Poštnina plačana v gotovini. Izhaja vsak petek. Leto VI. Št. 11. LOVE Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1? Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din V zamejstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 12. marca 1937. ■ vBfiirr IIA Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Slovenske politične stvarnosti srbska pa v srbskem. Le mi Slovcnci d e naj Zakaj molče? Naš list se v vsaki svoji številki peca^ z jugo-sloveni in njih glasili. Pri nas izhajajoča jugoslovenska žurnalja pa ne da nikoli stvarnega odgovora, ampak zabrusi tu in tam k večjemu kakšno psovko. Kje je vzrok za to molčanje? Ni kjer drugje, kot v dejstvu, da na naše trditve in dokaze sploh ne more ničesar odgovoriti, ker so naša izvajanja zgodovinsko resnična, podprta z nepobitnimi dokazi, ter so zaključki tako logično in jasno izvedeni, da se nanje sploh ne da drugače odgovoriti kot s priznanjem, da je pravilno nase stališče. In kaj je bistvo vseh naših trditev? Da so jugosloveni, ki žive med nami, s tem, da so pomagali ustvariti centralizem, Sloveniji povzročili milijardno škodo. Rajnki Svetozar Pri-biče vic, ki je bil v druščini z našimi jugosloveni, je svojo zmoto priznal. Ljubljansko »jutro« je Fia zapisalo, ko je prišlo v opozicijo, da s centra-izmom ne gre, in da je centrali treba pustiti le najnujnejše posle. Vse to pa zavijejo tako, da njihovi polizobraženci ne zapazijo izvirnega greha, ki so ga nad Slovenijo zagrešili jugosloveni. V tem so mojstri. Medtem ko Slovenija leži na tleli in obupno išče izhoda iz stanja, v katerega jo je pahnil centralizem, odvrača jugoslovensko-nacio-ualno časopisje pozornost svojih bravcev od te nesreče s tem. da jih slepi z borbo zoper klerikalizem ter jih zabava s trapastim pisanjem o uspehih in neuspehih španskega generala Franca, jugoslovensko-nacionalno časopisje je dobro izurjeno. Dnevne politične dogodke, zgodovinska dejstva, polemiko itd. zavija v neko navidezno logiko, tako da mu polizobraženec brez vsega naseda in seveda da tej »logiki« tudi prav. Škoda pa je, da drugo časopisje nima ali ne more imeti iste udarne moči in ostrine v polemiki. Zato imajo jugoslovenski listi večkrat prav lahek opravek, čeprav so Slovencem napravili v politiki neizmerno škodo. Pomisliti je treba le, koliko izgub bi bilo slovenstvu prihranjenih, če bi vseh zadnjih 18 let vse časopisje, ki izhaja pri nas, stalo na odločnem slovenskem stališču in branilo skupne slovenske koristi kot en mož. Nismo domišljavi, še manj pa mislimo sami sebi peti hvalo, zdi se nam pa vseeno, da je prav »Sloveniia« jugoslovenarje Pri nas popolnoma raaflcrila, tako aa jim je pošla sapa in da nam ne morejo ničesar stvarnega odgovoriti _ ostale so jim samo psovke. To pa zaradi naše načelne podlage, ker stojimo zunaj strank in samo na slovenskem stališču ter z nami ne morejo voditi donkihotskega boja zaradi klerikalizma nam ne morejo očitati neuspehov zaradi sodelovanja v vladi, ne koruptnosti in ne nedoslednosti. Edino, kar nam morejo očitati, je to, da smo cisti Slovenci, da smo »slovenoborci«. Ravno na to smo pa ponosni. In če nas pitajo s separatist, jim lahko damo gladek odgovor: Da smo separatisti, kajti separatizem je pač pojmovno nasprotje centralizma. »Nacionalfia« vzgoja. Za državno skupnost iSlovencev, Hrvatov in Srbov imamo mi Slovenci besedo jugoslovanska« država. Hrvatje pravijo »jugoslavenska«, Srbi pa »jugoslovenska«. Zakaj iieki jugosloveni, ki so doma pri nas, ne rabijo ne slovenskega, ne hrvaškega izraza, ampak ravno srbskega?! Prva leta po vojni so pogosto razpravljali o tem, če je država SHS razširjena bivša kraljevina Srbija, ali pa če je nova država. Očitno so naši jugosloveni pripadniki prvega mnenja. Sami si prisvajajo v svojem časopisju in v uradnem jeziku mnogo srbskih izrazov (večkrat tudi turških), s centralizmom so jim pa izročili moč nad vso državo. Medtem ko v Srbiji nihče ne govori resno o srbskem plemenu, temveč le o srbskem narodu, dopovedujejo naši jugosloveni svoji mladini, da smo mi Slovenci in Hrvati plemeni (čeprav oboji do 90% to odločno odklanjamo), in da smo vsi skupaj en sam »integralen« narod. S tem pa ravno odvzemajo mladini vsako odporno moč zoper centralizem, ko ji vcep- ljajo prepričanje, da mora res vse — zlasti denar — biti osredotočeno v Belgradu. Tako pa hote spravljajo Slovenijo v revščino. Govore, da ima odrešilno moč jugoslovenski nacionalizem. Za nas Slovence pa ima odrešilno moč le tista sila, ki bo strla centralizem in nam s teni dala mogočost, da spet. spravimo v tek svoje gospodarstvo in da sami upravljamo svo je finance. Kako naj se potem ta odrešilna moč imenuje, nam je vseeno. Naša naturna pravica je, da svoje gospodarstvo sami upravljamo. J ugoslovenizem nas je pa tudi gospodarsko le izžemal. Vzgoja slovenske mladine mora zato biti le slovensko-narodna, tako kot hrvaška družina vzgaja svoje otroke v hrvaškem duhu, ________ , . . bomo vedno jugosloveni! Videti je, da se nase polizobraženstvo še ni osvobodilo valptovskega vpliva, ki nam je vcepljal tlačansko pamet. Zakaj ne bi svobodno in odkrito poudarjali, da smo Slovenci in da za svoje kulturno življenje rabimo lastnih financ! Da smo v državnopravnem oziru Jugoslovani, je tako uzakonjeno. Kaj naj bi mi Slovenci ali država pridobila s tem, če bi po nekem čudežu mi Slovenci res postali nekakšni jugosloveni? Dobiček od te namišljene teorije ima le čaršija, ker uživa naš slovenski denar! Če jugosloveni pravijo, da je v državi Jugoslaviji le jugoslovenski narod, potem bi jim morali povedati, da so v državi, ki se ji pravi Jugoslavija, štirje narodi, to je slovenski, hrvaški, srbski in še — jugoslovenski! N. K. Dr. I. št.: Samouprave na platnu (Konec) IV. Triumfalni sklep. S strumno svojo miselnostjo in doslednostjo so jutranjiki zagrabili soglasnost med splošnim njihovim konceptom in med samoupravami tudi od tlruge strani. V razgledu po »ustvarjajoči sili ju-goslovenske misli« so namreč ugotovili, da je bil največji in odločilni korak na potu k decentralizaciji in k samoupravi storjen ravno v času, ko je jugoslovenska misel triumfirala! Obtičimo pri tem oznanilu, nad katerim smo lahko ostrmeli! Oznanilo zveni tako prepričevalno, da bi vsakdo, ki ni doživel zadnjih dvajset let na lastni koži, moral vzklikniti: Kaj se prepirate vendar zaradi samouprav, ko jih pa že imate, kajti največji in odločilni korak k njim je bil že storjen! Ker stvarno samouprav danes nimamo in jih nedvomno šele zahtevamo, pa je vsakomur, ki je občutil prej omenjeno dobo na lastni koži, oznanilo popolnoma nerazumljivo. Ali kaj naj rečemo še k ugotovitvi, da je bil prizadeti korale storjen »ravno v času, ko je iu-goslovenska misel triumfirala«? Saj je vendar osnovna misel jutranjikov ta, da triumfira ju-goslovensfka misel samo takrat, zato pa takrat vsekdar, kadar so jutranjiki nad kovčegom in ne pod njim! Ko je pokrita resnica po vrhu še ta, da so njihovi južnejši somišljeniki od prevrata dalje stalno nad kovčegom! Kako je moglo jutranje glasilo uporabiti glagol »triumfirati« v preteklem času? ■Če bi stalo gornje oznanilo samo zase, bi se torej vsakdo brezupno lotil nerešljive naloge najti, kateri čas in kateri korak ie bil jutranjikom pred očmi, ko so se povzpeli do prizadete trditve. K sreči ne stoji samo za sebe, ne; sledi mu pojasnilo: »Kakor simbol se vidi dejstvo, da sta imenovanje naše kraljevine in uvedba banovin povezani z istim rojstnim dnevom«. Tako, zdaj vemo; kakor luč z neba se nam do-pade to pojasnilo. Nič več ne smemo dvomiti, da je bil tisti čas, ko je jugoslovenska misel na vsak način triumfirala, čas, ko je bil izdan zakon z dne 3. oktobra 1929. Razume se, da velja ta ugotovitev vsestransko, namreč zlasti tudi tako, da je jugoslovenska misel triumfirala natančno takrat in očitno celo zaradi tega, ker je takrat stopil v veljavo tudi § 29. zakona z dne 3. oktobra 1929. To je zelo dragoceno dognanje, kajti jutranjiki si v zadnjih letih zelo vneto umivajo roke nad dobo dvaintridesetih mesecev, ki so pretekli pred septembrom 1931. V tem oziru so tako nagli, da mežijo celo pred takimi zgodovinskimi okolnostmi, kakor so od njih samih dani naslovi: »vlada nacionalne koncentracije«, »vlada šestojanuarskega manifesta«; če pogledate v jutranja glasila iz jeseni 1931, spoznate, da so to naslovi, ki mislijo na režime, katerih hudi pod- porniki so bili ljudje, ki so odločali pri jutranjih glasilih tedaj — in danes, in da so to ljudje, ki so se proslavili z znamenito JNS. Z navedenimi naslovi so jutranjiki hoteli tudi poudariti, da so od njih podprti takratni režimi izrečni izvrševalci nalog predhodnih režimov, torej tudi v polni meri soodgovorni za delo predhodnih režimov, najsi niso njihove luči prvotno sodelovale. Za nas je to samo politična ugotovitev, ki je ne bo mogoče več izruvati. Pri predmetu, ki se tiče za samouprav, nas še zanima tisti »največji in odločilni korak«, ki naj bi bil takrat storjen na potu k decentralizaciji in samoupravi. Pregledali smo skrbno zakon z dne 3. oktobra 1. 1929 in moramo priznati, da nismo našli nobenega koraka k decentralizaciji in k samoupravam v njem. Rahlo se nam dozdeva, da mislijo jutranjiki — zaradi skladnosti z elementi državno-pravne vede, s katero razpolagajo pred lastnim ogledalom — na §§ 6 in 7 tega zakona, ker predpisujeta, da je ban zadnja upravna stopnja v stvareh dotične banovine. Iz določbe bi sledilo namreč, da pritožbe zoper banove odločbe na ministrstvo ni več, temveč bi Šla samo še tožba na upravno sodišče. To bi bila vsekakor določena decentralizacija upravne funkcije, če bi bili tisti odločbi v veljavi. Jutranja »samouprava« pa je rešena v tem zakonu očitno na naivečji in odločilni način tako, da imenuje bana vladar na predlog — banovinske samoupravne zbornice? Ne, na predlog — notranjega ministra! Ta določba vsekakor še velja. Ne veljata pa že davno več tisti prejšnji določbi, temveč sta veljali vsega skupaj — beri in reci — deset dni. V tako kratki dobi, v kateri je zamrl največji in odločilni korak k decentralizaciji in k samoupravi, čisto gotovo ni prenehala triumfirati jugoslovenska misel, temveč ,je triumfirala kar naprej tudi potem, ‘ko največjega in odločilnega koraka ni bilo več, nego ga je nadomestil velik ali odločen korak nazaj k — centralizmu. Takrat pa je zares! Ker ni verjetno, da bi se unitaristi raznih barv spomnili sami od sebe na to, kako se je zgodilo to, da je 'ban prenehal že v desetih dnevih biti simbol decentralizacije, jih vabimo, da si ogledajo zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o notranji upravi! Ta zakon, napravljen na tihem od centralne birokracije, je z naravnost triumfalno potezo spravil s sveta decentralistično zablodo o dokončni odločilnosti banov in jih je potisnil nazaj v vlogo prejšnjih »velikih županov« z edino spremembo, da so načelovali večjim področjem in imeli krajši naslov. Tako čakamo zdaj lahko še na druge trenutke, v katerih bodo unitaristi zasledili trium-firanje jugoslovenske misli. SLOVENITA Pohojena modrost Zavijanje. Branje »Pohoda« na sebi je prav za prav precej kratkočasna zadeva. Stvar, ki jo zagovarja, je tako klavrna, da bi rabila kar najspretnejšega peresa, če naj bi se že vsaj za oko nekaj napravilo iz nje. Če se je pa loteva še po vrhu umska nebogljenost, ni čuda, da ne more nastati drugega, kakor nadložnost. Čaršija — čigava je? »Pohod« je končno tudi prišel do spoznanja, da je pri nas vprašanje slabe uprave, korupcije in čaršije tisto, kar je razjedalo in še danes krni notranjo moč države. Toda to je bila le ugotovitev; kdo je tisti, ki to čaršijo podpira in v resnici od nje živi, to je pa druga stvar. 1 ista druga stvar pa je pri nas in za nas prva in poglavitna stvar. Kajti da čaršijo in korupcijo nekdo podpira, to je zdaj celo za »Pohod« postalo jasno. Da jih ne podpira tisti, ki ima od n jih škodo, ki sc zato ves čas z vsemi silami bojuje zoper nji, namreč slovenski in hrvaški narod, to bo tudi celo »Pohodu« jasno, čeprav neprijetno, kajti zadelo bo njegove najsvetejše unitaristične svetinje. Kdo ju torej podpira, kdo ju sploh podpirati more, o jugoslovanska bistro vidnost? Vendar samo tisti, ki ima oblast in ki si je to oblast vzel zoper voljo slovenskega in hrvaškega naroda. To pa je jugoslovanski centralizem ali unitarizem, kakor se imenuje sedaj, ko je zgubilo prvo ime že zadnjo vero. Kajti povezanost korupcije in jugoslovenarstva je notranja, tako rekoč organična. Rasti in uspevati more” k or upci j a samo tam, kjer je odrinjeno ljudstvo od nadzorstva. To pa je odrinjeno povsod, kjer vlada centralizem. Pri tem pa avto-kratične nacionalne samosilnosti niti ne omenimo, ki tudi precej, pa še prav precej šteje. Naj lepši napredek za čaršijo. »Pohod« zatrjuje dalje, da so bili časi nacionalnega navdušenja časi našega naj lepšega napredka. Če bi nam hotel »Pohod« dobo, čas in kraj tega z nacionalizmom zvezanega napredka, posebno pri nas Slovencih, vsaj malo bliže oznamenovati! Ako je ta napredek v naših višjih dajatvah, potem ga je res kar od sile bilo. Drugega napredka pa vsaj pri nos ni, ki bi se ne 'bil vršil in izvršil v neprestanem trdovratnem boju zoper jugoslovenstvo. Separatizem je nastal, ker je ljudstvu bilo — predobro! Le tako moremo tudi razumeti, da so se take močne separatistične sile pojavile v svojih pravih oblikah šele razmeroma pozno.. Pohojena logika! Če je že tisto nacionalno navdušenje delalo take čudeže, odkod med ljudstvom taka nezadovoljnost nad nacionalci? Mar je res slovensko in hrvaško ljudstvo tako topo, da ne ve in ne loči, kaj in kje je zanj dobro in kaj slabo? Čaršija, likvidacija — prazni zadevi. Sedaj pa pride najbolj imenitno: Njih glasniki, ki nasproti jugoslovenskim nacionalistom nimajo drugega resnejšega očitka, kot čaršijo in prazno besedo o likvidaciji, pa so prav tisti, ki s čaršijo stpje in padejo. Torej očitek o čaršiji, ki jo je dva odstavka prej »Pohod« sam priznal kot moč, ki razjeda državo, ta očitek naenkrat ni več resen. In tista beseda o likvidaciji slovenstva, od Narodne Odbrane razglašena, je prazna! O seveda je prazna, za jugoslovcne namreč, ki jim slovenstva ni mar. Slovenci pa se bomo že potrudili, da tudi za nas postane prazna, še bolj, kakor je prazno jugoslovenstvo. Korupcija in centralizem sta eno. Ali si moremo predstavljati naše slovcnoborske liste, shode in resolucije brez očitkov čaršije in korupcije? Ali si pa moremo predstavljati dobro upravo, poštenost in moralo, pa kljub temu separatistične struje? Seveda si jih ne moreš predstavljati, o nacionalni »Pohod«. Kajti v tem je prav bistvo jugo-slovenstva: centralizem ali unitarizem, neizogibno povezan s slabo upravo in korupcijo. Dokler je eden, živi tudi drugi. Slovenski klubi. Jugoslovenstvo in srbstvo sta bila od začetka eno. Staremu, patriarhalnemu srbstvu sicer jugoslovenstvo s svojo agentovsko vsiljivostjo ni bilo prav nič simpatično. Ali molčalo je spričo velikanskih tvarnih koristi, ki mu jih je donašalo. Pritisk Hrvatov in Slovencev je povzročil, da so opazili v Belgradu, da tako ne pojde dalje. I akoj so pokazali tam doli pravo miselnost. Začeli so snovati srbske klube, češ da so Srtbi mislili in delali doslej samo za jugoslovenstvo, pri tem pa pozabili — nase! No, to je navsezadnje in stvarno prav za prav res: jugoslovenstvo je isto s srbstvom, če so delali za eno, so delali samodejno tudi za drugo. Tista pozabljivost je bila torej samo izraz zadovoljnosti z jugoslovenstvom. Do tu so bili jugosloveni zadovoljni. Kajti srbski klubi po njihovem tako ne morejo biti drugačni, ko jugoslovenski. Druga pa je, če delajo tudi Slovenci takisto. Tu je pa »Pohod« že kar razžaljen, pa tudi skrbi ga: »Slovenija« že poziva, naj se v vseh večjih krajih, po trgih in mestih ali celo vaseh osnujejo »slovenski klubi«, ki bi imeli v Ljubljani svojo centralo in dobili natančno evidenco nad mišljenjem, govorjenjem in delovanjem nekih ljudi, da se sestavi natančen seznam narodnih izdajalcev. Narodna Odbrana jo razglasila načelo, da je treba slovenski jezik »likvidirati tiho in postopno«. Naše opozarjanje seveda »Pohodu« ni prijetno, ker mu bega. najbolj skromne ovčice. Zato »Pohod« takole zavija: Da smo si torej na jasnem! Če je tisto, kar ima »Slovenija« za pravo slovenstvo, tudi resnično slovenstvo, potem smo mi vsi za tiho in postopno likvidacijo. Bili bi za naglo likvidacijo, a vendar je bolje, da se sramota spravi s sveta brez hrupa in trušča. Ioda ne zavijanje ne utajevanje ne bo nikomur pomagalo. Kajti Narodna Odbrana hoče likvidirati slovenstvo sploh in ne samo slovenstvo »Slovenije«, kakor bi hotel natvesti »Pohod« svojim bralcem. Sicer naj se pa »Pohod« zanese: slovenskega jezika nima samo naš list za osnovo resničnega slovenstva, ampak ves naš narod. In ta samega sebe ne bo izdal. Izdajalstvo. lo je bilo zmeraj le lastnost nekaterih. Stapljanje. Sicer se pa malo nižje »Pohod« sam nad to na-rodnoodbransko likvidacijo precej odkritosrčno veseli: Torej se mu le zdi, da bi naše ljudstvo kdaj zahtevalo obračun. In da moč nacionalizma ne gre čez dosežaj pendreka. Najboljši šivalni stroji in kolesa >ADLER< po izredno nizkih cenah pri tvrdki 3otip Peteline, Ljubljana m vodo (blizu Prešernovega spomenika) Večletno jamstvol Pouk v umetnem vezenju brezplačeni I Vsak ima pri nas priliko opazovati naravni proces stapljanja, ki se brez vsakega pritiska vrši od postanka Jugoslavije. In prav tako na drugem mestu. ...da smo Slovenci, Srbi in Hrvatje lc deli tega enotnega naroda, čigar tendenca v nacionalnem oziru gre za tem, da se omogoči sukcesivno stapljanje teh treh delov v kompaktno celoto. Popolnoma v skladu torej z željami Narodne Odbrane! Samo tisto »brez vsakega pritiska« se nam ne zdi v skladu z resnico. V našem listu najde lahko vsak in v vsaki številki dokazov zanj: od gospodarskega in upravnega pa do političnega in kulturnega. Ne bo ga: tudi seveda kraj, dokler ne bo jugoslovenarstva konec. Slovenski ali bizantinski pravopis. Kar nas je Slovencev, pišemo seveda slovenskega. Za »Pohod« so v tem težave. Slovenske slovnice tako ne zna. Izvir njegove umstvenosti je pač na Vzhodu. Tam, na meji med Evropo in Azijo, zemljepisno še v Evropi, a kulturno v Aziji, leži starodavnoslavno mesto Bizanc. V njem se je razvilo klečeplastvo do posebno visoke stopnje, bizantinizem mu pravimo danes. Ni čuda, da se zdi to klečeplastvo podrejenemu duhu in manjvrednostni zavesti naših jugoslovenov prav posebno imenitno. In tudi ni čuda, da so bili ranjeni v dnu svojega jugoslovenskega nacionalnega srca, ko so tole zvedeli: Šolski nadzornik v kamniškem okraju je opazil, da učenci ne pišejo besed kralj mučenik pravilno v zmislu slovenskega pravopisa, anroak z velikimi začetnicami, torej po bizantinsko. Grajal je to in je tudi moral grajati, če naj je vestno vršil svojo dolžnost.. »Pohod« pn to seveda grize. Ne vemo, če kdo danes bolj časti svojega gospoda, kakor uradna Nemčija. Pa v nemških listih beremo, da pišejo v čast »unserent Fiihrer«, torčj ‘»našemu vodniku«, a nfe na primer po pohodovsko »NašeMu Vodniku«. No, pa to zapisujemo bolj našim: bralcem v kratek čas, kajti da bi mogli »Pohod« ozdraviti od njegovega stopnjevanega bizaiitinstva, tako abotni nismo. (Konec prihodnjič) vzr Iz Masarykovih spominov (Nadaljevanje) 54. ' ' V j t§ra poglavju opisuje Masaryk položaj, ki je nastal v Rusiji po zmagi boljševikov za češkoslovaško vojsko. Uredništvo. Nove težave nam je .pripravljal in kmalu poročil boljševiški prevrat '7. novembra 1917. Opazoval sem boljševiško gibanje v Petrogradu in bil sem priča, kako ie prešlo v Moskvo m v Kijev. Bil je zares čuden slučaj, da sem vsakokrat zašel naravnost v sredo bolj še viških bojev. V Petrogradu šem stanoval v Korski, v bližini Dvorca, in meni nasproti je bil brzojavni in telefonski urad; za te objekte so se borili na ulici, ki sem stanoval v njej. Podružnica je imela svoje prostore na začetku Basejne, potem pa v Zna-menski; k dnevnim posvetovanjem sem hodil iz Korske v Znamensko in tu sem moral preko Lite j nega prospekta, kjer so se takrat često odigravali poulični boji. Na posvetovanja sem prihajal redno in vsak dan; česio sem hodil skozi ulice, kjer se je streljalo. lovarišem v podružnici to ni bilo všeč; mislim, sedanji poslanik Šeba očital nekakšno fiziološko pomanjkanje smisla za nevarnost. Sklenili so, da moram imeti nekoga, ki me bo čuval; tako sem dobil ujetnika Huzo. J oda podružnica je silila, naj se preselim v Moskvo, da bi se mi nič ne zgodilo. Podružnica da bo kmalu prišla za menoj. Odpeljal sem se torej v Moskvo, toda zjutraj, ko šeni se pripeljal, se je vnel boj med boljševiki in četami Korenskega in jaz sem se nepričakovano znašel v znanem hotelu Metropol, ki so ga Kerenskega junkerji v naglici spremenili v trdnjavo; v njem sem preživel šest vročih dni, ko so ga boljševiki oblegali. Ko so zadnji dan junkerji ponoči neopaženo odšli in so boljševiki drugi dan Zavzeli hotelsko trdnjavo (hotel je bil zares zelo soliden, zidovje masivno), so me tujci izvodili, naj govorim v njih imenu; za Ruse je bil izvoljen' Poljak, kajti Rusi so se funkcije bali. Ko sem sc potem odpeljal iz Moskve v Kijev, sem zašel, ko so boljševiki oblegali Kijev, v francoski hotel na Kreščatiku, toDej v kraj, kuje bil že po svoji legi nevaren (tudi v hotel je med posvetovanjem v sosedni sobi treščila ogromna granata, ki pa slučajno ni eksplodirala); na željo prijateljev sem se preselil v sanatorij, ali zaradi tega ni bila nevarnost nič manjša, ker sem redno prihajal na seje Družine in so streli udarjali tudi v sanatorij in v mojo sobo. Tega dnč sva s Lhjzo šla in tekla skozi pravo točo bol jševiških krogel.. . Še danes, ko se po letih raznih izkušenj spominjam boljševiškega obleganja glavnih mest Rusije, sem mi zdi vse to kakor tesnoben sen. Mene je prevrat zanimal v prvi vrsti zaradi naše vojske in vojaških načrtov. Kmalu je postalo jasno, da bodo boljševiki hočeš nočeš sklenili z Nemci mir. I udi v tem so se ravnali po zgledu carja in svojih predhodnikov. Čudna igra usode: Miljukov se je umaknil iz provizorične vlade Ke-renškomu, ker je Korenski hotel revizijo programa v pacifističnem smislu; pozneje se je Ke-renski poskusil bojevati. Miljukov je bil pripravljen skleniti z Nemci mir. Moje prepričanje je bilo trdno; ne smemo se vmešavati v ruske notranje zadeve, ki jih je po- vzročila revolucija, in moramo se prepeljati iz Rusije v Francijo, kakor sem se s Francijo po-. godil. ' ’ • "č : '"'I" Ko so torej boljševiki, pod Muravjevom pri-marširali na Ukrajino proti buržoaznemu Centralnemu svetu in da bi zavzeli Kijev, smo sklenili z njimi pogodbo; zagotovili so nam oboroženo nevtralnost in prost odhod iz Rusije. S priznanjem oborožene nevtralnosti srno bili (Narodni svet) priznani za redno in samostojno armado in vlado. 'J .^Tjev so boljševiki zavzeli 8. februarja; prejšnji dan sem po dogovoru s francosko vojaško misijo razglasili armado Za del francoske armade, da bi s tem okrepil naš,položaj. Muravjev sam je skušal svoje obveze izpolniti; toda kijevski boljševiški sovjet je, baje brez vednosti Muravjeva, poslal češke agitatorje Jk nasi vojski, da bi prestopila v Rdeči armadi, lakrat je bil to eden izmed kritičnih trenutkov, kakršnih smo često precej preživeli. Po zrelem premisleku sem ,se odločil, naj naši fantje č ujej o boljšoviške agitatorje. To se je zgodilo ui nasledek je bil la, da se je od vse armade priglasilo za Rdečo armado, mislint, 218 mož; in od teh so se takoj drugi dan nekateri vrnili k nam — naravno, kajti kmalu so spoznali napake boljševiško armade. Za primer navajam, da se je eden izmed naših' »rdečile takoj drugi dan bahaj s polnim žepom ur. Tak argument ie boljšim ljudem koreniteje odprl oci, kakor pa bi jim jih bila moja prepoved, da ne smejo slišali bol jševiških razlogov. Res s<> neka-ter ruski in francoski častniki zelo skeptično sprejeli mojo odločitev, toda rezultat je dal meni prav, ne vojaškemu birokratizmu. (Dalje prihodnjič) Opazovalec f Slovenski očak, prelat Tomo Zupan Na Okroglem pod Sv. Joštom na Gorenjskem je v ponedeljek 8. sušca i. I. umrl prelat Tomo Zupan v 98. letu življenja. Rojen je bil 21. grudna 1. 1839 v li rezu iški fari pri Lescah, prav kakor France Prešeren. Tomo Zupan je l)il po materi tudi v sorodu s Francetom Prešernom. Prelat Tomo Zupan je videl tri naše rodove. Učakal je skoraj sto let, dosegel je starost očakov. Kot podoba patriarhov stare zaveze se vzdiguje njegova postava iz slovenske zgodovine. Tomo Zupan ni bil povprečen človek, bil je v vsem življenju in obnašanju mož posebne vrsie. Ni bil povprečnik, kakršni so današnji dan, ko je kulturna raven tako nizka, da imajo koprive za vrtnico in neumna gesla za modroslovje. Tomo Zupan je bil predstavnik tistih slovenskih poko-lenj, ki so nosila v 'sebi še kulturo možgan in duha. Tomo Zupan je bil Gorenjec, pokončen mož. Pa tudi mož uglajenih družabnih oblik. Bil je vzgojitelj in Slovenec. Bil je veroučitelj in slavist, učenec Miklošičev. Poučeval je na gimnaziji v Kranju in v Ljubljani. Vzgojil je cele rodove slovenskega razumništva, posvetnega in duhovskega. Njegovi izvirni domisleki med poukom so ostali njegovim učencem v spominu. Prelat Zupan ni bil zelot, bil je Prešernovega rodu in duha, bil je mož izbranega okusa. Ko je vodil ljubljansko »Alojzijevišče«, kamor ga je postavil 1. 1881 škof dr. Pogačar, ni bil le predstojnik svojim gojencem, ampak je pospeševal njih vsestransko izobrazbo, pospeševal je dijaški list »Domače vaje« in iz njih kroga je zrasla cela generacija slovenskih književnikov in znanstvenikov. Gledal je na to, da so si dijaki širili obzorje tudi z učenjem drugih kot šolskih predmetov. Prelat Tomo Zupan pa jo hotel vzgojiti ne le ozki krog svojih učencev, ampak vso slovensko mladino in jo ohraniti slovenstvu posebno tam, kjer je bila v nevarnosti, da jo potujčijo. Zato je soustanovil slovensko narodno obrambno šolstvo »Družbe sv. Cirila in Metoda« 1. 1885 ter je bil njen »prvomestnik«, ki je izvirna Zupanova beseda za »predsednika«. Vodil jo je z moško odločnostjo zoper tujce do 1. 1906., ko so jo dobili v roke dr. Žerjavovi ljudje, ki so pozneje postali jugosloveni. Tomo Zupan, ki je hotel, da bi imeli v »Družbi sv. Cirila in Metoda« prostor vsi Slovenci vseh političnih prepričanj in da bi ostala vseslovenska ustanova, ni mogel iti z Žerjavovci. Nekaj let je bil tudi urednik »Zgodnje Danice«. Pisal je tako izvirno slovenščino, da se je razlikovala »Zgodnja Danica« od vseh drugih listov. Humorist Rado Murnik je Zupanovo slovenščino porabil v »Veveranu in Vevereli«. V slovenski kulturni zgodovini bo pa ostalo zapisano ime prelata Toma Zupana še posebej zato, ker je bil velik častilec Franceta Prešerna. Zbral je o Prešernu toliko zanimivih podatkov iz Prešernovega življenja, da ima že zaradi tega neprecenljive zasluge za slovensko kulturno zgodovino. V svojih pogovorih s Prešernovo sestro Lenko in z drugimi Prešernovimi sorodniki nam je ohranil in zbral podatke o zasebnem Prešernovem življenju, ki bi bili sicer izgubljeni za vekomaj. Posebno znamenita je Zupanova knjiga »Prešernova Lenka«. Prelat Zupan jo imel v svojem gradiču na Okroglem tudi Prešernovo sobo, s pravo Prešernovo opravo in drugo ostalino. Zupanove zapiske o Prešernu in drugih slovenskih možeh in dogodkih bodo morali slovenski kulturni zgodovinarji sedaj po njegovi smrti natančno pregledati in porabiti kot dragoceno gradivo. Saj je bil prelat Zupan mož aristokratskega duha, je osebno poznal Prešerna, je preživel dobo taborov in prebujenja slovenske književnosti, ves politični in kulturni razvitek slovenstva zadnjih 80 let. To in ono (Dopis.) V predzadnji številki »Pohodil« se nepoznan jugosloven pritožuje zaradi referata nekega ing. Adamika vendar kljub vsemu vzdihovanju ni mogel dokazati, da izvajanja navedenega gospoda ne bi bila resnična. V zadnji številki »Pohoda« pa javka drug jugosloven zaradi naših domačih in tujih industrialcev. Mogoče 1)0 pa brat doktor belgi jske bivše Universite philotechnique (sedaj le Institut philo-techniefue avec cours par correspodance), ki od 1. 1933/1934 ne sme podeljevati nikakršnih akademskih naslovov več, vedel povedati o solidnosti nekega dela naše gospodarske »aristokraci je«. Opažamo tudi v »Pohodu«, da,smo postali Slovenci del jugoslovanskega naroda. Vsekakor lep napredek, če pomislimo, da smo bili do nedavnega še »pleme«. List g. dr. Puca zatrjuje, da bi se nam prilegle tajne volitve, tudi mi nimamo ničesar proti svobodnim m tajnim| volitvam, kar smo vedno in dosledno poudarjali, pač pa tega g. dr. Puc v dobi svoje konjunkture ni hotel vedeti! Znani sodelavec »Slovenske besede« postaja nestrpen glede preiskav, ki se vršijo pri raznih mestnih uradih in podjetjih. Naj le malo potrpi, saj smo morali tudi mi meščani čakati 10 let na to, dii pogledamo v »vzorno« poslovanje v dobi blagodejnega poslovanja na našem magistratu. Morda bodo le sedanji gospodje v prihodnjih desetih letih ustregli našim dolgotrajnim željam. Vsekakor pa malo potrpljenja, cenjena gospoda! »Slovenska beseda« se pritožuje čez »Kroniko« ter priporoča, naj bi se v »Kroniki« ponatisnili tudi nekateri sestavki Kurenčkove Nežke. Mogoče bodo pa ti sestavki vendarle cenejši, kot so bili slavospevi o poslovanju prejšnje gospode na mestnem magistratu, za katere je poleg drugega morala mestna občina na eni izmed zadnjih sej finančnega odbora prispevati preko četrt milijona dinarjev k primanjkljaju »Kronike«. Poglavitna skrb Naši jugoslovenski poslanci rešujejo kakopak tudi politična vprašanja. Ker so zelo moderni in ker je danes najmodernejše hrvaško vprašanje, beremo te dni skoraj vsak dan kak govor, kako je treba to vprašanje »rešiti«. Tudi jugosloven Mita Dimitrijevič je med reševalci. Izvirno je pri njem, da natančno ve, kaj hoče prav za prav dr. Maček. Menda še natančneje, ko dr. Maček sam, kajti po njem bi' bil dr. Maček zadovoljen, če se izvede močnejša dekoncentracija nekaterih upravnih panog. A še na misel mu baje ne prihaja, da bi se to izvršilo tudi — poleg drugega — glede financ. To se pravi z drugo besedo, da je dr. Maček prav za prav jugosloven. Kajti jugosloveni so zadovoljni z vsako samoupravo, razen s finančno. To je njih dekoncentracija, katere pravo ime je centralizem, ali po novem, unitarizem. Le ne razumemo, zakaj potem vse to reševanje. Če ni morebiti stvar le malo drugačna? Če ni morebiti poglavitna vsebina tako hrvaškega kakor slovenskega vprašanja popolna samouprava financ. Kajti tako se nam zdi, če bomo imeli to, nam bo vse drugo navrženo. Še misliti si ne moremo, da bi čaršijo brigala katerakoli upravna panoga tisti hip, ko ne bo mogla imeti zanjo nad vse koristne uprave denarja. A prav tako si ne moremo misliti najskrom-nejše samouprave dotlej, dokler bodo smolnati prsti čaršije upravljali naš denar. Kedaj bodo že razumeli tam doli, da ne bo miru in zadovoljnosti, dokler ne dosežejo Slovenci in Hrvatje popolne, res popolne finančne samouprave? In da sploh odrekamo vsakomur dobro voljo za pravično rešitev slovenskega in hrvaškega vprašanja, ki se tega poglavitnega vprašanja izogiblje! Fondi Tajnik centrale industrijskih korporacij v Belgradu Gjolka Čurcin je povedal na industrijskem zboru v Belgradu, da je danes po raznih ministrstvih in uradih že 63 različnih fondov. 63 fondov torej, ki izven rednih javnih dajatev nabirajo denar, najbolj in največ seveda v krajih z naj razvitejšim prometom, torej v Sloveniji. Koliko predsednikov, tajnikov in odbornikov neki živi na stroške teh fondov? Po čim. so seje in koliko jih je? Fondi so seveda neposreden in neizogiben plod unitarizma. Dokler bo živel ta, bo. prvih čedalje Več. Ker pa je teh fondov še premalo, dobimo v kratkem novega; cestni fond. Tega bo vzdrževala Slovenija s četrtino, ker se bo denar zanj nabiral iz železniškega proriieta. Kakor znano, donašajo slovenske železnice četrtino vseh dohodkov jugoslovanskih železnic. Ker. so dohodki cestnega fonda preračunani na 120 milijonov* bo torej Slovenija prispevala vanj najmanj 30 milijonov. Dobila,bo pa za las+ne ceste okoli 4 milijone, 26 milijonov pa pojde za graditev cest v južnih banovinah. Se tole: : O cestnem fondu piše tudi »jutro«.: »Denar n£)j se-porabi tam in .v korist tistega, ki ga. je zbra],« Pa še pristavlja, da je to smotrna in pravična zahteva. . .;. _ , Kakor zmeraj iri povsod, je spoznalo »Jutro« smotrnost in pravičnost te zahteve šele;se4aj, ko nima v vladi nobene besede. Ko. so. bili njegovi zapovedniki v vladi, so zmeraj glasovali za nesmotrne in nepravične zahteve takih, ki, so zahtevali. da se porabi denar v korist tistega, ki ga ni zbral. Ustvarili so tudi zakonodajo, ki omo-gočuje, da se še danes porablja denar za tistega, ki ga ni zbiral. Tiste Slovence pa, ki so, hoteli, da se naš slovenski denar upravlja doma in za nas, je pa razglašalo za izdajalce narodnega in državnega »edinstva«. Sicer pa: »Naša misel«, glasilo jutranje mladine. se še danes zgraža, da bi se utegnil naš denar porabiti doma, za naše ceste, za naše bolnice, dokler na jugu ni dovolj cest in bolnic. Šele potem, ko bodo imeli na jugu dovolj novih, modernih bolnic, s posteljami za vsakega bolnika in še več, ko bodo imeli te bolnice, seveda za naš denar, šele potem bomo po tej čedni jugoslovenski za- misli smeli začeti zidati nove, ali bolj verjetno, popravljati stare bolnišnice pri nas doma. In »Naša misel«, to je list, ki se nacionalni »Pohod« isti z njim in ki ga »Jutro« hvali! Denarna politika Narodne banke Narodna banka je dala kot prispevek za bel-grajski velesejem 500.000 dinarjev. Pri tem je treba pripomniti, da tega bclgraj-skega velesejma še nikjer — ni. Sicer razmišljlijejo doli že nekaj let, da bi ga ustanovili. A seveda ne tako, da bi sami kaj dali — Bog ne zadeni! Te vrste ljudje bclgrajski gospodarstveniki niso. Pač pa so ga pripravljeni osnovati za državni, to se pravi za slovenski in hrvaški denar. Zato že nekaj let, torej ves čas svojega razmišljevanja o »neizogibni« potrebi belgrajskega velesejma tudi zahtevajo, naj jim da država v ta namen potrebne mili jone. Kajti to vendar ne gre in je očitno zapostavljanje prestolnice, da bi Ljubljana,in Zagreb imela velesejem, Belgrad pa ne. Le da je pri tej stvari neki razloček, na katerega ni še doslej pokazal noben belgrajski list. Ta namreč, da sta Ljubljana in Zagreb osnovala svoja velesejma sama iz zasebnih sredstev in da ga tako tudi vzdržujeta. Pri tem bi bilo treba še posebej poudariti, da je misel velesejma v naši državi sploh izšla iz Ljubljane in da je bil v Ljubljani ne samo prvi velesejem, ampak dolgo časa tudi edini velesejem. Vendar pa Ljubljana za svoj velesejem v vseh šestnajstih letih njegovega obstanka ni dobila od »Narodne banke« niti dinarja, medtem ko je belgrajski dobil pol milijona v času, ko ga še sploh m, ko torej ne more še nihče vedeti, če se bo sploh obnesel. 1 oda taka je pač finančna politika »Narodne banke«: v Ljubljani ni zgubila doslej nič od svojili terjatev, v Belgradu pa zgublja leto za letom in odpisuje okoli 40 do 50 milijonov. Zato pa daje menda Belgradu se povrh. Ljubljani pa nič. J ugoslovenski unitarizem! Prejemki »Slovenija« št. 8 od 19. februarja je poročala, da so povišali narodnim poslancem prejemke za 50 dinarjev na dan in da znaša zaslužek narodnega poslanca poslej 300 (tri sto) dinarjev na dan lz več razlogov sem ob tej vesti javnosti dolžan podali račun o svojih prejemkih in izdatkih: 1. sem državni uradnik, vzgojitelj, ki baje nosim silno odgovornost za nacionalno in moralno odgojo mladine, sem tako rekoč steber upa naroda in dobivam za to 1200 dinarjev mesečno ali 40 dinarjev na dan; 2. je bilo pravkar prvega v mesecu in mi je (podroben račun je bil že nekoč v časnikih in &i ga ni težko napraviti) ostalo pet dinarjev za nabavo obleke in knjig; 3. da ne trošim po nepo-yebnem, boste takoj' verjeli, če povem, da imam družino, ženo in otroka, lcar je vsekakor lepo in v skladu z božjimi hr posvetnimi postavami; 4. ob teh dejstvih mi je hudo za zgubljenih 16 let p,o solskih klopeh, kajti če bi se bil v svoji mladosti odločil za katerokoli obrt, hi bilmorda že poslanec, kot vzgojitelj vem, da ne bom; 5.’zaradi*|ol-skega stradanja nosim seveda nasledke V dolgotrajni želodčni bolezni itd. Da vas sedaj vprašam, gospod urednik,: ali t