UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via G. Mazzini št. 10/1. Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.)'. Videm, št. 24/7418. GLASILO BENEŠKIH SLOVENCEV NAROČNINA : Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 25 lir Leto Vlil. — Štev. 4 (146) UDINE, 1. - 15. MARCA 1957 Izhaja vsakih 15 dni Boj za dež Boj za ustavo ! statut, Zmeraj bolj se razvija diskusija v naši videmski pokrajini glede ustanovitve de-Sele Furlanija-Julijska krajina in glede nameravane odcepitve desne strani Ta-gliamenta od videmske pokrajine in ustanovitve nove pokrajine s sedežem v Pordenone. Ker smo mi beneški Slovenci stalni prebivalci videmske pokrajine, odkar ta obstoji, smo seveda zainteresirani kot vsak državljan, davkoplačevalec in prebivalec videmske pokrajine, kako se bodo ta vprašanja rešila. Nalašč se v ta vprašanja spočetka nismo hoteli vmešavati, čeravno imamo kot italijanski državljani do tega pravico, ker se reševanje teh problemov tudi nas tiče. če bi se mi izjavljali n. pr. zato, da se desna stran Tagliamenta od sedanje pokrajine odcepi, bi nacionalistični krogi v Vidmu takoj zakričali, da je to protidržavna propaganda, da zasledujemo neke tajne cilje, ki gredo za tem, da se oslabi velika videmska pokrajina ter da bomo od tega mi beneški Slovenci profi-tirali. Naš molk Vidimo, da je bil naš molk upravičen, ker so se desničarski krogi v naši pokrajini zaradi tega že razburili. Med argumenti, ki so jih našteli proti ustanovitvi nove pokrajine s sedežem v Pordenone, je tudi ta, da bi se odstotek nas beneških Slovencev v zmanjšani videmski povečal. V obširnem referatu desničarskih pokrajinskih svetovalcev, ki je bil objavljen v »Messaggero Veneto«., Se trdijo naslednje: »Opozoriti je tudi treba, da se bi povečal sorazmerno odstotek prebivalstva slovenskega izvora na ozemlju videmske pokrajine, ko bi se njeno prebivalstvo zmanjšalo za eno tretjino in to bi dalo povoda, da bi se filoslovenska in protinacionalna propaganda povečala posebno onstran meje.« Z veseljem ugotavljamo, da so vendarle desničarski pokrajinski svetniki radi ali veradi ugotovili, da obstoji v videmski pokrajini prebivalstvo slovenskega izvora in da torej ne drži njihova resolucija z dne 11.3.1956 iz lanskega leta v pokrajinskem svetu, da nas beneških Slovencev takorekoč ni, ker živimo v popolni stopit-»i s italijansko nacijo. Beneški Slovenci v procentih Uradno državno ljudsko štetje iz leta 1921, ki je bilo zadnje, v katerem so nas Šteli po narodnosti, nas je naštelo 33.932 beneških Slovencev, Annuario statistico italiano za l. 1914 pa 53X103. Od takrat je Preteklo nekaj desetletij in nas beneških Slovencev, ki imamo družine s številnimi otroki, bolj kot ljudje v mestih in v furlanski ravnini, bi nas moralo biti. zdaj prav gotovo še več. Z vsem tem, da se naši ljudje, ki se stalno naseljujejo v Čedadu, Vidmu in sosednih furlanskih občinah, že v drugi generaciji pofurlanijo, nas je pa še zmeraj vsaj 50.000. če k tem 50.000 beneških Slovencev prištejemo še 3.000 Slovencev, ki žive med Pontebo in Trbižem v Kanalski dolini, nas je Slovencev v videmski pokrajini 52.000. Dosedanja velika videmska pokrajina je štela ob koncu leta 1955 801.606 prebivalcev. Če se bo ustanovila nova pokrajina na desnem bregu Taljamenta v Pordenone, bo imela Približno 260.000 prebivalcev in zmanjšana videmska pokrajina okroglo 540.000 Prebivalcev. Slovencev v sedanji videmski Pokrajini je 6,2 odstotka, v novi zmanjšani bi jih bilo pa 9£ odstotka. Če bi pa vzeli za podlago podatke o narodnosti iz ljudskega štetja 1921, nas pa je beneških Slovencev v sedanji veliki videmski pokrajini komaj 4,1% in bi nas pa bilo v zmanjšani videmski pokrajini 6,1%. Zmeraj na vagi Mi beneški Slovenci predstavljamo to-rej v videmski pokrajini tako ali tako ze-*° majhen odstotek. Zmeraj v historirji *mo bili lojalni do italijanske države in smo se zanjo žrtvovali. Da pa zahtevamo zase vse pravice, vso enakopravnost kot jo imajo naši sodržavljani: Italijani, Nemci v Poadižju, Slovenci na Tržaškem in Goriškem, ali smo zaradi tega nevarni. Toda je že taka navada v videmski pokrajini, da nas beneške Slovence vsakdo izrablja za svoje cilje. Najboljši argument, da skuša kdo kaj doseči pri centrali v Rimu, smo mi, beneški Slovenci. Zmeraj nas denejo na vago. Tudi sedaj pri sporih za avtonomijo, za ustanovitev dežele, za odcepitev pordenonske pokrajine, vserod vidijo nas, beneške Slovence, v vsako politično mineštro nas devajo: v pordenonsko, v videmsko majhno in veliko, v deželno mineštro Furlanija-Julijska krajina. Tako majhen procent smo mi beneški Slovenci od štirih pa v najboljšem primeru devetih procentov, torej komaj toliko za kondimento zato, da damo okus. In vendar se nas vsi bojijo večinoma iz politične lumparije, iz špekulacije, da ne dajo veljave argumentom nasprotne strani. Novi deželni in pokrajinski statut ne brez nas Jasno je, da se posebna avtonomija dela za to, da bodo imele vse tri pokrajine skupaj, združene v eni sami deželi, vse polno koristi, predvsem gospodarskih, zaradi bolj pametnega in samostojnega gospodarjenja. Furlane, Goričane in Tržačane bodo manj gnjavili rimski birokratje, ker bodo samo opravljali mnogo stvari in afarov brez rimskega vmešavanja. Domar šli do veljave, komande in služb. Jasno pa je tudi, da bomo morali priti tudi mi, beneški Slovenci, mi sicer majčken, toda najbolj lojalen procent do svojih narodnih pravic kot vsi ostali v državi. To se ne da več odlašati ali nekako temu izogniti. Z deželo ali brez dežele moramo mi beneški Slovenci dobiti svoje narodne pravice. Ko so leta 1947 nosili h krstu prve določbe o bodoči ustanovitvi dežele Furlanija-Julijska krajina, so bile za botra tudi skrbi, da bo novorojena avtonomna dežela v posebni meri skrbela tudi za narodne manjšine. V posebni tranzitomi določbi Ustave je bilo rečeno, da dokler ne bo ustanovljena nova dežela, »ferma restando la tutela delle minoranze linguistiche in conformità con l’articolo 6«. Toda za nas beneške Slovence ni bila prav nič ferma la tutela, le advokat Can-dolini, ki je bil leta 1945 prvi prefekt, je dal svečano zagotovilo, da dobimo končno tudi mi, beneški Slovenci svoje narodne pravice. Nič ga ni sram, da kot zastopnik države ni držal svoje uradne besede. S tem je osramotil italijansko državo. Boj za Ustavo Sedaj kujejo v Vidmu v raznih prepirih s Tržačani statut nove dežele Furlanije-Julijske krajine. Mi beneški Slovenci terjamo, da se morajo tudi glede nas izvajati jasne določbe Italijanske Ustave. V novem deželnem in pokrajinskem svetu morajo biti jasno določeni in precizirane tudi narodne pravice beneških Slovencev. Centralna rimska vlada je dolžna kot odgovorni izvršni organ italijanske države, da poskrbi za uresničenje ustavnih zaščitnih določil nasproti mali lojalni slovenski narodni manjšini v videmski pokrajini v novem deželnem in pokrajinskem statutu. Mi od boja za uresničenje ustave ne bomo odnehali. Ali imamo kaj šolanih ljudi? Naš list je že večkrat pisal, da imamo zelo malo šolanih ljudi, da nimamo v naših krajih nobenega našega advokata, zdravnika, živinozdravnika in drugih in-teligentov. »Messaggero Veneto« nas je zaradi takega pisanja napadal 20.111.1956 in navedel pri tem vas Dolenji Barnas, v kateri da je vse polno študentov in študiranih ljudi. Nekaj mesecev kasneje je pa isti »Messaggero« dne 1.VIII.1956, ko se ni spravil na nas, temveč je samo na-vajal statistične podatke iz leta 1954, pisal, da ni skoraj nobenih laureatov v Beneški Sloveniji, v petih občinah: v Dreki, Grmeku, Srednjem, Tipani in pa v Gorjanih pa prav nobenega. Veseli nas, da je »Messaggero« prišel na naše, ker si mislimo »meglio tardi che mai«, da je vendarle priznal, da smo beneški Slovenci zapostavljeni in da nimamo naših šolanih ljudi na pravem mestu v naših krajih. Zdaj imamo pri roki podatke zadnjega ljudskega štetja iz leta 1951, ki so bili šele lani proti koncu leta priobčeni. Ti uradni statistični podatki centralnega statističnega urada iz Rima točno navajajo, koliko je študentov in laureatov v naših krajih. 325 dijakov v nižji srednji šoli Dijakov nižje srednje šole je v desetih čisto slovenskih občinah Beneške Slovenije 352, od teh 225 moških in 127 žensk. Večji del teh dijakov je študiralo na nižji srednji šoli v Špetru in zato so dijaki lahko prihajali v šolo iz bližnjih občin. Iz Podbonesca jih je 62, iz Sv. Lenarta 50, iz špetra celo 110. Iz oddaljenih občin jih je pa zelo malo. 68 diplomirancev liceja Diplomo klasičnega ali pa znanstvenega liceja ima pa komaj 68 dijakov, 64 či ljudje v novi deželi (regione) bodo pri-niiiiiiiiiiiiiiiiniiii.iiiiiiiiiiiiiiiiMiiniiiiiiiiiiimHiHnii'iDiiii'iniiiiiimniiini im iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiuimulinimi11m Kakšne poklice opravljamo v Ben. Sloveniji Mi sami zase približno kar vemo, kakšne {»klice opravljamo pri nas. Mesta nimamo nobenega, industrije v naših vaseh tudi ni nobene. V večjih krajih po dolinah imamo nekoliko obrtnikov, nekoliko trgovcev in gostilničarjev. Kaj ostane, od česa živimo, pravzaprav kaj delamo? Imamo svojo zemljo: njive, pašnike in gozd. Ta zemlja je tako slaba in vrh tega jo je še tako malo, da od nje ne moremo živeti. Zaradi tega odhajajo tisoči moških in žensk na delo v tujino. Ker nas niso naučili nobenega meštirja in ker so naše šole zanič, ne znamo ničesar ne z rokami ne z jezikom ne s pametjo in moramo delati najtežja dela po rudnikih in po grapah. Mi smo vsi skupaj le falirani kmetje, ki nimajo dovolj dobre zemlje in jih zato sila žene po svetu. Podatki zadnjega ljudskega štetja v desetih čisto slovenskih občinah Beneške Slovenije pa navajajo, da je od 11.609 v delu aktivnih ljudi 6.708 kmetov, 1.880 zaposlenih v rudnikih in tovarnah, 1.256 v zidarstvu in gradnji na sploh, sar mo 22 ljudi ima delo pri električnih napravah, 126 pri transportnih vozilih, 942 v trgovini, 9 ljudi je zaposlenih v bankah in 666 pa uganja birokracijo pri nas. Zemlje preveč in premalo Ce pa dobro premislimo, se te številke ne ujemajo z realnostjo našega življenja. V Beneški Sloveniji ni 6.708 kmetov, ki bi živeli samo od kmetovanja, od obdelovanja zemlje. Res je, da imamo 6.708 kmečkih posestev, toda ta ne redijo kmečkih družin, ki na njih živijo. Imamo pravzaprav še mnogo več kmečkih posestev kot 6.708, s katerih morajo iti ne samo gospodar, ampak tudi njegovi sinovi in hčere delat v tujino, če hočejo, da živijo. Podatki ljudskega štetja pravijo, da je največji odstotek kmetov v Podbonescu, Brdu in Tipani, najmanj pa v Reziji. V Reziji je večina ljudi zaposlenih v zidarstvu in gradnji, in sicer 343, zelo mnogo v rudnikih in tovarnah in sicer kar 295 in le 292 v kmetijstvu. To pa ni nič čud- nega, ker vemo, da pokriva le nekaj prstov zemlje prod po rezijanski dolini. V Reziji ni stalnih kmetov niti 292, pač bo tam 292 posestnikov z lazi, njivicami in velikimi pašniki in travniki, ki pa od vse te svoje kmečke mizerije ne morejo živeti in vandrajo vserod po svetu. Doma ostane kak star človek ali pa sama žena, ki se briga za živino in za tiste laze okrog hiše. Najtežje delo opravijo pa moški, ko se vrnejo v zimskih mesecih domov, da razvozijo gnoj, pripravijo drva in tudi zorjejo za ozimna žita. Takih je 6.708 kme-v desetih slovenskih občinah Bene-Slovenije. Novo ljudsko štetje leta 1961 pa bo pokazalo še manjše število teh na pol kmetov, če se bo držalo realnih razmer v naših vaseh. Res je, da je zemlje, v Beneški Sloveniji premalo, da bi mogli od nje živeti. Ker pa odhajajo tisoči naših moških in žensk na delo v tujino, so se navadili na velike zaslužke v belgijskih in drugih rudnikih in se jim ne splača doma obdelovati zemlje. Zmeraj bolj naši ljudje opuščajo obdelovanje njiv, zmeraj bolj je pri nas več travnikov, ki so bili nekdaj njive. Lažje je kar pokositi travo kot pa orati, gnojiti, seja- tov ške ti, pleti, okopavati in izkopavati kmečke pridelke. Dostikrat najamejo kmečki ljudje kmetje z Unejskega, da jim opravijo kmečka dela. Z delom zaslužka v tujini raje plačajo tuje kmečke delavce kot pa, da bi se sami mučili s kmetovanjem. Kmetijstvo v Beneški Sloveniji zaradi teh železnih gospodarskih zakonov zmeraj bolj propada in tega opuščanja kmečkega dela ne bodo mogle zaustaviti ne premije naprednim kmetovalcem ne pomoč hribovskim krajem. Elektrika nam daje svetlobo ne pa kruha Električna mreža je razširjena skoraj prav po vseh vaseh Beneške Slovenije. Zato se nam zdi število 22 oseb, zaposlenih pri delih v zvezi z električno energijo, neznatno. V Beneški Sloveniji ni nobene velike električne centrale in so delavci zaposleni le s kontroliranjem električnih daljnovodov. Za večja dela pa pošiljajo električne družbe kar tuje delavce k nam na delo. Elektrika daje torej svetlobo našim hišam, ne pa kruha in zaslužka. (Nadaljevanje na 2. strani) STARA GORA moških in samo 4 ženske. Tudi teh je dovolj iz špetra in Podbonesca, zelo malo pa iz ostalih občin. Vse polno učiteljev Pač pa imamo beneški Slovenci zelo dosti dijakov na učiteljišču, ker je že pač tradicija, da hodijo naši nadarjeni puobi in čeče na učiteljišče v Špetru. Iz slovenskih občin jih je 266, in sicer je večina žensk, kar 194 in samo 24 moških. Kot drugod po svetu in tudi v Italiji, si moški raje prebirajo druge poklice in nočejo iti več za učitelja. Naši kmetje pa pravijo, da učiteljica nič ne opravi na šoli s paglavci in da so za takšno delo boljši moški. Imamo preveč dijakov na učiteljišču in zato je vsepolno brezposelnih učiteljev po naših vaseh. Malo tehnikov Na tehniški šoli pa imamo samo 33 dijakov in sicer 24 moških in 9 žensk. Temu se ne čudimo, ker ni blizu in ne daleč nobene industrije ali pa vsaj tehničnih uradov, kamor bi vzeli v službo naše ljudi, diplomirane na tehniški šoli. Precej visoko je število naših dijakov na raznih srednjih šolah, ki niso specificirane. Verjetno gre za religiozne koleže in šole. 367 dijakov iz naših občin obiskuje te šole, od teh 161 moških in 206 ženisk. Kar polovica teh dijakov je iz Špetra in sicer 175, iz Sv. Lenarta 44 in iz Podbonesca 44. V Beneški Sloveniji ni beneškega Slovenca z univerzitetno diplomo Prihajamo na koncu do najvišje Sole, do univerze. Univerzitetno diplomo ima v celi Beneški Sloveniji komaj 44 ljudi, ravno polovica od teh jih je v špetru, kjer so razne srednje šole. Od 22 laureatov z univerze so v špetru v glavnem profesorji na srednjih šolah in v posameznih konviktih, dalje občinski zdravnik, veterinar in apotekar. V drugih slovenskih občinah Beneške Slovenije je intelektualcev z univerzitetno diplomo le malo: v Grmeku 2, v Brdu 3, v Reziji 6, V Sv. Lenartu 5, v Sovodnjem 3, v Dreki, Srednjem in Tipani pa nobenega. Vsi ti diplomiranci so v glavnem uslužbenci občinskih konzorcijev: občinski zdravniki in veterinarji, tu pa tam kak apotekar. Skoraj pnrav vsi so Italijani, nobeden med njimi ni beneški Slovenec. Takšna je torej tista znamenita enakoprravnost, ki jo uživamo mi beneški Slovenci. Ze desetletja in desetletja nimamo med nami nobenega človeka z univerzitetno diplomo. Nimamo nobenega svojega univerzitetnega intelektualca niti v bližini Beneške Slovenije niti, v Čedadu, niti v Centi, niti v Vidmu, Ahtenu, Fojdi in Nemah. Prav redek beneški Slovenec, ki se prerine z vsemi težavami do univerzitetne lauree, mora za kruhom nekam v Italijo. Najvišja sarža za beneške Slovence je občinski uradnik Mi beneški Slovenci imamo torej precejšnje število nižjih srednješolcev. Ti končajo večinoma v špetrskem učiteljišču. Imamo preveč učiteljev, zlasti pa učiteljic. Malo naših ljudi študira na licejih in še manj na univerzah. Vsi ti naši diplomiranci in laureati s srednjih šol in univerz se kasneje nekje izgubijo. V naših krajih so uradniki in uslužbenci konzorcijev samo Italijani, ki ne znajo jezika našega ljudstva. Beneški Slovenci so samo redki občinski uradniki in med njimi še. taki, ki so privilegirani zaradi svojih zaslug nasproti prejšnjemu nedemokratičnemu režimu. Tudi na bližnjih uradih, na sodnijah, prefekturi, kvesturi, poljedelskem, gozdnem uradu, raznih tehniških uradih v Vidmu, Čedadu in Centi ni zaposlen nikjer noben beneški Slovenec. Naša najvišja šarža je torej občinski uradnik, toda v tem primeru le pod pogojem, da se je že izkazal pod fašizmom. (Nadaljevanje na 2. strani) Stran 2 »MATAJUR«------ Štev. 4 Hi « • ; SV. PETER SLOVENOV Naše ekonomske prilike morajo biti bolje proučene REZIJA NOGO SI JE ZLOMILA V videmsko bolnico so morali peljati 85 letno Marijo Kos iz Njive, ker je padla in si zlomila levo nogo. Žena je hotela zapreti hišna vrata, a v tistem momentu se je zlomila kljuka in tako je padla na tla. Zaradi visoke starosti so si zdravniki pridržali prognozo. GRMEK NESREČEN PADEC Zavoj slabe poti, ki je nastala u tjelih dažeunih dneh, je 62 ljetni Kanalec Franc takuó nesrečno padu, de se je udaru u desno ramo an so ga zavoj tega muorali pejati u špitau. SMRTNA KOSA. Umrla je u Topolovem 68 Ijetna Cernet Marija doma iz Črnega vrha, mati topoluoškega famoštra.. Zlahti ar znancem drage ranke izrekamo naše sožalje. Illil'l 11111I I Ulil I I I I I l'IlM'HIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIII 11 m m i m Ali imamo kaj šolanih ljudi? (Nadaljevanje s 1. strani) Samo petina duhovnikov so beneški Slovenci Imamo komaj eno petino naših duhovnikov, ki so doma iz Beneške Slovenije. Nadškofijska kurija v Vidmu je v 45 čisto slovenskih duhovnijah postavila samo Italijane. Mnogo bolje se obnašajo v naših krajih laični italijanski intelektualci kot pa italijanski duhovniki. Koliko je bilo zaradi tega procesov, demonstracij in protestov med našim ljudstvom ! Imeli bomo svojo slovensko inteligenco Ne moremo se znebiti vtisa, da oblasti namenoma drže proč vrstran od naših krajev inteligenco, doma iz vasi Beneške Slovenije. Da smo v Beneški Sloveniji, da imamo svoj list »Matajur«, da terjamo svoje narodne in socialne pravice, to delamo samo mi, preprosti ljudje, mi kmetje in delavci. To našo slovensko pravdo bomo gnali kar naprej. O tem naj si oblasti in nacionalistični krogi v Vidmu ne delajo nobenih iluzij, ker to hoče vse naše ljudstvo. Z inteligenco ali pa brez nje bo naše ljudstvo v Beneški Sloveniji ostar lo slovensko in še našim otrokom v šolah bomo priborili službo v naših krajih. V kratkem bomo imeli tudi svojo slovensko inteligenco. (Nadaljevanje s 1. strani) Premalo šoferjev in mehanikov še bolj kot pri elektriki, pa opazimo pri transportih, da smo beneški Slovenci zapostavljeni in zanemarjeni. Vse polno korier prevaža iz Vidma in Čedada ljudi po vaseh. Na ozemlju Beneške Slovenije ni nobene železnice ter je zato treba vse blago, ves les, vsa drva, vse prevažati s kamioni. Na stotine kamionov in korier se prevaža dnevno po naših cestah in vendar je le 126 oseb zaposlenih pri transportih. Mi beneški Slovenci nimar mo mnogo svojih šoferjev in mehanikov, ker se naša mladina nima kje naučiti šoferskega in mehaničarskega meštirja. V Vidmu, Čedadu in Centi imajo svojih furlanskih puobov dosti, ki se učijo teh poklicev. Transportna podjetja pošiljajo svoj personal v naše kraje. Dosti trgovcev in gostilničarjev V trgovinah ,trafikah, gostilnah in raznih obrtih pa imamo večinoma svoje ljudi iz Beneške Slovenije. V teh poklicih, ki niso ravno slabi, je zaposlenih 942 oseb. Naše trgovine so bolj slabo založene in zato hodijo kupovat naši ljudje obleko, čevlje in druge artikle raje v Čedad, kjer je večja izbira kot pa v domar čih trgovinah. Še slabše kot trgovine so pa naše gostilne. Le v redki gostilni dobiš tudi kaz za pod zobe, navadno pa imajo le vino in likerje. Par starih miz in stolov je vsa oprema. Boljše gostilne se dobe po dolinah kot n. pr. v špetru, Podbo-nescu in Sv. Lenartu. V takih krajih, zlar sti v špetru je pa naseljenih nekaj trgovcev, ki so prišli iz drugih pokrajin Italije. V bančništvu je zaposlenih celih 9 oseb v agencijah dveh katoliških pokrajinskih bank: v Banca Cattolica del Veneto in Banca popolare di Cividale. Naša siromašna Beneška Slovenija brez industrije s pasivnim, propadajočim kmetijstvom nima kredita in ne posojil. As- Dosti se je pisalo an guarilo o ekonomskih kondicionah Nadiške doline ali po naše povjedano, Slovjenščine. Usi upraša-jo pomoči za naše kraje, a rjedko kedaj beremo, de bi kaj šen povjedu kakuó naj bi se ta pomuoč nucala an u kajšni formi naj bi bla dana, de bi se olajšalo tarpenje naših ljudi. An glih tle se čemč ustaviti, zak glih tle je zrno našega uprašanja. Nje zadost, de se prosi za pomuoč, de se djelajo nove šuole, cjeste an vodovodi, kor tud preštudjerati, kat j era ekonomska veja bi par nas največ rodila. Industrializirati naše kraje? Uprašamo se, katjeri privatnik ali katjera ustanova bi uložila par nas svoje kapitale za industrijo, an tud če bi tuo nardili, kje so kualificirani djeluci? Par nas jih ni, torej če bi gor postavili kajšno industrijo, bi muorali djeluci priti od drugod an takuó hi se ekonomkso stanje za nas pru nič ne izbuojšalo. Tud turizem se ne more razviti u naših dolinah več kot tarkaj. Donàs se turizem razvija samo tam, kjer so ljepi gozdovi, privlačne gore, jezera ali morje. Par nas tega ni. Par nas so le goli trauniki an senožeta, gozdu u pravem pomjenu besje-de tud ni an gorske klime tud ne, katjero donàs turisti narbuj gledajo; par nas je visoko gričevje. Najvišja nadmorska višina Slovjenščine je 1643 m na Matajurju, narbuj nizka pa par Sv. Kvirinu 138 m. Naša dažela se takuó razteza povprečno med 400—600 m nad morsko gladino an zatuó ne more priti tista visokuost u po-šteu za turizem. Par nas so kondicioni za razviti eno samo ekonomsko plat an ta je agrikoltura. Ankrat, tuó je pred kajšnimi stuó ljeti, so ljudje živjeli samo od domačih pardjel-ku. Takrat ljudje njeso poznali emigracije an ljudi je bluó takrat skoraj tarkaj kot donàs. De bo buj jasno, podajamo primer špetra: ljeta 1871. je špjetarski ka-mun imeu 2811 ljudi, ljeta 1951 tuó je po segni in rimesse naših emigrantov prihajajo na tisoče v naše vasi, toda to je le lahek in ne preveč remunerativen posel za banke. še en poklic, še en meštijer zelo važen imamo v naših krajih, ki ga pa tudi nismo mi beneški Slovenci preveč deležni. O tem smo že pisali v 19. številki našega lista z dne 1.-15.XII.1956. Poklic javnih uslužbencev. Pri zadnjem ljudskem štetju so jih našteli 666 zaposlenih pri javni upravi. To so občinski uradniki, poštni uradniki, karabinjerji, fimancarji, gozdarji in učitelji. Od učiteljev in občinskih uradnikov je precej naših ljudi zaposlenih v javni upravi, vsi ostali so tujci iz drugih krajev Italije. Od 24.614 stalno naseljenih ljudi v desetih slovenskih občinah Beneške Slovenije je 11.609 oseb aktivno zaposlenih in 13.005 neaktivnih otrok, starcev in žena. Toda tudi skoraj vseh teh 13.005 neaktivnih mora delati na naših deficitnih kmečkih posestvih, da gre lahko 11.609 aktivno zaposlenih po svetu za delom. Naša zemlja Beneška Slovenija je tipično gospodarsko zaostala hribovska pokrajina, kjer ni nobenega razlikovanja v meštir-jih. Tam, kjer je dežela bogata, tam so razni meštirji, tam, kjer je mizerija kot pri nas, tam kjer ni dela, tam se ne moreš ničesar naučiti, tam nimaš nobene prilike, da bi se izučil v nekem meštirju. Vsi smo mi, beneški Slovenci, sinovi in hčere majhnih kmetičev, malih pasivnih kmetij, ki dezertiramo iz teh zapuščenih in zapostavljenih krajev, ker bi radi živeli drugo, boljše življenje. Doma ni nobene prilike za razne rentabilne meštir-je, v tujini pa so prilike za vsako kvalificirano moč. Vsak, kdor zna neki poklic, si pomaga v tujini naprej. Pri nas pa, ali znaš ali neznaš kak meštjer, je vseeno. Dokler ne bodo v Beneški Sloveniji ustvarili takih pogojev, da bodo tudi pri nas obstajali razni poklici, toliko časa se bodo morali naši ljudje izseljevati. preteku 70 ljet, pa 3083. U tjem zadnjem numerju so uštjeti tud usi profesorji, učitelji an njihove familje, ki jih je dobrih 300, ki so paršli u špeter, polté kar se je odprlo znano učiteljišče. Pa tud u drugih kamunih Nad. doline je pousod ’dnako. Pa bo morebit kajšen jau, de zaki je paršla mizerja, če se ni nič kambjalo. Ni težkuo odguarit na tole uprašanje, zadost je, de pogledamo malo u katastrske bukve an tam bomo vidli kakuó so zemljišča razcepljena. Par nas ni kumetu, ki bi imjeli veliko njivo ali senožet, imajo košček tle, košček tam, nekaj u dolini, nekaj na vaxh brjega an takuó naprej, imajo tud do 100 koščuku zemje raztresene deleč okuoli domačije. Kumetu tista zem-ja sevjeda ne more parnašati tarkaj profita, kot jo je pamašala takrat, kar so bla zemljišča cjela. Takuó vidimo, de usako-krat kar se familje delijo (če se sin ali hčer poroči, jim dajo za doto kos zemje), pada tud numer živine u hljevu. U špetru na primer je bluó ljeta 190il naštjetih 1103 glau živine, lansko ljeto pa samo 604. Vidite, tle so uržuhi, de gre naša ekonomija rakovo pot. Sadà imamo okažjon, de se poslužimo lecà o gorski pomoči, ki je stopu u veljavo lansko ljeto. Ta lec je priznu naše kraje za pasiune an zatuó so bli uključeni u področje, kjer se bojo djelale gorske bonifikacije. U ta namjen so ble nakazane dvje milijardi lir. A tisti lec predpisuje, de za im j et tisto pomuoč kor se združit u konzorcije gorske bonifikacije. Na žalost pa muoramo povjedat, de do donàs njeso bli ustanovljeni tisti konzorciji. Rjes je, de je težkuo združit naše ljudi u konzorcije, ker je zemja usa razcepljena, ker ne gredo dakordo niti u familji, a potie je tud use zastonj, de kumrajo, de je težko živenje. Rjes pa je tud, de par nas ni tajšnih ljudi, ki bi tisto rieč preštudirali an po-vjedali ljudem, de kor iti dakordo an ne deliti zemje za usak mali prepir u familji. če bi bla u špetru namjesto učiteljišča (istituda) dobra kumetijska šuola, tajšna kot jih vidimo u dostih krajih Italije, bi bluó višno par nas use drugače. Mislimo, de ne bi bluó takuó velike mize-rje an ljudem ne bi korlo hoditi u svjet za djelom, imjeli bi ta duome, na svoji zem-ji, zadost djela an zaslužka. KONKORS ZA IZBUOJŠANJE HLJEVOV AN GNOJIŠČ Provincialna administracija an hranilnica u Vidmu sta na pobudo inšpektorata za agrikolturo razpisale konkors za ku-mete, ki bojo izbuojšali hljeve ali gnojišča. Za premije kumetom je danih na razpolago 7 milijonu lir, ki bojo takuole razdeljeni: en premijo za 100.000 lir, 4 premiji po 80.000 lir, 10 po 60.000 lir, 30 po 50.000 lir, 40 po 40.000 lir, 40 po 30.000 lir, 40 po 20.000 lir an 88 po 10.000 lir. Tega konkorsa se lahko udeležijo tisti kumetje, ki bojo nardili milioracije u kljevih ali par gnojnih jamah, na primer: povečanje oken, popravilo hljeuskih tleh, odtočni kanali za gnojnico, uzdignjenje hljeva, beljenje hljeva itd. Med tista djela pridejo u pošteu tud gradnje novih gnojnih jam ali izbuojšanje tjeh. U pošteu pa ne pridejo hljevi, ki so bli pred nedougim nareti an popravila seniku ali drugih gospodarskih hiš. Kumetje, ki imajo namjen nardit tiste milioracijska djela an se udeležit tega konkorsa, muorajo nardit domando na navadno karto u katjeri muora biti jasno napisano ime an priimek, ime staršu, kamun an kraj, kjer se bojo djela nardi-la. Domande se muora pošjat na Amministrazione Provinciale ali na Cassa di Risparmio u Videm ali na filjale tekom 31. maja tega ljeta. Tista meljoracijska djela bojo muorla bit nareta do 30. novembra tega ljeta. Povjemo še zainteresiranim, de bojo imjeli prednost par premjah narbuj inizerai gorski kraji an tisti, ki u zadnjih dveh ljetih, kar je biu že razpisan ta konkors, njeso ušafali nobednega premija. Buj natančna pojasnila vam bo dau Inšpektorat za agrikolturo, ki je u Vidmu Via Prefettura, 12. ZAPRLI ŠUOLE ZAVOJ INFETIUNIH BOLJEZNI U špjeterskim inštitutu so muorli za nekaj časa zapriet elementarne an srednje šuole, ker so se razširile infetiune boljezni. U Ijetošnjem ljetu so konštatal, de je bluó 9 primeru škarlatine, 3 ošpic (maruskli) an dva noric (varicella). Sadà bojo lokale dižinfetal, de se ne bojo širile boljezni. BRDO Dižgračja rjes na ne maj počiva, no vjedo povjedati še par nas. Pred parimi dnevi e bi 55 ljetni Izidoro Mizza iz Se-dlišč nekéj bolan an ne tóu popiti no màr širopa kuintri kašju. Mož u nje dobró poledu butiljo an itako e po pomoti popiu salmjàk (amoniako). Sobeto so ga pejali u videmski špitau, de so mu izprali Šternih an mu salvali živenje. Pred dnevi je paršla u naš oficih ’dnà ženš iz Podbonesca, ki je med drugim zlo kumrala zavoj slabega delovanja puošte. Povjedala je, de je pismo iz Milana uša-fala šele po desetih dneh an de je malo manjkalo, de nje zavoj tega utarpjela precej škode. Puošta bi muoiala biti par-neSenà na duom usaki drugi dan, a na žalost ni takuó. Zadnje čase jo nosijo samo dvakrat, učasih pa samo enkrat na tjeden. Dogodi se tud, de se puoštarju ne da iti u kajšno zakotno vas samo zavoj adnegà pisma an u tajšnem primeru ga da u roke kajšnemu, de ga nese naslov-jencu. če ta človek pozabi, pride pismo u roke rjes šele čez deset dni ali pa an-kul. Žena, ki nam je tuó pravila je bla zlo razburjena an višno je še kajšen iz njene vasi. U današnjih dneh, kar je tarkaj ljudi po svjetu, ki so dan an nuoč u smartni nagobarnosti, usak rad hitro ušafa novice od svojih dragih. Zatuó bi bluó pur, de bi se tista rječ uredila takuó, de bi puošto raznašali usak dan ali usaj usak drugi dan, kot je tuó bluó do nedaunega. S SMUČIŠČA U ŠPITAU. Pred dnevi je u višjih krajih Nadiške doline padlo precej snega. Tuó je bluó sevjeda u veliko peselje mladim šjatorjam, a veselje 13 ljetnega Jožefa Batističa se je kmalu spremenilo u žalost. Med smučanjem se je zlomila ena smuča an puobič se je zlomu nogo. Sadà se zdravi u čedadskem špitalu. 30 MILIJONU LIR ZA MILIORACIJE Te dni smo zvjedli novico, de je governo nakazu našemu kamunu 30 milijonu lir za milioracije okuoli Matajurja an Gorenjega Mersina. S tistimi sudi bojo u parvem zgradil drugo part cjeste, ki bo vezala Mersim z dolino an pot, ki peje iz Mersina pruot Juretiču. Popravili bojo tudi vodovod u nekatjerih zaselkih an postavili novo teleferiko, po katjeri se bo moglo spuščati brjemana iz Doline u Medveše. Nimar u naši coni bojo začeli tud z pogozdovanjem. Djela se bojo začela preča, ko bo paršlo ljepo ureme. NEME RAMANDOL VAS VABI Prišla je pomlad in grički v Ramandolu so ozeleneli iini razcveteli. Kakor vsako le- CEDAD AUTOBUSNIVOZNI RED STARA GORA—VIDEM Do 30. aprila ta. 1. bo u veljavi tale vozni red na autobusni liniji Stara gora-Vi-dem: Odhod iz Vidma ob 8,40; odhod iz Star-re gore ob 12. uri. Tale linija deluje samo ob nedeljah an praznikih. ŠENČUR. Pred dnevi so muorali pejati u čedadski špitau Angela Florjančiča, ker ga je povozu pri Šenčurju njekšan motorist. Rane nieso ble hude an- zatuó je Florjančič, potlé kar so mu u čedadskem špitalu dali parvo pomuoč, lahko šu preča damu. Drugi dan pa se je njegovo stanje poslabšalo an muorali so ga spet pejati u špitau. Mjedihi so konštatirali, de si je par padcu pretresu možgane in je tud’ zavoj tega čez par dni umru. MALI OBMEJNI PROMET Preteklo soboto, ko je bil pri nas običajni sejem, je bilo naše mesto zelo živahno. Bil je lep sončen dan in zato so kmetje iz okoliških vasi radi prišli pogledat kaj je novega na našem trgu. Tudi iz jugoslovanske strani je prišlo v Čedad skozi blok na Stupici več kot 200 ljudi. Ljudje hodijo sedaj radi v Čedad, ker vozi iz štupce vsako soboto avtobus. Troštamo se, da bo tako naše mesto nimar bolj veselo saj je promet nimar boljši. to, tako bo tudi letos 10. marca v gostilni pri zgodovinsko znani cerkvici praznik zelenega radiča, jajc in dobrega ramanti olskega vina. Ob tej priliki bo prišlo dosti ljudi iz okoliških vasi in tudi iz Vidma, Gorice in Trsta, Kdor si želi vesele družbe in dobrega prigrizka, je vabljen, da se udeleži. DREKA KORS ZA KUMETE Na pobudo provincialnega kumetijske-ga inšpektorata se bo u kratkem začeu u Dreki kors za kumete. Na tjem korsu bojo učili kumete novih sistemu za obdje-lcvanja polja an za izbuojšanje živinoreje. Pru bi bluó, de bi se tistega korsa kumetje udeležil u velikem številu, saj jim ni dostikrat dana takuó ljepa okažion. de bi si izpopounili znanje. Tud polje kor znati obdjelovat po modernih sistemih, če se če imjeti več pardjelka. Izkušeni tehniki bojo dajali tudi nasvjete an zatuó bi bla zarjes prava škoda, če bi kaduó ne šu na ta kors. Sevjeda bi pa več ljudje zastopil, če bi na tjem korsu govoril po slovensko. Na usako vižo pa bojo višno kaj zastopil an se naučil. GORENJI BARNAS. Preteklo soboto sta praznovala u Puoju zlato poroko zakonca 73 ljetna Karlič Marija an 74 ljeb-ni Blazutič Evgenij. Jubilanta, ki ne kažeta svojih ljet, živita sama, čeglih sta imjela devet otrok: šest jih je umrlo, trije so pa duhouniki, od katjerih je adàn famoštar u Srednjem. želimo jima, de bi u zdravju preživjela skupaj še dosti ljet an de bi dočakala tud diamantno poroko. Razgovor v Vidmu Pred kratkim je bil v Vidmu sestanek predstavnikov videmske Trgovinske zbornice in Trgovinske zbornice Slovenije. S tem so jugoslovanski predstavniki vrnili obisk zastopnikom videmske Zbornice, ki so bili lansko leto v Ljubljani. Ob tej priložnosti so zastopniki obeh zbornic razpravljali o vprašanjih, ki se pojavljajo v zvezi z realizacijo regionalnega sporazuma o blagovni izmenjavi. TARČENT: SREDIŠČE TERSKIH SLOVENCEV niiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniHiiiiiniiiMiiiiiiiiiiiiiiiiihiiliKiriiiiliiiniiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiininrirrriiiiMirMiTiTHunriiMiiiijiiiiiii Kakšne poklice opravljamo o Beneški Sloveniji m um rmiiiii i miiiiiiii m immilli im 11111ni'imiinn imunim mm m » n mi n mi i in m um uinumi PODBONESEC Slabo delovanje puošte štev. 4 »MATAJUR« •' n.v- V’ Stran S OB 135. OBLETNICI ROJSTVA Peter Podreka ^aši ni ...iikiiii .iiniiiii. .limili. ..mi> umni.. ........................ •Umil»..................................... "'lil.......................■■■M,.»!"'"Mil, ......................................... Učitelj, rodoljub in pesnik Beneške Slovenije Dne 16. februarja je poteklo 135 let, odkar se je v Sv. Petru Slovenov v Beneški Sloveniji rodil domoljub in pesnik Peter Podreka. Ob stoletnici njegovega rojstva je Ivan Trinko napisal o njem, da je dovršil semenišče v Vidmu leta 1848. ter nato nar stopil službo kaplana v Trčmunu, kjer je služboval 8 let. Peter Podreka ni izvrševal samo svojega duhovniškega poklica, temveč je bil vsakomur s celim življenjem in delom za vzgled. Ko je v tistih krajih razsajala kolera, se je popolnoma žrtvoval za ljudstvo, čeprav je s tem postavljal v nevarnost svoje lastno življenje. Obiskoval je bolnike - zdravnikov v tistih krajih takrat ni bilo - jim stregel, dajal Zdravniške nasvete, zdrave učil, kako naj se obvarujejo pred boleznijo in tako s svojim delom marsikoga rešil smrti. Leta 1857. je bil na žalost vseh vaščanov imenovan za župnijskega kaplana v Sv. Petru, kjer je ostal 17 let. Bil je med ljudmi silno priljubljen in vsi so ga spoštovali. Dolgo se je pri oblasteh trudil za zidavo župnijske cerkve, toda ni uspel. Prosil je za premestitev v Ronec, kjer je Z neizpremenjeno skrbjo in točnostjo izvrševal svoj poklic in se mnogo brigal tudi za gospodarska vprašanja vasi in za blaginjo zaupanih mu vaščanov. Peter Podreka je bil veselega značaja, prijazen, miroljuben, duhovit in gostoljuben. Posebno rad je imel mladino. Italijanski znanci so ga imenovali »il gentil’ homo della montagna«. V Roncu se je posvetil sadjarstvu in je bil tudi večkrat odlikovan. Svojega znar hja in izkušenj pa ni držal samo zase, temveč jih je dal ljudstvu, ki mu je bilo za njegovo nesebično delo vedno hvaležno. Na veliko žalost Rončanov, številnih Prijateljev in znancev, je novembra 1889. bmrl zadet od kapi v svojem 67 letu. Ivan Trinko je pisal o Podreki, da zasluži, da se ga hvaležno spominja vsak Slovenec, saj lahko trdimo, da je bil prav Podreka tisti, ki se je prvi med beneškimi Slovenci zavedel svoje narodnosti in to žavest tudi zbudil med drugimi Benečani. ■Leto 1848 je bilo leto splošnega narodnega preporoda in prebujenja narodne zavesti med vsemi slovanskimi narodi, ki so bili vključeni v avstroogrsko monarhijo. Val novega življenja je prodrl tudi v Soško dolino, v Kobarid in Tolmin. Iz Trčmuna v Jevšček in Livek pelje gorska Pot v te kraje. Cesto je Podreka prehodil ta se sestajal s takratnim vikarjem in Ravnateljem semenišča dr. Hrastom. Stiki, ki jih je imel Podreka s soškimi Slovenci, so vplivali nanj kot na Slovenca in ga hapolnili z narodnim čutom. Iskra rodoljuba je v njegovi duši živo zatlela in vzplamtela. Ivan Trinko pravi v življenjepisu o Podreki dalje: Slovenci, ki že od mladih nog živite v svojem okolju, ne morete Pojmovati, kako je mlademu, šolanemu človeku, ki se zaveda, da živi v tujem okolju in ne pozna drugega naroda, razen onega, na katerega je priklenjen, čeprav se z njim ne ujema niti v jeziku niti v navadah, z narodom, ki ga zaničuje. Ne morete si predstavljati, kako mu je, če se slučajno, nepričakovano zave, da je na svetu velik narod, ki govori njegov domači jezik, ki ima svojo omiko, svojo književnost, svoje slavne može itd. Zbudi se kakor iz neprijetnih sanj in veselo presenečen spozna kam pripada, kje ima svojce v pravem pomenu, kje ima poleg osebne tudi splošno narodno družino, h kateri se sme, more in tudi mora prištevati. Zdi se mu, da se je prebudil k novemu, že nekoliko zamujenemu življenju, da je našel samega sebe in da hoče z vso silo živeti na novo. Tako se je zgodilo mlademu trčmunske-mu kaplanu. Oklenil se je z vso dušo svoje narodnosti. Naročil se je na slovenske liste, nakupil si slovenskih knjig in se začel učiti slovenščine. Obenem pa je vzpodbujal k zavednosti tudi druge ter širil med njimi slovenske knjige. Nazadnje je začel tudi pisati slovenski in skladati pesmi. Pesniške zmožnosti mu ni manjkalo, le jezik mu je v začetku delal preglavice. Vendar je tudi to prebredel in nekaj njegovih pesmi je bilo natisnjenih v »Zgodnji dandci« in »Zori«. Najbolj znana njegova pesem je »Slavjanka«, ki je bila natiskana leta 1874. Ko je prišel nekoč v Kobarid, so mu tamošnje pevke zapele njegovo »Slavjan-ko«, za katero je zložil napev Carli. Najboljša njegova pesem je »Slovenija in njena hčerka na Beneškem«, ki je bila objavljena v »Soči« leta 1871. Peter Podreka se je rad družil z dijaki in bogoslovci in jim priporočal slovenske knjige. Posojal jim jih je iz svoje knjižnice. »Na, na puobič, boš videl, kake bukve imajo Slovinj«, in se pri tem dobrodušno smejal. Ko je bil nekoč Ivan Trinko pri njem KULTURNE VESTI Slovenski pesniki v bengalščini Nek indijski književnik prevaja v ben-galščino okrog 40 pesmi slovenskih pesnikov. V ta izbor so vključeni pesniki od Prešerna pa do Udoviča in mlajši. Novo slavistično glasilo v Berlinu V vzhodnem Berlinu so začeli izdajati novi list za slavistiko. List Zeitschrift ftir Slavistik ki izdaja Akademija znanosti Nemške demokratične republike. No(vl list bo Nemcem posredoval znanja o slovanskih narodih in objavljal dela nemških in drugih slavistov ter obravnaval vprašanja iz slovanskih književnosti in drugo v ustrezajočo stroko spadajočo problematiko. Med drugim je glasilo .-.tv javilo študijo o Schillerjevi liriki v zgode; njih ruskih prevodih ter razpravo Schiller in češki narodni preporod. še kot dijak, mu je Podreka pokazal kot veliko svetinjo Prešernove pesmi v prvi izdaji in v krasni vezavi. »Vidiš, vidiš, puobič«, mu je rekel, »takih pesmi je malo na sviete. Telih ne dam ven z rok«' in jih je skrbno shranil. Tak je bil Peter Podreka, plemenit mož, učitelj ljudi, s katerimi je prišel v stik. Njegovo rodoljubno prizadevanje ni ostalo brezplodno, zato se ga ob obletnici njegovega rojstva tudi s hvaležnostjo spominjamo. PETER PODREKA: SLAVJANKA Kaj jočeš se ti, krasotica, kaj v klavrnih mislih živiš? Si tudi ti moja hčerica, mi vedno pri srcu stojiš! Glej, tvoje sestrice na Dravi, na Soči, na Savi si že pripravljajo lavor, da v slavi veselo ovenčajo me. Ah, mamica draga in mila, okove in žulje poglej, ki nosim in bom jih nosila jaz v svojem domovju vselej! Jaz nisem v uradu ne v šoli, čeprav tu od vekov živim, kot tujka beračim okoli, le v cerkvi zavetje dobim. Smo v predpustnem času, v času, ko je v Beneški Sloveniji največ porok. V tem času je namreč tudi največ ljudi pri hiši, kajti čez kak mesec bodo odšli na delo v inozemstvo. V tem času pa ljudje tudi največ obujajo spomine na davne čase, stari očanci kaj radi pripovedujejo kako je bilo enkrat, škoda, da je v zadnjih desetletjih, zlasti po tej zadnji vojni, začel modemi duh omalovaževati stare navade in jih opuščati, Vendar nam naši stari očetje morejo še s svojim živim pripovedovanjem prikazati sliko kakšno je bilo ljudsko življenje nekoč, bodisi med letom ali ob ženitvi. Mladina se je seznanjala in sklepala prijateljstvo, tajno ali javno, pri skupnem vaškem delu, zlasti na preji, pri »kozla-nju« sirka, pa tudi na romanjih in sejmih. Kadar je bil sejem pri cerkvi (v Beneški Sloveniji je bilo samo dvoje župnijskih cerkvà, vse druge so bile le ka-planije), so prišli k cerkvenem opravilu z župnikom tudi sosednji kaplani; v Sv. Petru jih je bilo kar 18. Z njimi so prišli seveda tudi njihovi verniki, zlasti mladina. Takrat so imeli popoldne tudi svoj narodni ples, tako imenovano »slavjani-ko«, ki so jo prišli gledat tudi Furlani. Celo iz Čedada in Vidma so ob takih prilikah prihajali gledat slovenski ples in pokušat »gubanco«. Ples »slavjanka« je moral biti zelo zanimiv. Plesali so ga, na primer v Sv. Petru, v kolu po glasu »ziguzajne«, posebne •liiiiiiiiin i iii iaii mn ii|iiii'i'i'iii'iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii;iiin iiiiiiiiiiiiiiiiI'iiiii iiii imi i m ■ i.i i il i l i i l 11 i l im 11111111111111111 rt KURENT Kurent velik nos ima in roge na glavi, ko z verigo si žvenklja vsaj vaši v dobravi, se nikjer ne ustavi. Rusa maha jo za njim, kima venomer: Dolg je jezik, vrat je dolg. Se reži, zija kot volk, to je čudna zver. Zadaj drugi kurenti, piceki, orači, radi se srečujejo, pustov god praznujejo, saj so vsi domači... Kurent kurji, kaj žvenkljaš, kurent kurji, kaj mi daš? Glej, kako se pači! Kaj bi z mano rad? Saj je že pomlad! Goni, goni zimo, pojdi, pojdi mimo! Branko Rudolf vrste gosli. Pari se niso držali za život ali za roke, ampak za bele robce. V nekaterih primerih so držali drug drugega samo z ukrivljenimi mezinci. Plesali so vrteč se naprej najprej v eni sobi, potem v drugi in tretji. Ko so se vrnili na svoje prejšnje mesto, se je vsedel plesalec vedno na levo stran svoje plesalke. Z večernim zvonenjem je bilo skoraj vedno konec zabave. Romarji in sejmovci so navadno še s soncem bili doma. Na sejem so vsi ohranili lepe spomine, posebno čeče, ki so od koga dobile kak dar. V nekaterih krajih je še sedaj navada, da hodijo »puobi« ali »sini«, kot jim pravijo v Tipani, ob sobotah zvečer Čečam pet. Čeče so ponosne na »te mlade« in vesele zlasti njihovega slovenskega petja. Najbolj znana pesem, ki jo pojejo fantje, je tista: »Oženi se, jubca moja!« Pri terskih Slovencih, na primer v Zavrhu, je navada, da hodijo fantje vasovat k dekletom tako, da prisedejo k hišnemu ognjišču. Ce dekle dovoli, da fant prisede, je to dobro znamenje, če pa vpričo njega ogenj razmeče, pa ni nobenega upa za fanta. Snubitev se vrši že ob fantovskih večernih obiskih. Vendar, ko se fant zares hoče poročiti, vpraša po stari navadi najprej starše za svet in dovoljenje. Ce so starši zadovoljni z že izbrano »novico«, potem kupi fant čeči uro, prstan ali verižico. Ta dar izroči čeči očitno pred njenim očetom in materjo. Puob s tem čečo »okovà« ali »zaara«. Tista, ki je tako »okovana«, je že oddana, nekako prodana. Ce se čeča skesa, vrne dar nazaj, če se puob skesa, čeča ni dolžna vrniti Včasih je za snubo šel tudi kak posredovalec, navadno najbližji sorodnik, »klo-ca« imenovan potem na gostiji. Ko je čeča bila že oddana, sta novič in novička začela misliti na ženitke in vse, kar je z njimi v zvezi, predvsem na »banko« ali na balo. Med oklici sta hodila k maši drugam. Pri pripravi bale je bilo važno, ali se novica omoži na novičev dom ali pa se novič priženi v nevestino hišo. Za banko ali balo si je v prejšnjih časih nevesta pripravila rjuh, premožna ducat, bogata pa dva ducata, brisač dvajset, dvoje ogrinjal in po dvajset parov nogavic. Rjuhe je takrat naredila čeča sama iz domačega prediva. Tudi spodnja obleka je bila takrat domače delo. Včasih so po hribih kar tekmovali, katera nevesta bo prinesla bogatejšo doto. V Podbonescu je neka nevesta imela do 150 kosov blaga vseh vrst. Neki kmet pa je svoji hčerki nevesti dal za doto ped kilograma čistega zlata. Nevesta si je navadno oskrbela tudi skrinjo. Nekoč so neveste imele velike in visoke, lepo izdelane orehove banke ali skrinje. Orodja in posodja si nevesta ni pripravila. V Tarčetu so dejali, da je dovolj, če prinese roke, orodje bodo že sami dali. Vendar je v prejšnjih časih skoraj vedno prišla k hiši vsaj s kolovratom. (Se nadaljuje) FRAN ERJAVEC: Mi vse zlato, kar se sveti "IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIlUIHluilllliiii, lil iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiit milnimi Blaž Čerin, kmet izpod visokega Kolka, je pri delu opazil, da ima pašnik, ki je na «hi strani mejil na ogrado, prav dobro Zemljo in da bi se dala ograda na to stran razširiti. Razdrl je ondi ograjo in tačel kopati ledino. Kopalo se je težko, a čim dlje je kopal, tem večje veselje je taiel z delom. Dokopal je do neke kàmene *Fe, a kamen je bil mehak in skrilav. Fila je opoka. Že je odvalil nekoliko skrili ko se mu pod kopačem nekaj zablešči, ^erin se pripogne, pobere skrilco in izlušči iz nje sijajno kocko. Pogrelo ga je. »Moj bog, to je zlato, čisto pravo zlato! F ako bi se drugače tako svetilo in rumeno je tudi. Torej so vendar resnico govori stari ljudje, ki so pravili, da je v Fogatinu polno zlata in da ga Lahi odlašaj o na tovore. In če ima zlato Bogatih. zakaj bi ga ne imel tudi Kolk, saj je Fogatinu bližnji sosed?« A hlapec je blizu. Ta ne sme ničesar Vedeti. Treba ga je odpraviti. Čerin je *halo pomislil, potem ga je poslal domov F° sekiro in mu velel iti sekat leščevje, se z njim zagradi novi kos ograde. Ko •e hlapec odšel, se je spustil Čerin na ko-taa in začel brskati po razdrobljeni opo-■ Ro dolgem Iskanju je našel še eno ftab. hitro potem spet eno, še večje. A .0 J® odvalil novo plast, mu je kar oči po-Mo — zmo se je lesketalo pri zrnu. Snel si je klobuk in pohlepno deval vanj dragoceno rudo. Nato si je odklal novo skril, za njo drugo. Vsaka je dala nekaj, ta več, ona manj. Tako je drobil opoko in nabral do mraka za pol klobuka. A kam zdaj z blagom? Domov ne! Živa duša ne sme vedeti, tudi žena ne. Zaklad je treba skriti ali zakopati. Mislil je in mislil. Naposled se je domislil dupla v stari lesniki, ki je stala v gošči ne daleč od pota. Tja je šel, razprostrl ruto po tleh, usul zlato nanjo, jo zavil in zvezal ter shranil v duplo. Pri večerji je sedel zamišljeno poleg žene. Malo je govoril, jedel pa še manj, da-si je delal ves dan. Poznalo se mu je, da ga nekaj vznemirja. Kmalu je vstal in šel spat. A spal ni. Vsakovrstne misli so mu rojile po glavi, ali vse so se vrtele okoli zaklada. Najbolj pa ga je skrbelo, kje in kako bi ga spravil v denar. Strah ga je bilo, da bi ne prišel kakemu sleparju v roke ali da bi kaka zvita buča ne izvlekla iz njega, kje se dobiva tako blago. Kam torej z zlatom? V Gorico? Ne, tam ga kolikor toliko poznajo in prehitro bi se raz-slulo njegovo bogastvo. V Ljubljano tudi ne. Predolga je pot in tudi prave vere nima do ljubljanskih zlatarjev. Na Laško pojde to nikamor drugam. V Staro mesto ali pa še celo v Videm. Starski in videmski zlatarji najbolje poznajo zlato, poseb- no tisto, ki se dobiva po teh gorah. Na Laško torej. A kdaj? Cim prej, tem bolje, da bo vsaj vedel, na čem je. Precej jutri ali pa kar zdaj, še pred zoro, ga vsaj ljudje ne bodo srečavali in izpraševali, kam in po kaj. Kmalu po polnoči je vstal, se oblekel in prebudil ženo. Bila je preplašena in ga dolgo ni mogla umeti. Pomiril jo je in povedal, da mora za dva, tri dni z doma, pa naj je to ne skrbi. Na dobrem potu je, ki mu prinese srečo in obilje, ako bog dà. Potem je vzel iz skrinje staro usnjeno mošnjo, v kateri je hranil pokojni oče srebrni denar, prekrižal je otroka, segel ženi v roko in odšel v noč. Bilo je precej tema, a njega to ni motilo, ker mu je bil znan vsak grm, vsak kamen. Na mah je bil pri stari lesniki. Izvlekel je dragoceni zaklad in se z njim napotil nizdol. Hitro je bil v dolini in potem je urno koračil po gladki cesti, živ krst ga ni srečal. Ko je posijalo sonce, je bil že na meji goriške dežele in laškega kraljestva. Tu je počival in delal načrte. Kakih osem sto goldinarjev je za stalno vredno blaga, ki ga nosi s seboj, tudi ko bi ga kupoval brat od brata. A koliko ga še leži pokritega v njegovi ogradi! Kadar pride z denarji domov, bo prvo, da si natanko ogleda svet in, kar še te zlate žile ni njegove, jo pokupi od sosedov. Kaj bo potem, to mu še samemu ni prav jasno, toliko pa vendar ve, da bo živel kakor majhen cesar in še celo zlat denar bi koval, ako mu dovolijo. Tako je sanjaril Certo in v teh pri- jetnih sanjah sta mu hitro minili dve uri. Sonce je že visoko odskočilo od gorà, ko se je napotil proti Bregu, prvi vasi na beneški strani. Dolgo se tu ni mudil, gnalo ga je dalje v Staro mesto, ki mu pravijo Čedad. Prašen, truden, žejen in lačen je dospel tja še pred sončnim zahodom. Hitro je prehodil vse glavne ulice. Na tem sprehodu ni imel oči za drugo nego za zlatarske prodajalnice. Našel je dve. Pred eno jn obstal in si nekaj ogledoval nastavljene uhane in prstane in drugo zlato lepoto. V žepu je imel pet zrn svojega zlata, skrbno v papir zavitih, ker ga ni bilo volja kazati zlatarju ves zaklad, preden se nista pogodila za ceno. Izluščil je eno teh zrn iz papirnatega ovoja, ga držal k oknu in primerjal zlatarjevemu zlatu. Ves zadovoljen je stisnil zmo v pest, se je ojunačil in pritisnil na kljuko na steklenih vratih. V prodajalnici je sedel suh možiček. Ogovoril ga je laški. Čerin mu je pomolil zrno in ga vprašal, če kupi tako blago. Mož je presukal zmo v roki, stopil potem k oknu in potegnil z njim po nekem črnem kamnu. Čerin ni obrnil ves čas oči od njega. Zlatar mu je zmo vrnil in naredil z roko znamenje, da to ni za nič. Čerina je zazeblo pri srcu. Vendar je izmotal iz papirja še drugo, prav na štiri vogle urezano zmo, ki se je še posebno lesketalo, in ga dal možičku. Ta ga je pogledal, pa mu ga hitro vrnil, niti na kamen ga ni poskusil, kar se je zdelo Čerinu prav brezvestno. »Beži beži,« je mislil sam pri sebi. »Ti človeče še ne veš, kako je pravemu zlatu ime. Kaj boš sodilo ti, ki v vsej prodajalni nimaš toliko zlata, kolikor ga je v moji mošnji.« Nejevoljen je stopil iz prodajalnice in šel dalje iskat druge. Našel jo je, in sicer eno, v kateri je bilo nekaj več in lepšega blaga. V njej je stal mož, zajeten in trebušen, a tudi tukaj se mu ni godilo nič drugače. Trebušnjak je sicer lomil za silo neki jezik, ki je imel v sebi še kako slovensko besedo, vendar tudi njega ni bilo volja, poslušati Čerina in se pogajati z njim. Ker se je že mračilo, je začel zapirati okna in Čerin je moral, hoti ali ne hoti, iz prodajalnice, ne da bi bil kaj opravil. Srdit in potrt je šel iskat prenočišča v gostilno. Drugi dan je bila nedelja. Čerin je šel k prvi maši, potem pa je ubral proti Vidmu. Ne bomo natanko opisovali, kako se mu je godilo v Vidmu pri tem, kako pri onem zlatarju. Kakor bi se bili zmenili, so se mu vsi v zobe režali, vsi so bili ene misli in enega govorjenja, da to ni zlato, temveč ničvredna železna ruda. Čerinu je upadlo srce, ali iskrica upanja mu je vendar še ostala. To mu je upihal neki zlatar, ki mu je ponujal za vse blago pet lir, a ne, kakor bi bilo kaj zlata v njem, ampak samo zato, ker so bili lepi kristali Toda naš Čerin si je mislil: »Rad bi me prevaril, pa me ne boš.« Da bi bilo to železo, ni mogel verjeti. Kako bi mu mož drugače ponujal pet lir? Ce on ponuja pet, Jih je vredno morebiti sto. Tako je modroval Čerin. Vtem so začeli zlatarji zapirati in Čerina tudi ni bilo več Bjran 4 Rdeči pajek - škodljivec sadnega drevja Sadjarstvu preti mnogo hujši škod ji-vec kot že vemo dobro znani ameriški kapar, in sicer rdeči pajek. Ta drobna, s prostim očesom komaj vidna živalica se silno hitro množi in ima na leto 7 do 8 rodov, v ugodnih pogojih pa tudi 10 rodov. Prav zaradi tega, kakor tudi zaradi trdoživosti, je borba z njim izredno težavna. Proti rdečemu paiku uporabljamo letno in zimsko škropljenje. Za letno škropljenje služijo predvsem »sistemična ga je imel največ zaupanja, pri njem je kupil poročna prstana, ko se je ženil. No, zlatar ni bil sam, imel je dva kupca, a Čerin bi se bil najrajši pogajal brez prič. V drugi prodajalnici je sedela gospa in pletla nogavico. Čerin se je nejevoljno obrnil in šel dalje. Tretja je bila zaprta, v četrti je videl spet gospo z nogavico v roki in poleg nje delavca. Vrnil se je k prvemu in pri vratih od strani pogledoval v prodaj alnico. Čerin ni opazil, da hodi na drugi strani ulice neki človek kakor senca za njim in ne obme očesa od njega. Bil je preoblečen policaj. Kmet sploh ni imel oči za drugo nego za zlatarske prodajalnice. Policaju je bil vedno bolj sumljiv. Kaj, ko bi mož nameraval kaj nepoštenega? Nič se ne ve. Zadnji čas se je večkrat čulo o drznih napadih, celo o belem dnevu. Stopil je čez ulico, položil roko na kmeta in poizvedoval, kdo je, od kod je in česa išče tukaj. Čerin se je prestrašil in malo da mu ni strah zaprl besede. To vedenje je policaja še bolj utrdilo v sumnji: skratka, velel je, naj gre z njim. Čerin se ni prav nič ustavljal, šel je tem rajši, ker so se že začeli zbirati radovedni ljudje in se je bal, da bi ga kdo ne spoznal. Policaj ga je privedel na policijo. Tu ga je začel neki gospod izpraševati. Čerin je povedal resnico in gospod je hitro spoznal, da je mož pošten; zatorej mu je velel iti. Glede rude pa je mislil, da je morebiti vendar ”kaj vredna. Domislil se je nekega znanca profesorja, temu je napisal listek, ga dal Čerinu in mu povedal, da ga odvede policaj h gospodu, ki pozna take reči in mu za stalno pove, ali je to zlato ali ne. Z nobeno stvarjo bi ne bil mogel Čerinu bolj ustreči: zdaj bo vsaj zvedel, pri čem je. Zahvalil se je prijaznemu gospodu za pisemce in šel vesel za vodnikom. Vtem se Je naredila noč in Čerina je malo skrbelo, kaj poreče gospod, da ga še ponoči nadleguje. Pa saj ima v rokah pisemce, ki ga poravičuje, Vodnik ga je vo- dil iz ulice v ulico in naposled stopil v neko hišo. Tu je vprašal deklo, ali je gospod doma; ko je pritrdila, mu je pokazal neka vrata in odšel. Čerin je potrkal in vstopil. Pri mizi je sedel bradat gospod in bral iz knjige. Čerin mu je izročil listek in, ko ga je ta prebral, je pogledal kmetu bolj v oči. Kakor bi ne bil verjel sam sebi, je privzdignil svetilnico, ki je stala na mizi, in mu posvetil v obraz. »Blaž, ali si ti?« »Blaž sem. Blaž Čerin izpod Kolka. Ali me poznate?« je vprašal Čerin ves v čudu. »Je li mogoče? Poznam te. A ti mene ne?« »Ne da bi vedel.« »Nič ne de, to se zmeniva pozneje. Zdaj pa pokaži svoje blago!« Čerin je posegel v žep in pomolil gospodu zrno. Ta ga še ni prav v roko prijel, ko se je nasmehnil, rekoč: »Mislil sem si, da bo kaj takega. Torej tudi tebe je premotilo?« Čerin je prebledel. »Tak ni pravo zlato?« »Nikakršno zlato. To je železni kršeč, železo im žveplo. Zlata ni v njem niti za lek.« Čerinu so se pošibile noge. Gospod mu je ponudil stol. »A vendar je lepo rumeno in tudi sveti se kakor pravo zlato.« »Resnica. Zato je pa tudi že marsikoga premotilo. Nisi ti prvi in tudi zadnji ne boš. Zapomni si dobro: ni vse zlato, kar se sveti!« Zdaj je vzel gospod iz miznice kresilo, stopil od luči obrnjen proti Čerinu in udaril z jeklom ob rudo. Pod jeklom je zažarela iskrica, še ena, še več. »Ali 'vidiš, da daje tvoja ruda iskre? Tako trda je. Zlato lahko z nožem režeš, poskusi pa rezati to, škripalo ti bo, kakor bi hotel kremen rezati.« Potem je šel v kuhinjo in namignil Čerinu, naj gre za njim. Položil je zrno na železno ploščo in udaril s kladivom po njem. Razpršilo se je in razdrobilo v črn prah. In ko je ta prah posul po žarečem oglju, se je zakadilo in zasmrdelo po gorečem žveplu. Čerin je odskočil in si zatisnil nos. Zdaj je bil preverjen, da govori profesor resnico. Mislil je oditi in si poiskati gostilno, kjer je že včasih prenočeval. A gospod ga ni pustil. Velel je prinesti vina in kruha in rekel kuharici, naj podviza večerjo. »No, zdaj mi pa vendar povejte, kdo ste in od kod, ki tako lepo po naše govorite,« je prosil Čerin, ko sta sedela pr1 vinu. »Torej me še nisi spoznal? Kajpa, leta človeka spremene. A jaz sem te tebe vendar hitro polastil. Vidiš, pred petindvajsetimi leti sva na isti klopi hlače trgala.« »Kaj, midva da sva bila sošolca?« »Kakopa! Ti si morebiti kako leto starejši od mene, a zato sva bila vendarle prava sošolca. Nekdaj so še celo šteli, da smo si nekaj v rodu.« »Midva v rodu? !--------------A, zdaj sem se iz boba izdrl!« je viknil Čerin in se tlesknil po čelu. »Podlogarjev, kajne? Kdo bi vas poznal s tako brado!« »O, da nisem prej vedel, da si ti v Gori- ci! Govorili so zmerom, da si nekje daleč, sam bogvedi kje. In tudi domov te toliko let ni bilo.« »Res je. Polnih štirinajst let sem bil v Nemčiji, v Gorici sem nekaj dni nad pol leta.« Vtem je bila večerja nared, dobra in obilna večerja, da je šla Čerinu posebno v slast. Pozno v noč sta sedela in govorila, največ o domačem kraju in si zbujala spomine iz blažene mladosti. Čerin mu je moral povedati vse natanko, kje in kako je našel rudo in kod je hodil z njo. Čerin je bil o jalovosti svojega zlatokopa do konca preverjen, ali neka misel mu vendar še ni dala miru. Ako ta smrdeča, in ničvredna ruda, ki je menda samo zato na svetu, da moti in bega poštene ljudi, res nima nobene cene, zakaj mu je zlatar v Vidmu ponujal zanjo pet lir? Ta pomislek je povedal tudi profesorju. »To je res,« je odvrnil le-ta, »da je kršeč izpod Kolka v lepih kristalih, v pravilnih kockah, in taki imajo neko, četudi majhno vrednost za šole, kjer se mladina uči spoznavati najnavadnejše rude ilri kamne. V ta namen je tvoja mošnja vredna dva goldinarja in ta ti dam tudi jaz.« »Kaj tudi ti to učiš?« »Tudi jaz.« »Potem spravi vse za šolo! Niti vinarja ne vzamem. A prosim te, nauči jih dobro, te naše mladeniče, da bo vsak poznal to sleparsko rudo, da ji nihče več ne pojde v past. Kar sem jaz te štiri dni pretrpel, tega ne prižetim nikomur, tudi največjemu sovražniaku ne.« Odlomek