»BABO ŽAGAJO«
Slovenske oblike pozabljenega obredja in njegove evropske paralele
Niko Kuret
I
Že pred blizu 170 leti je A. T. Linhart v svoji nemško pisani zgo-
dovini Kranjske omenil »smešno govorico« (eine lächerliche Sage), ki da
sredi posta kroži med ljudstvom in zlasti med otroci: staro žensko baje
vodijo iz vasi in jo čez pol prežagajo. Vedel je, da je govorica o tem
splošno znana in povsod enaka, in sklepal, da so ta »obred« nekoč v res-
nici izvajali.^
Nekaj poročil o žaganju babe je pri nas zbral najprej J. Navratil;^
žal, je prezrl važne podatke iz našega starega periodičnega tiska. Boris
Orel je strnil njemu znane izsledke v omembi v »Narodopisju Sloven-
cev«.^ Za njim sta Metod Turnšek in Vinko Möderndorfer objavila
precej novega gradiva, deloma takega, ki sta ga sama zapisala.^ V zad-
njem času smo pridobili nekaj novih poročil.° Gradiva je zdaj toliko, da
je bilo mogoče napraviti začasni kartografski pregled (glej zemljevid
na str. 117).
A. T. Linhartu je bilo 1791 žaganje babe samo še govorica. Toda
pravilno je sklepal, da so nekoč babo resnično žagali. Potrdilo tega nje-
govega sklepanja se je pojavilo dobrih 60 let pozneje. J. Bile je 1857
vedel poročati za okolico Ilirske Bistrice: »Stari ljudje pripovedujejo, da
' Anton Linhart, Versuch einer Geschichte von Krain ... II. Laibach 1791,
274. »Da die Sage im Lande allgemein und übereinstimmend ist, so muß die
Cérémonie ehemal wirklich vollbracht worden sein.«
2 J. Navratil, Slovenske narodne vraže in prazne vere. LMS 1890, 78—85
(Sredopostna ali sredpostna sreda).
^ B. Orel, Slovenski ljudski običaji. »Narodopisje Slovencev« I. Ljubljana
1944, 321—322, in II, Ljubljana 1932, 164.
¦* M. Turnšek, Pod vernim krovom II: Post in velika noč. Ljubljana 1944,
136—137 (Sredpostna sreda). — V. Möderndorfer, Verovanja, uvere in običaji
Slovencev II: Prazniki. Celje 1948, 203—207 (Sredpostna sreda).
= Nekaj zapisov je nastalo med terenskim delom ekip Etnografskega muzeja
v Ljubljani. Dolgujemo jih kustodinji Fanči Sar f o vi, ki se ji tudi na tem
mestu zahvaljujem za prepise. — Med odgovori na vprašalnico št. 5, ki jo je
razposlal decembra 1956 Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, omenjajo ne-
kateri poročevalci tudi »žaganje babe«.
8* 115
Niko Kuret
je enkrat to pilenje [= žaganje] resnično bilo. Naredili so namreč veliko
slamnato ženo in so jo prepilili [= prežagali].«" Leto dni za njim, 1858,
se je oglasil Vicko Dragan (==D. Trstenjak) iz Maribora: »Na sred-
postno sredo so še tu pa tam pred nekterimi leti Babo žagali. Dva mo-
žaka sta vselej Babo žagala ...«' Tudi v Ptuju so baje nekdaj na pustni
torek [!] sredi šaljivega prizora žagali babo in jo potem vrgli v Dravo.
Manj kot 100 let pozneje je V. Möderndorfer objavil poročilo
A. Avsca: »V okolici Novega mesta so šli na pepelnično sredo [!] babo
žagat. Prvi je' nesel žago, drugi stolico, tretji pa babo iz slame ali pa iz
cunj. V prejšnjih časih so bili za žaganje celo oklici, to je pa že dalj časa
opuščeno.«** Iz najnovejšega časa (1955) pa je pričevanje iz Tržiča; stari
tržiški čevljar Martin Slapar je povedal:^ Na sredpostno sredo so se
čevljarski vajenci zbrali okoli desete ure dopoldne in naredili slamnato
babo. Babo so nesli na »Kneftro babo« (tako se imenuje skalnat rob nad
Tržičem), jo tam prežagali z vrvjo in vrgli v prepad. Običaj je izginil
okoli 1900. Kolikor so vajenci z žaganjem babe dela zamudili, so zvečer
delovni čas potegnili. Neopažena je ostala naposled kratka omemba iz
leta 1927, ki jo dolgujemo Janušu Golcu^" za okolico Podčetrtka. Tod
se je običaj — kakor v novomeški okolici — sicer premaknil na pepelnico
in se vrhu tega še kontaminiral s »plohom«, vendar še vedno dovoljuje
¦domnevo, da so babo žagali tudi v Obsotelski dolini. J. Goleč piše: »Na
pepelnično sredo so žagali slamnato babo pred hišami zakrknjenih sam-
cev in jih klicali ter pozivali, naj pridejo streč kri.«
Teh šest dragocenih pričevanj, ki se jim utegnejo v prihodnosti pri-
družiti druga, podobna, doslej neznana, dosti zanesljivo potrjujejo, da so
tudi za Linhartovih časov na Slovenskem babo tu in tam še resnično
žagali, ne da bi on za to vedel.Potrjujejo nam nadalje, da so do danes
" Janez Bile, Sege, navade in narodne pripovedke v bistriški dolini na
Notranjskem |= Ilirska Bistrica]. Novice 15 (Ljubljana 1857), 246.
' Vicko Dragan [ = Davorin Trstenjak], Na Verkovnico. Slovenski glas-
nik 1858, 1, 124—125.
'a Orel, NS II, 164.
« Möderndorfer n. d. 205, št. 1749.
" Zapis F. Šarfove 1955. — »Kneftra baba« utegne biti popačenka. —
V. Kragl govori o »Pehtri babi« na Kamnjeku (gl. op. 18).
J. Goleč, Strah — zdravilo zoper ponočnjaštvo. Slovenski gospodar 61
(Maribor 1927), božična priloga, str. 3.
" Sredi prejšnjega stoletja obredje v Ljubljani ni bilo neznano. Tako je
vsaj menil D. Trstenjak, Starozgodovinski pomenki. Korant-Kurent. Novice 13
(Ljubljana 1855), 30: »Brez dvombe stari Ljubljančani še pomnijo navado Babo
rezati^ (podčrtal D. T.). Tedaj 47-letni urednik Novic dr. Janez Blei weis je
poznal kot Kranjčan samo govorico; v opombi pod črto pravi: »Dostikrat smo
slišali od ,babo žagati', pa nismo vedili: kaj to pomeni in od kod to? Tako nam
častiti pisatelj prižiga luč o marsikteri domači stvari; hvala! Vred.« — Trste-
njak o va interpretacija je seveda zastarela, popraviti bo pa tudi treba sodbo
v »Narodopisju Slovencev« (gl. op. 3) : »Starejše gradivo o naših običajih ne po-
trjuje, da bi pri nas na sredpostno sredo babo resno žagali, verjetno so jo le
sežgali na grmadi ali vrgli v vodo ... O tem običaju ... naše ljudstvo že od
nekdaj samo govori.. «
116
sBabo žagajo«
ohranjene »govorice« le ostanek in spomin nekdanjega resničnega ža-
ganja babe kot mimičnega prizora.
Žaganje lutke, predstavljajoče staro žensko, je bilo — kakor bo po-
kazalo primerjalno gradivo — pač prvotna oblika obredja. Mimo nje
imamo zlasti na slovenskem ozemlju še nekaj drugih oblik in fragmen-
tarnih ostankov, ki utegnejo zanimati tudi tujega raziskovalca.
Legenda: 1 = poročilo o resničnem žaganju lutke; 2 = žaganje deske, hloda (lista
papirja) z narisano babo; 3 = prerezana vrvica simbolizira babo; 4 = govorica,
da so nekje (Velikovec) nekoga prežagali; 5 = grožnje z žago; 6 = govorice-
potegavščine o žaganju babe; 7 = kri teče pri žaganju; 8 = iz prežagane babe
lete rožiči, pomaranče in podobno (Ovsiše) ; 9 = živega našemljenca žagajo
(Borovlje)
Od Bohinja preko vzhodne polovice Karavank in njihovih izrastkov
tja do zahodnih pobočij Pohorja sta namreč hlod ali deska z narisano
žensko postavo nadomestila lutko. Ta oblika se je ohranila do današnjih
dni. V blejski okolici so dali na sredpostno sredo komu za šalo babo
žagat. Na desko so narisali z ogljem ali tesarskim svinčnikom babo in jo
komu podtaknili, da jo je prežagal. To je bil »špot« za tistega, ki je pre-
žagal desko. Zadnjikrat so žagali babo fantje na sredpostno sredo v go-
stilni na Bohinjski Bistrici 1943. Na papir je nekdo narisal babo, nato so
•2 Prim. N. Kuret, Ljudsko gledališče pri Slovencih. SE 11 (Ljubljana 1958),
35, št. 18.
117
Niko Kuret
papir zvili in na mizi prežagali papir z majhno žagico. Pri tem so se
smejali. To poročilo Franca Slamnika iz Sela pri Bledu^^ je potrdila
njegova 85-letna mati takole:'^'' »Zmeraj so naredili ta špas, da so na
sredpostno sredo dali komu babo žagat. Babo so narisali na desko in, ne
<la bi povedali, dali desko nekomu, da jo je prežagal. Najrajši so to
dekleta napravila fantom.« Tudi poročevalka je v svoji mladosti dala
desko nekemu fantu, da jo je prežagal. Za fanta je bil to »špot«. Njena
mati je bila huda. Bila je tedaj najstarejša v vasi in je to žaganje babe
obrnila na sebe.^^ Očitala ji je: »No, še ti si mi to naredila! Ali bi že rada
videla, da bi umrla?« Y Kamni gorici žagajo babo tako, da gredo opoldne
vr gozd nad vasjo, »Na vreče«, kjer zarežejo v bukov hlod obliko ženskega
telesa. Hlod potem na tistem mestu, kjer je vrezana baba, prežagajo na
dvoje.Šalo so poznali tudi v okolici Begunj na Gorenjskem. Franc
Goričnik iz Zgoš je povedal:^^ »Na sredpostno sredo je pol posta ven.
Zato so ta dan imeli navado, da so dali komu babo žagat. Prežagana baba
pomeni, da se post prelomi v dva dela. Jaz sem samo enkrat v življenju
prežagal babo. Okoli 1900 mi je sosed Merkl, tedaj star okoli 60 let,
prinesel približno 1 m dolgo desko s prošnjo, naj mu jo prežagam. Na
spodnji strani deske je bila z ogljem narisana baba. Ko sem desko pre-
žagal, ne da bi vedel, da sem prežagal babo, se mi je Merkl smejal. Tudi
drugi so se mi smejali. Ko bi mi še kdaj kdo prinesel ta dan desko, je ne
bi prežagal nikoli več... Takšno šalo z žaganjem deske oziroma babe je
le tu in tam kdo napravil; da bi bilo to redno v navadi, kot n. pr. na
pustni torek, ko so ,pusta poganal', tega ni bilo. Žaganje babe pa je
prišlo večkrat v rek v zvezi s časom. Ko so se menili o zimi, so rekli: ,Saj
smo že daleč, bomo kmalu babo žagali.'« V Tržiču so nevednežu radi dali
desko z narisano babo, naj jo prežaga. Ko je to naredil, so se mu smejali,
češ da je »Pehtro babo« prežagal. »Včasih so tudi žensko podobo narisali
na list papirja in ga dali okrog obrnjenega komu prerezat; nato se pa
norčevali, češ da je ,babo prerezal'.«^" Običaj je prav verjetno segal
naprej na Koroško, dasi ga poznamo šele iz Mežiške doline. Okoli Črne,
Javorja, Jazbine in Tople so namreč tudi narisali žensko podobo na
desko; ženska je bila »Perhtra baba«. Domačega sina ali hlapca so nato
pripravili do tega, da je desko prežagal. Seveda so mu jo obrnili, da risbe
ni videl. Ko je risbo prežagal ali presekal, je vsa družina planila v kro-
13 Zapis F. Šarfove 1955.
" Zapis F. Šarfove 1955.
1' Iz sj)odaj navedenega slovenskega in tujega gradiva izhaja, da je imel
običaj ponekod izrazito ost proti starim ženskam, če ne kar proti najstarejši
ženski v kraju.
1' Möderndorfer (po Tonetu Tomanu) n. d. 205, št. 1733.
1' Zapis F. Šarfove 1955.
1* V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič. Tržič 1936. 414. — Prim.
Orel II, 164, op. k str. 322.
118
»Babo žagajo«
hot, češ da je Perhtro babo prežagal." Nekaj podobnega se dogaja tudi
v Šaleški dolini.^"
Na naslednji stopnji se je obredje reduciralo na minimalno simbo-
liko: »babo« predstavlja nit, vrvica, ki jo je treba prerezati. Ta oblika je
znana samo na Koroškem. V Strugi v Rožu so napeli preko mostu nit ali
vrvico in .pripeljali na kraj nekoga, ki se ni zavedal, da je tega dne
sredpostna sreda. Malomarno so mu rekli: »Daj, prerezi tole!« Tudi njega
so potem dražili, da je »babo prežagal«.V Borovljah so zlasti fantiči
hodili po vasi in nosili v rokah napeto vrvico. Vsakogar so prosili, naj
jim jo prereže. Kdor je to storil, je moral nekaj plačati, ker je »prerezal
sredpost«.^^ Prav tam so imeli pod konec prejšnjega stoletja tudi navado,
da si je kdo že nekaj dni pred sredpostno sredo z obvezo ali trakom ovil
zdrav prst ter obvezo ali trak na koncu pomočil v živalsko kri, kakor
da se je res urezal. Na sredpostno sredo zjutraj ali dopoldne je prosil
nekoga od domačih, naj mu obvezo prereže. Če se mu je namera po-
srečila, je plosknil in zavpil: »Sredpost ste prerezali, plačate!« Ukanjeni
mu je moral nekaj dati.^^
Na Komelu, vzhodno od Pliberka, je na sredpostno sredo kak fantič
na lepem zinil: »Danes so pa v Velikovcu nekoga prežagali.« Kdor ga je
slišal in se ni brž oglasil: »Danes je sredpostna sreda!« ali pa ga je začel
celo spraševati, kako in kaj, je moral plačati »činž«: »Danes je sredpost,
vi ste ga pretrgali! Plačate!«^*
Ostanek nekdanjega resničnega žaganja je običaj, ki ga omenjajo na
Koroškem, a je znan tudi v Prekmurju. Še nedavno je hodil na sredpostno
sredo v starca našemljen možak po Borovljah in nosil veliko žago na
rami. Grozil je, da bo vsakogar prežagal. Posebno otroci so se ga bali.
Opoldne je možak izginil.^^ Tudi v Prekmurju, v Krogu pri Murski
Soboti, grozijo otrokom na sredpostno sredo z žago, da na vrat na nos
bežijo pred njo.^^
Mimo teh primerov, ki vsak po svoje dokazujejo nekdanji obstoj
obredja žaganja babe, pa je skoraj po vsem Slovenskem znana le »go-
vorica« o žaganju babe, namenjena lahkovernežem: otrokom, domačemu
pastirju; zakaj tisti, ki res gre gledat, kako tam in tam babo žagajo,
navadno zamudi slastni obed, prijetno spremembo v pritrgovanju stro-
gega štiridesetdanskega posta, za kar ga čaka povrhu še škodoželjni
posmeh!
1» R. Walzer, Von der Berchtra Baba. österr. Zeitschrift für Volkskunde 2
(Wien u. Prag 1896), 218.
2» Möderndorfer n. d. 203, št. 1732.
21 Möderndorfer n. d. 203, št. 1735.
22 G. Graber, Volksleben in Kärnten. Graz n941, 204.
23 Hermann L'Estocq, Fastenbrauchtum in Mittelkärnten. Carmthia I, 119
(Klagenfurt 1929), 160. ^   . r
2« Hermann L'Estocq, Unterkärntner Brauchtum. Carmthia 1, 120 (Kla-
genfurt 1930), 163.
25 G r a b e r n. n. m.
2« Turnšek n. d. 137.
119     . ,..............
Niko Kuret
Ce pretresemo različna poročila o teh govoricah-potegavščinah, se
nam razdele v več skupin.
Podjunčani gredo vsako sredo v Velikovec na sejem in po navadi
vzamejo s seboj tudi otroke. Na sredpostno sredo pa se jih' odkrižajo:
»Danes ostaneš doma, je sredpostna sreda, danes na mostu babo žagajo!«
Podjunčani morajo namreč čez velikovški most.^' V Št. Lenartu nad
Škofjo Loko potegnejo lahkoverneža, češ da d Traškem grabnu žagajo
kakšno sitno baburo iz vasi.^* Na Trebiji v Poljanski dolini skuha gospo-
dinja prav izdatno z maselnikom zabeljene žgance. Preden sedejo h ko-
silu, pregovore nekoga, ki se ne domisli, da je sredpostna sreda, naj gre
gledat, kaj se godi na določenem kraju. Ta kraj je stalno določen in je
navadno ob vodi med dvema bregovoma. Ko se lahkovernež razočaran
vrne, se mu posmehujejo: Videl si, kako babo žagajo! Medtem so po-
spravili žgance in revež je ostal brez kosila.Okoli Šentvida nad Ljub-
ljano nalažejo lahkoverneža, da žagajo babo na Šmarni gori, in sicer
natanko opoldne; kdor tisti hip na goro pogleda, vidi, kako pade pol
babe v Savo. Ce pogleda hipec prej ali pozneje, ne vidi ničesar.^" Otroke
pošiljajo tudi na tacenski most, da bi videli, kako babo žagajo. Doma jim
medtem pojedo južino.^i Tudi na Raki pri Krškem pravijo: Babo žagajo
na kakem mostu natanko ob enajstih (ko je kosilo kuhano!). Kdor prej
pride na most, ne vidi ničesar, kdor pride pozneje, je zamudil.^^ Okoli
Laškega pripovedujejo, da žagajo babo v Celju na mostu. »Ce prehitro
prideš, si prezgodnji, če malo pozneje, že zamudiš.«^'' V Dravinjski dolini
je tudi znano, da sredpostno sredo za vodo babo žagajo, »... zdaj pa se to
samo otrokom pravi, ki tudi gledat bežijo, pa nič ne najdejo«.'* V Budini
pri Ptuju pravijo, da žagajo staro babo na Roginooem mostu.^^ V vseh
teh primerih naj bi torej babo žagali na mostu, pri vodi, kar za tolma-
čenje obredja ni brez pomena.
" Möderndorfer n. d. 203, št. 1736. — Opozarjam s tem v zvezi tudi na
zgoraj omenjeni običaj v Strugi v Rožu, kjer otroci napno nit ali vrvico čez most
(op. 21).
28 Turnšek n. d. 136.
" Möderndorfer n. d. 204, št. 1738.
Turnšek n. d. 137.
31 ISN 5.52 (= Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, vprašalnica št. 5, po-
ročevalec št. 52). ¦ ,
32 Turnšek n. d. 137.
33 Turnšek n. n. m.
3* J. Pajek, Črtice iz duševnega žitka štaj. Slovencev. Ljubljana 1884, 222.
»5 Turnšek n. d. 137.
38 S tem v zvezi naj omenim Dav. Trstenjaka poročilo, kako je na sred-
postno sredo v Studencih pri Mariboru videl tri fantiče, ki so :i>slamnatega ded-
leka« (Strohpopanz) v Dravo vrgli. Ko jih je vprašal, kaj delajo, so mu »eno-
glasno« odgovorili: »Tatermana smo v vodo vrgli, da bode led raztolkel.« Glej
D. Trstenjak, Narodne stvari, O Tatermanu. Novice 16 (Ljubljana 1858), 102.
P a j e k, n. d., 233, napačno navaja »slamnatega dekleta^ (podčrtal N. K.) namesto
»slamnatega dedlekai. (podčrtal N. K.). Za njim povzema takisto napačno V. Mö-
derndorfer, n. d., 206, da »so vrgli trije mladci žensko (!) šemo (podčrtal
N. K.) iz slame v Dravo ...«
120
I
SI. 1. Panjska končnica s prizorom žaganja babe. Datirana 1865. Gorenjsko
(Etnografski muzej, Ljubljana)
»Babo žagajo«
Kak drug kraj, kjer da babo žagajo, se v poročilih komaj kdaj na-
vaja: žagajo jo pod kozolcem (Črni vrh nad Idrijo,^' Kremenik'**), na
gmajni (Cetena ravan v Poljanski dolini'"), »d Ljubljani« (Šentjurij pod
Kumom").
Okoli Šentjurija pod Kumom pošljejo nevedneža tik pred zajtrkom
v kozolec. Tam mora stopiti na enajsto lato — ponekod pravijo, da na
osmo — od koder bo slišal, kako »v Ljubljani« babo žagajo. Drugod v
istem okolišu mora v ta namen na skedenj, kjer se mora trikrat pre-
kucniti. Drugi spet pravijo, da sliši žaganje babe v Ljubljani le tisti, ki
je na sredpostno sredo še pred zoro ukradel tri trske in jih nesel trikrat
okoli domače hiše.*^ Na Krki pri Stični »starši otroke naplahtajo, da
bodo videli, kako ,babo žagajo', če se ta dan dopoldne postijo in gledajo
skozi late d kozolcu«.*^ V Knežji njivi pri Ložu le tisti sliši, kako babo
žagajo in kako ječi, ki na sredpostno sredo med južino zleze pod mizo.
Medtem ko napenja ušesa, mu drugi pojedo štruklje.^'
Dolga vrsta drugih poročil o govorici, da na sredpostno sredo babo
žagajo, ne navaja kraja, kjer je to videti (ali slišati), marveč predvsem
poudarja, kako lahkovernež nasede in zamudi kosilo. To značilnost smo
sicer srečevali po vrsti že do zdaj. Na Cerkljanskem so v prejšnjih časih
— kakor drugod po naših krajih — v postnem času prav slabo jedli. Na
sredpostno sredo pa je mati skuhala »obil« žgancev in jih zabelila z ma-
selnikom. Vedeti je treba, da so včasih na kmetih v postnem času jedli
le dvakrat na dan, okoli enajstih dopoldne in proti večeru. Radovednežu,
ki bi bil rad vedel in videl, kako »živo babo žagajo čez sredo života«, so
dejali med kosilom, da jo bodo žagali tam in tam; izmislili so si precej
oddaljen kraj. Lahkovernež je hitel tja, domači pa so mu tačas žgance
pojedli. To poročilo iz 1890, ki ga dolgujemo J. Navratilu,^* se po-
navlja pozneje bolj ali manj podobno tudi iz drugih slovenskih krajev:
iz dobrepoljske doline,*^ iz Bele krajine,*" iz Kamnika,*' iz ljubljanske
okolice (Zadobrova)'"* in od drugod. V taki obliki je ostanek obredja
resnično le še potegavščina, šaljiva govorica. Spretna šala je tudi, če
v Mežiški dolini na sredpostno sredo, ko jedo dobro zabeljene žgance iz
skupne sklede, kateri od jedcev tako živahno pripoveduje (o žaganju
babe?), da njegov so jedec pozabi zajemati; ko je pripovedovalec na svoji
" Turnšek n. d. 156.
38 Möderndorfer n. d. 204, št. 1739.
3» Möderndorfer n. n. m.
"Möderndorfer n. d. 204—205, št. 1741—1743.
" Gl. op. 40.
*2 ISN 5.88.
" Turnšek n. d. 136.
" Navratil n. d. 79.
*5 A. Mrku n, Narodopisno blago iz Dobrepoljske doline. Etnolog 7 (Ljub-
ljana 1954), 7.
¦i« Möderndorfer n. d. 205, št. 1744.
" Povedal dr. Emilijan Cevc, Ljubljana.
" Möderndorfer n. d. 205, št. 1748. — Tu žagajo babo na debeli četrtek!
121
Niko Kuret
strani sklede pospravil že vse žgance, zavrti skledo, da je izpraznjeni del
pred poslušalcem, in reče: Vidiš, tako so babo prežagali!''^ To vse ima
kajpak le še rahlo zvezo z nekdanjim obredjem.
Toda še ti ostanki obredja so dobili tu in tam drugoten pomen.
V Budini pri Ptuju^" žagajo babo zato, da dobijo kri, ki bodo z njo
o veliki noči pobarvali pisanke. Tudi v Krškem jo žagajo z istim name-
nom.°i V zvezi s takšno govorico je nemara, da so na Gorenjskem skušali
včasih pregovoriti kako deklo, naj gre na sredpostno sredo ob enajstih
dopoldne gledat, kako nekje babo žagajo; dobila da bo krvave čevlje.
Drugod so spet pravili, da dobi tisti, ki gleda žaganje babe, rdeče no-
gavice.V Zgošah pri Begunjah na Gorenjskem so na sredpostno sredo
otrokom večkrat rekli: Danes bodo pa babo žagali. Ce boš šel gledat bos,
boš pa rdeče čevlje dobil. Mislili so pač na premražene noge."^
V Ovsišah pri Podnartu pa se izplača pogledati, kako babo žagajo,
ker iz obeh polovic baje lete rožiči, fige in pomaranče.^^
Navidez le v rahli zvezi z našim obredjem je običaj, ki nam je iz-
pričan za Borovlje še v prejšnjem stoletju."^ Za sredpostno sredo so pri-
pravili mehu podobno, veliko preobleko, ki je vanjo zlezel kak močan
fant. Meh so nabasali s senom, okoli života pa so mu navezali svinjskih
mehurjev, polnih goveje krvi. Nastali orjak si je oblekel več suknjičev,
na obraz pa si nadel krinko ali pa si ga pomazal s sajami in živinsko
krvjo. Tako našemljen je divje tuleč odhlačal po ulicah in se zaletaval
v ljudi. Nazadnje so ga drugi fantje ukrotili, ga zvezali in vrgli na tla,
ga položili na desko in mu z dolgim nožem prerezali »trebuh«. Hrust je
hudo stokal, mladina pa je vesela plesala okoli njega. Ko se mu je pa iz
trebuha ulila kri, je vsevprek vpilo: »Sredpost smo prerezali!« Podoben
običaj so imeli tudi v Rožu.
Obredje žaganja babe je dobilo — kakor mnogo drugih pojavov v
življenju našega ljudstva — tudi svojo likovno upodobitev na panjski
končnici. Z letnico 1865 datirana končnica iz Etnografskega muzeja v
Ljubljani (gl. pril. I)^" kaže, kako dva možaka v gorenjski noši z veliko
drvarsko žago žagata na klopi ležečo žensko. Ta leži na trebuhu, a žagata
jo počez, nekoliko pod pasom, v višini križa. Na levi in desni so se zbrali
gledalci, ki opazujejo prizor in v grozi vzdigujejo roke. Preprosti slikar
bi bil to grozo rad upodobil tudi na obrazih, pa mu je to spričo šablon-
skega dela nekolikanj uspelo samo pri ženski figuri na skrajni levi strani.
Möderndorfer n. d. 205, št. 1750. (»Tako so delali pri Jelenu na Ple-
šivcu.«)
Gl. op. 35.
51 Navratil n. d. 79.
52 Turnšek n. d. 156.
53 Zapis F. Šarfove 1955.
5^ ISN 5.51.
" L'Estocq, Fastenbrauchtum 160.
5' luv. št. 16. — Primerek je doslej edini svoje vrste. Ne v Mestnem mu-
zeju v Škofji Loki, ne v Mestnem muzeju v Kranju in ne v Čebelarskem muzeju
v Radovljici ni nobene variante.
122
»Babo žagajo«
Pač pa je močno realistično mogel prikazati žaganje samo: kri obilno
teče in celo brizga liaokoli. Vprav ta realistična poteza izpričuje, da
slikar ni delal neposredno »po naravi«, marveč je le »ilustriral« govorico,
ki je tu in tam sekundarno dobila konkretno anekdotično vsebino:
v Št. Lenartu nad Škof jo Loko °' in v Ceteni ravni"', postavim, je bila
»žrtev« določena ženska (najstarejša"", najbolj sitna babura i. pod.) v vasi.
Ker izvira naša panjska končnica najbrž iz istega konca, je zveza med
sliko in takšno anekdotično »govorico« kaj verjetna.""
Zgornji razbor slovenskega gradiva dokaj nazorno kaže, kako obredje
od stopnje burlesknega žaganja lutke dalje propade do zgolj govorice.
Se govorica bo kmalu pozabljena, kjer pa še živi, ji je nekdanji smisel
že povsem zbledel.
Že J. Grimm"^ in za njim P. Sar t or 1"^ omenjata razširjenost
obredja pri Južnih Slovanih. Oba avtorja sta se mogla opirati le na pri-
čevanje A.T.Linharta za »Kranjsko« in K. G. Antona"' za Hrvate.
O razširjenosti pri Slovencih smo govorili doslej. Kaj pa pri.Hrvatih,
kaj še dalje naprej proti jugu?
Žaganje babe domneva pri Hrvatih 1789 Kari Gottlob Anton, ko
pravi: »Unter den Chrwaten mochte dieses Fest [sc. Todtenfest, Todaus-
treiben] auch gebräuchlich gewesen sein, denn noch ist ein Schatten davon
übrig: man pflegt nämlich die Kinder in der Mitten der Fastenzeit zu
überreden, daß in der Mittagsstunde vor den Thoren ein altes Weib mit
einer Säge in zwei Theile getheilt werde.« Po mnenju M. Gavazzija"*
izhaja Antonov podatek verjetno od jezuita Saboloviča iz Zagreba
in se nanaša na kajkavce; drugod med Hrvati namreč žaganje babe ni
znano. Pač pa vemo, da so romanski Ciribirci v Istri (pod Učko) nekoč
sredi posta slavili praznik, ki so ga imenovali »Pilibabu«^^; kaj je to
" Gl. op. 28.
58 Möderndorfer (po Janezu Dolencu) n. d. 204.
Prim. op. 15.
*" Na francoskih slikovnicah (imagerie) po moji vednosti ni nobenih predlog
za motiv žaganja babe. A. van Gennep pozna samo en bakrorez (Collection
Hennin), ki kaže. kako dva delavca žagata leseno žensko soho. in je reproduciran
v »Magasin pittoresque« 1851, 100. Slika mi je bila nedostopna.
«' Jacob Grimm, Deutsche Mythologie, II. Berlin ^1878, 652.
Handwörterbuch des deutschen Aberglaubens V. Berlin u. Leipzig 1932—
1933, p. b. Lätare. stolpec 920.
*' K.G.Anton. Erste Linien eines Versuches über der alten Slaven Ur-
sprung. Sitten, Gebräuche. Meimmgen und Kenntnisse. II. Leipzig 1789, 66.
^* Univ. prof. dr. Milovan Gavazzi. Zagreb, mi je v pismu z dne 7. dee.
1959 ljubeznivo posredoval prejšnji podatek s svojim komentarjem in se mu za
to iskreno zahvaljujem.
»5 Alois Spinčić, Volksleben der Slaven in Istrien. Die öster.-ung. Monar-
chie in Wort und Bild. Das Küstenland. Wien 1891. 221: »In einigen Gegenden,
namentlich auch bei den .Romanen' am westlichen Fuße des Učka-Gebirges wird
der Schluß des Winters um die Hälfte der Fastenzeit, welche unter dem Namen
.Pilibaba' vorkommt, gefeiert.« — Naziv »Pilibaba« je hrvatski in so ga romanski
naseljenci pač našli in prevzeli. Tudi v bistriški dolini (gl. op. 61) so babo »pilili«.
125
Niko Kuret
bilo, se danes nihče več ne spominja.^" Pravijo tudi, da so nekoč v Klani
babo žagali;^' s tem bi utegnil biti v zvezi običaj v bistriški dolini na
slovenski strani. Sicer pa so v Kastavščini obhajali nekoč sredi posta
praznik, ki so ga imenovali Salus ali Mali pust. O tem nam poroča I. Jar-
das »Cetrtak pred Sredopusthom nedejun ale na pol korizmi zovu va
Kastafšćine Salus ale Mali pust. Na Salus se more meso jist, kuliko j'
kega voja ... Na Salus se j' moglo i tancat, a nekada su na Salus večer
i maškare po sele hodile. Pak zac ne bi, kad je Mali pust! Sad već ni
tega. Sad već nijedan ne posti, a va korizme, ako imaju lih vremena,
tancaju kako i drugda. Zato ne čekaju, kad će Salus prit, da se natancaju.
Zavin tega već nijedan ni ne zna, ča j' to Salus, ale nekada su brojili
dnevi do Salusa, as su komać čekali, da se zitancaju.« Sredo posta so
slavili kot praznik na isti način pod imenom Salus tudi pastirji na Vele-
bitu. N. Bonifačić-Rožin sodi,"^ da so bili ti običaji prvotno romanski,
ker so Romani tako Ciribirci pod Učko kakor nekdanji Vlahi na Velebitu.
O zanimivem imenu Salus-Šaluš bomo še govorili.
Sele W. L i u n g m a n ' ° je opozoril na poročilo Vuka St. K a r a d ž i ć a''^
o Babi Korizmi v Risnu. Tam se »na čisti ponedjeljnik« kak fant našemi
in predstavlja »djedovu babu«. Na ramah nosi sedem palic, za seboj pa
vleče verige. Takšen hodi po vasi, skače pred hišami in vpije: »Bu, bu,
bu!« Imenujejo ga Babu Korizmu, »kojom žene plaše djecu da ne ištu
mrsna jela, govoreći im i poslije onoga dana, kad bi koje zaiskalo mrsa:
,Eno babe korizme sa štapovima pod tiglama' (na tavanu)!« Tudi o sed-
merih palicah babe korizme bomo še govorili.
H kajkavcem je zašlo žaganje babe brez dvoma s sosednjega« sloven-
skega ozemlja. Obredja istrsko-primorskih Romanov so, kakor bomo vi-
deli, predslovanska, a bokeljska Baba Korizma je v neposredni zvezi z
Italijo. Na slovanskem jugu je potemtakem slovensko ozemlje edino, ki
je kompaktno poznalo obredje žaganja babe in do danes ohranilo go-
Hvaležen sem kolegu Nikoli Bonifačiću-Rožinu iz Instituta za na-
rodnu umjetnost v Zagrebu za poslano poročilo z dne 4. dee. 1959.
" Povedal dr. Emibjan Cevc, Ljubljana.
'8 L J ardas, Kastavština. Zbornik za narodni život i običaje Južnih Sla-
vena, knj. 39. Zagreb 1957, 52.
'° Gl. op. 66. — V osebnem pogovoru 5. febr. 1960 v Zagrebu mi je N. Boni-
fačić-Rožin omenil, da je bila na otoku Krku (Punat) med otroki razširjena
igra z vrvico, kot sem jo opisal v svoji zbirki »Veselja dom« I. Ljubljana 1942,
136, pod imenom »Zaga«, ne da bi se takrat zavedal naslednje njene funkcije:
Otroka, ki z vrvico »žagata«, v ritmu izmenoma govorita: »Pili djeda! — Pili
babu!« Da se tu skriva odmev našega obredja, je več kot verjetno. Po N. Bo-
nifačiću-Rožinu je preselil velebitske »Vlahe« knez Ivan Frankopan v ^
15. stoletju na otok Krk, kjer so mu opravljali vojaško službo. Poročilo o neki
bitki z njimi jih naziva »Ćići« kakor prebivalce Ćićarije v Istri, ki nanjo meji
Kastavščina, kjer je znan »Salus«.
W. Liungman. Traditions Wanderungen Euphrat-Rhein. Studien zur Ge-
schichte der Volksbräuche II. Helsinki 1938 (= FFC 119), 997—998.
" Vuk St. Karadzic, Život i običaji naroda srpskoga. Beč 1867, 23—24.
124
»Babo žagajo«
varice o njem. Ta ugotovitev dopolnjuje in korigira dosedanje navedbe
v obstoječi literaturi.
Dokončno lahko povemo, da se razteza območje našega obredja na
zahod po vsej Italiji s Sredozemljem vred, po retoromanski Švici (Grau-
biinden-Grischun), po vsej- Franciji, Španiji in Portugalski. Drugod
je žaganje babe neznano. V severno in severozahodno nemško govorečo
soseščino Slovencev ni prodrlo;^^ še na Koroškem ga srečujemo samo v
slovenskem delu dežele!
Obredje je torej izrazito romansko. Posebne okoliščine so pripomogle,
da se je razširilo med Slovence.
Oglejmo si zdaj doslej znano romansko gradivo, da se nam razodene
morfologija obredja. To bo za njegovo tolmačenje bistvenega pomena.
II
Slovensko gradivo pozna obredje žaganja babe od tiste stopnje dalje,
ko je baba — lutka iz slame in cunj. Pred to stopnjo pa je še ena,
izhodiščna, v kateri je baba resničen, živ človek. Morfološki pregled
obredja začenjamo torej z njo.
Na začetku obredja je nemara tista njegova oblika, ki nam jo je
v opisu ohranil G. Pitre'^^ in je danes že izginila. Na Siciliji, v Palermu,
so na sredpost pripeljali z volovsko vprego na trg našemljeno • starko
v spremstvu dveh našemljencev v redovniški obleki. Na odru sredi trga
sta ji dva našemljena biriča med divjim odobravanjem množice začela
žagati vrat, da je iz skritega mehurja brizgnil curek krvi. Starka je nato
»izdihnila«. Z njo je poginila, kakor dostavlja Pitre, »la ingrata Qua-
resima di penitenza«. Zadnjič so uprizorili to »usmrtitev «(»sirrata di la
vecchia«) leta 1737.
V stenski pokrajini (Montepulciano in drugod) žagajo starko na
mestnem trgu, sredi valujoče množice. Starko predstavlja moški igralec.
Žaganje opravijo starkin mož in dva »Žagarja«, a preden se začne, na-
domesté živega igralca z lutko iz cunj ali slame.'"'
" Zahvaljujem se univ. prof. dr. Leopoldu Kretzenbacherju, Gradec,
za sporočilo v pismu z dne 26. jan. 1960 in za opozorilo na razpravo Leopolda
Schmidta Zur Verehrung der hl. Corona in Bayern und Österreich, v: Bayer,
Jahrbuch für Volkskunde. München 1951, 69—80. Le-ta navaja, da je bila v žen-
skem samostanu v bavarskem Neuburgu ob Donavi stenska preproga, ki je pri-
kazovala sedem svetih devic, na zadnjem mestu sv. Fausto. Ta je upodobljena
z žago; krajevna legenda namreč pripoveduje — povsem v nasprotju s poročilom
v Acta Sanctorum, september, tom. VI, 144 —, da so jo prežagali. Samovoljni
prenosi potez predkrščanskih mitičnih likov na junake in junakinje iz krščan-
skih legend niso sicer nič nenavadnega, toda primer sv. Fauste prav gotovo ni
v zvezi z našim obredjem.
'* G. Pitre, Usi e costumi, credenze e pregiudizi del popolo siciliano, I.
Palermo 1889, 104 (= Biblioteca delle tradizioni popolari siciliane XIV).
'* P. Toschi, Le origini del teatro italiano. Torino 1955, 144. — Avtor na-
vaja (238—240) tudi igro »La condanna della Vecchiaccia» iz Cetone (sienska
125
Niko Kuret
Med slovenskim gradivom spominjamo tu na sredpostnega hrusta iz
Borovelj, ki ga »prerežejo« in ieče kri iz njega. Odmev obredja z živim
protagonistom je »ressa la bieillo«, žaganje babe, v Rouergueu v Južni
Franciji, kjer otroci simbolično žagajo najstarejšega iz svoje srede.
Docela neznano je bilo do nedavnega še danes živo mimično-dramat-
sko obredje v Umbriji. Terenska raziskovanja Etnološkega inštituta uni-
verze v Perugiji so odkrila 1958 v neposredni bližini (!) mesta Perugije
celo več variant takšne igre (tako v Valvitianu, v Riu Secondu in v
Casamanzi).'''^ Igro izvaja petnajstorica moških kolednikov, ki v nočeh
okoli srede posta hodijo od hiše do hiše, odigrajo v vsaki svojo igro in
dobijo za to jajc in vina. Igra traja okoli pol ure in poteka nekako takole:
Skupina se ustavi pred hišo, zapoje ob harmoniki in prosi za dovoljenje,
da snie igrati. Igro uprizorijo kar v hiši kot »sobno igro«. Za začetek
nastopijo gospodar gozda, burkež (pagliaccio), starka (la vecchia) in har-
monikar. Že se pojavita oba drvarja (pravzaprav Žagarja, i segantini) in
kupita hrast od gospodarja. Hrast predstavlja v starko našemljen fant,
ki stoji negibno sredi hiše (pril. II/2). (V italijanščini je starko laže ena-
čiti s hrastom, ker je hrast tudi ženskega spola: la quercia.) Burkež ves
čas moti kupčijo. Žagarja se naposled le lotita dela. S krepkimi zamahi
s sekiro »podreta« hrast-starko, ki se zvrne po tleh. V resnici pa jo ob
zadnjem zamahu drvarjev zabode razbojnik, ki je bil neopaženo smuknil
v hišo in se po opravljenem zločinu brž skrije v kotu. Drvarja hrast
simbolično oklestita, izmerita, nato pa ga začneta žagati, pri čemer ju
spremlja pesem s harmoniko. Žaga je (pril. II/3) lesen okvir, ki ima v
sredini po dolgem napeto dvojno, zvito žico. Starko-hrast položita tako,
da ji počivajo noge na prečniku drvarske koze (pril. II/4). Žagata torej
po dolgem, ne počez, kakor si to navadno predstavljamo. Med žaganjem
vstopi »stari« (il vecchio), ki jokaje sprašuje za svojo ženo. Ko jo spozna
v podrtem hrastu, se z glasnim jokom zgrudi k njej. Gospodar naroči
pokrajina), kjer uprizore sodno razpravo in obsodbo »stare babure«, njeno opo-
roko, žaganje in sklepni zbor; babura, ki predstavlja Postni čas (Quaresima), je
namreč kriva, da je umoril (a) Pusta.
¦5 Abbé Vayssier. Dictionnaire patois-français du département de l'Avey-
ron. Rodez 1879," 24.
Ko sem maja 1959 bival v Perugiji, mi je ordinarij etnologije na perugin-
ski univerzi prof. Tullio S ep pilli dal na vpogled dokumentarno gradivo, ki ga
je zbral njegov Istituto di etnologia e antropologia culturale v zadnjih mesecih
ob sodelovanju s Centro nazionale studi di musica popolare (prof. Diego Car-
pitella). Poleg magnetofonskih zapisov in izčrpne fotografske dokumentacije
(vsake 5 sekunde 1 posnetek!) so napravili tudi kratek film: »Quaresima in Um-
bria«. Režija: Michele Gandin, kamera: Domenico Rotunno, strokovna svetovalca
in komentatorja: Tullio Seppilli in Liliana Bonacini-Seppilli, zvok: Diego Car-
pitella. Produkcija: Documento film, Roma. 1959, 35 mm/12 min, Eastmancolor,
norm. platno. Imel sem priliko, da si film ogledam. — Razvila se je plodna
izmenjava gradiva (fotografij, zapisov) med imenovanim inštitutom in Inštitu-
tom za slovensko narodopisje SAZU. Umbrijskö gradivo leži zdaj v prepisih tudi
v našem inštitutu. Prof.' Seppilli ju izrekam na tem mestu zahvalo za široko-
grudno sodelovanje!
126
»Babo žagajo«
telefonistu (!), naj pokliče zdravnika. Le-ta prijaha na oslu v hišo.
Spremlja ga bolničar. Ko zdravnik starko preiskuje, odkrije na boku
rano. Brž jo obveže in dâ telefonično poklicati karabinjerje. Vstopi ma-
rešalo s karabinjerjem in začne z zasliševanjem navzočih. Nazadnje od-
krije v kotu morilca in ga dâ odvesti v zapor. Starki se stanje slabša,
zato veli zdravnik telefonistu, naj pokliče duhovnika. Le-ta vstopi v
spremstvu cerkovnika. Sledi parodija poslednjega maziljenja, med ka-
terim burkež — kakor že poprej ves čas — uganja svoje norčije. Ko pa
vse čaka, da bo starka naposled izdihnila, se ji začno vračati moči.
Vstane, s starim se objameta in ob zvokih harmonike zaplešeta. Za njima
zaplešejo vsi navzoči. Igra — vsa prepletena z drznimi, včasih kar ne-
dvoumnimi erotičnimi namigavanji — je končana, koledniki spet zapojo
v zboru, da se zahvalijo hišnemu gospodarju in vsem gledalcem, pobirač
pa prevzame darove. Skupina odide nato pred drugo domačijo. (Ker je
igra v literaturi še neznana, smo podali njen podrobnejši opis, ne da bi
hoteli sicer prehiteti prof. T. S ep p illi ja !)
V naslednjo skupino, kjer je baba lutka iz slame in cunj, so že prišli
prizor iz Montepulciana in njemu podobne predstave. Ta skupina je tudi
najštevilnejša. Spoznali smo primere pri nas (Maribor, Podčetrtek, 'Novo
mesto, Ilir. Bistrica, Tržič, Ptuj), poznalo ga je slov.-furlansko-italijan-
sko prehodno ozemlje.^' Poročila o žaganju babe so nam namreč ohra-
njena iz Rovinja in zlasti iz Trsta (»segar la vecia«) : sredi posta so »pre-
rezali« (prežagali) lutko iz cunj in s tem »dali duška svoji nejevolji nad
omejitvami postnega časa«; v Trstu so hoteli simbolično pokazati, da je
pol posta mimo.'** V Furlaniji sami — in še marsikje drugod — se je
obredje žaganja babe kontaminiralo z obredjem »sežiganja« starke, »bru-
ciar (brusar) la Vecchia« poleg »segar la Vecchia«.'" Če pravi V. Os t er-
mann,^" da so v Furlaniji do 1848 narejali za sredo posta »una figura
gigantesca di cenci o di carta rappresentante una vecchia con una gran
cuffia bianca in testa« in jo sežigali, pa domneva G. Perusini,*^ da so
V nekaterih krajih babo prvotno žagali in so ta običaj šele pozneje na-
domestili s sežiganjem babe.*^
" Neposredni romanski sosedje Slovencev so bili do konca 18. stoletja Fur-
iant (Lahi); Trst z Miljami je bil pred dobrimi 150 leti še furlanski! Prim.
M. Matičetov, Erfahrungen beim Aufzeichnen von Volkserzählungen an den
Grenzen des slowenischen Sprachraumes. Internationaler Kongreß der Volks-
erzählungsforscher, Kiel-Kopenhagen 1959. (Zbornik predavanj v tisku.)
O tem gl. F. Bab udri. Fonti vive dei Veneto-Giuliani. Milano b. L, 399
(= Conti, novelle e tradizioni delle Regioni dTtalia).
'" G. Vidossi(ch), Lis cidulis, v: »Ce fastu?« 8 (Udine 1932), 9, op. 40.
^ V. Ostermann, La vita in Friuli. Udine ^1940, 486 (= Le arti e le tradi-
zioni popolari dTtalia).
'1 G. Perusini, Usanze quaresimali friulane, v: »Ce fastu?« 23 (Udine
1947), pos. odtis str. 3, op. 10.
'2 Predaleč bi vedlo, ako bi hoteli naš prikaz razširiti še na obredje seži-
ganja, ki je po nastanku in v bistvu različno od žaganja babe (gl. tudi Peru-
sini n. d. 2—3).
127
v Italiji je splošno razširjen običaj, da sredi posta narejajo žensko
lutko, jo neso pred mesto ali vas in jo prežagajo. To imenujejo »segare
la vecchia«, v Toskani tudi »segare la monaca«.*'^ Pri tem je tekla n. pr.
v Kampaniji (Campagna) tudi kri. V lutko so namreč skrili s krvjo na-
polnjen mehur in ga med dogajanjem s krivcem prerezali.V ampezzan-
skem okolišu so lutko napolnili z žaganjem.^" Še pred 30 leti so v Bellunu
prežagali in nato zažgali starko, »la Vecia«, ki je predstavljala postni
čas.**" G. Perusini navaja časopisno poročilo iz 1947, ki pravi, da so še
tedaj v mestu Feltre na trgu sredi množice žagali babo, ki je pred »usmr-
titvijo« napravila oporoko.*" V Reggiu Emiliji so žagali babo 23. marca
ali sredi posta ob velikem navalu ljudstva. Po križiščih in trgih so po-
stavljali odre. Na vsakem je bila lutka, ki je predstavljala »starko«.
Popoldne so vsako počez prežagali ali sežgali. Ob tej priložnosti so si
v javni kritiki tudi privoščili vse, kar je bilo v mestu narobe.** V Bologni
so sredi posta po hišah in cestah, naslednjo nedeljo pa po gostilnah se-
žigali lutko starke. V prejšnjih časih so jo z žago prežagali na dvoje;
sežiganje se prvič omenja leta 1578.**'
Lutko srečujemo nadalje v retoromanski Švici, v kantonu Grau-
bündnu-Grischunu. Tu je žaganje babe, »il resgiar la veglia«, v navadi na
prvo nedeljo v postu. Odrasli gredo tedaj v gostilno, si privoščijo krepko
mero pijače in v razigranosti prežagajo slamnato lutko, ki jo imenujejo
tudi »la bagorda« (= grda).^" V Spodnjem Engadinu so slamnati lutki
(»Scheischaver«) odsekali glavo.
Žaganje lutke srečujemo nadalje v Franciji. Na jugu, v Labastide-
du-Vert, so jo naredili na sredpostno sredo. Oblekli so jo v žensko obleko
in ji nataknili avbico. Položili so jo na drvarsko kozo in jo žagali.
Vse naokoli je javkalo in zraven pelo: »Pauvre grand'mere! On scie
grand'mere! Adieu, grand'mere l''^
Posebna oblika običaja je, da lutko napolnijo s suhim sadjem, slad-
karijami in drugimi dobrotami, ki se pri žaganju usujejo iz nje in jih
M Fr. Hub ad. Običaji slovanski. IMS 1878, 15.
N. Borrelli, Ricerche etiologiche intorno ad alcuni riti carnevaleschi e
quaresimali in Campania, v: Il Folklore Italiano 9 (1934), 40.
85 Toschi n. d. 141.
8" Prav tam.
8' »II Gazzetino del lunedi«, Feltre, 17 marzo 1947. (Nav. Perusini n. d. 3,
op. 13.)
88 Gavazzi, L'Emilia. Milano 1926, 68.
8« O. Trebbi e G. Ungarelli, Costumanze e.tradizioni del popolo bo-
lognese. Bologna 1932, 105.
J.C.Muoth, Nachrichten über bündnerische Volksfeste und Bräuche, v:
Schweizer Archiv für Volkskunde 2 (1898), 145. — E. Hoffmann-Kray er,
Fruchtbarkeitsriten im schweizerischen Volksbraucli, v: Schweitzer Archiv für
Volkskunde U (1907), 239. — Isti, Feste und Bräuche des Schweizervolkes.
Zürich ^1940, 122. — R. Weiss, Volkskunde der Schweiz. Zürich 1946, 168.
" Hoffmann-Krayer, Feste und Bräuche 122.
«2 E.Sol, Le vieux Quercy. Aurillac 1930, 159—160.
128
II
SI. 2 (zgoraj levo). Baba (la Vecchia) iz igre o žaganju babe, Rio Secondo (občina
Perugia. Umbrija). — SI. 5 (zgoraj desno). Eden izmed Žagar jeo (il Segantino)
iz iste igre. — SI. 4 (spodaj). Prizor žaganja babe iz igre d Dasi Valvitiano
(občina Perugia, Umbrija). — Vsi trije posnetki iz arhiva Istituto di etnologia
e antropologia culturale della Universita degli studi di Perugia (Italia)
»Babo žagajo«
otročad, včasih tudi odrasli, pobirajo. Takšna je bila starka v Toscani,
ki imamo o njej sporočilo iz 15. stoletja in je najstarejše, kar jih doslej
poznamo. V Florenci so lutko starke napolnili z orehi in suhimi smokvami
ter jo obesili vrh lestve. Uprizorili so sodno razpravo proti nji, jo obsodili
in nato pod loggiami Novega trga prežagali. »Quando era stato tagliato
(sc. il fantoccio) per lo mezzo, tutte le interiora, composte di frutta secca,
cadevan dall'alto in mezzo alla folla, e ne seguiva la Zuffa«"'. Zdi se, da
je bil običaj v tej obliki v Italiji najbolj priljubljen. V Romaniji (Ro-
magna), n. pr. v Cotignoli in v Forlimpopoliju, so še pred nekaj leti vsako
pot spletli lutko iz šib ja in jo napolnili s sadjem. Ko so jo prežagali, je
sadje letelo iz nje. Obredje so imenovali »segavecchia«."* V Faenzi so
branjevke na sredpostni četrtek postavljale na stojnice lutke, ozaljšane
z ogrlicami in uhani iz suhih smokev, suhih sliv in suhega kostanja; tudi
taki lutki so pravili »la segavecchia«. Otroci so si narejali lutke iz cunj,
jih nadevali s suhim sadjem, nosili po ulicah in vpili: »Sega la vecia!«""
Tudi v Markah (Marche) narede veliko žensko lutko in jo postavijo na
trg. Vsa je napolnjena s suhim sadjem: grozdjem, smokvami, kostanjem
in s konfeti. Popoldne jo med raznimi obredi prežagajo ali razcepijo,
dobrot so pa deležni otroci."** V Veroni so postavili takšno lutko sredi
trga, uprizorili nato sodno razpravo, starko obsodili, prebrali njeno
oporoko in prežagali. V njenem trupu je bilo suho sadje in sladkarije,
kar so nato razgrabili otroci."' Običaj je segal prav v tridentinski okoliš,
kjer so takšne lutke n. pr. v Rendeni postavljali po šolah in doma; do-
brote, ki jih je starka skrivala v sebi in so se usule iz nje, ko so jo pre-
žagali, so bile namenjene vsem navzočim."' — Ob vseh teh poročilih, ki
so, kakor vidimo, vsa iz Italije, se spomnimo zgoraj omenjene govorice
iz Ovsiš pri Podnartu, češ da pri žaganju babe lete iz nje pomaranče
in rožiči!
Tu in taru je starka navaden kos lesa, ki mu nataknejo raztrgano
žensko obleko in avbico. Okoli Quercyja v Južni Franciji so se fantje
o sredpostu našemili v »drvarje« in »spokornike«. Tanjši hlod so oblekli
in vozili kot »starko« po vaških ulicah. Končno so sklenili, da jo bo treba
prežagali. Med žaganjem so peli: »Resseguen la Bieillo, la Bieillo, ressé-
guen la Bieillo anet (= aujourd'hui) !« Spokorniki so planili v jok in za-
peli: »Adieu, pauvre grand'mere, tu meurs sciée, quel malheur!« Drvarji
so jim odgovarjali : »Tant mieux, elle était sorciere, elle le méritait bien.«
"' Navaja Toschi n. d. 144. — Imenovani opozarja na folklorno zanimivi
opis tega slavja, »La Cicalata«, ki ga je zapustil Michelangelo Bonaroti ml.
(1568—1646).
"* T. S e p p i 11 i, La festa della »Sega della vecchia« in Umbria. Resoconto
di ricerca (23. marzo 1959), str. 7. Daktilogram v arhivu ISN.
Toschi n. d. 143.
"' Prav tam 144—145.
" Prav tam 141.
»8 Prav tam 141—142.
9  Slovenski etnograf j29
Niko Kuret
Med Žaganjem so namreč pobirali žaganje in ga metali kvišku: »Regar-
dez, elle n'a pas de sang comme les autres chrétiensl«"^
Posebnost so miniaturne lutke, ki jim vsak teden v postu odtrgajo
kak del, n. pr. nogo (ker jih narede s sedmimi nogami). Takšne lutke so
razširjene po Italiji: v Abruzzih, v Puliji (Puglia), Kalabriji, v Napolju
in Irpiniji, od koder so prešle v Sredozemlje (Menorca) in naprej v Špa-
nijo. Včasih je lutka kar iz papirja izrezana ženska kontura s sedmimi
nogami (gl. pril. III/6), včasih spet tvori spodnji del trupa pomaranča,
krompir ali jabolko z vanje zataknjenimi sedmimi peresi. Vsak postni
teden odtrgajo eno nožico ali izpuknejo eno pero. Lutko obesijo v okno
ali na vrvico, napeto v nadstropju od okna do okna čez ulico.^"" V Španiji
je dobila takšna lutka fantastične oblike. V vsakem madridskem okraju
so včasih za post naredili veliko groteskno lutko, imenovano Reyna
Cuaresma (Kraljica Postnica), ki je imela sedem nog. Na koncu vsakega
tedna v postu so ji odsekali po eno nogo. Na veliko soboto je ostal samo
trup. Temu so odsekali glavo in ga nato razkosali.^"! Odmev tega običaja
je pljusnil iz Italije prek Jadrana v Južno Dalmacijo in Boko. Morje ne
loči, ampak veže! Tako razumemo, zakaj bokeljska Baba Korizma na-
stopa s sedmimi palicami.^"^ Že Vuk je vedel: »Sedam štapova babe
korizme znače sedam nedjelja časnoga posta, zato kad jedna nedjelja
prod je govori se djeci: ,Bacila baba korizma jedan štap,' ili: ,Ispade babi
zub.' Tako i kad prodje druga nedjelja i. t. d.«^*'2a
V postopnem razkroju obredja ostane od starke-babe samo še simbol.
Videli smo, da jo simbolizira na Slovenskem Koroškem (in samo tam!)
nit ali vrvica, ki jo je treba prerezati. Izrazito simbolični so nekateri
običaji v retoromanski Švici. V zgornjem Graubündnu (Oberland) hra-
nijo ponekod stare, nerabne drvarske žage in jih privlečejo na dan en
samkrat v letu, takrat, ko je treba babo žagati, »raz'g'a la vela«. Zvečer
pred sredpostno sredo, ko se stemni, vzameta dva fanta takšno žago in
A. Van Gennep, Manuel de folklore français contemporain. T. premier,
III. Cérémonies périodiques cycliques 1. Paris 1947, 943. — Avtor, ki je zbral   ¦
o našem predmetu izredno bogato gradivo in literaturo (942 si.), opozarja pri   '
tem poročilu na čarovniške procese, pri katerih je veljalo za dokaz čarovništva,   \
če ženski iz vbodljaja ni pritekla kri. J
Toschi, n. d., 145, in Liungman, n. d., 997 si. I
™i Laisnel de la Salle, Souvenirs du vieux temps: Le Berry I. Paris i
1900, 66—67 (= Les Littératures populaires de toutes les nations XL). j
"2 Gl. op. 71. I
i«2a K. Wlislocki poroča o žaganju babe pri ciganih (Volksglaube und *
religiöser Brauch der Zigeuner in Darstellungen aus dem Gebiete der nichtchrist- ,
liehen Religionsgeschichte. Münster i. W. 1891, 145 sl.). Babo so naredili iz slame i
in jo na cvetno nedeljo najprej premlatili s palicami, nakar sta jo našemljen 'I
fant in dekle prežagala, sežgala, pepel pa so stresli v vodo. Običaj je seveda i
drugoten in prevzet od okolja. Obredje so opravljali v čast »senčne kraljice«, ,
demona, ki trpinči ljudi (cigane) v zimskih mesecih z lakoto, boleznijo in smrtjo, j
izgine spomladi in se vrne z zimo. Cigani na južnem Ogrskem so njej na čast i
opravljali slovesnost, ki naj bi jo potolažila. *
130
»Babo žagajo«
se neopaženo pojavita na cesti. Žago zastavita na starem panju ob poti,
celo na kamnitem robniku ali vogelnem kamnu, pa drsata z njo sem in
tja, da zvenči in rožlja in leté celo iskre naokrog. Tiho, kakor sta prišla^
izgineta in se oglasita spet drugje. V Breilu žagajo fantje babo pred
hišami deklet. Ta večer poskrijejo žage po vseh hišah, zakaj fantje jih
vzemo, kjer jih dobijo. Celo po hišah žagajo babo: z žago se lotijo kam-
nitih stopnic in vsega, kar jim pride trdega pod roko.^°'
•Svojevrsten je že omenjeni pojav, da se na sredpostni dan sprosti
sovražno razpoloženje do starih žensk sploh, včasih pa le do določene-
nepriljubljene starke v kraju. Tako v Markah (Marche) v Italiji gruče
dečkov hrupno trkajo na vrata kake starejše ženske, ki jo je ljudska
satira izbrala za tarčo, jo kličejo po imenu in jo zasramujejo. S seboj
nosijo lutko, ki so jo tako oblekli, da vzbuja podobnost z nesrečno žrtvijo.
Lutko med razposajenimi šalami prežagajo.^"* V Berryju v Franci ji tekaj»
na sredpostno sredo 10- do 12-letni otroci po cestah. Z lesenimi sabljami
v rokah zasledujejo stare ženske, če jih srečajo in skušajo celo vdreti
v hiše, kjer vedo za kakšno starko. Ljudje pravijo: »Iis vont couper,
sabrer la Vieille.« Potem zgnetejo iz ilovice podobo stare ženske in jo
s svojimi lesenimi sabljami razsekajo na kosce, te pa včasih zmečejo
v bližnjo reko.^"" Že W. Grimm^"" nam je poročal o podobnem običaju
v Kataloniji, v Barceloni. Tam se na sredpostno nedeljo gruče dečakov
pode po ulicah. Nekateri nosijo žage, drugi polena, spet drugi imajo rute,
ki vanjo spravljajo darove. Pojó posebno pesem, ki pravi, da iščejo naj-
starejšo žensko v mestu, da bi jo — sredpostu na čast — na dvoje pre-
žagali. Nazadnje se delajo, kot da so jo našli, začno žagati polena in jih
sežigati. Znani so podobni primeri iz Portugalske."' V lisbonski okolici
se otroci na sredpost oborožijo z lonci in kožicami. S peklenskim truščem
sprejmejo vsako starko, ki si ta dan upa zdoma; celo kamenje lučajo za
njo. Običaj imenujejo »serra a Velha«. Tudi drugod (Serra da Monfurado)
prirejajo starkam mačjo godbo pred vrati in jim kličejo, da jim bije
zadnja ura, da naj narede oporoko in zmolijo kesanje. Eden izmed fantov
začne nato žagati velik kos lubja, drugi pa pojo vmes: »Oh, kako dolgo
že žagam, pa ne vidim žaganja! Ali je žaga zanič ali pa ima baba pre-
trdo kožo.« V vzhodnih pokrajinah predstavlja eden izmed pevcev starko,
ki joka in javka, naslavlja sosedom smešne prošnje, vmes pa se spoveduje
prav spolzkih grehov in nazadnje s hropenjem posnema umiranje, medtem
"'S A. M ai s s en, Werkzeuge und Arbeitsmethoden des Holzhandwerkes in
romanisch Bünden. Genf u. Zürich 1943, 92 (= Romanica Helvetica 17). — Izpiske
švicarskega gradiva in mest iz teže dostopne literature dolgujem požrtvovalnosti
dr. Roberta Wildhaberja, Basel, za kar mu tudi na tem mestu izrekam iskreno
zahvalo.
Toschi n. d.240.
Lai s nel de la Salle n. d. 66.
"S J. Grimm n. d. 460.
Van Gennep, Manuel 942—943. ^
131
Niko Kuret
ko žaga prodira skozi lubje. V Portu so do nedavnega vsako leto nosili
v žensko napravljeno lutko po mestu in jo odložili pred vrati najstarejše
ženske. Pozneje so jo spravili na glavni trg, jo tam prežagali in nazadnje
sežgali."*
Kot spomin na obredje se je ohranila ponekod samo žaga, tu in tam
v Italiji lestev — lestev pač zato, ker so v Toskani (Florenca) lutko obe-
šali vrh lestve. Na slovenskem etničnem ozemlju smo naleteli na žago kot
na pars pro toto na Koroškem (Borovlje) in v Prekmurju. V Napoliju so
strigli dečaki žage iz sukna, jih pobelili s kredo in udarjali ž njimi ljudi
po hrbtu, da se jim je poznal odtis žage na obleki.^"' V Piemontu (Torino)
so prodajali o sredpostu lesene žage, pozneje tudi žage iz čokolade. Fantje
so nosili s seboj velikanske drvarske žage in z njimi grozili mimoido-
čim.^^" Običaj se nadaljuje v Savojo. V Saint-Jean-de-Maurienne so iz-
rezovali nekoč velike žage iz papirja in jih za šalo obešali ljudem na
brbet; imenovali so jih »rosses-vieilles« (ničvredne starke).^^i Tudi v reto-
romanski Švici si otroci na sredpostno sredo nagajajo z lesenimi ža-
gami.^^^
Naposled je ostala od vsega samo še govorica, potegavščina, ki smo
ji zgoraj sledili po vsem slovenskem ozemlju. Videli bomo, da je razšir-
jena tudi po romanskem svetu. Tudi tod radi vežejo govorico o žaganju
babe na most ali na vodo. Tako so v Franciji, v Limogesu, v prvi četrtini
prejšnjega stoletja pošiljali mladino, naj gre gledat, kako na saint-étienn-
skem mostu natanko opoldne žagajo najstarejšo žensko v mestu.^^^
področju Gersa v Južni Franciji so pravili nekoč, da v neki vasi vsako
leto ob reki neko starko prežagajo na dvoje. Splošno je bila tam znana
popevka, ki so jo prepevali že pred pustnim torkom: »Aux jeunes il faut
des souliers, aux vieilles des coups de pied...« Popevka ima več takih
sramotilnih dvovrstičnic, vsaki pa sledi pripev: >On sciera les vieilles,
cette année, on sciera les vieilles.U^^* Slovenska posebnost je, če natvezejo
lahkovernežem, da žagajo babo nekje pod kozolcem in podobno. V Fran-
ciji, v Bourgesu, so hodili otroci v mestno hiralnico zaman gledat, kako
"8 R. Gallop, Portugal. Cambridge University Press 1936, 118—121.
""M. & A. Haberlandt, Die Völker Europas und ihre volkstümliche
Kultur. Stuttgart 1928, 290.
Far inetti. Vita e pensiero del Piemonte. Milano b. 1., 47—48.
A. V a n Gennep, Le cycle cérémoniel de Carnaval et de Careme en
Savoie, v: Journal de psvchologie normale et pathologique. Paris, 15. novembra
1925, 737.
"2 Muoth n.d. 145.
J--J- Juge, Changemens survenus dans les moeurs des habitans de Li-
moges depuis une cinquantaine d'années. Limoges ^1817, 22—23.
J.-F. Bladé, Poésies populaires de la Gascogne, IIL Paris 1882. 347
(= La Littérature populaire de toutes les nations VII). — Ob tej zabavijici se
spomnipo slovenske: Mladi punci prstan zlat — stari babi štrak za vrat! Prim.
še SNP št. 7557—7558, 7605, 1855 i. dr.
132      :
>Babo žagajo«
starko režejo na dvoje, ljudje po ulicah pa so peli in vpili: »Fendons la
vieille, fendons la plus vieille du quartier!«^^'' Drugod je kraj nedoločen.
Y Tullu (Limousin) so pošiljali otroke kamor koli gledat, kako žagajo-
najstarejšo žensko iz mesta (»reced lo Vieillo«).^^" Sicer pa je potegavščina
o žaganju »sredpostne starke« (la Vieille de la Mi-Careme) zlasti v Osred-
nji Franciji splošno razširjena.^^'
Tudi v neslovenskem območju imamo nekaj likovnih pričevanj o
obredju žaganja babe.
Na bakrorezu Giuseppa Marie Mitellija iz Bologne (1634—1718),
ki ga objavlja Paolo Tosehi^^' in ga podajamo v reprodukciji na pri-
logi IV/7), vidimo Pusta na mrtvaškem odru pod stopnicami (»Povero
Carneval eccolo morto«). Stopnice vodijo na levi navzgor in na desni
navzdol, predstavljajo pa 46 postnih dni: 23 na eni, 23 na drugi strani.
Na vzvišenem mestu v sredi je postavljen prazen stol. Na vsaki strani
stola je moška postava: na levi je moški v meščanski obleki, na desni je
rokodelec, ki drži mizarsko žago v roki. Stol je, kakor spoznamo, pri-
pravljen za »babo« Quaresimo, postni čas, zoprno staro baburo, ki je
na podobi še ni videti, a ji velja besedilo: »Vien su vecchiazza, ti vogliam
segare! «
Drugi dve upodobitvi dolgujemo samemu Franciscu de Goyi (1746
do 1828) in sta zrasli iz španskega ljudskega življenja.Po nekem nje-
govem bivanju v Andaluziji je namreč nastala njegova »Madridska ski-
cirka«; v njej je list, ki je umetnik na njem upodobil pravo »žaganje
babe« in to tudi označil s podpisom »Parten la vieja« (Starko žagajo;
lavirana risba s tušem, 21.5X12.5 cm, sedaj v Musée du Louvre, Paris,
no. 6914, hrbtna stran; gl. reprodukcijo na pril. IV/8).^^" Konec 18. stoletja
so sredo posta slavili v Andaluziji z velikim ljudskim praznikom. Otroci
so se čez dan, deloma našemljeni, podili po cestah in vpili: »Prežagajte
starko, odurno candro!« Ponoči so podobno počenjali tudi odrasli. Hodili
so od vrat do vrat, trkali nanje in klicali: »Prežagajte starko!« Opolnoči
so nato javno prežagali lutko, napravljeno kot grdo starko.Na risbi se
pri natančnejšem ogledu jasno vidi, da so vse upodobljene postave gro-
"5 Laisnel de la Salle n. d. 66—67.
N. Ber oni e. Dictionnaire du patois Bas-Limousin et plus particuliere-
ment des environs de Tulle. Tulle b. 1., 231—232.
Laisnel de la Salle n.d.66.
Toschi n. d., slik. priloga 47.
Objavil ju je J. Zihler, Zwei volkskundlich interessante Zeichnungen
von Goya, v: Schweizer Volkskunde 49 (Basel 1959), 1, 1—4.
Objavil prvič José López-Rey, Goya's Caprichos. Princeton Univer-
sity Press 1953, II, 46 (besedilo v I, 41 si.).
1" Don Doblado [= José Bianco White], Letters from Spain. London
1822, 274 sl.
133
Niko Kuret
teskno maskirane, da gre torej za izrazito komično mimično obredje.
Teliki španski umetnik nam je žaganje babe ovekovečil še na enem listu;
deloma zbrisani podpis se glasi »Mitad de cuaresma« (Sreda posta).^-^
III
Sklenjeno področje žaganja babe sega potemtakem resnično od atlant-
skih obal Portugalske do slovensko-hrvatske meje.^^^ Morfološki pregled
je pokazal, kako se je prvotni mimično-dramatski prizor razkrojil, da se
je naposled ohranila le še govorica o njem.
W. Liungmanu dolgujemo prvi poskus,^^* da dotlej znano gradivo
morfološko uredi in tudi kartografsko prikaže; njegovo geografsko pre-
glednico bi bilo mogoče s slovenskim gradivom bistveno dopolniti —
popolna seveda še ne bo.^^°
Naše obredje je doživelo prvo razlago še pred W. Liungmanom.
Ob pičlem gradivu, ki mu je bilo na voljo, je že W. Mannhardt 1874^^"
tudi žaganju babe skušal najti mesto v svoji teoriji o vegetacijskih demo-
nih: žaganje babe mu je bilo uničenje vegetacijskega numena preteklega
leta, torej obredje primitivne agrarne družbe. Ce bi to držalo, bi bilo
žaganje samo ena izmed oblik takega uničenja; toda pozornost vzbuja,
¦da je omejeno samo na določeno ozemlje. Saj je ne samo drugod, ampak
tudi pri nas zlasti »Pust« tisti, ki uteleša vegetacijski numen: njega ob-
sodijo na smrt, ubijejo — zažgo, obesijo, pokopljejo, vržejo v vodo.
Mannhardt ne pove, odkod je ženski numen, ki ga prežagajo. To, da je
zima v latinščini feminini generis, ne zadošča.^^' Mannhard se sklicuje
na H. Usenerja, ko na drugem mestu opozarja na neko rimsko Anno
Perenno,^^' znano iz Ovidija.^^" Anna Perenna je bila nemara res kak
P. Laf end, ki je risbo prvič objavil (Nouveaux Caprices de Goya. Suite
de trente-huit dessins inédits. Paris 1907, 2), vsebine risbe ni razumel.
Za trditev J. Grimma (Mythologie 460), da poznajo obredje tudi severni
Slovani (»babu rezati« [?]), doslej v literaturi nisem našel potrdila (prim. samo
CZibrt, Vesele chvile v živote lidu českeho. Praha M950, 175 sl.).
'21 Liungman II, fig. 157 (med 999 in 1002).
'" Slovensko gradivo še zdaleč ni popolno. Poučen je primer V. Modern-
dorferja, ki je (za službovanja v Šentjurju pod Kumom) našel tri variante
v enem samem kraju.
W. Mannhardt, Wald- und Feldkulte I. Berlin 21904, 499—500 in 559.
Ženski numen je slovanska Morana; češko - slovaško Mareno, Mareno
(= Smrt, Smrtko) neso na »smrtno nedeljo« (dominica Judica = peta postna ali
tiha nedelja) kot lutko iz vasi in jo vržejo v vodo; zraven pojo: »Smrt jsme
vynesli ze vsi, nove leto nesem do vsi...« (Z ibrt n. d. 215). Prim. tudi Navratil
n. d. 80sl. To obredje z našim nima zveze (prim. Liungman 998—999)!
128 Mannhardt II, 297. — H. Usener, Italische Mythen. Rheinisches Mu-
seum 30 (Bonn 1875), 182 sl.
12« P. Ovidius Naso, Fasti III, 525—354 in 675 sl.
154
»Babo žagajo«
vegetacijski numen in so jo slavili ob marčnih idah (15. marca) s poseb-
nim praznikom ob bregovih Tibere. Med obredji so baje vrgli njen kip
v vodo. Toda splošna popularnost Anne Perenne je dvomljiva^'o jjj
je bila V rimskem imperiju res kaj znana, je bila vsaj razmeroma mlada.
Zdi se nam, da bo treba resno upoštevati podatke z ozemlja ob Kvarnem.
Praznik Salus-Šaluš, ki se je — kakor smo videli — ustalil na sredpostno
sredo, je brez dvoma v zvezi z rimskim ženskim numeuom, imenovanim
Salus. Le-ta je bila poosebljenje blaginje in so jo slavili 28. marca; polje-
delci so ji žrtvovali pred setvijo.vprav z istrskega ozemlja nam je
ohranjena plošča s posvetilom njej v čast: SALUTI AL-G(USTAE) PRO
INCOLUMITATE PIQUENT(INORUM) (CIL 5, 428).''' Piquentum je
bil današnji Buzet. Ničesar določnega ne vemo o kultu boginje Salutis
ne drugod po rimskem imperiju, ne na našem ozemlju: tudi v Kastvu in
pod Velebitom so ohranili samo ime slavja, ne vedo pa, kaj pomeni. Kaže,
da je obredje žaganja babe amalgamiralo neko nam danes neznano staro-
in verjetno celo predrimsko osnovo, katere bistvo je bil pomladanski kult
nekega ženskega vegetacijskega numena. Podatki z našega ozemlja bi
opozarjali, da je bila to Salus.To bi bilo vskladiti s poskusom W. Liung-
man a, da bi babo-starko identificiraP^^ z nekim lamijskim ženskim
numenom iz Azije, ki je v starem veku na poti proti zahodu dobil lik in
ime grške Arthemide in rimske Diane ter se v zgodnjem srednjem veku
v Srednji Evropi prelevil v bajuvarsko-slovensko Perhto, ki se je v Italiji
spremenila v Befano. Treba bi bilo samo še raziskati zveze z drugimi
ženskimi numeni — lik boginje Salus se ponuja sam od sebe! Opozorim
naj pa še na štajersko »Vrkolco«, ki je bila — po J. Pajku''* — pri Stra-
nicah »kot mvthologično bitje« (!) znana in se najbrž po njej v celjski
okolici in po Pohorju sredpostna sreda imenuje »varkovnica«, »verkov-
nica«, »varkonca«, »verkolca«; ime je bilo znano za isti dan tudi v Tri-
bunjah pri Dravogradu in v okolici Marenberga.^^s j) Terstenjak je
poročal o njej:'^*' »Sredpostna sreda se veli zalega voljo ,verkovnica' ker
na tisti dan kmeti ,verkljo' vpikavajo v zemljo. ,Verkla' je olika ali ratka;
nekateri imenujejo črtalo — verklo. Ta dan čaka kmet na njivi, in ko se
jutrno sonce prikaže, vrže proti soncu verklo, in kjer pade, tam jo vpiči,
in jo pusti v zemlji do mraka. Ako se črez dan verkle ni prijela rija, je
to dobro znamenje. Na večer zanese verklo domu, jo oplete z bršljenom.
Van Gennep, Manuel 948—949. »
"1 A. Pauly, Real-Encyclopädie der classischen Alterthumswissenschaft
VI, 1. Stuttgart 1852, 722—725, p. b. Salus.
W. H. Roscher, Ausführliches Lexikon der griechischen und römischen
Mythologie, VII. Leipzig 1884—1890, 295—301, p. b. Salus.
»33 Liungman n.d. 992 sl., zlasti 1004.
131 Pajek n.d. 252.
I35 Gl. op. 7.
136 D Trstenjak, Mvthologične drobtine. Po narodnih pripovedkah raz-
glaša —. XXVI. O Varkovnici. Slovenski Glasnik 6 (Celovec 1860), 184.
155
Niko Kuret
potem pa jo \i;akne v plug. Kedar gre drugi dan orat, vtakne šibico
blagoslovljene šibe v tisto mesto, v katerem je verkla vpičena bila. Yse
to stori dobro letino, — rodovitno njivo.« Da je bil štajerski numen —
naj mu je bilo ime kakor koli — v najtesnejšem sorodstvu s tistim, ki so
ga Rimljani imenovali Salus, je kaj verjetno.
W. Liungman je še opozoril, da so ob razkroju grško-rimskega
mytbosa in kulta bizantinsko-rimski mimi začeli persiflirati neki ženski
numen v postavi starke, ki se odtlej pojavlja v njihovih igrah kot
»smešna starka« pod imenom Acco ali Mormo in je pozneje strašila vprav
po posredovanju mimov — ako naj verjamemo H. Reichu^^' — v zim-
sko-pomladanskih običajih skoraj vse Evrope kot »vetula«.^^* Ta »smešna
starka« je našla, kakor vse kaže, posebno zatočišče v italijanski ljudski
komediji in P. Toschi nam navaja^^" komedijantske nastope, »befanate«,
v sredpostnem času, kjer je glavni protagonist — »starka«, ki jo sodijo
in ki bere svojo satirično-spolzko oporoko, preden jo — prežagajo.
Tej starki z resnično večtisočletno razvojno potjo so naprtili namreč
še poslednjo vlogo: predstavljati mora naposled postni čas, poosebljeno
»Quaresimo«. P. Toschi^*" vidi v njej Pustov (Karnevalov) pendant.
Pust-Karneval o pepelnici umre, ona pa ostane, privzame poteze pogan-
sko-krščanske Befane in zaigra v grotesknost pahnjeno krščansko »Qua-
resimo«, da jo nato sredi posta pokončajo.^•'i
Komplicirano ozadje našega obredja tvori torej več plasti.
Prva je zakrita. Izdaja nam jo predvsem čas, ko se obredje obhaja:
konec zime, začetek pomladi. Tedaj se je moral obhajati v primitivni
agrarni družbi vegetacijski kult nekega ženskega numena. Zgoraj prvič
opisana umbrijska igra nam je klasičen primer, kako sta pradavno
obredje iz takega kulta (baba = hrast; hrast pade, umre, a ponovno
vstane!) in relativno mladi mimično-dramatski prizor usmrtitve »Quare-
1" H.Reich, Der Mimus, L Berlin 1903, 503.
Cerkveni avtorji prvih srednjeveških stoletij jo pogosto omenjajo: tako
Nilos iz Carigrada (u. 430), Ambrozij, škof milanski (u. 397), Caesarius iz Are-
lata pri Marseillu (u. 542), Pacianus iz Barcelone (u. ok. 390), Eligius iz Noyona
(u. 659), Pirminius iz Zahodne Nemčije (u. 713); o njih in drugih gl. Migne,
Patrologiae cursus completus. Séries latina. Paris 1844 sl. Na ustrezajočih mestih
prim. tudi sklepe raznih sinod (n. pr. Auxerre 585) in razne penitenciale (n. pr.
Theodorja iz Canterburyja 690, Columbana 615, Burcharda iz Wormsa 1025)
in podobno.
Toschi, n. d., 282 sl.
"O Toschi, n. d., 148.
"1 Pust in Post sta že zgodaj alegorično oživela. Francoska književnost
pozna že v 15. stoletju šaljivo alegorično pesem o boju med Postom in Pustom
(Bataille de Karesme et de Charnage, prim. Van Gennep, Manuel 943). Ta
boj je upodobil Pieter Brueghel 1559, »Boj med Pustom in Postom« (prim.
Enciklopedija likovnih umjetnosti 1. Zagreb 1959, sl. na str. 514, in našo repro-
dukcijo na sl. pril. III/5). Opozarjam na dialogično pesem »Pust in Pepelnica«
z Murskega polja, navajata jo J. Pajek, n. d., 198—199, in M. Turnšek, n. d.,
113—114.
136
¦i
III
Sl. 5 (zgoraj). Kako
si je 16. stoletje
predstavljalo Qua-
resimo (Post): Pie-
ter Brueghel, detajl
z njegooe slike
Boj med Pustom in
postom«   (1559).  —
Kunsthistorisches
Museum. Dunaj. —
SI. 6 (levo). Sedme-
ronogi lutki habe
(Meuorca). — Iz:
W. Liungiiiiin. Tra-
ili t ions Wanderungen
Euphrat-Rhein. Hel-
sinki 1958 (= FFC
119), fig. 174
IV
SI.? (zgoraj). Bakrorez
Bolonjčaiia G. M. Ma-
ieilija iz okoli 1700:
Smrt Karnevala in pri-
čakovanje Quaresime
(Posta). - Iz: P.Tosclii,
Le origini del teatro
italiano. Torino 1955.
fig. 47. — Sl. 8 (levo).
Francisco de Goi/a
(konec 18. stol.): Babo
žagajo (Parten la Vie-
ja). — Iz: Schweizer
Volkskunde 49 (Basel
1959), 1
»Babo žagajo«
sime« poniknila drug v drugega.'*^ Značilno je tudi, da se v večini govoric
o žaganju babe kraj dogajanja postavlja na most ali vsaj k vodi. Zveza
z nekdanjo utopitvijo vegetacijskega numena je očitna!
Iz starke, ki mora po tisočletjih poganskega žitja nazadnje predstav-
ljati krščansko »Quaresimo«, zre Befana, To je druga plast našega
obredja. O Perliti-Befani sodi W. Liungman, da se ni izoblikovala pred
8. stoletjem.'^^ y jj]^^ Befane so povsem izginile »temne« poteze, ki de-
loma označujejo alpsko Perhto. Saj je v Italiji Befana tista, ki v noči
pred praznikom sv. treh kraljev ali epifanije (odtod tudi njeno ime!) nosi
otrokom darove. Tudi slovenska Pehtra Ijodi tisti čas. Res grozi otrokom
z burklami in odraslim s sekiro, toda mladež tudi obdari: »Nekdaj odpre
duri i uspe v jispo sadja, oreh, jabelk i takih stvari, da po celej jispi leto.
Otroci se za tim kobrajo, to je, to sadje hitroma pobirajo.. Na Slo-
venskem imamo ozemlja, kjer je izročilo o Pehtri v večji ali manjši meri
še živo.'*^ Kjer na tem ozemlju poznajo žaganje babe, govore o žaganju
— Pehtre (Perhtre)-babe: tako zlasti v Tržiču in v Mežiški dolini! Za-
nimivo je v Tržiču »kotalicanje Pehtre-babe«, ki je bilo v navadi — na
sredpostno sredo! Tedaj namreč »fantalini teržiške okolice z vodo in
kamnjem napolnjen sod iz kakšnega griča skotnejo v bližni potok, da se
v njem raztreši. Tej igri pravijo ,Vehtro-Babo kotalicati'.«'*^ Ce še enkrat
spomnimo na govorico iz Ovsiš pri Podnartu, da iz prežagane babe lete
pomaranče in rožiči, potem vidimo, da tudi slovensko gradivo po svoje
potrjuje zvezo prežagane babe z Befano-Pehtro!
Tretja, vrhnja plast pa je privzela obraz »Quaresime« same, »vec-
chiazze«, ki jo množica z zadoščenjem prežaga in celo sežge. Personifi-
kacija postnega časa v liku stare ženske je bila v romanskem svetu že po
nazivu dana: lat. quadragesima je feminini generis tudi v italijanščini
(quaresima), španščini (cuaresma), portugalščini (quaresma) in v franco-
provençalskih narečjih (careme — ki je samo v knjižni francoščini ma-
sculini generis!).'^^ Ce že razumemo simbolni pomen prežaganja — sredi
posta se post predeli na dve polovici —, pa se vendar vprašamo, čemu
Igra je sploh šolski primer za študij biologije ljudske igre: s prastarimi
prvinami se prepletajo domislice iz najnovešega časa (telefonist in podobno) I
"3 Liungman, n.d., 697.
Slovenski običaji. IV. Pernahti, šent-jurje, maji, kres. Slovenska bčela 2
(Celovec 1831), 106.
O Perhti-Pehti na slovenskem ozemlju je zbral Inštitut za slovensko
narodopisje SAZU dokaj popolno gradivo, ki ga namerava avtor te razprave
ob svojem času monografično obdelati.
D. Trstenjak. Mythologicne drobtine. (Po narodnih pripovedkah pri-
občuje —.) XI. Vehtra-Baba. Glasnik Slovenski 3 (Celovec 1859), 78. — Tu naj
dodam, da poroča tudi V. Kragl, n. d., 412: »Ta dan so se zbirali nekateri
meščani na Kamnjeku na ,Pehtri babi' in se veselili, da je minilo že pol posta.
Iz strmine so spuščali kamenje v dolino in uganjali raznovrstne šale ...«
Tudi v naši bistriški dolini na Notranjskem se imenuje postni čas »ko-
rizma« (gl. op. 6).
137
Niko Kuret
sploh personifikacija in odkod odpor, ki vodi celo do — simbolične —
usmrtitve?
Vnaprej želimo poudariti, da skrivnosti naše »babe-starke« v okviru
teh izvajanj ne bomo mogli pojasniti do kraja;  to bomo poskusili
storiti pozneje ob drugi priložnosti. Zato ostajamo pri našem obredju.
Zdi se nam, da so dosedanji razlagalci našega obredja premalo po-
udarili   tisto,   v  čemer   vidimo  njegovo  bistvo:   odpor   do   postnih
strogosti! Ne smemo misliti, da so zlasti južnjaki s preveliko vdanostjo
sprejemali stroge omejitve v hrani in drugih užitkih, ki jih je odrejala
Cerkev za štiridesetdanski post. Daljša doba spokornosti, kakršno po-
znajo sicer vsa verstva, v rimski Cerkvi pred nicejskim cerkvenim zbo-
rom ni dokazana, je pa bila, postavimo, v samem Rimu spočetka precej
občutna; tako je bilo pred veliko nočjo prepovedano uživanje jedi in
pijače od vzhoda do zahoda sonca. Šele papež Gregor Veliki (590—604)
je uredil med drugim tudi določila štiridesetdanskega posta, ki so bila
še zelo huda: prepovedovala so uživanje mesa in celo mlečnih in jajčnih
jedi. Šele 1491 je bilo dovoljeno uživanje mleka in masla, še pozneje
uživanje jajčki* Ne bomo se čudili, če ne fevdalnim podložnikom in mest-
nim težakom, še manj pa uživanja vajenim fevdalcem in bogatim mešča-
nom postni čas ni bil preveč pri srcu. Takšno razpoloženje je dobilo
konkretne oblike v dobi, ki je zanjo predvsem značilno veselje nad užitki
tega življenja, v renesansi. To se ujema s časom, ki so se nam iz njega
ohranile najstarejša poročila o žaganju babe — obredje je prvič izpričano
v 15. stoletju — in z dejstvom, da so ta poročila iz Italije, domovine rene-
sanse.^*" Iz novega življenjskega občutja, ki se je iz Florence^^" in drugih
središč renesančne Italije razlilo po vsem romanskem svetu, je buknil
tudi odpor do postnih omejitev in si našel ventil v burlesknem žaganju
alegorične »Quaresime«!i°i Saj je v renesančni družbi tesno druga ob
drugi vzplamtela zdaj strastna religioznost, zdaj nebrzdana sla po uži-
vanju^''^ in je bil Lorenzu tik za petami Savonarola ... S pridobitvami
renesanse pa je tudi naše obredje prodrlo v vse romanske dežele zahod-
nega sveta.
Renesančni izvor obredja nam hkrati pojasnjuje, zakaj je žaganje babe
ostalo omejeno samo na romanski svet. Resni, v gotsko občutje zagledani
sever se je renesanse dolgo branil, zato poleg mnogih drugih romanskih
posebnosti tudi njenega žaganja babe ni sprejel.
H. Kellner, Heortologie oder die geschichtliche Entwicklung des
Kirchenjahres und der Heiligenfeste von den ältesten Zeiten bis zur Gegenwart.
Freiburg i. Br. H')ii, 70 sl. Prim. tudi L. Duchesne, Les origines du culte
chrétien. Paris ^1903.
Prim. J. Burckhardt, Renesančna kultura v Italiji. Ljubljana 1956,
zlasti poglavje Slavnosti in prireditve, 321—338.
1'"' Gl. K. Brandi, Die Renaissance in Florenz und Rom. Leipzig '1921. 74.
i'^' O alegoriziranju gl. J. Burckhardt, n. d., 325 sl.
Brandi, n. d., 10.
138
»Babo žagajo«
Tako so verniki romanskega sveta sredi posta izsilili neki »praznik«,
ko je bilo mogoče post »pretrgati«: tudi na Slovenskem je prišlo tedaj
nekaj boljšega, predvsem izdatno zabeljenega na mizo, v Kastavščini so
pa slavili kar »mali pust«! Znano je, da v Italiji na ta dan obilneje jedo
— v Lombardiji in Benečiji cvro »frittole«, v Bergamu pa se »la festa
della vecchia« konča s tekmovanjem, kdo bo pojedel več polente.'"''
A tudi rimska Cerkev si je za sredo posta odredila nekak praznik. Po
nekem starem rimskem pomladanskem običaju je papež svojčas na sred-
postno nedeljo (domenica Laetare) blagoslovil prvo pomladansko rožo in
jo v procesiji nesel po Rimu. Ta običaj se je pozneje spremenil; zdaj
blagoslovi papež zlato rožo in jo nato pokloni kaki zaslužni in odlični
osebi. Zato se sredpostna nedelja liturgično imenuje tudi dominica de rosa
ali rosata. Prvotno predkrščansko slavje ob prvi pomladanski vegetaciji
je prešel v tej obliki v liturgijo in se ustalil — na sredpostno nedeljo!
Cerkev se — po M. Turnšku — ta dan »v svoji postni resnobi nekako
oddahne, ko se smejo oglasiti orgle in se lahko rabi tudi rožnata bogo-
služna barva«.Tudi naziv te nedelje, dominica Laetare, in besedila za
introitus, po čigar prvi besedi se nedelje imenuje (po Ps 121, 1: Laetare
Jerusalem, et conventum facile omnes, qui diligitis eam... gaudete cum
laetitia, qui in tristitia fuistis... etc.), ni samo naključje. Cerkev je
prevzela neko predkrščansko osnovo in jo — kakor v številnih drugih
primerih — amalgamirala z dogajanjem cerkvenega leta, ji dala novo
vsebino, »da je polovico trdega posta že prebila in da se bo odslej vse
bolj bližala veliki noči, največjemu in najlepšemu prazniku krščanstva«
(M. Turnšek). To, kar je naredila Cerkev v okviru svojega bogoslužja,
čeprav sprva le v Rimu, nam potrjuje paralelo v ljudskem življenju: tu
kakor tam gre za neko prastaro pomladansko slavje, ki dobi nov pomen.
Žaganje babe je potemtakem le nov cepič na prastarem drevesu.
A nista le liturgija Cerkve na eni strani pa renesančna ljudska burleska
na drugi strani povsem prerasla prastaro kultno vsebino, ampak sta se
dva časovna termina različnega izvora spojila v enega. Starorimska po-
ročila nam govore o kultnih slavjih Anne Perenne 15. marca, boginje Sa-
lutis 28. marca in »pred pomladansko setvijo«. Ti različni termini praz-
nikov predkrščanskih (ženskih) vegetacijskih numenov, ki jim je skupno
pač to, da so bili v glavnem meseca marca, ob začetku poljskih del, so se
strnili s terminom, ki ga določa krščanski cerkveni koledar s svojo gib-
ljivo veliko nočjo in zato tudi premakljivim začetkom štiridesetdanskega
posta. Sredina postnega časa je v tednu po tretji postni nedelji (quadra-
gesima media ali médians) — pri nas in v Franciji sredpostna sreda,
v Italiji sredpostni četrtek.''*'^
"3 GL Toschi, n.d., 140.
M. Turnšek, n. d., 136.
'5° Datum je ostal v ljudskem življetiju ponekod tudi pri nas labilen: v Ob-
sotelski dolini in v novomeški okolici so žagali babo na pepelnico; v Kamniku
159
Niko Kuret
Preostaja nam zdaj še vprašanje, kako da je bilo obredje žaganja
babe razširjeno po vsem slovenskem etničnem ozemlju in kako da ni seglo
preko njegovih meja. Na to vprašanje sta mogoča za zdaj dva odgovora,
ki se dopolnjujeta. Prvi bi bil ta, da so morali biti naši stiki z romanskim
svetom, se pravi, preko Furlanije z Italijo v dobi neposredno po 15. sto-
letju očitno dosti intenzivnejši, kakor se splošno misli. Saj je tudi dve
stoletji pozneje, v dobi in v območju baročne religiozne kulture, moč ugo-
toviti, postavim, val češčenja sv. Lucije, ki je izšel iz Benetk, preplavil
vso etnično Slovenijo in se ustavil na njenih severnih mejah, ne da bi
prodrl v nemško soseščino, kakor je mogel nazorno pokazati Leopold
Kretzenbacher.^'*^ Pravilno je razložil ta pojav »aus der Kulturwirk-
samkeit des alten Zentrums Aquileia ..., dessen nördliche und östliche
Grenzen im wesentlichen jenes Gebiet umspannen, innerhalb dessen das
slowenische Volk seit dem Hochmittelalter seine eigene religiöse Volks-
kultur ausreifen lassen konnte«.^'^^ Ce je kulturno območje starega oglej-
skega patriarhata živelo še v 17. stoletju, je bilo s tem bolj živo v prejš-
njih časih in so se mogli tudi profani elementi, kakršno je bilo obredje
žaganja babe, razširiti do njegovih severnih mej, kar dokazuje gradivo
s Slovenskega Koroškega in od naše štajerske meje. Kako da je slovensko
in istrsko ozemlje to profano obredje tako voljno sprejelo, pa bi mogel
pojasniti drugi odgovor: Predkrščanske osnove, v katere se je zasidralo
naše renesančno obredje in — kakor smo videli — tudi liturgija rimske
Cerkve, so morale biti na ozemlju od Kv^arnera do Drave zelo izrazite.
Boginja Salus in tisto žensko »mythologicno bitje«, ki je bilo na sloven-
skem Štajerskem še v 19. stoletju znano pod imenom »Verkolca« in po-
dobno, to potrjujeta.
Poglobljena verska vzgoja v dobi protireformacije^'*** in postopno
omiljena postna postava na eni, a tudi liberalizacija in sekularizacija
nravi na drugi strani so sovražnemu razpoloženju do posta odbile ost.
Hkrati so poniknile v pozabo tudi prastare kultne osnove, na katerih se
je bilo renesančno obredje razraslo. Obredje se je jelo razkrajati in še
»smešne govorice« o njem bodo zdaj zdaj izginile.
in v ljubljanski okolici {Zadobrova) pripovedujejo, da žagajo babo na veliki
četrtek, v Ptuju so jo žagali baje na pustni torek. V Grischunu v Švici jo žagajo
navadno na prvo postno nedeljo (dominica Invocavit); v Reggiu Emiliji pa
23. marca!
L. Kretzenbacher, Santa Lucia und die Lutzelfrau. Volksglaube und
Hochreligion im Spannungsfield Mittel- und Südosteuropas. München 1959
(= Südosteuropäische Arbeiten 53), zlasti 86—107 (Reichweiten und Denkmäler
des kirchlichen Luzienkultes in den Südostalpen und auf dem Nordwestbalkan).
'" Kretzenbacher, n. d., 106. — O naših odnosih z Oglejem glej —
seveda v drugi zvezi — zanimive nove podrobnosti pri M. Miklavčiču, Gla-
golica med Slovenci. Nova pot 11 (Ljubljana 1959), 40—51.
'58 Prim. opis »postnih strogosti« na Slovenskem pri M. Turnšku, n. d.,
str. 117—118.
140
»Babo žagajo«
Résumé
«SCIER LA VIEILLE»
Formes Slovenes et paralleles européens d'une cérémonie oubliée.
Le territoire slovene appartient au domaine tres étendu du Midi de l'Europe
ou la cérémonie de «scier la Vieille» était, autrefois, répandue partout et ou l'on
en garde encore a présent des souvenirs assez vifs.
L'auteur met tout d'abord en évidence toutes les mentions de la cérémonie
en Slovénie, recueillies par différents ethnographes a partir de la fin du 18^ siecle
jusqu'aux années récentes et y ajoute un aperçu de la diffusion de la cérémonie
a travers l'Italie, la Suisse (Grisons), la France, l'Espagne et le Portugal.
Le public scientifique intéressé appréciera surtout les témoignages slovenes
de la cérémonie, jusqu'a présent presqu'inconnus dans leurs détails.
L'auteur souligne tout d'abord que la cérémonie de scier la Vieille fut,
d'apres des rapports Slovenes en évidence jusqu'a présent, réellement exécutée
encore au 19e siecle a Tržič, Maribor, Ptuj, Podčetrtek, Novo mesto, Ilirska Bi-
strica (voir les signes No. 1 dans la carte a la p. 117). On sciait un fantoche
représentant une vieille femme.
Beaucoup plus nombreux sont les témoignages d'une cérémonie analogue,
mais ou le fantoche était remplacé par une planche (ou une buche, meme par
une feuille de papier) ou l'on avait dessiné, par du charbon ou par un crayon
de charpentier, les contours sommaires d'une femme. Quelqu'un qui ne se dou-
tait pas du truc -fut obligé de scier la planche, ce qui l'exposait aux railleries
des assistants. Le territoire ou cette forme de la cérémonie était répandue est
assez vaste (voir les signes No. 2 dans la carte).
Un reste symbolique de la cérémonie a survécu dans la partie slovene de la
Carinthie (Autriche) ou l'on barre, par une ficelle tendue, le passage d'un pont,
en demandant de la couper. On se moque de celui qui obéit parce qu'il a «scié
en deux la Mi-Careme». Ailleurs, de petits garçons se promenent, une ficelle
tendue entre les deux mains, et demandent aux passants de la couper. Celui qui
le fait doit payer une «amende» parce qu'il a «coupé en deux la Mi-Careme».
On se pansait aussi un doigt et on demandait a quelqu'un de couper le bandage;
s'il y donnait suite, on s'écriait: «Vous avez coupé en deux la Mi-Careme, vous
allez le payer!» (Signes no. J dans la carte.) Encore, on disait a quelqu'un, a
l'improvisite: «A Velikovec, on vient de couper quelqu'un, aujourd'hui!» Si la
personne ne répondait pas: »Oui. c'est la Mi-Careme!» ou si elle posait meme
des questions sur le fait, elle était obligée de payer «des intérets». (Signe no. 4.)
Comme au Piémont et en Savoie, on menace par une scie surtout les enfants
dans les rues, en Carinthie et au Prekmurje. (Signes no. 5.)
D'ailleurs, on raillait presque partout en Slovénie surtout les enfants, en
leur faisant croire, le mercredi de la Mi-Careme, qu'on allait scier une vieille, de
préférence sur un pont ou sur les rives d'une riviere ou d'un ruisseau. Celui qui
en fut la dupe, manqua le déjeuner et resta a jeun. Mais on indiquait d'autres
lieux aussi ou la cérémonie devait avoir lieu: sous une grange, dans un pré, «a
Ljubljana». OU bien celui qui croyait aux dires était obligé de grimper sur une
grange, de regarder a travers une grange, de se mettre sous la table, etc. Quel-
quefois, on affirmait qu'on allait scier la femme la plus vieille du village ou une
vieille détestée par tout le monde. (Signes no. 6.)
Il y a des cas ou l'on affirme qu'on scie la Vielle pour avoir son sang, par
lequel on colorie les oeufs de Pâques, ou que celui qui assiste a la cérémonie
aura des souliers, des bas, des pieds rouges. (Signes no. 7.)
141
Niko Kuret
On ne connaît jusqu'a présent qu'un seul rapport slovene sur des dires rap-
pelant la coutume italienne: des figues seches et des oranges tombent de l'in-
térieur du corps de la Vielle sciée. (Signe no. 8.)
L'auteur cite, pour finir, une scene de Boronlje (Carinthie, Autriche) ou, le
mercredi de la Mi-Careme, un jeune homme fut masqué en une espece d'ogre.
On lui faisait la chasse a travers le village, on le saisit dans la grand'place et
on feignait de le couper en deux. Lorsque jaillit le sang dont étaient remplies
quelques vessies cachées autour de son corps, le monde se mit a danser autour
de lui, en criant: «Nous avons coupé en deux la Mi-Careme!» (Signe no. 9.)
L'art populaire slovene fournit un devant de ruche peint a l'huile (Musée
ethnographique de Ljubljana) provenant de la Haute-Carniole (Gorenjsko) et
représentant la cérémonie de scier la Vieille en action (voir la planche no.I).
D'apres Jacob Grimm, la cérémonie de scier la vieille serait répandue
chez tous les Slaves Méridionaux. L'auteur précise cette affirmation en consta-
tant qu'elle ne comprend que le territoire slovene, tandis que le territoire croate
ne le connaissait que dans la région étroitement voisine a la Slovénie, et ou elle
était évidemment d'origine slovene. Toutefois, il remarque qu'une cérémonie
printaniere appelée «Pilibaba» (Scie-la-Vieille), aujourd'hui parfaitement oubliée,
était connue chez les Roumains du Nord-Ouest de l'Istrie, tandis que parmi les
habitants de la région de Kastav on fetait une cérémonie semblable qu'on ap-
pelait Salus; les bergers rçmans des versants du Velebit l'appelaient Salué. Enfin,
autour de Risan, aux environs de la Boka Kotorska, d'apres Vuk St. Karadzic,
la «Vielle Careme», Baba Korizma, se promenait a la Mi-Careme dans les villa-
ges. Elle effrayait, masquée et portant sept bâtons, les enfants qui ne voulaient
pas garder le jeune.
Avant d'aborder l'analyse, l'auteur fait passer en revue les différentes
formes de la cérémonie au Frioul, en Italie, aux Grisons (Suisse), en France,
en Espagne et au Portugal. Ces formes étant décrites dans une littérature
assez abondante qu'il ne manque pas de citer, il est a meme d'exposer la
morphologie de la cérémonie. Il distingue d'abord la cérémonie ou la Vieille
est représentée par un protagoniste vivant, soit femme soit homme, qu'on
feint de scier; un jeu découvert récemment par les collegues italiens sous la
direction de Tullio Seppilli (Perouse), aux environs immédiats de Perouse, en
Ombrie, est des plus intéressants et instructifs de ce genre. Beaucoup plus nom-
breux sont les exemples ou la Vieille n'est qu'un fantoche (ou une souche etc.)
qu'on scie réellement; quelque part, on s'est mis a bruler la Vieille. Une forme
spécifiquement italienne est celle qui fut, parait-il, a l'origine de la cérémonie
dans sa manifestation actuelle, et ou le fantoche est rempli de fruits secs et de
sucreries qui se répandent par terre, lorsqu'on la scie, pour etre recueillis par
les enfants. Une autre forme spéciale, de meme d'origine italienne, sont les peti-
tes poupées représentant une vieille femme a sept jambes (ou a sept plumes)
dont on arrache une a la fin de chaque semaine du careme. Quelque part, on ne
fait que de scier, le soir de la Mi-Careme, quoi que ce soit, devant les maisons,
au bien on soumet les passants a des plaisanteries avec des scies en papier; quel-
quefois la scie est remplacée par une échelle en papier, parce qu'on attachait,
autrefois, en Toscane, le fantoche de la Vieille au bout d'une échelle. Assez sou-
vent, on poursuit les vieilles femmes, on leur fait un charivari, on les insulte.
Enfin, la cérémonie disparait, et il n'en reste que des racontars, surtout pour
railler les enfants.
Il y en a des témoignages dans l'art. L'auteur rappelle une gravure de
G. M. Mitelli et deux autres par Francisco de Goya.
Ce fut W. Mannhardt qui essaya la premiere interprétation de la céré-
monie. En suivant et en précisant quelque part les exposés de W. Liungman,
142
»Babo žagajo«
l'auteur soutient qu'a la base de la cérémonie se irouverait un rite pré-chrétien,
dédié a une divinité féminine de la végétation, rite ayant lieu a la fin de l'hiver
ou au début du printemps. A. van Gennep n'admettait pas, a juste titre, des
liens avec Anna Perenna. Mais l'auteur attire l'attention sur la divinité romaine ap-
pelée Salus dont le nom et les cérémonies ont subsisté en Istrie et dans le Littoral
croate jusqu'a une époque tres récente. Il peut y ajouter une divinité semblable,
connue en Styrie slovene, au 19e siecle encore, sous le nom slovene de «Verkoltsa».
Si, d'apres W. Liungman, la Vieille était issue de la Perchta bavaroise-slovene,
les traits d'une divinité du type Salus-Verkoltsa auraient bien pu y entrer aussi.
On ne doit pas oublier, non plus, l'influence possible de la «Vieille ridicule»
de la comédie des mimes byzantins et romains. En ridiculisant, au déclin du
culte, dans l'ancienne Grece, les différentes divinités, dont parle H. Reich, les
mimes auraient bien pu persifler une divinité féminine, entrée plus tard, sous le
nom de «vetulâ» dans les cérémonies populaires du moyen âge. Car c'est elle
qu'on croit rencontrer, apres des siecles, dans la comédie italienne, quand elle
représente, d'apres P. Toschi, le jugement, le testament et l'exécution par la
scie de la Vieille de la Mi-Careme.
Sur la base pré-chrétienne d'un rite de végétation, la Befana, descendante
italienne de la Perchta de l'Europe Centrale, a bien pu attribuer les traits ca-
ractéristiques a la Vieille qu'on sciait a la Mi-Careme. C'est ce que prouvent
l'origine italienne de la cérémonie, née au 15" siecle a Florence, et les bonnes
choses que le fantoche renferme: en Italie, la Befana est celle qui porte des
cadeaux aux enfants. De plus, en Slovénie, la Vieille sciée s'appelle Pehtra,
Pehtra baba, dans les régions qui connaissent la tradition de ce personnage
mythique.
Mais on négligeait, paraît-il, dans l'interprétation de la Vieille sciée, un
élément que l'auteur trouve essentiel. On n'a pas assez souligné l'importance de
la personnification du Careme, personnification issue de la réaction de la so-
ciété de la Renaissance contre les sévérités du careme, ordonnées par l'Église,
et contre l'esprit de mortification preché par le clergé.
Ainsi, dans la cérémonie de scier la Vieille trois éléments d'origine tout a
fait différente s'unissent: un rite de végétation du printemps, provenant de la
société agricole primitive; le pendant féminin de Carnaval, aux traits de Befana,
provenant de la société féodale du Moyen-âge; et la personnification du Ca-
reme, détesté par la foule qui, en sciant le fantoche de la Vieille de la Mi-Careme,
n'indiquait pas seulement que la moitié du careme était passée, mais manifestait
aussi la haine générale contre les rigueurs du jeune imposé — élément essentiel,
propre a l'esprit de la Renaissance.
La cérémonie s'est répandue par tout le monde latin ou la Renaissance
italienne avait trouvé des sympathies incontestables. Le Nord germanique, au
contraire, se montrait réservé a l'égard de l'esprit nouveau arrivant du Midi, et
ce serait la raison de ce que la cérémonie de scier la Vieille lui est restée in-
connue. La Slovénie est le seul territoire slave ou la cérémonie ait eu une dif-
fusion générale. L'auteur explique ce fait par les relations extremement étroites
qui reliaient les Slovenes, par l'intermédiaire de leurs voisins Frioulans, au
15b siecle, avec le monde, latin, relations dues a la patriarchie d'Aquilée, centre
ecclésiastique, embrassant depuis l'an 811 jusqu'au 18^ siecle presque tout le
territoire ethnique slovene jusqu'a la Drave, et actif aussi du point de vue cul-
turel. On ne peut négliger, non plus, une base pré-chrétienne assez importante
(Salus-Verkoltsa), renforcée par le personnage de Perchta-Pehtra qui dut devenir
la Befana italienne.
143
Niko Kuret
La restauration de la oie religieuse apres le Tridentinum a bien contribué
a l'accueil plus favorable des rigueurs du careme, et d'autre part, celles-ci
furent successivement largement facilitées de la part de l'Église. Enfin, la libé-
ralisation et la sécularisation des moeurs ont rendu déraisonnée la rénitence
contre les rigueurs du jeune. La cérémonie perdait donc de plus en plus sa
raison d'etre et fut, enfin, réduite en pure comédie. Ainsi, meme les racontars
sur la Vieille sciée sont, aujourd'hui, en train de disparaitre.
Illustrations.— Planche I: Fig.l. Devant de ruche représentant la scene
de scier la vieille. Daté 1865. Haute Carniole (Musée ethnographique de Ljub-
ljana). — Planche II: Fig. 2 (en haut, a gauche). La Vieille du Jeu de scier la
Vieille, de Rio Secondo (Commune de Perouse, Ombrie). — Fig.l (en haut, a
droite). Un des scieurs du meme Jeu. — Fig. 4 (en bas). La scene de scier la
Vieille du meme Jeu, du village de Valvitiano (Commune de Perouse, Ombrie).
— Toutes les photos (2—4) de la Phototheque de l'Institut d'ethnologie et d'an-
thropologie culturelle de l'Université des Études, de Perouse (Italie). — Plan-
che III: Fig. 5 (en haut). Comment le 16e siecle représentait la Quaresima (Ca-
reme). Détail du tableau de Pier Brueghel «Le combat de Carnaval et de Ca-
reme» (1559). Kunsthistorisches Museum Vienne. Fig. 6 (h gauche). Fantoches a
sept jambes (Menorque).Tiré de: W. Liungman, Traditionsmanderungen Euphrat-
Rhein. Helsinki 1938 (FFC 119), fig. 1?4. — Planche IV: Fig. 7 (en haut). Cuivre
du Bolognais G. M. Matelli d'environ 1700: La mort de Carnaval et l'attente de
Quaresina (Careme) pour la scier. Tiré de: P. Toschi, Le origini del teatro ita-
liano. Torino 1955, fig. 47. — Fig. 8 (a gauche): Francisco de Goya (fin du 18^
siecle): On scie la Vieille (Parten la Vieja). Tiré de: Schweizer Volkskunde 49
(Bale 1959), 1.
144