letnik II
ŠTEVILKA 1
JANUAR 1930.
Corneille Max:
Deklica z rožami.
Ivan Pregelj:
Magister Anton.
Roman iz šestnajstega stoletja.
(Posnetek poglavij, priobčenih v 1. letniku »Družine«.)
1. DEL. TRIJE ŽERJAVI.
1. Cerkovnik in mašni strežnik. Anton, učitelj na dvorcu ljubljanskega škofa Urbana Tekstorja (Tkalca), hodi po cesti iz Komna proti Kobljiglavi, v rojstno vas, ki je ni vidci žc 15 let. Stepi v cerkev, v molitvi za« dremlje, prebudi ga gospod Matej pa ga izpraša, če je prave vere; potem mu veli, streči k maši.
2. Prvi žerjav. Ciospod Matej pelje Antona v svoj puščavniški stan in ga pogosti. Tam vidi knjigo, vezano v usnje; v platnice je vtisnjena čudna podoba: sredi jate spečih žerjavov stoji eden čuječ. To je grb treh žerjavov, gospoda Mateja v Kobljiglavi, gospoda Jože v Štanjelu in gospoda Luke v Tomaju. Stražijo za p ra* vo vero, ko sc razuzdanost razliva med duhovščino ih kriva vera med ljudstvo. Tako razloži gospod Matej magistru, potem ga pa izprašuje, kdo je. Prepozna ga, da je tisti, ki je skrivaj ušel gospodu loži. Magister mo« ra po poslu v Štanjel, nese pismo gospoda škofa Vr* bana. Prihaja iz Rima, kamor ga je poslal škof mlade ljudi šolat na nove šole k novim menihom. Zanosno pri* poveduje o jezusovcih, o Injigu Ognjcncu, ki je Kristusov prapor razvil, sorodnih duhov zbral pa jih popeljal v boj za Jezusovo ime in resnico. Šole so od« prli in mladino vzgajajo v pravi veri. Magister je s pr« vimi škofljimi šel v Rim. med njimi jc bil tudi njegov sorodnik 15«letni Pavel Skalič. Ko se M. poslavlja, ga vikar tipa, zakaj ni duhovnik. Ni sc še odločil. Pošlo« vita se z žerjavljim pozdravom: »Vigilo! čujem!«
Drugi žerjav pa žaba, ki jo je lovil. Magister sto« pa p;> cesti proti Štanjelu in iz kraške domače pokra« jine mu vstanejo spomini na benečansko vojsko, ki je oblegala in zavzela Štanjel. Pa sč mu obudi slika vikarja Jože, izvirnega učitelja otroških let. Izpod jopiča vzame pismo, v katerem je vikar poročal škofu Vrbanu o svoji šoli. Ko prebira list, zadene ob duhovnika Luko, ki ga trdo preskuša, ali je prave vere. Za modro besedo mu vikar vrže cckin in mu še naroči: če sreča bledega, čr« nobradega krivoverca, ki se klati po Krasu, naj mu to žabo ulovi in pripelje. Ko gospod Luka odjaha, magister premišljuje o treh žerjavih: gospod Matej bedi v sa« moti in molitvi, gospod Luka kot vojak in birič na ko« nju. gospod Jože s šolo in šibo. Kar se mu prikaže čr« nobradi tujec. Pikro ga zasmehuje, naj ga vendar prime in žene v Tomaj. Magister pa mu krepko odreže. Potem ga tujec prosi, naj nese svileno rutico, ujeto v srebrn prstan, njegovi ženi Poloni v štanjelskem gradu. Magi« ster obljubi, tujce pa mu pove svoje ime: Jurij Stradiot
in izgine v mejah.
4.	Tretji žerjav. Magister pride v Štanjel, pomoli v cerkvi, potem zasliši glas vikarjev, ki na vrtu uči otro« ke, izvirno, šegavo, uči za um in srce. Ko odmolijo, veli učencem zobati in jim pripoveduje o dolgem kajfežu, ki mu je pred petnajstimi leti ušel, nerodni Tone od
Mahničev ... Takrat je neki izmed otrok zapazil ma« gistra in dejal: »Gospod, tam stoji!«
5.	Kajfež se je vrnil! Ciospod Joža ga trdo prime, mu očita in ga nahruli, magister pa se s škofljim pis« mom izpriča. Vikar ga povabi v hišo, tam ga stara strežnica Mica prepozna, ga pošlje po vedo in pripomni, da le ni kak Iškarijot kot tisti, ki ga jc gospod Luka šolal, pa jc zdaj lutrovski — Jurij Stradiot.
.5. Kajfež se je vrnil! Ciospod Jože ga trdo prime, o vsem svojem življenju. Ker ga je gospod Joža hotel poslati v Koper v samostan, mu je ušel, hodil do Po« stojne, bil za pomočnika krovcu, v Ribnici višjemu du« hovnu strežaj, potem je služil pri nekem tkalcu, tri leta koval, nato sc je v Gradcu učil pri lekarnarju Jancu, odtam pa se preselil na Dunaj k učenemu pravdniku Kovaču, kjer sc je mnogo napčil, pohujšal pa ne. Potem je še romal po svetu, zvršil v Italiji visoke šole, našel v Benetkah gospoda škofa Vrbana, ki ga je sprejel v službo, da je napol doma. Tam jc mogel poskrbeti za Pavla Skaliča, ki jc zdaj gojence Ignacijeve šole v Rimu in bo nekoč velika in sveteča luč v sveti cerkvi. Vi« kar, posluša in se čudi, zakaj Anton ni duhovnik. Pač misli na žensko? Magister prizna, da jc že pred pet« najstimi leti vzljubil neko deklico; zdaj mora imeti pet in dvajset let. Ime pa ji je Polona Štrekljeva. Ni je mogel pozabiti, zato je kot petelin, ki z enim očesom gleda v nebo, z drugim v zemljo.
7. Kaj modrega je tretji žerjav pri kosilu povedati znal.
RES je bila vikarjeva strežnica. Odprla je v sobo k vikarju in postavila kosilo na mizo, katero je bil vikar sam pregrnil. Ko je strežnica odšla, je vikar molil in velel nato magistru, naj zajme. Potem je menil: »Nazval sem te že, kakor si čul, Ulisa. Saj poznaš zgodbo o njem. Dvajset let je hodil po vojskah in po morju. Doma pa ga je s sol? zami objokovala žena. Dvajset let. Reci, daj, ali je modra ta zgodba? Ali je ženska na svetu, ki bi dvajset let zvesto jokala?«
»Ne vem,« je odvrnil magister tegobno. »A bral sem in verjel. Lepo je brati.«
»Lepo! Ali sem rekel, da ni?« je menil vi* kar. »Jokala je Penelopa. Pustimo. Bila je ena na svetu, boljša kot Ulis sam, ki ga je Kirka pačila, Kalipso mešala in še prijazna Navzi« kaja odlikovala. Pa ti po pravici povem. Zgodba je, nič več, nič manj! Zdaj še veruješ vanje, ko boš mojih let, se boš smejal. Ko boš mojih let, boš sprevidel, da bi se celo sama Venera, ki je po ajdovski veri nekam pre* čudno lepa, celo ta Venera bi se v dvajsetih letih hudo postarala. Boš vedel, ko boš mojih let, da je našel Ulis Penelopo. Bila je še živa, pa tista ne, ki jo misliš ti in jo baja pesem. Stara baba je bila. Pa to je, da tako v pesmi biti ne sme. Kako bi se sicer mladi snubci za?
njo tepli? Pa četudi za kraljico. Tako boš ve* del nekoč! Penelopa! Prav zvesta žena, a stara baba po vsem, kakor učijo oči in izkušnja in le mladi fantje in poetje vedeti nočejo. Ali je tako, ali ni?«
»Poloni, če je živa, je šele pet in dvajset let,« je menil z bridkim nasmehom magister in vprašal nato proseče:
»Saj ni umrla?«
»Ni!« je odgovoril kratko in nejevoljno vikar in dostavil. »Pa aaj, pusti mi dopove? dati. O Penelopi govorim, ne o tvojih Polonah v fari. O Penelopi. Strpi se, jej in pij, pa po« slušaj! V dveh sva, nimava bralca, da bi nama bral kakor je to navada po samostanih, im je le prav, da bi imela poleg telesne tudi nekaj duhovne hrane. Pa jo morava zato iskati, ob telesni tudi duhovno. Moje besede naj bodo. Ali pa tvoje! Si magister! Daj, povej po du; hovno o Penelopi, če moreš. Jaz morem, pa bom zato tudi povedal.«
Magister je pohlevno utihnil. Vikar pa je učil:
»Ne verjamem zgodbi o Ulisu in Penelopi, a vendar poznam ženo, ki je bila in bo zvesta. Boš rekel, da je mati, ki jo vsak sin ljubi' in časti. Bom dejal: res je kakor mati. Vsak sin jo bo ljubil in častil. Boš dejal, da je naša sestra, ki do konca brata ljubi, ga čedi in mu streže. Bom dejal: res je sestra. Boš dejal, da je bilo tudi že na tisoče poštenih žena, ki so ostale zveste svojim možem. Potrdil bom in dejal, da so bile in so, in je tudi božja volja in postava, naj bodo zveste. Zdaj pa čuj! Bom rekel, da poznam Penelopo, ki je nam vsem kakor mati, sestra in družica in čaka s solzami in zvesto na premnoge svoje Ulise, da bi se vrnili domov iz tujine, od raznih Kirk. Kalips in prijaznih Navzikaj. Bom dejal, da Penelopa joče in čaka težko tudi na tistega LJlisa, ki se je nekoč s cerkvenim zvončkom od svetega Danijela poslovil in zdaj tukaj z menoj pri mizi sedi pa za nekako svojo Penelopo spra= suje, ki na Polono sliši, in si to ti, ti, ti, mas gister artium, kakor deš, učen in moder, ki pa do danes le nisi za svojo pravo Penelopo sli= šati hotel in ti jo moram še posebej povedati, da jo boš spoznal. Ecce — glej jo! Sveta Kas toliška ji je ime! Zvesta je, joče se in pa prav nič stara ni in iz zgodbe ni izmišljena, temveč je resnična in od vseh strani vstajajo zoper njo ničemurni snubci, jo pestijo in strahujejo in celo na Krasu, kjer ima le še tri verne sluge, tri žerjave, ki danes še bede in jutri ne bodo mogli več; Sveta Katoliška, Kristova nevesta, da jo spremisli do dna in naj se ti smili, ko joče in čaka, Tebe čaka in po meni, ki te rad imam, uči in prosi, da pusti Polone in se ogrej zanjo!«
Ves zardel je poslušal magister. Vikarjeva
beseda mu je segla v dušo. Trpel je. Pola; goma je gasnila rdečica z njegovega lica, ble; del je. Roka se mu je tresla, solze so mu silile v grlo. Ni vedel, kaj naj reče, ni vedel, kako naj zre vikarju v obraz. V sramu in žalosti je gubil vso razsodnost. Sam sebi se je zdel kot pravi grešnik, zavedel se nekako neke krivde, ki si je dotlej ni bil v svesti. Zmagujoče za« vestno je motril vikar uspeh svoje besede, užival, vedel, da mora železo še kovati, dokler je vroče.
»Kaj deš?« je vprašal.
»Gospod vikar,« je skoraj prosil magister, »saj se nisem nikoli trdovratno ustavljal bož; jemu klicu in se tudi ne bom. Tudi ne morem trditi, da bi se bal postati duhovnik božji. Več; krat sem v knjigah in molitvi iskal razsvet* Jjenja, z učenimi in modrimi Ignacijevimi to« variši sem govoril. Pa sem prišel v Štanjel. Tudi zato sem prišel. O, prav zato sem hodil, kolikor so me nesle noge! A kako naj povem! Saj bo morda tako, kakor ste modro povedali, da je bilo s Penelopo, in se je Polona posta; rala —«
»Postarala, verjemi!« ga je prekinil vikar. »Verjemi! Pa saj boš sam videl. Postarala. Nič drugače nisem rekel. A ti, da si me le umel, kaj mislim, kako želim, ki ti dobro mi; slim in dobro želim in te lepo opomnim, da je vse prav in častno, ko služiš prevzvišenemu, da pa ni prav, da ti ni redov usilil. Ni prav. Zato, ker si poklican, učen in preprost, zato, zato ker si pravi Ulis in si že vse na svetu bil, kovač in tkalec in učitelj in vendar v svoje še nisi prišel, kajfež, cerkovniški ti človek, ki nikamor k nobeni Poloni ne sodiš, samo pred oltar.«
»Samo videl bi jo rad,« je zastokal mladi in znova rdel.
»Videl jo boš,« jc odgovoril trdo vikar in usmeril ostro pogled v magistra. Potem pa je vprašal:
»Pa če ti ne bo všeč? Če je taka, da jo boš lahko pozabil?«
»Če je taka,« je odgovoril tiho magister, »potem vem svojo pot.«
»Ta bo?«
»Pred oltar, kakor sveta naša Penelopa po Vas zove.«
»Pomozi Bog!« je tedaj vzkliknil vikar in dvignil posodo z vinom. Potem je pil in menil hladno:
»Sita sva, hvala Bogu! Vstaniva. Polono najdeš v gradu.«
»V gradu?« se je zgenilo v magistru. Zopet se je domislil pisma, ki ga je nosil od čudnega človeka s ceste.
»V gradu!« je hladno potrdil vikar in dodal pikro:
»Kraljica seveda ni, še graščakinja ne!«
8. Njegova Penelopa.
Vikar je spremil magistra do vrat. Tedaj je dejal:
»V grad greš torej. Pojdi! A dal bi ti pa* meten svet. Pojdi, kakor da ne greš zase, kakor da si h grajskim namenjen. Saj si videl, da jim šolam sina. Tudi grajskemu boš učitelj. Prav bo, da te spoznata grajska.«
»Mislil sem že sam nato. dasi mi gospod škof ni glede grajskih nič naročil,« je odvrnil magister. Vikar je prikimal in dejal:
»Menda si vešč gosposkim! On je star vo* jak. Drži se ravno in odgovarjaj kratko. Če kaj vojaških zgodeb veš, tako obrni besedo, da bo videl, da nekaj veš, kako je cesarja služil proti Benečanom. Ona pa je tiha in nežna, Ana Logarjeva, zadnja svojega rodu. Pazi, da ji boš všeč. Z besedo, ki dvori, dokaži, da se zna tudi kraševske matere sin vesti po ple* miško. Ali se boš znal prav pokloniti?«
»Skušal bom,« je odgovoril magister.
»V božjem imenu! Idi torej in se vrni srečno,« je zaključil vikar. Gledal je za odha* jajočim in oko se mu je hotelo nekam čudno skaliti pod sivimi, košatimi obrvmi. Sam pri sebi je mrmral:
»Duša! Gre, upa, da bo našel Penelopo. Pa se bo zdajci vrnil in bo vedel vse. Kaj bi mu bil jaz pravil! Naj vidi, naj ve, naj se najde, ki ga je moja beseda o večno zvesti Penelopi prevzela, pa bo zato takoj vedel in verjel, da sem mu edino pravo povedal. Naj vidi, kaj je molil svojih petnajst let! Trenutno bo pre* klel, kar je blagoslavljal. Jaz pa, Bog mi v greh ne štej, v redovnike ga nisem zravnal, med sebi vrstne ga pa bom, in Bog naj me kaznuje, če ne bo vkratkem četrti med tremi, še bolj čuječi žerjav mimo treh, ki jim že oči pešajo in pamet.«
Tako je domodroval vikar in šel v svojo sobo. Tam je segel po molitveni knjigi, da bi molil. In je molil mimo besede in antifone samo v eno samo željo, po svoje, trpko, kakor pravdač, ki se za svojo pravico bori:
»Polona! Ta čas, ko jo zagleda! Nobena krava naj ne bo bolj umazana mimo nje. Vso nečedno naj jo vidi in po kovaško naj jo sliši govoriti s hlevarjem, da se mu bo kar pristu* dila. Naj mu sname kopreno z oči, da bo str* mel! To je, da je čeden in gnusobe prenesel ne bo. Gospod!! In adjutorium meum intende... Pridi mi na pomoč!«
Magister Anton je bil medtem prišel v grad. Stopil je skozi grajska vrata na dvorišče. Dvorišče je bilo prazno. Magister je iskal, kod bi šel. Tedaj je opazil na levi v priprtih vra* tih nekega moškega, ki je čistil jezdno opravo. Približal se mu je in pozdravil. Hlapec, ki je bil star, ga ni slišal. Očividno je bil naglušen. Magister mu je položil roko na rame. Mož se
je ozrl in glupo zastrmel. Široka usta so se mu raztegnila, z roko je šel za pokrivalom, ki ga ni imel. Pokimal je z glavo in dejal:
»Čedim, kar gre. Pa tu je že rja usnje pre* jedla. Ali je vredno, da me gonijo? Novo ne bo, pa ne bo.«
»Ali stanuje v gradu neka Polona?« je vpra* šal magister.
»Šest jih je,« je doumel po svoje stari ko* njar in golčal zaupljivo: »Včeraj teden je vrgla kobila žrebe. Vse kar je prav. A Luco in Morčka bi zdaj lahko od hiše dali. Kdo bo tegnil pa sena; zguba in živina samo lenari. Še hlev bo raztepla, tako je spočita. A? Želijo gospoda? Tam zadaj bo anti, tam naj grejo; seveda so na vrtu, gospod in gospa pa še otro* ci.«
Magister je pogledal v smer, kamor mu je bil pokazal konjar. Spoznal je, da kaj več od gluhega ne bo izvedel. Ozrl se je še enkrat po dvorišču, ne da bi opazil še kako živo dušo. Zato se je odločil in krenil v smer na vrt. Ne* kaka živa slika se mu je spočenjala v misli. »Na vrtu,« je občutil. »Grajski so tam in Po* Iona je pri njih. Za drugarico je plemeniti go* spe; njene plemenite kretnje si je osvojila. Saj je bila že nekoč tako ničemurna. Bogve, da bo bolj košata kot grajski sami.« Tedaj je ob* stal. Znan glas ga je kakor prikoval na mestu. »Jernej! Kdo pa je bil?« je slišal in se ozrl. Zagledal je žensko, ki je stopila od nekod na dvorišče. Spoznal jo je trenutno. Bila je Po* Iona. In tedaj je tudi vedel, kaj je, in se je v njem nekaj kakor podrlo. »Kravja dekla,« je zamrmral. Videl je še, da ga je žena zagledala, pogledala ostro in se nato zopet obrnila h glu* hemu konjarju. »Kravja dekla,« je še vedno občutil magister bridko in miloval: »Sirota! Kako strašno jo je prevarilo življenje! Saj se mi bo skrila, tako jo bo sram. Polona, naj te le bo! Meni si tudi tako draga. Trpiš, delaš, a si poštena. Polona, ponosen bom nate!« Tako je mislil in ni vedel, ali naj se vrne in govori z njo, ali pa naj stopi prvo pred grajske. Tedaj je videl, da se mu dekle samo približuje. Šla je krepko in drzno, vsaka kretnja je pričala, da je vajena stopiti tako, kakor zahteva težko delo od nje. Magister je videl, da prav nič več ne sliči oni vitki in nežni, kakor jo je nosil v mislih. Tudi njeno obličje je bilo drugačno, prečudno zrelo in trdo. Ta trenutek je obstala, ga gledala in merila od nog do glave. On ni našel besede. Tedaj je vprašala ona:
»Saj si vprašal po Poloni?«
»Sem,« je odvrnil.
»Kaj pa bi rad?« je vprašala zopet trpko, da je videl, kako ga ni spoznala. Stopila je prav k njemu, da je občutil vonj, ki je zaudarjal od njene obleke. Zopet ga je zabolelo in je po* no vil v sebi:
»Kravja dekla, prav zares.«
Tedaj se je nekaj zgenilo v njenem licu. Nekaka bojazen jo je spreletela. Nekaka umazana bledost se ji je pocedila čez lice. Ob ustnicah je zadrhtelo. Strastno, zastrto je vprašala:
»Kdo ste? Koga iščete?«
»Grajskih,« je povedal, ne da je hotel to povedati.
»Na vrtu so,« je odgovorila im se vidno umirila. A samo za kratko trenutje. Še po* zorneje je pogledala. Tedaj se je magistru vzdignila bridkost v grlo. Skremžil se je v bob nem nasmehu in dejal očitajoče, bridko, da sam ni vedel kako:
»Polona! Ali me ne poznaš več?«
»Tone,« je vzkliknila pritajeno. Skrila je roke, ko je stegnil zdajci on svojo desnico v pozdrav. Z očmi je begala okoli, da je še sam trpel, ko jo je videl tako iz sebe. Pa je vprašal:
»Saj je še ena Polona v gradu?«
Gledala je, ni umela.
»Jurijeva žena,« je povedal; »dal mi je spo« ročilo zanjo. Če jo poznaš, ali bi ji izročila? Tole ji je poslal.«
Izvlekel je svilnato ruto in videl, da so de* kletu zagorele oči in jo je oblila še globja ble« dost. Nato pa je hlastnila po čudnem zna« men ju in vzkliknila skoraj sirovo:
»Če hočete h grajskim, pojdite že!«
Pogledal je začudeno nanjo, ko se jc rezko obrnila in oddaljila. »Penelopa,« je občutil, »ne, gospod vikar Jože je vedel prav in mi pametno namignil, naj se ne nadjam, da jo bom našel tako, kakršna je bila, ko sem šel. O moj Bog! Kako lepo sem sanjal in kako trpko sem se prebudil!« Ves prevzet od ne« pričakovanega doživetja sprva ni vedel, kaj še išče in kam je namenjen. Šele, ko si je ob* novil Polonine čudne zadnje besede, naj že gre, če hoče zares h grajskim, se je osvestil in iskal vrat na vrt. Stopil je v podobno te* man hodnik, kakor prej pri župniku, in šel mimo nekih stopnic v dno, odkoder je močno buhtelo po mladem vinu. Nekaj korakov naprej je stopil na vrt, kjer se mu je vrgel s krutim in kratkim laježem mogočen pes na* proti.
»Luder! Nazaj!« je slišal nato odločno vojaški, renčeč glas in našel z očmi kame« nito mizo v solnčnem zatišju pod redko lozo, pletočo se za senco nad mizo, in stole okoli. Magister se je obrnil mimo psa po stezi k mizi. Za pet skokov pred mizo je obstal in se poklonil. Ob mizi je stal lepo rejen in plečat moški s sivo, pristriženo brado, gologlav, plešast. Ob njegovi desni je sedela ženska v izbrano okusnem domačem odelu, obra« čala magistru hrbet in gledala čez rame na* zaj, da se je ostro rezalo njeno obličje in
svetli tilnik z zlato verižico, ki se je iskrila v solncu. Med njenim obrazom in med po« stavo stoječega moža sta bila nekam rado« vedna strnila glave dva dečka. Enega je ma< gister trenutno spoznal kot vikarjevega go* jenca Ivana, drugega je ugenil, da je prvemu brat. Da sta moški in ženska grajska dva, je vedel, ne da bi mislil. Gospoda Krištofa Kobenclja in njegovo ženo gospo Ano Logar« jevo je poznal iz mladih let. »Glej ju,« mu je šlo skozi misli, »ta dva pa sta, kakor iz prav« ljice! Ulis in Penelopa. Kako je govoril go« spod vikar? Saj ni bila laž, saj je bila prav lahko resnica. Kraljevske Penelope se ne sta« rajo in ne spreminjajo. Le naše kraške so druge, ko pride kraški Ulis; druge, pa še neprijazne.«
Vidci je, da ga meri grajski od nog do glave. Otrok Ivan je nekaj zašepetal materi. Oče je nejevoljno zmignil z glavo. Tedaj se je magister predstavil.
»Naj pride bliže,« je prikimal graščak in sedel.
Magister je stopil prav k mizi in se po« klonil gospe. Tegobno se nasmehnivši je od« zdravila. Magister je zardel. Ni vedel, kaj naj reče.
»Išče službe?« je vprašal tedaj grajski, »ali ima poverila, da je bukovski?«
Magister se je našel in povedal natančno, čemu se je zglasil.
Ko je omenil svojega gospodarja škofa Vrbana, je grajski prikimal zadovoljno. Nato se je rezko obrnil k svojima otrokoma in ve« lel strogo:
»Joannes! Pozdravi gosta!«
Vikarjev gojenec je slušal trenutno in povedal svoj pozdrav po latinsko.
»Zdaj ti!« je velel oče njegovemu bratu Urhu.
Ivanov brat je storil takisto, a spregovo« ril je po nemško.
»Gospa Ana!« je hotel še vedno svoje graščak in magister je neskončno osupnil, ko se je zdajci gospa dvignila in rekla toplo, po domače:
»Pomozi Bog, gospod magister!«
Gospod Krištof si je nekam zadovoljno segel z levico v brado in brke, prikimal in stegnil svojo desnico magistru: Zajel mu jo je polno in stisnil občutno.
»Star cesarski vojak!« je dejal široko, po« kazal na prazen stol in velel: »Sedi!«
Magister je sedel. Sam ni vedel, kdaj je stal pred njim na mizi mogočen vrč in je dejal grajski:
»Pij! A zajmi kakor gre, do dna.«
»Do dna?« je občutil magister bridko. »To je skoraj hujše nego odgovoriti pri težkem izpitu. A gospod vikar je dejal, naj se spo«
dobno vedem. Vojak je, vojaško veleva.« Na glas je dejal:
»Bom izpil. Enkrat na zdravje štirim. Junaku izpred Gradiške in Štanjela, njegovi do* brotni in milostni gospe in še bodrima njiju sinovoma, ki naj ju Bog ohrani očetu in mas teri sorodna po duhu in časti!«
Nagnil je in izpil do dna, se dvignil in šti* rikrat poklonil. Grajski se je zasmejal, se mu približal in ga potrepal po ramenu.
»Kraševec torej?«
»Kraševec!«
»Njegov oče?«
»Padel je v vojski pod vojvodo Brunšviš? kim.«
»Ha! Pa je sam tudi vojak? Ali bi sukal meč?«
»Ni se učil. Pa temu se takoj privadi, če bo sila.«
»Sem zadovoljen ž njim, ga sprejmem v službo.«
Magister ni vedel, kaj naj odgovori, kako naj pove, da ne išče službe. Nehote je po= gledal po gospe, ki ga je umela in pojasnila možu, da je magister v škofovi službi, kakor je že povedal. Mož je nekaj zagodrnjal. Te= daj je ona rahlo segla po moževi roki in sama začela izpraševati. Magister je odgovarjal lahko. Pa se je sam sebi čudil in ni vedel, kako da ni nič v zadregi. Izpraševal je pri sebi: »Ali mi je iz vrča, ki sem ga izpraznil? Ali pa je le beseda te dobre gospe taka? Tako dobra, mamljiva? Dobra Penelopa! Srečna. Bog ti vrni in še tvojima otrokoma!« Pripo* vedoval je o sebi in svojih potih, o škofu Vr* banu in njega delovanju, o novi šoli v Rimu, odkoder ga je prečastiti pozval, o namenih cesarskih ljudi, kako bi zatrli krivo vero, o vsem, kar ga je gospa vprašala. Videl je, da ji odgovarja po všeč, opazil pa je tudi, da se grajski gospod dolgočasi. Trenutno je stari vojak zamahnil z roko in vzkliknil:
»Marano! Ali ve, kaj je Marano?«
»Vem, visokorodni,« je odgovoril magister. » 1 rdnjava je, ki so jo Benečani ukradli ce= sarju.«
»Pa se cesarski še ne mislijo zgeniti?« je renčal Kobcncelj.
»Ne vem!« je odgovoril magister.
»Ne mislijo!« je povedal bridko grajski sam. »Mi pa smo osem let krvaveli, kaj dem osem let; deset let smo stali v boju. Da ima* mo zdaj sramoto in — vrag naj jaše vsem skupaj dušo, kakor bi dejal rajni Frankopan.«
Začel je pripovedovati o vojaških delih tega odličnega vojskovodje v cesarski vojski proti Benečanom, omenil njegovo bojno kru* tost in zadnji neuspeh, kako je zašel v zasedo in ga je polmrtvega ujel Vetturi, pa ga poslal
v Benetke, kjer so ga kazali ljudem v železni rešetki kot ranjenega leva.
Solnce se je bilo medtem nagnilo. Grajska gospa je potegnila pleteno ogrinjalo tesneje okoli pleč in pogledala na moža. Umel jo je in dejal magistru:
»Velja! Sprejmem ga v svojo službo!« Zopet je strmel magister. Tedaj pa je Ko* bencelj dopovedal:
»Preden odpotuje, mu napišem pismo, da ga ponese gospodu Vrbanu.«
Magister se je naklonil in oddahnil. Graj* ska gospa se je dvignila in mu pokimala. »Sme iti!« ga je odslovil graščak.
Šel je, koder je bil prišel. Pes, ki mu je bil preje skočil naproti, se mu je postavil kakor za stražo ob stran in šel za njim, dokler ga ni graščak pozval nazaj pred svoje noge: »Luder, tu!«
Magister je tedaj začutil, da ni prav trden v nogah. Pri srcu mu je bilo lahko in težko obenem, a v omotici, ki mu je vstajala iz vina, ni vedel, ni čemu mu je lahko ni čemu mu je težko. Stopil je nazaj na ono dvorišče, kjer je prej govoril s konjarjem in Polono. Nikogar ni opazil. Pospešil je korak, da bi šel ravno, in je stopil v grajska vrata. Tedaj se je zge* nilo iz temotnega kota. Magister je osupnil. Pred njim je stala Polona. A bila se je umila, počesala in preoblekla. Čudno toplo se je obu= dilo v magistru in je dejal:
»Tako, lej! Po petnajstih letih.«
»Gospod Tone! Toliko sem mislila na Vas!«
»Da si?« je vprašal in ni vedel, kaj se godi z njim in se je glupo nasmehnil, povedal, da je pijan, pa srečen, pa vesel. Stegnil je roko, a zopet se je dekle odmaknilo. Potem pa je pripovedovala iz čudne hvaležnosti, hvalila:
»Z rajno Skaličevo sve toliko govorili o Vas. O, da je morala umreti! Kako bi zdaj bila vesela. Toliko se je nadejala, pa otrok jo je skrbel. Kje je zdaj njen Pavelček?«
Magister je povedal, potem pa je iskal, kako bi še sam svoje srce razodel, pa ni našel besede. Pač pa se je domislil čudnega pisma, ki ga je bil prej izročil dekletu. Spet je vpra* šal kakor prej:
»Pa ona druga, ki je tudi Polona? Ali je kaj rekla?«
Dekle se je zmedlo, pogledalo ostro ma* gistru v obraz in menilo nato prav vsakdanje: »Kaj bo rekla! Vesela je bila pa hvaležna.« Pri tem je rezko stegnila roko in dejala: »Pa zbogom, če se nič več ne vidiva!«
»Nič več?« je vprašal.
»Morda nič več. Zdravi ostanite, pa hvala lepa,« je povedala in izginila, preden se je do* ddbra zavedel. Sam pri sebi je ugibal, čemu
se mu jc zahvalila. Ni ugenil. Potoglav in še ves zmešan se je vrnil k vikarju.
»Kraški Ulis, kako?« je vprašal vikar. Ma* bister je vedel za prvo povedati, da je moral piti do dna.
»Veliko majoliko s cesarskim orlom?« je vprašal vikar.
»Nisem gledal,« je povedal magister.
»A izpil si!«
»Sem. Pa sem zato pijan «
»Nič ne de! Pred vojakom si rešil čast. Kaj sicer? Marano?«
»Marano.«
»Si vedel povedati?«
»Sem.«
»In o Frankopanu, vrag naj mu jaše dušo ...«
»Slišal.«
»Torej zopet en izpit srečno prestal? Nič prevrgel ali razbil, nič polomil, nikamor te; lebnil?«
»Ne da bi vedel, gospod vikar.«
»Duša, objel bi te!«
Za trenutje je vikar utihnil. Nato je vpra* šal zvedljivo:
»Pa Polona? Ali si jo videl?«
»Videl,« je odvrnil magister in povedal še
o	pismu, ki ga je nosil oni drugi.
»Poloni? Kateri pa?« je vprašal vikar čudeč se. Magister je povedal še bolj na* tančno, a prizanesljivo:
»Poloni, ki je žena onega Jurija ...«
»Lotriča Judeževa, hočeš reči!« je planil vikar. Magister ni odgovoril. Vikar se je kratko in porogljivo zasmejal. Trenutno pa se je ves zresnil, prijel magistra za roko in povedal toplo, svetlo:
»Kajfež Tone! Saj morda ni lotrica, dasi ne bom prisegel. A Judeževa je. In ena sama je v gradu, pa Polona ji je ime!«
(Dalje)
Venceslav Sejavec:
Če slednje seme ...
Če slednje seme z našega drevesa v domače grude padlo bi lehe, sokove pilo našega telesa, tu klilo, rastlo in razcvelo se, mogočen, zdrav bi gozd se tod nam širil, močan, ko v živo skalo ukovan, nihče bi globokosti mu ne zmeril, v viharju silen stal bi velikan.
Kameni grad kraj Jadrana.
M ED belosivimi kraškimi skalami, ki če* pijo v gmajnah, se vije steza v borov gozd. Ti bori, ravni, stari fantje, stoje ko skromne, v burji malce zarjavele straže nad strmim bregom, ki v stopnicah pada pro* ti morju, lahno pošumevajočemu jutranjo pesem. Breg je divji, od burje opaljen; pa tu in tam se redijo skrbno okopani vinogradi, rodnice plamtečega vina, vmes pa zeleni vednosveža oljka, upanje na cvet in pomlad.
Ta rjava obala stega v morje kamenit je* zik, na njem pa se dviga svetal grad, obdan od velikega zelenega vrta in gozdičev. Mi? ramar.
Pet in sedemdeset let je tega, kar je v za« dušnem poletnem večeru plula od Trsta mimo grljanske obale jadrnica »Marija Zvezda«. Na njej je sedel nadvojvoda Maksimilijan, brat avstrijskega cesarja Franca Jožefa I, tedaj 23*leten pomorski častnik. Kar se dvigne vi* har; le s silo mu ladjica uide v zalivček pod grljanskim bregom. Mladi knez je prenočil v hišici kmeta Daneva. Ko je drugo jutro vstal, je splezal na naj višji rob kamenitega jezika nad morjem in začuden obstal:	na levi se
blešči tržaško mesto, nad njim v stopnicah sestopajo kra.ški griči, potem se viie raztr* gana istrska obala do Zalborne, na desni pa strmi na pečini starodavni grad Devin, za njim gradeške lagune, stolp oglejske bazilike in že v mrču Furlanska nižina. To jutro je mladi knez sklenil, postaviti na tem kameni* tem skladu sijajen grad. In še preden jc bil prvi kamen postavljen, mu je že nadel zvon* ko ime: Miramar! Glej, morje!
Tačas so gradili južno železnico z Dunaja v Trst in nabrežinski vodovod; dela je vodil inženir Karel Junker. Tega je Maksimilijan poklical, da mu zgradi Miramar. Spomladi 1856. so začeli čistiti pašnike, ruvati kamenje, sekati vinograde na obsežnem zemljišču, ki ga je bil nadvojvoda kupil za svoj grad. Tz istrskih in sesljanskih kamnolomov so vozili beli kamen za zidavo, iz Male Azije in Me* bike pa sadike za razkošni vrt. Trume kras ških zidarjev, vrtnarjev, kopačev so oblju* dile prej pusti kraj in po štirih letih dela je stal na skali Miramar. Zidan je v strogem normanskern slogu, z belimi nazobčanimi stolpiči; veliki stolp kipi iz 11 metrov visoke pečine nad morjem. V njem kaže ura stopi* nje časa, pod njo v dolbini pa sedi Madona z morja, zavetnica mornarjev.
Tu je mladi Maksimilijan preživel rožna leta svojega življenja, posebej še, ko se je poročil z blago, darovito knežno Šarloto,
hčerko belgijskega kralja. Stari ljudje iz Sliv* nega, Zgonika in drugih bližnjih kraških vasi se še spominjajo ljubke mlade žene, ki je ta« ko rada imela kmečke otroke in jim leto za letom pripravljala bogate božičnice. Vzne* mirjen radi italijanskega narodnega gibanja, ki se je širilo po tedaj avstrijskih deželah Lombardiji in Benečiji, je cesar Franc Jožef I sklenil pošta-viti na čelo teh dežel svojega
brata Maksimilijana, ki je slovel kot dobro* srčen, vljuden, demokratičen človek — prava bela vrana med Habsburžani. Imenoval ga je 1. 1857. za podkralja Lombardije*Benečije. Maksimilijan je zapustil Miramar in se na* stanil v Milanu. Tu se mu je kmalu posrečilo, zbrati okoli sebe skupino italijanskih odlič* njakov, posebno iz plemstva; toda velikega narodnega gibanja za zedinjeno Italijo se* veda ni mogel več zajeziti. Mladi knez, bolj sanjač kot politik, je koval načrte za zvezo italijanskih kneževin pod avstrijskim žezlom. Ko so prinesli vesti o teh načrtih na uho ce* sarju, je ta svojemu bratu odvzel (1. 1858.) čast podkralja in mu pustil le mesto guver* nerja obeh dežel ter ga še drugače poniževal, tako da je med bratoma nastal napet spor. Ko je pa spomladi 1859. počila vojna med Pi* jemontom in Francijo na eni ter Avstrijo na drugi strani, je bilo Maksimilijanovih načrtov za zmeraj konec. Razočaran se je z ženo umaknil v Miramar, kjer sta stanovala v gradiču skoro dve leti, do božiča 1860., ko je bilo pritličje velikega gradu dovršeno.
Toda mlademu paru ni bilo namenjeno, da bi dolgo užival rajski mir v zatišju ob morju. V Mehiki je 1. 1857. prišla do zmage liberalna stranka, ki se je z vso silo zagnala proti veleposestvu in proti cerkvi. Odpravila j c suženjstvo, posebne pravice plemstva in duhovščine, razglasila svobodo tiska in zdru*
ževanja, začela pripravljati zakon o razde* litvi veleposestniške zemlje malim kmetom; obenem pa je zaplenila vse cerkveno imetje, razen bogoslužnih stavb. Proti novi vladi in ustavi so se dvignili škofje, proti njej je šla v boj narodna konservativna stranka. Za* čela se je meščanska vojna; toda vodja libe* ralcev Benito Juarez je po triletni borbi po* rolr.o-ia zmagal. Toda voditelji konservativ* ne stranke niso obupali, marveč so v inozemstvu iskali pomoči — in so jo lašli v Franciji in v Avstriji. Franco* ki cesar Napoleon III, razjarjen na nehikanske liberalce, ker so (1. 1862.) oklenili, da za dve leti ustavijo plače* vanje državnih dolgov (in Francija je imela tam naložene lepe denarce), je predlagal, naj nadvojvoda Maksimi* Iijan postane mehikanski cesar. Franc Jožef I je na to pristal, ker se je rad )tresel sanjavega brata, ki je bil pri !judstvu mnogo bolj priljubljen kot on, večni nezaupni godrnjač. Maksi* mili jan je ponujeno mu krono z ve* _likimi upi sprejel. Dne 9. aprila 1864. ;e v Miramaru po dolgem odporu po* ložil v roke cesarju Francu Jožefu I prisego, da se za vse čase odreka vsem nasledstvenim pravicam na avstrijski prestol. Dan na to mu je 20 zastop* nikov mehikanske konservativne stranke v Miramaru slovesno ponudilo cesarsko kro* no. Maksimilijan je sprejel, imenoval vlado in na mestu odlikoval predsednika Gu* sierrez de Estrada z velikim križem mehi* kanskega cesarskega reda ... Še isti dan sta novi cesar in francoski poslanik Herbert v Miramaru podpisala tajno pogodbo, po ka* teri se je Napoleon III zavezal, da bo dal na razpolago čete za ekspedicijo v Mehiko.
Tačas je mladi cesar jel nabirati prosto* voljce. Oglasilo se mu je tudi kakih 30 slo* venskih fantov, po večini Kraševcev, ki so bili zaposleni pri delih v gradu. Z velikimi upi so se odpravljali na pot in prepevali:
Barčica na morje gre, dekleta, nič ne jokajte!
Mi gremo tja na Meksiko, tam nas že težko čakajo.
Ko boste jele bendimat, se vrnemo k vam ohcetat!
(Povedal pok. Josip Sardoč iz Slivnega.)
Toda trgatev v Mehiki je bila žalostna in večina teh naših fantov je slavila »ohcet« s Smrtjo ... V Miramaru se je zapletla nit sve* tovne zgodovine v krvav vozel z življenjem nesrečnega cesarskega para in z življenji na* ših fantov.
Miramarski grad.
Veno Pilon: Miramarsko obrežje.
Dne 14. aprila 1864. sta se Maksimilijan in Šarlota ukrcala na »Novaro«. Topovi so stre; ljali, zvonovi zvonili, množice pozdravljale in mlada vladarja sta stala na krovu in s solzni* mi očmi zrla na Miramar, ki se je oddaljeval. Ali sta slutila, da gresta v nesrečo?
Ko sta se s spremstvom izkrcala v Mehi* ki, sta kmalu spoznala, da imata le malo pri* jateljev. Tudi Napoleon III zavezniške po* godbe ni držal. Po triletni meščanski vojni so republikanci cesarjevo vojsko julija 1867. uničili, njega pa ujeli in v mestu Queretaro ustrelili.
Njegova žena Šarlota pa, ki se je bila le* ta 1866. vrnila v Evropo, je znorela. Blaznost ii je izbruhnila, ko je bila nekega jutra na ju* žini pri papežu Piju IX. Cesarica je vzela kruh in ga pomočila v papeževo skledico čo* kolade. Ko jo je Pii IX. dobrodušno vprašal, zakaj to dela, je odgovorila, da jo vsi hočejo zastrupiti. Njena družina jo je nato shranila v nekem belgijskem gradu, kier je po 62*letni omračenosti umrla predlanskim.
Belgijski kralj je daroval Miramar habs* burški rodovini; po vojni pa je grad s par* kom postni lastnina italijanske države.
Vstopimo vanj! Po hodniku, čigar stene pokrivajo viteški oklepi, sulice, meči, hele* barde, pridemo 'v lepo poslikano vežo. Široko stopnišče iz belega marmorja vodi navzgor. Prva soba, ki se odpre, je Maksimilijanova spalnica. Natančno je posneta po njegovi ka* bini na ladji »Novara«, na kateri je plul okoli
zemlje. Zraven je njegova delavnica: stene so odete z dragocenim lesom, na njih visijo podobe: »Novara« na morju, deputacija me* hikanskih velikašev ponuja Maksimilijanu krono ... na tej podobi vidiš Marijo Antoni* jo, franc, kraljico (Maksimilijanovo prateto), ko stopa med revolucijonarji na morišče, tam drži Judita v rokah okrvavljeno Holoferneso* vo glavo, na tej sliki umira Julij Cezar pod bodali zarotnikov ... Sredi teh mračnih slik je delal Maksimilijan, kakor da bi podzavest* no slutil, kakšna smrt ga čaka. — V sosedni sobi je knjižnica z dragocenimi rokopisi; med izvešenimi spomeniki opaziš album s podpisi imenitnih tržaških gospa, ki so ga poklonile Maksimilijanu ob poroki. Stopimo dalje v »sinjo sobo«, ki je vsa oblečena v damask svetlomodre barve. Sledi sprejemnica; raz sten gledajo obrazi habsburških vladarjev, močne glave s povešeno spodnjo ustnico. Zdaj se odprejo prostori nesrečne kneginje Šarlote: razkošna spalnica z dragoceno, lepo zrezljano opravo, ki jo je darovalo milansko mesto o priliki poroke.
Stopimo naprej v prvo nadstropje, ki je že cesarsko: v teh prostorih povsod vidiš našli* kan ali vrezan grb mehikanskega cesarstva, dragocene tkanine, slike, redkoče iz Mehike. Mladi cesar jih je pošiljal v Miramar, a videl ni več ne teh dragotin ne dovršenega gradu. Ta del Miramara so zidali in opremljali v le* tih 1864. do 1871. — Gremo skozi predsobo spalnice Za goste: tu zagledam med mnogimi
glavami liislejevo izvirno podobo bana Jela* čiča. V spalnici za goste visi nad posteljo iz* virna slika Raffaella »Kristus in sv. Janez«. Zelo razkošno opremljena je dvorana za a v* dijence, vsa je odeta v rdeč damask, strop je umetno izrezljan iz lesa. Prav po cesarsko slovesna pa je velika prestolna dvorana, kjer slike, preproge, prestol, kipi in ves lišp go* vorijo o veličju umišljenega cesarstva. V strop so vdelane pozlačene rezbarije; pod bab dahinom stoji cesarski prestol, na stenah str* mijo obrazi habsburških vladarjev na veliko sliko, ki kaže mladega cesarja Maksimilijana v paradni opravi; pred njim stojijo, klečijo, se klanjajo mehiška mesta, noseč in ponuja* joč mu darov, sadežev, žezlo, krono...
Toda le glej ti popotnik, če se ti zljubi, še umetniško galerijo z izvirniki in posnetki starih mojstrov, jaz pa grem, ker me vabi ve* liki park. Glej jih, palme iz Kalifornije, kako so se udomačile na naših tleh, pa še cedre libanonske, po 12 metrov visoke španske javore in ciprese z mehiških dobrav, ki gredo 16 do 18 metrov v višino. Tam na gredah pa dehtijo trume rož, po strebričih plezajo glicinije, ob potu rdijo v zamolklem listju kamelije. Tu sta se srečala sever in jug in nanesla na ta robič ob morju najlepše rastlinje svojih kra* ljestev.
Stara znanca.
Denarja ko list j o.
Vesela povest iz ameriškega življenja.
Spisal Peter H. Kvne. — Prevedel France Magajna.
TAJNICA gospoda Absoloma Pika je vstopila v zasebno pisarnico svojega šefa z zelo neprijetnim naznanilom. Gospod Hiram Butterworth čaka v predsobi in hoče govoriti z njim o važni zadevi.
»Pridržite ga tam še pol ure,« je naročil odvetnik. »Jutranjega lista nisem še prebral. Poleg tega bo pol urice čakanja na staro je* tiko zelo dobro vplivalo. Povečalo bo mojo veljavo in zmanjšalo njegovo.«
»Seveda, povedala sem mu že, da ste silno zaposleni, gospod Pik, on pa je seveda trdil, da ne utegne čakati in da je njegova današnja zadeva posebno važna. Mrmral je, da je čas zlato in da so odvetniki veliki tatovi, ki kra* dejo oboje.«
Ko je odvetnik prebral ves list, si je pri* žgal smotko; ko je popušil smotko, je odprl vrata v veliko pisarnico in se gospodu Hi* ramu Buttervvorthu vljudno priklonil; z ve* selim glasom mu je voščil dobro jutro in ga še povprašal, kako jc z njegovim zdravjem.
»Na zadnjem koncu sem,« je dejal tožeče in se zgrudil v mehki naslanjač, ki ga je imel odvetnik pripravljenega za svoje stranke. »Gospod odvetnik Pik, meni se bliža posled* nja ura!«
»1 ega ne, bi trdil, gospod Butterworth,« ga je tolažil Pik. »Ni prav, da se tako vda* jate črnim mislim. Kaj, ko bi za izpremembo postali enkrat rožnogledi?«
Hiram Buttenvorth se je neusmiljeno raz* togotil. »Zakaj ne smete tega trditi?« je sto* kaje vprašal in si sam odgovarjal. »Zato, ker mojega zdravstvenega stanja niti malo ne poznate. Jaz ga pa poznam dobro; ni vrag, da ga ne! Ali nisem z velikansko svoto denarja plačal, da sem izvedel, kaj mi je? Pri šestih špecialistih sem bil, v šestih različnih mestih in prejel sem od njih šest smrtnih obsodb, ki so si vse enake. Rečem vam, da je moje živ* ljenje končano, in nikar me ne poskušajte pre* pričati, da to ni res! Prav dobro vem, kdaj bom mrtev; pa me jc tudi stalo, da sem to izvedel!«
Umolknil je za trenutek, ker mu je pošla sapa. Z malimi, okroglimi, bledomodrimi in globoko vdrtimi očmi je čemerno strmel v gospoda Pika. Kratki ščetinasti in železnosivi lasje so re mu usipali čez nizko čelo in oči kakor slap. Na straneh podolgovate glave so bila pritrjena nenavadno velika ušesa, ki so strčala vstran kakor lopatice ladijskega vi* jaka. Nervozno je požiral sline, tako da mu
je jabolko v sapniku skakalo gor in dol pod uvelo, nagubano kožo ogrlja, ki je bila suha in nabrana v usnjene zgibe.
Zgenil je z nogama. Odvetnik Pik se je ozrl navzdol in opazil, da so Butterworthovi čevlji stari, ponošeni in najcenejše vrste. Rav« no tako je oguljena obleka bila slabe vrste, stara in že davno iz mode. Ostrorobi ovrat« nik s preprosto črno ovratnico je še bolj večal sliko bede in zanemarjenosti, ki je kar žeh« tela iz starca.
Pik je brez nejevolje odgovoril: »Obžalu« jem vas, gospod Buttenvorth. Kakšna je bila sodba zdravnikov?«
»Vsi trdijo, da trpim na srčni hibi in na poapnenju utripalnic,« je zabevskal starec. Že pred tremi leti sem začutil v prsih bole« čine, če sem se nekoliko hitreje zganil. Po« zval sem drja Reiterja, da me ozdravi. Ni me ozdravil, le povedal mi je, kaj da je; pozneje je še šest drugih potrdilo njegovo sodbo. Eden med njimi mi je za preiskavo in par slik pod žarki računal osemdeset dolarjev.« Tu je starec ostro zapičil svoje male oči v odvetnika. »Umrem lahko vsak trenutek,« je rekel s tihim, žalostnim glasom, »in prišel sem k vam, da uredim svojo hišo.«
Odvetnik Pik se je jezno namršil. »Spo« minjali se boste — oprostite mi te besede — da sem vas tekom poslednjih dvajsetih let večkrat silil, da napravite oporoko.«
»Res je, res je,« je tožil stari skopuh. »Vi ste eden izmed tistih ljudi, ki vedno očitajo: ,Ali ti nisem pravil?’ Če mi da kdo dva solda, pa vstanem in grem delat oporoko h kakemu drugemu odvetniku.«
»S tem bi mi neznansko ugodili,« je resno rekel Absoloni Pik.
Starec je takoj postal pohleven. »No, no, Absolom; ni prav, da se tako hitro razjarite. Dobro veste, da je zame prepozno, da bi se začel s svojim odvetnikom prepirati, poleg tega veste o mojih zadevah več kot katerikoli drugi.«
»Da in vražjega posla sem imel vselej, kadar sem od vas hotel izterjati svoj skromni zaslužek. Če mi zdaj poverite nalogo, da vam napravim oporoko, je to še najmanj, kar bi mi morali dati. Pristojbina, ki mi gre za tako delo, je zakonito določena in vesel bom, da mi je vsaj enkrat ne bo treba z vojsko iz« terjati.«
Skopuh se je hehljal, kakor da so mu od« vetnikove besede poklicale v spomin najve« selejše šale iz preteklosti. Nenadoma je bil najbolje razpoložen. Po mnogih izkušnjah je Pik znal, kako je z največjim pridom gnesti jezljivega, polblaznega starca. Butterworth je bil po naravi nasilnež in vselej strahopetec,
če je naletel na večjega nasilneža. Odvetnik ga je nekaj minut srdito gledal, nato pa po«* tegnil k sebi nekoliko pol papirja in se pri« pravil, da Buttenvorthovo hišo uredi.
»Komu želite zapustiti svoje premoženje?« je vprašal.
Buttenvorth si je zmočil ustnice. »Imam samo enega krvnega sorodnika, ki zasluži, da deduje po meni, in ta je Elmer Svital, sin moje rajnke sestre.«
»Ampak saj imate še drugih nečakov in nečakinj, gospod Butterworth.«
»Da; moja sestra Hatika ima dve hčerki in dva sina. Ko je Hatikin mož umrl, jim je zapustil lepo premoženje, pa so ga začeli brž razmetavati — ti prekleti zapravljivci! Naj zdaj delajo, kakor sem moral delati jaz! Njim da bi kaj zapustil? Prej naj umrem, ko da storim kaj takega.«
»No, tudi umrli boste kmalu, če smemo verjeti vašim zdravnikom,« je mrmral od« vetnik. »Kaj vas pa nagiba k Elmerju Svi« talu?«
»Pred vsem mi je njegova mati bolj uga«. jala kot vsi drugi naše družine. Nikoli me ni nadlegovala s svojimi križi. Mi li verujete, da je bil njen mož dve leti mrtev, preden sem o tem izvedel? Nikoli me ni prosila dolarja, ki ga od mene tudi nikoli ni dobila. Najmanj dvajset let si nisva pisala; nisva se mogla, ker sem malo cenil njenega moža. Sicer ni bil napačen človek, a kaj, ko se pa ni zganil ni« kamor! Potratil je svoje življenje v slabo pla« čani državni službi. Proučeval je hrošče in kobilice, kaparje, listne uši in rilčkarje. Za denar se ni brigal, ta bedak, marveč vedno je trdil, da hoče koristiti človeštvu.«
Stari skopuh se je zadovoljno hehljal, ko se je spominjal svojega čudaškega svaka. »Elmerja nisem videl nikoli,« je nadaljeval. »Nikoli nisem slišal o njem in če ne bi imel njegove slike, bi ga ne znal ločiti niti od vola. Poglejte ga, gospod Absolom! Svojemu stricu Hiramu je podoben kakor krajcar krajcarju.«
Pik se je zagledal v podano mu sliko. >*Preveč si domišljujete,« je dejal, ko mu jo je bil vrnil. »Ta mladenič je ravno toliko po« doben vam kot jc podoben jazbecu. Nada* ljujte!«
»Ravno tak sem bil jaz, ko sem bil nje« govih let,« je vztrajal stari. »In vse vem o njem. Ha«ha! Tako je! Nikoli nisem še na« pravil koraka, ne da bi vnaprej vedel, kam bo padla noga. Da, gospod. Preden se zaletiš, poglej, kam boš skočil, je moje staro pravilo. Nikdar se nisem pognal v tek, če nisem bil vnaprej prepričan, da bo iz tega kak sold.« Brskal je nekaj časa po žepu in privlekel na dan nekaj pisemskih ovojnic.
Izbral je eno med njimi in jo pomolil od*
vetniku. Ta je potegnil iz nje šop listov, ki so bili popisani s pisalnim strojem. Prvi list se je glasil:
Muscaline, 16. julija 1924.
Cenjeni gospodje!
Strogo zaupno! Odlična oseba, ki ima stike z našo banko, želi ugotoviti dušev* no, telesno, družabno, finančno in mo* ralno vrednost svojega nečaka Elmerja Svitala, ki živi v Vašem mestu. Vse po* datke, ki jih morete dati glede njegovega značaja, posla in navad, glede njegove marljivosti v poklicu, glede tovarišije, s katero se druži, in sploh glede vsega, kar bo rečeni osebi omogočilo, ustvariti si pravo sliko o njem, bomo s hvaležnost* jo sprejeli. Vse morebitne stroške, ki jih boste pri tem imeli, vpišite nam.
Kadar boste želeli enake usluge od nas, Vam bomo drage volje na razpolago.
Z odličnim spoštovanjem vdani Vaš
O. David,
za Prvo narodno banko v Muscatinu.
Odvetnik je čemerno zakrehal. »Čemu, kajneda, bi trošili denar okoli detektivskih po* ročevalcev, ko vam vaša banka opravi isto delo brezplačno?« je zamrmral. »Na teh*le listih bo seveda poročilo. Hm*m!« Razprostrl je pa* pirje pred seboj in se poglobil v čitanje. Po* ročilo se je glasilo:
Dragi gospod!
Vaše pismo z dne 16. t. m., v katerem nas prosite podatkov o gospodu Elmerju Svitalu, prejeli.
Gospoda Elmerja Svitala jedrovito poznamo že več kot petnajst let. V ve* likein volivnem seznamu tega okraja smo našli, da pripada republikanski stranki in da se je rodil dne 10. oktobra 1898. v Selmi, okraj Fresno, država Kalifornija. Edini otrok je pokojnega profesorja Ja* mesa J. Svitala in pokojne Mabele But* terworth.
Profesor Svital je dovršil študije na državnem kalifornijskem vseučilišču in se je zlasti odlikoval na polju parasito* logi je.1) Njegovo raziskovalno delo je od* krilo mnogo novih dejstev o življenju raznih rastlinskih škodljivcev in sred* stva, ki jih izumil za njih zatiranje, so za vse sadjarje v državi velikanske vred* nosti. Ugonobila ga je mrzlica, ki ga je bila napadla, ko je v Braziliji raziskoval življenje in navade nekega škodljivca, znanega pod imenom »braziljska muha«,
ki se ji je posrečilo, v velikih oblakih pre* plaviti tudi havajsko ozemlje. Njegova žena je umrla za pljučnico, ki je bila po* sledica španske influence; poslednji je zapadla med epidemijo v zimi 1918—19. Pokojnica je bila zelo razumna, poštena in značajna žena in radi tega so jo vsi visoko čislali.
Prilagamo fotografijo Elmerja B. Svitala. Dobili smo jo pri našem fotografu za ceno 1.50 dolarja. Veselilo nas bo, če nam ta znesek povrnete.
Elmer Svital je imel dvanajst let, ko mu je umrl oče. Profesorji, zlasti oni, ki so v državni službi, so navadno mnogo premalo plačani. Tudi plača profesorja Svitala je bila mnogo manjša kot nje* gove zmožnosti. Poleg tega ni bil niti to* liko previden, da bi se bil zavaroval. Umrl je brez premoženja in skrb za nje* govo vdovo je moral takoj vzeti na rame mladi Elmer. Deček je nemudoma pre* vzel zastopništvo velikega tednika in v kratkem času je nabral toliko naročni* kov, da je za svojo delo redoma prejemal dvanajst dolarjev tedensko. Ta dohodek je še povečal s tem, da je opravljal pri sosedih najrazličnejša dela, n. pr. žagal je drva, obdeloval vrtove itd.
V dvanajstem letu starosti je Elmer Svital poslednjič bil žogo in postal edini vzdrževatelj svoje matere. Breme mu je bilo v toliko olajšano, ker je pokojni pro* fesor Svital zapustil vdovi udobno šest* sobno hišico na stavbišču, ki je merilo 5000 štirijaških čevljev.2 Hišica stoji na Modri ulici v tem mestu. To premoženje je prosto dolgov, njegova vrednost pa ne* prestano raste, ker se trgovski okraj me* sta vedno bolj širi proti stanovanjskemu delu.
V šestnajstem letu je Elmer Svital do* vršil srednjo šolo in med desetimi odlič* njaki je bil prvi. Takoj potem si je po* iskal delo v tovarni sadnih konsčrv, ki plačuje svoje delavce po marljivosti. Ko se je doba sadnega vkuhavanja zaklju* čila, je Elmer imel v hranilnem oddelku naše banke naloženih tri sto dolarjev. Naslednje leto je že sam kupoval sadje in ga oddajal raznim tovarnam za konser* viranje. Pri tem se je bilo izkazalo, da zna izvrstno presojevati sadne vrste in kar z očesom preceniti, koliko blago tehta.
Ko je spoznal, da se ne more zanašati samo na tak zaslužek, ki traja vsako leto le par mesecev, se je v prostem času na*
*) vede o zajedavcih.
2 en ameriški čevelj je 30 cm.
učil brzojavljanja in kot brzojavni uradnik dobil službo v krajevnem uradu Južnopacifične železnice. S svojo sposob« nostjo in marljivostjo je kmalu prekosil tovariše in ob izbruhu svetovne vojne je bil že postajenačelnik. Ko so se pridru« žile vojni tudi Zedinjene države, se je bojnemu klicu odzval tudi on in služil v Mavrični diviziji kot narednik pri ra« diju. V oktobru leta 1918. je bil imeno« van za podporočnika. V vojni je bil dva« krat ranjen in enkrat ostrupljen s plinom.
Skozi tri leta po odpustu iz vojaške službe je bilo zdravje gospoda Svitala radi zgoraj omenjenih ran in ostrupljenja s plinom tako slabotno, da ni mogel pre« vzeti prejšnje službe na postaji v Pilar* citosu. Mesto tega je prevzel službo po* slovodje v neki igralnici, ki ima tudi do« voljenje za prodajo smotk.
Zdravje se mu je polagoma boljšalo in nedavno, ko smo se z njim o tem raz« govarjali, nam je rekel, da je tako zdrav, kot je sploh kdaj bil. Z vzorno marlji* vostjo in vestnostjo napram gospodarju in strankam ter s svojo privlačno oseb« nostjo je podjetje toliko povzdignil, da je ostalo edino v mestu; vsa druga te vrste so polagoma propadla.
Gospod Svital je jako stremeč mla« denič, nikdar ni zadovoljen z onim, kar ima; vedno kuje načrte za kaj boljšega.
V	našem mestu je dobro znan in ugleden.
Oblači se dobro in z okusom. Ni sko« puh, a tudi zapravljivec ni. Ima majhen avtomobil, ki ga je bil kupil iz druge roke; prebarval ga je sam, in sicer prav dobro. Dober ribič je in izboren lovec. Kot stre« lec je na državnem strelskem tekmova« nju v lanskem letu odnesel prvo nagrado.
G. Svital je še neoženjen in ni videti, da bi se v krajšem času njegov položaj v tem oziru izpremenil. Vse, kar kupi, plača takoj in v hranilnem oddelku naše banke ima že naloženo svoto, ki znaša blizu dva tisoč pet sto dolarjev. Zdaj se pogaja z nami za posojilo na svoje zem« ljišče in hišo na Modri ulici; namerava se namreč samostojno lotiti svojega po« sla. Skratka, g. Svital je odličnjak v vsakem oziru in mnogo prevelik za naše mestece in naše mnenje je, da ne bo dolgo, ko pojde drugam, kjer se mu bodo nudile večje priložnosti za razvoj. Sma« tramo ga za vzornega mladeniča, ki je vreden zaupanja.
Z odličnim spoštovanjem!
N. C. Cathcart,
za Trgovsko banko v Pilarcitosu.
Absolom Pik se je ozrl navzgor in njegove oči so se srečale z Butterworthovimi, v ka« terih je opazil ponosen žar. »Jako laskavo po« ročilo, gospod Butterworth, to morava pri« znati.«
»Po meni se je vrgel,« je trdil stari skopuh.
»Bog ga obvaruj tega!« je dejal odvetnik.
»Ne bodite vendar tako hudobni, Abso« lom. Rečem vam, da se je fant popolnoma po meni vrgel. Samo tak dečko, ki pozna vred« nost denarja, sme podedovati moje premo« ženje. V njegovih rokah bo rastlo. Iz njega bo naredil še čudeže. Njemu zapuščam vse, Hatikinim otrokom pa nič.«
»Dobro tedaj, Elmer Svital dobi glavno nagrado. Vsekakor vam svetujem, da zapu« stite nekaj tudi njegovim bratrancem in se« stričinam.«
»Niti vinarja ne, Absolom! Saj sem vam že rekel, da so zapravljivci.«
»Dobro. Zapustili bomo vsakemu po pet dolarjev. To bo pomenjalo, da so v oporoki omenjeni in da ne bodo mogli začeti s kako tožbo.«
»Tako je pametno, Absolom! Oporoka mora biti neovržna. Razmišljal sem že o tem. Povsem mogoče je, da bi Hatikini smrkavci poskušali razveljaviti oporoko s trditvijo, da sem bil slaboumen, ko sem jo narekoval. Zato sem pretekli teden odpotoval v Des Moines in se dal preiskati od zdravnikov za duševne bolezni. Dali so mi pismeno izjavo, v kateri stoji zapisano, da sem popolnoma zdrave pameti.«
»Preklicani stari lisjak!« je mrmral Ab< solom Pik.
Stari skopuh se je ob tem poklonu hehljal. Očito je bilo, da mu je bil všeč. »Nikoli se nisem zaletel, ne da bi bil preje vedel, kam bom skočil,« se je bahal.
»Želite morda zapustiti še komu drugemu kaj?«
»Da, Bunkerju zapuščam pet tisoč do« larjev.«
»Bunkerju samo pet tisoč??« Pik je bil videti silno presenečen. »Toda mož vam ven« dar s pasjo zvestobo služi že četrt stoletja!«
»Pravim, kdo prav za prav napravlja opo« roko, vi ali jaz?« Starec se je hudo razto« gotil.
Odvetnik je vprašanje prezrl. »Nehva« ležno je, da ga odpravljate s petimi tisočaki. Najmanj petdeset tisoč bi mu morali zapu« stiti. Najbolje bo, da poiščete drugega od* vetnika. Z vami nočem imeti nikakega opravka več. Vi ste volk. Zdaj se mi pa po« berite, odkoder ste prišli!«
»Še boste imeli opravka z mano, še. Br« zdajte svojega konjička, Absolom! Še par
takih besed, pa imenujem drugega odvetnika, da po moji smrti izvede določbe oporoke.«
»Oh, torej želite, da izvedem tudi določbe oporoke? No, z veseljem se tudi tej dobroti odpovem! Kaj boste rekli na to?«
»Absoloni, to morate prevzeti. Vi ste edini človek, ki mu zaupam.«
»Dobro, prevzamem, a samo s pogojem, da zapustite Bunkerju deset tisoč dolarjev.«
»Dobro, naj bo po vašem, a niti vinarja več. Ste me razumeli? Niti vinarja več! To je zadnja beseda.«
»To zadostuje; ne bova se o tem več pre= pirala. Še kaj drugega?«
Skopuh se je zagledal v preprogo in vidno je bilo, da je v zadregi. »Absoloni,« je zajec* ljal končno, »nečesa se vam bom izpovedal. Pred štiridesetimi leti sem imel v Illinoisu grunt — popoln opis vam izročim pozneje — in na ta grunt sem si pri nekem človeku iz= posodil štirideset tisoč dolarjev. Denar sem želel vložiti v neko ničvredno podjetje, neki srebrni rudnik v Nevadi. Ob času znanega velikega poloma bank sem nakupil delnic za vso svoto. Če bi jih bil čez dva tedna prodal, bi bil svoj denar podvojil, a hotel sem več in več dobička, ki mi je rastel — na papirju — da je bilo veselje. Srebrna žila v rudniku se je nahajala dva tisoč čevljev globoko in nekega dne je vdrla v rove podzemna reka, ki je unis čila rudnik — in mene.
No, izgubil sem grunt. Dolga nisem mogel več plačati, Absoloni. Kmalu potem je reka Misisipi preplavila bregove, si utrgala novo strugo in moje posestvo popolnoma uničila. Nisem hotel denarja povrniti, posestvo pa je bilo uničeno. Tako je mož, ki mi je bil posodil denar, izgubil vseh štirideset tisočakov z obrestmi po vrhu. Vložil je proti meni tožbo, a znal sem se tako spretno izogibati, da mi skozi dvajset let ni mogel do živega. Mož je umrl, njegova vdova pa je pustila vso stvar v nemar. Zdaj, Absoloni, ko odhajam na oni svet, bi rad videl, da se krivica poravna. Lahko bi jo bil že davno poravnal, pa je ni= sem. Danes želim, da se svota v celoti z obrestmi vred do zadnjega vinarja izplača vdovi oziroma —«
»Njenim zakonitim dedičem,« je zaključil odvetnik.
Stari Butterworth je pokimal in mu izročil debel ovitek. »Tu notri so vsi podatki, ki jih potrebujete,« je pojasnil.
»Ste li bili kdaj poročeni, gospod Butter= worth?« je vprašal odvetnik.
»Enkrat, Absoloni. Žena mi je pa kmalu ušla in pozneje sem pri sodišču dosegel, da se je poroka popolnoma razveljavila. Tukaj ima* te listine o tej stvari, da jih ob priliki pre« gledate.«
»Še kaj drugega?«
»Ničesar drugega, Absoloni, razen morda,
i	no, onega, da je po mojem mnenju običajno, da izvršitelj oporoke položi jamščino. Zapi* šite v oporoko še, da bo njen izvršitelj položil pri sodišču običajno jamščino.«
»Zviti stari lisjak,« je ponovil Pik. »V teku ene ure bo oporoka napisana. Počakajte tukaj!«
Črez eno uro je Hiram Buttenvorth pod? pisal svoj testament. Prepis listine je odnesel s seboj, izvirnik je pa pustil pri odvetniku. Naslednji mesec na prvega je prejel od Ab« soloma Pika račun za sestavo oporoke, ki je znašal petdeset dolarjev.
»Ta umazana, samogoltna, ničvredna prav« darska mrha!« je robantil Butterworth proti svojemu hišniku Bunkerju. »Za napisanje opo* roke mi pošilja račun in to po vsem, kar sem že storil zanj!« Brž je telefoniral Absolomu Piku in mu v živih in določnih besedah po* vedal, kaj si misli o njem.
»Kako naj vem, ali vas preživim?« je vpra« šal odvetnik. »Nihče mi ne more jamčiti, da bom živel do tedaj, da izpolnim določbe vaše oporoke in prejmem določeno pristojbino. Denar, ki mi ga dolgujete, bi rad, dokler ga lahko rabim. Tudi jaz se nikoli ne zaletim, ne da bi prej vedel, kam bom padel.«
»Umazan in brezvesten tolovaj ste!« je krikal starec v onemogli jezi. »Še danes bom izpremenil oporoko. Vas že naučim —«
Strašno je bil jezen, tako jezen, da je po* vsem pozabil na svarila, ki so mu jih bili dali njegovi tako drago plačani zdravniški strokov? njaki. Nerazločno je mrmral v telefonski ustnik, dokler mu ni slušalka z ropotom padla iz rok, kar je Pik na drugi strani razločno slišal. Potem je še čul medel in slaboten glas: »O Bog! Odpusti mi! Umiram — umir —«
(Dalje.)
Srpcnica s Kaninom.
F. T.:
Ob živih vrelcih.
(Pomenki za mlade in odrasle.)
Sveta gostišča.
PISATELJ Ivan Cankar je zapisal: »Vi* del sem dolgo procesijo, naprej hrepe* nečo. V njej so šli milijoni. Spredaj je hodil človek v duhovskem ornatu, z velikim križem v rokah. Ni pa nosil križa on sam — vsa dolga, dolga procesija in vsi, ki so tavali za njim, so bili s križi obloženi; visoko so se dvigale koščene roke, visoko so držale težki križ in noge so stopale neprestano, vse že trudne, ranjene . .. Iskale so počivališč, da bi se okrepčale. Ko se je začela ta dolga pro* eesija, je sijalo še nebeško solnce in cesta, po kateri so hodili, je bila gladka, polna solnčnega sija in sočnih rož. Tudi križa ta; krat še niso nosili ti trudni romarji. Šele sča* soma so si navalili sami križe in se opotekali ž njimi, utrujeni od bolesti. — Da bi se lahko odpočili na strmi poti! Saj so se svetila okna ob poti, vsako toliko časa so gledala ta svetla okenca iz noči in vabila vse s križem oblože* ne v prijazno gostišče, kjer bi si opomogli. Iz teh oken je pela sveta pesem in lila božja luč. Ko je drsal popotnik mimo, je videl v svetih počivališčih ljudi s smehljajem, ki je bil od Boga poslan. Vsak bi lahko vstopil. En sam korak: odprla bi se vrata, odpočil bi se v topli izbi, pokrepčal z življensko pijačo in celo noge bi mu obvezali. Pa niso vsi hoteli! Marsikdo se je opotekal naprej in križ ga je tiščal do tal. Pod težo je padal, vstajal in spet padel. In gotovo bi mu odprli svete duri ob svetlih počivališčih, če bi le prosil! — Zato sem prepričan, da si bo sam kriv svoje poti, če pogine v jarku .. .« (Mimo življenja.)
Poznate to čudno procesijo? Kaj bi je ne poznali: začeli smo jo ob svojem rojstvu, ta* krat, ko nam je še sijalo nebeško solnce nad* naravne milosti, ko je bila cesta, po kateri smo hodili, še gladka in posejana z nadnarav* nimi kalmi, ki jih je zalivala življenska voda, tekoča iz preroditvene kopeli. To se je zgo* dilo ob krstu. Telesno rojstvo nam je odka* zalo naravno, zemsko pot ter nas uvrstilo med procesijo, ki roma k zemeljskim smotrom. Istotako pa nas je duhovno rojstvo svetega krsta usmerilo k nadnaravnemu smotru in nas uredilo v procesijo otrok božjih, ki potu* jejo na sveti Sion. Začetek telesnega in božjega življenja — rojstvo in krst! — Toda glej! Komaj smo se zgibali v tem čud* nem sprevodu, že so nam padli na ramo kri* ži! Krščeni otrok se je razvil v dečka, deklico in začel boj s tremi sovražniki življenja, ki so: poželenje mesa, poželjivost oči in živ*
Kot da hi sanjalo o raju!
ljenski napuh. Težko smo vlačili ta trojni križ. Toda v mladostnih dneh se nam je za* svetilo prvo zavetišče! Skozi okna nam je po* sijala v dušo nova milost, nov zakrament — sv. birma, ki potujočega pokrepča, mu vlije poguma in moči, da vztraja na življenski po* ti. Toda kaj bodo potniku pogum in moč, če pa nima hrane! Čimbolj se življenje razvija in čim strmejša je pot, tem močnejša mora biti življenska hrana. Jed in pijačo za nadna* ravno življenje nam nudi novo sveto gostišče: zakrament Telesa in krvi božje. Pokrepčan s to hrano se vzpenja človek po drčah, ob gl o* belih, po skalah, ob prepadih. Kako rada zdrsne noga! Kamenje ob poti je ostro, pri* zadene nam veliko pekočih ran. Ranam pa je treba zdravnika. Dolga procesija se ustavi ob novem gostišču, ki je obenem dušno zdravi* lišče. Pri spovednicah vliva božji Zdravnik hladilnega balzama v ranjene duše, da se zdravijo in zacelijo. Navadno trpi telesno ozdravljeni človek še dolgo časa na posledi* cah svojih ran. Tudi na duši ostanejo garje, ki jih je treba izlečiti vsaj ob koncu zemelj* skega romanja, da more duša iz telesnih oko* vov prosto razviti svoj polet k Bogu. Zato je ob koncu romarske poti postavljeno novo go* stišče: zakrament sv. maziljenja, ki očisti iz duše ves prah dolgega romanja in okrepi telo za zadnjo hojo.
Sveta gostišča ob romarski poti pa niso postavljena le za posameznika, temveč za vso procesijo — za celotno človeško družbo. Da se ta veliki sprevod lažje popenja iz na* rave v nadnaravo. je potrebno, da se družba v korenini posveti, namreč v zakonu. Ta os* novna celica dobiva svoj blagoslov v zakra* mentu sv. zakona. In še nekaj! Kaj bi bila ta sveta gostišča brez božjih oskrbnikov? Vrelci milosti bi nehali teči, prazni bi bili oltarji in svete mize, ko ne bi Bog nastavil iz izvoljenih članov človeške družbe prvake božjega ljud* stva, obdane z močjo in oblastjo, da iz vekov v vek napajajo trudne romarje iz studencev
Maksim Gaspari: Bratec in sestrica.
življenja. V mašniškem posvečenju se božji gostitelji usposabljajo za to sveto poslan? stvo. V božjih gostiščih je njihovo delovno polje. Sem vabi luč milosti trudne romarje. Vsak lahko vstopi. Če le hoče, se mu odpro duri svetih počivališč in božji vrelci mu da« jejo krepčilno moč za težko potovanje proti smotru. Če le hoče! Sicer njegovo nadnarav* no življenje pogine v močvarah in na obcest* nem kamnu njegovega zemskega romanja bo vklesan napis:
Celo pot svetlobe sem se branil
in nazadnje v brezno temno planil.
(O. Župančič.)
Ste razumeli vez med naravnim in nadna* ravnim življenjem? Ako ste jo umeli, potem veste, da je krst dušno rojstvo, birma — na« bor, pri katerem se potrjujejo božji vojščaki, obhajilo-—jed, ki jo popotnik vzame s seboj kot božje brašno, spoved — zdravišče, ki vra* ča izgubljeno dušno zdravje in celi rane, sv. maziljenje — poslednje uspešno krepčilo, ki oživlja dušo v zadnjem boju, zakon — posve* čena ustanova za skupno sveto ljubezen, ki spočenja telesa, v katerih bivajo neumrljive duše: in mašniško posvečenje — božje ime* novanje duhovnih očetov, ki po božjem uka# zu vlivajo v duše sveto sinovstvo božje. Če ste to primero razumeli, ste doumeli tudi po* men in važnost svetih vrelcev, ki krepčajo popotnike, ko tavajo v dolgi procesiji, s križi obloženi, mimo svetih gostišč na vrhove več = nega življenja.
Dvojno rojstvo.
Nad rojstvom leži skrivnost. Novorojeni otrok nosi na sebi nekaj čudežno skrivnost* nega. Poglej mu v oči!
Pogled je čist, oko mirno, v njem seva celo ti nebo in meni v njem leskeče odsev že davne sreče.
( Gregorčič.)
Zdi se, kot bi otrok sanjal o raju, ki je zapravljen, zato tako začudeno gleda svet okrog sebe. V njegovem očesu so sledovi pa* radiža: prav ničesar ne sluti o zlobi, nič ne ve o hudem, tuja mu je hudobija.
»Ti se smeješ, detece v naročji!
Jamico ti dela smeh na lici, na cvetočem licu smeh otročji.
Pač ne veš, nedolžno dete moje, kaj godi se hudega na svetu, koliko je bridke bolečine, koliko človeške hudobije!
(Stritar.)
V	telesnem razvoju je dete popolnoma navezano na svoje roditelje. Podobno je dre* vescu, ki ga priveže vrtnar h količku, da ga vihar ne upogne in ne podere na tla, da raste navzgor in se lepo razvija. Zato nazivlja kr* ščansko vzgojeslovje starše »božje vrtnarje« in jim daje vzvišeni naslov »božjih soustva* riteljev«.
Modernim paganom je kajpada otrok bre* me, nov izdatek, ki obremeni družinsko bi* lanco, številčno omejena igrača, razkošen predmet. Zato pozna zakonsko življenje mnogih novodobnikov več rušiteljev kot so-ustvariteljev. Njihove računarske oči gledajo v potomcih nekake kipe, ne pa živih templjev za svete duše.
Vsem tem je zapisal pisatelj, ki je s ten* kosluhim ušesom ujel zvok časa: »Imam de* set otrok. Sami ob sebi niso otroci nikaka za* sluga. Ali resno se trudim, da jih zredim in vzgojim v zdrave, poštene ljudi. Če bo božia volja — pomislite — deset dobro vzgojenih in poštenih ljudi bom dal rodu! Koliko prid* nih rok, bistrih glav, usmiljenih src! Posla* vitno je vendar, kai ne? — kakšni da so liud* je, ki tvorijo rod: da so v čast Bogu in v ko* rist človeštvu in nikomur v breme! Tudi me* ni ne —- saj so božji, ne pa moji!«
(Milčinski.)
Božji so! Zato na je tudi telesno roistvo skrivnosten dej božje vsemogočnosti, pri ka* terem je človek le orodje.
*	* *
Še večja skrivnost leži nad dušnim roj* stvom. T.epo ga opisuje ljubljenec Gospodov, ki je bil najbolj dovzeten za tajne božje: Bil
pa je človek med farizeji, Nikodem po ime* nu. Ta pride k Jezusu ponoči in mu reče: »Učenik, vemo, da si od Boga prišel kot uče; nik, zakaj nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če Bog ni z njim!« Jezus odgo; vori in mu reče: »Resnično, resnično ti povem: Če se kdo na novo ne rodi, ne more videti kraljestva božjega!« Odvrne mu Ni; kodem: »Kako se more človek roditi, če je star? Ali more drugič iti v telo matere svoje in se roditi?« Jezus odgovori: »Resnično, re:; nično ti povem; Če se kdo ne rodi iz vode in iz Duha, ne more priti v kraljestvo božje. Kar se je rodilo iz mesa, je meso, in kar se je rodilo iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Treba se vam je na novo roditi. Ve ter veje, kjer hoče in glas njegov slišiš, pa ne veš, odkod prihaja in kam gre: tako je z vsa; kim, ki je rojen iz Duha!« (Janez, 3, 1—9.)
Otroci solne?..
Sloveč francoski pisatelj je v pesmi »Pa; riške cvetke« lepo označil razliko med ume‘> no cvetko, ki je vzbrstela v rastlinjaku in jo cvetličarka prodaja po javnih prostorih raz; brzdanim ljudem, pa med cvetom, ki pre; šerno »sredi polja kima«, dokler ne pride k njemu mlado dekle in si ga pojoč vtakne v bujne lase. Umetne cvetice bridko tožijo po solncu: »Nežne cvetke smo, ki žalujejo, da ne cveto na poljani; pomladanske cvetke smo, ki nikoli nismo videle pomladi. . . Rože smo, zvite iz papirja, preveč trepetamo na stebel; cu, kajti to stebelce je iz medi... Prava rosa nam je neznana . . . me smo cvetke brez vo; nja ... Lilije smo, ki venejo v zakotnih shram; bah . . . rojene smo v rastlinjaku in nismo vi; dele solnca, ne pomladi. Rade bi dobile solnč; ni sok, kot ga imajo naše sestrice na čistem zraku, v pravi nebeški svetlobi in pod mo* drim nebom.«
(E. Rostand; Fleurs parisiennes.)
Take cvetke brez solnca so duše brez mi; losti. Ne poznajo preroditeljne kali in četudi so to kal pri krstu prejele, venejo in hirajo, ker nanje ne pada krepilna rosa milosti.
Kdor odteguje človeškim dušam božje solnce, se pregreši nad njihovim življenjem. Če kdo umori telo, gre pred sodbo in v ječo! Toda ne bojte se onih, ki vam umore telo, bolj se čuvajte njih, ki vam lahko treščijo dušo in telo v večno pogubo!
*	* *
Zato smo hoteli s prvimi pomenki o živih vrelcih pokazati bogastvo onih, ki s polnim prgiščem zajemajo sveto vodo iz studencev Zveličarjevih, in veliko siromaštvo teh, ki se ogibljejo svetih vrelcev ter se za zakramente ne zmenijo. Lahko jih ozarja slava in obdaja bogastvo — a po potu na Sion ne hodijo. Za; nje ni solnca, ker so otroci teme.
V viharju težkega življenja.
Ivan Trinko:
Dedi Irt vnučki.
PREKRASEN popoldan poznega poletja Topli zrak lahkotno trepeče in se igra med košatim drevjem; listje komaj čutno šušti in drgeče, kakor prevzeto od ne; znane sladkobe. V bližnjem, gosto zaraslem jarku voda skrivnostno klokoče, žubori in poskakuje, budeč občutek prijetnega hladila Po sinjem nebu se premikajo majhni, raztre; seni oblački, kakor bele ovčice na paši. Na; rava zadovoljno počiva; zdi se, da dremlje, pa ni res; marveč pazi z jasnim očesom, ka; kor da bi imela čut za vse, kar ji je dal Bog v oskrbo. Zato pa se vse čuti varno v njenem okrilju. Črvički, hrošči, muhe. čebelice, mrav; lje in ves ostali živeči drobiž se veseli božje« ga dne in se brezskrbno trudi s svojim po; slom, dočim drobne ptičke čivkajo in kram; ljajo med seboj v gošči, a visoko pod nebom samozavestno plove v velikih kolobarjih bistrooki sokol.
Moj Bog! Kako bi tudi pošten človek ne užival tako lepega dneva?
Vidite tam;le ob jarku, nekoliko izven po; gorskega sela na prostorni položini se blesti, na pol skrita med sadnim drevjem, čedna kmetiška hiša; za njo stoji gospodarsko po; slopje, spredaj leži bujen vrt. Glej ga, stas rega očeta! Ravnokar je prišel iz hiše na pod* večerni zrak, da se ga nadiha in da se raz* gleda po zemljici. Privlekel je s seboj pro; storno, iz slame spleteno stolico, svoj hišni prestol, lepo jo pristavil k zidu pod oknom in ugodno sedel na njo.
Star je, star! Nekoč je bil izmed najmar; ljivejših delavcev; nikoli ni lenaril. Zato pa ima tudi veliko in čedno hišo, polja, travni« kov in gozda obilno, lepo napolnjen hlev in vsega, kar more in mora imeti trden pogorski gospodar. Skrbel je, trudil se s pokojno gos spodinjo, pošteno delal; zdaj lahko uživa in počiva v senci, saj delajo drugi, in za do; voljen je ž njimi, čeprav zdaj pa zdaj malce zaropoče in jih skrega. Danes kosijo gori nekje v senožetih. Doma je ostala samo sna; ha s tremi paglavci, ki niso še za delo.
Ala! evo jih! juhe! hopsasa! Odkod so prihrumeli?
— Oče, oče! zajca smo videli.
—; Nu, nu! — jih podraži stari oče. — Se* veda! zdelo se vam je; pa je bila mačka!
— Oh, ne pa! zajec je bil — ponovi eden.
— Da, zajec, pravcati zajec j c bil — po; trdi drugi.
— Da, da, zares! Saj mačka nima takih ušes — utemeljuje tretji.
— In tudi takega repa nima, kakor ga ima zajec. Zajec je bil, lepo sem ga videl.
— Nu, pa naj bo zajec! Kam ste ga pa deli? Dobro bi nam teknil v nedeljo.
Eh, saj smo ga samo videli. Skočil je iz grma in malce posedel na lazu.
- Ušesa je stresal in debelo gledal, mi pa tiho, tiho! Drejček je imel pri roki kamen in ga zalučil vanj, pa zajec — frk! in ga ni bilo več.
- Leteli smo za njim, pa ga nismo dotekli. Drejček ne zna zadeti; če bi bil imel kamen jaz ...
— Kaj ti! Se krave ne zadeneš! Saj smo te stokrat videli, kadar lučaš kamenje — pri; pomni Tonček.
— Kaj pa ti, lenuh! Prej ko se ti pripra; viš, ti še polž uteče.
Nu pa, ali si ga ti? Zakaj ga nisi zadel?
— Zakaj ga nisi ti? Sai nisem imel kamna.
Nu. nu! Molčite! Vsi trije ste zanič,
ker niste prinesli zajca — jih miri stari oče.
Beži ti, Stanko, reci mami, naj mi prinese kozarec vina; ti pa, Tonček, idi po ono knji; go, ki sem jo pustil zgoraj na mizi; in pa tudi naočnike mi prinesi. Potem pojdite se žaba« vat na travnik za hišo.
Zbežali so v hišo in šumno vsi vprek pre; dali mami dedovo naročilo. 'lonček je prite; kel nazaj s knjigo in naočniki, potem so se kar izkadili na trato.
Snaha je prinesla očetu, kar je želel.
— Hvala ti, Ana. Viž, zaželel sem ga — je rekel prijemši kozarec, napolnjen s pene; čo se rumenino. — Zunaj je toplo; naj me vince ogreje še znotraj. Le pojdi in pazi na paglavce. Živahni so, toda dobra deca. Ve; selje jih je gledati.
— Pravo veselje! Križ je ž njimi; vedno kaj nagodejo, ali pa jim kaj manjka, da ne dajo miru — odgovori snaha, dasi jej je očetova pohvala laskala. Vrne se v hišo.
Starček je vzdignil kozarec in pogledal skozenj proti svitu. Oči so se mu blagodušno in zadovoljno smehljale, in ko si ga je pri; voščil požirek, se mu je ves obraz zasmeh; Ijal. Zacmoknil je glasno, pogladil si prsi z levico, z drugo roko pa je postavil kozarec zadaj na okno, da pozneje izpije še ostalo. Potem si je nataknil naočnike in začel čitati iz Mohorjevega svetega pisma.
V	vesoljnem miru je bil miren. Srečnega se je čutil, brezskrbno je počival in čital. Dol; go časa je pazno bral. Zanimalo ga je. Bog ve, kaj je čital! Naposled je spustil knjigo na-koleno in roke nanjo ter se nekam zamislil: morda v zgodbo, ki jo je čital; morda v le; poto, ki ga je obdajala; morda v mlada leta in v nekdanje spomine .. . kdo ve?
Zopet so prihrumeli dečki in ga pre; budili.
— Nu, boste mirni in tihi?
— Sai bomo, tukaj v senci. Dajte nam knjigo, da pogledamo podobe.
— Naj bo. Pa da mi je ne pokvarite!
— Nc bomo je.
— Mirni bodite, če zadremljem.
— Saj bomo.
— Nu pa!
Otroci so se nekoliko oddaljili, sedli v travo in se zabavali s knjigo. Ded je pa res zopet zakimal.
Paglavci niso dolsio vztrajali pri knjigi. Prelistali so jo in bili kmalu pri kraju s po; dobami.
— Lejta, lej ta! Oče kima z glavo kakor da bi pritrjeval komu — je opozoril Drejček in se posmehnil.
— Kaj tebi mar? Kai mu hočeš? Naj ki; ma! — je neprijazno odgovoril Tonček.
— Kdo mu kaj hoče? Še ti pojdi spat, ker si takšen! Stanko, jaz in ti nekaj narediva.
— Kaj bosta vidva! Jaz vem, kaj naj naredimo.
— Nu pa, kaj pa?
— Sedaj mi je prišlo na misel. Ali si videl dedovo vino na oknu?
J. Srebrnič: »Popijmo dedu vino!«
— Da! Zakaj vprašaš?
— Popijmo mu ga, da se mu bomo potem smejali.
— Popijmo mu ga! Kako bo gledal, kadar se zbudi in ne dobi vina!
— Pa če se prej zbudi? Ne bo nič, boš videl.
— Seveda, če bi ti delal. Jaz te navadim, kako se dela.
— Kako torej?
— Videl boš. Stanko! Dobi lepo in dolgo slamico.
— Čemu bo?
— Prinesi jo, saj boš videl.
Stanko je stekel nekam in kmalu zopet pri« šel izza ogla z dolgim slamnatim steblom.
Tonček, prebrisan nagajivec, napravi iz slame primerno cevčico.
— Zdaj pa alo! — reče — tiho, tiho za mano v hišo! Stopa je po prstih so se zgubili skozi vrata. Stari oče je le dremal.
Kmalu so se prikazale vse tri glavice od znotraj pri oknu, ki je bilo zamreženo. Tonček je oprezno vtaknil skozi mrežo cevko v dedov kozarec in začel vleči in piti.
— Daj tudi meni — je komaj čutno zaše* petal Drejček.
— Meni tudi — je pristavil Stanko.
— Tiho! vsakemu o svojem času.
In vsi trije zaporedoma so povlekli in po* srkali do zadnje kaplje. Potem so se tiho umaknili, stopili iz hiše po drugih vratih in od
zadaj prišli na ogel kukat in čakat, kdaj se stari oče vzbudi. Hihitali so se in muzali.
— Viž, kako spi! Ali smo mu jo nagodli lepo!
— Treba ga bo zbuditi, da vidimo, kaj bo počel.
— Čakaj, vržem kamen, da se prebudi.
—-Ne, muš! ga zadeneš; greh bo.
— Kaj bomo čakali! Zbudimo ga!
— Ko bi ga muha oklala!
— Ko bi mu hruška pala na nos!
— Ko bi se mu sanjalo, da ga tolovaji love! Kako bi se hitro zbudil!
— Vesta kaj? Sultana zadražimo, da bo lajal.
— Saj ga ni doma.
— Nu pa, kako napravimo?
In tako so se nevede le bolj glasno pomen* kovali, da se je naposled oče zganil in zdramil. Na mah so utihnili, se umaknili ter skrili za bližnje grmovje, skozi katero se je moglo vi* deti, kaj bo ded.
Ded je pogledal na okoli in jih ni zapazil.
— Ah, ti paglavci! Ne dajo miru. Kam so se zopet izgubili?
Zmislil se je na vino. Obrnil se je k oknu, stegnil roko po kozarcu, a bil je prazen. Starec ga je držal in nedoumljivo gledal v dno. Otroci malo da niso buknili v glasen smeh.
— Mencaj! Kako je to? Saj ga menda nisem izpil! ... Čudno! ... Ali so mi ga otroci? ... Ne more biti; slišal bi jih bil. Nu, vraga! ... In vendar sem ga gotovo postavil na okno. Od znotraj mi ga niso; saj je mreža. Od zunaj ne more biti, saj nisem spal, saj sem samo dre* mal; slišal in videl bi bil! Presneto čudno je to . . . Ali mi ga je vrag popil? ... Ana, pojdi sem! — je zaklical nazadnje.
Snaha je kmalu prišla.
— Glej, kaj se godi! — ji reče. Vino sem na okno postavil, malce zakimal in sedaj ga ni več!
— Nu, glej ga! popili ste ga.
— Ne, za gotovo vem, da ga nisem.
— Pa so vam ga otroci popili, ko ste spali.
— Ne more biti. Slišal bi bil, videl...
— Kdor1 spi, ne vidi in ne sliši.
— Saj nisem spal; komaj zadremal sem bil. Gotovo bi me bili prebudili.
— In vendar...
— Kaj vendar! To je nekaj čudnega. Iz* hlapelo ni, popil ga nisem ...
— Jaz tudi ne.
— Saj vem, da ne . . .
V	tem so prihruli paglavci in se delali ne* vedne.
— Oče, tamkaj je vaša knjiga.
— Sem jo prinesi. Nu viž, pozabljivci!
— Pa nismo! Vas nismo hoteli buditi, ko smo šli proč.
— Kje ste bili?
— Za hišo.
Potem so se zopet razkropili. Drejček je plezal na bližnjo hruško, Stanko se je preku* caval na trati, Tonček je kamenjal mačko, ki se je bila priplazila izza ogla. Veseli so bili in se še vedno muzali.
— Oče! — je vprašal Drejček kar iznad hruške, ko se ni mogel več vzdržati, — ali ste popili vino?
— Ali je bilo dobro? je poizvedoval Ton« ček.
— Ali vam je dobro teknilo? — je pristavil Stanko in vsi so knadi buknili v smeh.
— Ah, negodniki vi negodni! Ah, tako? Torej vi ste mi ga popili? Kakšno je bilo, a? Kako ste mi ga popili, da nisem videl?
In vsi trije so se strnili okolo njega; eden ga je objel za noge, drugi mu je spleza! na ko* leno, tretji je iz radosti začel stresati stolico in veselega šuma ni bilo konca.
— Aha, aha! popili smo vam ga! Aha, aha! popili smo vam ga!
— Nu, nu, pijančki poredni! Kako ste mi to nagodili?
In tako so mu začeli vsi vprek praviti, kako je bilo. Ded se je navidezno jezil, a naposled se je veselo zasmejal. Smejala se je tudi ma= mica. Vsi so se smejali. Otroci so bili strašno veseli, da so jo dedu naredili. Snaha pa mu je prinesla drug kozarec, da ga odškoduje.
— Glej, glej! kaj zna novi zarod! — je mo* droval oče; — Bog vedi, kaj bo še iz njih! Ej, ej, pijančki! še hišo mi zapravite.
— Saj pijete še več vi — je rekel Drejček.
— Nu, Drejček! Kaj te ni sram očitati očetu? — mu reče mama.
— Pusti, Ana; saj je vse šala.
In tako so se nadalje smejali in veselili.
Ded se je čutil srečnega med takim naraš* čajem. Ko so se otroci raztepli, se je zamislil in Boga zahvalil, da mu je dal mirno in srečno starost, ter zaželel, da bi tudi vnučki naga* jivčki tako doživeli.
Solnce se je bilo v tem času približalo za* tonu. 2e je gorelo ob robu hriba. Od nekod je prihajalo ubrano petje. Dan se je nagibal h koncu...
Ded je malce postal, zagledal se v sinjo da* ljavo in se zamislil. Nekako tožno se mu je storilo; kakor da bi mu bila senca pala na obličje. Sam ni vedel zakaj . . . Morda mu je kar nehote švignilo v glavi, da tudi solnce nje* govega življenja zahaja in da kmalu pride noč! . . . Tiho se je obrnil proti hiši in izginil skozi vrata . .. Vnuki pa so se še šumno podili in norčevali na trati pred belim domom.
Dr. Kugy*Trentar.
Planinski čari in radosti.
V	predlanskem koledarju sem vas sezna* nil s slovitim in srčno žlahtnim mo* žem. Proslavil je naše prekrasne gore in domovino, proslavil naše ljudstvo in našega človeka po širokem svetu. Ta mož je dr. Julij Kugy iz Trsta. Spisal je v teku svojega življe* nja poleg neštevilnih spisov in člankov 1. 1925. v svetovnem planinskem slovstvu znamenito knjigo »Iz življenja planinca«.
To knjigo je napisal tudi v trajen spomin svojima najljubšima vodnikoma in prijatelje* ma. To sta naš pristni, preprosti Trentar An* dre j Komac, ki je umrl 1. 1910., in pa Jožef Croux, Francoz iz Švice pod najvišjo evropsko goro Mont Blancom. V uvodu v svojo knjigo piše dr. Kugy: »Še posebno sem se namenil (s to knjigo) postaviti skromen spomenik dve* ma mojemu srcu nad vse dragima možema, ki ju že dolgo ni več. Osebnost, življenje in dela Andreja Komaca naj bi tekla ko zlata nit skozi pripovedovanja o Julijskih Alpah in krasne lastnosti moža in vodnika Jožefa Croux naj bi se odsvitale v blesku ledu in snega. Ako se mi je to posrečilo, kot sem želel, sem s tem poplačal majhen del dolga hvaležnosti, ki jo čutim v sebi do teh dveh mož, ki jima ni para.«
Mohorski koledar je objavil iz omenjene knjige vrsto opisov in zajemljivih dogodkov, v katerih so opisani naši ljudje,. Kugyjevi vod* niki, zlasti Andrej Komac in pa Jože Komac, ki je še zdaj krepak Trentar. Temu naj letos sledi niz krasnih pokrajinskih slik s Triglav* skega in sploh Julijskega pogorja.
Težko je izbrati iz omenjene knjige, kaj je lepše. Blizu dve tretjini do 350 strani debele knjige govorita le o Julijskih Alpah. Vse to je naše. Dr. Kugv v njih odkriva našo dušo, naša čuvstva, ki se jih sami niti ne zavedamo ali pa jih ne znamo izraziti z besedo. Res je, da nam ta čuvstva vzbuja na poseben način, malo bolj učeno, a prepričan sem, da smo že toli dozoreli, da smo že toli omikani, da bomo lahko in s pri* dom sledili njegovim izbranim besedam, ki so kljub temu preprosto pripovedovanje brez vseh zumetničenih olepšav. Zlasti naša mla* dina, ki se dan na dan bolj vnema za lepo obli* ko v knjigi in tudi rada misli, bo čitala nasled* nje sestavke z velikim užitkom in koristjo. Malo bolj pazite na vsako besedo, malo bolj počasi čitajte in premišljujte in s čudom boste spoznali in priznali, kaj vse je skrito v našem srcu, koliko čuvstev in plemenitih misli je v njem. Pa bomo videli, kako znamo tudi mi ob vešči vodnikovi roki in njegovi topli besedi
Razor iz ceste nad Mojstrovko.
brati iz knjige preproste narave in iz njenih skrivnosti. Vse to pač, kar ugaja in prija na? šemu srcu in domišljiji in kar naše čuteče, to* plo srce povzdiguje, očiščuje in ga žlahtni.
Učili se bomo od preproste, božje narave, da je najlepše to, kar je preprosto, naravno. Da bodi tudi naše življenje, hrana a tudi obleka čim bolj preprosta, kakor je tudi na? rava v svoji preprostosti tako nedosežno lepa, zdrava in krepka. Da bodi tudi naš govor in vse vedenje dostojno, lepo, preprosto, — nikdar pa prisiljeno, nenaravno ali pa celo opi* čarsko, posneto po tujih, pokvarjenih in ne* okusnih oblikah. Čutili bomo, kako lepa božja narava, gorska, planinska, pa tudi do* linska čisti našega duha ter nas s svojo lepoto bolj in bolj približuje ljubemu Bogu. Čutili bomo, kako je zares ves svet, tudi morje, do* line in ravnine, tem bolj pa gore in planine velik tempelj božji, ki v njem kraljuje z nedo* sežno lepoto in dobroto kralj vseh kraljev. Čutili bomo, živo, v dnu ljubečega srca, kako je naša domačija vredna vse naše ljubezni, vredna, da jo vsi po možnosti čim bolje spo* znamo od kraja do kraja.
Vsem želim, da bi pri čitanju in razmišlja* nju naslednjih sestavkov občutili isto praz* niško svečanost kot on, ki jih je napisal s tako veliko srčno toploto.
Počivališča.
Po gorah nahajamo mesta, ki jih imenu* jemo počivališča. Ni je table, ki bi nam to po* vedala. To je kot neko tiho, od davna obsto* ječe sporazumenje vseh onih, ki se po od* prtih ali skritih poteh iz samote tu pojavljajo in se kmalu nato po njih zopet izgube Planin* ski pastir, lovec, drvar, težko obložen planin* ski sirar, divji lovec, hribolazec, kdorkoli, ki tod mimo pride, se tu ustavi, postoji, se ogleda in si odpočije. Če je kdo od družbe pohitel na* prei, so ostali gotovi, da ga tu zopet naj de'o. Počivališče mu zastavi pot in ga vrne družbi.
Skoraj na vsakem počivališču vre studen* ček iz zemlje in tako ali tako se je tu zelena ruša usedla ali se je skala tako izobličila, da je počivališče ustvarjeno. Kakikrat, a to se godi le v nižjih legah, je neznana skrbna roka prostor malo priredila, poskusila napraviti preprosto sedišče, pritrdila v virček žlebič, tla zravnala ali privlekla tja hlod. Vsako poči* vališče se je malo prilagodilo, da ugaja in vabi. In bodi, da nam le tiho šepeče, da je tu udobno in prijetno. To počivališče deluje na nas s to ali ono mikavnostjo, ki izhaja iz njegovega bistva, drugo se postavlja z veličastnim raz* gledom v dolino, bolj podjetno tretje preži, ko da bi bilo rojeno za hotelirja, na kakem voglu, od koder se nenadoma odpre razgled na visoko goro, in si misli: »Tu mi ne utečete.«
Nad takim prostorom leži, in bodi še toli oddaljen od sveta, tih dih družabnosti. Nevid* na, skupna vez objema in spaja vsa človeška bivališča. Tako je, ko da bi segala drobna nit tudi sem gor do teh najbolj zgubljenih kotov visokega gorovja. Nekdo je bil tu, morda še včeraj in najbrž pride skoro še kdo, kdo ve odkod. Ne čutimo se več tako osamljenih in zapuščenih. Kakor da bi se skrivnostno pogo* varjali med seboj tisti, ki so že bili tu in oni, ki šele pridejo. Glasi se ko tih: »Stoj, kdo tu?« in radoveden: »Odkod?« ali: »Prosto, dalje!« in iz daljave sem prihajajoči zateg* njeni planinski pozdrav: »Juhuhu!«
V	pragorovju, ki je bogato na vodah, je vse več počivališč in tudi bolj udobnih. V Ju* lijskih planinah je počivališče često zelo bor* no. Kakšenkrat se nahaja na njem čisto majh* na žilica virčka, ki še bolj spričuje pomanj* kanje vode, toda tedaj je tem ganljivejši nje* gov boječi in skromni pozdrav in prošnja: »Jaz sem počivališče. Nudim, kar mi je mo* goče. Pomudi se tu!« Najžalostnejša je pač slika počivališča z usehlim izvirkom s praznim majhnim koritom pod steno, ki sicer po nji voda curlja, a jo je izsušilo vroče jesensko solnce. Na taka sem često naletel v Kaninskem pogorju, po bovških gorah ali v Jezerski po* krajini. Tako počivališče tudi več ne nago*
»Na Logu« v Trcntski dolini.
varja gostov, zre nemo za tabo, obupujoče in breznadno, ko greš razočaran dalje.
Odpočitek spada med najlepša poglavja v življenju gorskih plezalcev. O njem bi se dala napisati cela knjiga ter se okrasiti z najhvalež« nejšimi podobami. Začeli bi z jutranjim od= počitkom že visoko gori na pobočju gore; na= daljevali s pričakovanja in nade polnim odpo= čitkom pred zadnjim odločilnim napadom, ko premerimo nasprotnika z ostrim pogledom ter strnemo sile in postavimo z jekleno napetostjo v boj duha in telo; blaženi odpočitek na vrhu in končno dolgi, veliki odpočitek, ko gremo z gore in smo premagali vse težave in nevar; nosti ter pregledamo nazaj obrnjeni z očesom svoj uspeh. Tako bi lahko spremljali celo bo* gato življenje hribolazca mimo vseh poči* vališč, kar jih je ležalo ob njegovih poteh, do zadnjega, okrašenega s tihim križcem na zelenem gričku.
Tako čudovito lepo počivališče z očarujo* čim studenčkom sredi zelenih travnih ruš leži v dolinskem pologu med Razorjem in Prisoj« nikom. Mlinarico imam v mislih. Proti severu stoji južno pobočje Prisojnikovo, proti jugu kipe v nebo razorane stene Razorjeve. Proti desni pregledamo veliki vstop na police pr .ti njegovemu vrhu, na levo stoji nad široko in strmo snežno zagozdo zajemljiva skalna po* doba cerkvenega stolpa. Proti jugozahodu pa* dajo pobočja, bolj gori pokrita s prodom in odrobljenimi skalami, niže doli pogozdena; strmo se skupljajo v soteske proti Trcntski dolini. V velikem zboru zro sem čez skozi ši* roko odprtino bolj proti zapadu ležeči julijski vrhovi. V severno stran nad studenčkom se dviga kratko a strmo pobočje do zobčastega roba neke škrbine, do katere spušča Razor svoj severni, Prisojnik pa svoj južni greben. To je Škrbina, kakor jo imenujejo Trentarji.
Čez sedlo Vršič (iz Kranjske gore v Trem to) sem šel neštetokrat po leti in po zimi. Prva
moja pozimska pot v Julijskih Alpah me je vodila čez to sedlo. Šel sem v družbi tovariša, ki ni poznal onih gora in bil tako neizkušen in slabo opremljen, da sva v noči in sneženem inetežu vrh sedla zašla v zelo neprijeten po* ložaj, vendar se pa končno skozi sneg do ko* len pregazila do pastirske koče na Veliki pla* nini na trentski strani in tam pokurila pol strehe.
Večkrat sem na vznožju trentske strani krenil stran k izvirku Soče, da bi gledal glos boko v notranjosti gore nahajajočo se nena* vadno čisto krnico (vodnjak) — nabirališče vode, iz katerega izvira. Na trentski strani Vr* šiča sem imel dvoje počivališč, ki sta se mi zelo omilili. Prvo na Veliki planini (pod Pri« sojnikom) pri nekaterih podrtih deblih ob gozdnem robu, drugo pa je niže, sredi strmega gozda, pri nekem studenčku s starim, z mahom poraslim koritom. Kajkrat sem tam v starih časih posedal, pogreznjen z očmi v resno, naj« bolj zgornjo trentsko dolinsko zagato, Za* poden. Od tu vidiš nad mogočnim pobočjem Velike Dnine na desni strani drzni rog Ja* lovca z Ozebnikom, na levi dolgi, zidu podob* ni greben Srebrnjaka, ki sta o njem dejala Gilbert in Churchill (Anglež), da se okoli nje* ga vije Trentska dolina tako lepo, ko zakriv* ljeni konec pastirske palice. Pogledi so mi le* teli naprej. Obtičali so na dveh visokih skal* nih gorah, ki se dvigata iz dolinskega ozadja. Prvi bovški Grintavec, drugi Pelc. O obeh sem izvedel zelo malo. Trentski divji lovci so ju že preplezali, od planincev pa je morda kdo obiskal Grintavec, Pelca pa gotovo še nihče.
(Dalje.)
Nova cerkev na Mengorah.
Mirko Avsenak:
Legenda.
V'
ŽIVEL je človek, ki je imel to edino nesrečo, da je ostal mlad. Zato ga je vedno bolelo življenje in vsako sre* Čanje. Ker edino v mladosti boli človeka.
Ta človek je živel. In kakor je živel in kakor je bil, je videl, da nosijo vsi ljudje obraz hudiča; raznih hudičev pač, kakor so različni naglavni grehi. Ko jih je videl dovolj, se je zakrknil vase, živel svoji lepoti, molčal kot) skopuh, a ni bil preveč žalosten. V mlas dosti ni obupa.
Pa se je nekam obrnil in se mu je zazdelo, da je v vseh ljudeh večen hudič, ki se da pač odriniti, ne pa ubiti. Ko je prvič občus til, da je v sorodstvu z vsemi ljudmi, on sa= mo eden od mnogih, ga je to silno potrlo. Trpel je dvojno za obojno spoznanje.
Bil je nekoliko romantik in nekoliko veren. In ko je bil na tleh, je šel v cerkev in molil in ijokal. Cerkev je bila Marijina cer* kev; in je dejal Mariji:
»Marija, glej, saj ni nič z menoj! Ne mo* rem nikamor. Vedno padam. Kadar sem pri Tebi v cerkvi, sem miren in lep in močan; ko pa stopim iz cerkve, srečam takoj hus dičev obraz in se spomnim, da je tudi moj pravzaprav tak. Ves žalosten postanem in moten; in vedno, če sem moten, grešim. Moj Bog, ne morem več; ne morem, Mas rij a! — Marija, čuj, pojdi z menoj, da boš vedno pri meni, da boš preganjala vse, kar moti in kar daja pozabljenje! Predaleč si, Marija, na oltarju; stopi dol in pojdi z me« noj! Povedem te v kavarne in beznice; da ti veš, Marija, oh koliko ljudi umira, ko te nU majo. In niti ne vedo; mislijo, da so živi, živi. Pojdiva h grešnikom, Marija!«
In ko je vneto prosil, je zlezel na oltar in jo prijel za roko. A roka je bila mrzla, Mas riji niso oživele oči, nego so mrtvo gledale nekam na kor.
Človek je žalosten odšel iz cerkve.
Pred vrati je srečal soseda, mladega fanta, ubijalca in zvodnika treh mladih des klet, in se je neskončno začudil, ker je bil v obraz prav tak kakor Janez, tisti, ki je bil Kristusov sveti.
In ko se je še oziral za njim, je videl moža, ki je imel črno dušo in roke in besede in brado; pa ni bil, ki je vse klel in ni po* znal svetega, nego je imel modre oči in rjavo brado Jožefa Davida, svetega.
In ko je kakor v sanjah šel dalje, je pris šla nasproti deklica, katere je bil žalosten. Vedel je, da ne vidi nikamor kakor v zems ljo in svoje telo ter da zmešana pozablja,
Tone Kralj: Mati božja na Tolminskem.
da je božji otrok. In ko jo je videl, je zas vpil; »Marija! Ti. . .« Bila ie podobna oni, iz Nazareta, vedno ena, vedno enotna, deklica in mati in žena, enaka pred angelom in ob rojstvu in pri križanju.
In tisti je prišel pijan domov in ni mogel ničesar več od veselja. Samo Zdravo Marijo je molil.
Ko je dobil vero, je ni izgubil nikoli več.
f Srečko Kosovel:
Jutro na gori
Solnce sije na sive robove, ki jih poljublja jutranji hlad, te sive ostrine, te proste vrhove te imam rad.
Nad vsemi polji, nad vsemi dolinami srebri se megla; tu sem kot orel med sinjinami blizu Boga.
Srečni otroci.
VČERAJ sem sedel, državljani, v Tavri* škem vrtu na klopi. Zvijal sem si riga* reto in gledal na vse strani. In okoli mene je bilo tako čudovito lepo! Pomlad. Solnce je sijalo. V pesku so se igrali otroci. Na klopi poleg mene je sedela takale majhna desetletna reč in pozvanjala z nogama.
Pogledal sem ga. Ah, sem si mislil, koliko bolje gre vendar otrokom kot odrastlim lju* dem. Kaj naj dela odrastli? Ne more pozva* njati z nogama in se ne more valiti v pesku. Če bi hotel bingljati z nogama, bi rekli: tak velik bedak, pa binglja tu z nogama! Po tej poti bi lahko prišel do kake klofute. Ah, sem mislil, življenje odrastlega človeka je tako ne* prijetno ... Vse mogoče komisije, seje, poro* čila ... Za tri minute se odtrgaš, da potegneš vase svež zrak in morebiti te doma že čaka žena, ti grozi z metlo in te zmerja z grozan= skimi izrazi, ker prihajaš prepozno. Ah, sem si mislil, kako srečen čas je zlato detinstvo! In kako neopazno da je minilo in da vendar od njega ni ostalo ničesar ...
Spet sem pogledal otroke in malega dečka, ki je zvonil z nogama, in obšla me je nežnost; to čuvstvo je bilo tako močno, da sem komaj dihal.
»Pobček,« sem rekel, »ti pasji sinko! Ti go* tovo ne čutiš, lump, vse polnosti svoje sreče! Tu sediš in mečeš noge v zrak in nimaš nobe* nih skrbi. Ne brigaš se za nič na svetu. Ah,« sem rekel, »ti moj mili, ti barabica! Kako pa se kličeš? Z eno besedo, povej mi svoje ime!«
Molčal je. Gotovo je bil v zadregi.
»Ne boj se, ljubček moj,« sem rekel. »Stari gospod te ne bo snedel za zajtrk. Pridi sem,« sem rekel, »sedi, jahaj na mojih kolenih.«
In fantič se je obrnil k meni in odgovoril:
»Nimam časa, da bi se dal zibati na kole* nih. Kaj pa naj storim s tvojimi zoprnimi, gr; dimi koleni? Ti bedak.«
Bil sem popolnoma prepaden. Tako ostro mi je bil pobič odgovoril. In ni imel časa. »Za« kaj pa,« sem rekel, »nimate časa? Kakšne opravke imate, oprostite, prosim, za vpra* šanje.«
In fantič, otrok narave, mi je z majhnim otroškim basom odgovoril:
»Če hočeš preveč vedeti, boš kmalu osta* rel.«
Torej takega pobiča sem našel, sem pre* mišljal.
»Ne huduj se,« sem rekel. »Grdi starec že* lim le vedeti, kakšne posle imate v tako nežni starosti.«
In pobič, se mi je zdelo, se je malce omilil.
»Dela imam prav črez ušesa! Vseh vrst. Komisije, seje, zborovanja. Zdaj bomo imeli
S
.]. Srebrnič: »Sedela sta na klopi...«
poročilo o Poljski. Moram teči. In šola. Kub (ura fizike .. . Tri minute se odtrgaš, da za* jameš čistega zraku, in Manja Blohina ali Ka* tjuša Semečkina že zmerjata. O hudič!«
Fantič je potegnil iz žepa cigareto »ka^ nono«, jo prižgal, pljunil skozi zobe kakor odrastel človek, prizanesljivo pokimal z glavo in se oddaljil.
In jaz sem si mislil: o srečna doba od« rastlih! Predvsem mi ni treba hoditi v šolo. In s kulturo fizike me ne nadlegujejo.
Potem sem si tudi jaz zakuril »kanono« in odšel.
V tej črtici slika daroviti ruski humorist M. "J?os ščenko, kako se razvijajo otroci, ki jih ruska diktatura sili v državna mladinska društva.
Vinko Žitnik:
Bled večer ..
Bled večer se k nam je sklonil, s tiho rano
na zatonu.
Trudna misel poje v zvonu; mesec vstaja v nebosklonu.
Božji dih
se naših duš dotaknil v onostranstvo zastor je razmaknil; da se vsulo je nebeško cvetje v duše kakor svetlo razodetje...
Izbruh svetovne vojne.
0 svetovni vojni je bilo že napisanih ne* piegledno število knjig. Saj je to tudi eden naj silne j šili dogodkov novejše zgodovine, ki je vtisnil pečat naši dobi. Zato je razumljivo, da o svetovni vojni toliko pi* šejo in razmišljajo.
Najbolj se pisatelji trudijo, spoznati, kako in zakaj je vojna nastala. Vzroki so zelo raz* lični: gospodarski, socialni, politični. Najhujši spor vlada seve med pisci, ko je treba ugo* toviti politične vzroke, zakaj vsak narod ho* če dokazati, da je bil nedolžen, in zvrača krivdo na druge. Kljub vsem razlikam v miš* ljenju je pa danes splošno priznano in ugo* tovljeno, da je neposreden povod za izbruh svetovne vojne dala Avstro*Ogrska. Njeni državniki so se na vojno več let pripravljali in jo hoteli na Balkanu že pred 1914. večkrat izzvati.
Da bo izbruh svetovne vojne našim brav* cem razumljiv, moramo zato pogledati malo v preteklost.
Poljski velikaš.
Mož, pod čigar vlado so se začeli priprav* ljati usodni dogodki, je bil grof Agenor Go* luhovski. Ta poljski veleposestnik sam ni vedel, kako je postal zunanji minister monar* hije. Bil je sicer živahen in gladek človek, toda brez vsake politične nadarjenosti in len. Cesar Franc Jožef ga je srečal nekoč v Ga* liciji, se spomnil pri tem velikih zaslug nje* govega očeta in ga hotel za vsako ceno po* višati. Francu Jožefu je bil Goluhovski všeč, ker je bil res pravi velikaš in silno bogat. Po svoji ženi, francoski princesinji Murat, je Goluhovski imel rodbinske in prijateljske zveze z najvišjo francosko družbo. To je bila na dunajskem dvoru velika prednost. Tako je Goluhovski postal zunanji minister in vo* dil to važno ministrstvo od 1895. do 1906., to se pravi polnih enajst let. Goluhovski je bil kot politik brez vsakega častihlepja. Njegovo načelo je bilo mirno, nemoteno življenje. V vseh vprašanjih evropske politike se je na* slanjal na Nemčijo kakor zaspan človek ob zid. To ga je stalo najmanj truda in skrbi. Tudi drugim velesilam je najraje popuščal, da bi ne imel nepotrebnih »sitnosti«. V dolgih letih njegovega ministrovanja je prišla Av* strija na glas počasne, nazadnjaške države, ki je od starosti okostenela. Zunanjo politiko Avstro*Ogrske so določevali in vodili tedaj v Berlinu. Goluhovski se je dal iz lenobe vla* čiti od Viljema II in podpiral brez premisle* ka nevarno politiko cesarske Nemčije. Vi* ljem je tedaj dražil Angleže z zidanjem ve*
like bojne mornarice in izzival Ruse, s tem da je oboroževal Turke in jim pošiljal v de* želo nemške častnike, da organizirajo mo* derno vojsko. Avstro*Ogrska je tako čisto brez potrebe prihajala v navzkrižje z Anglijo ter si čedalje bolj odtujevala deželo, s katero bi bila lahko živela v najboljšem prijateljstvu. Čim je Nemčija radi izzivajoče politike Vi* ljema II postajala v Evropi sama, je tudi A v* stro*Ogrska, njena zaveznica, bila osamljena. Goluhovski, ki je videl vse v rožah, si pa ni delal skrbi in je zidal na zavezništvo z Nem* čijo in Italijo. Trozveza je bila po njegovem najboljše jamstvo za mir v Evropi in dokler ta zveza drži, se ni bati iznenadenj. Italija pa ni hotela čez drn in strn z Viljemom, njeni državniki so iskali prijateljske zveze tudi z Anglijo in Francijo. 2e 1. 1896., ko se je Italija pobotala s Francijo radi Tunisa, je javila na Dunaj in v Berlin, da se za slučaj angleško* francoskega napada na Nemčijo ne smatra vezano na Trozvezo. Italija je torej že tedaj uradno dala razumeti, da Viljem II in Franc Jožef ne moreta za vsak slučaj računati na njeno pomoč. To je bil prvi občutni sunek, ki ga je dobila Trozveza. Tudi leta 1897. in 1906. se je Italija pri tedanjih evropskih diplomat* skih sporih odmaknila od Nemčije in Av* strije in potegnila z zapadnimi velesilami. To* da čim bolj se je Trozveza krhala, tem glas* neje je Goluhovski oznanjal pred svetom nje* no slavo. Zdelo se je, kakor da je slep in gluh za resnično življenje.
Prvi spori s Srbijo.
Kakor je bil Goluhovski poslušen v Ber* linu, tako je bil poln muh, če je šlo za majh* ne in šibke države. Tu je kazal vso svojo velikaško naravo.
Razmerje med Srbijo in Avstro*Ogrsko v začetku ni bilo slabo. Leta 1878., ko je berlin* ski kongres dovolil Francu Jožefu, da sme zasesti turški pokrajini Bosno in Hercegovi* no, so bili Srbi sicer zelo razočarani, ker so smatrali te kraje za srbske dežele, ki se mo* rajo priključiti Srbiji, toda tedanji zunanji minister grof Andrassv je umel Srbe poto* lažiti. Predvsem je zatrdil Beogradu, da je za* sedba Bosne in Hercegovine le začasna, in ni dežel anektiral Avstriji. Razen tega je pre* skrbel Srbiji majhno povečanje državnega ozemlja in jo tudi drugače ščitil in podpiral. Leta 1881. so Srbi celo podpisali z Avstrijo prijateljsko in zavezniško pogodbo in oblju* bili Dunaju, da ne bodo sklepali nobenih po* litičnih pogodb brez privoljenja Avstro*Ogr* ske. Mala balkanska država je prišla tako pod protektorat velikega soseda. Ko je leta 1885. izbruhnila bratomorna vojna med Bol* garijo in Srbijo in je bila srbska vojska pri Slivnici tepena, se je avstrijska vlada poteg*
nila za Srbe in jih obvarovala pred popolnim porazom. Srbski knez Milan Obrenovič se je smatral za varovanca Franca Jožefa in rav* notako njegov naslednik, poslednji Obreno* vic Aleksander. Ko je Aleksander 10. junija 1903. padel kot žrtev vojaške zarote in so v Beogradu proglasili novo vladarsko hišo K a* radjordjevičev, se niso odnošaji z avstrijsko vlado radi tega prav nič poslabšali. Že drugi dan po umoru Aleksandra in Drage je Go* luhovski dal v poluradnem listu razglasiti, da se spremenba v srbski dinastiji prav nič ne tiče habsburške monarhije, ki smatra za ze= lo važno samo to, da bi vzdrževala dobre odnošaje tudi s hišo Karadjordjevičev. Nove* ga kralja Petra je Goluhovski osebno poznal iz Pariza in ga zelo spoštoval. V prvih tre* notkih je bila med Petrom in Dunajem taka prijaznost, da so pristaši in prijatelji Rusije priredili v Srbiji proti Petru celo demonstra* cije radi njegove naklonjenosti Avstriji.
Mesto da bi te demonstracije svetovale Goluhovskemu politično previdnost, se je obnašal s Srbi vsaki dan bolj oblastno. Nad državico, ki je bila itak že v politični in go* spodarski odvisnosti od Dunaja, je poslal av* strijske in madjarske banke, da so začele brez* obzirno izkoriščevati deželo. Odpor je bil v srbski javnosti čedalje večji, dokler ni leta 1906. prišlo do političnega preloma. Goluhov* ski je hotel Srbe prisiliti, da nakupujejo to? pove za vojsko izključno v tovarni Skoda na Češkem, srbski državniki so imeli raje fran* coske topove Schneider. Ker se Srbi niso ho* teli ukloniti dunajskemu ukazu in zahtevali zase popolno svobodo, odločevanja, je Golu* hovski leta 1906. proglasil Srbiji carinsko voj* no. To je bil hud udarec za majhno državo. Srbski kmet je dotedaj prodajal skoro vse svoje pridelke, svinje, govedo, slive in ostalo v Avstrijo, od koder je dobival v zameno in* dustrijsko blago. Ko je Goluhovski zaprl av* stro*ogrsko mejo, je nastal v srbski trgovini popolen zastoj, dežela je padla v velike go* spodarske težave. Toda Srbi se kljub temu niso vdali. Iskali so svojemu blagu pot na jug proti Solunu in po hudih naporih so bili v par letih od avstrijskih trgov neodvisni. Kar bi moralo biti v njih pogubo, jim je bilo v korist.
Baron Aehrental.
Leta 1906. je grof Agenor Goluhovski moral odstopiti. Na dunajskem dvoru so bili mnenja, da je nasproti nemškemu zavezniku vendarle preveč popustljiv. Njegov nasled* nik je postal baron Aehrental, dotedanji po* slanik v Petrogradu. To ni bil tak velikaš kakor Goluhovski, temveč član družine, ki je stremela še vedno kvišku. Njegovi predniki so bili bogati žitni trgovci na Češkem in se
v par rodovih dokopali do plemenitaštva. Aehrental sam je imel za ženo madjarske? grofico, kar mu je dajalo v visoki družbi ne* kaj veljave. Njegov častihlepni namen je bil, da postane tudi on sam grof. Da je Franc Jožef izbral za zunanjega ministra ravno tega mo* ža, je bilo slabo znamenje za Avstrijo. Aehrental je namreč za časa svojega posla* nikovanja v Rusiji pokazal popolno nespo* sobnost. Med rusko*japonsko vojno, ki je 1906. ravno šla h koncu, je pošiljal na Dunaj povsem napačna poročila o političnem in vo* jaškem položaju. Pisal je, da bo Rusija ma* le Japonce »z udarcem po nosu« podrla na tla, pripovedoval Francu Jožefu, da je rusko ljudstvo svojemu carju brezmejno vdano in da je vsaka revolucija v Rusi[i izključena. Tako so se glasila vsa uradna poročila. Zgo* dilo se je pa ravno nasprotno: Japonci so zmagali, v Rusiji je pa (leta 1905.) izbruhnila revolucija. Tako pravilno in bistro je presojal položaj Aehrental. Za te svoje politične zmote je bil nagrajen s povišanjem v vodi* telja zunanje politike monarhije.
Njegov načrt je bil, da mora narediti nekaj izrednega, kar bo vzbujalo splošno ob* čudovanje. Avstrija, ki je bila na glasu za* spane in starikave države, mora dokazati svetu svojo življensko silo.
Najprej je hotel osamosvojiti Avstrijo od berlinskega vpliva in to je bilo pametno. V februarju 1908. je uradno izjavil, da se Av* strija ne smatra za obvezano, podpirati prek* morsko politiko Nemčije, ker da nima to nič opraviti s Trozvezo. V Berlinu so brž opazili, da veje na Dunaju nov veter, in zavihali nos.
Najbolj se je pa Aehrental hotel izkazati na Balkanu. S Srbijo je trajala še vedno ca* rinska vojna, beograjski odpor je dunajske kroge zelo dražil. Aehrentalu se je zdel po* ložaj za Avstrijo poniževalen in zato je skle* nil, da pokaže Srbom zobe. Svojo balkansko politiko je začel s tem, da je začetkom 1908. razglasil pred Evropo načrt Avstrije: zidati skozi Sandžak*Novi Pazar železnico. Sand* žak je bil pas zemlje, ki je mejil na Herce* govino in ločil Srbijo od Črne gore. Ko je Av* strija leta 1878. zasedla Bosno in Hercegovi* no, si je izgovorila pravico, da sme v tem kotu držati vojaštvo in zidati čezenj želez* nico. To je zahtevala radi tega, ker je hotela preprečiti združenje Srbije in Črne gore v skupno državo. Kljub pisani pravici pa ni Avstrija nikoli tu zidala železnice in v teku 30 let je ta člen padel v pozabo. Zato je ne* nadna izjava barona Aehrentala o železnici vzdignila v evropski javnosti velik prah. Kaj se je zgodilo, da Avstrija zahteva železnico? Ali hoče mar prodirati proti Solunu in gospo* darsko osvojiti Balkan? Toda proga skozi
Sandžak nima gospodarske koristi za Av* strijo! Torej so nagibi vojaški, strategični, napadalni. Avstrijski generali se pripravljajo na vojno.
Tako je odmevalo po vsem časopisju v Evropi. Tiha avstro*ogrska monarhija je pri* šla pri ljubiteljih miru v slabo luč.
Kako nespametna je bila ta politika Ae* hrentala, se vidi najbolj iz tega, da je par me< secev za t6m vrgel načrt o železnici kar sam od sebe v koš in ni nikdar več nanj mislil. Po čemu torej toliko hrupa, razburjenja in sum* ničenja? Za prazen nič. Hotel je samo, da svet o njem in Avstriji govori.
( Dal je.)
Dr. L. Simoniti:
Xa operacijo?
PRAVIJO, da je za časa turških vojn ge* neral Laudon pisal cesarju na Dunaj, naj mu pošlje dobrih ranocelnikov, ker drugače mu bodo njegovi mazači uničili več vojakov kot jih pokolje turški meč. Če je ta anekdota resnična, ne vem, resnično pa je, da so mazači uničili že veliko število ljudi. Še celo zdravniki sami so, sicer ne po lastni krivdi, v prejšnjih časih stali nemi, brez vsa* kršne moči pred mnogimi bolezenskimi slu* čaji, ko danes za take slučaje vedo brzo in zanesljivo pomoč. Ko so se še pred nekoliko desetletji kirurgi naravnost bali odpreti bol* niku trebuh ali mu prevrtati lobanjo, so danes take in še težje operacije postale čisto vsakdanje delo zdravnikov.
Kaj je bilo krivo, da se ie zdravniška veda v prejšnjih časih tako plaho odmikala od operacij? Vzrok, ki je najbolj oviral delo zdravnikov*kirurgov, je bilo nepoznanje mi* kroorganizmov, to je malih živih bitij (baci* lov, kokov itd.), ki so vidni samo z drobno* gledi. Ta mala živa bitja so ravno povzroči* tel j i vseh okuženj. Šele leta 1853. je učenjak Heule jasno dognal, da ti mikroorganizmi po* vzročajo kužne bolezni. Ko so tedaj zdrav* niki doznali povzročitelje okuženj, so se lo* tili raziskovanja, kako te kali uničiti ter tako preprečiti okužitve. To je bilo za razvoj ki* rurgije življenskega pomena.
Druga velikanska iznajdba, ki je pripo* mogla, da so danes mogoče operacije, ki bi se jih v prejšnjih časih ne lotil noben, še ta* ko slaven zdravnik, je narkoza — uspavan* ka. To je ona naravnost čudežna pridobitev, ki nam omogočuje, da lahko d^nes izvršuje* mo najtežje oneraciie. ne da bi bolnik pri tem čutil nikakršne bolečine.
Tako smo prišli do antisepse. to ie smo* trenega razkuževanja, kateremu je oče uče*
Opcracija na bojišču okoli leta 1600.
njak Lister. Temu je sledila asepsa, to so načini in sredstva, da se vsako okuženj e popolnoma prepreči. Kirurgija se mora za* hvaliti za svoj velikanski napredek ravno te* ma dvema iznajdbama. Tako je danes mo* goče z določenimi fizičnimi in kemičnimi sredstvi uničiti vse kužne kali v zraku, na zdravniškem orodju, na rokah in sploh na vseh tistih predmetih, ki pridejo kakorkoli v dotiko z ranami.
Kako so v časih, ko je zdravniška veda ko* maj poznala razkuževanja in ne uspavanke, operirali ljudi, značilno opisuje slovenski po* litik Franjo Šuklje, ki se je udeležil avstrij-sko*pruske vojne 1. 1866. Pisec je bil ranjen v pljuča in je obležal na bojišču.
»NaložUi so nas na nosilnice ter spravili v operacijsko sobo. Kak prizor! Zdravniki s prvotno belimi, sedaj črez in črez okrvavlje* nimi predpasniki, z zavihanimi rokavi, bolj mesarjem podobni, od neprestanega operira* n ja in rezanja že vsi utrujeni! Z menoj so imeli posebno težavo. Kajti kri, uže drugi dan tekoča iz neobvezanih ran, se je uže po* polnem strdUa ter je obdajala moje prsi ka* kor oklep. Niso mogli drugače do ran, kakor da so s toplo vodo namočili srajco ter jo po* tem s škarjami v majhnih koscih odrezali.
Med operacijo.
Star vojaški »Oberarzt« preišče moje rane, s prstom otiplje votlino, povzročeno po prodirajoči krogli, konštatuje razbito rebro, ranjena pljuča . . .« (Iz mojih spominov 1, 44).
Velikanska skrivnost uspehov pri moderni operaciji je ravno v tem, da je vse, kar pride v dotiko z operirancem in operaterjem, popol* noma čisto, sterilno, to je brez kužnih kali.
Vzemimo za zgled samo zadnjo svetovno vojno in pomislimo, da kljub temu, da je bilo v tem groznem vrvežu na desetine milijonov ljudi, se kužne bolezni niso mogle razpasti kot se je to godilo v prejšnjih vojnah. Za to se moramo -zahvaliti samo veliaknskemu nas predku medicine. Da so kirurgi reševali lju* di skoro čudežno, to nam bo znal povedati skoro vsak udeleženec zadnje vojne.
Dvoje sob je na svetu, pred katerima se vsak človek zdrzne: mrtvaška in operacijska soba. Prvi se nikdo ne izogne, pred drugo tre? petajo ljudje večinoma radi n a m i š 1 j e n i h strahov pod raznimi vplivi bujnih pripo* vedk in domišljije, ki gleda pred seboj nože, žage, klešče, kri, obešena čreva, presekane glave itd.
Umevno je, da so se ljudje svoje dni ope* racije bali. Saj ni čuda, da so pred tem mu* kepolnim dogodkom trepetali, ko so videli, da je večina onih, ki so se podali na to pot, pod nožem umrla. Odkar pa so zdravniki našli sredstva, ki uničijo prave povzročitelje teh smrtnih slučajev, se je umrljivost pri operacijah tako zmanjšala, da je strah pred operacijo navadno popolnoma prazen.
Pa najbolje bo, da stopiva, čeprav si zdrav, v operacijsko sobo. Dvoje misli naj te vodi v operacijsko sobo: da nespametno ravnajo ljudje, ki se po resnem zdravniškem nasvetu nočc'o podvreči operaciji, ki je dandanes že
nekaj navadnega. Druga misel bodi ta, da ni ves potek odvisen samo od zdravnikov, dasi po človeško rečeno dela dober kirurg po večletni preizkušnji prave čudeže. Večji del smrtnih slučajev pri operacijah povzroči konštitucija (ustroj) bolnika, velikokrat je nepotrebne smrti tudi kriva zakasnelost.
Kako se operacija izvrši.
Zdravnik obleče belo zdravniško haljo in gre v operacijski oddelek. Na nosilkah pri* neso bolnika. Ravnokar so ga pripeljali z vo> zom rešilne postaje. Preplašen sorodnik, ki spremlja bolnika, mi pravi, da je bolnik začel nenadoma bljuvati. V trebuhu je hipoma ob* čutil grozno bolečino, kot bi ga bil kdo z no* žem predrl. Zunanjost bolnika in trpeči iz* raz njegovega obraza pričata, da je bolniku res slabo. Trpeti mora v resnici grozovite bo* lečine. Oči so kalne, komaj govori, le tu pa tam se sliši kratek, a bolesten vzdih. Bolnika začne zdravnik takoj previdno preiskovati in mu stavi par kratkih, a potrebnih vprašanj. Na vprašanja bolnik komaj slišno odgovarja. Vidi se, da mu vsak najmanjši gib še poostru* je bolečine. Po natančni preiskavi zdravnik ugotovi, da ie operacija nujna. Najbrže se je predrla oteklina v želodcu. Službujoči zdrav* nik ukaže, naj pripravijo vse potrebno za ta* kojšnjo operacijo in telefonično pokliče ki* rurga, ki nemudoma pride. V prednji sobi se zdravnik popolnoma preobleče v čisto, belo perilo, si obuie snažne galoše. Nato se začne* jo priprave. Bolnika so tačas že postavili na operacijsko mizo in drugi zdravnik je že začel z narkozo (uspavanjem bolnika). Ki* ruri> in službuioči zdravnik si začneta umi* vati roke do laktov v gorki, tekoči vodi, s krtačo in milom. To umivanje traja točno 20 minut, potem si še za nekaj minut snlak* neta roke v alkoholu: šele nato se oblečeta v pravo, popolnoma razkuženo opravo. N^’* prvo si prepašeta gumiiast nredoasnik. Vrh tega oblečeta platnen plašč, ki sega skoro do tal, na glavo deneta belo čepico, na roke 2u* mijaste rokavice- nos in usta so tudi zakrita. Edini prosti deli telesa zdravnikov so oči. Ta* ko napravljena stopita v operacijsko sobo, kjer ie bolnik že usnavan in ie usmiljenka že pripravila vse potrebno orodie. To se ie tudi nol ure kuhalo v vodi. Ravno tako je razku* ženo perilo, ovoji in sploh vse, kar se rabi pri operaciji Operacijska soba ie navadno velika in sveda sobana, stene so z oliem b"'* vane, tako. H.n se lahko vsaki dan onereio in razkužijo. Če le mogoče, so oneraciiske sobe tako zgraiene, da nimaio oglov, to na ™to, da se nabrani prah ližie odstrani. Bolnik 'e na operacijsko mizo privezan, da se med
. ■ v,
Tone Knap:
Beli medved in njegovi znanci.
Operacija na nogi.
operacijo ne more gibati. Popolnoma je po« krit z belo rjuho; samo oni del telesa, na ka= terem se bo vršila operacija, je odkrit. Po= vršino kože kirurg razkuži naj prvo z ben* činom, usta z jodovo tinkturo. Ko je to kon* čano in se je kirurg prepričal, da je bolnik popolnoma uspavan, vzame nož in zareže. Čudovito je, kako lahko kirurg reže v živo meso, ne da bi bolnik o tem kaj vedel. Morda je to največja moderna pridobitev za trpeče človeštvo. Koliko neznosnih bolečin je s tem trpečemu človeštvu prihranjenih, vedo samo zdravniki. Tudi delo zdravnikov je s tem zelo olajšano. Vsako žilico, ki jo kirurg za* reže, takoj podveže, tako, da je operacijsko polje kolikor mogoče čisto in suho. Med operacijo vlada popolna tišina, sliši se samo rop ljanje inštrumentov in polghsno govorjenje zdravnikov in tudi to je omejeno samo na najnujnejše. Kirurg je trebušno votlmo že odprl. Po kratkem iskaniu naide v zadnii steni želodca majhno luknjico. Izreže oboleli del želodca, zašije ostali del s črevesom. 1 zči* sti trebušno duplino, zašije kožo in operacija je končana. Pri vsem tem delu zahteva vsaka operacija od zdravnika izredno prisotnost duha, popolno obvladanje tvarine in krotenje živcev, ki niso v najmičnejšem stanju.
Če bi se operacija ne izvršila, bi skozi pre* vrtani želodec šle jedi in z niimi kužne kali v trebušno duplino, nastopilo bi splošno oku-ženje in mož bi v par dneh gotovo umrl. Če bj bil zamudil samo 24 ur, bi operacija ne bila več mogoča.
Zdravnik sedi v sobi, zunai drvi živl’enie. Potrka. V sobo stopi bolnik, ki ga ie zdravnik imel pred tremi tedni pred seboj napol mrtvega. Na obrazu se mu pozn-i. da m še popolnoma okreval. Veselo pozdravi in se zahvali zn vrnjeno mu zdravic. Vesel se vr«is ča k svoiim. prenričan, da operacijska sobi ni predsobi za mrtvašnico. ornn^V ve^o in uspešno zdravišče za trpeča človeška telesa.
»Kam pa tako počasi?« Ozrem se in vidim prijatelja s cigareto v ustih in zavihanim ovratnikom. Takoj sem vedel, da se je nekam prav resno namenil. »Ne vem. Na zrak.« — »Pojdi z mano, boš videl dosti zanimivih ieči,« Ne da bi vprašal, kam, sem zavil z njim. »V cir» kus grem, v zverinjak. Pravijo, da se tam kažejo sc» verni kožuharji. Bova videla, kaj je na tem.«
Prijatelj Janez je bil velik občudovatelj polarnih krajev in živali, dasi ni kazal posebnega veselja do po» larnega podnebja. Strašno rado ga je zeblo, tako da se je že pri samem pripovedovanju o snegu in ledu zaTel zavijati. Znal pa je marsikaj lepega povedati, zato sem rad šel z njim.
»Boš videl, kakšne mrcine živijo na severu. Med sa» mim ledom in snegom. Brrr — krepki so, da jih ne stisne.« — »Gotovo niso tako občutljivi, kakor ti.« — »Pa tudi tako suhi niso, kakor sem jaz. Če imajo za palec debelo plast masti in povrhu še kožuh, jim že ni sile.«
Ko sva stopila v prostor, kjer so bile kletke z žis valmi, bi bil jaz najraje po vrsti začel, kakor so bile: levi, tigri, leopardi itd., toda Janez za te kraljevske rodovine ni kazal brige. Drvel je dalje in se ustavil šele pred oddelkom polarnih zveri.
»Oglej si medveda.« začne Janez. »Le poglej mr= cino. Podobna je rjavemu medvedu, samo, da je bolj stegnjenega trupa in tudi glavo ima bolj koničasto. Kakšno gosto dlako ima! Veter mu niti do kože ne more, kako naj ga potem zebe. Pa veš, da tehtajo do 600 kg, včasih celo do 800 kil! Sicer se pri visokosti 1.20 m do 1.40 m in dolžini 2.5 m do 2.80 m že spodobi taka teža. Same masti ima včasih do 180 kg. Pa nič čudnega, ker tek ima grozen. Kar vidi, požre. Izbirčen ni, včasih pa tudi ne more biti. Najbolj se oblizne, če zagleda tjulenje. Ti so njegova sladčica. Počasi in pre= vidno se jim bliža, vedno nasproti vetru. Če ga nobeden ne zapazi, je dobro, če pa ga le eden zagleda, hitro vsi poskačejo v vodo: tam se mu pa zmuznejo. Da se pa temu izogne, napravi drugače. Tjulenji se navadno solnčijo pri kaki luknji v ledu, tako da imajo priliko, se hitro rešiti. Stric medved plava pod ledom do luknje in tam zleze na suho. Misli si presenečenje tjulenjev, ko zagledajo pri izhodu svojega smrtnega sovražnika! Tako jih prevzame, da sc niti ganiti ne morejo, in naš ropar ima prav malo truda, da si privošči izdatno ko« silo. — Posebno rad tudi stika za ptičjimi gnezdi, sploh se ne brani nobene reči, o kateri se more reči, da je užitna. Ne prizanese severni lisici ne severnemu jelenu ne ribam ne zajcu itd., tudi mrhovina mu včasih tekne; celo mah, trava in podobne reči v sili nadomeščajo meso.
Kakor je len, kadar je sit, tako zdirja, kadar je sestradan. Tedaj se loti človeka, kateremu drugače ne napravi hudega. Prav malo slučajev je, da je severni med® ved sam od sebe napadel človeka. Navadno res pr:*
hlača blizu človeka, toda le iz radovednosti. Ni ga zle* pa takega radovedneža, kot je ta stric. Pravijo, da zleze na kak vzvišen kraj in se ogleduje. Kjer vidi kako stvar, da se premika, tja jo ubere. Tako so večkrat mislili raziskovalci, da so jih severni medvedje napadli; bilo pa ni nič drugega, kot da je eden zapazil nekaj nenavadnega, opozoril druge in vsi skupaj so jo ubrali na dotični kraj, da si od blizu ogledajo novo čudo.
'2.xijr* * '.
H'
■/>*.
Beli medvedi.
Ljudje so začeli nanje streljati, toda ni jih splašilo, še vedno so z vso naglico hiteli. Sele ko so prišli prav blizu in okusili par svinčenk ali še kako sekiro, so jo ubrali nazaj. Severni medved se raje umakne, ko da bi nosil svoj kožuh na prodaj. Splašiš ga že s samim \ pitjem ali če začneš močno mahati okrog sebe. Ako pa sc.medvedov ustrašiš in hežiš pred njimi, potem tc ne pustijo in si izgubljen, če ne pride pomoč. Dasi je medved videti na suhem neokreten, te vendar doteče. Seveda v vodi je ncprekosljiv; v njej lahko vztraja po več dni. Plava izborno in preccj naglo, 4—5 km na uro in tudi pod vodo vzdrži po par minut.«
»Čakaj, Janez! Če je tako popoln in močan, ali ima potem kakega sovražnika?« — »Resnega, razen člove« ka, nobenega, ali pa prav malo. Mrož je nevaren, če ga medved napade, pa se mu pri tem zgodi, da mu mrož zasadi čekane v kožuh. Največkrat ga pokoplje rado« vednost. Kot sem ti že omenil, pride iz same radoved« nosti prav v taborišče. Ako zagleda človeka, se po* tuhne, če pa ne zapazi nikogar, se naglo približa in nas pravi jedrovito preiskavo. Vse preobrne, vse pregleda. Ne samo to, ampak tudi pokusi in požre vse, kar dobi. Zgodilo se je že, da je raziskovalcem pospravil vso za« logo, ki so jo imeli s sabo; poleg mesa je zginil tudi ves prepečenec. Medved sc je hotel seznaniti s kavo, sladkorjem in čajem. Celo ves tobak je izginil v nena« sitni želodec in z njim vred ameriška državna zastava. Neki raziskovalec jo ubil medveda in v njegovem tre« buhu na;'el polno rozin in obližev za rane. Drugemu je medved pojedel več sodčkov nasoljenih rib. V vsako
reč vtakne svoj nos. Če dobi barako zaklenjeno, jo raz* bije in nobena ni tako močno zgrajena, da bi je severni medvedje ne mogli razdejati. Nemškim polarnim raz* iskovalcem so razbili barako. Pokradli so vse in str us mente za merjenje, pojedli vse sveče in ves sladkor, raztrgali vse kavčukaste steklenice, vse mehurje za to* bak, tega požrli in še steklenice s špiritom so odmašili.«
»Najbrže so mislili, da je kako dobro vino.«
»Ne rečem dvakrat, da bi ga ne bili izpili.
1	Požrešni so dovolj. Poslušaj, ti še eno povem. Nekoč so zagledali na obrežju vse polno teh stricev. Kaj neki imajo? Gredo bližje in vidiš jo, kako trgajo poginulega kita. Cel bataljon jih je bilo. Ko so šli prav v bližino, so mislili, da jih prepodijo s svojo navzočnostjo. Pa niti zmenili se niso. Ustrelijo enega, nobeden sc ne zgane. Ustrelijo drugega; šele takrat so začeli renčati in se odmikati. Obstopili so lju« di v krogu in godrnjaje čakali, kdaj bodo od« šli. Ko so sc raziskovalci odstranili, so med* vedi nadaljevali pojedino.
Bojevitejše so samice z mladiči. Svoje medvediče branijo do zadnjega, če ne morejo ubežati. Tudi človeku se postavijo hrabro v bran in ne odnehajo. Če ji ustrcle mladiča, se kar na slepo zažene proti napadalcu in takrat sc je treba pripraviti na resen boj. Ako pa ustrcle samico, sc mladič ne odstrani od nje, ampak ji zleze na hrbet in čaka, kaj bo. Tudi če mu mater odpeljejo, ji sledi in le težko ga odpravijo.
Zime severni medved ne prespi. Stalnih bivališč ni« ma, stalnih brlogov si ne dela. Le samica se zarije in si v snegu napravi gnezdu podobno votlino, ki jo obleži ■/. mahom. Med tem časom skoti navadno 2 medvediča, ki sta podganje velikosti ter 4 tedne slepa. Medvediča jih skrbno neguje, skrbi zanje in jih uči. Mladi so pre« cej brihtne glave, hitro vse posnamejo. Ko dorastejo in so že vsega zmožni, še vedno čepijo pri materi, ki mora zanje ccli 2 leti skrbeti.«
»Pa kaj zelo lovijo to zverino?«
»Seveda. Vsako leto jih gre po par tisoč v krtovo de« želo. Pa se tudi splača. Koža, mast, meso, vse se proda in porabi. Lovijo jih pa različno. V vodi je belega med« veda bolj težko zadeti, veliko lažje na suhem, posebno še. kadar spi. Spi pa tako, da ga niti strel ne zbudi. Lc močno kričanje na uho ga vzdigne. Včasih jili je po več skupaj, tudi po par sto. Takrat padajo kar na de« belo. Največ jih postrelijo, pa tudi s sulicami jih dosti končajo. Skušali so tudi z zanjkami, pa se ni obneslo, jc preveč prebrisan, da bi se ulovil. — V ujetništvu, po vrtovih, cirkusih se mu dobro godi. Zna se precej hitro prilagoditi in jc zadovoljen, le da ima dovolj jesti.«
»Poslušaj, Janez, naju bodo prej iz zverinjaka spo« dili, preden prideva k drugim živalim. Kaj je pa to tu?«
»Aha, vidiš, to je tjulenj. Že kar na prvi pogled se vidi, da jc ustvarjen za vodo. Stegnjeno truplo, zalito z mastjo, je do 2 m dolgo. Večinoma se drži vode ali pa obrežja. Na suho ne gre daleč, ker se zaveda, da jc
tam zelo neroden. Kako pa tudi ne. ko ima namesto nog samo vesla (plavuti) in šc zadnji dve nazaj obrs njeni kakor rep. Jako ponižna in boječa živalca. So* vražnikov ima vse polno, tudi med ljudmi. Ti jo preš ganjajo radi dragocene kože, za meso jim ni; edino Eskimi ga jedo. Ker je sesavee in ima pljuča, ne vztras ja pod vodo več kot kakih 7 minut. Pač pa na vodi lahko vztraja več dni. Šc celo spati more na vodi; tu pa tam pomiga v spanju s plavutmi, pa ga drži na vrhu. Kadar jih je \eS skupaj na suhem, si postavijo stražo. Sploh so jako previdni.
Le dve napaki imajo in ti dve sta včasih zanje usodni, namreč radovednost in strast do solnčenja. Kadar leži tjulenj na solncu in se greje, takrat ga komaj skrajna nevarnost pri* vzdigne, da sc umakne. Radovednost ga pa prižene v bližino, kjer sc le kaj giblje. Tako ga lahko privabiš v svojo bližino, če veslaš po morju in se potuhneš v čoln. Tjulenj, ves neumen za vsako novotarijo, takoj vzdigne glavo in plava nasproti. Ko zapazijo to drugi, so takoj vsi na nogah in že jadrajo proti čolnu, ki plava, kot kaka mrtva stvar. Medtem se lovec pripravi, in ko pridejo dovolj blizu, vrže harpuno.1 Če ga zadene, treba biti previden, da tjulenj ne prevrne čolna. Navado imajo, da privežejo na vrv mehurje in tako zabranijo, da bi se ubiti tjulenj potopil.
Veliko zanimanje kažejo za godbo in petje.
Mornarji pripovedujejo, da jih je privabilo njih petje prav v bližino iadij. Zaliv blizu mesta Hay«a na Orkucjskih otokih je poln tjulenjev, kadar zvoni. Celo na obrežje zlezejo in bulijo v smer, od koder prihaja glas. Sami pa nimajo prijetnih glasov. Ni ne lajanje ne mijavka* nje ne cviljenje; tako neka mešanica vsega tega jc. Cilas ve so bistre; priučijo se namreč lahko marsičemu. Po cirkusih so jako pogostni, kjer kažejo svoje umetnosti.
Oho, tudi severna tetka lisica jc tu. Pa nikar ne misli, da ti bom o njej pripovedoval kake posebno pre« brisane povesti. V tem pogledu ni naši lisici prav nic ali prav malo podobna. Različna jc že po tem, da pred človekom ne kaže strahu, pač pa jc zelo nadležna in sitna. Kjer vidi kako bivališče, tja sili in ne pomaga nobeno strašilo. Ako ni nobenega človeka blizu, preo* brnejo vse, zraven pa pokradejo, kar je sploh mogoče ukrasti. Pri neki ekspediciji so mornarji črez dan ulo* vili par tjulenjev. 2e takrat so jih pred lisicami komaj ubranili. Ponoči so jih deli pod ležišča, da bodo dovolj zavarovani. Pa kaj napravijo lisice? Vderejo v šator in izpod ljudi pulijo tjulenje. Seveda je nastal poboj, pa lisice se še zmenile niso.	Kot bi	jim	ne	bilo nič mar, so
se znova zaganjale proti	plenu,	dasi	so	jih pobivali kar
trumoma. Kadar se jih loti, ne dajo miru ne podnevi ne ponoči. Ob takih prilikah jih potolčejo na stotine brez posebnega napora,	ker takorekoč	kar same silijo
v smrt. Pobivajo jih kar	s koli.	Ako	jo	pa zalotiš zunaj
1	To je neke vrste sulica. Na enem koncu ima nazaj zakrivljene kavlje, na drugem privezano vrv, ki jc pri* trjena na čoln ali kamorsibodi.
in jo hočeš dobiti v roke, jo pa vendar popiha, kar jo nesejo noge.
Lisica živi navadno v večjih skupinah, kjer so pa prepiri zelo pogosti. Brloga si ne dela stalnega. Na* vadno čepi le pod kako skalo; pod ledom ali si skoplje v snegu jamo, kjer čepi črez dan. Hrano ima podobno naši lisici. Najljubši so ji lemingi. To so majhne živali, podobne našim podganam. Navado imajo, da se selijo
Tjulenji na zborovanju.
v celih armadah. Takrat sc severna lisica nažre prav do sitega. Zelo dobro ji teknejo tudi severne kokoši, ki sc nahajajo črez dan v nižini, proti večeru se pa zopet pos maknejo bolj visoko. Prav za posladek ji pride veas sih na krožnik kak zajček. Ako ga le zapazi, ji ne ute* če, ker gre za njim črez drn in strn. Brez usmiljenja davi tudi ptiče in stika po njih gnezdih. V toliko jc vendar prebrisana, da si zna pri prav telebanastih pti* čih pomagati. Napravi se popolnoma mrtvo in se po več ur ne gane. Radovednost prižene ptiče v bližino in kadar so dovolj blizu, zvitorepka skoči nenadoma po* koncu ter čavsne po najbližjem. C'a dobi preveč hrane hkrati, si skoplje jamo v sneg, spravi vanjo preostanek in lepo poravna, da njene zaloge ni niti opaziti.
Lovijo jo radi kožuha. Pozimi je bela, poleti po hrbtu temnosivkasto»črna, glava jc skoro popolnoma črna, po trebuhu pa jc bolj svetlosiva. Kot vidiš na tej tukaj, sc še v ujetništvu drži teh navad. Drugače je kot naša lisica, samo bela jc.
Samo črez zimo sc oblečejo v belo obleko severne kokoši, črez poletje, od junija do septembra, pa nosijo pisano perje.« —
»Res, zanimive so vse tc stvari, ampak kljub temu čutim po vseh udih grozen mraz. Kaj bi ne bilo prav, da sc vrneva domov?«
Šele pri teh besedah sc jc prijatelj Janez zavedel, da je bil pozabil na mraz. Kar na celem ga jc začelo zebsti in ni si dal dvakrat reči, da naj greva.
»Dobro, prideva pa še jutri.«
Zavihal si je ovratnik še bolj, prižgal cigareto in stopal, da sem ga komaj dohajal.
j*
NAŠA IIRANA.
Poglej okoli sebe po zemlji in videl boš:
Kamenje in zemlja sta mrtva, ostati morata na mestu, če jih kakšna tuja sila ne premakne, ne jesta in se ne razvijata, ne postaneta ne večja in no de« belejša ter se ne množita, pač pa sta za oporo rastoči rastlini, kateri nudita potrebno hrano.
Rastlina izklije, raste, rodi sad in se množi, osta* ti pa mora na mestu; rastlina uživa hrano iz zraku in iz mrtve zemlje, sama pa je v hrano živali in člo» veku.
Žival sc rodi ali izleže, raste, se množi in giblje iz kraja v kraj, hrani pa sc večinoma z rastlinami, a tudi z živalmi.
Človek pa, krona stvarstva, si je podjarmil mrtvo kamenje in zemljoi, rastoče rastline in gibajoče se živali; vso to mu služi v razne namene in tudi v hrano.
Nad vsem stvarstvom pa jc Vsemogočni.
ČEMU JE ČLOVEKU HRANA?
Četudi bi človek nepremično ležal, bi brez hrane prav malo časa živel, mogoče par tednov. Največji stradalni »umetniki« vzdrže pri vodi 30 do 50 dni. Če pa hoče človek telesno in duševno delati, mora zaužis vati hrano, da so telo razvija, da raste, in ko je dcs raslo, da sc telesne moči vzdržujejo ter za delo p< » trebne moči pridobivajo.
Človeško telo sc navadno razvija največ do 30. leta, potem ostane skozi par desetletij na isti višini, pri starejšem človeku pa se krči, dokler se ne skrči v rakev. Dokler telo raste, potrebuje sorazmerno naj* več hrane, pozneje pa jo potrebuje tem manj, čim manj človek dela.
IZ ČESA SESTOJI HRANA?
Vsaka hrana je sestavljena iz vode in iz suhih tvarin.
1.	Toda.
Četudi voda sama na sebi ni redilna, vendar jc človeškemu telesu nujno potrebna, da colo potrebnejša kot druge tvarine.
Kako važna jc za človeško telo voda, uvidimo, če vpoštevamo, da jc v človeku (po teži) dve tretjini vodo in celo v kosteh jc šo vode. Torej se nahaja v 60 kil težkem človeškem telesu nič manj kot 40 kil vode.
Voda vrši v telesu zelo važno nalogo, ker uravnava telesno toploto in sotvori redilno sokove, ki potujejo po telesu. Voda končno odstranjuje iz telesa noprobav« Ijone ostanke in odvaja mnoge strupe deloma s sečjo (sealnico), katero odda odrasli človek dnevno 1—2 litra, deloma pri dihanju skozi pljuča, s potenjem in z odpadki.
Zato pa potrebuje odrasli človek dnevno vsaj 3 do
4	litre vode, največ pa človek pri težkem delu in v vročini. Pomanjkanje vodo povzroča žejo, radi dolgo* trajne žeje so v telesu zgostijo sokovi in kri, telo pa postane proti boleznim manj odporno in bolezen je tu. Zato je voda človeškemu telesu zelo, zelo po= trebna.
2. Suhe tvarine.
Čo hrano posušimo in potem sežgemo, dobimo nes kaj pepela, ostalo pa zgine v zrak, zgori. Torej se* stojijo suhe tvarine v hrani iz pepela oziroma rudnin* skih snovi in iz zgorljivih snovi.
a)	Rudninske snovi so za človeško telo nujno po» trebne, kar tudi razvidimo, če človeško telo preiščemo; približno 5% njegovo teže je iz rudninskih snovi, in siccr: v krvi se nahaja železo, človek, ki ima premalo železa, ima slabo kri in tak trpi na bolezni, ki se ime* nuje blcdica. Žveplo je razdeljeno po vsem človeškem telesu, ker jc bistven sestavni del beljakovin; mnogo žvepla sc nahaja v laseh, v koži in v nohtih. Največ apna vsebujejo kosti, in če ni v hrani dovolj apna, človek lahko dobi kostno bolezen, ki je posebno v
dobi rasti zelo nevarna za normalni razvoj telesa. Če ni v krvi dovolj joda, človek lahko dobi golšo. Fosfora je v kosteh mnogo, zelo mnogo pa v vsem staničevju in možganih. Poleg navedenih so še različne druge rud* ninske snovi, a navedene so najvažnejše. Jasno je to* rej, da morajo biti v hrani tudi rudninske snovi.
b)	Zgori jive snovi v hrani so beljakovine, tolšče, ogljikovi vodani, vlaknine, vitamini in nekatere dose« daj še nepoznane snovi.
Beljakovin je v človeškem telesu največ v krvi in v mesu, potem pa v vseh živcih. Beljakovine so za ra* stočega človeka najbolj važna snov v hrani, odrasli jih potrebuje manj. Zato mora dobivati otrok na beljakom vinah bogato hrano, kot je mleko, jajca in tudi kruh. Odrasli človek potrebuje mnogo beljakovin le, če umsko dela, ker se pri mišljenju izrabljajo živci in za njih obnavljanje so beljakovine nujno potrebne.
Tolšče in ogljikovi vodani se razlikujejo od belja« kovin v glavnem po tem, da ne vsebujejo dušika. Najčistejše tolšče so olja in slanina, najčistejša oglji« kova vodana pa sta sladkor in škrob. V bistvu so tol« šče in ogljikovi vodani sestavljeni iz istih prvin, a jih ne vsebujejo v enaki meri. Vendar pa sc v hrani de* loma lahko nadomestijo. Oboji dajajo telesu toploto in silo, torej osposobljajo človeka za delo. Tolšče pa oddajajo mnogo več toplote kot ogljikovi vodani; za* to prebivalci severnih dežel potrebujejo mnogo več tolšče — zabele kot prebivalci južnejših krajev, ki uži« vajo hrano tudi skoraj brez vsake zabele. Zato je tudi umljivo, zakaj moramo v zimskem času uživati bolj zabeljeno hrano kot poleti. Na tolšči in ogljikovih vodanih bogato hrano morajo uživati vsi ljudje, ki opravljajo težka telesna dela.
Beseda vitamin je sestavljena iz latinske besede vita, ki pomeni življenje, in iz končnice amin, ki znači spojino z dušikom. V vseh vitaminih se nahaja mm« reč tudi dušik. Vitamini so postali slavni komaj v zadnjih desetletjih, ko so odkrili važnost posameznih njihovih vrst. Vitamini so važne snovi, ki vplivajo na posamezne žleze v človeškem telesu. O tem pa bomo govorili v posebnem poglavju.
Poleg navednih snovi, ki so za razvoj in življenje človeškega telesa nujno potrebne, sc nahaja v vsaki hrani še nekoliko snovi, ki za človeško telo niso po* sebno važne; telo jih tudi z odpadki izloči. Tu sem spadajo predvsem vlaknine, lesu podobne snovi.
ZA KUHARICE.
Krompirjeva juha. — Vzemi 1 kg krompirja, 4 dkg masti, 1 žlico moke, 1 žličko paradižnično mezge, 15 dkg testenin, sol, peteršilj, poper, malce čebule. Potem olupi krompir, zreži ga na majhne kocke in kuhaj v slani vo« di, v katero deni drobno zrezanega peteršilja in paraš dižnične mezge. Ko je krompir kuhan, primešaj teste* nine (krpice = bleke). V masti opraži zrezano čebulo in moko ter zabeli s tem juho, katero še nekoliko opopraj.|
Svinjska pečenka. — Vzemi pol kg svinjskega mesa, polovico čebule, sol, poper, 1 žlico masti. Osoli meso in
ga nekoliko opopraj ter obloži s čebulo, zrezano na li« ste. Nato jo peci na masti, medtem pa jo večkrat po malem polivaj z vodo ali juho.
Riž z zeljem. — Vzemi 1 kg zelja, '•'Is kg riža, 10 dkg slanine, sol, čebulo, riban sir. Sesekljaj slanino in če* bulo ter pocvri v kozici. Ko se je to nekoliko zarume« nclo, prideni očiščeno in drobno zrezano sladko zelje (lahko tudi ohrovt = vrzote), osoli in duši v pokriti po« sodi, da se zmehča. Prideni riž, ki ga najprej še neko« liko opražiš, nato zalij z vodo. Kuhan rižot potrosi z ribanim sirom (parmezanom).
Krompirjev gulaž. — Vzemi 5 dkg masti, 7 dkg sla* nine, 3 dkg čebule, paprike, 1 žlico kisa, malo kumne,
2	kg krompirja. Precvri v masti na majhne kocke zre« zano slanino ter v tem opraži sesekljano čebulo, ki jo nato potrosi s papriko in kumno, prilij kis, prideni olup« ljen in na večje kocke zrezan krompir ter zalij s to« liko vode, da je pokrit. Krompir potem duši, da sc po« polnoma zmehča. Lahko prideneš tudi nekoliko para« dižnične mezge.
Svaljčice. — Mešaj 2 celi jajci, dodaj 2 žlici olja, ribane limonove skorjice, nekoliko vanilije in soli. To dobro mešaj in prideni toliko moke, da dobiš mehko testo. Nato zvrni testo na desko in naredi iz njega za prst debele osvaljke (palčice) in vsako zaveži v kolač. Ocvri jih na primerno vročem olju, da postanejo rumeni.
Pustni fanceljni. — Raztopi 3 dkg kvasa v mlačnem mleku, primešaj to mleko k 6 jajcem, to zmes vlij na pol kg moke, dodaj osminko kg rozin, četrt kg sladkor« ja, ribane limonove skorjice, nekoliko vanilije in soli. Dodaj toliko mleka, da dobiš tako mehko testo, da ga z žlico zajemaš in cvreš na vročem olju, masti ali maslu, da postanejo fanceljni rumeni na obe strani.
Španski kruh. — Mešaj 3 jajca in 12 dkg sladkorja 15 minut. To mešaj samo v eno stran. Dodaj 12 dkg takrat sejane moke, ribane limonove skorjice, nekoliko vanilije, polovico praška. Mešaj toliko časa, da postane testo gladko. Vlij v tortin model ali navadno kozico, katero si namazala z maslom. Deni v peč in peci, da postane skorja lepo rumena.
Češki buhtovčki (buhtelni). ■— Vzemi pol kg moke,
2	dkg kvasa, četrt litra mleka, 8 dkg surovega masla,
5	dkg sladkorja, 2 rumenjaka, 1 jajce, sol, 20 dkg mar« melade, 5 dkg sladkorja za potrošenje. Napravi v skledi precej mehko testo iz moke, rumenjakov, jajca, soli, stopljenega surovega masla, sladkorja, mlačnega mleka in vzišlega kvasa ter stepaj (približno pol ure), da po« stane testo gladko, tako da napravi lepe mehurčke in se loči od sklede in kuhalnice, nakar ga deni na toplo vzhajati. Ko se je testo dvignilo, ga razvaljaj na pol cm debelo in ga zreži na enakomerne četverokotnike. Na vsak četverokotnik deni v sredo kupček marmelade (najbolje marelične) ter privij ogle tako, da bo marmc« lada pokrita s testom. Buhtovčke namaži od vseh strani s surovim maslom in pokladaj enega poleg drugega ta« ko, da bo zložena stran spodaj, ter pusti zopet vzhajati. Ko buhtovčki dobro vstanejo, namaži jih z beljakom ter speci v pečici. Pečene buhtovčke loči in deni tako na krožnik, da pride spodnja stran na vrh.
						
♦ £	/		" jr	T>—^	sr*'	•
PRELJUBO VESELJE.
Ni je tako strašne zime, da hi do korenin uničila vse trave in cvetlice: vedno spet udarijo spomladi na dan s svežo rastjo. Tako tudi ni nesreče, stiske in trpljenja, ki bi človeka moglo tako streti, da hi v njem za vedno' zamrlo vse veselje ali vsaj hrepenenje po ves selju. Taka je postava človeškega srca, da koprni po veselju. Zakaj srčno veselje ne samo osreči, ampak tudi poživi človeka, da se v njem zbudijo sveže moči, da rad živi, rad dela, da sc prosteje in prisrčnejc druži s svojimi hližnjiki. Oj, radost je hčerka božja, ki druži ljudi v bratsko občestvo.
Posebno znamenje veselja je to: ko se sam veseliš, deliš tudi drugim veselje, in ko vidiš, da si drugim ves selje zbudil, veselje v tebi še zraste. Veselje ima zdrus ževalno moč, veže srca, utrjuje občestvo.
Velika moč veselja se posebno kaže v pnem in glavnem občestvu, v družini. Saj vre družinsko veselje iz ljubezni, ki druži moža in ženo, očeta, mater in otroke. Zato je družina pravi studenec tihe radosti, v njej so najlepša tla za majhna veselja vsakdanjosti.
Družina pri jaselcah — družina v večernem pogos voru za ognjiščem — družina pri skupnih igrah — drus žina pri skupni molitvi — koliko iskrenega veselja nam nudi družina! Zato je važno, da ta kraj, kjer je preljus bo veselje doma, cenimo in družini vsi posvetimo svoje moči.
DRUŽINSKA KNJIŽNICA.
»Šebreljani, Šebrcljani — so s prstom zajca stre* ljali!« — tako pravi poredna zabavljica o prebivalcih naših Šebrelj. Pa bi se marsikak modrijak lahko kaj koristnega naučil na Šebrcljah. Da le to povem: v tej vasi je enajst kmetov, ki imajo lepo urejene drus žinske knjižnice. Na polici stojijo v vrsti zložene in večinoma vezane stare in nove mohorske knjige, knjige Goriške matice, zraven še spisi naših ljudskih pisates ljcv, gospodarske knjige, zgodbe sv. pisma itd., po 80 do 200 knjig v hiši! Pa se poglejmo v to zrcalo!
Koliko hiš je, kjer vsako knjigo, ko jo preberejo, izročijo otrokom, da se z njo poigrajo! Tu treba drus gače začeti. Domači fant naj zbije polico in naj začne zbirati knjige. Deset do petnajst knjig na leto dobi za majhen denar — v petih letih bo že razpolagal z majhno knjižnico. Tam naj shranjuje tudi »Družino« in druge mesečnike — koncem leta jih da vezati in knjižnica mu bo narastla za lep zvezek, ki bo črez par let redkost. Ko zrastejo bratje, sestre in če Bog da novi zarod, bos do z veseljem prijeli v roke knjige, ki jih je skrbna roka rešila uničenja.
A. K.:
NOVE KNJIGE.
Letošnjo jesen je bilo na slovenskem književnem trgu precej živahno. Dobili smo nekaj prav potrebnih in dobrih knjig. Najprej nam je omeniti li. del sves tega pisma novega zakona, ki obsega apostolske liste in razodetje svetega apostola Janeza. Prevod so po naročilu drja A. B. Jegliča, ljubljanskega škofa, pris redili dr. F. Jere, dr. G. Pečjak in dr. A. Snoj. Izdala ga je Bogoslovna akademija v Ljubljani. Prvi del (evangelij in apostolska dela) je izšel 1. 1925. Ta prevod ni važen samo za cerkveno življenje; njegov pomen je tudi izrazito kulturen, kajti prevajatelji so sc otresli vplivov prejšnjih prestav in prevajali naravnost iz izvirnika. Sedaj je tudi zunanja oblika božje bes sede, ki se je pri nas od 16. stol. dalje vedno spreš minjala, ustaljena. — Izšel je VIII. zvezek »Zgodos vine slovenskega naroda«. Napisal ga je dr. Josip Mal (prvih šest zvezkov je napisal dr. J. Gruden). Ta zvezek ima podnaslov »Doba političnega jerobs stva« (1813 — 1848). — Celjska Mohorjeva družba je tudi založila II. izdajo »Knjige o življenju« (dr. Aleš Ušeničnik), v kateri pisatelj globoko razpravlja o živ* ljenju in njegovem pomenu. — V isti založbi je izšel 2. snopič II. zvezka Krekovih izbranih spisov. Urednik
neutrudljivi prof. Dolenec je zbral članke in govore iz prvih petih let javnega dela Krekovega (1892.—1897.).
Nova založba v Ljubljani je izdala prevod Buschseve knjige »Max und Moritz« pod naslovom »Cipek in ('a« pek«. Otrokom bo ta knjiga pravi užitek. - Med knji* gami, ki so zadnji čas izšle na Goriškem, ne smemo po* zabiti Bevkove zgodovinske povesti »Umirajoči bog Triglav«, ki opisuje dogodke v prvi polovici 14. sto« letja, ko so Kobarijci šc častili neko drevo in studenec.
Zelo važen književni dogodek je prevod Cankarje* vega »Hlapca Jerneja« v nemščino (Dcr Knecht Jernej. Niethammer*Verlag, Dunaj). Poleg naslovne povesti je prevedenih še trinajst krajših črtic (Peter Klepec, Polis karp, Skodelica kave, Vrzdcnec itd.). Prevod je oskrbel Ci. Jirku. Nemci so knjigo toplo pozdravili. Sedaj pri* pravlja ista založba izdajo Cankarjeve »Hiše Marije pomočnice« (Das Haus zur barmherzigen Mutter Got* tes). —
NAŠE SLIKE.
Na prvi strani prinašamo sliko »Deklice z rožo«, ki jo je naslikal Corneille Mas (f 1924.), učenec sloven* skega mojstra Ažbeta. O njem piše umetnostni kritik G. J. \Volf, da je »eden najboljših otroških portretistov vseh časov«. — »Miramarsko obrežje« je posnetek ve* like oljnate slike našega rojaka akad, .slikarja Vena Pi* Iona iz Ajdovščine. — »Bratca in sestrico« jc šegavo narisal slovenski slikar Maksim Gaspari. — »Mati božja« je slika Toneta Kralja za glavni oltar v romar* ski cerkvici na Mengorah pri Volčah (1. 1929.). Mati božja stoji na Tolminskem polju. Lesoreza na stra* neh 19 in 24 je vrezal Jože Srebrnič.
BOŽIČNA KOKOS.
Zvečer so sedeli okoli mize. Očka je že prižgal pi* po in sc je sedaj umešal v pogovor med materjo in Minko, drugi otroci so pa poslušali. Bistro ju pogleda in pravi:
»Le posluhnita malo! Kokoš, ki smo jo pojedli za božič, je tehtala šest kil in polovico svoje teže; kako težka je bila? Devet kil, praviš, Minka? Polovica te teže bi pa bila le 4'/a kile, kar bi skupno s 6. kg dalo 10’/a kg. Torej ta odgovor ne drži. Oho, zdaj odpira naš Janezek svoj učeni kljun. Kaj bo? Janez, premisli, kako je uganka postavljena! Najprej 6 kil, nato šc po* lovico vse teže — še 6 kil — kokoš jih je imela dva* najst. Je prav?«
Smeje so očetu pritrdili. Pa se je oglasila Minka in pripovedovala zgodbo o dveh mornarjih. Stala sta sku* paj na straži, eden jc gledal na sever, drugi na jug. Kar pravi prvi: »Tovariš, na nosu imaš veliko črno piko!« Drugi pa: »Joj, kakšen pajek ti leze po licu!« — Kako sta mogla to opaziti?«
»Zelo naravno,« pravi Janez, »obrnila sta se.«
»Ne, obrniti se nista smela,« odvrne Minka. Vsi so molčali in tuhtali.
»Zdaj jo že imam!« je zaklical oče. »V obraz sta si gledala in črez rame eden na jug, drugi na sever.«
»Očka naš je bistra glava!« se je smejala mati. »Zdaj pa počivat!«
»Hop, še eno!« je rekel Janezek. »Letalo je potre*
bovalo za pot iz I i sta v Benetke 1 uro 20 minut; za obratno črto iz Benetk v Trst pa je potrebovalo samo 80 minut. Zakaj pa?«
Ugibali so. Proga je bila krajša? Ne. Morda je bil pri drugi vožnji veter ugodnejši? Ne. Pa se ni pri prvi vožnji motor poškodoval? Nič tega.
»Potem si pa te razlike ne morem razložiti,« se: je oglasilo po dolgem ugibanju.
»Kakšno razliko?« je nedolžno vprašal Janezek. »Saj ni bilo med obema vožnjama prav nobene razlike! Za* kaj med 1 uro 20 minut in 80 minutami pač ni razlike. In zdaj lahko noč!«
Družinske igre.
KLOBUČAR.
Vodja družbe je klobučar. Nadrgnil si je vrh sta* rega klobuka z ogljem. Vljudno povabi vso družbo, naj igrajo klobučarja. Vsi denejo klobuke na glavo in se po* sedejo v krogu okoli klobučarja. Ta jim ukaže, naj vsi delajo natančno kot on. Klobučar se odkrije — vsi sto* rijo tako. Potem položi klobuk na glavo sosedu na desni in se pokrije s klobukom soseda na levici; vsi ga posna* mejo. Klobučar pokaže šc to in ono umetnost, dokler ne pride njegov klobuk na tisto glavo, ki si jo je izbral za žrtev. Zdaj vzame klobuk z glave in si z njim odrgne licc — in vsi za njim. Tisti, ki ima klobučarjevo po* krivalo, bo črn ko dimnikar.
KAJ BOMO KUHALE?
To je igra za deklice. Sedijo v krogu, ena vpraša: »Kaj bomo kuhale v ponedeljek?« Vprašana mora ta* koj odgovoriti: »Polento, polenovko, peso.« — »In v torek?« — »Torto, teletino, testenine.« - - »Pa v src* do?« — »Salato, sir, sočivje.« — »V četrtek?« — »Čaj, črešnje, čokolado.« — »V petek?« — »Peso, postrvi, poper.« —■ »In v soboto?« — »Srno, smetano, slanike, sol.« — »Kaj bo v nedeljo za večerjo?« — »Nožiča za možica.« — Za vsak dan je treba vedeti vsaj dve jedi, ki začenjata z isto črko kot ime dneva. Samo za nede* 1 jo ostane odgovor nespremenjen. Katera ne ve, plača v fižolu ali krhljih.
ZEMLJEPISNA IGRA.
Večji krog igralcev. Vodja igre pravi:	»Povej	mi
mesto!« (ali vas, deželo, narod). Odgovor: »Postojna.« — »Kaj veš o njej?« — Odgovor: »Postojna je mesto na Notranjskem ob državni meji, šteje 4000 prebivalcev, znano po sloveči Postojnski jami.« Ali pa: »Praga, glavno mesto Češkoslovaške, leži ob Vltavi, šteje 700.000 ljudi itd.« Kdor nič ne zna, vplača zastavek.
SE ENO BESEDO!
Družba sedi v krogu. Vodja igre vrže nekomu robec in zakliče prvo besedo, na primer: »Vlak!« — Ta udari z robcem po mizi in zakliče: »Teče!« — vrže robec tretjemu, ta reče: »Iz Trsta!« in tako dalje, dokler ro* bec no pride v roke komu, ki ne zna naprej. Za primer: Vlak — teče — iz Gorico — v Trst — sc ustavi — na gori — tam ga čaka — boter Jernej — skoči nanj — in zapiska —• piha, puha proti morju — itd. — Besede se seveda menjajo in se sliši marsikaka smešna.
Za smeh.
Gosli za jezične sosede.
Tako so okoli 1. 1500. kaznovali prepirljivce.
Dober računar. — Mihec: »Poslušaj, ljubi Jakec, posodi mi deset lir. Daj mi jih zdaj pet, tako da ostas neš meni dolžan pet lir, jaz tebi pet, potem bova bot.«
Tomažkove želje. — Pri Riharjevih so čakali no« vega družinskega člana. Mati je vprašala Tomažka: »Čuj, sinko, kupili bomo otročiča. Kaj bi raje dobil, bratca ali sestrico?« — Tomažek pomisli, potem odvr« ne: »Veš, mama, najraje konjička!«
Računstvo. — Stari profesor Šantel, ki je na goriški gimnaziji učil računstvo, je pridigal zapravljivim štu* dentom:
»Taka je vaša matematika: oče sešteva, študent od» števa in če oče ne množi, sin kmalu vse razdeli.«
Kakor na skednju. — Kmetič je prišel na sodnijo in vstopil v pisarno. Pisarji, ki so bili tam, so kmeta ho» teli potegniti in so ga povabili, naj sede, četudi ni bilo v sobi ne klopi ne stolov. Kmet je odrezal: »Kam naj pa sedem? Tu je kakor na mojem skednju: klopi in stolic ni, cepcev pa mnogo.«
UGANKE.
Urednik Peter Butkovič — Domen. Sgonico, P. Prosecco (Prov. Trieste).
1.	ISTOPISNICA.
(Ludovik. — 7 točk.)
A	A	A
A	K	K
L	L	L
začetek rasti
mesto ob bivši avstrijski meji
barvilo
Počez in navzdol iste besede.
2.	ZEMLJEPISNA UGANKA.
(D. L. — 8 točk.)
Popotnik si je v navedenih dneh ogledal sledeča mesta:
1. februarja: Velehrad.
13. aprila: Čmovicc.
1. maja: Marseille.
5. januarja: Temesvar.
2. aprila: Sopronj.
1.	aprila: Inomost.
Katero mesto bi še rad videl?
3. ŠTEVILNICA.
(Venceslav Sejavee. — 10 točk.)
I (2, 8) — IV (1) — VI (5) — XI (4) — XIII (7) XVI (10) — XIX (3) — XXI (9) — XXIII (6)
4. ZASTAVICA.
(France. — 12 točk.)
Vem za neko jezero, ki je belo kot mleko. V njem je vse polno črnih ribic. Sredi tega jezera pa stoji otok.
Na tem otoku raste rdeča roža. Do ribic ne moreš priti, ako ne utrgaš rdeče rože na otoku. Kaj bo neki to?
5.	NEBESNA ZNAMENJA.
(J. B. — 13 točk.)
i
RAZPIS NAGRAD.
Za januar, februar in marec 1930. razpisujemo sle* deče nagrade:
1. 50—45 točk: Ura budilka.
2. 45—40 točk: »Družina« 1930.
3. 40—35 točk: Žepna svetiljka.
4. 35—30 točk: »Novi list« za dobo 6 mesecev.
5. Knjižne nagrade za tri izžrebane rešilce.
Odgovorni urednik dr. Engelbert Besednjak. Tiskala Katoliška tiskarna v Gorici. (Za tiskarno odgovoren Ludovik Špacapan.)