Inga Miklavčič - Brezigar in Pavel Medvešček, Pustovanja na Goriškem.
Nova Gorica: Goriški muzej Kromberk, 2002. 184 str., ilustr.
Knjiga, ki naj bi bila katalog k razstavi Goriškega muzeja Pustovanja na Goriškem, je seveda mnogo več in je na Slovenskem druga monografija o maskah in pustovanjih na ožjem kulturnem območju (za knjigo A. Gačnika Moč tradicije. Kurentovanje in karneval na Ptuju). Nastala je na podlagi raziskave v okviru čezmejnega projekta Pustovanja na stičišču evropskih narodov in kultur nekoč in danes, s tem pa je vključena tudi v sistematično raziskavo pustovanja v slovenskem etničnem prostoru.
Po tradicionalnem pustovanju in karnevalskem praznovanju nas avtorja vodita vsak s svojim poglavjem: Miklavčič - Brezigarjeva predstavi Pustovanja na Goriškem s poudarkom na izvoru in tradiciji (str. 9-118), Medvešček pa se v poglavju Fantovščina in pustovanja (str. 119-174) naslanja na svoje etnografske zapiske.
Praznovanja ob menjavi letnih časov in prehodu enega leta v drugega, ki jih spremljajo t. i. »obredi prehoda«, označuje avtorica kot »živ muzej tradicionalnih obredov«. Da bi regionalna pustovanja lahko postavila v širši geografski in zgodovinski okvir, je bila potrebna obsežna raziskava, za razkrivanje njihovega pomena v današnjem času pa temeljita analiza in primerjava tako samega maskiranja in poteka pustovanja kakor tudi njegovih nosilcev (vaške in fantovske skupnosti, ki pripravljajo »pust«, ter kulturna in turistična društva, ki organizirajo »karneval«) in vseh sprememb, ki so povezane z družbeno strukturo.
Avtorica razmišlja o pustovanjih kot prežitkih, o maskiranju, ki človeka začasno s preobleko, masko in dmgačnim obnašanjem preobrazi v »drugi jaz«, o potrebi po zabavi in sprostitvi in o posebnem občutku, ki ga doživi mladostnik ob sprejemu v fantovščino ali fantovsko, saj poslej lahko sooblikuje in se udeležuje pustovanj, ki so vedno bila, za
razloček od mestnih karnevalov, domena fantovske skupnosti. Uvodnemu poglavju o pojavu mask in maskiranja sledi Umestitev v zgodovinski okvir, v katerem avtorica išče izvir mask nasploh in se s pomočjo slovenske in tuje strokovne literature in s povednim slikovnim gradivom sprehodi od predzgodovinskih časov (jamske slikarije paleolitskih lovcev) prek bronaste in haltštatske dobe, antike in Keltov, srednjega veka, vse do pustnega obredja in maskiranja danes. V poglavju Slovenske maske in evropski okvir razmišlja o posamičnih pustnih likih in šegah, ki lahko izvirajo iz tradicije skupnega indoevropskega prostora, s podobno simboliko, preplet kulturnih plasti pa išče v izviru poimenovanj za like ali dejanja, v besednih zvezah in etimološki razlagi (ob pomoči A. Šivic - Dular), ki naj bi pomagala osvetliti razmišljanja in razumevanja kulturnih pojavov, čeprav večkrat ostajajo le na ravni domnev. Posebno pozornost nameni imenu «pust« za pustni čas in za sam lik in “karneval«, govori o različnih, še vedno le domnevnih razlagah besed maska, maškara, škoromat, kurent. Prav v zvezi z zadnjim se v knjigi tam, kjer se avtorica sklicuje na prevod knjige M. Eliadeja Zgodovina religioznih verovanj in idej, pojavlja kot ime maske (pustnega lika) kuret namesto pri nas poznanega kurenta, koranta, kar je seveda krivda prevajalca, ki se verjetno ni posvetoval, pa bi vseeno bilo koristno avtoričino opozorilo na to napako.
Morda je za ta namen, ko pričakujemo poglobljeni zgodovinski oris goriškega pustovanja, iskanja njegovih korenin v prepletanju romanskih in slovanskih kulturnih prvin, vzrokov in pobud za zginjanje in ponovno oživljanje maskiranja itn., kar nekoliko preobsežnih 81 uvodnih strani vsesplošnega in hipotetičnega poglabljanja v razne kulte, legende in teorije, ki niso vedno neposredno povezane z obravnavano snovjo. Glede na naslov knjige bi morda bilo primerneje to premišljanje uvrstiti na konec, potem, ko smo že spoznali pustovanje na Goriškem. Tako pa šele za obsežnim uvodnim delom na samo 26 straneh beremo Pustovanje na Goriškem danes. Kaj pa je bilo pred -danes« in kaj je sploh ta -danes«, če nismo izvedeli, kako je bilo -včeraj«! Tudi sama avtorica se ob opori na dela Nika Kureta sprašuje o tem. Zdi se ji, da je bil Kuret pri »nekoč» in »danes» ohlapen, in vendar je razbrala, da so zanj ločnice obe svetovni vojni in čas po drugi. S povzemanjem iz Kuretovih del tako avtorica predstavi tisto, kar je Kuret zbral z obsežnimi, naključnim informatorjem (župnikom, učiteljem, študentom) poslanimi anketami (leta 1957, 1973, 1982) in poiskal v skromnih pisnih virih in med gradivom inštitutskega arhiva ter predstavil v obeh svojih temeljnih delih in nekaterih razpravah. Avtorica nato kratko, vendar zanimivo predstavi obujanje pustne tradicije na Ligu in izdelovalca pločevinastih mask Branka Žnidarčiča, ki s svojo ustvarjalnostjo, spretnostjo, po dveh še ohranjenih starih maskah (hranijo jih v Goriškem muzeju) in po eni, ki jo je našel v smeteh, predvsem pa po lastnem spominu oživlja že pozabljene like in ustvarja svoj muzej liških maškaronov. Sledila je tudi potem tradicionalnega pustovanja na Banjški planoti, kjer smo pred petintridesetimi leti še posneli film o banjškem pustu, in lahko ugotovila, da starih mačkar ni več, udomačili pa so se novi liki, Kremenčkovi, povzeti po televizijski nadaljevanki. Na Kobariškem so se obdržale sovre in pustovi, vedno bolj živi so tudi drežniški pustovi, tudi zaradi Kuretove knjige, ker fantom ni bilo vseeno, da so pod tem imenom združeni vsi: tisti iz Raven, Jezerc in Magozda, ki so se pripravljeni predstaviti tudi zunaj svojega kraja, s tistimi iz same Drežnice, ki želijo ohraniti tradicionalne prvine samo doma. Take primere bi v Sloveniji lahko še našli in prav zaradi tega danes odkrivamo še nekaj skupin (npr. v Ponikvah, Vrbici), kjer so se obnašali »skrivnostno« in jih zato (kako bi mu bilo danes žal) Kuret ni mogel predstaviti v svoji knjigi. Del krivde pa lahko nosijo tudi tisti, ki so se ob izpolnjevanju
obsežno zastavljene vprašalnice premalo potrudili, da bi pogledali ali povprašali tudi v sosednji vasi. Nekaj strani v knjigi posveti avtorica tudi Družbenemu pomenu pustovanja predvsem v povezavi s fantovsko in dekliško skupnostjo in seveda s šolo, vrtci in družbenimi organizacijami ter na koncu navede še zelo obsežno strokovno literaturo, ki jo je uporabljala pri svoji raziskavi. Naj mi bo, ob navajanju literature, dovoljeno še eno opozorilo: avtorica je za svojo razpravo uporabljala delo Slava vojvodine Kranjske v izdaji Mladinske knjige iz leta 1977. V oklepaju navaja leto 1689 kot prvo izdajo tega dela in vendar gre le za Mirka Rupla prevod nekaterih odlomkov iz posamičnih knjig »Slave«, prvotno naslovljen kot Valvasorjevo berilo (izšlo 1936, 1951 in 1969), pozneje pa isti odlomki v posodobljenem jeziku kot Slava vojvodine Kranjske (1977, 1984, 1994; vse pri založbi Mladinska knjiga, če ne omenjamo še krajših izdaj v zbirkah Kondor in Naša beseda). To pa je vsekakor nekaj drugega kakor celotno Valvasorjevo monumentalno delo Die Ehre des Herzogthums Krain, ki je v štirih debelih knjigah (1. del knjige 1-4; 2. del 5-8, III. del 9-11, IV. del 12-15) res prvič izšlo 1689 (Ljubljana, Nürnberg), drugič pa v Krajčevi tiskarni v Rudolfswerthu (= Novo mesto) leta 1877.
Etnolog Pavel Medvešček se je po dolgih letih vrnil k svojim etnološkim zapiskom, h gradivu, ki ga je zbiral že od leta 1950. Tedaj so se fantje z Gorenjega Polja pri Anhovem odločili tradicionalni vaški pust »posodobiti« in mu vdihniti satirično oz. kritično naravnano vsebino aktualnih dogodkov - lahko bi rekli, da so pustno praznovanje želeli spremeniti v karneval. V predgovom pove, kako se je stari nono, ko je zvedel za namero fantov, »namrščil in zasmejal, rekoč, da to ni tisti pravi pust, ampak cirkus«, in mu potem pripovedoval o pustu, kakor ga je sam doživljal. Pripoved je Medveščka tako prevzela, da se je resno lotil raziskave. In ker je imel dar, da je znal like po pripovedovanju tudi upodobiti, je njegovo gradivo še posej dragoceno, saj z njim lahko pomaga snovalcu danes izdelanih mask. Narisal je bruljerja, frodljarja, braja, ramaštona, ramauša, makinca, mahošarja, na skicah označil njihove rekvizite, jih narečno poimenoval, nekatera naličja še posebej izrisal. Živo, z besedami samih pripovedovalcev, ki so odgovori na zvedavost mladega etnologa in na spretno postavljena vprašanja, opisuje obred sprejema fantov v možjeto do prve svetovne vojne, občutke fantov po sprejemu, odnose med posameznimi fantarijami, izkušnje s prvim pustovanjem. Pove, kako so ljudje sprejemali pustne šege in kako je bilo s prepovedjo sodelovanja deklet, govori o izdelovanju mask in oprave, ozira se nazaj v čas prve svetovne vojne in težav po njej, omenja tudi »jugoslovansko obdobje« in še mnogo zanimivih pripovedi, ki približajo podobo življenja na tem območju in bralca naravnost prevzamejo. Avtor je pozneje pripovedi svojega prvega informatorja Jerneja Laščaka primerjal še z drugimi in s tem dopolnil zapiske. Tako še več zvemo o pustu na Kamberškem in o pustovanju na Trščakih, o likih, imenovanih mahošarji, nekakšni gozdni možje, o makincih, cudrinu, o izdelavi kambreča, o rajšpu ali pustu v Dolenjem Lokavcu. Pred nami je cela vrsta narečnih imen za maske in žal nam je lahko samo, da ni nikjer označeno mesto naglasa, kar se je pri delu za Leksikon etnologije Slovencev pokazalo kot pomanjkljivost v stroki nasploh. Včasih se pač zdi, da imamo poseben »talent« za poudarjanje napačnega zloga v besedi.
Knjigo sklene Katalog fotografij Alenke Pavšič - Zavadlav in Metoda Zavadlava.
Naj mi bo za konec dovoljeno navesti zanimiv odgovor na vprašanje, kaj informator Valentin Perkon misli o tem, da so stare bakrene maske skupaj s starimi navadami
zginile: »Stare navade se zdijo mladim kot železne srajce, v katerih se ne počutijo dobro.. .stara pravila jim zamorijo načrte in želje. Zato se uprejo tako, da naredijo nekaj novega, kar bo razjezilo stare norce, ki ne morejo iz svojega sveta.. .Seveda je meni žal za tistim, kar sem kot fant doživel in tudi delal. A čas teče in neusmiljeno melje vse pred seboj. Ali je to dobro ali slabo pri teh letih niti ne razmišljam. Čudim pa se vam, ki ste mlad, da se tako zavzeto zanimate za svet in čas, ki je samo še v naših starih glavah.« Koliko časa še imamo, da bo nas, predvsem raziskovalce šeg, kdo od današnjih priletnih informatorjev počastil s takim, kar nekoliko otožnim vprašanjem?
Helena Ložar - Podlogar