l 'j lk, rVlrt ••   I r. - •> . t
uhaja 1» r Mari-
birv. Yrcx pošiljanjih na Jom ;n \<f let.) H |t, - k. .1 p.tl lata . . 4 ,, — ,, li iTtrt M« . '-' .. M ,.
st. SO.
V Mariboru 24. julija 18G9.
Oznani!«
larulno ittrtM»" -
to M plać'. I<•i ■■ Ikral I« M tiska -.'krat 1* ■ « liska Skrit, piiiiouke se plaiu proaturn.
.k liifk j« plafat-kol«k (slempelj) taSOk.
ItokopUi h« n*» vračajo, dopisi naj »r blagoroljn . i r in kojejo.
rr©oaj I 1.
Slovenci in slovanska vzajemnost.
(Konec.)
Novo učenosti, ki jo je Poljakov brošura svetu oznanjevnti začela, češ, da Rusi niso Slovani, ampak Mongoli, so se polastili posebno dunajski časnikarji, trde, da to je gola resnica, ob enem pa izrekajo trdno prepričanje, da zdaj se bodo baš oči odprlo avstrijskim Slovanom, in da se bodo ti za-naprej ogibali Rusov. Kaj lepa bi bila za nas Slovane, ako bi nas o tako imenitni stvari še le zdaj Francozi in Poljaki morali podučevati! Z drugimi Slovani vred smejo reči Rusi, da so bolj Evropci, nego tisti narodi, ki zdaj v zapadni Evropi prebivajo. Ko so ti iz Azije v Evropo začeli poditi se, 80 Slovani že ob Tatrab stanovali, od tod so se potem razšli eni v ruske planjave, tu sezidavši Novgorod in Kijev, drugi na jug in zapad. Čudno je, da Poljaki zdaj trdijo, da so Slovani, a Rusi ne; lota 1848 so ravno narobe govorili, rekši, da Poljaki niso Slovani. Resnica je le to, da so Poljaki, prav za pravo njih šljahta, po neki lažnjivi latinsko-germanski kulturi in po germanskem fevdalizmu tako pokvarjeni, da jim med demokratičnim slovanst-vom obstanka več ni. Pokvarjeni so bili že v srednjem veku, ko so imeli največo in najmogočnejšo državo v Evropi . ki je segala od Baltiškega do Črnega morja, in ki se je razprostirala notri do Moskve, koje polovica ruskega naroda pod njih okrutnim gospodarstvom stokala. Rusija še maj lina in slaba, od mogočnih sovražnikov na vseh krajih obdana in napad ovana. je že takrat toliko narodne jedrnosti v sobi imela, da je razpršila ne satno te sovražnike, ampak razdrobila tudi poljsko moč. Pa Rusija bi ne bila mogla tega storiti, ako bi poljska šljahta ne bila sama s svojo sebičnostjo že po-pred podlago poljskega kraljestva spodkopala, Žo takrat jo osoda Poljake obsodila, vodstvo slovanstva, ki seje njim spodobovalo, Rusiji izročivši, Poljsko državno pravilo je bilo in bodo fevdalizem, pravilo slovanstva pa je enakopravnost vseh državljanov, to je demokrati/eni. Demokratični princip je tudi Rusom prirojen, in ravno pri njih so je naj bolj obdržal v zavesti in običajih naroda, čeravno so si tisti ruski vladarji, ki so zapadno Evropo v vsem posnemali, prizadevali, fevdalizem tudi na Ruskem vpeljati, ga niso mogli tako trdo vsaditi, da bi se bil ukoreninil; komaj jo Aleksander li. kmeta osvobodil, so zginili žo tudi vsi znaki fevdalizma . kakor da bi ga nikdar ne bilo. Rusko občinstvo so za tega voljo driigač. razvija, ko latinsko-germansko. „Srednjega stanu" ali gradjaristva v latinsko-gerinaiiskem smislu nu Ruskem nikdar ne bode.
Vso socijalne naprave in osnove pri latinsko-geriuanskili narodih izvirajo iz fevdalizma in se nanj opirajo; tudi „srednji stan" ali gradjanstvo v zapadni Evropi je nasledek fevdalizma. Fevdalizem je latinsko-german-skim narodom prirojen. Ni tedaj čuda, da DO ti narodi z fevdalnimi napravami in osnovami tako dolgo izhajali. Z druge strani pa je čisto naravno, da narodom, kterih /.ivolj je ravno nnsproten. favdalizem ni teknil: Poljsko je razdjal, Rusko v razvitji zadrževal. Tisoče let je ta princip v Evropi vladal. Zdaj pa ga je prehitel čas. Odpovedujejo se mu celo narodi, pri kterih je bil dozdaj temelj političnega in socijalnega razvitja.  Zarodil je pri
■•^i^iBapjpHiP^BHBuaHBKiMuainBtiaBKi^ umni i vai
njih bolezni, ki se pokazujejo v brezštevilnih krizah. Pri Francozih je ta kriza, že leta 178!» tako huda bila, da je razdrla vse socijalne razmere. Javi se zdaj tu. zdaj tam; zdaj v oni, zdaj v drugi obliki, po največ ravno med sredniiin stanom, in ravno tam. kjer je ta x demokratičnim plaščem ograjeni v v bitju svojem vender le fevdalni stan najštevilnejši . naj mogočnejši: v Belgiji, na Angleškem, na francoskem in tudi na Nemškem. Ki,a najnovejši prikazen te krize je upon!vo in celo puntanje obrtniških delavcev zoper svoje gospodarje. Iz teh prikazen se je rodilo „socijalno vprašanje", ki jo najtežje vprašanje sedanje dobe; stoji na dnevnem redu po celi zapadni Evropi. Latinsko-germanskM livropa.-je mislila, da s splošnim vpeljanjem konstitucijonalizma nastopi zlati vek' za-njo, pa konstitucijonalizem jo le rano njeno odkril, zacelil dozdaj so nobeno ni. S socijalnim vprašanjem si zdaj veliko resnobnih mož, glasovitih državnikov, posebno na Angležkem , kjer se je fevdalizem najčistejše obdržal, glavo beli. Vprašanje je: kako bi se dala ustaviti ta bolezen, ki od leta do leta hujša postaja. Tudi se je že mnogo zapadnih pisateljev s tem predmetom ukvarjalo; veliko knjig so Francozi in Nemci o tem napisali. Toda nikdo ni nič pametnega iztuhtal, pač pa se je dosti nezrelih, eelo smešnih nasvetov i a idej rodilo.
To dokazuje, da zapadni narodi svoje socijalno sahnenje spoznavajo, samo zdravila mu ne vedo. A to je slabo znamenje. Dokler te bolezni no ustavijo, si pravega, vsestranega napredka ni več misliti. Socijalno vprašanje fe za germansko-latinske narode brezno, črez koj< ga ne morejo naprej. Naj si napredujejo v druzih stvareh, kolikor hočejo; vse napredovanje bode enostransko, zatorej ne zdatno, dokler tega brezna ne preskočijo.
Socijalno vprašanje je meja, ki deli latinskn-gerinaiiski svet od slovanskega, Tu se ustavlja doba zapadna, tu SG pričenja vek slovanstva. Taka je osoda narodov. Dokler so je človečanstvo na podlagi fevdalizma razvijati moglo, so duh časa za slovanstvo ni menil: zdaj pa, ko je ta princip onemogel, s socijalnim vprašanjem vred stopa slovanstvo pred osnpnjeno ' viopsko civilizacijo, povzigovaje se. ko mogočni, dozdaj neznani, kulturni faktor na oder človeškega djanja.
Za slovanstvo socijalno vprašanje ni nobena zapreka; ravno tisti ži-volj, kterega zapadni modrijani zastonj iščejo, da bi ga vcepili latinsko-ger-manskeniu svotu, je jedro, je bitje slovanstva. In ta živelj se jo obranil v svoji naravni čistosti, najbolj pri [tuših; pri zapadnih Slovanih so ga tisočletne nevihte tujega gospodarstva in germanska okrutnost skoraj zamorile. Zato pa je pri Rusih več originalnosti, nego pri druzih Slovanih; zato razumeva prosti Rus V80 socijalne Badove, in vendar ni od nikogar v lom podučen ; zato precej ZRpopade vse nove svobodomiselne naprave. Zato slovanskemu narodu svoboda bolj basno ( ko zapadnim. Slovanski narod ima imenitno nalogo napredovanje človeške kulturo tam prevzeti, kjer so vstavlja latinsko-germanaki svet. Začetek izpeljevanja to naloge je provzel Rus; — zato Rus, ker kakor smo že omenili, on že zdaj vsa sredstva ima, ki bo i istomu potrebna, kise hoče takega počel jalotiti. Tisti napačno sodijo, ki mislijo, da bo Rusija potrebovala toliko iti toliko časa, da se povzdigne na ono .stopinjo, na kteri je zdaj zapadna Evropa.   Rusija no bo hodila po sledi Evrope.   Ona ima druga pota
Socijalno vprai»nj«\
(Dalje.)
Notranje socijalno ustrojstvo staroslovanske občine je bilo sko;: in skoz demokratično in komunistično. Po tem takem v staroslovanski občini ui bilo prostora ni za plemstvo ni za suženstvo. Teh socialnih nespodub naši stari očaki niso poznali; te hrge, ta plevel človeškega društva so Se le pozneje germanski in romanski klatovitozi kakor evailgeljski sovražnik ljuliko med čisto našo pšenico zasejali. Suženstva deues med »Slovani ni več. mesto njega je pa aristokracija tem več prostora zavzela. Demokracija more izhajati i z absolutno monarhijo i z republiko, samo aristokracije ne trpi polog sebe, kajti ta je njeno nasprotje. Demokracija in aristokracija sto (Ivo sili, med kterima mini in sprave nikdar ni bilo in no bo. Ravno aristokracija, iz zapada k nam Slovanom prinesena, je najbolj ustrojstvo našo demokratične občine razdevala. Ruski cesar Nikoia je dobro razumel demokratični duh slovanski, ko je rekol, da on zapopada absolutistično monarhijo in demokratično republiko, modernega aristokratično-biiokratičnega konstituci|o-"alizma, kakoršen vlada na zapadu Evrope, pa nikakor ne. Ta njegov historično znameniti izrek, kterega jo zapadno - evropski svet žo v vse žepe vtikal, pa v nobenega vtekniti mogel, so moro le iz gledišča slovanske demokracije oceuiti in raztolkovati. Nasprotja se drugo drugega dotikajo, tako absolutna monarhija in demokratična republika, če bo na Ruskem kedaj (lo političnih prekucij prišlo, bo namesto sedanjega absolutizma demokrata republika stopila, ne pn aristokratični konstitucijonalizem, celo če se 00 tudi za naprej na Ruskem demokracija tako krepila, kakor se do zdaj ki'epi. o čemur pa ni dvojbe.
Zapadni svet strašno kriči nad ruskim absolutizmom, ter ga v svoji rusoicibiji stavlja kot neko pošastno strašilo na javnost. To pa zapaclujaki "e pomislijo, da njih  konstitucijonalizem le v nekih otlih formah, ki so jih
aristokratje in birokratje izmislili, obstoji, in da ti otli kalupi še dolgo ne bodo z mesom in telesom napomeni. Tudi tega zapadnjaci ne vidijo, da nikjer drugje v
Evropi občina nima tolike avtonomijo in notranje svobode kakor ravno na Bu-skem. Okvir, ki ga ima ruska občina, je tako širok, tako prostoren, da se v njem ruski narod gotovo svohodnoje giblje, nego n pr. mi avstrijski Slovani med ojnicami avstrijsko-ogerskega konstitucijonalizma, Ruski narod ima v ustroj stvu svoje občine zapadno-e\ copski konstitucijonalizem več kakor nadomesten. Zato p;\ tudi na Ruskem masa naroda ne zahteva konstitucijonalizma ; kdor na Ruskem konstitucijonalizem pa šabloni zapadne Evrope zahteva, to je aristokracija, pa tudi ta ga je še le nd tega časa zahtevati začenjala, od kar je robstvo odpravljeno. Dokler je luska aristokracija narod šo pod rob-skini igom držala, ni konstitucije zahtevala ; še le zdaj po emancipaciji kmetov jo postala liberalna, ter poticijonira za konstitucijo, pa ne v narodovo nego v svojo korist. Ona hi rada angležke lorde posnemala, ter .s pomočjo konstitucijonalizma svoj po emancipaciji kmetov izgubljen upliv in ugled nazaj dobila. Ni kak!
Svoboda ruske kmečke občine jo tolika, da se je narod do zdaj še zmerom ž njo zadovoljil. Zgodovina ruskega naroda nam ne kaže ni eno prekucije, v kteri bi se bil ruski narod za to poganjal, kar zapadna Evropa pod koiifititucijonaliio svobodo razumeva; pač sejo pa vsegdar in proti vsakemu po koncu spel, ki se je podstopil, mu ustrojstvo njegovo občin" razdirati, Mimogrede naj omenim, da razen Aksakova nimam nobenega drugega ruskega pisca pri roki, iz kterega bi mogel crpiti podatke, odnoseće se na ustrojstvo rusko kmečke občine, in sploh na socijalno težnje ruskega naroda. V Zagrebu kjer živim in pišem, bi se mi pri denašnjih političnih okolnostih za veleizdajstvo vzelo, če bi po ru>kib knjigah popraševal; to naj mi služi za opravičenje vseh pomanjkljivosti tega spisu. —• Aksakov pravi: narod n i nikogda no gonjal-sja za svobodoj političeskoj, ne hotijel učastja (de i a) v praviteljstvje; no on silno don , I (visoko cenil) svobodoju ži/ni, obi-t i enn, bitom svojim; i logda sčitajet (čutil se) sebja ugnetenjim. kogdo eta hoda narušajet-fija.   .la proizvožu slovo svoboda ot: svoj i bit, otsjuda
r
pred seboj. Njej ni zadosti, da Evropo dojete, ampak da jo prehiti. Rusiji latinsko-gorraanska kultura ne zadostuje ; ta kultura njenih, zapadnjernu svetu neznanih moči ne more napajati. Da prične izpolnevanje svoje naloge, je čakala Rusija samo ugodnih časov.
Naj se nam ne ugovarja, da ho irnela Rusija še mnogo opraviti, predno si prisvoji vso tehnične iznajdbe zapadne .Evrope. Rus je rojen teh-nikar, čeravno so prešnje vlado vse prizadjale si, da ga tudi v tem obziru v razvitku zadržujejo, ter tako s pomanjkanjem domačih moči potrebo tujcev v Rusiji dokazati naincravši, je prosti Rus, ko samouk, v mnogih vrstah umetnosti do velike popolnosti dospel. Sicer tehničnih iznajdeh zapadne Evrope slovanstvo ne pretira, temveč jih čisla, kakor se spodobi, in gotovo jim bo v teku svojega tisočletja drugih, novib, morebiti še večih , pridružiti se trudilo. Naj se nikar Evropa v tem ne moti : narodi, ki politično in socijalno v razvitku zaostajajo, tudi v umetnosti kmalu ustavijo se. Pa tudi to se no sme pozabiti, da tehnična umetnost brez politično-socijalnega napredka! ni nič. Ce bi bil sirakuzki tiran vse zdanje iznajdbe poznal, bi jih bil gotovo le za to porabil, da bi bil ljudi šo bolj mučil.
Tudi ta ugovor ne velja, da Rusija še nima parlamentarnega živ-' ljenja. Temelj za tako življenje je že postavljen. Sicer pa mi mislimo, daj Rusija ne bo slepa opica zapadne Evrope. Parlamentarno življenje, kakor! je zdaj pri zapadnih narodih osnovano, se je že preživelo. Treba mu je predrugačenja; treba mu je bolj demokratične podlage; treba je, da narodi ali občinstvo već, a neposrednoga upliva na postnvodnjstvo pridobe.
*
Razkladati te, nekterim Slovanom popolnoma znane, reči smo sej »amo iz tega namena lotili, da se bralci „Slov. Nar." prepričajo, da popri-' ietje ruskega jezika, kot občeslovanski jezik izobraženih Slovanov, ni važno samo iz principa za zapadne Slovane, ampak imenitno in koristno tudi v kulturnem obziru. — Tistim čitateljem „Slov. Nar.", ki Rusijo in ruski narod le po nemških knjigah in nemških časopisih poznajo, se bo to, kar mij pripovedujemo, čudno in neverjetno zdelo. Nemci so z dobrim premislekom svoje sosede, zlasti Slovane, tako očrnili, da, kdor je po nemški izobražen, nehote mora drugač, recimo : čisto napačno, svet, in posebno Slovane, predstavljati si, kakor so. Lep del nemškega slovstva obstoji iz obrekovanja dru/ih narodov. Priporočeno naj bo tedaj tistemu, ki si želi o Rusiji in Rusih podučiti se, da si poišče v ta namen boljših virov, kakor so velika večina nemških knjig in časnikov.
___ j
Narodno gospodarstvo.
i
Svet tjospodinjam.
Dan na dan so pri nas drva že bolj draga ne le po mestih, am-' pak tu in tam tudi na kmetih. Premog seveda nnmestuje veliko drv, vendar se zavoljo smrada ne da dobro rabiti po kuhinjah. Zato je prav važna ueka iznajdba, ki se je prvič pri pariški izložbi oglasila, namreč norvežki ,.8nmoktihec", ki nam prihrani mnogo drv, gospodinjam tudi precej dela in znoja.  Iznajdba je prav priprosta, kakor so vse važneje iznajdbe,
Kaj se pa godi, kader kuhamo V Voda mora zavreti, namreč tako topla postati, da doseže 80 stopinj toplote po toplomeri), pri nas navadnem. Meso itd. pa mora ostati v vroči vodi dve uri; mi namreč imamo navado, dve uri poleg lonca ali pod loncem vedno kuriti, zato, da bi voda vedno ostala vroča, namreč vedno pri 80 Stopinjah.
Sarnokuhec pa je tako orodje, s kterim nam ni več treba 2 uri kuriti; nego ko je lonec enkrat zavrel, postavi so v .sarnokuhec, kjer je lonec povsod obdan z govejo dlako, kukor v kožuhu, in tam ostano 4 ure. Seveda je dlaka obšita s platnom ali šo bolje s parhentom, da ne pride z loncem
v dotiko. Tista dlaka ne pusti dosti toplote iz lonca, in tako se zgodi, da po preteklih štirih urah ona voda. ktero smo v sarnokuhec postavili z 80 stopinjami — še zmirom ima 60 do 66 stopinj toplote, in tolika toplota v štirih urah še tudi toliko in še več opravi, kakor 80 stopinj v dveh urah. meso je skuhano, juha je jako dobra, sočivje je mehko, in gospodinja je svoje delo večidel opravila. Druzega namreč ni več treba, nego če hoče cmoke ali rezance itd. v juho ukuhati, še enkrat juho zavreti (kar se pa sedai zgodi v 6 minutah), zabeliti in potem — dober tek! Nikoli ni treba črnih pen od juhe odjemati, vsaka redivua snovica, ki je bila v govedini, ostane nam v jedilih, kakor tudi lastni duh vsakega jedila.
Peči seveda v samokuhcu ne moreš, pa to je veliko vredno, da poleg tvoje kave za zajutrk že tudi zavreje govedina, riža in sočivje za kosilo; da tvoja gospodinja od 8 —12 zjutraj v kuhinji ima za polovico manje opraviti; da tvoja jedila, če prideš prepozno domu za l uro, za 3 ure, ostanejo vendar topla v samokuhcu, in ne zgubijo svojega okusa! Probatum est! Lani v spomladi sem bral ta nauk v „Bazaru", včasi prav dobrem be-rolinskem časopisu, dal sem si napraviti sarnokuhec, kmalo potem še drugega, in poplačala sta mi stroške že dvakrat najmanje.   Podoba je ta-le:
e a, b  lonca, kositerna (aus Blech) seveda s kositernimi
pokrivkami in rogli, cilindra, c, c, c, dlaka obšita. d, d, pokrivke, z dlako napolnene. e, lesena pokrivka. Vse to stoji v leseni skrinji, na toplem kraji v kuhinji Lonca napravi vsak slovaški dratar, skrinjo mizar, in z.1 drugo delo pokliči sedlarja. Če se mi je izdelal sarnokuhec v Kozjem, tedaj indi tudi ne bo preveč težavno, enakega napraviti. Kdor ga pa hoče pri meni pogledati, dobro došel! Naj pride ob osmih ali ob dvanajstih, ker med časom ga ni dobro odpirati; toplota prerada ubeža! Dr. Ser ne c.
Dopisi.
Iz LJubljane, 21. julija [Izv. dop.j Zaradi Pallilevega konjika. kteri je bil v Štepanji vasi pri Anžoku razmcsaril delavca od železne ceste, ni bilo do zdaj šo nikakoršnega preiskovanja. Čemu ? Saj je bil samo prost slovensk delavec, torej niti nemškutar niti blažen turnar. Nas ubogo drhal plemeniti vojaki, kader se najedo našega kruha ter napijo našega vina, svobodno sekajo za kratek čas.
Huvnovci so bili teden dni na Igu, torej do poslednje nedelje; potem bo so vrnili v Ljubljano.
Uradnik železne ceste, gospod Robert H o h n, kteri so ni bil udeležil niti Janjčega niti Velčega, ter ni storil druzega, nego da je bil naroden in torej ni slave pel nemškutarskemu napuhu, kteremuje bil posebno zadnje čase groben tako visoko zrastel, prernaknen je za to na naglem iz Ljubljane na Dunaj. Enaka sreča je z onacega vzroka zadela tudi dva kondukterja, kterima, je od tukaj bilo iti na Ogersko. Prihodnjič mislimo ob uradnem ustrahovanji še več povedati.
Žrtev, ktere učilnice ponižno pokladaj > na oltar nemškutarske promemorije, še ni konec. Te dni j i vrli narodnjak sedmošolec K. ostal iz učilnice, ker so mu pretili z drugim odredom v vodenji zaradi nemirnih do-godeb poslednjega časa. Nam ni znano, česa ga upravo dolže. — Realčni učitelj Pirker se vrlo huduje, ker ga niso zaradi njegove „gesinnungstiich-tigkeiti" povzdignili za učilniškega nadzornika, česar se je zelo nadejal. Rogovilil je res dovolj, da bi torej po polnem vreden bil ministerske milosti, in za učiluiško nadzorstvo jo baje tudi iz visocih ust imel nekoliko obetov v žepu; a vendar je padel skozi rešeto. Naj mož vsaj nekoliko potepi: dokler osf.ane zdanje ministerstvo, njegovi orehi še   niso pozebli. —
jasno, kakoje značenje pridajet ruskoj čelovjek svobodje: značenje samoje vjernojo i glubokojc. Kladja načalo svobodi »o vnutrennej sainostojatelnosti, \o glubinje duha, krestjanim (kmet) umjel po etomu »ohranit sredi političe-skago rabstva vsju svoju pravstvenuju nezavisimost pod gruzuni cjepej, ko-torimi tak userdno skovali jego Peter velikij i jego prejemniki. On umjel sohranit svoju duhovnuju svobodu, cjelomudrenost svojih čelovječeskih ponju-tij i pod gosudarstvenim (državnim) i pod pomješčičkim (žlahtuiškim) igom." Ruski narod je bil pripraven, kakor nadalje Aksakov pravi: „perenosit s terpjenijem eti ugnetenija, kak percneš bi on s terpnjenijem drugoje kakoje niliud narodnoje bjedstvije naslannoje ot. boga."
Kakšen jo bil notranji ustroj staroslovanske občino.' Noben zgo-dovinopisec nam to na ravnost ne pove. Kar so semtertje napomenjenega nahaja, to so tako pomanjkljivi fragmenti, tla se iz njih popolna slika sestaviti ne da. Toliko je gotovo, da je staroslovauskti občina bila skoz demokratična, in njen teritorij je bil komunističen posod vseh občiuarjev. V de-našnjih zadrugah, kakor pri Hrvatih in Srbih obstoje, obrambi so nam je še neka slika staroslovnnske demokratično-komunističnc občine. Po razdjanji staroslovanske občino je pobegnil njen ustroj v zadruge, ter se v njih do naših dni dosta čist ohranil. Več pa nego historična poročila so za vsta-novljenje ustrojstva staroslovanske občino vredni in važni pravni običaji, in nazori o pravnih zadevah, ki šo denes v vseh slovanskih narodih več ali manj žive. Te za spoznanje socijalnoga življenja starih Slovanov tako važne starine velja izkopati iz prošlosti slovanskih narodov ! Kakor se Herkulan in Pompej izkopavata izpod Vezuvovega pepela in žlindre, ravno tako moramo mi staroslovanske socijalne ustanove izkopavati izpod tistega pepela in izpod tiste žlindre, ki so jo zapadno-evropski germanski in romanski socijalni nazori čez nje razsuli. Pri nas Jugoslovanih je začel prvi dr. Hogišić pravne običaje nabirati. On je formuliral 1TT» vprašanj, ki zadevajo ta predmet. Dobil je tudi žo od mnogih strani iz Hrvaškega, iz Slavonije, iz Srbije, Bolgarske, Hercegovine, Črnogoro in Dalmacijo odgovore na nje. Znlibog, dk se pri nas Slovencih nobeden h tem no peča.  So ve da hi so pri nas le tu
I pa tam kakšno zrnce pobrati dalo, ker nas je Germanija predolgo muštrala, in s svojo šibo slovanski značaj iz nas iztepala. Pa to nič ne de, kajti tudi najmanjše gradivco utegne prihodnjemu graditelju ljubo in drago biti. Kader bo vse to na društveno in pravno življenje odnoseče se gradivo iz naroda pobrano, potem se bo mogla iz njega slika sestaviti predstavljajoča ustrojstvo stnroslovenskega društva.
Kakšen je ustroj denašnje kmečke občine na Ruskem ? — Ruska kmečka občina je v socijalnom pogledu brž ko ne staroslovanski demokra-tično-komunistični občini, če že no skoz kongruentna, vendar zelo podobna. Zares čudno jo to, da precej potem, ko so ruski kmetje izpod „pomješčič-kega" robstva prišli, in kot svobodni proglašeni bili, so se začeli sami po svojih pravnih nazorih, oslnnjajočih se na stara poročila, občinsko vredjevati. V mnogih ruskih gubernijah jo bila tradicija staroslovanske občine še tako živa v narodu, da so si kmetje sploh domokratično-komunistične občine osnovali. Ruska vlada jim te ni nikakor branila, če je svojo roko vmes vtaknila, je bilo le zato, da bi socijalno gibanje v neko sistemo spravila. Priznati se jej mora, da jo bila kmetom nasproti v njih občinskem vredovanji ^ popustljiva. Voljno so je dala od javnega mnenja, od kmotovskih želj celo za seboj potegniti. Taka liberalnost jo gotovo hvale vredna, če si bodo kdaj drogi Slovani svoje občine na historičnem temelji ustrojovali, naj si dennšnji ustroj ruskih kmetovskih občin v izgled vzamejo. Ruska vlada kmetom v njih občinskem vredovanji pa posebno šo zato tako popustljiva bila, da v demokraciji prostega naroda zagradi jez proti uplivu aristokracije' In to je prav. Aristokracijo velja povsod, kjer god pri nas Slovanih obstoji, s korenino izkoreniti, kajti ona se ne strinja s slovanskimi nazori o človeških pravicah. Rusija bo le tačas srečna in napredujoča, kader bo ali skoz demokratična monarhija, .tli pa demokratična republika] naj veča nesreča za Rusijo bi pa bil aristokratično-birokratičen konstitucijonalizem, kajti ta Ij1 pomenil zmago tako zvane nemške stranke. Zgodovina vseh časov in vse" narodov nas uči, da je aristokracija, kador god je, in kjer god jo mi keI' milu vlado bila, najpopreje nu svojo korist gledala, narod pa ali za nos, ai
38^534
Ljubljanski „Sokol" je minolo nedeljo (18 dan I m.i že drugič usmerjal iti na Dolsko. fittM mu župan dr. S u p a n že drugič ni privolil, in to (kakor tiskarskemu društvu) — risum teneatis' tudi zaradi razkačenosti ižanskih kmetov Mnogo se govori, da se noben izhod ne dovoli „Sokolu," dokler tudi turnarji zopet ne bodo mogli bobnati in želodov prenašati po kranjski zemlji, česar bode treba čakati do sodnjega dneva popolodne,
Za deželnega poslanca ljubljanske okoli« e li na -krivin:., sebi na korist prizadeva tudi glasoviti okrajni glavar Pajek. Pridobil je selškega župana v Šmarji, gosp, Zupančiča, kteri jo bil za viimarski tabor šm;i-rijcem sam kupil zastavo, in jedva (komaj) pričakoval, kdaj poči zora blažega taborskega dneva. V tem se Pajek prikaže v Smanje ter ga tako oprode, da je potem dejal, ka rajši izgubi ne vem kaj. nego da bi šel na tabor. Ta /upan zdaj Pajku najbolj volilce lovi, in obeta, koliko jim ta mož polem davkov poniža, ako bode čičal na deželnega zbora sedeli, Na skrivnem se tudi vrli g sp. Kotnik črni, da bi morebiti utegnil potegniti za Obrezo ali celo za dr. Klunom ; ali Kotnik je znan gospodom, kteri ga priporočajo, da nikoli ne bode v nemškutarski rog trobil, gosp. Pajek bode pa gotovo, če zdaj tudi pravi, da ne. Mi se torej nikakor ne bojimo, da bi gosp. Kotnik ne zmogel, ako tudi mu utegnejo kaki 3 —t glasovi šmarijske okolice nd-pasti; vendar opominjamo volilce. naj ne verjetno praznega obrekovanja, ker to so znane, stare zvijače, s kakoršnimi ne kteri, ne vsi, kandidati sebi iščejo glasov, ktere drugim odjemljejo. - Kar se dostaja Pajkov ih davkov, tudi to je prazna slama. Kaj res mislite, da je po vsej kranjski deželi razglašeni Pajek boga očeta strijo. kteri bode mogel sam narediti, kakor bi k višku pogledal, česar vsemu dozdanjemu deželnemu zboru, v kterem je mnogo pametnejših mož, nego je Pajek, po tolikoletnem trudu ni bilo mogoče? Ali menite, da je ta okrajni glavar morebiti vsaj tako mogočen, da, kader pride na Dunaj, precej dohode na cesarskem dvoru polič vina in pogačo belega kruha, kakor so pripoveduje o Krpanu? — Ta Pajek je 1803 leta županom grozil, de se jim davki povikšajo, ako bodo zahtevali slovensko uradovanje po pisalnicah, ter on dan je zopet Ižancem obetal 70.000 gold. davka polajšati, nko raztrgajo narodno zastavo. Vse to so bile prazne besede tudi on dan. Ta dragi prijatelj kmetov, kterim jo že toliko hlač pomeril, vas vedno z davki samo tako meči, ker ve, da vas najbolj tarejo, p storiti on sam vendar nič ne more, če tudi zdaj tisoče (tavžente) z jezikom premeta, kakor otroci drobne kamenje, kader devetkajo. Ako bi Pajek prišel v deželni zbor, potegnil bi, kakor smo žo rekli, z neinškutarji, kteri so v manjšini, torej nikoli ne morejo narediti, da bi kak njihov sklep obveljal, in kteri z večino tudi nikoli nohte glasovati, ker jo slovenska, pa morebiti ne bodo glasovali celo takrat, kader se bode slovenska večina poganjala za to, da so davki pomanjšajo. Mogoče bi tedaj bilo , da bi Pajek v resnici glasoval celo zoper pomanjšanje davkov. Stvari je torej treba razumeti, potem še le verjeti!
Iz Trsta, li). julija. |Izv. dop.] — Včeraj je obhajala rojanska čitalnica svojo prvo obletnico. To je za tržaške Slovence pomenljiv dan , ker v Rojanu jo zagledala prva kmečka čitalnica beli dan. Rojanska čitalnica seje lani 12. julija slovesno odpirala, 13. julija pa jo bila viharna rabuka. ktero se okoličani še dobro spominjajo. Prva slovenska zastava. s ktero so spremljali vrli llojančani lani skozi mesto svetoivanske pevce domu, bila je na „Aquedotto" krščena s krvi jo. Napadle so jo namreč ošabne lahonske gete, naknnjaje jo raztrgati, a zastavničar , krepak slovensk junak . branil je pogumno svojo svetinjo. Luška drhal morala je pobegniti, videča, da krvave rane, s kterimi je preobsula okoličane , njihovega poguma no omamijo. Ta
Lahko si torej mislite da le enako nrisrčne in vedre besede , kakiršna je bila včeraj, rojanska čitalnica ni imela Sešlo se je blizo 100 oseb, večidel naši brhki okoličani m pevci kmečkih čitalničnih sester. Kdor ni še milega petja naših primorsloh slavčkov slišal, ne more si misliti veselja, ktero ti korenjaki vselej zbujajo poslušalcem pri besr«lab. Med govori in deklamo-vanjem odmevajo sladkornih smvenske melodije po dvorani, eden zbor so trudi prekositi drugega. — Pri deklamovauji je izvrstno rešila svojo nalogo gospodična Vesel-ova. kije poslovenjeno Preširnovo „Kleonoro" tako gin-Ijivo in naravsko deklamovala, da ie očarala vse poslušalce. Po tej deklamaciji stopi četvorica pevcev mestne čitalnice na oder in zapoje preljubez-njivo pesmico: „Tiha luna jasno sije", kaj občutljivo. V tem priličnem tre-notku se prikaže na odru priprost ktnečk mladenič in udom priporočuje, naj ostanejo svesti čitalnici, čitalnica naj jim vedno ostane središče, kjer si bodo lajšali v neugodnih nam časih teško srce. kjer si bodo pripravljali od današnjih milejše dni. Po govoru se je videlo, da so njegove bosede našle Sllotil odmev, od vseh strani gromeli so mu živioklici. Po tem govoru so zapeli rojanski pevci priljubljeno pesem „Tržaški smo fantje", končajo besede : »Živimo za narod, za brate smo mi", nadaljujejo kakor bi trenil barkolanski pevci drugo kitico: .Propadi Mor narod slovenski taji, še tla bi no pile njegove krvi." Sploh je te>k<. popisati izvirnost in dovršenost besed tukaj-šnib kmečkih čitalnic; njih veljavo in korist le ta lebko razsodi, ki se jih vdelež.uje sani. Posebne hvale vreden jo tudi govor gosp. J. Draščika. — Po besedi igrala se je igra „Na mostu" v polno zadovoljnost gledalcev. Po igri trajalo je veselje pri umetnem ognji in kozarcu vina še pozno v noč. Vse je preteklo v najlepšem redu.
Politični razgled.
V delegacijah .se je sprejel vladen predlog da se oficirjem plača povikia. Peust je zagovarjal ta predlog s tem, da je treba odpraviti potrti duh v vojaštvu posebno zato, ker zunanji in notranji sovražniki preže na Avstrijo. Oficirjem so plača pomnožuje, ljudski učitelji stradajo, ljudstvo davka ne zmaguje.
Deželni z b ori, se po najnovejših sporočilih odpro nektori 9. septembra, nekteri še le 20. septembra. Precej v novembru pak bodo začel zopet rajhsrat, zborovati. Znano je. da se vlada deželnih zborov malo boji, torej jim hoče niti življenja tako kratko sprosti, kakor mogoče.
Na Dunaj i so zbrani zdaj zastopniki železnic, ki ima sicer samo realno-opravilsk značaj, ktoremu bi pa Dunajčanje dali radi noniško naroden plašč. —
Iz (i rad c a  se  vest potrjuje, Na njegovo mesto baje pride (lloispach.
Iz Prage se piše v „N. IV nlki v poslednjem času mnogo skrivaj dvOr&ki svetovalec  ju  n.tlasč   zato \ pogaja. —
V Pragi je policija konfiscirala neko pesmarico, ki jo bila tiskana že I. 1864.
Na Ooskem so češki listi zopet novo skrivno okrožnico c. k. nainestništva zasledili. (Javori s.' v tej okrožnici o skrivnem odboru, kteri dela za samostalnost Peske in Moravsko, kakor tudi o nekem Čehu Riba, ki piie iz Berolina, tla Mladočehi delajo zoper Palackega in Rigra. 0 vseh teh rečeh, ki jih je zve«lel minister Taaffe, bi rado namestništvo od okrajnih
da «'. k. namestnik Mccserv odstopi.
Presse" da nekteri dunajski držav-delajo za poravnanje s Čehi. Neki Prago   poslan,   da  se s Staročehi
zastava je romala letos 17. maja na vižmarski tabor pri Ljubljani, ondi jo predstojnikov več zvedelo.   - l:boga vlada, koliko truda ima zastonj
|6 blagoslovila na pobrežji bistro Savo nebeška rosa . ondi so njo kinčai«-domoljubne gospodično ljubljanska s krasnim zelenim vencem in trakovi — in v tem novem lišpu je včeraj uad dvorano mlade čitalnice vihrala.
ilfliiiim ......m i min .....umri-um- .vuflM&v...        .■j.SfHt*- ..v-iu:.     hht— j <t:»*f
pa za mošnjo vodilo. Zato so ruski vladi iz slovanskega socijalnoga gledišča ne more dosta hvale dati, da aristokracijo s pomočjo demokracije kroti, da ono oklepa, to pa razvezuje. Mongoli ruskemu narodu niso njegovega notranjega ustrojstva vzeli. Ruski narod je pod Mongoli v mejah svoje občine svobodno /.ivel. Mongoli so samo harač pobirali, v vse druge se pa niso mešali; in ravno v tom se je ruski narod tudi pod mongolskim jarmom zdrav iti čist ohranil. Česar Mongoli Rusom niso vzeli, vzeli so jim zapadni BreČolovci, ki so posebno pod Petrom Velikim in Katarino Rusijo poplavili. Gotovo so ti zapadnjaki ruskemu narodu hujo rano vsekali nego Mongoli. Mongolov se je ruski narod že zdavnaj rešil, zapadnjaki mu pa še zmerom na til-, »iku sede.
Mi Slovani ne nosimo na našem telesu tisti stigma, ki mu zgodo-vinopisci srednji vek pravijo, naša zgodovina ni onuuležeua s tistimi socijalnima in političnimi nespodobnim, ktero je imel zi-padni svet v srednjem veku Pod Petrom velikim, občudovalšem zajiadno-cvrojiske socijalne iu politične nazore, ter jih slepo posnemovalšem, se jo začel staroslovanski občinski ustroj na Ruskem razdevati, in mesto njega „pomoščičko" robstvo vpeljevati, Aristokracija so jo dan na dan bolj široko na tilnik naroda vsedala. in i uski denar in naroden znoj frivolno in razsipno v Parizu ali v nemških kopolih potrošila. Ivan Turgenjev v svojem šo pred osvobodenji ruskih ruskih kmetov pisanem glasovitom socijalnom roman „očetje in otroci" s živimi bar v'ami slika pod „otroci" današnji po zapadnih nazorih se vedoči ruski svet Brez milosti odkriva in kaže vso puhlino, nadutost in polutanost ruskih tako "anih izobraženih društvenih krogov, pomaziljenib s površnim lepotilom za Padne biperkulture. V „očetih" pa hvali stare čase in stare ljudi zavolj "j>h nravnosti in poštenosti. Ideja celega romana je kakor tudi že sam "jegov naslov kaže prispodoba starih socijalnih ruskih  razmer z tlenašnjimi
(Dalje prih.l
Francoski opozioijooaloi se glede programa ne morejo zediniti.
Na spanja kem se vlada začenja bati uporov karlistično stranke. Več viših vojakov je bilo zaprtih, nekoliko podanih v pregnanstvo na kanarsko otoke.
Razno stvari.
* (Neverjetno, ali vendar I o resnično). Iz Ljubljane se nam |>išo: Naši nemSkutarji so vsled dr. /nrnikovo tako rekoč soglasne volitve taki, kakor da hi jih bil kdo z hudičevim oljem polil,--kar besnijo, ali pa so steklina morebiti zavoljo tega boli kužo. ker se pasji dnovi bli-i ijo. - Vzrok tega uvoda vam je ta-le faktum: Kakor veste so Begunjci iz tako imenovane Menišijo na Notranjskem 17. maja g. dr. Zamiku v ljublj. čitalnici sijajno, župan g, Prane Hren na čelu celega srenjskega odbora, diplomo častnega srenjčanstva izročili, kajti g. dr. Zamik akoravno Kranjec pa zdnj na Štajerskem domilieiran. ne hi bil mogel drugač v kranjski dež. zbor voljen biti. Tudi je ravno t isti dan dobil častno srenjčanstvo od svojih volilcev v Št. Vidu na Dolenjskem in par dni pozneje iz Zagorske občine pri Kalen na Notranjskem. Kaj ne, hote rekli, kaj vam to pripovedujem, to je bilo /,e vse zdavnaj v „Narodu" tiskano. Pa potrpite, zdaj vam pride čudna slvar: Begunjski župan g. V. Hren ima pa brata uradnika pri ljublj. .ležalni sodniji, kteri mož ima to grdo, nezaprinesljivo napako, da se svoje slovenske narodnosti ne sramuje. Kaj druzega, da zdaj nemškutarji dobra 2 meseca pozneje kombiniralo, da je gotovo ta mož svojega bo-gunjskega brata našuntal, da so g. dr. Z. za svojega častnega srenjčaua izvolili, ne mareši in ne pitajoči za to, ali je ta uradnik kaj z g. dr. Zamikom znan, ali ne? Brez vseh dokazov, da bi to istina bila, samo in i z ključ ivo zarad tega, ker je žo po svojih stariših tako nesrečen, da jo vatrehega narodnjaka begunjskega žujiana brat, pretijo se mu zdaj z vsakovrstnim preganjanjem, celo da mu službo vzamejo, ako so te „črne pregrehe" na čisto ne opere!'! Ako bi tudi to istina bila. da je on svojega brata za to našuntal, ali bi mu smel kdo v ustavu i državi žale be-zarad tega reči V! Kaj tacega se na celem svetu, mislim, še celo v i: i rij i ali pa v Dahomeji ne more pripetiti, — to je samo pri nas pod , 11'o orn ln o"   novo  ero   „vnrfassungstreu-nih" možev mogočo!  — Ker
smo uii zmerom dobio informirani, kakiti- l><> rT«ghlaM" sam nehote pri-poznal, povemo trm možem da bi se njihova steklina malo ohladila iri ublažila, da m g. dr. Zamik z ljubljanskim uradnikom g. Hrenom čisto nič znan, nego, da je že stari osebni prijatelj begunjskega župana, da je bil pred 8 leti v Begunjah celi mesec na vakancah in je vsled tega Meniševcem vsem osebno juko dobro znan, da ga bi bili <»ni tudi sami brez županovega nagovarjanja, precej ko so zvedeli, di tega potrebuje, za svojega častnega srenjcana prav gotovo izvolili in da je ljublj. g. Hren tega častnega sienjč.instva toliko kriv, kolikor ljubljanski „konst. Vcrein" utemeljenja si. ii tiče in družtva bv. Mohorja. Narodno mišljenje Begunjcev in še bolj pa osebno poznanje dr. Zamika je njegovo častno srenjeanstvo prouzročilo. — Naši iiemškutarji so še hujši od Irokezev, ker bodo še nazadnje črnogorsko krvavo osveto vpeljali, da so mora „bis ina vierto glied hinein" vse za-treti, kar je kakšnemu narodnjaku v /.lahti! Vi uradniki, kteri ste iz tistih (i okrajev doma, iz kterih je g. dr. Z. voljen, in da ste še po nesreči kte-remii volilen v II. ali 7. kolenu v rodu, gorje vam! Nad vašimi službami visi Damoklov meč nemškutarskega maščevanja! — Herr von „Tagblatt!" kaj ne to tudi ni policijsko? to je čisti liberalizem, ki se sveti, kakor kali -torniško zlato?! kaj? — Akoravno „Tagblattovo" vredništvo vselej „Slov. Narod" natanko od konca do kraja kakor sv. evangelij preštudira, vendar na take dogodke nikdar besedice ne črbne Ako hi bil ^Tagblatt" pošten (?!) liberalec, kakor se v vsakem listu nekolikokrat hvalila in samega ;ebe kadi, moral bi vsaj besedico ziniti, da ne odobruje pri svoji stranki taeih pregreh ne le proti liberalizmu, nego proti zdravemu razumu. Pa take 'lučaje ignorirn in molči, kakor da bi s sv. Janezom Neponiukom konkuriral, da ga po smrti na Ižanski most postavijo v vekoviti spomin ljubljanskega „liberalizma".
' (I z v r š i 1 n i o d h o r z a S1 o m s e k o v spominek) je te dni imel sejo. pri kteri je denarničar položil celo natanko račun. Iz tega računa se vidi, da se je za imenovani spominek dozdaj darovalo 3013 gold. 38. kr. v bankovcih in 68 gl. v srebru in še zvun tega 3. ces. zlati in eden zlat, ki velja 5 frankov. — Denarji so 1. julija 1869 že prinesli obresti '190 gl. 80 kr., ki spet že obresti nesejo. Vsega denarja je tedaj že skupaj ■1004 gld. 3'!., ki neso obresti po pet in tudi po šest od stotine in zvun teh šo je 53 gold. 15 kr. v srebru, ki so bodo tudi prodali in dali v hranilnico, da bodo tudi nesli obresti. Zven tega Se tedaj ostanejo zgorej imenovani zlati v kasi.
* (Volitev \ ljubljanski okolici.) „Slovenija" priporoča za deželnega poslanca gospoda Franca Kotnika, posestnika iz Vrda blizo Vrhnike, in pravi o njem: Oospod France Kotnik, dobro poznan po deželi, naši, jo kmetijsk gospodar, ki veliko davka plačuje; ali ne samo v kmetijstvu je zveden, v kterem tudi družbi kmetijski kranjski opravlja opravila predstojnika poddružnice vrhniške, temuč zveden je tudi v tehniki in stavbenih znanostih, po kteri bodo dobra moč deželnemu zboru ; izobraženi mož pozmi potrebe dežele naše in Avstrije vse. in ker je samostojen po svojem posestvu in so nima nikomur vklanjati, hode postopal v vsem le na prid in blagor naroda slovenskega, čegar pošten in veren sin je in isti program ima kakor večina deželnega našega zbora. — Odbor „Slovenije" pa misli niuozih volilcev, ki so si izbrali kmetovalca gosp. Kotnika za svojega poslanca, še posebno za to pritrjuje, ker se ta volitev dotikuje kmotiške okolice, in ker je prav , ako tudi okolica vrhniška ima enega poslanca v deželnem zboru, kakor okolica ljubljanska ima že svojega.
* (Iz deželnega odbora kranjskega) poslednjih dveh sej naznanjamo nektere važnejše reči. Ministrovo sporočilo, da se v Senožečah in Konstanjevici spet ustanovite c. kr. sodniji, se je v vednost vzelo. Zarad steuografov za prihodnji deželni zbor so je potrebno odločilo. — Na pritoibo iz okolico ljubljanske, da že več časa cigani nadležujejo varnost dežele,
bo deželni odbor opomnil županije , naj ostro parijo na vlačugarje, vjamejo jih in okrajnim gosposkain izročijo, da jih iz tležele pofirajo; ob enem pa se odbor obrne tlo dež. vlade, naj ukaže gosposkimi, da v tem početji so s žandarji itd. na pomoč županijam, kakor postava veleva, in da naj se poz\eda, kako je to, da da se cigani pritepo tako daleč čez meje naše dežele, kajti ogeisko mini sterstvo noče za potiranje sojih ciganov v naših deželah nobenih stroškov prevzeti, trpeti jih mora tetlaj le naš deželni zaklad, to je dežela naša. Tudi zarad izvrševanje srenjske policije bode odbor podučil županije. -Službo sekundarja v ljubljanski deželni bolnišnici je dobil dr. Arabrožič. službo sistem, praktikanta pri deželnem odboru pa Ferdinand Omejec. — (Nov.;
(Naznanilo.) Čestiti p. n. družabniki dramatičnega društva, ki so pristopili še le za leto 1868 in niso dobili „Slovenske Talije" 1., 2. in 3. vezek, mogo dobiti te vezke naravnost po pošti franco poslane, ako pošljejo za nje en goldinar gosp. blagajniku Žagarju. Odbor.
* (Dramatično društvo.) Novi odbor je imel novo sejo 19. julija in se razdelil po pravilih v posamezne oddelke. Oosp. Grassolli je prvosedništvo prevzel, ravno tako gosp. Žagar blagajništvo. Za prvosed-nika namestnika je volil odbor g. Murnika, za tajnika g. J. Noli-ja, za knjižničarja gosp. Guttman-a. V znanstvenem razdelku so: gg. Grasselli, Murnik, Noli, Kandernal, dr. Poklukar, Šolar, dr. Hudec in Koblar; vnanji pa: dr. Lavrič, Cegnar, Jurčič, Stritar. V igralnem odseku gg. Ravnikar Fr., Valenta V., dr. Bleivveis ml., Drenik Fr. in Alešovec. V gospodarskem oddelku: gg. Žagar, Gutmau in Vilbar Ivan. Poročilo gg. pregledovalcev računov se je izročilo g. blagajniku , da odboru poroča o nekterih formalnih zadevali. Nekoliko tajnikovih naznanil se je rešilo in naročilo igralnemu odseku, da začno koj svojo delavnost in preskrbi, cesarje potreba za vaje iger, ki se bodo igralo po zimi na javnem odru. Igralni odsek volil si je za predsednika in poročevalca odboru gosp. Fr. Ravnikarja.
* (Iz „Matice,") Odsek za izdavanje knjig je i mol 16. t. m. tehtne pomenke : a) o Jovan Vesel-Koseskega pesmih, kterih je razun dodelane „Mesinske neveste" s prav ginljivim pismom poslal 60 še nikjer na-tisnemh s pristavkom, da „Matici" to in vse drugo, kar jej bode kmalu poslal, prepušča brez honorara in da za-nje želi le 3 iztiske in blag spomin Slovenije, ktero prav prisrčno ljubi čas svojega dolzega življenja. — p) o izdanji „popularno Jirsikove dogmatiko" (verne), ktero je odbor na svetlo tlati sklenil že v IX. odborovi seji 10. decembra 1867. leta, — in o) o Stanko Vruzovi zapuščini in g. Macunovem dopisu v „Slov. Nar." št. 81. — O Koseškega pošiljatvi je odsek sklenil prisrčno zahvalo za velecenjeni rokopis poslati g. Koseškemu z zagotovilom, da se mu spolnijo želje, namreč da se pesmi natisnejo prav tako, kakor so pisano in da hočo Matica pocukati z izdavo, dokler jej ue pošlje tudi drugo obljubljeno polovico. — 0 „verni" so je sklenilo, g. dr. Ulago ki je prvi nasvetoval to knjigo, prositi, da blagovoli Matici preskrbeti rokopis, da se morda že v prihodni seji predloži in priporoči odboru. — O tretji točki je bilo skleueno g. Macuna prositi, da blagovoli poslati St. Vrazove spise, ktere on brani in pove, koliko nagrade zahteva za svoj trud o vredovanji teh spisov ter da odsek javno razjasni spisek v „Slov. 'Nar." o Mat'čiuera odboru in njegovem tajniku. — (Nov.>
* (Krasna načela.) Upraviteljsko svetovalstvo Rudolfove železnico je neki po nasvetu znanega dr. Schindlerja, kteremu je njegovo ljudsko zastopanje v kratkih letih prineslo toliko bogatstva, da si zdaj kupuje kraljevske gradove, soglasno sklenilo, da se pri Rudolfovi železnici Slovoncem ne sme dati nobena služba. Dobro bo torej, da si to načelo dobro zapišemo za uho in da ga pri prvi priliki in brez vsacega obzira rabimo proti onim, ki so si ga izmislili, in ki se tako radi imenujejo naše učitelje. Učimo se od nasprotnikov in kar smo se naučili, izvršujmo brez zamude. Deželni zbor kranjski bi lahko nemudoma začel z delom in rekel: oko za oko, roko za roko!
!! Omm milo!!
Bamo nekoliko se,
I dokler se namreč, zaloga popolnoma ne izprazni, razprodaja se blago, iz k on kur s ne mase kupčijske luže K. & P.
na Dminji — kolikor tega blaga Še imamo.
Prodajemo95 |»ro«aesa*o;*v ceneje, kakor je blago v fabiikl veljalo, in sicer ua
drobno kakor na debelo.
Cena po odbitih 25°/,, stojeoa in nepremealjiva;
Trobela pintu«, 33 vatlov..... 5 fl, in više   | ChhTon, Toilelortc, \atiirel Mollinos,
„       „ 30, 40 in 50 vatlov i vatal............. 14 kr. in više.
ltolandijsko.......... 11 „   „       f Tkanina, vatal........... 15  „ „
I 6 robcev pravega platna   .... 90 kr.
Blago m obleko, jako različno, čudovito po ceni, po 10, 12, 15, 20 kr. itd. vatal.
t) 'k^imK^S%»!t ^M!!!f^ ,VVS<'1' l,all,:1'll1})u :!° kl' f£.viSe'        j     S^Sukno za hlače in suknje, kožuhoviim, doublc, velour čudo-
imu<» počilo :   Brajoe pisane in gladke in izmišljene po
vito po ceni
\    W*10l)ii vatlov blatna, zadnji kosi do 5, 6, 8, in 10 vatlov so
K.4>i'»<'ti, pleteni in lepo izdelani, spodnja obleka: perilo v.u muze vsake baze.
prodajajo neizmerno dober kup Jopici in plašči za dež po naj niži ceni. Na pismena naroČila bomo ustrezali hitro ali za gotov denar ali proti poštnemu povzetji. Razpodajalnica edino v gospodskih ulicah št. 113 nasproti Pichsovi kavarni 8P°*tlJtoo Sclineider <& J3ettellieimovti
razprodalnica dunajskega blaga.
lzdatolj in vrodnik Anton TomAM
Lastniki; Dr. Jo/. Vošitjak lit tlriui
Tibknr Htliinn! JaiiZlč.