Glasnik slovenskega etnološkega društva 42/2002, št. 1, 2 Bulletin of Slovenc Ethnological Society 42/2002, no. 1, 2 www.sed-drustvo.si UDK 39/497.12 ISSN 0351-2908 Izdajatelj / Publisher Slovensko etnološko društvo / Slovene Ethnological Society, zanj dr. Breda Čebulj Sajko Urednici / Editors Tanja Roženbergar Šega (glavna urednica / managing editor) Mateja Habinc (odgovorna urednica / editor-in-chief) Uredniški odbor / Editorial board dr. Breda Čebulj Sajko, Polona Sketelj, Tanja Hohnec, dr. Aleš Gačnik, dr. Naško Križnar, dr. Zmago Šmitek, Mojca Račič Simončič Lektorica / Language editor Tatjana Habinc Prevodi angleških povzetkov / Translation of English Summaries Nives Sulič Dular Prevod teksta iz slovaščine Tone Kregar Oblikovanje / Designer Lilijana Praprotnik Zupančič Fotografija na naslovnici / Cover photography Cvetna nedelja v Celju, foto: Josip Pelikan, 10. 4. 1938, fototeka MNZC Računalniški stavek / Layout Triartes Tisk / Printed by ČE-tisk Naklada / Number printed 500 izvodov Naslov uredništva / Adress Metelkova 2, 1000 Ljubljana, Slovenija telefon: (+386) 01 4325-403, telefax: (+386) 01 4325-377 Revija izide štirikrat letno. Letna naročnina znaša 2.500 SIT. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Glasnik SED je indeksiran v bazah podatkov: Antropological Index Online (AIO RAI) http://rai.anthropology.org.uk ULRICH’s International Periodicals Directory (TRD.) http://www.ulrichsweb.com RILM Abstract of Musič Literature International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) http://www. ise. ac. uk/ibss/ CAB Abstracts http://www.cabi.org Revijo subvencionirata Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport in Ministrstvo za kulturo. Prispevke svojih sodelavcev subvencionira tudi Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. April 2002, Celje Navodila za oblikovanje in oddajo prispevkov za Glasnik SED Uredništvo Glasnika Slovenskega etnološkega društva naproša vse dosedanje in bodoče sodelavce, da se držijo navedenih oblikovnih standardov in zahtev glede oddaje prispevkov: 1. Besedila oddajajte natisnjena in na disketi na naslov društva ali na naslov Tanja Roženbergar - Šega, Muzej novejše zgodovine Celje, Prešernova 17, 3000 Celje. Lahko jih pošljete tudi na elektronska naslova: tanja. rozenbergar@guest. arnes. si in/ali mateja. habinc @guest. arnes.si 2. Besedilom dopišite svoje podatke (ime, priimek, delovno mesto, naslov...). 3. Fotografije in drugo ilustrativno gradivo, ki ga vračamo ob izidu posamezne številke, naj bo ustrezno označeno. Slike -predloge v elektronski obliki, naj bodo v formatu JPG, TIFF. V tipkopisu in na disketi mora biti zaznamovano, kam sodi. Podnapisi k ilustrativnemu gradivu naj bodo prav tako že v tipkopisu ina na disketi. 4. Prispevki za razdelek Obzorja stroke naj imajo na začetku kratek izvleček, besedila za Razglabljanja pa na koncu še nekoliko daljši (1 do 2 strani) povzetek. 5. Citiranje virov in literature mora biti v skladu z uveljavljenimi normami slovenskega pravopisa. tl '131S23’ Glasnik S.E.D. 42/1, 2 2002, stran 1 Dvainštirideset let, letos prvič UVODNIK 81 131829 Jutro ob kavi in z »osrednjim slovenskim časnikom« v rokah. Na območnih, ljubljanskih straneh beremo: »Kaže, da bo park med Erjavčevo cesto, Prešernovo cesto, Valvasorjevo ulico in Cankarjevim domom, sredi katerega stoji kip Borisa Kidriča, dobil ime Park Sveta Evrope.« (Delo 19. marca 2002, 7) V dneh pregledovanja zadnjih korektur in tiskanja prve številke dvainštiridesetega letnika Glasnika SED, katerega tematski prispevki se ukvarjajo predvsem s spremembami po osamosvojitvi Slovenije, se tako kaže, da »deset let potem« ni tudi »deset let prepozno«, saj so tudi zdaj aktualna poimenovanja in preimenovanja, a tokrat bolj »evropskih« vsebin. Tako je bilo na razpravi mestnih svetnikov, ki jo povzemamo po novinarjevem poročilu, nekaterim nelogično, da park ne bo poimenovan po Borisu Kidriču, drugim pa se je zdelo pomembnejše vprašanje, ali ga poimenovati po Svetu Evrope, saj »nihče ne ve, koliko časa bo Evropa še imela organ, imenovan Svet«. Isto besedile prav tako navaja, da sta svetniška skupina in neka stanovalka pred stavili pobudo, da bi Ulici Janez Pavla II. vrnili ime Zrinjskege ulica. To naj bi podžgalo nekaj svetnikov k razpravam, »ki s točki dnevnega reda niso imele veliko skupnega«. Podobne_^rimere običajno nekoliko starejšega datuma, ki pa s< dostikrat Nleč^o v sodobnost, navajajo tudi tokratni tematski pris Pjpfei, ^Dole|^k^jerih je na naslednjih straneh kar nekaj gradiva, ' se je nabralo v zadnjih nekaj mesecih (in mu namenjamo tudi zajeten prostor v prihodnji, predvidoma še junijski številki Glasnika SED). Tako je med Razglabljanji v branje (in morebitno poznejše terensko preizkušanje) ponujeno besedilo o osmicah na Tržaškem, v razmislek odnos med človekom in »njegovim najboljšim prijateljem« psom, predstavljen pa je tudi lik povodnega moža med Slovenci in drugimi Slovani. Za pogled čez (slovenske) etnološke planke dr. Marta Botikova z bratislavskega oddelka za etnologijo objavlja pregled etnološkega dogajanja na Slovaškem v minulem stoletju. O vsem, kar so lani počeli nekateri slovenski etnologi muzealci oziroma konservatorji, pa piše v številnih poročilih, ki jih tako kot vsako leto objavljamo tudi v letošnji prvi številki, le da smo tokrat še posebej veseli večjega števila konservatorskih, ki še dopolnjujejo in bogatijo vpogled v njihovo delo, obširneje predstavljeno že z zadnjo lansko številko. Na oboje, pa tudi na temo, se navezuje intervju z ministrico za kulturo Andrejo Rihter. Gre le za nekaj vsebinskih poudarkov, na katere želiva uvodoma opozoriti, seveda pa upava, da boste na naslednjih straneh našli še marsikaj zanimivega, od povsem konkretnih vprašanj, s katerimi se srečamo pri etnološkem delu v mestnem okolju, bolj polemičnih razmišljanj predstojnice Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU dr. Mojce Ravnik do predvsem informativnih društvenih strani. Obširnejšo in poglobljeno predstavitev dela društva in njegovih vizij sicer pripravljamo za letošnjo tako imenovano društveno številko, v kateri bomo spregovorili o razmišljanjih v zvezi z usmeritvijo društva, aktualizaciji društvenega dela in njegovi prepoznavnosti. Nekaj besed smo o tovrstnih premikih že povedali na letošnjem občnem zboru in upamo, da se bomo znali še pravočasno povsem in primerno odzvati na hitre spremembe drvečega časa. Delujemo v obdobju, ko je zanimanje za naša znanja izredno veliko, priljubljeno in aktualno. Govorili bi lahko o razcvetu, če se ne bi nehote igrali slepe miši. Tisti, ki iščejo, ne vedo, da iščejo nas, mi pa se nemalokrat ne odzovemo dovolj intenzivno. Tako so srečanja obeh strani pogosto zgolj naključna in se zgodijo, če si ob pravem času na pravem kraju. Seveda je tudi to nekaj, a prav gotovo je odgovornost vseh nas, da svoje znanje tudi pravilno in enotno ovrednotimo, oblikujemo jasno in prepoznavno ponudbo in strategijo, ju promoviramo ter delujemo suvereno. Tu vidiva eno od svežih poslanstev našega društva. Tanja Roženbergar Šega, glavna urednica Maleja Habinc, odgovorna urednica RAZGLABLJANJA Mateja Habinc RDEČI MUZEJI 46 Alja Kotar ČE BO VINO DOBRO BO OSMICA USPELA Uroš Mlinar ČLOVEK IN PES 12 Tjaša Pavšič POVODNI MOŽ V SLOVENSKIH IN VZHODNOSLOVANSKIH VEROVANJIH 17 Marta Botikova O DEJAVNOSTIH IN PRISPEVKIH KATEDRE ZA ETNOLOGIJO NA UNIVERZI KOMENSKEGA V BRATISLAVI 23 IZ OČI V OČI TEMA Tanja Roženbergar Šega KO PARADNEGA KONJA ZAMENJAJO RUMENE ZVEZDE 50 Špela Ledinek ETNOLOŠKI SPOMENIK 54 OBZORJA STROKE dr. Božidar Jezernik IZUMLJANJE TRADICIJ Andrej Malnič KRIŽI S KRIŽEM 30 32 Barbara Šoster NASTAJANJE MUZEJA VRBOVEC, MUZEJA GOZDARSTVA IN LESARSTVA V NAZARJIH 67 Alenka Černelič Krošelj SV.KRIŽ ALI PODBOČJE Barbara Šterbenc Svetina POT SPOMINOV IN TOVARIŠTVA V LJUBLJANI Damjana Žbontar SPREMENLJIVA USODA LJUBLJANSKIH ULIČNIH IMEN Iztok Šori BOŽIČ NA KOSTELSKEM Bojan Matjašič SPLETNA STRAN NA INTRENETU 70 72 OBZORJA STROKE polemike dr. Mojca Ravnik ETNOLOŠKO KONSERVATORSTVO IN APLIKATIVNA ANTROPOLOGIJA V GLASNIKU 41/3, 4, 2001 74 gradivo Nuša Berce ZGODBE VSAKDANA poročila VSEBINSKA POROČILA ETNOLOGOV KUSTOSOV: 76 Monika Simonič, Andrej Brence POKRAJINSKI MUZEJ PTUJ Tanja Roženbergar Šega muzej novejše ZGODOVINE CELJE Jana Mlakar Adamič ZASAVSKI MUZEJ TRBOVLJE 80 81 Zvezda Delak Koželj DELOVNA SKUPINA ZA ETNOLOŠKO KONSERVATORSTVO PRI SED 99 83 Tita Porenta DELOVNA SKUPINA ZA ETNOLOŠKO MUZEOLOGIJO PRI SED 99 Janez Rus KONGRES ŠTUDENTOV ANTROPOLOGIJE V BARCELONI Andreja Mesarič ETNOLOGIJA NA BENEŠKI UNIVERZI DRUŠTVENE STRANI Br'gita Rajšter KOROŠKI POKRAJINSKI MUZEJ SLOVENJ GRADEC 87 OCENE KNJIG VSEBINSKA q POROČILA ETNOLOGOV 7 KONSERVATORJEV Tanja Holmec, OE Celje Božena Hostnik, OE Celje Eda Belingar, OE Nova Gorica Andrejka Ščukovt, OE Nova Gorica Mojca Terčelj Otorepec, O E Kranj Suzana Vešligaj, OE Maribor Jelka Skalicky, OE Maribor Lilijana Medved, OE Maribor Damjana Pediček Terseglav, OE Ljubljana Mojca Terčelj Otorepec TIČARJI (dr. Nena Židov) Jerneja Ferlež MARIBORSKA DVORIŠČA: ETNOLOŠKI ORIS (dr. Maja Godina Golija) 104 105 SUMMARY Izvirni znanstveni članek /1.01 Alja Kotar CE JE VINO DOBRO, BO OSMO USPELA! Prispevek je izvleček iz diplomske naloge z naslovom Osmice na Tržaškem.' Predmet raziskave je, kaj je osmica, kdo so njeni prireditelji in obiskovalci. Naloga temelji na terenskem delu, pripovedovanju informatorjev, literaturi, analizi časopisnih prispevkov ter zbirki prispevkov o vinogradništvu in osmicah.2 Na podlagi teh podatkov, predvsem pa s terenskimi zapiski sem poskušala zbrati spomine in informacije o prirejanju osmič od konca druge svetovne vojne do konca leta 2000, njihovih prirediteljih, obiskovalcih ter pravilih, ki določajo in urejajo njihovo potekanje. Na Tržaškem, v deželi Furlanija - Julijska krajina v Republiki Italiji, se je pred drugo svetovno vojno in po njej velik del prebivalstva ukvarjal s kmetijstvom. Na območju kraške planote so bili bolj usmerjeni v živinorejo kot vinogradništvo, ki se je začelo močneje razvijati po drugi svetovni vojni, ko so se lotili obnavljanja in sajenja trt. V obalnem pasu tržaškega zaledja in na vzhodnem delu tržaške pokrajine - dolinska občina - pa so bili bolj usmerjeni v vinogradništvo in oljkars-tvo. V tržaški pokrajini teren ni primeren za ekstenzivno poljedelstvo. Kraška planota z vsemi tipičnimi kraškimi pojavi je zelo kamnita. Na voljo ni bilo veliko površin, ki bi bile primerne za ekstenzivno obdelavo. Zato so se kmetje ukvarjali z živinorejo, gojenjem zgodnje zelenjave, cvetličarstvom, torej dejavnostmi, ki niso zahtevale veliko obdelovalnih površin, ter z vinogradništvom in oljkarstvom. Na Tržaškem ni bilo velikih kmetov, ki bi se ukvarjali z ekstenzivnim kme- tijstvom. Politične in gospodarske okoliščine so v vsakem zgodovinskem obdobju po svoje vplivale na razvoj vinogradništva. O načinu raziskovanja in kraju raziskave Pri raziskovanju sem se osredotočila na obdobje prirejanja osmič na Tržaškem3 od konca druge svetovne vojne do konca dvajsetega stoletja. Naloga je nastala na podlagi prebrane literature,4 pogovorov z informatorji o njihovih spominih in pogledih na osmice ter lastnih opažanj. Stike z informatorji sem navezovala neposredno na osmicah in po telefonu. Pri raziskovanju so mi pomagala tudi priporočila informatorjev. Tako so mi nekateri sami pomagali pri širjenju informatorske mreže. Informatorke in informatorji so bili veseli, da so lahko pripovedovali. Med pogovorom so se pokazali za odprte in gostoljubne. Pogovori so potekali v obliki usmerjenih intervjujev s prireditelji in obiskovalci osmič.5 To so bili predvsem moški, ki so se jim velikokrat pridružili preostali družinski člani: žena, otroci, stari starši. Vsi prireditelji, s katerimi sem se pogovarjala, so bili slovenskega rodu, in kot so mi pripovedovali, je bilo prirejanje osmič na Tržaškem vedno slovenska domena. Med raziskovanjem pa sem odkrila ali izvedela za štiri osmice, katerih organizator je bil italijanskega rodu (gre za mešane zakone: mož Slovenec, žena Italijanka in nasprotno). Kaj je osmica? Osmica je oblika prodaje neustekleničenega in ustekleničenega vina »z geografskim poreklom« na drobno, v objektu, kjer se vino neguje in hrani, neposredno pri pridelovalcu na domu (Kotar 2000, 6). Ime »osmica« izvira iz slovenske besede osem. Tako so jo poimenovali, ker je navadno trajala osem dni (več ni smela, manj pa lahko). Poleg te razlage obstaja še druga: ime naj bi izviralo iz besede »osminka«,6 ki je bila včasih najbolj razširjena mera za pitje vina. Termin osmica z istim pomenom - prodaja vina - se je prenesel tudi v italijanščino v obliki »osmiz-za« (Colja 1993, 12). Kmetje priredil osmi-co na svojem domu, v prostoru, kjer se vino neguje in hrani: v kleti ali kar na dvorišču. Kmetu oziroma vinogradniku je bilo s tem omogočeno, daje lahko svoj pridelek prodal potrošniku, saj je bila količina vina večja, kot bi jo lahko porabila povprečna družina. Prvotno je organiziranje osmice prirediteljem poleg prodaje poljskih pridelkov pomenilo edini vir zaslužka. Danes je ta pomen bolj postranski, saj ima večina vinogradnikov redne službe. Kaj nam povedo pisni viri o osmicah? Pisni viri poročajo, da pravica do točenja vina izvira iz časov nemškega cesarja Karla V. Ta pravica je obstajala tudi pozneje, v času vladanja avstrijskega cesarja Jožefa II., sina Marije Terezije. Leta 1784 je bil izdan dekret, ki je vinogradnikom dovoljeval osemdnevno točenje vina. Tako je lahko kmet oziroma vinogradnik prodajal vinske presežke preteklega leta v »vinotoču pod vejo«. V času Avstro-Ogrske je bil leta 1886 izdan Zakonik in uzakonik za Avstrijsko-ilirsko primorje, ki je prav tako dovoljeval točenje in prodajo vina.7 Vinotoč, v katerem je kmet prodajal svoje vino brez davka osem dni v letu, je dobil ime osmica. Med osmico je bil na vhodna vrata pritrjen šop bršljana, imenovan »fraska«. Vinogradniki so manj kakovostna vina in vinske presežke prodajali v osmicah. Znana je bila tudi podobna prodaja vina, imenovana »točenje vina pod vejo«; »V nekaterih okoliših je bilo razširjeno točenje vina pod vejo. Tako pravico so imeli vinogradniki še iz prejš- njih stoletij; obnavljali in urejali so jo v posameznih deželah predpisi, ki pa so se med seboj razlikovali. Na Štajerskem je bilo prosto točenje vina lastnega pridelka sedečim gostom omejeno na kraj proizvodnje in dom vinogradnika. Na Kranjskem so okrajna glavarstva dovoljevala ob semnjih, žegnanjih in Podobnih praznikih vinogradnikom prodajo vina tudi na prostem. Po poročilu kranjske deželne vlade iz leta 1881 so na Kranjskem vinogradniki le v novomeškem okraju točili vino sedečim gostom na domovih ali v vinogradih. Na Primorskem točenje vina iz lastnega pridelka ni bilo omejeno na bivališče vinogradnika ali kraj pridelka.« (Valenčič 1970, 308) Martina Repinc je osmice na Tržaškem opisala tako: »Osmice so bile v naših krajih že za časa avstro-ogrske monarhije. Odpirali so jih domačini, da so lahko doma prodali svoje vino. Naši informatorji na splošno trdijo, ha jih je bilo v tistih časih in tudi v preteklosti (do leta 1960) manj, ker se je vino bolje Prodajalo drugam. V okviru Avstro-Ogrske je bilo naše vinorodno področje tako znano, da so vino izvažali celo na Dunaj. Ob tem so ga domačini prodajali še tržaškim gostilničarjem, ki so kupovali samo domače vino. Osmica je bila torej v tistih časih skoraj opravičilo za nekaj drugega: za druženje. Tu so se srečevali zlasti vaški gospodarji, da so kakšno rekli v (predvsem) moški družbi. Znak za osmico v vasi je bila bršljanova veja fra-ska. Osmico so ponavadi odprli za osem dni 'n Približno toliko časa je rabila bršljanova veJa, da seje posušila.« (Repinc 1987, 68) Trajanje osmice L°je današnja tržaška pokrajina spadala pod Avstro-Ogrsko (1867-1918), so bile osmice lahko odprte osem dni. Tako je bilo tudi, ko je to območje prišlo pod italijansko oblast, leta 1921. Po drugi svetovni vojni se je prvotno trajanje osmič podaljšalo. Število dni je bilo odvisno od količine pridelanega vina: več gaje bilo, dlje časa je bila lahko osmica odprta. Trajala je, dokler niso stočili vsega vina. V današnjem času nekateri veliki vinogradniki oziroma pridelovalci vina priredijo osmico tudi večkrat na leto. Danes ne traja le osem dni, ampak od dveh tednov do enega meseca. Prijava in dovoljenje za prirejanje osmice V času Avstro-Ogrske so vinogradniki večinoma prodajali le vino, hrane ni bilo dovoljeno ponuditi niti je ni bilo v izobilju. Osmi- ce so potekale tudi pred drugo svetovno vojno, v obdobju fašizma, ko so vinogradnike bremenili davki. Med drugo svetovno vojno so le redki prirejali osmice. Spet sojih začeli prirejati v prvih letih po vojni, bolj pogosteje pa v petdesetih letih 20. stoletja. Od šestdesetih let so poleg jajc začeli v osmici ponujati še pršut in druge suhomesne izdelke, sir, sočivje. Dogajalo seje, da so nekateri ponujali hrano in pijačo, ki nista bili domač pridelek (mineralno vodo, golaž, pečenega piščanca ...). V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja so osmice prirejali tudi tisti, ki niso imeli dovolj trt. Grozdje so preprosto kupili, predelali in prodajali vino kot svoj pridelek. Zaradi širitve industrije je mnogo vinogradnikov izgubilo zemljo. Svoje vino so lahko prodajali v osmici ali gostilnam, ki so bile pred drugo svetovno vojno in v letih po njej dokaj redne odjemalke. Gostinci so nato začeli kupovati cenejše vino in kmetje bil prepuščen samemu sebi. Začeli so prirejati osmice, ki so se v osemdesetih letih zelo razširile. Ker mnogi niso bili pravi vinogradniki, je bilo slišati pritožbe gostilničarjev in prirediteljev osmič, ki so res ponujali svoje vino in domače pridelke. Zaradi teh razlogov so občine poskušale zaščititi prave vinogradnike in kmete. Tako so v osemdesetih letih 20. stoletja začeli popisovati zemljišča in število trt ter izdajati zakone, s katerimi naj bi občine nadzorovale osmičarsko dejavnost. V vseh občinah na Tržaškem (Devin - Nabrežina, Dolina, Repentabor, Trst, Milje, Zgonik) zakoni1 2 3 4 5 6 7 8 določajo pravila o prirejanju osmič, ki jih mora vsak prireditelj upoštevati pred odprtjem. Pravila devinnabrežin-ske9 in zgoniške10 občine so: 1. »Osmico ima lahko vsak vinogradnik, ki prijavi vino.« (Občina Zgonik, 1994) 2. »Vinogradnik, ki namerava prodajati svoja vina, mora javiti občini obdobje, v katerem namerava izvesti navedeno prodajo. Prijava mora biti predložena občini vsaj 30 dni pred začetkom prodaje. V primeru večjega števila prošenj za isto obdobje v isti vasi bo veljal kronološki red predložitve prošenj.« (Občina Devin - Nabrežina, 1997) 3. »Rok trajanja osmice bo odvisen od količine prijavljenega vina. Mesečno dovoljenje bo dobil, kdor bo prijavil za prodajo skupno nad 20 hektolitrov vina. Pod to količino bo prosilec dobil za vsak hektoliter vina dnevno dovoljenje (15 hi - 15 dni; 10 hi - 10 dni). Od celotne prijavljene količine bo treba odšteti 3 hektolitre vina za lastno uporabo.« (Občina Zgonik, 1994) 4. »V primeru, da vinogradnik ni uspel prodati predvidene količine vina zaradi vremenskih neprilik ali drugih utemeljenih razlogov višje sile, lahko prosi za eno in edino podaljšanje roka za enako število dni, ki so mu bili že dodeljeni. Navedeno podaljšanje, o katerem se na tem področju dokončno izreče župan, se lahko dovoli le v primeru, da se to obdobje ne krije z obdobjem odprtja drugih prodaj vina v vasi.« (Občina Devin - Nabrežina, 1997) 5. »Za prodajo narezka mora vinogradnik priložiti prošnji za osmico potrdilo o nakupu prašiča, iz katerega bo razvidno, da je kmetovalec redil prašiča vsaj tri mesece. Poleg tega bo moral priložiti tudi potrdilo živinozdravnika K.Z.E. o zakolu rejenega prašiča.« (Občina Zgonik, 1994) 6. »Vino se prodaja v stanovanjskih prostorih vinogradnika ali v drugih prostorih kmetijskega podjetja, v primeru, da niso že namenjeni razdeljevanju hrane in pijače javnosti, v skladu z zakonom 287/91. Navedene prostore mora potrditi za pri- 1 Naloga je nastala na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pod mentorstvom Boruta Brumna. 2 Pregled fotografij in člankov o vinogradništvu in osmicah, ki jih hrani Narodna in študijska knjižnica, Odsek za zgodovino v Trstu. 3 Raziskava je potekala v tržaški pokrajini v občinah Devin-Nabrežina, Dolina, Repentabor, Trst, Zgonik. 4 Ta žal ni obsežna, saj se s tovrstno tematiko ni nihče podrobnje ukvarjal. Našla sem nekaj člankov o osmicah, sicer pa sem v literaturi zasledila redka poglavja, ki so omenjala osmice in z njo povezano problematiko. Glavni in pomembni vir pri pisanju naloge so tako bili terenski zapiski, nastali na podlagi pogovorov z informatorkami in informatorji. 5 Informatorje sem razvrstila v tri skupine: prireditelji, ki so nehali prirejati osmice, prireditelji, ki še vedno prirejajo osmice, in obiskovalci osmič. 6 »Osminka« - osmina litra oziroma 1,25 decilitra. 7 Vire sem iskala v Arhivu Trsta in Arhivu Slovenije, a jih nisem našla. Letnice sem povzela iz serije oddaj Korenine slovenske lipe z naslovom Pretakanja - osmice. Oddaja je bila posneta leta 1996 (TVS KP - CAPODIST-R1A, urednica Barbara Žigante, režija Igor Košir, idejni nosilec dr. Janez Bogataj). 8 Za boljše razumevanje pogojev in pravil, ki jih mora upoštevati vsak prireditelj osmice, bom navedla pravila iz občin Devin - Nabrežina in Zgonik. 9 Občinski pravilnik za ureditev prodaje vina iz grozdja, pridelanega na lastnih zemljiščih. Občina Devin - Nabrežina, leto 1997. 10 Pravilnik za osmice v zgoniški občini, Občina Zgonik, leto 1994. merne tržaško Podjetje za zdravstvene usluge št. 1.« (Občina Devin - Nabrežina, 1997) 7. »Vsi točaji morajo imeti zdravstveno knjižico.« (Občina Devin - Nabrežina, 1997) 8. »V prostoru, kije namenjen prodaji vina, bo moral biti izpostavljen na viden način cenik v lirah, v italijanskem in slovenskem ter neobvezno v drugih jezikih, za obveščanje mimoidočih turistov.« (Občina Devin - Nabrežina, 1997) Informator" s Kontovela je razložil, kakšne so obveznosti vsakega prireditelja pred odprtjem osmice: »Pred odprtjem osmice je potrebno prijavit vino, in sicer vsako leto meseca novembra, ko je konec trgatve, okoli dvajsetega. Takoj na začetku, ko smo odprli osmico, smo morali dobit sanitarno dovoljenje za prostore; stranišče mora biti higiensko, voda lijaka in stranišča mora biti na pedal, da ne pride v stik z rokami.« Informatorka iz Piščancev je razložila, kako je bilo z odpiranjem osmič nekoč: »Enkrat ni blo sanitarnih izkaznic za osebe in prostor. Dovoljenje od policije je blo potrebno, da je osmica sploh potekala.« Kaj se je dogajalo z osmicami v osemdesetih letih 20. stoletja, je razložil informator iz Boljunca: »Takrat so pobrali delovne površine za tovarne. Nekateri so začeli kupovati grozdje z juga Italije, ga predelovati v vino in prodajati v osmicah. To se nam tistim, ki smo še vedno sami pridelovali grozdje in iz njega vino, ni zdelo pošteno, zato so se napisala pravila. Ta pa smo postavili oziroma napisali mi, vinogradniki in osmičarji sami. To ni bil noben zakon; ne državni ne deželni. Sicer pa ta pravila danes še vedno veljajo v naši občini. Takrat v osemdesetih je blo v naši občini 90 procentov osmič, sedaj pa mogoče samo 10 procentov. Situacija je sedaj taka, da starejši, ki prirejajo osmico, so vsako leto starejši. Med mladimi pa ni več takega zanimanja za obdelovanje polj in vinogradov. Temu botrujejo še dodatne obremenitve, kar se tiče zdravstvenih pogojev; potrebno je voditi blagajno -knjigovodstvo za osmico. Danes, kljub temu, da so cene višje, je potrebno imeti dovolj vina in hrane, torej ponudbe v osmici. Poleg tega gre veliko denarja za ureditev prostorov, po tleh morajo biti ploščice. Vse mora biti urejeno kot za javni lokal. Tistemu, ki ima malo proizvodov, se ne splača. V naši občini so nekateri vložili dosti dela, truda, denarja v to dejavnost. Nekateri so dobri in se jih splača obiskati.« Zaradi zahtevnih pogojev so nekateri nehali prirejati osmice, drugi pa so dejavnost spremenili in se preusmerili v »agriturizem«.12 »Sedaj je pri nas še kakšnih pet osmič, drugi so se odločili za druge poti, na primer, agriturizem. Je zelo zanimivo na Krasu, kako so se osmice spremenile v agriturizme. Upam, da se zakoni ne bodo še bolj poostril, ker potem se bodo res vse zaprle. S tem bodo naredili uslugo gostilničarjem; saj tisti, ki ne gre v osmico, gre v gostilno. To pa bi blo žalostno, saj je tukaj že stoletna tradicija in več. Sedaj je s prirejanjem res veliko stroškov,« je povedal mladi informator iz Krogelj. Vsaka občina posebej določa dovoljeno količino prodanega vina v enem dnevu, nekateri pa se znajdejo. »En vinogradnik pridela več vina. Toda zakaj bi se moral zadovoljiti s to prodajo. Ne moreš prodati niti pol, hotel pa bi več? Zato eni naredijo tako: če hočejo prodati v osmici, dajo po! pridelka na ženo in ostalo na svoje ime. S tem trikom lahko ista hiša odpre osmico po dvakrat, čeprav, na primer, tržaška občina dovoljuje le enkrat na leto. To pa je lahko zato, ker ženske ob poroki ohranijo dekliški priimek, čeprav bi morale k dovoljenju napisat še poročnega. Po drugi vojni so, namreč v šestdesetih letih, ženske ob poroki obdržale svoj dekliški priimek, da ne bi bilo zmešnjav,«razložil informator srednjih let. Nekateri so ugotovili, kako je mogoče prirediti osmico za daljše obdobje v okviru ene družine. Če je bil moški zaposlen, žena pa je ostala doma kot gospodinja, se je vinogradnik ponavadi znašel tako, daje posestvo prepisal na ženino ime. Osmico je tako prvič prijavil na svoj, drugič pa na ženin priimek.13 Mnogi so v zadnjih letih prenehali prirejati osmice. »Ljudje so sedaj zapustili vinograde, vina ni več, in tako tudi ne osmič. Pri nas na Kontovelu je sedaj le ena osmica, drugi nimajo prostora ah pa ni več moči pri družini. Starejši so dali vinograde v najem. In osmice so pomrle. Sedaj se je zaustavlo, tudi, ker je preveč pregledov, preveč natančnosti. Vse je potrebno preurediti, s tem je veliko stroškov. Tam na Krasu se jim bol splača imet osmico, je bolj turistično,«povedal o težavah s prirejanjem osmice informator s Kontovela. Drugi je dodal: »Morajo preživet osmice, saj mora vinogradnik prodat svoje vino. Na vsake dve leti al eno so dodatni stroški. Tisti, ki jih bo hote! prirejati še naprej, se bo moral prilagoditi birokraciji.« Nadzor nad izvajanjem osmič Pristojna služba preverja, ali prireditelj izpolnjuje vse potrebno za nemoteno potekanje osmice v skladu s pravili in zahtevami občinskih pravilnikov. Pred odprtjem mora vsak prireditelj omogočiti analizo prodajanih pridelkov (suhomesnih, mlečnih, vina), opravi pa jo inšpekcijska služba. Tudi prostori, v ka- terih se prireja osmica, morajo izpolnjevati minimalne higienske pogoje. Med potekom osmice imajo občinski redarji ali finančni stražniki pravico preveriti, ali vse ustreza pravilom, predvsem, ali so pridelki, ki jih ponujajo, res domači. Lahko se zgodi, da preverjanje naročijo sosedi oziroma krajani v svojem kraju, če domnevajo, da osmica ne deluje po pravilih. Pristojna služba naj bi takoj ukrepala in ugotovila, ali kaj ne ustreza pogojem. In če odkrije nepravilnost, se napiše »globa«.14 Nekateri prireditelji so do osemdesetih let v svojih osmicah postregli še s kakšno domačo specialiteto, ki ni sodila k redni ponudbi. Za to so poskrbele gospodinje. V času velike noči je bilo v navadi pripraviti žolco.15 V krajih ob morju so gospodinje pripravile »sardone« (sardele) ali druge ribe. Za sklenitev osmice so nekatere pripravile golaž, testenine, pastičo,16 tudi pasulj, čeprav ne sodijo h klasični ponudbi hrane. Da bi preprečili takšno ponudbo v osmicah in obdržali tradicionalno ponudbo (suhome-sne izdelke, sir, jajca, sočivje in vino), so začeli opravljati napovedane ali nenapovedane kontrole. Ali se predpisi izpolnjujejo, preverja finančna služba ali karabinjerji. »Čepride kontrola, pogledajo dokumente, torej če je vse v redu. Pridejo lahko vsaki dan: financa pa karabinjerji. Pred dvema letoma, se spomnim, so hodil naokol in preverjal, če doma res redimo živino, kokoši. Tako je veliko ljudi dobilo globo,« povedal informator iz Zgonika, kjer se vse leto prireja veliko osmič. »Od Tržiča naprej proti Furlaniji imajo lahko samo vino. Neka gospa nam je razlagala, da tam pri njih v Furlaniji še jajc ne bi smeli ponujati. In če pridejo preverit, dobimo veliko globo. So različni zakoni, tisti tam na Goriškem so avstrijski, naši so italijanski; v Zgoniku in v Repen-tabru so drugačni.« Ko se prireditelj odloči, da bo odprl prvo osmico, ga obišče zdravstveni inšpektor. Sledi obvezen pregled prostorov, ki bodo namenjeni tej dejavnosti. Če prostor ustreza normativom, se izda dovoljenje, s katerim lahko prihodnji prireditelj šele zaprosi za odobritev prošnje za odprtje osmice. Takih pravil, kot so danes, nekoč skoraj ni bilo, je razložil informator iz Piščancev: »Takrat, pred petnajstimi ali dvajsetimi leti, ni bilo takih pravil. Je bilo kar prepuščeno. Občino ni brigalo kaj posebej. So dali dovoljenje. Kar se tiče higienske inšpekcije, si lahko delal sendviče; kar se tiče finančne inšpekcije, nisi smel ponudit nič razen jajc. Si bil navzkriž z zakonom; so vsi vedeli, zakaj se gre, a noben ni nikogar tožil. Če so bile gostilne blizu, je bito pa bolj nevarno. Ker gostinec je gledal, da ima delo. So bili gostinci tudi sami krivi, ker niso hoteli odkupovati vina od vinogradnika, ki je moral zato prirejati osmico. In zaslužek je bil boljši, kot pa če bi prodati na debelo gostilnam. Gostinci vinogradniku niso plačali niti Polovico za vino, še manj. In potem je prišel trn v pete gostilničarjem in še vedno ga imajo, her je sedaj veliko osmič in agriturizmov, ki naj bi gostilnam odvzemali delo.« Razlika med osmicami na Tržaškem in v Sloveniji Za osmice v Furlaniji - Julijski krajini in Sloveniji veljajo podobna pravila. Opazne pa so manjše razlike. Prireditelji na slovenski strani imajo lahko osmico enkrat ali dvakrat na leto17 (odvisno od pridelane količine vina), na italijanski pa lahko poteka ves mesec oziroma toliko dni, kolikor je pridelanega vina. Na slovenski strani sodijo k tipični ponudbi trdo kuhana jajca, suhomesni izdelki (pršut, klobase, vratovina, prata), repa ali/in zelje, sočivje, domač kruh, kuhani štruklji ali druge lokalno značilne sladice, belo in rdeče vino. Na italijanski pa sodijo k tipični ponudbi trdo kuhana jajca, suhomesni izdelki, sočivje, kruh (kupljen, ni obvezna postrežba doma pečenega kruha kot na Slovenskem), belo in rdeče vino. Ponudba toplih jedi in lokalno značilnih sladic na italijanski strani ni dovoljena. Včasih gostje s sabo prinesejo posladek, še posebno, če gre za praznovanje. Kakšna pravila za prirejanje osmice veljajo v Sloveniji? Osmice so začeli spet18 prirejati na Primorskem v osemdesetih letih 20. stoletja, in sicer v koprski občini leta 1985, v sežanski leta 1987,19 v novogoriški leta 1989, v ajdovski leta 1990 in v vipavski občini leta 1991. Pravila70 za pridobitev dovoljenja za izvajanje osmič v sežanski občini: 1- Osmico lahko odpre vsak pridelovalec vina, ki je vpisan v register proizvajalcev vina in ki izpolnjuje vse predpisane pogoje v skladu z določili Zakona o vinu (prijava vina, analizni izvidi, urejen prostor za predelavo in hranjenje vina) ter izpolnjuje pogoje Zakona o gostinstvu. 2- Ponudba v osmici: - vino in druge doma pridelane alkoholne in brezalkoholne pijače - hladne narezke in doma pečen kruh - pristne, krajevno značilne enolončnice in sladice - klobase s prikuho - vloženo sočivje - trdo kuhana jajca, ponujena v lupini 3. Osebe, ki strežejo gostom, morajo biti polnoletne, tehnično pomoč lahko nudijo tudi nepolnoletne osebe, ki pa morajo biti člani gospodinjstva ali najožji sorodniki organizatorja. V času poslovanja osmice morajo imeti osebe pri sebi veljavno zdravniško spričevalo - pregled za delo v živilski stroki. 4. Po pridobitvi odločbe o izvajanju sme organizator osmico oglaševati prek sredstev javnega obveščanja. Dan pred pričetkom in med osmico jena primernih točkah dovoljeno označevanje osmice s krajevno uveljavljenim simbolom: lesena tabla na palici, ki je na koncu okrašena z bršljano-vo vejo, imenovano fraska, dovoljen je brin ali veja trte. V Vipavski dolini pa za označevanje uporabljajo lovorjevo vejo. V devetdesetih letih so se pravila in pogoji za prirejanje osmice dopolnili ter poostrili. Določa jih pravilnik Uradnega lista Republike Slovenije. Upoštevati jih morajo vsi, ki prirejajo osmice v Sloveniji. 11 Zaradi varovanja osebnih podatkov informatorjev na koncu citata ne navajam imena in priimka ter starosti informatorjev. Zaradi pomanjkljivega znanja dialektologije izjav nisem mogla ohraniti v čisti narečni obliki in sem jih po pravopisnih pravilih zapisala po posluhu, pri čemer sem poskušala ohraniti nekatere narečne posebnosti. Odločila sem se za zapis, približan knjižnemu jeziku. 12 Kmečki turizem - agriturizem (it. Azienda agrituristica) - »je turistična dopolnilna dejavnost kmečkega gospodarstva. Kmečka družina sprejema goste in izletnike na daljše ali krajše bivanje ter jim nudi prenočevanje, hrano, pijačo.« (Enciklopedija Slovenije 1991, 111) Agriturizem na Tržaškem je pomožna dejavnost, kije obdavčena. Pravila in pogoji za odprtje se razlikujejo od pogojev za odprtje osmice. Že na začetku leta je treba prijaviti, kdaj bo kmečki turizem odprt. Število dni je odvisno od števila vloženih delovnih ur na kmetiji (dovoljeno je šest mesecev). Vsi prostori (klavnica, prostor za sušenje mesa, klet, kuhinja, prostori za goste) morajo izpolnjevati sanitarne zahteve (higienski minimum). Poleg hladne hrane je dovoljeno gostom ponuditi tudi tople jedi. Približno 60 odstotkov ponujene hrane in pijače je lahko domače in 40 kupljene. Treba je voditi registre prodanega vina in hrane. Kdor dela v agriturizmu, mora imeti sanitarno izkaznico. Nosilec te dejavnosti mora opraviti tečaj za agriturizem in kletarjenje. Pogoja in pravila urejajo ter izvršujejo pristojni organi (občine in Kmečka zveza v Trstu). 13 Ženske lahko po poroki obdržijo dekliški priimek. 14 Denarna kazen. 15 Na Tržaškem med veliko nočjo gospodinje pripravljajo žolco. Nekatere so naredile »žiuco« 1. Pravilnik21 Uradnega lista Republike Slovenije (29. aprila 1996) v 72. členu določa za osmice naslednje: Vinotoč in osmica sta obliki strežbe in prodaje lastnega vina in drugih doma pridelanih alkoholnih in brezalkoholnih pijač. Gostinske storitve se ponujajo na kmetiji oziroma v vinski kleti. Vinotoč ali osmica ima: točilni prostor, prostor za pripravo hrane (če se ponujajo tople jedi -enolončnice), tekočo hladno in toplo vodo, ločeno žensko in moško stranišče. Poleg tega v vinotoču lahko ponudijo: vino in druge alkoholne in brezalkoholne pijače, hladne narezke, domač kruh in potico, pristne krajevno značilne enolončnice (joto, klobaso z zeljem, štruklje). V vinotoču prodajajo in strežejo vse leto, dokler imajo svojo pijačo, v nasprotju z osmico, kjer lahko prodajajo in strežejo največ dvakrat na leto do deset dni, dokler imajo lastno pijačo in prehrano. Razlika med vinotočem in osmico je tudi v tem, da so pogoji za odprtje strožji. tudi za goste v osmici. Danes žolce zaradi strogih sanitarnih pogojev ne smejo več ponujati, a zgodi se. da katera gospodinja prekrši to pravilo, da bi ustregla gostom. Nekoč je bila v času velike noči navada, da seje družina po prvi jutranji maši zbrala pri praznično pogrnjeni mizi, »da bi skupaj zaužila friištek, ki je bil skoraj obrednega značaja. Na mizi so morale biti velikonočne jedi. kot so: žiuca, kuhano ali v testu pečeno pleče, pinca, bela potica, hren, pirhi... Ponekod je bila navada, da so na tešče pojedli žiipo s kruhom.« (Guštin - Grilanc 1999, 111) 16 Pastičo ali lazanja - gre za vrsto testenin, ki jih lahko pripravimo z mesom ali zelenjavo. 17 Vsak prireditelj lahko organizira osmico največkrat dvakrat v letu, vsakič po deset dni, dokler ima svojo hrano in pijačo. Če vino poide pred iztekom osmice, se mora ta takoj zapreti. Zelo pomembneje, da se v osmici ponuja kakovostno vino z geografskim poreklom. 18 Na območju današnje Slovenije, na Primorskem, so potekale osmice do leta 1943. Po drugi svetovni vojni so izginile. Znova pa so jih začeli prirejati v osemdesetih letih. 19 Leta 1991 je izvršni svet SO Sežana sprejel navodila o delovanju osmič, imenovan Navodila za pridobitev dovoljenja za organizacijo in izvajanje osmič na območju občine Sežana. Pravilnik so sestavili na podlagi enega od pravilnikov, ki veljajo na Tržaškem, in ga prilagodili slovenskemu prostoru. 20 Za boljše razumevanje pravil in pogojev, kijih morajo izpolnjevati prireditelji osmič v Sloveniji, bom navedla pravila iz občine Sežana, izdana leta 1991. V občinah Ajdovščina, Koper, Nova Gorica, Sežana in Vipava veljajo pravila na lokalni ravni. Leta 1996 pa je bil sprejet zakon oziroma pravilnik, ki določa pravila za prirejanje osmič na državni ravni. 21 Pravilnik velja za vinotoče in osmice. Prostor, kjer je vinotoč, mora namreč imeti veljavno uporabno dovoljenje za objekt po pravilniku Zakona o gostinstvu. Odprtje vsak teden, in sicer od petka do nedelje. Za izvajanje osmice pa zakoni niso tako strogi. 2. Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih, ki se nanašajo na notranje prostore (Uradni list, 23/96, 72. člen) določa, da morajo vsi prostori, kjer bo osmica, ustrezati normam higienskega minimuma. Pregled opravi zdravstveni inšpektor, in sicer takrat, ko se osmica prvič organizira. 3. Mesec dni pred odprtjem mora organizator na upravni enoti (Ajdovščina, Koper, Nova Gorica, Sežana, Vipava), na oddelku za gospodarske dejavnosti, oddati prošnjo za organiziranje osmice. Navesti je treba točne rojstne podatke, kraj bivanja in organiziranja osmice. Sem sodijo tudi podatki, v katerih prostorih bo potekala osmica. Navesti je treba še podatke, od kdaj do kdaj bo potekala, delovni čas obratovanja ter vrsto in količino hrane in pijače. 4. Sledi delo inšpekcijske službe, ki opravlja osnovni nadzor. Veterinarski zakon (Uradni list, 91/99, 150. člen) dovoljuje samo zakol doma vzrejene živine. Prašič mora biti rejen pri prireditelju vsaj tri mesece pred zakolom, govedo pa šest mesecev pred zakolom. Če prireditelj nima lokacijske registracije (klavnica, hladilna komora, predelovalnica), zakola ne more opraviti doma, ampak v najbližji klavnici. Veterinarski inšpektor pred klanjem pregleda živino, ali je zdrava. Pregled spet ponovi v času zakola, po katerem je potreben še pregled izdelkov. Če meso in izdelki niso oporečni, inšpektor izda zdravstveno spričevalo o neoporečnosti mesa. Pregled mora opraviti tudi vinarski inšpektor, ki odvzame vzorce vina in jih nato pošlje na analizo v Novo Gorico. Treba je navesti, koliko vina je bilo predelanega in koliko naj bi se ga stočilo med osmico. Če je vino neoporečno, inšpektor izda odločbo o njegovi ustreznosti. Ves postopek vodi upravna enota. Ko so pridobljeni vsi potrebni vzorci analize, glavni inšpektor izda in potrdi dovoljenje za prirejanje osmice. Vsi zakoni in pravila dovoljujejo prirediteljem ponudbo doma pridelane hrane in pijače, tako alkoholne kot brezalkoholne. Prireditelji sami določajo ceno svojih pridelkov. Pravzaprav gre za njihov medsebojni dogovor, saj se ne smejo pojaviti prevelika odstopanja. Obiskovalci Od konca druge svetovne vojne do sedemdesetih let V omenjenem obdobju so med obiskovalci osmič prevladovali vaščani in okoličani. Zaradi boljših prometnih povezav22 je v osmice začelo zahajati tudi vse več obiskovalcev iz mesta. Meščanske družine so prišle predvsem ob koncu tedna in med nedeljskim izletom na kraško planoto zavile še v osmico. •»Včasih je bilo mah obiskovalcev, so prišli samo iz vasi in bližnje okolice,« je povedala starejša informatorka iz Piščancev. Po vojni se je začel hiter razvoj komunikacij, število prevoznih sredstev se je večalo, kar je omogočalo obiskovanje bolj oddaljenih krajev in s tem tudi osmič. Med gosti so prevladovali moški. Ženske v svojem kraju ali okolici niso hodile v osmice, saj se ni spodobilo. Prišle pa so meščanke s svojimi fanti ali možmi oziroma družinami. To so bili ljudje italijanskega rodu. Med tednom so bili številnejši slovensko govoreči obiskovalci. Starejši možje, predvsem domačini, so imeli navado priti večkrat na dan. Veliko je bilo gostov, starih nad dvajset let, prevladovali pa so starejši nad štirideset let. Prihajali so kmetje, ljudje s poklicno in srednjo šolo. Informator iz Piščancev je povedal: »Zjutraj so prišli fakini23 iz mesta. So prišli že pred osmo zjutraj. Tukaj pri nas ni bilo nobene gostilne, in ko je bila odprta osmica, so bili domačini notri.«. Ljudje so prihajali v osmice posamič in se tam srečevali s prijatelji, znanci. Večina pa je prihajala v zaključenih družbah, navadno iste generacije. To so bile predvsem družbe fantov ali starejših moških. O družbah mladih je povedal informator iz Boljunca: »Pri nas je bila navada, da s šestnajstimi leti začneš s klapo hodit po osmicah. Včasih za mlade ni bilo tolko zabave, kot je danes. Smo rekli: ‘Kam gremo? V osmico. ’ Smo obiskali vse v občini, ne da bi veliko pili, šlo je za družbo. Sedaj se ne gre več tolko s klapo, saj ima vsak svoj avto.« Od sedemdesetih let 20. stoletja do leta 2000 V sedemdesetih letih so v osmice začele zahajati tudi ženske iz vasi in okoliških krajev. Najbrž so jih obiskovale že prej, če ne drugače, ko so prišle kupit vino za domov. V tem času so začele svobodno zahajati v osmice in v družbi to ni veljalo več za nezaželeno. Struktura in število obiskovalcev sta se torej začela v tem obdobju spreminjati. Informatorka iz Repna je o obiskovalkah povedala tako: »Včasih so ženske bolj malo hodile po osmicah. Pri nas zadnja leta; odprto imamo marca meseca; pridejo za 8. marec ženske družbe same. Pridejo bolj starejše ženske, ki so tu celo popoldne in klepetajo, kaj pojejo in popijejo. Sedaj je bolj družinsko in mešano.« Če pridejo ženske družbe same, to ni več nekaj neprimernega. »Pred petindvajsetimi leti se je začelo, da so začele hodit ženske. Ni bilo v navadi, so bile doma. Morda so ženske v mestu že prej hodile po barih; dost prej kot pri nas na Krasu. V osmice so hodili pretežno domačini, ženske niso imele časa. Ni bila navada, da bi ženska pijančevala po osmicah. Včasih so bile take korajžne, ki so pršle po svojga moža. So pile vino doma. Je hodila k nam ena starejša ženica med tednom po vino. Kadar so prišle ženske, so prišle po vino za domov, drugače niso bile v osmicah. In če so šle iskat moža, so bile včasih zaradi tega tepene,« je povedal starejši informator s Kontovela. Matere so iz strahu, da ne bodo tepene, marsikdaj poslale otroke, naj gredo po očete. Poleg števila žensk se je v zadnjih dveh desetletjih spremenila tudi starostna sestava obiskovalcev osmič. V primerjavi s prvimi desetletji po drugi svetovni vojni seje do danes opazno povečalo število mladih od 16. do 25. leta. Osmice obiskujejo tudi družine z otroki, pa tisti med 26. in 35. ter med 36. in 50. letom. Veliko obiskovalcev osmič je starejših od 50 let. Med obema vojnama in prva leta po drugi svetovni vojni so prevladovali slovensko govoreči obiskovalci, v zadnjih desetletjih pa so osmice postale zelo priljubljene tudi med Italijani. Meščani že od nekdaj radi obiskujejo Kras, ki je mnogim postal pomembna izletniška točka. Poleg obiskovalcev iz bližnje okolice in Trsta v osmice pridejo tudi izletniki iz širše okolice Furlanije - Julijske krajine (Tržič, Gorica, Pordenone, Videm ... ), Slovenci iz matične domovine, turisti (Avstrijci, Nemci) ter izseljenci iz Amerike in Avstralije. Informator iz Doline je povedal: »Lani smo gostili španske zobozdravnike. So bili na Tržaškem na izletu. Za njih je bila to ena novost, saj niso navajeni. Prišli so Avstrijci; oni imajo tisti grin-zing gor, je podobno osmici, samo da je bolj na veliko. Veliko ljudi ne pozna osmič. Vsako leto pride kakšen nov. Ali pa kakšni zdomci iz Avstralije ali Amerike.« Mnogi prireditelji osmič so pridobili stalne stranke, ki se vsako leto znova vračajo, tudi po večkrat, in s sabo pripeljejo prijatelje in znance. Tudi prireditelji sami z družbo odidejo v drugo osmico za sprostitev. Danes je bolj kot individualno priljubljeno obiskovanje osmič v družbi. Prijatelji se ponavadi že prej dogovorijo in pridejo v večjih skupinah (več parov skupaj, družine, »kla-Pe«), V teh skupinah navadno ni večjih starostnih razlik. Starejše ženske še danes skorajda ne pridejo same, zgodi pa se, da dekleta kdaj sama zavijejo v osmico. Nekoč to ni bilo sprejemljivo, saj ženska tudi v moški družbi ni smela v osmico. »Ženske so včasih res redko hodile v osmice. Se niso smele družit s svojim možem v osmici. Sedaj pa, ko so začele hodit družine, hodijo tudi ženske. Prej niso, ker ni bilo v navadi. Sedaj so osmice postale kot lokali. Pridejo po tri punce same; pun-ce iz pevskega zbora končajo z vajami in pri-, dejo. Zaradi družabnosti pridejo ženske same, in pride jih vedno več. Je pa še vedno 65 procentov moške družbe, ostalo so ženske,«posedal informator iz Piščancev. Ge primerjamo sestavo obiskovalcev osmič danes in nekoč, ugotovimo, da so danes bolj različni: po spolu, starosti, izobrazbi, političnem prepričanju, narodnosti... Nekoč so Prevladovali domačini in ljudje iz okoliških krajev, danes pa jih je manj. Povečalo se je število obiskovalcev iz Trsta in od drugod. Informator iz Zgonika je povedal: »Ne pridejo samo Slovenci, v veliki večini so to Italijani. V mestu večinoma živijo Italijani, smo odvisni od mesta,- od obiska Trieštinov. Saj je tudi nekaj Slovencev, a ne toliko. Med vikendi domačini ne pridejo, saj je naval Tržačanov. Med vikendom je zelo natrpano, včasih težko dobiš sedež.« Drugi informator je dodal: »Ko so prišle gor klope iz mesta, so domačini izginil. Domačini so bili naši redni gostje in ob deveti zvečer so zginil, če so prišli iz mesta.« Informator iz Zabrežca je opisal obiskovalce: »K meni sedaj pridejo tisti iz univerze in meni se to dopade, ker so korektni. Sedaj smo imeli eno skupino in je bila ena novinarka in arhitekt. So prav plesali in godli.« Informator iz Doline je povedal o gostih: »Pri nas je 70 procentov meščanov in 30 procentov domačinov. Brez meščanov ne bi mogli shajali. Mladine je dosti. Starejših je manj; zaradi zdravniških problemov ali pa zaradi starosti. Naši vaščani radi zahajajo v osmico, ko pridejo iz vinograda ali iz polja. Potem pridejo v osmico. Če bi samo od naših ljudi živeli, ne bi šlo dobro. Letos smo imeli tri gledališke skupine iz Trsta, jih je bilo 35. Eden igralec je take lomil, daje bilo za počit od smeha.« Ljudje prihajajo v osmice večinoma z osebnimi avtomobili, za kar pa so potrebni parkirni prostori, ki so med osmico precej zasedeni. Tudi ljudje iz bližnje okolice danes ne Prihajajo več peš, temveč s prevoznimi sredstvi (avtomobili, motorji in kolesi). Starejši informator iz Proseka je povedal: »Dokler ni bilo avtov in teh vesp, so bili ljudje bolj združeni, so hodili skupaj. Sedaj ima mladina svoje avtomobile, imajo dekleta in tako gre vsak po svoje. Od kar so prišli avtomobili pa tiste vespe, ni več soglasja med mladino.« Obiskovalci so se v osmicah vedno počutili sproščene, saj jim ni bilo treba skrbeti za posebno urejen videz. »Vgostilno si mora! it v ta mašni obleki. Obiskat osmico je pomenilo, da si tja lahko prišel v delovni, preprosti obleki, brez kravate,«povedal starejši informator s Kontovela. Obiskovalci in njihove želje so se od druge svetovne vojne do današnjih dni vseskozi spreminjali. V zadnjih dveh desetletjih so morali prireditelji poskrbeti za bolj kakovostno ponudbo hrane in vina, saj so se spremenile zahteve obiskovalcev. Danes je pomembno, kje je osmica, kakšno je parkirišče, sam prostor, prijaznost prirediteljev in seveda kakovostna ponudba. Število obiskovalcev osmice je odvisno predvsem od teh dejavnikov. »Večje zadoščenje je postreči ljudem, ki upoštevajo kvaliteto. Danes ljudje ne pridejo, da bi bili pijani, to so ljubitelji dobre kapljice, ki uživajo ob vinu. S takimi ljudmi je odnos drugačen, je večje zadoščenje,« je povedala starejša informatorka iz Piščancev.22 23 24 Prireditelji odprejo osmico ob osmih ali devetih dopoldne. Prvi obiskovalci, to so predvsem upokojenci, pridejo že v dopoldanskih urah. Domačini ali okoličani pridejo sami ali v družbi prijateljev, starejši mestni ljudje pa ponavadi v paru. Če je osmica v bližini delovnega mesta, pridejo med kosilom (med 13. in 14. uro) zaposleni na prigrizek. Največ gostov je med tednom, po delu po 17. oziroma 18. uri. Zvečer se nabere več ljudi kot čez dan. »Še bolj pestro je za konec tedna, ko se v osmice odpravijo obiskovalci že v dopoldanskih urah. Saj tud med tednom vaščani pridejo dopoldne. Gre za mešano sestavo ljudi; mladi in starejši, družine, pari, ženske. Takrat so osmice zasedene ves dan, še posebej v času kosila in v poznih popoldanskih ter večernih urah. V večernih urah je med tednom, predvsem pa ob koncu tedna, polno ljudi, dokler se ne zaprejo ob 23. ali 24. uri,« je povedal informator iz Doline. Informator iz Loga je takole opisal obiskovalce: »Odprto imamo od 9. do 23. ure. Preden odpremo, so že tukaj nekateri starejši vaščani. Dopoldne pridejo penzionisti, to so tisti, ki v glavnem pijejo. S seboj si prinesejo vsak svojo marendo. Ti penzionisti se ponavadi ustavijo do J130 ure; takoj vidiš, če je dobro vino, ker pridejo nazaj in so vsako jutro tukaj. V gostilno ne smeš prit z malico, v osmico pa lahko. Med 12.30 in 14.30 pridejo na malico tisti, ki delajo v tovarnah, bančniki, uradniki. Namesto da bi šli v ošterijo, pridejo k nam, pojejo in grejo delat. Potem je majhen počitek, lih tako, da očistiš mize in opereš kozarce, in sicer tja do 16. ure. Potem zopet pridejo starejši, pa tisti, ki so končali z delom. Potem pridejo družine, ki so bolj številne ob vikendih. In zvečer pridejo mladi. Od 16. do 19. ure se stopnjuje in takrat začnejo odhajat. Povratek je zopet po 20. uri. Pridejo kakšni fantje, kompani-je (družbe, op. p.). Družine v glavnem pridejo za konec tedna, takrat je polno ljudi.« Vzdevki Posameznik je del skupnosti, ki ga ocenjuje, mu nadeva vzdevke. Nekoč je bilo v navadi, da so hiša in njeni prebivalci dobili posebno poimenovanje, to je družinsko ali hišno (domače) ime. »Ta imena oziroma vzdevke se je podeljevalo na podlagi dejavnosti, s katero seje posamezna družina ukvarjala, ali glede na funkcije, ki jih je ta opravljala v vaški skupnosti. Vaščani so se prepoznavali bolj po hišnih imenih kot po priimku. Če hišna imena pogledamo bolj podrobno, ugotovimo, daje večina teh samo preoblikovan priimek ali ime v vaško rodbinsko obliko.« (Vidau 1993, 64) Lahko pa so se hišna imena preoblikovala v priimke. Merila za ocenjevanje, vrednotenje in zaznavanje so različna. Na njihovi podlagi je posameznik dobil vzdevek. Lahko izvirajo iz poklica ali dejavnosti, ki jo opravlja družina ali njen član (na primer Ključar, Žagar, Zidar, Županovi, Benečanovi). Druga izražajo obnašanje v družini (posebno značilnost v družini, odliko ali posebno družinsko zanimivost oziroma fizično lastnost). Spet tretja izražajo ime okolja oziroma kraja, od koder prihaja posameznik (primer: Vremec - je prišel iz Vremske doline), ali pa njegovo vlogo v skupnosti. Hišna imena se navadno prenašajo iz generacije v generacijo in vzdevki posameznika spremljajo do konca življenja. Uporaba vzdevkov ali domačih imen ni znana samo med ljudmi v domačem kraju, uporabljajo jih tudi nekateri prireditelji za poimenovanje stalnih strank v osmicah. O uporabi vzdevkov je spregovorila informatorka iz Zgonika: »Še danes se uporabljajo 22 Prva leta po drugi svetovni vojni so meščani prišli z avtobusom ali vlakom ter se nato peš odpravili v osmico. Vaščani so prihajali peš. Od šestdesetih let, ko se je pojavil »avtobum«, so ljudje iz bolj oddaljenih krajev prihajali z osebnimi avtomobili in motorji. 23 Fakini - osebe, ki so opravljale težka fizična dela v pristaniščih kot nosači. 24 Na Krasu, kjer se bolj prilagajajo obiskovalcem, so jim med svetovnim nogometnim prvenstvom 2000 na eni od osmič omogočili gledanje televizije. Prireditelji so se s tem prilagodili obiskovalcem, med katerimi prevladujejo Tržačani. vzdevki. Stalne stranke se kliče po imenu, to pa je dokaz, da so stalne stranke. Če pride kakšen kolesar ali če je kdo kaj posebnega, dobi svoje ime. Tisti, ki igrajo karte, se jih kliče igralci. Enega kličemo Nos, ker je ta velik. Naše stalne stranke kličemo po imenu ali vzdevku.« Prireditelji imenujejo stalne stranke »osmi-čarji«.25 »Tisti, ki pridejo v osmico, so osmi-čarji, vsi, ki pridejo, jih kličemo tako. Jaz nisem osmičar, jaz sem jo imel. Pri nas se največkrat reče: ‘Sedaj gredo ta pravi osmičarji. ’ Ker gredo po vseh osmicah. So bili klienti, ki so hodili od osmice do osmice,«]t povedal starejši informator o izrazu, ki so ga uporabljali tudi za goste, ki so veliko popili. Drugi informator iz Doline je o poimenovanju stalnih obiskovalcev povedal: »Se spomnim še starih osmičarjev tukaj iz vasi, tudi iz mesta. So spili po deset osmink. Danes ni več tako. Se še vedno najde močan možakar, dober osmičar, ki spije po štiri osminke. Hodijo naokoli starejši ocenjevalci vina, mi jih kličemo stari osmičarji. S tem nazivom kličemo stare kliente. Tisti, ki ne pridejo redno, jih ne kličemo tako.« Če posebnega imena obiskovalcem niso dajali prireditelji, je to storil kateri od obiskovalcev, ki je dal ime po telesni ali drugi posebni značilnosti. »Tisti, ki so hoditi po osmicah, so se poznali med seboj in so si dajal imena. Taka smešna, neumna, to je bilo za hec,« je povedal informator iz Predenega. Taka poimenovanja so se nekoč zelo uporabljala, danes pa le redko. »Navadno se je reklo, da so prišli stari osmičarji. Jaz poznam kliente že od prej in večino jih kličem po njihovem imenu,« povedal informator iz Doline. Posebna poimenovanja se uporabljajo tudi za ljudi, ki jih ne poznajo osebno. »Moj brat je govoru enemu 'Tisti, ki ma rdečo jopo’,« )e povedal informator iz Doline. Vzdevki so zelo uporabni, saj jih prireditelji uporabljajo tudi za identificiranje obiskovalca, ki pride prvič. »Ta imena pišemo še posebej na račune: Ta debel, z očali ...«je pojasnil informator iz Sa-matorce. Kaj je dobra osmica? Na Tržaškem obstaja dvestoletna tradicija prirejanja osmič. Njihovo število je bilo odvisno od gospodarskega položaja in političnih razmer v posameznem obdobju. Število osmič je nihalo. Med dolgoletnim prirejanjem so mnoge osmice pridobile stalne goste, »kliente«. In vsaka je postala znana in priljubljena po svoji posebnosti. Alije osmica res dobra, najbolje pokaže število gostov. Z dolgoletno tradicijo osmičarstva je povezana šega ocenjevanja vin. Znani so bili »ljudski okuševalci« vina ali »ljubitelji dobre kap- ljice«. Šlo je za družbe moških, ki so jih prireditelji imenovali »stari osmičarji« in so hodili od osmice do osmice pokušat vino. Navadno so prišli že prvi dan, ponavadi dopoldne. Pokusili so kozarec belega in kozarec rdečega. Z vinom, ki jim je bolj ustrezalo, so nadaljevali. Za prireditelja je bila to nekakšna preizkušnja, kajti če je bilo vino dobro, so se stari osmičarji še istega dne ali naslednji dan vrnili. To je bilo znamenje, da je vino dobro in bo tudi osmica uspela. Mnogi prireditelji poznajo take družbe ocenjevalcev vina in vedo, da gre za ocenjevanje njihovega pridelka. Seveda to ni strokovno ocenjevanje sommelierjev ali poznavalcev, temveč laikov, ki radi spijejo kozarec dobrega vina. Družbe starih osmičarjev so nekoč dale »blagoslov«, da bo določena osmica uspela. Imeti dobro vino je pomenilo imeti dobro osmico. Če je vino kakovostno, se hitro razširi glas med ljudmi, kje je ta osmica. Vsak vinogradnik si je prizadeval za dobro vino, največ pa je bilo odvisno od letine in vremenskih razmer. Čeprav je posameznik znan kot dober vinogradnik, se je včasih zgodilo, da grozdje ni dobro obrodilo, kar se je poznalo pridelanemu vinu. Merila »ljudskega ocenjevanja«26 so se s časom spremenila. Danes v osmici poleg vina ponujajo hrano. »Ni več tistih pivcev kot nekoč, ki jim hrana ni bila pomembna, ampak samo vino.« Danes pomeni imeti dobro osmico ponuditi gostom dobro vino in hrano. K tem merilom sodijo tudi način postrežbe, prijaznost osebja, lep ambient in tudi ustrezno veliki parkirni prostori. Katera osmica je res dobra, mora potrošnik, torej obiskovalec, presoditi sam. Pred drugo svetovno vojno in v desetletju po njej se je popilo več vina kot v današnjem obdobju. Razlogov je več: hrana se prvotno ni ponujala v osmici, obiskovalci so bili nekoč predvsem vaščani, ki so jedli doma, nato pa prišli v osmico. Informatorji se spominjajo, da je bilo življenje takrat težko in vsaka družina se je morala potruditi, da je pridelala hrano za svojo porabo. Ljudje niso zahajali v oddaljene osmice, saj ni bilo na voljo prevoznih sredstev. Veliko ljudi je opravljalo fizična dela, in kot so pripovedovali informatorji, so »vino tretirali kot kakšen alimente (hrano, op. p.)«. Težko bi trdili, da so nekoč pili več kot danes. Vsekakor pa so se spremenili način in kultura pitja, način pridelovanja vina in želja vinogradnika, da ponudi kakovostno vino, zato v zadnjih časih v marsikateri osmici postrežejo z ustekleničenim vinom, kar zahtevata trg in potrošnik. Obisk osmice je nekoč pomenil solidarnost vaščanov, pomoč »klientov« pri prodaji vi- na. Informator s Kontovela je povedal: »-Pri nas je bla navada, da so prišli zvečer moški in mladeniči; to je bilo po vojni. Čez dan se ni hodilo, saj je blo za delat. In zvečer namesto v gostilno so prišli v osmico na hlad. Tako si pomagal kmetu, da se je stočilo vino, pa še družba je bila. Kmetu je bilo veliko zadoščenje, če je imel dobro vino in so ljudje prišli k njemu.« O tej medsebojni pomoči vaščanov je spregovoril tudi informator iz Proseka: »Enkrat so bili večinoma vaščani in z okoliških vasi, saj avtov ni bilo, zato se ni tolko hodilo naokoli. Šlo je za vaško potrošnjo; sosedje so tako prireditelju pomagali stočiti vino. Vaščani so skorajda čutili kot eno dolžnost, da gredo v osmico. Nekoč se je veliko popilo tudi, ker so bila težka dela, ki so jih moški opravljali.« Informator iz Doline je povedal o kulturi pitja: »Ali se je včasih pilo več kot danes, ne bi rekel, saj se pri nas ne pije nič več in nič manj kot nekoč. Možje niso šli v osmico z namenom, da se napijejo, ampak da so v družbi. Seveda so se ga napili, pa tudi pelo se je veliko več kot danes.« Informator iz Proseka je pojasnil o okuše-valcih vina: »So res bili takrat taki okuševalci vina. Tudi vsak kmet, ki je imel doma vino, je šel v gostilno ali osmico pokušat, pit vino. So bili taki vaščani, ki se razumejo v vino. Se je tudi zgodilo, da so kmetje pokvarili vino doma, ker ni bilo dosti vode, pa zaradi posode. In tudi zato, ker ni bilo take snage, čistoče. Vino je ena živa stvar, in če ga lepo ravnaš in lepo piješ, alora je zdravo.« Informator iz Doline se spominja: »Starih osmičarjev ni več. To so bili ta boljši pivci; liter in pol za malico, to ni bilo nič. Takih možakarjev ni več; ali so pomrli, kakšen pa tudi ne more več pit« Hrana včasih ni bila pomembna v ponudbi. Informatorka s Kontovela je razložila: »Starejših osmičarjev tudi danes ne zanima dosti hrana, v glavnem pridejo pit, pojedo mogoče malo pršuta. Oni ne rabijo več jest« Danes pa je poleg kakovostnega vina pomembna tudi ponudba hrane, ki se je porabi več kot vina. Razlogov za obisk je veliko. Obiskovalci pridejo v osmico predvsem zaradi ponudbe dobrega vina in jedače. Vse bolj pomembni so prirediteljeva ustrežljivost in sprejem ter lep ambient. Razpoloženje v osmici je bolj sproščeno kot v gostilni ali restavraciji. Zgoraj našteti dejavniki in tudi posebnosti na jedilniku so postali neizogibni. Bolj ko bodo prireditelji poskrbeli za svojo ponudbo in posebnosti, več obiskovalcev bodo privabili. 25 Izraz »(stari) osmičar« pomeni stalnega obiskovalca osmič. Med terenskim delom sem redko opazila, da nekateri uporabljajo izraz za poimenovanje prireditelja osmice. 26 Izraz, ki so ga ob razlagi, kaj je dobra osmica, uporabljali informatorji (prireditelji osmič). Viri in literatura BUFON, Milan in Kalc, Aleksej 1990: Krajevni leksikon Slovencev v Italiji. Topograf-Ai, zemljepisni, zgodovinski, kulturni, gospodarski in turistični podatki o krajih v Italiji, ki jih naseljujejo Slovenci. Prva knjiga: Tržaška Pokrajina. Trst, Založništvo tržaškega tiska. GOLJA, Klara 1993: Osmice na Krasu. Seminarska naloga 2. Ljubljana, tipkopis. G1P1Ć, Marija 1999: Trife in osmice. Njiho-Va vloga, pomen in vpliv. Seminarska naloga 2. Ljubljana, tipkopis. ČLOVEK IN TRTA. L’ uomo e la Vite. Tržaška pokrajina 1987. Trst, Repen - Kraški muzej. GUŠTIN - GRILANC, Vesna 1999: Je več dnevou ku klobas. Nekdanje prehrambene navade in recepti tržaškega podeželja. Trst, 2IT EST. LOREN, Vlasta 1976: Vinogradništvo. V: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Vprašalnice V. Ljubljana. LOTAR, Alja 2000: Osmice. Kras in Vipav-ska dolina. Seminarska naloga 2. Ljubljana, tipkopis. LLFERSIN, Jure 1972: Kaj je IVA. V: Milan Bolčič (ur.) Jadranski koledar 1973. Trst, Za-iožništvo tržaškega tiska, 92-95. MEGLIČ, Marko in Ivan Šprajc, 1982: Vrtne veselice v Ljubljani in okolici. V: Problemi. letnik 20, št. 9-10, 8-47. MOVAK, Vilko 1976: Prehrana. V: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Vprašalnice V. Ljubljana. OBČINA DEVIN - NABREŽINA, Pokrajina Trst 1997: Občinski pravilnik za ureditev prodaje vina iz grozdja, pridelanega na lastnih zemljiščih. Trst. OBČINA SEŽANA 1991: Pravila za pridobitev dovoljenja za izvajanje osmič v sežanski občini. Sežana. OBČINA ZGONIK 1994: Pravilnik za osmine v zgoniški občini. Zgonik. BAVILNIK o minimalnih tehničnih pogo-Ph gostinskih obratov. V: Uradni list Repub-hke Slovenije. 1996 (29. aprila), št. 23. BEPINC, Martina 1987: Osmice. V: Človek m trta. L uomo e la Vite. Tržaška pokrajina. *rst. Repen - Kraški muzej, 68-69. GREL, Aldo 1995: Krajevni leksikon Slovencev v Italiji. Topografski, zemljepisni, zgo-ovinski, kulturni, gospodarski in turistični Podatki o krajih v Italiji, ki jih naseljujejo ovenci ali sodijo v isto upravno enoto. Druga knjiga: Goriška pokrajina. Gorica, založba Devin v Trstu. RUTAR, Simon 1896: Samosvoje mesto rst in mejna grofija Istra. Prirodoznan-ski, statistični, kulturni in zgodovinski opis. Ljubljana. SKETELJ, Polona, Nives Špeh in Duša Krnel - Umek, 1999: Etnološko delo pri Slovencih v zamejstvu. Posvetovanje o etnološkem delu pri Slovencih v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem. Ljubljana, Slovensko etnološko društvo. ŠORI, Iztok 2000: Etnologija, turizem in turistične kmetije. V: Glasnik SED 40/3, 4, 44-54. TENCE, Drago 1976: Od grozdja do vina. V: Dan. Trst, 58-59. VALENČIČ, Vlado 1970: Vinogradništvo. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodarstvo. Ljubljana, SAZU, DZS, 279-308. VIDAU, Pavel 1993: Hišna ali družinska imena. V: Kovačič, Kristina (ur.), Ondile čez Stari vrh. Bani: Zgodovina kraškega naselja skozi stare katastrske mape, listine in pričevanja. Trst, Slovensko kulturno društvo Grad - Bani, 63-65. ZORKO, Daniela 1991: Kmečki turizem. V: Enciklopedija Slovenije, 5. zvezek. Ljubljana, Mladinska knjiga, 111. Predhodna objava / 1.03 Uroš Mlinar ČLOVEK IN m Glavno dilemo oziroma motiv, da sem se posvetil razmerju med človekom in psom, mi je pomenila ločnica (prepad) med človekom in živaljo, ki je hkrati ločnica med kulturo in naravo. V današnji človeški kulturi sem iskal stik kulturnega in naravnega, stik, ki je dovolj stalen, razšitjen in dovolj splošen. Izhajal sem iz poskusa umestitve fenomena pasjega in človeškega sožitja med druge dejavnosti sodobnega človeka, ki so hkrati tudi dejavnosti lastnikov psov. Navdihoval me je torej tujek iz naravnega sveta, ki mu civiliziran in visoko kultiviran človek še posveča toliko pozornosti in mu je tudi pretirano predan. Osebno sem s študijem antropologije, etnologije in sociologije pridobil veliko znanja, ki me usmerja k obravnavanju človeškega družbenega in kulturnega življenja tako, da sem z mislimi na domačem terenu resnično samo takrat, ko je tema lahko družboslovno razložljiva. Zavedanje kompleksne družbene vpletenosti človeka in bogate kulture mi občasno pomeni tudi oviro, saj v pogovoru s študenti z drugih fakultet ali ljudmi z bolj stereotipnim družboslovnim vidikom vse prevečkrat lahko zaidem v brezizhoden položaj. Imam občutek, da kljub boljšemu poznavanju načina življenja najbolj razvite življenjske oblike še vedno ne zavzemam stališča, da ljudje gospodarimo nad življenjem, medtem ko to lahko pripišem kulturi, ki ji pripadam, in družbi, v kateri živim. Ta občutek me napeljuje, da je človeška razmerja mogoče laže razumeti, če poznaš razmerja tudi med drugimi živimi bitji. Zato je pes danes ena izmed največjih zakladnic znanja. Proučiti vse lastnosti zdajšnjih pasem pomeni razumeti kompleksnost in raznolikost, ki sta vzporedni človeški. Ali ne gre morda celo za opis posameznih kultur? In kakšen je položaj indivi- dualnega predstavnika pasme znotraj njenih temeljnih predpostavk? Če sem po družboslovnem izhodišču usmerjen poiskati plemenitost tudi zunaj okvirov človeka, pa mi interes v kinologiji (naravoslovju) pomeni prenos znanja o kulturni in družbeni zaznamovanosti v sobivanju s striktno človeškega na širše živalsko in tudi medvrstno. Druženje s kinologi in lastniki psov mi je pomagalo spoznati njihovo videnje današnje problematike živali (psov) v sodobni družbi in njihove poglede na živali v razmerju s človekom. Kopičenje novosti v meni mi je odpiralo pogled na vse večje število med seboj različnih in tudi posebnih odnosov človeka do psa. To, daje do ene same biološke vrste, ki je naša tradicionalna domača žival, človek v sodobni družbi razvil toliko različnih in med seboj nasprotujočih si koeksistenc. Ta fenomen meje močno prevzel, ker so odnosi lahko raznoliki že v enem samem kulturnem in družbenem okolju ali na izobrazbenem področju. Paleta vseh teh pojavnih oblik se mi razprostira od povsem znanstveno podkovanega dresurnega razmerja, služ-benouporabniškega odnosa do družabno-partnerskih vlog, obrtniške vzreje ali v povsem drugi skrajnosti kot gol uporabniški odnos do »varnostne naprave«. Srž problema pa se mi izlušči takoj, ko se vprašam, od kod izvirajo vse te različnosti. Kaj predstavlja osnovne možnosti za večplastnost pojava v okviru današnjih enosmernih civilizacijskih teženj? In katero zakonitost ali skupni imenovalec bi lahko pripisal ljudem, ki so razmeroma stalno povezani s psom? V svoji seminarski nalogi' sem se navedenega problema poskušal lotiti ožje, ker sta obsežnost in kompleksnost preveliki, da bi še lahko ohranil preglednost. Na grobo sem se usmeril na razmerje tistih ljudi, ki s psom dejavno sodelujejo v okviru različnih klubov, društev, združenj in na različnih javnih prireditvah. V bistvu sem iskal ljudi, ki so predani svojemu delu s psi ter poskušajo svoje razmerje čim bolj dopolniti in izpopolniti tako na področju poznavanja živalske vrste, strokovnih ved, kinologije, veterine kot pri izpopolnjevanju praktičnega znanja, obvladovanju tekmovalnih in drugih veščin, poglabljanju v čustveno in mentalno življenje psa... Druženje z ljudmi iz Kinološkega društva Vrhnika mi je ob tem pomenilo glavno zakladnico znanja. Med njimi sem opravil tudi največ anket, nekaj pa so jih izpolnili še člani KD Rakek - Cerknica in naključni posamezniki. Lastniki so mi bistvene značilnosti svojih razmerij s psi razkrili seveda v pogovoru. Informacije sem zbiral tudi v kinoloških revijah in literaturi. Tako sem pregledal in analiziral vse izvode strokovnih revij Kinolog in Moj pes iz leta 1999. Del mojega praktičnega dela je sestavljalo tudi bolj pozorno vsakdanje in priložnostno spremljanje vedenja človeka in psa. Ne upam si trditi, da ima naloga kakšno reprezentativno vrednost ali bo posegla v občo paradigmo kinološkega mišljenja, vendar mi osebno pomeni poskus približati se vzgibom in težnjam sodobne človeške družbe skozi poseben odnos do nečloveških članov te družbe. Iz pridobljenih podatkov »iz življenja kinologov« lahko bolj na slepo označim to posebno človekovo razmerje s psom in sklepam, da gre za samostojen pojav, kije v primerjavi z drugimi lahko bolj pravilen ali moralen ali celo bolj human. Izbral sem ga predvsem kot bolj kompleksnega in poglobljenega v svoji naravi, kar mi omogoča nadaljnje iskanje vplivov, ki so temeljni za sodobno kinološko vedo. Za družboslovca pa je naj večja uganka prav osrednji člen teh razmerij, to je nečloveški dejavnik - pes. Opraviti imamo torej s sožitjem naravnega in kulturnega, vendar brez jasne ločnice, ker gre za medsebojno prepletanje in navezovanje. Vzgojo psa je mogoče razumeti kot kulturen pojav in človeško prakso, hkrati pa je pes lahko objektivi-zacija in reprodukcija naravnega, prežitek, ki je v kulturi očitno potreben. Dilema se v naslednji stopnji lahko prenese na kinologijo in kinologe, ki so moj vir znanja in praks, hkrati pa raziskovalno okolje. Ali sta veda in znanje (logos) o psih neposredno povezana tudi s kulturo, ki jo lastniki gojijo do svojih psov (kynos) in se na primer izraža na množici pasem in njihovi različni uporabnosti? Ali pa znanje in veda lahko obstajata, temelječ izključno na bioloških dejstvih, ki niso povezana s kulturo in človeškim mišljenjem? Je naravnost psa torej odvisna od naše kulture in je kot realnost zase naša predstava, uaš kulturni produkt ali pa je pes povezan z naravo, ki obstaja kot organizem zase, torej nasproti družbenemu organizmu (tako da sta organizma med sabo postavljena v opozicijo človek - narava)? ^J°je izhodišče je kulturološko, torej razu-tteti psa kot družbeni fenomen. V razmerju nted človekom in psom sem želel prikazati tudi širši antropološki vidik (pes kot človekov sopotnik), kar pa je v sodobnosti tesno Povezano s kinologijo in uveljavljenim »naravoslovnim« dojemanjem drugih življenjskih oblik. Iskreno rečeno, sem se že ob začetku raziskovanja opredelil za tako imenovan mul-tidisciplinarni pristop, pri čemer mi je »dru-ga disciplina« (kinologija) pomenila nekak-šun osebni izziv in spodbujala željo po spoz-nanju. Med različnimi vrstami literature sem 'zPeljal nekakšen »pionirski slalom«, kije dopolnjen še z mojimi spoznanji s terena in anketnim gradivom. Zavedam se velikanske teže subjektivnih dejavnikov pri takšnem pri-jemu, vendar jih želim poudariti, in ne prikriti. Izhajam iz te hibe družboslovja, ki pa Po mojem mnenju ni značilna samo za vede 0 človeku, ampak tudi za vse vede, ki so človekov produkt. Izvlečki iz ankete Opozoriti želim na določene poglede, ki si danes uveljavljeni med lastniki psov, kada se poskušata razložiti narava psov in njihc vo vedenje. Gre torej za posamezne sestav ne predstave, ki naj bi jo imeli imetniki ps, o teh živalskih partnerjih. Prizadeval sem s razumeti miselnost teh »operaterjev s psi« kadar se posvečajo delu s (svojim) psom ii 'utajo na splošno opravka s psi. azlog, zakaj se ljudje odločajo za psa in ži\ Jenje z njim, je večinoma povezan z nara\ uostjo psa. Življenje s psom naj bi bilo z; °veka bolj naravno in pristno, na prime manj stresno in bolj prizemljeno, kar je pr meten »dodatek« k današnjemu tempu ži\ enja. Ljubezen do živali se navezuje na prisl nost Pasje narave in njihov naravni izvor. Skc raj enako pomembne pri odločitvi za psa si Se njegove posebne lastnosti, ki so koristei Pripomoček za kakovostnejše življenje (dc ber čuvaj, zvestoba ...). ljudi je prav tako pomembna tudi lasi n°st, daje pes »odvisen od družabnosti«, tc rei družabno bitje. Globoko v nas je zakore uinjena misel, da je pes človekov najboljš Prijatelj ali edini prijatelj, ki se ga da kupiti ružbenost, ki nam je omogočena v življe nju s psom, je po mojem mnenju najbolj teh ten razlog za njegovo »množičnost uporabe« čeprav se ta lastnost rada izpušča s prednostnih seznamov. Kot vemo, se pasmi lahko določijo nekatere splošne vedenjske značilnosti, ki so v primerjavi s tistimi druge pasme bolj ali manj poudarjene. To se očitno zelo upošteva, ko se odločamo o ustreznosti pasjega člana v svojem okolju. Večina lastnikov psov je prepričana, da je osebnost psa, s katerim živijo, vsaj delno že bila določena s pasmo. Nekateri se celo strinjajo, daje značaj psa skoraj povsem določen z geni, kar pomeni, da je nakup psa enak nakupu izdelka z določenimi lastnostmi. Torej očitno prevladuje miselnost o biološki determiniranosti psa. Danes je zagotavljanje osebnostnega značaja pri psu (pasmi) eden izmed pomembnejših dejavnikov pri odločanju za nakup čistokrvnih psov. Nadzorovanje izvora (rodovnik) je potemtakem še stopnja višje v determiniranosti, pri čemer gre za prizadevanje določati lastnosti v okviru pasme, in to tako na fiziološki kot tudi na psihološki (značajski) ravni. Kinologija psa pojmuje skozi biološke determinante in prek njih sklepa tudi na vedenjske oziroma etološke determinante. Vendar pa je princip teh determinant isti, kot ga gojimo v vsej zahodni kulturi (in znanosti) tudi do vseh drugih živalskih vrst in organizmov. Gre torej za določljivost, ki pomeni le osnovo psov, torej nekakšen začetni kapital, ki ga žival dobi po naravnih načelih ob sko-titvi, vendar razmerje s psom danes zajema precej več kot samo »upravljanje« živali. Iz ankete je očitno, da imetniki psov občutijo (vidijo) številne povezave, ki lastnosti njihovih psov približujejo lastnostim človeka. Razmerje, ki ga imajo s svojim psom, je sestavljeno iz podobnih obrazcev ravnanja, kot jih človek uporablja za razmerje (komunikacijo) z drugimi ljudmi. V nadaljnji analizi bi se mi mogoče odkrila podobnost med odnosom človeka do mlajšega (nebogljenega) člana svoje skupnosti in odnosom do domačega psa. Zdi se mi, da človek v interakciji s psom samodejno posega po ustaljenih formah, ki jih sam uporablja v socializaciji z okolico. Današnji način dejavnega sobivanja s psom zahteva obilico časa in prizadevanja. Treba se je odreči številnim značilno človeškim rečem in se usmeriti v razmerje z živaljo, kar je verjetno po svoje privlačno. Grobo rečeno, stik med psom in njemu bližnjimi ljudmi postaja vse tesnejši, ker tudi sodelovanje postaja vse globlje in vsestransko. Prizadevnost ljudi, da se psom omogoči neki dostojanstven položaj, se veča. Tega se najbolj zavedajo tisti, ki psu posvečajo veliko pozornosti, torej potencialno tisti, ki so imeli (imajo) stik z dejavnostmi v kinoloških društvih. Dejstvo je, da pes postaja vse bolj enako- praven član v družbenem življenju človeka, seveda v določenih stvareh. Poleg tega je položaj psa v današnji urbani družbi zavidljivo visok, če ga primerjamo z drugimi živalmi v tej verigi. Glede vzgoje psa bi med kinologi pogosto slišali, da sta pomembna predvsem občutek (smisel) za žival in odločnost pri delu. Vzgoja ne poteka samo na vadišču in pri treningu (ali ko si vzamemo čas), ampak je treba naučeno tudi upoštevati in smiselno nadgrajevati ob vsakem stiku s psom. Takšna teoretična podlaga je jasna vsem, ki so kdaj prestopili prag kinologije in kinološkega društva, čeprav se v praksi ali ob lastnem psu to zelo rado spregleda. Predvsem pa je na vzgojo vezana človekova odgovornost do psa, saj je na primer vsesplošno znano, da je za nevzgojenega (nevarnega) psa odgovoren ali kriv lastnik, in ne pes ali njegova pasma. Danes je nekako prevladalo mnenje, da je za normalno vzgojo psa (dresuro) nujen samo en gospodar oziroma vodja vzgoje. Velikokrat se predpostavljata povsem individualno delo s psom in individualna skrb zanj (ker se tudi sami odločimo za nakup), kar je dolžnost njegovega lastnika. Nedvomno kinologija tu išče povezavo z naravo organizacije v volčjem ali pasjem krdelu, kjer je strogo uveljavljena in upoštevana hierarhija. Če smo psu pripravljeni dati neko vzgojo, se je nujno postaviti v hierarhično nadrejen položaj, torej kot stalna avtoriteta. Naslednji pomemben dejavnik, ki se precej upošteva pri vzgoji, so izkušnje psa in ekscesi, ki jih je doživel. Zavedanje vpliva »zunanjih dejavnikov« na značajske lastnosti psa zahteva od lastnika in vzreditelja posebno pozornost in dodatno skrb. Lastniki večinoma tudi neradi vidijo, da se njihovi prijatelji in obiskovalci preveč menijo za njihovega psa, saj ga to oddaljuje od ustaljenega odnosa do gospodarja in bega glede na naučeno znanje in obnašanje. Pravi gospodar torej nadzoruje tudi okolje svojega psa in omejuje ali upošteva zunanje dražljaje, ki na psa delujejo vsak dan. Kinološka literatura in praktično znanje Potrditev svojih ugotovitev iz ankete sem iskal v literaturi o psih, kjer je mogoče odkriti številne namige, ki preraščajo ali zavračajo klasično kinološko znanje in poglede na psa. 1 Prispevek je nastal na osnovi seminarske naloge (Človek s psom: medsebojne korelacije iz vidika antropologa), napisane v štud. 1. 2000/01 pod mentorstvom dr. Boruta Brumna. Najprej sem opazil težnjo po zaščiti narave in naravnosti, kar v večini besedil lahko razberemo med vrsticami, lahko pa je izražena tudi neposredno. Za psa se predpostavlja določena vsebina, celo določen zaklad znanj in čustev, ki jih je sposoben deliti s človekom. Ta zaklad mu je dan z njegovo naravo, torej po naravni poti in po volji narave. Človek je v takšnem kontekstu postavljen v nasprotje z naravo , torej vpliva na psa prav tako kot narava, vendar s človeškimi dejavniki. Človekovi vpetost v naravo in odvisnost od nje sta torej neizogibni. Sodoben človek živi izolirano v svojem svetu, potemtakem je pes eden najboljših in najbližjih izhodov v naravo in vez z normalizacijo odnosov s preostalim planetom. »Živimo v okolju, ki je vedno manj primerno za normalno življenje; razsežnosti družinskega življenja so vse manjše. V tej luči pomeni žival v družini nov, a istočasno star stik z naravo, ki skrbi tudi za duševno ravnovesje.« (Gombač 1999, 45) Upoštevanje in zagovarjanje narave v kinološki literaturi je neposredno povezano s svarilom sodobni človeški družbi (državi), da samozavestna ob svojem napredku skrbi samo za svoje ozke interese, zaradi katerih pa izgublja stik s širšimi življenjskimi danostmi, v prenesenem pomenu izgublja tla pod nogami. Alternativa človeški misli je po njihovem znanje narave, ki ga je bil deležen tudi človek, ko je še imel vsakdanji stik z njo. Zato danes potrebuje stik tudi z drugimi biološkimi vrstami - »medvrstni kontakt«, iz katerega se lahko nauči alternativnih, naravnih modrosti (ki pa jih je v dobršni meri deležen prav pes). Psa je mogoče povezati še z enim, malo drugačnim vidikom, ki je lahko izpeljava ali nadgradnja občutka, da ima pes v sebi pristen naravni zaklad. Današnji človek tudi svojemu ruralnemu predhodniku ali pa oddaljenim »primitivnim družbam« pripisuje naravnost, in to s prvinami, ki so vse bliže mitu (prednikov). Naša kulturna potreba po razumevanju in predstavljanju življenja v preteklosti tudi psu omogoča povezavo z zgodovinskim človekom, zato je lahko pes posredno tudi nosilec (posredovalec) naše dediščine in vez s preteklostjo. »Je pa še en pomemben razlog za druženje človeka in psa. Pes je človeku nostalgični pomnik davnih časov. Na sprehodu s psom po umazanem asfaltu, med sivimi betonskimi nebotičniki in čadastimi dimniki človek v skritih asociacijah vzpostavlja vez z zdavnaj izgubljeno vaško idilo. Tako mu grozno velemestno življenje postaja bolj znosno. Pes je edino točasno mestno bitje, ki človeku to omogoča.« (Sam 1995, 16) Če povzamem tendence iz kinoloških opozoril in razmišljanj, bi za skupno točko označil misel, da civiliziranega človeka fascinirata lastna ekspanzija in napredek, vendar v njem zbujata tudi strah, ker se boji svoje moči in hkrati nesposobnosti, pes (žival) pa v sebi ohranja zdrav pristop, zato nam njegova družba daje duševno varnost in občutek prizemljenosti. Uveljavljeno kinološko znanje priznava dispozicije, ki jih pes dobi s pasmo, vendar pa je dednost ozko omejena na zgradbo in videz, od tod pa so posploševanja že vprašljiva, kaj šele da bi se lahko sklicevali na izvor prednikov iz divjine, ali kakor je lepo ponazoril dr. vet. med. Jože Vidic: »Tako je primerjanje današnjih psov z volkovi in šakali podobno primerjavi sodobnega človeka z Neandertalcem.« (Vidic 1999, 13) Kinološka veda se danes vse bolj nagiba k temu, da pes ni povezan samo s svojim dednim materialom in nagoni oziroma da ni samo produkt v okviru svoje pasme in »zmes« obeh staršev, kar pa nasprotuje logiki selektivne vzreje. Namesto tega stopa v ospredje prepričanje o enkratnosti vsakega psa. »Poleg tega pa je vsak pes osebek zase in se razlikuje od vsakega drugega. Nobenega jamstva ni, kako se bo neka žival obnašala samo zato, ker je določene pasme.« (Stariha 1999, 14) Pasje življenje si je mogoče razlagati po več poteh, predvsem pa je ogromno osebnih mnenj, ki so povezana zlasti s percepcijo kinologovega ali kakšnega drugega psa. Odgovor, katere značilnosti določajo psa, je zelo odvisen od naše predstave, kakšen mora biti pes. Zato je pri psih poleg vzporednic z živo naravo in »divjimi sorodniki« treba nujno upoštevati tudi vzporednice s človekom, kijih lahko zasledimo kljub različni biološki vrsti. Razvit odnos in sporazumevanje s svojim gospodarjem pomenita prilagoditev našemu (urbanemu) okolju (kar pa je po kinološki logiki nasprotno od naravnosti), zato je pes deležen naravnosti kvečjemu toliko kot njegov gospodar. Pripisovanje naravnosti in pristnosti je naša raven razumevanja ali morda celo način podcenjevanja in poenostavljanja razmerja s psom, kar pa je najprej izraz naše zgodovine mišljenja in kulture, torej tradicionalnega odnosa do psa, živali in planeta. Naravo danes pojmujemo z eksotičnimi sredstvi (iskanje drugačnosti, oddaljenosti, neodvisnosti, prikazovanje fenomenov...), ki nam v razmerju z njo kažejo našo odtujenost in nesposobnost. S takšnim pogledom pa potiskamo psa proč od človeka, v idilo in naravo, kije za nas (mitičen) prostor, dosegljiv samo najbolj predanim specialistom - naravoslovcem (vračem). Verjamem tudi, da ista logika v mnogih primerih pripelje do nakupa psa samo zaradi občutka ali želje po obvladanju neukrotljive narave, rezultat pa so tudi bahači z napadalnimi psi. Druga raven, ki je prav tako pomembna za razmerje oziroma zbliževanje, je osebnostne narave. Potrebna je uskladitev dveh individualnih značajev, lastnikovega in pasjega. Posplošene značilnosti pasme, ki nam jih ponujajo rejci s svojimi reklamnimi izdelki, še ne zagotavljajo povezanosti s psom, ker njegov značaj oblikuje interakcija. »Psi imajo določeno obliko osebnosti in ta vsakega psa in njegovo vez s človekom naredi enkratnega. Včasih se zunaj kroga enako mislečih ne upamo govoriti o osebnosti psa, saj lahko naletimo na nerazumevanje.« (Stele 1999, 28) Tu se razumevanje naših živalskih partnerjev začne prevešati na drugo raven, saj imamo opraviti z antropomorfnimi pogledi na psa, torej z istimi mentalnimi šablonami, s katerimi razlagamo tudi človeške odnose in življenje. Ne mislim, da gre za preprosto prenašanje vzorcev iz človeške narave in da z njimi sestavljamo miselni konstrukt o psu. Priznavanje osebnosti pasjemu individuumu razumem kot korak v smeri priznavanja enkratnosti (neponovljivosti) živega bitja, tudi svobodne duhovnosti (nedeterminiranosti), ki smo jo do zdaj pripisovali samo človeku. Ob upoštevanju sodobnega etološkega in psihološkega znanja lahko psu povsem upravičeno pripišemo določeno osebnost, ki pa so jo ljudje v konkretnem odnosu (zavedno ali nezavedno) že samo po sebi lahko priznavali. Po mojem mnenju noben lastnik čistokrvnega psa v njem ne vidi samo značilnega predstavnika pasme, prej dostojanstveno osebo svojega kova. Pri razmerju med človekom in psom je izvor specifik vezan predvsem na posebnost stika, ki sta ga razvila tisti, ki drži povodec, in tisti, ki je na povodcu. Psihiater in sociolog Vanja Rejec je v intervjuju med drugim izrekel tudi tale stavek, ki mi govori o prenosljivosti tako fizičnih kot psihičnih lastnosti v dejavnem razmerju: »Kot psihiater menim, da imajo psi značaje, znotraj tega zelo podobne našim značajem, tako kot imajo bolezni zelo podobne našim.« (Fon 1999, 45) Nasprotujoči in izključujoči se deli v okviru znanja o psih dokazujejo obstoj različnih in protislovnih stikov ljudi in psov v kinoloških krogih. Le tako lahko obstaja tudi osebnostni vidik, ki je svojevrstna nadgradnja v kinološkem znanju in hkrati izraz časa in položaja kulture, ki ji pripadamo. S primeri iz kinoloških revij sem si prizadeval ponazoriti nekakšno občo lastnost stika med človekom in psom, ki teži k prisvajanju pasjega življenja in počlovečenju nje- govega značaja. S tem pa ne mislim pokazati na človeka kot nekakšnega roparja narave, ampak želim spregovoriti o značilno-stih v tem razmerju, ki so njegov sestavni del ali pa neizogibna posledica, celo stranski produkt. Ker je razmerje v oblasti človeka, in tudi življenjski prostor je prepojen z ljudmi in njihovimi navadami, ne vidim nikakršne podlage za to, da bi v psu obstajala ali nastajala kakšna lastnost iz »divje narave«. Sodeč po tem, kje in kako danes živi, Sre za živo bitje iz jedra (ne s pristranskega obrobja) civiliziranega okolja, ki živi v sožitju z nami.2 Naravne danosti človeka in psa so različne, ker gre za različna biološka organizma, vendar sta naravno pogojena oba, torej sta naravna oba. Iskanje značaja, ki je pristen ali Prvinski, je človeška lastnost v razmerju, hkrati pa pomeni tudi antropocentričen po-Sledu človeka na psa (žival). Logika katere-Sakoli človeškega odnosa je vedno izraz časa in kulture, ki ji človek pripada ter govori 0 stanju duha in miselni okupaciji družbe. Sinteza Oh D rnnožici in razvejenosti današnjih znanosti sem se na koncu zadovoljil z razlago, da se sorazmerno s časom in »napredkom« (specificiranjem, separacijo) znanja vse bolj razlikujejo in zapletajo tudi praktični in vsakdanji pogledi na psa. Kaj lastnik vidi na psu, Je odvisno od tega, iz katere stroke ali po-ročja prihaja, kakšno literaturo prebira, če-Prav to ni nujno povezano tudi s konkretnim ravnanjem s psom ali njegovo vzgojo. Pred-siavljam si nekakšne miselne svetove, ki jih ranimo in opravičujemo ob stiku z drugi-rru. hkrati pa se branimo in izogibamo prevelikih sintez. Verjamem, daje med psom in človekom možno razviti globoko osebno razmerje, tesno pri-jateljstv1^ medsebojno zaupanje ali skrb, ven-ar je glavni pogoj velik človeški duh, dovzetnost in želja po interaktivnem razmerju. Oseb-n°sti, ki jo je pes v takšnem primeru razvil, Pa ne kaže posploševati in reklamirati kot oboo pasjo zmožnost (lastnost), ker osebnostno manj samozavesten, manj inovativen ali racionalno prestrog človek tega ne bo opazil v svojem razmerju, čeprav je poučen in vesten vzgojitelj svojega psa. Sklicevanje na nepravilnosti v vzgoji je lahko vsiljevanje norm iz svojega sveta, prepričanje, daje treba imeti uniformen odnos, ki je za psa edini pravilen a i ustrezen, izvorno naraven... Poudarjanje pomena družbe in socialne odvisnosti je seveda podmena družboslovcev. ako sem tudi pri sebi opazil, da preveč naravoslovno (biološko - genetsko) bese- dilo dojemam ali površno ali skozi filter sociološke primernosti oziroma sorodnosti in možnosti uporabe v okviru smernic sociologije (družboslovja). Nesporno je tudi ves moj prispevek nastal kot zagovor pomembnosti družbenih dejavnikov v razmerju med človekom in psom ter razsežnosti vpliva, ki izvira iz stika dveh različnih individuumov. Razlog za vse pa je boljše razumevanje človeka in človeških odnosov, zato mi pes pomeni samo figuro oziroma sredstvo za vzpostavitev tega posebnega, »medvrstnega« odnosa. Ker se mi je s študijem etnologije oblikoval izostren čut za varovanje in populariziranje nacionalne dediščine (in tradicije nasploh), sem ob vprašanju zagotavljanja primernega statusa domačim pasmam psov3 takoj odkril svoje poslanstvo, ki ga vidim tudi v popularizaciji za njihovo uveljavljanje doma in svetu ter v organiziranju zaščitne politike. Takšno ravnanje mi je idejno zelo blizu, vendar je mogoče tudi moja preokupacija. Iskreno rečeno, naša etnološka stroka za takšno »pasjo dediščino« nima prav veliko posluha in je premalo dejavna oziroma preveč okorna (tudi delikatna), da bi si upala poseči in uveljaviti na tem področju. Ker obstaja predvsem mačehovski (koristoljuben) odnos do naravne dediščine (ne nacionalne), in to na vseh družbenih (državnih) ravneh, ni čudno, da se nekateri ljudje ob psih počutijo odmaknjene v svet narave in eksistencialno ogrožene kot narava sama. Uveljavljanje enoumja v sodobni družbi in širjenje občutka nemoči ob njegovi ekspanziji povzročata resignacijo nad večino družbenega dogajanja, ki je sebično človeško. Hkrati prek medijev nase sprejemamo še globalno problematiko, ki jo je zakrivilo človeštvo, tako da živimo z nenehnim občutkom kolektivne odgovornosti. Tradicija nas uči, da smo ljudje od nekdaj predstavljali oazo reda v kaosu, ki sicer vlada svetu. Nova spoznanja v znanosti in težnje sodobne družbe pa napeljujejo na manj samovšečen položaj, ki bi ga imel človek v razmerju z živalmi, saj se živalim pripisujeta vse bolj strukturirana in kompleksna organiziranost življenja ter vse manjša kaotičnost. (Midgley 1995) Specifično merilo za vrednotenje živali in narave lahko spoznamo med ljudmi, združenimi v okviru kinologije. Tako gre zaslugo za spreobrnjen mehanicistični odnos do živali in brisanje razlik med njimi in človekom gotovo pripisati tudi skupini ljudi, ki živijo in se ukvarjajo s psi. Sodobna znanost predpostavlja, da je socialno obnašanje človeka ali živali odvisno od določene lastnosti, ki je zasidrana v genomu. Takšen biološki determinizem je sme- šen vsem, ki imajo izkušnje in opravka s konkretnimi oziroma osebnimi bitji, njihovim socialnim obnašanjem in socializacijo. Kinologija upošteva to lastnost osebnega stika, zato se v njenem okviru prav tako pojavljajo nasprotovanja ozkemu informacijsko-bio-loškemu označevanju življenja, kar jo po metodi zbližuje z znanostmi o človeku (sociologijo, psihologijo in antropologijo). »Vztrajanje nekaterih družboslovcev na popolnem razkoraku med človekom in drugimi živimi bitji je nedvomno vprašljivo. Zato je ključno vprašanje sodobne znanosti o človeku drugje - kako ljudje konstruiramo svoj sociokulturni svet in kako ga prepoznavamo pri drugih? Za odgovor na to vprašanje pa je po našem mnenju eksplanatorno potentnej-ši nek drugi pristop, kognitivno družboslovje.« (Tomc 2000, 25) O razmerju s psi bi za konec dodal samo še to, na kar opozarja prejšnji citat, torej na sposobnost oziroma pripravljenost, da enakovredno svojemu mišljenju in prepričanju sprejmemo tudi malo ali povsem drugačnega. V tem pogledu so psi veliko bolj odprti do nas kot mi do njih. Narava obstaja v psu, če obstaja tudi v nas in si oboji dovolj prizadevamo za kakovosten in poglobljen odnos. Ta narava je narava drugačnega živega bitja, nikakor pa ne pričakujmo dostopa do naravnega vrelca (bistva), katerega razumevanje nam bo pokazalo pravo pot in kaj je najboljše za nas. Najverjetneje se ne da specificirati in opisati, kaj nam neposredno ponuja pes, vsekakor pa ta »lastnost« ni odvisna ne od velikosti ali dednega materiala ali pa od pasme oziroma značaja. Očitno je s tem razmerju ponujena vera v obstoj nečesa nadčutnega, neizmerljivega in nedoločljivega z našim ukalupljenim razumom. 2 V sožitju z nami živijo številni drugi organizmi in živali, na primer druge domače živali ali miši, golobi in pršice - sicer ne po naši volji -ali pa lastovke, klopi, medvedi in volkovi (v občasnem sožitju). 3 Idejo in občutek odgovornosti je spodbudilo branje kinoloških revij, v katerih sem opazil prizadevanja nekaterih kinologov, da bi spremenili brezbrižen odnos, značilen za slovenski prostor. Psov, kot so kraški ovčar, istrski gonič, posavski gonič in koroški žigec, niti ne poznamo, razen tisti, ki se ukvarjajo z njimi. Njim tudi prepuščamo vso odgovornost, ker potrebno dejavnost za uveljavitev pasme razumemo kot njihov interes. Zato na primer takšni pozivi danes izzvenijo povsem v prazno: »Slovenci, imejmo več nacionalnega ponosa in ne dajmo, kar je našega! Ne dopustimo Hrvaški, da nam na tak način odvzame istrijanca. To, kar je naše, slovensko, moramo čuvati kot punčico v očesu, kajti le tako bodo zanamci dobili tisto, kar jim pripada.« (Snoj 1999, 4) RAZGLABLJANJA Viri in literatura COREN, Stanley 1996: Inteligenca psov Pasja zavest in sposobnost razmišljanja. Ljubljana, Dedal. ESCURET, Gerges Guille 1998: Družbe in njihove narave. Ljubljana, Studia humanita-tis. FON, Željka 1999: Magister sociologije in psihiater Vanja Rejec. V: Kinolog, L 27, št. 4. Ljubljana, 44-45. HAUSER, Marc 1996: The Evolution of Communication. London, A Bradford Bock. LEROI - GOURHAN, Andre 1988: Gib in beseda 1 in 2. Ljubljana, Studia humanita-tis. MACNAGHTEN, Phil in Urry, John 1998: Contested Natures. London, SAGE Publica-tions. MATURANA, Humberto in Varela, Francisco 1998: Drevo spoznanja. Ljubljana, Studia humanitatis. M1DGLEY, Mary 1995: Beast and men (The roots of human nature). London, Routled-ge. SAKSIDA, Iztok 1997: Uvod v primerjalno sociologijo. Filozofska fakulteta. Ljubljana. SAM, Andrej 1995: Balade zavrženih. Samozaložba. Ljubljana, A. Sam. SNOJ, Jože 1999: Kinologija smo ljudje. V: Kinolog, 1. 27, št. 12. Ljubljana, 4. STARIHA PIPAN, Sabina 1999: Pastirski pes v stanovanju? V: Moj pes, 1. 7, št. 3. Ljubljana, 14. STELE, France 1999: Dobrodošli v nebesih. V: Moj pes, 1. 7, št. 4. Ljubljana, 28-29. TOMC, Gregor 2000: Sebičnost genov L Delo, Sobotna priloga, 7. oktobra 2000, 24-25. VIDIC, Jože 1999: Jesenca pa ne! V: Moj pes, 1. 8, št. 11. Ljubljana, 12-13. VREG, France 1997: Sporazumevanje živih bitij. Etološki vidik komuniciranja, vedenja, delovanja in preživetja človeka in živali. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede. Izvirni znanstveni članek / 1.01 Tjaša Pavšič POVODNI MOZ V SLOVENSKIH IN VZHODNOSLOVANSKIH VEROVANJIH Članek je povzet po seminarski nalogi z naslovom Povodni mož v slovenskih in vzhodnoslovanskih Ver°vanjih, ki sem jo napisala pod 'nentorstvom dr. Mirjam Mencej.1 C seminarski nalogi sem na podlagi literature o demonologiji in folklornega gradiva prikazala značilnosti in funkcije mitološkega Uka povodnega moža pri Slovencih in vzhodnih Slovanih. Govorimo o zlem bilju ali demonu, ki prebiva na nevarnih vodnih predelih, kjer Prcži na svoje žrtve, jih utaplja in ugrablja. Najširše področje v slovanski mitologiji zav-j/erna demonologija. Verovanje v demone, du-0Ve druga bajna bitja se je v nasprotju z verovanjem v slovanske bogove, ki je skoraj rez sledu izginilo, v veliki meri ohranilo do anašnje dobe (Zečevič 1981, 6; Zelenin 27, 383). Nikolaj Mikhailov poudarja, da Je treba pri analizi slovanske mitologije upoštevati vsaj tri obdobja: dobo uradnega poganstva, dobo pokristjanjevanja/dvoverstva 111 Poznejšo »demonološko« dobo. De-tPonologija torej pomeni nekakšno nadalje-Vanje mitologije (Mikhailov 1997, 78). Verjetno seje lahko ohranila, ker jo je Cerkev v eznji, da bo izbrisala poganska božanstva, nekoliko prezrla (Zečevič 1981, 6). Tudi Ivanov in Toporov navajata, da se je ohranil predvsem demonizem, vera v gozdne duhove. povodnega moža, vile, v poljske, hišne in razne druge demone predvsem pri južnih Slovanih (Ivanov, Toporov 1989, 1012). seminarski nalogi sem se ukvarjala z enim demonoloških likov, likom povodnega mo-za. Zanimale so me predvsem njegove značilnosti in funkcije, ki se jih da razbrati skozi ohranjeno ljudsko izročilo. Pri analizi lika sem se okvirno oprla na Dyninov članek Ruska demonologija, v katerem navaja osem točk, ki jih moramo upoštevati pri obravnavi demonologije: 1. sama pojavnost določenega lika v vseh različicah, 2. demonološka leksika, 3. predstave o zunanji podobi demonov, 4. predstave o krajih, kjer prebivajo demoni, 5. časovna določenost demonov (deli dneva ali leta, ko se določeni duhovi pojavljajo), 6. predstave o oblikah pojavljanja, 7. funkcije in 8. odnos človeka do objekta verovanja - sistem varovalnih sredstev in tabujev, izvajanje določenih obredov in tako naprej (Dynin 1993, 78-79). Metoda dela, ki sem jo uporabila pri pisanju seminarske naloge, je analiza ter primerjava literature in virov, ki obravnavajo področje vodnih demonov pri Slovencih in vzhodnih Slovanih. Literature o slovenskem povodnem možu je zelo malo, zato sem se v nalogi oprla na številne pisane vire iz slovenske folklore. Gre predvsem za prozno izročilo, povedke in podatke, ki so jih zapisovalci zbrali na slovenskem območju. Manj je povodni mož navzoč tudi v ljudski poeziji, ljudskih baladah. Najštevilčnejši so viri iz 19. in začetka 20. stoletja, ko so zgodbe objavljali v raznih periodičnih publikacijah in zbirkah ljudskih povedk. Vzhodnoslovanskega vodanoja sem obdelala predvsem na podlagi ruske literature o vodnih demonih. Temo so v nasprotju s Slovenci obravnavali številni ruski raziskovalci. Glavni termini, kijih uporabljam, so demon, povodni mož in vodanoj. Besedo demon uporabljam kot oznako za mitično bitje, ki po Dyninu pomeni prežitek starega animizma (Dynin 1993, 78). Gre za gozdna, vodna, hišna, poljska in druga bitja, pojavljajoča se v naravi, kijih pogosto zasledimo tudi pod imeni duhovi narave, bajna bitja, vilinska bitja in podobnimi oznakami. Povodni mož je najznačilnejše ime za slovenskega moškega vodnega demona, ponekod znanega tudi pod nekaterimi drugimi poimenovanji, ki so manj pogosta. Izraz uporabljam kot termin za oznako vodnih demonov na Slovenskem, ki se pojavljajo v določeni podobi in opravljajo določene funkcije. Z izrazom vodanoj označujem vzhodnoslovanski moški mitološki lik, ki je po glavnih značilnostih analogen slovenskemu povodnemu možu. Živi v vodi in je sovražen človeku. Njegova glavna funkcija je utapljanje ljudi. Beseda vodanoj izvira iz ruske besede »vodjanoj«, kar pomeni voden. Je najpogostejše poimenovanje vodnega demona pri Rusih. Ruski raziskovalci uporabljajo izraz kot znanstveni termin za vodnega demona pri vseh slovanskih ljudstvih (Levkijevska, Usačeva 1995, 154). Povodni mož v slovenskem ljudskem izročilu Najstarejše poročilo o povodnem možu pri nas je zapisal Valvasor s splošno znano zgodbo o ugrabitvi Urške Šafarjeve ob plesu pri lipi na Starem trgu. Valvasor celo piše, daje v mladosti v Ljubljani sam videl povodnega moža, kako se je ogrnjen v črn plašč vzdignil iz vode ter sunil v vodo meščana Šmajd-lerja, ki se je vračal z ženitovanja. Pravi, da zna o ljubljanskem povodnem strahu vsak ribič in čolnar na Ljubljanici kaj povedati, tako da bi se o tem dala napisati debela knjiga (SLP I 1970, 144; Valvasor 1969, 397). Iz istega krajevnega izročila se je rodila tudi ljudska pesem, ki jo je vsebovala pozneje izgubljena Zako/mkova zbirka (ok. 1775) (SLP I 1970, 144). Mnogo bogatejše od verzificiranih besedil in po vsem slovenskem ozemlju razširjeno je bilo prozno izročilo. Le na kratko, kot v povodni stekleni palači domujočega in predvsem otrokom nevarnega, označuje povodnega moža V. Vodnik v svojih Mythen, zu Rib- 1 Seminarsko nalogo z naslovom Povodni mož v slovenskih in vzhodnoslovanskih verovanjih sem napisala v študijskem letu 2000/01 v okviru izbirnega seminarja Etnologija Slovanov pod mentorstvom dr. Mirjam Mencej. niza geglaubte, št. 4, podobno, le da v zapisu grozljive zgodbe, pa tudi M. Ravnikar - Po-ženčan v svojih Krainische Volksmärchen und Sagen, št. 14 (SLP I 1970, 144). Številne zgodbe o povodnem možu so zapisali zbiralci ljudskega izročila v časopisih iz druge polovice 19. stoletja. Tri zgodbe so bile objavljene v med letoma 1857 in 1860 v Novicah gospodarskih, obertnijskih in narod-skih. V letih od 1859 do 1869 je Davorin Trstenjak objavil šest prispevkov o slovenskem izročilu o vodnih bitjih v Slovenskem glasniku. Po eno zgodbo sta v Slovenskem glasniku objavila tudi J. Tušek, leta 1859, in J. Bo-rovski, leta 1861. Sledile so Trdinove Bajke in povesti o Gorjancih na temo povodnega moža, objavljene v Ljubljanskem zvonu leta 1882. J. Majciger je leta 1883 v Kresu objavil članek v štirih nadaljevanjih z naslovom Voda in njene moči v domišljiji štajerskih Slovencev. Dve zgodbi sta bili izdani tudi v Popotniku leta 1883 in 1885, ena v Ljubljanskem zvonu leta 1891 in ena v Letopisu Matice slovenske leta 1894. Povzetek objavljenega gradiva o povodnem možu je leta 1884 izdal Josip Pajek v zbirki Črtice duševnega Žitka štajerskih Slovencev. Tri pesmi o povodnem možu je leta 1895 zapisal Karel Šterkelj v zbirki Slovenske narodne pesmi. Leta 1914 je Georg Gräber izdal obsežno zbirko z naslovom Sagen aus Kärnten, v kateri je objavil tudi mnogo blaga iz slovenskih krajev (Kotnik 1924, III). Prvi zbornik, kije ustrezal znanstvenim zahtevam, so Kotnikove Štorije I (1924), sledili so mu Keleminova zbirka Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z mitološkim uvodom (1930), Kotnikov zbornik (1956) in pozneje mnoge druge zbirke ljudskih povedk, ki so vsebovale zgodbe o povodnem možu. Najnovejši zapisi o verovanjih v povodnega moža so v zbirki Glasovi, kije začela izhajati leta 1988. Poimenovanje Vodnega demona so na Slovenskem največkrat poimenovali po kraju, kjer prebiva, torej po divji vodni okolici. V slovenskih virih najpogosteje najdemo poimenovanja »povodni mož«, »povodnji mož«, »vodni mož« ali »vodeni mož«, redkeje tudi »povodnik« ali »divji mož«. Majciger je zapisal izročilo iz okolice reke Mure, kjer vodnega duha imenujejo »Muk« (Majciger 1883,560). Kelemina predvideva, da gre za besedo onomatopoetskega izvora (Kelemina 1997, 316). Na Štajerskem ob Dravi in Muri so poznali povodnega moža tudi pod imenom »Gestrin«, kar Kelemina razlaga kot izpeljanko iz nemškega izraza za povodnega moža »Wasserman«. Po Štreklju poznajo v goriš- ki okolici povodnega moža z imenom »Salem-sonar«. Štrekelj meni, da je beseda tujega izvora, vendar ne ve povedati, od kod prihaja (Štrekelj 1894,41). Trstenjak navaja, daje ponekod po Slovenskem znan tudi pod nemškim imenom »Taterman«. Besedo izpeljuje iz nemške »tattern« ali »zittern« (= trepetati). Šlo naj bi torej za »trepetajoči vodni curek«, »der zitternde Wasserstral«. Zato se na Koroškem še danes neki studenec imenuje Taterman (Trstenjak 1860a, 142). Enkrat je omenjeno tudi ime »Motovilec«, ki so ga uporabljali ob Savi (Borovski 1861, 118). Ob zgornjem toku Kolpe poznajo vodno bitje z imenom »Vrbaua« (Primc 1997, 253). Pogosta so poimenovanja ali, bolje rečeno, označbe vodnega demona po njegovi zunanjosti, na primer »kosmatinec« ali »zeleni mož«. Telesne značilnosti Povodni mož je v predstavah Slovencev antropomorfnega ali antropozoomorfnega tipa. Le redko ima podobo povsem navadnega človeka. Večinoma ga od ljudi ločijo razne telesne anomalije ali živalske poteze. Najpogostejše značilnosti so nenavadna postava, lu-skinasta koža ali izredna poraščenost z dlako ter zelena barva. Zgodbe pogosto sploh ne opisujejo zunanjosti povodnega moža ali pa le na kratko označijo njene posebnosti: »Bil je velike postave« (Toman 1858, 4), »velikanski mož« (Majciger 1883, 560), »zeleni mož« (Cilenšek 1891, 742), »kosmatinec« ali »velik kosmat mož«, »mož z velikimi mustača-mi« (Majciger 1883, 559, 457, 504), »Mož je bil čudne postave, kakršne pastir še nikoli ni videl; zdelo se mu je, da je bil mož po stegnih ves luskinast« (Tušek 1857, 193), »-Bil je velikan, ves luskinast in zelen« (Kelemina 1997, 192). Znana je tudi predstava o povodnem možu, ki je od glave do pasu človeške podobe, od pasu navzdol pa ima ribji rep. »Prikazal se je povodni mož, ki je bil do pasu človek, od pasu pa riba« (Möderndorfer 1946, 27). V Šaleški dolini pripovedujejo, »daje bil povodni mož do pasa zelen; lasje, brada, obleka, vse je bilo zeleno. Od pasu nižje je bil menda riba, ker se ni višje prikazal iz vode kakor do pasa« (Majciger 1883,458). Tudi Gestrin, kot povodnega moža imenujejo ponekod ob Dravi in Muri, ima poteze ribe: »Gestrin je bolj mlad kakor star, nima nog, temveč plavuti« (Trstenjak 1859, 170). Včasih se povodni mož pojavi v podobi navadnega človeka. To se zgodi predvsem ob priložnostih, ko zapeljuje mlado dekle. Takrat je videti kot lep mladenič, ko pa dobi deklico v svoje roke, ta po neki njegovi nenavadni lastnosti spozna njegovo nezemeljsko naravo. Se- veda je takrat že prepozno. Zanimivo je, da zgodbe večkrat namigujejo, da gre v teh primerih za preobrazbo povodnega moža. Tako se zgodi v ljudski pesmi, ki jo je neznani zapisovalec zabeležil nekje na Kranjskem: »Micka pleše s fanti tam, pride k njim še kje mlad gospod: Micka, al greš plesat z menoj?’ Micka še gre plesat z njim. On ji stiska roke močno, Micka tako pravi, govori: 'Ne stiskaj mi rok tak močno!' On jo stiska čedalje bolj, de ji zza nohtov kri kaplja. Micka zavpije premočno: ‘Po me je prišel povodni mož.' (SLP I 1970, 143) Kot navaden človek se prikaže tudi, kadar ima pri ljudeh dobre namene oziroma išče pri njih uslugo. V zgodbi s Koroškega, ki jo je zapisal Möderndorfer, seje povodni mož, ki si je hotel od kmeta sposoditi črna vola, spremenil v pastirja (Möderndorfer 1946, 22). Na Murskem polju se je povodni mož prikazal v podobi prijaznega mladeniča pridnemu kmetu, ki je imel v življenju vedno nesrečo, ter mu posodil denar. Bivališče Povodni mož se pojavlja v vodah vseh vrst, jezerih, ribnikih, rekah, potokih. Posebno rad se zadržuje na nevarnih krajih, v tolmunih, vrtincih, pod slapovi, pečinami ali tam, kjer je voda posebno globoka: »Povodnji mož je čisto zelen in stanuje najrajši v globokih vodah, posebno v vrtincih in tam, kjer je voda tako globoka, da je vsa zelena.« (Majciger 1883, 559) »Blizu velike ceste stoji vas Vrb-Ije, okoli katere je mnogo mlakuž in močvirnatih izvirkov; domačini jim pravijo ‘virja’. Osobito jedno je precej veliko, in vaščanje trdijo, da nima dna in daje povodnikov dom.« (Cilenšek 1891, 741) Na Krasu so povodni možje prebivali celo v vodnjakih: »V davnih cajtih so se v štirnah radi prikazovali povodni možje.« (Kocjan, Haladin 1993, 112) Pod vodo ima povodni mož svoje bogato stanovanje. Opise prebivališča povodnega moža najdemo najpogosteje v zgodbah, v katerih povodni mož ukrade otroka ali dekle in ga odpelje na svoje podvodno domovanje. »Krnica Janeza pogoltne in ga nese globoko doli tja do steklene hiše povodnega moža. On stopi v hišo. Kamor je le pogledal, lesketalo se je biserje, zlato, srebro in sto drugih dragocenih rud in samocvet-nih kamnov.« (Trdina 1882, 673) Mnogi drugi zapisi povodnikovo bivališče označijo le na kratko: »podvodni grad« (Zupanc RAZGLABLJANJA fD. Glasnik S.E.D. 42/1, 2 2002, stran 19 1987, 43), »steklena hiša« (Novice 18 (10), 76), »stanovanje je bilo iz čistega stekla« (Maj-ciger 1883, 502), »velikanski grad z visokim zidovjem obdan« (Majciger 1883, 558). Cas moči Zgodbe ne opisujejo obdobij ali dni v letu, bi bil povodni mož posebno nevaren in dejaven, niti posebnih trenutkov dneva. Čas, ko ima povodni mož največjo moč, je v zgodbah omenjen le posredno, možno pa je razbrati, da gre za noč ali za prehod v dnevnem c'klu, torej za večer, jutro ali poldan: »Ko je še Pri mraku prala ...«(Majciger 1883, 457), »neko nedeljo zjutraj se je hotela umiti ...« Grdina 1882, 670), »deklica je morala vsak dan zgodaj po vodo iti« (Majciger 1883, 457), »ponoči« (Kotnik 1924, 4), »bila je jasna mesečina« (Majciger 1883, 560), »pri le-Pej mesečini« (Majciger 1883, 455), »poldne zazvoni« (Popotnik 6 (9), 139). Funkcije Glavna funkcija povodnega moža, ki ga poznamo na Slovenskem, je - tako kot pri drugih Slovanih - utapljanje ljudi, v slovenskih zgodbah pa se kaže predvsem v ugrabitvah ljudi, večinoma mladih deklet in otrok. Po-v°dni mož pomeni nevarnost za ljudi, ki so v bližini vode ali prihajajo v neposreden stik z vodo. To so ribiči, perice, pastirji in pastirice, kopalci, tisti, ki plujejo po vodi na slapo-Vih ab v čolnih, in drugi, ki imajo razna opravila ob vodi. Povodni možje nevaren živini, kl se pase ob vodi. V slovenskih povedkah o povodnem možu najpogosteje naletimo na motiv ugrabitve le-Pega mladega dekleta. Povodni mož si jo vza-016 za ženo in z njo živi v svoji povodni pala-C1' ckletu se navadno ponudi priložnost za P°beg na zemljo, kar zbudi v povodnem možu maščevalnost. Okrutno pokonča njune otroke ali celo njo samo. časih, čeprav redko, povodni mož pridne-mu in poštenemu človeku pomaga oziroma tnti nakloni veliko bogastvo. Kmetiču je ne-°č padla sekira v vodo, kar ga je zelo užalo-stilo. Povodni mož je slišal jok, se dvignil na Površje z zlato in srebrno sekiro ter ga pov-Prašal, ali sta njegovi. Fant je odgovoril, da nista, in ker je govoril resnico, mu je povodni mož vrnil njegovo ter podaril zlato in sre-rno sekiro (Rodna gruda 12, 31). O pomoči povodnega moža govori tudi zgodba, ki S|cer pripoveduje o nastanku Cerkniškega je-zera. V njej povodni mož svetuje mlademu graščaku, ki zaradi spora med družinama ni smel dobiti dekleta iz sosednjega gradu. Ko J° Je prišel zasnubit, mu je njen oče posta- vil pogoj, da mora prostor med gradovoma obeh družin zaliti voda, tako da bo lahko nevesto v čolnu pripeljal na svoj dom. Povodni mož mu je predlagal, naj zasuje požiralno jamo, v katero se stekajo studenci in potoki. Voda bo poplavila polje, mladenič pa bo lahko s čolnom priplul do svojega dekleta (Kelemina 1997, 238). V povedki, ki je bila večkrat zapisana na Koroškem, povodni mož bogato poplača za uslugo. Povodni možje živel v jezeru na Uršlji gori, nekoč pa je prišla tja sveta Uršula in si zaželela, da bi ostala tam. Poklicala je povodnega moža in mu naročila, naj svoje jezero odpelje na Pohorje, kjer je bilo njeno dotedanje bivališče. Da bi povodni mož lahko izpolnil to nalogo, si je moral od kmeta Šisernika sposoditi dva črna vola. Le ta dva sta veljala. Ko je delo končal, je kmet med rogovoma obeh volov našel mošnjo zlata (Kotnik 1924, 3-4; Mödern-dorfer 1946, 19-26; Popotnik 1885, 139). Obrambna sredstva Povedke omenjajo številna sredstva, s katerimi se je mogoče obraniti zlih namenov ali maščevalnosti povodnega moža. Zelo učinkoviti so razna krščanska znamenja in molitve: »Povodni mož se jej približa ali zapaziv-ši na roki prstan, spomin krščanske zvestobe in ljubezni, moral je odskočiti nazaj v globočino, ker še ni imel do nje oblasti. Metki se je jel v vodi prstan izmikati. V strahu, da jej ne pade v Krko in se izgubi, sname ga s prsta in dene na grivo. Povodni mož se zopet prikaže in ko vidi, da ni zapreke, plane iz vode in Metko ugrabi.« (Trdina 1882, 670) Povodnega moža se je možno znebiti tudi z zaklinjanjem in raznimi izreki ter nekaterimi posebnimi sredstvi, ki so mu nevarna. Trdina je zapisal, da so si Novomeščani izmislili poseben zagovor, ki se ga je povodna pošast tako zbala, daje hipoma pobegnila v Krko in si ni več drznila nadlegovati ljudi. Zagovor naj bi se glasil: »Svinjski d... naj te zatre.« (Trdina 1882, 621) Tudi premeteni grajski čuvar Grom, ki ga je hotel povodni mož skupaj z vozom prevrniti v vodo, se je nevarnosti obranil tako, da se je najprej po latinsko prekrižal, nato pa zagovarjal z besedami: »Voda, pivoda, kalivoda, gazvoda! Sv. Miklavž, sv. Šempos, sv. Šentjanž! Vi ste moji jaz sem vaš. Pano gažo - dižo tažo - amen, amen, amen!« Ob teh besedah seje zaslišal pok, kot da bi kdo ustrelil, in povodni mož seje razletel in razkadil (Trdina 1882, 624). Posebna sredstva, ki so onemogočila povod-nika, je bilo tudi kajenje s cvetjem dobrote (Kelemina 1997, 187) ali glasno žvižganje mladeničev (Majciger 1883, 503). Vodanoj v verovanju vzhodnih Slovanov Vodanoj je moški mitološki lik, zli demon, ki prebiva v vodi. Je gospodar in zaščitnik vsega območja, ki ga pokriva voda. Njegova glavna funkcija je utapljanje ljudi. Lik je najbolj izrazit pri severnih in južnih Rusih, precej pogost pri Belorusih, medtem ko je pri Ukrajincih mnoge vodanojeve poteze prekril lik rusalke (Tokarev 1957, 85; Tolstoj 1995, 396). Poimenovanje Najznačilnejše oblike poimenovanja vodnega demona so izpeljane iz korena vod-, gre torej za poimenovanje po kraju bivanja demona; rus. »vodjanoj«, ukr. »vodjanik«, p. »wodnik«, hrv. »vodenjak«. Tako poimenovanje je tipično za vzhodne Slovane, predvsem za Ruse in Beloruse, medtem ko so pri Ukrajincih, kjer prevladujejo stepe z malo vodnimi površinami, predstave o tem liku slabše razvite. Imena vodnega demona so lahko izpeljana tudi iz naziva konkretnega kraja, na katerem prebiva: v vrtincu (rus. vodorot) biva »virnik«, v močvirju (rus. boloto) »bo-lotnik« (Levkijevska, Usačeva 1995, 154; Tolstoj 1995, 396). Leksemi s korenom top-odražajo poimenovanje lika po njegovem izvoru iz utopljencev. Številne izpeljave so znane v Polesju: »potoplenik«, »potopleunyk«, »toplenik«, »utoplenik« in tako naprej. Pogosto se pojavlja poimenovanje vodnega duha, povezano s predstavo o njem kot nečisti sili in predstavniku »levega« sveta: »nečistyj duh« (nečisti duh), »nečistaja sila« (nečista sila), »satana«, »nečystyj«, »certyško-pere-vertyško«, »vojanyj čert«, »levak« in podobno. Za predele, kjer vodni demon velja za gospodarja vod, so značilna sestavljena imena, večinoma iz poimenovanja po nečisti sili in poimenovanja kraja, kjer prebiva: »vodjanoj car« (vodni car), »čort vodjanyj« (vodni hudič), »vodjanyj hozjajin« (vodni gospodar). Zanimivo je tudi poimenovanje vodanoja iz pokrajine Velikoe Poke: »poudzen’« in »po-ludennik«. Imeni sta povezani s predstavami o poldnevu kot času posebne dejavnosti nečiste sile in temeljita na verovanjih, da se vodanoj opoldne kopa, prihaja iz vode na breg in je takrat posebno nevaren (Levkijevska, Usačeva 199,157-158; Tolstoj 1995,396). Zunanja podoba Vzhodnoslovanski vodanoj se pojavlja v najrazličnejših podobah. Morfološki tip je najpogosteje antropomorfen ali antropo-zoomorfen, redkeje tudi zoomorfen ali amorfen. Prestavljajo si ga kot navadnega človeka, starčka, bitje v podobi človeka z zoo-morfnimi potezami (rogovi, telesom, pokritim z dlako ali luskami), polčloveka, polžival (ribji rep), žival (riba, ptica, svinja, konj, črna mačka, črn pes), bitje v podobi njegovega življenjskega okolja (kot reko, jezero) (Dynin 1993, 86; Vlasova 1995, 93). Med vzhodnimi Slovani je znano, da se vo-danj lahko spremeni v katerikoli živ ali neživ predmet (Levkijevska, Usačeva 1995, 168). Vodanoj se lahko preobrazi v otroka, žensko ali deklico. Kadar se pokaže ljudem, si nadene podobo njihovih znancev, sosedov ali sorodnikov. Lahko se spremeni v utopljenca ali gospoda s palico. Postane lahko neviden, se pojavi v obliki nekaterih rib, živali ali ptic, kot je som, ščuka ali krap. Lahko se pojavi kot riba s krili, velika črna riba, konj, pes, svinja ali mačka. Vodanoj se preobrazi tudi v kamen, drevo, leseno klado ali jabolko, plavajoče po vodi (Tolstoj 1995, 397). Oglašanje Po vzhodnoslovanskih verovanjih se vodanoj oglaša z različnimi zvoki: se glasno smeji, heheta, kriči, uka, vzklika, tuli, stoka, žvižga, rezgeta, kraka, ploska z dlanmi ali čofota po vodi (Tolstoj 1995, 397). Včasih je neviden in se sliši le njegov glas, smeh ali žvižganje (To-karev 1957, 85). V bilinah in pravljicah človeka, katerega hoče utopiti, trikrat pokliče, pogosto po imenu. Včasih se pogovarja sam s sabo in tarna zaradi zamude žrtve ali pa napoveduje njen skorajšnji prihod. Pripoveduje o svojih načrtih, delu, ljubezenskih prigodah, prešteva rastline, ki so rešile deklico pred njegovimi naklepi (Tolstoj 1995, 397). Bivališče in kraji, kjer se pojavlja Vodanoj Prebivališče in kraji, kjer se pojavljajo voda-noji, navadno niso podrobno opisani. Zgodbe njegovo pojavljanje navadno opisujejo z glagoli: tam »je«, »sedi« ali - najbolj natančno - »živi«. Po vzhodnoslovanskih predstavah prebiva v rekah, jezerih, ribnikih in močvirjih. Najraje se zadržuje v globokih tolmunih, posebno v bližini mlinov, pod strmimi pečinami, v vrtincih in tam, kjer je reka posebno globoka in nevarna (Tolstoj 1995, 398; Vlasova 1995, 99). Pri Rusih ga najdemo v globokih gozdnih jezerih, pri Belorusih pa na krajih, ki ne zamrznejo, ter pod zapornicami rek. Posebno rad je v bližini delujočih mlinov, pri Rusih tudi ob starih zapuščenih mlinih (Tolstoj 1995, 398). Po verovanju kmetov iz Tambovske gubernije vodanoji pozimi bivajo v jamah pod zemljo: »Bivališča vodanojev se nahajajo globoko pod zemljo. Vhod je vedno odprt za vse nečiste. Vodanoj pride tja skozi odprtino v strugi. Te skrivne odprtine obstajajo v vsakem jezeru.« Čulkov je konec 18. stoletja poročal, da »deduška vodanoj« živi v kalni vodi ob mlinu (Vlasova 1995, 99). Tudi Zelenin navaja, da vodanoj največkrat živi v jamah na dnu rek in jezer pa tudi pod mlini. Omenja še, da ponekod pripovedujejo o kristalnih palačah pod vodo (Zelenin 1927, 389). Ponekod med vzhodnimi in zahodnimi Slovani pravijo, da vodanoj živi v steklenem ali kristalnem dvorcu, ponekod v Rusiji pa, da prebiva v palači, hiši ali trdnem kmečkem domu (Vlasova 1995, 99). Vodanoj se lahko prikaže človeku tudi na kopnem: na bregu, skalah, mlinskih kolesih, nasipih, mostovih, sejmih in kopicah sena (Tolstoj 1995, 398). Čas moči Vodanojevo delovanje je povezano s koledarjem, z luninimi menami in dnevnim ritmom. Posebno nevaren je opoldne in opolnoči ter nasploh ves čas od sončnega zahoda do vzhoda. V nekaterih predelih Rusije so se kmetje v strahu pred vodanojem izogibali hoje ob vodi ponoči. Voda namreč ponoči počiva in se ne sme vznemirjati (Vlasova 1995, 31). Dnevi, na katere je bil vodanoj najbolj nevaren, so v Rusiji in Belorusiji iljevo, petrovo in dan Ivana Kupale, v Rusiji je nevarna tudi binkoštna sobota. Najbolj nevarne so noči pred temi prazniki. Posebno moč ima vodanoj pred nevihto in med cvetenjem rži, ko - kot pravijo v Arhangelsk! guberniji - »igraet i trebuet žertv« (se igra in zahteva žrtve). Takrat je bilo tudi prepovedano kopati se. Vendar pa vodanoj ne more škodovati ljudem na Marijino oznanenje in v času od Svetih treh kraljev do velike noči. Po beloruskih verovanjih je vodanoj v vodi od velike noči do Svetih treh kraljev, potem se preseli na trsje (imenuje se »lozovik«, rus. loža = trs), zatem na kopno na travo ob bregovih in šele po veliki noči se spet vrne v vodo. V Rusiji verjamejo, da pozimi vodanoj spi na dnu reke, se L aprila lačen prebudi in takrat lomi led, muči majhne ribe in podobno (Tolstoj 1995, 398; Vlasova 1995, 103). Funkcije Temelj ruske mitološke tradicije je sistem mitoloških oseb - »gospodarjev«, pokroviteljev določenih mitoloških prostorov. V tem sistemu je vodanoj gospodar, zaščitnik vsega prostora, v katerem prebiva. Pogosto se poudar- ja, da ima vsako vodovje gotovo svojega vodanoj a, kjer živi večno v nespremenljivi obliki (Levkijevska, Usačeva 1995, 158). Vlasova ugotavlja, da vodanoj v nekaterih predelih Rusije pomeni povsem univerzalno bitje. Ni le gospodar določenih ozemelj - vodnih in celo nekaterih zunaj vode ampak tudi vremena in rodovitnosti zemlje. V Olonecki guberniji verjamejo, da se lahko dvigne nad zemljo kot oblak, ustvarja jezera in reke, dviguje iz vode otoke. Po verovanjih Tulske gubernije vodanoj vlada živini in daje pridelek, predvsem rži (Vlasova 1995, 100). Glavna funkcija vodanoja je utapljanje ljudi, vendar pri vzhodnih Slovanih večinoma povsem prevzema dejavnosti, ki so značilne za nečiste sile, kar pomeni, da škoduje ljudem (Levkijevska, Usačeva 1995, 160). Zelo redko srečamo predstave o tem, da bi vodanoj ljudem prinesel kakšno korist. V odnosih z njim ljudje izražajo spoštovanje, pa tudi strah (Tokarev 1957, 86). Med vzhodnimi Slovani je splošno verovanje, da vodanoj vabi k vodi ljudi in jih utaplja. Od njega je odvisna predvsem usoda kopalcev in drugih ljudi, ki prihajajo v stik z vodo. Kmetje so bili prepričani, da se ljudje ne utopijo po svoji krivdi, ampak jih utapljajo razna vodna bitja (Vlasova 1995,102). Vodanoj preži na svoje žrtve v bližini tolmunov ali vrtincev. V ljudeh zbuja nepremagljivo silo, kijih vleče k vodi. Utopljence odvleče na dno, včasih pa svojo žrtev celo požre (Tolstoj 1995, 398). V severni Rusiji vodanoj ne le utopi človeka, ampak mu tudi odrobi glavo in odere kožo (Dynin 1993, 86). Vodanoj ugrabi ljudi, ki se ob vodi vedejo nepravilno: v Jaroslavski guberniji se v bližini vode ne sme zmerjati ali omenjati hudiča, v Vjatski guberniji vodanoj v bližini vode ali na njej ne mara pogovorov o sebi. Zgodba iz Olonecke gubernije pravi, da je neko dekle, ki se je peljalo v čolnu, omenilo, da bi rado videlo podvodno cesarstvo. V tem trenutku se je iz vode dvignil vodanoj in jo potegnil k sebi (Vlasova 1995, 103). Ugrabitev človeka v mnogih ruskih zgodbah ni z ničimer motivirana: vodanoj uresniči sodbo, usodo. V enem od najbolj priljubljenih motivov 19. in 20. stoletja iz Olonecke gubernije se vodanoj pojavi na kraju, kjer mora utoniti človek, rekoč: »Sud’ba est’, agolovynet.« (Sodba je, glave pa ni.) Zatem kdo gotovo utone. V zgodbi iz Tulske gubernije gospodar vodanoj prav tako izreče usodo, vendar v tem primeru človeku, ki je prišel k njemu, pojasni, da »ni čas, da bi utonil«, in ga spusti nazaj na zemljo (Vlasova 1995, 103). Vodanoj je imel posebno vlogo v življenju ljudi, ki so prebivali ob vodi ali bili življenjsko odvisni od vode. Zlasti mlinarji in ribi- Glasnik S.E.D. 42/1, 2 2002, stran 21 RAZGLABLJANJA Iti G’ v ruski tradiciji pa tudi čebelarji, so opravljali posebne obrede, da bi si pridobili vodanojevo naklonjenost. Z vodanojem so s sistemom žrtvovanja sklepali posebne dogovore, s katerimi so si ribiči zagotovili njegovo milost pri ulovu, mlinarji pa uspešno delovanje mlinov. Po tradicionalnih obredih za dober ulov ribiči vodanoja »krmijo«, ga pogostijo s krušnimi drobtinami in ostanki vina, v vodo mu mečejo tobak, govoreč: »Na tebe, vodjanoj, tabaku, davaj mne rybku.« (Tu imaš, voda-n°J, tobak, meni pa daj ribice.) V vodo mu vrnejo prvo ulovljeno ribo ali del ulova. V ^ologodski guberniji so ribiči vrgli v vodo razcapan čevelj in rekli: »Na tebe, čert, obut-ku. zagonjaj rybku.« (Vrag, tukaj imaš obu-tev’ Priženi ribice.) Zelenin piše, da ob One-Zeckem jezeru na predvečer nikolajevega (19. decembra) ribiči na bregu postavljajo slam-nato strašilo, podobno človeku. Nanj nadenejo obujke in srajco ter ga v preluknjanem dolnu spustijo po vodi. Čoln potone. Tudi to Je žrtev vodanoju. Da bi bil lov uspešen, v severnoruski Vologodski guberniji prvo ribo, ulovljeno s trnkom, zagrebejo v zemljo (Vlasova 1995, 101). Krnetje so verjeli v posebno zvezo mlinarjev 2 vodanojem. Njihovo življenje je bilo še bolj odvisno od vodanoja kot življenje ribičev (To-urev 1957, 86). Vodanoj živi predvsem v tolmunih ob mlinih in lahko mlinom zelo ško-uje. jih poruši, poplavi, podira nasipe in jezove in tako naprej. Da bi si zagotovili milost vodanoja, so mu morali prinašati stalne daro-Ve' Prve 26 ob gradnji mlina. V Novgorodski guberniji so pod vodno kolo postavili milo, Sll° 'n glavo petelina, drugod so dali pod prag 2|vega črnega petelina in tri stebla rži. Pone-°d 50 še v začetku 20. stoletja mlinarji vodanoju v vodo metali moko, kruh ali krušne drob-me, vodko, konjske lobanje ali poginule živa-u mlinu so redili črne živali in nosili pri Se i dlako črnega kozla, saj je veljalo, da ima vodanoj rad črno barvo. Po verovanjih so neue vodanoju žrtvovali tudi živa bitja in mu metali v vodo celo ljudi (Tokarev 1957, 86; asova 1995, 101-102). V srednji Rusiji obstaja pregovor: »S každoj novoj mel’nicy vodjanoj svoju podat’ voz’mjot.« (Z vsakim novim mlinom si vodanoj vzame svoj davek.) Uolstoj 1995, 399) Primerjava slovenskega in vzhodnoslovanskega vodnega demona Na koncu bi rada predstavila nekatere ugo-ovitve, nastale na podlagi analize virov, ki P icajo o verovanju v povodnega moža na Slovenskem, literature o vzhodnoslovanskem vodanoju in primerjavi obojega. Pri obeh likih, slovenskem povodnem možu in vzhodnoslovanskem vodanoju, se skladajo glavne poteze in funkcije, kar kaže, da imata lika verjetno skupni izvor. Po drugi strani pa sta doživljala različen lokalni razvoj, v zelo različnem naravnem, zgodovinskem in kulturnem okolju, zato je razumljivo, da so med njima tudi številne razlike. Pri primerjavi se moramo zavedati, da obravnavamo povodnega moža na zelo majhnem slovenskem etničnem ozemlju, vodanoja pa na obširnem, ki ga poseljujejo vzhodni Slovani. Na vzhodnoslovanskem območju zatorej najdemo številne različice vodanoja tako v zunanji podobi kot funkciji, pri Slovencih pa je ta lik bolj enoten in mu lažje pripišemo tipične značilnosti. Glavna funkcija obeh demonskih bitij je utapljanje ljudi in živali, ki se zadržujejo ob vodi ali v njej. Sta zla in ljudem nevarna duhova, ki prebivata na nevarnih vodnih predelih, v tolmunih, vrtincih, ob pečinah in tam, kjer je voda posebno globoka, torej na tistih krajih, kjer se pogosto zgodijo nesreče. Ena najpomembnejših razlik med vzhodnoslovanskimi in slovenskimi predstavami o vodnem demonu se kaže že v dojemanju moči in delovanja vodnega demona. V skladu z vzhodnoslovansko mitološko tradicijo, ki gradi na sistemu mitoloških oseb -gospodarjev in pokroviteljev določenih mitoloških prostorov -, dojemajo vzhodni Slovani vodanoja kot gospodarja in zaščitnika vsega prostora, v katerem prebiva, torej sveta v vodi in ob njej. Poleg tega ima vodanoj nadzor celo nad vremenom in rodovitnostjo zemlje (Levkijevska, Usačeva 1995, 158; Vlasova 1995, 100). Takega razumevanja vodnega sveta slovensko ljudsko izročilo ne pozna. V slovenskih verovanjih pomeni povodni mož le nevarnost, ki preži na človeka na določenih krajih in v določenih razmerah. Druga velika razlika, ki se navezuje na dojemanje vodanoja kot gospodarja vodnega območja, je sistem žrtvovanja, v katero so vpeti vzhodnoslovanski ribiči in mlinarji. Na Slovenskem ni ohranjenih poročil o podobnih obredih ali razmerjih med ljudmi in povodnim možem. Kljub temu morda lahko sklepamo, da obstaja sorodnost slovenskega izročila z vzhodnoslovanskim sistemom žrtvovanja vodanoju glede na motiva, ki sta bila na Slovenskem zabeležena v 19. stoletju. Prvi je obdarovanje povodnega moža s kruhom. Motiv sem zasledila le dvakrat. Prva zgodba je bila objavljena v Novicah in pravi takole: »Blejski povodni mož je vsako jutro prihajal k ‘Oravh’ po za groš kruha. Kruha pa mu niso dali v roko, ampak so ga vselej na okno položili, kamor je tudi on pokla-dal groš. Ko je prvikrat prišel po kruh je Oravki rekel: ‘Ne dajaj mi kruha iz rok v roko, zakaj ker nisem krščen, bi ti jo pri priči odtrgal.« (Novice 1860, 76) Druga zgodba pravi, da je povodni mož deklici postavil pogoj, da jo izpusti za zmerom, če bo le vsak dan od peka dobil hlebec kruha (Tušek 1859, 43). Drugi, nekoliko bolj razširjen motiv darovanja povodnemu možu pa so vraže ob plovbi. Kadar so se ljudje peljali mimo vrtinca, so morale ženske vreči v vodo belo rutico, da jih povodni mož ne bi mogel uloviti (Trstenjak 1860, 108). Posebno nevarno je bilo, kadar je sedela v čolnu prešušt-nica. Takrat je nastal vihar in povodni mož ni izpustil čolna, dokler niso pometali iz njega vseh dragocenih stvari. Če pa ne bi imeli nič takega, bi morala ženska sama skočiti v vodo (Majciger 1883, 559-602). Glavna funkcija vodnega demona je utapljanje ljudi, vendar je med vzhodnoslovanskimi in slovenskimi verovanji opaziti precejšnjo razliko v tipu žrtev, ki jih napada vodni demon, pa tudi v odnosu vodnega demona do žrtev. Vzhodnoslovanski vodanoj lovi žrtve ne glede na spol, to stori zaradi neprimernega vedenja v bližini vode, brez motivacije, ali ker izpolnjuje voljo usode. Utopljenca navadno pokonča takoj, pogosto zelo kruto. Ko se znajde v vodanojevi oblasti, skoraj nima več možnosti za rešitev. Še celo če ga vodanoj ne ubije takoj, ampak privede na svoj dom, se ne more več vrniti v življenje na zemlji, temveč sčasoma sam postane vodanoj. V nasprotju z vzhodnoslovanskimi verovanji slovensko ljudsko verovanje dejanj povodnega moža ne dojema kot utopitve, temveč prej kot ugrabitve. Povodni mož ugrablja predvsem lepa, mlada dekleta, ki si jih želi vzeti za ženo. Z njimi lepo ravna in jih obdarja z velikim bogastvom. Žrtev se od povodnega moža praviloma reši z ukano ali kakšnim posebnim sredstvom, na primer s krščanskim znamenjem. Šele tako dejanje povodnega moža tako razsrdi, da ga pripravi k strašnemu, neusmiljenemu maščevanju, v katerem pokonča bodisi pobeglo ženo bodisi njune otroke. Vendar pa se je v slovenskih povedkah celo tako silnemu besu povodnega moža mogoče s pravilnim ravnanjem izogniti. Slovenski in vzhodnoslovanski povodni mož imata v svojem podvodnem domovanju družino, razlika pa je v tem, da se slovenski povodni mož oženi z dekletom, katero ugrabi na zemlji, žena vzhodnoslovanskega vodanoja pa je tudi sama vodni demon, vodaniha ali rusalka. Že ob primerja- vi slovenskih in vzhodnoslovanskih zgodb o utopitvah in ugrabitvah lahko opazimo, da slovenski povodni mož v nasprotju z ruskim ni povsem negativen lik. Človeku pogosto pomaga, mu svetuje ali ga obdari z velikim bogastvom, navadno zlatom. Takšnega motiva med vzhodnoslovanskim gradivom nisem zasledila. Po vzhodnoslovanskem verovanju je naklonjen le ribičem in mlinarjem, če jim uspe navezati dobre stike z njim, kar lahko dosežejo z ustreznimi daritvami. V tem primeru bo vodanoj ribičem naklonil dober ulov, mlinarjem pa ne bo rušil nasipov in poplavljal mlinov. Predstave o zunanji podobi so pri vzhodnih Slovanih veliko bolj pestre in raznolike kot pri Slovencih, kar je razumljivo, saj vo-danoja obravnavamo na obširnem vzhodnoslovanskem območju. Slovenski viri o povodnem možu so glede zunanjosti povodnega moža zelo skromni, označujejo ga kot moža nenavadne postave z raznimi anomalijami, kot sta luskavost in izjemna dlakavost. Vzhodni Slovani poleg starčka, ki ga zaznamujejo najrazličnejše anomalije, poznajo še številna preobrazbe voda-noja v živali. Te na Slovenskem komaj zasledimo. Med atributi, ki spremljajo voda-noja, so pogosto tudi barve, najbolj značilne so črna, zelena in rdeča, redkeje celo bela in temno modra. Pri Slovencih je poglavitna barva, ki označuje povodnega moža, zelena, zelo redko kot barva oblačila tudi rdeča. Sklep Porajajo se mi številna nova vprašanja, ki ne obsegajo več le obravnave enega demonskega lika, ampak širše področje slovanske de-monologije. Opazila sem namreč, da se značilnosti in funkcije tako slovenskega povodnega moža kot vzhodnoslovanskega vodano-ja prepletajo s prvinami, značilnimi za druga demonska bitja. Najprej je treba poudariti elemente, značilne za hudiča. Prekrivanje potez hudiča in vodnega demona se kaže predvsem v zunanji podobi, telesnih značilnostih, pri vzhodnih Slovanih v imenih, s katerimi označujejo povodnega moža, pri Slovencih pa v nekaterih zgodbah tudi v sami funkciji hudiča. Nekatere poteze vodnega demona bi lahko primerjali tudi s potezami rojenic, škratov in gozdnih demonov. Zanimiva bi bila tudi celostna obravnava koncepta vodnega območja in pomena vode pri Slovanih, saj bi ob širšem razumevanju lahko odgovorila na vprašanja nastanka in razvoja verovanja v vodne demone. Viri in literatura BOROVSKI, J. 1861: Pripovedka o povodnem možu. V: Slovenski glasnik 7 (21), 117-118. CILENŠEK, M. 1891: Narodne stvari: Kaj pripovedujejo ob Ložnici. V: Ljubljanski zvon 11 (12), 783-742. CVETEK, Marija 1993: Naš voča so včas zapodval: Bohinjske pravljojce. Ljubljana, Kmečki glas. ČERNIGOJ, Franc 1988: Javorjev hudič. Ljubljana, Kmečki glas. DYNIN, V. L 1993: Russkaja demonologija. Opyt vydelenija lokal’nyh variantov. V: Et-nografičeskoe obozrenie 4, 78-91. IVANOV, V. N. in L N. Toporov 1989: Slovanska mitologija. V: Nova revija 87/88, 1006-1013. KELEMINA, Jakob 1930: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z mitološkim uvodom. Celje, Družba sv. Mohorja. KOCJAN, Danila in Jelka Haladin 1993: Bej-ži zlodej, baba gre: Kraške štorije. Ljubljana, Kmečki glas. KOTNIK, France 1924: Štorije I: Koroške narodne pripovedke in pravljice. Prevalje: Družba sv. Mohorja. KUMAR, Zmaga, Milko Matičetov, Boris Merhar in Valens Vodušek 1970: Slovenske ljudske pesmi 1: Pripovedne pesmi. Ljubljana, Slovenska matica. LEKŠE, Jože in Stane Teršak 1956: Nekaj ljudskih bajk in pripovedk iz okolice Podsrede. V: Kotnikov zbornik: Narodni zapiski z Gorjanskega in Kozjanskega. Celje, Mestni muzej. LEVKIJEVŠKA, E. E. in V. V. Usačeva 1995: Polesskij vod’anoj na obščeslavjanskom fone. Slavjanskij i balkanskij folklor: Etnogra-fičeskoe izučenije Poles’ja. Moskva, Indrik, 153-172. MAJCIGER, J. 1883: Voda in njene moči v domišljiji štajerskih Slovencev. V: Kres 3, 455-458, 502-505, 558-561, 601-604. MERHAR, Boris ur. 1994: Desetnica: Slovenske ljudske pesmi. Ljubljana, Mladinska knjiga. MIKHAILOV, Nikolai 1997: Baltoslovanska mitologija - baltska in slovanska mitologija - slovenska mitologija: Nekaj terminoloških opomb. V: Traditiones 26, 77-95. MÖDERNDORFER, Vinko 1946: Koroške narodne pripovedke. Celje, Družba sv. Mohorja. NOVICE gospodarske obertnijske in narod-ske 1860: Ena resnična, druga pa pravlica: Povodna moža Bohinjskega in Blejskega jezera. V: Novice gospodarske obertnijske in narodske 18 (10), 75-76. OVSEC, Damjan 1991: Slovanska mitologija in verovanje. Ljubljana, Domus. PAJEK, Josip 1884: Črtice duševnega Žitka štajerskih Slovencev. Ljubljana, Matica slovenska. POPOTNIK 1885: Pravljice iz slovenjegraškega okolja: Kaj je bilo vzrok, da so stavili cerkev sv. Uršule. V: Popotnik 6 (9), 139. PRIMC, Jože 1997: Okameneli mož in druge zgodbe iz Zgornje Kolpske doline: od Bab-nega polja in Prezida prek Gerova, Čabra, Osilnice, Kužlja, Kostela, Fare do Dola in Predgrada. Ljubljana, Kmečki glas. RODNA GRUDA 1994: Kmet in povodni mož. V: Rodna gruda 40 (12), 31. RUPEL, Mirko ur. 1969: Valvasorjevo berilo. Ljubljana, Mladinska knjiga. ŠTREKELJ, Karol 1894: Slovarski doneski iz živega jezika narodovega. V: Letopis Matice slovenske 1-61. ŠTREKELJ, Karol 1895: Slovenske narodne pesmi: Zvezek L Ljubljana, Slovenska matica. TOKAREV, S. A. 1957: Religioznye verova-nija bostočnoslavjanskih narodov XIX. na-čala XX. veka. Moskva, Akademii nauk SSSR. TOLSTOJ, N. L 1995: Slavjanskie drevno-sti: Etnografičeskij slovar A-G. Moskva, Meždunarodnye otnošenija. TOMAN, Lovro 1858: Narodne povesti: Povodni mož in divji mož. V: Novice gospodarske, obertnjiske in narodske 16 (1), 4. TRDINA, Janez 1882: Bajke in povesti o Gorjancih: Povodni mož. V: Ljubljanski zvon 2 (10-11), 620-624, 670-674. TRSTENJAK, Davorin 1859: Mythologične drobtine: O Gestrinu. V: Slovenski glasnik 4 (6), 170-171. - - 1860: Kaj storijo Slovenci, ko se čez vodo peljejo. V: Slovnski glasnik 5 (4), 108. --1860a: Mythologične drobtine: O Taterma-nu. V: Slovenski glasnik 6 (5), 142. TUŠEK 1857: Domače pripovedke: Povodna moža se borita. V: Novice gospodarske, obertnjiske in narodske 15 (35), 139-140. TUŠEK, J. 1859: Od povodnega moža. V: Slovenski glasnik 6 (2), 43. VLASOVA, M. 1995: Novaja abevega rus-skih sujeverij: Illjustrirovannyj slovar. Sankt Petrburg, Severo-Zapad. ZEČEVIĆ, Slobodan 1981: Mitska biča srp-skih pradanja. Beograd, Etnografski muzej. ZELENIN, D. K. 1927, Russische (Ostslavisc-he) Volkskunde. Leipzig: W.de Gruyter & Co. ZLOGONSKI 1883: Narodno blago: Povodni mož: Pripovedka z južnega Štajerskega. V: Popotnik 4 (7), 106-107. ZUPANC Lojze 1987: Povodni mož v Poljanah. V: Žirovski občasnik 7 (11-12), 43. Strokovni članek / 1.04 dr. Marta Botikova 0 DEJAVNOSTIH IN PRISPEVKIH KATEDRE ZA ETNOLOGIJO NA UNIVERZI KOMENSKEGA V BRATISLAVI Prispevek je del predavanja, ki sem ko med bivanjem v Sloveniji novembra 2001 imela na Oddelku za etnologijo in kulturno nntropologijo Filozofske Jakultete Univerze v Ljubljani. Njegov namen Je dati temeljne informacije oziroma okvirno predstavo o Položaju in spremembah v smereh Poučevanja etnologije na Univerzi komenskega v Bratislavi. 0 govorimo o institucionalizirani ob Poučevanja narodopisja, etnografije in fol |'lstike oziroma etnologije na Slovaškem, o »vpademo« naravnost v 20. stole edtem ko imamo o starejših obdobjih v°ja naše znanosti več pomembnih knjiž Publikacij ter študij v zbornikih in časi 51 > se nam 20. stoletje še vedno zdi prt 2U’ da oi se njeg0Vega kompleksn rednotenja. Obstajajo delne ocene posan nui obdobij (Michalek 1969, 1996; Podo 1) tem in projektov, vendar skupni § ed še čaka na nas (pri tem lahko malce ''•damo slovenskim kolegom, ki so tovrs eo izpod peresa Ingrid Slavec Gradiš Predstaviti pregled razvoja pouče ■ i*r0(^0Pisja (etnologije) in raziskovalni tov katedre oziroma tistih, pri katei avci katedre sodelovali in so bili ob p’ ah kako drugače predstavljeni, oucevanje naše znanstvene discipline 021 zgodovinski razvoj spreminjalo. E ameravamo analizirati procesa teh mb’ b°mo termine narodopisje, etr fija in folkloristika oziroma etnologija delovno uporabljali kot sinonime. Nemogoče je spregledati, da je podobno kot pri vseh malih srednjeevropskih narodih nekakšen prednatalni stadij razvoja etnologije pomenilo obdobje razsvetljenstva, ki je prineslo tudi prve projekte znanstvenih ustanov. Ta doba je potem prerasla v mogočni tok narodnega preporoda, v katerem je etnologija, takrat predvsem folkloristika, postala sredstvo politične argumentacije, pa tudi temelj romantične literature oblikujočega se naroda. Folklorne zbirke niso bile namenjene samo izobraževanju, temveč tudi graditvi narodne identitete. Druga polovica 19. stoletja na Slovaškem pomeni čas zapletenih političnih bojev, katerih izid je bil deloma tudi nastanek narodnih ustanov. Te so sicer delovale težko in epizodično, vendar so po svoje pomenile kontinuiteto iskanja narodnih temeljev v ljudski ustvarjalnosti. Obenem je to čas razvoja pozitivizma, ki se je s področja duhovnega bogastva usmerjal tudi na področje materialne kulture in njenega dokumentiranja. V takšnih skromnih razmerah so torej občudovanja vredni in prizadevni raziskovalci, pa tudi ustanove, pričakali 20. stoletje. Prelom 19. in 20. stoletja so zaznamovali hudi madžarizacijski politični pritiski, slab gospodarski položaj, množično izseljevanje in bolečine, prizadejane na bojiščih prve svetovne vojne. Nastanek Češkoslovaške republike leta 1918 je resnično prinesel olajšanje v različnih smereh. Razvoj izobraževanja na Slovaškem se je začel obetavno, še posebno z ustanovitvijo Univerze Komenskega v Bratislavi leta 1919. Njena Filozofska fakulteta je začela delo- vati leta 1921, med njenimi prvimi izobraževalnimi smermi pa je bila tudi etnologija. Predavanja etnologije v Bratislavi so bila prva na univerzah na Češkoslovaškem nasploh. Prvi redni profesor, ki je deloval v Bratislavi na oddelku za narodopisje v letih 1921-1931, je tja prišel iz praške Karlove Univerze. To je bil Karel Chotek, profesor občega narodopisja in geografije, učenec in asistent velikega slavista evropskega imena Luborja Niederleja. Chotek ni le širil obzorja svojim študentom v smeri »svetovljanstva«, temveč jih je usmerjal tudi navznoter, k narodopisnemu raziskovanju slovaškega gradiva, ki ga je sam poznal iz svojih starejših raziskav. Leta 1906 je izšla njegova monografija vasi Cerovo, kraja v hon-tianski regiji. (Ta regija je zaradi svoje izjemne kulturne pestrosti, arhaičnosti in etnične sestave v sedemdesetih in osemdesetih letih postala predmet velikega raziskovalnega projekta.) Karel Chotek je takrat oblikoval program etnološkega raziskovanja in dokumentiranja, ki je bil usmerjen predvsem v iskanje arhaičnih kulturnih potez. Nedvomno je v češko-slovaški primerjavi Slovaška pomenila pravi vir kulturnih prežitkov in hvaležen narodopisni teren. Da so se v tem obdobju univerze zares postavljali temelji modernega raziskovanja, dokazuje tudi dejstvo, da sta Chotkova študenta Jan Mjartan (med letoma 1923 in 1925 je bil profesorjev asistent) in Rudolf Bednarik pozneje postala vodilni osebnosti slovaške etnologije. Takšno prizadevanje se je izrazilo tudi v ureditvi seminarske knjižnice, ki kljub temu, da je bila večkrat preseljena (prenesena je bila v Prago, po letu 1945 pa je bil del vrnjen), še danes iti RAZGLABLJANJA Glasnik S.E.D. 42/1, 2 2002, stran 24 pomeni vir mnogih dragocenih publikacij, nastalih prav v tem začetnem obdobju. Po odhodu profesorja Chotka je nastal kratek premor, študentje pa so izbirna predavanja iz narodopisja lahko poslušali v okviru študija na katedri za zgodovino. Predaval jim je docent Vilem Pražak, češki etnolog, takrat srednješolski profesor v Bratislavi, pozneje pa knjižničar Univerzitetne knjižnice in sodelavec Slovaškega domoznanskega muzeja. Zanimal se je predvsem za ljudsko likovno umetnost in stavbarstvo, zato je takšne teme skupaj z obveznim uvodom o terenskem delu predaval tudi na fakulteti. Njegove študije o slovaških vezeninah pomenijo umestitev tovrstne vsebine tudi v evropski kontekst. Podobno velja za njegovo raziskovanje ljudskega stavbarstva, pri čemer je enako upošteval tako gospodarske in družbene razmere kot medetnič-ne vplive. (Njegova študija o čičmianski hiši je sprožila velik odziv v raziskavah znanstvenikov poznejših generacij.) Pra-žakova natančnost in podrobno poznavanje terena sta bila učinkovita tudi pri njegovi poznejši eksterni pedagoški dejavnosti v letih 1955-1957. Terensko raziskovanje je bilo resnično eden najpomembnejših delov študija, saj je pomenilo eno od metodoloških specifičnosti narodopisja kot znanstvene discipline. Treba je omeniti, da so pri poučevanju oziroma študiju narodopisja v tem času raziskovali predvsem pojave materialne in duhovne, vsakdanje kulture. Slovstvena umetnost je bila bolj ali manj predmet literarnega in jezikoslovnega zanimanja, tako da se je folkloristika razvijala v okviru dejavnosti Slovanskega seminarja, ki ga je med letoma 1925 in 1928 vodil profesor Frank Wollman. Ta je skupaj s svojimi študenti izpeljal obširno zbirateljsko akcijo, katere rezultati so dolgo čakali na arhivsko obdelavo. Gre za stotine folklornih besedil, nastalih pri tem izjemnem zbirateljskem početju. Do danes sta že izšla dva od treh pripravljenih delov iz fonda te zbirke. Med Wollmanovimi študenti je bila tudi odlična folkloristka Maria Kosova, kije pozneje objavila izjemno pomembno monografijo o konkretnem pripovedniku in družbenih razsežnostih njegovega repertoarja. (Delo je izšlo v okviru številnih tematskih monografij z gornjehronskega območja.) Folkloristika je bila nekakšen most uveljavitve novih metodoloških smernic tako v Woll-manovi zbirateljski akciji kot tudi skozi prisotnost in vpliv Petra Bogatyriova, ki je na Univerzi Komenskega v Bratislavi deloval v letih 1936-1939. Izkazal seje s poudarjanjem primerjalnega slavističnega študija, še posebno pa s tem, da je v študij folkloristike vne- sel semiotični pristop in zasnoval pomembno šolo funkcionalnega strukturalizma. Znana so njegova dela o funkciji noše oziroma obleke v moravski Slovaški, Češko in slovaško ljudsko gledališče ter druga. V znanstveni diskurz na Slovaškem seje pomembno zapisal s svojim teoretskim delom Funkcio-nalno-strukturalna metoda in druge metode etnografije in folkloristike (1935). Njegova teza, po kateri so spremembe funkcionalnih struktur pojava pomembnejše od spremembe njegovih oblik, je vplivala tudi na več njegovih študentov in naslednikov, ne le na področju folklorističnega, temveč tudi etnološkega raziskovanja. V naši znanstveni disciplini k najpomembnejšim sodita Andrej Melicherčik in Sonja Kovačevičova. Med drugo svetovno vojno, v času Slovaške republike, češki profesorji na univerzi (takrat je imela naziv Slovaška univerza) niso bili zaželeni. Pri študiju narodopisja so do leta 1944 potekala priložnostna predavanja gostujočega nemškega profesorja iz Leipziga Bruna Schierja. Profesor Schier je prav tako poznal slovaški teren, sam pa se je osredotočil predvsem na raziskovanje kulture, še posebno ljudskega stavbarstva na tukajšnjih nemških jezikovnih otokih. Po vojni, leta 1947, je bil obnovljen Narodopisni seminar z dvema docentoma. Njuni imeni smo že omenili: docent Rudolf Bednarik, habilitiran za slovaško narodopisje, je predstavljal navezanost na chotekovsko dokumentacijsko tradicijo, docent Andrej Melicherčik pa je bil učenec modernih folklorističnih smeri, habilitiran na področju občega narodopisja. Narodopisni seminar je bil organizacijsko vključen v katedro za zgodovino, pozneje pa v združeno katedro za arheologijo, umetnostno zgodovino, etnografijo in folkloristiko. Samostojna katedra za etnografijo in folkloristiko je skupaj z etnološkim kabinetom kot znanstveno-dokumentacijskim delovnim prostorom nastala na podlagi prizadevanj in znanstveno-organizacijskih dejavnosti takratnega docenta, danes profesorja Jana Podo-laka. V sedemdesetih letih ga je nasledil takratni docent za folkloristiko, danes profesor Jan Michalek. Oddelek je vodil mimo raznih čeri politično neprijaznih obdobij vse do devetdesetih let. Za njim je postala predstojnica katedre folkloristka docentka Lubica Droppova, pred kratkim pa jo je nadomestil docent Milan Leščak. Pregled zaposlenih v marsičem nakazuje usmeritev in raziskovalne interese, ki so se izrazili tudi v pedagoških in znanstvenih izsledkih tega univerzitetnega oddelka ter v bistvu določali usmeritev etnologije na Slovaškem. Etnografski del raziskovanja je bil dlje časa bolj kot v analizo usmerjen v dokumentiranje, in sicer po zaslugi Rudolfa Bednarika, ki so ga zanimale tako terenske raziskave kot tudi odpiranje novih tem. Zbral in objavil je množico gradiva s področja ljudskega stavbarstva, pastirske rezbarske umetnosti in ljudskih nagrobnikov. Raziskovanje je postalo alfa in omega študentov narodopisja, izsledki mnogih od njih, ki so terensko delo pozneje spojili s teoretsko analizo, pa so bili pomemben prispevek k znanstvenemu raziskovanju, ki je bilo zasidrano bolj na akademskih kot univerzitetnih tleh. Etnografske teme na katedri je do polovice sedemdesetih predaval Jan Podolak, odličen strokovnjak pri proučevanju poljedelstva in pastirstva na Karpatih in Balkanu. Njegova znanstvena inovativnost, usmerjenost in evropska razgledanost v temah, ki se jim je posvečal, so pripomogle tudi k ustanovitvi Etnološkega kabineta, znanstveno-doku-mentacijskega oddelka katedre. Prek njega je katedra navezala številne mednarodne stike. Mnoge pomembne osebnosti iz etnoloških krogov iz držav srednje Evrope se spominjajo udeležbe na poletnih študentskih raziskavah z naslovom Semina-rum etnologicum, tam navezani stiki pa še danes napajajo in krepijo mednarodno etnološko skupnost. Naslednja pomembna Podolakova dejavnost je bila ustanovitev mednarodnega etnološkega slavističnega zbornika Etnologia Slavica, ki še danes (čeprav včasih zaradi težav z zamudo) izhaja na naši univerzi v angleškem, nemškem in francoskem jeziku. (Izraz stalne življenjske energije našega zaslužnega profesorja Podo-laka je tudi to, da seje lotil ustanovitve katedre za etnologijo na novi Univerzi Cirila in Metoda v Trnavi, na kateri je obenem tudi rektor.) Če se vendarle vrnemo k njegovemu znanstvenemu delu, je verjetno najviše strokovno ovrednotena in z metodološkega vidika najpomembnejša njegova tematska monografija o ovčarstvu. Svoje organizacijske sposobnosti je izkoristil za pripravo več monografij posameznih regij, pa tudi vasi. Bil je tudi eden izmed tistih, ki so odprli temo raziskovanja narodnostnih manjšin, ta pa je za več desetletij postala raziskovalni program Etnološkega kabineta. V okviru raziskovanja, ki je bilo določeno z državnim načrtom in znotraj katerega je bila takrat organizirana znanstvena dejavnost, so potekale raziskave na vzhodu med Rusini in Ukrajinci, na severu v občinah, naseljenih z goralskim prebivalstvom, na južni meji pa je bila opravljena raziskava kulture in načina življenja madžarskih prebivalcev Slovaške. Začetek sedemdesetih let na katedri je po Vezan z delovanjem pomembnega slavista In etnologa, današnjega zaslužnega profe SOrja Jana Komorovskega. V Etnološkem kabinetu je delal kot izvršni urednik zborni ka Etnologica Slavica. V slavističnem štu diju zvest zgodovinsko-primerjalni metod! ter prav tako izhajajoč iz bogatyriovske teo nie komunikacije je pripravil sintezo Tradt Gonalna poroka pri Slovanih. V času nor malizacije je moral zapustiti akademska tla Vendar ni opustil svojih strokovnih tem. Pc rehabilitaciji in vrnitvi v devetdesetih letib je slovaško znanost dopolnil z neodvisnim 'n kritičnim študijem svetovnih verskih tra tHeij, oblikovanim v oddelku religiologije na naši katedri. Etnografsko ali morda natančneje etnološ' k° raziskovanje in študij na področju duhov ne kulture je od sedemdesetih let vodila do eentka Emilia Horvathova. Osredotočala se je bolj na konkretno delo kot na njegovo med narodno publiciteto, pa tudi po svojem zna eaju je bila usmerjena bolj v individualno kol Aupirisko delo. Pri raziskovanju duhovne uuure je pokrivala mnogo vsebin, predvsem Vsakdanjo kulturo, vero, zavest in kozmolo SÜO I •_______________•____• , _ vanski kontekst. Zanimivo je, da se je Horvathova že n; eetku svoje znanstvene poti (na katedi Prišla z Narodopisnega inštituta Slov clKaaemiiA i~1______u j—: cJa. Prva je namreč opravila obseži raziskavo romske etnične skupine na Sl kem. Romi so bili edina bližnja, obenem pt turno izredno različna etnična skupina, vathova med svojim delom na katedri te ernatike ni predavala, vodila pa je sisl 'oni študij občega narodopisja, kije po Odreja Melicherčika začasno izpac s adijskih programov oziroma so ga obč •ovajali gostujoči profesorji, ot sem že napisala, je folkloristika ne rslavski katedri pomenila teoretično d Pripravljeno področje, ki gaje po vojni u bogatyriovske funkcionalno-struktu radicije razvijal docent Andrej Meliche noge generacije še danes uporabijajc govo Teorij0 narodopisja kot temeljno r 0 oško delo. Očitno pod pritiskom »so ac|je<< znanosti je politično korektno i janošikovsko tradicijo za osrednjo tem alnega folklorističnega raziskovanja niembna so tudi njegova druga dela, n; r Ghrestomatia (čitanka slovaške fc ... a*’ Etična izdaja Dobšinskevih sl f l ‘JUdskih Povesti. Pozneje je zanimanj nstike usmeril v upodobitev slovašk rodne vstaje v ljudski tradiciji. Pomen takih raziskav ni bil le v empiričnem kopičenju dejstev, temveč je privedel tudi k razpravi z zgodovinarji. Gre pravzaprav za zelo zanimivo usmeritev folkloristike, ki jo je teoretično razdelal Jan Michalek. Določitev položaja in vloga žanra spominskega pripovedovanja v folklornem repertoarju sta bili inovativni in sta pomenili preseganje romantiziranega pogleda na »čistost« folklornega ustvarjanja. Metoda »ustne zgodovine«, ki jo danes uporablja več znanstvenih disciplin, se je v našem znanstvenem diskurzu prav po zaslugi folkloristike, natančneje Michalkovega raziskovanja, pojavila že v začetku sedemdesetih let. Čeprav se lahko zdi, da so bile nekatere teme šestdesetih in sedemdesetih let le izraz režimskih zahtev, menim, da bi storili napako, če ne bi ovrednotili tudi ino-vatorstva, ki so jih prinesle na področju narodopisnega, posebno folklorističnega raziskovanja. Zanimanje za delavsko okolje (v začetku predvsem za »tradicionalno« -rudarsko) pomeni tudi zanimanje za določene institucionalizirane oblike gojenja folklore in ob tem za mestno okolje, urbano kulturo. Urbana etnologija je tudi v širših evropskih kontekstih razmeroma nova smer ter za etnografijo in folkloristiko vendarle ne povsem običajna. V folklorističnem raziskovanju katedre jo je zastopala L’ubica Droppova, ki danes sodi že v starejšo generacijo učiteljev in raziskovalcev katedre. Katedra za etnografijo in folkloristiko se je konec sedemdesetih let preimenovala v katedro za etnologijo. Čeprav v študijskih programih opazimo neko usmerjenost v slovansko narodopisje, se ta - gledano nazaj - ne zdi več tako izrazita, da bi motila uravnoteženost pouka vseh kulturnih sestavin ter preglednih informacij o evropskih in drugih narodih, ki so do danes stalen in obvezen del študijskega programa. Vse več je tudi novih predavanj s področja urbane etnologije, problematike rodovnih študij in vaj iz vizualne antropologije. Od šestdesetih let je na katedri poskrbljeno tudi za muzeologijo, ki se v zadnjih letih oblikuje v samostojni študij. Po »grobi« tradicionalni delitvi naše discipline, s katero si pomagamo, čeprav ne ustreza več povsem sodobnemu pogledu na ljudsko kulturo, skrbi danes na katedri za predmete, katerih glavna vsebina je materialna kultura, docentka za slovansko narodopisje Magda Parikova skupaj z dr. Ladislavom Mlynkom in dr. Silvio Dillnbergerovo. Področje »nematerialne«, predvsem »duhovne« kulture vodi docentka za slovansko narodopisje Kornelia Jakubikova. Za nekatere te- me etnologije religij skrbi dr. Katarina Na-daska. Socialno-kulturne vsebine predavata dr. Žita Škovierova in docentka za obče narodopisje Marta Botikova, ki se še posebej ukvarja z etnično problematiko, skupaj s kolegom dr. Milanom Kovačem z oddelka za religionistiko pa v zadnjem času na katedri uveljavljata tudi amerikanistične študije. Za študij in raziskovanje folkoristike skrbijo že omenjene pomembne osebnosti - profesor Jan Michalek, docentka L’ubica Droppova in profesor Milan Leščak. Prihajajo tudi mlajši kolegi in kolegice v okviru podiplomskega študija ter v znanstveno disciplino vnašajo nove teme in metodološke poglede. Po letu 1990 seje na katćdri začelo oblikovati novo delovno področje, religiološki oddelek. V desetletju svojega obstoja se lahko pohvali s pomembnimi pedagoškimi, raziskovalnimi in izdajateljskimi uspehi. Njegov utemeljitelj, danes zaslužni profesor Komorovsky je sam pokrival širok spekter te problematike, obenem pa vzgajal svoje zanesljive naslednike. Dr. Milan Kovač se sicer ukvarja z obširno tematiko, a vendarle je mogoče ugotoviti njegovo odlično usmerjenost na področju mezoamerikanisti-ke. Dr. Martin Kanovsky se posveča predvsem teoretičnim vidikom kulturne antropologije, v njenem okviru pa tudi religiologiji. Pred nedavnim je našo strokovno javnost razveselil s slovaškim prevodom Strukturalne antropologije Clauda Levija Straussa. Oddelek religiologije, kjer delujejo tudi mnogi eksterni pedagogi, število rednih in podiplomskih študentov pa narašča, je za zdaj dobrodošel del katedre za etnologijo in bogati širok spekter študija etnologije, gotovo pa je še vedno njegova glavna želja postopno oblikovanje samostojne katedre. Narodopisni inštitut Slovaške akademije znanosti s sedežem v Bratislavi je nastal leta 1946 kot osrednji prostor temeljnega znanstvenega raziskovanja na področju etnografije in folkloristike. Delavci katedre so sodelovali pri številnih akademskih raziskovalnih projektih, znanstveniki z inštituta pa so na katedri predavali oziroma predavajo predvsem specializirane izbirne vsebine. Takšno sodelovanje je privedlo do nekaj izdajateljskih dosežkov na področju velikih domoznanskih del (slovaški del Češkoslovaškega domoznanstva, 1968; Die Slowakische Volkskultur, 1972; Slovaška 3, Ljudstvo 2. del, 1974). Reprezentativno vlogo novega kartografskega pristopa je pomenilo delo pri Etnografskem atlasu Slovaške (1990). Atlas je privedel do novih razmer ne le na področju raziskovanja in izražanja, temveč tudi pri navajanju na sku- lil. RAZGLABLJANJA pinsko delo. Nekateri sodelavci katedre so sodelovali tudi pri naslednjem velikem skupinskem delu slovaške etnologije. Enciklopediji ljudske kulture Slovaške (1995). V sedemdesetih letih so se za največje teoretične izzive pokazala vprašanja »vsakdanjika«, »tradicije« in »sodobnosti«. Etnična problematika seje pri nas razvijala pod močnim vplivom sovjetske šole, vendar sta se v začetku devetdesetih prav na tem področju začela ena od živih tematskih razprav in prevrednotenje pristopov. Ko prebiramo strani Slovaškega narodopi-sa, osrednjega znanstvenega časopisa, ki izhaja od leta 1953, in naredimo tematsko inventarizacijo, dobimo predstavo tudi o raziskovalnih usmeritvah slovaške etnologije ob koncu 20. stoletja. V zadnjem desetletju so bile nedvomno odprte nove teme, še posebno tiste z religiozno problematiko, na primer vprašanje religioznosti kot kulturnega dejavnika, profanega in posvetnega v kulturi, vprašanje romanj, ljudske religioznosti in vere. Na novo se razpravlja o vprašanjih etnične, narodne in socialne identitete, kulturnega spomina in medetnične konfrontacije, vse pa na temeljih družbene transformacije. V tem prispevku gre morda le za delni povzetek bistvenega. V njem ni vseh imen, še posebno eksternih pedagogov, prav tako ni bilo prostora za širše ocenjevanje znanstvenega prispevka kolektiva ali posameznih delavcev katedre. Mogoče pa je ugotoviti, da je bila do druge polovice osemdesetih let Katedra za etnologijo na Filozofski fakulteti Univerze Komenskega v Bratislavi pravzaprav edina etnološka šola na Slovaškem in nekakšna »valilnica«. Čeprav postopoma naraščajo samostojne katedre - na Univerzi Konstantina Filozofa v Nitri ter na Univerzi Cirila in Metoda v Trnavi - in inštituti na univerzah v Banski Bistrici in Pre-šovu, Bratislava ohranja svoj pomembni položaj ne le z vidika trajanja svoje eksistence, temveč tudi z vidika metodičnih in metodoloških prispevkov k razvoju etnologije na Slovaškem. Viri in literatura KOVAČ, M. in T. Podolinskä (ur.), 1999: Na cestäch za posvätnom. Bratislava. MICHÄLEK, J. 1969: Närodopis na Uni-verzite Komenskeho. K 50. vyročiu univer-zity v Bratislave. V: Slovensky nflrodopis 17, 185-191. - - 1996: Vyznam Katedry etnolögie pre razvoj närodopisneho vyskumu na Slovensku. V: Filozofickä fakulta Univerzity Komenskeho v retrospektive a perspektive. Zbornik prispevkov ..., Bratislava, 64-69. NARODOPISNE INFORMACIE 1991, št. 1. Närodopisny ustav SAV, Slovenska narodopisna spoločnost pri SAV (številka, posvečena Katedri za etnologijo FF UK). PODOLÄK, J. 1991: Seventy years of Eth-nology at Comenius University in Bratislava (1921-1991). V: Ethnologia Slavica 23, 221-243. ZAUPAM V ŠIROKO O nemirnih in negotovih časih za kulturo, dediščino in seveda etnologijo sva se glavna urednica Glasnika SED Tanja Roženbergar Sega in predstojnik Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Prof. dr. Božidar Jezernik tokrat pogovarjala z Ministrico za kulturo, prof. Andrejo Rihter, ki J e prijazno sprejela pobudo za pogovor. Andreja Rihter, prof. zgodovine in sociologije, je kot direktorica dolga leta vodila Muzej revolucije Celje oziroma Muzej novejše zgodovine Celje ter se z etnologijo seznanjala tudi prek Muzejskih in konservatorskih programov in Projektov - povsem konkretno in živo. ■ R- Š.: Glede na vaše večletne izkušnje z delom v kulturi, ' zadnjem letu pa tudi ministrovanjem, ki gotovo prinaša splošnejši vpogled v razmere, bi vas za uvod povprašala, aj menite o odnosu Slovencev do kulturne dediščine? R-: Slovenska kulturna dediščina je izredno obsežna raznovrstna in bogata. A če sem iskrena in s tem tud: nekoliko kritična, moram na žalost ugotoviti, da je splo-en odnos do dediščine izredno površen. Za to je goto Vo kriva tudi stroka, ki nima dobrih evidenc in registrov. Pomanjkljivosti pa se kažejo tudi v zanemarjanju privz-Sajanja odnosa do dediščine. Tako je muzejska stroka Pred leti svojim obiskovalcem, posebno najmlajšim, Posvečala premalo pozornosti, zato so se ti redko spravah, kaj dediščina sploh je, kako nastane ter kako in zakaj jo moramo ohranjati. Na ta vprašanja bi morali vsi p iskovalci muzejev takoj dobiti odgovore. Nekateri de-lsčino občutijo celo kot breme - predvsem v finanč-^em pomenu seveda -, saj ne vedo, kaj bi z njo počeli, Pzirorna ne znajo izkoristiti njenih potencialov. Tudi stanovitelji zavodov se pogosto ne zavedajo odgovor-Psti, da je ohranjanje dediščine na njihovem območju ^J> ovo poslanstvo in skrb. Pri financiranju se preveč jtcuna le na državo. Res pa je, da na žalost še niso s° e*an' mehanizmi za dodatno spodbujanje tistih po-,0^^ ki bi se lotevali različnih obnov. To je cest r vk)ra*anje. povezano tudi z drugimi ministrstvi in kla° °Vn'm' PPdroeji- Tu še niso stvari razrešene in us-n aJene, saj pravega pojma kulturne dediščine še vedno Poznamo. Čaka nas dolga pot do točke, ko bosta ^P'tal in kulturna dediščina šla z roko v roki. Končno moramo odločiti, kaj nam dediščina pomeni, in za- četi zavestno vlagati vanjo. Te odločitve, gledano v splošnem, pa še vedno ni. T. R. Š.: Kakšno oziroma kolikšno vlogo ima tu po vašem mnenju stroka? A. R.: Na potezi je predvsem stroka - v vašem primeru torej etnologija. Prav stroka mora pripraviti smele in prepričljive programe in vsebine z določeno vizijo. Prilagoditi se mora današnjemu življenju in prihodnosti. Ohranjeno tradicijo je treba navezati na prihodnost. Kot ministrica spodbujam stroko in zaupam vanjo, saj je prav to najpomembneje in seveda temeljno. Vse se začne pri njej. T. R. Š.: Kje in kako ob svojem delu prepoznavate značilnosti etnološke stroke? A. R.: Najbolj me moti to, da se etnologija prepogosto navezuje le na kmetstvo. Značilnost etnoloških spomenikov je v tem, da imajo večinoma kmečko vsebino in funkcijo, saj so povezani zlasti s podeželsko stavbno dediščino, kar je velika pomanjkljivost. Pogrešam predloge za razglasitve iz urbanega okolja, tudi oziroma predvsem iz etnoloških vrst. Kmalu bomo dočakali novo stalno postavitev v Slovenskem etnografskem muzeju, saj je prostorsko reševanje državnih muzejev naša prednostna naloga. Tudi ta postavitev se po mojem mnenju preveč navezuje le na kmečko tradicijo. Tudi življenje v obdobju industrializacije je del naše tradicije. T. R. Š.: Poudarili ste kmečko vsebino in funkcijo etnoloških spomenikov. Kakšno je vaše stališče do povezovanja z drugimi ministrstvi in njihovimi resorji, na primer ministrstvom za kmetijstvo, pri financiranju obnove nekaterih kulturnih spomenikov? A. R.: Etnološki spomeniki se obravnavajo v okviru vseh preostalih spomenikov in projektov. Ministrstvo za kmetijstvo bi se seveda zanimalo za sodelovanje pri obnovi, če bi vedelo, kakšna je vsebina teh spomenikov. Tu nam manjkajo predvsem dobri in prepričljivi programi. Ministrstvo za kulturo financira stene, kamne, stavbe, ne pa vsebin, ker jih ni. Govorim seveda posplošeno, saj imamo nekaj svetlih in obetavnih izjem. Samo z dobrimi vsebinami bo lahko naše ministrstvo poiskalo ustreznega partnerja, ne samo v ministrstvu za kmetijstvo, tu sta še ministrstvo za okolje in prostor ter seveda ministrstvo za gospodarstvo. Življenje teče naprej, tudi z vidika tradicije in spomeniškovarstvene obnove. Muzej na prostem v Rogatcu se navezuje na tradicijo, a hkrati mora dajati možnosti programom, ki so vtkani v sodobno IZ OČI V OČI IZ OČI V OČI življenje. Tu tiči tudi eden od virov samofinanciranja, ob dodatnem zagotovljenem finančnem viru iz državnega ali lokalnega proračuna. B. J.: Po načrtih naj bi tretjina slovenskega državnega ozemlja postala varovano območje. Kako v zvezi s tem poteka usklajevanje med ministrskimi resorji in kako bi ga bilo mogoče izboljšati? A. R.: Ministrstvo za kulturo seje v zadnjem obdobju tesno povezalo z ministrstvom ža okolje in prostor. Usklajevanje med nami in MOP poteka v obliki stalnih stikov naše in njihove uprave, državnih sekretarjev ter v obliki rednih sestankov. Pred razglasitvijo predelov in območij vedno poteka usklajevanje, pri katerem se pridobijo soglasja vseh resorjev. Na ravni vlade je torej sodelovanje zgledno. Težava pa je vodenje registra vseh teh območij. T. R. Š.: Iskanje identitete oziroma »sidrišča« je v zadnjem obdobju izredno okrepljeno in poudarjano tudi na lokalnih ravneh. Tudi kustosi v muzejih zaznavamo čedalje več pobud, prošenj in želja s terena, ki mu zaradi preobilice dela nismo vedno kos. Kaj menite o možnostih izvajanja javne službe zunaj institucionalnih muzejskih okvirov? A. R.: Ne strinjam se s tem, da ste kustosi v muzejih preobremenjeni. Če statistično pogledamo razmerje med delovnimi mesti kustosov v slovenskih muzejih in številom hranjenih predmetov, smo v evropskem povprečju. Je pa res, da se vsi zaposleni ne zavedajo svojega temeljnega poslanstva - v ospredju raznolikega dela kustosa je delo s premično kulturno dediščino. Tu vidim poglavitno težavo. Ker je vsako novo zaposlovanje vprašljivo, razmišljamo o novih vzvodih, ki bi spodbujali mlade in dodatno zaščitili dediščino. Intenzivno razmišljamo tudi o podeljevanju koncesij, ki bi omogočale posameznikom, da delujejo kot samostojni varuhi dediščine. T. R. Š.: Želja po obujanju lokalnega spomina se izraža tudi v povečanju zasebnih etnoloških zbirk. Ali bi bilo po vašem mnenju smiselno razmišljati tudi o izobraževanju v krogih »ljubiteljskega« muzejstva in kako naj bi potekalo? A. R.: Ne smemo prezreti dejstva, da take zbirke nastajajo tudi zaradi lastnikovega dodatnega vira dohodka-Ljubezen do predmetov je lahko celo drugotnega pomena. To je očitno na primer v večjih zdraviliških kompleksih, kjer je tovrstna ponudba pogosto narejena »po liniji najmanjšega odpora«. Seveda mora stroka znati take pobude izkoristiti. Kljub vsemu - predmeti se, tudi po tej poti, ohranjajo in ti ljudje opravijo delo namesto muzejske stroke. Vsekakor jim je treba pomagati predvsem s svojim znanjem. I- R. Š.: Kako in v kakšni obliki? Kakšna naj bi bila tu 'loga države? A- R.: Konkretno o tem še nismo razmišljali. Če bi go-vorila kot muzealka, bi bilo tako komuniciranje ena iz-nted oblik rednega dela kustosa oziroma muzejske stroke. Tako bi imeli evidenco vseh posameznikov in njiho-v'h zbirk, ki pa bi jih bilo smiselno povezati v mrežo. Obvezni bi bili obhodi stroke, tem ljudem je treba poma-Sati s strokovni napotki in jih informirati. Tudi oni mo-rajo poznati interes stroke in njene sodobne usmeritve. Treba si je prisluhniti. R. Š.: V konkretnih primerih lahko nastanejo izredno težavne situacije. Marsikdo ne sprejme nasveta stroke, ki pa je dobrohoten, in ne zavezujoč. Zaradi morebitnih napačnih Pristopov pri hranjenju premične dediščine, za katere je krivo neznanje, pa se predmetom lahko dela tudi velika škoda. R.: Da, to je neizogibna zgodba o tem, kako se posa-rnezniku približati in vstopiti v njegov svet. Končno gre tu za lastništvo. Lastnik lahko s svojim predmetom naredi, kar hoče. Mi imamo le vzvod, da zavarujemo nekaj kot sP°menik in zavezujemo lastnika, da se ravna po zapisanih merilih. Razglasitev pa je izredno odgovorno dejanje. Ge neki objekt zavaruješ kot spomenik, moraš zavestno yedeti, da boš k obnovi primaknil tudi finančna sredstva, ^saka razglasitev pomeni natanko to. Tega se je treba za-Vedati. Ne moreš od nekoga terjati, da upošteva merila, hkrati pa mu ne daš finančnih sredstev. Za to, kar se v evropskem prostoru zaščiti, se natančno ve, da je tolikšnega pomena za tradicijo, da se bo tudi obnovilo. T-: Na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo filozofske fakultete v Ljubljani pripravljamo specialistični študij muzeologije. Kakšno je vaše stališče do morebitnega oblikovanja posebnega študijskega programa muzeologije in onservatorstva na dodiplomski in podiplomski ravni ter do možnosti vključitve naštetega v pravilnike za napredovanje? ■ R.: Moje osebno mnenje je, da vsi - skupaj s tistimi, ki tej stroki predavajo - še vedno premalo vemo o muzeo-8lJi. Muzeologija je izredno široka in specifična stroka, ^tav zaradi bogate slovenske tradicije in dediščine je lah-osnovna in primarna veda. Zato pozdravljam pobudo, ste se resno odločili za izdelavo programa iz muzeolo-J® m konservatorstva. Seveda sta to povsem samostojni Usnteritvi oziroma področji. Muzeologijo je treba preda-Vati kot samostojno stroko, in ne kot izpeljanko ali le nad-S'adnjo posameznih ved, na primer etnologije. To je samostojna veda, ki pa vsebuje znanja vseh preostalih družboslovnih znanosti. V okviru ICOM (International Coun-°t Museums) imamo poseben komite, ki se ukvarja Prav z izobraževanjem. Prihodnje leto bomo v Sloveniji 'ganizirali kongres tega komiteja in morda to lahko tudi 'aša prizadevanja pomeni čudovit začetek z določe-n|)tT|i Predavanji, srečanji ali seminarji na to temo. Nič ga nam ni treba ugotavljati, nadaljujmo tam, kjer je e začel. Če bomo nekoč resnično imeli slovenske n>P omante s področja muzeologije, lahko zanje takoj aJ emo delovna mesta v slovenskih muzejih. Vpraša- nje izobraževanja v kulturi je splošno in izredno pereče. Zato resnično podpiram vaše delo. T. R. Š., B. J.: Tematika spomeniškega varstva, muzejev, dela etnologov sploh je ključno povezana tudi z razpravo o nastajajočem kulturnem programu, ki v javnosti traja že dlje časa. Kateri so glavni poudarki in poglavitne spremembe novega krovnega zakona o javnem interesu v kulturi oziroma omenjenega nacionalnega kulturnega programa, ki bi utegnili še posebno zanimati prav etnologe? A. R.: Najpomembnejše, kar prinaša zakon, je nacionalni kulturni program, ki je strateški plan s konkretnimi cilji, strategijo in finančno ovrednotenim programom, kar prejšnji nacionalni program ni bil. Nacionalni kulturni program mora biti konkretna zadeva, izhajati iz trenutnega stanja kulture in natančno določiti prednostne naloge štiriletnega obdobja, za vsako leto posebej. Konkretno - nujno potrebujemo stalno postavitev o zgodovini Slovencev. Dodelati je treba tudi vlogo muzejev na prostem. Koliko jih potrebujemo, kje, kakšne oblike in do kdaj jih bomo postavili. Tako bomo spregovorili o Rogatcu, solinah in Brdu... Kaj je prednostna naloga? Kar pa zadeva javne zavode in muzeje, bi rada poudarila, da dokončno nalagamo večjo odgovornost vodstva in strokovnih služb. Vodstvo se zavezuje, da bo odgovarjalo tistemu, ki ga je imenoval in izbral. Direktor bo moral biti tudi dober in predvsem odgovoren gospodar. Muzeji v Sloveniji se še vedno ne zavedajo dovolj, kaj je njihovo poslanstvo. B. J.: V navezavi s tokratno temo, ki jo ponuja Glasnik SED, dovolite še vprašanje iz vaše preteklosti. Na položaj ministrice za kulturo ste prišli iz muzejskih vrst, kot dolgoletna direktorica Muzeja revolucije Celje oziroma Muzeja novejše zgodovine Celje. Kako ste vodili njegovo preobrazbo, kdo so bili pobudniki zanjo, zakaj je do nje sploh prišlo in kakšni so bili odzivi? A. R.: Muzej se je preimenoval predvsem zaradi strokovnih razlogov. Obseg našega dela in samo ime preprosto nista šla skupaj. Muzeji revolucije so bili ustanovljeni prvenstveno kot spomeniki NOB. Mi pa smo že v osemdesetih letih posegali po temah iz povojnega obdobja in zbirali razno gradivo. Samo preimenovanje se je sicer časovno ujelo z velikimi političnimi spremembami, zato nam je bilo tudi očitano, da se prilagajamo novemu sistemu. A spet bi poudarila, da so bili poglaviten razlog za spremembo imena gradivo in zbirke muzeja. Velikega političnega nasprotovanja ni bilo nikoli. Veliko je bilo tekočih dogovarjanj na vseh ravneh, še posebno z ustanovitelji. Sprotno smo vse obveščali o delu in usmeritvah ter jim razložili naše pobude. Prav ob odprtju nove stalne razstave leta 2000 smo največje pohvale in priznanja dobili ravno od tistih, ki so ustanovili Muzej revolucije. Ni bilo preprosto, bilo je težko, a z veliko zavzetostjo vsega kolektiva nam je uspelo. Ljubljana, 4. marca 2002 Uredila: Tanja Roženbergar Šega Transkripcija: Polona Korez ;; IZ OCI V OCI TRADICIJA IN SPOMIN Polemika, diskusijski prispevek / 1.21 dl“. BoŽldllV JGZCt^tlih IZUMLJANJE TRADICIJ Za etnologe je bila tradicija predmet poudarjenega zanimanja vse od takrat, ko je davnega leta 1783 cesarjev bibliotekar Kollar skoval termin etnologija za novo znanstveno disciplino, spočeto v prostoru in času velikih političnih sprememb. Od vsega začetka uveljavljanja etnologije na Slovenskem so veljali za tradicije tisti elementi kulture, ki so povezani z bolj ali manj daljno preteklostjo neke etnične skupnosti. Toda, kot je opozoril angleški zgodovinar Eric Hobsbawm v uvodu k znameniti knjigi The Invented Traditions, so mnoge tradicije stare samo na videz, medtem ko so v resnici nastale šele v poznem 19. stoletju ali pozneje. Po Hobsbawmu so bile številne stare tradicije dejansko »izumljene«, to se pravi izumljene, konstruirane ali formalno institucionalizirane v nekem zgodovinskem obdobju. Pri izumljenih tradicijah gre za vrsto praks ritualne ali simbolne narave, uravnavanih po izrecno ali molče sprejetih pravilih, ki skušajo vzpostaviti določene norme in vrednote za vedenje z velikim številom ponovitev, kar avtomatsko implicira kontinuiteto s preteklostjo. Za izumljene tradicije je značilno, da je njihova kontinuiteta s preteklostjo pretežno navidezna, saj so dejansko odzivi na nove situacije, ki prevzamejo oblike, spominjajoče na stare situacije, ali vzpostavljajo svojo lastno preteklost s kvaziobligatornim ponavljanjem. Celo revolucionarna in njim podobna gibanja, katerih cilj je po definiciji »juriš na nebo« oziroma prelom s preteklostjo, imajo svojo relevantno preteklost, na kateri se utemeljujejo. Take tradicije poznamo, seveda, tudi pri nas. Med osamosvajanjem Slovenije, denimo, je bila ena najbolj priljubljenih tradicija, po kateri je lipa nekakšno slovensko narodno drevo. Takrat so namreč promotorji slovenske »dežele« sprožili uspešno propagandno akcijo, ki je za svoj simbol vzela lipov list. Med potenciranim navduše-vanjem nad vsem »pristno slovenskim« si je nekdo celo omislil lipo kot slovensko denarno enoto in v projekt vložil veliko svojega kapitala, k sodelovanju pa pritegnil tudi vrsto nacionalno neravnodušnih posameznikov. Simbolična moč lipovega lista v času splošnega navdušenja ni pustila ravnodušnih niti posameznih slovenskih etnologov, ki so si v znamenju tega »simbola slovenstva« poiskali primerno torišče za svojo dejavnost. Navdušenje je bilo tolikšno in tako vsesplošno, da takšna zgodovinska dejstva, kot je podatek, da so leta 1530 v Sarajevu, ko je bila zgrajena Husrevbegova džamija, zasadili lipovo drevo - kot simbol islama - v javnosti niso bila niti opažena, čeprav lipa tam raste in cveti še dandanašnji. Če si zastavimo vprašanje, kako je mogoče, da se je kaj takega primerilo celo tistim strokovnjakom, ki so nastopali kot poznavalci simbolike, nanj ne bomo mogli najti pravega odgovora brez upoštevanja dejstva, da je bilo prav izumljanje tradicij dolgo časa ena glavnih nalog slovenskega narodopisja oziroma slovenske etnologije - discipline, ki je nastopala kot kreatorka slovenske identitete. Slovensko narodopisje je bilo namreč utemeljeno v iskanju in varovanju tistih elementov slovenske samobitnosti, ki naj bi bili samo naši in po katerih naj bi se razlikovali od svojih sosedov in vseh drugih ljudstev in ki naj bi bili takšni že od pradavnine. Tako so si nekateri eminentni slovenski narodopisci prizadevali odkrivati in obvarovati pred pozabo tako imenovane nezgodovinske elemente slovenske kulture, to se pravi takšne med njimi, ki se ne spreminjajo. Ker je bilo v nenehno spreminjajočem se (modernem) svetu vedno teže odkrivati »nezgodovinske elemente kulture«, so govorili o civilizaciji (mest) kot o grožnji za tako imenovano pristno slovensko kulturo. Domnevam, da je bil prav to razlog, da slovensko narodopisje ni bilo oziroma ni moglo biti pozorno na ta pojav oziroma ga ni registriralo in tematiziralo kot svoj predmet raziskovanja: saj je bilo dela z reševanjem in varovanjem tradicij vedno dovolj. Nenehne spremembe in inovacije v življenju, ki je teklo po svojih zakonitostih pač bolj gladko kot po tirnicah, kamor so ga skušali utiriti skrbniki za narodov blagor, so takšno vnemo samo še stopnjevale. In krog je bil sklenjen. Iskanje »nezgodovinskih« elementov kulture (Novak 1956, 11; Kuret 1978, 20) ali »narodne duše«, kakor so rekli nekateri, ni bilo uspešno, ker takšnih elementov preprosto ni bilo. Obstajali so zgolj kot konstrukti določenega zgodovinskega obdobja, zato brez izumljenih tradicij ni šlo. Pri tem pa, to je že treba reči, so bili njihovi ustvarjalci izjemno učinkoviti. Ko si danes predstavljamo »tipičnega« Janeza in Micko, ju v naši domišljiji še vedno raje odenemo v »narodno nošo«, kot da bi ju oblekli po zahodni modi. Če si ju predstavljamo, kako jesta potico, ju bomo občutili kot bolj »naša«, kot če bosta šla na piknik in uživala v čevapčičih oziroma (kot to neokusno besedo nekateri lepo slovenijo) »mesnih lulčkih« ali zavila v McDonald’s na hamburger. Takšna podoba, ki je v veliki meri nastala kot konstrukt slovenskega narodopisja, je še vedno tako čila in zdrava, da Slovenci v nasprotju z drugimi Evropejci (da Kitajcev, Arabcev, Inkov in drugih ne omenjamo) svojo kulturo še vedno v veliki meri, če že ne pretežno, asociiramo s kmetstvom. Pri čemer prav po Ložarjevo doživljamo mesto kot področje, kjer ni prostora za kulturo. Vsaj za tisto pravo, pristno kulturo ne (Ložar 1944, 11). Pač v skladu s starim reklom: »God made the country and man the city,« ki ga navaja anonimni britanski diplomat (1915, 41). Med tradicije slovenskega narodopisja sodi tudi bolj ali manj molče sprejeta zapoved, da se o politiki in politič- ni nem ne govori. Le izjemoma je dovoljeno bolj ali manj ostro kritizirati politike, ki v teh kritikah nastopajo kot Poosebljenja nesposobnosti pravilnega dojemanja sveta okoli sebe. Politika je seveda veliko več od tega in je Prisotna tudi tam, kjer ji vstop sicer ni dovoljen in ka-tnor se mora prikrasti v vseh mogočih preoblekah, da jo je tudi najbolj ostrim očem kar se da težko opaziti in Prepoznati. Ko napišemo svoj naslov, temu v vsakdanjemu življenju ne pripisujemo globljih pomenov, ob Podrobnejšem pogledu pa lahko vidimo, da že ta Pomeni določeno politično izjavo. In to ne le na koncu, ko napišemo ime države. Politika se kaže tudi v naših osebnih imenih, imenih ulic in imenih naselij. Bogato dogajanje v novi slovenski državi v zvezi s spre-nunjanjem imen ulic, krajev, posameznih ustanov in tako naprej oziroma popravljanjem zgodovinskih krivic, ki jih je oziroma naj bi jih povzročila ljudska revolucija, ko je skušala napisati vso zgodovino znova in po svoji tferi, nam omogoča neposreden vpogled v izumljanje tradicij, kakršen za večino predhodnih generacij ni bil tnogoč. V teoretskem seminarju, namenjenem podiplomskim študentom, smo zato v preteklem študijskem letu Posvetili pozornost procesom, kijih lahko (spet) spremljamo v živo v zvezi s preimenovanjem ulic, ustanov, naselij. Priložena besedila, nastala v tem seminarju, obravnavajo različne aktualne pojavne oblike izumljanja tradicij na Slovenskem v času tranzicije. Vsak pose-^eJ in vsi skupaj pa jasno ilustrirajo, kako pomembno in Ve|iko vlogo pri izumljanju tradicij igrajo politični interesi, ki se skušajo legitimizirati in uveljaviti (ter hkrati izpodriniti konkurenčne politične interese) prav prek številnih ponavljanj. Če ves čas ponavljam, na primer, da sem doma iz Sv. Križa, hkrati pripovedujem tudi, da Sem del katoliške skupnosti. Postopek ni nov, saj ga je ttporabilo že revolucionarno gibanje, ko je z dekreti spremenilo vrsto imen slovenskih krajev in ulic, ki so bila tteološko oporečna, in jih nadomestilo z imeni herojev n°vega sveta ali po »zgodovinskih dogodkih« (to je dogodkih, ki so legitimizirali revolucionarno oblast), nalize konkretnih primerov jasno pokažejo, da je vra-nJe k »starim, avtentičnim tradicijam« z vračanjem Ptejšnjih, »avtentičnih« toponimov ali odstranjevanjem spomenikov herojem »ljudske revolucije«, čeprav je stro- kovni loški o utemeljeno na tem, daje bilo preimenovanje ideo-e narave in v bistvu ne gre za preimenovanje, tem-Več zgolj za vračanje starih imen, vedno v službi dolo-^enih ideoloških in političnih ciljev. Jasno pokažejo tu-b da v naravi ni nobenega spomenika, potemtakem i etnološkega spomenika samega po sebi ne, temveč dJe spomenik vedno ideološki in politični konstrukt, s erim določena skupnost nekemu predmetu pripiše določen pomen. To pa seveda implicira marsikaj. Pred- Vsem to. da etnolog/kulturni antropolog narodnega bla- ga ne more zgolj »otemati pozabi« oziroma skrbeti za t° ranianje dediščine«, kot se reče bolj sodobno. Če nega svojega delovanja ne problematizira, namreč /konstruira družbeni svet in identitetne mehanizme v°je skupnosti v službi določene politike in ideologije, 'sti etnolog/kulturni antropolog, ki želi s svojim delovanjem prispevati k znanosti, se mora zavedati, da tak-no početje ni znanstveno, temveč politično in/ali ideo-losko delovanje. Literatura: A. DIPLOMATIST 1915: Nationalism and War in the Near East. Oxford, Claredon Press. HOBSBAWM, Eric in Terence Ranger (ur.) 1983: The Invention of Tradition. Cambridge, Cambridge Univer-sity Press. KURET, Niko 1978: Konec folkloristike? V: Glasnik SED let. 18, št. 1. Ljubljana, 20. LOŽAR, Rajko (ur.) 1944: Narodopisje Slovencev I. Ljubljana, Klas. NOVAK, Vilko 1956: O bistvu etnografije in njeni metodi. V: Slovenski etnograf let. 9, 7-15. TRADICIJA IN SPOMIN TEMA Glasnik S.E.D. 42/1, 2 2002, stran 32 SiD. Predhodna objava / 1.03 Andrej Malnič KRIŽI S KRIŽCM Pobuda, da se Vipavskemu Križu povrne staro ime Sveti Križ, je imela pred dobrim letom dni v slovenski javnosti velik odmev. Precej pozornosti so ji posvetili tako lokalni kot tudi državni mediji. Vipavski Križ pač ni katerakoli slovenska vas. To je kraj, ki se je v preteklosti ponašal s statusom mesta, danes pa je zaradi svoje stare urbanistične in arhitekturne podobe pod spomeniškim varstvom in že samo zato turistično nadvse zanimiv. Pa ne le zato. Tu je v samostanu bival pridigar Janez Svetokriški, ki mu je kraj dal ime. Tu je zbrani množici govoril Primož Trubar. Kraj se kot utrdba zoper Turke omenja v domnevni zvezi z Leonardom da Vincijem in še bi lahko naštevali. A namen našega spisa ni, da bi peli slavo Vipavskemu Križu. Zanimali nas bodo dogodki v zvezi s preimenovanjem kraja, predvsem to, kaj lahko ta primer pove etnologu in kulturnemu antropologu. Za lažje razumevanje je treba na začetku predstaviti nekaj temeljnih zgodovinskih dejstev o imenu kraja. Kraj, točneje njegovo ime, se v pisnih virih prvič omenja leta 1252 kot villa Crucis. »Vse naslednje omembe kraja,« tako piše Ferdinand Šerbelj, »pa se nanašajo v osnovi na patrocinij cerkve, posvečene sv. Križu. Razlika je le v interpretaciji zapisov imena. S tem da se omenja Chreutz, Creucz, Creutz, Crux, Kreutz, Kreuz zum Vippach, Sveti Križ, Ipavski Križ, Heiligen Kreutz, Santa Croce diAidussina, kar vse govori, da je kraju dal ime omenjeni patrocinij cerkve... Nemško oz. slovensko poimenovanje Sveti Križ se je obdržalo najdlje, nad štiristo let, oziroma do povojnih let, ko so kraj leta 1955 z dekretom preimenovali v današnje ime. In če se v starejših listinah kraj imenuje samo Križ je isto, kot domačini Sv. Križ že od nekdaj imajo le za Križ, saj se itak razume, da ne gre za cestno križišče (zagovorniki Vipavskega Križa so namreč postavili domnevo, da bi lahko ime Križ prišlo od cestnega križišča, in ne od cerkve, kije posvečena Svetemu Križu, op. A. M.). Za nekatere rešilna bilka, češ v časopisu Domovina leta 1868 je zapisano Križ Ipavski, ostane samo ena bilka, saj, kdor prelistava starejše časopise, dobro ve, kako nedorečeno in nedosledno je bilo pisanje vseh vrst imen.«' Leta 1955 je bil Sveti Križ preimenovan v Vipavski Križ. Prva pobuda, da bi se kraju vrnilo staro ime, je bila dana že leta 1994. Predlog za spremembo imena na krajevnem referendumu ni dobil potrebne večine.2 Leta 1998 je KS Vipavski Križ od kriškega kapucinskega samostana prejela nov predlog, da bi se vrnilo kraju staro ime.3 Isti pred- log je dobila tudi občina Ajdovščina.4 Ko so o tem predlogu izvedeli tisti prebivalci Vipavskega Križa, ki se z njim niso strinjali, so takoj ustanovili Iniciativni odbor za ohranitev imena naselja Vipavski Križ. Pozneje so se zbrali tudi pobudniki za vrnitev starega imena in ustanovili društvo Prijatelji Svetega Križa. Vnela se je prava medijska vojna med tistimi, ki so zagovarjali spremembo, in onimi, ki so bili proti. Da je šlo res za vojno, pričajo številne izjave (obeh strani), s katerimi so dogodke v zvezi s preimenovanjem kraja opisovali in doživljali kot bitko, boj, vojno ali spopad. Spor se je še posebno zaostril takrat, ko je občinski svet občine Ajdovščina na seji marca 1999 izglasoval spremembo imena. Od 25 poslancev občinskega sveta jih je za spremembo glasovalo 13, pet jih je bilo proti, trije so se vzdržali, štirje poslanci pa so sejo zapustili.5 Iniciativni odbor je začel biti bitko za izpodbitni referendum. Ajdovski župan je uradno objavo odloka o spremembi imena zadržal in določil, da morajo nasprotniki preimenovanja do 30. junija 1999, če hočejo, da bo referendum razpisan, zbrati 700 glasov podpore, to je pet odstotkov vseh volilnih upravičencev v občini Ajdovščina.6 Zbiranje podpisov se je začelo maja. Do zakonskega roka je pobudo za izpodbitni referendum v občini Ajdovščina podprlo 1346 ljudi.7 Referendum je bil zapovedan za nedeljo, 12. septembra 1999.8 Udeležila se ga je slaba polovica volilnih upravičencev (48,3 odstotka). Izid je bil tesen; proti spremembi imena je glasovalo 51,24 odstotka volivcev.9 V samem Vipavskem Križu (v to krajevno skupnost sodijo še nekatere druge vasi) je za preimenovanje glasovalo 139, proti imenu Sveti Križ pa 193 volivcev.10 Vipavski Križ je ostal Vipavski. Dogodkov v zvezi s preimenovanjem Vipavskega Križa ne gre razumeti zgolj kot neko ceneno politikantstvo, podobno kot se na primer pri sprejemanju zakonov politiki preklajo zaradi proceduralnih zadev, pravnih tolmačenj, vejic in pik. Res je bilo v našem primeru tudi tega precej, vendar imajo dogodki v zvezi s preimenovanjem širši okvir. Na plečih Vipavskega Križa se je v tistih dneh odločalo o Resnici, Spoznanju, Zgodovini, Tradiciji, Kulturi, Demokraciji, Ljudski volji. Javnosti, Državi, Narodu, Ideologiji in podobnih človeških zadregah, ki jih pišemo z veliko začetnico. To niso bile zgolj učene filozofske ali akademske svetovnonazorske razprave zaprtega kroga ljudi. Stvar se je godila na ulici, pred in med ljudmi zgodila se je kot način življenja, torej kot tisto, kar etnologi štejemo za svojo domeno raziskave. Zgodila se je na način, kako ljudje živijo Resnico, Zgodovino, Demokracijo kot ljudje, in ne le kot strokovnjaki, pravniki, filozofi ali politiki. Dokumenti iz teh dni ne pričajo samo o tem, kaj je kdo kdaj rekel, mislil ali storil. Govorijo predvsem o J tem, kako se je pravzaprav delala in obenem živela zgodovina, kako so se delali in obenem živeli dogodki. Govorijo o samem človeku, o njegovi kulturi, kako so ljudje živeli čas. ko se je odločalo o imenu Vipavskega Križa. Ge bi ta primer opisali stari zgodovinarji - kronisti (naro-dopisci se ga verjetno ne bi niti lotili), bi pač natančno navedli, kdaj in zakaj je bila vložena pobuda za preimenovanje kraja, kakšen je bil potek dogodkov, kje se hranijo viri za raziskavo, kaj je kdo rekel ali naredil, omenili bi se’ da so bile razprave v občinskem svetu o preimenovanju živahne, kako je bila javnost vznemirjena, ker da je bil kršen ta in ta zakon. Verodostojnih podatkov, ki so pomembni tudi za etnologa, zagotovo ne bi primanjkovalo. Toda: kako so ljudje živeli in delali ves ta splet dogodkov, 0 tem bi bilo napisanega kaj malo. Delati dogodke pomeni, da neki dogodek ne le gledamo, ampak ga tudi vidimo. Podobno kot je Holmes opozoril ^atsona - ki ni vedel, koliko stopnic šteje njuno domače stopnišče -, da gleda, pa ne vidi. Skratka, videti pomeni 0Paziti in obenem vedeti, poznati, razumeti, spoznati, imeti d° nečesa aktiven odnos. Pomeni, da to, kar vidimo, lahko tudi uporabljamo, da nekaj z videnim počnemo. Živeti dogodek pa pomeni, da človek ni zgolj šahist, ki bi premikal figure iz nekega drugega sveta, ampak je sam obenem šahovska figura. Človek igra in je igran, živi dogodke, ki jih sam dela. In tej ujetosti, ki jo moramo dobesedno ra-zprneti, ni moč uteči. Ni mogoče zbežati od drugih figur, ^a mizi nismo nikoli sami in šahovsko polje obstaja neod-Gsno od naše osebne volje. Posameznik si morda res mi-s'i. da je lahko sam, a je potem v očeh drugih ljudi prej Podoben Watsonu kot Holmesu, v rokah šahovskega mojstra pa je zgolj navaden statist, ki se lahko žrtvuje. In prav 2aradi pogleda drugega je človek tudi Človek, ne zgolj zato, ker je bil sam tako sklenil. Hkrati ne smemo pozabiti, da dediščine preteklih kultur stopajo v sedanjosti z na-tei kot naše sence. Ljudje pač nismo živali in se ne vohljate0, da bi izvedeli, kdo in kaj smo. edtem ko so pri šahu pravila in vrednost figur natan-določeni, je v življenju to veliko bolj ohlapno začrta-p°. Vsem nam je očitno, da moramo, če hočemo obsta-Kot družba, imeti pravila in jih spoštovati. In ker kot uzba obstajamo, sklepamo, da pravila imamo in jih 1 spoštujemo. A težava je v tem, da kmet ni vedno ^ et in kralj ni zmeraj kralj. Kakor nanese priložnost. a je prostor, kjer živimo, sestavljen iz različnih okolij, ^a so v teh okoljih šahovska polja različnih, poljubnih nestalnih oblik. Prostor, okolja in polja vedno znova znova definiramo sami, seveda skupaj in v odnosu terugih. Z novim pa ne zavržemo starega. Staro se P1CI Tot dediščina. Je virus, ki ga nosimo v sebi, za Gi h 'n Za Ljudje smo podobni Aliči, ki so jo v t ^želi poučili, da izreči in misliti ni isto. Od o številne zadrege. Živimo v Čudežni deželi, kjer se no znova sprašujemo, ali to, kar gledamo, v resnici i'no, in ali tako kot mi vidijo tudi drugi. Primer Vipav-p;- Križa je lep zgled za to. a kriškega kapucinskega samostana, da se Vipav-u Ljižu povrne staro ime, je v slovenski družbi vzpo-avila neko posebno življenjsko okolje. Zanj je bilo zna-’ n°. da so se ljudje takoj razdelili na tiste, ki so bili za remernbo, in na one, ki so bili proti. Kot pričajo števil- ni ohranjeni dokumenti, je delitev zajela vso Slovenijo, in ne le vaščanov Vipavskega Križa. Ujela je vse tiste, ki so se v tem novem življenjskem okolju našli in prepoznali, vse tiste, ki so menili, da sodijo vanj, da je ime Vipavskega Križa tudi njihova zadeva. Čeprav so pravila, kako se postopa v takih primerih, napisana v zakonu, pa so bile razlage teh pravil različne. Prepirali se niso le o tem, ali lahko o preimenovanju odloča zgolj občinski svet, ali je bila pobuda pravilno vložena, ali naj se razpiše poizvedovalni referendum ali naj o tem na referendumu odločijo ljudje sami in ali naj referendum zajame zgolj vas Vipavski Križ, krajevno skupnost ali vso občino. Prepir se ni sukal le okrog proceduralnih zadev, pravnih tolmačenj in občinskih zdrah. Kot rečeno, odločalo se je tudi v imenu velikih tem Zgodovine, Resnice, Poštenja, Ideologije, Naroda in tako naprej. Pomembno je, da so bile tovrstne presoje za ljudi odločilnejše od proceduralnih in zakonskih postopkov. Sodbe ljudi so bile vrednostne in izključujoče do druge strani. Kulturni vzorec - matrica vedenja, je bil takšen: na primer izrečeni stavek, da je občinski odlok, s katerim je bilo vrnjeno kraju staro ime, pošten, v očeh zagovornikov Svetega Križa ni pomenil le, da je bil pravilno izpeljan z zakonom določen postopek. Pomenil je tudi, da je bilo preimenovanje storjeno v imenu Poštenja, bilo je zadoščeno Pravici, Resnici in Zgodovini. Nasprotniki, ki niso mislili tako, so za zagovornike 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 1 Ferdinand Šerbelj, Imena krajev so naša kulturna dediščina. Tudi Sv. Križ, mar ne? V: Novi glas 8. junija 2000, let. 5, št. 21, Trst, Gorica 2000, 7. Glej tudi: Mirko Kovač, Sveti Križ -Vipavski Križ. Ljubljana 2000, Prijatelji Svetega Križa, 131. Esej je napisan na podlagi več kot sto časopisnih prispevkov in dokumentov, ki jih je zbral Mirko Kovač (gl. nav. delo). Najprej navajam časopisni vir, nato pa še stran, na kateri je v zborniku člankov in dokumentov Sveti Križ - Vipavski Križ citirani prispevek. 2 Rosana Rijavec, Ali bodo odločali krajani? V: Oko 28. januarja 1999, let. 6, št. 154, Nova Gorica 1999, 5. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 23. 3 Slavica Črnica, Bo Vipavski Križ spet Sveti Križ? V: Delo 21. januarja 1999, let. 41. št. 16, Ljubljana 1999, 7. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 21. 4 Vanja Alič, Križ, ki razburja prebivalce. V: Dnevnik 10. septembra 1999, let. 49, št. 246, Ljubljana 1999, 15. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 105. 5 Spet politična odločitev. V: Primorske novice 9. marca 1999, let. 53, št. 19, Koper, Nova Gorica 1999, 32. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 50. 6 Vanja Alič, Zbiranje podpisov se je začelo. V: Dnevnik 29. maja 1999, let. 49, št. 143, Ljubljana 1999, 10. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 74. 7 Slavica Črnica, Podpisov celo preveč. V: Delo 2. julija 1999, let. 41. št. 150, Ljubljana 1999, 6. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 79. 8 Pred referendumom o preimenovanju Vipavskega Križa. V: Novi glas 9. septembra 1999, let. 4, št. 34, Trst, Gorica 1999, 16. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 104. 9 Slavica Črnica, Ime Vipavski Križ bo ostalo enako. V: Delo 13. septembra 1999, let. 41, št. 212, Ljubljana 1999, 1. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 109. 10 Vipavski Križ bo ohranil svoje ime. V: Novi glas 16. septembra 1999, let. 4, št. 35, Trst, Gorica 1999, 12. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 110. TRADICIJA IN SPOMIN TRADICIJA IN SPOMIN preimenovanja zato živeli v Zmoti, Neresnici in Nezgo-dovini. Zagovorniki Vipavskega Križa pa so bili prepričani, da je bil v občinskem svetu kršen z zakonom določen postopek, ker je občinski svet odločil v imenu krajanov, ne da bi predhodno vse krajane sploh vprašal, kaj si o preimenovanju mislijo. Zato v očeh zagovornikov Vipavskega Križa odlok o preimenovanju zaradi proceduralne zmote ni bil le pravno sporen, ampak tudi Nepošten in Krivičen. Bolj kot samo preimenovanje je zagovornike Vipavskega Križa razjezila aroganca 13 svetnikov občinske oblasti.11 Skratka, ljudje so se razvrščali na podlagi tega, kako so živeli in delali Resnico, Zgodovino, Demokracijo, Poštenje in tako naprej. Poglejmo, kaj je v pismu12 (12. septembra 2000) ajdovskemu županu zapisal Mirko Kovač, zagovornik preimenovanja, ko je bilo ime Sveti Križ na referendumu zavrnjeno. »Pred letom dni je pičla večina udeležencev referenduma v ajdovski občini zavrnila predlog, da se Vipavskemu Križu vrne izvirno ime Sveti Križ. Da se je to zgodilo, smo krivi sami, ker ne poznamo zgodovine in nasedamo uradnim dokumentom iz totalitarnih časov (ko je bil Sveti Križ preimenovan v Vipavski Križ, op. A. M.), ali kot je dejal pisatelj Marjan Tomšič, ko je izvedel za napoved referenduma: Kako je mogoče ljudi spraševati, ali naj bo Križ Vipavski ali pa naj se imenuje tako, kakor se je pred preimenovanjem, kakor so ga predniki tega istega ljudstva nekoč že poimenovali?’ Res, o zgodovinskih dejstvih ljudi na referendumih ni mogoče spraševati. Referendumsko vprašanje se bi, če bi hotelo biti resnicoljubno, moralo glasiti: ‘Ali ste zato, da se ohrani odlok iz leta 1955, po katerem je bil kraj brez predhodnega referenduma iz političnih razlogov preimenovan v Vipavski Križ?’... .SV. Križ je torej v zavesti in srcih Križanov preživel avstrijsko in italijansko nadoblast in zdelo se je, da bo preživel tudi novo jugoslovansko, saj v dokumentu Krajevnega odbora Osvobodilne fronte iz 29. avgusta leta 1944 beremo, da so se volitve vršile v Sv. Križu. Še dobro leto kasneje otroci iz Sv. Križa prejmejo spričevalo Poverjeništva PNOO za Slovensko Primorje v Ajdovščini, na katerem je izrecno navedena osnovna šola v Svetem Križu. Enako še v spričevalu za šolsko leto 1946/47, medtem ko se Vipavski Križ prvič pojavi v šolskih spričevalih kriških otrok za šolsko leto 1947/48. Kaj se je zgodilo, da so otroci čez noč prišli v drugi kraj? Pravzaprav še nič uradnega, kajti šele leta 1948 je bil v Uradnem listu 10-64/48 objavljen sklep, da ‘naselja ne smejo imeti imen, ki niso v skladu z današnjo družbeno in narodno stvarnostjo ali ki žalijo narodnostni čut slovenskega naroda ... ’... Ljudje se oblasti uklonijo. Skozi zid se ne da ... Nasilni ukrep oblasti postane z menjavo generacij dejstvo, okoliščine brez alternative, sčasoma navada. V tej navajenosti in odsotnosti zgodovinskega spomina postane poskus, da bi kraju vrnili ukradeno pravo ime, pragmatično vprašanje, sinonim za ‘same sitnosti, nepotrebne poti, zapravljanje časa, stroške in nobene koristi’, kot je zapisano v referendumskem propagandnem materialu zagovornikov Vipavskega Križa. Prav ti - kakšen narobe svet - trdijo, da je povrnitev imena ‘vpletanje Cerkve v politiko’, ‘pritisk na ljudi čez vso mero ’, ‘zdraharstvo, kovanje političnega kapitala' - četudi je prav do preimenovanja Sv. Križa v Vipavski Križ leta 1955 prišlo izključno iz ideoloških in političnih razlogov. Ali je ideologija kraju povrnili pravo ime?« (tisk poudaril A. M.) Povsem drugačen pogled so imeli nasprotniki preimenovanja. Pred referendumom je v Delu13 Diana Koloini zapisala: »Ja, pa čeprav se sliši patetično: če bodo spremenili ime vasi, iz katere sem doma, bodo posegli tudi v del moje identitete ... V imenu česa je mogoče spremenili ime neke vasi? Ime, po katerem je prepoznavna in v katerem se prepoznavajo tudi njeni prebivalci. Vrh tega ime, ki ni zaznamovano s prejšnjim sistemom in politično ideologijo, katere znamenja naj bi bilo treba povsod izbrisati. Sklicujejo se na tradicijo - ki je v tem primeru kaj malo tradicionalna, saj zgodovina priča le o nenehnem spreminjanju. In radi bi tudi počastili njenega najznamenitejšega prebivalca, Janeza Sve-tokriškega; sedanji prebivalci ob tem menda ne morejo imeti posebne veljave. Menda ne, če jih postaviš na ‘njihovo mesto. Duhovnik le govori s posebnega mesta in to je v resnici njegov edini pravi argument. Zastopa institucijo in njeno ideologijo - ker če tovrstna zamenjava ni ideološko zaznamovana, potem res ne vem, kaj je ideologija ... Menda je vaščanov premalo, da bi smeli odločati o tako pomembni stvari, kot je ime njihove vasi. In res jih je malo (okrog 130), skoraj bi se lahko reklo nekaj posameznikov. A kdo naj bi torej odločal? In v imenu česa? Kdo in predvsem kaj je tisto, kar ima v svobodi pravico odločanja o drugih, če mnenja ‘nekajposameznikov’ ne šteje?A morda ne gre za to, da ima prav vsak posameznik pravice, omejene s pravicami enakovrednih drugih posameznikov?« (tisk poudaril A. M.) Ta dva zgleda lepo pričata, da je spor med obema stranema vsestranski in dokončen. Za povrhu vsega pa lahko, na načelni ravni, damo prav tako enim kot drugim. Res je, kot piše Mirko Kovač, da lahko nasilni ukrepi nedemokratične oblasti postanejo sčasoma in z zamenjavo generacij navada. Dejanj, ko s silo postavljena pravila postanejo z leti celo tradicionalne navade, je v zgodovini dovolj. Res pa je tudi to, kar je zapisala Diana Koloini. V imenu česa ali koga je mogoče v demokratični družbi spreminjati imena? Poglejmo, kaj je o popravi krivic v času bitke za ime menil Križan Egon Bandelj. »Leta 1954 so s preimenovanjem Križa v Vipavski Križ op? harili mojo mamo in vse, ki ste tedaj bili tukaj. Zdaj so svetniki popravili krivico 10 do 15 starejšim ljudem, vsem naifl pa, ki zdaj tukaj živimo - vključno z našimi otroki - so jo na novo storili. In to kljub toliko opevani demokraciji. Ne zavedajoč se, da je tudi minulih 50 let Vipavskega Križa za nas dragocena zgodovina, ki se ji ne moremo odpovedati.«'* Sprti strani se nista strinjali v nobeni zadevi, razen v tem-da se ne strinjata. Drug drugega so prepričevali, kaj je družbena in narodna stvarnost, grajali in diskvalificirali-Poglejmo dva primera. Mirko Kovač, zagovornik Svetega Križa, je zapisal: »Prijatelji Sv. Križa smo v svojih javnih nastopih in predstavitvenih gradivih (zloženki) vnaprej zavračali zlorabo referendumskega vprašanja v verske ali politične namene. Izrecno smo zapisali, da ‘ime kraja ni politično vprašanje, tudi ne stvar vere’. Tega pa ne moremo trditi za iniciativni odbo< za ohranitev imena Vipavski Križ, ki je na propagandni razglednici po našem mnenju uporabil neprimeren jezik, ko npr-piše, da se ‘po cerkvah stopnjuje pritisk na ljudi’, da gre aC referendumu za glasovanje ‘proti vpletanju Cerkve v polili ko ’, ko so vse, ki se z njimi ne strinjajo, poimenovali s ‘pob’ h tikanti’ ali s tistimi, ‘ki si poskušajo z zdrahami kovati politični kapital', in podobno. Višek pa je žaljivo izrazoslovje Pobudnikov preimenovanja v Vipavski Križ doseglo z izjavo Boruta Kobinija za Primorske novice z dne 14. septembra češ, da so sedaj ‘ustavili ajdovsko zdraharsko bando’. Meni-mo, da si univerzitetno izobražen človek in humanist takšnega besednjaka ne bi smel privoščiti. Hkrati ostro zavračamo takšna žaljiva podtikanja, saj je naš referendumski boj ves čas poteka! umirjeno in strogo. Ni pa bil vselej takšen volilni boj ‘nasprotne strani’. Naj spomnim le na trganje plakatov, sam pa sem te dni po pošti od anonimnega zagovornika Vipavskega Križa prejel celo našo zloženko, namazano s človeškim Matom Borut Koloini, zagovornik Vipavskega Križa, pa je razpoloženje v referendumskem obdobju opisal tako: »Rezultat referenduma in tudi zgodbe je znan. Kaj vse je k temu prispevalo, je že zgodovina. Res je, da sem ob koncu referenduma s še vročo glavo nepremišljeno izrazil upanje, da bomo s tem zaustavili ajdovsko zdraharsko bando in s tem nekatere po nepotrebnem užalil. S tem nisem mislil tistih, ki si iskreno želijo takšnega ali drugačnega imena naše vasi, in se jim zato opravičujem. Z izjavo sem meri! na tiste, ki so lagali - ne le o meni, pač pa tudi o mojih sorodnikih in sodelavcih, na tiste, ki so mi prerezali gumo na avtomobilu, in ne nazadnje na tiste, ki so mojo ženo s komaj r°jeno hčerko metali iz stanovanja in jima obljubljali linč. Ob tem je njihova zahteva, da mi vzamejo diplomo in vržejo iz službe, prava malenkost. S takšnimi ljudmi se pa ni mogoče pogovarjati.«1*’ Odnos, kako se je živelo in delalo te dogodke, je bil oseben m angažiran, saj je ime kraja del osebne in krajevne identitete, ime, takšno ali drugačno, nosijo namreč oboji v sr-cu in zavesti. Nekateri bolj, drugi manj pogumno, ali ka-k°r je zapisal novinar, ki se je v času referendumskega Boja pogovarjal z nekaterimi Križani: »Tudi nekaj možakov, ki se domala vsak dan najdejo na mostu pred glavnim vaškim portonom, se je v soboto odločno zavzeto za novo staro ime Sveti Križ, češ da je to edino prav. Nihče od njih ni -eiel povedati svojega imena. Zakaj? ‘Mi smo tiho za Sveti Kriz in se nočemo izpostavljati, oni drugi se gredo pa histerično revolucijo, hočejo z glavo skozi zid, čeprav je vse že °dločeno. Vas bi radi razklali, a jim ne bo uspelo. V11 12 13 14 15 16 17 18 19 ^oglejmo, kako je novinar Mladine Jure Aleksič v značilnem slogu revije živo opisal svoj obisk Vipavskega riža v času, ko se je bila bitka za ime: ;; Od katere stranke sta? Od Kacina? Od Janše?’ naju je za začetek pobaral krepak sivolas gospod srednji let, oblečen v temno zeleno bundico. Ne, niti od Kacina niti od Janše. Po-tem sta pa gotovo komunista. ’ Ne tudi komunista nisva. Ja, J Pa sva potem? No, osebno sem v političnem smislu skrajno demokratičen: vse politike sovražim enako. Ta uvodni gambit požanje nemalo odobravanja, gospa mama pa pri-stavi: Na tisti njihov parlament bi morali itak vreči bombo Vsi zbrani so zaradi nastale situacije v domačem kraju, milo rečeno, slabe volje. Za vse skupaj krivijo lokalne politi-e Zaradi njih je danes tukaj tako, kot je bilo leta 42: al’ si • st ai pa komunist! Med sabo je vse sprto,' razloži možak v modrem pajacu.«'* er je novinar Mladine Jure Aleksič od Križanov izvedel, naj bi bil v Vipavskem Križu prvi referendum o tem, akšno ime kraja želijo imeti Križani, že leta 1952, ko je oblast hotela zamenjati ime Sveti Križ, je stopil do človeka, ki naj bi se tega referenduma v vasi še edini spominjal. Kako je bilo z referendumom iz leta 1952, je novinarja verjetno zanimalo zato, ker so nekateri zagovorniki referenduma iz leta 1999 trdili, da komunistična oblast ni zamenjala imena s silo, ampak na referendumu. In kaj je povedala ta še edina živa priča? Tole: »’Kurac je bil to referendum!’ eksplodira gospod Vinko: ‘Iz Nove Gorice je prišla partijska drhal in nas pritiskala. ’ Na kakšen način? ‘S sestanki. Vsako nedeljo so nas po maši gonili v dvorano nad trgovino! Pet nedelj in vsako nas je bilo manj tistih, ki smo bili za Sveti Križ. Oni so hoteli imeti Hum! Hum, si morete misliti?’ Na koncu naj bi neka ženska, partijska živina, le popustila: če že tako obupno hočete imeti križ, pa naj bo Vipavski Križ.«'9 Vojni za ime, ki se je preteklo leto bila pred vso slovensko javnostjo, ni videti konca. Je le čas premirja in ne miru. Dediščina vojne bo ostala za vedno z nami kot senca. Imeli jo bomo ob sebi za nas in za druge. Poraženci so resda v manjšini, a zmagovalci imajo le pičlo večino. Ali kot je zapisal Mirko Kovač v prispevku z naslovom Bitka še ni končana: »To kaže na razdeljenost ajdovske javnosti ob primeru Sv. Križa, zato menimo, da zmagoslavje nasprotnikov imena Sv. Križ ni na mestu, pač pa je čas za trezen premislek.«20 Besede pisatelja Marjana Tomšiča iz pisma, poslanega ajdovskemu županu 7. januarja 1999,21 ko se je vojna vihra preimenovanja šele dobro začela, gre vzeti tudi zares: »Menim, da je treba popraviti tiste napake, ki so nastale zaradi ideološke zaslepljenosti. Če zdaj vztrajamo v tej zablodi in se skušamo reševati z nekakšnimi referendumi, dokazujemo le to, da nam ni mar za zgodovino, torej za dejstva. In seveda za resnico. Ta pa je v tem primeru ena sama: Vipavski Križ je pač Sveti Križ. Ne zamerite, ker vas nadlegujem s tem pisanjem. Vem, da imate kot župan polno glavo skrbi. Menim pa, da boste s 11 Borut Koloini, Preimenovanje in aroganca. V: Primorske novice 18. maja 1999, let. 53, št. 38, Koper, Nova Gorica 1999, 24. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo. 73. 12 Mirko Kovač, nav. delo, 3-5. 13 Diana Koloini, Preimenovanja. V: Delo 15. februarja 1999, let. 41, št. 36, Ljubljana 1999, 8. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 25. 14 Nada Mavrič, Stare zamere nove krivice. V: Dnevnik 8. marca 1999. let. 49, št. 64, Ljubljana 1999, 5. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 47, 48. 15 Mirko Kovač, Bitka še ni končana (pisma bralcev). V: Primorske novice 24. septembra 1999, let. 53, št. 74, Koper, Nova Gorica 1999, 5. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 121. 16 Borut Koloini, Imena krajev so naša kulturna dediščina. V: Novi glas 6. julija 2000, let. 5, št. 25, Trst, Gorica 2000, 7. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 132. 17 Nada Mavrič, Stare zamere nove krivice. V: Dnevnik 8. marca 1999. let. 49, št. 64, Ljubljana 1999, 5. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 48. 18 Jure Aleksič, S Križem je strašen križ. V: Mladina 15. marca 1999, št. 11, Ljubljana 1999, 46-48. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 58-60. 19 Ibid. 20 Mirko Kovač, Bitka še ni končana (pisma bralcev). V: Primorske novice 24. septembra 1999, let. 53, št. 74, Koper, Nova Gorica 1999, 5. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 121. 21 Mirko Kovač, nav. delo, 20. TRADICIJA IN SPOMI NlWOdS NI VtlDIQVdl povrnitvijo prvotnega imena kot župan naredili dobro, ne samo dobro, temveč tudi pravično delo. In se bo reklo: ‘Ko je bil župan gospod Bavec, se je bobu spet reklo bob. ’« Kot vemo danes, je bil referendum razpisan in občinski odlok o preimenovanju Vipavskega Križa, ki bi ajdovskega župana popeljal v zgodovino, razveljavljen. In vaščani? V svojem domačem kraju bobu še naprej pravijo preprosto Križ, tako tisti, ki v srcu nosijo Svetega, in oni, ki nosijo Vipavskega. To ime je staro, je ljudsko in ni uradno. Za oblast ne šteje. Je pa dovolj povedno, da njihovi bližnji sosedje vedo, od kod Križani so, in ime ne žali ne verskih ne narodnih čustev. Zadoščeno je Pravici in Zgodovini ter Družbeni in osebni stvarnosti. Smo potemtakem morebiti za spor krivi mi - tisti drugi, ker ne vemo, kje je Križ? In etnologi ter kulturni antropologi? Dobro bi bilo, če bi bili ob teh zadevah takrat zraven, ker so tovrstni dogodki področje naše raziskave. Vprašanje demokracije je v osnovi eno temeljnih civilizacijskih vprašanj, ker je urejanje odnosov v družbi v temelju problem kulture. Če bi bili zraven, bi morda tudi vojne ne bilo. Morda! Zagotovo pa bi politikom in oblastem dokazali, da vemo o teh rečeh precej koristnega povedati. Povedali bi jim lahko, kaj si mislimo o tradiciji, kaj tradicija sploh je, kako lahko nastane, živi in propade. Kakšne posledice imajo nasilni ukrepi za način življenja ljudi, kaj se zgodi z zamenjavo generacij. Kaj je identiteta in podobno. Temeljno vprašanje je tudi tako imenovano izumljanje tradicije, kako ga razumeti, kakšen odnos imajo današnji ljudje do v preteklosti izumljene tradicije - najsi je bila izumljena nasilno ali ne. Iz zgodovine dobro vemo, da so bile nekatere navade, ki jih danes ljudje štejemo za svoje, v preteklosti ljudem vsiljene bolj ali manj boleče. A kot pravi ljudski pregovor, čas celi rane. Posebno še, ker z zamenjavo generacij spomin bledi. Kjer pa priče ostanejo, boleč spomin marsikdaj terja svojo pravico. Na koncu lahko z mirno vestjo pritrdimo besedam Ferdinanda Šerbelja, da: »Na referendumu ni štela ta ali ona 'strokovna opcija', temveč je šlo za odločanje vnaprej prepričanih (beri sprtih) volivcev, ljudi z dveh bregov iste reke.«22 V tem stavku je izpovedana vsa zadrega, ki pesti našo družbo. Strokovnost malo šteje, strpnega dialoga ni in za povrh vsega marsikdo sodi, da kršimo tudi temeljna demokratična pravila. Kako in kdo bo postavil vse ljudi z dveh bregov reke v isti čoln, če so na enem bregu reke tudi taki, ki trdijo, da se o resnici ne glasuje, ker »/r/ esnica ostane resnica, tudi če vi glasujete proti njej«?12 Na drugem bregu pa so ljudje, ki menijo, da ni le ene resnice. Obenem so tudi prepričani, da če se o resnici ali resnicah glasuje, se lahko glasuje tolikokrat, kolikokrat dovoljuje zakoniti postopek, in ne le enkrat. In imamo tudi take, ki tako kot Pilat vprašujejo: Kaj je resnica? Ne belijo si glave, kako bi našli pot do resnice, niti ne preštevajo, koliko je resnic. Njihovo temeljno vprašanje je, ali resnica sploh obstaja, in če obstaja, kakšna je v svojem obstoju. Verovati in spraševati se pa je človeško in legitimno. 22 Ferdinand Šerbelj, Imena krajev so naša kulturna dediščina. V: Novi glas 8. junija 2000, let. 5, št. 21, Trst, Gorica 2000, 7. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 131. 23 Mirko Žakelj, »Posilstvo ob Križu«. V: Primorske novice 1-oktobra 1999, let. 53, št. 76, Koper, Nova Gorica 1999, 19. Glej tudi: Mirko Kovač, nav. delo, 110. Predhodna objava / 1.03 Alenka Černelič Krošelj W. KRIŽ ALI PODBOGt Podbočje je vas, ki lezi 10 kilometrov južno od Krškega, 13 kilometrov vzhodno od Brežic in Pet kilometrov vzhodno od Kostanjevice na Išrki, v kotlini med reko Krko, griči in Gorjanci. Upravno sodi v občino Krško in Posavsko regijo. Že od ustanovitve župnije nekje v 12. stoletju je njeno središče, od 19. stoletja pa je bila vas tudi sedež raznih upravnih ustanov, občine in zdaj krajevne skupnosti. Vas se je do leta 1952 imenovala Sv. Križ, potem pa so ji dali novo ime Podbočje.1 Za približno predstavo velikosti vasi naj navedem podatke: leta 1869 je vas imela 288 prebivalcev, občina Sv. Križ Pa 1858, leta 1931 je vas imela 369 prebivalcev, občina 2209, leta 1999 pa 325 prebivalcev in krajevna skupnost 1663. Sama vas nima kakšne slavne zgodovine, vendar pa je z Pjo povezanih kar nekaj omembe vrednih podatkov:2 območje je bilo zagotovo že zgodaj naseljeno, saj je lega vasi zelo ugodna, blizu vode, zavarovana z Gorjanci. 2 vinorodnih gričev sega pogled na ves Krakovski gozd, vse Krško polje, vse do zasavskih hribov. O naselitvi Pričajo najdišča v okolici vasi, o dobri legi pa ostanki stolpa na griču Stari grad, ki je po domnevah arheologov3 rabil kot razgledni stolp v povezavi s kostanjeviš-Irim gradom. Najbolj znana najdba s Starega gradu je kamniti lev, ki je zdaj na ogled v preddverju Narodnega muzeja v Ljubljani;4 kraj Sv. Križ je prvič omenjen 8. maja 1249, ko je kot Priča pri drugi ustanovni listini kostanjeviškega samostana zapisan tudi župnik Tomaž od Sv. Križa (de sanc-ta Cruce).5 Leta 1296 se omenja Sv. Križ prvič neposredno kot fara, in sicer na papeškem desetinskem seznamu,6 leta 1444 pa kot prafara;7 Prav tako je s Kostanjevico povezano delovanje pomožne kovnice, ki je v Sv. Križu delovala med letoma 1228 m 1235. Znana je po številu prikovov in hibridnih novcev ter legendi -ANCTACRV-. Na podlagi enega izmed najdenih kovancev je Franc Černelič oblikoval znak za Sasilsko društvo in izpeljanko predlagal tudi za grb krajevne skupnosti.8 Nekaj zgodovinskih podatkov sem nanizala, da vsaj malo Predstavim vas, ki sicer ni nič posebnega, prav tako ni Posebno njeno ime ali povojno preimenovanje. Vendar pa aka »majhna in nepomembna« zgodovina zelo pomem-a za njene prebivalce in vse, ki so kakorkoli povezani z njo. Pomemben del tega je tudi ime kraja, saj prav postavitev posameznika v natančno določen prostor pomeni velik del njegove identitete. Že ime je marsikaj povedalo o vasi, jo opredelilo kot katoliško in izražalo visoko stopnjo kolektivne katoliške zavesti njenih prebivalcev. Kdaj natančno je bila vas poimenovana Sv. Križ, se ne ve. Najbrž nekako sočasno z graditvijo prve cerkve nekje v 12. stoletju, ki sojo posvetili svetemu Križu. Ta cerkev je stala vse do začetka 20. stoletja na majhni vzpetini sredi vasi, v zapisih o vasi pa se vedno pojavlja ime Sv. Križ ali v nemščini ali latinščini (Hailigen Creuz, Heilig Creutz, Sancta Cruce, Sancta Crux). Nekaj časa, konec 19. stoletja, naj bi se vas imenovala Križevo, vendar pravih dokazov, razen bledih spominov ljudi, nisem našla. Najbrž jo je hotel takratni župnik tako poimenovati zaradi številčnosti krajev z imenom Sv. Križ, z razvojem pošte pa so iz istega razloga oblasti dodale še »pri Kostanjevici« (zum Landestrost). Leta 1930 sije takratni občinski odbor občine Sv. Križ pri Kostanjevici prizadeval, da bi namesto »pri Kostanjevici« bila oznaka »ob Krki«. Zahtevo so utemeljevali s tem, daje to bolj natančna oznaka in je v splošni uporabi, pa tudi na uradih in pošti so velikokrat 1 O preimenovanju več v nadaljevanju. Vas bom imenovala glede na časovno obdobje, o katerem pišem, in glede na to, kako se je takrat tudi uradno imenovala. 2 O samem kraju je le malo neposrednih zgodovinskih virov. Črpala sem iz literature, povezane s Kostanjevico, kjer je večkrat omenjen tudi Sv. Križ, za zadnji dve stoletji pa je najti podatke tudi v župnijski in šolski kroniki ter seveda v spominih in zapisih krajanov. 3 Izkopavanja so potekala leta 1977 (Posavski muzej Brežice), poletni študentski tabori pa v letih 1992, 1993 in 1994.Ude-leženci so bili mladi prostovoljci Evropskega foruma združenj za varstvo dediščine. Več v: Mitja Guštin (ur.), Podbočje/Stari grad. Brežice 1993. 4 Kopija kamnitega leva, sicer na grozljivem marmornem podstavku, krasi leta 1999 obnovljen trg pred cerkvijo sredi vasi. 5 Jože Mlinarič, Kostanjeviška opatija 1234-1786. Kostanjevica na Krki 1987, 135. 6 Stanko Škaler, Iz preteklosti Podbočja. Naša šola 1854-1964. Podbočje 1964, 16. Sancta Crux prope Landestrost (Sv. Križ pri Kostanjevici). 7 Ibid. Urfar zu Heiligen Kreuze. 8 Leta 1999, ob 750-letnici prve omembe kraja, so potekale razne akcije, ki so pripomogle k oživitvi, predvsem pa ureditvi vasi Podbočje. Tako je bil tlakovan in urejen trg pred cerkvijo, kjer je postavljena tudi omenjena kopija leva. Uredili so vodnjak na trgu (sicer ne prav uspešno) ter začeli urejati pokopališče (poti in zid z ograjo). Osrednja prireditev je bila maja, izšel je tudi zbornik Ob 750-letnici Sv. Križa, Podbočje 2000. TRADICIJA IN SPOMIN TRADICIJA IN SPOMIN zamenjevali kraja Sv. Križ in Kostanjevica.9 Tej prošnji ni bilo ugodeno, so pa nekateri kljub temu, na primer tudi gasilsko društvo, na svojem pečatu uporabljali tako ime (Sv. Križ ob Krki). Leta 1948 je prezidij ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije izdal zakon o imenih naselij in označbi trgov, ulic in hiš. Tretji člen tega zakona se glasi: »Naselja ne smejo imeti imen, ki niso v skladu z današnjo družbeno in narodnostno stvarnostjo ali ki žalijo narodnostni čut slovenskega naroda ali drugih narodov Jugoslavije.«10 Sv. Križ so preimenovali v Podbočje šele leta 1952. Natančen datum ni znan, kajti v arhivu okrajnega ljudskega odbora Krško ni dokumentov o tem, v krajevni skupnosti pa o tem, vsaj po besedah domačinov, niso vedeli ničesar. Sprememba je bila objavljena le v glasilu krškega okraja Naše delo. V notici je zapisano:»... dosedanje ime Sv. Križ v Kostanjevici (se preimenuje, op. p.) v Podbočje.«" Novo ime so vzeli po griču Bočje in delu travnikov blizu vasi, ki so mu domačini že rekli Podbočje. Ljudje se zelo različno spominjajo, kdaj in kako so izvedeli za novo ime svoje vasi. Le malokdo je to prebral v časopisu. Tako nekateri pravijo, da je bilo preimenovanje aprila, drugi pa od aprila do novembra 1952. Ljudem sprememba sicer ni bila všeč, vendar niso ukrepali. Niso pa se strinjali, ker: - so bili vajeni starega imena in niso videli razlogov za zamenjavo, saj sta vas in vse območje skorajda povsem katoliška: - se jim ime Podbočje ni zdelo primerno že zaradi ledinskega imena nekaj travnikov in njiv, dolgih kilometer, ki v resnici ležijo pod gričem Bočje, medtem ko vas leži pod gričem Stari grad. Vaščani so se bali kazni, ki bi jih lahko doletele, če bi se javno upirali odločitvi. Že za manjše stvari so bili takrat večkrat kaznovani, najpogosteje z dvema mesecema orožnih vaj. Uprli so se s tem, da novega imena niso uporabljali v pogovoru, prav tako pa niso hoteli pisati novega imena na poštne pošiljke - in tako so delali tudi ljudje od drugod. Kmalu pošta, kije bila naslovljena na Sv. Križ, ni več prihajala. Takratni župnik Viktor Frole je v pismu škofiji spraševal, kaj naj naredi z novim imenom. Odgovorili so mu, da je kraj pač Podbočje, župnija je še vedno Sv. Križ, uradno pa se bo imenovala Sv. Križ - Podbočje,12 tako kot so naredili tudi z mnogimi drugimi župnijami v Sloveniji. Počasi je v zavest ljudi prišlo novo ime in se v sedemdesetih letih z novo generacijo skorajda povsem udomačilo. Veliko vaščanov in okoličanov je še vedno ohranjalo staro poimenovanje, na primer »Grem v Sv. Križ« ali »To so pa Križevci«, večina mladih pa se je že imela za Podbočjane. Tako je minilo slabih štirideset let, ko so se ljudje ukvarjali z drugimi stvarmi in imeli ime, prvo ali drugo, za nekaj, kar pač je, se je zgodilo in jih ni kaj posebej zanimalo. Z novimi političnimi razmerami pa je nastala tudi prva pobuda za vračanje imena Sv. Križ. Leta 1990 jo je dal župnik France Novak. Na svetu krajevne skupnosti so sklenili, da bodo vaščani Podbočja hkrati z odločanjem o neodvisnosti Slovenije odločali tudi o imenu vasi. To je bilo sicer izpeljano v obliki ankete in ni bilo zavezujoče za nikogar. Od 288 volivcev jih je tako bilo 215 za Sv. Križ, 71 za Podbočje, dva anketna lista pa nista bila veljavna. Takrat so tudi drugje po Sloveniji načenjali ta vprašanja in kar veliko krajev je spet dobilo stara imena, ponekod pa so zadržali nova. V Podbočju je opravljena anketa sprožila proces opredeljevanja in polarizacije, ki še ni končan. Nekateri so menili, da je bila izvedba ankete pametna in dobra poteza ter naj se na podlagi njenega izida vasi povrne odvzeto ime. Drugi so trdili, da je anketa prišla preveč nenadoma ter bi o tem morali odločati počasneje in preudarno. Veliko pripomb pa so imeli tudi prebivalci okoliških vasi, saj bi se poleg same vasi preimenovala tudi krajevna skupnost in kar nekaj malih vasi, ki so jim v sedemdesetih letih prav nerodno dodali še »v Podbočju«. Tudi oni so hoteli sodelovati pri odločanju. Svet krajevne skupnosti je sklenil, da bo vse pretehtal in ne bo ukrepal na podlagi ankete. Skupaj z občino so prosili strokovnjake za mnenje in nasvet, dobili pa so seveda zelo različne odgovore.13 Od njih ni bilo kakšne posebne koristi, delno zaradi mnenj, ki niso dajala konkretnih rešitev, predvsem pa zaradi popolne nesprejemljivosti kakršnegakoli vpletanja »tujcev, nedomačinov«. Poleg tega je vsaka stran mnenja uporabljala in prilagajala v svoje namene. Na podlagi pridobljenih in izraženih mnenj, da je treba o zadevi odločati razumno in pretehtano, sta svet in skupščina krajevne skupnosti Podbočje po dobrih dveh letih razpisala javno razpravo. Potekala je v prostorih gasilskega doma od 10. januarja do 10. februarja 1993, in sicer vsako nedeljo od 8.30 do 10.00. Razprave so se udeleževali predvsem moški, ki so po jutranji maši skočili še na kozarček v gostilno, po razpravi pa spet s somišljeniki analizirat dogodke. To je bil zelo razburljiv čas, prebivalci vse krajevne skupnosti so se razdelili na dva pola, na zagovornike Sv. Križa in na zagovornike Podbočja. Prvi so poudarjali predvsem več kot sedemstoletno zgodovino, tradicijo in primernost starega imena. Pomemben argument je bil tudi poprava krivice, ki se je zgodila z nasilnim preimenovanjem. Drugim - mlajši generaciji in tistim, ki so bolj liberalno ali levo usmerjeni - pa je bilo bolj všeč novo ime. Podbočje je po njihovem mnenju nevtralno, lepo ime, ki je vzeto iz samega kraja in tako tudi zelo primerno. Vas in krajevna skupnost pa že nekaj desetletij nista več samo katoliški, ampak tudi ateistični, poleg tega je Podbočje znano tudi širše, predvsem po športu.14 Namen javne razprave je bil v obveščanju ljudi in zbiranju mnenj, predlogov. Končna odločitev je bila predvidena z referendumom. Vendar tega ni bilo. Vzrokov je lahko več, predvsem pa javna razprava ni nakazala nobene pametne rešitve. V ospredju so bila nesoglasja, družinske zamere, označevanja, obtoževanja. Ljudje so se spraševali o krivcih, motivih, pomembno vprašanje so bili stroški, ki bi jih imel vsak prebivalec, če bi kraj preimenovali, in podobno. Nihče od odgovornih si tako ni upal ali pa želel storiti ničesar, še manj pa dokončno odločiti o imenu. Tako je bilo do leta 2000, ko je skupina vaščanov aprila ustanovila Iniciativni odbor za vrnitev imena Sveti Križ. Njihova naloga je bila vodenje postopka za vrnitev imena Sveti Križ.15 Tako so začeli zbirati podpise po vasi in spet se je razvnela razprava za vračanje imena in proti njemu. Ljudje so se jezili predvsem zaradi načina zbiranja ter očitne podpore in podpihovanja župnika Novaka, ki je tudi pri mašah dal jasno vedeti, kako se mora odločiti in v akcijo vključiti vsak kristjan. S tem pa je naredil več škode kot koristi, saj je vsaj med mlajšo generacijo zelo nepriljubljen. Enako je z zbiralci podpisov. Tako je predlog Počasi prispel do občinskega sveta občine Krško, na njem Pa so pred začetkom državnozborskih volitev sklenili, da bodo prebivalci Podbočja glasovali tudi o imenu. Od vseh Predlogov je na svetu krajevne skupnosti dobil podporo kompromisni predlog vaščana, ki je predlagal ime Sveti Križ Podbočje. Tako naj bi bilo zadoščeno obema stranema, tradiciji in primernosti (nevtralnosti). Iniciativni odbor je to predlagal občinskemu svetu, ta pa je 14. septembra 2000 sprejel sklep o razpisu svetovalnega referenduma o preimenovanju kraja Podbočje.9 10 11 12 13 14 15 16 Na referendumsko vprašanje »Ali se strinjate, da se naselje Podbočje preimenuje v Sveti Križ Podbočje« so Pod-bočjani odgovorili tako: od 242 volivcev jih je na volišče Prišlo 223, za jih je glasovalo 83, proti 137, tri glasovnice Pa niso bile veljavne.17 Geset let po prvem odločanju je bil izid povsem drugačen. Zakaj seje to zgodilo? Najbrž je kar veliko razlogov, Poskušala bom izluščiti tiste, ki sem jih zaznala ali na katere so me opozorili vaščani. Leta 1990 so bili še vsi navdušeni nad vsem novim in nezadovoljni s staro državo, kar je simboliziralo tudi ime Podbočje. Deset let pozneje tudi življenje v samostojni državi ni prav rožnato, hkrati Pa so zagovorniki Podbočja izdali letake, na katerih so jasno izpisali vse stroške, ki čakajo krajana pri zamenjavi ■mena in posledično tudi dokumentov.18 Iniciativni odbor za vrnitev imena so sestavljali ljudje, ki so prišleki ali v vasi niso priljubljeni, predvsem pa so preveč povezani z župnikom. Tako je bila skoraj večina mladih od 18 do 35 let proti Preimenovanju prav zaradi ljudi, ki so bili v to vpleteni. Vas Se je tako razdelila na klerikalce in liberalce, vsaka stran pa j£ preštevala svoje možnosti za zmago. Obe gostilni sta postali zbirališči, ena za Podbočje in druga za Sv. Križ. Kljub kompromisnemu predlogu je v resnici šlo za staro (Sv. Križ) ali novo (Podbočje) ime. Ljudje so bolj preso-jali s čustvi, in ne z razumom, saj je bolj prevladala naklonjenost ali nenaklonjenost do posameznikov kot dejansko zavedanje pomembnosti imena, s katerim se lahko vsak Prebivalec identificira in predstavlja. Politizacija tega vpra-šanja je logična, saj je vsaka akcija za preimenovanje ali vrnitev starega imena (glede na posameznikovo stališče) Potekala v splošno razburljivih časih za vso Slovenijo. Vsaka opredelitev krajana Podbočja do imena je hkrati pome-mla tudi politično opredelitev, opredelitev verske pripad-n°sti, strinjanje ali nestrinjanje, zadovoljstvo ali nezadovoljs-tvo tako s Cerkvijo kot državo. Po zadnjem odločanju je tudi tu Cerkev kot institucija dobila enak odgovor kot v vsej Sloveniji, se pravi jasno izraženo željo ljudi, tako vernih kot drugih, po njenem nevmešavanju v politiko. ^ako je vse omenjeno vplivalo na način življenja prebiralcev teh krajev, je pomembno vprašanje. Konec decem-ra 2000 in v začetku januarja 2001 je posameznike raz-reselilo anonimno pismo, najprej z leve strani predstavni-°ni desne strani, potem pa še nasprotno. Najpomembnej-vprašanje je bilo identiteta piscev in izbira prejemni-ov k°t »tipičnih« predstavnikov, če že ne vodij, ene ali ruge strani. Kmalu seje vse umirilo, pisci niso bili odkriti, življenje vasi pa je bilo v letu 2001, vsaj kar zadeva ime, mirno. Gotovo je samo, da se zgodba o imenu te vasi še ni končala in bodo njeni prebivalci znova iskali razloge za in proti, utemeljevali svoje mnenje in iskali poti do zmage. Te razprave in akcije prinašajo kraju sicer nekaj kratkoročne slave,19 vendar pa je posebna samo pot, ne pa tudi samo ime in vprašanje preimenovanja. To področje bi lahko medtem slovelo po dobrem cvičku, urejenih kopališčih ob Krki, kamnitem mostu, urejeni okolici, obnovljenih starih mlinih, čistem potoku in ljudeh. 9 Poleg tega se prebivalci, kot je značilno za sosede, ne marajo in se zmerjajo, Kostanjevičani so »flokarji«, Krževci pa »piz-donarji«. Pretepi in izzivanja na javnih prireditvah (veselicah) so bili nekaj povsem navadnega. V zadnjih letih je tega veliko manj. 10 Uradni list LRS, št. 10, 1948. Dopolnitve zakona: Uradni list LRS, št. 8, 1949; št. 20, 1950, in št. 8, 1952. 11 Naše delo, glasilo okraja Krško, št. 8, 1952, L V Uradnem listu LRS ni nobenega zapisa tega in drugih preimenovanj, tako je bilo pravilo. Spremembe so bile objavljene v lokalnih časopisih ali glasilih. 12 Arhiv župnije Sv. Križ - Podbočje. 13 Dr. Igor Vrišer je nanizal nekaj statističnih podatkov in menil, da za kraj ni pomembno ime, ampak kulturne in naravne znamenitosti. Dr. Janez Bogataj je razložil, daje bilo preimenovanje ideološke narave in pravzaprav ne gre za preimenovanje, ampak vračanje starih imen krajem. Dva dopisa je poslal tudi Nadškofijski ordinariat Ljubljana. V prvem je imel nevtralno vlogo in se ni opredelil, v drugem pa je nadškofov menil, da ima vsakdo, komur je bilo kaj krivično in nasilno odvzeto, tudi pravico, da zahteva popravo take krivice (hranita arhiva KS Podbočje in občine Krško). 14 Takrat je Košarkarski klub Podbočje igral v prvi državni ligi, kar je pomenilo, daje bil kraj vsaj enkrat na teden omenjen v športnih poročilih tudi na nacionalni televiziji in seveda v tiskanih medijih. Prav tako je bila regijsko zelo dobra tudi malonogometna ekipa. 15 Pri pisanju imena so razhajanja, nekateri menijo daje prav Sv. Križ, kot je bilo včasih, mnenje komisije za standardizacijo zemljepisnih imen pri Vladi Republike Slovenije pa je, »da se v uradni obliki zapisa krajevnih imen izogibamo okrajšav, kot na primer Sv. in podobno« (dopis št. 12/1999, 15. junija). Iniciativni odbor je komisijo spraševal o možnosti preimenovanja vasi Podbočje v Sveti Križ ob Krki. To pa lahko vzamemo spet kot - vsaj delno - novo ime, saj se vas nikoli ni imenovala natanko tako. 16 Zapisnik s šeste izredne seje občinskega sveta, ki je bila v četrtek, 14. septembra 2000, ob 15.30 v sejni dvorani A občine Krško. 17 Poročilo o izidu glasovanja na svetovalnem referendumu o preimenovanju naselja Podbočje, 16. oktobra 2000. 18 Prav zdaj se je to izkazalo za ironijo, kajti letos morajo državljani Slovenije zamenjati vse dokumente. 19 Ob zbiranju podpisov in referendumu je izšlo nekaj prispevkov in komentarjev v Dnevniku, Delu, Dolenjskem listu ter lokalnem Posavskem obzorniku in Sava glasu, vendar kakšne posebne medijske pozornosti kraj ni bil deležen. TRADICIJA IN SPOMIN TRADICIJA IN SPOMIN Predhodna objava / 1.03 Barbara Šterbefic-Svetina POT SPOMINOV IN TOVARIŠTVA V LJUBLJANI MED OSAMOSVAJANJEM SLOVENIJE Prispevek obravnava problematiko spomenikov - jamborov za zastave, ki so bili ob ljubljanski Poti spominov in tovarištva postavljeni leta 1984, požagani pa 22. aprila 1991. O tem, kdo je bil kriv in ali je tako dejanje sploh upravičeno, je potekala odmevna javna debata, mnenja pa so bila različna. Ljudje smo nagnjeni k temu, da nekatere dogodke zaradi lastne pozabljivosti ali iz drugih, bolj osebnih motivov shranjujemo v materialni obliki, z dnevniki, dokumenti, fotografijami, videoposnetki in tako naprej. Če so ti dogodki širšega družbenega pomena, se spomin nanje mnogokrat ohranja tako, da se postavi spomenik. Ta pa je lahko tudi učinkovito sredstvo za potrjevanje politične oblasti. »Materializirani spomin« na čas okupirane Ljubljane med drugo svetovno vojno so tudi spomeniki - jambori za zastave, o katerih pišem v tem prispevku. Pot spominov in tovarištva Aprila 1941 je Ljubljano zasedla italijanska okupacijska oblast. V mestu so se kmalu po okupaciji začele priprave na oboroženo vstajo, Ljubljana je postala središče vseslovenskega odpora proti okupatorju. Da bi Italijani lahko mesto čim bolj nadzorovali, so februarja 1942 Ljubljano obdali z bodečo žico, z 69 večjimi bunkerji, ob cestah pa s 13 posebej utrjenimi bloki. Ta blokada Ljubljane se je ohranila tudi v času nemške okupacije (od jeseni 1943). Bodečo žico so začeli pospravljati po osvoboditvi Ljubljane, 9. maja 1945. Prvi spominski pohod po poti okupirane Ljubljane (takrat imenovan Pohod ob žici okupirane Ljubljane) so pripravili že leta 1957, razvil pa se je v »tradicionalno poli-tično-športno manifestacijo v spomin partizanom, borcem, aktivistom in rodoljubom, ki jih je povezala trda usoda junaškega mesta«.1 Postopoma seje izoblikovala misel o gradnji Poti spominov in tovarištva (v nadaljevanju Pot), in sicer po trasi, kjer je žica obdajala Ljubljano. Tako so leta 1961 ljubljanski delovni kolektivi ob sledovih žične ograje postavili 102 spominska kamna (vanje so vklesali letnice 1941-1945, odtis bodeče žice in ime kolektiva, ki je kamen postavil), ob šestih ljubljanskih vpadnicah, kjer so bili glavni izhodni bloki, pa šest večjih spomenikov. Arhitekt stebrov in spomenikov je bil Vlasto Kopač, Plečnikov učenec, sodelovali pa so tudi različni kiparji. Prvi od šestih spomenikov je bil postavljen že leta 1957 na križišču Titove in Allendejeve ulice (današnje Dunajske ceste in Baragove ulice), 1959. so postavili spomenika na Tržaški in Celovški cesti, 1960. na Litijski in Dolenjski cesti, 1961. pa še na Zaloški. Predvideno je bilo, da bodo ob trasi zasadili tudi 2500 dreves, vendar vsa niso bila zasajena. Leta 1968 je bila trasa s posebnim odlokom zaščitena. Pozneje, v začetku sedemdesetih let, so trije študentje arhitekture (F. Kastelic, M. Omersa in J. Štok) izoblikovali novo idejno zasnovo Poti. Javnosti je bila prvič predstavljena leta 1972, in sicer na takratni praznik, dan vstaje slovenskega naroda, 22. julija. Predstavitev je bila v Muzeju ljudske revolucije Slovenije v Ljubljani (današnji Muzej novejše zgodovine), sledile so predstavitve še po ljubljanskih občinah, nekaterih šolah in domovih. Zamisel arhitektov je bila, da bi naredili krožno pešpot ob nekdanji trasi. Ker je bil tedaj že velik del poti zazidan, se je morala prilagoditi novim razmeram. Nastajati je začelo štiri metre široko in 34 kilometrov dolgo peščeno sprehajališče (namenjeno tudi rekreaciji) s štiri metre široko zelenico na vsaki strani poti in klopmi za počitek. Zasadili so še nova drevesa, tako da jih je bilo skupaj 5000, od teh 88 v spomin na Josipa Broza Tita. Za gradnjo Poti je bil ustanovljen odbor, ki mu je pomagala štiričlanska strokovna služba, sodelovalo pa je menda več kot 300 strokovnih in drugih delavcev (zlasti mladina in medvojni aktivisti OF). Pot so začeli pospešeno graditi leta 1978, dograjena pa je bila leta 1985. Pri tem so bile uspešne razne mladinske delovne akcije, s prostovoljnim delom in denarnimi prispevki je pri gradnji Poti v osmih letih sodelovalo več kot 150 tisoč Ljubljančanov. J Leta 1984 je na natečaju za enotnejše označevanje Poti zmagal arhitekt Janez Koželj. Oblikoval je smerokaze, pojasnjevalne table, talne označbe in sedem kovinskih jamborov za zastave s peterokrako zvezdo na vrhu, ki so bili Postavljeni na sedmih ljubljanskih vpadnicah ob Poti. Leta 1988 je bila Pot zaščitena kot zgodovinski spomenik in spomenik oblikovane narave. Poleg vsakoletnega pohoda po Poti spominov in tovarištva (oziroma ob žici okupirane Ljubljane) na dan osvoboditve Ljubljane, 9. maja, in pohodov za 27. april, na dan ustanovitve OF, je na Poti potekala tudi štafeta mladosti, leta 1981 pa so ljubljanski otroci sklenili živi obroč okoli uiesta. S tem so ohranjali spomin na Ljubljano - mesto heroj - in »slavno preteklost povezali s samoupravno socialistično sedanjostjo.« Hkrati je »pot, ki povezuje včerajšnje vrednote in ideale s hotenji današnje in jutrišnje generacije,«1 2 je bila in je še danes namenjena predvsem sprehajanju in rekreaciji.3 Sedem jamborov Leta 1990 so pospešeno tekli postopki za osamosvojitev Slovenije. Po aprilskih volitvah je na oblast prišla nova Politična stran, ki jo je predstavljal Demos, s tem pa so spremembe veljale tudi za številne spomenike. Z javnih mest so bili odstranjeni na primer kipi Josipa Broza Tita, nastajale so nove spominske plošče žrtvam povojnih pobojev in drugo. Ludi Pot ni ostala enaka. Dvaindvajsetega aprila 1991, nekaj dni pred pohodom po Poti spominov in tovarištva (27. aPrila), je tedanji ljubljanski komunalni minister Janez Lesar ukazal požagati vseh sedem jamborov za zastave, ki 80 bili postavljeni ob ljubljanske vpadnice ob Poti. Žaganje jamborov je povzročilo izredno velik odmev v javnosti (tako v dnevnem časopisju kot na radiu in televiziji), ^se kaže, da je Lesar opravil zadevo zelo potiho, brez vednosti tedanjega župana Jožeta Strgarja, predsednika mestnega izvršnega sveta Marjana Vidmarja in drugih pristojnih služb mestne uprave. Lesar je za žaganje jamborov navajal več razlogov: prvič, daje bila v začetku aprila na zasedanju mestne skupščine predstavljena delegatska Pobuda o odstranjevanju jamborov, drugič, da je notranjost drogov razžrla rja, zaradi česar so nevarni, tretjič, da jih je dal peskati in prebarvati na modro, zvezdo pa rumeno (barve Evrope), četrtič, daje za datum odstranje-Vanja (nekaj dni pred pohodom) kriv sneg, in, petič, da ima Demos v programu tudi odstranitev vseh socialističnih simbolov, kar po Lesarjevem mnenju jambori prav gotovo so. Vidmar je izjavljal, da ne on ne člani mestnega izvršnega sveta o žaganju niso vedeli ničesar. Poudarjal je, da gre Pri tem predvsem za politično potezo in zato mestni svet nima s tem nobene zveze. Poleg tega naj bi odstranjevanje in premeščanje spomenikov (pa tudi jamborov) še ne bila pravno urejena. Menil je, da jamborov nikakor ne bi smeli uničevati. ^rav zaradi bližajočega se pohoda, kije označeval 50. obletnico ustanovitve OF, so se v Delu pojavila tudi stališča hu Praznovanja 27. aprila. Ljubljanski Demos je imel do Praznovanja dneva OF odklonilno stališče: »Vvelikem de-hi slovenskega naroda pomeni 27. april začetek bratske mo- rije in mnogim še danes vzbuja odpor ali vsaj nelagodje. Mnenja smo, da datum, o katerem imamo Slovenci tako različno mnenje in nas razdvaja, ne more biti državni slovenski praznik.«4 SDSS pa je menil: »27. april se je v zavesti mnogih slovenskih ljudi ustalil kot simbol svobodoljubnosti in neodvisnosti slovenskega naroda. Kot tak si zasluži, da velja za zgodovinski praznik.«5 6 7 Izrekel se je tudi proti izkoriščanju praznika v strankarske namene. Žaganje jamborov sta obsodili tudi mestna in republiška organizacija socialistov. Iz zveze borcev je bilo slišati hude kritike in zahteve, da se to nekulturno dejanje obsodi, borci pa so še opozarjali, »da so poskusi izničenja osvobodilnega boja slovenskega naroda, ki je bil sestavni del evropskega protifašističnega gibanja, v globokem nasprotju s težnjo, da bi Slovenci postali enakopraven dejavnik v svobodni demokratični Evropi.«5 Vse glasnejše so postajale zahteve, da se Lesar razreši s položaja ljubljanskega komunalnega ministra. Demos je zanikal vse trditve, daje naročil odstranitev jamborov. Potrdili pa so, da so na svoji seji v začetku aprila razpravljali o odstranitvi nekaterih boljševističnih spomenikov, vendar ob upoštevanju predpisov. Tudi tedanji ljubljanski župan Jože Strgar se je »po službeni dolžnosti« moral opredeliti. Menil je, da seje preobilica spomenikov in obeležij razbohotila po vsem realsocialističnem svetu in jih zdaj povsod odstranjujejo. »Ponekod lepo in vztrajno, drugod z zagnanostjo in pompom. In čisto razumljivo je, da bo vse to prišlo ali pa je že prišlo tudi k nam.«1 Poleg uradnih izjav »udeležencev« žaganja jamborov so se mnenja pojavljala predvsem v Delovi Sobotni prilogi, prihajala pa so predvsem iz borčevskih organizacij, političnih strank in od posameznikov. Pisci so se večinoma strinjali, da je žaganje jamborov vandalsko in barbarsko početje, da skruni spomin na NOB in nikakor ne sodi v čas, ko si Slovenija želi priznanja Evrope. Drugi so v jamborih videli »socrealistične, režimske reklame«, ki ne sodijo več v sedanji čas. Spet nekatera mnenja so se sukala okrog vprašanja estetskosti jamborov, češ da grdi kovinski konstrukti niso primerni za mestno okolje. Večina raz-pravljalcev je očitala Lesarju, da je deloval v nasprotju z zakonom, ker je bila Pot zaščitena kot spomenik (zgodovinski spomenik, spomenik oblikovane narave), zato se ne bi smela spreminjati tako korenito. 1 Pot spominov in tovarištva. Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. 47. zv., Ljubljana 1985. 2 Glej nav. delo, 33. 3 Zgodovinske podatke o Poti povzemam po: Pot spominov in tovarištva. Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, 47. zv., Ljubljana 1985, in Janez Kromar, Vprašanje kulturne dediščine. V: Delo 22. maja 1991, Sobotna priloga, 29. 4 Marko Jakopec, Zdenko Matož, Demosovi popravki na Poti spominov in tovarištva. V: Delo 26. aprila 1991, 2. 5 Glej nav. delo. 6 Glej nav. delo. 7 Jože Strgar, »Kdaj bodo odstranili boljševistična znamenja?« V: Delo 9. maja 1991, 7. TRADICIJA IN SPOMIN Ivan Sedej se je v svojem članku z naslovom Vprašanje kulturne dediščine8 lotil vprašanja jamborov in Poti kot kulturnega spomenika. Njegovo mnenje je bilo, da so »prostor, ki je ime! tudi funkcijo dokumenta o medvojnih dogajanjih, začeli načrtno spreminjati in v spomeniškovarstvenem pomenu degradirati tudi s postavljanjem rdečih kapelic in spominskih znamenj, ki pač ne morejo biti sestavina kulturnega (zgodovinskega) spomenika, ker ne gre za avtentično sestavino, ampak za vrivek.« Po njegovih besedah o Poti ne moremo več govoriti kot o spomeniškem območju, zato sodi na področje komunale. Ljubljanskemu regionalnemu zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine je namreč očital, da seje v razpravo vpletel preveč čustveno in nestrokovno. (Zavod je žaganje jamborov močno obsodil.) Direktor omenjenega zavoda Janez Kromarje Sedeju odgovoril z vrsto svojih argumentov, zakaj Pot sodi med kulturne spomenike in s tem na njihovo področje. Po njegovem mnenju Pot kot kulturni spomenik zaznamujeta 102 stebra ob njej, postavljena na avtentične zgodovinske lokacije, leta 1968 sprejet poseben odlok o zaščiti trase, to, daje Pot kljub prilagoditvam zaradi pozidav na prvotni trasi bodeče žice postala sestavni del mesta, glavni argument za Kramarja pa je bil leta 1988 sprejet sklep o Poti kot zgodovinskem spomeniku in spomeniku oblikovane narave. Končno je bila izdana odločba, s katero je bilo sekretariatu za komunalno gospodarstvo, promet in zveze mesta Ljubljana naloženo, naj jambore do 30. avgusta 1991 postavi na prvotni kraj. Lesarje pozneje zaprosil za podaljšanje roka, kar so mu tudi odobrili (30. september 1991). Prvega oktobra jamborov ni bilo tam, kamor sodijo, prav tako ne septembra 1992. Takrat naj bi dosegli dogovor z avtorjem jamborov Janezom Koželjem, da bo sodeloval pri njihovem preoblikovanju tako, da bi spremenili simbole upora proti sovražniku s politično nevtralnimi simboli. Toda vse je očitno potekalo v slogu »volkovi lajajo, karavana gre dalje«. Jambori namreč še danes niso na svojem kraju. In? Res je, da sta si Demos in mestna oblast nad žaganjem jamborov umila roke. Pa so bile res tako čiste? Pri tem naj si sposodim ugotovitve Draga Medveda v zvezi s polemiko o požaganih jamborih.9 Ugotavljal je namreč, naj so spomeniki še tako zaščiteni s temi in onimi odloki, politika in ideologija določata (tudi v nasprotju s predpisi) njihovo usodo, saj je »spreminjanje simbolov zgodovine najljubša igrača tistih, ki so na oblasti«. Medvedu se je zdel tak poseg značilen za nastajajoče odnose v slovenski družbi. Za nekatere je Pot - in z njo jambori - pomenila simbol NOB, zato so bili ob rušenju teh simbolov tudi osebno prizadeti. Drugi so bili zadovoljni, saj so v jamborih videli socializem, boljševizem, skratka, vse tisto, česar bi se radi čim prej znebili. Tako polemika v zvezi z jambori ni bila nekaj novega, le odprle so se stare rane. Takrat se je začelo tudi na veliko pisati o narodni spravi, postavljanju spomenikov žrtvam povojnih pobojev in tako naprej. V vsem pa seje zrcalila močna osebna prizadetost vseh udeleženih na eni in drugi strani. Ivan Sedej je ob Medvedu polemiko prikazal še z druge strani, tudi z vidika konservatorske stroke. Menil je, da Pot ni več »avtentičen« spomenik, zato ne more več izpolnjevati meril za kulturne spomenike. Nasprotno pa je direktor ljubljanskega zavoda za naravno in kulturno dediščino trdil, daje spomenik, kije zaščiten kot zgodovinski (ali kulturni) ali spomenik oblikovane narave, kljub spremembam še vedno spomenik, ker je tako zapisano v zakonu. Po vsem napisanem lahko preprosto ugotovimo, da so imeli ljudje, ki so doživljali drugo svetovno vojno na svoji koži, različen odnos do jamborov. Eni so se z njimi ponašali, drugim so odpirali stare rane. In politika je lahko to s pridom izkoriščala. Ker imajo tovrstna družbena obeležja vedno svoje privržence in nasprotnike, in ker so pri prvih nemalokrat še simbol neke (osebne) preteklosti, so postavljena pred številne »preizkušnje« in pravzaprav »od nekdaj« sredstvo za razkazovanje oblasti.10 Spomeniki NOB so gotovo posebno poglavje med spomeniki, morda prav zaradi množične udeleženosti v njihovem »spominu«. Po Medvedu obstajata dve vrsti spomenikov NOB -tisti, ki ohranjajo samo spomin na NOB, ti so skromnejši, zato estetsko učinkovitejši in manjkrat predmet javnih polemik, s tem pa tudi sprememb, in tisti, ki spominjajo še na »s partijsko doktrino uvedeno revolucijo«, ti so ideološki, zato v želji po čim večji učinkovitosti predimenzionirani in mnogo prej »kamen spotike«. Jambori za zastave ob Poti so očitno sodili med slednje. Viri in literatura ČOPIČ Špelca, Damjan Prelovšek in Sonja Žitko 1991: Ljubljansko kiparstvo na prostem. Ljubljana, Državna založba Slovenije. DELO, november-december 1990, 1991, september 1992. JEZERNIK Božidar: Monuments in the Winds of Change. V: International journal of urban and regional re-search 22/4. Oxford - Boston, Blackwell Publishers, 582-588. OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE. V: Enciklopedija Slovenije, 8. zv. Ljubljana 1994, Mladinska knjiga, 174-184. POT SPOMINOV IN TOVARIŠTVA. Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, 47. zv. Ljubljana 1985. SPOMENIK. V: Enciklopedija Slovenije, 12. zv. Ljubljana 1998, Mladinska knjiga, 208-213. SPOMENIK OBLIKOVANE NARAVE. V: Enciklopedija Slovenije, 12. zv. Ljubljana 1998, Mladinska knjiga, 213-214. 8 Ivan Sedej, Vprašanje kulturne dediščine. V: Delo 10. maja 1991, 8. 9 Drago Medved, Tudi simboli so lastnina. V: Delo 9. maja 1991, 6. 10 Glej Enciklopedija Slovenije (gesli spomenik, spomenik oblikovane narave) in Špelca Čopič, Damjan Prelovšek, Sonja Žitko, Ljubljansko kiparstvo na prostem. Ljubljana 1991. Predhodna objava / 1.03 Dd/lljunU ŽbotltUV SPREMENLJIVA USODA LJUBLJANSKIH ULIČNIH IMEN ^ padcem socializma in rušenjem berlinskega zidu so politični rituali, simboli in moč postali vroča tema politične antropologije. Raziskovanje političnih ritualov in simbolov je bilo na območju nekdanje Jugoslavije vse do Začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja precej nehvaležna in nezaželena raziskovalna tematika. Ena prvih raziskovalk je bila Lydija Sklevicky s svojima Gankoma Izmišljanje tradicije: od kada se zapravo i zašlo slavi medunarodni dan žena leta 1988 in »Nova« Nova go-dina - ocj »Mladog« Ijeta k političkom ritualu leta 1996. Predlani pa je Dunja Rihtman Avguštin izdala knjigo UH-Ce fnoga grada, v kateri je zbrala članke o etno-antropo-loškem raziskovanju političnih ritualov in simbolov, njihovem vplivu na vsakdanjik, o času in socialističnih praznikih v tranziciji. V Sloveniji se je v drugi polovici devetdesetih te problematike dotaknil Božidar Jezernik s član-kont Spomeniki v vetru sprememb in knjigo Dežela, kjer je ''ie narobe. Proučevanje sodobnih političnih ritualov in simbolov po-'e8 političnih pritiskov ovira tudi dejstvo, da so nevidni del našega vsakdanjika in jih zato teže prepoznamo kot del zgodovinskega, družbenega in kulturnega procesa. Da-V'd Kertzer je v svojem delu Ritual, Politics and Power za-Pisal, da je politična moč v svojem bistvu nevidna. Prepoznavna je z ritualom in njegovo simboliko.1 ohtični rituali oblikujejo in hkrati ohranjajo politično entiteto. Naslanjajo se na zgodovino, tradicijo, ki jo us-tVari Politična oblast. Andrew Lass v članku Romantic do-Clllnents and political monuments iz leta 1988 opisuje us-tVarjanje narodne zgodovine pri Čehih od apokrifnih pi-^anj kot zgodovinskem dejstvu in poveličevanja le-teh v Poslovju, ki je navadno realistično in zato tudi preprič-J vo, do gradnje celotnega zgodovinskega okolja, kjer se Rodovina opredmeti s političnimi simboli, ki so del vsak- njika,2 3 kot so poštne znamke, denar, imena ulic in trgov... Politični simboli so skrbno izbrani ter hkrati povsem na-^adni in neopazni delci naše stvarnosti. Uporabljamo jih prejemamo, pri tem pa ne razmišljamo, da pomenijo Povsem določeno politično in ideološko usmeritev’ po- htičn ega sistema, ki z nadzorom časa (določanjem praz- nikov) in poimenovanjem urbanega prostora vsiljuje posameznikom svoj ritem življenja in z njim določene vrednote. Proučevanje dinamike spreminjanja imen mestnih ulic in trgov posredno omogoča proučevanje zgodovine vodilne državne ideologije,4 njenih razkolov in kontinuitet. Po političnih spremembah v vzhodni Evropi med letoma 1989 in 1990 seje od Berlina do Tirane usul plaz spreminjanja ulične toponimije. Zanimanje evropskih etnologov, antropologov in zgodovinarjev je raslo. Naj naštejem le nekaj najpomembnejših: Maoz Azaryah, Marc Auge, Ernest Gellner, Hermine De Šoto. Pri nas je o uličnih imenih in njihovem spreminjanju pisal zgodovinar Vlado Valenčič v knjigi Zgodovina ljubljanskih uličnih imen, ki je izšla ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja in je v javnosti zbudila precejšen odziv, saj so ljubljanska ulična imena doživela samo v zadnjih petdesetih letih kar nekaj sprememb. Nekaj ulic in trgov v Ljubljani je ohranilo imena še iz začetkov mestnega obstoja. Najstarejša označujejo mestne dele (na primer Gradišče) ali predmestja, redkeje ulice. Ker je bilo mesto majhno in prebivalstvo maloštevilno, so splošni nazivi mestnih delov zadostili potrebi po orientaciji in krajevnem označevanju hiš in zemljišč.5 Ulična imena so nastajala in se spreminjala neodvisno od mestne in državne uprave. Mestne in državne oblasti so po potrebi uporabljale imena, ki so bila razširjena med ljudstvom. Če so hoteli v spisih natančneje označiti hišo ali zemljišče, so si pomagali s splošnimi krajevnimi označbami, navajanjem imen lastnikov in omenjanjem bližnjih pomembnejših stavb - cerkva, samostanov, mestnih vrat in mostov.6 Nekatera imena ulic so se ohranila, druga spremenila. Če so se spremenile stare ulične značilnosti, je bil pozabljen tudi razlog za staro imenovanje; nove lastnosti, ki so jih ulice pridobile, pa so dajale pobudo za nastanek novih imen. 1 Dunja Rihtman Avguštin, Ulice moga grada: antropologija domaćeg terena. Beograd 2000, 10. 2 Dunja Rihtman Avguštin, O konstrukciji tradicije u naše dane. V: Narodna umjetnost 29, Zagreb 1992, 29. 3 Dunja Rihtman Avguštin, nav. delo, Beograd 2000, 38. 4 Prav tam, 39. 5 Vlado Valenčič, Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. Ljubljana 1989, 8. 6 Prav tam, 22. TRADICIJA IN SPOMIN TRADICIJA IN SPOMIN Leta 1770 je bila opravljena aritmetična hišna numeraci-ja,7 konec 18. stoletja pa je izšel predpis o označevanju ulic, in sicer s črnim napisom na zidu prve in zadnje hiše v ulici.8 Imena ulic je določal magistrat, prebivalci niso imeli pravice do odločanja. Črni napisi na zidovih hiš niso bili odporni proti vremenskim razmeram. Ker jih mesto ni obnavljalo, so imena utonila v pozabo, še posebno tista, ki so bila ljudem vsiljena. Pomlad narodov - leto 1848 - je pomembna tudi za ljubljanske ulične napise. S postopnim uvajanjem slovenskih uličnih imen in drugih javnih napisov se je začela »mehčati« do takrat izrazito nemška podoba mesta Ljubljane in njenih predmestij.9 Leta 1876 so uveljavili tako imenovano Winklerjevo1“ metodo oštevilčevanja hiš, po kateri so na desni strani ulice soda, na levi liha števila, ulice pa potekajo iz središča mesta proti obrobju.11 Tako so uvedli red, kakršnega so že poznali na Dunaju in v nekaterih drugih evropskih mestih. V Ljubljani je bilo takrat približno 140 ulic. Poimenovali so Mestni trg. Poljansko, Vegovo, Karlovško, Zoisovo ... S krepitvijo narodne zavesti v 19. stoletju, zlasti proti koncu stoletja, ko je bil župan Ivan Hribar, so postala ulična imena sredstvo v narodnostnih bojih med Slovenci in Nemci.12 Pri poimenovanju ulic naj bi obveljalo načelo, naj se v uličnih imenih zrcali zgodovinski razvoj mesta, obenem pa se v njih ohrani spomin na osebe, ki so bile zaslužne za mesto in narod. V tem času so spremenili še obliko in barvo uličnih tabel.13 Nove table so (bile) v barvah mesta Ljubljane - belo-zelene. Pravica do samo slovenskih napisov seje dokončno uveljavila po demonstracijah leta 1908. Obsežno preimenovanje so ljubljanske ulice doživele leta 1919 po razpadu avstro-ogrske monarhije, ko so svoja ulična imena izgubili cesar Franc-Jožef in drugi člani monarhije. Zamenjali sojih Aleksander, Zrinjski, Frankopan, Aškerc, Krek ... Podobna je bila tudi usoda mostov, na primer jubilejni most cesarja Frana Josipa je postal Zmajski most.14 Naslednji val preimenovanj je bil leta 1923. To je bilo množično preimenovanje, saj so se mestu priključila še nekatera okoliška naselja. Na seji občinskega sveta 25. maja 1923 so bila sprejeta načela za preimenovanje:15 L Stara in zgodovinska imena naj se ne spreminjajo. Imena še živečih osebnosti naj se ne bi uporabljala. 2. Pri poimenovanju naj se upošteva predvsem ljubljanska in slovenska zgodovina; tisto, kar bi se moglo imeti za klečeplastvo, pa naj odpade. 3. Uredijo naj se nazivi pot, ulica, cesta, in sicer po njihovi velikosti. 4. Upoštevajo naj se učenjaki, umetniki in drugi kulturni delavci iz naše starejše zgodovine. 5. V poštev naj pridejo najprej imena ljubljanskih, potem slovenskih, nato slovanskih in končno drugih zaslužnih mož. Pri tem naj se ne upoštevajo samo leposlovci in jezikoslovci, temveč tudi kiparji, slikarji, glasbeniki in drugi. 6. Posebno reprezentativni trgi, ceste in ulice naj se poimenujejo tudi po posebno odličnih osebnostih. 7. Spremenijo naj se vsa imena, ki so nepomembna, razen tistih, ki imajo zgodovinski pomen ali so se udomačila. 8. Upoštevati je treba znamenite dogodke iz svetovne vojne, prevrata in dele slovenske domovine zunaj meja naše države. Šesto in sedmo načelo puščata občinskemu svetu precej svobode pri spreminjanju imen. Določb o tem, katero ime je pomembno in katero ne, pa načela iz leta 1923 ne obsegajo. V začetku dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja sta bila aktualna jugoslovanstvo in slovanstvo. Poimenovali so Ulico Majke Jugovičev, Svetosavsko ulico ... Med drugimi so Turjaški trg preimenovali v Marxov trg, čez pet let pa v Novi trg.16 Italijanska okupacija leta 1941 je pobrala z ulic Ka-rađorđeviće ter vse, kar je spominjalo na jugoslovanstvo in vojaške nasprotnike (preimenovanje Ameriške in Ruske ceste). Ljubljana je dobila Cesto Viktorja Emanuela III. (prej Bleiweisova ulica). Ulico 3. maja (prej Aleksandrova, današnja Cankarjeva ulica) in Rimski trg (prej Kralja Petra trg).17 Italijanske oblasti niso preimenovale Kongresnega trga v Mussolinijev trg, čeprav je obstajal tak predlog, niti ne Tyrševe ulice v Cesto Adolfa Hitlerja.18 Nova Jugoslavija je po letu 1952 spremenila vse, kar je dišalo po starem režimu in »svetem«. Komunistična oblast se je dobro zavedala vpliva simboličnega naboja prostora, zato je sistematično in avtoritarno spreminjala imena trgov in ulic po vsej Jugoslaviji, še posebno v večjih mestih in njihovih središčih. Pomembno je bilo preimenovanje ključnih točk - največjih, najlepših trgov in najširših cest. Iz slovenskega zgodovinskega spomina se je mudilo izbrisati nekatera imena in uveljaviti nova. Spremembe so napovedovale in označevale prihajajočo politično usmeritev in program. Svoje ulice so izgubili Janez Vajkard Valvasor, duhovnik in mecen Luka Knafelj, politik in teolog Anton Korošec, Jakob Schell pl. Schellenburg, misijonarja in raziskovalca Friderik Irenej Baraga in Ignacij Knobelhar, sv. Jakob, sv. Florijan, sv. Peter ... Zamenjali so jih junaki narodnoosvobodilnega boja, heroji, politiki... vse do političnih pretresov v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Zadnje preimenovanje so ljubljanske ulice doživele po osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Preimenovanja so bila dvojna - vračanje imen iz predvojnega obdobja z ustrezno zgo-dovinsko-simbolično vrednostjo ali uvajanje povsem novih.19 Sprva je bil cilj preimenovanja temeljito brisanje ostankov socializma in narodnoosvobodilnega boja, pozneje pa tudi vračanje starih, zgodovinskih imen.20 Oživljanje pozabljenih in prepovedanih tradicij, simbolov in novih nacionalnih političnih ritualov je bilo premišljena politična akcija in manipulacija ter spontan odgovor na spremembe leta 1952.21 Kot šolski primer preimenovanja v zgodovini ljubljanskih uličnih imen naj navedem Slovensko in Dunajsko cesto, ki sta kot osrednji, najširši in najdaljši ljubljanski cesti doživeli največ sprememb, saj sta bili zaradi svoje lege in velikosti najprimernejši za nosilki pomembnih, večinoma političnih imen: - Dunajska cesta (1876-1932), - Tyrševa cesta (1932-1941), - Bleiweisova cesta (1941-1943), - Cesta Viktorja Emanuela III. (1941-1943), ~ Dunajska cesta (1943-1948), ' Ciril-Metodova cesta (od železniške proge do mestne meje pri Ježici; 1943- 1948), ' Tyrseva cesta (1948-1952), ' Schellenburgova22 ulica - od Cankarjeve ceste do Trga osvoboditve (1876-1952), ' Kardeljeva ulica (1952-1954), ' Titova cesta (1952-1991), ~ Dunajska cesta (1991-?). Dd leta 1876 so mestne uprave izbirale in določale ulična imena po različnih merilih. Ta so se spreminjala s političnimi razmerami in novimi zgodovinskimi dogodki. Postalo je skoraj pravilo, daje vsaka nova mestna uprava, kije nameravala imenovati ali preimenovati več ulic, postavila načela, po katerih je/bo to izpeljala. Med temi načeli sta bila skoraj vedno na prvem mestu upoštevanje in ohranjanje starih obstoječih in uporabljanih nazivov. Vendar po-Sosto tega načela niso upoštevali, niti drugih, ki naj bi Ugotovila načrtno in sistematično mestno nomenklatu-ro- Političen pritisk je bil navadno premočen in se ni oziral na dotedanje določbe. Pravica do poimenovanja in ra-zirnenovanja sodi pač med privilegije oblasti - in tudi tu j® možna tako raba kot zloraba.23 Seveda so bila z novo Gado in komisijo mestnega sveta MOL za preimenovanje uUc in naselij leta 1991 sprejeta tudi nova pravila. Preimenovanje ulice lahko predlaga vsakdo, seveda s strinjanjem komisije in mestnega sveta. Predlog mora upoštevati nekatera temeljna načela:24 1- ime ulice mora biti kratko, praviloma naj ne bi imelo več kot 24 znakov, 2- biti mora preprosto, jasno, lahko izgovorljivo in jasno zapisljivo, v imenu naj ne bo kratic in številk, 5- ulice se lahko poimenujejo po osebnostih, geografskih Pojmih, zgodovinskih dogodkih, lokalnih in ledinskih imenih ali posebnostih, 6- najprej naj se predlagajo ljubljanska oziroma slovenska in šele nato druga imena, ^ ulica se ne sme poimenovati po še živem človeku, Predlagano ime mora biti navedeno vsaj v eni od javnih Publikacij, bodisi v leksikonu bodisi v enciklopediji. ■iävno mnenje o spremembah je - kot vedno - različno. ^Paziti je od velikega navdušenja zaradi dolgo pričako-yane uresničitve mitskih nacionalnih ciljev do ogorčena nad vnovičnimi spremembami. Starejšim Ljubljan-Canom, ki so živeli in odrasli v Ljubljani pred letom 1952, 2adnji dve preimenovanji ne pomenita veliko. Še vedno uP°rabljajo večino starih imen. Mladim se zdi preime-novanje nesmiselno, ker je to zgolj zapravljanje časa, de-narja ... (na primer sprememba imen štirinajstih ulic v Centru Ljubljane je stala približno pet milijonov tolar-J®v),25 drugi so samo za nekatere spremembe večjih cest. retji opozarjajo, naj se komisija pri MOL odslej ven-arle izogiba političnih in verskih poimenovanj, saj je v Vs®h teh letih postalo jasno, da jih pozneje največkrat Poimenujejo. Preimenovanje ulic in trgov se lahko proučuje na ravni Političnih simbolov in ideologij ali pa človeškega vsakda-nJika. Zastavljajo se nam vprašanja - ali opažamo imena ulic, kaj nam povedo, kako dobro poznamo zgodovinsko ozadje, kako se dejansko orientiramo v mestu ...26 Maoz Azaryah v člankih Die Umbennenung der Vergangenheit in Die Politik der symbolischen Arhitextur der Stadt Ost-Berlin v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja razlaga imena ulic kot besedilo mesta. Pravi, da kulturno in zgodovinsko ozadje mesta ni samo arhitektura, ampak tudi arhitekstura, ki jo opredeljuje kot celoto urbane arhitekture in besedila, ki jo označuje. V imenih ulic se srečujeta vladajoča ideologija in vsakdanje življenje. V arhitek-sturi slovenskih mest obstajata dve vrsti poimenovanj. Prva so stara poimenovanja, ki se naslanjajo na okolje in tradicionalna imena predmestij (Gradišče, Trnovo, Pru-le...), ki se stapljajo z mestom. Druga pa so liki in imena narodnega panteona - osebe, zgodovinski dogodki in miti, ki so odvisni od politične moči.27 Hermine De šoto v svojem članku Symbolic Productions in the New East Side of Berlin leta 1995 piše o imenih ulic kot vsakdanjih komunikacijskih znakih, o udomačenih simbolih, ki sčasoma postanejo del človeške biografije in identitete.28 Posameznik zelo osebno doživlja spomine na zgodovinske dogodke in si jih prisvaja kot del svojega življenja. Med posameznikom in prostorom, v katerem se vsak dan giblje in živi, se sčasoma splete intimen odnos, ki ga spremlja želja po obvladovanju. Človek je prostor s svojim bivanjem nekako posvojil, zato želi sodelovati pri spremembah, kar pa je le redko mogoče. V skrajnem primeru se zateče k izmišljevanju večinoma ironičnih vzporednih imen, kar pa seveda ne pomeni, da proces preimenovanja ne vpliva na njegov vsakdanjik.29 »Ljud- * 11 7 Prav tam, 22. 8 Prav tam, 33. 9 Andrej Vovko, Zgodbe o prekrščevanju starih ljubljanskih cest in ulic. V: Delo 14. junija 1990, 32/137, Ljubljana 1990, 18. 10 Mihael Winkler, dunajski tovarnar. 11 Vlado Valenčič, nav. delo, 51. 12 Marjan Drnovšek, Spremenljiva usoda uličnih imen. V: Naši razgledi 17. avgusta 1990, 39/15, Ljubljana 1990, 436. 13 Saša Vidmajer, Čas v zrcalu uličnih imen. V: Delo 1. marca 1990, 32/50, Ljubljana 1990, 6. 14 Andrej Vovko, nav. delo, 18. 15 Vlado Valenčič, nav. delo, 155, 157. 16 Damjan Franz, V imenih ulic se zgodovina pozna. V: Dnevnik 17. avgusta 2000, 223, Ljubljana 1990, 32. 17 Prav tam, 32. 18 Makso Šunderl, Dnevnik 1941-1945: v okupirani Ljubljani. Maribor 1993, 37. 19 Dunja Rihtman Avguštin, nav. delo, Beograd 2000, 45. 20 Prav tam, 48. 21 Dunja Rihtman Avguštin, nav. delo, Zagreb 1992, 40. 22 Jakob Schell pl. Schellenburg (1652-1715), trgovec, podjetnik in mecen. 23 Alenka Puhar, Imena kot kažipoti in ideološka gesla. V: Delo 2. junija 1990, 32/127, Ljubljana 1990, 28. 24 Damjan Franz, nav. delo, 32. 25 Božena Lipej, Pri teh odločitvah kaže upoštevati več vidikov, med drugim tudi gmotnega. V: Delo 4. aprila 1991, 33/ 79, Ljubljana 1991, 5. 26 Dunja Rihtman Avguštin, nav. delo, Beograd 2000, 51. 27 Prav tam, 52. 28 Prav tam, 40. 29 Prav tam, 56. TRADICIJA IN SPOMIN ska« toponimija nastaja spontano in postopno. Meščani s svojini poimenovanjem zadovoljijo željo po obvladovanju prostora, stavbe, ulice in trgi pa si zaradi anonimne ali drugačne zunanje podobe ter predolge izgovorjave prislužijo novo neuradno poimenovanje, na primer Kozolec30 na Bavarskem dvoru, Peglezen31 na Poljanski cesti, Kanarček32 na Kopitarjevi, Prešerc namesto Prešernovega trga, Dolenka namesto Dolenjske ceste ... Ulična imena izražajo zgodovino naroda, življenje nekega mesta in njegovih prebivalcev. Spreminjanje ne pomeni le poseganje v zgodovinsko podobo mesta, ampak tudi identiteto stanovalcev, ki v teh ulicah živijo. Ulična imena so poleg arhitekture besedilo mesta, ki dajejo mestu kulturno-zgodovinski pečat. Vsakokratno preimenovanje postavi mesto spet na začetek pisanja njegove zgodovine, kajti vsako preimenovanje prekrije ostanke stare ureditve, tako da z uličnih imen ni mogoče prebrati nič drugega kot sedanjost. Viri in literatura KLADNIK, Darinka 1991: Ljubljanske metamorfoze. Ljubljana. 30 Stanovanjska stavba arhitekta Eda Mihevca, zgrajena po drugi svetovni vojni, zaradi svoje fasade spominja na kozolec. 31 Dolga, ozka hiša, ki po obliki spominja na likalnik (nem. Bügeleisen), je bila leta 1934 zgrajena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. 32 Ob Kopitarjevi ulici je bilo po vojni zgrajeno upravno poslopje Cankarjeve založbe in zaradi rumene fasade dobilo ime Kanarček. Predhodna objava / 1.03 Mateja Habinc »RDEČI MUZEJI« Muzeje (oziroma njihove enote), ki so nastali po drugi svetovni vojni in obiskovalcem predstavljali dogodke v zvezi s tako imenovano narodno osvoboditvijo, (ljudsko) revolucijo, je javnost v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, med osamosvajanjem Slovenije, spremljala tudi z nekoliko drugačnega zornega kota. Nanj kažejo že za te ustanove uporabljani izrazi, kot so rdeči, komunistični, ideološki, režimski muzeji. Kateri so bili ti muzeji,1 kakšne so bile spremembe, kako so se jim »zgodile« in kaj je o njih menila javnost2 -s tem se ukvarja prispevek. Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja je večina pokrajinskih, mestnih in drugih muzejev na Slovenskem pod svojo streho že sprejela tudi oddelke tako imenovane narodne osvoboditve oziroma (ljudske) revolucije. Kot pa kažejo viri, se je v omenjenem obdobju predvsem s slednjo ukvarjalo tudi šest muzejev: Muzej ljudske revolucije Slovenije (danes Muzej novejše zgodovine Ljubljana), Muzej narodne osvoboditve (v Mariboru, tako poimenovan še danes). Muzej revolucije Celje (danes Muzej novejše zgodovine Celje), Revirski muzej ljudske revolucije iz Trbovelj (danes Zasavski muzej), Koroški pokrajinski muzej revolucije (v Slovenj Gradcu, od leta 1951 do 1980 poimenovan kot Okrajni muzej narodnoosvobodilne borbe za Koroško, od leta 1991 Koroški pokrajinski muzej) in Muzej ljud- ske revolucije Notranjske (iz Loža, deloval je v okviru Družbenega centra Cerknica, njegovo dejavnost so njegove soustanoviteljice cerkniška, logaška in vrhniška občina v devetdesetih letih prenesle na Notranjski muzej Postojna). Eden od naštetih muzejev naj bi se torej ukvarjal z vsem slovenskim območjem, preostali pa s posamezno pokrajino oziroma njenim delom. Večino od muzejev naj bi zanimala tako imenovana (ljudska) revolucija, enega pa tako imenovana narodna osvoboditev. Kaj je to pomenilo in kakšne spremembe so se zgodile v devetdesetih letih, sem poskušala prikazati zgolj na treh primerih,3 in sicer današnjega Muzeja novejše zgodovine iz Ljubljane, Muzeja novejše zgodovine Celje in Muzeja narodne osvoboditve Maribor. Predhodnik Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani4 je leta 1944 ustanovljen Znanstveni inštitut pri izvršnem odboru Osvobodilne fronte, ki je z arhivom, knjižnico, muzejem in galerijo skrbel za zbiranje, hranjenje in proučevanje gradiva o narodnoosvobodilnem boju. Leta 1948 je vlada LR Slovenije ustanovila Muzej narodne osvoboditve, ki je prevzel gradivo ukinjenega omenjenega inštituta in se leta 1951 preselil v Cekinov grad v Ljubljani. V uredbi o ustanovitvi tega muzeja kot državne institucije je med drugim zapisano, da je uredba izdana z namenom, »da se v širokih ljudskih množicah čimbolj poglobi poznavanje narodnoosvobodilne borbe in njenih pridobitev, da se postavijo trdni temelji za znanstveno preučevanje te dobe /.../ in da se poznim rodovom ohranijo spomini na to junaško zgodovinsko dobo« (Uradni list, 7. februarja 1948)-Leta 1959 je muzej začasno izgubil samostojnost (postal je enota ustanovljenega Inštituta za zgodovino delavske- ga gibanja), a jo je spet pridobil leta 1962 s prvim preimenovanjem v Muzej ljudske revolucije Slovenije. Preimenovanje je bilo utemeljeno z razširitvijo interesnega Področja tudi na povojno obdobje socializma in predvojno delavsko gibanje, kar se je konkretno izrazilo z zaposlitvijo kustosov za ti obdobji. Leta 1979 je ustanovi pripadel tudi Muzej slovenskih izgnancev v Brestanici, na začetku osemdesetih so sklicali prvo posvetovanje, namenjeno zbiranju muzealij sodobnosti, konec osemdesetih so odprli tudi delovno mesto kustosa za Prvo svetovno vojno, do devetdesetih let pa postavili tri stalne razstave. Kot piše Urbančeva, so »v Muzeju šele v osemdesetih letih dokončno presegli usmerjenost v zbiranje, preučevanje in razstavljanje gradiva, vezanega le na drugo svetovno vojno, delavsko gibanje in socialistično izgradnjo« (1998, 13). V tem obdobju, ko so načrtovali gradnjo muzejske stavbe, ki ji je večina javnosti nasprotovala, saj naj bi, denimo, po Štuhcu (1998, 31) simbolizirala »megalomanski spomenik Revoluciji«, so tako vse bolj razmišljali tudi o svoji prihodnji vlogi in ob tem zbirali veliko gradiva iz vseh obdobij 20. stoletja (Urbanc 1998, 14). Leta 1994 je vlada Republike Slovenije Muzej ljudske revolucije Slovenije ukinila in (namesto njega) ustanovila Muzej novejše zgodovine, v katerem so dve leti zatem odprli stalno razstavo Slovenci v 20. stoletju. Po mnenju Urbančeve je bilo »področje zbiranja tisto, kjer je prišlo najprej do preraščanja iz Muzeja ljudske revolucije v Muzej novejše zgodovine« (1998, 22), ki danes svoj interes omejuje na obdobje od leta 1914 do osamosvojitve, sklep o ustanovitvi javnega zavoda Muzej novejše zgodovine (Uradni list, 19. maja 1994) pa naj bi po isti avtorici »delavce Muzeja dokončno formalnopravno osvobodil kakršnih koli ideološko vsebinskih omejitev« (1998, 24). Podobna je bila tudi razvojna pot celjskega muzeja, ki je bil kot Muzej revolucije ustanovljen leta 1963, ko se je oddelek za zgodovino NOB pri Pokrajinskem muzeju v Celju osamosvojil, preselil v nove prostore in odprl stalno razstavo o delavskem gibanju in NOB na celjskem območju (Marolt 1974, 535). Kot piše Rihterjeva (2000, 5), seje tudi ta muzej začel kmalu zanimati predvsem za obdobje P° letu 1945, leta 1979 pa je s pridobitvijo dodatnih prostorov v njih postavil tudi stalno razstavo o razvoju mesta Celje po drugi svetovni vojni. Zaradi vsebinske razširitve bela seje leta 1991 preimenoval v Muzej novejše zgodovine Celje. Čez leto dni so v njem del prostorov poskusno namenili samo najmlajšim obiskovalcem, danes pa v ok-viru Muzeja novejše zgodovine Celje stalno deluje otroški muzej Hermanov brlog, od leta 2000 pa ponujajo na °gled tudi novo stalno razstavo Živeti v Celju 1990-2000. (n še tretji primer: Muzej narodne osvoboditve Maribor, kije nastal iz leta 1947 postavljene zbirke o narodnoosvobodilnem boju Pokrajinskega muzeja Maribor. Leta 1958 j® namreč omenjena zbirka pomenila temelj za samostojno, od pokrajinskega muzeja odcepljeno muzejsko usta-n°vo, katere področje delovanja zajema slovensko zgodo-vino od leta 1914. Od leta 1988 muzej ponuja na ogled stalno razstavo z naslovom Nacistična okupacija in narodnoosvobodilni boj na mariborskem območju. Zanimi-v° je, da zaposleni v muzeju vsebinsko opredelitev delo-Vanja ustanove iz šestdesetih let »upravičujejo« (tudi) v devetdesetih, ko na primer pišejo »da se muzej nikoli ni osredotočil samo na obdobje narodnoosvobodilnega boja /.../ kar kaže tudi njegovo ime in vsebina razstavne dejavnosti. Slovenci smo se v tem (20. - op. p.) stoletju trikrat bojevali za narodno osvoboditev, ki je rdeča nit slovenske zgodovine v tem stoletju nasploh« (Žnidarič 1994, 81). Isti avtor tako o stalni razstavi1 2 3 4 5 obravnavanega muzeja dodaja še: »je danes /.../ v Sloveniji edina večja in stalna muzejska razstava o okupaciji in narod-no-osvobodilnem boju. Ker je bila razstava postavljena izključno po muzeoloških strokovnih kriterijih, brez ideološke navlake, ima danes enako zgodovinsko dokumentarno vrednost kot ob otvoritvi« (1994, 81). V istem besedilu avtor tudi napoveduje, da naj bi ob prelomu tisočletja muzej odprl stalno razstavo Severovzhodna Slovenija v 20. stoletju (1994, 82). Pogled »od zunaj«, z upoštevanjem zgolj napisanega o delu teh muzejev, tako lahko pokaže, da se je navadno v večdesetletnem obdobju začelo širiti področje njihovega delovanja: najprej z druge svetovne vojne na socialistično in delavsko revolucijo, na začetku devetdesetih let pa še na (skoraj vse) obdobje 20. stoletja. Vendar se mi zdi pomembno dogajanje, delovanje in spremembe v teh muzejih, ki so se jim »zgodile«, vsaj nekoliko osvetliti tudi »od znotraj«, s pogledi in vtisi tistih, ki so bili zaposleni v teh muzejih oziroma njihovih oddelkih. Kot primer navajam delo na Oddelku ljudske revolucije Ljubljane - mesta heroja Mestnega muzeja Ljubljana, ki seje z navedenim imenom na pobudo Mestne občine Ljubljana6 začelo ob koncu leta 1979. Po besedah Janeza Kosa, dolgoletnega vodje omenjenega oddelka, so bile začetne delovne razmere zelo skromne - »takorekoč brez 1 Omejiti sem se poskušala zgolj na (nekatere) muzeje, kar pomeni, da sem iz obravnave izključila popis tovrstnih zbirk, spominskih sob, izpostav in tako naprej, za katere - poleg za, denimo, druge (zgodovinsko, arheološko, etnološko ... zbirko) - skrbijo pokrajinski in drugi muzeji. Tako se nisem ukvarjala z leta 1957 ustanovljenim kranjskim Muzejem revolucije, ki se je 1963. združil z Mestnim muzejem (in kot pokrajinski muzej je nastal Gorenjski muzej). 2 To sem poskušala ugotoviti iz strokovnih in publicističnih oziroma novinarskih prispevkov, ki so se s tem v zvezi pojavljali v strokovni periodiki in dnevnem tisku. 3 Izbrala sem muzej, ki naj bi se ukvarjal z vsem slovenskim območjem, in en »območno omejen« muzej, pa tudi edini muzej, ki je še danes ohranil poimenovanje iz prejšnjih časov. Slednjega zato, ker se mi zdi zanimiv že samo kot edini preostali izmed muzejev, ki so se v preteklosti ukvarjali s podobno vsebino, prva dva pa zato, ker sta v devetdesetih letih začela delovati z novim (istim) imenom, kar ni pomenilo preoblikovanja v enega od oddelkov nekega drugega muzeja ali območni muzej. 4 Podatki so povzeti po: Urbanc 1998, 13-28. 5 Zanimiv je tudi prispevek Simone Jaunik (1998), v katerem navaja izsledke ankete, opravljene med šoloobvezno mladino. Iz njih sklepa, da se skoraj polovici anketiranih razstava zdi zelo zanimiva. 6 Ta je sicer ustanoviteljica Mestnega muzeja Ljubljana. Zanimivo pa se mi zdi, da pobudniki omenjenega oddelka niso bili iz muzeja, ampak »zunanji«, od oblasti. TRADICIJA IN SPOMIN prostora,7 pisalne mize, kaj šele predmetov ali kakšnega drugega zbranega gradiva. Začelo se je iz nič.«8 Vsebinsko so si zaposleni delo na oddelku razdelili po obdobjih, tako da so zbirali, proučevali in razstavljali gradivo o delavskem gibanju (od začetkov do druge svetovne vojne), narodnoosvobodilnem boju in povojnem času socializma ter samoupravljanja; v okviru oddelka pa je delovala tudi Galerija revolucije.9 »Neprijetnosti«, ki so sčasoma prav vse zaposlene na omenjenem oddelku privedle do (sicer neuspešnega) iskanja drugih služb, so bile povezane predvsem z nenehnim preverjanjem njihovega dela, »nekakšnim (sa-mo)cenzuriranjem«. Zanimivo je bilo, da je poleg muzejskega sveta, ki je vsako leto spremljal načrte in poročila o delu celotne ustanove, samo ta oddelek (od vseh oddelkov mestnega muzeja) imel tudi tako imenovani sosvet. Sosvet je bil samoupravni organ z nalogo, da usmerja in spremlja delo oddelka, njegovi člani pa so bili bolj ali manj dejavni predstavniki iz političnih vrst, ki so predvsem stalno bedeli nad ustreznostjo »izdelkov« (besedil na razstavah, njihovih konceptov, razstavljenih fotografij ...). A sosvet je bil le eden od naslovov, s katerih so vseskozi prihajale različne pobude, na primer za postavitev razstav, še pogosteje pa vprašanja in kritike o tem in onem, o primernosti in ustreznosti predstavljanja določenih vsebin. Te so zanimale tudi kulturne, samoupravne in številne druge skupnosti na različnih družbenih ravneh, »tako da si na koncu koncev tudi sam vedno bolj pazil, ali lahko nekaj napišeš, ali je primerno, če nekaj vključiš v razstavo«. Kljub vsemu pa skorajda nikoli ni bilo vsem vse prav, »vedno se je še kaj našlo, saj so vsi - vsak zase - menili, da vedo vse«. A prav zato, ker je bilo na takih razstavah dostikrat pomembnejše sporočilo kot sam predmet, so bile pogosto med muzeološko inovativnejšimi.10 Glavno vodilo delovanja Oddelka ljudske revolucije Ljubljane - mesta heroja je bilo, da ne morejo obravnavati obdobij, ki so jim »pripadla«, ločeno od vseh drugih zgodovinskih obdobij, še manj pa iztrgano iz vsakdanjega življenja - kot so to s poudarjanjem posameznih segmentov, na primer druge svetovne vojne, pogosto počeli po podobnih muzejih v državah nekdanje Jugoslavije, pa tudi nekdanjega vzhodnega bloka. Tako je njihova razstava Ljubljana v letu 1945 (ob 40-letnici dogodkov, leta 1985) prvič vključila tudi vsakdanjik in nekatere sodobnejše muzeografske pristope. Prav tako so zaposleni na oddelku »uhajali stran iz določenih okvirov« tudi s pomočjo kolegom, drugim kusostom iz muzeja (pri postavljanju »njihovih« razstav) ter predvsem z vzpostavljanjem široke mreže informatorjev in zbiranjem najrazličnejšega’gradiva. Prav to je vsaj na začetku delovanja pomenilo tudi eno največjih vrzeli oddelka, ki so jo za potrebe razstav zapolnjevali tudi s posojanjem muzealij od drugih muzejev, na primer Muzeja ljudske revolucije Slovenije. Za povabljene prijatelje muzealce so v osemdesetih letih organizirali tudi »pogovore ob kavi«, nefor-malno-formalna srečanja, na katerih so navadno razpravljali o različnih vprašanjih v zvezi z njihovim delom in si izmenjevali izkušnje. Ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let se je ozračje sprostilo, »šlo je dejansko za nekakšno osvoboditev«, in leta 1989 seje oddelek - med prvimi na Sloven- skem - preimenoval v Oddelek za novejšo zgodovino.11 Večja sta bila lahko tudi suverenost zaposlenih in njihov morebitni vpliv na javno mnenje, kar se je pokazalo ob nemirih na Kosovu leta 1989, ko so kljub nasprotovanju Mestne občine Ljubljane vsi člani muzejske partijske celice12 kolektivno izstopili iz KP. Po zapisanem sodeč, je torej možno sklepati, da je razširitev zanimanja muzejev ali njihovih oddelkov na (skorajda vse) 20. stoletje vsaj nekoliko tudi plod prizadevanj zaposlenih po teh ustanovah. Ta pa so bila dostikrat, kot se je izrazil tudi Janez Kos, »svojevrstno pionirsko početje«. In to je bilo enim bolj, drugim pa manj po volji. Da le ni šlo za neko logično, samoumevno sosledje, kažejo tudi o tej temi organizirane okrogle mize13 in druge predstavitve različnih mnenj z začetka devetdesetih let: odpraviti »rdeče muzeje« oziroma jih spremeniti ali pa ohraniti, takšne, kakršni so? Kaj storiti z njimi »danes, ko o socializmu ni več moderno govoriti« (Gačnik 1992, 27)? Nekateri novinarski prispevki z začetka devetdesetih let s tem v zvezi opozarjajo, da so tovrstne dileme izraz spremembe časa, možnosti prikazovanja več plati ene zgodbe, kar obenem pomeni spreminjanje, brisanje stvari za nazaj. Tako je poveden prispevek z naslovom Isti ljudje, drugačne resnice, v katerem14 avtorica piše, da bo »muzejsko zbirko treba krepko posodobiti, kajti nekatere resnice, ki so veljale štirideset let, kajpada niso več prave resnice, še manj pa edine zveličavne« (Mavrič 1993, 6). »Rdeče muzeje« so nekateri strokovnjaki pojasnjevali kot del ideološko-propagandnega aparata socialistične enostrankarske oblasti, s katerim naj bi politična struktura opravičevala (sie) svojo legitimnost in utemeljevala svojo oblast (Štepec 1998, 29). Spremembe imen teh muzejev v šestdesetih letih naj ne bi širile idejnega obzorja, ampak naj bi v proučevanje zgodovinskih obdobij pred drugo svetovno vojno in po njej z iskanjem »elementov revolucionarnosti« zgolj vnašale selektivnost (29). Pretrganje umetno ustvarjenega necelostnega obravnavanja preteklosti in omejevanje zgodovine na politična dogajanja, ustrezna neki dobi in oblasti, pa sta bila tudi glavni avtorjev argument »za« spremenjeni oziroma novi Muzej novejše zgodovine iz Ljubljane.15 Štepec v istem prispevku konceptualno preoblikovanje »rdečih muzejev« primerja s spreminjanjem nekdanjih zaporov v mladinski hotel in umetnosti namenjene prostore, ustavi pa se tudi ob nevarnosti, da bi ti »prenovljeni« muzeji »elemente revolucionarnosti zamenjali z elementi državnosti« (1998, 31), pa tudi ob očitkih, da je spreminjanje revizionizem lastne preteklosti, ki naj bi jo poskušali brisati ali vsaj prepuščati pozabi. Slednje je bila tudi glavna »pripomba« drugega dela javnosti, v katerega so sodili predvsem nekdanji borci. Na to »gonjo«16 so se odzvali z mnenjem, kije bilo podobno mnenju, da so tudi tako imenovani rdeči muzeji »ustanove, ki so pomemben del naše kulturne zgodovine« (Žnidarič 1994, 120). Prizadevanjem za ohranitev »rdečih muzejev« takšnih, kakršni so, se je pridružil tudi del strokovne javnosti, denimo muzealec Aleš Gačnik (1992), kije predvsem odklanjal misel, daje bila samo za te muzeje značilna ideološka omejenost - kot da bi vse druge ustanove delovale zunaj sistema. Menil je, da v duhu enostranskosti prikazovanja »popotovanje po zbirkah ‘revolucije’ po- J nuja doživetje socializma« (ker je ta pač stvari prikazoval enostransko). Zato je bil proti spreminjanju teh zbirk in se zavzemal le za njihove manjše dopolnitve.17 Vse drugo zanj pomeni le še eno zamenjavo za edino zveličavno objektivnost, v svojem razmišljanju pa gre avtor še dlje, saj pravi, da bi bilo prav te zbirke (razstave) treba izkoristiti za tako imenovan kulturni turizem (s »socialističnim disneylandom«18)-Še ne deset let po najbolj zavzetih razpravah pro in contra »rdečim muzejem« se torej sam po sebi ponuja sklep, da je šlo po drugi svetovni vojni za tako imenovano simbolno izražanje moči (države, oblasti, sistema) tudi s temi ustanovami, ki so (oziroma naj bi) posredno, kot se da razbrati iz njihovih ustanovitvenih odlokov, vPlivale na takratno znanost, vzgojo in kolektivni spo-tnin. Pomembno pa se mi zdi opozoriti tudi na dejstvo, da popisane spremembe vsebinske usmerjenosti muze-jsv ali njihovih oddelkov, enot in njihova preimenovanja v zadnjem desetletju 20. stoletja niso doletele le njih, ampak tudi druge ustanove,19 tudi muzeje po dru-§>h (sistemsko nekoč »sorodnih«) državah.20 Vpetost v sistem pa je tako danes kot v nekoliko bolj oddaljeni Preteklosti21 stalnica, ki resda včasih bolj, drugič pa nekoliko manj tesno privija okove posameznikovega in skupinskega življenja. In zanimivo je prav to, koliko tesno in kako so pritrjeni. Viri in literatura GAČNIK, Aleš 1992: Marketing rdečega. V: Delo 21. marca 1992, 27. JAUNIK, Simona 1998: Stalna razstava v Muzeju narodne osvoboditve Maribor. V: Argo 41/1-2, 145-150. LINASI, Marjan 1988: O letošnjem delovnem načrtu in sploh o vizijah nadaljnjega razvoja Koroškega pokrajinskega muzeja revolucije Slovenj Gradec. V: Vestnik koroških partizanov 22/3-4, 137-141. MAROLT, Jože 1974: Deset let razstavne dejavnosti Muzeja revolucije v Celju. V: Celjski zbornik 1973-1974/15, 533-558. MAVRIČ, Nada 1993: Isti ljudje, drugačne resnice. V: Dnevnik 2. junija 1993, 6. RIHTER, Andreja 2000: Muzej, kjer ni tišine, kjer vlada umirjen nemir. V: Živeti v Celju 1900-2000. Celje, 5. ŠKAFAR ROGELJ, Bojana 1995: Slovenski etnografski muzej od ustanovitve do danes. V: Rajko Muršič, Mojca Ramšak (ur.), Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj. Ljubljana, 213-220. ŠTEPEC, Marko 1998: Guljenje rdeče pese zunaj schengenske zavese. V: Muzej novejše zgodovine: 1948-1998. Ljubljana, 29-32. UGREŠIĆ, Dubravka 1999: The Museum of Unconditio-nal Surrender. New York, New Directions. URBANC, Nataša 1998: 50 let Muzeja. V: Muzej novejše zgodovine: 1948-1998. Ljubljana, 13-28. ŽNIDARIČ, Marjan 1994: 35 let Muzeja narodne osvoboditve Maribor. V: Argo 36/37, 81-82. - - 1995: Muzeji za novejšo zgodovino v novih družbenih razmerah. V: Naš zbornik 1996, 118-120. ^ Najprej dobesedno, nato je oddelek dobil prostore v nekdanjih hlevih Auerspergove palače v Gosposki ulici, leta 1982 Pa se je (skupaj z galerijo) preselil v dve nadstropji (slabo ohranjene) stavbe na Mestnem trgu 10. ^ Za vse posredovane informacije v zvezi z delom na omenjenem oddelku Mestnega muzeja Ljubljana se zahvaljujem g. Janezu Kosu, ki je tudi vir vseh v besedilu navedenih citatov s tem v zvezi. Galerija je bila po mnenju Janeza Kosa oddelku dodeljena, »pomembneje bilo, da jo je muzej imel«, sicer pa je delovala precej samostojno. V njej so do začetka devetdesetih let razstavljali partizani umetniki, in sicer ne zgolj dela, nastala med NOB, ampak navadno celotne opuse. 10 To poudarjata Gačnik (1992, 27) in Štepec (1998, 29-32). Janez Kos pa kot drugo plat medalje dodaja, da seje »bistvenost sporočila« pogosto kazala predvsem v poudarjanju fotografije (predmet je bil le njen »dodatek«), fetnu so sledile tudi tematsko pestrejše razstave (na primer Navada je voščit - o vseh treh decembrskih obdarovalcih °trok: sv. Miklavžu, Božičku, Dedku Mrazu). Bistveno po Janezu Kosu pa je, da si oddelek tudi danes prizadeva za zbiranje, proučevanje in prikazovanje gradiva v zvezi s Pred-, med- in povojnim obdobjem. Tako je za leto 2002 v sodelovanju z ljubitelji v načrtu razstava o otrocih partizanskih aktivistov - ilegalčkih, ki sojih med drugo svetovno vojno skrivali (da ne bi sovražnik z njimi izsiljeval njihovih staršev). Najmanj trije člani Zveze komunistov Slovenije, zaposleni v isti ustanovi, so sestavljali tako imenovano partijsko celico. 13 Eno od takih okroglih miz je v Mestnem muzeju Ljubljana ob preimenovanju Oddelka ljudske revolucije v Oddelek za novejšo zgodovino vodil Ralf Čeplak. 14 V zvezi z omenjenim muzejem v Ložu. 15 V »procesu spreminjanja« od osemdesetih let seje z njim v zvezi pojavila tudi zamisel o vojnem oziroma vojaškem muzeju, ki naj bi prikazoval zgodovino vojskovanja in mirovniš-tva, pa tudi tako imenovanega totalnega muzeja epohe oziroma socializma. 16 Očitek tistim, ki so si prizadevali za spremembo imena Oddelka ljudske revolucije Ljubljane - mesta heroja Mestnega muzeja Ljubljana, je bil: »Komu se pa mudi iz revolucije?« 17 Na začetku ali koncu zbirk (oziroma razstav) naj bi (na primer napisi) obiskovalce opozorili na kontekst tega, kar bodo oziroma so videli. 18 Češ »če ga ne bomo naredili mi, ga bodo naredili 'oni'« (Američani - op. p.). 19 Nekdanji Inštitut za zgodovino delavskega gibanja - zdaj Inštitut za novejšo zgodovino. 20 Dubravka Ugrešič piše o Muzeju brezpogojne predaje (Museum of Unconditional Surrender - v istoimenski knjigi), ki ga je v vzhodnem Berlinu postavila Sovjetska zveza kot simbol svojega osvajanja. 21 Na to kaže tudi primer izpred več kot sto let (1888), ko so odprli vrata prve namensko zgrajene muzejske stavbe na Slovenskem. Vanjo se je preselil leta 1825 ustanovljeni Kranjski deželni muzej (danes Narodni muzej Slovenije) in se ob tej priložnosti v čast poroke princa naslednika Rudolfa preimenoval v Deželni muzej Rudolfinum (Škafar 1995, 214). NlWOdS NI Vmi(M TRADICIJA IN SPOMIN Predhodna objava / l os Tanja Roženbergar Šega KO PARADNEGA KONJA ZAMENJAJO RUMENE ZVEZDE O Muzeju novejše zgodovine Celje na pragu 40-letnice Muzej novejše zgodovine Celje sodi danes, na pragu svoje 40-letnice, med strokovno kakovostne, zanimive, priljubljene in do obiskovalca prijazne evropske muzeje, krojene po načelih sodobne muzeološke teorije in prakse. To dokazujejo navdušeni odzivi obiskovalcev, pozitivna mnenja kolegov, strokovnjakov muzeologov iz Slovenije in tujine, prejete nagrade in nominacije zanje, med katerimi naj omenim tudi dvakratno potegovanje za prestižen naslov evropski muzeja leta. Kakšna je bila pot od Muzeja revolucije Celje do muzeja, ki ga letno obišče več kot 60 tisoč ljudi? Kaj je pri njegovem razvoju, rasti in preobrazbi pomenila »rdeča obarvanost« in kako je minulo delo vtkano v nove projekte, po meri novih družbenih usmeritev? Kaj se je dogajalo v ustanovi, kako in zakaj so zaposleni začutili nujnost sprememb, ki so trkale na debela vrata muzeja? Kako so preoblikovanje muzeja skusili na svoji koži ter kako premikali temelje muzejske politike in jo prilagajali novim tokovom? Leta 1962 je skupščina občine Celje za ureditev muzeja odstopila stavbo starega magistrata z zelo ugodno lego sredi mesta. Po temeljiti obnovi in prenovi, kije z uporabo težkih in dragih materialov dajala izrazit vtis proto-kolarnosti,1 je bil čez leto dni v prostorih nekdanje mestne hiše odprt Muzej revolucije Celje (MRC) s stalno razstavo o njej, katerega glavno poslanstvo je bilo: »Načrtno, sistematično iskanje, zbiranje, urejanje in preučevanje, izdajanje gradiva, prirejanje razstav in širjenje tradicij NOB in oblikovanje moralne svobodoljubne, patrio-tične, humane in revolucionarne zavesti« (Marolt 1973, 533). Prvi ravnatelji MRC so bili imenovani po politični pripadnosti in referencah iz časa NOB (na primer narodni heroj, borec, komandant, član ZZB), ne glede na njihovo muzejsko, raziskovalno in strokovno usposobljenost. Že ob koncu šestdesetih let pa se je vse bolj oblikovalo spoznanje, da se kadruje tudi po strokovnosti in znanju. Prvi direktor, ki je bil po stroki tudi zgodovinar, je bil g. Jože Marolt, sledil mu je g. Stane Mrvič in nato g. Emil Lajh.: Seveda pa so bili politična pripadnost, vsestranska družbena aktivnost in članstvo v Zvezi komunistov še vedno pomembno merilo za izbiro ljudi na odgovorna mesta. Muzej je že od začetka zaznamovala izredno produktivna in dinamična razstavna dejavnost, ki je vsebinsko in tematsko črpala iz začrtanih okvirov oziroma raziskovalnih področij muzeja. Stalna razstava, kije pomenila jedro muzeja, je predstavljala obdobje od leta 1919 do 1945, tematsko pa bila razdeljena na obdobje revolucionarnega delavskega gibanja, obdobje okupacije in NOB. Posebno so bili poudarjeni štirinajsta divizija, sklepni boji za osvoboditev, partizanska saniteta, partizanska tehnika in okupatorjevo nasilje nad svojci partizanskih družin.3 Tudi pri občasnem razstavljanju4 in potujočih razstavah5 so bile teme povezane večinoma z revolucionarnim delavskim gibanjem in NOB. V prvem desetletju sta bili izjemi le razstavi Razvoj Celja v obdobju 1945-1970 (razstava je pokazala podobo povojnega Celja in tako časovno posegla v obdobje po drugi svetovni vojni) in Vietnam, ki so jo pripravili v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem. Z občasnimi razstavami so spremljali tudi pomembnejše obletnice in dogodke, pripravljali pa so tudi razstave po naročilu oziroma na predlog medobčinskega komiteja sveta ZKS. MRC je bil s stalnimi razstavami tudi na terenu. Z njimi so zaznamovali rojstne kraje velikih osebnosti, revolucije ali tragične dogodke iz NOB.6 Tako so v prvih desetih letih v muzeju pripravili več kot sto razstav, »s katerimi so vsestransko in temeljito, podrobno in pregledno prikazali boj komunistov in delavskega razreda za osnovne socialne, demokratične in politične pravice delovnih ljudi v obdobju reakcionarnih režimov stare Jugoslavije, zlasti pa priprave komunistov na boj proti nacistični agresiji, priprave na oboroženo vstajo in potek NOB na območju celjske regije« (Marolt 1973, 540). Tudi po izjavi Rihterjeve (2002) je bil Muzej revo- lucije Celje vedno v središču dogajanja, saj je sodil med najpomembnejše tovrstne muzeje v takratni Jugoslaviji. Kot najodmevnejši razstavi zgodnejšega obdobja MRC so sogovorniki označili razstavi Ukradeni otroci in Pohod 14. divizije. Ob tem pregledu ugotovimo, daje imel muzej izredno dodelano in tipološko raznovrstno razstavno dejavnost (stalna razstava, gostujoče občasne razstave, lastne občasne razstave, stalne razstave zunaj muzeja, potujoče razstave). Nekatere razstave so bile sicer oblikovno preproste, lahko bi jih poimenovali kar »papirne razstave« - uporabljeni so bili predvsem besedni in slikovni mediji (različni dokumenti in fotografije) z malo predmetnega gradiva. Kljub temu lahko izluščimo povsem sodobna načela muzejske prakse. Razstava kot medij oziroma komunikacijska vez med pošiljateljem in prejemnikom je tu delovala v vsej svoji polnosti. Prirejanje razstav je postalo ena izmed najbolj intenzivnih in množičnih oblik dela s poudarjeno vzgojno, izobraževalno in propagandno nalogo. Z razstavami so stopali tudi zunaj muzejskih zidov in razstavljali »med ljudmi«, v gasilskih in kulturnih domovih ter podružničnih šolah in se tako približali tudi ljudem, ki najverjetneje nikoli niso prestopili praga muzejske stavbe. Takšno približevanje muzejskemu občinstvu bi danes označevali kot izredno potezo in prispevek k izpopolnjevanju kakovosti muzejske ponudbe. Vsebinsko pa so, ne glede na raznolike tipe razstav, ostajali le pri črno-belem slikanju politične zgodovine. Vsakoletni vsebinski program so snovali v muzeju in povedna je Izjava, »daje bil muzej pri oblikovanju razstavnih in razi-skovalnih programov popolnoma suveren ter da ni nihče vsiljeval svoje volje. Nekatere želje so bile sicer bolj čustveno zavzete, dogajalo seje tudi, da so nekateri v ospred-ie Postavljali osebne želje posameznikov oziroma borcev, °dnos oblasti do muzeja pa je bil vedno korekten« (Marolt 2001). Izjava dokazuje, da je v začrtanih ideoloških okvirih raziskovalno in razstavno delo lahko potekalo us-Pešno, mirno in »suvereno«, hkrati pa - glede na to, daje tavedek iz leta 2001 - priča o iskreni predanosti delu. ^ nasprotju s tem pa je trditev, da so se zaposleni zavedali obvezne samocenzure. Kot zgodovinar si se zavedal, da ne pišeš o vsem, jasno je bilo, katere teme »ne bi prišle skozi« in katerih seje treba izogibati. Cenzura je bila moč-na. čeprav niti ne tako vidna. Kot tabu se omenja proble-rPatika teharskega taborišča, mobilizacije v nemško voj-sko, delovanja orlovske organizacije v Celju in celjske Ijud-ske stranke. Morebitno odkrivanje »nedovoljenih tem« pa Je bilo onemogočeno tudi zaradi nedosegljivosti gradiva. Edino zadoščenje je bilo, da veš nekaj več. Na razstavne 'n raziskovalne programe muzeja je posredno vplivala tu-* z8odovinska komisija na CK ZKS. Ta je občasno orga-P'zirala znanstvena srečanja, ki so se jih udeleževali tudi kustosi, in tako načrtovala okvirno politiko zgodovine, prikazane v muzeju. Zato je bil muzej hkrati tudi institucija v °rganizaciji države, ustanovljena, da služi ideologiji takratnega časa, nadzoruje položaj in po svoje tudi manipu-llra z ljudmi. Kove barve v duhu časovne širitve raziskovalnega po-dr°čja je prav gotovo naznanjala zaposlitev kustosa za Povojno obdobje leta 1982. Tako je bila med letoma 1987 in 1989 postopno postavljena prva stalna razsta- va1 2 3 4 5 6 7 v slovenskem muzejskem prostoru, ki je prikazovala čas po 2. svetovni vojni in tudi osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Tudi po Rihterjevi (2000, 5) je novo prelomnico v razvoju muzeja pomenilo leto, ko je muzej pridobil dodatne prostore in v njih med letoma 1987 in 1989 postavil stalno razstavo o razvoju mesta Celja po drugi svetovni vojni. Problematika onesnaževanja, razvoj industrije, družabno in društveno življenje v mestu, tipična moda osemdesetih let ter vsakdanje življenje so bile teme, ki niso bile vajene muzejskih prostorov. Kljub temu, oziroma ravno zato je muzejska publika razstavo sprejela z velikim in pozitivnim zanimanjem. Vsebinski prelom je bil po besedah Emila Lajha narejen tudi leta 1989 z razstavo Ustanovitev Socialistične zveze delovnega ljudstva, s katero se je končalo staro obdobje MRC. Nezadostno poudarjanje likov posameznih herojev in prikazovanje vsebine na ravni povprečnega človeka sta avtorje stala celo dodatnih zagovorov in preverjanj. Razstava z naslovom Po sili vojak pa je prva odpirala do takrat prepovedano temo o prisilni mobilizaciji v nemško vojsko. Leta 1990 sojo pripravili kustosi v sodelovanju z Gorenjskim muzejem. Mobilizirancem seje tako nenadoma odprla tema, o kateri dolgo niso smeli spregovoriti, muzej pa je dokončno opravil z enostranskim prikazovanjem vsebin tudi iz druge svetovne vojne. 1 Skupni stroški obnove, preureditve in opreme so znašali 116 milijonov starih dinarjev. 2 Najdlje je muzej vodila direktorica, prof. zgodovine Andreja Rihter, sedanja ministrica za kulturo. Pred letom dni jo je nasledila direktorica Marija Počivavšek. 3 Na stalni razstavi je bilo prikazanih 452 muzealij, 738 fotografij in 310 dokumentov, v desetih letih pa si jo je ogledalo 117.300 ljudi. Obiskovalci so prihajali iz Slovenije, Jugoslavije in tujine. 4 Med letoma 1963 in 1973 so se v občasnih razstavnih prostorih zvrstile razstave: Narodni heroj Slavko Šlander (v 20 dneh si jo je ogledalo 7.521 ljudi). Narodni heroj Dušan Kveder Tomaž (15 dni - 10.286 obiskovalcev), Veliki oktober (12 dni - 4.432 obiskovalcev), Boris Kidrič (mesec dni -4.977 obiskovalcev), Slovenski izgnanci v Srbiji 1941-1945 (15 dni - 4.080 obiskovalcev), Koroška v borbi, 14. udarna divizija, 50 let revolucionarnega boja in boja ZKJ, 5. prekomorska brigada (3.000 obiskovalcev), Nemška koncentracijska taborišča (6.000 obiskovalcev), Partizanska saniteta (7.454 obiskovalcev). V MRC so skrbeli tudi za razstave likovnih del, ki so bila po tematiki, motivih in času nastanka kakorkoli povezana z NOB. Tako so razstavljali partizansko grafiko Božidarja Jakca, dela Dore Klemenčič Maj in kiparja Vladimirja Štovička, Alberta Sirka, Moše Pijada, otroške risbe na temo NOB in dela nekaterih jugoslovanskih slikarjev. 5 Od leta 1963 do 1973 je muzej pripravil kar 67 potujočih razstav, in sicer v krajih: Planina nad Sevnico, Ponikva, Gornji Grad, Vojnik, Polzela, Petrovče, Žalec, Rogaška Slatina, Šmartno ob Paki in Jurklošter. 6 Razstavo o tragičnem zločinu na Frankolovem so postavili v bližnji osnovni šoli. Nihče se ni vprašal o (ne)primernosti razstavnega prostora glede na temo oziroma pretresljivo fotografsko gradivo. Še vedno pa je v celjski osnovni šoli na ogled razstava Ukradeni otroci. 7 Razstava je bila postavljena v prostorih, ki jih je muzej dodatno pridobil leta 1979, njena avtorica pa prof. zg. Rolanda Fugger Germadnik. TRADICIJA IN SPOMIN TRADICIJA IN SPOMIN Iz leta 1990 je pomemben in poveden tudi razpis za novo delovno mesto etnologa, kar je bil še eden izmed konkretnih korakov k širjenju raziskovalnega področja, tudi v metodološkem in strokovnem pomenu. Muzej revolucije Celje je bil edini med tremi največjimi tovrstnimi muzeji,8 ki se je sočasno s širitvijo raziskovalnih tem tudi kadrovsko dopolnil. Zakaj in kje se je čutila zgodovinska stroka »prekratka« oziroma prešibka? »Odločitev, da bomo v naš strokovni tim sprejeli etnologa, je bila razumna in smiselna iz več razlogov. Od obstoja muzeja pa do nekaj let nazaj je v naši muzejski razstavni dejavnosti prevladovala politična (razvoj delavskega gibanja), formalno tudi gospodarska (stavke) in kulturna (Zlet Svobod) in seveda NOB tematika iz različnih zornih kotov. Čeprav smo te ideološke okvire premagovali mi zgodovinarji s svojo eroditsko natančnostjo in ekribi-jo, je bila prisotna vrzel - sodelovanje s sorodnimi vedami. Etnolog je nujen strokovnjak za obdobje, ki ga danes obravnavamo v našem muzeju. Analitično delo etnologa bo pripomoglo k celotnejši osvetlitvi družbenega, gospodarskega, prosvetnega in kulturnega življenja na našem področju.« (Lajh 1991) »Potreba po povezovanju etnologa in zgodovinarja je glavni vzrok zaposlitve kustosa etnologa. Zakoreninjenost preučevanja politične zgodovine seje v naši ustanovi spremenila pred sedmimi leti, ko smo si ob novi muzejski postavitvi zastavili cilj predstavitve življenja Celjana.« (Rihter 1991) »Zgodovinar in etnolog pristopata k posameznemu dogodku, pojavu vsak s svojo metodo, kar lahko da kvalitetnejši rezultat, kot če bi raziskoval vsak zase.« (Počivavšek 1991) Iz izjav lahko povzamemo, da se je nuja po etnologu izluščila iz prakse njihovega dela. Etnologijo razumejo kot nadgradnjo zgodovine, življenjsko znanost, vedo, ki zgodovinskemu vdahne življenje. Glede na premike v delovanju muzeja, tako časovno, predvsem pa tematsko, je v strokovnemu kolektivu samodejno vzklila potreba po etnologu. Tu bi rada poudarila lucidnost, pa tudi osamljenost te odločitve, da so v želji po bolj celostni predstavitvi preteklosti poiskali pomoč pri drugi stroki. Tudi Rihterjeva kot posebno odliko muzeja navaja, da se je vedno izredno dobro odzival na izzive s terena in bil s svojim pogledom naprej velikokrat osamljen pri svojih usmeritvah (2002). Nekakšno sklepno dejanje je bilo tudi uradno preimenovanje Muzeja revolucije Celje leta 1991 v Muzej novejše zgodovine Celje. Samo preimenovanje torej ni bilo vzrok za spremembe, temveč posledica teh. Posledica večplastne širitve dela, tako v časovnem pomenu (širitev na vse 20. stoletje) kot vsebinskem in ideološkem (politična zgodovina stopi v ozadje, v ospredje pa vsakdanjost), strokovnem (zgodovini se pridruži etnologija) in metodološkem. Novo poimenovanje/ime je muzejskemu raziskovalnemu in razstavnemu delu tudi formalno postavljalo širše okvire. Prvo obdobje preoblikovanja je bilo tako končano, a muzej je na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja spet stal na začetku poti. Kljub ne prehitri spremembi, izpeljani z veliko posluha prav v odnosu do muzejskega občinstva, je muzeju ostala zvesta le še peščica obiskovalcev. Apatija ljudi, ki nam jo potrjujejo tudi številke o obisku,9 je bila zgovoren dokaz, da se je »udarna moč« več desettisočglave množice obiskovalcev razblinila in razpršila, novejša publika, ki bi sledila novim usmeritvam, pa je bila še zelo šibka. Starejši obiskovalci, borci oziroma člani ZZB, so pomenili generacijo, ki je bila tudi čustveno vpletena v obdobje in vsebine, s katerimi jo je nagovarjala stalna razstava. Bodisi so obdobje, ki je bilo predstavljeno, sami preživeli bodisi so jih nanj spominjali sorodniki. Tako je pomanjkanje omenjene čustvene prizadetosti med drugim prav gotovo vplivalo na upad obiska. Redno so muzej obiskovali tudi šolarji in mladina, saj so se določene razstavljene teme navezovale na učni program, ob njegovi spremembi pa je seveda zanimanje za muzej usihalo. V tem obdobju so bile čedalje pogostejše pobude, da bi se MRC spet združil s Pokrajinskim muzejem v Celju,10 saj se je za nekatere njegovo poslanstvo s tem očitno končalo. Tako je v drugem levitvenem obdobju muzej gradil predvsem navzven - na delu z obiskovalci in svoji novi prepoznavnosti. S spretno razstavno politiko, še posebej je treba omeniti razstavo iz leta 1993 z naslovom V svetu lutk - poskus otroškega muzeja,11 na podlagi katere se je čez nekaj let oblikoval stalni otroški muzej, je muzej pritegoval najmlajše muzejske obiskovalce. Tako si je hitro ustvaril novo in trdno jedro rednih gostov ter s tem krepko povečal svojo prepoznavnost in priljubljenost. Prav odprtje stalnega otroškega muzeja Hermanovega brloga leta 1995 je pomenilo novo prelomnico v razvoju Muzeja novejše zgodovine Celje.12 V najbolj kritičnem obdobju seje muzej obrnil oziroma odprl najmlajšemu muzejskemu občinstvu, kije bilo v slovenskem muzejskem prostoru najbolj zapostavljeno. Razstave otroškega muzeja s spremljajočimi programi so postale prave »uspešnice«, ki so uspešno promovirale muzej. Nova celostna podoba oziroma ponudba muzeja - tudi v razstavnem pomenu - je bila zaokrožena leta 2000 z odprtjem tretje stalne razstave. Prva je govorila o NOB in jo poveličevala, druga je bila prva razstava v slovenskem muzejskem prostoru, kije posegla v povojno zgodovino, tretja z naslovom Živeti v Celju pa predstavlja pogled na življenje Celjana v vsem 20. stoletju z izrazito apolitičnim predznakom. Obdobje med eno in drugo stalno postavitvijo je bilo dovolj dolgo, da je razstava nastajala po trezni presoji, z veliko posluha. Obdobje NOB je tokrat prikazano kot eden izmed delov razstave. Izredna domiselnost avtorja in smela prostorska rešitev oblikovalca13 sta ustvarili izredno učinkovito in pretresljivo predstavitev te teme-Postavitev v živinskem vagonu prostor omejuje od preostalih razstavljenih vsebin ter hkrati deluje tudi na simbolni ravni - kot podoba mračnega, utesnjenega in morbidnega časa, polnega trpljenja in tesnobe. Dodatna vitrina na zunanji strani vagona z originalno risbo kaže tudi na temno stran povojnih dni. Postavitev vojnega obdobja so borci lepo sprejeli, morda tudi kot zatočišče tradicije NOB. Poveličevana stalna razstava o revoluciji se je leta 1993 dokončno umaknila v depo, vendar so se nekatere občasne razstave še vedno dotikale tem iz obdobja NOB. Prav tako so ostajale in se dopolnjevale tudi zbirke, ki so v zgodnjem obdobju pomenile temelj muzeja.14 Zato v navedenem primeru gotovo ne moremo govoriti o brisanju spomina, še manj o njegovem preganjanju. Kljub spremembam zbiralne, raziskovalne in razstavne politike v muzeju ni bilo predmeta, ki bi bil odveč ali kakorkoli zaničevan. Večina je sicer izgubila funkcijo eksponata oziroma razstavnega predmeta. Predmeti so bili izločeni, ne zapuščeni, svoj prostor so našli na depojskih policah in predalih. Tudi »rdeča« literatura, pod katero so se šibile muzejske knjižne police, se je selila za vrata podstrešnega stopnišča. Poudarila bi, da gre za skrbno vodene in dokumentirane »selitve«, izpeljane po vseh načelih muzejskega in knjižničnega dela. Še najslabše so jo odnesle stalne razstave na terenu, ki so danes bolj ali manj zapuščene in pozabljene, nikomur več mar in nikomur v skrb. Njihova intenzivna pozaba se je začela po devetdesetih letih, nekateri predmeti in dokumenti so se celo izgubili, nekaj gradiva pa je bilo prinesenega v muzej. Še vedno pa niso muzeološko obdelane nekatere teme iz časa NOB in povojnega obdobja. Zdi se, da je preobremenjenost z drugimi, bolj všečnimi vsebinami le zatiskanje oči pred dolgom, ki ga je sodobnemu Muzeju novejše zgodovine zapustil Muzej revolucije. Dodatna vitrina in originalna risba teharskega taborišča umetnika Marijana Tršarja za ponazarjanje temne strani svobode sta le bežen namig o neobjektivnem slikanju preteklosti. Rihterjeva pojasnjuje (2002), da so poglobljene raziskave te teme izredno otežene zaradi pomanjkanja dokumentacije in drugih zgodovinskih virov, na podlagi katerih bi lahko črpali informacije. Ustni viri za zgodovinsko stroko niso dovolj verodostojni, da bi se po-vsem oprli nanje. Morda pomeni to tudi neizkoriščen izziv za druge stroke. Ob sklepnem pregledu prehojene poti lahko opozori-mo tudi na temeljni poslanstvi obeh muzejev. Tako so bili glavni poudarki Muzeja revolucije načrtno, sistematično iskanje, zbiranje, urejanje in proučevanje, izdajale gradiva, prirejanje razstav in širjenje tradicij NOB (Marolt 1973, 533), vzbujanje tradicij iz partijske dejavnosti in NOB (Terčak 1963, 6), oblikovanje moralne, svobodoljubne, patriotske, humane in revolucionarne zavesti (Marolt 1973, 533), izoblikovanje podobe in celostnega pogleda na NOB na tem področju (Marolt 2001). Poslanstvo Muzeja novejše zgodovine Celje, zapisano v zadnjem katalogu k razstavi leta 2000, pa je zbiranje, ohranjanje, raziskovanje in razstavljanje zgodovine Celja in njegovega območja v 20. stoletju, izobraževanje o zgodovini in življenju v 20. stoletju nas-Ploh ter oblikovanje skupnega in pozitivnega odnosa do kulturne dediščine. Muzej svoje delo oziroma ponudbo namenja vsem, ki jih zanimata kultura in zgodovina našega prostora, posebno pozornost posveča mlaj-šitn obiskovalcem, za katere sproti pripravlja poseben Pedagoški program in dejavnosti, obiskovalce vabi na stalne in občasne razstave ter druge prireditve: delavnice, Predavanja, okrogle mize, predstavitve knjig, kon-Certe, gledališke predstave, kulturne večere ..., s svojo izdajateljsko dejavnostjo skrbi za znanstveno in publicistično nadgradnjo dela (katalog Živeti v Celju). Navedeni poudarki pravzaprav govorijo o dveh različnih muzejskih ustanovah, vendar s skupnimi temeljnimi izhodišči muzejskega dela, kot so zbiranje in hranjenje, razstavljanje in izobraževanje. Muzej revolucije je ozko specializiran ter obravnava in predstavlja le tradicijo iz Partijske dejavnosti NOB. Njegovo slikanje zgodovine ni objektivno, je pa resnično. Muzej novejše zgodovine pa govori širše - o vsej novejši zgodovini Celja in njegovega območja. Cilj prvega muzeja je izoblikovanje podobe in celostnega pogleda na NOB, drugi gradi in sooblikuje splošen in pozitiven odnos do skupne kulturne dediščine. Prvi svojo temo, postavljeno v določene ideološke okvire, poveličuje, jo pogosto ponuja tudi propagandno, s čimer kaže (svojo) moč in načrtno ozavešča, vzgaja in izobražuje muzejske obiskovalce oziroma družbo nasploh. Muzej novejše zgodovine Celje pa gradi na pestrosti razstavnih tem, namenjenih različnemu ciljnemu občinstvu, izobražuje in vzgaja ter bogati s kulturnimi izkušnjami. Tako kot je bil položaj MRC v družbi trden in pomemben, velja danes tudi za MNZC. Paradnega konja neke ideologije je zamenjal muzej po meri Evrope. Vizije razvoja muzeja so lahko različne, a za celjsko gotovo velja, da je bila uspešna, izpeljana s trezno presojo, zadostnim posluhom in pravimi koraki ob pravem času. Viri in literatura LAJH, Emil 1991, 2001: intervju (neobjavljeno) z avtorico prispevka LETNA POROČILA Muzeja revolucije Celje LETNA POROČILA Muzeja novejše zgodovine Celje MAROLT, Jože 1974: Deset let razstavne dejavnosti Muzeja revolucije v Celju. V: Celjski zbornik 1973-1974/ 15, 533-558. - - 2001: intervju (neobjavljeno) z avtorico prispevka POČIVAVŠEK, Marija 1991: intervju (neobjavljeno) z avtorico prispevka RIHTER, Andreja 2000: Muzej, kjer ni tišine, kjer vlada umirjen nemir. V: Živeti v Celju 1900-2000. Celje, 5. - - 1991, 2002: intervju (neobjavljeno) z avtorico prispevka VODIČ po Muzeju revolucije Celje, 1963 ŽIVETI v Celju. Katalog stalne razstave Muzeja novejše zgodovine. Celje, 2000. * 9 10 11 12 13 14 8 Poleg Muzeja revolucije Celje sta (bila) večja tovrstna muzeja še Muzej revolucije v Ljubljani in Muzej narodne osvoboditve v Mariboru. 9 To stanje nam jasno potrjujejo tudi podatki o številu obiskovalcev: 1988: 13.731 1995: 24.077 1990: 9.475 1996: 25.209 1991: 15.084 1997: 34.108 1992: 27.971 1998: 36.173 1993: 20.303 1999: 62.998 1994: 22.506 2000: 63.247 10 Muzej revolucije Celje se je razvil iz oddelka NOB pri takratnem Mestnem muzeju v Celju. Oddelek je bil ustanovljen leta 1951. 11 Avtorica vsebinskega koncepta projekta V svetu lutk - poskus otroškega muzeja je Tanja Roženbegar Šega, avtorici razstave pa Marija Počivavšek in omenjena. 12 Avtorji otroškega muzeja Hermanovega brloga so Andreja Rihter, Tanja Roženbergar Šega, Branica Gologranc Zakonjšek in Rado Gologranc (oblikovanje). 13 Avtor postavitve NOB je prof. zg. Tone Kregar, oblikovalec pa arhitekt Dušan Kramberger. 14 Omenjam le zbirki orožja in poslovilnih pisem. TRADICIJA IN SPOMIN Predhodna objava / 1.03 Špela Ledinek (ETNOLOŠKI) SPOMENIK Pričujoči tekst prikazuje večplastnost in mnogopomenskost oznake »spomenik«. Spomeniški historiat vključuje različne razlage, skupaj z etimološko, zaokroža ga pretehtavanje pomenske upravičenosti »etnološkega spomenika«. Le-tega pa, poudarjam, ne gledam z vidika (etnološke) konsen’atorske stroke, ki je hil predstavljen v prejšnji številki Glasnika (Glasnik SED 41, 3-4), temveč zgolj fenomenološko, brez kakršnihkoli ambicij poseganja v domeno etnološkega konservatorstva. L Prvotni pomen slovenskega izraza »pomen« in sorodnega »spomin« je »tisto, (na) kar mislimo (po tem)« (prim. Bezlaj 1995, 84-85 in Snoj 1997, 469, 597).' Pri spomenikih gre za spominjanje v trajajočem pomenu, kije v javni funkciji.2 Pomensko kot tudi estetsko javno funkcijo spomenikov poudari uvodna misel Ekkeharda Maia in Gisele Scmir-ber ob miinchenskem zborovanju na temo Denkmal und öffentlicher Ramm »Čaščeni in/ali pa kamen spotike - že leta so spomeniki spoj obojega - v javnosti, na javnih mestih, v javnem prostoru, odjavnih sredstev, v javnem mnenju, vsakič tam, kjer sta umetnost in umetnik povabljena k postavljanju znamenja, ohranitvi prostora in po estetski prisotnosti pomena in oblike spomenika k izločitvi oziroma nastavitvi funkcije; naj bo, da se spominjamo zgodovine in zgodovin, dogodkov, kolektivnih in osebnih, javnih in zasebnih, ali pa nas estetska praksa v ustvarjanju življenjskega prostora - in sicer v sleherni formi na slehernem prostoru in slehernika - privede, da razbiramo monumentalno umetnost zgolj kot čutno dekorativen žanr: od vodnjakov in prostostoječih skulptur na pomembnih trgih, prek abstraktne plastike do nedvoumne arhitekturne narave zgodovinsko spremenjenih umetnostno in naravno estetskih ensemblejev.« (Mai in Schmirber 1989, 7)7 Če poprepro-stim: ključno pri spomeniku je, daje postavljen na javnem mestu v trajni spomin na karkoli. Drugo ni bistveno. To v knjigi s posrečenim naslovom Pomniky a zapommky (Spomeniki in pozabnikČ) poudarita tudi Zdenek Hojda in Jiri Pokorny. Pravita, da v izhodišču definicije spomenika ni forma, kajti »spomenik je na prvem mestu simbol, šele potem artefakt«. Lahko bi celo rekli, da se »pravi spomenik od druge plastike in arhitekture razlikuje predvsem v tem, da je kot spomenik čaščen zaradi povodov, važnejših od estetskih« (Hojda in Pokorny 1996, 15). II. Predhodnike današnjih spomenikov lahko iščemo v predzgodovinskih megalitih v Bretaniji, Provansi in na Korziki. Poleg estetske forme - če ne drugega vsaj prostorskotvor-na - je megalitom lastna tudi funkcija osrediščanja družbe. V starih kulturah, na primer sumerski in egipčanski, so spomenike prekrivali reliefi in napisi o vladarjih, njihovih zmagah ter zahvale bogovom (na primer egipčanske piramide in obeliski). Iz antike so se do danes ohranili stebri in slavoloki, ki spominjajo na zmage Rima in njegove vladarje (Trajanov steber, Konstantinov slavolok ...). Grško-rimska antika je namreč »utemeljila glavnino evropskega spomeniškega programa in izoblikovala tudi prostor za postavitev (forum)« (Čopič in Žitko - Durjava 1998, 208). S tem so bile začrtane smernice kasnejšega razvoja spomenikov. Ker sta bili srednjeveškemu človeku antična prostorska izolacija spomenika in počastitev posameznika tuji, je antični spomeniški program povzela, samostojno nadaljevala, ga dopolnila z novim pojmovanjem osebnosti ter našla odlične prostorske rešitve šele renesansa. »Barok je stopnjeval reprezentativnost upodobljenca in za postavitev spomenikov izoblikoval najučinkovitejše okolje« (Čopič in Žitko - Durjava 1998, 209). Poleg reprezentativnih spomenikov pa so v 17. in 18. stoletju verniki postavljali tudi tako imenovana znamenja - votivne slike, križe, stebre s svetniškimi kipi in kapelice - s prošnjo za zaščito, z zahvalo za pomoč in ob raznih nesrečah. Zanimivo je, da so znamenja prvotno stala v spomin na srečno rešitev iz nesreče, in ne na smrtne nezgode - mrtvi takrat še niso potrebovali kakšnega posebnega, v spomeniku udejanjenega spominjanja. Wolfgang Brückner ugotavlja, da je oblast v Nemčiji, predvsem protestantska, še v 18. stoletju silovito nasprotovala postavljanju lesenih križev na grobovih, kaj šele križem iz kovanega ali litega železa, kamnitim nagrobnikom, družinskim grobnicam, portretnim spomenikom in v kamen vdelanim fotografijam, kar se množično pojavi tako na deželi kot v mestih šele v 19. stoletju (Brückner 1989, 14).5 V 19. stoletju se vzporedno kultu osebnega spominjanja razvije kult javnega spominjanja. Namesto zasebnih znamenj in kapelic dobimo javne kipe, namesto vojakovega votiva pa vojni spomenik. To je nadomestilo siceršnjo individualizacijo življenja in dela po francoski revoluciji, obenem pa je izraz sekularizacije družbe, saj so prej na mestu spomenikov stali Marijini stebri in svetniške sohe. »In pravzaprav je imel spomeniški kult 19. stoletja mnogo skupnega s spoštovanjem, kije bilo poprej odkazano svetnikom. Zatorej ni naključje, da dobivajo spomeniki v motivih sčasoma tudi božansko semantiko. Zgovoren primer je največji italijanski spomenik kralja Viktorja Emanuela v Rimu, ki se imenuje Altar della Patria, torej Oltar domovine« (Hojda in Pokorny 1996, 16). Velik razmah spomenikov v 19. stoletju je izraz meščanskega življenjskega stila, idej in reprezentativnih potreb ter naglega razvoja mest. Prej vladarjem in vrhnji plasti pridržana spomeniška pravica počastitve je bila dodeljena pomembnim meščanom, Politikom, umetnikom, izumiteljem, pa tudi vojskovodjem, junakom in kmalu navadnim vojakom (Čopič in Žitko -Durjava 1998, 209). Gradijo se spomeniki na zmagovitih bojiščih, pa tudi nekoliko skromnejši elegijski spomeniki Porazom, spomeniki junaštvom novoustanovljenih nacionalnih družb, ki pripovedujejo o kolektivnem zgodovinskem vedenju in s tem ustvarjajo oziroma potrjujejo nacionalno mitologijo. Pričajo o iskanju in najdenju identitete, povečini narodne, ki prerašča poprejšnjo razredno in državno identifikacijo posameznika. V 19. stoletju dobijo spomeniki ob urbanistični modernizaciji mest po vzoru »glavnega mesta sveta« Pariza tudi novo vlogo v organizaciji prostora. Na novih prostranih bulvarjih in trgih predstavljajo pomensko središče in prostorsko težišče. Prizadevanje za prilagoditev mesta zahtevam modernega življenja pa je lahko v naslednji fazi spomenike tudi ogrozilo. Nekateri so nenadoma začeli ovirati pro-ntet, čeravno so se za tovrstnimi prizadevanji večkrat skrivali drugačni, ideološki povodi za odstranitev (Hojda in Pokorny 1996, 15). Konec 19. stoletja je spomeniška propaganda preglasila Ustvarjalnost1 2 3 4 5 6 in z dediščino spomeniške preobteženosti Srno stopili v 20. stoletje, ki je pripeljalo spomenike nacionalsocializmu v Nemčiji in socialistični revoluciji v Rusiji do skrajnih meja že skoraj groteskne monumentalnosti. Prav tako se po drugi svetovni vojni v sociali-stičnih državah na veliko postavljajo spomeniki in spo-utinske plošče padlim partizanom, narodnim herojem in Velikim bitkam. »Vsako mesto je želelo postaviti vsaj en sPomenik nekemu svojemu partizanskemu heroju« (Riht-nian - Avguštin 2000, 18). Ne nujno, toda povečini so bili kraji postavitve in formalna plat precej nedomišlje-ui7 - kar pa končno za spomenik pravzaprav sploh ni Pomembno. Spremembe režimov po letu 1918, 1945 in v devetdesetih letih so prinesle resignacijo in likvidacijo sPomenikov prejšnjih sistemov (Hojda in Pokorny 1996, 20). Zanimiv je odziv nekaterih umetnikov, torej ustvarjalcev spomenikov, ki spričo manipulacije s spomeniki v 20. stoletju posvečajo pozornost pri oblikovanju spome-uika predvsem formalno-dekorativnim kvalitetam, in ne Semantični funkciji. II. a ^ 20. stoletju se pojavijo tudi drugačni spomeniki. Spomeniki, ki jih prepoznajo in s tem uzakonijo ali - če se mrazimo v jeziku spomenikov - postavijo državne spo-meniškovarstvene službe. S pojavom spomeniškovarstve-ne dejavnosti odpiramo novo poglavje v zgodovini spomenikov. »Klasičen spomenik, površno označen za mr-tvega, živi naprej, spomenik je sedaj ali v izvorno primar-nem ali pa v kasneje določenem, odkazanem sekundar-uem pomenu« (Mai in Schmirber 1989, 11). Od spomeni-°V’ Postavljenih zavoljo spominjanja, se obračamo k prepoznanim spomenikom, torej objektom, katerih funkcija spominjanja je (ni pa nujno) drugotne narave. Kaj je prepoznano kot spomenik, določa oblast oziroma po oblasti ustanovljene spomeniškovarstvene ustanove s svojimi strokovnjaki. O sekundarnih »kulturnih spomenikih« priča že dekret dvorne pisarne avstro-ogrske monarhije iz leta 1812. Mednje sodijo kipi, poprsja in glave iz brona in kamna; male plastike, podobe poganskih božanstev iz plemenitih in neplemenitih kovin, kamna ter gline; orožje, posode in orodje iz brona in drugih tvoriv; visoki in globoki reliefi iz kamna; basreliefi iz kamna; nagrobniki in napisni kamni (Baš 1955, 14). Prelomna pri uveljavljanju institucionaliziranega varstva in s tem konstruiranja spomenikov je bila sredina 19. stoletja, saj je leta 1850 cesar odobril ustanovitev Centralne komisije za preučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov, ki je postavila temelje za nadaljnje avstrijsko in s tem tudi slovensko spomeniško varstvo (Hazler 1999, 23). Iz potrebe po uspešnejšem delu konservatorjev in korespondentov na terenu seje v državni spomeniški urad preimenovana Centralna komisija reorganizirala in decentralizirala. Po posameznih avstrijskih deželah so bili ustanovljeni deželni spomeniški uradi; za Kranjsko v Ljubljani, za Štajersko in Koroško v Gradcu in za Primor- 1 Izvor besede »spomenik« gre iskati v hrvaškem izrazu »spomenik«., izpeljanem iz »spornen«, kar pomeni »spomin«. Soroden je staroslovanski izraz »pomenoti (se)«, ki pomeni »spominjati se« in »pomen«, »spomin«. Praslovanski izraz »pome-neti« je pomenil »misliti potem«, saj gre za sestavljeni glagol iz »po«, torej »potem«, in »meneti«, torej »misliti« (Bezlaj 1995, 84-85 in Snoj 1997, 469, 597). 2 »Javno in trajajoče predočanje je družbena vloga spomenikov.« (Kluxen 1989, 31) 3 Vse citate je po svojih močeh poslovenila avtorica. 4 »Pomniky« pomeni spomeniki, »zapomniky« pa bi nekoliko nerodno lahko prevedli kot »pozabniki«; predpona »za-« je namreč nekakšna negacija. 5 Plemeniti so si do tedaj na nagrobnikih privoščili ščit z družinskim rodovnim grbom, samo izjemoma so bili upodobljeni, pa še to ne za javne namene. Sočasno z nagrobnimi spomeniki se je v 19. stoletju pojavila tudi bidermajerska spominska grafika, ki zahvaljujoč novim tiskarskim tehnikam, predvsem litografiji po letu 1828 in izumu fotografije, omogoči vsakomur osebno spominjanje od zibke do mrtvaškega odra. Osebna zgodovina postane predmet spominjanja in tradicije, o čemer pričajo poleg že omenjenih nagrobnih spomenikov tudi osebni dokumenti, spominske slike, mojstrska pisma, spomini na prvo obhajilo, vojaške in poročne fotografije, podobe umrlih otrok skupaj s šopom las, podobe cesarja, papeža, reformatorjev ali socialističnih voditeljev ter komode, albumi, stene za shranjevanje tovrstnih spomenikov osebnega spomina (Brückner 1989, 14). 6 Razhajanje med propagando in ustvarjalnostjo se izraža v napetosti med umetniško in splošno predstavo o spomenikih. Po poročilu Zdeneka Hojde in Jifija Pokornega so bila na Češkem spisana številna okorna in smešna napotila umetnikom, kakšen naj bi bil spomenik, in dandanes se zdi bizarno, v kaj vse so se spuščale tovrstne diskusije: v Husove kocine na bradi in pasmo Žižkovih konj (Hojda in Pokorny 1996, 15-17). 7 Primer formalne neizvirnosti je spomenik padlemu partizanu Rajku Željku na šmarnogorskem pobočju, ki povsem povzema formo nedaleč stoječega religioznega (!) kužnega znamenja. TRADICIJA IN SPOMIN TRADICIJA IN SPOMIN sko v Pulju. Za prvega deželnega konservatorja ljubljanskega Spomeniškega urada za Kranjsko, ki je začel delovati leta 1913, je bil imenovan France Stele (Hazler 1999, 26). Stele je ostal konservator tudi na povojnem jugoslovanskem Spomeniškem uradu za Slovenijo in na kasnejšem Banskem spomeniškem uradu (Hazler 1999, 28). V spisu Osnovna načela varstva spomenikov (1928) je zapisal, »da spada pod pojem spomenik vse, kar je ostalo kot spomin na minulo življenje po preteku nekako spomina enega normalnega življenja oziroma dveh generacij, torej kar se je ohranilo preko 60 let od svojega postanka« (Stele 1928, 179). V spomeniškovarstvene okvire je skušal uvrstiti tudi že »etnografske spomenike«, ki jih je povezoval z ljudskim stavbarstvom in drugimi sestavinami ljudske kulture (Hazler 1999, 30). Vzporedno z uveljavljanjem posamezne veje znanosti so namreč pridobivali vrednost tudi predmeti njihovega preučevanja (Duič Kowalsky 2001, 67). Po vojni je stanje etnografskih spomenikov kritično ocenil Boris Orel, ki je med objekte, ki sodijo med bistvene vrste etnološkega spomeniškega varstva, uvrstil kmečko materialno kulturo, ki se kaže v naselju, hiši in gospodarskih poslopjih (Orel 1948, 22).8 Pravno varstvo spomenikov pa je vzpostavil Zakon o zaščiti kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti Demokratične federativne republike Jugoslavije. V prvem členu poleg premičnih in nepremičnih kulturno-zgodovinskih in umetniških spomenikov ter naravnih znamenitosti omenja tudi etnološke spomenike (Komelj 1976, 40).9 Leta 1948 dobimo Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v LRS, ki v prvem členu opredeljuje naravo spomenikov, ki so »zgodovinsko, arheološko, kulturnozgodovinsko, umetniško, etnografsko ali sociološko pomembni oziroma domačijsko značilni, zlasti pa spomeniki NOB« (Uradni list LRS, 137/1948). Zakon o varstvu kulturnih spomenikov LRS iz leta 1961, kije reorganiziral spomeniškovarstveno dejavnost in omogočil bolj ali manj dokončno vzpostavitev mreže regionalnih zavodov, ni bistveno spremenil vsebine kulturnega spomenika (Uradni list LRS, 236/1961).10 Leta 1981 je bil sprejet Zakon o naravni in kulturni dediščini, kije namesto spomenikov uvedel širšo kategorijo »dediščina«." Dele naravne in kulturne dediščine, ki imajo posebno kulturno, znanstveno, zgodovinsko ali estetsko vrednost, pa razglase pristojni organi za kulturne ali zgodovinske spomenike oziroma za naravne znamenitosti. Zakon je določil tudi etnološki spomenik, kar so »lahko območja, stavbe, skupine stavb in premični predmeti vsakdanje rabe in oblikovani izdelki, ki izpričujejo način življenja in ustvarjalnost slovenskega naroda, italijanske in madžarske narodnosti in drugih ljudstev na območju SR Slovenije« (Uradni list SRS, 3/1981). Kulturne spomenike od dediščine odbira tudi zadnji Zakon o varstvu kulturne dediščine iz leta 1999. »Kulturna dediščina so območja in kompleksi, grajeni in drugače oblikovani objekti, predmeti ali skupine predmetov oziroma ohranjena materializirana dela kot rezultat ustvarjalnosti človeka in njegovih različnih dejavnosti, družbenega razvoja in dogajanj, značilnih za posamezna obdobja v slovenskem in širšem prostoru, katerih varstvo je zaradi njihovega zgodovinskega, kulturnega in civilizacijskega pomena v javnem interesu. Dediščina so predvsem arheološka najdišča in predmeti; naselbinska območja, zlasti stara mestna in vaška jedra, oblikovana narava in kulturna krajina, stavbe, njihovi deli ali skupine stavb umetnostne, zgodovinske ali tehnične pričevalnosti; stavbe in drugi predmeti, ki so v zvezi s pomembnimi osebami in dogodki naše politične, gospodarske in kulturne zgodovine; arhivsko gradivo; knjižnično gradivo; predmeti ali skupine predmetov zgodovinskega, umetnostnozgodovinskega, arheološkega, umetnostnega, sociološkega, antropološkega, etnološkega ali naravoslovnega pomena, ki izpričujejo zgodovinska dogajanja na Slovenskem.« Dediščina so po tem zakonu nepremičnine ali njihovi posamezni deli, skupine nepremičnin in območja ter premičnine in njihove zbirke. Kadar ima dediščina »elemente, s katerimi je dokazana kontinuiteta ali posamezna stopnja kulturnega in civilizacijskega razvoja ali ki predstavljajo kakovostni dosežek ustvarjalnosti, lahko ta dediščina dobi status kulturnega spomenika.« Loči spomenike državnega in lokalnega pomena ter opredeli etnološki spomenik: »Etnološki spomenik so območja, stavbe in skupine stavb, predmeti vsakdanje rabe in oblikovani izdelki, ki izpričujejo način življenja in dela Slovencev, pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti ter drugih ljudstev na območju Slovenije« (Uradni list, 287/1999). Zakon je izraz zanimanja sodobne etnologije in s tem etnologov konservatorjev, ki so razširili svoje ozko tradicionalno osredotočenje na »ljudsko stavbarstvo« na preučevanje vsakdanjega življenja na podeželju, trgih in v mestih s poudarkom »na odnosu vseh poklicnih, socialnih, lokalnih in najrazličnejših drugih skupin do vsakokratnega kulturnega in naravnega okolja« (Delak Koželj 2001, 60, 61). Zvezda Delak Koželj meni, »da je z razširitvijo predmeta sodobnega etnološkega zanimanja na kulturne pojave vseh družbenih in poklicnih skupin ter načina vsakdanjega življenja nosilcev teh kulturnih pojavov prišlo do vsebinske širitve pojma kulturne dediščine«, ki v varstveni praksi zajema tudi etnološko dediščino skupaj z etnološkimi spomeniki.12 Toda glede na sodobne usmeritve etnologije in zakonske definicije, ugotavlja Delak Koželjeva, obsega delo etnologa konservatorja obravnavo nepremične kulturne dediščine, vsebinsko opredeljene kot dediščine vsakdanjega življenja, ne pa »etnološke dediščine«, ki jo uporabljajo v praksi kot mašilo pri opredeljevanju rednega dela (Delak Koželj 2001, 61). Etnološka dediščina in s tem tudi etnološki spomenik kot dediščina posebne vrednosti se izkaže kot zgolj zakonsko določena kategorija. III. Funkcija spominjanja postavlja spomenike v simboličen in dejanski epicenter družbenega vpliva. Prav zato je spomenik že od začetka tudi politični akt, ritual za izražanje politične moči (Hojda in Pokorny 1996, 18). Dunja Riht-man - Avguštin v knjigi Ulice moga grada (2000) izčrpno opisuje soodnos zgodovine, politike in ideologije na eni ter ljudskega vsakdanjika na drugi strani ob primeru poimenovanja in postavitve kipa hrvaškega bana Josipa Jelačiča na glavnem mestnem trgu. S spomeniki, ki so del prostorsko-časovnega vsakdanjika, se konkretizira zgodovina oziroma tradicija (Rihtman - Avguštin 2000, 16, 61-98). Pri spomenikih potekajo prireditve, demonstracije, polagajo se venci, prižigajo sveče, ritual odkritja spome- nika pa je sploh najodličnejša priložnost za odkrito in prikrito manifestacijo političnih razmerij. Javne spomenike postavi vlada ali njej zvesta skupina. Tako imenovani opozicijski spomeniki so redki. Pogosta gesta oblasti pa je destrukcija spomenikov - simbolov starega režima, ki je prav tako legitimno dejanje kot postavitev (Hojda in Pokorny 1996, 20).13 Cilj postavljanja in varstva spomenikov je vzpostavljanje zgodovine, odstranjevanje spomenikov pa pomeni pravzaprav beg od zgodovine (Rihtman - Avguštin 2000, 61). Spomeniki so bili, so in očitno bodo tarča narodnih in političnih spotov. Živ promet s spomeniki - občasno čaščeni, drugič psovani - je simptom »spomenikarstva«. Spomenik, do katerega nima nihče odnosa, niti v pozitivnem niti v negativnem pomenu, preneha biti spomenik in postane PozabnikiA - mrtvi totem (Hojda in Pokorny 1996, 20). Konstituiranje spomenikov je politično dejanje - ali to velja tudi za drugotne kulturne spomenike, torej spomenike, ki jim to vlogo da šele spomeniškovarstvena stroka oziroma zakon? Prav tako kot spomenik narodnoosvobodilnega boja ali spomenik pesniku mitizira zgodovinski dogodek oziroma osebo, tako tudi sleherno prepoznanje etnološkega spomenika iztrga iz (zgodovine) življenja določen trenutek, ga uokviri ter izpostavi iz plejade dogodkov in življenj. Ustvarjen je obrazec za vzpostavitev tradicije, za tako imenovano invencijo tradicije, kot imenuje tovrstno formalizacijo zgodovine Eric Hobsbawm (Hobsbawm 1983, 1-14). Objekt vsakdanjega življenja se prelevi v registriran objekt s specifično družbeno vrednostjo (Fetz 1995, 141). Z razglasitvijo predmeta materialne dediščine za etnološki spomenik tega izvzamemo iz življenja, in to iz tistega, ki naj bi bilo po definiciji etnološke stroke predmet raziskovanja. S svojo kanonizacijo med spomenike ti pravzaprav stopijo iz polja neposrednega zanimanja etnologa, ostanejo le politični akt formalizirane zgodovine.15 Kakorkoli že, v družbeni praksi se etnološki spomenik zunaj etnološke oziroma konservatorske stroke in Uradnega lista ni uveljavil, o čemer priča dejstvo, da ga v nasprotju z arheološkim in umetnostnozgodovinskim spomenikom ne najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1985), čeprav sta omenjena spomeniško varstvo in spomeniška služba, ki sta etnološki spomenik konstituirala,16 niti v Enciklopediji Slovenije (1998), kjer ga morda 8 Kasneje, leta 1954, je etnografske spomenike opredelil kot tvarne predmete ljudske materialne, socialne in duhovne kulture (Orel 1954, 13). 9 Na podlagi omenjenega zakona je bil ustanovljen tudi Zavod za zaščito in znanstveno preučevanje spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije, ki se je leta 1950 preimenoval v Zavod za spomeniško varstvo LRS (Hazler 1999, 50, 51). 10 »Za kulturne spomenike po tem zakonu štejejo nepremični in premični predmeti ter skupine predmetov, ki so zaradi svoje arheološke, zgodovinske, sociološke, etnografske, umetniške, urbanistične in druge znanstvene ali kulturne vrednosti pomembni za družbeno skupnost« (Uradni list LRS, 236/1961). H »Naravna in kulturna dediščina so po tem zakonu nepremičnine in premičnine in njihove skupine, območja in posamezni deli narave, ki imajo za SR Slovenijo ali za njeno ožje območje kulturno, znanstveno ali zgodovinsko vrednost. ... Kulturna dediščina so predvsem predmeti ali skupine predmetov zgodovinskega, arheološkega, umetnostnega, etnološkega, antropološkega in naravoslovnega pomena, ki dokumentirajo zgodovinska dogajanja na Slovenskem; stavbe in drugi predmeti, ki so v zvezi s pomembnimi osebami naše Politične in kulturne zgodovine, arhivsko gradivo, arheološka najdišča, arheološke najdbe, umetniška dela in oblikovani izdelki, etnološki predmeti, stara orodja, naprave in stroji, stavbe, skupine ali deli stavb umetnostne, zgodovinske ali tehnične pričevalnosti; naselbinska območja ter stara vaška in mestna jedra« (Uradni list SRS, 3/1981). i2 Tu Delak Koželjeva opozori na anahronizem varstvene prakse, ki »razmejuje posamezne spomeniške zvrsti glede na zna-eilne lastnosti, ki izhajajo iz tradicionalnih usmeritev posameznih strok«, in na želeno preseganje s pomočjo interdisciplinarnega pristopa (Delak Koželj 2001, 61). s O spomenikih v slovenskem vetru političnih premen piše Božidar Jezernik v prispevku Monuments in the Winds of Change: po prvi svetovni vojni so bili v Ljubljani odstranje-m spomeniki reprezentativnih osebnosti Avstro-Ogrske (na Primer cesarja Franca Jožefa in maršala Johanna Josepha Radetzkega) ter v navdušenju nad novo Kraljevino Jugosla-vÜo postavljen spomenik kralju Petru pred mestno hišo in P° njegovi smrti njegovemu sinu Aleksandru v parku Zvezda- Ob okupaciji so ju uničili Italijani. Po drugi svetovni v°jni postavijo gigantske kipe Borisa Kidriča, Edvarda Kar- delja, Josipa Broza - Tita in drugih revolucionarjev ter herojev, ki so po osamosvojitvi Slovenije pospravljeni v muzeje ali pa predmet žgočih polemik - odstraniti ali ne? (Jezernik 1998, 582-588) 14 Primerjaj opombo številka 4. 15 V tej zvezi bi opozorila na podobno ugotovitev Albrechta Graffa Egloffsteina o spornosti termina »Baudenkmal«, stavbni, arhitekturni spomenik. Zaradi večinoma Ijudskostavbar-ske narave etnoloških spomenikov v Sloveniji (skoraj 90 odstotkov vse dediščine z lastnostmi etnološke dediščine je stavbne, prim. Kovačec Naglič 2001, 14) bi ga lahko slovenili kot »etnološki spomenik«. Pravi, da pri »stavbnem spomeniku« stopa pojem spomenik iz običajne podstave; nima več kvalitete zaznamovanja, njegova kvaliteta postane stopnja avtentičnosti. Ta avtentičnost je dandanes redkost, zavoljo katere postavljamo določene stavbe na mesto spomenika (Eg-loffstein 1989, 41). Podobno velja za etnološki spomenik. Spričo avtentičnosti, redkosti in drugih meril - Vito Hazler poudarja geografsko ali prostorsko merilo, zgodovinsko ali časovno, etnološko-sociološko, likovno ali estetsko in grad-benorazvojno merilo (Hazler 1999, 162) - postanejo nekateri predmeti etnološki spomeniki. 16 Slovar slovenskega knjižnega jezika (1985, 856) nam geslo »spomenik« predstavi kot »kiparsko ali arhitekturno delo v spomin na določeno osebo, določen dogodek«. Našteva: »postaviti, zgraditi spomenik; bronast, kamnit, lesen spomenik; spomenik iz črnega marmorja, spomenik v obliki obeliska / odkriti spomenik / tu stoji spomenik slavnega pesnika, slavnemu pesniku / nagrobni spomenik; spomenik padlim partizanom / zakon o varstvu spomenikov«. Nadalje SSKJ omenja preneseni pomen, »v romanu je pisatelj postavil materi veličasten spomenik«, s prilastkom pa je »kulturna stvaritev, pomembno delo iz preteklosti«. Našteva; »ta grad je spomenik renesančne umetnosti / arheološki, umetnostnozgodovinski spomeniki, glagolski spomeniki«. SSK/nadaljuje z »naravnim spomenikom«, kar je »primerek žive ali nežive narave, ki ima zaradi značilne oblike ali redkosti poseben kulturni, znanstveni pomen«, »rokopisnim spomenikom« in »bri-žinskimi spomeniki«. »Spomeniku« sledita še gesli »spomeniški« in »spomeniškovarstven«. Prvi je označen kot »pridevnik, nanašajoč se na spomenik: spomeniška dokumentacija; zbirati spomeniško gradivo / spomeniška vrednost hiše, vasi TRADICIJA IN SPOMIN lahko iščemo pod krinko spomeniške stavbe,* 17 kaj šele v vsakdanjem pogovornem jeziku. Slikoviteje kot SSKJ in vse enciklopedije pa minljivost in ničevost slehernega izmed spomenikov, ne zgolj etnološkega, prikazuje moto v knjigi Pomniky a zapomnikv (1996). Res pa je, da s tem že prestopamo meje etnološko-antropološke razprave o spomenikih. »Zlovoljen gleda stari muzikant na knežjem vrtu in mrko prestopa na kamnitem podstavku in se mu bržčas prav nič ne ljubi... Le pogled na zvezdnati nebesni svod ga spodbuja in pomirja, kajti zaznava, da je doba obstanka spomenika, četudi najstanovitnejšega, figa proti večnosti.« Josef Vachal, Krvavv roman. Praga 1924. Literatura BAŠ, Franjo 1955: Organizacija spomeniškega varstva v slovenski preteklosti. V: Varstvo spomenikov 5. Ljubljana, Zavod za spomeniško varstvo LRS, 13-37. BEZLAJ, France 1995: Etimološki slovar slovenskega jezika 3. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti. BRÜCKNER, Wolfgang 1989: Zugänge zum Denkmalwesen des 19. Jahrhunderts: kollektive Trägerschaften und populäre formen des Gedenkens. V: Denkmal - Zeichen - Monument: Skulptur und öffentlicher Raum heute, München, Prestel-Verlag, 13-18. ČOPIČ, Špelca in Sonja Žitko - Durjava 1998: Spomenik. V: Enciklopedija Slovenije 12. Ljubljana, Mladinska knjiga, 208-213. DELAK KOŽELJ, Zvezda 2001: Problematika stanja in varstva nepremične etnološke dediščine v Republiki Sloveniji. V: Glasnik SED 41/1-2. Ljubljana, Slovensko etnološko društvo, 60-64. DUIĆ KOWALSKY, Nada 2001: Varstvo etnografske dediščine na prehodu stoletja. V: Glasnik SED 41/1-2. Ljubljana, Slovensko etnološko društvo, 65-69. EGLOFFSTEIN, Albrecht Graf 1989: Das Denkmal - Versuch einer Begriffbestimmung. V: Denkmal - Zeichen -Monument: Skulptur und öffentlicher Raum heute. München, Prestel-Verlag, 38-41. FETZ, Herman 1995: Material culture - can objects teil us something about past societies. V: MESS: Mediterra-nean Ethnological Summer School. Ljubljana, Slovensko etnološko društvo, 131-142. HAZLER, Vito 1999: Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana, Založba Rokus. HOBSBAWM, Eric 1983: Introduction: Inventing Tradi-tions. V: The Invention of Tradition. Cambridge, Cambridge University Press, 2-14. HOJDA, Zdenek in Jiri Pokorny 1996: Pomniky a za-pomniky. Praha - Litomyšl, Paseka. JEZERNIK, Božidar 1998: Monuments in the Wind of Change. V: International Journal of urban and regional research 22/4. Oxford - Boston, Blackwell Publishers, 582-588. KLUXEN, Wolfgang 1989: Denkmäler setzen - Identität stiften. V: Denkmal - Zeichen - Monument: Skulptur und öffentlicher Raum heute. München, Prestel-Verlag, 30-32. KOMELJ, Ivan 1976: Leto 1945 in varstvo kulturnih spomenikov na Slovenskem. V: Varstvo spomenikov 20. Ljubljana, Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, 5-51. KOVAČEC NAGLIČ, Ksenija 2001: Predstavitev zbirnega registra kulturne dediščine in etnološke dediščine v njem. V: Glasnik SED 41/1-2. Ljubljana, Slovensko etnološko društvo, 12-16. MAI, Ekkehard in Gisela Schmirber 1989: Mo(nu)ment mal: Denkmal? V: Denkmal - Zeichen - Monument: Skulptur und öffentlicher Raum heute. München, Prestel-Verlag, 7-12. OREL, Boris 1948: Varstvo etnografskih spomenikov. V: Varstvo spomenikov L Ljubljana, Zavod za spomeniško varstvo LRS, 22-26. - - 1954: Problematika varstva etnografskih spomenikov v Sloveniji. V: Slovenski etnograf 6-7. Ljubljana, Etnografski muzej. RIHTMAN - AVGUŠTIN, Dunja 2000: Ulice moga grada: Antropologija domačeg terena. Zemun, Biblioteka XX vek, Beograd, Cigoja štampa. SEDEJ, Ivan 1978: Etnološke raziskave in delež etnologije v raziskovanju pogojev za ohranjanje starih mestnih in vaških jeder. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 18/3. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 58-59. SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA 1-4, 1970-1985. Ljubljana, Državna založba Slovenije. SNOJ, Marko 1997: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana, Mladinska knjiga. STELE, France 1928: Osnovna načela varstva spomenikov. V: Časopis za zgodovino in narodopisje 23. Maribor, Zgodovinsko društvo v Mariboru, 179-185. URADNI LIST LJUDSKE REPUBLIKE SLOVENIJE. URADNI LIST REPUBLIKE SLOVENIJE. VOLP, Reiner 1989: Zeichen der Mahnung. Zeichen sind nötig, welche Zeichen sind Möglich? V: Denkmal - Zeichen - Monument: Skulptur und öffentlicher Raum heute. München, Prestel-Verlag, 19-26. / spomeniško varstvo, spomeniška služba«, kot »služba, ki skrbi za ohranjevanje, obnovitev, evidentiranje spomenikov«. Slednji pa se nanaša na »spomeniško varstvo«. Slovar omenja še »spomeniškovarstvene zakone« in »spomeniškovars-tveno službo« (SSKJ 1985, 856) 17 Enciklopedija Slovenije šteje za spomenik »kiparski ali arhitekturni objekt, postavljen v spomin na posebno osebo ali dogodek. V širšem pomenu človekov izdelek, pojmovan kot priča njegove pretekle duhovne in materialne kulture (tehnični spomenik), v najširšem pomenu tudi naravni spomenik, ki lahko pripada likovni domeni (spomeniki oblikovane narave). Likovni spomeniki nastajajo v sodelovanju arhitekture, kiparstva in besednega sporočila.« V nadaljevanju navajata Špelca Čopič in Sonja Žitko - Durjava tudi delitev likovnih spomenikov na arhitekturne (stela, steber, obelisk, piramida, slavolok in spomeniška stavba) in kiparske (človeška glava, celopostav-na figura, konjenik in figuralna skupina). »Spomeniki so javni, postavljeni na zunanjih, vsem dostopnih površinah, redkeje v notranjščinah. Posebne skupine spomenikov so spominske plošče z napisi in včasih kiparskimi dodatki, nagrobniki in epitafi« (Čopič in Žitko - Durjava 1998, 208). Predhodna objava / 1.03 Jerneja Ferlež TERENSKO DELO V URBANEM OKOLJU O izkušnjah z informatoiji v mariborskem mestnem središču Zadnjih pet let prejšnjega tisočletja sem raziskovala mariborska dvorišča. Leto 1998je bilo posvečeno terenskemu delu. Prvi korak je bilo dolgotrajno razmišljanje o tem, kako sploh navezati stike z informatorji v nrbanem okolju. Če sem še tako brskala po monografijah, ki nosijo °znako etnologija mesta, napotkov nli poročil o terenskem delu v ntestih skoraj nisem našla. Zato sem se odločila zapisati svoje lzkušnje in spoznanja. Ko se etnologi učimo metodike svojega dela na terenu, o terenskem delu v mestu, ki je vsekakor specifično, ne izvemo veliko. Vsaj ttted mojim študijem je bilo tako. Podobno VeUa za avtorje, ki so o etnologiji mesta si-Cer odlično pisali, naslednikom pa niso zapustili poročil o tem, kako so se približali svojim informatorjem.1 S seznama imen informatorjev, kije ponavadi dodan besedilom, j® za znana okolja mogoče sklepati, da so 2ačeli pogovore z nekaj ljudmi, ki so jih že Poznali, od tod pa se je mreža razširila še na ^ruge informatorje. Margret Tränkle je mimogrede omenila, da seje, ko seje ukvarjala z bivalno kulturo v velikem industrijskem me-stu» informatorjem približala tako, da se je Priključila skupini, kije opravljala popis prebivalstva. Ljudem, ki so bili prej že pošteno ’zPrašani, a na bolj formalni ravni, je zastavljala še dodatna, precej drugačna vprašanja. ^ tem, ko se je pridružila »uradni« skupini obiskovalcev, je rešila vprašanje dostopa do stanovanj, torej zasebnih prostorov doteda-njih neznancev. Slikovito pa je obžalovala, tla se kot etnologinja ne more preprosto »skrili za tapete in opazovati, kako ljudje živijo in aj v stanovanju počnejo.«2 vtene je način približevanja povsem nezna-tirn ljudem v mestnem okolju pred odhodom na teren precej begal ter mi sprožal številne zamisli in razmišljanja. Nekaj manj preudarka je bil deležen izbor informatorjev, saj sem že predhodno izbrala mestna območja, ki sem jih sklenila preučiti podrobneje. O navezovanju stikov z možnimi informatorji, torej stanovalci hiš, ki so na izbranih mariborskih območjih, sem razmišljala v treh smereh. Ker jih - razen redkih - sploh nisem poznala, sem čutila potrebo po tem, da se jim nekako napovem in predstavim. Ena od možnosti se mi je zdelo najavno pismo, v katerem bi razložila svoje namene in pojasnila, kaj želim od njih. Odposlala bi ga na naslov vsakega od stanovalcev izbranih hiš. Druga možnost, o kateri sem razmišljala, bi bilo lepljenje takega najavnega pisma na oglasno desko ali kako drugo vidno mesto nekje ob vhodu v hišo. Potem bi morala nekako priti do povratne informacije. In to meje skrbelo. Pričakovala sem namreč, da se ljudje na pismo, ki bi se utegnilo izgubiti med šopi pošte in reklamnih sporočil, ki vsak dan napolnijo poštne nabiralnike stanovalcev, preprosto ne bi množično odzvali. Potreben bi bil torej nadaljnji telefonski dogovor ali osebni stik z vsakim od morebitnih informatorjev. Ker pa sem želela govoriti z izredno velikim številom ljudi, med katerimi bi šele naknadno izbrala tiste, s katerimi bi se lotila poglobljenih intervjujev, se mi je zazdelo tako početje preprosto preveč dolgotrajno in sem misel na tako sodelovanje opustila. Naslednja možnost bi bila telefonska predstavitev in najava s takojšnjim dogovorom o času srečanja. Zadnji način, o katerem sem razmišljala, pa bi bil takojšen osebni stik, namreč preprosta pojavitev pred vrati morebitnega informatorja s kratko predstavitvijo in takojšnjim pogovorom, če bi le bilo mogoče. Zadnji možnosti sta se mi vnaprej zdeli izvedljivi, zato sem sklenila preizkusiti obe. Skrbelo meje le, da bodo ljudje, če bom preprosto pozvonila in jih kot popolna neznanka čakala pred vrati, v zmotnem prepričanju, da sem akviziterka ali kaj podobnega, zaprli vrata, še preden jim bom utegnila pojasniti, kaj želim. Zato sem raz- Jerneja Ferlež. Foto: T. Vrlič. mišljala tudi o variantah predstavljanja in ugotovila, da mora biti predstavitev hitra, jasna in ne pretirano strokovna, saj sem iz izkušnje z bivanjem v mestnem središču vedela, da je socialna in starostna sestava tukajšnjih stanovalcev zelo raznovrstna. Zelo hitro bo torej treba zaznati nekakšen »tip informatorja« ter mu prilagoditi način in dolžino uvodne prestavitve. Ker so bila prva srečanja z informatorji po naključju pozimi, je bila seznanitev nujno vezana na stanovanja, saj do srečanj na dvoriščih ni mo- 1 Edini zares relevanten podatek o načinu približevanja informatorjem, čeprav ne v mestnem okolju, sem pridobila od kolegice, ki je sočasno raziskovala kulturo rojstva na terenu na Dolenjskem in so ji po glavi rojile podobne misli. Odločila se je za nekoliko drugačen prijem od tistega, ki sem ga končno uporabila sama. Edini pravi vir informacij mi je bil v tem primeru tako imenovani invisible College. 2 Glej: Margret Tränkle, Wohnkultur und Wohn-weisen. Tübingen 1972, 17-18. Pogovor ob starejših fotografijah zbudi spomine in pripovedi. Original je last družine Robnik, Koroška 6, Maribor. glo priti, ker so bila takrat skoraj povsem »neobljudena«. Na prvem od izbranih območij sem končno preizkusila oba načina. Nekaj informatorjev sem poklicala po telefonu, jim na kratko razložila, kdo sem, kaj počnem in kaj želim od njih, ter se poskušala z njimi dogovoriti za čas obiska pri njih doma. Drugo skupino sem presenetila na vhodnih vratih in storila enako. Na moje presenečenje se je dokaj hitro pokazalo, da je ta način večinoma učinkovitejši. Napovedovanje po telefonu je bilo za ljudi očitno nekoliko preveč brezosebno, nepričakovan klic je mnoge pustil neprizadete. Tisti, ki so privolili v pogovor, so čas sestanka velikokrat prelagali na neki nedoločen prihodnji čas, kar bi moje terensko delo glede na predvideno množičnost intervjuvanja utegnilo podaljšati do neslutenih razsežnosti. Še bolj me je presenetilo, da so ljudje izredno dobro sprejeli nenadno pojavitev neznanke, ki od njih želi nekaj ne povsem določenega. Večina ljudi je z zanimanjem poslušala, kar sem jim imela povedati, in prav tako je večina privolila v takojšen daljši pogovor ter me povabila v stanovanje. Nekateri so celo takoj stopili iz stanovanja in me peljali do okna, ki gleda na dvorišče, ali me kar takoj povabili tja. Pozneje se je potrdilo, da je to poglavitna prednost osebnega stika z informatorji za etnologa, ki se ukvarja z bivalno kulturo. Veliko laže se je namreč pogovarjati o nečem, kar vidiš pred seboj ali pa je oddaljeno le nekaj metrov, kot pa razmišljati in govoriti »na daljavo«, na primer v telefonskem pogovoru. Večino dvorišč sem si že vnaprej dodobra ogledala, če je le bil mogoč dostop brez posredovanja stanovalcev. Tako sem že poznala glavne značilnosti dvorišča, razen tega sem imela že nekaj podatkov iz arhiva, saj sem se na teren odpravila šele po arhivskem 'delu. To mi je omogočilo, da sem se informatorjem z nekaterimi izjavami takoj zazdela kompetentna sogovornica. Prav to je bilo ključno ob prvem stiku z neznanimi informatorji. O velikem pomenu kompetentnosti in prisrčnosti pri osebnih stikih z informatorji govori William Foote Whyte, raziskovalec, ki je konec tridesetih let 20. stoletja raziskoval življenje v slamih italijanskih priseljencev v Ameriki. Uporabil je predvsem metodo opazovanja z udeležbo. Prepričal se je, daje bilo mnenje informatorjev, kijih pred raziskavo ni poznal, veliko bolj odvisno od vrste osebnega stika, ki gaje razvil z njimi, kot od kakršnegakoli prepričevanja o raziskovalnem početju in njegovem pomenu. Če so ga informatorji dojeli kot človeka, ki ve, kaj počne, in ga sprejeli medse, so odobra- vali tudi njegovo početje. In nasprotno, če Whyta osebno niso sprejeli pozitivno, tudi na njegovo raziskovanje niso dali ravno veliko, s čimer je bil dostop do iskanih informacij znatno težji.3 Tudi v mojem primeru je hitro nastalo nekaj težav. Enkrat ali dvakrat v vsem času dela na terenu se mi je zgodilo, da so mi ljudje, še preden sem jim pojasnila do konca, povedali, da se ne želijo pogovarjati. Taka odslovi- tev, ki sem jo pričakovala pogosteje, se mi je zgodila torej le izjemoma. Nekoliko pogostejši je bil strah prebivalcev starejših hiš, ki so v postopku denacionalizacije, da je moj obisk nekakšna pretveza, povezana z občutljivim postopkom vračanja premoženja. Posebno nezaupljivi so bili morebitni prihodnji lastniki zgradb. A po daljšem zagotavljanju, da zadevi nikakor nista povezani, so v pogovor večinoma privolili. Najpogostejši razlog za odklonitev pogovora je bilo prepričanje nekaterih stanovalcev, da o tem, kar me zanima, ne vedo dovolj in tako niso primerni sogovorniki. Za neljub občutek, kije bil največkrat zmoten, sem hitro našla rešitev. Prvemu stanovalcu, ki sem ga obiskala v hiši (ponavadi je šlo za stanovalce v pritličjih, ki živijo najbliže dvoriščem in jih po hitrem sklepanju zato tudi največ uporabljajo), sem se predstavila nekoliko izčrpneje. Kot nekoga, ki mu posebej zaupam, sem 8a povprašala, koga v hiši mi glede na dolžino prebivanja, vedenje, zgovornost in časovno neobremenjenost priporoča za najprimernejšega sogovornika. To je ljudem godilo, tako da so velikokrat želeli biti sogovorniki tudi sami ali pa so me brez izjeme usmerili na ljudi, ki že dolgo živijo v hiši in torej o Problemu precej vedo. Sama sicer nisem iskala izključno starejših stanovalcev, čeprav so mi bili, ker jih je bilo razmeroma malo, izredno ljubi sogovorniki. Ker meje zanimalo dvorišče tako v preteklosti kot sodobnosti, me je enako pritegnilo govorjenje starejših, izkušenih stanovalcev, kot tudi tistih, ki so se priselili šele pred kratkim in so svoje občutke, vrednote in načine uporabe dvorišča šele prav zaznavali in razvijali. Rešitev s Priporočanjem sosedov se je pokazala za idealno, saj sojo dobro sprejeli tudi tisti, pri katerih sem pozvonila pozneje in se jim predstavila z uvodnim pojasnilom, da so me k ujirn napotili sosedje, ki menijo, da prav oni utegnejo zelo dobro vedeti, kar me zanima. Vstop v stanovanja, najkočljivejši del navezovanja stika z informatorjem torej, mi je bil s tako napovedjo skoraj brez izjeme zagotov- ljen. Pogovor je tako lahko stekel po predhodnem telefonskem ali osebnem dogovoru, največkrat pa že ob prvem stiku. Prvi pogovori so bili delno tudi sondaža, s katero sem iskala ključne informatorje; tiste, ki odlično poznajo dogajanje v hiši za daljši čas in so dovolj dobri sogovorniki za poglobljen intervju. Že prvi pogovori pa so bili velikokrat tako dolgi in povedni, da jih je mogoče imeti za poglobljen etnološki intervju. Nekaj pogovorov je bilo kratkih in so potekali v znamenju informatorjevega prepričanja, da o njihovem dvorišču ni kaj povedati in snov ni vredna kakega resnega pogovora, a brez sporočila ni bil niti en sam pogovor. Stanovalci hiš, katerih dvorišča so opazno zanemarjena, so me tu in tam sprejeli z vidnim upanjem, da utegne moj obisk ugodno vplivati na morebitno ureditev njihovega dvorišča. Zagotavljala sem jim, daje to tudi moja želja in pravzaprav celo namen mojega početja, čeprav na to nimam neposrednega vpliva. Za potek intervjuja sem imela pripravljene vprašalnike za različne informatorje - starejše, mlade stanovalce, otroke, različne za preteklost in sodobnost, tako da je šlo pravzaprav za strukturiran intervju. Pogovore sem nameravala zvočno beležiti. Pripravila sem tudi nekakšno tabelo za dokumentacijo; vanjo sem zapisovala podatke o dvorišču, številu stanovalcev, objektih na dvorišču in pripovedi informatorjev. A pripravljenih papirjev pred informatorji nisem vlekla na plan, temveč sem jih deloma izpolnila pred intervjujem, deloma pa takoj po njem. Zapisovanje vsebine pogovorov neposredno po dogodku mi je omogočilo, da sem opustila magnetofonsko snemanje, ki se je pokazalo za moteče - tako zame kot sogovornike. Zapisi, nastali po pogovoru, so polni mojih opazk, občutij, opisov vedenja in odzivanja informatorjev, ki jih zvočni zapis sam po sebi ne more vsebovati. Ob intervjuju sem se zadovoljila z zapisovanjem nekakšnih ključnih besed, ki so bile ogrodje poznejših terenskih zapiskov. 3 3 William Foote Whyte, Street Corner Society. Chicago, London, 1993, 300. N'juč do dobrega intervjuja je vzajemna naklonjenost med informatorji in raziskovalcem. F°t0: Jerneja Ferlež. Otroci so informatorji za raziskovanje sodobnosti. Foto: Jerneja Ferlež. Tudi stroga strukturiranost intervjuja po pričakovanjih iz terenskih izkušenj ni bila primerna. Pogovori so zelo hitro postali bolj neformalni, polni zgodb o vsem mogočem, kar je značilnost pripovedovanja starejših informatorjev nasploh. Sama sem jih, kolikor je le bilo mogoče, neopazno usmerjala, kot so mi narekovale vprašalnice. Ta proces je včasih trajal tudi več ur, čeprav moji pogovori načeloma niso bili zelo dolgi. Po koncu seje izkazalo, da so bili najpolnejši, najplodnejši, najprisrčnejši in za moj namen najkoristnejši pogovori, ki so temeljili na nekakšni recipročnosti. Ko sem namreč ljudi, ki sem jih izbrala za ključne informatorje, obiskala v drugo, so naši pogovori že temeljili na poprejšnjem poznanstvu. Razen zaupnosti informatorjev o njihovem življenju so zajemali tudi določeno stopnjo moje zaupnosti, saj so mi informatorji začeli postavljati osebna vprašanja, podobna mojim. Več ko sem bila o sebi pripravljena povedati, zaup-nejši so bili. Kot ponavadi sem tudi tokrat izkoristila vse prednosti, ki jih za potek intervjuja in navezovanje stikov na terenu ponujajo fotografije. Sogovornike sem zelo hitro povprašala, ali hranijo fotografije, posnete na dvorišču. Odgovor je bil sicer največkrat negativen, a kadar je bil pozitiven, so bile fotografije odličen »odpirač za konzerve«.4 Nosile so velik del pričevalnosti, hkrati pa informatorju zbujale asociacije na pretekle dogodke in stanja. Velikokrat sem se z ljudmi dogovorila tudi za naslednje srečanje takrat, ko bodo prebrskali družinske albume in pripravili fotografije, ki me zanimajo. Primerilo seje, da so se informatorji, ko so opazili, da fotografiram njihovo dvorišče, zanimali za rezultate tega početja in tako sami nevede povzročili naslednje srečanje. Ko sem jim čez čas prinesla pokazat svoje fotografije, pogovor na zaželeno temo ni umanjkal. Prvi del intervjujev iz zimskega časa, ko so dvorišča prazna, se je s tem končal. Dokumentacija za posamično hišo je po tej stopnji obsegala arhivske podatke o dvorišču, materialne značilnosti dvorišča, razbrane z opazovanjem zdajšnjih razmer in pričevanjem informatorjev o tem, kako uporabljajo dvorišča, kaj jim pomenijo, kaj vedo o njihovi preteklosti in kakšnih bi si zares želeli. Drugi del je potekal nekoliko drugače. Določilo gaje dejstvo, da sem po terenu hodila spomladi, poleti in jeseni, to je v tistih delih leta, ko so dvorišča v svoji polni funkciji. Tokrat nisem trkala na vrata stanovanj, ampak sem, opremljena s fotoaparatom, vstopala na zdaj že dobro znana dvorišča in tam srečevala ljudi, ki so me večinoma tudi že poznali. Moja navzočnost na »nji- hovem terenu« tako ni bila več vsiljivost: bila je bolj podobna prijaznemu obisku. Zdaj so bili pogovori bolj neformalni, predvsem zaradi tega, ker je odpadlo uvodno predstavljanje, ker smo se poznali in so mi že zaupali, pa tudi zato, ker sem si sama ta del raziskave zamislila kot pravo opazovanje z udeležbo. Nisem prišla z vnaprej pripravljenimi vprašanji, temveč preprosto opazovat in fotografsko zabeležit, kaj ljudje na dvoriščih dejansko počnejo, kako se tam vedejo in ali je to skladno s tistim, kar so mi pripovedovali pozimi. Nekatere je še vedno vznemirjala fotografska kamera. Po obeh stopnjah terenskega dela se je pokazalo, da je bila odločitev za izbiro posameznih mestnih karejev in ulic, ne pa vsega mestnega jedra ali še širšega območja Maribora, zelo primerna. Ožje izbrano območje je veliko bolje obvladljivo, hkrati pa se zdi, daje tudi dovolj reprezentativno, če je izbor dovolj raznolik. Že arhivskega gradiva je namreč toliko, da bi bilo večjo količino težko obdelati, še bolj pa bi bilo problematično iskanje stikov z ljudmi. Razmeroma manj informatorjev, s katerimi navežeš neko poznanstvo in zaupanje, h katerim se vračaš in vedno laže vstopaš na območje njihove zasebnosti, se mi je namreč po že opravljenem delu zdela precej učinkovitejša pot kot nenehno spoznavanje novih informatorjev. Temu se pri izrazito velikem terenu pač ne bi mogla izogniti, če bi želela celotno območje prečesati tako, kot sem ga. Literatura GODINA, Maja 1992: Iz mariborskih predmestij: o življenju in kulturi mariborskih delavcev v letih od 1919 do 1941. Maribor, Obzorja. GODINA GOLIJA, Maja 1996 [i. e.1997]: Prehrana v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Maribor, Obzorja. MURAJ, Aleksandra 1989: Živim znači stanujem: etnološka študija o kulturi stanovanja u žumberačkim Sošicama. Ljubljana, Zagreb, Hrvatsko etnološko društvo. Zavod za istraživanje folklora, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. MUSIL, Jifi [et al.] 1985: Lide a sidlište. Praha, Svoboda. RAPOPORT, Amos (ed.) 1996: The Mutual Interaction of People and their Built Environment: a Cross-cultural Perspective. The Ha-gue, Mauton, Paris (World Anthropology). SELLE, Gert 1993: Die eigenen vier Wände: zur verborgenen Geschichte des Wohnens. Frankfurt, New York, Campus. WOLCOTT, Harry F. 1995: The Art of Fieldwork. Altamira. London, New Delhi, Walnut Creek. 4 Posrečen termin »can-opener« je uvedel Collier, ki se je med antropologi prvi poglobljeno ukvarjal z vprašanjem vizualnih medijev, predvsem fotografije, v procesu antropološkega terenskega dela. Fotografijo razume kot nekakšen medij, ki v prvih stopnjah dela z informatorji na terenu rabi kot ključ, da antropolog in informator navežeta stik. Olajša prvo komunikacijo, omogoča začetek pogovorov, informatorju zbudi zanimanje za antropologovo početje, skratka - pomaga prebiti led. Glej: John Collier, Malcolm Collier: Visual Anthropology, Al-buquerque 1992, 24-25. Strokovni članek / 1.04 Boža Grafenauer, Maja Kanop SPLAVARSKI MUZfJ JAVNIK Hiša, v kateri je splavarski muzej. Foto: Boža Grafenauer, maj 2001. Drava je bila pred ureditvijo cest in železnic edina transportna pot za les, ki so ga predvsem s Pohorja in Kozjaka vozili čez Podravje in Podonavje. Po Dravi so prevažali predvsem les iglavcev, pa tudi drugo blago: izdelke iz fužin, apno, steklarske izdelke in podobno. Začetki plovbe po Dravi segajo že v rimsko dobo. Rečni promet je imel pomembno vlogo v mestu Poetovia (Ptuj), kjer sta bila cestno križišče in postojanka rimsko-Panonske flote. Splavarstvo na Dravi se prvič omenja leta 1280. Iz Velikovca so takrat vozili prazne vinske sode do Maribora. Iz Koroške so po Dravi dostavljali svinec, živo srebro, železo in železne izdelke na Ogrsko in do Turčije. Prvi pisni dokumenti o splavarjenju lesa so iz 14. stoletja. V 18. stoletju seje razmahnila industrializacija in s tem povečano izsekavanje gozda. Lesna trgovina je dosegla velikanske razsežnosti. Les so vozili k Dravi večinoma z živino ter ga nato nalagali na šajke1 in splave. Veliki lesni trgovci in prevozniki po Dravi so les dostavljali do niže ležečih predelov Štajer-ske, posebno pa na Hrvaško, v Slavonijo in na mejo s Turčijo. V takratni Ogrski sta bila Osijek in Novi Sad glavni pristanišči za pohorski les. V sredini 19. stoletja seje po Dravi Pa leto prepeljalo od 700 do 800 šajk in od 1100 do 1200 splavov. Razvoj železnice v sredini 19. stoletja je vplival na zaton voženj s šajkami, ne pa tudi na zmanjšanje splavarjenja, saj je splavarstvo še vedno pomenilo cenejši prevoz. Leta 1913 so se lotili gradnje prve hidroelek-trarne na Dravi - Fale, obratovati pa je začela leta 1918. Naredili so splavnico, kije omo-§°čala prehod splavom. Z začetkom druge svetovne vojne, leta 1941, so splavi nehali voziti. Pozneje so zgradili še druge elektrarne na Lltavi, vendar niso več omogočale prehoda. Za prebivalce Dravske doline je bil gozd ze-lo Pomemben vir zaslužka. Mnogim kmetijam je pomenil osnovo za preživetje. Kmečki sinovi, ki niso ostali na domačiji, kočarji knez zemlje in drugi so našli zaslužek v ža- garstvu in splavarstvu, povezanima z gozdom in odvisnima od njega. Gozdarstvo in žagarstvo ter z njima povezana lesna trgovina s splavarstvom so bili poleg kmetijstva glavne gospodarske dejavnosti teh krajev. V splavarskih pristaniščih in na splavih je bilo zaposlenih do 500 delavcev. Splavarji so v primerjavi z delavci v drugih panogah zaslužili dobro. Zaposlitev ni bila stalna, saj so vozili od marca do novembra. Pozno jeseni so delali v gozdu. Tako je bila večina splavarjev vključena v ves postopek spravila lesa, od poseka, prevoza, predelave na žagah do splavarjenja. Prav zaradi stoletne splavarske tradicije ni nič čudnega, da so v krajih ob Dravi, na primer v Javniku pri Ožbaltu, po desetletjih popolnega zatona vaščani začeli na svojo pobudo dejavno obujati splavarstvo, nekdaj vitalno dejavnost tega območja. Pobudnik je Franjo Šarman, vnuk zadnjega velikega dravskega splavarja - »karmoniša«. Prvi »taljan-šek« - manjše in za prevoz gostov nekoliko prilagojeno plovilo - je izdelal in splavil pred dobrimi tremi leti. Kmalu je izurjena skupina flosarjev na »krov« dravskega splava privabila na stotine turistov, v vasi Javnik med Breznom in Ožbaltom pa je zrasel pravi splavarski pristan. Odprli so ga v obnovljeni družinski hiši Šarmanovih, tik ob Dravi, ob ma- gistralni cesti pa je podjetni potomec velikega splavarja postavil tudi gostilno. Hiša, v kateri je urejen splavarski muzej, stoji tik ob Dravi, v vasi Javnik, natančneje med krajema Podvelka in Ožbalt v Dravski dolini. Letnica nastanka hiše ni povsem jasna, zgrajena je bila v prvih letih 20. stoletja. V njej naj bi sprva prebival zidar ali cestar,2 ki jo je najverjetneje tudi zgradil. Leta 1932 je hišo kupil Jakob Šarman in se tja preselil z družino. Pozneje je večkrat zamenjala lastnike, nazadnje je v njej živel splavar Franc Šarman ml. z ženo. Franc Šarman ml. je že v rani mladosti začel slediti družinski tradiciji, prevzel je tudi najvidnejšo vlogo v družini. Zgodaj se je seznanil z reko Dravo in njenimi pastmi, vožnjo je na »rajžah«, ki jih je bilo več sto, izpopolnil do podrobnosti. Zaslovel je kot mojstrski splavar, na primer v »lentštatu« Dravograd, pristanu, kjer plov- 1 Šajke so bila plovila, dolga do 14 in široka 6 metrov. Upravljalo jih je šest splavarjev. Od 16. stoletja so imele pomembno vlogo v bojih s Turki. Uporabljali sojih za prevoz čet in vojnega materiala ter kot bojne enote. V 16. stoletju so v Vuzenici zgradili več splavov in šajk, s katerimi so dobavljali vojni material četam na Hrvaško. Takrat je v Vuzenici obstajala tudi bratovščina splavarjev. 2 Od informatorjev smo dobili različne podatke. bo ovira naporen in nevaren diagonalni tok, je splav vedno varno prepeljal mimo stebrov mostu. Kot dober gospodar je zaposlitev in zaslužek ponujal še mnogim splavarjem v Dravski dolini. Pogodbo je imel z največjim lesnim trgovcem Ivanom Veržunom iz Dravograda, ki je odkupoval les iz Mislinjske, Mežiške in Dravske doline ter ga prodajal v Podravino, Srem, Bačko in Banat. Na leto je sestavil od 200 do 220 splavov, kar je zahtevalo več kot 20.000 kubičnih metrov lesa. V njegovih posadkah sta vladala red in disciplina, zato večjih nezgod pri plovbi ni bilo. Franc Šarman ml. je umrl leta 1989 in hišo zapustil vnuku Franju Šarmanu, ta pa je začel po svoje obujati družinsko splavarsko tradicijo. Zunanjost hiše, ki je bila v desetletjih po drugi svetovni le neznatno predelana, je predlani in lani s svojimi in sredstvi iz programa Evropske unije Phare obnovila občina Podvelka. Nosilec vsebinske zasnove projekta Splavarski muzej, torej postavitve stalne razstave, je Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec s sodelavci, pri uresničitvi projekta pa so sodelovali tudi številni domačini in sodobni »Šarmanovimi flosarji« iz Javnika. Koncept postavitve so pripravili Marko Košan, Tomo Jeseničnik in Brigita Rapuc, vsebinsko zasnovo Maja Kanop, Boža Grafenauer in Peter Macuh, dokumentarno gradivo so prispevali Ludvik Cepec, Franjo Šarman in Pokrajinski muzej Maribor. Razstavo je oblikoval Uroš Grabner, panoje in fo-topovečave je izdelal Foto Tabor Maribor, razstavne lutke so delo akademskega slikarja Bonija Čeha iz Kranja, tekstilije pa so naredili v Srednji šoli Muta. Vsa tri nadstropja »Šarmanove hiše« v Javniku (pritličje, podstrešje in klet) so namenjena za muzejsko predstavitev dokumentarnega (fotografije, dokumenti) in originalnega (predmeti) gradiva o splavarjenju v zgornji Dravski dolini. Vsebinski koncept razstave je glede na prostorske možnosti izkoristil kombinacijo klasične dokumentarne (stenski panoji, vitrine) in ambientalne postavitve (bivalni prostori). Pritlični prostori so temelj muzejske predstavitve. Vhodna veža povezuje vse prostore v hiši, v njej začenjamo ogled muzeja, tu so podatki o ustvarjalcih razstave in povečava fotografije splavarja s kratko flosarsko pesmijo. Levo vstopimo v veliko sobo, kjer se na stenskih panojih s fotografijami seznanimo z različnimi temami in zgodovinskim pregledom splavarstva. Prikazani so gradnja šajk in splavov, organiziranost vožnje, pot splava, ovire in nesreče na vožnji ter nekaj o splavarskih zavetnikih, organizacijah splavarjev3 in pristaniških pristojbinah, pa tudi življenje splavarjev. Avtor večine fotografij je splavar in ljubiteljski fotograf Ludvik Cepec, ki je skoraj na vse vožnje nosil fotoaparat. Njegova zapuščina je izredne vrednosti, pristen zapis splavarskega dogajanja v okolici Ožbalta ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Njegove fotografije so glavni slikovni vir splavarskega muzeja in v veliko pomoč ljudem, ki so začeli obujati dejavnost. Podatkov o splavarstvu na Dravi je namreč raz- Predstavitev poti splava in življenja splavarjev na stenskih panojih. Foto: Boža Grafenauer, maj 2001. meroma malo, obstajajo krajše in fragmentarne raziskave. V vitrinah so nekateri originalni in osebni predmeti splavarjev ter maketa splava. V vitrine smo denimo postavili denar, kovance, ki sojih zaslužili in »obračali« nekdanji splavarji: najstarejši (srebrnik 1780) je iz časa Marije Terezije, večina kovancev je iz prve polovice 19. stoletja, nekaj dinarjev, bankovcev, je iz tridesetih let 20. stoletja (last Darko Kmetec, Podvelka); posodo za kuhanje kave na splavu (last Darko Kmetec, Podvelka); pipo za kajenje, ki jo je uporabljal nekdanji splavar iz Kaple - pipa ima tri nastavke različnih dolžin, za delovni dan, nedelje in praznike (last Darko Kmetec, Podvelka). Koledar kmečke zveze in Veliki slovenski spisovnik s splavarsko evidenco ter legitimacije za prevoz po železnici s popustom so pripadali gospodu Francu Šar-nianu (last Franjo Šarman, Javnik). V hiši so razstavljeni tudi večji predmeti, na primer splavarska vrv za privezovanje in vleko, ročna žaga in veliki splavarski sveder (last Franjo Šarman, Javnik), cepin in mala-rin (last Darko Kmetec, Podvelka). Iz največjega prostora so vrata v sobo, spalnico iz konca 19. stoletja, z ambientalno postavitvijo. Poleg značilne postelje, omare in stenskega ogledala daje največji pečat prostoru ženska lutka, nosečnica ob oknu z razgledom na Dravo, ki bere pismo svojega moža, splavarja. Shrambo smo izkoristili za panoje, ki shematično prikazujejo »zbijanje« šajke in ta-Ijanška. Predstavljeni so načrti z merami in nekaj orodja, ki so ga potrebovali pri sestavljanju splavov. dravski splavarji so že pred prvo svetovno vojno vezali splave, imenovane hlodovci. Splav je bil sestavljen iz lesa in v celoti delo splavarjev, katerih glavno orodje sta bila sekira in sveder. Hlodovci so bili spredaj ožji 'n zadaj širši, les pa je bil naložen prečno in na vrhu prevezan. Široki so bili približno 5 Petrov in dolgi od 16 do 24 metrov. Italijanki tesarji so dravske splavarje naučili gradnje splavov po drugačnem postopku. Tak sPlav se je imenoval taljanšek. V nove splave Se je lahko zbil tesan les različnih profilov in dolžin, tudi do deset metrov. Širok je bil 0ti 5 do 6 metrov, dolg pa do 33 metrov. Tak-kn splav je lahko prepeljal do 120 kubičnih tnetrov lesa, to je skoraj od tri do štiri vago-ne lesa. Z novo, gospodarnejšo tehniko ve-zave se je prevoz lesa po Dravi še povečal. Skupaj je naenkrat izplulo iz pristanišča od do šest splavov. Na vsakem je bil karmo-niš in pet splavarjev. Karmoniš je bil navad-no starejši, izkušen splavar, kije dobro poz-tal reko in njene pasti. Veslal je spredaj, zra- ven njega sta bila dva »prednjeka«, zadaj na desni pa »ravnjak«. Vsak konvoj splavov je imel s sabo tudi manjši čoln, ranco, ki so jo uporabljali, ko so morali pristati in pomagati nasedlemu splavu. Splavi so po dveh dneh vožnje prispeli do Donje Du-brave. Od tod vožnja ni bila več tako nevarna, ni bilo več nujno imeti šestčlansko posadko, zato so se nekateri vračali domov. Splavi so morali pristajati v pristaniščih. Pristojne oblasti so predpisovale red v pristaniščih in določale tarife za pristajanje, razkladanje, izdelavo šajk in splavov ter ležari-no za tovor. V mariborskem pristanišču je bil postavljen »Lendhaus«, kjer je stanoval »Lendhüter«, čuvaj Lenta. Določeno je bilo, kako so morali zlagati drva, sicer je čuvaj kup lahko podrl in ga zapovedal zložiti na novo. Poskus goljufanja je moral prijaviti. Pozneje je pobiral mitnino »lentkapitan«, ki so ga izvolili splavarji, navadno pa je bil gostilničar. Zadnji je bil izvoljen leta 1930, pozneje niso več pobirali splavarskih pristojbin. Na splavu je bila tudi »huta« - koliba, kamor so se zatekli, ko je deževalo. V pristanih so nekateri v njej prenočevali, tam so hranili nahrbtnike s perilom in hrano. Za huto so postavili ognjišče, zbito iz desk v obliki pravokotnika, obloženega z ilovico. Nanjo so položili štiri opeke, na te pa postavljali lonce. Ob večerih so splavi pristajali v pristaniščih. V bližnjih gostilnah so si splavarji odpočili, se najedli in odžejali. Najpogosteje so si naročali golaž, »ajmohc«, kruh, juho z »nudlči« in mesom. Imeli so svoje stalne flo-sarske gostilne, v njih so tudi spali. Le eden od splavarjev je moral prespati na splavih, daje pazil na tovor. Največ prometa je bilo v pomladanskih in jesenskih mesecih, ko je imela Drava dovolj vode. Največ splavov je odplulo iz Dravograda, saj je bilo tam zbirališče za les iz Mežiške in Mislinjske doline. Drugi pomembni kraji, od koder so odpluli, so bili Libeliče, Vuzenica, Muta, Radlje, Vuhred, Brezno, Ožbalt, Lovrenc, Fala, Ruše, Selnica, Brestrnica in Maribor kot zadnja postaja za sestavljanje splavov. Dravski splavi so se ustavljali v Mariboru, na Ptuju, v Varaždinu, Dubravk Barcsu, Moslavini in Osijeku. Pot so nadaljevali tudi naprej po Donavi in pristajali tudi v Bugujevu, Vukovarju, Palanki, Či-bu, Novem Sadu, Slankamnu in Beogradu. Nekateri so pluli še po Aleksandrovem in Petrovem kanalu, Tisi, Tamišu in Begi. Ambientalna postavitev je tudi v kuhinji. Popelje nas v začetek 20. stoletja, z moško lutko, flosarjem, ki ravno malica in pripo- 3 * * * * * * * li 3 Prva omemba splavarske organizacije je iz Vu- zenice. Ohranjeni so zapiski splavarskega ce- ha, ki se začnejo leta 1776, in cinast vrč iz leta 1829. Takoj po prvi svetovni vojni ni obstajala nobena splavarska organizacija. Splavarji so bili prepuščeni izkoriščanju lesnih trgovcev in pod- jetij, zato so leta 1928 ustanovili organizacijo zgornjih in spodnjih splavarjev. Ta je organizi- rala tudi stavke, na njih pa so splavarji zahteva- li višje plače. Pozneje so ustanovili splavarsko zadrugo v Ožbaltu, delovala pa je do leta 1941. Splavarska zadruga je dosegla tudi popust za vožnje z vlakom. Splavarji so se vračali domov z vlakom, pred uvedbo železnice pa peš ali na kmečkih vozovih. Iz Donje Dubrave so se vračali nekaj dni, iz Slavonije in Srema pa dva do tri tedne. veduje zgodbo v narečju,4 ter predstavi tradicionalne praznike in verovanja, povezane s splavarstvom. Pred gradnjo hidroelektrarn je bila Drava deroča in nevarna reka. V strugi je bilo veliko čeri in skal, ki so povzročile mnoge splavarske nesreče. Od Maribora navzdol so veliko nevarnost za splave pomenili tudi plavajoči mlini in žage. V spodnjem toku Drave in Donave vožnja sicer ni bila tako nevarna, toda predvsem v jesenskih mesecih sta plovbo močno ovirala megla in kosava, močan severovzhodni veter, ki je potegnil iz Panonske nižine. Na plovbi do Osijeka so morali paziti na druga plovila. Vlačilci so vlačili po nekaj plovil po reki navzgor in pogosto drseli tik ob splavih ali jih celo zadeli. Za varstvo pred nevarnostmi so se splavarji obračali na zavetnike. Najpomembnejši je sv. Miklavž, za pomoč so prosili tudi sv. Janeza Nepomuka in Mater božjo. V Dravski dolini je kar nekaj cerkva in kapel posvečenih sv. Miklavžu. Zaščitnik splavarjev je bil tudi sv. Martin, predvsem zato, ker seje sezona splavarjenja končala prav na martinovo. Na ta praznik so imeli v Ožbaltu ponavadi splavarski dan z zahvalno mašo, na kateri so se spomnili tudi vseh žrtev, ki jih je zahtevalo splavarjenje. Začetek splavarske sezone je bil ponavadi marca, okrog gregorjevega, ko je voda že primerno čista, gladina pa dovolj visoka. Karmoniši so povezali manjši splav, imenovan cizek, in z njim pregledali in preizkusili tok Drave, da so na poznejših vožnjah vedeli, kje so nastale spremembe in kje so nevarnosti. Vsakega splavarja, ki se je prvič odpravil na pot, je čakal krst. Vsi splavi so se ustavili v Donji Dubravi, splavarji pa so se zbrali v gostilni, ki so jo navadno obiskovali. Tukaj so krstili vse novopečene splavarje in karmo-niše. Obred je vodil zgovoren splavar, ki je predstavljal duhovnika, pomagala sta mu ministranta. Oblečeni so bili v improvizirana mašna oblačila. Krščenec si je izbral starejšega in izkušenega splavarja, ki mu je bil za botra. Postavljali so mu različna šaljiva vprašanja, po duhovnikovem nagovoru so krščenca krstili z vodo oziroma vinom. Veselo razpoloženje je trajalo še pozno v noč, nekateri so postanek izkoristili za obisk pri ljubici. Iz kuhinje je prehod na zunanji gank, kjer je tudi stranišče. Pod gankom so na ogled nekateri večji predmeti. Kletni in podstrešni prostori za zdaj še niso izkoriščeni. Klet bo v prihodnosti rabila kot promocijski del objekta, v njej bodo tudi vinska klet in nekateri pripomočki splavarjev. Tudi podstrešje bi lahko uporabili kot raz- stavni prostor. Možna je še ambientalna predstavitev sobe samskega splavarja. Na podstrešju je sicer bila dimnica za meso. Splavarstvo je bilo tudi nevarno. Vsako leto je v Dravin mokri grob odšlo od pet do deset splavarjev. Čeprav so bili vseskozi v stiku z vodo, so le redki znali plavati. Pogosto je splav nasedel, posebno takrat, ko je po nalivih in poplavah Drava spremenila tok. Ko je splav zapeljal na plitvino, so si pomagali s »konjem«, tramom, ki je bil na vsakem splavu. Z njim so zajezili bočni tok. Privezali so ga na bok splava tako, daje imel tok na konja naj večji upor. Vodni tok je potiskal konja in s tem tudi splav. Še teže pa je bilo, če je splav zapeljal na »piki«, kot so imenovali prodišče razvodnice. Takrat je nasedel in pogosto ga niso zmogli sami dvigniti s koli ter vrniti v rečni tok. V takem primeru je karmoniš takoj obvestil splavarje iz iste skupine s signali: pokončnim dvigom štiri metre dolge bele deske in z močnim glasom: »pu-pu-pu«, kar je pomenilo, da morajo priti na pomoč. Preostali splavi so pristali, splavarji so prišli pomagat z ranco. Nasedli splav so morali razložiti, dokler ni bil dovolj lahek, da so ga odrinili proti globlji vodi. Nato so ga spet naložili. Splavarstvo je stoletja dajalo kruh družinam v Dravski dolini in zaznamovalo življenja mnogih generacij. Po drugi svetovni vojni je dejavnost povsem zamrla. Z leti je bilo vse manj ljudi, ki so se ukvarjali s splavarstvom. Ti so dali pobudo, da se bogato znanje ohrani in prenese na mlajše generacije. Na osnovnih šolah so začeli uresničevati projekte, pri katerih so učenci zapisovali pričevanja starejših ljudi in se tako seznanili s tradicijo. Splavarstvo se je začelo obujati in obnavljati tudi v turistične namene. Dejavnost, ki je bila nekoč namenjena prevozu lesa, so spremenili v turistično znamenitost, ki je namenjena širokim množicam in mora zadovoljiti njihove prostočasne potrebe po zabavi, druženju, hrani in jedači. Zato so se pojavili kompromisi in posodobitve tradicionalnih postopkov, tudi nekatere rešitve, ki s splavarjenjem nimajo nič skupnega. Prav zaradi tega je še bolj pomembno, da se ta del zgodovine predstavi tudi strokovno, v muzeju. Pozitivno je, da je pobuda za takšen muzej prišla od domačinov samih, neposrednih potomcev splavarjev, in v kraju, ki je že od nekdaj živel s splavarstvom in od njega. Viri in literatura BAŠ, Angeles 1974: Savinjski splavarji. Ljubljana. MACUH, Peter et. al. 2000: Drava nekoč in danes. Zemljepisne, zgodovinske in etnološke značilnosti sveta ob Dravi. Splavarstvo in energetika. 4 Splavar Franc Šarman (1905-1991) pripoveduje, posneto novembra 1995 (last Vili Vuk, Maribor). Strokovni članek / 1.04 Barbara Šoster NASTAJANJE MUZEJA VRBOVEC, MUZEJA GOZDARSTVA IN LESARSTVA V NAZARJAH Ob občinskem prazniku, 17. septembra 2001, je bil v Nazarjah za javnost odprt nov kul-turno-zgodovinski spomenik Muzej Vrbovec, ki je ime dobil po graščini, v kateri domuje. Je prvi muzej na območju Zgornje Savinjske doline in hkrati edini v Sloveniji, ki se specializirano ukvarja z dediščino gozdarstva in lesarstva. Zamisel o predstavitvi zgodovine gozdarstva in lesarstva, panog, ki sta ljudem v Zgornji Savinjski dolini vtisnili neizbrisen pečat, je nied lokalnim prebivalstvom živela že dolgo časa. Zaprti in od preostalega dela Slovenije Prometno odrezani pokrajini je gozd pomenil edino bogastvo. Les je bil zaradi pomanjkanja rodovitne zemlje in ob odsotnosti rudnih bogastev glavni vir zaslužka in s tem preživetja večine prebivalcev v porečju Drete in °b zgornjem toku Savinje. Dolgo časa pa je ostajalo le pri zamislih, ki so v najboljšem Primeru pristale na papirju. Jeseni 1999 so na občini Nazarje ob strokovnem svetovanju Muzeja novejše zgodo-vtne Celje začeli tehtati realne možnosti za Pstanovitev zavoda, ki naj bi zaščitil propadajočo dediščino omenjenih panog, jo postavil na ogled javnosti in s tem približal obiskovalcem načine življenja in dela v dolini v Preteklosti. Dolgoletna želja je postala resnič-Post februarja 2000, ko je občinski svet občine Nazarje sprejel sklep o ustanovitvi jav-nega zavoda za opravljanje muzejske dejav-n°sti. Muzej Vrbovec, muzej gozdarstva in iesarstva, je prevzel nalogo evidentiranja, zbi-ranja, hranjenja in prezentacije premične kul-tPrne dediščine gozdarstva in lesarstva na ob-Ptnčju Zgornje Savinjske doline. Občina Na-2arje je zagotovila primerne prostore za delovanje muzeja in se zavezala priskrbeti potrebna finančna sredstva. Hkrati je bil dolo-ppn datum odprtja muzeja oziroma stalne razstave za javnost: september 2001, mesec, v katerem Nazarje praznuje občinski praznik, in leto, ko je lesna industrija v dolini praznovala stoletnico obstoja. Prvi korak na poti k odprtju stalne razstave je bilo imenovanje projektne skupine. Direktorica Muzeja novejše zgodovine Celje Andreja Rihter (ki je sodelovala do prevzema funkcije ministrice za kulturo) in Barbara Šoster (kustosinja MNZC in vršilka dolžnosti direktorice Muzeja Vrbovec) sva bili odgovorni za pripravo vsebinskih gradiv in zbiranje predmetov na terenu, arhitekturno oblikovanje in oblikovanje celostne podobe muzeja je prevzel Boris Radjenovič (Studio Oreh, Kranj), tehnično vodstvo projekta pa je bilo zaupano Vojku Strahovniku (Argos, s. p.). Hkrati s projektno skupino je bil ime- novan strokovni svet, sestavljen iz strokovnjakov lokalnih gozdarskih in lesarskih ustanov ter drugih strokovnih sodelavcev, ki so s svojimi zamislimi sodelovali pri oblikovanju in uresničitvi projekta. Prva in glavna težava je bila zbirka. Prostori so bili zagotovljeni, določen je bil datum odprtja razstave, na voljo pa ni bilo niti enega predmeta, niti ene fotografije ali kakšnega drugega dokumenta. Več kot leto dni so zato intenzivno potekali evidentiranje, zbiranje in dokumentiranje gradiva na območju Zgornje Savinjske doline, ki geografsko obsega porečje Drete in zgornji tok Savinje. Najprej je šlo seveda za zbiranje predmetov in dokumentarnih gradiv, potrebnih za pripravo razstave, prav tako pomembna pa so bila tudi pričevanja ljudi. Kot zgodovinarka, na- vajena predvsem arhivskega gradiva, dejstev, zapisanih na papirju, sem se nenadoma znašla pred povsem drugačnim delom. Zanesti se na spomin redkih še živečih predstavnikov starejše generacije, ki so sami okusili trdo delo, ali verjeti pripovedi mlajše generacije, ki se je spominjala zgodb svojih očetov in dedov, brez trdnih pisnih dokazov, je zame pomenilo precejšnjo težavo. S primerjavo informacij, pripovedi in izjav, z ugotavljanjem podobnosti in razlik in ob pomoči redkih arhivskih gradiv pa so tudi te težave kmalu postale rešljive. V delu na terenu, v delu z ljudmi sem odkrila poseben užitek. Ohranjanje dragocenih pripovedi pred pozabo časa, zaprašenih predmetov pred zanesljivim propadom je vsekakor porajalo posebne občutke. Pri zbiranju gradiva mi je veliko pomagal upokojeni gozdarski inženir Franc First, ki je dobro poznal območje in ljudi, kar mi je precej olajšalo delo. Na podlagi seznama možnih imetnikov gradiv, ki so ga pripravili na Zavodu za gozdove v Nazarjah, sva obiskovala posameznike v Zadrečki in Savinjski dolini, po nižini in še zlasti po višinskih kmetijah, kjer so ljudje še danes precej odvisni od gozda. Seznam se je ob delu na terenu nenehno podaljševal, dolge ure so bile včasih nagrajene z uspehom, včasih pa so bili obiski tudi povsem brezplodni. Ob vztrajnem delu je zbirka vendarle stalno naraščala. V prvih mesecih leta 2001 je bila večina gradiva zbrana, inventarizirana in deloma tudi že restavrirana. Zbirko, ki danes obsega okoli 150 predmetov, sestavljajo zlasti različna orodja in druga oprema gozdarskih in lesarskih delavcev, zbranih pa je bilo tudi več kot 100 fotografij. Hkrati z nastajanjem zbirke je potekala gradbena preureditev prostorov, namenjenih muzeju. Prostori v pritličju zahodnega trakta graščine Vrbovec, ki so pred tem rabili večinoma kot skladišča, so počasi začeli dobivati podobo muzejske pisarne, recepcije, depoja in seveda razstavnih prostorov. Začetek leta 2001 so zaznamovali številni sestanki bodisi ožje projektne skupine bodisi širšega strokovnega sveta, ki so kazali približevanje k dnevu odprtja. Do maja sta bila dokončana projekta muzejske postavitve in arhitekturne ureditve. Postavljanje razstave se je lahko začelo. Med proučevanjem terena seje pokazalo, kako velika je bila - in je razmeroma še vedno -odvisnost prebivalcev od lesa. To je postala podlaga za pripravo vsebine stalne razstave. Naš namen je vsekakor bil postaviti spomenik ljudem, ki so ob preprostem orodju zmogli vsa opravila v zvezi z lesom in zmagali v boju s trdovratno pokrajino. Projektna skupina si je bila edina v tem, da zbrani pred- meti nikakor ne sodijo v vitrine, da jih je treba umestiti v čim bolj naravno okolje, kar je tudi narekovalo uporabo izključno naravnih materialov. Odločili smo se za ambientalno postavitev. Rdečo nit, ki nas vodi skozi stalno muzejsko razstavo, pomeni les. Sledimo mu na njegovi poti od drevesa v gozdu do predelave v končni izdelek, ob tem pa so nanizane zgodbe ljudi, ki so bili od lesa neizogibno odvisni. V ospredju razstave so torej delo in življenje ljudi ter njihova povezanost z gozdom in lesom. Razstava nas popelje v čas starih olcarjev, furmanov in splavarjev, v čas žagarjev, mizarjev in tesarjev. Obuja že pozabljene dogodke, načine življenja ter delovne navade in običaje. Vrne nas v čas, ko je sečnja v mogočnih gozdovih potekala samo s sekirami in pozneje ročnimi žagami, ko so bile edina pot za spravilo lesa iz gorskega in težko dostopnega sveta riže (drče) in ko je prevoz do namembnih žag potekal s plavljenjem. To je bil čas, ko je bila sečnja omejena na poletni in jesenski čas, spravilo v dolino na zimo in prevoz po vodi na spomladanske mesece, čas, ko je les potreboval leto dni, da Prikaz plavljenja v Zgornji Savinjski dolini. Foto: Matevž Lenarčič, oktober 2001. je prišel do kupca. Razstava prikazuje razmere gozdnih delavcev med sečnjo, posveča se vlogi furmanov, ki so jo odigrali pri spravilu lesa, in se na drugi strani dotakne sprememb, ki jih v gozdarstvo prinese družbeni sistem po drugi svetovni vojni: gradnja žičnic in še posebno gozdnih cest ter s tem povezano uvajanje moderne mehanizacije. Prikazana sta razvoj žagarstva od ročnega razreza lesa, prek primitivnih vodnih žag vene-cijank do žag na električni pogon in vloga splavarstva kot edine možne poti za prevoz velikih količin lesa v daljne kraje. Razstava prikazuje razvoj mizarstva in tesarstva v dolini, delo in življenje mizarskih in tesarskih mojstrov. Poseben del je posvečen razvoju lesne industrije v dolini, ki je lani slavila 100. obletnico postavitve prve industrijske žage v Nazarjah. Prikazan je razvoj od njenih začetkov na prelomu stoletja do razvoja Glina Nazarje in njegovega pomena za prebivalce doline danes. Predstavitev razvoja splavarstva (flosarstva) in prikaz splavarske rajže. Foto: Matevž Lenarčič, oktober 2001. Strokovni članek / 1.04 Iztok Sovi BOŽIČ PO KOSTELSKO Šege, navade, magična dejanja in druge značilnosti te odmaknjene pokrajine Kostel je obmejna pokrajina na jugovzhodu Slovenije, od Kočevja oddaljena slabe pol ure vožnje. Na približno 57 kvadratnih kilometrih leži 54 vasi in pomemben kostelski grad (danes v ruševinah), ki je poleg celjskega starega gradu največji in najstarejši grajski kompleks pri nas, nekoč pa je bil odlično zatočišče pred Turki. Čeprav so bile razmere za življenje v teh odmaknjenih krajih vedno težke, so Kastelci najhujše čase preživljali prav med stoletnimi turškimi vpadi, zaradi katerih jih je večina tudi zbežala. Na izpraznjene kmetije so se leta 1531 naselili Uskoki (tako rekoč so »uskočili«), domačini sojih imenovali tudi Vlahi. To so bili ljudje iz Dalmacije, Bosne in Hercegovine ter Srbije. Tako so se v Kostelu razvili poseben jezik, svojevrstna kultura in drugim delom Slovenije manj znane šege in navade. Zato me je še posebej zanimalo, kaj mi bo o praznovanju božiča v teh krajih povedala sogovornica Neža Klarič iz Novih sel. Božiča si brez adventnega venca skoraj ne znamo več predstavljati. Različni viri navajajo, da so na božični večer v teh krajih na ognjišču žgali debelo poleno, imenovano badnjak. Sogovornica se tega običaja ne spominja, ve pa povedati, da so sam predbožični dan imenovali badnjak in se do večerje postili. Priprave na ta »največji in najlepši praznik«, kot ga je označila, so se začele že z adventom. Ob jutrih so obiskovali maše zornice, in ker je bila ob šesti uri še trda tema, so v cerkev hodili s petrolejkami, laternami in baklami - slednje so naredili iz leskove veje in smole. Pogled na kače luči, ki so se vile proti dolini, je bil pravo doživetje. Dom je bilo treba ustrezno pripraviti in okrasiti, predvsem pa je morala biti na božični večer hiša čista. Kakšnih štirinajst dni pred božičem je prišel k hiši mož ter pozlatil križ in druge podobe. V kot so postavili doma izdelane jaslice: izvezli so trikotni prt, figure pa izrezali iz papirja in jih prilepili na lesene paličice, ki so jih nato natikali v mah. Jaslice v obliki, kakršno poznamo danes, so prvič postavili jezuiti leta 1560 na Portugalskem, le- ta 1644 so stale v ljubljanski jezuitski cerkvi, na našem podeželju pa so se začele pojavljati šele v 19. stoletju (Kuret 1970, 38, 90, 165). Gospodinja je pravočasno pripravila različne dobrote: potico, mlečni kruh, taščice (flancate) in drugo. Ker so bili orehi navadno predragi, so pekli rožičeve ali jabolčne potice. Po vsej Sloveniji so v tem času pekli poseben božični kruh poprtnik. Za Kostel je še posebno značilen »zmesen kruh« iz pire, ječmena, pšenice in koruze, imenovan tudi župnik. Pozimi so kuhali posušene sadne krhlje ali »rižne« in pili tako pripravljeno pijačo. Vino je bilo zelo redko, saj v Kostelu ni bilo trte, nadomeščalo ga je sadno vino oziroma »mošt«, kraji pa so zelo znani tudi po odličnem žganju ali »rakiji«. Na sveti večer so dali na mizo poprtnik, dva koruzna storža, sol in votel ključ. Ključ je pozneje med letom rabil tudi kot zdravilno sredstvo. Če je kdo imel »ječmenček« na očeh, je nekajkrat zavrtel ključ pred očesom in včasih se vnetje res ni več širilo ali naj bi celo izginilo. Ta dan so z blagoslovljeno vodo pokropili vso hišo, tudi hlev in okolico. Vodo so nato dali skupaj s poprtnikom pod božično drevesce, ki je bilo zelo skromno okrašeno. »Vesela sem bila že, če sem lahko pojedla jabolko, kije viselo z njega!« Del blagoslovljenega poprtnika so ta dan dobile tudi živali na kmetiji. Za družino je bil zvečer na mizi največkrat golaž, kar je pomenilo zelo dobro hrano. Razumljivo, saj je bilo suho meso le redko na jedilniku ob »komaradi« (kolerabi), ječmenovi kaši in podobnem. Po večerji so otroci navadno šli še po drugih hišah, da so videli, »kako imajo drugi«. Sledila je polnočnica, ki je bila za vso družino enkraten dogodek. Po njej so se vrnili domov in spet kaj dobrega pojedli, tudi zapeli. Božiča kot moža v rdečem, ki bi delil darila, seveda niso poznali, obdarovali so se le za Miklavža. »Danes je božič, zato morate biti doma, je vedno govorila naša mama.« Še danes se pri sogovorničini družini odpravijo na obiske šele na Štefanovo, 26. decembra. Družine so praznične dni pogosto preživele brez očeta ali drugih mož, ki so bili pri hiši. Kostelci so namreč že leta 1492 dobili pravico do krošnjarjenja, zato so bili od septembra do pomladi zdoma (Svetik 2000, 12). Hodili so tudi do Češke, nimajo pa dosti skupnega s krošnjarji iz Ribnice, saj so povečini prodajali sladkarije. Večino časa so se zadrževali po gostilnah in ponujali nekakšen srečelov. Za plačilo so gostje igrali par - nepar, pri čemer so morali povedati, ali bodo iz koša potegnili sodo ali liho število. Če je bila napoved pravilna, je zmagovalec dobil majhno nagrado. Da so pri tem poznali številne trike in goljufije, ni treba poudarjati, pa tudi, da se jih je veliko vrnilo domov praznih žepov ali so si morali denar za vrnitev celo izposoditi. Od božiča do novega leta so poznali tudi številna magična dejanja. Eno takih je metanje čevlja ali »švarklja« čez glavo. Čevelj si moral z noge zalučati skozi vso sobo. »Pomembno je bilo, kako je pristal: če se je obrnil ven, potem boš moral to leto od hiše (verjetno zaradi poroke), če se je obrnil noter, je to pomenilo, da boš ostal.« Drug način napovedovanja prihodnosti so upo- rabljali na starega leta dan. Na ognjišču so topili svinec, ga nato vlivali v vodo in razlagali nastale oblike. Na božični večer so hodili tudi na mejnike in križišča poslušat duhove, saj naj bi mrtvi oživeli. Na mejnikih, za katere so se prepirali, nisi slišal nič. Zdaj je večina teh šeg izgubila svoj prvotni pomen ali izginila. Adventni venci, kijih danes vidimo po domovih, tudi pri družini sogovornice, so novodobna pridobitev. Kostelske ženske pa redno pripravljajo razstave, tudi o božiču, da le ne bi šlo vse v pozabo. Na tepežnico (nedolžni otročiči) so otroci s šibami nagovarjali gospodinje: »Dajte dena-ra kaj, bog vam daj sveti raj.« »Novoletkarji« pa so na novega leta dan hodili »novo leto brat« z naslednjimi besedami: »Bog daj srečno novo leto, zdravo, veselo, marno, bogato, rodovitno, večjih delih manjih grehih, da bi se koli vaše hiše igrali konjički, oslički, prašički. Na konjaki je fantak, na fantdku je kapica, na kapici je rožica, na rožici je tičica, ka Upu poje i srečno novo leto zove!« Svetilka, s kakršno so včasih hodili k zornicam. Informatorka: KLARIČ Neža, Nova sela Literatura: CANKAR, Franc 1975: Kostel ob Kolpi. Kočevje. KURET, Niko 1970: Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi do zime. Zima. Celje. REISP, Branko 1990: Grad Kostel. Maribor. SVETIK, Peter 2000: Kostelske drobtine: izbrane kostelske jedi, navade, običaji. Kostel. - - 2001: Kostelski biseri: kulturna dediščina in naravne vrednote pokrajine Kostel. Kostel. Družina Klaričevih Strokovni članek / 1.04 Bojan Matjašič SPLETNE STRANI V ETNOLOGIJI Uvod Od začetkov eksperimentiranja z računalniškimi omrežji je minilo že kar nekaj let. Tehnična revolucija, razvidna predvsem v vse hitrejšem razvoju osebnih računalnikov, je začela vplivati na informacijsko- komunikacijsko infrastrukturo podjetij, ki so stopila v korak s časom. Računalniško opismenjevanje je pojem, s katerim smo se v preteklem desetletju srečevali v raznih institucijah, ponekod pa smo v Sloveniji glede tega še vedno krepko v zaostanku. Pred kratkim je bila odločilna in več kot potrebna ustanovitev ministrstva za informacijsko družbo, ki sofinancira projekte uvajanja informacijsko-komuni-kacijske tehnologije (1KT) in tako vpliva na ozaveščenost Slovencev na tem področju. Eno od poglavij v tej obsežni temi je tudi svetovni splet oziroma internet. Časovna in prostorska neodvisnost, nizki stroški oglaševanja, nove možnosti predstavitve in komunikacije, preprosta integracija in dopolnjevanje IK-sistemov v posameznih institucijah -vse to so prednosti interneta, ki so vplivale na hiter razvoj spletnih strani tudi pri nas. Najprej so nove možnosti izkoristili tržno usmerjeni ponudniki raznih storitev, vse več pa je tudi spletnih strani posameznikov, raznih društev in drugih organizacij. Srečanje med etnologijo in internetom Zanimiva je točka, v kateri se s tem pojavom srečuje etnologija. Disciplina, ki se je nekoč ukvarjala z raziskovanjem preprostega kmečkega prebivalstva in tradicionalnim načinom življenja ter svoje področje raziskovanja vse bolj širila tudi na sodobnost in obsežnejše kulturne pojave, se zopet srečuje z vprašanji, na katera bo treba najti teoretične odgovore in jih nazadnje tudi praktično osvojiti. Po eni strani je internet zanimiv s stališča stroke, na kar je nakazala že Špela Kučan s svojo diplomsko nalogo,1 po drugi pa gre za povsem praktično zadevo, ki ima možnosti razvoja predvsem v muzeologiji in na drugih področjih, kjer se stroka srečuje s širšo popu- lacijo. V svetu se v muzeologiji uporabljajo multimedijske predstavitve, ki konkurirajo tradicionalnim načinom. Zvok, slika in in-teraktivnost so sredstva komunikacije, ki jih sprejema predvsem mlajša generacija in na katera je ne nazadnje tudi navajena. Vsekakor bo v prihodnosti treba nekatere ustaljene vzorce delovanja v institucijah oblikovati po omenjenih merilih. Kar je danes zgolj prednost, bo jutri nuja. Zastopanost etnologije na svetovnem spletu In kako je v svetovnem spletu zastopana etnologija? Oglejmo si primerjavo števila najdenih strani glede na nekatere iskane pojme. Za razumevanje naslednjih podatkov moramo vedeti, kako so strani opredeljene v spletnih iskalnikih. Vsaka je lahko določena z več pojmi. Tako bo na primer stran Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo najdena ob iskanju besed etnologija, antropologija, filozofska, fakulteta, univerza, študij, raziskovalno in tako naprej. Če vpišemo v iskalnik več besed, ta išče strani, ki so opredeljene samo s prvo ali samo z drugo besedo, prednost pri izpisu pa imajo strani, ki so opredeljene z obema. V enem večjih iskalnikov spletnih strani Altavisti (www.altavista.com) so rezultati taki: največ strani najdemo ob iskanju pojma anthropology (1.013.275). To so predvsem strani v angleškem jeziku pa tudi strani evropskih in drugih držav, ki imajo svojo stran opredeljeno z geslom anthropology. Ob bolj natančnem določanju gesla je razvidno, daje od tega 474.147 strani opredeljeno z besedama anthropology books. Gre predvsem za prodajo knjig, vmes pa najdemo tudi spletne knjige, knjižne arhive, kratke opise, recenzije in podobno. Anthropology university izpise 409.545 zadetkov. Tukaj najdemo povezave na različne univerze in oddelke, ki v svoj program vključujejo antropološko problematiko, ali pa gre izključno za študij antropologije. Razmerje je podobno pri izrazih ethnology (56.457), ethnology books (40.797) in ethnology museums (13.841). Poglejmo si še zanimivost pri straneh v nemškem jeziku. Izraz ethnologie je z 31.422 zadetki v prednosti pred Volkskunde (18.385) in Völkerkunde (12.129), kar po svoje kaže na izpodrivanje nekaterih izrazov. Beseda etnologija javi 190 izpisov, predvsem hrvaške, srbske in nekaj makedonskih strani. Enako je z izrazom antropologija, pri čemer gre večinoma za iste strani. Zdaj pa si podrobneje oglejmo položaj v Sloveniji, pri čemer bomo za informacije uporabili slovenski spletni iskalnik Matkur-ja (http://www.matkurja.com/). Ob vpisu gesla etnologija nam Matkurja ponudi deset spletnih strani, med katerimi so tudi strani Slovenskega etnografskega muzeja (SEM), Slovenskega etnološkega društva (SED) in Študentskega etnološkega gibanja (ŠEG). Z antropologijo sta povezani samo dve strani, Studie Humanitatis in zopet ŠEG. Ob izbiri gesla etnografija najdemo šest strani, med njimi spet SED in SEM ter povezave do nekaterih muzejev. Zdaj pa še nekaj besed o kakovosti informacij. Najprej moramo orisati nekatere bistvene razlike med funkcijami posameznih strani, ki posledično vplivajo na strukturo informacij. V svetovnem spletu najdemo precej spletnih strani, ki nam lahko rabijo kot izhodišče pri iskanju. Ponujajo predvsem povezave na druge spletne strani z etnološko in antropološko vsebino, ki so pogosto razvrščene po določenih merilih. Kot primer naj navedem strani Virtual li-brary of Anthropology (http://vlib.anthro-tech.com/) in Ethnology and Anthropology on the Internet (http://so-sig.esrc.bris.ac.uk/ethnology_ethno-graphy_and_anthropology/). Več podobnih strani bomo našli ob iskanju gesel eth-nology/anthropology resources/archives/ links in tako naprej. Treba je poudariti, da slovenska stran, ki bi ponujala tovrstne informacije za naš etnični prostor, še ne obstaja. Kot primer slovenskega informacijskega portala naj opozorim na stran Slovenski muzeji in galerije (http://www2.ar-nes.si/~ljprirodm6/). Več kot zgolj pove- 1 Špela Kučan, Z enim klikom okoli sveta: etnološki vidiki vpliva interneta na vsakdanjik v Sloveniji. Diplomska naloga, OEiKA, Ljubljana 1999. zave pa nam ponuja stran Gradovi in dvorci na Slovenskem (http://www.slovenia-tourism.si/castles/). Spletna stran Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Ob začetku študijskega leta 2000/2001 se mi je porodila zamisel, da bi izkoristil svoje znanje in izkušnje izdelovanja spletnih strani ter na novo postavil uradno spletno stran Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, predvsem zaradi slabe informiranosti študentov o dogajanju na oddelku in slabe komunikacijske povezanosti. Predlog je bil z navdušenjem sprejet na kolegiju in sodelavci oddelka so izrazili polno podporo in pomoč. Najprej je bilo treba proučiti, kaj študentje potrebujejo. Zamisli je bilo veliko, na koncu pa smo se odločili, da je Poleg predstavitve oddelka namen spletne strani pomoč študentom pri študiju, iskanju virov in komunikaciji. Informacijska struktura spletne strani v bistvu povzema delo na oddelku in daje informacije študentom. Tako rubrika »O oddelku« vsebuje informacije o zgodovini in razvoju oddelka, seznam zaposlenih in njihovo delo, študijski program in predmetnik, informacije o knjižnici in dokumentaciji. »Oglasna deska« je namenjena predvsem študentom. Tukaj so zbrani informajije o izpitnih rokih, urniki in razpored govorilnih ur. Pomembne so tudi aktualne informacije, ki se sočasno z objavo na oglasni deski oddelka Postavijo tudi na spletni strani. Tako lahko študenti prek svojega računalnika izvejo, ali mogoče kakšno predavanje odpade, dobijo informacije o zagovorih diplomskih nalog, štipendijah, razpisih in podobno. V rubriki »Teren« je predstavljeno in napovedano terensko delo. Tu so tudi poročila o že Izpeljanih projektih. Rubrika »Študenti« je namenjena predstavitvi dela študentov. Zbirajo se razni prispevki, naloge, opravljene v času študija, in drugo. Tako se gradi arhiv, ki je svojevrsten izraz dela na oddelku. V »Galeriji« se zbirajo fotografije in slikovno gradivo, ki ga prav tako prispevajo študenti. V rubriki »Povezave« so poveza-Ve na različne internetne strani, ki so povezane z etnološko in antropološko problematiko, pa tudi druge spletne strani, ki utegnejo pomagati študentom pri raziskovalnem delu in študiju. Kritike, članke in dru-8® prispevke lahko vsak obiskovalec spletne strani oddelka posreduje s klikom na gumb »E-pošta«. Na strani je postavljen tu-ut števec, ki omogoča vpogled v število obiskov, število pregledanih strani in povprečen čas ogleda. b izdelavi spletne strani smo ustanovili Se seznam e-poštnih naslovov (mailing li-sto), ki je namenjen za komunikacijo in ob- veščanje med študenti. Ko sem zbiral elektronske naslove, sem opazil, da je to področje IKT manj zastopano pri starejših, medtem ko imajo študenti mlajših generacij že skoraj vsak svoj e-poštni naslov. Novosti so bile dobro sprejete in v začetku študijskega leta 2001/2002 smo stran oblikovno prenovili ter preuredili razvrstitev informacij. Nekatere smo odvzeli, dodali pa smo nekaj novih rubrik. Od teh so se ene uveljavile bolj in druge manj. V tem obdobju je na novo zaživelo Študentsko etnološko gibanje, ki deluje kot sekcija Slovenskega etnološkega društva. Odločili smo se, da bomo študentske strani oblikovali v okviru obnovljene spletne strani SED. Tako bo spletna stran oddelka EiKA obsegala izključno strokovno delovanje oddelka, študentska problematika pa bo zastopana na straneh ŠEG. Informacije na strani oddelka sprotno obnavljamo, predvsem kar zadeva izpitne roke, govorilne ure in tako naprej, vsekakor pa bo ob začetku novega študijskega leta treba zopet ugotoviti, kaj je smiselno obdržati in česa ne. Prav tako bo treba obnoviti nekatere informacije in po potrebi preoblikovati njihovo razporeditev. Le tako bomo obdržali zadovoljivo funkcionalnost spletne strani in upravičili njen namen. Spletna stran Slovenskega etnološkega društva V začetku leta so me nekateri sodelavci SED pritegnili k sodelovanju, saj so tudi v društvu začeli resno razmišljati o obnovi spletnih strani. Odločili smo se, da bomo spletno stran povsem prenovili, grafično in informacijsko. Poglavitna namena sta prikaz delovanja društva - kar se izraža v opisih delovnih skupin in projektov - in komunikacija med člani, strokovnimi sodelavci in drugimi uporabniki. Temu je namenjena »mailing lista« za obveščanje uporabnikov o novostih. Med drugim lahko na strani najdejo aktualne informacije o »rajžah« in etnoloških večerih ali pa si preberejo najnovejšo izdajo Glasnika SED. V pripravi je tudi vsa bibliografija zbirke Knjižnice Glasnika SED. Čeprav je bilo veliko že storjenega, se spletna stran še vedno postavlja. Preden bo »zrela«, da doseže ciljno občinstvo, bo treba zbrati še informacije o nekaterih delovnih skupinah in elektronske naslove članov. Poudariti je treba, da je za izdelavo kakovostne spletne strani potrebno mnogo več kot le navdušenje posameznika. V ozadju vsakega uspešnega projekta mora delovati skupina ljudi, ki priskrbijo informacije in skrbijo za sprotno obnavljanje. Med posamezniki, ki so vključeni v projekt, je potrebno veliko komunikacije, treba je izraziti in uskladiti zamisli ter najti skupno vizijo. Naj končam z mislijo, da spletna stran ni namenjena oddelku, društvu ali ustanovi, ki jo je ustvarila. Namenjena je obiskovalcem. Tem je treba ponuditi informacije, ki jih iščejo, v želji, da bodo še obiskali našo stran ter sporočili svoje kritike in mnenja. Tako bomo tudi mi vedeli, kaj je treba spremeniti in dodati, v želji, da bo naša stran zaživela in bo ves vložen trud dobil smisel. Polemika, diskusijski prispevek / 1.21 dr. Mojca Ravnik ETNOLOŠKO KONSERVATORSKO IN APLIKATIVNA ANTROPOLOGIJA V GLASNIKU 41/3, 4, 2001 Tema Glasnika Slovenskega etnološkega društva 41/3, 4, 2001 je bilo etnološko kon-servatorstvo. V njej so sodelovali (skoraj) vsi etnologi konservatorji. Njihovi članki so zanimivi, ne glede na to, ali govorijo o izhodiščih za načrtovanje regionalnih muzejev na prostem, strokovnih podlagah za izdelavo ureditvenih načrtov, stanju in varstvu nepremične etnološke dediščine v Republiki Sloveniji (Zvezda Delak Koželj), zbirnem registru kulturne dediščine (Ksenija Kovečec Naglič in Andreja Bahar Muršič), izginjanju prepoznavnosti kulturne krajine (Mojca Terčelj Otorepec in Saša Lavrinc) ali o konkretnem delu na terenu. Teh zadnjih je največ, predstavljajo pa obnove stanovanjskih in gospodarskih stavb in domačij. Vsaka obnova je bila večstranski podvig, konservatorje moral dobro poznati teren, preučiti objekt, zagotoviti denar, poznati zakonodajo, uskladiti želje uporabnikov, upoštevati tehnične možnosti, določiti namembnost. Ob zahtevnih strokovnih nalogah konservatorji zbirajo in preučujejo gradivo, načrtujejo najboljše rešitve in prihajajo do pomembnih ugotovitev o vseh področjih življenja, o katerih pričajo ogroženi spomeniki. Obnovljeni objekti so povezani z zgodovino družin in načinom življenja ob reki Vipavi v 19. stoletju (Andrejka Ščukovt), s pridelovanjem žita in njegovo uporabo v Škocjanu (Eda Be-lingar), z umetnostjo, obrtjo in gospodarstvom v Šmiklavžu v Zgornji Savinjski dolini (Tanja Hohnec), z obrtjo in gospodarstvom v 19. stoletju v Zagaju pri Ponikvi (Božena Hostnik), v Dolu pri Sori v 17. stoletju in v Puštalu pri Škofji Loki v 18. stoletju (Damjana Pediček Terseglav), s sadjarstvom in vaško skupnostjo v Lovrencu na Pohorju (Lili- jana Medved), z načinom izsuševanja in kultivacije barjanskega prostora v zgodnjem 19. stoletju (Andreja Bahar Muršič), s kolonatom in spremembami v etnični sestavi prebivalstva v Polju pri Izoli (Eda Benčič Mohar). Presenetljivo je, da imajo skoraj vsi prenovljeni spomeniki tudi ustrezno in z lastniki usklajeno namembnost: obnova domačije Pekel v Spodnji Vipavski dolini je očitno tekla s finančnim sodelovanjem lastnika; v Jakopinovem skednju v okviru parka Škocjanske jame je muzejska zbirka; pri obnovi Remša-kove kašče so sodelovali lastniki, ohranila je prvotno gospodarsko funkcijo; obnova domačije v Zagaju pri Ponikvi je tudi tekla v sodelovanju z lastnikom, ki se želi ukvarjati s turizmom; Dolinčkova hiša v Dolu pri Sori je bila prav tako obnovljena s sodelovanjem lastnika; Nacetovo hišo v Puštalu trži družinsko podjetje; farška pajštva v Lovrencu na Pohorju ponovno deluje. Samo v dveh primerih so zunanji dejavniki otežili uresničitev načrta: reševanje Tomaževe hiše v Črni vasi na Ljubljanskem barju je zaradi nerešenega lastništva za zdaj ustavljeno, razmišlja se tudi o prestavitvi na ustreznejšo lokacijo v okviru lokalnega muzeja na prostem v nastajajočem Krajinskem parku Ljubljansko barje; pri obnovi kolonskega zaselka v Polju pri Izoli, pri kateri je bil lastnik tudi pripravljen sodelovati, pa se je zataknilo, ker se območje spomenika delno prekriva s traso načrtovane hitre ceste Koper-Izola, tako da so odgovorni konservatorji ostali sami, z dobro zastavljenim, a nedokončanim delom. Zanimivo je tudi sodelovanje s hrvaškimi kolegi, predstavljena sta simpozija etnologov konservatorjev Slovenije in Hrvaške, objavljen je dolgoročni program sodelovanja (Du- šan Strgar). Objavljeni so tudi prispevki hrvaških konservatorjev o varstvu etnografske dediščine na prehodu stoletja (dr. Nada Duič Kowalsky), poteh dediščine na obeh straneh reke Kolpe (Tihana Stepinac Fabijanič), varstvu in obnovi kulturne dediščine v naravnem parku Lonjsko polje (Ksenija Petrič) in obnovi hiše v njem (Ana Mlinar), o vasi Blaževci ob Kolpi v Gorskem kolarju - stanju ljudskega stavbarstva in možnostih ohranitve (Manja Horvat, Ksenija Markovič, Zdravko Živkovič). Zadnji štirje prispevki so posvečeni Krajinskemu parku Kolpa (Mira Ivanovič, Dušan Strgar, Dušan Štepec) in Potem dediščine Dolenjske in Bele krajine (dr. Marko Koščak). Zakaj naštevam vsebino konservatorske številke Glasnika, ko pa smo jo vsi lahko prebrali? Zato, ker ne razumem, zakaj je na naslovnici Glasnika vprašanje: »Ali je v kon-servatorstvu še vedno prostor za etnologijo?« Vsebina Glasnika sama govori, da je, a tudi brez te številke po mojem vsaj med etnologi ne bi bilo dvomov o pomenu etnološkega konservatorstva. Ali pa etnologi konservatorji ob vsem opravljenem delu, uspehih in kadrovskih okrepitvah še vedno potrebujejo, da jim drugi etnologi potrdijo pomen njihovega dela? Etnolog konservator je gotovo najnapornejša etnološka služba, ker se moraš stalno odzivati na teren, ker moraš vrednote etnoloških spomenikov in stroke zagovarjati pred prebivalci in v navzkrižnih interesih uporabnikov prostora, ker moraš imeti veliko strokovnega znanja, tudi takega, ki ga ne pridobiš v nobeni šoli (na prepletanje vseh teh dejavnikov kaže ta številka Glasnika). Najbrž pri nobenem etnološkem delu ni nesorazmerje med vloženim trudom in oseb- no promocijo tako veliko. Vendar pa lahko konservatorji s svojim delom strokovno napredujejo in med kolegi etnologi so tudi že bili deležni visokih priznanj. Ali pa so morda kolegi konservatorji z vprašanjem želeli nakazati, da se morda v konservatorski službi zmanjšuje prostor za etnologijo? To se ne zdi verjetno, a če je, bi bilo sploh bolje, da bi jasno povedali. Vsekakor je njihov prispevek v tej številki hvalevreden in res bi bilo dobro, da bi bil med drugim »v pomoč (bodočim) študentom, ki se s konservatorstvom prvič srečajo na fakulteti« (str. 3). O etnološki dediščini v zvezi s študijem na fakulteti pa govori tudi članek Dediščina za prihodnost - Kozjansko 2000 (2001) (Peter Simonič). Gre za široko zastavljen projekt evidentiranja tradicionalne kulture in ocenjevanja njenih turističnih potencialov v naravnih parkih Slovenije, ki se ga je nekaj sodelavcev Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo lotilo na pobudo Francija Zidarja, direktorja Kozjanskega regijskega parka. Leta 2001 so študentje z mentorji na Kozjanskem preučevali Vidike družbenosti/družabnosti na Kozjanskem, Duhovno kulturo. Nabožno stensko okrasje in romanja, Jabolko v prehrani. Članek vsebuje zanimiva poročila študentov z mentorji in njihove predloge, kako bi obogatili ponudbo v regijskem Parku, jo povezali s prebivalci ter predvsem njim popestrili življenje in možnosti zaslužka. (Mimogrede - sklanjanje imena turistične poti Via Historica je že piscu članka povzročalo težave, kako jih bo šele turistom. Bodo rekli »gremo po viji histioriki« ali »po vija historici« ali po »via historiki«? Zakaj ne bi imela pot slovenskega imena, kot se na Primer ob Kolpi imenuje Po poteh dediščine, glej isto številko Glasnika!) Trženje dediščine je res zahtevno področje >n velikokrat se dogaja, da po uspešni obnovi in prezentaciji kulturni spomeniki ne zaživijo tako, kot bi lahko, ravno zato, ker se nihče ne ukvarja s trženjem. Damjana Pedi-eek Terseglav piše o tem v zvezi z obnovljeno Dolinčkovo hišo v Dolu pri Sori, češ da so dejavnosti, ki naj bi tam potekale, znane 'e okvirno, in dodaja: »S tem se podrobno nihče še ne ukvarja, čeprav bi ta zahteval nekoga, ki pozna trženje. Zgledov je v Sloveniji že kar nekaj.« (str. 43) V nekaj letih službe v konservatorstvu sem tudi sama spoznala, da etnološka dediščina in tudi marsikateri obnovljeni spomenik res preveč samevata, ker se po končani obnovi konservator loti drugih nalog, nihče pa ne skrbi za trženje. Znano je, da te naloge presegajo delovne obveznosti in znanje konservatorjev. Hvalevredno je, da želijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo posvetiti več pozornosti trženju dediščine in študente za to delo posebej usposobiti. Verjamem, da ima pisec članka najboljši namen, da nekaj stori na tem področju, vendar pa je osupljivo, da očitno ne pozna ničesar, kar je bilo doslej že narejenega na tem področju. Piše namreč tako, kot da nihče še ni varoval in tržil dediščine na zaščitenih območjih. Po njegovem naj bi bilo to torišče nove usmeritve, aplikativne antropologije na zaščitenih območjih (AAZO). Dosedanjega dela v okviru etnološkega konservatorstva in muzeologije, obeh najpomembnejših vej aplikativne etnologije (AE), niti ne omeni. Bodo študentje v okviru AA sploh izvedeli kaj o AE? Bo AE in AA vsaka zase? AAZO, pravi avtor, se »giblje v konceptualnem prostoru med biologijo, ekonomijo, politiko in njenimi notranjimi paradigmatskimi (kadrovskimi in znanstvenimi) inercijami ali spremembami stroke« (str. 126). Torej v prostoru, kjer ni etnologije? Ali pa je mišljeno tako, da bo AA itak uporabila, ne da bi to posebej omenjala, rezultate AE? Avtor članka ignorira etnološko delo, čeprav etnologijo omenja, skupaj z antropologijo, malo tu in malo tam, kot na primer: »Sodelavci in mentorji pri projektu Dediščina za prihodnost smo prepričani, da mora etnologija temeljito pretresti to novo družbeno paradigmo (namreč ekonomičnost, op. a.), potem lahko nekatere njene elemente sprejme, druge pa zavrne. Vsekakor moramo antropologi razmišljati o tej ekonomizaciji družbe, če hočemo slediti aktualnim družbenim procesom in jih sooblikovati.« (str. 116) Torej, etnologija bo pretresla, antropologija pa razmislila? So to isti ljudje? Avtor nato pravi: »Smo varuhi tradicije, zato si preprosto ne moremo zatiskati oči, s tem pa se izneveriti klasičnemu predmetu našega raziskovanja (ljudstvo in ljudska kultura) ali ga prepustiti takim ali drugačnim strokovnjakom za trženje. Pri tem ni dovolj, da dobrohotno mahamo z izjavami o vrednoti tega ali onega predmeta, kulturnega fenomena ali kraja. Ni dovolj, da prosimo za besedo, besedo si moramo vzeti. To tudi pomeni, da nekatera znanja, s katerimi nas drugi silijo na družbeno margino, vzamemo za svoja in z njimi sami dogradimo etnološko in antropološko doktrino.« (str. 116) Kdo je varuh tradicije? Kdo koga sili na družbeno margino? Klasični predmet našega (pravzaprav čigavega) raziskovanja sta res bila ljudstvo in ljudska kultura, ki sta danes še vedno vsebinski etnološki kategoriji, a zakaj vleči na dan najožje in najstarejše predmetne omejitve in definicije, ki so že daleč presežene v teoriji, metodologiji in konkretnih izsledkih etnoloških raziskav (kot izpričuje ta številka Glasnika, tudi v etnološkem konservatorstu). Tak ideološki populizem nas bi res upravičeno postavil na družbeno margino. (Mimogrede - zakaj etno/antropologi skozi vse tekste vlačijo to nemogočo zlepljenko, malo etno in malo antropologije, kot da bi bila čarobni obrazec za teoretsko in metodološko ravnovesje, a je le sindrom, ki dela etno/antropo besedila neberljiva?) Vse, kar je doslej bilo narejenega na področju varovanja in tudi trženja etnološke dediščine, so naredili etnologi konservatorji in muzealci, skupaj s kolegi iz drugih strok v muzejih in zavodih. Antropologija tu ni naredila nič. Etnološko konservators-tvo je bilo že doslej večstransko, upoštevati je moralo »biologijo, ekonomijo in politiko«, kjer naj bi se po mnenju avtorja članka gibala AAZO in še marsikaj drugega. Sama o tem nekaj vem, ker sem sodelovala tudi pri evidentiranju dediščine in pripravi strokovnih podlag za razglasitev Krajinskega parka Sečoveljske soline. Vse je potekalo v prepletanju interesov za uporabo prostora (letališče, turizem), varovanje okolja, naravne in kulturne dediščine. Da Muzej soli-narstva pridobiva sol po starem načinu in vse skupaj deluje, je plod neprekinjenega sodelovanja etnologov in drugih muzealcev in konservatorjev v Pomorskem muzeju Sergej Mašera in Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Piranu. Po Sloveniji je bilo storjenega toliko, da res ni možno razumeti, da se lahko brez kontinuitete z dosedanjimi pedagoškimi in strokovnimi prizadevanji, le z nekaj aktivističnimi puhlicami (ki so povrhu vsega še označene kot izvirni znanstveni članek!) razglasi nekakšna nova usmeritev, in to na istem oddelku, kjer so se izšolali vsi etnologi konservatorji in muzealci. Zakaj naj bi se trženje etnološke dediščine, če gre za trženje etnološke dediščine, imenovalo aplicirana antropologija na zaščitenih območjih? Kaj o tem menijo predavatelji etnološkega konservatorstva in muzeologije? Etnologi konservatorji se sprašujejo, ali je v konservatorstvu še vedno prostor za etnologijo. Na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo postajata etnološko konserva-torstvo in trženje etnološke dediščine aplicirana antropologija, etnologija mest je že urbana antropologija, etnologija izseljenstva je že antropologija migracij. Se bo vse etnološko delo in znanje pretočilo v doslej prazne lonce in dobilo nove nalepke? Nuša Berce ZGODBE VSAKDANA Risba: Nuša Berce CUPRNCE 1. So pokuojna mama prpovedvale. Še poprej, k’ so imajle ajdo kmjetje u Šmarate. Čez dan najso majle časa, pa so čez nuč na puodn petrolejko prnjesle, pa mlatile. Mama so ble takrat še dekle, k’je pomagala mlat’t, pa so je stara tjeta kar naenkrat rjekle: »Pajd Jerčka, k’ ne verjameš u cuprnce.« Pa jo je prjela za ruoko: »Pogljed zdaj!« Ilijooj! Od Šmarate je letajla, z lučko, da je vidla kam jat, pa čez grad, pa čez Luojznštajn, puol seje pa zgabila!!! Pripovedovala Ivanka Širca, Kozarišče, februar 1997 CUPRNCE 2. Eno žjeno so tude obsojale za cuprnco, reč pa zasegurnu noben naj muogu. Bla je majhna stara ženica in za tisto so misnle, da je hodila po štalah! Enkrat so ble z vasi pr spuvede; ta žjena je šla u spovednico, en odzunaj je pa en slišou kaku jo je gaspud uprašau: »Kakšna pa ste, štalska al puolska?« Pa je rjekla: »Štalska.« Pripovedovala Ivanka Širca, Kozarišče, februar 1997 Cowmce jir 0 CUPRNCE 3. Cuprnce so majle svuoje čase! Tud’ za krajsno nuč, k’ je krajs poguoru. Ne vajm, zakaj so rabile tist’ pepjeu. Majnde za zvarke njihove! Pa nas je punce fjerbc matrau, če buo kakšna pršla, pa smo šle pogljedat kala, prot Podguore, od Jagrčkove bajte nauzdol! Še zdaj jo vidm!!! Pokrita je bla u marinko, tak doug nus je majla, pa podbrjecano kiklo, pa tak rjep iz blaga od zadaj, pa z mjetlo, pa buosa!! Smo jo poznale! »Pogljed jo, je žje šla!! Tam pr krjese je dajlala svuoje okule,« so rjekle. Pa nsč naj muogla. Taku je je blu žje popraje rojenu. U zibko položenu! Pripovedovala Ivanka Širca, Kozarišče, februar 1997 U VUODE... Tu je blu marc majssc. Zime so ble takrat hude pa snajg je blu kr zmjeraj vjel’k, tamla, na Golobinake kjer je vuoda pršla, je blu pa kopnu. Pa je blu en dan, 19. marca je blu, za svjetga Juožefa , malu suonca, pa smo se šle prou ke igrat; naša ta starejša pa rječe: »slište...« Pa je pr brjege kar taku špasnu začjelu dajlat: »PLLUP, PLUAP, PLUA.« Ne muorm povajdat kaku, ampak še zdaj slišm! Pa smo rjekle: »Muormo bajžat, k’je praznik dn’s, mje se pa igramo!!« In smo bejžale taku, joj ..., vajste!!! Pripovedovala Ivanka Širca, Kozarišče, februar 1997 Drugi članki ali sestavki / 1.25 SuŠU FlovjullČlČ POROČILO 0 DELU KOVAŠKEGA MUZE1A V LEIU 2001 Obiskovalci Ko v Kovaškem muzeju v Kropi potegnemo črto pod leto 2001, smo lahko zadovoljni: število obiskovalcev seje povzpelo na 12.708 (leto poprej 10.483), od teh je bilo 9.028 domačih in 3.680 tujih. Sodelavca Joža Eržen (vodnik in oskrbnik) in Metka Kavčič, ki me je nadomeščala med porodniškim dopustom, sta zelo veliko energije vložila v pedagoško delo (več kot 200 vodstev po muzeju in prikaz ročnega kovanja žebljev v vigenjcu), saj so med obiskovalci, kot že vrsto let doslej, prevladovale šolske skupine. Med tujimi obiskovalci naj poudarim velik delež izraelskih turistov (1.257 ali dobra tretjina vseh tujcev), ki že dve leti v organiziranih skupinah prihajajo v Kropo (kot smo izvedeli, po neki oddaji na izraelski televiziji o Sloveniji, govorila je predvsem o Bledu in Kropi, 1998). Raziskovalno delo Glavna naloga muzeja v letu 2001 je bila zaznamovati 100. obletnico rojstva mojstra Joža Bertonclja, umetniškega kovača, čigar dela v našem muzeju sestavljajo posebno zbirko. Že prejšnjo jesen seje začel sestajati študijski krožek Kroparsko umetno kovaštvo. Kovaški muzej je povabil k sodelovanju domačine iz Krope in okolice, večina med njimi je ustvarjala v kroparskem podjetju UKO, drugi smo bili muzealci ali kako drugače odgovorni za ohranjanje dediščine kraja. Študijski krožek je deloval v okviru Andragoškega centra Slovenije ter s finančno podporo Ministrstva za šolstvo in šport. Ker Kovaški muzej nima delavca z licenco za vodenje krožkov, smo Projekt izpeljali s pomočjo mag. Tatjane Dolžan Eržen iz Gorenjskega muzeja iz Kranja, ki je prevzela vlogo mentorice, strokovno Pripravo dela krožka pa sva opravili sodelavki Kovaškega muzeja. Naloga študijskega krožka je bila zbrati in dokumentirati gradivo o umetnem kovaštvu v Kropi v 20. stoletju. Na 18 srečanjih, ki so Potekala od septembra 2000 do februarja 2001, smo zbrali in dokumentirali okoli 1000 fotografij umetnokovaških izdelkov: iz fototeke Kovaškega muzeja, gradivo, pridobljeno v podjetju UKO ali uted ljudmi, precej smo fotografirali tudi na terenu. Pri dokumentiranju izdelkov smo si pomagali tudi s prodajnimi katalogi in ceniki Podjetja UKO. Kovaški muzej je za člane študijskega krožka no-vembra organiziral obisk razstave o arhitektu Danilu Fürstu (izdelal načrte za kar nekaj prepoznavnih kroparskih izdelkov) v Cankarjevem domu v Ljubljani, februarja pa dve predavanji. Arheolo-8mja dr. Verena Vidrih Perko, kustodinja Gorenjskega muzeja iz Kranja, je predavala o antičnem železarstvu in svojem študijskem °bisku na Švedskem, arheolog Andrej Valič, upokojeni sodelavec Gorenjskega muzeja, pa o rudnih sledeh na Jelovici. Študijski krožek je opravil veliko delo, kije pomenilo uvod v nadaljnje strokovno delo na področju raziskave kroparskega umetnega kovaštva. Krožek je svoje delo predstavil na Obrtnem sejmu v Kranju (23.-27. ntarca 2001). Izsledki so bili uporabljeni tudi v strokovnih prispevkih glasila Kovaškega muzeja Vigenjc - njegova prva številka je izšla ob lanskem kroparskem krajevnem prazniku, kovaškem šmar-nu (2. juliju), in bila posvečena 100. obletnici rojstva mojstra Joža Bertonclja. Članki v glasilu so posvečeni neposredno Bertonclju, njegovemu umetniškemu, kovaškemu in pripovednemu delu, anekdotičnim spominom nanj, prvič sta strnjeno predstavljeni zgodovina umetnega kovaštva v Kropi in kroparska umetnoko-vaška šola, zajeto je tudi delo študijskega krožka. Razstave Tudi razstavna dejavnost je bila povezana s 100. obletnico rojstva mojstra Joža Bertonclja. Predmeti iz njegove stalne postavitve v muzeju so od 20. junija do 15. julija gostovali v Dolu pri Ljubljani (graščina), gostovanje naše razstave je omogočila Zveza kulturnih društev občine Dol pri Ljubljani. Sodelavka Metka Kavčič je ob kovaškem šmarnu pripravila razstavo Neznani Bertoncelj. Ob pripravljanju razstave in člankov za glasilo Vigenjc je opravila precej terenskega dela: zbirala je podatke o Bertoncljev! zapuščini, največ v Kropi pri njegovih sorodnikih, obsežen opus njegovih del pa je pregledala na nekdanjem Metalurškem inštitutu, zdaj Inštitutu za kovine in barvne materiale v Ljubljani, kjer je Bertoncelj deloval v 50. letih. Razstava je prikazovala Bertonclja kot kovača umetnika, zbiralca, slikarja samouka in pisca. Zajemala je izbor Bertoncljevih najvidnejših stvaritev na fotografijah, izbor njegovih umetnokovaških izdelkov iz njegove zapuščine v zasebni lasti, slike na steklo ter razne dokumente. Razstava je bila na ogled od 29. junija do 15. julija 2001 (919 obiskovalcev). Muzejske delavnice Sodelavec Joža Eržen je že drugo leto zapored vodil žebljarski krožek za skupino dečkov, srečevali so se ob torkih v vigenjcu Vice in se seznanjali s spretnostjo ročnega kovanja žebljev. Krožek se je predstavil ob kovaškem šmarnu, ko je bil vigenjc za obiskovalce odprt ves dan, mladi kovači pa so pokazali pridobljeno znanje. V začetku decembra smo izpeljali že deveto prednovoletno srečanje za kroparske žene in dekleta. Gre za niz ustvarjalnih delavnic, kijih organiziramo enkrat na leto v prednovoletnem času. Zadnja je bila posvečena izdelovanju sveč in okraskov iz čebeljega voska, vodile pa sojo sodelavke iz Čebelarskega muzeja iz Radovljice. Nove pridobitve Lani sicer nismo pridobili novih predmetov, temveč precej slikovnega gradiva, predvsem fotografije umetnokovaških, cizelerskih in graverskih izdelkov, ki nam jih je podarilo kroparsko podjetje UKO. To gradivo ima za nadaljnjo raziskavo kroparskega umetnega kovinarstva veliko dokumentarno vrednost. Iz zapuščine Antonije Šmitek iz Krope smo pridobili nekaj umetnostnozgodovinske literature, ki jo je gospa dobila od domačina, akademskega slikarja Petra Žmitka. Vzdrževalna dela, adaptacija novih prostorov Aprila in maja sta bili v sodelovanju s krajevno skupnostjo Kropa izpeljani dve čistilni akciji: očiščena in urejena je bila okolica tehniškega spomenika Slovenska peč, še večjo akcijo pa so potrebovale notranjost in okolica muzejskega objekta vigenjca Vice ter lokacija nekdanje Zgornje fužine, kamor je ob neurju novembra 2000 naneslo precej kamenja. Septembra in oktobra sta bila pisarna kustodinje in večji del arhiva začasno preseljena v Radovljico, saj so se novembra v drugem nadstropju muzejske hiše v Kropi začela večja gradbena dela. Novi prostori v izpraznjenem stanovanju, ki jih je muzej dobil v upravljanje že pred nekaj leti, bodo namenjeni razstavni dejavnosti, zdajšnja pisarna pa se bo razširila s prostorom za knjižnico in dokumentacijo. Novo muzejsko postavitev (Kropa v 20. stoletju) v teh prostorih načrtujemo za leto 2004. Drugi članki ali sestavki / 1.25 Idu GltilŠuk POROČILO 0 OPLU KUS10DM ČfBtURSKfGi MBA V RADOVLJICI ZA LEIO 2001 V preteklem letu je bilo delo v Čebelarskem muzeju osredotočeno predvsem na izdajo vodnika po prenovljeni zbirki muzeja in obnovo potujoče razstave panjskih končnic. Vodnik v slovenskem in angleškem jeziku je zasnovan kot sprehod skozi zbirko, prenovljeno leta 2000. Kratka besedila predstavijo vsebino posameznega prostora, ki jo dopolnjujejo posnetki prostora in nekateri tipični predmeti. Potujoča razstava je bila prenovljena in dopolnjena z dvema panojema panjskih končnic. Obsega 12 panojev z religiozno in posvetno vsebino. Vsak pano zase predstavlja določeno motiviko. Obnovo sta narekovala tako dotrajanost panojev kot gostovanje v palači evropskega parlamenta v Bruslju, kamor smo bili povabljeni v septembru. Ob tej priložnosti je izšla tudi zloženka s seznamom razstavljenih končnic in kratkim besedilom v angleškem jeziku. Pripravljene so bile dve občasni razstavi in ena manjša priložnostna. Maja in junija je bila v Sivčevi hiši na ogled gostujoča razstava (posredovala jo je Waldemar Bonseis Stiftung iz Münchna) o čebelici Maji, ki je kasneje gostovala še v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani in Muzeju novejše zgodovine v Celju. Sočasno z razstavo o Maji smo v Čebelarskem muzeju v sodelovanju z Otroškim vrtcem Brezje pripravili razstavo otroških izdelkov. Risbe v različnih tehnikah in raznovrstni izdelki (panjske končnice, čebele različnih velikosti, miniaturen čebelnjak, poslikani prtiči ...) so se navezovali na čebelico Medko iz knjižice o Medki, ki jo je pred časom za Čebelarski muzej ilustriral Marjan Manček. Originalne ilustracije, ki so sicer na ogled v razstavnem prostoru muzeja, smo posodili za razstavo Dnevi medu v Polhovem Gradcu. Na priložnostni razstavi z naslovom Vinjete v decembru se je s slikami v batik tehniki, izdelanimi prav za to priložnost, predstavila akademska kiparka Andrejka Čufer. V okviru Zimskih uric, ki sta jih organizirali Uprava za kulturno dediščino in Galerija ARS, se je Čebelarski muzej predstavil v omenjeni galeriji s predavanjem in diapozitivi. Muzej je posredoval informacije o gradivu posameznikom, predvsem študentom, in slikovno gradivo več ustanovam (na primer za opremo učbenikov, Enciklopedijo Slovenije). Muzej je za predstavitev Slovenije, ki je prišla v ožji izbor za podelitev nagrade državam na prehodu, ki jo podeljuje fundacija Bertelsmann v Güterslohu v Nemčiji, našo državo prikazal skozi zgodovino in posebnost slovenskega čebelarstva. Pripravili smo besedilo in šest kakovostnih kopij panjskih končnic z izbranimi motivi. Muzejska dokumentacija se je povečala za 186 negativov, 99 fotografij, 60 diapozitivov, knjižnica pa za 72 knjižnih enot. Muzej je pridobil sedem predmetov, vse kot darilo. Udeležila sem se sestankov sekcije za etnološko muzeologijo, sekcije za dokumentacijo in dela posveta slovenskega muzejskega društva v Velenju. V okviru pedagoškega dela sem opravila 31 vodstev skupin od skupno okrog 150 in sodelovala na delavnici ulivanja sveč v skupni organizaciji Kovaškega in Čebelarskega muzeja. Muzej je zabeležil 10.940 obiskovalcev. Bibliografija preteklega leta so Vodnik po stalni razstavi (besedilo in urejanje), poročilo o knjigi Poslikane panjske končnice v Etnologu in predstavitev prenovljene zbirke Čebelarskega muzeja v Argu. Drugi članki ali sestavki / 1.25 TitU PoVCIltCl POROČILO 0 DfLU KUSTOSINJE ETNOLOGINJE TRŽIŠKEGA MUZEJA V LETU 2001 Uvod Lani smo v Tržiškem muzeju zaradi zamenjave vodstva poslovali brez začrtanega programa, vendar to ne pomeni, da nismo delali. Seveda zaradi tega upada kakovost, po drugi strani pa vztrajno pridobivam izkušnje zlasti pri delu z drugače mislečo javnostjo, ki se požvižga na naša »strokovna čustva«. Ali ni tudi to dragoceno znanje, na katero so nas zadnjih deset let stalno opozarjali tuji kolegi na predavanjih v okviru Muzeoforuma? O tem kdaj drugič, tokrat pa o tretjini strokovnega dela v prejšnjem letu. V profesionalni občinski ustanovi smo ga brez državne finančne pomoči opravljali kustos za galerijsko dejavnost, kustodinja za etnologijo in nova direktorica, svetovalka za pedagogiko. Delo z gradivom Lani je Tržiški muzej pridobil 62 enot gradiva, večinoma kot darilo. Med pridobljenimi muzejskimi predmeti je najbolj zanimiv stroj za navlačenje opetja iz tovarne Peko. Sicer ni inventariziran kot etnološka dediščina, vendar sem v zvezi z njim našla zanimive po- datke o delavcu, ki je nanj delal in zanj skrbel, ter njegovem odnosu do stroja. Evidentirala sem 55 predmetov tekstilne, etnografske in pohištvene zbirke ter inventarizirala in računalniško obdelala (še vedno v Modesu) 25 predmetov. Fotograf je naredil posnetke 4 eksponatov, sama pa sem ob evidentiranju in inventariziranju izdelala delov-no-identifikacijske fotografije gradiva in jih priložila v mape. Poskrbeli smo za konservacijo gasilske brizgalne iz Loma nad Tržičem. Oblikovala sem shemo organiziranosti muzejskega gradiva po ku-stodiatih in zbirkah kot temeljni dokument za nadaljnje upravljanje zbirk. V shemi sem zaobjela vso muzejsko-galerijsko, dokumentarno, fotografsko, arhivsko in knjižnično gradivo, ki ga hrani Tržiški muzej, ter dokumentacijo za vodenje registra. Na podlagi tega sem pripravila pravilnik o posredovanju gradiva v Tržiškem muzeju, svet zavoda pa gaje potrdil na svoji zadnji redni seji v letu 2001. Iz Mestnega muzeja Ljubljana sem pridobila demoverzijo novega računalniškega programa za dokumentacijo ter oblikovala Pripombe, s katerimi predlagam dopolnitev računalniške opreme, ki bi omogočila uporabo omenjenega programa in njegovo prilagoditev muzejskemu fondu Tržiškega muzeja. Oblikovala sem tri nove obrazce za vodenje vhodne dokumentacije in dokumentacije o gibanju gradiva (akcesijski, vhodni in izhodni obrazec). Izpolnila, računalniško obdelala in uredila sem 7 akcesijskih, 19 vhodnih in 37 izhodnih obrazcev. V sodelovanju s kolegom kustosom za galerijsko dejavnost sem oblikovala besedilo za zbiralno politiko in poslanstvo Tržiškega muzeja. Moja bibliografija v letu 2001 Strokovni prispevki 1. Das Museum in Tržič und seine Schuhmacherei Sammlung. Predloga za intervju na Radiu Celovec, 9. marca. 2. Obutvena kultura v 15. in 16. stoletju na Slovenskem. Oddaja Dosežki, TV Slovenija, L program, 9. marca. 3. Tržiški muzej. Geslo za Leksikon etnologije Slovencev - posredovan urednici dr. Mojci Ramšak na ISN ZRC SAZU. 4. Prenovljena stalna razstava Čebelarskega muzeja v Radovljici. V: Etnolog 11. 5. 50 let Glasbene šole Tržič. V: Šolska kronika 1. 6. Delovanje specialne muzejske knjižnice v Tržiškem muzeju. V: Zbornik referatov z zborovanja Slovenskega muzejskega društva v Velenju od 3. do 5. oktobra. 7. Uvod k referatom etnologov muzealcev na posvetu Etnologija v zavesti sodobne družbe v Novi Gorici 2000. V: Glasnik SED 41/ 1-2. 8. Posredovanje etnološke dediščine v Tržiškem muzeju. V: Glasnik SED 41/1- 2. 9. Poročilo o delu kustosinje etnologinje v Tržiškem muzeju v letu 2000. V: Glasnik SED 41/1-2. 10. Napovednik preglednega znanstvenega članka dr. Gorazda Makaroviča »Tri načela, ki so kompas in merilo muzejskega dela«. V: Glasnik SED 41/3-4. 11. PORENTA, Tita in Barbara Sosič 2001: Kratko poročilo o ogledu dokumentacijskega oddelka Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. V: Glasnik SED 41/3-4. 12. Predlog za spletno stran Tržiškega muzeja v internetu. Med pridobljenim fotografskim gradivom kaže opozoriti na preslikavo fotografije prve oprostitve vajencev ob ustanovitvi Obrtne zadruge v Tržiču leta 1923 ter 32 razglednic z motivi Tržiča in mineralov, ki jih je v preteklem letu izdalo Turistično društvo Tržič. Najbolj zanimive so slike na steklo z motivi obutve, verjetno za Pekove reklamne namene, ki nam jih je poslal eden izmed znanih domačinov zbiralcev, potem ko jih je rešil iz smetišča. Na terenu, ob popisovanju življenjske zgodbe gospodinje s kmetije Završnik v Podljubelju, sem posnela 14 diapozitivov in 50 fotografij. Pridobili smo tudi 2 videa. Med slikovnim gradivom je treba omeniti 3 originalne plakate Prosvetnega društva sv. Jožef iz sredine 30. let prejšnjega stoletja. Posredovalec jih je ponudil še 5, vendar smo njihov nakup zaradi Pogojev, ki jih je postavil, zavrnili. Arhivsko gradivo smo dopolnili s katalogi izdelkov Tržiške tovar-ne kos in srpov, letnimi poročili o delu tržiških osnovnih šol in 3 enotami osebnih fondov. Evidentirala in katalogizirala sem še 309 enot knjižnega gradiva. 2a hemeroteko (okrog 400 izrezkov z domoznansko in strokovno vsebino), ki je urejena po letnikih, so skrbeli Nina Role (študentka), Bernarda (dijakinja, počitniško delo) in Silvo Škufca (jav- na dela). Izpolnila sem obveznosti do državne matične službe za knjižničarstvo v NUK: izpolnila statistično poročilo za leto 2000 in matični list specialne muzejske knjižnice Tržiškega muzeja, oblikovala informativno zloženko in predstavila vizijo knjižnice z refera-l°m na zborovanju muzealcev v Velenju. Urejevala in shranjevala sem še neinventarizirano knjižnično gradivo in periodiko ter raz-vrščala drobni tisk po tematiki. Lani je potekalo dokumentiranje tekstilne in šolske zbirke. Poljudna literatura L Prvi muzejski večer v Tržiškem muzeju. V: Tržičan 6. 2. Levovnikova čevljarska delavnica v Slovenj Gradcu. V: Tržičan 10, 11. 3. Živahna strokovna jesen v Tržiškem muzeju. V: Tržičan 12. 4. Tržiški muzej, Kurnikova hiša. Prostor umetnosti Koroška - Slovenija, Sele, Škofja Loka, Tržič. 5. Predloga zloženke 4 letni časi na kmetiji odprtih vrat »Pr’ Rekar«. 6. Informativna zloženka Specialna muzejska knjižnica Tržiškega muzeja, Tržič. Razstave a) Stalne: koncept stalne tekstilne zbirke b) Prireditve: prvi muzejski večer, 17. maja 2001 K a) Septembra je izšel Evropski tekstilni vodnik, v katerem je predstavljen tudi Tržiški muzej s Polakovo kajžo in tekstilno zbirko. Vodnik je v elektronski obliki dostopen na spletni strani (http://www.ETN-net.org/routes), v brošurah pa v angleškem, nemškem in francoskem jeziku. Na podlagi omembe Tržiškega muzeja smo pred novim letom dobili čestitko in vizitko iz Tekstilnega muzeja v Budimpešti (Textil muzeum Alapitvany) ter navezali stik s pobratenim mestom Ste Marie aux Mineš v Franciji, ki ima tekstilno zbirko. Upam, da bom ta kraj obiskala že v bližnji prihodnosti. Pri novi postavitvi tekstilne zbirke smo imeli največ težav s pridobivanjem finančnih sredstev ter izpolnjevanjem prostorskih (statične izmere, čiščenje, beljenje) in konservatorskih pogojev (razmeroma visoka vlaga). Nadaljevala sem dokumentiranje in izbiranje gradiva ter ga pripravila za konservacijo. Opravila sem 40 ur terenskega dela in izdelala vsebinski načrt postavitve. S tehničnimi in estetskimi rešitvami izbranega oblikovalca naj bi naša tekstilna zbirka vsebinsko predstavila svoje rojstvo v Tržiškem muzeju (nastanek zbirke je zanimiv zaradi eksponatov, ki so zbrani v duhu tedanje zbirateljske naravnanosti in jih vsebinsko težko drugače opredelimo), gojenje lanu, predelovanje volne v kmečkem zaledju, trško dediščino z delovanjem krojaškega ceha, barvarsko tradicijo, nogavičarsko bratovščino, najbolj znane šivilje, nekdanje načine nege tekstila, razvoj tekstilne industrije oziroma Bombažne predilnice in tkalnice Tržič ter današnjo podobo tekstilne dejavnosti (obrt, trgovina, kmetijstvo in drugo). Stalno zbirko nameravamo dopolniti s pedagoškim programom in vodnikom po poteh tekstilne dediščine po vsej tržiški občini. Program je že pripravljen, izpeljali pa ga bomo letos v skladu z odobrenimi sredstvi. K b) V Tržiškem muzeju smo leta 2001 pripravili tudi občasne muzejske večere. Na njih smo spregovorili o dediščini tržiškega zaledja, ki povečini ni predstavljena v našem muzeju, je pa del naše zbiralne politike in poslanstva. Na vsakem muzejskem večeru poskušamo pridobiti nove informatorje in zbrati čim več podatkov za izoblikovanje skupnih značilnosti načina življenja poklicnih in družbenih skupin zunaj mestnega jedra. Te informacije bi želeli predstaviti javnosti v obliki serije zloženk z naslovom Tržiški etnološki obrazi. Na prvem muzejskem večeru, posvečenem mednarodnemu dnevu muzejev, smo predstavili visokogorsko kmetijo Pr’ Rekar v Grahovšah nad Lomom pri Tržiču. S pomočjo Švegljevih smo zbrali precej slikovnega gradiva, ne kaže pa zanemariti niti ustnega vira (življenjska zgodba). Švegljev! so za nas pomembni tudi zaradi oglarske zbirke, saj edini v občini Tržič občasno skuhajo oglje. Prvi muzejski večer Tržiškega muzeja: drugi z desne pod plakatom sedi gospodar kmetije Pr’ Rekar Stanislav Švegelj. Foto: Mojca Šifrer - Bulovec, maj 2001. Izobraževanje 1. Seminar Projektni management v muzejih, 18.-20. februarja 2001 v Portorožu, v organizaciji Skupnosti muzejev Slovenije. 2. Sodelovanje v sekciji za dokumentacijo in sekciji za specialne knjižnice pri Skupnosti muzejev Slovenije. 3. Peto zborovanje SMD v Velenju, 3.-5. oktobra 2001, v organizaciji Slovenskega muzejskega društva, predavanje v okviru Muzeoforumov. 4. NUK: predavanje Sodobna specialna knjižnica, junij 2001. 5. Ogled razstav v Sloveniji, Avstriji in Italiji. Pedagoška dejavnost Bila sem mentorica dveh študentov Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani (teme: Nina Role - Dokumentacija etnološke premične dediščine in Zapis življenjske zgodbe Marte Ahačič - Završnik; Bojan Knific - Pregled današnje tekstilne dejavnosti v občini Tržič). Drugo delo Opravila sem 10 terenskih obiskov, pomagala 15 zunanjim uporabnikom nerazstavljenega gradiva ter sodelovala v svetu zavoda (vodenje sej in pisanje zapisnikov) in strokovnem svetu zavoda. Delo za Slovensko etnološko društvo Glej poročilo o delovni skupini za etnološko muzeologijo pri SED. Drugi članki ali sestavki / 1.25 Afldvcj BvCtlCC Monika Simonič POROČILO 0 DELU NA ODDELKU ZA ETNOLOGIJO V POKRAJINSKEM MUZEJU PTUJ Na oddelku sta zaposlena kustosa etnologa Monika Simonič in Andrej Brence. V gradu je stalna zbirka pustnih mask s Ptujskega in Dravskega polja, Flaloz ter iz Slovenskih goric, ki je razstavljena v štirih prostorih. Peti je namenjen občasnim etnološkim predstavitvam in tudi drugim razstavam. V njem je bila do maja razstava o slikah na steklo, ki smo jo odprli decembra 2000 (avtorica Monika Simonič). Maja smo jo umaknili zaradi slikarske razstave Klavdija Tutte. Prav tako je bila v grajskem palaciju od decembra 2000 do maja 2001 razstavljena naprava s konca 19. stoletja za streljanje proti toči z rekonstruirano strelno hišico (avtor Andrej Brence), ki smo jo prav tako umaknili zaradi omenjene slikarske razstave. Od 20. aprila do 6. maja je bila v grajskem palaciju razstava o peki kruha z naslovom Če človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče (avtorica Monika Simonič). Zbudila je veliko zanimanja, časovno pa se je ujela s prireditvijo Dobrote slovenskih kmetij v minoritskem samostanu na Ptuju. Razstava je posredno vabila obiskovalce še k ogledu muzejskih zbirk in tako obogatila dodatno ponudbo prireditve v samostanu. Maja smo se na oddelku lotili projekta, katerega namen je bil predstaviti pregled zgodovine etnoloških zbirk v muzeju in zbirke, ki jih hranimo v depoju (avtorja Andrej Brence, Monika Simonič). V ta namen seje pregledovalo arhivsko gradivo ter na terenu zbirali podatki o predmetih in njihovi vlogi v življenju ljudi. Sočasno se je v muzejskih delavnicah za les in kovino čistilo in konserviralo gradivo za razstavo. Odprtje razstave z naslovom Iz etnološkega depoja in zgodovina etnoloških zbirk je bilo 6. decembra 2001 v razstavišču v ptujskem gradu. Z izbranimi predmeti smo opozorili na zbirke, na vprašanje razstavnih prostorov in »pozabljeno« grajsko žitnico, kije v šestdesetih letih že bila namenjena etnološkim zbirkam. Razstavo smo pospremili z zloženko in obširnim člankom v lokalnem časopisu Tednik (Monika Simonič, Andrej Brence). V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani so maja odprli razstavo o modrotisku na Slovenskem, za katero smo posodili pet modelov za tisk. Založba Rokus iz Ljubljane pa je vrnila kurenta, ki si ga je izposodila za razstavo v Los Angelesu. Muzejsko gradivo je bilo predstavljeno tudi prek medijev. V zbirki mask je Kino Svečina snemal orače iz Zgornjega Gruškovja za oddajo Pustni običaji na Štajerskem. RTV-studio iz Maribora je za oddajo Iz kraja v kraj posnel prispevek o napravi za streljanje proti toči. Oba prispevka sta bila predvajana na prvem programu RTV Slovenija. Nadaljevalo se je delo na fondih, slikah na steklo in drobnih verskih predmetih. Slednje in drugo dokumentacijo si je kustosinja ogledala v Sandlu v Avstriji. Delo je potekalo tudi na terenu. Dokumentirala so se pustna dogajanja in prireditve na Ptuju, v Zabov-cih, Markovcih, Cirkulanah, Dornavi in Cirkovcah. Prav tako se je dokumentiral Jurijev, Ožboltov in Katarinin sejem ter opravili ogledi dediščine v Halozah in na Hajdini. Med drugim smo po posnetkih s terena na grajskem dvorišču postavili brajde. Na terenu so Potekale še raziskave o tipologiji rus in z njimi povezanih pustnih šeg ter raziskave o peki in uživanju kruha. V Cerknem je bilo 21. in 22. aprila mednarodno posvetovanje Maske in maskiranje v Sloveniji in zamejstvu - II. Organizirali so ga ISN ZRC SAZU, Mestni muzej Idrija in ZRC Bistra s Ptuja. Na posvetovanju je bil ob diapozitivih predstavljen referat Ruse v Halozah in na Ptujskem polju (Andrej Brence). Na podlagi referata je bil napisan prispevek za knjigo Maske na Slovenskem, ki naj bi bila dana v tisk maja 2002. Prav tako sta bili za etnološki leksikon, ki ga pripravlja ISN ZRC SAZU, napisani gesli o Prlekih in Haložanih (Andrej Brence). Na 20. zborovanju arhivskega društva na Ptuju je bil oktobra predstavljen referat Etnologija v muzeju in arhivsko gradivo, ki je bil objavljen tudi v spremni publikaciji (Andrej Brence). Kustosinja se je na povabilo Slovenskega narodopisnega instituta Urbana Jarnika iz Celovca udeležila strokovne ekskurzije po avstrijskem Koroškem. Sodelovala je tudi na 12. simpoziju o slikanju na steklo, ki je potekal od 15. do 17. junija v Sandlu v Avstriji. Odločili smo se za sodelovanje in popis zasebnih zbirk na terenu, katerega nosilec bo Slovenski etnografski muzej. Med pustom so bila opravljena vodstva predšolskih otrok po zbirki mask. V okviru muzejskega vikenda so potekala vodstva po razstavi o peki kruha. Folklorni skupini iz OŠ Cirkovce smo poma-gali pri izdelavi ljudskih oblačil. Dijakinjama Srednje trgovske šole '2 Ljubljane smo svetovali pri izdelavi maturitetne naloge o kuren-tovanju. Za slovensko izseljensko šolo San Martini v Buenos Airesu smo posredovali podatke in navodila o izdelavi kurentove ka-Pe- Z vodniki po muzejskih zbirkah smo opravili utrjevanje in preizkus znanja vodenja po zbirki mask. Tanja Roženbergar Šega Drugi članki ali sestavki / 1.25 POROČILO 0 DCLU KUSTODIATA ZA CTNOLOGIJO V MUZEJU NOVCJŠE ZGODOVINE CELJE 1 RAZISKOVALNO DELO 1.1 Flosarska zbirka na Ljubnem • Pregled osnovne literature, načrtno zbiranje gradiva in postopno oblikovanje flosarske zbirke (evidentiranje, inventariziranje prevzetega materiala, ureditev primernega prostora za hranjenje predmetov, skrb za obnovo in zaščito predmetov ter zbiranje in urejanje ustnih virov) • Izdelava elaborata Flosarska zbirka (seznam inventariziranih predmetov, urejena fototeka, transkripcije intervjujev) • Vsebinsko oblikovanje razstave • Postavljanje razstave (odprtje 2. avgusta 2001) 1.2 Muzejska poletna delavnica Mala šola muzeologije Celje (MŠM), 25.-29. junija mala • Oblikovanje vsebinskega programa v sodelovanju s kolegoma Jožetom Hudalesom in Alešem Gačnikom • Tehnična organizacija MŠM • Koordinacija in izvedba projekta 1.3 Muzej na prostem Rogatec • Soorganizacija posveta ob 20-letnici MNPR in priprava referata • Mentorica pri pripravi razstave ob 20-letnici MNPR (avtorica razstave Romana Škrablin) • Sinopsis scenarija za ureditev kamnarske zbirke • Oblikovanje predloga za vzpostavitev sistema klimatizacije v MNPR 1.4 VIKROS - vizualni krogi Slovenije - projekt ISN SAZU • Sodelovanje pri projektu, pripravljanje gradiva 2 PUBLICISTIČNO, IZDAJATEUSKO IN UREDNIŠKO DELO ter druge reference • Glasnik SED, 41/1-2, april 2001 - urednica • Muzejska ponudba etnoloških vsebin. V: Glasnik SED 41/1-2, april 2001 • Zbornik Muzejska poletna delavnica Rogatec 2000 - urednica, avgust 2001 • Skupina za etnološko muzeologijo. V: Muzejska poletna delavnica Rogatec 2000, avgust 2001 • AVICOM, F@IMP in Budimpešta. V: Argo 44/1, september 2001 (soavtorica z Borutom Rovšnikom) • Muzej pod vedrim nebom - referat, predstavljen na 20. obletnici MNPR, avgust 2001, neobjavljeno • Glasnik SED 41/3-4, december 2001 - urednica • Od muzejske poletne delavnice do male šole muzeologije. V: Glasnik SED 41/3-4, december 2001 • Flosarji 2001. V: Glasnik SED 41/3-4, december 2001 3 DELO NA TERENU 4. 1. Vojnik - evidentiranje predmetov čevljarske obrti 10. 1. Ljubljana - evidentiranje predmetov Valeske Lavrenčič 11. 1. Trbovlje - evidentiranje in prevzem predmetov, stanovanje D. Kramberger 12. 1. Vojnik - evidentiranje predmetov čevljarske obrti 18. 1. Ljubno - snemanje intervjuja z Martinom Juvanom ml. 7. 2. Ljubno - snemanje intervjuja z Anzom Cirejem 23. 2. Ljubno - snemanje intervjuja z Maksom Juvanom, Franjem Marovtom 17. 2. Mozirje - dokumentiranje pustovanja 16. 3. Ljubno - inventariziranje predmetov 10. 4. Ljubno - delo na terenu 13. 4. Ljubno - fotografiranje predmetov 4. 5. Ljubno - snemanje intervjuja z Jožico Šerbela 13. 6. Ljubno - delo na terenu 22. 6. Ljubno - delo na terenu 25.-29. 6. - MŠM (Ljubno, Gornji Grad, Rečica, Slovenska Bistrica, Velenje) 9. 7. Rogatec - delo na terenu 23. 7. Ljubno - urejanje gradiva, priprava razstave 27. 7. Ljubno - snemanje vezanja splava 30. 7. Rogatec - delo na terenu 31. 7. Ljubno - postavljanje razstave 1. 8. Ljubno - postavljanje razstave 2. 8. Ljubno - postavljanje razstave 20. 8. Rogatec - MNPR 27. 8. Rogatec - MNPR 31. 8. Rogatec - MNPR 20. 9. Rogatec - MNPR 21. 9. Ljubno - delo na razstavi 14. 11. Rogatec - MNPR (projekt kamnarska hiša) 24. 10. Ogled muzejskih zbirk na Tržaškem (Ricmanje, Repen) -ekskurzija SED 6 EVIDENTIRANJE IN ZBIRANJE GRADIVA Občina Evident. Zbiranje Dokument. Varovanje Raziskov. Posredov. Hemero- teka Izdaja potrdil Drugo Celje 1155 Bistrica ob Sotli Braslovče Dobje Dobrna Gornji Grad 1000 1000 Kozje Laško Ljubno 700 200 200 200 200 200 Luče Mozirje 250 250 Nazarje Podčetrtek Polzela Prebold Radeče Rogaška Slatina Rogatec 707 707 707 707 Slovenske Konjice Šentjur Šmarje pri Jelšah 107 107 Štore Tabor Vitanje Vojnik 100 100 Vransko Zreče Žalec Gornji Grad - v okviru Male šole muzeologije evidentiranih približno 1000 predmetov etnološke zbirke Ljubno - 80 predmetov in 120 fotografij muzealij, vse obdelano za stalno razstavo Flosarska zbirka, in 500 evidentiranih predmetov Rečica v Zgornji Savinjski dolini - evidentiranje razstave Od zibeli do šole Šmarje pri Jelšah (Strtenica) - inventariziranje predmetov v hiši Strtenica 21 (konservatorska obnova) Vojnik - evidentiranje čevljarske delavnice 7 INVENTARIZIRANI MUZEJSKI PREDMETI 4 RAZSTAVE IN PEDAGOŠKO DELO 2. 8. - stalna razstava Flosarska zbirka Ljubno (avtorica) 31. 8. - razstava ob 20-letnici MNPR (avtorica Romana Škrablin) 21. 11. - predavanje za turistične vodnike 3. 12. - Kaj ni muzejski predmet? Muzej novejše zgodovine Celje (soavtorica) Način pridobitve Zbirka obrti Zbirka tehtnic Zbirka Ljubno darilo 873 2 80 odkup 15 zbrano na terenu v hranjenje 267 začasni prevzem SKUPAJ 1155 2 80 8 RESTAVRIRANJE GRADIVA • Članica komisije za oceno pustnih mask pri Mestni občini Celje • Predsednica komisije za oceno raziskovalnih nalog mladih v okviru MOC • Vodja, mentorica in organizatorica Male šole muzeologije • Mentorstvo pri raziskovalni nalogi Spomini na poročni dan Restavriranje gradiva za Flosarsko zbirko Ljubno (71 predmetov), prevzem predmetov za restavriranje iz Muzeja na prostem Rogatec (inv. št. MPR 709, 551, 260, 261, 262, 263, 264) 9 FOTOGRAFSKO GRADIVO 5 STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE 4.-5. 10 Velenje - zborovanje Slovenskega muzejskega društva Strokovne ekskurzije 23.-28. 3. Nizozemska 16.-18. 5. Pisa (EMYA) Skupaj inventariziranih fotografij v letu 2001: - etnološka fototeka (inv. št. 5220-5523): 303 fotografije - fototeka Ljubno: 120 fotografij - etnološka diateka (inv. št. 224-261): 37 diapozitivov - fototeka Rogatec (inv. št.2248-2341): 93 fotografij - videoteka (inv. št. 338-443): 105 videokaset - CD (inv. št. 26-31): 5 CD Jana Mlakar Adamič Drugi članki ali sestavki / 1.25 ZASAVSKI ÄUZÖ IRBOVUf -POROČILO 0 OfLU 2001 Na splošno vzeto, je bilo leto 2001 za ZMT uspešno. Delno zaradi poplačila starih dolgov (stalna razstava), precej pa tudi zaradi povečanega obsega dela in nenačrtovanih akcij, ki pa so bile vseeno izpeljane. Lani sva bili v ZMT (za spremembo) zaposleni dve etnologinji. Kot javna delavka je bila pri nas etnologinja pripravnica D. Klančar. Ker nisem bila njena mentorica, z njenim delom nisem natančneje seznanjena. 1 RAZSTAVNA DEJAVNOST 1-1 Od 7. marca do 20. maja je bila na ogled občasna tematska razstava Kar na svetu živi, vse kmet preredi. Razstava je plod dolgoletnega uspešnega sodelovanja z zasebnimi zbiralci, ki so posodili več kot Polovico predmetov. Na 87 kvadratnih metrih je bilo razstavljenih 152 eksponatov kmečkega orodja in opreme. Danes je Zasavje naj-ntanj kmečka regija v Sloveniji, pred dvesto leti, preden si je ožji del Zasavja po odkritju premoga prislužil ime »črni revirji«, pa ni bilo tako. Se dolgo po tem sta se rudarski in kmečki način življenja mešala in Prepletala. Razstava je bila mišljena kot dopolnilo prikaza rudarskega načina življenja, ki je v ZMT razmeroma dobro raziskan in predstavljen. Ob odprtju razstave so se zavrteli tudi kolovrati. Öd razstave Kar na svetu živi, vse kmet preredi. Foto: J. M. Adamič. 1-2 Enaintridesetega maja smo odprli stalno (splošno) razstavo štečno ... Črne doline! Kako spraviti preteklost treh občin na 127 kvadratnih metrov, je bil precejšen rebus. Nazadnje je obveljal Uniatski, ne kronološki pristop, kar je po eni strani dobro, po drugi Pa slabo. Izbrane teme (revirji v prostoru in času, nastanek premo-8a> razvoj rudarstva in industrije, življenjske razmere in bivalna kultura industrijskega proletariata, razvoj amaterskih kulturnih in tortnih društev, gostilniški ambient, obdobje socializma in kratek Povzetek političnih dogodkov) skušajo pokazati najbolj značilne Poteze Zasavja. Avtorji razstave smo štirje. Moje teme so eko- nomski in socialni položaj večinskega prebivalstva, kulturno in športno življenje, gostilne. Ob razstavi je izšel tudi obsežen katalog. Z mojih področij je razstavljenih 133 eksponatov, ki delujejo najbolj »živo« v ambientalni postavitvi gostilne. 1.3 Od 21. septembra do 31. decembra je v Muzeju Velenje gostovala stalna razstava ZMT Lutke in Lutkarji. Čeprav se stalne razstave ponavadi ne selijo, sta v pričakovanju boljših prostorov ostali le dve možnosti: depo ali »delo v tujini«. Povabila velenjskega muzeja smo bili veseli in naše sodelovanje je bilo uspešno (4783 obiskovalcev). V enkratnih prostorih grajske rondele je bilo razstavljenih 91 eksponatov. Posrečeno izbran termin (Pikin festival), devet večjih prireditev ob razstavi in dobra medijska pokritost so nazadnje pripeljali do omenjene številke obiskovalcev. Razstave so me letos skratka dodobra zaposlovale. Pri tem kaže omeniti, da se lahko v manjših muzejih (za našega lahko prise-žem, da je tako) avtor razstave piše z veliko začetnico, ker sam poskrbi še za to, da so vabila poslana. 2 REDNI PROGRAM 2.1 TERENSKO DELO Dokončno je bila evidentirana večja zbirka zasebnega zbiralca (215 enot), glavna evidenca pa dopolnjena z rubrikami: izvor, starost, način pridobitve in fotografija. Fotografirane so bile tudi nove postavitve eksponatov. Na terenu so potekali pogovori z informatorji o kolonijah, vsaj dvakrat toliko časa pa sta zahtevala razvrščanje in dopolnjevanje terenskih zapiskov. 2.2 MUZEJSKI PREDMETI Pridobljenih je bilo skupno 58 predmetov, ki dopolnjujejo stalne zbirke, bodo postali del prihodnjih zbirk, uporabljeni na občasnih razstavah ali pa še malo počakali v depojih. Tu kaže še posebej omeniti 33 po spominu in starih predlogah izdelanih igrač, značilnih za socialno okolje industrijskega proletariata tik pred drugo svetovno vojno. Igrače so dokumentirane z risbami, fotografijami in opisi uporabe igre. So podlaga za prihodnjo zbirko igrač, ki bo dopolnjevala stalno razstavo lutk. Prvič so bile razstavljene in de-monstrirane na občasni razstavi kustosinje Nevenke Hacin Otroški vrtci - ustanove za vzgojo in varstvo predšolskih otrok v Hrastniku, Trbovljah in Zagorju. Avtor igrač je član etnološke skupine Univerze za tretje življenjsko obdobje Trbovlje L. Odlazek. Za vse predmete je bila narejena akcesija, zabeleženi so podatki, potrebni za inventarizacijo, večina jih je poslikanih. Poleg predmetov je bilo pridobljenih še 12 dokumentov. 2.3 FOTOGRAFIJE, NEGATIVI, DIAPOZITIVI, VIDEO S področja etnologije je bilo pridobljenih 263 fotografij, prevladujejo posnetki kmečkega orodja in opreme ter muzejskih predmetov. Barvnih negativov je 271, diapozitivov 62, videozapisov je 5, očitno je še posebno zanimivo rudarsko stanovanje na Njivi. 2.4 FOLKLORNO GRADIVO, NAREČNI IZRAZI, PREHRANA Vzporedno z drugimi dejavnostmi že nekaj let zbiram tudi narečne izraze, folklorno gradivo in vse, kar je povezano s prehrano. Doslej je zbranih več kot 60 receptov za značilne in najpogostejše zasavske jedi ter rokopisna kuharska knjiga. 2.5 POSREDOVANJE GRADIVA IN POMOČ Muzeju premogovništva Velenje smo priskočili na pomoč pri izbiri primernih informatorjev in lokacij za snemanje filma o rudar- skem življenju. TV SLO smo približno enako pomagali pri snemanju oddaje Adijo, knapi. Zgodovinski krožki v osnovnih šolah so lani obdelovali prehrano ter položaj žensk in otrok pred drugo svetovno vojno. Društvo upokojencev Trbovlje je želelo izvedeti več o sv. Barbari. Večinoma kot »fizikalec«, ki se mu tu in tam porodi še kakšna zamisel, pa sem pomagala kolegici pri postavitvi občasne razstave. 2.6 PEDAGOŠKE DEJAVNOSTI IN VODENJE V ZMT pedagoške dejavnosti opravljamo kustosi sami. Na moje delovno področje sodijo etnološka zbirka Rudarsko stanovanje na Njivi, ogled delavskih kolonij na terenu, po potrebi stalna razstava Srečno ... Črne doline in lani še občasna razstava Kar na svetu živi, vse kmet preredi. Razstave Lutke in Lutkarji pa letos v domačem muzeju ni bilo. Posebne vodene programe sem pripravila za 66 skupin, s 23 skupinami smo z združenimi močmi rešili še delovne liste. 2.7 SODELOVANJE Za etnološki leksikon sem napisala geslo Zasavci. Turistično društvo Trbovlje me je imenovalo za članico komisije za izbiro turističnega spominka. Prvo nagrado so odnesle imenitne tarok karte s tipično knapovsko (arhitekturno) dediščino. Precej redno se udeležujem tudi sestankov etnologov muzealcev pri SED. 3 UNIVERZA ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE Drugo leto sem mentorica 13-članskega etnološkega krožka. Prvo leto so bili naša rdeča nit prazniki, drugo pa revirji z etnološko-zgo-dovinskega vidika. Lanski pregled sestavlja: 12 predavanj o praznikih, izvorih in načinih praznovanja, 7 predavanj o poznavanju revirjev, 5 ekskurzij: tri s področja bivalne kulture in dve v okviru nove teme Slovenski muzeji premogovništva. Hkrati s predavanji potekajo še drugi projekti: zbiranje receptov za značilne in najpogostejše zasavske jedi in igrač. Vsi člani skupine so izvrstni informatorji, po potrebi igralci (film o življenju rudarjev za Muzej premogovništva Velenje, TV SLO Dober večer) in zanesljivi pomočniki. Ob odprtju razstave Kar na svetu živi, vse kmet preredi so »študentke« samoiniciativno pripravile pogostitev in s tem promovirale našo prihodnjo kuharsko knjigo. Dobro uigrana ekipa se počasi spreminja v pomožne kustose. 4 BIBLIOGRAFIJA - Kar na svetu živi, vse kmet preredi. Katalog ob občasni tematski razstavi, ZMT, Trbovlje 2001, 38 str. - Kulturno in športno življenje v Zasavju, Ekonomski in socialni položaj ..., Gostilna. V: Srečno ... Črne doline. Katalog stalne razstave v ZMT, ZMT, Trbovlje 2001, 52 str. - Dela na področju etnologije. V: Naših petdeset let. Zbornik ob 50-letnici muzeja, ZMT, Trbovlje 2001, 53-56. - Zbirka Lutke in Lutkarji. Etnološka zbirka Rudarsko stanovanje. V: Vodnik po slovenskih muzejih 2000, Mladinska knjiga. Ljubljana 2001. - Lutke in Lutkarji - stalna razstava Zasavskega muzeja Trbovlje. Zgibanka ob razstavi lutk v Muzeju Velenju, Kulturni center Ivan Napotnik, Velenje 2001. - Dokler se človek uči, toliko časa živi. V: Vzajemnost št. 9, Ljubljana 2001. Drugi članki ali sestavki / 1.25 HclCHU RoŽttlCltl POROČILO 0 DCLU KUSTOSINJI! CTNOLOGINJC V KOZJANSKEM PARKU ZA LETO 2001 1 MUZEJSKA DEJAVNOST 1.1 Etnološka zbirka Ureditev depojev še vedno ni rešena, zato je stanje v zbirki bolj ali manj enako kot v preteklem letu. Del predmetov smo uporabili za ureditev prostorov hiše Ane Kolar v kompleksu Kolarjeve domačije na Trebčah. Za to zbirko smo lani pridobili otroško posteljico - »kin-derped«, ki gaje uporabljala družina na Kozjanskem v tridesetih letih 20. stoletja. 1.2 Terensko delo Ob razstavi Vezenine s Kozjanskega sem opravila terensko raziskavo, ki je bila podlaga za pripravo razstavnega programa. Terensko delo sem imela tudi v zvezi s »perišem« na Trebčah, vključenim v pešpot do izvira potoka Trebčica, ki smo jo v Kozjanskem parku odprli ob praznovanju dneva zemlje. Poleg navedenega je zlasti v prvih mesecih leta teklo terensko delo za dopolnjevanje registra dediščine, ki ga urejamo v okviru projekta priprave strokovnih podlag za načrt upravljanja Kozjanskega parka. 1.3 Razstave Vezenine s Kozjanskega Razstava Vezenine s Kozjanskega, ki je bila odprta med 4. aprilom in L oktobrom, je sodila v osrednji razstavni program leta 2001 v Slovensko-bavarski hiši v Podsredi. Z njo smo želeli predstaviti ve-zilstvo na območju, ki je vključeno v Kozjanski regijski park. Raziskava je bila omejena na osrednji del parka s središčem v Podsredi ter tako zajela južni del občine Kozje in dele občin Bistrica ob Sotli in Krško. Informatorke, vključene v raziskavo, so se v celoti ali vsaj deloma »izšolale« v ljudskih šolah, ki so delovale na omenjenem območju - gre za šole v Podsredi, Pečicah, Koprivnici in na Zdolah-Zanimivo je, da jih je imela večina stik z isto učiteljico Uršulo Kunej, po domače Štulekarjevo Uršo, ki je pred drugo svetovno vojno poučevala v Podsredi in Pečicah. Večina informatork mi je tudi zaupala, da so se z vezenjem ukvarjale le pred poroko, redke pa je vezenje tako prevzelo, da so delo nadaljevale tudi pozneje. V kmečkem okolju so ženske svoje vezenine ustvarjale »po urah«, kajti vsakdanja opravila, ki so ležala na njihovih ramenih, so bila pač neodložljiva. Na razstavi smo si lahko ogledali vezenine, ki so izdelane z vzorci na štete niti ali s sorazmerno bogatimi vzorci po neštetih nitih-Gradivo je bilo razdeljeno v več sklopov - posteljnina, hišna oprema, kamor sem uvrstila zavese, stenske prte, poličnike, prtiče za bogcov kot ter namizne prte in prtičke. Posebej smo poudarili naglavne rute, »peče« ali »pečice«, kot jih imenujejo v okolici Podsrede in ki sestavljajo tradicionalno nošo, tudi v našem okolju pa so se že v zgodnjem 20. stoletju umaknile »židanim rutam«. Ti trije izdelki so sodili med najstarejše na razstavi, saj so bile rute po navedbah informatork izdelane med letoma 1880 in 1900. Med male bisere razstave sem uvrstila slinčke, okrašene s preprosto vezenino, in vrečico za igralno kocko. Poleg predstavitve vezenin na uporabnih predmetih sem želela z razstavo predvsem opozoriti na dejavnost, ki je v preteklosti zaznamovala številna dekleta. Marsikateremu dekletu in tudi ženi, zlasti v kmečkem okolju z obilico trdega dela, je bila to edina možnost za umik iz vsakdanje rutine v svet vbodov, kar je imelo nedvomno tudi terapevtski učinek. Utrinek z odprtja. Foto: Bernard Goršak, iz fototeke Kozjanskega parka. 1-4 Pedagoško delo Pedagoški programi se na eni strani navezujejo na razstavni program v Slovensko-bavarski hiši v Podsredi - gre za velikonočni in adventni program, v okviru katerega pripravljamo v Kozjanskem Parku ustvarjalne delavnice. Lani sta jih vodili kolegici Nataša Ferlinc in Jasna Sok. Urugi del sestavljajo programi, vezani na kulturno dediščino, ki je Veljavnega programa. Leta 2001 smo v Kozjanskem parku pripravili Učne liste za grad Podsreda, Levstikov mlin, Javerškovo domačijo in trg Podsreda. Uporabljamo jih za izvajanje kulturnih dni, ki so del Paše ponudbe šolam tudi na področju kulturnih dejavnosti. Učni listi so rezultat dela vseh, ki se v Kozjanskem parku ukvarjamo s kulturnimi dejavnostmi. 2 Raziskovalni projekti 2-l Kozjansko 2001 - dediščina za prihodnost Organizator: Zanj: ^°dja projekta: Frojektni partner: Zanj: Kozjanski park Franci Zidar, direktor Helena Rožman, kustosinja etnologinja V sodelovanju z ZOTKS - Gibanje znanost mladini Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo dr. Božidar Jezernik, predstojnik Raziskovalna delavnica, ki je potekala med 8. in 14. julijem 2001, Pomeni vsebinsko nadgradnjo predlanskega prvega dela projekta. V Pjuj je sodelovalo šestnajst študentov Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter Pet dijakinj koprske in velenjske gimnazije. Raziskovalne teme: Duhovna kultura Kozjanskega Mentor: dr. Mirjam Mencej, asistentka, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Tudi v lanski delavnici je bila osrednji predmet zanimanja skupine duhovna kultura. Osredotočili so se zlasti na zbiranje prozne slovstvene folklore in verovanj. Glavna os zanimanja so bili kraji, gradovi in druga mesta (kapelice, znamenja ...), ki imajo v življenju ljudi na Kozjanskem poseben pomen oziroma s katerimi je povezano kakšno izročilo (zgodba o nastanku, povedke, ki krožijo o dogodkih, ki so se zgodili na posameznem kraju, razlaga imena ...). Zbrali so povedke o podsreškem gradu in drugih gradovih, nastanku vasi Silovec, zmaju v potoku v Polju ob Sotli in druge. Del tega gradiva bo podlaga za knjigo, namenjeno turistom, ki jih bo pot vodila po krajih na zavarovanem območju, izdal pa jo bo Kozjanski park v sodelovanju z mentorico skupine. Drugi pomemben sklop gradiva, ki ga je zbrala skupina, obsega zlasti tri teme, ki večinoma niso vezane na določene kraje: čarovništvo, stiki z umrlimi (znamenja pred smrtjo, srečevanja z umrlimi...) in bajna bitja (smrčjak, mora, divja jaga, škrati, vile, ajdi...). Tudi o tej tematiki je bilo zbranih veliko informacij, kajti tovrstna verovanja so - vsaj pri starejših ljudeh - še vedno zelo živa. V nekaj letih namerava dr. Mencejeva vse te povedke zbrati v knjigi, ki bo osvetlila vsa verovanja na obravnavanem območju. Religiozno življenje in romanja na Kozjanskem Mentor: Boštjan Kravanja, mladi raziskovalec, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Predlani so se člani skupine, ki je raziskovala romarstvo, osredotočili na potek romarskih poti na Svete gore, lani pa so poskušali prikazati pomene, ki so jih te romarske poti nosile v svojih najbolj plodnih obdobjih. Osredotočili so se na pričevanja duhovnikov in drugih virov, povezanih s Cerkvijo (kronike, ikonografija, romarska »politika«). Raziskovalce so zanimali predvsem romarska »politika«, ekonom-sko-turistično prizadevanje, farna identiteta in tako naprej. Do podatkov so prišli z metodo odprtega intervjuja, pozorni pa so bili na vsakdanje življenje prebivalcev (v najožjem pomenu) v bližini dveh romarskih cerkva. Postavili so hipotezo, da bližina romarske cerkve spodbuja številne gospodarske dejavnosti prebivalcev različnih »Gora«. Vprašanje pa je bilo, kako še takšna bližina vpliva na življenje. Kaj vse pomeni občasno romanje, na primer enkrat ali dvakrat na leto, za prebivalce tega območja? Teza se je pojavila že ob koncu predlanske delavnice, ko je bilo ob poteh na Svete gore nad Bistrico ob Sotli, to je močno in obetavno romarsko središče, evidentiranih kar nekaj gospodarsko uspešnih kmetij. Ta prostor je vsekakor zelo pomemben za dokumentiranje še enega od številnih primerov »ljudske« pobožnosti ter ugotavljanje njihove pestre in nepredvidljive dinamike. Prehrana in gostinstvo na Kozjanskem Mentor: Peter Simonič, asistent, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo V želji, da bi evidentirali prehrambno kulturo v Kozjanskem regijskem parku ter tradicijo preoblikovali v kulinarične in gostinsko prepoznavne izdelke, seje skupina petih študentov in študentk od 8. do 14. julija 2001 ukvarjala s prehrambno in gostinsko kulturo na Kozjanskem. Prepoznavanje tradicionalne kulinarike je ena temeljnih kategorij sodobnega turizma, še posebno domačijskega, ki je v Kozjanskem regijskem parku potreben in zaželen. Ugotavljamo namreč, da je ozaveščenost domačinov, gostincev in drugih turističnih delavcev v zvezi s prehrambno kulturo na zavarovanem območju izredno slaba. Študentje so z intervjuji in opazovanjem raziskovali teme: 1. nabava, pripravljanje in shranjevanje živil in hrane, 2. gostilniška oblačilna kultura, 3. vsakdanje in praznične jedi, 4. gostilniška arhitektura in notranja oprema, 5. kulturno okolje. Po načrtih uprave Kozjanskega regijskega parka naj bi bila ponudba kulturnih, športnih, izobraževalnih in nastanitvenih možnosti pokrajine usmerjena k osrednji parkovni cestni komunikaciji, tako imenovani Vii Historici. Ta se vije od Bizeljskega in Bistrice na Sotli, mimo Podsrede do Kozjega. Zato je bila pozornost skupine usmerjena na tri gostišča ob tej poti - Motel Ribnik v Kozjem, gostilno Pri Martinu v Podsredi in Gostišče Šempeter v Bistrici ob Sotli. Načrtovanje razvoja podeželja Mentor: mag. Tadeja Primožič, asistentka, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Na območju Vetrnika bo prihodnja leta potekal program celostnega razvoja podeželja in obnove vasi (CRPOV), zato je raziskovalno delo skupine, ki seje ukvarjala z načrtovanjem razvoja podeželja, potekalo v tem prostoru. Eden od ciljev programa bo priprava turistične poti, ki naj bi vsebovala naslednje podprojekte: Podlesnikov ranč z muzejem starin v Brzini, Zdravo in dobro z Vetrnika, Kmečki turizem Šošterič in Kroflnov mlin v Bistrem grabnu. Ker je za tako zastavljen projekt potrebno obsežno delo, je bil predmet raziskave tokratne delavnice zlasti Podlesnikov ranč oziroma domačija Vetrnik, št. 28, ki jo turisti že zdaj na Vetrniku največ obiskujejo, hkrati pa je raznolikost dediščine na kmetiji lahko dober študijski primer. Glede na razpoložljivi čas so članice skupine opravile tudi krajše pogovore z nekaterimi domačini na Vetrniku, da poiščejo še drugo morebitno turistično ponudbo na območju. V okviru terenskega dela na Vetrniku št. 28 so opravile analizo trenutnega stanja domačije, prisluhnile željam lastnika in njegove družine ter nato izdelale predlog vizije razvoja. Domačija Brzina, ki je v lasti Ernesta Podlesnika, danes obsega stanovanjsko stavbo, gospodarsko poslopje in novogradnjo, nekdanjo stiskalnico, ribnik z okolico, ostanke mlina, ogrado za srnjad in br-zinski križ. Nekateri od teh objektov so dobro ohranjeni, drugi slabše, tretji pa so povsem spremenili prvotni videz. Delo na terenu smo začeli v ponedeljek, 9. julija 2001. Delovni prostori so bili na upravi Kozjanskega regijskega parka in v Slovensko-bavarski hiši. O poteku delavnice so bili obveščeni tiskani in elektronski mediji v lokalnem prostoru in tudi širše. Delavnica je bila predstavljena na Radiu Slovenija 1 - prispevek dopisnika RA SLO iz Celja v informativnem bloku v soboto, 14. julija. Radiu Maribor, Radiu Šmarje pri Jelšah - Štajerski val. Radiu Brežice, TV Slovenija in v časopisu Novi tednik. Sklepna predstavitev dela vsake skupine v okviru delavnice je potekala v soboto, 14. julija, med 10. in 12. uro na upravi Kozjanskega regijskega parka. Udeležili so seje predstavniki občin Brežice, Kozje, Šmarje pri Jelšah, predstavnica TD Pišece in nekateri informatorji. 2.2 Evidentiranje in dokumentiranje podeželske stavbne dediščine Kozjanskega parka Tretja faza projekta Evidentiranje in dokumentiranje podeželske stavbne dediščine je potekala v Kozjanskem regijskem parku od 30. julija do 7. septembra 2001. Dela se je udeležilo šest študentov Visoke tehniške šole iz Regensburga in 27 študentov Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Delo na terenu so usmerjali dr. Živa Deu, vodja projekta s Fakultete za arhitekturo, ter predstavnika Visoke tehniške šole, dipl. inž. grad. Norbert Hanke in dipl. inž. grad. Burkhart Greger. K sodelovanju so bili povabljeni tudi pristojni zavodi za varstvo kulturne dediščine iz Celja, Novega mesta in Ljubljane ter Uprava za kulturno dediščino RS. Del dela na terenu so spremljali etnologi konservatorji Božena Hostnik, Dušan Štepec in Dušan Strgar iz ZVKD Celje in Novo mesto. Projektna skupina je delala v naseljih Pavlova vas, Podgorje pri Piše-cah, Vetrnik, Osredek, Brezovec pri Polju, Trebče, žagaj, Podsreda, Kunšperk, Lastnič, Kozje, Silovec, Gorjane, Bistrica ob Sotli, Vrhov-nica, Prelasko, Vrenska Gorca, Polje ob Sotli in Ješovec. Obdelanih je bilo 32 planskih kvadratov. Če k temu dodamo delo iz let 1999 in 2000, dobimo površino 63 kvadratnih kilometrov, kar pomeni 32 odstotkov zavarovanega območja Kozjanskega regijskega parka. Popisno gradivo - gre za 76 fasciklov (in 9 fasciklov s fotodokumentacijo) - hranimo na upravi Kozjanskega regijskega parka. V treh letih, kolikor teče projekt Evidentiranje in dokumentiranje podeželske stavbne dediščine na zavarovanem območju Kozjanskega regijskega parka, so bili v popis zajeti deli vseh treh krajinskih tipov, ki jih srečamo v Kozjanskem parku. Zbrano gradivo je podlaga tako za pripravo strategije ravnanja z dediščino kot tudi za valorizacijo stavbnega fonda. Tretja faza projekta je bila predstavljena v radijskih oddajah, časopisnih prispevkih ter oddajah Naš kraj in Osmi dan na nacionalni TV. Predstavitve projekta, kije potekala v petek, 7. septembra 2001, ob 12. uri na upravi Kozjanskega parka so se poleg študentov, ki so opravili popis, udeležili predstavniki Uprave RS za kulturno dediščino, ZVNKD Celje, občin Kozje, Bistrica ob Sotli in Krško ter predstavniki medijev. 3 KOORDINIRANJE PARKOVNIH PROGRAMOV 3.1 Glasbena dejavnost Glasbene prireditve v Kozjanskem regijskem parku potekajo pod skupnim nazivom Glasbeno poletje na gradu Podsreda. V minulem programskem letu smo v Kozjanskem parku organizirali deset koncertov - osem samostojno, dva pa v sodelovanju z Imagom Slove-niae in Italijanskim inštitutom za kulturo v Ljubljani. V koncertnem ciklu so se predstavili tudi Trio Lorenz, I Solisti di Cremona. Ljubljanski madrigalisti ter Voices in Time. Program sofinancira ministrstvo za kulturo. V okviru Glasbenega poletja na gradu Podsreda smo organizirali tudi mednarodni mojstrski seminar za pozavno, ki ga je znova vodil prof. Branimir Slokar. 3.2 Praznik kozjanskega jabolka Praznik kozjanskega jabolka je lani prerasel prvotni okvir in postal mednarodna prireditev, ki smo jo organizirali v sodelovanju z EUREX21 - združenjem evropskih regij. Praznovanje pomeni konec celoletnega dela pri projektu Oživljanje starih travniških sadovnjakov in je potekalo od L do 14. oktobra. Vrh dogajanj je nedvomno družabno-sejemska prireditev, ki je potekala 13. in 14. oktobra v trgu Podsreda. V ponedeljek, L oktobra, smo na gradu Podsreda odprli razstavo mladega nemškega umetnika Anotonia Matyska, ki se je našemu občinstvu predstavil z deli v okviru cikla Domovinske slike. Uvod v dogajanje je bila tiskovna konferenca, na kateri smo novinarjem predstavili potek dogajanja. V petek, 12. oktobra, je bilo v dvorani uprave Kozjanskega parka mednarodno strokovno srečanje, katerega tema je bila REGIONALNI PRODUKTI - TURIZEM - ZAVAROVANA OBMOČJA. Prvi dan praznovanja smo zaokrožili z odprtjem razstav v Slovensko-bavarski hiši v Podsredi avtoric Lucije Zorenč in Anice Štukelj - Po sledeh knjižice receptov in Predstavitev projekta oživljanja starih travniških sadovnjakov in jabolčnih sort. V družabno-sejemskem delu, ki je potekal v soboto, 13. oktobra, med 10. in 24. uro ter v nedeljo, 14. oktobra, med 9. in 14. uro, so se s svojimi projekti predstavili Ministrstvo RS za okolje in prostor - Agencija RS za okolje, Ministrstvo RS za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo, Ministrstvo RS za kulturo - Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Ministrstvo RS za turizem, Triglavski narodni park, Regijski park Škocjanske jame, JZ Rogaška dediščina - Muzej na prostem Rogatec, DOPPS, Zveza združenj ekoloških kmetov in Društvo za biološko dinamično gospodarjenje Ajda. S svojimi izdelki pa so obložili stojnice člani Društva kmetic Senovo, Društva kmetic Ajda, Društva kozjanske jabke, Društva vinogradnikov Bizeljsko, Turističnega društva Dobrina, Društva zeliš-čarjev Olimje. Združenja ekoloških pridelovalcev in predelovalcev Deteljica ter posamezniki z zavarovanega območja. V sejemskem delu so se predstavili tudi naši partnerji iz zveze EUREX21 (regio21 iz Nemčije, madžarska regija Sio Sarvic, Univerza Laponske in Wald-viertl Management iz Avstrije) ter s svojimi izdelki dali tržnici, ki je nastala v trgu Podsreda, še dodaten čar in barvitost. Ves čas so potekale ustvarjalne delavnice, ki smo jih deloma pripravili delavci Kozjanskega parka, deloma pa osnovne šole, ki so se odzvale na naše povabilo k sodelovanju. Dodatno draž dogajanju so dali obrtniki, ki so med bogato obloženimi stojnicami predstavljali tradicionalne veščine. V kulturnem delu programa, ki je potekal med sejemsko prireditvijo, so sodelovali posamezniki in skupine, ki delujejo na zavarovanem območju in njegovem obrobju, nekateri pa tudi širše. Povabili smo zasedbe, ki negujejo tradicionalno izročilo, in tudi tiste, ki jim je izziv sodobno ustvarjanje. V programu so sodelovali še člani zasedb, ki so prišle s posredovanjem EUREX21 iz Nemčije, skuhaj pa okrog 200 izvajalcev. K pomenu prireditve Praznik kozjanskega jabolka v slovenskem Prostoru, pa tudi navzven, je precej pripomogel pokrovitelj mag. Franci But, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je s slavnostnim nagovorom v soboto dopoldne dogajanje tudi odprl *n si potem natančno ogledal sejemsko ponudbo. Praznik kozjanskega jabolka je v treh oktobrskih dneh privabil v Podsredo okrog 5300 obiskovalcev. Odhajali so presenečeni nad obsegom in kakovostjo prireditve. Med obiskovalci smo srečevali kolege iz muzejev in drugih ustanov, posebno pa nas veseli, da smo v teh prazničnih dneh v Podsredi videli tudi zelo veliko domačinov. 4 STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE Udeleževala sem se strokovnih srečanj v Sloveniji in tujini. Na brugem simpoziju slovenskih in hrvaških etnologov konservatorjev, SEK II, ki je potekal junija v narodnem parku Paklenica, sem Predstavila projekt Evidentiranje in dokumentiranje podeželske stavbne dediščine Kozjanskega parka. 5 OBISK NA ZAVAROVANEM OBMOČJU Lani smo našteli 21.146 obiskovalcev programov, ki smo jih organizirali v Kozjanskem parku. Ker je v število zajet le voden obisk na naših objektih, lahko rečemo, da je bilo obiskovalcev zavarovanega območja še več. Drugi članki ali sestavki / 1.25 Bvigitd RttjŠtCV POROČILO 0 DELU ETNOLOŠKEGA ODDELKA KOROŠKEGA POKRATHGA MUZEJA SLOVENJ GRADEC ZA LETO 2001 MATIČNA DEJAVNOST Delo v depoju 19. 1. akcesija Beno Mandl, 324 kosov 23. 1. akcesija Igor Picej, 7 kosov akcesija Rajko Rozman, 1 kos akcesija Ignac Berložnik, 1 kos akcesija Hofbauer, 194 kosov 30. 1. akcesija Cankar 7. 2. akcesija Cankar, skupaj 368 kosov 13. 2. akcesija Hofbauer, 450 kosov Delo na terenu 12. 2. Jože Levovnik, Slovenj Gradec, čevljarstvo, TZ št. 200 in 201 14. 2. p. d. Griben, Ojstrica, stavbarstvo, urejena fototeka, z Marja- nom Kosom 14. 2. p. d. Veržunik, Črneška Gora, Rozalija Oto, prehrana, kmečko gospodarstvo, TZ št. 202, z Marjanom Kosom 15.2. p. d. Zg. Marolt, Sončne Završe, Andrej Rotovnik, ogled podstrešja stanovanjske hiše, izbor predmetov, fotodokumentacija, z Valerijo Grabner in Alešem Senico 17., 19. in 21. 3. p. d. Ledinek, Ojstrica, dimnična hiša, skupaj z Lilijano Medved 23. 3. p. d. Ledinek, Ojstrica, Albina Matija, stavbarstvo, TZ št. 213 in 214, urejena fototeka 29. 3. Cepec Zofija, Javnik, splavarstvo, oblačilna kultura, TZ št. 208 in 209 29. 3. Miha Viltužnik, Brezno, splavarstvo, oblačilna kultura, TZ št. 210 6. 4. Ančka Novak, Libeliče, prehrana, TZ št. 211 30. 5. 1. OŠ Slovenj Gradec, ogled na terenu, akcesija 278 kosov, z Valerijo Grabner in Alešem Senico 22.-29. 8. MRT Mislinja 2001, Libeliče, Libeliška Gora, več informatorjev, TZ št. 215-223 25. 10. Jože Helbl, Josipdol, ogled zbirke in izbor predmetov za glažutarski muzej, 11 kosov, z Valerijo Grabner Urejanje arhivskega gradiva - arhiv dr. Ljube Prenner, 2 škatli gradiva, februar - register arhivskega gradiva Maksa Kunca, 3 škatle gradiva, junij Vodenje terenskih zapisov (TZ) - uredila sem 24 tematsko različnih terenskih zapisov, skupaj 62 strani, format A5 Inventarizacija muzejskih predmetov - oprema Kerčevega mlina in žage, Tomaška vas, 12 predmetov - 40 etnoloških predmetov - 3 predmeti v etnološki zbirki Libeliče - 1 predmet v zbirki dr. Ljube Prenner - 5 predmetov v zbirki Maksa Kunca - 1 predmet v zbirki Radeta Nikoliča skupaj 62 inventariziranih predmetov Inventarizacija muzejskih predmetov, ki niso v naši lasti - Levovnikova čevljarska delavnica skupaj 26 inventariziranih predmetov Etnološka fototeka, diateka in negativoteka Urejeno fotografsko gradivo: - fotografije: 587 enot - negativoteka: 579 enot - diateka: 23 enot Evidentiranja neobdelanih in neobjavljenih etnoloških in sorodnih zbirk, ki se hranijo zunaj pristojnosti muzejskih zbirk na slovenskem etničnem ozemlju, informativni sestanek, SEM, 7. 11. Urejanje različnega gradiva je bilo opravljeno s pomočjo Maje Pra- per, javna dela. RAZISKOVALNA DEJAVNOST Levovnikova čevljarska delavnica, Slovenj Gradec - pogovori z Jožetom Levovnikom - etnološka analiza Levovnikove čevljarske delavnice in načrt prenove izložbe, februar Oblačilna kultura Sodelovanje s Srednjo tekstilno šolo Muta - načrtovanje in pomoč pri šivanju oblek za lutke dojenčka, fanta, žensko in moškega za Rudnik Mežica, izbira in nabava tkanin, študij krojev iz tridesetih let, januar, marec - načrtovanje in pomoč pri šivanju oblek za lutki starega splavarja in nosečo splavarjevo ženo za splavarski muzej v Javniku, kroja iz tridesetih let, izbira in nabava materialov, april - načrtovanje in pomoč pri šivanju oblek za lutke dveh mlatičev in ženske za kmečki muzej v Libeličah, izbira in nabava materialov, maj, junij Mladinski raziskovalni tabor Mislinja 2001 Tradicionalno kmečko gospodarstvo v Libeličah in okolici (1930-1970) - mentorstvo Maji Korun in Katji Vidovič, študentkama etnologije in kulturne antropologije - raziskava na terenu od 22. do 29. 8., izdelava poročila,fotodokumentacija in ureditev terenskih zapisov RAZSTAVE Mladinski raziskovalni tabor Mislinja 2000 - postavitev plakatov raziskovalnih skupin v Knjižnici Mislinja, na ogled od februarja do aprila 2001 Tako so nekoč živeli knapi Prikaz bivanjske kulture mežiških rudarjev, na Glančniku, Mežica - idejna zasnova (raziskava bivanjske kulture rudarjev je bila opravljena leta 2000) in postavitev stalne ambientalne razstave delavskega stanovanja pred drugo svetovno vojno v sodelovanju s sodelavci Rudnika SC Mežica, d. o. o., v zapiranju Suzano Štrucl Faj-mut, Miho Pungartnikom in drugimi zunanjimi sodelavci - govor na odprtju, 29. 6. Ureditev izložbe Levovnikove čevljarske delavnice, Slovenj Gradec - izdelava idejnega načrta prenove izložbe - ureditev razstave v izložbi, avgust 2001 Črna kuhinja - prenova ambienta, župnišče Libeliče - v sodelovanju z etnologinjo konservatorko Lilijano Medved z Zavoda za varstvo kulturne dediščine, območna enota Maribor, december 2001 Postavitev stalne razstave o prehrambeni kulturi prebivalcev Libelič in okolice, črna kuhinja, župnišče Libeliče - izbira predmetov in postavitev razstave - govor na odprtju, 23. 12. Pomoč pri postavitvi razstav - splavarski muzej Javnik, maj 2001 - 150 let Mohorjeve družbe, župnišče Vuzenica, avgust 2001 - Kamnoseški in glažutarski muzej Josipdol, prosvetna dvorana Josipdol, oktober 2001 - priložnostna razstava ob 190-letnici Osnovne šole Šmartno pri Slovenj Gradcu, november 2001 - razstava ob 50-letnici Koroškega pokrajinskega muzeja, december 2001 IZJAVE IN OBJAVE Izjave za radio 16.1. Prehrambena kultura prebivalcev Libelič in okolice, Brigita Mohorič, Radio Maribor, oddaja O Dravi in ljudeh ob njej 18. L Ob predstavitvi knjige o dr. Ljubi Prenner, Irena Fasfald, Ko- roški radio, osrednja poročila 19. L Dr. Ljuba Prenner, Ajda Prislan, Koroški radio, oddaja Kultu- ra in ljudje, ob predstavitvi knjige 29. L Merčeva žaga in mlin, Ajda Prislan, Koroški radio, opisi posameznih točk pešpoti Po poteh domačih obrti v Mislinjski dolini 22. 2. Dr. Ljuba Prenner, Boštjan Polutnik, Koroški radio, nočni program na Snopu (program desetih združenih slovenskih radijskih postaj) 26. 6. Brigita Rajšter, Tugo Štiglic, Mož v belem, radijska igra, Radio Slovenija, L program 3. 7. O Meškovi spominski sobi na Selah, Ajda Prislan, predstavitev Meškove pešpoti, Koroški radio 11. 12.0 Starem Pušniku, o stavbni dediščini Starega Pušnika v Zgornjih Dovžah, Ajda Prislan, Koroški radio, oddaja Kultura in ljudje Izjava za TV 19. 1. O zapuščini dr. Ljube Prenner, VTV, regionalne novice Objave - RAJŠTER, Brigita 2001: O odnosu Slovenjgradčanov do Ljube Prenner. V: Milan Vogel, Ljuba Prenner (Intervju s Polono Kekec), Delo 18. januarja 2001. - RAJŠTER, Brigita 2001: Dr. Ljuba Prenner (1906-1977) -arhivsko gradivo. V: Koroški zbornik 3, Slovenj Gradec 2001, 214-237. - RAJŠTER, Brigita 2001: Maks Kunc - naravoslovni fotograf. V: Koroški zbornik 3, Slovenj Gradec, 238-240. - RAJŠTER, Brigita 2001: »Gremo rinkico talat«. V: Koroški zbornik 3, Slovenj Gradec, 243-244. - RAJŠTER, Brigita 2001: Dr. Prenner Ljuba. V: Gledališki list SPUNK, Talijin hram, Slovenj Gradec sezona 2001/2002, 7-15. - RAJŠTER, Brigita 2001: Levovnikova čevljarska delavnica, V: Glasnik podjetniških priložnosti. Slovenj Gradec, 5. - RAJŠTER, Brigita 2001: Libeliška kuharica, Da ne boš vočn od mize šov. Prehrambena kultura prebivalcev Libelič in okolice, Slovenj Gradec. PEDAGOŠKA DEJAVNOST Pomoč pri vodstvih - po razstavi Grofje Andeks - Meranski in Slovenj Gradec, 1. 6. in 30. 7. - občasna vodstva šolskih in turističnih skupin: Sv. Jurij, Legen STROKOVNE EKSKURZIJE, OGLEDI RAZSTAV, PREDAVANJA Razstave 17. 3. ogled razstave Etruščani, Palazzo Grassi, Benetke 17. 4. ogled razstave Pohištvo na Hrvaškem, Slovenski etnografski muzej 4. 5. ogled rudarske zbirke - rudarsko stanovanje, Muzej premogovništva Velenje 25.5. ogled razstave Koroške dobrote. Turistično društvo Slovenj Gradec 21. 6. MUTEC, muzejski sejem, München 21. 9. ogled nove postavitve etnološke zbirke v Črni na Koroškem H. 10. ogled razstave Srednji vek, koroške deželne razstave v Bre-žah, in muzeja na prostem pri Gospe sveti 24. 10. ogled Pocarjeve domačije v Triglavskem narodnem parku 2. 11. ogled razstave Iz zibelke tiskarstva. Ilustracije v inkunabulah. Narodna galerija Predavanja 17. 4. V gotiki pogrnjena miza, dr. Mateja Kos, Narodni muzej 26. 5. Zablanikov dan 2001, udeležba na posvetu o pomenu etno- loških raziskav za spoznavanje in prepoznavanje regij, Pliberk 24. 10. Fotografija v muzeju, Tomaž Lauko, sekcija za dokumentacijo, SEM Ekskurzije 18. 5. udeležba na strokovni ekskurziji po Kozjanskem, SED 30- 8. strokovna ekskurzija delavcev KPM SG v muzej Podzemlje Pece 27. -28. 10. strokovno srečanje etnologov konservatorjev iz regio- nalnih ZVKD in etnologov muzealcev, Mislinjska in Mežiška dolina 4. 10. udeležba na zborovanju slovenskega društva muzealcev, Velenje PREDSTAVITEV, PREDAVANJE 18. 1. Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner, Pogumna, da je bila drugačna, predstavitev knjige skupaj s soavtorjema dr. Alešem Gabričem in Polono Kekec, Knjižnica Slovenj Gradec 3. 12. Od rimske ville rustice do kmečkega stegnjenega doma na primeru Starega Pušnika v Zgornjih Dovžah, predavanje skupaj z arheologinjo Sašo Djura Jelenko, Veseli dan kulture SODELOVANJE Z DRUGIMI USTANOVAMI IN LJUDMI Mestna občina Slovenj Gradec - članica komisije za razglasitev turističnega spominka, 26. 10. CRPOV za Sele - Vrhe - prenova Meškove spominske sobe v kaplaniji na Selah, idejna zasnova prenove, terenski ogled, izdelava fotodokumentacije CRPOV v občini Mislinja - sodelovanje v projektnem svetu za področje turizma Boni Čeh, akademski slikar, Radovljica - sodelovanje v zvezi z načrtovanjem in opremo lutk Statistika uporabnikov našega gradiva in informacij - Matjaž Mežnik, pomoč pri sestavljanju jedilnika za gostilno An-deški hram, januar - Andrej Makuc, arhivsko gradivo dr. Ljube Prenner, 29. L - Marija Lah, Turistična pisarna, informacije o Nogarjevem mlinu, 20. 2. - Hermina Šegovec, o etnoloških spomenikih v Mislinjski dolini, 26. 2. - dijakinje ekonomske šole, raziskovalna naloga o domači in umetnostni obrti, pregledovanje hemeroteke, 9. 3. - Galerija likovnih umetnosti, izposoja predmetov za razstavo, 13. 3. - Andrej Makuc, arhivsko gradivo dr. Ljube Prenner, 14. 3. - Ana Haberman, literatura o slovenjgraški kovnici, 30. 3. - Milena Britovšek, posredovanje v zvezi z morfološko študijo Slovenj Gradca, 25. 4. - Svetlana Kurelac, ZVKD MB in Rozika Lužnik, Urad za urbanizem, MOSG, posredovanje podatkov v zvezi s hišo na Trgu svobode 7, etnološka analiza hiše, posredovanje fotografije, april 2001 - Tonja Rojnič, posredovanje podatkov v zvezi s prehrambeno kulturo, 20. 5. - Marija Rudolf, posredovane informacij za vrček iz arheološke zbirke, 30. 5., posredovanje mnenja, 6. 8. - Donat Piber, Arhiv Jakoba Sokliča, 6. 6. - posredovanje plakatov geografske skupine iz MRT Mislinja 1999, 14. 8. - Alenka Novšak, Ljubljana, posredovanje dveh fotografij omar, Stari Pušnik, Zgornje Dovže, september - Peter Osrajnik, arhivsko gradivo dr. Ljube Prenner, 28. 9. - Slavko Mežek, Rute, posredovanje informacij v zvezi s kozolci v Mislinjski dolini, predlogi za ogled, 2. 10. - Marjan Račnik, pregled besedila, 16. 10. Berta Placet, p. d. Žavcer, Primož nad Muto, svetovanje v zvezi s prenovo kaj še, v sodelovanju z Lilijano Medved (ZVKD, OE Maribor), občasni obiski vse leto Franc Vrhnjak, p. d. Mežnar, Primož nad Muto, svetovanje v zvezi z ureditvijo muzeja na domačiji, 21. 8., 11. 9. Podjetniški center Slovenj Gradec - finančno omogočil prenovo izložbe Levovnikove čevljarske delavnice Osnovna šola Šmartno - članica komisije za ocenjevanje pustnih mask, na pustnem karnevalu, 27. 2., urejena fototeka Osnovna šola Slovenj Gradec - sodelovala kot zunanja sodelavka pri izvedbi projektnih dni z naslovom Kmečko gospodarstvo, 23. 10. Tržiški muzej, Tržič - stiki s kustosinjo Tito Porenta v zvezi s čevljarsko delavnico Levovnik, ogled delavnice in obisk pri Jožetu Levovniku, 6. 8. Zgodovinsko društvo za Koroško - opravljanje tajniških poslov 2. POLETNA RAZISKOVALNA DELAVNICA SLOVENSKA BISTRICA 28.6. - 3.7.2002 Kraj: staro mestno jedro Slovenske Bistrice Tema: način življenja Bistričanov v 1. pol. 20. stol. Število študentov: 6 Mentorica: Tanja Hohnec, univ. dipl. etnol. Informacije in prijave do 10. 6. 2002 na tel. št.: 03 42 60 312 ali e-pošti: thohnec@hotmail.com poročila OBZORJA STROKE V KONSERVATORJEV ZA LEliZOOl Drugi članki ali sestavki / 1.25 Tutljd HollHCC OBMOČNA ENOJA CEDE Območna enota celjskega zavoda za varstvo kulturne dediščine obsega 35 občin, ki jih poskušava obvladovati dve etnologinji. 1. Evidentiranje dediščine in priprava predlogov za vpis v register dediščine Evidentiranje je potekalo na podlagi izdelave planskih dokumentov v občinah Vitanje, Zreče, Solčava, Sevnica - del (tudi s pomočjo študentk etnologije), in naselju Florjan nad Gornjim Gradom - del. OBČINA EVIDENTIRANE ENOTE PREDLOG ZA VPIS V ZRD ZREČE 54 SOLČAVA 45 20 VITANJE 68 SEVNICA-DEL 120 POSAMEZNO 8 8 VELENJE (leto 2000) 50 Skupaj 295 78 2. Dokumentiranje dediščine Za vse evidentirane enote je izdelana fotodokumentacija, podatki pa so računalniško obdelani. • Konservatorski program za obnovo kašče na domačiji Hudinja 17, meritve so narejene, tehnična dokumentacija se pripravlja. • Konservatorski program za prestavitev hiše Donačka Gora 8 v MNP Rogatec, meritve so opravljene, tehnična dokumentacija se pripravlja. 3- Priprava strokovnih podlag za razglasitev spomenikov državnega oziroma lokalnega pomena * Uniše 11, rojstna hiša A. M. Slomška (strokovne podlage za razglasitev spomenika državnega pomena) 4- Priprava strokovnih podlag za prostorske dokumente Oddani so bili seznami za občine Velenje, Vitanje, Zreče in Solčava. S. Posegi na kulturnih spomenikih državnega pomena Muzej na prostem Rogatec (EŠD 626): nadaljevanje programa Po ureditvenem načrtu - rekonstrukcija kamnarske bajte in druga vzdrževalna dela. * Na podlagi predhodnih raziskav, razpoložljive dokumentacije in muzeoloških izhodišč kustosinje MNZ Celje Tanje Rožen-bergar Šega smo oblikovali prostor oziroma stavbo zaprtega tipa za ustrezno predstavitev kamnarske dediščine. Lani smo na- daljevali dela v notranjščini in okolici. Notranjost je bila tlakovana iz zbite gline in peska iz kamnoloma v Logu, kovaško ognjišče je bilo pozidano. • Čeprav so bile kamnarske bajte »in situ« odprte, je bilo v muzeju zaradi muzejske predstavitve in iz varnostnih razlogov treba odprtine zapreti. Oblikovali smo ustrezne smernice za izdelavo stavbnega pohištva. • V notranjščini bo skladno z muzejsko predstavitvijo napeljana elektrika. • Izdelana je bila vezna pot od »pušnšanka« do kamnarske bajte. Hkrati je bil narejen izkop za dovod električnega vodnika, vodovodne napeljave in kabla nadzornega sistema (ob morebitni širitvi muzeja). Temno sivega peska, ki je na veznih poteh, ni več mogoče dobiti, zato smo se odločili za rjavega iz bližnjega peskokopa. • Pri izvajalcu smo izrazili nezadovoljstvo nad načinom zidave kamnarske bajte. Dogovorili smo se za nekatere popravke -ročno klesanje kamna, predvsem robov in zaključkov ostenja. • Obnovljene so bile slamnate strehe na svinjaku, kozolcu in »pušn-šanku« (pšenični in rženi škop). Late so bile povsod zamenjane s tako imenovanimi okroglicami, vezava pa je vrbova. • Že spomladi je bilo asfaltirano parkirišče, vendar brez soglasja konservatorke in pred odobritvijo sredstev ministrstva za kulturo (upravljalka muzeja je bila občina Rogatec). • Zaradi nenačrtovane porabe sredstev nismo mogli obnoviti Šmitove hiše (notranji tlaki in krušne peči). Po sondažnih raziskavah smo ugotovili, da bo treba zunanjo fasado povsem odstraniti, saj je le beljena in brez ustrezne podlage, zbitega šibja. Zato smo se odločili za enkratno in celostno obnovo hiše v prihodnjem obdobju. • Za potrebe muzeja je bilo opravljenih več usklajevalnih sestankov, in sicer z direktorico zavoda Ireno Roškar, izvajalcem IPI Rogaška Slatina, MNZ Celje, Tanjo Roženbergar Šega (muzejska predstavitev kamnarske bajte in klimatizacija v objektih) ter oblikovalcem Dušanom Krambergerjem. 6. Spomeniškovarstveni projekti • Brdo pri Homcu - graščina Lešje (EŠD 4468): čeprav MK ni odobril nadaljnje obnove fasade, smo se z izvajalcem dogovorili, da odrov ne odstrani do jeseni. Takrat nam je uspelo pridobiti sredstva MK za barvanje fasade. Dela so se iztekla konec novembra, severna, vzhodna in južna fasada pa so povsem obnovljene (rekonstrukcija zgodnjebaročne poslikave). • Svetelka - hiša Svetelka 13 (EŠD 9089): začetek celostne obnove kmečke hiše iz druge polovice 19. stoletja. Opravljeni sta bili drenaža in statična ojačitev vogalov. Obok nad kletjo je bil saniran, vendar se je pri tem obok nad vežo podrl, zato je bilo treba pozidati novega (banjasta oblika z opeko, lesen strop nad kuhinjo se povsem zamenja, pripravljen je tesan les za ostrešje). 7. Posegi na drugih objektih in varovanih območjih kulturne dediščine • Po 51 lokacijskih ogledih je bilo izdanih 28 kulturnovarstvenih pogojev za posege na dediščini ali kulturnem spomeniku. 8. Strokovno usposabljanje in udeležba na strokovnih srečanjih doma in v tujini • Srečanja etnologov konservatorjev (Ljubljana, ZVKD Gorica, ZVKD Maribor) • 2. SEK Slovenije in Hrvaške, Paklenica, junij 2001, referat • Posvet o muzejih na prostem, Rogatec, avgust 2001, referat 9. Popularizacija dediščine in konservatorskega dela • Predavanji: Vloga in pomen kulturne dediščine pri razvoju turizma na podeželju. Šmarje, Žalec, november 2001. • Sodelovanje na radiu Štajerski val Šmarje pri Jelšah; oddaja o maskah in pustovanju na Slovenskem, februar 2001. • Poletna raziskovalna delavnica Slovenska Bistrica. Vodja in mentorica, julij 2001. • Objave: Turizem v etnološkem konservatorstvu. V: Glasnik SED 41/1, 2, 2001. Remšakova kašča v Mačkinem kotu. V: Glasnik SED 41/3, 4, 2001. Konzervirano ali konzervativno konservatorstvo (uvodnik). V: Glasnik SED 41/3, 4, 2001. 10. Drugo • Bled, podelitev Murkovih priznanj, november 2001 • Ljubljana, podelitev Steletovih priznanj, april 2001 • Krško, občni zbor konservatorskega društva, november 2001 • Ekskurzija na Dunaj (razstava Etruščani), marec 2001 • Organizacija dvodnevne ekskurzije na Primorsko (OE Celje), junij 2001 • Ekskurzija v Toskano, september 2001 • Članica uredniškega odbora Glasnika SED (sourednica konservatorske številke 3, 4) • Članica ocenjevalne komisije mladinskih raziskovalnih nalog občine Celje Drugi članki ali sestavki / 1.25 BoŽCIlU Hostllik OBMOČNA ENOTA CEUE 1. Evidentiranje dediščine in priprava predlogov za vpis v register dediščine Na območju občin celjskega ZVKD, za katere sem pristojna, je bilo lani evidentirano skoraj 600 objektov (vpisanih 575). Delno so pri projektu sodelovale tudi študentke etnologije (občina Braslovče S. Č., občina Dobje S. R.). Približno 200 objektov je že vpisanih v strokovnih podlagah za prostorske dokumente. Zaradi časovne stiske se bodo predlogi vpisali letos. Že vpisanih predlogov je bilo 15. 2. Dokumentiranje dediščine - Januar: končana evidenca za občino Šmarje. Spet je bilo pregledanih več kot 70 objektov. - Od januarja do aprila: izdelava evidence za občino Tabor. Evidentiranih je bilo 115 objektov, od teh 19 z lastnostmi kulturnega spomenika. - Od januarja do maja: izdelava evidence- za občino Braslovče (s pomočjo Siomone Čater). Evidentiranih je bilo približno 130 objektov, za kulturni spomenik je bilo predlaganih 22. - Maj in junij: izdelava evidence za občino Prebold. Evidentiranih je bilo več kot 90, obdelanih pa 88 objektov, od teh je 7 kulturnih spomenikov. - Od srede avgusta do srede oktobra: izdelava evidence za občino Dobje. Evidentiranih je bilo okoli 90 objektov. Izbira za kulturne spomenike še ni opravljena. - Avgust: zadnji terenski dnevi v občini Laško. Na tem območju se zaradi obsežnosti občine in velike količine ohranjene dediščine izdeluje evidenca od leta 1999. Evidentiranih je več kot 800 objektov. - Od maja do decembra: izdelava evidence v občini Dobrna. Opravila jo je zaposlena delavka na občini po naših strokovnih navodilih. Evidentirala je okoli 80 objektov. Žal evidenca ni popolna, ker ni upoštevala vseh navodil, obenem pa je odšla na drugo delovno mesto. Zbrano gradivo bo zahtevalo še veliko dela. 3. Priprava strokovnih podlag za razglasitev spomenikov državnega oziroma lokalnega pomena januar: strokovne podlage za razglasitev 53 objektov v občini Šmarje pri Jelšah 28. 3. - strokovne podlage za razglasitev ključarske hiše, Preden-ca 18 - strokovne podlage za razglasitev hiše Neže Mauer, Podvin pri Polzeli 37 maj: strokovne podlage za razglasitev 22 objektov v občini Bra- slovče 21. 5. strokovne podlage za razglasitev hiše Repuš 8 17. 7. strokovne podlage za državni spomenik: domačija Antona Aškerca, Senožete nad Rimskimi Toplicami 3. 9. strokovne podlage za razglasitev hiše Alme M. Karlin, Pe- čovnik 44 20. 11. - strokovne podlage za razglasitev Luhnove kmetije v Celju - strokovne podlage za razglasitev Čatrove cigunce na Ljubečni - strokovne podlage za razglasitev domačije Brezova 3 4. Priprava strokovnih podlag za prostorske dokumente Izdelana je bila evidenca dediščine za strokovne podlage za občino Tabor in občino Prebold. Pripravljene so podlage za občino Braslovče. Delno je pripravljeno gradivo za občino Dobje. 5. Posegi na kulturnih spomenikih državnega pomena Kulturni spomeniki državnega pomena niso v občinah, za katere sem pristojna. 6. Kulturnovarstveni projekti Kunšperk 14 - obnova domačije, slamnate strehe na hiši in gospodarskem poslopju Lesično 15 - izdelan podroben konservatorski program, na njegovi podlagi pa konservatorsko-muzejski projekt prenove objekta Podvin pri Polzeli 37 - smernice pri obnovi zunanjščine Polže 2 - spremljanje utečene akcije Polže 4 - obnova kozolca Vodule 18 - obnova mežnarije Vrbje 46 - spremljanje del 7. Posegi na preostalih objektih in območjih kulturne dediščine Lani je bilo opravljenih 64 lokacijskih ogledov, treba pa je bilo izdati 29 kulturnovarstvenih pogojev. Izdane pošte je bilo 136 enot. 8. Strokovno usposabljanje 9. Udeležba na strokovnih srečanjih doma in v tujini 7. 3. Grad Trebnik - celosten pristop k oblikovanju bivalnega prostora 9. 3. Ljubljana - Ohraniti, obnoviti, nadomestiti DOM 14. -16. 3 Banska Bistrica - obnova spomenikov in strešne kritine na prelomu tisočletja 16.-17. 5. Posočje - ekskurzija 21.-23. 9. Toskana - ekskurzija 11.-12. 10. Gozd - Martuljek - Alpe-Adria 24. 10. Tržaško - ekskurzija v okviru Slovenskega etnološkega društva 6. 11. pridobitev naziva konservatorska svetovalka za nepremično kulturno dediščino 6. 11. v//a 5/erf - podelitev Murkovih priznanj 15. 11. Krško - občni zbor konservatorskega društva 10. Popularizacija dediščine in konservatorskega dela - 29. 3. Osnovna šola Gomilška - predstavitev naravne in kulturne dediščine - 10. 4. odbor »Možnarja« v Laškem - predstavitev kulturne dediščine - 6.-8. 6. Paklenica - referat Interes lastnika - ključni dejavnik prenove? - sodelovanje z novinarji pri obnovi hiše Alme Karlin Objava prispevkov: HOSTNIK, Božena 2001: Obnova domačije Žagaj pri Ponikvi 5. V: Glasnik SED 41/3, 4. HOSTNIK, Božena: Interes lastnika - ključni dejavnik prenove? (zbornik v tisku) 11. Drugo 2. 3. - sodelovala sem v strokovni komisiji za nadomestno gradnjo hleva na območju ZVKD Novo mesto v kraju Dobrepolje. 30. 7.-3. 8. - delavnica v Kozjanskem parku, evidentiranje dediščine s slovenskimi in nemškimi študenti Drugi članki ali sestavki / 1.25 Edu BcllIlgUV OBMOČNA tNOtt NOVA GORICA 1- Evidentiranje dediščine in priprava predlogov za vpis v register dediščine V občinah Sežana, Postojna, Komen, Hrpelje - Kozina, Divača, Pivka sem v okviru izdelave strokovnih podlag za prostorski plan evidentirala enote in območja etnološke stavbne dediščine, ki še niso bili evidentirani, ter pripravila predloge za vpis v ZRD. Izdelala sem strokovne podlage za varstvo etnološke stavbne dediščine za urbanistično zasnovo mesta Sežana ter pripravila predloge za vpis enot etnološke dediščine v ZRD. 2. Dokumentiranje dediščine Ob posegih na posameznih enotah dediščine smo od vlagateljev pridobivali tudi tehnično dokumentacijo - posnetke stanja - in jih shranili v arhiv zavoda. Z novimi posnetki enot etnološke kulturne dediščine sem dopolnjevala fototeko. Izdelala sem konservatorske programe oziroma kulturnovarstve-ne pogoje za naslednje enote dediščine, razglašene kot spomenik, in enote, ki ležijo na območjih, razglašenih kot spomenik: Ilirska Bistrica, Levstikova 31 in 40 Prem, domačija Prem 44 Štanjel, hiši O in P Planina, hiša Planina 98 Štanjel, hiši U2 in V2 Ponikve, hiša Ponikve 17 Štanjel, hiša Štanjel 1 Prem, domačija Prem 77 Štanjel, hiše S2, Š2, A3 in B3 Lipica, hleva 9 in 10 Planina, hiša Planina 52 Štanjel, ureditev treh trgov Škocjan, Jurjeva štala Štanjel, hiša Štanjel 23 3. Priprava strokovnih podlag za razglasitev spomenikov državnega oziroma lokalnega pomena Na pobudo lastnikov smo si ogledali domačijo Kal 18 v občini Pivka in pozneje pripravili strokovne podlage za njeno razglasitev kot spomenik lokalnega pomena. Domačija namreč leži na prehodnem območju med osrednjo Slovenijo in Mediteranom, kar kažejo tudi njene arhitekturne značilnosti - s skrilami krita velika spahnjenica z ognjiščem. Postopek razglasitve domačije še poteka. 4. Priprava strokovnih podlag za prostorske dokumente • Strokovne podlage za prostorski plan občine Divača: izdelava predlogov za vpis v ZRD za enote etnološke dediščine, ki še niso bile vpisane, in izdelava smernic. • Spremembe in dopolnitve ureditvenega načrta Titova cesta, Postojna: dodatni kulturnovarstveni pogoji, ki ob sprejetju UN leta 1992 niso bili upoštevani. • Spremembe in dopolnitve urbanistične zasnove mesta Sežane: evidenca s kulturnovarstvenimi pogoji za posege na obravnavanem območju. • Spremembe in dopolnitve PUP za območje Pivke z Radohovo vasjo: dopolnitev z evidenco enot etnološke in naselbinske dediščine, vrednotenjem ter pogoji za posege v obravnavani prostor. • Ureditveni načrt Majlont v Postojni: izdelava strokovnih podlag za varstvo etnološke in naselbinske dediščine z usmeritvami za varstvo. • Izdaja kulturnovarstvenih pogojev in - ob njihovem upoštevanju - kulturnovarstvenih soglasij za posege na enotah etnološke kulturne dediščine v občinah Postojna, Pivka, Divača, Sežana, Ilirska Bistrica, Kozina - Hrpelje in Komen. 5. Posegi na kulturnih spomenikih državnega pomena 6. Spomeniškovarstveni projekti Glej 2. točko. 7. Posegi na drugih objektih in območjih kulturne dediščine 8. Strokovno usposabljanje in udeležba na strokovnih srečanjih doma in v tujini • Od 6. do 8. junija 2001: udeležba na drugem simpoziju slovenskih in hrvaških etnologov konservatorjev v Paklenici, referat z naslovom Štanjel - dileme prenove. 9. Popularizacija dediščine in konservatorskega dela Objava poročil o delih in spremembah na spomenikih ter območjih etnološke stavbne dediščine v Varstvu spomenikov. Sodelovanje z lastniki nepremičnih spomenikov in dediščine ter pošiljanje pojasnil in navodil za varstvo. Drugi članki ali sestavki / 1.25 Andfßjku ŠČllkOVt OBMOČNA CNOTA NOVA GORICA 1. Evidentiranje in dokumentiranje dediščine, priprava predlogov za vpis v register dediščine in strokovnih podlag za prostorske dokumente Dokumentiranje dediščine je prva in obvezna oblika varstva. Evidentirane objekte dediščine mora zato zavod toliko obdelati, da se lahko zanje v različnih postopkih predvidi uspeh neposrednih ukrepov. Lani sem revidirala ljudsko stavbno dediščino v občinah Ajdovščina, Brda, Cerkno, Kanal, Kobarid in Tolmin ter jo vpisala v register dediščine - okrog 300 enot (območja, domačija, posamični objekt). Vpisano dediščino smo vključili v prostorske sestavine dolgo- in srednjeročnih planskih dokumentov občin. 2. Priprava strokovnih podlag za razglasitev spomenikov državnega pomena Z aktom pravnega zavarovanja so določene pravice in obveznosti obeh partnerjev glede ohranitve in varovanja dediščine. Strokovna služba in imetnik dediščine sta lani dosegla sporazum o domačiji Joškovi v Podragi, hiša št. 51, s stavbnimi zasnovami iz 17. stoletja. Pripravili smo strokovne podlage za njeno razglasitev za spomenik državnega pomena. 3. Posegi na kulturnih spomenikih državnega pomena V starem mestnem jedru v Idriji smo sanirali tri objekte: staro lekarno na Trgu sv. Ahacija, rudarsko hišo v Prelovčevi 8 in Deželovo hišo na Mestnem trgu 11. Za lekarno in rudarsko hišo je značilno, da imata spodnjo zidano osnovo in zgornji, leseni oziroma letvani del, zato so bila sanacijska dela obsežna in zahtevna (treba je bilo posneti star omet, sanirati zidovje ter narediti nov fasadni omet in oplesk). Deželova hiša je imela povsem dotrajana fasadni omet in stavbno pohištvo. Kljub temu nam je uspelo in situ ohraniti štukature oziroma fasadno okrasje, po barvni študiji sta nova fasadni omet in oplesk, po vzoru pa zamenjano stavbno pohištvo. Celostna obnova rojstne hiše Cirila Kosmača v Slapu ob Idrijci se je lani nadaljevala z obnovo, rekonstrukcijo in predstavitvijo notranjščine. Ta etnološki spomenik je skoraj povsem ohranil notranjo tradicionalno razporeditev prostorov. Edini večji poseg v notranjščini je bila rekonstrukcija kuhinje (kamnitega oboka, ognjišča, okna...). V okviru popotresne obnove smo sodelovali pri konservatorskih in restavratorskih delih v zidani kleti na domačiji pri Francu v Knež-kih Ravnah št. 9. V Šmartnem v Goriških brdih so se v okviru tako imenovanega kulturnega tolarja nadaljevala dela v objektu Šmartno 38 in na parceli št. 1172 k. o. Šmartno. Poleg predlani sanirane hiše Šmartno št. 40 bosta namenjena za arhiv sodobnih notnih zapisov donatorja prof. Kantušarja. Sredstva iz kulturnega tolarja so bila že tretje leto namenjena tudi za Vipavski Križ. Porabljena so bila za dela na hiši št. 4-5 (obnova strehe), hiši št. 9 (fasadni omet) in parceli št. 235 k. o. Vipavski Križ (fasadni omet in sanacija južnih vhodnih vrat v mesto). 4. Kulturnovarstveni projekti Kulturnovarstveni projekti so bili izdelani za hišo na Trgu svobode 16 v Kobaridu, domačijo pri Mateju, št. 41, v Kobaridu, dom (knjižnico) Andreja Manfeda na Gregorčičevi 20 v Kobaridu, domačijo Lepena št. 5, domačijo pri Bergincu v Gorenji Trebuši 37, domačijo Jerovca v Gorskem Vrhu št. 4 in za hišo Magozd 19 - vsi v okviru popotresne obnove kulturne dediščine Posočja. 5. Posegi na drugih objektih in območjih kulturne dediščine Lani je bilo zelo veliko posegov na objektih kulturne dediščine. Izdajali smo predvsem kulturnovarstvene smernice za sanacije streh, fasad, zamenjavo dotrajanega stavbnega pohištva in tako naprej. Izdelali smo tudi več barvnih študij. Večina del je potekala v mestnih jedrih v Ajdovščini, Solkanu, Vipavi in Idriji. Poleg izdajanja kulturnovarstvenih smernic za dediščino v okviru upravnega postopka nam je uspelo izpeljati tudi nekaj konservatorskih in restavratorskih del, ki so bila financirana iz proračuna občin ali MOP za popotresno obnovo Posočja. Tako smo restavrirali betonski kip sv. Jožefa z otrokom v naročju (v naravni velikosti) na domačiji Na hribu v Idrijskih Krnicah (občina Idrija), ki smo ga ovrednotili kot kakovosten obrtniški izdelek. V okviru popotresne obnove smo na stanovanjski hiši v Plužnjah 15 pri Hlipču restavrirali fresko sv. Krištofa, velikosti 3 x 1,5 metra. Poslikavo datiramo v prvo polovico 19. stoletja. Že močno načeto fresko nam je uspelo rekonstruirati na podlagi fotografske dokumentacije iz leta 1954, original hrani SEM. Ob popotresni obnovi nekdanjega mlina na domačiji pri Kofolu v Dolenji Trebuši št. 72 smo že predlani odkrili freske in jih poleti 2001 restavrirali. Ugotovili smo, da je avtor poslikav isti oziroma gre za delavnico, v okviru katere so enako poslikali še tri objete na tolminskem oziroma bližnjem idrijskem območju. Ena od fresk na Kofolovem mlinu, ki je za ta prostor izjemna - Priča iz pekla ali Smledniška legenda, predstavlja krutega tolminskega grofa Menina. Prispevek o tej fresko poslikavi in temi Priča iz pekla je bil objavljen v Traditionesu 30/2. Tudi lani se je nadaljevala popotresna obnova Posočja. Sodelovali smo v upravnih postopkih pri pridobivanju lokacijskih in gradbenih dovoljenj za objekte kulturne dediščine. Prizadevali smo si, da bi se ohranilo in obnovilo čim več takih objektov ter bi statično sanirana in obnovljena dediščina ohranila svojo regionalno tipiko in identiteto (v Lepeni, Bovcu, Trenti, Tolminu, Robidišču, Kobaridu, Čadrgu, na Javorci). Objektom naj bi vrnili historične materiale (pozidava zunanjih sten v kamnu) ali jih ohranili, pravilno izvedli fasadni omet ter uporabili ustrezne kritine in les za stavbno pohištvo. 6. Popularizacija dediščine in konservatorskega dela Informirati strokovno, pa tudi širšo javnost o delu, pomenu in vrednosti dediščine je ena izmed pomembnih nalog varovanja kulturne dediščine, čeprav prav za to največkrat zmanjka časa. Lani sem pripravila nekaj prispevkov o uspešnih rezultatih dela. Objavljeni so bili v Idrijskih razgledih (XLVI 2), zborniku Traditio-nes (30/2), Glasniku SED (41/3, 4), zborniku o Gori, Gorjankah in Gorjanih Mati Gora (izdanem ob 400-letnici naselitve Gore) in v Primorskih srečanjih. Mojca Terčelj Otorepec Drugi članki ali sestavki / 1.25 (MOČNA CN01A KRANJ 1. Evidentiranje dediščine in priprava predlogov za vpis v register Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območni enoti Kranj, smo se poleg s posegi v prostor ukvarjali večinoma z izdelavo strokovnih podlag za varstvo kulturne dediščine na območju devetih občin. Hkrati je nastajala evidenca kulturne - stavbne - dediščine in območij, potekal pa je tudi njihov vpis v zbirni register dediščine. Lani sem pregledala območja naslednjih občin: Cerklje, Šenčur, Žirovnica, Jesenice, Mengeš, Jezersko, delno Radovljico, Bohinj (za avtomobile precej nedostopno območje) in Moravče. Zanje sem tudi odgovorna konservatorka' za prostorske akte. Po 133 terenskih dneh sem za vpis v zbirni register dediščine predlagala 593 stavb, domačij in območij, izmed 271 prispelih vlog za soglasja in mnenja ter prošenj za razglasitev kulturnih spomenikov lokalnega ali državnega pomena pa sem odgovorila na 264. 2. Priprava strokovnih podlag za razglasitev kulturnih spomenikov lokalnega in državnega pomena • Občina Kranjska Gora: Podkoren - kmečka hiša, Podkoren 64 (EŠD 14206); začasna odločba o kulturnem spomeniku lokalnega pomena, odlok je v pripravi. • Občina Lukovica: Lukovica - Šterova gostilna, Lukovica 58 (EŠD 419); odlok o razglasitvi za kulturni spomenik lokalnega pomena, na občini zavrnjen. * Občina Lukovica: Videm pri Lukovici - Mahkotov toplar, Videm pri Lukovici 2 (predlog EŠD 991); odlok o razglasitvi za kulturni spomenik lokalnega pomena, razglašen septembra 2001. * Občina Kamnik: Velika planina - Preskarjeva bajta (EŠD 12033); odlok o razglasitvi za kulturni spomenik državnega pomena pripravljen, čakamo na zemljiškoknjižni izpisek. 3- Spomeniškovarstveni projekti Vsakoletno kandidiranje lastnikov spomenikov na javnem razpisu ministrstva za kulturo lahko uspe ali pa tudi ne. Predlani smo skuhaj z lastniki Načelnikove hiše v Podkorenu 64 pripravili vse potrebne predračune in kulturnovarstvene pogoje za izdelavo lokacijske dokumentacije za obnovo hiše. Lastniki se z obnovo strinjajo. hišo pa želijo ohraniti tako, kakršna je bila od 19. stoletja, čeprav so vidni tudi arhitekturni in stavbni elementi iz časov nastanka, to je iz 16. stoletja. Žal je vlogo - kot mnogo drugih - ministrstvo za kulturo zavrnilo. Tudi lani smo pripravili vse kulturnovarstvene pogoje in soglasja, ki so jih zahtevali razpisni pogoji, z lokacijsko in PGD-dokumentacijo. Lastniki znova poskušajo srečo. Upam, da jim oziroma nam bo tokrat uspelo - ali pa sem morda spet preveč naivna. Lani nam je uspelo pridobiti sredstva predvsem za spomeniškovars-tvene akcije, ki jih vodi konservatorski svetovalec Vladimir Knific. To so: • Občina Jesenice: Jesenice - delavska kasarna Nadaljevala se je sanacija stavbe v skladu s konservatorskim programom in PGD-načrtom. V dogovorjeno število oken (44) so vgradili okvirje iz umetnega tufa s kovanimi mrežami, nadaljevala so se zidarska dela v notranjosti stavbe, odstranjen je bil ves star fasadni omet, fasada pa ometana z grobim ometom. Delno je bil opravljen izkop v nivoju dvorišča okoli stavbe. • Občina Jesenice: Jesenice - Pudlovka na Stari Savi V skladu s konservatorskim programom in PGD-načrtom je bila opravljena zaščita objekta in ohranjeni obodni zidovi. Lani so se nadaljevala dela iz leta 2000: porušili so stare prislonjene lope in barake, tako da se je ohranil le obodni zid, dozidali pa so porušene parapete pod okni, sanirali oboke, omete, okenske okvirje in utrdili vrh kamnitega zidu, ki so ga prekrili z novo dvokapno streho. V okna so vgradili kovane mreže po starem, ohranjenem vzorcu. Dela bodo dokončana predvidoma prihodnje leto. • Občina Jezersko: Zgornje Jezersko - Jenkova domačija, obnova kovačnice Prekrili so streho in uredili notranjščino kovačnice, ki je bila nekoč sestavni del Jenkove kasarne. Gre za delno zidano, delno leseno stavbo, kjer so nekoč podkovali konje ali popravljali vozove popotnikov na poti čez jezerski prehod na Koroško. Streho so na novo prekrili s prvotno leseno kritino, pred tem je bil opravljen popis notranje opreme. Dosežen je bil osnovni preventivni konservatorski program vzdrževalnih del na objektu. • Občina Kranjska Gora: Zgornja Radovna - domačija Zgornja Radovna 25 Lani se je urejala sprejemna pisarna v nekdanji vozarnici - lopi za vozove pri cesti, tako da je omogočen dostop ter ponujeno turistično in promocijsko gradivo. Hkrati s tem je bil postavljen tudi alarmni sistem za razstavljene predmete v stavbi. • Občina Radovljica: Kropa - trško jedro - bajer Gre za obnovo bajerja, »rak« na spodnjem koncu naselja. Na podlagi projekta sanacije bajerja in začetih del v letu 2000 smo nadaljevali gradbena dela za vnovično ureditev kamnitega oboda bajerja na koncu »rak« in okolice. Konservatorski in projektantski cilji sanacije so bili doseženi. Spodnji bajer v Kropi je urejen, tako da je naselje spet pridobilo živ vodni element. 4. Posegi na drugih objektih in območjih kulturne dediščine Tovrstne posege najpogosteje rešujemo hkrati z vlogami, ki nam jih pošiljajo lokacijske službe in tudi lastniki, kadar gre za predhodne kulturnovarstvene pogoje ali priglasitve del. Načelno menim, da je mnogo bolje sočasno dobiti v roke vlogo s prošnjo za seznanitev s predhodnimi kulturnovarstvenimi pogoji, na podlagi katerih lahko pristojne službe pripravijo lokacijsko dokumentacijo. Pogosto se zgodi, da je prispela vloga za lokacijsko dokumentacijo v nasprotju s pogoji, velikokrat je izdelana že vsa projektno-gradbe-na dokumentacija, kar lastnikom zelo oteži pridobivanje dokumentov za gradnjo, saj jim moramo konservatorji vloge pogosto 1 Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območni enoti Kranj, imamo več konservatorjev in konservatork, ki odgovarjajo za prostorske akte v zvezi z določeno občino. Letos sem postala odgovorna konservatorka tudi za občino Naklo. To pomeni, da spremljamo dogodke v zvezi s prostorskimi dokumenti za vse izbrane oziroma določene občine, velja tudi za ureditvene in zazidalne načrte. Kot odgovorni konservator zbereš pri določenih posegih ustrezno skupino, ki rešuje prispele vloge. tako popraviti, da jih morajo spet vložiti. S predhodnimi pogoji se temu izognemo, dogovor z lastnikom je mnogo lažji, boljše pa je tudi sodelovanje z lokacijsko službo. Lani mi je uspelo prepričati nekaj lastnikov stavbne dediščine, naj jo raje obnovijo kot podrejo. Največkrat gre za spremembe namembnosti hiše ali gospodarskega poslopja v stavbe za turistično dejavnost, kar dodatno oteži delo vsem nam, kajti gradbeni zakon ne loči med novogradnjami in stavbami, ki so evidentirane kot dediščina ali celo spomenik. 5. Strokovno usposabljanje in udeležba na strokovnih srečanjih doma in v tujini Kot konservatorka sem bila članica odbora za kulturno dediščino na območju občine Komenda, kjer so se krajani odločili, da bodo tudi sami nekaj prispevali za boljše poznavanje in ohranjanje kulturne dediščine. Junija smo se udeležili simpozija hrvaških in slovenskih etnologov v Paklenici, bila sem na mednarodnem simpoziju o vernakularni arhitekturi v Gozdu - Martuljku, sodelovala na rednih mesečnih sestankih etnologov konservatorjev na različnih območjih Slovenije, obiskala Toskano, njeno kulturno in naravno dediščino, s kolegico krajinarko Natašo Koruza pa sva avgusta prehodili 18 bohinjskih planin, od Vogla do Vodnikove koče. Občasno sodelujem pri različnih delavnicah, na primer Ragorjevi (Razvojna agencija za Gorenjsko) za območje Triglavskega narodnega parka, in sicer o razvoju podeželja in kmetijstva, za območje Regijske razvojne družbe Litija pa, kako promovirati naravno in kulturno dediščino na vzhodnem koncu gorenjske regije. Udeležila sem se tudi Šole obnove, ki je potekala aprila na gradu nad Škofjo Loko, tema pa je bila Načini varovanja stavbne dediščine v mestnih jedrih in trgih. 6. Popularizacija dediščine in konservatorskega dela Občasno tudi pišem poljudne prispevke o okolju in prostoru. Tako obveščam ljudi, ki živijo v neki lokalni skupnosti, o njihovi dediščini in njeni pomembnosti ter jih poskušam spodbuditi, da bi sami začeli razmišljati, kaj bomo skupaj lahko ohranili, naredili ... Leta 2001 so nastali naslednji prispevki: • ŠUBIC, Tadeja, Mojca Terčelj Otorepec 2001: Kremenov konglomerat in življenje na njem. Zloženka o naravni in kulturni dediščini v Dovžanovi soteski. Občina Tržič in Phare, april. • TERČELJ OTOREPEC, Mojca 2001: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem«, Moja dolina na dlani. V: Novice iz Moravške doline letnik II, št. 6, Moravče, junij/julij, 22. • TERČELJ OTOREPEC, Mojca 2001: Skrivnost čarovniške akademije, kjer imajo posamezni čarovniki (beri konservatorji) v rokah različno močne čarovniške palice, L del. V: GSED letnik 41/3, 4, Ljubljana, 19. • TERČELJ OTOREPEC, Mojca 2001: Trnovski ličarji in solatar-ce. Besedilo in fotografija za napoved monografije. V: Kronika, Književni listi, Delo. Ljubljana 14. novembra. • TERČELJ OTOREPEC, Mojca 2001: Trnovski ličarji in solatar-ce. Monografija, 106. str., Ljubljana, Prešernova družba. • TERČELJ OTOREPEC, Mojca 2001: Budnarjeva hiša, Pr' Matjaž, Zgornje Palovče št. 5. Pregled konservatorskih posegov na objektu ob njegovi novi namembnosti - etnološki vidik. V: Varstvo spomenikov št. 39. Ljubljana, Ministrstvo RS za kulturo, Uprava RS za kulturno dediščino, 157. Drugi članki ali sestavki / 1.25 SuZdfld VcŠHguj OBMOČNA CNOTA MARIBOR L Lani sta v naši območni enoti (takratnem Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor) v okviru prostorskih planov potekala evidentiranje dediščine in priprava za vpis v zbirni register dediščine za vsako občino. Tako je bilo evidentiranih 86 objektov kulturne dediščine za občine Ormož, Cankova, Hoče - Slivnica in Starše. 2. V okviru projekta muzej na prostem Račji dvor sem prejšnje leto začela evidentirati in dokumentirati vinogradniško stavbno dediščino na območju občine Križevci, v vasi Zasadi. Vse do odprave viničarstva so bili Zasadi izrazito želarsko naselje. 3. Za Čušekovo domačijo, Dornava 28, sem pripravila strokovne podlage za razglasitev za spomenik lokalnega pomena. 4. Za Pušenjakovo domačijo v Stročji vasi na območju občine Ljutomer sem pripravila konservatorski program in njeno obnovo prijavila kot kulturnovarstveni projekt za spomeniškovarstveni projektni razpis za obdobje 2002-2003. Na pobudo mestne četrti Studenci mariborske občine je stekla pripravljalna akcija za obnovo Jožefovega studenca in nekdanje pralnice v Ulici ob izvirkih na Studencih. V ta namen sem izdelala konservatorski program, kije bil del projekta, s katerim je mestna občina Maribor kandidirala na razpisu Heliosovega sklada za ohranjanje slovenskih voda. Projekt se je uvrstil med izbrane in tako pridobil nekaj finančnih sredstev za obnovo. 5. Jeseni 2001 so se začela obnovitvena dela na Jožefovem studencu in v nekdanji pralnici v Ulici ob izvirkih na Studencih. 6. Septembra sem se udeležila posveta v Rogatcu o mreži slovenskih regionalnih muzejev na prostem. S kolegico Jelko Skalicky sva predstavili projekt muzeja na prostem Račji dvor. 7. Septembra je bil objavljen članek o Jožefovem studencu in pralnici v Ulici ob izvirkih. 8. Spomladi 2001 sva s kolegico Lilijano Medved sodelovali v okviru ocenjevalne komisije za področje etnologije na srečanju mladih raziskovalcev, ki ga je organizirala Zveza za tehnično in kulturno dediščino Slovenije na območju regionalnega centra s sedežem v Mariboru. Drugi članki ali sestavki / 1.25 Jclktt SkdHcky OBMOČNA CNOIA MARIBOR Za etnološke spomenike in etnološko dediščino v upravnih enotah Lenart, Ljutomer, Maribor, Ormož, Pesnica, Ptuj, Ravne in Slovenska Bistrica je bilo izdelanih: - 52 kulturnovarstvenih pogojev, - 21 kulturnovarstvenih soglasij, - 21 kulturnovarstvenih mnenj. Na novo je bilo evidentiranih 157 objektov, domačij in ambientov etnološke dediščine v občinah Markovci, Dornava, Juršinci, Žetale, Črna na Koroškem, Slovenska Bistrica, Oplotnica, Ljutomer, Križevci, Veržej, Ormož, Sv. Ana v Slovenskih goricah in Lenartu. Vsi imajo EŠD in so vključeni v prostorske plane. Pripravljeni sta bili strokovni podlagi za razglasitev spomenikov lokalnega pomena, in sicer za viničarijo (Mestni Vrh 90) in zidanico (Vukovski Dol 18), ki sta bili z občinskim odlokom razglašeni za etnološka spomenika. Izdelani so bili konservatorski programi za hišo v Kotu 33, zidanico v Grušovi 23, hišo v Slovenski Bistrici (Ulica Pohorskega bataljona 8), hišo na Urhu 5, domačijo v Bukovcih 94, domačijo v Trnovski vasi 21 in kaščo v Koprivni 37. Vodila sem obnovo štirih etnoloških spomenikov, ki traja še iz prejšnjih let: sanacijsko-obnovitvena dela v notranjščini hiše pri Spodnjih Skrbijekih na Urhu 5 in v Marotovi hiši na Šmartnem na Pohorju 17, obnovo fasade s fasadno poslikavo na zidanici v Grušovi 23 in obnovo strehe, krite s skodlami, na Burjakovem gospodarskem poslopju v Topli. S konservatorskimi pogoji, smernicami in nadzorom sem sodelovala pri celostni prenovi notranjščine in obnovi fasade upravne stavbe v Poljčanah (Bistriška cesta 65). Na simpoziju etnologov konservatorjev v Paklenici sem sodelovala z referatom Obnova Dominkove hiše v Gorišnici. Na posvetu o mreži regionalnih muzejev na prostem v Rogatcu sem sodelovala z referatom Muzej na prostem Račji dvor. Sodelujem tudi pri raziskovalnih nalogah, projektu Mladi za napredek Maribora za področja kulturna dediščina in etnologija ter gradbeništvo in arhitektura. Drugi članki ali sestavki / 1.25 LHijuitd IVlcdvcd OBMOČNA EN01A MARIBOR 1. Evidentiranje dediščine in priprava predlogov za vpis v register dediščine Ob že razglašenih kulturnozgodovinskih spomenikih je bila na novo evidentirana nepremična kulturna dediščina in za vpis v ZRD Pripravljenih osemnajst novih predlogov enot dediščine v naslednjih občinah: Dravograd, Kobilje, Lendava, Hoče - Slivnica, Turnišče in Starše. 2. Dokumentiranje dediščine Na terenu so bile v zvezi z izdelavo konservatorskih programov dokumentirane Črnivnikova preužitkarska hiša v Golavabuki pri Slovenj Gradcu, mogočna veleposestniška hiša v Limbušu, Ob Blažov-nici 51, in Gavgerjeva kmečka hiša v Spodnji Vižingi pri Radljah ob Dravi. Narejeni so bili tudi arhitekturni posnetki vseh treh stavb. Objekti so razglašeni kulturnozgodovinski spomeniki in za obdobje 2002-2003 predlagani v program za sofinanciranje kulturnih Projektov na področju nepremične dediščine, ki ga je razpisalo ministrstvo za kulturo. 2- Spomeniškovarstveni projekti Lani so pod našim strokovnim vodstvom potekale štiri spomeniš-kovarstvene akcije. V okviru projektov, ki jih je sofinanciralo mini-strstvo za kulturo, sta se obnovila dva kulturnozgodovinska spomenika. V občini Sv. Jurij smo v vasi Dragotinci, št. 21, sanirali Preostali del strehe in stavbno pohištvo tipične slovenjegoriške domačije pri Vidičevih. Na dotrajanih mestih je bilo treba zamenjati ostrešje in v celoti slamnato kritino. Pri obnovi so enakovredno finančno sodelovali tudi lastniki. Dela je opravil krovec Anton Golnar iz Sovjaka. V občini Puconci smo povsem obnovili lesen zvonik na pokopališču v Dolini. Akcijo je predlagala in tudi sofinancirala občina. Čokat zvonik kvadratnega tlorisa je bilo treba zaradi posedanja podte-meljiti. Nekoliko manj smo z enakim posegom nadomestili dotrajane dele nosilne tramovne konstrukcije in ostrešja ter povsem zamenjali močno poškodovan leseni opaž zvonika zaprtega tipa. Osnovno štirikapno streho smo prekrili z bobrovcem, strešico zvo-nice pa z bakreno pločevino. Dela so bila opravljena na podlagi predhodnih raziskav in konservatorskega programa. Drugi dve akciji, to je obnovo vaškega zvonika v Doliču in strehe Frčkovega mlina v Gornjih Slavečih, je finančno omogočila domača občina Kuzma. Prejšnje leto namreč oba projekta nista bila upoštevana v programu sofinanciranja ministrstva za kulturo. 4. Strokovno usposabljanje in udeležba na strokovnih srečanjih doma in v tujini Udeležila sem se simpozija hrvaških in slovenskih etnologov konservatorjev v Paklenici na Hrvaškem (nisem imela referata) in treh srečanj slovenskih etnologov konservatorjev na območju zavodov Nova Gorica, Maribor in Ljubljana. 5. Popularizacija dediščine in konservatorskega dela Sodelovala sem v oddaji RTV Slovenija, regionalnega RTV-cen-tra Maribor, s predstavitvijo obnove Vešnerjeve domačije v Planici pri Framu. Domačija je spomenik državnega pomena, obnova stanovanjske hiše, ki obsega v obliki črke L dodano gospodarsko poslopje, pa poteka s presledki že od leta 1998. S prispevkom o obnovi črne kuhinje v libeliškem župnišču sem sodelovala pri izidu Libeliške kuharice avtorice Brigite Rajšter. Obnova kuhinje je potekala v letih 1999 in 2000, ob koncu leta 2001 pa so jo sočasno z izdajo omenjene knjige slovesno odprli. Damjana Pediček Terseglav Drugi članki ali sestavki / 1.25 OBMOČNA ENOTA UUBUANÄ Na območni enoti Ljubljana, ki deluje v osrednji Sloveniji, smo zaposleni trije etnologi konservatorji. Moje delovanje zajema 13 občin: Školja Loka, Železniki, Gorenja vas -Poljane, Žiri, Logatec, Vrhnika, Borovnica, Cerknica, Bloke, Loška dolina, Medvode, Vodice in del Mestne občine Ljubljana (nekdanja občina Ljubljana Šiška). 1. Evidentiranje dediščine (priprava strokovnih podlag za prostorske dokumente) in priprava predlogov za vpis v register dediščine Evidentiranje dediščine na tem območju je lani potekalo sočasno s pripravo strokovnih podlag za prostorske dokumente oziroma izdelavo srednje- in dolgoročnih planov za občine Bloke, Vodice in Mestno občino Ljubljana. V občini Bloke je bilo evidentiranih 50 objektov in območij, za vpis v register dediščine je bilo pripravljenih 26 enot etnološke kulturne dediščine; v občini Vodice je bilo evidentiranih 30 objektov in območij ter za vpis v register dediščine pripravljenih 16 enot; v Mestni občini Ljubljana pa je bilo evidentiranih in za vpis predlaganih 43 enot etnološke kulturne dediščine. 2. Dokumentiranje dediščine Ob sistematičnem evidentiranju za izdelavo strokovnih podlag za občinske in državni plan sem dokumentirala posamezne objekte, bodisi zaradi rušenja (Mlaka nad Lušo 4, Ladja 26 pri Medvodah, Bukovščica 21), predvidene prenove - dane so bile tudi smernice za prenovo (Pustnice 49 pri Vodicah, Brezovica pri Medvodah 1, Zavrh pod Šmarno goro 2 - rojstna hiša J. Aljaža, Hotedršica -Tomažinov mlin, Rovte 2, Verd 18, Visoko - Tavčarjev dvorec, Hotovlja - Fortunov mlin in kozolec, Sestranska vas - Posavcev hlev in kozolec), bodisi zaradi razglasitve za kulturni spomenik državnega ali lokalnega pomena (Suha, Suška 52 - Španov dvorec, Brode 2, Belo 1, Trnje 33, Železniki, Križna Gora 17, Zgornja Luša 6, Staniše nad Zmincem 2, 3 in 5, Sv. Ožbolt 24 in 37). 3. Priprava strokovnih podlag za razglasitev spomenikov državnega ali lokalnega pomena Za Mestno občino Ljubljana so bili pripravljeni odloki o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena (z etnološkimi lastnostmi), in sicer za Vodnikovo domačijo, gostilno Gorjanc na Šmarni gori, hiši Gunceljska 37 in 45 v Guncljah, ter odloka o razglasitvi za kulturna spomenika lokalnega pomena (z lastnostmi tehničnega spomenika) za apnenici v Kamni Gorici in Podutiku. Za občino Gorenja vas - Poljane sem pripravila odlok o razglasitvi sedmih kmečkih objektov in domačij za kulturne spomenike lokalnega pomena. To so domačija Volča 3, domačija Hotavlje 33, domačija Dobje 2, gostilna Na Vidmu - Poljane nad Škofjo Loko 27, rojstna hiša slikarjev Šubic - Poljane nad Škofjo Loko 70, Fortunov mlin in kozolec - Hotovlja 31, ter Posavcev hlev in kozolec - Sestranska vas 41. Za občino Škofja Loka sem pripravila odlok o razglasitvi sedmih kmečkih objektov in domačij za kulturne spomenike lokalnega pomena. To so hiša Križna Gora 17, hiša Zgornja Luša 6, domačije Staniše nad Zmincem 2, 3 in 5 ter dve domačiji Sv. Ožbolt 24 in 37. Za Upravo RS za kulturno dediščino sem pripravila strokovne podlage za razglasitev kmečkega dvorca Predmost 3, Tomažino-vega mlina - Hotedršica, domačije Lokarje 28, domačije Puštal 74 in domačije Kalce 2 pri Logatcu za kulturne spomenike državnega pomena. Domačije je država že razglasila. 4. Posegi na kulturnih spomenikih državnega pomena Lani se je z drenažo in ureditvijo obhodne hišne poti končala šestletna celostna prenova Nacetove hiše v Puštalu 74 pri Škofji Loki. 5. Posegi na drugih objektih in območjih kulturne dediščine Lani se je nadaljevala prenova Plavčeve hiše - Muzeja Železniki, ki poteka s sofinanciranjem občine Železniki in ministrstva za kulturo. V drugi fazi ureditve pritličja so bili odstranjeni stari tlaki in položeni novi z ročno izdelanimi opečnimi tlakovci, zamenjana sta bila stavbno pohištvo (okna, vrata) in električna napeljava, ki zdaj poteka pod tlaki. V celoti je bila obnovljena fasada in na njej rekonstruirani šivani robovi na Ferbarjevi hiši v Kopališki ulici 8 v Škofji Loki. Pri Tomažinovem mlinu v Hotedršici smo lani v okviru akcije sanirali oporne zidove nad ponorno jamo, na kateri sloni nadstrešek. Na Kovkarjevi kajži v Zgornji Luši 6 v Škofji Loki, ki je predlagana za kulturni spomenik lokalnega pomena, je lastnik zamenjal slamnato kritino na delu stanovanjske hiše. Lastnik Fortunovega mlina in kozolca je oba objekta prenovil po kulturnovarstvenih smernicah. Na mlinu je obnovil fasado, zamenjal strešno kritino z ročno izdelanim betonskim “špičakom”, namestil novo mlinsko kolo ter obnovil kozolec na psa z zidanimi stebri in leseno znamenje. V Železnikih je bila po smernicah obnovljena fasada Egrove hiše na Racovniku 41. Na podlagi sondiranja sta bili določeni barva in poslikava fasade. Na Dolinčkovi hiši v Dolu 5 pri Sori je zaradi zastoja financiranja in neurejenega lastništva zastala tudi lanska akcija. Z občino Medvode smo tako organizirali le raziskovalni tabor, na katerem so študentje Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete evidentirali in dokumentirali predmete vsakdanjega življenja in hišni inventar v okoliških krajih, s katerimi bi po obnovi opremili notranjost hiše. Ves čas je potekala tudi raziskava treh študentk z oddelka o načinu življenja v Dolinčkovi hiši, in sicer z zbiranjem ustnega in arhivskega gradiva. 6. Udeležba na strokovnih srečanjih doma in v tujini - Udeležba na simpoziju Šola prenove v organizaciji Združenja zgodovinskih mest Slovenije na loškem gradu, 30. maja 2001. - Udeležba na drugem simpoziju etnologov konservatorjev Slovenije in Hrvaške v nacionalnem parku Paklenica, od 6. do 8. junija 2001. - Udeležba na mednarodni konferenci Ljudska arhitektura Alpe-Adria v Gozdu - Martuljku, od 11. do 12. oktobra 2001. 7. Popularizacija dediščine in konservatorskega dela - Sodelovanje v radijski oddaji Radia Sora o kulturni dediščini na Loškem. - Sodelovanje na tiskovni konferenci in pri pripravi odprtja domačije in muzeja družine Polenec v Puštalu, 11. aprila 2001. - Predavanje o etnološki stavbni dediščini na Vrhniškem na povabilo Muzejskega društva Vrhnika, 12. decembra 2001. 8. Drugo - Pregled hišne kronike družine Tavčar iz Lokarij 28 pri Vodicah (7 škatel) v Arhivu Slovenija. Zvezda Delak Koželj Drugi članki ali sestavki / 1.25 POROČILO DELOVNE SKUPINE ZA ETNOLOŠKO KONSERVATORKO PRI SED Obsežnejše, dolgoročne naloge delovne skupine so: - priprava gradiv za prostorsko načrtovanje na državni ravni, - priprava seznama etnoloških spomenikov in območij državnega pomena, s tem pa odlokov za njihovo razglasitev na vladi RS in izdelava odločb lastnikom, - načrtovanje in izvedba mreže regionalnih muzejev na prostem (v okviru strategije varstva identitete posameznih regij), - delo pri zbirnem registru dediščine, - varstvena metodologija, - problematika varstvene zakonodaje, - oblikovanje vsebine specialističnega študija etnološkega konserva-torstva, - mednarodno strokovno sodelovanje. Srečujemo se na rednih delovnih sestankih na območju nekdanjih sedmih regionalnih zavodov, kamor vabimo tudi tamkajšnje kustose etnologe, in občasno na Upravi RS za kulturno dediščino. Na teh srečanjih obravnavamo izvedbo skupnih nalog in rešujemo sprotne težave, ki nastajajo ob rednem delu. Ogledamo si opravljene in načrtovane obnovitvene posege na objektih in območjih etnološke dediščine oziroma se seznanjamo s tamkajšnjo varstveno problematiko. Po potrebi skličemo etnološko konservatorsko komisijo. Leta 2001 smo izpolnjevali opredeljene stalne naloge, poleg tega pa sodelovali pri organizaciji drugega SEKA (simpozija etnologov konservatorjev) v Paklenici in pripravili glavnino prispevkov za »konservatorsko« številko Glasnika SED. Za zbornik o evropskih muzejih na prostem, ki se pripravlja na Češkem, smo poslali temeljne podatke o naših muzejih na prostem. Leta 2002 bomo nadaljevali stalne naloge in si še posebno prizadevali za utrditev aktualne konsolidacije etnološkega konservatorstva v okviru reorganizacije varstvene službe. Tako načrtujemo organizacijo tretjega SEKA na območju Kozjanskega parka in strokovno ekskurzijo po ekomuzejih Alzacije. Nadaljevali bomo tudi evidentiranje sušilnic in varstvenih posegov na kozolcih. Drugi članki ali sestavki / 1.25 Tita PoVeilttt POROČILO DELOVNE SKUPINE ZA ETNOLOŠKO MUZEOLOGIJO PRI SED Občni zbor društva je bil lani v znamenju volitev v organe društva. Kot članica IO SED v prejšnji postavi sem bila predlagana za pripravo in izvedbo občnega zbora in volitev ter bila znova izvoljena v IO SED in za vodjo delovne skupine za etnološko muzeologijo. Delovna skupina za etnološko muzeologijo pri SED, ki šteje več kot 50 članov, je preteklo leto delovala v skladu z zastavljenim programom nove predsednice dr. Brede Čebulj - Sajko, nadaljevala začete akcije ter se povezovala s preostalimi sekcijami društva in Slovenskim etnografskim muzejem. 1 SAMOSTOJNE DEJAVNOSTI 1.1 Oblikovanje etičnega kodeksa Koordinatorka za oblikovanje etičnega kodeksa muzealcev Magda Peršič iz Notranjskega muzeja je v poročevalskem letu pripravila vprašalnik, kije bil zastavljen kot podlaga za pripravo posebnega dodatka za muzejske delavce k splošnemu etičnemu kodeksu etnologov, in sodelovala pri pripravi etnološkega večera na to temo. K sodelovanju so bili povabljeni vsi člani naše delovne skupine. Vprašalnik je bil objavljen tudi na spletni strani društva. 1.2 Spletna stran v internetu Novembra smo posredovali tekstovni del za oblikovanje spletne strani delovne skupine za etnološko muzeologijo, v okviru katere smo izpeljali tudi eno od v programu za leto 2001 predvidenih samostojnih dejavnosti delovne skupine v zvezi z izmenjavo potujočih oziroma občasnih etnoloških razstav. Še vedno se pripravljajo rubrike in kratek historiat skupine ter zbirajo podatki o zbiralni politiki pri oblikovanju etnoloških zbirk zaradi pridobivanja eksponatov (»borza predmetov«) in podatki o etnološki videoprodukciji v slovenskih muzejih. 2 SKUPNI AKCIJI S SLOVENSKIM ETNOGRAFSKIM MUZEJEM 2.1 Priprava in prijava projekta EVIDENTIRANJE NEOBDELANIH IN NEOBJAVLJENIH ETNOLOŠKIH IN SORODNIH ZBIRK, KI SE HRANIJO IZVEN PRISTOJNIH MUZEJSKIH ZBIRK NA SLOVENSKEM ETNIČNEM OZEMLJU na programski razpis ministrstva za kulturo. Projekt smo pripravile Bojana Rogelj -Škafar, Alenka Simikič in Tita Porenta. Njegova vsebina je bila usklajena s trenutno veljavno zakonodajo in strokovnimi merili Slovenskega etnografskega muzeja kot matične ustanove. Projekt je bil predstavljen vsem članom delovne skupine na sestanku 7. novembra 2001. 2.2 V sodelovanju z Barbaro Sosič, vodjo sekcije za dokumentacijo pri Skupnosti muzejev Slovenije, smo 13. junija organizirali ogled dokumentacijskega oddelka Slovenskega etnografskega muzeja. Seznanili smo se s sistemom urejanja dokumentarnega gradiva SEM (fototečnega, slikovnega in arhivskega) ter načini arhiviranja in transkribiranja etnoloških terenskih zapiskov. Člani naše delovne skupine so bili povabljeni na nadaljevanje tovrstnega izobraževanja jeseni, ko je strokovni delavec za fotografijo v Narodnem muzeju Tomaž Lauko predaval o različnih medijih za prenos fotografije, njihovi konservaciji in načinih pravilnega shranjevanja fotografskega gradiva. Nato smo si pod strokovnim vodstvom ogledali razstavo o modrotisku na Slovenskem, ki jo je pripravil mag. Andrej Dular. 3 POVEZOVANJE Z DRUGIMI SEKCIJAMI 3.1 Člani delovne skupine so bili povabljeni k oblikovanju predlogov za Murkovo nagrado in priznanja. Predlogov ni bilo. 3.2 Lani smo začeli sklop strokovnih prispevkov, v katerih bo vsako leto predstavljeno etnološko delo enega od članov naše delovne skupine. Leta 2001 je bila prva predstavljena kolegica Ida Gnil-šak iz Čebelarskega muzeja (PORENTA, Tita 2001: Prenovljena stalna razstava Čebelarskega muzeja v Radovljici. V: Etnolog 11). Druge objave: - DOLŽAN - ERŽEN, Tatjana 2001: Etnologija in študijski krožki. V: Glasnik SED 41/1,2. - KERŠIČ Irena, Bojana Rogelj Škafar, Polona Sketelj, Janja Žagar 2001: Izbiranje, zbiranje in interpretiranje. V: Glasnik SED 41/1, 2. - MAKAROVIČ, Gorazd 2001: Tri načela, ki so kompas in merilo muzejskega dela. V: Glasnik SED 41/3, 4. - PORENTA, Tita 2001: Uvod k referatom etnologov muzealcev. V: Glasnik SED 41/1, 2. - - - 2001: Posredovanje etnološke dediščine v Tržiškem muzeju. V: Glasnik SED 41/1, 2. - PORENTA Tita, Barbara Sosič 2001: Kratko poročilo o ogledu dokumentacijskega oddelka Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. V: Glasnik SED 41/3, 4. - ROŽENBERGAR ŠEGA, Tanja 2001: Muzejska ponudba etnoloških vsebin. V: Glasnik SED 41/1, 2. - SKRT, Darja 2001: Avdiovizualno na etnoloških razstavah. V: Glasnik SED 41/1, 2. Poljudni članek / 1.05 JdtlCZ RliS KONGRtS S1UDEN10V ANTROPOLOGIH V BARCELONI Congres Internacional d’Estudiants d’Antropologia, na kratko CIEA, je bil v svojih zgodnejših izdajah zasnovan kot srečanje španskih študentov antropologije, vendar je postopno prerasel v mednarodno srečanje. Zadnji CIEA je potekal v Centru moderne kulture Barcelona (CCCB) v prvih treh dneh novembra 2001 pod naslovom Skupnost delovanja antropologije. Akademska skupina Antropologije Univerze v Barceloni (ki je CIEA 2001 organizirala skupaj s prav tako skupino Kje smo Avtonomne univerze v Barceloni) je udeležencem izrazila dobrodošlico z manjšim darilom: reprodukcijo noža Malinowske-ga, ob seveda pojasnjevalnih in razlagalnih prispevkih, ki spremljajo kongrese, ter ne nazadnje katalogu predstavljenih člankov. Namen CIEA je bil vzpostaviti okvir dialogu o delovanju antropologije v sodobni družbi, zato so se prispevki razvijali v debate, odprte za vse, ki so želeli sodelovati, namenjene pa so bile predvsem študentom. Udeleženci iz večinoma špansko govorečih držav (z nekaj izjemami) smo lahko v dopoldanskih urah slišali 20 predstavitev prispevkov, razdeljenih na tri sklope, ki so antropologijo prikazovali s treh zornih kotov: kot ohranjevalko, posredovalko in diskurz o človekovem obstoju. O antropologiji kot ohranjevalki so govorili predstavniki iz portugalskih in nekaterih južnoameriških univerz na podlagi arheologije in raziskovanja urbanih središč, drugi sklop je obravnaval antropologijo v vlogi posredovalke, denimo v jezikovnih nesoglasjih med geji in v kiberprostoru, pa še na območjih mest Miranda do douro in Alicante. V tretjem delu smo slišali poleg nekaj teoretičnih prispevkov še enega o plesnem festivalu Entrudanca 2001 v mestu Evora in drugega o vprašanjih presaditve organov. V popoldnevu drugega dne smo na pobudo študentov iz programa Erasmus v Barceloni (Erasmus je program izmenjave študentov evropskih univerz, ki ga financira Evropska unija; v tem študijskem letu v njem sodeluje pet študentov iz OEiKA) pripravili pogovor o različnih modelih (študija) antropologije na evropskih univerzah in naših poznejših »izhodih«, to je zaposlitvenih možnostih. V zvezi s temi je predvsem tekla beseda in se iztekla nekje med posameznimi mnenji, temelječimi na že oblikovanih idejah, denimo te o težavah pri zaposlovanju po končanem študiju, za katero sem dobil občutek, da je med barcelonskimi študenti splošno prisotna, in ki je še nisem povsem dojel. Barcelona se denimo opisuje kot mesto muzejev (samo v mestu jih je slabih 50), festivalov in tradicionalnih praznikov (382 prireditev v tednu pred mestnim praznikom je lani septembra obiskalo milijon ljudi), odrske umetnosti (trenutno naj bi bilo okrog 120 gledaliških odrov) in kinematografske produkcije (lanska festivalska in kinematografska uspešnica je bil dokumentarec En construcciön o revitalizaciji dela četrti El Raval) ter končno kot mesto vsakršnih raznolikosti. Na kongresu smo videli videofilma Imigrantke v Kataloniji ter Odvisniki in imigracije v barcelonski četrti Can Tunis. Po projekciji sta sprožila precej obširno debato o problematiki, antropološkem raziskovanju tovrstnih tem in drugih težavah, s katerimi se srečuje Barcelona. Razšli smo se brez velikih sklepov, všeč nam je bilo spoznavanje kolegov iz drugih držav, opazili smo, da potrebujemo refleksijo in da bomo že še nadaljevali z razmišljanjem. Kongres na medmrežju: http://www.terra.es/personal4/antr2001 /indice.htm Poljudni članek / 1.05 Andreja Mesarič ETNOLOGIJA NA BENEŠKI UNIVERZI Študentje Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske univerze smo se 9. januarja 2002 odpravili v Benetke. S strokovnega vidika je bil najbolj zanimiv obisk beneške univerze Universita Ca’ Foscari Venezia, kjer nam je profesor Glauco Sanga povedal nekaj poglavitnih stvari o etnologiji na njihovi in tudi drugih italijanskih univerzah. Na Universita Ca ’ Foscari se etnološki predmeti predavajo v okviru oddelka za zgodovinske študije (dipartimento Studi Storici), za to pa skrbita profesorja Sanga in Gianni Dore. Prvi se posveča predvsem etnolingvistiki, pri čemer se ukvarja z italijanskimi narečji v Italiji in na vzhodni jadranski obali, drugi pa je predvsem afrikanist, ki se je specializiral za Etiopijo in Eritrejo. Že v začetku je prof. Sanga opozoril, da se v Italiji izraza etnologija in kulturna antropologija uporabljata sinonimno. V Italiji ni samostojnih oddelkov za etnološke oziroma kulturnoantropološke študije, teme in predavanja, ki bi jih lahko označili za take, pa se na italijanskih univerzah pojavljajo nekako od šestdesetih let dvajsetega stoletja. Pri tem je treba opozoriti, da se različne teme uvrščajo na različne oddelke; italijanska etnologija se pojavlja v okviru oddelkov za zgodovino, folkloristične teme se predavajo v okviru romanistike, ukvarjanje s tako imenovanim tretjim svetom pa je uvrščeno v geografijo. Do zdaj v Italiji ni bilo mogoče diplomirati iz etnologije, v prihodnje Pa se napovedujejo razne spremembe. Zaradi poenotenja evropskih modelov študija se bo univerzitetni študij v Italiji preoblikoval tako, da bo vseboval tri leta študija, sledili bosta dve leti specializacije, tej Pa doktorat. V novem programu je etnologija preoblikovana v samostojni študij, iz katerega bo po novem torej mogoče diplomirati, še vedno pa bodo ostale določene povezave z geografijo in ekologijo. Zaradi spremembe programa bodo zaposlovali nove kadre tako na beneški univerzi kot drugod. Studijska literatura je pisana večinoma v italijanskem jeziku. V zadnjem času sta sicer tako profesor Sanga kot profesor Dore kot študijsko literaturo predpisovala besedila v francoščini in angleščini, s čimer pa je imela večina študentov težave. Jezika namreč ne obvladajo toliko, da bi v njem lahko brali znanstvena besedila. Po prenovi univerzitetnega študija naj bi izboljšali tudi to, saj je v novem programu več poudarka na znanju tujih jezikov. Oddelčne knjižnice na Univerza Ca ’ Foscari so zaprtega tipa, se pa pripravlja projekt osrednje humanistične knjižnice, ki bo delovala v samostojni stavbi in bo od-Prta tudi za druge uporabnike. In s čim se ukvarjajo beneški študentje? Posvečajo se zlasti tako imenovani ljudski kulturi v italijanskih Alpah in Beneški laguni. Tako kot v Italiji nasploh je tudi na beneški univerzi močna povezava med Enologijo in jezikoslovjem. Pri tem je profesor Sanga opozoril na Proučevanje tega, kako se v jeziku izraža naše dojemanje sveta. V zadnjem času so ena izmed poglavitnih tem priseljenci, ki prihajajo Predvsem iz Senegala, držav Magreba in Albanije. Na oddelku za zgodovinske študije se ukvarjajo tudi z nacionalizmi, a te tematike ne predavata omenjena profesorja, ampak je uvrščena v novejšo zgodovino. Študentje opravljajo krajše terensko delo, ki je pogoj za iz-Ph, a tudi sistemu tega terenskega dela in prakse na raznih delavni-Cah in institutih se napovedujejo spremembe. Bojana Rogelj Škafar Drugi članki in sestavki / 1.25 KAJ JE NOVEGA V DRIMVU? V prejšnjem Glasniku SED (41/3, 4, 2001) smo zadnje strani namenili za novo rubriko, ki smo jo poimenovali Društvene strani. Prinesle so nam strnjeni program SED za obdobje 2001-2002 izpod peresa predsednice društva dr. Brede Čebulj Sajko in poročila o rajžah, ki jih je prispevala njihova neutrudna organizatorka in vodja skupine za rajže Mojca Račič Simončič. Od oktobra 2001 do konca marca 2002 je bilo naše društveno življenje izjemno pestro. DEJAVNOSTI DELOVNIH SKUPIN • Delovna skupina za sodelovanje z zamejci, ki jo vodi Martina Repinc (pri projektu sta dejavno sodelovala Polona Sketelj in Andrej Furlan), je 24. in 25. oktobra 2001 v sodelovanju z Narodno in študijsko knjižnico iz Trsta ter ob finančni pomoči ministrstva za kulturo izpeljala zelo uspešen posvet o muzejskih zbirkah Slovencev v Italiji. Dan pred tem je v sodelovanju z delovno skupino za rajže organizirala strokovno ekskurzijo na Tržaško. Referati s posveta so že transkribirani in čakajo na objavo. Posvet in ekskurzija sta bila nedvomno povod za dogodke, ki so sledili. Plod dolgoletnega prizadevanja SED za zaposlitev etnologa v Trstu je bil sestanek na ministrstvu za zunanje zadeve. Udeležili so se ga predstavniki Slovencev iz zamejstva, SED, ministrstva za kulturo ter ministrstva za šolstvo, znanost in šport. Sklepi sestanka so bili: odpreti mesto mladega raziskovalca etnologa v NŠK in oblikovati skupni predlog za financiranje zaposlitve etnologa v Trstu, ki naj bi bilo usklajeno med MZZ, MK, MŠZŠ in MF, za kar je odgovoren gospod Pelikan, predstavnik MZZ. Obe krovni organizaciji iz Trsta sta pokazali pripravljenost pokriti plačo etnologa na NŠK do polovice. • Delovna skupina za spomeniško varstvo pod vodstvom Zvezde Delak Koželj je sodelovala pri organizaciji simpozija etnologov konservatorjev v Paklenici in prispevala besedila za konservatorsko številko Glasnika. • Delovna skupina za etnološko muzeologijo, ki jo vodi Tita Porenta, je skupaj s Slovenskim etnografskim muzejem na ministrstvu za kulturo prijavila projekt Evidentiranje neobdelanih in neobjavljenih etnoloških in sorodnih zbirk, ki se hranijo izven pristojnih muzejskih zbirk na slovenskem etničnem ozemlju. • Oktobra je v organizaciji delovne skupine za etnološke večere v SEM pod vodstvom dr. Ingrid Slavec Gradišnik potekal pogovor z Murkovimi nagrajenci za leto 2000 (dr. Marijo Stanonik, dr. Vitom Hazlerjem, Mojco Šifrer Bulovec, Tanjo Roženbergar Šega). • Delovna skupina za ekskurzije (rajže), ki jo vodi Mojca Račič Simončič, se je s številno etnološko srenjo oktobra odpravila na Tržaško, decembra pa si je v bolj komorni, a praznični zasedbi ogledala Sadnikarjevo zbirko v Kamniku ter uživala v gostoljubju in dobrotah Budnarjeve hiše v Palovčah nad Kamnikom. • Delovna skupina za delo študentov, imenovana tudi ŠEG (Študentsko etnološko gibanje), ki jo vodi Lidija Jularič, je novembra 2001 izpeljala Dan etnologije - akcijo prodajanja etnološke literature, ki so jo zbrali po ljubljanskih etnoloških ustanovah. Dogodek je potekal na dvorišču pred OEiKA. Knjige so bile večinoma razprodane in zanimanje študentov za delovanje SED se je prav v tem času močno povečalo. Iz njihovih vrst smo našteli približno štirideset novih članov. OBČNI ZBOR • V prijaznem okolju gostilne Žabar na Viču je 7. marca potekal redni občni zbor SED s tem dnevnim redom: 1. Pozdrav predsednice in izvolitev delovnega predsedstva, zapisnikarja in dveh overiteljev zapisnika 2. Poročilo predsednice, nadzornega odbora in častnega razsodišča za leto 2001 3. Razprava in potrditev poročil 4. Predstavitev vsebinskega in finančnega programa SED za leto 2002 5. Novi izzivi in usmeritve društva: Dr. Aleš Gačnik je predstavil pomen celostne grafične podobe društva. Foto: Tanja Roženbergar Šega. a) prof. dr. Janez Bogataj - položaj SED v primerjavi s preostalimi društvi v Sloveniji b) dr. Aleš Gačnik - celostna podoba SED c) Bojan Matjašič - vizualna predstavitev nove spletne strani SED 1. Razprava in potrditev programa SED za leto 2002 2. Nujni popravki statuta SED in potrditev kadrovske spremembe članstva nadzornega odbora 3. Sprejem novih članov SED 4. Razno Člani SED so se na tokratnem občnem zboru dodobra seznanili z družbenim položajem našega stanovskega društva, ki ga zaznamuje izjemna ambicioznost, želja po prepoznavnosti (nova celostna podoba, spletna stran), strokovnem delu in uresničevanju projektov. To se kaže tudi v našem programu, ki smo ga predložili ministrstvu za kulturo za leto 2002: ter zvišana članarina (7.000,00 SIT, kar vključuje prejemanje vseh društvenih obvestil, Glasnika SED in publikacij Knjižnice GSED). ZALOŽNIŠTVO • Plod založniške dejavnosti SED sta dve publikaciji: v zbirki Knjižnice Glasnika SED (glavni urednik Marko Terseglav) je še prejšnji uredniški odbor izdal delo Podobe pokrajin 1965-1970, Etnološka fototeka Vilka Novaka (300 izvodov), Božiček pa nas je obdaril z Glasnikom SED, letnik 41/2001, št. 3, 4 (glavna urednica Tanja Roženbergar Šega, odgovorna urednica Mateja Habinc, sou-rednica Tanja Hohnec). Posvečenje bil odnosu med etnologijo in konservatorstvom ter prinesel poleg slovenskih tudi prispevke hrvaških etnologov konservatorjev, ki so jih predstavili na prvem skupnem posvetu v Metliki. SED V MEDIJIH 1. Izdaja štirih številk Glasnika SED 2. Izdaja dveh publikacij iz zbirke Knjižnice Glasnika SED 3. Podelitev Murkove nagrade in priznanj 4. Strokovni simpozij Brežice po Brežicah (simpozij o stanju etnološke dediščine v posavski regiji in pomenu nove regionalizacije Slovenije za slovensko etnologijo; predviden novembra 2002 v soorganizaciji dr. Ivanke Počkar in Posavskega muzeja Brežice) 5. Posvetovanje in strokovna ekskurzija o muzejskih zbirkah in etnološkem delu porabskih Slovencev (23. in 24. maja v organizaciji Kataline Hirnok Munda, Marije Kozar Mukič iz Muzeja Sava-ria, prof. Karla Krajcarja, Polone Sketelj in Martine Repinc) 6. Projekt Evidentiranje in dokumentiranje neobjavljenih etnoloških in sorodnih zbirk, ki se hranijo izven pristojnih muzejskih zbirk na slovenskem etničnem ozemlju (dveletni projekt delovne skupine za etnološko muzeologijo (Tita Porenta in SEM - Bojana Rogelj Škafar, Alenka Simikič) 7. Dan etnologije (organizira študentska delovna skupina ŠEG novembra 2002, predvidoma v študentskem naselju pod Rožnikom) 8. Redna društvena dejavnost: etnološki večeri in rajže v letu 2002 Občni zbor je potekal v prijaznem okolju gostilne Žabar. Foto: Alenka Čas. Naše društvo hkrati zaznamuje tudi družbena stvarnost, ki zahteva vse večjo profesionalizacijo poslovanja. Eden izmed sklepov občnega zbora je bil, da bo morala biti strategija društvene dejavnosti izoblikovana med profesionalizacijo in družabnostjo, k čemur bosta pripomogla tudi honoriranje računovodkinje in tajnice • Pod vodstvom Bojana Matjašiča je zaživela spletna stran SED (www.sed-drustvo.si). Nekatere rubrike se še pripravljajo, druge že živijo in jih sproti dopolnjujemo. Spletno stran SED sestavljajo: - predstavitev SED, - predstavitev delovnih skupin SED, - etnološki večeri, - rajže, - aktualno (projekti, drugo), - publikacije (Glasnik SED, Knjižnica Glasnika SED), - diskusije, - seznam elektronskih poštnih naslovov. NAGRAJENCI IN JUBILANTI • Komisija za podeljevanje Murkove nagrade in priznanja, ki jo vodi dr. Janez Bogataj, je novembra izmed treh predlogov izbrala dva: dr. Ingrid Slavec Gradišnik za dobitnico Murkove nagrade za posebne dosežke v etnologiji na Slovenskem in Martino Repinc za dobitnico Murkovega priznanja. Slovesni razglasitev in podelitev sta potekali 6. novembra v vili Bled na Bledu. • Februarja smo bili veseli še enega dogodka. Dolgoletni član SED Mirko Ramovš je prejel nagrado zlati znak ZRC za vrhunsko delo v glasbenem narodopisju. Predlagatelji nagrade so v obrazložitvi zapisali, da je po svojem teoretičnem in praktičnem poznavanju slovenskega ljudskega plesa, po dejavnosti in rezultatih dela prvi med slovenskimi etnokoreologi, saj je vso službeno dobo (35 let) v Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU posvetil izključno raziskovanju našega plesnega izročila. Mirku Ramovšu iskreno čestitamo! Objavljena recenzija / 1.19 dv. N G Ml Zidov Mojca lercelj Otorepec TRNOVSKI TIČAR]I IN SOLATAR« Ljubljana: Prešernova družba, 2001, 106 str.: ilustr. Etnologinja Mojca Terčelj Otorepec se je s tematiko trnovskih solataric (Trnovskisolatarji, Seminarska naloga 2, 1993) in trnovskih ptičarjev (Trnovski »ličarji«, Diplomska naloga, 1997) ukvarjala že med študijem na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Svoje izsledke o »ličarjih« je delno že predstavila v Glasniku Slovenskega etnološkega društva (Trnovski »ličarji«, let. 37, št. 3, 1987, 20-24) in reviji Lovec (Spomnimo se trnovskih »ličarjev«, let. 80, št. 9, 372-374). Lani pa je svoja nekoliko dopolnjena prizadevanja, povezana z raziskovanjem trnovskih ptičarjev in solataric, zaokrožila v knjigi Trnovski ličarji in solatarce. Da se je že kot študentka začela ukvarjati z raziskovanjem ljubljanskega Trnovega, vsekakor ni naključje, saj je to okolje njene prababice, starih staršev, staršev pa tudi njeno. Časovno knjiga sega predvsem v obdobje od srede 19. stoletja do srede 20. stoletja, pri čemer se osredotoča zlasti na južni del Trnovega - Gmajno. Avtorica predstavlja za to območje zelo značilni dejavnosti: ptičarstvo, ki je bilo predvsem domena moških, in pridelovanje zelenjave za potrebe mestnega živilskega trga, s čimer so se ukvarjale predvsem ženske. Ptičarstvo je živelo nekako do začetka druge svetovne vojne. Avtorica ga rekonstruira na podlagi redkih arhivskih in tiskanih virov ter ustnih virov, na katerih temelji tudi večina podatkov o trnovskih solataricah. Knjiga je razdeljena na štiri poglavja. V prvem z naslovom Kje je Trnovo s trnovsko Gmajno je predstavljeno Trnovo in še posebej njegov južni del - Gmajna, ki leži med Švabičevo ulico na severu in Malim grabnom na jugu, Zeleno potjo na zahodu in Ljubljanico na vzhodu. To je območje nekdanjih skupnih pašnikov, ki so jih začeli sredi 19. stoletja razprodajati in kjer so začele rasti prve hiše. Na območju Gmajne so se naseljevale predvsem delavske družine. Na podlagi popisa prebivalstva med letoma 1900 in 1931 avtorica predstavi prebivalstvo izbranih ulic Gmajne (Mivka, Opekarska in Cesta na Loko). Ugotavlja, da so se tod naseljevali predvsem iz Ljubljane in mestne okolice. Gradili so večinoma pritlične hiše, njihovi lastniki pa so se razmeroma hitro menjali. Družine sicer niso bile številne, so pa imele podnajemnike. Moški so se zaposlovali v obrtnih obratih, pri zasebnikih ali v državnih službah (železnici, pošti, policiji). Številne ženske so bile zaposlene v tobačni tovarni in tovarni smodnika. Sledi poglavje Tudi v Ljubljani so lovili ptice - trnovski »ličarji«. Ptičarstvo avtorica opredeljuje kot »lov na ptice (z nastavljanjem pasti)« oziroma kot »ukvarjanje s pticami«, ptičarje pa kot »nosilce tega lova« (str. 39). Večina trnovskih ptičarjev je živela na Gmajni. Prevladovali so delavci, ki so svoj skromni zaslužek dopolnjevali z »dodatnim delom« - ptičarstvom. Ptice pevke (samice) iz prvega gnezda so lovili le za »hišne ptiče«, ki so živeli v kletkah. Ptičarji so jih imeli doma ali so jih prodajali. Določene vrste ptic so lovili zgolj v prehranjevalne namene, pri čemer so bile nekatere le za domačo prehrano (na primer družina vranov), cipe pa so bile le za prodajo. Ptičarstvo ni pomenilo le dodatnega vira zaslužka, temveč je ponujalo tudi možnost stika z naravo. Nedvomno so morali ptičarji za uspešen ulov zelo dobro poznati posamezne vrste ptic in njihovo obnašanje. Lovišča so imeli predvsem v ljubljanski okolici. Lovljenje je bilo večinoma individualno, domena mož in fantov. Znanje se je prenašalo v okviru družine. Avtorica zelo nazorno predstavi osem načinov lova, od tega šest s pasivnimi in dva z aktivnimi pastmi. Izbor vrste pasti je bil seveda odvisen od ptic, ki so jih lovili. Zanimiv je podatek, da kmetje, ki so živeli v okolici, takega lova ptic niso odobravali. V poglavju Frone Marenka - najbolj znan trnovski »tičar« je predstavljen ptičar, ki se je menda edini »poklicno« ukvarjal s ptičarstvom. Lovil je velike in male cipe ter jih prodajal Grand hotelu Union in gostilni Pr’zeksarju. Občasno pa je pomagal bratu pri ribanju zelja. Seveda avtorica ne more mimo Škandrovega protokola za trnovske Devičarje in Devičce (zvezek, v katerega so od leta 1877 zapisovali imena neporočenih deklet, starejših od 24 let, in fantov, starejših od 26 let), saj je bil Marenka znan tudi kot najstarejši trnovski neporočeni fant in zadnji varuh Škandrovega protokola. V zadnjem poglavju Trnovčanke predstavlja avtorica prebivalke Trnovega oziroma Gmajne, ki so pridelovale zelenjavo za prodajo na mestnem živilskem trgu. To so bile predvsem nezaposlene gospodinje, ki jim je zelenjadarstvo pomenilo dodaten vir zaslužka. Kmetje, ki sta jim bila pridelovanje in prodaja zelenjave na trgu glavni vir dohodka, so bili manj številni. Avtorica predstavlja pripravo zemlje, gojenje rastlin in prodajo na trgu. Glede na obseg te dejavnosti in njen pomen tako za »zelenjadarice« kot za mestno prebivalstvo je to poglavje v primerjavi s poglavjema, namenjenima ptičarjem, nekoliko skromno. Tudi nekatere ugotovitve avtorice se zdijo vprašljive (na primer da so se kmečki prodajalci na ljubljanskem živilskem trgu pojavili šele po letu 1965 /str. 105/). Nekoliko nedodelan pa se tu in tam zdi znanstveni aparat. Tako nekaterih avtorjev, med besedilom citiranih v oklepajih, ne najdemo na seznamu literature in virov. In ker je knjiga izšla leta 2001 (v začetku 21. stoletja torej!), se nekoliko čudno berejo deli stavkov, na primer »Do sedemdesetih let tega stoletja /.../« (str. 14). Besedilo knjige dopolnjujejo arhivske listine in karte z označenimi »ličarskimi« hišami in lovišči. Avtorica z risbami rekonstruira nekatere načine lova, ki bi bili sicer pozabljeni, s fotografijami pa nam predstavlja nekatere pripomočke in postopke. Akvareli Blaža Šegule nas popeljejo tudi v svet ptic. Knjiga je vsekakor pomemben prispevek k poznavanju kontinuitete načina življenja v Trnovem, v katero sta v osemdesetih letih odločilno posegla rušenje značilnih hiš z vrtovi in gradnja stanovanjske soseske. dr. Maja Godina - Golija Objavljena recenzija / 1.19 Jerneja Ferlež MARIBORSKA DVORIŠČA: ETNOLOŠKI ORIS Ko te napiše knjiga 1 Mladinski kulturni center, Maribor 2001, 268 str. Mestnih dvorišč kot pomembnega dela stavbne dediščine in načina življenja do zdaj v slovenski etnologiji še nismo poglobljeno raziskovali. Zato naslov pričujoče knjige v bralcu morda vzbudi začetno začudenje, saj pomeni delo na Slovenskem popolno novost. Življenjski utrip na mestnih dvoriščih so do zdaj etnologi delno proučevali le pri projektih prenove starih mestnih jeder. Obsežno študijo, ki bi obravnavala vse plasti tega vidika življenja in povezavo dvorišč z bivalno kulturo, pa smo dobili šele s knjigo Jerneje Ferlež. Na začetku zapisana utemeljitev izbrane teme je zelo povedna in za etnologe ne tako redka, saj je zanimanje zanjo sprva izhajalo iz naključnih življenjskih doživetij, ki so prerasla v raziskovalno zanimanje. Temu je avtorica prilagodila poglavitne metode dela in uporabo virov. Literature, ki bi obravnavala dvorišča predvsem z etnološkega zornega kota, ni. Zato je Ferleževa pri svojem raziskovalnem delu uporabljala antropološko, zgodovinsko, sociološko, arhitekturno in urbanistično literaturo, katere pregleduje posvetila obsežen in izčrpen začetni del knjige. Bogatejši so bili arhivski viri, predvsem gradbeni načrti in spisovni deli, ki spremljajo gradbene načrte in utemeljujejo gradnjo ali navajajo vzroke za njeno odklonitev. Za avtoričino delo so bili pomembni tudi katastri in načrti mesta, ki prispevajo natančno podobo po-grajenosti dvoriščnih prostorov v Mariboru. Knjiga ima obsežno slikovno gradivo, predvsem fotografsko. Nekaj fotografij hranijo mariborske kulturne ustanove, še več jih hranijo Posamezniki kot spomin na življenje svoje družine ali prednikov. Mnogo fotografij, ki prikazujejo sodoben utrip življenja na dvoriščih, pa je avtoričino delo ter pomenijo dragocen prispevek k boljšemu poznavanju in ohranjanju tega področja naše stavbne dediščine. V delu knjige z naslovom Topografski pregled so predstavljena dvorišča na nekaterih območjih mestnega središča, ki jih je Ferleževa izbrala za predmet svoje raziskave. Avtorica v njem sistematično obdela čas nastanka in tipologijo dvorišč v starem mestnem jedru. Kare v osrednjem delu starega mestnega jedra odkriva, da se parcelacija na tem območju skozi stoletja skoraj ni spremenila. Za to območje so značilna velika dvorišča, na mnogih so ohranjene obsežne vrtne Površine, ki so še vedno funkcionalne. Drugačna so dvorišča, ki so nastajala pozneje, v drugi polovici 19. stoletja. Območja zunaj srednjeveškega jedra so pozidavah na podla-§* regulacijskih načrtov, tako da dvorišča delujejo enotno in premišljeno. Bivanje v stanovanjskih hišah na tem območju se je zelo razlikovalo od bivanja v starem srednjeveškem jedru. Tu so v najemniš- kih hišah stanovali predvsem uradniki, ki se niso ukvarjali z dodatno kmetijsko dejavnostjo, na primer z gojitvijo malih živali ali obdelovanjem vrtov. Zato so že pred drugo svetovno vojno in po njej zelene površine teh dvorišč pozidali z različnimi pomožnimi poslopji, na primer s pralnicami, drvarnicami in garažami, ki danes rabijo različnim namenom. V nekdanjem Graškem predmestju, ki je zaradi bližine železniške postaje dobilo pomembno prometno, gostinsko, obrtno in trgovsko vlogo, so bila tudi dvorišča vključena v živahno gospodarsko dejavnost. Danes so to večinoma mrtvi prostori, ki jih uporabljajo predvsem kot parkirišča za osebne avtomobile. Spremenjena funkcija dvorišč in njihov drugačen utrip še bolj odsevata v naslednjem poglavju knjige z naslovom Kronološki pregled. V njem je obravnavano življenje na dvoriščih in ob njih v prvi polovici 19. stoletja, v drugi polovici 19. stoletja, v začetku 20. stoletja in med obema svetovnima vojnama. Nekdanji agrarno-obrtni način življenja mestnega prebivalstva seje zaradi urbanizacije in naraščajoče industrializacije mesta vse bolj spreminjal, s tem pa tudi uporaba in podoba dvorišč, s katerih so postopoma izginjali vrtovi, vodnjaki in gospodarska poslopja, nastajali pa so majhni industrijski obrati in parkirišča za avtomobile. V obsežnem poglavju z naslovom Mariborčani na dvoriščih se je avtorica poglobila v delo in opravke na dvorišču, oddih in družabnost, otroške igre in preživljanje prostega časa, v dvorišče kot prostor zasebnosti in prostor za druženje s sosedi. S številnimi pripovedmi informatorjev je znova oživelo predvojno, povojno in tudi zdajšnje življenje na dvorišču. Odnos do dvorišč, mnenja o njih in stopnja povezanosti z njimi so predmet posebnega poglavja, v katerem stanovalci pripovedujejo o svojem doživljanju tega prostora. Zlasti pri starejših informatorjih je opazno mnenje, da so bila dvorišča v preteklosti lepše urejena, čistejša, prijetnejša, polna otrok, pa tudi stanovalcev, ki so se na njih radi zadrževali v pomenkih s sosedi in z znanci. Poslabšanje in spreminjanje razmer na dvoriščih v zadnjih desetletjih je vodilo do tega, da informatorji razlike med zdajšnjimi in preteklimi obdobji še potencirajo. Mnogo koristnih misli in izrazit uporaben pomen ima sklepno poglavje o aplikativnem vidiku raziskave, ki odgovarja na vsa ključna vprašanja načrtovane prenove dvorišč iz starega mestnega jedra. Avtorica se zavzema za ohranjanje pestre socialne strukture prebivalstva na tem območju in za oživljanje dejavnosti, ki bi lahko potekale v dvoriščnih poslopjih. Pomembno je opozorilo, da bi bilo treba pri urbanističnem urejanju dvorišč upoštevati zlasti mnenja in stališča stanovalcev ter jim dopuščati večjo svobodo in pobudo pri urejanju zelenic, igral in prostorov za posedanje. S poglobljeno raziskavo naštetih tem in obsežnim slikovnim gradivom nam dvorišča v knjigi Jerneje Ferlež postanejo pomemben kazalec bivanja Mariborčanov v 19. in 20. stoletju. Tu so potekale za mesto nekatere pomembne gospodarske dejavnosti, na primer usnjarstvo, kolarstvo, barvarstvo, odvijale so se usode malih ljudi, ki so zaradi denarne stiske stanovali v dvoriščnih pomožnih poslopjih, na dvoriščih so se v prostem času družili otroci in odrasli. Pričujoča knjiga torej ni le knjiga, ki bi podrobno obravnavala del stavbne dediščine in bivalne kulture, ampak je delo, ki s sodobno, večplastno obravnavo materialne kulture izčrpno pripoveduje o nekaterih, do zdaj manj znanih področjih življenja slovenskega mestnega prebivalstva. Alja Kotar page 4 If the Wirte is Good, the Wirte Shop will Thrive Osmica is an event with a more than 200-year-old tradition. It is held by the vine-grower and during this event, he is allowed to seil bis product -vine. The event is populär and visited by many people. To them it repre-sents an opportunity to socialize, relax and taste domestic vine and food. The author outlines this event over a period of time after the Second World War until today, explains what osmica is, how this event is different in Italy compared to Slovenia and who are its visitors. Tjaša Pavšič page 17 The Water Sprite The paper looks at the demonological character of the water sprite as reflected in Slovene and East Slavic folk tradition. The theme has been analyzed in detail in the author’s seminar paper titled The Water Sprite in Slovene and East Slavic Beliefs. The paper was based on the analysis of folklore material and literature on the East Slavic water demon. The author focused her interest on characteristics and functions which accom-pany the character of the water sprite, be it in the Slovene ethnic territory or the territory of East Slavs. When analyzing the character of the demon, the author referred to the division of demonology in the article Russian Demonology by V. 1. Dynin. In Slovene beliefs, the water sprite is a creature living in a rieh, glitterring home built on dangerous waters, for instance in river pools or in Whirlpools, in extremely deep parts of rivers, in lakes and swamps. Its most significant attributes are the green color of its complexion, scaly and hairy skin, and extraordinary height. Its function is to drown people who stand by the water, sail in it, or bathe in dangerous spots. Slovene stories about the water sprite most often speak about the obduction of a maiden who has to become the sprite’s wife. Since in some instances he also helps humans or donates them great wealth, in Slovene folklore tradition the water sprite is not an entirely negative creature. The water sprite from the East Slavic tradition is the vodanoj, which is the most frequent name for it in that area. ln accordance with the East Slavic System of masters of certain places in nature, the vodanoj is the master of all waters. Like the water sprite from Slovene folklore, it lives in dangerous waters, lurking for its victims. Its outward appearance varies consider-ably, according to belief it appears in anthropomorphic, anthropozoomorphic or amorphic forms, but can also assume numerous otherforms. Andrej Malnič page 32 Difficulties with Kriz The paper examines the events in Vipavski Križ after the democratically elected municipal authorities in Ajdovščina decided in 1999 to reinstate the original name of the town, Sveti Križ (Holy Cross), which had been replaced by Vipavski Križ during the reign of one-party System. These events have been highly educational for ethnologists and cultural anthro- pologists, especially since they resulted in a political clash between the ; supporters of the original, old name, and their opponents. They should not be viewed lightly, as cheap political skirmishes that might occur when politicians argue over legislation procedures, legal interpretations, com-mas and full stops. Though all of this was not lacking in the case of Vipavski Križ, the whole context was much broader. Those were the days in which, in the name of Vipavski Križ, people tried to come to decisions about the Truth, Comprehension, History, Tradition, Culture, Democ-racy, Will of the People, Public, State, Nation, Ideology and other similar notions which are usually written in Capital letters. Theirs were no longer learned philosophical or academic discussions of an enciosed circle of experts. This was happening out in the Street, before people, and among people, affecting their way of life, which is the very research subject of ethnologists. This affected the way ordinary people, and not some learned experts, jurists, philosophers or politicians, live the Truth, History, and De-mocracy. Documents from that period prove not only what had been said, thought or done. They primarily reveal the process of history in the making, help us discover how events had occurred, had been experienced and lived. These documents speak about man, man’s culture, how people lived during the period in which the fate of the name ofVipavski Križ was decided. Alenka Černelič Krošelj page 37 Sv. Križ or Podbočje? Podbočje is a village in southem Slovenia. Situated in the Krško munici-pality, the village lies in a depression between the Krita river, the wine-growing region and the Gorjanci. Previously named Sv. Križ (Holy Cross), the village was renamed Podbočje in 1952. The article focuses on this change, and the events occurring in the last decade when certain inituatives and actions were taken in order to either restore the original name, or preserve the new one. It is uncertain when exactly the village had been named Sv. Križ. This probably took place simultaneously with the erection of the first church, dedicated to the Holy Cross, in the 12th Century. At the end of the 19t,, Century the village was briefly named Križevo, but this was probably more due to wishes of certain individuals whose opinion was that the place name Sv. Križ occured too often. At the beginning of the 20th Century the ruling authorities added »pri Kostanjevici« (»by Kostanjevica«) to the original name. As early as 1948 the presidium of the People’s Assembly of the People’s Republic of Slovenia passed the law on settlement, village, Street and house names, whose Article 3 defined which names were appropriate. Yet the village of Sv. Križ had not been renamed until 195 2. A brief announce-ment in the local newspaper notified the villagers of the name change. The new name derived from the nearby Bočje hills and from the name for several fields in the vicinity of the village, Podbočje. Although most of the villagers were against the change, this was hardly the time to voice public disapproval of any kind. Through the years, people slowly became accustomed to the new name. To the new generation of the 1970’s, this was indeed the only name familiär to them. They were the residents of Podbočje. Many of the older villagers and those living in the vicinity, however, still used the old name, saying that they »went to Sv. Križ«, or »came from Sv. Križ«. With the changed political Situation in the last eleven years, there have been quite a few initiatives to restore the old name of Sv. Križ. In 1990, when they had to decide on Slovenia’s independence, the villagers of Podbočje also filled out an enquiry about the name of their village. Although the old name Sv. Križ had been the choice of the majority, the original name was not restored. In 1993 the local community of Podbočje initiated a public discussion which polarized the village and the entire community. Yet aside from rehashing old disputes and grudges, there were no results. This was the period in which many Slovenc places whose names had been changed in the same manner, restored their original names, or decided to keep their new ones. In Podbočje, however, things remained the same until 2000 when a group of villagers founded the Initiative Committee for the Return of the Name Sv. Križ. Since such decisions fall within the competence of municipal councils, the Krško Municipal Council called a referendum on the change of name Podbočje into Sveti Križ Podbočje. A compromise was offered to please both sides, but a decade after the first voting the voters decided on the new name. There are several reasons for this. In 1990, most people were thrilled at the prospect of a new state and heavily displeased with the old one, symbolized by the old name Podbočje. Ten years later, however, life in the new state of Slovenia was not exactly perfect. Despite the offered compromise, people were really forced to choose only between the original name of Sveti Križ, or the old one of Podbočje, and their judgement was strongly affected by emotions. Liking or disliking certain people became more important than the actual awareness of the symbolic importance a name carries within, a name that each villager can identify with. Since every activity in connection with the name change has taken place during the period which, in general, was an exciting one for entire Slovenia, it is logical that the whole affair has been heavily politicized. Each decision of each resident of Podbočje or the local municipality on the name therefore represented a political opinion, a religious preference, agreeing or disa-greeing with the Church and the state. At present, life in the village is quiet, at least as far as its name is con-cerned. The only thing that is certain, however, is the fact that the final chapter has not been written yet. Barbara Šterbenc Svetina page 40 Ljubljana's Memory and Comradeship Path during the Time of Slovenia’s Struggle for Independence To commemorate the period during the Second World War when the town of Ljubljana was surrounded by a barbed wire, the Memory and Comradeship Path was created between 1957 and 1985. Since 1957 there have been yearly marches along the original barbed wire line, and memorial pillars have been erected along the path. In the 1970’s, the path was designed as a circular line around Ljubljana. In 1984 unified direction signs, explanatory sheets and floor markers were set up along the Path, together with seven metal flag poles with a pentagonal star on top, erected by the seven freeways leading to and from Ljubljana. Four years later, in 1988, the Path became protected as a historical monument and a de-signed nature monument. In 1990, various procedures to further Slovenia’s independence were under way. After the 1990 April elections and the victory of Demos, the new ruling coalition party, came the period of changes which affected numerous monuments as well. On April 22, 1991, just several days prior to the Memory and Comradeship Path March (on April 27), the current Ljubljana municipal minister ordered that the seven flag poles be sown off. This action was met with a w>de public response (in daily newspapers, on radio and on television). Those who had experienced the Second World War firsthand namely had a variety of different attitudes toward the flag poles. For some they represented pride, for others they reopened old wounds. Politics made as much as possible from these attitudes. Since such monuments have always evoked support on one hand and hostile feeiings on the other, and since they often represent symbols of a certain (personal) past for their sup-porters, they imminently have to face different »challenges,« and have »always« represented the means of manifesting authority. The monuments erected in memory of the National Liberation War therefore occupy a very specific place among other monuments, possibly because of the multitude of people the period of the Second World War has affected. Those which have preserved just the memory of the Liberation War are more modest and therefore aesthetically more efficient, and less sub-jected to public discussions and possible changes. Those, on the other hand, that also evoke memories of the »revolution based on the commu-nist party doctrine,« contain ideological connotation and, because of their exaggerated size, may became a »stumbling block« for some people much sooner. The poles along the Path had obviously belonged to the latter category. Damjana Žbontar page 43 The Changing Destiny of Ljubljana Street Names With the downfall of socialism and the demolition of the Berlin Wall political rituals, Symbols and power became the hottest topic of political anthropology. Aside from political pressures the research of these themes is also hindered by the fact that they represent an invisible part of our daily lives, and are therefore hard to recognize as part of the historical, social and cultural process. Political rituals shape and, at the same time, preserve political identity. They are supported by history and tradition created by current political authorities. Although they have been carefully chosen, at the same time they seem wholy ordinary and almost invisible particles of our reality. We use and accept them without thinking about their clearly defined political and ideological orientation within the current political System which, by governing time (by determining public holidays) and by naming urban spaces, imposes its own rythm of living and certain values upon the individual. Researching the changes of urban Street and square names indirectly enables the research of the history of the leading state ideology, the splits within, and its continuity. Following the political changes in Lastern Europe in 1989 and 1990, an avalanche of changes in Street toponomy occurred from Berlin to Tirana. The changes of Street and square names can be researched either on the level of political Symbols or in the light of everyday life. At the beginning of 1990’s Maoz Azaryah interpreted Street names as the text of a city. According to him, cultural and historical background of a town is not represented solely by its architecture, but also by its architexture, which he defines as a whole of urban architecture and the text that characterizes it. The ruling ideology and everyday life encounter one another in Street names. There are two kinds of Street names in the architexture of Slovene towns. The first contains old names that have melted with the town and have derived from geographical features or from traditional names for suburbs (Gradišče, Trnovo, Prule). The second contains characters and names of the national pantheon - persons, historic events and myths that depend upon the current political powers. Hermine de Soto writes that Street names are everyday communication signs, domesticated symbols, which eventually become part of the human biography and Identity. Street names reflect a nation’s history, life pulse of a town and its population. Replacing current Street names with new ones denotes not only an interference with the historical image of a town, but also the identity of those living in these streets. Street names repre-sent the text of a town, and provide its cultural and historical back-ground. Each time old names are replaced with new ones, this sets the town back to the beginning of writing its own history, for each renaming of town streets covers the remains of the old structure. ln this manner, the new names reveal nothing but the present. Mateja Habinc page 46 The Red Museums In the 1990’s, the museums (or their units) that originated after the Second World War and whose work was centered on the events during the war and the so-called People’s Liberation War were regarded by the public from a slightly altered angle. The public’s attitude toward them was clearly reflected in expressions like »red«, »communist«, »ideological«, »regime« museums. In the proposed paper, the focus will be on these museums, on the changes they have undergone, and on the public opinion about them. At the end of the 1980’s the majority of provincial, town and other museums in Slovenia also had a department dedicated to the People's Liberation War. According to the available sources six Slovene museums focused on this period of Slovene history at the time: Muzej ljudske revolucije Slovenije, later renamed Muzej novejše zgodovine Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve in Maribor (which has kept its original name), Muzej revolucije Celje, which is now called Muzej novejše zgodovine Celje, Revirski muzej ljudske revolucije (now called Zasavski muzej). Koroški pokrajinski muzej revolucije m Slovenj Gradec (between 1951 and 1980 named Okrajni muzej narodnoosvobodilne borbe za Koroško, since 1991 Koroški pokrajinski muzej), and Muzej ljudske revolucije Notranjske from Lož. The museum in Lož was active within the Cerknica Social Center, and in 1990’s its founders, the municipalities of Cerknica, Logatec and Vrhnika, transferred it to Notranjski muzej Postojna. In order to demonstrate the changes in these museums, the author has chosen three of them: Muzej novejše zgodovine (Museum of Modern History Ljubljana), Muzej novejše zgodovine Celje (Museum of Modern History Celje) and Muzej narodne osvoboditve Maribor (Museum of National Liberation Maribor). By analyzing the written sources on the ac-tivities of these museums, therefore employing the insight »without«, the author maintains that in the period that would usually take several dec-ades, research interests of these museums have shifted and expanded: at first from the period of WWII to the period of socialist and worker’s revolution as well, and at the beginning of the 1990’s to (almost) the entire 20th Century. Simultaneously, the author tries to illuminate the activities of these museums, and the changes they had been subjected to, by looking at them from »within,« that is through the opinions and view-points of those who were employed in these museums or their depart-ments. As an example, she cites the čase of the Department of People’s Revolution of Ljubljana - the Hero City, at the City Museum of Ljubljana. She concludes that the presently broadened interesi of these museums or their departments to (almost) the entire 20lh Century has, at least partly, been due to the endeavours of these institutions’s employees. They were often the pioneers in their efforts. The fact that the changes were not based on a logical, natural sequence of events is also reflected in various round table discussions and confrontations of different views at the beginning of the 1990’s, with topics such as, for instance: Should the »red museums« be closed down, changed or preserved as they were? What should be done with them in the period when it was no longer fashionable t to speak about socialism? Some experts namely explaned that the »red i museums« were part of the ideological and propaganda apparatus of the i socialist System with which the ruling political authorities once justified the system’s legitimacy and strengthened its power. There was, on the other hand, the danger that these museums, which were »renewed« in the 1990’s, would replace the »elements of revolutionalism by the elements of the state«. There have been reproaches that the museums were trying to revision the past, to do away with the past, or at least to leave the past to oblivion. Part of the Professional (museological) public joined the effort to preserve the original »red« museums as they were, and rejected the notion that these museums were the only ones that had been ideologi-cally limited - as if every other Institution had been working outside the I once-prevalent System. Tanja Roženbergar Šega page 50 When the Parade Horse Has Been Replaced by Yellow Stars Muzej novejše zgodovine Celje on the Threshold of Its Fortieth Anniversary. Muzej novejše zgodovine Celje, which is awaiting its fortieth anniversary, is a highly Professional, populär European museum. Designed according to modern museological theory and practice, the museum is attractive and friendly to its visitors. How did the transformation from the original Muzej revolucije Celje (Museum of Revolution Celje), founded in 1963, to the present Muzej novejše zgodovine Celje (Museum of Recent History Celje) take place? Regardless of their museum, research and Professional training or experience, the first direetors of the original museum had been appointed according to their political orientations and good references from the People’s Liberation war during WWII. Although by the end of the 1960’s one’s political orientation, public activities and membership in the Communist Party were still very relevant criteria for obtaining important positions which required a lot of responsibility, museum directors were already considered for such posts because of their Professional capa-bilities and expertise. From its very beginnings, the Museum was extremely productive, organizing numerous exhibits and having an extremely accom-plished exhibit typology (its own permanent exhibit, visiting exhibits, its own periodical exhibits, permanent exhibits elsewhere, traveling exhibits). Although the design of some of these exhibits was rather plain and employed mostly written word (different documents) and photographs -one could call them »paper exhibits« - their analysis reveals very modern principles of museum practice. Their contents, however, was limited to the black-and-white view of history, and thei r topics did not go beyond the themes connected with the revolutionary workers’ movement and the period of People’s Liberation War. In the second half of the 1980’s, when a new Position for a museum curator covering the period after WWII was opened, other colors were introduced into the hitherto black-and-white spectrum of topics. The first permanent exhibit that represented a nov-elty in Slovene museums because it covered also the period of the 1980’s, was organized between 1987 and 1989. Another such revealing and meth-odologically significant step was the newly-opened post for an ethnologist in 1990, denoting yet another concrete Step toward opening new, both methodologically and professionally, research topics. As a conclusion of some sort, the Celje Museum of Revolution also officially changed its name to the Museum of Recent History Celje in 1991. The new name was not the cause of the above-mentioned changes, but rather the result of these changes. It was the result of having expanded !e the temporal frame ofresearch to cover the entire 20th Century, ofhaving d introduced new topics which were no longer ideologically conditioned c (political history had to give way to everyday life), and of introducing d Professional and methodological novelties (history and ethnology). The e new name therefore extended the framework of museum research work e and exhibits in the formal manner as well. s Even though the first period of transformation taking place behind the 1 museum walls had been completed, the museum was once again at the t beginning of its path at the beginning of the 1990’s. Even though the 2 museum’s transformation was gradual and was carried out with a lot of 1 consideration for the feelings of its public, only a handful of visitors - remained faithful to the museum. This apathy of museum visitors was a : revealing proof that the »striking force« of tens of thousands of museum visitors had withered away and evaporated. In the second period of its transition, the museum concentrated on working with its visitors, and on creating a new image. With skillful exhibit policy, and especially through | working with children, the museum quickly estabiished a new, solid core of regulär visitors, thus considerably strengthening its image and popularity. Today, the Position of the Museum of Recent History Celje is as firmly grounded and important as it was when it was still called the Celje Museum of Revolution. The ideological parade horse has been replaced by a museum designed by European standars. Visions of a museum’s development may be different, but the one that has taken place in Celje was doubtlessly successful, built on sound judgement, adequate consideration for everybody concerned, and the right Steps taken at the right time. Špela Ledinek page 54 Ethnological Monument The article focuses on the multiple layers and meanings of the term »monument«, spomenik in Slovene. Composed of two expressions, »pomen« (meaning) and the similar »spomin« (memory), the original meaning of both is »what we think about (afterwards)« (comp. Bezlaj 1995: 84-85). The key element of every monument is that it evokes memory in a public function. Predecessors of modern monuments can be found in prehestoric magaliths in Bretagne, Provence and Corsica, and in Egyptian pyramids and ob-elisks. The concept of monuments was introduced in the Greek and Roman antiquity, and later in the Renaissance. The Baroque, in which the representative element of the portrayed was ever more important, created the most effective environment for monuments. The cult of public memory reached its peak in the 19lh Century and was the reflection of the burgeois hfe style, ideas and representative needs, and the rapid development of urban centers. The honor of being remembered in stone, which in the past was reserved only for the ruling dass, now belonged to generals, heroes, and soon to ordinary soldiers as well (comp. Čopič and Žitko-Durjava 1998:209). Monuments recount stories about the collective historical awareness, thereby creating and strengthening the national mythology. They reveal the search for, and the finding of, identity, usually national identity, which has outgrown the previous dass and state identification of Ihe individual. Despite their seeming secularization, the monuments erected in honor of national socialism, fascism and 20"’ Century social tevolution have (once again) restored divine semanticism (the Altar della Patria, for instance), and reached the utmost limit of monumentalism. The change of regimes after 1918, 1945 and in the 1990’s resulted in resignation, and also in the destruction of monuments glorifying previous Political Systems (comp. Hojda and Pokorny 1996:20). The 20"’ Century has also brought to life those monuments that have been legally recognized as such by the institutions for monument protection. This denotes the turn from monuments glorifying memory, to those whose function of evoking memory is secondary (but not necessarily so). Au-thorities, or those institutions and their experts whose task is to preserve monuments, now define a monument. The very beginnings of the monument protection activities in Slovenia started in 1812. The turning point came in 1850 when the Central Commission for the Research and Preser-vation of Monumental Buildings, later decentralizing into individual pro-vincial monument protection Offices, was founded. The first provincial conservator of the Carniolan Monument Protection Office, founded in 1913 in Ljubljana, was France Stele. Stele wished to include »ethno-graphic monuments«, which he connected with folk architecture and other elements of folk culture (comp. Hazler 1999:23-30), into the protection and Conservation program of his Office. After WWI1 the defini-tion of ethnographic, or ethnological, monuments was subject to Slovene legislation pertaining to cultural monument protection, and since 1981 the Natural and Cultural Heritage Act. ln 1999, Slovenia adopted the Cultural Heritage Protection Act that serves to legally protect and define ethnological monuments. But according to modern Orientations in ethnology and to legal definitions, ethnologists-conservators deal with fixed cultural heritage, which has been defined as the heritage of everyday life style, and not with »ethnological heritage« that in current practice has been used as an expletive to define their scope of work (comp. Delak Koželj 2001:61). Ethnological heritage, and therefore ethnological monuments as well, which have been defined as the heritage of special impor-tance, are therefore solely a legally defined category. Their function of evoking memory piaces monuments in the symbolic and actual center of social influence. Monuments, which are part of daily life, concreticize history and tradition (comp. Rihtman-Avguštin 2000:16, 61-98). Just like a monument honoring People’s Liberation War or a poet mythicizes a historic event or a person, a legally recognized ethnological monument emphasizes a certain moment in life and exposes it from a multitude of events and lives. A form for creating tradition has been formed. An object, taken from everyday life, is transformed into a regis-tered object with a specific social value. By having been cannonized as a monument, it leaves the sphere of ethnological interest to become a political act of formalized history. BELINGAR EDA, univ. dipl. etn. in prof. soc., konservatorska svetovalka, ZVNKD Gorica, Nova Gorica BERCE NUŠA, študentka OEiKA, FF Ljubljana BOTIKOVÄ dr. MARTA doc. phdr., esc., katedra etnologie, Filozofska fakulta , Bratislava, Slovaška BRENCE ANDREJ, univ. dipl. etn., kustos. Pokrajinski muzej Ptuj ČEBULJ SAJKO dr. BREDA, univ. dipl. etn., Inštitut za slovensko izseljenstvo, ZRC SAZU, Ljubljana ČERNELIČ KROŠELJ ALENKA, univ. dipl. etn. in um. zg. DELAK KOŽELJ ZVEZDA, univ. dipl. etn in um. zg., svetovalka direktorja, Uprava RS za kulturno dediščino, Ljubljana FERLEŽ mag. JERNEJA, univ. dipl. etn., Univerzitetna knjižnica Maribor FLORJANČIČ SAŠA, univ. dipl. etn., kustodinja, Kovaški muzej Kropa GNILŠAK IDA, višja kustodinja, Čebelarski muzej, Radovljica GODINA GOLIJA dr. MAJA, univ. dipl. etn., ISN ZRC SAZU GRAFENAUER BRATOŽ BOŽA, univ. dipl. etn. in soc. kult., mlada raziskovalka, OEiKA, FF Ljubljana HABINC MATEJA, univ. dipl. etn. in novin., mlada raziskovalka OEiKA, FF Ljubljana HOHNEC TANJA, univ. dipl. etn. in prof. soc., višja konservatorka, ZVNKD Celje JEZERNIK dr. BOŽIDAR, prof., univ. dipl. pravnik, OEiKA (predstojnik), FF Ljubljana KANOP MAJA, univ. dipl. etn. KOREZ POLONA, absolv. OEiKA, FF Ljubljana KOTAR ALJA, univ. dipl. etn. in soc. kult. KRIŽNAR dr. NAŠKO, univ. dipl. etn., ISN (AVL) ZRC SAZU, Ljubljana LEDINEK ŠPELA, univ. dipl. etn. in um. zg., mlada raziskovalka, ISN ZRC SAZU, Ljubljana MALNIČ ANDREJ, univ. dipl. etn., višji kustos, Goriški muzej Nova Gorica MATJAŠIČ BOJAN, štud. OEiKA, FF Ljubljana MEDVED LILIJANA, prof. zg. in univ. dipl. etn., višja konservatorka, ZVNKD Maribor MESARIČ ANDREJA, štud. 4. 1. OEiKA, FF Ljubljana MLAKAR ADAMIČ JANA, univ. dipl.etn., višja kustodinja etnologinja. Zasavski muzej Trbovlje MLINAR UROŠ, štud. OEiKA, FF Ljubljana PAVŠIČ TJAŠA, štud. 3. 1. OEiKA, FF Ljubljana PEDIČEK TERSEGLAV DAMJANA, univ. dipl. etn. in um. zg., višja konservatorka. Regionalni ZVNKD Ljubljana PORENTA TITA, univ. dipl. etn., višja kustodinja, Tržiški muzej, Tržič RAJŠTER BRIGITA, univ. dipl. etn. in prof. zg., kustodinja. Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec, Slovenj Gradec RAVNIK dr. MOJCA doc., univ. dipl. etn., znanstvena sodelavka, ISN ZRC SAZU, Ljubljana ROŽENBERGAR ŠEGA TANJA, univ. dipl. etn., višja kustodinja, Muzej novejše zgodovine Celje, Celje ROŽMAN HELENA, univ. dipl. etn., višja kustodinja, Kozjanski park, Podsreda RUS JANEZ, štud. OEiKA, FF Ljubljana SIMONIČ MONIKA, univ. dipl. etn.. Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj ŠČUKOVT ANDREJKA, univ. dipl. etn. in soc. kult., konservatorska svetovalka, ZVNKD Gorica, Nova Gorica ŠKAFAR ROGLEJ BOJANA, univ. dipl. etn., višja kustodinja, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana ŠORI IZTOK, absolv. OEiKA, FF Ljubljana ŠOSTER BARBARA, univ. dipl. zgod., Muzej Vrbovec ŠTERBENC SVETINA BARBARA, univ. dipl. etn. in prof. zg., strokovna sodelavka, ZRC SAZU, Ljubljana TERCEU OTOREPEC MOJCA, univ. dipl. etn. in prof. soc., konservatorka, ZVNKD Kranj VEŠLIGAJ SUZANA, univ. dipl. etn., konservatorka, ZVNKD Maribor ŽBONTAR DAMJANA, univ. dipl. etn. in um. zg., bibliotekarka OEiKA, FF Ljubljana ŽIDOV dr. NENA, univ. dipl. etn., kustodinja. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana tu. Avdiovizualni laboratorij Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU in Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, izpostava v Novi Gorici, tudi letos prirejata tradicionalno POLETNO ŠOLO VIZUALNEGA v Novi Gorici od 21. do 28. avgusta 2002. PROGRAM Novogoriška Poletna šola vizualnega je oblika zunajšolskega usposabljanja na področju sodobnih metod snemanja avdiovizualnega gradiva, njegove analize in montaže. Namenjena je dijakom, študentom, muzealcem, mentorjem in raziskovalcem, ki bi pri svojem delu želeli uporabljati videokamero oziroma vizualno gradivo, ki bi ga sami izdelovali. Zamisel šole sloni na predpostavki, da je veščina neumetniškega videa in filma, kot se uporablja v znanosti, lahko podlaga za vsestransko uporabo vizualnih informacij na različnih področjih izobraževalne, kulturne in raziskovalne dejavnosti. Šolo bodo vodili predavateljica in štirje predavatelji: 1. Dr. AHison Jablonko (ZDA) je vizualna antropologinja, neodvisna raziskovalka, avtorica dokumentarnih filmov o kulturi novogvinejskih plemen. Tako kot tri leta zapored bo tudi letos vodila delavnico za snemanje in analizo vizualnega gradiva. 2. Tone Rački, akademski slikar, cineast, filmski pedagog in publicist, je samostojni kulturni delavec, avtor priročnikov o videosnemanju in risanju. Vodil bo delavnico za kreativno uporabo male videokamere. 3. Dr. Naško Križnar je etnolog in vizualni antropolog v Avdiovizualnem laboratoriju ISN ZRC SAZU ter docent za vizualno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF v Ljubljani. Vodil bo delavnico za načrtovanje, proizvodnjo in postprodukcijo raziskovalnega gradiva. 4. Miha Peče, absolvent umetnostne zgodovine in sociologije kulture ter cineast, bo predstavil delo z digitalno montažno enoto in vodil postprodukcijo izdelkov poletne šole. 5. Peti predavatelj še ni znan. Kandidati so Peter Crawford (Danska), Erik de Maaker (Nizozemska) in Roberto Dapit (Italija). SPLOŠNE INFORMACIJE Delavnice bodo potekale izmenično, tako da bodo vsi slušatelji poslušali vse predavatelje. Delovni dan bo razdeljen na tri seanse, dopoldansko, popoldansko in večerno. Zaželeno je pasivno znanje angleškega jezika. Večji del snemanj bo potekal v tehnikah Hi8, video 8 in DV. Zato lahko slušatelji prinesejo tudi svoje videokamere teh formatov. Poučevanje videomontaže bo potekalo na sodobni digitalni montažni enoti. Slušatelji in predavatelji bodo prebivali v dijaškem domu v Novi Gorici. Slušatelji bodo sami plačali šolnino, bivanje in hrano v domu. Šolnina je 22.000,00 SIT. Polna oskrba v dijaškem domu v dvoposteljnih sobah je 5.200,00, v triposteljnih pa 4.200,00 SIT na dan. do 30. junija 2002 na naslov: ali Izbranih bo največ 12 slušateljev, ki bodo avgusta letos prejeli položnico za plačilo šolnine ter podrobnejša obvestila o programu in delovanju šole. Kandidati, ki nimajo podpore svojih ustanov, naj zaprosijo za sofinanciranje šolnine in bivanja na območnih izpostavah SLKD oziroma ZKD, kjer bivajo. Avdiovizualni laboratorij ISN ZRC SAZU Gosposka 13, 1000 Ljubljana telefon: 01/4706-343 faks: 01/4255-253 e-pošta: nasko@zrc-sazu.si V_______________________________________y Kandidati naj prijavijo udeležbo najpozneje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti Območna izpostava Nova Gorica Bevkov trg 4, 5000 Nova Gorica telefon: 05/335-18-50 faks: 05/335-18-54 e-pošta: damijana.abersek@slkd.si Javni sklad RS za kulturne dejavnosti OBMOČNA IZPOSTAVA NOVA GORICA Bevkov trg 4,5000 NOVA GORICA Tel.: 05/335-18-50, faks: 05/335-18-54 AVDIOVIZUALNI LABORATORIJ ZRC SAZU Gosposka 13,1000 Ljubljana Tel.: 01/470-63-43 PRIJAVNICA POLETNA ŠOLA VIZUALNEGA od 21. do 29. avgusta 2002 Priimek in ime: I_____________________________________________________________I EMŠO:............................................ Poklic: I_____________________________________________________________________I Ulica, hišna št., kraj: I_____________________________________________________| Poštna številka: i i i i i in pošta: I_____________________________________| Telefon doma (GSM): i i i / i ____________ i i i i Telefon v službi: l_l___i / i i i i i i PLAČNIK ŠOLNINE (22.000,00 SIT) Podjetje, društvo, samoplačnik: i_____________________________________________I Ulica, hišna številka, kraj: l_______________________________________________I Poštna številka: i i i i i in pošta: I_____________________________________I Telefonska številka: i i i / i i i i i . i Faks: i__i i /.......................I Ali ste davčni zavezanec za davek na dodano vrednost (obkrožite)? DA NE Davčna številka: i i i i i i . i i Datum: I___i__/ i / i i i i Žig: Podpis: I_________________________________I Število udeležencev je omejeno na 12. Prijavo pošljite čim prej, najpozneje pa do 30. junija 2002. SR NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA č 121 II 131 8292002 900203825,1/2 cobiss s Slovensko etnološko društvo. Metelkova 2. 1000 Ljubljana UDK 39/497.4(5) ISSN 0351-2908 Celje, april 2002