iz raziskav JANEZ PECAR* udk SU.IU.I Zasebno varstvo kot družbeno nadzorstvo Cautis pcricula prodessc aliorum solem (Previdnim navadno koristi nevarnost drugih) Kriminologija, kriminalna politika in kontrologija se skoraj ne ukvarjajo s problemi, ki nastajajo z razširjanjem zasebnega varstva (ali zasebne policije). Zasebno varstvo je državni policiji ponekod že enakopraven tekmec, drugje pa mlajši partner in kot tak pod skrbstvom državnih nadzorstvenih organov. Ker pa bo z vmešavanjem v svobodo in zasebne pravice ljudi vedno bolj kršilo in omejevalo svobodo, in to iz docela zasebnih interesov, mu velja nameniti pozornost, kakršne seveda še nima tam, kjer šele nastaja. Zaradi naraščanja zasebnega premoženja z denacionalizacijo, privatizacijo in drugimi procesi, s katerimi se bo povečevala družbena razslojenost, bo tudi v Sloveniji prišlo do zasebnega varstva; to pa bo prineslo tudi delitev »oblasti« na področju javnega in zasebnega opravljanja tovrstnih zadev. S tem bo tudi država v marsičem zgubljala svoje pristojnosti in jih bo zaradi nezmožnosti, da bi nudila usluge zasebnikom, morala marsikaj prepuščati ali njim samim ali pa nastajajočim podjetjem oziroma »varnostni industriji«, da bo varstvo prodajala tistim, ki ga bodo potrebovali in za to tudi plačevali. Tako se bomo srečevali tudi z zasebnim zagotavljanjem prava in ne le državnim, kot doslej. Zasebni interesi za omejevanje škode pa vedno vodijo k poudarjanju zasebnega varstva, ki bo tako tudi čedalje pomembnejši dejavnik družbenega nadzorstva, s čimer se bo druibeni splošni uvid z dodatnimi kapilarami širil v druibeni prostor. To seveda pomeni ne le več zaposlenih v kontroli, ampak tudi večjo prosojnost družbenih skupin in slojev. Ali bo zaradi tega manj kriminala in sploh deviantno-sti? Razmere v svetu tega ne potrjujejo, le nadzorovalni aparat se povečuje in diferencira. Država se sicer otresa nekaterih skrbi in morebiti tudi znižuje stroške za nadzorovanje, toda v celoti vzeto, se z razširjanjem zasebnega varstva vlaganja v varnost in varstvo le še povečujejo. In če bi »varnost« lahko merili, bi ugotovili, da je po vsaki svoji »enoti« čedalje dražja. Zato je razvoj odnosov med državno in zasebno policijo (ali zasebnim varstvom) zamotan, slabo predvidljiv in odvisen od mnogih okoliščin, zato je za ta namen morebiti dokaj uporabljiv naslednji izrek: »Popotnik, tu ni poti. Pot si narediš, če greš naprej«.1 ' Janez Pečar, diplomirani pravnik, doktor znanosti, redni profesor za kriminolafiyo, Inititut za krinuoologiio pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Trg osvoboditve II. 61000 Ljubljana. 1 V navedbi Wo< Cardner. v ShcartgiVStcnning Private Policing, s. 166. 1058 1. Poskus zgodovinskega pregleda Zasebno varstvo se je v zgodovini gotovo začelo takrat, ko je posameznik moral varovati svoje življenje pred drugimi in ko je moral skrbeti za tisto, kar je imel. Že od nekdaj so bili mir, varnost, svoboda itd. pogojeni s strahom za vse, kar je bilo vredno. Čuvaje, stražarje ter varuhe najdemo že v najstarejših dokumentih od Kitajske prek Feničanov, Hebrejcev, Perzijcev, Grkov, do današnjih dni, nanje naletimo tako v Bibliji kot tudi kje drugje, seveda odvisno od družbene ureditve, kulturnih konfliktov, verskih nazorov, moči določenih skupin, posameznikov in še česa. Ker je kriminal dolgo v zgodovini štel za zasebno ali povsem osebno zadevo, je bilo reševanje sporov odvisno od moči posameznika ali skupine, iz katere je oškodovanec izhajal, in človeštvo je dolgo časa urejevalo prenekatera vprašanja tudi z maščevanjem in krvno osveto. Včasih pa je bilo golo preživetje bolj pomembno kot vse drugo in je lastnik moral varovati ali organizirati varstvo tudi za svojo živino, poslopje in vse drugo, kar mu je omogočalo obstoj. Posamezne dele sveta, še posebej pa v Evropi, opredeljujejo določena obdobja s svojimi posebnostmi, kot so anglosaksonske selitve, normanska era, različna reformska obdobja itd., s prav določenimi načini varovanja, ko so se zgledovali po militarističnem pojmovanju reda in miru, skupinskih in obrambnih akcijah do zaščitniške dejavnosti fevdalcev pa prek lokalnega čuvaja do Čarlija, Bobija in Peelerjev v zadnjih sto letih. Vse to prinaša dosti spoznanj za današnji čas, tudi glede tega, kako organizirati institucije za zasebno varstvo. Podobno se je dogajalo v Novem svetu, ki je v glavnem posnemal angleške izkušnje vključno z njeno ureditvijo, čeprav je sčasoma vnašal svoje poglede, ki so jih gotovo narekovale razmere, v katerih so se znašli ljudje v migrantskih tokovih iz Evrope. Nočni stražar obhodnik, čuvaj itd., so bile vloge, ki so tudi v Severni Ameriki dolgo časa prevladovale pri nekakšnem organiziranem varstvu ljudi v naseljih, poleg tistega, kar je sčasoma bogatejši posameznik sam storil za svojo varnost, premoženje in brezskrbnost, še posebej, če je mogoče sprejeti spoznanje, da je severnoameriško življenje že od prvega naseljevanja dalje nenehno spremljalo nasilje. In s tem nasiljem se je moral vsakdo spoprijemati, tako posamezno kot v skupini. Do 18. stoletja je v dosegljivi literaturi največ podatkov o varovanju iz dokumentov starih narodov, iz Evrope in iz Severne Amerike. Kako se je včdel ostali svet, ni dosti znanega. Gotovo pa je povsod računati s tem, da se je vedno najprej varoval vsakdo sam ali v skupini, šele potem se je zatekal k državi ali h komu ali čemu, kar je sploh bilo predvsem zaradi varstva. Varnost je bila gotovo že od nekdaj vrednota, za katero so si prizadevali vsi, od posameznika do države. Z industrijsko revolucijo pa so se potrebe po zasebnem varovanju naraščajočega premoženja posameznikov močno povečale, tako da ponekod država ni mogla slediti zahtevam po varstvu, ker si ga je prenekateri lastnik proizvajalnih sredstev želel zagotoviti v večji meri. Zato je prišlo do zasebnih organizacij varstva, kot so Fieldingovi Bow Street Runners, Pinkerton Agency, zasebne pošte, izdelovanje naprav za varovanje pred vlomi, varovalno spremljanje vlakov itd. Izkoriščanje delavskega razreda, ki se je upiral s štrajki, je vplivalo na to, da so se lastniki proizvajalnih sredstev branili z zasebnimi varuhi, stražarji in detektivskimi organizacijami in naraščajoče probleme kriminala je marsikateri podjetnik reševal sam z močjo, ki mu je bila na voljo. Zato se je zasebno varstvo pokazalo kot močno sredstvo za ohranjevanje pridobljenega polotaja in za uveljavljanje discipline. To traja vse do danes, kolikor se sploh ne povečuje zaradi novih tehnoloških pridobi- 1059 Teorija in praksa, let. 28, ftt. 8-9. Ljubljana 1991 tev in z možnostmi obvladovanja podrejenih, vključno z rabo informatorjev in vohunov povsem za zasebne namene in vpeljano s podjetniško oziroma poslovno zakonodajo. Zasebno varstvo je privedlo do posameznih zasebnih policijskih opravil, še posebno zaradi tekmovalnih interesov v poslovnosti in zaradi ohranjevanja dobička. Od čuvaja in stražarja v starem veku je danes prišlo do zasebnih organizacij, ki varujejo, pregledujejo, nadzorujejo, preiskujejo, svetujejo, opazujejo, preučujejo in analizirajo, transportirajo, spremljajo in prodajajo varstvo kot blago ter varujejo pred tatvinami in vlomi, ropi in goljufijami, poneverbami in ugrabitvami, umori, bombnimi napadi itd. - seveda za primerno plačilo na varnostnem tržišču. Zasebno varnostno podjetništvo enako kot država varuje pred kriminalom, skrbi za red in mir, zatira ogrožanje premoženja in preprečuje osebne napade ter odstranjuje možnost za požige in požare. V okviru zasebnega varstva ustanavljajo različne nove organizacije za razne motnosti varovanja, se mednarodno povezujejo (kar je relativna novost) in se celo zgledujejo po drugih pri investiranju tujega kapitala, tudi zaradi razširjanja zasebnega varovanja. Saj ugotavljajo, da če zasebnega varstva v Evropi ne bodo speljali ameriški in evropski poslovneži, se bodo tega lotili Japonci.2 2. Razmerja do javne (državne) policije Ne glede na to, kako so spodbujene potrebe po zasebnem varstvu, se le-to ponekod po svetu razvija izredno hitro in dosega neslutene razsežnosti. Čeprav po svoji moči in družbenem vplivu gotovo še ni takšno, da bi se lahko kosalo z državno policijo, ki ima drugačne naloge, in tudi njen pomen za širšo družbeno skupnost ni tak, kot ga ima zasebno varstvo, se vendarle postavlja vprašanje, ali gre tu za sodelovanje ali za tekmovanje, za hkraten obstoj oziroma nekakšen paralelizem — ali pa za izrivanje drugega z »varnostnega tržišča«. Razmerja so gotovo globlja kot morebiti kaže docela površinsko gledanje na delovanje obeh »sistemov«, med katerima eden varuje splošne družbene interese, »vsaj formalno«, drugi pa docela zasebne. Zato ju ne gre razumeti le v smislu njunih medsebojnih razmerij neposredno in konkretno, marveč iz izhodišč vloge države v skrbi za varnost in morebitno njeno opuščanje posameznih manj pomembnih področij in prepuščanje kakšnih opravil drugim, bodisi zasebnikom, da namesto nje opravljajo posamezne naloge, bodisi ljudem, ki se čestokrat združujejo za izvajanje samovarovalnih nalog. V zadnjem desetletju so čedalje pogostejši procesi ne le določene privatizacije javnih služb, marveč tudi privatizacije kazenskega pravosodja. In v ta sklop problematike sodi tudi prodor zasebnega varstva, njegovo utrjevanje v družbi (še ne pri nas) in organiziranje za najrazličnejše naloge - marsikje tudi pod pritiskom kriminala. Ključna motiviranost za naraščanje zasebnega varstva, zlasti v bogatejših družbah, je gotovo varovanje premoženja oziroma imetja in s tem predvsem dobička. Ker ga najbolj ogroža nepoštenost s kriminalom na čelu. gre potemtakem razloge za varovanje iskati predvsem v tem. In ker je policija povsod po svetu izpostavljena nezadovoljstvu zaradi svoje nebogljenosti pred najbolj škodljivim kriminalom, ki v glavnem ni konvencionalen, se ji, kolikor na to gledamo s te plati, zasebno varstvo postavlja ob bok kot tekmec. Toda ne le to. Kdor namreč hoče imeti več in ' Europe > difficult target. Financial Times. Dec. 13, 1990. » 30. 1060 boljše varstvo - ne zaupa policiji. Seveda se s tem pojavlja pomembno vprašanje, ali bogate bolj varovati, če lahko to tudi plačajo. Toda te dileme nikjer ne postavljajo tako, ker bi bilo to preveč nevarno. Spodjedalo bi splošno načelo o enakosti ljudi pred zakonom, vsaj formalno, če že ne dejansko. Ker pa se država (kdo je to?) zaveda pomanjkljivosti in nedoslednosti pri nudenju varnostnih uslug, mora, če želi ali ne, dovoljevati zasebno opravljanje policijskih opravil. To pa se po današnjih izkušnjah dogaja v dveh smereh: i podjetništvom, ki varstvo prodaja, in s samoorganiziranjem varstva tistih, ki to zmorejo. To gotovo pomeni, da varstvo več stane tistega, ki ga hoče več imeti. Že sicer je tak posameznik bolj obremenjen, ker mora glede na svojo lastnino državi več plačevati za varnost, kar tudi pomeni, da na enoto vrednosti premoženja dobi manj varnosti, in bolj ko je bogat - manj je varovan od države. Tak cost/benefit mu ni v prid. Zato plačuje še dodatno varstvo. In v tem je gotovo videti znaten antagonizem med zasebništvom in državo, ki se poraja na temelju premoženja oz. bogastva. Drugačna podoba tega razmerja pa se kaže na »fronti boja« s kriminalom. Čeprav zasebno varstvo predvsem preprečuje izgube in škodo pri poslovanju, policija pa vzdržuje javni red in mir ter se bori s kriminalom, gotovo nastopata na prenekaterih področjih komplementarno, sodelujoče in dopolnjujoče. Ker oba, tako zasebno kot državno varstvo delujeta na prav določenem območju (lokalne) skupnosti, sta gotovo odvisna od količine informacij, ki so jima na voljo in ki zadevajo prav določen obseg deviatnosti; zato morata sodelovati tako, da imata drug od drugega nekaj koristi, kajti vsaka drugačna ureditev bi bila nespametna. Do tega so prišli skoraj povsod, kjer so se gledali z nezaupanjem in tekmovalnostjo; zato prihaja do »koalicij«, pomoči, razumevanja in predvsem sodelovanja, ne nazadnje tudi pri izobraževanju in usposabljanju, čeprav si driavna policija vedno lasti nadzor nad zasebnim varstvom. Od tod pa gotovo izhaja določen paternalizem državne policije nad zasebnim varstvom, tudi zaradi regulacije zasebnega varstva, ki ne more biti prepuščeno samo sebi. V razmerjih med policijo in zasebnim varstvom mora prihajati do sodelovanja in vzajemnega razumevanja, kljub javnim in zasebnim interesom, ki izhajajo iz njunega delovanja. Ker pa je pri tem ključnega pomena »varnost«, se morajo tudi vsi konflikti med njima urejati v tem kontekstu. 3. (Ne)kriminalne »policijske« dejavnosti Dejavnosti zasebnega varstva so odvisne od varstvenih potreb njegovega vzdrževalca. Čeprav je danes razmeroma jasno, kaj zmore in na kakšna področja se »spušča« zasebno varstvo, pa je, kot kažejo razmere, izredno napredujoče, dinamično in prilagodljivo. Vedno ga usmerja naročnik ali lastnik kot tisti dejavnik, ki določa okvir delovanja, kolikor mu ponekod celo ne narekuje posameznih varnostnih opravil. Kajti naročnik je tisti, ki mora biti pomirjen, da je storil vse za zavarovanje tistega, zaradi česar vzdržuje poleg varstva, ki mu ga daje država, še dodatno varstvo. Ne glede na to, ali je grožnja, ki jo čuti, resnična ali ne, je vedno vzdrievalec zasebnega varstva postavljen v položaj, ko mora ocenjevati vrednost tega varstva in se odločati zanj na podlagi koristi, ki mu jih prinaša. Gotovo ravna modro, če mu to varstvo prinaša večjo korist kot pa so stroški zanj. Ali drugače povedano, cena zasebnega varstva ne bi smela biti večja od preprečene škode, kajti sicer ravna 1061 Teont« in praksa, ki.28.il. S-9. L)0b4i. 221-222. 14 Ricks et al. » 63 1067 Teorija in praksa, let. 23, It. 8-9. Ljublana 1991 v podobnem položaju neprimerno več možnosti skrbeti za poštenost in pravilnost dela, za varnost premoženja in vse drugo, kar tako ali drugače vpliva ne le na ohranjanje tistega, kar ima, ampak tudi na povečevanje premoženja. In ta motiviranost za preprečevanje ali vsaj omejevanje kakršnekoli škode je ključna za dramatično razraščanje zasebnega varstva (ali zasebne policije, kot pravijo nekateri), zlasti v zahodnem visoko industrializiranem svetu. Zato se s posebno zavzetostjo lotevajo ne le specializirane kriminalne prevencije, marveč tudi uporabe najrazličnejših varnostnih naprav, kar spet spodbuja izumljanje novih tehničnih sredstev, ustanavljanje »alarmnih kompanij«, izdelovanje varnostnih načrtov in programov«, njihovo ocenjevanje in nenehno vrednotenje, ugotavljanje tveganja in občutljivosti, in ne nazadnje spoznavanje omejevanja zasebnosti. Kajti, zasebno varstvo ponekod in na prenekaterih delovnih mestih še kako »vdira* v zasebnost, ki je pogosto ogrožena že zaradi narave delovnega mesta, in največkrat se morajo ljudje zaradi dela (ki ga morajo povrhu še obdržati) vnaprej podrejati pravilom omejevanja svoje zasebnosti, človekovih pravic in državljanskih svoboščin. V to sodi že poligrafsko testiranje poštenosti, lojalnosti in še česa drugega že pred nastopom službe, vključno z različnimi psihološkimi pregledi, potrebnimi za odločitev o sprejemu na delo. Z zasebnim varstvom in z vso razpoložljivo varnostno tehnologijo za obrambo pred zunanjimi in notranjimi vplivi si torej zasebnik lasti dosti več kot država za svojo varnost, hkrati ko to opravlja država dosti bolj »nerodno«, neuspešno, počasi in brezosebno. Zasebnik je zaradi preprečevanja škodljivosti dosti bolj motiviran, če si ustvari varnostno službo, za katero meni, da mu je potrebna, in če to ugotovi, jo hoče tudi povečevati. Iz bližnje preteklosti je glede tega zlasti tipičen Henry Ford v letih 1930 do 1947, ki je kot proizvajalec avtomobilov v Detroitu vzdrževal v svoji hišni policijski organizaciji okoli 3500 ljudi, ki naj bi nadzorovali največ 80.000 zaposlenih delavcev. Svojo policijo pa je oblikoval iz »surovežev, nogometašev, rokoborcev, bivših kaznjencev, gangsterjev in propadlih policajev«," tako daje bilo njegovo zasebno varstvo nekaj edinstvenega v zgodovini zasebnega policijskega sistema. Z zasebnim varstvom in vdiranjem varnostne tehnologije v človekove dejavnosti. zlasti v zvezi z delom in na delovnem mestu, v poslovnosti itd. ,jegotovo mogoče pričakovati več kršitev pravic in svoboščin, kot jih povzroča država s svojimi kontrolnimi mehanizmi. Le-ti so tudi dosti bolj odtujeni od vseh tistih možnosti, ki jih zasebnik s svojimi »kontrolnimi dejavnostmi« lahko uporablja za ogrožanje zasebnosti njemu podrejenih ljudi in za vmešavanje v intimnost posameznikov. Ker pa je za to »legitimiran* s svojo lastnino in z obrambo svojih interesov, je nedvomno v boljšem položaju kot država, ki brani splošne oz. skupne koristi. Od tod se porajajo spet naraščajoče potrebe po varstvu pred grozečim kršenjem pravic, ki jih predpostavlja zasebno varstvo v prihodnosti. Zasebno varstvo bo v čedalje večjem obsegu razpolagalo z različnimi varnostnimi možnostmi, kot so: zasebni preiskovalci, alarmne naprave, oklopna vozila, zaščitne dejavnosti, zastraševalna sredstva, opazovalni sistemi itd. Znanje na eni strani in elektronska oprema z računalništvom na drugi mu že danes omogočajo »pozornost duš», ki si jih podreja za svoj interes. S tem pa se hkrati povečuje zasebnikov monopol nad močjo, in kdor ima moč, si vedno želi tudi oblast. Zato zasebno varstvo varuje predvsem tudi oblast in nadzor nad stvarmi mu je pogosto le pretveza za oblast nad ljudmi, kar za človeško zgodovino ni nobena novost - le pozabiti ne bi smeli tega. 19 Weis», v Shcaring/Stcnning s. US in 118. 1068 8. Prihodnost zasebega varstva Z naraščanjem bogastva, ki ne bo v lasti države, se bodo povsod povečevale tudi potrebe po zasebnem varstvu (ali tudi po zasebni policiji, kot prenekateri radi imenujejo to področje, ko ga primerjajo z javno ali državno policijo). Kajti zasebnik se bo želel še bolj kot doslej varovati pred različnimi oblikami ogrožanja in seveda predvsem pred morebitno škodo, ki zmanjšuje njegov dobiček. Vsak dober gospodar si bo moral potemtakem te zaradi profitabilnosti svojih dejavnosti ali premoženja, ki mu kakorkoli omogoča bogatenje, sam ali s pomočjo znanja »varnostne industrije« pripraviti ocene varstva in se po njih odločati, kakšno varstvo potrebuje; ali ga more organizirati in vzdrževati sam. ali pa se mora pogodbeno dogovarjati z ustreznimi, spet zasebno varnostnimi firmami, da mu bodo »varstvo« prodajale kot blago, katerega ceno spet določa tržišče po zakonu ponudbe in povpraševanja. S tem se seveda otresa lastnega tveganja, kajti za njegovo varnost je odgovorna organizacija, ki prevzema varstvo. In to je v kapitalizmu urejeno do podrobnosti; pri nas pa se bo treba na to šele pripravljati. Zgledov za posnemanje ni malo. Gotovo pa je, da je tudi ta ocena varstva odvisna od ogroženosti. Zato ima v tem varstvu izredno pomembno vlogo tudi zavarovalništvo. Vse skupaj pa je povezano z analizami cost/benefit. Ker javna policija ustvarja vedno več dvomov v uspešnost že za zdaj ustreznega, kaj šele pričakovanega varovanja premoženja zasebnega lastnika ali kakršnihkoli vrednosti, niso tako redka razmišljanja, kako varstvo urediti v prihodnosti. S tem v zvezi pa že danes nastajajo razni predlogi za delitev dejavnosti med državno policijo in zasebnim varstvom (ali zasebno policijo). Država naj bi izročala zasebnemu varstvu ali zasebnemu opravljanju policijskih opravil vse tiste dejavnosti. ki jih lahko uspešneje zagotavlja zasebnik in ki ne pomenijo tolikšnega javnega interesa, da bi ga morala še v prihodnosti varovati državna policija. Tako npr. predlagajo, da bi se zasebno varstvo namesto državne policije lahko ukvarjalo z »nekriminalnimi« policijskimi dejavnostmi, kot so prevažanje zapornikov, z ukrepanjem ob alarmnih pozivih pri vlomih, z varovanjem šolarjev, z nadzorstvom nad živalmi, s spremljanjem pogrebov, z varovanjem denarnih prevozov, s policijskimi dejavnostmi ob posebnih dogodkih, z nadziranjem parkirišč, s preiskovanjem nezgod, pri katerih ni ponesrečencev, s kontrolo prometa, z varnostjo sodišč" itd., odvisno od tega, kaj je res še potrebno, da ostaja pod policijsko pristojnostjo (oblastjo) in kaj se lahko, če ne gre drugače, vsaj postopno prenaša na različne oblike zasebnega varstva (ali zasebne policije). Marsikje po svetu namreč ugotavljajo, da je celo do 80% dejavnosti, ki jih opravlja policija, takšnih, da nimajo nič skupnega s preiskovanjem kriminala, pa zanje vendarle uporabljajo »zaprisežene« oz. usposobljene policiste (ali pri nas pooblaščene uradne osebe - PUO), medtem ko jih za razreševanje »nekriminal-nih« zadev sploh ne usposabljajo. To seveda pomeni, da v policiji iščejo alternativne možnosti za opravljanje precejšnjega dela dosedanjih policijskih opravil, ki bi jih prevzelo neko drugo varstvo, ali zasebno ali bi jih izvajali zasebniki, bodisi za plačilo uporabnikov uslug bodisi po pogodbi z državo (podobno kot je ponekod že z zasebnimi zapori), če bi bila taka ureditev cenejša in uspešnejša, v kolikor ne bi pri kakšnem varstvu sploh šlo za »samopomoč« (samovarovanje, samozaščitnost ipd.). O tem pa je prav tako dosti mnenj, predlogov pa tudi poskusov. u Riclu ei >1. i. 312-313. 1069 Teoriji m praksa. Id. 28. K- 8-9. Ljubljana 1991 Procesi tovrstnega »razdriavljanja« varstva se nadaljujejo brez ideološkega ozadja. Izhajajo iz želja po razbremenjevanju države, po zmanj&evanju izdatkov za varstvo, po izboljševanju varnostnih uslug in seveda tudi po uravnavanju plačevanja stroškov tja, od koder prihajajo potrebe po prav določenem varstvu. To gotovo pomeni komercializacijo in ekonomizacijo porazdeljevanja varnostnih uslug, ki se na interesnem področju, ki ne zadeva javno varnost, prodajajo tistim, ki jih hočejo imeti in ki jih hkrati tudi lahko plačajo. Če pa nekateri svojih želja po dodatnem varstvu ne morejo plačevati, jih pred najhujšimi ogrožanji še vedno varuje država s svojimi kontrolnimi mehanizmi, ki dele svoje usluge vsem enako - vsaj formalno, če tega ne zmorejo dejansko. Gotovo pa je, da se bo zasebno varstvo v prihodnosti razširjalo na račun državne policije, ki bo zoževala svoja področja na najnujnejše varovanje javnih (državnih) interesov. Seveda je te procese mogoče pričakovati v normalnih razmerah in v družbah, kjer prevladuje zasebniški interes in je tudi državna ureditev prilagojena njegovemu uveljavljanju - to je v kapitalizmu. Ne glede na to pa velja razmišljati in preverjati, v čem in zakaj bi bila »zasebna policija« (ali zasebno varstvo) uspešnejša od državne (javne), in ali je mogoče pričakovati, da bi bilo »samoregu-lativno« kaznovanje učinkovitejše od državnega prisiljevanja. Naša dosedanja praksa je pokazala, da so bila tovrstna prizadevanja povsem nerealna. Sklep Z dokajšnjo zgodovinsko razdaljo se zasebno varstvo znova pojavlja, toda, danes povsem kot »mlajši« partner državni (oziroma javni) policiji. Z njim se morebiti še dokaj zabrisano nakazuje prenekatera delitev javnega reda od zasebnega, hkrati ko se to partnerstvo med obema stranema vedno bolj operacionalizira v korist zasebnega varstva. To seveda ne velja za naše razmere, kajti tako s kriminalom kot tudi z razvojem formalnega nadzorstva za nekaj desetletij zaostajamo za razvitim svetom. »Samoupravno varstvo« je imelo ves čas podrejeno vlogo in je živelo v senci države, zasebno varstvo pa šele doživlja prve razvojne oblike in ima vso prihodnost, ki so jo drugje že prehodili. Ker se kriminal v zasebnem varstvu pojavlja predvsem v funkciji škode in manj kot tisto, kot ga dojemamo v kriminologiji, je v tej znanosti relativno malo zanimanja za tovrstne mehanizme nadzorovanja, ki v prihodnosti ne bodo imeli majhne vloge. Ne le, da bo zasebno varstvo čedalje pomembnejši dejavnik za določeno obravnavanje deviantnosti, postajalo bo vedno bolj nenadomestljiv preprečevalni dejavnik in hkrati z obema tudi vedno bolj pogost kršitelj človekovih pravic in svoboščin. Ni utemeljeno, da bi v njem razpoznavali samo pozitivne strani. Če bo in kakorkoli že bo zasebno varstvo delovalo, bo vedno ustvarjalo tudi negativne procese in pojave, s katerimi se bo moral ukvaijati njegov »starejši« (?) partner, to je formalno nadzorstvo. Kajti država ne more nikoli odpraviti lastne odgovornosti za varstvo javnih koristi in bo vedno zadnja inštanca. če zasebno varstvo ne bo funkcioniralo - še zlasti takrat, če se bo hotela »znebiti« raznih dosedanjih »varstvenih« obveznosti, kot to ponekod dela. Zato pa so potrebna nekatera ideološka in politična izhodišča, do katerih je mogoče priti le v stabilnih družbah, kjer vedo, kam gredo. Zasebno varstvo se v skladu s stopnjo razvitosti vedno vmešava v vedenjske razmere in mu gre v prihodnje pripisati tudi nekatere panoptične vizije, ki so dosti bolj pridobitniško motivirane kot pa je to pri državnem varstvu. Morebiti bo prav 1070 zaradi tega uspešnejše, ker bo njegov smoter bolj preprečevati kot pa odkrivati in obravnavati deviante, predvsem preprečevati škodo pri oblikovanju dobička, za katero je seveda spet najbolj občutljiv posameznik. To pa je gotovo vodilo, ki ga ne gre zanemarjati pri razmišljanju, do katere meje je mogoče dopuščati varstveno agresijo bogatih, ki jim je hkrati sredstvo za doseganje moči in oblasti v družbenih skupinah na različnih ravneh. Rokopis končan 22. februarja 1991 LITERATUR A 1. Brodeur, J.-P.: Ordre publk cl ordre prist Revue internationale de criminologie et de police tehntque. Centre 41(1988)4. ». 392-410. 2. Buchin. R: La sécurité prive«. Revue de drottpénal et de criminologie. Bruxelles 69(1989)2. t. 137-148. 3. Chaiken. M. Chaiken, !. . Publicpolicing -prtxately provided. Washington. U. S. Department of justice 1987.44». 4. Clancy. D. T.: Legal considération» relative to the authority of private security officers. The Police Chief, Gaithers-burg 45(1978)6. ». 26-27. 5. Crime in public view. London. Her majsteys stationary office 1979. 36 » (Home office research study: no 49) 6. Criscuoli. E. J.: Building a professional complement to law enforcement. The Police Chief. Gaithersburg 45(1978)6. s. 28-30 7. Cunningham. W„ Taylor. T H.: Ten years of growth in law enforcement and pnvate security relationships The Police Chief, Gaithersburg 50(1983)6. s 28-33. 8. Cunningham. W. Taylor. T. H : Crime and protection in Amenca Washington. U.S Department of justice 1985, 72». 9. DavtdoviC. D Metodtka rttda tluibe obezbedenta. Bcograd. Vila Utola unutraSnjih poslova 1981, 127 ». 10. Dictionary of criminal justice data terminology Washington, U.S. Depanmcnt of justice 1981. s 169. 11. Draper H.: Pnvate police Susses. Harvester pre»»; New Jersey. Humanities pre« 1978. 173 ». 12. Eckert. P.: Gegen Scharlatane und schwane Schafe. Kriminalistik, Heidelberg 33(1979)11. ». 536-537. 13. Gray. H.. Private security - some comments The Police Chief. Gaithersburg 45(1978)6, ». 34-35. 14. Handbook of resources for criminal justice evaluaton Washington. U.S Department of justice 1978. loi pag 15. Handbook of security London. Kluwer-Harrap 1978, lot pag 16. Hasicr. G. : Professional development in the security industry Security gazette. St Albans 19(1977)5.». 153-155. 17. Henderson. J : Public law enforcement. private security and citizen crime prevention competition or cooperation. TV Police Journal 60(1987)1. ». 48-57. 18. Henderson. J. H.: Javna poltctja. privatisasiguroost i preveneija rloiuia od stranc gradana: nvahtvo ill koopcraci ja hbor, Zagreb 28(1988)1, ». 30-36 19. Hoby. O.: Die rechtliche Stellung derprfiuMi Polizei in der Schweiz. St Gallen. |t. Ostsdlweu| 1940. 131 ». 20. Hoogenboom. A. B . Morré. L: Des paradoxes du contrôle d'état sur l'induHric de la sfeuritt privée: la legitimation et la nanaance d un compleie d'organismes poliœrs? Deviance et sociité. Genève 12(1988)4, ». 391-400. 21. trim. S.. Prus, R.: Doing security work: keeping order in the hotel setting Canadian Journal of Criminology, Ottawa 24(1982)1. ». 61-82. 22. Kingsbury. A : Introduction to security and crime prevention jiwveys Springfield. Thomas 1973, 364 s. 23. Kirkley. J. A ; Are we private police or a security guard? The Police Chief. Gaithersburg 45(1978)6. ». 36-42. 24. Mac Guire. J. |ct al.|: The bridge that connects public and private police. The Police Chief. Gaithersburg 50(1983)6. s 38-40 25. Magnussen. D : Tbc private police V: ICnutsson. J [et al ): Police and the social order Stockholm, die National Swedish council for crime prevention 1979, s. 167-175 ». (Research and development division. Report no 6) 26. Modem security m industry. International Criminal Police Review. Pans 32(1977)311, ». 242-246. 27. Murphy. D.: Customers and thieves Aldershot. Gower 1986, s. 85-98 28. Pancake. D.: Co-operation between policc department! and private security International Criminal Police Review. Pari» 39(1984)382. ». 238-241. 29. Pancake. D.: Cooperation between police departments and pnvate security. The Police Chief. Gaithersburg 50(1983)6. ». 34-36. 30. Peel. J D : The Story of private security Springfield. Thomas 1971, 156 s. 31. Peterson. H.: Private security. The Police Chief, Gaithenburg 50(1983)6. ». 26-27. 1071 Teorqa in pralua. let. 28. it 8-9. Ljubljana 1991 32. Pnvanttng criminal ¡mice I ed. R Matthews London (etc.). Sage 198». 197 ». 33. R B : Coiloquc -Securite publique ct privatisation. Re\ut d< Jroupenalet