Darko Štrajn1 Oktobrska revolucija – inspiracija ali travma nove levice Izvleček:Kljub posameznim redukcionističnim poskusom definicij nove levice iz obdobja šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja kot pretežno intelektualnega, ali generacijskega, ali političnega, ali kulturnega fenomena, je jasno, da je šlo za obširno, zelo pluralno, raznoliko in pretežno levičarsko radikalno politično in družbeno gi- banje. Oktobrska revolucija je bila v intelektualnih in političnih di- skurzih, ki so se nanašali na razmišljanja nove levice o revoluciji in njenem pomenu, seveda pomembna zgodovinska tema. Lahko bi rekli, da so se številne nasprotujoče si in kakorkoli že razlikujoče se zainteresirane interpretacije ujele predvsem v priznavanju njenega temeljnega emancipacijskega ali osvobodilnega pomena in v kritiki stalinizma. V članku to tezo ilustrira prikaz pogledov štirih najbolj reprezentativnih interpretov ali kritikov sovjetske revolucije, ki po- nazarjajo odnos nove levice do ruskega revolucije in do dogajanja po njej: Marcuseja, Debraya, Dutschkeja in Cohn-Bendita. Ključne besede: nova levica, revolucija, Rusija, socializem, avant- garda, boljševiki UDK: 141.82:323.272(47)’’1917’’ The October Revolution: Inspiration or Trauma for the New Left Abstract: Despite some reductionist attempts to define the 1960s 227 Moni tor ISH (2018), XX/1, 227–243 Izvirni znanstveni članek Original scientific article 1 Prof. dr. Darko Štrajn je raziskovalni svetnik na Pedagoškem inštitutu in redni profesor za področje filozofije na Alma Mater Europea – Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteti za podiplomski humanistični študij, Ljubljana. E-naslov: darko.strajn@guest.arnes.si. 11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 227 and 1970s New Left as a predominantly intellectual, generational, political, or cultural phenomenon, it was clearly a vast, very plural- istic, diverse and predominantly leftist radical political and social movement. In the intellectual and political discourses expressing the general reflections of the New Left on revolution and its mean- ing, the October Revolution was, of course, an important historical theme. The many interested interpretations, while contradictory and diverging in various ways, have agreed primarily in their recog- nition of its fundamental emancipatory or liberating significance and in their criticism of Stalinism. To illustrate this thesis, the pres- ent paper surveys the views held by four most representative inter- preters or critics of  the Soviet  revolution, who demonstrate  the attitude of the New Left to the Russian revolution and to its after- math: Marcuse, Debray, Dutschke, and Cohn-Bendit. Keywords:New Left, revolution, Russia, socialism, avant-garde, Bol- sheviks 0 0 0 Uvod “Nova levica”, o kateri je beseda v tem zapisu, nima prav veliko skupnega s to sintagmo, ki jo v drugem desetletju 21. stoletja lahko zasledimo v žurnalističnih in sem ter tja esejističnih rabah. V času finančne krize, začenši z leti 2008–2009, ko naj bi postajalo jasno, da etablirana politična levica “nima pravih odgovorov”, se je lahko zazdelo, da se utegne poroditi “nova levica”, ki pa je kot zaznavne akterke v političnih in vse bolj tudi v intelektualnih preigravanjih “scenarijev prihodnosti” pravzaprav sploh ni. Gre torej bolj ali manj za prazen pojem ali rečeno v ortodoksnejšem strukturalističnem Darko Štrajn 228 11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 228 žargonu: za označenca brez označevalca. Medtem ko se v teorijah – najsi gre za francoske notorično levičarske filozofe à la Alain Ba- diou ali za ameriško akademsko levico, ki jo, med drugimi, zastopajo Nancy Fraser, Peter McLaren, Russell Jacoby idr. – še vedno odigra- vajo razredni ali spolni boji, se v neoliberalni realnosti udejanja tisto, čemur je Rosa Luxemburg rekla “naraščajoča anarhija kapita- lističnega gospodarstva”.2 Za razliko od l. 1899, ko je nastal njen za- devni spis, se  je naslovljeni agens, namreč proletariat,  izgubil v razpršeni pluralnosti akterjev tlečega odpora sodobnemu danemu sistemu dominacije. Pri tem ni videti nikakršne prepoznavne orga- nizacijske forme, razen “zastarelih” ugašajočih sindikatov, če niti ne govorimo o medijsko slabo slišnih diskurzih razbitih in pretežno brezciljnih zavezništev klandestinih skupin. Odgovarjanje na vpra- šanja o vzrokih in posledicah te družbene in politične kakofonije v okviru vse bolj diskreditirane demokracije v intervalu novega bo- gatenja – ki ga je argumentirano in odmevno ugotovil Piketty3 – in distribucije prekarnosti za novodobne sužnje, naj ostane za kako drugo priložnost. Zadovoljimo se torej zgolj z ugotovitvijo, da se je od revolucije šestdesetih let v zgodovino zarisala trajektorija trans- formacij, ki bodo s  tem, da so postale sestavine  institucionalne strukture, nemara sčasoma spodbudile tudi analitična vprašanja o tem, kaj je bilo pred njimi? Zgodovinski spomin pač sproža multi- temporalnost, v kateri je tisto, kar je minilo ali v zainteresiranem pogledu zastarelo, lahko nenadoma aktualno in pomenljivo. V šest- desetih in sedemdesetih letih se je nekaj takega izrazilo v oživljanju anarhizma,  v  renesansi  marksizma,  v  reformulaciji  umetniških avantgard in, poleg vsega drugega, tudi v kritičnih premislekih, po- lemikah in preprosto v novih naracijah (od recimo znanstveno zgo- 229 Oktobrska revolucija – inspiracija ali travma nove levice 2 Luxemburg, 1977, 55. 3 Piketty, 2013. 11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 229 dovinarskih do širokega spektra refleksivnih dekonstrukcij) o ruski revoluciji.  Skupni imenovalec novolevičarskih interpretacij ruske revolucije Govorim torej o novi levici v zgodovinsko izvirnem pomenu besede. Kljub posameznim redukcionističnim poskusom definicij nove le- vice kot pretežno intelektualnega, ali generacijskega, ali političnega, ali kulturnega fenomena, je jasno, da je šlo za obširno, zelo pluralno, raznoliko in pretežno radikalno družbeno gibanje s politično levim predznakom. Predvsem ni dvoma o tem, da je nova levica praktično v vseh svojih številnih profilih temeljila na kritiki “stare levice” – to pomeni na kritiki takratnih socialističnih in komunističnih strank in na kritiki realnega socializma onstran železne zavese.4 Seveda pa so bili primarne tarče kritike in raznolikih praks subverzij kapitali- stični sistem in njegove forme dominacije. Z zgodovinskega stališča se je nova levica s svojih intelektualnih pozicij soočala s teorijami in idejami – tudi “pozabljenimi”, kot denimo z anarhizmom, utopiz- mom, mutualizmom in, ne nazadnje, tudi z liberalizmom. Tiste teo- rije, ideje in politične doktrine, ki niso bile pozabljene, temveč so bile kakorkoli že skrepenele in dogmatizirane, pri čemer govorim zlasti o marksizmu, pa je nova levica skušala “preroditi”, odkriti “izvirne pomene” in premisliti njihovo vlogo v zgodovinskih procesih ob- dobja modernizma. Po petdesetih letih po letu 1968 na podlagi zgo- dovinskih dejstev že lahko rečemo, da je nova levica kot politično Darko Štrajn 230 4 Čeprav se nove levice najbolj spominjamo po reprezentativnih in “iko- ničnih” pariških ter berlinskih dogodkih l. 1968, in čeprav nova levica ve- činoma velja za “zahodni” politični pojav, je treba opozoriti na to, da je bila pomembno dejavna tudi na “drugi strani železne zavese” predvsem v ne- kdanjih socialističnih državah centralne Evrope (Poljska, Češkoslovaška) in v Jugoslaviji.  11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 230 gibanje ostala pretežno zunajparlamentarna, sčasoma pa je obliko- vala različne alternativne prakse v okviru “novih družbenih gibanj”, kakor jih je poimenoval Alain Touraine.5 S političnega gledišča so bile najpomembnejši produkt teh gibanj stranke “zelenih”, ki so se različno uspešno v nekaterih državah vključile v parlamentarno po- litiko. Na drugi strani pa je bil poseben rezultat političnih procesov, ki jih je sprožila nova levica, še terorizem skupine Baader-Meinhof v Nemčiji in rdečih brigad v Italiji. Idejni voditelji teh iniciativ šest- desetih in sedemdesetih let 20. stoletja so se, čeprav so artikulirali nekakšne teoretske nastavke svojih z nasiljem obarvanih revolucio- narnih praks, sklicevali tudi na Lenina. Ključne označevalce nove levice kot družbenega gibanja pa ne kaže iskati predvsem v politični sferi, ampak prej na različnih rav- neh družbene reprodukcije v sferah civilne družbe. To se nanaša na spremembe v kulturi, na takrat nove življenjske sloge, na spreme- njeno razumevanje spolnosti ter s tem na verjetno nepovratne spre- membe  odnosov med  spoloma,  na  nova  pojmovanja morale  in sploh na razširjeno polje individualnih svoboščin. Revolucija nove levice se je, z izjemo omenjenih poskusov terorizma, v povezavi z gibanji nove senzibilnosti, hipiji, odkrivanji drugih kultur, njihovih religij, filozofij in umetnosti, odlikovala z nenasiljem in izrazitim an- timilitarizmom. Glede na trajnost vrste transformacij v civilnih sfe- rah se zdi, da je bila revolucija šestdesetih let agens strukturnih sprememb. Možno in večkrat ponovljeno razumevanje teh dogajanj pa, nasprotno, vidi novo levico z njenimi družbenimi gibanji prej kot aktivni izraz strukturnih transformacij ekonomskih in kulturnih razmerij s prevlado srednjega sloja in porabniške ekonomije v tako imenovanem razvitem delu sveta. Vse zelo strnjeno omenjene ma- nifestacije nove levice so pomenile izhodišča za bodisi identifikacijo 231 Oktobrska revolucija – inspiracija ali travma nove levice 5 Touraine, 1985. 11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 231 bodisi za dezidentifikacijo z oktobrsko revolucijo kot “predhodnico” novih emancipacijskih teženj ob koncu dobe modernizma.  Oktobrska revolucija je bila v intelektualnih in političnih diskur- zih, ki so se nanašali na razmišljanja o revoluciji in njenem pomenu na splošno, seveda pomembna zgodovinska tema in lahko bi rekli, da so se številne nasprotujoče si in kakorkoli že razlikujoče se zain- teresirane interpretacije ujele predvsem v priznavanju njenega te- meljnega emancipacijskega ali osvobodilnega pomena. To je tudi poglavitni skupni imenovalec novolevičarskih interpretacij. Vrsta modernističnih umetniških gibanj  je v oktobrski  revoluciji  in v avantgardnih umetniških ter intelektualnih skupinah videla inspi- racijo za reaktualizacijo estetskih zamisli predvsem v slikarstvu in v performativnih umetnostih. V gibanjih “novih življenjskih slogov” so precenjevali pomen in razsežnosti nekaterih poskusov sociali- stične organizacije družbe, predvsem v zgodnejših eksperimentira- njih  pred  boljševiškem  prevzemom  oblasti  in  po  njem,  ki  so vključevala, denimo, enakopravnost žensk ali participacijo delavcev pri odločanju v sovjetih. Ko govorimo o oktobrski revoluciji v njenih začetnih manifestacijah, je mogoče ugotavljati tudi razlike med ra- zličnimi grupacijami nove levice, ki so si vsaka zase skušale pris- vojiti  zgodovinsko  dediščino.  Anarhistično  zgodovinopisje,  ki legitimira revolucijo na strani ljudskega upora, ugotavlja zgodnji konec “neznane revolucije”: “Zatrtje Kronstadta v marcu 1921 je bilo akt neprikrite kontrarevolucije, zadušitev ljudskega gibanja v času, ko so Lenin, Trocki in drugi vidni boljševiki vodili sovjetski režim.”6 Ker je, kot je znano, Trocki vodil vojaško akcijo proti upornim mor- narjem in prebivalcem Kronstadta, pa so trockistične skupine in nji- hovi zgodovinarji, zrelativizirali pomen tragičnih dogajanj: “Ker so se morali tako dolgo bojevati proti vedno novim uporom, ki jih je Darko Štrajn 232 6 Bookchin, 1971, 12.  11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 232 sponzorirala ali spodbujala bela garda, boljševiki niso mogli verjeti, da bela garda nima svoji prstov vmes tudi v tem uporu.”7 Za trocki- ste, ki so bili zlasti na ravni organizacijskih opravil zelo dejavni v Pariških dogodkih l. 1968, določeno vlogo pa so igrali tudi v ameri- ških levičarskih gibanjih, se je sovjetska revolucija končala, ko je bila “izdana”. To “izdajo” označujeta izključitev Leva Trockega iz komunistične partije na njenem petnajstem kongresu (novembra 1927) in izgon Trockega 31. januarja 1928.  Zastopniki širših marksističnih konceptov v okviru nove levice so izoblikovali svoje kritične poglede na rusko revolucijo, pri čemer bi podrobnejši pregled odkril številne polemike in različne ocene razvoja dogodkov še posebej po zmagi revolucije in v času obstoja Sovjetske zveze. V nadaljevanju ne bom niti poskusil podrobneje obravnavati teh obsežnih razpravljanj, ker bi kaj takega terjalo več- letno raziskovanje, temveč se bom omejil zgolj na štiri najbolj repre- zentativne interprete ali kritike sovjetske revolucije, ki ponazarjajo odnos nove levice do ruskega oktobra in do dogajanja po njem.  “Sovjetski marksizem” Herberta Marcuseja Leta  1958  je Herbert Marcuse,  filozof  iz  znamenite  Frankfurtske šole  kritične  teorije,  izdal  knjigo,  v  kateri  je  analiziral  sovjetski marksizem. Slabih deset let pozneje je obveljal za vodilnega teore- tika nove levice, ki je utemeljil novo paradigmo kritike kapitalizma, temelječo na heglovsko-marksističnih in freudovskih psihoanalit- skih konceptih. Vsaj za marksistični del nove levice, z izjemo troc- kistov,  pa  je  v  omenjeni  knjigi  anticipiral  koordinate  odnosa  do oktobrske revolucije in sovjetskega sistema: “Raba termina ‘socia- listična’ za sovjetsko družbo v tej študiji nikjer ne implicira, da je ta družba socialistična v smislu, ki sta ga predvidela Marx in Engels. 233 Oktobrska revolucija – inspiracija ali travma nove levice 7 Deutscher, 1965, 511. 11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 233 Vendar pa domnevamo, da je bil začetni namen in cilj boljševiške revolucije, da bi  zgradili  socialistično družbo.”8 Avtor  je  tako na- znanil reformulacijo pojma socializma v kasnejših novolevičarskih diskurzih. S tem pa je tudi že utemeljil prevladujoči ambivalentni odnos nove levice do ruske revolucije. Gre namreč za formulacijo razlike med začetkom in nadaljevanjem revolucije, kar kaže na pro- blem, ki je bil v času razcveta nove levice predmet tako rekoč ne- skončnih debat. Marcuse tako pravi: “Razlike med prvimi leti bolj- ševiške  revolucije  in  popolnoma  razvito  stalinistično  državo  so očitne; vidno se kažejo kot stalna rast totalitarizma in avtoritarne centralizacije, ne kot rast diktature proletariata, temveč kot diktatura nad proletariatom in kmeti.”9 Marcusejeva analiza mestoma naka- zuje  zgodovinske  kontekstualne  povezave  oktobrske  revolucije zlasti z dogajanji v Nemčiji po letu 1918. Glede na to je zanimiva njegova inačica ocenjevanja vzrokov za fatalno deviacijo ruske re- volucije v Stalinovo diktaturo. “Toda ravno Leninovo prepričanje v začasni in predhodni značaj ruske revolucije vodi v formulacije, ki jasno nakazujejo stalinistično politiko.”10 Sicer pa gre v knjigi za večplastno obravnavo sovjetske družbe in takratnega marksizma kot njene ideologije. V luči tako teoretskih kot političnih razumevanj Sovjetske  zveze,  tako v akademskih krogih kot v  širšem gibanju nove levice tudi glede te ključne teme lahko ugotovimo, da je Mar- cuse opredelil temeljno kritično naravnanost do sovjetske inačice socializma. Marcuse je pri tem opozoril na sovjetski paradoks “ute- meljevanja represije kot politike osvoboditve”. Vendar tega para- doksa po njegovem ni kazalo razlagati kot “preprost kontrast med ideologijo in realnostjo”. Razloge za represivnost sovjetske družbe Darko Štrajn 234 8Marcuse, 1958, op. 8. 9 Prav tam, 74. 10 Prav tam, 43. 11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 234 tudi v času po Stalinu Marcuse vidi še nekoliko širše:  “Paradoks pa, kot se zdi, odseva konstrukcijo sovjetske družbe v ‘anomaličnih’ pogojih koeksistence.”11 V tej izreki lahko razberemo anticipacijo kritike in upora nove levice, ne samo kapitalizmu, temveč takrat- nemu svetovnemu sistemu dveh “ideoloških” blokov na splošno. Pri tem pa je spomin na rusko revolucijo spodkopaval legitimnost sistema, ki so ga poimenovali realni socializem.  Ponavljanje revolucije in Régis Debray Še pred kulminacijo študentskih uporov je Régis Debray problema- tiziral razumevanje revolucije kot ponavljanja prejšnjih dogajanj. V knjigi Revolucija v revoluciji je opredelil koncept ponavljanja kot oznako zmotne projekcije zgodovinskih agensov revolucij.Med dru- gim je opredelil specifiko kubanske revolucije in poglavitne črte Guevarove  revolucionarne  strategije.  Knjiga  je  imela  izreden odmev, v Latinski Ameriki pa je nekaj časa veljala tako rekoč za pri- ročnik za revolucionarno gverilo. Vendar pa se je po polomu mili- tantnega gibanja Tupamaro odnos do knjige preobrnil v kritiko teorije, ki da je vodila v napačno revolucionarno prakso. Po mojem so Debrayu napačno očitali, da je v knjigi spisal “recept” za južnoa- meriško revolucijo. Ravno nasprotno! Pokazal je, da pravzaprav ni mogoče posnemati nekoč uspešnih revolucionarnih prevratov, če- prav se je ideja ponovitve kazala kot neizogibna. “Ruski socialni de- mokrati so instinktivno razmišljali v terminih ponovitve pariške komune v Petrogradu; kitajski komunisti v terminih ponovitve ru- skega oktobra v Kantonu (sedanji Guangzhou, op. D. Š.) v dvajsetih letih; in vietnamski tovariši, leto po ustanovitvi njihove partije, v terminih organiziranja vstaj kmečkih sovjetov v severnem delu svoje dežele. Zdaj nam  je  jasno, da vstaje  sovjetskega  tipa niso 235 Oktobrska revolucija – inspiracija ali travma nove levice 11 Prav tam, 93. 11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 235 mogle zmagati v predvojni kolonialni Aziji.”12 Iz tega je mogoče iz- čitati “formulo”, ki zrcali odnos nove levice do revolucije v drugih predelih  sveta,  še  posebej  v  takrat  tako  poimenovanem prvem svetu. Novolevičarska gibanja so videla zgodovinske vstaje, revo- lucije in upore kot svojo tradicijo, vendar pa so se v težnji, da bi se izognila prejšnjim napakam, predstavljala kot prelomna novost, kar jih je določalo tudi v njihovem razumevanju oktobrske revolucije. Polazijatski sistem in ruska revolucija – Rudi Dutschke Študentska gibanja so povsod po Evropi proizvedla svoje “ikone” v obliki vodilnih oseb, čeprav je bila njihova opazna poteza prav nasprotovanje vsakršnemu kultu osebnosti in poudarjanje indivi- dualne svobode v okviru kolektivne akcije. Stvar posebne razprave je lahko vprašanje, koliko so bila posamezna razvpita imena pred- vsem medijski učinek in koliko so vidni posamezniki faktično re- prezentirali protestno gibanje. Ne glede na vse te dileme pa je bil Rudi Dutshcke, vodja nemškega SDS (Sozialistischen Deutschen Studentenbund), pomembna zgodovinska osebnost, ki je v številnih intervjujih in protokoliranih diskusijah demonstriral veliko politi- čne domišljije, sposobnosti za opredeljevanje problemov in za ar- tikulacijo  zahtev  študentskih  protestov. Ni  se  izkazal  samo  kot energični  in  radikalni  politični  voditelj,  temveč  se  je  v  svojem dokaj kratkem življenju13 resno ukvarjal tudi s teoretskim delom na področjih  filozofije,  sociologije  in  zgodovine. Glede na  temo tega prispevka pa  je pomembno dejstvo, da  je njegovo obsežno delo “Poskus postaviti Lenina na noge” osrediščeno predvsem z Darko Štrajn 236 12 Debray, 1967, 20. 13 Dutschke je bil 11. aprila 1968 žrtev atentata, ki ga je izvedel neonacist Josef Bachmann. Kljub dvema streloma v glavo,  je Dutschke preživel, atentat pa je sprožil množično reakcijo nemškega študentskega gibanja na ulicah Berlina in drugih univerzitetnih mest. 11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 236 vprašanji  o  ruski  revoluciji. Delo  je  nastalo  v  obdobju,  ko  se  je “faza” uličnih protestov končala, nova družbena gibanja pa so se fragmentirala, spreminjala, ugašala in na novo nastajala. Dutschke je v velikopotezno obravnavo vključil  različne vpoglede v rusko zgodovino,  zlasti praktično vse, kar  sta Marx  in Engels pisala v zvezi z Rusijo in njeno zmožnostjo za sodelovanje v revoluciji. Klju- čni predmet in izhodišče razprave pa je v Dutschkejevi knjigi njun koncept “azijskega produkcijskega načina”. Na takih podlagah je pokazal na Leninovo zgodovinsko situacijo in na “objektivne” ra- zloge za temeljni neuspeh revolucije. Knjiga daleč presega format političnega  razpravljanja,  saj  se  je  avtor  resno  poglobil  v  rusko zgodovino, pri čemer pa je osnovne hipoteze izoblikoval na podlagi Marxovih  in  Engelsovih  razmislekov  o  zgodovinskih  izvirih  ru- skega carizma in družbenih form specifičnega fevdalizma. Kot pravi Dutschke, je v primeru Rusije po Marxu šlo za “/…/ rusko varianto azijatskega despotizma za z njim utemeljeni specifični produkcijski način, za pol-azijsko agrarno družbo, za izolirane vaške srenje in za poseben problem ruske stagnacije s skrajno šibkim ‘razvojem’ druž- benih produktivnih moči”.14 Pri tem naj opozorim, da termin “azi- jatskega” v Dutschkejevi rabi ne  implicira nereflektiranega kolo- nialnega pogleda, temveč opredeljuje strukturne pogoje, ki se kažejo kot ovira razvoja kapitalizma kot predpostavke za socialistično re- volucijo. V  tej perspektivi se  izkažejo Leninove kalkulacije o pri- hodnosti ruske revolucije za problematične. Celo več. V tej točki je mogoče identificirati mesta ujemanja Dutschkejeve analize z Mar- cusejevo, ki je – kot sem omenil zgoraj – videl v Leninovi projekciji vir tiste logike ali, če hočete, dialektike, ki je končno proizvedla sta- linizem. “[Lenin] vidi, da je o dominaciji kapitalističnih razmerij mo- goče govoriti  samo na  industrijski  površini mest! Ne  vidi  pa,  da 237 Oktobrska revolucija – inspiracija ali travma nove levice 14 Dutschke, 1974, 42. 11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 237 imajo omejitve  razvoja  ‘kapitalizma’ v Rusiji objektiven značaj,  in da je bilo vse upanje na evropsko pot Rusije zmotno.”15 Dutschkejev “poskus postavljanja Lenina na noge” je bil razvitje vprašanj, ki so jih na različnih ravneh odpirali v krogih nove levice tako pred emblematičnim letom 1968 kot še bolj po njem, ko se je vprašanje zmage ali poraza revolucije zaostrilo spričo perpetuiranja kapitalizma. Dutschke je tem diskusijam, ki so bile pogosto premalo utemeljene na poznavanju “eksotične” ruske zgodovine, odgovoril s svojo dekonstrukcijo Leninove revolucionarne misli  in njegove politične akcije. Vsekakor so po njegovem vpogledu Leninove teo- retske premise, ki so temeljile na omenjenih spregledih ujemanja ruskih družbenih realnosti s pojmi marksističnega razrednega boja, če ne govorimo posebej še o vsej kontekstni kaotičnosti evropskih političnih in konceptualnih konfliktov že pred prvo svetovno vojno in neposredno po njej, bistveno vplivale na oblikovanje “posebnega tipa”  boljševistične  partije.  “Tudi  zato,  ker med  letom  1902  (‘Kaj storiti?’)  in  osvojitvijo  oblasti  boljševiki  glede  organizacijskega vprašanja  niso  opravili  nikakršnih  dejanskih  sprememb.”16 Dutschke je izčrpno razgrnil okoliščine revolucije in situacije njenih akterjev, seveda predvsem Lenina; lahko bi rekel, da je dokazal, da je bila za Lenina “moderna država” alternativa “/…/ azijatski formi države carizma, alternativa gospodarski stagnaciji”.17 Prav zaradi Darko Štrajn 238 15 Prav tam, 88. Avtor je svojo trditev v nadaljevanju utemeljil tudi v eko- nomskih terminih. Tako je, med drugim, ob sklicevanju na ustrezne vire opozoril, da je bilo v Rusiji na prelomu stoletja slabih dva milijona tristo mezdnih delavcev in leta 1914, kapitalistični akumulaciji navkljub, vsega dva milijona sedem sto tisoč delavcev. Glede na razsežnosti Rusije, vse- kakor o proletariatu kot “večinskem družbenem razredu” ni bilo mogoče govoriti. 16 Prav tam, 96.  17 Prav tam, 155.  11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 238 temeljnega nesporazuma med intenco revolucije in napačno teore- tizacijo strukturnih pogojev ruskega carizma se je v sam potek re- volucije po začetni zmagi, ki je bila po vseh zgodovinskih evidencah nenavadno lahkotna, vpisal paradoks zgrešene emancipacije. Med drugim tudi zato se je osvoboditev iztekla v diktaturo. “Drža avant- garde nasproti osvobojenim razredom je bila pedagoško-elitistična, vedno  jo  je označevalo oziranje na celokupni stagnirajoči  značaj ruske družbe.”18 Western o ruski revoluciji – Daniel Cohn-Bendit Medijsko še veliko bolj “razvpiti” vodja francoske študentske revo- lucije Daniel Cohn-Bendit je bil v primerjavi z Dutschkejem veliko “frivolnejši” in veliko bolj usmerjen v politično-kulturni aktivizem kot pa v kakorkoli strožje teoretsko (akademsko) delo. Vsekakor pa gre tudi v njegovem primeru za dobro slišanega govorca študent- sko-mladinske revolucije, ki je pozneje v svojem življenju in delu ostal zvest pluralno določenim ciljem revolucije.19 Cohn-Bendit je svojo udeležbo v revoluciji in svojo vlogo maja 1968 premislil bolj avtobiografsko, vendar pa tudi v njegovem pisanju odzvanjajo klju- čni koncepti nove  levice. Njegovo najbolj  zanimivo delo  je bila knjiga Veliki bazar,20 ki jo je izdal sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Knjiga je bila napisana s stališča akterja dogajanj, ki se ni trudil razviti nikakršne vseobsežne teorije. V knjigi se je v svojskem slogu bolj ali manj dotaknil vseh vprašanj, ki so zaposlovala novo 239 Oktobrska revolucija – inspiracija ali travma nove levice 18 Prav tam, 166.  19 Daniel Cohn-Bendit je sicer študiral v Franciji, vendar pa je izvirno nem- ški državljan, kar pojasnjuje, zakaj se je gibal med obema državama. Svojo politično dejavnost je bolj ali manj zaključil kot predstavnik Zelenih v Ev- ropskem parlamentu (2004–2014). 20 Beseda bazar ima v francoščini tudi metaforični pomen in razen enega od izrazov za “veleblagovnico” označuje tudi nered, kramo ipd.  11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 239 levico, pri čemer je ta vprašanja pomešal s svojimi lastnimi doživetji in izkušnjami v političnih spopadih ter v univerzitetnih sporih. Se- veda se ni izognil tudi vprašanjem o pomenih ruske revolucije. Tako kot  večina  drugih  avtorjev  nove  levice  ni  zanikal  avtentičnega upora in utemeljenosti revolucije v socialnih razmerah ruskega car- izma in prav tako v nadaljevanju revolucije vidi njen temeljni neu- speh. V zadevni knjigi se je ukvarjal z rusko revolucijo v kontekstu svojega razpravljanja o lastnem razumevanju filma. Po njegovem je bil odnos družbene akcije in filma dotlej slabo tematiziran in zato zapiše, da bi on sam “hotel posneti levičarski western”.2 Prikaz ruske revolucije  si  je,  če  povzamemo,  zamišljal  v  spektakularni  epski obliki z uporabo takrat najmodernejše filmske tehnologije. Film bi namreč posnel na sedemdesetmilimetrski trak s “surround” zvokom na temo kronstadtskega upora. “Ljudje niso imeli kaj jesti in čutili so, da imajo vse manj besede v tej revoluciji in so se uprli. Uprli so se boljševikom v imenu revolucije, ki so jo oni naredili.”22 Čeprav se sicer nikoli ni zelo izrecno deklariral za anarhista, so mu bila anarhistična stališča, nemara v povezavi z eksistencialistično inspi- racijo maja 68, dokaj blizu. Drugače pa bi, seveda upoštevaje vso časovno distanco do zgodovinskih dogajanj pred petdesetimi leti, rekel, da so avtorjeve kritične opazke o ruski revoluciji v resnici po- vezane z njegovo kritiko etabliranih levih strank v Zahodni Evropi in v deželah realnega socializma. Tako knjigo lahko beremo kot pri- spevek “rdečega Danyja” k reševanju pojma socializma iz oklepa različnih političnih ideologij, ki so ga izvotlile zlasti upoštevaje nje- gov osnovni pomen glede na ideje o svobodi in sreči vseh ljudi. Zanj je bila “Ruska revolucija industrijska revolucija brez buržoa- zije”. Pri tem pa je poudaril, da “Ruska revolucija in Sovjetska zveza Darko Štrajn 240 21 Cohn-Bendit, 1975, 65. 22 Prav tam, 69. 11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 240 nimata nič s socializmom”.23 Svoj “eksistencialistični” kredo, ki pre- cej pove o “naravi” revolucije 1968, je avtor izrazil takole: “Mislim, da  družbene  spremembe  ne  morejo  biti  preprosto  objektivne, ampak morajo slediti meandrom človeške subjektivnosti.”24 Zaključek Kot je mogoče razbrati tudi iz ilustrativnih primerov soočanja z rusko revolucijo v tem zapisu, je nova levica sodelovala v obuditvi zgodovinskega spomina na ključne razsežnosti dogajanj pred sto- timi leti – takrat kajpak pred petdesetimi leti. Pri tem je večinoma težila k demistifikaciji zgodovinskega pomena revolucije in k ostri kritiki sovjetskega socializma ali konkretno stalinskega režima, ki se je legitimiral z revolucijo, ki jo je temeljno “izdal”, kot so radi po- udarjali zlasti v trockističnih krogih. Koliko so kritike na rovaš “eta- bliranih” levih strank vplivale na njihove koncepte in politike, je še ne povsem pojasnjeno vprašanje. Pred pojavom nove levice so te stranke ob povezanosti z “moskovsko centralo” udobno prosperi- rale z delovanjem v okvirih reformistične formule v parlamentar- izmu  socialnih  držav. Gotovo  je,  da  se  je  nova  levica  vpisala  v evrokomunizem sedemdesetih let, ki je temeljil prav na zavrnitvi “sovjetskega marksizma”. Spričo teoretskih impulzov kritične teo- rije se je razrahljala rigidna formula razrednega boja, namesto nje pa so se dokaj jasno artikulirale teorije o temeljnem pomenu izklju- čenosti marginalnih družbenih skupin za konstrukcijo družbe. V vseh teh navzkrižnih iniciativah in alternativah pa v okviru nove levice niso postavili pod vprašaj same oktobrske revolucije kot po- membnega zgodovinskega mejnika, kot poskusa emancipacije in kot pravzaprav tradicije tudi nove levice. Na splošno v novi levici 241 Oktobrska revolucija – inspiracija ali travma nove levice 23 Prav tam, 80. 24 Prav tam, 81. 11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 241 ni prišlo do kondenzacije teorij, gibanj in drugih političnih praks v “novo kvaliteto”, ampak bi v grobem lahko govorili o razpršitvi iz- virnih idej in skupin v različne sfere (civilne) družbe, v akademske sfere in v politična ter gospodarska okolja. V obdobju, ko je nova levica že postajala minula zgodovina, pa se je izvirna kritika sovjet- ske “izdaje” revolucije transformirala v francoski “novi filozofiji”. Po- glavitni  pisci  te  struje  so  vsi  po  vrsti  svoje  prve  korake  v  svet družbene teorije in političnega aktivizma opravili v skupinah nove levice. Izhajajoč iz literarnih upodobitev sovjetskega Gulaga in iz vse bolj dosegljive zgodovinske evidence o razsežnostih represije v sovjetskem režimu so “novi filozofi” skušali skonstruirati teorijo o izviru totalitarizma iz nemške klasične filozofije. Marx in Lenin naj bi namreč bila derivata te represivne logike. Ne glede na to, da nekoliko prelahkotni slog dokazovanja teh hipotez ni prepričal niti filozofov niti zgodovinarjev – kajpak z izjemami – pa so v novi filo- zofiji izpostavili dvomu legitimnost ruske revolucije na splošno. Toda razumevanja zgodovine, ki še vedno vidi rusko revolucijo na liniji kontinuitete dejavnosti različnih zgodovinskih agensov bojev za družbeno enakopravnost, nova filozofija ni zamajala. Bibliografija BOOKCHIN, M. (1971): “Introduction” v: Mett, Ida: The Kronstadt Uprising. Montreal: Black Rose Books – Our Generation Press, 1–13. COHN-BENDIT, D. (1975): Le Grand bazar. Paris: Belfond.  DEBRAY, R. (1967): Revolution in the Revolution? Armed Struggle and Political Struggle in Latin America. Harmondsworth: Penguin Books. DEUTSCHER, I. (1965): The Prophet Armed, Trotsky: 1879–1921. New York: Vintage Books. DUTSCHKE, R. (1974): Versuch, Lenin auf die Füße zu stellen – Über halbasiatischen und den west-europäischen Weg zum Sozialismus. Darko Štrajn 242 11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 242 Lenin, Lukács und die Dritte Internationale. Berlin: Verlag Klaus Wagenbach.  LUXEMBURG R. (1977): “Socialna reforma ali revolucija”, v: Luxem- burg R., Izbrani spisi, Ljubljana: Cankarjeva zložba, 49–135.  MARCUSE, H. (1958). Soviet Marxism, A Critical Analysis. New York: Columbia University Press. PIKETTY, Th. (2013): Le capital au XXIe siècle. Paris: Éditions du Seuil. TOURAINE, A. (1985): “An Introduction to the Study of Social Mo- vements”, Social Research, Vol. 52, No. 4, (Winter 1985), 749–787. 243 Oktobrska revolucija – inspiracija ali travma nove levice 11 - DarkoStrajn 5. 06. 2018 11:34 Page 243