejel tudi sklep o ustanovitvi enotnih množicnih organizacij za obe coni Julijske krajine, združenih v Slovansko-italijan­sko antifašisticno unijo s sedežem v Trstu.33 Tako kot Ljudska fronta v Jugoslaviji je bila SIAU enotna množicna organizacija, ki naj bi ljudski oblasti pomagala pri »aktivizaciji množic« ali pa je to funkcijo sama prevzela. V njej so imeli vodilno vlogo komunisti, ki so morali tam delovati »kot najboljši predstavniki ljudskih in­teresov«.34 Njen program naj bi bil tako širok, da je bil sprejemljiv za vsakega, ki se je zavzemal za t. i. ljudsko demokracijo, vanjo pa naj bi poleg Slovencev  in Hrvatov vkljuciti tudi »vse zdrave, res prave demokraticne sile (med Italijani , op. NT) in skovali trdno bratstvo«.35 
Prvi kongres SIAU je bil 12. avgusta 1945. V resoluciji so poudarili, da so njena temeljna nacela najširša demokracija, enakopravnost vseh treh narodov (Italijanov, Slovencev in Hrvatov), bratstvo in ozemeljska celovitost Julijske kra­
28 
SI, AS 1569, a. e. 300, sporazum med KPI in KPJ o ustanovitvi KPSTO, 7. 4. 1947. 
29 
Il Comunista, št. 5–6, maj-junij 1948. 
30 
Novak, Triest e 1941–1954. Milano, Mursia , 1996, str. 288–289. 
31 
SI, AS 1569, a. e. 66, organizacijski referat Giordana Sorte, 8. 10. 1949. 
32 
SI, AS 1569, a. e. 65, politicni referat Branka Babica, 8. 10. 1949. 
33 
SI, AS 1487, šk. 1, zapisnik seje CK KPS, 18. 6. 1945. Vec v: Troha, Politika slovensko-italijanskega bratstva, 
str. 75–87. 34 
SI, AS 1569, a. e. 309, referat o organizacijskih principih KP, september 1947. 
35 
Primorski dnevnik, 1. 8. 1945. 
jine .36 Poleg boja za prikljucitev k Jugoslaviji , to tocko so v program vkljucili šele 
30. septembra 1945, in boja proti ostankom fašizma so bile njene naloge: ohranitev organov ljudske oblasti v coni A, mobilizacija množic za zašcito njihovih pravic, razkrinkanje protidemokraticnega znacaja ZVU, organiziranje protestnih shodov, pošiljanje protestnih deputacij, resolucij itd.37 V coni B pa je bila naloga SIAU, da na osnovi t. i. bratstva izvaja »politizacijo množic« za njihovo aktivno sodelovanje pri delu ljudske oblasti. Tam je bila namrec »oblast v rokah delovnega ljudstva, ki pod vodstvom delavskega razreda in njegove avantgarde uresnicuje ljudsko demokraci­jo«. Cona B bi morala zato biti zgled ljudskim množicam v coni A in drugje, kako lahko ljudstvo vlada samo in kako se lahko reši kapitalisticnega vpliva.38 
Po sprejetju sklepa o ustanovitvi STO  julija 1946 je jugoslovansko vodstvo skušalo ohraniti svoj vpliv med prebivalci Julijske krajine  tako, da je SIAU sprva na­daljevala kampanjo za spremembo te odlocitve. To usmeritev je zahteval Kardelj, ki je ob vrnitvi iz Pariza 6. julija 1946 v Ljubljani  izjavil, da jugoslovanski narodi pari­ških sklepov ne morejo sprejeti, ker dajejo Italiji  Gorico, staro kulturno in gospodar­sko središce Slovencev. Ti sklepi naj bi bili v nasprotju z najosnovnejšo pravicnostjo in jih Jugoslavija glede na vlogo v zadnji vojni ni zaslužila.39 Hkrati pa so zaceli prip­ravljati ljudi na dejstvo, da bo STO  ustanovljeno, zato zahteva za prikljucitev Trsta ni bila vec v ospredju, pac pa so akcijo usmerili na vprašanje statuta STO, ki mora biti v skladu z interesi »ljudskih množic« formuliran tako, da bi STO  bilo dejansko sedma jugoslovanska republika. Z Jugoslavijo  naj bi sklenil tudi ekonomski, carinski in monetarni sporazum.40 
V vodstvu SIAU so poskušali ohranjati ljudskofrontno, predvsem v Trstu pa tudi narodnostno sestavo. Vprašanje pa je, koliko so ti ljudje imeli samostojen, od partije neodvisen vpliv.41 Podrejenost SIAU KPJK in nato KPSTO, dejansko pa centralnemu komiteju slovenske partije, lahko razberemo tudi iz zapisnikov par-tijskih forumov. Tako so partijski organi sprejemali sklepe o programu, nalogah in delovanju SIAU, preko njih je partija uvajala »svojo linijo in vpliv«.42 Poleg stališc do slovenskega narodnega vprašanja je bil prav odnos med partijo in SIAU vzrok za razcep med slovenskimi clani SIAU, ki se je okrepil po sprejemu odlocitev mirovne konference.43 
Podatki o številu clanov SIAU v coni A Julijske krajine  niso ohranjeni, pac pa o številu podpisov pod izjavo za prikljucitev Julijske krajine  k Jugoslaviji  konec avgusta 1945. Tam so zbrali 79.960 podpisov Slovencev  in 51. 973 Italijanov.44 V coni A STO pa je bilo oktobra 1947 77.600 clanov SIAU.45 V Koprskem okraju je 
36 
SI, AS 1573, šk. 1, zapisnik 1. kongresa SIAU, 12. 8. 1945. 
37 
SI, AS 1569, a. e. 107, zapisnik seje CK KPJK, 16. 8. 1945. 
38 
PAK, f. OO SIAU za Istro, šk. 1, Julij Beltram: Delo partije v Istrskem okrožju, 8. 10. 1949. 
39 
SI, AS 1277, šk. 8, izjava E. Kardelja, 6. 7. 1946. 
40 
SI, AS 1569, a. e. 286, politicni pregled, 7. 10. 1946; a. e. 296, akcijski program partije in SIAU po pariški 
mirovni konferenci, 1947. 41 
Maganja. Triest e 1945–1949, str. 131. 
42 
SI, AS 1569, a. e. 221, referat o delu partije v množicnih organizacijah, januar 1946. 
43 
SI, AS 1573, šk. 2, zapisnik seje GO SIAU, 30. 3. 1947; šk. 3, zapisnik seje IO SIAU, 25. 6. 1947. 
44 
SI, AS 1589, depeše zvezni vladi, šk. 1, depeša Borisa Kidrica Edvardu Kardelju, nedatirana. 
45 
SI, AS 1573, šk. 1, zapisnik 1. kongresa SIAU za STO, 26. in 27. 10. 1947. 
bilo aprila 1948 15.433 clanov SIAU. V vecinsko italijanskih obalnih mestih je bila vkljucena manj kot cetrtina volilnih upravicencev, v pretežno slovenskem zaledju pa tudi vec kot 90 %.46 
Septembra 1947 so v coni A oživili delovanje OF za Tržaško ozemlje kot dela SIAU. Je pa samostojno organizacijsko strukturo na terenu, statut in program dobila šele po objavi resolucije Informbiroja, in sicer oktobra 1948. Vpliv v SIAU pa je po resoluciji in razcepu v coni A prevzela Vidalijeva partija, medtem ko je bil projugoslovanski del dejansko v razsulu.47 
Tudi v coni B je po juniju 1948 prišlo do razcepa v množicnih organizacijah, ki pa je zajel le obalna mesta. Za resolucijo, s katero so podrli KPJ, je na seji okro­žnega odbora SIAU 29. julija glasovalo 13 navzocih, dva sta bila proti, eden se je vzdržal.48 Okrožno vodstvo je obsodilo sklic izrednega kongresa SIAU, ki ga je v Trstu  pripravila Vidalijeva struja, saj naj bi bil popolnoma nepotreben, nepravilen in nesmiseln. Sklenili so, da se ga ne bodo udeležili in da ne priznavajo nikogar, ki bi to hotel storiti v njihovem imenu.49 
Vodenje projugoslovanske politike in fi nanciranje 
Jugoslovanske oziroma slovenske oblasti niso ustanovile posebnega urada, podobnega Uradu za obmejne pokrajine (Ufficio per le zone di confine), ki je deloval v okviru italijanske vlade in ki bi skrbel za nacrtovanje in izvajanje njihove politike. Nacrtovanje politike do obmocij, prikljucitev katerih je zahtevala Jugoslavija, je bilo v rokah najožjega vrha jugoslovanske in slovenske (oziroma hrvaške) partije, zlasti Edvarda Kardelja, ki je bil kljucni jugoslovanski politik o vprašanju mej. Odlocilno besedo pri njenem izvajanju v okviru projugoslovanskih organizacij v coni A je imel politicni sekretar CK KPJK, ki je bil tudi sekretar Glavnega odbora SIAU in pod-predsednik PNOO. Do julija 1946 je to funkcijo opravljal Boris Kraigher, ki je sodil v sam vrh slovenske partije in je po odhodu iz Trsta  postal slovenski notranji minis­ter. Nasledil ga je Branko Babic. Zamenjava Kraigherja z Babicem, ki ni imel takšne politicne teže, nam dokazuje, da se je jugoslovansko vodstvo takrat že zavedalo, da je Trst za Jugoslavijo izgubljen. Delovanje sta Kraigher in nato Babic usklajeva-la s CK KPS in slovensko vlado, konkretno z Borisom Kidricem  ter nato z Lidijo Šentjurc. Na ta nacin so bili sprejeti in usklajeni tudi programi in delovanje KPJK, SIAU, PNOO in njemu podre jenih organov, prirejanje manifestacij, demonstracij, stavk in drugih akcij pa tudi politika projugoslovanskih organizacij do ZVU in do italijanskih strank in organizacij. 
Vodstvo projugoslovanskih organizacij v coni A so okrepili tudi nekateri, ki so bili tja poslani iz Jugoslavije, so pa praviloma bili Primorci. Vodilni organi mno­žicnih organizacij, ne pa tudi partije, so bili sestavljeni po narodnostnem kljucu, ki so ga naredili na osnovi podatkov popisa prebivalstva iz leta 1910, torej pred vklju-citvijo v Italijo  in raznarodovanjem Slovencev. Za Trst  je bilo npr. to razmerje 1: 2 v korist Italijanov. 
46 
PAK, f. OO SIAU za Istro, šk. 4, dopis okrajnega odbora SIAU sektorskim odborom SIAU, 8. 4. 1948. 
47 
SI, AS 1277, šk. 30/5, Politicki izvještaj, 31. 3. 1949. 
48 
PAK, f. OO SIAU za Istro, šk. 4, zapisnik OO SIAU, 29. 7. 1948. 
49 
PAK, f. OO SIAU za Istro, šk. 1, zapisnik seje tajništva SIAU, 4. 10. 1948. 
Jugoslovanske oblasti so vse to zelo razvejano delovanje tudi financirale. Ra-ziskav o tem, kolikšna sredstva so bila uporabljena, še ni. Veliko vprašanje je tudi, koliko so ti podatki sploh ohranjeni. So pa v gradivu organizacij, ki so delovale v coni A Julijske krajine  in nato STO, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije  (fondi od AS 1569 do AS 1584), delni podatki o njihovem financnem poslovanju, sredstva pa so seveda v veliki vecini prihajala iz Jugoslavije. Tako so v gradivu Ekonomske ko­misije PNOO financni podatki o založbah, tiskarnah, casopisih, Slovensko hrvaški prosvetni zvezi z odseki, raznih podjetjih, zadrugah, konzorcijih, izvozno-uvoznih družbah, financnih institucijah.50 Gradivo Financnega odseka PNOO pa obsega kar 82 škatel s podatki o njegovem poslovanju med letoma 1945 in 1948, deloma pa tudi do leta 1950.51 
Delovanje tajnih organizacij 
V Julijski krajini  je že med vojno delovala tudi obvešcevalna služba jugoslo­vanskega odpora Ozna (Organizacija za zašcito naroda). Temu je sledilo njeno legal-no in pollegalno delovanje v casu jugoslovanske zasedbe Julijske krajine  od 1. maja do 12. junija 1945, ko je bila najpomembnejši clen represivnega aparata. To vlogo sta Ozna in od marca 1946 njena naslednica Uprava državne varnosti (UDV) ohranili v coni B, medtem ko sta v coni A vnovic ilegalno delovali, zdaj kot obvešcevalni službi sosednje države. Do marca 1946 je v Trstu  deloval nacelnik Ozne za Primor­sko  Veri Winkler – Ferruccio, ko se je zaradi nevarnosti razkritja umaknil v Diva­co .52 Spomladi 1946 so nacrtovali premestitve tudi drugih njenih clanov, saj naj bi italijanske paravojaške organizacije, ki so se vrinile v zavezniško Civilno policijo, nacrtovale njihovo likvidacijo.53 
Po razpustu Narodne zašcite, ki je med jugoslovansko zasedbo opravljala na-loge policije in je v Trstu  imela dva tisoc petsto pripadnikov, je vecina njenih pri­padnikov ostala v coni A. Ker niso izrocili orožja, se je ZVU bala, da se bo osnovala posebna podtalna mreža (stay behind), ki bi izvajala sabotaže in tajne aktivnosti, zato je nošenje orožja prepovedala.54 Italijanski generalštab je septembra 1945 po­rocal o nevarnosti množicnih demonstracij za prikljucitev k Jugoslaviji , ki naj bi jih organizirale ilegalne skupine v mestih, za kar naj bi prejemale tudi denar.55 Te sku-pine naj bi izvajale tudi teroristicna dejanja, sabotaže, napade, ugrabitve jugoslovan­skih protititovskih politicnih predstavnikov, širile govorice o udaru jugoslovanske vojske na Trst  in na Tržic.56 
V jugoslovanskih virih ni zaslediti podatkov o tem, da bi po umiku Jugoslo­vanske armade delovale paravojaške skupine. Ozna sama je izvajala posamezne ak­
50 
SI, AS 1582, Ekonomska komisija PNOO, šk. 20–42. 51  SI, AS 1582, Financni odsek PNOO, šk. 43–125. 
52 
SI, AS 1487, šk. 39, porocilo obvešcevalnega centra 2. slovenske divizije NO za oktober 1945; AS 1584, a. 
e. 71, 76, 77, pisma Verija Winklerja Borisu Kraigherju, februar in april 1946. 
53 
SI, AS 1584, a. e. 60, pismo Verija Winklerja Borisu Kraigherju, 19. 3. 1946. 
54 
ASDMAE, AP 1946–1950, Jugoslavija , šk. 6, Promemorija za De Gasperija, julij 1945; Položaj v Julijski 
krajini  konec junija 1945 in ukrepi, ki jih je treba sprejeti, 1. 7. 1945. 55 
ASDMAE, AP 1946–1950, Jugoslavija, šk. 7, pismo Generalštaba Italijanske kraljeve vojske zunanjemu ministrstvu: Položaj na vzhodni meji in korelacije z notranjim položajem v Italiji  in Jugoslaviji, 18. 9. 1945. 
ASDMAE, AP 1946–1950, Jugoslavija , šk. 6, porocilo iz Trsta , 1. 8. 1946. 
cije, kot so bile ugrabitve, zlasti jugoslovanskih politicnih emigrantov. Prihajalo pa je tudi do nasilja nad nasprotniki, tudi ubojev, ki pa je bilo, kot kažejo viri, »sponta-no« dogajanje naroda, kot npr.: »Ljudstvo v predmestju samo cisti razne agente, ki prihajajo po svojih opravkih.«57 Podkupovanje ljudi je marca 1946 odsvetovalo tudi slovensko vodstvo.58 
Poleg usmrtitev, ki so se zgodile »slucajno«, je Ozna (od 1946 Uprava državne varnosti, UDV) organizirala tudi skupine nekaj ljudi za uboj dolocene osebe. Ohra­njeni so dokumenti o pricevanju na procesu v Trstu  proti nekomu, ki je bil skupaj z dvema sodelavcema obtožen uboja porocnika fašisticne milice in po letu 1945 agenta anglo-ameriške obvešcevalne službe septembra 1946, ki naj bi ga izvedel po nalogu Ozne. Ker sta bili na domu osumljenega še dve ženski, so usmrtili vse tri. Likvidatorji so dobili zatocišce v Jugoslaviji.59 
Manifestacije in druge akcije 
Projugoslovanske organizacije so v coni A organizirale množicne manifesta­cije, konference in stavke ter tako izvajale pritisk na tiste, ki so odlocali o usodi Julij­ske krajine. Na njih so poudarjali pomen Trsta  kot sedme jugoslovanske republike, slovensko-italijansko bratstvo, vprašanja slovenskih šol, ljudske oblasti. Organizi­rali so tudi pošiljanje protestnih not na razne naslove, note podpore jugoslovanskim oblastem ipd.60 
Prva vecja akcija je bilo že omenjeno zbiranje podpisov za prikljucitev Ju­goslaviji  konec avgusta 1945, ki je bila v okviru priprav na konferenco v Londonu organizirana na zahtevo Edvarda Kardelja. Podpisi bi bili podpora jugoslovanskim ozemeljskim zahtevam pa tudi pritisk na ZVU, da bi dopustila delovanje ljudske oblasti.61 
Potem, ko je ZVU septembra 1945 izdala odredbo o odpustih vec tisoc de­lavcev, je prišlo do skupne akcije projugoslovanskih organizacij in CLNG. Enotni in Julijski sindikati so 24. in 25. septembra 1945 organizirali splošno stavko, ki se je zakljucila z veliko manifestacijo v Trstu. Predstavniki CLNG in KPJK ter SIAU so podpisali skupno izjavo.62 Ob tem pa je vsaka stran imela svoje posebne interese. CK KPJK je prav med skupno stavko 24. septembra 1945 sprejel resolucijo, Primorski dnevnik jo je objavil 28. septembra, o prikljucitvi k Jugoslaviji.63 
Ob soocenju s projugoslovanskim blokom je ZVU vse bolj uporabljala repre­sijo. Aretacije, brutalnost v spopadih z demonstranti, šikaniranje sodelavcev SIAU so predvsem »navadni« ljudje obcutili kot veliko krivico. Januarja 1946 je Boris Kraigher  ugotavljal, da se jim za placilo, ker so pritegnili Italijane  v skupen boj proti 
57 
SI, AS 1584, a. e. 421, porocilo, 5. 11. 1945. 
58 
SI, AS 1589, depeše zvezni vladi, šk. 2, depeša Lidije Šentjurc Borisu Kraigherju, 16. 3. 1946. 
59 
SI, AS 1931, osebno gradivo. 
60 
SI, AS 1573, šk. resolucije SIAU. 
61 
SI, AS 1589, depeše zvezni vladi, šk. 1, depeši Borisa Kidrica Edvardu. Kardelju, 28. in 30. 8. 1945. 
62 
Primorski dnevnik, 26. 9. 1945. 
63 
SI, AS 1569, a. e. 108, zapisnik seje CK KPJK, 24. 9. 1945; SI, AS 1573, šk. 2, zapisnik seje GO SIAU, 30. 9. 1945. 
okupatorju in fašizmu in s tem preprecili poskuse mašcevanja nad vsem italijan-skim narodom, ocita nacionalizem, Italijanom, ki sodelujejo s SIAU, pa izdajstvo.64 
Do prvega vecjega spopada med protalijanskimi in projugoslovanskimi orga­nizacijami je prišlo 3. novembra 1945 ob veliki italijanski manifestaciji ob obletnici vkorakanja italijanskih cet v Trst po koncu 1. svetovne vojne. SIAU je pripravila protidemonstracije, med katerimi je prišlo do incidenta, v katerem je bilo pet pri­padnikov projugoslovanskih organizacij ranjenih.65 
Vrhunec so manifestacije in demonstracije ter tudi spopadi med proitalijan­sko in projugoslovansko stranjo ter med zadnjo in Civilno policijo ZVU dosegli v prvi polovici leta 1946. Naj omenim le dva primera, dogajanje ob obisku medna­rodne razmejitvene komisije marca in aprila ter ob splošni stavki konec junija in v zacetku julija. 
Zagovorniki prikljucitve k Jugoslaviji  so že pred prihodom komisije s slavolo­ki, zastavami, napisi na hišah, manifestacijami poskušali prepricati komisijo v up-ravicenost svojih zahtev.66 Dan po prihodu komisije, 10. marca 1946, je v Škednju v Trstu  prišlo do najhujšega incidenta s Civilno policijo. Na stopnicah pred tam-kajšnjo cerkvijo so se zbrali ljudje, da bi obranili jugoslovansko zastavo, ki je visela na zvoniku in so jo hoteli pripadniki Civilne policije sneti. Ti so zaceli streljati v množico. Dve osebi sta bili ubiti in dvaindvajset ranjenih.67 V znamenje protesta je bila od 11. do 13. marca organizirana splošna stavka. Manifestacij po pogrebu 12. marca naj bi se udeležilo 150.000 ljudi.68 Sledile so množicne demonstracije ene in druge strani, ki so v coni A prerasle v nasilje. Razbijali so okna, vpadali na sedeže organizacij, prihajalo je do pretepov med demonstranti in s Civilno policijo. Vec sto ljudi je bilo ranjenih ali aretiranih. Tito  je 1. aprila 1946 ostro napadel obnašanje zaveznikov v Trstu  in Gorici ,  ker naj bi ti podpirali narašcajoce oživljanje fašizma in provokativno vdirali z letali v zracni prostor Jugoslavije.69 
ZVU je 11. aprila 1946 napovedala, da bo cez tri mesece dovolila odpuste, zato so delavci zahtevali stavko. Za njeno izvedbo so pomoc dobili iz Jugoslavije, formalno kot pomoc jugoslovanskih sindikatov tržaškim.70 Stavka pa se je pa zaradi dogodkov konec junija 1946 spremenila v politicno s parolo boja proti neofašiz-mu. Na dan solidarnosti z istrskimi begunci 29. junija 1946 je bila namrec na trgu Unitŕ  v Trstu  velika manifestacija, ki ji je sledila jugoslovanska protimanifestaci­ja.71 Naslednji dan bi morala v Trst  priti karavana kolesarjev Giro d’Italia, ki so jo projugoslovanske sile ustavile pri Tržicu. V Trstu je nato tudi zaradi netocnih vesti o mrtvih in ranjenih prišlo do divjanja italijanskih desnicarjev, ki so napadli sedeže projugoslovanskih organizacij in casopisnih hiš. Civilna policija ni ukrepala. 
64 
SI, AS 1573, šk. 2, zapisnik seje GO SIAU, 27. 1. 1946. 
65 
SI, AS 1529, šk. 1. pismo Borisa Kraigherja  CK KPS, 2. 11. 1945. 
66 
SI, AS 1589, šk. 35, porocila Antona Vratuše ob prihodu komisije izvedencev, marec, april 1946. 
67 
Primorski dnevnik, 12. 3. 1946. 
68 
SI, AS 1589, šk. 46, depeša Borisa Kraigherja  1946; depeše zvezni vladi, šk. 2, depeši Borisa Kidrica Edvar­
du Kardelju, 13. in 14. 3. 1946; Primorski dnevnik, 13., 22. do 30. 3. 1946. 69 
SI, AS 1589, depeše zvezni vladi, šk. 2, depeša Lidije Šentjurc Edvardu Kardelju, 25. 3. 1946; SI, AS 1569, 
a. e. 388, pismo Borisa Kraigherja  CK KPS, 1. 4. 1946; Primorski dnevnik, 2., 6., 9. in 10. 4. 1946. 
70 
SI, AS 1589, šk. 46, depeša Borisa Kraigherja  Edvardu Kardelju, 30. 5. 1946. 
71 
Primorski dnevnik, 30. 6. 1946. 
Projugoslovanske organizacije so zaradi tega vložile proteste in razglasile splošno stavko, ki je bila tako v dneh, ko so na mirovni konferenci v Parizu  sprejeli sklep o ustanovitvi STO. ZVU je 3. julija razglasila stavko za ilegalno.72 Slovensko vodstvo je zahtevalo, da to odlocitev ZVU izkoristijo kot nov dokaz, da Britanci  šcitijo faši­ste in boj proti fašistom razglašajo za protizakonit. Stavka je bila popolna v Tržicu, Gorici in Miljah, medtem ko v Trstu ni sodelovalo središce mesta. Zakljucila se je z množicnimi manifestacijami. V tem casu je prišlo tudi do incidenta na demarkacij-ski crti pri Kobaridu, ko sta bila ubita dva jugoslovanska vojaka.73 
Ker sta obe strani poudarjali, da dotlej sprejeti sklepi niso dokoncni in da jih je do podpisa mirovne pogodbe še mogoce spreminjati, so se nadaljevale mani­festacije, demonstracije in tudi nasilje enih in drugih. Nemiri so v coni A vnovic dosegli vrhunec ob obletnici italijanskega vkorakanja v Trst  po koncu prve svetovne vojne 3. novembra 1946, ko so proju goslovanske organizacije napadle poseben vlak CLN, katerega clani so odhajali na vojaško pokopališce v Redipuglio. Tudi z vlaka so metali bombe, ubili enega in ranili šest ljudi.74 Nasilje in pritiski so se povecali predvsem v Gorici ,  ki je po mirovni pogodbi ostala v Italiji. 75 
Cas med podpisom mirovne pogodbe in njeno uveljavitvijo (10. februar–15. september 1947) 
Mirovna pogodba je uveljavila kompromisno rešitev – mejo na t. i. francoski crti, ki je Jugoslaviji  prisojala velik del zahtevanega ozemlja, in ustanovitev Svobo­dnega tržaškega ozemlja. Projugoslovanski krogi so poskušali prikazati njen podpis kot poraz »imperialisticnih in konservativnih krogov« pa tudi Italije. Podpis spora­zuma naj bi omogocil normalizacijo mednarodnih odnosov in s tem ljudem kruh, mir in delo. Ker je bila alternati va sporazumu vojna, so Sovjetska zveza in njeni zavezniki spreje li kompromisni mir.76 
O novem položaju je 15. februarja 1947 razpravljal pokrajinski partijski aktiv. Ugotovili so, da se boj nadaljuje: »Razlika je le v tem, da bo STO  ostalo nekaj casa in je združitev z Jugoslavijo  sedaj ne vec dnevna, ampak dolgorocna usmeritev.« Ker so si projugoslovanske organizacije prizadevale za cim vecji uspeh na prihodnjih volitvah, se je spremenil njihov odnos do sodelovanja z ZVU, ki so ga dotlej odkla­njale. V skladu z novo usmeritvijo so poskušali pritegniti v svoje vrste tudi druge sloje. Konkretna akcija naj bi se spremenila, »ker se je odmaknila perspektiva zmage revolu cije«.77 
Vnovic je postalo aktualno vprašanje sporazuma s strankami nekdanjega CLNG, ki se je razpustil 1. marca 1947, za skupno fronto proti zavezniški oblasti. Pomembna je bila predvsem povezava z Neodvisno fronto (Fronte per l’indipen­denza), s katero so imeli odtlej vec skupnih programskih tock. Enotna fronta vseh 
72 
SI, AS 1589, šk. 46, depeša Borisa Kraigherja  CK KPS, 1. 7. 1946; depeša Lidije Šentjurc CK KPJ, 5. 7. 1946. 
73 
SI, AS 1589, šk. 46, depeša Lidije Šentjurc CK KPJ, 5. 7. 1946; depeša Lidije Šentjurc CK KPJ, nedatirana; 
Primorski dnevnik, 16. 7. 1946. 74 
Primorski dnevnik, 5. in 10. 11. 1946. 
75 
SI, AS 1573, šk. 2, zapisnik seje IO SIAU, 9. 2. 1947; AS 1569, a. e. 155, zapisnika seje pokrajinskega par-
tijskega aktiva, 17. in 31. 1. 1947. 76 
SI, AS 1569, a. e. 292, porocilo o politicnem položaju, 16. 2. 1947. 
77 
SI, AS 1569, a. e. 158, zapisnik pokrajinskega partijskega aktiva, 15. 2. 1947. 
strank naj bi temeljila na zahtevah po cim vecji politicni in ekonomski enotnosti STO, za demokratizacijo politicnega življenja, na boju proti oživitvi fašizma, na enakopravnosti narodov, zahtevah za mir, za resnicno bratstvo Slovencev in Italija­nov, za ustavo, ki bi zagotavljala popolno oblast ljudstva, za prijateljske odnose med Jugoslavijo  in Italijo, za sindikalno enotnost, enotno mladinsko in žensko gibanje, sodelovanje na kulturnem podrocju, na zahtevah po reviziji procesov proti vojnim zlocincem, za reorganizacijo sistema epuracije ter za priznanje državljanstva vsem, ki so bili tam rojeni.78 Pri teh pogajanjih sta obe strani vnovic nastopili s svojih apriornih stališc, sodelovanje da, a le na naših osnovah in programu, zato se vnovic niso uspeli dogovoriti in tako docakali uveljavitev sklepa mirovne konference 15. septembra 1947 vsak na svojih izkljucujocih si stališcih. 
Svobodno tržaško ozemlje 
Odnosi med Vzhodom in Zahodom so se vse bolj zaostrovali, zato je bilo STO, ki bi bilo organizirano v skladu s stalnim statutom, že v casu uveljavitve mirovne pogodbe septembra 1947 za zahodni sili nesprejemljivo. Morali bi umakniti svoje vojaške enote iz cone A (Trsta), obenem pa so bile stranke in gibanja, ki so podpirale Jugoslavijo, takrat še pomembno državo vzhodnega bloka, tako mocne, da bi lahko na volitvah v STO  skupaj z indipendentisticnimi gibanji zmagale. Oboje pa bi, po mnenju zahodnih sil, odprlo prosto pot za prodor sovjetskega vpliva v Italijo. Na obmocju STO  se je tako ohranjal zacasni režim. 
Po sporu z Informbirojem je Jugoslavija  postopoma postajala partnerka za­hodnih sil, obenem pa je v coni A skoraj povsem izgubila svoj do tedaj velik vpliv in je ZVU, ki je v strahu pred prevelikim uspehom projugoslovanskih organizacij prej odlašala z upravnimi volitvami, junija 1949 le-te izvedla. Na njih so z 62 % zmagale stranke, ki so zahtevale vrnitev Italije, projugoslovanska struja pa je doživela popol­ni poraz. 
Zaradi postopne otoplitve odnosov z Jugoslavijo  sta bili ZDA  in Velika Bri­tanija zainteresirani za normalizacijo odnosov med Italijo  in Jugoslavijo, ki brez rešitve tržaškega vprašanja ni bila mogoca. Od konca leta 1949 sta zaceli pritiskati nanju, naj sprejmeta dogovor na osnovi dejanskega stanja, tako da bi ob dolocenih popravkih meje cona A pripadla Italiji , cona B pa Jugoslaviji. 
Sprejem te kompromisne rešitve je oteževalo dejstvo, da je bilo STO  v obeh prizadetih državah in tudi med tamkajšnjimi prebivalci mocno propagandno izra­bljeno. Ne jugoslovanska ne italijanska vlada se tako nista mogli odreci obmocju, ki so ga ljudje v vsaki od njiju imeli za svoje, zato je bilo nujno sprejeti zacasno rešitev, ki bi z leti prešla v dokoncno. Ali kot je dejal Tito  britanskemu veleposlaniku v Beogradu siru Charlesu Peaku avgusta 1951: »Italijani ne bodo dali izjave, da se odrekajo nadaljnjim ozemeljskim zahtevam, mi pa se ne bomo nikoli odrekli Trstu. Le sedaj, ker ne moremo drugace, da ne bi dali Sovjetski zvezi možnost, da izkoristi položaj, dajemo Trst  Italiji.«79 
Slovenci na Tržaškem so, ne glede na svojo politicno usmeritev, odklanjali vrnitev Italije  v Trst  (in s tem vsako delitev con), saj so bili zaradi preteklih izkušenj 
78 
SI, AS 1569, a. e. 292, porocilo o politicnem položaju po podpisu mirovne pogodbe, 16. 2. 1947. 
79 
SI, AS 1277, šk. 31/7, zabeležka razgovora med Titom  in Charlesom Peakom, 12. 8. 1951. 
prepricani, da bi bili obsojeni na narodno izumiranje.80 Jugoslovansko vodstvo je bilo zato pred težko nalogo, kako upraviciti vrnitev Italije  v Trst. Najprej so posegli v organizacijsko shemo politicnih organizacij v coni A, ki so delovale v tesni pove­zavi z Jugoslavijo. Smernice zanjo je julija 1952 dal Edvard Kardelj, ki je izhajal iz ocene, da je v danih razmerah delitev STO  boljša rešitev, saj je položaj v coni A za Jugoslavijo  zelo slab in jo je iz nacionalnih razlogov podpiral del Slovencev  na levici in »nekaj italijanskih tovarišev antifašistov borcev iz NOV, a zelo malo delavcev«. Kardeljeva teza je bila, da mora zato projugoslovansko gibanje postati res razredno, socialisticno. Da bi izpolnili to nalogo, morajo priti do »italijanskih mas« in lociti socialisticno razredno politiko od manjšinskih problemov. Slovenci v coni A in v Italiji  se morajo, tako Kardelj, vkljuciti v socialisticne stranke.81 »Babiceva« KPSTO je bila nato na osnovi te usmeritve preoblikovana, Babic pa zamenjan z Eugenijem Laurentijem. Te Kardeljeve usmeritve so imele daljnosežne posledice, saj se je levi del slovenske manjšine v Italiji  vkljucil v italijanske stranke, medtem ko drugi še danes delujejo v samostojnih slovenskih strankah in skupinah. 
V rešitvi tržaškega vprašanja je prelomnico pomenila odlocitev zahodnih sil 
8. oktobra 1953, da bosta umaknili svoje enote iz cone A in jo predali Italiji , pri cemer pa nista dolocili datuma umika. Zahodni sili o tem ukrepu jugoslovanskih oblasti nista obvestili, zato so le-te ostro reagirale. Organizirale so množicne de­monstracije in v odgovor na italijanske vojaške okrepitve na meji tja poslale svoje.82 V Trstu so izbruhnili protesti zagovornikov Italije , ki so po 3. novembru, obletnici prihoda Italije  v Trst  leta 1918, prerasli v krvave nemire. 
Obenem so se zlasti zaradi odlocne jugoslovanske reakcije zaceli diplomat-ski pogovori. V zakljucni fazi pogajanj, junija 1954, so jugoslovanski predstavniki 
o njihovem poteku obvestili voditelje projugoslovanskih organizacij na Tržaškem, med drugim tudi o tem, da bo statut STO de iure ostajal še naprej, dejansko pa se bo zacasno stanje samo po sebi spremenilo v dokoncno.83 
Razvoj diplomatskih pogajanj so skrbno spremljali Slovenci na Tržaškem, ki jih je najbolj prizadel podatek, naj bi Jugoslavija  v zameno za Trst  dobila denar za izgradnjo pristanišca v Kopru  in železniške proge do Ljubljane. Edina svetla tocka je bilo upanje, da bo maticna država poskrbela, da bo Italija  poravnala krivice fašiz-ma in zagotovila Slovencem  ucinkovito manjšinsko zašcito84 
Iz Koprskega okraja cone B so se Italijani  (pa tudi nekateri Slovenci) odse­ljevali vse od konca vojne, a zlasti zaradi pricakovanja, da bo STO  zaživelo, vse do tržaške krize oktobra 1953 ne tako množicno kot tisti z obmocij, ki jih je septembra 1947 prikljucila Hrvaška. Potem ko pa je postalo jasno, da bo cona B pripadla Jugo­slaviji , se je pricelo odseljevanje, ki se je zakljucilo do konca leta 1956. Med majem 1945 in letom 1957 se je iz Okraja Koper odselilo 25.062 oseb, med njimi skoraj vsa inteligenca in vsi duhovniki. Koliko je bilo med njimi Slovencev, ni znano, saj je nacionalna pripadnosti navedena le na vlogah po oktobru 1953.85 V popisu, ki so ga 
80 
SI, AS 1589, m. Engelbert Besednjak, pismo E. Besednjaka, 3. 9. 1952. 
81 
SI, AS 537, šk. 1303, zapisnik seje o problemih tržaškega gibanja, 4. 7. 1952. 
82 
Slovenski porocevalec, 11. in 12. 10. 1953. 
83 
SI, AS 537, šk. 1303, zapisnik seje pri oddelku za zamejstvo, 15. 6. 1954. 
84 
SI, AS 1589, m. Engelbert Besednjak, pismo Engelberta Besednjaka, 18. 5. 1954. 
85 
Do leta 1951 je iz okraja Koper  odšlo 5.591 oseb, do oktobra 1953 pa še 3.417 oseb. Med oktobrom 1953 
izvedli 28. februarja 1957, je na obmocju (razširjenega) Koprskega okraja le še 3.311 oseb (3,26 % prebivalstva) navedlo italijansko narodnost.86 
Za zakljucek 
Pogajanja so se zakljucila s sprejetjem Spomenice o soglasju 5. oktobra 1954, ki je z manjšimi popravki v korist Jugoslavije  razdelila dotedanji coni STO  med obe državi. V govoru ob objavi Spomenice o soglasju je Boris Kraigher  poudaril, da sporazum zelo jasno postavlja pravice Jugoslavije  na tem obmocju. Kot posebno pomembno je ocenil izjavo zahodnih sil, da ne bodo vec podpirale italijanskih zah­tev. Nujno je bilo ustvariti takšne odnose med državama, da bi bila meja cim manj pomembna, pot do tega pa je videl v izgradnji socialisticnih odnosov v Jugoslaviji  in v Italiji. Kraigher  nadaljuje: »Jugoslovanska politika do vprašanja zahodne meje je dolga leta temeljila na paroli Življenje damo – Trsta  ne damo! /.../ Ce bi hoteli dosle­dno vztrajati na paroli, potem bi morali že leta 1945 dati življenje, ko je naša vojska morala zapustiti Trst. Takrat se je to vprašanje odlocilo.« Izpostavil je pomen dej­stva, da je Jugoslavija odstopila od zahtev po Trstu  na osnovi sporazuma, »da smo prisilili Italijane, da priznajo specificnost naših interesov v Trstu , da priznajo obstoj naših narodnih manjšin, da priznajo naše ekonomske interese. /.../ Ne smatram, da je to edina rešitev za Trst, a v tej situaciji edina možna. Pomagali bomo dvigniti Koper, a ne kot konkurenco Trstu , ampak kot center, ki lahko tu zamenja Trst. /.../ Neposredne pomoci za izgradnjo cone B od zaveznikov ne bomo dobivali in je tudi nismo zahtevali. To je naša obveza. Glede naše pomoci Trstu in našim organizaci-jam tam, bomo pomagali, kolikor bo v naših možnostih.«87 
Viri in literatura Arhivski viri 
Arhiv Republike Slovenije  – SI AS 537 – Republiška konferenca Socialisticne zveze delovnega ljudstva Slovenije AS 1277 – Edvard Kardelj AS 1487 – Centralni komite Komunisticne partije Slovenije AS 1529 – Boris Kraigher AS 1569 – Centralni komite Komunisticne partije Svobodnega tržaškega ozemlja AS 1573 – Glavni odbor Slovensko italijanske antifašisticne unije AS 1582 – Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje  in Trst AS 1583 – Mestni osvobodilni svet Trst AS 1584 – Zbirka informacijskega gradiva Julijske krajine AS 1589 – Centralni komite Zveze komunistov Slovenije AS 1931 – Republiški sekretariat za notranje zadeve 
in letom 1957, ko so se prebivalci odseljevali po dolocbah Spomenice o soglasju, je odšlo 16.062 oseb. SI, 
AS 1931, A 130, letna porocila MNZ, porocilo VUJE za leto 1951, 15. 1. 1952; PAK, kartoteka odseljenih, 
vloge za izselitev. 86 
Murko, Damjan, Kolenc, Omahen, Italijanska manjšina okraju Koper , str. 1, 2. 
87 
SI, AS 1529, šk. 22, govor Borisa Kraigherja , nedatiran. 
Pokrajinski arhiv Koper  (PAK) Fond Okrožni komite Komunisticne partije Slovenije  Koper Fond Okrožni odbor Slovansko-italijanske antifašisticne zveze za Istro 
Archivio storico diplomatico del Ministero degli affari esteri (ASDMAE) Affari politici (AP) 1946–1950, Jugoslavia 
Casopisje 
Il Comunista Primorski dnevnik Slovenski porocevalec 
Literatura 
Maganja, Nadia: Trieste  1945–1949. Nascita del movimento politico autonomo sloveno, Trst: 
Krožek za družbena vprašanja »Virgil Šcek«, 1980. Murko, Ivo, Viktor Damjan , Crtomir Kolenc, Dušan Omahen : Italijanska manjšina okraju Koper, Ljubljana: Izvršni svet Ljudske republike Slovenije, 1957. 
Novak, Bogdan: Trieste  1941–1954, Milano : Mursia , 1996. Troha, Nevenka: L’azione della Jugoslavia  e delle forze filojugoslave della Venezia Giulia nella lotta per il nuovo confine italo-jugoslavo 1945–1954. V: La difesa dell ’italianitŕ: l’Uffi  -
cio per le zone di confine a Bolzano, Trento e Trieste  (1945–1954). Ur. Diego D’Amelio, Andrea Di Michele  in Giorgio Mezzalira. Bologna: Il Mulino, 2015, str. 439–466. Troha, Nevenka: Politika slovensko-italijanskega bratstva. Slovansko-italijanska antifašistic­
na unija v coni A Julijske krajine  v casu od osvoboditve do uveljavitve mirovne pogodbe. Ljublja­na: Arhiv Republike Slovenije, 1998. 
Povzetek: Zavedajoc se, da so v okviru slovenske etnicne meje tudi mesta z italijansko vecino, je vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja po nemški okupaciji Julijske krajine jeseni 1943 zacelo voditi politiko t. i. slovensko-italijanskega bratstva. Z njo naj bi si zago­tovili podporo tamkajšnjih Italijanov, zlasti delavstva, ki bi iz razrednih razlogov podprli prikljucitev k Jugoslaviji , v kateri bi imeli zagotovljene narodnostne pravice, mesto Trst  pa široko avtonomijo. Politika slovensko-italijanskega bratstva je ostala temeljna usmeritev naslednice OF Slovensko (Slovansko)-italijanske antifašisticne fronte (SIAU) in tamkaj­šnje Komunisticne partije Julijske krajine, ki pa je delovala po navodilih vodstva KPS, tudi v prvih letih po vojni. Njeno izvajanje pa so prilagajali trenutnim razmeram in vcasih bolj izpostavljali nacionalni, drugic razredni vidik. Po vojni je opredelitev za Jugoslavijo  bila vse bolj poudarjena kot opredelitev za državo, v kateri so imeli oblast komunisti. Organizirali so tudi množicne manifestacije za prikljucitev k Jugoslaviji , demonstracije, stavke. Razmerje med levo usmerjenimi v coni A, v manjši meri pa tudi v coni B, je spremenila objava resolucije Informbiroja junija 1948, v kateri so jugoslovanske komuniste obtožili, da se oddaljujejo od marksisticne in leninisticne ideologije in jih izkljucil iz te organizacije. To je izzvalo razkol v KPSTO in tudi v množicnih organizacijah. Velika vecina, tudi vecina slovenskih clanov partije v coni A, je resolucijo podprla, ne pa tudi v coni B. Jugoslovanske oziroma slovenske oblasti niso ustanovile posebnega urada, podobnega Uradu za obmejne pokrajine, ki je deloval v okviru italijanske vlade. Nacrtovanje politike do obmocij, prikljucitev katerih je zahtevala Jugoslavija , je bilo v rokah najožjega vrha jugo­slovanske in slovenske (oziroma hrvaške) partije, ki je tudi financirala razvejano delovanje organizacij v conah A in B Julijske krajine  in nato STO. Raziskav o tem, kolikšna sredstva so bila uporabljena, še ni. Veliko vprašanje je tudi, koliko so ti podatki sploh ohranjeni. Na tem obmocju so delovale tudi jugoslovanske tajne službe, zlasti Ozna in nato UDV, ki sta izvajali tudi posamezne akcije, kot so bile ugrabitve, zlasti jugoslovanskih politicnih emi­grantov, in uboji dolocenih oseb. V rešitvi tržaškega vprašanja je prelomnico pomenila odlocitev zahodnih sil 8. oktobra 1953, da bosta umaknili svoje enote iz cone A in jo predali Italiji , pri cemer pa nista dolo-cili datuma umika. Zahodni sili o tem ukrepu jugoslovanskih oblasti nista obvestili, zato so le-te ostro reagirale. Pogajanja so se nadaljevala in zakljucila s sprejetjem Spomenice o soglasju 5. oktobra 1954, ki je z manjšimi popravki v korist Jugoslavije  razdelila dotedanji coni STO  med obe državi. 
Riassunto: La dirigenza politica della resistenza, consapevole che all’interno del suo ide-ale confine etnico, esistevano anche cittŕ a maggioranza italiana, cominciň a condurre la politica della cosiddetta fratellanza italo-slovena. L’intento di questo progetto era quello di ottenere l’appoggio degli italiani ed in particolar modo degli operai, che, per ragioni di classe avrebbero potuto vedere con favore l’annessione alla Jugoslavia, dove sarebbero stati garantiti i diritti nazionali e la cittŕ di Trieste  avrebbe goduto di un’ampia autonomia. Anche nei primi anni del dopoguerra la politica della fratellanza italo-slovena rimase la direttrice fondamentale dell’erede del Fronte di liberazione (OF) l’Unione antifascista ita­lo-slovena (slava) (UAIS) e del Partito comunista delle Regione Giulia (PCRG), il quale operň secondo le direttive del vertice del Partito comunista sloveno (PCS) ossia jugoslavo (PCJ). Concretamente, a seconda delle necessitŕ, in alcuni momenti si puntň maggiormen­te sull’aspetto nazionale ed in altri su quello di classe. Dopo la guerra l’opzione jugoslava veniva presentata sopratt utto come quella a favore di un paese governato dai comunisti. Sono stata organizzate le manifestazioni di massa con la richiesta per l’annessione alla Jugoslavia, le proteste, gli scioperi. La Risoluzione del Cominform del giugno 1948 rivoluzionň le cose tra i comunisti nella Zona A ed in minor misura anche nella Zona B del Territorio libero di Trieste  (TLT). Il PCJ era stato accusato di aver deviato dalla linea marxista leninista e venne espulso dall’organizzazione. Vidali, dopo essere andato a chiedere lumi a Roma, domandň imme­diatamente ai membri del partito di scegliere tra Tito e Stalin. Ciň provocň un’insanabile frattura all’interno del PCTLT ed anche nelle altre organizzazioni di massa. Nella Zona A gran parte dei membri del partito, compresa una buona fetta di sloveni, appoggiň la risolu­zione. Nella Zona B le cose andarono diversamente. I cominformisti ebbero rapidamente la peggio. Le autoritŕ jugoslave, ovvero slovene, non istituirono un particolare organismo simile all’ Ufficio per le zone di confine, istituito dal governo italiano. Ad orchestrare la loro politica verso i territori, richiesti dalla Jugoslavia, ed anche a supportare finanziariamente le att ivitŕ delle organizzazioni filojugoslave nelle zone A e B della Venezia Giulia  e poi nel TLT furono i piů ristretti vertici del partito, jugoslavi e sloveni (ovvero croati) ai confini jugoslavi (slo­veni). Lo stato attuale delle ricerche non č ancora in grado di dirci quanto sia stato speso. Resta da chiarire se tali dati sono stati conservati. Nella Venezia Giulia  operavano anche i servizi segreti jugoslavi, sopratt utto l’Ozna (Organizzazione per la difesa del popolo) e poi l’Udv (Direzione per la sicurezza dello stato). I suoi uomini avrebbero ideato anche azioni terroristiche, sabotaggi, attentati e rapimenti di esponenti anti jugoslavi. Per la soluzione della questione di Trieste  una svolta importante giunse nell’8 ott obre 1953, quando gli anglo-americani annunciarono, senza per altro comunicare la data esatt a, che avrebbero abbandonato la Zona A lasciandola all’Italia. Della cosa non erano state infor-mate le autoritŕ jugoslave che reagirono con forza. Nel contempo, iniziarono le tratt ative diplomatiche, le quali finirono con l’accoglimento del Memorandum d’intesa il 5 ott obre 1954, che con qualche piccola correzione a favore della Jugoslavia, assegnň le due Zone del TLT ai due paesi. 
Slovenci v Italiji Slovenci v Trstu v prvih desetih povojnih letih po osvoboditvi 1945–1955 
MILAN PAHOR 
Izvlecek: Po doseženi svobodi, po padcu fašizma in nacizma v maju 1945 so Slovenci v Trstu  mislili, da bodo po dolgih letih fašisticnega režima v Italiji  zaživeli novo življe­nje. Realnost je pokazala nekaj drugega. Najprej je prišlo do Zavezniške vojaške uprave (ZVU), nato do politicnega spopada, da bi bil Trst  prikljucen Novi Jugoslaviji. Pariška mirovna konferenca je odredila novo razmejitev med Italijo  in Jugoslavijo. Gorica, Be-necija, Rezija in Kanalska dolina so prišle pod Italijo. Trst je postal t. i. Svobodno trža­ško ozemlje (STO), ki je bilo razdeljeno na dve coni: Cona A – Trst in tržaška okolica sta prišla pod Zavezniško vojaško upravo (ZVU); Cona B – Koper, Izola , Piran , Umag in Buje  so prišli pod Jugoslovansko upravo (VUJA). 
Kljucne besede: osvoboditev, Zavezniška vojaška uprava (ZVU), razmejitev 1947, Svo­dobno tržaško ozemlje (STO), resolucija Kominforma, londonski memorandum 1954, Cona A, Cona B, Slovenci , Italijani , Hrvati, Jugoslavija , Italija 
Gli Sloveni in Italia 
Gli Sloveni a Trieste  nel primo decennio dopo la 
Liberazione 1945–1955 
Sintesi: Gli Sloveni  di Trieste  pensavano sinceramente, dopo aver raggiunta la libertŕ con la conseguente sconfi tta del fascismo e del nazismo nel maggio del 1945, di poter vivere una nuova vita dopo i lunghi anni del regime fascista. Invece la realtŕ era ben altra. Nel giugno 1945 si insediň il Governo Militare Alleato (GMA). Successivamente si aprě un aspro scontro politico per la richiesta che la cittŕ di Trieste  fosse aggregata alla nuova Jugoslavia comunista. La conferenza internazionale di Parigi delineň nuovi con-fini tra Italia e Jugoslavia. La cittŕ di Gorizia , la Benecija  (Slavia slovena), la Val Resia e la Val Canale vennero aggregate alla Repubblica di Italia. La cittŕ di Trieste  divenne Territorio Libero di Trieste  (TLT), che era composto da due entitŕ: la Zona A (che comprendeva la cittŕ di Trieste  ed il suo territorio ed era amministrato dal GMA); la Zona B (che comprendeva le cittŕ di Koper  – Capodistria, Izola  – Isola, Piran  – Pira-no, Umag  – Umago, Buje  – Buie ed era amministrata dalla VUJA, Amministrazione militare jugoslava). 
Parole chiave: Liberazione, Governo militare alleato (GMA), nuovi confini del 1947, Territorio libero di Trieste (TLT), Zona A, Zona B, risoluzione del Cominform, Me­morandum di Londra (1954), Sloveni, Italiani, Croati, Jugoslavia, Italia 
Ugotovitev 
V 
slabih petdesetih letih se je položaj Slovencev  v Trstu  in okolici veckrat spremenil. V letih ob zacetku 20. stoletja za casa habsburške monarhije se je zdelo, da bosta v Trstu  prevladali slovenska in slovanska prisotnost nad do tedaj vecinsko italijansko. Prva svetovna vojna je vse pomešala in spremenila. Po zakljucku prve vojne je Trst  s celotno Primorsko  prišel pod italijansko državo. Že liberalne italijanske vlade so izvajale pritisk nad slovensko in hrvaško skupnostjo (okrog 600.000 prebivalcev), s prihodom italijanske fašisticne stranke (PNF) na oblast v oktobru 1922 pa je postalo jasno, da hoce novi fašisticni režim zbrisati slovensko narodno skupnost na Primorskem  z zemljevida Evrope. Bil je to poskus etnicnega genocida. Pripadniki slovenske (in hrvaške) narodne skupnost so se uprli. Takrat beležimo prvi aktivni antifašizem na Primorskem  in Slovenskem  ter seveda tudi v Evropi. Z napadom fašisticne Italije  v sozvocju z nacisticno Nemcijo  in naci­onalisticno Hortyjevo  Madžarsko  v aprilu 1941 se je predvojni antifašizem povsem logicno nadaljeval v narodnoosvobodilnem boju 1941–1945. Z vojno so bili dani pogoji, da se lahko politicna in narodna situacija spremeni. Tržaški in primorski Slovenci  so se zavestno odlocili za boj proti fašizmu in nacizmu. Z njihovim po­razom in posledicno osvoboditvijo v maju 1945 so se utrdila velika pricakovanja. Zato je bilo desetletje po drugi svetovni vojni kljucno za položaj Slovencev  v Trstu. Prav je, da si ogledamo dogodke, ki so v bistvu pripravili temelje za sedanjo situacijo Slovencev  v Trstu  v sklopu slovenske narodne skupnosti v Italiji. 
Obdobje po osvoboditvi. Pricakovanja na eni strani, kruta resnicnost na drugi strani 
Po padcu fašizma in nacizma ter po doseženi svobodi v maju 1945 so Slovenci na Primorskem , še posebno pa v Trstu , Gorici  in Cedadu, bili prepricani, da je prišel cas, ko bodo lahko enakopravno in enakovredno sodelovali v politicnem, gospodar­skem, kulturnem, šolskem in športnem življenju. 
Pricakovanja, hotenja in želje so bili povsem upraviceni, a so trcili ob kruta, realna stališca zahodnih velesil, ki niso videle prihodnosti Trsta , Gorice  in Cedada v slovenskih oziroma jugoslovanskih rokah.1 
Zelo nazorno o tem prica porocilo o delovanju gospodarsko-politicne ko­misije pri Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru za Slovensko Primorje  in Trst  (PNOO), ki je bil takrat civilna in ljudska oblast pri nas. Porocilo nosi datum 
11.januarja 1946 in med drugim pravi naslednje: »(…) Med prvimi odredbami, ki jih je izdala Zavezniška vojaška uprava (ZVU ali AMG), je ta, da se na tem teritorijuvzpostavi tisto pravno stanje, ki je tu veljalo dne 8. septembra 1943 in v kolikor ne bo z novimi odredbami AMG spremenjeno. Skladno s to odredbo (clen III. razglasa štev. 1) je AMG smatrala za neobstojece oziroma za nicne vse zakonite odredbe jugoslovanskih vojaških oblasti kakor tudi civilnih oblasti, kakor da bi te oblasti nikdar ne obstajale.Stvarna posledica te politike je bila na gospodarskem polju ta, da je bil vsaj v Trstu  in Gorici, ce že ne tudi na deželi, v prav kratkem casu vzpostavljen stari fašisticni red, ki mu je z osvoboditvijo teh krajev že zmanjkalo tal pod nogami. Naši delegati so se morali 
Pahor, Primorski Slovenci  pod Italijo  1918–2000, str. 167. Dalje Primorski Slovenci. 
umakniti iz industrijskih, trgovinskih in drugih važnih podjetij, ne da bi zavezniki s svoje strani enak ali podoben nacin kontrole istih; (…) obnovljene so bile prejšnje poljedelske inštitucije, vzpostavljene prejšnje uprave v tržaških Javnih skladišcih in Luški kapitaniji, pri financni, železniški in poštni upravi, v gozdarski službi. Zavezniki so sicer v nekaterih izmed teh uradov ponujali mesta tudi slovenskim ljudem, a so ti sodelovanje odklonili po ogromni vecini, ker niso želeli sodelovati v takih ustanovah, ki slone na fašisticni za­konodaji in zato ker je bilo vzpostavljanje teh uradov združeno po vecini z istocasnimdemontiranjem ljudske oblasti. Na deželi so zavezniki po nekod še do nedavnega pustili izvrševati nekatere gospodarske posle ljudskim oblastem (…). V teku decembra (1945,op.av.) pa so še tem odborom odvzeli vse oblastvene funkcije in prevzeli vso tudi gospodar­sko upravo v svoje roke.« 2 
Tako so padale pridobitve narodnoosvobodilnega boja ter štiridesetdnevne svobode (do 12. junija 1945) na Primorskem  in še posebno v Trstu. Zavezniška vo­jaška uprava je sistematicno razgradila celotno strukturo ljudske oblasti. 
Po osvoboditvi v maju 1945 je bilo obdobje boja za prikljucitev Trsta , Gorice, Benecije, Rezije  in Kanalske doline, poleg celotne Primorske, k novi in federativni republiki Jugoslaviji. Plenarno zasedanje pariške mirovne konference je trajalo od 
19. 7. do 15. 10. 1946. Mirovne pogodbe so sklenili v Parizu  10. 2. 1947. Za Slovence je bila pomembna mirovna pogodba z Italijo, ki je dolocila mejo med FLRJ  in Italijo, za Trst  s pokrajino pa je dolocala ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Tako je sicer Primorska prišla v Slovenijo  v sklopu federativne Jugoslavije, vendar so bile Gorica , Benecija , Rezija  in Kanalska dolina  prikljucene Republiki Italiji. Trst (s Koprom, Izolo, Piranom  in Umagom pod jugoslovansko upravo) je prišel pod Za­vezniško vojaško upravo v sklopu Svobodnega tržaškega ozemlja (STO ali FTT ali TLT). Nic niso pomagale ljudske manifestacije, ko je razmejitvena komisija ugota­vljala stanje oziroma zakolicevala mejo. Po letu 1947 se je v Trstu  veckrat govorilo o 
t. i. sedmi federativni republiki, pa tudi o državici STO s posebnim statusom.3 
Po drugi strani pa sta konec druge svetovne vojne in dosežena osvoboditev izpod fašizma pomenila za Slovence nov preporod, saj smo bili sicer kot narod za­pisani smrti. Obuditi je bilo treba vse tiste dejavnosti, ki jih je nasilno ukinil faši­sticni režim. Takoj po osvoboditvi so bila obujena sredstva množicnega obvešcanja: casopis Primorski dnevnik (13. 5. 1945) ter slovenski radijski programi v Trstu  (5. 5. 1945). V letu 1945 sta nastali osrednji organizaciji kulturnih in prosvetnih društev, Slovenska prosvetna zveza (7. 10. 1945), ter športnih društev, Zveza društev za te­lesno vzgojo (ZDTV – UCEF; v avgustu 1945). Ustanovljeni sta bili profesionalni kulturni ustanovi, in sicer Glasbena matica (23. 9. 1945) in Slovensko narodno gle­dališce za Trst  in Slovensko Primorje  (poleti 1945).4 
V svojem porocilu o prvi sezoni slovenskega gledališca je upravnik in režiser Ferdo Delak  zapisal, da so vsi clani prispeli na delovno mesto 6. septembra 1945 in da je bila otvoritvena predstava Cankarjeva Jernejeva pravica uprizorjena 2. decem-bra 1945 v gledališcu Fenice. Med drugim je zapisal: »(…) Na vseh treh predstavahje vladalo prav svecano vzdušje, posebej na prvi otvoritveni Jernejevi pravici. Bil je zgodo­
2 
Pahor, Lastno gospodarstvo jamstvo za obstoj, str. 55. Dalje Last no gospodarstvo. 3 Primorski Slovenci, str. 167. 
4 
Last no gospodarstvo, str. 58. 
vinski dogodek, saj se je po 25 letih spet oglasila slovenska beseda na odru v našem Trstu. (…)«5 
Navedenim kulturnim ustanovam se je 17. julija 1947 pridružila še Narodna in študijska knjižnica.6 
Na podrocju založb se je tudi premikalo. Najprej je bilo 1. septembra 1945 ustanovljeno podjetje Založništvo Primorski dnevnik (danes Založništvo tržaške­ga tiska ali ZTT), ki je skrbelo predvsem za izdajanje periodicnega tiska v sloven-šcini in italijanšcini. Prvenstveno je šlo za skrb za casopis Primorski dnevnik v Trstu in Soški tednik v Gorici , ki je v letu 1947 postal tednik Soca. 2. novembra 1945 je bila v Trstu  ustanovljena Gregorciceva založba kot naslednica predvojne Goriške matice. Prva knjiga GZ je bila Svet brez sovraštva avtorice Mire Puc  v neverjetni visoki nakladi 22.000 izvodov, kar nedvomno prica o veliki želji po slovenski knjigi. Po drugi strani je nadaljevala z izdajanjem knjig Goriška Mohorjeva družba, ki ni bila ukinjena. V obdobju petih let so bili ustanovljeni še drugi listi. Tako je v letu 1947 v Gorici  nastal list Primorski Slovenec, ki se je leta 1949 preimenoval v Katoliški glas ter ima od leta 1996 novi naziv, in sicer Novi glas. 28. avgusta 1947 je pricel v Trstu izhajati tednik Gospodarstvo, leta 1949 tednik Demokracija, glasilo Sloven-ske demokratske zveze, in Delo, glasilo komunisticne stranke, ter list Matajur leta 1950 v Špetru  oziroma v Vidmu  za Slovence  v Beneciji. Izhajali so še drugi listi: Delavsko-kmecka enotnost (1947–1950), Glas mladih (1946–1950), Ljudski tednik (1946–1951), Mlada setev (1945–1949), Primorska delavska enotnost (1945–1947), Teden (1947–1948), Partizan (1946–1949). Ob tem je bila bogata bera koledarjev in literarnih revij (Razgledi, Sidro, Literarne vaje).7 
Na številnih podrocjih je Slovencem  v Trstu  in Gorici  (delno tudi v Beneciji) uspelo na noge postaviti vrsto organizacij in ustanov, vecina teh deluje še danes, kar potrjuje pravilnost izbir. 
Zavezniška vojaška uprava je privolila v ustanovitev slovenskega višjega sre­dnjega šolstva v Trstu  (realna gimnazija, klasicni licej, uciteljišce ter trgovska aka-demija). Obenem pa se je vnel hud spopad med ZVU in ljudsko šolsko oblastjo, ki je v bistvu postavila na noge celotno strukturo slovenskega osnovnega šolstva. Tu konkretno mislim na partizansko šolstvo, ko je v jeseni 1943 vodstvo narodnoosvo­bodilnega gibanja (NOB) obnovilo slovensko osnovno šolo po 25-tih letih fašistic­nega režima. Spopad je bil oster in je trajal nekaj let. Organizacija OF se ni mogla sprijazniti z dejstvom, da bi imela ZVU s podporo sredinsko in desno usmerjenih slovenskih politicnih krogov nadzor nad slovensko šolo.8 
Prav tako je oblast (ZVU in italijanski pomocniki) ovirala in zavirala vse poizkuse, da bi se slovensko gospodarstvo obnovilo, vsaj približno v tisti obliki, ki jo je imelo pred prvo vojno. Najslabše je bilo glede denarnih zavodov. V zvezi z zahtevo po vrnitvi oziroma obnovitvi Tržaške posojilnice in hranilnice (nasilno je bila ukinjena leta 1941) ter Trgovsko-obrtne zadruge (nasilno ukinjene 1940) 
5 
AS, RDA II., PNOO, fasc. 10/II, Slovensko narodno gledališce za Trst  in Slovensko Primorje , Porocilo 
upravnika Ferda Delaka. Glej tudi. Pahor, Obujanje kulturno-prosvetnega delovanja v Trstu  v letih 1945– 
1947, str. 224. Dalje: Obujanje delovanja v Trstu . 6 
AS, RDA II, PNOO, fasc. 10/VI/2, Narodna in študijska knjižnica v Trstu . 
7 
Obujanje delovanja v Trstu , str. 226–227. Glej tudi: Primorski Slovenci  pod Italijo, str. 168. 
8 
Primorski Slovenci  pod Italijo, str. 168. 
so zakoniti zastopniki obeh denarnih zavodov takoj po osvoboditvi vložili vlogo na pristojni urad ZVU, in sicer 10. avgusta oziroma 8. septembra 1945. V vlogi so zahtevali obnovo denarnih zadrug in vrnitev odvzetega premoženja. Ker odgovora niso prejeli, je bila 19. avgusta 1947 ponovljena dvojna vloga, ki je prav tako ostala brez odgovora. Nato je sledil poizkus ustanovitve nove slovenske denarne zadruge v Trstu. Tako je bila 5. junija 1951 na financni oddelek ZVU vložena vloga usta­novnikov Kmetijsko-obrtne zadruge v Trstu. Že 11. julija 1951 je bila vloga zavr­njena z utemeljitvijo, da se dovoljenje za ustanovitev nove kreditne zadruge izda samo v primeru, ce take ali podobne banke še ni; takšnega položaja pa v Trstu  ni. Ustanovitelji Kmetijsko-obrtne zadruge so se pritožili. 28. avgusta 1951 so vnovic dobili negativen odgovor (v anglešcini) z utemeljitvijo, da v Trstu  že obstoja Cassa di Risparmio, zato nova kreditna zadruga ni potrebna. Seveda je bilo vse skupaj obarvano politicno. Vprašanje slovenske banke v Trstu  je bilo rešeno šele leta 1954 z londonskim memorandumom, v katerem so zapisali, da se v Trstu  ustanovi nov denarni zavod.9 
V takem položaju ni ostalo nic drugega kot izkoristiti lastne možnosti in po­tenciale: razvijati gospodarske dejavnosti predvsem v kmetijstvu, obrtništvu, zu­nanji trgovini, špediciji, prevozništvu in gostinstvu ter hkrati slediti slovenskemu potencialu na gospodarskem podrocju z ustanovitvijo Slovenskega gospodarskega združenja (24. novembra 1946) ter kasneje Kmecke zveze (15. januarja 1950). Obe organizaciji delujeta tudi danes, vendar na vsem ozemlju, ki ga naseljuje slovenska narodna skupnost v deželi Furlaniji-Julijski krajini.10 
Zunanji politicni dogodki so bili dovolj mocni, vplivni in rušilni, da so se pre­nesli v organizacije, ki so do leta 1947 precej homogeno delovale v sklopu Osvo­bodilne fronte: sama organizacija OF, Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor (PNOO), Slovansko-italijanska antifašisticna unija (SIAU – UAIS), Zveza anti­fašisticne mladine (ZAM – UGA), Slovenske protifašisticne zveze žensk (SPZŽ odnosno AFŽ), Zveze društev za telesno vzgojo (ZDTV – UCEF), Slovenske pros-vetne zveze (SPZ) in še kaj bi lahko pridali. Prvi detonator je bil zakljucek pari­ške mirovne konference, ki je dolocila mejo med Italijo  in Jugoslavijo. Leta 1947 je prišlo do razcepitve in delitve na desni strani, ko je nastala Slovenska demokratska zveza. Najprej je bila ustanovljena 17. januarja 1947 v Gorici  kot koalicija Slovenske katoliške skupnosti in Slovenske liberalno demokraticne skupnosti. V Trstu  je bil ustanovni sestanek 21. decembra 1947. SDZ v Trstu  je bila liberalno in protikomu­nisticno usmerjena ter je sklepala volilne dogovore še z dvema politicnima skupina-ma, s Slovensko narodno listo in s Slovensko kršcansko-socialno zvezo.11 
Sredi leta 1948 je bila objavljena resolucija Komunisticnega informacijske­ga biroja. To je privedlo do hudega in velikega razkola na levici. Spor je bil izred-no hud v Trstu , v Miljah  in v Tržicu, veliko manj v Gorici. Komunisticna partija se je razklala na dvoje: na prorusko ali prosovjetsko stran (Vidalijeva opcija)12 ter 
9 
Last no gospodarstvo, str. 56–57. 
10 
Last no gospodarstvo, str. 58–61. 
11 
Primorski Slovenci  pod Italijo, str. 169. 
12 
Vittorio Vidali (Milje pri Trstu , 27. 9. 1900–Trst , 9. 11. 1983), protifašist, komunist, udeleženec španske državljanske vojne, leta 1947 se vrne v Trst  in postane sekretar Komunisticne partije STO, nato sekretar Avtonomne tržaške federacije KPI, poslanec in senator v italijankem parlamentu. 
na projugoslovansko ali titovsko stran (Babiceva opcija).13 Iz partije se je nato spor razširil na vse množicne organizacije, ker se je bilo treba opredeliti za eno ali dru-go stran, saj je sovjetska partija izobcila jugoslovansko komunisticno partijo. Spor in razkol sta se zato vertikalno preselila v množicne organizacije, ustanove, zveze, društva in celo v posamezne družine. Posledice so bile hude za vse, najbolj pa za slovensko narodno skupnost, ki se je samo tri leta po osvoboditvi znašla popolnoma razklana, politicno razdeljena in skregana, razpršena na manjše skupine ter seveda politicno in narodno šibka. V letu 1949 so obcinske volitve v Trstu  pokazale novo sliko: slovenski volivci so se v vecini opredelili za Vidalijevo komunisticno partijo, titovski projugoslovanski tabor in liberalno-katoliški protikomunisticni tabor pa sta prejela približno podobno število glasov.14 
Vecina osrednjih kulturnih ustanov je ostala v rokah projugoslovanskega ta­bora, sredinska katoliško -liberalna stran je imela najvec vpliva v slovenski šoli ter je obvladovala slovenski radio Trst  A. Spori so bili hudi in vroci tudi na podrocju lastništva stavb, ustanov, nepremicnin. Marsikdaj se nasprotne strani niso mogle domeniti, tako da so se spori zakljucili na sodišcu. Res grda leta. 
Posledica vsega tega je bila še nadaljnja cepitev oziroma ustanavljanje doda­tnih zvez in ustanov. 
Tako sta v letu 1949 nastali Slovenska prosveta (SP) v Trstu  kot izraz katoli­ško usmerjenih kulturnih društev ter Slovenska prosvetna matica (SPM) kot izraz liberalno usmerjenega dela društev. Slovensko-hrvatska prosvetna zveza (SHPZ) je dobila dvojcico v Slovensko-hrvatski ljudski prosveti (SHLP) kot izraz slovenskih kulturnih društev, ki so se opredelila za Vidalijevo sovjetsko opcijo. Prav tako je Kmecka zveza, ki je ostala v t. i. jugoslovanskem taboru, dobila vzporedno orga­nizacijo v Zvezi malih posestnikov. Bolj katoliško usmerjeni kmetje pa so se zaceli vclanjevati v italijansko Zvezo neposrednih obdelovalcev oziroma Coldirett i.15 
Radio Trst  je postopoma prešel v roke sredincev (katoliško in liberalno usmerjenih), katerim so pomagali še slovenski politicni emigranti, tako da je radij-ska postaja imela še protikomunisticni prizvok, kar pa je bilo seveda prekrito z be-sedo demokracija (v pomenu zahodnega sveta) nasproti socialisticnim silam. Tako je od leta 1949 dalje projugoslovanska stran sodelovala z Radijem Koper, potem ko so sodelavci zapustili Radio Trst A.16 
Prav tako so bili Primorski dnevnik v Trstu , Soca  v Gorici  in Matajur v Beneciji izraz jugoslovanskega tabora, listi Demokracija in Novi list v Trstu  ter Katoliški glas v Gorici  katoliškega in liberalnega tabora, glasilo Delo pa Slovencev, ki so se izrekli za italijansko Komunisticno stranko (KPI-PCI). 
Tako je Jadranski koledar prihajal med titovce, Ljudski koledar (nekaj let) med kominformiste, Mohorjev koledar pa med katolike in liberalce. 
Ob že omenjenih naslovih raznih listov lahko pridamo še: Apostolstvo molitve (1946), Delavska – kmecka enotnost (1947), Glas zaveznikov (1945), Novi list, Stvarno­
13 
Branko Babic - Vlado (Dolina pri Trstu , 18. 10. 1912–Ljubljana , 5. 1. 1995), protifašist, tigrovec, komunist, 
partizan v Sloveniji in na Hrvaškem, protistalinist, slovenski politicni delavec, poslanec v slovenski repu­
bliški skupšcini. 14 
Primorski Slovenci  pod Italijo, str. 169–170. 
15 
Prav tam. 
16 
Obujanje delovanja v Trstu , str. 220–221. 
st (1950), Uradni list PNOO (1945), Uradni list ZVU (1945). Vsi ti naslovi pricajo o bogatem in pluralnem utripu v tistih nemirnih casih. V tem sklopu lahko omenimo še list Jadran, ki so ga izdajali slovenski in hrvaški visokošolci v Trstu  v svojem isto­imenskem klubu Jadran (Slovensko-hrvatski akademski klub Jadran).17 
Po osvoboditvi so bili postavljeni temelji obnove. Marsikaj, kar je bilo takrat postavljeno na noge, živi še danes. Vse to pomeni, da so bile izbire velikokrat pravil­ne. Vecina organizacij in ustanov, ki so bile takrat ustanovljene, so bile slovenskega znacaja. Politicne organizacije, stranke in sindikalne organizacije so bile praviloma vecjezicne: italijanske, slovenske in deloma hrvaške. Po razmejitvi leta 1947 so ne­katere ustanove dobile slovenski in hkrati hrvaški predznak prav zaradi nastanka Svobodnega tržaškega ozemlja ter razdelitve STO-ja v coni A in B. Slovenski in hkrati hrvaški naziv so imeli: Slovensko-hrvatska prosvetna zveza, Slovensko-hr­vatska ljudska prosveta ter Slovensko-hrvatski akademski klub Jadran. 
Cerkev in duhovniki 
Slovenska primorska in hrvaška istrska duhovšcina sta imeli za casa fašizma pomembno vlogo pri ohranjanju narodne identitete. Med vojno je del duhovnikov odkrito podpiral narodnoosvobodilno gibanje. Narodna izbira je za vecino duhov­nikov imela prednost pred ideološkimi delitvami in opredelitvami. Po vojni so di­leme ostale. 
Nekateri duhovniki so se odlocili za podporo novi Jugoslaviji  v njenih priza­devanjih za nove meje, medtem ko so drugi ob zahtevi za prikljucitev zagovarjali drugacno, nekomunisticno Jugoslavijo. Tako sta se izoblikovali dve skupini duhov­nikov, mnogo pa jih je ostalo neopredeljenih. Posebno skupino so sestavljali duhov­niki – begunci, ki so se povezovali s krogi, ki so bili proti jugoslovanski vladi. 
V glavni odbor SIAU so 30. septembra 1945 vkljucili Boža Milanovica ,18 hr-vaškega duhovnika, ki je bil takrat kaplan pri Novem sv. Antonu  v samem mestnem središcu (1937–1946), prej pa je bil kaplan v župniji sv. Ivana  v Trstu  (1922–1937). Milanovic je bil dober duhovnik, kulturni in narodni delavec. Skupina duhovnikov tržaško-koprske škofije, ki se je organizirala v obnovljenem Zboru svecenikov sve­tega Pavla, je 1. septembra 1945 predložila predsedniku PNOO Francetu Bevku19 spomenico, v kateri so podprli prikljucitev k novi Jugoslaviji.20 
Pred prihodom razmejitvene komisije je ta krog duhovnikov izdal brošuro z naslovom Razgovori in clanki, Primorska duhovšcina za FLRJ. Okrog te spome-nice je bilo veliko polemik, vendar jo je podpisalo 170 slovenskih duhovnikov (po nekaterih drugih podatkih 156), nosila pa je datum 26. februar 1946. Duhovnika, 
17 
Obujanje delovanja v Trstu , str. 226–227. Glej tudi. Pahor, La presenza slovena a Trieste  fra 1945–1954, str. 
191. Dalje: La presenza slovena a Triest e . 
18 
Božo Milanovic (10. 10. 1890–28. 12. 1980), duhovnik, po rodu Hrvat iz Istre , pisec, družbeno-politicni 
delavec, protifašist, sestavil je resolucijo Zbora svecenikov sv. Pavla za Istro. 19 
France Bevk (17. 9. 1890–17. 9. 1970), slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, prevajalec, protifašist, predse­
dnik POOF za Slovensko Primorje , predsednik PNOO za Slovensko Primorje , predsednik SIAU-UAIS, 
clan jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu . 20 
Troha, Slovenski primorski duhovniki in njihov odnos do novih slovenskih meja (1945–1947), str. 144– 
145. Dalje: Slovenski primorski duhovniki. Kacin Wohinz; Pirjevec: Zgodovina Slovencev  v Italiji 1866– 2000, str. 275–279. Dalje: Zgodovina Slovencev. 
Hrvat Božo Milanovic in Slovenec Anton Pišcanec,21 župnik na Katinari  pri Trstu in podpredsednik takratne Slovenske prosvetne zveze, sta bila clana delegacije Julij­ske krajine, ki se je na mirovni konferenci v Parizu  od maja do avgusta 1946 zavzela za prikljucitev Trsta  k Jugoslaviji. Duhovniki so morali zaprositi tržaškega škofa Santina  za dovoljenje za odhod v Pariz. Veckrat škof tega ni hotel izdati. Za njegovo prepoved se med duhovniki nista zmenila Hrvat Božo Milanovic in Slovenec Virgil Šcek ,22 vodilni duhovnik, ki je zagovarjal prikljucitev t. i. Julijske krajine (Primorske in Istre) k Jugoslaviji. 
Ceprav je nova jugoslovanska oblast lahko pomenila nevarnost za vero, so ji duhovniki takrat dajali prednost. Držali so se reka: Tito bo odšel, ostala bo Jugosla­vija. Nekateri duhovniki pa so iz sovraštva do Italije  (spomin na fašisticno Italijo) dajali prednost Titovi Jugoslaviji. 
Delovanje organizacije SIAU (in ostalih) v naslednjih mesecih je vecje števi-lo duhovnikov oddaljilo od podpore novi jugoslovanski vladi. Eno izmed razhajanj med duhovniki in ljudsko oblastjo je bilo vprašanje odnosa do cerkvene hierarhije, zlasti do goriškega nadškofa Carla Margottija  in tržaško-koprskega škofa Antonia Santina. Za duhovnike je bil škof duhovni nadpastir in oce, ki so mu bili dolžni spo­štovanje in pokoršcino. Ljudska oblast pa je vztrajno zahtevala njuno zamenjavo, saj sta bila imenovana s soglasjem prejšnjega fašisticnega režima. Drugo razhajanje je bilo vprašanje sodelovanja z zavezniško anglo-ameriško upravo. Krog duhovnikov okrog lista Slovenski Primorec je zagovarjal stališce, da je potrebno z zavezniki sode­lovati, kar je bilo seveda v nasprotju s stališcem ljudske oblasti. 
Slovenski in hrvaški duhovniki so na zborovanju 10. septembra 1945 predla­gali oživitev Zbora svecenikov svetega Pavla. Napisali so tocke okvirnega programa delovanja ter napovedali drugi shod za 16. oktober 1945. Škof Santin je shod prepo­vedal. Starešinstvo zbora je zato sprejelo sklep o razpustu. Slovenski duhovniki so nato v Trstu  v zacetku leta 1947 ustanovili Duhovsko zvezo, ki je bila le nadome­stek prejšnjega širokega zbora ter je bila seveda poslušna škofu.23 
Konec Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) 
Reševanje t. i. tržaškega vprašanja je obticalo v slepi ulici do marca 1951, ko so zahodni zavezniki poslali v Trst  generala Wintertona, ki je zacel izvajati politiko, ki je težila k iskanju ravnotežja v odnosu do Slovencev  in Italijanov. Anglo-Ame­ricani so težili k temu, da bi glede Trsta  prišlo do neposrednega sporazuma med Rimom  in Beogradom.24 
Odgovor na prijaznejšo politiko do Slovencev  je bila mobilizacija italijanskih sil skozi Odbor za obrambo italijanstva Trsta  in Istre. 20. marca 1952 je v Trstu prišlo do velike javne italijanske manifestacije, ki se je nato izrodila v poulicne spo­pade. Tržaški dogodki so sprožili sklic londonske konference, ki je trajala od 2. apri­
21 
Anton Pišcanec  (12. 1. 1900, Branik–29. 6. 1961, Katinara pri Trstu), duhovnik, politicni in prosvetni de­lavec, protifašist, somišljenik OF, clan delegacije na mirovni konferenci v Parizu . 
22 
Virgil Šcek  (1. 1. 1889, Trst–6. 7. 1947, Ljubljana), duhovnik, narodni buditelj, poslanec (1921–1924) v 
italijanskem parlamentu v Rimu, protifašist, somišljenik OF, publicist, založnik. 23 
Slovenski primorski duhovniki, str. 146–150. 
24 
Primorski Slovenci  pod Italijo, str. 171. 
la do 9. maja 1952 med predstavniki zaveznikov in Italije. Vnovic se je tako povecal italijanski vpliv, pravice Slovencev  so vnovic stopile v ozadje.25 
Stiska in pritiski na slovensko narodno skupnost na ozemlju STO-ja so zdru­žili v skupno akcijo slovenske titovce, liberalce in katolicane, njim se niso pridružili le vidalijevci. 14. aprila 1952 so priredili množicen tabor (preko 10.000 udeležen­cev) ob spomeniku štirim junakom v Bazovici. Opozorili so na krepitev neofašizma in iredentizma v Trstu. »Bazoviški duh« se ni dolgo ohranil, saj so bili na volitvah maja 1952 istocasno loceni in skupaj. Zborovanje je zavezniško upravo vsaj opozo­rilo na hudo stanje. V letu 1953 se je tržaška kriza še stopnjevala, saj je italijanska vlada vodila nacionalisticno politiko. Napetost je narašcala poleti 1953 ter dosegla višek 8. oktobra 1953, ko sta vladi ZDA  in VB  objavili dvostransko noto, v kateri sta razglasili, da nameravata prepustiti cono A STO-ja italijanski državi. Vmes je bilo veliko ljudsko zborovanje 6. septembra 1953 na Okroglici, kjer je spregovoril jugoslovanski predsednik vlade Josip Broz - Tito. Situacija se je ostrila vse do konca leta, ko je že kazalo, da bo prišlo celo do oboroženega spopada. Prevladala je trez­nost, saj so se 2. februarja 1954 v Londonu  zaceli tajni pogovori med Americani , Angleži , Italijani  in Jugoslovani. V bistvu so tekle priprave na londonski memo­randum. Pritisk tedanje Jugoslavije  in mednarodnih sil je bil potreben zato, da so vsaj delno sprejeli javne obveze do slovenske oziroma jugoslovanske manjšine, kot je zapisano v besedilu londonskega memoranduma. Sporazum je bil podpisan 5. ok­tobra 1954.26 
Memorandum o soglasju je bil kompromisna rešitev. Londonski memoran­dum ni bil pomemben samo zaradi dejstva, da je odstranil nevarno žarišce, ampak so bili pomembni tudi njegovi trije dodatki. Prvi dodatek: izmenjava pisem med Jugoslavijo  in Italijo, da bo Italija  dala na razpolago 506 milijonov lir za zgraditev slovenskega Kulturnega doma v Trstu. Drugi dodatek: izmenjava pisem med Jugo­slavijo  in Italijo, s cimer se je Italija obvezala placati Jugoslaviji  30 milijonov dolarjev na podlagi poravnave medsebojnih terjatev. Tretji dodatek: izmenjava pisem med Anglo-Americani  in Italijo  o ustanovitvi slovenskega denarnega zavoda v Trstu.27 Memorandumu je bil priložen Posebni statut, ki naj bi zagotovil osnovne pravice cloveka in osnovne svobošcine posameznika in skupnosti. Preberimo skupaj nekaj stavkov, tako si lažje ustvarimo mnenje o tem, kar je bilo zapisano na papirju, in o tem, kar je bila dejanska resnicnost. 
2.clen Posebnega statuta: 
»Pripadniki jugoslovanske etnicne skupine na obmocju, ki ga upravlja Itali­ja  in pripadniki italijanske etnicne skupine na obmocju, ki ga upravlja Jugoslavija, bodo uživali enake pravice in ravnanje kakor ostali prebivalci obeh obmocij. (…)« 
4. clen Posebnega statuta: 
»Etnicni znacaj in neoviran kulturni razvoj jugoslovanske skupine na ob-mocju pod italijansko upravo, kakor tudi italijanske etnicne skupine na obmocju pod jugoslovansko upravo, bosta zašcitena. (…)« 
25 
Kacin Wohinz; Pirjevec, Zgodovina Slovencev  v Italiji 1866–2000, str.136. Dalje: Zgodovina Slovencev. 
26 
Zgodovina Slovencev , str. 137–140. 
27 
Zgodovina Slovencev , str. 139–140. 
6. clen Posebnega statuta: 
»Gospodarski razvoj jugoslovanskega etnicnega prebivalstva na obmocju pod italijansko upravo in italijanskega etnicnega prebivalstva pod jugoslovansko upravo bo zagotovljen brez diskriminacije in ob pravicni razdelitvi razpoložljivihdenarnih sredstev. (…)« 28 
Pismo italijanske vlade jugoslovanski vladi dne 5. oktobra 1954: »Moja vlada Vas želi obvestiti, da bo po prevzemu uprave nad podrocjem, za katero bo odgovorna podolocbah Spomenice o soglasju, parafirane dne 5. oktobra 1954 v Londonu, zagotovila poslopje v Rojanu  ali kakem drugem predmestju, v katerem bo dom kulture za sloven-sko prebivalstvo Trsta in dala na razpolago tudi sredstva za zgraditev in opremo novegadoma kulture v Ulici Petronio. Potrjuje se, da je tudi Narodni dom pri Sv. Ivanu  na raz­polago za uporabo kot dom kulture. (…)« 29 
Od vsega, kar je bilo tedaj zapisano, je slovenska narodna skupnost prejela de­nar za gradnjo novega doma ter koncesijo za novo slovensko banko v Trstu. Banka (Tržaška kreditna banka) je bila ustanovljena v letu 1957, poslovati je zacela okto-bra 1959. Žal je nato prav tragicno propadla v letu 1996. 
6.decembra 1964 pa je bilo odprtje novega Kulturnega doma v Trstu. Itali­janska denarna sredstva niso pokrila stroškov gradnje in opreme Kulturnega doma. Na pomoc so priskocili Slovenci  iz Združenih držav Amerike  ter seveda maticna Slovenija  odnosno Jugoslavija. 
O Narodnem domu pri Sv. Ivanu  v Trstu  govorimo še danes, ceprav je sedaj na obzorju obnova poslopja s strani deželne uprave FJK. Stavba je namenjena iz­kljucno slovenski narodni skupnosti v Trstu. Formalno je stavba Narodnega doma pri Sv. Ivanu  v Trstu  last Avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine. 
Ne nameravam odpirati vprašanja o materialni škodi, ki jo je povzrocil itali­janski fašisticni režim Slovencem  v Trstu , v Gorici  v tedanji Julijski krajini  oziroma vprašanja odškodnine. V premislek samo nekaj stavkov iz Spomenice, ki jo je Po-krajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko Primorje  in Trst  (PNOO) prip­ravil za medzavezniško komisijo za proucitev vprašanj v zvezi z razmejitvijo. Na 15. strani spomenice dobimo naslednje: »(…) V letu 1918. so imeli Slovenci  in Hrvati  Julij­ske krajine  nad 600 kreditnih in gospodarskih zadrug. Njihovo premoženje je znašalo nad 300 milijonov avstrijskih zlatih kron (okrog 60 milijonov funtov šterlingov). V samem središcu Trsta  so imeli Slovenci in Hrvati 7 bancnih ustanov, medtem ko so imeli Italijani le 3. Te odlicne gospodarske ustanove so bile deležne požigov in unicevanja takoj po letu 1918. Od 1925. do 1940. so bili uniceni z raznimi prijemi in nasilnimi ukrepi vsi domaci denarni zavodi. V Trstu  ni danes niti ene bancne ustanove ali zadružne ustanove, ki bi bila last Slovencev  ali Hrvatov. (…)«30 
Konec leta 1954 smo bili Slovenci  s Tržaškega, Goriškega , iz Benecije, Rezije in Kanalske doline  vnovic v okvirih italijanske države. 
To stanje je ostalo nespremenjeno do današnjih dni. Zato lahko trdimo, da je bilo odlocilno prav prvo desetletje po zakljucku druge svetovne vojne. Protifašistic­no gibanje med dvema svetovnima vojnama in narodnoosvobodilni boj med drugo 
28 
Slovenci  v Italiji po drugi svetovni vojni, str. 550–551. 
29 
Slovenci  v Italiji po drugi svetovni vojni, str. 555. 
30 
Pahor, Jadranska banka v Trstu , str. 244 in dalje. 
svetovno vojno sta jasno dokazala odlocnost Slovencev  v Trstu  in na Primorskem v neusmiljenem spopadu proti fašizmu in nacizmu. Naši ljudje so se borili na pravi strani, na strani zahodnih zaveznikov in Sovjetske zveze, ki so izšli iz druge vojne kot zmagovalci. Tržaški Slovenci  so bili na pravi strani, na strani zmagovalcev. Zato so bila pricakovanja po vojni velika. Najprej izražena volja po prikljucitvi Trsta  k Novi Jugoslaviji  (pri tem so Slovence  podpirali tudi demokraticni in antifašisticno nastrojeni Italijani). Potem je prihajala na dan ideja o sedmi federativni republiki v sklopu Jugoslavije. Dolocbe pariške mirovne konference v letu 1947 so prikljucile vecino Primorske  Jugoslaviji. Gorica, Benecija, Rezija  in Kanalska dolina  so prišli pod Italijo. Trst  s pokrajino je pristal pod Svobodnim tržaškim ozemljem (STO, TLT, FTT) pod angloameriško upravo v obdobju 1947–1954. Z londonskim me-morandumom leta 1954 pa je bila v bistvu zakolicena razmejitev med Italijo in Jugoslavijo, ki je bila potrjena tudi po osamosvojitvi Republike Slovenije. 
Torej prav prvo desetletje po drugi vojni prinese odlocilne dogodke za usodo Trsta  in njenih prebivalcev. Sedaj je Trst  glavno mesto Avtonomne dežele Furlani­je-Julijske krajine  v sklopu Republike Italije. Slovenska manjšina pa uživa dolocene priznane pravice. 
Viri in literatura Arhivski viri 
AS - Arhiv Slovenije, Ljubljana , RDA II., PNOO, fasc. 10/II, Slovensko narodno gledališce 
za Trst  in Slovensko Primorje. Porocilo upravnika Ferda Delaka. AS - Arhiv Slovenije, Ljubljana , RDA II., PNOO, fasc. 10/VI/II, Narodna in študijska knjižnica. 
Literatura 
Kacin Wohinz, Milica, Jože Pirjevec: Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000. Ljubljana: 
Založba Nova revija, 2000. Pahor, Milan: Jadranska banka v Trstu. Blesteca in tragicna zgodba najvecjega slovanskega de­narnega zavoda v Trstu. Trst: Narodna in študijska knjižnica, Slovenski raziskovalni inšti-tut, 1996. 
Pahor, Milan: Lastno gospodarstvo jamstvo za obstoj. Pregled gospodarskih dejavnosti Slovencev na podrocju sedanje dežele Furlanije Julijske krajine  1848–1998. Trst: Slovensko deželno go-spodarsko združenje, 1998. 
Pahor, Milan : Primorski Slovenci  pod Italijo. Temeljne prelomnice preteklih tisocletij. Zbor­nik referatov 30. zborovanja slovenskih zgodovinarjev (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana: ZZDS, 2001. 
Pahor, Milan: Obujanje kulturno-prosvetnega delovanja. Acta Histriae VI. Prispevki z med-narodne konference Pariška mirovna konferenca, nova jugoslovansko-italijanska meja in pri­kljucitev Primorske  k Sloveniji. Koper : Znanstveno-raziskovalno središce Republike Slove­nije , 1998. 
Pahor, Milan : La presenza slovena a Trieste  1945–1954. Trieste Anni Cinquanta. La citt ŕ reale, economia, societŕ e vita quotidiana a Trieste  1945–1954. Trst: Edizioni Comune di Tri­este , 2004. 
Slovenci  v Italiji  po drugi svetovni vojni. Ljubljana: Cankarjeva  založba, Koper : CZP Primor-ski tisk, Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1975. 
Temeljne prelomnice preteklih tisocletij. Zbornik referatov 30. zborovanja slovenskih zgodovi­
narjev (ur. Stane Granda  in Barbara Šatej). Ljubljana: ZZDS, 2001. Trieste Anni Cinquanta. La cittŕ reale, economia, societŕ e vita quotidiana a Trieste  1845– 1954. Trst: Edizioni Comune di Trieste, 2004. 
Troha, Nevenka: Slovenski primorski duhovniki in njihov odnos do novih slovenskih meja (1945–1947). Acta Histriae VI., Prispevki z mednarodne konference Pariška mirovna konferen-ca, nova jugoslovansko-italijanska meja in prikljucitev Primorske  k Sloveniji. Koper : Znanstve-no-raziskovalno središce Republike Slovenije, 1998. 
Povzetek: Prispevek prinaša opis politicnega boja in življenja Slovencev  v Trstu  v letih 1945–1955. Po dolgih letih fašisticnega režima v Italiji  so morali Slovenci  v Trstu  obnoviti celotno mrežo organizacij, ustanov, društev, ki jih je fašizem nasilno ukinil. Tako zaživijo slovenski radio, casopis Primorski dnevnik, Slovenska prosvetna zveza, kulturne ustano­ve (Slovensko narodno gledališce, Glasbena matica, Narodna in študijska knjižnica, itd.). Najprej so Slovenci v obdobju 1945–1947 enotni in združeni. Poteka tudi politicni spopad glede možnosti prikljucitve Trsta  Novi Jugoslaviji. Mirovna konferenca v Parizu  zacrta novo mejo med Italijo  in Jugoslavijo. Gorica, Benecija , Rezija  in Kanalska dolina  so pri­kljucene Italiji , vecji del Primorske  in Istre  pa Jugoslaviji. Ta nova realnost se uresnici v septembru leta 1947. Trst, Koper, Izola , Piran , Umag  in Buje  pa so vkljuceni v t. i. Svo­bodno tržaško ozemlje (STO), ki je porazdeljeno v Cono A in Cono B. Nova politicna realnost privede do cepitev v do tedaj enotnem slovenskem taboru v Trstu. Naprej pride do cepitve na desni v letu 1947, nato pa še do cepitve na levi v letu 1948 po objavi resolucije Kominforma. Nova politicna prepricanja slovenskih volivcev pridejo na dan ob obcinskih volitvah v Trstu  v letu 1949. V tem spopadu se morajo opredeliti tudi slovenski primorski in istrski duhovniki, saj je uradna katoliška cerkev trdno na strani Italije  in Zavezniške vojaške uprave. Omenjena uprava iznici vse dosežke in spremembe nove ljudske oblasti. Pravno stanje temelji na italijanski zakonodaji, ki je žal otrok fašisticnega režima. Na dan prihajajo zahteve, da naj STO postane samostojen politicen subjekt; drugi pa zagovarjajo ustanovitev t. i. sedme jugoslovanske federativne republike. Svetovne velesile nato odlocijo s privolitvijo Jugoslavije  in Italije, da pride do londonskega memoranduma v letu 1954. S podpisom te mednarodne pogodbe izgine t. i. Svobodno tržaško ozemlje: Cona A STO pride pod Italijo, Cona B STO pod Jugoslavijo. S posebnimi aneksi mednarodne pogodbe se zapišejo pravice slovenske manjšine v Italiji oziroma italijanske manjšine v Jugoslaviji. 
Riassunto: Una breve cronistoria che riporta la vita politica degli Sloveni a Trieste  negli anni 1945–1954. Dopo il duro ventennio fascista in Italia gli Sloveni di Trieste dovett ero rimettere in piedi una nuova struttura di organizzazioni, istituzioni, circoli, che furono soppresse con la forza dal regime fascista. Cosě vennero fondati la stazione radio in sloveno, il quotidiano Primorski dnevnik, Slovenska prosvetna zveza (Unione dei circoli culturali), le istituzioni culturali (Slovensko narodno gledališce – Il teatro nazionale sloveno, Glasbe­na matica – Centro musicale sloveno, Narodna in študijska knjižnica – Biblioteca nazio­nale slovena e degli studi di Trieste) ecc. Nel periodo 1945–1947 la componente nazionale slovena rimase compatta ed unita. Nello stesso periodo era in atto uno scontro politico che voleva portare l’ appartenenza della cittŕ di Trieste  alla Nuova Jugoslavia federale e popolare (FLRJ). La conferenza internazionale di pace a Parigi defině i nuovi confini tra l’ Italia e la Jugoslavia. Gorica  (la cittŕ di Gorizia), Benecija  (Slavia Veneta), Rezija  (La Val Resia) e Kanalska dolina  (La Val Canale) vennero incluse nello Stato italiano, la maggior parte della Primorska  e Istra (Il Litorale sloveno e l’Istria) passarono alla Jugoslavia. La nuova realtŕ prende la forma definitiva nel settembre del 1947. Trst (Trieste), Koper  (Ca-podistria), Izola  (Isola), Piran  (Pirano), Umag  (Umago) in Buje  (Buie) vennero incluse nel Territorio Libero di Trieste  (TLT, in sloveno Svobodno tržaško ozemlje (STO), che era diviso tra Zona A e Zona B. La nuova realtŕ politica porta prima ad una scissione a destra nella componente slovena nel 1947, poi nel 1948 ad una successiva scissione a sinistra dopo la pubblicazione della risoluzione del Comimform. Le nuove posizioni politiche emersero chiaramente nelle elezioni comunali triestine nel 1949. In questo conflitto politico espres­sero le loro posizioni anche i sacerdoti sloveni e croati. La Chiesa uffi  ciale catt olica soste­neva la politica del Governo Alleato Militare (GMA) e dello Stato italiano. Il GMA rese nulle tutte le conquiste del potere popolare, inoltre il diritto giuridico introdotto nel TLT poggiava sulla legislazione italiana. In quel periodo presero vita due posizioni politiche: la prima voleva che il TLT diventasse una entitŕ politica sovrana, la seconda opzione voleva la creazione della Settima repubblica federativa jugoslava (il TLT come una repubblica autonoma jugoslava). Le potenze mondiali poi riuscirono (con il sostegno della Jugoslavia e dell’Italia) a definire la cosidetta questione di Trieste  con il Memorandum di Londra del 1954. Con la firma del Memorandum venne soppresso il TLT: la Zona A passň sott o la Repubblica italiana, la Zona B sotto quella jugoslava. Il Memerandum stesso e i vari concordati aggiunti regolarono i diritti della minoranza slovena in Italia e della minoranza italiana in Jugoslavia. 

1. maj 1946: Nastop telovadcev na obcinskem stadionu v Trstu (fotoarhiv Odseka za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu). 

Poulicni spopadi v Trstu za casa ZVU (fotoarhiv Odseka za zgodovi-no in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, foto: Mario Magajna). 

Položitev temeljnega kamna na gradbišcu nastajajocega novega Kultur­nega doma v Trstu v letu 1957. Listino bere dr. Jože Dekleva, predsednik Odbora za gradnjo Kulturnega doma (fotoarhiv Odseka za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, foto: Mario Ma-gajna). 
Britanski zgodovinar Alan John Percivale Taylor  o Trstu  in primorskem antifašizmu1 
BOJAN GODEŠA 
Izvlecek: Razprava obravnava prizadevanje oxfordskega profesorja A. J. P. Taylorja za prikljucitev Trsta  k Jugoslaviji  po drugi svetovni vojni. Ta se je sicer ukvarjal s tem, kako trajno omejiti nemško moc ter hkrati ustvariti dolgorocne stabilne raz-mere v srednjeevropskem prostoru. V tem kontekstu je ob raziskovanju zgodovine habsburške monarhije  postal velik zagovornik pravic manjših narodov, tudi Slo­vencev. Taylor  se je s primorsko problematiko seznanil v stikih s primorskimi emi­granti. Na pobudo partizanskega gibanja, ki ga je tudi podpiral, je napisal brošuro Trieste (1945). V njej je zagovarjal stališce, da naj bo po vojni Trst del Jugoslavije  in ne Italije. V brošuri je tudi opisal boj Primorcev  proti fašisticnemu zatiranju in se tako poklonil primorskemu antifašizmu. 
Kljucne besede: Trst, Julijska krajina, primorski antifašizem, druga svetovna voj­na, A. J. P. Taylor, Jugoslavija 
British Historian Alan John Percivale Taylor  about Trieste  and Slovenian Anti-Fascism 
Abstract: This study aims to investigate the efforts of the Oxford professor A. J. 
P.Taylor to annex Trieste to Yugoslavia after WW II. He dealt with the ques­tion on how to permanently limit the German power and, at the same time, find a long-term solution for a stable Central Europe. While researching the history of the Habsburg Monarchy, this led him to become an advocate for the rights of smaller nations, such as Slovenians. Taylor  acquainted himself with the situation in the Julian March with the help of emigrants from that area. After the partisan movement, which he also supported, had given him the initiative, he published the booklet Trieste (1945). He maintained that, after the war, Trieste  should be a part of Yugoslavia  and not Italy. In Trieste, he also described the struggle of Slovenians in Italy against fascist oppression and thus paid tribute to the Slovenian anti-fascist movement in the Julian March. 
Key words: Trieste , Julian March, the slovenian anti-fascist movement, WW II, 
A.J. P. Taylor, Yugoslavia 
Raziskava je nastala v okviru raziskovalnega programa P6-0281 Idejnopoliticni in kulturni pluralizem in monizem na Slovenskem v 20. stoletju, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republi­ke Slovenije iz državnega proracuna. 
I. 
Znameniti britanski zgodovinar A. J. P. Taylor  (1906–1990) se je v svojem raziskovanju osredotocil predvsem na evropsko zgodovino 19. in 20. stoletja. Po zacetnem delovanju v Manchestru (1930–1938) je vecino profesorske kariere pre­živel na Magdallen College v Oxfordu  (1938–1963), kjer je bil med študenti izje­mno popularen. Ker mu v Oxfordu  zaradi nestrinjanja s protislovnimi tezami, ki jih je izrazil v knjigi The Origins of the Second World War, niso hoteli vec podaljšati pogodbe, se je zaposlil na londonskem Institute of Historical Research ter predaval na University College London  in na Polytechnic of North London. Istocasno je bil dejaven tudi kot novinar ter imel redno oddaje v radijskem in televizijskem progra-mu na BBC-ju. Takšna medijska izpostavljenost mu je prinesla status širši javno­sti znane in popularne osebnosti. Vseskozi je bil tudi politicno dejaven in je bil po razhodu z britansko komunisticno partijo leta 1926 vec kot šestdeset let podpornik laburistov. Leta 1979 je Taylor  izstopil iz Britanske akademije v znak protesta, ker so iz nje izkljucili Anthonyja Blunta , obtoženega, da je bil sovjetski vohun. Sicer pa je bil Taylor  vseskozi znan po svojem nekonvencionalnem razmišljanju, zacinjenem z ironijo in humorjem, na kar je bilo tudi sam, kot je razvidno njegove osebne zgo­dovine, zelo ponosen.2 Taylorjevemu znacaju ustrezno je tudi njegova biografinja Kathleen Burk naslovila življenjepis, in sicer Troublemaker (The Life and History of 
A.J. P. Taylor).3 Z enakim naslovom pa je kriticni britanski zgodovinar naslovil tudi eno svojih pomembnejših knjig, in sicer o nesoglasjih v britanski zunanjih politiki.4 Tudi drugi Taylorjevi življenjepisci so že z naslovi biografij opozarjali na njegove znacilnosti. Tako je Chris Wrigley  biografiji dal naslov A. J. P. Taylor: Radical His­torian of Europe,5 Robert Cole  pa je biografijo o A. J. P. Taylorju naslovil Th e Traitor Within Th e Gates.6 
II. 
Taylor  je v prvi knjigi, ki jo je izdal leta 1934, sicer obravnaval vprašanje itali­janskega zedinjenja,7 vendar so bili kasneje vseskozi v ospredju njegovega zanimanja predvsem problemi Srednje Evrope, britanske in diplomatske zgodovine. Z zacet­kom druge svetovne vojne in s Hitlerjevim  bliskovitim unicenjem evropske poli­ticne ureditve, ki je nastala po koncu prve svetovne vojne, t. i. versajski sistem, je bilo osrednje vprašanje, ki je zaposlovalo (predvsem) anglosaksonski svet, s kakšno ureditvijo se po vojaški zmagi nad Hitlerjem , zoperstaviti temu, da se kaj takega ne bi moglo nikoli vec ponoviti. Pri tem je bil kljucen razmislek med nacrtovalci prihodnje evropske ureditve v anglosaksonskem svetu, kako trajno omejiti nemško moc in vpliv ter hkrati ustvariti dolgorocne stabilne razmere v srednjeevropskem prostoru.8 
2 
Taylor , A Personal History. 
3 
Burk, Troublemaker. 
4 
Taylor , Th e Troublemakers. 
5 
Wrigley, Radical Historian. 
6 
Cole, Th e Traitor. 
7 
Taylor , The Italian Problem. 
8 
Keyserlingk, Austria  in WW II. 
Ob izbruhu druge svetovne vojne se je namrec v zahodnem svetu kmalu izkristaliziralo spoznanje, da v njej ne gre le za obicajen vojaški spopad dveh bolj ali manj enakovrednih taborov za prevlado v svetu, kot npr. v prvi svetovni vojni, tem­vec tudi za tekmovanje družbenih sistemov. Zato se je bilo treba na ruševinah in napakah dokoncno preživete versajske ureditve zoperstaviti nacisticnim zamislim tudi z novim alternativnim vrednostnim sistemom, ki bo podlaga povojni ureditvi Evrope . 
Tako so bili na zahodu pod nacisticnim pritiskom prisiljeni, da sami zacrtajo svoj novi red. Obširna razprava, ki je sledila, je sprožila številne zamisli in vrednote, ki so kasneje postale temelj novega povojnega sveta. 
Za razliko od prve svetovne vojne, ko so nacrtovanja novega reda se lotili povsem na koncu vojne (npr. še poleti 1918 unicenje habsburške monarhije  ni bilo v ospredju), je bilo tokrat drugace. Do zacetkov nacrtovanja povojne ureditve je prišlo v že zelo zgodnji fazi vojne, ko je bila Velika Britanija  v globoki defenzivi in je bilo mnogo parametrov še nejasnih. 
V sklopu nacrtovanja povojne ureditve Evrope  se je kazala želja po omejitvi nacionalne suverenosti. V vojni, ki so jo pripisovali rakavemu razrašcanju tekmova­nja med državami, se je zdela privlacnejša zamisel, da bi lažje dosegli mednarodno skladnost s pomocjo federacije, kateri bi države predale nekaj svoje oblasti in s tem del suverenosti. Priljubljenost federalizma je dosegla stanje vrocice v prvi polovici leta 1940 s pravim izbruhom najrazlicnejših federalisticnih blokovskih nacrtov. 
Kljub mnogim ugibanjem o nacinu razdelitve evropske celine je federativno nacelo le pocasi izgubljalo svoj mik ter je ostalo znacilnost uradnega in neuradnega nacrtovanja prihodnosti Evrope. Pri tem se je kot kljucni problem postavljalo vpra­šanje, kako dolgorocno zaustaviti Nemcijo  in hkrati ozdraviti »bolno srce« sodobne Evrope, kot je Hugh Seton Watson naslovil svojo knjigo o problemu Srednje Evrope.9 
Pri razreševanju tega vprašanja je dolgorocno nacrtovanje v Veliki Britaniji  in ZDA privedlo do pretežne prevlade revizionisticnih pogledov na habsburško mo-narhijo in vlogo nacionalizma v prihodnosti Podonavja. Po daljših pripravah je bil oktobra 1941 britanskemu zunanjemu ministrstvu predstavljen Toynbeejev doku­ment o Srednji Evropi , kjer je bilo najvec prostora posvecenega reviziji gledanja na nacionalne države po letu 1918. Ugledni britanski specialist za srednjo in vzhodno Evropo Arnold Toynbee je menil, da se je v Podonavju nacionalni princip izkazal za neuspešnega, ker so ljudje prevec etnicno in versko prepleteni. Ocenil je, da je bila 1919 storjena napaka, ker se je zahodna nacionalna ideja uresnicevala v po­polnoma drugacnih okolišcinah. Liga narodov kot meddržavna organizacija je bila neprimerna za reševanja, pricakovano sodelovanje med državami na ekonomski in politicni podlagi se ni uresnicilo. Ekonomsko zbliževanje bi bilo lahko izhodišce za izboljšanje razmer v regiji, vendar so meddržavni spori privedli do tega, nadaljuje dokument, da je v tridesetih letih Nemcija  prodrla v Srednjo Evropo  najprej go-spodarsko, nato pa politicno in vojaško. Na podlagi historicnega revizionizma so v dokumentu prišli do sklepa, da predstavljajo ustavne strukture izpred 1918 najpri­mernejšo obliko, vendar tokrat brez habsburške dinastije. V študiji predlagano po­donavsko federacijo bi ekonomsko in diplomatsko podprle zahodne sile. Federalne 
Seton Watson , The »Sick Heart«. 
ustanove bi kombinirali z lokalno in kulturno avtonomijo, da bi sestavljale široko, tolerantno državo. Ta tvorba bi bila sposobna ekonomskega preživetja in bi se lahko uspešno upirala morebitni vnovicni nemški agresiji.10 
Vrednotenje Avstro-Ogrske  s strani ljudi, ki so jo leta 1918 pomagali rušiti, je tako postalo bolj pozitivno. Ta sprememba, razširjena tudi med delom poznaval­cev, ki so izhajali iz tega prostora, pa je deloma nastala tudi pod custvenim vtisom nemške agresije. Tako npr. je bilo v dokumentu zabeleženo: »Potrebovali smo ka­taklizmo te vojne, da so se evropski javnosti odprle oci in privedle do mnenja, da je potrebna podonavska enotnost.«11 
Ta custvena obarvanost, sprva je bila v igri celo obnovitev habsburške monar­hije ,12 je bila posledica tedanjega razocaranja nad lahkotnostjo nemškega prodora v Srednjo Evropo, bolj malo pa je upoštevala tudi odgovornost zahodnih sil, ki so se nacisticni ekspanziji odlocneje uprle šele po razkosanju Ceško-Slovaške. Dokument tudi ne vsebuje možnih špekulacij o vlogi Sovjetske zveze, ker se je ta tedaj borila za preživetje, hkrati pa kaže, da je vecina zamisli nastajala še v casu pakta Hitler­-Stalin , saj naj bi se tvorba upirala tudi sovjetskim pritiskom. Tudi tekmovanje z nacisticno Novo Evropo  (npr. izraz Evropska gospodarska skupnost je prvi uporabil nacisticni gospodarski minister Walter Funk!) po napadu na Sovjetsko zvezo ni bilo vec toliko v ospredju, ker se je nacisticna propaganda usmerila v prikazovanje vojne kot križarskega pohoda proti aziatskemu judeo-boljševizmu. 
Dejansko se je izkazalo, da so do tega projekta Sovjeti zelo zadržani oziroma da mu celo nasprotujejo, pri cemer je bilo posebej pomembno, da so se leta 1942 v prijateljskih pogodbah zahodni zavezniki obvezali, da ne bodo podpirali nobenih povezav brez pristanka Sovjetske zveze. S sovjetskim prodorom v Srednjo Evropo problem po vojni v takšni obliki, razen v avstrijskem primeru, sploh ni bil aktualen. To pa ni bil edini razlog za opustitev teh nacrtov. 
Ugovarjali so namrec tudi predstavniki zainteresiranih držav, ker je federali­zem pocasi izgubljal svojo privlacnost znotraj njihovih vlad. Posledica nacisticnega hegemonisticnega koncepta je bil tudi izrazito antiintegralisticen odziv, ki ni bil naklonjen blokovskim in federalisticnim konceptom, ceprav se je med evropskimi odporniškimi gibanji pojavila množica razlicnih (kon)federalisticnih konceptov.13 Vojna je namrec mocno okrepila nacionalizem in po njej se je pojavila velika želja po nacionalni državnosti. Pa tudi srednjeevropske države, ki so med vojno, ki je bila dotlej najstrašnejša v vsej cloveški zgodovini, stale na nasprotnih straneh, vsekakor niso mogle kazati prevelike želje po povezovanju.14 
Po napadu Hitlerja na Sovjetsko zvezo so opcije o srednjeevropskih federaci­jah, kot je že bilo omenjeno, postale povsem brezpredmetne, ker Sovjetska zveza za take nacrte ni zainteresirana in jim je nasprotovala. Seveda pa je britanski temeljni cilj ostal enak: to je zagotovitev trajne stabilnosti v Evropi. Enega temeljnih proble­mov nestabilnosti versajske Evrope, zlasti na prostoru bivše habsburške monarhije, 
10 
Keyserlingk, Austria  in World War II, str. 98. 
11 
Keyserlingk, Austria  in World War II, str. 157. 
12 
Šele na odlocno nasprotovanje ceškoslovaških in poljskih politikov v emigraciji so se Britanci  odpovedali 
zamislim o obnovitvi habsburške monarhije . 13 
Lipgens, Europa-Föderationspläne. 
14 
Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje, str. 335–354. 
je predstavljala etnicna heterogenost držav naslednic. Problem so bile zlasti številne nacionalne manjšine, predvsem seveda nemška manjšina, ki jo je Hitler izrabil za svoje politicne cilje in je dobila status pete kolone. V tem kontekstu je postala pred­nostna naloga britanskih nacrtovalcev: vzpostavitev »pravih«, nacionalno homoge­nih držav v srednjeevropskem prostoru. Pri vzpostavljanju etnicne homogenosti pa so se zavezniki že vnaprej odpovedali novemu crtanju meja, kot se je to zgodilo po letu 1918 – to bi, kot so predvidevali, prineslo dolgorocno zgolj nove težave. Zato je bila v okviru takega nacrtovanja povojne ureditve Evrope  prikljucitev Primorske, Istre, delov Dalmacije  in nekaterih jadranskih otokov k Jugoslaviji , ce ne štejemo z nastankom nemške vzhodne meje na Odri in Nisi povezanih sprememb na vzhodu, pravzaprav edino odstopanje od omenjenih nacel.15 Prav etnicna homogenost je bila v oceh Britancev  pogoj za dolgorocno stabilnost držav naslednic, in seveda s tem za stabilnost celotne regije. Etnicno homogenost bi lahko dosegli, ce ne s sprememba-mi meja, kar niso podpirali, le s transferji prebivalstva. Opustitev ideje o federativni nadnacionalni ureditvi srednje Evrope, ki pri vecini politicnih elit tega prostora ni doživela pozitivnega odziva, je samodejno pomenila tudi britanski pristanek na »re­šitev« vprašanja manjšin, zlasti nemške, kjer so že obstajali nameni in nacrti med Cehi (Edvard Beneš),16 in v Sloveniji  (Slovenska zaveza)17 za radikalno rešitev v tej smeri. V pogledu uresnicitve nacionalno homogenih držav je torej med politicnimi elitami teh držav obstajala zelo mocno volja in težnja, ki jo Britancem  pravzaprav ni bilo potrebno vsiljevati, dali so ji le proste roke, da se je po zmagi nad Hitlerjem lahko tudi neposredno izrazila.18 Po besedah Marka Mazowerja  je druga vojna sicer sprva vzpodbudila federalisticno nacelo, toda dejansko je proti koncu vojne okre­pila predvsem nacionalizem. Po njegovem mnenju je šele po drugi svetovni vojni z izgonom etnicnih manjšin (predvsem Nemcev, deloma tudi Italijanov in Madža­rov, pa tudi nekaterih drugih), ki so ga podprli tudi Britanci, v srednjeevropskem prostoru prišlo do nastanka pravih nacionalnih držav v zahodnoevropskem smislu. Te države naj bi po zamrtju konfederalne ideje postale temelj stabilnosti.19 V tem kontekstu je bila posebna pozornost namenjena Jugoslaviji , ki so jo šteli za kljuc­no državo v jugovzhodni Evropi , od katere je bila odvisna stabilnost celotne regije. Ravno v casu razkosanja in okupacije so v jugoslovanskem prostoru izbuhnila huda mednacionalna in medverska nasprotja. Zato so zahodni, predvsem britanski nacr­tovalci, vseskozi iskali ustrezno »formulo« za dolgorocno stabilizacijo multietnicne in multikonfesionalne države v povojnem casu. 
15 
Godeša, Slovenci  in problem meja, str. 417–432. 
16 
Beneš je bil izvoljeni predsednik Cehoslovaške republike v letih 1935–38 in nato vodja ceškoslovaške vlade v izgnanstvu v Londonu  od leta 1941. 
17 
Vodušek Staric, »Dosje« Mackovšek. 
18 
Brandes, Der Weg. 
19 
Mazower, Temna celina, str. 227–233. 
III. 
V te napore se je med drugo svetovno vojno, sprva predvsem kot zgodovinar, vkljucil tudi Taylor, ki je nato to problematiko obravnaval v vec odmevnih, pa tudi kontroverznih delih. Glede možnosti omejitve nemške vpliva je v svojih raziskavah precej pesimisticno in v nasprotju z nekaterimi drugimi uglednimi zgodovinarji20 dokazoval, da pravzaprav Hitler  nikakor ni izjema ali posebnost v nemški zgodo­vini (Taylor  ga je imel zgolj za oportunista), temvec v bistvu le logicen nasledek v njenem razvoju. Taylorjev pogled sicer ni bil v skladu s prevladujocim pogledom britanskega zgodovinopisja. Takšen pogled se je nakazoval že v Taylorjevem prvem delu, kjer je obravnaval nemško zgodovino, in sicer v leta 1938 izdani monografi ji Germany's First Bid for Colonies 1884–1885: A Move in Bismarck's European Policy.21 V tem smislu se je precej bolj eksplicitno izrazil ob koncu druge svetovne vojne, ko je leta 1945 izšla njegova monografi ja The Course of German History: A Survey of the Development of Germany Since 1815,22 katere temeljno idejo je za potrebe Political Warfare Executive (PWE) zapisal že leta 1943 v clanku o weimarski Nemciji.  Po vojni je Taylor  napisal še knjigo o nemškem »železnem« kanclerju Ott u von Bi-smarcku , ki je izšla 1955.23 Najbolj pa so javnost razburkale Taylorjeve teze v knjigi The Origins of the Second World War,24 v kateri je leta 1961 najbolj temeljito in celo­vito razdelal svoje neprizanesljive poglede na nemško vprašanje. 
Kot je bilo že omenjeno, je bilo v kontekstu omejevanja nemškega vpliva in moci s strani britanskih nacrtovalcev povojne Evrope komplementarno seveda vse od zacetka zelo aktualno tudi vzpostavljanja stabilnosti v Srednji Evropi, kjer je Taylorja posebej privlacila zgodovina habsburške monarhije.25 V monografiji, ki jo je napisal leta 1940 in je izšla leta 1941, je Taylor  habsburško monarhijo prikazal v pretežno pozitivni luci, tudi z obžalovanjem, da je leta 1918 razpadla.26 V tem smis­lu je bilo Taylorjevo tedanje stališce skladno z mnenji ostalih britanskih ekspertov (Toynbee, Seton Watson), ki so o podonavski monarhiji razmišljali tudi kot zgledu za rešitev povojne stabilnosti v srednjeevropskem prostoru. 
Po napadu nacisticne Nemcije na Sovjetsko zvezo se je Taylorju pokazalo upanje, ki ga je gojil že pred vojno, namrec zavezništvo med Britanci  in Sovjeti  v boju proti Hitlerjevi Nemciji  in nacizmu. Scasoma je postal Taylor  tudi politicno angažiran, kot levicarsko usmerjeni ekspert za srednjo in vzhodno Evropo  je vstopil v Political Warfare Executive (PWE), to je s strani vlade podprto tajno agencijo. 
V tem casu je Taylor  tudi že zacel spreminjati pogled na habsburško monar­hijo. K Taylorjevi seznanitvi s srednjeevropsko problematiki je v znatni meri pri­speval ugledni madžarski emigrant Michael Karoly, ki je kasneje celo postal njegov prijatelj. Karoly je namrec seznanil Taylorja z drugimi vzhodnimi in srednjeevrop­skimi emigranti v Londonu , ki so britanskemu zgodovinarju olajšali razumevanje 
20 
Najbolj odmevna je bila polemika s Hughom Trevorjem Roperjem, ki se je med njima razplamtela glede 
vzrokov za zacetek druge svetovne vojne. 21 
Taylor , Germany's First Bid. 
22 
Taylor , Th e Course. 
23 
Taylor , Bismarck. 
24 
Taylor , Th e Origins. 
25 
Taylor , The Habsburg Monarchy (1941). 
26 
Prav tam. 
nacionalnih vprašanj v vzhodni in srednji Evropi.27 Vse bolj je naklonjeno obravna-val manjše evropske narode (Srbe, Cehe, Makedonce  pa tudi Slovence). Taylor, ki se je veliko družil s ceškim emigrantom Hubertom Rypko, pa tudi z Benešem, je leta 1943 napisal brošuro z naslovom Czechoslovakia's Place in a Free Europe.28 
Spremembo v obravnavanju vloge in vrednotenju pomena habsburške mo-narhije  je Taylor  v predgovoru k drugi izdaji, ki je izšla leta 1948, pojasnil z bese­dami: »Ta knjiga je povsem predelana izdaja prejšnjega dela z istim naslovom, ki sem ga izdal leta 1941. Približno za polovico je daljša od svoje predhodnice. Ce izvzamemo splošne dodatke, knjiga bolj nadrobno in z vecjim poudarkom obravnava avstrijsko zuna­njo politiko. Bolj kot vecina velesil je bila habsburška monarhija organizacija za izvajanje zunanje politike, in njeno usodo so odlocale prav toliko zunanje zadeve kakor ravna­nje njenih narodov. Ustvaritev avstrijskega cesarstva je narekoval Napoleon; upostavitev Avstro-Ogrske Bismarck; in monarhija je razpadla ob koncu velike vojne, ki jo je samapomagala izzvati. Ker sem skušal napisati zgodovino habsburške monarhije , ne da bi raz­pravljal o habsburški zunanji politiki, je bil velik del prvotne knjige nerazumljiv; upam, da sem zdaj odpravil to pomanjkljivost. Nadalje je pomembno spremenjeno obravnava­nje. Ceprav sem si v prvotni knjigi prizadeval, da bi gledal resnici v obraz, jo je še vedno obvladovala »liberalna iluzija«; mnogi odstavki so govorili o »zamujenih priložnostih« in dajali misliti, da bi se bila habsburška monarhija utegnila ohraniti, samo ko bi bil taali oni državnik ali narod pametnejši. Clovek se je težko ognil takemu stališcu, ko je preb­ral dela neštetih dobro mislecih sodobnih pisateljev, ki so pisali pred padcem monarhije ali pa še niso mogli verjeti, da je izginila. Táko obžalovanje ne sodi med zgodovinarjevedolžnosti, posebno ce zgodba, ki jo pripoveduje, spet in spet izpricuje, da ni bilo nikakihpriložnosti, ki naj bi bile zamujene. Boj med nadnarodno dinasticno državo in narodno­stnim nacelom je bilo treba izbojevati do konca; prav tako tudi boj med gosposkimi in podložnimi narodi. Neogibno je bilo, da je prišlo vsako popušcanje prepozno in da je bilopremajhno; in prav tako neogibno je bilo, da je vsako popušcanje izzvalo še hujše neza­dovoljstvo. Ko je bilo narodnostno nacelo vrženo med ljudi, je moralo delovati do kraja.Moje prvotno delo je morda vsebovalo tudi »narodno iluzijo«: skušalo je zbuditi misel, da so bila narodnostna gibanja tja do dvajsetega stoletja »ljudska« gibanja. Tukaj sem sku­šal to gledanje spremeniti in pokazati, da je bil množicen nacionalizem, kjer je obstajal,zelo razlicen od nacionalizma izobražencev. (…) Pac pa sem opustil nesmiselno navado, da se oklepamo nemških ali italijanskih imen za kraje, ki nimajo niti enega nemškegaali italijanskega prebivalca; v tej knjigi sem vrnil Hrvatom  Zagreb  in Cehom  Sadovo. Ce izvzamem mednarodno ime Dunaj, sem to nacelo prekršil samo pri Pragi  in Trstu; s tem ne trdim, da je Praga nemška ali Trst italijanski. Sklepna beseda ne skuša povezati zgo­dovine zadnjih trideset let, temvec le nakazati, da so se habsburške téme nadaljevale celopo padcu habsburške monarhije.«29 
Sicer pa je Taylorjeva biografinja Kathleen Burk ugotovila, da se je zgodovi­narjevo poglobljeno zanimanje za Jugoslavijo  zacelo predvsem leta 1941 po april­skem napadu sil osi nanjo.30 Še zlasti je postal Taylor pozoren na jugoslovansko 
27 
Burk, Troublemaker, str. 234–242. 28 Taylor , Czechoslovakia 's Place. 29 
Taylor , Habsburška monarhija, str. 7–8. 
30 
Burk, Troublemaker, str. 238. 
problematiko po izidu knjige Rebecce West Black Lamb and Grey Falcon (A Jour­ney through Yugoslavia), v kateri je obravnavala tudi problematiko, ki je bila tudi predmet Taylorjevih raziskav v njegovi Habsburg Monarchy (napisani konec 1940 in izšli leta 1941). Tudi Rebecca West je namrec z naklonjenostjo gledala na manjše evropske narode.31 Taylor si je nato tudi prizadeval za britansko priznanje Tita in jugoslovanskih partizanov kot legitimnih predstavnike jugoslovanskih narodov. 
Sicer pa Taylor  kot poznavalec zgodovine habsburške monarhije  razlogov za podporo Titu, kar je veljalo tudi za znaten del britanske politike na celu s Churchil­lom , ni videl zgolj v vojaški ucinkovitosti odporniškega gibanja in s tem prispevku v skupnem boju proti nacizmu. Partizane je podpiral tudi oziroma z dolgorocnega vidika predvsem zaradi federativnega državnega koncepta, sprejetega na drugem zasedanju Avnoja v Jajcu  novembra 1943, ki je edini obetal dolgorocni obstoj Jugo­slavije  kot notranje ustrezno urejene in stabilne vecnacionalne države. Britanska politika je namrec vseskozi v prvi vrsti stremela k dolgorocni stabilnosti Jugoslavije, ne glede na njen ideološki predznak, saj je ta država v njihovih oceh veljala za enega od stebrov stabilnosti v tem delu Evrope. 
To stališce je Taylor predstavil v leta 1948 izdani revidirani zgodovini av-strijskega cesarstva in Avstro-Ogrske, ko je zapisal: »Med prvo nemško vojno so se Cehi in Slovaki bojevali drug ob drugem v ceškoslovaški legiji; Srbi in Hrvatje so se bojevalidrug proti drugemu. Med drugo nemško vojno se je bojevalo le malo Slovakov, nobeden zraven Cehov. Srbi in Hrvatje so se naposled bojevali skupaj v veliki partizanski vojni; toje ustvarilo Jugoslavijo, kakor je francosko-nemška vojna leta 1870 ustvarila Nemcijo. »Demokraticna federativna Jugoslavija« je uresnicila tisto veliko, kar »bi utegnilo biti« v habsburški zgodovini. Maršal Tito je bil poslednji izmed Habsburžanov: kot vladarnad osmimi razlicnimi narodi jim je dal »kulturno avtonomijo« in obrzdal njihove na­cionalisticno sovražnost. Stara Jugoslavija je skušala biti srbska narodna država; v novi Jugoslaviji so Srbi dobili samó narodno enakopravnost, tako da so se nagibali k misli, daso zatirani. Tu ni bilo vec »državnega naroda«; novi ljudje na vladi so bili ljudje katere si bodi narodnosti, ki so sprejeli komunisticno idejo. Habsburžane so vec ko sto let priganja­li, naj bi ubrali to pot: Metternicha  so leta 1846 v Galiciji  obdolžili komunizma in Bacha leta 1850 »hujšega od komunizma«. Noben Habsburžan po Jožefu II.  ni tvegal tega: di­nasticna zvestoba je bila prešibka sila, da bi bila šla v tako družabništvo. Maršal Tito jebil srecnejši od Habsburžanov, našel je »idejo«. Samo cas bo pokazal, ali moreta družbena revolucija in gospodarsko izboljšanje pomiriti narodne spore in ali bo marksizmu bolj kor protirevolucionarnemu dinasticizmu uspelo, da bo dal srednji Evropi  skupno zvestobo.«32 
31 
West, Black Lamb. 
32 
Taylor , Habsburška monarhija, str. 299. 
IV. 
V okviru opisanih Taylorjevih pogledov in prizadevanj med drugo svetovno vojno je nato decembra 1944 objavil clanek Trieste or Trst v New Statesmen and Na­tion ter nato poleti 1945 napisal tudi brošuro o Trstu , v kateri se je zavzel za priklju-citev Trsta  k Jugoslaviji. Taylor  je sicer zanimanje za tržaško problematiko pokazal že kmalu po aprilskem napadu sil osi Jugoslavijo  leta 1941, in sicer s takojšnjo pod-poro jugoslovanskim zahtevam po Trstu , ko je o njih v radijskem govoru po BBC-ju spregovoril tedanji predsednik emigrantske vlade Dušan Simovic.33 
Ko se je pripravljal na revizijo zgodovine habsburške monarhije  in se je, da bi poglobil védenje o tem prostoru, veliko družil tudi z emigranti iz Srednje Evrope, je Taylor  v Londonu  spoznal tudi nekatere slovenske primorske emigrante, »ki so ile­galno izražali zahteve skozi dobo italijanskega gospostva«.34 Prav z njihovo pomocjo je nato tudi napisal brošuro Trieste. Sicer pa je v avtobiografiji Taylor  pojasnil, kako je prišlo do tega, da je napisal brošuro o Trstu , v kateri je s svojim znanstvenim ugledom podprl zahtevo po prikljucitvi Trsta  k Jugoslaviji : »Balkanske zadeve so me zaposlile še z drugimi dejavnostmi v letu 1944. Videl sem, kako je prispel nekega jutra v Holywell Ford  velik avto, iz katerega je izstopil general Velebit. Oblecen je bil v uniformo sovjetskega tipa in je bil stisnjen v plašc, ki mu je bil premajhen. Vladko Velebit  je bil prvi Titov predstavnik v Angliji. Prišel je do mene z vprašanjem, ce bi napisal brošuro, v kateri bi opravicil jugoslovanske zahteve po Trstu. Imel sem pol-ne simpatije za takšne zahteve, vendar sem dvomil, ce bo brošura k temu lahko kaj prispevala. Rekel sem Vladku, »zavzemite Trst pred zavezniki. To je edini argument, ki bo veljal«. Vladko je s svojo privlacno nedolžnostjo v svetovnih zadevah vztrajal, da bo britansko javno mnenje pravilno razumelo pravicno stvar. Ustrezno brošuro sem napisal,ki pa seveda, ko je bil izdana, ni imela nikakršne teže. Kasneje, med pogajanji na mirovni konferenci z Italijo, sem podprl Jugoslovane  pri njihovem argumentiranju zahtev, ponov-no brez ucinka, in postal prijatelj z mnogimi slovenskimi emigranti v Londonu. Jugosla­vija ni dobila Trsta. Po kratkotrajnem obstoju Trsta  kot svobodnega mesta, je bilo mesto vrnjeno Italiji  in Vladko, ki je vodil pogajanja, je trpel usodo grešnega kozla. Kljub temu sem si ustvaril naklonjenost do Jugoslavije, kjer imam še vedno veliko tesnih prijateljev.«35 
V odlomku, v katerem je Taylor  opisal srecanje z Vladkom Velebitom  maja 1944, je bil predstavljen del nalog vojaške misije NOVJ, ki je sredi aprila 1944 od­letela v Alžir  in od tu konec istega meseca v London. To je bil prva uradna misija jugoslovanskega osvobodilnega gibanja v Londonu. Pot ji je utrl Churchillov osebni odposlanec pri partizanih, brigadir Fitzroy Maclean. Vodil jo je generalmajor36 Vla­dimir Velebit, ostali clani misije pa so bili Božo Lazarevic, Miloje Milojevic, dr. Ni­kola Nikolic, dr. Adolf Vogelnik, dr. Mato Jakšic, Milutin Vujovic  in Anton Sotlar. Vodjo vojaške misije NOVJ generala Velebita je 22. maja 1944 sprejel tudi Winston Churchill , vendar ne kot prvi, temvec kot obrambni minister. Na takšen nacin je Churchill izrazil svojo podporo partizanskemu gibanju, da se je izognil ocitkom 
33 
Burk, Troublemaker, str. 238. 
34 
Burk, Troublemaker, str. 239. 
35 
Taylor , A Personal History, str. 173. 
36 
Vrhovni poveljnik NOVJ J. B. Tito  je pred odhodom misije na pot dotedanjega majorja Velebita na hitro povišal v polkovnika in takoj nato še v generalmajorja, da sta misija in njen vodja imela ustrezen status. 
dela britanske politike, ker misija NOVJ uradno ni imela politicnega znacaja. Zara-di kompleksnih pogajanj na relaciji med Britanci , jugoslovansko emigrantsko vlado in partizanskim gibanjem je imela namrec Velebitova misija uradno zgolj vojaški znacaj. Sicer pa Velebit srecanja z britanskim zgodovinarjem Taylorjem nikjer ne omenja. O vojaški misiji NOVJ maja 1944 je sicer Velebit veckrat pisal oziroma pripovedoval.37 Temeljni razlog je bil predvsem ta, da si v tem casu (še) ni pisal oseb­nih beležk, ni si uspel zapomniti množic ljudi, s katerimi se je srecal v casu bivanja v Londonu.38 
Taylorjevo brošuro je Velebit omenil le v knjigi Vladimir Velebit  – pricevalec zgodovine, ki jo je v obliki pogovora pripravila Mira Šuvar. Na njeno vprašanje: »Spremljali ste, zagotovo, Osimske sporazume iz leta 1975. Menite, da se je z njihovim podpisom Italija dokoncno odrekla pretenzij na vzhodu in se sprijaznila s svojimi sedanji-mi mejami? Nisem imel nikakršne zveze z Osimskimi sporazumi. Celo vec, bil sem oster nasprotnik njihovega podpisa! Moje stališce je bilo, in je ostalo: res je, Trsta  nismo dobili, toda po svojem zaledju in geografskem položaju je vseeno slovenski, oziroma južnoslovan-ski, pripada vzhodnemu delu Jadrana. Okoli Trsta  so samo slovenske vasi. Ce ne bi bilo avstrijske in italijanske politike: bi Trst postal slovensko mesto, in ce bi Avstrija obstajalaše 25 let, da ni prišlo do prve svetovne vojne, Trst bi že zdavnaj po vecini svojega prebi­valstva bil slovensko mesto. In zakaj, to je svoj cas razložil (A.) J. P. Taylor, profesor izOxforda, ki je napisal zelo zanimivo o tem, kako je v Evropi, posebej pod vplivom fevda­lizma, bilo veliko mest, katerih etnicna sestava je bila razlicna od etnicne sestave njihove bližnje in daljne okolice. Praga  je bilo nemško mesto, in tudi Krakov. No, v modernem razvoju mesto posrka delovno silo s podeželja, vanj prihajajo kmetje in tisti brez zemlje, ki se pretvarjajo v industrijske delavce. Tako je tudi Praga postala povsem ceška, in Krakovpovsem poljski. Profesor Taylor piše tudi o Trstu. Trst je bil italijansko mesto, pa je postalmešano, italijansko-nemško-slovenski. Prva svetovna vojna in prikljucitev Trsta  k Italiji sta prekinila ta proces, v katerem bi Trst postal slovensko mesto. (…) Da so stvari potekalenormalno, bi Trst, torej, bil slovensko mesto. Na žalost, to danes ni, in tudi ne bo. In zato ste vi naceloma bili proti Osimskim sporazumom? Izhajajoc iz teorije mojega britanskega prijatelja, zgodovinarja Taylorja, sem mislil: zakaj Jugoslavija oziroma Slovenija ne biimela pravice do Trsta, ne da jo uresnici takoj, niti s silo, toda pod predpostavko smeri razvoja v prihodnosti. V tem pogledu vprašanje Trsta  tudi nimam za vedno rešeno.«39 
Taylor, ki je bil vseskozi gorec zagovornik dolgorocnega sovjetsko-angleškega zavezništva, je ravno iz tega zornega kota, podobno kot v primeru omenjene bro-šure o Cehoslovaški, ki je bila izdana leta 1943, nato napisal clanek Trieste  or Trst ter ga objavil 9. decembra 1944 v New Statesmen and Nation. Tako je v uvodu pojasnil znacaj tržaškega vprašanja v povojni Evropi: »Trst bo eno od velikih vprašanj na mirovni konferenci; njegova usoda ne bo odvisna zgolj od narodnostnih razmer, temvectudi od znacaja nove ureditve v Srednji Evropi. Ta, ki je bila vzpostavljena zaradi inte­resov nemške »Mitteleurope«, nato pa bila preoblikovana po letu 1919 v orodje »sacroegoisma«, lahko sedaj postane simbol anglo-sovjetskega partnerstva, ali pa anglo-sovjet­
37 
Velebit, Secanja str. 204–227; Šuvar, Vladimir Velebit, str. 121–145; Velebit, Moj život, str. 389–439. 
38 
Velebit, Secanja, str. 204–205. 
39 
Šuvar, Vladimir Velebit, str. 367–368. 
skega antagonizma.«40 Besedilo pa je sklenil z besedami: »Odlocilni dejavnik v trža­škem vprašanju, ce govorimo resno, je znacaj anglo-sovjetskega zavezništva. Ce menimo,da bosta Anglija in Rusija lahko ostala zaveznika zgolj na ta nacin, da bosta dosledno loceni druga od druge, potem mora biti Evropa razdeljena: Srednja in Vzhodna Evropa naj pripade Rusiji,  Sredozemlje  pa Angliji. Ruski vpliv bo moral biti izkljucen iz Sredo­zemlja in Italija bo vezana na britansko stran, kjer bodo pustili Trst v italijanskih rokah.Tudi s tem pa cilja ne bi dosegli, saj bi morala Anglija podpreti italijanske nacrte v Srednji Evropi  in tako nasprotovati Rusiji. Toda, ce sprejmemo, da bosta Anglija in Rusija lahko tesno sodelovali skozi prakso vsakodnevnega sodelovanja, potem lahko Trst postane ena od skupnih tock njunega partnerstva. Tu se lahko slovanski svet in svet zahodne demokra­cije prekrivata in dopolnjujeta. Na kratko, lahko bolj zaupamo v prihodnost anglo-sov­jetskega zavezništva, ko se bomo naucili misliti Trieste  ali Trst.«41 
V brošuri, ki jo je izdala Jugoslovanska informacijska pisarna poleti 1945, je Taylor  zagovarjal stališce, da naj bo po vojni Trst del Jugoslavije  in ne Italije. To je utemeljeval s številcnimi primerjavami med Slovenci  in Italijani , s primerjavo pri­merov Trsta  in Gdanska  in Trsta  in Reke, zgodovinskimi argumenti in s pravnimi utemeljitvami. Njegov glavni argument, da bi pripoznali Slovencem  in s tem Jugo­slaviji  zahtevo po Trstu , naj bi bila poglobitev odnosov med Vzhodom in Zahodom. To naj bi nagnilo tehtnico v vprašanju Trsta  na jugoslovansko stran, ker je Taylor vedel, da bodo drugace jugoslovanske zahteve naletele zgolj na nasprotovanje za­hoda. Med pogajanji na pariški mirovni konferenci je, že v razmerah hladne vojne, vnovic postal jugoslovanski svetovalec, a so bila tudi tokrat njegova prizadevanja neuspešna.42 
V skladu s priporocilom, ki ga je Taylor  izrekel v pogovoru z Velebitom maja 1944 (»zavzemite Trst pred zavezniki. To je edini argument, ki bo veljal«), je tudi zak­ljucil razmišljanje v brošuri Trieste, ki je bila po mnenju Združenega odbora juž­noslovanskih Americanov najboljše kratko besedilo o tržaškem vprašanju, izdano do tedaj,43 ko je izpostavil: »Jugoslovani nimajo nobene namere segati po ozemljih, ki soetnicno in zgodovinsko italijanska. Enostavno so zavzeli ozemlje, na katerem je nedvou­mno jugoslovanska vecina in jim je bilo nasilno odvzeto leta 1920. Niso storili nic drugace kot Cehi, ko so osvobodili Cehoslovaško v predmünchenskih mejah, ne da bi cakali na od­locitev mirovne konference. Münchenski sporazum je bil mednarodna pogodba, sprejeta v soglasju z Anglijo  in Francijo, medtem ko je bila rapalska pogodba Jugoslaviji  vsiljena s strani Italije, ne da bi zato dobila soglasje katerekoli tretje strani. Gre za nenavadno poli-ticno racunico, ki domneva leta 1945, da je pravilno zavrniti sporazum vsiljen leta 1938, medtem ko je napacno zavracati sporazum, ki je bil vsiljen leta 1924. Štirinajst let je sicer kratka doba za obrat iz napacnega v pravilno.«44 
Sicer pa je v argumentiranju jugoslovanskih zahtev po Trstu  Taylor  ravno v brošuri Trieste  prvic javno razvil primerjavo nove, federativno urejene jugoslovan­ske države s konceptom nadnacionalne habsburške monarhije, ko je zapisal: »Os­
40 
Taylor , Trieste  or Trst?, str. 1. 
41 
Idem, str. 7. 
42 
Burk, Troublemaker, str. 238–240. 
43 
Taylor , Triest e (ponatis), str. 29. 
44 
Taylor , Triest e (ponatis), str. 28–29. 
tane še nacionalno vprašanje. Ali ne bodo Jugoslovani  ravnali z italijanskimi prebivalci v Trstu  enako nepravicno kot so ravnali Italijani  s Slovenci in Hrvati? Obstajajo mocni razlogi, da verjamemo, da temu ne bo tako. V prvi vrsti, Jugoslavija  ni, kot Italija, naci­onalna država. Je federativna država, ki vsebuje vsaj pet razlicnih nacionalnosti, in ima šest federalnih enot. Sedanja Jugoslavija ima mnogo vec skupnega s starimi nadnacional­nimi državami, kot je bil habsburški imperij, kot z nacionalnimi državami, kot je Italija: in, v takšni skupnosti bodo v prihodnosti nacionalni spori izgledali – kot bi morali v vsaki zdravi državi – noben narod ne bo prevladal. Mimogrede, Slovencev  je manj kot dva milijona, od skupno šestnajst milijonov celotnega jugoslovanskega prebivalstva, tako daje ideja o slovenski prevladi povsem neumestna.«45 Ta primerjava, ki jo je nato razvil v tezo o Titu  kot poslednjem Habsburžanu, je Taylorju služila kot zgled za koncept narodno enakopravno urejene države, ki lahko edina uspešno nadomesti prejšnje modele ureditve.46 
Sicer pa Taylorjeva brošura o Trstu  ni ostala neopažena. Tik preden je izšla, je Taylor  govoril na BBC Radio Home Service v sklopu oddaj »World Aff airs: A Weekly Survey« 24. septembra 1945 ter bil zato deležen kritik radijskih kolegov, da glede na njegovo opredelitev v brošuri o tržaškem sporu v vlogi radijskega govorni­ka ne more biti nepristranski.47 
Taylorjev clanek Trieste  or Trst, objavljen 9. decembra 1944 v New Sta­tesmen and Nation, in njegova brošura Trieste, ki je izšla poleti 1945 v Londonu  v založništvu Jugoslovanskega informacijskega urada (Yugoslav Information Offi  ce) in nato septembra 1945 še v ponatisu, ki ga je izdal United Committee of South­-Slavic Americans v New Yorku , v slovenšcino nista bila prevedena. Oba teksta sta bila, skupaj s Moodiejevo knjigo The Italo-Yugoslav Boundary,48 prevedena zgolj v italijanšcino v brošuri Autori inglesi parlano sul problema della Regione Giulia, ki je leta 1946 izšla na Reki.49 
Sklenem naj z odlomkom iz brošure Trieste, s katerim je Taylor, poleg že navedenih razlogov, utemeljeval upravicenost zahtev po prikljucitvi Trsta  k Jugo­slaviji. Znameniti britanski zgodovinar je namrec zapisal tudi naslednje besede, ki predstavljajo izjemen poklon primorskemu antifašizmu in boju primorskih Sloven-cev  za prikljucitev k maticni domovini: »Takšna so bila italijanska pricakovanja o mirnem civiliziranju slovanskih kmetov. Niti en Italijan se ni zoperstavil, nikoli ni bilo znjihove strani poskusa izboljšati njihov položaj. Italijani  vseh strank so soglašali s ciljem 
o narodnem iznicenju Slovencev  in Hrvatov  pod italijansko oblastjo. Cilj ni bil uresnicen.Ljudstvo je skušalo pravico do življenja uresniciti z izkazovanjem svoje volje po življenju;in nobeno ljudstvo ni skušalo bolj izkazovati svoje pravice kot Slovenci zahodno od Julij­skih Alp. Italijani so se zatekali k vedno bolj teroristicnim metodam in velikima sodnima procesoma, enim leta 1930 in nato še bolj brutalnim leta 1941. Britanska javnost ima rada plebiscite. Tukaj je neprenehoma vec kot dvajset let potekal plebiscit, neprekinjeno ljudsko glasovanje, v rezultat katerega ni bilo dvoma. Slovenci kot ljudstvo niso hote­
45 
Taylor , Triest e , str. 37–38. 46 Burk, Troublemaker, str. 234–242. 
47 
Burk, Troublemaker, str. 238–240. 
48 
Moodie, The Italo-Yugoslav Boundary. 
49 
Zwitt er, Spremna beseda, str. 326. 
li umreti; odklonili so sprejetje italijanskega gospostva. Njihova priložnost se je pojavila leta 1940, ko je Italija vstopila v vojno na strani Nemcije. Koncno so lahko tudi Slovenci imeli zaveznike. To so postali, še preden je vojna zajela tudi Jugoslavijo, ko je imela VelikaBritanija  zelo malo zaveznikov. Služili so kot izhodišcna tocka za odpor v jugovzhodni Evropi ;50 in so postali eden od najmocnejših dejavnikov v narodnoosvobodilnem gibanju, ki se je vzpostavilo v Jugoslaviji  pod maršalom Titom. Ti Slovenci niso prosili, da bodo osvobojeni od Italije. Osvobodili so se sami. Vse, kar prosijo, je, da ne bi bili nasilno vrnjeni pod italijansko gospostvo.«51 
Literatura 
Autori inglesi parlano sul problema della Regione Giulia. Fiume : Istituto per le ricerche della 
Regione Giulia, 1946. Brandes, Detlef: Der Weg zur Vertreibung, 1938–1945: Pläne und Entscheidung zum »Trans­fer« der Deutschen aus der Tschechoslowakei und aus Polen. München : R. Oldenbourg Verlag, 2001. 
Burk, Kathleen : Troublemaker. The Life and History of A. J. P. Taylor. New Haven – London : Yale University Press, 2000. Cole, Robert: A. J. P. Taylor: The Traitor Within Th e Gates. Houndsmills: Macmillan, 1993. 
Ferenc, Tone : Akcije organizacije TIGR v Avstriji  in Italiji  1940. Ljubljana , 1977. Godeša, Bojan : Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. 
Godeša, Bojan : Slovenci  in problem meja med drugo svetovno vojno. Acta Histriae, 23, 2015, št. 3, str. 417–432. Keyserlingk, H. Robert: Austria  in World War II. An Anglo-American Dilemma. Kingston 
–
 Montreal: McGill-Queen's University Press, 1988. Lipgens, Walter: Europa-Föderationspläne der Widerstandbewegungen 1940–1945. München : 

R.
Oldenbourg Verlag, 1968. Mazower, Mark: Temna celina. Dvajseto stoletje v Evropi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002. Moodie, A. E.: The Italo-Yugoslav Boundary. A Study in Political Geography. London : George 


Philip  & Son. LTD., 1945. 
Pirker, Peter : Gegen das Dritte Reich. Widerstand und Sabotage in Österreich und Slowenien, 1938–1940. Wien : Kitab Verlag, 2010. Seton Watson , Hugh: The »Sick Heart« of Modern Europe : The Problem of the Danubian Lan­
ds. Seattle : University of Washington  Press, 1975. Šuvar, Mira: Vladimir Velebit : svjedok historije. Zagreb: Razlog, 2001. Taylor, A. J. P.: The Italian Problem in European Diplomacy, 1847–1849. Manchester : 
Manchester University Press, 1934. 
Taylor, A. J. P.: Germany's First Bid for Colonies 1884–1885: A Move in Bismarck's European Policy. London : Macmillan and Co., 1938. Taylor, A. J. P.: The Habsburg Monarchy 1815–1914: A History of the Austrian Empire and 
Austro-Hungary. London : Macmillan and Co., 1941. Taylor, A. J. P.: Czechoslovakia's Place in a Free Europe. London : Czechoslovak Institute in London, 1943. 
50 
Ferenc, Akcije organizacije Tigr; Pirker, Gegen das dritt e Reich. 
51 
Taylor , Triest e (ponatis), str. 14. 
Taylor, A. J. P.: Trieste  or Trst? New Statesmen and Nation, December 9, 1944. Taylor, A. J. P.: Trieste. London : Yugoslav Information Offi  ce, 1945. Taylor, A. J. P.: Trieste . New York: United Committee of South-Slavic Americans, Septem­ber 1945 (ponatis). Taylor, A. J. P.: The Course of German History: A Survey of the Development of Germany Since 1815. London : Hamish Hamilton, 1945. Taylor, A. J. P.: The Habsburg Monarchy 1809–1914: A History of the Austrian Empire and Austro-Hungary . London : Hamish Hamilton, 1948. Taylor, A. J. P.: Bismarck : The Man and the Statesman. London : Hamish Hamilton, 1955. Taylor, A. J. P.: Habsburška monarhija 1809–1918. Zgodovina avstrijskega cesarstva in Avstro--Ogrske . Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1956. Taylor, A. J. P.: The Troublemakers: Dissent over British Foreign Policy 1792–1939. London : Hamish Hamilton, 1957. Taylor, A. J. P.: The Origins of the Second World War. London : Hamish Hamilton, 1961. Taylor, A. J. P.: A Personal History. London : Hamish Hamilton, 1983. Velebit, Vladimir: Secanja. Zagreb: Globus, 1983. Velebit, Vladimir (Tvrtko Jakovina uredil in napisal predgovor): Moj život. Zagreb: Vera Velebit i Fraktura, 2016. Vodušek Staric, Jerca: »Dosje« Mackovšek. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1994. West, Rebecca: Black Lamb and Grey Falcon. A Journey through Yugoslavia. London : Mac­millan and Co., 1941. Wrigley, Chris: A. J. P. Taylor: Radical Historian of Europe. London : I. B. Tauris, 2006. Zwitt er, Fran: Spremna beseda, v: Taylor, A. J. P.: Habsburška monarhija 1809–1918. Zgodo­vina avstrijskega cesarstva in Avstro-Ogrske. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1956, str. 325–334. 
Povzetek: Razprava obravnava prizadevanje oxfordskega profesorja A. J. P. Taylorja, si­cer enega od najpomembnejših imen britanskega zgodovinopisja, za prikljucitev Trsta  k Jugoslaviji  podrugi svetovni vojni. Znameniti zgodovinar se je v casu druge svetovne vojne ukvarjal s kljucnim problemom povojne evropske ureditve, kako trajno omejiti nemško moc in vpliv ter hkrati ustvariti dolgorocne stabilne razmere (predvsem) v srednjeevrop­skem prostoru. V tem kontekstu je ob raziskovanju zgodovine habsburške monarhije  pos­tal velik zagovornik pravic manjših, zlasti slovanskih narodov (Cehi , Srbi, Makedonci , pa tudi Slovenci). V Londonu  se je Taylor  s primorsko problematiko tudi osebno seznanil, in sicer v stikih s primorskimi emigranti. Te je zelo cenil, ker so bili britanski zavezniki že v casu, ko je ta imela le malo zaveznikov. Na pobudo partizanskega gibanja, ki ga je tudi podpiral, je najprej napisal clanek Trieste  or Trst (1944), nato pa še brošuro Trieste  (1945). V brošuri je zagovarjal stališce, da naj bo po vojni Trst del Jugoslavije  in ne Italije. To je utemeljeval s številcnimi primerjavami med Slovenci in Italijani , s primerjavo primerov Trsta  in Gdanska  in Trsta  in Reke, zgodovinskimi argumenti in s pravnimi utemeljitvami. Njegov glavni argument, da bi pripoznali Slovencem  in s tem Jugoslaviji  zahtevo po Trstu , naj bi bila poglobitev odnosov med Vzhodom in Zahodom. Britanski zgodovinar je v bro-šuri tudi opisal 20-letni boj Primorcev  proti fašisticnemu zatiranju, kjer se je poklonil pri­morskemu antifašizmu in boju Primorskih Slovencev  za prikljucitev k maticni domovini. 
Summary: This study aims to investigate the efforts of the Oxford professor A. J. P. Tay­lor, one of the most important British historiographers, to annex Trieste  to Yugoslavia aft er WWII. During WWII the famous historian dealt with the question of post-war order in Europe, namely how to permanently limit the German power and, at the same time, find a long-term solution for a stable (Central) Europe. While researching the histo­ry of the Habsburg Monarchy, this led him to become an advocate for the rights of smaller nations, especially Slavic nations (Czechs , Serbs , Macedonians  and also Slovenians). In London , Taylor  acquainted himself with the situation in the Julian March with the help of slovenian emigrants from Italy. He was very fond of them because they were British allies in a time where Britain had only a few. After the partisan movement, which he also supported, had given him the initiative, he first wrote the article Trieste or Trst (1944) and later published the booklet Trieste (1945). He maintained that, after the war, Trieste should be a part of Yugoslavia  and not Italy. He based his assumption on his compari­sons between Slovenians and Italians and the comparisons between cases of Trieste  and Gdansk  and Trieste  and Rijeka. He also cited historical and legal arguments. His main argument was that Trieste should belong to Slovenians and thus to Yugoslavia because that would improve the relationship between the West and the East. In Trieste, he also de­scribed the twenty-year struggle of Slovenians in Italy against fascist oppression and thus paid tribute to the slovenian anti-fascist movement in the Julian March and their eff orts for annexation to the motherland. 
Giuseppe Ungarett i due volte cinquant’anni dopo 
SERGIO TAVANO 
Sintesi: Tra il 19 e il 22 maggio 1966 si tenne a Gorizia  il primo Incontro culturale mitteleuropeo che riguardň »La poesia oggi«. Tra i molti ospiti autorevoli come po­eti e critici letterari intervenne anche Giuseppe Ungaretti  che cinquant’anni prima, durante il 1916, aveva combattuto sul Carso, anzitutt o attorno al Monte San Mi­chele, senza perň raggiungere Gorizia. 
Parole chiave: Giuseppe Ungaretti , Incontro culturale mitteleuropeo, poesia, Go-rizia 
Giuseppe Ungarett i dvakrat petdeset let kasneje 
Izvlecek: Med 19. in 22. majem 1966 je v Gorici potekalo prvo srednjeevropsko kulturno srecanje z naslovom »Poezija danes«. Med številnimi uglednimi gosti, zla­sti pesniki in literarnimi kritiki, je nastopil tudi Giuseppe Ungaretti , ki se je pet-deset let poprej, leta 1916, boril na Krasu , natancneje okrog Vrha svetega Mihaela (Monte San Michele), a v tistem casu ni nikoli dospel do Gorice. 
Kljucne besede: Giuseppe Ungaretti , srednjeevropsko kulturno srecanje, poezija, Gorica 
A
ll’esperienza storiografica di Branko Marušic si vogliono qui dedicare con stima e amicizia spunti di riflessione desunti dalla ricognizione di fonti va­rie e sopratt utto da ricordi personali che sono per lo piů inediti e connessi con il 1966, proprio a cinquant’anni dalla partecipazione di Giuseppe Ungarett i al convegno goriziano sulla poesia e alla riscoperta sua del Carso, resi possibili nel maggio di quell’anno in occasione dell’avvio degli Incontri Culturali Mitt eleuropei: questi furono organizzati, appunto per la prima volta a Gorizia , a cinquant’anni dalla partecipazione del poeta alle lunghe e sanguinose battaglie miranti alla con-quista italiana del Monte San Michele, appendice avanzata dell’altipiano carsico. Lo stesso Branko Marušic  partecipň e diede il suo autorevole contributo a questi e ad altri convegni goriziani. 
Alla figura e all’opera storiografica di Branko Marušic ho giŕ avuto modo di dedicare con onore e con vero piacere un sia pur breve scritt o1 quale prefazione per un suo volume del 2007. 
Dalla metŕ degli anni Sessanta del secolo scorso a Gorizia  e nel Goriziano an-davano aprendosi prospettive e contatti oltre le chiusure nazionalistiche scatenatesi fin dagli inizi del secolo e perdurate anche dopo il 1945 in forme svariate e con spin-te ideologiche contrastanti. Attorno al 1965 e sopratt utto nel 1966 si incominciň a ripensare ai significati e ai frutti migliori della lunga e riservata storia culturale di Gorizia , in base a una sensibilitŕ e a progetti che si possono vedere anticipati dallo slancio culturale che aveva animato un gruppo di giovani intellettuali goriziani, i quali erano stati generosamente attivi nei primi anni Venti: il loro att eggiamento si puň ricostruire attraverso il discorso che Piero Gobetti  pronunciň a Gorizia  il 10 dicembre del 1922 e che lasciň trasparire panorami eticamente nobili e impegnativi: »Il compito non apparirebbe maggiore di voi, anche se il compito fosse di assimilarvi tutta la cultura italiana nel continuarla ed elaborarla serenamente accanto alle cul­ture straniere che qui coesistono«. 
Di fronte alle chiusure che si stavano innalzando, Gobetti  aveva inoltre preci­sato: »Le terre di confine sono il campo piů irrequieto e incontrastato della lott a di idee e della elaborazione della civiltŕ«.2 
L’autore a tavola con Giuseppe Ungaretti  (21 maggio 1966). 

1 
Tavano, Identitŕ e distinzioni, pp. 11–16. 
2 
Tavano, Gorizia  nel 1919 e oltre, pp. 53–71. 
La bella stagione culturale dei primi anni Venti, complicata da divisioni sem­pre piů intolleranti, si spense presto in modo irreparabile sia a causa della soppres­sione della provincia (1923), che fu divisa tra Udine e Trieste, sia per la dispersione dei migliori goriziani tra gli artisti e gli intellettuali: subentrarono le angustie del regime al quale si deve anche la mortificante azione contro la cultura e la scuola di lingua slovena. 
Fu inasprito in questo modo l’impoverimento di una cittŕ e del suo territorio che erano giŕ stati contrassegnati da una complessitŕ di parlate, ciascuna dotata di una precisa dignitŕ, pur sempre sulla base di un’omogeneitŕ mentale e culturale del tutto singolare e difficile da comprendere sullo sfondo di una storia in cui era ormai preferita una visione redentrice e semmai eroica a favore della cultura goriziana. La visione fu contrastata da Gobetti  anche nel suo ricordo di Slataper, inteso non come soldato, ma come »maestro di vita«, di una »vita costruita e pensata come sacrifi cio«. 
Come Piero Gobetti  nel 1922, anche Giuseppe Ungaretti , venendo a Gorizia nel 1966, non volle indulgere nel ricordare con distacco la violenza di cui č sostan­ziata la guerra. 
Attraverso l’incontro goriziano con Ungaretti, tra il 19 e il 21 maggio3, fu rag-giunto allora il momento piů altamente rappresentativo di quelle azioni che tende­vano a ricuperare per Gorizia , dimensioni morali e visioni storiche insieme antiche 
o tradizionali e coraggiosamente innovatrici. 
Il punto di partenza deve essere indicato nell’attivitŕ svolta in cittŕ da alcune associazioni ed enti, come il Centro »A. Rizzatti«, editore di un volume dell’acive­scovo Andrea Pangrazio4, con la sua rivista Iniziativa Isontina, e lo stesso Comune, che ebbe nel sindaco Michele Martina  il primo presidente degli Incontri: e dal Co-mune furono promosse nello stesso anno varie iniziative, tra cui l’edizione di una monografia su Max Fabiani , curata da Marco Pozzetto, una mostra su Giuseppe Tominz, curata da Guglielmo Coronini , uno spettacolo teatrale con testi e cura di Vittorio Franceschi (La maledetta-santa Gorizia, 1916). 
La rivista Iniziativa Isontina, che accoglieva un grande numero di studi e di contributi vari, dal 1966 in poi pubblicň i frutti di ricerche profondamente inno­vatrici, condotte da Camillo Medeot  sulle sorti di tanti isontini, giuliani e trentini nella Grande Guerra.5 
Rimangono memorabili contributi di grande valore con firme autorevoli tra cui quelle di Celso Macor, di Pasquale De Simone e di Fulvio Monai. Di fi anco al periodico goriziano incominciň ad uscire proprio nel 1966 a Nova Gorica Goriška srecanja (Incontri goriziani), che induce a ricordare due storiografi attivi in quella cittŕ, Branko Marušic  e Marijan Brecelj, per citare studiosi che collaborarono di frequente anche in Studi Goriziani, rivista che aveva iniziato a uscire nel 1923, a cura di Carlo Batt isti. 
3 
Tavano, La cultura goriziana tra il 1945 e gli anni ’90, pp. 474–513. Conf. Fratelli - Bratje -Fradis - Brüder – Brothers, p. 86. 
4 
Pangrazio, La comunitŕ. 
5 
Medeot, Storie di preti isontini internati nel 1915, pp. 30–31. 
Gli Incontri Culturali Mitteleuropei, che fin dall’avvio nel 1966 apparvero promossi da Iniziativa Isontina, assumendo poi identitŕ propria con l’Istituto per gli Incontri Culturali Mitteleuropei, proponevano di ritrovare e rinnovare ciň che di positivo e di originale avevano avuto in comune fino alla prima guerra mondiale i popoli che avevano composto le Mitteleuropa. Appunto per questo si iniziň af­frontando il tema La poesia oggi (la presidenza fu affidata a Biagio Marin  e a Mario Luzi), che fu integrato nell’anno seguente con La narr ativa (con la presidenza di Carlo Bo). 
Fu determinante la collaborazione offerta da un gruppo di intellettuali e di docenti goriziani, tra i quali, ad esempio, i professori Menghini e Piemonti, che si raccolsero per tempo nell’inverno tra il 1965 e il 1966 e diedero suggerimenti per quegli »Incontri«, che erano vivacemente ispirati e animati dal p. Sergio Katunarich della »Stella Matutina«. 
Parteciparono e tennero la loro relazione nei primi due convegni moltissime grandi personalitŕ, tra le quali spiccano, oltre ai presidenti menzionati (Luzi, Ma­rin e Bo), Giuseppe Ungaretti , Carlo Betocchi , Ervino Pocar, Enrico Falqui , György Szabó , Ciril Zlobec, Curt Hohof, Franz Tumler, Viktor Suchy, Andrea Zanzott o , Claudio Magris , Enzo Bettiza , Quirino Principe, Lajos Maróti , Elio Filippo Ac-crocca, Ugo Fasolo, Hans Brunmayr, Miroslav Cervenka, Giorgio Faggin, Zlatko Gorjan  e tanti altri che onorarono con grande e costrutt iva convinzione l’ardita iniziativa goriziana. 
Dei due convegni sono usciti a suo tempo gli atti: per la poesia nel 1967 e per la narrativa nel 1968 senza perň che compaia il nome del curatore, benché si sappia che ne fu patrocinatore e coordinatore il dirett ore dei Iniziativa Isontina, Pasquale De Simone. La cronaca dei lavori e sopratt utto lo spirito che regnava sono ben ri­costruibili attraverso gli articoli ricchi di particolari che sono comparsi nello stesso periodico a cura di Maurizio Calligaris6 e di Celso Macor.7 
Rimangono vivi nella memoria gli sperimentalismi della »poesia visiva« dif­fusi a dritta e a manca da Emilio Isgrň  ma sono da riportare le parole iniziali della relazione di Ciril Zlobec: la sua figura compare nella fotografia di pagina 18, ma giŕ nella pagina 6 del n. 28 di Iniziativa Isontina, assieme a vari personaggi della vita culturale goriziana e regionale, tra i quali Guido Manzini.8 
Lo Zlobec parlando nella Sala degli Stati Provinciali del Castello, sede preferi­ta allora per le piů solenni manifestazioni sia culturali, sia patriottiche, si espresse in lingua slovena, con una certa sorpresa generale: si interruppe dopo brevi frasi e ag­giunse in perfetto italiano: »Non preoccupatevi: siccome piů di venticinque anni or sono dal ginnasio che frequentavo a Gorizia  fui espulso perché sorpreso a comporre versi in sloveno, volevo rendere omaggio grato a questa manifestazione goriziana proprio adoperando pubblicamente la mia lingua materna.« 
6 
Calligaris, Incontro di poeti – Incontro di popoli, pp. 5–22. Falqui, L’ora del setaccio per la poesia, pp. 23–25. 
7 
Macor, Con Giuseppe Ungaretti  sul Carso, pp. 26–31. 
8 
Calligaris, Ibid., p. 19. 
L’incontro di amici goriziani con Ungarett i: (da sinistra) Renato Tubaro, Luigi Tavano, Bruno Calderini, Italo Brandolin , Maurizio Calligaris , Giuseppe Ungarett i, Sergio Tavano , Michele Martina , Silvano Cocolin , Celso Macor (21 maggio 1966). 

Nei suoi discorsi9, con una ripresa il 15 giugno nella sala del Consiglio Pro-vinciale di Gorizia, Biagio Marin, premettendo suoi ricordi viennesi (sui quali anni dopo furono espresse delle riserve), pose in evidenza i luoghi e i momenti piů si­gnificativi della Gorizia  novecentesca e tratteggiň un profilo della poesia giuliana e friulana. 
Egli poi discusse con chi detta questi ricordi a proposito dell’intervento che suggeriva riflessioni nuove sulla poesia austriaca piů recente e sullo stesso convegno. 
Andrea Zanzotto  si cimentň allora in una dialettica senza vere soluzioni, sug­gerendo di rispettare la tradizioni ma, nella chiusura del discorso, forse anche per sottrarsi a ciň che pareva imporgli il convegno in senso mitteleuropeo, ci disse quasi con un tono trionfale: »Andiamo verso il 2000!« 
Il poeta che, accolto con devozione, nell’incontro emerse con grande perso­nalitŕ e che rese un omaggio di grande valore a Gorizia  fu Giuseppe Ungarett i , che dopo cinquant’anni volle vedere la cittŕ per la quale aveva combattuto ai margini del San Michele, dove non era mai ritornato dopo il 1916. 

Il 19 maggio lo accompagnammo in una passeggiata sul Carso, sul San Mi­chele, a San Martino (dove egli si trattenne accanto all’edicola con i suoi versi, co-struita nel primi anni Sessanta dagli scout del secondo Riparto di Gorizia) e a Redi­puglia: qui, ai piedi del gigantesco ossario, rimase a lungo in silenzio, invano pregato che ci dicesse qualche cosa. Soltanto dopo molti minuti se ne uscě come trasognato, dicendo: »No, no, no! La morte č piů semplice!« 
Il 21 maggio pranzammo con lui (fig. 1) nell’osteria »della Sonja« che non esiste piů da anni, all’imbocco del Vallone: eravamo tutti goriziani, pressoché tra­volti dal fervore dell’incontro sulla poesia e in modo particolare dalla presenza sor­ridente e cordiale di Ungaretti poeta. Una fotografia inedita mostra i commensali accanto al poeta: Renato Tubaro, Luigi Tavano, Bruno Calderini , Italo Brandolin , Maurizio Calligaris , S. T., Michele Martina , Silvano Cocolin  e Celso Macor  (fi g. 2). 
Marin, Prolusione, pp. 29–33; La poesia nella Media-Europa, pp. 179–194. 
Nella conversazione che si intrecciava egli poté precisare: »Li hanno messi in fila a Redipuglia anche dopo morti«. Il silenzio lungo, fatto di meditazione, che ave-va introdotto le sue parole a Redipuglia, fu da lui ripetuto ad ogni nostra domanda, anche durante il pranzo, quando si espresse su figure ed eventi della storia recente e del panorama italiano. 
Ad esempio, richiesto di giudicare la politica di Mussolini, ci disse, quasi con-trariato: »Ha fatto cose tremende«; un altro esempio di brevitŕ nelle sue parole si ebbe a proposito dei discorsi di Davide Maria Turoldo: »Č matt o!«. 
Si ricorda bene che Ungaretti non pronunciava un giudizio se non dopo avere pensato a lungo e in silenzio la sua risposta, quasi ad attenersi alle sintesi »ermeti­che« dei versi editi nel Porto sepolto, dense di allusioni nei rimandi visivi e nei pensie­ri. Ed č anche per questo che si rimane sorpresi se nella recentissima edizione delle sue Lettere a Bruna (a cura di S. Ramat, Mondadori), egli invece si dilunga fino ad apparire invano ripetitivo. Eppure quelle centinaia di lettere furono scritt e soltanto pochi mesi dopo l’incontro goriziano, partendo appunto dall’estate del 1966. 
L’omaggio a Gorizia,10 quasi bilancio alla fine dei giorni goriziani, fu pronun­ciato da Ungaretti nelle sale Castello nel pomeriggio del 20 maggio e indirizzato anzitutto al sindaco Michele Martina , presidente di quegli Incontri Culturali: ben­ché sia stato piů tardi edito altrove, ne č stata data alle stampe anzitutto la forma originale, manoscritta, nel numero 28 di Iniziativa Isontina (10) e poi, sempre con il consenso dell’Istituto per gli Incontri Culturali Mitteleuropei, lo ha riprodott o anche L’immagine di Gorizia.11 
Quel discorso, vero brano da antologia, fatto di ricordi e di sensibilitŕ alta­mente civile, dovrebbe essere fatto conoscere di piů e rimeditato a lungo, in modo speciale nei passi che definiscono la brutalitŕ della guerra, per cui Gorizia  aveva significato terrore e non vittoria: »Non esistono vittorie sulla terra se non per illu­sione sacrilega«. 
»Ma qui sul Carso, quando mi cavavo dall’anima le parole, le mie povere pa­role, non sbagliavo. Ero solo, in mezzo ad altri uomini soli. Di null’altro eravamo possessori, noi poveri uomini, se non della propria solitudine, ciascuno. [...] Tornava a nascere, tra lo scheggiarsi della roccia in voli di sventagliature micidiali, un senti­mento al quale č ancora all’uomo urgente di abilitarsi, finalmente«. 
Nella veste primaverile che lo aveva sbalordito nel giorno precedente, il Carso lo sorprese di nuovo: un Carso  che »non č piů un inferno, č il verde della speranza: ecco, pensavo, invita a raccolta chi si propone di diffondere poesia, cioč fede e amore.« 
Le parole di Ungaretti si puň dire che siano echeggiate a lungo negli anni se­guenti, contribuendo a imprimere, sia pure in modo indiretto, un tono alto e una luce chiara alle iniziative e sopratt utto agli »incontri« internazionali che si sono tenuti nei cinquant’anni successivi e anche oltre. 
Si poté riscontrare fin dagli inizi qualche eco,12 fatta di cauta prudenza, di qualche forma di esitazione. se non anche di scett icismo (ad esempio nel ricorso al termine »Mitteleuropa«) oppure piů spesso di convinzione e di speranza, con 
10 
Ungaretti a Gorizia , pp. 32–41. 
11 
L’immagine di Gorizia , p. 258. 
12 
Prim. Una proposta di riforma degli »Incontri culturali mitt eleuropei«, Triest e, 84, 1968, pp. 8–9. 
l’insinuazione di taluni suggerimenti di fronte alla novitŕ nelle proposte e nei pro-grammi degli »Incontri« goriziani: le pagine piů att ente sono comparse allora in 
Iniziativa Isontina.13 
Il problema fu discusso in vari modi anche lontano da Gorizia e, con un ri­mando a un minimo di esempi soltanto orientativi, similmente su piani diversi, da Arduino Agnelli14 o da Erhard Busek  e Gerhard Wilfinger.15 
Gli »Incontri« annuali organizzati a Gorizia  e varie altre iniziative, tra cui tante mostre, hanno goduto di molta bibliografia che nel primo venticinquennio riguardň quello che fu definito Der Geist von Görz cioč lo spirito innovatore, in senso sovranazionale, che veniva coltivato con zelo a Gorizia. Non proprio tutti i conve­gni hanno lasciato il loro segno attraverso volumi comprendenti le relazioni, essen­dosi talora esaurita e dispersa la documentazione scritt a. 
Si č andata tuttavia formando una ricca biblioteca di stretto interesse mitt e-leuropeo dal momento che č stato trovato modo di pubblicare ugualmente moltissi-me relazioni: la bibliografia del volume giŕ citato16 comprende titoli di alcuni conve­gni insieme con opere piů o meno consonanti con lo spirito e con i programmi degli »Incontri« goriziani: č il caso del volume, uscito nel 2013 sul sindacalista Rolando Cian ,17 del quale tuttavia si dovrebbe sapere che non era perfettamente d’accordo su una linea mitt eleuropea. 
Per questa ragione si vogliono qui richiamare per la loro esemplaritŕ dal pun-to di vista tematico e originale almeno alcuni dei temi affrontati, anche tra quelli che non hanno potuto essere editi18: Umorismo e satira (1977), Per un’immagine del-la Mitt eleuropa (1981), La Mitteleuropa negli anni Venti (1989), I trattati degli anni 1919–1920 (1999), La Mitteleuropa dopo i tratt ati (2000). 
Sembra utile e opportuno segnalare qualche volume che, pur non essendo compreso nella bibliografia del volume del 2016, concorre a fare conoscere molto bene la varietŕ e l’ampiezza dei temi aff rontati19. (19) 
13 
Tavano, Ancora Mitteleuropa? pp. 48–58; De Simone, Mitteleuropa oggi, pp. 59–61; Mitteleuropa in set-tembre, pp. 1–2; Mitt eleuropa 1967, pp. 1–2; La nuova Mitteleuropa, pp. 1–2; Terzo incontro mitt eleuro­peo, pp. 1–2. 
14 
Agnelli, La genesi della Mitt eleuropa. 
15 
Busek, Erhard  – Wilfi nger, Gerhard: Aufbruch nach Mitt eleuropa. 
16 
Prim. Fratell i, p. 201. 17 Rolando Cian  uomo di frontiera. 18 
Sono titoli dei Convegni che non sono documentati attraverso l’edizione degli Att i. 
19 
Seguono alcuni titoli relativamente recenti: Le »minoranze« nella Mitt eleuropa (1900–1945), a cura di Vitt o-rio Peri, Gorizia  1991; La Mitteleuropa negli anni Venti: cultura e societŕ, a cura di Quirino Principe , Gorizia 1992; Il tessuto cristiano della Mitt eleuropa (1919–1989), a cura di Ferruccio Tassin, Gorizia 1994; Toll eran­za e diritt i dell ’uomo. L’illuminismo e le sue conseguenze nella Mitt eleuropa (1781–1948), a cura di Alessandra Martina  Tassin, Gorizia  1995; La Scuola viennese di Storia dell ’arte, a cura di Marco Pozzett o, Gorizia1996; Cultura di confi ne, Gorizia  1996; Nazione e stato nell ’Europa centrale, a cura di Marco Grusovin, Gorizia 2003; Il »fattore religioso« nell ’Europa centro-orientale, a cura di Marco Grusovin, Gorizia  2005; La cinema-tografi a nell’Europa centro-orientale dopo il 1989, a cura di Marino Marin, Gorizia  2006; L’ereditŕ di Cirill o e Metodio. Omaggio a Vitt orio Peri, a cura di Cesare Alzati, Marco Grusovin, Sergio Tavano, Gorizia 2009; Umanitŕ mitt eleuropea. Letteratura – Arti – Musica – Cinema, a cura di Renate Lunzer –Sergio Tavano, Gorizia  2012. Sono stati inoltre editi cataloghi e studi che si rifanno al periodico Kadmos, che incominciň ad uscire nel 1991. In questa serie Marco Grusovin ha pubblicato a Gorizia  nel 2006: 1966–2006. 40 anni di lavoro, studi e ricerche 
Per riprendere e ampliare i ricordi sulla figura e sulla voce poetica di Giuseppe Ungaretti , che sono rimaste sempre vive e stimolanti nelle iniziative goriziane di maggiore impegno, si puň aggiungere che a Castelnuovo di Sagrado  si č organizzato il Parco Ungarett i,20 dove il 29 aprile 2014 si volle rifl ettere sulla testimonianza del poeta, a cent’anni dall’inizio della Grande Guerra. 
Nel 2016, cinquant’anni dopo l’incontro goriziano sulla poesia, nel festival »čStoria« si č ragionato sul signifi cato della presenza di Ungaretti sul Carso  tanto durante il 1916 quanto a Gorizia  nel 1966: ne parlarono due superstiti di quell’In­contro e di quella passeggiata carsolina e cioč Renato Tubaro  e chi redige queste pagine. 
Infine il 22 ottobre dello stesso 2016 sul Monte Cerje, sopra Lokvica , si sono ricordati i versi che Ungaretti compose nel 1916, cioč un secolo prima, a Cotici  il 16 agosto (I fiumi), nel Valloncello dell’albero isolato il 27 agosto (San Martino del Carso) e proprio a Lokvica, precisamente il 23 sett embre (Att rito), il 24 sett embre (Distacco), il 28 sett embre (Nostalgia), il primo ott obre (Italia) e il 2 ott obre (Poesia). 
Questo incontro carsolino, che fu promosso da personaggi del luogo e anzi­tutto da Davorin e  Primož Marušic,21 si completň in maniera molto signifi cativa con la recita degli stessi versi, anche nella traduzione in sloveno che si deve alla cura sensibile ed elegante di Ciril Zlobec  che nel maggio di cinquant’anni prima era in-tervenuto nel convegno goriziano sulla poesia. 
Riconoscendo il valore di quell’evento goriziano, che si desidererebbe precor­rimento e proiezione di un futuro di civiltŕ limpidamente europeo, sia chi parlň sulla vetta del Cerje  per ricordare il poeta, sia chi ne aveva tradotto i versi ricor­darono con intima commozione di avere incontrato Giuseppe Ungaretti  a Gorizia cinquant’anni prima. 
Lo spirito, spesso fervente e generoso, che animň l’avvio degli incontri gorizia­ni, si trasfuse poi in episodi e in affioramenti preziosi, spesso di iniziativa personale, benché accompagnati da un lento e quasi inevitabile affi  evolirsi di una continuitŕ diretta. L’impegno civile e culturale che aveva accompagnato e animato un’impresa tanto coraggiosa parve attenuarsi e infine quasi spegnersi dalla prima metŕ degli anni ’90 in poi, anche in coincidenza col superamento della guerra fredda e quindi col venir meno del modello goriziano, quale specola transconfinaria e quale punto di riferimento per chi volesse attingere ai modelli positivamente mitt eleuropei del primo Novecento. 
Nonostante un silenzioso e forse irreparabile decadimento della vita cultu­rale goriziana, subentrato a decenni di grande slancio, č apparsa infine in bella luce qualche figura che proprio nell’avvio aveva animato lo spirito di quegli incontri e che propose un ripensamento responsabile dell’identitŕ di Gorizia  e del Goriziano, ancora nell’originario spirito che oggi si puň definire profetico: č il caso di quel Celso Macor  che fu uno dei primi e piů convinti nel proporre il tema e il titolo distintivo, cioč la Mitteleuropa, per gli incontri goriziani.22 
20 
Trombett a, Un soldato della sp eranza. 
21 
Zimski glasovi, p. 50. 
22 
Parole oltre l’orizzonte, pp. 151–157 con scritti di Gabriele Zanello, Rienzo Pellegrini, Sergio Tavano, Renate Lunzer, Celso Macor. La traduzione in tedesco dei versi di Celso Macor, giŕ editi a Vienna nel 2001, č di Renate Lunzer. 
Sulla base di quell’apertura č stata ripensata nel suo alto valore la storia cul­turale goriziana senza tuttavia alcun cedimento nostalgico. Questo att eggiamento guidň, ad esempio, lo scambio epistolare tra Biagio Marin  e appunto Celso Macor, provocato dalla intitolazione dell’auditorium regionale di Gorizia  alla »Cultura friulana« nel 1977 e continuato nei ripensamenti del 1984: ne ha messo in grande evidenza i significati e i valori Gabriele Zanello  in un ampio e acuto studio edito in »Ladinia« nel 2015.23 
Proprio nella racccolta di articoli che č comparsa nel »Ce fastu?« del 2013 sono stati riprodotti i versi di Celso Macor  (Al me sanc) in cui viene ripensata e anzi­tutto riproposta nella sua grande validitŕ la storia goriziana, in friulano, in italiano e in tedesco: 
La mę tiara ’a era part dal grop / di popui da prima Europa  / e ’l me sanc ’l č senza cunfins / ’l č un flun che ’l ven dai secui e ’l ciapa dentri riui / ch’a dan musica a li’ valadis, / a’ si distudin tal flun / dal me sanc. / Al me sanc ‘l č il sanc dai fradis, / al me sanc ‘l č senza cunfins. 
(La mia terra era parte del ceppo di popoli della prima Europa e il mio sangue č senza confini, č un fiume che viene dai secoli e assorbe rivoli che danno musica alle vallate, si spengono nel fiume del mio sangue. Il mio sangue č il sangue dei fratelli, il mio sangue č senza confini. 
Mein Land war ein Teil / vom Völkerstamm der ersten Europa / und mein Blut hat keine Grenzen, es ist ein Strom, der aus den Jahrhunderten kommt, / er nimmt Bäche auf, / die mot Musik die Täler füllen und dann im Strom meines Blutes / erlöschen. / Mein Blut ist das Blut meiner Brüder, / mein Blut hat keine Grenzen). 
Alcuni riferimenti bibliografici 
Tavano, Sergio: Identitŕ e distinzioni. Marušic Branko, Il vicino come amico. Realtŕ o uto­pia? La convivenza lungo il confine italo-sloveno. Gorizia: Goriška Mohorjeva družba, 2007, pp. 11–16. 
Tavano, Sergio: Gorizia  nel 1919 e oltre, Ce fastu?, 75, 1999, pp. 177–203; Id., Gorizia  nel 
carteggio di Piero Gobetti , Studi Goriziani, 110, 2017, pp. 53–71. Tavano, Sergio: La cultura goriziana tra il 1945 e gli anni ’90. Da Aquileia a Gorizia. Trie­ste: Deputazione di Storia patria per la Venezia Giulia, 2008, pp. 474–513; cfr. Fratell i - Bratje -Fradis - Brüder - Brothers. A cinquant’anni degli Incontri Culturali Mitt eleuropei (a cura di Alessandra Martina  – Nicolň Fornasir). Gorizia  2016, 86 e ss.; a p. 8 si dice perň che gli Incontri goriziani ebbero inizio nel 1970 anziché nel 1966. 
Pangrazio, Andrea: La comunitŕ. Gorizia: Iniziativa Isontina, 1966. 
Medeot, Camillo: Storie di preti isontini internati nel 1915. Gorizia: Iniziativa Isontina, 1969 (cfr. Nuova Iniziativa Isontina), 73, 2017, pp. 30–31. Calligaris, Maurizio: Incontro di poeti – Incontro di popoli, Iniziativa Isontina, 28, 1966, 
5–22; Falqui, Enrico: L’ora del setaccio per la poesia, Ibidem, pp. 23–25. Macor, Celso: Con Giuseppe Ungaretti  sul Carso, Ibidem, pp. 26–31. 
Zanello, Macor, Marin, pp. 115–144. 
Calligaris, Maurizio, Incontro, cit., 19; Zlobec, Ciril: La poesia slovena contemporanea. La 
poesia, oggi. Gorizia: ICM, 1967, pp. 153–156. Marin, Biagio: Prolusione. La poesia, oggi, pp. 29–33; La poesia nella Medio-Europa, Ibi­dem, pp. 179–194. 
Ungaretti a Gorizia. Iniziativa Isontina, 28, 1966, pp. 32–41. L’immagine di Gorizia. Gorizia: Il Comune, 1974, p. 258. Una proposta di riforma degli »Incontri culturali mitt eleuropei«, Trieste, 84, 1968, pp. 8–9. Tavano, Sergio: Ancora Mitt eleuropa? Iniziativa Isontina, 30, 1966, pp. 48–58; De Simo­
ne, Pasquale : Mitt eleuropa oggi, Ibidem, pp. 59–61; Mitteleuropa in sett embre, Ibidem, 33, 1967, pp. 1–2; Mitt eleuropa 1967, Ibidem, 34, 1967, pp. 1–2; La nuova Mitt eleuropa, Ibi­dem, 35, 1957, pp. 1–2; Terzo incontro mitt eleuropeo, Ibidem, 40, 1968, pp. 1–2. 
Agnelli, Arduino: La genesi della Mitt eleuropa. Milano: Giuff ré, 1973. 
Busek, Erhard – Wilfinger, Gerhard: Aufbruch nach Mitt eleuropa. Wien : Edition Atelier, 1986. Rolando Cian uomo di frontiera (a cura di Paolo Feltrin). Sesto San Giovanni: Bibliolavoro 
2013. 
Trombett a, Gianfranco: Un soldato dell a speranza. Mariano del Friuli: Edizione della La­guna, 2011. 100 let po upesnitvi grozot vojne na Lokvici. Zimski glasovi 2016, 2016, p. 50. Parole oltre l’orizzonte (a cura di Gabriele  Zanello). Udine, Societŕ Filologica Friulana, 2015. 
(giŕ in Ce fastu?, LXXXIX, 2013, pp. 151–157) Zanello, Gabriele, Celso Macor  und Biagio Marin: Discussion über Identität und Interkulturalität im Spannungsfeld des »Görzer Landes«. Ladinia, XXXIX, 2015, pp. 115–144. 
Riassunto: Tra il 19 e il 22 maggio 1966 si tenne a Gorizia  il primo Incontro culturale mitteleuropeo che riguardň »La poesia oggi«. Tra i molti ospiti, autorevoli come poeti e critici letterari, intervenne anche Giuseppe Ungaretti  che cinquant’anni prima, durante il 1916, aveva combattuto sul Carso, anzitutt o attorno al Monte San Michele, senza perň raggiungere Gorizia. Nel maggio 1966 egli visitň, con palese commozione, i luoghi in cui aveva combattuto, ma anche composto versi raffinati e carichi di sofferta umanitŕ (raccolti nel Porto sepolto, dicembre 1916), e nel Castello di Gorizia  pronunciň un discorso che č in-sieme rifl essione autobiografica e omaggio aff ettuoso alla cittŕ. Sono qui ripresi e riassunti principalmente i momenti e i significati delle giornate che Ungaretti trascorse a Gorizia: i ricordi sono per lo piů personali e inediti che dopo altri cinquant’anni, nel 2016, sono stati riproposti a Gorizia  e sullo stesso Carso, con particolare risalto a Lokvica/Loquizza. 
Povzetek: Prvo srednjeevropsko kulturno srecanje z naslovom »Poezija danes« je v Gori­ci potekalo med 19. in 22. majem 1966. Med številnimi uglednimi gosti, zlasti pesniki in literarnimi kritiki, je nastopil tudi Giuseppe Ungaretti, ki se je petdeset let pred tem, leta 1916, boril na Krasu , okrog Vrha svetega Mihaela  (Monte San Michele), a ni nikoli dospel do Gorice. Maja leta 1966 je Ungaretti z opazno ganjenostjo obiskal kraje, kjer se je boril in tudi spesnil prefinjene verze, polne bolece clovecnosti (zbrane v pesniški zbirki Porto sepolto, december 1916). Na goriškem gradu je imel govor, ki je bil istocasno avtobiografska refl e-ksija in prisrcen poklon Gorici. V prispevku so povzeti najpomembnejši trenutki in pomen casa, ki jih je Ungaretti preživel v Gorici. Gre vecinoma za osebne in neobjavljene spomine, ki so bili po stotih letih, leta 2016, vnovic predstavljeni v Gorici in Lokvici na Krasu. 
Poseganje komunisticnih oblasti v zasebno lastnino na primeru severne Primorske po drugi svetovni vojni 
JERNEJ VIDMAR 
Izvlecek: Prispevek govori o komunisticni represiji nad zasebniki, predvsem trgov­ci in obrtniki, na severnem Primorskem  v prvih letih po prikljucitvi k Jugoslaviji. Delno posega tudi v medvojni cas in v obdobje cone B Julijske krajine. Omejuje se predvsem na ozemlje, ki je bilo po prikljucitvi Primorske 15. 9. 1947 do leta 1955 upravno razdeljeno na goriški in tolminski okraj. Prikaže zaplembe premoženja, ki so jih izrekli upravni organi, nacionalizacijo, politicne sodne procese in z njimi povezane kazenske zaplembe, ki so jih izvajala civilna sodišca. Pri procesih nekje presega meje severne Primorske. V coni B je delovalo Okrožno narodno sodišce v Postojni, ki je od prikljucitve do leta 1950 poslovalo v Postojni  z nazivom Okrožno sodišce v Postojni  (tudi Okrožno sodišce v Gorici  s sedežem v Postojni), nato pa v Solkanu  in Novi Gorici  (od 1952) kot Okrožno sodišce v Gorici. 
Kljucne besede: zasebna lastnina, komunisticna partija, likvidacije, zaplembe pre­moženja, nacionalizacija, politicni sodni procesi, kazenske zaplembe 
Intervention of Communist Authorities on Private Property in the Northern Primorska  Region after the Second World War 
Abstract: The contribution discusses the communist repression against the private sector, especially against merchants and craftsmen in the Northern Primorska  re­gion during the first years after the annexation to Yugoslavia. Partly, it also discuss­es the war time and the time of the zone B in the Julian region. It focuses mostly on the territory which was administratively divided between the districts Gorica  and Tolmin  in the period between 1947 and 1955. The contribution focuses on confis­cations of property, nationalisation, political trials and in connection with them the punitive confiscations, which were executed by civil courts of justice (District court of justice in Postojna, after District court of justice in Gorica). Sometimes, also the regions beyond the Northern Primorska are discussed. 
Key words: private property, communist party, liquidations, confiscations of prop­erty, nationalisations, political trials, punitive confiscations 
P
olitika vladajoce komunisticne partije Jugoslavije  je po drugi svetovni vojni izhajala iz socialisticnega gospodarskega koncepta, po katerem morajo biti proizvodna sredstva državna oziroma družbena lastnina.1 Zato je bil njen primarni interes ukinitev zasebne ali privatne lastnine oziroma njeno zmanjšanje na najmanjši možni obseg in uvedba socialisticne družbenoekonomske ureditve na državni oziroma družbeni lastnini. Zasebna lastnina2 je bila v povojni Jugoslaviji podržavljena na vec nacinov. Potekala je s prisilnimi ukrepi: s predpisi o zaplembah, s predpisi o nacionalizaciji, z likvidacijami manjših trgovin, z agrarno reformo v kmetijstvu (v clanku je ne obravnavam) in na druge nacine.3 Vecinoma, zlasti pa v primeru zaplemb, je bila kršena tudi legalnost teh postopkov in ukrepov. Tudi v primerih, ko je bila za razlašceno premoženje predvidena odškodnina (zlasti pri nacionalizaciji), ta praviloma ni bila izplacana ali pa je bila simbolicna.4 Jože Princic piše, da so bila tako pridobljena sredstva od podržavljenih podjetij in obrti, poleg pomoci UNRE, prostovoljnega dela delovnih brigad in prisilnega brezplacnega dela politicnih zapornikov, pomemben vir za povojno obnovo oziroma izgradnjo socia­listicnega gospodarstva v FLRJ.5 
Vecino zasebnih trgovin in obrti je komunisticna oblast na severnem Pri­morskem  odpravila med letoma 1947–1949, in sicer z enakimi ukrepi kot povsod po državi. V skladu z zgornjimi gospodarskopoliticnimi cilji in ukrepi je bilo na konferencah okrajnih komitejev KP Gorica in Tolmin v letih 1947–1949 veliko na-crtovanja v zvezi z odpravo zasebnega sektorja. Okrajna oblast je bila skladno z dr­žavno politiko petletnega plana odlocena, da bo dokoncno obracunala z zasebniki. Na redni seji okrajnega komiteja KPS Gorica, ki je potekala 27. 5. 1948 v Solkanu , je bilo podano navodilo za cimprejšnjo odpravo zasebnih trgovin: »Privatni sektor v trgovini je v okraju številcno šibak, vendar je treba stremeti, tudi v zvezi s pred­metnim navodilom, da se ga cimprej likvidira, ker predstavlja vedno orodje špeku­lanstva in reakcije ter ovira pri razvoju socializma«.6 Pri tem je bilo dano navodilo, kako stvar izvesti in na kakšen nacin prikazati zasebne trgovce v javnosti: »Od­prava privatnih trgovin se ne sme vršiti z golimi administrativnimi ukrepi, marvec na politicni podlagi in prikazati je ljudstvu privatne trgovce na podlagi dejstev kot špekulante in izkorišcevalce.«7 Med drugim je bil sprejet naslednji sklep: »Likvida­cija ostalih privatnih trgovin naj se izvede cim prej, vendar pa naj se prej zagotovi predmetna preskrba s trgovinami državnega in zadružnega sektorja. Pri tem pa je paziti, da ne ostanejo neizkorišceni ne trgovski prostori ne trgovinska oprema, ki naj se jih ali zaseže ali odkupi z ozirom na zadržanje privatnega trgovca lastnika.«8 Poverjenik za trgovino je dobil navodila, naj objavi seznam trgovcev zasebnikov s tocnimi podatki storjenih dejanj. Skladno s temi navodili je s posameznimi tr­
1 
Zagradnik, Trije valovi nacionalizacije, str. 63. 
2 
Definicija privatne ali zasebne lastnine po SSKJ: lastninska pravica posameznika ali skupine do proizvajal­
nih sredstev. 3 
Breznik, Prijatelj, Sedonja, Zakon o nacionalizaciji s komentarjem, str. 9–10. 
4 
Princic, Nacionalizacija na ozemlju LR Slovenije  1945–1963, str. 52. 
5 
Princic, Slovenska industrija v jugoslovanske primežu, str. 18–19. 
6 
AS 1589-IV, 1512, Redna seja okrajnega komiteja KPS Gorica  27. 5. 1948. 
7 
Prav tam. 
8 
Prav tam. 
govci in obrtniki ter vecjimi kmeti obracunavalo casopisje, zlasti glasilo Odbora Osvobodilne fronte Goriške oblasti, Nova Gorica, ki je bilo predhodnik današnjih Primorskih novic. V številnih številkah tega casopisa lahko zasledimo clanke, ki so napadali posamezne trgovce in obrtnike, zlasti tiste, ki so bili obsojeni na politicnih procesih. V clankih so bili javno izpostavljeni z imenom in priimkom. Casopis jih je oznaceval kot »špekulante, verižnike, saboterje, izkorišcevalce delovnega ljudstva, sovražnike socializma« itn. Nekatere propagandne clanke proti obsojenim trgov­cem in obrtnikom je objavljal tudi socialisticnemu režimu v Jugoslaviji  naklonjeni Primorski dnevnik v Trstu.9 Tudi na II. partijski konferenci okrajnega komiteja KPS Tolmin 13. 10. 1949 je v politicnogospodarskem referatu okrajni partijski sekretar Alojz Krivec zadovoljno porocal: »Privatni sektor je bil že lani popolnoma odprav­ljen in s tem onemogoceno vsako porajanje kapitalisticnih elementov na vasi. V tem letu beležimo zlasti lepe uspehe na državnem in zadružnem sektorju.«10 
Zaplembe premoženja, ki so jih izrekali upravni organi 
Najhujšo kršitev pravice do zasebne lastnine so predstavljale zaplembe ali konfi skacije premoženja, saj je šlo za prisilne ukrepe, s katerimi so brez povracila oziroma odškodnine odvzeli del ali celotno premoženje fizicne ali pravne osebe v korist države.11 Zaplembe so se delile na kazenske, ki so jih izrekala sodišca kot stransko kazen politicnim zapornikom, in upravne, ki so bile v pristojnosti uprav­nih organov. Izrekali so jih osebam, oznacenim za »narodne sovražnike«, in ose­bam, ki jim je bilo zaradi pobega v tujino odvzeto državljanstvo.12 
Upravne zaplembe in sekvestracije zasebnega premoženja so na ozemlju se­verne Primorske  izvrševali že v casu cone B leta 1946 po odlokih Poverjeništva PNOO za Slovensko primorje. Tega leta je bila sprejeta odredba o upravi sovra­žnikovega imetja in imetja odsotnih oseb. Sekvestrirano je bilo premoženje nem­škega rajha, oseb nemške narodnosti, vojnih zlocincev, imetje odsotnih oseb itd. Zaplembo lastnine je Poverjeništvo PNOO uzakonilo z odlokom o zaplembi imo-vine fašistov, fašisticnih društev in ustanov jeseni 1946.13 Z zaplembami je oblast nadaljevala tudi po prikljucitvi Primorske  k Jugoslaviji. Potrjevala je zaplembe, ki jih je v coni B izrekal PNOO, in izpeljala številne nove. Osnova niso bile vec uredbe Poverjeništva PNOO-ja, temvec Zakon o zaplembi oziroma konfiskaciji in o iz­vrševanju konfiskacije,14 ki je bil sprejet 9. 6. 1945 in po katerem so v Jugoslaviji zaplembe izvajali že dve leti prej. Na podlagi tega so tudi na severnem Primorskem izvajali zaplembe tako imenovanih »narodnih sovražnikov«. S tem so na ozemlju severne Primorske  nadaljevali vse do leta 1950 tako, da jih je bilo med 1948 in 1950 skupaj najmanj 48. Zaplembe so dejansko izrekali narodnoosvobodilni odbori ozi­roma pozneje okrajni ljudski odbori. Zbrali so bremenilna pricevanja posameznih aktivistov OF in podali predlog za zaplembo. Okrajna sodišca so na podlagi tega, 
9 
Primorski dnevnik, 19. 2. 1948, str. 2. 
10 
PANG 486, t. e. 11, Seja okrajnega komiteja KPS Tolmin  13. 10. 1949. 
11 
Breznik, Prijatelj, Sedonja, Zakon o nacionalizaciji s komentarjem, str. 9–10. 
12 
Mikola, Rdece nasilje, str. 197. 
13 
Zagradnik, Procesi podržavljenja premoženja, str. 135; Uradni list P.P.N.O. 1946, št. 17. 14 Uradni list DFJ 1945, št. 40. 
brez ugotavljanja dejanske krivde posameznika, izdala odlocbo o zaplembi oziroma zaplembo izpeljala. Dogajalo se je tudi to, kar za ostalo obmocje Slovenije  ugotavlja Milko Mikola: kot dokaz o posameznikovi krivdi je zadošcalo že dejstvo, da so ga usmrtili pripadniki partizanskega odporniškega gibanja.15 Tako so bila zaplenjena posestva nekaterih slovenskih posestnikov, ki so jih partizani likvidirali med vojno ali takoj po njej, in posestva med vojno ali po njej pobeglih slovenskih in italijanskih posestnikov, oznacenih za izdajalce, sodelavce fašizma in nemškega okupatorja ter za izkorišcevalce. Po kapitulaciji Italije  septembra 1943 je zbežala vecina italijan­skih predvojnih uradnikov, policistov, podjetnikov, obrtnikov, trgovcev, ki so se na tem obmocju naselili v casu Italije. Nekateri so bili dejavni v fašisticni stranki, pod fašizmom so imeli privilegiran položaj. Tudi nekateri Slovenci so se kompromitirali v casu fašizma, nekateri so zaradi razlicnih vzrokov sodelovali z nemškim okupa­torjem.16 
Kljub temu da je na Primorskem vecina mož, zlasti takoj po kapitulaciji Ita­lije, množicno odšla v partizane, saj je bil to izraz odpora proti dolgoletnemu faši-sticnemu zatiranju, se kasneje tudi del narodno zavednega prebivalstva ni strinjal z OF in je bil do nje nezaupljiv. Štel jo je za komunisticno organizacijo. Temu so botrovale tudi predvojne vesti o »brezbožnem komunizmu« v Sovjetski zvezi , vesti 
o komunisticnih likvidacijah v Ljubljani  in na Dolenjskem  ter medvojna protipar­tizanska propaganda, ki jo je vodil zlasti krog dr. Janka Kralja v Gorici.17 Ni pa šlo samo za golo propagando. Tudi na severnem Primorskem se je namrec med vojno dogajalo partizansko nasilje nad nekaterimi slovenskimi civilisti, ki se je zacelo po­zno poleti 1942 in se okrepilo zlasti od leta 1943 naprej.18 Partizani so na Goriškem in Vipavskem  med letoma 1942–1945 likvidirali 377 civilistov,19 na Tolminskem in Bovškem  pa med letoma 1942–1944 najmanj 78.20 Likvidacije so tam potekale tudi leta 1945.21 Vse našteto je poleg drugih razlogov (ideoloških, osebnih, izogiba­nja vpoklicu v okupatorjeve oborožene sile idr.) privedlo do tega, da so se s pomocjo Ljubljane  tudi na Primorskem  organizirali domobranci, povezani v Slovenski na­rodni varnostni zbor (SNVZ), v manjši meri pa tudi cetniki. Na Primorskem  je 
15 
Mikola, Rdece nasilje, str. 197–204. 
16 
Vidmar, Nadzor in represija na meji med Jugoslavijo  (FLRJ ) in Italijo  v letih 1947–1954, str. 122. 
17 
Mlakar, Nasprotniki partizanstva na Primorskem , str. 127–140. 
18 
Podberšic, Revolucionarno nasilje na Primorskem , str. 70–82. 
19 
Podbersic, Revolucionarno nasilje na Primorskem: Goriška  in Vipavska 1941–1945, seznam 366 pobitih, str. 160–163; Vidmar, Nadzor in represija na meji med Jugoslavijo  (FLRJ ) in Italijo  v letih 1947–1954, seznam 11 ljudi likvidirani na Vipavskem  in Krasu, ki jih Podbersic ne omenja. 
20 
Vidmar, Nadzor in Represija …, str. 122–123 našteva seznam 68 ljudi, ki so jih likvidirali partizani na Tolminskem  in Bovškem  med letoma 1942–1944. Našel sem še 10 novih civilnih žrtev, ki so jih likvidirali partizani: PANG 93, Obcinski Ljudski odbor Trebuša , t. e. 4, a. e. 12, Zaplembeni postopek 18. 6. 1954 za posest lesnega trgovca Karla Gozia iz Slapa (Dolenja Trebuša št. 1), ki so ga leta 1943 likvidirali partizani, PANG 108, t. e. 2, Maticni urada Most na Soci, Mrliška maticna knjiga, PANG 974, t. e. 31. Dne 23. 6. 1945 je bil pred vojaškim sodišcem v Tolminu  (cona B) obsojen Jožef Kravanja iz Plužen pri Bovcu . V kazenskih spisih je navedeno, da je imel pri partizanih dva sinova in da so enega od njiju likvidirali sami partizani. Kragelj, Pobitim v spomin, seznam likvidiranih str. 87, ustni vir Marija Celik r. 1935, na Bukovem. Ubiti so bili trije clani njene družine. Celik so bili gostilnicarska družina iz Bukovega. Tolminska je glede tovrstne problematike slabo raziskana. Tematika je bila širše predstavljena v Vidmar, Nadzor in Represi­ja…, str. 214–249. 
21 
Kragelj, Pobitim v spomin, seznam likvidiranih, str. 87. 
domobranstvo zajelo sicer manj kot 2000 mož.22 Likvidirani s strani partizanov so bili v glavnem Slovenci. Mnogi so za takratne vaške razmere pa tudi sicer pripadali višjemu socialnemu sloju. Tako so partizani samo na Tolminskem in Bovškem med letoma 1942–1944 likvidirali 1 veletrgovca in veleposestnika, 4 trgovce, 5 obrtni­kov, 6 gostilnicarjev, 41 kmeckih posestnikov, 2 posestnika, ljudi blizu Cerkvi itd.23 Iz tega je razvidno, da je v vecji meri tudi na Primorskem  šlo za obracun z razre­dnimi oziroma politicnimi, ideološkimi sovražniki v duhu komunisticne revolucije. Po metodi likvidacije in nato posmrtne diskvalifikacije in obratno so likvidiranim žrtvam nadeli oznako izdajalci oziroma narodni sovražniki. Pri teh oznakah, ki jih najdemo v virih, je treba biti previden in kriticen, saj so komunisti vsakega, ki se ni strinjal z njihovo ideologijo in politicnimi revolucionarnimi cilji in metodami, oznacili za izdajalca, kolaboranta, narodnega sovražnika, pa ceprav je bil lahko tudi narodnjak, ki ni izdajal in zakrivil zlocinov. Vcasih je zadostovalo že socialno pore-klo, nazorska, verska in politicna usmeritev, da je bil nekdo oznacen za narodnega sovražnika. Za boljši prikaz dogajanja navajam nekaj primerov. Med likvidiranimi, katerih premoženje je prišlo leta 1948 pod zakon o zaplembi »narodnih sovraž­nikov«, je bil 61-letni veletrgovec in veleposestnik ter medvojni podžupan Bovca Izidor Ostan. Ostan je bil obsojen na smrt od »vojaškega sodišca NOV« in ustreljen 
28. 7. 1944.24 V osebnem arhivu Borisa Kraigherja, v katerem se nahaja seznam žrtev partizanov v letih 1942–1944, je zapisano, da je bil nedolžen, vendar proti OF.25 Po pricevanju dveh ocividcev je bil likvidiran na travniku med spravilom se­na.26 V prijavi za zaplembo javnemu tožilstvu pri Poverjeništvu PNOO za Sloven-sko Primorje  leta 1946 v Ajdovšcini  je bil kot vzrok njegove likvidacije med drugim omenjen tudi njegov razredni, socialni status: »Ker je bil razredni sovražnik (fašist), je bil obsojen na smrt.«27 Šlo je za predstavnika slovenske ekonomske elite na Bov­škem. Oblasti so nameravale zapleniti vse njegovo premoženje, in sicer sedem hiš in vec kot 20 ha zemljišc v Bovcu , Trenti  in Logu,  in to na podlagi dejstva, da je bil po hitrem postopku »v casu NOB kot izdajalec obsojen na smrt«, ter pricanja dveh krajevnih aktivistov, ki sta trdila, da je bil v casu nemške okupacije kot podžupan Bovca  zvest pristaš nacizma, da je ljudstvo vzgajal v nemškem duhu, da se je družil z nemškimi oblastmi, ljudstvo ustrahoval itd.28 Trditve o Ostanu so bile splošne. Nikjer ni bilo navedeno dejansko kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil proti konkretni osebi. Bil je predstavnik slovenske uprave pod nemško okupacijo. Po njegovi zaslugi je v casu nemške okupacije zopet zacela delovati osnovna šola v Bovcu  v slovenskem jeziku. Po nekaterih pricevanjih naj bi gmotno pomagal partizanom.29 Bil je zaveden Slovenec. V casu fašizma je skupaj z necakom Domicijanom pred fašisti rešil 845 
22 Mlakar, Domobranstvo na Primorskem , str. 95–97. 
23 
Vec o tem Vidmar, Nadzor in represija …, str. 119–136. 
24 
PANG 245, t. e. 136a, I 13/48. 25 AS 1529, t. e. 1, Seznam žrtev 1942–1944. 
26 
Pricevanje Vojka Ostana (1989, posredoval njegov sin David Ostan), r. 1930 v Bovcu  in pricevanje Olge 
Berginc (2007), r. 1926 v Bovcu . 27 
PANG 84, t. e. 63, Zp 77/46/1. 
28 
PANG 245, t. e. 136a, I 13/48. Zapisnika o zaslišanju pric 15. 3. 1948 in 25. 3. 1948. 
29 
Pricevanje Vojka Ostana (1989, posredoval njegov sin David Ostan), r. 1930 v Bovcu,  in pricevanje Olge Berginc (2007), r. 1926 v Bovcu . 

slovenskih knjig iz bovške citalnice, in sicer tako, da sta jih zazidala na podstrešju Ostanove hiše.30 
Družina likvidiranega Izidorja se je iz stra­hu pred komunizmom leta 1947 pred prikljucitvi­jo izselila iz Bovca, ki je bil takrat še v coni A. Sin, po imenu prav tako Izidor, po poklicu inženir, je leta 1948 živel z materjo Josipino v Trstu. Mati Jo-sipina Ostan  je bila rojena Fonzari v Št. Mauru  pri Gorici  v bližini Solkana  v veleposestniški družini, hci Eda pa se je omožila v okolico Verone.31 
Leta 1948 je bilo zaplenjeno premoženje med vojno likvidirane posestnice Terezije Brešan32 iz Tolmina  in že leta 1942 likvidiranega trgovca Andreja Kavcica .33 
V letih 1948 in 1949 je potekala zaplem­ba nepremicnin likvidirane družine Lavrencic iz Logje (Breginjski kot). Partizani so 24. septembra 1944 likvidirali družinskega oceta Jožefa Lavren-cica, njegovo ženo Gizelo, rojeno Škvor, in 13-le­tnega sina Albina. Družina je bila za vaške razme-re premožna in verna. Gizela je od vašcanov odkupovala jajca, maslo in sir ter jih prodajala mešcanom v Cedad. Mnogim je posojala denar. Ker so bili premožni, so jim ostali zavidali in jim celo anonimno grozili. Družina je stalno zbirala hrano, obutev, zdravila za partizane, pri Lavrencicevih pa so imeli partizani tudi skriva­lišce hrane. Likvidirali naj bi jih, ker so nekega dne na njihov dom nenadoma prišli Nemci  in zasegli zalogo hrane. Lavrenciceve so zato sumili, da delajo za Nemce in domobrance. O sami likvidaciji je v zaplembenih aktih nekdanji komandant cete komande mesta Breginj  Franc Lampe  med drugim pisno izjavil: »Nato pa smo pre­jeli nalog, da je treba družino likvidirati. Nalog smo dobili pismeno s pecatom, zato smo likvidacijo izvršili.«34 Aretirali so jih po maši, jih odpeljali iz vasi, kjer se potok Legrada  izliva v Nadižo, in jih tam umorili. Po pricevanju ocividcev so partizani najprej s puškinim kopitom potolkli 13-letnega fanta in ga še živega vrgli v prepad, nato pa ustrelili še oba starša. Po likvidaciji so partizani nekaj dni prihajali v hišo Lavrencicevih in odnašali (ropali) premicno lastnino. Ko so si nabrali dovolj zase, so prodajali, kar je še ostalo: posteljnino, posodo, pohištvo. Pobrali so vse, kar se je dalo odnesti, iskali naj bi tudi zlato.35 S to likvidacijo je bila iztrebljena vsa druži­na, saj je bil starejši sin, 17-letni Franci , ubit že prej, in sicer meseca februarja 1944 
30 
Pricevanje Vojka Ostana (1989, posredoval njegov sin David Ostan), r. 1930 v Bovcu  in pricevanje Olge Berginc (2007), r. 1926 v Bovcu . 
31 
PANG 245, t. e. 136a, I 13/48, Zp 77/46/6. 
32 
PANG 245, t. e. 136a, I spisi, 1948. 
33 
Vidmar, Nadzor in represija na meji med Jugoslavijo  (FLRJ ) in Italijo  v letih 1947–1954, str. 122–123. Glej seznam ljudi pod opombo 25, ki so jih likvidirali partizani na Tolminskem  med letoma 1942–1944. 
34 
PANG 245, t. e. 137, I 13/49. Zapisnik o zaslišanju pric 15. 11. 1948. 
35 
Velikonja, Moja najljubša pot je za Mijo  v Cedad, str. 24–33. 
ob nemškem bombnem napadu na Logje.36 Ob zaplembi je bila družina Škvor iz Robidišca, iz katere je izhajala likvidirana Gizela Lavrencic, prikazana kot najbolj »špekulantska«.37 
Leta 1948 je bilo zaplenjeno premoženje dveh leta 1944 likvidiranih clanov družine Mišic iz Kreda . Posestnika oce in sin, Andrej in Anton Mišic, sta bila likvi­dirana, ker so ju sumili izdaje partizanske karavle. Tudi v tem primerov niso imeli pravih dokazov.38 
Leta 1949 je bilo zaplenjeno premoženje likvidiranih clanov družine Podgor­nik iz Idrije ob Baci. Likvidirani so bili takoj po osvoboditvi maja 1945 kot »naro­dni izdajalci«, in sicer kmecki posestnik 34-letni Peter Podgornik  ter njegovi sestri 30-letna Marija  in 32-letna Ema. Obe sestri so po aretaciji odpeljali v Idrijo, kjer se je za njima izgubila vsaka sled. Petra Podgornika je obsodil štab Goriške brigade in je bil ustreljen v Podlaki.39 
Podobne primere najdemo na Vipavskem. Leta 1949 je bilo dokoncno zaple­njeno premoženje odvetnika dr. Emila Petrica. Zaplembeni postopek se je zacel že 1946 pod cono B.40 Likvidiral ga je OK VOS pred domaco hišo v Vipavi leta 1944. Dr. Petric je bil medvojni župan Vipave, liberalno usmerjen, narodno zaveden in celo tigrovec.41 
Leta 1949 je bilo zaplenjeno premoženje nekaterih likvidiranih clanov dru­žine Brecelj iz Vipavske doline.42 Dva clana družine sta padla kot domobranca, pet clanov (tudi ženske) pa so partizani likvidirali leta 1944.43 
Leta 1948 je zaplemba doletela celotno premoženje leta 1945 pobegle trgovke in lastnice pekarne Franciške Beltram  iz Šentvida (Podnanos), ki je bila razglašena za »narodno izdajalko«. Izjavi dveh krajevnih aktivistk OF44 sta jo bremenili sode­lovanja z Nemci in cetniki, ovajanja in sodelovanja na cetniških manifestacijah. Bila je oznacena kot »velika izdajalka in reakcionarka«. Zaplenili so ji dve hiši, trgovino, pekarno.45 Takšnih in podobnih primerov bi našli še veliko. 
Veliko lastnine je bilo ljudem zaplenjene tudi na osnovi zakona o odvzemu državljanstva s 23. 8. 1945 in na podlagi dopolnitve slednjega s 23. 10. 1946.46 Po tem zakonu so vsakemu, ki je po vojni zbežal cez mejo, odvzeli državljanstvo in mu posledicno zaplenili premoženje. Med leti 1948 in 1955 sta okrajni sodišci na pred­
36 
Prav tam. 
37 
PANG 245, t. e. 137, I 13/49. Zapisnik o zaslišanju pric 1949. 
38 
PANG 245, t. e. 136a, I spisi, 1948. 
39 
PANG 245, t. e. 137, I 12/49. 
40 
PANG 544, t. e. 252, I 47/49. 
41 
Podbersic, Revolucionarno nasilje na Primorskem: Goriška  in Vipavska  1941–1945, str. 35. 
42 
PANG 544, t. e. 255, I 145/48. 
43 
Podbersic, Revolucionarno nasilje na Primorskem: Goriška  in Vipavska  1941–1945, str. 35. 
44 
PANG 544, t. e. 254, I 21/48. Okrajni ljudski odbor Gorica  Okrajnemu ljudskemu sodišcu Gorica, predlog 
za zaplembo 10. 4. 1948. Krajevni aktivistki OF, ki sta dali izjavo proti Franciški Beltram, sta bili Alojzija 
Rosa in Franciška Kopatin-Bistra. Da je slednja imela partizansko ime Bistra, je povedal Jurij Rosa iz Po-
krajinskega arhiva Nova Gorica . 45 
PANG 544, t. e. 254, I 21/48. Okrajni ljudski odbor Gorica  Okrajnemu ljudskemu sodišcu Gorica, predlog 
za zaplembo 10. 4. 1948. 46 
Uradni list FLRJ , št. 86/1946. (»Zakon o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem nekdanje jugo­slovanske vojske, ki se nocejo vrniti v domovino, pripadnikom vojaški formacij, ki so služili okupatorju in pobegnili v inozemstvo, ter osebam, ki so pobegnile v inozemstvo po osvoboditvi«). 
log okrajnih ljudskih odborov izvršili najmanj 250 zaplemb premoženja po zakonu o odvzemu državljanstva. Predlogov za zaplembo s strani upravnih organov je bilo vec sto, vendar so se ti zaradi lastniških nejasnosti na sodišcih reševali vec let (še po letu 1955) ali bili tudi zavrženi v primeru, ko so sodišca ugotovila, da pobegli, ki mu je bilo odvzeto državljanstvo, ni imel imetja. Zato je težko ugotavljati koncno število zaplemb.47 
Nacionalizacija 
Nacionalizacija je bila v povojni Jugoslaviji  najširša oblika razlastitve. Prva nacionalizacija je na severnem Primorskem  potekala jeseni 1947, druga pa v letu 1948. Prezidij ljudske skupšcine LRS je novembra 1947 izdal ukaz o razglasitvi podjetij republiškega pomena. Na seznamu se je znašlo tudi 43 podjetij s Primor­ske. Nacionalizirana podjetja so takoj prevzeli z dekretom imenovani upravniki. Nadaljevanje te faze je bila druga nacionalizacija, ki so jo izvedli spomladi 1948 in s katero so podržavili še ostala podjetja.48 Na Primorskem je bilo v letih 1947–1948 nacionaliziranih najmanj 115 podjetij, od tega v okraju Gorica 50,49 v okraju Tolmin pa 12.50 Šlo je za industrijska, rudarska, kreditna in zavarovalna podjetja, opekarne, 

Lesni podjetnik Franc Repic  ob parni žagi, ki mu je bila nacionalizirana leta 1947 (arhiv: Matija Repic ). 
47 
Zaradi obširnega gradiva in nepreglednosti je težko ugotoviti, koliko je bilo dokoncno število vseh zaplemb. Tematika je bila širše predstavljena v doktorski disertaciji: Vidmar, Nadzor in Represija v prvem desetletju jugoslovanske oblasti na severnem Primorskem  (1945–1955), str. 214–249. 
48 
Zagradnik, Trije valovi nacionalizacije, str. 63. 
49 
Princic, Nacionalizacija na ozemlju LR Slovenije  1945–1950, str. 83–89. 
50 
PANG 974, t. e. 279, R-spisi 17/492. 
žage, vecje pekarne, samostojne elektrarne, vinske kleti, vecja skladišca, mline, za­sebne bolnišnice, sanatorije, hotele, kinematografe, prevozna sredstva itd.51 Tretja nacionalizacija, ki pa je v clanku ne obravnavam, je bila sprejeta leta 1958 in presega v naslovu doloceni casovni okvir. S slednjo so podržavili vecja stanovanjska poslo­pja, najemne zgradbe in gradbena zemljišca.52 
Okrajne partijske oblasti so leta 1948 obvešcale o nacionalizaciji prek caso­pisja. Nacionalizacijo so prikazovali kot nujen ukrep na poti v socialisticno uredi­tev. Že v naslovu okrajnega casopisa Nova Gorica je pisalo: Nacionalizacija podjetij v goriškem okraju nov korak na poti v socializem.53 Pisec clanka je opozarjal vse, ki bi nasprotovali nacionalizaciji: »Z budnostjo in kontrolo bo delovno ljudstvo znalo cuvati svoje pridobitve, razgaliti in razkrinkati vsakogar, kdor bi skušal s svojim demagoškimi nastopi ali s kakršnim koli odkritim ali prikrito zvitim delom ovirati naše napore za dosego boljše bodocnosti.«54 Clanek se je koncal z opozorilom vsem morebitnim nasprotnikom s citatom Edvarda Kardelja: »Tovariš Edvard Kardelj je v svojem govoru na II. kongresu OF v Ljubljani  med drugim dejal: Kdor naše poti in našega dela ne more razumeti in ne bo razumel, pa naj ve, da je volja našega delovnega ljudstva zapovedujoca volja in da se njej moramo pokoravati vsi.«55 Grož­nje iz casopisa so oblasti tudi uresnicevale. Tako najdemo pred okrožnim sodišcem primere obsojenih podjetnikov oziroma obrtnikov nacionaliziranih obratov, ki so bili zaradi javnega (verbalnega) nasprotovanja nacionalizaciji obtoženi »sovražne propagande s ciljem zrušenja socialisticne družbene ureditve v FLRJ« in obsojeni na zaporno kazen s prisilnim delom.56 Tiste zasebnike, ki so jim poleg podjetij razlasti­li tudi stanovanjske hiše, so izselili. V primeru, da so se izselitvi upirali, so oblasti to izvršile s silo. To se je med drugim zgodilo lesnemu podjetniku in parketarju Francu Ukmarju  iz Solkana. Na dan obvezne selitve so ga možje (domacini), ki jih je pos­lal Okrajni ljudski odbor, s silo odtrgali od domacega štedilnika, za katerega se je prijel, ga prenesli (vrgli) na kamion in ga skupaj z ženo izselili v Šempas.57 Nekateri bivši lastniki takoj po nacionalizaciji niso smeli vec vstopiti v razlašceno podjetje. V Šturjah (Ajdovšcina) je vojska, ki je v prvih mesecih po nacionalizaciji parne žage podjetnika Franca Repica žago zastražila, imela nalogo, da ga ustreli, ce se pojavi v objektu žage. Repicu so jeseni leta 1947 poleg lesnega podjetja nacionalizirali še sta­novanjsko hišo, ki je stala ob žagi, skupaj z zemljišci.58 Družinsko vilo v Ajdovšcini je med leti 1946–1952 zasegla vojska.59 Repic je med vojno sodeloval s partizani, pri partizanih je bil tudi eden od sinov. Ob nacionalizaciji je imel 6 nepreskrbljenih otrok v starosti od 2 do 19 let. Podjetje Žaga Repic v Šturjah pri Ajdovšcini  je bilo nacionalizirano, ker ga je Prezidij ljudske skupšcine Ljudske republike Slovenije  po 
51 
Princic, Nacionalizacija na ozemlju LR Slovenije  1945–1950, str. 83–89. 
52 
Zagradnik, Procesi podržavljenja zasebnega premoženja v slovenskem primorju po drugi svetovni vojni, 
str. 133–143. 53 
Nova Gorica, 8. 5. 1948, št. 10, str. 3. 
54 
Prav tam. 
55 
Prav tam. 56 PANG 974, t. e. 38, a. e. 8, 1949. 
57 
Vidmar, Posamezniki v primežu totalitarizma. Solkan  v letih 1947–1952, str. 385–402. 
58 
Družinski arhiv Franc Repic, Strokovna komisija za ugotovitev vrednosti cistih aktivov nacionaliziranega 
podjetja žaga Repic-Šturje pri Ajdovšcini 17. 11. 1947, R-34/48. 59 
Pricevanje Matije Repica, r. 1938 v Ajdovšcini. 
predlogu vlade Ljudske republike Slovenije  20. 11. 1947 uvrstil na seznam 43 pri­morskih podjetij republiškega pomena.60 
Politicni sodni procesi pred Okrožnim sodišcem v Postojni oziroma Gorici  in Okrajnima sodišcema v Gorici  in Tolminu  ter kazenske zaplembe 
Za razumevanje sodnih procesov je treba osvetliti nekaj osnovnih znacilnosti povojnega sodstva. Jugoslovansko vodstvo je po vojni prevzelo sovjetski model dr­žavne vladavine in družbene ureditve. Kot ugotavlja pravnik Ljubo Bavcon, je ta slonel na ideološkem in politicnem monopolu komunisticne partije, ki je bila obe­nem oblast in država. Zato je nov politicni sistem med drugim zavrgel tudi nacelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno in je tako odpravil nacelo neodvi­snosti sodstva.61 Sodstvo je bilo vsaj do zacetka petdesetih let popolnoma podrejeno vladajoci komunisticni partiji. Povojna oblast se je posluževala sodstva, da je z njim obracunavala z dejanskimi in domnevnimi politicnimi nasprotniki. Tudi zgodovi­narka Mateja Režek ugotavlja, da sta imela pravosodje in zakonodaja do zacetka petdesetih let 20. stoletja izrazit sovjetski pecat.62 Kljucno vlogo pri predkazenskem postopku so do leta 1953 imeli javni tožilci in politicna policija Udba. Javni tožilec je bil v tesnem sodelovanju s politicno policijo, ki je dejansko, ceprav ji je bil formalno nadrejen, vodila preiskavo in sestavljala predloge za obtožnice. Vsebino predloga za obtožnico so skoraj dobesedno povzemali tožilci v obtožnicah in sodniki v sodbah. Udbovci so priznanje izsilili s psihicnim in fizicnim mucenjem tako, da so obto­žence prisilili, da so priznali tudi dejanja, ki jih niso storili.63 Pravnik Peter Kobe piše, da se je v praksi razvil takšen postopek, ki je bil najbližji inkvizitornemu iz preteklosti, katerega edini cilj je bil priskrbeti dokaze o krivdi obtoženca in doseci priznanje.64 Nekatere pripornike je to psihicno zlomilo. Iz letnega porocila Udbe za leto 1949 je razvidno, da je bilo v njenih zaporih v Ljudski republiki Sloveniji  21 samomorov.65 Ostali so nepojasnjeni. Med njimi najdemo tudi trgovca Jožefa Zorca, ki je imel do leta 1949 trgovino v Trenti. Samomor je storil v casu pripora v tolmin­skih udbovskih preiskovalnih zaporih.66 
Primorska sodišca so preko koordinacijskih konferenc redno sodelovala z okrajnimi partijskimi in upravnimi organi ter s politicno policijo.67 Politicni pro-cesi na severnem Primorskem so se odvijali pred vojaškimi in civilnimi sodišci že v coni B in se nadaljevali po prikljucitvi tako pred Okrožnim sodišcem v Postojni kakor tudi pred okrajnima sodišcema v Gorici  in v Tolminu. Politicni procesi niso bili usmerjeni samo proti obrtnikom in trgovcem, ampak tudi proti mnogim du­hovnikom, izobražencem, delavcem, najvec pa proti kmetom. Obsojeni so bili, ker 
60 
Družinski arhiv Franca Repica , Uradni list LRS 1947, št. 49. 
61 
Bavcon, Materialno kazensko pravo v casu dachavskih procesov, str. 132. 
62 
Režek, Med resnicnostjo in iluzijo, str. 65. 
63 
Coh, »Za svobodo, kralja in domovino«, str. 247. 
64 
Kobe, Kazensko pravo v casu Dachauskih procesov, str. 91–117. 
65 
AS 1931, A-10-6, preiskovalni odsek, letno porocilo 1950, 30–40. 66 AS 1931, t. e. 1742, Bovec . 
67 
AS 227, t. e. I/046, I/049, I/051. 
naj bi s prikrivanjem kolicine blaga, ki so ga imeli na zalogi, preprecevali izgradnjo ljudske oblasti, vršili sabotažo in špekulacijo. Nekatere so obtoževali sodelovanja z okupatorjem, propagande proti Jugoslaviji  v casu Zavezniške vojaške uprave v coni A, propagande proti jugoslovanskemu vodstvu, posedovanja prepovedane literature in sodelovanja s Slovensko demokratsko zvezo (SDZ). Vecina pa jih je bila obsoje­nih zaradi ilegalnega prehoda meje. Obsodba jih je doletela po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) in po Zakonu o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS), ki sta bila spre­jeta po vzoru Sovjetske Zveze. Okrožno sodišce v Postojni  je nekatere vidnejše poli­ticne procese namesto v sodni dvorani izpeljalo kar v kinodvoranah vecjih urbanih središc, ki so bila blizu krajev, kjer so obtoženci živeli oziroma delovali. Tako je nekatere procese preneslo v kinodvorane v Solkanu , Tolminu  in Ajdovšcini.68 To so bile javne predstave s propagandnim in zastraševalnim ucinkom, saj so lahko zbrali vecje število obcinstva. 
Leta 1946 je bilo pred Okrožnim narodnim Sodišcem v Postojni (cona B) ob-sojenih 24 oseb (63 %) po ZKLD od skupaj 38 obsojenih, leta 1947 (delno še v coni 
B)pa 148 (65 %) oseb po ZKLD od skupaj 227 obsojenih. Med letoma 1948 in 1951 je bilo pred Okrožnim sodišcem v Postojni  obsojenih po ZKLD okrog 544 oseb, kar znaša 60 do 80 % vseh obsojenih.69 Vecino politicnih obtožencev so obsodili na za-porno kazen s prisilnim delom, na odvzem državljanskih pravic, nekatere na izgon iz kraja bivanja. Obrtniki so bili lahko obsojeni tudi na trajno ali zacasno prepoved opravljanja obrti in zaplembo premoženja. 
Pred Okrožnim (narodnim) sodišcem v Postojni je bilo med letoma 1945 in 1951 26 ljudi obsojenih na smrt, od teh 24 po ZKLD, 2 pa zaradi umora (klasicni delikt). Obsodbe 13 ljudem so bile izrecene še v casu cone B Julijske krajine (1945– 1947) zaradi sodelovanja s fašizmom. Obsojeni so bili na smrt z obešanjem. Takšna obsodba je leta 1945 doletela obcinskega slugo Franca Krašno  iz Šempasa. Smrtno obsodbo so mu kasneje spremenili v 16 let zapora s prisilnim delom.70 Leta 1946 je bilo 7 Italijanov iz Kopra  obsojenih na smrt zaradi sodelovanja s fašizmom (eden v odsotnosti), leta 1947 pa 5 ljudi iz Pirana  na enako kazen zaradi fašizma, a v od­sotnosti.71 Narodnost teh v zapisniku ni navedena. Tudi po prikljucitvi Jugoslaviji  je bilo izrecenih 13 smrtnih kazni. Od teh je bilo 11 obsojenih po ZKLD, in sicer devet leta 1949, dva pa naslednje leto. Zadnja dva obsojena na smrt leta 1951 nista bila politicna obsojenca, temvec obsojena zaradi umora. Kazen jima je bila spremenjena v zaporno. Med 11 obsojenimi po ZKLD so bili duhovnik, gostilnicarka, kmetje, ki 
68 
Primeri nekaterih procesov (javnih razprav), ki jih je okrožno sodišce izpeljalo v kinodvoranah: proces proti veletrgovcu Francu Repicu v kinodvorani v Ajdovšcini, proces kmetici, gostilnicarki, trgovki Mariji Kobal 2. 3. in 3. 3. 1949 v kinodvorani v Ajdovšcini; proces proti duhovniku Jožku Kraglju 28. 6. 1949 v kinodvorani v Tolminu; proces proti 11 kmetom iz Brd obtoženim sodelovanja v Matjaževi vojski 10. 12. 1949 v kinodvorani v Solkanu  itd. 
69 
Vec o tem Vidmar, Nadzor in represija na meji med Jugoslavijo  (FLRJ ) in Italijo  v letih 1947–1954, Kro­nika, str. 119–136 in PANG 974 Kazenski vpisniki 1946–1951. Okrožno sodišce v Postojni  je obsegalo obmocja naslednjih okrajnih sodišc: Gorica , Tolmin , Idrija, Ilirska Bistrica, Postojna, Sežana. 
70 
PANG 974, t. e. 32, a. e. 2, K 2/45. 
71 
V coni B Julijske krajine  je Okrožno narodno sodišce v Postojni  imelo sodne pristojnosti nad naslednjimi okraji: Ajdovšcina , Crnice, Grgar, Tolmin , Idrija, Cerkno, Koper, Piran, Hrpelje-Kozina, Ilirska Bistrica in Postojna. 
so se upirali socialisticnim ukrepom v kmetijstvu, clani protikomunisticnih skupin, ki so ilegalno prehajale mejo. V štirih primerih je bila smrtna kazen izvršena, v pe­tih pa spremenjena v zaporno kazen s prisilnim delom.72 
Premožnejšim, predvsem obrtnikom, trgovcem, izobražencem in vecjim kmetom, je bila poleg zaporne kazni kot stranska kazen izrecena tudi zaplemba premoženja. Smrtne obsodbe civilistov s kazenskimi zaplembami so potekale že pred vojaškimi sodišci v coni B Julijske krajine. Iz porocila vojaškega sodišca Vi-pavskega vojnega obmocja iz 7. 9. 1945 izvemo, da je bilo med drugim zaplenjeno celotno premoženje gostilnicarja in trgovca Avgusta Neumana  iz Soce pri Bovcu , ki je bil kot civilist pred vojaškim sodišcem obsojen na smrt 7. 7. 1945, in sicer kot sodelavec nemškega okupatorja. Smrtna obsodba je bila tudi izvršena.73 Bil je nem­škega rodu z Moravske, porocen z domacinko, Slovenko Jožefo Domevšcek. Ime-la sta tri otroke, od teh dva mladoletna.74 Tudi pred civilnimi sodišci v coni B je bilo nekaj zaplemb. Pred Okrožnim narodnim sodišcem v Postojni  najdemo v letih 1946–1947 nekaj ohranjenih sodb proti slovenskim trgovcem in gostilnicarjem, ki jim je bila kot stranska kazen izrecena zaplemba premoženja. Premalo pa je podat­kov za statisticno analizo zaplemb v coni B. Arhivsko gradivo je preglednejše za cas po prikljucitvi. Tako je mogoce ugotoviti, da je bilo od prikljucitve leta 1947 do zacetka 1953 pred civilnimi sodišci vsaj 98 kazenskih zaplemb nepremicnin, skupaj pa vec kot 130 zaplemb (skupaj nepremicnine in premicnine–inventar, blago). Ve-cino zaplemb je izvedlo Okrožno sodišce v Postojni  oziroma Gorici , nekaj pa tudi okrajni sodišci v Gorici  in Tolminu.75 
Del politicnih procesov je bil torej usmerjen tudi proti obrtnikom in trgov­cem. Najvec se jih je zvrstilo od prikljucitve 1947 do leta 1950, ko je bila partijska politika v casu planskega gospodarstva za odpravo zasebne lastnine v gospodarstvu najbolj agresivna. Izvajalo se je plansko gospodarstvo in politicni sodni procesi so predstavljali tudi enega od mehanizmov za odpravo zasebnega sektorja v trgovini in obrti. Po letu 1950 so ti procesi postali redki, saj je bil zasebni sektor že skoraj povsem odpravljen. Pred Okrožnim sodišcem v Postojni in Okrajnima v Gorici in v Tolminu je bilo od prikljucitve 1947 do leta 1950 obsojenih skupaj 51 vecjih trgov­cev in obrtnikov po ZKLD in nekaj po ZTŠS.76 Okrajni sodišci v Gorici  in Tolmi-nu sta med letoma 1948–1949 po ZTŠS skupaj obsodili 114 manjših trgovcev in obrtnikov, od tega veliko vecino (94) v letu 1948.77 Glede na to, da severnoprimorski prostor ni imel vecjih urbanih središc z vecjim številom obrtnikov in trgovcev, nam sorazmerno visoka številka obsojenih kaže, da je šlo za usklajeno delovanje med sodišci in vladajoco partijo. To je med drugim razvidno tudi iz retorike sodnikov v obrazložitvah sodb. Obtožene obrtnike in trgovce so oznacevali za izkorišcevalce, kapitalisticne elemente, razredne sovražnike, saboterje, verižnike, špekulante itn. 
72 
PANG 974, Kazenski vpisniki: 1945, 1946, 1947, 1948, 1949, 1950, 1951. 
73 
PANG 84, OLO Tolmin , t. e. 156a/299. 
74 
PANG 85, t. e. 691, a. e 21/45, 7. 9. 1945 Sodba ni ohranjena. 
75 
PANG 974, Kazenski vpisniki: Okrožno sodišce Gorica  1947, 1948, 1949, 1950, 1951, 1952, 1953. 
76 
PANG 974, Kazenski vpisniki 1947–1950. Okrožno sodišce v Postojni  je bilo pristojno za ozemlje okrajev 
Gorica , Tolmin , Idrija, Postojna, Ilirska Bistrica in Sežana. 77 
PANG 544 in 245, Kazenski vpisniki 1948–1950. 
V nadaljevanju navajam tri tipicne primere politicnih sodnih procesov proti trgovcu in dvema obrtnikoma, ki so se pred primorskimi sodišci odvijali med leto-ma 1947 in 1953. 
Eden prvih primerov politicnega procesa proti trgovcu pred Okrožnim so­dišcem v Postojni po prikljucitvi, katerega namen je bila zaplemba premoženja, je bil proces proti ajdovskemu veletrgovcu z manufakturo, železnino, drogerijskim in galanterijskim blagom Zdravku Repicu in njegovi ženi Ivanki Repic.78 Repic je bil najvecji trgovec v Ajdovšcini.79 26. avgusta 1947, še v casu cone B, so ga aretirali in zaprli v preiskovalne zapore UDV vse do sojenja. Obtožen je bil prikrivanja vecjih kolicin blaga s ciljem, da bi se financno okoristil. Na procesu v kinodvorani v Ajdo­všcini  18. 10. 1947 (danes Dvorana prve slovenske vlade) pred senatom Okrožnega sodišca v Postojni , ki mu je predsedoval Franc Venturini , je bil po 2. in 3. tocki 2. clena in po 3. clenu Odredbe o pobijanju sabotaže in špekulacije Primorskega po­krajinskega narodnoosvobodilnega odbora (PPNOO) obsojen na tri leta zaporne kazni s prisilnim delom, na zaplembo vsega premoženja in prepoved vodenja trgo­vskega podjetja za dobo treh let. Ivanka Repic je bila z isto sodbo obsojena na de­narno kazen 10.000 dinarjev. Odloceno je bilo tudi, da sta dolžna solidarno placati stroške postopka, Zdravku so v kazen všteli cas, prebit v priporu. Okrožni sodniki so Repica oznacili: »[…] da spada v vrsto družbeno najnevarnejših elementov« in to kljub temu, da so mu priznavali, da je med vojno sodeloval tudi z OF.80 Vrhovno sodišce LRS je s sodbo z dne 5. 12. 1947 Repicevo pritožbo zavrnilo in deloma ugo­dilo pritožbi javnega tožilca ter kazen spremenilo tako, da je zaplembo razširilo še na nekatere nepremicnine in zmanjšalo vsoto gotovine, ki naj bi bila pušcena v lasti Zdravku Repicu. Repicu so zaplenili trgovsko podjetje v Ajdovšcini  in druge nepre­micnine v Ajdovšcini  in v Zagrebu. Poleg nepremicnin se je zaplemba nanašala na vse trgovsko blago, hišni pribor, pohištvo in druge osebne predmete. Zaplenili so mu tudi vse vrednostne papirje, ki jih je imel na raznih bancnih ustanovah v Gorici , Ljubljani , Zagrebu  in Beogradu  ter 81 kosov zlatnine. Okrajno sodišce v Gorici  je z odlocbo po 22. clenu Zakona o zaplembi preneslo v državno last, kot splošno ljud­sko premoženje, tudi njegovo knjižnico, ki je obsegala vec kot 1400 knjig. Del knji­žnice je 10. 5. 1949 izrocilo v upravo in v last Mestni knjižnici prosvetnega društva v Ajdovšcini .81 Zakonca Repic sta v casu procesa imela štiri mladoletne otroke v starosti 11 mesecev do 9 let.82 Po procesu so družino izgnali iz hiše, veliko blaga iz trgovine pa je bilo pokradenega. Zdravko je zaporno kazen s prisilnim delom odslužil na prisilnem delu v Litostroju.83 V samostojni Sloveniji  je bil proces proti trgovskemu paru Repic na predlog sorodnikov obnovljen. Vrhovno sodišce ju je 14. 
12. 2001 spoznalo za nekriva in ju rehabilitiralo, ker so bili kršeni postopki, proces je bil zrežiran, saj ni bilo nobene špekulacije.84 
78 
PANG 974, 35, 5, 1947, Okrožno sodišce v Gorici  s sedežem v Postojni. 
79 
Pricevanje Vladimir Kobal  (22. 1. 2018), r. 1926 v Ajdovšcini. 
80 
PANG 974, 35, 5, 1947, Okrožno sodišce v Gorici  s sedežem v Postojni, seja 17. 2. 1948. 
81 
PANG 974, 35, 5, 1947, K 39/47, I 3/48. 
82 
PANG 974, 35, 5, 1947, Okrožno sodišce v Gorici  s sedežem v Postojni, seja 17. 2. 1948. 
83 
Pricevanje V. R. 24. 10. 2017, prica ne želi biti imenovana. 
84 
PANG 974, 35, 5, 1947, K 39/47, I 3/48. 

Odmeven politicen proces, ki ga je izvedel senat Okrožnega sodišca v Postojni  proti obrtnici, je bil proces 2. in 3. marca leta 1949 prav tako v kinodvorani v Ajdovšcini. Na tem procesu je senat okrožnega sodišca pod predsedstvom sodnika Dušana Jelušica  obsodil gostilnicarko in kmetico ter mater treh mladoletnih otrok Marijo Kobal 
(r. 22. 3. 1909) iz Vrhpolja pri Vipavi na smrt z ustrelitvijo, tri soobtožene pa na vecletne zaporne kazni s prisilnim delom.85 V sodbi so Marijo prikazali kot veliko zlocinko. Med drugim je bila obtožena, da je sodelovala s fašisticnimi oblastmi v Trstu , da je ovajala, sodelovala z domobranci, da se je v coni B v letih 1946 in 1947 pred prikljucitvijo Slovenskega primorja k FLRJ  povezala s pobeglimi emigranti in nekdanjimi domobranci, ki naj bi jih po predhodnem dogovoru obvešcala o politicnem in gospodarskem stanju v coni B in FLRJ  ter o jugoslovanski vojski v Ajdovšcini  in v Vipavi , da je v letih 1946 in 1947 v Vrhpolju razširjala lažne vesti, da bo Primorska  spadala pod svobodno ozemlje in da bodo v Jugoslavijo  kmalu vdrli domobranci in cetniki. S tem naj bi »vršila propagando in agitacijo 
za nasilno porušenje obstojece državne ureditve«.86 Podobnih obtožb so bili deležni tudi ostali trije obtoženci. V udbovskih preiskovalnih zaporih in nato v celicah okrajnega zapora v Solkanu  je Kobalova pred procesom preživela kar 9 mesecev, vse do sojenja.87 Ob aretaciji leta 1948 je bil njen starejši sin Benedikt  star 10 let, srednji Rudolf 8  let, najmlajšega sina Franca  pa je še dojila, saj je bil star le 7 mesecev. Družina je v casu pripora ni smela obiskati.88 Iz zapora je prišla fizicno in psihicno spremenjena, izcrpana. 
Proces je bil skrbno pripravljen, javen, v kinodvorani in izveden v stilu podob­nih stalinisticnih politicnih procesov v Ljudski republiki Sloveniji  (LRS) in drugod po Federativni ljudski republiki Jugoslaviji  (FLRJ). Nekateri, ki so sojenje spremljali kot poslušalci, so dobili vtis, da sodišca ne zanima resnica, ampak da želi na vsak nacin diskreditirati obsojenko. Oblasti so dvorano napolnile z ljudmi. Med obcin­stvom je bila tudi nahujskana skupina fantov in deklet, ki je vzklikala: »Smrt, smrt, si zasluži smrt.«89 Tudi iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je imel ta proces poli­ticni znacaj, bil je uperjen proti višjemu socialnemu razredu, ki mu je Marija Kobal pripadala. V obrazložitvi sodbe je med drugim pisalo: 
85 
PANG 974, t. e. 38, a. e. 8, K 2/49. 
86 
Prav tam 
87 
Prav tam. 
88 
Pricevanje Benedikta Kobala (2008), r. 1939 v Vrhpolju  pri Vipavi. 
89 
Pricevanja Benedikta Kobala (2008), r. 1939 v Vrhpolju  pri Vipavi, po pripovedovanju prisotnega na pro-cesu Franca Krkoca. 
»Zlocinska pot obtoženke in sovraštvo do nove družbene ureditve je uteme­ljena tudi v miselnosti obtoženke, in sicer je bila njena miselnost kapitalisticna. Res je, da je po izvoru iz socialno šibke družine, se je pozneje, potem ko se je porocila, navzela reakcionarne miselnosti. Obtoženka je veljala v svojem kraju kot premožna ženska, domacini so ji rekli gospa. Živela je lepo komodno življenje. Jasno je torej, da ji cilji narodnoosvobodilnega pokreta niso bili povšeci.«90 
Kobalovi so bili najpremožnejša družina v Vrhpolju. Bili so veliki kmetje, imeli so gostilno in vaško trgovino. Imeli so vec hlapcev. Marija je bila glava druži­ne. Vse to je pri ljudeh vzbujalo zavist.91 
Sodniki niso upoštevali, da je Kobalova med vojno pomagala partizanom, tako da je zanje zbirala hrano. Iz ohranjenih izjav, ki jih je Marija Kobal  podala politicni policiji na zaslišanjih v preiskovalnem zaporu v Solkanu , piše, da so jo fa­šisticne oblasti leta 1943 dvakrat zaprle v tržaške zapore, ker naj bi med drugim partizanom izrocila radio. Tudi te aretacije so sodniki brez dokazov, le na podlagi domnev, obrnili proti obtoženki z domnevo, da so bili skonstruirani. Tako so v ob-razložitvi sodbe zapisali: »Po vsej verjetnosti je bilo bistvo tega zapora v tem, da bi se obtoženko še bolj pritegnilo k sodelovanju s fašisticno kvesturo.92 
Po sojenju so Marijo Kobal odpeljali v zapore v Ljubljano. Marijina pritožba na Vrhovno sodišce je bila zavrnjena. Družina jo je lahko pred eksekucijo obiskala le enkrat za 15 minut. Možu je na vprašanje, zakaj je priznala, odgovorila: »Bilo je tako hudo, da en konec mora biti, ne morem vec. Ne se bati nobenemu pogledati v oci zaradi mene, jaz sem vse podpisala, a nisem nic kriva«.93 Smrtna obsodba nad Marijo Kobal je bila izvršena 31. 8. 1949.94 Podobno kot za mnoge druge usmrcene povojne politicne zapornike tudi zanjo svojci ne vedo, kje je pokopana. Casopis Nova Gorica je primorsko javnost o procesu obvestil s propagandisticnim clankom z nas­lovom »Ljudstvo je izreklo pravicno kazen, Zlocinka in vohunka Kobal Marija  ter njeni pomagaci pred okrožnim sodišcem v Ajdovšcini«.95 
V polletnem delovnem porocilu iz julija 1949 je predsednik Okrožnega so­dišca v Postojni , Boris Sartori,  proces proti Kobalovi oznacil kot: »[…] izredno za­nimiv primer.«96 Kobalovim so vecji del posestva s hišo razlastili, gostilno zaprli. V prostoru, kjer je bila gostilna, je bila do prve polovice 60. let trgovina Kmetijske zadruge. Ostalo jim je le nekaj prostorov za bivanje.97 Marijinega moža so leta 1950 preganjali zaradi obvezne oddaje in zadružništva. Marijine tri sinove so v šoli zmer­jali, da so sinovi izdajalke in zlocinke. Ucitelj jih je oznaceval kot otroke kulakov.98 V samostojni Republiki Sloveniji  je bila Marija Kobal  rehabilitirana.99 
90 
PANG 974, t. e. 38, a. e. 8, K 2/49. 
91 
Pricevanje Vladimirja Kobala (23. 12. 2018), r. 1926 v Ajdovšcini. 
92 
Prav tam. 
93 
Pricevanja Benedikta Kobala (2008), r. 1939 v Vrhpolju  pri Vipavi, po pripovedovanju prisotnega na pro-
cesu Franca Krkoca. 94 
Prav tam. 
95 
Nova Gorica , 11. 3. 1949, št. 10, str. 2. 
96 
AS 227, Državni sekretariat za pravosodje, Su-spisi (sodna uprava), t. e. I/049, 855/49. 
97 
Žajdela, Umor Marije Kobal, str. 46–47. 
98 
Pricevanje Benedikta Kobala (2008), r. 1939 v Vrhpolju  pri Vipavi. 
99 
Zasebni arhiv Benedikta Kobala iz Vrhpolja pri Vipavi. 
Med obsojenimi obrtniki najdemo tudi vecjega mizarja iz Solkana. Država je tudi na tak nacin ukinjala stoletno tradicijo solkanskega mizarstva. Z zaplembo je dobila orodje, stroje, obrtne delavnice. Julija 1948 je bil pred senatom Okrajnega sodišca v Gorici  s sedežem v Solkanu , ki mu je predsedoval sodnik Bruno Inkret, obsojen mizar Ludvik Gomišcek, ki je imel v Solkanu  v lasti vecji mizarski obrat, v katerem je bilo 6 mizarskih strojev z elektromotorji ter precejšnja zaloga orodja in drugih potrebšcin ter že izdelano pohištvo.100 Tudi o tem primeru se je okrajni casopis Nova Gorica obsežno razpisal v clanku z naslovom »S prikrivanjem blaga je hotel špekulirati«.101 
Obtožen je bil, »[…] da je imel v svojem mizarskem skladišcu 11 izdelanih in 22 napol izdelanih pohištev, katerih ni hotel prodati, ampak jih je obdržal v špeku­lacijske namene, ceprav so k njemu dnevno prihajali posamezniki s prošnjami, da jim proda pohištvo za sobo ali kuhinjo ter, da je prikrival doloceno vsoto lir, ki jih je zaslužil že pred vojno«.102 
Okrajno sodišce v Gorici  je na javni obravnavi 12. 7. 1948 Gomišcka  obso­dilo po cl. 3, tocki 6 ZTSŠ na 2 leti odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo politicnih pravic za dobo 3 let, na prepoved opravljanja mizarske obrti za dobo treh let, na zaplembo hiše z mizarsko delavnico v Solkanu , vsega mizarsko-obrtnega in-ventarja in že izdelanega pohištva. Gomišcek se je v pritožbi na drugostopenjskem sodišcu, na Okrožnem sodišcu v Postojni, pritožil na sodbo in navajal, da je pohi­štvo izdelal še pred prikljucitvijo in da ga ni hotel strankam prodati, ker je bilo po vecini še nedokoncano, zanikal je tudi prikrivanje italijanskih lir. Okrožno sodišce je Gomišckovi pritožbi na sodbo okrajnega sodišca le delno ugodilo in razveljavilo 3. tocko sodbe, in sicer, da je prikrival 180.500 italijanskih lir. Odvzem prostosti mu je znižalo za 2 meseca, torej z dveh let na 22 mesecev, in odvzem državljanskih pravic s 3 na 2 leti. Ostali deli sodbe so ostali nespremenjeni. Na politicno motivacijo sodb obeh sodišc, katerih cilj je bil najti izgovore za polastitev mizarskega obrata s stroji in pohištvom vred, med drugim nakazuje obrazložitev sodbe, ki jo je podalo okro­žno sodišce v škodo obtoženca: 
»Celo pritožba sama navaja trditve, ki absolutno kažejo na sabotersko in špe­kulativno delovanje obtoženca. Po vec mesecih od prikljucitve bi moral obtožencev obrat delati s polnim razmahom, ce bi obtoženec le hotel. Ce pa vzamemo, da je od prikljucitve pocival, lahko recemo, da je nastala za splošno gospodarstvo precejšnja škoda, ki jo ne bo mogoce vec nadoknaditi. Izgovori, da ni bilo mogoce dobiti delov­ne sile, nikakor ne morejo biti upoštevani, že zaradi tega, ker je dokazano, da je ni obtoženec iskal. Po drugi strani pa bi obtoženec lahko dal na razpolago stroje pod-jetjem, ki jih potrebujejo. Skratka, obtoženec bi lahko na eni ali drugi nacin napravil tako, da bi stroji delali v splošno korist. Prav navedba pritožbe, da je imel pohištvo še pred prikljucitvijo, kaže na obtožencevo saboterstvo in špekulacijo. Od prikljucitve Slov. primorja k FLRJ pa do obtožbe je preteklo precej casa in v tem casu je imel obtoženec dovolj ponudb za prodajo, pa je vse kupce odklanjal z raznimi praznimi izgovori. Ce pa je veliko opreme še nedovršene, ne more biti to obtožencu šteto kot 
100 
PANG 544, t. e. 255, I spisi, I 120/48-2, K 151/48. 
101 
Nova Gorica , 16. 7. 1948, št. 18, str. 1. 
102 
PANG 544, t. e. 255, I spisi, I 120/48-2, K 151/48. 
olajšalno, ampak kot obtežilno, ker pohištva ni hotel izgotoviti. Neprodaja pohištva in prikrivanje orodja je posledica obtožencevega saboterskega delovanja, ko ni hotel spraviti v tek mizarske delavnice.« 103 
Okrajni izvršni odbor Gorica je Gomišcku  zaplenjeno pohištvo v zameno za manjše placilo dodelil uslužbencem pri notranji upravi, pri okrajnem odboru in vodilnim clanom okrajnega komiteja KPS.104 V zaplenjeni delavnici je obratovalo gradbeno podjetje Primorje, ki je uporabljalo ves strojni in ostali inventar mizarske obrti obsojenega Gomišcka. V spodnjih prostorih zaplenjene Gomišckove stano­vanjske hiše je dobila svoje prostore vojaška komanda, ki je namestila vojake obmej­ne straže (Knoja), dve sobi je dobilo tudi fizkulturno društvo Solkan.105 
Primeri socialisticnih podjetij, ki so nastala iz podržavljenih zasebnih podjetij 
Na razlicne nacine razlašceno premoženje podjetnikov, obrtnikov in trgov­cev je postalo osnova za razvoj socialisticnih podjetij, saj so mnoga zacela obratovati v njihovih razlašcenih stavbah. Uporabljala so tudi njihovo zaplenjeno premicno lastnino (orodje, stroje, prevozna sredstva, zaplenjeno blago). Tako je npr. okrajno gospodarsko usnjarsko podjetje Miren  obratovalo s stroji po vojni izginulega (likvi­diranega) obrtnika, usnjarja Tomaža Šorlija  iz Sela št. 14, Žiri. Šorli je bil leta 1944 domobranec. V dokumentih o zaplembi o njem piše: »Glede njegovega zadržanja za casa NOV sporocamo: V letu 1944 je bil res v be-ga in sicer v postojanki Rovte pri Logatcu , nato pa se je ob zadnji ofenzivi doma skrival. V prvih tednih svobode se je prijavil našim oblastem, odkar pa ni po njemu nic vec glasu.«106 Po vojni likvidirani obrtnik je bil nato razglašen za »narodnega sovražnika«, da je lahko po zakonu nje­govi družini nova oblast zaplenila premoženje. Na zahtevo Glavne direkcije Ljud­ske republike Slovenije  je država leta 1948 del zaplenjenih strojev dodelila usnjar­skemu podjetju Miren.107 
V prostorih razlašcenega lesnega podjetnika in parketarja Franca Ukmarja v Solkanu  je zacela delovati mizarska delavnica Splošnega gradbenega podjetja (SGP) Gorica. Leta 1948 je bila v Solkanu  ustanovljena tudi Tovarna pohištva Edvard Kardelj . Tovarna je najprej obratovala v prostorih nacionalizirane žage podjetnika Carla Crocettija  in uporabljala njegove razlašcene žage.108 Tudi ko je bila leta 1950 premešcena v Kromberk in kasneje preimenovana v Meblo, je še dolgo uporabljala Crocett ijeve žage.109 V prostorih razlašcene Mozeticeve gostilne s prenocišci v Solkanu  je delovala okrajna državna gostilna, v kletnih prostorih pa je svoje prostore imelo okrajno vinarsko podjetje Vino Gorica. V razlašceni plesni dvorani Mozeticevega gostišca (današnja Krajevna skupnost) je poslovalo Okrajno sodišce, tako da je bil Mirko Mozetic  leta 1948 obsojen kot »verižnik in špekulant« 
103 
Prav tam. 
104 
Prav tam. 
105 
PANG 544, t. e. 255, I spisi, I 120/48, Popis in cenitev nepremicnine, priloga 3. 
106 
PANG 544, I-spisi, t. e. 255, I 53/48. Krajevni ljudski odbor Žiri, poslano Okrajnemu sodišcu v Škofj i Loki. 
Št. 226/48. 107 
PANG 544, I-spisi, t. e. 255, I 53/48, Zapisnik 7. 1. 1949. 
108 
Kogej, Solkanski mizarji, str. 285. 
109 
Cerne, Solkanske žage po prvi svetovni vojni, str. 17. 
Predvojni ajdovski podjetniki in trgovci v avtomobilu lesnega podjetnika Antona Rizzatt a, ki sedi za volanom (arhiv: Matija Repic ). 

kar v svoji bivši domaciji. V prostorih razlašcenega Cadeževega gostišca in hiše v Solkanu  je nastala okrajna gostilna in kinodvorana.110 Tudi gostilnicar Jožef Cadež je bil zaprt kot »špekulant in clovek kapitalisticne miselnosti«.111 Kot »špekulant in verižnik« je bil leta 1948 zaprt še en solkanski gostilnicar, Avgust Ravnik. Tudi njemu so zaplenili gostilniški inventar in prepovedali opravljanje obrti za dobo 3 let.112 Nacionalizirana pekarna z moderno parno pecjo solkanskega peka Alojza Komela (Boškin) je postala osnova za razvoj novogoriške pekarne Pecivo.113 Iz predvojne solkanske apnenice Luigi Tacchino  je nastala solkanska industrija apna, imenovana Rdeca zvezda. Nacionalizirana je bila predvojna tovarna cementa Anhovo, prav tako tudi dve predvojni elektrarni na Soci.114 V Tolminu  je okrajna kinodvorana delovala v zaplenjeni kinodvorani predvojnega italijanskega notarja in tolminskega župana Preverja. V Bovcu  je bilo leta 1948 med drugim ustanovljeno državno podjetje Krajevna kovaška in kolarska delavnica v Bovcu. Osnovna sredstva je podjetje prejelo od dela zaplenjenega premoženja kovaškega mojstra Kutin Franca  iz Bovca.115 Nacionalizirano parno žago podjetnika Franca Repica iz Šturij (Ajdovšcina) je upravljalo Gradbeno podnebje Primorje. Iz zaplenjene žage italijanskega ajdovskega lesnega podjetnika Antona Rizzatta , ki je bil razglašen za »narodnega sovražnika«, so uredili podjetje za predelavo lesa Lipa Ajdovšcina.116 Zaplenjene in nacionalizirane trgovine ajdovskih trgovcev Zdravka Repica , Antona Križaja  itd. so zaprli ali pa jih spremenili v državne trgovine. Po prikljucitvi k Jugoslaviji  leta 1947 je bilo v Biljah  ustanovljeno podjetje Goriške opekarne. Nastalo je iz sedmih nacionaliziranih opekarn, npr. iz opekarne Mozetic Pavel iz Renc, opekarne Savnig-Nemec iz Bilj in drugih.117 
110 
Vidmar, Posamezniki v primežu totalitarizma, str. 385–402. 111 PANG 1008, t. e. 36, 11. 6. 1948. 
112 
PANG 544, t. e. 27, a. e. 9, K 58/48. 113 Cerne, Pekarna Boškin, str. 13. 
114 
Princic, Nacionalizacija na ozemlju LR Slovenije  1945–1963, str. 83–89. 
115 
PANG 174, Krajevni ljudski odbor Logje, t. e. 1, Odlocba o ustanovitvi kovaške delavnice 22. 12. 1948. 
116 
PANG 544, t. e. 254, I-spisi, I 30/48. 
117 
Zuljan, Bezeljak, Revalorizacija Frnaže v Biljah , str. 13. Goriške opekarne so nastale iz nacionaliziranih ope­
Komunisticna oblast je torej z raznimi ukrepi nasilno prekinila delovanje slo­venskih in italijanskih zasebnikov in prevzela njihova podjetja. Tisti manjši obrtni­ki, ki so se izognili razlastitvam, so dobili visoke davke. Nova socialisticna podjetja so vodili politicno zanesljivi ljudje, ki pa vedno niso imeli zadostnega znanja in izo­brazbe. Zaposlene v podjetjih je nadzorovala politicna policija Udba. Konec 50. in v 
60. letih so v mnogih podjetjih direktorska mesta celo prevzemali vodilni udbovci, isti, ki so v drugi polovici 40. let in v zacetku 50. let izvajali nadzor in aretacije, zas­liševali in ustrahovali številne Primorce (duhovnike, obrtnike in druge).118 
Viri in literatura Arhivski viri 
ARS – Arhiv republike Slovenije 
AS 1931, RSNZ SRS – Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialisticne republike Slovenije : A–10–6, preiskovalni odsek UDV, letno porocilo 1950, 30–40. AS 1931, RSNZ SRS – Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialisticne republike 
Slovenije : Milica t. e. 1742, Bovec. AS 1589, Centralni komite zveze komunistov Slovenije, t. e. 1512. AS 1529, Osebna zbirka Boris Kraigher, t. e. 1. AS 227, Državni sekretariat za pravosodje, Su-spisi (sodna uprava), t. e. I/046, I/049, I/051. PANG – Pokrajinski arhiv Nova Gorica PANG 84, Okrajni ljudski odbor Tolmin , t. e. 63, 156 a. PANG 85, Skupšcina obcine Ajdovšcina , Komisija za raziskavo povojnih množicnih po­
bojev, t. e. 691. PANG 93, Obcinski ljudski odbor Trebuša  1953–1955, t. e. 4. a. e. 12. PANG 108, Skupšcina obcine Tolmin, Maticni urad Most na Soci, Mrliška maticna knji­
ga. t. e. 2. PANG 174, Krajevni ljudski odbor Logje, t. e. 1. PANG 486, Okrajni komite Komunisticne partije Slovenije  Tolmin , t. e. 11. PANG 544, Okrajno sodišce Nova Gorica, I-spisi, Izvršilne zadeve in zaplembe, t. e. 252, 
254, 255. PANG 544, Kazenski spisi, t. e. 27. PANG 544, Kazenski vpisniki 1948–1950. PANG 245, Okrajno sodišce Tolmin, I-spisi, Izvršilne zadeve in zaplembe, t. e. 136a, 137. PANG 245, Kazenski vpisniki 1948–1950. PANG 974, Okrožno sodišce Nova Gorica K-Kazenski spisi, t. e. 32, 35, 38. K-Kazenski vpisniki 1945–1951. PANG 1008, Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici, t. e. 36. Družinski arhiv Franca Repica. 
karn: 1. Mozetic Pavel, Rence, 2. Tacchino Luigi, Rence, 3. Savnig-Nemec, Bilje, 4. Mozetic Boris, Vrtojba, 
5. Conte del Mestri, Bukovica, 6. Cantoni, Bukovica, 7. Škofijska opekarna, Dombrava. 
Tematika je bila predstavljena v doktorski disertaciji: Vidmar, Nadzor in Represija v prvem desetletju jugoslovanske oblasti na severnem Primorskem  (1945–1955), str. 51–58. 
Uradni listi 
Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije 1945. Uradni list DFJ (1945). 
Št. 40. Beograd. Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe. Uradni list FLRJ (1946). Št. 61. Beograd . 
Odlok o zaplembi imovine fašistov, fašisticnih društev in ustanov 1946. Uradni list P. P. 
N. O. (1946). Št. 17. Ajdovšcina. Zakon o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nocejo vrniti v domovino, pripadnikom vojaških formacij, ki so služili okupatorju in 
pobegnili v inozemstvo, ter osebam, ki so pobegnile v inozemstvo po osvoboditvi 1946. Uradni list FLRJ  (1946). Št. 86. Beograd. 
Casopisni viri 
Nova Gorica, 1948, 1949. Nova Gorica, 16. 7. 1948, št. 18, str. 1. Nova Gorica, 11. 3. 1949, št. 10, str. 2. Primorski dnevnik, 1948. Primorski dnevnik, 19. 2. 1948, št. 827, str. 2. 
Ustni viri 
Olga Berginc,  rojena 1926, umrla 2011, Bovec. Ustno pricevanje 2007. 
Benedikt Kobal, rojen 1939, upokojenec, Vrhpolje pri Vipavi. Ustno pricevanje 6. 1. 2008. Magnetofonski zapis pri avtorju. Vladimir Kobal, rojen 1926, upokojenec, Ajdovšcina. Ustno pricevanje 23. 12. 2018. Ma-
gnetofonski zapis pri avtorju. 
Vojko Ostan , rojen 1930, umrl 1991, Bovec. Ustno pricevanje 1989. Posredoval njegov sin David Ostan. Matija Repic, rojen 1938, upokojenec, Ajdovšcina. Ustno pricevanje 4. 12. 2017. Magneto-
fonski zapis pri avtorju. 
V.R., upokojenka, ne želi biti imenovana, Ajdovšcina. Ustno pricevanje 9. 12. 2017. 
Literatura 
Bavcon, Ljubo: Materialno kazensko pravo v casu dachavskih procesov. Dachavski procesi 
(ur. Martin Ivancic). Ljubljana: Komunist, 1990, str. 118–155. Breznik, Janez, Marko Prijatelj  in Jože Sedonja: Zakon o nacionalizaciji s komentarjem. Lju­bljana: Gospodarski vestnik, 1992. 
Cerne, Andrej: Solkanske žage po prvi svetovni vojni, 1–2. 1001 solkanski casopis, 23. 7. 2017–29. 9. 2017, št. 93–94, str. 17. 
Cerne, Andrej: Pekarna Boškin. 1001 solkanski casopis, 18. 12. 2017, št. 95, str. 13. Coh, Mateja: »Za svobodo, kralja in domovino«: ilegalne skupine v Sloveniji  med letoma 1945 in 1992. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2010. 
Kobe, Peter : Kazensko pravo v casu Dachauskih procesov. Dachauski procesi (ur. Martin Ivancic). Ljubljana: Komunist, 1990, str. 91–117. 
Kogej, Katja: Solkanski mizarji. Jako stara vas na goriškem je Solkan: Zbornik ob tisocletni­ci prve omembe kraja (ur. Branko Marušic). Solkan: Krajevna skupnost Solkan, Krajevna skupnost, 2001, str. 280–291. 
Kragelj, Joško: Pobitim v spomin. Gorica : Grafica Goriziana, 2003. 
Mikola, Milko: Rdece nasilje: represija v Sloveniji  po letu 1945. Celje : Celjska Mohorjeva družba, 2012. Mlakar, Boris: Domobranstvo na Primorskem. Ljubljana: Založba Borec, 1982. Mlakar, Boris: Nasprotniki partizanstva na Primorskem. Goriški letnik, Zbornik goriškega 
muzeja, 2003–2004, 2005, št. 30–31, str. 127–140. Podberšic, Renato: Revolucionarno nasilje na Primorskem. Totalitarizmi-Vprašanja in iz­
zivi: Ob dvajsetletnici padca železne zavese v Evropi. (ur. Mateja Coh). Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2009, str. 70–82. Podberšic, Renato: Revolucionarno nasilje na Primorskem Goriška in Vipavska 1941–1945. 
Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2011. 
Princic, Jože: Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu 1945–1956. Novo mesto: Ti-skarna Novo mesto, 1992. Princic, Jože: Nacionalizacija na ozemlju LR Slovenije 1945–1963. Novo mesto: Dolenjska 
založba, 1994. Režek, Mateja: Med resnicnostjo in iluzijo. Ljubljana: Modrijan, 2005. Velikonja, Tine : Moja najljubša pot je za Mijo  v Cedad. Zaveza, glasilo Nove Slovenske zave­
ze, 8, 1998, št. 30, str. 24–33. 
Vidmar, Jernej: Posamezniki v primežu totalitarizma. Solkan v letih 1947–1952. Kronika casopis za slovensko krajevno zgodovino, 55, 2007, št. 2, str. 385–402. Vidmar, Jernej: Nadzor in represija na meji med Jugoslavijo  (FLRJ) in Italijo  v letih 1947– 
1954. Kronika casopis za slovensko krajevno zgodovino, 63, 2015, št. 1, str. 119–136. Vidmar, Jernej: Nadzor in represija v prvem desetletju Jugoslovanske oblasti na severnem 
Primorskem  (1945–1955): primer okrajev Gorica  in Tolmin. Doktorska disertacija. Ko-per, Univerza na Primorskem , 2016. Zagradnik, Maruša: Procesi podržavljenja zasebnega premoženja v Slovenskem primorju 
po drugi svetovni vojni. Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju. (ur. Neven Borak, 
Žarko Lazarevic). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996, str. 133–143. Zagradnik, Maruša. Trije valovi nacionalizacije. Zbornik Primorske  – 50 let. (ur. Slobodan Valentincic). Koper : Primorske  novice, 1997, str. 63. 
Zuljan, Nika, Rok Bezjak: Revalorizacija Frnaže v Biljah. Bilje: Kulturno turisticno društvo Zarja Bilje, 2012. Žajdela, Ivo: Umor Marije Kobal. Demokracija, 15, 2010, št. 34, str. 46–47. 
Povzetek: Prispevek obravnava razlicne oblike represije, ki jo je komunisticni režim izvajal nad zasebniki, zlasti nad podjetniki, obrtniki in trgovci na severnem Primorskem  v prvih letih po prikljucitvi k Jugoslaviji  s ciljem odpraviti zasebno lastnino v obrti in trgovini. Komunisticna oblast je zasebno lastnino ukinjala z upravnimi in kazenskimi zaplembami, nacionalizacijo in politicnimi sodnimi procesi, ki so jih izvajala takratna revolucionarna sodišca. Tako je bilo med letoma 1947 in 1950 pred civilnimi sodišci obsojenih 165 vecjih in manjših primorskih obrtnikov in trgovcev. Vecjim je bilo kot stranska kazen zaplenjeno premoženje. Že v coni B Julijske krajine, še intenzivneje pa po prikljucitvi, so se izvajale za­plembe imetja »narodnih sovražnikov«. To so bila posestva nekaterih slovenskih posestni­kov, ki so jih likvidirali partizani, in posestva pobeglih slovenskih in italijanskih lastnikov, ki so bili oznaceni za izdajalce domovine in sodelavce okupatorja. Veliko lastnine je bilo ljudem zaplenjene na osnovi Zakona o odvzemu državljanstva iz leta 1945. Vsakomur, ki je po vojni pobegnil v tujino, je bilo odvzeto državljanstvo, in ce je posedoval lastnino, mu je bila ta zaplenjena. 
Summary: The contribution focuses on the different forms of communist repression against the private sector, especially against businessmen, merchants and craft smen in the Northern Primorska  region during the first years after the annexation to Yugoslavia with the aim to abolish private property. The communist authorities abolished private property with confiscations, nationalisation, and political trials, which were executed by civil revolutionary courts of justice. In the period between 1947 and 1955, 165 merchants and craftsmen were condemned in the civil courts. Already in the zone B of the Julian region and even more intensively after the annexation, the confiscations of property were executed of those people who were labelled »national enemies«. These were the proper­ties of some Slovenian owners who were liquidated by the partisans and the properties of Slovenian and Italian owners who escaped and who were given the label of the traitor of the country and collaborator with the invaders. A big part of the confi scations was also executed on the base of the Law of the deprivation of citizenship from 1945. Th ose who managed to escape from Yugoslavia after WW II lost their citizenship and if they owned some property, it was confiscated. 
Moša Pijade in judovsko pokopališce v Rožni Dolini1 
RENATO PODBERSIC 
Izvlecek: Prispevek prinaša manj poznano dejstvo o poskusu unicenja oz. odstra­nitve judovskega pokopališca v Rožni Dolini  ob zacetku gradnje mesta Nova Gori-ca. Ob koncu štiridesetih let 20. stoletja naj bi jugoslovanske oblasti nacrtovale novo cestno povezavo, ki bi potekala prav cez judovsko pokopališce. Kot pricajo nekateri ohranjeni dokumenti in pricevanje posameznikov, se je za ohranitev omenjenega pokopališca zavzel Moša Pijade  (1890–1957), visok jugoslovanski komunisticni po­litik judovskega rodu. Ocitno je njegova intervencija iz Beograda  pomagala ohraniti pomemben del judovske kulturne dedišcine. 
Kljucne besede: judovsko pokopališce, Rožna Dolina, Judje v Gorici , zgodovina Judov, Moša Pijade, gradnja Nove Gorice 
Moša Pijade  e il cimitero ebraico a Valdirose 
Sintesi: Il saggio illustra il tentativo poco noto, teso a distruggere o far sparire il cimitero ebraico di Valdirose  (Rožna Dolina) agli inizi della costruzione della citt ŕ di Nova Gorica. Alla fine degli anni Quaranta del secolo scorso le autoritŕ jugoslave progettarono una nuova arteria stradale che doveva passare sopra il cimitero ebrai-co. Come testimoniano alcuni documenti e alcune persone, fu l’alto esponente poli­tico comunista jugoslavo di origini ebraiche Moša Pijade (1890–1957) a propugnare la conservazione del cimitero e il suo intervento da Belgrado contribuě a preservare un importante monumento culturale ebraico. 
Parole chiave: cimitero ebraico, Valdirose  (Rožna Dolina), ebrei a Gorizia, storia degli ebrei, Moša Pijade, costruzione di Nova Gorica 
Raziskovalni program št. P6-0380 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slo­venije iz državnega proracuna. 
O Judih in judovskem pokopališcu na Goriškem 
Goriška judovska skupnost nikoli ni izstopala po številcnosti, ampak zaradi vpliva v vsakdanjem, predvsem gospodarskem življenju teh krajev. Goriški Judje  so bili verjetno prisotni v mestu že ob njegovem nastanku, prva pisna omemba pa sega v leto 1288. Dolga stoletja je skupnost dajala pomemben pecat Gorici  in njeni deželi, na svojem vrhuncu sredi 19. stoletja je štela dobrih tristo pripadnikov. Na historic­nem Goriškem , to je na ozemlju nekdanje goriške grofije (do leta 1500) oz. pozne­je goriško-gradiške dežele pod Habsburžani  (do leta 1918), sta sicer v preteklosti obstajali dve samostojni judovski skupnosti; Gorica in Gradišce ob Soci  (Gradisca d’Isonzo). Na zacetku 20. stoletja se je judovska skupnost v Gorici  številcno okre­pila. Razlog lahko išcemo tudi v priseljevanju Judov iz vzhodne Evrope, kjer so se stopnjevali antisemitizem in pogromi. Prvo svetovno vojno in razpad Avstro-Ogr­ske  je preživela le judovska skupnost v Gorici , ki so se ji že leta 1893 prikljucili tudi maloštevilni preostali Judje v Gradišcu ob Soci. Za tukajšnje Jude je namrec razpad habsburške monarhije pomenil tudi konec nekega obdobja in gospodarsko-socialne vkljucenosti v srednje- in vzhodnoevropski prostor. Holokavst med drugo svetovno vojno je zelo prizadel tudi clane goriške judovske skupnosti, saj je vecina tistih, ki so med vojno vztrajali v mestu, koncala v nacisticnih taborišcih, predvsem v uniceval­nem taborišcu Auschwitz. Prihodu Nemcev na Goriško  septembra 1943 so sledile prve aretacije tudi med goriškimi Judi , vendar jih je bila vecina pozneje izpušcenih. Morda je prav to dejstvo pri marsikom vzbudilo obcutek lažne varnosti v domacem mestu. Pravi pekel za celotno preostalo goriško judovsko skupnost se je zacel zvecer 
23. novembra 1943. Nemci so skupaj s svojimi pomocniki zaceli racije po posame­znih mestnih predelih in judovske mešcane s silo gnali na pripravljene tovornjake. Dela so se lotili sistematicno, saj so si pri mestnih in policijskih oblasteh pridobili ustrezne sezname. Aretirance so najprej odpeljali v goriške zapore, cez nekaj dni pa v tržaški zapor Coroneo, od koder je kmalu sledila pot v unicevalno taborišce Au­schwitz. Za veliko vecino goriških Judov je bila to pot brez kakršnihkoli možnosti za vrnitev.2 
Kljub strahotnemu preganjanju Judov  pa nacisti niso posegali na judovsko pokopališce v Rožni Dolini  niti niso vstopali v tamkajšnjo mrliško vežico, ki je v le­tih 1943–1945 ostala zaprta. Judovska skupnost v Gorici , ki se je vnovic poskušala organizirati po koncu druge svetovne vojne, je 31. avgusta 1945 v Rim  poslala dopis, v katerem je porocala tudi o stanju pokopališca v Rožni Dolini. Sporocili so, da je to poškodovano, deloma zaradi vojne deloma verjetno zaradi vandalskih izpadov.3 
Danes judovske skupnosti v Gorici  ni vec. Zaradi maloštevilnosti se je leta 1969 združila s tržaško. Majhno število Judov, ki so po letu 1945 oz. 1948 ostali na mejnem obmocju nekdanje Julijske krajine, je eden glavnih razlogov, da so bili potis­njeni na rob zgodovinskega spomina in pozneje iz njega pocasi skoraj povsem izri­njeni. Na nekdaj pomembno in vplivno skupnost pa spominja judovsko pokopališce v Rožni Dolini , kjer so do razmejitve med tedanjo Jugoslavijo  in Italijo  septembra 1947 svoje umrle pokopavali clani judovske skupnosti iz Gorice. Poslej maloštevil­
2 
Cedarmas, Adonella . La comunitŕ israelitica di Gorizia, str. 212–218; Podbersic, Preganjanje Judov  na Go-
riškem  med drugo svetovno vojno, str. 121–129. 3 AUCEI, fondo Attivitŕ dell’Unione delle Comunitŕ Israelitiche Italiane dal 1934, busta 39, fascicolo 5. 

Judovsko pokopališce v Rožni Dolini pri Novi Gorici (foto: R. Podbersic). 
ni goriški Judje za pokop umrlih uporabljajo judovsko pokopališce v Gradišcu ob Soci  (Gradisca d’Isonzo). Judovsko pokopališce v Rožni Dolini  skupaj s sinagogo (in judovskim muzejem) v Gorici  predstavlja edini ostanek nepremicne kulturne dedišcine, ki je nekdaj pripadala zaokroženi goriški judovski skupnosti in je danes z državno mejo razdeljena med Italijo  in Slovenijo.4 V Evropi pravzaprav poznamo le še en podoben primer, ko je bila nekdaj enotna judovska skupnost s svojimi objek-ti (sinagoga, pokopališce) po drugi svetovni vojni z novo državno mejo razdeljena med dve državi. Pri tem velja izpostavili mesto Frankfurt na Odri , kjer je (sicer s strani nacistov porušena) sinagoga po drugi svetovni vojni ostala v tedanji Nem­ški demokraticni republiki, pokopališce tamkajšnje judovske skupnosti pa se danes nahaja na poljski strani reke Odre, v mestu Slubice, nekdaj predmestju Frankfurta na Odri. 
Edino »delujoce« judovsko pokopališce na ozemlju Slovenije  se danes naha­ja na ljubljanskih Žalah , od preostalega dela pokopališca pa je loceno z ograjo oz. živo mejo. Judovsko pokopališce v Rožni Dolini  pri Novi Gorici  pa ostaja edinstven spomenik judovske kulturne dedišcine na Slovenskem. Poleg tega je to najvecje ju­dovsko pokopališce v naši državi. Ima obliko trikotnika, dobro je vidno s cestnega nadvoza, saj se nahaja tik ob glavni prometnici, ki z juga pelje v Novo Gorico  skozi predor Panovec. Glede na velikost in kulturnozgodovinski pomen je v Rožni Dolini eno pomembnejših ohranjenih judovskih pokopališc v srednjeevropskem prostoru. Najstarejši nagrobnik v Rožni Dolini, kjer danes še lahko preberemo letnico, sega v leto 1652, sicer pa je nastarejši nagrobnik na tem pokopališcu iz 14. stoletja. Zadnji 
Gerusalemme sull ’Isonzo, str. 8–14; Altieri, La comunitŕ ebraica, str. 17–88;.4 Vivian, Il cimitero israelitico, str. 91–92; Gruber in Gruber, Jewish monuments in Slovenia, str. 19; Arcon, Judovska skupnost v Gorici , str. 11–82; Loricchio, Il cimitero ebraico, str. 22–23; Premk, Hudelja, Tracing Jewish heritage, str. 32–34; Podbersic, »Hiša živecih«, str. 7–8. 
judovski pokopi v Rožni Do-lini so se izvršili ob koncu II. svetovne vojne. Pokopališce skupaj šteje vec kot 900 nag-robnikov. Številni nagrob­niki danes ne ležijo vec na prvotni lokaciji.5 
Vecina nagrobnikov je izdelana iz lokalnega apnen-ca, zato se na njih že krepko poznajo sledi casa. Prvi popis nagrobnikov v Rožni Do-lini  so goriški Judje  izvedli leta 1876, ko so našteli 692 grobov. Podatke je zapisal Samuele Jona, tedanji tajnik judovske skupnosti v Gorici. Iz popisa je tudi razvidno, da je na vsakem nagrobniku številka, ki je vklesana v kamen. Najstarejši nagrobniki so bili na današnje mesto preneseni tako s starejšega pokopališca, ki je stalo nedalec stran, ali z nekdanjega pokopališca pri sinagogi v Gorici. Posamezni nagrobniki so bili prineseni tudi od drugod, kot je, recimo, pri­mer iz Maribora. Kot je zapisal goriški rabin Giacomo Bolaffio, so nekateri nagrob­niki izginili ob poplavah, ko pokopališce še ni bilo ograjeno z zidom. Spet druge so ukradli ali pa so ostali zakopani pod zemljo. Zato je dal rabin Bolaffi  o pobudo za izkop in dva nagrobnika jim je uspelo izkopati, potem pa so jih z verigami izvlekli iz zemlje, jih ocistili in postavili na svoje mesto. Leta 1881 so 27 nagrobnikov prenesli s starejšega pokopališca na bližnji lokaciji in jih namestili vzdolž zunanje strani zidu današnjega pokopališca. Vidimo jih lahko v vzhodnem kotu pokopališca, kamor so jih premaknili ob urejanju nove cestne povezave južnih predmestnih naselij z Novo Gorico  sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja.6 
Zadnji nagrobnik, popisan leta 1876, je prejel številko 628, pod katero so po­kopali Adele Morpurgo, ki je umrla 11. julija 1876. Takoj opazimo razliko med za­poredno številko zadnje pokopane in skupnim številom vseh nagrobnikov, ki izhaja iz preprostega dejstva, da so bili nekateri nagrobniki oznaceni z zaporednimi crka-mi (a, b, c), da bi lahko v razlicnih casovnih obdobjih umrli pripadniki iste družine bili pokopani skupaj.7 
Starost posameznih nagrobnikov lahko z branjem nagrobnih napisov (epigra­fov) razdelimo na štiri obdobja: Prvo obdobje – od 13. do 15. stoletja: dva napisa v letu 1406 in 1450. Prvi je pripadal Leviju Joshui , sinu Izaka. Omenjeni nagrobnik je bil najden leta 1865 v 
5 
Vivian, Il cimitero israelitico, str. 91–92; Gruber in Gruber, Jewish monuments in Slovenia, str. 19; Ogrin, Žido­vsko pokopališce v Novi Gorici , str. 34–37; Jelincic Boeta, Judje  na Slovenskem, str. 300–302; Podbersic, »Hiša živecih«, str. 222–227. 
6 
Vivian, Il cimitero israelitico, str. 93–94; Loricchio, Valdirose  il cimitero perduto, str. 105–106. 
7 
ACET, Gorizia, Elenco dei sepolti nel cimitero israelitico di Gorizia rilevato dalle lapidi nell’Ott obre 1876. 

atriju hiše na Stolnem trgu (Piazza del Duomo) v Gorici. Drugi nagrobnik je verje­tno pripadal clanu družine Morpurgo.8 
Drugo obdobje – od 16. do 17. stoletja: dva napisa v letu 1617 in 1652. Prvi napis na kamnu je slavil clana družine Jona, našli so ga v hiši v Gorici. Drugi napis iz leta 1652 pa je danes najstarejši identifi cirani nagrobnik. 
Tretje obdobje – od leta 1732 do 1829: 16 nagrobnikov, ki so bili leta 1881 preneseni s starega na novo judovsko pokopališce. 
Cetrto obdobje – od 1829 do danes, gre za približno 900 nagrobnikov z napisi v hebrejšcini, hebrejšcini in italijanšcini/nemšcini ali zgolj v italijanšcini.9 
Samuel Jona  v uvodu k prvemu popisu podaja tudi število nagrobnikov, ki so pripadali posameznim judovskim družinam v mestu: Morpurgo 139, Gentili 127, Luzzatto  80, Pincherle  56, Senigaglia  37, Bolaffio  34, Jona 23, Richetti  17, Dörfl es 10, Michelstaedter 7, Reggio 6, Pavia 5, Windspach 2, Schnabl 1, Schönheit 1. Omenje­ni popis nagrobnikov obenem prica o prisotnosti in velikosti posameznih judovskih družin v Gorici.10 
Med judovskimi nagrobniki v Rožni Dolini  najdemo tudi take, ki pripadajo znanim in pomembnim clanom te skupnosti. Velja opozoriti na rabina Abraha-ma Vita Reggio (1755–1841), predstavnika judovskega razsvetljenstva, ki je bil kar 43 let rabin v Gorici. Zraven je grob njegovega sina, rabina Isaaca Samuela Reggio (1784–1855). Med tu pokopanimi Judinjami velja omeniti Carolino Coen Luzza­tto (1837–1919), casnikarko, urednico in goreco iredentistko. Sredi pokopališca leži grob znanega filozofa Carla Michelstaedterja  (1887–1910). Njegovo nagrobno zna­menje je skromno, kajti bil je samomorilec. Dokoncni mir so v tej zemlji našli tudi znani goriški judovski zdravniki: Aronne Luzzatt o, Vittorio Pavia, Oscar Morpur-go in Silvio Morpurgo (1881–1942). Zraven je tudi nagrobnik v spomin na Eldo Mi-chelstaedter Morpurgo, ženo zdravnika Silvia, ki je umrla v taborišcu Ravensbrück decembra 1944.11 
Judovsko pokopališce po razmejitvi 
Na podlagi pariške mirovne pogodbe je prišlo sredi septembra 1947 do raz­mejitve med Jugoslavijo  in Italijo. Mesto Gorica  je ostalo v Italiji  in po odlocitvi tedanjih vodilnih jugoslovanskih politicnih in upravnih oblasti so zaceli sredi leta 1948 graditi novo mesto, Novo Gorico. Meja je bila vzpostavljena tako, da med nastajajocim mestom, Rožno Dolino in naprej proti Šempetru skoraj ni bilo cestnih povezav. Zato so zaceli graditi predor pod Panovcem. Cestno povezavo naj bi zacr-tali tako, da naj bi preckala judovsko pokopališce in se preko gricka, ki je podaljšek hriba sv. Marka , prebila do Šempetra. Ko so trasirali novo cestno povezave z nasta­jajocim mestom, so del grobov tako premaknili v vzhodni kot pokopališca. Tedanja slovenska oblast je imela ocitno ob koncu štiridesetih in v zacetku petdesetih let 
8 
Gruber in Gruber, Jewish monuments in Slovenia, str. 20; Gruber, Jewish Heritage Travel, str. 325. 
9 
Gruber in Gruber, Jewish monuments in Slovenia, str. 19–20; ACET, Elenco dei sepolti nel cimitero israeliti-
co di Gorizia rilevato dalle lapidi nell’Ott obre 1876; Premk, Hudelja, Tracing Jewish heritage, str. 33–34. 10 
Prav tam. 
11 
Loricchio, Valdirose  il cimitero perduto, str. 107; Podbersic, »Hiša živecih«, str. 229. 
namen judovsko pokopališce v Rožni Dolini  kar prekopati oz. odstraniti zaradi iz­boljšanja cestnih povezav v Novo Gorico.12 
To namero potrjuje tudi zaskrbljeno pismo judovske skupnosti iz Trsta , pos­lano 22. junija 1948 Davidu A. Alkalaju, pomembnemu clanu Zveze judovskih verskih obcin (srb. Savez Jevrejskih veroispovjednih opcina) Jugoslavije, s sedežem v Beogradu. Pismo je podpisal ing. Clemente Kerbes , predsednik tržaške skupnosti. V njem so tržaški Judje  izrazili zaskrbljenost, da obstaja velika nevarnost za izgra­dnjo nove povezovalne ceste prav cez judovsko pokopališce v Rožni Dolini, ki bi v tem primeru utrpelo nepopravljivo škodo. Predlagali so, naj se nacrt za gradnjo nove ceste nekoliko preusmeri, tako da bi ostalo judovsko pokopališce nedotaknje-no. Ob tem ne bi bilo potrebno razmišljati o premešcanju (srb. premještanju) trupel tam pokopanih, kar je v judovski veri strogo prepovedano. Poleg tega so tržaški Judje opozarjali, da na pokopališcu pocivajo številne ugledne osebe judovskega rodu, po­sebej so izpostavili rabina Izaka  in rabina Giacoma Bolaffia. Na koncu so beograj­ske sorojake zaprosili, naj bi ustreznih oblasteh posredujejo za »legitimne zahteve«.13 Ostaja odprto vprašanje, zakaj so se v Trstu  odlocili, da se obrnejo na odvetnika Da­vida A. Alkalaja, ki je bil takrat predsednik Judovske verske obcine Beograd, in ne neposredno na Alberta Vajsa , ki je bil med 1948–1964 predsednik Zveze judovskih obcin Jugoslavije. Morda gre izbiri pripisati dejstvo, da je bil odvetnik Alkalaj Jud sefardskega izvora, podobno kot Moša Pijade, medtem ko je predsednik Vajs pripa­dal Judom  aškenazom. Tedanje jugoslovanske oblasti so sicer omenjeno zvezo od pomladi 1945 uradno priznavale za predstavnico vseh jugoslovanskih Judov, ceprav so se predstavniki oblasti pojavili že na slovesnem odprtju obnovljene beograjske sinagoge, 4. decembra 1944. 
Toda mednarodno judovsko povezovanje v skrbi za ohranitev pokopališca v Rožni Dolini je pocasi dobivalo širše razsežnosti. To sicer ni bilo prvic, kajti že v casu takoj po pariški mirovni pogodbi in še pred zacrtanjem nove meje med Jugo­slavijo  in Italijo  leta 1947 so iz Zveze judovskih skupnosti Italije  (ital. Unione dell e comunitŕ Ebraiche Italiane) naslovili na rojake v Beogradu pismo. Prosili so jih, naj posredujejo pri jugoslovanskih državnih oblasteh in dosežejo, da bi se nova mejna crta pomaknila približno 700 metrov proti vzhodu, tako da bi judovsko pokopali-šce v Rožni Dolini  ostalo v Italiji.14 
Junija 1948 pa se je pred njimi znašlo vprašanje o obstoju samega judovskega pokopališca. Tako je dr. Mario Disegni,15 glavni rabin judovske skupnosti v Torinu, 
30. junija 1948 odposlal pismo, naslovljeno na »tov. Moša Pijade, Presjednik Presi­diuma Federativne Narodne Republike Jugoslavije«. V uvodu je rabin Disegni  izrazil veliko skrb »Judov iz cele Italije« za veliko nesreco, ki naj bi se kmalu dogodila, kajti »na obrobju mesta Gorica na jugoslovanskem ozemlju« naj bil krajevne oblasti nacrto­
12 
Vivian, Il cimitero israelitico, str. 92–93. 
13 
Jevrejski istorijski muzej Saveza jevrejskih opština Srbije , Beograd. Arhivska kutija, Groblja Slovenija , Hr-
vatska, Bosna i Hercegovina, fascikel Gorica  (Slovenija) 1947/48, dopis 22. junij 1948. 14 
Jevrejski istorijski muzej Saveza jevrejskih opština Srbije , Beograd. Arhivska kutija, Groblja Slovenija , Hr-
vatska, Bosna i Hercegovina, fascikel Gorica  (Slovenija) 1947/48, dopis 26. februar 1947. 15 
Mario Disegni  (1878, Firence–1967, Torino), izobraževal se je na znamenitem rabinskem kolegiju v Fi­rencah, ki ga je vodil S. H. Margulies. Disegni  je rabinske študije dokoncal leta 1903, kot rabin je deloval v Genovi in Veroni, med leti 1935–1959 je bil glavni rabin v Torinu . 
vale projektiranje nove ceste prav cez judovsko pokopa­lišce. Rabin Disegni  nadalje poudarja, kakšna škoda bi se s tem povzrocila judovski kulturni dedišcini, še pose-bej, ker na tem pokopališcu pocivata tudi dva ugledna rabina, po rodu iz Gorice: Isacco (Izak) Reggio in Gi­acomo Bolaffi  o.16 Ob tem moramo poudariti, da je bil Giacomo Bolaffi  o vec kot trideset let vrhovni rabin v Torinu, kjer je užival veliko priljubljenost, in tako tudi eden od predhodnikov rabi­na Disegnija. Nadalje je rabin Disegni  Mošo Pijadeja  posebej opozoril, da bi priš-lo v primeru prenosa posmrtnih ostankov Judov, pokopanih v Rožni Dolini , do skrunjenja trupel, kar je v judovstvu najstrožje prepovedano. Moša Pijade  naj bi torej s svojo avtoriteto, vsaj po mnenju rabina Disegnija , dosegel spremembo nacr­tovanih del v Rožni Dolini  in popolno ohranitev judovskega pokopališca. Ob tem pa je zanimivo, da rabin Disegni  prav nikjer ne izpostavlja judovskega porekla Moše Pijadeja .17 
Namero o rušenju judovskega pokopališca naj bi torej s telefonskim klicem iz Beograda v Novo Gorico preprecil prav Moša Pijade, visoki jugoslovanski politik judovskega rodu, narodni heroj in clan CK ZKJ, o cemer naj bi obstajali dokumenti. Nekdanji novogoriški politik Jože Šušmelj, med 1974–1982 predsednik Skupšcine obcine Nova Gorica  in kasneje dejaven tudi na zvezni ravni v Beogradu, je o tem po­vedal: »V vseh nacrtih po letu 1955 je bilo judovsko pokopališce v Rožni Dolini  prostorsko varovano. Je pa res, da je drugi Ravnikarjev  nacrt iz leta 1949 potegnil cesto med tunelom pod Panovcem  in predvidenim tunelom pod Markom  cez zahodni rob pokopališca. A je to bila le urbanisticna nacelna trasa, narisana na karto, na kateri verjetno Ljubljancaniniti niso razbrali, kaj je v resnici na terenu. Ce bi do realizacije te poteze res prišlo, sem preprican, da bi pri nadaljnjem projektiranju os ceste bila zamaknjena, saj je bilo za to dovolj prostora.«18 
Jože Šušmelj je tudi potrdil, da je med arhivskimi dokumenti na novogoriški obcini osebno videl dokument, ki je prišel iz Beograda, s podpisom Moše Pijadeja. Slednji se je po mnenju g. Šušmelja zavzel za to, da se judovsko pokopališce v Rožni Dolini  ob nacrtovanju novih cest ohrani.19 Žal tega dokumenta v razlicih fondih 
16 
Jevrejski istorijski muzej Saveza jevrejskih opština Srbije , Beograd. Arhivska kutija, Groblja Slovenija , Hr-vatska, Bosna i Hercegovina, fascikel Gorica  (Slovenija) 1947/48, dopis 30. junij 1948. 
17 
Prav tam. 
18 
Izjava Jožeta Šušmelja, roj. 1938, iz Nove Gorice . Zapis s 24. oktobra 2015 hrani avtor. 
19 
Prav tam. 

v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici  nismo uspeli najti, ceprav je v povezavi z ju­dovskim pokopališcem v Rožni Dolini  tam ohranjenih veliko dokumentov. Ome­njene dokumentacije, povezane z Mošo Pijadejem, ni najti niti v beograjskih arhivih. 
O posegu Moše Pijadeja iz Beograda govori tudi naslednje pricevanje goriške­ga publicista Vilija Princica. Pravzaprav je zgodba povezana z njegovim tastom, Da­vorinom Klancicem  (1924–2012) iz Mirna. Preživljal se je s kmetovanjem in tudi s prevozništvom, najprej s konji, nato s traktorjem. Veliko je sodeloval z gradbenim podjetjem SGP, in sicer pri prevažanju materiala za gradnjo Nove Gorice, vrtanju predora pod Panovcem  in izgradnji cest v bližini. Tako je Davorin tudi izvedel za prepoved gradnje ceste preko judovskega pokopališca. Vili Princic  je zgodbo objavil v Primorskem dnevniku: »Sestavili so že ekipo, ki bi morala zaceti z delom, vendar jezadnji trenutek prišlo povelje iz Beograda, ki je preprecilo gradnjo ceste cez pokopališce. Ukaz je podpisal visok clan državnega vrha, dr. Moša Pijade, ki je bil v vrhovnem Tito-vem  štabu skozi vsa vojna leta in je bil tudi po vojni tesen predsednikov sodelavec. Moša Pijade je bil judovskega rodu, njegovi uvidevnosti pa gre zahvala, da se prvotna nameranacrtovalcev ni uresnicila. Cesto so potem speljali na prednjem pobocju grica nedalec od železniške proge, kjer z manjšimi spremembami stoji še danes. Ta zgodba je skoraj nezna­na in sem jo pred leti slišal od nekaterih delavcev na takratni trasi, ki so morali na vrat nanos povesiti že dvignjene krampe«.20 
Moša Pijada 
Kdo je sploh bil Moša Pijade? Velja za enega izmed najprepoznavnejših obra­zov nekdanjega jugoslovanskega komunisticnega gibanja, vsekakor pa najpomemb­nejšega Juda med jugoslovanskimi komunisti. Sam se je opredeljeval za Srba. Rodil se je 4. januarja 1890 v Beogradu, ocetu Samuelu  in materi Sari Pijade. Njihova premožna judovska trgovska družina sefardskega porekla se je v prvi polovici 19. stoletja priselila iz Bolgarije. V družini je bilo šest otrok, štirje fantje (David, Josif, Uzijel  in Moša) ter dve dekleti (Marula Mici  in Rašela Šelika). Razen Moše Pijadeja so vsi umrli med holokavstom. 
V rojstnem mestu je Moša zakljucil nižjo gimnazijo, pozneje pa je med 1905– 1910 študiral slikarstvo v razlicnih mestih po Evropi. Pot ga je vodila iz Beograda preko Münchna  do Pariza. Med študijem se je aktivno ukvarjal tudi z novinar­stvom. Med drugim je bil sekretar Združenja novinarjev v letih 1911/12, uveljavil pa se je tudi kot prevajalec. Pred prvo svetovno vojno ga najdemo kot ucitelja risanja v Ohridu  v današnji Makedoniji. 
Med clane Komunisticne partije Jugoslavije  (KPJ) je bil Moša Pijade sprejet 
1. januarja 1920. Hitro se je povzpel po partijski lestvici, saj je kmalu postal clan njenega izvršnega odbora in se uveljavil tudi kot partijski teoretik. Medtem je ure­dnikoval casopisa Slobodna rec in Organizovani radnik. Leta 1922 je celo predstavljal KPJ na II. konferenci Balkanske komunisticne federacije v Sofiji. Zaradi ilegalnega komunisticnega delovanja, KPJ je bila namrec leta 1921 postavljena izven zakona, je bil Moša Pijade aretiran in obsojen na zaporno kazen. Partija mu je namrec na-rocila, da je v Beogradu organiziral ilegalno tiskarno, kjer so za potreben CK KPJ tiskali casopis Komunist in razlicno propagandno gradivo. Februarja 1925 so oblasti 
Primorski dnevnik, 30. januar 2014, str. 14. Pokopališce v Rožni Dolini  rešil pred unicenem Titov sodelavec. 
tiskarno odkrile in ob tem aretirale tudi Mošo Pijadeja. V zaporih Sremska Mit­rovica  in Lepoglava  je ostal zaprt do leta 1939. V Lepoglavi je spoznal Josipa Broza 
-Tita in mu v znak prijateljstva naslikal tudi portret. Poleg tega je Pijade deloval kot prevajalec, med drugim je v srbsko-hrvaški jezik prevedel tudi Marxov Kapital. V aprilu 1939 so oblasti Mošo Pijadeja  izpustile in vnovic se je naselil v Beogradu, kjer je deloval kot slikar. Takrat se je tudi porocil z vdovo Lepo (Leposavo) Nešic - Pijade (1897–1975), rojeno Petrovic. Toda januarja 1940 so ga jugoslovanske oblasti spet zaprle v taborišce v Bileži, kjer je ostal do aprila istega leta. Na V. državni kon­ferenci KPJ oktobra 1940 v Zagrebu  so ga izbrali v Centralni komite KPJ. Februar­ja 1941 je bil vnovic aretiran in zaprt v Bileci , izpustili so ga v zacetku aprila 1941, zgolj dva dni pred nemškim napadom na Jugoslavijo. 
CK KPJ ga je poleti 1941 poslal v Crno goro, kjer ga najdemo med organiza­torji vstaje 13. julija. Skupaj z Milanom Đilasom  sta med vstajo zavzela ekstremi­sticno komunisticno linijo, ki je zahtevala številne žrtve. Decembra 1941 je postal clan vrhovnega štaba Narodnoosvobodilnih in partizanskih odredov Jugoslavije (NOPOJ), kjer je vodil njegov ekonomski odsek in se ukvarjal zlasti z vzpostav­ljanjem t. i. ljudske oblasti na osvobojenem ozemlju. Med partizani je uporabljal ime Cika Janko. V prvi polovici leta 1942 so nastali Focanski predpisi, ki jih je izdal Vrhovni štab, pripravil pa Moša Pijade. Šlo je za partizansko zakonodajo, ki je ure­jala življenje in delo na ozemlju pod partizansko kontrolo ter omogocala organiza­cijo delovanja t. i. narodnoosvobodilnih odborov. Kot najbolj poznan Jud v jugoslo­vanskem partizanskem gibanju se je pogosto znašel na udaru nacisticne in cetniške antisemitske propagande. 
Moša Pijade se je novembra 1942 udeležil prvega zasedanja AVNOJ-a v Bi­hacu, na drugem zasedanju AVNOJ-a novembra 1943 v Jajcu  pa je bil njegov pod-predsednik in hkrati soavtor nekaterih pomembnih sklepov, sprejetih na tem zase­danju. V Jajcu  je prav Moša Pijade 5. novembra 1943 ustanovil telegrafsko agencijo nastajajoce nove Jugoslavije  – TANJUG. Tito mu je zelo zaupal, zato se ne gre cu­diti, da je Pijade jeseni 1944 in v zacetku leta 1945 kot predstavnik jugoslovanskih komunistov veckrat potoval v Moskvo. 
Po koncu druge svetovne vojne je postal poslanec narodne skupšcine Federa­tivne ljudske republike Jugoslavije  (FLRJ) in narodne skupšcine Ljudske republike Srbije. Sodeloval je pri pripravi prve ustave FLRJ, ki je bila sprejeta 1946. Na zvezi ravni je postal predsednik sprva izvršilnega, nato pa zakonodajnega odbora naro­dne skupšcine FLRJ, to funkcijo je opravljal do januarja 1953. Nato je za leto dni sprejel funkcijo podpredsednika Zveznega izvršnega sveta oz. takratne jugoslovan­ske vlade. Sledil je položaj predsednika Zvezne narodne skupšcine (1954–1957). Na tem mestu je sodeloval pri ustvarjanju zakonodajnega sistema in novega ustavnega reda. Na VI. kongresu KPJ leta 1952 je bil vnovic izvoljen v CK in v Izvršni komite ZKJ. Poleg tega je bil clan CK ZK Srbije, clan predsedništva zveznega odbora Soci­alisticne zveze delovnega ljudstva (SZDL) in clan centralnega odbora Zveze borcev ter tudi rezervni generalmajor Jugoslovanske ljudske armade. Sprejet je bil v clan­stvo Srbske akademije znanosti, Združenja novinarjev Jugoslavije  in Združenja li­kovnih umetnikov Jugoslavije. Prejel je partizansko spomenico 1941, red junaka socialisticnega dela in red narodnega heroja (proglašen novembra 1953). 

Dokument iz februarja 1947, ki ga je Zveza judovskih obcin Italije na­slovila na Zvezo judovskih obcin Jugoslavije glede morebitnega premika meddržavne meje pri Rožni Dolini. Vir: Jevrejski istorijski muzej Saveza jevrejskih opština Srbije, Beograd. 
Mošo Pijadeja najdemo tudi v vlogi posrednika med jugoslovansko judo-vsko skupnostjo in državnim vrhom. Vodilnim predstavnikom jugoslovanskih ju­dovskih združenj je sicer takoj po vojni na razlicnih sestankih veckrat nakazal, da so jugoslovanske oblasti pripravljene dopušcati izselitev posameznikov v Palestino, vendar so nasprotovale množicni emigraciji.21 Po ustanovitvi države Izrael  maja 1948 je pogosto posredoval pri omogocanju jugoslovanskim in drugim preživelim evropskim Judom , da se preko Jugoslavije  odselijo v biblijsko domovino. Rezultat njegovih prizadevanj je bilo tudi izselitveno dovoljenje, ki ga je decembra 1948 pre­jelo okrog 3.000 Judov  iz Jugoslavije. Ti so se lahko takoj s tovorno ladjo S/S Kefa­los izselili v Izrael. Tedanja Jugoslavija je namrec že pred nastankom države Izrael maja 1948 tajno sodelovala z judovskimi (sionisticnimi) organizacijami, predvsem pri ilegalnem preseljevanju srednje- in vzhodnoevropskih Judov preko Jugoslavije 
Kerenji, Jewish citizens of Socialist Yugoslavia, str. 154. 
v Palestino  v letih 1946–1948. Šlo je za cas britanskega mandata, ko so Britanci v tistem delu sveta z veliko težavo zagotavljali mir in se hkrati zaradi arabskega nasprotovanja borili proti ilegalnemu judovskemu naseljevanju. Pri preseljevanju Judov v Palestino  prek in iz Jugoslavije  je imela pomembno vlogo tedanja UDV, taj­na politicna policija, in Edo Brajnik - Štefan, nacelnik njenega protiobvešcevalnega oddelka. Prav preko njega so na jugoslovanski strani potekali tajni stiki z judovski-mi organizacijami in kasneje z Izraelom.22 
Moša Pijade  je umrl 15. marca 1957 v Parizu , ko se je vracal iz Londona , ka­mor je vodil jugoslovansko skupšcinsko delegacijo. Pokopan je na beograjskem Ka­lemegdanu , v grobnici narodnih herojev. Zapustil je okrog 120 slikarskih stvaritev, vecina se jih je do danes izgubila, ter nekaj sto skic in risb.23 
Judovsko pokopališce po ohranitvi 
Podatke o vseh judovskih pokopališcih v tedanji Jugoslaviji  so zbirali tudi v Beogradu, na sedežu Zveze judovskih obcin Jugoslavije. Okrog leta 1960 je bil iz­delan kataster vseh judovskih pokopališc v tedanji Jugoslaviji , za Rožno Dolino  pa tam zasledimo zgolj suhoparen podatek, da je pokopališce že opušceno (srb. napu-šteno).24 
Nekoliko vec zanimanja za judovsko pokopališce v Rožni Dolini  se je poka­zalo po otoplitvi jugoslovansko-italijanskih odnosov in podpisu videmskega spo­razuma leta 1955. Ustanovljena je bila meddržavna »Stalna mešana komisija za izvajanje videmskega sporazuma«, na njenih sejah pa se je nekajkrat znašlo tudi vprašanje judovskega pokopališca. Izmenjala so se številna pisma med omenjeno komisijo, jugoslovanskim ministrstvom za zunanje zadeve v Beogradu in judo-vsko skupnostjo v Gorici. Tako so sredi oktobra 1957 Judje  iz Gorice  spraševali, ali obstaja možnost za revitalizacijo pokopališca v Rožni Dolini, predvsem, kar zadeva ponovne pokope in nujna vzdrževalna dela. Prošnja je ocitno romala iz Gorice na italijanske clane komisije, ki so po diplomatskih kanalih spraševali v Beograd, od koder so se obrnili na Ljubljano, od tam pa na novogoriško obcino.25 Iz Nove Gorice so precej birokratsko odgovorili na zacetku januarja 1958. Zapisali so, da morajo pac tudi Judje spoštovati jugoslovanski Zakon o pokopališcih. Hkrati so poudarili, da bi bilo najprimerneje, ce bi Judje iz Gorice  stopili v neposreden stik z mestnimi oblastmi v Novi Gorici. Glede morebitnih novih pokopov v Rožni Dolini  in pre­voza trupel cez državno mejo pa so v Novi Gorici  preprosto izpostavili pristojnosti republiških organov v Ljubljani.26 
Ob koncu decembra 1964 je Oddelek za notranje zadeve v Novi Gorici za predsednika Skupšcine obcine Nova Gorica pripravil porocilo o stanju: »Židovsko pokopališce v Rožni dolini je zelo staro. […] Pokopališce je obdano z dokaj visokim zidom, kjer zid ni dovolj visok, pa je dopolnjen z žicnato ograjo. […] Nagrobni kamni so iz vseh 
22 
Šubelj, Ljuba: Prijatelj ali sovražnik?, str. 14–19; Karakaš Obradov, Iseljavanje židova, str. 400–401; Režek, Jugoslavija  in nast anek Izraela , str. 364–367. 
23 
Vec o Moši Pijadeju: Nešovic, Moša Pijade, biografi ja; Romano, Jevreji Jugoslavije, str. 460–461; Narodni heroji Jugoslavije , str. 80–82; Ivankovic, Jevreji u Jugoslaviji , str. 279–283. 
24 
Jevrejski istorijski muzej, Beograd. Katastar grobalja, broj 5480. 
25 
ARS, AS 1931, šk. 1493. Dopis 19. oktobra 1957. 
26 
Prav tam, dopis 6. januarja 1958. 
casov. Najvec jih je iz pred prve svetovne vojne. Ti so zelo grobo oklesani in nekateri vrazpadajocem stanju. Nekaj jih je prevrnjenih, okrušenih, precej pa nagnjenih v razlicne smeri. Tudi nagrobni kamni izpred druge svetovne vojne niso v dosti boljšem stanju. No-benega dvoma ni, da se kamni krušijo in podirajo in da se bodo še tudi brez navzocnostiljudi. Grobovi niso vzdrževani oz. so zravnani z zemljišcem, razen nekaterih, ki so obdaniz betonsko ograjo, vendar tudi na teh raste trava. Travo, ki jo pokosijo mora biti, po nji­hovem obicaju, tam unicena. Z ozirom na to, da so grobovi zelo stari, izgleda, da vecinasvojcev ne obstaja vec in so zelo redki, ki še prihajajo na pokopališce. Za pokopališce skrbi neka Pavla iz Gorice, italijanske narodnosti, stara kakih 70 let. Za vsako zmeckano tra­vico smatra za napad na njihov objekt.«27 
Na judovskem pokopališcu v Rožni Dolini je propadala nekdanja mrliška vežica, ki je bila po razmejitvi septembra 1947 prepušcena zobu casa, pocasi se je spreminjala v kup ruševin. Decembra 1977 je bila s pogodbo prenesena na Krajev-no skupnost Rožna Dolina. Goriško  judovsko skupnost je pri tem zastopal Giaco­mo (Jakob) Rosembaum  iz Gorice, Krajevno skupnost Rožna Dolina pa takratni predsednik KS Viktor Hvalic. Dokument o prenosu lastništva je danes shranjen v arhivu tržaške judovske skupnosti.28 Novi lastnik je vežico obnovil, v glavnem z udarniškim delom, in jo spomladi 1987 predal v uporabo kot Dom Krajevne skup­nosti. Tedanji novogoriški Zavod za varstvo naravne in kulturne dedišcine je ju­dovsko pokopališce skupaj z nekdanjo mrliško vežico leta 1985 vpisal kot kulturni spomenik lokalnega pomena.29 Objekt je bil torej z odlokom razglašen za kulturni spomenik, za katerega naj bi veljal prvi varstveni režim. 
Ob zakljucku 
Za vzdrževanje judovskega pokopališca v Rožni Dolini danes skrbi Krajevna skupnost Rožna Dolina. Odpirajo se nove možnosti za ustrezno vrednotenje to-vrstne kulturne dedišcine, tudi v Rožni Dolini. Morda lahko prav v kombinaciji s sinagogo na italijanski strani ter pokopališcem na slovenski strani obravnavano pokopališce postane pomembna in prepoznavna turisticna lokacija na Goriškem , vsekakor bolj, kot je to danes. Odlicno izhodišce za tovrstno razmišljanje nam nudi nekdanja judovska mrliška vežica ob pokopališcu. Veliko zaslug, da se je judovsko pokopališce v Rožni Dolini  pri Novi Gorici  sploh ohranilo, ocitno nosi nekdanji visok jugoslovanski politik judovskega rodu – Moša Pijade. Morda bomo nekoc v kakšnem zaprašenem arhivu ali celo zasebni  zbirki našli dokument z njegovim podpisom, ki je pred skoraj sedemdesetimi leti omogocil ohranitev omenjenega po­kopališca. 
27 
PANG 104, t. e. 1398, Pov 26/64, dopis 30. decembra 1964. 
28 
Kopijo dokumenta z naslovom »Pogodba« št. 348/80, ki je bila podpisana 29. decembra 1977 v Novi Gori­ci, hrani avtor tega zapisa. 
29 
Uradno glasilo obcin Ajdovšcina , Nova Gorica , Tolmin , št. 8/1985, Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodo­vinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na obmocju obcine Nova Gorica . Varstveni režim v odloku je dolocen v 14. clenu. 
Viri in literatura Arhivski viri 
ACET – Archivio storico della Comunitŕ ebraica di Trieste, Elenco dei sepolti nel cimitero israelitico di Gorizia rilevato dalle lapidi nell’Ott obre 1876. 
ARS – Arhiv Republike Slovenije, AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve. AUCEI – Archivio storico dell’Unione delle comunitŕ Ebraiche Italiane, Roma, fondo Attivitŕ dell’Unione delle Comunitŕ Israelitiche Italiane dal 1934, busta 39, fascicolo 5. 
Jevrejski istorijski muzej Saveza jevrejskih opština Srbije, Beograd, Groblja Slovenija , Hr-vatska, Bosna i Hercegovina , fascikel Gorica  (Slovenija) 1947/48. 
PANG – Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, PANG 104, Skupšcina obcine Nova Gorica. Uradno glasilo obcin Ajdovšcina , Nova Gorica, Tolmin , št. 8/1985, Odlok o razglasitvi kul­turnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na obmocju obcine Nova Gorica . 
Spletni viri 
Gruber, Ruth Ellen , in Gruber, Samuel D: Jewish momuments in Slovenia. V: Jewish Heri­
tage Report, 1998. Http://www.isjm.org/jhr/IInos1-2/slovenia.htm, dostop: 21. junij 2017. Gruber, Ruth Ellen  in Samuel D. Gruber: Jewish monuments in Slovenia. A report for the United States Commission for the Preservation of America’s Heritage Abroad, dostop: 21. junij 2017. 
Casopisni vir 
Primorski dnevnik, 30. januar 2014, str. 14. 
Ustni vir 
Jože Šušmelj , roj. 1938, iz Nove Gorice. Zapis s 24. oktobra 2015 hrani avtor. 
Literatura 
Altieri, Oriett a : La comunitŕ ebraica di Gorizia : carr atteristiche demografi che, economiche e
sociali (1778–1900). Udine : Del Bianco Editore, 1985. Arcon, Katjuša: Judovska skupnost v Gorici. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljublja­ni, Filozofska fakulteta, 2007. 
Cedarmas, Adonella: La comunitŕ israelitica di Gorizia 1900–1945. Pasian di Prato: Istituto 
Friulano per la storia del movimento di liberazione, 1999. Dornik Šubelj, Ljuba: Prijatelj ali sovražnik?: dokumenti o stikih med Edom Brajnikom  in Da­nom Shaikejem : (1944–1980). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2011. 
Gerusalemme sull’Isonzo (ur. Antonella Gallarotti  in Maria Elisabett a Loricchio). Mariano 
del Friuli: Edizioni della Laguna, 2006. Ivankovic, Mladenka: Jevreji  u Jugoslaviji  1944–1952. godine. Kraj ili novi pocetak. Beograd : Institut za noviju istoriju Srbije, 2009. 
Jelincic Boeta, Klemen: Judje  na Slovenskem v srednjem veku. Ljubljana: Slovenska matica, 
2009. Karakaš Obradov, Marica: Iseljavanje židova iz Hrvatske nakon drugoga svjetskog rata. Historijski zbornik, 66, 2013, št. 2, str. 391–404. 
Kerenji, Emil: Jewish citizens of Socialist Yugoslavia: Politics of Jewish Identity in a SocialistState, 1944–1974, PhD Dissertation. The University of Michigan, 2008. 
Loricchio, M. Elisabetta: Valdirose  il cimitero perduto. Ha-tikvŕ. La speranza. Att raverso 
l’ebraismo goriziano. Monfalcone : Edizione della Laguna, 1991, str. 105–107. Loricchio, M. Elisabetta: Il cimitero ebraico di Valdirose. Beth ha Chajim. La casa dei viven-ti. Valdirose. Cimitero della Comunitŕ Ebraica di Gorizia (ur. Maria Elisabetta Loricchio  in Agostino Colla). Mariano del Friuli: Edizione della Laguna, 2004, str. 21–24. 
Narodni heroji Jugoslavije, 2. knjiga, ur. Dušan Živkovic, Beograd: Mladost, 1975. Nešovic, Slobodan: Moša Pijade i njegovo vreme, Beograd: Prosveta, 1968. Ogrin, Dušan : Židovsko pokopališce v Novi Gorici: pomemben spomenik pokopališke 
kulture. Srecanja, 7, 1972, št. 35–36, str. 33–40. Podbersic, Renato. Preganjanje Judov  na Goriškem  med drugo svetovno vojno. Slovenski 
Judje: zgodovina in holokavst, ur. Irena Šumi in Hanah Starman , Center judovske kulturne dedišcine Sinagoga Maribor, Maribor 2012, str. 121–132. Podbersic, Renato: „Hiša živecih“ v Rožni dolini. Kronika, 62, 2017, št. 2, str. 221–232. Premk, Janez, Hudelja, Mihaela: Tracing Jewish heritage: a guidebook to Slovenia. Ljubljana: 
JAS, 2014. 
Režek, Mateja: Jugoslavija  in nastanek Izraela: delitev Palestine  in ilegalno preseljevanje Judov . Acta Histriae, 21/3, 2013, str. 361–376. Romano, Jaša: Jevreji Jugoslavije  1941–1945: Žrtve genocida i ucesnici NOR. Beograd: Savez 
jevrejskih opština Jugoslavije, 1980. Vivian, Angelo: Il cimitero ebraico di Gradisca d’Isonzo. Egitto e Vicino Oriente, 9, 1986, str. 151–155. 
Povzetek: Judovsko pokopališce v Rožni dolini  pri Novi Gorici  je edinstven spomenik judovske kulturne dedišcine na Slovenskem. Poleg tega je to najvecje judovsko pokopališce v naši državi in sodi med bolje ohranjena v vsej Srednji Evropi. Na njem je pokopanih vec kot 900 Judov, vecinoma pripadnikov nekdanje judovske skupnosti v Gorici. Sredi septembra 1947 in ob vzpostavitvi nove meje med Italijo  in tedanjo Jugoslavijo  je ju­dovsko pokopališce v Rožni Dolini  ostalo odrezano od judovske skupnosti v Gorici  in tam-kajšnje sinagoge. Prav cez judovsko pokopališce so oblasti nameravale speljati novo cestno povezavo, ki bi nastajajoce mesto Nova Gorica  skozi predor Panovec  povezala proti jugu. V tovrstne nacrte so posegli razlicni dejavniki, izgleda pa, da je bilo odlocujoce mnenje Moše Pijadeja (1890–1957), visokega jugoslovanskega komunisticnega politika judovskega rodu, ki se je osebno zavzel za ohranitev judovskega pokopališca v Rožni Dolini. Ocitno je njegovo posredovanje iz Beograda  omogocilo, da se je judovsko pokopališce prakticno nedotaknjeno ohranilo do danes. 
Riassunto: Il cimitero ebraico di Valdirose (Rožna Dolina) presso Nova Gorica č un’ec­cezionale testimonianza del retaggio culturale ebraico di cui puň vantarsi la Slovenia. E’ il piů esteso cimitero ebraico del Paese, nonché uno dei cimiteri ebraici meglio conservati nell’Europa centrale. Accoglie le spoglie di piů di 900 ebrei, perlopiů appartenenti alla co-munitŕ ebraica che in passato risiedeva a Gorizia. Con l’entrata in vigore delle disposizioni sul nuovo confine tra Italia e Jugoslavia di allora a metŕ settembre del 1947 il cimitero ebraico di Valdirose  si trovň separato dalla comunitŕ ebraica di Gorizia e dalla sua sinagoga. Per collegare Nova Gorica, cittŕ che stava sorgendo, attraverso la galleria sotto il Panovec  con le zone a sud della nuova cittŕ, le autoritŕ pro-gettarono una strada che doveva passare proprio sopra il cimitero. Contro tale progett o si levarono diverse voci, pare perň che il parere di Moša Pijade (1890–1957), alto esponente politico comunista jugoslavo di origini ebraiche, sia stato determinante. Il suo intervento personale a difesa del cimitero ebraico di Valdirose, espresso a Belgrado, ha fatto sě che il cimitero ebraico si sia conservato pressoché intatto fino ai giorni nostri. 
Avtorji prisp evkov 
Prof. Giuseppe BERGAMINI, kustos v pokoju, giuseppebergamini@alice.it 
Red. prof. dr. Rajko BRATOŽ, akad., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, SI–1000 Ljubljana, Aškerceva 2 rajko.bratoz@guest.arnes.si 
Marija CEŠCUT, prof. slovenskega jezika in književnosti v pokoju, 
Mag. Robert DEVETAK, mladi raziskovalec, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, SI–1000 Ljubljana, Aškerceva 2 robert.devetak@ff .uni-lj.si 
dr. Miloš FON, SI–5000 Nova Gorica, Ledine 4 milos.fon@yahoo.com 
mag. Damjana FORTUNAT CERNILOGAR, kustos zgodovinar, Tolminski muzej, SI–5220 Tolmin, Mestni trg 4 damjana.fortunat@guest.arnes.si 
dr. doc. Bojan GODEŠA, znanstveni svetnik, Inštitut za novejšo zgodovino, SI–1000 Ljubljana, Kongresni trg 1; Univerza v Novi Gorici, SI–5000, Vipavska cesta 13 bojan.godesa@inz.si 
izr. prof. dr. Boris GOLEC, znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, SI–1000 Ljubljana, Novi trg 2 bgolec@zrc-sazu.si 
dr. Tanja GOMIRŠEK, muzejska svetovalka, kustos zgodovinar, Goriški muzej, Galerija Zorana Mušica Grad Dobrovo, SI–5212 Dobrovo, Grajska cesta 9 tanja.gomirsek@goriskimuzej.si 
dr. Eva HOLZ, znanstvena svetnica v pokoju, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, SI–1000 Ljubljana, Novi trg 2 evaholz@zrc-sazu.si 
Petra KOLENC, višja strokovna sodelavka, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Raziskovalna postaja Nova Gorica, SI–5000 Nova Gorica, Delpinova 12 petra.kolenc@zrc-sazu.si 
prof. dr. Harald KRAHWINKLER, Alpen-Adria-Universität, Klagenfurt am Wörthersee Institut für Geschichte, Abteilung für Geschichte Ost- und Südosteuropas, A–9020 Klagenfurt harald.krahwinkler@aau.at 
red. prof. dr. Oto LUTHAR, znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Inštitut za kulturne in spominske študije, SI–1000 Ljubljana, Novi trg 2 oto.luthar@zrc-sazu.si 
dr. Neva MAKUC, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Raziskovalna postaja Nova Gorica, SI–5000 Nova Gorica, Delpinova 12 neva.makuc@zrc-sazu.si 
red. prof. dr. Darja MIHELIC, znanstvena svetnica v pokoju, SI–1000 Ljubljana, Murnikova ulica 18 mihelic@zrc-sazu.si 
dr. Boris MLAKAR, znanstveni svetnik v pokoju, Inštitut za novejšo zgodovino, SI–1000 Ljubljana, Kongresni trg 1 Boris.Mlakar@inz.si 
Milan PAHOR, zgodovinar, ravnatelj v pokoju, IT–34138 Trst, Ulica dei Falchi 2 milan.pahor48@gmail.com 
dr. Renato PODBERSIC, znanstveni sodelavec, Študijski center za narodno spravo, SI–1000 Ljubljana, Tivolska 42, renato.podbersic@scnr.si 
red. prof. dr. Andrej RAHTEN, znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, SI–1000 Ljubljana, Novi trg 2; Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, SI–2000, Koroška cesta 160; Znanstveno-raziskovalno središce v Kopru, SI–6000 Koper, Garibaldijeva 1 andrej.rahten@zrc-sazu.si 
Drago SVOLJŠAK, univ. dipl. etnolog in arheolog v pokoju, SI–5000 Nova Gorica, Ledine 23 drago.svoljsak@siol.net 
izr. prof. dr. Petra SVOLJŠAK, znanstvena svetnica, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, SI–1000 Ljubljana, Novi trg 2; Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko, Kulturna zgodovina, SI–5000, Vipavska cesta 13 petrasv@zrc-sazu.si 
red. prof. Janez SUHADOLC, arhitekt, graficni oblikovalec, prof. v pokoju, SI–1000 Ljubljana, Cesta na Vrhovce 12 
red. prof. dr. Peter ŠTIH, akad., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, SI–1000 Ljubljana, Aškerceva 2 peter.stih@guest.arnes.si 
dr. Nevenka TROHA, znanstvena svetnica v pokoju. nevenka.troha@inz.si 
Ivanka URŠIC, prof. zgod. in soc., arhivska svetovalka, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, SI–5000 Nova Gorica, Trg E. Kardelja 3 ivanka.ursic@pa-ng.si 
red. prof. dr. Sergio TAVANO, prof. arheo. in umetn. zgod. v pokoju, Istituto per la storia sociale e religiosa di Gorizia, IT–34170 Gorizia, Via del Seminario 7 stavano@tiscali.it 
red. prof. dr. Marta VERGINELLA, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, SI–1000 Ljubljana, Aškerceva 2  marta.verginella@ff .uni-lj.si 
dr. Jernej VIDMAR, prof. zgodovine,  Škofijska gimnazija Vipava, SI–5271 Vipava, Goriška cesta 29 jernej.vidmar3@guest.arnes.si 
dr. Salvator ŽITKO, prof. zgodovine, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, SI– 6000 Koper, Garibaldijeva 18 salvator.zitko@gmail.com 
Krajevno in imensko kazalo razprav 
A 
Aachen • 191, 193 
Abesinija • 452, 453 
Abodriti • 193 
Abraham, škof • 197 
Abram, Josip • 25, 310 
Accrocca, Elio Filippo • 508 
Adamic, Slavko • 448 
Adda • 146, 152, 158 
Adige glej Adiža 
Adiža • 147, 151, 155, 158 
Adria  glej Jadran 
Adriatic  glej Jadran 
Adriatico  glej Jadran 
Adrija • 356 
Aehrenthal, Alois Lexa von • 321, 322, 323, 324, 325, 326, 327, 328, 330, 331 
Aemilia  glej Emilija 
Afrika • 160, 174 
Agathias Myrinaeus • 156, 179 
Agatij • 151, 153 
Agilulfingi • 193 
Agnelli, Arduino • 511, 514 
Agstner, Rudolf • 321, 322, 331 
Agunt  glej Dölsach pri Lienzu 
Aguntum  glej Dölsach pri Lienzu 
Aichelburg-Labia, Leopold von • 335 
Ajdovšcina • 247, 254, 389, 519, 523, 525, 527, 528, 529, 532, 533, 534, 548, 549 
Ajo • 193 
Akvileja  glej Oglej 
Alamani • 149, 163, 164, 167, 171, 172, 174, 176 
Albera, Dionigi • 207 Aleksandrija • 275 Alfi eri, Vittorio • 269 Alghero • 418, 424 Alkalaj, David A. • 542 Allen, Pauline • 183 Allentsteig • 422 Alpe • 121, 124, 130, 139, 141, 146, 147, 150, 165, 172, 177, 283, 333, 338 Julijske • 342, 383, 500 Kotijske • 149 Vzhodne • 157, 197 Zahodne • 166, 174 Alpen  glej Alpe Alpes  glej Alpe Alps  glej Alpe Altieri, Orietta • 549 Altino • 148, 155 Altinum  glej Altino Alto Isontino  glej Posocje, Gornje Altomonte, Giovanni Scaramangŕ de • 337 Alžir • 497 Amalasvinta • 164 Ambrose  glej Ambrozij Ambrosius  glej Ambrozij Ambrozij • 162, 168, 169, 179, 183 Amelio, Diego D‘ • 472 Americani • 272, 323, 483, 499, 502 Amerika • 168, 269, 328 Južna • 444 Amici, Angela • 181 Aming • 155 Amingus  glej Aming Ammianus Marcellinus • 161, 179 Amory, Patrick • 157, 181 
Anci  glej Marušic, Ivan 
Andi • 444, 446, 447, 450, 454 
Patagonski • 450, 456 
Andrea da Škofja Loka  glej Andrej iz (Škofj e) Loke 
Andrea von Lack  glej Andrej iz (Škofje) 
Loke 
Andrejev, Leonid • 406 
Andrej iz (Škofje) Loke • 212, 218 
Angeli, Franco • 296 
Anghiari • 432, 433 
Angleži • 272, 426, 483 
Anglija • 297, 330, 497, 499 
Anglo-Americani • 482, 483 
Anhovo • 532 
Antic, Igor • 410 
Antonelli, Quinto • 375 
Antonin • 166, 167 
Antoninus Placentinus • 179 
Antti, Arjava • 181 
Anžic, Sonja • 296 
Apollonio, Almerigo • 277 
Apulia • 160 
Aquilée  glej Oglej 
Aquileia  glej Oglej 
Ara, Angelo • 16, 296 
Archetti, Gabriele • 160, 181, 182, 185 
Arcon, Katjuša • 549 
Ardeni • 157 
Ardennen  glej Ardeni 
Ardulf • 194 
Arezzo • 433, 434 
Argentina • 443, 444, 445, 446, 448, 449, 
450, 451, 452, 453, 454, 455, 456 
Arhar, Anton • 440 
Arko, Vojko • 448, 450, 455 
Arnejc, Franc • 377 
Arnšek, Zalka • 445, 449, 455 
Artemida • 138 
Arzaretti, Walter • 207 
Asoli, Ivan • 253 
Aspes, Alessandra • 124, 141 
Atalarik • 164 
Ataulf • 181 
Atlantico  glej Atlantik Atlantik • 160, 181, 182, 185, 450 
Atransa  glej Trojane 
Attems, Evgenija • 307 Heinrich • 336 Massimiliano • 202 rodbina • 202 
Auriemma, Rita • 181, 183 
Ausbüttel, Frank M. • 181 
Auschwitz • 538 
Austria  glej Avstrija 
Austria-Hungary  glej Avstro-Ogrska 
Austrian Litt oral  glej Avstrijsko primorje 
Auzza  glej Avce 
Avari • 189, 190, 192, 193, 194, 197 
Avarija • 191, 193 
Avce • 361, 366 
Aviano, Marco d‘ • 207 
Avstrija • 157, 158, 182, 264, 268, 270, 271, 272, 273, 275, 284, 296, 297, 311, 314, 341, 348, 350, 351, 352, 355, 361, 363, 370, 380, 385, 387, 422, 490, 492, 498, 501 Spodnja • 335, 358, 367, 422, 424 
Avstrijci • 380 
Avstrijsko primorje • 263, 264, 266, 267, 
282, 296, 350 
Avstro-Ogrska • 277, 282, 284, 290, 296, 319, 322, 323, 346, 347, 348, 350, 357, 492, 495, 496, 502, 538 
Awaren  glej Avari 
Azzara, Claudio • 157 
B 
Babic, Branko • 462, 464, 470 Babna (G)Polica • 430 Bach, Alexander von • 304 Robert • 322, 324 Baca • 415, 423 Bagdad • 356 Baguer, Silverij de • 242, 244, 245, 246 Baillie, Michael G. L. • 181 Baje • 175 Balkan • 175, 186, 352, 356, 361, 366, 385 Banovci • 310 Baratta, Mario • 157 
Barcelona • 156, 180 
Bari • 184 
Bariloce  glej San Carlos de Bariloche 
Barnas • 211, 217, 219 
Barnish, Samuel J. • 181 
Barsaina • 177 
Bartolomeo da Škofja Loka  glej Jernej iz Loke 
Basel • 179 
Baška grapa • 413 
Bastancic, Ivan • 354 
Bastjancic, Ivan • 354 
Baška dolina • 413, 414, 424 

Baško • 421 
Batlle, C. M. • 156, 177, 180 
Battista Corgnali, Giovanni • 247 
Battisti, Carlo • 507 
Bavarci • 190, 191, 192, 195 
Bavaria  glej Bavarska 
Bavarska • 187, 188, 191, 193, 194, 198 
Bavcon, Ljubo • 534 
Bavcer, Martin • 25 
Bazovica • 483 
Becher, Matthias • 196 
Bela Krajina • 430 
Belgrado  glej Beograd 
Beljak • 336, 342 
Bellazoia • 213, 217 
Belluno • 146, 148 
Bellunum  glej Belluno 
Belotti, Bortolo • 157 
Beltram, Franciška • 521 
Bender, Helmut • 181 
Benecija • 125, 140, 263, 264, 266, 267, 270, 271, 277, 278, 279, 475, 477, 478, 480, 484, 485, 486, 487 
Beneš, Edvard • 493 
Beneška republika • 200 
Benetke • 148, 149, 158, 182, 208, 271, 303, 305, 307, 309, 317 
Beograd • 388, 419, 421, 453, 461, 469, 482, 527, 534, 537, 542, 543, 544, 545, 547, 549, 550 
Beran, Jaromir • 277 Bergamini, Giuseppe • 211, 218 
Bergamo • 146, 147, 148, 157 
Berger, Aleš • 411 
Berginc, Olga • 534 
Bergomum  glej Bergamo 
Berkeley • 180 
Berlin • 140, 156, 157, 164, 179, 180, 183, 184, 197, 321, 346 
Bern • 184 
Bernhard • 194 
Betocchi, Carlo • 508 
Bettiza, Enzo • 508 
Bevk, France • 287, 481 
Bey, Raif Nihad • 337 
Bezjak, Rok • 535 
Bianco, Furio • 208, 297 
Bienerth, Richard • 323 
Bienerth-Schmerling, Richard von • 359, 363 
Bierbrauer, Volker • 157 
Bihac • 545 
Bileca • 545 
Biljana • 352, 353, 354 
Bilje • 532, 535 
Binutti, Romano • 218 
Biscardi, Antonio • 181 
Bismarck, Otto von • 339, 494, 495, 501, 502 
Bizanc • 149, 152, 163, 164, 173, 174, 186, 196 
Bizantinci • 145, 149, 150, 151, 154, 155, 157, 168, 169, 173, 174, 176, 182 
Bizjak, Branko • 440 
Blackwell, Basil • 183 
Blasutic, Giovanni • 207 
Blaznik, Pavle • 296, 297, 298 
Bled • 449 
Bleiweis, (Ivan) Janez • 253, 264, 270, 276, 278, 279 
Bleyleben, vitez • 314 
Blockley, Roger C. • 156 
Bloke • 430 
Blunt, Anthony • 490 
Bo, Carlo • 508 
Bobbio • 157 
Bodensee • 198 Bogic, Mladen • 315 Bohinj • 318, 424 Boiardi, Angela • 131, 139, 142 Bolaffio, družina • 540, 541 Giacomo • 542, 543 Bole, Žarko • 23 Bolgari • 380 Bolgarija • 163, 544 Bologna • 128, 135, 157, 182, 277, 457, 472 Bolzano • 148, 457, 472 Bombig, Giorgio • 338, 340, 350, 358 Bonaventura, Tarrazer • 223, 230, 235 Bonin, Zdenka • 222, 235 Bonis, Franjo • 204 Bonn • 179 Bonomo, Cristoforo • 204 Boor, Carolus de • 156, 181 Boos-Waldeck, grofica • 338 Borak, Neven • 296, 535 Boretius, Alfred • 195, 196 Borgia Sedej, Francišek • 338 Borno • 192 Bosizio, svetnik • 314 Bosna i Hercegovina  glej Bosna in Hercegovina Bosna in Hercegovina • 269, 349, 549 Boston • 197 Botta, Mario • 21 Bourke, Joanna • 374, 375, 379 Bovec • 254, 308, 309, 310, 314, 354, 366, 518, 519, 520, 524, 532, 533, 534 Bovška • 518, 519 Bozen  glej Bolzano Božic, Dragan • 139 Bradac, Fran • 156 Bragato, Giuseppe • 218 Brajnik, Edo - Štefan • 547, 549 Brandes, Detlef • 501 Brandolin, Italo • 509 Bratina, Ivan • 253 Bratova, Marija • 354 Bratož, Rajko • 157, 159, 180, 181, 182, 185 Braumüller, Wilhelm • 296 
Braz, Adolf • 354 
Brda  glej Goriška Brda 
Brecelj, družina • 521 
Brecelj, Marijan • 507 
Breginj • 288, 520 
Bremen • 321 
Brenner • 148 
Brenta • 147, 148, 152 
Brescia • 146, 147, 148, 149, 151, 152, 155, 157, 158, 181 
Brešan, Terezija • 520 
Brezigar, Anica • 445, 446, 447, 448, 455 
Breznik, Janez • 534 
Breže na Koroškem • 382 
Brežice • 131, 141 
Brici • 245 
Brijonski otoki • 176, 177, 185 
Brijuni  glej Brijonski otoki 
Briksija  glej Brescia 
Brisbane • 183 
Britanci • 468, 492, 493, 494, 498, 547 
Britansko otocje • 170 
Britof ob Idriji • 211, 213, 217, 219 
Brixen • 148 
Brixia  glej Brescia 
Brogiolo, Gian Pietro • 157 
Brouwer, Desclee de • 184 
Bruchčsi, Louis-Joseph-Napoléon-Paul • 326 
Bruckmann, Friedrich • 182 
Bruck na Litvi • 368 
Bruk, Karl Ludwig von • 304 
Brumatti, Gaspare • 207 
Brunmayr, Hans • 508 
Buchen, Tim • 346 
Buenos Aires • 320, 445, 446, 450, 454, 455 
Buje • 475, 486, 487 
Bukovina • 321, 380, 383, 386 
Buol, Karl Ferdinand von • 304 
Buonopane, Alfredo • 182 
Burgundi • 164, 165, 167, 172, 174 
Burk, Kathleen • 490, 495, 501 
Busek, Erhard • 511, 514 
Bussanich, • 337 
Busser • 338 Busta Gallorum • 153, 154 Butilin • 151 Buzet • 312 Byzantium  glej Bizanc Byzanz  glej Bizanc 
Caillet, Jean-Pierre • 182 
Calabria • 160 
Calderini, Bruno • 509 
Calice, baron • 314 
Call, Freiherr von • 364 
Calligaris, Maurizio • 508, 509, 513 
Cambi, Nenad • 184 
Cambridge • 156, 157, 168, 179, 181, 183, 208, 297 
Campania • 160 
Canale  glej Kanal 
Cankar, Ivan • 369, 477, 486 
Capodistria  glej Koper 
Capogreco, Carlo Spartaco • 440 
Caporett o  glej Kobarid 
Capriva del Friuli  glej Koprivno 
Caput Adriae • 131, 139, 140, 142 
Carantania  glej Karantanija 
Carantanians  glej Karantanci 
Carigrad • 206, 354 
Carile, Antonio • 157, 182 
Carinthia  glej Koroška 
Carletti, Ercole • 247 
Carlyle, Thomas • 331 
Carnia  glej Karnija 
Carniola  glej Karniola 
Carso  glej Kras 
Carstens, Hugo • 322 
Casapiccola, Josef • 351, 352, 355 
Casella, Laura • 207 
Casper, Emil • 315 
Cassiodorus Senator Magnus Aurelius  glej Kasiodor 
Castelnuovo di Sagrado • 511 
Castiglion Fiorentino • 434 
Castritius, Helmut • 157 
Catania • 184 
Catedral, pogorje • 447 Cattaruzza, Marina • 277 Cavazza, Silvano • 201, 207, 208 Cavour, Camillo • 267, 268, 269 Cecconi, Giovanni Alberto • 179, 183 Cedarmas, Adonella • 538 Cedrag • 193 Cedrenus, Georgius • 180 Celje • 251, 307, 317, 387, 453, 455, 535 Celovec • 247, 303, 305, 331, 335, 336, 338, 341, 342 Cencic, Mira • 410 Ceneda  glej Vitt orio Veneto Ceneta  glej Vitt orio Veneto Cerje • 512 Cerkljansko • 283 Cerkno • 254, 308, 420 Cerou  glej Cerovo Cerovo • 246 Cesareja • 184 Chabot, Jean Baptiste • 180 Charlemagne  glej Karel Veliki Chiaor.t  glej Kobarid Chicago • 328, 329 Chiesanuova • 425, 428, 430, 440 Chotek, Zofija • 324 Churchill, Winston • 496, 497 Cian, Rolando • 511, 514 Cisalpina  glej Gallia Cisalpina Cischini, Franz Ritter von • 348 Cividale  glej Cedad Cleveland • 328 Cobenzl, rodbina • 202 Giovanni Filippo • 202 Cocolin, Silvano • 509 Coen Luzzatto, Carolina • 541 Cohen Elisabeth S. • 201, 208 Thomas V. • 208 Col di Lani • 376 Cole, Ardra L. • 440 Robert • 490, 501 Colla, Agostino • 550 Collio goriziano • 213 
Colloredo, rodbina • 200 Colombani, Bortolo • 223, 230, 235 Comuzzo, Girolamo • 211, 212, 218, 219 Concordia • 146, 148, 149, 171 Contrada dei Signori (Gosposka cesta) • 308 del Duomo • 308 dell Immacolata • 308 del Municipio • 308 del Teatro • 308 Rastello • 308 Coppola, Gauro • 208 Corbanese, Guerrino Guglielmo • 157 Cormons  glej Krmin Cormor • 216, 218 Corno • 216, 218 Coronini, rodbina • 202, 203, 207 Coronini-Cronberg, Franc Karel • 307, 314 Coronini, Francesco • 244 Coronini, grof • 338 Coronini, Guglielo • 507 Corso Francesco Giuseppe • 308, 313 Cosana  glej Kozana Cotici • 512 Courtenay, Jan Niecislaw Ignacy Baudouin de • 290, 296 Cracco, Giorgio • 158 Cracco Ruggini, Lellia • 158 Cravero  glej Kravar Cremona • 304 Crikvenica • 185 Croati  glej Hrvati Croce Da Villa, Pierangela • 182 Crocetti, Carlo • 531 Croke, Brian • 182 Cunja, Radovan • 123, 124, 140, 141 Curcio, Carlo • 406, 407 Cuscito, Giuseppe • 182 Custoza • 379 Custozza • 266 Cvirn, Janez • 277, 315 Czoernig, Carl Freiherr von • 308, 315 Czoernig, Carlo von • 208 Czörnig, Karl • 296 
C 
Cabar • 430 Cadež, Jožef • 532 Carmanovi, družina • 397 Cebokli, Andrej • 386, 387, 388 Cedad • 149, 171, 193, 218, 362, 476, 520, 535 Cehi • 191, 357, 493, 495, 496, 499, 503 Cepovan • 360, 366 Cermak, Emil • 358 Cerne Albina • 393, 394, 395, 397, 399, 400, 401, 403, 404, 407, 409, 411, 412 Andrej • 534 Anton • 25, 393, 394, 411, 412 Cecilija • 394, 411, 412 Franc • 394 Marko • 394 Ursula Amalija • 394 Cernigoj, Avgust • 395, 396, 401 Cernovice v Bukovini • 394 Cervenka, Miroslav • 508 Ceška • 293, 364, 368, 421, 424 Ceškoslovaška • 348, 421 Ceško-Slovaška • 492, 495, 499, 501 Cibej, Franjo, škof • 396 Cika Janko  glej Pijade, Moša Cipic Rehar, Marija • 440 Coh, Mateja • 534, 535 Crna gora • 545 Crni Vrh nad Idrijo • 379, 388 Crnomelj • 430, 437 Cucek, Filip • 369 
D 
Daljni vzhod • 285 
Dalmacija • 146, 150, 153, 161, 162, 173, 174, 175, 183, 185, 192, 194, 198, 307, 360, 365, 493 
Dalmatia  glej Dalmacija 
D‘Amelio, Diego • 457 
Damijan • 154 
Damjan, Viktor • 472 
Damoklej • 362 
Dante Alighieri • 269 Danubio  glej Donava Darmstadt • 179, 180, 181, 183, 196, 197 Darnica pri Kijevu • 380 Darovec, Darko • 222, 235 Datij • 170 De Agostini • 157 Debenjak, Doris • 411 Degenfeld, grof • 314 Delak, Ferdo • 477 Delnice • 430 Demšar, Matevž • 375 Descla  glej Deskle Deskle • 366 Devetak, Josip • 251, 252, 253 
Robert • 281, 296 Devin • 361, 366 Dewald, Jonathan • 208 Dewing, Henry Bronson • 156, 181 Deželak Trojar, Monika • 180, 182 Dickens, Charles • 406 Dinjan • 311, 312 Dioklecijan • 160, 161, 175, 176 Diomed • 138 Dionizij • 139 Disegni, Mario • 542, 543 Divaca • 311, 360, 365, 377, 465 Doberdň  glej Doberdob Doberdob • 361, 366, 382 Doberdobska planota • 385 Dobernig, Josef Wolfgang • 339 Dobreva, Diana • 182 Dobrovo • 241, 246, 354 Dolenc, Janez • 261, 423 Mojca • 261 Dolenja Trebuša • 420 Dolenjci • 432, 438 Dolenjska • 432, 518 Dolenjske Toplice • 135 Dolgan, Marjan • 316 Dolinar, Darko • 411 France Martin. • 235, 236, 428, 440 Dolina Soce • 336, 342 Doljak, Matija • 25 Dolomiti • 376 Dölsach pri Lienzu • 148 Domenico da Tolmezzo  glej Domenico 
iz Tolmezza Domenico iz Tolmezza • 212 Domevšcek, Jožefa • 526 Donau  glej Donava Donava • 157, 161, 176, 181, 184, 190, 191, 
335 Dongetti, Antonio • 222, 223, 229, 230, 
235 Dörfles, družina • 541 Dornberg • 351 Dornik Šubelj, Ljuba • 549 Dorsi, Pierpaolo • 208 Doss Trento • 147 Dragatuš • 430 Dragovit • 193 Drava • 147, 148 Dravska banovina • 438 Drina • 385 Drnovik • 354 Drole 
Antonija • 419 Franc • 413, 414, 415, 416, 417, 418, 419, 420, 421, 422, 423, 424 Jožef • 414, 418 Droysen, Hans • 180 Država SHS • 368 
Dublin • 179 Duchesne, Louis Marie Olivier • 180 Duino  glej Devin 
Dular, Janez • 122, 123, 140, 141 Dumbarton • 181 Dunaj • 129, 131, 141, 142, 157, 158, 179, 
182, 184, 196, 197, 206, 270, 293, 295, 296, 297, 301, 302, 303, 304, 305, 307, 308, 314, 315, 317, 322, 327, 331, 335, 336, 339, 340, 341, 344, 345, 346, 349, 354, 357, 358, 359, 361, 362, 365, 366, 367, 368, 369, 370, 374, 378, 382, 383, 388, 394, 396, 399, 404, 422, 495, 501, 514 
Dürer, Albreht • 399 Dutovlje • 394, 406 
Đ 
Đilas, Milan • 545 
E 
Eastern Alps  glej Alpe Vzhodne Edvard VII. kralj • 322, 325, 328 Eger, Aleksander • 315 Egipt • 160, 275, 359, 364 Eichhoff, Freiherr Johann Andreas von • 364 Eiletz, Marijan • 455 Elizabeta, cesarica • 313 Emilija • 170, 172 Endrizzi, Lorenza • 124, 141 England  glej Anglija Ennodius, Magnus Felix • 163, 172, 180, 181 Ensslin, Wilhelm • 182 Ephesos, Johannes von • 180 Erarik • 149 Esders, Stefan • 196 Espelkamp • 181 Espie, družina • 454, 455 Cesar Alberto • 455 Laura Carolina • 455 Etiopija • 168 Eufratensis • 170 Eugippius  glej Evgipij Europa  glej Evropa; glej Evropa Europe  glej Evropa Evans, Sanford • 323 Evgipij • 161, 180, 181 Evropa • 168, 190, 207, 208, 240, 266, 268, 289, 296, 297, 476, 490, 491, 492, 493, 494, 495, 496, 498, 501, 502, 503, 513, 535, 538, 539, 544, 550 Centralna • 489 Srednja • 490, 491, 492, 494, 497, 498, 499 Vzhodna • 499 Evropska unija • 160 Ewig, Eugen • 182 
F 
Fabiani, Max • 507 Fabi, Lucio • 296 Faetont • 136 Faggin, Giorgio • 508 Faidutti, Luigi • 338, 350, 368 Fain, Daniela Lorena • 296 Fala • 406 Falqui, Enrico • 508, 513 Falzari, Giovanni Battista • 208 Fanna, rodbina • 200 Farra d‘Isonzo (Fara) • 214 Fasolo, Ugo • 508 Fedalto, Giorgio • 182 Federativna ljudska republika Jugoslavija 
• 477, 481, 487, 516, 518, 520, 521, 523, 525, 528, 530, 534, 535 Fehr, Hubert • 196 Fejtová, Olga • 297 Feltre • 148 Feltria  glej Feltre Feltrin, Paolo • 514 Ferdinand I. • 305 Ferenc, Mitja • 197 Ferenc, Tone • 440, 501 Filli, Vinko • 257 Fischer, Jasna • 296 Fizine pri Portorožu • 177, 182 FLRJ  glej Federativna ljudska republika Jugoslavija Fogolari, Giulia • 139 Fonda, Donato • 230 Fon, Josip • 367 Miloš • 145, 147, 148, 157, 182 Fonzara v Št. Mauru • 520 Forame • 211, 212, 213, 214, 215, 217, 218, 219 Forame di Att imis  glej Malina Fornasir, Nicolň • 513 Forni di Sopra • 212 Fortunat Cernilogar, Damjana • 249 Fortunat, Venancij • 155, 157 Forum Iulia  glej Cedad Fraccaro, Plinio • 157 Fradelich, Ida • 395 
Franceschi, Vittorio • 507 
Francesco Giuseppe  glej Franc Jožef 
Franc Ferdinand • 315, 317, 318, 324 
Francija • 265, 266, 283, 344, 499 
Franc Jožef, cesar • 22, 265, 277, 301, 302, 307, 308, 311, 312, 313, 317, 318, 323, 324, 327, 341, 358, 362, 387 
Francozi • 268, 272, 325, 426 
Francišek Asiški • 221, 222, 223, 230, 235, 236 
Francišek Jožef I.  glej Franc Jožef 
Frankenreich  glej Frankovsko cesarstvo 
Frankfurt • 297, 441 
Frankfurt am Main • 184, 196 
Frankfurt na Odri • 539 
Franki • 145, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 163, 164, 165, 167, 172, 174, 176, 177, 189, 190, 191, 192, 193 
Frankish Empire  glej Frankovsko cesarstvo 
Franko, Alojzij • 351 
Frankopan, Franjo Krsto • 204 
Frankovska država • 182 
Frankovsko cesarstvo • 187, 189, 190, 191, 196, 197, 198 
Frankreich  glej Francija 
Franz Josef  glej Franc Jožef 
Franz Joseph I.  glej Franc Jožef I. 
Freiburg • 179 
Frelih, Marko • 184 
Frey, Otto Herman • 139, 140, 142 
Friaul  glej Furlanija 
Fridh, Ake J. • 179 
Fries-Skene, Alfred Freiherr von • 333, 334, 335, 336, 338, 339, 345 
Lucy • 335 
Friuli  glej Furlanija 
Frühauf, Tommaso • 246 
Fuchs, Rachel G. • 296 
Funk, Walter • 492 
Furlani • 16, 282, 459 
Furlanija • 148, 149, 150, 157, 158, 171, 187, 191, 193, 194, 197, 198, 208, 211, 212, 213, 214, 216, 217, 218, 219, 271, 286, 289 
Furlanija - Julijska krajina • 479, 484, 485 
Furlan, Aleksander • 417 Jakob • 252 
Furlanke • 452 
Fussell, Paul • 374 
G 
Gaberšcik, Leopolda • 256, 257 Gabria  glej Gabrje Gabric, Aleš • 423 Gabrje • 366 Gabrovec, Stane • 122, 132, 133, 139 Gabršcek Puc A. • 352 Gabršcek, Andrej • 25, 296, 307, 310, 314, 315, 316, 347, 348, 349, 351, 352, 353, 354, 355, 356, 357, 358, 361, 363, 364, 365, 366, 367, 368, 369, 370, 371 Ivan • 253 Gaddi, Mauro • 207 Galicija • 321, 377, 378, 380, 383, 385, 386, 496 Galija • 149, 163, 164, 165, 167, 174, 175, 185, 186 Gallarotti, Antonella • 549 Gallia  glej Galija Gallia Cisalpina • 185 Gambacurta, Giovanna • 139 Gamba, Mariolina • 139 Gantar, Kajetan • 156 Gantner, Clemens • 196 Garibaldi, Giuseppe • 267, 269, 273 Gaspari, Andrej • 182 Gasperi, Giovanni Battista De • 218 Gassner, Verena • 157, 182 Gassó, P. M. • 156, 177, 180 Gdansk • 499, 503 Gemona  glej Humin Genova • 148, 180, 182, 266, 453, 454 Gentili, družina • 541 Genue  glej Genova Gepidi • 163, 164, 165, 166, 167, 174, 175, 186 Gerbec, Teja • 132, 140, 142 Germanen  glej Germani 
Germani • 184, 302 Germanija • 190 Gervas, Giovanni Battista • 203 Gese, Alvise del • 203 Gestrin, Ferdo • 427, 440 Geyer, P. • 179 Ghega, Karl • 305 Giacchero, Marta • 180, 182 Giardina, Andrea • 179, 182, 183 Gioberti, Vincenzo • 269 Giskra, Karl von • 276 Giustiniano  glej Justinijan Glatthaar, Michael • 197 Glavina, monsignor • 312 Gleirscher, Paul • 142 Glonar, Joža • 316 Gobetti, Piero • 506, 507, 513 Godeša, Bojan • 489, 501 Godina-Verdeljski, Josip • 272 Gödölö • 312 Goess, grof • 314 Goetter, Carla • 322, 324, 327, 328, 329 Goffart, Walter • 183 Golec, Boris • 443 Göllersdorf • 358, 359, 363, 364, 366 Gollmayr, Jernej • 303 Golob, Franc • 415, 417, 418, 422, 424 Golo Brdo • 211, 213, 217, 219 Goltz, Andreas • 183 Gombac 
Boris • 440 Metka • 440 Gomiršek, Tanja • 237, 246 Gomišcek, Ludvik • 530, 531 Gonars • 388, 425, 427, 428, 430, 434, 436, 437, 439, 440 Good, David F. • 296 Gorazd, knez • 192 Gorenec • 321 Gorenjska • 448 
Gorica • 15, 16, 140, 201, 202, 203, 206, 207, 208, 209, 241, 246, 247, 252, 253, 254, 256, 260, 261, 270, 277, 278, 279, 282, 283, 284, 287, 289, 290, 291, 292, 293, 295, 296, 297, 298, 301, 302, 303, 304, 305, 306, 307, 308, 309, 310, 311, 312, 313, 314, 315, 316, 317, 318, 338, 340, 342, 350, 351, 352, 354, 355, 358, 361, 362, 363, 365, 366, 367, 369, 370, 371, 385, 386, 387, 388, 394, 411, 412, 414, 415, 416, 419, 421, 423, 424, 450, 452, 461, 463, 467, 468, 475, 476, 477, 478, 479, 480, 484, 485, 486, 487, 505, 506, 507, 508, 509, 510, 511, 512, 513, 514, 515, 516, 518, 520, 521, 522, 523, 524, 525, 526, 527, 529, 530, 531, 535, 537, 538, 539, 540, 541, 542, 543, 544, 547, 548, 549, 550, 551 
Gorica in Gradiška • 207, 208, 340 
Goricani • 271, 274, 291, 350, 358 
Goriška • 21, 24, 200, 201, 202, 207, 208, 241, 243, 247, 251, 263, 270, 271, 272, 275, 277, 278, 281, 282, 283, 284, 285, 286, 287, 288, 290, 297, 301, 302, 303, 305, 306, 307, 309, 310, 311, 313, 314, 315, 316, 317, 350, 355, 356, 367, 369, 370, 371, 386, 417, 443, 444, 450, 456, 518, 521, 535, 538, 548, 550 
Goriška Brda • 213, 218, 237, 238, 239, 240, 241, 242, 243, 244, 245, 246, 247, 248, 289 
Goriška dežela • 13 
Goriška in Gradišcanska  glej Goriška in Gradiška 
Goriška in Gradiška • 240, 281, 282, 284, 285, 286, 289, 290, 293, 294, 296, 297, 316 
Goriško • 453, 484 
Goriup, Alojz • 383, 384, 388 
Goriza  glej Gorica 
Gorizia  glej Gorica 
Gorizia e Gradisca  glej Goriška in Gradiška 
Goriziano  glej Goriška 
Gorizutti, Rodolfo • 338 
Gorjan, Zlatko • 508 
Gorski Kotar • 430 
Gorše, Miroslav • 267, 269, 277 
Görz  glej Gorica 
Görz and Gradisca  glej Goriška in Gradiška Görz-Gradisca  glej Goriška in Gradiška Görz und Gradisca  glej Goriška in Gradiška Gospic (Lika) • 397 Goten  glej Goti Gothic  glej Goti Goti • 145, 146, 147, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 158, 162, 163, 164, 165, 168, 172, 174, 176, 180, 182, 185, 186 Vzhodni • 149, 150, 159, 160, 162, 164, 167, 186 Göttingen • 184 Graber, Alfonz • 396 Gracanin, Hrvoje • 183 Gradec • 204, 268, 302, 305, 345, 355, 356, 386, 387 Gradisca d‘Isonzo  glej Gradišce ob Soci Gradišcanska  glej Gradiška Gradišce • 293 Gradišce ob Soci • 538, 539, 550 Gradišce pri Prvacini • 19, 20 Gradiška • 270, 312 Gradnik Alojzij • 351, 352, 353, 355, 356, 369 Jožef • 351 Rajmund • 351 Grafenauer, Bogo • 156, 196, 296, 297, 298 Grahovo • 413, 414, 415, 420, 423, 424 Granda, Stane • 277, 296, 485, 486 Graz  glej Gradec Grca, župnik • 314 Grcija • 452 Grdina, Igor • 331 Grecorum  glej Grki Grego, Marko • 250, 257, 260 Gregorcic, Anton • 25, 314, 349, 369 Gregorcic, Simon • 19, 20, 21, 254, 259, 260, 307, 311, 452 Gregorij Veliki • 167, 180 Gregorius Magnus  glej Gregorij Veliki Griesser - Pecar, Tamara • 428, 440 Griggio, Claudio • 218 
Grions del Torre • 211, 212, 213, 214, 215, 216, 217, 218, 219 Grki • 139, 191, 272, 426 Groh, Stefan • 183 Groppo, Veronica • 139 Gruber Ruth Ellen • 549 Samuel • 549 Gruyter, Walter de • 140, 156, 157, 183 Guduskani • 191 Guggenberger, Markus • 339 Gunn, Joel D. • 183 Guštin, Mitja • 126, 130, 139 Gyulai, Franc • 267 
H 
Habe, Tone • 379, 380, 381, 388, 389 
Habsburg Monarchy  glej Habsburška monarhija 
Habsburška monarhija • 208, 296, 297, 319, 320, 324, 332, 489, 491, 492, 494, 495, 496, 497, 499, 501, 502, 503 
Habsburžani • 200, 202, 206, 208, 323, 496, 538 
Hahn, Theodor Freiherr von • 337 
Halifax • 321, 322, 331 
Hamburg • 321 
Hameršak, Jože • 378 
Hannenheim, Herman Hann von • 321, 322, 324, 325, 326, 327, 328, 329, 330 
Hannig, Alma • 345 
Hannover • 156, 180, 195, 196, 197 
Hardrad • 194 
Hardt, Matthias • 183 
Harrasowitz, Otto • 196 
Hartinger, Ludwig • 411 
Hartmann, Ludo Moritz • 183 
Hauenschield-Bauer, Eugen von • 334 
Hauptmann, Ljudmil • 189, 197 
Heinemann, William • 156 
Heinrich Costa, Etbin • 303 
Heitmeier, Irmtraut • 196 
Helij • 136 Hera • 138 
Herberstein, Ernest Friderik • 202 
Herder, Johann Gottfried • 188, 196 
Herkov, Zlatko • 236 
Hieronim, sv. • 434 
Histria  glej Istra 
Hitler, Adolf • 490, 492, 493, 494 
Höbelt, Lothar • 345 
Hocevar, Milan • 351, 355 
Höfer von • 363 
Hoffmann, Alfred • 296 
Höfler, Janez • 218 
Hohenlohe, Conrad • 358 
Hohenwart, Karl Sigmund von • 276 
Hohenzollern • 158 
Hohof, Curt • 508 
Holywell Ford • 497 
Holz, Eva • 301, 316 
Horden, Peregrine • 208 
Horty, Miklós • 476 
Hotedršica • 431 
Hotimir • 192 
Hoyer, Sonja Ana • 183 
Hribar, Anton • 309 
Hrodgaud • 193 
Hrotgaud • 192, 193 
Hrvaška • 185, 264, 306, 397, 460, 470, 549 
Hrvati • 189, 191, 263, 264, 275, 276, 277, 279, 357, 426, 430, 433, 434, 435, 437, 462, 475, 484, 495, 496, 500 
Hrvatska  glej Hrvaška 
Hudelja, Mihaela • 550 
Humin • 211, 212, 219 
Huni • 162 
Hvalic, Viktor • 548 
Ibsen, Henrik • 406 Idria bei Baca  glej Idrija pri Baci Idrija • 388, 521 Idrija ob Baci  glej Idrija pri Baci Idrija pri Baci • 130, 141, 142, 143, 521 Idrijca • 123 Ildibad • 149 Iliri • 128, 135, 141, 142 
Ilirik • 146, 147, 149, 150, 151, 155, 157, 161, 176, 182 
Zahodni • 161 
Illegio • 212 
Ingrao, Charles W. • 206, 208 
Inkret, Bruno • 530 
Inn • 147, 148 
Invillino • 212 
Isernia • 418 
Isgrň, Emilio • 508 
Isonzo  glej Soca 
Isonzotal  glej Dolina Soce 
Istra • 15, 146, 147, 148, 150, 151, 155, 159, 161, 164, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 177, 178, 182, 183, 184, 185, 186, 190, 193, 194, 198, 263, 264, 270, 271, 272, 273, 275, 277, 282, 303, 312, 313, 340, 346, 350, 368, 369, 460, 463, 464, 472, 481, 482, 486, 487, 493 
Istrani • 173 
Istria  glej Istra 
Istrsko okrožje • 230 
Italia  glej Italija 
Italiae  glej Italija 
Italie  glej Italija 
Italien  glej Italija 
Italija • 12, 124, 141, 142, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 157, 158, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 167, 168, 169, 170, 173, 174, 175, 176, 177, 178, 179, 181, 182, 184, 185, 186, 190, 191, 192, 193, 195, 207, 263, 264, 266, 267, 268, 269, 270, 273, 275, 276, 277, 278, 279, 290, 301, 303, 304, 306, 308, 316, 317, 335, 348, 350, 356, 357, 359, 360, 361, 362, 363, 364, 365, 366, 370, 371, 376, 379, 386, 402, 417, 422, 433, 434, 437, 439, 440, 450, 452, 453, 458, 459, 461, 463, 464, 465, 467, 468, 469, 470, 471, 473, 475, 476, 477, 478, 479, 480, 481, 482, 483, 484, 485, 486, 489, 497, 498, 499, 500, 501, 503, 518, 
520, 525, 535, 538, 539, 541, 542, 
550 Annonaria • 161 Suburbicaria • 161 
Italijanska kraljevina • 264, 266 Italy  glej Italija Ivancic, Martin • 534 Ivankovic, Mladenka • 549 Ivan, Sv. (Trst) • 481, 484 Izaac, H. J. • 180 Izola • 177, 184, 460, 461, 475, 477, 486, 
487 Izrael • 546, 547, 550 
J 
Jadran • 138, 148, 150, 151, 157, 161, 164, 166, 167, 168, 170, 171, 172, 173, 174, 176, 177, 178, 181, 182, 184, 185, 258, 264, 271, 333, 334, 338, 339, 341, 481, 498 
Severni • 197 Jadransko morje • 283, 310 Jagodic, Karel • 382 Jajce • 496, 545 Jajnkovec • 132, 134 Jakil, Andrej • 351 Jakšic, Mato • 497 Jamiano  glej Jamlje Jamlje • 361, 366 Janez iz Efeza • 169, 180 Jarc, Daniel • 316 Jeffrey, Elisabeth • 183 Jeglic, Andrej • 309 Jeglic, Anton B. • 367 Jelincic 
Ignac • 417 Zorko • 414, 423 Jelincic Boeta, Klemen • 549 Jelušic, Dušan • 528 
Jenko, Davorin • 268 Jernej iz Loke • 212 Jeronimo, sv.  glej Hieronim, sv. 
Jesenice • 258, 315 Jevnikar, Martin • 411, 423 Jevreji  glej Judje 
Jilek, Sonja • 157, 182 
Jindrihuv Hradec • 421 
Joanes • 154 
Jona, družina • 541 
Samuel • 540, 541 
Jones, Arnold Hugh Martin • 183 
Jonski zaliv  glej Jadran 
Jordanes • 161, 162, 163, 174, 180 
Joshua 
Izak • 540 
Levio • 540 
Jožef II., cesar • 496 
Judež • 377 
Judje • 426, 537, 538, 540, 542, 543, 544, 546, 547, 549, 550 Goriški • 538 Slovenski • 550 tržaški • 542 
Jug, Klement • 449 
Jugoslavia  glej Jugoslavija 
Jugoslavien  glej Jugoslavija 
Jugoslavija • 126, 130, 131, 141, 274, 320, 357, 374, 389, 413, 416, 418, 420, 421, 424, 453, 457, 458, 459, 460, 461, 462, 463, 464, 465, 466, 467, 468, 469, 470, 471, 472, 473, 474, 475, 477, 479, 481, 482, 483, 484, 485, 486, 489, 493, 495, 496, 497, 498, 499, 500, 501, 502, 503, 515, 516, 517, 518, 520, 522, 525, 528, 532, 535, 536, 538, 541, 542, 544, 545, 546, 547, 549, 550 
Jugoslawien  glej Jugoslavija 
Jugoslovani • 354, 368, 483, 497, 499, 500 
Julijska krajina • 124, 132, 133, 140, 141, 142, 277, 278, 457, 458, 459, 460, 462, 463, 465, 466, 471, 472, 473, 482, 484, 485, 500, 501, 515, 525, 526, 536, 538 
Julischen Alpen  glej Julijske Alpe 
Junior • 160 
Jurca Karel • 385 Marija • 385 
Justinian  glej Justinijan 
Justinijan • 150, 158, 168, 169, 170, 183, 184 
Juša, Anton • 354 
Juvancic, Ivo • 277 
Južna Tirolska • 264 
K 
Kacin Wohinz, Milica • 16, 485 Kacicnik Gabric, Alenka • 246 Kaisareia,  glej Cezareja Kalc, Aleksej • 296 Kalemegdan • 547 Kalifornija • 331 Kamnica pri Dolskem • 383 Kamnik • 20, 23 Kampanija • 160, 162, 175 Kanada • 319, 320, 321, 322, 323, 325 Zahodna • 321 Kanadcani • 321, 323, 330 Kanal • 254, 310, 311, 361, 366 Kanalska dolina • 475, 477, 484, 485, 486, 487 Kanalsko • 286, 289, 292, 296 Kandler, Piero (Pitro) • 360, 365, 366 Kaniža • 312 Karakaš Obradov, Marica • 549 Karantanci • 189, 191, 195, 197 Karantanen  glej Karantanci Karantanija • 188, 194, 197, 198 Karavanke • 342 Karawankenkett e  glej Karavanke Kardelj, Edvard • 21, 458, 463, 464, 466, 470, 471, 523, 531 Karel Veliki • 187, 188, 189, 190, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198 Karinja, Snježana • 181, 183 Karl des Großen  glej Karel Veliki Karnija • 211, 212, 219 Karniola • 194, 198 Karniolci • 191 Kärnten  glej Koroška Karoly, Michael • 494 Karpati • 378, 383 Kasiodor • 156, 159, 163, 164, 165, 167, 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 
175, 176, 177, 178, 179, 181, 182, 183, 184, 186 Kastav • 273, 275 Kastelic, Jože • 141 Katinara • 451, 482 Katunarich, Sergio • 508 Katzenau • 350 Kauer, Robert • 339 Kavcic, Andrej • 520 Kavrecic, Petra • 296 Kelti • 131, 141 Kenda, Maks • 415, 417 Kerbes, Clemente • 542 Kerenji, Emil • 549 Kermavner, Dušan • 369 Keydell, Rudolf(us) • 156, 179 Keyserlingk, H. Robert • 501 Kidric, Boris • 459, 464 Kikladi • 178 Kindinger, vitez • 314 Kisszem, Alexander Pescha von • 321 Kitajska • 168, 170 Klabjan, Borut • 455 Klagenfurt  glej Celovec Klagenfurt am Wörthersee  glej Celovec Klancic, Davorin • 544 Klavžar, Ernest • 25 Klemencic, Ivanka • 316 Matjaž • 331 Kneža • 415, 417, 424 Knowles, J. Gary • 440 Kobal Benedikt • 528, 534 Franc • 528 Marija • 528, 529 Rudolf • 528 Vladimir • 527, 534 Kobarid • 21, 121, 122, 123, 125, 128, 129, 130, 132, 133, 135, 136, 139, 140, 142, 143, 211, 212, 213, 214, 217, 218, 219, 254, 314, 384, 386, 468 Kobe, Peter • 534 Kocevska Reka • 431 Koder, Johannes • 183 
Kofol, Karla • 261, 423 Kogej, Katja • 535 Kojsko • 238, 241, 242, 246 Kolenc, Crtomir • 472 Petra • 13, 29 Köln • 157, 197, 345 Koloini, Borut • 411 Kolorado • 331 Kölzer, Theo • 196 Komel (Boškin), Alojz • 532 Komen • 360, 365 Komlos, John • 296 Koncani Uhac, Ida • 183 König Ingemar • 179, 180, 183 Roderig • 180 Konkordija  glej Concordia Konstantinopel • 169, 190, 193 Kontler, László • 208 Kopáckova, Jana • 183 Koper • 15, 16, 17, 123, 124, 140, 141, 176, 184, 185, 196, 197, 208, 246, 271, 296, 316, 336, 460, 461, 470, 471, 472, 475, 477, 480, 485, 486, 487, 525, 535 Koprivno • 204 Körber, Ernest • 314 Koren, potok • 305 Korošec, Julijana • 440 Koroška • 243, 274, 302, 303, 310, 331, 333, 334, 338, 341, 350 Kortenzij, p. • 434 Kosmac, Ciril • 249, 261, 262 Kos, Milko • 12, 197, 277, 278 Kosovel Aino • 395, 396, 397, 411 Anica • 393, 395, 396, 397, 399, 402, 405, 406, 407, 408, 409, 410, 411, 412 Anton • 411 Antonija (Toncka) • 395, 399, 404, 407 Karmela • 393, 395, 396, 397, 398, 399, 400, 401, 402, 403, 404, 407, 411, 412 Srecko • 395, 396, 409, 410, 411, 412 Stano • 397, 410, 411 
Kostanjevica na Krki • 382 Košuta, Miran • 247 Koudelka, Alfred Freiherr von • 336 Kovacic, Francišek • 252 Kovac, Ivan • 431 Kozana • 246 Kožlin, Izidor • 354 Kragelj, Joško • 535 Krahwinkler, Harald • 157, 196, 197, 333 Kraigher, Boris • 458, 459, 460, 461, 464, 466, 467, 468, 471, 519, 533 Krakov • 498 Kraljevina Italija • 356, 361 Kralj, Janko • 518 Kralupy • 368 Kranjska • 140, 197, 243, 264, 270, 271, 274, 276, 293, 296, 303, 304, 306, 360, 365 Kras • 15, 175, 176, 283, 289, 292, 311, 315, 359, 363, 375, 376, 377, 382, 383, 385, 393, 397, 399, 505, 506, 508, 509, 510, 512, 513, 514 goriški • 385 tržaški • 384 Krašna, Franc • 525 Viktor • 416, 417 Krause, Victor • 195, 196 Kravar • 212 Kred • 521 Kreutzberger, Franc • 270 Krim • 427, 429, 440 Krivec, Alojz • 517 Krivošije • 358 Križaj, Anton • 532 Križman, Ignacij • 351, 352 Krleža, Miroslav • 316 Krmin • 199, 200, 201, 202, 203, 204, 207, 208, 209, 293, 353 Krn • 379 Kroll, Wilhelm • 180 Kromberk • 22, 23, 360, 531 Krüger, G. • 169, 180 Kurent, Anton • 432, 438 Küstenlande  glej Avstrijsko primorje 
Kutin, Anton • 208 Franc • 532 
Kvarnerski otoki • 270, 271 
Kympritis • 338 
Labin • 271 La Boca, pristanišce • 445, 454 Lacio • 427 Lackovic, tajnik • 434 Ladic Brezigar, Vladimir • 445, 446, 447, 456 Ladislav • 192 Ladstätter, Sabine • 157, 182 Laginja, Matko • 367 Laharnar, Peter • 393, 394, 395, 411 Lahi • 265, 271, 274, 362, 376, 377, 382, 383, 384, 385, 386, 452 Laibach  glej Ljubljana La Marmora, Alfonso • 266 Lampe, Franc • 520 Lamsdorf • 380 Langevin, Adélard • 325 Langobardi • 156, 193 Langobardorum  glej Langobardi Lang, Peter • 184, 196 Lantieri, rodbina • 200, 202 Antonio • 202 Laško • 265 Laurenti, Eugenio • 470 Laurier, Wilfrid • 320, 322 Lavrencij • 174, 178 Lavrencic Albin • 520 Franci • 520 Gizelo, roj. Škvor • 520 Jožef • 520 Lavrica • 430 Lavric, Karel • 25, 251, 252, 253, 256, 261 Lazarevic, Božo • 497 Lazarevic, Žarko • 296, 297, 535 Lazar, Irena • 182 Leadville • 331 Leed, Eric • 381, 391 
Legat, Bartolomeo • 266, 278 
Legat, Jernej • 302, 305 
Legrada • 520 
Leibnitz  glej Lipnica 
Leiden • 197 
Leidorf, Marie Luise • 181 
Leipzig • 169, 170, 180, 181, 195 
Lena, Antonio • 223, 230, 235 
Lentini, Anselmo • 181 
Leopold I., cesar • 201, 205 
Lepoglava • 545 
Leppin, Hartmut • 183 
Leskovac • 419 
Lessinske gore • 148, 152 
Levstik, Fran • 269 
Levtarij • 151 
Lian, Giovanni Battista • 203 
Libijci • 426 
Liburnia  glej Liburnija 
Liburnija • 174, 184, 192 
Liebermann, Fritz • 324 
Liebeschuetz, John Hugo Wolfgang Gideon • 183 
Liguria  glej Ligurija 
Ligurija • 146, 147, 149, 152, 162, 164, 165, 170, 171, 172, 174, 186 
Lipgens, Walter • 501 
Lipica • 302 
Lipnica • 358 
Liszt, Franz • 395 
Livek • 361 
Liverpool • 156, 179, 181, 183 
Lizzi Testa, Rita • 183 
Ljubljana • 16, 20, 21, 128, 131, 133, 135, 139, 140, 141, 142, 157, 180, 181, 182, 183, 185, 196, 197, 207, 208, 218, 246, 247, 251, 252, 258, 261, 262, 267, 268, 273, 274, 276, 277, 278, 279, 296, 297, 298, 302, 303, 305, 306, 307, 308, 312, 313, 315, 316, 317, 331, 354, 357, 368, 369, 370, 377, 378, 385, 386, 389, 393, 395, 396, 397, 399, 401, 405, 406, 407, 408, 409, 410, 411, 412, 414, 418, 419, 420, 421, 423, 424, 425, 428, 429, 430, 431, 432, 433, 434, 
435, 437, 439, 440, 441, 445, 449, 454, 463, 470, 472, 480, 482, 485, 486, 501, 502, 518, 523, 527, 529, 534, 535, 547, 549, 550 Ljudevit • 193 Lloyd, ladjedelnica • 306, 312 Lobmeyr, Hofrat Oskar • 335 Lodron-Laterano, Karl Graf • 334 Loebl, von • 363 Log • 519 Logatec • 379 Log Cezsoški • 366 Logje (Breginjski kot) • 520 Lokve • 261 Lokvica • 512, 514 Lombardei  glej Lombardija Lombardija • 198, 264, 265, 268 Lombardsko-beneško kraljestvo • 265 London • 156, 181, 183, 297, 320, 322, 330, 441, 466, 483, 484, 490, 493, 494, 497, 498, 500, 501, 502, 503, 547 Longobardi • 184 Lopez, gorovje • 447 Loricchio, Maria Elisabetta • 549, 550 Los Angeles • 180 Lo Schiavo, Fulvia • 141 Lošek, Fritz • 196 Lotter, Friederich • 157 Lucania • 160 Luchitta, Alberto • 297 Lucijan, Adam • 331 Lucke, Wolfgang • 140 Luckmann, Thomas • 428, 440 Ludvik Pobožni • 192, 193, 194 Ludvik Salvator, nadvojvoda • 312 Lukes, Robert • 322, 324, 325, 326, 328, 329, 330, 331 Luthar, Oto • 425 Luzi, Mario • 508 Luznik, Alojzij • 356 Luznik, Valentin • 251, 252 Luzzatto, družina • 541 Aronne • 541 Lvov • 378 Lydus, Janez • 169, 180 
M 
Maas, Michael • 183 Machiavelli, Niccolo` • 269 Maclean, Fitzroy • 497 Macor, Celso • 507, 508, 509, 512, 513, 514 Madonna del Lago  glej Sv. Marija na Jezeru Madrid • 266 Madžari • 264, 328, 331, 493 Madžarska • 385, 476 Maganja, Nadia • 472 Magdalenska gora • 132, 135, 140 Magenta • 265, 267 Magris, Claudio • 508 Maier, Gideon • 183 Majnice • 163 Majonica, Enrico • 127 Majorka • 266 Makedonci • 495, 503 Makedonija • 544 Makuc, Ciril • 415 Neva • 199, 208 Malina • 211, 212, 213, 214, 215, 217, 219 Malnati, Luigi • 140 Malta • 266 Manchester • 490, 501 Manitoba • 321, 323, 327 Mantova • 304, 450 Manussi-Montesole, Alfred • 336, 342 Manzano, rodbina • 201, 203 Leonardo • 203 Manzini, Guido • 508 Marcellinus • 170, 175, 180, 182 Marchesetti, Carlo • 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 140, 141, 142, 143 Marchetti, Giuseppe • 212, 214, 218 Mar del Plata • 446 Margotti, Carlo, nadškof • 482 Mariano del Friuli • 207, 208, 296, 514, 549, 550 Maribor • 156, 251, 258, 261, 262, 270, 275, 276, 277, 278, 307, 317, 387, 395, 396, 397, 406, 440, 540, 550 Marija, sv. • 194 
Marin, Biagio • 508, 509, 512, 513, 514 Emilio • 184 Marinic, Agnes • 242 Anton • 242 Marioni Bros, Luciana • 218 Marius Aventicensis, škof • 156 Marke • 427 Markov hrib • 541, 543 Marne • 344 Maron, Gotthard • 322, 324 Maróti, Lajos • 508 Martelanc, Gašpar Henrik • 272 Martialis, Marco Valerio • 175, 180 Martina Alessandra • 511, 513 Michele • 507, 509, 510 Martindale, John Robert • 157, 179 Martinšcina • 512 Marušic, Andrej • 25 Branko • 15, 16, 17, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 121, 140, 222, 261, 277, 297, 316, 345, 348, 369, 394, 411, 412, 506, 507, 535 Davorin • 512 Drago • 352 Franc (Lanko) • 24 Irena • 24 Ivan (Anci) • 20, 23, 24 Primož • 512 Marx, Karl • 545 Marzatico, Franco • 124, 141, 142 Masau Dan, Maria • 297 Massachusetts • 156 Matajur • 478, 480 Matic, Dragan • 370 Matijašic, Robert • 184 Matos, J. Grosdidier de • 181 Mavhinje • 314 Mazower, Mark • 493, 501 Mazzini, Giuseppe • 268, 269 Mazzoleni, Danilo • 184 McKitterick, Rosamond • 197 McMillan, Daniel • 323, 327 Medana • 246 Medeot, Camillo • 507, 513 
Mediolano  glej Milan Mediolanum  glej Milan Mediteran • 160, 168, 173, 181, 182, 184, 185 Mediterranean  glej Mediteran Mediterraneo  glej Mediteran Medvešcek, Pavel • 246 Meier, Mischa • 184 Meiling, Otto • 447 Melik, Vasilij • 277 Menander • 155, 156 Menchelli, Simonetta • 185 Mencinger, Janez • 268 Mensdorff-Pouilly-Dietrichstein, Albert • 322, 330 Merků, Josip • 277 Mestri, del, rodbina • 200, 201, 202, 203 Giovanni Carlo • 205 Orazio • 203 Metlika • 430 Metternich, Klemens von • 496 Meyer-Flügel, Beat • 184 Mezija Druga • 162 Mezopotamija • 168, 170 Mezzalira, Giorgio • 457, 472 Michele, Andrea Di • 457, 472 Michelstaedter, družina • 541 Carlo • 541 Michelstaedter Morpurgo, Elda • 541 Michigan • 549 Migne, Jacques Paul • 179 Mihelic, Darja • 221 Mija • 520, 535 Miklavcic Brezigar, Inga • 297 Mikola, Milko • 518, 535 Milan • 147, 148, 160, 170, 171, 174, 182, 185, 265, 303, 304, 317 Milancani • 304 Milano • 218, 296, 462, 472, 514  glej Milan Milanovic, Božo • 481 Mileusnic, Zrinka • 184 Milje • 270, 271, 303, 306, 459, 468, 479 Milojevic, Miloje • 497 Minneapolis • 322 
Minnesota • 322, 328 Miramar • 306, 312 Miren • 531, 544 Mirenski grad • 361, 366 Missia, Jakob, kardinal • 314 Mišic Andrej • 521 Anton • 521 Mitterauer, Michael • 189, 197 Mlakar, Albin • 377, 388, 389 Boris • 413, 423, 535 Liliana • 296 Mlinar, Miha • 122, 123, 124, 128, 132, 140, 141, 142, 143 Mohar, Jože • 431 Moll, Martin • 348, 369 Mommsen, Theodor(us) • 156, 172, 179, 180, 184 Monai, Fulvio • 507 Monakovo  glej München Mondini, Renzo • 434 Monfalcone • 550  glej Tržic Monriva, Alojz Pajer von • 310, 314 Mons Lactarius • 151 Montanari, Massimo • 297 Monte Chiesa • 382 Montecitorio • 342 Montel • 368 Monte San Gabriele • 366  glej Škabrijel Monte San Martino • 361, 366 Monte San Michele • 361, 366  glej Vrh sv. Mihaela Monte Santo  glej Sveta Gora Monte San Valentino  glej Sabotin Monti Lessini  glej Lessinske gore Montreal • 321, 322, 324, 325, 326, 327, 328, 330 Montserrat • 156, 180 Monza • 157 Moorhead, John • 184 Moravani • 191 Moravska • 293, 364, 526 Mor, Carlo Guido • 157 Mordek, Hubert • 197 Morelli di Schönfeld, Carlo • 208 
Moretti, Carlo • 203 Morpurgo, družina • 541 Adele • 540 Oscar • 541 Silvio • 541 Moskva • 545 Most na Soci • 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 139, 140, 141, 142, 143, 314, 361, 518, 533 Motovun • 271 Movija, Josip • 354 Mozetic, Mirko • 531 Mozetic, Pavel • 532, 533 Mrak, Andreja • 455 Muc, Martin • 378 Mühlbacher, Engelbert • 196 Müller, Friedhhelm L. • 181 München • 158, 179, 180, 182, 185, 197, 393, 395, 398, 399, 400, 401, 402, 403, 404, 411, 440, 501, 544 Murko, Ivo • 472 Mursia, Ugo • 462, 472 Mussolini, Benito • 510 Muznik, Anton • 243, 247 Muznik, Fran • 351 Muznik, Franc • 354, 356 Mynors, Roger Aubrey Baskerville • 180 
N 
Nabergoj, Ivan • 307, 314 
Nabresina  glej Nabrežina 
Nabrežina • 306, 307, 312, 313, 314, 317, 364 
Nádasdy, Franjo • 204 
Nadiške doline • 212, 213, 214, 218 
Nadiža • 212, 520 
Nahuel Huapi, nacionalni park • 447 
Nanos • 258 
Napoleon I., cesar • 495 
Napoleon III, cesar • 265, 266, 268 
Napoli  glej Neapelj 
Narzes • 150, 151, 153, 154, 155 
Natali, konzul • 419 
Neapelj • 151, 175, 181, 208 
Neffat, Anton • 356 Nelson, Horatio • 23 Nemcija • 264, 277, 322, 356, 399, 422, 476, 491, 494, 496, 501 Nešic - Pijade, Lepo (Leposavo), roj. Petrovic • 545 Nešovic, Slobodan • 550 Neuhaus, rodbina • 199, 200, 201, 202, 203, 204, 205, 209 Francesco Maria • 201, 203, 204, 205, 206 Nicolo • 203 Ottavio • 203 Neuman, Avgust • 526 New York • 156, 157, 179, 183, 296, 322, 327, 329, 330, 441, 500 Nežidersko jezero • 192 Nica • 315 Nicoletti, Guido • 214, 218 Niederösterreich  glej Avstrija Spodnja Nikolic, Nikola • 497 Nisa • 493 Nixon, Charles Edwin Vandervord • 180 Nizza  glej Nica Noax • 203 Norberg, Dag • 180 Noricum  glej Norik Noricum Mediterraneum  glej Norik Sredozemski Noricum ripense  glej Norik Ripense Norik • 149, 155, 158, 163, 167, 177 Ripense • 161 Sredozemski • 147, 161 Northern Adria  glej Jadran, Severni Notitia dignitatum Occidentis • 164 Novae  glej Svištov ob spodnji Donavi Nova Gorica • 15, 17, 140, 207, 208, 246, 251, 260, 295, 296, 316, 394, 410, 411, 441, 445, 507, 515, 517, 521, 523, 529, 530, 533, 534, 539, 540, 541, 542, 543, 544, 547, 548, 549, 550 Novak, Andrej • 184 Bogdan • 472 Vilko • 297 Novara • 157 Novo mesto • 135, 535 
Nozno • 246 Nürnberg • 399 
O 
Oberdank, Guglielm (Viljem) • 312 Odesa • 275, 380 Odilo • 193 Odoaker • 163, 173 Odra • 493, 539 Oglej • 139, 148, 149, 157, 158, 171, 174, 179, 181, 182, 185, 207, 513 Ogrin, Dušan • 550 Ogrska • 285, 294, 322 Ohrid • 544 Okretic, Ivan • 362 Okroglica • 483 Olimpiodor • 164 Omahen, Dušan • 472 Ontario • 323 Opacciasella  glej Opatje selo Opatje selo • 360, 361, 366, 368 Opcine • 303, 364 Orel, Boris • 246 Ortalli, Gherardo • 158 Ortari, Bartolomeo  glej Vrtav, Jernej Ortar, Marija • 419, 423 Ortigara • 383 Orzon, rodbina • 200 Oslavje • 382 Ostan David • 519, 520, 534 Izidor • 519, 520 Josipina • 520 Meta • 520 Vojko • 534 Ostrogoths  glej Goti, Vzhodni Otalež • 420 Oton III., cesar • 197 Otrin, Blaž • 428, 440 Oxford • 180, 183, 184, 185, 208, 297, 490, 498 
Ö 
Österreich  glej Avstrija Österreich-Ungarn  glej Avstro-Ogrska 
P 
Pad • 146, 149, 152, 153, 154, 158, 177 Padova • 138, 139, 140, 148, 149, 157, 184, 430, 434, 435, 436, 437 Padska nižina • 152, 376 Pahor, Milan • 277, 475, 485 Pajer, Luigi • 291 Pajk, Janko • 273 Palestina • 546, 547, 550 Panazza, Gaetano • 157 Pangerc, Toncek • 449 Pangrazio, Andrea • 507, 513 Panjek, Aleksander • 208 Pannonia  glej Panonija Panonija • 154, 162, 163, 167, 168, 175, 183, 186, 190, 191, 194, 197, 198 Druga • 163 Sirmijska • 174 Zgornja • 192 Panovec • 539, 541, 543, 544, 550, 551 Paolo Diacono  glej Pavel Diakon Paracin • 419 Parentij  glej Porec Paris  glej Pariz • Pariz • 170, 179, 180, 181, 184, 344, 463, 468, 477, 481, 482, 486, 544, 547 Paschoud, François • 180, 181 Pasian di Prato • 549 Passerini, Luisa • 428 Patavij  glej Padova Patavium  glej Padova Paternal • 446 Pauletig, Andrej • 292 Paulus Diaconus  glej Pavel Diakon Pavan, Massimiliano • 157, 158, 184 Pavel Diakon • 156, 158, 171, 180 Pavel, sv. • 481, 482 Pavi(j)a • 146, 148, 149, 152, 157, 170, 192, 193 
Pavia, družina • 541 Vittorio • 541 Pavletic, Mira • 185 Pavlin • 193 Pavlovic Cehov, Anton • 406 Pavšic, Draga • 358 Tomaž • 411 Payne, Richard • 196 Pazin • 236, 311, 312, 417 Peak, Charles • 469 Pecine na Tolminskem • 394, 411 Pedemontana pordenonese • 212 Peisker, Jan • 189 Pelagij I., škof • 151, 156, 177, 180 Pelagius I.  glej Pelagij I. Pembaur, Josef • 395 Pencin, Dragotin • 252 Pereked, Alexander Nuber de • 330 Perisic • 338 Perko, Štefan • 245 Perzija • 168, 170 Pešta • 312 Petazzi, Ulderic • 202 Peteani, Michele • 214 Peter, kralj • 452 Petrich, Lukas • 212 Petric, Emil • 521 Petronio, Paolo • 316 Petrusa, Petra • 153 Pevma • 238, 242, 246 Pferschy, Bettina • 184 Philip, George • 501 Piano, Ivan • 270, 271, 272 Piava • 147, 148, 150, 154, 155, 158, 376, 377 Piazza Grande • 343 Piceno • 166, 167, 170 Picenum  glej Piceno Pico Argentino • 448 Piemont • 269 Pietri Charles • 179 Luce • 179 Pijade David • 544 
Josif • 544 Marula Mici • 544 Moša • 537, 542, 543, 544, 545, 546, 547, 548, 550, 551 Rašela Šelika • 544 Samuel • 544 Sara • 544 Uzijel • 544 Pij IX., papež • 265, 266 Pij XII., papež • 428, 429 Pillon, Lucia • 296 Pinaussig, Piero • 357 Pincherle, družina • 541 Pino, baron • 308 Pipin • 188 Piran • 221, 222, 223, 230, 235, 236, 271, 305, 460, 461, 475, 477, 486, 487, 525 Pirano  glej Piran Piranski distrikt • 230 Pirjevec, Jože • 278, 485 Pirker, Peter • 501 Pirona, Giulio Andrea • 247 Pisa • 208 Pišcanec, Anton • 482 Pitblado, Issak • 327 Piuma  glej Pevma Placentija • 166 Planina, Amalija • 440 Plava  glej Plave Plave • 361, 366 Plencic, Marko Anton • 25 Plesnicar, Pavel • 278 Pleterski, Janko • 278, 351, 370 Pliberk • 247 Plinius • 175, 180 Pliskovica • 385, 395, 396 Plomin • 270 Po  glej Pad Pocar, Ervino • 508 Podbersic, Renato • 316, 537, 535, 550 Podbrdo • 413, 414, 415, 416, 417, 418, 419, 420, 421, 422, 423, 424 Podgora • 245, 308, 360, 365, 453 
Podgornik Ema • 521 Marija • 521 Peter • 521 Podlaka • 521 Podmelec • 254 Podonavje • 177, 491 Podonavje, Srednje • 157 Podsabotin • 246 Pogacnik, Ana • 140 Pohlin, Marko (Anton) • 285, 286, 298 Pohl, Walter • 196, 197, 208 Polcenigo, rodbina • 200 Polibij • 138 Poljane • 396 Poljska • 368 Poljubinj • 251 Pons Sonti  glej Majnice Porcedda, Donatella • 207, 208 Porec • 176, 271, 394 Porezen • 413, 414, 419, 422, 424 Portelli, Alessandro • 428 Portia, rodbina • 202 Portogruaro  glej Concordia Portorož • 17 Posocani • 136, 139 Posocje • 121, 122, 123, 126, 129, 130, 134, 135, 139, 142, 250, 252, 367, 377, 386, 424 Gornje • 259, 262 Postojna • 303, 304, 305, 306, 307, 385, 515, 524, 525, 526, 527, 528, 529, 530 Postojnska jama • 304, 306 Povoletto • 213, 217, 218 Pozzetto, Marco • 507, 511 Praga • 255, 368, 421, 495, 498 Pragersko • 312, 358 Predel • 302, 310 Premerstein, Janez • 251, 252, 253 Premk, Janez • 550 Preselj, Raimund • 253 Prestranek • 304, 305 Pretis, Sisinio de • 310 Prever, župan • 532 
Prijatelj, Ivan • 408, 411 Prijatelj, Marko • 534 Primorci • 423, 446, 464, 489, 503, 533 Primorec • 357, 362 Primorje • 271, 274, 275, 301, 302, 317, 334, 354, 367, 376, 377, 384, 386, 387, 388, 531, 532 Avstrijsko • 333 Slovensko • 458, 459, 471, 476, 477, 478, 481, 484, 485, 517, 519 Primorska • 15, 16, 17, 22, 25, 196, 197, 208, 218, 230, 246, 250, 251, 254, 256, 270, 278, 286, 296, 302, 305, 311, 316, 317, 357, 458, 465, 476, 477, 478, 482, 485, 486, 487, 493, 515, 516, 517, 518, 519, 521, 522, 524, 528, 533, 535, 536 Zamejska • 450 Primožic, Marija • 256, 257 Principe, Quirino • 508, 511 Princic, Jože • 516, 535 Princic, Vili • 544 Prochaska, Frank K. • 297 Procopius  glej Prokopij Prokopij • 146, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 168, 169, 170, 181 Prokopios  glej Prokopij Prosek • 451 Prosivnik na Spodnjem Štajerskem • 376 Provansa • 165, 174 Providence • 129, 140 Prusija • 264 Prvacina • 256, 386 Ptuj • 357, 378, 382 Publius Flavius Vegetius Renatus • 181 Puc, Dinko • 351, 352 Puc, Mira • 478 Pula  glej Pulj Pulj • 177, 184, 338, 302, 303, 306, 307, 310, 312, 358, 394 Purcell, Nicholas • 208 
Q 
Qualizza, Maurizio • 207 Quisca  glej Kojsko 
R 
Rab • 427, 428, 430, 433, 435, 436, 438, 440 Rabatta, rodbina • 202 Racna • 431 Radecky, Josef • 302 Radetzky, Josef, grof • 379 Raetia Prima  glej Recija Prva Raetia Secunda  glej Recija Druga Rahten, Andrej • 319, 331, 370 Raic, Vekoslav • 263, 264, 270, 273, 274, 275, 276, 278, 279 Rakek • 387 Rakitovec • 311, 312 Rakovnik • 433, 435 Ramat, Silvio • 510 Ranziano  glej Rence Rastel • 308 Raša • 177 Raštel • 451 Ravalico, Nicolň • 339 Ravbarjevi, družina • 394 Ravena • 146, 148, 149, 152, 153, 157, 168, 175, 176, 177, 178, 182, 185 Ravencan • 149, 156, 181 Ravenna  glej Ravena Ravennatis  glej Ravencan Ravensbrück • 541 Ravnikar, Edvard • 543 Ravnik, Avgust • 532 Razlag, Radoslav • 276 Rebek, Anton • 338, 352, 357 Reberšek, Franc • 376 Rechbach, Franc • 307, 308 Recija • 149, 192 Druga • 148, 161 Prva • 161 Redipuglia  glej Sredipolje Reeff , Otto • 447 Regent, Ivan • 459 Reggio, družina • 541 Abraham Vito • 541 Isaac Samuel • 541, 542, 543 Regione Giulia  glej Julijska Krajina Reimann, Reinhard • 345 
Rejec Albert • 415, 416, 417 Albin • 420 Ivan • 420 Reka • 236, 285, 306, 499, 500, 501, 503 Remanzacco • 203, 212 Ren • 176, 181 Rence • 361, 366, 532 Renicci • 425, 426, 427, 428, 432, 434, 435, 437, 440, 441 Repelc • 128 Repic Franc • 522, 523, 524, 532, 533 Ivanka • 527 Matija • 522, 532, 534 Zdravko • 527, 532 Reschenpaß  glej Rezija Resia  glej Rezija Rezija • 15, 148, 475, 477, 484, 485, 486, 487 Režek, Mateja • 535, 550 Rhein  glej Ren Rhode Island • 129, 140 Ribji trg • 313 Riccato, Anna • 182 Richetti, družina • 541 Righi, Giuliano • 140 Rim • 150, 158, 160, 161, 162, 173, 174, 175, 179, 181, 182, 183, 185, 264, 266, 267, 269, 413, 416, 417, 418, 419, 420, 422, 423, 433, 434, 462, 473, 482, 538, 549 Rimljani • 157, 182 Rimsko cesarstvo • 190, 191 Ritter, Julius Hektor, baron • 307, 308, 309 Ritter-Zahony družina • 291, 297 Rizzatti, Antonio • 507 Rizzatto, Anton • 532 Rižana pri Kopru • 190, 193, 196 Rijeka • 236  glej Reka Robotti, general • 428 Rocinj • 253, 366 Rogowski, Wladislaus • 322, 324, 326, 328, 329 Rogoznica • 358 
Rohr, Christian • 180 
Rojan • 484 
Rojce • 308, 311 
Rojc, Tatjana • 411 
Roje • 306 
Rolf, Malte • 346 
Roma  glej Rim 
Romani • 147, 184, 302 
Romano, Giovanni Gioseggo • 203 
Romano, Jaša • 550 
Romanos Melodos • 168, 181 
Rombon • 361, 366 
Rome  glej Rim 
Römer  glej Rimljani 
Romuni • 380 
Romunija • 328, 383 
Ronki • 312 
Rosegger, Peter • 369 
Rosembaum, Giacomo (Jakob) • 548 
Rosenbach • 336 
Rösener, Werner • 297 
Rosenthal, Gabriele • 428, 441 
Rothenburg • 399 
Rotili, Marcello • 181 
Rougé, Jean • 179, 180, 184 
Rovigno  glej Rovinj 
Rovinj • 184, 271 
Rovte pri Logatcu • 531 
Rozman, Franc • 297, 331 
Rozzo, Ugo • 218 
Rožac • 203 
Rožman, Gregorij, škof • 426, 428, 429, 438, 439 
Rožna Dolina • 419, 537, 538, 539, 540, 541, 542, 543, 544, 547, 548, 550, 551 
Ruaro Loseri, Laura • 140, 142 
Rubikon • 136 
Rubin, Berthold • 184 
Rudnik • 430 
Rueh, Franc • 382, 383 
Ruggini, Lellia • 184 
Rumpler, Helmut • 297 
Rupel, Aldo • 316 
Rupnik, Franc • 211, 212, 213, 219 Rusi • 378, 380, 383, 384 
Rusija • 275, 285, 387, 421, 438, 499 
Rusini • 323, 328, 331 
Rustja, Karol • 316 
Ruše • 406 
Rut • 414, 424 
Rutar Borut • 423 Marija • 258, 261 Simon • 25, 140, 208, 284, 297 Tone • 423 Tomaž • 140 
Rutar (Rutt ar, Rutter), Tomaž • 123 
Ruta Serafini, Angela • 139 
Rypko, Hubert • 495 
S 
Sabotin • 366 
Sadovo • 495 
Salerno • 158 
Salimbeni, Fulvio • 16, 278 
Salona • 153 
Salvator, Ludwig • 338 
Salvore  glej Savudrija 
Salzburg • 196 
San Canciano  glej Sv. Kancijan 
San Carlos de Bariloche • 443, 444, 446, 447, 448, 449, 450, 454, 455, 456 
S. Andrea  glej Sv. Andrej San Floreano  glej Števerjan San Floriano  glej Sv. Florijan San Francisco • 331 San Grado di Merna  glej Mirenski grad San Leonardo  glej Sv. Leonard San Martino  glej Šmartno San Martino del Carso  glej Martinšcina San Mauro  glej Šentmaver San Pietro al Natisone • 218 San Rocco • 217 San Simone  glej Simonov zaliv (Izola) Santa Caterina  glej sv. Katarina Santa Lucia  glej Most na Soci Santa Maria Maddalena  glej Sv. Marija Magdalena 
Sant'Antonio  glej Sv. Anton Santino, Antonio, škof • 482 Santo Stefano  glej Sv. Štefan Saraceni • 170 Sardelic, Rudolf • 368 Sardinija • 266, 418, 424 Sartori, Boris • 529 Sasi • 190, 192, 321 Sava • 354 Savudrija • 183 Saylor Rodgers, Barbara • 180 Scaldasole • 157 Scalon, Cesare • 218 Scharff , Thomas • 196 Scharf, Lukas • 211, 212, 219 Scheer, Tamara • 349, 370 Schemerl, Aleksander • 310 Schiera, Pierangelo • 208 Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig • 207 Schmitz, Georg • 297 Schmoll, Herbert • 447 Schnabl, družina • 541 Schnetz, Joseph • 156, 181 Schober, Gustavo • 418 Schoell, Rudolf • 180 Schönheit, družina • 541 Schuetze, Fritz • 428 Schupp, Josip • 353, 355 Schwegel, Ivan  glej Švegel, Ivan Schwegel, Josef • 320, 324, 325, 331, 332 Seattle • 501 Sedej, Francišek Borgia, nadškof • 352 Sedlmayer, Helga • 183 Sedmograška • 328 Sedonja, Jože • 534 Sedziak, Francis • 327 Seeck, Otto • 164, 180 Selška dolina • 414, 424 Semic • 430 Senigaglia, družina • 541 Sennhauser, Hans Rudolf • 198 Serpenica • 361, 366 Serpenizza  glej Serpenica Serucnik, Miha • 247, 297 Sesljan • 306 
Seton Watson, Hugh • 491, 494, 501 
Settia, Aldo A. • 158 
Severin, sv. • 161, 180, 181 
Severna Amerika • 320 
Sever, Stane • 19 
Seyfarth, Wolfgang • 179 
Sežana • 293, 303, 304, 312, 360, 365, 394, 395, 396, 399, 407 
Sfiligoj, Fran • 354 Josip • 352 Viljem • 354 Shaike, Dan • 549 
Sicilia • 160  glej Sicilija 
Sicilija • 139, 160, 166, 167, 169, 174, 176 
Sidney • 182 
Sift on, Clifford • 322 
Sigmaringen • 196 
Sile • 155 
Simah • 162 
Simcic Anton • 354 
Ivan • 354 
Simcic, Tomaž • 278 
Simone, Pasquale De • 507, 508, 514 
Simonov zaliv bei Izola  glej Simonov 
zaliv (Izola) 
Simonov zaliv (Izola) • 177, 183, 184 
Simovic, Dušan • 497 
Simson, Bernhard • 195 
Sinaj • 166, 167 
Sirmij • 163 
Sisak • 273, 274 
Skalar, Peter • 21 
Skalnica  glej Sveta Gora 
Skandinavija • 170 
Skene, Adolf Fries • 367 
Skocir, Josip • 252 Mirko • 258, 259 
Skrt, Darja • 297 
Slap ob Idrijci • 420 
Slavonija • 163 
Slovenec (casnik) • 301, 302, 307, 308, 309, 
310, 311, 312, 313, 314, 315, 317, 
362, 519 Slovenia  glej Slovenija 
Slovenija • 17, 22, 121, 122, 135, 139, 140, 141, 157, 171, 176, 177, 184, 185, 197, 199, 208, 211, 212, 217, 218, 219, 239, 247, 251, 252, 264, 267, 269, 275, 276, 277, 278, 279, 296, 297, 307, 315, 316, 355, 369, 370, 394, 411, 423, 431, 440, 448, 450, 458, 459, 460, 465, 471, 472, 477, 484, 485, 486, 493, 498, 502, 516, 518, 522, 523, 524, 527, 528, 529, 531, 532, 533, 534, 535, 539, 542, 543, 549 
Slovenska Bistrica • 387 
Sloweniens  glej Slovenija 
Slubice • 539 
S. Lucia  glej Most na Soci Smalc, Jože • 431 Smole, Emil • 21 Soca • 22, 139, 157, 163, 182, 249, 252, 253, 
254, 255, 256, 258, 260, 261, 262, 282, 283, 286, 288, 289, 291, 292, 293, 294, 295, 311, 354, 355, 357, 362, 364, 369, 385, 424, 452, 478, 480, 532, 549 
Soca pri Bovcu • 526 
Soca valley  glej Soška dolina 
Sofija • 361, 544 
Solferino • 265, 267, 268 
Solkan • 24, 254, 290, 295, 310, 311, 443, 445, 447, 450, 451, 452, 453, 455, 456, 515, 516, 520, 523, 525, 528, 529, 530, 531, 532, 535 
Soraci, Rosario • 184 
S.Osvaldo  glej Sv. Osvald Soška dolina • 121, 125, 139, 140, 143, 302, 
308, 310, 311 Sotinel, Claire • 158, 184 Sotlar, Anton • 497 Sovjeti • 492, 494 Sovjetska zveza • 469, 492, 494, 518, 525 Split • 184 Spoleto • 157, 158, 160, 181, 182, 185 
Srakar Ivan • 440 Josip • 440 Srbi • 380, 385, 387, 495, 496, 503, 544 Srbija • 354, 357, 419, 420, 421, 424, 542, 543, 545, 549 Srebrnic, škof • 438 Sredipolje • 468, 509 Sredozemlje • 275, 426, 499 Sremska Mitrovica • 545 Stalin, Josip Visarijonovic • 462, 473, 492 Stanic, Alenka • 441 Josip • 253 Stari trg pri Ložu • 430 Starman, Hanah • 550 St. Carlo, pomol • 306 Steinbach, Susie • 297 Steiner, Franz • 183 Stein, Ernest • 184 Steinklamm • 368 Stele, France • 19, 20 Sterzing/Vipiteno • 454 Steuer, Heiko • 157 STO  glej Svobodno tržaško ozemlje Stokin, Marko • 184 Stolni trg (Piazza del Duomo) • 541 St. Ottilien • 196 Strabon • 138, 139, 142, 143 Štrajhar, Metka • 182 Strassoldo, rodbina • 202 Stražce • 307, 308 Stres, Peter • 246 Strnišce pri Ptuju • 368 Strukely, Pedro  glej Štrukelj, Peter Studen, Andrej • 315, 316 Stürgh, Karl • 349 Stuttgart • 156, 158, 177, 179, 181, 182, 183, 184 S(u)avija • 174 Suchy, Viktor • 508 Sudeti • 190 Südtirol  glej Južna Tirolska Suhadolc, Janez • 12, 19 Suhadolc Jenko, Mima • 21 Suhadolc, Matija • 20 
Suic, Mate • 185 Šuvar, Mira • 498, 501 Sužid • 213 sv. Andrej • 212 sv. Anton • 214, 217, 233 sv. Ciril • 254 Svebi  glej Alamani Sveta Gora • 21, 22, 361, 366 Svete Višarje • 449 Svetopolk • 193 Svevo, Italo • 316 Sv. Florijan • 212 Sv. Francišek  glej Francišek Asiški Sv. Ignacij • 313 Svištov ob spodnji Donavi • 162 Sv. Ivan • 277 Sv. Ivan v Cele • 211, 219 Sv. Jožef • 236 Sv. Kancijan • 213 Sv. Katarina • 222, 228, 229, 236 Sv. Katarina, trg • 311 Sv. Krescencija • 217, 219 Sv. Križ • 304 Sv. Leonard • 217 Sv. Lucija  glej Most na Soci Sv. Marija Magdalena • 212 Sv. Marija na Jezeru • 213 Sv. Mark, trg • 303 Sv. Metod • 254 Sv. Modest • 217, 219 Svobodno tržaško ozemlje • 457, 460, 461, 462, 463, 468, 469, 470, 471, 473 Svoljšak, Drago • 20, 24, 121, 122, 123, 139, 140, 141 Petra • 11, 277, 347, 370 Sv. Osvald • 217, 219 Sv. Peter • 266 Sv. Štefan • 212, 217, 219 Sv. Valentin - Sabotin • 361 Sv. Vid • 219 Sv. Vincenzo de‘Paoli • 298 Symmachus  glej Simah Syrus, Michael • 169, 180 Szabó, György • 508 Szeged • 285 
Szentgyörgy, Ladislaus Müller von • 330 
Szeptycki, Leo • 326, 329 
Szombathy, Josef • 127, 129, 130, 141, 142, 143 
Š 
Šašel, Jaro(slav) • 139, 141, 185 
Šatej, Barbara • 297, 485, 486 
Šcek, Virgil • 472, 482 
Šempas • 445, 523, 525 
Šempeter • 202, 314, 338, 453, 541 
Šentjurc, Lidija • 464 
Šentmaver • 246 
Šentvid (Podnanos) • 521 
Šentvid pri Sticni • 430 
Šentviška Gora • 254, 420 
Šerberlj, Ferdinand • 207 
Šibenik • 417 
Škabrijel • 361, 366 
Škedenj • 467 
Škedenjci • 306 
Škegro, Ante • 185 
Škocjan ob Soci • 194 
Škofja Loka • 408 
Školarice • 176, 185 
Šlezija • 202, 293, 380 
Šlovrenc • 353 
Šmarje pri Jelšah • 382 
Šmartno • 241, 243, 246 
Šorli, Tomaž • 531 
Španci • 272 
Špeter • 478 
Špital ob Dravi • 202 
Štajerska • 274, 293, 306, 350, 367, 383, 387 
Spodnja • 365, 369 
Štandrež • 202 
Štefan Karl, nadvojvoda • 312 
Štekar, Štefan • 238 
Števerjan • 238, 240, 241, 243, 246 
Štibiel, Janko  glej Vukasovic, Janko 
Štih, Peter • 187, 197 
Štmaver • 202 
Štrukelj 
Alfonz • 258, 260 Albina, roj. Abramic • 443, 444, 445, 448, 449, 450, 451, 452, 453, 454, 455, 456 Jožef • 445 Karolina, roj. Belingar • 445 Peter • 443, 444, 445, 446, 447, 448, 449, 450, 451, 454, 455, 456 Štupar Šumi, Nataša • 19 Šturje (Ajdovšcina) • 523, 532 Šturm, Ignac • 415, 417, 418, 422, 424 Šuklje, Fran • 268, 278 Šumi, Irena • 550 Šusteršic, Ivan • 323 Šušmelj, Jože • 261, 543, 549 Švarcenek, grad • 202 Švedi • 202 Švegel, Ivan • 319, 320, 321, 322, 323, 324, 325, 326, 327, 328, 329, 330, 331, 332, 368, 370 Švejk, vojak • 387 Švica • 350 Švikal, Josef • 358 
T 
Taaffe, Eduard • 310, 312 Tacchino, Luigi • 532 Tagore, Rabindranath • 406 Tantillo, Ignazio • 179, 183 Tarcento • 212, 218 Tarvisium  glej Treviso Tarvizij  glej Treviso Tasilo III. • 192, 193 Tassaux, Francis • 185 Tate, Georges • 158 Tattenbach, Hans Erasmus • 204 Tavano Luigi • 298, 509 Sergio • 505, 509, 511, 512, 513, 514 Tavcar, Ivan • 408 Simon • 251, 252 Taylor, Alan John Percival • 489, 490, 494, 495, 496, 497, 498, 499, 500, 501, 502, 503 Teja, kralj Gotov • 153, 154 
Tecco Hvala, Sneža • 140 Teodahat • 170 Teodebert • 149, 174 Teoderico  glej Teoderik Teoderik • 146, 147, 158, 159, 161, 162, 164, 165, 166, 167, 168, 172, 179, 180, 182, 183, 184 Tercon Brezigar, Marinka • 444, 445, 455 Territorio libero di Triest e  glejSvobodno tržaško ozemlje Teržan, Biba • 122, 126, 127, 130, 133, 141, 142 Teubner, Benedictus Gotthelf • 156 Th eoderic  glej Teoderik Theophanes Confessor • 156, 181 Thompson, Paul • 428 Victoria E. • 296 Thurn, von, rodbina • 202 Ticino • 146, 147, 153 Ticinum  glej Pavia Tiengo, prefekt • 419 Tilment • 147, 148 Timav • 138, 139, 142, 176, 177 Timocani • 191 Tiné, Vincenzo • 139 Tirolska • 376, 377, 382 Južna • 157, 383 Tito, Josip Broz • 458, 461, 462, 467, 469, 473, 482, 483, 496, 497, 500, 501, 544, 545 Togliatti, Palmiro • 461 Tokio • 328 Toledo • 266 Tolmin • 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 132, 134, 140, 141, 142, 249, 250, 251, 252, 253, 254, 255, 256, 257, 258, 259, 260, 261, 262, 311, 350, 351, 418, 423, 515, 516, 517, 518, 520, 522, 524, 525, 526, 532, 533, 535, 548, 549 Tolminci • 253, 254, 257, 261 Tolminska • 414, 423, 518, 519, 520 Tolminsko • 249, 250, 258, 259, 260, 262, 283, 423 Tomaj • 360, 365, 393, 394, 395, 396, 399, 406, 409, 411 
Toman, Lovro • 25 Tominc, Josip • 19, 20 Tominz, Giuseppe • 507 Tonkli, Josip • 25, 253, 310 Toplaško polje • 148 Torino • 157, 208, 542, 543 Torkar Angel • 414, 415, 417, 424 Julij • 414, 415, 416, 417, 420, 423, 424 Silvo • 423 Torre, della, rodbina • 199, 200, 201, 202, 203, 204, 205, 207, 209, 212, 214 Carlo • 200, 201, 202, 203, 204, 205, 206, 207, 209 Raimond • 202 Torre, della -Valsassina, rodbina • 199, 209 Torre Principal (Veliki stolp) • 447 Tortona • 170 Toškan, Borut • 122 Totila • 149, 150, 151, 152, 153, 154, 160, 177 Toynbee, Arnold • 491, 494 Trakija • 162, 163 Trampuž (Orel), Neva • 127, 141, 142 Transilvanija • 168 Travnik, trg • 304, 305, 306, 307, 308, 311, 313, 356 Trdan, Herman • 395, 404, 411 Trebuša • 518, 533 Trenc Frelih, Irena • 208 Trenta • 352, 354, 519, 524 Trentino • 157 Trento • 124, 141, 142, 387, 457, 472 Tre Re Magi  glej Sv. Trije Kralji Treviso • 139, 140, 146, 148, 149, 151, 155, 157, 171, 304, 430, 439 Treviž  glej Treviso Trident • 146, 147, 148, 149, 151, 152, 171 Tridentum  glej Trident Trieste • 549  glej Trst Tringali Casanova, Antonio • 417 Trnovski gozd • 447 Troha, Anton • 431 Nevenka • 457, 472, 486 Trojane • 146 
Trojer, Ana • 414 
Trombetta, Gianfranco • 514 
Trompijska dolina • 148, 152 
Tronador (Gromovnik) • 447, 448 
Trst • 15, 16, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 139, 140, 141, 142, 148, 160, 175, 176, 177, 182, 204, 246, 251, 253, 255, 256, 258, 260, 261, 262, 263, 264, 266, 267, 269, 270, 271, 272, 273, 274, 275, 276, 277, 278, 279, 282, 284, 289, 290, 291, 293, 296, 297, 302, 303, 305, 306, 307, 308, 310, 311, 312, 315, 316, 317, 321, 333, 334, 335, 336, 337, 338, 339, 340, 341, 342, 343, 344, 345, 346, 359, 361, 364, 367, 369, 374, 379, 389, 394, 395, 399, 401, 415, 451, 455, 457, 458, 459, 461, 462, 463, 464, 465, 466, 467, 468, 469, 470, 471, 472, 473, 474, 475, 476, 477, 478, 479, 480, 481, 482, 483, 484, 485, 486, 487, 489, 495, 497, 498, 499, 500, 501, 502, 503, 507, 517, 520, 528, 542 
Trtnik • 414 
Trunk, Jurij • 331 
Tržacani • 420, 459 
Tržaško • 269, 274 
Tržic • 293, 304, 312, 350, 351, 362, 459, 465, 467, 468, 479 
Tubaro, Renato • 509, 512 
Tuma, Henrik • 25, 261, 314, 316 
Tumler, Franz • 508 
Turcut, M. Tomaso • 214 
Turki • 272, 354, 358, 380 
Turk, Peter • 128, 129, 135, 141, 142 
Turnhout • 179, 180 
Turoldo, Davide Maria • 510 
Tuscia • 160, 170 
Tuta, Filip • 254 
U 
Uchich, Antonietta • 416 Udine  glej Videm Uggeri, Giovanni • 185 Uhanje pri Ajdovšcini • 24 
Ukmar, Franc • 523, 531 
Ulka  glej Vuka 
Umag • 475, 477, 486, 487 
Ungaretti, Giuseppe • 505, 506, 507, 508, 509, 511, 512, 513, 514 
Unitŕ, trg • 467 
Urbanitsch, Peter • 297 
Urbino • 418 
Uršic, Andrej • 354, 355 
Borut • 213, 218 
Ivanka • 393 
Metod • 258, 260 
V 
Vace • 128, 135 
Vadnjal, Leopold • 377 
Vajs, Albert • 542 
Val Canale  glej Kanalska dolina 
Valdevit, Gianpaolo • 278 
Valdirose  glej Rožna Dolina 
Valencic, Vlado • 247, 298 
Valentincic, Janko • 423 Slobodan • 535 
Valentinijan II., cesar • 162 
Valentinis, Eugenio • 314 
Valerijan, cesar • 152, 153, 154 
Valerio, Alfonso • 336 
Valjavec, Josip • 247 
Valli del Natisone  glej Nadiške doline 
Val Resia  glej Rezija 
Val Trompia  glej Trompijska dolina 
Valussi, Pacifico • 276 
Valvason di Maniano, rodbina • 200 
Vancouver • 331 
Van Gogh, Vincent • 398 
Vaticano  glej Vatikan 
Vatikan • 184, 428, 429 
Vauhnik, Miloš • 387, 388 
VB  glej Velika Britanija 
Vedaldi Iasbez, Vanna • 185 
Vedrignano  glej Vedrijan 
Vedrijan • 246 
Velebit, Vladimir • 497, 498, 501, 502 
Veleti • 192, 193 Velika Britanija • 469, 483, 491, 501 Velikonja, Tine • 535 Veneti • 121, 128, 135, 138, 139, 140, 141, 142, 143 Venetia  glej Venetija Venetija • 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 158, 159, 164, 165, 170, 171, 172, 174, 175, 176, 177, 182, 185, 186 Venetkens  glej Veneti Veneto • 129, 140 Venezia  glej Benetke Venezia Giulia  glej Julijska krajina Venice  glej Benetke Venier, Nicolň • 230 Ventana, gora • 450, 456 Venturini, Franc • 527 Venuti, Tarcisio • 211, 212, 214, 218, 219 Venutti, župan • 314 Veran • 165, 167 Veranus • 165  glej Veran Verginella, Marta • 373, 427 Vernasso  glej Barnas Verona • 124, 141, 146, 147, 148, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 157, 158, 304 Veronese, Francesca • 139 Vertovec, Matija • 247 Verzegnassi, Edoardo • 314 Vesel Koseski, Jovan • 269, 302 via Annia • 148 via Claudia Augusta • 148, 150, 151, 152 via Popillia • 148 via Postumia • 148 Vicenza • 146, 149 Vicetia  glej Vicenza Vicetija  glej Vicenza Vidali, Vittorio • 462, 464, 473 Videm • 207, 214, 216, 218, 219, 247, 278, 304, 308, 317, 362, 440, 478, 514, 549 Vidin • 155 Vidmar, Jernej • 515, 535 Josip • 19, 396, 411 Vidrih Perko, Verena • 182, 185 
Vienna  glej Dunaj 
Viktor Emanuel II., italijanski kralj • 266, 452 
Viktorija, kraljica • 162 
Vilfan, Jože • 25 
Vilfan, Sergij • 236, 296, 297, 298 
Villa Catedral • 447 
Villach  glej Beljak 
Villafranca • 265, 268 
Villalta • 202 
Villa, Luca • 158 
Vipava • 22, 202, 247, 358, 521, 528, 529, 534 
Vipavska • 518, 521, 535 
Vipavska dolina • 283, 292, 358, 521 
Vipolže • 241, 246 
Vipotnik, Matjaž • 21 
Vipulzano  glej Vipolže 
Visco • 427 
Visintin, Luigi • 157 
Visnovico  glej Višnjevik 
Visocnik, Julijana • 428, 440 
Visoko • 408 
Višnja Gora • 146 
Višnjevik • 246, 354 
Vitalij • 149 
Vitalis, škof • 155 
Vitigis • 149, 172, 173, 174, 176 
Vitri, Serena • 140, 141 
Vittorio Veneto • 148, 150, 154 
Vivante, Fortunato de • 338 
Vivian, Angelo • 550 
Vocelka, Karl • 208 
Vodnik, Valentin • 316 
Vodnjan • 271 
Vodopivec, Peter • 278, 298 
Vodušek Staric, Jerca • 502 
Vogel, Friedrich • 180 
Vogelhuber • 337 
Vogelnik, Adolf • 497 
Vogrin, Marjan • 222, 235, 236 
Vojvodina Kranjska • 382 
Volce • 254, 310 
Vošnjak, Josip • 267, 278 
Vrdela • 270, 277 
Vrhpolje pri Vipavi • 528, 529 Vrh sv. Mihaela • 505, 506, 509, 514 Vrsno pri Kobaridu • 19, 20, 21 Vršic • 379 Vrtav Anton • 213 Caterina • 213 Giorgio • 213 Margherita • 213 Marina • 213 Orsola • 213 Uldarico • 213 Vrtav, Jernej • 211, 212, 213, 214, 215, 216, 217, 218, 219 Vrtojba • 202 Vrtovin • 358 Vujovic, Milutin • 497 Vuka, reka • 163 Vukasovic, Janko • 358 Vuk, Marko • 222, 236 
W 
Wachsmuth, Curt • 180 Wagna • 350, 358, 368 Waitz, Georg • 195 Walnut Creek • 440 Waltritsch, Marko • 316 Washington • 320, 328, 501 Wedrac, Stefan • 346 Weimar • 157, 197, 345 Weinfurter, Stefan • 197 Wenzl, Franz • 339 Werner, Wolfgang M. • 126, 130, 131, 141 West, Rebecca • 496, 502 Whitehead, Anne • 441 Wiemer, Hans-Ulrich • 185 Wien  glej Dunaj Wiesbaden • 196 Wieser, Veronika • 196 Wiggermann, Frank • 346 Wiles, Maurice Frank • 183 Wilfinger, Gerhard • 511, 514 Wilson, Bertha V. • 322, 325, 327, 329, 330 Windspach, družina • 541 
Winkelhofer-Thyri, Martina • 345 Winkler, Andrej, baron • 252, 261, 357 Gerhard • 158, 180 Winkler - Ferruccio, Veri • 465 Winnipeg • 319, 321, 322, 323, 326, 327, 328, 329, 330, 332 Winterton, Thomas John Willoughby • 482 Woinovich (Woinowich, Wojnowich), Koloman • 351, 352, 355, 356 Wolff, Hartmut • 181, 185 Wolfram, Herwig • 158, 185, 198 Wörthersee (Vrbsko jezero) • 336 Wrigley, Chris • 490, 502 Wullschleger, Marion • 346 Württemberg • 158 
Y 
Yarnold, Edward • 183 Yugoslavia  glej Jugoslavija 
Z 
Zadar • 185, 307 
Zagorje • 132, 133, 139 
Zagradnik, Maruša • 535 
Zagreb • 185, 305, 306, 316, 368, 434, 435, 495, 501, 502, 527, 545 
Zahony, Eugen Freiherr von • 297 
Zanello, Gabriele • 512, 513, 514 
Zanier, Katharina • 184 
Zanon, Giorgia • 185 
Zanzotto, Andrea • 508, 509 
Zarakovec • 414, 424 
Zarnik, Valentin • 267, 268, 269, 277, 278, 279 
ZDA •  glej Združene države Amerike 
Združene države Amerike • 285, 320, 322, 323, 328, 331, 469, 483, 484, 491 
Zeichel-Eckes, Klaus • 197 
Zeloth, Thomas • 346 
Zelzer, Michaela • 179 
Zeumer, Karl • 196 
Zgaga, Olga • 455 
Zilja • 147 Zlobec, Andrej • 376 
Ciril • 508, 512, 513 Zoltan, Jan • 411 Zosim • 164, 181 Zosimus  glej Zosim Zovatto, Pietro • 278 Zrinski, Peter • 204 Zuanne, Fragiacomo • 222, 223, 229, 230, 
231, 235 Zuljan Kumar, Danila • 247 Zuljan, Nika • 535 Zupancic, Franc • 383 Zürich • 179, 180, 198, 265 Zwettl, okrožje • 422 Zwitter, Fran • 502 
Ž 
Žaga • 354 Žagar, Alojzij • 354 Žakan Juri • 184 Žale • 539 Žerjal, Tina • 185 Žerjav, Gregor • 351 Židje • 272 Žiri • 531 Žitko, Salvator • 15, 263 Živkovic, Dušan • 550 Žontar, Josip • 298 Žuk, Lea • 394 Župancic, Matej • 185 
Pomembni jubileji vidnih zgodovinarjev postajajo že tradicionalno priložnosti poklona slavljencu v obliki znanstvenih prispevkov kolegov in kolegic, ki so z njim plodno sodelovali oziroma to še vedno pocnejo. Tokrat slavi castitljivo 80-letnico prof. dr. Branko Marušic, eden izmed vodilnih preucevalcev zgodovine slovenskega prostora v stiku z zahodnimi sosedi. Ustvaril je zelo pomemben opus (na kar opozori zbrana bibliografija), obenem pa zacrtal temeljne raziskovalne usmeritve, ki so jih nekateri s pridom nadaljevali. Eden izmed vidnih rezultatov tega »znanstvenega prenosa« je ravno pricujoca znanstvena monografija z zelo pomenljivim naslovom Zgodovinopisec zahodnega roba. Na enem samem mestu namrec predstavlja doprinos razlicnih generacij zgodovinarjev k novim spoznanjem o zgodovini primorskega prostora, posebej tistega mejnega, ki se je skozi zgodovino ves cas sreceval s sobivanjem z »drugim«. Razlicni zgodovinski viri (od pisnih do ustnih pa tudi zelo širok spekter mednarodne znanstvene literature) in njihove pozorne analize ter interpretacije, ki jih avtorji umešcajo v razlicne casovne kontekste, prispevajo k novim oziroma izvirnim znanstvenim spoznanjem. Monografija je za razvoj zgodovinopisja aktualna in pomembna, tudi zaradi razvoja slovenske znanstvene terminologije. Vsebinsko in metodološko tehtno pisane prispevke, ki se dotikajo casovnega razpona tako rekoc od železne dobe do najnovejših poglavji zgodovine, so prispevali Drago Svoljšak, Miloš Fon, Rajko Bratož, Peter Štih, Neva Makuc, Giuseppe Bergamini, Darja Mihelic, Damjana Fortunat Cernilogar, Robert Devetak, Tanja Gomiršek, Salvator Žitko, Eva Holz, Harald Krahwinkler, Andrej Rahten, Petra Svoljšak, Marta Verginella, Ivanka Uršic, Boris Mlakar, Oto Luthar, Boris Golec, Nevenka Troha, Milan Pahor, Bojan Godeša, Sergio Tavano, Jernej Vidmar in Renato Podberšic. 
Iz recenzije izr. prof. dr. Gorazda Bajca 
Aktualnost monografije je gotovo v pestrosti tematik, s katerimi se ukvarjajo avtorji prispevkov. Gre za razprave, ki posegajo tako na podrocje politicne kot tudi gospodarske in socialne zgodovine ter arheologije, saj se ukvarjajo tako z materialno kulturo kot tudi z razlicnimi socialnimi, politicnimi, družbenimi in kulturnimi okolišcinami v razlicnih historicnih kontekstih. Vsaka od razprav zato pomeni dragocen doprinos k posameznemu podpodrocju, saj na izviren nacin, bodisi z vidika interpretacije ali prezentacije novega zgodovinskega gradiva, obravnava izbrane topike primorske zgodovine. Obenem prispevki preko razlicnih raziskovalnih pristopov uporabljajo zelo raznovrstno gradivo, od materialnih virov do pisnega gradiva, ki pa ne zajema zgolj uradne dokumentacije ali porocil, temvec tudi zasebne korespondence, casopisje idr. Mnogi prinašajo tudi (doslej neobravnavano) gradivo iz tujih arhivov, ki se nanaša na primorski prostor, kar pomeni dobrodošlo obogatitev znanstvenih 

spoznanj in specificnih strokovnih terminologij. 
ISBN 978-961-05-0170-1 




Iz recenzije doc. dr. Urške Bratož 
39 €