PROBLEMI
51
^^^^^^^К      J02E ARGONAVTI (321)      З^^Ш^^^^Ш
^^^^ШШШ^        s ANDI SITAR: FRESKA (324)        ^И^^^^^И
^НРЈР        PAVEL LU2AN: AXGELSKO CASCENJE (329) _J^|
JANEZ TURK: PESMI (331)
DUŠAN JOVANOVIC: DON JUAN NA PSU ALI ZDRAV DUH^^^
^^L^ v ZDRAVEM TELESU (334)
TARAS KERMAUNER: SAMOVOLJA DO NlCA (349)
^^^^raŽE SNOJ: DRUGA MURNOVA USTVARJALNA DOBA (374)
HANS MAGXUS ENZENSBERGER : SVETOVNI JEZIK MODERNE POEZIJE,
prevedel Valentin Kalan (387)
IVO URBANClC: RADIKALIZACIJA IN KONEC EVROPSKE MORALE (401)
HERBERT MARCUSE: DIALEKTIČNA TEORIJA DRUŽBE II.,
prevedel Božidar Debenjak (428)
BORIS NIKOLAJEVSKI: PISMO STAREGA BOLJŠEVIKA,       Ше
prevedel V. Blažič (448)
KAREL MARX: PRODUKCIJSKI PROCES KOT VSEBINA KAPITALA,
Hjk prevedel Božidar Debenjak (474)
^HH| LIKOVNA PRILOGA:
^^^AREL ZELENKO: PUSTNA POVORKA MED DREVJEM; PTICE
MED ANTENAMI; PRODAJALEC SRECK; OTROCI Z гМАЛ
APRIL 1967
REVIJA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
PROBLEMI
revija za kulturo in družbena
vprašanja, april 1967
leto V., št. 51
Ureja uredniški odbor: Božidar
Debenjak, Janez Dokler, Niko
Grafenauer, Tine Hribar (od-
govorni urednik). Savin Jogan,
Vladimir Kavčič (glavni ured-
nik). Marko Kerševan, Vlado
Kralj, Milan Pintar, Rudi Riz-
man, Braco Rotar, Mitja Ro-
tovnik, Ivan Urbančič, Iranci
Zagoričnik
Lektor: Janez Gradišnik
Uredništvo: Ljubljana, Bee-
thovnova 2. Telefon: 20-487.
Nenaročenih rokopisov ne vra-
čamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmati-
nova 4, telefon: 310-033, tekočI
račun: 501-8-48,1 z oznako: za
Probleme. Celoletna naročnina
24 N dinarjev. Za študente in
dijake 18 N dinarjev. Cena
posameznega izvoda 2,50 N din
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ
v Ljubljani. Tisk Učne delav-
nice ZUSGP
JOŽE OLAJ: ARGONAVTI
Ali naj k tebi pomolim, Erato,
ali pa s Haronom čez Aheront
prepeljem neoplojeni srd
svojega votlega veka, jaz,
mož z enim čevljem
iz stare prerokbe?
Koliko preprosteje bi bilo
TULITI
ko sanje splesnijo,
ko daruješ vse svoje
žilavo tkivo, ladja
pa se samo vrti,
samo vrti in se morje
reži njeni nemoči,
škodoželjno zaradi svoje neplodnosti.
Ali ko prihaja nadte katerakoli
druga smrt.
Četudi v podobi LEPOTE,
ker je že tisoče Skitov gazilo
čez njeno svetniško truplo
in LEPOTE več ni,
samo njeno sušičavo belo okostje
še označuje strani neba,
ko plovemo tod.
Tolažeč se z najrazličnejšimi pretvezami.
v to ali ono smer,
s tako ali drugače nakitenimi
in posvečenimi ladjami,
z vetrom materinske ljubezni
ali brez njega.
Res:
koliko preprostejše bi bilo
pristati na prvi obali,
izrezljati si iz krmila kipec,
postaviti si ga nad glavo,
iz svoje ladje zažgati kres
321
in plesati krog njega do onemoglosti.
IN TULITI.
Ker še totem lahko vzdrži
v svojem totemstim
samo tako.
da si odreže roko
in si iz nje izdleti bogca
ter tuli krog njega
himne mori.
In tudi kitajski vrč
hi že zdavnaj razpadel,
ko ga ne bi z vseh strani
stiskala njegova oblika,
tuljenje njegove votle tišine.
Morda pa bi bilo treba
že zdavnaj zavreči
cvetočo baklo v očeh
ali jo ugasniti
in z njenim slepim ogljem
razmnoževati v pesek podobe stonog,
po sto živalic na dan.
Ali v najboljšem primeru
okamneti v PINUS MUGHUS,
zakaj v njegovo serijsko truplo
ni brizgnila svojih kali neskončnost,
njega nikoli ne bo
sredi traških vetrov
mučilo hrepenenje po nebu,
doma za vasjo bo počasi
kljuboval zemlji
s svojo kronično
in dedno pritlikavostjo,
s svojo zanič mnemotehniko.
In že takrat v Jolkosu vedeti,
kako se Prometej po odrešitvi
zapit naveličano klati okrog
in na semnjih razkazuje okljuvana jetra
in piše debele knjige spominov,
in ostati doma.
IN TULITI.
Zakaj zdaj
se nam počasi le že začenja svitati
pomen napisa
lasciate ogni speranza voi ch'entrate
nad vrati
in vemo tudi,
da je Aresov gaj   '
322
samo cenena prevara
s papirnatim zmajem,
ko prispeš,
je runo že udomačeno
in tako dolgo so ga namakali
v postani vodi.
da je zgubilo svoj lesk,
potem so ga razmnožili
in ga dobiš že v vsaki trafiki.
In vemo tudi,
kako neskončno preprostejše bi bilo
nositi volčje češnje v zobeh
IN TULITI.
Ker nas je zdaj
že celo lastna pot prevarila
in se nam lastna ladja uprla.
Na pragu nove zime
že prihaja nad nas doslej neznana
prastara prerokba.
Z runom ali brez njega
bo na naš rod leglo prekletstvo,
končali bomo na svojih mečih
in iz naše krvi
bo zrasla osladna cikorija.
In zdaj lahko tudi že pojemo.
Četudi s fresko
namesto obraza.
Ali z osinjem namesto jezika.
S TULJENJEM ALI BREZ NJEGA.
Z Evterpo na svoji zastavi
ali z Erinijami.
Toda nikoli z zastavo vdaje.
In ne več le zemlji navkljub:
tudi nebu.
323
Freska
Sandi Sitar-
To je ozadje. Zelen kvadrat, ograjen z bodečo žico na betonskih ste-
brih. Pot in njena robova, ki se stikata v globini perspektive. Na levi in
desni stranske poti do nizkih pritličnih stavb, vse razdalje so enolične,
vsa okna enaka. Zapornica je vzdignjena, pod njo je mnogo vojakov na-
menjenih ven.
To je on. Vidimo ga v pregibu, značilnem za ljudi, ki bi radi hiteli,
pa jih nekaj ovira. Zelo blizu je, vendar mu ne moremo prav pogledati
v obraz. Oči, ki so se privadile spancu brez spuščenih vek. Polt, ki so jo
potemnili stražni vetrovi. Razpokana, zmerom žejna usta.
Pred njim je prosojna patina časa, tu gredo dnevi počasi, tam je mi-
nila morda že cela doba. Površina je popisana, vanjo so vpraskani sgrafiti.
Napisi z grobo pobeljenih kasarniških zidov, tisti s straniščnih sten in
tudi tisti, s katerimi so na gosto popisane stražamice. Vsak delec arabesk-
nega ornamenta ima svoj posebni pomen. To so kratka poročila o dnevih,
ki jih bo še treba prečrtati s stokrat preštetih koledarjev. Vsebujejo tudi
spomine na ovale človeških obrazov. le še druga sporočila, a jih je težko
vsa razbrati.
So pa še druge vrste napisi. Kakor da jih spremlja zgodovini naspro-
ten proces, se pisava spreminja v podobe. Izhodiščni simbol je prečrtana
eHpsa, vse drugo so različice in navdih so meseci in skupne spalnice, kjer
se vsako jutro prebudi vse močnejši odpor do duha po istem spolu.
Dobrodošli mladi vojaki, je pisalo nad vsemi vhodi. Sel je gol in bel
v vrsti po hodniku, razgret in še vlažen izpod prhe je stegnil roke in nalo-
žili so mu v kocko zloženo obleko. Prve tedne je zagrizeno iskal svoj obraz.
Kadar ga je našel, so mu ga trgali dol in hodili po njem. Ta čas mu je
zadoščalo že kvantanje z vojaki. Motilo ga je, kadar so rabili spolni organ
kot sinonim za žensko. In razglednico kot surogat. Pomikal se je ob vrsti
izzivajočih in odsotnih vener, ki so se za stekleno steno ponujale vojakom.
Potem se je stegnil skozi okence v tej steni in je kupil pivo, globin in
košček slanine. V mestu je večkrat naglas klel samega sebe. Do žensk je
ohranil neke osnovne zahteve. Tako se je prebujal s tistim mokrim ob-
čutkom, ki se je zdel nekaterim prav zabaven. Do teh reči je imel nekoliko
drugačen odnos, zato je bil še bolj sam. Tedaj je najbolj čutil usodno po-
324
vezanost ne le z drugimi, tudi z ljudmi, ki so šli kdaj le bežno mimo njega
in celo s tistimi, ki jih še ni srečal, pa so ga že čakali nekje ob poti.
Ob reki stoji, naslonjen na pest, s komolcem na kolenu, z nogo na
nizkem obrežnem zidcu. Voda je motna, široka in lena. Proti toku je
lesen most s premakljivim srednjim delom. Kadar plujejo skozenj ladje,
ga pridržujejo močne jeklene vrvi. Na drugem bregu se nad kaos rečne
ladjedelnice vzdiguje urejena konstrukcija krhkega predalčja in znotraj
lesenih odrov že nastaja železna lupina dolge ladje. Gleda odblisk varilnih
plamenov in spodaj v reki se je ustavil val in modri plamenček ne bo
ugasnil, dokler se val ne premakne, in tedaj bo zagorelo na drugem kraju.
Ladja na suhem. Njeni boki še niso dovolj čvrsti, toda nekega dne
bo veliko slavje. Zbrali se bodo težkih rok v zamazanih pajacih, in s
srebrnimi kravatami jim bodo govorili slavnostne govore, da jih bo vse
prevzel vzvišeni ton, čeprav ne bodo poslušali besed. Šampanjec bo napra-
vil grd peneč madež na čisto črni ploskvi in ona se bo smehljala. Kakor
da je moško delo čakalo, da mu da ženska življenje, tako bo prišlo v ladjo
gibanje. Počasi se bo vsedala v reko in val se bo razdelil. Okrogel voden
greben bo šel pred krmo in jo bo ustavljal, vendar jo bo obračal in odnašal
rečni tok. Potem jo bo navezal in odvlekel mali, sopihajoči brod in jeklene
vrvi bodo napete kot strune.
Najprej zagledamo velik gobast predmet in okrog njega venec ljudi.
Naslikani so zlagani prizori, prsate pastirice v fantastičnih kostumih s
trakci in nojevim perjem in pastirji v ozkih višnjevih hlačah s piščalmi
v nespretnih rokah. V hreščečem zvočniku se je zataknil šop tonov. Z
oboda vise na verižicah polokrogli sedeži z nizkimi ograjicami in so zdaj
sredi obrata, zato odmaknjeni od svojih navpičnih osi.
Fantje se močno nagibajo naprej, le še verižice jih drže za pas.
Dekleta sede trdo in ušel jim je vrisk, ko jih love leteči fantje.
Za hrbtom mu teče reka, pred njim je vrtiljak. Ta trenutek je vse
obstalo in zdaj ima cele vekoA'e časa, da razišče gibalo ustavljenega tre-
nutka. Gleda igro moških in žensk, za katero je vrtiljak samo dober iz-
govor. In vse te številke neodpisanih dni in vsi ti nagi risarski poskusi
se mu še jasneje kažejo pred nerazločnim ozadjem obraza.
Ob lesenem zaboju s pokončnim drogom preizkušajo svojo moč. Z
lesenim batom udariš po okrogli ploščici in kazalec zdrvi gor po drogu,
in če pride do vrha, sproži preprost mehanizem in takrat udari kladivce
po strelnem prahu na nakovalcu in zaradi poka se vsi ozro in on se
napihnjen ozira. Ciganka pa se mačje vzpne na zaboj, vse njeno telo se
vzpenja, ko sega na vrh droga in siplje na nakovalce žveplo in kalijev
klorat. Gledajo lepe noge rjave ciganke, ona se namenoma zadržuje, to
je njena točka, potem skoči gibko dol in prezirljivo poblisne po krogu
oči in jih skuša pritegniti par. In tako se spet nadaljuje.
Program pod vrtiljakom še ni izčrpan. Majhen, oguljen medved z
obročkom v nosu in z jermenom okrog gobca stopa po dveh za starim
ciganom. Ciganka, prezgodaj zrel otrok, stopa za njima s tigrasto lenobo,
325
ki postane lahko krvoločna. Spet je vse drugo izgovor in ljudje ji plaču-
jejo, ko pleše okoli medveda in tudi vojaki segajo v globoke prazne žepe.
da bi na vršičkih prstov za hip začutili njeno vročo dlan.
Ko stoji pred vsem tem. zajema celoto in pozna vsak njen del. S tem
polni v sebi veliko praznino in ve, da je vse le nadomestek.
Močno dežuje in tudi stemnilo se je že. Dež pada v poševnih črtah.
Pisane plahte na vrtiljaku so težke kot zastave poraza. Luči svetijo iz luž.
Preko njih gre moker do kože proti kavarni. In šumenje naliva je močnej-
še od reke.
Mati gre z otrokom v naročju, ob roki ji visi še drugi otrok. Vleče
ga za seboj, solze in kaplje so mu umile obraz.
2e hiti k njim preko luž. Mati je napol zasukala glavo in ga bo vsak
hip zagledala, otrok pa ga že vidi skozi lupo solza.
Pristopil bo in s kratkimi in nerazumljivimi besedami ga bo vzdig-
nil od tal in bo šel z njim za njo in bo gledal njeno zibanje. Srečal se bo
z mokrim pogledom otroka čez njeno ramo in bo šel pohlevno za njima.
Kakor da išče med lužami poti, bo stopal prav na sredo vanje. Sli bodo
ob reki, skozi zaveso dežja bo videl močne luči nad lesenim ogrodjem in
v njem bo bolj slutil kot videl črno ladjo.
2e nekaj časa ga bo pogledovala od strani, vendar bo šele zdaj opazil
njene poglede in se bo naredil, kakor da jih ni opazil, toda ona bo vedela,
da jih je. Tako bodo prišli med predmestne barake v blato in smrad in
potem bo pred njima samo še eno svetlo okno in zaradi rose se ne bo
videlo noter.
Ko bo vstopila z otrokom, jo bo pričel zmerjati mož z usnjenim obra-
zom in bolnim želodcem. Opazil ga bo z njegovim večjim otrokom. Sel
bo v sobo, vrnil se bo s steklenico, opravičeval se bo in žena bo kuhala
kavo z obrazom proti železnem štedilniku. Spila bosta nekaj kozarčkov
slabega žganja in medtem jo bo gledal, ko bo stresala v kavo sladkorni
prah z dna pločevinaste škatle. Tako bi ostal. Toda pozneje — na dnu
okrušenih skodelic bo samo še usedlina — se bosta otroka razigrala in
bosta postala nekoliko objestna, njej bo nerodno in ju bo skušala zadržati
v svojem naročju. Takrat jo bo videl takšno, kot jo hoče obdržati v spo-
minu. Vstal bo in za vsak korak nazaj do vrat porabil veliko časa in
veliko besed.
Leži vznak na deskah. Meži, da se mu ni treba pogovarjati s stra-
žarjem, ki je naslonil puško v kot in sedel k njegovim nogam. Tudi štirih
golih zidov noče gledati, ne stropa ne tal praznega prostora, v katerem so
skupno ležišče, peč in prazen zaboj za kurjavo. Zunaj šumi dež. Sum
preplavlja vse druge glasove.
Od daleč prihajajo po reki narasle vode in že segajo po zmerom novih
bregovih. Vrtiljak sloji v vodi. Ljudje so se spopadli s tokom, skušajo ga
zadržati. Vrtiljak pa se zmerom bolj nagiba. Mimo plavajo deske, kurjava
in gradbeni material.
326
Zdaj prinašajo vode že čudne, zmaličene predmete, ki jih je težko
spoznati. Počasi se sesede veliki vrtiljak v valove. Pol ga gleda ven, ko ga
hitro odnaša. Nikjer ni več ljudi, edino drog še štrli iz vode in na vrhu
je napis: Preizkusite svojo moč! Potem tudi tega zalije. Zmerom bolj
gre dež.
Gladina je segla do temeljev ladje. Po lesenih odrih pleza. Od železnih
sten odpada opaž. Spodkopani deli lesene konstrukcije se rušijo v valove.
Zdaj nosi tok tudi ljudi. Drže se drug drugega in plavajočih predmetov
Iz vode hlastajo po zraku.
Od ladje so odpadle cokle, nič več jo ne drži, zdaj je našla sama svoje
ravnotežje. Ladja se malo zasuče in slovesno odpluje za njimi. V strugi
brez bregov se počasi vrti okrog svoje osi.
(Stražarja sta se zamenjala, ob tej uri gre dežurni mimo zapora na
svoj običajni obhod, zato si novi stražar ne upa noter. Žvižga si, a oni ga
ne sliši. V praznem prostoru je odprl oči.)
Skozi narasle vode se nič več ne prebija tok. Vse se je umirilo, tudi
gladina se ne dviga več. Sicer pa ničesar, ob čemer bi se dala meriti višina
vode. Trupla se dvigajo, napihnjene telesne votline jih drže na vrhu.
Iščejo se in plavajo skupaj.
Tam je ladja. Ni več brega, da bi se obrnila k njemu. Moški in ženska
sedita na mostičku in gledata čez vode. Na ladjo se je rešilo veliko živali.
Zdaj so grozljivo mirne. Edino podgane tiho cvilijo. Vsak od njiju drži v
naročju spečega otroka. Drobni telesci sta zviti in skrčeni, kakor da se
še nista rodili. Molčita, gledata v vodo. Njuna obraza sta prazna. Vendar
vesta vse. Voda vdira v notranjost skozi nezavarjene šive med ploščami.
To pogubi podgane. Nimajo kam plavati in se vrte v krogu. Takšno pla-
vanje jih kmalu utrudi, zato se skušajo rešiti nazaj na ladjo. Toda ne
morejo se več povzpeti po navpičnih železnih stenah. Njihovi gibi so zme-
rom bolj krčeviti, zmerom hitrejši in zmerom manj izdatni. Krogi se ožijo
in živaU utonejo v njihovih središčih. Neznatne sledi za njimi se izgube
v gmoti voda.
Ven gledata le še mostiček in rob ladijskega trupa. Krov je že zalila
voda. Nekatere živali so se skušale rešiti s plavanjem. Druge so zlezle k
njim na most. Lezejo jima po otrocih, po telesih, po glavah. Otepata se
jih, toda brezupno se jih oklepajo v smrtnem strahu.
Za oblaki trepeta medla svetloba.
Pod vodo zgineva zlomljeni obris ladijskega trupa.
Skozi mračno bariero se prebije sonce.
Nimata več kje sedeti. Stojita v vodi in vzdigujeta nad glave svoja
otroka, kakor da bi ju hotela v spravo darovati bogovom.
Ostalo je samo še sonce sredi praznega neba in njegova zrcalna podoba
je sama sredi prazne gladine.
Dolgo ostane tako.
Potem se sliši klokotanje, kakor da odteka voda skozi izstok kopalne
kadi.
Sonce, sonce ...
327
Minejo dobe. Prikažejo se vrhovi gora. Prikažejo se pobočja in
vznožja.
SUši se neki glas. Ni ga mogoče prav razumeti, čeprav vpije zmerom
glasneje. Vendar se more tako oglašati le živo bitje.
Opomba: Ugotavljamo, da prizora velike povodnji, kot piše o njem
naš poročevalec, ne moremo videti na opisani freski. Vendar je njen
spodnji del res slabo pregleden. Tu prevladujejo sinji in sivi barvni toni.
Poročevalec je hotel verjetno prav tu videti več, kot je dostopno naši zna-
nosti na njeni sedanji razvojni stopnji.
328
PAVEL LUZAN: ANGLEŠKO CaSCENJE
I
Očitno je
da večno bivajo
bogovi
nad izmozganim svetiščem
zakaj v resnici svetimo
na praznem oltarju
ali v praznini cvetočih gnojišč
O blagoslovljeno jalovo seme
in tisti pastirji
ki piskajo čas
na votle piščali
II
Vsak angel biva
za svojimi vrati
ki so zastražena
ki so otopela
ki so nema
ki so neprehodna črta
do množice
Vsak angel biva
v razsežnih vrtovih
da ne vidi konca svojemu cvetu
ki obzira sonce ali zeha ob zori
ko napaja svoje žejne korenine
ali pa le s prstom migne
proti smrtnosti
in tema zajame predverja
Njegova podoba se razmnoži:
v vsakem kotu je
v vsaki otipljivosti v vsakem strahu
vedno večja
silnejša
oznanja besedo
ki je jedro in utrip
na bregovih črede
329
Oznanja besedo
ki je njegovo meso in njegov kruh
zakaj tja ne pride v podobi
kjer žeja srka znoj
O božji sin
ali pa iz oči v oči
pedenj človek
Sedeš k belemu kamnu
in hladen izvir
pride k tebi
skozi tisoče toplih rok
Posmehneš se ženi
njeni boki sanjajo poletje s Haitija
in potem oba strmita v resničnost
svojih vrat
v nepremično zenico
Onkraj se črede gnetejo
v žuljavih molitvah
za čisti zrak
Angeli sedejo med nebeške dneve
Vodomet kipi visoko do ptic
in se utrinja na zelene ravnine
Njihove misli tiho padajo
na mehke preproge
kot da jih ni
Zastor se vzdigne
Crede odhajajo
v neskončnost slanega okusa
kjer slutijo kruh
V tropih padajo v temo
kjer jih raznaša lačen počitek
Angeli zbežijo v čas
Plodijo se v večni luči
potem strmijo proti obzorju
Svojo svetost kujejo dalje
na hrbtu črede
ki odteka
Nad njo plava ognjena beseda
Čudež je očiten
Čudež je očiten
Angeli zabrenkajo
na zlate strune molka
330
Zenica se razpre
in rimska cesta jo prehode
Obličje se elastično upogne
Stene dvorca upadejo v nagibu
Z vrtov se širi pesem
ki hi jo tista revolucija steptala
Nandangeli prihajajo
k daritvi
III
Cas pa vzhaja iz moje hiše
Polje pa raste iz mojih rok
Voda pa izvira iz mene
ki nisem bog ki nisem bog
ki sem čreda
ki sem kljubovanje
prihodnjih
janez turk: pesmi
Kombajniranje
Upognilo se je klasje
žetve pa ni hotelo biti
narava je po stvarstvu goljufija
sonce svoje muhe pase
mrk je posledica neskladja karakterjev
veter piha kakor kdo ukaže
nekaj mora biti tu narobe
namreč s pšenico
to prekladanje žakljev ne kaže na dobro
nekaj čisto drugega je
prisluhniti zorenju žita
in zapeti narodno pesem
kruh ne ho grenak ne bo se ti uprl
sicer pa proč s tem
te storije so sentimentalne
331
škrob in špirit plus kemija
en recept za vse zaleže
šnops izrmšel je hudič
s krompirjem pa nimamo kam
češplje so za izvoz
fižol se v zelju namaka
Tiarod piščance obira
teorijo negira
in gre potem k zobozdravniku
KATERI ZOB NAJ VAM IZBEREMO
tistega zgoraj desno
Upognilo se bo klasje
žetve pa ne bo
Beg
vedno znova odhajaš
takole enkrat na leto za deset dni
ali kakor se ti pač zljubi
proti jugu
v objem mehkobnega vetra
ki nosi sol ki trosi sol
vedno v isti kraj odhajaš
čeprav je povsod sonce morje in galebi
pesek kamen ribe v morju
obalne ladje dancing bari
školjke oljke majolke jolke
bori nori bori borovi gozdiči
otoki potoki otoki ljubezni
je pa nekje kraj ki ni obljuden
kjer ni kategorij sob turističnih taks
le žgoči pesek in škržatje v borih
tja greš
Čas blaznosti
med tistimi drugimi nevažnostmi
tistega poletja sopare opeklin in mesnosti ■
tistih spominov praha je
da smo poblazneli v nezmožnosti '
v preostajanju časovnega brezčasja
332
mi prvobitni idoli pridobitništva
predvsem bi že takrat moralo biti nekaj v nas
nekaj bi moralo biti
kar pa je ostalo
je pretekla sedanjost vsakdanja
so prekleti pretekli tisti ki so nas učili
kako ljubiti kako sovražiti
kako graditi kako podirati
kako koga kako komu kako kaj
je nekje začetek tragičnega konca
kjer so ostala naša poldejanja
pred začetki ki jih je našel konec
in je bilo že vse vnaprej določeno
naša izhodišča so bila jasno določena
kajti katerim namenom je bilo treba služiti
zakaj služiti
ko je že vse storjeno
ko ni ničesar več
razen jalovih obžalovanj
se je treba odločiti
za totalnost miru totalnost uničenja
za minljivost časa
ki je za nami
ki je pred nami
zakaj vsak dan gledamo
kakšne barve je nebo ob zatonu na zahodni polobli
kakšna so vzhajajoča jutra vzhodne poloble
poslušamo oddaljeno bobnenje poskusnih eksplozij
šelestenje kovinskih teles nad nami
po utrudljivem počitku se vračamo
oboroženi z novimi pastmi
v mrtva peščena prostranstva
podobni samomorilcem
333
Don Juan na psu ali
zdrav duh v zdravem telesu
(Nadaljevanje in konec)
Dušan Jovan o vie
Vsa prizadevanja pokončati ga so se žalostno izjalovila. Ta gmota je
imela tako dovršene reflekse, da česa takega še nisem videl. Denimo, da
sem se spravil nanj s palico. Naj sem udrihal še tako obsedeno, očetovega
telesa to ni ne presenetilo ne zmedlo, z naglim gibom se je preračunano
odmaknilo, se zožilo, znižalo ali pa tako neznansko stisnilo, da je udarec
prav gotovo zgrešil cilj. Spremenil sem taktiko in jel mahati poševno, od
zgoraj navzdol, ali s posebnimi sabljaškimi udarci, sekati z desne proti
levi, kar bi v normalnih okoliščinah prav gotovo zadelo v črno. Pri tem
je gmota demonstrirala čudežni repertoar cirkusantskih spretnosti, upla-
hovala je, se pred sunki razmikala, se luknjala, se lomila na dva ali več
delov in se tako izmikala udarcem, da so padali v prazno, bobneli po tleh
in odmevali, da je bilo groza. Hip za tem se je znova združila, zlepila ali
zlila v celoto, kot da se ne bi bilo nič zgodilo. Včasih je dokazovala svojo
vzdržljivost s tem, da se je skrčila, napela in negibno prenašala udarce
palice, ki je od trdne, a prožne površine odskakovala kot žoga, odbijajoč
se s tako silovitim pospeškom, da sem imel pri močnem udarcu občutek,
kot da se mi bo roka izpahnila, ali da mi jo bo izpulilo z ramenom vred.
Nič boljše se mi ni godilo, če sem naskakoval tvorbo z nožem, sekiro
ali žago. Žival se je v teh primerih vedla kot pesek, voda ali zrak, kakor
je pač naneslo, znala pa je tudi vračati milo za drago, ali zob za zob, ubi-
rala je tudi trše strune, se v hipu prelevila v jekleno gmoto, ob kateri se je
moje orodje trlo kot krhka steklenina.
Sčasoma je ubadanje z očetom postalo priljubljena hišna zabava, v
kateri sta z veseljem sodelovala tudi gasivec in Romana. Tekmovanje v
iznajdljivosti pri izbiri sredstev za uničenje očeta nas je prijateljilo, delali
smo z roko v roki, postali smo tako rekoč nerazdvojljivi in življenjsko za-
interesirani sodelavci. Romana in gasivec sta se ogrela za »poskuse« zgolj
iz dolgega časa. zato, da bi dolge ure na kozolcu prijetnejše prebila. Mene
pa je gnalo nekaj več kot samo zabava, čedalje bolj zares sem se ga lote-
val, čedalje bolj zagrizeno sem ga obdeloval.
334
Gasivca sem spodbadal k ukvarjanju z očetom, netil sem njegovo
domiselnost, razvnemal njegovo mučiteljsko domišljijo, dokler ni nekega
dne sam predlagal, da očeta izpostavimo tako imenovanim »požarnim
efektom«, kar je pomenilo polivati ga z gorečo nafto, obkladati z žerjavico
ter sežigati z »najmodernejšimi sredstvi sodobne požarne vede«. V ta
namen je Janez priskrbel posebno nevnetljivo posodo, v katero smo spra-
vili očeta, da ne bi po nepotrebnem ogrožali sobnega parketa ali celo tve-
gali požig hiše. Te skrbne priprave, ki so nam naprtile veliko opravkov
in tudi denarnih stroškov, pa so se izkazale za nepotrebne, zakaj s »po-
žarnimi efekti« je očka opravil kar na kratko. Utekočinil se je ter užar-
jene obliže bodisi preprosto pogasil, bodisi, tako je bilo recimo v poskusu
z gorečo nafto, razlit na dnu posode mirno počakal, da nafta, ki je plavala
na površini, zgori do kraja. Po vsem tem. sem imel celo vtis, da mu visoka
temperatura ustreza in da jo nemoteno spreminja v energijo, zakaj po
teh eksperimentih je bil videti živahnejši kot sicer.
Po takih neuspehih smo bili sicer razočarani, nismo pa še do konca
obupali, ker smo menili, da čas dela za nas, pa tudi zato, ker sta bila
Romana in Janez prepričana, da vsega tega ne počnemo iz gole zlobe,
ali zato da bi ugonobili ubogega očeta, temveč zaradi zabave in dolgega
časa. V njunih očeh je bilo vse »hec«. Sčasoma je kozolec v Gorenji vasi
postal pravi laboratorij, mi pa smo se razvili v zagrizene raziskovavce
in tako rekoč prave znanstvenike. Zavest, da ne koljemo človeka ali česa
njemu podobnega, temveč da raziskujemo vplive določenih sredstev na
zamotanem organizmu neznane konstrukcije, je še posebej spodbujala
že tako in tako gorečo znanstveno vnemo ter nas zmeraj znova navdajala
z novimi znanstvenimi ambicijami. Odrešujoče spoznanje o pomembnosti
pionirskega dela, ki ga opravljamo, je odločno vplivalo tudi na naše na-
vade in hišni red nasploh. Začeli smo vstajati zelo zgodaj, skrbeti za osebno
in hišno higieno, postali smo drug do drugega obzirni in ljubeznivi, amo-
ralne razvade so skorajda povsem izginile, začeli smo si nadevati nekakš-
ne plastične rokavice, kot pač to počenjajo zdravniki in znanstveniki,
oblačiti bele halje, ki jih je ročno sešila Romana, na glavah pa smo imeli
gasilske čelade, ki jih je Janez ukradel v vaškem gasilskem domu. Vso
to primitivno maškerado in neokusno obkladanje z doktorskimi naslovi
sem pač moral sprejeti, če sem hotel, da se zadeva premakne z mrtve točke.
Na Romanino pobudo smo začeli vrsto novih eksperimentov, ki so
potekali v znamenju »plinskega štedilnika«. Žival smo spravili v posodo,
jo polili s kropom iz grelnika in vse skupaj kuhali na plinskem štedilniku.
Ko je voda zavrela, se jo začel očka topiti kot maslo na soncu in kmalu
je postal popolnoma neviden. Voda v kotlu je začela po malem že izpa-
revati, mi smo pa še kar naprej vztrajali. Romana se je zabavala s tem.
da je metala v kotel sol, poper, kis in druge začimbe, ki naj bi pomagale
razkrojiti očetovo tekočino. Ko je bilo na dnu samo še nekaj prstov kalne,
goste tekočine, smo izključili plin, posodo postavili na mrzla tla v kopal-
nici in šele potem, ko je bila za silo shlajena, vse skupaj prelili v manj.ši
lonec, tega pa odnesli v hladilnik, ki je bil vključen na maksimum. Po
šestdesetih urah, se pravi, po treh nočeh in dveh dneh, nismo več zdržali.
335
radovednost nas je že skoraj pomorila, odprli smo hladilnik in v njem
našli zasneženo žival, ki se je na dnevni temperaturi raztopila in ne-
mudoma oživela.
Bil sem besen, gorenjevaška tepčka pa sta norela od navdušenja. Ta
dva si v resnici nista želela očeta pokončati, saj bi bila v tem primeru
ob vse, kar jima je življenje dajalo: zabavo, doktorske naslove, delo.
življenjski cilj. Znova bi se morala vrniti v posteljo in plesati po njej
od jutra do mraka, od mraka do dne, to pa jima nikakor ni šlo v račun,
odkar sta s pomočjo znanosti zaživela polno življenje. Po vsakem neuspe-
lem poskusu sta se kar oddahnila, kimala z glavami, se trepljala in z
ljubeznivim odobravanjem opazovala očeta, češ kar tako naprej,
V obupu sem se lotil tudi zastrupljanja z arzenikom in ciankalijem,
pa se, mimogrede bodi rečeno, tudi nista obnesla. Zaloga domislic je iz
dneva v dan usihala, nazadnje se je izčrpala, in tako se je zgodilo, da smo
lepega jutra obsedeli, ne vedoč, kaj početi. Vse, kar je bilo v človeških
močeh, smo poskusili, vse, kar se je le dalo, smo s svojimi skromnimi
finančnimi sredstvi izpeljali, storili smo več, kot bi kdo smel pričakovati,
koristi pa tako rekoč nobene. Obtičali smo v zelo mučnem položaju, brez-
delno posedali in onemoglo opazovali očeta, ki se je ves čil in zdrav
bohotno pretegoval na preprogi.
Iz te zagatne brezposelnosti, ki nas je vse po vrsti napolnjevala s
pogubnim občutkom praznine, nas je rešil gasivec, ki je predlagal, naj
raziščemo spolne afinitete ter občevalne zmožnosti naše živali. Janez je
pojasnil, da smo doslej dognali marsikaj zanimivega, da smo si že v mar-
sičem izpopolnili predstavo o tem, kako žival reagira na najrazličnejša
okolja in vplive, da pa še ničesar ne vemo o njenem spolnem življenju,
načinu razmnoževanja in podobno. Brez ovinkov je predlagal, naj vlogo
partnerja v seriji spolnih poskusov prevzame Romana, ki je edina med
nami samica, medtem ko lahko upravičeno domnevamo, da je moj oče
in njen bivši mož moškega spola. Temu nisem nasprotoval, čeravno je
bilo prekleto malo upanja, da bi oče med aktom crknil ali da bi mu to
kako drugače škodovalo.
Romana se je nekaj časa sramežljivo upirala, ugovarjala je, češ da
jo je groza objeti to ostudno pošast, branila se je dati se tej gnusobi,
a nazadnje je le sprevidela, da ni druge izbire, če si hočemo kdaj priti
na čisto, kako je kaj s tisto rečjo pri tej čudni živali.
Medtem ko sva midva z Janezom mrzlično skončevala zadnje pri-
prave, se je jela Romana lišpati, maziliti, si risati trepalnice in puliti
odvečne obrvi, se spakovati v zrcalu in dišaviti z nekimi pariškimi pre-
parati. Končno je bilo vse nared: Romana lepa kot še nikoli, midva z
gasivcem pa diskretno skrita na drugi strani vrat, drgetajoč od razbur-
jenja in zroč skozi luknje v lesu, ki sva jih prej v ta namen izvrtala z
ročnim vrtalnim svedrom.
Dogodki so se zdaj razvijali s filmsko naglico. Romana je slekla
haljo, počepnila k očetu, pogreznila vanj svoje mehke roke in ga poteg-
nila nase. Zdajci jo je oče preplavil, tako da je skoraj ni bilo več na spre-
gled, potem pa klokotajo poniknil v njo, tako da je od vse njegove koli-
336
čine iz nje štrlel le drobcan, repku podoben konček. Romana je klonila,
se zleknila po preprogi, se oklenila štrudlaste gmote, ki se je obsedeno
tlačila vanjo in prav tako strastno ter neučakano skakala iz nje. Never-
jetna naglica te prožnosti, bliskovito potapljanje očeta in hipne prikazni
Romane, vrtoglavo zibanje, guganje, drsenje in poskakovanje tako zrašče-
nega klobčiča, ki je venomer spreminjal smer, takt in obhko, je že v kali
zatrlo vsak poskus temeljitega znanstvenega opazovanja, zavoljo katerega
sva pravzaprav z Janezom privolila v to nadvse neokusno srečanje. Naj
sva še tako napeto kukala skozi najini luknji v vratih, nič natančnega
nisva mogla videti, kajti pred nama je migotal slap prhe, v katerem je
bilo nemogoče zasledovati gibanje posameznih kapljic. Nazadnje sva po-
stala že nestrpna, skrbelo naju je, kako se bo ta nesmiselni prizor končal,
bala sva se za Romanino zdravje, prav lahko bi jo zadela kap, premiš-
ljala sva tudi o tem, kako ustaviti to nespametno divjanje in zagotoviti
Romani ustreznejše razvedrilo.
Nazadnje je Romana le prišla iz sobe, jokala je kot dež, govorila je,
da sva midva z Janezom odurni svinji, da se ona že ne bo šla več teh
bedastih eksperimentov, da noče biti več znanstvenica, da ji je bilo s
Poldetom lepo, da je Polde zlat, da se Polde ni čisto nič spremenil, da ji
je vse odpustil, da je čisto tak, kot je bil nekoč, da bo odslej ona skrbela
zanj, svojega Poldeta, ki jo edini med vsemi resnično ljubi, rekla je, da
je Polde njen in ona Poldetova, da bo treba poklicati pravega zdravnika,
midva pa naj delava svoje zverinske poskuse na mačkah, ne pa na ljudeh.
XXVII.
Doktor Cernigoj se je pripeljal z avtomobilom pozno zvečer, pokazali
smo mu od nesmiselnega divjanja povsem izčrpanega očeta, ki je kot
negibna abstraktna plastika ležal na postelji, tako je zahtevala povsem
obupana Romana. Ta ženščina se ob zdravnikovem prihodu ni mogla za-
držati, spet je planila v histeričen jok in rotila Cernigoja, naj ga reši.
Doumel sem, da pomeni prihod Cernigoja očetovo zanesljivo smrt,
razumel sem, da bo šel Cernigoj do konca, da bo zmogel to. kar meni ni
uspelo, in bil sem ga vesel. Jasno mi je bilo, da je očetovo zdajšnje stanje
če že ne povsem, pa vsaj v veliki meri Cernigojevo maslo, da ima zdrav-
nik z očetom svoje posebne namene, ki se po posledicah in končnem izidu
prav nič ne razločujejo od mojih. V bistvu smo vsi trije — Oče, Cernigoj
in jaz želeli isto — očetovo telesno smrt, le da sta onadva pri tem imela
še nekaj v mislih, zame pa je bilo to konec in začetek vsega.
Vedel sem, da se vpričo Cernigoja ne smem izdati, da mu ne smem
odkriti svojih resničnih namenov, da ne smem ničesar tvegati, če hočem,
da bo zanesljivo opravil stvar namesto mene. Sklenil sem torej biti pre-
viden in hliniti zaskrbljenost glede očetovega videza, s posebnim poudar-
kom na skrbi zastran njegovega telesnega obstanka.
Zdravnika sem obvestil, da je dualiteta duha in telesa zdaj že do-
končno speljana, jasno in glasno sem zahteval realen zdravniški poseg —
operacijo, injekcijo, tablete, terapijo. Dejal sem, da je takšna oblika oče-
337
tovega telesa popolnoma nedopustna in protizakonita, nalašč sem čvekal
neumnosti, Cernigoj se je zmedeno nasmihal, gasivec je maščevalno
mrmral. Romana pa se je glasno cmerila.
Spoznal sem. da se je tudi Cernigoj odločil za previdno taktiko. Po-
tem ko je celo noč prebedel pri pacientu, je končno le razumel, da je stvor,
s katerim ima opraviti, v resnici njegov bivši znanec Polde Rakovec.
Hitro si je opomogel od napadov osuplosti, pomiril navzoče s svojim
ljubeznivim žametnim tenorjem in si dal za začetek še enkrat izdrdrati
potek celotne bolnikove zgodbe. Izjavil sem, da nimam rasističnih pred-
sodkov in da me zunanja oblika očetovega telesa sploh ne moti, da mi je
skorajda pri srcu, da je ljubka in simpatična, da se pa bojim, da takšna,
kot je, ne pelje nikamor ter ne vnaša v naše človekoljubne vrste drugega
kot zmedo in preplah.
Romana je rekla, da to ni res in da Poldetu nič ne manjka.
Rekel sem, da mu manjka pamet, da se je čisto poneumil. da ga je
nova telesna oblika povsem utesnila in onemogočila, da ga je trdoživi
organizem popolnoma zarastel in zasužnjil, da se razum, kolikor sploh še
obstaja, v novih razmerah ne znajde, da ne more dokazovati svojega ob-
stoja z uveljavljanjem svoje volje, da je torej povsem brezobvezen in
odvečen, da o tem priča tudi samozadostnost novega organizma, ki je tako
vsestransko odporen, trdoživ in iznajdljiv, da prav nič ne pogreša sožitja
z razumom.
Cernigoj je rekel, da on za zdaj ne more ničesar ukreniti, da mora
boj izbojevati oče sam, da stvari so, kot pač so, in da, če bo zmožen
prevzeti iniciativo z radikalnim posegom v zdajšnjo strukturo telesa, da
bo prvi v vrsti podobnih primerov, ki bo odprl medicini in biologiji sploh
neslutene možnosti.
Izjavil je, da žal ne more predvidevati končnega izhoda, da so doslej
še vsi njegovi pacienti te smeri obtičali v stanju najčistejše omrtvičenosti
duha, ki je pomenila stadij dokončne obmrlosti.
Takšen človek ni brez duha, v njem še kljuje zavest, v njem precizno
agira razum, le da je nevtraliziran s silami svojega organizma. Takšne
ljudi imamo pogosto za brezupne degenerike, to je krivično in zmotno
gledanje.
Nobeno zdravilo, noben zunanji šok, noben poseg zdravniške vedo
ne more niti za las spi-emeniti tega stanja.
Potrebna je notranja aktivizacija, potreben je velikanski napor volje
premagati uporni fizis v tej stopnji njegove trdoživosti, žilavosti in od-
pornosti, v kateri odpovedujejo malone vse zunanje intervencije, najsi
so še tako brezobzirno ostre.
Za zlom te trdnjave je potrebna nadčloveška koncentracija volje, kar
pomeni totalno dejanje v zadnji fazi boja, boja do dokončnega uničenja
duha aU telesa, do smrti enega ali drugega, to pa je tudi nujno in potreb-
no, potrebno je, da se zgodi prav na ta način.
To je zadnja uganka, nismo je pravočasno spoznali za prvo, vse smo
počeli prej, tu bi bili morali vrtati že od vsega začetka, tega pa nismo
mogli, dokler se ni zasukalo tako, kot se je zdaj.
338
Dodal je, da je že od prvega trenutka slutil, da se bo stvar tako za-
pletla, kot se je zdaj. da bi bil to lahko preprečil, pa ni, storil je vse,
da vidimo to, kar vidimo.
Odslej bo vse izključno v rokah Rakovca samega.
To, kar mu je storiti, je ogromno, tega še živ človek ni storil.
Janez je vprašal, kakšen bo rezultat tega, kar bo Rakovec storil.
Nasmehnil sem se, nisem se mogel zadržati.
Cernigoj je skomignil z rameni in odgovoril, da edino tega na tem
svetu še ne ve o človeku.
V tem trenutku se je oče, ki je ves čas negibno ležal na divanu. z blaz-
nim naporom nekako ves privzdignil, tako da je z vso gmoto obvisel v
zraku, nekaj centimetrov nad ležiščem, in kot bi pulil besede iz mesa
drobovjaste tvari, mukoma hripavo izbljuval:
»BOSTEPAKMALUIZVEDELI.«
Obstali smo kot okameneli, oče se je zrušil nazaj na divan, sevnil po
nas z ognjem svoje gladine, in videti je bilo, da je v hipu zaspal.
XXVIII.
Vsi po vrsti smo bili ob živce, ker smo nenadoma ostali sami sebi
prepuščeni, zdolgočaseni in brezdelni.
Cernigoj je hodil po hiši z nekimi papirji, venomer si je nekaj zapi-
soval, odsotno računal in glasno mrmral nerazumljive izraze, v glavnem
pa je večji del časa prečepel pri očetu in se ob njem brez vidnega razloga
strahotno razburjal.
Jezilo me je, da se je na vsem lepem zakrknil, se ves posvetil svojim
skrivnostnim opravkom in iz njega ni bilo mogoče izvleči niti besede. Mol-
čal je kot riba, če sem ga povprašal, kako kaj kaže z očetom, se je zmrdo-
val in zarotniško izmikal. Naveličal sem se drezati vanj, dobro sem se
zavedal, da se s tem smešim, saj sem se vedel, kot da je on informacijski
urad, jaz pa brezposeln firbec. Zameril se mi je tudi zato, ker si je prilastil
izključno pravico do sobe, v kateri je prebival oče, jaz pa sem moral kot
kakšen pastorek prebivati v kopalnici.
Romana se je klatila po stanovanju kot dekla na dopustu, tu in tam
bruhala, prebirala neke zvežčiče sodobne poezije, kar je spravljalo Janeza
v nepopisen bes. Gasivec si ni znal pomagati drugače, privlekel si je ne-
kakšne uteži iz betona ter si z dviganjem krajšal čas ter tako brzdal
nakopičene energije.
Včasih smo vsi trije sedli v kad, se delali, kot da veslamo, in tiho peli
pesem »zaplula, zaplula, zaplula je barčica moja«. Ne vem, kako je to
vplivalo na Janeza in Romano, zase pa lahko mirno rečem, da so bili to
najlepši trenutki v mojem življenju.
Na splošno je na kozolcu prevladalo moreče ozračje čakanja. Čakanje
je bilo v nas, čakanje je bilo v zraku, čakanje je bilo v času. Vsi smo
čakali in pri tem skrbno pazili, da ne storimo ničesar, kar bi to čakanje
pretrgalo. Prijetnejše je bilo zdeti v kadi in čakati. Vedeli smo sicer, da
339
se bo prav kmalu zgodilo nekaj, kar nas bo prisililo, da planemo in v
močni svetlobi dogodka begamo kot slepe kure po tem našem kozolcu,
a to nas ni motilo v brezvetrnem miru čakanja. Videti je bilo, da je ča-
kanje edina realnost, edina mogoča usoda utrujenih grešnikov tega sveta,
edini mogoči način ubadanja s časom. To čakanje smo vsi brez izjeme
tako ali drugače spravljali v zvezo z očetovo boleznijo, od katere smo
pričakovali pobudo za razplet svoje negibnosti. Nemalokdaj smo drug
drugega zalotili, kako se plazimo okoli očetove sobe kot ogleduhi proti-
obveščevalnih služb, ki drug drugemu ne zaupajo, vsi skupaj pa ne vedo,
kdo s kom drži in kdo komu streže po življenju.
Romana se po tistem dogodku z očetom ni hotela z nikomer več pečati,
živela je nekako sama zase, oblila jo je neka sončna radost notranjega
izvira, odela si je neka čudna, do vratu zapeta oblačila, po ves dan žve-
čila čokolado in zobala češnje, na vprašanja pa je odgovarjala le s krat-
kim da ali ne.
Najbolj se mi je od vseh smiUl Janez, saj ga ni bilo moč več spoznati
Od pretiranega dviganja uteži in druge telovadbe je tako shujšal, da ga
je bila sama kost in koža, obraz se mu je čudno razpotegnil, lica žalostno
uplahnila, život se mu je sključil, od cele njegove gasilske postave so zdaj
ostale le še oči, ki so kljubovalno žarele iz globokih jamic. Prav zares,
nisem si bil na jasnem, kaj ta človek še pričakuje od naše družbe, zakaj
vztraja v njej in kaj si obeta od svoje navzočnosti. Morda ga je gnala
radovednost, morda mu je samoljubje velevalo, naj ne bo šleva in naj
vztraja do konca, morda si je domišljal, da je priča prepomembnemu
dogajanju, ki ga ne gre zamuditi, morda v svojem gasivskem življenju res
ni imel drugega početi, morda je bilo vse skupaj le malodušnost, vrag si
ga vedi, kaj se je dogajalo v tej na oko preprosti pameti, ki sem ji bil
čedalje bolj hvaležen za družbo in zgledno človeško solidarnost.
Sprva sem še sanjaril o tem, kako bi pustil očeta in vso to zmešnjavo
okoli njega, se ilegalno spravil čez mejo in v tujini poskusil srečo kot
navaden delavcec, žigolo ali kaj podobnega, a časopisni članki o grenkem
kruhu izseljencev in domotožju po rodni grudi so me kaj kmalu spame-
tovali. Tujina je trda mačeha, poleg tega me je hromila misel na to, da
bi me utegnili na meji ujeti in spraviti v zapor, tega pa se iz že znanih
razlogov nisem veselil. Premišljal sem tudi, kako naj bi prepričal Cerni-
goja, da mi napravi plastično operacijo in mi spremeni obraz tako, da
ga ne bi mogel nihče živ spoznati, nikoli več in na noben način. Z novim
obrazom bi se potem vrnil v Ljubljano in naprej mirno študiral pod iz-
mišljenim imenom, ali pa bi se izselil v kakšen manjši kraj, se zaposlil
kot poštni uslužbenec ali železničar, ta poklic mi je bil že od nekdaj pri
srcu, se oženil s kako pridno vdovo, ki bi imela stanovanje, dobil otroke
in začel novo življenje. Včasih sem se tako vživel v vizijo svojega novega
preprostega življenja, da sem bil z njim že kar zadovoljen, potem pa me je
znova premamila misel, da živimo samo enkrat in če si ta enkrat zapra-
vimo z neplodno banalnostjo malomeščanskega življenja, ki se začenja s
pridobivanjem otrok in imetja, končuje pa s pridobivanjem let za pokoj-
nino, potem se pač ne moremo ponašati s tem. da smo izvirni. Spoznal
340
sem, da v bistvu že od nekdaj hilepim po razburkanem življenju, po nočnih
zabavah, avanturah, potovanjih, da mi boemsko življenje ni bilo nikdar
tuje, da bi bil najbolj srečen, če bi se smel v miru posvetiti pijanstvu ali
slikarstvu, doumel sem, da me privlači denar, ugled, slava, in oblast,
ta magična beseda, ki pove vse, izbriše vse, nadomesti vse, je bila zlata
vredna domislica. To bi bilo nekaj nalašč zame, nekaj, čemur bi se z ve-
seljem posvetil, oblast me je veselila, v njej sem rojen, v njej vzgojen,
od njene milosti živi vse, kar leze in gre, kar je in spi, kar se smeje in
joka, kar govori in molči, to bi bil rad, oblast. Crv nevidni, revež prega-
njani, študent otopeli, skrivač umazani, hudodelec strahopetni, jaz, bi bil
rad oblast. Volje nimam prave, strahotno neambiciozen človek sem, ob-
ziren, če tako pomislim, vase zaprt, mehkosrčen, navsezadnje, še samega
sebe bi razdal revežem, oblast pa sploh. Za nič nisem, na tem kozolcu
bom zgnil, ali pa v kakšnem strašnem zaporu, vse se lahko zgodi. Samo
sanjaril sem o tem in onem, venomer sem si izmišljal nova življenja, nove
poklice, nove ljudi, se karal, da si drznem sanjariti, si prigovarjal in se
spodbujal k norim dejanjem, ki bi me zares in ne samo v domišljiji
iztrgala iz tega brezupnega čakanja, bil sem nepoboljšljiv v brzdanju sa-
mega sebe, v ubijanju domišljije in volje hkrati, nazadnje sem bil že
tako zmešan, da nisem več vedel, kaj pijem in kaj plačujem, kaj živim
in kaj sanjam, kaj si dovoljujem in česa se odrekam, kaj sem bil, kaj
sem in kaj še bom.
V vsem tem pa je bilo skrito nekaj, kar me je že ves čas grizlo, me
dajalo kot kašelj, ki ne preneha niti v sladkih sanjah, niti v grenki mori,
niti v najbolestnejših blodnjah. Misel, da me je oče s to svojo boleznijo
potegnil za nos, da si je pod njeno krinko dovolil vse, kar mu je srce
kdaj poželelo, vse, česar se mu je kdaj zahotelo, vse, kar mu je kdaj padlo
na pamet, meni pa pustil te klavrne, slaboumne, jalove fantazije, me je
spravljala na rob norosti. Izmislil si je bolezen, ki je opravičevala vse
zmote, zakrila vse nizkotnosti in sramote, obenem pa z na stežaj odprtimi
vrati ustvarila možnosti za polno izživljanje vsega tistega, kar moram
jaz zapirati v trhle okvire svoje domišljije. Imeti to bolezen je bilo več
in slajše kot oblast, to je pomenilo živeti vse od kraja, početi vse od kraja,
brez meja okušati svet in sebe v tem svetu, meni pa puščati gloriólo zdra-
vega normalnega človeka, ki sanjari med sebi enakimi sanjači na nekem
kozolcu v neki vasi. To je bila prevara, goljufija, rop. Opeharil me je za
svobodo, mene in vse nas reveže, ki drugega blaga na tem svetu nismo
imeli kot ta drobiž prostosti, pa je prišel on, prenažrt svobode in življenja
s katerima ni vedel kaj početi, in je od nas zahteval miloščino in smo mu
jo dali v gotovini in smo osiroteli. Prostovoljno smo mu izročili ključe
našega suženjstva, tako smo zagazili v močvirje enakosti z njim, ki je bil
naš izvirni greh, šiba naše enotnosti, nujnost naše nebogljenosti. Zdaj
smo zdravi in debeli v mlakah svoje onemoglosti, v mrežah svoje ujetosti,
v ruševinah svojih pričakovanj. On pa ima svojo bolezen, ki je igra nje-
govega življenja, je nič in je vse, je nekaj.
Nad menoj in nad vsemi nami bdi Cernigoj, ta bleda molčeča po-
šast, ta intrigant, ta vsevedni, vsemogočni ravnatelj vseh bolezni tega
341
sveta, ta nas stiska v svoji mehki, skrbno negovani kirurški pesti, lei
nikoli ne zadrhti. Njemu smo slepo pokorni, od njega odvisni, ta nas od-
reši ali pogubi, gorje, če se mu izneverimo.
Ta človek se je vgnezdil v našem kozolcu, se narisal v mrzlih doma-
čijah naše samote, nas zmasiral s plehkimi triki svojega pravilnika, nas
izuril v vseh spretnostih ponižnosti, nam na hitrico skoval nekaj lepo
zvenečih molitev in zaukazal učenje dveh zapovedi, od katerih je bila
prva in zadnja: ne trkaj po nepotrebnem na moja vrata.
Sesali smo njegove nauke, kakor .smo pač vedeli in znali, pokorno smo
glodali njegova zdravila in vdano žvečili njegove napotke. Nazadnje smo
se že tako osamosvojili v izpopolnjevanju teh določb, da smo jih čutili
kot svojo last, kot nepogrešljiv del dnevov, ki so tekli in nič rekli. Tako
nas je Cernigoj, ko je spoznal, da smo že dovolj zreli, prepustil samim
sebi, on pa se je umaknil in posvetil svojim zapiskom ter drugim oprav-
kom, tako da ga ni bilo več na spregled. Čeravno nas ni več nadziral,
smo vedeli, ali pa smo vsaj imeli vtis, da to na neki,način vendarle še
vedno počne, in tako se je zgodilo, da smo se ga tem bolj bali, čim manj
smo imeli opraviti z njim. On je verjetno vedel za ta naš strah, bil je
tako zvit, kot da bi bil že v rani mladosti sesal zvitost namesto mleka,
odtujil se nam je še bolj, se napravil za nedosegljivega, v naših nizkotnih,
strahopetnih srcih pa je pustil golo podobo strahu. V kozolcu je zdaj
vladal tak red kot še nikoli, bili smo lepa družinica, prelestna za oko,
presladka za pogled.
Ko je Cernigoj nekega dne odprl vrata svoje ordinacije, kot se je po
novem imenovala očetova soba, in se prikazal na vratih, smo vsi trije
skočili pokonci, se spoštljivo razvrstili v polkrog, mene pa je tiščalo na
ploskanje. On je verjetno uganil moj namen, me užaljeno ošvrknil s po-
gledom, kot da bi se bil zdrznil ob moji neodločnosti, videl sem, da ga
je prizadelo, ker sem se premislil, meni pa je postalo žal in že sem hotel
popraviti zamujeno, ko je on, misleč, da je za vse skupaj že prepozno,
spretno preigral svoje nezadovoljstvo in mi s samoumevnim gibom po-
mahal, češ je že dobro, saj ni bilo treba. To me je tako navdušilo, da so
mi od ganjenosti prišle solze v oči, roke so same od sebe treščile vkup
in tako se je zadeva zgladila.
Rekel je, naj sedemo, češ da je napočil trenutek, ko moramo skupno
odločati o neki zadevi, ki je ni moč več odlašati. Rekel je, da očetovo
zdravstveno stanje ni najboljše, da očetu trda prede, da bo njegovo telo
podleglo, da bo zgnilo ali nekaj takega. Vidiš ga, Cernigoja, sem pomi-
slil, pa ti je le uspelo. Rekel je, da je on tega vesel, rekel je, da oče za-
služi, da po trdo izbojevani zmagi nad telesom živi še nekaj časa kot
absolutni duh, kot človek brez telesa. Spoznal sem, da sem imel prav,
ko sem ju sumil, da imata še nekaj za bregom, a vseeno sem bil prese-
nečen. Sklenil sem, da se na to njuno prizadevanje po življenju duha brez
telesa ne bom oziral preveč, saj sem bil prepričan, da je vse skupaj nesmi-
sel, oče bo crknil in takrat bo njega in telesa in vsega skupaj nepreklicno
konec. Cernigoj je rekel, da očetova bolezen ni samo njegova zadeva,
od kod neki je jemal to obzirnost, ampak stvar nas vseh, ki živimo z njim
342
na tem kozolcu, pa ne samo nas, tudi očetovih znancev, sorodnikov, pri-
jateljev in drugih, ki so tako aU drugače zainteresirani za očetovo bo-
lezen, skratka, stvar je širšega pomena ter jo je zato treba v tem širšem
okviru tudi reševati. Sklenil je, da bi bilo dobro, če bi vsi, kar nas je
tukaj, kot en mož spoznali usodnost tega trenutka in njegove pomemb-
nosti za medicino ter glede na to skUcah širši sestanek. Koristnost tega
posvetovanja je nedvomna, saj to je edini način, da se zavarujemo pred
zlobnimi jeziki, ki bodo post festum brez dvoma skušali obrekovati, bla-
titi in grobo napadati naše znanstvene dosežke. Na koncu je uporabil
ljudske pregovore: več glav več ve, delo mojstra hvali in kdor ne uboga,
ga tepe nadloga.
Spraševal sem se, čemu zdaj ta ceremonija, kakšna neumnost je spet
to, ko je vendarle že vse sklenjeno in tik pred tem, da se izvrši, kaj neki
bo počel z ljudmi, ki bodo prišli, kako jih bo opeharil, v kakšnem smislu
jih bo potegnil za nos.
V naših vrstah je završalo od navdušenja, veseli smo bili, da bomo
spet enkrat prišli med ljudi, da se bomo pogovarjali, da bomo jedli in pili,
da bomo videli stare, dobro znane obraze ter z njimi vred obujali spomine
na stare čase. V prvem navalu navideznega navdušenja sem skorajda po-
zabil na neprijetnosti, ki bi utegnile nastati, če bi me kdo od povabljenih
gostov po odhodu naznanil, a Cernigoj me je brž pomiril z zagotovilom,
da bo poskrbel za to, da bodo med povabljenci sami poštenjaki, ki jih
ima tako ali drugače v pesti, poleg tega pa bo srečanje strogo konspira-
tivnega značaja.
XXIX.
v naslednjih dneh se je kozolec spremenil v mravljišče raznih de-
javnosti. Cernigoj je tipkal vabila za sestanek, ki naj bi bil razdeljen
na dva dela: družabnega in delovnega, sestavljal je dnevni red. odpošiljal
dopise na vse konce in kraje ter skrbel za organiziran potek priprav.
Izkazalo se je, da je njegov načrt domišljen do najmanjših podrobnosti,
da delo poteka brez zastojev, kozolec je naglo menjal svojo podobo in se
čez noč spreminjal v slavnostno prizorišče bližajočega se srečanja. Kar
nas je bilo drugih, smo se z zaupanjem prepustili Cernigojevemu vod-
stvu in pridno izpolnjevali sprejete obveznosti. Romana, ki se je v zad-
njem času nekoliko zdebelila, zlasti čez pas ni bila več vitka kot nekoč,
se je sukala med lonci, pečicami in ponvami, da jo je bilo veselje gledati.
Zaloge pripravljene hrane so naraščale in po velikanskih količinah pe-
civa, pečenega mesa, kompota, pudinga in vina sem sodil, da bo srečanje
trajalo najmanj en teden.
Z Janezom sva po Cernigojevih navodilih predelala tri omare v stole
in klopi, počedila vse prostore, uredila ležišča za dvanajst oseb, izpraz-
nila jedilnico, v kateri zdaj ni bilo nič drugega kot dolga mize, stoli in
klopi, na steni nasproti vhoda pa je visela povečana fotografija očeta
izpred dvajsetih let.
Na dan pred srečanjem je bilo že vse nared, Cernigoj se nam je za-
hvalil za pomoč in nam dal še zadnja navodila za ureditev naše zunanjo-
343
sti, Romani pa je celo predlagal, naj obleče svojo belo svileno poročno
obleko, si uredi pričesko z lasmi spuščenimi na levo stran prsi, v izrez pa
naj si zatakne rdečo vrtnico, in to je tudi storila. Moram reči, da se mi
je to šemljenje zdelo sumljivo in tako kot marsikaj v početju Cernigoja
skrivnostno. Te priprave so obetale vse kaj drugega kot posvetovanje,
prej bi bil človek rekel, da gre za svatovščino ali pijansko gostijo.
Natanko ob določeni uri so se z velikim zelenkastim kombijem pripe-
ljali pred kozolec vsi povabljenci: Olga, Evstahija, Marija, Rozalija, More,
tisti pijani kamnosek Primož in še dva gospoda, ki ju predtem še nisem
videl. Vsi skupaj smo se stlačili v jedilnico in po prvih spoznavnih smeh-
ljajih, stiskih rok in vljudnostnih besedah je takoj nastopil Cernigoj,
pozdravil goste in izrazil upanje, da bo srečanje starih znancev v vsakem
pogledu plodno. Hotel je še nekaj reči, pa se je premislil, zamahnil z
roko, češ, pišite me nekam, toliko za zdaj.
Z Janezom sva nosila na mizo debele bokale vina.
Ozračje se je kmalu krepko ogrelo in se brž sprevrglo v pristno
veseljačenje.
Ni bil dan tako dolg, da ni prišla noč, izrečeno je bilo geslo raj.ši
pijan kot zaspan, in tako se je začelo.
Bilo je, kot da me ni. Od kraja mi je že še kdo pomahal, češ, zdravo,
mali, kako je kaj s teboj, potem pa še tega ni bilo več. Niti sledu ni bilo
o kakšnem posvetovanju, govorili so same neumnosti, resnega človeka
ni bilo med njimi, sama pijana, plehka drhal, ki se je obsedeno tlačila
z jedjo in pijačo ter čvekala večne neumnosti. Ženske so se ga tako
nalezle, da so bile na vso moč podobne krilati jati nahujskanih kokoši,
ki so po nesreči zašle v pevski zbor. Kamnoseka ni bilo potrebno po.sebej
spodbujati, v lica je bil rdeč in zaripel, vratne žile so se mu napele,
potil se je skoraj toliko, kot je pil, tolkel je s pestjo po mizi in govoril,
da, kadar on pije, gleda na boga. More ni prav nič zaostajal, vedno je
imel prazen kozarec, grozil je kamnoseku z raznimi stavami, grizel ko-
zarce, se postavljal s svojo hromo telesno polovico, govoril, da z eno
roko spije več, kot mi vsi skupaj z obema, da sta on in Rakovec v hosti
pela ubrano kot slavčka, tukaj pa da je prevelik sunder, ker se nekaterih
ljudi vse prehitro prime. Tista dva gospoda, ki ju nisem poznal, sta se
spravila nad Janezovo narodno uniformo, rukala sta se s komolci in lagala,
da je že obrnjena, pa da je kljub temu videli kot nova, prosila sta ga,
naj se izprsi, ker bo tako boljše za uniformo, ker se ne bo mečkala, to
je smrt za blago te kakovosti, mečkanja, dežja in kemične čistilnice naj
se izogiba, sta rekla in se krohotala. češ še edina sreča, da je sešita po
meri, Janez je resno poslušal, praznil kozarce, nazadnje pa je izjavil, da
z njima ni pasel krav, da je v življenju izkusil že marsikaj grenkega,
da je neštetokrat gledal smrti v oči, ko so drugi smrčali v babjih gnezdih,
ter da si ne pusti od nikogar masirati jajc, rajši ne bi, ker je zelo nagle
jeze. Gospoda sta odgovorila, da njemu vsaka čast, da tudi iz majhnega
grma zleti velik ptič, da je Slovencev malo in da morajo skupaj držati,
ne pa drug drugemu kljuvati oči kot lačne vrane, ki sitim ne verjamejo.
.344
Zdaj se je Janez zmehčal, dolgo so se trepljali po ramah, nazadnje pa
zatulili v en glas: »Boš tiho, ti baraba, usta imaš kakor žaba . . .«
Jaz sem se ves čas držal ob strani, goltal vino in oprezal za Olgo
potepinko, materjo edinko. Takoj ko sem jo zagledal, me je obšla neka
divja želja, da bi jo poljubil, ji sedel na kolena in se ji pustil božati po
laseh, ko sem bil majhen, mi je bilo to zaprno. zdaj pa bi mi dobro delo,
pogre.šal sem jo, čudil sem se, da ji ni nič do mene, po toliko mesecih
bi si lahko privoščila malo ljubezni, kaj se je zgodilo? Hotel sem jo
nagovoriti, se razjokati kot otrok na njenih velikih prsih, jo prositi, da
me reši odtod, da me vzame s seboj, da me ugrabi za zmeraj. Olga me
sploh ni zapazila, ali pa me ni spoznala, zagotovo pa vem, da me ni sli-
šala, odsotno je pila in se izumetničeno smehljala vsem, ki so jo slučajno
oplazili s pogledom. Kdaj pa kdaj se je kdo spozabil in ji začel kaj pojas-
njevati, napeto mu je gledala v ustnice, se delala, kot da razume, kimala
z glavo in govorila, da je res tako, kot pravi. Postalo me je sram, da je
moja mati, zlasti še, ko se je napila in brez prenehanja, ne oziraje se, o
čem je tekla beseda, kar naprej drdrala: »Polde ima moje solde. Polde
ima moje solde . . .«
Rozalija, Evstahija in Marija so bile družba zase. Sprva so se grdo
gledale, se zaničljivo nasmihale druga drugi, sčasoma pa so se le sprija-
teljile in združile svoje sile v zaničevanju Romane. Prismuknjen smeh
teh dam se je sukal okoli bele poročne obleke »iz čiste svile, kajne, dra-
gica?«, se nato lotile op art uhanov, ki so bili označeni kot ». .. srrrčkani,
samo malce prekratki«, potem pa je Rozalija vzdignila eno od svojih
bergel, jo v velikem loku zanesla čez mizo in končno spustila na Romanin
trebuh. Kot na ukaz so se vse tri spogledale, se zgrozile in takisto zavri-
skale. »My dear,« je kriknila Evstahija z močnim avstralskim akcentom,
»pa ne, da bi bila noseča!« To znamenje je bilo spodbuda za Marijo in
Rozalijo, da sta z močnim rezgetajočim hihitanjem, ki je prevpilo vso
družbo, opozorili nase in zagotavljali Evstahi.ìi. da to ni mogoče, kaj ji
vendar pride na misel, da so to leta, da je to navadna debelost, ki prej
ko slej čaka vsako izmed njih, da se to da lepo odpraviti... »s kuro, s
shujševalno kuro . . .!« je kot obsedena vriskala Rozalija, dušeč se od sme-
ha in otepajoč se z berglami Evstahije in Marije, brž ko je rekla, da se da
tisto odpraviti.
Romana je s pretirano ljubeznivim glasom sporočila, da je res noseča
s svojim bivšim možem, s katerim se namerava znova poročiti, ter da ji
zato še na misel ne piide, da bi se odpovedala otroku. Zdaj so ženščine
izgubile sleherni občutek za mero, mene pa je od presenečenja skoraj
vrglo pod mizo. Torej sem res na svatovščini, torej bom res dobil brata:
vreščanje žensk so preglasili hripavi falzeti moških, nad katerimi je brez
konkurence kraljeval podivjani More, ki je grmel nekaj o tem. kako je
Polde stara sablja, ki se ne da kar tako. Zaglušujoč hrup glasov, razbi-
janje kozarcev, vsesplošno prerivanje, nazdravljanje in skakanje na mizo
je kot bi odrezal prenehalo.
Pri vratih je stal Cernigoj in porival pred seboj odprt otroški voziček,
v katerem je, pokrit z belo rjuho, tičal oče.
345
XXX.
346
Cernigoj se je premaknil v sredino sobe, se za hip ustavil, ošinil vse
navzoče z ledenim pogledom, potem pa bliskovito strgal z vozička rjuho,
ki je prekrivala očeta. Vtis, ki ga je ta prihod naredil na zbrane goste,
pa tudi na nas, ki že lep čas nismo bili puščeni v bolnikovo sobo in torej
nismo vedeli za najnovejši razvoj bolezni, je bil več kot pošasten.
Zagledal sem shajanemu testu podoben hlebec razpadajočega tkiva,
ki je napolnil sobo z ostrim gnilim smradom, od katerega so mi prišle
solze v oči. Stvar je bila videti v vseh plasteh prekvašena z gostim, sir,
kastim gnojem rumenkasto zelenkaste barve, ki je plaval med prozornimi
cunjastimi skorjami sivkasto mlečnih odtenkov. V tej debeluškasti, vlažni
gmoti, ki jo je prekrivala izrazito bleda, nabrekla in sijajna mrena, je
mrgolelo plinskih mehurjev zamazano bakrene barve in nekakšnih majh-
nih klinastih žuljev, ki so, čeprav mehki kot kuhana špinača, bili še naj-
tršji delčki te driskaste mase. Vse skupaj je bilo videti kot v polivinilasto
vrečo spravljena juha iz sesirjenega jogurta, v kateri plavajo gnili cmo-
kasti žličniki iz pšeničnoga zdroba.
Težko in neokusno bi bilo natančno opisovati podrobnosti, lahko sa-
mo rečem,da sta se gospoda, ki ju nisem pozval, zdaj izkazala kot mati-
čarja ali nekaj temu podobnega, in sta ročno, brez obotavljanja, ob strogi
podpori Cernigoja, opravila nekaj, za kar dam roko v ogenj, da je bil
poročni obred med Romano in tisto rečjo v otroškem vozičku.
Obšla me je takšna slabost, da nisem mogel ne gledati ne poslušati te
gnusne ceremonije, ves omotičen sem se opotekel mimo zgroženih svatov
iz jedilnice in se zgrudil nekje na koncu hodnika, desno od kopalnice.
Ko sem se znova ovedel, me je nekdo trepljal po rami. Napel sem
oči in v temi spoznal Janeza, ki me je razburjeno rotil, naj vstanem.
Z muko sem vstal, dopovedoval mi je, da morava hitro nazaj v jedilnico,
da mu je Cernigoj naročil, naj me poišče in na vsak način pripelje, rekel
je, da bo hudo narobe, če me ne bo, ker je Cernigoj besen, da se kar
bliska. Dejal sem mu, naj gre k vragu skupaj s svojim Cernigojem, rekel
sem, da mi je vsega dovolj, da nočem več živeti v tej svinjariji, da grem
stran, dokler je še čas, da bom pobegnil ali pa se ubil kje v gozdu na
čistem nočnem zraku, rajši bom krepnil, kot pa še naprej prebival v tej
norišnici.
V tem trenutku me je zaslepila močna luč žepne svetilke in Cernigojev
glas je zadonel na koncu hodnika: »Vozi se ali hodi peš, smrti naproti
greš,« je rekel, se na kratko zasmejal in dostavil, da je smrt prijetna,
da je pa na žalost krajša od življenja. Nato je nekaj časa monotono
mrmral, počasi obračal snop žarkov proti vratom jedilnice, jaz pa sem
se omamljen pomikal za lučjo, rinil v njo kot komar v žarnico, ne čuteč
več svojega telesa, ne vedoč več, kaj počnem, ne kaj se dogaja, lahko sem
se zibal na krilih svetlobe in tonil iz prosojnega oblaka žarkov v žametni
mah tišine. Iz daljave me je zasledoval odmev Cernigojevega glasu, se lepil
obrne, padal vame, se dvigal iz mene in me nosil v zvezdnate pokrajine
praznih prostorov.
Zdelo se mi je, da se vrtim, da izgubljam trdna tla pod nogami in
postajam plen zračnega vrtinca, ki me kot raztelešeni hudournik sanj goni
po prostoru, me odnaša v višine, od katerih mi zastaja dih, in drvi z menoj
v brezna pozabe.
V grozi tega prisilnega prepuščanja razjarjenemu toku viharja sem se
nekako porazgubil in razcefral, se pomnogoteril v majhnih oblakih tokov,
ki so divjali vsak zase v svojo smer, bil sem povsod in nikjer, bil sem
prostor v celoti in nič, bil sem nekaj neprijemljivega, nekaj naključnega
in nestalnega, nekaj razbitega in nesestavljivega. V posameznih tokih, ki
so pihali sem in tja, se pogrezali in poganjali navzgor, sem čutil nejasno,
medlo hotenje po združitvi v eno, a razkrajalna moč sile, ki me je kosala,
je sčasoma uničila tudi zavest o razcepljenosti, razbitost je bila čedalje
popolnejša, samoumevnejša in pripravnejša za izogibanje neštetim nepri-
jetnostim in grozečim nevarnostim, ki so kot zublji brezčasne pošasti hla-
stali po meni in mi želeli zlo. Iz pritiska moje gibljivosti in zadnje vednosti
o tem. da še vedno sem, so zdaj lahkotno rasile ukane, pobegi ter iznajdbe,
ki so s čudežno prožnostjo slutile razvoj dogodkov in z vsemogočno lahkot-
nostjo uravnavale smukanje po prostoru tako, da se je vse zadovoljstvo
iztekalo ter slednjič stikalo v šivih nekakšnih brezosebnih oddahnitev in
zadoščenj, ki so premagovala vse ovire, vse zasledovavce in sovražne tujce,
ter se kopičila ob zadnjem nevidnem zidu vesoljnega prostora. Vse. kar je
bilo tostran zidu, sem bil jaz, vse, kar je bilo onstran, je bilo nekaj dru-
gega. Jaz sem se na tej strani gostil, zamudniški valovi, ki so bili del mene.
so višali moj tlak, nič ni bilo za nami, pred nami vse. Kopičili smo se, se
napihovali in butali v zid vsega, v jekleni jez, ki je segal do neba in čez,
do dna in še globlje, do obzorja in dlje, v neskončno neskončnost vsega,
kar je mogoče. Naš namen je bil predreti ta zid, se zagnati onstran njega,
hitro preplaviti vse, kar je. Zaganjali smo se z vso močjo, zakaj onstran
nas je čakalo zadnje in najslastnejše zadoščenje.
Ne vem, ali nam je uspelo zvrtati zadnji zid, vem pa, da smo se med
butanjem tako stisnili in napeli, da smo se natlačili drug v drugega, da
smo se nazadnje znova združili v eno, nato sem butnil z glavo v nekaj
trdega in začutil ostro bolečino pod rebrom na levi strani prsi. Zaslišal
sem Cernigojev glas, začutil, da se z vsako svojih rok držim neke tuje
roke, da cepetam po trdnih tleh jedilnice, začutil sem tudi top pritisk v
sencih in mlahavo onemoglost v očeh. Na silo sem jih odprl.
Vsepovsod črepinje, bruhanje, umazanija, gniloba in smrad. Rozalijine
bergle, Moretova bingljajoča paralitična roka, praznične obleke, gasilska
čelada, prazen otroški voziček, Cernigojeve steklene oči, Romanin trebuh.
To je bil trebuh in pol.
Pogledal sem otroški voziček, vprašal sem se, kaj pomeni to. da je
prazen, a kakor hitro sem si vprašanje zastavil, sem tudi pozabil nanj,
čutil sem, da je ob moji zavesti v meni še neka tuja zavest.
XXXI.
Ta dvojnost, ta nasprotujoča si vednost o tem, kaj se godi. in proti-
slovna hotenja, ki iz te dvojnosti rastejo, so me povsem omrtvičila.
347
Dražijo me v svoji raznoterosti, ki jo zaznavam zdaj kot bolestno na-
petost in fizično neugodje, zdaj kot sproščeno vznesenost in mehko od-
prtost.
Odmev mojega prepuščanja so le podobe, ki se utrinjajo na temnem
ozadju in ločene od svoje gostote, teže in glasov plavajo v mojem žamet-
nem nemiru.
Nekdo izstopa iz mene z vodenim pogledom.
Njegove neslišne besede drsijo v meni kot mastne kaplje.
Njegova navzočnost je lahka kot plamen.
Prebliski svetlobe se lovijo v zlatu in dragem kamenju, se cepijo na
vse strani in spreminjajo črnino pogrebcev v nekaj slepečega, lestenčastega.
Med skalnatimi čermi križev in nagrobnih spomenikov raste suh veter
besed.
Nekdo se je zganil v meni — to nisem jaz.
Skušam ga splahniti.
Lili se v meni.
Sope v mojem duhu.
Gleda z mojimi očmi. suka z mojim telesom.
Dva sva v meni.
Moja leva roka trza, kot da bi se skušala nečesa otresti.
Gibljem se skozi mrmranje.
Gibljeva se skozi mrmranje.
Zakaj mislim, da to, kar se premika v meni, pomeni :
»Zdaj greva lepo domov, ljudje naju gledajo.«
34«
Samovolja do niča
(Odlomek iz premišljevanja ob poeziji Tomaža Šalamuna)
Taras Kermauner
1.
Utrudil sem se podobe svojega plemena
in se izselil.
(Mrk I)
AVTONOMIJA. Pesniku se na lepem zazdi, da se je svojih bhžnjih
naveličal. Izseli se. Odkod in kam?
En del Salamunove pesniške zbirke Poker odgovarja na vprašanje
»odkod«. Ena njenih glavnih tém je podajanje okolja, iz katerega je pesnik
izšel, slojev, ki jim pripada ali med njimi živi, njihovih navad, nazorov,
resnice. Druga plat zbirke se ukvarja z odgovorom na vprašanje »kam«;
Šalamun skuša svoj »tja« natančno opredeliti in mu dati čimbolj polno
vsebino. Med tema »odkod« in »kam« se giblje Šalamunov pesniški svet.
Prva črta tega pesniškega sveta je avtononrija: potreba po avtonomiji, ki
se kaže najprej kot pesnikovo prepričanje, da se je že osamosvojil — da
se mu je posrečilo izseliti se. Citirani verzi so vzeti iz prve pesmi v zbirki;
ker je zbirka urejena približno kronološko, pesmi so razvrščene tako, ka-
kor so nastajale, gre za eno Salamunovih najbolj zgodnjih pesmi, se pravi
za začetek Salamunovega pesniškega sveta.
Pesnik je prepričan, da se je izselil. Ob tem prvem koraku si še vse
verjame. Niti na misel mu ne pride, da bi rekel: izselil se bom, in nam
s tem pojasnil svoj načrt. Od načrta do realizacije je zanj le kratek hip —
nikjer nobenega mučnega procesa, v katerem bi se nekaj ostvarilo, nekaj
ne. Prešine ga domislica in že ni več domislica, temveč stvarnost. Ali ni že
v tem verzu anticipiran Šalamunov igrivi, prosti, poplesujoči odnos do
sveta?
Eno vemo zatrdno: na začetku svoje poti je Šalamun prepričan o vse-
možnosti sveta, se pravi o tem, da lahko sam stori vse, kar hoče. Kon-
kretno: pesnik si brez težav predstavlja možnost Osvoboditve, še več.
Osvoboditev jemlje kot zanesljivo in že izvršeno dejstvo.
Ta osvoboditev se za zdaj kaže kot: biti-na-razpoloženju, kot biti-
vmes. Od tam, kjer je bil (iz svoje socialno-zgodovinsko-moralne Biti).
349
]e pesnik odšel. Odšel je iz neavtonomnosli, za sabo je zapustil stanje,
v katerem ni bil sam svoj, neodvisen, temveč le del plemena, del nečesa
širšega, danega, obstoječega, v čemer je bil zajet, ujet, omejen, stisnjen.
Zdaj je na tem, da bo nekam prišel. Kam in kako? Tja, kamor namerava,
bo prišel sam, samostojno — in tam bo sam. Kakšen je ta »tam« na za-
četku pesnikove poti?
Moj svet bo svet ostrih robov.
Krut in večen.
(Mrk I)
OSTRINA IN KRUTOST. Šalamunov program je popolnoma nero-
mantičen. Očitno je, da je njegova poezija že v začetku negacija, zanikanje
preteklosti — tako njegovega socialnega okolja (plemena) kot nekega pre-
težnega pesniškega izročila: slovenskega romanticističnega samosmiljenja,
mehkobe, prijetnosti, miline. Nasproti klasični slovenski zmehčanosti po-
stavlja večno (ne le začasno) ostrino in krutost. V svetu, kakršnega pro-
gramira — v svetu, kateremu se bliža — ne bo nič sentimentalnega, top-
lega, nežnega. Iz dolgih žebljev / si varim ude novega telesa ... j Iz prezrtih
plošč gnusa / si bom postavil kolibo. Tisto, kar je Zaje dosegel po dolgi in
naporni poti, na kateri je skoz leta pobijal svojo preteklost, svoje roman-
ticistično izhodišče (in kar je spet izgubil), je bilo Šalamunu dano že pri
priči. Posrečeno se je postavil na konico nekega razvoja, od izročila pa-
metno »profitiral«; na ramenih svojega prednika bo zidal naprej. Zaje si
je priboril nesentimentalno pozicijo v nenehnem spopadu s svojim zelo
močnim začetnim, izvirnim in zato tudi ves čas — kot podton, kot izho-
dišče — spremljajočim ga sentimentalnim samousmiljenjem. Šalamun je
nesentimentalen »po naravi«: po vzgoji, po značaju, predvsem pa po histo-
ričnem trenutku. V tej točki je veliko sorodnejši Krambergerju — pesniku
Dejavnosti in Volje — (ton začetne Salamunove poezije je: to delam, to
bom storil) kot Grafenauer j u ali Cundriču, ki se sicer sama sebi ne smilita,
se pa milujeta v nežni mehkobi samočutenja in čutenja Nature. Ena linija
gre od Levstika in Aškerca preko Voduška h Krambergerju in Šalamunu,
druga je neprimerno bolj tradicionalna in vsesplošna. Pojav Krambergerja
in Šalamuna v šestdesetih letih tega stoletja je ikot izrazito realističen ana-
logen Aškerčevemu v devetdesetih prejšnjega; ali ne gre za dve — sicer
različni — obliki realizma v dveh — ravno tako različnih — dobah slo-
venske »kapitalizacije«, dveh načinov uspešnega formiranja »buržoaznih«
slojev?
Iz starih cunj bo drobovje.
Nagniti plašč mrhovine
bo plašč moje samote.
Oko si izderem iz globine močvirja.
(Mrk I)
NEAVTENTICNOST IN AVTENTIZIRANJE. Salamunovo poezijo ob-
remenjuje v tej začetni fazi še velika neavtentičnost. Izročilo, iz katerega
350
izhaja, je zapustilo v njej še vse preveč vidne sledove. Gnus, mrhovina,
stare cunje so petrefakt zajčevskega bohemstva. Tu hoče biti Šalamun to,
kar ni, in to na nesvoj način. (Sicer je res, da hoče biti vsakdo to, kar
ni — razlika je v tem, kako to postanem. Ali kot adept, se pravi da dose-
gam tuje na tuj način — v tem primeru ni prostora za izvirnost in umet-
nost; sebe posilim, uničim, prekrijem in prikrijem. Ali pa po svoje, izvirno,
tako da v doseganju ne-sebe — osnovnega cilja spremembe in razvoja —
izhajam iz sebe in se sam spreminjam, kreiram v okviru tega sebe. Prvo
je — v poeziji — posnet stereotip, drugo realno dogajanje pesnikove
dogodivščine.)
Podobna situacija je tudi v drugi pesmi cikla Mrk, ki prvo nepo-
sredno nadaljuje. V njej pesnik še bolj konkretizira svoj projekt. Sam
sebe predeluje v reč. Ko bo ves tapeciran z žeblji, se bo zažgal in po sedmih
dneh bo zadeva končana : Ostali bodo samo žeblji, / spajkani, zarjaveli vsi.
I Tak bom ostal. / Tak bom vse preživel. V trenutku spoznamo Zajčevo
Živo Reč: človek je .skoz smrt postal Reč (spajkani, zarjaveli žeblji) in le
kot Reč je ostal Ziv, le kot Reč bo vse preživel. Cilj njegovega delovanja
(v tej fazi je .še privrženec naivnega — pri Krambergerju hote naivnega
— voluntarizma) je Natura, Ne-človek, Trdnost kot taka. V tej fazi dosega
Šalamun reč še na neavtentičen, nešalamunski, na zajčevski način, vendar
si je s tem postavil temelj: bistvena shema je tu, cilj je Reč. Postopoma,
skoz pesniško prakso, se bo privzeta shema spreminjala, zmeraj bolj jo bo
napolnjevala avtentična vsebina. Simbol, beseda, označeno bo ostalo isto
(Reč), zmerom bolj drugačno pa bo označujoče (to kar ta Reč pomeni v
resnici) in celotna pesniška pot do Reči. Sicer pa tudi pri Zajcu osnovna
shema ni osebna iznajdba. Tudi on jo je prevzel. To je shema oziroma
struktura celotnega socialno-zgodovinskega odnosa, ki presega vsakega
posameznega pesnika, čeprav raste (polno in resnično zaživi) ravno iz kon-
kretnih poezij posameznih izvirnih pesnikov; ti jo zmeraj znova obujajo
k življenju, jo iz privzete sheme spreminjajo v svoj avtentični notranji
odnos do sveta. Tu je lepo vidna dialektika neživega in živega, sheme in
prakse, teoretičnega in praktičnega, institucializiranega in spontanega,
forme in vsebine, materije in svobode. Brez materije, forme itn., torej brez
sheme ni mogoča svoboda, ta bi brez nje ostala čista neformirana mož-
nost; in narobe. Obe plati sodelujeta in si pomagata: nadosebno oziroma
neosebno in osebno. Realna Zgodovina in pesniška praksa sta stapljanje,
identificiranje obojega — čeprav ta identifikacija ni nikoli dana idealno.
Brž se zmeraj znova deli na nepesniško prakso in pesniški Mit. Tudi sama
pesem dobi svojo shemo; čeprav je lahko izvirna glede na drugega pesnika,
je — lahko •— posnemanje prejšnjih pesnikovih pesmi. Oziroma: odkar jo
je pesnik iznašel, veže svojo realno, živo prakso. Kolikor bolj jo le veže,
toliko bolj je postopek zunanji ter neogibno nepesniški. Pesnik sam sebe
ponavlja in posnema. Odnos med formo in vsebino, mrtvim in živim je
razdvojen. Kolikor bolj pa formo — shemo — nenehno preoblikuje ravno
z zmeraj novo živo vsebino, z vsak dan novo prakso (doživetja, premiki
v odnosih do sebe itn.), toliko bolj se vsebina spreminja neposredno v
351
formo. In toliko boljša je pesem. Vrednost Reči (Mita) — kot označenega
— je odvisna od tega, koliko in kako je prežeta z označujočim.
Vzel si bom žebljev,
dolgih žebljer:
in jih zabijal r svoje telo.
(Mrk ÍI)
LUCIDNA SAMODESTRUKCIJA. Tu nikakor ne gre za uživanje
v masohiizmu. Uživanje ali samouživanje ni prisotno niti z eno eksplicitno
besedo, ravno tako pa ga tudi ni v skriti, latentni vsebini. Šalamunu je
samouživanje — ta osrednja eksistenoialija Grafenauerjeve poezije — po-
polnoma tuje. Zato tudi njegovo oddaljevanje od biti, od polnega, normal-
nega, danega, začetnega ni samo-po-uživanje, temveč samorazdejanje kot
posledica razdejanja sveta (za zdaj svoje socialne preteklosti: svojega
plemena). V usmerjenosti k razdejanju in samorazdejanju je Šalamun ve-
liko bližji Zajcu kot večini drugiii slovenskih pesnikov. Vendar se že v teh
začetnih pesmih kažejo velike razlike, ki so med njima. Zaje uničuje
svet v Velikem zaletu, razbija ga z Velikopotezno, Bojaželjno in Slovesno
Gesto, njegovo ubijanje sveta je Veledejanje Svetovne zgodovine oziroma
Nature same; zato je tudi pesnikovo samorazdejanje Veličastno samoubi-
janje, Zanosen Kozmični zlom Subjekta, Krvavi spor Samozvanega Boga
— Človeka — z Vsemogočno Usodo. V nasprotju z Zajčevim strastnim
žarom, prav slepim sovraštvom, temnimi nagoni, razganjajočim ga nemi-
rom, vročo slo je Šalamun do kraja miren, hladen, preudaren, stvaren,
natančen, preračunan, obvladan. Neprimerno bolj brezčuten je od Zajca,
njegova strast je sicer nekoliko manjša od Zajčeve, je pa silno jasnovidna,
trezna, mrzla, ostra, gladka, metodična. Ko si je Zajcev Subjekt zabijal
žeblje v telo, si jih je z vročičnimi, od besa slepimi očmi, zabijal jih je
človek človeku, se pravi v vojnah in medsebojnih sporih poblazneli, napuh-
njeni človek sam sebi. Šalamunov začetni avtonomni subjekt dela to čisto
drugače: Cisto narahlo, čisto počasi, / da bo trajalo dlje. Ta subjekt je
matematičen racionalist. Naredil si bom natančen načrt. Nič se ne bo iz-
maknilo njegovemu pogledu, nobena podrobnost. Človek se ima v kleščah
in popolnoma nemogoče je, da bi se sam sebi izmuznil: z indijansko stro-
gostjo in premišljenostjo se stiska, zdaj si preščipne ta zdaj oni tel telesa,
s peklensko in frigidno lucidnostjo uresničuje zastavljeni načrt.
Tapeciral se bom vsak dan
na primer kakih deset kvadratnih
centimetrov.
(Mrk II)
IRONIJA. S tema verzoma je vdrl v Salamunovo poezijo Zajčevemu
popolnoma tuj svet. Zajcu je šlo zmerom tako do skrajnosti zares, da je
jemal vse — tudi sebe — do kraja zares. Njegov subjekt je zmožen silo-
vitih bogokletstev, vendar je Zasmeh. s katerim izziva Veliko mašo Sve-
352
tovnega pokola, skoz in skoz prizadeto Trpljenje; vsak njegov Porog
otrpne v grimasah Maske, njegov najhujši Posmeh je nekaj Mogočno
Zaresnega. Vsi njegovi sakrilegiji so omejeni z Resnobnostjo, ta je nepre-
hodni okvir njegove poezije. Zaje je menil, da je šel do konca; kritika
in bravci so menili z njim. da se je znašel na zadnji mogoči postaji člo-
veške destrukcije in avtodestrukcije. Okrog leta 1960 si je bilo težko pred-
stavljati, da je onkraj njegove infernalne strahote mogoče kaj še bolj
strašnega. Kritiki in bravcem domišljija ni prav nič pomagala, preprosto
zato ne, ker je bila narobe usmerjena. Zares, prav težko si je predstavljati
kaj bolj strahotnega v območju Veličastnega, Mogočnega, Strastno Po-
membnega. Nobeden pa se takrat ni spomnil, da je mogoče stopnjevati
Zajcev nihilizem in njegove učinke ravno na nasprotni strani: v območju
skromnega, majhnega, mirnega, lahkotnega. Salamunova programska
antipoetična ironija je bogokletstvo nad Zajčevo Poetično tragedijo, po-
dobno kot je bilo Zajčevo antiromantično razkrinkavanje bogokletstvo nad
Borovo akademsko spodobnostjo ali Menartovo zdravorazumsko roman-
tično ironijo. Kako bi Zaje sploh mogel uporabiti besedo »tapeciral«? V
kasnejših pesmih je sicer začel uporabljati izraze iz modernega sveta
(skiró itn.), vendar zmerom v pomenski zvezi s Pomembnim (v pesmi
Kralj mrtvih: Ampak nobenemu se še ni posrečilo ujeti največjega med
njimi, I ker ga vodi mesec na zlatem skiró ju po Rimski cesti. / To je kralj
mrtvih in poguba živih.) Tapeciranje je seveda do skrajnosti neveličastno
delovanje; pesnik-tapetnik, ne, takega bogokletstva Zajčeva poezija ne bi
prenesla. Šalamun pa je v.so grozljivost dosegel ravno z besedo tapeciranje.
Človek se destruirá tako, da si zabija žeblje v telo in to svojo dejavnost
imenuje tapeciranje. S tem, da je dal pesnik nečemu očitno strahotnemu
(avtodestrukciji) povsem ležeren, nepomemben, obrtniški izraz, je odkril
novo pesniško zvezo, novo metaforo, novo vsebino. V tej zgodnji Salamu-
novi metafori je namreč skrit že celoten nadaljnji Šalamun: njegov izvirni
prispevek k slovenski poeziji — njegva cinična, bleščeča, lahkotna, lucidna,
svobodna ironija.
Ali: kako naj bi v Zajčevo poezijo zašla beseda naprimer? Kako naj
bi samouničevanje popisoval z geografskimi pojmi, z merskimi enotami:
z desetimi centimetri tapeciranja na dan? V III. pesmi cikla Mrk piše: Na
črnih livadah / visijo plahte oprane ljubezni. Podoba je presenetljiva. Crnc
livade bi prav lahko prebivale v Zajčevi poeziji, s plahtami oprane lju-
bezni pa se je pred nami nepričakovano znašel nov svet. Mahoma smo
sredi banalitete, pesnikova fantazija se navdihuje ob najbolj — v klasič-
nem pomenu — nepesniških prvinah našega družinskega življenja, ob
perilu, ki se suši na krpi pred hišo, rečemo ji vrt ali livada, to perilo so
velike, izprane, morda že izrabljene rjuhe. Podobno kot svet tapetništva
se nam zdi tudi ta svet primeren zgolj za šalo, za humoresko v verzih, ni-
kakor pa ne za tako vzvišene pojave, kot je ljubezen. Dejstvo, da pesnik
ne ljubi več (dejstvo, ki ga je ramanticistična tradicija izražala z najrazlič-
nejšimi poetičnimi prispodobami), je dobilo tu trezno, na videz banalno,
a zelo precizno oznako in postalo plahta oprane ljubezni.
353
Šalamun sicer ima predhodnika: Menartovo poezijo. 2e Menart je
uspešno povezoval resna čustva z na videz povsem banalnimi in antipoetič-
nimi izrazi. Metodo kombiniranja obojega je Šalamun brez dvoma prevzel
iz tradicije ironične poezije. Dal pa ji je samosvoj, izviren pomen. Eksi-
stencialna struktura, ki to metodo napolnjuje in osmišlja, je pri Šalamunu
čisto druga kot pri Menartu. Označeno (metoda) je isto, označujoče (svet)
je različno. Šalamun ne pozna ne večnih resnic ne patosa ne samozaljub-
Ijenosti in samousmiljenja (kot Menart); trd je, neizprosen, oster v rav-
nanju s samim sabo — popolnoma skeptičen tudi do cele vrste Najvišjih
Resnic, ki so Menartu še svete — (življenje, smrt, rojstvo, ljubezen). Ne
pozna lepe notranjosti in grdega sveta, temveč kvečjemu narobe: smešno
notranjost in edino vredni pozunanjeni svet. Njegove resnice niso niti
malo večne. Menart sicer prav tako parodira samega sebe, vendar je to
njegovo samoparodiranje le navidezno, igra, s katero dokazuje svojo svo-
bodo. Parodira ravno toliko, da težo Resnice ventilira, olajša, naredi
takšno, da v nji lahko živimo. Ironija, Nesreče, Življenja. Te eksistencialne
kategorije pa so poglavitne, edino resnične. Menart se v resnici jemlje
skrajnje zares — bolj kot marsikateri »resni« pesnik.
Nikogar ne pustim na svojo gmajno.
(Mrk III)
FANATIZEM AVTONOMIJE. V III. pesmi Mrka se avtonomija in
ironija povezujeta še bolj očitno. Običajna dvojica je: ljubim —• ne ljubim
več. Šalamun pa trdi: nikoli nisem ljubil. Ljubezen bi bila napad na mojo
samostojnost, ogrožanje mene samega. Izselil sem se iz svojega okolja,
ne priznam prav nič več, kar je veljalo tam in takrat. Zdaj začenjam
vse znova; zgodovino spreminjam tudi za nazaj. Kot absolutno avtonomen
imam vso pravico do tega. Moja volja je tolikšna, ko preinterpretiram pre-
teklost, to preteklost tudi v resnici preobrnem. Prevrednotenje je že pre-
delava. Ce sem dosegel svojo neodvisnost, in če je dovoljšna, potem to
pomeni, da sem bil zmerom neodvisen. Cemu bi moral biti pokoren Usod-
nosti mehanskega Casa, ki pravi, da to, kar je bilo, takšno tudi ostane?
Cemu bi moral biti Cas neobrnljiv? Absolutno Avtonomni Subjekt ga bo
obrnil po svoji volji: naj teče zdaj od konca k začetku ali pa — natančneje
— od enega konca k drugemu. Zakaj ga ne bi mogel po svoji volji striči,
razkosavati, ponovno lepiti tiste dele, ki jih potrebujem, in to v takšno
celoto, kakršna je ta trenutek zame pomembna?
Na tej točki kaže Šalamun nekakšno sintezo Zajčeve ekspanzivnosti.
Grafenauer j eve samozadostnosti. Krambergerjeve avtonomne volje in
Menartove ironije. Svojemu dekletu pravi: Tudi ti nisi / nikoli hodila po
moji travi, / da ne boš mislila. / Vedno samo po zidku. Zares: nikogar ne
pusti blizu. Sam pri sebi je absolutno sam svoj. Ves svet — tudi ljubezen
— se razvija na robu njegove avtonomije, brez možnosti, da bi v avtono-
mijo posegal in jo podrl. Pesnik se čuti tako močnega, da je do tega sveta
nesramno porogljiv. Izziva ga. Dekletu ponavlja, da nikoli ni mogla do
354
njega in se je zmerom sprehajala samó po zidku: Po zidku navzgor. / Po
zidku navzdol. / Po zidku na levo. Po zidku na desno. / Vedno samo po
zidku. s svetom se poigrava. Grafenauerjev Absolutni subjekt se ne igra,
ker je on sam vse; igral bi se torej lahko le sam s sabo. Grafenauer si je
izbral drugo obliko avtodestrukcije. Šalamunov Absolutni subjekt pa tako
kot Krambergerjev skuša druge ali podrediti ali preiti vanje in z njimi
vred ustvariti Absolutni skupinski subjekt, ostaja Šalamun pri individual-
nem Subjektu, drugi pa so — tu je še najbolj podoben Zajcu — predmet
njegove ekspanzije, izzivanja, ironije. Njegova ekspanzija ni v tem, da
bi jih hotel — kot evropski Prometejski subjekt — osvojiti, zadovoljuje se
s tem, da se jim posmehuje, da jih razkrinkuje in da jih zanika. Namen
njegove ekspanzije je destrukcija. Gre mu za radikalno kritiko. Historično-
mistična ali socialistična akcija, kakršna zanima Zajca ali Krambergerj.i
(vsakega drugače), se mu zdi kar se da naivna; naivna je, ker je nemogoča:
tudi če se posreči, se sama v sebi zanika in allenirà. Brez smisla je. Po-
ganja se za slepili, poganja sem in tja — bedasto, zares smešno opravilo.
Kramberger kaže čudežno privlačnost socialne ekspanzije. Zaje njen tra-
gični polom, Šalamun pa jo draži in se ji posmehuje. Zaradi njega lahko
tudi je. Naj se zdi iz svojih stališč in po svojih kriterijih celo posrečena,
Šalamunu to prav nič ni mar. Zadošča mu, da se zdi trapasta njemu. Sicer
pa meče vse v en koš: zgodovino, socialno življenje, druge, preteklost,
civilne zadeve, vse meša, vse mu je enako vredno ali enako nepomembno,
vse mu je eno in isto.
Pi pi pi golobček moj,
pridi bliže no,
stopi iz skorje svoje otroSkosti,
stopi iz nedolžnih soban.
(Mrk IV)
SADIZEM. V IV. pesmi Mrka Avtonomni subjekt še konkretizira svoj
odnos do dekleta. Nedolžnost mu ne pomeni prav nobene vrednosti. Nje-
gova ekspanzija nima v sebi nikakršne telesne sle. Šalamun je Zajčevo
asocialnost še stopnjeval. Zajcev Subjekt, ki napada svetnico Magdaleno,
jo hoče oskruniti zato, da bi s tem dokazal neeksistenco Boga ali vsaj
možnost svojega uporništva. Razlog je religiozen. Svetnica Magdalena je
kip v cerkvi, je simbol, sredstvo bogokletstva. Šalamun je šel veliko dlje.
Njegov Subjekt zlorablja konkretnega človeka in še celó svoje dekle,
s sadističnim dejanjem (In že te držim za vrat, , ljubezen moja. ; Cisto po
malem ti bom puščal kri, , dragocene kamne ti bom zabadal v telo. '' S
tankimi noži preteklosti te bom razrezal na sedem koščkov.) ne polemi-
zira zoper boga, njegov postopek ni demonstracija disputa, tapecira ... 2
noži čisto konkretno, zato da bi — tako kot je malo prej sebe — destruiral
svojega bližnjega (ta ali katerikoli bližnji je zanj zoper-on, anti-človek,
tisti, ki ga je treba pokončati, in ker je sam sebi drug, mora pokončati tudi
sebe). Sadizem Zajčevega Subjekta je posledica usodne zapletenosti, ki je
povezala Rablja in Žrtev v nenehno obračajoče se mučilno kolo, kjer ie
355
zgoraj zdaj eden zdaj drugi; je posledica situacij, v katerih se človek ni
znašel. Šalamunov Subjekt pa nič ne kaže, da se ne bi znašel. Ve, kaj
hoče. Ve, kaj dela — a svoje sadistično početje razglaša za popolnoma
nepomembno zadevo: okopal ga je v ironiji, tako da je postalo popolnoma
lahkotno, zračno, skorajda nedolžno. Pesem se končuje: Vsak košček bom
dal v drug predal. / Vsak predal bom pobarval z drugo barvo.
2.
Pribilo te je kot člen v verigo.
(Mrk V)
ODVISNOST. V nasprotju z Grafenauer jem, ki v celotni prvi zbirki
veruje v absolutnost samozadostnega Subjekta, ali s Krambergerjevim
optimizmom in vero v razvoj, je Šalamun neverjetno hitro stopil iz samega
sebe, se pogledal kritično in spoznal svoje meje. V istem ciklu, v katerem
je absolutni Subjekt pripovedoval samozadostno avtonomijo, razlagal na-
črte, kaj vse bo storil, in nam sporočal, kaj vse se mu je posrečilo, prizna
svojo nemoč in absolutno odvisnost. To je značilen postopek in preobrat
Salamunove poezije. Svet tega pesnika je tako skrajnje kritičen, zraven
pa luciden in nesamozaljubljen, da se ne straši nobenih posledic, da je
pripravljen priznati kar koli. V V. sklepni pesmi cikla Mrk je prikazana
popolna nemožnost avtonomije. Človek se ne more izseliti iz svojega
plemena ali preteklosti, človek je le člen v verigi, pribit v verigo, zaklenjen
vanjo, brez kakršne koli možnosti, da bi lahko obstajal zunaj verige. Svet
vlada čista neogibnost: Pribilo te je kot člen v verigo, / prekletstvo tuje
preteklosti, / prekletstvo tvoje preteklosti. Šalamun podaja antisvet svetu
prvih pesmi tega cikla (ki je v zbirki umetno spojen iz več razredčenih
ciklov). Človek ne more obrniti časa, ne more gledati s konca na začetek,
ne more se postavljati na tisto točko, ki mu je všeč. Nobene možnosti
nima. Je, kar je. Preteklost ga je zaledenila v nepregibnost in odjuge ni.
Cas je determinator, vsakogar zabetonira od nog do glave. Suženj pretek-
losti sem, nista mogoča ne beg (kot se je zdel marsikdaj Zajcu) ne zma.ga
(kot za Krambergerja) ; Grafenauer jeva zunajčasna samozadostnost je na
lepem pogledana in zagledana z zgodovinskega vidika, s stališča Casa (ki
pa je zdaj Cas Nemožnosti). Šalamun izhaja iz končnega Zajca, iz spo-
znanja Absolutnega Subjekta, da je ničen, neavtonomen, ne sam svoj,
drugi od sebe, in da je edina resnica Usoda, ki je Prekletstvo.
Ostani in rodil boš gobice.
(Mrk V)
KLAVRNOST. Človek je sicer svoboden in ima možnost izbire, vendar
je vse, kar izbere, enako slabo. Odtrgaj se in te bo požrlo. Ce ostaneš
zunaj kontinuitete, je vse tvoje prizadevanje zaman; iz izročila lahko
skočiš, vendar kaj ti to pomaga. S tem se vržeš iz časa, v fikcijo, fikcija te
356
bo požrla. Razkleni se in te bo pokopalo. Ostal boš zadaj, preteklost te bD
preplavila. Stoj in se ti bo izteklo, / utripajoči rep mrtve kače. Pesnik
meni, da je na koncu določene zgodovine, da je naša zgodovina — kača —
mrtva, in da je naše življenje le še fiziološko drgetanje, dogajajoče se
kratek čas po smrti. Naše življenje je torej le še navidezno življenje, lažno
dogajanje. Izskoči in tuje pesmi bodo / teptale tvoje telo. Šalamun gre tu
■še veliko dlje od Krambergerjeve misli, da je danes mogoča le še mikro-
zgodovina, izdelovanje tega, za kar so nam drugi pripravili načrte, in da
so veliki — zajčevski — spopadi v Zgodovini že stvar preteklosti; Šalamun
je naredil to mikrozgodovino še bolj mikroskopsko. Iz Krambergerjeve
vizije je izbrisal Smisel. Posameznikovo in skupinsko delo je sicer teleo-
loško, godi se, ves čas nekaj delamo, vendar to ni zidava hiš, pesem
strojev, temveč: Ostani in rodil boš gobice. Človekovo delo je ustvarjanje
gobic, se pravi nečesa majhnega, popolnoma parazitskega, čudnega, ne do
kraja razložljivega, deloma užitnega deloma strupenega. Vizijo trasiranja
Zgodovine, katere razcvet smo oznanili pred petindvajsetimi leti, je v letu
1966 nasledila vizija gobic. Ideologija geoloških sprememb, porajanja novih
morij, novih delovnih navad, bistvene Preureditve človeškega značaja.
Očiščenja in Počiščenja družbe je po dvajsetih letih nosečnosti rodila
gobice.
To je končno sporočilo cikla Mrk. Gobice so mrk človeške zgodovine.
Školjko moraš pojesti
surovo surovo
komaj rojeno
zakaj na tem božjem soncu
se vse spraži
(Poker I)
pokvarljivost Življenja, nič ne ostane uspešno, čisto, jasno.
Vse jo usmerjeno v polom — vendar ne v Veliki zajčevski Polom, temveč
v ironično cinični šalamunski polomček. Rojena gobica je pravzaprav že
vnaprej in sama na sebi spražena školjka. To božje sonce je ta naša zemlja:
določeni, končni trenutek te naše zgodovine (utripajoči rep mrtve kače).
Spraženost je tipična šalamunska oblika smrti: cinično, parodično, netra-
dicionalno doživljana smrt. V razliki med Zajčevo predstavo velikega
črnega bika, nad katerim sonce na vzhodu brusi bleščečo mesarsko sekiro,
in Salamunovo predstavo o soncu, ki praži školjke, je vidna bistvena raz-
'ika med njunima svetovoma: deset let starostne razlike med pesnikoma
je deset let zamočvirjanja Velike Revolucije (zamočvirjanja, kakor ga je
doživel Šalamun, za njim pa precejšen, če ne pretežen del slovenske mlade
generacije). Velika dogajanja ne ostanejo velika; vanje se naselijo bak-
terije, začnejo gniti, vse, prav vse je podvrženo procesom razkroja. Kar
gledamo zdaj okrog sebe (kar je še ostalo od tega sveta, od njegove ju-
tranje svežine), je ena sama kot svet velika scvrta, scvrknjena, zaudarja-
joča mrhovina — oziroma v Salamunovem jeziku, ki izbira programsko
357
majhne, nepomembne, netradicionalne besede: Temeljni zakon tega sveta
je pokvarljivost (svet je lahko pokvarljivo blago), njegov glavni dlj (vse-
bovan v svetu že od začetka kot njegov notranji smoter) je spraženost.
PARODIJA VOLJE, Zajčevska pozivanja, ki so rabila ritualni avto-
destrukciji in s katerimi je Žrtev sesala Rablja vase (pridi, glas groze I
padi vame, / uniči me, / zabij me v zemljo, j razkosaj me, / razčetveri me
ipd.), in ki so dobila — kot besedna oblika, kot stereotip, kot struktura, kot
označevano — v Krambergerjevi predelavi obliko samopozivanj volun-
tarističnega optimista (Popusti mišice. I Zaspati moraš . .. j Globoko di-
haj ... I Potegni dim in molči. .. j Poskusiti nemogoče .. . itn.), so pri Šala-
munu spet zamenjala značaj in postala samogovor z obešenjaškim humor-
jem nabitega Posmehljivca. Tri etape — trije klini skoraj navpično postav-
ljene lestve, po kateri se spušča naša povojna Morala; tri stopnice
banalizacije našega življenja od Velikega zlobnega prežečega lovca
preko Odličnjaka do istrskega Fakina, ki sedi na pomolu in pljuje
pečke v morsko kloako. Noben poziv ne pomaga več. Zajčevim pozivom
je sledil prehod v Resnico, v Živo Reč. Krambergerjevim to, da se je vo-
luntarist, ki mu je za trenutek zmanjkalo volje, »vzel skupaj« in s tem
spet dosegel Pozitivno, Salamunovi pozivi pa padajo v prazno: vsi valovi
z juga i ti ne bodo pomagali / vsi valovi j čeprav si molil j čeprav si vsaki
algi posebej pravil. Pod Fakinovo čepico je skrit krambergerjanski volun-
tarist, dobro vzgojeni deček kulturnih višjih slojev, ki moli in si prizadeva,
pa kaj, krambergerjevska različica se mu zdi do kraja neuspešna, smešna,
samoslepilna, brezupno pomanjkljiva. Edino resnično in mogoče je sredi
fakinskega sveta (sveta brez vrednot, sveta od danes na jutri, sveta, ki
je naluknjan in izpušča svojo dušo, sveta, ki se seseda) igrati fakina: v
igri je vse. Biti pomeni biti, kar nisi po naravi, po vzgoji, po svoji biti,
V negaciji, v ničenju je vse: v tem, da izničiš, kar si, in se delaš, kot da
si to, kar nisi. Nič je Vrhovni kriterij. Igra je adekvatna metoda Niča, Zato
je Volja, ki se je Šalamun ne more znebiti, lahko uperjena samo v ostvar-
janje Niča. To ostvarjanje pa je že dlje časa na poti, Šalamun je na eni
njenih — za zdaj in do zdaj — najnižjih stopnic: Nič se bliža izpolnitvi
— izničenju tega, kar je (danega sveta), in uresničenju tega, kar ni. Kar
bo, bo samo tisto, kar ni, nikakor pa ne tisto, kar bo prišlo. Prišlo ne bo
nič — prišlo bo le tisto, kar je v tem in po tem, da ni. Vrhovni Arbiter
slej ko prej ostaja Nič. Človekova dejavnost, ki ga realizira, je Antivolja
oziroma sodobna oblika Volje: Volja do Niča (v Salamunovi različici: sa-
mo sebe parodirajoča Volja).
Tudi ti to veš Christine
ki si prišla od daleč
zakaj vedno ti pravim
zapiraj vrata
ta smrad po hrani
se bo razširil po vsem stanovanju
(Poker II)
358
BANALIZACIJA. Šalamun parodira vse — od začetka do konca, kar
koli mu pride pod roke, vse mu je enako vredno v svoji brezvrednosti.
Vsaka stvar mu je vredna ravno toliko, da jo pogleda s svojega zornega
kota, tako vizirano nariše in nam poda njeno karikaturo, odsev v spačenih
zrcalih šalamunskega Luna parka. Ali bolje, njegova ambicija je še večja,
preoblikovati skuša našo mrežnico, naš živčni center za vid ali kar za vsa
čutila, naučiti nas, da bi že sami, ne da bi nam pomagala deformirajoča
očala, videli skaženo, se pravi — po njegovo — videli šele zares resnično,
v pravih sorazmerjih. Rudolf Valentino je zanj visok petdeset centimetrov,
čez trebuh jih meri sto dvajset, Einsteinu poganja dolg rep, s katerim
se lovi za veje v diru, ki ga s tropom drugih opic uprizarja po nacionalnem
parku znanosti. S pesniki —- in pesnik je Šalamun sam, zanj veljajo ista
pravila gledanja kot za druge — je podobno. Prav mar mu jih je. Moi, je
m'en fous des poètes, Christine. ' Zdaj jem solato. / Ce kdo pride, J naj
nikar ne vstopa, dokler spim. Nič ni na svetu bolj smešnega kot Pomemb-
nost. Pomembnost, to so pesniki, državniki, veliki družbeni delavci, sploh
vsi, ki kaj pomenijo v našem dobrem običajnem življenju. Jesti solato,
to je noiTTialno, nepomembno opravilo, brez pomena, tudi samo na sebi
neumno. Vendar — pri jedi hočem imeti mir. To je Vse. To je — zdajle
— zame Najvišji Zakon. Drugih Zakonov ni. Vsi običajni Zakoni, Naslovi.
Funkcije, Zasluge, Dela, vse to je slepilo. Edino, kar velja, so dejstva,
vsakdanja, brezpomembna, gola dejstva golega obstoja: jemo, kuhamo,
hrana smrdi, zato zapiramo vrata. In? In — nič.
O bili lou bili lou
vedno si mi tajila
da si se vlegla z drugim
(Poker 111)
ASKETSKI SENZUALIZEM. V III. pesmi cikla Poker si je Šalamun
izbral formo šansona (tu izkorišča Kovičevo ali Menartovo iznajdbo), da
bi še z druge plati podal brezpomembnost, ničnost poezije. Pesem ni resna
pesem, pesem je le šlager. V Salamunovih rokah se je šlager spremenil
v antišlager (kot se celotna poezija v antipoezijo), čustvene prvine so samo
za to, da jih pesnik razvrednoti in osmeši. Erotična téma se spreminja v
seksualno: bili lou ko pridem do konca j se bova o tem zmenila. Gola,
oprijemljiva stvarnost •— spolni akt — je zmerom pred višjimi zadevami,
pred rečmi duhovnega ali moralnega značaja. Pesnik parodira tudi freu-
dizem: Usedel sem se na Band Tram Society ' vlak svojih sanj / Premiš-
ljal sem še o tem da pravzaprav niti ne rabim ' kart ki jih jemljem s
seboj. Nobeni globljih pomenov ni, trdi pesnik, karte niso nič drugega
kot karte in nimajo prav nič opraviti s spolnim aktom (potovanje z vla-
kom). Le zakaj jih potem jemljem , le zakaj. Na ta — in na noben ■—
zakaj ni nobenega odgovora. Absolutni skeptik, ki veruje zgolj v otip-
ljivo, posamezno, priročno, zmerom samo opisuje, kako, nikoli pa ne od-
govarja na zakaj. Zanima ga svet tak, kot je, brez pomenov, brez Smisla,
brez Globljega ozadja in Bitnega temelja. Svet je svet, karte so karte.
359
juha je juha. Samo tisto je, kar vidimo, sUšimo, vonjamo, okušamo, oti-
pamo. Grafenauerjevska redukcija na čute je dobila pri Šalamunu zani-
mivo nadaljevanje. Grafenauer je sicer vse reduciral na čute in čutenje,
vendar je pri tem poudarjal polnost čutenja, voluminoznost naših čutov,
ki so gosti, intenzivni, napeti; njegov svet odmeva od čutenja in od sla-
sti, ki se vežejo s samopouživanjem uživanja. Salamunovi čuti pa so —
ravno narobe — do skrajnosti asketski, goli, prazni, led ironije pri priči
zamrzne sleherno možnost samomilovanja. In vendar gre v njegovi poeziji
ravno tako za čute in za hoteno redukcijo na čute. Vsak od teh dveh pes-
nikov je izločil in absolutiziral eno plat nerazdružne celote, ki jo sestav-
ljata subjektivno čutenje sveta in svet, ki se daje subjektu čutiti: Gra-
fenauerja svet popolnoma nič ne zanima, zanj sveta ni, zato je predmet
čutenja subjekt sam, njegova vsebina, se pravi čutenje samo; Šalamunu
pa prav nič ni mar subjektova čutnost, temveč samo svet, ki ga s čuti
zajemamo: svet sam (in kolikor bolj se njegov svet razvija, tem manj
ga zanima čuteči subjekt in tem bolj objektivna — zanj zgolj po čutih
določena, opažena in eksistentna — struktura sveta); v tem je neprimerno
bližji Krambergerju in tako kot on ali kot Menart razodeva bolj epsko
usmerjeno nadarjenost.
RESIZEM. Na stopnji, na kateri je Salamunova poezija v ciklu Poker,
ta redukcija še ni izvedena absolutno, zelo lepo pa je vidna pot k nji.
Celotna parodija na ljubezen in na freudizem (recimo: Pomislil sem še
nato I kaj bi bilo če bi se zaleteli J s tem vlakom Band Tram Society)
in na vrhunsko literaturo (recimo: vzeti karte ali ne ■ this is the question
bili lou) se končuje: Daj ga (namreč krožnik, opomba T. K.) v omaro bili
lou v omaro / požrl sem vse / tako kruh kot ljubezen svojo). Šalamun se
ne použije v samouživanju kot Grafenauer, on se požre. V avtodestrukcijo
ne zapada zaradi narci-sizma, temveč zaradi samonegacije na račun objek-
tivne (na čutne dimenzije reducirane) stvarnosti. Sam sebe goltajoči pesnik
požre vse, kar se da prebaviti (kruh in svojo ljubezen), kaj še ostane od
njega samega? On je le še praksa ničenja, subjektovega požiranja. Nedo-
taknjen pa je objektivni svet: krožnik v omari. Vse duhovno, moralno,
zgodovinsko, človeško je požrto, odstranjeno, ofenziva očiščevanja je kon-
čana z uspehom, človek je pometen v beckettovsko posodo za smeti, plin-
ska celica je opravila svoje, higienični, snažni, deratizirani in z DDT-jem
zavarovani svet ostaja, bleščeč se v svoji Popolnosti. In že sem postrgal
s kruhom krožnik / ga dvignil proti božji luči / vsega čistega golega do
kosti. Vsa sentimentalna zgodba človeškega življenja je postana jed, za
katero je potreben dober želodec, čisti in goli krožnik je legitimni nasled-
nik zajčevskega padlega, ubitega Človeka, ki je — po smrti — vstal čist
dn brezčuten. Živa Reč ni v okostje, v pesek presnovljeni človek, Šalamun
ne potrebuje nobene smrti na bojišču, niti ne v postelji, ljudje smo mrtvi
že vnaprej, naše življenje ni nič drugega kot avtodestrukcija, nenehna
očiščevalna operacija, stalna pacifikacija, ki prinaša svoje Veselo oznanilo:
Pax mortuis. Živa Reč ni živa, ker bi se vanjo spremenil človek, živa je
— narobe — zato, ker je očiščena vsega človeškega, ker je taka, kakršna
360
je, dehumanizirana: kljuka sveta je s sidolom zbrisana dotikov, s katerimi
jo je onesnažil človek. Metahumanizem se začne po totalni človekovi od-
sotnosti. Svet postane to, kar je (brez človeka). Vmesna zgodovinska faza
— poseljevanje ljudi po svetu, po rečeh — je končana, vrača se Resnica.
Laž, zmota, videz, dvojnosti, dvoumnosti in polaritete, vse bo izginilo
skoz odtočni kanal s poslednjimi ostanki vonja po človeku. Reči (Svet)
ne bojo zaudarjale več. Postale bojo, kar so bile, preden jih je prekrila
in zasužnjila Zgodovina. Človekovo kraljestvo, doba človekovega vladanja
(humanizem) se je končala. Začela se je doba Reči (res-izem).
in je plul Piero mimo s svojo barko
Spet si tu prekleti veter
s slino vseh poletij
ko sva ležala na vrelem kamnu
(Poker IV)
RECI. Reči začenjajo živeti samostojno. Pesnik se zmerom bolj po-
sveča preciziranju objektivnih značilnosti reči. Tako kot je Grafenauer
skušal čim bolj natančno opisati svoje razpoloženje, svojo atmosfero, tako
se Šalamun podreja lastnostim reči. V IV. pesmi nastopa suhi veter, vrel
kamen, subjekt je zato prisoten, da se skoz njegove čute (skoz občutek
sline ali pa vročine) reči sploh odkrijejo. Grafenauer je zapisal: Poslušam,
in že je bil ves v svojem občutju, Šalamunu je sluh sredstvo za zvoke
in dejstva objektivnega sveta: pa vendar slišim glas tistih malih škrip-
cev I ko smo sušili perilo na ulici. Ker so reči same v sebi jasne, so jasni
tudi odnosi med njimi, razmerja med dejstvi, stranicami, zvoki. Pod jas-
nim južnim soncem ni mogoče impresionistično prelivanje vsega v vse.
Reči so, kakršne so, ne pa, kakršne se nam zdijo. Nobenega videza ni ali
čustvenega prepajanja ali pretirane subjektivne subjektivnosti, ki je iz-
gubila posluh za mero in meje. Posekati bo treba figo ' je rekla mati ne-
kega jutra I in sklonjena čez okno / zapela našo staro pesem. Tu ni nobe-
nih izmikanj, nikakih švigašvaganj. Svet reči je jasen, trezen, stvaren,
precizen.
Zato tudi jaz igram poker
(Poker IV)
POKER. Reči imajo svoj pomen v sebi, identičen je z njimi samimi.
In neprenosljiv je. Nimajo navade, da bi ga sporočale ljudem. Ljudje osta-
jajo praznih rok, brez usmeritve, nekaj sicer slišijo in občutijo, ključ
za te občutke pa leži v rečeh samih, nedostopen, zaklenjen, spravljen v
omaro. Človek je ekvilibrist, ki telovadi na obodu reči, med njimi raz-
penja vrvi, se trudi priti od ene do druge, a v resnici ostajajo pred njim
zaprte, nedotaknjene, biser je še zmerom skrit v školjki, ostrige ne raz-
klenejo svojih lupin, plesavec drsi po gladkih površinah kupol in krogel,
povsod enako neuspešen, povsod enako malo doma. Človek je brez doma.
njegov dom je v rečeh, te pa so ga site, saj jih je preveč tisočletij nad-
legoval in puščal na njih svoje znamenite odpadke in iztrebke (kulturo).
361
s svojo znano močjo in nasilnostjo se marsikatere — manjše — reči po-
lasti, jo preobrne na glavo, skuša najti v nji kako odprtino, da bi ji izpil
sok, po več jih privleče na kup, zida iz njih stavbe po svoji podobi in za
svojo uporabo, trdi. da dela, da jih dela, da svet spreminja, da mu daje
Smisel, da ga interiorizira, historizira, odrešuje izvirnega greha, ki je v
ne-duhovnosti materialne nature, govori, govori, govori, razlaga, piše, si
dopoveduje, da je res, kar govori, sred tega neznanskega trušča legijonov
vrvohodcev in iskavcev kamna modrijanov, sred nezaslišane zmešnjave
babilonskih zidarjev, sred nenehnih medsebojnih pobojev teh šušmarjev,
ki so se — drug za drugim, drug pred di'ugim — razglasili za Gospodarje
sveta (in reči), pa reči zdolgočaseno čakajo, kdaj bo minila ta judovska
šola, ta praznik norcev, ta predmestni semenj; od časa do časa se postav-
ljajo na svoja prava mesta (Konstruktorji sveta v obupu kričijo, da nas
materija ne uboga in da še nismo iznašli pravih zdravil zanjo, pravih pri-
jemov, matematičnih formul in tehnoloških procesov, s katerimi jo bomo
udomačili, pokorili, si spremenili naravo, popolni nered skušajo vsaj ne-
kohko popraviti z naturnim redom. Strokovnjaki opažajo, da stavbe raz-
padajo, da se stroji in tkanine kvarijo, pi-edmeti obrabljajo, nadomeščajo
jih z novimi, krpajo, prezidavajo, prilagajajo, izboljšujejo, se bojujejo zo-
per naravne nesreče, iz zemlje skušajo čimveč iztisniti, njene slabosti po-
pravljajo), ta, zanje že predolgo trajajoči sodni dan človeške prisotnosti
na zemlji prenašajo zmeraj teže, bolj jih skuša človeštvo pomečkati, in
zmerom bolj se zapirajo vase, zmerom večji je razkorak med njimi in
ljudmi, zmerom več smisla je — skritega — v njih in zmerom manj ga je
pri ljudeh. Človeško delo je v resnici igra. Večtisočletno ukvarjanje z na-
turo in s predmeti, ki ga ljudje sami razglašamo za Delo, za Smotrno
človeško Akcijo, za Prakso (z merilom v sami sebi), vse to je le otroško
premetavanje barvastih kamenčkov, opičje zlaganje kock, slepo poskuša-
nje, igra na srečo, v kateri je zmaga popolnoma naključna in nima zunaj
same igre nobenega pomena. Človekovo podenje za Smislom je brezupno
že vnaprej. In ta slepi brezupni manever, to igro človeške eksistence
imenuje Šalamun poker. Ljudje smo lažni čarovniki, vile, ki jih ustvar-
jamo, so iz pravljic, naša zavest je tako majhna, da ne obsveti niti sama
sebe. Kar vemo, v trenutku pozabimo. Naša vednost je tema. Zato je
avtentična resnica našega življenja: hazard. Lorelai lili lorelai / je rekel
čarovnik i in pozabil / zato tudi jaz igram poker.
Človek je dolžan biti
zdrav močan in pameten
o oče moj
kot da sem tvoj prapravnuk
(Poker IV)
SVET BANALNIH SREDNJIH SLOJEV. Za pleme, iz katerega se je
Šalamun izselil (ali katero v svoji poeziji zasmehuje), je značilna moralna
filozofija dolžnosti in temeljnih vrednot: moči, zdravja, pameti. Te filo-
zofije ni težko locirati. Kramberger je eden njenih najm.lajših potomcev.
362
Brez dvoma gre za svetovno moralni nazor nekdanje slovenske meščanske
elite, elitne tako v pomenu kulturnosti, moralnosti kot materialne uspeš-
nosti. Ta miselnost, ostanek ali reducirana sinteza protestantsko kapitali-
stične zdravorazumskosti, vitalizma, higienskosti, samodiscipline, pove-
zane z vero v Napredek, v Možnost nenehnega razvijanja socialnega živ-
ljenja, civilizacijskih ukrepov, ekspanzivne, a moralno trdne družine, se
zdi pesniku v vse preveč očitnem nasprotju s stvarnostjo današnjih pov-
prečnih srednjih slojev; ti so čista negacija moralne filozofije in prakse,
ki ju pozna elita. Smo sredi množične potrošniške družbe, v kateri noben
elitni nazor ne velja več. Množici, razosebljeni, poenoteni, zbanalizirani,
so pomembne samo še popolnoma oprijemljive, očitne, stvarne zadeve —
stvari same, to, kar se da porabiti in prebaviti. Ta svet postavlja pesnik
nasproti prejšnjemu, ki ga pripisuje očetu in preteklosti. Morje ni več he-
lensko morje mornarjev, odisejsko morje herojev, nevarni ocean konkvi-
stadorjev, morje, ki zahteva od človeka veličino, moč, prebrisanost, zmož-
nost, znanje, pogum, morje, ki je prizorišče bitk z naravo in človeka s sa-
mim sabo. Scile in Karibde ni več. Sirene so obmolknile, Kirki se je po-
srečilo, da je spremenila v svinje celotno človeštvo. Zdaj je vse drugače:
to morje / s svojim toplim vlačugarskim vonjem. Zdaj je postalo morje
porabna dobrina, mirno je, sladko, mehko, nenevarno, v njem se da na-
makati, valjati, uživati, sproščati se. človek je v njem razlezena snov v
razlezeni snovi: in res / ko kobilice ob nedeljah pridrvijo in pomakajo
noge vanj / noge vanj / noge vanj , vsako nedeljo noge vanj. Udomačitev
sveta je konec sveta. Obrzdano morje leži kot potrpežljiv pes množicam
izletnikov ob nogah, plačah so, zdaj ga imajo, njihovo je, ali bolje, njihov
je tisti nekajmetrski pas ob obali in v lepih nedeljskih popoldnevih. Ven-
dar — to je gol videz. Banalni srednji sloji živijo v iluzijah, tako so
se odmaknili od dejanske nature sveta (od avtentičnosti Reči) in se za-
predli v umetelni svet svoje lažne potrošniške civilizacije, da slepijo sami
sebe, da so pozabili, kaj se skriva pod gladino morja (Reči). Zato je prav
neverjetna neumnost misliti, da bojo svet posrkali oni, da ga bojo porabili
in izpraznili. Zgodilo se bo čisto drugače: svet bo posrkal nekdo drugi
svet bo posrkal nekdo drugi.
Podoben svet riše Šalamun tudi v prvi pesmi cikla Gobice. V njej
opisuje turističen izlet v Italijo in podaja ga z vsem svojim nagnjenjem
do konkretnosti, otipljivosti, ironije, parodije, zgolj čutnega, do plasticitete
reči ali dogodkov samih (z vsemi temi zmožnostmi, ki krasijo tudi Kram-
bergerja, le da jih ta uporablja v ravno nasproten namen). Bila je blazna
vročina I to moram namreč povedati / Hodimo v čredi kot govedo / neka-
teri pobožni ; nekateri pa tudi ne ! kot pač koga prime. Na božja pota so
hodili ljudje, ki so bili pobožni in so si hoteli kaj izprositi, se za kaj po-
koriti, njihov odnos do zemlje, po kateri so hodili, do stopnic, po katerih
so drsali s koleni, je bil intimen, notranji: to je bila sveta zemlja. Ves
svet je bil posvečen, bhžali so se svojemu izvirnemu Smislu in Temelju,
družila jih je ista vera, ista institucija (Cerkev), isti osnovni horizont, ki
je bil ves že vnaprej osmišljen, poln intenzivne zbranosti. Vsa svoboda
je bila v doseganju tistega, kar sem bil (sem), še preden sem postal člo-
363
vek: božja podoba v sebi. Turistične črede si na sodobnih božjih potih
ogledujejo, v kar so drugi verovali. Za množice v avtobusih, peš, vlakih
in avtomobilih so vse znamenitosti zanimive, ker so obdane z velikimi
imeni, se pravi nekdaj — in še danes, ker so se njihova imena ohranila —
uspešnimi ljudmi, oziroma preprosto: ker se zdijo zanimive Drugim. To
je danes moda — morda jutri ne bo več — in kar je po modi, je za nas
»sveto«. Svetost ima danes prav tako svoj pomen, le da je od nekdanjega
bistveno različen. Prav tako obvezuje, le da obvezuje k modi, ki je zdajle
takšna čez trenutek že drugačna. Diktat mode ali Tržišča (Naključnega,
Nepredvidljivega — v tem je bistvo in čar mode: da se spreminja nepred-
vidoma in da je ni mogoče znanstveno programirati) je svet, vseobvezen.
V odnosu do mode je neogibna popolna zavezanost, v odnosu do religije
je mogoča popolna prostost. Globlji Smisel življenja si vsakdo omisli,
kot pač 'koga prime.
Pri tem ni mogoče slepariti. Ce ne veruješ, pač ne veruješ, če nisi
znotraj religioznega obzorja, pač nisi ■— si pač znotraj nekega drugega,
evropsko laičnega, razsvetljenskega, liberalističnega, marksističnega ali ni-
hilističnega (kar vse so samo posamezne značilnosti in etape areligioznega
obzorja), tu se ne da prav nič pomagati. Zato so najbolj smešni tisti, ki
si z voljo prizadevajo preiti svoje obzorje, recimo turist, ki jemlje vse
skupaj zares in meni, da je ogledovanje katedral, ciborijev, ikon kaj dru-
gega, kot je v resnici (turistična industrija in porabljanje izdelkov te in-
dustrije) : debela Tevtonka pade pa kar skupaj , MOLČE ¡ to mi je blazno
všeč taka resnost. Z voljo do pozitivnega ne pridemo danes nikamor (na-
sprotno kot meni Kramberger). Volja do resnega je bila vera nekdanjih
elit. Danes je vse to zamenjala trgovina, težnja po čim večjem zaslužku
(dohodku), ekonomizacija, industrializacija, absolutna banalizacija življe-
nja, ki je izgubilo vse svoje stare Smisle. Srednji sloji gledajo svet kot
Veleblagovnico, v kateri poteka nenehna razprodaja po globoko znižanih
cenah. Sine se pa pelje v kočiji za dvesto lir /' c'est quand même drôle
tout ça I in že se prikaže sv. Frančišek s ptički / izstopi iz konzerve Sim-
menthal in zapre pokrov. Vse je postalo igra, industrializacija in ekono-
mizacija sta igra, turistično romanje v Assisi je igra, delati se resnega ali
skušati se delati resnega ali verovati v to, da se da biti Resen, je igra,
in že davno je vse igra: blazno mi je všeč / ta poslednji konstruktivni tip i
v evropski zgodovini. In zato lucidnemu človeku danes ne preostane nič
drugega kot igrati poker.
3.
Dozdajšnji vpogled v Salamunovo poezijo nam že omogoča kaj več
sklepati tudi o njeni socialno-zgodovinski osnovi. Da bi bili bolj pregledni,
se vrnimo spet k primerjanju Salamunove poezije z Zajčevo, iz katere je
— v nekem pogledu —• izšel, čeprav jo je zelo kmalu premagal. Njuno
izhodišče je bistveno drugačno. Zaje izhaja iz revolucije oziroma gleda po-
vojni čas z vidika revolucije, vizira ga skoz skušnje revolucije, struktura
364
njegovega pogleda je struktura revolucionarnih pojmov, predstav, vred-
not; struktura njegove revolucije pa je, čeprav izrazito preformirana in
deformirana skoz povojne skušnje, skoz postrevolucionamo dobo: revolu-
cionarni nihilizem, nihilistična revolucija. Šalamun pesni s stališča (svobod-
ne, nevezane in nihilistične) inteligence, naslednice pretekle kulturne elite.
Izšel je iz zgornjih, kulturnih, elitnih slojev meščanstva (ki ga nenehoma
v sebi premaguje kot nemogočega), banalni srednji sloji — kot temeljna
in zmerom bolj naraščajoča realiteta slovenske družbe — pa so poglavitni
predmet njegove kritike in poezije. Vsi trije momenti (izhodišče, tradicija,
predmet) se v njem nenehoma mešajo. Pod kritičnim udarom seveda niso
le porabniški sloji, temveč intimno doživljana tradicija enako kot dejavno,
aktualno izhodišče. S tem ko to izhodišče nenehoma zanika, s tem ko
negira možnost svobodne inteligence, ga nenehoma potrjuje, naravnost
krepi njeno bistvo, ki je nihilistično : ideologija te inteligence je biti to,
kar nisi, biti v zanikanju, biti v svečeništvu Niču, biti v nenehni dia-
lektični samonegaciji. Vrhovni Zakon je Nič. V imenu Niča pa so ravno
tako smešne, nebogljene in nemogoče tudi vrednote prejšnje elite: njen
humanizem, tradicionalna evropska kultura in socialne vrednote, spodob-
ni (avstrijski) stil (način) življenja, kombiniran z moralno utemeljenimi
revolucionarnimi in reformističnimi idejami, z navdušenjem za ljudstvo,
za slovensko eshatologijo ipd. Zaje je izrazit predstavnik slovenskega
kmečkega ljudstva. Razrednosti v njegovi poeziji ni, niti ni posebnega
stila življenja ali vrednot neke plasti. Odtod tudi njegova »naturalnost«
(živali, kamenje, pesek, gore). Ker izhaja iz Revolucije, izhaja iz neraz-
redne osnove, iz slovenskega ljudstva kot takega. Zato lahko brez težav
prodira do temeljnega, človeškega, zgodovinskega (človeško-zgodovinske-
ga) spora. Vendar gleda ta spor s stališča klasične slovenske eshatologijo,
ki je v bistvu kmečko krščanska. Dobro in Zlo sta krščansko-komunistična
kombinacija (nekakšna sinteza obeh religioznih ideologij). Rabelj in Žrtev
sta ljudsko-nacionalno-krščansko-komunistična predstava, značilna za vso
slovensko zgodovino (tudi povojno). Upor prav tako. Boj, spor, nepomir-
ljiva nasprotja so ravno revolucionarno tolmačena slovenska ljudska zgo-
dovina in usoda. Z Živo Rečjo skuša Zaje to socialnost transcendirati, pre-
magati, ne biti več odvisen od nje, zasužnjen. Ali je torej Živa reč zablo-
dela in mistificirana človeška Svoboda?
Tu se Zaje in Šalamun srečujeta in identificirata (oba postavljata
Reč) : v nadsocialni strukturi metafizike, ki hoče biti temeljnejša, izvir-
nejša in odrešilnejša od socialnosti. Oba v Reči eliminirata socialnost in
zgodovino in se tako po svoje vključujeta v tendenco celotne povojne
slovenske poezije. Ali ni prestop v Reč le ena — zgodovinsko poznejša —
oblika nenehnega slovenskega zatekanja k Naturi? Ali niso le redki, ki
ostajajo znotraj socialnega sveta (recimo Kramberger, pa še ta ga je po
svoje predelal), medtem ko je velika večina privržencev in akterjev natu-
realizacije? In ali ni ta pesniška naturalizacija (spreminjanje človeka v
Naturo, v Reč) vzporeden pojav socialne naturalizacije, ko cele socialne
plasti bežijo pred Zgodovino v Naturo, od realnosti socialno-političnih od-
nosov v družbi k Tržišču, človekovi Naravi, Zaslužku, Užitku, Uspehu
365
(podobno kot birokracija beži k Državi, Načrtu, Prihodnosti. Zvestobi,
Požrtvovalnosti itn.)?
Zaje izhaja iz Revolucije, Šalamun iz vsakdanje povojne (okrog leta
1965 dogajajoče se) prakse omenjenih treh slojev. Zajčeve Reči temeljijo
v Apokalipsi, Salamunove v povprečni vsakdanjosti. Zajčeve so bile že
v izviru — psihološko, zgodovinsko — Smotri, Cilji, Smisli (pesnik jih je
le naturalizira!, reificiral), Salamunove so že v izviru Sredstva, Pripomoč-
ki. Zajčeve so univerzalne, Salamunove izrazito delne, konkretne, ome-
jene. Zajčeve silno ambiciozne, Salamunove skrajnje skromne. Zajčeve
imajo značaj ceremoniala Slovesne maše, Salamunove se kar se da banalno
nepomembne; Zaje takšnih sploh ne vidi, premajhne so, da bi jih zaznalo
njegovo oko, katerega vidno polje je narejeno zgolj za Velike zadeve.
Zato so Zajčeve skrajnje resnobne, Salamunove zmerom nekoliko smešne.
Prve so težke, druge lahkotne. Zaje se jemlje do kraja zares, ker se je
njegov Vir — Revolucija — jemal do kraja zares; edina resnična svoboda
je bila takrat: sodelovati v Revoluciji, vreči se ves vanjo, potoniti v njej,
biti Ona, se z njo zenačiti — Zaje to enačenje znova in znova doživlja,
izziva in pripravlja, kreira in obnavlja, čeprav čisto na drugem nivoju
kot nekoč (prej na politično-socialno-zgodovinskem, zdaj na naturalizirano-
reificirano-metafizičnem). Šalamun se jemlje z veliko dozo samoironije —
srednji sloji imajo čisto drugačno usodo kot Revolucija: zdi se, da je iz
njih zlahka mogoče izpluti, puščajo občutno svobodo, saj ni niti Zgodovine
niti Idej niti Ciljev niti Vere niti aktualizirane antagonistične situacije,
ki bi do kraja definirala vsakega posameznika. Vse je svobodno, poljubno,
brezciljno, svojevoljno, anarhično, diskontinuirano — navsezadnje se ska-
že, da je vse to le na videz, V resnici je ravno ta Svoboda in Poljubnost
nova, posebna in značilna oblika Neogibnosti, Usode, Okvira, iz katerega
ni mogoče iziti. Salamunova poezija to dokazuje: s tem ko razbija celotni
življenjski sistem srednjih slojev, njihove vrednote ipd. in postavlja —
po svojem prepričanju — nov, desubjektiviziran svet Reči, v resnici od-
kriva in predstavno pojmovno definira nove vrednote prav teh srednjih
slojev, njihovo novo mitologijo (negiral je le staro, zastarelo podobo teh
slojev, o samih sebi, njihovo slovensko provincialno iluzijo, prtljago iz pre-
teklosti, ki se je še niso utegnili in mogli otresti: humanistično ideologijo,
avstrijsko staroevropskih sil). S tem jih očiščuje in jim daje času in njim
adekvatne vrednote, metafizično osmišlja njihovo reifikacijo. Njihovo de-
jansko zasužnjenost rečem fiktivno spreminja (poimenuje, preimenuje) v
Iskanje Reči, prazno vero (minimum Vere) srednjih slojev v Porabniške
predmete prekrsti v veliko, v osvobojevalno Vero v Temelj sveta : v Reč
— v pravo Bit,
Vzporedno s tem eksistire še drug nivo (ki poteka vzporedno kot zdaj
prehitevajoča zdaj zaostajajoča spremljava): tisto, kar dela to poezijo
umetniško, kar ji ne dopušča, da bi postala goli ideološki mit in samo-
mistifikacija srednjih slojev. To je Salamunova resnična svoboda. Sestoji
iz dveh momentov. Najprej je obračunavanje s samim sabo, odkrivanje
svoje resnice in resnice svojih slojev, spopad s samim sabo in slojem —
vendar v zvezi z notranjo pripadnostjo tem slojem, z ljubeznijo do njih,
366
do njihovega stila, do svoje preteklosti: pesnik ravno v tem spopadu s
samim sabo trpi. Njegova poezija je priča in prikaz tega trpljenja, avten-
tična skušnja, podoba dejanskega osvobajanja. To pa se kaže ravno v
slogu pesmi.
Njegova dejanska svoboda je ne-jemanje sebe zares kljub avtentične-
mu trpljenju (seveda to trpljenje nima skoraj nobene vsebinske zveze
več z minattijevskim, humanistično-romantičnim). V Reči veruje, obenem
pa jih podaja lahkotno, cum grano salis, z ironijo: kot Poljubne.
Namreč tako je z vso to zadevo
najboljše stvari so gobice
gobice v juhi
nič nič nič nič
(Gobice П)
NIHILIZEM. Navsezadnje se pokaže, da so Reči Nič. Gobice so Nič.
Svet ni samo nesmiseln in brezvreden, temveč tudi in predvsem ničen.
Fiuuuuu I ena gobica I en zelen petršiljček v smokingu / pa dolgo dolgo
časa'tema / ■potem stečejo'po snažilko ,' ki je za to .odgovorna ,' nič nič ^ič
nič. Odgovornosti ni, to je jasno. Odgovornost je goljufija, za odgovorno
delajo snažilko, vse skupaj je čisti nesmisel. Parodija se ne neha: fiuuuuuu
še ena gobica / zdrava sicer / le kri ni ena A j ker je prebolela hepatitis {
Težke so težke te gobice I težke v božjo mater. Nič je težak. Nič je nene-
homa prisoten v vseh predmetih okrog nas in v nas, lega na nas, teži
nas. Nič je resnica reči, ki so zaprte pred nami in se nam razodevajo sa-
mo kot nesmiselne, poljubne, naključne: nične. Po Salamunovem prepri-
čanju so Reči Bit, ko so zase in same na sebi, te Biti pa človeku ne posre-
dujejo, pred nami so zaprte, kar nam dajejo, je zmerom samo Nič. Tu
se je Šalamun na neki način precej približal Strniši, le s to razliko, da
pozna Strniša zgodovino Biti (Niča), Šalamun pa je popolnoma zunaj
takšne Zgodovine. Šalamun je ne more poznati, ker je Reč zanj popol-
noma zaprta za ljudi. Medtem ko se pri Strniši vendarle po svoje (skoz
sanje in preteklost, skoz vrsto diafragem) nekako razodeva ljudem (Nič
je le zgodovinska oblika Biti), je za Šalamuna Nič absolutna resnica Biti,
naj se kaže kadar koli. Bit je Bit samo takrat, kadar se ne kaže; in sebi
se nima potrebe kazati, sebi j e , le ljudje jo gledamo, tipamo, čutimo.
Zato ljudje kot ljudje nismo, smo le kot Reči.
Odstranili bomo čevlje z gumo
zakaj takih se več ne nosi
in smrt in muhe
ki nimajo urejenih pristanišč
(Gobice III)
POLJUBNOST. Pri Šalamunu opažamo nenavadno močen odpor do
definitivnoga. Ce je edina dostopna resnica našega sveta Nič, potem je
privolitev v kar koli trdnega čista konvencija. Bistvo konvencije pa je v
367
tem, da se da spremeniti ali razbiti. Dogovor je nekaj subjektiivnega in
od ljudi odvisnega. Casi, ko so ljudje konvencije spoštovali, so že davno
minili. Takrat so bili namreč prepričani, da so konvencije Konvencije,
da so nekaj Božjega ali Naturnega ali Poštenega, vsekakor nekaj Višjega
od posameznikov; ti so jih bili dolžni spoštovati. Sli so se — ne da bi to
vedeli — Resnost, Pokončnost, Trdnost, Veljavnost, Stabilnost sveta. Da-
nes vemo, pravi Šalamun, da je vse to lari-fari in jama za naivne. Zato
pesnik — ki je nosivec resnice — dozdajšnjo navidezno (in domenjeno)
podobo sveta razbija, lomi na drobne koščke, ene koščke prizna, druge
vrže v koš za smeti. Logika tega razbijanja je popolnoma poljubna. Zaje
je bil še temeljito vključen v Objektivni Zakon sveta, v modele, ki so
bili veljavni neodvisno od posameznikove volje in so bili zato njegova
Usoda (recimo v model Rablja in Žrtve; ni bilo mogoče biti nekaj tret-
jega, ali z lahkotno kretnjo zagnati model skoz okno). Za Šalamuna ni
nobene take Usode. Svet je poljuben. Edina njegova Usoda je Poljubnost.
Ta Poljubnost pa je seveda zanj ravno tako nepresegljiv in suženjsko ne-
ogiben model, kot je bila za Zajca struktura Rablja in Žrtve. Sam model
je do kraja trden — to je Resnica — znotraj njega pa si lahko izberemo
katero koli pozicijo (tako kot si je tudi Rabelj lahko po mili volji izbiral
sredstva mučenja, ubijanja, in tako kot je Žrtev lahko bežala, kamor koli
je hotela — a je bilo vse zaman; bila je obsojena na žrtvovanost, enako
kot je Šalamunov človek na poljubnost).
Porabniški sloji so dejansko odstranili smrt — odpravili so jo iz svoje
zavesti, in to zadošča. Do smrti so izgubili notranji odnos, smrt ni več
meja človekovih možnosti, ni več temeljna Resnica, ki nas določa v našem
najbolj intimnem in avtentičnem bistvu. Smrt je resnica le sama zase,
v tistem obrazu, ki ga drži stran od ljudi; obraz, ki ga gledamo mi, jo
dela enako z gumijastimi čevlji, muhami in pristanišči. Uporabljamo jo,
po konvenciji smo se odločili, da se bomo pred njo delali, kot da je nekaj
resnega, enkrat (recimo na pogrebu) jo bomo imeli za tisti predmet, ki
nam povzroča žalost, drugič (recimo v vojni) nam bo priskrbela zmago,
spet drugič bomo z njo odstranili nezaželene osebe, po potrebi bomo z
njeno pomočjo postavljali družbene idole (žrtve za našo stvar) itn. Smrt
je samo označevano, označujoče je zmerom drugačno in s smrtjo kot
smrtjo nima nobene zveze. Označujoče smo mi, na,še potrebe. In če je
smrt — kot označevano — gola konvencija, zakaj je potem ne bi mogli
odstraniti? Ce je vse eno in isto, poljubno, zamenljivo, če vse pomeni
nekaj drugega, kot je (to »je« pa nam je za večno nedostopno), če je vse
odvisno od nas, od naše dobre ali slabe volje in svobode, če je Vrhovni
zakon našega življenja Konvencija, ta Konvencija pa se danes kaže kot
Moda (Moda je bistvo današnje Konvencije), potem je vse odvisno od ti-
stega, ki modo diktira. In zakaj ne bi bil to pesnik? Zakaj tìi odstranje-
vali samo čevlje z gumo in muhe, zakaj tudi ne smrti?
Za Zajca in Strnišo je Smrt bistvo Niča, nihilizem sodobne zgodovine
se kaže kot naša pokornost najrazhčnejšim obiikam Smrti. Pri Šalamunu
te zveze med Ničem in smrtjo ni. Razumljivo, Zaje in Strniša, oba izha-
jata iz tega, kar je, in v svoji poeziji ugotavljata, kako se to spreminja
368
v Nič, lîako umira, je ubito, se ponesreči, propade, polomi. Šalamunu je
to, kar je, nedostopno (to je samo zase). Nam dostopni svet, ki ga živimo,
je svet porabniških dobrin, predmetov, ki jih danes potrebujemo, jutri
odvržemo. se pravi svet nenehnega proizvajanja in porabe, ki nima s sta-
lišča uporabljivosti sam na sebi nobenega pomena. Izprano brisačo spre-
menimo v krpe (morda za brisanje posode ali poda ali orodja), [izpraznjeno
konservno škatlo vržemo v smeti, izrabljen avtomobil gre v staro železo,
iz krp delamo papir, papir sežigamo, toplota nas greje ... Tu ni ne konca
ne kraja ■— vse je ne le vredno, temveč tudi eksistira le glede na svoj
uporabnostni namen. Zato Šalamun ne more izhajati iz tega. kar je, tem-
več zgolj iz tega, kar je pra roki, kar nam je na voljo, kar uporabljamo.
To pa se ne spreminja v Nič kot v svojo negacijo, ta Nič je že v bistvu
porabniških predmetov, še več, ti predmeti sami sploh niso nič drugega
kot Nič. Njihov namen je. da jih uporabljamo, se pravi uničujemo, ničimo.
Naš svet — svet predmetov, reči, porabniških dobrin — je mrtev že vna-
prej. Naše življenje je konvencionalno, mehanično, po pravilih razvija-
joče se, vsa svoboda, ki jo imamo, je le neogibnost ničenja. Biti sploh ni
mogoče izničiti. Vsaka Reč na tem svetu ima dve plati, dva obraza. Na
eni plati — na temni strani mesca ■— je Bit, na drugi, k nam obrnjeni,
je Nič. Med Bitjo in Ničem ni spora. Obstajata istočasno in koeksistirata
povsem brez težav. Ker ni ubijanja Biti (kot še pri Strniši in Zajcu), je
v Šalamunu še manj romantizma, kot ga je bilo v njegovih dveh pred-
hodnikih, ki sta bila v nenehnem sporu z romanticizmom. Prav tako ni
resničnega romanticizma v Krambergerjevi poeziji — ta pozna namreč
le čisto in polno Bit, v katero nenehoma, popolnoma voluntaristično, pre-
hajajo morda začasno zunaj stoječi posamezniki in skupine. Nekoliko
drugače je to pri Grafenauerju, ki pozna samo Subjekt in je ta Subjekt
edino mogoča Bit; ker pa si Bit jemlje za predmet samo sebe, se izničuje,
postopoma seseda v prah, prehaja v №č. Ta Nič je pravzaprav le druga
oblika Biti: drugačno občutje Subjekta.
Odstranili bomo nekatera neumna števila
tako da bomo končno lahko zadihali
in svobodno šteli
ena dva tri sedemnajst
(Gobice III)
DESTRUKCIJA. Ta pesem nima poudarka samo na poljubnosti. Svo-
boden, nevezan odnos do slehernih reči na tem svetu, ki je pogoj in re-
zultat poljubnosti, zahteva hkrati tudi dejavnost, ki vse spreminja v po-
ljubno. Šalamunov človek nikakor ni pasiven kakor Strnišev, poln je de-
javnosti in projektov. Le da ta dejavnost in projektivnost ni podana —
kot pri Zajčevih Otrokih reke — od svojega naivnega začetka do brezup-
nega konca v Polomu. Šalamun ne govori o nemožnosti Projektov in Kon-
strukcij, ker ne izhaja — kot Zaje — iz po^itivitete. Njegovo avtentično
izhodišče je gola negativiteta. Njegov subjekt je že a priori nihilističen,
369
razbijavski, njegov projekt je Destrukcija, Razbijanje je njegova neod-
tuljiva narava, ne zna in ne pozna nič drugega kot uničevati. V njem ni
nikake nesrečne zavesti. Je skorajda realizirana filozofija markija de
Sada: vsesplošno uničevanje brez občutka ali zavesti o bolečini in nesreči.
Destrukcija je naša condition humaine. Pesnikov subjekt je aktivist, nene-
homa obrnjen navzven, v svet, venomer razdirajoč vsako trenutno konste-
lacijo predmetov. Nekdanje spreminjanje sveta za preureditev na boljše
in z vero v stalni Razvoj se kaže Šalamunu kot golo spreminjanje. To
golo spreminjanje ne pozna Razvoja, Napredka, Bogatitve sveta, aktivizem
je postavljen na glavo. V krogu vrteče se tantalovsko spreminjanje pa ne
more biti nič drugega kot uničevanje. Porušena stabilitela, iz katere ne
sledi nova, boljša ali višja stabilitela, nam prikazuje naše življenje zgolj
kot rušenje. Zakon tega življenja je Volja do Niča, naša dejavnost je nihi-
lističen voluntarizem (v nasprotju s krambergerjevskim, optimističnim in
v pozitivnost naravnanim voluntarizmom; tako kot je za Šalamuna vse
preprosto — nično, je za Krambergerja vse — preprosto — polno Smisla,
vse se Razvija, Bogati, vse pomanjkljivosti so le luknje v gosti substanci
sira). Zato Šalamun tudi tolikokrat poudarja: odstranili bomo, kar pomeni:
hočemo odstraniti in to se nam bo tudi posrečilo. Nihilistični aktivist
ohranja vero, le da je to zdaj vera v Nič, v Destrukcijo. Gre za religiozen
nihilizem, ki ni le akcija enega samega človeka, osamljenega posameznika
(kot še pri Zajcu: vsakogar, ki je osamljeni posameznik), temveč akcija
vseh zoper vse, akcija, ki leži v naravi slehernega današnjega človeka.
PRIMERJAVA. Pri celi vrsti eksistencialij lahko ugotovimo, da je
Šalamunov svet prav natančna obrnjena podoba Krambergerjevega. V
nasprotju z Zajčevim in predvsem Grafenauerjevim svetom, ki je indivi-
dualističen (osamljeni posameznik. Narcis), gre pri Krambergerju in Šala-
munu v precejšnji meri za skupinski subjekt, le da je pri prvem nosilec
pozitivitete, zidave, bogatejše in polnejše Prihodnosti, pri drugem pa akter
negavitete, podiranja, očiščene prihodnosti. Kramberger propoveduje ne-
sentimentalni, vitalistični moraUzem, iz njega izhaja, hkrati pa si ga po-
stavlja za cilj, Šalamun je privrženec najčistejšega amoralizma in anti-
moralizma (kakor ga poznajo voluntaristični skupinski subjekti). Kramber-
gerju so vse Drugi, Družba mu je Merilo, socialnost največja odlika. Šala-
munu je prav tako vse na svetu drugo (prava avtentičnost, lastnost Reči
je zanj nedostopna), le da ima do tega drugega ravno nasproten odnos:
vse drugo so le sredstva — sredstva in predmeti ničenja; Merilo je v
Odstranjevanju uporabnosti reči, ne v priznavanju. Zato je njegova poe-
zija izrazito asocialna in antisocialna (če socialnost pojmujemo kot vero
v dano družbo, kot prilagodljivost, uklonitev pred Drugimi in Drugim).
Oba sta silovita voluntárosla in aktivista, le da ima prvi Voljo do Biti, do
tega, kar je, drugi Voljo do Niča, do tega, kar ni, do ničenja: aktivizem
prvega je konstruktiven, drugega destruktiven. Oba priznavata objektiv-
nost, le da je enemu sveta, resnična, prava, neogibna, lepa, drugemu
neumna, laična, poljubna, lažna. Oba sta mojstra ironije — le da prvi z
ironijo odstranjuje vse, kar ne priznava Resnosti sveta (Družbe), drugi
370
vse, kar to Resnost priznava. Tudi njuna postopka sta zelo higienična —
le da hoče prvi Dognano osebnost Graditelja, drugi Dognano osebnost
Podiravca. Prvi vidi v konvenciji Vrhovno-pravilo, ki se ga je treba držati,
drugi pojmuje dogovor kot nekaj, kai je neogibno potrebno kršiti. Oba
hudo inteligentna, prav lucidna, zavzeta — le da uporabljata pamet in
strast za diametralno nasprotne namene. Ob imata neverjeten posluh za
konkretnost, oprijemljivost, stvarnost (oba sta v nasprotju s slovenskim
romanticističnim izročilom), le da je Šalamun to usmeritev razvil še dlje,
saj nima pred predmetnim svetom prav nobene treme več — tiste treme,
ki je tako značilna za pripadnike malih, zaostalih, provincialnih, revnih
narodov. Ker mu stvarnost ni Pozitiviteta, ker jo uporablja kot sredstvo,
ker mu sredstev ne manjka, ker ni pred njimi manjvrednostno spoštljiv,
so postala integralen del njegove poezije, ena njenih glavnih značilnosti.
Svet porabnih predmetov — Slovencem v vsej zgodovini zaprt svet —
je postal za Šalamuna teren, ki ga popolnoma obvladuje, moštvo, ki mu
je podrejeno. Konkretni socialno-materialni svet ni več Cilj, temveč Last-
nina. Salamunova poezija je prva na Slovenskem, ki kaže suvereno de-
strukcijo lastništva.
odstranili bomo vse besede
ki imajo manj kot pet črk
zakaj popolnoma jasno je
da se take besede samo valjajo
(Gobice Ш)
SAMOVOLJA. 2e za Zajcev aktivistični subjekt je bila značilna pre-
cejšnja stopnja samovolje, pri Šalamunu pa je samovolja že tolikšna, da
se zdi Zajcev aktivistični subjekt uklenjen v prav spodobne forme etikete;
Rabelj sicer izbira različne načine, s katerimi mori svojo Žrtev, ne pri-
znava nobenih socialnih konvencij. Merilo mu je njegova temna Sla po
Ubijanju, nikoli pa mu ne bi prišlo na misel, da bi razbil zaporednost
števil, da bi odstranil vse besede, ki imajo manj kot pet črk. V Zajčevem
svetu je spor med ljudmi, spor za Oblast, materialni svet, kakršen je nastal
v tisočletni tradiciji, pa ostaja popolnoma nedotaknjen: za Rablja in
Žrtev veljata ista aritmetika in slovnica, števila zanju so, so nad njima,
svet števil je nedotakljiv, obema akterjema, zapletenima v medsebojen
poboj, še na misel ne prihaja, da bi se ga lotila (ko se Žrtev spreminja v
Rablja, destruirá katedralo-religijo, vse, kar je živo, človeško). V primeri
s Salamunovim je Zajcev nihilizem skromen, nedosleden, skoraj bojazljiv,
takorekoč humorističen, omejen na žive. prisotne ljudi, vrsto elementov
sveta pušča nedotaknjeno. Šalamun ne pozna nobene meje. Zakaj bi
odstranjevali, pobijali ljudi? Smešno. Človek je najmanj pomembna za-
deva na svetu. Odpravljajmo njegove temelje, okolje, njegovo materialno
podstat, kulturo, civilizacijo, naturo — to je edino uspešno in smiselno
odpravljanje. Odstranili bomo... planine / odstranili bomo krog i ker
imamo kvadrat. Salamunovska samovolja je neustavljiva, kaj je zanjo
sploh svetega, nedotakljivega, trdnega? Spremeniti je treba tudi človekovo
371
fizično podobo: ker zakaj bi imel človek / eno nogo takšno / in drugo nogo
takšno ... I Odstranili bomo ... / popoldne / ker takrat sonce zahaja / od-
stranili bomo <uranico / ker kaj bi z vranico / ko pa imamo jetra pljuča / in
sploh je že preveč teh stvari J in Sicilijo / ker je navaden patološki pojav.
Samovolja je vsesplošna, samovolja je moja ali naša svoboda, da lahko
zahtevamo od vsakogar ali od česar koli kar koli. Odstranili bomo ... ,'
linolej I ker ne ve kje leži Baku. Moja trenutna domislica je Vrhovni
zakon vesolja — nobenih objektivnih, institucializiranih, stalnih Zakonov
ni, je samo gola, čista človeška praksa, ki pa seveda ni smiselna, usmerjena
k Pozitivnemu, temveč popolnoma neobrzdana, neplanirana, v svoji spro-
ščenosti kar estetska. Zakaj bi imel linolej pravico ne vedeti, kje leži
Baku? Hočemo, da ve, in če ne ve, ga bomo odstranili! Namesto linoleja
bomo polagali na pod podgane ali Evropo ali dobronamernost, saj je
vseeno, vse je zamenljivo, vse je enako nično. Odstranili bomo . . . / swea-
terje ker se oblačijo čez glavo / odstranili bomo dihanje j ker se vdira J ker
se vdira / ker se vdira. Ce bi Zajcev Negator odstranil dihanje, bi to po-
menilo, da je nekoga neposredno umoril. Za to svoje dejanje je neposredno
odgovoren in kriv. Sojen bo pred Tribunalom sveta. Tvegal je, začasno
zmagal, na daljši rok izgubil. V njegovem morivskem ravnanju je vsal
še nekaj aristokratskega, vsaj še ostanek sprejemanja pravil in enake
začetne pozicije dvoboj e va vce v. Šalamunov sodobni skupinski subjekt je
to zastarelo kramo popolnoma počistil. Sto na enega, zakaj ne? Merilo je
moja ali naša Volja. Mi ne ubijamo ljudi, ne, le zakaj bi jih? To so roman-
tične težave tistih, ki imajo še vero v Poziüviteto, v to, da je med trdnimi
danostmi tega sveta kakšna še kaj vredna. Za tiste, za katere je vredna
ena sama stvar: odstranjevanje tistega, kar je in kakor je (za nas), se pravi
Negacija pozitivitete, za tiste ni nobenih ovir, da se ne bi vedli, kot se
jim poljubi. Odločili so se, in že odstranjujejo dihanje, s tem pa ne ubijajo
ljudi, ne, nikakor. Človek, kdo je to, kaj je to? Človek je reč, pri reči pa
je vendar normalno, da ji zamenjamo ta ali oni vijak (spomnimo se na
to, kako je Kramberger primerjal svojo pamet z mašino, kako je že on
človeški svet direktno reificiral). Saj ne polomim trolejbusa, če mu ne
dam bencina. Morda se bom jutri odločil, da mu ga dam ... ali ne bo
potem vse v redu? Ce sprejmemo postavko, da je človek (vse živo) reč —
in ta postavka je temelj Salamunove poezije — potem je seveda vse v
redu. Ce pa tega ne sprejmemo — in vemo, da zdrži človek brez dihanja
le nekaj minut — potem . ..
Salamunovemu nihilističnemu skupinskemu subjektu to popolnoma
nič ni mar. Zunaj humanističnega horizonta so ta vprašanja nesmiselna,
podobno kot si ljudje, ki so znotraj humanističnega horizonta, prav nič ne
belijo glave s tem, koliko muh ali metuljev bo odstranjenih, koliko pre-
moga bo uničenega v pečeh (uničenega? ne, kako humanist niti ne more
misliti, premog uničuje, kdor ga ne porabi, drugače pa je izgorevanje pre-
moga v peči zidava pozitivnega). Za humanista je merilo vseh stvari Člo-
vek, za resista Reč; za nihilističnega in skeptično agnostičnega resista
(pesnika, ki mu je bistvo Reči nedostopno) je merilo poljubno zamenljiva,
iz Niča izhajajoča in v Nič vračajoča se navidezna reč. Zalo je razumljivo.
372
da tudi nebo ni Nebo, v nebesih ni ničesar, odstranili bomo nebo / in vodo
ker se začne na V ' in le poglejte ta znak ,' kako balansira na eni nogi
! in zeva proti vrhu . . .
in nazadnje čas
(Gobice Ш)
CAS. Odstranili bomo tudi čas. Normalno. Saj ga ne potrebujemo. Kaj
naj bi čas počel v Salamunovem svetu? Cas je potreben — kot Merilo —
povsod tam, kjer kaj raste, zori, kjer se kaj izdeluje (realizira Projekt;,
kjer se kaj dopolnjuje — celo če se dopolnjuje Smrt ali Nič. Zato poznata
čas tako Strniša kot Zaje (v Otrokih reke je Cas glavni Razsodnik in
Temelj sveta) : nihilistični čas, čas umiranja. Pri Šalamunu pa — na tej,
že zreli stopnji njegove poezije •— ne gre za potovanje od Biti k Niču,
sploh za nikakršno potovanje. Ene same, osnovne smeri ni. Miljarda smeri
je, vsaka drugačna, vsaka po svoje, med sabo nimajo nobene zveze, na
svetu vlada absolutna diskontinuiteta. Nič ne prihaja, nič ne odhaja, nič ne
zaostaja, nič ne umira. Vse je, ker vse ni. Nič je temelj k nam obrnjenih
reči, njihova narava in značaj. Vse reči so nič. Ce se razstavijo, če kaj
odstranimo, ravnamo z njimi tako, kot zahtevajo, v skladu z njihovo
naravo, ki je Nič. Ne moremo jih ne uničiti, ker so že a priori Nič (zato
Šalamun ne pozna smrti), in ne ustvariti — vse stvaritve so popolnoma
navidezne; ustvarjanje je lastnost Niča. Zato je tudi čas povsem nepo-
treben. Vse, kar je, je zgolj absolutno aktualno, ta trenutek in nič več.
V tem pomenu je Salamunova poezija poezija absolutne aktualnosti.
in sploh čistočo
zakaj vsaka čistoča se zamaže
in kaj potem kaj potem
(Gobice Ш)
ABSOLUTNO OCISCENJE. V zadnjih verzih te pesmi se najjasneje
razodeva religiozni značaj Salamunovega nihilizma. Pesnik teži po abso-
lutni čistosti — te pa ne doseže tako, da se bojuje zoper umazanijo (ko
odstranimo umazanijo, ostane čistost); to sta praksa in nazor romantikov.
ki menijo, da je v osnovi vsega Bit (se pravi čistost, pravilnost, popolnost)
in da se ta Bit v življenju pač umaže. Misel o pokvarljivosti življenja
je pesnik gojil le na začetku svoje pesniške poti. Zdaj je že neprimerno
doslednejši. Zdaj ve, da se pokvari samo tisto, kar je, medtem ko če nečesa
ni, tisto ne more biti pokvar^ivo. Oziroma: v naravi Biti je, da se uničuje,
v naravi človeka, da se izpridi, v naravi čistoče, da se zamaže. Zato napra-
vimo še en korak in odstranimo tudi čistočo, našo konkretno človeško po-
svetno, relativno slvarn.) čistost — in dobili bomo zares absolutno čistost:
Nič. Nič ima vse značilnosti Absolutnega: popoln je, vseobvladljiv, ne-
uničljiv (eksistira), absoluten. Le v Niču dosežemo absolutno trdna tla.
Čistost, Resnico, Dokončnost (Večnost). S tem, da je skupinski subjekt
odstranil vse, je šele zares realiziral Svet: Nič.
373
Druga Murnova ustvarjalna doba
(Nadaljevanje in konec)
Jože Snoj
Ko je Murn zaslutil to, kar evropski literarni zgodovinarji in razisko-
valci moderne poezije imenujejo bitno, nadčutno, neznano, neizrazljivo,
je bil s svojim dotedanjim pesniškim instrumentom spričo teh pojavov
brez moči. Zastavljalo se je vprašanje, kako izvabiti iz besed to neizraz-
ljivo. Videli smo, da je Murn v navedenih pesmih na prelomu 1899/1900
reševal to vprašanje še kaj preprosto: misel je krotovičil, izpuščal stavčne
člene, pomembne za razumevanje, zbujal s tem nejasne aluzije itd. Prav ta
hotena nejasnost nam potrjuje njegovo tedanjo antipozitivistično usmer-
jenost. Ze množica fragmentov med temi pesmimi pa nam priča, da se je
estetskih pomanjkljivosti tega krotovičenja misli sam zavedal. Bistvo pro-
blema namreč ni bilo v vezavi besed, temveč v pojmovanju besede same.
Ko odtrgaš besedo kot slušni pojav od njene ustaljene pomenske podlage,
ko ji prisodiš nadpojmovne, simbolne razsežnosti, postane potreba po
najrazličnejših besednih kombinacijah sama po sebi razumljiva.
Ze pred obravnavanim prehodnim obdobjem 1899 1900, pred majem
1899, je Murn v pesmi In nič ni brez pomena (M I, 311) govoril o besedi
kot pojavu, ki po svoji pomenskosti presega pojem, katerega v koncencio-
nalnem govoru izraža:---slast pogelda ' ni manjša ko izražena be-
seda, / ki se duhovi v nji objemajo, ,' iz tihega srca zajemajo . . . Prezreti
to konvencionalno skorjo čez besedo in sprostiti velikansko čustveno ener-
gijo, ki jo beseda poleg glasbe lahko najbolj učinkovito tihotapi mimo
logičnega razuma do sprejemnika intuitivnih prebliskov človekove pod-
zavesti, je postajalo očitno čedalje bolj zavestna in osrednja teža v Mur-
novem tedanjem ustvarjanju. Ob tem velja opomniti na metafizični značaj
tega Murnovega spoznanja, saj je doživetje polno panteističnega patosa:
Tak sredi zime, sred poletja blešče skrivnostna razodetja / in v dihu
vetrca nemirnega ,' moč prvotna trepeta. '
Opazka ob pesmi »Vse kar se zgodi, je polno pomena« pa spominja na
Baudelairovo misel o vesoljni analogiji.
Toda kako to storiti, če se je misel kot pojavnost urejajočega in k
definitivnosti prizadevajočega si razuma izkazala kot najbolj neprimerna
374
posoda za tako vsebino? Na tej točki spoznanja je v pesniku očitno na-
stopil filozofsko nazorski in slogovno oblikovalni prelom z romantičnim
egocentrizmom. Dokler je pesnikov jaz samo premišljal o svoji razosebitvi
v naravi, se ta razosebitev ni mogla izpolniti zaradi preproste resnice:
kdor premišlja, se ohranja v samozavedovanju, naj še toliko sanjari o
stanju nezavednega. Podobno se tudi ideja o večpomenskosti oziroma ne-
dojemljivosti sveta in življenja ne more slogovno uresničiti, dokler se
deklarira kot miselno spoznanje, ali, v Murnovem primeru, dokler se kot
izraznega načina oklepa tistega, kar je takemu pojmovanju diametralno
nasprotno, to je meditacije. Treba se je bilo odmsliti in zaživeti objektivno
predmetnost in pojavnost. Kult romantičnega jaza se je tako sprevrgel
v poveličevanje duhovnega kolektivizma, ideja o nadstvarnem pomenu
pesniške besede pa se je začela praktično uresničevati v besednih sim-
bolih: »Vse, kar se zgodi, je polno pomena!« — spozna pesnik. Velikanska
čustvena energija, ki je dotlej trpinčila pesnikov jaz, je odtekla v novo
pesniško snov, v materialnost. Jaz je ledenel in postajal neboleč na račun
duhovnega prežarjenja in ogrevanja predmetnega sveta. Svoj mir in svojo
smotrnost je začel dobivati iz stikov z neznanim za zunanjim videzom
stvari. Stik je začutil, ko mu je beseda, ki je na videz sicer poimenovala
, samo neko realitete, v celotnem simbolnem kontekstu zazvenela večpo-
mensko, nadstvarno, brezčasno.
Konvencionalne pomenske skorje se je začela Murnova pesniška be-
seda otresati na dveh ravneh; vsebinsko-idejni in slogovno-oblikovni. V
čisti, z razumom neizmerljivi in nerazložljivi simbolizem je zapadala v
sklopu vsebinskega konteksta pesmi, ki je bil uglašen tako, da je razode-
vala pesnikovo zavestno iluzijo o izpovedovanem življenju. Glej opombo
I. Cankarja o afektiranem primitivizmu.) Bralec se iluzije Murnove kmeč-
ke lirike zaveda, zato se mu celotna perspektiva njegove pesniške imitacije
prikazuje kot privzdignjena, simbolna.
Določeno stopnjo osvobojenosti je dosegla Murnova pesniška beseda
tudi v procesu opisane prehodne dobe, ko je pesnik z rušenjem ustaljenih
sintaktičnih pravil meglil logično misel. Beseda je po zaslugi te estetsko
sicer zgrešene metode vendarle dobila v stavku večji maneverski prostor,
kar je Murn po svoje izrabil tudi v kmečki liriki. Iluzionistična, sintaktično
zrahljana, v paradoksne pomenske zveze postavljena beseda se mu je za-
čela razkrivati kot gol slušni pojav, kot čist glasovni simbol. Ta najdrznejši
poseg v pesniško konvencijo svojega časa si je drznil pesnik storiti šele
v svoji zadnji fazi, v okviru ciklusa tako imenovanih kmečkih pesmi. Vi-
deli bomo, da ga je z genialno iznajdljivostjo še posebno uspešno vpeljal
v na videz ravno najbolj tradicionalistični del svojih kmetiških imitacij,
v folkloristiko. Ta je namreč že iz svojih najstarejših dob prinašala način
povezovanja in pomenskega vrednotenja besed, ki je bil simbolističnemu
v bistvu soroden: način magičnega vračevskega zagovora. Izraziti, ponav-
ljajoči se ritmični sklopi, alogične besedne zveze in kot posledica le-teh
skrivnostni miselni nesmisli, glasovne novotvorbe — vse to so značilnosti,
ki jih ljudsko besedno blago pozna iz pradavnine in ki pričajo, da je be-
seda človeku na najrazličnejših stopnjah duhovnega in materialnega raz-
375
voja pomenila več kot natančno glasovno izrazilo določenega pojma. Za-
radi svojih neizmernih ekspresivnih možnosti, ki so izvir nastanka vsakega
jezika in ki v živem jeziku nikoli ne presahnejo, mu je očitno pomenila
stik z neko višjo realnostjo, nenehno ponujajočo se in vedno znova izgub-
ljeno priložnost — to nadstvarnost dojeti in si jo podvreči.
Murn seveda ni imitiral vračevskih in čarobnih zagovorov, temveč je
ljudska ali v slogu dikcije narodne pesmi sestavljena rekla uporabljal kot
nepričakovane sklepne verze pesmi, še pogosteje pa kot refrene, učinku-
joče predvsem glasovno, to se pravi skorajda že alogično. Da je ta spretna
simbolistična raba ljudskih rekel, vzklikov in podobnega v resnici v zvezi
s prastaro nadrealistično besedno umetnostjo, recimo s sestavljanjem zago-
vorov, je dokazljivo. V obravnavani dobi sintaktičnega sproščanja besede
oziroma krotovičenja misli je Murn napisal tudi pesem, ki ima vse značil-
nosti pesnikovega zgrešenega slogovnega načina: hoče nekaj jasno pove-
dati, pri tem pa logiko pripovedi nenehno podira z oddaljenimi in največ-
krat neduhovitimi aluzijami. Kljub temu je obravnavana pesem popolnejša
od drugih pesmi te poskusne dobe: vzbuja namreč občutek izrazite rit-
mične celote in je brez grobih sintaktičnih spodrsljajev. Pesnik pri sestav-
ljanju teh verzov ni več čisto v zraku, kar zadeva določena utrjena pra-
vila oblikovanja, temveč se očitno opira na neke že preizkušene prijeme.
Ko pesem preberemo, nam ni težko uganiti, da je Murn to oporo nagonsko
ali zavestno našel v stari ljudski zagovorni ali uročni tehniki. O tem nam
kar se da razločno govori samo besedno gradivo pesmi ; pesnik si ne more
kaj, da ne bi imitiral celih besednih sklopov iz črobnih fraz, ki jih je
nedvomno imel v ušesih. Pesem »Ah, zavezanost, siva modrost« (M I, 310)
se glasi: Ah, zavezanost, siva modrost! Kaj mislite pravzaprav, zave-
zanost, siva modrost? ' Pa vsa bujna svetlost pa pod račji most, pa za
kačji pik, pa za ribjo modrost? ' Pa v polnočni ris / za nedeljski kis, /
in naj pride vražič / kot polič? , / Ah, zavezanost, siva modrost, kaj mislite
pravzaprav, / zavezanost, siva modrost? / Prelisičeni mi! / In tak se zgo-
di, / da sveti Peter te dni ,' rajši Petra spusti? ',' Ah, zavezanost, siva mo-
drost, / kaj mislite pravzaprav,   zavezanost, siva modrost? ''
Pred nami je najpopolnejša (četudi estetsko še nezadovoljiva) pesem
prehodne faze (od sept. 1899 do jan. 1900) Murnove pesniške revolucije.
Drznejšega (čeprav še nedomišljenega) upora v znamenju besednega pa-
radoksa z vsemi njegovimi najznačilnejšimi slogovnimi in idejnimi posle-
dicami v slovenski liriki ni bilo vse do Kosovelovih konstruktivističnih
eksperimentov. Značilno je tudi, da je Murnov paradoksni racionalizem,
ki ga ta doba in še posebno lepo ta pesem izpričuje, podobno kot Kosove-
lovega spremlja neposredna družbenonazorska angažiranost. Pričujoča pe-
sem je po svojem obrisnem vsebinskem pomenu namreč protest zoper
konvencijo, starčevsko sivo modrost, in zoper obstoječo moralno dvolič-
nost, privilegije, pristranost itd., itd., skratka, zoper pojav, »da sveti Pe-
ter te dni rajši Petra spusti«. In kakor v vseh kasnejših primerih v raz-
voju naše sodobne lirike, tako je tudi v tem prvem, v Murnovem, ta ra-
cionalizem deloval antipoetično.
376
Murn je, kot smo bili že nakazali, to svojo zavestno težnjo po besedni
destrukciji, od katere je pričakoval razkritje nadstvarnega poetičnega sve-
ta, umetniško korigiral tako, da je svoj neposredni družbenonazorski an-
gažma prenesel v čisto lepotno in spiritualistično občutje, ki ga je spod-
bujalo k podoživljanju kmečkega življenja v slovenski pokrajini. Jasna
ustvarjalna zavest in osebna prizadetost sta v njem tudi v tem njegovem
najpopolnejšem in zadnjem umetniškem obdobju nedvomno ostali, toda
umetniško transformirani. Ko pesnik ne bi bil doživel svojega deroman-
tizma, ko ne bi bil po nareku svojega kritičnega uma prišel do spoznanja
o ničevosti človeškega naravnega egocentrizma v naravi in ko si ne bi bil
ravno na podlagi tega spoznanja prizadeval v neko nebolečo, brezosebno
in idealno splošnost. da ne zapišemo kar abstraktnost, bi tega prenosa ne
bil zmožen.
V tej zadnji ustvarjalni fazi, o kateri moremo še govoriti, je torej
Murn svoja nova izpovedna in oblikovalna načela uporabil v območju
tradicionalne poetike in tradicionalne pesniške snovi — slovenskega kmet-
stva. To je storil, kolikor moremo videti, iz več vzrokov: tudi zato, ker
je z navideznim tradicionalizmom lahko prelisičil svojo pesniško okolico,
v kateri je edino Ivan Cankar spoznal, da pesnik nekaj »afektirano« imi-
tira, predvsem pa zato, ker se logiki svojega pesniškega razvoja ni mogel
upreti. Od doživljanja lermontovsko pobarvanega »naravnega izbranstva«
je kazala rešilna pot naprej samo skozi doživetje tvarne in duhovne ena-
kopravnosti vsega v naravi in pred naravo. Za simbol tega občutja si je
volil slovensko kmečko življenje in slovensko pokrajino, ki sta se mu kot
deklasiranemu meščanstvu prikazovala v luči nedosegljive, hrepenenje
zbujajoče iluzije. Da ni zapadel zbirateljskemu folklorizmu, je seveda za-
sluga povezanosti njegovega miselnega razvoja z organsko potrebo po me-
tafizičnem in lepotnem pojasnjevanju sveta. Na stopnji višjega nazorskega
spoznanja, to je na stopnji sprejetega in preseženega pozitivizma, je po-
stala tudi njegova pesniška imaginacija, njegova korespondenca z nad-
stvarnim bolj profinjena in predirnejša, višjih metafizičnih kvalitet.
Le tako si je mogoče razložiti na videz paradoksni pojav, da je za-
vestna objektivizacija pesniške snovi v Murnovi poeziji pripeljala do po-
novne idealizacije, do čistega simbolizma Podobno kot so na primer ljud-
ska ali v ljudskem slogu imitirana rekla, te najbolj okamenele izrazne
prvine jezikovne konvencije, v novem liričnem kontekstu zazvenele kot
avantgardni glasovni simboli, se je njegova iluzija objektivne resničnosti
tako dolgo čistila nepomembnih podrobnosti in naključnosti, da je bila
čedalje bolj stilizirana, posplošena in s tem povzdignjena v abstraktno
idealiteto. ч
Oglejmo si nekaj najznačilnejših primerov obravnavanega glasovnega
simbolizma. 2e v času od sept. 1899 do jan. 1900 naletimo v fragmentarni
pesmi Marija (M II, 306—307) na ponavljajočo se besedno zvezo »plan po-
ljana«. Funkcija te besedne zveze je v okviru te pesmi izrazito ritmično
glasovna.
S svetlo zarjo na izhodu prišel novi dan: dobro — — — vsemu
rodu,    dobro vsem na zlati dan!    Ah ta plan poljana    kakor demantni
377
sijaj, / kakor plan poljana / svetlo dušo daj! // In sklep pesmi: S svetlo
zarjo na izhodu / prišel novi dan, v čistem solncu na izhodu koplje se
poljana plan //
O pojavih, ki v Murnovih pesmih slede opisanemu, bi smeli reči, da
pomenijo čisto simbolno glasovno ritmično poantiranje, spretno vpleteno
v tradicionalno grajeni verz. Včasih je to težko opaziti sredi objektivizi-
rane lirične pripovedi, čeprav je le-ta že sama po sebi povzdignjena na
raven neprikrite iluzije. Tako je recimo s sklepnim verzom v pesmi Sent-
janževo (M I, 63, nastali po 24. jun. 1900), čeprav je pazljivemu ušesu
lahko dognati, da nima več nobene vsebinsko povedne funkcije, temveč
le glasovno ritmično: Obstal tam sveti Janez je gredoč, / do rane zore še
kresnikujoč . . . / in vso to noč. /
Nekatere izmed podobnih ritmično glasovnih tvorb, posebno ustaljena
rekla in pogovorne fraze, pa v primerih, ko pesnikov zavestno objektivizi-
raj oči lirizem omahne v folkloristiko, zares začne izgubljati svoj simbolni
pomen. Tako se zgodi na priliko z reklom-refrenom v pesmi Usoda (M I, 55,
nastali pred majem 1899): Pikapolonica, ho, , zleti na Šmarno goro in
prinesi denarja mi / polno mošnjo. /7
Pogovorno frazo — »da nikoli tega« variira Mum v treh pesmih: v
pesmi Ko pred nadlogami (M I, 44, po jun. 1900) »da nikdar in nikoli te-
ga«; v pesmi Med vrbami, oj, tečeš (M I, 35, pred jan. 1901) »da nikoli
še tako«; ter v Vlahih (M I, 73, 1900 1901) »da nikoli tako«. Med vsemi
temi primeri je zadnji najopazneje privzdignjen na raven glasovno-rit-
mičnega simbola.
Pesnik doseza to simbolnost predvsem tako, da frazo ponavlja, da
ji daje funkcijo nekakšnega refrena. Ko tak refren pritika vsebinam raz-
ličnih verzov, se izgubi logična vsebinska povezava med njimi. Refren
se pojavlja ob njih, skratka, ne zaradi povedne vsebinske nujnosti, temveč
zato, ker ga ritmično glasovne zakonitosti pesmi postavljajo tjakaj kot
globljo poanto. Simbolno nedorečenost zbuja pesnik torej s ponavljanjem
rekla ali pogovorne fraze v vlogi refrena, kar je spet sila spretno, če po-
mislimo, da je ta stilizem izredno razširjen, še posebno v pevni narodni
pesmi. Njegov učinek zato ni racionalen, temveč izrazito emocionalen.
Pesnik to tudi želi : zbuditi v bralcu občutek nedojemljivega.
Ob zgledu pesmi Zelja po nevesti (M I, 58, med feb. in majem 1900Ì
se moremo prepričati o tem, kako refren »hej, tega komaj čakam« v res-
nici ni vedno logičen nasledek vsebine verzov: Prešla je že velika noč, /
dolgi post je proč, ' jutri bo bela nedelja, ' potlej čas pride vroč, ' hej,
tega komaj čakam. '" Za Sveto telo / vse zorano že bo, / vse v steblu že
bo / za Sveto telo, / hej, tega komaj čakam. ,' O Šmarnem potem / že si
žita naspèm, / že si žita naspèm, / potlej v hoste grém, / hej, tega komaj
čakam. // Ajda začrni, / gora pordeči, / polhu dlaka v bukvah / vsa se na-
gosti, hej, tega komaj čakam. /' Potlej leto nam zbeži, / počasi, tiho se
gubi, / kot da še enkrat leto / vse prošle šteje dni, /' hej, tega komaj ča-
kam. ,/ Štejem tudi jaz vse dni, / v prošlost se oziram: pa za koga se
upiram, / pa po kom vse dni umiram?   Ah, le tega komaj čakam. //
378
v predzadnjem primeru je že opazen čustven razmik med ugotovitvijo
v kitici in refrenom: v izginevanju leta je melanholija, ki z veselim vzkli-
kom refrena ni več v logični zvezi. Ob zadnjem pojavu refrena pa je pes-
nik zavestno niansiral občutje, ko je zamenjal besedico hej z ah. Njegovo
logicistično, urejajočo reakcijo si moremo razložiti kot davek individuali-
stičnemu romanticizmu. kateremu se je za hip spet vdal.
Murnova kmečka lirika pa ni nastajala samo pod vplivom čistega
glasovnega simbolizma. Pojavov le-tega, kakor so sicer značilni in v okviru
vsega pesnikovega razvoja utemeljeni in razumljivi, je malo oziroma jih
je treba iz njegovih slogovnih prizadevanj dostikrat šele izluščiti. Nedvom-
no Murn sredi svojega okolja in na stopnji svojega umetniškega razvoja
ni mogel priti na misel, ki je nekatere francoske postsimboliste vodila v
glasbeno-likovno komponiranje poezije po natančno določeni barvi ali
instrumentalni skali glasov, še manj pa na misel, ki je dadaistom nare-
kovala; naj absurdno poetično občutje sveta izražajo z golimi besedami-
novotvorbami. Svojem.u genialnemu spoznanju, da je glas, glasovna po-
doba besede, sam na sebi simbolna prvina, je dajal duška sredi logič-
nega, čeprav v bistvu iluzionističnega konteksta svojih pesmi tako, da
je z uvedbo refrenov, rekel, pogovornih fraz, vzklikov itd. v novi izpo-
vedni funkciji to svoje daljnosežno novotarsko početje vsaj deloma opra-
vičil pred tradicionalno poetiko ali ga pred njo spretno zakril.
Glasovni simbol pa ni edina slogovno izrazna prvina, ki so se je za-
čeli čisti simbolisti oprijemati, da bi se približali nadstvarnemu v svoji
umetnosti. Vedno bolj avtonomna beseda je ponujala v sintaktično ohlap-
nem stavku in v metrično razrahljanem verzu nešteto nenavadnih med-
sebojnih povezav. Metaforiko je, skratka, vabila v alogične paradoksne
zveze. Do besednega paradoksa, katerega idejno-nazorsko bistvo je, naj
se ga je pesnik že jasno zavedal ali ne, absurdno občutje sveta (glej Mur-
novo pismo Ivu Sorliju 12. jun. 1898: Tudi pesmi pisati se mi zdi naposled
smešna bedarija---), je prihajal Murn po različnih poteh. Tisto, ki
jo je ubral v času od sept. 1899 do jan. 1900, smo že opisali. Vendar v
teh poskusih mimo sintaktične zmede skorajda ni prišel. Paradokno zve-
neče metafore ali širše pesniške vizije na ta način ni mogel ustvariti, če-
prav so smiselno težko razloži j ive stavčne ali verzne povezave včasih, re-
cimo v pesmi »Ah zavezanost, siva modrost«, dosezale določene ritmične
in glasovne učinke in je kazalo, da bo iz tega malo nadzorovanega toka
besed zdaj zdaj planila paradoksna pesniška primera. Vendar se to ni
zgodilo na tej ravni in v tej smeri Murnovih slogovnih eksperimentov.
Prva sled paradoksne metaforične tvorbe in z njo pesniške vizije se
je pokazala že v pesnikovi romantični, lermontovski fazi in jo je doba
1899'1900 s sintaktičnimi eksperimenti za nekaj časa spet prekrila. V
času 1899 1900 je bila namreč pesnikova pozornost posvečena očitno pred-
vsem besedi v sklopu stavka, ne metafori sami na sebi. Z metaforo pa
se je močno ukvarjal že prej — tedaj, ko je postal nezadovoljen s kon-
379
vencionalno romantično pesniško primero. Ta nezadovoljnost, ki je slonela
na nezadovoljenosti njegovih prizadevanj po čim pristnejšem stiku z ne-
dojemljivim, je sem in tja izbruhnila na dan v Murnovih še čisto roman-
tično zastavljenih in izpeljanih pesmih. Duška si je dajala z drzno, alo-
gično pesniško primero. Izrazil zgled take pesnikove reakcije je pesem
Že nikdar več (M I, 235, rokopis je hranila še Franja Tavčar) : še nikdar
več te, prosta poljska roža, , device v šopek ne nabirajo, / že nikdar več
le sonca žar ne boža in rosne kaplje ne otirajo — // Kot neizgnana, smrti
skrivna groza ,' steklene ječe te zapirajo, ' še sanjaš, kak te tihi gaj ob-
kroža , in cveti zadnji ti umirajo. ' Nazaj jaz pojdem v one tihe kraje, /
kjer zemlja moč, življenje daje, / ki domovina moja prava so; / pozabim
deklice vas ve visoke, / nožice vaše, vrat in bele roke, , nad mano zimze-
leni plavajo.
Iz tradicionalnega romantičnega motiva o presajeni divji roži, iz še
vedno lermontovske, romantične filozofije o izbrancih narave, ki pa že
napoveduje pesnikov pohod v iluzijo kmečkega življenja, in končno iz
nostalgije po dvorjenju v krogu Franje Tavčarjeve, v katerem je sanjal
svoj trubadurski ideal. Almo Souvanovo, rasle kot neprecenljivo odkritje,
zelena in sveža od drznega in slepega ustvarjalnega hotenja absurdnost
zadnjega verza kot vizionarni obet nadaljnjega razvoja.
V to kategorijo Murnovih pesniških poskusov sodi tudi pesem Večer
(M I, 184. nastala v obdobju od sept. 1899 do jan. 1900 ali morda še neko-
liko prej). Ta pesem še vedno izpričuje pesnikovo prizadevanje, da bi se
izrazno odtrgal od lermontovske romantične tradicije. Zato zbuja občutek,
kakor da je sestavljena iz dveh delov: privzetega romantičnega in mur-
novskega. Preberimo si prve tri kitice kot zgled dveh slogovno-idejno
različnih pesnikovih vizualnih doživetij narave: Na zapadu sonce gori ,
s poslednjo močjo, / v svitu rožnem žari gora pred nočjo. Kot bi sonč-
ni prah / na daljave pal, / blešči tak v vrstah svetlojasna dalj ! Tam
na sinje robe , nočevat oblački hite, ' tam za svetle dni ' sonce žolto
rdi...'//
Za zgled romantičnega opisa večerne narave, bolje, večernega ozračja,
navedimo verze iz romantične pesnitve Lermontova Kavkazskij plennik
(L II, 181): Poslednij solnca luč zlatoj / na Ibdah srebristyh dogoraet, ; i
Elbborus svoej glavoj   ego. kak tuča, zakryvaet.
Narava, opisana v prvi Murnovi kitici in v prvih dveh verzih tretje
kitice je kompaktna, neokrnjena. Snovne prvine, podobne ali enake onim
iz pesmi Lermontova, izražajo običajne oziroma ustaljene lastnosti: sonce
gori, svit zarje je rožnat, gora je obžarjena. Konvencionalnomu upodab-
ljanju teh pojavov pesnik ne dodaja subjektivnih tonov. Prva dva verza
tretje kitice sta celo variacija na lermontovsko personificiranje oblačkov
— nebesnih popotnikov, ki prenočujejo med vrhovi in v gorskih strminah.
(Utes, L I, 82) : Nočevala lučka zolotaja ' na grudi utesa-velikana, / utrom
v pulb ona umčalasb rano, po lazuri veselo igraja itd. Edina subjektiv-
nejša predstava so v tem delu pesmi Večer torej potujoči oblački, pa tudi
to predstavo je pesnik našel pri romantiku Lermontovu.
380
v drugi Murnovi kitici pa se zdi, kakor da je hotel pesnik po svoje
in z novim pesniškim jezikom ponoviti isto podobo, kakor da ga konven-
cionalne primere v prvi in tretji ne zadovoljujejo več. Narava nenadoma
ni več enovita. Iz vse pojavnosti se v pesnikovi fantaziji obuja le tisto,
kar ga v čutno dojemljivem smislu najbolj impresionira. Prav izražanje
čustveno obarvanega trenutka pa sili pesnika k iskanju novih, izjemnih
povezav med čutnimi vtisi. Pozornosti vredno mu, skratka, postane to, kar
impresionira s svojo enkratnostjo. Vsa kitica je ena sama komparacija.
Kot bi sončni prah na daljave pal. / blešči tak v vrstah / svetlojasna
dalj. / Tertium comparationis je močno razčlenjen in je izraz pesnikovih
asociacij na nekaj drobnega, pršečega, svetlega. Te asociacije so si med se-
boj v kontrastnem razmerju: sončni prah, ki pada na daljave, je vezan
na zamolčani člen, na dež. Torej nekaj ognjenega, iz sonca izvirajočega,
prši kot voda. Razčlenjeni in zapleteni tertium comparations in kontrast-
nost sicer še logičnih asociacij izpričujeta pesnikov nekonvencionalni, sub-
jektivni pogled na naravo. To subjektivno registriranje določenega tre-
nutka dogajanja v naravi je tisti vidik, ki v tej pesmi ostro ločuje mur-
novski impresionistični oblikovalni način od privzetega lermontovskega in
povzroča, da se enovita podoba romantično konvencionalno opisane zarje
na vrhovi drobi v nerazločno, toda čustveno intenzivno impresionistično
trepetanje ozračja po zadnjim navalom svetlobe. K občutku, da sta prva
in tretja kitica res neka enota zase, nam pripomoreta še zadnja dva verza
tretje kitice, ki nosita v vizualnem kontrastu: tema nastopajoče noči proti
žarečemu zahajajočemu soncu svetle prihodnosti, tudi nekakšno sklepno
poanto.
V četrti kitici se je pesnik povrnil k opisovanju nastajanja poletne
noči. Pojmovne zveze postajajo čedalje bolj samo subjektivno utemeljene.
Pod vplivom pesnikovih besed se prepuščamo predvsem občutju: Ah, to
je čas / žita zrelega, / globoko v pas / požoltelega, ,/ ko do noči / nam
sonce gori, / od toplejših tajn / kratki večer šumi, ,/ ko hrepenenja nas
žgo, / glasovi milih si duša želi, ,/ srce plače — in uprte v temo , so ža-
reče oči. // Ah, prelestna, ti veš, / kako te ljubim srečno, / kak brez tebe
pusto, ,' mi življenje to!.. . / Glej, kak zvezde bleščijo / brez luči svetlo
po bregeh — / in vmes božjega strelca / lokavi smeh ... /
Konkretna evokacija dekleta ter ohlapna sentenčnost nas opominjata,
da je pesem Večer v svojem zadnjem delu blizu pesnikovemu obdobju
eksperimentiranja s sintakso. Sklepna podoba, ki je na prvi pogled zelo
presenetljiva, skrivnostno vizionarna, pa nas sili uvrstiti Večer med pesmi
razvojne kategorije »Ze nikdar več«. Dopuščamo, da je to simbolno po-
menljivo pesnikovo predstavo mogoče zelo preprosto razložiti z Amorjem,
lokavim bogom ljubezni. Pesem zaradi svoje stilne neenotnosti omogoča
tudi to razlago. Tudi v tem primeru pa so zvezde, ki brez luči gorijo po
brezah, že vizija pesnika, ki se izrazito oddaljuje od konvencionalne logike.
Za naše razmišljanje razrešitev tega vprašanja ni toliko pomembna.
Pomembnejše je to, da nas je pesem Večer pri iskanju poti, ki je Murna
peljala v paradoksne besedne zveze, opomnila tudi na pojav impresioniz-
381
ma v njegovi poeziji. O impresionizmu smo doslej razmišljali na straneh,
na katerih smo podali primerjavo med romantičnim in neoromantičnim
pojmovanjem narave (konkretno njenega dinamizma — na eni strani
mehanicističnega, na površju nespremenljive časovne večnosti, na drugi
vedno bolj sintetičnega in končno simbolnega, kot kontinuiteto trenutkov,
ki so vsak zase večnost in svet v malem). Odtlej smo posvečali vso pozor-
nost vsem tistim silnicam v pesniku, ki so po našem mnenju vodile k
preseganju pozitivistično naturalistične narave impresionizma, določneje,
v simbolizem rimbaudovskega tipa.
Nedvomno pa se je v času 1899 1900, ob katerem se zato, ker je izra-
zito prehoden, najdlje zadržujemo, Murnova pesniška beseda najprej po-
skušala na ravni še zelo logicistično pojmovanega impresionizma, preden
je bila zmožna poseči naprej. Pesem Večer nam priča o dvojni tehniki
naravnih opisov: konvencionalni romantični in drugi, impresionistični, ki
si je prizadevala vezni člen (tertium comparatonis) med dvema primer-
javama čimbolj subjektivizirati in razčleniti. Na poti, ki pelje v paradoks-
ne metaforične zveze, smo torej prišli do stopnje, na kateri se logični si-
stem pesniškega primerjanja in iskanja prispodob začenja prevešati v alo-
gičnost zaradi čedalje bolj subjektivno občutenega in pojmovanega vez-
nega člena komparacije. Ta stopnja zavestnega odpora do ustaljene pesni-
ške dikcije 19. stoletja, in do določene mere še zmeraj razložljivega si-
stema sklepanja novih besednih zvez je hkrati tudi stopnja Murnovega
preseganja naturalistično-pozitivističnega impresionizma.
Zasledimo jo tudi pri drugih pesnikih modeme evropske poezije, npr.
pri Rimbaudu. Mehanizem tega sistema si je mogoče razložiti takole: v
prizadevanju po novi modaliteti obravnavanega motiva odpravi pesnik
mejo na primer med dvema v sebi sklenjenima predmetnima območjema
in tako lastnosti enega predmeta ali snovnega območja pritika drugemu
sicer čisto samostojnemu predmetu ali snovnemu območju. Asociacije so
glede na neke skupne lastnosti, ki jih imata primerjani in drugo v drugo
zlivajoči se območji, bolj ali manj logične.
Murn ima iz časa od sept. 1899 do jan. 1900 pesem Golob (M I, 194),
ki je grajena po tem oblikovalnem načelu. Tri samostojna predstavna ob-
močja si posojajo svoje specifične lastnosti, združene v nove metaforične
zveze. Gre za tri relacije: dekle-golob, golob-pesnik in pesnik-dekle. Dekle
ima oči »kako v ognju okopane«, golobje imajo — kot je znano — rdeče
oči. Tertium comparationis je žarkost, ognjevitost, morda še nedolžnost
(asociacija na belo golobico). Kakor goloba zvonjenje, vleče pesnika dekle-
tov glas v svojo bližino: tertium comparationis je lastnost golobov, da
strmoglavljajo v gorečo hišo, na kateri gnezdijo, zvonjenje je torej lahko
plat zvona ali pa samo prispodoba za večerno sanjarjenje in hrepenenje.
Razmerje med pesnikom in dekletom, njune značilnosti in njuna nagnje-
nja se torej izpričujejo v lastnostih nekega tretjega predmetnega oziroma
predstavnega območja, v lastnostih imenovane ptica: Te oči kakor v og-
nju / okopane, / pa nad njimi obrvi / tak ponosne, obokane. // Ah — kot
vzbudi hrepenenje ' večerni čas, / kot v temi bil zvonjenje (sintaktična
382
ohlapnost — davek eksperimentalnemu obdobju, v katero sodi pesem po
nastanku!!! — op. pis.) / tvoj omamil je glas! // Noč in dan s hrepene-
njem, '' bi v zaračarni kraj, / kot golob za zvonjenjem / vse bi k tebi na-
zaj. , Da bi bila podoba pesnikove prehodne dobe še popolnejša, opom-
nimo na sled ruske dikcije v uporabi besedice vse (rusko vsjo v pomenu
vedno, zmeraj).
Metaforično povezovanje lastnosti različnih predmetnih ali snovnih
področij nazorno izpričuje tudi pesem Seljska nedelja (M II, 223—22.Î,
nastala spomladi 1900). Ko bi verzno dvojico: sonce pa vse polje / in vso
kri izpije, ,' iztrgali iz logičnega konteksta pesmi, oziroma ko ne bi upo-
števali komparacije med soncem in čebelo po pravkar obravnavanem lo-
gicističnem načinu tvorbe metaforičnih besednih zvez, bi lahko to pes-
niško predstavo razglasili za izrazito nadrealističio in vizionarno. Taka
v resnici tudi že je, to utemeljuje že samo dejstvo, da se je pesnik v svoji
komparaciji pustil fantaziji speljati tako daleč od utrjene logike. Vendar
je pot do nje še zmeraj vidna. Ta pot je, kot smo bili že zapisali, mešanje
lastnosti dveh pojmovnih območij.
Prvo predstavlja beseda sonce in drugo beseda čebela: Bujne trave
tam dišijo, ' detelja tam klije, strdi v njej in voska, ' da bečela se počije, /
A bečele odletijo, vsaka v panj se skrije, sonce pa vse polje , in vso kri
izpije — /, Zamenjava lastnosti je v tej viziji že na stopnji izenačevanja:
en pojem (tj. sonce) je izenačen z drugim (tj. čebelo). Tertium compara-
tionis je srkanje: čebela srka med iz cveta, sonce s svojo toploto vlago
iz zemlje. Sonce je v tej Murnovi viziji nebesna čebela. V vsakem aktu
jemanja oziroma osvajanja, ki ga v našem primeru izpričuje glagolnik
srkanje, pa je nekaj biološkega, nekaj polaščevalskega, kar sprošča tudi
negativen prizvok. Ta negativni podton še veča groteskne dimenzije te
pesniške vizionarne identifikacije (čebele s soncem). Idilična podoba cve-
toče poljane in vznesena primerjava čebele s soncem postaneta nenadoma
močno predimenzionirani in še isti mah v vsej svoji lepoti in privzdig-
njenosti grozljivi.
Sonce je vir življenja, z zemljo korespondira samo po najbistvenejšem,
zato iz nje ne srka medu ali vlage, temveč kri. Dvojnost njegovega de-
janja: saj hkrati, ko daje in prebuja v življenje, tudi uničuje in jemlje,
sproži ambivalence občutja: vznesenost in grozo. Tako občutena dvojnost
življenja pa ni le konkretna, vezana samo na bežno impresijo, temveč je
simbolna, je pesnikovo osrednje življenjsko spoznanje, je razpoznavna v
vsem, kar živi in doživlja. Vizija se nenadoma iztrga logičnemu mehaniz-
mu, iz katerega se je porodila: občutje, ki ga je iznajdljiva primerjava
nakazala, je presilno, preveč kompleksno, da bi se lahko zadržalo v me-
jah razložljivega; pljuskne čez in je nenadoma samoobstojen kozmos, ute-
lešenje vehčastne bolečine, bolečega veličastja. Besedna kombinacija je
po poti, ki z logiko posega v območje zgolj slutenjskega in imaginarnega,
dosegla svoj namen: izrazila je neizrazljivo. Kozmičnt tesnoba opisane, a
v bistvu nerazložljive vizije spominja na kozmično grozo ekspresionistov.
Murn pa je bil — kot smo nekajkrat že imeli priložnost opaziti — pri
vpeljavanju svojih novosti včasih tudi kar pedagog. K temu ga je očitno
383
silila nuja, odpreti konvencionalno usmerjenemu bralcu vpogled v svoj
pesniški način. V naslednjih verzih obravnavane pesmi še enkrat primerja
dvoje snovnih območij (dekle-rastlina). To pa je storil tako, da je postavil
neizkušenega bralca pred pravo alternativo. Zdi se. da mu hoče reči: po-
vezuj pojme tako, kot ti veleva ustaljena govorna raba, ali pa tako. da
bo iz tega nastala nova presenetljiva besedna zveza: Roke (= dekle, op.
pis.), limbarji (= rastlina) po polju, ; meni zaduhtite, / mene oklenite
roke, limbarji po polju! Možnosti torej sta: roke, mene oklenite; lim-
barji, meni zaduhtite; ali pa: roke. meni zaduhtite; limbarji, mene oklenite.
Tudi pesem o ajdi (M I, 67—68, nastala verjetno pred febr. 1900)
izpričuje opisano tehniko gradnje metafor. Pesnik si pri sestavljanju po-
dob izposoja lastnosti treh snovnih območij. Tistih, ki jih ozračujejo be-
sede dekle, golob in ajda. Razmerji sta dve: ajda — dekle in adjda —
golob. Tertium comparationis je doživetje rdeče barve (Kri, ki polje po
grudih dekleta, je rdeča, rožnat je ajdin cvet in rdeče obrobljene so go-
lobje oči): Kakor bela grud /' gorka od krvi, , mlade radosti v cvetju
ajda diši. // še vsa polna medu zacvetela je, , pala k nogam ko v snu ,
ji čebela je! // Grud prostrano jo , napojila je, / z božjo pomočjo / vase
skrila je. '/ Zdaj stoji, diši, / na daljave blešči, / ko golob mi upira / v
svet rdeče oči. ;
Metaforične zveze so razloži j ive vse mimo ene: pala k nogam ko v
snu ji čebela je. V tem primeru se pesnikova vizija že oklepa subjektivnej-
še motivacije, ali pa temelji na kakšnem zelo obrobnem ali naključnem
doživetju (recimo spomin na omamljeno čebelo). Sklepno videnje pa sploh
zavestno zapušča območje dorečenega. Bralca naj pretrese skorajšnje umi-
ranje v naravi, ki ga napoveduje plodna jesen in ki že visi v zraku kot
skrivnostna ukletev. (Morda bi lahko asociacijo na čarovnico, ki je legla
na ves svet, še razložili z Morano, staroslovansko boginjo zime. Pa tudi,
če je pesniku od nekod daleč ta osociacija res kanila v paisel, to v liričnem
načinu te pesmi, ki hoče ostati nedorečena s presenetljivo in nerazložljivo
podobo, ničesar ne spremeni) : Ah, že skoro bo prišla mrzla in hladna — /
na ves svet / legla je čarovnica. /'
V Pesmi o klasu (M I, 64, nastala verjetno šele po juniju 1900), pri-
hajamo do liriziranih asociacij, ki jih tudi po opisanem načinu tvorjenja
metafor ni več mogoče razložiti, katerim, skratka, ni več mogoče določiti
tako imenovanega tertium comparationis. S preskokom naglasa v nepo-
sredni besedni zvezi: »polje in polje«, je pesnik bržkone hotel zbuditi vtis
o razprostranjenosti planjave. Ne glede na to mogočo razlago pa učinkuje
ta ritmično-glasovna bravura kot čist zvočni simbol: Glej. izza teh brez '
polje in polje, I tako daleč čez z vse nam v zrno gre. , Razložiti ga je mo-
goče samo s procesom osvobajanja pesniške besede.
Idejno vsebinsko poanto te pesmi, ki jo je mogoče razpoznati na pod-
lagi poznavanja filozofsko nazorske vzporednice tega procesa, torej na
podlagi poznanja procesa deromantizacije v Murnu, pa prinašajo nasled-
nji verzi: To je naša last, , vse za naše dni! ; Sebi v slavo in čast , todi
klas zori. /
384
KAREL ZELENKO:
Pustna povorka med drevjem (jedkanica 1963-64)
Ptice med antenami (jedkanica 1961)
Prodajalec srečk (jedkanica 1962)
Otroci z zmaji (jedkanica 1963)
Narava je nenadoma brez svojega deističnega središča, kot je Mur-
nova pesem ob svoj egocentrizem. Tvar obstaja sama iz sebe in zaradi
sebe, ni več, kar je bila od prvih začetkov krščanske pesniške apologetike:
mnogotera živopisna podoba božjega bistva. Sebi in za nas, ne bogu in
zanj, tod klas zori, pravi pesnik in — zavedno ali nezavedno — izreka
najbolj »bogokletne« besede v slovenski liriki tistega in še dolgih kas-
nejših časov.
Vsekakor je za to »bogokletnostjo« samo izjemna prodirnost Murnove
poetične predstave sveta. Kakor se kot deromantizirani individuum ni od-
rekel duhovnisti svojega bistva, temveč jo je iskal v nekakšnem kolek-
tivističnem spiritualizmu naravnega kmečkega občestva, tako s prizna-
njem avtonomije tvari ni zanikal njenega duhovnega protipola; samo da
tisti Bog, ki ga pesnik po tej preobrazbi evocira (Da, za kruh, da, za klas ,'
Bog usliši nas, / čez razore zavej ,' sredi urnih maš ), ni več personificirano
božanstvo, zadnja in za vse odgovorna in vse podrejajoča si instanca vla-
davine svetovij, temveč sublimat narave, njena nedoumljiva metafizična
struktura. To občutje mu je narekovalo metaforično spajanje besed po
načelu alogike oziroma oblikovanje do kraja subjektivno motiviranih li-
ričnih vizij. Posledica novega slogovnega načina pa je bila, da se mu je
začel svet pod navalom tako nastajajočih besednih avtomtizmov sam od
sebe širiti pred očmi in se ponujati kot razumskemu dojemanju nedose-
ženi simbol nadstvarnega.
Nadrealistična slogovna izpeljava Murnovega postpozitivističnega pan-
teizma je pred nami v svojih prvih umetniško realiziranih zametkih in v
pokajoči ovojnici impresionističnega podajanja žanrskih in folklorističnih
podob. To je v najširšem smislu formula njegovega pesniškega razvoja,
prebijajočega se iz območja poznoromantične naravne filozofije lermon-
tovskega tipa skozi pozitivistični filter v stilizirano konkretnost čistega
simbolizma.
Iznajdbo glasovnega simbola in paradoksne metafore — dveh slo-
govno-idejnih sredstev, s katerima je skušal to svoje novo pojmovanje
lirične izpovedi umetniško uresničevati, je Murnu dalo dvoje na videz
nasprotujočih si ustvarjalnih lastnosti: izjemna intuitivnost in izjemno
oster razum, v izjemno posrečenem ustvarjalnem sožitju. Ta proces mu
je ostro razumsko spoznavo sproti spreminjal v neizmerno emocijo in
narobe. Na področju besednega oblikovanja kot njegovega najintimnej-
šega izrazila pa mu je dajal slutiti neizrekljivo in nadojemljivo v konkret-
nem ter hkrati omogočal zavestno imitacijo tega vizionarnega sveta.
V prvi, tj. začetniški lermontovski fazi je bila ta imaginarnost v kon-
kretnem (demonsko pojmo vana narava in pesnikovo mesto v njej) zaradi
premalo samostojne spoznavnostne ostrine pesnika le privzeta, zato tudi
imitacija tega pesniškega sveta ni prerasla stopnje nenavadno nadarje-
nega epigonstva. V drugi in zadnji, Murnovi ustvarjalni dobi pa je proces
deromantizacije pesniku razkril močno izviren pesniški svet (iluzionistični
svet tvarnega in duhovnega kolektivizma slovenskega kmečkega človeka),
katerega pesniška imitacija s sredstvi impresionistične tehnike, prerašča-
385
joče v tehniko čistega simbolizma, je rodila neprecenljive umetniške re-
zultate. Neprecenljive toliko bolj, ker pomenijo v slovenski liriki začetek
novega pojmovanja pesniške besede. Estetsko brezhibna imitacija izvirno
doživetega sveta se nam ob Murnu, utemeljitelju moderne, tj. nadrealnost
upodabljajoče slovenske lirike dvajsetega stoletja, še posebno lepo izpri-
čuje kot nenavadno veliko umetniško dejanje. Skrivnosti njegove neiz-
podbitne pojavnosti se je skušala ob Murnovem primeru v esejističnem
jeziku in po neposredni primerjalni literarnozgodovinski metodi približati
ta študija.
386
Svetovni jezik moderne poezije*
Hans   Magnus   Enzensberger
1. Preteklost moderne
Moderna poezija je stara sto let. Pripada zgodovini. Toda kako daleč
sega pojem modernosti? Pojem sam nikakor ni moderen v pomenu pred
kratkim nastalega. Beseda je poznolatinska, nastala je ob koncu petega
stoletja in njena pot skozi evropske jezike je téma za habilitacijske spise;
od svojega nastanka povzroča nemir in zmedo; samovolja, ki se te besede
drži, se ne more ločiti od nje. Le po dogovoru, v vsakem primeru posebej
lahko damo tej besedi razločen pomen. Na teh straneh naj izraz moderna
poezija torej pomeni: poezija po Whitmanu in Baudelairu, po Rimbaudu
in Mallarméju. Travne bilke so izšle 1855, Cvetje zla 1857. Nedvosmiselno
in sijajno je bila modernost pričujoča v delu teh maloštevilnih, »posa-
meznih globokoumnih natur«, ki so stale »kot zapečateni vodnjaki« v
drugi polovici devetnajstega stoletja in »se ukvarjale s skrivnostmi« (Bren-
tano). Rimbaud je bil tisti, ki je modernost povzdignil do brezpogojne
zahteve: »ii faut être absolument moderne!«
Brž ko je bila moderna poezija odkrita, že je v sebi odkrila tudi
potrebo po svoji teoriji. Ta zahteva se je uravnovesila z drugo: ne pustiti
se vezati z nikakršno teorijo. V raznih tokovih in protitokovih, v mani-
festih in antimanifestih se je pojem modernega utrudil. Njegova energija
se je izrabila. Motno dela danes reklamo za obstoječe, proti čemur je
nekoč obetal rušilno in osvobajajočo moč. Kot prikazen je pojem moder-
nega prešel v slovar področja porabe. Moderno je postalo le-še-moderno.
izpostavljeno časnikarski pritrditvi, moderno je postalo fungibilen mo-
ment industrijske proizvodnje.
2. Tradicionalizem, avantgarda
Tako je v današnjih dneh moderna poezija izročena dvojnemu posegu.
Njeni stari nasprotniki so začutili svitanje. Govoričijo o koncu novega
veka, o izgubi sredine, za katero oni upajo, da jo bodo takoj znova našli,
* Ta esej z naslovom Weltsprache der modernen Poesie prevajamo po
zborniku Enzensbergerjevih kritičnih esejev Einzelheiten, Suhrkamp Verlag,
Frankfurt a. M. 1962. — Op. prev.
387
o premagovanju nihilizma, za katerega menijo, da je odgovorna nepo-
korna poezija, in o zlatem, porevolucionarnem času, v katerega nas bi
hoteli prestaviti. S tistim, kar je moderno, nameravajo opraviti tako, da
moderno razglasijo za antikvarno. V isti sapi, ko Majakovskemu pravijo
staro železo, izigravajo ti nenavadni varuhi' zahodnoevropske dediščine
proti njemu Vergila in Danteja. V imenu tradicije napadajo moderno, ne
da bi razumeli, da tudi moderna že zdavnaj pripada tradiciji. Toda mo-
dema poezija ima tudi slepe privržence. Ploskanje le-teh ni mnogo manj
neškodljivo kot reakcionarno nasprotovanje. Kdor zanikuje zgodovinsko
razliko, ki nas loči od Bennove Morgue in Schwittersove Blume Anna,
komur je neposredna zveza z začetniki moderne vse in razglaša za novo
tisto, kar samó še ni zatonilo, ta se sklicuje na avantgardizem. Patos tega
pojma se je že zdavnaj razkrojil, ta pojem je, kot pojem modernega, po-
stal prazen in jalov v takšni meri, v kakršni so se zgodovinsko razvile
aporije, ki so tičale v tem pojmu od začetka. Kdor se prišteva k pred-
hodnici, gleda umetnosti kot kolone na pohodu, ki so nastopile, da bi mu
sledile. Tisto, kar je usodno pri tej predstavi o razvoju proizvajalnih sil,
je spoznal že Baudelaire, ko je ta predstava tičala še v svojih začetkih:
»Ta navada, zaupati se vojaškim metaforam, kaže ne neuklonljive duhove,
temveč duhove, ki se nagibajo k disciplini, to pomeni k prilagajanju,
nesvobodno rojene provincialne duhove, ki lahko mislijo le v kolektivu.«'
Tradicionalizem se danes spričo moderne obrača v sovražnost do zgodo-
vine, avantgarda pa v umetnoobrtno posnemanje.
3. Poezija kot proces
Njeni nasprotniki in njeni privrženci, oboji grozijo iz moderne poe-
zije napraviti prikazen. Proti temu pomaga le, da citiramo poezijo samo,
jo kažemo in razumemo kot neodstranljivi, kot najnovejši in najmočnejši
element naše tradicije.^ Potrebno se je izogniti tako golemu občudovanju
kot pozabi in posnemanju. Meriti se morajo ob njej njeni bralcfi, da jo
ad liminem ustvarjalno sežigati •— to je dejanje, iz katerega staro (in tudi
staro moderne) vedno znova izhaja kot feniks. To bi bila, prav razum-
ljeno, naloga zgodovinske kritike: le-ta preteklega ne sme mumificirati,
temveč ga mora z izzivalnim razkrivanjem napraviti dostopno kasnejšim.
Tradicija moderne je izziv in ne posvetilo.
To je sicer razumljivo, toda ne samo po sebi; kajti znanost o umet-
nosti, torej tudi znanost o poeziji, preveč rada pojmuje svoj predmet kot
orožarno, celoto posameznih del, in je tako nezvesta svojemu zgodovin-
* Neprevedljiva besedna igra: »einen alten Hut« (star klobuk), in »diese
sonderbare Hüter« (ti nenavadni varuhi). — Op. prev.
1 Mon coeur mis à nu, XLI. Za opozorilo na to mesto se moram zahvaliti
Paulu Celanu. — (Vse oštevilčene opombe so opombe iz nemške izdaje. — Op.
prev.)
^То nalogo si postavlja kot prvi poskus Museum der modernen Poesie, na
katerega predgovor se opira tukaj podani tekst.
388
skemu poklicu. Poezija je proces. Noben muzej, tudi namišljen ne, tega
procesa ne more zadržati. Kdor to poskuša, postvarja (verdinglicht) pes-
niško proizvodnjo v malika. Ta vidi umetnino kot brezčasni, prenosni
umetniški zaklad, v katerem se uteleša dozdevno neminljivo kot sirotin-
sko vama vrednost. Takšno mnenje je upravičeno v tem, da se posamezna
delo vendarle ohranja nasproti glodajočim silam zgodovine skozi dolga
časovna razdobja. Toda to mnenje pozablja, da ta proces tista dela, ki jih
pokliče v življenje, ne le rani in razjeda, da jih ne zaznamuje le z brazgo-
tinami slave in pozabe; ta proces jih tudi nosi, ohranja pri življenju in tem
delom prinaša novih sil. Trgovski in lastniški čut, ki bi ta dela lahko
kopičil kot kapital in večno zalogo, nima nobenkrat prav nasproti temu,
kar ohranja. Z znanostjo, ki je deležna takšnega duha, ni nič drugače. Celo
tisti izmed njenih osnovnih pojmov, ki pričajo o procesualnem značaju
umetnosti: doba in struja, šola in gibanje, ji lahko v rokah skrepenijo v
stvari, s katerimi se lahko manipulira, če se znanost proti temu ne brani.
Tako brezzi vi jen j sko in otrdelo delujejo marsikateri izmed pojmov,
na katere se literarna znanost zanaša, ko hoče mnogoterost moderne poe-
zije urediti po svoji zamisli. Pesniki sami so iznašli te pojme, ne vedno
iz najboljših razlogov, neredko iz taktike, iz udobnosti, tudi po pomoti.
Od futurizma pa do tremendizma, od vorticizma do poésie concrète obsega
seznam »gibanj« dobra dva ducata imen. Mnogim izmed teh gibanj ver-
jamejo v seminarjih in literarnih zgodovinah vse do danes. Diagnostična
vrednost teh poskusnih znamk je neznatna. Ta gibanja zakrivajo pogled
na posamezno, ker posamezno podrejajo nauku; pogledu na celoto pa so
napoti, ker ga usmerjajo na tekmujoče .skupine, ki so poleg tega vezane
večinoma vsaka na svoj jezikovni krog.
4. Destrukcija in poseganje nazaj, negacija
negacije
Nič manj ni dvomljivo tisto, kar je bilo rečeno o modemi poeziji glede
dobrega in slabega: modema poezija naj bi bila prelomila z deli pretek-
losti, ta dela uničila, šla preko njih, jih razbila in premagala. Tako zale-
tavo premagovanje je vedno sumljivo; kogar to premagovanje nič ne
stane, ta bo najhitreje imel to na jeziku. Resrtica pa je, da je moderna
poezija od svojega začetka dalje bolje poznala tisto, kar je bilo pred njo,
kot njeni konservativni nasprotniki. Svetovna književnost je bila njen
muzej; poznala ga je in uporabljala. II faut être absolument moderne —
to pomeni zavračanje statusa quo, destrukcijo vsega podedovanega, radi-
kalno negacijo literarne zgodovine, kakršno okrnjeno uganjajo na aka-
demijah. To pomeni upor — toda to pomeni tudi intenzivni študij moj-
strov, sprejem izziva, ki je izhajal iz njihovih del, prisvojitev preteklosti
v procesu pisanja. Kar ni spravljeno v pisanju, tega ni mogoče rešiti. Le
književnost lahko piše literarno zgodovino in to ne le svojega časa, tem-
več vseh časov. Tako je moderna pezija preoblikovala za naše oči vse, kar
je bilo pred njo od začetkov pesništva. Našo »dediščino« dolgujemo razde-
389
janju tistega, kar so ti pesniki našli pred sabo. Poučno bi bilo napraviti
razpredelnico njihovih mojstrov. Ta bi vsebovala vse, kar nas pri klasikih
more vzgibavati. Apollinaire in Breton sta študirala Novalisa in Brentana.
Seznam Ezre Pounda, ki je prikazan v mnogih teoretskih spisih, sega od
klasične lirike Kitajcev do verzov trubadurjev, od Sapfine poezije do Flau-
bertove proze. Brechtovo delo je dobilo svojo obliko iz srečanj z Lukre-
oom in Horacom, z Villonom, z Luthrovimi prevodi psalmov. z japonskimi
igrami no. Veliki španski pesniki našega stoletja so znova odkrili, celo
osvobodili stare romance, Lope.ja, Quevedo in Góngoro. Moderna poezija
je prežeta z duhom Katulovega odmeva, z duhom podob, ki izvirajo iz
indijansikega in bantujskega pesništva, z duhom spomina japonskih haiku-
jev, zborov grških tragedov, verzov Ved in metaphysical poets, umetnosti
pravljic in umetnosti madrigalov. Tej mnogoterosti moramo dodati še po-
sebnost našega stoletja.
Zgodovinska zavest, ki jo podpira tehnika reproduciranja, se je tako
široko razvila, da nam je vsako umetniško delo, naj si bo časovno ali
prostorno še tako odročno, brez truda pri roki. To bogastvo in lahkota, s
katero ga obvladujemo, je za pesnika možnost in nevarnost hkrati. Upra-
vičeno so pripominjali, da je z moderno nastopil čas za poeta doctus. Naj
moderna svoje poznanje tradicije razkazuje ali skriva: gotovo je, da mora
vsako pomembno pesništvo v časih, kot so današnji, premagati in si
prisvojiti neznansko žarenje tradicije.
Razdejanje in poseganje nazaj : ta stran procesa moderne poezije do-
slej še ni bila zadostno spoznana. Opišemo lahko le tisto, kar je pomak-
njeno v naše zorno polje. Za to pa so doslej manjkale postavke. Velikan-
sko delo tolmačenja bo potrebno, da se bo ta pojav lahko pregledal.
To delo je v teku. Vojna in njene posledice, v Nemčiji pa že zdav-
naj pred tem ponovni padec v barbarstvo, sta ga zadrževala desetletja.
Toda čim bolj se ostri pogled nazaj na to pesništvo, tem bolj razločno se
temu pogledu sprevrača razdejanje, zakon, po katerem je ta poseg v tra-
dicijo nastopil, nazaj v graditev. Razkroj, izkoreninjenost, nihilizem, samo-
volja, vandalstvo — aU kakorkoli drugače bi lahko imenovala reakcio-
narna razkačenost gonilne sile moderne poezije —, so ustvariU in utrdili
novo stanje jezika. Značilno pa je, kako malo je bila opažena ta kon-
struktivna poteza, ki jo je bilo lahko razbrati v procesu destrukcije
od njegovih začetkov, kot da bi Marinettijevi in Bretonovi klici k razde-
janju še danes zveneli pesnikom v ušesih. Prav tako tudi neumno vpra-
šanje o pozitivnem še ni onemelo, čeravno se je kodeks moderne poezije
že tako utrdil, da se ta zdi majhnim duhovom pnučljiva, torej poraja
epigonske življenje. To ni presenetljivo. Kdor neutrudno vprašuje mo-
derno poezijo po pozitivnem, majajoč z glavo, ta .spregleda tisto, kar
je očitno: ni mogoče poetično »negativno« delovati. Narobna stran vsake
pesniške destrukcije je graditev nove poetike.
Nova poetika se seveda ne da normativno izdelati, mogoče jo je
kvečjemu opisno nakazati; kajti čas pravilnikov je minil, nepreklicno.
Uvodna dela, nastavki za moderno poetiko kot opis so opravljeni, nič več.
390
Montaža in dvosmiselnost; kršenje metrične slieme (Brechiung)* in spre-
memba funkcije rime; disonanca in absurdnost; dialektika razkošja in
redukcije; odtujevalni učinek (Verfremdung) in matematizacija; tehnika
dolgega verza, nepravilni ritmi; svoboda melodije in vezanja stavkov;
trda slovnična konstrukcija; namigovanje in nejasnost; iznajdba novih
metaforičnih mehanizmov; preskušanje novih načinov sintaktičnih po-
stopkov: to so le nekatera gesla in kategorije, ki so jih zbrali za teoretsko
razumevanje moderne poezije. Koliko so uporabna in zanesljiva, o tem
odločajo teksti sami. Suverenega in kritičnega prikaza, ki bi mogel od-
kriti njih notranjo povezanost, do danes še nimamo.
5. Predzgodovina
Prav tako malo kot njena poetika je napisana zgodovina moderne
poezije. Le-ta se ne bo mogla omejiti na dvajseto stoletje. Neme katastrofe
jezika se namreč ne godijo od enega dne do drugega, tudi ne od ene ge-
neracije do druge. Taki preobrati se dolgo pripravljajo. V spisih roman-
tikov je najti prve sledove vretja, ki prežema pesniški jezik zadnjih sto
let. Ce pretiravamo, lahko rečemo, da v stavkih Novalisa lahko najdemo
prvi teoretski osnutek moderne poezije, še preden je ta nastala. V isti
čas sodi nastanek historizma, tiste revolucije zavesti, ki jo je analiziral
Friedrich Meinecke: historizem je prva postavka in duhovnozgodovinski
korelat procesa, ki se zaveda samega sebe, procesa, v katerem se razvija
poetični jezik modeme. Tem literamozgodovinskim in duhovnozgodovin-
skim terminis a quibus na poUtičnem področju ustreza proces, ki se je
začel z veliko francosko revolucijo. Kakor malo morejo biti ti termini
pregledani in zagotovljeni v svojem učinku, tako je nujno vztrajati ob
teh terminih nasproti vsakemu načinu raziskave, ki bi rada moderno poe-
zijo speljala nazaj na stalno ponavljajoče se »strukture« in jo izničila s
trditvijo, da so take »strukture« vedno bile. Kot zgodovina sploh, tako
je tudi poezija neobrnljiva. Ne ponavlja se. To lahko prezre le nezgodo-
vinsko mišljenje, ki se omejuje na brezobvezno raziskavo po fenomeno-
loškem vzorcu; ne brez namere, da še vedno vznemirjajoči moderni izdere
zobe, jo udomači.
Proces moderne poezije je postal produktiven sredi devetnajstega
stoletja. Njegovi protagonisti so bili omenjeni uvodoma. Njih seznam je
začasen, dopušča dopolnila in popravke. Gérard de Nerval in Edgar Allan
Poe, Emily Dickinson in Comte de Lautréamont, Gerard Manley Hopkins
in Jules Laforgue, Aleksander Blok in William Butler Yeats bi se lahko
pokazali na tem seznamu: toda tako smo navedli že skoraj vsa imena,
ki so tu pomembna. Do prvega desetletja dvajsetega stoletja je bila mo-
* Za literarnoteoretski pojem Brechung slovenščina nima usreznega iz-
raza. S tem pojmom literarna teorija označuje vsako prekoračenje metrične
meje z jezikovnimi sintagmami, npr.: enjambement, preskok kitice, preskok
rime itd. — Op. prev.
391
derna poezija stvar le nekaterih odličnih duhov, ravno tistih »posameznih
globokoumnih natur«, katerih nastop je napovedal Brentano. Med njimi
lahko ugotovimo posamezne zveze, ne more pa biti govora o tem, da bi
njihova dela sestavljala kontekst. Vsakdo od njih je bil postavljen na sa-
mega sebe v sovražnem času in se je moral z osamelostjo in zaničevanostjo
pokoriti za aktualnost, ki mu je zrasla kasneje. Ti pesniki so govorili v
tisti odmevni prostor zgodovine, ki se imenuje prihodnost.
6. Kontekst
Z začetkom dvajsetega stoletja je proces modeme poezije prešel v
novo fazo. Kateri je datum začetka moderne poezije, o tem je komaj
mogoč kak dvom. Leto 1910 pomeni prag. Cela veriga literarnih eksplozij
je takrat pretresla literarno javnost vseh vodilnih dežel. Leta 1908 je izšla
prva knjiga pesmi Ezre Pounda, leto kasneje so prišli prvi verzi Williama
Cariosa Williamsa; prav tako 1909 je izdal Saint-John Perse Images à
Crusoe, hkrati s futurističnim manifestom. L. 1910 je v Nemčiji stopil na
plan ekspresionizem z glasili Sturm in Aktion, v Rusiji je tiskal prve
pesmi Hlebnikov, v Aleksandriji Kavafis. L. 1912 so sledili Guillaume
Apollinaire, Gottfried Benn, Max Jacob in Vladimir Majakovski, leto kas-
neje Ungaretti in Boris Pasternak. Te letnice naj zastopajo mnoge druge.
Napovedujejo: odslej moderna poezija ni več stvar posameznih avtorjev
in del, ki so kot najdenčki tuji v času; moderna poezija je postala sodobna.
Na najrazličnejših točkah zahodnega, kmalu pa tudi vzhodnega sveta
hkrati nastopajo publikacije, najprej še sporadično in med seboj često
popolnoma neodvisno, pa se kmalu strnejo v mednaroden kontekst.
Sprememba je kvalitativna, zato je ne moremo primerjati s prejšnjimi
zgodovinskimi prelomi. V nekaj desetletjih, ki so potekla od burnega leta
1910, je moderna poezija po vsem svetu nastopila svojo vladavino. Njeni
pesniki so dosegli med sabo soglasje, ki je, kot nikoli poprej, odpravilo
narodne meje pesništva in pomagalo pojmu svetovne književnosti k svetil-
nosti, na kakršno v prejšnjih časih ni bilo misliti. To soglasje moramo v
mnogih primerih pojmovati življenjepisno. Med vodilnimi glavami mo-
derne so bili mnogi, ki so zelo zgodaj pregledali svoj kontekst in si priza-
devali za to, da ta konteks izrazijo in ga napravijo vidnega. Ko bi bila
znanost literature manj vezana na meje narodnih jezikov, bi bila našla
idealni prostor za svoje raziskave. Seveda pa je iskanje vplivov in nepo-
srednih medsebojnih učinkov vedno nekaj podrejenega. Saj se soglasje, o
katerem tu govorimo, odlikuje ravno po tem, da nikoli ni bilo nujen pogoj.
Tako se najdejo med Santiago de Chile jem in Helsinki, med Prago in Ma-
dridom, med New Yorkom in Leningradom vedno znova popolnoma prese-
netljive skladnosti, ki se ne dajo oznamovati za medsebojne odvisnosti.
Bistvo pojava ni v tem, da je ta in oni poznal ali bral drugega, temveč na-
robe: da so prišli do primerljivih nalog, do primerljivih rešitev avtorji iz
najrazUčnejših delov sveta, ki nikoli niso slišali drug za drugega, in sicer v
istem času, neodvisno drug od drugega. Doba literarnih svetovnih razstav
392
in bienalov, kjer bi se dežela za deželo pojavljala skrbno ločeno s svojim
paviljonom, je odslej minila. Pesem ne nosi več državnih barv na prsih.
Veliki mojstri moderne poezije med Cilom in Japonsko imajo več sorod-
nega drug z drugim kot vsakdo izmed njih s svojim narodnim izvirom.
Na življenjski poti mnogih avtorjev lahko zgledno razberemo to nad-
narodno potezo. V letu 1880 je bil v Rimu rojen neki Guillaume-Albert-
Wladimir-Apollinaire Kostrowitzky; v seznamu rojstev nosi ime Guil-
laume-Albert Dulcigni. Mati tega otroka je bila rojena v Helsinkih in
izhaja iz neko poljsko-ruske družine; oče je Sicilijanec z imenom Fran-
cesco Constantino Camillo Flugi d'Aspermont. Guillaume Apollinaire, kot
se je kasneje imenoval, je pisal vse življenje v francoščini, kot tudi Litva-
nec Oscar Wenceslas de Lubies Milosz, kot Cilenec Vicente Huidobro
(slednji je pisal tudi dela v španščini), kot temnopolti pesnik Aimé Césaire
iz Basse-Pointa na Martiniquu, in Alzačan Jean Arp, ki je podpisoval
svoje nemške verze z imenom Hans Arp. Peruanec VaUejo je umrl v Pa-
rizu, Turek Hikmet živi kot ruski državljan v Moskvi, Američan Pound
v Italiji. Supervielle, rojen v Urugvaju, je bil državljan obeh polobel.
Cilenec Neruda je pisal svoje pesmi v Džakarti, Méxicu, Madridu, Parizu,
Buenos Airesu in Moskvi. Grk Kavafis je bil rojen v Konstantincplu,
vzgojen v Angliji; prebival je v Egiptu. Naštevanje bi lahko poljubno na-
daljevali. Kdor bi si hotel te pesnike lastiti za to ali ono deželo, bi jih
spravil v nemajhno zadrego. Manj kot kdaj prej se more danes zahtevati
od poezije potni list; ni stvar policije za tujce. Takšne življenjepisne posa-
meznosti zaslužijo, da jih omenimo, ker kažejo preko vnanjega in so lahko
dokazilo, kako malo si moremo vpričo moderne pezije pomagati s pred-
stavo o ločenih narodnih književnostih.
7. Dvom in hipoteza
O čem govorimo? Moderna poezija — besedo imamo v ustih, toda ali
jo jemljemo zares? Stvari nadomeščati z imeni in preobračati ta imena,
površno, iz udobnosti — to je star očitek literarni znanosti. »Renesansa«
— ali kdo natanko ve, kaj je to ali kaj je to bilo? In kdo je kdaj srečal
»baročnega človeka«? Mučna vprašanja. Ernst Robert Curtius je zlasti
vztrajal pri njih.^ »Moderna poezija« — naj bo to nazadnje zgolj termi-
Poezija pa v naših dneh ne prekoračuje prvikrat meja dežel in jezika;
z neko upravičenostjo bi lahko celo rekli: ideja svetovne književnosti je
starejša kot ideja narodne književnosti; že grško in latinsko pesništvo
nikakor ni veljalo le v materinskih deželah, temveč v vsem »civiliziranem
svetu«, urbi et orbi. Se bolj velja to za srednjeveško pesništvo, pravzaprav
za lirično in epično ustvarjalnost srednjega veka v celoti, in nič manj za
»baročno« ali »maniristično« poezijo sedemnajstega stoletja; nasproti vse-
3 Europäische Literatur und lateinisches Mittelalter, 1. poglavje. Bern 1948.
nološka past? Ali drugače rečeno, kaj zagotavlja enotnost pojava razen
nekaj letnic?
393
mu temu je mlada predstava o avtarkično mišljeni narodni književnosti
kot tudi pojem naroda sploh. Kar pa je vsem prejšnjim časom veljalo za
orbis, je bilo vedno njihovo omejeno obzorje: svet, to je bil lok med
Miletom in Marsilio, pozneje med Londonom in Neapljem; zunaj tega pod-
ročja so živeU divjaki. Tako je bila tudi Goethejeva zahteva po svetovni
književnosti le evropskega značaja, idealistična in omejena hkrati, daleč
od planetne realnosti. Sele dvajsetemu stoletju je beseda svet postala
predpona vsakega trpljenja in vsake ustvarjalne možnosti: svetovna vojna,
svetovno gospodarstvo, svetovna književnost, tokrat zares, na smrt zares
in kot pogoj obstanka. Zgodovinski proces je tako prešel v radikalno novo
dobo, dobo, kateri komaj moremo videti več kot njen začetek, vendar tudi
to, da ta doba ne dovoljuje več nobene pomirjujoče primerjave s prejš-
njimi. Življenjsko nevarna je konservativna samoprevara, kot da je ven-
darle že vse nekoč bilo, češ glejte Rim ali Weimar, in to ne velja le za
politiko: tudi kritično in znanstveno ukvarjanje s književnostjo se ne more
več zadovoljiti s svojimi starimi merili, če naj bodo njegovi podatki ob-
vezni. Historia fecit saìtus — tega skoka zgodovine v svetovno zgodovino
se mora literarna znanost zavedati.
Enotnost moderne poezije se ne kaže le v samosvojem izviru v raznih
deželah, ne le v razširitvi obzorja po vsej zemlji, tudi ne le v približevanju
družbenim razmeram, na katere moderna poezija v napredujočem razvoju
vsepovsod naleti (o teh razmerah bomo še govorili) — v delih samih se
kaže skupna zavest. Ta dela vse bolj izzivajo primerjavo za primerjavo,
odgovarjajo si med seboj, često ne da bi vedela drugo za drugo, potujejo
kot cvetni prah v neznano, preko vseh delov sveta, in se razraščajo v naj-
bolj oddaljenih krajih. Ta pogovor, ta menjava glasov in odnosov je vedno
bolj vidna, in da se ga zavemo, za to je potrebno le primerjati metafore,
melodije, tehnike in motive iz ducata jezikov. Z drugimi besedami; proces
moderne poezije vodi k nastanku pesniškega svetovnega jezika. To je za
zdaj hipoteza, ki bi jo morali podpreti s stotinami tekstov. Toda to hipo-
tezo moremo teoretsko napraviti le verjetno, ne moremo je dokazati. Mo-
goče pa jo je varovati z nekaj besedami pred nesporazumi, ki bi lahko
uničili njeno uporabnost.
8. Provinca, univerzalnost
Kjerkoli že danes smo, povsod slišimo kot tožbo ali samoočitek besedo
provinca. Nikoli ni bil strah pred tem, da si provincialen, bolj razširjen
kot danes. Toda ta strah je neutemeljen: ta strah namreč podstavlja obstoj
središčnega mesta, o katerem bi si bili lahko enotni, oziroma katerega
vloga kot razsodišča bi bila celo nesporna v vseh duhovnih vprašanjih.
Ta vloga je doslej pripadala dvema ali trem evropskim prestolnicam. Ta
vloga je odigrana, oziroma vsaj omejena na vlogo mest kulturne izme-
njave. Govoriti o provinci in meniti s tem zaledje je bilo primerno v Nem-
čiji dvajsetih let glede na berlinski sijaj; danes pa niti London niti Pariz
ne moreta izgovoriti zadnje besede, kadar gre za kritično sodbo. Stara
394
jezikovna raba: tu glavno mesto, tam provinca, je bila smiselna v dobi
nacionalizma za svojo deželo, glede na druga področja sveta pa je bila
sublimacija imperialističnega načina mišljenja. Z našim zgodovinskim po-
ložajem, v katerem niti najmočnejši pritisk političnih ideologij ne zadošča
več za to, da bi kanoniziral novi Rim, in v katerem si noben »blok« ne
more biti več gotov svoje monolitne strukture, se ločitev province in pre-
stolnice ne da več združiti, in s tem dobi govorjenje o provincializmu novi
smisel. Provinca je povsod, ker središča sveta nikjer več ni najti, aii
narobe: ker omphalos sveta lahko načeloma vidimo v vsakem mestu
Glede tega je književnost prehitela politiko: literarna prestolnica se ravno
tako lahko imenuje Dublin kot Aleksandrija. Lahko leži v Svendborgu
ali v Meoudonu, v Rutherfordu ali Meranu. Otok pred tihomorsko obalo
Južne Amerike, dača v ruskih gozdovih, brunasta koča ob kakem kanad-
skem jezeru: ta mesta niso nič manj središčna kot nevidna stanovanja v
Londonu, Parizu ali Lizboni, v katera so se umaknili avtorji kot Eliot,
Beckett ali Pessoa. Z izginom ošabnosti glavnih mest izgine zaničevalni
pomen besede provinca. Njen nasprotni pojem ni več Pariz, temveč uni-
verzalnost kot druga stran in dopolnilo. Posebnost, dostojanstvo provin-
cialnega, je tako izgubilo svojo reakciorno otrplost, omejeno domačnost
narodnega muzeja in s tem dobilo svoje pravice. Posebnost ni izginila v
splošnosti pesniškega svetovnega jezika, temveč posebnost mu šele daje
življenjskost. Tako živi pisani jezik iz govorjene besede narečja. Kajti
lingua franca moderne poezije se ne more zamišljati kot prazna enoličnost,
kot nekak lirični esperanto. Ta jezik govori v mnogih jezikih. In pomen
tega jezika ni standardizacija aU najmanjši skupni imenovalec, ravno na-
sprotno. Ta jezik osvobaja poezijo omejenosti vsake narodne književnosti,
toda ne zato, da bi poezijo iztrgal iz tal province ali da bi poganjala zračne
korenine v abstraktnem. Gre počez skozi stare jezike. Njegov pojem velja
podobno kot pojem bibličnega ali tehničnega jezika. Od slednjega se raz-
likuje po tam, da je več kot orodje uporabe; jezik moderne poezije nima
le izvira v narodnih jezikih, temveč tem jezikom prinaša sveže sile, jih
nemo spreminja. Ta jezik se ne izvaja kot biblični iz enega vira. temveč
iz mnogih, in ne razlaga nobenega nauka, če pa kakšnega, je to ta, da
noben narod ne more več ločevati svoje usode od usode drugih.
9. Omejitev
Kar smo doslej rekli, ne velja povsod brez omejitve; še ne. Pri na-
stopu moderne poezije veliki deli sveta do danes niso udeleženi. Vendar
bi bil slabo poučen, kdor bi od tod sklepal, da je svetovna književnost,
svetovna poezija le utopična sanjska želja ali kot že od nekdaj le evropski
pojav. Gotovo je, da se pri njenem govoru zlasti premalo udeležujejo
azijske in afriške dežele. Vendar je dokazlivo in dokazano, da svetovna
poezija ni stvar zahoda. Za to je zadostno dokazilo zbirka, kot je Schwarzer
Orpheus'': ta zbirka kaže, da črnska ljudstva zmorejo poetično govoriti z
'' Izdal Janheinz Jahn. München 1954.
395
nami in dajati skupnemu jeziku novo substanco iz svoje utemeljene pra-
vice, ne s kolonialnim posnemanjem. Se bolj očiten je primer Japonske.
Ne glede na popolnoma različno tradicijo, ne glede na popolnoma različno
miselno in jezikovno strukturo te dežele je nastala tam v zadnjih pet-
desetih letih moderna poezija, ki se ji ni treba bati nobene primerjave in
katere pripadnost mednarodnemu kontekstu je mogoče pokazati na mnoge
načine.^. Celo še več: japonsko pesništvo je nemškemu, pa tudi na primer
ameriškemu, italijanskemu ali skandinavskemu, bližje, ne glede na svoj
drugačen izvir, kot tisto, kar se je pisalo v mnogih evropskih deželah, v
Bolgariji, ali do pred nekaj leti na Finskem.
To potrebuje pesnitve. Iskati jo moramo v nesodobnosti sodobnega.
Povsod po svetu se piše ista letnica, toda ta letnica značuje tukaj popol-
noma različne zgodovinske dobe. Ce pogledamo časovno in prostorno raz-
širjenost pesniškega svetovnega jezika, lahko opazimo, da gre v korak
z razvojem družbenih proizvajalnih sil. Močno razvita tehnična civilizacija
z vsemi možnostmi in dvomljivostmi, ki jih nosi v sebi, je pogoj za njen
obstoj. V čistih agrarnih deželah, katerih družba je določena še s pred-
industrijskimi normami, stopi pesniški jezik na plan šele tedaj, ko začno
o normah dvomiti: to je osnova onih cultural lags, zakasnelosti tudi v pes-
niškem jeziku. To povezanost zgledno izraža japonski primer; le-ta priča
o tem, da bo proces moderne poezije v dogledni prihodnosti dosegel tudi
bele pege Azije in Afrike, katerih se še ni dotaknil, kakor hitro bodo za
to izpolnjeni družbeni pogoji, kakor hitro se bodo nadomestile zakasne-
losti.
10. Tehnologija, anti-blago
Ozko povezanost med industrijskim načinom proizvodnje in moderno
poezijo pa je mogoče pokazati še mnogo preprosteje. V svojih spisih za
poetiko pesniki sami dovolj razločno izrekajo to povezanost. 2e več kot sto
let je tega, kar je Edgar Allan Poe v svojem spisu The Philosophy of Com-
position prvič opisal pesnika kot tehnologa, katerega »orodje sestoji iz
gonilnih koles in jermenov, iz strojnih naprav vrvišča na odru, iz dvigal in
pogrezovalnih naprav, z eno besedo iz pravega arzenala tehničnih pri-
pom-očkov«*". Poejevim izvajanjem so bili namenjeni daljnosežni učinki:
odkrila so stvarno stanje, ki je postalo za samorazumevanje moderne po-
ezije odločilno. Naslednji Valéryjev stavek meñ na Baudelaira: »V Ed-
garju Poeju se mu je pojavil demon natančnosti, analitični genij. . .
skratka literarni inženir.« Tudi Mallarméja so Poejevi uvidi globoko zadeli.
Zanimivo je, kako naravnost so se obračali na družbeno pogojeno stvarno
stanje, na industrijsko revolucijo ravno ezoterični pesniki, čisti artisti v
poetiki. V tem pogledu se njihove izjave komaj kaj razločujejo od izjav
^ Prim., na primer majhno, toda odlično antologijo The Poetry o/ Living
Japan Takamichija Ninomiya in D. J. Enrighta, London 1957. Dalje kot edino
nemško zbirko. Der schwermütige Ladekran. St. Gallen 1960.
e Prevedel v nemščino Albrecht Fabri, v: Edgar Allan Poe, Vom Ursprung
des Dichterischen. Köln 1947.
396
besuc tendencioznega politpoeta Vladimira Majakovskega, ki je v svojem
spisu Kako se delajo verzi metodično analiziral pesniško ustvarjalnost s
pojmi z industrijskega področja: Majakovski razločuje poetične surovine,
polizdelke in končne izdelke'. Tako se v spisih utemeljiteljev moderne
poezije bolj natančno kaže tehnološki karakter moderne poetike kct pa
v tehničnih in znanstvenih geslih, ki so postala domača in motna v lite-
rarni kritiki (montaža, laboratorij besed, eksperiment, konstelacija, struk-
turni element).
Priporočljivo je seveda, da zveze, ki vlada med poezijo in tehnično
civilizacijo ne razumemo preveč na hitro. Ta zveza ni enomiselna. Običajni
marksizem, ki reče vrhnja stavba in misli na neposredno ekonomsko dolo-
čenost, moderna poezija postavlja na laž. Ta poezija sicer gre v korak
s prevladujočim načinom proizvodnje, toda tako, kot se gre v korak s so-
vražnikom. Da pesem ni blago, ta stavek nikakor ni idealistična fraza.
Od začetka naprej je šlo moderni poeziji za to, da pesem odtegne zakonu
trga. Pesem je anti-blago par excellence: to je bil in je družbeni pomen
vseh teorij o poésie pure. S to zahtevo le-ta brani pesništvo sploh in ima
prav proti vsakemu prehitremu angažmaju, ki bi jo rad ideološko nosil na
trg. Sicer pa nasprotje med slonokoščenim stolpom in agitpropom poeziji
ne dela uslug. To prerekanje je podobno tekanju dveh belih miši, ki druga
drugo podita na samotežnem mlinu v kletki. Anti-blago, ki se »čisto«
postavlja proti manipulaciji, so tudi najbolj angažirani »končni izdelki«
Majakovskega. Prav tako je tudi najbolj prosto plavajoči tekst Arpa ali
Eluarda že s tem poésie engagée, da je sploh poezija: ugovor, ne pritrje-
vanje obstoječemu.
11. Ne r a z u m 1 j i v o s t, samoumevnost
Temu ugovoru odgovarja že od nekdaj očitek, da je moderna pesem
»nerazumljiva«. O tem očitku je vredno omeniti, da ga vedno izrekajo na
splošno in ne specifično glede na ta ali drugi tekst. To navaja k sumu,
da ne temelji na resničnih izkušnjah branja, temveč v zagrenjenosti. Ce
bi bilo drugače, bi se bilo moralo že razvedeti, da razumjlivost aU ne-
razumljivost pomenita nekaj popolnoma drugega glede na to, ali govorimo
o kaki pesmi Brechta, ApoUinaira ali Pounda. Vsak od teh avtorjev po-
stavlja svoje bralce pred drugačne težave. Očitek, da so vsi skupaj ne-
razumljivi, meri na nekaj popolnoma drugega. Ta očitek izreka in hkrati
skriva dejstvo, da je bila v dosedanji zgodovini poezija kot tudi kultura
sploh vedno le stvar nekaterih, happy Jew.
Očitek, da so nerazumljivi, dela iz pesnikov grešne kozle alienaci je,
kot da bi bilo le v njihovi moči, da jo čez noč odstranijo. Sicer imamo
danes tehnične pomočke, da kulturo napravimo splošno dostopno. Indu-
strija pa, ki ravna z njimi, pa reproducira družbena protislovja, ki to pre-
prečujejo; družbena protislovja celo zaostruje, ko z materialnim izkori-
Berlin 1949.
397
ščanjem povezuje še duhovno. Spretno usmerja proizvajalne sile tako,
da poezijo postavlja pred izbiro odpovedati se sebi ali svoji publiki. Na-
sledek tega je na eni strani vedno bolj kultivirana poetika za publiko, ki
se približuje ničli, na drugi strani pa, natanko od tega ločeno, vse bolj
primitivno oskrbovanje množic z nadomestkom za poezijo, bodisi v komer-
cialnih oblikah bestsellerjev, digesta, filma in televizije, bodisi z državno
podpiranimi surogati politične propagande.
Kakor se ta očitek nerazumljivosti, ki je naperjen proti moderni po-
eziji, sliši banalno, tako je koristno in kratkočasno še trenutek razmisliti
o njem. Ta očitek vsebuje resničen moment, ker nas spominja na nejasnost
vsake pesmi. Tudi Pindar in Goethe sta neja.sna, le ta njuna »nerazum-
ljivost« je pozabljena, pregnana, napravljena za neškodljivo. Klasiki au
fond niso nič manj neznosni kot avtorji moderne. Tudi njihova poezija je
protislovje. Toda te neznosnosti ne smemo priznati. Da se zakrije, da se
ji vzame ost, se napravi komenzurabilna obstoječemu, to je naloga, za
katero si je družba ustvarila posebne ustanove. Njeni mlini seveda meljejo
počasi. Moderna poezija še ni šla skoznje; od tod sovražnost, s katero jo
še vedno sprejemajo. Kar ta sovražnost zmerja za nerazumljivo, je na
koncu koncev tisto samoumevno, o čemer govore vsa velika dela in kar
mora biti pozabljeno, mora ostati pozabljeno, ker tega družba ne trpi,
ne odkupuje.
Ta opominja glede samumevnosti, glede tega, kar nam se krati, to
je tisto, ker je moderni poeziji prineslo zasramovanje in zasledovanje,
kjerkoli se je v zgodovini pokazalo neprikrito nasilje. Kar diktatura po-
čenja proti njej, dokazuje, kakšne moči izvirajo iz nje. Kakor je stati-
stično gledano njena razširjenost majhna, tako neizmerljiv je njen učinek.
Poezija je območje sledov. 2e sama njena pričujočnost izraža dvom o ob-
stoječem. Zato se nasilje ne more sprijazniti z njo. Vsem totalitarnim
vladavinam je neznosna. Seznam prepovedanih in sežganih knjig nima
konca; na njem zavzema moderna poezija častno mesto. Življenjske poti
mnogih izmed njenih najboljših avtorjev sta zaznamovala fašistični in
stalinistični teror: komaj je mogoče pregledati vso vrsto izgnanih in umor-
jenih. Umrli v izgnanstvu, padli v državljanski vojni, prignani do samo-
mora, pomrli v taboriščih, propadli v kaznilnici, mučeni in ustreljeni, v
Nemčiji, v Španiji, v Rusiji: tako so končali mnogi pesniki v našem sto-
letju. Oni pričujejo o tem, da moderna poezija ni mogoča brez svobode,
da sama uresničuje del svobode ali propade.
12. Formalizem
Nenavadno protislovje! Čeprav prizadeto od strahovitih zasledovanj,
zatirano, vedno ogroženo od nasilja, je to pesništvo od vsega začetka raz-
glašalo kot glavni davek svoje poetike: »Izključi realnost, ker je pro-
staška,« (Mallarmé,) »Pesnik nima nobenega predmeta.« (Reverdy.) »Ni
drugega predmeta za liriko kot lirik sam.« (Benn.) Teoretiki moderne
poezije so neutrudno variirali trditev, da moderna poezija ne govori o
398
ničemer, da je čista obliica. Svojo zgodovinslco pravico ima ta teza o praz-
nosti moderne poezije lîot antiteza nepotrebnemu liričnemu kopičenju
snovi, proti omejenemu vprašanju, »kaj nam ima pesnik povedati« —
proti stališčem, ki so bila običajna v devetnajstem stoletju in ki so še
danes na dnevnemu redu med Leipzigom in Pekingom. Slej ko prej se
tam zahteva enosmernost, nekritična naravnanost, pozitivno in povezanost
z narodom — zahteve, ki se nam zdijo le predobro znane:' te zahteve se
razlegajo povsod, kjer naj sc nad umetnostjo sploh izreče izjemno stanje
Ob tem se lahko brez posebnih težav zedinijo Gralovi varuhi na zahodu,
člani nacistične zbornice za slovstvo in komunistični kulturni funkcionarji.
Kar vsi skupaj imenujejo formalizem, jim velja za hudodelstvo, ker to
izraža nesvobodo in aUenacijo, ki bi morali biti prikriti. Vse to pa za nas
ne more biti razlog, da bi jemali zares napačno izbiro, ki bi nam jo radi
narekovali sovražniki poezije. Razdor med obliko in vsebino sloni, kot
tudi razdor med poésie pure in poésie engagée, na navideznem problemu.
Kdor to sprejema, ima pač svoje razloge. Zagovorniki reakcije bi forma-
lizem najraje spravili v ječo, pripadniki slabe avantgarde pa trdovratno
vztrajajo pri njem kot ideologiji, s katero bi hoteli prikriti, da nimajo
ničesar povedati*. Tu ne more škoditi, če se spomnimo na resnico, ki za-
haja v pozabo, ker je preprosta in ne trpi dvoma: kot vsaka poezija tako
tudi moderna govori o nečem, izreka tisto, kar zadeva nas same.
13. Prihodnost moderne poezije
Od konca druge svetovne vojne kaže jezik moderne poezije sledove
izčrpanosti v mnogih deželah, zlasti tam, kjer je bila ta poezija najprej
razvita. Prav tako malo kot katerikoli drugi zgodovinski pojav je zavaro-
vana pred staranjem. Fašizem in vojna, razpad sveta v sovražne bloke,
zameglitev alternativ, oboroževanje za propast: vse to je globoko pretreslo
soglasje pesnikov. Auschwitz in Hirosima pomenita novo dobo tudi za
poezijo. Le kdor moderno poezijo pojmuje kot alibi pred zgodovino, si
lahko domišlja, da veliki zgodovinski razdori verzu ničesar ne morejo.
Notranjost se ne da priučiti, ne pozna obdobij. Pač pa se moderna poezija
do kraja izpostavlja zgodovinski izkušnji; ne more drugače. Zavest, ki jo
združuje, je sama zgodovinska in se ne more izmakniti zakonu naraščajoče
refleksije.
Mnogi od njenih velikih mojstrov so mrtvi. Drugi, mlajši, se zadovo-
ljujejo zgolj z nadaljevanjem, kot da se ni mogoče ločiti od nje, kot da
bi bila stanje, ne proces, kot da se da napraviti za konvencionalno igro.
Pomembnejši duhovi pa so že zdavnaj začeli misliti na to. Poezija danes
podstavlja ne le poznanje, temveč tudi kritiko moderne poezije, da, ustvar-
janje in kritika se ne moreta več ločevati.
' Avtor misli na dobo nacizma. (Op. prev.)
* Deloma analogna vprašanja se kažejo v slikarstvu. Glej o tem: Hans
Platschek, Versuche zur modernen Malerei, Bilder als Fragezeichen. München
1962
399
s kakšnimi opomnjani in svarili ni nič izdano. Zaničevanja vredno in
nespametno pa je stališče tistih, ki bi radi moderni naprtili svojo pre-
teklost kot hipoteko, kot da bi bilo vse veliko že storjeno in da je mogoče
le še posnemanje, izkoriščanje, imitacija ali kapitulacija. Vse je že stor-
jeno: to je geslo strahopetnosti in nemoči. Poezija je vedno nedovršena,
torzo, katerega manjkajoči deli ležijo v prihodnosti. Poeziji prav tako malo
manjka nalog in možnosti kot tradicije: ali njene sile zadoščajo, da sprej-
me te izzive, o tem ne odloča kritika. Naloga kritike je določati položaj,
ne postavljati prognoze ali horoskope. Prihodnost moderne poezije je v
rokah tistih neznanih, ki jo bodo pisali.
Prevedel Valentin Kalan
400
Radikalizacija in konec evropske morale
Ivo Urbančič
Nadaljevanje študije Morala je nemorala
Obravnavanje Kantove morale, ki nam velja za vrhunec evropske
praktične filozofije, obravnavanje »tostranske« krščanske morale tako
imenovanega zlatega pravila vsake moralnosti, ki ga lahko najdemo že pri
Konfuciju in v svetem pismu nove zaveze; obravnavanje proletarske mo-
rale kot morale združenih proletarskih sil v boju z veljavno lastniško
moralo; in nazadnje obravnavanje tako imenovane naše socilistične morale
je pokazalo bistveno enako temeljno strukturo vseh teh moral:
1. po svojem kriteriju moralnega in nemoralnega se ne razločujejo od
nemorale in
2. vse so samorazkritost danega obstoječega in ga potrjujejo.
Vse te morale smo obravnavali s stališča, ki na neki način »transcen-
dira« imanentni horizont moralne zavesti, tj. moralo kot posebno presojo
dejanja in nehanja ljudi, njeno navidezno samostojnost. Ce gledamo s sta-
lišča tega »transcendiranja«, nam le-to v skladu z opredelitvijo morale v
ožjem pomenu kot moralne presoje, tj. pravzaprav določene moralne za-
vesti, pomeni samó premaknitev oporne točke obravnavanja ven iz ome-
jenega horizonta morale kot morale, tj. etike oziroma praktične filozofije.
Ta »zunaj« pa nam spet ni pmenil nič drugega kot moralo v najširšem
pomenu, celoto dejanja in nehanja zgodovinskih ljudi.
Ta način obravnavanja nas je pripeljal v bližino tistega, kar iz ne-
kega drugega premisleka imenujemo radikalizacija morale oziroma prak-
tične filozofije. Vendar pomena »transcendiranja« in »radikalizacije« nista
enaka. Sele iz >ypravega« transcendiranja (zapuščanja območja antičnega)
vsake morale, vsake praktične filozofije kot take, je mogoče zagledati po-
kantovsko evropsko misel kot radikalizacijo iste osnove.
Gre nam torej za poskus prodreti morali do korenine. Zahteva za takim
»transcendiranjem« pa prihaja iz vpogleda, kateremu se horizont praktične
filozofije, tj. etike kot take kaže kot nezadosten. Ta način »transcendi-
ranja-" etike, ki smo mu sledili z dosedanjimi izvajanji, se je z nekaterimi
notranjimi razlikami, ki jih imamo namen obravnavati v tem poglavju,
izoblikoval na vrhuncih evropske filozofske misli po Kantu, S tem misUm
401
predvsem na Hegla, Marxa in Nietzscheja. Njiiiova misel je postavitev in
zaostrovanje prej omenjene zahteve, ki doseže pri Nietzscheju svojo skraj-
nost in prepričljivost. Nas sedaj zanima ta »pot^-i, predvsem pa vprašanje,
ali pelje čez horizont praktične filozofije in s tem filozofije sploh.
V naslovu tega poglavja rabljeno besedo o radikalizaciji evropske mo-
rale razumem v njenem dobesednem in izvirnem pomenu. Beseda »radi-
kalen-" prihaja od latinskega »radix«, kar pomeni koren. »Radikalen« po-
meni torej tak (ali taksno), ki sega čemu do korena, do korenine, tj.
korenit. Radikalizacija morale pomeni torej tu neko dogajanje, v katerem
moralna misel najprej sama v svojem imanentnom horizontu prodira k
svoji korenini. Z drugimi besedami: moralna misel se zaradi svoje zahteve
po spoznanju resnice — zahteve po resnicoljubnosti — zave svojih izhodišč
in konsekvenc, svoje imanentne vsebine, in se tako kot morala (v svoji tra-
dicionalni podobi, ki jo je Kant neprekosljivo dovršil) sama odpravi in
dokonča. Zato je samó docela dosledna Nietzschejeva misel, da je zadnje
moralno dejanje samoodpravljenje morale.
Z obravnevanjem Heglove, Marxove in Nietzschejeve »poti« pa ni-
kakor nimam namena zgolj historično primerjati njihove nazore, dati zgolj
nekakšno komparativno študijo Heglovih, Marxovih in Nietzsche j e vih
mnenj o morah ali njihovih moralnih nazorov. Ne gre mi torej za to, da bi
znanstveno filološko natančno in metodično poiskal v njihovih tekstih vse
odlomke, ki se nanašajo na obravnavano problematiko, nato zvesto povzel
vse najdene odlomke ter končno te povzetke med seboj primerjal in na-
zadnje morda povedal še kako svoje mnenje ali celo iz bogsigavedi katere
pozicije presojal, kateri med njimi je »najbližje resnici«. Metafizika in
zgodovina filozofije namreč ni zgodovina poljubnih misli, mnenj in na-
zorov, ki so jih nekoč zapisali kaki posebneži, ki so svoje življenje posve-
tili premišljevanju o raznih nevsakdanjih rečeh. Otresti se moramo mne-
nja, da je zgodovina filozofije le zgodovina nazorov genialnih ljudi. Meta-
fizika in zgodovina filozofije je usodna sled sveta naših prednikov, ki je
še vedno navzoč v našem svetu, kakor je tudi pomen njihove misli še
vedno usoda našega sveta. Ta navzočnost pa seveda ni filozofska knjižnica,
iz katere bi pridno brali in potem to »vedeli«, niti ni to zgodovina filo-
zofije kot posebna znanstvena disciplina v sklopu drugih disciplin na
univerzah in šolah. Govorimo lahko le o njeni pričujočnosti v naši biti,
katere bistvo je svet, v katerem vedno že smo. Pri obravnavanju Heglovih,
Marxovih in Nietzsche j evih misli nam gre torej za to, da bi v njih zagle-
dali premike na »poti« sveta in da bi se nam v tem in s tem odprl in
razkril naš današnji svet in morda tudi prihodnji, zakaj prihodnje prihaja
iz bivšega.*
Nedvomno je, da stoji Kantova formulacija in utemeljitev kategorič-
nega imperativa oziroma njegova praktična filozofija na začetku »poti«.
*Naši besedi »bivše« lahko tu prisluhnemo tudi na neobičajen način: bivše
kot biv-še, »bil-še«. Sedaj nam govori o nečem, kar je bilo in obenem še je
oziroma bo.
Besedi »preteklo« in »minulo« pa, kot je videti, tega ne dopuščata.
402
o kateri imamo namen sedaj govoriti, imamo jo lahko za odločilni korak
k nji. Formulacija in utemeljitev kategoričnega imperativa kot najvišjega
moralnega zakona pa stoji prav tako na koncu dvatisočletne moralno-
etične. tj. praktično-filozofske misli Evrope. Svoj začetek ima ta misel
pri Sokratu in Platonu. Preteči je moralo dva tisoč let od začetka te misli
do njene dopolnitve, zakaj Kantova praktična filozofija je neprekosljiv
vrhunec te misli, ki povzema v sebi vso to dolgo zgodovino. Sokratovo
izenačenje spoznanja resničnega in dobrega s krepostjo in kreposti s srečo
in blaženostjo vsebuje kot začetek tudi že svoj konec: Kantovo moralo
kategoričnega imperativa. S svojo umnostjo, avtonomijo, kategoričnostjo,
rigoroznostjo in postulirano harmonijo in srečo je ta moralni zakon
princip in merilo vsake možne maksime ravnanja in s tem tudi princip
in merilo vsake morale kot morale pred Kantom in po njem. Sreča in bla-
ženost kot moralični ideal ni o.snova in razlog spoštovanja moralnega za-
kona, temveč je z njim postavljena kot postulat prihodnje harmonije indi-
vidualne volje in občega moralnega zakona; haromnije narave (kot čut-
nosti in kot »sveta«) in čiste dolžnosti. Za samo moralno zavest, tj. osta-
jajoč v horizontu praktične filozofije aziroma etike, pa te harmonije
dejansko še ni in ne more biti. Dejanskost harmonije je zato pomaknjena
v neskončnost.* Kantov kategorični imperativ vsebuje torej imanentno in
temeljno potezo sleherne morale kot morale: razliko biti in najstva, raz-
liko med tem, kar je, in tem, kar naj bo. V podrobnejšo eksplikacijo Kan-
tove morale se tu ne moremo spuščati; prav tako pa ne moremo tu šele
dokazovati, da je formulacija in utemeljitev kategoričnega imperativa, tj.
Kantova praktične filozofija sklep in neprekosljivi vrh dvatisočletne mo-
rale in etike, da tega vrha ni niti dosegla, kaj šele presegla, vsa pokantov-
ska morala kot morala oziroma etika, in da g tudi v prihodnje ne bo.
Kar se je po Kantu v Evropi pokazalo na tem področju, tj. morala in etika,
je abstraktno moraliziranje ali delanje moralnih in etičnih sistemov brez
prave zveze z dejansko zgodovinskostjo in je kljub svoji morebitni sistem-
ski koherentnosti globoko pod ravnijo Kanta. Na Slovenskem imamo tak
primer v Vebrovi »Etiki« kot poskusu izdelave logike pravilnega strem-
ljenja in čustvovanja, ki naj bi bila nekakšna paralela Aristotelovemu
organonu kot logiki pravilnega mišljenja. Podobna usoda bi zadela tudi
poskus sistematizacije socialistične morale, socialistično etiko kot etiko,
katere »možnost« — njen najvišji princip — ,smo obravnavali v IV. po-
glavju tega spisa. Ce pa je tako, moramo še bolj pozorno preučiti to, kar
se je zgodilo na vrhuncih evropske misli po Kantu, kjer o morali kot mo-
rali, o etiki kot posebni praktični filozofiji ni več sledu: in to ne zaradi
tega, ker bi bili ti misleci morda »moralni relativisti«.
Hegel kritizira (kar nam pomeni radikalizira) moralo tako, da ostaja
v nji sami, tj. imenentno, v moralni zavesti, ki je na tej stopnji samoraz-
vitosti duha v Heglovem sistemu vsa zavest. To je storil tako, da je povzel
temeljne misli morale v njeni dovršeni podobi — npr. svobodo, avtonomijo.
* Glej: Kant: »Kritika praktičnega uma." hrvaški prevod, str. 142. »Kul-
tura« Zagreb.
403
umnost, čisto dolžnost, kategoričnost, nasprotje biti in najstva, svetega
moralnega zakonodavca, postulat harmonije itd. — in premislil te misli
do kraja. Ta premislek mu kaže nepremostljiva protislovja te moralne za-
vesti same. Hegel je torej izpeljal konsekvence Kantove etike, v katerih
se morala kot morala sama odpravlja. S tem rezultatom se je zadovoljil,
tu se njegova misel o morali in etiki končuje. Ta odprava (Aufhebung) pa
ima v okviru njegovega sistema absolutnega duha specifičen in samó v
okviru celote tega sistema razumljiv pomen, ki ga ni mogoče uporabljati
zunaj sistema, zakaj vsak posamezen element sistsma predpostavlja že
celoto in ima svojo resnico le iz resnice kot celote. »To resnično je celota,«
(Das Wahre ist das Ganze«) pravi Hegel*
Odpraviti torej tu ne pomeni uničiti, izničiti ali porušiti moralo, tem-
več v tej celoti in za to celoto pomeni, da je absolutni duh na poti svojega
dialektičnega samogibanja dosegel v moralni zavesti stopnjo samogoto-
vosii, tj. sintezo svojih nižjih, nasprotujočih si stopenj (v Fenomenologiji
jih Hegel imenuje nravnost in izobrazba). Z odpravo te svoje stopnje pa se
bo duh »odpravil« na višjo stopnj samorazvitosti — religijo, v kateri bo
ohranjena pozitivna vsebina morale.
Morala se torej pri Heglu odpravi tako, da se njena pozitivna vsebina
ohrani in kot moment povzdigne ter je v najvišjem liku duha — absolut-
nem znanju — zapopadena kot povzdignjen moment. Tega nikakor ne
smemo več izgubiti izpred oči, če hočemo zares razumeti radikalizac^jo
morale, kakor se kaže iz Heglove misli celote.
Oglejmo si sedaj nekoliko podrobneje način, kako je Hegel izvedel
moralo oziroma etiko v nji sami do kraja. Najdosledneje je to opravil v
»Fenomenologiji duha«.** Izhodišče mu je antinomija moralne zavesti, tj.
nasprotje zavesti o dolžnosti in dejanskosti oziroma narave (nasprotje naj-
stva.stva in biti), ki je za vsako moralo in etiko neprekosljivo. Sledimo
sedaj Heglovemu izvajanju, kot da je to »dvojeći različno, zakaj to na-
sprotje gleda Hegel sam kot osnovno danost moralne zavesti.
Zavest dolžnosti vsebuje po Heglu neko razmerje do nečesa, kar je
zunaj tega neposrednega vedenja dolžnosti. To je bivanje narave, ki se tej
zavesti kaže kot nekaj tujega, vnanjega in do nje ravnodušnega, kot samo-
stojna celota zakonitosti in dogajanja, ki tej celoti pripadajo kot bitju, ki
se ne meni za moralno samozavest in njene smotre, kakor je tudi ta mo-
ralna semozavest neodvisna od bivanja narave.*** Narava je mišljena tu
najprej — kot človekova (animalna) narava, čutnost, strasti, nagoni, želje
itd.; potem pa tudi kot vnanja narava (»svet«, družba). Narava se tedaj
ne meni za to, da bi se moralna samozavest oziroma zavest dolžnosti
želela združiti z njo in jo v tem osrečiti tako, da bi jo izenačila s seboj v
* Navedeni citat je iz Fenomenologije, str. 21. O pomenu besede »auf-
heben«, »odpraviti«, glej: Hegel: Logika I. knjiga, 1. pogl. 3. O sistemu filo-
zofije kot celoti in resnici glej: Hegel: Enzyclopedie § 14, 15.
** Hegel: Phänomenologie des Geistes. (Felix Meiner Verlag 1952.) Za naše
razmišljanje predvsem pomembno poglavje je: »Der seiner selbst gewisse Geist.
Die Moralität.«
*** Glej: Hegel: Phänomenologie des Geistes, str. 425.

harmonijo in blaženost. Kljub temu pa se moralna samozavest ne more
odpovedati tej blaženosti, izvirajoči iz haromnije nje same in narave,
saj je ta harmonija njen osnovni postulat in poslednji smoter vsake moral-
nosti kot izpolnjene dolžnosti. Moralna zahteva, vsebovana v zavesti dolž-
nosti, torej ne teži za tem, da bi bila zahteva, temveč, da bi se udejanjila.
Tej zavesti je po eni strani osnova to nasprotje dolžnosti in narave, po
drugi strani pa zahteva po harmoniji obeh strani tega nasprotja kot
uresničeni dolžnosti. Prvo, tj. nasprotje, je nujno, ker je za zavest dolžnosti
samo narava tuja in ravnodušna, hkrati pa je za to zavest nujno tudi to,
da jS je le njena lastna vsebina — vedenje doložnosti — bistvena in narava
nebistvena.* Drugo, tj. zahteva po harmoniji, pa je za to zavest spet nujno,
zakaj ta smoter je zavesti dolžnosti imanenten. V tem smotru, tj, harmoniji,
moralna zavest ni in ne more biti več do narave ravnodušna, saj vsebuje
harmonija vso naravo, celotno dejanskost. To pa je prvo in nerazrešljivo
protislovje antinomije moralne zavesti, ki se mu ta ne more izmakniti,
V dejanskosti za samo moralno zavest harmonije ni mogoče postavit",
zato jo le-ta postulira zunaj sebe, v neskončnosti; dejansko, tj. v resnič-
nosti, je ta zavest v vrtincu tega protislovja. Ta premaknitev harmonije
v neskončnost ji je potrebna tudi zato, ker se v svoji uresničitvi moralnost
sama odpravi: če je namreč zahteva za harmonijo narave in dolžnosti ures-
ničena, potem ta zahteva, ki je osnova moralnosti, ugasne. V harmoniji
torej moralnost kot ta kategorična zahteva izgine, kakor izgine v moral-
nosti harmonija.** Ker je torej izpolnitev nedosegljiva, se postavlje kot
neskončna naloga. Protislovja moralne zavesti se kopičijo: naloga naj bi
ostala naloga in se vendarle uresničila.
Rekli smo, da se moralna zavest dolžnosti in hotenja te dolžnosti na-
naša na nji sami nasproti postavljeno dejanskost. Ta se kaže v obliki
mnogih naključnosti (raznih momentov in izsekov te dejanskosti), iz česar
izhajajo tudi mnogoteri moralni odnosi in zato po vsebini določeni mnogo-
teri moralni zakoni, mnoge dolžnosti, ki so že vsebinsko določene in ima
vsaka svojo konkretnost. Toda zavest dolžnosti je čista, tj, vsebinsko nedo-
ločena zahteva ravnanja v skladu z moralnim imperativom (npr. Kantov
kategorični imperativ ne opredeljuje nobena vsebina), ker je nad vsako
mogočo vsebino vzvišen. Toda moralnost je vendar vezana na delovanje.
Delovanje pa se vedno neogibno nanaša samó na mnogotero strukturirano
dejanskost in neogibno implicira mnogo različnih moralnih odnosov, ki so
vsi nujno vsebinsko določeni in jih prav tako vsebuje moralna zavest,
S tem se moralna zavest nujno razcepi in podvoji: prva je čista zavest
dolžnosti, druga je zavest vsebinsko določenih mnogoterih dolžnosti. To pa
»maže« čistost zavesti o dolžnosti in ta zato v teh vsebinsko določenih dolž-
nostih ne more biti dejanska in uresničena. Tisto, v čemer je dolžnost
dejanska (vsebinska določenost), je zanjo samo neresnično; tisto, v čemer
* Hegel: Kakor je nujna skušnja o disharmoniji obeh strani, ker je na-
rava prosta, prav tako je tudi samó dolžnost tisto bistveno in narava nasprotd
nji tisto brez-osebstveno (das Selbstlose) (Prav tam, str. 426.)
* Glej: Hegel: Prav tam, str, 428,
405
pa je sama sebi resnična (njena čistost), ne more biti dejansko. Njena
resnica je torej: biti dejanskosti zoperstavljena in od nje docela prosta,
in hkrati vendarle biti dejanskost. Tako je spet zašla v nerazrešljivo proti-
slovje. Prva zavest je ravnodušna do vsake določne vsebine, druga je
neogibno vezana na vsebino. Ker je torej prva do druge ravnodušna in
sama v sebi neomajna, druga pa kljub temu konkretna in neogibna, bi
morala obstajati še ena, ki bi med njima posredovala. Ta postulirana
»tretja« zavest je sveti nnoralni zakonodajavec, ta edini lahko posveti dolo-
čene dolžnosti, ki so za čisto zavest brez vrednosti. Toda premislek pokaže,
da je to samo prikrivanje stvari, in ni resno, zakaj moralna zavest čiste
dolžnosti je sama sebi absolutna in zanjo je dolžnost absolutno samó tisto,
kar sama ve kot dolžnost, in sл'eto samo tisto, kar je zanjo sveto; to pa je
samó čista dolžnost, ki ne priznava nobene avtoritete kakega svetega mo-
ralnega zakonodajavca nad seboj, ker je avtonomna in torej svobodna.*
To je novo in nerazrešljivo protislovje moralne zavesti. Ker pa ta proti-
slovja morale krnijo in skrunijo njeno zavest in nedotakljivost, je morali
oziroma etiki lastno prikrivanje teh protislovij. Tej potezi morale oziroma
etike posveča Hegel v Fenomenologiji celo poglavje.** To prikrivanje vidi
Hegel kot neogibno potezo same moralne pojmovne vsebine kot take.
Nietzscheju pa se v njegovem času to kaže že v bistveno bolj ali celo do
kraja zaostreni obliki.***
Hegel je neutrudljiv v ekspliciranju teh protislovij, ki jih vsebuje
antinomija moralne zavesti. Za naš namen sedaj ni treba, da bi prikazali
vsa protislovja te antinomije, kakor jih je pokazal Hegel. Ta protislovja,
to in takšno razvitje te moralne antinomije, ki ruši vsako moralo, je prav-
zaprav prodiranje moralne misli k svoji korenini. Kar smo povedali doslej,
je negativni moment radikalizacije morale oziroma praktične filozofije pd
Heglu.
Omenili pa smo, da se je Hegel zadovoljil z razvitjem te antinomije.
s to imanentno kritiko, s to specifično obliko radikalizacije morale in se
pri tem »ustavil«. Naša naloga je torej ugotoviti, kako se je Hegel tu
»ustavil«, zakaj se je »ustavil« in kaj pomeni tedaj ta radikalizacija.
Ta »ustavitev^< se pri Heglu začenja z ugotovitvijo, da mora moralna
zavest zaradi teh svojih protislovij opustiti takšen nazor o svetu, kateremu
se kaže razdvojenost in nasprotje med moralno zavestjo in dejanskostjo,
in se umakniti sama vase.**** S tem pa je že nekazana Heglova glavna
* Glej k temu odlomek v Heglovi Fenomenologiji, str. 44Ü—441.
** Hegel: prav tam, str. 434—444.
*** Nietzsche: V celotnem razvoju morale ni nobene resnice: vsi pojmovni
elementi (. . .) so fikcije. (. ..) vse oblike logike, ki so jih privlekli v to kraljestvo
laži. so sofizmi. Same filozofe morale odlikuje popolna odsotnost vsake čisto-
sti. (Nietzsche, Werke III, str. 756—7. Carl Hanser V., München.)
**•• Hegel: V tem čisto moraUčnem bitju (Wesen) pa se bližajo momenti
protislovja, v katerih se podi to sintetično predstavljanje in dopušča tem na-
sprotnostim (die entgegengesetzten Auchs) slediti eno drugemu ne da bi te
svoje misli združilo, ter vedno eno nasprotnost ločuje od druge in zamenjuje
z drugo tako zelo, da se mora zavest tu odpovedati svojemu moraličnemu zre-
nju sveta in se umakniti nazaj vase. (Podčrtal I. U.) (Prav tam. str. 442.)
406
misel, ki docela dosledno sledi iz njegove misli celote. Zavest (oziroma duh)
se tedaj vedno giblje le sama v sebi od manj razvitih k bolj razvitim stop-
njam sama sebe v nenehnem kroženju, dokler se ne sklene v krog krogov.
To, kamor se zavest po tem. svojem krogu kot moralni nazor o svetu
»odpravi«, to njeno višjo stopnjo imenuje Hegel v Fenomenologiji vest (das
Gewissen).*
Kot vest začne zavest oziroma duh svoje krožno gibanje na višjem
krogu v svojem višjem liku, vendar z vsemi odpravljenimi (auf deh oben)
in torej ohranjenimi elementi iz svojega nižjega kroga (npr. svoboda,
avtonomija, dolžnost, harmonija itd.). Svojo višjo stopnjo je dosegel duh
tu zato, ker je premagal na prejšnji stopnji nepomirljiva protislovja mo-
ralne antinomije biti in najstva,** kar Hegel formulira takole: »Protislovje
moraličnega zrenja sveta se razreši, tj. razlika, ki ga je zasnavljala, se
pokaže kot nikakršna razlika in se steče v čisto negativiteto; ta pa je prav
osebstvo (das Selbst) ; enostavno osebstvo, ki je čisto vedenje kakor tudi
vedenje sebe kot te posamezne zavesti.«***
Ko bo zavest izpolnila še ta krog vesti, se bo v okviru fenomenologije
duha odpravila na svojo višjo stopnjo — religijo.
Moralna samozavest torej na tej stopnji sama v sebi odpravi razdvo-
jenost narave (čutnosti in »sveta«, družbe) in čiste dokižosti. S tem po-
stane konkretni moralni duh, ki si ne daje praznega merila v zavesti čiste,
dolžnosti, ki bi bila postavljena proti dejanski zavesti, temveč sta čista
dolžnost in nji nasprotna narava le odpravljena (in povzdignjena) mo-
menta.**** Tudi razlikovanje in nasprotje dolžnosti do sebe kot posamez-
nega proti dolžnosti do drugih, tj. občega, se na tej stopnji odpravi. Kar
dela posameznik zase, to je dobro tudi za druge, je torej obče.***** Ce sta
nemreč narava in čista dolžnost le odpravljena momenta v zavesti kot sa-
mogotovosti vesti, v tem osebstvu moralnosti, potem je za vest enako po-
membno in veljavno njeno obče vedenje (čista dolžnost) kakor tudi njeno
vedenje dejansikih (mnogoterih vsebinskih dolžnosti). S tem se odpravi
podvojeno zavest. V dolžnost kot tisto obče v samem sebi vlaga to osebstvo
(Selbst) vesti Usto vsebino, ki jo nahaja spet v samem sebi, jemlje jo iz svoje
naravne individualnosti ter s tem vlaganjem izpolnjuje praznost čiste obče
dolžnosti. S tem jo ravno postavlja kot odpravljen moment. Prav tako
pa je to osebstvo vesti prosto tudi vsake določne dolžnosti, ki bi hotela
veljati za zakon, zakaj samo v sebi ima osebstvo vesti veličanstvo abso-
* Hegel: Cista vest je, ki tako moralično zrenje sveta zavrača in zaničuje,
vest je sam v sebi enostavni, sebe gotovi duh, ki brez posredovanja onih pred-
stav neposredno vestno deluje in ima v tej neposrednosti svojo resnico. (Prav
tam, str. 444.)
** Glej: Hegel: Prav tam. str. 445.
*** Glej: Hegel: Prav tam, str. 449.
**** Glej: Hegel: Prav tam, str. 446.
***** Hegel: . . . kar stori posameznik za.se, pride prav tudi občemu; bolj ko
je skrbel zase, toliko večja je ne le njegova možnost koristiti drugim, temveč
njegova dejanskost sama je le to, da bi bil in živel v povezanosti z drugimi;.. .
V izpolnjevanju dolžnosti do posameznika, torej do sebe, se tedaj izpolnjuje
tudi dolžnost do občega. (Prav tam, str. 455.) _    ____^   _     _
407
lutne neodvisnosti.* Sele to in takšna samoopredelitev je zanjo absolutna
dolžnost.
V celoti te Heglove misli pa se razkrivajo in dobivajo potrditev te-
meljni človeški in družbeni odnosi tega časa. Kaj je to vlaganje naravnih
individualnih vsebin, ki so v subjektu vesti že prisotne, smo videli v III.
poglavju tega spisa, ko smo obravnavali Kantovo moralo. To so temeljni
odnosi, delovanje in ravnanje določenega nepoljubnega, pojmovno sicer
vedno »enakega« individua. Kaj je ta »skrb zase, ki je obenem skrb za
vse«; kaj je to »izpolnjevanje dolžnosti do sebe, ki je obenem izpolnjevanje
dolžnosti do drugih«; kaj je ta »neodvisnost posameznika nasproti kakemu
določenemu-zakonu«; kaj je ta »samoopredelitev kot dolžnost«; kaj je vse
to, o čemer Hegel govori, če ne faktična morala, in torej delovanje in
odnosi nekega zgodovinsko prav določenega časa in prostora, ki se prav
tak, le da iz drugega zornega kota v istem horizontu, kaže tudi v delih
največjih političnih ekonomistov tega časa — v delih A. Smitha in D.
Richarda (ima torej tudi v teh delih svojo samorazkritost) — in ki se v
tem okviru imenuje tudi razviti liberalistični kapitalski proces? Ali ni v
klasični politični ekonomiji, v tako imenovani rmcionalni ekonomiji, npr.
pri A. Smithu, ugotovljeno, da je kapitalski, tj. sodobni družbeni proiz-
vodni proces naravni proces, katerega zakoni imajo veljavo naravnih za-
konov? Ta »narava« je bila tako rekoč nekaj »umnega«. Potrebno je nam-
reč samo spoznati zakone te »narave« in se jim podrediti. Različni motivi
človeškega delovanja itd. so tu namreč med seboj v takem naravnem rav-
notežju (torej »umno« urejeni), da korist posameznika ne more biti na-
sprotna koristi skupnosti, temveč jo prav podpira in veča, (Hegel pa
pravi: izpolnjevanje dolžnosti do sebe je izpolnjevanje dolžnosti do drugih
— do občega.) Zaradi te »umne« (»naravne«) uravnovešenosti je vsako
samovoljno vmešavanje v te odnose od zunaj (npr. kot ukrepi državnega
aparata) škodljivo in ustvarja nered, podira ravnotežje. Vsak posameznik
naj dela in dosega maksimalno lastno korist in to bo obenem maksimalna
korist skupnosti. Odtod znameniti laisser faire. (Hegel pa govori o abso-
lutni avtarkiji.) V vse podrobnosti se tu ni mogoče spuščati.
O vsem tem se je Hegel jasno izrazil tudi v svoji »Enciklopediji«,
kjer je v »filozofiji duha« absolutni duh kot objektivni duh najprej v
podobi oziroma na stopnji prava, od koder se odpravi v moralnost, da bi
se nazadnje oboje odpravilo in ohranilo na stopnji nravnosti, ki vsebuje
družino, meščansko družbo in državo, torej vso obstoječo dejanskost. Tu
pravi: »Substanca, ki se zaveda sebe kot svobodne in v kateri je absolutno
* Hegel: V dolžnost kot to obče in po sebi (Ansichsein) vlaga (osebstvo,
das Selbst) vsebino, ki jo jemlje iz svoje naravne individualnosti: zakaj ta vse-
bina je v njem samem navzoča; ta vsebina postane po občem mediju, v katerem
je, dolžnost, ki jo (osebstvo) izvršuje, in prazna čista dolžnost je prav s tem
postavljena kot to odpravljeno (als Aufgehobnes) oziroma kot moment; ta vse-
bina je njena odpravljena praznost ali izpolnitev. — Prav tako pa je vest prosta
vsake vsebine sploh: oprosti se vsake določne dolžnosti, ki naj bi veljala za
postavo (zakon); v moči gotovosti same sebe ima (vest) veličanstvo absolutne
avtarkije za zavezovanje in razvezovanje. (Prav tam, str. 456.)
408
najstvo prav toliko bit, je dejanska kot duh nekega ljudstva. Abstraktna
diremcija tega duha je posameznitev v osebe; njihovi samostojnosti je
(ta duh) notranja moč in nujnost. Oseba kot misleča inteligenca pa ve za
to substanco kot svoje bistvo, preneha biti v tej vednosti akcidenca te
substance, ima to substanco za svoj absolutni končni smoter v dejanskosti
kot doseženo tostranost, kakor ga tudi s svojo dejavnostjo ustvarja, toda
kot nekaj, kar že absolutno je; tako izvršuje brez izbirajoče refleksije
svojo dolžnost kot to svoje in kot obstoječe in ima v tej nujnosti svojo
dejansko svobodo.«* Nobenega postulata harmonije tu ni več treba, zakaj
harmonija biti in najstva — uresničena moralnsot — je dejanska kot
duh nekega ljudstva v njegovih osebah. Kaj ta odpravljena in tako ohra-
njena morala, ta »duh nekega ljudstva«, ta harmonija vsebuje, smo videli
že v III. poglavju tega spisa. To ni nič drugega kot samorazkritost faktično
obstoječega, faktična zgodovinsko in prostorsko določena dejanskost, ki v
tej samorazkritosti potrjuje samo sebe. V »duhu« nekega ljudstva«, kar
pomeni v njegovih faktičnih odnosih, diferenciranosti, dejavnosti, rav-
nanju, odločitvah itd. nahaja duh samega sebe in v tem potrjuje. Prav
to .pa deje misliti Marxu, prav tu mu nekaj ni tako sveto in harmonično.
Tega sedaj tu nikakor ne navajamo kot kritični očitek Heglu, temveč samo
kot opozorilo, da je vsaka velika zgodovinska filozofska misel misel zgodo-
vinskega, sveta, ne pa poljubna filozofova domislica.
Pot Heglove misli od nasprotnosti čiste zavesti dolžnosti in narave
(tj. čutnosti in »sveta«, družbe), preko razvitja te antinomije v vsa njena
protislovja, do odprave (Aufhebung) te antinomije v pomiritvi in združitvi
njenih polov in s tem potrditvi in ohranitvi vse pozitivne obstoječe morale,
je s tem končana. Ob vsakem temeljnem filozofskem vprašanju se giblje
Heglova misel v podobnih krogih, dokler v krogu vseh tej svojih krogov
ne zapopade v sebi kot absolutnem pojmu vseh pozitivnih vsebin sploh,
da jih kot take, tj. kot svoje momente, potrdi. Rezultat Heglove misli
celote je: absolutni duh v vsem, kar je, spoznava samega sebe in se v
vsem hoče.
Kljub vsemu pa Hegel vendar ni potrdil vsega, kar preprosto tudi je.
Misel celote kot absolutnega duha potrjuje samo to, kar je umno in nujno.
do naključnosti in nebistvenosti je ravnodušna. Kako je mogoče in kaj
pomeni ta razlika med nujnim in naključnim? S tem smo zadeli na neko
vprašanje, ki je ostalo Heglu skrito, oziroma sploh ni moglo postati vpra-
šanje: kakšna je narava biti tega naključnega, ne-umnega, ne-nujnega,
nebistvenega. Temu se moramo poskusiti sedaj približati.
V prejšnjih poglavjih smo ugotavljali, da je vsaka morala kot taka
le samorazkritost danega obstoječega in ga v tej samorazkritosti potrjuje
in ohranja. Korektiv je morala kot to obče lahko samo naključnostim in
nebistvenostim. Občo moralo lahko izpolnjuje vsakdo le s svojo faktično
dejavnostjo, s tem, kar v bistvu že je. To pa je samó tisto, kar zavestni
subjekt (tj. ljudje) počne, kar dela, kakor se odloča in vede, torej celotna
vsebina njegove individualnosti, »čutnosti«, tj. družbenosti. Principi nje-
* Hegel: Enzyclopädie, § 514.
409
govih faktičnih dejanj, odnosov in odločitev, kolikor so obči, tj. bistvo
njegovega individualnega bivanja, (kolikor je obče) se mu kaže in raz-
kriva kot nekaj, kar je dolžan delati — kot dolžnost —, da bi v celotnosti
vseh odnosov sploh mogel kot tak obstajati. Hoče torej to, kar v bistvu
že je. Iz tega se zdi nerazumljivo, zakaj se mu tedaj dolžnost kaže kot
nasprotna tej njegovi individualni dejanskosti — pod postavko seveda, da
ga ta in takšna njegova individualna dejanskost zares v celoti zajame,
tj. da je tako opredeljen, opredeljen po bistvu. Najprej zato, ker mora vsak
težiti pred vsem drugim za tem, da bi omogočal in ohranjal samega sebe
s pomočjo drugih: mora jih jemati za sredstvo. Naravnan je tedaj najprej
k sebi — sebično. Vendar samega sebe ne more ohranjati in omogočati,
če jemlje druge samó za sredstvo in če postane to obči zakon; zakaj tedaj
bi tudi sam bil zgolj sredstvo drugim. Skupnost, ki jo omogoča ideja,
ideja obče volje kot bistvo individualnega, se torej ohranja le, če jemlje
subjekt druge za sredstvo in obenem tudi za smoter. To je v Kantovi
morali jasno utemeljeno. Toda v mnogoterih subjektovih odnosih ni nikjer
absolutno gotovega merila, ki bi mu pokazalo, kdaj je s svojim delovanjem
prekoračil obče priznano mero sebičnosti; tega merila tudi ne določa sam
samovoljno, temveč je določeno s celotnstjo odnosov vseh subjektov. Tak
način določanja te mere je npr. lahko kapitalski proces. Po tistem sebič-
nem momentu svojega ravnanja in dejanja, v katerem je usmerjen k
sebi, v ohranitev te samó svoje enkratne posameznosti, je delujoči subjekt
nenehno v možnosti, da ta moment razširi, da je čez obče dopustno mero
sebičen in tako daje prednost in večji pomen tej svoji enkratni posamez-
nosti kot pa obči ideji, občestvu, ki ga nosi njegova morala kot ideja
dolžnosti. S tem pa podira osnovo, na kateri je kot individum sploh mo-
goč, in zato ga zadeva moralna obsodba, ki si jo najprej sam izreka v
obliki »grizenja vesti« (vest mislim tu v običajnem, ne v prej obrav-
navanem heglovskem pomenu) in potem tudi moralna obsodba drugih
v obliki moralnih sankcij ali celo pravnih ukrepov, zakaj za občo idejo
v njem samem, za njegovo bistvo je njegova enkratna končna posameznost
nebistvena in naključna. Ker ima torej po tej svoji iz svoje enkratne posa-
meznosti izvirajoči sebičnosti vedno možnost razširiti to sebičnost in ker
se šele in samo v nji vidi kot on sam, je njegova zavest o dolžnosti —
obča ideja — ki se je sam udeležuje in se vidi po nji omogočen, nenehno
v nasprotju s to njegovo enkratno končno posameznostjo, ki je za idejo
nebistvena, gola naključnost in zanjo nepomembno odmikanje od nje.
Subjekt je tedaj podvojen in razdvojen na to, kar je po obči ideji, in to,
kar je kot enkratna končna posameznost. In kot enotnost te podvojenosti
ostaja človek opredeljen tudi pri Heglu, podvojenost je nenehna osnova
te enotnosti.
V tej nenehni človekovi razpetosti med vzvišeno občo idejo (v njem
samem seveda), ki jo tu obravnavamo kot dolžnost, in sebičnostjo, ki je
pravzaprav njegova in samo njegova konkretna enkratnost. končnost in
posameznost, je človek po tem, kar je zares samo njegovo in enkratno,
čista naključnost in nebistvenost, tako rekoč utelešeni greh, utelešena ne-
nehna moralna krivda, nemoč, slabost, napaka, skratka madež. V svoji
410
faktični enkratni končni elcsistenci pa je človek taka naključnost, krivda
in greh le v luči ideje (tu jo obravnavamo kot dolžnost, moralo) kot obče
in nujne, ideje, ki kot njegovo bistvo v njem samem neskončno presega
njegovo enkratnost in naključnost. Vse kršenje in odmikanje od ideje
(dolžnosti) izvira tedaj iz te enkratnosti, končnosti in konkretnosti člove-
kove eksistence, ki je v luči čiste ideje zgolj madež. Pred bogom je člo-
vek vedno grešen, tudi pred današnjimi mrtvimi bogovi.
Kako je glede tega pri Heglu? Bistvo človeka zanj ni človekova na-
ključna enkratnost, končnost in čutnost, temveč umnost, duh, ki nahaja
sebe tudi v čutnosti kot individualnosti duha — duh je v individue po-
sameznjen in tako njihovo bistvo. Enkratnost in končnost tega individua
kot posameznjenega duha, tj. njegova smrtnost, je tej umnosti, duhu, ab-
solutni ideji docela nebistvena in naključna in vse, kar iz te enkratnosti
izvira, je zanjo brez pomena in bi prav tako lahko tudi ne bilo, kakor
sedaj je.*
Končnost in smrtnost posameznega je po Heglu samo v tem, da ne
ustreza svojemu pojmu: »Posamezno samo zase ne ustreza svojemu poj-
mu; ta omejenost njegovega bivanja je njegova končnost in njegov pro-
pad.«** Očitno je tedaj, da je tudi pri Heglu ta absolutna človekova posa-
meznost, tj. njegova enkratnost, končnost in torej smrtnost, zgolj neustrez-
nost, nekaj, kar ne ustreza pojmu, kot idealn¡i vsebini ideje, ki se v člo-
veku upodablja in je tako dejanska. To ne velja le za ljudi, temveč za
vse predmete, za vso naravo. Iz tega pa se nam je pokazala neka nepri-
čakovana in sedaj še nedoločna razlika med človekovo posameznostjo kot
individualnostjo občega (posameznjenega absolutnega duha) in njegovo
absolutno posameznostjo kot konkretno enkratnostjo, končnostjo in smrt-
nostjo. Ta je v Heglovem sistemu celote neustreznost in zato nebistvenost.
Nam pa ostaja tu vprašanje, ali človekovo bistvo, opredeljeno kot posa-
meznjeno obče, ni »pravo bistvo« oziroma »celotno bistvo« človeka, ali ne
sega človeku do dna.
Ko postane torej zavest o dolžnosti, tj. morala oziroma etika, radikalna
in gre tej obči ideji do konca ter ugotovi, da je vsebina ideje sama čutnost
in narava, samó ta njena individualnost sama (videli smo, da je Hegel
do tega prišel), je morale oziroma posebne praktične filozofije konec.
Urejen in trden »svet« bi se moral sedaj mahoma razleteli in vse bi mo-
ralo obviseti nad breznom. Toda to se ne zgodi, ta možnost se niti kot
možnost ne pokaže in se tudi ne more pokazati, če seveda zanemarimo
ono nebistvenost in neustreznost, ki se je pokazala prej. Ne more zato,
* Glej: Enzyclopädie, §6, §113. Hegel interpretira tu svoj stavek: »Kar
je umno, je dejansko, in kar je dejansko, je umno.« Iz tega lahko vidimo,
da je zanj človekova absolutna posameznost in enkratnost, torej človekova ne-
ogibna končnost in smrtnost nasproti obči ideji, ki je tudi le v tem človeka
kot individumu dejanska, docela nepomembna, zgolj možnost, ki lahko je ali
pa tudi ne, je torej za idejo le madež in napaka. Prav na tej točki se je po-
stavil Heglu nasproti Kierkegaard s poudarkom človekove enkratne, končn.^
in smrtne eksist-^nce.
** Hegel: Enz.yclopädie § 312.
411
ker je sama narava in individualna čutnost (»svet«, družba), tj. vsa de-
janskost, že prej in od vsega početka le duh, ideja, umnost. Ko se torej
pokaže in izkaže vsebina obče ideje kot »narava« in se le-ta pokaže in
izkaže kot povnanjena absolutna ideja, kot povnanjeni absolutni duh, te-
daj absolutni duh v svoji povnanjenosti spozna samega sebe ter s tem
odpravi to neznansko razhko. Ali z drugimi besedami in bliže našemu
dosedajnemu razmišljanju: izhajajoč iz morale kot take in nji imanent-
nega nasprotja biti in najstva (čiste dolžnosti in narave), se je prebil Hegel
do vpogleda, da to nasprotje ni nikakršno nasprotje. S tem je prišlo na
dan tisto, kar je bilo za moralno zavest kot tako. tj. v Kantovi in s tem
v vsej evropski morali, implicitno in prikrito — identiteta najstva in biti.
Antinomija morale s svojimi nerazrešljivimi protislovji se sesuje, na njeno
mesto pa stopi DEJANSKA IDEJA. V nji ni več razcepa in ne
protislovja. Dejanska ideja ni tako nemočna, da bi bila zgolj najstvo in
ne že dejanska.* Ideja je v dejanskosti in dejanskost je v ideji — oboje
je eno. To je vsa radikalizacija morale, tj. praktične filozofije v svojem
negativnem in pozitivnem momentu, kakor se je izvršila pri Heglu.
Tako smo torej morali nazadnje priti do te dejanske ideje, ki je vsa
resnica kot sistem in celota (»Das Wahre ist das Ganze«), resnica pa je
ustrezanje objektivitete pojmu, ne pa ustrezanje posameznih vnanjih reči
človeškim predstavam, kar je samó pravilnost. Dejanska ideja je opre-
deljena kot absolutna enotnost pojma in objektivitete in ta enotnost je
njuna ustreznost in resnica. Ideja kot absolut tudi ni to ali ono, temveč
je obča in ena, ki se sama v sebi členi v sistem določnih idej, katere se
spet vračajo vanjo. Zato je ideja najprej samo ena in obča substanca,
vendar je njena razvita dejanskost subjekt in tako duh** »Idejo lahko
razumemo kot um (to je pravi filozofski pomen za um), dalje kot subjekt-
objekt, kot enotnost idealnega in realnega, končnega in neskončnega, duše
in telesa, kot možnost, ki ima sama v sebi svojo dejanskost, kot to, česar
* Hegel: »Dejanskosti umnega pa se že postavlja nasproti predstava, da
niso ideje in ideali nič drugega kot himere in da je filozofija sistem takih
izmišljotin, kakor tudi narobe, da so ideje in ideali nekaj preveč izvrstnega,
da bi bili dejanski, ali pa nekaj preveč nemočnega, da bi si pridobili de-
janskost. Toda ločevanje dejanskosti od ideje je posebno priljubljeno razumu,
ki ima sanje svojih abstrakcij za nekaj resničnega in se ponaša z najstvom,
ki ga posebno rad predpisuje tudi na političnem področju, kakor da bi bil
svet nanj čakal, da bi zvedel, kakšen naj bi bil, pa ni; ko bi (svet) bil tak,
kakršen naj bi bil, kaj bi bilo tedaj s staromodno modrostjo njegovega (tj. ra-
zumskega) najstva.« (Podčrtal I. U.)
»Ce se razum obrača s svojim najstvom proti trivialnim, vnanjim in
minljivim predmetom, ureditvam, stanjem itd., ki imajo lahko tudi za dolo-
čen čas, za posebne kroge veliko relativno veljavo, tedaj ima lahko tudi prav
in lahko v takem primeru najde mnogokaj, ker ne ustreza občim pravilnim
določilom: kdo bi ne bil toliko pameten, da ne bi v svoji okolici videl marsi-
česa, kar zares ni tako, kakor naj bi bilo? Toda ta pamet nima prav, če si
domišlja, da bi se znašla v interesih filozofske znanosti. Le-ta ima opraviti
samo z idejo, ki ni tako nemočna, da bi bila samó najstvo in ne dejanska; ima
tedaj opraviti z neko dejanskostjo, na kateri so tisti predmeti ureditve, sta-
nja itd. samo površna vnanja stran.« (Enzyclopädie § 6.)
** Glej Hegel: Enzyclopädie § 213.
412
narava je pojmljiva samo kot eksistentna itd., ker so v nji vsebovani vsi
odnosi razuma, vendar v njihovi neskončni vrnitvi in identiteti v sebi.«*
Absolutna in dejanska ideja kot dejanskost sámorazvite polnosti vseh
svojih vsebin (absolutnega pojma in njegove objektivitete), ki je kot
takšno samogibanje utemeljena na svojem začetku (biti), utemeljuje sedaj
kot tak konec, tj. rezultat, nazaj svoj začetek. Začetek kot temelj zahteva
sam spet utemeljitev, i'n utemeljuje ga njegov konec; samo zato je to
gibanje samo v sebi krožeče in utemeljujoče se gibanje: utemeljenost
konca v začetku (v prvem) in povratna utemeljenost začetka v koncu (v
poslednjem, ki se spet na svoj način kaže kot prvo) — celota kot krog
krogov. Začetek kot temelj in tisto prvo je bit kot popolna praznost —
nič. Konec kot razvita polnost začetka je absolutna ideja, v katero je
bit kot začetek in temelj prešla in sama postala utemeljena v nji in po nji.**
Samo iz te osnove lahko izhaja Heglova misel in je mogoč sleherni mo-
ment te subjekti vite te, tega v sebi krožečega duha, ki mu Heglova misel
sledi; torej tudi tisti krog, na katerem se absolutna dejanska ideja ozi-
roma duh kot objektivni duh giblje in kaže v podobi moralnosti in od-
pravljene moralnosti, kar smo doslej obravnavali. Zaradi te Heglove za-
snove mora odpasti sleherno najstvo, sleherna etika oziroma praktična
filozofija kot posebna sfera. Zato pri Heglu ni kake posebne »Etike«, ni
posebnega praktičnega uma, ki bi se razločeval od teoretičnega uma, kot
npr. pri Kantu.
V dejanski ideji je — pri Kantu še v neskončnost postulirana — har-
monija že dejanska. Odslej se z najstvom lahko ubada in muči le še ab-
straktni razum, ki se zato obrača le k nebistvenim naključnostim. Razu-
mevanju celote absolutne dejanske ideje se lahko približamo tudi s pre-
mislekom te Heglove razlike med umom in razumom, kar nam bo morda
odprlo pot k Marxovi misli.
Celota kot dejanska ideja (um, duh) je absolut, je substanca in subjekt
vsega, kar je, absolutna subjektiviteta. Postavljena je torej kot tisto prvo
in poslednje, po katerega bivajočosti biva vse, kar je, ker je v njenem
absolutnem pojmu zajeta vsa dejanskost, ki je le vnanjost absolutnega
pojma. Vsa dejanskost je torej dejanskost ideje, uma, duha kot absolutne
subjektivitete. Vse torej, kar razum lahko obravnava kot svoj objekt,
vse, kar je sploh mogoče v tej razumski relaciji subjekta (tj. abstraktnega
razuma) in objekta (posameznega ločenega predmeta), je torej že postav-
ljeno po tem umu — celo razum sam. Vsa predmetnost je le povnanjenost
in s tem drugobit duha oziroma uma samega, je postavljenost in posre-
dovanost, ni kaj samostojnega in neodvisnega. Skratka, razum ima samo
tiste in takšne predmete, ki jih je in kakor jih je v in po človeku ustvaril
bog-um-duh. V abstraktnosti razumske relacije subjekta in objekta, kjer
posamezni abstraktni razum obravnava posamezen in ločen predmet, ra-
* Hegel: Enzyclopädie § 214.
** Glej k temu Hegel: Wissenschaft der Logik, I. knjiga (Verlag Ph. Re-
clam), poglavje: »S čim moramo začeti znanost?" (Posebno strani 73, 75, 77 in
78, kjer pravi: »Začetek vsebuje torej oboje, bit in nič; je enotnost bita in niča.«)
413
zum sam ne more videti, líaj je na tem njegovem predmetu zares dejan-
sko, tj. nujno in umno. in kaj je nedejansko, tj. naključno in nebistveno,
ne-umno. Toda ustvarjalni bog-um-duh ni nekaj, kar bi bilo od indivi-
dualnih in dejavnih dejanskih subjektov različno, tuje in drugo, njim
transcendentno in od njih neodvisno. Nasprotno, kot njihovo bisiiio ima
svojo dejanskost samó v njih in savio v njih in po njih deluje, ustvarja
in postavlja vse, kar je za te žive individualne subjekte sploh lahko objekt
in kar lahko potem kot ločeno analizii-ajo in raziskujejo s svojimi zna-
nostmi itd. To pomeni, da so dejanski subjekti, tj. delujoči ljudje, šele
dejanskost absoluta kot ideje, uma, duha. Tvornost, ustvarjalna sila in
volja tega absoluta, dejavna v teh subjektih kot njihova dejavnost, ta
totaliteta subjektivitete v svojem procesu, ki ga Hegel vidi kot zgodovin-
sko gibanje in samopostajanje, ustvarja in postavlja vse objekte, vso pred-
metnost in naravo. Ta subjektiviteta subjektov je obenem objektiviteta
objektov — skratka to, kar omogoča vso dejanskost — in šele v tem po-
menu je absolut, bog, duh, um, ideja, absolutni pojem itd. Vse objektivno
torej ustvarjajo in poslavljajo dejavni subjekti po svoji subjektiviteti
(tj. duhu), in šele to, kar duh po njih samih ustvari, kar naredi in po-
stavi z njihovo dejavnostjo skozi vso zgodovino, je lahko predmet razuma,
tj. predmet analize v posameznih znanostih. Zato vse razumsko z razu-
mom samim vred (kolikor je to sposobnost konkretnih posameznih subjek-
tov) postavlja razumu um.
Prav v pojmovanju te dejavnosti in dejanskosti je Marx Heglu naj-
bližji in obenem od njega najbolj daleč.
Morali smo pokazati celotno zasnovo Heglove misli, da bi mogli ra-
zumeti naš posebni problemi — radikalizacijo morale pri njem. Zunaj
tega sistema celote, sama zase, ta radikalizacija ne pomeni ničesar, zato
je tudi ne moremo nekritično vključiti v kakšen drug miselni sklop.
Ob vsakem koraku, ki smo ga napravili v dosedanjem izvajanju,
smo vedno zadevali na Heglov sistem duha kot celoto in krog krogov,
na absolut kot idejo, um, duh, pojem, kar je vedno vsa dejanskost. Ljudi
kot posamezne individue smo videli kot posameznjenega duha oziroma
um, ki je njihovo bistvo. Naravo (čutnost, »svet«, družbo), tj, vse dejansko,
smo videli kot povnanjenje absolutnega duha, ki v svoji drugobiti nahaja
sebe itd. Skratka, nenehno se je poslavljala pred nas ta absolutna ideja
oziroma duh s svojim sistemom in zbujal s svojo vsiljivostjo odpor, iz
katerega prihaja sedaj na dan že dolgo zadrževan mgovor in vprašanje,
ki utegne pokazati vse to premišljevanje in mišljenje (Heglovo in naše,
ki smo mu doslej sledili) kot prazno in docela nebulozno, docela nesmi-
selno in samovoljno, če ne najdemo odgovora nanj. Ta ugovor in vpra-
šanje se torej glasi: je že res, da Hegel nenehno govori le o tem abso-
lutnem duhu, absolutni ideji, absolutnem pojmu itd. in da se mu vse,
kar pove, kaže takšno le v tej luči. Hegel govori o vsem tem kot o ne-
čem, kar je, kar je dejansko; še več, kar je v vsem dejanskem najprej
in najbolj dejansko in po čemer je dejansko šele vse drugo. Mi pa v do-
sedanjem izvajanju sprejemamo vse to kot samoumevno. Toda vse to
414
bistroumno dialelctično izvajanje, zaradi katerega imamo sicer lahko Hegla
za genialnega, ves ta Heglov sistem je že v svoji zasnovi brez pomena,
če ne vemo, zakaj je to tako pri Heglu, predvsem pa, ali vse to z abso-
lutnim duhom tudi zares je tako. Kaj pa, če je ta absolutni duh in de-
janska ideja kot tisto najbolj dejansko v dejanskem Heglova čista izmiš-
ljotina, čista in docela samovoljna postavka? Kako naj bi bila narava
in vsa dejanskost le duh in po duhu? Kaj če smo naivno nasedli šarla-
tanu in spretnemu čarovniku besed in misli? Kako ugotoviti, kaj je pri
vsem tem »resnično«, in predvsem, zakaj je treba nujno in neogibno v
vsem dejanskem videti le idejo, um, duha kot najvišjo dejanskost? Ali
res ni mogoče drugače? Odgovor, da so pač tako in podobno mislili vsi
veliki misleci tja do Platona in da je Hegel samo povzel vse njihove misli,
nam nič ne pomaga, ker se navsezadnje lahko vsi skupaj motijo in jim
mi sedaj nekritično sledimo; predvsem pa s tem. da vsi tako mislijo, še
ni gotovo, da je nujno tako treba in edino mogoče misliti, oziroma da je
vsaj bilo treba tako misliti. Se celo pa ne vemo, čemu bi nam bilo treba
danes, tj. po sto petdesetih letih, ponovno premlevati vse to. Kaj ima
navsezadnje vse to opraviti z našim današnjim življenjem?
Vprašanje je tedaj najprej: kaj menimo, kadar rečemo dejanskost?
In drugo vprašanje: kaj je v dejanskosti tisto, kar jo dela za dejanskost
in kakšen je pomen tega temelja v sistemu celote pri Heglu?
Dejanskost imenujemo najprej vse, kar je, kar ni zgolj mišljeno ali
zgolj mogoče; torej vse tisto, kar je (biva) tudi zunaj našega dojemanja,
v resnici, tj. vse bivajoče v celoti. V ožjem pomenu imenujemo dejanskost
tudi nekaj dejanskega, neko posamezno reč ali stvar kot dejansko.
V tem pomenu se dejanskost ne razločuje od stvarnosti, resničnosti,
bivanja, »biti«, eksistence itd., preprosto tega, kar je, tj. bivajočega.
Vendar je nekaj, kar pomen dejanskosti bUže določa in ga ločuje od
pomena bivajočega sploh. Beseda dejanskost je v neposredni zvezi z be-
sedami dej, dejanje, delovanje, dejavnost in je iz njih izvedena. Pomen
dejanskosti prihaja torej iz pomena deja, dejanja, delovanja, dejavnosti.
Kaj pomeni dej? Dej pomeni to delujoče v nekem delovaiju ali dejavnosti.
Dej je tedaj tista moč, zmožnost, ki na neki način v nečem ali na nekaj
deluje in spravlja tako neko podobo, obliko, lik v pričujočnost, tj. obli-
kuje nekaj, kar bo po dokončanem oblikovanju stalo tu v svoji podobi,
bo navzoče, bo v resnici, bo dejansko. Tako opredeljeni dej pomeni tisto,
kar v metafiziki pomeni vzrok. Dej je vzrok, vzročnost. Vzrok je vzročen,
povzroča; dej dejaven, delujoč. Oboje pomeni tu isto.
Iz tega pomena deja kot vzroka je torej določen pomen dejanskosti.
Kot smo videli, imenuje v delovanju dej pravzaprav način pri-hoda, pred-
stavljanje oziroma pri-vajanje nečesa v navzočnost (pričujočnost) njegove
podobe. To, kar je na ta način pričujoče, torej bivajoče, je pričujoče po
deju (vzroku) in v tem pomenu dejansko. To, kar je pričujoče po deju.
je torej udejanjeno (ah povzročeno). Ker smo rekli, da je vse bivajoče,
vse, kar je, dejanskost, je tedaj vse bivajoče le kot udejanjeno. Kadar re-
čemo dejanskost, mislimo torej bivajoče v celoti ali posamezno kot ude-
415
јапјепо, tj. povzročeno (po-vzroku), kar je pravi in pristni pomen dejan-
skosti v nasprotju z bivajočim, ki neposredno ne pove načina prihoda
v bit. Pri tem nikakor ne smemo pozabiti, da je bivajoče kot dejansko
pravzaprav u-dejanjeno; ta »u-« pomeni tisti »prostor«, kamor nekaj
prihaja in potem tu je — torej resnico kot navzočnost. Drugi del besede
(u-)»dejanjeno« pa označuje torej način prihajanja, način postavljanja v
resnico, tj. v pričujočnost.
Tudi Hegel misli bivajoče (v celoti) kot dejansko in torej udejanjeno
po deju. Vendar si tega ni poljubno domislil ali zamislil, temveč je moral
tako misliti, ker je ta pomen bivajočega usoden za evropsko zgodovino
od Grkov naprej in še vedno zadeva tudi nas danes.
To lahko pokažemo ob nekem odlomku iz Heglove »Fenomenologije«,
ki smo ga izbrali tudi zato, ker vidimo v njem zametek celotne Marxove
misli, kar nam odpira pot v jedro njegove misli. Ta odlomek je Heglova
analiza odnosa med gospodarjem in hlapcem. Tu razvija Hegel v skopih
besedah celotni pomen pojma »deio«. Glavno, kar se za naš namen iz
te analize kaže, je, da je človek kot delavec (Hegel pravi tu »hlapec«) v
neposrednem odnosu s stvarskostjo (Dingheit), s predmetom, na katerega
je tako rekoč privezan. Ta predmet si podreja, ga preoblikuje, deluje
nanj in se s tem delovanjem na predmet, s svojim delom in v svojem
delu povnanja v ta predmet ter vidi v tem predmetu samega sebe v svoji
drugobiti, vidi in spoznava v svojem delu-predmetu samega sebe. Delo
kot neposredno delovanje je tedaj tista oblikujoča sredina njega samega
in predmeta, ». . . čista za-sebnost (Fürsichsein) zavesti, ki stopa v delu
iz sebe v element trajanja; delujoča zavest prihaja s tem do zrenja samo-
stojne biti kot same sebe.-«*
Ce tega povnanjenja sebe v predmet ne skušamo razumeti v indivi-
dualno-psihološkem pomenu, ker ni tako mišljeno, temveč ga mislimo v
bistvenem, tj. metafizičnem pomenu, potem tu ne gre le za posamezni
predmet ali posameznega delavca. Predmet je mišljen kot predmet v nje-
govi pred-metnosti, delavec pa kot delujoči subjekt v njegovi sub-jekti-
viteti; oboje zajema vse, kar sploh je. Samo po tej dejavnosti ljudi kot
»negativni sredini« oziroma »oblikujočem delovanju« je tedaj vse, kar je,
in to je dejanskost v prej opisanem pomenu. Toda iz te Heglove analize
sledi še nekaj več. Hegel pravi namreč, da prihaja ta delujoča zavest po
svojem delu do same sebe, do svoje za-sebnosti (Fürsichseins). To pomeni,
da je oblikovanje predmeta obenem tudi prihajanje k sebi — samoposta-
janje. To je pri tem poglavitni moment. Delo kot oblikujoča sredina je
to samo zato, ker je samopostajanje delujočega v predmetu in obenem
postavljanje predmeta po delujočem. To delovanje kot delo je tedaj ude-
janjenje dejanskega, ki je vsa dejanskost. Ali moremo danes misliti to
drugače, ali ni to za nas danes prav tako neogibno in usodno, kot je bilo
za Hegla, če pomislimo, da je tudi tista zadnja vesoljska meglenica in
tisti najdrobnejši delček v atomu nekaj dejanskega in šele tako predmet
oziroma objekt za človeka, torej le po dejavnosti!
♦ Glej ves ta odlomek v »Fenomenologiji« str. 148—149.
416
Toda sedaj se moramo predvsem vprašati, kaj je za Hegla tisto de-
lujoče tega delovanja, kaj je v tem delovanju zares delujoče. Vprašu-
jemo torej po »bistvu« deja. S tem prehajamo k drugemu prej postav-
ljenemu vprašanju.
Videli smo, da je pri Heglu delovanje kot delo tista sredina, po ka-
teri sam človek in njegov predmet postaja, vendar tako, da dela, deluje
človek (delavec) sam. Ce sedaj vprašujemo, kaj je dej tega delovanja,
tedaj se zdi, da je to ta človek.
Toda človek je v celoti samogibajočega in samiorazvijajočega se duha
le posameznjen duh, ki ima kot to obče v ljudeh kot individuih svojo
resnico, kakor je tudi resnica teh ljudi duh. Delo kot oblikujoča sredina
subjekta in njegovega predmeta je subjektiviteta subjekta ali objektiviteta
objekta. Ta pa je zapopadena kot duh in njegovo samogibanje je tisto
pravzaprav delujoče v delovanju ljudi, tj. dej. Zato tudi je duh bistvo
vsega dejanskega kot udejanjenega po duhu (tj. po deju kot najvišjem),
kakor je bistvo obenem tudi resnica biti.
Tako se pri Heglu duh kaže kot dej. Ker pa je absolutni duh kot
sebe zavedajoča se absolutna ideja tisto poslednje m rezultat, ki je ute-
meljen na biti kot svojem začetku in tistem prvem; in ker to poslednje
kot rezultat obenem utemeljuje nazaj svoj začetek, je absolutni duh
cawso sui,* čisti dej, actus purus, čista vzročnost in najvišje bivajoče. To
vsebuje in postavlja struktura vsakega delovanja. V delovanju ■—• smo
rekli —• je namreč neogibno nekaj, kar deluje: to delujoče kot moč in
zmožnost. To smo imenovali dej, vzrok. Neogibno je sedaj, da je dej
»pred« tistim, kar ta dej pred-stavi, u-dejanji; tj. »pred« tistim, kar je
»po« deju. Dej ima samó tako primat; pri Heglu je v njem samem njegov
začetek. Primat ima pred dejanskim kot u-dejanjenim, je temelj dejan-
skega kot bivajočega. Temelj bivajočega pa je v metafiziki vedno bit. Bit
kot temelj (Grund, ratio) bivajočega je tedaj stopila ven kot čisti dej,
actus purus, čista vzročnost causa sui. Ker pa je dej v bivajočem kot
dejanskem tisto bivajoče, ki ima primat, dobi »bit« pomen tega najbolj
bivajočega prvega bivajočega; ker je to najbolj bivajoče, je pravzaprav
bivajočost bivajočega, tisto, po čemer bivajoče biva. Bit se kaže samó še
kot bivajočost — torej izgine v bivajočosti, ki utemeljuje sama sebe. Ta-
ko sama sebe utemeljujoča bivajočost je mišljenja iz delovanja kot dela
duha, torej tiste sredine, ki se je izkazala pri Heglu kot absolutna sub-
jektiviteta, tj. absolutni duh kot sebe vedoča ideja. V nji je izginila bit,
vanjo se je odpravila — izmaknila. Bit kot temelj ima sedaj pomen deja
kot absolutne subjektivitete duha oziroma ideje. To je pomen Heglovega
idealizma biti.
Da pa je dej kot tisto prvo ravno duh (um, ideja, pojem, absolutno
vedenje), se pokaže samó, če se pomen biti razkrije kot trajna navzočnost.
Pravo vedenje oziroma znanje v tistem pomenu, ki ga ima pri Heglu,
je lahko le vedenje občega v individualnem, oziroma individualnega, ko-
likor je obče. Tisto »absolutno individualno« in končno smo videli, da je le
* Vzrok samega sebe.
417
nebistvena naključnost in ne more biti »predmet« pravega vedenja. Pravo
vedenje je zato le pojem kot to obče, pojem kot vedenje samega sebe — sa-
mozavedanje. Pojem je element vedenja občega in samó to v njem vedono
(to je njegova vsebina) je tisto trajno v minljivem individualnem oziroma
pojavnem. Trajanje kot trajnost pomeni nenehno navzočnost. Vsebina poj-
ma oziroma ideje, tj. duh, je zato tisto trajno v minljivem ali naključnem;
kot to trajno je temelj minljivega in ga nenehno utemeljuje, kai'tu pomeni;
prevzema vlogo deja (dejavnika) dejanskega. Ta utemeljujoči dej kot to
trajno navzoče daje in omogoča navzočnost vsemu, svojo navzočnost pa
ima po samem sebi (causa sui). Kot to v tem pomenu trajno navzoče ima
in lahko prevzame pomen biti kot trajne, nenehne navzočnosti. Ta pomen
biti kot navzočnosti vključuje najprej neki pomen časa (večna sedanjost),
ki ostaja tu nedoločen. Obenem pomeni navzočnost toliko kot pred-očnost
nečesa v »izgledu« za pogled; bit kot to omogočujoče, ki omogoča »izgled«
in pogled, lik in vid. Lik (idea) kot tisto, kar je temu vidu dostopno,
je spet tisto trajno v minljivem pojavu tega lika. Lik in vid v zdru-
ženosti je pomen gledanja.* Bit kot navzočnost, tj. pred-očnost, vklju-
čuje torej tu ta pomen gledanja. Na času in gledanju temelji ta pomen
biti kot trajne navzočnosti. Primat deja kot duha (uma, ideje, pojma) se
torej kaže v luči pomena biti kot trajne navzočnosti v gledanju. Ta opis
tega pomena biti naj velja tu le kot odprto vprašanje, ne že zadovoljiv
odgovor.
Opisani pomen biti v Heglovi metafiziki je tista edina luč, v svetlobi
katere vidi Hegel vse, kar je in kakor je. Iz nje in v nji sploh šele mo-
remo razumeti Heglovo misel v celoti in posamezne momente te celote.
Z dosedanjim razmišljanjem smo se morda temu razumevanju nekoliko
približali. Pravim morda, ker ne vemo ne za izvir podvojenosti v biti na
bit esence in bit eksistence, ne za izvir opisanega pomena biti. Odkod to,
da se bit (esse) kaže oziroma skriva v ideji, v umu, v subjektiviteti kot
bivajočosti? To nenavadno pomembno vprašanje v odnosu do vse filo-
zofije ostaja tu odprto. Odprto ostaja tudi vprašanje absolutne posamez-
nosti kot končnosti in smrtnosti individua, ki je za idejo nebistvena in
naključna; kakor je tudi zveza med tema dvema vprašanjema le nedo-
ločna slutnja.
Doslej smo zasledovali moralo kot moralo, tj. etiko oziroma praktično
filozofijo od Kanta do Hegla. Tu pa se nam je naša pot nenadoma izgu-
bila; postala je tako »široka«, da je zajela ves horizont. Rekli smo namreč,
da je morala oziroma etika s svojo sebi imanentno zahtevo po resnico-
ljubnosti in spoznanju resnice, ki ji je lastna že od Sokrata naprej, pro,
drla do svojega korena, postala radikalna. V tem prodoru je sama sebe
odpravila v svoji posebnosti, ker je spoznala, da v tej svoji posebnosti
in omejenosti ni mogoča. Ce se namreč zares nanaša na vse človekove
odnose, vedenje in ravnanje, če, skratka, zajema vse delovanje, in je vse,
kar je, le delovanje ali po delovanju (iz-delek, pred-met, objekt), kar se
* Vid in gledanje tu ne razumem v psihološkem pomenu, temveč v on-
tološkem pomenu.
41r
je najjasneje pokazalo pii Heglu, tedaj zajame vase totaliteta, celotno
dejanskost. Zaobjame toi'ej ves horizont dejanskega kot u-dejanjenega.
Tako se torej po obsegu zenači s tistim pomenom, ki ga ima tradicionalna
ontologija, ki obravnava vprašanje bivajočega kot takega in v celoti. Bi-
vajoče v celoti pa je pri Heglu (in tudi že prej) dejanskost, Wirklichkeit,
ens creatum. Prav s tem in v tem pa tudi je na neki način konec poseb-
nosti praktične filozofije in obenem je tudi nekako ohranjena v totaliteti.
To pa nas spravlja v zadrego glede nadaljevanja našega premišljanja.
Naš namen je bil govoriti o morali, tj. etiki kot praktični filozofiji, za-
sledovati njeno »pot« v evropski misli, sedaj pa se nam je ta omejitev
nenadoma zgubila. Pri Marxu že skoraj da ni več sledu o kaki etiki ozi-
roma posebni praktični filozofiji, ki bi stala poleg posebne teoretične ozi-
roma spekulativne filozofije. »Oboje« je tako »zlito«, da brez nedosled-
nosti niti ni več mogoče govoriti o »zlitosti« »obojega«, npr. o Marxovi
»praktično-teoretični« filozofiji, to se je pokazalo že pri obravnavanju
Heglove misli. Kot bomo videli, velja podobno tudi za Nietzschejevo filo-
zofijo.
Ne preostaja nam torej nič drugega, kot da obravnavamo temeljne
filozofske koncepte, tj. metafizične ontološke strukture pojmovanja biva-
jočega v celoti še pri Marxu in Nietzscheju, kakor smo morali to storiti
že pri Heglu. Iz tega bomo morda jasneje kot iz etike oziroma praktične
filozofije spoznali, kako je s človekovo praktičnostjo, kar tu seveda ne
pomeni »spretnosti« ali »ročnosti«.
Radikalizacija »praktične« filozofije pri Marxu se temeljito razlo-
čuje od radikalizacije »praktične« filozofije pri Heglu in je vendar na
neki način radikalizacija istega. Ta razlika prihaja jedra filozofske misli
enega in drugega.
Videli smo, da se pri Heglu kaže postulat prihodnje (pri Kantu še
neskončno daljne) harmonije ideje čiste dolžnosti (moralnega imperativa)
in dejanskosti kot nekaj, kar že je, zakaj ideja se mu kaže kot že dejan-
ska ideja. Hegel je s tem izrekel tisto najbolj notranje jedro vsake mo-
rale: samopotrditev danega obstoječega. Marxu pa je taka razrešitev tega
nasprotja, ki se izteka v že obstoječo harmonijo, očitno neresnična in zgo-
dovinsko zlagana. Zato mu tudi očita pozitivizem in laž principa.*
Za Marxa ni nobene harmonije med idejo in obstoječo dejanskostjo.
Ni je zato, ker se mu obstoječa dejanskost ne razkriva le kot človekova
vnanjost, kot človekovo v proizvodnji opredmeteno in v predmetu potr-
jeno rodovno bistvo, temveč kot človekova predmetna vnanjost, ki je člo-
veku obenem odtujena in v tej odtujenosti osamosvojena v predmet-sub-
jekt (kapital) ; kaže se mu kot sprevrnjenosl odnosa med subjektom in
objektom. Ce pa se mu kaže dejanskost sama tako sprevrnjena, potem
razrešitev ne more biti ne v neskončnost postulirana harmonija ideje s
takšno dejanskostjo (pri Kantu), ne že obstoječa harmonija ideje s takšno
dejanskostjo, že dejanska ideja (pri Heglu), temveč mnogo radikalnejša
* K. Marx: Ekonomsko-iïlozofski rokopisi III, 5; Rani radovi (1961), str. 289.
419
zahteva po odpravi takšne sprevrnjene kapitalske dejanskosti. Ta zahteva
je jedro revolucionarne praktično kritične akcije — revolucije, ki na-
merava zlomiti in odpraviti celoto obstoječe sprevrnjene dejanskosti. To
je tedaj Marxova »praktična« filozofija, ki je v svoji zahtevi do kraja za-
ostrena in radikalna.
Zahteva, o kateri govorim, po Marxu ne prihaja v obstoječo dejan-
skost od zunaj, kot kaka abstraktna ali izmišljena želja ali misel kakega
modreca, temveč se poraja v dejanskosti sami.
Tradicionalna morala, ki ima najvišji izraz v Kantovi morali oziroma
praktični filozofiji, je postavljala proti dejanskosti svojo zahtevo kot
najstvo, toda izkazalo se je, da je to nasprotje zgolj nekaj vnanjega, ker
je najstvo v bistvu absolutno konformno z bistvom dane obstoječe dejan-
skosti, »prihaja« iz nje same kot njena samorazkritost in samopotrditev,
to se je jasno pokazalo pri Heglu. Sedaj pa smo rekli, da nahaja Marx
v dani dejanskosti sami zahtevo, ki se zdi, da je radikalno postavljena
proti tej dani dejanskosti, ker ji gre za spremembo »bistva« te dejanskosti.
Kako pa je mogoče, da iz »dane« dejanskosti »prihajajo« tako diame-
tralno različne in nasprotne si »zahteve«?
Da bi mogU odgovoriti na to vprašanje, si moramo ogledati jedro
Marxove filozofske misli. Jedro te misli sestavljajo trije neločljivo po-
vezani in sprepleteni momenti:
1. delo z vso diferenciranost jo svojih pomenov in pojavnih oblik za
razliko od proizvodnje ;
2. alienacija kot odtujitev za razliko od povnanjenja kot opredmete-
nja* oziroma objektiviranja;
3. revolucija kot negiranje danega obstoječega za razliko od poziti-
vizma in potrjevanja obstoječega; — Marxova XI. teza o Feuerbachu in
v nji zajet odnos do vse prejšnje filozofije.
Vse troje je povezano kot tisto, kar sodi v bistvo človeka, kakor ga
razume Marx. Prvo je osnova celotni Marxovi misli; je tisto, po čemer
je vse, kar je, dejansko; je princip (àrhé) Marxovega materializma, ki se
prav s tem bistveno razločuje od vseh prejšnjih materializmov — tudi
Feuerbachovega.
Oglejmo si Marxovo pojmovanje dela. Ce prebiramo »Kapital«, vidi-
mo, da je vse, kar Marx v tem svojem glavnem delu obravnava, na neki
način delo ali pa je zasnovano na delu. 2e v prvem stavku pravi: »Boga-
stvo družb, v katerih vlada kapitahstični način produkcije, je ,ogromna
zbirka blaga'.. .«** Vsako blago pa je produkt človeškega dela, opredme-
teno delo. Tako uporabnost kakor vrednost blaga je zasnovana na delu.
* Opozarjam, da pomen opredmetenja, kako ga rabimo v tem tekstu,
nima zveze s pomenom »popredmetenja« ali ^^opredmetenja« kot posedovanja
različnih predmetov standarda in porabe, ki je pri nas postal domač zadnje
čase. Prav tako pa tudi ne pomeni »človeka spremenjenega v predmet«, kar
se tudi često sliši.
♦* K. Marx: Kapital str. 43, Cank. z. 1961.
420
Vrednost kot tisto, kar je skupno vsemu blagu, je »gola strdina človeškega
dela . . . opredmeteno ali materializirano abstraktno človeško delo.*
Prav tako je tudi denar kot splošni ekvivalent menjave (npr. zlato)
le »trdina dela«** in »cena je denarno ime dela, ki je opredmeteno v
blagu«.*** V določenih družbenih odnosih dobe blago naravo kapitala:
»Cirkulacija blaga je izhodišče kapitala.« Kapital sam v vseh svojih oblikah
(bančni, denarni, konstantni, variabilni itd.) ni nič drugega kot opred-
meteno nakopičeno delo,**** kot zasebna lastnina proizvodov tujega dela.
Torej je tudi zasebna latsnina opredmeteno delo. Prav tako tudi dobiček
od kapitala, vse oblike rente, delavska mezda itd. Celotna družbena eno-
stavna in razširjena reprodukcija kot proces akumulacije kapitala temelji
na delu. Se več, vse, kar sploh je, temelji na neki način na človekovi
dejavnosti.
Ko obravnava Marx v »Nemški ideologiji« Feuerbachovo pojmovanje
čutnega sveta, pravi med drugim: »Feuerbaoh ne vidi, da čutni svet, ki
ga obdaja, ni kaka od vekomaj neposredno dana, vedno sebi enaka stvar,
temveč je produkt industrije in družbenega stanja; in sicer v tem pomenu,
da je zgodovinski produkt, rezultat dejavnosti cele vrste pokolenj ... Celó
predmeti najpreprostejše ,čutne gotovosti' so mu dani samo po zgodovin-
skem razvoju in trgovskem prometu.« Toda ne le ta vsakdanja in groba
čutnost, temveč: »Tudi ,čista' prirodna znanost dobiva svoj smoter kakor
tudi svoj material (tj. predmete raziskovanja — op. I. U.) šele s trgovino
in industrijo, s čutno dejavnostjo ljudi. Ta dejavnost, to nenehno čutno
delo (Arbeiten) in tvornost (Schafjen), ta prdukcija je do te mere osnova
(Grundlage) celotnega čutnega sveta, kakršen sedaj je, da bi naletel Feuer-
bach na velikansko spremembo, ne le v naravnem svetu, temveč kmalu
ne bi našel več ne človeštva (Menschenwelt) ne svoje zmožnosti zaznava-
nja, še več, niti svoje eksistence, če bi ta dejavnost prenehala le za eno
leto.«(.. . ) »On torej nikoli ne pride do tega, da bi čutni svet dojel kot
celotno živo čutno dejavnost individuov, ki ga sestavljajo . . .***** (vse pod-
črtal I. U.).
Ce ne gledamo na notranje razlike, je vse, kar je, (kot človekov pred-
met, objekt, tj. nekaj, kar JE le v odnosu do človeka) le po človekovi de-
* Marx: Kapital, str. 47. (Marx ločuje med abstraktnim in konkretnim
delom. Konkretno delo je kot delujoče povzročanje določeno s snovjo, željeno
obliko produkta, in z uporabnostjo — smotrom produkta. Torej so v konkret-
nem delu — proizvajanju — združeni vsi štirje vzroki: povzročujoči, snovni,
oblikovni in smotrnostni vzrok. Za abstraktno delo pa so zadnji trije vzroki
nebistveni, abstraktno delo je zgolj čisti povzročujoči vzrok, čisto delovanje )
** Marx: Kapital, str. 106.
*** Marx: Kapital, str. 116.
**** Marx: Ekonomsko-filozofski rokopisi: Kapital je nakopičeno delo (»Do-
ločena količina nakopičenega dela v rezervi« — A. Smith). Rani radovi, str. 179.
***** Marx: Nemška ideologija, Rani radovi (1961) strani 365, 366, 367, 368.
Primerjaj tudi odlomek na str. 361.
Prevod iz srbohrvaščine je vsklajen z originalom: za vse odlomke iz
»Ideologije« z MEV 3, Dietz V. 1962 Berlin; za vse odlomke iz »Ek.-fil. rok,« z
»Frühe Schriften«, Cotta V. 1962 Stuttgart.)
421
javnosti (delu ali proizvodnji). Kako naj to misel razumemo, ne da bi
zašli v subjektivizem, bomo videli kasneje.
Do kraja posplošeno torej lahko rečemo: predmet, tj. objekt kot tak.
JE po človekovi dejavnosti pa naj bo to delo ali proizvodnja. Predmetnost
predmeta je dejavnost. Toda to je le ena stran, stran predmeta oziroma
objekta.
S tem, da se človek kot delavec z delom povnanja v svoj predmet
(da se v predmetu opredmeti), ki se mu v kapitalskem procesu odtuji v
kapital, ustvarja preko svojega odtujenega opredmetenega dela — kapi-
tala — tudi samega sebe, seveda kot delavca, se reproducira kot delavec.
Vse njegove lastnosti in zmožnosti niso nič drugega kot v kapital odtu-
jeno, človekovo opredmeteno delo: deloma prejšnjih generacij, deloma
njega samega.*
Z opredmetenim delom (seveda delavskim) pa se reproduciraj o tudi
kapitalisti, ki so prav tako kot delavci le sredstvo kapitala.** DeZo torej
omogoča življenje vseh individuov dane dmžbe. Človeški rod kot celota
(če zanemarimo za trenutek notranje razredne razlike) omogoča sam sebe
s svojo dejavnostjo in je hkrati subjekt te dejavnosti.***
Ta dejavnost (kot delo ali proizvodnja) je pri Marxu tudi osnova
zgodovine in šele s pojmovanjem dela oziroma proizvodnje kot poti samo-
postajanja člveka in njegovega »sveta« se je odprl Marxu iz človeškega
bistva izvirajoči pogled na zgodovino kot pot učlovečevanja človeka po
samem sebi.****
Tako je torej pri Marxu človekova dejavnost (kot delo ali kot pro-
izvodnja — to razliko bomo še pokazali) princip in osnova vsega dejan-
skega, tisto, po čemer je in kar je ne le objekt, temveč tudi subjekt.
Subjekt in objekt postajata v subjektovi dejavnosti, ki je odnos in vez
med njima. Tudi za Marxa je torej celota bivajočega dejanskost v tistem
pomenu, ki smo ga omenili pri obravnavanju Hegla. Kar ju razločuje, je
pojmovanje »pravega« deja te dejanskosti. Toda o tem kasneje.
Bistvo subjekta kot tisto, po čemer je subjekt, kar ga dela za subjekt,
subjektova temeljna struktura, ki jo imenujemo subjektiviteto subjekta,
je pri Marxu dejavnost subjekta.***** Ta pripada subjektu, tj. človeku kot
* Marx: »Sam delavec je kapital, blago.« (Ek.-fil. rok. II, 1. Rani radovi,
1961, str. 231.) Glej k temu tudi odlomek iz Kapitala I. str. 644, C. z. 1961.
** Marx: Kapital, str. 174.
*** Marx: Prav v obdelavi predmetnega sveta se zato človek šele dejansko
potrjuje kot rodovno bitje. Ta produkcija je njegovo dejavno rodovno živ-
lienje. Po nji se narava kaže kot njegovo delo (Werk) in njegova dejanskost
(Wirklichkeit). Predmet dela je zato opredmetenje človekovega rodovnega živ-
ljenja: s tem, da se ne podvoji le — kot v zavesti — intelektualno, temveč
dejavno, dejansko podvoji in tako sam sebe gleda v svetu, ki ga je ustvaril
sam. (Ekon.-fil. rok. I. 4; Rani radovi, str. 216.)
**** Glej Marx-Engels: Nemška ideologija, str. 360,. Rani radovi: Sveta
porodica, str. 149, Kultura Beograd, 1959.
***** Marx: Ko dejanski, telesni človek, ki stoji na trdni okrogli zemlji, ki
vdihava in izdahava vse naravne sile, postavlja svoje dejanske predmetne
bistvene sile s svojim povnanjenjem kot tuje predmete, tedaj ni to postavljanje
subjekt; to je subjektiviteta predmetnih bistvenih sil, katerih akcija mora biti
zato tudi predmetna.
422
rodovnemu bitju in je zato lastna slehernemu individumu rodu. Ker pa je
ta dejavnost (delo oziroma proizvodnja) kot subjektiviteta sredina in enot-
nost subjekta in objekta, zakaj v dejavnosti sta združena, je obenem tudi
tisto, po čemer je objekt objekt (predmet), kar ga dela za objekt, objek-
tova temeljna struktura, ki jo imenujemo objektiviteta objekta. Subjekti-
viteta in objektiviteta pomeni zato absolutno isto. Ce bi izrazili to v Kan-
tovem jeziku, bi rekli, da je subjektiviteta tisto transcendentalno kot »za-
kon« subjekta in objekta.
Celotni Marxov opus je pravzaprav eksplikacija in razvitje struktur
subjektivitete subjekta oziroma objektivitete objekta kot dela ali proiz-
vodnje. Vsa novoveška metafizična misel eksplicira strukture subjektivi-
tete subjekta.
Ce govorimo o Marxovem pojmovanju človeške čutno praktične de-
javno.sti, moramo strogo razločevati dva temeljno različna pomena te de-
javnosti. V okviru kapitalskih odnosov ima človeška praktična dejavnost
značaj mezdnega dela oziroma odtujenega dela. Sama beseda kaže na ne-
kaj, »od česar« se je delo odtujilo, kaže na nekaj, »čemur« je potem tuje.
To nekaj bomo imenovali proizvodnja, (često pravijo praksa), ki je ne
razumemo v običajnem pomenu npr. obstoječe industrijske, kmetijske itd.
produkcije (ta je v strogem pomenu delo). Razumemo jo kot možnost,
ki najprej delo samo kot odtujeno omogoča, in potem kot možnost, ki je
na neki način »zunaj« kapitalskih odnosov. Mezdno delo oziroma odtu-
jeno delo pa bomo preprosto imenovali delo. Marx sam je pri rabi ter-
minov za imenovanje te temeljne razlike, za katero smo tu izbrali ter-
mina delo in proizvodnja, često nedosleden; eno in drugo često imenuje
z istimi termini.
Termina delo in proizvodnja imata torej v nadaljevanju vedno (ra-
zen v citatih seveda) samo ta pomen. S temi pomembnimi razlikami je v
neposredni zvezi razločevanje odtujenosti kot alienacije (Entfremdung)
in povnanjenosti (Entäussernug) kot opredmetenja, objektiviranju, ures-
ničevanja.
Ko smo obravnavali Heglovo pojmovanje dela (odnos hlapca do pred-
meta), smo videli, da mu je predmet vnanjost delujočega subjekta in le-ta
se povnanja v predmet. Prav v tem je videl Marx veličino Heglove »Fe-
nomenologije«.*
Tudi za Marxa se delujoči človek povnanja v predmet. Toda tu se
Marxu razkriva nekaj, česar Hegel še ni mogel videti: predmet, v kate-
rega se človek povnanja, se obenem s povnanjanjem človeku odtuji: To
je Marxov temeljni vpogled, po katerem se Marx tu loči od Hegla in ki ga
je obširno razvil v svojih delih. To je vpogled v razliko med povnanja-
njem v predmet (opredmetenje, objektiviranje) in odtujitvijo (alienacijo)
človeka v predmetu; prvo kot bogatenje in rast — samopostajanje —
človekovega bistva, drugo kot siromašenje človekovega bistva (pavperi-
zacija v bistvenem pomenu).**
Ek.-fil. rok. III. D, Rani radovi, str. 285.
* Marx: Ekon.-fid. rok., III, 5: Rani radovi, str. 282,
** Marx: Ekon.-fil. rok.. I, 4; Rani radovi, str. 210—211.
423
Človekov predmet, v katerem uresničuje človek sam sebe, pa se po
Marxu odtuji človeku samó v določenih zgodovinskih družbenih delovnih
odnosih. Te označuje v Marxovem času zasebna lastnina delovnih sredstev,
delovna sila kot blago in blagovni značaj produkcije. To so osnove kapi-
talskega procesa. Produkcijo organizira kapitalist, lastnik delovnih sred-
stev. Njegov motiv pri tem ni zadovoljevanje človekovih potreb, temveč
večanje kapitala, zato je le sredstvo (agent) večanja kapitala, kakor je
tudi delavec le sredstvo in pritikhna kapitala. Subjekt vsega družbenega
gibanja v danih odnosih zato ni človek (ne kot delavec ne kot kapitalist),
temveč kapital kot odtujeni in osamosvojeni človekov predmet-subjekt.
Ta sprevrnjenost odnosa, ko se človekov predmet, tj. opredmeteno delo
odtuji in osamosvoji v predmet-subjekt in si podredi dejanski subjekt v
golo pritiklino, predikat, objekt, je temeljni značaj obstoječe dejanskosti,
ki je Marxu brezumna. Ce je Heglova umnost (ideja, duh) v identiteti
s to sprevrnjene dejanskostjo, tedaj po Marxu samo zato, ker je sama
sprevrnjena umnost.
Sedaj pa se moramo vprašati, na osnovi česa je mogel Marx v na-
sprotju s Heglom in tudi vso klasično nacionalno ekonomijo uvideti, da je
delo kot delo povnanjanje, objektiviranje človeka v predmetu in obenem
tudi odtujevanje človeka. Popolnoma odklanjamo razlago, ki bi hotela
Marxa narediti pometnejšega in genialne j šega od njegovih predhodnikov.
Pa tudi z golim preučevanjem empirije ni mogoče priti do tako funda-
mentalnega vpogleda, ker moremo v empiriji kaj najti samo, če vemo, kje
in kako iskati, samo če imamo primerno luč; zakaj niti dejstev ni, če ni
neke luči, v kateri se kot takšna dejstva kažejo.
Da bi se približali odgovoru na to nenavadno pomembno vprašanje,
ki pravzaprav zasnavlja celotno Marxovo misel, se moramo vrniti k Heglu.
Duh in samogibanje duha, ki je dejanski le v dejanskih individuih, je za
Hegla tisto pravzaprav delujoče v delovanju ljudi — tj. »pravi« dej, temelj
(Grund, ratio) vsega. Zato je za Hegla duh bistvo vsega dejanskega kot
udejanjenega, kakor je tudi bistvo delujočih ljudi. Marxu pa se duh (um,
ideja, zavest, absolutni pojem) kaže kot [nekaj, kar ni več ne 'substanca
ne subjekt ne absolut, temveč zgolj še predikat čutnega, dejavnega mate-
rialno-proizvajajočega »pravega« subjekta — človeka; — torej kot nekaj
zgolj odvisnega, izvedenega, nesamostojnega, brez svoje zgodovine, gola
abstrakcija in prav nič več temelj (Grund, ratio).* S tem je bil duh (um,
bog) dokončno vržen s prestola, na katerem je imel že dolgo priznat kot
• Mara;; Ker torej niti dejanski človek kot tak in zato tudi narava — človek
je človeška narava — ni bil (pri Heglu — op. I. H.) postavljen kot subjekt,
temveč samó abstrakcija človeka, samozavest, zato je stvarskost. (Dingheit — tu
ima isti pomen kot predmetnost — op. I. U.) lahko le samozavest, (stvarskost
je) enaka povnanjeni samozavesti, in stvarskost je postavljena s tem povnanje-
njem. Docela naravno je, da ima živo, naravno, s predmetnimi, tj. materialnimi
bistvenimi silami opremljeno in obdarjeno bitje, prav tako tudi dejanske na-
ravne predmete svojega bitja, kakor je tudi njegovo samopovnanjanje postav-
ljanje dejanskega sveta, toda v obliki vnanjosti, sveta, ki torej ne pripada
njegovemu bitju, sveta, ki ga prevladuje. Ekon.-fil. rok. III, 5; Rani radovi,
str. 284—285.
424
prvo in najbolj bivajoče bivajoče, ki omogoča bivanje vsemu, kar je, na
njegovo mesto pa je stopil človek. Človek torej sedaj ni več posameznjen
duh, temveč duh sam je le predikat (ne pa v--ič substanca-subjekt) dejav-
nega, dejanskega, čutno-predmetnega, materialno proizvajajočega človeka
kot edinega in »pravega« subjekta. Ta neznanski prevrat, na katerem sloni
vsa nadaljnja evropska misel, se je v svojem dogajanju pokazal najprej
pri Feuerbachu in Marxu.
Prevrat je v tem, da je duh (oziroma ideja) izgubil pomen temelja in
da je zavzela to mesto faktična človekova čutna, predmetna, materialna
(v nasprotju z zgolj duhovno) prodzvognja; da se je duh kot temelj človeka
in tisto »nadčloveško« v človeku kot čutnem bitju (čutnost je veljala prej
vedno za manj vredno, animalno) pokazal le še kot človekov predikat in
je postal s tem človek s svojo proizvodnjo sam sebi temelj — samoustvar-
jalec. Temelj je bil — kot smo videli — duh (um) kot dej (vzrok) dejan-
skega kot udejanjenega (povzročenega), ki je sam sebe utemeljeval; dej
kot causo sui oziroma actus purus, ki ima v metafiziki značaj biti. Sedaj
pa, ko se je kot »pravi« dej pokazala človekova čutno-predmetna, mate-
rialna dejavnost, ko je ta dej človekova bistvena moč (potenca), ima bit
sicer še vedno značaj temelja, vendar je njen pomen spremenjen. Zakaj
bivajoče se v tem, da je in kaj je (esse exislentiae in esse essentiae), kaže
(torej JE) le v luči določenega pomena biti (esse) kot trajne navzočnosti.
Samo :v luči spremenjenega pomena biti kot temelja (deja, 'Vzroka)
se je lahko človek kot čutno-predmetno bitje pokazal Marxu kot edini
subjekt in samoustvarjalee, duh (um, ideja, pojem itd.) pa samó kot njegov
predikat. Brez obrata v pomenu biti Marx nikoli ne bi bil mogel zagledati
človeka kot samoustvarjalca in »boga« kot njegovo delo; ta prevrat bi ne
bil mogoč.
Ker torej v človeku ni več dejaven duh, ker človek ni več ustvarjen
od boga, se človek ustvarja sam, človek je avtokreator. Zgodovina ni več
pot samogibanja duha, temveč kot samopostajanja človeka. Ko je padel
duh s prestola absolutnega subjekta, se je pokazal kot subjekt človek, ki
ustvarja sam sebe in vso svojo predmetnost, vso objektivitete; oziroma
določneje: ko se je človek pokazal kot predmetno-proizvajalno bitje, kot
dejanski avtokreator in subjekt, je padel bog-um-duh z »nebeškega pre-
stola« mrtev na zemljo. Toda čeprav mrtev, je še vedno bog, in pri Marxu
ima prav določen pomen kot mrtvo opredmeteno človekovo delo, odtujeno
v osamosvojeni predmet-subjekt — kapital.
Sele z lučjo tega prevrata osvetljena obstoječa dejanskost se Marxu
lahko kaže kot sprevrnjena, se človek te obstoječe dejanskosti '— naviesto
kot zavestni, dejavni samoustvar jalee in subjekt — kaže kot pritiklina itd.*
Namesto na človeških potrebah zasnovanega proizvajanja kot samopotrje-
* Marx: Biti radikalen-, pomeni zgrabiti stvar pri korenini. Korenina pa je
za človeka človek sam. (.. .) Kritika religije se končuje z naukom, da je človek
najvišje bitje za človeka, torej s kategoričnim imperativom zrušiti vse odnose,
v katerih je človek ponižano, zasužnjeno, zapuščeno, prezirano bitje ... (H kri-
tiki Heglove filozofije prava. Rani radovi, str. 89: Frühschriften, str. 497.)
425
Vanja svojega bistva nahajamo sedaj delo, ki ni postavljeno iz človeških
potreb in zanje, temveč ga postavlja kapital kot odtujeno in nakopičeno
(tj. preteklo, mrtvo) človeško opredmeteno delo, ki ima sedaj značaj osa-
mosvojenega predmeta-subjekta. Tako se sedaj kaže, da to odtujeno mrtvo
delo vlada nad živim delom — človekom ; da je torej delo (ne proizvodnja)
kot povnanjanje in objektiviranje človeka obenem odtujevanje človeka.
Pri Heglu je dej kot temelj vsega duh (um, ideja, pojem itd.) kot abso-
lutna subjektiviteta subjekta, ki zajema vso bit, kar pomeni, da bit preide
(se izmakne) v pojem (idejo, duh): bit kot temelj (Grund, ratio) preide v
vse utemeljujočo bivajočost, pokaže oziroma skrije se v podobi absolutnega
pojma oziroma ideje, uma, duha, in ta kot čisti dej oziroma causa sui ute-
melji nazaj svoj temelj. Ta prehod biti v subjektiviteto absolutnega pojma
oziroma ideje je idealizem biti.
Pri Marxu pa pojem, ideja, um, duh itd. nima več substancialnega
značaja, ni več subjekt (pod-stat), temveč je subjekt čutno-predmetni
človek. Njegova subjektiviteta je na potrebi zasnovana čutna, mate-
terialna proizvodnja in ta je temelj vsega dejanskega v tem, da je in kaj
je. Ta materialna človekova predmetna proizvodnja je prevzela zato
vlogo temelja, vlogo deja, kot prvega bivajočega, tj. bivajočosti biva-
jočega kot dejanskega. Bit vsega zato pri Marxu nima več pomena postav-
Ijenosti po absolutnem pojmu oziroma ideji, temveč je postavljenost po
človekovem delu (v dani obstječi — kapitalski — dejanskosti) ali proiz-
vodnji (v bistveni človekovi možnosti). V zadnjem navedenem odlomku
iz »Ekonomsko-filozofskih rokopisov« pravi Marx nedvoumno, da je člove-
kovo »samopovnanjenje postavljanje dejanskega sveta«. Bit kot temelj
ima torej pri Marxu v obeh primerih pomen postavljenosti : v obstoječem
postavljenost kot delanost, v možnosti postavljenost kot proizvedenost:
oboje je namreč način postavljanja (udejanjanje). Človek kot samoproizva-
jajoče se bitje (kar pomeni ves človeški svet) ima po Marxu vzrok (dej)
svoje biti v svoji proizvodnji in kot tak je causa sui. Bit kot temelj (dej
dejanskega) se torej kaže in prehaja v postavljenost in temelji na člove-
kovem postavljanju (delu ali proizvodnji), ki je v obeh primerih — aktu-
alno in v možnosti — subjektiviteta subjekta. Ta prehod biti kot temelja
v postavljenost (dejanskost) in utemeljenost postavljenosti na predmetnem,
materialnem postavljanju (človekovem delu ali proizvodnji, udejanjanju)
je Marxov materializem biti.
Samo v luči določenega pomena biti kot trajne navzočnosti se bit kaže
in prehaja (izginja) v subjektiviteto ideje oziroma pojma, toda samo v luči
določenega drugačnega pomena biti se sama kaže in prehaja (izginja) v
subjektiviteti človekove čutno-predmetne, materialne proizvodnje. Pri
Marxu in pri Heglu je zato tisto, kamor bit prehaja — subjektiviteta sub-
jekta, in ta utemeljuje svoj temelj — bit.
Tako je torej pomen biti tista luč, ki omogoča gledanje vsega v tem,
da je in kaj je. torej glede na eksistenco in esenco. Kako bi mogel Marx
(če zavrnemo razlage, ki slonijo na domnevni Marxovi večji genialnosti)
zagledati čutno-predmetnega proizvajalnega rodovnega človeka kot edini
426
subjekt in samoustvarjalca, če ne v luči spremenjenega pomena biti, v ka-
teri se mu je kot tak šele pokazal? Vse Marxove poglavitne misli so mo-
goče samo v luči obrata pomena biti.
Spremenjenega pomena biti sedaj še ne moremo tematizirati. Ne-
dvomno je le to. da spremembe in obrata pomena biti, o katerem govo-
rimo,, ne moremo pripisati ne Feuerbachu ne Marxu ne komurkoli dru-
gemu, ker je očitno, da je ta spremenjeni pomen tista luč, v svetlobi
katere oba vse vidita, kar vidita in kakor vidita. Ta usodni pomen biti in
njegovih obratov, ki je luč vse metafizike, je torej tisto zadnje, česar smo
se sedaj lahko le dotaknili kot nečesa, kar se tiče človeka samega v bistvu
in čemur so vsi misleci in vsi ljudje vedno sledili. Spremenjenemu pomenu
biti, ki o njem govorimo, sledi vsa evropska misel po Heglu do danes.
Vprašanje, »kakšen« je ta spremenjeni pomen biti, ostaja za sedaj
odprto. Vidimo sicer, da je Marxu omogočil opisani prevrat nasproti Heglu
in s tem nasproti vsej 2000-letni filozofski tradiciji. Ne vemo pa, od kod
izvira ta obrat v pomenu biti — esse. Temu obratu je — kot bomo Videli
— sledil tudi Nietzsche in seveda tudi drugi ljudje, saj se to ne tiče le
mislecev. To je skratka obrat, ki označuje čas po Heglu do danes, torej
sploh ni poljuben in ne prihaja od te ali one filozofske osebnosti.
»Ortodoksni marxisti^ bi seveda prav lahko razložili izvir tega obrata,
če bi sploh sprejeli to vprašanje za resno vprašanje. Rekli bi, da je pač
kapital v svojem naraščanju (kot osamosvojeni predmet-subjekt) nujno
spreminjal ljudi v delavce in ustvarjal tako proletariat kot svojega gro-
barja. Proletariat je iz nujnih protislovij kapitalskega procesa porojena
zavestna sila in njegova realiteta je edino izhodišče in opora Marxove
misli, tista realiteta v okviru kapitalskih odnosov, ki pripravlja v revo-
luciji realen prevrat vseh družbenih odnosov in je prav s tem realna
osnova onemu obratu v filozofiji, v »teoriji« ■— to pa samo za tiste, ki sto-
jijo na stališču proletariata. Potrdili bi to z dejstvom, da tega obrata v
filozofiji pač ni bilo prej, dokler niso dozorele realne možnosti zanj —
proletariat kot revolucionarni razred. Pravilnosti tega dokaza res ni mo-
goče spodbijati. Vendar se ne moremo znebiti nekega pomisleka. Vse to
izvajanje namreč pozablja, da je samo že omogočeno v svetlobi tiste misli
(tj. Marxove), katere izvirno luč z vprašanjem šele iščemo. Ce je namreč
vsa Marxova misel, skupaj s pravilno izpeljano razlago prejšnjega vpra-
šanja, mogoča samo in edino v luči tistega obrata v pomenu biti, esse,
potem ne moremo ničesar iz te misli, nobenega njenega pomenta vzeti
za razlago tega obrata, ker tako ne odgovarjamo na postavljeno vpra-
šanje in zamenjujemo ontološko raven z ontično. Poleg tega je očitno, da
Nietzsche ne stoji na proletarskem stališču, pa vendar sledi obratu po-
mena biti.
Z vsem tem se je tedaj to vprašanje izkazalo težavnejše, kot se je
sprva zdelo,
(Se bo nadaljevalo)
427
Dialektična teorija družbe II.
Herbert Marcuse
5. Odprava dela
Udejanjenje svobode in uma zahteva prevrat teh razmer. »Vsestranska
odvisnost, ta samorasla oblika svetovnozgodovinskega součinkovanja indi-
viduov, bo s to komunistično revolucijo preobražena v kontrolo in zavestno
obvladovanje teh moči, ki so porojene iz učinkovanja ljudi drugega na
drugega, ljudem doslej imponirale kot povsem tuje moči in jih obvlado-
vale.«' Ker se v odnosih, kot so vladali »doslej«, izraža vsestranska nega-
tivnost, ki vse sfere življenja vsepovsod omejuje, pa preoblikovanje in
prekoračenje teh razmer terja zaobsegajočo revolucijo, to je revolucijo, ki
bi morala, prvič, preobrniti totalnost obstoječih razmer in jih. drugič,
nadomestiti z novim zaobsegajočim redom. Tu morajo biti materialni ele-
menti popolne revolucije, tako da pretres ne zajame le posebnih razmer
v obstoječi družbi, ampak samo »življenjsko produkcijo«, ki v njej vlada,
»celotno dejavnost«, na kateri temelji.^ Ta totalni značaj revolucije postaja
nujen, ker je značaj kapitalističnih proizvodnih odnosov totalen. »Moderno
univerzalno občevanje (Verkehr) sploh ne more drugače biti subsumirano
pod individue kot tako, da je subsumirano pod vse.«''
Revolucionarni pretres, ki konča sistem kapitalistične družbe, sprosti
vse možnosti obče sreče, ki so se razvile v tem sistemu. Marx zatorej
imenuje komunistično revolucijo akt »usvajanja«, kar pomeni, da naj bi
ljudje z odstranitvijo zasebne lastnine postali resnični lastniki vseh tistih
reči, ki so jim doslej odtujene stale nasproti.
Usvajanje je pogojeno s predmetom, ki naj bo usvojen, to je, s »pro-
duktivnimi silami, ki so razvite do totalnosti in eksistirajo le znotraj uni-
verzalnega občevanja. To usvajanje mora torej že po tej plati. . . imeti
univerzalen značaj.«'* Univerzalnost, ki eksistira v zdajšnjem stanju druž-
be, bo prenesena na novi socialni red, kjer pa bo vendar imela drug
značaj. Obče se bo nehalo uveljavljati kot slepa naravna sila, brž ko se
» Nemška ideologija, MEW 3, 37.
2 Prav tam, 39.
' Prav tam, 68.
* Prav tam, 67.
428
bo ljudem posrečilo, da bodo razpoložljive produktivne sile podvrgli »mo-
či združenih individuov«. Človek bo potem prvič v zgodovini zavestno
obravnaval »vse samorasle predpostavke kot stvore dosedanjih ljudi«.*
Njegov boj z naravo bo sledil »celotnemu načrtu«, ki bo formuliran od
»svobodno združenih individuov«.^
Usvajanje je razen tega pogojeno z usvajajočimi osebami. Odtujitev
dela poraja družbo, razcepljeno v zoperstavljene razrede. Vsak socialni
sestav, ki poraja delitev dela, ne da bi ob dodeljevanju vlog individuom
upošteval njihove sposobnosti in potrebe, tendira k temu, da bi dejavnost
individua priklenil na vnanje ekonomske sile. Vrsta družbene proizvodnje
(način, kako bo ohranjeno življenje celote) začrtava individuovo življenje
in vpenja vse njegovo bivanje v razmere, ki jih predpisuje ekonomija ne
glede na njegove subjektivne zmožnosti ali želje. Blagovna proizvodnja
v sistemu svobodne konkurence je zaostrila to stanje stvari. Blaga, do-
deljena individuu v zadovoljitev njegovih potreb, naj bodo ekvivalent
njegovega dela. Enakost se je zdela zagotovljena vsaj v tem oziru. Indi-
viduum pa svojega dela ni mogel izbrati. Bilo mu je predpisano z njego-
vim položajem v družbenem produkcijskem procesu, ta spet pa mu je bil
vsiljen z vladajočo razdelitvijo moči in bogastva.
Dejstvo razredov je v navzkrižju s svobodo ali jo, nasprotno, spremi- \
nja v abstraktno idejo. Razred začrtava dejansko področje veljavnosti
individualne svobode znotraj obče anarhije, mesto proste igre. ki je še
odprta individuu. Vsak je svoboden tolikanj, kolikor je svoboden njegov
razred, in razvoj njegove individualnosti je omejen na meje njegovega
razreda: razgrinja se kot »razredni individuum«.
Razred je faktična socialna in ekonomska enota, ne individuum. »Osa-
mosvaja se . . . proti individuom, tako da ti že nahajajo svoje življenjske
razmere predestinirane, dobe svoj življenjski položaj in s tem svoj osebni
razvoj odkazan od razreda, pod katerega so subsumirani.«" Obstoječa ob-
lika družbe postavlja obči red le s tem, da negira individuum. »Osebni
individuum« postane »razredni individuum«,* Svoje bistvene lastnosti deli
z vsemi člani svojega razreda. Njegovo bivanje ni njegovo lastno, ampak
je bivanje njegovega razreda. Spomnimo se na Heglovo ugotovitev, da je
individuum obče, da historično ne deluje kot privatnik, ampak kot držav-
ljan svoje države. Marx to negacijo individua razume kot historičen pro- ,
dukt razredne družbe, porojen ne po državi, marveč po organizaciji dela.  ,
Subsumiranje individuov pod razrede je isti pojav kot njihova podre-   !
ditev delitvi dela.^ Z delitvijo dela razume Marx ločitev različnih gospo-
darskih dejavnosti na specializirana in razmejena področja: najprej sta
se industrija in trgovina ločili od poljedeljstva, nato se je industrija ločila
od trgovine; ta se je končno razdelila v različne panoge.^'' Vse to diferen-
Prav tam, 70.
^ Prav tam, 72.
' Prav tam, 54.
* Prav tam, 76.
' Prav tam, 50.
Prav tam, 22s, 50ss.
429
ciranje se dogaja pod zahtevami blagovne proizvodnje v njeni kapitali-
stični obliki, pospešuje ga napredek tehnike. Je to slep in »prirodnozako-
nit« proces. Totalnost dela, ki je potrebna, da bi ohranili družbo, se pri-
kazuje kot a priori dana množina dela, ki je organizirana na opredeljen
način. Specifična delitev dela, ki vlada, se prikazuje kot nespremenljiva
nujnost, ki zapleta individue v svoje mreže. Poklicna dejavnost postane
objektivna entiteta, ki daje ljudem opredeljen življenjski standard; krog
interesov in domet možnosti, ki jih ograjujejo od ljudi, katerih dejavnost
je drugačna. Pogoji dela formirajo individue v skupine ali razrede: so raz-
redni pogoji, ki temelje na fundamentalni delitvi v kapital in mezdno delo.
Ta dva fundamentalna razreda pa nista razreda v enakem smislu.
Proletariat izdvaja dejstvo, da kot razred pomeni negacijo vseh razredov.
Interesi vseh drugih razredov so nujno enostranski; interesi proletariata
so po bistvu univerzalni. Proletariatu ni braniti niti lastnine niti profita.
Njegov edini interes, odprava vladajočega delovnega načina, je interes
družbe kot celote. To se izraža v dejstvu, da komunistična revolucija, v
nasprotju z vsemi poprejšnjimi revolucijami, ne more nobene družbene
skupine pustiti v služnosti, ker pod proletariatom ni nobenega razreda.
Univerzalnost proletariata je spet negativna univerzalnost, ki kaže na
to, da se je odtujitev dela stopnjevala prav do točke totalnega samouni-
čenja. Proletarčevo delo spodrezuje vsako udejanje njega samega; nje-
govo delo negira vse njegovo bivanje. Ta skrajna negativnost pa se vendar
obrača v pozitivno. Prav dejstvo, da je oropan vseh prednosti vladajočega
sistema, ga žene preko tega sistema. Je član razreda, »ki je dejansko brez
vsega starega sveta in mu hkrati stoji nasproti«." »Univerzalnost« pro-
letariata je navsezadnje baza za univerzalnost komunistične revolucije.
Proletariat ni le negacija opredeljenih, posebnih človeških možnosti,
marveč je negacija človeka kot takega. Vsi specifični razlikovalni znaki,
po katerih so ljudje držani vsaksebi, izgube veljavo. Lastnina, kultura,
religija, nacionalnost itn., vse te reči, ki bi lahko enega človeka odrivale
od drugega, med proletarci niso tako znamenje. Vsak posameznik živi le
kot nosilec delovne sile v družbi, in vsak posameznik je zato ekvivalent
vseh drugih v svojem razredu. Njegov interes eksistirati ni interes neke
dane skupine, razreda ali nacije, temveč je resnično univerzalen in »sve-
j_\ tovnozgodovinski«. »Proletariat lahko torej eksistira le sveto7)nozgodovin-
5]^sko.«'" Komunistična revolucija, njihovo gibanje, je zato nujno svetovna_
/  revolucija."
Vladajoči družbeni odnosi, ki jih bo revolucija preobrnila, so povsod
negativni, ker povsod izvirajo iz negativne ureditve delovnega procesa,
ki jim daje, da dalje obstajajo. Sam delovni proces je življenje proleta-
riata. Odprava negativne organizacije dela, odtujenega dela. kot se izraža
Marx, je zatorej hkrati odprava proletariata.
" Prav tam, 60, gl. še 69.
^^ Prav tam, 36.
" Prav tam, 35.
430
Oprava proletariata bo tudi odprava dela kot takega. To Marx izrecno
formulira, ko govori o tem, kaj naj stori revolucija. Razredi naj bodo
odstranjeni »z odpravo zasebne lastnine in samega dela«.''' Na drugem me-
stu pravi Marx isto: »Komunistična revolucija se usmerja proti doseda-
njemu načinu dejavnosti, odstranjuje delo . . .«.'^ In še enkrat: »Ne gre za
to. da bi delo osvobodili, marveč da bi ga odpravili.«"" Ne gre za osvobo-
ditev dela, ker je bilo delo že »osvobojeno«; svobodno (prosto) delo je
pridobitev kapitalistične družbe. Komunizem lahko »skrb« meščana Гп
stisk proletarca odpravi le, ko odpravi »vzrok obeh«, namreč »delo«.''
Te presenetljive formulacije v Marxovih najbolj zgodnjih spisih vse
po vrsti vsebujejo Heglov termin Aufhebung, tako da odstranitev hkrati
spremlja pomen, da se neka vsebina ponovno postavlja v svoji resnični
obliki. Marx pa je imel bodočnost pred očmi način dela, tako zelo različen
od vladajočega, da se je obotavljal, da bi isti termin »delo« enako upo-
rabil za označitev materialnega procesa v kapitalistični in v komunistični
družbi. Termin »delo« rabi, da bi povedal, kaj kapitalizem s tem faktično
navsezadnje razume — tisto dejavnost, ki v blagovni produkciji proizvaja
presežno vrednost ali »producira kapital«."' Druge vrste dejavnosti niso '
»produktivno delo« in torej nikako delo v strogem smislu. Delo torej po-
meni, da se delovnemu individuu odreka svobodni, vsestranski razvoj,
in jasno je, da je potemtakem osvoboditev individua hkrati negacija dela.
»Asociacija svobodnih individuov« je za Marxa družba, v kateri ma-
terialni produkcijski proces ne determinira več vse ukrojenosti človeškega
življenja. Marxova ideja umne družbe vključuje red, v katerem princip
družbene organizacije ni univerzalnost dela, temveč zaobsežni razvoj vseh
osebnih zasnov. Razmišlja o družbi, ki ne bo dajala vsakomur njegovega
po njegovem delu, ampak po njegovih potrebah. Človeštvo bo postalo
svobodno le, če bo materialna ohranitev življenjska funkcija sposobnosti in
sreče asociiranih individuov.
Zdaj lahko vidimo, da je Marxova teorija razvila odločilno protislovje
s temeljno koncepcijo idealistične filozofije. Idejo uma je spodrinila ideja :
sreče. Historično je prva bila sprepletena z družbo, v kateri so bile inte-
lektualne produktivne sile odtrgane od materialnih. Znotraj tega sestava
socialnih in ekonomskih krivic je bilo življenje uma po dostojanstvu višje.
Diktiralo je individualno žrtev v službi višjega občega, neodvisno od »niz-
kih« želja in gonov individuov.
Ideja sreče je, nasprotno, čvrsto zakoreninjena v zahtevi po ureditvi
družbe, ki bo pospravila z njeno razredno strukturo. Hegel je emfatično
zanikal, da bi napredovanje uma imelo karkoli opraviti z zagotavljanjem
individualne sreče. Kot smo pokazali, so celo najnaprednejši pojmi He-
glove filozofije navsezadnje reševali in odobravali negativnost obstoje-
Prav tam, 54,
Prav tam, 70.
Prav tam, 186.
" Prav tam, 200.
Teorije o presežni vrednosti i, izd, Kautsky 1905, 258s, 260ss.
431
čega družbenega sistema. Um je lahko vladal, čeprav je dejanskost vpila
o izjalovljenosti individuov: idealistična kultura in tehnični napredek me-
ščanske družbe pričata o tem. Sreča ni bila mogoča. Zahteva po zadovo-
ljitvi svobodnih individuov je naskakovala celotne okvire tradicionalne
kulture. Marxova teorija je dosledno zavrnila tudi najnaprednejše ideje
Heglovega osnutka. Kategorija sreče je naredila otipljivo pozitivno vse-
bino materializma. Historični materializem je sprva nastopil kot denun-
ciacija materializma, ki je vladal v meščanski družbi, in materialistični
princip je bil v tem pogledu kritičen instrument razkrinkavanja, ki se je
obrnil proti družbi, ki je zasužnjila ljudi slepim mehanizmom materialne
produkcije. Ideja svobodnega, vsestranskega udejanjenja individualne sre-
če je proti temu označevala afirmativen materializem, to je priznavanje k
materialni zadovoljitvi človeka.
Precej izčrpno smo se zadržali pri Marxovih zgodnjih spisih, ker so
v njih podčrtane tendence, ki so bile v pomarksovskem razvoju njegove
družbene kritike razvodenjene, namreč elementi komunističnega indivi-
dualizma, zavračanje slehernega fetišizma, kar zadeva socializiranje pro-
dukcijskih sredstev ali rast produktivnih sil, podreditev vseh teh faktorjev
ideji svobodnega udejanjenja individua. Marxovi zgodnji spisi pa so v
vseh ozirih zgolj uvodne stopnje za zrelo teorijo, stopnje, katerih pomena
ni pretiravati.
6. Analiza delovnega procesa
Marx opira svoje teorije na dûjnneyOj_ da delovni proces opredeljuje
totalnost človeške biti in zatorej daje družbi njeno temeljno strukturo.
Zdaj mu preostane še, da poda eksaktno analizo tega procesa. Zgodnji
spisi so pojmovali delo kot občo obliko človeškega boja z naravo. »Delo
je sprva proces med človekom in naravo, proces, v katerem človek s svo-
jim lastnim dejanjem posreduje, ureja in kontrolira svojo izmeno snovi
z naravo.«*' V tem pog'ledu je delo osnova vseh oblik družbe.
Kapitalistična ureditev dela je v Marxovih zgodnjih delih označena
kot »odtujitev«, to je kot »nenaravna«, zmaličena obUka dela. Nastaja
vprašanje: kako je bilo to zmaličenje mogoče? Tu imamo več kot quaestio
facti, ker se odtujeno delo kaže kot dejstvo le v luči svoje odstranitve.
j Analiza vladajoče oblike dela je obenem analiza predpostavk za njem
odstranitev.
Z drugimi besedami, Marx raziskuje obstoječe delovne pogoje glede
na njih negacijo v dejansko svobodni družbi. Njegove kategorije so ne-
gativne in obenem pozitivne: slikajo negativno stanje v luči njegove po-
zitivne odprave, pri tem pa razkrivajo v resničnem položaju zdajšnje
, družbe predigro njenega prehoda v novo obliko. Vsi Marxovi pojmi se
tako rekoč razpenjajo v ti dve dimenziji, od katerih prva obstoji v kom-
■ pleksu danih družbenih odnosov, druga pa v kompleksu elementov, ki so
" Kapital I, CZ 1961, str. 201 (prevod popravljen)..
432
lastni družbeni dejanskosti in pripravljajo pot njeni preobrazbi v svobo-
den družbeni red. Ta dvojna namerjenost opredeljuje vso Marxovo ana-
lizo delovnega procesa. Zdaj se bomo posvetili zaključkom, ki jih iz nje
izvaja.^
V dominirajočem družbenem sistemu proizvaja delo blago. Vsak de-
lovni proizvod je kot blago zamenljiv z vsakim drugim delovnim proizvo-
dom. Ima menjalno vrednost, ki ga zenačuje z vsemi drugimi blagi. Ta
univerzalna istovrstnost, na podlagi katere so vsa blaga zenačena z vsemi
drugimi, ne izvira iz njihove vrednosti za uporabo: kajti kot uporabne
vrednosti bodo izmenjane le toliko, kolikor so med sabo različne. Nasproti
temu pa je njihova menjalna vrednost »čisto kvantitativno razmerje«.
»Kot menjalna vrednost je ena uporabna vrednost vredna prav toliko kot
druga, če so le prisotne v pravilnem razmerju. Menjalno vrednost palače
je moči izraziti v določenem številu škatlic paste za čevlje. Londonski
fabrikanti paste za čevlje pa so, narobe, menjalno vrednost svojih po-
množenih škatlic izrazili v palačah. Blaga v določenih kvantitetah se torej
— čisto ravnodušno do svojega naravnega načina eksistence, in ne glede
na specifično naravo potrebe, za katero so uporabne vrednote — krijejo,
nadomeščajo druga drugo v menjavi, veljajo kot ekvivalenti in tako kljub
svojemu pisanemu videzu predstavljajo isto enotnost,«-^' Razlog za to isto-
rodnost je treba iskati v naravi dela.
Vsa blaga so proizvodi človeškega dela; so »opredmeteno delo«. Kot
utelesitve družbenega dela »so vsa blaga kristalizacije iste enotnosti«.
Sprva se zdi, da je delo tako različno, kot so različne uporabne vrednote,
ki jih proizvaja. Delo, ki se opravlja pri proizvodnji pšenice, je povsem
različno od dela, ki je uporabljeno z izdelavo čevljev ali topov. »Zares,
kar se stvarno (sachlich) prikazuje kot različnost uporabnih vrednot, se
procesualno kaže kot različnost dejavnosti, ki proizvaja uporabne vred-
note.«^3 Ce je torej lastnost, ki je skupna vsem blagom, delo, potem mora
to biti delo, slečeno vseh kvalitativnih opredeljenosti. S tem bi delo ostalo
kvantiteta delovne sile, porabljene za izdelavo neke dobrine. Ta kvanti-
teta je »ravnodušna do oblike, vsebine in individualnosti dela«; primerna
je torej za čisto kvantitativno mero, ki je uporabna na vse vrste indi-
vidualnega dela. Enotnost takega merjenja je dana s časom. »Kot je kvan-
titativno bivanje gibanja čas, tako je kvantitativno bivanje dela delovni
čas.« Ce abstrahiramo od sleherne posebne opredeljenosti dela, se en
delovni akt od drugega loči le po trajanju. V tej »abstraktni, univerzalni«
obliki reprezentira delo lastnost, skupno vsem blagom, ki tvori njihovo
menjalno vrednost. »Menjalno vrednost postavljajoče delo je . . . abstrakt-
no obče delo.«^*
^ Temeljne tendence Marxove ekonomske teorije je najbolje prikazal
Henryk Grossmann v delu »Das Akkumulations- und Zusammenbruchsgesetz
des kapitalistischen Systems, Leipzig 1929.
2' H kritiki politične ekonomije, MEW 13, 16s.
^ Prav tam, 16s.
" « Prav tam, 17..................
433
Toda celó merjenje dela s časom pušča še en individualen faktor.
Množina delovnega časa, ki jo za produkcijo enega in istega blaga porar
bij o različni delavci, niha z njihovo telesno in duhovno konstitucijo in z
njihovo tehnično opremo. Te individualne variacije izloča nadaljnji korak
redukcije. Delovni čas se računa po povprečni tehnični ravni, ki je uve-
ljavljena v produkciji, in zato je čas, ki določa menjalno vrednost, »druž-
beno potrebni delovni čas«. »Delovni čas, vsebovan v nekem blagu, je
delovni čas, nujen za njegovo proizvodnjo ... to se pravi delovni čas, ki
se zahteva za to, da bi v danih občih proizvodnih pogojih proizvedli nov
primerek istega blaga.«'^'
Marx se tako dokoplje do dejstva, da fenomen delo pokriva dve po-
vsem različni vrsti dela: 1. konkretno-posebno delo, ki je prideljeno kon-
kretno posebnim uporabnim vrednotam (mizarjenje, čevljarjenje, kmeto-
vanje itd.), in 2. abstraktno-obče delo, kot se izraža v vsakokratnih me-
njalnih vrednostih blaga.^^ Vsak posamični delovni akt ob blagovni pro-
izvodnji zaobsega tako abstraktno kot konkretno delo, prav tako kot je
vsak proizvod družbenega dela hkrati menjalna in uporabna vrednota.
Družbeni proizvodni proces pa se v opredeljevanju vrednosti blaga ne
ozira na mnogovrstnost konkretnih del in kot mersko enoto pušča za sabo
razmerje potrebnega abstraktnega dela, ki je vsebovano v blagu.
Marxov sklep, da se vrednost blaga določa po količini abstraktnega
dela družbeno potrebnega za njih reprodukcijo, je temeljna teza njegovega
nauka o delovni vrednosti. Uvedena ni kot teorem, ampak kot opis zgo-
dovinskega procesa. Redukcija konkretnega dela na abstraktno »se pri-
kazuje kot abstrakcija, je pa abstrakcija, ki se vsak dan izvaja v družbe-
nem proizvodnem procesu«." Ker je nauk o delovni vrednosti teoretsko
pojmljenje historičnega procesa, ga je moči razviti na način čiste teorije.
Znano je, da je Marx štel odkritje dvojnega značaja dela za svoj
izvirni prispevek k ekonomski teoriji in ga imel za punctum salions jas-
nega razumevanja politične ekonomije.^8 Razlikovanje med konkretnim in
abstraktnim delom mu dovoljuje uvid, v primerjavi s katerim je bil poj-
movni aparat klasične politične ekonomije nujno sklep. Klasični ekonomi
so označevali »delo« za edini vir družbenega bogastva in so pri tem spre-
gledovali dejstvo, da je le abstraktno obče delo tisto, ki postavlja vred-
nosti v družbi, producirajoči blago, medtem ko konkretno posebno delo le
ohranja in prenaša že eksistirajoče vrednosti. V proizvodnji bombaža, npr.
pri predenju, konkretno delo individualnega delavca zgolj prenaša vred-
nost produkcijskega sredstva na proizvod. Njegova konkretna dejavnost
ne veča vrednosti proizvoda. Vendar pa se proizvod prikazuje na trgu z
novo vrednostjo, pridano vrednosti produkcijskega sredstva. Ta nova vred-
nost temelji na dejstvu, da je bila delovnemu predmetu v procesu pro-
izvodnje dodana določena količina abstraktne delovne sile, neodvisno od
25 Prav tam 19.
26 Prav tam, 23.
" Prav tam, 18.
28 Kapital I, izd. CZ, str. 50 (MEW 23, 56).
434
konkretne oblike. Ker v istem času delavec ne dela dvojnega dela, se dá
dvojni rezultat (ohranitev vrednosti in ustvaritev nove vrednosti) pojasniti
le z dvojnim značajem njegovega dela. »Z golim kvantitativnim dodaje-
njem dela je dodana nova vrednost, s kvaliteto dodanih del so v proizvodu
ohranjene stare vrednosti proizvodnih sredstev.
Proces, v katerem delo postane abstraktivna kvantitativna enota, ozna-
čuje »specifično družbeno obliko dela«, ki jo je treba razlikovati od one
oblike, ki je >>naturni pogoj človeške eksistence«^'', namreč delo kot pro-
duktivno dejavnost, ki ji gre za usvajanje narave. Ta specifično družbena
oblika dela je tista, ki vlada v kapitalizmu.
V kapitalizmu delo ustvarja blago, to je, delovni produkti nastopajo
kot menjalne vrednote. Kako pa ta sistem univerzalno blagovne proiz-
vodnje, ki neposredno ni usmerjen v zadovoljitev individualnih potreb,
pripelje do zadovoljevanja teh potreb? Odkod vedo med sabo neodvisni
producenti, da izdelujejo dejanske uporabne vrednote?
Uporabne vrednote so sredstva za kritje človeških zahtev. Ker mora
vsaka oblika družbe nekako zadovoljevati potrebe svojih članov, da bi
ohranila njihovo življenje, ostane »uporabna vrednost reči predpostavka«
blagovne proizvodnje. V blagovnem sistemu je individuova potreba košček
»družbene potrebe«, kot se manifestira na trgu. Razdelitev uporabnih
vrednot je v skladu z družbeno delitvijo dela. Zadovoljitev povpraševanja
predpostavlja, da so na tržišču na voljo uporabne vrednote, te pa se bodo
prikazale na tržišču le tedaj, če je družba voljna posvetiti del svojega
delovnega časa za njihovo proizvodnjo. »Družbena potreba, to je uporabna
vrednost na družbeno potenco, se tu prikazuje določujoča za količine
družbenega celotnega delovnega časa, ki pripadejo različnim, posebnim
produkcijskim sferam.«'*i Določen delež delovnega časa se porabi za pro-
izvodnjo strojev, stavb, cest, tkanin, pšenice, topov, parfema îtd. Marx
pravi, da »družba« od razpoložljivega delovnega časa reže čas za te reči.
Vendar pa družba ni zavesten subjekt. Kapitalistična družba ne predvideva
popolne asociacije ali načrtovanja. Kako se tedaj delovni čas v skladu z
družbenimi potrebami deli na razne vrste proizvodnje?
Individuum je »prost«. Ni je avtoritete, ki bi mu smela predpisovati,
kako naj se ohrani; vsak lahko izbere tisto delo, ki mu je všeč. En indi-
viduum se lahko odloči, da bo proizvajal čevlje, drugi za knjige, tretji za
orožje, četrti za zlate gumbe. Toda dobrine, ki jih vsak producira, so
blago, uporabne vrednote ne zanj, ampak za druge individue. Vsakdo
mora zamenjavati svoje proizvode za druge uporabne vrednote, ki bodo
zadovoljevale njegove potrebe. Z drugimi besedami, zadovoljitev njegovih
lastnih potreb predpostavlja, da njegovi lastni produkti tešijo družbeno
potrebo. Tega pa ne more vedeti vnaprej. Sele ko prinese proizvode svo-
jega dela na trg, bo zvedel, ali je izdal družbeni delovni čas ali ne. Me-
njalna vrednost njegovih dobrin mu bo pokazala, ali zadovoljujejo druž-
ba Kapital I, izd. CZ, 226.
^ H kritiki politične ekonomije, n. n. m., str. 22 (podčrtal Marcuse).
3< Kapital III, MEW 25. 649.
43б
beno potrebo ali ne. Ce jih lahko proda po svojih proizvodnih stroških ali
preko njih, je družba bila voljna odrezati neko količino svojega delovnega
časa za njih izdelavo, v nasprotnem primeru pa je zapravljal družbeno
potrebni delovni čas ali ga ni izdajal. Menjalna vrednost njegovih blag
odloča o njegovi družbeni usodi »in oblika, ki se v njej prebija ta propor-
cionalna razdelitev dela v družbenih razmerah, v katerih se povezanost
družbenega dela uveljavlja kot zasebna menjava individulnih delovnih
proizvodov, je ravno menjalna vrednost teh proizvodov«^^ ^aj^^ deter-
minira proporcialno zadovoljitev družbene potrebe.
Ta mehanizem, s katerim blagovna družba delovni čas, ki ji je na
voljo, deli med razne proizvodne panoge, imenuje Marx zakon vrednosti.
Razne panoge, ki so v moderni družbi postale med sabo neodvisne, se
integrirajo prek tržišča, pri tem pa menjalna vrednost proizvedenih blag
določa, v kolikšni meri zadovoljujejo družbeno potrebo. Oskrbo družbe z
uporabnimi vrednotami obvladuje torej zakon vrednosti, ki je odpravil
prostost individua. Le-ta je za zadovoljitev svojih potreb odvisen od trga;
kajti tu kupuje za to zadovoljevanje sredstva v podobi menjalnih vrednot.
In individuum ugotavlja, da so menjahie vrednosti želenih vrst blaga vna-
prej dana kvantiteta, zoper katero on kot individuum sploh nič ne more.
Sicer pa družbena potreba, ki se prikazuje na trgu, ni istovetna z
realno potrebo, temveč le s »plačila zmožno družbeno potrebo«. Različno
povpraševanje je pogojeno s kupno močjo individuov, zato z »odnosom
raznih razredov drugega do drugega in z njihovo tozadevno ekonomsko
pozicijo.«33 Želje in potrebe individua oblikuje položaj razreda, kateremu
individuum pripada, za zdaleč največje število pa velja, da jih tako ome-
juje, da svoje dejanske potrebe ne morejo izraziti. To stanje povzema
Marx, ko pravi, da je »potreba po blagih, predstavljena na tržišču —
povpraševanje — kvantitativno različna od dejanske družbene potrebe.«^''
Celo če naj bi se na tržišču očitovala dejanska družbena potreba, bi
zakon vrednosti še naprej deloval kot slep mehanizem, povsem neodvisen
od zavestne kontrole individuov. Se naprej bi pritiskal kot »naravni za-
kon«,katerega nujnost tega mehanizma še zdaleč ne bi izključila, ampak
bi prej zagotovila vlado naključja nad družbo. Sistem, ki je v tem, da
neodvisni individui stopajo v medsebojni odnos prek potrebnega delov-
nega časa, vsebovanega v blagih, ki jih menjavajo, se lahko prikazuje kot
nadvse racionalen. Dejansko pa ta sistem organizira le zapravljanje in ne-
sorazmerje:
»Družba kupuje te artikle, tako da za njih proizvodnjo uporabi del
svojega razpoložljivega delovnega časa, kupuje jih... torej z določenim
kvantumom delovnega časa, s katerim ta dana družba more razpolagati.
Del družbe, ki mu z delitvijo dela pripade, da svoje delo uporabi za pro-
izvodnjo teh določenih artiklov, mora dobiti ekvivalent, predstavljen v
32 Marx Kugelmannu, 11. VII. 1868.
33 Kapital III, 191.
^ Prav tam, 198s.
Marx Kugelmannu, U. VII. 1868.
436
artiklih, ki zadovoljujejo njegove potrebe. Ne eksistira pa nujna, ampak
le naključna povezanost med skupno množino družbenega dela, ki je upo-
rabljena za en družbeni artikel..., torej med obsegom, ki ga zavzema
proizvodnja tega artikla v celotni proizvodnji, na eni strani, in na drugi
strani obsegom, v katerem družba terja zadovoljitev potrebe, ki jo tisti
artikel teši. Čeprav vsak posamezni artikel ali vsaka določena množina
neke vrste blaga lahko vsebuje le družbeno delo, zahtevano za njegovo
produkcijo, in po tej plati tržna vrednost te celotne vrste blaga predstavlja
le potrebno delo, pa je vendar, če je to blago proizvedeno v obsegu, ki
zdajšnjo družbeno potrebo presega, del družbenega delovnega bil zaprav-
ljen, in nmožina blaga potem reprezentira na tržišču mnogo manjšo mno-
žino družbenega dela, kot ga je v njej vsebovanega.-«^^
Iz zornega kota individua se zakon vrednosti uveljavlja vedno šele
ex post; zapravljanje dela je neogibno. Tržišče individualno svobodo stra-
huje in kaznuje; vsak odklon od družbeno potrebnega delovnega časa po-
meni poraz v gospodarskem konkurenčnem boju, po katerem si ljudje
v tem družbenem redu ohranjajo življenje.
Vodilno vprašanje Marxove analize je bilo: kako kapitalistična družba
oskrbuje svoje člane z nujnimi uporabnimi vrednotami? Odgovor je raz-
kril proces slepe nujnosti, naključje, anarhije in izjalovitev. Z uvedbo
kategorije uporabna vrednost je bil uveden pozabljen faktor, pozabljen
namreč v klasični politični ekonomiji, ki jo je zaposloval le fenomen me-^i
njalne vrednosti. V Marxovi teoriji je ta dejavnik postal instrument, ki je ' '
presekal misticirajočo postvarelost blagovnega sveta. Ker je kategorija '
»uporabna vrednost« spet potisnjena v ospredje ekonomske analize, je to
hkrati ostro preskušanje ekonomskega procesa ob vprašanju, ali zado-
voljuje dejanske potrebe individuov. Z menjalnimi odnosi kapitalizma
kaže to preskušanje dejanske človeške odnose, priklenjene na »negativno
totalnost« in držane na vajetih od nekontroliranih ekonomskih zakonov.-"
Marxu je analiza pokazala zakon vrednosti kot občo »formo uma« v obsto-
ječem družbenem sistemu. Zakon vrednosti je forma, v kateri se obči '1
interes (nadaljni obstanek družbe) uveljavlja skozi individualno prostost. [
Bilo je izpričano, da ima ta zakon, čeprav se je razodel na tržišču, izvir
v proizvodnem procesu (družbeno potrebni delovni čas, ki mu je za osnovo,
je produkcijski čas). Zategadelj je lahko le analiza produkcijskega procesa
pritrdilno ali nikalno odgovorila na vprašanje, če bo družba kdaj mogla
izpolniti obljubo, da bo uveljavila individualno svobodo znotraj umne
celote.
Kapital III, prav tam, 196s.
3' Ko Marx pojasnjuje, da so uporabne vrednosti zunaj okvirov ekonomske
teorije, najprej opisuje, kako v resnici stoje stvari v klasični politični ekono-
miji. Njegova analiza se začenja, ko sprejema in pojasnjuje dejstvo, da se v
kapitalizmu uporabne vrednote prikazujejo le kot snovni nosilci menjalne vred-
nosti. (Kapital I, izd. CZ, 44.) Njegova kritika potem spodbija kapitalistično
obravnavanje uporabnih vrednot in vidi svoj cilj v ekonomiji, kjer bo ta odnos
povsem odstranjen. .....   ,
437
Marxova analiza kapitalistične proizvodnje jemlje, da je kapitalistična
družba dejansko emancipirala individuum, da ljudje kot svobodni in enaki
vstopajo v proizvodni proces in da proces poteka po svoji notranji logiki.
Marx pripisuje meščanski družbi najugodnejše okoliščine in odmišlja vse
zapletajoče motilne faktorje. Abstrakcije, ki so v osnovi prvega dela Kapi-
tala (npr. da se vsa blaga zamenjujejo ustrezno njih vrednosti, da je izklju-
čena zunanja trgovina itn.), zajemajo dejanskost tako, da »ustreza svojemu
pojmu«.^ Ta metodološki postopek se ujema z dialektično koncepcijo. Ne-
primerjenost pojava bistvu pripada najintimnejšemu jedru dejanskosti.
Ko bi se analiza omejevala na oblike, v katerih se dejanskost prikazuje,
ne bi mogla dojeti bistvene strukture, iz katere izvirajo te oblike in njih
neprimerjenost. Razgrinjanje bistva kapitalizma terja vnaprejšnjo abstrak-
cijo od tistih fenomenov, ki bi lahko pripadali naključni in nepopolni
obliki kapitalizma.
2e od začetka pojmuje Marxova analiza kapitalistično produkcijo kot
zgodovinsko totalnost. Kapitalistični proizvodni način je posebna zgodo-
vinska oblika blagovne proizvodnje, ki je nastala v takih okoliščinah »pr-
votne akumulacije«, kot je bil npr. množični pregon kmetov z njihovih
polj ; sprememba vseh dosegljivih njiv v travnike, da bi pridobili volno
za nagol naraščajočo tekstilno industrijo; kopičenje obilnih zakladov in
bogastev z ropanjem novih kolonij; propad cehov, ko so trčili ob nasilje
gospodarjev trgovine in industrijcev. V tem procesu je nastal modemi de-
lavec, osvobojen vseh vezanosti na fevdalne barone in cehovske mojstre,
toda prav tako odrezan od sredstev in orodij, ki bi z njih pomočjo lahko
svojo delovno silo izkoristil za svoje cilje.-^^ Imel je svobodo, da proda svojo
delovno silo tistim, ki so jim bila na voljo ta sredstva in orodja, tistim, ki
so imeli v posesti zemljišče, delovne materiale, primerna proizvodna sred-
stva. Delovna sila in sredstva za njeno materialno opredmetenje so bila
v posesti raznih lastnikov. Ta proces je potekal v petnajstem in šestnaj-
stem stoletju in je imel za posledico univerzalno razširjanje blagovne
proizvodnje in novo razslojenje družbe. Nasproti sta si stala dva osnovna
razreda; dobičkarji prvotne akumulacije in osiromašene množice, oropane
svojih nekdanjih sredstev za vzdrževanje.
Dejansko so bile emancipirane. »Naravne« in osebne odvisnosti fevdal-
nega reda so bile odstranjene. »Blagovna menjava po sebi in za sebe ne
vsebuje nobenih drugih odvisnosti mimo tistih, ki izvirajo iz njene na-
rave.«''" Vsak je imel svobodo, da zamenjuje blago, katero ima. Prva sku-
pina je izvajala to svobodo, ko je uporabljala svoje bogastvo, da bi si
prilastila proizvodna sredstva in si jih obrnila v prid, množice pa so uži-
vale svobodo, da prodajajo edino dobrino, ki jim je še ostala, delovno silo.
Izhodiščni pogoji so bili s tem na dlani: svobodno mezdno delo in
zasebna lastnina v službi blagovne proizvodnje. Odslej je lahko kapitali-
stična produkcija tekla čisto sama. Blago se zamenjuje po volji svojih
38 Glej o tem še Kapital III, prav tam, 200, 182 in 149.
33 Kapital I, izd. CZ, 805.
Prav tam, 190.
438
lastnikov, ki brez sleherne vnanje prisile nastopajo na tržišču v veselem
prepričanju, da bodo njihova blaga zamenjana kot ekvivalenti in da bo
vladala popolna pravičnost. Ob tem se menjalna vrednost vsakega b^aga
določa z delovnim časom, potrebnim za njegovo reprodukcijo; ta delovni
čas se očitno meri po najbolj nepristranski družbeni normi. Povrhu se
proizvodnja začenja s svobodno pogodbo. En partner prodaja drugemu
svojo delovno silo. Delovni čas, nujen za produkcijo te delovne sile, je tisti,
ki je potreben, da bi proizvedli dovolj blaga, ki reproducira delavčevo
eksistenco. Kupec plačuje ceno tega blaga. Nič ne vpliva na popolno pra-
vičnost delovne pogodbe; obe strani sta obravnavani enako, kot svobodni
lastnici blaga. Stranki »stopata v razmerje druge do druge kot istorodni
posestnici blaga, razlikovani le po tem, da je ena kupec, druga prodajalec,
obe torej sta juristično enaki osebú^. Delovna pogodba, baza kapitalistične
produkcije, je očitno udejanjenje svobode, enakosti in pravičnosti.
Toda delovna sila je svojevrstna zvrst blaga. Je edino blago, katerega
uporabna vrednost je v tem, »da je vir vrednosti in večje vrednosti, kot
jo samo ima.«''' Ta večja, »presežna vrednost«, ustvarjena od abstraktno
občega dela, ki je skrito za konkretno obliko dela, pripada kupcu delovne
sile brez kakršnega koli ekvivalenta, ker se ne prikazuje kot samostojno
blago. Vrednost delovne sile, prodane kapitalistu, bo nadomeščena kot del
časa, v katerem delavec res dela; ostanek tega časa ni plačan. Marxov
prikaz vira presežne vrednosti je moči strniti v naslednjem argumentu:
proizvodnja blaga »delovna sila« terja del delovnega dne, medtem ko
delavec v resnici dela ves dan. Vrednost, ki jo plača kapitalist, je del
dejansko uporabljene vrednosti delovne sile, medtem ko si je drug del
le-te brez povračila prisvojil kapitalist. Seveda je v tem argumentu, če
ga izoliramo od celote Marxove koncepcije dela, element naključnega. V
resnici pa je Marxov prikaz proizvodnje presežne vrednosti notranje zve-
zan z njegovo analizo dvojnega značaja in ga je treba interpretirati v luči
tega fenomena.
Kapitalist plačuje menjalno vrednost blaga delovna sila in kupuje
njegovo uporabno vrednost, namreč delo, »Vrednost delovne sile in njeno
ovrednotenje v delovnem procesu sta . . . dve različni količini.«'''■^ Kapitalist
dá, da se delovna sila, ki jo je kupil, udejstvuje na proizvodni mašineriji.
Delovni procs vsebuje tako subjektiven kot objektiven faktor: proizvodna
sredstva na eni strani in delovna sila na drugi strani. Analiza dvojnega
značaja dela je pokazala, da objektivni faktor ne ustvarja nove vrednosti.
Vrednost produkcijskih sredstev se preprosto v proizvodu spet prikaže.
Drugače je s subjektivnim faktorjem delovnega procesa, z udejstvujočo
se delovno silo. Medtem ko delo s svojo smotrno obliko prenaša in ohranja
vrednost proizvajalnih sredstev na proizvod, ustvarja vsak trenutek nje-
govega gibanja dodatno vrednost, novo vrednost.-'-''>^ Kvaliteta, ohranjati
vrednost, vtem ko ji dodaja novo vrednost, je tako rekoč »naravna obdar-
il Prav tam, 219, podčrtal Marcuse.
" Prav tam, 219.
Prav tam, 235.
439
jenost« delovne sile, »ki delavca ne stane nič, ki pa kapitalistu veliko do-
naša.-«^* Ta lastnost abstraktno občega dela, ki se skriva za njegovimi
konkretnimi oblikami, sama nima lastne vrednosti, četudi je edini vir nove
vrednosti. Delovna pogodba torej nujno vsebuje izkoriščanje.
Dvojni značaj dela je potemtakem pogoj za možnost presežne vred-
nosti. Na podlagi dejstva, da ima delo to dvojno obliko, vodi zasebno
' prisvajanje delovne sile neizogibno v izkoriščanje. Ta rezultat izvira iz
same narave dela, in to vselej, kadar delovna sila postane blago.
Da pa bi delovna sila postala blago, mora biti tu »svobodno« delo:
individuum mora imeti svobodo, da predaja svojo delovno silo nekomu,
ki je svoboden in sposoben, da jo kupi. Za meščansko družbo je delovna
pogodba skrajšani izraz za to svobodo, enakost in pravičnost. Ta zgodo-
vinska oblika svobode, enakosti in pravičnosti, je tedaj naravnost po-
prejšnji pogoj izkoriščanja. Marx je celoto prodorno strnil v enem od-
stavku :
»Sfera cirkulacije ali menjave blaga, v katere mejah se giblje nakup
in prodaja delovne sile, je bil dejansko resnični raj prirojenih človeških
pravic. Kar tu edino vlada, je svoboda, enakost, lastnimi in Bentham. Svo-
boda! Kajti kupec in prodajalec blaga, npr. delovne sile, sta opredeljena
le s svojo svobodno voljo. Pogodbo sklepata kot svobodni, pravno enako-
rodni osebi. Pogodba je končni rezultat, v katerem dasta svoji volji skupen
pravni izraz. Enakost! Kajti v medsebojnem odnosu sta samo kot posestni-
ka blaga in menjata ekvivalent za ekvivalent. Lastnina! Vsak namreč
razpolaga le s svojim. Bentham! Kajti vsakemu od obeh gre le zase. Edina
moč, ki ju pripelje skupaj in v odnos, je moč njune sebičnosti, posebne
koristi, zasebnih i^nteresov. In ravno ker se vsak meni le zase in nobeden
za drugega, opravljajo vsi — zaradi neke prestabilirane harmonije reči
ali pa pod varstvom nadvse premetene previdnosti — le posel svojega
vzajemnega prida, splošne koristi, celotnega interesa.«^^
Delovna pogodba, iz katere Marx izpeljuje bistveno zvezo med svo-
bodo in izkoriščanjem, je temeljni vzorec za vse odnose v meščanski druž-
bi. Delo je način, kako ljudje razvijajo svoje zmožnosti in potrebe v boju
z naravo in zgodovino. Socialni okvir, ki je delu vtisnjen, je historična
podoba življenja, ki si jo je dalo človeštvo samo. Implikacije svobodne
delovne pogodbe vodijo Marxa do uvidevanja, da delo poraja in perpe-
tuira svojo izkoriščanost. Drugače rečeno, z nadaljnjim obstojem procesa
kapitalistične družbe ustvarja in ohranja svoboda svoje nasprotje. Toli-
kanj je analiza imanentna kritika individualne svobode, kolikor ta izvira
iz kapitalistične družbe in se razvija pari passu z razvojem kapitalizma.
Same sebi prepuščene ekonomske sile kapitalizma porajajo suženjstvo,
revščino in intenzivne razredne spopade. Resnica te oblike svobode je
zatorej njena negacija.
»Živo« delo, delovna sila, je edini faktor, ki povečuje vrednost de-
lovnega proizvoda nad vrednost proizvodnega sredstva. To povečanje
« Prav tam, 233.
^ Prav tam, 199s (prevod popravljen).
440
vrednosti prevaja delovne produkte v sestavine kapitala. Delo s tem ne
proizvaja samo svoje izkoriščanosti, ampak tudi sredstvo za izkoriščanje,
namreč kapital.'^''
Po drugi strani kapital zahteva, da se presežna vrednost nanovo spre-
meni v kapital. Ko bi bil kapitalist potrošil presežno vrednost, namesto
da bi jo bil spet investiral v produkcijskem procesu, bi ta nehal dajati
nekatere profite in spodbuda k proizvodnji blaga bi izginila. »Akumu-
lacija se razveže v reprodukcijo kapitala po progresivni lestvici«,''" ta spet
pa je mogoča le zaradi vse bolj naraščajočega uporabljanja dela za bla-
govno proizvodnjo. Kapitalistična proizvodnja po progresivni lestvici je
istovetna z izkoriščanjem, ki se razvija po isti lestvici. Akumulacija ka-
pitala pomeni rastoče siromašenje množic, »množitev delavcev-'-'.''^
Ob vseh teh negativnih potezah kapitalizem v hitrem tempu razvija
produktivne sile. Zahteve, inherentne kapitalu, zahtevajo, da se povečuje
presežna vrednost s povečano produktivnostjo dela (racionaliziranje in
intenziviranje). Toda tehnični napredek zmanjšuje kvantiteto živega dela
(subjektivnega faktorja) v razmerju do kvantitete produkcijskega sred-
stva (objektivnega faktorja). Objektivni faktor narašča v enaki meri, kot
upada subjektivni. Ta sprememba v tehnični sestavi kapitala odseva v
spremembi njegove »sestave vrednosti«: vrednost dela se zmanjšuje z isto
mero, kot narašča vrednost proizvodnih sredstev. Rezultat je dvig »organ-
ske sestave kapitala«. Z napredovanjem produkcije se povečuje masa ka-
pitala v rokah individualnih kapitalistov. Šibkejšega razlasti v boju za
obstanek močnejši, in kapital se centralizira okrog vse manjšega kroga
kapitalistov. Svobodna individualna konkurenca hberalističnega kova pre-
ide v monopolistično konkurenco med gigantskimi podjetji. Po drugi
strani teži naraščajoča organska sestava kapitala k temu, da bi zmanjšala
stopnjo kapitalističnega profita, ker upada v odnosu do uporabljenih pro-
dukcijskih sredstev uporaba dela. edinega vira presežne vrednosti.
Nevarnost upadanja profitne stopnje zaostruje tako konkurenčni boj
kot tudi razredni boj : politične metode izkoriščanja dopolnjujejo ekonom-
ske, ki počasi prihajajo do svoje meje. Potreba, da se kapital uporabi, da
bi se dogajala proizvodnja zaradi sebe same. vodi celo v idealnih okoli-
ščinah do neogibnih nesorazmerij med sferama proizvodnje, med proiz-
vodnjo, produkcijskih in proizvodnjo potrošnih dobrin, kar ima za nasle-
dek stalni presežek produkcije.''^ Dobičkonosna investicija kapitala je vse
težja. Boj za nova tržišča seje klice vedno novih mednarodnih vojn.
Tako smo povzeli nekaj odločilnih sklepov iz Marxove analize zako-
nov kapitalizma. To je slika družbenega reda, ki napreduje z razvojem
lastnih mu protislovij. Kljub vsemu napreduje, in ta protislovja so ravno
sredstva, da se izvaja ogromna rast produktivnosti dela, vseobsežna iz-
raba in obvladovanje naravnih virov in sprostitev doslej neznanih zmož-
Prav tam, 66s.
Prav tam, 655 (prevod popravljen).
<8 Prav tam, 715.
Prim. Henryk Grossmann, navedeno delo, str. 179s.
441
nosti in potreb ljudi. Kapitalistična družba je enotnost protislovij. Svo-
bodo dosega z izkoriščanjem, bogastvo s siromašenjem, napredek v pro-
izvodnji z omejitvijo potrošnje. Kapitalizem je dialektičen po vsej svoji
strukturi: vsaka oblika in institucija ekonomskega procesa poraja svojo
opredeljeno negacijo, in kriza je skrajna oblika, v kateri se izražajo proti-
slovja.
Zakon vrednosti, ki obvladuje družbena protislovja, ima silo naravne
nujnosti. >'Le kot notranji zakon, nasproti posameznim agentom kot slepi
naravni zakon, deluje tu zakon vrednosti in uveljavlja družbeno ravno-
težje proizvodnje sredi njenih naključnih fluktuacij.«''" Rezultati so prav
tako slepi. Padanje profitne stopnje, ki je kot težnja lastno kapitalistič-
nemu mehanizmu, spodkopava ravno osnove sistemia in postavlja meje,
čez katere kapitalistična proizvodnja ne more napredovati. Nasprotje med
velikanskim bogastvom in močjo maloštevilnih pa trajno revščino mno-
žice je vse bolj zaostreno. Najvišji razvoj produktivnih sil sovpada s tla-
čenjem in z bedo, ki preplavlja vse. Realna možnost obče sreče je negi-
rana z družbenimi odnosi, ki jih je postavil človek sam. Negacija te druž-
be in njeno preoblikovanje postaneta edino upanje na osvoboditev.
7. Marxova dialektika
Zdaj lahko poskusimo strniti kvalitete, ki razlikujejo Marxovo dia-
lektiko od Heglove. Poudaril smo, da je bila Marxova dialektična kon-
cepcija prvotno motivirana z istim stanjem stvari kot Heglova, namreč z
negativnim značajem dejanskosti. V socialnem svetu je ta negativnost
premikala naprej protislovja razredne družbe in ostajala tako motor pro-
cesa. Vsa posamična dejstva in okoliščine so bile pritegnjene v ta proces,
tako da je bilo mogoče razumeti njihov pomen le, če si vsako videl v tej
totalnosti, kateri je pripadala. Za Marxa je kot za Hegla »resnica« le v
celoti, le v »negativni totalnosti-«.
Vendar pa socialni svet le s procesom abstrakcije, ki je dialektični
metodi vsiljen s strukturo njenega predmeta, kapitalistične družbe, po-
stane negativna totalnost. Lahko celo rečemo, da je abstrakcija delo ka-
pitalizma samega in da Marxova metoda le sledi temu procesu. Marxova
analiza je pokazala, da kapitalistična ekonomija temelji na stalni reduk-
ciji konkretnega dela na abstraktno in s tem dalje obstoji. Ta ekonomija
se korak za korakom umika iz konkretnega področja človeške dejavnosti
in potreb in doseza integracijo individualnih dejavnosti in potreb le prek
kompleksa abstraktnih odnosov, v katerem individualno delo nekaj velja
zgolj toliko, kolikor reprezentira družbeno potrebni delovni čas, in v ka-
terem se odnosi med ljudmi prikazujejo kol odnosi med rečmi (blagi).
Blagovni svet je »ponarejen« in »mistificiran« svet. in njega kritična ana-
liza mora najprej slediti abstrakcijam, iz katerih sestoji ta svet, in mora
nato izhajati od teh abstraktnih odnosov, da bi dospela do njih dejanske
5« Kapital III, prav tam, 887.
442
vsebine. Drugi korak je tedaj abstrakcija od abstrakcije ali opustitev na-
pačne konkretnosti, tako da je lahko postavljena resnična konkretnost.
Marxova teorija je torej najprej izdelala abstraktne odnose, ki opredelju-
jejo blagovni svet (blago, menjalna vrednost, denar, mezda) in se od njih
vrnila k bogato razviti vsebini kapitalizma (strukturnim tendencam kapi-
talističnega sveta, ki vodijo k njega razdejanju).
Rekli smo, da je za Marxa čisto tako kot za Hegla resnica le v nega- j
tivni totalnosti. Seveda je totalnost, v kateri se giblje Marxova teorija,
druga kot totalnost Heglove filozofije, in ta razlika nakazuje odločilno
razliko med Heglovo in Marxovo dialektike. Totalnost je bila za Hegla
totalnost uma, zaprt, ontološki sistem, ki je bil nazadnje istoveten z um-
nim sistemom zgodovine. Heglov dialektični proces je tako bil zaobsežno
ontološki proces, pri katerem je zgodovina imela vzor v metafizičnem
procesu biti. Marx pa je, nasprotno, dialektiko ločil od te ontološke baze.
V njegovem delu negativnost dejanskosti postane historični položaj,^' ki
ne more biti hipostaziran v metafizično stanje stvari. Postane drugače
rečeno, družbeni položaj, ki je zvezan s posebno zgodovinsko obliko druž-
be. Totalnost, do katere se dokoplje Marxova dialektika, je totalnost raz-
redne družbe. Negativnost, ki je v osnovi njenih protislovij in opredeljuje
vsako od njenih vsebnosti, je negativnost razrednih odnosov. Dialektična
totalnost vsebuje tudi naravo, toda le, kolikor ta vstopa v zgodovinski
proces družbene reprodukcije in ga pogojuje. V napredovanju razredne
družbe zadobiva ta reprodukcija na različnih stopnjah razvoja različne
oblike, te pa so okvir vseh dialektičnih pojmov.
Tako je dialektična metoda postala z vso svojo naravo historična
metoda. Dialektični princip nikakor ni obči princip, ki bi bil enako pri-
merljiv na vsak predmet. Seveda lahko podvržemo dialektični analizi vsa-
ko dejstvo, na primer kozarec vode kot v sloveči Leninovi diskusiji.''^ To-
da vse te analize bi pripeljale v strukturo historično-socialnega procesa
in pokazale, da je ta konstitutivna za analizirana dejstva. Dialektika poj-
muje dejstva kot elemente opredeljene zgodovinske totalnosti, od katere
ne morejo biti izolirana. Ob primeru kozarca vode ugotavlja Lenin, da
»mora priti v popolno .definicijo' predmeta vsa človeška praksa« ne-
odvisna objektivnost kozarca vode je s tem razvezana. Vsako dejstvo je
lahko le toliko podvrženo dialektični analizi, kolikor je vsako dejstvo
vplivano od antagonizmov družbenega procesa.
Historični značaj Marxove dialektike zaobjema tako vladajočo ne-
gativnost kot njeno negacijo. Dano stanje je negativno in ga je moči na-
rediti pozitivnega le z osvoboditvijo možnosti, ki so mu imanentne. Ta
osvoboditev, negacija negacije, je dosežena, tako da je ukrojen nov red
reči. Negativnost in nje negacija sta različni fazi istega zgodovinskega
procesa, ki zaradi zgodovinske akcije ljudi potekata vsaksebi. »Novo«
stanje je »-resnica-» starega. Toda ta resnica ne izrašča iz prejšnjega sta-
nja postopno in avtomatično; sprosti jo lahko le avtonomni akt ljudi, ki
^^ Condition.
" »Se enkrat o sindikatih«, v knjigi NEP (CZ 1947), s, 56ss,
443

odpravi eksistirajoče negativno stanje kot celoto. Resnica skratka ni ne
kraljestvo, ločeno od zgodovinske realnosti, niti ne regija večno veljavnih
idej. Seveda transcendira dano zgodovinsko realnost, toda le toliko, ko-
likor jo premenja od ene zgodovinske stopnje v drugo. Negativno stanje
kot tudi njega negacija sta vsakokrat konkreten dogodek znotraj iste
totalnosti.
Marxova dialektika je historična metoda še v nekem drugem pome-
nu: opraviti ima s posebno stopnjo zgodovinskega procesa. Marx kritizira
Heglovo dialektiko, ker posplošuje dialektično gibanje do gibanja vse
biti, do biti kot take. in prodre zato le do »abstraktnega, logičnega, spe-
kulativnega izraza za gibanje zgodovine-«.^^ Mimo tega označuje gibanje,
kateremu je dal Hegel ta abstraktni izraz in o katerem je bil prepričan,
da je obče veljavno, v resnici le posebno fazo človekove zgodovine, nam-
reč njegovo »zgodovino nastanka«.5'* Marxovo razlikovanje med zgodo-
vino tega nastanka in človeštva »zgodovino v pravem smislu« se izteka
v omejitev dialektike. Zgodovina nastanka človeštva, ki jo Marx imenuje
njega predzgodovino, je zgodovina razredne družbe. Prava zgodovina člo-
veka se bo začela, če bo ta družba odpravljena. Heglova dialektika podaja
abstraktno-logično obliko predzgodovinskega razvoja. Marxova dialektika
je zatorej še vezana na predzgodovinsko fazo.
Negativnost, s katero se začenja Marxova dialektika, je tista, ki ozna-
čuje človeško bivanje v razredni družbi; antagonizmi, ki intenzivirajo to
negativnost in jo končno odstranijo, so antagonizmi razredne družbe.
Najintimnejšemu bistvu Marxove dialektike pripada misel, da se bo s
prehodom od predzgodovine. ki ji daje podobo razredna družba, v zgo-
dovino brezrazredne družbe spremenila celotna struktura zgodovinskega
gibanja. Ko postane človeštvo zavestni subjekt svojega razvoja, tudi nje-
gova zgodovina ne more biti še naprej zarisana v oblikah, ki veljajo za
predzgodovdnsko fazo.
Marxova dialektična metoda še odseva gospostvo slepih ekonomskih
sil nad družbenim dogajanjem. Dialektična analiza družbene dejanskosti
glede na protislovja, ki so ji lastna, in na njih rešitev kaže, da je ta
dejanskost pod močjo objektivnih mehanizmov, ki delujejo z nujnostjo
»naravnih« (fizikalnih) zakonov; le tako je navsezadnje protislovje lahko
sila, ki ohranja družbo v gibanju. Gibanje je dialektično toliko, kolikor
ga še ne krmari dejavnost svobodno asociiranih individuov. Dialektični
zakoni so razvito spoznanje »naravnih zakonov« družbe in zato korak k
njih odpravi, vendar ostajajo spoznanje »naravnih zakonov«. Seveda se
bo boj s carstvom nuje« po prehodu človeka na stopnjo »prave zgodovine«
nadaljeval; negativnost in protislovje ne bosta izginila. Vsemu temu na-
vkljub bo ta boj potekal v povsem drugačnih oblikah, brž ko postane
družba svobodni subjekt tega boja. Zategadelj ni dovoljeno, da bi naprtili
bodoči zgodovini človeštva dialektično strukturo predzgodovine.
" Ekonomsko-filozofski rokopisi, sklepno poglavje (v knjigi: »Die Heilige
Familie u. andere phil. Frühschr., str. 76).
Prav tam.
444
Pojem, ki izrecno povezuje Marxovo dialektiko z zgodovino razredne
družbe, je pojem nujnosti. Dialektični zakoni so nujni zakoni; različne
oblike razredne družbe nujno propadajo zaradi svojih notranjih proti-
slovij. Zakoni kapitalizma delujejo »z železno nujnostjo neogibnim rezul-
tatom nasproti«, pravi Marx. Ta nujnost pa se ne nanaša na pozitivno
preobrazbo kapitalistične družbe. Marx sicer domneva, da isti mehanizmi,
ki povzročajo koncentracijo in centralizacijo kapitala, povzročajo tudi
»podružbljanje dela«, »Kapitalistični način produkcije.,. ustvarja z nuj-
nostjo naravnega procesa svojo lastno negacijo«, namreč lastnino »na
osnovi. . . kooperacije ter skupne lastniiie zemlje in produkcijskih sred-
stev, ki jih je proizvedlo delo sámo-».^^ Kljub temu bi bil ves pomen Mar-,
xove teorije izkrivljen, če bi hoteli iz neizprosne nujnosti, ki obvladuje,
razvoj kapitalizma, sklepati na podobno nujnost, kar zadeva prehod vi
socializem. Ce bo kapitalizem negiran, družbeni procesi ne bodo več pod
gospostvom slepih naravnih zakonov. Prav to loči bistvo nove forme od
stare. Prehod od neogibne smrti kapitalizma v socalizem je nujen, toda',
le v tem smislu, da je nujen popolni razvoj individua. Novo družbeno '
zedinjenje individuov je spet nujno, toda le v tem smislu, da je nujno
uporabiti razpoložljive produktivne sile za občo zadovoljitev vseh indivi-
duov. Udejanjenje svobode in sreče terja ureditve, v kateri bodo indi-
vidui odločali o organizaciji svojega življenja. Poudarili smo že, da se
kvalitete bodoče družbe zrcalijo v zdajšnjih silah, kii ženejo k njenemu
udejanjenju. V tendencah, ki vodijo k svobodni in samozavedni družbi,
ne more biti slepe nujnosti. Negacija kapitalizma se začenja znotraj kapi-
talizma samega, toda celo v fazah, ki so predhodnice revolucije, je na
delu tista racionalna spontanost, ki bo navdihovala porevolucionarne faze.
Revolucija je v resnici odvisna od totalnosti objektivnih okoliščin; terja,
da je dosežena določena raven materialne in intelektualne kulture, sa-
mozaveden in internacionalno organiziran delavski razred, akutni raz-
redni boj. Te okoliščine pa postanejo revolucionarne le tedaj, če jih pre-
vzame in krmari zavedna dejavnost, ki ima pred očmi socialistični cilj.
Prehoda od kapitalizma k socializmu ne zagotavlja niti najmanjša naravna
nujnost ali celo avtomatična neizogibnost.
Sam kapitalizem je izdatno razširil domet in moč racionalnih prak-
tik. »Naravni zakoni«, ki vzdržujejo gibanje kapitalizma, so se križali
s tendencami druge vrste, ki so zavlekle delovanje nujnih procesov in
s tem podaljšale življenje kapitalističnemu redu.""" Kapitalizem je na do-
ločenih področjih doživel daljnosežno politično in administi-ativno regu-
liranje. Načrtovanje na primer sploh ni izključna značilnost socialistične
družbe." Naravna nujnost ekonomskih zakonov, ki jih je razvil Marx, je
vsebovala možnost takega načrtovanja v kapitalizmu, če so se ti zakoni
nanašali na igro reda m naključja, zavestne akcije in slepih mehanizmov.
Možnost racionalnega načrtovanja v kapitalizmu seveda ne prizadeva
" Kapital I, izd. CZ, 859s.
5" Prim. Kapital HI, prav tam, 242—250.
" Glej: Kritika gothskega programa.     '
445
veljavnosti temeljnih zakonov, ki jih je Marx odkril v tem sistemu. Si-
stemu je usojeno, da bo zaradi teh zakonov propadel. Toda ta proces bi
lahko vključeval dolgo dobo barbarstva. To pa je mogoče preprečiti le s
svobodno akcijo. Revolucija terja dozo zrelosti mnogih sil. največja med
njimi pa je subjektivni faktor, namreč sam revolucionarni razred.'* Ude-
janjenje svobode in uma terja svobodno racionalnost tistih, ki jo dosežejo.
Marxova teorija je tedaj nezdružljiva s fatalističnim determinizmom.
Historični materializem sicer vsebuje deterministični princip, da je zavest
družbene biti. Vendar smo poskusili pokazati, da velja nujna odvisnost,
izrečena v tem principu, za »predzgodovinsko« življenje, življenje raz-
redne družbe. Produkcijski odnosi, ki omejujejo in pohabljajo možnosti,
ki tiče v človeku, neogibno determinirajo njegovo zavest, in sicer zato,
ker družba ni svoboden in zavesten subjekt. Dokler je človek nezmožen
obvladati te odnose in jih izkoristiti v zadovoljitev potreb in želja celote,
bodo zadobivali obliko objektivne, neodvisne entitete. Zavest, zapletena
v te odnose in od njih obvladana, bo nujno ideološka.
Seveda bo zavest ljudi še naprej opredeljena z materialnimi procesi,
ki reproducirajo njihovo družbo, celo tedaj, če bodo ljudje prišli do tega,
da bodo svoje družbene odnose regulirali tako, da bodo najbolje prispe-
vali k svobodnemu razvoju vseh. Toda brž ko bodo ti materialni procesi
postali racionalni in bodo zavestno delo ljudi, bo nehala obstajati slepa
odvisnost zavesti od družbenih odnosov. Ce bo um opredeljen z racio-
nalnimi družbenimi odnosi, bo opredeljen s samim sabo. Socialistična svo-
boda obsega obe plati odnosa med zavestjo in družbeno bitjo. Princip hi-
storičnega materializma vodi k svoji negaciji.
Delovni proces, ki se v Marxovi analizi kapitalizma in njegove ganeze
izkazuje kot fundamentalen, je teren, s katerega prihajajo v učinkovanje
različna področja teorije in prakse v kapitalistični družbi. Razumevanje
delovnega procesa je zato hkrati razumevanje vira za delitev teorije od
prakse in pa za razumevanje elementa, ki obnavlja njuno medsebojno
delovanje. Marxova teorija je po vsem svojem bistvu integralna in inte-
grirajoča teorija družbe. Ekonomski proces kapitalizma totalitarno vpliva
na vse teorije in na vso prakso, in ekonomska analiza, ki trga kapitali-
stično tančico in prebija njeno »postvaritev«, se bo dokopala prav d >
temelja, ki je skupen vsej teoriji in praksi v tej družbi.
Marxova ekonomija ne pušča prostora neodvisni filozofiji, psihologiji
in sociologiji. »Morala, religija, metafizika in siceršnja ideologija ter njim
ustrezne oblike zavesti s tem ne obdrže več videza samostojnosti. . . Sa-
mostojna filozofija s prikazovanjem dejanskosti izgubi svoj eksistenčni
medij. Zamenja jo lahko kvečjemu strnitev najbolj občih rezultatov, ki
jih je moči abstrahirati iz opazovanja historičnega razvoja Ijudi.-«^'
Z ločitvijo teorije od prakse je filozofija postala svetišče resnične
teorije. Znanost je bila bodisi stisnjena »v službo kapitala«^ ali ponižana
58 Beda filozofije, CZ 1957, 162.
•"'^ Nemška ideologija, prav tam, 26—27.
Kapital I, CZ, 412.
446
do brezdelnega kratkočasenja, daleč od tega, da bi imela kaj opraviti z
dejanskimi boji človeštva, medtem ko si je filozofija naložila, da bo v me-
diju abstraktnega mišljenja bdela nad rešicvami vprašanja o človeških
potrebah, bojaznih in željah. »Cisti um«, očiščen vseh empiričnih naključ-
nosti, je postal primerno kraljestvo resnice.
Proti koncu »Kritike čistega uma« zastavlja Kant tista tri vprašanja,
za katera je najbolj žgoče zainteresiran človeški um: Kaj morem vedeti?
Kaj naj storim? Kaj smem upati? Ta vprašanja in poskusi njih reševanja
dejansko zajemajo najbolj notranje jedro filozofije, njen interes za bistve-
ne možnosti človeka sredi bede dejanskega bivanja. Hegel je ta filozofski
interes postavil v zgodovinsko zvezo s svojim časom, in s tem je postalo
očitno, da so Kantova vprašanja uvajala v dejanski zgodovinski proces.
Človekovemu spoznanju, njegovemu početju in upanju je bilo zadano
ustvariti umno družbo. Marx si je prizadeval odkriti konkretne sile in
tendence, ki so ovirale ta končni cilj, in tiste, ki so ga približevale. Mate-
rialna zveza njegove teorije z opredeljeno zgodovinsko obliko prakse je
negirala ne le filozofijo, temveč prav tako tudi sociologijo.- Socialna dej-
stva, ki jih je analiziral Marx (npr. odtujitev dela, fetišizem blagovnega
sveta, presežna vrednost, izkoriščanje) niso sorodna sociološkim dejstvom,
kot so ločitve, hudodelstva, premiki prebivalstva in konjunkturni cikli. ,
Temeljni odnosi Marxovih kategorij so zunaj dosega sociologije ali katere
koli druge znanosti, ki je zaposlena s tem, da opisuje in zlaga objektivne
pojave družbe. Kot dejstva se bodo pokazale le teoriji, ki jih opazuje že •
vnaprej glede na njih negacijo. Po Marxu sestoji pravilna teorija v za- '
vesti prakse, ki meri na predrugačenje sveta.
Marxov pojem resnice pa je daleč od relativizma. Resnica je le ena, '
in ena je praksa, ki je zmožna, da jo udejanji. Teorija je prikazala ten-
dence, ki vodijo k umni ureditvi življenja, pogoje, da tako ureditev ustva-
rimo, kot tudi prve korake, ki jih je treba storiti. Smoter nove družbene
prakse je bil že izrečen: odprava dela, uporaba podružbljenih sredstev
za proizvodnjo za svobodni razvoj vseh individuov. Vse drugo ostane na-
loga lastne osvobojene dejavnosti ljudi. Teorija spremlja prakso v vsakem
trenutku, tako da analizira spreminjanje situacije in ustrezno temu for-
mulira svoje pojme. Konkretni pogoji za udejanjenje resnice lahko varii-
rajo, a resnica ostane ista in teorija navsezadnje ostaja njena zavetnica.
Teorija bo vztrajala pri resnici, celo če se revolucionarna praksa oddalji
s prave poti. Praksa sledi resnici, ne narobe.
V tem absolutizmu resnice se dovršuje filozofska dediščina Marxove
teorije; ta absolutizem enkrat za vselej ločuje dialektično teorijo od vseh
oblik pozitivizma in relativizma, ki so ji sledile.
Prevedel Božidar Debenjak
447
Pismo starega boljševika
Boris Nikolajevski
Uvod
Pred seboj imamo dokument, ki govori o porajanju tistega, kar po-
znamo pod imenom stalinizem, o tem, kako je velika revolucija s svojo
neznansko energijo degenerirala v psevdorevolucijo, v pojave, katerih na-
sledke pozna tudi naše življenje: trajen, stopnjujoč se napad na človekovo
avtonomnost, nadomeščanje resnice, kult samodrštva. To je dokument
o tem, kako si nastajanje vsega tega, to polzenje navzdol, s strašno goto-
vostjo izbira osebnost in ljudi, kako iz njih izginja človečnost v isti meri,
kot tudi ta osebnost postaja lastnina in zgolj lastnina tega dogajanja. Dra-
gocenost dokumenta je v tem, da je povzetek pripovedi človeka, ki je
svoje vrstnike, rekli bi »junake« te pripovedi, Stalina, Gorkega, Jenu-
kidzeja, Kamenjeva, čutil še kot svoje tovariše, kot soljudi, ko so vsi
skupaj še sestavljali resnično človeško občestvo, ki pa je že začenjalo med
njimi ugašati in se že spreminjati v družbo tujcev in nazadnje v družbo
sovražnikov.
»Pismo starega boljševika« spoznavamo dolgo let po njegovem na-
stanku, in spoznali smo ga, kakor toliko pomembnih stvari, šele kot gra-
divo, ki ga dandanes z veliko vnemo in temeljitostjo preučujejo strategi
antikomunizma, pač po načelu, da je treba sovražnika poznati, če ga hočeš
uničiti. Dokument (čeravno nam ni mogoče preskusiti, ali je pričujoče
besedilo popolnoma avtentično) temelji na pogovorih, ki jih je imel avtor
z Buharinom, ko je ta leta 1936, že sluteč bližino svoje pogibeli, priáel
v Pariz iskat nekaj pomembnih dokumentov iz arhiva nemških social-
demokratov, med njimi tudi nekaj Marxovih rokopisov. Avtor je vsebino
Buharinove pripovedi strnil v brezimno pismo, kakršna so ruski levi-
čarski emigranti, nekdanji voditelji ruske revolucije, v resnici dobivali
po skrivnih kanalih iz Rusije ter jih v svojih glasilih tudi objavljaU, kaj-
pak v ruščini, tako da jih je bolje poznala le ruska emigracija, pa še to
le levičarji. Zanimanje zanje je naraslo šele zadnji čas in tako je tudi
»Pismo« predlanskim izšlo v angleščini v knjigi med drugimi članki na-
šega avtorja. Od tam vam ga tudi podajamo.
Podatki o avtorju so tako rekoč tipični za usodo premnogih ruskih
revolucionarjev-intelektualcev: pod carizmom kot član ruske socialdemo-
448
kratske stranke menjševiškega krila dolgo let v pregnanstvu, takoj po
letu 1917 na odgovornem položaju, direktor Inštituta Marxa-Engelsa, po
pogromu na manjševike leta 1922 izgnan, nato sodelavec Inštituta Marxa-
Engelsa v Berlinu, beg pred nacisti v Pariz in Amsterdam, od leta 1942
v Združenih državah, danes ekspert za sovjetska vprašanja.
Ker pričujoča pripoved nikakor ni zaokrožena celota, marveč se na-
naša na sorazmerno majhen odlomek sovjetske zgodovine, na čas umora
Kirova in na začetek vehkih stalinističnih procesov, smo dolžni podati
nekaj zgodovinskih pojasnil.
Veliki spor o tem, ali je ruska revolucija bolj ali manj naključen
začetek svetovne revolucije, to se pravi, globalnega m dolgotrajnega spo-
pada dveh nasprotujočih si razredov (»permanentna revolucija«), ali je
to dogodek, ki je predvsem povzdignil Rusijo kot »prvo deželo socializma«,
se je rešilo v korist druge možnosti, zakaj pričakovane revolucije v naj-
bolj razvitih evropskih deželah kljub Marxovim napovedim in Leninovi
veri v to ni bila. Izraz prve tendence je bila teorija Trockega o »perma-
nentni revoluciji«, izraz druge Stalinova teorija o možnosti zgraditve so-
cializma v eni sami deželi. To je bila, da tako rečemo, že druga »napaka«,
ki jo je zgodovina storila glede na marksistično teorijo o revoluciji; prva
je bila namreč oktobrska revolucija sama. ker je kot prva socialistična
revolucija izbruhnila v eni najbolj zaostalih dežel Evrope. Toda orjaški
tok revolucije se ni oziral na ideološke zadrege in je v Rusiji sami terjal
neodložljivo revolucionarno preobrazbo dežele, predvsem rešitev kmeč-
kega vprašanja, zakaj Rusija je gladovala in tudi njena industrija je bila
v razsulu. Politika NEP je to vprašanje še zaostrila in sovjetski voditelji,
že brez Lenina, so stali pred novo dilemo: ali kmete kolektivizirati in
deželo naglo industrializirati, ali pa kmete ohraniti in jim dati možnost,
da se kot taki okrepijo in postanejo produktivnejši ter delavstvu dati več
materialnih spodbud, razvijati predvsem lahko industrijo. Nosilec prve
zamisli je bil Trocki; njegov načrt kolektivizacije in industrializacije,
(predvsem s težko industrijo) je bil nadvse drzen, premišljen in metodi-
čen, narekovala ga je tekma s časom, bojazen pred grozečim kaosom.
Vedel je, da se revolucija ne zaustavlja, temveč nasprotno, da vedno
ostreje terja svoj razplet in da ne pozna milosti niti za svoje očete.
Zastopnik druge smeri, Buharin. je bil glede usode socializma mirnejši;
bil je mnenja, da je treba deželo najprej konsolidirati, zakaj graditev
socializma ni stvar ene, temveč več generacij, torej se je treba tega vpra-
šanja lotevati postopoma. V Buharinu je imela Rusija zastopnika počas-
nejšega, vendar demokratičnega razvoja, v Trockem zastopnika razsvet-
ljene diktature ter pospešenega in zato nasilnega razvoja. Bili sta to dve
poti k istemu cilju, in obe smeri sta se sklicevali na isti razlog — na za-
ostalost Rusije.
Tretja smer sploh ni bila smer, temveč bolj element, ki ni imel svojih
idej o teh zadevah, temveč se je z eno ali drugo smerjo samo okoriščal.
Iz tega elementa so izšli poznejši oblastniki Rusije. Stalin je najprej na-
stopil proti Trockemu z očitkom, da hoče likvidirati kmeta in s tem raz-
dreti zvezo delavcev in kmetov, ki jo je, kot je znano, skoval Lenin. Sta-
449
lin je Trockega ošibal kot megalomana in »superindustrializatorja«. To pa
je bilo natanko tisto, kar je Trockemu očital Buharin, in tako si je Stalin
pridobil močnega, tedaj še zelo vplivnega zaveznika. Oba sta bila dovolj
močna, da sta Trockega politično onemogočila, vse nadaljnje je opravil
Stalinov partijski aparat. Buharin je slavil zmago, toda ne dolgo. Izkazalo
se je, da je znal ruski kulak dobro izkoristiti blagodati ukrepov, ki jih
je sovjetska vlada storila pod vplivom novega kurza. Ko si je pridobil
žitni in živilski monopol, je brezobzirno izrabljal pomanjkanje s tem,
da ga je hote vzdrževal: bolj se mu je izplačalo pridelati manj žita in
rediti manj živine kot več. Leta 1928 je postala prehrana sovjetskih mest
in industrijskih središč kritična. In tako je Stalin pod silo razmer na-
pravil svoj »veliki preobrat«. Cez noč se je obrnil od Buharina ter začel
nanj zvračati krivdo za nastalo stanje. Potem ko je Trockega izgnal iz
Rusije (januarja 1929), je napovedal načrtno gospodarstvo, kolektiviza-
cijo kmetijstva ter industrializacijo, to se pravi, povzel je njegove gospo-
darske in politične zamisli. »Vzemimo list iz njegove knjigo,« je tedaj
dejal o Trockem in v isti sapi pokončeval njegove privržence v sibirskih
taboriščih. Razvoj Rusije oziroma njena revolucija je torej le šla svojo
nujno pot, razlika je bila le ta, da je kolektivizacijo ruskega kmetijstva in
industrializacijo Rusije opravil precej drugačen kader kot tisti, ki ga je
imel za seboj Trocki, velik intelektualec. Voditelj je zmeraj vzorec, po
katerem se v določeni družbi izvrši neke vrste »naravna izbira«. Ta vzorec
pa si prav tako izbere narava uresničujočega se zgodovinskega procesa.
Zdaj smo torej na pragu našega Pisma, vendar bi opozorili še na
eno zgodovinsko tendenco, katere obrisi se v njem že razločijo. Zunanje-
politične zamisli Kirova že nakazujejo potrebo po veliki antifašistični
koaliciji, torej potrebo po najširši mobilizaciji vseh naprednih sil sveta
za boj proti fašizmu; za to se je, mimogrede povedano, prvi zavzemal
Trocki, seveda v izgnanstvu. Kirov je vendarle leto dni po Hitlerjevem
prihodu na oblast spoznal vso usodnost tega dogodka, medtem ko tega
o Stalinu ne bi mogli trditi. Vse njegove politične in državniške poteze,
ki se nanašajo na fašizem, so zapoznele, predvsem pa silno dvomljive in
sumljive vrednosti. Ljudske fronte oživijo šele v drugi polovici tridesetih
let, toda potem jih omrtvi sovjetsko-naci.stični pakt, napad na samo Sov-
jetsko zvezo ga najde nepripravljenega . . , Antifašistično koalicijo je mo-
ral ustanoviti Churchill, medtem ko je bila Sovjetska zveza tako rekoč
pahnjena vanjo, ne da bi mogla kaj izbirati, Antifašistično koalicijo so
izoblikovale sile, ki so jih vodila »klasična«, imperialna načela politike.
Potem, ko je bila sprejeta odločitev, opisana v pričujočem dokumentu,
ko je po smrti Kirova usoda Rusije prešla v Stalinove roke in roke ljudi
njegove zvrsti, je postal spopad s staro boljševiško gardo nujen, zakaj šlo
je pravzaprav za spopad med resničnimi revolucionarnimi vrednotami,
ki so jih predstavljali čisto določeni ljudje, in nič kaj razveseljivo resnič-
nostjo tridesetih let, ki je imela zopet svoje predstavnike, to se pravi ljudi
na oblasti. Z drugimi besedami, nastala je nevarnost nove državljanske
vojne. Stalin je imel prednost, da se je lahko s svojega vodilnega položaja
oprijel zelo pomembne zgodovinske naloge: za vsako ceno rešiti Rusijo
4.50
pred to nevarnostjo. In to je tisto, kar mu je dalo moči, da je mogel
storiti toliko strašnih dejanj kakor malo ljudi v zgodovini. Stalin ni bil
Oidipus, je bil njegov antipod, bil je tisti, ki je izvirni greh skril. Samo
panična napetost, posledica grozeče notranje konfrontacije, je mogla ustva-
riti toliko strahov pred »kapitalistično obkolitvijo«, samo ta si je lahko
izmišljala legende o »saboterjih« in »tujih agentih«. Tedaj je bilo gibanje
v celoti žrtvovano Rusiji. Ta proces je s svojim izidom postal vzorec, po
katerem se je še neštetokrat ponovil v vseh komunističnih partijah, postal
je tako rekoč obred s katastrofalnimi posledicami, ki jih svetovno komu-
nistično gibanje doživlja prav danes.
Mi smo njegov del in v njem je tudi del nas. Cas je, da prevrednotimo
stalinistično prekletstvo nad tako pomembnimi pojavi ruskega in svetov-
nega socializma, kot so Trocki, Buharin, menjševiki itd. Tudi »Pismo«
je lahko s tem, da ga objavljamo, majhen prispevek k temu.
Pismo
Kakor strela z jasnega je tukaj v Rusiji treščil med nas proces Zinov-
jev-Kamenjev-Smirnov. Nedavni dogodki in sedanji potek stvari človeku
tako rekoč potiskajo pero v roke. Seveda, tisto kar mislim v tem pismu
povedati, nikakor ne izraža razpoloženja sovjetske »javnosti« na splošno.
Ta je prav bolno sita politike in ne terja drugega, kot da se jo pusti pri
miru in da bi lahko v miru živela. Tu bo govor le o duševnem stanju
tistih elementov, ki so se vse doslej imeli za edine nosilce pravice ukvar-
jati se s politiko — o tistih, ki bi jih lahko imenovali »-častniški zbor«
komunistične partije.
Prejšnjo pomlad in poletje je prav med to elito prevladoval občutek
zatišja in zaupljivosti, kakršne že dolgo ni bilo čutiti. Ce danes gledamo
nazaj, res spoznamo nekatere simptome, ki bi lahko dajali razloge za do-
ločeno skrb. Vendar, to je, kakor se reče, napovedovanje vremena za na-
zaj. V resnici smo bili vsi prepričani, da je najhujše mimo in da se je
pričelo razdobje gospodarskega in političnega ozdravljanja, ki bo sicer po-
časno, vendar zanesljivo. Od nove ustave si nismo obetali preveč. Bilo
je znano, da se je predlog zanjo izcimil v glavnem iz političnih ocen,
kakršne je narekovala bojazen pred vojno. Vseeno pa je prevladal obču-
tek, da nas bodo prav te ocene vsaj za nekaj časa ubranile pred vsakršnim
oživljanjem terorja čez mero in da bodo vsaj v nekem obsegu pomagale
ustaliti situacijo. Zato si glede bhžnje prihodnosti nismo delali preveč
.skrbi, in prav to zaupljivo stanje duha je bilo razpoloženje, v katerem
smo se odpravljali na naše poletne počitnice. (Sloves poletnih počitnic je
dandanes zrasel bolj kot kdaj prej. V Rusiji pravimo, da je pravica do
poletnega lova edina z revol-udjo pridobljena ugodnost, katere si niti Sta-
lin ne upa vzeti vladnim in partijskim veljakom.) V začetku avgusta se
je vedelo, da so nekateri člani politbiroja že odšli, da bo Stalin v kratkem
odpotoval na počitnice in da je bila s tem začeta »mrtva sezona«, v kateri
451
se, kakor je navada, ne sprejemajo nobene pomembne odločitve in v ka-
teri tudi ni moč pričakovati dogodkov večjega pomena.
Kakor koli že, kljub pričakovanemu političnemu zatišju je izbruhnil
proces, in sicer proces brez primere. Sele polagoma od tega pretresa pri-
hajamo k sebi. Začenjamo se zavedati, kaj se je zgodilo, in tudi, kako
se je zgodilo. Le polagoma postaja očitno, da tisto, kar se je zgodilo, ni
bilo nikakršno naključje; na splošno so dogodki za nas potekaU mnogo
manj naključno, kakor se to lahko dozdeva kakemu tujcu.
Med zadnjimi testamenti, ki jih je zapustil Lenin, ni bilo nobenega,
ki bi se ga bilo partijsko vodstvo bolj trdno oklepalo kakor njegovega
imperativnega nasveta, ne ponoviti napak jakobincev, torej, izogniti se
usodi vzajemnega uničevanja. Veljalo je za zapoved, da se je treba v boju
proti partijski opoziciji zatekati k vsem drugim metodam prej kot k
smrtni obsodbi. Resnica, bilo je glede te zapovedi nekaj spodrsljajev:
Blumkin in še nekateri drugi trockisti so bili ustreljeni zato, ker so se
po naročilu svoje organizacije dokopali do skrivnosti GPU ter posvarili
svoje tovariše pred izdajo in skorajšnjo aretacijo. O teh usmrtitvah se
je na splošno govorilo kot o izjemnih ukrepih, naloženih ne zaradi ude-
ležbe v notranjepartijskih bojih, temveč zaradi izdajanja uradnih skriv-
nosti. Prestopke take vrste so v ZSSR zmeraj strogo kaznovali. V letih
1924 ali 1925 je bil ustreljen neki menjševik, ki je vdrl v sekretariat
centralne kontrolne komisije ter odnesel neke dokumente z namenom
poslati jih »Socialističeškemu vestniku«.* Celo za časa »menjševiškega
procesa« (1931) se ni sicer nikdar resno mislilo na poseganje po smrtni
kazni.
O smrtni obsodbi zaradi udelešbe v opozidonalni dejavnosti se je
prvič razpravljalo v zvezi z afero Riutin. To je bilo konec leta 1931, ko je
bil položaj v deželi podoben tistemu v letu 1921 — času kronštadskega
upora. Resda v letu 1932 dejanskih uporov ni bilo, vendar so bili mnogi
prepričani, da bi bilo mnogo boljše, ko bi imela vlada opraviti z dejan-
skim revoltom. Polovico dežele je prizadela lakota. Delavstvo je životarilo
ob pičlih obrokih. Delovna storilnost je upadla in vzdigniti se ni dala
na noben način, zakaj pri tem ni šlo za to, da delavci ne bi hoteli, temveč
za to, da zaradi fizične izčrpanosti, s praznim želodcem, niso mogli delati
produktivno. V partijskih krogih je prevladovalo mnenje, da vodi Stalin
s svojo politiko deželo v propad, da je obrnil kmete zoper partijo in da
bi bilo moč situacijo rešiti le, če bi ga odstavili s partijskega krmila.
Mnogi vplivni člani centralnega komiteja so bili tega mnenja. Slišati je
bilo, da je v politbiroju, že antistalinistična večina. Kjerkoli so se par-
tijski funkcionarji srečevali, se je pogovor sukal o tem, kateri program
naj bi nadomestil Stalinovo »generalno linijo«. Očitno so tedaj potovali
iz rok v roke mnogoteri osnutki programov. Med njimi je Riutinov pro-
gram vreden posebne omembe. Po značaju je bil izrazito »pro-kmečki«.
Zahteval je odpravo kolektivnih posestev in gospodarsko samoodločbo
prepuščal kmetom. Toda to še ni vse, po čemer se je ta program razli-
* Glasilo menjševikov v emigraciji.
452
koval od drugih. Tisti čas je bil program boljševiškega desnega krila,
kakor program Slepkova, prav tako pro-kmečki, in tak je bil tudi program
bivšega levega krila trockistov, ki so bili dejansko odgovorni za Stalinovo
»generalno linijo«, zakaj oni so bili pravzaprav njeni izvirni ideologi.
Riutinov program je bil dolg 200 strani, od katerih jih je bilo kar
petdeset odmerjenih Stalinovim osebnim karakteristikam, prikazu vloge,
ki jo je igral v partiji in še razlogom za avtorjevo temeljno misel, da
si partija in država v celem toliko časa ne bosta opomogli, dokler ne bo
Stalin odstavljen s prevladujočega položaja v partiji. Ta stališča so bila
povedana posebno silovito in so zapuščala globok vtis. Stalin je bil s
prstom pokazan kot zli duh ruske revolucije, ki je, gnan od maščevalnosti
in sle po oblasti, pahnil revolucijo strmo v prepad.
Prav temu delu programa, za katerega je avtor lahko pričakoval hudo
kazen, gre zasluga za njegov uspeh. Program je zbudil razprave velikega
obsega in zato ni nič presenetljivo, da se je en njegov izvod kmalu
znašel na Stalinovi mizi. Posledica tega je bila, da so bili prijeti ne le
tisti, ki so razširjali Riutinov program, temveč tudi tisti, ki so razširjali
še druge deklaracije. Riutina, ki je bil tačas pregnan v neki »izolator«,
kjer je svoj program tudi izdelal, so pripeljali v Moskvo. Na zaslišanju
je avtorstvo priznal. Kot star partijski voditelj, ki se je odlikoval pri delu
za partijo, je spadal v klasifikacijo tistih, ki v skladu z Leninovimi za-
povedmi ne bi smeli biti kaznovani s smrtjo. Zato je to vprašanje obrav-
naval politbiro, kjer je OGPU* (kajpak na Stalinovo željo) zahteval ekse-
kucijo.
Razprave v politbiroju so bile dokaj burne. Stalin se je zavzemal,
naj se sprejme zahteva OGPU. Njegov najmočnejši razlog je bil podatek
o naraščanju terorističnih nagnjenj med mladino, zlasti v komsomolu.
Poročila OGPU so bila polna zgodb o teroristično pobarvanih govoricah
med mladimi delavci in študenti. Se več, razkrito je bilo večje število te-
rorističnih dejanj zoper nižje državne in partijske funkcionarje. Proti ta-
kim teroristom se partija ni vzdrževala uporabiti »najvišjo kazen«, in to
celo tedaj, kadar je šlo za člane komsomola. Na to je StaUn trdil, da je
politično nelogično predpisovati tako ostre kazni za tiste, ki so terori-
stična dejanja zagreših, medtem ko se prizanaša onim, ki k takim deja-
njem napeljujejo. Priporočil je, naj ne bi posvečali prevelike pozornosti
drobnarijam, marveč naj politbiro raje seže do korenin in vzrokov cele
zadeve. Riutinov program, je dejal Stalin, direktno opravičuje in zago-
varja potrebo, naj njega umorijo.
Ne morem več obnoviti dejanske ločitve mnenj v politbiroju, ko se
je o tem vrašanju razpravljalo. Vem le to, da je Kirov posebno silovita
govoril zoper poseganje po smrtni kazni. Se več, uspelo mu je pridobiti
politbiro za svoje stališče. Stalin je bil dovolj previden, da zadeve ni rinil
v odprt spopad. Riutinu je bilo tako pinzaneseno. Bil je obsojen na dolgo
dobo v izolatorju, kjer je vladal posebno strog režim. Vendar je vsakomur
* Kratica za Organ gospodarstvennogo političeskogo upravlenija — sovjet-
ska »varnostna služba«.
453
postalo jasno, da bo politbiro slej ko prej prisiljen soočiti se z velikimi
vprašanji, ki so se odprla v eni ali drugi obliki tudi zunaj te afere. In
res, pojavila so se kaj kmalu, vendar v povsem drugih okoliščinah kakor
ona izza zime 1932—33. Jesen leta 1933 je bila tako glede notranje kakor
glede zunanje politike za Sovjetsko zvezo zelo pomembna doba. Žetev
je bila nepričakovano obilna. Komaj kdo si je upal verjeti, da bo v vla-
dajočem gospodarskem kaosu mogoče na poljih vse postoriti ter pospra-
viti žito. Ta uspeh je brez dvoma zasluga Stalina, ki je s svojo izredno
energijo presegel samega sebe, prisiljujoč vsakogar, da je delal do one-
moglosti. Ni dvoma, sprevidel je, da bo to poletje odločilo njegovo usodo;
da bodo uporniški nagibi zoper njega v tej ali oni obliki prihajali na dan,
dokler se gospodarski položaj ne bo izboljšal. In kakor hitro je postalo
očitno, da bodo dosežki tega poletja dobri, je sledil psihološki preobrat
v vedenju partijskih krogov. Prvikrat so široki krogi članstva začenjali
verjeti, da »generalna linija« zares lahko uspe, in ko so se navzeli te vere,
so spremenili tudi svoj odnos do Stalina, »Stalin je zmagal«, so govorili
tisti, ki so si še včeraj prizadevali dobiti v roke Riutinov program. Vpra-
šanje, kako se bo izboljšanje gospodarskega položaja izrazilo v politiki,
je dobivalo vedno več poudai'ka. Položaj pa je še zapletalo dejstvo, da so
poglavitna vprašanja zunanje politike prav tako terjala takojšnjo rešitev.
Prve mesece po Hitlerjevem prevzemu oblasti se nam je v Rusiji zdelo, da
bo Tretji rajh le prehodna doba v nemški zgodovini, da bo Hitler zmožen
ostati v sedlu le nekaj mesecev, nato bo sledil hud polom in revolucija.
Da bi »imperialisti« Anglije in Francije dovolili Nemčiji, svojemu »ded-
nemu sovražniku«, izpeljati njene ponovne oboroževalne načrte, je na
splošno veljalo za nemogoče; še Hitlerjevega širokoustenja o pohodu proti
Rusiji ni nihče jemal zares. Polagoma pa smo le začeli spoznavati, da je
položaj daleč resnejši, kot smo mislili, da od zahodnih sil ni moč pričako-
vati nikakršnih ukrepov proti Hitlerju in da priprave za pohod proti
Rusiji živo tečejo. Veliko vznemirjenje so povzročila odkritja preiskave
zadevajoče nemško propagando v Ukrajini, in še posebej tako imenovano
homoseksualno zaroto. Podrobnosti o tej zaroti, ki so jo razkrili konec leta
1933, so naslednje: pomočnik nemškega vojaškega atašeja, prijatelj in pri-
vrženec slovitega stotnika Roehma, si je utrl pot v moskovske homoseksu-
alne kroge in pod krinko homoseksualne »organizacije« (homoseksualnost
je bila v Rusiji tedaj še legalna) postavil celo omrežje nacionalsocialistične
propagande. Njene niti so segale v province, v Leningrad, Harkov, Kijev
itd. V zadevo so bile zapletene številne osebe iz literarnih in umetniških
krogov: zasebni sekretar zelo slovečega igralca, tudi sicer znan po svojih
homoseksualnih nagnjenjih, pomemben znanstveni sodelavec Leninovega
inštituta itd. Te zveze so Nemci izrabljali ne le za pridobivanje vojaških
informacij, temveč tudi za sejanje razdorov v vladnih in partijskih krogih.
Cilji tistih, ki so to zaroto vodili, so bili tako daljnosežni, da so bili vodi-
telji sovjetske politike prisiljeni poseči vmes. Tako se je postopoma spre-
menila zunanja politika in je Rusijo pripeljala do vstopa v društvo naro-
dov in do ustanovitve ljudske fronte v Franciji. Kajpada pri teh spre-
membah ni šlo brez obsežnih razprav. Ni bilo lahko omajati staro, globoko
454
zakoreninjeno orientacijo k zvezi z Nemčijo, da bi zasejali v zmagovitih
deželah nemire. To je bilo tem težje, ker je bilo jasno, da bo nova orien-
tacija v smeri demokratičnih strank zahodne Evrope povzročila znatne
spremembe v notranji politiki Sovjetske zveze. Bilo je to tisti čas, ko je
Kirov začel dobivati res velik vpliv.
Kirov je imel v politbiroju pomembno besedo. Bil je stoodstotni zago-
vornik generalne linije in se je med njenim izvajanjem odlikoval z veliko
energijo in neomajnostjo. Zato ga je Stalin zelo cenil. Toda v stališčih
Kirova je bila vedno neka mera neodvisnosti, ki je Stalina vznemirjala.
Govori se, da je Stalin Kirovu kar za nekaj mesecev preprečil udeležbo
na sejah politbiroja v Moskvi, pod pretvezo, da je njegova navzočnost
v Leningradu nepogrešljiva. Vendar se Stalin sam pri sebi nikdar ni mogel
odločati, da bi nastopil zoper Kirova. Bilo je le preneumno dodati že tako
velikemu številu odpadlih tolikanj pomembnega partijskega voditelja, kot
je bil Kirov, zlasti odkar mu je v Leningradu uspelo zbrati okrog sebe
same zanesljive in vdane pomočnike. Nov spopad z leningrajsko partijsko
organizacijo bi bil tedaj usodnejši kakor tisti za časa Zinovjeva. V zimi
1933—34 si je Kirov tako okrepil položaj, da si je lahko dovolil ubirati
svoja pota. Meril je ne le na »zahodno orientacijo-« v zunanji politiki, tem-
več je tudi sklepal, da bo tej orientaciji logično sledilo vse, kar je s tem
povezano v notranji politiki.
Tako zastavljena naloga se torej ni omejevala le na stvaritev močne
armade za grozeči vojaški spopad, ki je bil videti neogiben, temveč je,
politično govorjeno, obsegala tudi ustvaritev svojevrstnega psihološkega
ozračja na domači fronti. Bili sta dve možnosti: ali nadaljevati dotedanjo
politiko, zdrobiti vse odpadnike, neusmiljeno zategovati administrativni
pritisk in stopnjevati teror, ali pa poskusiti »spravo z ljudstvom«, pridobiti
ga za prostovoljno sodelovanje v političnih pripravah dežele na bližajočo
se vojno. Najbolj prepričana in najznamenitejša zagovornika druge mož-
nosti sta bila Kirov in Gorki. Bilo bi hvale vredno podrobno popisati vpliv
Gorkega na življenje v partiji, zlasti ko je zdaj, kar je mrtev, mogoče go-
voriti odkriteje o tem. Vendar je to že druga stvar in bi nas zapeljala
predaleč stran. Gorki je imel velik in blagodejen vpliv na Stalina. Toda
pri vsem svojem vplivu Gorki ni bil član politbiroja in ni neposredno
sodeloval pri sprejemanju njegovih odločitev. Zato pa je bil delež Kirova
tem pomembnejši.
Kirov je zastopal idejo o odpravi terorja, znotraj partije in nasploh.
Ne želimo poveličevati pomembnosti njegovih predlogov. Ne smemo po-
zabiti, da je bil Kirov takrat, ko so začeli uresničevati prvi petletni
načrt, eden partijskih vrhov, da je bil med tistimi, ki so navdihnili in
izvajali zloglasne neusmiljene ukrepe proti kmetom in iztrebljali kulake.
Kemska in murmanska obala s svojimi kazenskimi taborišči sta bili pod
njegovo jurisdikcijo. Nadalje, na njegovih ramah je ležala odgovornost
za graditev prekopa Baltiško—Belo morje. Po vsem tem je jasno, da
Kirova ne bi bilo mogoče obdolžiti kakšne nedovoljene nežnosti glede tega,
kako je ravnal s človeškimi življenji. Toda prav zato je imel tem večjo
moč v uradnih krogih, kjer je moral svoja stahšča braniti. Ravno to, da
455
je bil delež njegove odgovornosti pri grozotah prve petletke tako velik,
mu je prineslo možnost, da je nastopil kot voditelj in nosilec politike umir-
janja terorja v teku druge petletke. Nit njegovih misli je potekala nekako
takole: doba uničevanja, ki je bila nujna, da se izkoreninijo malolastniški
elementi na vasi, je zdaj pri kraju; gospodarsko stanje na kolektivnih po-
sestih se je izboljšalo in njihova prihodnost je zagotovljena. To je postavilo
trdno podlago za nadaljnji razvoj, in če se bo gospodarski položaj še na-
dalje ugodno razvijal, bodo velike množice ljudstva postajale do vlade
vedno bolj spravljive, število »notranjih sovražnikov« bo upadlo. Partiji
je zdaj naloženo pritegniti nase tiste sile, ki jo bodo podprle v novi fazi
gospodarskega razvoja, in tako razširiti podlago, na kateri stoji sovjetska
oblast. Kirov se je zategadelj močno zavzemal za spravo s tistimi partij-
skimi elementi, ki so za časa prvega petletnega plana prestopili k Opo-
ziciji,' ki pa bi jih bilo mogoče pridobiti za sodelovanje na novi podlagi
prav zdaj, ko je »razdiralna« faza minila.
Stališče Kirova (še celo bolj poudarjeno ga je predstavil Gorki) si je
pridobilo znaten vpliv med tistimi pri vrhu partije. Cas boja za prvi pet-
letni načrt zanje ni bil ravno lahek. Grozote, ki so spremljale preobrazbo
vasi in ki se o njih tebi niti ne sanja, ni moč popisati. Tisti iz vodstva
partije so za vse to vedeli in mnogi od njih so to vednost težko prenašali.
Neki dogodek iz tega časa je zelo značilen. Ob koncu leta 1932 je nekaj
mladih ljudi v Leningradu priredilo literarni večer, katerega se je kot
gost udeležil tudi Kalinin. Bilo je to v zvezi z neko obletnico OGPU (mi-
slim, da je bila petnajsta obletnica ustanovitve Ceke, njene predhodnice).
O Ceki so recitirah pesmi, katerih vodilni motiv je bila misel »naj Ceka
še naprej, še bolj neusmiljeno uničuje naše sovražnike«. Zlobni jeziki
trdijo, da je Kalinin tisti večer malo pregloboko pogledal v kozarec. Lahko
da, to bi pač pomenilo, da je alkohol zlomil njegovo zadržanost ter odprl
prosto pot njegovim resničnim čustvom. Tisti, ki so bili na tem večeru
navzoči, pravijo, da je bil Kalininov govor podoben kriku ranjenega srca.
Potem ko je bila prebrana posebna krvoločna pesem, je Kalinin vstal in
rekel: »Res smo večkrat prisiljeni zatekati se k terorju, vendar se to nikdar
ne sme poveličevati. To, da smo se prisiljeni zatekati k takim strašnim
ukrepom, je naša tragedija, vendar po ničemer ne hrepenimo bolj kakor
po odpravi terorja. Zato ne bi smeli poveličevati brezsrčnosti, temveč
moramo upati, da bo le prišel čas, ko bomo našo ,kaznujoče roko' lahko
pogrešali.«
Slišati je bilo, da je ta govor povzročil precejšnje vznemirjenje. O
njem se ni govorilo le v Leningradu, temveč tudi v Moskvi. Kalinina so se
baje hudo lotili. Taki pripetljaji kot Kalininov govor kažejo, da so tisti, ki
jim je bilo naloženo izvesti petletni načrt, postali zelo naklonjeni sprejemu
• Z veliko začetnico pisano pomeni organizirano, do leta 1929 še legalno
partijsko frakcijo, ki je nasprotovala Stalinovi partijski politiki. To skupino
je vodil Trocki, ki je sprva s svojimi stališči pripomogel k porazu Zinovjeva
v Leningradu, po tem porazu pa so se Trocki, Zinovjev in Kamenjcv združili
proti Stalinu in Buharinu in se od tedaj imenovali Združena opozicija.
456
politike, ki bi umirila teror, kakor hitro bi razmere za to dozorele. Zato
je Kirov naletel na velik odziv, zlasti odkar se Stalin ni upal odkrito po-
staviti proti njegovi liniji, temveč je skušal le omejevati praktične posle-
dice, ki so iz nje izhajale. Za tako Stalinovo vedenje gre, kakor je bilo
slišati, hvala zlasti vplivu Gorkega, ki je tisti čas dosegel svoj zenit.
Tedaj, v zgodnjem poletju leta 1933, ko smo že lahko z gotovostjo
pričakovali dobro žetev, so bili Kamenjev, Zinovjev ter še nekaj drugih
bivših članov opozicije, zopet sprejeti med članstvo partije. Dovoljeno jim
je bilo celo izbrati si ustrezno področje dela in nekateri od njih so kmalu
dobili povabila na partijski kongres (februar 1934).
Na tem kongresu je Kirov doživel pravo zmagoslavje. Se predtem so
njegovo izvolitev v Leningradu pozdravili kot nobeno drugo. Na rajonskih
konferencah v raznih delih mesta, vse so bile istega dne, je bil sprejet
z navdušenimi vzkliki. »Naj živi naš Mironič!« so vzklikali delegati; bila
je to nenavadno impresivna demonstracija, ki je pokazala, da ves lenin-
grajski proletariat trdno stoji za Kirovom. Tudi na partijskem kongresu
je bil Kirov izredno navdušeno sprejet. Pozdravili so ga z vzkliki, cel zbor
je planil na noge, ko je slišal njegovo poročilo. Med odmori so razpravljali
o tem, kateri je bil burneje sprejet, Kirov ali Stalin. Ta, čisto določena
primerjava kaže, kako močan je že postal vpliv Kirova.
Ne le da je bil Kirov ponovno izvoljen v politbiro, postal je tudi eden
od sekretarjev centralnega komiteja, tako da je postala njegova preme-
stitev v Moskvo nujna: v kratkem bi moral prevzeti skupino oddelkov,
ki so dotlej spadaU pod Postiševa in Kaganoviča. To naj bi namreč zago-
tovilo uresničitev linije, ki jo je navdihnil Kirov. Toda njegova premestitev
v Moskvo je bila odložena. Kot razlog za to so uradno sporočili, da je v
Leningradu nepogrešljiv, zanj da iščejo naslednika, dokler pa se ne da
najti kdo primeren za njegovo mesto, se njegovo premestitev v Moskvo
odloži. Kljub temu je v politbiroju delo prevzel in njegov vpliv je nadalje
naraščal.
Na neki seji politbiroja, zgodaj leta 1934, se je odprlo vprašanje, ki ga
lahko štejemo za nadaljevanje piejšnje razprave, povezane z afero Riutin.
Neke skupine v komsomolu — mladeniče in študente — so odkrili pri
razpravah o problemih terorizma. Te skupine dejansko niso storile nobe-
nega terorističnega dejanja; ko bi bile to storile, bi bilo komaj vredno
zastavljati kakšno vprašanje o njihovi usodi. Vse od časa državljanske
vojne sem je veljalo za nedotakljivo pravilo, po katerem je treba skupine,
krive terorističnih dejanj, fizično uničiti. Člani omenjenih skupin pa niso
ničesar storili, temveč so o nujnosti terorizma samo razpravljali. Njihovi
glavni razlogi so bili naslednji.
Glede na popolno pomanjkanje demokracije znotraj partije in na
prezir, ki ga vlada kaže do ustave, ne preostane opoziciji nič drugega kakor
zateči se k terorju.
V prejšnjih časih so v takih primerih uporabih »najvišjo kazen«, toda
po novem kurzu je morala OGPU, preden je ukrepala, dobiti posebna
navodila. Predloženo je bilo posebno poročilo o teh skupinah. Ce gledamo
nazaj, se zdi, da so bili še drugi razlogi za ponovno oživitev tega vpra-
457
sanja v plitbiroju. Stalin in njegov najbližji krog sta hotela preizkusiti
stopnjo učinkovitosti nove smeri ter ugotoviti, kako daleč bo šel politbiro
v svojem »liberalizmu«. Navodila, ki jih je izdal politbiro, so bila zelo raz-
tegljiva. Nobenega trdnega, načelnega sklepa niso sprejeli: bilo je le pri-
poročilo, naj se vsak primer obravnava tako, kot zasluži. Vendar je v na-
vodilih prevladovala želja, naj se »njvišja kazen« uporabi le v skrajnih
primerih, tam, kjer bi bila nepopravljivost vsakega posameznega člana
uporniške skupine dokazana. Kot nasledek tega so člani omenjenih skupin
dobih sorazmerno lahke kazni. Napotili so jih v izolatorje, v kazenska ta-
borišča, ali pa so jih izgnali, v nekaterih primerih celo v ne preveč od-
daljene kraje. Tako se je afera z leningrajskimi teroristi končala v dokaj
mili obliki. Govorice o novem kurzu so se kmalu raznesle po partijskih
krogih. Pod njihovim vplivom je nekaj pomembnih članov opozicije,
vštevši može kot Rakovski, Sosnovski itd., opustilo svojo nespravljivost.
To je prav tako veljalo za velik uspeh nove politike. Tisti, ki so se »spo-
korili«, so nemudoma dobili dovoljenje za prebivanje v Moskvi in prevzeli
odgovorne naloge. Rakovskèmu je izrekel dobrodošlico Kaganovič osebno.
Sosnovski je lahko obnovil svoje časnikarsko delo, če že ne v »Pravdi« pa
vsaj v »Izvestjih«; in še bi lahko naštevali take primere. Uspeh Kirova
je dosegel svoj zenit na plenarni seji centralnega komiteja novembra
1934. Ta seja je pretresala številne konkretne ukrepe, ki naj bi jih izvedli
v skladu z novo smerjo. Poročilo o tem vprašanju je predložil Kirov in
tako postal junak dneva. Spet se je razpravljalo o njegovi premestitvi v
Moskvo in bilo je dokončno sklenjeno, da se bo to zgodilo v kratkem.
Vsi tisti odseki partijskega sekretariata, ki so imeli opraviti z ideolo-
gijo, naj bi prišli pod njegovo vodstvo. Le za kratek čas bi se moral vrniti
v Leningrad, toliko da bi svoje dolžnosti izročil svojemu nasledniku. Tem
bolj so bila zategadelj osupljiva telefonogramska sporočila, da je bil
umorjen.
Lahko bi kajpak povedali kaj več o umoru Kirova, nedvomno bi bilo
to zanimivo branje, zakaj ta nesrečni strel je naznanil novo dobo v zgodo-
dovini Sovjetske zveze. Vendar bi me tako poročilo odpeljalo predaleč
stran, moje pismo je že tako preobširno. Zato se bom samo dotaknil dej-
stev, ki so posebej pomembna, če naj razumemo nadaljnji potek dogodkov
v partiji.
2e iz prvih telefonskih sporočil, ki so obvestila Moskvo o umoru Ki-
rova, je bilo jasno, da gre za politični umor. Pri morilcu Nikolajevu so
našli deklaracijo, v kateri so bili jasno podani motivi za to dejanje. Toda
v luči spravljivosti, ki je bila značilna za notranjo partijsko politiko v me-
secih pred umorom, je bilo za večino izmed nas psihološko nemogoče raz-
lagati si strel 1. decembra 1934 kot dejanje terorja, izhajajoče iz sporov
znotraj partije. Težko je bilo verjeti, da bi bil od krogle kakega člana
opozicije padel nihče drug kakor prav glavni zagovornik sprave, in še
zlasti v trenutku, ko se je zdelo, da je zmaga te politike dobljena. Nadalje,
posledice, ki jih je bilo spričo takega nasilnega dejanja kaj lahko priča-
kovati, in njihov vpliv na nadaljnjo smer notranje partijske politike, vse
to je govorilo zoper to razlago. Odtod v tistih decembrskih dneh razpolo-
458
ženje, v katerem je večina ljudstva skušala umor pripisati mahiinacijam
neke zunanje sile (nikomur se ni zdelo potrebno imenovati jo), katere slepo
orodje naj bi Nikolajev postal. Iz tega se je dalo sklepati, da umor nima
nobenega pomena, kolikor zadeva politične razmere Sovjetske zveze same,
in da bo linija, kakršno je Kirov malo prej predlagal na seji centralnega
komiteja nespremenjeno in dokončno obveljala kot vodilo za politiko par-
tije. Vsi tisti, ki so bili sploh kdaj, na kakršen koli način povezani z Opo-
zicijo in ki jih je zdaj. ne brez razloga, skrbela osebna varnost, so še s
posebno vnemo razširjali to razlago. Glavno odgovornost za oblikovanje
takega stališča pripisujejo Radeku. Ko bi bil le mogel slutiti, da bo ta
verzija o »roki gestapa« pozneje izbrabljena zoper vse bivše člane Opozi-
cije in zoper njega osebno!
Vendar bivši člani Opozicije niso bili edini, ki so nagibali k taki
razlagi tega strela. Sprejeta je bila na splošno, vodilni ljudje v ljudskem
komsiariatu za notranje zadeve so si še najbolj, prizadevali, da bi jo na-
pravili za svojo. Ce bi zopet imeU priložnost videti prvi seznam usmrtitev,
ki so sledile kot povračilo strelu Nikolajeva, bi ugotovili, da je to v glav-
nem zajelo osebe, osumljene (upravičeno ali po krivem) zvez z nekaterimi
tujimi obveščevalnimi službami. V Rusiji so na splošno Nemcem pripiso-
vali odgovornost za separatistično propagando v Ukrajini. Ukazi za te
usmrtitve so prišli iz Moskve pod poraznim vtisom prvih telefonskih spo-
ročil iz Leningrada.
Ni pa bila verzija, da je v ozadju tega umora roka neke tuje sile.
tudi uradna vladna verzija. Sprva Stalin ni izdal nobenih navodil. Medtem
ko je iskanje razlage o tem, kar se je zgodilo, prepustil drugim, se je sam
pozorno in energično ukvarjal z organizacijo preiskave. Skupaj z Voroši-
lovom in Ordžonikidzejem, katerih podpora v politbiroju je bila zanj še
posebej pomembna, je pri priči odpotoval v Leningrad ter tam začrtal
obseg in smer, katerih naj se delo komiteja za preiskavo drži. Bil je slej
ko prej osebno navzoč pri pomembnejših zasliševanjih, predvsem pri izpra-
ševanju Nikolajeva samega. Prav tako je ukrenil vse potrebno za pretres
leningrajskega odseka komisariata za notranje zadeve. Vodstvo preiskave
je bilo zaupano Agranovu, ki je zadnja leta užival Stalinovo posebno za-
upanje. Stalin je dobro vedel, da bo .Jaša (tako Stalin klfče Agranova,
včasih celo na uradnih sestankih) vedno ostal goreč in ubogljiv izvrševalec
njegovih ukazov in da drugi nikdar ne bodo mogli vplivati nanj. Nikakor
pa se Stalin ni toliko zanesel na druge uradnike sekretariata.
Precej zanimivih dejstev se je izoblikovalo že v začetku preiskave.
Dnevnik Nikolajeva je vseboval neke pomembne podatke glede motivov
njegovega dejanja. Izvlečki iz njegovega dnevnika, dasiravno bežni, so bili
vstavljeni v poročilo, o katerem bom govoril pozneje. V zvezi s tem dnev-
nikom krožijo vse mogoče govorice. Ujemajo pa se vse v eni točki, namreč
glede značaja Nikolajeva na splošno. Toliko usodnega se je izcimilo iz
njegovega strela, tako za partijo kakor za državo v celem, da je zelo težko
glede njega ostati popolnoma objektiven. Toda treba je priznati, da imamo
v Nikolajevu tipičnega predstavnika tiste mlade generacije, ki jo je v par-
459
tijo pognala državljanska vojna in ki je morala v letih, ki so ji sledila
skozi ogenj in vodo ter se prilagajati raznim fazam radikalnih sprememb,
nazadnje pa je izšla iz nje z zrahljanimi živci, strtimi srci in opustošenimi
dušami.
Življenjska pot Nikolajeva je bila naslednja: se šestnajstimi leti, med
vstajo generala Judeniča, je šel na fronto kot prostovoljec ter ostal tam ves
preostali čas državljanske vojne. Na fronti je postal član komsomola. Te-
man madež v njegovi zgodbi je njegova zveza s Ceko. V njenih organi-
zacijah sicer ni nikdar imel pomembne vloge, vendar ni nobenega dvoma
o tem, da jim je pripadal, čeprav so ta podatek iz razumljivih razlogov
zamolčali celo v dokumentih, ki so kot obvestila o preiskavi krožili za
notranjo partijsko rabo. Nikolajev v partiji ni bil nikdar posebno dejaven,
čeravno je pripadal njenim vrstam od leta 1920, začenši kot član viborške
sekcije Komsomola. Tudi v Opoziciji leta 1920 ni sodeloval, če ne štejemo
njegove udeležbe pri glasovanju na nekaterih shodih tačas, ko je devet-
deset odstotkov članstva v leningrajski organizaciji podpiralo Zinovjeva.
Pri vsem, kar se je zgodilo za časa splošne čistke zînovjevcev po štiri-
najstem kongresu partije, ga ni prizadel nobeden od tedanjih kazenskih
ukrepov. Niso ga niti preselili v kakšen drug kraj (ta čas najmilejša .oblika
kazni, ki so jih uporabljali zoper »leningrajce«, če jih je bilo moč sprav-
ljati v kakršno koli zvezo z opozicijo). Leta 1929—33 je preživel v raznih
mestih, največ v Murmansku, tja ga je partija poslala na manj pomemben
položaj kot nadzornika skupine prisilnih delavcev. Pozneje, ob vrnitvi, so
ga zopet povezali z GPU, najbrž (to so še posebej prikrivali) kot člana
garde v Smolnem. To je na kratko zunanja življenjska zgodba Nikolajeva.
Zapiski o njegovem dnevniku, ki izpolnjujejo zadnji dve leti, ves čas od
njegove vrnitve iz Murmanska, pa osvetljujejo ideološko vsebino teh zuna-
njih vidikov njegovega življenja. Vse v njem, tako se zdi, kaže na dejstvo,
da so njegov duh nenehno prevzemali osebni spori s partijskim aparatom,
ki se je vedno bolj birokratizirah Dnevnik je poln opazk take vrste in poln
pritožb nad izginom starih prijateljskih odnosov, ki so delali življenje v
partiji v letih neposredno po revoluciji tako privlačno. Zopet in zopet se je
vračal k spominom na tiste dni, ki so se mu zdeli tako preprosti in rožnati,
na dni nekakšne »krvave bratovščine«. Formalizem, na katerega je zdaj
vsepovsod zadeval, ga je dražil in moril. V zvezi s tem se je zapletel v več
sporov, ki so v začetku leta 1934 povzročili, da je bil izključen iz partije.
Kratko zatem je bila njegova izključitev razveljavljena. Rečeno je bilo,
da trpi od živčne oslabelosti, do katere ga je izčrpalo delo v Murmansku,
da je razkrojen in da se zategadelj ne sme preveč zahtevati od njega.
Njegove pritožbe nad birokratizmom, ki se je razpasel v partiji, so
bile izhodišče njegove kritike. Vendar dlje od tega ni šel. Najbolj bode
v oči nesorazmerje med težo njegovega dejanja in odsotnostjo kakršnega
koli globljega kriticizma z njegove strani, to je, neko površnostjo v nje-
govem gledanju na stvari. Za Nikolajeva zunaj partije ni obstajalo nič, niti
ga ni zanimalo partijsko življenje v širšem političnem smislu. Zanimala
so ga izključno le vprašanja notranjih partijskih odnosov. Na te odnose
je reagiral z rastočo silovitostjo in postopoma je začel nastali položaj gle-
460
dati kot pravo izdajo nekdanjih lepih partijskih tradicij, kot izdajo revo-
lucije same.
Hkrati se je v njem razrasla močna želja po mučeništvu. Vedno pogo-
steje je razglašal, da se nekdo pač mora žrtvovati, da pritegne pozornost
partije na to usodno dogajanje. To pa je po njegovem prepričanju moč
storiti le z nasilnim dejanjem zoper kakšnega vidnega predstavnika »uzur-
patorjev«, ki so se polastili oblasti v partiji in v deželi kot celoti. Silen vtis
je nanj napravilo branje ruske revolucionarne literature iz prejšnjih časov.
Iz njegovega dnevnika je razvidno, da ga je to branje globoko prevzelo.
Bral je vse, kar mu je bilo dosegljivega o teroristih — spomine narodo-
voljcev in socialnih revolucionarjev. Svoje dejanje je imel za nadaljevanje
dejavnosti, ki so jo opravljali ruski revolucionarji v preteklosti. Zgodba
pravi, da je Nikolajev takrat, ko ga je Stalin vprašal, zakaj je izvršil
umor, in ga opozoril, da je zdaj izgubljen, odgovoril: »In kaj potem? Ko-
liko jih gre zdaj pod rušo! Toda v dneh prihodnosti se bo moje ime pri-
družilo takim kot sta Zeljabov in Balmašev.« Druge podrobnosti primera
Nikolajev prav tako z njegove strani izpričujejo željo, da se postavi v
zvezo s terorističnimi dejanji ruskih revolucionarjev prejšnjih dob.
Ko so bili motivi njegovega dejanja pojasnjeni, je preiskovalni odbor
usmeril svojo pozornost na naslednji dve točki: na eni strani na odkrivanje
»pajdašev« in »hujskačev« ter na drugi strani na ugotavljanje tega, v ko-
likšni meri so načelniki leningrajske sekcije komisariata za notranje za-
deve odgovorni za to, da umor ni bil preprečen.
Odgovor na prvo vprašanje je bil v glavnem preprost. V svoji izpovedi
je Nikolajev poudaril, da je bilo njegovo dejanje izključno osebne narave
in da pri tem ni imel nikakršne druščine. To trditev je potrjevala tudi
vsebina dnevnika. V njem ni bilo prav nobenega namiga, ki bi podpiral
domnevo o obstoju kakšne skrivne organizacije, katere član bi Nikolajev
lahko bil, ali po ukazu katere naj bi bil deloval. Pri vsem tem že omenjeno
poročilo o zadevi Nikolajev ni vsebovalo nobenega namiga o čem takem.
Brez dvoma bi bila preiskovalna služba vne.sla v svoje poročilo vsakršno
omembo o tem, ko bi jo bila v dnevniku le našla. Spričo narave dnevnika
na splošno je nemogoče domnevati, da bi bil Nikolajev zdržal molk o čemer
koli v zvezi s skrivno organizacijo, katere član bi bil, ko bi bila takšna
organizacija le obstajala. Zakaj v svojem dnevniku si je zapisoval, in sicer
skrajnje neprevidno, tudi pogovore, ki so potrjevali njegova stališča.
Vendar so že daleč za nami dnevd, ko so bili le tisti, ki so bili dejansko,
posredno ali neposredno, zapleteni v teroristično dejanje, šteti za »pajdaše«
ali »hujskače«. Danes je vsakdo, če le podpira ali opogumlja čustvovanje,
ki bi kogar koli lahko napeljalo na taka dejanja, obsojen kot sokrivec
ali podpihovalec. Najti pajdaše in hujskače ni bilo težko. Iz dnevnika Niko-
lajeva je bilo moč razbrati, da je v leningrajski partijski organizaciji in
okrog nje mnogo nezadovoljnežev, ki ne skrivajo svojega kritičnega od-
nosa do tistih na oblasti v partiji in v državi. Bili so to v glavnem prejšnji
člani Opozicije, ki so bili nedavno tega dobili razne kazni in so se pravkar
vrnili v Leningrad iz krajev svojega izgnanstva. Ker so imeli v prejšnjem
času v partiji boljše položaje ter bili navajeni kolikor tolikšne pomemb-
461
nosti, jim je bilo težko sprijazniti se s svojo sedanjo skromno usodo.
Zmeraj so bili pripravljeni zabavljati čez novi red ter ga primerjati s »sta-
rimi dobrimi časi«. Skrivnih organizacij niso imeli, pač pa so vzdrževali
med seboj prijateljske stike, ki so bili v nekaterih primerih zelo dolgo-
trajni. Ob svojih srečanjih so si med seboj izmenjavali informacije o par-
tijskih zadevah in o usodi tovarišev, ki so bili še vedno v zaporih ali v
pregnanstvu. Zanje so zbirali prispevke ter iz srca udrihali čez nasprot-
nike, katere so imeli še posebej na piki. To pa je tudi bila meja njihove
politične dejavnosti. V kakšno javno delovanje se niso skušali spuščati.
Priložnostno je kdo pred družbo prebral kak spis o čem takem, kot so
»reminiscence na zgodovinske dogodke«.
Obstoj take vrste skupin »iedološko nerazorožene opozicije« ni bil no-
bena skrivnost. Ljudski komisariat za notranje zadeve je zanje vedel in
jih trpel, tako kot je nekdanji carizem trpel prejšnje politične izgnance,
ki so se združevali v svoje -skupnosti in se, šteti za »tuje elemente«, niso
mešali z družbo okrog sebe. Agranov, ki mu je bila poverjena naloga te
skupine preiskati, je zdaj pričel iskati podatke »o možnosti za hudodelstva«
pri tistih, ki so te skupine sestavljah, in o tem, kdo in kaj so.
Naslednji del njegove naloge je bil bolj delikatne narave. Njegova pre-
iskava leningrajskega odseka komisariata za notranje zadeve je odkrila,
da so büi načelniki tega odseka dobro obveščeni o duševnem stanju Niko-
lajeva in celo o njegovem nagnjenju k terorizmu. Nikolajev, nevrotični
in nedisciplinirani individuum, je večkrat docela naravnost govoril o tem
usodnem predmetu, in to celo v navzočnosti ljudi, ki jih je komaj poznal.
Se več, naš sistem ovaduštva deluje dandanes tako dobro, da opozicioni-
stične opazke, čeravno izgovorjene v navzočnosti dveh, treh oseb, kaj
kmalu dosežejo ušesa tistih, »ki so za to. da vse vedo«. Ce pomislimo na
to, kako so naši voditelji varovani, postane nedoumljivo, zakaj je bilo
Nikolajevu dovoljeno priti tako blizu do Kirova. Tega vprašanja se je
bilo treba lotiti še z drugega konca. Motive, ki so Nikolajeva napeljaU, so
pojasnili njegovi zapisi. Treba je bilo ugotoviti, ali je res šlo za malomar-
nost pri tistih, katerih dolžnost je bila preprečiti vsakršen poskus umora.
Kdo je imel interes znebiti se Kirova tik pred njegovo premestitvijo v
Moskvo? So obstajale kakšne niti, ki so povezovale tako zainteresirane
osebe s tem ali onim načelnikom leningrajskega odseka komisariata za
notranje zadeve? Verjetno je, da bi preiskava v tej smeri prinesla na dan
obilo zanimivega gradiva. O tem predmetu nisem slišal govoriti nikogar.
Zadnje čase se ljudje sploh branijo govoriti, zlasti o tako nevarnem pred-
metu. Vendar se slišijo namigi na ta vprašanja. Decembra 1934 so ljudje
nenadoma začeli kazati zanimanje za umor Stolipina, ki je imel preneka-
tero stično točko z umorom Kirova.*
' Stolipin je bil od leta 1906 ruski notranji minister, malo pozneje tudi
predsednik vlade obenem. Znan kot »likvidator revolucionarne lurize« (revolu-
cija 1905) in po svojih reformah (stolipinska agrarna reforma), s katerimi je
skušal Rusijo postopoma izvleči iz fevdalizma in odpreti vrata meščanstvu,
to je kapitalističnemu razvoju Rusije. Leta 1911 ga je v Kijevu ubil eser (SR —
socialni revolucionarji) Bogrov.
462
Toda preiskava se ni ulivarjala z nobenim od teh vprašanj. Usmerila
se je na čisto drugačen vidik. Poizvedovanje za »pajdaši« se je pri priči
sprevrglo v preiskavo pri leningrajskih opozicijskih krogih, medtem ko se
je preiskava, zadevajoča delež in odgovornost uslužbencev leningrajskega
odseka komisariata za notranje zadeve, sprevrgla v raziskavo razlogov za
mlačnost do opozicionalcev, to je, zakaj jim je bilo dovoljeno živeti v Le-
ningradu, sodelovati v tisku, govoriti na shodih itd, V samoopravičevanju
so obtoženi uslužbenci navajali ustne in pismene naloge Kirova, ki je v
soglasju s splošno politično koncepcijo zahteval lajšanje položaja bivših
opozicionalcev ter komisariatu ukazal, naj jih ne nadlegujejo za vsako
malenkost.
Ta poskus obrambe pri uslužbencih se je seveda ujemal z dejstvi.
Zadnja leta si je Kirov na vse pretege prizadeval obnoviti staro zinov-
jevsko tradicijo ter preustvariti Leningrad v samostojno literarno in znan-
stveno središče, ki bi se lahko v obeh pogledih merilo z Moskvo. Zato je
v Leningradu pospeševal založniško dejavnost, pripomogel ustvariti ugodne
finančne in cenzurne pogoje za izdajanje periodike, podpiral dejavnost
znanstvenih združenj itd. Hkrati s tem js Kirov opogumljal pritisk bivših
opozicionalcev na službe, podobno kot so svobodomiselni gubernatorji za
časa carizma vabili politične pregnance k sodelovanju pri znanstvenih štu-
dijah in raziskavah v Sibiriji. Analogija s prej omenjenimi »odtujenimi
elementi« se je obnesla tudi v tem primeru. »Liberalizem« Kirova je šel
tako daleč, da je jeseni leta 1934 celo takemu »grešniku«, kakor je bil
Rjazanov, bivši glavar Inštituta Marxa in Engelsa, dovolil, da se je na-
stanil v Leningradu.
Načelniki leningrajskega odseka komisariata za notranje zadeve so
zatorej dobivali ukaze za svoje ravnanje od svojega neposrednega šefa,
najvplivnejšega člana politbiroja, ki je imel v Leningradu popolnoma
proste roke. Kaj naj bi bili drugega del.ali v takih okoliščinah?
Sredi decembra je preiskava že dospela do točke, pri kateri je bilo
moč politbiroju predložiti poročilo. To so obravnavali povezano z vpra-
šanjem, kakšne politične sklepe je treba potegniti iz strela Nikolajeva.
Mene je v tej preiskavi najbolj zanimalo Stalinovo vedenje.
Boj, ki je v vrstah partijskih voditeljev trajal vse od jeseni leta 1933,
se je v mnogočem razločeval od podobnih .sporov v preteklosti. Medtem
ko so bile vse prejšnje oblike opozicije naperjene proti Stalinu in terjale,
naj ga odstavijo s položaja partijskega šefa, zdaj glede tega ni bilo nobe-
nega vprašanja več. Skupine se niso opredeljevale za ali proti Stalinu.
Vsakdo je neutrudno poudarjal svojo privrženost Stalinu. To je bil prej
boj za vpliv na Stalina, da tako rečemo, boj za njegovo dušo. Vprašanje,
za katero skupino se bo končno, v odločilnem trenutku opredelil, je ostalo
odprto, in ker je bila politična smer neposredne prohidnosti odvisna od
Stalinove odločitve, ga je vsaka skupina skušala spraviti na svojo stran.
Do umora Kirova je bilo Stalinovo vedenje zelo rezervirano; včasih je
podprl zagovornike nove linije, včasih jih je poskusil zaustaviti. Ne da
bi se sam identificiral s predstavniki nove linije, se je istočasno vzdrževal
vsakršnega izražanja zoper njo. Število dnevnih poročil, ki so mu jih
463
prinašali uradniki, je skrčil na sam minimum, pogostoma se je zaklepal
v svojo delovno sobo, jo meril s koraki ter kadil pipo. V njegovem oseb-
nem tajništvu se je tedaj govorilo, da Stalin premišljuje. In kadar je Sta-
lin premišljeval, je bil absoluten mir zapoved za vsakogar.
Gorki je imel na Stalina velik vpliv. Kot smo že povedali, so bili
to meseci, ko je vpliv Gorkega dosegel svoj zenit. Vneto se je zavzemal
za spravo sovjetske vlade z nepartijsko inteligenco in je v celoti podpiral
ideje Kirova o prehodni politiki sprave znotraj partije. Trdno je veroval,
da bi taka sprava slej ko prej okrepila in strnila partijske vrste ter tako
izboljšala možnosti za uspeh moralnega vpliva na večje skupine sovjetske
inteligence. Gorki je dobro poznal temeljne poteze Stalinovega značaja,
njegovo čisto orientalsko nezaupanje do ljudi okoli sebe, in ga je skušal
pripraviti do spoznanja, da veje zdaj do njega čisto drugačno razpolo-
ženje kakor prejšnje dni, za časa boja proti Opoziciji. Skušal ga je pre-
pričati, da je končno le vsakdo pripravljen pripoznati njegovi generalni
liniji genialnost, da nihče več ne želi spodbijati njegovega voditeljskega
položaja. V teh okoliščinah, je dokazoval Gorki, velikodušje do njegovih
včerajšnjih nasprotnikov v nobenem primeru ne bi spodkopalo njegovega
položaja, temveč bi še pripomoglo, da se utrdi njegova moralna avtoriteta.
Ne poznam Stalina dovolj, da bi lahko rekel, ali je bil njegov odziv
samo poza ali se je v resnici obotavljal, da bi sprejel ali zavrnil argumente
Gorkega. Za en argument Gorkega je bil Stalin v vsakem primeru po-
polnoma sprejemljiv: za premislek o tem, kakšen bi lahko bil pomen tega
ali onega njegovega ukrepa, kolikor to zadeva sodbe njegovih prihodnjih
življenj episcev.
Stalin se je že nekaj časa sem ne le ukvarjal s svojim življenjepisom,
temveč je tudi želel, da bi bil le-ta v prihodnosti prikazan v kar najbolj
imenitnih barvah. Rad bi bil naslikan ne le kot silen in neusmiljen borec
v bitkah z nespravljivimi sovražniki, marveč tudi kot preprost in veliko-
dušen človek, seveda v mejah, ki mu jih ti burni časi dovoljujejo ■— saj
je v globini duše verjel, da je res tak. Odtod njegovi napori igrati Harunel-
Rašida, saj ali ni bil slednji tudi z Vzhoda ter čisto preprost? Na vsak
način je Gorki dobro vedel, kako je treba ubirati te strune in je to po-
skusil izkoristiti za dober namen — ublažiti Stalinovo nezaupljivost, zmeh-
čati njegovo maščevalnost itd. Lahko da so Stalina vodili še drugi oziri.
Vse je bilo skrajnje izčii^ano od naporov zadnjih desetih let in draženje
tega občutja bi vodilo edino v nove spopade. Kakor že bodi, nobenega
dvoma ni, da je Stalin leta 1934 naglo postal milejši, vljudnejši in spre-
jemljivejši; v družbi pisateljev, umetnikov in slikarjev je rad poslušal
njih pogovore ter jih spodbujal k odkritim razpravam.
To občutje se je kmalu izrazilo v Stalinovem odnosu do bivše opo-
zicije. Posebno pomembno je bilo v tej zvezi njegovo zbližanje z Buhari-
nom, ki je bil kot urednik »Izvestij« nekaj let v nemilosti. Se bolj zna-
čilno je bilo novo Stalinovo vedenje do Kamenjeva. Ce se ne motim, je bil
Kamenjev trikrat izključen iz partije in se je prav tolikokrat tudi spo-
koril. Zadnji spodrsljaj se mu je zgodil pozimi 1932—33, ko so ga zasačih,
da je Riutinov program, dokument, ki ga je Stalin še posebej mrzli, »bral.
464
pa nič poročal«. Tedaj se je zdelo, da je Kamenjev zabredel v resne in
dolgotrajne neprijetnosti. Toda Gorki, ki je Kamenjeva močno cenil, je
znal omehčati Stalinovo srce. Priredil je srečanje med Stalinom in Ka-
menjevim, pri katerem je Kamenjev, tako se je govorilo, Stalinu nekako
izrazil svojo ljubezen.
Podrobnosti o tem sestanku, ki je bil strogo zaseben, nihče ne pozna,
toda njegov izid so partijski krogi sprejeli z odobravanjem. Stalin, kakor
je skoraj javno oznanil, »je pričel Kamenjevu verjeti«. Na srečanju je
Kamenjev baje čisto odkrito govoril o svojem opozicionalnem delovanju,
pojasnjujoč tako, zakaj je nekoč Stalinu nasprotoval in zakaj je zdaj
to nasprotovanje opusti. Slišati je bilo, da je Kamenjev dal Stalinu »čast-
no besedo«, da se ne bo več spuščal v kakršno koli opozicionalno dejav-
nost. V povračilo je dobil široka pooblastila pri upravljanju Akademske
založbe in obljubljeno mu je bilo pomembno politično delo v bližnji
prihodnosti.
Kot nekaj na račun, bi lahko rekli, mu je bilo dovoljeno govoriti na
sedemnajstem partijskem kongresu, na katerem je imel s svojim nasto-
pom velik uspeh. V svojem govoru je Kamenjev »teoretično« utemeljil
nujnosti diktature, niti ne partijske ali razredne, temveč prav osebne
diktature. Demokracija, bodi znotraj razreda bodi v partiji, je bila po
Kamenjevu primerna samo v dobah mirnega razvoja, ko je za razpravo
in prepričevanje časa na pretek. Za časa krize pa je položaj drugačen.
V takih časih država potrebuje voditelja, človeka, ki lahko prevzame
odgovornost za odločitve na svoje rame. Zares srečna je lahko partija,
srečna lahko država, ki v takih trenutkih premore voditelja, obdarjenega
z intuicijo, ki je sposoben znajti se v najtežjih situacijah. Toda gorje,
če tedaj stoji na vodilnem položaju človek, neprimeren za voditelja, zakaj
polom postane v tem primeru neogiben.
Govor Kamenjeva je bil formuliran in povedan tako, da ni moglo
v glavah poslušalcev ostati nobenega dvoma, da govornik poveličuje Sta-
lina kot voditelja prve vrste. Kongres je Kamenjeva pozdravil z ovacijo,
ki se je sprevrgla v ovacijo za Stahna. Ne veliko pozneje je bilo o tem
govoru rečeno, da je bil slej ko prej makiavelizem in da je pri pazljivem
branju kaj lahko naredil vtis, čisto nasproten od tistega, ki ga je dozdev-
no nameraval napraviti. To je bilo tisto, kar je imel na umu Višinski, ko
je na procesu Kamenjev—Zinovjev označil Kamenjeva za prenapetega
Machiavellijevega učenca.
Ce je bil Stalin, lahko mu to pripišemo, vsaj nekaj časa naklonjen
popolni spremembi partijske smeri ter politiki pomirjenja v partiji, je
bil njegov najbližji krog, njegov delovni štab, zmeraj docela zoper to.
To ni bilo zaradi tega, ker bi bili člani tega štaba iz načela nasprotovali
spremembi v generalni politiki partije, kakršna je bila nakazana v za-
mislih Kirova in njegovih privržencev, temveč zato ker so bila vprašanja
generalne politike zadeva, do katere je bila ta skupina bolj ali manj rav-
nodušna. V tem pogledu so bili, kakor se je izkazalo pozneje, priprav-
ljeni sprejeti še veliko osupljivejše spremembe od tistih, ki jih je pred-
lagal Kirov. Tisto, čemur so ti ljudje izrazito nasprotovali, je bila kakrš-
465
na koli sprememba notranjih partijskih razmer. Zavedali so se, da so
sicer mnogi pripravljeni spregledati negativne vidike Stalinovega zna-
čaja, pač zaradi prevladujočih pozitivnih potez, da pa oni kot njegovi
neposredni pomočniki (ki so natančno vedeli, kako dajati duška negativ-
nim vidikom njegovega značaja) ne bi mogli pričakovati milosti ob spre-
membi notranjepartijskega režima. Zakaj, da ponovimo, boj, ki je potekal,
ni več meril na nasprotovanje ali privrženost Stalinu, temveč na priori-
teto za vpliv nanj. V jeziku orgbiroja (organizacijski biro), se je boj vršil
zaradi predlaganih zamenjav obstoječega delovnega osebja v centralnem
komiteju z novimi ljudmi, ki naj bi iskali nove poti ter nov odnos do
ljudstva. Popolnoma razumlivo je torej, da je ta stari štab nasprotoval
vsakršnim spremembam, ki bi prizadejale njegovo moč.
Temu odporu sta stala na čelu Kaganovič in Ježev.
Kaganovič je brez dvoma sposoben človek. Brez večje izobrazbe je,
pa vendar zelo hitro dojema in sprejema ideje svoje okolice in je znan
po svoji veliki delovni zmogljivosti, nenavadnem spominu in organiza-
cijskih zmožnostih. Nihče ne zna bolje voditi vseh vrst konferenc in ko-
misij, na katerih je treba speljati diskusijo v pravo strugo, vračati pozor-
nost k predmetu obravnave in paziti, da se udeleženci trdno držijo meja
stvari. Lahko samo obžalujemo, da so tako veliki darovi prirojeni človeku,
o čigar moralnih lastnostih težko da obstojata dve mnenji. V partijskih
krogih je znan po svoji neoprijemljivosti. Nihče se ne more zanesti na
njegovo besedo: tako lahko jo da, kakor jo potem sne ali zataji. Najbrž
temu botrujejo tudi okoliščine, v katerih se je povzpenjal na oblast in v
katerih se zahrbtnost izplača. Res pa je tudi, da ni nihče drug več pri •
speval k rasti te dvojnosti kot on sam.
Ježev je Kaganovičeva desna roka. Ce bi se bilo že glede Kaganoviča
moč vprašati, ali ne bi bil zmožen svoje doseči s poštenimi sredstvi, bi
bilo tako vprašanje glede Ježeva popolnoma nemogoče. V svojem dolgem
življenju še nisem srečal člveka, ki bi bil bolj zoprn od Ježeva. Kadar
ga opazujem, se nepremagljivo spomnim na hudobne paglavce z dvorišč,
katerih najljubše opravilo je bilo v tem, da so mački privezali na rep kos
papirja, namočenega v parafin, ga zažgali ter potem škodoželjno uživah
ob prizoru, ko se je prestrašena žival pognala po ulici ter obupno, vendar
zaman skušala ubežati zasledujočemu jo ognju. Prepričan sem. da se je
Ježev v svojem detinstvu izživljal prav tako in da zdaj samo nadaljuje
to početje v drugi obliki. Treba je samo videti, s kakšno ihto se znaša
nad starimi opozicionalci, kadar se mu za to ponudi priložnost. Zdi se,
da je imel Ježev dolgo precej težav, da je lahko stopil v partijo. Bil je
osovražen in zavržen. V njegovi duši se je nabrala velika zaloga mržnje
zoper vse tiste, ki so poprej v partiji zavzemali pomembne položaje —
zoper izobražence, ki so bili dobri govorniki (on sam je bil bolj slab),
zoper pisatelje, katerih knjige so postajale priljubljene (sam ni nikdar
pisal kaj drugega kot obveščevalska poročila), zoper stare revolucionarje,
ponosne na svojo preteklost (sam ni nikdar delal v ilegalnem gibanju).
Nobeden bi ne mogel biti primernejši za funkcijo v času, ko je postalo
prekletstvo nad starimi boljševiki uradno geslo »pomlajene« boljševiške
466
partije. Edini talent, s katerina ga je narava res obilno obdarila, je nje-
gova zmožnost za zakulisne spletke. In zamudil ni nobene priložnosti, da
je lahko ta svoj talent uveljavil. V skoraj desetletnem delu v aparat i
orgbiroja in v centralni kontrolni komisiji si je pridobil izredno vednost
o osebnih karakteristikah funkcionarjev v partijskem aparatu. 2e zaradi
svoje narave mrzi vse tiste, ki izkazujejo tudi le najneznatnejšo mero
neodvisnosti ali trdnosti v prepričanjih, in jih sistematično odstavlja s po-
ložajev ter nadomešča z osebami, ki so pripravljene brez vprašanj izvršiti
vsak ukaz od zgoraj. Kajpak to politiko lahko izvaja zato, ker ima blago-
slov višjih, vendar Ježev pod pretvezo nepopustljivosti dodaja še pečat
svoje narave. Kot nasledek tega je Ježev v preteklih desetih letih znal
postaviti celo mrežo svojih najzaupnejših satelitov. Teh je kar precej,
posejani so po vseh vejah partijskega aparata, v vseh sovjetskih upravnih
organih, ne izvzemši ljudski komisariat za notranje zadeve in Rdečo ar-
mado. Te osebe mu še posebno prav pridejo zdaj, ko je postal šef ravno
tega komisariata, katerega vodilno osebje je temeljito »pomladil«. Značil-
no, Jaša Agranov je od tega vodilnega osebja edini, ki ga je Ježev obdržal.
To sta vendar stara in nerazdružna prijatelja!
Ta par, Kaganovič in Ježev, se je od vsega začetka ustavljal politiki
notranj eparti j ske sprave. Ko je bil Kirov še živ, se nista upala izpostav-
ljati se na svetlem. Zadovoljiti sta se mcrala s cem, da sta zoper to huj-
skala Stalina, da sta razpihovala Stalinovo prirojeno nezaupljivost do ti-
stih, ki jih je sumil, da so mu sovražni, in, brž ko se je dalo, sabotirala
premestitev Kirova v Moskvo, zakaj dobro sta se zavedala, da bo ta po-
teza zopet v celoti odprla vprašanje zamenjav v partijskem osebju, ki sta
ga izbirala s tolikanj tveganimi napori. Kakor bom še povedal, je bil ta
poskus sabotaže preprečen na novembrskem plenarnem zasedanju; kljub
temu pa Kirov ni prišel v Moskvo. Po njegovi smrti, ki je bila našemu
paru kaj dobrodošla, sta nastopila odkrito.
Poročilo Agranova o umoru Kirova je bilo sestavljeno čisto v nju-
nem duhu. Neškodljivi leningrajski odpadniki iz vrst bivše Opozicije so
bili v poročilu opisani kot zarotniki, ki so se stalno ukvarjali z naklepa-
njem nasilnih dejanj. Skupino bivših članov komsomola, ki so za časa
Zinojeva delovali v viborškem okrožju, z Rumjancevim, Kotolinovim,
Sackim in drugimi na čelu, je poročilo označilo za središče zarote. Resnica
pa je bila ta, da je partijski inštitut pripravljal izdajo o zgodovini kom-
somolskega gibanja v Leningradu in v ta namen po mestu organiziral
serijo sektorskih sestankov, da bi obujali spomine na delo nekdanjih kom"
somolskih aktivistov. Te bivše aktiviste iz časa Zinovjeva, vštevši celo
ljudi, kakršen je bil Sacki, ki je politično delovanje docela opustil, so
dejansko s silo pripeljali na te sestanke. V viborškem okrožju so bili ti
sestanki še posebno živahni. Se posebno zelo zanimive so bile remini-
scence Rumjanceva, istega Rumjanceva, ki je v začetku leta 1926 na se-
tanku leningrajskega komiteja komsomola povzročil, da je propadel pred-
log članov centralnega komiteja, po katerem naj bi pokrajinski komite
sprejel sklep štirinajstega partijskega kongresa, ki je poudarjeno obsojal
zinovjevce. To vedenje Rumjanceva je ostro napadla tedanja leningrajska
467
»Pravda«, ki jo je urejal Skvorcev. V svojih spominih se je Rumjancev
dotaknil tudi dobe zinovjevske opozicije, in priznati je treba, ni govoril
v jeziku uradne linije. O teh reminiscencah se je razširilo precej govoric.
Agranov pa jih je izkoristil za podlago svojim sklepom, saj se je omenje-
nih sestankov, ki jih je Agranov označil kot sestanke opozicionalcev. ne-
pogrešljivo udeleževal tudi Nikolajev.
Kdorkoli pobliže pozna delo Agranova, si kaj lahko predstavlja, kak-
šen zvarek je bil zmožen napraviti iz vsega tega. To pot je presegel celo
svoje prejšnje dosežke, in ker mu ni bilo dovolj omejiti se na Leningrad,
je potegnil niti še v Moskvo, do Zinovjeva m Kamenjeva, ki sta dovolj
brezskrbna, da sta se dobivala s svojimi prejšnjimi privrženci, kadar so
obiskovali Moskvo. Tako je bil ustvarjen vtis široko razpredene zarote,
sestavljene iz voditeljev bivše Opozicije in to v trenutku, ko so višji krogi
razpravljali o notranjepartjiski spravi.
S posebno namero za bi-egom, napraviti vtis na Stalina, je poročilo
podčrtalo pričevanje, ki je imelo namen pokazati, da Kamenjev, kate-
remu je on, Stalin, izrazil zaupanje, ni držal častne besede in da je, vedoč
za razpoloženje opozicionalcev, to ne le zamolčal centralni kontrolni ko-
misiji, temveč si tudi ni mogel kaj, da ne bi v pogovoru s prijatelji izre-
kal sicer skrbno zavitih, vendar dejansko »nelojanlih« opazk.
Razprava o tem poročilu se je začela v ozračju skrajne napetosti.
Treba je bilo odločati o dveh vprašanjih: kaj storiti s »pajdaši« in »po-
budniki« umora Kirova, kakor je to razvidno iz preiskave, in drugič,
kakšne politične sklepe je treba potegniti iz razkritja opozicionalne za-
rote. Zadnje vprašanje je bilo seveda pomembnejše. Večma je bila neraz-
položena za kakršne koli spremembe politike, ki je bila predložena ple-
numu centralnega komiteja in ki je, predvidevala vrsto gospodarskih
reform in uveljavitev nove politične graditve. Pri tej točki je večina v
politbiroju, kot je bilo videti, zmagala. Stalin je kategorično izjavil, da
je treba vse te ukrepe izvesti, da jih on sam prav tako močno podpira,
da pa naj bi načrt, ki ga je predložil Kirov, spremenili v eni postavki,
namreč, naj partija glede na to, da opozicija še ni položila orožja, kct
samoobrambni ukrep izvede nov, energičen poseg v vrste bivših opozi-
cionalcev, zlasti »trockistov«, »zinovjevcev« in »kamenjevcev«. Ta predlog
je bil sprejet, dasiravno ne brez nekaj obotavljanja. Kar pa zadeva prvD
vprašanje, je bilo odločeno, naj se prevrže na sovjetska sodišča ter pre-
iskovalnim organom prepusti, da sestavijo obtožnice zoper vse tiste, ki
bi lahko bili zapleteni v to. To pa ni bilo nič manj kot pahniti voditelje
bivše Opozicije v poguben proces in križanje.
S sprejemom tega sklepa je bil partijski stroj pognan. Kampanja
se je začela z istočasnimi plenernimi zasedanji v moskovskih in lenin-
grajskih partijskih komitejih. Dali so jim značaj slovesnosti, z nagovori
članov politbiroja itn. Člani komiteja so dobili izvode povzetega poročila
o zadevi Nikolajev (že omenjeno poročilo) z navedbami iz njegovega dnev-
nika, povzetki njegovih izpovedi ter drugimi dokumenti. Natisnjena je
bilo le omejeno število izvodov in še te so članom komiteja razdeljevali
le proti osebno podpisanim prejemnicam. Tisti, ki so izvode dobili, so
468
jih morali, ko so jih prebrali, proti potrdilu vrniti sekretariatom pristoj-
nih komitejev; tam so jih spravljali v posebne skrivne predale. Vendar
niti to skrivno poročilo ni vsebovalo popolnega besedila deklaracije, ki
so jo bili našli pri Nikolajevu ob njegovi aretaciji: vednost o tem je bila
očitno prepovedana celo temu ozkemu krogu ljudi. Na teh plenumih se-
veda ni bilo razprav. Pripravljene resolucije so bile soglasno sprejeta
in naslednjega dne so spustili pse gonjače. V tisku in na sestankih so
razplamenevali srdito kampanjo zoper vse opozicionalce, zlasti pa zoper
»trockiste« in »zinovjevce«. Tako so torej pripravili »javno mnenje« za
križanje. Prvi proces je imel sorazmerno malo odmeva. Obtoženci so bili
izgubljeni že od vsega začetka. Nihče si jih ni upal braniti. Nikogar niso
pustili k sodni obravnavi, še sorodnikov ne. Seveda, sorodnike bi bilo že
težko najti, zlasti v Leningradu, kdor je bil kakor koli osebno povezan
z obtoženimi, ne glede na starost, spol ali članstvo v partiji, je bil prijet
kot sumljiv »pajdaš«. Samo listi,ki so imeli uraden vzrok svojstvo so bili
navzoči na procesu. To tudi pojasnjuje, zakaj se je o procesu tako malo
govorilo. O eni stvari pa vsekakor ne more biti noebnega dvoma: gladko
to le ni šlo. Skoraj vsi obtoženi so prestopke, katerih so bili obtoženi, za-
nikali; prav tako so tudi spodbijali dokazila, ki so se nanašala nanje in
govorili so o pritisku, kateremu so bili izpostavljeni med preiskavo. No-
beden od njih ni priznal obstoja kakega »zarotniškega centra«. Njihovi
ugovori kajpak niso zalegli. Proces proti načelnikom leningrajskega od-
seka komisariata za notranje zadeve je potekal še bolj skrivoma. Vendar
je potekal v drugačnem ozračju. Obtožnice so bile mileje formulirane.
Obtoženci so sicer krivdo priznali, vendar so se izgovarjali na ukaze, ki
so jih dobivali od Kirova samega. Sodbe so bile za čuda mile, zlasti če
upoštevamo, kako ostre so po navadi kazni zgolj za malomarnost pri va-
rovanju oseb naših voditeljev. Balzevič, ki je odgovarjal za varnostno
službo v Smolnem, je bil obtožen samo »hudodelske nemarnosti« pri oprav-
ljanju svojega poklica ter obsojen na deset let koncentracijskega tabo-
rišča. Načelniki leningrajske sekcije ljudskega komisariata za notranje
zadeve so dobili samo po dve ali tri leta in so istoča.sno zasedali odgovorne
položaje v administraciji koncentracijskih taborišč, v katerih so prebijali
kazen. Dejansko torej kazen ni pomenila kaj več kot nižji položaj v službi.
Prvi proces proti Zinovjevu, Kamenjevu in drugim je bil popolnoma
drugačne narave. Od vsega začetka je dobil značaj demonstracije, poka-
zali so ga »z vso publicitete«, njegov namen pa je bil enkrat za vselej
»razkrinkati« voditelje leningrajske opozicije pred prebivalstvom mesta.
Obtožence, ki zadnja leta niso prebivali v Leningradu, so tjakaj pripe-
ljali iz Moskve in iz drugih mest. Po sestavu obtoženske skupine je bil
to pravzaprav proces zoper leningrajski partijski komite, seveda z izjem.d
nekaterih, ki so bili zmeraj vdani stalinisti. Obtoženim je bilo rečeno, da
»partija terja njihovo pomoč« v boju zoper teroristične tendence, ki so
se razpasle kot rezultat skrajnosti, v katere so svoj čas tudi oni sami
zašli s svojim frakcionaštvom, in da je njihova dolžnost pomagati partiji
s tem, da se pohtično žrtvujejo. Poučili so jih, da bodo le s tem, da bodo
pred sodiščem nastopiH kot voditelji Opozicije, prevzeli nase vso odgo-
469
vornost za obstoj terorističnih nagibov in te nagibe obsodih, onemogo-
čili pojave terorizma ter preprečili njihovo nadaljnje širjenje. Ta zahteva
je nekatere obtožence razburila in zrevoitirala. A prav Kamenjev je med
vsemi obtoženimi najglasneje priporočal, naj jo sprejmejo.
Nekaj pred aretacijo so Kameneva poklicali k Stalinu. To se je po
vsem videzu zgodilo neposredno pred že omenjenim odločilnim sestankom
politbiroja. Stalin se je, kot se zdi, želel v osebnem razgovoru prepričati,
ali je Kamenjev res prelomil častno besedo, na katero se je bil nekoč
zaklel; ali je Kamenjev kljub svoji obljubi res še nadalje vzdrževal stike
z opozicijo.
Moskovski opozicionalci so res med seboj vzdrževali zveze s tem, da
so se, podobno kakor oni v Leningradu od časa do časa sešli pri »družab-
nem pitju čaja«, kakor so sami označevali svoje kritične pogovore. Čeravno
se Kamenjev teh srečanj ni udeleževal, je bil o njih dobro poučen, pa tudi
o pogovorih, ki so se na njih razvijali. Nekaterim od udeležencev je v posa-
mičnih pogovorih zaupal, da je v svoji duši ostal tak, kot je bil. Za te
izjave so kmalu zvedeli vsi udeleženci »čajank«, in nekateri so jih sporočili
svojim leninigrajskim prijateljem, ti pa so jih nesli na uho Agranovu.
Ob svojem srečanju s Stalinom je Kamenjev sicer trdil, da gre za ne.spo-
razum, vendar je nazadnje krivdo priznal, se skesal in celo razjokal. Toda
Stalin je izjavil, da mu ne verjame več in da bo zadevo prepustil »normal-
nemu« poteku kazenske procedure.
Priznati je treba, da s stališča politične morale zadržanje opozicional-
cev nikakor ni bilo na posebni višini. Res je, razmere, ki v partiji prevla-
dujejo, so nevzdržne. Biti lojalen, napraviti kakršno koli stvar, ki jo zahte-
vajo od nas, je skoraj nemogoče: storiti tako bi pomenilo postati ovaduh,
letati na centralno kontrolno komisijo s poročili o vsaki negodoma pobrani
mamji opozicionalcev in o vsakem njihovem dokumentu, ki tačas kroži.
Partija, ki zahteva od svojih članov take stvari, ne more pričakovati, da
bi jo imeli za svobodno zvezo oseb s podobnimi pogledi in združenih za
isti namen. Vsi smo dolžni lagati; nemogoče je ravnati drugače. Vendar
pa so meje, ki se ne bi smele prestopiti niti v lažeh. Na nesrečo pa so
opozicionalci, posebno njihovi voditelji, kaj pogostoma prestopali to mejo.
V prejšnjih časih smo bili mi, »poUtični«, v naših odnosih z oblastniki
navajeni držati se čisto določenega moralnega zakonika. Moledovanje za
milost je veljalo za hudodelstvo. Kdor je to storil, se je politično končal.
Ko smo bili v ječi ali v preganstvu, smo se branih dajati kakršno koli
obljubo, da ne bomo skušali pobegniti. Tega pravila smo se zmeraj držali,
celo v primerih, ko bi si bili s takim poroštvom olajšali položaj. Bili smo
pač njihovi ujetniki. Paziti nas, je bila njihova naloga, skušati zbežati
pa naša. Toda kadar je v posebnih okoliščinah dajanje takih poroštev
postalo nujno, smo se jih strogo držali. Sprejeti ugodnosti olajšav, danih
v povračilo za častno besedo, in potem pobegniti to smo imeli za nevredno
in stari pregnanci so skrbno pomnili imena vseh, ki so s takim početjem
spravljali »politične« ob dobro ime.
Dandanes je ta psihologija čisto drugačna. Prositi odpuščanja je po-
stalo splošen pojav, pač pod pretvezo, da. odkar je na oblasti »moja par-
470
tija«, pravila, ki smo se jih držali v carskih časih, ne veljajo več. Ta argu-
ment je slišati vsepovsod. V isti sapi pa velja povsem za primerno, če
»•svojo partijo« neprenehoma varaš, in sicer vse odkar se ta zoper svoje
intelektualne oponente ne bojuje več s prepričevanjem, marveč s prisilo.
To je dalo razmah posebni vrsti morale, ki dovoljuje sprejemati vsakršne
pogoje, podpisovati vsakršne obveznosti z naprej premišljeno namero, da
se tega ne boš držal. Ta morala je zlasti razširjena med predstavniki sta-
rejše generacije partijskih tovarišev. Sele zdaj in z veliko težavo začenja
mlajša generacija to opuščati.
Ta morala je imela na vrste Opozicije porazen učinek. Mejna črta med
tem, kaj je in kaj ni dovoljeno, se je popolnoma zabrisala in mnogi so
zaradi tega padli naravnost v izdajstvo in odpadništvo. Hkrati je ta morala
ponudila prepričljiv argument onim. ki so nasprotovali kakršnemu koli
zbližanju z bivšimi opozicionalci, namreč da jim ni mogoče verjeti, ker že
v načelu dopuščajo potrebo govoriti laži. Kako naj kdo ve, kdaj ti ljudje
govorijo resnico in kdaj se lažejo? Edino temu ustrezno stališče se glasi,
nikdar ne verjemi komu od njih, ne glede na to, kaj pravijo in na kaj
prisegajo. Natanko tako je bilo stališče, na katero se je postavil Ježev, in
zdaj je nastopil čas, da doseže odločilno zmago.
Kamenjev je bil ob svoji aretaciji popolnoma skrušen. Obupno si je
prizadeval, da bi zbudil zaupanje v svojo novo spokorniško vlogo, vendar
ni mogel pridobiti vseh obtožencev »zadeve leninigrajskega partijskega
komiteja« (to bi namreč bila prava označba tega procesa), da bi sprejeli
krivdo nase. Iz tega razloga se je prvotni načrt, uprizoriti sodno predstavo,
izjalovil. Pri tem stanju stvari začeti proces, na katerem bi polovica ob-
toženih spodbijala tisto, kar bi trdila druga polovica, o tem ni moglo biti
govora. Proces je zato potekal za zaprtimi vrati, njegovi rezultati pa niso
zadovoljili nikogar. Ježev je zahteval smrtne kazni in gonja v tisku in na
zborovanjih je prav tako merila na ta cilj. Mnogi stari boljševiki pa se
niso mogli sprijazniti s to idejo. Posamezni zelo vplivni člani partije so
Stalinu osebno predložili prošnje proti uporabi smrtne kazni. Zveza starih
boljševikov je odkrito pobrala podpise za poslanico, naslovljeno na polit-
biro. v kateri je bila vidno poudarjena Leninova glavna poslednja volja:
»Ne prelivajte krvi med seboj.« Bilo je očitno, da tla za uveljavitev »naj-
večje kazni« še niso dovolj pripravljena, in sam Stalin je v politbiroju
predlagal, naj bi v tem primeru ne posegli po njej. Za zdaj je bil zado-
voljen s tem, da se je to vprašanje vsaj odprlo. Vendar se je proces »čišče-
nja« v partiji nadaljeval celo z večjo silovitostjo. V okoliščinah, ki so zdaj
prevladovale, je bil zanesljiv nagel vzpon Ježeva. Postal je ne le član polit-
biroja. imenovan je bil celo na položaj petega sekretarja centranega komi-
teja, položaj, na katerega je bil prvotno postavljen Kirov in na čigar račun
bi bil moral biti premeščen v Moskvo, Ježev je tedaj dobil oblast nad
vsemi oddelki, ki bi bili morali priti pod jurisdikcijo Kirova. Razmerje
sil se je odločilno premaknilo. Dvoje položajev, ki sta bila po smrti Kirova
in Kujbiševa (oba sta se zavzemala za politiko sprave) ostala prazna, je
bilo zasedenih z zagrizenima nasprotnikoma te politike.
471
Brž ko je Ježev dobil pooblastila, je pričel energično čistiti partijski
stroj. Zveza bivših političnih pregnancev (pohtični zaporniki, pod carjem
obsojeni na zapor s prisilnim delom) je bila razpuščena pod pretvezo, da
se je Nikolajev iz njihovih publikacij (spominov itd.) navzel svojih tero-
rističnih nagnjenj. Zveza starih boljševikov je bila prav tako razpuščena.
To da je bilo zavetje »nergaških starcev«, nezmožnih, da bi doumeli »za-
hteve novega časa«. Se več, likvidirana je bila komunistična akademija,
na kateri so se izpopolnjevali teoretiki. Stetski je prevzel obvezo za teme-
ljito čiščenje v uredništvih tiska v glavnih mestih in provincah.
Spomladi leta 1935 se je odigral »drugi proces Kamenjeva«, povezan
s teroristično zaroto, naperjeno zoper življenje Stalina. Ta proces je zajel
tudi nekatere člane kremeljske garde. Očitno je bilo v tej zadevi zrno
resnice: bila je zatrta s skrbojo, kot je bila sicer v navadi samo pri pro-
cesih zoper oponente, ki so bili vse drugo prej kot zlomljeni. Kamenjeva
so prav tako zapletli v to, seveda brez podlage. S tem ni imel ničesar
opraviti, v tej zadevi se je moralo le pokazati njegovo ime, potrebno zato,
da se Opozicija še bolj onemogoči. Stalinov odnos do njega je bil tak, da so
tožniki zavohali, da lahko pridobijo, če svojo vnemo stopnjujejo. Vendar
ponavljam, na dnu zadeve je bilo zrno resnice. Prizadeti so se, če drugega
ne, vsaj pogovarjali o tem, ali je primerno v Moskvi slediti zgledu, kakrš-
nega je v Leningradu dal Nikolajev. Toda telesna straža v Kremlju je bila
učinkovitejša od tiste v Smolnem.
Poglavitni nasledek tega procesa je bil na eni strani padec Jenukid-
zeja, na drugi strani pa je pomenil prvo opozorilo Gorkemu.
Jenikidze* je bil eden najtesnejših in najstarejših Stalinovih osebnih
prijateljev. Stalin ga je brez dvoma imel rad in je z njim vzdrževal osebne
stike do zadnjega. Jenukidze je bil eden redkih, ki jih je Stalin prilož-
nostno obiskoval in ki je bil vabljen na vsa družabna srečanja, na katerih
je bil navzoč Stalin. Jenukidze je bil vehk prijatelj Stalinove pokojne
žene, poznal jo je še kot otroka. Stalin pa hrani vsak spomin na svojo
ženo z nežnostjo, ki se kaj malo ujema z njegovo naravo. Se več, Stalin
je z gotovostjo čutil, da ga Jenukidze nikdar ni skušal spodnašati. Vse-
eno pa je Jenukidze padel, ker si je drznil pomagati tudi tistim, ki so jih
na leningrajskem procesu spoznali za krive, in njihovim družinam.
Treba je pribiti, da je Jenukidze zmeraj skušal pomagati političnim
zapornikom in pregnancem. Ta stvar je bila znana v partijskih krogih
in seveda tudi med pregnanci in zaporniki samimi. Prav tako je za to
vedel tudi Stalin, ne samo iz poročil OGPU, tudi od Jenukidzeja samega.
Slednji, kakor je bilo to na splošno znano, je za to imel Stalinovo neurad-
no prevolitev; brez tega bi bilo takšno njegovo delovanje kajpak ne-
mogoče.
Toda časi so se spremenili. Ježev je naznanil, da Jenukidzejeva dobro-
srčnost partiji škodi in da je treba zaradi krepitve njene gonilne moči
* Eden od začetnikov revolucionarnega gibanja v Gruziji, kot tak svoj čas
pomembnejši od svojega rojaka Stalina. Od leta 1918—1935 na čelu centralnega
sekretariata Sovjetov, enem najpomembnejših položajev v sovjetski admini-
straciji.
472
Jenukidzeja odstaviti. Vse do zadnjega je Stalin skušal Jenukidzeja bra-
niti, vendar najbrž neučinkovito, zakaj na koncu je bil Jenukidze odstav-
ljen z vseh svojih položajev. Edino, kar mu je Stalin daroval, je bila imu-
niteta pred nadaljnjimi partijskimi kaznimi ter mirna, nevplivna služba.*
Imenovan je bil za direktorja okrevališč in zdravstvenih zavetišč na se-
vernem Kavkazu. Pripadniki kroga Ježeva so skušali Stalinovo ravnanje
naslikati kot velikodušnost, poudarjajoč pri tem, da se Stalin, kadar je
šlo za potrebe in koristi partije, nikdar ni obotavljal odreči se svojim
osebnim nagnjenjem. V resnici je šlo pri tej zadevi za nekaj drugega.
Glede na to, da je Stalin za delovanje Jenukidzeja vedel in ga omogočal,
je to preprosto primer izdaje.
Primer Gorkega je bil bolj zapleten. Umor Kirova je Gorkega razbe-
snil in zahteval je energične ukrepe proti teroristom. Toda kakor hitro
je postalo očitno, da so v teku prizadevanja izkoristiti strel Nikolajeva
v politične namene, da bi lahko spremenili linijo, sprejeto konec leta
1934, za katero je Gorki s svojo podporo razdal toliko energije, je obupno
skušal Stalina odvrniti od poti maščevanja. Nejevolja Gorkega je postala
še posebej izrazita za časa drugega procesa proti Kamenjevu, ko je bilo
življenje slednjega v resni nevarnosti.
Vendar so bili vsi napon Gorkega brezuspešni. Stalin ga je prenehal
obiskovati in niti ni več sprejemal njegovih telefonskih klicev. Stvari
so šle tako daleč, da je v Pravdi izšel članek Zaslavskega, naperjen proti
Gorkemu, doslej nekaj popolnoma nemogočega. Slednji je vedel, da je
Zaslavski napisal članek po navodilih Ježeva in Stetskega. Zaslavskega
so že po navadi jemali za opravila take vrste. Pisati je znal mož dobro,
vendar je bil brez moralnih načel. Gorki je bil besen in stvari so dosegle
tako vrelišče, da je zahteval potni list za v tujino. To so mu odločno za-
vrnili. Cesa hujšega niso storili; Gorki je bil navsezadnje Gorki, ni se dal
preprosto odstaviti ali odriniti stran.
Vsi ti nasilni ukrepi, ki so v partiji sledili prvemu procesu Kamenjev-
Zinovjev, so nepoučenim ostali neznani. Celo v partiji so zvedeli o tem
šele veliko pozneje. Zgodili so se za kulisami. Za zunanji svet pa je bil
začetek leta 1935 začetek resnične »sovjetske pomladi«. Ena reforma je
sledila drugi in vse so šle v eno smer: k spravi z nepartijsko inteligenco,
k razširitvi podlage oblasti s pritegnitvijo vseh tistih, ki so s svojim
delom na katerem koli področju sovjetskega razvoja v praksi dokazali
svojo zmožnost in privrženost sovjetski državi.
(Konec v naslednji številki)
Prevedel, uvod in pojasnila napisal V. Blažič
* Že junija 1935 so ga aretirali in pozneje likvidirali. Pravda je ta čas
p,isala, da je hotel biti ^Kiobri stric sovražnikov partije«.
473
Produkcijski proces kot vsebina kapitala
(Iz poglavja o kapitalu)'
Kari Marx
Produkcijski proces kot vsebina kapitala. — Produktivno
in neproduktivno delo (Produktivno delo — ki producira ka-
pital). — Delavec je v odnosu do svojega dela kot do me-
njalne vrednosti, kapitalist kot do uporabne vrednosti etc. —
Od-daja delo kot produktivnost silo bogastva. (Kapital si jo
kot tako prisvaja.) — Preobrazba dela v kapital etc. Sismondi,
Cherbuliez, Say, Ricardo, Proudhon etc.
Na koncu procesa ne more iziti nič, kar v njegovem začetku ni bilo
njegova predpostavka in pogoj.^ Po drugi plati pa mora tudi vse iziti. Ce
se tedaj na koncu produkcijskega procesa, ki se je bil začel s predpostavko
kapitala, kapital na koncu, kot odnos forme, prikazuje'' izginul, se to lahko
pripeti le, ker so bile spregledane nevidne niti, ki jih vleče skozi [ta pro-
ces]. Oglejmo si torej to plat.
Prvi rezultat je torej :
«) Prek vključitve dela v kapital postane kapital produkcijski proces;
najprej pa materialni produkcijski proces; proizvodni proces sploh, tako
da produkcijski proces kapitala ni razlikovan od materialnega produkcij-
skega procesa sploh. Njegova opredelitev po formi [Formbestimmung] je
docela zbrisana. S tem, da je kapital del svoje predmetne biti zamenjal za
delo, je njegovo predmetno bivanje samo razklano v sebi kot predmet in
delo; odnos teh dveh je proizvodni proces ali še točneje delovni proces.
S tem se prikazuje delovni proces, postavljen pred vrednostjo, kot izho-
dišče — ta je zaradi svoje abstraktnosti, čiste snovnosti, enako lasten vsem
' Marx: Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie, str. 211—217.
2 Ena od temeljnih misli Heglove Fenomenologije duha je: Kar je bilo res
V začetku, je res šele na koncu; in kar je res na koncu, je bilo res že v začetku.
3 erscheint; v filozofski terminologiji se kaže bolj kot kjerkoli, da je izpo-
sojanje izoliranih besed (npr. »pojav« in »pojavljati se«) zelo problematično, saj
se filozofski jezik ne more razvezati v vsoto tehničnih terminov; dialektični
misli je potreben jezik kot sistem: potrebna ji je stalna prisotnost etimoloških
zvez, da bi se lahko vprašala po koreninah pojma. Prevajalec bo poskusil to
vprašanje podrobneje osvetliti v samostojnem prispevku.
474
produkcijskim formam — spet znotraj kapitala, kot proces, ki poteka zno-
traj njegove snovi, je njegova vsebina.
(Da je tudi znotraj samega proizvodnega procesa to brisanje oprede-
litve po formi le videz, se bo izkazalo.)
Kolikor je kapital vrednost, a se kot proces sprva prikazuje v obliki
enostavnega proizvodnega procesa, ne proizvodnega procesa, postavljenega
v kakšno posebno ekonomsko opredeljenost, temveč proizvodnega procesa
sploh, lahko rečemo — pač kakor je fiksirana kakšna posebna plat eno-
stavnega produkcijskega procesa (ki kot tak, kot smo videli, nikakor ne
predpostavlja kapitala, temveč je lasten vsem produkcijskim načinom) —
da kapital postane produkt ali je delovni instrument ali tudi surovina
dela. Ce je dalje spet pojmovan kot ena od plati, ki stoji nasproti delu kot
snov ali golo sredstvo, tedaj po pravici pravijo, da kapital ni produktiven*,
ker je potem obravnavan ravno kot predmet, ki stoji nasprod;i delu, mate-
rija; kot zgolj pasiven. Pravilno pa je, da se ne prikazuje kot ena od plati
ali kot različnost ene plati po sami sebi, niti ne kot gol rezultat (produkt),
temveč kot enostavni produkcijski proces sam: da se ta prikazuje zdaj
kot samo sebe gibajoča vsebina kapitala.
* Ka je produktivno delo in kaj ni, — o tem je bilo mnogo sporov, takih in
drugačnih, odkar je Adam Smith vpeljal to razločevanje — se mora izkazati
v razgrnitvi različnih plati samega kapitala. Produktivno delo je zgolj tisto, ki
producira kapital. Mar ni čudno (ali vsaj nekaj podobnega), sprašuje npr. gospod
Senior, da naj bi izdelovalec klavirjev bil produkliven delavec, igralec na klavir
pa ne, čeravno bi bil klavir brez igralca na klavir nesmisel? Toda točno tako je.
Izdelovalec klavirja reproducira kapital; pianist zamenjuje svoje delo le za
prejemek. Toda pianist producira glasbo in zadovoljuje naš čut za tone, ga v
določeni meri tudi producira? Zares to dela: njegovo delo nekaj produci a;
a zato ni produktivno delo v ekonomskem smislu: prav tako malo, kot je pro-
duktivno delo norca, ki producira utvare.
Produktivno je delo le, vtem ko producira samo svoje nasprotje. Drugi
ekonomi zato dopuščajo, da so tkim. neproduktivni delavci posredno produk-
tivni. Na primer pianist daje stimulus za proizvodnjo; deloma, ker uglaša našo
individualnost dejavneje, živahneje, ali pa tudi v običajnem pomenu, da zbuja
novo potrebo, za katere zadovoljitev se v neposredni materialni proizvodnji
uporabi več pridnosti. S tem je že priznano, da jo produktivno le delo, ki pro-
ducira kapital: da je torej delo, ki tega ne dela, pa naj bo še tako koristno —
prav tako je lahko škodljivo — za kapitalizacijo ni produktivno, pač pa je
neproduktivno delo. Drugi ekonomi pravijo, da se razlika med produktivnim
in neproduktivnim ne sme nanašati na proizvodnjo, marveč na potrošnjo. Quite
the contrary [Prav nasprotno]. Proizvajalec tobaka je produktiven, čeprav je
potrošnja tobaka neproduktivna.. Proizvodnja za neproduktivno potrošnjo je
quite as productive as that for productive consumption: always supposed that
it produces or reproduces capital. ^Productive labourer he that directly aug-
ments his master's wealth", pravi zato zelo pravilno Malthus [enako produk-
tivna kot za produktivno potrošnjo; s stalno predpostavko, da producira ali
reproducira kapital. »Produktivni delavec tisti, ki neposredno množi bogastvo
svojega gospoda"]; vsaj po eni plati zelo pravilno. Izraz je preabstrakten, ker
v tej obliki velja tudi za sužnja. »Gospodovo bogastvo« v odnosu do delavca
je forma bogastva samega v odnosu do dela, kapital. Productive labourer he
that directly augments capital [Produktiven delavec tisti, ki neposredno množi
kapital]. — Marxova pripomba.
475
[14] ß) Zdaj [je treba] obravnavati drugo plat, opredelitev po formi,
kot se ohranja in modificira v produkcijskem procesu.
Kot uporabna vrednost je delo le za kapital, in je edina uporabna
vrednost samega kapitala [der Gebrauchswert des Kapitals selbst], tj. po-
sredujoča dejavnost, v kateri se ta ovrednotuje. Kapital v reproduciranju
in množenju svoje vrednosti, to je samostojna menjalna vrednost (denar)
kot proces, kot proces ovrednotenja. Delo zato za delavca ni kot'' uporabna
vrednost; delo zato zanj ni kot produktivna sila bogastva, kot sredstvo ali
kot dejavnost bogatenja. Kot uporabno vrednoto-'' ga spravlja v menjavo
s kapitalom, ki mu tako ne stoji nasproti kot kapital, temveč kot denar.
Kapital je kot kapital v odnosu do delavca šele prek potrošnje dela, ki se
sprva znajde zunaj te menjave in je neodvisna od nje. Medtem ko je za
kapital delo uporabna vrednota, je za delavca gola menjalna vrednota:
dana menjalna vrednota. Kot taka je postavljena'' v menjalnem aktu s
kapitalom, zaradi prodaje za denar. Uporabna vrednost neke reči se nje-
nega prodajalca kot takega nič ne tiče, tiče se le njenega kupca. Lastnost
solitra, da ga je mogoče uporabiti za smodnik, solitru ne določa cene, mar-
več je ta cena določena s produkcijskimi stroški samega solitra, s količino
dela, ki je v njem opredmeteno. V cirkulaciji, v katero stopajo uporabne
Na drugem mestu enači Marx: delo, ki ustvarja vrednos^, je produktivno
(wertschaffende, i. e. produktive Arbeit). Takole formulira:
"A. Smith je v bistvenem delu imel prav s svojim produktivnim in nepro-
duktivnim delom, prav s stališča meščanske ekonomije. Tisto, kar navajajo
proti temu drugi ekonomi, [je] bodisi čvekarija (npr. Storch, Senior še bolj
grintavo itn.), namreč da vsaka akcija vendarle nekaj agira, torej zamenjavanje
naturnega in ekonomskega pomena ,produkta'; tako vzeto je tudi nepridiprav
produktiven delavec, saj [22] posredno producira knjige o kazenskem pravu;
(najmanj [pa je] to modrovanje enako pravilno, kot če sodnika imenujejo pro-
duktivni delavec, ker varuje pred tatvino). Ali pa so moderni ekonomi postali
taki sikofanti buržuja, da ga hočejo poučiti, češ da je produktivno delo, če mu
kdo obira uši z glave ali pa ga mane tam spodaj, ker mu bo recimo to zadnje
za jutri v pisarni razbistrilo butico — blockhead. Zato je povsem pravilno —
obenem pa značilno —, da so konsekventnim ekonomom npr. izdelovalci luksus-
nega blaga delavci, čeprav možakarje, ki trosijo take predmete, izrecno kašti-
gajo kot neproduktivne zapravljivce. Faktum je, da so ti delavci zares produk-
tivni, as far as they increase the capital of their master: unproductive as to the
material result of their labour [kolikor povečujejo kapital svojega gospodarja;
neproduktivni po materialnem rezultatu svojega dela]. Faktično je vendar ta
.produktivni' delavec ravno toliko zainteresiran za drek, ki ga mora izdelati,
kot kapitalist, ki si ga obrača v prid in ki tudi sprašuje hudiča po tej ropotiji.
Toda če natačneje vzameš, res vidiš, da je resnična definicija produktivnega
delavca v tem: Človek, ki točno nič več ne potrebuje in zahteva od tega, kar je
potrebno, da bi ga usposobili donašati svojemu kapitalistu največjo možno
korist [... ] (Gr. 184.)
' als; ta raba je značilna za Heglov jezik in kaže, kako zelo je Hegel vplival
na Marxa. Bilo bi terminološko neprecizno, če bi se hoteli izogniti temu »kot«.
Wert; slovenščina je z razločevanjem med »vrednostjo« in »vrednoto« celo
preciznejša od nemščine. Vrednost uporabljam, kadar gre pretežno za lastnost
oz. odnos, vrednoto pa, kadar je mišljena reč z vrednostjo.
" gesetzt: heglovski izraz, ki se veže na grško thesis in pa na Gesetz (po-
stava, po drugih slovanskih jezikih danes zakon).
476
vrednosti kot cene, njihova vrednost ne izhaja iz cirkulacije, čeprav se le
v njej realizira; vrednost je cirkulaciji predpostavljena in je z menjavo
za denar le udejanjena. Tako je delo, ki ga delavec kot uporabno vrednoto
prodaja kapitalu, za delavca njegova menjalna vrednota, ki jo hoče reali-
zirati, ki pa je že določena pred tem menjalnim aktom, mu predpostavljena
kot pogoj — določena kot vrednost vsakega drugega blaga s povpraševa-
njem in ponudbo ali na splošno, — in s tem imamo tu edino opraviti —
[s] proizvodnimi stroški, količino opredmetenega dela, s katero je bila
izvedena delavčeva sposobnost za delo in ki jo zato [delo] ohranja kot ekvi-
valent. [15] Menjalna vrednost dela, katere realizacija se dogaja v procesu
menjave s kapitaUzmom, je torej predpostavljena, vnaprej določena, in
pretrpi le formalno modifikacijo, kakršno z realizacijo zadene vsako le
idealno postavljeno ceno. Za samega delavca pa ima delo uporabno vred-
nost le, kolikor j e menjalna vrednota, ne pa producira menjalno vred-
nost. Za kapital ima menjalno vrednost le, kolikor je uporabna vrednota.
Uporabna vrednota kot razhkovana od svoje menjalne vrednosti pa ni za
samega delavca, marveč le za kapital. Delavec potemtakem zamenjuje delo
kot enostavno, že poprej določeno, z minulim procesom določeno vred-
noto — samo delo zamenjuje kot opredmeteno delo; le kolikor opredme-
tuje že določeno količino dela, torej kolikor je njegov ekvivalent že zmer-
jen, dan —; kapital si ga pridobiva v zameno [tauscht sie ein] kot živo
delo, kot splošno produktivno silo bogastva; dejavnost, ki množi bogastvo.
Da se torej delavec s to menjavo ne more obogatiti, je jasno, saj tako, kot
je Ezav prvorojenstvo dal za skledo leče, on oddaja ustvarjalno silo svo-
jega dela za delovno sposobnost kot nekakšno prisotno kolikost. Prav na-
sprotno, kot bomo videli dalje, mora celo siromašeti, saj se ustvarjalna
sila njegovega dela utrjuje njemu nasproti kot sila kapitala, kot tuja moč.
Otujuje [entäussert]'' si delo kot produktivno silo bogastva; kapital si ga
kot tako silo prilašča. Ločitev dela in lastnine nad produktom dela, dela in
bogastva, je tedaj postavljena v samem tem menjalnem aktu. Kar se kot
rezultat zdi paradoksno, je že v sami predpostavki. Ekonomi so to izrazili
bolj ali manj empirično. Nasproti delavcu postane torej produktivnost nje-
govega dela tuja moč, ■— njegovo delo sploh, kolikor ni zmožnost [Vermö-
gen], temveč je gibanje, dejansko delo; nasprotno pa kapital ovrednotuje
sam sebe s prilaščanjem tujega dela. (Vsa možnost ovrednotenja je postav-
ljena s tem; kot rezultat menjave med delom in kapitalom. Realizirano pa
je to razmerje šele v samem produkcijskem aktu, kjer kapital dejansko
koncumira tuje delo.) Kot je njemu [= delavcu] delo kot predpostavljena
menjalna vrednost zamenjano za ekvivalent v denarju, bo ta spet zame-
njan za ekvivalent v blagu, ki bo potrošeno. V tem procesu menjave delo
ni produktivno; to postane šele za kapital; iz cirkulacije lahko potegne le,
kar je vrglo vanjo — neko predeterminisrano količino blaga, ki je prav
tako malo njegov proizvod, kot [je to] njegova vrednost.
Marx dosledno loči tri izraze za »alienacijo«: Entfremdung, Entäusserung
in Veräusserung. Prim, o tem: В. Debenjak: K vprašanju o alienaciji (3), Pro-
blemi 1964, 755 ss.
477
Delavci, pravi Sismondi, zamenjujejo svoje delo za žito in to použijejj,
medtem ko je (delo) »postalo kapital za njihovega gospodai-ja«. (Sismondi VI.)
»Ko delavci dajejo delo v zameno, ga preobražajo v kapital.« (Sismondi VIII.)
Ker delavec prodaja svoje delo kapitalistu, dobi le pravico do cene dela, ne pa
do produkta tega dela, niti do vrednosti katero mu je dodalo (Cherbuliez
XXVIII). "Prodajanje dela ~ odpoved vsem sadovom dela« (N. n. m.)^
Zatorej vsak napredek civihzacije ali z drugimi besedami vsaka po-
množitev družbenih produktivnih sil, if you want [če hočete] produktivnih
sil dela samega, — kot rezultira od znanosti, izumov, delitve in kombi-
nacije dela, izboljšanih komunikacijskih sredstev, ustvarjanja svetovnega
tržišča, mašinerije itn. — bogati ne delavca, marveč kapital; torej le spet
povečuje moč, ki obvladuje delo; množi le produktivno moč kapitala.
Ker je kapital nasprotje delavca, [ves ta napredek] le veča objektivno moč
nad delom. Preobrazba dela (kot žive smotrne dejavnosti) v kapital je
po sebi rezultat menjave med kapitalom in delom, kolikor daje le-to ka-
pitalistu lastninsko pravico nad produktom dela (in komando nad sabo).
Postavljena je ta preobrazba šele v samem produkcijskem procesu. Vpra-
šanje, ali je kapital produktiven ali ne, je torej absurdno. Samo delo je
produktivno zgolj kot privzeto v kapital, kjer je kapital osnova produk-
cije in je kapitalist torej poveljnik produkcije. Produktivnost dela prav
tako postane produktivna sila kapitala, kot se obča menjalna vrednost
blaga fiksira v denarju. Delo, kot v nasprotju s kapitalom eksistira za
sebe v delavcu, delo torej v svojem neposrednem bivanju, ločeno od ka-
pitala, ni produktivno. Kot delavčeva dejavnost tudi nikoli ne postane
produktivno, dokler vstopa le v enostavni, zgolj formalno spreminjajoči
proces cirkulacije. Tisti torej, ki dokazujejo, da je vsa [16] produktivna
sila, pripisovana kapitalu, le premik, transpozicija produktivne sile dela,
pozabljajo ravno na to, da je kapital sam po bistvu ta premik, ta trans-
pozicija, in da mezdno delo kot tako predpostavlja kapital, da je torej
tudi s svoje strani gledano ta transsuhstanciacija; nujni proces, lastne sile
dela postavljati kot delavcu tuje. Pustiti, da obstoji mezdno delo, in ob-
enem odpraviti kapital, je tedaj zahteva, ki si oporeka sama in sama sebe
razkraja. Drugi, celo ekonomi, npr. Ricardo, Sismondi idr., pravijo, da je
produktivno le delo, ne kapital. Toda potem ne puščajo kapitala v njegovi
specifični opredelitvi po formi, kot vase reflektirano produkcijsko raz-
merje,^ mislijo le na njegovo snovno substanco, surovino itd. Ampak ti
snovni elementi ne narede kapitala za kapital. Po drugi strani pa potem
" Citati so iz Marxovih ekscerptnih zvezkov, ki jih po vsej verjetnosti hrani
amsterdamski Internacionalni inštitut za socialno zgodovino, današnji Lastnik
arhiva nemške socialne demokracije. Gre za naslednja dela: J. C. L. Simonde
de Sismondi: Nouveaux Principes d'Économie politique, 2e édition, tome I, Paris
1827, p. 90 in p. 105.
A. Cherbuliez: Richesse ou pauvreté, Paris 1841, p. 55—56 in p. 64.
' Produktionsverhältnis prevajam (v nasprotju z rabo) kot »produkcijsko
razmerje«, ker se nemška raba termina »Verhältnis« bolj krije s slovensko rabo
»razmerja« kot z »odnosom«: a) izraz se uporablja za razmerje med dvema
količinama; b) izraz je v rabi za »delovno razmerje«; c) die Verhältnisse so
»razmere«.
478
spet opazijo, da je kapital po eni plati vrednost, torej nekaj nematerialnega,
ravnodušnega do svojega snovnega obstajanja.
Tako Say: »Le capitai est toujours d'une essence immatérielle, puisque ce
n'est pas la matière qui fait le capital, mais la valeur de cette matière, valeur
qui n'a rien de corporel« [»Kapitai je vedno nematerialna bitnost, kajti kapitala
ne tvori materija, temveč vrednost te materije, vrednost, ki nima ničesar teles-
nega«]. (Say 21). Ali pa Sismondi: »Le capital est une idée commerciale" [»Kapi-
tal je trgovinska ideja"]. (Sismondi LX).*"
Toda nato jim pride na pamet, da je kapital vendarle neka druga eko-
nomska opredelitev kot vrednost, ker bi sicer sploh ne bilo treba govoriti
o kapitalu ločeno od vrednosti, in če so vse kapitalije vrednosti, da vred-
nosti kot take še niso kapital. Nato se spet zatečejo nazaj k njegovi snov-
ni podobi znotraj produkcijskega procesa, npr. če Ricardo kapital razlaga
kot accumulated labour employed in the production of new labour [na-
kopičeno delo, uporabljeno v proizvodnji novega dela],*' tj. kot zgolj
delovni instrument ali delovni material. V tem smislu govori Say celo o
service productif du capital [proizvodni storitvi kapitala], na kateri naj
temelji remuneracija kapitala, kakor da bi delovno orodje kot tako ter-
jalo od delavca zahvale in ne bi bilo ravno po njem postavljeno kot de-
lovni instrument, kot produktivno. Samostojnost delovnega instrumenta,
tj. neka njegova družberm opredelitev, tj. njegova opredelitev kot kapi-
tala je tako predpostavljena, da bi deducirali zahteve kapitala. Proudho-
novo »le capital vaut, le travail produit« [»kapital je vreden, delo produ-
cira«], ne pomeni absolutno nič, razen da je kapital vrednost, in ker tu
ni nič več povedano o kapitalu, kot da je vrednost, [pomeni le:] vrednost
je vrednost (subjekt sodbe je tu le drugo ime za predikat), in da delo
producira, da je produktivna dejavnost, to se pravi: delo je delo, ker [ono]
ni nič drugega razen »produire«. Da ti identični sodbi ne vsebujeta ni-
kakršnih posebnih globočin modrosti, mora biti očivestno, in še posebej to,
da ne moreta izraziti razmerja, v katerem stopata v razmerje vrednost
in delo, v katerem se le-ta sama nanašata druga na drugo in se medse-
bojno razlikujeta, ne pa ležita ena poleg drugega kot ravnodušno indi-
ferentna. 2e da se delo nasproti kapitalu prikazuje kot subjekt, tj. dela-
vec le v opredelitvi dela, in le-to ni on sam, bi bilo moralo odpreti oči. V
tem je že — ne glede na kapital — odnos, neko razmerje delavca do last-
ne dejavnosti, ki nikakor ni »rmturno«, temveč samo že vsebuje neko
specifično ekonomsko opredelitev.
Citata sta iz Marxovih ekscerptnih zvezkov. Gre za deli: J. B. Say: Traité
d'économie politique, Зе édition. Tome II, Paris 1817, p. 429. (Marxov ekscerptni
zvezek, nastal v Parizu 1844, objavljen v MEGA I, 3). J. L. C. Simonde de Sis-
mondi, Études sur l'économie politique. Tome II, Bruxelles 1838, p. 273 (Marxov
ekscerptni zvezek, nastal v Bruslju 1845—1847, shranjen v Amsterdamu).
" Citirane besede so Smithove; kot take jih citira Marx že na str. 168
Grundrisse po svojih pariških ekscerptnih zvezkih. V ekscerptnih zvezkih iz
poznih petdesetih let navaja Marx naslednjo Ricardovo formulacijo: »Kopiiai
je tisti del bogastva neke dežele, ki je uporabljen with a view to future pro-
duction [glede na bodočo produkcijo]...« (Grundrisse, str. 804).
479
Kapital, kakor ga obravnavamo tukaj kot razmerje, ki ga je razliko-
vati od vrednosti in denarja, je kapital na splošno, tj. zapopadek oprede-
litev, ki razlikujejo vrednost kot kapital od le-te kot gole vrednosti ali
denarja. Vrednost, denar, cirkulacija etc., cene itd. so predpostavljeni,
prav tako delo itn. Toda opraviti nimamo niti še s posebno obliko kapi-
tala, niti s posameznim kapitalom kot razlikovanim od drugih posameznih
kapitalov etc. Priče smo procesu njegovega nastajanja. Ta dialektični
proces nastajanja'2 je le idealni izraz dejanskega gibanja, v katerem se
kapital poraja. Kasnejše odnose gre obravnavati kot razvoj iz te klice.
A nujno je fiksirati opredeljeno obliko, v kateri je postavljen na neki
določeni točki [auf einem gewissen Punkt]. Sicer nastane zmeda.
"Kajti reč ni izčrpana v svojem smotru, temveč v svoji izvedbi, in tudi
ni rezultat dejanska celota, marveč on skupaj s svojim postajanjem; smoter za
sebe je neživo obče, kot je tendenca golo pogajanje, ki svoje dejanskosti še
nima; in goli rezultat je truplo, ki je tendenco pustilo za seboj.« Hegel, pred-
govor k Fenomenologiji duha, izd. Hoffmeister, 1959, str. U.
Prevedel Božidar Debenjak
POPRAVKI:
V pesmi »Nikoli bolj sam« Gottfrieda Benna (št. 50, str. 222) je 5. verz
(»Jezera svetla in mehko nebo«) treba nadomestiti s Svetlikanje jezer, meh-
koba neba«.
V študiji Dialektična teorija družbe se konec 14. vrste na str. 265 pravilno
glasi: »kako je notranji razvoj zahodno...«
V odlomku iz Poglavja o denarju (str. 309, 18. vrsta od spodaj) je pravilno:
-izraža le svojo kvotiteto ...«
Pravilen naslov pesmi (št. 51 stran 329) je ANGELSKO CASCENJE
480
IZ PRIHODNJIH ŠTEVILK:
FRANCE FILIPIC: O KORALNIH OTOKIH (proza)
RUDI ŠELIGO: ŽIL (proza)
PAVLE ZIDAR: O MARIJA, MATI MOJA (proza)
FRANCI ZAGORICNIK: LAVINA (poezija)
PAVEL LU2AN: ZADNJA URA (poezija)
FILIP ROBAR-DORIN: NOCNI POJAVI (poezija)
DENIS PONIŽ: PESMI
NIKO GRAFENAUER: GOTTFRIED BENN (esej)
FRANCE KLOPCiC: DVE DEKLARACIJI (razprava)