Zabavno-zbadljiv in šaljiv list. Št. 16.	V Ljubljani, 25. avgusta 1884.	Tečaj II.
Pesenee.
IV.
Preblaženo srce moje Zatriplje vselej premilo, Uzre-li ljubice svoje Čarobno rozovo krilo Sinijoča se mi živahno Naproti hiti mi lahno,
Se solnčnikom si prikriva Zoran obraz ljubeznjiva, A izpod solnčnika pazno Ozira se v ine prijazno. Zabije mi srce hitreje, Navda je blaženstvo burno. A deva se divno nasmeje, Hite mimo mene urno; Pokloni se prijaznjivo, Procvete jej lice živo, Oči se sladko jej užfgajo, Porahlo prsa jej dvigajo Čarobno rozovo krilo, Da srce zatriplje mi milo, Da se nemirno zaziblje, Da radost mi lice prosije, Ko ljubko se mimo privije, Naprej se prijetno giblje, Bistro kakor v lesi srne Na vogli se nežno obrne, Da me še jedenkrat vidi, Predno se skrije za zidi.
Hode po Ljubljani beli Po njenem gledam odeli: I vselej zatriplje milo Preblaženo s ce moje, Uzre li rozovo krilo Čarobne ljubice svojt
V.
Ko sem izvedel to, Da ljubiš me srčno, Zatisnolo se ne mi Vso blago noč oko.
V
ari

Srce branilo je, Močno mi bilo je, Nebrojno čutov jasnih Mi je polnilo je.
Vobražal duh je moj Tvoj čar i kras je tvoj; Kako presrečno živel Bom združen se toboj!


Čivkoslav Lažau.
Rokovica.
(Iz življenja Ljubljanskega.)
Vitkostasna gospica, poznata po svojej lepoti, ki je bila vrhu tega na glasu, da je duhovita in bode imela, kadar se bode možila, precej „pod palcem", dobi nekega jutra po pošti duhteče pisemce, v katerem jo neznan obožovatelj prosi za „rendez-vous".
Kakor pri vseh Evinih hčerkah, bila je tudi pri našej go-spici radovednost prva in poglavitna lastnost. „Koga pač zanimam? Kdo je pisec duhtečega lističa? Ali ga poznam? Ali je zal, bogat, duhovit?"
Taka vprašanja rojila so po lepej glavici in jej neso dale miru, dokler jej ni prišlo na um, kako bi vso to stvar prav lokavo izpeljala. Sama nikakor ne gre k „rendez-vous", a kaj ko bi šla prijateljica Minka? To bi bilo kaj, sama bi se nikakor ne razpostavila, a doznala bi vender, kdo se za njo in-teresuje.
Prijateljica Minka je takoj pripravljena v to malo spletko ter odide ob določenej uri na določeni prostor.
Čaka in čaka, hodi gor in dol a nihče se jej ne približa, nihče je ne ogovori. Brezimni Seladon bil je menda [star lisjak ki ni hotel na vsako vabo. Moral pa je biti tudi malo galanten, kajti drugo jutro dobi gospica, katera je za rendez-vous prosil a ga je hotela varati, po pošti eleganten zavitek, v njem pa je bila z žaganjem napolnena rokovica, ki je popolnem pravilno kazala — figo.
Glasno je zavrišala in solze so se jej prikrale v žarno oko nad to negalantnostjo, a kjubu solzam še dandanes ne ve, kdo se je tako maščeval.

Pogovori
soseda Brezovičarja in Bizovičarja.
B r e z o v i č ar: Si li čital, kako se je Logaški Mulej odrezal, da ne spada k stranki, ki hoče z glavo skozi zid.
Bi so v i čar: Čital sem, čital, in baš zaradi tega bojim se za Muleja.
Brezovičar: Zakaj?
Bizovičar: Za to, ker menim, da gospod Mulej pripada k
tistej stranki, ki hoče z zidom skozi glav«.
*
* *
Brezovičar: Kaj pa je s tisto knjigo, o katerej je „Slov. Narod" pisal, da je za par tisočakov predraga?
Bizovičar: Saj je tudi res tako. Knjiga stane okolu 5000 fl. in vsakdo pravi, da je predraga, da je bila samo za Bamberga izvrstna kupčija.
Brezovičar: 5000 gold. je samo Šuklje-ja razprava mej brati vredna.
Bizovičar: Kaj še? Ali morebiti za to, da je, kakor je rekel češki pisatelj, v njej na naše stroške kralja Otok a rja še jed enkrat ubil?
Brezovičar: Saj ni res. Ali nesi čital, kako taji, da gani?
Bizovičar: Kaj bi ne tajil. Vsak ubijalec taji svoje dejanje. A ne pomaga vse nič, ker imamo ,,cor-pus delicti." Acta loquuntur! bi oblastno rekel gospod Schwarz.
Politične študije jezikoslovca Nikolajeviča Zabav-
Ijeviča.
v- .r
.a' NMavno naletel sem v nekem slovenskem listu izvrstno pretolmačeni napis na starem loncu: Augenpecylippum=-ogenj peci lepo mi. Nesreča, velika nesreča, dži pravi narodni poraz zadel je Nemce s to iznajdbo. Recimo, da je prišel v pest slavnemu jezikoslovcu Armbrustschiitzu. On bi bil takoj spoznal lonec Thusneldin. Da sigurno smemo toliko zaupati njegovi cimberski domišljiji, da bi bil on v tem loncu našel ostanke tevtonskih pojedin: močeradove zobe, na solncu posušene gosenice in mrjaščeve ščetine, zabeljene z tenko mastjo krote. In kako bi on še le napis prebral! Po njegovem mnenji bil bi to starokeruški napis: „Aug im pet tsy lipp um" kar slove v nem-čini: „Lippe zieli' im Bett um's Auge" (tevtonska ljubezen).
In kaka prekucija bi nastala po celej Germaniji. Silni njeni valovi ne bi prizanesli tudi našim mlečnim gospicam. Popuščale bi plavice, oborožile se z maiimi lončici, in v hladni senčici pod Tivoli pitale bi svoje brezzobe občudovalce z moče-radovimi zobmi, gosencami in ščetinami. Ljubljanske krave pa bi zopet zadovoljno mukale, ker bi jim prijazne ljubljanske nemčurice priljubljene krme več ne prekupovale. Vsaj dobre piče revice zdaj pač potrebujejo, ko jih naši radikalci tako radikalno molzejo. Da, slavni, nepoznani slovenski jezikoslovec, otel si Germanom deveto deželo, a tudi Armbrustschiitza si rešil častnega udstva berlinskih norcev.
Mali vzroki, veliki učinki — pravi pregovor. Zato je tudi mene ta „Augenpecilippum" užgal ter navdušil na velika dela in vže davno prerokovane besede:
„ Vremena Kranjcem bodo se zjasnile" „Slo'-enca bodo čez gore spoznali" hočem vam v djanje prestrojiti. Slavile se bodo moje zasluge po širnej Sloveniji do poznih potomcev in na grobu vsekali mi bodo hvaležni vnuki v živo skalo zlate besede: „Tu počiva v slovenskem duhu slavni modro- in jezikoslovec Nikolajevič Za-bavljevič, ki je slovenski narod rešil strašne more: Elastiteta-kertsmarjonetta.
Tam na nemškem Dunaji je slovenski pesnik na plat zvona bil, da je mej 10 Slovenci 11 jezikoslovcev. Nisem takrat še jezikoslovil. Pretekla so leta, mnogi vlak predirjal je železno cesto mej Dunajem in Slovenijo. In marstkateri težko
prištedljeni dijaški vinar vozil se je po dolgočasni tej poti, kot vidni dokaz mladostnega navdušenja, narodnega ponosa. Da, takrat smo bili še bogati in ponosni, celo ,,Zvonovega" urednika kolega je pri bogato obloženi mizi ponosno s pestjo ob mizo zbijal, veleč: „80 pesnij in nobenega apostrofa". In kako zopet pravi „v klasji" kolega bahatega in ponosnega apostro-fofoba: ,,Mali slovenski narod more ponosno stopiti pred sodnji stol z velikimi narodi." Tako je rekel kolega apostrofolobov o pesmih, kjer apostrofov mrgoli, kot „Ljubljanskih listov" 'po Logatci. Oj Nikolajeviču Zabavljeviču, to so bili drugi časi! Tedaj si tudi ti pel in žvižgal, zdaj pa preklinjaš, ondaj si ljubil, zdaj sovražiš, božal si nežna lica, zdaj jih praskaš, služil si Apolonu, zdaj si se zapisal Škratu in njegovim angeljem.
Kakor sem dejal, pretekla so leta. „Zvon" se je ubil na Dunaji, prelili smo ga v Ljubljani, krajcarji niso se več vsipali na Dunaj, oh, postali smo beračoni, in naš ponos izkadil seje pri izpraznjeni mizi. Žabe so zopet začele regljati za dežjem, polž je počasno ležel čez plot, lisice zavijale so po naših lesih. Požrešni volk se masti s plahimi zajčki, — in tako tudi porodila so se nam ,,Dunajska pisma". Kura pade sedemkrat v omedlevice, preden eno jajce znese, — naš idealni pesnik, pesnik, ki je nekdaj zabavljal na denašnje pajdaše takole: ,,Vrte se misli mu okrog trbuha, Prijatelj gnjilega je kompromisa, Na narodnem drevesi veja suha" ta drobni slavec, pravim, moral se je pri porodu vsacege dunajskega pisma zvijati v krčevitih bolečinah. Moral ga je po-pasti krč, ki človeku proti volji stega in krči ude, pero in držalo, drugače ni mogel zakrožiti te le:
„Kaj mi mar je domovina, Kaj mi slava mar in čast; List Ljubljanski, ti jedina Meni si pres'adka last, Ta krč, krstil je kum njegov z elasticiteto. Elasticiteta imenuje se najnovejša bolezen naših v borbi za narodna prava ,,osivelih" -'bolj^ bi bilo vže okamenelih) politikov. Trudil sem se in trpinčil, znojil in potil, premetaval ,,Dunajska pisma" in „Ljubljanski list", razbijal žive posode tujčeve pete, v katerih se vendar tudi kranjska klobasa lahko speče — in na vrh sem še vse pošteno preklel. V znoji svojega obraza prišel sem slednjič do spoznanja, da elasticiteta (slov. krč) je ona sovražna sila, ki slabost telesno in neznačajnost duševno po svoji volji premika, suče, zavija — na kratko rečeno — to so slovenske marionette. Beseda mi na ustih umira, prsa se mi širijo zaradi silnih notranjih občutkov, zato naj se poslovim za danes s krepko molitvico: „Ljubljanskega lista kuge, lakote, vojske rešite nas radikalci in ti, o peklenski Škrat!"
(----\
i
Pepček: Ali si že slišal, kako „Sokola" napadajo? Meni se že kar gabi.
Tonček: Slišal, slišal. Veš, kako bodo morali v prihodnje Sokoli vračati se v mesto?
P ep ček: No, kako?
Tonček: Po kanalih, kakor Štricl.
P e p č e k: Tedaj pa naj izvolijo Šukljeja za starosto, da bo naprej lazil, elastičen je dovolj in če se je kanal tudi „zatulhal", on ga bode že prodrl.
Najnovejša stvar.
V Ljubljani hlev zgradili so Ter z listjem ga pokrili so; Pa to vam storija je lepa: Za v hlev ni najti niti repa.
In slavni listarski očak Storiti sklene ta korak: „Hem, k Njemu hočem se zateči, On bode vedel pravo reči."
Kaj rekel je oblastni mož? „Da prazen stal mi hlev ne boš, Stvarilno bom besedo rekel." Ter usta malo je zavlekel. —
In: »bodi, bodi!" zadoni, Da nič se v stvarstvo spremeni; In vredna stvarnika postava Zaruče glasno — molzna krava.
Več, narod moj ne solzi se, Pošteno zdaj namolzi se, Ter večno stvarniku poj slavo, Da zmašil ti je molzno kravo.
—tsMIVsf"—
A.	Kaj meniš, zakaj je utihnil v najnovejšem dnevniku list-
kar Per?
B.	Veš, sedaj je klic „Pereat!" že tako v navadi, da bi
kdo nehotoma utegnil misliti, ka se že tudi pod Ljubljanskega li.sta črto v tein klici vežbajo. Le izreči besedo Per in „Pereat! ti kar sam ob sebi pride na jezik.
Blagorodnemu gospodu
Josipu. Zlovacu,
c. kr. sodn. pristavu
Metliki.
Odprto pismo.
Na koliko mesecev bodete dali zapreti g. Slovenče-vega urednika, ker ni hotel vsprejeti Vašega odgovora gospodu župniku Schweigerju? in
na koliko mesecev in tednov bodete v ječo poslali uredništvo »Slovenca", ker se je usodilo citirati in tolmačiti Vam §. 19. tiskovne postave?
Vaš
V Metliki 16. julija 1884.
radovedni prijatelj.
Luka Prosenik.
Nepričakovano soglasje.
Gospod policijski nadkomisar Parma je danes rekel ne Itemu narodnjaku:
»Tako ne more dalje biti! Mor a biti drugače!" Tudi jest sem istega prepokornega mnenja. Živel skorni preobrat na bolje!
Žan Parmezan.
Gospod Detter
„Oficijozus" s svetilnico išče tistega jajca, v katerem je tista dlaka, katero bi on rad cepil.
ki prodaja za drag denar svoje šivalne stroje po Slovenskem, čestokrat pod ne ravno ugodnimi pogoji, rekel je zadnjič, ko so se Sokoli vračali iz Vodmata v mesto: »I s t d as ein gemeines Volk, ein G es in del!"
Iz teh besed lahko sklepamo, da je vis o r od nem u Detter ju neprijetno, če mora s Slovenci občevati in da nam le nerad prodaje svoje stroje, ker s sodrgo in druhaljo nihče nema rad posla.
Slovenci! bodimo tedaj tako uljudni in ne nadlegujmo tega gospoda, da bode trava rastla pred njegovim pragom.
Saj mu tudi več ne treba prodajati šivalnih strojev, ker se že v kočiji vozi.
Žabarska pesen.
Arija : „Moj fantič je z gornjega kraja" itd.
Ob jarkih sem s trnkom lazil In žabe regljave lovil; Nobena ne htela prijeti Ve gozd sem se poti lastil.
Prišedši tja legel sem v senco Ter v jezi se sveti zaklel, Ka več ne poskusim v živenji, Da kojo bi žabo ujel. —
Saj to mi pa tudi ne možno; Zaman ves napon in trud sta, Ker zdavna že mene ujela Je ljube zri a žabičica. Oj ža—bi—či—ca!
Tine Črv.
Na pot.
Zdaj ko odpravljaš se odtod, Nebrojno želj na dolgo pot Prijatelji ti vzražajo; Da bi vzpremljale te povsod!
Kaj naj želim ti, draga, jaz? — Ko zrem v cvetoči ti obraz, V molitev sklepata se roci, In usta prosijo na glas:
Čuvaj, o bože, jo Hude vročine, Da je to cvetje Na lici ne mine!
čuvaj, o bože, jo Hudega mraza, Da ne opali Jej rožic obraza!
Tine Črv.
(Svoboda v Londonskih gledališčih.) V nekem gledališči v Londonu sta dva glumača v igro uplela naslednji dvogovor:
A.	„Ko bi imel ti psa, kako bi ga klical? Znabiti Beacons-
field?"
B.	„Ne!" — A. ..Zakaj ne?"
B. „Nečem onečastiti spomina na slavnega moža." A. „Znabiti pa Gladstone?" — B. „Ne!" —
A.	„1, zakaj ne?"
B.	„Tudi psa nečem onečastiti —"
^Tihče se ne zmeni za take besede, niti policijski k- nisar i a! " 'Londonu. A v Ljubljani?
V Lju Ijani pa je politični kontumac, torba, torba, torba!
Literarno naznanilo.
Uvažuje, da je nam Slovencem, ki smo si vedno v laseh,
Schimpf-Lexikon
neobhodna potreba, sklenil sem pričeti z izdajanjem tega delca, ki bode zopet popolnilo jako čutno praznoto v našem slovstvu.
Ne treba mi menda poudarjati, da bode delo izvrstno, kakor vse, kar prihaja iz moje roke kajti, kakor v vseh drugih strokah, tako sem tudi v psovanji nedosežen strokovnjak, in ker sem poleg tega še uradnega lista urednik, so moje psovke nekako uradno avtori-zirane. To daje mojemu delu posebno vrednost.
Nadejam se torej, da bode slavno občinstvo z obilimi naročili seglo po tej knjigi, ki bode posebno nekaterim »haus-knech om" šuopserjem in drugim p. imojduševcem prav dobro došla, ker se dosedanje psovke že precej obrabljene in treba novih, boljših, — genijalnih, kakor je vse, kar jaz naredim.
Oglasila naj se pošiljajo ali v uredništvo „Schimpf-Lexi-kona" v Kolodvorskih uiicah št. 15, ali pa podpisanemu izdajatelju.
Fran Šuklje,
c. kr. profesor in urednik, sedaj na dopusta dopustu v Radovljici.
Proza v pojeziji.
Po bregi se vali mi sod, Oj, prazen sod — brez tekočine Vsušen, razpokan je povsod, Po njem predo se pajčevine.
Saj prazen sod se ne vali, Želodec moj mi le vzdihuje, Po vini sladkem koprni, Ker se z vodo le oplakuje.
V Trstu.
A.	Ali je res g. D. rekel, da bi se za narod pustil križati ?
B.	Seveda je res. Tudi jako verjetno. Ali ne misli ti na
pravi pravcati križ ampak na križec na prsih. A. Tako bi pa marsikdo bil rad križan.
V obrambo.
Slaba stvar se nikdar dobro in vspešno zagovarjati ne da. Zaradi tega pa še ni treba, da se pograbi po vsakem bližnjem polenu in ocepku, da se rabi vsako, še tako umazano in podlo orožje, kakor to praktikuje naš slovenski Tag-blatt, alias »Ljubljanski list".
Preteklo soboto spravil se je v svojej 140. številki na »Narodno tiskarno" in na dra. Zamika, brez katerega bi najnovejši dnevnik niti izhajati ne mogel, konečno pa še na naš list, ki mu tudi močno preseda.
O »Škrat-u" pravi namreč najnovejšega dnevnika gladiator: »Vsa njegova (dr. Zamika) gospodarska razumnost obstoji vtem noč in dan skrbeti, da so polne jasli, iz katerih zobljeta »Slovenski Narod" in dragi bratec njegov »Škrat". In da imata oba dober želodec, dokaz nam je lepa svotica akcij skega kapitala, ki je do zdaj uže zginila skozi njih goltanec."
To vse je od konca do kraja nesramna laž in perfidii" obrekovanje, kakeršnega je v Slovencih zmožen jedino le »Ljubljanski list" in njega zloglasni urednik, kajti »Škrat" ne potrebuje niti krajcerja podpore od »Narodne tiskarne", ker ob naročnini lahko izhaja, »Škrat" je popolnem nezavisen, zanj ne treba nikomur drugemu skrbeti, kakor jedino nam in našemu upravniku.
Laž in obrekovanje je vse, kar je pisal „Ljubljanski list" o „Škratu" in obžalovati moramo le to, da urednik Šuklje, ki je v svojih postranskih urah tudi c. kr. profesor in član deželnega šolskega sveta, daje tako pohujšljiv vzgled.
Guspod A. Obresa v Cerknici! tu bi bil zopet predmet za fulminantno ,,izjavo", sicer bi morali misliti, da ste rahločutni samo takrat, kadar gre za Vašega svaka, ali pa za Vašo kandidaturo.
Uredništvo „Škrata".
Zadnjo in predzadnjo številko (14. in 15.) zaplenilo je c. kr. državno pravdništvo. Prvej zaplenbi zapala je dobra polovica vse vsebine, celo znana »nemškutarja" nesta ubežala tej osodi. Zadnja zaplenba zadela nas je zaradi resnih premišljevanj penzijoniranega filozofa Izidora Mu-sloviča. P. n. gg. naročnike odškodovali bodemo v prihodnjih številkah.
Uredništva „Škrata".
Izhaja In iu 25 dan vsacega meseca. Cena za vse leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 kr., za četert leta 80 kr. Posamične štev.lke po 15 kraje., pri opravništvu v „Narodni Tiskarni", kateremu naj se pošiljajo naročnine, reklamacije in inserati.
Slednji računijo se po dogovoru.