DOI 10.57589/srl.v70i1.4003
UDK 091=16(497.2)"09/10"
Vanda Babič
vanda.babic@ff.uni-lj.si
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani 
CERKVENOSLOVANSKA OSTALINA NA SLOVENSKEM –
POVEST O VOJŠČAKU V SUPRASELJSKEM ZBORNIKU IN IZMARAGDU
Avtorica se v članku osredotoča na predstavitev besedila Povest o vojščaku iz ljubljanskega 
dela Supraseljskega zbornika, najobsežnejšega starocerkvenoslovanskega cirilskega spomenika 
iz 10.–11. stoletja. Besedilo je nepopolno, ohranjeni sta zgolj zadnji dve strani, zato je celotna 
vsebina, sicer kulturološko bogate in domišljijsko pestre zgodbe, predstavljena vzporedno v 
besedilu, zapisanem v ruskem nravstveno-poučnem zborniku Izmaragd iz začetka 16. stoletja. 
Ključne besede: Supraseljski ali Retkov zbornik, menologij, panegirik, žitja pravoslavnih 
svetnikov, pridige Janeza Zlatousta, Izmaragd, ruski nravstveno-poučni zbornik (14.–17. stol.)
The article focuses on the text “Povest o vojščaku” (A Tale of a Soldier), included in the 
Ljubljana part of the Codex Suprasliensis, the largest and most comprehensive Old Church 
Slavonic Cyrillic monument from the 10th to the 11th centuries. This text, however, is incomplete; 
only the last two pages have been preserved. For this reason, the tale in full, which is otherwise 
culturally rich and imaginative, is presented in the article in parallel to the incomplete text, 
presented as it was written in the 16th century Russian moral-educational collection of texts 
called Izmaragd. 
Keywords: Codex Suprasliensis (Codex of Retko), menologion, panegyric, lives of Orthodox 
saints, homilies by John Chrysostom, Izmaragd, a Russian moral-educational compilation 
work (14th–17th centuries)
Med kanonskimi starocerkvenoslovanskimi spomeniki zavzema Supraseljski zbornik 
(Codex Suprasliensis) posebno mesto. Je najobsežnejši starocerkvenoslovanski cirilski 
spomenik iz 10.–11. stoletja (v celoti obsega 285 listov, kar skupaj tvori 37 zvezkov/
sešitkov oz. XXXVII kvaternijev,1 nima pa začetka, niti konca). Vsebinsko je bogat in 
pester, tematsko pa zaokrožen v dva dela, t. i. menologij (cerkvena berila za posamezne 
mesece v letu z žitji svetnikov pravoslavne cerkve; v Supraseljskem zborniku za mesec 
marec) in t. i. panegirik (homilije, tj. pridige, za postni in velikonočni čas). V zborniku 
je skupno 48 besedil, od tega je 24 žitij, 22 homilij (večinoma Janeza Zalatousta) ter po 
ena pohvala in molitev. O veličini in pomembnosti spomenika priča že sam podatek, 
da je od 20. septembra 2007 vpisan na Unescov seznam Spomini sveta, kot svojevrsten 
poklon bogati tradiciji slovanskega slovstva v obeh slovanskih pisavah – glagolici in 
cirilici. Na svoji poti od odkritja leta 1823 na Poljskem, s popotovanjem po Evropi, 
Kopitarjevim prepisom (1839–1840), s tremi znanstvenimi izdajami (prvo 1851 na 
1 Kvaternij (lat. quaterniō) – pola papirja v četverki,  tj. štirje skupaj prepognjeni listi = osem v zvezek 
vpetih listov.
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 1, januar–marec52
Dunaju, drugo 1904 v Sankt Peterburgu in sodobno 1982 v Sofiji) pa vse do dokončne 
razdelitve in hrambe rokopisa v treh evropskih nacionalnih knjižnicah je Supraseljski 
kodeks slovanske narode svojevrstno in neminljivo povezal med seboj. Z zgodovino 
spomenika so neposredno povezane kar štiri slovanske države:
• Bolgarija: čeprav je prva vest o najdbi tega veličastnega spomenika prišla s Poljske 
(oz. tedanje Zahodne Rusije), ga jezikovno in paleografsko uvrščamo na bolgarsko 
jezikovno območje,2 poleg tega pa je Bolgarska akademija znanosti (BAN) v Sofiji v 
osemdesetih letih 20. stoletja za nadaljnje raziskave pripravila tretjo, obsežno izdajo 
spomenika v dveh knjigah z naslovom сyпрасълски или ретков сборник (1982) – z 
reprodukcijami vseh strani iz originala, prepisom in pri večini besedil še z grškim 
izvirnikom [KME III: 777]);
• Poljska: poleg samega odkritja spomenika tej državi pripada največji del spome-
nika, in sicer zadnji oz. tretji del (151 listov) z 19 sešitki – od XIX. do XXXVII. 
kvaternija, od katerih samo poslednjemu primanjkuje sedmi list; vsebinsko je 
varšavski del zbornika (danes v Nacionalni knjižnici [Biblioteka Narodowa]) 
večinoma homiletičen, v njem je osemnajst hvalnic in pridig Janeza Zlatousta, 
po ena pridiga patriarha Fotija in arhiepiskopa Epifanija ter pet žitij svetnikov);3 
• Rusija: medtem ko je Supraseljski zbornik našel ruski znanstvenik M. K. Bobrovski4 
v pravoslavnem samostanu v Supraślu,5 ga je jezikovno, paleografsko in pravo- 
pisno prvi opisal A. H. Vostokov leta 1825 v reviji Библиографические листы;6 
Ruska nacionalna knjižnica (Российская национальная библиотека) v Sankt 
Peterburgu hrani drugi, najmanjši del – 16 listov, tj. dva polna sešitka – XVII. in 
XVIII. kvaternij – in štiri besedila (dve Zlatoustovi besedi in dve cerkveni berili za 
26. in 29. marec);7 ruskim znanstvenikom velja pripisati še drugo izdajo spomenika 
Sergeja Severjanova iz leta 1904 (Супрасльская рукопись. Том I. Памятники 
старо сла вянскaго языка. Том II, вып. 1-й. Санкт петер бург);8 
2 V celoti ga je napisal samo en zapisovalec – Retko – v prvi polovici 11. stoletja (okoli 1010) v za-
hodnem delu vzhodne Bolgarije (blizu mesta Панагюрище; KME III: 781). Po njem se zbornik imenuje 
tudi Retkov zbornik.
3 Več o burni usodi varšavskega dela spomenika, njegovem izginotju med varšavsko vstajo in skrivnostni 
najdbi v ZDA v: Babič 2011: Cerkvenoslovanska ostalina na Slovenskem – Zgodbe, kraji in osebnosti 
ljubljanskega dela Supraseljskega zbornika (prvi del besedil – do Mučenja sv. Sabina). SRL 59/2. 161–78.
4 Михаил Кирилович Бобровский (1784–1848) – ruski slavist in orientalist, eden prvih ruskih razisko-
valcev, ki so znanstveno pristopili k preučevanju slovanskih jezikov [KME I: 204–05].
5 Monaster Zwiastowania Najświętszej Marii Panny w Supraślu (ustanovljen leta 1498) – spada k 
Poljski avtokefalni pravoslavni cerkvi in je danes eden izmed šestih pravoslavnih samostanov na Poljskem.
6 А. Х. Востоков: Известие о вновь открытых древних словенских рукописях (о Супрасльской 
рукописи). Библиографические листы. No 14. Sankt-Peterburg, 1825. 189–200. Дополнения и поправки 
к известию о Супрасльской рукописи XI века. Библиографические листы. No 36. Sankt-Peterburg. 1826. 
533–37 (И. И. Срезневский, Филологические набюдения А. Х. Востокова. Sankt-Peterburg. 1865. 156–67).
7 Znano je, da je omenjena sešitka leta 1856 od poljskega posestnika Strelbickega odkupil Atanasij F. 
Byčkov, takratni vodja Rokopisne zbirke Cesarske javne knjižnice, predhodnice današnje Ruske nacionalne 
knjižnice v Sankt Peterburgu.
8 Ponatis te kritične izdaje po paleografski metodi in z izčrpnimi podatki o izgledu besedila v opombah 
pod tekstom (Moguš 1971: 46) je nastal v Gradcu 1956 v dveh knjigah z naslovom Codex Suprasliensis. 
Editiones monumentorum slavicorum veteris dialecti.  
53Vanda Babič: Cerkvenoslovanska ostalina na Slovenskem
• Slovenija: s Supraseljskim kodeksom sta se poglobljeno ukvarjala velika slovenska 
znanstvenika Jernej Kopitar in Franc Miklošič; prvi je spomenik v celoti prepisal9 
za svoje lastne raziskovalne namene (pri tem pa ob straneh pustil nemalo opomb in 
pojasnil; posebno razveseljujoči so prevodi nekaterih starocerkvenoslovanskih oblik v 
slovenščino, tako npr. obliko напрэждъ spremlja droben pripis ob robu besedila carn. 
napréj. [Kop 147, tj. Supr 136[11]]; glej sliko 2),10 drugi pa je slavistični javnosti ponudil 
prvo izdajo spomenika (oblikovano po Kopitarjevem prepisu) z naslovom Monumenta 
linguae palaeslovenicae e Codice Suprasliensi (Dunaj 1851);11 Kopitarjevi raziskovalni 
vnemi se lahko zahvalimo, da je prvi »svetniški« del spomenika v dragoceni lasti 
Rokopisne zbirke Nacionalne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (sign. Cod. Kop. 2) 
kot del Kopitarjeve zbirke slovanskih kodeksov;12 ljubljanski del spomenika obsega 
118 listov ali prvih 16 sešitkov = XVI kvaternijev z devetnajstimi besedili (sedemnajst 
cerkvenih beril za mesec marec, in sicer od 4. do 24. marca, ena pohvala in ena molitev). 
Ljubljanski del Supraseljskega zbornika s svojo vsebino najbolje ponazarja osnovno 
vsebinsko opredelitev spomenika (menologij), saj je v njem sedemnajst cerkvenih beril 
(od skupno štiriindvajsetih), razvrščenih po dnevih od 4. do 24. marca.13 To so žitja oz. 
življenjepisi svetnikov, v katerih je opisan samo »svetniški« del njihovega življenja: 
največkrat njihovi zadnji dnevi, ko so kljub nepredstavljivim mučenjem vse do svoje 
odrešujoče smrti globoko verovali v boga; le redki so pri tem ostali pri življenju. Glavna 
vsebinska premisa v vseh žitjih so čudeži, neposredno povezani s prošnjami mučenikov, 
naj jim bog pomaga pri sprejemanju trpljenja ali pri dokazovanju božje premoči, lahko se 
dogajajo tudi po smrti mučenikov, ali pa so vzvod za sprejetje krščanske vere in kasnejšo 
globoko pripadnost bogu. Od »mučeniških« žitij (v zborniku imenovanih м©чени¬, м©ка 
ali страсть),14 ki so si vsebinsko precej podobna, se vsebinsko loči pet žitij (večinoma 
9 Jernej Kopitar se je za Supraseljski zbornik zanimal že pred svojo izdajo Clozevega glagolita (1836), 
saj je želel oba spomenika primerjati med seboj, od Bobrovskega pa si mu ga je uspelo izposoditi šele nekaj 
let kasneje. Tako mu je ta leta 1838 na Dunaj najprej poslal drugi del rokopisa, katerega je Kopitar prepisal v 
prvih mesecih 1839. Po vrnitvi izposojenega dela je od Bobrovskega kmalu prejel še prvih 16 sešitkov, ki jih 
je začel prepisovati 19. februarja, z delom pa končal 20. aprila 1840 (Jagić 1910: 212–13; Mošin 1971: 46).
10 Več o Kopitarjevem prepisu v Babič 2011c.  
11 Več o vseh treh izdajah Supraseljskega zbornika v Babič 2011b. 
12 Pričakovali bi, da je Kopitar po končanem prepisu prvega dela zbornika (aprila 1840) spomenik vrnil 
Bobrovskemu, a se to ni zgodilo. Še danes ne vemo, zakaj do tega ni prišlo. Po Jagićevem mnenju, naj ne 
bi bila krivda samo na Kopitarjevi, ampak lahko kar na obeh straneh. Po Kopitarjevi smrti (1844) je bil prvi 
del zbornika leta 1845 skupaj s preostalo njegovo rokopisno zbirko prepeljan v Ljubljano – v last ljubljanske 
Licejske knjižnice, predhodnice današnje NUK (Jagić 1910: 212–13; Mošin 1971: 46). V Kopitarjevi zbirki 
slovanskih kodeksov sta tako najeminentnejši enoti pod številko 16 – Cod. Kop. 2. Supraseljski kodeks-
-čti-minej za marec, starocerkvenoslovanska redakcija, XI. stoletje. in 17 – Cod. Kop. 1. Kopitarjev prepis 
celotnega Supraseljskega kodeksa, 1838-1840.
13 Med beriloma za 13. marec in 19. marec so vrzeli zaradi manjkajočih listov. Ljubljanski del spomenika 
je na žalost najbolj okrnjen: po Severjanovu manjka pri prvem sešitku prvi list, pri tretjem četrti in peti, pri 
enajstem prvi in osmi list, pri dvanajstem prvi, četrti in peti (medtem ko je osmi list napačno vpet med peti 
in šesti kvaternij) in pri šestnajstem sešitku poslednja dva lista, tj. sedmi in osmi.
14 Dogajanje večine »mučeniških« žitij je postavljeno v 3.–4. stoletje (po eno pa v 2. stoletje, na konec 5. 
oz. na začetek 6. stoletja in celo v 9. stoletje) ter na območja Male Azije (Turčija), Palestine, Egipta, današnje 
Tunizije, pa tudi v Rim. Samo pri enem žitju so mučitelji Saraceni (Arabci), ki se zaman naprezajo, da bi 
kristjani sprejeli islam, v vseh ostalih so njihovi nasprotniki poganski vladarji, ki so v prvih stoletjih našega 
štetja množično preganjali kristjane.
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 1, januar–marec54
imenovanih жити¬), ki so vsebinsko raznovrstna in zaradi tega tudi zanimivejša od ostalih 
(govorijo o puščavskem življenju in sposobnosti izganjanja hudiča, o radodarnosti in 
skrbi za uboge, o neverjetnih čudežih itn.).
Med t. i. »nemučeniška« žitja spada kot trinajsto besedilo v ljubljanskem delu 
zbornika Povest o vojščaku – zgodba o nezvestem možu, ki je po nenadni smrti doživel 
vrsto čudežev in prišel nazaj na svet. Žitje zaradi vrzeli v spomeniku (manjkata zadnji 
list 11. sešitka in prvi list 12. sešitka, zaradi česar je okrnjeno oz. brez zaključka tudi 
predhodno, dvanajsto, besedilo) ni ohranjeno v celoti, do nas je prišla manj kot polovica 
zgodbe oz. njen zaključek na listu 85a–85b [Supr 169[1]–70[25] oz. Sev 167[1]–68[25]].15 
Začne se sredi stavka s prvo vrstico lista 2(a) XII. kvaternija oz. z besedami: 
(ni začetka); -хъ молити ÿ" и…звести м® и…з бэды то ť" да быхъ покаÿ…лъ с® къ бо㹄„"... 
sln. … ju prositi, da me rešita te bede, da bi se (lahko) pokesal pri Bogu …);
in konča s petindvajseto vrstico lista 2(b) XII. kvaternija oz. z besedami:
(...) и… видэвъшии„ достои…новэрь„нии„ о…ть„цн" ти съповэдаш® намъ о†yспэха радн" бог№ же 
подобаатъ слава дръжава" и… покланÿни¬ съ безна]®льныи„мъ о…ть„цемъ" и… съ сыномъ и… 
животвор®штиимъ дхомъ" нын†э и… присно и… вь„ вэкы вэкомъ" Амин„ < (sln. … Ko so to 
videli naši zaupanja vredni očetje, so to povedali nam v dobro. Bogu pripada slava, oblast in 
poklon. Z večnim Očetom in s Sinom in Svetim duhom, ki nam daje življenje; zdaj, za vedno 
in na vekov veke. Amen).
Povsem lahko bi se zgodilo, da bi besedilo brez začetka in naslova kot neprepoznav-
no romalo v pozabo, a je na srečo v celoti zapisano v ruskem nravstveno-poučnem 
zborniku Izmaragd16 z naslovom Слово Ст‚¥a §ц‚ь wˆ ñťз·3ñэ17 (Povest svetih očetov o 
15 Oznaka Supr zaznamuje spletno predstavitev ljubljanskega dela Supraseljskega spomenika, Sev pa 
ponatis druge izdaje iz leta 1956. 
16 Измарагд je staroruski nravstveno-poučni zbornik (poimenovanje naj bi izviralo iz gr. smavragdo~ 
'smaragd'), ki se je pojavil v drugi polovici 14. stoletja, najbolj priljubljen in razširjen, tako za domačo upo-
rabo kot za branje v samostanskih celicah, pa je bil v 16. in 17. stoletju. Vsebuje približno 100 sestavkov, 
večinoma prevedenih iz grščine, med katerimi so nekateri prilagojeni ruskemu načinu življenja. Njegova 
vsebina je raznovrstna in se večinoma dotika problematike krščanske morale: v zborniku tako najdemo 
pridige o krščanskih vrlinah in grehih (pijančevanju, pohlepnosti itn.), o dobrih in slabih ženah, o vzgoji 
otrok, odnosu do služabnikov, o bremenu suženjstva, revščini, nauke, ki obsojajo nepravično pridobljeno 
bogastvo, pozive k postu ter nenehne opomnike na zadnjo sodbo in prihajajoči konec sveta. Sicer pa o vsebini 
zbornika najlepše pričajo že sami naslovi, navedimo jih le nekaj: Слово св. Иоанна Златоустаго, како 
не ленитися книг чести (Beseda sv. Janeza Zlatousta, kako ne smemo zapasti v lenobo pri branju knjig), 
Слово св. Апостол и св. Отец, како жити християном (Beseda sv. Apostolov in sv. Očetov, kako naj 
žive kristjani), Слово св. Отец о пияньстве (Beseda sv. Očetov o pijančevanju), Слово о зависти (Beseda 
o zavisti), Слово св. Отец, еже не обидети вдовы и сироты (Beseda sv. Očetov, naj se vdov in sirot ne 
žali), Слово о добрых женах и о злых (Beseda o dobrih in slabih ženah) itn. Izmaragd je skupaj z drugimi 
zborniki vplival na oblikovanje Domostroja [ODB II: 1028].
17 Csl. тťs·wˆтъ < gr. taziwvth~ 'vojak' [Sev 167]. Povest o vojščaku je v Izmaragdu z oznakami Ф. 304/I 
No 203 zapisana v 131. poglavju in na listih 200–01 (poimenovanje vojščak se v odlomku iz Supraseljskega 
zbornika ne pojavlja). Ne vemo, kdo je prvi vzpostavil vzporednico med obema besediloma, dejstvo pa je, da 
je podana v izdaji Severjanova s pripombo, da se je besedilo bralo na velikonočno sredo: »Слѣдуетъ конецъ 
повѣсти изъ временъ имп. Ираклiя, извѣстной въ нашей литературѣ подъ „Словомъ свв. отецъ о тязiотѣ“ 
(taziwvth~ – воинъ), входившимъ въ составъ Измарагда и къ чтенiю назначавшимся въ великую середу.« 
([Sev 167]) Trditev v celoti povzema tudi Mošin v opisu opitarjeve zbirke v NUK Ljubljana (Mošin 1971: 51).
55Vanda Babič: Cerkvenoslovanska ostalina na Slovenskem
vojščaku) in opisuje dogajanje iz obdobja vladanja cesarja Heraklija18 v prvi polovici 7. 
stoletja. Delno ohranjeno besedilo v Supraseljskem zborniku pred nami namreč zablesti 
šele, ko spoznamo celotno zgodbo o mladem možu, ki ga zavistni zlodej premami, 
da prevara svojo ženo. Seveda takoj sledi kazen, mož umre in je v svojem kesanju 
deležen neverjetnih dogodivščin – od žalostne in boleče izkušnje prebivanja v peklu 
do zagovarjanja svojih dejanj pred nebeškimi vrati in vrnitve na zemljo, bralci pa s 
poglobitvijo v besedilo med vrsticami spoznavamo v naši kulturi večinoma neznana 
verovanja in način življenja.
Povest o vojščaku zato predstavljamo v prevodu obeh besedil. Besedilo iz gr. 
Izmaragda (glej sliko 3) smo prevedli na seminarskih vajah iz stare cerkvene slovan-
ščine pri študijskem programu Primerjalno slovansko jezikoslovje (na Oddelku za 
slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani).19 Pri tem smo načrtno izbrali 
zapis iz začetka 16. stoletja,20 saj smo pri prevajanju tako lahko ne le teoretično, ampak 
tudi praktično spoznavali jezikovni ustroj vzhodnoslovanske redakcije cerkvene slo-
vanščine ter značilne glasovne, oblikovne in skladenjske prvine takratnega knjižnega 
jezika pri vzhodnih Slovanih. Poudariti moramo, da je besedilo v Izmaragdu nastalo 
v obdobju t. i. drugega južnoslovanskega vpliva na vzhodnoslovanskih tleh z značilno 
pravopisno normo, ki je navdih za spremenjeno grafično podobo jezika prejemala iz 
grškega jezika in pravopisa. Tako so se študentje v praksi srečali s precej spremenjeno 
maniro oblikovanja besedil21 in pojavitvijo posebnih grafičnih znakov, npr. s paličastim 
i – ·,22 novo podobo jery – ¥,23 s pojavitvijo večjega e – 2 (ustreznika gr. η),24 z razši- 
18 Heraklij (lat. Heraclius, gr.  JHravkleio~, 575–641) – bizantinski cesar med leti 610–41, začetnik 
dinastije Heraklijcev. Postavil je temelje srednjeveški bizantinski državi [SVL I: 32].
19 Pri prevajanju so sodelovali študentje univerzitetnega dvodisciplinarnega študijskega programa 
Primerjalno slovansko jezikoslovje – prva stopnja: Jan Zajec (2010–2012), Janik Ježovnik (2010–2012), 
Maša Djivuljski (2011–2012) in Anton Lisjak (2011–2012). Mentorica: doc. dr. Vanda Babič.
20 V Rokopisnem oddelku RNK (Отдел рукописей РНБ) je shranjenih sedem Izmaragdov, od tega so 
štirje iz 16. stoletja, eden iz 15. stoletja, preostala dva pa iz začetka 17. stoletja. 
21 Kot je npr. zapisovanje neprejotiranih vokalov (predvsem а) v postvokalni poziciji, npr. ратаа’ своего’, 
покаа„всť, п·аньсñва, мимои„д№щаа, моа, вэчн¥а itn., vendar tudi захлипаÿ∞сť (Uspenski 1987: 205–06). 
22 Položaj paličastega i v besedi je praviloma pred samostalnikom in v tujkah, npr. п·аньсñва, по покаан·и, 
д·аволъ itn.), danes bolj razširjenega и pa pred soglasnikom in na koncu besede, npr. №„мираa, зависñи 
(Uspenski 1987: 207).
23 V obdobju drugega južnoslovanskega vpliva se je t. i. jery začel pri vzhodnih Slovanih pisati kot ¥ – 
zveza ь + ¶ in ne več, kot v prehodnem obdobju oz. v stari cerkveni slovanščini ы – zveza ъ + ¶ (z redkejšo 
različico ъи). Do te spremembe v obliki črke, ki je ostala v spremenjeni obliki vse do današnjega dne v ruskem 
in beloruskem pravopisu, je prišlo pod vplivom sovpada redukcijskih vokalov (ъ, ь > ь) v južnoslovanskih 
redakcijah (natančneje srbski).  
24 Npr. 2„смь, 2„гда (vendar tudi е„же, е„м№), б¥вше2„, v tujkah: ¶„2„вь 'Job'.
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 1, januar–marec56
rjeno rabo grafema otъ (ustreznika grške ω) – w,25 s ponovno uvedbo grafema s [dz],26 
značilno obliko trokrakega t – ñ,27 z rabo značilnih grških grafemov » (thete), Ύ (psi), 
Ώ (ksi), v (yžice oz. gr. υ) in zapisovanjem grških izposojenk na »grški« način28 ter z 
množičnim pisanjem nadvrstičnih znakov, tj. ustreznikov grških akcentov in pridihov 
itn. (Uspenski 1987: 203–11).
Povest o vojščaku
prevod cerkvenoslovanskega besedila prevod starocerkvenoslovanskega 
vzhodnoslovanske redakcije besedila iz Supraseljskega zbornika,
Слово СтЃ¥a §цЃь „ wˆ ñťз·őñэ „блЃгTви wˆчЃе „ 10.–11. stoletje29 (Rokopisna zbirka
 (Измарагд – začetek 16. stol.; Российская NUK v Ljubljani. Kopitarjeva
государственная Библиотека, Отдел zbirka slovanskih kodeksov. NUK,
рукописей. Ф. 304, sign. 203. 200a[9]–01b[19].)  sign. Cod. Kop. 2. [list 85a–85b;  
 1 (Izm 200a[9])   Supr 169[1]–70[25], Sev 167[1]–68[25]])
25 Npr. w∞ни, w∞два (značilni vzhodnoslovanski zapis oz. izgovor w-/о- za stcsl. ¬-/е-: ¬дъва je prisoten 
še v današnji ruščini: один, озеро, олень; Uspenski 1987: 131), w∞сñавльшема, v tujkah тťs·w∞тъ (z občasno 
zamenjavo s »tretjim« grafemom za o: 3 ∞ни, 3 ∞ба, wˆ ñťз·3ˆñэ) in praviloma v predponi ali predlogu ot: 
§далъ, §идосñа, § срцDа.
26 Značilnost drugega južnoslovanskega vpliva pri vzhodnih Slovanih je med drugim tudi ločitev 
pravopisa od pravorečja, kar pomeni, da se je zapis besed ločil od njihovega izgovora (Uspenski 1987: 
196). Tako so npr. grafem s uvedli s pravopisno reformo pod vplivom južnoslovanskih redakcij (črko s ima 
v svojem grafičnem sistemu še danes makedonski jezik), izgovarjali pa so ga »po domače« kot z. Zaradi 
razkoraka med zapisom in izgovorom je pri zapisu pogosto prihajalo do napak oz. zamenjav, npr. že ome-
njenega vojščaka so v pripovedi dvakrat zapisali kot тťs·w ∞тъ (Izm 200a[11]) in ñťs·w ∞ñ (Izm 201b[9–10]), a 
ker so besedo izgovarjali [t’aziot], so pri zapisovanju oblike v naslovu »zapadli« pod vpliv izgovora in jo 
podali kot wˆ ñťз·oˆñэ (Izm 200a[9]), tudi ñťз·w„ñъ (Izm 200b[3]).
27 »Trokraki« t oz. ñ s spuščenima krakoma je v slovanski pismenosti prevladoval vse od začetka 15. 
stoletja (Karski 1979: 198). V Povesti o vojščaku tako »navadni« t srečamo redko, večinoma v prvih vrsticah 
pripovedi, potem pa ga zamenja »trokraki«.  
28 Npr. Izm 200b[13]: а„„гг'ла – z dvema gg kot v grščini aggelo~ (enako tudi v Supr 169[13]: а…ггеÊлъ).
29 Besedilo zbornika je napisano z izenačeno pisavo v zgodnji obliki cirilice, v prelepi pokončni ka-
ligrafski ustavni pisavi (glej sliko 1). Podano je strnjeno: presledkov med besedami ni, razen manjših za 
pikicami ob zaključku posameznih besednih zvez. Črke v besedilih so nekoliko večje (velikosti 3–4 mm) kot 
v naslovih, kjer so običajno višine 2 mm (Severjanov navaja natančnejši podatek, da zavzemajo ¾ običajne 
velikosti črk v spomeniku [Sev 15]), nekatere črke pa štrlijo iz vrstice navzgor (do višine 4 mm), npr. э, а, 
ъ, leva paličica v prejotiranem ¬, jor v digramu ы itn. Več o posebnih oblikah nekaterih črk, raznovrstnih 
ligaturah in ostalih grafičnih posebnostih spomenika ponovno v Babič 2011c, tu omenimo le najbolj opazne. 
Аrhaično obliko (značilno za zgodnjo obliko cirilice) imajo nedvomno grafemi: – za c in č: prvi (ц) se v 
Supraseljskem zborniku (brez zamika spodnjega peclja v desno) v celoti zapisuje v linijskem sistemu (in 
je tako pravzaprav enake oblike kot kasnejši, tj. mlajši č – ч), npr. въ црь„кви vъ crьkvi [Supr 170[7], drugi 
(]) pa je v obliki čaše (Lavrov 1910: 10), npr. ра]ааше račaaše [Supr 170[7]]; – grafem м uvrščamo med 
zgodnejše oblike zaradi njegove polkrožne sredinske pentlje, ki sega do dna vrstice, pogosto pa tudi pod 
njo (Karski 1979: 195), npr. молити moliti [Supr 169[1]]; – ž se je v najstarejših spomenikih, pa tako tudi v 
Supraseljskem zborniku, pisal v treh ravnih potezah (| in \ /; Karski 1979: 188–89), npr. никтоже niktože [Supr 
169[4]]; – navpični pecelj pri jatu še ne prodira navzgor čez linijski sistem, ampak ohranja višino ostalih črk 
(npr. о…тъвэштаста otъvěštasta [Supr 169[3]]). Zbornik plemenitita dve posebni obliki za nosnik ę in sicer 
trioglati ® (= ę) za soglasniki (npr. мол®шт№ с® molęštu sę [Supr 169[8]]) in ť (= ję oz. ’ę) za samoglasniki 
in na začetku besede (npr. падаť padaję [Supr 170[9]]).   
57Vanda Babič: Cerkvenoslovanska ostalina na Slovenskem
Blagoslovi, Oče! Beseda svetih očetov o vojščaku 
iz Kartagine. V obdobju patricija Nikite je neki    10
vojščak služboval v pretoriju.30 Ker pa je takrat v
mestu med ljudmi razsajala velika kuga, se je svojih 
hudobij pokesal, z ženo odšel iz mesta na vas in      
odtlej živel v čistosti. Hudiču pa ni bilo po godu,    
da so mu bili odpuščeni vsi grehi, zato ga je     15
premamil, da je grešil z ženo svojega orača.  
Že čez nekaj dni je umrl, ker ga je pičila kača. 
Nedaleč31 od vasi je stal samostan – vanj   
je žena pripeljala svojega umrlega moža. In    
pokopali so ga ob tretji uri.32 Ko pa so začeli     20
peti, so ob deveti uri33 zaslišali krik:34 »Usmilite
se me in me rešite odtod.« Zaprepadeni so
šli in grob izkopali. Rešili so ga in ga 
izpraševali,35 da bi izvedeli, kaj se je zgodilo.  
2 (Izm 200b)
On pa sploh ni mogel govoriti. Samo jokal je in
30 Pretorij (stcsl. претории, tudi прэтории m.) – pri starih Rimljanih prostor, kraj, kjer je nastanjen (vrhovni) 
poveljnik vojske, poveljstvo.
31 V izvirniku (Izm 200a [17–18]): манасñ¥р же w∞∞диного бÊэ поприща § села ñого ... vidimo, da je samostan 
od vasi oddaljen eno poprište. Stcsl. поприште n., gr. stavdion n. je mera za dolžino, ki pa ni bila vedno in 
povsod enaka: a) splošno grška (egejsko-atiška) = 164 m (devet stadijev je bilo tako enako eni rimski milji), 
b) olimpijska = 192 m, c) grško-rimska = 178 m, č) rimska = 185 m (GHR 1991: 857).
32 V rimskem obdobju je bil dan razdeljen na dnevni in nočni čas. Dnevni je trajal dvanajst ur, od zore 
do mraka, in se je spreminjal glede na letni čas. Spremenljivo pa je bilo tudi trajanje ure, od 45 do 90 minut. 
Tako je bila tretja ura v zimskem času od 9.02 do 9.46, v poletnem času pa od 6.58 do 8.13 (vir: http://
julilla.tripod.com/time.htm). 
33 V zimskem času je bila deveta ura od 13.29 do 14.13, v poletnem pa od 14.31 do 15.46 (vir: http://
julilla.tripod.com/ ti me.htm). 
34 Pri prevajanju katerega koli besedila je posebna kvaliteta prevajalca, da uspe najti ustrezno mero oz. 
razmerje med čim bolj zvestim ohranjanjem značilnih jezikovnih prvin izvirnika na eni strani in opleme-
nitvijo, spreminjanjem in nujnim dodajanjem/odvzemanjem besedila v prevodu na drugi, da ne poda zgolj 
enake informacije, ampak hkrati pričara enako vzdušje in duha, kot so ga deležni bralci izvirnika. V podobni 
zagati ali še bolj pereči se znajdemo pri prevajanju besedila v jeziku oddaljene dobe; venomer se poraja 
vprašanje ostati zvesti izvirniku in pri poskusu prevajanja s pridihom »patine« morda zapasti v ponavljanje 
istih besednih zvez, ohranjati arhaične deležniške oblike itn. ali pa vse to npr. raje razvezati v odvisne stavke 
in besedilo predstaviti v ušesu prijazni obliki za sodobnega bralca. V (staro)cerkvenoslovanskih besedilih 
so npr. pogosto, velikokrat celo množično, rabljene besedne zveze: ... отъвэшта ем№ глЌť ... [Mar. Lk. VIII, 
50] (sln. odgovoril je, govoreč ...), онъ же о…тъвэштавъ рече [Supr. 120[27–28]] (sln. on pa je, odgovorivši, 
rekel ...) ali быстъ же егда възврати сť исЌъ ... [Mar. Lk. VIII, 40] (sln. Bilo pa je, ko se je Jezus vrnil ...) 
itn. Tovrstnemu izražanju se je seveda potrebno v sodobnih prevodih izogniti, saj je zelo oddaljeno od da-
našnjega načina izražanja. Tako smo se tudi pri prevajanju navedenega primera iz Izmaragda (Izm 200a[21]): 
сл¥шаша въпль глЌщь ... odločili zgolj za: sln. so (...) zaslišali krik ... in ne za dobeseden prevod: so (...) 
zaslišali krik, govoreč ...
35 V izvirniku je oblika 3. pl. impf. въпрашах№ñь še posebej zanimiva, saj zaključni -ñь izpričuje knji-
žno vzhodnoslovansko cerkvenoslovansko prvino, ki je v 3. osebah ednine in množine pritikala končniški 
-ть iz prezenta (sicer stcsl. -тъ). Prim. z ostalimi oblikami 3. pl. impf. v pripovedi brez končniškega -ть: 
и„зношах№, и„стťзах№ (Uspenski 1987: 147).
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 1, januar–marec58
hlipal. Odpeljali so ga k predstojniku samostana,
da ga je še on izprašal, vendar pa vojščak tri dni
ni mogel spregovoriti. Šele četrti dan je v
solzah spregovoril: »Očetje in bratje! Ko sem    5
umiral, sem videl prihajati črne – strašne može. In
moja duša se je zelo prestrašila. Nato pa sem 
zagledal dva postavna mladeniča, zelo čedna, ki 
sta sprejela mojo dušo. Dvignili smo se nad  
zemljo in prispeli do mitarstev,36 ki so v višavah       10
pred nebesi. Tam razgaljajo mimoidoče duše;
nekateri grehe laži, drugi klevetanja in zavisti,  
obsojanja, gneva, oholosti, pijančevanja, 
grabežljivosti, skoposti in ostale grehe – prav 
vsak izmed njih ima svoje izpraševalce na          15
višavah. In prišli smo do mitarstva pohote, 
ki je bilo tik pred nebeškimi vrati. In tam so 
me zadržali. Razkrili so vsa moja nečistovanja, 
ki sem jih storil od svojega dvanajstega leta 
starosti. Angela sta odgovorila: »Vseh se je        20
pokesal in Bog mu je odpustil.« Oni pa so rekli: 
»Po kesanju je na vasi nečistoval z ženo svojega 
orača.«37 Angela sta me zapustila in odšla. Zli 
duhovi so me zgrabili, me pretepali in odpeljali 
 3 (Izm 201a)
na zemljo. Ta se je razprla in odvedli so me v
najgloblje podzemne ječe, kjer so zaklenjene 
duše grešnikov. V deželi večne teme, kakor 
je rekel Job, kjer ljudem ni dana svetloba, 
ampak le večna bolečina in neskončna žalost,    5
nenehni jok in nepopisno trpljenje, tam vedno 
36 Stcsl. мытар†ьства (r. мытарства, sb. митарства) – v pravoslavju postaje preizkušenj, ovire, sko zi 
ka te re mora iti vsaka duša na poti k božjemu kraljestvu (r. возду́шные мытар́ ства). Pre iz ku šenj je dvajset in 
so razporejene po grehih: mitarstvo praznega besedičenja, laži, kle ve tanja, po že ru štva, lenobe, kraje, skoposti, 
oderuštva, krivice, zavisti, jeze, ubijanja, nečistovanja, prešuštvovanja … Skozi postaje preizkušenj dušo 
spremljata dva angela (eden od njiju je angel-va ruh, ki ga člo vek do bi ob krstu), izprašujejo pa jo zlodeji, ki 
vodijo posamezna mitarstva in se nadvse tru d i jo, da bi dušo spra vili v pekel. Naštevajo vse grehe umrlega, 
angela pa ga zagovarjata. Če nje go va dob ra de la odteh ta jo slaba, duša nadaljuje pot k naslednji postaji. Če 
pa se zgodi, da dušo pesti pre več grehov in angela ne moreta zagovarjati njenih dejanj, jo zlodeji odvedejo 
v pekel. Duša se lah ko po mi tar stvih do nebes nemoteno vzpenja tudi v primeru, če se dobra in slaba dela 
znajdejo v rav no vesju, saj takrat zmaga bož ja naklonjenost in človekoljubje (glej še: https://ru.wikipedia.
org/wiki/Мытарства).
37 Iz zapisa: покаа„лсť § всэa §далъ е„м№ б'ъ! 3∞н· же рекоша. по покаа„н·и. на селэ съ жÊеною] раñаа събл№дилъ 
... је razvidno, da se je v 3. sg. perfekta že izgubila vez oz. oblika glagola *byti, medtem ko je v 1. in 2. sg. 
še prisotna (Uspenski 1987: 167): Izm 200b[18–19]: ÿ∞же 2„смь и„ § двунадесťñе лэñ№ § рода съñворилъ [ki 
sem jih storil od svojega dvanajstega leta starosti] in Izm 201b[1–2]: и„мже 2„си съгрэшилъ [s katerim si grešil] 
(prim. sodobno rusko: я читал, ты читал, он читал).
59Vanda Babič: Cerkvenoslovanska ostalina na Slovenskem
o bridkosti govore. Grozno vpijejo in te bede
ni moč izpovedati. Iz dna srca ječijo in nikogar
ni, da bi se jih usmilil. Jočejo in molijo, a
nikogar ni, da bi jim pomagal. In na tem   10
kraju sem bil zaprt z njimi. Jokajoč sem
dočakal deveto uro in zagledal tista dva
angela, ki sta že prej prišla k meni. Goreče                 201a[13] 85a (Supr 169, Sev 167)
sem ju prosil, naj me odpeljeta odtod. Od srca "(…) ju prositi, naj me rešita te bede,38
 da bi se (lahko) pokesal pri Bogu.
sem se zaobljubil, da se bom spokoril. Rekla sta     15 Onadva pa sta mi odgovorila:
mi: »O, človek! Tvoja prošnja je zaman.« Ker  »Zaman prosiš. Nihče od tistih,
 ki so prišli sem, ne bo odšel od      5
 tod ali bil izpuščen,39 da bi vstal
 od mrtvih. In ko sem tako ždel tam,
 moledoval in vztrajno obljubljal, 
sem se zelo jokal, je eden izmed njiju ponižno da se bom spokoril,40 je eden izmed
rekel drugemu: »Boš jamčil zanj?« Ta pa je njiju rekel drugemu: »Jamčiš    10
 zanj, da se z vsem srcem kesa
 k Bogu?« Drugi angel je
odvrnil: »Zagreto bom jamčil, saj se je bridko odgovoril: »Jamčim!« Zazdelo se
 mi je, da vidim, kako mu je porok
 podal desnico. Tedaj sta me     15
pokesal.« In tedaj sta me angela odpeljala na            20 zgrabila in odpeljala na zemljo, 
zemljo – v grob k mojemu telesu in mi dejala: v moj grob – k mojemu telesu.
 Rekla sta mi:41 »Pojdi v to, od česar
»Pojdi v to, od česar si se ločil.« Vendar se mi si se ločil.« In videl sem svoje
 bistvo, kot biser bleščeč, mrtvo      20
je gnusilo vstopiti vanj, bilo je črno kot blato telesno podobo, kot črno blatno
in močno je zaudarjalo. Angela sta mi rekla: smrdečo nesnago … In gnusilo se
4 (Izm 201b) mi je iti vanj. Pa sta mi rekla: »Ne
38 Supr 169[1–2] (Sev 167[1–2]): -хъ молити ÿ" и…звести м® и…з бэды тоť" [naj me odpeljeta iz te bede] : 
Izm – а„зъ и„ма прилэжно молихсť да б¥”сñа мť и„звела! [Goreče sem ju prosil, naj me odpeljeta (odtod)].
39 V Supraseljskem zborniku je t. i. enojno zanikanje (prevzeto iz grškega originala: Mavthn parakalei'~, 
oujdei;~ ga;r tw`n ejntau`qav paragenomevnwn ejxevrcetai h] ajpoluvetai; Blg 167[4–6]) – Supr 169[4–6] (Sev 
167[4–6]): никтоже бо о…т„сьде пришедъшии…хъ и…сходитъ и…ли о…тъп№шта¬…тъ с®. V Izmaragdu tega besedila ni, 
je pa na drugem mestu (Izm 200b[1]) zapis s t. i. dvojnim zanikanjem – w ∞нже ничтÊо не може глЌаñи (čeprav v 
Izmaragdu Ф. 304/I No 202 tudi z enojnim: о∞нъже ничñо‘же можа‘ше глаго‘лаñи; 221a[6-7]).
40 V obeh spomenikih imamo, v stari cerkveni slovanščini zelo razširjeno, sintaktično konstrukcijo, 
imenovano absolutni dativ (ustreznik grškemu absolutnemu genitivu), ki celoten odvisni stavek, tj. osebek, 
glagol itn., postavlja v dativ, kar pomeni, da je namesto osebne glagolske oblike uporabljena oblika participa): 
Supr 169[7–9] (Sev 167[7–9]):  прэбыва«Êшт№ же ми и… мол®шт№ с®" и… покаати с® вел†ми о…бэштава«Êштоy" 
глагола [In ko sem tako ždel tam, moledoval in vztrajno obljubljal, da se bom spokoril, је (...) rekel] in Izm 
201a[16–17]: мнэ же велми сť плачющY №„милено. глЌа [Ker sem se zelo jokal, je (...) rekel].
41 V obeh besedilih je dvojina rabljena pravilno, npr. Supr 169[16–18] (Sev 167[16–18]): вь„зведоста м® на 
землÊ© въ гробъ мои и„ къ тэл№ мо¬…м№" и… глаголаста ми in Izm 201a[20–21]: и„зведосñа мť на землю въ гробъ 
къ ñэл№ мо2„м№. и„ рекосñа ми.
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 1, januar–marec60
 »Ne moreš se pokesati drugače kot s telesom, moreš se pokesati kot s telesom,
s katerim si grešil.« Jaz pa sem prosil, da mi s katerim si grešil.«42 Ko pa sem     25  
 ponovno prosil, da mi ne bi bilo
ne bi bilo treba vstopiti vanj. Onadva pa sta treba iti v telo,43 sta mi spet rekla: 
mi rekla: »Vstopi, človek, v telo, če te že »Pojdi v svoje telo, če te že vodiva
 tja, od koder sva te odpeljala. Zatorej
peljeva nazaj! Vstopi, da boš s svojim kesanjem         5 vstopi vanj, da boš še drugim za     30
 85b (Supr 170, Sev 168)
drugim za zgled!« Tedaj sem se zagledal, kako zgled, tistim, za katere si grešil in
 sprejel (kazen).« Tedaj sem se zagledal,
z usti vstopam v telo in začenjam kričati: kako s svojimi usti vstopam in začenjam
»Usmilite se me!« In tako ste me izvlekli." kričati in govoriti: »Usmilite se me!
 Usmilite se me!« Nato ste me izvlekli.“     5
Predstojnik samostana mu je rekel: »Le jej,  Tedaj mu je veliki Talasij44 rekel:
brat!« Vojščak pa se ni ničesar pritaknil, ampak        10 »Vzemi hrano!«45 Pa ni hotel, le
je hodil iz kraja v kraj. Kesal se je in močno  hodil je iz kraja v kraj, v cerkvah
 padal na svoj obraz in se ječaje
 spovedoval k Bogu.46 V solzah    10
jokal. V solzah je govoril ljudem: »O, bratje, je govoril: »Gorje tistim, ki 
gorje grešnikom, čakajo jih večne muke. Gorje grešijo! Čakajo jih muke! Gorje
tistim, ki se ne kesajo. Hudo bo tistim, ki so svoje tistim, ki se pravočasno ne kesajo!
 Gorje tistim,  ki onečaščajo svoje
telo popolnoma onečastili z razuzdanostjo.« To je   15 telo!« To je delal štirideset dni,    15
počel štirideset dni, nato pa je – pravičnik – odšel  nato pa je čist odšel h Gospodu. 
 Tri dni pred smrtjo je napovedal
 svoj odhod. Ko so to videli
42 Supr 169[24–25] (Sev 167[24–25]): не мошть„но ти ¬…стъ покаати сť" а…ште не тэломъ и…м„же съгрэши : Izm 
201a[24–201b[2]: не мощно ñи и„нако покаа„тисť! а„ще не тэломь! и„мже 2„си съгрэшилъ – v prevodu obeh besedil 
se velikokrat zdi, da je besedilo v izvirnikih povsem ali skoraj enako, a mnogokrat ni. V navedenem primeru 
je npr. v Supraseljskem zborniku uporabljena aoristna glagolska oblika, v Izmaragdu pa oblika perfekta – pre-
teklega časa, ki je v stari cerkveni slovanščini izražal stanje v sedanjosti, povzročeno z dejanjem v preteklosti 
(zavedati se namreč moramo, da je imela stara cerkvena slovanščina štiri pretekle čase: zelo pogosta aorist 
in imperfekt ter redkejša perfekt in pluskvamperfekt, v slovenščini pa vse štiri prevajamo večinoma samo 
z enim, tj. perfektom oz. preteklim časom).     
43 Tudi tu se izvirnika skladenjsko razlikujeta, čeprav v prevodih ni večjih razlik – Supr 169[25–27] (Sev 
167[25–27]): и… мол®шт№ ми пакы да быхъ не въшелъ вь„ тэло (absolutni dativ + kondicional glagola ити) : 
Izm 201a[24–201b[2]: а„зже молťхсť да б¥ ми въ ñэло не въниñи (aorist glagola молити [sln. prositi] + logični 
osebek v dativno-infinitivni zvezi; prim. sodobno rusko: Мне не решить этой про блеммы).
44 Gre za resnično osebo – iz skopih pričevanj je razvidno, da je bil sv. Talasij (lat. Thalassius, Supr 
170[6–7] »аласии„, Izm 201b[17] фалас·и) predstojnik nekega samostana v Afriki in duhovni vodja menihov v 
Kartagini. Nanj naj bi svoje odgovore o veri med leti 630–40 (Quaestiones ad Thalassium) naslovil krščanski 
filozof in teolog sv. Maksim Izpovedovalec (Maximus Confessor; približno 580–662; Booth 2017: 154).   
45 Supr 170[7] (Sev 168[7]): вък№си брашьна : Izm 201b[9]: пр·и„ми ÿ∞сñи браñе.
46 Supr 170[7–10] (Sev 168[7–10]): и… не ра]ааше" нъ тъ]ь„«Ê о…тъ мэста до мэста въ црь„кви падаť на лици 
сво¬…мъ" и…сповэдааше с® бÌ№ съ стенани·мъ : Izm 201b[9–11]: ñťsиw∞т же не вък№си ни;чñÊо н„ъ прэходťше § 
мэсñа до мэсñа! каа„сť и„ плача велми.
61Vanda Babič: Cerkvenoslovanska ostalina na Slovenskem
k Bogu. In glej, ko so predstojnik Talasij in njegovi  in doživeli naši zaupanja vredni
menihi to videli in slišali, so zapisali v naše dobro,  očetje, so nam to povedali v       20
da lahko o tem s pridom poslušamo. Slava Bogu našemu!  naše dobro. Bogu pripada slava, 
 oblast in poklon. Z večnim Očetom 
 in s Sinom in Svetim duhom, ki 
 nam daje življenje; zdaj, za vedno 
 in na vekov veke. Amen.     25 
Slika 1: Prva stran besedila Zgodba o vojščaku iz Supraseljskega zbornika (Supr 169).
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 1, januar–marec62
Slika 2: Stran Kopitarjevega prepisa Supraseljskega zbornika iz rokopisne zbirke NUK v Lju-
bljani (Kop 147). 
63Vanda Babič: Cerkvenoslovanska ostalina na Slovenskem
Slika 3: Prva stran besedila Zgodba o vojščaku iz Izmaragda (Izm 200a).
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 1, januar–marec64
Viri in literatura
A
[Supr] Supraseljski kodeks-čti-minej za marec, starocerkvenoslovanska redakcija, XI. 
stoletje. Rokopisna zbirka NUK v Ljubljani. Kopitarjeva zbirka slovanskih kodeksov. 
118 listov oz. 236 str. NUK: sign. Cod. Kop. 2. Na spletu.
[Kop] Kopitarjev prepis celotnega Supraseljskega kodeksa, 1838–1840. Rokopisna 
zbirka NUK v Ljubljani. Kopitarjeva zbirka slovanskih kodeksov. 599 str. NUK: 
sign. Cod. Kop. 1. Na spletu.
[Izm] кн·гь¶ и̂змарагдъ рекомь¶ÿ съ бгЃмъ починаеN блЃгTви §Ѓ] – Книгы измарагдъ рекомыя 
съ б(о)г(о)мъ починаем бл(а)г(о)с(ло)ви отч(е). Нач. XVI в., 203–05. Главное 
собрание рукописей библиотеки Троице-Сергиевой Лавры / Ф. 304/I No 203. 
268 st. Na spletu.
[Izm] [Knigy izmaragdʼʼ rekomyja sʼʼ b(o)g(o)mʼʼ počinaem bl(a)g(o)s(lo)vi otč(e). Nač. 
XVI v., 203–05. Glavnoe sobranie rukopisej biblioteki Troice-Sergievoj Lavry / F. 
304/I No 203. 268 st. Na spletu.]
 B
[Mikl] Fran Miklošič, 1851: Monumenta linguae palaeslovenicae e Codice Suprasliensi. 
Vindobonae. G. Braumüller. NUK: sign. 20815 II in 20915 II.
[Sev] Сергей Северьянов, 1904: Супрасльская рукопись. Том I. Памятники старо-
сла вянского языка 1/II. Санкт петер бург. 236 str. Ponatis iz 1956. (Editiones 
monumentorum slavicorum veteris dialecti).
[Sev] [Sergey Severʼjanov, 1904: Supraslʼskaja rukopisʼ. Tom I. Pamjatniki staro-
sla vjanskogo jazyka 1/II. Sanktpeterburg. 236 str. Ponatis iz 1956 (Editiones 
monumentorum slavicorum veteris dialecti).]
Herausgegeben vom Seminar für slavische Philologie der Universität Graz. Vol. 1. Graz: 
Akademischen druck- u. Verlagsanstalt. 1–272 (1. knjiga) in 272–570 (2. knjiga). 
[Blg] сyпрасълски или ретков сборник в два тома. Йордан Заимов (увод и коментар 
на старобългарския текст), Марио Капалдо (подбор и коментар на гръцкия 
текст). София: Издателство на Българската академия на науките. 1982 in 1983. 
564 str. (1. knjiga), 602 str. (2. knjiga).
[Blg] suprasʼʼlski ili retkov sbornik v dva toma. Jordan Zaimov (uvod i komentar na 
starobʼʼlgarskija tekst), Mario Capaldo (podbor i komentar na grʼʼckija tekst). Sofija: 
Izdatelstvo na Bʼʼlgarskata akademija na naukite. 1982 in 1983. 564 str. (1. knjiga), 
602 str. (2. knjiga).]
C
Vanda Babič, 2011a: Cerkvenoslovanska ostalina na Slovenskem – zgodbe, kraji in 
osebnosti ljubljanskega dela Supraseljskega zbornika (prvi del besedil – do Mučenja 
sv. Sabina). Slavistična revija 59/2. 161–78. 
Vanda Babič, 2011b: Cerkvenoslovanska ostalina na Slovenskem – Žitja svetnikov 
v ljubljanskem delu Supraseljskega zbornika (drugi del besedil – od Mučenja sv. 
Sabina do konca). Globinska moč besede: red. prof. dr. Martini Orožen ob 80-le-
tnici. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske 
jezike in književnosti, Filozofska fakulteta (Zora, 80). 57–77.
65Vanda Babič: Cerkvenoslovanska ostalina na Slovenskem
Vanda Babič, 2011c: Grafično-pravopisna predstavitev Supraseljskega zbornika v luči 
Kopitarjevega prepisa iz 1838–1840. Philological studies 1. Na spletu. 
Vanda Babič, 2012: Cerkvenoslovanska ostalina na Slovenskem: Žitje sv. Gregorija, 
rimskega papeža iz Supraseljskega zbornika. Slavistična revija 60/1. 41–58.
Vanda Babič, 2013: Prva – Miklošičeva – izdaja Supraseljskega zbornika iz leta 1851. 
Miklošičeva monografija: ob dvestoletnici rojstva Franca Miklošiča. Ur. Marko 
Jesenšek. Ljutomer: Gimnazija Franca Miklošiča. 141–55.
Phil Booth, 2017: Crisis of Empire: Doctrine and Dissent at the End of Late Antiquity. 
University of California Press.
Vatroslav Jagić, 1910: Энциклопедiя славянской филологiи. Санктпетербургъ. 
[Vatroslav jagić, 1910: Ènciklopedija slavjanskoj filologii. Sanktpeterburgʼʼ.]
[Karski] Евфимий Ф. Карский, 1979: Славянская кирилловская палеография. 
Москва: Наука.
[Karski] [Jevfimij F. karSkij, 1979: Slavjanskaja kirillovskaja paleografija. Moskva: 
Nauka.]
Andrzej KaSzlej, 1997: Dzieje Kodeksu supraskiego. Supraśl: Współczesna Oficyna 
Supraska.  
[KME I–IV]: Кирило–Методиевска енциклопедия I–IV. София: Българска академия 
на науките, Университетско издателство „Св. Климент Охридски“, Академично 
издателство „Марин Дринов“, 1985–2003.
[Kirilo–Metodievska enciklopedija I–IV. Sofija: Bʼʼlgarska akademija na naukite, 
Universitetsko izdatelstvo „Sv. Kliment Ohridski“, Akademično izdatelstvo „Marin 
Drinov“, 1985–2003.]
[Lavrov] Пётр А. Лавров, 1914: Палеографическое обозрение кирилловского 
письма. Энциклопедия славянской филологии. Ред. И. В. Ягич. Петроград: 
Типографія императорской Академіи наук. Na spletu.
[Lavrov] [Pëtr A. Lavrov, 1914: Paleografičeskoe obozrenie kirillovskogo pisʼma. 
Enciklopedija slavjanskoj filologii. Red. I. V. Jagič. Petrograd: Tipografіja impe-
ratorskoj Akademіi nauk. Na spletu.]
Franz Miklosich, 1862–1865: Lexicon Palaeslovenico-graeco-latinum. Vindobonae: 
Guilelmus Braumueller.
Vladimir Mošin, 1971: Kopitarjeva zbirka slovanskih rokopisov in Zoisov cirilski 
fragment iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. E-izdaja. Ljubljana: 
NUK. 44–56. Na spletu.
[ODB]: The Oxford Dictionary of Byzantium. I–III. New York: Oxford University 
Pess. 1991.
[GHR]: Stjepan Senc, 1991: Grčko hrvatski rječnik. Zagreb.
[SJS I–IV]: Slovník jazyka staroslověnského. I–IV. Praha 1966–1997 (I – 1966, II – 
1973, III – 1982, IV – 1997).
[SVL I–III]: Slovenski veliki leksikon. I–III. Ljubljana 2003–2005 (I – 2003, II – 2004, 
III – 2005).
[Uspenski] Борис А. Успенский, 1987: История русского литературного языка 
(XI–XVII вв.). München: Verlag Otto Sagner.
[Uspenski] [Boris A. USpenSkij, 1987: Istorija russkogo literaturnogo jazyka (XI–XVII 
vv.). München: Verlag Otto Sagner.]
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 1, januar–marec66
SUmmary
Codex Suprasliensis is the largest and the most comprehensive Old Church Slavonic Cyrillic 
manuscript from the 10th to the 11th centuries. It consists of liturgical readings for the month 
of March (menologion), including lives of saints of the Orthodox Church and a collection of 
homilies (sermons) for Lent and Easter (panegyric). There are 285 pages in total: 37 quartos 
and 48 texts of which 24 describe lives of saints, 22 are homilies (mostly by John Chrysostom), 
one is a panegyric, and one a prayer.
Izmaragd is an Old Russian moral-educational collection of texts, which appeared in the 
second half of the 14th century, but grew in popularity and was widely disseminated in the 
16th and 17th centuries. It contains almost 100 pieces of writing, mostly translated from Greek, 
some of which are adapted to reflect the Russian way of life. The content of the collection is 
varied, dealing predominantly with the problem of Christian morality. The collection includes 
sermons on Christian virtues and sins (excessive drinking, greed, etc.), on good and bad wives, 
on childrearing, relations with servants, the burden of slavery, and poverty, as well as teachings 
that condemn unlawfully obtained wealth, calls to fasting, and continual reminders of the Final 
Judgment and the nearing end of the world.
Both monuments include a text called “A Tale of a Soldier”—a story about an unfaithful 
man, who after dying unexpectedly experiences a series of miracles and so returns to the world 
of the living. In the Codex Suprasliensis, it is the thirteenth text in the first—i.e., the Ljubljana 
part—of the monument. Unfortunately, the Codex Suprasliensis lacks some of its parts, which 
means we only have less than half of the tale, more precisely, only its ending written on two 
pages. Consequently, the tale as presented to the readers in the article is a translation of both 
texts: the incomplete text from the 11th century and the complete text from Izmaragd, a monu-
ment from the 16th century. The latter is written in the Eastern Slavonic redaction of Church 
Slavonic, belonging to the period of the Second South Slavonic influence with its typical spelling 
norms. The modified graphic image was inspired by Greek language.