Tribunina okrogla miza
USMERJENO
IzOBRAž
EVAMeIN
DELA5/sKO sMAO
IPRaVLjANjE
(vzgoja in izp braževanje
in razredni
boj)
Franc Molan, član univerzitetnega sveta in delegat uporabnikov v tem svetu, Niko Toš, predstojnik centra za razvoj univerze v Ljubljani, Joško Budin, predsednik odbora za vprašanja vzgojno-izobraževalnega in znanstveno raziskovalnega dela na Ijubljanski univerzi, Jože Miklavec iz republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje, Boris Sovič, predstavnik republiške konference ZSMS oz. član predsedstva konference mladih v vzgoji in izobraže-vanju, pri RK ZSMS, Franc Križanič, profesor na fakulteti za na-ravoslovje in tehnologijo, Braco Rotar, Slavoj Žižek in Rastko Močnik iz uredništva revije Problemi, Srečko Kolar, predsednik univerzitetne konference ZSMS Ljubljana, Kirn Srečo in Špolar Nada iz uredništva Časopisa za kritiko znanosti, Ina Petrič, psiho-loginja na RTV Ljubljana in člani uredništva študentskega časopi-sa Tribuna, ki je to okroglo mizo organiziralo. Razgovor je vodil in povezoval v.d. odgovornega urednika časopisa Tribuna Igor Bavčar. Vabilu se zaradi zadržanosti nista odzvala Emil Rojc, predsednik univerzitetnega sveta Ijubljanske univerze in republiškega sveta za vzgojo in izobraževanje in Majda Poljanškova, predsednica republiš-kega komiteja za vzgojo in izobraževanje. Namesto slednje se je okrogle mize udeležil Jože Miklavec.
Okrogli mizi so prisostvovali še novinarji edinega študentskega     pa' radija v Evropi, novinarji Dnevnika in RTV Ljubljana.                            ^fOj
Če smo za organizacijo ZSMS na univerzi večkrat napisali, da caplja za siceršnjimi družbenimi prizadevanji, potem moramo sedaj zapisati, da je ena prvih, ki je sklenila aktivno poseči v javno razpravo o osnutku zakona 0 usmerjenem izobraževanju že takoj na začetku. Organiziranje okrogle mize, ki jo je po dogovoru s predstavniki UK ZSMS izvedla Tribuna, je ta prvi korak. Da pa ne bi razprava na okrogli mizi izzvnenela v prazno, — in ker ,,Orožje kritike seveda ne more nadomestiti kritike orožja, materialno silo je treba vreži z materialno silo, toda tudi teorija postane materialna sila, brž ko zajame množice" (Marx). — smo se s predstavniki UK ZSMS dogovorili tudi, da jo publiciramo, o čemer smo z vabili obvestili tudi pobavljence. Tako publicirana razprava naj služi vsaki osnovni organizaciji ZSMS na vseh fakultetah, pa tudi drugje, za preverjanje lastnih stališč do (s tem osnutkom) načrtovane preobrazbe vzgojno-izobraževalnega sistema!
Razprava na okrogli mizi je najbolj izpostavila prav analizo odnosa vzgojno-izobraževalni sistem — materialna produkcija, ter znotraj tega predlagani osnutek zakona — združeno delo.Zakaj? Od predlagateljevin sestavljalcev tega osnuika je bilo večkrat slišati, da je osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju aplikacija določil zakona o združenem delu. V razpravi na okrogli mizi to ni  bilo le zavrnjeno ampak smo si dovolili dokazovati celo popolnoma obratne učinke aplikacije osnutka zakona o
usmerjenem izobraževanju v tim. prakso, oz. za uveljavljanje delavskega samoupravljanja. Z zakonom o združenem delu smo formalno uzakonili konkretnejša določila o uveljavljanju delavskega samoupravtjanja, ki jih je v splošnejši obliki vsebovala tudi že nova ustava. Uveljavljanje zakona o združenem delu je uveljavljanje delavskega samoupravljanja, je revolucioniranje družbenih odnosov za svobodno in suvereno odločanje delavskega razreda o celotni družbeni produkciji in reprodukciji. Revolicioniranje, ki zahteva in kot enega izmed ključnih pogojev postavlja z znanjem in izobrazbo oboroženega delavca, ki je sposoben razkriti in^ spoznati konkretne družbene odnose! Le tako, s spoznanjem dejanskih družbenih odnosov, z razvojem razredne zavesti, z izobraževanjem, je delavskemu razredu omogočeno, da te odnose ,,upravlja" na pot njihovega ukinjanja. Za to mu je izobrazba potrebna! Osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju pa mu tega ne zagotavlja!?
Namesto, da bi preobrazbo gradil na tem, kar nam je najkvalitetnejšega zapustil stari red, to je na šoli, kjer je splošne izobrazbe največ, to šolo, gimnazijo, (pravzaprav ne gre zanjo, ampak za splošno izobrazbo) izobrazbo, ta osnutek odpravljaJ Ponuja pa vsakemu malo te odpravljene splošne izobrazbe in sicer v njeni instant vsebini v obliki skupne programske osnove.
Splošna izobrazba je domena družbene elite, pravijo oblikovalci osnutka! Odpravimo splošno izobrazbo in — odpravili bomo elito! Vsi intelektualci bodo tako postali delavci, nihče ne bo izstopal. Delavsko samoupravljanje zahteva nekaj popolnoma nasprotnega — zahteva intelektualizacijo delavcevs.Za to osnutek zakona ni aplikacija zakona o združenem delu.
Če je delavsko samoupravljanje odločanje o celotni družbeni produkciji in reprodukciji, potem je odpravljanje odnosov, ki temelje na zakonih anarhičnosti blagovne produkcije, na odtujenem delu, na izkoriščanju poneumljenih priveskov tovarniških strojev - delavcev, je odpravljanje te in take produkcije, ki v sebi rojeva te odnose. Je odpravljanje tega in takega »dela"! Za to pa sestavljalcem tega osnutka najbrž ni šlo! Kajti tedaj, ko nekdo (sestavljalci osnutka) skuša v imenu neke splošne fraze o ,fdelu" to, dejansko odtujeno delo, mistificirati s slikanjem imaginarnega cvetja na dejanske okove, ko, še več, skuša te okove utrditi namesto razgaljati materialne pogoje te produkcije, kar bi delavce poleg tega, da jih sili tudi usposabljalo, da bi te okove za vedno strli, če nekdo vse (tudi osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju!) ne le podreja tej idealistični kategoriji ,,dela" ampak to podrejanje še ustoliči kot najvišji ideal, tedaj lahko popolnoma upravičeno zapišemo, da sestavljalcem osnutka res ni (za) uspela aplikacija zakona o združenem delu. Ni ,,dela" nasploh, tudi ne ,,združenega dela" nasploh, določitev tega ,,dela" tudi ni stvar deklaracij, temveč konkretnih odnosov v procesu produkcije, kakor je rekel eden izmed razpravljalcev. Analize teh konkretnih odnosov v procesu produkcije v osnutku Nl! To je temeljna kritika osnutka zakona, ki jo je z zahtevo po nujnosti kompleksne opredelitve pojmovanja socialističnega združenega dela v osnutku izrazil tudi Romar Albreht na seji družbenopolitičnega zbora skupščine SR Slovenije dne 27. 02. 1979, to je kritika, ki jo je z zahtevo po opredelitvi v kateri bo jasno napisano, da ne gre za funkcionalno izobraževanje, kjer je človek privesek k stroju, izrazil tudi Milan Kučan na isti seji. Konec koncev je to kritika proti kateri se v bran postavlja Marjan Jelen, predsednik sveta za vzgojo in izobraževanje pri RK SZDL, ko v naprej zahteva arbitra, ki bo dorekel idejni boj, ki se je razvil na okroglih mizah na Tribuni in Dnevniku. Vnaprej za to, ker ga na okrogli mizi na Tribuni še blizu ni bilo! On pa seveda tudi razsodno ponuja vnaprej (a priori)! To niso marksisti, čeprav se imajo zanje, njihova stališča so a priori negativna," itd., pravi Marjan Jelen, na že omenjeni seji.
Prav znotraj analize odnosa vzgojno-izobraževalni sistem — združeno delo smo lahko sploh razgalili razrednost osnutka predlaganega zakona in razrednost je edini kriterij na katerega pristajamo!                                                                                        '
Okrogla miza je bila načrtovana kot razprava in kot razprava je tudi potekala, Kritičnost nikakor ni bila nek nam lastni cilj ampak prej sredstvo in negativno stališče do osnutka zakona ni a priori negativno stališče, temveč na podlagi marksistične razredne analize spoznana nujnost po radikalni kritiki načina produkcije, ki si podreja tudi osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju.
Naj živi delavsko samoupravljanje!
1
Tribunina okrogla miza1
BRACO ROTAR
Zgodovinsko boju
mesto predlagane reforme v razrednem
Čeprav se mi pogovori o kakršnikoli problematiki ne zdijo kakšen posebno pomemben prispevek k njenemu razjasnjevanju, še manj pa k reševanju, ker pač niso primerna raven ne za postavitev problematike ne za njeno razčlenitev in poskuse reševanja in zato, ker omejujejo udeležence na izražanje sintetičnih mnenj, tj. na ideološko legitimiranje in na merjenje kolokvialnih moči, bom skuša/ odpreti diskusijo o probtematiki šolstva in iz te problematike pokazati zgodovinsko mesto predlagane reforme šolstva v razrednem boju. Ta boj se, kot vemo, pri nas doga/a v nekoliko specifičnih okoliščinah, kar pa mu ne odvzema ostrine in zgodovinske usodnosti.
Šolski sistem, zlasti obvezno in množično šolanje je zgodovinski produkt kapitalistične epohe, se pravi spreminjajočega razmerja sil v neposredni razredni konfrontaciji in na ravni idejnega boja v času, ki ga določa kapitalistično gospostvo in vladavina ustreznih ideologij na področju vrhnje stavbe. Prvi sistematični posegi države - v šolstvo po antiki - segajo v čas absolutnih monarhij. Začetke obveznega šolanja v obliki nekakšnega šo/anja delavskih otrok ob delu v industriji in v delavnicah najdemo na začetku 19. stol. v Angliji in Franciji. O teh šolah obstajajo obsežne in dobro dokumentirane študije, tudi študije historičnomaterialističnih avtorjev, ki uspešno osvetljujejo naravo šolskega režima in zakonodaje. To poudarjam zato, ker zgodovinske refleksije ni v besedilih, ki skušajo uveljaviti predlagano reformo. Tukaj se srečujemo s prvo značilnostjo teh reformnih prizadevanj: ker sama ponarejajo lastno zgodovinsko pozicijo, so naperjena tudi proti pouku predmetov, ki bi omogočili refleksijo njihovih zgodovinskih razsežnosti.
Kot born še pokazal, ta reforma ne prinaša nič dejansko novega v primeri s tradicionalno šolo, nova je le uresničitev nenehno navzoče težnje po totalizaciji enega aspekta šolanja, in sicer tistega, ki postavlja izobrazbo v službo ,,gospodarstvu"ali ,,produkciji". Ta totalizacija je od nekdaj bolj ali manj tiha želja reformatorjev šolstva, tj. birokracije in tehnokracije in zmeraj se skriva za nečim, čemur pravi ,,družbeni" ali ,,nacionalni" interes. Potemtakem nikakor ni vseeno, kdo formulira ta družbeni interes.
Prvotno šolanje ob delu je potekalo v različnih oblikah, zmeraj pa kot dodatek k delu (angleški šolski zakoni iz prve polovice 19. stoletja, o katerih govori tudi Marx, so na primer določali, da ni mogoče zaposliti otrok, če jim ob tem ni mogoče obiskovati selekcioniranega pouka). Posledice tega šolanja bi lahko razvrstili v dve skupini:
Na eni strani so šole usposabljale otroke za delo, jim vtepale moralne norme, ki so ustrezale vladajočemu razredu, tj. delovno, spolno in lastninsko moralo, omejevale so njihovo duševno življenje, kakor je bilo pač potrebno za reprodukcijo kapitalističnega gospostva na vseh ravneh družbenega življenja.
Na drugi strani pa je obvezno in množično šolanje otrok prineslo tudi stranske učinke, presežke prizadevanj vladajočega razreda. Gre za možnost nenadzorovanega dostopa do neformalne izobrazbe, za možnost razširjanja zavesti vladanega razreda, četudi v začetku v močno rudimentarni obliki, in s tem za možnost za organizirane akcije delavskega razreda, ki so v minulem stoletju in v začetku našega prinesle takšne pridobitve, kot so skrajšanje delovnega časa, plačani dopusti, pravica do stavkanja, socialno varstvo, pokojnine, volilna pravica in delavske stranke.
Zaradi teh stranskih učinkov, ki so prek delavskih zahtev poganjali tehnološki razvoj kapitalistične industrije in prinesli delavskemu razredu omenjene pridobitve, ki bi utegnile ogroziti obstoječi družbeni red s tem, da so omejevale presežno delo in s tem profitno stopnjo — produkcije presežne vrednosti ni bilo mogoče več prevaliti na ramena delavcev s podaljševanjem delavnika, temveč jo je bilo mogoče doseči z uvajan/em učinkovitejše tehnologije, tj. z zmanjševanjem potrebnega delovnega časa — ne pa samo zaradi tehnične in tehnološke revolucije, ki docela prezre dejavno vlogo proletariata pri industrijskem napredku, je postalo obvezno in drugačno množično šolstvo za kapitalistične ideologije še pomembne/še. Ustanovili so osnovne in poklicne šole. Seveda je v tej šolniški skrbiprevladoval utilitami vidik vzgajanja za zahtevnejše delo zmožne delovne sile, ob njem pa je sijal konec koncev prav tako utilitaren vidik morale, za katero je bila nekako od srede 19. stoletja celo v porevolucijski Franciji spet zadolžena cerkev. Ta vzgoja je poudarjala delovno, spolno moralo, kult lastnine, dobrotljivost in ponižnost, individualizem in nacionalizem. Vzgoja kot priučevanje je privedla do hiperprodukcije ,,profilov", ko — po nekaterih avtorjih — šolska produkcija določa vrste in število delovnih mest v industriji in upravi. Pravila liberalnega trga so protislovna tudi na ravni trgovanja zdelovno silo. Toda pri revolucionarnipreobrazbi šolstva ne more biti odločilen dejavnik trg z delovno silo.
Splošno srednje šo/stvo, ki nima istega izvira kot obvezno osnovno šolstvo — po pravilu je šlo za laiciziranje cerkvenih ustanov in za meščanske ustanove, ki se sprva niso povezovale v sistem — je bilo namenjeno izobrazbeni reprodukciji tako imenovanih srednjih slojev, zlasti reproduciranju uradništva. Politehnično šolstvo — ki je bilo spočetka bolj odprto za ,,nadarjene otroke iz Ijudstva" — pa je bilo namenjeno produciranju kadrov za armado in industrijo. Zaradi težnje po naturalizaciji razrednih razlik in zaradi naraščajočih potreb po usposobljenih kadrih šolski aparat ni mogel docela preprečiti srednjega in visokega šolanja otrok delavskega razreda. Zato se je srednja šola proti koncu 19. stoletja dokončno spremenila neobvezno polmnožično šolo in s tem pridobila pomen, ki ga je imelo pred to preobrazbo le obvezno šolstvo: postala je instrument ideološke indoktrinacije in konvertiranja otrok delavskega razreda, ki so čedalje močneje pritiskali na njena vrata. Prišel je tudi čas podaljševanja in izpopolnjevanja obveznega šolanja, s tem pa čas oblikovanja de/anskega šolskega sistema. Pripomnim naj še, da je prav srednja šo/a bila vse prejšnje stoletje na/pomembne/ša obfika šotan/a pri nas.
Univerze imajo daljšo nepretrgano tradicijo kot osnovno m srednje šolstvo; laiciziranje univerz je potekalo v razvitih deželah od konca 13. stoletja naprej; v stoletjih od 15. do 18. so bile žarišča humanističnih, fizikalnih, medicinskih in matematičnih ved. Iz teh velikih časov so univerze podedovale posebno organizacijo in poseben status. Z buržoazno revolucijo pa se Je njihov dejanski družbeni položaj spremenil, poleg njih so nasta/ale visoke tehnične in druge šole. Univerze so bile prisiljene upoštevati novo nastali šolski sistem, računati z naraščanjem števila študentov, ki so končaii srednje šolanje, kljub temu pa se niso ne hotele in ne mogle docela omejiti na zahteve vladajočega razreda. Ohranjale so avtonomijo in notranje svoboščine, ki so si jih pridobile v boju s cerkveno hierarhijo; ob njih pa so ustanavljall visoke šole, ki so bile že od vsega začetka vprežene v voz kapitalističnega ,,družbenega" in ,,tehničnega napredka" ali ,,nacionalnih idealov". Zanimivo pa je, da so si mnoge od teh šol, vsaj v Evropi, pridobile naravo tradicionalnih univerz, nasprotno pa manj. Namesto konkurence je prevladala solidarnost, ki je n.pr. v Franciji še dandanes precej trd zalogaj prizadevanjem po enostranski funkcionalizaciji visokega šolstva;ta zalogaj je še toliko trši, ker se visoko šolstvo otresa elitističnih predsodkov in se spreminja v dejanskega in odkritega zaveznika delavskega gibanja.
Toda s tem smo povedali lc nekaj sodb o funkcionalnosti in disfunkcionalnosti šolstva v kapitalistični epohi. Srednje šole so
ko zaradi svojega izvira kot zaradi narave poučevane snovi esega/e okvire utilitarnih ideologij — te okvire je konsolidiralo \e ustanavljanje srednjih tehničnih šol poleg tako imenovanih )lk. Zato so lahko bile pri nas gimnazije izhodišča kulturne javnosti in ideološkega zbiranja. S pomembnostjo teh šol je bil ezan tudi družbeni položaj učiteljev, pa ne v statusnem ali varhičnem pomenu, temveč v pomenu iniciatorjev, podpornikov spodbujevalcev umetniških, znanstvenih in političnih gibanj v )jih okoljih. Univerzo smo pri nas dobili zelo pozno; toda forma univerze, ki
0 jo prevzeli, ima svojo zgodovino zunaj nacionalnega območja nikakor ni nekaj, kar bi bilo od te zgodovine ločeno. Univerze so sicer bile stebri nacionalne kultuce in znanosti, enem pa so s svojim izjemnim položajem omogočale oblikovanje loloških stališč in idejni boj na ravni disciplin in študentskih ganizaci/ mnogo bolj jasno, kot je bilo to možno zunaj njih. iasih  so   univerze  toliko  odstopale od prizadevanj vladajoče eo/ogi/e, da je prišlo do konftikta med njimi in državno upravo,
je   začela pripravljati birokratske  oz.   ,,ekonomistične" ali lodernistične"reforme univerzitetnega študija. Približno   takšno  antagonistično   šolstvo   smo  podedovali in :šno je tudi precej časa ostalo kljub reformam ali prav z njihovo močjo.
Iz povedanega je očitno, da ima šolstvo v kapitalistični družbi fcifičen pomen kot temeljno sredstvo za reproduciranje \rednih razlik in za reproduciranje razredno homogenih upravnih intelektualnih elit. Ta pomen se praviloma ne kaže v obliki ivilegijev, ampak predvsem v obliki poostrene kontrole in presije, ki zadevata tako učitelje kot učence.
Šolstvo je v sodobnih razmerah tehnološke revolucije, ki jo je iloma samo izzvalo, še bolj poudarjeno najpomembnejši ideološki \arat kapitalistične države. Obenem pa ni samo to: narava šolstva
1 protislovna, saj obenem omogoča oblikovanje in utrjevanje isprotne pozicije v razrednem boju.
Zanimivo je, da ohranja šolstvo tudi po predlagani reformi v ičelu isto sestavo, ki je v kapitalističnem območju garant za predno selekcijo učencev z vsemi konsekvencami take selekcije: 9 tem predlogu namreč še naprej obstajajo osnovne šole, rokovne šole, srednje šole in visoke šole, le da so zdaj očiščene eh nefunkcionalnih dodatkov, ki so se v zgodovini tolikokrat kazali za plodne za delavsko gibanje. Celo ,,umetniški predmeti" i zasnovani tako, da bo njihov učinek v najboljšem primeru wečanje kulturne porabe in konjički. Permanentno izobraževanje I izobraževanje ob delu, kakor ju ponuja predlog reforme, pa sta fno obljuba olajšane socialne promocije na podlagi spričevalskih Vmalizmov.
Če si zdaj pobliže ogledamo kapitalistične ideologije v šolstvu, s resenečenjem ugotovimo, da gre za iste postavke kot v predlagani formi šolstva: za uporabnost Ijudi v industrijski produkciji, za ivzgajanje delovnih navad, za postavljanje omejitev, skratka za \drejanje izobrazbe kriterijem ,,dela", kriterijem organizacije dela i ekonomije, skratka kriterijem tistega, kar v kapitalistični adavini tvori ,,carstvo nujnosti". Zanimivo je tudi, da dandanes tuša/o vlade mnogih zahodnih držav z izgovorom, da gre za krizo obraževan/a, odstraniti iz šolskega sistema ves izobrazbeni, tj. efunkcionalni balast, se trudijo, da bi šole ustrezale industriji in onudbi delovnih mest in pri tem žanjejo podporo neosveščenih \identov in pedagogov, ki ne vidijo, da takšna reforma vodi v tdalje večjo odvisnost Ijudi od industrije in kapitala, v popolno
Tribunina okiogla miza USMERJENO IzOBRAŽEVANF IN DEL^/sKO s^OUPRaVLjANjE (vzgoja in izobraževanje in razredni boj)
Lahko bi rekli, da je revolucionirana (ne pa reformirana) šola pogoj za dejansko samoupravljanje, kajti industrijska produkcija na današnji stopnji (hierarhija del, tekoči trak itn.) ne kaže značilnosti ustvarjalnega, tj. zares svobodnega dela in prav zato ne more intervenirati kot odločilen faktor vzgoje na način, kot to predvidevajo koncepcije reforme in predlog zakona. Lahko je le primer, demonstracija nekega stanja, ki ni dokončno in katerega dejanske družbene razsežnosti mora šola interpretirati, ne pa to delo &ostulirati kot samo prakso. Tako je paradoksno, da praksa, ta stari materialistični koncept, nastopa v apologetskih besedilih reforme kot idealističen koncept, in koristno bi bilo natančneje raziskati ideološke korenine in nasledke te spreobrnitve (kakršni so antiintelektualizem, simplifikatorstvo, intelektualna in družbena pasivnost in podobno), preden se lotimo preobrazbe šolstva.
Poleg utilitaristične usmerjenosti ter konformistične in oportunistične rabe ključnih konceptov iz našega družbenega in političnega življenja predlog reforme prezre cela področja človeškega življenja, ki so zdaj na milost in nemilost prepuščena naključjem in apatičnosti ali pa vanje vsiljivo posegajo različne kampanjske akcije. Prav na teh področjih se pokaže neujemanje med izobrazbo in kvalifikacijo.
Na ravni šolanja gre tukaj zlasti za vprašanje tako imenovane humanistične izobrazbe, ki je seveda ni mogoče omejiti na nekaj ,,umetniških predmetov" in na samoupravljanje s temelji marksizma. Še zlasti ne v takšni prakticistični optiki, ki kaže porabništvo in diletantsko brkljanje kot prakso na tem področju. Ne, dejanska humanistična izobrazba oblikuje način življenja, zmožnost dojemanja in razumevanja vseh — ne samo umetniških — družbenih pojavov od tehnike do filatelije, zlasti pa omogoča refleksiven odnos do lastne življenjske usode.
Pravilna zastavitev vprašanja humanistične izobrazbe mora upoštevati prav tiste vidike družbenega življenja, ki jih predlog reforme kratko in malo prezre ali pa jih obravnava površno in porabniško: gre predvsem za vprašanja v zvezi s tako imenovanim prostim časom in v zvezi s časom, ko človek ni v delovnem razmerju. Ti problemi so danes vsaj tako pereči kot vprašanja organizacije in razvoja delovnih procesov.
Koncept usmerjenega šolanja, kakor je očiten iz predloga zakona in iz apologetskih besedil, se podreja rfzahtevam dela" z vsemi implikacijami, ki sem jih že omenjal, pozablja pa, da so tozdi danes, kot je nekje omenil Marko Kerševan, torišče razrednega boja. V zvezi s tem bi lahko citiral tudi Kardeljevo razpravo o protislovjih družbene lastnine v socializmu. Potemtakem zahteve dela ne morejo nastopati kot samoumeven kriterij za nič. Temeljno vprašanje je, za kakšno delo gre.
In kaj pomeni ta pozaba, ki je zamolčana predpostavka predlagane reforme? Predvsem pomeni, da /e po/em de/a v tem predlogu nedistinktiven, kar je značilno za skrajne buržoazne koncepcije v stilu Arbeit macht frei. Toda kot zgodovinski materialisti verrio, da ni dela nasploh, tudi ne združenega dela nasploh; določitve  tega dela tudi niso stvar deklaracij, temveč
zavest prav dejanskim nosilcem družbenih sprememb. Takšno stanje je lahko povšeči tehnobirokratskim manipulantom, ne pa Ijudem, ki se bojujejo za izvrševanje socialistične preobrazbe družbenih odnosov.
Vprašanje prostega časa je poleg tega zvezano z različnimi patološkimi pojavi, kakršni so na primer alkoholizem in druge narkomanije, prestopništvo, samomori itn. Skratka: veliko pridobitev socialističnega gibanja — skrčen delovni čas in plačan dopust — obrača utilitarna optika zoper delavski razred in ga podreja svojim interesom: dominaciji in razraščanju. Tu ne gre več — če parafraziramo po krivici pozabljenega Lafargua — za pravico do lenobe, temveč za pravico do nepohabljenega užitka. Ta užitek pa je predvsem ustvarjalno in svobodno delo, ki je v industrijski produkciji in v uradih na današnji stopnji tehnologije in organizacije slejkoprej za veliko večino delavcev neuresničljivo. Vsemu temu področju je reforma posvetila le nekaj mašil v obliki ,,umetniških " hobbyjev.
3) Docela pa je prezrla resno vprašanje, kiga zaostruje delovna specializacija in priučenost in ki ga lahko rešuje pravilno zastavljena humanistična izobrazba: to je vprašanje življenja po upokojitvi. Z upokojitvijo se Ijudje, ki jim je življenje oblikovalo delo ob stroju ali v uradu, začutijo odvečni, izvrženi iz družbenega življenja, ki ga osmiš/ja edinole rfzaresno" delo, in pri tem, kot govore gerontološke izkušnje, ne pomaga nobena dobrotljiva kozmetika. Tukaj se prav delo kaže kot ,,opij za Ijudstvo". Lafargue mu celo pravi ,,religija kapitala", ki zahteva od delavca, naj ,,dela od otroštva do smrti" in naj ,,vtepa otrokom v glave prekleta načela dela."
Upokojitev pomeni pretrganje zlaganega istovetenja posameznika s poklicem in to praviloma doleti Ijudi nepripravljene. Začne se tisto, čemur lahko rečemo ,,kriza identitete"; nenadna osvoboditev od dela dobi tragične razsežnosti. Dejansko gre za protislovje, ki ga nosi v sebi obstoj kapitalistične delovne morale v razmerah, ki zahtevajo docela drugačno optiko. Rešitve tega problema ne daje regresivno podaljševanje delovnega staža, temveč drugačen razvoj posameznikov, ki jih ne bi več osmišljevalo predvsem delo v službi, ampak predvsem njihovi razviti interesi.
)svobodo, ki ne vklenja samo rok, ampak tudi pamet in vsakdanje vljenje v krog delo — poraba. Do odporov zoper to reformo ne tihaja zato, ker bi bilo šolstvo idealno zasnovano in izpeljano, fnveč zato, ker takšne reforme prinašajo več zla kot koristi. Vašujem se, zakaj se naši reformatorji raje zgledujejo pri fiamtschule kot na primer pri marksistično usmerjeni univerzi v focennesu ali pri Freie Universitat v Berlinu in drugih podobnih tanovah, če že morajo imeti neki zgled?
Če bi bila utilitarna reforma šolstva zares izvršena, bi se šele okazala realna problematika razcepa med izobrazbo in vaiifikacijo; če pa bi se morali učiti tudi na tej napaki, bi to bifo odrejanje slepi logiki tehnobirokratske uprave v novi preobleki. bloga zgodovinskih materialistov je ugotoviti naravo tega razcepa, iga skušajo birokrati z zakonodajo in drugimi ukrepi zamašiti. okler tega vprašanja sploh ne bomo postavljali, dokler ne bomo neli pravilnega stališča glede problemov, ki jih postavlja pred nas, cf/ ne bo reforme šolstva, ki tega razcepa ne bi izrabljala zoper )janske interese delovnih Ijudi — ti pa niso samo zaslužkarski, atusni in upravljalski.
Reforma še zmeraj — kljub drugim vzdevkom a la mode — navnava šolstvo skoraj izključno kot produkcijo kvalificirane ilovne sile različnih stopenj in ,,profilov". Toda delo samo na sebi nikakršna vrednota, vrednota je lahko le v razmerju do ciljev, ki zunaj njega samega. Delovno usmerjanje pa tudi ni, kot sem že \kazal, neka zgodovinsko nova zahteva, temveč je staro toliko, \t je star sistem obveznega in strokovnega šolstva. Če pa nekdo <nes poda/a usmerjanje kot novost, ima to gotovo nekipomen.
Samoupravljanje, ki pogosto rabi reformatorjem za argument in \ras, skriva namreč, kot vsaka družbena preobrazba, v sebi dve ožnost/, od katerih je ena toliko bolj nevarna, kolikor popolneje deva preobrazba družbene odnose: kaj lahko se sprevrže v svoje isprof/e, če ga pojmujemo kot cilj, ne pa kot proces, ki vodi do $; kolikor postane dogmatski larpurlartizem. Ne delajmo si zij: ni je reči, ki je birokracija ne bi mogla spremeniti v dogme, služijo predvsem njej. Po mojem je v predlogu reforme na delu w ta idealistični preobrat: to je zloraba samoupravljanja in nceptov, ki sodijo v njegovo območje (združeno delo, svobodna Djava dela, vpliv uporabnikov itn.) in katerih namen ni vkratska in tehnokratska dominacija, temveč prav nasprotno. to me na primer ne preseneča, da govore nekatere apologije kme o materialnih razmerah, ko gre za denarne razmere in \ Idealizem reforme je popoln.
konkretnih odnosov v procesu produkcije, ti odnosi pa so, kot vemo, v neenakomerno potekajočem procesu preobrazbe.
Skratka: pojem dela nasploh je dvoumen in prav kot tak rabi za prikrivanje dejanske problematike produkcije. Toda delo v industriji je še zmeraj zoprno, prisiljujoče in poneumljajoče, zapos/ovanje zunaj industrije pa še zmeraj velja za — sicer iluzorno — napredovanje proti svobodnejšemu delu. Zato je potrebno, da postanejo delavci v industriji in drugje sposobni za spoznavanje razsežnosti svojega zgodovinskega položaja in za to, da s svojo dejavnostjo na podlagi tega spoznanja ta položaj tudi spreminjajo v svoj prid. Prav tukaj pa je pomembna tako imenovana humanistična izobrazba, ki presega delovno veščino in upravne modrosti tehnokratskih manipulantov. Če hočemo, da bodo delavci ,,vsestransko razviti Ijudje", jih ne sme več opredeljevati zaposlitev in priučitev za ,,enostavna " ali ,,zapletena opravila " ali za ,,intelektualna dela", temveč njihovo življenje vce/oti.
Ne da bi si domišljal, da je s tem izčrpan ves pomen humanistične izobrazbe, navajam tri področja, v katera ta izobrazba odločilno posega:
1)  Pomembna   je   za   razumevanje   zgodovinskega   položaja delavskega razreda in je zato odločilnega pomena za dejansko preobrazbo produkcijskih odnosov; obenem pa je jamstvo, da se dosežki na tem področju ne bodo sprevračali v svoje nasprotje. Problema   te  preobrazbe   ne   moremo   reducirati   na   ustrezno razumevanje   pravnih,   ekonomskih   in   političnih  dokumentov, pomembno je predvsem pravilno razumevanje njihove ideološke naravnanosti.
2)  Humanistična   izobrazba   zadeva   tisto  področje  življenja delovnih Ijudi, ki mu pravimo prosti čas.   Ta čas kapitalistična ekonomska ideologija pojmuje kot reprodukcijo delovne sile in ga s tem   vključuje   v   vseobsežno   oblast   kapitala   tako   na   ravni produkcijskega   procesa   kot   na   ravni porabe  blaga.    V naših razmerah si takšnega pojmovanja ne moremo dovoliti; kljub temu pa je močno razsirjeno, kar kažejo med drugim skoraj popolno nepoznavanje problematike prostega  časa in kampanjski posegi vanj. Na to kažejo tudi naraščajoča kulturna pasivnost in razcvet porabništva.
Če je prosti čas pojmovan zgolj kot reprodukcija de/ovne sile, tedaj je normalen nasledek tega pojmovanja kulturno porabništvo, hlastanje za ceneno zabavo, turistična mrzlica v času dopustov s kulturnim turizmom vred, različne ideološke regresije od zlaganega folklorizma in domačijstva do različnih snobizmov, ki deformirajo
Zaradi povedanega menim, da je preobrazba šolstva — kljub ,,zaostajanju" ali ,,zamudi", ki sta izvrstno sredstvo birokratskega pritiska — še zmeraj na začetku in da je potrebno zanjo opraviti malone še vse delo.
SRECO KIRN
Reforma   in   ,,združeno   delo":   omejena  določitev odnosa
V svojem prispevku k diskusiji o predlogu zakona o usmerjenem izobraževanju oz. o reformi obstoječega vzgojno-izobraževalnega sistema bi se rad spustil v neke zelo omejene določitve odnosa med to reformo in pa tistim, kar pri nas največkrat zelo površno imenujemo ,,združeno delo". Ne da bi pod to kategorijo razumeli celote družbenoekonomskih odnosov oz. njihovih zakonitosti in protislovij kot družbenoekonomskih odnosov, prehodnega obdobja socialistične družbe, konkretno jugoslovanske samoupravne socialistične družbe. Poseg v problematiko ni nastal zgolj iz mojega prepričanja, da ta odnos ni dovolj temeljito in znanstveno-materialistično opredeljen znotraj predloga zakona o usmerjenem izobraževanju, ki smo ga pač lahko brali, temveč tudi iz prepričanja, da se samo oz. v glavnem znotraj tega odnosa in njegovega znanstveno-materialističnega reflektiranja skriva sploh možnost, da preverimo razredni karakter in mis/im, da gre predvsem za ta koncept in realizacijo zakona o usmerjenem izobraževanju. V predlogu zakona o usmerjenem izobraževanju se kot temeljna komponenta pojavlja predvsem zahteva, da se izobraževanje oz. vzgojno-izobraževalni proces navezuje in podreja osnovnim potrebam in razvojnim usmeritvam združenega dela. Zato mislim, da je nujno, da zaenkrat preskočimo konkretno problematiko, ki jo vsebuje predlog zakona in da se usmerimo predvsem na osnovne družbenoekonomske značilnosti tega, kar razumemo pod kategorijo ,,združenega dela", da torej poskusamo določiti njegovo osnovno zgradbo, kakor tudi njegovo dinamiko. Na to zelo ambiciozno zastavljeno vprašanje bi odgovoril z naslednjega vidika (obdelal bom samo en vidik, ki se mi zdi najpomembnejši).
Menim, da je določujoči element združenega dela cWojen. Po eni strani imamo opraviti z razvito blagovno produkcijo, z njenimi
Tribunina okroela miza USMERJENO IzOBRAŽE\ANje IN DEL^/sKO s^MOUPRa^NjE (vzgoja in izobraževanje in razredni boj)
zakonitostmi in protislovji, po drugi strani pa z zavestnim poskusom socialističnega podružbljanja tega razvitega blagovnega produkcijskega procesa, torej z uveljavljanjem celotnega sistema delavskega samoupravljanja. Po eni strani torej delujejo vsi tisti zakoni razvite blagovne produkcije, ki delujejo za Ijudmi izven njihove kontrole in ki vključujejo našo blagovno produkcijo v svetovni kapitalistični sistem, jo s tem temu sistemu podrejajo, oz. podrejajo glavnim zakonom tega sistema, torej zakonom npr. ncnačrtnosti, kaotičnosti, zakonom, kf delujejo v smeri vse večje odtujenosti in moči te produkcije od Ijudi in nad Ijudmi, zakonom, ki jih nasilno (Ijudi) vključujejo v ta produkcijski proces, zakonom, ki jih prepoznamo kot stalno družbeno delitev dela, preko katerih se stalno reproducira razredna kapitalistična struktura družbe, torej tista, v kateri neki razred kot personifikacija kapitala vlaga, drug razred pa je kot personifikacija dela, torej delovna sila eksploatiran. Po drugi strani pa samoupravljanje kot naša specifičnost, ki poskuša te zakonitosti v nekem dolgoročnem procesu uničevati, ki torej poskuša produkcijski proces, kotsemže rekel, podružbljati, načrtovati, ki poskuša ukiniti družbeno delitev dela na tiste, ki vodijo in vladajo in na tiste, ki izvršujejo in so vladani, ki končno predstavlja razredni bojproletariata za ukinitev razredov in z n/imi tudi samega sebe, torej boj proletariata za ukinitev odnosa delo — kapital kot zadnjega izkoriščevalskega in odtujevalnega družbenega produkcijskega odnosa. Razredni boj med zakoni in protislovji blagovne produkcije oz. *:stimi, ki jih poskušajo krepiti (in ni paradoksalno, da se s tem pojavlja tudi ta tendenca po vlogi države in po vse večjem etatističnem pritisku na urejanje teh protislovij in zakonov blagovne produkcije), to se pravi razredni boj med temi, ki predstavljajo ta protislovja blagovne produkcije oz., ki jih krepijo in delavskim samoupravljanjem oz. tistimi, ki se za njega dejansko borijo, je po mojem mnenju osnovna gibalna sila vse naše družbe. Področje, kjer se ta boj utemeljuje, področje materialne produkcije oz. kot je tov. Rotar rekel, ko je navajal Kerševana, da se ti razredni boji dejansko bijejo vglavnem znotraj TOZDOV. Prebijepase seveda tudi na vsa druga področja, ki jih lahko pogojno imenujemo področja nematerialne produkcije, če seveda ob tem stalno vztrajamo na njuni dejanski
znanja predstavljajo materialno silo, ki bo uničevala kapitalistični karakter razvite blagovne produkcije in materialno silo, ki bi omogočila socialistični razvoj proizvajalnih sil. Gre tudi za nove inovacijske postopke, ki so naperjeni proti vsem tem, kar zdaj določa tehnično in tehnološko bazo proizvodnje, ne samo razvoj proizvajalnih sil, temveč razvoj znotraj tega, tudi razvoj socialističnih proizvajalnih odnosov v naši družbi. Zato se mi postavlja konkretno vprašanje kako naj bi si razlagali dejstvo, da znotraj predloga zakona, da znotraj zakona o usmerjenem izobraževanju ni niti besede o predmetu politična ekonomija socializma, ki ga je s takšno zavzetostjo poudarjal Edvard Kardelj in ki naj bi ne bil apologija obstoječih družbenoekonomskih odnosov temveč instrument historično-materialističnih osvetlitev vseh protislovij naše materialne produkcije, kot tudi nakazatelj možnih razredno proletarskih razrešitev teh protislovij v smislu odpravljanja te organizacije dela. In zadnje, kar se mi postavlja ob tem zakonu, je naslednje: četudi pristanemo na širjenje in krepitev tega, že prej omenjenega carstva nujnosti in gledamo reformo šolstva zgolj z vidika njegove pocenitve in povečanja kumulativne sposobnosti združenega dela s povečanjem kakovosti in funkcionalnostjo dotekajoče delovne sile, kdo nam zagotavlja, da bo ta cilj s to reformo dosežen? Sprašu/em se, ali smo pri nas, kjer ne usmerjamo gibanja kapitala iz ene panoge v drugo in s tem povezanega večjega povpraševanja v določenem času po določeni vrsti oz. kvalifikaciji delovne sile, kjer ne usmerjamo tehnične in tehnološke revolucije, v ko/ikor je ta sploh še dopuščena znotraj svetovnega kapitalističnega sistema. Ali smo pri nas sploh sposobni načrtovati kadrovsko politiko za dobo recimo desetih let, kajti reforma šolstva, kot jo predvidevajo, mora sloneti ravno na neki dolgoročni kadrovski politiki? Zato se mi končno postavlja vprašanje, ali torej ta osnutek sploh kaj predstavlja, oz. zagotavlja?
IGOR BAVČAR
Kar se tiče danega vprašanja, ki ga je postavil tov. Kirn, upam, da nam bo lahko odgovoril tov. Toš s centra za razvoj univerze, ki se bolj ukvarja s temi vprašanji.
NIKOTOŠ
Reči moram, da bom ostal na ravni tistega, kar je Braco Rotar označil kot širino problematike, ki je v okviru pogovora za okroglo mizo verjetno ne bomo razrešili.
sto tisoč Ijudi s kvalifikacijami, izobrazbo našlo svojo funkcijo delitvi dela onstran sistema, ki ga označujemo kot samouprav sistem, v pogojih, ki jih odločilno opredeljuje interes kapital (zahodnega bloka, še posebej Zvezne republike Nemčije).
Če  samo   s  te  strani   opazujemo  delovanje   izobraževalne sistema, se nujno moramo vprašati, kakšen naj bo njegov razvoj ali   je   njegova   preobrazba   potrebna?   Tega   povpraševanja  i zastavljam na izhodiščih, čeprav mislim, da so ta hip umestr ampak na situaciji, v danih razmerah, v katerih potekajo nekati vidiki reformiranja, preobražanja. Ne bi želel odgovoriti na v vprašanja  okoli   socialne  diferencialne  funkcije izobraževalne sistema, okoli zveze med izobraževalnim in delovnim sistemof kajti nesporno je, da je smoter razvoja socia istične družbe na ti^ stopnji osvobojenosti osebnosti, ko le-ta m več podrejena gro prisili   dela    in   poneumljanju,    ki    ne   obvladuje   razmer tehnološkem in organizacijskem področju in ko ne obvladuje id< socializma, kolikor se ga samoupravljanju ne posreči preobraža spreminjati    in    privzdigovati    na    raven    sproščenih    pogoj človekovega delovnega kreativnega vključevanja in zgražanja. San očitno je, da so v danih odnosih, v danih razmerah ti problei odprti. Izobraževalni sistem je sestavina globalnega sistema in ni mogoče opazovati izven razmer realnega druibenega okolja. Razv izobraževalnega sistema se mora približevati viziji stvarnosti in toi mora stvarnost predstavljati viziji vzgib stanja k smeri željenec Mislim pa, da ta vzgib seveda slej ko prej pade ali je omejen objektivni znanosti in v vseh notranjih protislovjih neke družb nekega    globalnega   družbenega    sistema   in    v   socialistične samoupravnem družbenem sistemu z vsemi tistimi konfliktnin kriznimi, protislovnimi in drugačnimi situacijami, ki se z njii srečuje v svojem razvoju.  Razgrajevanje izobraževalnega sistenf1 lahko brez dvoma sledi. Ampak, ali lahko in koliko uresniči idealit težnje. Seveda se tudi jaz povprašujem, ali ponudba šolske reforif pomeni korak naprej in kakšne so pravzaprav prednosti, kakšni i1 približki v smeri vizije, v smeri sproščanja, v smeri osebnosti človeka,   za   njegovo   polno   eksistenco,   ne  nazadnje  v  sm< razdvajanja   med   izobraževanjem  in  usposabljanjem  kot dver komponentama, pri  čemer  usposabljanje  ustreza situaciji   nuj izobraževanje pa perspektivi, viziji, težnji. Na nek način smo res, morda tudi navidez, v neki kontradikciji, v nekem protislovju, razvijamo družbene odnose, ki naj osvobode posameznika in postavijo kot enakovrednega, kot enakopravnega v socialno oko in v samega sebe, pa hkrati pravzaprav razvijamo ali oblikujen odnose na ravni tehnologije, ki pravzaprav tega istega posamezni prisilno potiska v klešče nekega sistema, ki je tehnološko tu pogojen,  sistema  ki ga  omejuje,  utesnjuje, torej skratka ga I sprošča tako, kot bi to želeli. Ni mogoče razjasniti naravo razmer med   tehnološkim   in   socialnim   sistemom   njune   medsebojf povezanosti,   ne   nazadnje   tudi   razmerja   med   samoupravni sistemom in tehnološko osnovo tega sistema, ko si postavljan vprašanje,   koliko  pravzaprav  novo oblikovani  odnosi ali  no oblike urejanja medčloveških odnosov lahko razkrajajo, prekraja tehnološke in organizacijske forme do tiste mere, ko omogočajo osvobojeno  osebnost.  To  vprašanje  si  postavlja  naša socialn politična   in družboslovna  misel.  Če gledamo problem znotr konteksta sistema, si moramo tudi postaviti vprašanje — mislim, < je diskusija mojih predgovornikov zadela ta vprašanja — v koliko pravzaprav interesi prevladujoč faktor reguliranja odnosov?   In i je objektivno  (ali  iz  kakih  drugih  pobud  oz.  iz  kakih drug razlogov), da je dominantna regulacija na točki tržišča oz. fakt< politične moči odločilen regulator odnosov. Seveda lahko tudi situacija v sferi reguliranja temeljnih družbenih odnosov bistver
neraztrgljivi enotnosti. V ta boj zatorej posega tudi predlog zakona o usmerjenem izobraževanju, ki naj ureja področje vzgojno-izobraževalnega procesa pri nas. Postavlja pa seveda vprašanje, kako posega ta zakon oz. ta predlog zakona v ta boj?
Ali posega v taj boj na strani krepitve zakonov in protislovij razvite blagovne produkcije, torej zakonov stare orgaizacije dela, ki smo jo podedovali in ki nam jo vsiljuje še vedno obstoječi svetovni kapitalistični način produkcije, ki nosi v sebi vsa znamenja eksploatacij, tudi pohabljanja Ijudi, ali pa na strani krepitve sistema delavskega samoupravljanja v njegovi borbi s temi kaotičnimi zakoni blagovne produkcije, torej na strani tiste družbene organiziranosti, ki zahteva bojevite, s širokim znanjem, predvsem pa s historičnim materializmom oborožene Ijudi. V odgovoru na to vprašanje bi se rad ognil trditvam, da predlog v celoti podpira in utemeljuje element razvite blagovne produkcije, oz. njenih zakonitosti in protislovij. Vendar pa, če rečem nekoliko dogmatično in nekateri tukaj bi rekli ekonomistično, predlog zakona o usmerjenem izobraževanju deluje predvsem v smeri utrjevanja zakonov blagovne produkcije. Tako pozicijo utemeljujem predvsem s tem, da znotraj predloga zakona, kljub predmetu samoupravljanje s temelji marksizma in velikim revolucionarnim besedam v uvodu k predlogu, ni konkretno označena naloga, da naj bi bil temeljni cilj našega vzgojno-izobraževalnega procesa, kot smo že slišali, predvsem reflektiranje družbenega položaja delavca, delovnega človeka v naši družbi in sicer reflektiranje skozi prizmo historičnega materializma, katerega osnovni namen je med drugim tudi demaskiranje zakonov blagovne produkcije, katerih forma pravičnosti, enakosti samo mistificira njihovo pravo izkoriščevalsko bistvo, kot bi rekel temu Marx. Skratka, razkrivanje osnov aktualnih razrednih bojev v naši družbi. Predlog zakona deluje v prilepljenem predmetu samoupravljanje s temelji marksizma proti temu, saj je njegov osnovni cilj predvsem usposobitev mlade delovne sile za čimboljše funkcioniranje v produkcijskem procesu, ne pa za usposabljanje za delavsko samoupravljanje bojujočih se mladih Ijudi. Znanje, ki naj biga bili deležni ti mladi Ijudje v tem novem vzgojno-izobraževalnem procesu se prej omejuje na znanje tehnične in tehnološke baze razvite blagovne produkcije, ki jo ustvarja svetovni kapitalistični produkcijski proces in ne zaobsega razredne kritike tehnične in tehnološke baze razvite blagovne produkcije. S tem to znanje funkcionira kot produktivna sila kapitala. Z njo vred Ijudje funkcionirajo kot izkoriščana delovna sila in ne obratno, tako da ta
Želel bi najprej dodati nekaj opažanj k poskusu Bracovega pogleda na razvoj izobraževalnega sistema oz. šolstva na Slovenskem, predvsem tistega dela tega razvoja, ki ga opazujemo v obdobju od leta 1945 do danes in morda v bežno refleksijo o razvoju visokega in pa srednjega šolstva. Verjetno je res, da že v zasnovi in v izhodiščih izobraževalni sistem v tem obdobju, čeprav ga preseka nekaj formalnih administrativnih sprememb, pravzaprav ni doživel kake bistvene preobrazbe. Lahko bi rekli, da gre pravzaprav za kontinuiteto razvoja in za neznatno niansiranje izhodišč, morda predvsem za niansiranje in spremembo sestav in tega učiteljskega substrata in pa izpostavljenih vrednot v različnih obdobjih. Mislim pa, da je vendarle neka značilnost, ki je ne kaže zapostaviti, namreč da obdobje 1945—1979 leta karakterizira kvantitativna rast tega sistema, podpiranje tega sistema, vključevanje na določenih stopnjah sorazmerno velikih skupin, do vključno tudi visokega šolstva, ki ga danes sestavlja vsaj nominalno skoraj 30.000 mladih Ijudi. Kvantitativna rast in ti administrativni prsseki niso značilni samo za slovenski prostor in tudi kontinuiteta dela, čeprav v različnih zgodovinsko-kulturnih in političnih ali iz različnih zgodovinsko-kulturno-političnih okolij v smeri nekega poenotenja, na ravni zahodnoevropskega šolskega sistema, pa vodi v krizo, konflikte in odpira vrsto problemov. Vseh verjetno ne bom mogel navesti, mislim pa, da so ti problemi bili prisotni v dosedanjih razpravah tudi o tribuninih okroglih ali podobnih mizah v polpretekli dobi, ko smo načenjali vprašanje socialne reprodukcije slojev, vprašanje socialne diferenciacije in interecialne funkcije izobraževalnega sistema; ko načenjamo in izpostavljamo tudi za slovenski prostor pomembno vprašanje zveze med izobraževanjem in delom, ki jo postavlja produkt izobraževalnega sistema, da ne rečem izobraženec, tisti hip, ko izobraževalni sistem zapusti s certifikatom in seveda nujno ..,. ustrezno opredeljeno mesto v družbeni delitvi dela, v družbeni organizaciji dela, tu pa smo v tem obdobju poleg te izrazite kvantitativne rasti, naleteli na probleme, ki jih ni mogoče zlahka razrešiti in ki jih vglavnem tudi nismo razrešili. Kar zadeva same kvantitativne rasti in razmerja z družbenim razvojem, razvojem sfere dela, njene preobrazbe in usposabljanja, pa sprejem usposobljenih in izobraženih Ijudi, zlahka pridemo do ugotovitve, da obstajajo velika neskladja, ki se v Sloveniji sicer ne izražajo v deležu nezaposlenih kvalificiranih in izobraženih, ki pa se v jugoslovanskem prostoru kažejo kot veliki deleži nezaposlenih kvalificiranih in izobraženih. Če opazujemo pojav z vidika globalne družbe, saj izobraževalna reforma ni nekaj tipično slovenskega, čeprav je zakon o usmerjenem izobraževanju ta trenutek slovenski produkt, vidimo dejstvo, da je toliko in toliko
pogojuje tudi sfero izobraževanja. Ni dvoma, da se to nujr reproducira tudi v sferi izobraževanja. Sodim,da obstajajo vzgibi premiki, ki nastajajo v zadnjem desetletju ali pa vsaj v te desetletju, ki gredo zelo izrazito v premagovanje primarr ekonomske, tržne, primarno tržne regulacije odnosov iz sme primarne politične regulacije odnosov v smer primarno interesr regulacije odnosov. To pomeni družbeni razvoj v smeri nekej razumevanja koncepcije združenega dela in sproščenega delovan osebnosti znotraj vseh osnovnih družbenih sfer, njegovej neposrednega vključevanja v vse te sfere, ob njegovi ustrez usposobljenosti za to vključevanje. V kakšni meri se to izobraževalnem sistemu že ref lektira in kako se bo ref lektiralo? T ni odvisno predvsem od takšnih ali drugačnih organizacijsk posegov v izobraževalne sisteme oz. v izobraževalni sistem, ampa primarno pravzaprav od vsebine izobraževalnega sistema in q vsebine tudi opredeljenega znanja in vrednot, ki jih izobraževala prenaša v procesu izobraževanja. Tako, da je pravzaprav refornl izobraževanja ali preobrazba izobraževalnega sistema po moji sodl temeljitejša, družbeno pomembnejša, v kolikor posega v vsebino vrednote in pa seveda v kvaliteto izobraževalca bolj kot pa preobražanje odnosov.
"Tole moje pripovedovanje, ki zdaleč ni tako koncizno, lahli morda služi za prehod iz prvega dela v drugi del diskusije.
RASTKO MOCNIK
Šolska reforma je poskus, da bi preprečili revolucionar-ne ^ali vsaj progresivne nujne spremembe na področju šolstva
Tov. Toš je prepričljivo pokazal, da takoimenovana imperf zahteva preobrazbo šo/stva. Mislim, da nam je to vsem jasno. Nati pa bi drugo zanimivo vprašanje, namreč vprašanje zasnovanos družbe na interesih in vprašanje politične moči, ki izhaja iz takšn zasnovanosti. Sem zelo skeptičen glede na Marxovo kritik Heglove filozofije državnega prava. Namreč: če se družba utemel na interesih, so to posebni interesi, ali kot pravi Hegel korporativi interesi, kar pomeni, da mora nujno nastopiti neka korporacija, I
stopa družbo kot celoto. In ta korporacija je pač zmerom rokracija. Zato trdim tole: šolska reforma, kakršno vsiljuje tvenska republiška birokracija, je poskus, da bi preprečili volucioname ali vsaj progresivne nujne spremembe na področju Istva. Glede na to, da je šolstvo pač trenutno po celem svetu eno \jbolj pomembnih torišč razrednega boja, tvegam šo eno dodatno zo: ker se ta birokratski pritisk dogaja prav na področju šolstva, tezo mečem provokativno, ne vem če ni ta reforma vsaj v svoji gumentaciji poskus desnega političnega udara. (To zato, da se >mo prestrašili) Zato moram pohvaliti pobudo uredništva ibune, ki je že s svojim naslovom postavi/o naslov v razredno \tiko, v optiko razrednega boja. Zdaj pa začen/am niansirati. fmeljna ideja za preobrazbo šolstva, kakor jo lahko danes z '/očeno arheologijo produciramo, je bila vsaj napredna, če ne lo revolucionarna. Zahtevala je, oz. je dajala možnost, da bi na dlagi pozitivnih zgodovinskih pridobitev buržoazne, pitalistične epohe začeli postavljati izobraževalni aparat na cialistične osnove. Tisto, kar so pa zdaj začeli vsiljevati kot Isko reformo, se mizdi pa ravno naperjeno na to, da bi preprečili /o/ucionarne učinke, ki bi jih lahko imela socialistična eobrazba. Ti poskusi so danes že v defenzivi, vsaj to se da opaziti. }loma jih ne vsiljujejo več v prvotni formulaciji tiste šolske forme, kije bila aktualna pred pol leta, toda zaradi tega, ker so te e, ali vsaj njihovipredstavniki še vedno tisti, ki lahko nastopajo z užbenim ali upravnim mandatom, za izvrševanje reforme, je treba t/ zelo pazljiv, kajti boj še zdavnaj ni končan. Naj bom tnkretnejši. Kaj jaz imenujem prvotno zamisel? Prvotna zamisel i bila, da bi odpravili temeljno značilnost šolskega aparata eščanske države. Tisto značilnost, ki jo hoče meščanstvo, kotje wedal tov. Rotar, univerzializirati, in ki se ji to ntkoline posreči. amreč tisto prvino, po kateri je šola meščanski aparat razrednega )spostva. Namreč to, da šola deluje kot mehanizem družbene vmocije, se pravi, kot sredstvo razredne diferenciacije in torej n instrument gospostva. Ta značilnost se najbolj očitno kaže v inji, da hierarhija šolskih spričeval čim bolj ustreza hierarhiji v ilovnih produkcijskih razmerah, razmerjih v proizvodnem ocesu. Mislim, da sploh ni naključje, da prav to značilnost formni predlog fe krepi. Druga značilnost, ki zagotavlja eščanski razredni nadzor nad šofstvom je to, da je šolanje vseh ndenčno enosmeren proces. Se pravi — časovno pred vključitvijo delo in da potem posameznik ostane vsaj statistično v povprečju i tistem delovnem mestu, na tistem položaju v produkcijski erarhiji, kamor ga je šola odložila. Prav na to drugo značilnost mmernosti šolskega procesa se je osredotočila tista prvotna, jaz avim dobra, zamisel šolske reforme. Danes lahko vidimo, da ta ktična poteza ni bi/a najbolj posrečena. Splošni razlog je v tem, i to sploh ni nobena posebna novost, da je danes že kapitalistična \fa na tej stopnji (abstraktni historični raz/og). Toda pri nas je bila \zamisel vendarle relativno napredna. In sicer zakaj? Zato, kerbi wa povezava med šolanjem in produkcijo zahtevala, če bi jo \loh hoteli uveljaviti, revolucionarne spremembe, tako na Klročju proizvodnih odnosov, kakor na šolskem področju, ker bi if pogoj za takšno preobrazbo šolstva odprava tehnokratskega in rokratskega dominiranja gospostva izkoriščanja na področju odukcijskih odnosov. To lahko argumentiram z znanimi dejstvi. udi danes imamo tako imenovano šolanje ob delu ali iz dela. Kaj \ značilno za tiste, ki prihajajo iz produkcije v šolanje, v pbraževalniproces? Predvsem dvoje: prvič to, da tehnokratske in jrokratske sile, se pravi tisti, ki imajo v oblasti TOZD-e reprečujejo delavcem, da bi hodili v šole. Tu je zelo težko priti s tidporo delovne organizacije v šolski izobraževalni proces. Po tugi strani pa kontradikcija k temu značilnost, da se tisti, ki pa
Tribunina okrogla miza USMERJENO IzOBRAŽE\^NJe IN DEL^/sKO s^OUPRaVljANjE (vzgoja in izobraževanje in razredni boj)
ali manj taka, da se vsi strinjamo ali se delamo, da se strinjamo. Značilno za to razpravo je sicer bilo, da ni bilo nobene resnične zgodovinske in materialistične analize šolskega aparata v kapitalistični in v socialistični družbi oz. državi. Potem pa naj bi prišla faza uresničevanja načef. To se pravi reformni predlog. Če nam pa zdaj prepovejo načelno rapravljati, nam pa prepovejo to, da bi ta predlog ocenjevali v luči sprejetih načel. To je zelo poceni trik, ki se morda ravno zato obnese. In ta isti trik se stalno ponavlja. En očitek je bil izrečen tej komisiji za področje kulture in umetnosti. Izhajali so iz vsebine in so potem prišli do tega, da morajo imeti dvakrat več ur, kot so jih jim namenili. 0 tem, kako ta reforma ne ustreza svojim lastnim načelom, bom pa govoril pozneje.
J02EMIKLAVEC
Vprašanje je... v koliko lahko reformo vzgoje in izobraževanja koncipiramo tako, da se bo vendarle približevala nekim vizijam, da pa hkrati ne bo utopisti-čna
V opravičilo moram povedati, da sem zadnji hip padel v ta pogovor ob okrogii mizi, ker je naša predsednica bila nujno zadržana.
Povem naj, da me je razprava malce presenetila, lahko pa bi rekel, da se z dosedanjimi razpravami strinjam. Morda bi za uvod rekel tole. Zdi se mi, da Je diskusija osredotočena na vprašanje, koliko lahko sprememba v vzgojnem izobraževanju oz. v vzgojno-izobraževalnem sistemu rešuje družbena protislovja. Zdi se mi, da se marsikdaj lotevamo stvari malce z napačnega konca in mislimo, da je reforma vzgojno-izobraževalnega sistema ena od ključnih točk bitke za spremenjene produ' jijske odnose, za spremembo produkcijskih sil, skratka za spremembo celotnih družbenih odnosov. Vsa zgodovina, ki nam jo je tule posredoval tov. Rotar, pravzaprav dokazuje samo eno, da je na neki način vedno bilo doslej v zgodovini šolstvo ali ta izobraževalna sfera le produkt določenih družbenih odnosov, ne pa njegov kreativni faktor. Mi seveda ne izhajamo iz take podmene, ko koncipiramo reformno koncepcijo, ampak izhajamo iz druge o kreativni vlogi vzgoje in izobraževanja v socialistični družbi. Seveda pa zopet ne iz idealizirane vloge tega področja združenega dela, ampak iz poskusa realne ocenitve možnosti vzgojno-izobraževalnega sistema za spreminjanje obstoječih družbenih odnosov ali celo za opravljanje določenih odnosov in razmer. Zato mislim,da bi bilo primerno, če bi se o tej vlogi pogovarjali malce na bolj realnih tleh in pri tem ocenjevali (strinjam se s tov. Tošem, ki postavlja tole) vprašanje: koliko lahko v današnjem trenutku reformo vzgoje in izobraževanja koncipiramo tako, da se bo vendarle približevala nekim vizijam, da pa hkrati ne bo utopistična?
SLAVOJ 2I2EK
Ključno in objektivno protislovje: obča izobrazba — interesi združenega dela
S tremi točkami vašega izvajanja bi se strinjal. če sem pravilno razumel, je potrebno splošno izobrazbo razširiti tudi na srednjo, na to dosedanjo tehnično šolo. To je ravno en del vsega pozitivnega jedra, vidim pa tukaj neko protislovje. Namreč, po eni strani ste vi izpostavili kot ključni moment, da je treba poudariti občo izobrazbo, po drugi strani pa tesneje navezati na interese itd. združenega dela. Ali naj iz tega sledi, da združeno delo, takšno kot je danes, ima v temelju interes za občo. Tukaj vidim neki, če sem prav razumel, kratki stik. Ker sta to dve stvari. Na eni strani naj določa združeno delo ne pa zakoni, na drugi strani ta moment obče izobrazbe. Mislim, da je tako, brat sem tudi v našem dnevnem časopisju, da se je ravno to poudarilo, da združeno delo takšno, kot je danes, te splošne humanistične izobrazbe nima in zato ni slučaj, da jo je treba, kot ste rekli, predpisati. Po eni strani ta težnja k obči izobrazbi, po drugi strani tisti stalni prof ili itd. Tukaj vidifn ključen objektivno protisloven element.
\ndarle prihajajo v izobraževalni proces, usmerjajo predvsem v imno-administrativne šole. Se pravi, da že ti Ijudje, ki bi morali ti pozitivci na naši družbeni sceni, percipirajo, dojemajo šolo ključno kot element družbene promocije. Če bi zdaj ohranili obe ožnosti šolanja, ki sta zdaj dani, se pravi tista ob delu, iz dela itd. tista neposredna, bi lahko (poudarjam) dosegli to, da bi šola pbila promotivni karakter in razredno funkcijo in bi hkrati orali premagati te tehnokratske in birokratske sile v proizvodnih •ganizacijah. Šolski aparat bi potem lahko postal res sredstvo za medni boj na proletarskih pozicijah, proti tehnobirokraciji. \idtem pa je reformni predlog, v prvi varianti še bolj kot zdaj, bral drugo pot. Skušal je v celoti proces šolanja podrediti )$toječim odnosom proizvodnih procesov, kar pomeni: dovolj je mo vključevanje v šolstvo prek dela. Pri tem je pa pustil odnose iredne dominacije v produkciji nedotaknjene, ali jih je še celo repil. (To mu zamerim). Okrepil jih je s tem, ker/e dal možnost hnobirokraciji, da kontrolira dotok v šolski aparat in programe Iskega aparata. S tem je ta reforma črtala tisto revolucionarno ogo, ki jo ima šolstvo celo v kapitalizmu (kot pravi izrecno Marx Kapitalu) In kar/e tov. Tošpravilno pokazal, danesje bitka s tega )dročja, ki je delovno že nekako v defenzivi, ker je sedaj vsaj v ednjo šolo možno priti direktno, prenesena na vsebino, to je vnreč drugo področje, kjer je mogoče oklestiti napredne sežnosti sicer kapitalistične šole. Zadnja epizoda na tem tiinskem področju je bil ravno spopad okoli programa za 'Ituro in umetnost. Če že gledate ta zakon, na to je tudi tov. Kirn vzoril — znanost deluje v tej reformni ideologiji kot naravna sila. pravi natančno tako, kot je delovala za buržuje v 19. stoletju. mo še nadarjenost se sem pa tja še kje omeni. Odprl bi še eno razsežnost, potem pa bi se napovedal za kasneje. \mreč, da tej nazadnjaški vsebini reformnega predloga ustreza di vsebina oz. nedemokratična oblika, s katero skuša ta predlog orsirati. Včeraj je DELO objavilo stališče sveta SZDL za vzgojo in \braževanje, ki poziva, naj bi razpravo o zakonskem predlogu, t.j. m predlogu, ne bi bila načelna. To je edinstveno, ampak ta edlog, ta poziv se večkrat pojavlja in v DELU samem ga lahko rete. V socializmu vas pozivajo, da ne smete načelno razpravljati. ijpomeni ta poziv? Ta poziv ustreza osnovnemu birokratskemu iku, ki je sp/ošen, ne samo na tem področju, ampak recimo, da je fe/ konkretno uporabljen. Najprej smo imeli prvo fazo razprave nsčelih. Danes komaj, da se še razpravlja o njih, ker so načela več
Orugo je tole: mislim, da je razprava zelo kritična in prav je tako, rekel bi pa, da se mi zdi, da v vseh dosedanjih kritikah celotnega reformnega koncepta obstaja neka čudna protislovnost. Na eni strani ta kritika seveda temelji na očitku, da poskušamo birokratsko uveljaviti nek sodoben, buržoazni interes ali pa drugače, da poskušamo z birokratskimi sredstvi uveljaviti birokratski interes, na drugi strani pa ta kritika implicitno zahteva, da birokratsko postavimo nek drug interes. Mislim, da je malce čudna protislovnost te kritike, ker mi vendarle poskušamo, vsaj poskušali smo, ne vem koliko se nam je to posrečilo, da bi reformni koncept zgradili tako, da bi obseg in vsebino izobraževalnega procesa pravzaprav ne določali z birokratskimi sredstvi in zakoni, ampak da z zakoni samo določimo ali pa odpremo možnost, da ta obseg in vsebino določijo delavci združenega dela.
Sedaj bi odgovoril še na to vprašanje o kritiki, da reforma predpostavlja neko odsekano humanistično izobrazbo. Rad bi postavil vprašanje — kje, kdaj, v katerih primerih? Čudna se mi zdi ta kritika, ko vendarle reforma temelji na principu, da se z njo zagotovi višja splošna izobraževalna raven vseh delavcev.
Bojim se, da se tu zadaj včasih skriva bojazen za gimnazijo, za dosedanjo gimnazijo, ki je seveda bila humanistično usmerjena, vendar je zajela le 20 % vse srednješolske mladine, 50 in več % pa so zajele poklicne šole in tudi šole s periodično organizacijo pouka. In mi z reformo v bistvu prizadenemo te, ne gimnazij. Prizadenemo jih s tem, da jim na nek način predpisujemo, da morajo zvišati stopnjo izobraževalne ravni svojih učencev v vzgojno-izobraževalnem procesu. In na koncu bi poudaril tole izhodišče, ki ga pravzaprav pričakujemo od tega, ko pošiljamo tale osnutek predloga zakona o usmerjenem izobraževanju. Usoda izobraževalne reforme, kakršnokoli si bomo že zamislili, predvsem pa takšno, kot si jo zamišljamo, kot približevanje neki viziji svobodnega čioveka ali pa človeka kot svobodnega vključevalca v tem, za kar se bo izobraževal, o čem se bo izobraževal, kako se bo usposabljal, je bistveno odvisna od celotne družbene preobrazbe.
... Pri tem se pa zavedamo nevarnosti (ki se ji tudi najbrž po našem mnenju nismo uspeli izogniti, vsaj v tej fazi ne) nekoliko funkcionalističnega pristopa, glede na to, da je tehnološko in organizacijsko naše združeno delo vendarle relativno zaostalo, tudi glede na nekatere razvitejše kapitalistične države.
RASTKOMOCNIK
0 pomembnosti vzgoje in izobraževanja, birokratskem urejanju, gimnazijah, patriarhalnem obrtniškem odno-su .. .
Jaz bi samo uporabil tri očitke, ki jih je dal tovariš Miklavec. Meni je všeč ton njegove razprave, zato misiim, da moramo konceptualno zadevo še ostriti. Trije glavni očitki so: 1. jaz ali pa še sogovorniki precenjujemo pomen šolstva, 2. implicitno se zavzemamo za birokratsko urejanje in 3. bojimo se za gimnazijo. Odgovarjam takole: Llzhajamo iz marksističnega koncepta, da je šola aparat za reprodukcijo produkcijskih odnosov. To je dovolj pomembno.
Izvršni svet je sam skozi delo lansiral tezo, da je šolska ref orma družbena reforma. Točno to je, samo kakšna? Vedno bo to družbena reforma. Ali ni v vašem očitku sof istika? Pravite namreč, da ta zakon ni bistven, da naj bo ta zakon, da je bistveno drugo. To je alibi. Tam drugod boste pa rekli, aha, saj to ni bistveno, bistveno je drugo. Osebno vam ne očitam, ta sofistixa je možna in to je tipična birokratka sofistika — ena korporacija proti drugi. To je recimo tipična logika Ijubljanskega urbanizma. Nobena cesta ni bistvena, na koncu pa imate avtocesto skozi mesto.
2.  Mi se implicitno zavzemamo za birokratski način urejanja? Ni res. Mi razpravljamo na terenu, ki ga je nekdo drug določil, namreč o zakonu. To ni nujno birokratsko, lahko se pa birokratski interesi kanalizirajo skozi. In drugič:  opozarjam na isto, kar je rekel tov.  Žižek. Res moramo dati delavcem v roke odločanje, samo zato jih moramo tudi oborožiti.
In oborožili jih bomo tudi v šolstvu.
3.   Kar se tiče gimnazije. Jaz se res bojim za gimnazijo, priznam. In sicer takole: obstajajo pozitivne pridobitve pretektih epoh. Ena izmed teh so: liberte itd. Vse te pozitivne pridobitve so v preteklih epohah  vpete v določeno ideološko mistifikacijo. Na področju šolstva smo imeli pred  vojno   štiri splošne izobraževalne srednje šole in sicer; tri tipe gimnazije in en tip meščanske šole. Bila je klasična gimnazija, realna gimnazija in realka. Vse tri so bile hkrati splošno izobrazbene in usmerjene. Isto je bilo z meščansko šolo.
Tribunina okrogla miza USMERJENO IzOBRAžEmNJe IN DELA5/sKO sAMpUPRMfiNfi (vzgoja in izobraževanje in razredni boj)
Reforma, kot ste jo ravnokar spet obrazložili, izhaja iz logike povprečja. Vi pravite, nekaj bomo vzeli gimnaziji, bomo pa zato širili. Od kod ta logika povprečja? To je buržoazna logika statističnih barometrov. Revolucionarna zahteva je doseči in preseči buržoazni nivo, kar pomeni graditi na najvišjem, kar nam je kapitaiizem zapustil in to najvišje je pač gimnazija, ki niti ni specifično kapitalistična, ki je prežitek iz srednjega veka, če hočete. Medtem, ko se je reforma v prvem svojem predlogu usmerila na najbolj regresiven element buržoaznega šolstva in to je na strokovno šolo in to ne navadno strokovno šolo, ampak na tisto, ki se veže na patriarhalno obrtniški produkcijski način. Tam, kjer so morali imeti pogodbe, saj je sramota, da je taka šola preživela v socializem. Kaj se zahteva kot pogoj za vključitev, recimo pri nekaterih obrtnih šolah: to, da se neki posameznik izroči v eksploatacijo privatnemu mojstru, to je patriarhalni obrtniški odnos, tega pač ne more ena reforma vzeti za svoj zgodovinski temelj. V tem smislu se bojim za gimnazijo.
FRANC KRI2ANIC
Ali je interes delavca že interes podjetja? Ali je splošni cilj socializma, da naj bi to tako bilo?
Osem let je preteklo, kar je bila reforma sprožena. Prva reč, ki smo jo pogrešali že takrat, je bila analiza, na osnovi katere je bil poslovnik sprejet. Te analize nisem nikdar videl. Če bi jo imeli poleg razen samo napisanih sklepov pred očmi, bi o marsičem lahko lažje govorili. 0 reformi, kot jo sedaj doživljamo, mislim o govorjenju o njej, pa se postavljajo v ospredje tri stvari: prvič, ta zakon je samo plašč, pod katerim se še marsikaj drugega skriva. Če je to, kar slišimo^res, potem gre za ustavno spremembo. Mislim na
Splošna
izobraževalna osnova se ne da napraviti, če ne vemo, kaj vse bo nanjo prilepljeno. Konkretno v tem zakonu se mi zdi ta del, ki govori o programih, eden najslabših. Zdajle ne bom primerjal, tudi drugi so še slabi. Namreč, da bi se dal program sestaviti zgolj s tržnim mehanizmom šolanje zložiti iz nekih verzij. Po mojem je sestavljanje programov že en del tega ustvarjalnega procesa, ki bi ga človek rad v oblikovanju šole videl. Da se bojimo za gimnazijo, je tudi res. Vsa tale kulturna humanistična vzgoja ima eno zanimivo protislovje — že pred vojno ali pa tudiše.po njej so bili absolventi klasične gimnazije eni izmed najboljših študentov. In pravzaprav moramo izhajati, kadar branimo gimnazijo, iz očitka, češ, gimnazija je vendar samo pripravljalnica na univerzo. Ali naj človek tole kritiko dobesedno vzame ali pa težnja, da naj pride študent na • univerzo nepripravljen.
Franc Molan
Kot je jasno, da združeno delo načrtuje svoj razvoj, tako je jasno, da bo načrtovalo tudi potrebe po kadrih
... Za nas, oz. vsaj zame, kot za delegata porabnikov pri svetu univerze je zanimiva vsakršna razprava, ker lahko na ta način tudi oblikujemo določene poglede in stališča, ki jih bomo s pridom uporabili tudi pri svojem delegatskem delu oz. pri delegatskem opravljanju dolžnosti.
Skozi to kontrapunkcijo uspehov univerze bom predvsem odprl diskusijo, čeprav se samo tega ne bo dalo držati.
Mislim, da je bilo nekaj zanimivih vprašanj in bi najprej postavil tole: Če mi sedaj tu v lastni razpravi gledamo reformo ali pa preobrazbo v sistemu vzgoje in izobraževanja, tako pomembnega sistema v vsaki družbi, tako tudi v naši, samo skozi zakonsko normo, je čisto gotovo, da bomo zelo težko zadovoljni. Zakonske norme so vendarle uokvirjene in vendarle ne morejo najti vseh rešitev, ki bi si jih vsi subjekti v družbi želeli. Prepričan sem, da bi tudi ta osnutek zakona bil lahko veliko bolj dodelan, če bi se v njegovo nastajanje bolj zavzeto vključili vsi dejavniki, ki so bili že pozvani. Nadaljnja razprava nam bo lahko še pripomogla k temu, da se bodo stvari še dodelale in da bodo razni vidiki, ki so nnogoče danes tudi izpadli, lahko vključeni. Zato moram reči, da dosti pričakujemo navsezadnje od javne razprave, ki bo brez dvoma pomenila velik prispevek k takemu oblikovanju zakona in tudi pokazala verjetno še mnogo več, kot je lahko zajeto v členu nekega zakona, tako, da bomo mi preobrazbo našega izobraževalnega sistema lahko bolj kvalitetno, bolj pregledno izvedli. Ko smo na svetu univerze razpravljali nekajkrat o tezah oz. o resoluciji, smo tudi izhajali iz tega, da zakon ne gledamo skozi en presek, ampak vendarle tako, da je mnogo tega, kar je danes skozi zakon načrtovano, že tudi stvar prakse in da je tudi praksa tista, ki pravzaprav narekuje, da se tudi to sistemsko z zakonom uredi.
združeno delo sprejme v delovni proces ne glede na to, ali za to potrebe ali ne. (Takšne stvari imamo danes v praksi, ne gledr samo Slovenije, ampak gledam Jugoslavijo.). In čistogotovo je, izhaja tudi iz tu funkcija programiranja razvoja, izhajati mora ti programiranje vzgojnih in učnih vsebin na vseh stopnji izobraževalnega sistema. 0 teh programih je mogoče v zakol premalo izhodišč, ampak v razpravi pa so. Vemo, kdo j programiral, te vzgojne vsebine. Ne programira jih tisti, ki boj znanje uporabljal. Zato danes postavljamo, da programi izhajajo. razvojnih programov, iz potreb združenega dela tekočih potreb da pri programih sodeluje uporabnik znanja, da sodeluje štude oz. dijak, da sodeluje izvajalec vzgojno-izabraževalnega proce' Pojavlja se nova kategorija, pojavlja se študsnt — uporabnik, ki j iz združenega dela izhajal in se bo ob delu ali pa iz dela izobraževi To so nove kvalitete in zaradi tega se mi, uporabniki, za taks sistem ogrevamo in bomo skušali seveda vplivati na to, da bodc cilji čimbolj kvalitetno doseženi: Navsezadnje mislim, da bor dosegli prve cilje šele leta 1985. Šele takrat bo prišlo do izraza kar včasih tudi suhoparne zakonske norme določajo.
Srečo Kirn
Združeno   delo   ni   neka   vesela   skupnost,   ki   živ; brezkonfliktno, ki je sposobna veseb iti v bodočno in se razvijati na socialističnih osnovah, če dejansk. obstaja razredna delitev v združenem delu
Ugotavljam, da tovariš, ki je pred mano govoril, stalno izhaj (kar sem jaz že prej govoril)... ne vem, nekega enotn. združenega dela. Sicer je nekako vmes omenil, da je nekje združeno delo protislovno, toda mi moramo izhajati iz tega, združeno delo ni neka vesela skupnost, ki živi brezkonflikl naprej in je sposobna veselo iti v bodočnost in se razvijati' socialističnih osnovah, če dejansko obstaja ta notranja razrec delitev v združenem delu. Meni se zdi, da kar visimo v nek začaranem krogu, da združeno delo še ni sposobno načrtovati in potrebuje Ijudi, ki bi znali načrtovati, ki jlh pa šele združeno d mora načrtovati! In to je nekak začaran krog! Moramo si zasta preprosto temeljno vprašanje?                                                      j
Kaj naj bi sploh ta vzgojno-izobraževalni proces dal združena delu oz. Ijudem, ki naj bi vstopali v produkcijski proces? Njiht znanje bi moralo temeljiti predvsem na premagovanju, poskl premagovanja nasprotij, ki jih poraja ta našprodukcijski proces!
Dokler stvari ne postavimo tako, toliko časa bomo stali na i utilitarnem nivoju, da se bomo pač podrejali tistim, ki sedaj voo ki zdaj dejansko določajo to, da je potrebno preprosto znati bolje stati ob stroju, da je treba biti čim boljproduktiven in a ozirati na tisto, kako to produktivno produkcijo razbiti, ozl usmeriti v drugo smer. In tukaj si moramo postavljati vprašal Tukaj se tudi določa politična moč in samoupravljanje, znotraj interesov, znotraj same organizacije združenega dela in ne izven.\ vem, zakaj se tukaj postavlja vprašanje, kakor da bo zdaj ne v kdo     od     zunaj     združenega     dela     določil,     kakšen vzgojno-izobraževalni načrt, proces. Ta proces je naslonjen it utemeljen    znotraj    določenih    in   prevladujočih    interesov produkciji sami in ne ne vem nekje na univerzi ali šolah samih.
tisti del odnosa šola — delo, v katerem se pravzaprav človek izobražuje, vsake toliko časa iz podjetja pride v šolo, pa se spet vrne nazaj. Namreč, kako naj delavec odloča o vseh pogojih svojega dela, dohodka, prihodka in vse kar naštevamo, če v tem svojem osnovnem pogoju o izobrazbi ne odloča sam, ampak odločajo o tem interesi podjetja. Po moje je to ustavna sprememba, ki je ne bi mogli kot zakon obravnavati, ampak bi moral o tem biti vseljudski referendum — tako globoka reč je to.                       *
Kaj je interes delavca že identičen z interesom podjetja, je splošni cilj socializma, da naj bi to tako bilo? Drugo, ki se pri nas postavlja je tole: mislim, da smo pričakovali od te reforme ... tisti domet slovenske šolske misli, ki bi morala preseči ta nasprotja. S tem zakonom nismo nič presegli, ampak smo se še bolj notri v te stvari usedli. Tretja reč je to, da aparat, ki te stvari vodi, pravzaprav po osmih letih niti tega ni napravil. Vse, kar se je v tem aparatu zgodilo v teh letih je, da se je neskončno razrastel.
Od enega ministrstva, kljub temu, da se pogoji niso nič dosti spremenili, je prišlo sedaj do komiteja, svetov, do neštetih izobraževalnih skupnosti, do rektorata, ki je tudi postal en kos ministrstva. Ta proces niti še ni ustavljen. Od ene izobraževalne skupnosti v področne, te področne bodo imele še v vsaki šoli svoje
urade.....    Vidite,   vsa   ta diskusija,  čeprav se  zraven  malo
posmejemo, nas pa vendarle ovira. Ovira v tem, da ta akt ne znamo postaviti ali pa ne utegnemo postaviti nobene alternative. Ne želimo utopije, ampak alternativo takih, ker se ne opredeljujemo recimo pri nas doma na matematiki frontalno, smo proti temu, zdaj smo pa za to, ker Človek skuša povsod iskati, tudi v tej reformi možnost za prodor tega, kar čutimo, da bi lahko ta hip napravili. Tudi v tem okviru se ne da nič napraviti, dokler ne napoči čas. Ta stvar naj bi se začela leta 1980, se pravi frontalno. Kaj je doslej za ta frontalen napad pripravljeno? So programi za prvi razred, o drugem še ne razmišljamo. Slučajno sem sam tudi v eni od teh komisij. Lahko rečem, da to, kar je komisija pripravila, ni slabo pripravita, samo ni imela podatkov, leto dni pred frontalnim napadom ne vemo, bo ta šola v celoti. Če hočemo napisati dober program, potem moramo imeti pred sabo vsaj štiri leta ali pa vseh osem   let   programa   tega   usmerjenega   izobraževanja.
Drugo danes rečeno je, da imamo seveda tudi zahteve po spremembah v samem produkcijskem procesu. Ne vem, ali nlsmo sposobni verjeti, da se je proces enih revolucionarnih sprememb tudi v produkcijskem procesu oz. v združenem delu začel. Sami smo ga odprli in ga že vrsto let z ustavo in zakonom o združenem delu uzakonjamo in se za njega vsi borimo. Osnovno bistvo je vendarle, da bo s presežkom dela razpolagal tisti, ki ga ustvarja, ki ustvarja presežno vrednost oz. rezultate dela, da je to največji revolucionaren proces. In seveda, če je to tako, potem je čisto gotovo, da mora biti neposreden vpliv tudi na ta del, ki se imenuje vzgoja in izobraževanje. Gotovo je, da (bom bolj enostavno rekel) znanje postaja vse pomembnejši faktor v produkcijskem procesu in gotovo je, da je potem ta vpliv neposrednega proizvajalca v združenem delu logičen. Mislim, da zdaj ne bi mogli postavljati to tako.kotda teh revolucionarnih sprememb ni. Seveda, če bi gledali statično, potem bi lahko imeli verjetno tudi kakšne večje pomisleke, če pa gledamo razvojno, so to — zdajle pravzaprav potekajo — kratki procesi na vseh ravneh. Gotovo so v teh procesih konflikti in protislovja, ki jih tak proces sam proizvaja, da so tudi še ostala, ki posebej prihajajo in jih ni potrebno posebej poudarjati. Vprašanje je, s kakšnimi sredstvi smo sposobni ta protislovja, tudi konflikte, razreševati?
Torej, če grem naprej, pri tej razpravi mora biti prisotno tudi to, da mi podpiramo pomembno družbeno funkcijo združenega dela pri planiranju srednjeročnega in dolgoročnega razvoja. Se pravi, če je funkcija združenega dela to, je pa tudi proces odprt, ker tudi tu ne moremo vedeti, da že združeno delo ali pa delavec dejansko v celoti obvladuje funkcijo planiranja razvoja. Tudi tu smo pravzaprav začeli in seveda gremo naprej in je potem normalno, da on programira s tem tudi izobraževanje. Kot načrtuje združeno delo svoj razvoj, je jasno, da bo načrtovalo tudi potrebe po kadrih. Danes vsi ugotavljamo, tudi ob tem zakonu, da nismo dovolj usposobljeni izdelovati srednjeročne ali pa dolgoročne načrte kadrovskih poteb in tudi z zakonom podpiramo ta problem in torej nekako postavljamo eno družbeno normo. Tudi za to bomo morali biti usposobljeni, seveda je pa jasno, da pa te potrebe ne načrtuje in ne bo več mogel načrtovati nekdo izven združenega dela, ampak jih bo načrtovalo združeno delo samo in to pomeni, če bo načrtovalo svoj letni, srednjeročni in dolgoročni razvojni program, potem bo načrtovalo tudi potrebne kadre. Ne pa, da se bodo ti kadri formirali in se pojavljali potem kot en skup Ijudi, ki jih
Braco Rotar                                                                      :
i
Izobrazba je namenjena človeku za celo življenje,! lifikacija pa je namenjena za tistih osem ur, ko je n, delu
I
Nekaj bi dodal. Sole ne moremo postaviti kar tako kot n$ kar je preprosto odvisno od združenega dela ali pa od produi procesa. Sola lahko tu poseže noter tako, da ovira preobrazbi da jo pospešuje. Družba pa vztraja na tej razliki med kvalifiki in izobrazbo, kot sem že prej poudarjal, skratka izobrazb namenjena človeku za celo življenje, kvalifikacija pa je namen za tistih osem ur, ko /e na delu.                                                   '
Srečo Zajc
,,Kultura in prosveta naša sta osveta!"
Če hočemo revolucijo ohraniti, to pomeni, da pred' potrebujemo občane, ki bodo znali delati z informacijami, * dobijo, ki se bodo znali zavedati samega sebe in svoje vfe revoluciji. To se namreč nanaša na Bracovo izvajanje (zadnje), treba ločevati dve stvari: eno je izobrazba, drugo pa strokovnost, poklic, ki se lahko tudi spreminja. Torej že v sd začetku — ob prevzemu oblasti te najširše fronte delovnega Ijui po osvoboditvi — seje pojavilo geslo: ,,Kultura in prosveta, na± osveta". Namreč ta kultura in prosveta, naša sta osveta ni samo geslo, ampak je dejansko napovedovalo boj proti t določenim oblikam neke buržoazne družbe, katera bo umrl dejansko umira. Zaradi tega se danes ukvarjamo ravno s\ vprašanjem o šolstvu, o združenem delu in nekako poskušamc s preobrazbo šolstva to umiranje pospešiti. .. .
Hočem povedati, da smo dejansko v prehodni družbi. In ta rehodna družba se pri nas kaže tudi v samem načinu šolstva. To je ejansko bila komplikacija zahodnega in vzhodnega načina šolstva. ar hkrati dejansko ustreza tem družbenim odnosom. Tore/ to omeni vklopljenost oz. vpetost v ta svetovni trg, ki ga določa apital in na drugi strani tista revolucionarna sifa, ki žene to ružbo naprej, da se razvija. Se pravi, tukaj smo zdaj hkrati pri veh med seboj nasprotnih silah, od katerih vsaka pelje voz v svojo ver in mi bi zdaj radi s tem, da ta Šolski sistem spremenimo, oz. a ga poenotimo, ta voz peljali samo v eno smer, verjetno v tisto, v atero si želimo. Podpira se ravno ta dilema, ali sedaj to ,,združeno elo" narekuje oz. prisiljuje občane, da se bodo izobraževali po otrebah združenega dela. Dejansko redkokatere tovarne planirajo olgoročno, redkokatere tovame planirajo, kaj bodo delale Čez j/iko in toliko let, kaj bodo delale čez toliko in toliko desetletij, krati pa se pojavljajo druge tehnologije tudi z uvozom teh ostajajo odvisne od svetovnega trga. Mislim, da je biti v takšnem rostoru, s takšnimi surovinskimi zalogami itn. neodvisen — topija, vendar si lahko odvisen v tem, da izrabljaš potencial, potencial občanov" vendar lahko ta potencial postane roduktiven šele, ko ima zagotovljeno tisto stopnjo izobrazbe, s atero se bo zavedal svoje zgodovinske v/oge, s katero se bo ^vedal, kakšna je perspektiva te revolucije, ko se bo zavedal vseh 'Qtislovij te družbe in se bo hkrati znal izogniti mnogim krizam, jipstanejo zaradi te odvisnosti — procesov na svetovnem tržišču.
Jkati moram možnosti, da obstajajo neke take alternative iruževanja oz. približevanja potreb produkcije vzgojnim rocesom, dokler ne bodo delavci, ki delajo v proizvodnji, imeli kšno zavest, da bodo dejansko lahko odločali o tem, ali gredo v rkup  neke   licence,  ki je zastarela,  dokler  delavci ne bodo
rksistiČno izobraženi, da bodo znali sami analizirati, da ne bodo 'visni od tuje informacije, da bodo skratka znali o svojem delu in svoji izobrazbi sami odločati.
Tukaj nismo nič spregovorili o delitvi na umsko in fizično delo. rav tako nismo nič spregovorili o dohodkovnih odnosih, ki igojujejo množično bežanje delavcev izza strojev v administracijo \eko nekih provizorično postavljenih šol za administrativne ftavce, za razne delavce kot organizatorje dela itd. Mi tega strahu red bežanjem delavcev izza strojev ne bomo preprečili z novim ftemom, z novim sistemom usmerjenega izobraževanja, ampakbo nrebno spremeniti produkcijo.
iko Toš
nalitičen potencial, ki je vsebovan v marksistični lalizi ni izkoriščen kot možnost programiranja druž-mega spreminjanja
Moram reči, da je diskusij veliko tn ne vem, v katero vprašanje '. diskusijo bi se vključil. Omejil se bom na prof. Križaniča vzklik > analizi. Tudi meni se postavlja vprašanje, zaka/se vdolgih letih evajanja marksistične teori/e v prakso in študijske programe alitično usmerjenih študijev ekonomije, sociologije, filozofije fda naštevam vseh, ki so pristojni na področju družbenega firtovanja, družbenih dejavnosti) vedno ponavlja izkušnja, da na Čki planiranja družbenih sprememb ne dosežemo pozitivne ene.
Če pogtedamo v historiat spreminjanja, smo pravzaprav na dveh vneh sorazmerno uspešni, na eni izredno zaostreni, pa morda v aksi manj nekako, na srednji ravni pa slej ko prej brez izkustva. ¦ pravim izkustva, mislim na globalno preobrazbo ideologije in pf   ideologije,   kjer   bi   rekel,   da   smo   konsekventni   in   to eraščanje,  pretvarjanje  in proces  oblikovanja  splošnih   ciljev \ižbenega razvoja na globalni ravnipoteka skladno s predstavami. i spodnji ravni, ko posegamo v neposredne odnose, ko navidez itavljamorigonozne, včasih birokratske cenzure, ko pa se seveda ( ko prej izkaže, da praksa tudi mimo teh cenzur odbaja po )je. Na srednji ravni, ki nekako pomeni realizacijo na prehodu iz \ošnega v konkretno, iz splošnega v parcialno npr. v prevajanju kega ustavnega principa, ustave  v področje,  ki mu pravimo Sbraževanje, pa   kmalu postanemo povsem neuki.  Ni tistega ličnega  zaporedja,   ki izhaja  iz razmerja  med cilji, analizo, \>jektom, preizkusom, pri čemer seveda praksa posega  v ta jični proces razgrajevanja projekta, spreminjanja v organiziranih ližbenih pogojih, kjer je revolucioniranje odnosov sestavina dela tudi strokovnega dela posebej izločenih kvalificiranih (tudi tukaj nekaj  takih),   ki po   svoji prilivigirani poziciji  sodijo   v to tegorijo,  da jim ni treba nekreativno  vrteti vijakov, ampak Mtivno razmišljajo in kritično obravnavajo družbena razvojna \ašanja. Zakaj se nam pravzaprav tu ne posreči zgraditi projekta 1 minjanja.   Mislim,   dc   je  ponudba   zakona   o   usmerjenem ^raževanju kljub  ternu dolgoletnemu pogovarjanju, če je to )rda primerna oznaka za debato, slej ko prej samo normativna nudba brez analize, brez projekta in brez preizkusa. In je torej 'ifbna  prevedba  ciljev in  razumenjava  ciljev  v normativno vo. Jaz bi si zamislil projekt preozbrazbe izobraževanja ali gram reforme izobraževanja celo v dokumentarni obliki kot zelo   zajetnega,   debelega   (čisto   birokratska   predstava) i/enega s strokovnimi efaboraci/ami.  Tudi na tem področju tako    ostaja    nerazrešeno    vprašanje   relacij   med,   recimo, louprav/Janjem ali pa, recimo temu drugače med upravljanjem s irmi in Ijudmi, z odnosi in funkcijo stroke, kjer pravzaprav v > prehodu med samoupravljanjem in upravljanjem glede na redno naravo, kvaliteto tega delovanja in stroko ni razjasnjenih ticij  in   kjer  eno   nadomešča drugo   in   včasih   tudi drugo 'omešča prvo. Na tem področju to zlahka kritiziramo, torej im, da pravzaprav lahko tisti analitični potencial, ki je vsebovan irksistični teoriji, ni zraven kot možnost za projektiranje oz. -ramiranje družbenega spreminjanja. Tako /e seveda tudi naša rta na nek način inhibirana, ker mi pravzaprav vodimo debato \o na dveh točkah tega logičnega dosledja operacij, ki bi mogle vzaprav predstaviti projekt spreminjanja, svojega razumevanja iv direktno na institucionalizacijo, na predloženo normativno Htev, ki seveda že po svoji naravi izraža predvsem organizacijske enzije in ne predvsem odnosov, čeprav so ti v ciljih opredeljeni. u je prav gotovo defekt. Torej se povprašujem kritično in ritično, kje /e tisti raziskovalni potencial na družboslovnem aževalnem   področ/u,   ki bi  moral  pravzaprav  slovensko *raževalno reformo strokovno utemeljiti. Ko pravim strokovno leljiti, mislim konsekventno na potencial vse od filozofije pa konomije, kajti vse te discipline so odločilne. Pa še naprej, saj je polno. Če se vrnemo nazaj v diskusijo kolegov Močnika, \a, si postavim tole vprašanje: Ali niso ti vzgibi, ti kritični pi v nas v odnosu do reforme na nek način vendarle pogojeni z mevanjem in vrednotenjem preteklega in rezultatom preteklega ianjosti v raznih oblikah, kot so se ali kot se izražajo v kritični ?rontaciji okoli latinščine, okoli gimnazije in kaj podobnega, f to so bile pravzaprav točke vzgibanja razprave v zvezi z raževalnim sistemom? Moram reči, da se ne strinjam s tem, (e bilo rečeno v zvezi z gimnazijo tako odtočno, kot/e bilo to leno  na   tem  mestu.   Ceprav se zavedam, da če prevlada cionalistično urejanje odnosov v naši družbi, se mi gimnaziji
Tribunina okroela miza USMERJENO IzOBRAžEmNF IN DELA5/sKO s^OUPRaVLjANjE (vzgoja in izobraževanje in razredni boj)
ne moremo odpovedati. Ne moremo se ji odpovedati, kajti gimnazija je v danib razmerah garant za reprodukcijo tistega deleža visokokvalificiranih strokovnjakov na različnih področjih,glede na obstoječe izobraževalne programe visokega Šolstva, ki so temu sistemu slej ko prej potrebni. Kar zadeva marksistične, razredne kritike, bi si lahko postavili tudi drugačno izhodišče in morda bi se prebili do drugačnega rezultata te kritike. Kar zadeva humanistične vsebine teh izobraževalnih programov, bi pa seveda lahko vodili tudi drugačno razpravo.
Vprašanje reforma — revolucioniranje. Morda bi formirali posebno okroglo mizo, pa bi definirali, kaj je to revolucioniranje izobraževalnega sistema. To se pravi, da bi pravzaprav dali nek kreativen prispevek k razpravi o reformiranju izobraževanja in jasneje opredelili, kdaj sodimo, da je ta proces reforma, kdaj paje revolucioniranje. Mislim, da bi seveda mogla biti spona med reformo in revolucioniranjem samo takrat, kadar premena v izobraževalnem sistemu dejansko predstavlja vzgib za vse ostale sisteme ali delne sisteme v družbi. Takrat je to revolucioniranje. In si postavljam vprašanje ali ponudek reforme vsebuje te revolucioname vzgibe. Če teh revolucionarnih vzgibov ne vsebuje, jesseveda to reformiranje v smislu funkcionalizacije odnosa med posameznimi deli sistema ob ohranjanju osnov, protislovij, nasproti protislovnim konfliktom, ki tudi v realnih družbenih pogojih tu danes obstajajo. Seveda pa so določeni vzgibi, ki govorijo v prid pozitivnega odgovora. Sedaj ne morem navesti podatkov, ki ilustrirajo nekaj, kar lahko s svinčmkom narišem — tisto takozvano izobraževalno piramido. Namreč dejstvo, da je spodaj dosti in zgoraj malo tistih izbranih, ki se prebijejo skozi izobraževalni sistem, ki si prilaste humanistično izobrazbo. Kaj pomeni povečevanje obsega humanističnega izobraževanja, denimo, da je temu tako, kajti jaz vsebine ne poznam, poznam predmete? Kot vzgib za dvig te ravni v osnovi, kar je z vidika razvoja pomembno, morda nadvse pomembno in morda presega pomen reforme. Ne spomnim se, da bi z izjemo tistih nekaj razprav, ki so tekle v času, ki bi ga opredelili kot diskusija o socialni diferenciaciji, kaj burno razpravljali o teh vprašanjih, ki ste jih vi malo prej navedli. Namreč, o vprašanjih tistega spodnjega sloja, ki je pravzaprav potisnjen v skrajno pozicijo eksploatacije in omejenosti, kijo lahko prevedemo tudi v obdobje liberalnega kapitalizma v svojih skrajnih konsekvencah, za tiste najenostavnejše vezanosti in odvisnosti pn vzponu. Gremo se akademske debate o svobodi vpisa in ustavnosti ali neustavnosti te kategorije claususa ali omejitve. Res pa je, da v javnosti nihče ni sprožil vprašan/a, kaj je s tistimi 10.000 mladimi Ijudmi, ki pravzaprav osemletke ali pa najosnovnejšega nivoja poklicnega izobraževanja ne prestopijo. In ali reforma ali ponudek preobrazbe v tem pogledu kaj prinese? Sodim, da so težnje za spreminjanje tega stanja, ki bi jih moral označiti kot revolucioniranje tega stanja, v tem smislu pravzaprav preobražanja socialne baze dela, tu je ta poseg v sfero dela. Prav gotovo je dviganje kulturne ravni proizvajalca, ki ni zgolj omejena na idejni povod, na formalistično seznanjanje s karakteristikami sistema, na seznanjanje z normami te družbe, njegovo kultiviranje, njegovo
socializmu širi in da je splošna izobrazba in izobrazba nasploh vedno bolj orožje v rokah delavskega razreda. No, zda/pa dovo/ite še meni in ima pozitivne in negativne strani. Zato je treba tukaj postaviti fronto. Kajti ena tendenca te reforme ni usmerjena proti splošni izobrazbi, ampak proti izobrazbi nasploh. Prvi indikator tega fe, da sptošne izobrazbene predmete dopušča v srednji šoli samo v vzgojni preobleki. Mi govorimo o kulturno-umetnostni vzgoji itd., kar pomeni, da je splošna izobrazba postala še tako nevarna za obstoječe družbene odnose, da jo je mogoče uveljaviti samo v vzgojni preobleki. Se pravi, da je kot katekizem. Tukaj je treba zelo paziti. Vzgoja je nekaj oopolnoma drugačnega, nekaj drugega kot izobraževanje in kreativno prenašanje. To je povedala zadnjič na televiziji predstavnica zavoda za šolstvo; dvakrat je opozorila na nevarnost, da je umetnostno-kulturna vzgofa intelektualizirana. Pač pa /e kot pozitivno alternativo ponudila neposredno doživljanje. Neposredno doživljanje je John Travolta, ne. Kaj pa je antiintelektualizem povezan z neposrednim doživljanjem pa vemo iz tridesetih let dosedanjega stoletja. To je sicer zelo nesramna primerjava..., ampak to je ideološki temelj fašizma. Neposrednost doživljanja, estetizacija politike, pa nič intelektualnega zraven. Benjamin je takrat rekel: na fašistično zahtevo po estitizaciji politike komunisti odgovarjamo s politizacijo estetike — tega ne smemo pozabiti. Drugo je pa glede programov, ker se tudf to tiče izobrazbe. Zakon zelo jasno določa v svojem petem členu, da uporabniki in izvajalci določajo vsebino in obseg in zahtevo vzgojno-izobraževalnih programov na podlagi razvida dela in na/og potrebnih za uresničevanje dejavnosti temeljnih organizacij uporabnikov. To je zelo jasna formulacija, ki je plod tihe redukcije znotraj samega zakona. Zakon štarta v imenu izobraževanja za delo. To ni specifična socialistična zahteva, to je celo specifično buržoazna zabteva. Potem nasprotno to zahtevo izobraževanja za delo reducira na izobraževanje za poklic, o katerem jegovorH tov. Braco.
To fe vedno ostaja delovno mesto v zadnji konsekvenci obstoječih razmer. Izobraževanje za delovno mesto je pa redukcija, ki si jo niti kapitalizem ne more več privoščiti v Marxovih časih.
uvajanje v osnovna področja človekove misli in ustvarjalnosti in njegovo seznanjanje z idejnimi cilji v tfsto, kar pravzaprav ustvarja vzgib za to, da se on postavlja vdelovnem okolju v aktivno vlogo in to je torej ta pozitiven odnos med sfero izobraževanja in sfero dela ali tisto, čemur pravijo relacija med znanjem in delom, ali tisto, kar nekateri s frazo označujejo razšofanje šole. Dodal bi, da prvo ni povsem fraza, da je analogno k temu, tam r.i označenost naših pojmov institucionaliziranih pojmov združeno delo, ampak je razpodjetenje podjetja.
Rastko Močnik
Zakon štarta v imenu izobraževanja za delo. To ni specifično socialistična zahteva, to je celo specifično buržoazna zahteva
Strinjam se s tov. Tošem, da je gimnazijo treba braniti samo iz prakttčnih razlogov. Toda mislim, da je funkcionalizem že na oblasti, ker je to kapital, in zato je treba gimnazijo braniti, seveda taktično. Moti pa me predvsem logika ukinjanja gimnazije, ki je ista, kot je bila logika ukinjanja, izganjanja latinŠčine iz tega šolskega sistema. Ta logika je nevarna zato, ker je uporabna tudi drugod. Pri latinščini je bilo sklepanje zavoda za šolstvo takšno: ker so latinski razredi znamenje razredne neenakosti, jih je treba odpraviti, potem ko ne bo več latinskih razredov, pač ne bo več res, da so fatinski razredi znamenje razredne neenakosti. Filozofi bi pri tem pripomnili, da te neenakosti kljub temu še vedno obstajajo. Pri izobrazbi je bilo isto. Ker je splošna izobrazba znak razredne diferenciacije, jo je treba odpraviti, da ne bo več znak. Jaz nisem prepričan, da ima splošna izobrazba tako smiselno razredno naravo v kapitalizmu, da elita intelektualcev sovpada z vladajočo elito. Jaz mislim, da se razkorak med individualno elito in družbeno elito v sodobnem   kapitalizmu   in   v  tako   imenovanem   birokratskem
Kajti Marx pravi takole: Ker je kapital zmerom bolj dinamičen, zahteva vse bolj dinamično delovno silo, kar pomeni, da mora kapital dajati delavcu ne le splošne izobrazbe, da ga usposobi, da prehaja iz enega delovnega mesta na drugo delovno mesto, da lahko ustreže potrebi kapitala, da se kapital premika v tiste konjunkturne panoge. S tem, pravi Marx, kapital usposablja svojega lastnega grobarja. če mi zdaj reduciramo dvakrat na delovna mesta, to po eni strani pomeni, da je tista splošna izobrazba postaJa preveč nevarna, po drugi pa je jasno, da je ustvarjena ena revolucionarna situacija, kot pravi tov. Toš, samo drugače, v negativni razsežnosti. Namreč, s tem bo izobrazba postavljena v funkcijo reprodukcije kapitala (če bo?) in bo končno prišla pod oblast enega samega družbenega sloja, namreč tehnobirokratskega, to kar niti v meščanstvu ni mogla. Kaj bo to zahtevalo? To bo zahtevalo samo organizacijo delavskih množic in samo izobraževanje. Potem boste pa imeli ilegalne šole, marksistične krožke, kot ste jih imeli pred vojno. In tukaj bo delavski razred dobil dva pomembna zaveznika, Na eni strani množice mladine, ki bi, če bi ta zakon obveljal, prišle iz šolskega procesa avtomatično zmerom na podrejena delovna mesta, ker bodo imele mladinske množice najsiabša spričevala, po tem zakonu pa naj spričevala neposredno določajo mesto v hierarhiji produkcije. To je pozitivno samo v negativnem smislu. In drugič, delavski razred bi dobil napredno intelegenco na svojo stran. Tak je pač zgodovinski nauk. To bo nujno zaostrito socialne konflikte in bo pripeljalo do tiste revolucije, o kateri govorimo, samo na bolj mučen način, kot bi jo lahko izvedli, ker je padec nazaj. Tukaj hipotetično sk/epam, mislim pa, da so take konsekvence v skrajni instanci možne.
Ina Petric
Zakaj pa se banke ne branijo maturantov z gimnazij? Ravno zaradi te njihove fleksibilnosti. In recimo, da so ti zelo uspešni na fakultetah — zlasti na matematiki, elektro in fiziki, povsod — mislim, da to ni naključje. Imajo sposobnosti, je pač tako, da jim gimnazija da sposobnosti pozitivnega transferja.
Nadaljevanje na str. 10

EINSTEINOV          PRISPEVEK           K          RAZVOJU
NARAVOSLOVN E FILOZO FIJE
1. Uvodne besede
Odkar obstaja Ijudska misel, človek išče odgovor na vprašanje: kaj je življenje, kaj je vesolje, kakšen smisel ima obstoj življenja in vesolja?
Vse religije in vse filozofije sveta so skušale dati odgovor na ta ,,večna" vprašanja (celo umetniki so skušali dati svoj prispevek k temu problemu). Vendar ena ugotovitev gotovo drži: kolikor je na svetu religij (in filozofij), toliko je tudi različnih odgovorov na ta vprašanja.
Vendar — ali iskati odgovor le v filozofiji, religiji ali pesniški meditaciji? Zakaj neki iskati odgovore v dogmah in težko dojemljivih abstrakcijah, ko pa nam dejstva, sama za sebe, velikokrat povedo več. Tako vsi naravoslovci (seveda tisti, ki po pravici nosijo to ime), za razliko od nekaterih filozofov, izhajajo izključno iz dejstev. In tako kot gradijo filozofi svojo zgradbo sveta, tako jo grade tudi naravoslovci. Razumljivo je, da naravoslovci nenehno dograjujejo svojo zgradbo, zakaj vsak dan spoznavajo nova dejstva.
Še tole: za naravoslovca ni važen le odgovor, temveč tudi smisel vprašanja. Zakaj postaviti ,fpravo" smiselno vprašanje, to je vprašanje adekvatno realno obstoječemu svetu, je velikokrat težje, kot na neadekvatno vprašanje dati zadovoljiv odgovor.
Z razvojem znanosti se tako pojavi ,,naravoslovna filozofija". V tem članku bom skušal predstaviti Einsteinov prispevek k razvoju naravoslovne filozofije. Ne bom razpravljal o konkretnih rezultatih, temveč o tistih delih Einsteinove teorije relativnosti (pa tudi ostalih področjih fizike), kjer le-ta, kot naravno znanstveno gledanje na svet in življenje, postane zanimiva za teorijo spoznanj.
2. Kako so mislili prej.. .?
V  času, ko je na obzorja fizike stopal Einstein, je bilo mišljenje fizikov naravnano v tej smeri: skoraj vsem fizikom je bila klasična mehanika trdni in dokončni temelj njihove znanosti in tudi vsega naravoslovja. Znanstveniki se niso utrudili pri svojih poskusih, da bi dokazali zvezo med zakoni mehanike in novejšimi teorijami (npr. Maxwellove teorije elektromagnetnega polja). Vse je obvladovalo mehanistično   pojmovanje   naravnih   pojavov,   ki  je prodrlo,  se ohranilo   in   se  močno  razbohotilo  z Galijem,  Descartesom  in Nevvtonom. Osnovna oblika gibanja materije jim je bila mehanska — nič drugega kot spreminjanje kraja. S tem so skušali vse razložiti. Mehanistično pojmovanje je doseglo višek okrog leta 1870, nato pa se je začelo polagoma rušiti.
V   tej  podobi   sveta  so  bili   čas, prostor, masa  in energija absolutni. Tega niso šli nikoli dokazovat, ker bi kaka drugačna domneva  nasprotovala  vsaki  človeški  izkušnji.  Naj je človek v kakršnih    koli   okoliščinah   meril   dolžino   predmetov,   določal njihovo maso ali meril časovni razmik med dvema dogodkoma, izid je moral biti vedno isti. Nasprotovalo bi vsem našim izkušnjam, če bi   domnevali,   da   bi    mogle   biti   te   količine   odvisne   od opazovalčevega gibanja. Zato je fizika od Nevvtona naprej složno slonela na mnenju, da so te lastnosti teles ali •dogajanj določene tako rekoč od stvarjenja naprej in nimajo nič opraviti s stanjem Ijudi, ki jih ugotavljajo.
Nova odkritja osemdesetih let, posebno pa druge polovice devetdesetih let so postavila mehanistično pojmovanje pred nepremostljive težave in protislovja. Prvi, ki je prodrl dogmatično togost fizikalnih teorij in njihovih temeljev je bil Ernest Mach. ,,Mislimo, da je predsodek mnenje, da moramo imeti mehansko za osnovo vseh ostalih področij fizike in da je treba z njo razlagati vse fizikalne pojave. Saj ni nujno, da mora zgodovinsko starejše odkritje biti in za vselej ostati podlaga za razumevanje kasnejših odkritij...", je utemeljil te drzne in nove misli Ernest Mach v delu ,,Kritična zgodovina razvoja mehanike", ki je izšlo leta 1883.
Nekako istočasno je tudi Engels v svojih študijah opozoril na omejenost mehanističnih predstav, polemiziral je proti ,,besnosti, s katero skušajo vse reducirati na mehansko gibanje".
Machova kritika klasične mehanike je ostala najprej brez odmeva. Mehanistična predstava o svetu se je združila šele ob osupljivih in velikih odkritjih v drugi polovici devetdesetih let (Rdntgen je odkril ,,žarke X", Becguerel je opazoval radioaktivnost, Marie Curie in Pierre Curie sta odkrila radij, Planck je odkril, da ima toplotno sevanje kvantne lastnosti). To je bil čas, ko je Einstein v Zurichu študiral fiziko.
3. Na obzorja fizike stopi Einstein
Najprej  se je  ukvarjal  s toplotnim gibanjem  — predvsem statističnim pojmovanjem atomskega  in molekularnega gibanj, Razen   strokovne   vrednosti   pa   je   imelo Einsteinovo   delo področju toplote tudi spoznavno-teoretski pomen; dokazalo je,
odklonilno ali skeptično'stališče nekaterih znanstvenikov (n E. Macha, W. Ostvvalda,...) do atomske teorije ni bilo upravičen Einsteinovo delo v molekularni fiziki je utrdilo materialistič svetovni nazor sfizikalnega stališča.
Prav revolucionarno je bilo Einsteinovo delo v teoriji svetlobe! Izhajalo je  iz  Planckove hipoteze, da sprejemanje in oddajan} energije pri toplotnem sevanju ni kontinuirano, ampak poteka obliki majhnih količin — ,,kvantov". To Planckovo odkritje je bil v popolnem, nerešljivem nasprotju s tedaj splošno priznano valovn teorijo svetlobe, ki je okrog leta 1800 prevladovala nad Nevvtonov korpuskularno  teorijo.   Protislovje  med   valovnim  in  kvantni opisom svetlobe je odstranil Einstein s trditvijo: svetfoba je sicei valovanje, ki se kontinuirano širi v prostoru, vendar je svetlobn< energija le na nekaterih mestih tako zgoščena, da lahko učinkuj« na kako telo.
Fotonska  hipoteza   spada   med   zelo  pomembne  znanstveru novosti.   Strokovno   in  spoznavno teoretsko je  imela epohale pomen. Ves nadaljnji razvoj atomske fizike temelji na fotonski teoriji.
S filozofskega stališča je imela Einsteinova teorija dvojnij pomen. Prvič je nudila dokaz, da kvantni pojavi, ki jih je odkri Planck pri toplotnem sevanju, niso lastnost kake posebne vrste sevanja, ampak označujejo fizikalne pojave na splošno. Končno je izgubilo veljavo staro metafizično geslo, ki ga je omajal že Planck s svojim odkritjem, namreč da narava ne dela skokov. Drugič so Einsteinova dognanja odkrila dvojno naravo svetlobe. Svetloba ima valovne in korpuskularne lastnosti. Einsteinovo spoznanje združuje nasprotujoči mnenji Huygensa in Nevvtona.
V teoriji toplotnega gibanja in kvantni teoriji je opravil deto, ki je bilo temeljnega pomena za nadaljnji razvoj znanosti. Za to del je   tudi   dobil   Nobelovo   nagrado   leta   1922   (za raziskovanj fotoefekta).

Berlin, 1916. g.
sin"51'
****SLL.'*WI*
•  Nastala )e tote\
.^eoetud\P^

pom L\eta Mc\\a\°. pospe ve\atV
55SK«^iSL*sS«t
*wn\«"   nau\co.
,ostne
zadov
^©SsaSSSSšSS
5zoa\

Ipoi^
*^^^**»*«Z?*2!Ur?i
feat^B^
5. Einstein: objektivnejse
Ne    samo
temvec
tudi
l**o5tonco
so

_ t*ez

AoW
lustvarif, jSS^TEl«wlnu se >« *« 1S*f Logel  protislov,a
pro1
,siora.
kar
fna^to Nevvtonov, ^;-         nA-.^^^odtojHl..
nastaja čutna

Itudl   ^%rS»? ..^^S^ rrttf ««
/.jnStojn i El
AJorgo
[ 4. Nerešljiv gordijski vozel
Newtonovemu mnenju o obstoju absolutnega prostora, časa in aibania celih 200 let ni nihče oporekal (izjema sta mogoče Leibniz I in naš Boškovič, ki sta izrekla neke pomisleke). Prvi, ki je krit.čno obravnaval Nevvtonovo idejo o absolutnosti prostora, časa m aibania je bil Ernst Mach. Nevvtonovemu pojmu časa je ugovarjal s trditviLJaabsolutr^
Predstavo o času dobimo praviMaSf i7°m^"^"^^^"pomenaT] množina energije lahko ,,zgosti". Matematična oblika tega zakona stvarmi. Dialektično ie to nnia<nii- ^pasebojne povezave medl ie slavni obrazec E mc2 ki ie danes nrišel že skorai v Dreaovor. Pri najglobja in nWo&L ZT^r.Zt'?*«*« č™
Ijskih \n S^e^re^vnostna      --
!Lm<kih dogajan^                    m
Govoriti o absolutni sočasnosti dveh dogodkov, ki sta krajevno zelo oddaljena, bi imelo znanstveni smisel le, če bi mogli pošiljati signale z neskončno hitrostjo. Ker pa je največja hitrost signala svetlobna hitrost — in ta je končna — pojem absolutne sočasnosti nima fizikalnega pomena in teoretično ni upravičen. Če se zgodita dva dogodka za prvega opazovalca na istem kraju v danem časovnem razmiku, nameri drugi opazovalec, ki se giblje glede na prvega in za katerega Ne dogodka ne zgodita na istem kraju, večji časovni razmik. Napačno tolmačenje pravkar povedanega je trditev, da gre ,,gibajoča se" ura počasneje od ,,mirujoče". Ta pojav je znan kot dilatacija časa in je eden izmed dveh slavnih ,,paradoksov" relativnostne teorije. Skrajšanje hitro se gibajočih teles v smeri gibanja je posledica relativnega gibanja obeh sistemov — to je drugi izmed omenjenih paradoksov. Podaljšanje ali dilatacija časa je tudi eksperimentalno dokazan — dokaz so dale raziskave kozmičnega sevanja; relativistično podaljšanje časa doseže pri razpadu nekaterih mezonov posebno velike vrednosti, ker imajo ti delci izredno veliko hitrost. Fiziki in filozofi, ki se niso mogli otresti tradicionalnih mehanistično metafizičnih predstav, so napadli ta ,,nesmiselna" sklepa relativnostne teorije ali pa se iz njih norčevali.
Če ni absolutne sočasnosti, ne more obstajati absoluten čas, ki bi veljal enako za vse sisteme. Torej ima vsak sistem svoj lasten čas, ,,čas sistema".
Ker sta čas in gibanje tesno povezana, relativizacija pojma časa neposredno negira pojem absolutnega gibanja. Gibanje kakega telesa ali sistema lahko primerjamo le z gibanjem kakega drugega telesa ali sistema in ga glede nanj številčno določimo; absolutnega gibanja ni!
Einsteinova specialna teorija relativnosti sloni na dveh načelih: na že omenjenem načelu o konstantni svetlobni hitrosti in da večjel od te hitrosti ni ter načelu relativnosti. Načelo relativnosti pravij da veljajo isti naravni zakoni v vseh sistemih, ki se gibljejo med seboj enakomerno in premočrtno. Njihove prostorske in časovnel vrednosti   lahko  preračunamo   iz  enega   sistema  v drugega pol posebnih   enačbah,   ki   so   znane   pod   imenom   ,,Lorentzove| transformacije".
Eden izmed nasledkov Einsteinove posebne teorije relativnosti I je bil, da masa in energija nista medsebojno neodvisni lastnosti, temveč sta pojavni obliki ene in iste kvalitete: ta t.i. ekvivalenca mase in energije je pomenila, da more teoretično drobcena masal izžarevati v velikanski množini energije, in narobe,da se velikanska
jsplosnejsa zveza med Ijudmr'
med se izraža
je slavni obrazec E mc2 ki je danes prišel že skoraj v pregovor. Prij mehanskih, kemijskih, toplotnih in električnih pojavih je ta defekt
Po
tudi z Nevvtonovima dogmama°o'ahsnt!?t™J5."^° ie.obračunalj majhen, zato ga prej niso opazili. Pač pa ima masni defekt velik jovem so to ,,samo  id                  °
Jmi". Naši mehanski zal
Mročjabinebilozanesmvo.    P         '  J'h ZUnaj P^^ušenega
- ¦'cvvnjiiuvima uogmama O absolnt                            «"'«v«Maii niajnen, ^dio ga prej mbu upd^ui. rau \jh mid iiicimii ucicm veiiKi
njegovem so to    samo  ideie   ki iih       prostoru ln Oibanju.l pomen v atomski fiziki (že leta 1901 so z eksperimenti ugotovili, zkušnjami". Naši mehanski zakoni so I    "ri   m°r?mo P°trditi z| da hitrim elektronom masa raste z njihovo naraščajočo hitrostjo).1
so le ,,dognanja o relativnem
Ekvivalenca mase in energije je razkrila presenetljivo skrivnost narave: da je mogoče energijo nakopičeno v atomskih jedrih uporabiti za izdelavo najstrašnejšega uničevalnega orožja, atomske
ni omaia^a^rMaiS Wtitar^ISk*SePk°$tOrU '"" •9'baniU -pal in vodikove bombe-
naj le Michelsonov poskus (glej npr J St PfJJ"60!1'- Omenimj Specialna teorija relativnosti je na območju svoje veljavnosti za 969), ki je pokazal, da je svetlobna hi tt^. elatlvnost MK,| zdaj uporabna teorija (razumljivo je, da ta teorija ni zadnja stopnja eodvisna od gibanja svetlobnega vira ali            korJstantna <n ie* v razvoju fizike; ne vključuje gravitacijskega polja, ki ga je treba
^zultat Michelsonovega poskusa ie m-irai n, °Paf°va ca- Negativnii obravnavati v okviru splošne teorije relativnosti). Njene rezultate ra    Taur,t       ..._   .~H        M *e pncai proti obsto u «uotinKn«^l      ....    Y.    ..     _____.    .        ...      .   •    ..    ______.....__,.   ^
rtra Ttehanska
(Takrat  - vse   19.  stoletie - ip imQi'        0JU svetlobnegal potrjujejo številna merjenja z elektroni, ioni in atomskimi jedri, če nci«   ¦_.::.     .....        J         je im^a neoma,ann uoii^B zapje    pj    treba     uporabiti    kvantne    mehanike.    Načrtovalcil
pospesevalnikoT
teorija   svetlobe.   Svetlobo Von. Ja med|ia' kl so ga imenovali sve
rv^^'«"*^^^^ za valovanje
neomajano veljavoj ~ 'i   za   valovanje eter oziroma kar | )d seboj
Jajpomembnejša  med  niimi   i-  hiil                   Oj   nasProtovale.
=rd,)Sk,m vozlom. Presekal ga „ miadiiinšton    P      nWaBIIvrm
uporabiti
drugih   naprav  v  fjzikT jporablj?-« m---pvtomobilov,vlakovinletal.
in
ehanSke   ^rul^Z ^^V^EZ^
\astnost»
svet^-                                                                  ____________________
Ta hipoteza o neomejenem, a prostorsko končnem vesolju je pomenila popolno nasprotje običajnemu mišljenju, zato so ji mnogi tudi nasprotovali, predvsem filozofi. Imeli so večinoma šegloboko zakoreninjene stare mehanično-metafizične predstave o ,,neskončnosti" vesolja oz. prostora. V skladu z evklidsko geometrijo niso ločili pojmov ,,končnosti" in ,,omejenosti" in se zato niso znašli ob Einsteinovih razmišljanjih. Razumevanje Einsteinovega modela vesolja je oteževala tudi Kantova fjlozofija, ki je postavlla evklidsko predstavo o prostoru za filozofsko dogmo'. Pa tudi materialistični filozofi v tem niso hoteli slediti Einsteinu. Nekateri od njih so mislili in mislijo še danes, da pojem o prostorsko končnem vesolju nujno vodi do idealistično-teoloških zaklj^učkov, ker vsiljuje vprašanje, kaj je ,,onstran" prostorsko končnega vesolja. To je globok nesporazum, ki temelji na zakoreninjenih mehaničnih predstavah in metafizičnih predsodkih. * Vprašanje, ali je Einsteinova domnevao prostorski končnosti vesolj pravilna ali ne, je - kot je Einstein sam izjavil - ,,v smislu praktične geometrije popolnoma umestno." Nanj je mogoče odgovoriti le z znanstvenimi sredstvi in metodami. Filozofske dogme tu niso na mestu, kot tudi drugod ne. Na to vprašanje, ki še danes ni rešeno, lahko dajo odgovor le eksperimenti, posebno astronomska opazovanja. Izkustvo bo pokazalo, kateri od mogočih vesoljskih modelov je uresničen v naravi.
"resničitev  najbolj  \Z'   \°    Elnste'novih   nazor^    •     tOmov Predstave o realnoit;P   P- °Stega-   Menil   ie   dl  m     • Je   narava
v isti obliki tudi ? čela fiz|kalnih raziskav, ?• • °hranile k°t PripadnostkS,^ofy;^ at^ov. S S^SSS*!"0 ^ ^terialističnega ZzZTl  mater'ali^u.    V    dT    R P°trdl1
8'STestoaWiučka
niegovet
^sssaS-.
i'h je
mogoče
sasatssftSajj^
IS»a
"•"""Mo?,
ž^iSfec-
a^ *e %&?x
nal
Tribunina okrogla miza USMERJENO IzOBRAžE\ANJe IN DELj^/sKO s^!OUPRa\^ANjE (vzgoja in izobraževanje in razredni boj)
I     Slavoj 2ižek
u
Stalno se govori o tem spoju, češ, samo delo bo posta-lo umetnost itd. Ali je sploh potrebno ponavljati tista znana stališča iz Kapitala 3, kjer Marx pravi, da je to možno šele onstran materialne proizvodnje ...
Vidim osnovno protislovje, ki sem ga že vsvoji prvi intervenciji označil. Recimo,dase strinjamo s tem, da smo sedaj v procesu neke družbene revolucije pri nas itd. Osnovni ton te reforme je pač politehnika, poklici itd. Tu smo v nekem procesu družbene revolucije, se pravi, ko delavec prevzema v svoje roke. Človek bi pričakoval, da bo osnovni ton reforme, kako usposobiti delavca, da to naredi, ne pa kako ga usposobiti za nek poklic. V tisti famozni rdeče-modri knjigi, je rečeno najprej, da je reforma politehnična, čez nekaj vrst pa, da je marksistična. Mislim, to je čisto neproblematično sprejemanje tega čudovitega termina, kot da je politehnična zasnovanost isto kot odnos med poklicem in upravljanjem oz. samoupravljanjem. Kar se tiče gimnazije, jaz se ne bojim zanjo, mislim, da bo preživeia v taki specifični obliki kot ena od posebnih šo/ (to je zadnja novica, ki sem jo danes jaz slišal). Hočem reči, da bo gimnazija izgubila tisti svoj univerzal, jaz sem samo to slišal, da si že nekako delijo in da so Ijubljanske gimnazije nekako Jzvohale", da bodo ostale. In zdaj si delijo recimo: Šubičeva bodo humanisti, Bežigrad bo naravna, zdaj pa pride genialen podatek, kaj so podtakni/i Mostam, ki je delavsko, so pa rekli, vi boste pa fizkulturniki. Zdaj se tisto protislovje med pozitivnim trendom reforme (obča izobrazba) in s tem podrejanjem združenemu delu, kakršno je zdaj, rešuje na način, ki se ga jaz bojim. Ne gimnazije! Poslušajte, ni večjega gnoja od kulturnih delavcev, če jih bo manj, ni škode, ampak gre ravno za tiste množice. Zgodilo se bo to: da se kultura čedalje bolj pojmuje
enostavna dela, kasneje naj bi se pa potem izobraževali za bolj zahtevna dela, če bo pač tisti, na primer ki bo v tem odtujenem produkcijskem procesu kot del stroja, še sposoben za to, da se bo priučil za tista bolj zahtevna dela. Zato menim, da je to tudi eno teh osnovnih protislovij, oz. ta linearnost gledanja tega zakona, saj bomo tukaj šli iz anatomije opice na anatomijo človeka, ne pa obratno. Poleg tega pa imam še druge pripombe, npr. kar je prej tov. Molan govoril, o kadrovski politiki pri nas. Imam zadnje podatke, ki so delani z 50 odstotki vseh zaposlenih pri nas. V srednjeročnih in dolgoročnih programih pri nas, planov kadrov sploh ni za 80 % teh. Poleg tega pa teh 20 % zagotavlja, da lahko garantirajo samo 50 %, zato, da se zares izpolnijo tisti njihovi dolgoročni plani, to pa pomeni (in zakaj samo 50,%), ker so pač vezani na tržne razmere, kakršne pač so, te pa se spreminjajo od leta do leta, da mi pač vežemo te naše plane nadalje pač na to vezanost, na ta trg. Tudi s tov. Križaničem se popolnoma strinjam: zgrozila sem se ob tem osnutku, ko na koncu vidim opredeljene te nosilce, pa roke nalog, kdaj naj bi se vse to izpeljalo in sem dejansko ugotovila, da je za nekoga čisto preprostega, ki to bere. nemogoče doumeti, kdo vse sodeluje, če n.pr. samo naštejem nekaj teh SIS ali PIS (eno je republiška izobraževalna skupnost, ki skrbi recimo za zagotavljanje izobraževanja pri nas, drugo so posebne izobraževalne skupnosti, tretje so občinske izobraževalne skupnosti, potem je tu še enota, potem pa na koncu še komite in strokovni svet, ta bi bil na hierarhični lestvici najvišje, ki bi vseobsežno potem usmerjal tako vsebino, kot tudi obseg izobraževanja pri nas). Naštela sem tak ogromen aparat pri nas, ki ga pa naše gospodarstvo po mojem ni sposobno vzdrževati. Poleg tega ni še zagotovljenih dovolj učiteljev, vsega kadra, ki skrbi za samo reprodukcijo izobraževanja. Imam še eno zadevo, ki se mi zdi pomembna: na kakšne težave bodo ti mladi na primer, ki naj bi šli vsi direktno v proizvodnjo takoj po osnovni šoli naleteli? Po zadnjih podatkih, ki jih imam, je kar 80 % vseh teh invalidnih oseb (in invalidnost pri nas izredno narašča). In zakaj? Vzroki invalidnosti so to, da je izobraževanje slabo. Ko pride mlad človek v tovarno, tam ne naleti na Ijudi, ki bi se z njim ukvarjali, ni ne mentorjev, ne inštruktorjev, nihče ni pripravljen delati s tem človekom i to zato, ker mora izpolniti med delovnim časom normo. In ker je ne izpolnjuje, ne dobi plače. Potem so jasno ti prepuščeni sami sebi in tako vidimo, da delo čisto zares pohablja Ijudi v delovnem procesu. Zdaj pa prihajamo s tem zakonom, da naj bi se sprostila takšna armada mladih Ijudi in tako, da bi šli direktno na ta manj zahtevna dela.
Taka je težnja. Kaj smo v republiški resoluciji sprejeli? Natančno piše, da moramo omejiti prehod iz proizvodnje v administracijo, potrebujemo pa predvsem tehnične kadre, tehnične poklice, srednje poklice, srednješolstvo. Še ena farsa na koncu zakona je ta, da ta zakon ne bo obremenjeval republiškega proračuna. Seveda ne, saj to je že vse šteto v plače tega republiškega komiteja za izobraževanje, to je v njihovih nalogah. Toda posledice tega zakona, kdo jih bo plačal?
Jože Miklavec
... Rad bi sprožil tule objektivno protislovje, v katererr smo se pravzaprav znašli sami tisti, ki smo bolj ali manj koncipirali osnutek tega zakona. Namreč protislovje med zahtevo ali med zgodovinskim procesom podružbljanja vzgoje in izobraževanja, oziroma ostajanja vzgoje in izobraževanja kot družbene funkcije, neposredne družbene funkcije — mimogrede lahko seveda takoj citiramo Marxa z njegovim stavkom, da moramo ustvariti družbo svobodnih Ijudi, ki se medsebojno vzgajajo. To je ena plat tega protislovja, druga plat pa je seveda vprašanje, koliko smemo in moremo v današnjih družbenih okoliščinah in razmerjih dopustiti, da postane vzgoja neposredna družbena funkcija, kar se navezuje neposredno na vprašanje, ki ga je sprožil tov. Mbčnik, ko je rekel, da mora vzgojni proces temeljiti na doživljanju.
Rastko Močnik:
To je rekla Mejakova na RTV.
MiklavecJože:
Tudi z osnutkom zakona puščamo državi, pri čemer predpostavljamo, da je ta država država diktature pro-letariata, določene prerogative na področju vzgoje in izobraževanja
Namreč, če postavimo vzgojo kot neposredno družbeno funkcijo, pomeni to, da v bistvu razšolamo šolo. Razšolamo jo do te mere, da jo odpravimo. Zato pravim, da je to objektivno nasprotje, ki se je postavilo pred celotni reformni proces. Mislim, da to moramo vedeti, ker vendarle puščamo tudi z osnutkom zakona določene prerogative državi na področju vzgoje in izobraževanja, pri čemer predpostavljamo, da je ta država diktatura proletariata. In vendarle še ptedvidevamo neko ralativno samostojnost šotske vzgojno-izobraževalne sfere. To je eno vprašanje. Mi bi bili seveda zelo hvaležni, če bi nam kdo iz tega protislovja skušal pomagati.
Drugo pa je vprašanje, ki se zopet povezuje na to vprašanje tov. Močnika, gre pa za tole. Kateri vzgojno-izobraževalni proces je učinkovit glede na razvoj osebnostf, kar pa zopet ni utilitaristični vidik na celovit razvoj osebnosti.? Seveda je tu povsem jasno, da je ta neposrednost procesov mnogo učinkovitejša od tako imenovanih posrednih procesov. Neki znan sovjetski pedagog iz obdobja revolucije je zelo ironično govoril o tem neposrednem vzgojnem procesu, ko se je pravi subjekt postavil v objektivno točko in subjekt deluje na objektu, kot posebna pedagoška snov. To je zopet en tak protisloven pojav. Na eni strani imamo neposredno vzgojno vplivanje, ki ga vendarle še danes enačimo s tem neposrednim govornim kontaktom med udeležencem izobraževanja in učiteljem, na drugi strani pa ta neposredni vzgojno-izobraževalni proces, v katerem je udeleženec izobraževanja subjekt, resnično subjekt tega, ker s svojim delom, kakršnim koli, ne mislim tu na fizično delo, pravzaprav razvija svoje potencialne zmožnosti. No, morda pa še nekaj v odgovor na nekatere insinuacije. Mi razumemo vključevanje v delo kot delovno prevzgojo, vključevanje v delo in pridobivanje delovnih  izkušenj, pridobivanje praktičnih znanj v
kot, npr., kaj to pomeni v delu, ob delu, pri delu, na delu in tako dalje? Ne gre samo za gimnazije, tu gre za neke obče smernice, to je tista linija asociacije kultura-amajterji-hobi, razvedrilo. Ne bi zdaj s širšimi simptomi moril, npr. eno od teh simptomov, je da se vztrajno ponavlja ta teza, da pri nas samo življenje (v Sloveniji se je to slišalo), postaja umetnost oz. umetnost postaja način življenja. Skratka, češ, da bo sam delovni proces postal ne vem kdaj umetnost. Jaz vidim tukaj to nevarno redukcijo, ki je mimogrede povedano, v direktnem nasprotju, če se že gremo tako dogmatično, z Marxom. Stalno se govori o tem spoju, češsamo delo bo postalo umetnost itd. ali je sploh treba ponavljati tista znana stališča iz Kapitala 3, da je pravo resnično ustvarjanje šele onstran materialne proizvodnje itd. Hotel sem samo nakazati, da vidim tukaj neko širšo težnjo, ker lahko konkretiziram tisto tvoje izvajanje tako: namesto sociologije, filozofije je STM, namesto zgodovine umetnosti je umetnostna vzgoja itd. to je neka težnja, ki se meni zdi objektivna, da se oblikujeta dve splošni grupi.
Nada Špolar
Ervin Hladnik
Tov. Molan je rekel, da naša podjetja planirajo kadrovanje naprej. Mislim, da naša podjetja svoje lastne produkcije ne planirajo vnaprej, kaj šele, da bi o kadrih govorili. Ampak vzemimo za predpostavko, da je svoje tehnične kadre združeno delo sposobno planirati po svojih potrebah. Pri tem pa se postavi vprašanje: kakšno potrebo po netehničnih kadrih pa čuti podjetje? Nobenega, namreč, nobeno podjetje ne bo noro, da bi vlagalo denar v družbene parazite, kar pomeni, da bomo na elitistične inštitucije te družbe dobivali točno in edinole najbolj elitistične elemente te družbe ...
Rastko Močnik
fz najnižjih slojev so slušatelji kmetijskih šol in drugo najnižje socialno poreklo imajo študentje političnih in družbenih ved. To je bilo v Zagrebu objavljeno pred približno pol leta.
Planov kadrovskih potreb skorajda ni! Invalidnost pri        Srečo Kirn
nas narašča! 80 % invalidnih oseb je mladih začetnikov!           „ ..           ,_,....
— Kaj je pa z akademijami?
Osnutek zakona si na nek način navzema krinko,... to je tista grožnja, to je tisto moralno in materialno nepriznavanje delu tistega, zaradi česar naj bi se ta zakon skušal postaviti na nek drug način. /n zato menim, da je taka terapija, kot na primer takojšnje vključevanje v združeno delo, dejansko samo nekakšna delovna terapija oz. delovna prevzgoja. Dejansko s tem skušamo mladino prevzgajati.
Samo to na tak odtujen način, ker pač vemo, kakšna je ta blagovna produkcija. Recimo: težnja te permanentnosti usmerjenega izobraževanja je ta, da bi se najprej usposobili vsi za ta
Rastko Močnik
Tam je pa bolj jasno, tam so pa kulturniki.
funkciji izobrazbe, v funkciji razvijanja in strokovnih zmožnosti in strokovne izobrazbe in splošne izobrazbe in tudi preoblikovanje delovnih zmožnosti zato, da bo človek bolj sposoben opravljati neko delo.
Želimo, posebej poudarjam, postaviti delo v funkcijo izobraževanja. Torej zmožnost delavca ali pa udeleženca izobraževanja, da umsko z delom pridobiva znanje, tudi skozi delo pridobiva delovne zmožnosti in jih uveljavlja tudi 2ato, da napreduje po neki družbeni lestvici, če je izobrazba seveda socialni prevodnik v tem sociološkem smislu.
Da je reforma usmerjena proti izobrazbi nasploh tega vendarle ne bi mogli trditi. Bojim se, da nekateri vendarle vidimo v tekstu sence, ki jih pa tekst nima. Nazadnje bi rekel še tole, da je meni osebno tale razprava tukaj, kar jo je do sedaj bilo, dala veliko misliti o rešitvah, ki smo jih ponudili v javno razpravo, hkrati me je pa vzpodbudila tudi za to, da bi danes na tem mestu rekel, da želimo seveda še več takih kritičnih razprav in tudi neposrednih odpiranj možnih drugačnih alternativ, ko bo prihajalo seveda do predlogov zakona, predvsem pa mislim, da se moramo vsi skupaj hkrati s to fronto, ki jo tu odpiramo, uperiti tudi v dve drugi fronti: ena fronta je koncipiranje vzgojno-izobraževalnih programov, ki ga seveda ta zakon ne prinaša in ne govori o vsebini posameznih predmetnih področij, torej ne določa niti okvirov, niti ne vem česa zlasti s smotri izhodišča za koncipiranje; in druga fronta je seveda celotna preobrazba tistega področja, ki ga imenujemo združeno delo, ki pa dobiva s tem zakonom določene naloge, za katere sami tudi vemo, da trenutno združeno delo v celoti $e ni usposobljeno zanje, želimo pa s tem zakonom, s to šolsko preobrazbo, vzpodbuditi procese tega drugačnega obnašanja v organizacijah združenega dela, na rirugih področjih tega združenega deia.
Budin Joško                  Uporabnike je potrebno razumeti!
Ne bom tako strokovno diskutiral kot so moji predhodniki. Kjer je boj za razvoj samoupravnega socializma njegova učinkovitost, so možni tudi kompromisi. Ne rečem, da so koncepti pravilni, da upoštevajo take kompromise, zdi se mi pa, da je logično premišljevati o stališčih našega današnjega realnega sveta.
No, ko sem imel priložnost razmišljati o teh glavnih mislih zakona, sem se v glavnem s temi hotenji strinjal, bodisi da sem gledal stališča družbe ali posameznika ali pa uporabnika. Dobro, družba je zainteresirana za to usmerjanje in to nedvomno gotovo tudi drži. Jaz za družbo štejem združeno delo, štejem politične organizacije in samoupravne skupnosti, kar naj verjetno predstavlja ta samoupravni mehanizem. Torej gotovo tukaj obstaja neka potreba iz raznih pogojev, v katerih živimo. No, seveda neko učinkovito izobraževanje, ki daje učinkovito strokovno izobrazbo, neko celovitost, je vedno zgrajeno na nekih kompromisih. Meni je to jasno. Ne vemo, če bomo kdaj ustvarili mehanizem načrtovanja kadrovskih potreb, verjetno bomo to poskušali in se nam bo posrečilo z večjim ali man}šim uspehom. Doslej tega nismo uspeli. Vendar pa le koncept tega ekvivalentnega izobraževanja in dopolnjevanja le omogoča adaptivnost izobraževanja kot sistema, adaptivnost, ki naj se prilagaja spremenjenim potrebam itd. Vseto se da tudi zlorabljati in priče smo zlorabam, to se pravi pojavom, ki jih ne želimo. Namreč, množično prekvalificiranje upravne službe itn., verjetno je nekaj tudi izven šolskega sistema. Vzrok je najbrž v vrednotenju dela. In sistem permanentnega izobraževanja nudi sijajno možnost, čeprav se strinjam, da je potreben. Vendar je tukaj potrebno urediti z nekimi vrstami planiranja, da do takih pojavov kot sedaj, ne bo več prihajalo.
Gotovo je potrebno, kot smo se vsi strinjali, da zaživijo tudi druge oblike izobraževanja, ne samo izobraževanje pred vstopom na delo, ampak tudi izobraževanje ob delu in izobraževanje iz dela. Seveda se ne strinjam s tem, da se katerikoli izmed teh oblik daje posebno prednost. Vse te oblike, ki so verjetno utemeljene, in tudi izkušnje zunanjega sveta nam kažejo, da se da s pridom uporabljati vse oblike, da zaživijo enakopravno. Dostikrat odkrito rečemo, da se zaupamo v združeno delo in to na področju njegove vloge v izobraževanju. Težko bi bilo prepustiti in dati poudarek na študij iz dela. Če sem konkreten je to takole: Strnjeno izobraževanje brez vključevanja v delo naj bi omogočalo večjemu delu mladine takojšnjo pridobitev najvišje kvalifikacije — saj tako je tudi zamišljeno, vendar z eno omejitvijo, da gre za ožji krog mladine. Jaz mislim, da je to treba omogočiti vsakomur, ki je kvalitetno — sposoben, v času ko ga predvideva njegov delovni program, končati študij. Gotovo je, da današnje stanje ne ustreza povsem, kajti v visoko šolstvo se vključuje množica študentov. Mislim, da tega pritiska sicer ni, pozitivno bi izkoristil to možnost, ki jo zakon nudi, da bi vpis v ta strnjen del študija le nekoliko omejil, vendar ne zapakiral z nadpovprečnostjo. S tem, da bi seveda dali Ijudem vse možnosti za nadaljnje izobraževanje ob delu in iz dela.
Problem pa seveda nastane odnos do izobraževanja iz dela in ob delu. Ali ni to izobraževanje ob delu nekaj, kar je že krivica za udeleženca pri izobraževanju, ker ima ta daleč nenormalne pogoje, kot njegov kolega, ki se izobražuje iz dela? Uporabnika je treba razumeti, da potrebuje dobro vzgojene kadre. Seveda se pri tem strinjam, da dajemo čim širšo, ne samo ozko izobrazbo in tudi osnovna znanja za strokovno izobrazbo. Naj se znanja, če jih sedanja omogočajo, konkretno govorim o tehnični šoli, pridobivajo na nek način ob delu, saj zato se da najti primerne oblike. Torej, jaz bi na eni strani razumel, da je to interes uporabnika, da ima neki vpliv na izobraževanje, vendar pa dostikrat govorimo, da naj bi tudi vzgoja imela določen vpliv na uporabnika, kar zdaj tudi sistemsko ni rešeno in tudi vsebinsko smo daleč od tega. Celo mislim, da mora biti neke vrste odvisnost šolstva od uporabnika v nekem smislu še vedno ohranjena. Torej smo lahko priča, in to iz izkušenj govorimo, da v neurejenem gospodarstvu šola lahko postane mesto neurejenih odnosov. Torej v tem smislu bo treba vedno aplicirati, da šole ohranjajo svojo neodvisnost in da ne postanejo, kar je po zakonu celo možno, temeljne organizacije združenega dela . . . Od neodvisnosti šolstva, mislim v dobrem pomenu, ima največ koristi združeno delo.
Tribunina okroela miza USMERJENO IzOBRAŽE\ANJe       | IN DELA5/sKO s^OUPRa\^jANjE (vzgoja in izobraževanje in razredni boj]|
FRANC MOLAN
Edino bogatstvo je človek, ki nekaj zna, ki bo znal delati
Mislim, da je še veliko nedodelanosti. Ampak vendarle bi človek le pričakoval, ker so generacije študentov in dijakov vedno poudarjale kot problem, da je šolanje samo, oz. proces izobraževanja zelo odtujen od dela. Sedaj je TOZD tudi vključen v ta proces vzgoje in izobraževanja, tako da se v času šolanja študent neposredno sooča z nalogami in opravili, ki jih bo delal oz. se srečeval z njimi v TOZD. Najbrž je naša želja, da se takrat, kadar je človek najbolj dovzeten, usposobi za delo v združenem delu.
Vsa razmišljanja ob tem so zelo močno poudarila ta družbeni in nacionalni interes po vseh panogah ali pa vseh disciplinah, da se izobražuje tisti, ki je za to usposobljen. Tega ne bi pojmovali enostransko kot neko prisilo samo do proizvodnega dela, to smo dosti jasno povedali. Tako mislim, da gre za to, ne želimo ostati pri sedanjem, želimo, da se stvari začnejo spreminjati. Seveda je pa vedno vprašanje—kako, kako hitro itd. Gotovo pa je, da sedanje stanje ni zadovoljivo, saj pravzaprav danes padamo, imamo o tem podatke v produktivnosti ne rastemo, kvalifikacijska struktura pada, za Ljubljano je značilno, da pada. Kaj to pomeni, kaj bi mogli s temi spremembami rešiti, da bo rastlo, ker to je naša prednost in edino bogastvo je ta človek, ki nekaj zna, ki bo znal delati.
SRECO KOLAR
Gre za to, da smo vseskozi že poudarjali, kaj pomeni sedanja ločenost izobraževanja od sfere proizvodnje
Gre za to, da smo vseskozi že poudarjali, kaj pomeni sedanje izobraževanje, sedanja ločenost od sfere proizvodnje. To pomeni, da imamo mladega človeka, ki je do šestindvajsetega oz. sedemindvajsetega leta v procesu vzgoje in izobrazevanja, do takrat sploh ne ve za probleme mladih delavcev ali pa delavcev nasploh. Ko pride v proizvodnjo oz. v združeno delo, ko hoče normalno delati se vključi v to tehnokratsko ali pa birokratsko strukturo. Kakšen naj bo potem vpliv tega mladega, sicer teoretično podkovanega človeka in povezava njega z delavci, če se nujno, če hoče napredovati ali pa normalno delati v firmi, da se mora takoj vključiti v to birokratsko ali pa tehnokratsko strukturo? In ravno s tega vidika mislim, da je bistveno že povezovanje mladih, že med šolanjem z delavci, ker le na osnovi tega ti dobivaš, dejansko v praksi vidiš konkretne probleme, interese delavcev. Sicer si nujno prisiljen, da se vključiš kot intelektualec v to elito tehnokratsko ali pa birokratsko.
Srečo Kolar                                                                                  <
Pri tem obstaja še drugi problem. Zakon predvideva to splošno izobrazbo prvi dve leti. Mislim, da vem, kaj pomeni pri nadaljnjem izobraževanju, če vzamemo recimo tehnika, če ne bo pri stopnjevanju njegove izobrazbe vključena tudi ta splošna izobrazba na višjih nivojih. Namreč gre za to, dajmo vsem tisto dvoletno splošno, potem pa strogo ozko.
Slavoj 2ižek
Torej, če imamo najprej tisto splošno izobrazbo, potem pa delovno, imamo razdvojenost. Se pravi — ne mu dati na za-četku splošno,ampak delovno. Ali ni tako, ali sem napač-no razumel? Kaj je bil vaš argument?
Srečo Kolar
Gre za to, da na splošno vendarle ostane, da pa se ob nadaljnjem izobraževanju vključi v splošno izobraževanje. Da tega človeka potem ne izobražujemo v čistega tehnokrata, ampakda vključimo v nadaljnje izobraževanje tudi še ta dvig splošne izobrazbe v letih po splošni dveletni prvi izobrazbi.
Srečo Kirn
Ampak saj ni problem, da se nekdo realizira v tehnokratsko, or to je zelo lahko v nekem smislu za nekatere Ijudi. Problem je v tem, da bomo s tem realizirali to, da bodo delavci dejansko postali delavci, oz. postali prilepljeni k strojem. Zakon ima premalo poudarjen ta odnos do tega vidika. Preprosto, da bomo s to
INAPETRIC
Paternalističen odnos do izobrazbe
Mene vznemirja tole. Nekega človeka (prof. Križanič bo najbrž to lahko potrdil) moraš do dvaindvajsetega, triindvajsetega ali pa do petindvajsetega leta pripeljati do vrha v neki stroki. Vsi relevantni problemi neke stroke mu morajo biti v tem času jasni, če hoče od tu naprej delati. Če pa ga pošljemo za dve leti v proizvodnjo, potem so tu še fantje, ki se bojijo (zdaj bomo šli še v vojsko), in bo šele potem imel možnost iti študirat, če jo bo imel. Tu se mi pojavlja vprašanje, to kar je že Močnik nakazal, o tem petarnalističnem odnosu do znanja oziroma izobrazbe, ker naj bi posamezne TOZD potem naprej odločale ali sugerirale, kdo naj bi šel in se bojim, da bo ta nadarjenost še bolj romantična postala, kot je zdaj že tako in tako. No, ta paternalističen odnos do znanja se pa pojavlja, govorim predvsem za srednje šole, zlasti še gimnazije (nekaj več izkušenj imam s tem), pri naših profesorjih, pa tudi v osnovni šoli pri učiteljih. Zakaj je to tako, lahko pove Zavod za šolstvo — da je bila leta pri nas selekcija za ta pedagoški kader. To najbrž ima svoje posledice. Kaže se pa v tem, da so ti naši pedagogi dostikrat bolj kuharji in kvačkarji v neposredno vzgojno-izobraževalnem procesu kot pa tisti, ki naj bi nekakšno znanje dajali. Paternalistično se pa obnašajo zato, ker znanje pojmujejo kot neko stvar, ki jo vtakneš v žep in jo deliš kot oče denar otrokom. Imam take izkušnje, opozorila bi pa, da izstopajo profesorji matematike (žal mi je) in pa redki diplomanti filozofije, ki se pojavljajo kot profesorji na srednjih šolah, mislim na gimnazije.
Srečo Kirn
Kako se približati produkcijskemu procesu? Kot priti-klina stroja, kot avtomat ali drugače, oborožen s širino znanja, ki je določeno predvsem s historično-materiali-stičnim odnosom do družbenih odnosov!
Strinjam se s tem, da je treba približati vzgojnoizobraževalni proces samemu produkcijskemu procesu, kolikor ni ta že nujno vključen v sam produkcijski proces. Vprašanje je, na kakšen način zdaj zakon določa, kako naj bi se mlad človek približal temu produkcijskemu procesu? Ali na ta način, kot smo že dostikrat poudarjali ali tako, da bo kot pritiklina stroja, kot avtomat, to se pravi, da ga bomo samo izobrazili v tem smislu, da bo pač tam delal v produkcijskem procesu in funkcioniral zgolj kot detovna sila, ali pa bo stopil ta produkcijski proces drugače, oborožen s celo tisto širino znanja, ki je določen predvsem s historično-materiaiističnim odnosom do družbenih odnosov, oz., da ima ta kritični element znotraj, ki mu bo šele omogočil, da bo sploh spoznal kaj je v tem produkcijskem procesu, zakaj služi tem produkcijskemu procesu, ki mu bo omogočil, da bo razpolagal s presežkom in vse tiste druge stvari. Sprašujem se, ali je bolj produktivno v naši družbi to, da postane utilitaren ali bolj produktivno to, da dejansko gre v tisti proces resničnega socialističnega podružbljanja tega produkcijskega procesa. Kratkoročno lahko izgleda, da je ta utilitaren vidik lahko bolj produktiven, samo sprašujem se dejansko za dolgoročno perspektivo, kaj je res bolj produktivno.
utiiitarnostjo zaenkrat ali za dolgo obdobje zakovali Ijudi, veliko večino delavcev ob stroje, oz. vso to delovno silo, ne da bi šli v drug proces oziroma v drugo smer, da bi jih trgali stran, da bi spreminjali ta produkcijski proces v nekaj drugega. . .. To je ta preobrat. Tehnokrati so v glavnem problem, ker so nosilci takih odnosov, v katerih se delavce pohablja.
Srečo Kolar
Če gledamo zdaj z dejanskega vidika na univerzi, je vendar bistvena tudi ta sama odtujenost v samem vzgojno-izobraževalnem procesu, ker se človek ne more razvijati kot svobodna osebnost, tudi v samem vzgojno-izobraževalnem procesu ni osvobojen in z vidika človeka kot posameznika in je potem popolnoma vseeno, aiV on ,,šraufa šrauf" ali je na FAKSU. Ker je izobrazba zgolj mehansko pridobivanje podatkov, dejansko za mene pomeni isto, ker delaš pač kot računalnik ali nekaj podobnega srkaš izobrazbo, ne da bi se osvobajal, to pa spominja potem tudi na neosvobojenega človeka v samem produkcijskem procesu.
Slavoj Zižek
Delo, kakršno je danes v tovarni, je odtujeno!
... To je bilo že nekajkrat rečeno, si ti namignil in sem jaz izpeljal, da je v tem momentu bistveno, da se celotni tako imenovani srednješoiski populaciji da to občo izobrazbo. T> poudarjam, mislim, da se vsi strinjamo, da je to pozitivno, da se nam ne bi tukaj podtikalo, da tega ne vidimo. Ti si zelo /asno pokazal: prvič moment spreminjanja v neke vzgojne predmete in drugič, kje vidimo protislovje med tem in med to podreditvijo tako pojmovanemu, oziroma takšnemu, kot pač je, združenemu delu. Namreč, prej ste rekli, da v podjetjih pada ta struktura itd. To pomeni, da podjetja ne čutijo potrebo po izobrazbi, če pada. Tukaj jaz vidim ta problem — študentov je čedalje več, v podjetjih jih ji
Tribunina okipgla miza USMERJENO IzOBRAŽE\^NJe IN DEL/č/sKO s^MCO^aVljANjE
(vzgoja in izobraževanje in razredni boj)
inanj, to pomeni, da podjetja, mogoče jaz naivno sklepam, samo to pomeni, da... Mislim, da nobenemu srednješolcu ne bi škodilo, že za to ne, da vidi kaj je to fizično delo, ne zaradi nekih mistifikatorskih namenov, da recimo gre nekaj časa garat prav za tekoči trak, prav za tisti idiotski ,,šrouf", ker bo potem, upajmo, kot intelektualec drugačen. Gre samo to, da se mu to delo v tovarni predstavi kot v eni marksistični analizi, čeprav kot odtujeno delo. Delo danes v tovarni je odtujeno delo. Nikar pa ga mistificirati umetno. Kar se pa tiče strokovnega argumenta, ne vem, če ste opazili ta krog. Glavni argument, za kaj delati, je bil ta: treba je delati zato, da se bomo naučili delati. Poleg tega pa je tukaj še druga zanimivost. V Komunistu je bila neka polemika ravno implicirana na slovenski načrt, namreč to zgodnje vključevanje v delo. To je neka specrfičnost slovenskega programa — tega dobro ne poznam — da slovenska reforma srednješolskega izobraževanja predvideva bistveno hitrejšo vključitev v produkcijo, povezavo z delom itd. kot programi v ostalih republikah. Ne glede na to, ali je to res ali ne, vem, da so tu neke bistvene razlike.... Namreč, ko se govori o vključitvi v deto, je spet po mojem priviligiran določen tip. Že tukaj je mistifikacija vključitve v delo, nekaj f izičnega, češ da je to avtomatska mistif ikacija. Mistificirajo se takoimenovani neposredni proizvajalci. Tako kot se pa ta pojem danes formulira, mislim, da je mistifikatorski. Vzemite velik, ogromen tehnološki proces. Trdim, da je tam neki inženir, ki planira, v strogem pomenu bolj neposredni proizvajalec, v pomenu tistega, ki ima pregled nad celoto. Ta paradoks se tako rešuje, da so recimo ti inženirji bili preimenovani v nekih tekstih že v neposredne proizvajalce v njihovi sferi. Zdaj lahko pričakujemo naslednji korak, da se bo birokracija preimenovala pač v neposrednega proizvajalca. To je zame problem. Kaj se bo zgodilo? Jaz postavim tisto, kar je prej tov. Toš rekel, tistih 10.000 z osnovno šolo. Tisti bodo imeli samo to zadovoljstvo... V Kardeljevih knjigah najdemo jasno distinkcijo univerza — izobrazba. Ne moremo govoriti, da je na eni strani združeno delo, na drugi strani pa te univerzitetne institucije, ki potem nekako barantajo.  Vse  to  je  del združenega dela. Ta mistifikacija je
WF^
Rastko Močnik
Gre za to, da se intelektualizira delovne množice! Tako nadarjenost, kot tudi psihof izična sposobnost sta družbeno pogojeni!
V teoretskem detu debate naj opozorim tovariše, da pfešemo po brvi. Žal je pa brv fronta razrednega boja. Če plešemo po njej, se lahko zvalimo na obe strani. Namreč, ne gre za to, da odpravimo intelektualce. To bi zdaj naznanjalo tisto logiko, ki sem jo zdaj že dvakrat razkril in jo sedaj tretjič: intelektualci so odtujena duhovna potenca dela, se pravi, da jih bomo ukinili, pa je n& bo več. To ni res. Gre za to, da se intelektualizira delovne množice. Že od kapitalizma naprej so duhovne potence dela zunaj dela. Tako je, odtujile so se, to je ,,šajbung proces", ki je šel skozi celo zgodovino in so se kot kapital nacionalizirale proti de/u. če se zda/ tako naivno usmerimo na tisto delo, pademo v idiotizem. In če to naredimo, nam potem znanost in teorija in duhovne potence dela začnejo delovati kot naravna sila. Naravna sila pa danes pomeni uvožena tehnologija. Torej to k teoretičnemu delu debate, k praktičnemu delu pa sem zelo vesel, da so tovariši, ki so prevzeli nehvaležno vlogo zagovarjanja tega dokumenta, pokazali dobršno mero skepticizma. To je za pozdraviti in dokler so Še v tem razpoloženju, bi jim dal dva konkretna predloga za tekst tega zakona. 57. člen pravi, da se kot pogoj za vktjučitev v srednje, visoke, oz. podiplomsko izobraževanje lahko z vzgojno-izobraževalnim programom določi tudi posebne nadarjenosti oz. psihofizične sposobnosti. Nadarjenost in psihofizična sposobnost sta pravno nepreverljiva elementa. Zato po mojem v zakonu nimata mesta. Nadarjenost je zgodnjemeščanska metodologija, romantična kot sem rekel, psihofizične sposobnosti so pa poznomeščanska ideologija. Mi pa, ki smo marksisti, vemo, da sta obe družbeno pogojeni. Zato bi moral zakon nasprotno prepovedati, da kaj takega obsta/a kot pogo/, ampak samo svetovati, da to postavi v svetovalno funkcijo. Funkcijo, ki navsezadnje lahko samo suojektu koristi, ne more ga pa postaviti pred zid. Ker je veliko Ijudi, ki se na filozofijo ne bi smeli vpisati, ki prihajajo iz podeželskih šol in iz šol, ki niso gimnazije, ker pač niso nadarjeni za filozofijo. Namreč, ker jih druge šofe niso na to pripravile. Univerza jim mora dati možnost, da se tisto prvo leto potuhnejo in mogoče naredijo. Šola ne sme tega s sebe zvrniti. Ta mora dati. To je eno. Drugo pa je 77. člen, ki je pa zame direktno represiven. Varianta. Sajje samo varianta in upam, da bo prišla ven. Namreč, da lahko srednje šole ocenjujejo vedenje, to je 2. točka variante. 1. točka pa pove, da je ocenjevanje podlaga za napredovanje. Zdaj mislim, da v šolah vedenje ni vključeno v uspeh. Pri tem mora ostati. Kajti možnost, da se ocenjuje vedenje.
SREČO KIRN
Govorili smo o teh programskih osnovah, o teh predmetnikih, oz. tudi o vsebini, kakšna je. V predlogu zakona tega ni napisano, kakšne so razporeditve ur in vsega tega. Zanima me, kdaj in kje bo to nastalo, na podlagi česa, 6e je že nastalo. Jaz sem namreč novinarje gledal na televiziji, konkretno Ljerko Sukič, ki je že točno govorila, koliko ur bo česa in kaj bo od tega. Ali je to že notri in kje je vključeno in kje se lahko to dobi, ali bo tudi v razpravi ali ne bo v razpravi, kdaj bo v razpravi? Verjetno t>i bilo zelo dobro, da se to kompletira in tam bi bilo lahko $e več pripomb konkretnih, ki bi jih lahko daL da bi prišlo do sprememb, ker se bo tam verjetno določalo o tem, koNko bo te splošne izobražbe in kakšna bo?
J02E MIKLAVEC
Ta program vzgojno-izobraževalnih ustanov bo sprejel strokovni svet, ki (pa sedaj ne bom rekel državni organ) o tem odloča; tam so predstavniki izvajalcev, uporabnikov, družbenopolitični cielavci, strokovnjaki iz posameznih področij itd. Kolikor mi je znano, se stvari pripravljajo tako, da bo ta skupna vzgojno-izobraievalna osnova, to je del programa, ki mora biti sestavni del vseh programov o pridobivanju strokovne izobrazbe na začetku usmerjen v izobraževanje, pripravljena do konca tega meseca za javno razpravo, po njej pa bo s spremembami in dopolnitvami sprejeta. To bo predloženo javni razpravi kot vsi drugi dokumenti o reformi. Žal pa je res to, na kar opozarja tovariš, da zaenkrat še nimamo nekih vsebinskih konceptov, programov za pridobivanje strokovne izobrazbe. To delo se precej zavlačuje, včasih tudi z izgovorom, da še niso prinešene zakonske rešitve, vendar pa v posameznih panogah, posameznih strokah neke zametke teh programov že imamo, bodo pa tudi ti programi, prednc bodo sprejeti, v posebnih izobraževalnih skupnostih v javni razpravi.
IGOR BAVCAR
Dejansko bi lahko kot zaključno geslo zakričali ali pa zavpili, da je kritika preobrazbe vzgoje in izobraže-vanja dejansko kritika te produkcije, tega združenega dela.
Če na kratko povzamemo zaključke okrogle mize, o preobrazbi vzgoje in izobraževanja lahko rečemo zelo na kratko, da osnutek zakona (vsaj zaključki naše okrogle mize to dokazujejo) v veliki meri predstavlja reduciranje izobrazbe v usposabljanje in kvalificiranje za delo, pri čemer se to ,,delo" postavlja kot najvišja vrednota naše družbe, pozablja pa se, ali namerno zamolčuje, razredno deljenost kategorije, za katero nikakor ne moremo reči, da je že asociacija svobodnih proizvajalcev, temveč kvečjemu in predvsem še vedno delovna združenost odtujenih proizvajalcev. V tem smislu izobrazba reproducira družbena nasprotja zato, ker se podreja odnosom, ki vladajo v produkciji in te razredne produkcijske odnose utrjuje.
Torej nam zaključki našeokrogle mize nalagajo nujnostoz. tudi dolžnost, da naprej razvijamo marksistično kritiko ne samo preobrazbe vzgoje in izobraževanja, ampak predvsem materialistično-dialektično osvetljujemo in razgaljamo to, kar imenujemo združeno delo. Mislim, da je naša razprava to zelo argumentirala. Dejansko bi lahko kot geslo zakričali, da je kritika preobrazbe vzgoje in izobraževanja dejansko kritika te produkcije, kritika združenega dela.
spontana, ampak je po mojem ključna. Saj univerza ni zunaj združenega dela, to je tako kot je, ne moremo mi zdaj postaviti neko združeno delo, potem pa nekaj v zraku lebdečega, kar se šele naknadno rnenja, pa drugi temeljni teoretični problem. Ko govorimo o uveljavitvi marksizma v šolah itd., pa je treba imeti tudi vedno pred očmi, da je šola, taka kot jo danes imamo, konec koneev le v temelju neka meščanska institucija in tukaj do neke rešitve ne bomo prišli. To je slepa pot. Na to je tudi tov. Kerševan opozoril. Zato je vedno znova ta problem kako marksizem uveljaviti v šolah. Po mojem se ga nikoli ne bo dalo in tisti trenutek, ko se ga bo dalo, pomeni, da je s tem marksizmom nekaj narobe. Poleg tega bežimo od klasičnega, frontalnega pouka k metodam, razgovorom o delu itd. Te metode večkrat, čeprav so navidezno bolj demokratične, skrivajo v sebi vse hujši avtoritarizem. Npr. vsi pravijo, da je to zdaj moda celo pri STM, ne frontalen pouk, ne, da učitelj pove neko resnico, ampak skozi razgovor, da sami učenci do tega pridejo. Učenci dobro vedo, da učitelj že misli, da ve resnico in to je potem samo en stoprocenten blef, ker učenci skozi ta ,,demokratičen razgovor" skušajo uganiti, kar učitelf tako ali tako že ve. Včasih pa je tudi treba biti za staro, klasično predavanje.
je v sedanjih šolah presneto dvorezna. Ne smemo dopustiti niti možnosti, da bi se konflikti med učenci in učitelji reševali skozi oceno vedenja. To je važno zato, da zakon ne sme dati niti možnosti, ker je ta možnost to zastraševalno sredstvo, s katerim lahko mahajo tudi, če ga na koncu ne uresničijo. In potem bi še nekaj predelal, česar pa ta zakon ne upošteva. Vsaj v osnovnih šolah obstajajo neke karakteristike, nekakšni tajni dosjeji, ki jih izpolnjujejo razredni učitelji, mislim,da tudi že predmetni učitelji. Zakon bi moral prepovedati, da se kakršenkoli tajni dokument dela na šoli, čeprav za interno uporabo. Ker je to tipičen hallo efekt. Isto mislim s temi obveznimi testi, ki so pred vključitvijo v osnovno šolo. Psihotesti, razni testi karakteristike otroka, sprašujejo starše itd....
Skratka nabirajo obremenilni material, ki je zmeraj na voljo proti učencu. Šola se s tem zmeraj reši svoje odgovornosti. Morali bi določiti natančno, kakšni so lahko ti testi. Predvsem lahko figurirajo za normalno sestavo razredov, se pravi, da nimamo tega, da bi imeli v enem razredu samo dobre, v drugem samo slabe. Vsekakor pa ne bi smeli dopustiti, da bo učitelj, ki bo imel učence, videl te teste, ker je to hallo efekt, ki ga on ne more kontrolirati, če je še tako dobronameren.

l Glosa/          \&6jr              drugi člani kolektiva, je spra-
y                                       sevaleq drezal naprej.
j In zakaj bi morali tudi dru-
"D^—JI*                   ge obremenjevati s tent, je na-
1 rCCllOgl     ^      daljeval predsednik.
^           "T™"™^^            ^ Zd^a; pfl smo v novem aktu
\23   KOS^^^V      morali spremeniti nekaj čle-
*(^.                           nov, za katere setn ie pred leti
Jr V neki Ijubljanski organiza-      opozarjal, da naj jih spreme-
dji združenega dela je na se-      nimo, vendar ste me tudi ta-
stanku,   ko   so   obravnavali      krat zavrnili na podoben na-
končen predlog gnega od sa-      čin, je vztrajal prizadeti.
moupravnih    aktov,   agktd^      » Saj vsi vemo, da ste stalni
vstal in vprašal, zakaj niso niti    ^nergač in da nam vedno radi
z   besedo   omenili  njegovih      nekaj zakuhate, je bil končen
dveh pismenih predlogov, ki      odgovor, s katerim se je dia-
jih je poslal delovni skupini.       log tudi končal...
^ZSŠšSfifiKsku^iriemujeod-    JpLahko si mislimo, koliko
govoril, da so jih ocenili kot      članov kolektiva bo po takem
nepotrebne in zato zavrnili.         pogovoru še ustvarjalno sode-
2? Zakaj niste omogočili, da      lovalo v razpravah o samou-
bi jih dobili na vpogled tudi      pravnih aktih... ^#
V--------------------------------------L.     *'--------
TEMA DNEVA   (oV     .„.„._,   I
.   Občan — diplomaP
' J* Fodružbljaraije zunanje poditike? ^J^To je — po deflnlcsiji — »interee delovnlh ljudd In občaaov kot nosdlcev pravlc in odgo vornosti pri oblikovanju in izvajanju zunanje
I     pblitike In mednarodnih odnosov.«
r^^bbčan-dlplomat? Zadeva je hkrati prepro-sta in ssapletena. Preprosta kot načelo uretsnl-čevanja Interesov, pravic in doOžnosti občana noodviane, sarnouipravDe in 80daliati6ne skup-
I nostl od spodaj do vrha, In zapletena kot prak-sa,   kl   jo   (še)   kazd   prikrojevanje   »okvlroY
i     dogovorjene politike« od vrha navzdol.             Jj
y^A ko občan in delovni človek dojame svoj ¦ lnteres in si ob dolžnostih izborl še vse (zapi- 1 sane) pravice, jih začne prenažati tudi v ¦ mednarodne odnose. In tudi tu od spodaj nar I vzgor in še od znotraj navzven.                           I
*? To usposabljanje občana-delovnega človeka I za občana-dlplomata že teče. A čim hitreje, tem I boije — taiko aahteva čas.^*                                I
I                                                     rJAKA ŠTULAR   I
KKIbPtVtK K PODRUZ-BLJANJU MEDNAROD-NEPOLITIKE!
(,,Občan - diplomat" Delo, torek, 27. februarja 1979)
Če pride novica na naslovno stran Dela, potem je bržkone pomembna. če je to pri tem še zapis o ,,podružbljanju mednarodne politike, potem mora biti le-ta §e bolj tehtno zapisan.
Nerodno pa je, da pišejo na naslovno stran Dela Ijudje, ki nimajo pojma — zato pa so tolikanj bolj bombastični — o konsekvencah le-tega podružbljanja. Občan-diplo-mat-novinar Jaka Štular zelo zanimi-vo ugotavlja, da podružbtjanje mednarodne politike pomeni nič manj in nič več kot to, da bo vsak občan—diplomat. Hevreka. ,,Diplo-mat-a m (fr. diplomate iz lat.) — kdor se poklicno ukvarja z diploma-cijo, pooblaščen predstavnik države, ztati v službi ministrstva za zunanje zadeve ..." (F. Verbinc: Slovar tujk, CZ, Lj. 1968, str. 149). Če to pomeni podružbljanje mednarodne politike (če se kdo na naslovni strani Oela dvoumno izraža, potem toliko slabše zanj), lahko ostane mednarodna politika še vedno ne-podružbljena.
Vsak vsaj malo teoretično (marksistično bi bilo prezahtevno) misleč občan, bi se seveda vprašal, kaj pomeni akcija za podružbljanje mednarodne politike. To namreč pomeni, da je bila dosedaj nepo-družbljena, odtujena sfera družbe-nega življenja. S tem so bili tudi naši diplomati odtujeni objekti, ki so samo izvrševali ukazs našega Zvez-nega sekretariata za zunanje zadeve.
Delavskemu samoupravljanju ni bilo nikoli na čelu napisano, da naj bo vsak vse. Da naj ima vsak vse funkcije. Delavsko samoupravljanje je boj za odpravo funkcij, ki perso-nificirajo družbeno delitev dela. Prav materialna produkcija je tisto torišče, kjer se pojavlja odtujitev kot način produkcije. Vse ostale odtujitve so dejansko nasledek te odtujitve.
V jugoslovanski razredni družb se diktaturi proletariata vedno bolj postavija vprašanje vseh vpraianj. Vprašanje — je namreč, ali se sploh lahko delavsko samoupravljanje dvigne na višji nivo (se pravi v smer odpravljanja družbene delitve dela na ,,umsko" in ,,fizično" (v pogojih današnjega produkcijskega načina.? Če nam hoče kdo tveziti, da so objektivni pogoji produkcije pač objektivni, potem mi pravimo, da so to zgodovinski pogoji produkcije. Zato uvoz tujih licenc ni samo ..tehni&no" vprašanje, ampak toliko bolj razredno. Zato je produkcijski način razredno vprašanje, ki se razpleta v alternativo: ali uveljav-Ijanje produkcijskega načina, katere-ga si bo lahko delavec vedno bolj prisvajal, ali pa poglabljanje družbe-ne delitve dela in vedno večjo pri-klenjenost delavca za tekoči trak. (Nekateri bi hoteli spremeniti to razredno vprašanje v spekulacije čistega uma, češ: kaj hudiča pa je narobe, če ima delavec malo ,,šmira" na rokah). (miselnost!)
Zato je boj za delavsko samo-upravljanje odpravljanje diplomacije kot odtujenega dela družbe. S tem, ko si bo posamezni delavec vedno bolj prisvajal produkcijski proces in produkte svojega dela, si bo tudi prisvajal svoje generično življenje. S tem, ko si bo prisvajal lastno gene-rično bistvo, bo emancipiral tudi vse ostale odtujene sfere družbe in s tem tudi diplomacijo.
Občan—diplomat—novinar Jaka Štular pa pusti vse vnemar in nam zakliče: Oblecite si frake, gremo se diplomate. Da občan— diplomat-novinar Jaka Štular resnično ne ve, kakšne otrobe prodaja, se vidi namreč v tem, da se mu prisvojitev (t.j. diplomacije): ... pojavlja kot odtujitev, kot povnanjenje, in povnanjenje kot prisvojitev, odtuji-tev kot resnično udomačenje ,,(K. Max:, Pariški rokopisi). Samo-upravljanje — to moramo ponoviti — ni boj za to, da bi bil vsak vse. Da bi vsak tvezil in blebetal predvsem o tistem, o čemer nima pojma.
Samoupravljanje, boj se blebe-tačevi
KORSIKA BOJAN
ODGOVOR NA CLANEK „0 ZABLODAH ZABLODE" R. PODGORNIKA IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE TRIBUNE.
Ne bom razlagal in ponovno analiziral svojega čtanka ,,Zablode znanstvene metode". Tisti, ki ga je bral s svojo glavo, bo že razločil v njem zrnje od plevela, ki ga je gotovo tudi kaj. Nisem prepisoval obče veljavnih resnic iz knjig, za snov so mi služile v glavnem izkušnje na lastni koži ter pogovori s prijatelji. Najbrž bo vsakdo priznal, da je položaj znanosti v sodobni družbi precej zahtevna tema za pisanje, saj se je o tem začelo razpravljati šele zadnje čase. Stvari se verjetno še dolgo ne bodo izčistile; za predsodke, ki se vnašajo v razpravo, pa smo krivi oboji — znanstveniki in družboslovci.
Zdaj pa še nekaj stavkov o članku R. Podgornika. Meni se zdi, da take vrste pisanje nima nobenega smisla. Saj vse temelji na nekih citatih iz teoretičnih knjig! Priznam, da jaz nisem tako učen in se preprosto sprašujem: Za koga so taki članki? Kaj sploh hočejo povedati?
Ne v dobrem ne v slabem pomenu besede ne morem kritizirati vsebine Podgornikovega teksta. Ne vidim ven iz labirinta besed in citatov, ki mi ne pomenijo veliko, če za vsem tem ne stoji človek, ki je nekaj žrtvoval za svoje prepričanje.
Že dolgo časa se jezim na metodo takega pisanja. Nočem oporekati vrednosti knjig, ki jih t'\ članki zagovarjajo — toda ostajati le pri tem je gotovo premalo. S stališča enih knjig napadati druge, vrteti se samo v besedah — ne, v to se ne bom spuščal. Na ta način ne bomo ničesar razrešili, ne bomo prerasli nobenih nasprotij v družbi, kaiti tak način pisanja ni nobena dialektika, nobena revolucionarnost, temveč čisto navadenFdogmatizem.
f-nift fiše 0|)fli

A'-t ;*mv
^».-W,


1HWI)6    W    Nft3C    V*SMf    t.Kt.HO

^
OltfeifeitictM  Ht\c\H   P\$ftrtjft
Rad bi se še kaj naučit. Če sem ga kaj polomil, bi rad, da kdo skuša razumeti tisto, kar sem naredil, in me sodi na osnovi tega, ne pa na osnovi nekih ,,papirnatih resnic". Za vse svoje ponesrečene poskuse sem pripravljen pošteno plačati in se ne bom skrivai za neke modne fraze. Torej se bom še naprej prizadeval za odkritje človekovega mesta na Zemlji (seveda ne v nekem ,,iracionalističnem" smislu, kot morda kdo zmotno misli), pa če me vržejo še s treh šol, če pri raziskovalnem defu še trikrat vse izgubim in če me bodo silaki, ki jim nekaj ni jasno, še trikrat nesrečno obrcali.
Andrej Detela
P. S. Spomnil sem se na strip, ki je bil pred leti objavljen v LISTu, takratnem glasilu Študentov fizike in matematike. Ne spominjam se, kdo je bil avtor stripa.
I
BOSS, južnoafriška tajna policija, je spremenila svoje ime. Sedaj se bo imenovala DONS. Kakšna slučajnost! DONS je prav tako vzklik južnoafriških črnih navijačev na nogometnih tekmah, kjer igrajo črna moštva proti belim. Dobesedno to pomeni: ,,Zdrobite jih!"
Argentinski      notranji      minister     general
Harguindeguy    je    pred    kratkim    sprejel    _,___
businessmanov in jim razložil, da je zahvaljujoč vladini imigracijski politiki Argentina ena izmed treh najbolj ,,belih " dežel sveta.
A Ibane   Skorajda 4000 US dolarjev je bilo poslano rudarjem, ki so skupino   štrajkali v Stearns Countyu vdržavi Kentucky. Denar jim je poslalo  14 punk rock bandov, ki so organizirali dva koncerta v podporo stavkajočim rudarjem. Kcncerta sta bila v San Franciscu.
FERHANDO RIVASSANCHEZ, ELIZABETH REIMANN VVEIGERT:
OBORO2ENE
SILE
CILA:
PRIMER
IMPERIALISTIČNE PENTRACIJE (odlomek)
Pričujoči   odlomek,   kakor  tudi   celota   knjige   avtorjev   F.R
Sancheza  in   E.R.  VVeigert,  skuša  odgovoriti   na dokaj  pogosto
vprašanje, ki so si ga mnogi zastavljali — tako znotraj kot zunaj Čila
— po fašističnem državnem protiustavnem udaru 11. septembra
1973: kako je bilo mogoče, da so čilske oborožene sile, poznane
po svoji ,,apolitičnosti", poslušnosti avtoriteti civilne oblasti" itd.,
udarile  s  tako  silovito  brutalnostjo,   divjanjem   in fašističnimi
iani karakteristikami, in to po treh letih prizadevanj Unidad Popular in
or 'Salvadorja Allendeja, da povede čilsko Ijudstvo na pot socializma?
a     Zakaj so mladi rekruti, po svojem razrednem izvoru proletarci,
^ij   masovno  pobijali  prebivalce  krajev,  kjer so živele tudi  njihove
g^   družine, pobijali žene, ki bi jim lahko bile matere?   Kaj jih je
ot   pripravilo do eksekucije delavskega razreda, kaj je privedlo te Ijudi,
ov   da so z ognjem in mečem zatemnili celo deželo in njeno Ijudstvo,
^l   ki se je odločilo kreniti po poti socializma?
njs Knjiga teh dveh avtorjev, Čilencev, Ferhanda Sancheza in en Elizabeth VVeigertove, kakor tudi pričujoči odlomek, skušajo najti re\ odgovor na številna vprašanja, ki so izbruhnila istega 11. u^ septembra; in vsaj na bistvenejša je odgovor popolnoma jasen. av In to ne velja samo za Čile — odgovor je dokaj podoben, ko se ^l vprašujemo o Panami, Dominikanski republiki, Gvatemali, Boliviji, _ ^ Argentini, Urugvaju, Paragvaju itd. In ne nazadnje — tudi tu lahko ZOH.najdemo del odgovora na vprašanje, kaj je to ,,odvisni fašizem."
io\
la
Sla
)ri
lel
»e
Jai
tis rec
iei
nai
ne[
Jar
osi
Ka
izc
na
ba
2. poglavje
,,Vojaška pomoč Združenih držav v obliki urjenja ne stremi za posredovanjem vojaškega znanja, ki se manifestira v tem istem urjenju, temveč veliko bolj za ,,negovanjem" tistih političnih aktivnosti posamezne dežele, ki ustrezajo interesom Združenih držav."
Dr. R.K. Baker na sestanku predstavniške zbornice kongresa ZDA oktobra leta 1970.
,,Študiral sem v Fort Gulisku in to mi sedaj zelo koristi."
General VVashington Carrasco dopisniku francoskega skupaj z ameriško šolo in štiriindvajseto brigado za specialne zračne operacije; to je Concepconu, Cile, oktobra 1973, takoj po ustrelitvi voditeljev naconalizirane tovarne Carbon Lota.
VPRAŠANJA, Kl SE POJAVLJAJO OB TE2AVAH S ^   KATERIMISEOTEPAŠTUDENTSKO NASE LJE
Marjan Cgnnc
Izgleda, da so dogajanja v Študentskem naselju spet aktualna. Ta ^aktualnost je pogojena predvsem z nenavadnim povišanjem cen stanarine in sprejemanjem enega (vsaj za študente) izmed najaktualnejših samoupravnih aktov — domskega reda.
22. 2. je bila zvečer v naselju delegatska konferenca študentov — stanovalcev. Pred njo pa so bili po posameznih domovin zbori stanovalcev, kjer so bila sprejeta stališča, ki so jih delegati zastopali. Precej neodgovorno (kot lahko ocenim) je bilo od delegatov, da se konference niso udeležili niti v takem številu, da bi bila konferenca sklepčnaKljubtemu smo se dogovorili, da se o stvareh pogovorimo in sprejmemo stališča, ki naj jih delegati zastopajo na seji sveta zavoda. Prisotnih je bilo okrog 80 Ijudi, pripominjam pa, da je bilo precej študentov nedelegatov, kajti vabila so bila razobešena po blokih in pozivala na čimvečjo udeležbo. Gotovo pa je, da bi bila odzivnost mnogo manjša, če ne bi obravnavali problematike, ki neposredno in otipljivo prizadene stanovalce ŠD. O konferenci so bili obveščeni še: Kostič Aco (individualni poslovodni organ), tov. ki je sestavila kalkulacije, RIS, UK ZSMS, UK ZKS, tov. Križaj (zveza skupnosti za zaposlovanje), OK ZSMS Vič-Rudnik, OK ZKS Vič-Rudnik, Tribuna in Radio Student. Od vseh sta se je udeležila le prva dva našteta, _ in pa nekdo z UK ZSMS, ki pa je brez opravičila predčasno odšel. Ob tem vsekakor najbolj preseneča neodzivnost ~ribune in pa ,,Študenta". Res je sicer, da je v tem času bila okrogla miza o usmerjenem izobraževanju, ki jo je organizirala Tribuna, kar pa ne bi smel biti razlog, da se obe študentski občili ne odzoveta na dogajanja v ŠO.
Rekel sem neodzivnost, vendar pa neprisotnost DPO, ki so zgoraj naštete ne morem imenovati drugače kot neodgovornost in ignoriranje določbe, da je ZŠD posebnega družbenega pomena. Ali se bo spet ponovilo lansko mlačnjaško reagiranje (bolje: ne-reagiranje), ko je Tribuna razkrila dogajanja, ki naj ne bi zanimala le DPO, ampak tudi širšo družbeno javnost, da kakšnega družbenega pravobranilca samoupravljanja niti ne omenjam? Pa zaenkrat o tem dovolj kajti izgleda, da je v interesu nekoga, da ostanejo dogajanja v ŠD, ki kot vprašaj visijo v zraku že eno leto, še vedno tako obskurna kot so bila do tedaj.
Predlagano povišanje cene stanarin je bilo 34 %. To vsekakor predstavlja velik skok cene, ki pa v nobenem primeru ni sprejemljiv. Na tako stanje pa je vplivalo več dejavnikov. Poraba kurilnega olja: poleg tega, da so kalkulacije izračunane na podlagi zadnje — še trajajoče zime, je bil predviden daljši čas ogrevanja — za tri ure dnevno. Kot vemo, je ta zima nenavadno mrzla in dolga, za razliko od mnogih zim v prejšnjih letih, ki pa so bile mnogo bolj r(.vmile. Zato smo predlagali, da se naj kalkulira v smislu porabe goriva kakršna se pač kaže v preteklih — normalno mrzlih zimah. O predvidenem daljšem ogrevanju pa študentje na zborih stanovalcev večina niso bili obveščeni. Vendar je prevladalo mnenje, da naj ostane čas ogrevanja isti; če pa se bomo študentje na zborih dogovorili za daljše ogrevanje in morda tudi daljši čas ogrevanja vode, lahko sprožimo običajni samoupravni postopek preko sveta zavoda. Daljše ogrevanje pa smo zavrnili tudi zato, ker je ogrevanje v večih blokih v naselju neurejeno že v sedanjem terminu. Najprej se naj sanirajo že dotrajane naprave, ki onemogočajo normalno ogrevanje, nato šele lahko začnemo razmišljati o izboljšavah.
Povečana poraba elektrike in vode: je delno pogojena z neracionalno uporabo le-teh, delno z mrzlo zimo in težavami pri dobavi kurilnega olja (v primeru, da ogrevanja ni bilo, ali pa je bilo nezadostno so se predvidoma uporabljala električna grelna telesa), delno pa temu botruje dotrajanost objektov (npr. poči vodovodna cev, pa nekaj časa ni mogoče dobiti instalaterja), kar pa verjetno samo zelo grobo kaže vse vzroke. Študentje naj bi vnaprej po možnosti omejevali porabo v smislu ,ne-razmetavanja' z njima. Ob tem seveda upamo, da to ne bo klic na gluha ušesa.
Tu lahko navežem še velike izdatke za popravila, ki so prav tako pogojeni z dotrajanostjo nekaterih domov. Sedaj pa je čas, da postavimo vprašanje investicijskega vzdrževanja. Da so nekateri domovi in napeljave, naprave in podobno že v zelo slabem stanju; o tem ni dvoma. Vzroki so verjetno kompleksni, vendar bi tu rad poudaril vsaj dva. Dosedanje poslovanje zavoda ni upoštevalo vsaj srednjeročnega, niti ni imelo strokovnih načrtov za to vzdrževanje. Poleg relativno majhnih materialnih sredstev, je bilo investicijsko vzdrževanje prav zato omejeno na sprotno krpanje največjih lukenj, kar se je seveda iz leta v leto ponavljalo in ni prineslo pravih rezultatov (kar je najnujnejše popraviš, medtem ti pa že drugo tako propade, _ria moraš popravljati; to pa se s staranjem objektov povečuje bolj v geometrični kot aritmetični vrsti).
wu?-
Zveza ,,vojaške pomoči"
Tretjina vseh tujih vojakov, ki se urijo pod severnoameriškim vodstvom, študira v Združenih državah, ostali študirajo bodisi v svoji deželi bodisi v kateri drugi, tretji. V to poslednjo kategorijo ,,drugih dežel" spada tudi severnoameriška cona panamskega kanala, katere vojaški center služi včasih tudi kot sedež južnega poveljstva, ki koordinira aktivnosti vojaških in vohunskih oddelkov, nadzoruje programe ,,pomoči" in vzdržuje celoten sistem komunikacij, ki koordinirajo mobilizirane oborožene sile ZDA v vseh deželah Latinske Amerike. Južno poveljstvo je istočasno tudi generalni štab osme skupine specialnih enot, tim. ,,zelenih baretk". 0 njihovi vlogi je francoski dopisnik lista Le Figaro, Philippe Noury, leta 1968 posredoval tole uradno sporočilo: ,,Glavna naloga zelenih baretk je svetovati, vaditi in pomagati vojaškim in provojaškim silam latinskoameriških dežel, ki so uperjene proti vsakršnemu uporniškemu gibanju; te sile pomagajo realizirati interese Združenih držav v hladni vojni".
Zelene baretke intervenirajo odprto — čeprav pogosteje na zakrit način - proti gverilskemu gibanju na celotnem kontinentu. Prav tako dokončujejo programe vohunskih služb, mnogokrat v povezavi s civilnimi organizacijami, kot je CIA. Organizirani so v gibljive skupine in delujejo ilegalno v vseh državah Latinske Amerike, kjer je po mnenju vlade ZDA nevarnost uporniškega gibanja ali gverile. Potrebna informacija se dobi s posredovanjem operacij, kot je npr. ,,načrt Camelot" (1965 v Čilu, Venezueli, Braziliji, Kolumbiji in Urugvaju.), ki so realizirane v kombinaciji s Pentagonom, CIA in univerzo VVashington sciljem, da ,,lokalizirajo žarišča in določijo moč notranjih konfliktov". Publikacija centra
_ Ob tem se nujno zastavlja tudi vprašanje
poslovanja z materiali, ki so bili namenjeni za določene popravila, pa so izginili (npr. ventili za radiatorje, ki so uradno montirani, na radiatorjih jih pa ni!!) in pa vprašanje klasifikacije: kaj spada v tekoče vzdrževanje in kaj v investicijsko, kajti pri starejših objektih (vsaj po mojem — laičnem — mnenju) se lahko marsikatera popravila izkažejo kot dotrajanost, ki spada pod investicijsko vzdrževanje. To je namreč za zavod zelo pomembno, kajti stroške invest. vzdrž. krije (vsaj do sedaj je, so pa tudi namigi, da se to ukine — pa smo spet študentje in zavod ŠD v riti; in to z glavo naprej) RIS, obenem pa nikakor ne smejo bremeniti stanarine študentov. Tekoča popravila pa ne spadajo pod tako metodo obravnavanja. Za rešitev tega problema, pa bi trenutno bila nujna t.im. ,finančna injekcija', ki bi omogočila kaj več, kot le sprotno krpanje lukenj.
Še dve stvari sta vplivali na povišanje (sicer se neposredno res ne nanašajo na študente): usklajevanje osebnih dohodkov delavcev s povprečnimi dohodki v Sloveniji, čemur se zavod skuša približati in pa razširjena sistematizacija delovnih mest na upravi (!) zaradi združitve s študentskim servisom, sredstva, ki so bila za to dodeljena so pa premajhna. Ne vem# koliko je upravičeno, da taki elementi bremene stanarino, upam pa, da se bo našel kdo, ki bo to razložil, če že zastavljam vprašanje in izražam pomisleke. Če pa so navedene stvari, ki se tičejo štud. servisa napačne ali spremenjene, se vnaprej oproščam in upam na dopolnitev.
Ob tem moram pa takoj navesti, da smo se odločili, da zmanjšanje dohodkov delavcev ne more in ne sme biti rešitev za manjšo stanarino. (Osebno bi to omejil na neposredne izvajalce opravil). Mimogrede; kmalu bodo v zavodu sprejemali pravilnik o delitvi dohodka, upajmo, da se ne bodo pokazale kake diskriminacijske tendence s strani (če uporabim ta izraz) vvhite collars. Vsekakor gledam na delo novega poslovodnega organa z optimizmom, čeprav vsi vemo, da se čez noč ne da odpraviti rezultatov več let trajajočega zgrešenega delovanja.
Naj še omenim, da je tov., ki je kalkulacija sestavljala poudarila, da naj nam služijo kot izhodišča oz. osnutke za razpravo, ne pa kot dokončne. Dejstvo pa je, da je bilo tako pri informiranju kot pri obravnavi kaikulacij veliko napak; celo študentje višjih letnikov ekonom. fak. so dejali, da jih ne razumejo. Vse pa je otežil še odhod omenjene tovarišice, ki pa iz dejansko utemeljenih vzrokov seji ni mogla dlje prisostvovati. Torej je tekla beseda — vsaj delno — tudi o ne povsem jasnih stvareh; naj bo to ,šola' za še ne povsem utečeno samoupravno delovanje v ŠD in za ZSMS in ZK v ŠD, ki sta organizirala to konferenco in tudi priprave nanjo, izdala Informacijo in podobno.
Kljub temu pa je bila debata zelo živa in je zadovoljivo pritegnila razpravljalce (verjetno bolj angažirana, kot pa tista, ki jo opisuje zadnja št. Tribune na str. 3 in govori o delu UK ZSMS Lj.), ne glede na delegata UK ZSMS, ki nas je obravnaval kot učenčke, ki naj se nauče samoupravljati.
Sprejeli smo načelno stališče, da naj se stanarine ne povečajo za več, kot se bodo povečale štipendije. Predviden dvig štipendij je 20 % in to vsoto povišanja plačujemo od 1. 1. 1979 dalje kot akontacijo, kajti v primeru drugačnega povišanja štipendij se bo le-to obračunavalo od 1. 1. dalje, obenem pa se uskladilo z dejanskim plačevanjem. Povišanje naj bi bilo enako za vse domove.
Ob tem seveda še vedno ostaja razlika, ki jo bo potrebno premostiti. Potrebno je sprožiti širšo družbeno akcijo, ki se nanaša na strukture, katere tangira prav poseben družbeni pomen zavoda. Drugače pa lahko delovanje zavoda prepustimo golim zakonom ekonomskega poslovanja, kot katerikoli (T)OZD, ki nima predikata ,posebnosti' (sic!)! Te strukture pa naj bi tudi bolj angažirano začele reševati problem financiranja zavoda. Posebej pa apeliramo na RIS — tudi v smislu že zgoraj omenjenih težav.
Posebej pa smo izpostavili, da se mora opredeliti družbeni standard študenta na ravni republike in usklajevati dvig štipendij z dvigom življenjskih stroškov. Hudičevo dolgo se že vleče problem štipendiranja skozi življenja študentov IN dijakov in bi že bil čas, da se te stvari uredijo — dokončno in odgovorno; kajti ne moremo ,viseti med nebom in zemljo' , ter upati na bolje. Moramo se čimbolj angažirati pri tem, kot tudi pri sprejemanju zakona o usmerjenem izobraževanju, ki je s štipendiranjem in standardom študentov in dijakov tesno povezan. Boriti se moramo proti produkciji kadrov kot produkciji stvari, kar pa ne more biti stvarna produkcija Ijudi! Konkretni problemi študentov zahtevajo družbeno akcijo, ki bo imela povsem otipljive rezultate.
Glede na to, da je minilo že leto, odkar so začeli v Tribuni izhajati teksti v zvezi s ŠD in, da do sedaj niti mi, niti širša javnost nismo dobili odgovora na obtožbe, smo zadolžili delegate v svete zavoda, da na naslednji seji sprožijo to vprašanje. Torej predvsem kaj se je storilo v zvezi z obtožbami, in kdo je odgovoren, če se ni storilo nič in je vse skupaj pristalo v slepi ulici.
Še enkrat omenjam, da naenkrat ne moremo vse spremeniti na bolje, vendar kljub popolni podpori takim prizadevanjem ne moremo pristati, da bi večino bremena nosili študenti, če je bilo delovanje vodilnih struktur takšno, da je privedlo (vsaj v precejšnji meri) do stanja v zavodu, kakršno je danes.
za mednarodne študije iz Londona pravi o zelenih bareikah, da se njihova aktivnost poveča vsakič, ko ,,je neki proameriški režim ogrožen s strani uporabnikov". Osma skupina specialnih enot je bila ustanovljena 1962 s sedežem v Fort Shermanu, eni izmed 14 baz, ki tvorijo veliki kompleks vojaških sil ob panamskem kanalu. Ena izmed njih je tudi zračna baza Albrook, osrednja utrdba zračnih sil južnega poveljstva ter istočasno tudi stosedemindevetdesete skupine za komunikacije. Druga zračna baza je Hovvard v Balboi. Skupaj z ameriško šolo (Escuela de las Americas) v Fort Gulicku — v ZDA, poznan pod šifro USARSA, ki je glavni center za urjenje latinskoameriške vojske — deluje v bazi Albrook — medameriška akademija zračnih sil (IAAFA), ki je samo leta 1970 izurila 10.000 oficirjev s posebnim poudarkom na programu protiuporniškega bojevanja. Od leta 1963 ima tudi posebno predavanje z naslovom ,,Operacija specialnih zračnih enot" skupaj z ameriško šolo in štiriindvajsetobrigado za specialne zračne operacije; to je po svoji osnovni funkciji ekvivalentno nalogam zelenih baretk, toda znotraj zračnih sil. Neketere, ki se predavajo na teh tečajih, so: zračna pomoč na bojišču, oskrba protigverilskih enot in operacije zračnega transporta. Poleg tisočev severnoameriških vojakov, ki skupaj s svojimi družinami tvorijo stalno prebivalstvo — 50.000 ,,domuje" v poslopjih južnega poveljstva spremenljivo število tujih ,,učencev". Del tega kompleksa je tudi Šola za preživitev (Escuela de uperviviencia), ki je zgrajena po modelu vietnamske^ vasi z imenom Gatun—Dinh v pragozdovih Dariela (zahodni del Paname-op. pr.): rakete z jedrskimi   naboji   na  majhnem  skalnatem  otoku  med otokoma
Flamenco in Perjco ter luksuzni center za rekreacijo, namenjen severnoameriškjm oficirjem, na, otoku Contadora. Ta kompleks vojaških sil v panamskem prekopu je edini, kjer urjenje izključno v španskem in portugalskem jeziku. Toda zaradi tega nikakor ni najbolj pomemben center za vojaško urjenje — pomemben je zaradi nečesa drugega: in ob tem velja se spomniti na podobne baze (baza zračnih sil Clark na Filipinih, ,,U.S. Pacific Intelligence" na Okinavvi ter zračna baza VVheelus v Libiji, ukinjena leta 1970).
Nadaljevanje sledi
Pri obravnavanju predvidenega povečanja cen obrokom hrane v menzi smo pristali na povišanje (kosilo + 5din; večerja + 2din), kot je bilo predlagano, ker se nekako sklada s predvidenim dvigom štipendij. Tako je sedaj cena kosila 25, večerje pa 17 din. Pripravljeni pa smo plačati še več, če se izboljša kvaliteta hrane. Vendar pa ni objektivnih pogojev za izboljšanje v kvalitete hrane, kajti kuhinja nujno potrebuje sanacijo, poleg tega pa bi bil še en predpogoj — ureditev kadrovsko-strokovnih neustreznosti vmenži.Torej bo prehrana v menzi vsaj še nekaj časa ostala nespremenjena. Predmet prehrane v naselju s tem še zdaleč ni izčrpan, vendar bi bilo potrebno to posebej obravnavati. To naj bi bilo dovolj o podražitvah v ŠD. Navezal bi le še vprašanje, kdaj bo povišanje štipendij urejeno tako, da ne bomo vnaprej plačevali višje cene z denarjem, ki ga praktično še nimamo, saj povišane štipendije ponavadi dobimo krepko pozneje kot na začetku leta. Do takrat pa bo še vedno veljalo, da si pomagaj kakor veš in znaš.
Osnutek domskega reda, ki je v javni razpravi do 9. 3. zahteva posebno analizo, ki bo mogoče napisana kdaj pozneje, če bo le dovolj časa (vsaj kar zadeva mene). Načelno izhodišče je, da naj bo domski red tak, daga bomo lahko dejansko realizirali v praksi; obenem pa se ne sme razhajati z zakonom o družbeni samozaščiti. Eno izmed vprašanj je bila zahteva po 24-urnem .dežuranju' (vratarski službi), kar lahko realiziramo, čeprav to ne bo lahko in se gotovo ne bo uveljavilo takoj. Večji problem pa je zahteva o kontroli obiskovalcev, kjer se pojavlja več pomislekov. Gibanje študentov je v domovih veliko in (gledano praktično) je povsem utopično pričakovati, da bi bilo možno kontroliranje vseh obiskovalcev. Tudi če bi vratarsko delo opravljali poklicni vratarji, čemur študentje odločno nasprotujemo (saj je navsezadnje to družbena samozaščita nas samih), ne pričakujem, da bi v tem zadovoljivo uspeli, razen če se ne uvede strogo nadziran in .represivni' način vstopa v domove (zelo primeren in vzpodbuden vpliv za boljše počutje v domu, kjer naj bi živel — ne le prebival — kot socialno bitje in ne kot Robinzon!) Živimo namreč v demokratični socialistični družbi, ne pa v nekakem bolj ali manj represivnem režimu kontrole Orvvellovskega tipa. Po mojem mnenju je koncept družbene samozaščite zasnovan kot koncept zaščite, ki ti je ne daje nekdo kot nekakšno zunanjo zaščito, ampak kot zaščita, ki jo Ijudje izvajamo sami za sebe, seveda ob upoštevanju vseh družbenih dejavnikov, in se ne more nikoli spremeniti v organ prisile, če noče nasprotovati svojim izhodiščem, saj je Ijudem imanentna.
Razprava bo pokazala, kako bomo reševali vprašanja, ki zadevajo domski red in moramo si prizadevati, da se bodo v njem zrcalila dejenska stališča študentov stanovalcev.
Dotaknili smo se tudi vprašanja informiranja in sicer na dvehravneh. Lani je bil ukinjen informativni list ŠD — Informator, ker ni imel pravne pravice do obstoja (in je o nekaterih napakah preveč odkrito pisal), tako, da sedaj opravlja delo informiranja ZSMS ŠD; kljub trudu pa moram navesti, da je informiranje slabše, kot je bilo pred ukinitvijo lista. Postopek ustanavljanja teče, vendar še manjkajo delegati UK ZSMS in UK ZK in se ob tej priložnosti obračam nanje, da naj store, kar je v njihovih močeh in omogočijo redno in čimboljše informiranje delavcev in študentov v naselju, obenem pa razbremenijo ZSMS ŠD dodatne obremenitve.
Posebej pa se jezastavilo vprašanje informiranja širše javnosti o dogajanjih v ŠD, kajti gotovo se le-ta ne tičejo le delavcev in študentov. Zavzemamo se za kompleksnejše informiranje javnosti in si moramo prizadevati v tej smeri, da niso informacije omejene le na bralce Tribune. Prav gotovo se za ta dogajanja zanima širši krog Ijudi, prav gotovo pa vsaj starši študentov, če ne drugi vsaj tisti, katerih otroci stanujejo v domovih in gotovo ob podražitvah dodatho bremenijo družinske proračune (kakšen birokratski jezik). Upoštevati moramo namreč, da v ŠD stanujejo študentje iz socialno najšibkejših družin; vsaj moralo bi biti tako in upam, da vsaj za večino tudi je. Nujno pa je odpraviti te anomalije, da bo čim manj tistih, ki s ponarejanjem potrdil, navajanjem lažnih podatkov v prošnjah za sprejem in še kako drugače dobe pravico bivanja v domu.
Zaradi pripomb delegatov smo na koncu spregovorili še o delovanju odbora za obštudijsko dejavnost. Ostalo je namreč čez 50 starih milijonov denarja, medtem ko študentje nismo bili dovolj obveščeni in so nekateri težko dobili denar za obštudijsko dejavnost. Ne vemo zakaj je tako — vsaj za sedaj še ne. Omenim naj tudi, da predsednik tega odbora ni bil izvoljen in je prišel na to mesto ,po drugi poti' , kot je na konferenci izjavil. To funkcijo opravlja že eno leto, naj bi jo pa še naslednje; kdo mu je ,podaljšal mandat' ne vemo! S tem ga nikakor ne krivim zavprašljivo delovanje odbora, vendar bi moral pravočasno ukrepati in opozoriti na nepravilnosti, če sam ni kriv za tako delovanje odbora. Osebno pa mislim, da morajo biti delegati voljeni in ne morejo priti do samoupravljalskih funkcij po ,drugih poteh' ! Njegovo vedenje na seji pa ni vzbudilo zaupanja vanj — kot nosilca določene samoupravne funkcije seveda. Upam, da je to posledica neutečenega samoupravljanja v ŠD in ne kakšnih drugih dejavnikov, ter da se s strani študentske samouprave ne bodo pojavljale večje napake.
Naj končam s tem, da je kritika nujna za izmenjavo mnenj in nadaljnji razvoj.
rosa luxemburg
Akumulacija kapitala ali kaj so iz Marxove teorije naredili epigoni
I
Habent sua fata libelli — knjige imajo svojo usodo. Ko sem pisala svojo fJAkumulacijo",2 so me od časa do časa tlačile misli, da si boclo vsi teoretično zainteresirani privrženci Marxove misli razlagali, da je bilo to, kar sem poskušala tako natančno dokazati in pojasniti, razumljivo samo po sebi. Nihče si stvari pravzaprav ni drugače omislil, rešitev problema je bila edina možna. Prišlo pa je drugače: vrsta kritikovv socialnodemokratskem tisku je razglasila knjigo za popolnoma zgrešeno,3kajti — problem, ki ga je bilo treba rešiti, sploh ni obstajal na tem področju, in postala sem obžalovanja vredna irtev čistega nesporazuma. Ob izidu moje knjige so se stkali postopki, ki morajo biti v vsakem primeru označeni kot nenavadni. ,,Ocena" ..Akumulacije", ki je izšla v ,,Vorwartsu" 16. februarja 1913 predstavlja po tonu in vsebini nekaj čudnega celo za tistih nekaj bralcev, ki verjamejo v materijo, nekaj tako nenavadnega, kot da je kritizirana knjiga čisto teoretičnega karakterja in ne polemizira z nobenim živečim marksistom o najstrožji stvarnosti. Ni zadosti. Proti tistim, ki so priobčili pozitivno oceno knjige, se je začela neke vrste akcija obiasti, ki jo je namreč začel centralni organ z nenavadno zavzetostjo.4
Brezprimerno in nekoliko komično ravnanje: na čisto teoretično delo o zamotanem abstraktno-znanstvenem problemu 68 je vrglo celo uredništvo političnega dnevnika — od katerega sta največ dva člana knjigo sploh lahko prebrala — da bi s korporativno sodbo to podrlo; medtem ko možem kot Franzu Mehringu in J. Karskemu odreka vsako strokovnost v nacionalno-ekonomskih vprašanjih?da označi kot ,,strokovnjake" tiste, ki so raztrgali mojo knjlgo! Takšna usoda, kolikor mi je znano, ni doletela še nobene nove izdaje strankarske literature, odkar ta obstoja in resnično niso vse biseri in zlato, kar desetletja izhaja v sociatnodemokratskih založbah. Nenavadnost vsega tega ravnanja jasno kaže, da so bile pač tako ali drugače v knjigi prizadete še druge strasti kot ,,čista znanost". Da bi pravilno presodili te povezave, je treba najprej spoznati vsaj v glavnih obrisih obravnavano materijo.
Za kaj gre v tako hudo napadani knjigi? Za beročo publiko je materija izšla na zunaj in po sebi kot manj važna, postranska stvar, v veliki meri zastrašujoča: s pri tem izdatno uporabljenimi matematičnimi formulami. Namreč v kritiki moje knjige tvorijo te formule osrednjo točko in nekateri teh gospodov kritikov so se celo lotili tega, da bi me temeljito poučili kako napisati nove in še zapletenejše matematične formule, pri katerih dobi gol pogled navadnih smrtnikov rahlo sivino. Dalje bomo videli, da ta posebna Ijubezen moje ,,strokovnosti" za preglednost ni slučaj, temvefi da je najtesneje povezana s stališčem v sami stvari. Problem akumulacije je pač po tebi čisto ekonomske, družbene narave, nič nima opraviti z matematičnimi formulami, tudi brez njih se da predstaviti in doumeti. Če je Marx v oddelku svojega ,,Kapitala" konstruirat matematično shemo o reprodukciji celokupnega družbenega kapitala, kot sto tet pred njim tudi Quesnay, stvarnik f iziokratske šole6in nacionatne ekonomije kot eksaktne znanosti, je to obema sluiilo zgolj za olajšavo m razjasnitev razlage. Tako Marxu kot Quesnayu je služilo za ponazoritev dejstev, da gre pri postopkih gospodarskega življenja v meščanski družbi, kljub njeni zamotani površini in navidezni vtadavini individualne samovolje, v osnovi za prav tako strogo zakonite zveze kot pri postopkih psihične narave. Tu torej moja izvajanja o akumulaciji temeljijo na Marxovih razlagah in z njimi kritično razpravljajo, da tu Marx posebno pri vprašanju akumulacije ni prišel iz enotne sheme in začetka njene analize, kar je ravno tvorilo točko mojega kritičnega prispevka. Tako sem seveda tudi jaz morala pristati na Marxovo shemo. Prvič - če se nisem smela samovoljno izključiti iz Marxove razlage, potem ravno nezadostnost pojasni vsako dokazovanje.
Poskušajmo se lotiti problema v najenostavnejši obliki brez vseh matematičnih formul.
Kapitalističen način produkcije obvladujejo interesi profita. Za vsakega kapitalista ima produkcija pomen in smoter, če vodi k temu.da mu od leta do leta polni žep s ,,čistim dohodkom", t.j. s profitom, ki ostane po vseh njegovih izdatkih kapitala (Kapitalauslage). Toda osnovni zakon kapitalistične produkcije, za razliko od vsake druge na izkoriščanju temelječe oblike gospodarstva, ni samo goli profit v svetlem denarju, temveč neprenehoma rastoči profit. V ta namen ne uporabi kapitalist, zopet v kardinalni razliki z drugimi zgodovinskimi tipi izkoriščanja, sadu svojega izkoriščanja izključno in enkrat predvsem za osebni luksus, temveč v rastoči meri za stopnjevanje izkoriščanja samega. Največji del doseženega profita bo spremenjen v kapital, uporabljen za nadaljevanja produkcije. Kapital se tako kopiči, po Marxovem izrazu se #/akumulira", in tako vedno bolj širi kapitalistično proizvodnjo kot predpostavka in posledica. Oa bi to izpeljali, zadostuje dobra volja kapitalistov. Proces je povezan z objektivnimi družbenimi pogoji, ki jih je moč takole strniti.
Za omogočanje izkoriščanja mora biti predvsem na razpolago dovolj delovne sile. Oa je to tako, za to skrbi kapital potern, ko je kapitalistični način produkcije enkrat zgodovinsko stekel in se je do neke mere konsolidiral skozi lastni mehanizem te produkcije. In sicer, prvič, v katerem se zaposlenim mezdnim delavcem slabo ali bolje omogoča, da se preživljajo z dobljeno mezdo za namen nadaljnjega izkoriščanja in razmnožujejo z naravnim širjenjem, toda omogoča se samo to; drugič, v katerem se s stalno proletarizacijo srednjih slojev kot tudi s konkurenco, ki jo velika industrija pripravlja mezdnim delavcem s stroji, oblikuje neprenehoma razpoložljiva rezervna armada industrijskega proletariata.
Potem ko je ta pogoj izpolnjen, t.j. stalno zagotovljen razpoložljiv material za izkoriščanje v obliki mezdnega proletariata in je mehanizem izkoriščanja urejen s samim mezdnim sistemom, pride v poštev drugi osnovni pogoj akumulacije kapitala: možnost prodati vedno več blaga, ki ga napravijo mezdni delavci, da bi tako dobili nazaj lastne izdatke kapitalistov kot delovni sili izžeto presežno vrednost v denarju. ,,Prvi pogoj akumulacije je, da kapitalist opravi prodajo svojega blaga in da večji del tako pridobljenega denarja spremeni nazaj v kapital." (Kapital, prvi zvezek, 7. oddelek, uvod). S tem je akumulacija stalen proces, je torej stalno rastoča možnost prodaje blaga, nepogrešljiva za kapital. Osnovni pogoj si, kot bomo videli, kapital ustvarja sam. Prvi zvezek Marxovega ,,Kapitala" je ta proces nadrobno analiziral in opisal. Toda kako je z možnostjo realizacije sadov tega izkoriščanja, z možnostmi prodaje? Od česa so te odvisne? Je to v moči kapitala ali v bistvu njegovega proizvodnega mehanizma samega, da po potrebi razširja prodajo, tako kot prilagaja število delovnih sil svojim potrebam. Nikakor ne. Tu pride do izraza odvisnost kapitala od družbenih pogojev. Kapitalistična produkcija ima kljub vsem svojim kardinalnim razlikam od drugih zgodovinskih obtik produkcije z njimi skupno to, da v zadnji liniji, kljub temu, da pride zanjo v poštev subjektivno samo interes za profitom kot odločilen smoter, objektivno mora zadovoljiti materialne potrebe družbe in se ta subjektivni namen lahko doseže samo s tem in samo v meri, ki zadostuje bolj objektivni razlagi. Kapitalistično blago je lahko prodano samo takrat in v toliko, v njem obstoječ profit spremenjen v denar le toliko, kolikor to blago zadovoljuje družbene potrebe. Stalno širjenje kapitalistične produkcije, t.j. stalna akumulacija kapitala, je torej navezana na prav tako stalno širitev družbenih potreb.
Toda kaj je družbena potreba? Jo lahko kjerkoli zagrabimo; je kjerkoli merljiva, ali smo tu nakazali le na nedoločen pojem?
Ce opazujemo stvar tako, kot se ponuja najprej na površju gospodarskega življenja v dnevni praksi, t.j. s stališča posameznega kapitalista, je v resnici neoprijemljiva. Kapitalist proizvaja in prodaja stroje. Njegovi odjemalci so drugi kapitalisti, ki odkupijo njegove stroje, da bi s tem zopet kapitalističho producirali drugo blago. Ta lahko torej proda toliko več svojega blaga, kolikor bolj ti razširjajo svojo produkcijo, lahko toliko hitreje akumulira, koliko bolj akumulirajo drugi v svojih vejah produkcije. Tu bi bila ,,družbena potreba", na katero je naš kapitalist navezan, potreba drugih kapitalistov, predpostavka njegove širitve produkcije — širitev njihove. Drugi producira in prodaja živila za delavce.
Prodal jih bo lahko toliko več, torej akumuliral toliko več kapitala, kolikor več je zaposlenih delavcev pri drugih kapitalistih <in tudi pri njem samem), ali z drugimi besedami, kolikor več producirajo m akumulirajo drugi kapitalisti. Od česa je torej odvisno, če hočejo ,,drugi" razširiti svoje obrate? Očitno zopet od tega, če jim ,,ti" kapitalisti, če jim npr. producenti strojev, živil, jemljejo njihovo blago v naraščajoči meri. ,,Družbena potreba", od katere je odvisna akumulacija kapitala, se tako pri nadaljnjih gledanjih zdi, kakor da bi bila akumulacija kapitala sama. Kolikor bolj se kapital akumulira, toliko bolj se akumulira — na tej prazni tavtologiji ali v tem vznemirjajočem krogu slepomišenja se zdi nadaljnje opazovanje iztekajoče. Kje je tu tahko začetek, iniciativa impulsa, ni razvidno. Očitno se vrtimo v krogu in problem se nam raztopi v rokah. To se tudi v resnici zgodi, toda samo dokler hočemo raziskati stvar s stališča površine trga (Marktoberflache), t.j. posameznega kapitala, te priljubljene platforme vulgarnih ekonomov.7
Stvar pa dobi pravo podobo in strožji obris, če opazujemo kapitalistično produkcijo kot celoto, s stališča celotnega kapitala, torej v zadnji liniji edino pristojno in pravilno. Prav to je stališče, ki ga je prvič sistematično razvil Marx v drugem zvezku svojega ,,Kapitala", ki ga je vzel za podlago svoji celotni teoriji. Brezobzirna privatna eksistenca posameznega kapitala je v resnici samo zunanja obtika, površje gospodarskega življenja, ki ga le vulgarni ekonomi opazujejo kot bistvo stvari in edini izvir spoznanja. Pod tem površjem in skozi vsa nasprotja konkurence se izkaže resnica, da vsi posamezni kapitali družbeno tvorijo celoto, da nad njihovo eksistenco in gibanjem vladajo skupni družbeni zakoni, ki se samo zaradi nepremišljenosti in anarhije današnjega sistema uveljavljajo za hrbtom posameznih kapitalistov in proti njihovi zavesti iz ozadja z razodetimi odkloni (lauter Abvveichung). Ce vzamemo kapitalistično produkcijo kot celoto, potem bo kmalu tudi družbena potreba oprijemljiva veličina, ki se oprijemljivo členi.
Predstavljajmo si, da bi bilo vse blago, ki ga napravi kapitalistična družba, vsako leto zloženo na enem mestu, na velikem kupu, da bi našli celotno količino družbene porabe. Kaj kmalu bomo spoznali, da se ta zmešnjava blaga (VVarenbrei) s samoumevnostjo razdeli v posamezne velike porcije različnih vrst in namenov.
V vsaki družbeni obliki in v vseh časih mora produkcija na ta ali oni način dvojno poskrbeti za družbo. Prvič je morala družbo slabo ati bolje prehraniti, obleči in zadovoljiti z materialnimi stvarmi njene druge kulturne potrebe, to se pravi, morala je, če vse združimo, napraviti življenjska sredstva v najširšem smislu te besede za prebivalstvo vseh slojev in starosti. Drugič je morala vsaka oblika produkcije vsakokrat poskrbeti, da je omogočila nadaljnji obstoj družbe, torej njeno nadaljnje delo, poskrbeti za nadomestke vsakokratno porabljenih novih produkcijskih sredstev: surovine, vozila, delovne zgradbe itd. Brez zadovoljevanja teh obeh elementarnih potreb vsake čtoveške družbe bi bil napredek in kulturni razvoj nemogoč. In na te elementarne zahteve mora v celoti računati tudi kapitalistična produkcija z vso anarhijo in brez škode za vse profitne interese. Temu ustrezno bomo našli v kapitalističnem skladišču celokupnega blaga, ki smo si ga bili predočili, predvsem veliko porcijo blaga, ki predstavlja nadomestek za v prejšnjem letu uporabljena produkcijska sredstva. To so nove surovine, stroji, poslopja itd. (ali to, kar Marx imenuje ,,konstantni kapital"), ki so jih napravili različni kapitalisti drug za drugega v svojih obratih in ki se morajo medsebojno zamenjati, da bi se s tem produkcija v vseh podjetjih lahko nadaljevala v svojem prejšnjem obsegu. To so (po naših dosedanjih domnevah) kapitalistična podjetja, ki sama dajejo vsa potrebna produkcijska sredstva za delovni proces družbe, tako je izmenjava ustreznega blaga na trgu tudi le takoimenovana notranja, hišna pristojnost kapitalistov med seboj. Denar, ki je potreben, da bi vsestransko posegal v to blagovno menjavo, pride seveda iz žepa kapitalističnega razreda samega — tu mora vsak podjetnik razpolagati z ustreznim denarnim kapitalom za svoje podjetje — in se seveda prav tako vrne nazaj po izvršeni menjavi s trga v žep razreda kapitalistov.
Če tu upoštevamo obnovitev prcxjukcijskih sredstev v prejšnjem obsegu, potem od leta do leta zadostuje enaka vsota denarja, da periodično posreduje vzajemno oskrbo kapitalistov s produkcijskimi sredstvi in se v mirnem odmoru vedno znova vrača nazaj v njihove žepe.
Druga velika delitev (Abteilung) mase kapitalističnega blaga mora obsegati, kot v vsaki družbi, življenjska sredstva za prebivalstvo. Toda kako se v kapitalistični obliki družbe členi prebivalstvo in kako pride do svojih življenjskih sredstev? Kapitalistični način produkcije karakterizirata dve osnovni obliki. Prvič splošna menjava blaga in to v tem primeru pomeni, da nihče od prebivalstva ne dobi niti najmanjšega življenjskega sredstva iz družbene mase blaga, če nima kupnega sredstva, denarja za njegov nakup. Drugič, kapitalistični mezdni sistem, t.j. razmerje, v katerem velika jnasa delujočega Ijudstva (arbeitende Volk) pride do sredstev za nakup blaga le z izmenjavo delovne sile s kapitalistom in kjer pride posestniški razred do svojih življenjskih sredstev le z izkoriščanjem tega razmerja. Tako kapitalistična produkcija po sebi predvideva dva velika razreda prebivalcev: kapitaliste in delavce, ki sta glede na razpolaganje z življenjskimi sredstvi bistveno različna. Delavci morajo biti, kar je za posamezne kapitaliste prav tako usoda po sebi, vsaj prehranjeni, toliko da je njihova delovna moč uporabna za smoter kapitala, da s tem ostanejo dosegljivi za nadaljnje izkoriščanje. Od celotne količine blaga, ki so ga naredili delavci, jim bo torej letno razred kapitalistov dodelil tesno v velikosti njihove porabe v produkciji porcijo življenjskih sredstev. Za nakup tega blaga dobijo delavci od svojih podjetnikov mezdo v obliki denarja. Na poti menjave dobi torej delavski razred vsakoletno dotočeno vsoto denarja od razreda kapitalistov za prodajo svoje delovne sile, s katero se zopet iz družbene količine blaga, ki je lastnina kapitalistov, zamenja porcija življenjskih sredstev, ki jim bo pripadla glede na njihovo kulturno višino in stopnjo razrednega boja. Denar, ki posreduje to drugo veliko menjavo v družbi, tako zopet pride iz žepa razreda kapitalistov: vsak kapitalist mora dati na razpolago obratom svojega podjetja, po Marxu tako imenovani, ,,variabilni kapital", to je potrebni denarni kapital za nakup delovne sile. Toda ta denar se vrne zopet do helerja in feniga v žep kapitalistov kot razreda (in vsak delavec mora to storiti za ohranitev sebe in družine). Pač pa so kapitalistični podjetniki tisti, ki delavcem prodajajo življenjska   sredstva   kot   blago.  Torej   za   potrošnjo   kapitalistov  samih.
Življenjska sredstva razreda kapitalistov jim pripadajo že pred vsako menjavo kot masa blaga in sicer zaradi kapitalističnih razmer, po katerih vse blago — edino razen blaga delovne sile — pride na svet kot lastnina kapitala. Seveda pridejo ,,boljša" življenjska sredstva, prav tako kot blago, na svet le kot lastnina mnogih razdrobljenih privatnih kapitalistov kot čislana privatna lastnina vsakega posameznega kapitalista. Tako se mora med kapitalisti zgoditi vsestranska ročna zamenjava (Handevvechsel), da razred kapitalistov pride s tem do uživanja njemu pripadajočih življenjskih sredstev — kot pri konstantnem kapitalu. Tudi to družbeno izmenjavo mora posredovati denar in za to potrebno vsoto denarja morajo dati v obtok kapitalisti — gre zopet za notranjo, hišno zadevo razreda podjetnikov — kot pri obnovitvi konstantnega kapitala. In zopet se po izvršeni izmenjavi vrne ta vsota denarja v žep celokupnega razreda kapitalistov, iz katerega je prišla.
Da bo vsako leto dejansko pripravljena potrebna porcija življenjskih sredstev s potrebnim luksusom za kapitaliste, za to skrbi isti mehanizem kapitalističnega izkoriščanja, ki na splošno ureja mezdni odnos. Ko bodo delavci napravili le toliko življenjskih sredstev, kot je potrebno za njihovo lastno ohranitev, potem bo njihova zaposlitev s stališča kapitala nesmisel. Najprej se smisel tepe, če delavec poleg lastne ohranitve skrbi še za ohranitev svojega ^kruhodajalca", t.j. ustvarja po Marxovi oznaki ,,presežno vrednost" za kapitaliste. In ta presežna vrednost mora služiti med drugim tudi za to, da preskrbi razred kapitalistov kot vsak izkoriščevalski razred v prejšnjih zgodovinskih periodah s posebnim živežem in luksusom. Kapitalistom preostane potem še posebno prizadevanje, da zagotovijo tako vzajemno izmenjavo odgovarjajočega blaga in pripravijo za to potrebna denarna sredstva trnove in odpovedi polne eksistence lastnega razreda kot svoj naravni prirastek.
Prevedeno po: Rosa Luxemburg:
Gesammelte VVerke, band 5,
Okonomische schriften.
Oietz verlag Berlin 1975
Str. 415-431
S tem sta rešeni najprej dve veliki porciji v naSem družbenem celokupnem blagu: produkcijska sredstva za obnovitev produkcijskega procesa in življenjska sredstva za ohranjanje prebivalstva t.j. na eni strani delavskega razreda, na drugi pa razreda kapitalistov. Dobro si zapomnite, lahko se kaže, tako kot smo začrtali v dosedanjo fantazijsko sliko. Kaj danes ve kapitalist in kateri kapitalist se sploh zmeni za to, kaj in kotiko je potrebno za nadomestilo uporabljenega celokupnega kapitala, za prehranjevanje celotnega razreda delavcev ali kapitalistov? Vsak podjetnik vendar slepo producira kot za stavo z drugimi in vsak vidi le tisto, kar je pred njegovim nosom. Vsevprek zamotana zmešnjava konkurence in anarhije ima očitno končno nevidna pravila, ki se uveljavljajo, drugače bi se kapitalistična družba že kdaj razrušila. In to je v celotnem smislu nacionalne ekonomije kot znanosti zlasti kot zavestni smoter Marxovega ekonomskega nauka pokazal ta skrivni zakon, ki dela sredi zmešnjave privatnih gospodarstev red in stik družbene celote. Ta objektivna nevidna pravila kapitaiistične akumulacije — kopičenja kapitala, s stalnim razširjanjem produkcije — smo sedaj zasledovali. Oa ti zakoni, ki smo jih tu razložili, niso odločilni za zavestni postopek posameznega kapitala, da v resnici ne eksistira noben skupni organ, ki bi ta pravila zavestno postavil in uresničil, iz tega sledi le, da bo današnja produkcija kot omahljivec po jasni čezmernosti ali pomanjkanju računala z jasnimi gibanji cen (Preiseschvvankungen) in krizami. Toda prav ta kolebanja cen in krize imajo za družbo y celoti samo pomen, da kaotično privatno producirajo vsako uro in se periodično vedno znova uravnavajo v tire splošnih velikih zvez, brez katerih bi se morala zelo kmalu razrušiti.
Če torej tu poskušamo z Marxom začrtati odnos celotne produkcije do družbenih potreb na veliko, vidimo golo specifično metodo kapitalizma: kolebanje cen in krize, ki uresniči ta odnos in stvar je jasna.
S tema dvema velikima porcijama družbene mase blaga, ki smo ju odstranili, ne more ostati tako kot je. Če bo izkoriščanje delovnih služilo le za to, da bo izkoriščevalcem zagotavljalo razkošno življenje, potem imamo na nek način modernizirano suženjstvo ali srednjeveško fevdalno viadavino, ne pa moderne vladavine kapitala. Njen življenjski smoter in poklic je: profit v denarni podobi, kopičenje denarnega kapitala. Torej se pravi zgodovinski smisel  produkcije začenja  šele tam,  kjer  izkoriščanje preseže vse meje.
Presežna vrednost ne more biti dovolj, da bi zagotovila ,,stanu primerno" eksistenco razreda kapitalistov, temveč mora preko tega vsebovati določen del za akumulacijo. Ta presegajoči pravi smoter je tako odločilen, da zaposluje delavce le do neke mere, torej so tudi postavtjeni v položaj, da si ustvarjajo življenjska sredstva, ko producirajo za akumulacijo določen profit in kadar obstaja možnost, da se jim bo lahko resnično akumuliral vdenarni podobi.
V našem zamišljenem skladišču celokupnega blaga kapitalistične družbe moramo temu primerno najti še tretjo porcijo blaga, ki ni določena niti za obnovitev uporabljenih produkcijskih sredstev niti za ohranjanje delavcev in kapitalistov; vse to smo pravkar izločili. To bo porcija blaga, ki vsebuje neprecenljiv del iz delavcev iztisnjene presežne vrednosti, ki pravzaprav predstavlja življenjski smoter kapitala: za kapitalizacijo (Kapitalisierung), za akumulacijo določen profit. Katere vrste blago je to in kdo v družbi ga potrebuje, t.j. kdo omogoča kapitalistom, da si končno prisvojijo najpomembnejši del profita v svetlem denarju?
OPOMBE:
1.  Podlaga za izdajo tega dela je izdaja, ki je 1921 izšla v založbi Frankes Verlag G. m. b. H. Leipzig.
2. glej str. 5 - 411.
3.  Glej Akumulacija kapitala. V: Dresdner Zeitung, št. 16 in 17, 21. in 22.  januarj   1913  — Anton  Pannekoek:   Rosa Luxemburg: Akumulacija kapitala.   Prispevek   k   ekonomski   razjasnitvi   imperializma.   V:   Bremer Burger—Zeitung.   29.   in   30.   januarja   1913.   —  Gustav Eckstein:   Rosa Luxemburg:   Akumulacija   kapitala.   Prispevek   k   ekonomski   razjasnitvi imperializma: V: Vorvvarts (Berlin), št. 40, 16. februar 1913. — Otto Bauer: Akumulacija kapitala. V: Die Neue Zeit (Stuttgart), letnik 31, 1912/13, prvi zvezek, str. 831  - 838 in 862 — 874. — Max Schippel: Osnovna skrivnost imperializma. V: Sozialistische Monatshefte (Berlin), 17. (19.) letnik 1913, prvi zvezek str. 147 — 152.
4.   Franz Mehring je dal socialdemokratskemu Biroju za tisk pozitivno recenzijo, ki jo je ponatisnilo 25 socialdemokratskih časopisov. Mehringa sta grajala  predsednik  stranke  in  redakcija  ,,Vorwartsa"  zaradi ,,zlorabnega izkoriščanja"  biroja za tisk. Glej  k temu Vorvvarts (Berlin), §t. 36, 12. februar 1913, št. 38, 14. februar 1913, št. 40, 16. februar 1913.
5. Glej Gustav Eckstein: Nepotrebno razburjenje, v: Vorvvarts (Berlin), št. 46, 23. februar 1913.
6. Glej str, 9, opomba 1.
7.   Takšen  primer  za  to glej pri ,,Vorwarts"—ovem recenzentu moje knjige, G. Ecksteinu, ki se je po uvodnih važnih obljubah, da bo bralce poučil o družbeni potrebi, nekajkrat nemočno vrtel kot mačka za svojim repom, ne da bi uspel, in končno pojasnil, da stvar ni ..nikakor enostavna in lahka" (Gustav Eckstein: Akumulacija kapitala. V: Vorvvarts (Berlin), št. 40, 16.  februar   1913). To drži.   Nekaj  prezirljivih praznih besed je mnogo enostavnejših in lažjih.
'JBUNA   -   ŠTUDENTSKI   ČA-»PIS
lG OSVOBODITVE l/II, soba 86 lefon: 21-280 000 LJUBUANA DAJA UK ZSMS LJUBLJANA IEDNIŠTVO: Franc Milošič (v. d. vnega urednika), Igor Bavčar (v. adgovornega urednika), Franc Mi-,«č (univerza), Bojan Korsika orija), Svetomir Jurcan (medna-ini odnosi), Igor Žagar (kultura), idi Podgornik, Staško Južnič (na-oslovje), Bratkovic Branko (gra-no oblikovanje), Nives Vidrih ktura), Mitja Maruško (prodaja), nja Zgonc (tajnica)
IZDAJATELJSKI SVET: Kudi Rizman, Matjaž Maček (predsed-nik), Srečko Kolar, Vera Šeško, Viktor Lovrenčič, Miran Žilavec, Aleš Erjavec, Srečo Kirn, Srečo Zajc, Igor Bavčar; uradne ure so vsak detavnik od 10. do 13. ure. ledni javni sestanki uredništva so vsak ponedeljek ob 17. uri, priprava za tisk: Dnevnik, BEP; tisk: Tiskar-na^ Ljudske pravice, Ljubljana; na-ročnina: celoletna za dijake in štu-dente je 50 din, za ostale 75 din. Postnina plačana v gotovini. Ro-kopisov ne vračamo injpisem ured-nistvu ne honoriramo. Stevilka žiro računa: 50101 - 678 - 47303, z obveznim pripisom za Tribuno. Oproščeni temeljnega davka na pro-met po pristojnem sklepu št. 421 -1/70 od 22. januarja 1973.
Od dEiaVskE^a meSta do SoS dBke
Remy   Butler,   Patrice   Noisette
2. Od neo-proudhonizma do usmerjene potrošnje
Stanovanjska zgodovina vladanega razreda je zgodovina zazlaščevanja.Ali ne bi pomenilo rešitve stanovanjskega vprašanja, če bi vsem omogočili, da postanejo lastniki? Želje velike večine prebivalstva, nam zatrujejo, so umerjene k lastništvu. Kako je s tem v resnici? Ali je ta želja mnogih Francozov inherentna človeški naravi? Ali pa jo oblikuje, usmerja in sugerira kapitalizem, ki hoče z njo zadovoljiti lastne potrebe? Kapitalizem ima tri vrste smotrov: ideološko vrsto (postanite lastnik), ekonomsko vrsto (stanovanje mora postati pravo blago) in spet ekonomsko vrsto (stanovanje je idealen strukturant potrošnje). Daleč smo od realnih potreb vladanega razreda.
I. Postanite lastnik: dolgo pogojevanje
V prvem delu smo videli, kakšna je bila zgodovina zemljiške posesti od nastanka kapitalističnega načina produkcije. K temu se ktukaj ne bomo vračali. Kljub temu pa poskusimo narediti nekakšno jemljiško fotografijo današnje Francije.
Razvoj in koncentracija kapitalizma sta do propada prignala letarizacijo   drobne   in   srednje   buržoazije   ter   parcelskega [tstva. Toda te plasti  so ostale Jastnice". Tako so zdaj v iji zemljiške posesti deležne vse družbene plasti (30 milijonov razdeljenih med 10 milijonov lastnikov, 46 % Francozov je v svojega stanovanja), čeprav na močno neenak način. ina tal je zelo razdrobljena. V Lyonu na primer je 46 % stavljene iz hiše in vrta. Urbana posest kaže težnjo k na parceliziranja, na solastniške tisočinke itn. V grobem ednjih   mest   last   starih   buržoaznih   plasti   (srednja vbnih rentnikov) ali pa so kot solastnina razpršena družbene plasti; na neposrednem mestnem obrobju so tla last bodisi delavcev, bodisi uslužbencev, pač
prq 'km* Fran parcei lastnilo
Last posesti '-j razpršitvi so   tla   ol^ buržoazija < med različrr: (parceliranja; glede na lego.'
Juridična p' in   širokogrudrV« zaznamujeta frai' ,,Prodati tisto, kai
V teh  razmera" dojet    kot   grožnjc modernega življenja.' administracije je dojets Franciji   ta  antagonizem' buržoazije do rasti. Ta zna prepaja delavski razred: nati deloma   namenjeni   integrirai i rruiega meščanstva.
Ta    integracija    je    zaželen liberalizma. Ali ni indj.>i,wViFn~ problem?   Ali ni ^ dati   razsežnosti  ' ekonoqnski prid?   '
Industrija se bo' namene. Delavska ni tovarno. Lastnikovo* paternalistično zatir; stanovanja.   V   Heriri delavcem,   ki   so   jih ' zemljišča, da si zgrade vrnili   s   sadom   dela. stanovanja, ki jih odplačj Japyjeve   tovarne   enakc!
avica, podedovana od minulega načina produkcije razdeljena zemljiška posest še zmeraj globoko osko ideologijo. Ohranila je osebni značaj fevda: so vam zapustili starši, ni normalno." je kapitalistični razvoj v obliki urbane rasti Tla   so   ,,zadnji   košček   neodvisnosti   od Dejavnost podjetnikov in njihove ,,sokrivke" kot učinek ,,splošnega kolektivizma." V še podvojuje sovraštvo frakcije drobne ilna ideologija poleg tega v veliki meri pomoči za prirastek tega razreda so u  tega   razreda v način mišljenja
že   od   začetka   zmagujočega _                na hiša idealna rešitev za stanovanjski
fa rešitev prav tista, ki ji mora zasebna iniciativa n   iz  te  akcije  dobiti   precejšen političen  in
s to težnjo okoristila prva in jo izrabila za svoje Lesta ji omogočajo, da tesneje naveže delavce na surovo zatiranje nadomesti zahrbtnejše in bolj ^nje ,,zaščitnika Janusa", ki daje delo in ima oncourtu   (Doubs)   ,,so  šefi  tovarne  dali spoznali   za  poštene   in  delavne,  vnaprej hišice in ustanove družine; te predujme so 1   Rudniška  družba   iz  Anzine ujejo z anuitetami. V Beai^g^ Drugje
tfi-a-i-riu ravnajo
Japyjeve tovarne enakc^fljilSJMtJjItPli/iVc država industrijcem finančno pomoč, ki omot^SIRcfiavcem, da postanejo v petnajstih letih lastniki. Pojavijo se nova zatiranja. Tukaj morajo bodoči lastniki obdelovati vrtove z lastnimi rokami, pošiljati otroke v versko šolo, se sploh ne smejo zadolževati ali pa morajo vsak teden naložiti nekaj denarja v H.anilnico in prispevati v vzajemnostno družbo.
Lastnina je pojmovana kot bistven dejavnik moraliziranja delavskega razreda. Droulers piše: ,,Delavec lastnik redko zahaja v kavarne in beznice. Mudi se mu, da se takoj po končanem delu vrne domov in posveti vse svoje proste urice vzdrževanju in izboljševanju svoje hiše, svojega vrta; ves prosti čas porabi za nego družine."
Poročevalec stanovanjske komisije pariškega mestnega sveta izjavi: ,,Verjamemo, da bi misel, da bo nekega dne imelo v lasti posest, moralizirala prebivalstvo in dalo lošč (sic) poštenja, družinskega duha, skrbi za prihodnost, ki bi povzročil zginjanje utopij, ki strašijo v glavah nekaterih abstraktorjev revolucionarnega socializma."2
Jules Siegfried zelo odkrito povezuje dve danosti: ,,Razpršiti hočemo predsodke in pokazati tistim, ki jim je življenje težko, da ne mora biti boja med revščino in bogastvom. Vemo, da ti občutki še prepogosto obstajajo, in hočemo, da bi zginili. Eno najboljših
sredstev, da bi to dosegli, je, da vsakomur na podeželju in v mestih olajšamo možnost, da postane lastnik."3
Res, kaj je boljšega od te individualne hiše, ki spodbuja zapiranje vase, umik iz družbenega življenja v tisto, čemur pravijo ,,absolutna neodvisnost družine."
Poleg tega lastnina spodbuja varčevanje in omogoča nadziranje načina, kako gospodinjstva uporabljajo proračune: ,,V zdajšnjem stanju zahodne družbe in če izvzamemo nekaj zglednih populacij ni na deset delavcev niti enega, ki bi se, ko nenadoma postane lastnik vsote denarja, totiko obvladal, da bi jo pustit nedotaknjeno in se zadovoljil z blaginjskim prirastkom, ki bi ga prinesla razumna naložba te vsote. Pretirana filantropija, ki bi povzročila nenasitne apetite, bi potemtakem izzvala degradacijo delavskega razreda. Zemljiška posest je dežela Kanaan, ki se vanjo lahko pride samo prek dolge vrste preizkušenj.
Red, ki ga uvaja lastnina, je na dnevnem redu. Predsednik pariške sindikalne komore lastnikov piše: ,,Še več kot stoletje je bila zasebna lastnina temelj francoske družbe (...) V dežeti se zaradi dolgega obstoja srednjih premoženj oblikuje srednji razred, ki je po ambicijah uravnovešen in nacionalen glede vsega, s čimer se ukvarja, to je razred, ki so njegovi interesi intimno zvezani s splošnimi interesi dežele in ki je prav toliko pripravljen zavračati politične ekscese, ne glede na njihovo usmerjenost (...) In nič ni bolj pripravnega, da bi mu dalo moč, kot zemljiška posest (...) Stavbni kamen ni le material poslopij, je tudi eden izmed nosilcev družbenega reda v svobodni deželi."6
Leta 1833 je hotel grof Yvert s ,,patriarhalno oblastjo, ki izhaja iz lastnine" nadomestiti ,,tiranijo, ki jo vsiljuje odločevanje števila."7
Ta besedila razgaljajo buržoazno ideologijo. Utegnili bi pomisliti, da gre pri tem samo za anahronizme. Toda neki poročevalec na kongresu zemljiških lastnikov, ki je bil julija 1966 v Montpellieru, je izjavil: ,,Lastnik je zaradi občutka odgovornosti, zaradi svojega družbenega poslanstva super državljan. Le zakaj mu potem ne bi dali druge poti v okviru pluralnega volilnega sistema in zakaj se ne bi vrnili h koncepciji dekreta z 2. decembra 1852, člen 6, in od^zeli volilno pravico vsem, ki kritizirajo zasebno lastnino?
Paviljonsko bivališče oblikuje določen tip obnašanja in nekako ustvarja zgled družbenega človeka: ,,Družine, ki žive y paviljonih, so pogosto obrnjene vase, izčrpane so zaradi žrtev, ki so bile potrebne za zgraditev hiše, le v neznatni meri jih zanima javno življenje, so bolj odrezane od sindikalne dejavnosti v podjetju itn. Bolj so navezane na ostanke patriarhalne strukture, bolj so odvisne od tradicionalnih vplivov in manj oddaljene od ruralnega življenja. Razvoj paviljonov ima potemtakem zelo pomembne nasledke za usmerjevanje družbenih preobrazb in za politično življenje naroda.'
Ta usmeritev je še zmeraj aktualna in se zelo dobro ujema z odljudno individualističnim značajem liberalne teorije. Vendar pa ni možnosti, da bi vsakomur ,,dali" njegov paviljon in kos zemljišča. Toda mehanizem deluje na enak način, ko gre za pridobitev solastništva.
Engels je prvi razrukal malike individualne hiše. Seveda ni več mogoče reči, da nihče pri delavcih ni nikoli odkril ,,nostalgije po zemljiški posesti" in to ,,zahvaljujoč ,,nedvoumnemu napredku buržoazne ideologije. Kljub temu pa mu polemika, ki se je loteva v Stanovanjskem vprašanju, daje priložnost, da poudari pojave, katerih odmev je po našem mnenju še zmeraj aktualen. Ko odgovarja g. Saxu, piše:
,,Za nastanek modernega revolucionarnega razreda proletariata, je neogibno potrebno, da je bila presekana popkovina, ki je delavce preteklosti povezovala z zemljo. Tkalec, ki ima ob svoji obrti še hišico (...), je snemal klobuk pred bogatini, duhovniki in državnimi uradniki, sam v sebi je bil 100 % suženj. Velika moderna industrija pa spreminja delavca, prikovanega na zemljo, v proletarca, ki nima absolutno nič, ki je osvobojen vseh tradicionalnih spon in je svoboden kot zrak; prav ta ekonomska revolucija je ustvarila pogoje, ki edini lahko omogočijo opustitev izkoriščanja delavskega razreda v njegovi zadnji obliki, v kapitalistični produkciji (...). Z drugimi besedami, g. Sax upa, da bodo delavci zaradi družbene spremembe, ki naj bi jo povzročila pridobitev hiše, spet postali krotki in voljni kot njihovi predniki, ki so tudi imeli svoje hiše. "10
II. Stanovanje mora postati pravo blago
Ko je razsajala stanovanjska kriza, je bilo stanovanje tisto redko blago, ki se je njegova cena določala na ravni monopola, monopola, ki ga je uživala zemljiška ali nepremičninska lastnina.
Danes teže stanovanjski producenti (promotorji in gradbeniki), da bi postali mogočni in redni izkoriščevalci primestnih tal in da bi prestavili stanovanjsko krizo s kvantitativne ravni na kvalitativno. Njihov smoter je tedaj preobraziti stanovanje v blago, ki se je otreslo rente, ki jo plačujejo zemljiškim posestnikom, se pravi v produkt, ki je podvržen avtonomnim realizacijskim razmeram (glede na splošno kroženje družbenega kapitala) brez ,,nenormalnega" prenašanja presežne vrednosti z enega sektorja na drugi.11
Stanovanje, tudi družbeno stanovanje, mora pa možnost, da postane blago. Ta nujnos; tehničnih norm za poprečj} odpravljen     Zvi funkc
Lan.vKTisem imeti jl^JjTef zahteva zniževanje ,.--'STozbeno stanovanje. Leta 1969 je &4#;<r   "poenotenih     minimalnih     tehničnih     in
t^.f&vTjriTiTh predpisov (C.P.T.F.M.U.); ohranjen je le kot tehnično navodilo? Ustvariti je treba politiko ,,modelov" in ,,gradbene konfekcije", da bi lahko delali v serijah in ustvarili primerno konstitucijo integriranih skupin za promocijo—gradnjo nacionalne razsežnosti, ki jim bodo z omejitvami dane vse zemljiške olajšave.
Za to politiko sta značilni ,,pomoč glede na kamen" (,,aide a la pierre") in določena pestrost načinov javnega finansiranja12, zlasti razvoj posebnih premij in posojil Zemljiške posojilnice (Credit foncier), ki imata dvojno prednost: zasebnemu kapitalu dajeta s povezovanjem s temi nedonosnimi kapitali možnost za višje profitne stopnje, obenem pa odvajata znatne hranilne vloge v nepremičninske naložbe v obliki spodbujanja k lastništvu.
Gre za prehod od pomoči, usmerjene k oskrbovanju z uporabno vrednostjo in namenjene splošnemu zniževanju cene reproduciranja delovne sile, k pomoči s selektivnim značajem, ki omogoča zasebnemu kapitalu, da se valorizira kot krožeči kapital v nepremičninah. Relativno povečanje cene reprodukcije delovne sile, ki bi lahko iz tega izhajalo, je odrinjeno na mezde. Kazalec, ki rabi za izračunavanje S.M.I.C.-a, je - kot tipično bivališče poprečnega Francoza obdržal stanovanje okrog 50 m kategorije 3 A, kar omogoča, da uradni kazalci upoštevajo samo minimalne stroške: delež najemnine je v treh poglavitnih kazalcih samo 3,3 %, 2,35 % in 5,55 %. Tako je možno obremeniti mezde. Ker je 40 % francoskih družin lastnic stanovanja in ker je večina med njimi obremenjena  s precejšnjimi  posojili, je spodbujanje  k lastništvu
dobro sredstvo za zmanjševanje mezdne gmote s ponarejanjem kazalcev za življenjske stroške. Stanovanjski stroški niso v pravi višini všteti v tipski proračun delavske družine.
Poleg tega pa lastništvo brez prikrivanja neposredno povečuje stroške reprodukcije delovne sile. Toda pozneje, ko je stanovanje plačano, posojila vrnjena, se zaradi skoraj zastonjskega bivanja ti stroški zmanjšajo. Toda koliko je delavec star, ko se to zgodi? Večina si sposoja na petindvajset let in lahko postanejo lastniki šele tedaj, ko so dovolj varčevali, da lahko plačajo osebni prispevek. Ko je stanovanje docela plačano, ni več daleč do pokojnine. Tedaj pa je delavec lastnik že dvakrat razvrednotenega blaga: uporabna vrednost ni več ista; ker so otroci odšti, sta zakonca nenadoma v stanovanju, ki je preveliko za njune potrebe. In^aklna je menjalna vrednost po petindvajsetih letih, ko pa so bile tehnične norme v najboljšem primeru izračunane v času zidave?
Podjetnikov interes v produkciji stanovanjskega blaga je, da stanovanja hitro zgradi in hitro proda skupaj z delom zemljišča; potemtakem je to tak razvoj lastništva, ki pospeSuje kroženje kapitala.
Splošni interes s pospeševanjem kroženja kapitala je na liniji ,,vodene potrošniške družbe". Problem realizacije blagovnega kapitata je tako spremenjen v problem potrošniŠkega kredita. Splošna težnja urbane zemljiške posesti je potemtakem razkosavanje. Ta rešitev lahko le zaostri zemljiški problem, saj po svoji naravi reproducira zasebno prilaščanje tal.
III. Stanovanje, idealen strukturantni pol potrošnje
Ko se mora kapitalizem navaditi, da računa s splošnimi (ne pa lokalnimi) cikličnimi krizami in z delavskim razredom, ki se organizira, se utegne vprašanje moratorija najemnin postavljati ob vsaki krizi, najemninska stavka pa lahko postane preprosto endemična (kot je dandanes v Italiji).
To kapitalizma ekonomsko sploh ne moti, toda ideološko in politično ima kar najslabši učinek, kajti prav ta zahteva je kal solidariziranja in avtonomiziranja delavskega razreda. Bolje je potrpežljivo tkati nevidne kapitalistične niti, ki ob vsaki stavki postavljajo posameznega delavca v protislovje z njegovim razredom: posojilo, obroki za avto, televizija, hladilnik in nazadnje mesečni obroki za nakup stanovanja. To se dogaja kot ,,koloniziranje vsakdanjega življenja", kot koloniziranje, katerega strukturantni pol je prav stanovanje.
Potrošniki, ki v veliki večini postajajo proletarci, se tako v resnici znajdejo pred protislovjem: čim manjša je mezda delavcev, tem večja je teoretska profitna stopnja, toda čim večja je profitna stopnja, tem manj blaga gre v promet. Ekspanzija, ki je sledila maju 68, potrjuje Marxovo sklepanje. ,,Najbolj jasnovidni kapitalisti potemtakem močno priporočajo politiko ,,visokih mezd". Toda te ,,visoke mezde" ne smejo načeti reprodukcije družbenih odnosov. Dejansko morajo biti porabljene. Najbolj zanesljivo je, da so porabljene, še preden jih delavci vidijo. Potrošnja mora biti dosledno vodena. Povečanje notranjega trga je lahko zagotovljeno med drugim s progresivnim in nadzorovanim dviganjem potrošnje detovnih razredov."13
Gibljivi kapital, ki je uporabljen za plačevanje delovne sile, ne določa samo profitne stopnje, določa tudi obseg profita.
,,Stanovanje kot predmet in materialen okvir že ne more biti izolirano od drugih blag, katerih nosilec je in s katerimi je povezano (pohištvo, naprave, avtomobil). Ustvari se potrošni subsistem, ki porabi krepek del mezde in ki je njegova strukturantna os ostanovanja (je pol), ki se na njem ureja, se opredeljuje in se omejuje poraba časa, ki ga imajo na voljo producenti prostora v kapitalističnem sistemu.."14
Lastnik je mnogo bolj od najemnika pritegnjen v sistem potrošnje. Njegovo stanovanje je rezultat mnogih let pritrgovanja in prizadevanj. Počuti se potemtakem primoranega k »olepševanju" (pohištvo, gospodinjske naprave, različni okrasi itn.).
Nazadnje pa povečanje stanovanjskih obremenitev, ki povzroča pritisk na mezde, povečuje ceno delovne sile. Cilj industrijskega kapitala je potemtakem rentabiliziranje dodatnih stroškov, (saj se reprodukcija delovne sile ne omejuje več na strogo življenjske potrebe) in za to uporablja ves sistem potrošnje okrog stanovanja.
Stanovanje pa je prav tako strukturantni pot družbene potrošnje. Trgovski centri so nasploh poglavitni element središča soseske, ki naj bi bil ,,zgoščeno, animirano, živo jedro" operacije. To je potemtakem docela prvorazreden element načrta soseske in prav okrog njega je pogosto celo prostorsko organizirana operacj^ proti njemu vodijo poti za pešce in za avtomobilski stanovanjska gostota pa je prav tako porazdeljena njegove lokalizacije.
Ta kraj potrošnje (trgovsko ali drugo sredj To je najprej kraj, ki ga ni mogoče obiti tudi kraj, ki nas uči, da sodi vsaka animacija se lahko dogaja samo okr njega.1°
Vrh tega je v monopolističnem^ trgovina včasih  prodaja ± druge trgovine pq
•', omet, \/   funkciji
$?e) ima dva vidika. Zarišče prometa. Je pa •rapvnost samo v potrošnjo in kj trgovskega središča ter prek
''položaju. Cetudi prehrambena [m«^^'',  pogosto  prodajajo  skoraj  vse rTHJTnnjene  cene.  Že tip tega  trgovanja  krepi •i»'vt-Lotrošnika, podobo srednjega uslužbenca, čeprav ogromna večina prebivalcev ne ustreza resničnosti te podobe.
Zdajšnje realizacije zaznamujejo končno postajo počasnega razvoja. Na začetku je stanovanje v neposredni zvezi s krajem produkcije; danes je v neposredni zvezi s krajem potrošnje.
(SE NADALJUJE) PREVEDELBraco Rotar
l.Citiral    po    G.Duveau,   La  vie  ouvriere  sous   le
Secood Empire.
2.  Porocilo pariskemu mestnemu svetu iz leta 189»
3.  Jules Siegfried. Les cites ouvrieres, 1877.
4.  Bulletin de la Societe industrielle de Moulhouse, september 185 1.
5.  F. Le Play, La Methode sociale.
6.  Varreuxov traktat La Question des loyers, 1937.
7.  Comte Yvert, Le pouvoir et la propriete, 1887.   ,
8.  Kongres Narodne unije nepremičninske lastnine, splošno poročilo
g)   Veauxa, citirano po Le Nouvel Observateur, 13. julija 1966.
9.  P.H. Chombart de Lauvve, La vie quotidienne des familles ouvrieres, Ed. du C.N.R.S.
10.  F.Engels, Stanovanjsko vprašanje, op.cit.
11.  V splošnem imamo za ,,normalne'" tiste prenose, ki zagotavljajo izenačevanje profitnih stopenj.
12.  Kot je pripomnil E. Preteceille v Production des grands    ensembles,    si    lahko    mislimo,    da   ta raznolikost    vsaj    delno   izhaja   iz   dejstva,   da stanovanjska    kriza    ne    zadeva   samo   delavski razred,  temveč  bolj  nasplošno zadeva določene sloje mezdnih delavcev in del drobne buržoazije: tiče   se   potemtakem  tistih družbentf. plasti,  ki imajo večjo ..plačilno moč" kot delavski razred.
1 3. Collectif logement, op.cit. 14. Ibid.